UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKA NALOGA

DARIJAN VIZJAK

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Visokošolski strokovni študij

Namizni tenis

OBRAMBNI STIL IGRE V MODERNEM NAMIZNEM TENISU

DIPLOMSKA NALOGA

MENTOR

prof. dr. Miran Kondrič

RECENZENT

izr. prof. dr. Aleš Filipčič Avtor dela

KONZULTANT DARIJAN VIZJAK

Bojan Ropoša, prof. šp. vzg.

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju prof. dr. Miranu Kondriču za vso njegovo spodbudo,

nepopustljivost ter za pomoč in nasvete pri ustvarjanju diplomske naloge, ki jo posvečam

prečudoviti ženi Veroniki, prekrasni hčerki Valentini ter ljubljenemu sinu Damijanu, fantku z

navdušujočo človeško toplino in z neizmerno voljo do življenja.

Ključne besede: namizni tenis, obrambni stil, treniranje, obrambni igralec.

OBRAMBNI STIL IGRE V MODERNEM NAMIZNEM TENISU

Darijan Vizjak

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016

Športno treniranje, namizni tenis

Število strani: 58 Število slik: 31 Število virov: 22

IZVLEČEK

Namen diplomske naloge je čim celoviteje predstaviti obrambni stil igre v namiznem tenisu

namiznoteniškim trenerjem, igralcem ter vsem ljubiteljem namiznega tenisa. Poizkušal sem

zbrati na enem mestu čim več koristnih napotkov za učenje pravilne tehnike, praktičnih vaj

za treniranje, napotkov za telesno in ne nazadnje zelo specifično psihološko ter taktično

pripravo obrambnega igralca oz. igralke v namiznem tenisu. Obrambni način igranja

namiznega tenisa oz. obrambna tehnika je zelo redko opisana tako v domači kot v tuji

strokovni literaturi, saj je vedno le nek dodatek k mnogo bolj poglobljenim in obširnim

razlagam ter opisom napadalne tehnike igranja namiznega tenisa, ki je trenutno veliko bolj

razširjena in izrazito tekmovalno uspešnejša. K temu so bile dodane še moje skoraj

petdesetletne izkušnje aktivnega igranja obrambe in tridesetletne izkušnje v treniranju in

vodenju obrambnih igralcev in igralk ter tudi trenerskega vodenja in treniranja svojih klubskih

in reprezentančnih napadalnih igralcev in igralk proti obrambnemu načinu igre. Vsebina na ta

način predstavljene obrambne igre naj bi vsaj malo prispevala k morebitnemu povečanju

števila igralcev in igralk, ki bi se odločili za obrambni način igranja namiznega tenisa v

Sloveniji.

Key words: table tennis, defensive style, training, defensive player.

DEFENSIVE STYLE OF PLAYING IN MODERN TABLE TENNIS

Darijan Vizjak

University of Ljubljana, Faculty of sport, 2016

Sports training, table tennis

Number of pages: 58 Number of pictures: 31 Number of sources: 22

ABSTRACT

The aim of this thesis is to present the defensive style of playing table tennis to the table-

tennis coaches, players and to the table tennis fans. In one place, I tried to gather as many

useful instructions for learning the correct techniques, practical training exercises, tips for

physical preparation and finally very specific psychological and tactical preparation of the

defensive players, from scarce Slovenian and foreign professional literature about the

defensive technique or the defensive style of playing table tennis. The information about the

defensive style is still only a supplement to much more thorough and extensive explanations

and descriptions of the attack technique of playing the table tennis, which is currently much

more widespread and successful in the competitions. To this I added almost half a century of

my personal experience actively playing the defence and three decades of experience in

training and coaching defensive players, as well as coaching and training my club and

national team offensive players against the defensive players. I hope that the content in this

way presented defensive style of playing will contribute to increase the number of the players

who would decide for this style of playing table tennis in Slovenia.

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................................................. 9

1.1 ZGODOVINSKI RAZVOJ NAMIZNEGA TENISA ........................................................... 10

1.2 IGRALNA PRAVILA .......................................................................................................... 11

1.3 OPREMA IN REKVIZITI .................................................................................................... 11

1.4 OSNOVE TEHNIKE IGRANJA .......................................................................................... 13

1.4.1 Drža loparja .................................................................................................................. 13

1.4.2 Osnovni položaj in delo nog .......................................................................................... 14

1.4.3 Začetni udarec oz. servis ............................................................................................... 17

1.4.4 Vračanje servisa ............................................................................................................ 18

1.4.5 Forhend udarec (kontra) ............................................................................................... 20

1.4.6 Bekend udarec (kontra) ................................................................................................. 20

1.4.7 Bekend osnovno vračanje .............................................................................................. 20

1.4.8 Forhend osnovno vračanje ............................................................................................ 22

1.4.9 Forhend topspin ........................................................................................................... 24

1.4.10 Bekend topspin ............................................................................................................. 24

1.5 GIBALNE SPOSOBNOSTI V NAMIZNEM TENISU ........................................................ 25

1.5.1 Gibljivost ....................................................................................................................... 25

1.5.2 Ravnotežje ..................................................................................................................... 26

1.5.3 Moč ................................................................................................................................ 26

1.5.4 Hitrost ............................................................................................................................ 27

1.5.5 Vzdržljivost .................................................................................................................... 28

1.5.6 Koordinacija .................................................................................................................. 28

1.5.7 Preciznost ...................................................................................................................... 29

2 METODE DELA ........................................................................................................................... 30

3 OBRAMBNI STIL IGRE V NAMIZNEM TENISU ................................................................... 31

3.1 ZGODOVINSKI RAZVOJ OBRAMBNE IGRE ................................................................ 31

3.2 TEHNIKA OBRAMBNIH UDARCEV ................................................................................ 35

3.2.1 Rezana obramba z bekendom ......................................................................................... 36

3.2.2 Rezana obramba s forhendom ........................................................................................ 43

3.3 POSEBNOSTI OBRAMBNEGA NAČINA IGRANJA ...................................................... 48

3.4 TRENING NA OBRAMBNI NAČIN IGRANJA................................................................. 50

3.5 SHEME IGRANJA NA OBRAMBNI NAČIN IGRANJA .................................................. 52

3.6 PRIMERI SODOBNIH OBRAMBNIH OBLOG IN LESOV .............................................. 54

4 SKLEP ........................................................................................................................................... 56

5 VIRI ............................................................................................................................................... 57

9

1 UVOD

Namizni tenis je najhitrejša igra z žogico in ena izmed treh najbolj razširjenih športnih panog

na svetu (ITTF, 2016). Primeren je praktično za vsa starostna obdobja, od začetkov, ki so

lahko že pri štirih petih letih, do igranja v pozni starosti, saj potekajo uradna svetovna

veteranska prvenstva v kategorijah celo nad 90 let. Namizni tenis je tudi olimpijski šport. Na

prvenstvih in tekmovanjih se tekmuje tako na ekipnem nivoju (olimpijska, evropska in

svetovna ekipna prvenstva ter domača in mednarodna ekipna ligaška tekmovanja) kot v

disciplinah posameznikov, v moških in ženskih ter v mešanih parih. Prav tako so izjemno

razvita in množična tekmovanja invalidov, saj se nekateri najboljši med njimi skoraj

enakopravno kosajo in tekmujejo z najboljšimi na svetu in so poleg invalidskih, vključeni tudi

v redna tekmovanja.

Z razvojem materialov in rekvizitov za igranje (bolj oprijemljive in mnogo hitrejše backside

obloge, ki imajo zobce obrnjene navznoter, izjemno dodelani karbonski deli lesov, nove večje

in plastične žogice), z ustreznejšo telesno in psihološko pripravo ter tudi zaradi spreminjanja

pravil namiznega tenisa (največ 10 minut igranja na posamezen set, štetje točk do 11 in ne več

do 21), se je bistveno spremenila tehnika igranja namiznega tenisa v zadnjih petdesetih letih.

Nekoč so na svetovnem in evropskem nivoju prevladovali obrambni igralci, ki so vztrajno do

onemoglosti vračali žogico na drugo stran mize (posamezne točke so trajale po več minut ali

celo ur, posamezni časovno ekstremni dvoboji pa skoraj cel dan). Danes je klasičen obrambni

način igranja, vsaj v moški konkurenci, skorajda povsem izginil s svetovnega vrha. Preostali

na evropskem in svetovnem nivoju še uspešni obrambni igralci so, vsaj s svojo forhend (FH)

stranjo, izjemno napadalni in agresivni. Na nižjih nivojih in v rekreativnem ter veteranskem

igranju namiznega tenisa pa je še veliko obrambnega načina igranja. Nekoč je veljalo, da so

trenerji v klubih v obrambni način igranja usmerjali predvsem tiste nerodne in neagresivne

igralce in igralke, ki so lahko z obrambno igro in predvsem s pomočjo različnih tipov

obrambnih oblog ‒ gum (soft, trava, antispin) dosegali še kar solidne uspehe. Danes pa z

razvojem materialov, tehnike, hitrosti, povečane rotacije in moči udarcev, uspevajo le še

izjemno fizično in psihološko pripravljeni obrambni igralci in igralke (ti morajo biti pogosto

celo mnogo hitrejši, gibljivejši, bolj vzdržljivi in koordinacijsko spretnejši ter psihično bolj

stabilni in pripravljeni od tistih, ki gojijo napadalni način igranja).

10

Ker se sam že skoraj celo svoje življenje tekmovalno in trenersko ukvarjam z obrambnim

načinom igre v namiznem tenisu, sem kot poseben izziv poizkušal svoje znanje in izkušnje v

diplomski nalogi nadgraditi v delo, ki združuje tako zgodovinski razvoj obrambne tehnike

igranja namiznega tenisa, kot praktične tehnične, telesne in psihološke priprave, nasvete, vaje,

napotke za treniranje obrambne tehnike igranja ter tudi za treniranje in trenersko vodenje

igralcev in igralk z napadalno tehniko igranja za igro proti obrambnemu načinu igranja.

1.1 ZGODOVINSKI RAZVOJ NAMIZNEGA TENISA

Na kitajskem dvoru so po nekaterih virih že pred skoraj dva tisoč leti igrali igro podobno

današnjemu namiznemu tenisu. Igro pša, ki je bila nekakšna mešanica namiznega tenisa,

tenisa in badmintona pa so igrali v 15. stoletju na indokitajskem polotoku. Igro še bližjo

sodobnejši današnji igri so iz Indije ali Južne Afrike v Anglijo leta 1880 prinesli britanski

vojaški častniki in se je igrala med zgornjimi razredi družbe. Za igro so uporabljali kar golf

žogico. Zaradi značilnega zvoka pri odboju so igro imenovali ping pong. Britanski ljubitelj

namiznega tenisa James W. Gibb je leta 1901 odkril, da je celuloid idealen material za

izdelavo žogice za igranje. Celuloidna žogica je bila od takrat pa vse do leta 2014, ko jo je

zamenjala sicer še vedno mnogo manj kvalitetna plastična, pravi zaščitni znak za namizni

tenis (zaradi nje se namiznemu tenisu lahko reče tudi igra s celuloidno žogico). E. C. Goode je

leta 1901 izumil različico loparja z gumo prilepljeno na lesenem ogrodju. Namizni tenis je

postajal vedno bolj priljubljen in organizirali so se prvi turnirji v namiznem tenisu. Leta 1902

je bilo prvo neuradno svetovno prvenstvo. Leta 1920 so v Angliji in Walesu organizirali prva

združenja oz. zveze in leta 1921 se je v Veliki Britaniji ustanovila Namiznoteniška zveza in

zatem leta 1926 še Mednarodna zveza namiznega tenisa ‒ ITTF. London je istega leta gostil

prvo uradno svetovno prvenstvo. Namizni tenis se je do danes razvil v drugo najštevilčnejšo

športno panogo za nogometom in jo trenutno tekmovalno igra okoli 40 milijonov športnikov

(po oceni ITTF) in še mnogo več rekreativnih igralk in igralcev. Najbolj je razširjen v Aziji,

predvsem na Kitajskem, Japonskem ter v Južni Koreji. V Evropi je ta šport najbolj popularen

v Nemčiji, v Franciji, na Švedskem, na Madžarskem itd. (Uzorinac, 1997). V Sloveniji je bil

prvi center namiznega tenisa v Murski Soboti, od tam pa se je igra razširila po celotni

Sloveniji. Mnogi igralci ter igralke iz razno raznih krajev Slovenije so uspešno nastopali na

svetovnih in evropskih tekmovanjih. Namizni tenis je od leta 1988 tudi olimpijski šport.

11

1.2 IGRALNA PRAVILA

Igralci odbijajo žogico po enkratnem odskoku na njihovi polovici mize na nasprotnikovo stran

mize, razen pri servisu – začetnem udarcu, pri katerem morajo žogico udariti najprej na svojo

polovico. Igralec osvoji točko, ko nasprotnik naredi napako pri vračanju, kar v praksi pomeni,

udarjanje žogice preko mize, na stran ali v mrežo, ter če ni pravilno serviral (Mikeln, 2002).

Če se žogica pri servisu po pravilnem odboju na serverjevi strani dotakne mrežice in nato

pravilno pade na nasprotnikovo polovico, se servis ponavlja. Število takšnih ponovitev je

neomejeno. Set se konča, ko eden od igralcev doseže 11 točk, vendar mora biti razlika med

točkami najmanj dve točki. V primeru, da je rezultat izenačen na 10 : 10, se igra nadaljuje

dokler ne pride do razlike dveh točk. Server se od rezultata 10 : 10 naprej menja za vsako

točko, medtem ko se do rezultata 10 : 10 menja na dve točki. Posamezen dvoboj se igra na tri

ali štiri dobljene sete (odvisno od starostne kategorije ter od vrste in stopnje tekmovanja), po

vsakem setu igralci zamenjajo stran. Prav tako zamenjajo stran v odločilnem petem oz.

sedmem nizu, ko prvi izmed nasprotnikov doseže pet točk. Server se pred začetkom dvoboja

izžreba. Izžrebani server vedno začne servirati v neparnih setih, branilec servisa v prvem setu

pa vedno začne s servisom kot prvi v parnih setih. V igrah dvojic morata igralca v

posameznem paru vedno izmenično vračati udarce v posamezni točki (ne kot v tenisu ali kot v

badmintonu). V dvojicah najprej servira dvakrat eden izmed igralcev v paru, ki je dobil žreb

servisa. Nato servira prvotni branilec partnerju prvega serverja. In tako si izmenično sledijo

vsi štirje igralci. Od 10 : 10 je vrstni red serverjev in branilcev servisa enak, le da ima vsakdo

le po en servis. V naslednjem setu prvi servira eden izmed branilcev na začetku prvega seta in

to tistemu igralcu v nasprotnem paru, ki je v prejšnjem setu serviral njemu. V zadnjem,

odločilnem petem ali sedmem setu se, ko eden izmed parov doseže pet točk, ob menjavi

strani, zamenja tudi branilec servisov, tako da kombinacija serverjev in branilcev ustreza

kombinaciji iz prejšnjih parnih setov.

1.3 OPREMA IN REKVIZITI

Namizni tenis je zaradi nizkih stroškov rekvizitov in opreme cenovno ena izmed

najdostopnejših športnih panog. Med osnovne rekvizite pri namiznem tenisu prištevamo

lopar, žogo, mizo, mrežico, oblačila ter športno obutev.

12

Mizo je sestavljena iz dveh enakih polovic. Skupna dolžina obeh polovic mize je 2,74 m,

širina 1,525 m ter višina 76 cm. Miza je lahko iz poljubnega materiala (vse tekmovalne indoor

mize imajo igralno površino iz raznih vrst lesa), vendar se mora žogica, spuščena z višine 30

cm, po vsej površini igralne ploskve enakomerno odbiti približno 23 cm visoko. Igralna

površina mora biti enakomerno temna in mat barve (zelene oz. modre barve), obrobljena ob

straneh z 2 cm široko belo črto. Na vsaki igralni polovici je zarisana še 3 mm tanka bela črta,

ki poteka vzporedno s stransko linijo in deli igralni polovici mize na dva enaka dela.

Namenjena je kontroli začetnega udarca pri igri dvojic (Kondrič, 2002).

Mrežica razdeli mizo po sredini na enaki polovici. Sestavljena je iz dveh nosilcev, napenjalne

vrvice in mrežice. Višina mrežice je v vsej njeni dolžini 15,25 cm nad igralno površino

(Kondrič, 2002). Je zelene oz. modre barve. Tudi oba nosilca sta visoka 15,25 cm in sta od

stranske igralne linije oddaljena prav tako 15,25 cm. Pred vsakim začetkom dvoboja, mora

sodnik obvezno preveriti višino ter napetost mrežice s posebnim pripomočkom za merjenje.

Žogica mora biti enakomerno okrogla s premerom približno 40 mm (nove plastične žogice se

označujejo z oznako 40+, ker so dovoljena manjša odstopanja navzgor) in s težo 2,7 g. Je bele

ali oranžne mat barve. V zadnjih letih je prišlo pri žogici do bistvenih sprememb. Do leta

2000 je bil njen obseg 38 mm. Leta 2014 pa se je zamenjal tudi material iz katerega so žogice

narejene. Pred spremembo je bila žogica iz celuloida, medtem ko je sedaj iz plastike in je

trenutno le bele barve.

Nove plastične žogice ločimo tudi po tem ali imajo šiv, ki nastane pri izdelavi iz dveh polovic

(celuloidne so vse imele šiv), ali pa so brezšivne (narejene iz enega kosa). Po kvaliteti so

razdeljene v štiri kategorije. Najboljša tekmovalna žogica je s tremi zvezdicami in se od žogic

z dvema ali z eno zvezdico razlikuje v kvaliteti izdelave, po trdoti in po odboju ter po ceni,

ker je najdražja. Na vseh uradnih tekmovanjih se igra s tremi zvezdicami. Pri vadbi nižjih

starostnih skupin se lahko uporabljajo tudi najcenejše žogice za trening brez zvezdice.

Najpomembnejši in najdražji del opreme vsakega igralca je poleg oblog zagotovo leseni del

loparja. Velikost, oblika in teža lesov so sicer poljubne (velikost pa je v praksi omejena s

standardno velikostjo obloge, ki se lahko kupi), mora pa biti najmanj 85 % lesenega dela iz

naravnega lesa. Po navadi je leseni del loparja sestavljen iz treh, petih ali sedmih plasti

furnirja, najhitrejši lesovi pa imajo med plastmi furnirja še plasti iz karbona, ki izdatno

13

povečajo hitrost odboja žogice z loparja. Lesovi se razlikujejo tudi po obliki ročaja. Poznamo

štiri oblike ročaja: ravno, konkavno, anatomsko ter konično.

Pri klasični drži je lopar na obeh straneh obložen z oblogo ‒ gumo. Obloga loparja mora biti

na eni strani rdeče, na drugi pa črne barve. Pri peresni drži se uporablja načeloma le ena

obloga, ki je lahko rdeče ali črne barve. Če igralec s peresno držo uporablja pri udarcih obe

strani loparja, mora imeti obvezno oblogi na obeh straneh, eno rdeče in drugo črne barve.

Obloge so sestavljene iz nazobčane gume, ki ima lahko zobce obrnjene navzven (soft ‒

»bunke«, trave) ali navznoter (backside obloge), kot jih ima večina napadalnih oblog in iz

sloja spužvaste gume različne debeline pod njo. Lahko pa so obloge tudi brez spužvastega

sloja, vendar so v današnjem času zelo redke. Gostota zobcev obrnjenih navzven mora biti

najmanj 10 in največ 50 na kvadratni cm obloge. Debelina obeh slojev obloge skupaj ne sme

presegati 4 mm. Sestava, oprijemljivost, debelina in tipi oblog se med seboj močno razlikujejo

in izbira obloge je odvisna od tehničnega znanja in od načina igre, ki ga želi nekdo igrati.

Sodnik mora pred začetkom dvoboja pregledati loparja obeh igralcev. S tem preveri ali lopar

ustreza normativom glede lepljenja, izdelave, debeline, kakovosti in ohranjenosti oblog ter

lesenega dela loparja.

Oblačilo namiznoteniškega igralca je kratka majica, ki ne sme biti bele oz. zelo svetle barve

(da ne moti spremljanja bele ali oranžne žogice) ter kratke hlače. Primerna obutev za igranje

so dvoranski športni copati, ki ne drsijo.

1.4 OSNOVE TEHNIKE IGRANJA

1.4.1 Drža loparja

Ločimo predvsem dva načina drže loparja: klasični ali evropski način drže (shakehand) in

peresni ali azijski (penholder) način drže, ki ima kar nekaj bistvenih različic glede

oprijemanja in pozicije sredinca, prstanca in mezinca ter glede naklonov loparja.

14

Ustrezna drža loparja je predpogoj za tehnično pravilno izvajanje namiznoteniških udarcev.

Pri klasičnem načinu lopar primemo tako, kot bi nekomu segli v roko oz. v dlan (rokovanje).

Ob prijemu tvorita palec in kazalec črko »V«. Medtem, ko ostali trije prsti objamejo držalo

loparja in tako učvrstijo lopar v dlani, se palec nasloni na zarezo držala, kazalec pa na napis

na oblogi loparja. Lopar mora glede naklona predstavljati naraven podaljšek roke. Igralci se

morajo izogibati premikanju kazalca prosti sredini loparja. Tako kazalec kot tudi palec morata

biti ves čas na svojem mestu. Takšna pozicija prstov omogoča dobro kontrolo med udarcem.

Loparja ne držimo močno, marveč narahlo v naši dlani (Kondrič, 2002).

Pri peresni drži, ki jo uporabljajo predvsem azijski igralci, primemo lopar v roko s palcem in

kazalcem, kot bi držali pero. Obstajajo kitajski, japonski in modificirani načini peresne drže,

ki se razlikujejo predvsem po poziciji ostalih treh prstov in po naklonu loparja.

Mnogi najboljši svetovni, predvsem kitajski igralci, v zadnjih letih, kljub peresni drži loparja,

uporabljajo za igranje obe strani loparja in s tem dve oblogi, s čimer zmanjšujejo hendikep, ki

ga pri normalni peresni drži predstavlja igranje na bekend (BH) strani. Peresno držo pa

praktično nikoli ne uporabljajo obrambni igralci, ker bi bili na BH v izrazito slabšem

položaju.

1.4.2 Osnovni položaj in delo nog

Ustrezen osnovni položaj je temelj za pravilno učenje in izvajanje posameznih tehničnih

udarcev v namiznem tenisu. Ker sodi namizni tenis med najhitrejše igre na svetu (žogica ima

hitrost do skoraj 160 km na uro), ima igralec na voljo izjemno kratek čas, da se uspešno

odzove na akcijo nasprotnika. Predvsem sprejem začetnega udarca je z vidika pravilne

postavitve ključnega pomena za uspešno igro. Igralec, ki sprejema začetni udarec, mora biti

pripravljen tako za sprejem s FH kot tudi na sprejem z BH (Kondrič, 2002).

Pri osnovnem položaju govorimo o treh kotih telesa: o kotu med podplatom in podkolenico, o

kotu med podkolenico in stegnenico ter o kotu med stegnenico in trupom. Noge so

razmaknjene v širini ramen in postavljene paralelno. Prsti so obrnjeni rahlo navzven. Igralna

roka ustvarja kot 90 stopinj, pri čemer je nadlahtnica skorajda v navpičnem položaju in

podlahtnica v vodoravnem položaju. Skoraj vodoravna podlahtnica leži v nevtralni poziciji

15

med FH in BH. Teža telesa je pomaknjena na prednji in notranji del stopala, s čimer si igralec

ustvarja pogoje za hitrejšo reakcijo pri pripravi za izvedbo naslednjega udarca. Seveda pa je

osnovni položaj odvisen tudi od sistema igre posameznega igralca. Izraziti FH napadalci

čakajo v položaju, ki je primernejši za izvajanje FH, obrambni igralci čakajo bolj oddaljeni od

mize in večinoma v BH postavitvi, napadalni levičarji pa kar v izraziti FH postavitvi in to

globoko na svojem BH igralne mize (Kondrič, 2002).

Pri gibanju nog je naš cilj, da postavimo telo v najboljši možni položaj glede na let prihajajoče

žogice in da zavzamemo optimalni položaj z nogami za izvedbo posameznega tehničnega

udarca. Tehnika dela nog je v osnovi sestavljena iz štirih osnovnih korakov, s katerimi se

lahko učinkovito gibljemo za mizo. Ti osnovni koraki so: dvokrak na stran ali šase korak,

korak naprej in nazaj, dvokrak na BH strani in križni prisunski korak.

Dvokorak na stran nam omogoča hitro gibanje iz ene strani na drugo stran mize (iz FH na BH

stran). Gibanje poteka tako, da najprej dvignemo za nekaj centimetrov levo oz. desno nogo in

nato primaknemo še drugo nogo. To gibanje izvedemo v nizkem ravnotežnem položaju, v

kolenih smo rahlo pokrčeni, težišče telesa je vedno naprej. Stojimo na prstih noge, ne smemo

padati nazaj na petni del stopala. Pomembno je, da pri tem gibanju ne križamo nog (Kondrič,

2002).

Korak naprej in nazaj je tehnika gibanja, ki nam omogoča, da se žogici približamo na mizi ali

se od mize odmaknemo. Če pride do situacije, pri kateri dobimo zelo kratko žogico na FH ali

na BH stran, potem je potrebno, če igramo z desno roko, narediti korak naprej z desno nogo,

tako da dosežemo žogico. S tem korakom smo v položaju, iz katerega lahko zopet hitro

pridemo nazaj v nevtralni položaj, v katerem smo pripravljeni na naslednji udarec. V primeru

dolge žogice na FH, naredimo korak nazaj z desno nogo. Če pa dobimo dolgo žogico na BH,

gremo nazaj z levo nogo (Kondrič, 2002).

Hitro, eksplozivno in čim bolj koordinirano gibanje naprej in nazaj je osnovno in

najpomembnejše gibanje vsakega obrambnega igralca. Pogosto se mora s treh do štirih metrov

oddaljenosti od mize v trenutku povsem uleči na mizo in to vedno z desno nogo naprej, če je

desničar, in ne glede, s katere oddaljenosti se je vrnil na mizo na uspešno skrajšano žogico

napadalca, in se nato še skoraj hitreje zopet postaviti nazaj v osnovni obrambni položaj na

oddaljenosti dva do tri metre od mize. Zato mora imeti obrambni igralec odlično koordinacijo

16

pri določanju dolžine in števila korakov, da je njegov zadnji premik vedno z desno nogo. Še

eksplozivnejši in koordinacijsko zahtevnejši je pri obrambnem igralcu prehod iz razdalje na

mizo, ko želi preiti v zaključni napad. Takrat pa mora, če je desničar za razliko od

obrambnega prihoda na mizo priti na mizo za FH postavitev in napad tako, da ima desno nogo

zadaj in levo naprej ter mora biti dovolj odprt v bokih, da lahko izvede učinkovit napad.

Obratno pa se mora za učinkovit BH napad (po navadi ga zaključi s čistim močnim kontra

udarcem brez dodatne rotacije) mizi približati z desno nogo naprej in ob koncu udarca nanjo

prenesti tudi vso težo. Posebnost gibanja obrambnega igralca je tudi, da pri gibanju z razdalje

na nekoliko krajšo naslednjo žogico napadalca premakne naprej le levo nogo na FH (če je

desničar) in desno na BH in nanjo prenese tudi vso težo ob zaključku obrambnega udarca.

Podobno se iz prejšnjega položaja na nekoliko daljšo naslednjo žogico nasprotnika napadalca

premakne z desno nogo nazaj na FH in z levo nazaj na BH in nanjo prenese tudi vso težo ob

zaključku obrambnega udarca.

Tehnika dvokoraka na BH stran mize je uporabna predvsem za napadalno usmerjene in dobro

fizično pripravljene igralce. Gibanje nog je podobno kot pri prisunskem koraku na stran,

želimo pa pri tej tehniki priti v položaj, kjer igramo FH udarec iz BH strani mize. Takšni

udarci veljajo za najučinkovitejše v igri. Levo nogo dvignemo in jo odmaknemo v levi kot

mize, nato z dolgim korakom na stran z desno nogo priključimo levi, levo nogo odmaknemo

še bolj v levi kot mize, da vzpostavimo paralelni položaj glede na žogico, zavzamemo

ravnotežni položaj in pripravljeni smo na udarec. Pomembno je, da se naučimo iz tega

položaja udarce izvajati čim bolje in zanesljivo, saj v igri pogosto prihaja do tega položaja in

tudi po začetnem udarcu so udarci, ki mu sledijo mnogokrat iz te točke (Munivrana, 2011).

Tehnika križnega koraka pride redkeje do uporabe v igri, zato se jo je tudi težje naučiti. Do

uporabe pride samo kadar moramo za mizo hitro preiti razdaljo vsaj 1,5 metra oddaljenosti do

žogice. V primeru, da moramo preiti iz BH strani mize na globoki FH, dvignemo desno nogo

in jo postavimo čim bolj na desno, kolikor nam dopuščata gibljivost in moč nog, nato z levo

nogo križamo desno od spredaj in takoj postavimo desno nogo skrajno desno in zavzamemo

ravnotežni položaj ter se pripravimo na udarec. Za lovljenje globokih FH žogic je tehnika

križnega koraka lahko primerna tudi za obrambne igralce (Munivrana, 2011).

17

1.4.3 Začetni udarec oz. servis

Servis je osnovni začetni udarec, s katerim se začne igra in je najbolj individualni in specifični

element v igri vsakega igralca. V sodobnem namiznem tenisu je eden izmed najpomembnejših

udarcev (podobno kot pri tenisu). Temelji na njegovi individualni tehniki in natančnosti ter se

mora izvajati ob največji koncentraciji. Prvi odboj mora narediti žogica na strani igralca, nato

mora preskočiti mrežico in se ponovno odbiti na nasprotnikovi strani.

Pri izvedbi servisa imamo ogromno možnosti in izbrati moramo servis, ki se bo v danem

trenutku najbolj vklopil v naš sistem igre. Vedeti moramo, kaj želimo z njim doseči in kaj

želimo odigrati po vrnjenem servisu. Vsakdo mora sam najti tiste servise, ki jih lahko

najbolje tehnično izvaja in z njimi obenem prihaja v najugodnejše situacije za nadaljevanje

igre (Lukner, 2013).

Obrambni igralci večinoma servirajo le kratek rezan servis, da bi onemogočili takojšen močan

in uspešen napad nasprotnika. Variante ostalih servisov pa uporabljajo takrat, kadar želijo po

svojem servisu sami preiti v zaključni napad ali kadar želijo z daljšim in rotiranim servisom

neaktivnega napadalca prisiliti v napadalnejšo igro.

Vrste servisov:

kratek ali dolg servis,

počasen ali hiter,

z različnih pozicij serverjeve strani mize,

z BH ali s FH stranjo,

v različne smeri in

brez rotacije ali z rotacijo naprej, nazaj ali s stransko rotacijo (Kondrič, 2002).

Za odlično serviranje je potrebno doseči, da igralci servirajo tako, da nasprotnik čim težje

oceni, kaj so naredili. To dosegamo s hitrim izvajanjem servisov in z zadevanjem žogice v

različnih fazah udarca, z udarjanjem žogice na različnih mestih na loparju in z udarjanjem

žogice pod različnimi koti (Mikeln, 2000).

18

Pravila za izvajanje servisa:

Servis se začne tako, da žogica prosto počiva na ravni odprti dlani serverjeve mirujoče

proste roke.

Server vrže žogico skoraj navpično navzgor, ne da bi jo zavrtel, tako da se žogica

dvigne najmanj za 16 cm po zapustitvi dlani proste roke in nato pada, ne da bi se

dotaknila česarkoli preden jo igralec udari.

Ko žogica pada, jo igralec udari tako, da se najprej dotakne njegove strani igralne

površine, preide preko ali okrog mreže, nato pa se dotakne branilčeve strani igralne

površine.

Od začetka servisa do trenutka, ko je udarjena, morata biti žogica in izmetna roka v

višini nad nivojem igralne površine in za serverjevo končno črto igralne mize, ne pa

zunaj stranskih linij mize. Noben del telesa ali oblačil serverja je ne sme v času

celotnega izvajanja servisa zakrivati pred branilcem in vsaj pred enim izmed dveh

sodnikov.

Server ne sme narediti ničesar, kar bi branilcu preprečilo, da vidi žogico ves čas od

trenutka, ko je žogica zapustila serverjevo dlan proste roke, in da vidi, s katero stranjo

loparja je server udaril žogico (Krnc, Vidmar in Kondrič, 2003).

1.4.4 Vračanje servisa

V modernem namiznem tenisu je tudi uspešno vračanje servisov izjemno pomembno in mu

moramo v procesu treniranja posvečati veliko pozornosti in časa. Najprimerneje je servis

vaditi istočasno s treningom serviranja, ker znajo odlični serverji večinoma tudi sami dobro

vračati nasprotnikov servis. Medtem, ko servis štejemo kot poseben element igre, vračanje

servisov izvedemo z enim od že omenjenih udarcev in ga ne omenjamo kot poseben element

tehnike igre. Servis je tudi edini udarec na katerega nasprotnik nima nobenega neposrednega

vpliva (Mikeln, 2000).

Tudi za vračanje servisov velja, da mora biti izvedeno tako, da je skladno s sistemom igre.

Igralec mora že z vračanjem servisa takoj poizkušati pridobiti prednost v igri. Poleg

tehničnega znanja udarca, s katerim bo servis vrnil, mora igralec pravočasno zaznati, kakšen

19

servis je nasprotnik izvedel. Ugotoviti mora smer, dolžino in rotacijo žogice pri servisu

nasprotnika (Mikeln, 2000).

Za obrambne igralce je za sprejem običajno najneugodnejši kratek navzgor ali v stran močno

rotiran servis na FH stran, ki ga je z obrambno tehniko z backside oblogo zelo težko ustrezno

vrniti, če pa ga že, običajno sledi močan serverjev prehod v trebuh obrambnega igralca, ki je

pogosto po vračanju tega servisa še vedno preblizu mize. Rešitev je v tem, da se ga poizkuša

vrniti z BH, s travo ali z drugo oblogo, ki ni backside obloga. Boljši obrambni igralci ga

vračajo kar z napadalnim flipom.

Pri ugotavljanju, kakšen servis je nasprotnik izvedel, morajo igralci gledati roko, lopar in

žogico.

Pri gledanju roke nam dolžina, hitrost in intenzivnost zamaha pokažeta koliko moči in

rotacije je bilo vloženo v servis ter v katero smer je bil gib izveden.

Z gledanjem loparja ugotovimo v kakšni višini, na katerem mestu, v kateri fazi giba in

pod katerim kotom je lopar žogico zadel. S tem ugotovimo smer rotacije žogice.

Dokončno se ugotovi, kakšen servis je nasprotnik izvedel po odboju žogice na

njegovem loparju (pri čemer ugotavljamo razmerja v trenutku trka žogice in loparja),

po odboju žogice po odskoku na serverjevi polovici mize in po letu ter odskoku žogice

na branilčevi strani mize.

Igralci vračajo servise iz osnovnega položaja, ki je za njihov sistem igre

najprimernejši. Večina igralk in igralcev ima osnovni položaj za vračanje servisov

približno na polovici BH strani, blizu mize in s FH ali z nevtralno postavitvijo telesa.

Iz tega položaja lahko pogosteje izvajajo FH udarce. Agresivni napadalci bodo vračali

servise iz BH položaja svoje polovice mize z izrazito FH postavitvijo telesa, da bodo

lahko čim več udarcev izvedli s FH.

Obrambni igralci vračajo servise iz osnovnega položaja, ki je bolj oddaljen od mize

(približno korak od mize) in z BH ali nevtralno postavitvijo telesa. Ta način je

primeren za pasivno vračanje servisov (Mikeln, 2000).

20

1.4.5 Forhend udarec (kontra)

Izvedba FH kontra udarca poteka od zadaj – naprej proti spredaj – naprej. Žogico je treba

zadeti s sredino loparja. Pri tem udarcu žogica ne dobi skoraj nič rotacije. Pri tej tehniki

udarca je zgornji trup nagnjen nekoliko naprej, ramena in boki pa so v odprtem položaju.

Sledi zasuk bokov in ramen do položaja, ko so postavljeni paralelno s končno linijo. Zgornji

del trupa ostane v rahlem predklonu in se takoj vrne v izhodiščni položaj. Nadlahtnica se

odmakne od telesa, podlahtnica pa se pomika paralelno z mizo nazaj. Točka udarca je v liniji

ob telesu nad višino mize. Položaj loparja je glede na prihajajočo žogico v rahlo zaprtem

položaju. Žogico moramo zadeti v najvišji točki ali nekoliko prej, pri čemer je gibanje

podlahtnice v smeri naprej – navzgor, vendar največ do višine brade. Konica loparja po

udarcu kaže proti mrežici. Postavitev nog je diagonalna, teža telesa pri desničarju je na zadnji

desni nogi. Pri izvedbi udarca se teža porazdeli na obe nogi (Kondrič, 2002).

1.4.6 Bekend udarec (kontra)

Izvedba BH kontra udarca poteka od zadaj – naprej proti spredaj – naprej ter rahlo navzgor.

Žogico je potrebno zadeti s sredino loparja. Pri tem žogica ne dobi skoraj nič rotacije. Zgornji

del trupa je nagnjen nekoliko naprej, ramena pa so postavljena paralelno s končno linijo.

Lopar je rahlo zaprt in se nahaja v sredini zgornjega dela telesa ali rahlo proti levemu boku.

Lopar služi kot podaljšek podlahtnice, pri čemer je komolec v poziciji prosto pred telesom.

Vrh loparja se nahaja nekoliko nad komolcem. Žogico moramo zadeti v najvišji točki ali

nekoliko prej. V zaključni fazi udarca vključimo še zapestje, ki se pomakne proti mrežici.

Roka ob zaključku udarca ni popolnoma iztegnjena. Postavitev nog je nekoliko drugačna kot

pri FH udarcu. Pri BH udarcu je postavitev paralelna z osnovno linijo mize in noge so

pokrčene v kolenih. Težišče je razporejeno na obe nogi in pomaknjeno na sprednji del stopal

(Kondrič, 2002).

1.4.7 Bekend osnovno vračanje

V osnovnem položaju je igralec postavljen skoraj vzporedno z osnovno linijo in blizu mize.

Žogo pričakujemo v nevtralnem položaju. Z rahlim zasukom obrnemo pri desničarju desno

21

ramo naprej, roka je v komolčnem sklepu pokrčena, komolec je sproščeno pred telesom,

podlahtnica skoraj vzporedno z osnovno linijo in nad njo. Iz tega položaja dvignemo lopar

tako, da je izrazito nad točko udarjanja žoge, lopar je v rahlo odprtem položaju, igralna

ploskev loparja je še nekoliko dvignjena, da lahko damo dodatni impulz z gibom zapestja

(Mikeln, 2000).

Samo izvajanje udarca poteka od zadaj – zgoraj proti spredaj – spodaj. Žogico je treba zadeti s

spodnjo polovico loparja. Pri tem dobi žogica rotacijo nazaj (rezana žogica). Postavitev nog je

vzporedna z osnovno linijo. Pri dolgih žogicah ostaja postavitev nog vzporedna, pri kratkih

žogicah pa naredimo pri desničarjih z desno nogo kratek korak pod mizo. Za obrambne

igralce je nezgrešljivo, različno rotirano in forsirano plasirano BH osnovno vračanje oz.

rezanje življenjskega pomena. Večinoma se izvaja z gladkimi backside gumami, ker z njimi

lahko najbolj variiramo z rotacijami (z rezanimi oz. nerezanimi flah žogicami, ker pri oblogah

‒ materialih ‒ sami skoraj ne moremo variirati v rotacijah, če nam tega ne omogočajo

nasprotnikove rotacije) in zato morajo vsi obrambni igralci skoraj za vsak udarec spretno

zavrteti lopar v roki, da po celotni mizi režejo le z backside oblogo. Ker so obrambni igralci

ves čas v pričakovanju nasprotnikovega napada, izvajajo tudi osnovno vračanje večinoma z

razdalje in z gibom ter z intenziteto vložene energije roke in telesa, ki je podobna izvajanju

BH obrambnega udarca pri vračanju spina.

Slika 1. BH aktivno osnovno vračanje obrambnega igralca (Joo Saehyook, KOR)

(ITTF, 2016).

22

Slika 2. BH aktivno osnovno vračanje obrambnega igralca (Gionis Panagiotis, GRE)

(ITTF, 2016).

1.4.8 Forhend osnovno vračanje

Izvajanje udarca poteka od zadaj – zgoraj proti spredaj – spodaj. Žogico je potrebno zadeti s

spodnjo polovico loparja. Pri tem dobi žogica rotacijo nazaj (rezana žogica). Zgornji del trupa

je nekoliko nagnjen naprej, desna rama pa je pri desničarju rahlo pomaknjena nazaj. Pri kratki

žogici nagnemo desno ramo in boke nekoliko naprej, pri dolgi pa so ramena in boki

vzporedno z mizo. Podlahtnica in nadlahtnica sta v nekoliko večjem kotu kot trup in

nadlahtnica, lopar pa je odprt. Žogico je treba zadeti v najvišji točki ali nekoliko prej z

odprtim loparjem. Zapestje in podlahtnica sta sproščena. Pri zaključku udarca sta podlahtnica

in rob loparja usmerjena proti mrežici, po udarcu pa se vrneta v osnovni položaj. Postavitev

nog je vzporedna z osnovno linijo ali rahlo odprta. Pri dolgih žogicah ostaja postavitev nog

vzporedna, pri kratkih žogicah pa naredimo pri desničarjih z desno nogo kratek korak pod

mizo (Kondrič, 2002).

23

Obrambni igralci morajo odlično obvladati tudi osnovno vračanje, rezanje s FH stranjo. Ker

so obrambni igralci ves čas v pričakovanju nasprotnikovega napada, izvajajo tudi osnovno FH

vračanje večinoma z nekoliko večje razdalje od mize in z gibom ter z zelo veliko intenziteto

vložene energije roke in telesa, kar je zelo podobno izvajanju BH obrambnega udarca pri

vračanju spina. Res pa je, da ga večina uspešnih sodobnih lovcev (obrambnih igralcev) skoraj

ne uporablja več, razen pri vračanju kratkih žogic, ker izkoristijo vsako priliko na FH strani za

zaključni napad.

Slika 3. FH aktivno osnovno vračanje obrambnega igralca (Joo Saehyook, KOR)

(ITTF, 2016).

Slika 4. FH aktivno osnovno vračanje obrambne igralke (Irene Ivancan, GER)

(ITTF, 2016).

24

1.4.9 Forhend topspin

FH topspin je v modernem namiznem tenisu osnovni in najraznovrstnejši napadalni udarec, s

katerim igralci z močno rotacijo žogice naprej poizkušajo, ne glede na rotacijo, hitrost in smer

prejete žogice nasprotnika, preiti v svoj napad in z njim prevzeti pobudo oz. doseči

neposredno točko. Izvajanje udarca poteka od spodaj – naprej proti zgoraj – naprej. Žogico je

treba zadeti z zgornjim delom glave loparja. Pri tem dobi žogica veliko rotacije v smeri

naprej. Postavitev nog je bočna in pri desničarju je leva noga pred desno. Igralec z igralno

roko zamahne nazaj – navzdol do višine kolena, tako da je le-ta skorajda popolnoma

iztegnjena. Istočasno z zamahom igralec zasuče tudi zgornji del trupa v smeri desno – navzdol

in se še dodatno skrči v kolenih. Težo telesa prenese ped začetkom izvedbe udarca na zadnjo

desno nogo. Nato sledi hiter zamah relativno navpično v smeri naprej. Istočasno z udarcem

poteka tudi hiter zasuk zgornjega dela trupa v smeri udarca in iztegnitev v kolenih. Malo pred

točko udarca, ki se nahaja v padajoči fazi leta žogice ob telesu, sledi hiter pospešek

podlahtnice. Vključi se še zapestje, ki da kontaktu še dodaten impulz. Igralna roka po zadetku

žogice nadaljuje pot do višine glave ali pri močnejših udarcih celo čez njo (Kondrič, 2002).

Nekateri najboljši obrambni igralci izkoristijo vsako najmanjšo možnost, da preidejo v

napadalni FH spin napad oz. protinapad in so pri tem celo veliko bolj učinkoviti in uspešnejši

od napadalcev (s skoraj vsakim res učinkovitim napadom, ki ga zadenejo, dosežejo točko, saj

njihov napad sloni na enem samem izjemno močnem in rotiranem zaključnem udarcu).

1.4.10 Bekend topspin

Izvajanje BH topspina poteka od spodaj – naprej proti zgoraj – naprej. Žogico je treba zadeti z

zgornjim delom glave loparja. Pri tem dobi žogica veliko rotacije v smeri naprej. Praviloma

je, za razliko od postavitve za FH topspin udarec, igralec postavljen frontalno na prihajajočo

žogico, noge pa so postavljene vzporedno na končno linijo. Igralec z igralno roko zamahne

nazaj – navzdol med noge do višine kolen, ki so nekoliko pokrčena, tako da je lopar izrazito

pod točko udarjanja. Teža se pri desničarju nekoliko razporedi na levo nogo. Zamah roke je

nato hitro usmerjen relativno navpično v smeri navzgor – naprej. Malo pred točko kontakta

udarca, ki se nahaja v padajoči fazi leta žogice pred telesom, sledi hiter pospešek podlahtnice

in vključevanje zapestja, ki da dodaten impulz moči. Po zadetku je igralna roka skorajda

25

popolnoma iztegnjena. Lopar se nahaja v višini glave in razmeroma precej pred njo. Teža se

ob zaključku udarca pri desničarju prenese na desno nogo (Kondrič, 2002).

Obrambni igralci ga skoraj ne uporabljajo, ker z BH stranjo večinoma izvajajo obrambne

udarce, z BH stranjo pa napadajo predvsem s čistim zaključnim kontra udarcem.

1.5 GIBALNE SPOSOBNOSTI V NAMIZNEM TENISU

Gibalne sposobnosti, ki jih potrebuje namiznoteniški igralec za kvalitetno in uspešno igro, se

razlikujejo od posameznika do posameznika. Igralec z boljšo tehniko jih bo lahko v igri

nadomestil, medtem ko bo igralec s slabšo tehniko v večji meri odvisen od njih. Namizni tenis

kot vrhunski in tekmovalni šport postavlja pred igralce zelo visoke tako telesne kot psihične

zahteve. Osnovne gibalne sposobnosti, kot so gibljivost, koordinacija, ravnotežje, hitrost,

moč, preciznost in vzdržljivost, predstavljajo osnovo za doseganje vrhunskih rezultatov

(Kondrič in Furjan-Mandić, 2002).

1.5.1 Gibljivost

Gibljivost športniku omogoča večjo učinkovitost ter lahkotnost določenih gibov, zmanjšuje

možnost poškodb in olajšuje koordinacijo gibov, kar na drugi strani omogoča izboljšanje

drugih motoričnih sposobnosti, kot so hitrost, moč in agilnost (Kondrič in Furjan-Mandić,

2002).

Za uspešen intenzivni udarec ali vračanje dobro plasirane žogice so pri namiznem tenisu

potrebni: izkoraki, iztezanja, obračanja, predkloni, odkloni in podobno. Če je igralec dovolj

gibljiv, bo ujel vse žogice, hkrati pa bo uspešnejši pri zavzemanju najboljšega položaja za

izvedbo udarca. Nezadostna gibljivost onemogoča igralcu realizacijo njegovih idej, na drugi

strani pa je takšen igralec pogosteje izpostavljen poškodbam. Mišice lahko raztezamo aktivno

ali pasivno. Pri vadbi uporabljamo dve glavni metodi: metodo dinamičnega (balističnega)

raztezanja in metodo statičnega raztezanja (stretching), ki je ena izmed najboljših načinov,

kako povečati gibljivost. Pred statičnim raztezanjem pa se je zelo priporočljivo dovolj dobro

splošno ogreti, vsaj 3–5 min (Kondrič in Furjan-Mandić, 2002).

26

1.5.2 Ravnotežje

Ravnotežje je sposobnost ohranjanja ali vzpostavljanja stabilnega položaja telesa v prostoru.

Odvisno je predvsem od dobrega delovanja mnogih čutil, ki nenehno posredujejo informacije

iz okolja in iz telesa v zbirni center, v malih možganih. Ravnotežje je izjemno pomembna

sposobnost, čeprav se tega ne zavedamo, saj nam je ohranjanje pokončne drže nekaj

samoumevnega. Sposobnost ohranjanja ravnotežja pride bolj do izraza, kadar se gibljemo na

zmanjšani podporni ploskvi (drsanje, športna gimnastika, alpsko smučanje ipd.), kadar pri

gibanju prihaja do velikih in hitrih sprememb telesnih položajev (zaustavitev gibanja,

sprememba smeri ipd.) ali po zaključku rotacijskih gibanj (zaradi motenj v delovanju

vestibularnega aparata). Sposobnost se razvija predvsem z izvajanjem različnih lokomocij na

zmanjšani ploskvi (hoja, tek, lazenja, vlečenja, potiskanja, nošenja na klopi, gredici ipd.)

(Pistotnik, 2003).

1.5.3 Moč

Moč je izkoriščanje sile mišic za delovanje proti zunanjim silam. Poznamo dinamično in

statično mišično napenjanje. Za dinamično so značilno vsa gibanja, ker je za njihovo izvedbo

potrebno izzvati zaporedna krčenja in sproščanja mišic. Statično napenjanje pa je značilno

predvsem za ohranjanje različnih položajev telesa ali njegovih delov (Pistotnik, 2003).

Za sodobni vrhunski tekmovalni namizni tenis niso več dovolj le izjemni refleksi in vrhunsko

razvita anticipacija. Zaradi spremembe velikosti žogic iz 38 mm na 40 mm se je s tem tudi

povečala energetska komponenta igralca. Igralci morajo več delati na treningu moči, kot so to

delali v preteklosti, vendar morajo upoštevati, da tisti, ki so vključeni v prevelik trening moči,

pridobivajo na mišični masi, s čimer se jim zmanjša gibljivost in posledično izgubijo občutek

za pravilno izvedene udarce. Dejstvo je, da se jim nekoliko poveča mišični tonus, vendar to še

ne pomeni, da jim take vrste trening dejansko škodi. Tehnično pravilna izvedba udarca je fino

izdelana motorična aktivnost. V kolikor delamo na moči eno uro in gremo nato na mizo

izvajat določene udarce, nam bo odstotek uspešnih udarcev prav gotovo upadel. Razlog tiči v

tem, ker si mišice zapomnijo nedavni napor in zato udarce izvajamo zavestno, do takrat pa

smo vse udarce izvajali brez razmišljanja. Zaradi povečane moči se bo posledično naš udarec

27

pozitivno spremenil, saj bo preko kinetične verige moč tega udarca večja (Kondrič in Furjan-

Mandić, 2002).

Po Kondriču (2002) ima trening moči v namiznem tenisu poudarek predvsem na naslednjih

muskulaturnih skupinah:

roke/ramenski obroč,

hrbtna muskulatura,

trebušna muskulatura in

noge.

1.5.4 Hitrost

Hitrost je sposobnost hitre izvedbe gibanja. Je v največji meri prirojena motorična sposobnost,

zato lahko z vadbo nanjo vplivamo predvsem posredno preko izboljšanja tehnike gibanja,

koordinacije, gibljivosti, moči in namiznoteniške tehnike (Kondrič in Furjan-Mandić, 2002).

Po Kondriču (2002) ločimo tri različne tipe hitrosti:

hitrost odzivanja,

aciklično hitrost in

ciklično hitrost.

Hitrost odzivanja je v vrhunskem tekmovalnem namiznem tenisu ena izmed najpomembnejših

gibalnih lastnosti vsakega igralca. Odvisna je od sposobnosti predvidevanja (anticipacije),

taktičnega mišljenja, stopnje pozornosti in prostorske orientacije (Kondrič in Furjan-Mandić,

2002).

Hitrost razvijamo z maksimalno intenzivnim gibanjem. Poleg štartov iz različnih položajev

lahko za razvijanje hitrosti v namiznem tenisu uporabljamo izmenjujoče sprinte z lahkotnim

tekom, starte s hitrim zaustavljanjem ter šprinte z nenadno spremembo smeri (Kondrič in

Furjan-Mandić, 2002).

28

1.5.5 Vzdržljivost

Vzdržljivost je funkcionalna sposobnost organizma, da premaguje dalj časa trajajoče napore.

V namiznem tenisu je pomen vzdržljivosti drugačne narave in pomena, kot pri športih

panogah, ki so aerobne narave (tek, kolesarjenje, veslanje itd.). Vzdržljivost

namiznoteniškega igralca se kaže predvsem na večjih tekmovanjih, kot so svetovna in

evropska prvenstva ter olimpijske igre, ki trajajo tudi do 10 dni in igralci pogosto nastopajo v

različnih kategorijah (ekipno, individualno, v parih in v mešanih parih). Zato morajo biti

seveda telesno ustrezno pripravljeni, da uspešno zaključijo celotno tekmovanje (Kondrič in

Furjan-Mandić, 2002).

Vzdržljivostna vadba pri namiznoteniškem igralcu je sestavljena iz osnovnega in specialnega

dela. Osnovni del predstavljajo aerobne športne panoge, medtem ko predstavlja specialni del

namiznoteniška vzdržljivost. Osnovni in specialni del se v namiznoteniškem treningu izvajata

istočasno. Medtem ko predstavlja osnovni del podlago za nadaljevanje telesne priprave

igralca, pomeni specialni del ohranjanje tehnike udarcev in dviganje nivoja intenzivnosti

napora (Kondrič in Furjan-Mandić, 2002).

V namiznoteniški igri pride vzdržljivost do izraza npr. v dvoboju med izrazito napadalno

usmerjenim igralcem proti klasično obrambno usmerjenim nasprotnikom. V dvoboju med

njima pride v vsaki posamezni točki do številnih močnih izmenjav in z veliko stalnega

eksplozivnega premikanja, zato morata biti oba igralca zelo dobro telesno pripravljena.

1.5.6 Koordinacija

Koordinacija je sposobnost učinkovitega in usklajenega izvajanja časovnih in prostorskih

elementov gibanja. Izmed vseh gibalnih sposobnosti je najbolj odvisna od delovanja

osrednjega živčnega sistema. Koordinacijske sposobnosti se začnejo razvijati že zelo zgodaj,

saj se mora človek takoj po rojstvu naučiti vsega gibanja, ki ga bo potreboval za preživetje,

zato so prva leta življenja najpomembnejša za razvoj koordinacije (Pistotnik, 2003).

Po Ušaju (2003) delimo koordinacijo na več vrst:

sposobnost hitrega opravljanja zapletenih in nenaučenih motoričnih nalog,

29

sposobnost pravočasne izvedbe motoričnih nalog (timing),

sposobnost usklajenega gibanja zgornjih in spodnjih udov,

sposobnost hitrega spreminjanja smeri gibanja (agilnost),

sposobnost natančnega zadevanja cilja in

sposobnost natančnega vodenja gibanja.

V namiznem tenisu je visoko razvita koordinacija bistvenega in odločilnega pomena za

uspešno izvajanje udarcev, ker se igralec praktično ves čas nahaja v nepredvidljivih situacijah,

na katere mora izjemno hitro in ustrezno odreagirati, če hoče uspešno izvajati svoje tehnične

udarce in taktične zamisli.

1.5.7 Preciznost

Preciznost je sposobnost natančne določitve smeri in sile pri usmeritvi telesa proti želenemu

cilju v prostoru. Kinestetična čutila in čutilo vida v osrednjem živčnem sistemu posredujejo

informacije za oblikovanje glavnih in korektivnih gibalnih programov preciznosti. Preciznost

povezujemo z ostalimi motoričnimi sposobnostmi in njihova višja raven vpliva tudi na višjo

raven preciznosti. Preciznost vadimo predvsem z natančno izvedbo izbranih lokomocij, kjer

odstopanje od predvidenega načina gibanja pomeni napako (Pistotnik, 2003).

Za vrhunsko igranje namiznega tenisa je natančno zadevanje in izvajanje udarcev ob samem

kontaktu z žogico na loparju in njeno natančno plasiranje na želena mesta po igralni mizi

ključnega pomena pri uspešnem doseganju točk, kajti še tako močno in rotirano žogico bo

dober nasprotnik vrnil, če ne bo odigrana točno tja, kjer bo imel z njo največ težav v danem

trenutku.

30

2 METODE DELA

Diplomska naloga je monografskega tipa. Pri pisanju sem si pomagal z izdano oz. objavljeno

domačo in tujo literaturo, z izmenjavo mnenj s slovenskimi in tudi s tujimi obrambnimi igralci

in igralkami ter trenerji in predvsem s svojimi petdesetletnimi igralskimi in trenerskimi

spoznanji in izkušnjami, ki jih imam kot še vedno aktivni obrambni igralec namiznega tenisa

in tudi kot klubski trener in reprezentančni selektor, saj sem treniral in na tekmovanjih vodil

številne obrambne igralce in igralke.

31

3 OBRAMBNI STIL IGRE V NAMIZNEM TENISU

3.1 ZGODOVINSKI RAZVOJ OBRAMBNE IGRE

Tehnika namiznoteniške igre se je v dobrem stoletju enotno mednarodno organiziranega

delovanja namiznega tenisa močno spremenila skladno z razvojem materiala predvsem oblog

‒ gum, pa tudi z razvojem lesenih delov loparja, s spremembami v velikosti in sestavi

namiznoteniške žogice ter tudi s spreminjanjem pravil namiznoteniške igre.

Prvi loparji so bili ob koncu 19. stoletja iz kosov pergamenta in so ob igranju oddajali

poseben zvok, zaradi česar je igra dobila vzdevek wiff-waff in kasneje ping-pong. Že ob

začetku 20. stoletja se je pojavila namiznoteniška žogica iz celuloida, ki je bila dobrih sto let

(do leta 2014) glavni zaščitni znak namiznega tenisa. V istem obdobju so se že pojavili prvi

leseni loparji, ki so bili pokriti z gumo ali pa s pluto. Mrežica na mizi je bila takrat z višino

17,25 cm za 2 cm višja od današnje in je zaradi višine zelo oteževala agresivnejšo napadalno

igro. Glavna vrlina takratnih igralcev je bila do neskončnosti dolgo zadrževanje žogice v igri

v vsaki točki. Namiznoteniški dvoboji so postajali vse bolj nezanimivi za gledalce in ljubitelje

namiznega tenisa. Na svetovnem prvenstvu v Pragi 1936 so postavili tri neslavne svetovne

rekorde: finalni ekipni dvoboj pri moških, ki ga je dobila Avstrija s 5 : 4 proti Romuniji, je

trajal 12 ur in se je zavlekel v tri igralne dni, Francoz Haguenauer in Romun Marin- Goldberg

sta posamezno tekmo igrala pet ur in pol, Poljak Ehrlich in Romun Paneth pa sta eno samo

točko igrala dve uri in dvanajst minut in izvedla v njej preko 9000 udarcev.

ITTF je bila primorana spremeniti pravila: spustili so mrežico na današnjo višino 15,25 cm,

posamezen set je lahko trajal največ dvajset minut, celoten dvoboj v petih setih pa največ uro

in 45 minut. Igra je postala bolj dinamična, raznovrstna in atraktivna. Prevladovali so še

vedno obrambni in vsestranski (all‑round) igralci, ki so odlično napadali ali pa se vrhunsko

branili (legendarni Madžar Victor Barna, ki je na svetovnih prvenstvih osvojil kar 40 medalj,

od tega 22 zlatih in bil petkrat tudi svetovni prvak med posamezniki), vse več pa je bilo le v

napad usmerjenih igralcev.

Kljub temu je na naslednjem svetovnem prvenstvu 1937 v Badnu prišlo do pravega škandala,

ko so v finalu žensk posamezno ob koncu tretjega odločilnega seta pri rezultatu 19 : 16

32

organizatorji diskvalificirali obe finalistki, branilko naslova Američanko Aaronsovo in

Avstrijko Pritzijevo, ker je potekel igralni čas. Da se kaj takega ne bi več ponovilo, so kasneje

uvedli poseben način igranja, imenovan ekspeditivni sistem igranja (igranje na čas).

Posamezen set je lahko trajal največ 15 min. Če posameznega seta po 15 min še ni bilo konec,

se je igra ustavila. Od prekinitve naprej sta nato igralca servirala izmenično vsak po en servis

do konca seta. Najpomembnejše pa je bilo, da je moral server obvezno dobiti točko v

trinajstih udarcih, kajti če je branilec vrnil vključno s servisom trinajst udarcev je bila točka

njegova. Tako so bili tudi obrambni igralci prisiljeni napadati vsaj na svoj servis.

Leta 1951 se je prvič pojavil lopar, ki je bil polepljen z debelo oblogo iz spužve. Igralci, ki so

jo uporabljali, so bili v veliki prednosti. Leta 1959 so na kongresu ITTF postavili standarde za

igralno opremo in prepovedali igranje samo s spužvo, dovolili pa so spužvo pod zgornjo

gumijasto oblogo in določili, da spužva skupaj z gumo ne sme biti debelejša od 4 mm. Guma,

ki je imela pod zobci obrnjenimi navzven še spužvo (imenovana soft obloga), je zaradi mnogo

boljšega odboja omogočala še napadalnejšo igro z močnimi čistimi kontra udarci in tudi z

napadalnimi drajf udarci. Obrambni način igre je zato sčasoma izgubljal svoj pomen. V

šestdesetih letih 20. stoletja pa se je pojavil revolucionarni napadalni udarec topspin, ki je

osnova modernega namiznega tenisa in ki ga je omogočil razvoj igralne obloge, ki je imela

nad spužvo gumo z zobci obrnjenimi navznoter (imenovana backside obloga). Ker je imela

takšna gladka obloga veliko večjo oprijemljivost, je omogočala izvajanje spin in topspin

udarcev, ki so imeli mnogo močnejšo rotacijo od npr. drajf udarcev. Mnogi obrambni igralci

so zato takrat uporabljali kombinacijo gladke obloge na FH strani, ki je omogočala močnejše

obrambne rezane rotacije in tudi spin napad, ter na BH strani posebno oblogo imenovano

antispin (njena zgornja ploskev je bila kot nekakšna mat vileda krpa za pranje posode, pod njo

pa je bila debela plast spužve in je imela ob udarjanju poseben zvok). Antispin obloga ni

oprijemljiva in ne omogoča izvajanja lastnih rotacij in napadalnih udarcev, ampak pri

obrambni igri vedno vrača le nerotirane flah žogice (žogice brez rotacije). Pri blokiranju na

mizi pa se vračajo z njo izjemno neugodne »mrtve« žogice, ki se kar ustavljajo na mizi in

silijo nasprotnika, da naredi napako s pošiljanjem žogice v mrežico.

Z leti so proizvajalci antispin obloge zelo izpopolnili in nekatere z bolj gladko zgornjo plastjo

in z vsaj minimalno oprijemljivostjo omogočajo tudi izvajanje napadalnih udarcev. Ker je

imel takšen napadalni antispin povsem podoben zvok kot normalna backside napadalna

obloga, so lahko igralci, ki so tak antispin uporabljali, uspešno varali nasprotnika, če so imeli

33

obe oblogi iste barve. Nasprotnik je imel težave, ker je igralec z napadalnim antispinom

obračal lopar in ob istem zamahu z loparjem, ob isti vloženi energiji in ob na pogled istem

kontaktu dejansko dajal žogici povsem različne rotacije. Po udarcih z normalno oblogo so

npr. žogice ob štopu ali ob kontri uhajale preko mize zaradi močne spin rotacije naprej, če pa

je bil enak udarec izveden z antispin oblogo, pa je žogica štoperju pogosto končala v mreži,

ker ni imela nobene energije in rotacije navzgor in naprej. Zato so na kongresu ITTF leta 1983

prepovedali igranje z oblogama iste barve in od takrat sta obvezni ena obloga rdeče in druga

črne barve.

V osemdesetih letih 20. stoletja se je pojavila nova povsem obrambnim igralcem namenjena

obloga, s spužvo različne debeline in z gibljivimi, daljšimi in tanjšimi zobci na gornji plasti

gume obrnjenimi navzven, imenovana trava. Sama sicer ne omogoča nobene omembe vredne

rotacije, podobno kot antispin obloga, vrača pa obratne rotacije od tistih, ki jih prejema.

Močneje rotiran spin dobi, močneje rezana žogica se vrne nazaj napadalcu ob eksplozivnem

obrambnem rezanem gibu. Ko se je leta 1975 na Mini Spentu v Ljubljani, organiziranem ob

10. obletnici svetovnega prvenstva v namiznem tenisu in odprtja Hale Tivoli, pojavil kitajski

obrambni igralec Huang Liang, ki je lovil z novo oblogo travo, se je poigraval z vsemi

najboljšimi evropskimi igralci, tudi s specialisti za igro na obrambo, tako gladko jih je

premagoval. Močneje kot so rotirali s svojimi topspini, v večje težave jih je spravljala njegova

izjemno rezana obrambna žogica vrnjena s trave. Presenetljivo za vse pa v polfinalu ni imel

prav nobenih možnosti proti rojaku Guo Yuahui, kasnejšemu svetovnemu prvaku, ki je znal

igrati na to novo oblogo in seveda kot tradicionalno vsi najboljši kitajski igralci proti

obrambni igri ni imel nobenih težav.

Iz lastnih izkušenj v igrah proti Huang Liangu sem dobro desetletje kasneje, ko že ni bil več v

samem svetovnem vrhu, presenetljivo ugotovil, kakšen kontakt in koliko energije je bil Huang

še vedno sposoben vložiti že v navaden rezan (»pimpl«) udarec pri osnovnem BH vračanju,

ko je občasno izvedel udarec s travo pod določenim kotom in je uspel teoriji navkljub vrniti

izjemno rezano žogico, čeprav sama trava pri osnovnem vračanju tega naj ne bi omogočala.

Ta takrat povsem nova obloga, ki je temeljila na daljših, tanjših zobcih zgornjega dela obloge

obrnjenimi navzven, ki so se premikali in nagibali v odvisnosti od prejete rotacije topspina in

v odvisnosti od naklona loparja, hitrosti in vložene energije obrambnega zamaha z njo, je bila

v naslednjih desetletjih ključnega pomena pri večini obrambnih igralcev, da so se lahko vsaj

nekateri med njimi dokaj enakovredno kosali z napadalci. Sprememba premera igralne žogice

34

z 38 mm na premer 40 mm leta 2000, s katero je ITTF želela, z večjim zračnim uporom nove

večje žogice, zmanjšati predvsem hitrost izmenjave udarcev in narediti igro bolj atraktivno z

daljšimi izmenjavami udarcev, je kljub začetni res zmanjšani hitrosti odboja žogice, še bolj

otežila življenje obrambnih igralcev. Ti so posledično ob manjši hitrosti žogice sicer več

polovili in vrnili na mizo, vendar je zaradi manjše rotacije večje žogice, njihova nekoliko

počasneje vrnjena obrambno rezana žogica imela manj rezane rotacije in je napadalcem

povzročala manj težav za napadalno igro, ker so tudi oni sami imeli nekoliko več časa za

izvedbo napada. V praksi pa je razvoj lesenih delov loparja z dodatkom npr. karbonskih

vlaken in razvoj še hitrejših oblog ter predvsem učinek stalnega lepljenja gum z lepili, ki so

izrazito povečevala hitrost odboja, kmalu povsem izničil zaostanek v hitrosti odboja žogice.

Ostala pa je nekoliko manjša rotacija in posledično se je spremenila osnovna tehnika izvedbe

udarcev in sistem igre nekaterih posameznikov se je moral prilagoditi novim pogojem.

Olimpijski zmagovalec in večkratni svetovni prvak Kitajec Liu Guoliang, trenutni glavni

trener nepremagljive moške kitajske reprezentance v zadnjih dvanajstih letih, ki je igral s

penholder načinom drže in z oblogo, ki je imela napadalne zobce navzven (»bunke«), je že pri

dobrih 24 letih končal svojo izjemno uspešno igralsko kariero. Spremenjeni pogoji igre ob

večji žogici v njegovi napadalni igri, ki je temeljila predvsem na čistih kontra udarcih in na

izjemno nizkem številu izmenjav udarcev, naj ne bi več dovoljevali vrhunskih rezultatov.

Tudi sprememba štetja s tradicionalnega do 21 dobljenih točk na set na 11 dobljenih točk na

set leta 2002, je mnogim vztrajnostnim lovcem, ki so mnogokrat ob koncu maratonskih

dvobojev dočakali napake že utrujenih, ne dovolj dobro fizično pripravljenih in ne več

povsem zbranih napadalcev, naredila samo medvedjo uslugo. Spremenila so se tudi pravila za

igranje ekspeditivnega sistema, ki se sedaj uvede, če v posameznem setu oba igralca (ali oba

para v igrah parov) v 10 min ne dosežeta skupno 18 točk. Od prekinitve naprej servirata nato

oba izmenično po enkrat in branilec servisa dobi točko, če vključno s servisom vrne 13

udarcev. Ko se sistem enkrat uvede, se tudi vsi morebitni naslednji seti istega dvoboja že od

začetka naslednjih setov igrajo po ekspeditivnem sistemu.

Izjemno velik vpliv na vse vrste obrambnih igralcev oz. na vse tiste igralce, katerih igra je v

precejšnji meri temeljila na razno raznih oblogah, t. i. materialih (različne trave, softi,

antispini) , predstavlja zadnja velika tehnična sprememba, ko so leta 2014 začeli uvajati novo

plastično žogico, ki je nadomestila celuloidno žogico. Zamenjava slednje s plastično je

posledica splošne usmeritve zamenjave tistih materialov v športu, ki bi lahko bili škodljivi za

35

zdravje, za kar celuloid že dolgo velja. Poleg tega je celuloid izjemno gorljiv, kar predstavlja

dodatne težave in stroške pri izdelavi in transportu. Nova žogica še nima odbojnih in

elastičnih kvalitet, ki bi se lahko primerjale s celuloidno in je tudi mnogo bolj nagnjena k

pokanju. V igri še ne omogoča povsem enake rotacije kot prejšnja. Odboj plastične žogice je

zaradi manjše rotacije posledično manj usmerjen v smeri naprej in je zato nekoliko višji (ker

se žogica ne odbije več toliko v smeri naprej). Zato predvsem pri osnovnem vračanju

(rezanju) omogoča še lažje napadalne, tudi povsem čiste prehode, kar je slabše za obrambne

igralce. Tudi posebne obloge (materiali) ne povzročajo več tako velikih težav nasprotnikom.

Poleg tega nova plastična žogica neprijetno kovinsko odzvanja ob odboju od igralne površine.

Pri vračanju močnih spinov z obrambno tehniko deluje razmeroma podobno kot celuloidna

žogica, izjemno težko pa je predvsem s travami obrambno vračati čiste, močne in nerotirane

udarce, ker sama žogica zaradi manjše rotacije nima enake inercije poti vračanja in po dotiku

z loparjem kar ponikne oz. izbere nekoliko svojo smer. S prejšnjo žogico je bilo za

obrambnega igralca z odličnim občutkom dovolj že vsaj malo nastaviti položaj loparja in

žogica je vedno odletela v smeri mize. Verjetno bo sčasoma prišlo do nekaterih sprememb pri

oblogah, kvaliteta plastičnih žogic se bo gotovo še izboljšala in s tem se bodo zopet povečale

možnosti preboja, vsaj pod svetovni vrh, tistih redkih, še preostalih obrambnih igralcev in

predvsem igralk. Obrambne igralke so, za razliko od moške kategorije, precej konkurenčne,

ker v ženskem namiznem tenisu ne prihaja do tako močnih napadalnih udarcev.

Skozi celotni zgodovinski pregled se uvidi, da je način igranja tekmovalnega namiznega

tenisa v zadnjih stotih letih z razvojem materialov in tehnike glede uspešnosti prešel iz

skorajda izključno obrambnega stila v absolutno favoriziranje brezkompromisnega

napadalnega načina igranja.

3.2 TEHNIKA OBRAMBNIH UDARCEV

Osnovni obrambni udarec je rezana obramba z BH in s FH stranjo. Udarci se izvajajo z

razdalje od 2 do približno 5 m od mize. Nasprotnikovo napadalno npr. spin žogico morajo

obrambni igralci tako amortizirati in ji dati rotacijo navzdol, da bodo napadalcu otežili

naslednji napad. Nasprotniku bo vrnjeno rezano žogico vleklo v mrežo. Za razliko od

osnovnega vračanja (rezanja) je pri obrambnem rezanju postavitev izrazito obrnjena v stran,

gibi gredo bolj od zgoraj proti navzdol in so tudi precej daljši, kot pri osnovnem rezanju.

36

Poudarjeno dolge zamahe rezane obrambe so vedno izvajali azijski obrambni igralci, medtem

ko so imeli evropski običajno krajši zamah.

3.2.1 Rezana obramba z bekendom

BH rezani obrambni udarec je udarec, ki ga izvajajo vsi obrambni igralci, tudi tisti, ki s FH

vedno le napadajo. Pri postavitvi je pri desničarjih desna noga bližje mizi. Kot postavitve je

približno 45 stopinj glede na osnovno linijo mize. Levo stopalo je odprto. Igralec je nagnjen

naprej, z desno ramo je obrnjen naprej, igralna roka je pred telesom, lopar je dvignjen v višino

ramena, rahlo odprt in obrnjen navzgor, komolec pa ostaja skoraj v višini kolka. Udarec se

izvede s podlaktnico od vrha proti navzdol – naprej v smeri žogice (smer je odvisna od

rotacije, ki jo je obrambni igralec dobil – večja kot je rotacija bolj gre z gibom navzdol) in

nekoliko v stran. V fazi kontakta z žogico lovci lopar poprimejo nekoliko čvrsteje ter dodajo

še impulz z zapestjem, s katerim določajo, kako rezano žogico želijo vrniti. Ob zaključku

udarca je roka skoraj iztegnjena, naklon loparja pa je odprt glede na rotacijo, ki smo jo

vračali. Težišče med udarcem prenesemo z nevtralnega položaja na levo nogo in nato ob

samem zaključku udarca na desno nogo (Mikeln, 2000).

Obrambni igralci na BH večinoma uporabljajo kot oblogo gume z zobci obrnjenimi navzven

(trave, softi – »bunke«), redkeje pa antispin oblogo, rotacije BH udarcev pa nato z obračanjem

loparja spreminjajo z uporabo backside obloge, ki jo imajo na FH strani.

37

Slika 5. Faze rezane obrambe z BH

(Uzorinac, 1997).

Slika 6. Faze rezane obrambe z BH

(Uzorinac, 1997).

38

Slika 7, 8, 9, in 10. Faze rezane obrambe z FH (Takashima Noriko, JPN)

(Uzorinac, 1997).

Slika 11. Rezana obramba z BH

(Hirst, 2002).

39

Slika 12. Rezana obramba z BH (Joo Saehyook, KOR)

(ITTF, 2016).

Slika 13. Rezana obramba z BH (Joo Saehyook, KOR)

(ITTF, 2016).

40

Slika 14. Rezana obramba z BH (Joo Saehyook, KOR)

(ITTF, 2016).

Slika 15. Rezana obramba z BH (Joo Saehyook, KOR)

(ITTF, 2016).

41

Slika 16. Rezana obramba z BH (Gionis Panagiotis, GRE)

(ITTF, 2016).

Slika 17. Rezana obramba z BH (Gionis Panagiotis, GRE)

(ITTF, 2016).

42

Slika 18. Rezana obramba z BH (Han Ying, GER)

(ITTF, 2016).

Slika 19. Rezana obramba z BH (Viktoria Pavlovich, BLR)

(ITTF, 2016).

43

3.2.2 Rezana obramba s forhendom

FH rezani obrambni udarec je udarec, ki so ga nekoč izvajali vsi obrambni igralci. V

današnjem modernem namiznem tenisu pa mnogi obrambni igralci, ki z BH še vedno le režejo

(lovijo), s FH skorajda nikdar ne izvedejo rezanega obrambnega udarca, ampak s FH

nasprotnikove spine močno zaključno prevzemajo s svojim spinom ali pa preprosto le vrnejo

žogico na mizo z nekakšnim vmesnim udarcem med spinom in kontra udarcem. Danes večina

lovcev skoraj nikdar ne preide v klasično obojestransko obrambno igro, s katero bi

nasprotniku napadalcu prepustila popolno kontrolo nad napadom. Še vedno pa obstajajo

obrambni igralci, ki se z BH stranjo le branijo, na FH strani pa so sposobni, odvisno od

rezultatskega poteka dvoboja in od strategije igre v posameznem dvoboju, le loviti, ali

napadati le ob ugodnih priložnostih, ki se jim ponudijo, ali pa izkoristiti najmanjšo možnost

za FH napad.

Pri postavitvi je pri desničarjih leva noga bližje mizi. Kot postavitve je približno 45 stopinj

glede na osnovno linijo mize. Desno stopalo je odprto. Igralec je nagnjen naprej, desna rama

je obrnjena nazaj, leva naprej, lopar je dvignjen v višino ramena ali v višino glave, rahlo odprt

in obrnjen navzgor, komolec je v višini kolka in je prost – ni pritisnjen ob telo. Udarec se

izvede s komolcem, ki je osnovna os gibanja od vrha proti navzdol ‒ naprej v smeri žogice

(smer je odvisna od dobljene rotacije – večja je rotacija, bolj gredo obrambni igralci z gibom

navzdol in obratno in bolj gredo naprej ob manjši prejeti rotaciji). Telo in rama gibu sledita in

se obračata naprej. V fazi kontakta z žogico lovci lopar nekoliko čvrsteje poprimejo ter

dodajo še impulz z zapestjem, s katerim določajo, kako rezano žogico želijo vrniti. Ob

zaključku udarca je roka skoraj iztegnjena, naklon loparja pa je odprt glede na rotacijo, ki so

jo vračali. Težišče med udarcem prenesemo z začetne nevtralne pozicije na desno nogo in

nato ob samem zaključku udarca na sprednjo levo nogo (Mikeln, 2000).

44

Slika 20. Faze rezane obrambe s FH

(Uzorinac, 1997).

Slika 21. Faze rezane obrambe s FH

(Uzorinac, 1997).

45

Slika 22, 23 in 24. Faze rezane obrambe s FH (Takashima Noriko, JPN)

(Uzorinac, 1997).

46

Slika 25. Rezana obramba s FH

(Hirst, 2002).

Slika 26. Rezana obramba s FH (Joo Saehyook, KOR)

(ITTF, 2016).

47

Slika 27. Rezana obramba s FH (Joo Saehyook, KOR)

(ITTF, 2016).

Slika 28. Rezana obramba s FH (Joo Saehyook, KOR)

(ITTF, 2016).

48

Slika 29. Rezana obramba s FH (Viktoria Pavlovich, BLR)

(ITTF, 2016).

3.3 POSEBNOSTI OBRAMBNEGA NAČINA IGRANJA

Vsi začetniki igranja in treniranja namiznega tenisa naj bi vsaj v prvih dveh, treh letih igrali

brez zanje že posebnega izdelanega sistema igranja. Naučiti bi se morali najprej osnovne

tehnike izvajanja vseh udarcev z gladko backside oblogo. Šele kasneje naj bi se preusmerili v

sistem igre, ki je primeren njihovemu tehničnemu znanju izvajanja udarcev, njihovim

gibalnim sposobnostim in njihovim osebnostnim psihičnim in značajskim lastnostim. Povsem

zgrešeno je nekomu, ki še ne obvlada dovolj dobro osnovnih udarcev, dati na lopar razno

razne soft obloge, travo ali antispin, morda celo z namenom, da bi po zaslugi »materialov«

lažje in hitreje začel dosegati boljše tekmovalne rezultate. Tudi če bo kasneje res igral s katero

od omenjenih oblog, ker se bo izkazalo, da takšne obloge koristijo njegovemu načinu igre, bo

za doseganje solidnih rezultatov moral znati učinkovito napadati vsaj s FH, rezati in loviti pa

na obeh straneh z obema različnima oblogama (npr. s travo in s tanjšo obrambno backside

oblogo). Obrambni igralec mora stalno menjati strani loparja, s čimer izvaja udarce z obeh

49

strani z oblogo, ki je v danem trenutku učinkovitejša, ter posledično vračati nasprotniku

nepredvidljive različne rotacije tako s FH kot z BH. To je osnova za vsakega obrambnega

igralca, če sploh želi imeti realne možnosti proti napadalnemu igralcu istega oz. višjega

kvalitetnega ranga. Sam verjetno proti boljšemu nasprotniku in pogosto tudi proti nasprotniku

približno moje igralske kakovosti niti na vsakih tisoč rezanih BH udarcev osnovnega

vračanja, ne izvedem udarca rezanja s travo, čeprav rotirane servise nasprotnika in obrambne

udarce na močno rotirane spine nasprotnika na BH strani v veliki večini vračam prav s travo.

Če pa bi zarezal (»zapimplal«) s travo, skoraj ni več niti rekreativnega igralca, ki ob igranju z

novo plastično žogico, ne bi takoj uspešno izvedel čistega kontra zaključevanja te moje, s

travo vrnjene skoraj povsem nerotirane flah žogice.

Prav tako je zmotno misliti, da naj se v obrambno igro usmeri igralca, ki je preveč neroden,

prepočasen, premalo eksploziven in hiter, da bi lahko dovolj uspešno igral hitro napadalno

igro povsem blizu mize. Vrhunski obrambni igralci so večinoma celo mnogo bolj gibalno

sposobni od večine napadalcev. Na podlagi vsakemu trenerju lastnih trenerskih izkušenj, se

lahko vsaj približno določi kdo je dejansko primerna oseba za igranje obrambnega načina

igre. Če se miren, zelo vztrajen in marljiv igralec, kljub normalnim gibalnim sposobnostim,

nikakor ne znajde v napadalnih akcijah, se rad oddaljuje od mize in igra raje »na sigurno« in z

»glavo«, namesto, da bi poizkušal z večjo agresivnostjo hitro dosegati točke, se ga lahko

poizkuša usmeriti v obrambo, sploh če bi sam celo izrazil takšno željo.

Za trenerja in še bolj za igralca se je težko podati na dokaj neznano pot obrambnega načina

igre, če doslej nista imela niti izkušenj niti bližnjega vzornika z obrambnim načinom igre.

Obrambni igralec mora biti izjemno psihično trden, ker pogosto skorajda cel dvoboj v igri

izgublja, brez kakršne koli možnost resnega odpora. Vztrajno in nepopustljivo mora čakati na

morebitno, glede na potek dvoboja, povsem nepričakovano priložnost, ki se mnogokrat le

ponudi, in jo zbrano izkoristiti. Proti napadalcu, ki zna tehnično dobro igrati na obrambni

način igranja, mora zbirati točke na nepotrebnih, mogoče celo nespametnih napakah

nasprotnika in z morebitnim občasnim uspešnim napadom. Nikakor si ne sme dovoliti

enostavnih, nepotrebnih in neizsiljenih napak (npr. napak pri osnovnem vračanju in napak

pri zgrešenih zaključevanjih redkih visokih žogicah, ki si jih je mogoče priigral). Ves čas

mora variirati v rotacijah svojih udarcev, tako obrambnih kot pri osnovnem vračanju, da se

nasprotnik ne navadi njegovih žogic. To lahko doseže tako, da čim večkrat menja oblogo, s

katero izvaja osnovno vračanje ali pa da osnovno vračanje izvaja le z backside oblogo, s

50

katero lahko enkrat močno zareže, drugič pa vrne skoraj flah žogico. Še bolj mora menjati

obloge pri vračanju topspin udarcev nasprotnika. Če ima npr. travo, bo z njo lahko vračal le

rezane žogice, zato mora obrambni udarec odigrati čim večkrat z backside oblogo, s katero

lahko menja rotacije glede na končni impulz, ki ga izvede v zapestju in deloma tudi od

naklona loparja in od smeri zamaha ob zaključku obrambnega udarca (vrne lahko izjemno

rezane žogice ali pa povsem flah žogice in ta velika razlika v rotaciji, sploh če je izvedena z

varanjem obrambnega udarca, vedno predstavlja glavno težavo za vsakega napadalca).

Vseskozi se mora truditi čim bolj različno plasirati svoje žogice predvsem pri osnovnem

vračanju in pri vračanju servisov. Če se le da, mora tudi čim bolj motiti in prekinjati ritem igre

napadalca s svojimi napadalnimi udarci.

3.4 TRENING NA OBRAMBNI NAČIN IGRANJA

Treniranje na obrambnega igralca je izjemno pomembno za vsakega igralca, ne glede na to,

ali se bo sploh srečaval na tekmovanjih z obrambnim načinom igranja. Včasih je veljalo, da je

moral biti v vsakem uspešnem klubu vsaj en igralec obrambnega stila igre, ker so z njim vsi

napadalni igralci trenirali svoj spin napad. Igranje na obrambo je namreč najboljši trening za

učenje in tudi za nadaljnjo vadbo spina in za povečanje zanesljivosti njegovega serijskega

izvajanja.

V nadaljevanju bom predstavil nekaj primerov vaj. V njih predpostavimo, da sta oba igralca

desničarja ali pa oba levičarja, drugače samo priredimo smeri izvajanja napada v spodnjih

vajah.

Serijsko spiniranje s FH po FH diagonali samo na FH backside oblogo obrambe (cilj:

potegniti serijsko skupno 100 spinov z največ petimi žogicami).

Serijsko spiniranje s FH po BH diagonali samo na travo obrambe (cilj: potegniti

serijsko skupno 100 spinov z največ petimi žogicami).

Serijsko izmenično ena ‒ ena spiniranje s FH s FH položaja napadalca na FH obrambe

in iz sredine ali z BH položaja s FH na BH obrambe.

Serijsko izmenično dva ‒ dva spiniranje s FH s FH položaja napadalca na FH obrambe

in na BH obrambe. Ta vaja je izjemno kompleksna in težka za izvajanje, ker jo

51

sestavljajo štirje različni udarci (dve diagonali in dve paraleli, ki se izvedeta vsaka

enkrat na žogico vrnjeno z backsida in enkrat na žogico vrnjeno s trave).

Mešano FH spiniranje s cele mize napadalca prosto po celi mizi obrambnega igralca.

Serijsko izmenično dva‒dva spiniranje s FH s FH položaja napadalca na FH obrambe

in z BH napadalca z BH položaja na BH obrambe. Ta vaja je tudi izjemno kompleksna

in težka za izvajanje, ker jo sestavljajo štirje različni udarci (dve diagonali in dve

paraleli, ki se spet vsaka enkrat odigrata na žogico vrnjeno z backsida in enkrat na

žogico vrnjeno s trave).

Prehod napadalca iz rezanja v prost FH ali tudi v prost BH napad in nato v

nadaljevanje ene izmed zgornjih vaj.

Po poljubnem servisu napadalca prost FH napad (velikokrat tudi v sredino ‒ trebuh ‒

obrambnega igralca).

Prehod napadalca iz rezanja v prost FH ali tudi v prost BH napad in nato si v

nadaljevanju serijsko sledita izvedba enega spina in ene skrajšane rezane žogice.

Serijsko spiniranje s FH na BH na travo obrambe, nato sprememba FH spina v FH

obrambe, obramba prevzame s kontra FH spinom in sledi obojestranska prosta igra.

Prosta obojestranska igra napadalnega in obrambnega igralca.

Izvajanje zgornjih serijskih vaj ali pa prosto spiniranje dvojice napadalcev na

posameznega obrambnega igralca (izjemno pomembna in koristna vaja za oba

napadalca v paru glede treniranja napada na vrnjene obrambne rotacije, ki niso

posledica rotacij, ki jih povzroči vsak izmed napadalcev s svojim napadom; izjemno

težka in koristna je tudi za obrambnega igralca, ki se težje privadi rotacijam obeh

napadalcev; prav tako je izjemno koristna za trening igranja in premikanja v paru;

pogosto jo uporabljamo pri zaključnem piljenju in dvigovanju forme pred

najpomembnejšimi tekmovanji).

Vse zgoraj omenjene vaje so tudi trening vaje za obrambnega igralca, ki mora še dodatno

trenirati svoje eksplozivne prehode in napade iz osnovnega vračanja, napade na skrajšano

napadalčevo žogico in napade po svojem servisu (večinoma napade izvaja s FH).

52

3.5 SHEME IGRANJA NA OBRAMBNI NAČIN IGRANJA

Ključ uspešnega igranja na obrambni način igranja je v kombinaciji tehnike vsakega igralca,

treniranja na obrambni način igranja in s tem tudi v spoznavanju raznih obrambnih materialov

ter v tehnično taktičnem pristopu k samemu dvoboju.

V posameznem dvoboju na obrambnega nasprotnika je za napadalnega igralca pomembno, da

že pred začetkom tekme s trenerjem naredita taktiko in način igranja glede na igralčevo

tehnično znanje in tudi glede na tehnično znanje, način igre in vrste oblog, s katerimi igra

nasprotni obrambni igralec. Izbranega načina se mora nato držati, dokler s trenerjem ne

ugotovita, da ga je res treba spremeniti, ker ne prinaša pozitivnega rezultata. Pomembno je, da

ga napadalec ne spreminja prehitro od točke do točke in nekaj točk npr. serijsko napada, nato

nekaj točk na hitro zaključuje ali občasno napada po dolgotrajnih izmenjavah udarcev

osnovnega vračanja, ker tako ne bo dobil pravega občutka igre na obrambo. Ugotoviti mora

ali mu npr. sicer izjemno atraktivna igra serijskega napadanja – spiniranja ‒ res prinaša

uspeh, ali le pomaga nasprotniku dobiti skoraj nezgrešljiv občutek za obrambno vračanje,

kajti za solidnega obrambnega igralca je običajno najlažje serijsko vračati spine napadalca.

Če napadalec ne dobiva točk s serijskim napadom in se odloči za občasno rezano

skrajševanje, se mora zavedati, da naj bi s skrajševanjem le prisiljeval obrambnega igralca, da

prihaja bližje k mizi, in potem mogoče izkoristil možnost močnejšega prehoda, ko se

obrambni igralec še ni vrnil v ustrezen osnovni obrambni položaj. Nikakor naj ne poizkuša s

skrajšanjem le z namenom, da bi z njim dosegal neposredne točke, ker obrambni igralec

skoraj vedno vse kratke žogice z lahkoto ujame. Obrambnemu igralcu je sicer najtežje vračati

žogice skrajšane v sredino mize, ki imajo na njegovi polovici mize dvojni odboj. Posebno

mamljivo za napadalca je zelo globoko stransko krajšanje na nasprotno igralno stran branilca

od tiste, v katero je v prejšnjem udarcu potegnil močan in dolg spin, ki pa ne prinaša koristi,

ker obrambni igralec pridobi na času s tem, da enostavno spusti žogico in jo udari pod mizo.

Če napadalni igralec po zamahih obrambnega igralca ne uspe ugotoviti, ali po svojih spinih

dobiva rezane ali nerotirane flah žogice, si lahko pomaga z gledanjem napisa na žogici (ki

določa njeno ime in vrsto). Če se med letom žogice lahko opazi oznake napisa, je žogica

skoraj povsem brez rotacije.

53

Tudi izbira servisa na obrambnega igralca je zelo pomembna. Na njegovo morebitno travo je

najboljše servirati brez posebne stranske ali zgornje rotacije, ker obrambni igralec z njimi ne

bo imela posebnih težav, vrnil pa bo lahko zelo neugodne rotacije. S travo pa je zelo težko

vračati močno rezane servise (pogosto se jih zgreši v mrežo) in tudi vrne se žogica, ki je

idealna za takojšen napad. Po navadi je najnevarnejši za obrambo kratek navzgor ali v stran

rotiran BH servis napadalca, ki je desničar (ali podoben FH servis, če je napadalec levičar).

Primeri možnosti taktično‑tehnične izbire igranja na obrambni način igre:

Serijsko FH spiniranje prosto po celi mizi (tako lahko igra igralec, ki je navajen igrati

na obrambno igro in z njo nima posebnih težav).

Serijsko FH spiniranje predvsem na BH obrambe, če ima le-ta tam npr. travo (tako

lahko igra napadalec, ki mu enakomerno rotirane vrnjene žogice z obloge – materiala

‒ ne prestavljajo nobenih težav, obenem se v veliki meri izogne težavam z različno

vrnjenimi rotacijami, če bi igral tudi na backside oblogo, ki omogoča različno vrnjene

rotacije).

Kratek navzgor ali v stran rotiran servis v FH obrambe (vendar ne pregloboko, tako da

branilec ne more spustiti žogice pred udarcem pod mizo, ampak jo mora vrniti nad

njo) in nato močan FH prehod v sredino – trebuh ‒ obrambnega igralca, ki se še ni

uspel postaviti nazaj v osnovni položaj.

Le občasni spin prehod v napad napadalca iz osnovnega vračanja – rezanja, nato

takojšen zaključek napada, če je zanj ugodna žogica, če ne se vrne ponovno v osnovno

vračanje in v kasnejši ponovno enkratni napad (tako lahko igra napadalec, ki ne čuti

dobro obrambno vrnjenih žogic in ki sam niti nima posebej močnega spin napada in to

seveda le v primeru, da je obrambni igralec tudi zelo pasiven in ne napada preveč

uspešno).

Odločitev za osnovno vračanje – rezanje ‒ brez želje po napadu in s ciljem, da se

doseže ekspeditivni način igranja, kjer kot napadalec le ima neko prednost pred

obrambnim igralcem (tako lahko igra napadalec, ki ne čuti vrnjenih žogic branilca in

ki nima dovolj močnega napada, je pa zelo vztrajen in potrpežljiv ter ne dela napak v

osnovnem vračanju in to le v primeru, da je obrambni igralec tudi zelo pasiven in ne

napada preveč uspešno).

54

3.6 PRIMERI SODOBNIH OBRAMBNIH OBLOG IN LESOV

Obloge (angl. rubbers):

Butterfly:

Tackiness Chop, Tackiness Chop II

Feint Long II, Feint Long III

Super Anti

Tibhar:

Super Defense 40, Super Defense Soft 40

Grass, Grass D. Tecs, Grass Ultra, Extra Long

Ellen

Stiga:

Destroyer

Energy Absorber

Joola:

Anti Top Spin Toni Hold

Dr. Neubauer:

Desperado

Friendship:

755 Defense

Donic:

Donic Piranja Formula Tec

Donic Slice 40 CD

Lesovi (angl. blades):

Butterfly:

Gionis Carbon Defensive, Defence IV, Hadraw Shield, Inershield Layer ZLF

Tibhar:

Defense Plus, CO-S-3

Stiga:

Defense Wood NTC

Friendship:

729 Black W

55

Joola:

Chen Wei-Xing , Chen Defender

Donic:

Donic Wang Xi Dotec Control Plus, Donic Defplay Senso

Slika 30. Tackiness-c II backside obloga za obrambno in napadalno igro

(osebni arhiv, Vizjak, 2016).

Slika 31. Feint Long III obloga – trava – za obrambno igro

(osebni arhiv, Vizjak, 2016).

56

4 SKLEP

Namiznoteniška pravila so se v zadnjih sto letih spreminjala z namenom narediti namizni

tenis kot olimpijski šport bolj zanimiv in atraktiven za široke množice in tudi za medije. Z

razvojem namiznoteniških rekvizitov, z napredkom tehnike in s spremembami pravil igranja

je nekdaj prevladujoča tehnika obrambnega načina igranja namiznega tenisa bila, vsaj v moški

konkurenci, odrinjena na rob dogajanja. Le redki izjemni obrambni igralci se še lahko kosajo

z najboljšimi napadalnimi igralci namiznega tenisa na svetu. Nekaj več možnosti imajo

najboljše obrambne igralke v ženski svetovni konkurenci. Ker pa je namizni šport za vse

življenje, ki se igra in se v njem tekmuje tudi v pozni starosti, je v rekreativnem in

veteranskem namiznem tenisu še vedno veliko igralcev in igralk, ki gojijo razne načine

obrambne igre z uporabo obrambnih oblog kot so trava, soft in antispin.

Ker pa je šolanje in treniranje obrambnega igralca le na kratko opisano v dostopni domači in

tuji literaturi in še to le kot nekakšen krajši dodatek podrobnejšim opisom napadalnega načina

igranja, se trenerji in njihovi igralci sami vse redkeje odločajo za obrambni stil igranja. S tem

se namiznemu tenisu dela velika in nepopravljiva škoda, ker je verjetno najatraktivnejša igra

za gledalce in s tem tudi za popularizacijo namiznega tenisa prav dvoboj dveh odličnih

igralcev, izmed katerih eden serijsko napada s topspin udarci, drugi pa se večinoma brani z

obeh strani in vrača na mizo res nemogoče udarce, čemur smo bili priča tudi na letošnjem

mednarodnem članskem prvenstvu ITTF World Tour Slovenia Open 2016 na Otočcu.

Zato je ta diplomska naloga s temo in naslovom Obrambni stil igre v modernem namiznem

tenisu, ki temelji na moji osebni dolgoletni izkušnji igranja obrambne igre v namiznem tenisu,

kot majhna spodbuda vsem tistim, ki bi želeli izvedeti kaj več o tehniki udarcev, o procesu

treniranja, o zgodovini, o razvoju in o praktičnemu pristopu igranja obrambnega stila. Mogoče

pa bo koga tema tako pritegnila, da se bo tudi sam navdušil za igranje obrambne igre v

namiznem tenisu.

57

5 VIRI

Filipčič, A. (1999). Tenis učenje. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Hirst, P. (2002). Table Tennis. London: English Table Tennis Association Ltd.

Hudetz, R. (1984). Stolni tenis - tehnika. Zagreb: Sportska tribina.

Hudetz, R. (2000). Stolni tenis 2000: tehnika s Vladimirom Samsonovom. Zagreb: Huno

sport.

ITTF (2016). Pridobljeno 15. 9. 2016, iz http://www-ittf.com

Kondrič, M. (2002). Osnove učenja namiznega tenisa z Bojanom Tokičem. Ljubljana:

Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Kondrič, M. in Furjan-Mandić, G. (2002). Telesna priprava namiznoteniškega igralca.

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Kondrič, M. in Horvat, M. (2008). Namizni tenis v šoli: Vadba in igralne oblike namiznega

tenisa v šoli. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Kondrič, M., Hudetz, R. in Furjan-Mandić G. (2010). Osnove stolnoga tenisa. Zagreb:

Kineziološki fakultet Sveučilišta u Zagrebu.

Krnc, M., Vidmar, G. in Kondrič, M. (2003). Priročnik za namiznoteniške sodnike in

organizatorje tekmovanj in športne pedagoge. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Lukner, M. (2013). Strategija tehnično taktične priprave v namiznem tenisu – (Diplomsko

delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana.

Mikeln, J. (2000). Namizni tenis. Ljubljana: Namiznoteniška zveza Slovenije.

Mikeln, J. (2012). Namizni tenis – načrtovanje dela. Primeri treningov za mlajše (od I. do II.

selekcije). Ljubljana: Namiznoteniški klub Veteran.

Mikeln, J. (2015). Namizni tenis ‒ popravljanje napak v igri. Ljubljana: namiznoteniški klub

Veteran.

Munivrana, G. (2011). Strukturna analiza tehničko-taktičnih elemenata stolnoteniske igre ‒

(Doktorska disertacija). Sveučilište u Zagrebu, Kineziološki fakultet, Zagreb.

58

Pistotnik, B., Pinter, S. in Dolenec, M. (2003). Gibalna abeceda. Ljubljana: Fakulteta za

šport, Inštitut za šport.

Rebec, K. (2016). Osnove učenja in uporabe prilagojenih rekvizitov pri učenju namiznega

tenisa - (Diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana.

Seemiller, D. in Holowchak, M. (2000). Stolni tenis: vještine, strategije i treninzi. Zagreb:

Gopal.

Talović, M., Kazazović, E., Žifko, Đ. in Hadžiahmetović, A. (2011). Stolni tenis: udžbenik za

studente Fakulteta sporta i tjelesnog odgoja. Sarajevo: Fakultet sporta i tjelesnog odgoja,

Univerziteta u Sarajevu.

Ušaj, A. (2003). Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport,

Inštitut za šport.

Uzorinac, Z. (1997). Stolnoteniski ABC. Bjelovar: Prosvjeta.

Uzorinac, Z. (1999). Stolnoteniske legende. Bjelovar: Prosvjeta.