diplomsko delo - corebistvenega pomena za religioznost posameznika, večina sodelujočih...

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za filozofijo in sociologijo

DIPLOMSKO DELO

TJAŠA BOROJA

Maribor, 2013

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za filozofijo in sociologijo

Diplomsko delo

RAZMERJE MED ZDRAVORAZUMSKIMI UTEMELJITVAMI

VERE V BOGA IN ZNANSTVENIMI DOGNANJI NA TEM

PODROČJU

Graduation thesis

THE RELATIONSHIP BETWEEN COMMON SENSE AND

SCIENTIFIC EXPLANATIONS OF BELIEF IN GOD

Mentorja: Kandidatka:

red. prof. dr. Bojan Borstner Tjaša Boroja

doc. dr. Miran Lavrič

Maribor, 2013

Lektorirala: Valerija Tertinek, prof. slov.

Povzetek prevedel: Tjaša Rajzer, prof. ang. in ped.

ZAHVALA

Za vso pomoč, strokovno usmerjanje ter hitro in ažurno sodelovanje se iskreno zahvaljujem mentorjema

red. prof. dr. Bojanu Borstnerju in doc. dr. Miranu Lavriču.

Hvala vsem romarjem, ki so mi pričarali nepozabno doživetje in so bili pripravljeni sodelovati v

raziskavi.

Profesorici Valeriji hvala za lektoriranje in vse spodbudne besede.

Najlepša in največja zahvala gre mojima staršema, ki sta mi omogočila šolanje, verjela vame in me vedno

podpirala pri mojih odločitvah. Hvala tudi fantu Marcelu, sestri, ostali družini in prijateljem, ki so

zaupali vame in mi stali ob strani v času študija in pisanja diplomske naloge.

Hvala tudi vsem, ki vas nisem omenila, a veste, da sem vam hvaležna.

FILOZOFSKA FAKULTETA Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija www.ff.um.si

IZJAVA

Podpisana Tjaša BOROJA, rojena 25. 12. 1987 v Slovenj Gradcu, študentka Filozofske

fakultete Univerze v Mariboru, smer univerzitetni dvopredmetni študijski program

filozofija in sociologija, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom RAZMERJE MED

ZDRAVORAZUMSKIMI UTEMELJITVAMI VERE V BOGA IN ZNANSTVENIMI

DOGNANJI NA TEM PODROČJU, pri mentorjih red. prof. dr. Bojan Borstner in doc. dr.

Miran Lavrič, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani

brez navedbe avtorjev.

Tjaša BOROJA

________________________

Maribor, 26. 6. 2013

POVZETEK

Temelj pričujoče diplomske naloge je obravnava razmerja med zdravorazumskimi

utemeljitvami vere v boga in znanstvenimi dognanji na tem področju. Na podlagi tega smo

si v okviru teoretičnega dela zastavili šest predpostavk, zakaj naj bi ljudje verovali v boga.

Predstavitev ključnih znanstvenih razlag religije z avtorji in opis razlag ter raziskav, ki so

se pojavile do sedaj, temelji na izvoru religije kot smiselni razlagi življenja in sveta, ter

viru tolažbe. Analizirali smo Durkheimovo sociologistično pojmovanje religije, proučili

religijo kot stranski produkt prirojenih kognitivnih vzorcev in produkt težnje po

racionalnem izbiranju, prav tako pa smo poudarili izkustveno podlago religije. V

empiričnem delu naloge smo na podlagi predstavljene teorije ter s pomočjo kvalitativnega

zbiranja podatkov poiskali razloge za vero v boga, s katerimi smo razložili posameznikove

težnje po verovanju. S pomočjo šestnajstih udeležencev, ki so sodelovali v delno-

strukturiranem intervjuju, katerega smo izvajali v času najpomembnejšega krščanskega

praznika velike noči v romarskem kraju, imenovanem Međugorje, smo preverili, zakaj

posamezniki po njihovi lastni oceni verujejo v boga, kakšne zdravorazumske utemeljitve

vere prevladujejo pri vernikih in kakšne so njihove predstave o bogu. Namen in cilj

empiričnega dela je, prikazati in povezati konkretna mnenja, stališča in poglede

sodelujočih vernikov ter jih primerjati z obstoječimi teoretičnimi pristopi. Analiza

intervjujev, ki je temeljila na zelo pristranskem vzorcu subjektivnih ocen nestrokovnjakov,

je pokazala, da posamezniki največji pomen za posameznikovo vero pripisujejo potrebi po

tolažbi. Temu sledijo motivi izkustva, socializacije, racionalne izbire in intelektualnega

iskanja odgovorov. Izkazalo se je, da se ocene mnenja respondentov glede izhodišča

religioznosti pomembno razlikujejo od znanstvenih pogledov. Razlike se kažejo predvsem

v pomenu socializacije. Iz znanstvene literature namreč izhaja, da je religijska socializacija

bistvenega pomena za religioznost posameznika, večina sodelujočih respondentov pa je

mnenja, da religijska socializacija ni pomemben razlog za njihovo trenutno verovanje.

Sicer njena prisotnost pri skoraj vseh udeležencih kaže velik pomen, a kot lahko razberemo

iz rezultatov, se lahko religioznost brez socializacije razvije le ob pogoju izrazite potrebe

po tolažbi in izkustvu verske izkušnje. Po naših izsledkih sta torej tolažba in izkustvo

ključna motivatorja, kar postavlja pod vprašaj nekatere znanstvene teorije.

Ključne besede: Religija, vera, verovanje, korenina, smisel življenja, tolažba, izkustvena

podlaga, socializacija, družba, posameznik, racionalna izbira, Međugorje.

ABSTRACT

The basis of the present thesis is to discuss the relationship between common sense

arguments for faith in God and the scientific view on this area. On this basis, we've stated

six assumptions in the context of the theoretical part as to why people should believe in

God. Presentation of scientific interpretations of the religion with the authors and the

description of interpretations and research that have emerged so far is based on the origin

of religion as a reasonable interpretation of the life and of the world, the source of

consolation. We have analyzed the Durkheim sociologistic conception of religion, studied

religion as a byproduct of the innate cognitive patterns and product trends in the rational

selection, but we also emphasized the experiential basis of religion. In the empirical part of

the tasks we have, based on the presented theory and with the help of qualitative data

collection searched for the reasons for faith in God, with whom we explain an individual's

tendencies to faith and belief. With the help of the sixteen participants who have

participated in a partly-structured interview, which we carried out at the time of the

quintessential Christian holiday Easter in the pilgrimage place called Međugorje, we

checked, why individuals, according to their own assessment, believe in God, what kind of

common sense reasoning religion dominated in the believers and what their perceptions of

God are. Purpose and objective of the empirical part of the graduation work is to display

and link to specific opinions, views and perspectives of the participating followers, and

compare them with existing theoretical approaches. The analysis of the interviews, which

was based on a very biased sample of subjective assessments of non-professionals, showed

that the greatest significance for the individual's faith is attributed to the need for comfort.

This is followed by the motif of experiences, socialization, rational choice and intellectual

search for answers. It turns out that the estimates about the opinion of the respondents, in

terms of origin of religiosity, differ significantly from scientific views. The differences are

reflected mainly in the sense of socialization. From the scientific literature it is clear that

the religious socialization is essential to the majority of the participating individual

religiosity respondents, however, it is clear that religious socialization is an important

reason for their current belief. Furthermore, its presence shows great importance in nearly

all of the participants, but as you can deduce from the results, you can only develop

socialization religiosity without condition to express the need for comfort and experience

the religious experience. According to our findings, the need for comforting and

experience are the key motivators, which puts some of the scientific theories under

question.

Key Words: Religion, faith, belief, root, meaning of life, comforting, experiential basis,

socialization, society, individual, rational choice, Međugorje.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ....................................................................................................................... 13

2 TEORETIČNI DEL ................................................................................................ 15

2.1 RELIGIJA KOT SMISELNA RAZLAGA ŽIVLJENJA IN SVETA ................... 15

2.2 RELIGIJA KOT VIR TOLAŽBE ......................................................................... 19

2.2.1 Freudov psihološki pomen religije ................................................................ 20

2.2.2 Boetij: Tolažba filozofije kot nasprotna pot religiji ...................................... 22

2.3 DURKHEIMOVO SOCIOLOGISTIČNO POJMOVANJE RELIGIJE............. 25

2.3.1 Religijska socializacija kot temelj za nadaljevanje družbe ........................... 25

2.3.2 Sveto kot simbol družbe ................................................................................. 27

2.3.3 Integracijska funkcija religije v modernih družbah ...................................... 28

2.4 IZKUSTVENA PODLAGA RELIGIJE ............................................................... 31

2.4.1 Definicija in vrste religioznih izkušenj .......................................................... 32

2.4.2 Lastnosti religioznih izkušenj ........................................................................ 32

2.4.2.1 Neizrekljivost .......................................................................................... 33

2.4.2.2 Noetična kvaliteta ali noetičnost.............................................................. 33

2.4.2.3 Minljivost ................................................................................................ 34

2.4.2.4 Pasivnost .................................................................................................. 34

2.4.3 Poskus naturalistične razlage religioznih izkušenj ....................................... 35

2.5 RELIGIJA KOT STRANSKI PRODUKT KOGNITIVNIH VZORCEV ............. 37

2.6 TEORIJA RACIONALNE IZBIRE IN RELIGIJA ............................................. 44

2.6.1 »Pascalova stava« ......................................................................................... 44

2.6.2 Rodney Stark in William. S. Bainbridge: O religiji in racionalni izbiri ........ 45

2.6.2.1 Kompenzatorji ......................................................................................... 47

2.6.3 Racionalni posameznik .................................................................................. 48

3 EMPIRIČNI DEL .................................................................................................... 50

3.1 NAMEN RAZISKAVE ......................................................................................... 50

3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV IN OMEJITEV

RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ............................................................................ 50

3.2.1 Raziskovalna vprašanja ................................................................................. 50

3.2.2 Spremenljivke................................................................................................. 51

3.3 METODOLOGIJA ............................................................................................... 51

3.3.1 Raziskovalna metoda ..................................................................................... 51

3.3.2 Raziskovalni vzorec ....................................................................................... 52

3.3.2.1 Međugorje ................................................................................................ 53

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov ........................................................................... 55

3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov ............................................................... 55

3.3.4 Postopki obdelave podatkov .......................................................................... 55

3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ................................................................. 56

3.4.1 Transkripti intervjujev ................................................................................... 56

3.4.1.1 S.O.B.: starost 39 let, ženski spol, poročena, VII. stopnja izobrazbe ...... 56

3.4.1.2 K.K.: starost 25 let, ženski spol, v zvezi, V. stopnja izobrazbe............... 60

3.4.1.3 B.G.: starost 30 let, ženski spol, samska, V. stopnja izobrazbe .............. 64

3.4.1.4 A.Z.: starost 44 let, ženski spol, poročena, VII. stopnja izobrazbe ......... 67

3.4.1.5 M.Z.: starost 48 let, moški spol, poročen, V. stopnja izobrazbe ............. 69

3.4.1.6 J.O.: starost 58 let, ženski spol, poročena, V. stopnja izobrazbe ............. 74

3.4.1.7 M.B.: starost 66 let, ženski spol, vdova, V. stopnja izobrazbe ................ 77

3.4.1.8 A.K.: starost 42 let, ženski spol, ločena, V. stopnja izobrazbe................ 83

3.4.1.9 V.P.: starost 62 let, moški spol, vdovec, VII. stopnja izobrazbe ............. 85

3.4.1.10 T.L.: starost 38 let, moški spol, duhovnik, VIII. stopnja izobrazbe ........ 87

3.4.1.11 I.K.: starost 61 let, moški spol, poročen, II. stopnja izobrazbe ............... 89

3.4.1.12 F.J.: starost 77 let, moški spol, poročen, IV. stopnja izobrazbe .............. 91

3.4.1.13 A.K.: starost 70 let, ženski spol, poročena, VII. stopnja izobrazbe ......... 95

3.4.1.14 Z.K.: starost 62 let, ženski spol, ločena, V. stopnja izobrazbe ................ 97

3.4.1.15 E.M.: starost 8 let, ženski spol in A.M.: starost 9 let, moški spol ......... 100

3.4.2 Analiza intervjujev ....................................................................................... 101

3.4.2.1 Kaj je bil povod vašega romanja? ......................................................... 101

3.4.2.2 Ali ste prepričani v obstoj boga? ........................................................... 104

3.4.2.3 Kdaj ste začeli verovati? ........................................................................ 105

3.4.2.4 Kaj je bil vzrok, da ste začeli verovati? ................................................. 107

3.4.2.5 Ali ste v njegov obstoj prepričani, ali ste se bolj zavestno odločili, da

boste verjeli? .......................................................................................................... 113

3.4.2.6 Kakšna je vaša predstava o bogu? ......................................................... 114

3.4.2.7 Ali se je vaša predstava o bogu spreminjala skozi vaše življenje? ........ 119

3.4.2.8 Kako je potekala sprememba predstave boga? ...................................... 120

3.4.2.9 Ali komunicirate z bogom? ................................................................... 122

3.4.2.10 Na kakšen način komunicirate z bogom? .............................................. 123

3.4.2.11 Imate občutek, da se bog odziva na vaše molitve? ................................ 127

3.4.2.12 Ali ste kdaj doživeli posebno religijsko izkušnjo? ................................ 128

3.4.2.13 Kakšna je bila ta religijska izkušnja? .................................................... 130

3.4.2.14 Kako verni so bili v času vašega odraščanja vaši starši? ....................... 135

3.4.2.15 V kolikšni meri in na kakšen način je/bilo vaše družinsko življenje

prepleteno z vero v boga? ...................................................................................... 136

3.4.2.16 Zakaj menite, da ljudje verjamejo v boga? ............................................ 138

3.4.2.17 Kako bi opisali svojo vero? ................................................................... 142

3.4.2.1 Ocene relativnega pomena posameznih korenin religije za

posameznikovo vero .............................................................................................. 144

3.4.2.2 Ocene relativnega mnenja o tem, zakaj ljudje na splošno verjamemo v

boga 157

3.5 SKLEP ................................................................................................................. 162

3.5.1 Povzetek ključnih ugotovitev ....................................................................... 162

3.5.1.1 Sinteza ................................................................................................... 165

3.5.2 Interpretacija ............................................................................................... 166

3.5.2.1 Razprava ................................................................................................ 167

VIRI IN LITERATURA ............................................................................................... 170

PRILOGA ...................................................................................................................... 173

KAZALO SLIK:

SLIKA 1: CENTER MEĐUGORJA - CERKEV SV. JAKOBA (SVETIŠČE KRALJICE MIRU) ............ 53

KAZALO TABEL:

TABELA 1: ŠTEVILO (F) IN STRUKTURNI ODSTOTKI (F %) VERSKIH UDELEŽENCEV GLEDE NA

SPOL ............................................................................................................................. 52


STAROST ....................................................................................................................... 52


STOPNJO DOSEŽENE IZOBRAZBE .................................................................................... 53

TABELA 4: FREKVENCE KODIRANIH ODGOVOROV ZA POVOD ROMANJA .............................. 102

TABELA 5: FREKVENCE KODIRANIH ODGOVOROV ZA PREPRIČANJE V OBSTOJ BOGA ........... 104

TABELA 6: FREKVENCE KODIRANIH ODGOVOROV ZA ČAS ZAČETKA VEROVANJA ............... 106

TABELA 7: FREKVENCE KODIRANIH ODGOVOROV ZA VZROK ZAČETKA VEROVANJA .......... 110

TABELA 8: FREKVENCE KODIRANIH ODGOVOROV ZA OBSTOJ PREPRIČANJA ....................... 114

TABELA 9: FREKVENCE KODIRANIH ODGOVOROV ZA PREDSTAVO O BOGU ......................... 116

TABELA 10: FREKVENCE KODIRANIH ODGOVOROV ZA ŽIVLJENJSKO PREDSTAVO O BOGU .. 120

TABELA 11: FREKVENCE KODIRANIH ODGOVOROV ZA SPREMINJANJE PREDSTAV O BOGU .. 121

TABELA 12: FREKVENCE KODIRANIH ODGOVOROV ZA KOMUNIKACIJO Z BOGOM ............... 123

TABELA 13: FREKVENCE KODIRANIH ODGOVOROV ZA KOMUNIKACIJO Z BOGOM ............... 125

TABELA 14: FREKVENCE KODIRANIH ODGOVOROV ZA ODZIV NA MOLITVE ........................ 128

TABELA 15: FREKVENCE KODIRANIH ODGOVOROV ZA RELIGIJSKO IZKUŠNJO ..................... 129

TABELA 16: FREKVENCE KODIRANIH ODGOVOROV ZA RELIGIJSKO IZKUŠNJO ..................... 133

TABELA 17: FREKVENCE KODIRANIH ODGOVOROV ZA VERO STARŠEV ............................... 136

TABELA 18: FREKVENCE KODIRANIH ODGOVOROV ZA VPLIV DRUŽINE NA VERO

POSAMEZNIKA ............................................................................................................ 137

TABELA 19: FREKVENCE KODIRANIH ODGOVOROV ZA MNENJE O RAZLOGU VERE V BOGA . 140

TABELA 20: FREKVENCE KODIRANIH ODGOVOROV ZA OPIS VERE ....................................... 143

TABELA 21: FREKVENCE KODIRANIH ODGOVOROV ZA POMEN KORENINE ........................... 144














TABELA 35: OCENE RELATIVNEGA POMENA POSAMEZNIH VZROKOV VERE V BOGA PRI

POSAMEZNIKU ............................................................................................................ 156

TABELA 36: FREKVENCE KODIRANIH ODGOVOROV ZA MNENJE O TEM, ZAKAJ LJUDJE

VERJAMEJO V BOGA .................................................................................................... 159

TABELA 37: MNENJA RESPONDENTOV O TEM, ZAKAJ LJUDJE NA SPLOŠNO VERJAMEMO V

BOGA .......................................................................................................................... 161

Razmerje med zdravorazumskimi utemeljitvami vere v boga in znanstvenimi dognanji na tem področju

13

1 UVOD

»Vera izvleče strup iz vsake bridkosti,

omili zbodljaj vsake izgube

in pogasi ogenj vsake bolečine.«

Josiah Gilbert

(Pridobljeno dne 25. 5. 2013, s

http://www.ednevnik.si/entry.php?w=odsrcadosrca&e_id=159238)

V vsej zgodovini in po vsem svetu so ljudje verjeli, da obstaja nekaj več kot zgolj fizični svet,

ki se zaznava s čutili. Verni ljudje verjamejo, da obstaja nekaj posebnega, kar daje njihovemu

življenju vsebino in smisel. Čutijo, da je tisto, v kar verujejo, resnično.

Po mnenju raziskovalcev religij imajo vere v družbi pomembno vlogo, naj so resnične ali ne.

Nekateri pravijo, da so bile religije nekoč koristne za osmišljanje človekovih doživetij, zdaj pa

te naloge ne opravljajo več, ker obstajajo znanstvene razlage za stvari, ki so bile prej

nerazumljive. Drugi menijo, da se znanost in religija ne izključujeta. Znanstveniki, ki

preučujejo življenja ljudi v najstarejših družbenih skupnostih, imajo religijo za silo, ki je

povezovala skupnosti, saj je vsem članom predpisovala enaka pravila vedenja in enak način

razumevanja sveta. Psihologi raziskujejo vlogo religije pri zmanjševanju strahu, saj v njej

ljudje dobivajo oporo, ki je zunaj njih samih. Nekateri menijo, da je to primeren način

spopadanja z življenjskimi težavami; drugi pa, da religija preprečuje, da bi ljudje postali

samozavestni in zaupali v lastne sposobnosti, ter jih odvrača od soočanja s kruto resničnostjo

(religije.com, 2007, pridobljeno dne 25. 5. 2013, s http://www.religije.com/).

Na podlagi zapisanega bi lahko rekli, da univerzalna človeška potreba po razumevanju sveta

predstavlja začetke religije. Tako je antropolog Edward Tylor (1970) v svojem delu

Primitivna kultura opredelil religijo z znano definicijo kot »vero v duhovna bitja«. Kmalu za

tem je animističnemu pogledu na svet sledilo religiozno, to pa je kaj hitro nadomestila

znanstvena razlaga. Tylorju je sledil Freud, ki je s psihološkega vidika o nastanku in razvoju

religije pisal v Prihodnosti neke iluzije (1996), Nelagodju v kulturi (2001) ter Spisih o družbi

in religiji (2007). Pričujoča dela so dokaz, da je Freud strokovnjak na področju psihološkega

pomena religije. Nas zanima predvsem njegova razlaga religije kot tolažbe. Najpomembnejši

http://www.religije.com/


14

avtor na področju sociologije religije je zagotovo Durkheim, ki je opozoril na to, da se verski

oziroma religijski pojavi posamezniku vsilijo tekom socializacije in s tem zagotavljajo

nadaljevanje verskih pojavov kot družbenih dejstev. Prav tako pa je že takrat predvideval, da

religija moderne družbe ne integrira. V delu O delitvi družbenega dela (1893) ugotavlja, da

vpliv religije v moderni družbi upada, ter da bodo v modernih družbah tradicionalne oblike

religije, skupaj s konceptom boga, sčasoma zbledele. William James, Rudolf Otto in Carl G.

Jung so vodilni avtorji na področju religioznega izkustva. Mi se bomo v nadaljevanju

osredotočili predvsem na Williama Jamesa, ki je tako rekoč pionir na področju filozofskega

proučevanja religiozne izkušnje. Pascal Boyer (2001) je prepričan, da je religija nastala kot

stranski produkt prirojenih kognitivnih vzorcev. Zagovorniki kognitivnih teorij so namreč

mnenja, da so se skozi procese naravne selekcije človeški možgani oblikovali tako, da so

nagnjeni k ustvarjanju ideje o nadnaravnih bitjih. Iz sociološkega zornega kota je še posebej

zanimivo vprašanje pristopa teorije racionalne izbire k znanstvenemu proučevanju religije.

Glavna avtorja na tem področju sta Rodney Stark in W. S. Bainbridge, ki sta leta 1987 v

knjigi A Theory of Religion razdelala tezo, da je religijsko vedenje mogoče razložiti z

pojmom racionalne izbire. Avtorja izhajata iz temeljne predpostavke, za katero je značilno, da

si ljudje prizadevamo za tisto, za kar smo nagrajeni in se izogibamo tistemu, za kar smo

kaznovani. To lahko ponazorimo tudi s tako imenovano Pascalovo stavo. Znamenit francoski

matematik in filozof Pascal trdi, da je vedno boljša »stava« verjeti, da Bog obstaja.

Pričakovana vrednost, ki bo dobljena za tovrstno prepričanje (da Bog obstaja), je vedno višja

kot pričakovana vrednost, ki izhaja iz nasprotnega prepričanja. S tem je skušal dokazati, da

ima prepričanje v obstoj Boga večje prednosti in je bolj ugodno kot domneva njegovega

neobstoja.

Omenjeni avtorji so vsak na svojem področju prispevali k celoti razlage religije. Po pregledu

literature smo ugotovili, da še nihče ni preverjal razmerja med navedenimi znanstvenimi

teorijami in zdravorazumskimi interpretacijami vere v boga, kar je naš osnovni raziskovalni

problem. Zanimajo nas predvsem odgovori na raziskovalna vprašanja, katere so trenutno

najbolj vplivne znanstvene razlage za vero v boga, njihovo mnenje, zakaj verujejo v boga, ter

kakšne zdravorazumske utemeljitve prevladujejo pri vernikih in kakšne so njihove predstave o

bogu. Na ta vprašanja poskušamo odgovoriti na osnovi rezultatov kvalitativnega zbiranja

podatkov, in sicer z intervjuji, ki smo jih izvajali v času najpomembnejšega krščanskega

praznika velike noči, v romarskem kraju imenovanem Međugorje.


15

2 TEORETIČNI DEL

2.1 RELIGIJA KOT SMISELNA RAZLAGA ŽIVLJENJA IN SVETA

Vsi si želimo, da bi naše življenje imelo smisel. Zato vse življenje odkrivamo različne načine,

s katerimi bi upravičili naša dejanja in dejanja družbe. Eni iščemo razlage v racionalnih

izbirah, drugi v znanosti, spet drugi pa verjamemo, da obstaja nekaj posebnega, nekaj, kar

daje našemu življenju vsebino in smisel. Slednji se pogosto zatečemo po odgovore k religiji.

Toda zakaj? Kaj je v njej takšnega, da bi lahko dalo našemu življenju vrednost in ga naredilo

stabilnejšega?

Credo, quia absurdum

(»verjamem/verujem, ker je nesmiselno«)

Tertullianus, 20111

Zgoraj napisana sentenca Tertulijanu je v resnici samo poenostavljen opis, karikatura miselne

konstrukcije. Za lažje razumevanje, naj povem, da je izpeljana iz »skrivnosti vseh skrivnosti«,

misterija Kristusovega utelešenja, smrti in vstajenja (Tertulijan, prevod: Marinčič, 2011): »Sin

Božji je bil križan: ni me sram, ker je preveč sramotno. Sin Božji je tudi umrl: povsem

verjetno, ker je tako neumno. In potem, ko so ga pokopali, je vstal: to je gotovo, ker je

nemogoče.«

Teologi so izrek pogosto razlagali kot izraz prepričanja, da ima vera svojo lastno jurisdikcijo,

ki se izmika racionalnosti. Če pogledamo dalje, že Aristotel je v Retoriki razpravljal o

neverjetnih rečeh, ki so jih ljudje pripravljeni verjeti kot resnične. Vse to zaradi tega, ker so

predmeti verjetja (Marinčič, 2011, str. 197).

Čeprav je religija eden izmed elementov kulture, nam slednja ne poda vedno odgovora na

življenjsko pomembna vprašanja. To povzroči, da se posamezniki zatečejo k religiji kot

ločenemu delu družbe.

1 V Marinčič, 2011.


16

V predmodernih družbah so se religijski odgovori nanašali predvsem na naravne pojave, kot

so sanje, smrt, bolezni in podobno. Kot odgovor naravnim pojavov se je pojavila še danes

vplivna teorija o primitivni religiji, imenovana animizem. V klasičnem delu Primitivna

kultura je Tylor opredelil religijo z definicijo kot »vero v duhovna bitja«. Ob tem je poudaril,

da je animizem izvirna in začetna oblika religije v človeški kulturi (Flere, 2005).

Za nadaljevanje naše razprave je pomembno predvsem dejstvo, da animizem zajema vero v

duhove, ki so vezani na vse predmete. Nastanek religije si lahko zamišljamo kot pričetek

razlag za vse pojave, ki si jih v takratni družbi niso mogli razložiti. Primere razlage

nepojasnjenih pojavov lahko vidimo v podrobno dodelani knjigi Jamesa G. Frazerja z

naslovom Zlata veja. Med drugim v knjigi lepo opisuje razlago sanj, kjer piše: »za dušo

spečega človeka velja, da zapusti njegovo telo in obišče kraje in osebe ter počne reči, o

katerih sanja.« (str. 180)

Človeštvo si je skozi čas proizvedlo tri miselne sisteme, tri poglede na svet, s katerimi si je

lažje razlagal življenje. Animizem je primitivna religija, ki je, kot smo lahko videli, pripeljala

do nastanka religije kot razlage. Posledično se je človek pričel naslanjati na religijo in

navsezadnje nas je moderna družba pripeljala do znanstvene razlage sveta. Ampak o tem

malce kasneje.

Povedali smo že, da religija v mnogih pogledih nastopa kot sistem odgovorov na življenjsko

pomembna vprašanja, ponuja odgovore na abstraktna vprašanja, kot je vprašanje temeljnega

izvora življenja, smisla trpljenja in podobno. Ustavimo se na točki razlage trpljenja. Ampak

prej razložimo, zakaj. Ali poznamo koga, ki bi se spraševal zakaj, je srečen? Ali se

sprašujemo, zakaj smo zadovoljni s svojim življenjem? Ne. Sprašujemo se, zakaj trpimo,

zakaj smo nesrečni, kaj smo naredili narobe, ter iščemo razloge in odgovore, ki bi nas

popeljali iz tega. Če nadaljujemo iz točke, kjer smo se ustavili; danes v modernih družbah

različne vrste religij ponujajo različne odgovore. Hinduizem na primer razlaga vse bolečine in

nesreče na svojevrsten način. Vsako trpljenje, ki ga mora oseba prenašati, je posledica

njegovih slabih dejanj, navadno iz prejšnjega življenja. Ali vedenje, od kod izvira naše

trpljenje, to posledično zmanjša? Na tem mestu bi bil smiseln pritrdilni odgovor. Kajti, čemu

bi verjeli in iskali razlago našega trpljenja, če bi to ostalo enako boleče in trpeče.


17

Lavrič (2013) je mnenja, da »vsebina religijskih prepričanj po svetu jasno kaže, da lahko

religija opravlja funkcijo ustvarjanja smiselnih razlag o ključnih vidikih človeškega

življenja.«

Če povzamemo, verni ljudje verjamemo, da obstaja nekaj posebnega, nekaj, kar daje našemu

življenju smisel. Kljub do sedaj dokazanemu, ostaja senca dvoma, ki nas preganja in ob kateri

se sprašujem, ali je v kontekstu modernih družb, kjer so religijske razlage soočene z močno

konkurenco znanstvenih razlag, še vedno smiselno govoriti zgolj v prid religiji? Zastavi se

torej vprašanje, koliko so religije v modernem svetu znanstvenih razlag uspešne pri

upravljanju te funkcije.

Znanost in teologija si imata veliko povedati, saj sta obe zaposleni z iskanjem resnice.

Polkinghorne (2009) je mnenja, da udeleženci pogovora med znanostjo in religijo uporabljajo

različne prijeme, kar je odvisno od tega, ali si prizadevajo za prepir ali za slogo. Tako znanost

kot teologija sicer trdita, da raziskujeta naravo resničnosti, vendar pa je več kot očitno, da

procesa potekata na različnih nivojih. Znanstveniki govorijo o stvarnosti/realnosti, teologi pa

o pravi/resnični stvarnosti/resničnosti. V osnovi gre za to, da moderni človek pričakuje

skladnost zdravorazumske razlage sveta z znanstvenimi dognanji in ne več z neotipljivimi

dejstvi, ki jih ponuja religija. Mnogi raziskovalci 20. stoletja, med katerimi je gotovo najbolj

znan Max Weber, so se strinjali, da bodo sile racionalizacije družbenega življenje dale krila

intenzivnemu empiričnemu preverjanju vseh ključnih človeških predstav o stvarnosti, kar bo

sčasoma spodkopalo in marginaliziralo religijske razlage sveta (prav tam, str. 25).

Vendar je potrebno poudariti, da je ob tem črnem scenariju za religijo, vera ljudi v nadnaravne

akterje v modernih družbah ostala na presenetljivo visoki ravni. To dokazujejo tudi zadnji

podatki longitudinalne študije raziskovalnega centra v Chicagu NORC

(http://www.zurnal24.si/slovenci-vse-bolj-verjamejo-v-boga-clanek-155322, podatki so bili

zbrani med leti 1991 in 2008 na vzorcu 30-tih držav), ki ugotavlja, da se s starostjo

posamezniki vse bolj obračajo po razlago k veri in bogu. V Boga so tako najbolj verjeli

starejši anketiranci. 43 odstotkov anketirancev v starosti 68 let in več je bilo prepričanih, da

Bog obstaja, kar je v primerjavi s tistimi, ki so bili stari 27 let in manj dvakrat več (23

odstotkov). Pomembno je poudariti dejstvo, da je Slovenija ena izmed držav, kjer je mogoče

opaziti konstantno rast posameznikov, ki verujejo v Boga. To lahko interpretiramo predvsem

http://www.zurnal24.si/slovenci-vse-bolj-verjamejo-v-boga-clanek-155322


18

v luči svetovno ekonomske krize, kjer ima vse več posameznikov občutek, da izgublja nadzor

nad svojim življenjem.

»Danes lahko rečemo, da se je količina znanstvenih dognanj v zadnjih sto letih v resnici

enormno povečala, in tudi, da so ta dognanja pogosto v nasprotju z osnovnimi religijskimi

predstavami, ali pa jih vsaj v veliki meri ne potrjujejo.« (Lavrič, 2013)

Zaradi vseh teh razlik med znanostjo in teologijo so nekateri prišli do prepričanja, da sta ti

disciplini med seboj ločeni, pri čemer vsaka obravnava problem na svojski način. Podoba

dveh različnih jezikov je zelo priljubljena pri znanstvenikih, ki ne želijo biti nespoštljivi do

religije, a jo sicer razumejo kot kulturno dejavnost in ne jemljejo resno njenih trditev, da

poseduje določeno resnično vedenje o Bogu. Takšna drža znanost religijo v primerjavi z

»golo« znanostjo postavlja v podrejen položaj. Pogosto se sliši misel, da se znanost ukvarja z

dejstvi, medtem ko so religijske trditve nič več kot zgolj mnenje. Vendar pa je to dvojna

napaka. Polkinghorne (2009) postavi zelo tendenciozno tezo2, da so analize filozofije znanosti

v dvajsetem stoletju pokazale, da je znanstveno iskanje razumevanja utemeljeno na nečem

veliko bolj kočljivem, kot je neproblematično usklajevanje nedvomnih eksperimentalnih

dejstev s teoretičnimi napovedmi.

Na kaj se torej nasloniti, znanost ali vero? Kdo spreminja koga in kdo izpodriva koga? Je ena

le modifikacija druge? Čisto možno, da je tako. Nenazadnje pa ne moremo mimo dejstva, da

obe pomembno sooblikujeta našo civilizacijo, v kakršnemkoli odnosu pač sta.

Če sprejmemo poprej omenjeno razvojno pot človeških pogledov na svet, v katerih je

animistično fazo nadomestila religiozna, le-to pa znanstvena, potem lahko vidimo, da ne glede

na to, v katerem delu obdobja, ali življenja smo, bomo potrebovali takšno ali drugačno

razlago. V animističnem stadiju človek pripisuje vsemoč samemu sebi; v religioznem jo je

prepustil bogovom, a se ji ni povsem resno odrekel, kajti zase je ohranil možnost, da na

bogove po lastni želji vpliva na najrazličnejše načine. V znanstvenem pogledu na svet ni več

prostora za vsemoč človeka; ta je sprejel svojo majhnost in se vdano podvrgel smrti kot tudi

vsem ostalim naravnim nujnostim (Freud, 2007).

2 Tendenciozno; pomeni pristransko.


19

»Toda v zaupanju v moč človeškega duha, ki računa z zakoni realnosti, še naprej živi delček

primitivne vere v vsemoč.« (prav tam, str. 133)

2.2 RELIGIJA KOT VIR TOLAŽBE

Mnoge religije sveta ugotavljajo, da svet in ljudje na njem niso popolni in so zato vir trpljenja.

Mnogo jih uči, da bodo ljudje, ki verujejo in izpolnjujejo verske nauke, rešeni svojih grehov

in jim bo tako prizaneseno trpljenje. Vendar, ali je to dovolj za potrditev religijskega obstoja

zgolj na podlagi tolažilne dimenzije?

Pomembnih psiholoških dejstev, ki nam jih nudi religija, brez dvoma ne smemo spregledati.

Kdo izmed nas se ne počuti varnega, sproščenega in polnega energije ob molitvi, po spovedi,

ter veliko bolj srečnega ob pričakovanju verskih praznikov. Sklenemo lahko, da religija

funkcionira znotraj osebnosti, ter nam pomaga premagati težave in stiske (Flere, 2005).

Kot razlog nadaljnje razprave naj navedem vsaj dva izmed mnogih razširjenih religioznih

citatov ali vsebin, ki vključujejo človeško trpljenje kot ključni vir religijskih idej in bosta

dokazilo pomembnosti nadaljnjega teksta.

/…/ Kajti GOSPOD tolaži svoje ljudstvo in se usmili svojih ubogih.

Iz 49,13

On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni

koli stiski, ir. s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog.

2 Kor 1,4

Zgoraj navedena citata nam dajeta vedeti, da, kadar govorimo o izvoru religioznosti

posameznika, ne smemo pozabiti na ključni faktor psihološkega pomena religije kot tolažbe.

Po podrobnejšo razlago se bomo zatekli k enemu izmed klasičnih teoretikov na tem področju

Sigmundu Freudu, pri tem pa si bomo pomagali tudi z eno izmed najvplivnejših del zahodne

književnosti in filozofije Tolažba filozofije Anicija Manlija Severina Boetija.


20

2.2.1 Freudov psihološki pomen religije

O bistvu, nastanku in razvoju religije je Freud pisal v Prihodnost neke iluzije (1996),

Nelagodje v kulturi (2001), Spisi o družbi in religiji (2007). Pričujoča dela, so dokaz, da je

Freud strokovnjak na področju psihološkega pomena religije.

Preden pa se spustimo v debato o učinku religijske tolažbe, moramo dodobra spoznati temelje

Freudovske teorije.

Kot piše Flere (2005), je potrebno najprej opozoriti ne samo na to, da njegova zgodba o

nastanku religije ni le prispodoba razvoja osebnosti, temveč tudi na to, da je v razvoju

človeštva prišlo do oblikovanja religije po tej poti. Do oblikovanja religije je prišlo v obdobju

zgodnjega razvoja človeštva, ko so ljudje živeli v hordah, v katerih je dominiral despotski in

nasilen mož in oče, patriarh, ki je monopoliziral vse dobrine in vse ženske. Ta še ni poznal ne

moralnih ne verskih omejitev. Zlasti je pomembno poudariti, da sinovom ni omogočil

udeležbe v razporeditvi dobrin, temveč je vladal zatiralno in tiransko. Zaradi tega so sinovi

zapustili hordo. Kmalu zatem so se vrnili, očeta umorili in ga pojedli. To jim je povzročilo

občutek krivde, kar je posledično pripeljalo do tega, da so si pričeli bolečino lajšati z

občasnim ponavljanjem tega dejanja. Oče se v zgodbi pojavlja kot totem (več o totemizmu v

naslednjem poglavju) horde, ki simbolizira enotnost horde, do katerega imajo člani sicer

ambivalentna čustva, vendar predvsem čustvo krivde, ki ga lajšajo z občasnimi obredi (Flere,

2005). »/…/ totemske živali nikoli niso obravnavali zgolj kot imena za neko skupino članov

plemena, ampak žival večinoma velja za plemenskega očeta zadevnega razdelka … S tem je

nato povezano, da ti živalski predniki uživajo status nekega kult /…/ pod določenimi pogoji

pride do neke vrste obrednega zaužitja totemskega mesa …« (Freud, 2007, str. 150)

Na kar je potrebno na tem mestu opozoriti, so predvsem obredi, ki predstavljajo lajšanje

občutka krivde. Ta obredna dejanja kot element religije dopolnjujejo verski nauki, ki

predvsem tolažijo in na ta način nevtralizirajo trpečega človeka (Lavrič, 2013). Kot primer naj

navedem trpečega človeka pred molitvijo (lahko bi navedla tudi kakšen drug cerkveni obred).

Kdo izmed nas še ni molil v času duševne bolečine? In komu ta molitev ni pomagala olajšati

duše? Lahko, da molitev predstavlja zgolj nek mehanizem za sproščanje negativne energije, ki

jo bo po opravljenem obredu prevzel nekdo drug (v našem primeru Bog). K Bogu molimo, da


21

ga prosimo za razlago, da nam pomaga, ter najpomembnejše, predstavlja nam psihološko

obrambo pred tegobami, s katerimi se kot posamezniki neke družbe soočamo.

Če nadaljujemo z razvojem družbe, so totemsko žival zamenjali bogovi vse do točke, ko en

vsemogočni bog zamenja vse ostale (Flere in Kerševan, 1995). V življenju posameznika se

pojavlja isti proces. Čeprav otrok fizično ne ubije očeta, ima moški otrok očeta za močnejšega

nasprotnika in nedosegljivega tekmeca v boju za naklonjenost matere. »Tudi oče je bil za

otroka nevarnost, nemara od zgodnjega razmerja do matere dalje. Tako se ga otrok v enaki

meri boji ter po njem hrepeni in ga občuduje.« (Freud, 2007, str. 342-343)

Za lažje razumevanje moramo vedeti, da v osnovi Freud (2001) identificira tri ključne vire

pritiskov, ki sprožajo potrebo po religijski čustveni opori: premoč narave, krhkost našega

lastnega telesa in nezadostnost ustanov, ki urejajo medsebojne odnose ljudi v družini, državi

in družbi (prav tam, str. 34). Očitno je prvima dvema skupinama omejitev podvržen prav vsak

človek Nekoliko drugačne so značilnosti trpljenja, ki izhaja iz tretje skupine pritiskov, ki mu

Freud pravi socialno trpljenje. »Če pomislimo na to, kako slabo nam je uspel prav ta del

zaščite pred trpljenjem, se nam vzbudi sum, da bi tudi za tem lahko tičal kos nepremagljive

narave« (prav tam, str. 34).

Pod pojmom socialno trpljenje si lahko predstavljamo vse tegobe, ki nam jih zada družba in

kultura, v kateri živimo. Nenazadnje je naslov Freudovega dela, kjer opisuje socialno

trpljenje, Nelagodje v kulturi (2001). Kot smo zapisali zgoraj, nezadostnost ustanov, ki

urejajo medsebojne odnose ljudi v družini, državi in družbi. To pomeni, da ljudje ne dobimo

zadostne tolažbe v vsakdanjem svetu, kar nas prisili v to, da poiščemo razlago drugje,

največkrat v religiji. Zakaj v religiji? Ker nam podaja smiselne odgovore. Ker se lahko k njej

zatečemo ne glede na čas in prostor.

»Med posameznikom in kulturo torej nujno obstaja napetost. Religija pa lahko nastopa kot

pomemben mehanizem za lajšanje podreditve posameznikovega interesa skupnemu interesu

pripadnikov neke družbe. Ljudje se lažje pokoravamo predpisom kulture in sprejmemo

odrekanja, ki jih ta od nas zahteva, če verjamemo, da je to povezano z nekim višjim smislom,

da je, na primer, taka volja Boga« (Lavrič, 2013).


22

Bogovi pa imajo po Freudu (2007) trojno nalogo: »odganjati naravne strahove, ljudi pobotati

z okrutnostjo usode, zlasti kakor se kaže v smrti, in najpomembnejše, ljudi odškodovati za

trpljenje in pomanjkanje, ki jim ju nalaga sožitje v kulturi.« (prav tam, str. 337) Če

povzamemo, religija torej nastopa kot univerzalni blažilec ter tolažnik človeškega psihičnega

trpljenja.

Že res, da (kolikor smo dokazali do sedaj) religija odigrava pomembno vlogo pri funkciji

tolažbe. Ampak, kako se to odraža v vsakdanjem življenju posameznika? Ali nas tolaži, ker

pač v to verjamemo in ker so nas tako naučili, ali ker ima dejanske učinke na psihično

blagostanje posameznika? Sama, na primer, verujem v Boga. V življenju se večkrat zatečem k

molitvi in obiskujem cerkvene obrede. Vendar pa kljub temu ne morem zagotovo reči in

navesti primera, ki bi dokazoval, da je bila religija moja tolažnica.

Ob tem se je potrebno vprašati, ali torej religijska tolažba res učinkuje.

2.2.2 Boetij: Tolažba filozofije kot nasprotna pot religiji

»PHILOSOPHIAE CONSOLATIO«

Boethius

Tolažba filozofije Anicija Manlija Severina Boetija je eno izmed najvplivnejših del zahodne

književnosti in filozofije. Zgodnja zgodovina »Tolažbe« ni znana; morda jo je odkril šele

Boetijev sodobnik Kasiodor več let po tem, ko je bila napisana, a že v 8. in 9. stoletju je bila

zelo priljubljena v karolinškem cesarstvu – in tako je ostalo do konca srednjega veka in čez,

globoko v renesanso in novi vek: nadnjo so bili zamišljeno sklonjeni veliki učitelji od

Eriugene do Tomaža Akvinskega in Mojstra Eckharta, od Dionizija Kartuzijana do Coluccia

Salutatija (Kocijančič, 2012).

V čem se skriva moč tega relativno kratkega besedila? In zakaj sem se odločila, da jo vnesem

v to razpravo? »Tolažba« je izjemno dobro napisana. Njena moč je v mnogoterosti njenega

sporočila, s katero učinkuje na bralca in odgovarja na njegova najgloblja bivanjska vprašanja.

Slednje se brez dvoma navezuje tudi na vprašanje, s katerim se ukvarjamo.


23

Boetij je živel v zanimivem času, v kakršnega se po kitajskem pregovoru ni dobro roditi: v

času družbenih turbulenc, začasnih povezav in paktov, duhovnih sporov, spletk in nevarnih

zavezništev, predvsem pa negotove prihodnosti (prav tam, str. 13). In vendar mu je bila

Fortuna, boginja sreče, nadvse naklonjena. A ne za dolgo, malo pred njegovim petdesetim

rojstnim dnevom so se namreč sanje spremenile v moro. Takratna spletka, vredna političnega

trilerja, je iz Boetija naredila grešnega kozla, nad katerim se je znesel takratni ostareli in

preplašeni vladar (prav tam, str. 16). Boetij je kasneje umrl strašne smrti.

Da bi razumeli nadaljevanje, moramo poznati zgodbo, kako je eden mogočnih mislecev postal

jetnik, in v zaporu je tudi napisal O tolažbi filozofije. A vendar »Tolažba« ni le pismo

obsojenca na smrt v konkretnem času in prostoru. Ni le oporoka. Je tekst, ki ne omogoča le

okušanja lastne zgodovinskosti, ampak prepušča vase odsev celote, njenega Smisla in Izvora.

Z drugimi besedami: »Tolažba« je filozofska alegorija (prav tam, str. 19).

Vprašanje, ki se poraja, je, ali je filozofija zares potolažila Boetija, ali pa je ta njena tolažba

zgolj nekakšna »priprava« za tisto zadnjo, resnično tolažbo, ki mu jo lahko dá (ali bi mu jo

lahko dala, ali mu jo je dejansko dala – o tem sam tekst molči) Božja milost prek molitve, se

pravi, krščanstvo kot razodeta vera (Uršič, 2012).

Kako Boetij pravzaprav razume tolažbo? S tem ne mislimo tolažbe filozofije, temveč tolažbo

preko Božje milosti? Če podrobneje pogledamo, lahko opazimo, da govorimo o krščanstvu

kot na način življenja, ki je usklajen z Božjo milostjo. Torej, če prav razumem, se tolažimo na

način, da je bog že vse predvidel naprej, in da bi se stvari dogajale tudi brez našega vpliva.

Za razumevanje Boetijevega zastavka, se bomo na tem mestu obrnili na kasnejše krščansko

besedilo, razgovor med sv. Maksimom Spoznavalcem in Teodozijem (Kocijančič, 2012): »Sv.

Maksim Poznavalec je bil v ječi, ko ga je zaslišal škof Teodozij in ga najprej cinično vprašal:

»Kako si, gospod aba?« Maksim je odgovoril: »Kakor je Bog vnaprej določil pred vsemi veki

previdnostni razplet glede mene, tako sem.« Teodozij mu je odvrnil: »Kaj pred vsemi veki je

Bog določil vse, kar se bo zgodilo slehernemu izmed nas?« In Maksim mu je odgovoril: »Če

je vnaprej spoznal, je vsekakor tudi vnaprej določil.« (prav tam, str. 44).

Iz citata je razvidno, da se lahko ne glede na okoliščine zanašamo na usodo. V tem kontekstu

naj mimogrede omenimo še to, da je s psihološkega stališča dokaj nenavadno, da tisti, ki je


24

obsojen na smrt, in vé, da bo kmalu usmrčen, piše na tak »sholastičen« način kot Boetij v

Tolažbi, npr. o problemu božje previdnosti, bodočih kontingenc, človeške svobode itd. Lahko

bi domnevali, da Boetij v času pisanja Tolažbe, ko je bil v zaporu v Ticiniumu (Paviji), še ni

pričakoval, da bo res usmrčen. Seveda je to spet le neko ugibanje. Iz samega teksta, zlasti iz

prvih dveh knjig Tolažbe, pa je razvidno, da je ob pisanju občutil žalost, bolečino in tudi jezo

ob krivici, ki mu jo je zadala Fortuna, namreč z (domnevno) krivično obsodbo »veleizdaje«.

Zdi se, da je prav ta etično-pravni občutek krivice tisti, ki popelje Boetija na pot teološko-

metafizičnega spraševanja (Boetij, 2012):

»Če Bog je, od kod zlo? In od kod dobro, če (Ga) ni?«

Čeprav se obravnavana pogleda med seboj popolnoma razlikujeta, Freud (v Lavrič, 2013)

podobno vidi religijo kot možen vir emocionalnega ugodja, ki pa prihaja za visoko ceno

'psihičnega infantilizma' in odmika od realnosti. Ob tem identificira več drugih načinov, ki jih

ljudje uspešno uporabljajo pri soočanju s trpljenjem in življenjskimi negotovostmi. »Za

najbolj osnovno in primitivno tehniko označi uporabo (1) psihotropnih substanc, ki pa je na

daljši rok in v pretiranih količinah praviloma pogubna. Naslednja možna tehnika je (2)

zavestno prizadevanje za omrtvičenje čutov ter brzdanje lastnih nagonov in želja. Manj, ko

uspemo od življenja pričakovati, večjo distanco do svojih čutov, ko uspemo vzpostaviti, manj

bolečin in strahu nam lahko življenje prinese. Zelo pogosta strategija je nadalje (3) iskanje

ugodja in utehe v medčloveških odnosih. Če je to sicer kraljeva pot k sreči, pa Freud poudarja,

da s sabo prinaša tudi visoka tveganja. Po njegovem mnenju namreč najbolj trpimo prav

takrat, ko izgubimo ljubljeni objekt oziroma njegovo ljubezen. Nekateri ljudje so nadalje

sposobni najti vir ugodja tudi v (4) ustvarjanju, v fizičnem ali intelektualnem delu. Takim,

pravi Freud, pride usoda le stežka do živega, vendar pa je ljudi, ki bi bili zares sposobni najti

uteho v delu, zelo malo.« (prav tam, str. 40).

Podrobneje si poglejmo prvo tehniko, ki v ospredje postavlja psihotropne substance. Gre za

to, da lahko ali smemo učinek religioznih tolažb enačiti z učinkom narkotika. Freud (2007) to

trditev lepo ponazarja s primerom, da človek sploh ne bi mogel shajati brez tolažbe religiozne

iluzije, brez nje ne bi mogel prenašati človeških težav, okrutne dejanskosti.

»Brez nje ne more shajati človek, ki ste mu že od malih nog dajali sladkor, ali grenko-sladek

sirup.« (prav tam, str. 367)


25

Boetij je nakazal tolažbo v smislu usode, ki jo je bog predvidel vnaprej. Stvari se dogajajo

brez našega vpliva. In če pogledamo zadnji citat, je tolažba nekaj, brez česar ne moremo

shajati, lahko nam je dana nevede preko usode, ali preko socializacije in njenega vpliva na

religioznost. Potrebno se je vprašati, ali iščemo tolažbo v religiji zgolj zato, ker smo bili tako

naučeni, ali pa ima religija sama po sebi res funkcijo tolažbe. To je vprašanje, ki ga

zastavljam vsakemu posebej.

2.3 DURKHEIMOVO SOCIOLOGISTIČNO POJMOVANJE RELIGIJE

2.3.1 Religijska socializacija kot temelj za nadaljevanje družbe

Znano je, da je razvoj človeka prežet s številnimi spremembami. Človek se od vseh živih bitij

rodi najbolj nebogljen, kar povzroči to, da razvoj posameznika ni odvisen le od biološke

temveč tudi družbene narave. Številne lastnosti človeka se brez družbenega okolja ne morejo

razviti. V stiku z družbenim okoljem posameznik oblikuje vrednote in norme, ki določajo

načine obnašanja. Usklajevanje med posameznikom in družbo poteka ves čas, saj se

posameznik vse svoje življenje usklajuje z družbo, v kateri živi. Zapleten in celovit proces, v

katerem se posameznik prek stikov z družbenim okoljem razvija, oblikuje in usvaja družbeno

pomembne oblike obnašanja in doživljanja, imenujemo socializacija (Ratkai Ilič, Barle in

Popit, 1994). Socializacija je proces, v katerem se posamezniki naučijo kulture svoje družbe.

Eden izmed temeljev kulture in za našo razpravo najpomembnejši, je religija. Kot že rečeno,

religija je temelj kulture, element socializacije, ki nam je dan preko pomembnih družbenih

institucij. Religijska socializacija se je v posameznika vtisnila preko kulturnih vzorcev, ki se

prenašajo iz generacije v generacijo. Prenašanje poteka preko vzgoje, načina življenja in s tem

povezanim obiskovanjem verskih obredov, saj kot navaja Lavrič (2013), »udeležba pri

ritualih predstavlja ključen element socializacije, ki oblikuje in utrjuje vero v nadnaravne

akterje«.

V kolikšni meri smo sprejeli religijsko socializacijo, je torej odvisno od načina življenja in

vzgoje, družine, v kateri smo odraščali. Na tem mestu si je potrebno zastaviti vprašanje, zakaj

so družbe organizirane tako, da v njih poteka religijska socializacija? Durkheim bi rekel, ker

je to dobro za integracijo družbe, in ker je potrebno ljudi na nek način naučiti družbeno

funkcionalnega vedenja. Religija prispeva k funkcioniranju družbe kot celote, prav tako pa je


26

odločilen mehanizem v prehodnih obdobjih, ki so lahko za posameznike z religijsko

socializacijo versko obarvani (krst, obhajilo, birma, poroka). »Povsem jasno je, da lahko

religija dolgoročno opravlja integracijsko funkcijo le, če je zagotovljen prenos religioznosti

skozi generacije.« (Lavrič, 2013)

Če povzamem, verski oziroma religijski pojavi se posamezniku vsilijo tekom socializacije in s

tem zagotavljajo nadaljevanje verskih pojavov kot družbenih dejstev. Religijske predstave, ki

jih posameznik sprejme tekom socializacije s strani družbe, pa niso le družbeni pojavi, temveč

so posamezniku nadrejeni, narekujejo njegovo vedenje, in sam jih nezavedno izpolnjuje

narekovano. Zakaj nezavedno? Na tem mestu lahko pomislimo na to, da v kolikor naša

socializacija poteka tudi na ravni nezavednega3, potem takem tudi verska dejstva in

posledično dejanja delujejo na ravni nezavednega. Lep primer tega je vzklik k bogu, ki pride

iz nezavednega. Kdo izmed nas še nikoli ni prosil boga za pomoč, natančneje v stavku: »O

Bog, prosim pomagaj mi«, ali z vzklikom »Sveta pomagalka!« ter »O Kristus!«.

Tudi Lavrič (2013) je mnenja, da ni nobenega razloga za dvom o tem, da je poleg vseh

kulturnih vzorcev, ki se prenašajo med generacijami, tudi religioznost v veliki meri

pridobljena skozi socializacijo.

Vidimo lahko, da socializacija predstavlja osrednji element Durkheimovskega pristopa k

razlagi religije. Iz slednjega lahko torej sklenemo, da posameznik razvije vero v nadnaravne

akterje kot posledico religijske socializacije, v okviru katere ima redna udeležba pri

religijskem obredju pomembno vlogo. Vendar, tako kot pri vsaki stvari, tudi tukaj ne smemo

dokončno potrditi povedanega, saj, kot je dokazal Lavrič, večji del religioznosti statistično ni

mogoče razložiti z religijsko socializacijo.

3 Dr. Majda Pšunder (1999) je mnenja, da naša vzgoja poteka na dva načina. Prvi način je nameren, drugi pa

nenameren. Za našo razlago je pomembna predvsem nenamerna ali funkcionalna vzgoja, ki vključuje bolj ali

manj zavestno postavljene cilje. Poteka v družini, v družbi vrstnikov, prek sredstev množičnega obveščanja, v

kulturnih in športnih ustanovah ter drugih organizacijah. Sem prištevamo tudi vzgojne učinke, ki izhajajo iz

dejavnosti in nimajo nobenega zavednega vzgojnega namena. Takšen način vzgoje se nam vtisne v nezavedno

preko zgleda, dejavnosti in organizacij, ki vplivajo na nas.


27

2.3.2 Sveto kot simbol družbe

Preden nadaljujemo z Durkheimovo teorijo, je smiselno povedati, da je bil prav tako mnenja,

da je potrebno pojem religije iskati v razlikovanju svetega (sakralnega) od navadnega

(profanega) ali vsakdanjega. Svete stvari naj ne bi bile fizično drugačne od navadnih, gre le za

razlikovanje v naših predstavah o le-teh (Flere, 2005). Ker Durkheim versko življenje

navezuje tudi na institucionalizirano obliko, na cerkev, se lahko vprašamo, ali je dojemanje

svetih stvari povezano s krajem oziroma institucijo, v kateri jih doživljamo. Križ, na primer za

posameznika v cerkvi, predstavlja popolnoma drugačen pomen kot izven nje, čeprav ni

fizične razlike. Ampak, to ni naključje (to dojemanje svetega v cerkvi), saj naj bi po

Durkheimovem mnenju prav institucije vzdrževale objektivizirano, zunanjo moč vsiljevanja

vzorcev ravnanja in vedenja (Flere in Kerševan, 1995).

Zgoraj napisano ni tako brezpomembno, saj bomo videli, da je ključnega pomena za

razumevanje Durkheimove teorije izvirne oblike religije. Slednja namreč izhaja iz totemske

religije, katere elementaren pomen ima totem, ki je za nekatere lahko svet.

Durkheim je mnenja, da je družbene pojave vedno potrebno proučevati v njihovih izvirnih

oblikah. Osnovna, izvirna oblika religije pa je po njegovem mnenju totemska religija, kakršna

se kaže pri avstralskih domorodcih. Za totemsko religijo pravi, da je najbolj enostavna, ter da

obenem vsebuje vse sestavine in značilnosti religije nasploh, tudi religije v razvitih družbah.

Najbolj očiten totemski simbol je totemski predmet, rastlina ali žival, ki jo časti rod. Vendar

ima ta isti totemski znak tudi druge reference. Aleš Debeljak (2001) navaja naslednji primer:

»Totem pelikana, na primer, ne predstavlja samo te ptičje vrste. Še več: isti pelikanov totem

predstavlja skupino ljudi, namreč člane 'pelikanovega' rodu. Tako totemski znak prikazuje

celo vrsto naravnih predmetov in ljudi; dejanski predmet totema, neka vrsta živali in rastlin,

pa je – tako kot človeški član rodu – povezan z istim totemom« (str. 128). Po tem takem, vsak

totem simbolizira člane določenega rodu, pa tudi naravne predmete, ki so povezani s to

skupino. Totem daje skupini zavest o izvoru in omogoča identifikacijo (pripadnost skupini).

Durkheim (1995, str. 154) pravi, da je »primarni pomen totema v tem, da simbol določa

družbo, ki se imenuje klan. Je njena zastava, je znak, s katerim se vsak rod razlikuje od

drugih«. Totem je simbol klana kot celote in to je bistvo. Ampak, ker tudi pri njih simbolizira

boga, se sprašujemo: »Če je to istočasno simbol boga in družbe, ali nista bog in družba eno?«


28

(Flere in Kerševan, 1995, str. 45). Odgovor je izrazito sociologističnega značaja in pravi, da

družba preko religije uresničuje svojo enovitost, in da je religija odločilna povezovalna tvorba

(prav tam, str. 45). »V bistvu ni religije, ki bi bila lažna: vse religije ustrezajo določenim

pogojem človekovega obstoja … Ni družbe, ki ne čuti potrebe po preživetju in po uveljavitvi

kolektivnih sentimentov in idej, ki tvorijo njeno enotnost in osebnosti,« pravi Durkheim

(1968, v Flere in Kerševan, 1995, str. 44).

Prav tako je Durkheim mnenja, da je pri Avstralcih že navzoče bistvo religije, ki je družbene

oziroma sociološke narave. Bistvo religije je potem takem družba kot celota in bistvo

integracije družbe je v moči religije. »Bog je samo figurativen izraz za družbo«, pravi

Durkheim (Flere, 2005). Na tem mestu se mi zdi pomembno citirati Flereta in Kerševana

(1995), ki pravita: »Družba je za člane tisto, kar je bog za vernike. Bog je personificirana in

»utelešena« družba. Verovanje v nesmrtnost duše pa je odsev večnosti življenja in skupine

oziroma družbe.« (str. 45)

Če povzamem, v – po Durkheimovi oceni – elementarni obliki religije, je totem simbol klana,

kar pomeni, da sta osnovni predmet čaščenja (totemski princip) in klan eno in isto. Na podlagi

predpostavke, da je bistvo religije najbolj jasno v njeni elementarni obliki, sklene, da je pravi

predmet čaščenja v vseh religijah v resnici družba oziroma verska skupnost (Lavrič, 2013).

2.3.3 Integracijska funkcija religije v modernih družbah

Vprašamo se lahko, ali sta bog in religija zgolj prispodobi, in bi v bistvu morali na tem mestu,

tukaj in zdaj, govoriti zgolj o družbi ter njeni integraciji? Lep primer integracije družbe je

zgoraj navedeni totemski klan. Totemski klan je rezultat integracije v pravem pomenu besede.

Tega pa ne moremo reči za današnjo moderno družbo. Že Durkheim je predvideval, da

religija bistveno ne pripomore k integraciji moderne družbe. Integracijska funkcija je postala

manj pomembna. V delu O delitvi družbenega dela (1893) ugotavlja, da vpliv religije v

moderni družbi upada, vendar tega ne naveže na razvoj znanosti in izobraževanja kot mnogi

drugi, temveč na organizacijo družbe, ki izhaja iz delitve dela, kjer uniformiranost verovanja

ni več predpostavka integracije družbe, to naj bi po njegovem mnenju veliko učinkovitejše

opravila medsebojna odvisnost posameznikov in skupin (prav tam, str. 45). Sam je pričakoval,


29

da bodo v modernih družbah tradicionalne oblike religije, skupaj s konceptom boga, sčasoma

zbledele.

Če pogledamo dalje, povezovalna integrativna funkcija religije je po njegovem mnenju

potrebna tudi za brzdanje človekove narave, zlasti njegovega egoizma – ne trdi, da bi človek

bil tudi nujno hudoben. Ampak šele s pridobivanjem religije – skozi prej omenjeno religijsko

socializacijo – in njenim ponotranjenjem posameznik postane družbeno bitje, zmožno

sodelovanja v družbenem življenju (Flere, 2005). Pri uresničitvi pa ne smemo pozabiti na

velik pomen javnih obredov, ki na posameznika naredijo močan vtis.

Čeprav za moderne družbe več ne velja, je religija lahko nepogrešljiva sila, ki omogoča

kohezijo družbe, s tem pa preprečuje razpad skupine, skupnosti, družbe. Slovar slovenskega

knjižnega jezika definira kohezivnost kot silo, ki privlači molekule iste snovi. Z drugimi

besedami lepilo. V našem primeru potem takem religija predstavlja »lepilo družbe«. V okviru

predmodernih družb, kjer je bila religija močna integrativna sila, bi lahko rekli, da je kot

lepilo prispevala k povezavi ljudi v kompleksnejše funkcionalne celote, vendar pa je ta njena

vloga v modernih družbah bistveno manj pomembna, lahko pa tudi povsem odsotna (Lavrič,

2013).

Slednje se kaže v številnih modernih državah. Če pogledamo samo Slovenijo, se na prvi

pogled zdi, da ima religija prej dezintegrativno vlogo kot integrativno. Slovence ne »drži

skupaj« vera v enega boga, temveč ideja naroda. Religija je tako vse prej kot integrativna ali,

kot je napisal Lavrič: »če pomislimo na vlogo (katoliške) religije v okvirih slovenske družbe,

kjer prav religija že dlje časa predstavlja enega najbolj razdvojevalnih ideoloških

dejavnikov.« (prav tam, str. 53)

Iz povedanega lahko sklepamo, da vera v boga ne predstavlja dejavnika, ki bi bistveno

pozitivno prispeval k integriranosti slovenske družbe. Vendar kljub temu sama še vedno

zagovarjam tezo, da vera v boga vzpodbuja družbeno koristno vedenje pri posameznikih, ki jo

prakticirajo. Na podlagi tega, je Flere (2005) izvedel študijo, v kateri je raziskoval vpliv

religioznosti na deviantnost študentov Univerze v Mariboru. Ugotovil je, da religija v zvezi z

deviantnostjo deluje zaviralno le med študenti, ki živijo na podeželju, medtem ko v okvirih

urbane (mariborske) mladine religioznost ne zmanjšuje verjetnosti deviantnih dejanj (Flere,

2005: 206–207, v Lavrič 2013).


30

Ugotovitve Flereta, da ima religija vpliv na deviantnost pri študentih, ki živijo na podeželju,

me ne preseneča. Sama prihajam s podeželja, natančneje koroške vasice, in čeprav še nisem

naredila osebne študije, lahko potrdim, da ima religija povsem drugačen vpliv in vlogo na

posameznike v manjših skupnostih kot v mestnih središčih, kjer je vpliv modernizacije že

napredoval. Povedano potrjujejo tudi podatki EVS iz leta 2008, kjer so ugotovili, da v naseljih

z manj kot 2000 prebivalci vero v boga izraža 74 odstotkov vprašanih, v mestih z več kot

100.000 prebivalci pa 56 odstotkov. Še večja je razlika, če opazujemo obiskovanje verskih

obredov. V naseljih z manj kot 2000 prebivalci je tozadevno popolnih abstinentov 23

odstotkov, v večjih mestih pa dobrih 50 odstotkov. Čeprav obstajajo tudi drugi verjetni razlogi

za višjo religioznost ruralnega prebivalstva (na primer nižja povprečna izobrazba, delo z manj

umskega napora), je del odgovora za te razlike nedvomno možno iskati v integracijski vlogi

religije na (tudi slovenski) vasi (prav tam, str. 54).

Kakšna je integracijska vloga religije na slovenski vasi? Lavrič je mnenja, da igra pomembno

vlogo že samo pozicioniranje cerkvene stavbe v jedru vasi. Sama bi odgovorila, da je to

popolnoma pravilno sklepanje. V nadaljevanju sem si – za lažjo predstavo – dovolila

predstaviti svojo vas in doživljanje religijske funkcije skozi otroštvo in mladost.

Kot že omenjeno, je cerkev (glede na ostalo okolico) v samem središču vasi. Je center

dogajanja, saj se okoli nje nahajata tako »vaška« gostilna kot trgovina. Ljudje smo bili

navajeni, da v kolikor smo začutili potrebo po socialnem stiku, smo ga zagotovo našli v

bližini cerkve. Kot otrok sem v času osnovne šole (tako kot večina) obiskovala verouk.

Verouk je potekal v hiši, ki je bila sicer hiša duhovnika, le da je imela za to posebej

namenjeno učilnico. Po verouku je običajno sledilo družabno srečanje z nunami in župnikom.

To nas je držalo skupaj (spomnimo se lepila družbe). Ob nedeljah smo ponavadi z babicami in

dedki odšli k maši, le da so dedki pogosto zavili v prej omenjeno vaško gostilno. Podobno se

je dogajalo ob vseh velikih cerkvenih praznikih, da ne omenjam raznih vaških praznovanj.

Zdi se torej dokaj verjetno, da cerkve na slovenskem podeželju za velik del vaščanov še

vedno predstavljajo eno osrednjih točk družabnega življenja. Vzrok za to bi lahko pripisali

načinu življenju, ki je na vasi zaradi omejenih možnosti, bistveno drugačno kot v mestu.

Predvsem pa igra funkcionalna povezanost vaščanov pomembno vlogo pri izboljševanju

življenja ljudi in skupnosti. To lahko pojasnimo na primeru kmetijske dejavnosti. Vsakoletna


31

košnja trave zahteva pomoč sovaščanov in to ne samo v preteklosti, temveč tudi v sedanjosti.

Čeprav se dandanes zdi, da ta pomoč več ni potrebna, se motimo. Sama tendenca pomoči se

ni spremenila, spremenil se je način. Sedaj si ljudje pomagajo predvsem s kmetijskimi stroji,

kot sta traktor in kosilnica, ki si ju ne more privoščiti vsakdo, medtem ko je včasih ta pomoč

temeljila zgolj na zavedanju potrebe po preživetju. Razvoj življenja na vasi kaže vse večje

možnosti po upadu funkcionalne povezanosti vaščanov, čeprav je na tem mestu potrebno

uporabiti manjšo mero skepticizma. Zavedati se moramo, da je religija na vasi še vedno

pogosto v jedru morale, kar posledično deluje na njeno brzdajočo funkcijo. Kot dokaz v prid

integracijski vlogi religije na slovenskem podeželju dokazujeta tako moja osebna zgodba, kot

tudi že omenjena Fleretova študija (2005).

Prišli smo do spoznanja, da religija v Sloveniji na societalni ravni ne prispeva k integraciji,

lahko pa je funkcionalna na ravni vasi, družin in cerkve. Prav tako ne smemo zanemariti

pomembnega deleža vernih v mestih, kar kaže na to, da obstajajo tudi drugi razlogi, zakaj

ljudje verjamejo v boga. Razloge za to bomo poiskali v empiričnem delu diplomske naloge.

Na ravni ugotovitev se je potrebno vprašati, zakaj potem takem še verujemo. Zakaj je

slovenska družba še vedno organizirana na način, da v njej poteka religijska socializacija?

Zakaj to počnemo?

2.4 IZKUSTVENA PODLAGA RELIGIJE

Do sedaj smo bili priča razlagam, da religija v mnogih pogledih nastopa kot sistem odgovorov

na življenjsko pomembna vprašanja. Razložili smo, da lahko nastopa kot vir tolažbe in da je

temelj kulture, element socializacije, ki nam je dan preko najožje družbene institucije,

imenovane družina. So to elementi religije, ki jo ohranjajo »živo«, ali zgolj le dejavniki, ki

podpirajo resnične religiozne izkušnje, ki jih doživlja posameznik?

Religiozne izkušnje so nekaj, kar posameznik zazna ob stiku z nadnaravnimi aspekti. Gregor

Kuhar (2010) je mnenja, da naj bi nam te izkušnje prinesle dokaz za naša religijska

prepričanja, torej dokaz o obstoju nadnaravne stvarnosti, nadnaravnih bitij, bogov oziroma

boga. Religiozne izkušnje so pomemben del velike večine religij. Ne le, da marsikateri vernik

na podlagi doživetja religiozne izkušnje sprejme, utrdi ali zamenja obstoječo veroizpoved,


32

ampak so vse te t.i. razodete religije utemeljene na religioznih izkušnjah, ki bi jih naj doživeli

izbrani posamezniki (prav tam, str. 2). V nadaljevanju poglavja si bomo natančneje pogledali

definicijo religiozne izkušnje ter njene lastnosti. Pri tem pa se bomo naslanjali na Williama

Jamesa in njegovo vplivno delo na tem področju Različnosti religiozne izkušnje (1990).

2.4.1 Definicija in vrste religioznih izkušenj

Za nadaljnje razumevanje koncepta izkustvene podlage religije je pomembno, da razjasnimo

pojem oziroma besedno zvezo »religiozna izkušnja«, ki bi si jo lahko v nadaljevanju razlagali

na več načinov.

Peterson, Hasker in ostali (1991) opredeljujejo religiozno izkušnjo kot:

» /…/ dogodek, ki ga nekdo doživi (kot udeleženec ali kot opazovalec) in o

katerem je prepričan ali se ga zaveda /…/ Religiozne izkušnje se razlikujejo od

običajnih izkušenj v tem, da jih posameznik dojema kot nekakšen nadnaravni

obstoj ali navzočnost (Boga kot osebe ali kot manifestiranega v nekem delovanju),

kot obstoj, povezan z bogom (manifestacija Boga ali osebe, kot je Devica Marija),

ali kot neko Absolutno Realnost (kot ne-dualna absolutnost ali Nirvana).« (str. 14)

Vidimo lahko, da je ključni element religiozne izkušnje dojemanje obstoja nadnaravnega

akterja. William James temu dodaja ključne lastnosti, ki definirajo religiozno izkušnjo. In

sicer sta za Jamesa ključni lastnosti religiozne izkušnje neizrekljivost in noetično, temu pa

dodaja tudi minljivost in pasivnost (James, 1999). Na tem mestu je potrebno opozoriti, da

James v korelaciji z religiozno izkušnjo uporablja tudi besedno zvezo »mistična stanja

zavesti« in »mistična doživetja« (prav tam, 51–52).

2.4.2 Lastnosti religioznih izkušenj

Kot že rečeno, James opredeljuje religiozno izkušnjo z besedno zvezo »mistična stanja

zavesti«. V prej omenjenem delu James razlaga besedi »mistika« in »mističen« kot očitek,

naravnan proti vsakemu razmišljanju, ki velja za nedoločeno, presplošno, sentimentalno, in ki

ni utemeljen z logiko ali dejstvi. Pravi, da je za nekatere avtorje »mistik« vsakdo, ki verjame v


33

prenos misli ali v vračanje duhov (prav tam, str. 51). Za lažje razumevanje je predlagal štiri

oznake, ki religiozno izkušnjo opredeljujejo kot mistično. Seveda pa je potrebno poudariti, da

lastnosti, ki jih bomo obravnavali v nadaljevanju, niso nujno prisotne v vseh primerih

religioznih izkušenj.

2.4.2.1 Neizrekljivost

Vsi poznamo izrek: »Tega se ne da opisati«, in ravno tako je pri posameznikih, ki so doživeli

religiozno izkušnjo. Pogosto navajajo, da religiozne izkušnje ne morejo opisati z besedami.

James navaja (1999, str. 51):

»Človek, ki je doživel mistično izkušnjo, bo najprej rekel, da se le-te ne da opisati,

da njene vsebine ni mogoče adekvatno izraziti z besedami. Iz tega izhaja, da je

treba kvaliteto te izkušnje doživeti neposredno; ne da se je naučiti ali posredovati

drugim.«

Neizrekljivost se na podlagi tega navezuje na nedostopnost ali nezmožnost spoznave

religiozne izkušnje za posameznike, ki je niso doživeli. James za primer navede analogijo

med religiozno izkušnjo in zaljubljenostjo ter dojemanjem vrednosti simfonije. Podobno kot

nedojemanje vrednosti simfonije, če nismo muzikalični, in stanja zaljubljenosti, če nismo bili

nikoli zaljubljeni, tudi religiozne izkušnje ne moremo razumeti, v kolikor je nismo sami

doživeli: »Nekomu, ki nikdar ni občutil nekega čustva, nihče ne more razložiti, v čem sta

njegova kvaliteta in vrednost.« (prav tam, str. 51)

2.4.2.2 Noetična kvaliteta ali noetičnost

Religiozne izkušnje so pogosto razsvetljenja, razodetja, spoznavne izkušnje, ki nam prinašajo

spoznavo globokih resnic. James (1999, str. 51–52) navaja, da »čeprav so mistična stanja zelo

podobna čustvenim stanjem, se tistim, ki jih doživljajo, zde stanja spoznavanja. Ta stanja

uvida v globoke resnice so nedoumljive diskurzivnemu umu. To so razsvetljenja, razodetja,

nadvse pomenljiva in pomembna, čeprav ostajajo neizgovorjena; praviloma prinašajo s seboj

nenavaden občutek pomembnosti za prihodnost.«

Religiozno izkušnjo primerja s spoznanjem, ki bi ga lahko imenovali intuitivni uvid (Kuhar,

2010, str. 35). Za Jamesa spoznavni moment religiozne izkušnje pomeni spoznanje, ki je po

vsebini povsem primerljivo z običajnimi tipi spoznanja. Tako pravi (1999, str. 52):

»Najosnovnejši zametek mističnega doživetja bi bil lahko tisto globlje občutenje pomena kake


34

maksime ali formule, ki nas včasih preplavi. »To poslušam že celo življenje«, vzklikamo

tedaj, »toda do sedaj nisem razumel pravega pomena.««. Po tem takem lahko sklepamo, da je

tisto, kar religijo dela posebno, torej sama forma religiozne izkušnje.

2.4.2.3 Minljivost

Religiozne izkušnje so običajno mistična stanja, ki jih ni mogoče vzdržati dlje časa. Razen v

redkih primerih, pravi James, naj bi trajale od pol ure do največ dveh ur, potem pa »zbledijo v

svetlobo vsakdanjega življenja« (prav tam, str. 52). Ko zbledijo, je pogosto mogoče v

spominu obnoviti njihovo kvaliteto, vendar nepopolno. Gre za neobičajne dogodke, katerih

kvaliteta se vrne s ponovnim vračanjem. Ponovno vračanje religiozne izkušnje posamezniku

omogoči, da se izkušnja nenehoma razvija v to, »kar človek občuti kot svoje notranje

bogastvo in pomen.« (prav tam, str. 52)

2.4.2.4 Pasivnost

Posameznik lahko s pomočjo dejanj, kot so usmerjanje pozornosti, določene telesne vaje, hote

izzove pojavljanje religioznih izkušenj. Ampak kljub temu mu daje religiozna izkušnja

občutek, da sam nanjo nima vpliva, niti nima občutka, da je izkušnjo kadarkoli povzročil sam.

James: »/…/ ima mistik občutek, da njegova lastna volja preneha delovati, brž ko nastopi ona

značilna vrsta zavesti; še več: včasih čuti, kot da ga je zgrabila in ga držala višja sila.« (prav

tam, str. 52) Ta višja sila daje posamezniku občutek, da izkušnja prihaja od zunaj, da je vzrok

zanjo sam objekt religiozne izkušnje.

James je mnenja, da pasivnost kot lastnost religiozne izkušnje povezuje mistična stanja

oziroma izkušnje z nekaterimi različnimi oblikami pojavljanja sekundarne ali alternativne

osebnosti, kot so na primer preroški govor, avtomatično pisanje ali medijski trans (prav tam,

str. 52). Vendar obstaja pomembna razlika, ki razlikuje religiozne izkušnje z omenjenimi

dejanji, in to je spomin. Medijski trans je lahko tako intenziven, da ponavadi ne ostane noben

spomin nanj, prav tako ne vpliva na posameznikovo običajno notranje življenje. Medtem ko

religiozne izkušnje vedno pustijo »nek spomin na njihovo vsebino, prav tako pa tudi globok

občutek njihove pomembnosti, saj spreminjajo subjektovo notranje življenje.« (prav tam, str.

52)

Primerno se mi zdi nadaljevati razpravo o povzročenosti religioznih izkušenj, na katero je

opozoril James. Slednji ugotavlja, da je v krščanstvu pojav religioznih izkušenj že od nekdaj


35

prisoten in ima pomembno vlogo. Osnova sistema je »molitev« ali meditacija, pravi James

(1999, str. 55). »S prakso molitve je mogoče doseči višje ravni mistične izkušnje.« (prav tam,

str. 55) Tako vzpodbujanje religioznih izkušenj neposredno poveže z mističnimi stanji, kot sta

molitev in meditacija; »prva stvar, za katero si je treba v molitvi prizadevati, je ločevanje

duha od zunanjih dražljajev, ker le-ti ovirajo njegovo koncentracijo, da ni idealna.« (prav tam,

str. 55) Najdemo lahko tudi priročnike za vzpodbujanje omenjenih stanj: »Duhovne vaje

Svetega Ignacija, ki priporočajo učencu, naj odganja občutke tako, da si vedno bolj prizadeva

predstavljati si svete prizore. Vrhunec te vrste discipline bi bil nekakšen napol halucinacijski

mono-ideizem – domišljijski lik Kristusa npr., ki povsem prevzema duha.« (prav tam, str. 55)

Povedali smo že, da je potrebno poudariti, da lastnosti, ki smo jih obravnavali, niso nujno

prisotne v vseh primerih religioznih izkušenj. Tako je lahko neizrekljivost lastnost pri

posameznikih, ki že na splošno ne znajo izražati svojih občutij in vedenj, ter tako ni zgolj

vezana na religiozno izkušnjo. Prav tako religiozne izkušnje v vseh primerih ne prinesejo

spoznanja globoke resnice, ki je pogoj noetičnosti. Minljivost religioznih izkušenj je lastnost,

katera se veže na konkretno izkušnjo in ne zgolj na občutek, kateri pa lahko traja dalj časa.

Povedali smo tudi, da lahko imajo izkušnje lastnost pasivnosti, ter da lahko na njih vplivamo,

kar poskušajo razložiti tudi naturalistične razlage religioznih izkušenj, katere bomo predstavili

v nadaljevanju.

2.4.3 Poskus naturalistične razlage religioznih izkušenj

Gregor Kuhar (2010) v svojem diplomskem delu Epistemološki vidiki religioznega izkustva

sklepa, da »če so religiozne izkušnje lahko povzročene z jasnimi (fizičnimi, materialnimi,

znanstveno izmerljivimi ipd.) vzroki, nas to lahko vodi do sklepa, da imajo tudi religiozne

izkušnje vzrok, ki ni nadnaraven oziroma religijski.« (prav tam, str. 54) Prav tako se zdi, »da

lahko zasledimo nekatere pojave, ki imajo določene podobne lastnosti kot religiozne izkušnje,

jih pa običajno razlagamo v okviru naturalističnega pogleda na svet.« (prav tam, str. 55). To

so stanja zavesti, kjer je posameznik prepričan v prisotnost svoje izkušnje, vendar jih pogosto

razlagamo z vzroki materialne narave, kot so bolezni, poškodbe, delovanja psiho-aktivnih

substanc in podobno. »Če torej lahko nekatere pojave, podobne religioznim izkušnjam,

povsem uspešno razložimo brez predpostavljanja kakršnihkoli nadnaravnih oziroma


36

religijskih bitnosti, potem lahko sklepamo, da so tudi religiozne izkušnje podobno

razložljive.« (prav tam, str. 56)

Mnenja sem, da je razvoj znanstvene misli tako napredoval, da nam dandanes lahko odgovori

na mnoga še tako bizarna, vprašanja, kot je religiozna izkušnja. Več o naturalistični razlagi

religije bomo povedali v naslednjem poglavju, ko se bomo ukvarjali z religijo kot stranskim

produktom prirojenih kognitivnih vzorcev, sedaj bomo le na kratko povzeli naturalistično

razlago religioznih izkušenj Richarda Dawkinsa.

Richard Dawkins (2007) pojasnjuje, da ljudje svet zaznavamo z lastnim zaznavnim aparatom

imenovanim »simulacijski softver«, ki naj bi bil odgovoren za mnogokatero religiozno

izkušnjo. Poglejmo si primer prikazovanja Device Marije v Međugorju. Na podlagi

Dawkinsove teorije, bi lahko ta »privid« razložili takole: »Notranji simulacijski softver

sprejema podatke, ki kažejo na navzočnost obraza: morda le oči, nos in usta na približno

pravih mestih. Ko smo dobili te osnovne podatke, možgani ostalo opravijo sami. Simulacijski

softver za obraze se sproži in izdela reliefen model obraza, čeprav je resničnost, ki se ponuja

očem, samo votla maska /…/ Vse to vam pripovedujem zato, da bi ponazoril čudežno moč

možganskega softvera. Povsem sposoben je ustvariti »vizije« in »vizitacije«, ki se zdijo

docela resnične. Simulacija duha, angela ali Device Marije bi bila za tako zmogljiv softver

otročja igra.« (prav tam, str. 99)

Možgani na takšen način izdelujejo različne modele, ki jih lahkoveren posameznik prepozna

kot resnične. »Ustvarjanje modelov gre človeškim možganom odlično od rok. Kadar spimo,

temu rečemo sanje: kadar smo budni, domišljija, ali če je ta posebej živa, halucinacije /…/ Če

smo lahkoverni, halucinacij ali budnih sanj ne prepoznamo kot takih, zato trdimo, da smo

videli ali slišali duha, ali angela, ali boga, ali - zlasti, če smo mladi, katoliki in ženskega spola

– devico Marijo.« (prav tam, str. 100)

Čeprav Dawkins opozori še na nešteto zanimivih primerov, ki pojasnjujejo njegovo teorijo

pojavljanja religioznih izkušenj z značilnostmi delovanja našega uma, se mi na tem mestu s

tem ne bomo podrobneje ukvarjali, temveč zgolj opozorili na vrste in aspekte religioznih

izkušenj, ki bi jih lahko označili kot intuitivno spoznavne ali čustvene izkušnje. William

James namreč ugotavlja podobnost med intuitivno spoznavnimi in čustvenimi aspekti

religioznih izkušenj in nekaterimi pojavi (na tem mestu se spomnimo prej omenjenih maksim


37

in form). Prav tako pa lahko po Jamesu intuitivno spoznavne izkušnje doživimo brez

religioznega konteksta in brez eksplicitno religiozne vsebine (James, 1999). Do religiozne

izkušnje lahko po njegovem mnenju pridemo tudi preko spominov iz otroštva, srečanju

besednih zvez, učinkih svetlobe in podobno.

Vprašamo se lahko, ali smo se pri razlagi izkustvene podlage religije postavili na »narobe

stran«. Tako kot pri vseh stvareh, tudi na izkustvenem področju znanost ponuja svojo

utemeljeno razlago, ki je seveda ne moremo zavrniti. Ampak kljub temu ne smemo pozabiti,

da je izkustvena podlaga religije nekaj, kar daje posamezniku moč ali dokaz, da veruje. Pa naj

bo to navzočnost nadnaravnih akterjev ali zgolj molitev, preko katere pridobimo izkušnjo, vez

in moč v verovanje.

2.5 RELIGIJA KOT STRANSKI PRODUKT KOGNITIVNIH VZORCEV

Kljub dobro raziskanim, interpretiranim ter razumljenim razsežnosti religije ostaja religija na

ravni posameznika še vedno zavita v plašč skrivnosti. Najnovejšim premikom pri

znanstvenem raziskovanju religije na ravni posameznika je botroval medicinski in tehnološki

napredek, ki je omogočil vpogled med »osnovne delce religijskega doživljanja, tj.

posameznikove možgane.« (Pogačnik, 2012).

Prevladujoča miselnost kognitivnih znanstvenikov da je »vse, kar čutimo, mislimo in

doživljamo možno pojasniti z možgansko nevrofiziologijo,« (Bulkeley 2005, v Pogačnik,

2012) da je dualistična predstava ločenega telesa in duha le doživljajska zmota ter da v

monistično raziskovanje prepletanja telesa in mišljenja lahko umeščamo tudi religijo.

Sodobne teorije domnevajo, da je religijsko verovanje, doživljanje in vedenje kognitivno

strukturiran fenomen (Azari v McNamara 2006b, v Pogačnik, 2012), ki je na ravni možganov

evolucijsko vzniknil skupaj z zapletenimi kognitivnimi procesi socialne kognicije, uporabil pa

je tudi že obstoječe kognitivne mehanizme (npr. spomin) (Kapogiannis et al. 2009, v

Pogačnik, 2012).

Francoski antropolog Pascal Boyer, ki zagovarja idejo, da nam človeški instinkt priskrbi

podlago za intuitivno teorijo uma, kateri usmerja naše družbene odnose, moralo in verska

prepričanja, je dejal slednje: »Veliko vemo o zunanjih kriterijih, ki lahko predvidevajo razlike


38

v religiozni pripadnosti, vendar ne vemo veliko o vpletenih kognitivnih procesih.« (Boyer,

2003, str. 123) Boyer je mnenja, da lahko verska prepričanja in prakse najdemo v vseh

človeških skupinah. Kar ga je zanimalo, pa je bilo predvsem to, kaj naredi religijo tako

»naravno«. Na to vprašanje bomo odgovorili tekom poglavja.

Lavrič in Flere, se v članku Razlage religije z vidika sodobnih teorij evolucijske psihologije

sprašujeta, »kateri evolucijski pritiski so lahko oblikovali človeka in človeško skupnost na

način, da se tako posameznik kot skupnost vztrajno kažeta kot zelo dojemljiva za ideje o

obstoju nadnaravnih sil.« (Lavrič in Flere, 2007) Seveda pri tem ne zanikata novejših

evolucijskih teorij, ki ponujajo razlago v tezi, da je »religijsko vedenje izraz splošnih,

evolucijsko oblikovanih tendenc človeških možganov.« (prav tam, str. 13). Slednjo še dodatno

potrdita, s predstavitvijo dela Edwarda O. Wilsona.

Wilson je evolucijski model religije povezal s selekcijo na treh ravneh. Prva raven je tako

imenovana »ekleziastična selekcija«, katera naj bi se odvijala skozi tekmovanje med

različnimi religijskimi ponudbami, kot so religijske skupnosti ali posamezniki, ki oblikujejo

različne oblike verovanj in obredov. Na tej ravni James predpostavlja, da bodo na dolgi rok

prevladali religijski koncepti, ki so uspešnejši v pritegovanju pozornosti in manipuliranju

vedenja pripadnikov skupnosti. Naslednja raven je »ekološka selekcija«, ki se odvija na ravni

človeških skupin. Tukaj moramo biti pozorni predvsem na to, »da četudi je nek koncept zelo

uspešen na ravni ekleziastične selekcije, je lahko izpodrinjen skupaj s skupino, v kateri je

prevladal.« (Wilson, 1978, v Lavrič in Flere, 2007) Torej ni dovolj, da je religijski koncept

všečen pripadnikom skupine, pač pa mora tudi maksimirati uspešnost skupine v njenem

odnosu z okoljem in drugimi skupinami. Religijski koncepti, ki so uspešno prenosljivi med

posamezniki (torej uspešni na ravni ekleziastične selekcije) in hkrati povečujejo ekološko

prilagojenost skupine, bodo izrivali tiste, ki so v tem manj uspešni. Kot zadnja raven se pojavi

s prvima dvema povezana »genetska selekcija«. Slednja predpostavlja, da sta prvi dve ravni

»le drobec številnih dejavnikov, ki so v kompleksnih in stotine generacij trajajočih procesih,

vplivali na oblikovanje prevladujoče dedne zasnove človeških možganov.« (Wilson, 1978, v

Lavrič in Flere, 2007). Vpliva opisanih dveh procesov na oblikovanje človeškega genotipa ni

mogoče izmeriti. Morda je celo zanemarljivo majhen. Kljub temu pa je očitno, da so religijski

pojavi za ljudi privlačni.


39

»Tudi, če zanemarimo možnost signifikantnega vplivanja ekleziastične in ekološke selekcije

na človeško gensko zasnovo, še vedno ostaja nerazjasnjeno ključno vprašanje: Zakaj človeški

geni v večini primerov oblikujejo možgane, ki so dovzetni za vero v nadnaravne sile?«

(Lavrič in Flere, 2007) Eden izmed odgovorov je lahko ta, »da je dispozicija za religioznost v

bistvu stranski produkt bolj temeljnih prilagoditev človeških možganov, ki določajo smernice

za razvoj lastnosti, kot so tabuji, ksenofobija, delitev stvari na dobre in slabe (in od tod na

svete in profane), identifikacija s skupino, močna naklonjenost vodji, karizma in sposobnost

stanja transa.« (Wilson, 1978, v Lavrič in Flere, 2007)

Predmet podrobnejše obravnave pričujočega poglavja bomo pričeli z argumentacijami, da je

religija utemeljena na gensko pogojenih miselnih in vedenjskih vzorcih, ki so rezultat

delovanja naravne selekcije. Pri tem se bomo upirali na že omenjenega avtorja Pascala

Boyerja, ter njegovo delo Religion Explained (2001).

Skupna skušnjava iskanja izvora religije ljudi poziva, v primerih izogibanja se nesreče,

umrljivosti ali želja, da bi razumeli vesolje. Vsa ta odkritja pogosto temeljijo na napačnih

mnenjih in so pogosto zgolj domnevanja. Nedavna odkritja v psihologiji, antropologiji in

nevroznanosti ponujajo bolj empirični pristop, ki se osredotoča na »mentalno strukturo (Ang.:

mental machinery), ki se aktivira pri pridobivanju in predstavljanju verskih konceptov«

(Boyer, 2003). Ta pristop naj bi po Boyeru predlagal tri bistvene spremembe v skupnih

pogledih na vero (2003, str. 119):

1. Večina relevantnih mentalnih struktur ni zavestno dostopna. Eksperimentalni testi so

pokazali, da se človeški dejanski religiozni koncepti pogosto razlikujejo od tega, kar

ljudje verjamejo, da verjamejo. Zato teologije, izrecne dogme, znanstvene razlage

religije ne moremo vzeti kot zanesljiv opis niti vzroka, niti vsebine človeškega

verovanja.

2. Kar naredi verske misli naravne, je lahko celotno delovanje ločenih mentalnih

sistemov, in ne posebnega, edinstvenega procesa.

3. V vsakem od teh sistemov se verske misli ne razlikujejo, ampak so produkt

predvidljivih kognitivnih funkcij.

Kot lahko vidimo, sodobne teorije (Boyer, 2001; 2003) na ravni genetske pogojenosti religije

razvijajo Wilsonovo tezo tako, da so se skozi procese naravne selekcije človeški možgani


40

oblikovali tako, da so nagnjeni k ustvarjanju in sprejemanju religijskih idej. Pri tem seveda

poudarjajo, da je ta lastnost stranski produkt drugih evolucijskih prilagoditev, in en primer

takšne prilagoditve je tudi »hiperaktivna detekcija agentov« (Ang.: Hyperactive agents

detection) (Boyer, 2001). Dober primer tega sta navedla Lavrič in Flere (2007, str. 15): »Ker

smo se ljudje oblikovali kot organizmi, ki so odvisni od plena in plenilcev, so bili skozi

evolucijo uspešnejši tisti posamezniki, katerih možgani so dogajanjem okoli njih refleksno

pripisovali dejanja agentov z lastnimi nameni. Nenaden šum v grmu je lahko posledica

slučajno odpadle veje ali ploda, lahko pa je tudi posledica prisotnosti nevarnega plenilca ali

obetavnega plena. Posamezniki, ki so reagirali na osnovi slednjih predpostavk, so bili

uspešnejši pri lovu in izogibanju plenilcem, kar je povečevalo uspešnost njihovih genov v

procesu naravne selekcije.«

Temu sledi, da so naši možgani zato nagnjeni k temu, da slučajnim dogodkom pripisujejo žive

agente. Ali bolje rečeno, religija je produkt nadnaravne domišljije (Ang.: Supernatural

imagination) in verski pojmi so prenosni potencial, ki si ga delimo z drugimi nadnaravnimi

koncepti, kot so sanje, domišljija, ljudske pripovedke in legende (Boyer, 2003). To bi lahko

bil eden izmed razlogov, zakaj človek kljub številnim medkulturnim razlikam najde

ponavljajoče se predloge v veri.

Mnogokrat do sedaj smo v povezavi z religijo omenili socialno interakcijo. Socialna

interakcija se je razvila skozi biološko prilagoditev človeka njegovi družbenosti in ravno zato

ni presenetljivo, da so naši možgani močno razvili sisteme, ki omogočajo interakcijo z

drugimi osebami (Lavrič in Flere, 2007). Hipertrofija socialne inteligence (Ang.: Hypertrophy

of 'social intteligence'), o kateri govori Boyer, (2001; 2003; Lavrič in Flere, 2007)

predpostavlja, da so bili skozi evolucijo uspešnejši posamezniki, ki so bili bolj vešči v

sodelovanju in izmenjavi informacij. Boyer v tej zvezi govori o »intuitivni psihologiji, kot

specifični sposobnosti razumevanja stanj in namenov drugih oseb« (prav tam, str. 15).

Človeški možgani v kombinaciji s hiperaktivno detekcijo agentov ter nenehno kalkulacijo

razumevanja dejanj, stanj in namenov povzročijo efekt t.i. imaginarnih spremljevalcev (prav

tam, str. 15). Boyer navaja raziskave, po katerih ima vsaj polovica otrok med drugim in

desetim letom starosti trajne in kompleksne odnose s takšnimi ali drugačnimi imaginarnimi

spremljevalci – ponavadi zavzamejo podobe živalskih junakov iz risank ali pripovedk.

»Čeprav Boyer razume, da od tod ni možno potegniti neposredne paralele z religijskimi


41

koncepti, se zdijo navedene ugotovitve močna podpora tezi, da človeški možgani dejansko

producirajo občutke nevidnih agentov, ki imajo pomemben vpliv na naša življenja.« (prav

tam, str. 15) Tako se na primer hipertrofirana socialna inteligenca človeških možganov

neposredno odseva tudi v podobi imaginarnih nadnaravnih bitij. Imaginarna nadnaravna bitja,

kot so bogovi in duhovi imajo namreč izjemen dostop do strateških informacij, ki so

relevantne za konkretne socialne odnose. »Bog ve, ali ti drugi lažejo« je potem takem povsem

smiselna trditev.

Dalje Boyer (2001; Lavrič in Flere, 2007) dokazuje, da zaradi težnje človeških možganov po

strateški informaciji (Ang. Information-hungry brain) naši možgani težijo h koncipiranju

imaginarnih oseb, ki razpolagajo z vsemi strateškimi informacijami. »Tovrstne prilagoditve

delovanja možganov, razmišlja Boyer, omogočajo religijskim konceptom določeno selektivno

prednost pri pomnjenju in transmisiji med človeškimi možgani.« (prav tam, str. 16)

Predvsem zanimiva je Boyerjeva povezava težnje naših možganov po socialno relevantnih

informacijah s pripovedovanjem zgodb. Predvsem se mu zdijo posebej »privlačne in z vidika

transmisije informacij uspešne tiste zgodbe, ki vsebujejo parcialne kršitve ontoloških

kategorij« (prav tam, str. 16)

»Predstavljamo si lahko, kako je zgodba ‘Poslušal sem človeka, ki je imel zelo

zanimive ideje ...’ manj atraktivna od zgodbe ‘Poslušal sem človeka, ki je med

govorom hodil po vodi ...’. Zadnja zgodba vsebuje kršitev kategorije osebe, in je

zato tendenčno privlačnejša. Možgani takoj ustvarijo sliko osebe (ima telo, se rodi

in umre, se hrani, razmišlja ...), kršitev kategorije pa sproži številna vprašanja in

sklepanja, kot so; kako je to mogoče, morda pa gre za trik, ali mi lahko posebne

moči te osebe kako koristijo, kaj pa je ta oseba rekla ...« (prav tam, str. 16)

Sproži se nova vrsta vprašanj in sklepanj, kar poskrbi za to, da človeški možgani oživijo.

Tipičen primer zgodb, ki vsebujejo parcialno kršenje ontoloških kategorij, so religijske

zgodbe. Gre za kategorijo osebe, ki ima neke nenavadne lastnosti, na primer hodi skozi

zidove, je nevidna, dela čudeže in podobno. Pogosta pa so tudi druga odstopanja, kot je na

primer drevo (rastlina), ki sliši in pomni človeške pogovore, ali pa gora (naravni objekt), ki

prebavlja in jo je treba na razlage religije z vidika sodobnih teorij evolucijske psihologije


42

posebnem mestu redno (obredno) hraniti (prav tam, str. 16–17). Kar se Lavriču in Fleretu pri

tem zdi bistveno, je, da religijski koncepti zadržijo večino lastnosti, ki sodijo v ontološko

kategorijo. »Jezus je na primer v marsičem povsem običajna oseba; se je rodil in (vsaj na tem

svetu, fizično) umrl, je jedel in prebavljal, se je jezil in žalostil ipd. Vendar pa je s svojim

domnevnim prikazovanjem po smrti in čudodelstvom, delno izstopil iz okvirov ontološke

kategorije osebe.« (prav tam, str. 17)

Vidimo lahko, da so človeški možgani zelo sprejemljivi za zgodbe, ki so povezane s koncepti

imaginarnih spremljevalcev z izjemnimi lastnostmi. »Vsekakor lahko rečemo, da ta opis

ustreza vsaj večini nadnaravnih konceptov, ki so v jedru različnih religij.« (Lavrič in Flere,

2007)

Omenili smo, da obstaja prevladujoča miselnost kognitivnih znanstvenikov, da »je vse, kar

čutimo, mislimo in doživljamo, možno pojasniti z možgansko nevrofiziologijo« (Bulkeley

2005, v Pogačnik, 2012). Slednje v zadnjem času potrjujejo tudi evolucijsko-psihološke

razlage religije. Pri raziskovanju možganskih odzivov na religijo, religijska stanja in prakse so

znanstveniki izolirali določene vzorce možganske aktivnosti, ki jih povezujejo z

religioznostjo; npr. določene vzorce odzivanja senčnega oz. temporalnega režnja možganske

strukture, ki so pojavljajo ob spiritualnih izkušnjah (Kirkpatrick v McNamara 2006a, v

Pogačnik, 2012). Te raziskave so dobile poseben zagon po letu 1998, ko sta ameriška

nevrologa Ramachandran in Blakeslee objavila knjigo z naslovom Fantomi v možganih. V

njej dokazujeta, da naj bi bil za »izkušnjo boga« odgovoren predvsem levi senčni reženj. »Ta

je namreč posebej aktiven pri epileptičnih napadih, med katerimi pacienti pogosto doživljajo

mistične izkušnje. Avtorja sta na teh osnovah zasnovala laboratorijske eksperimente, s

katerimi sta dokazovala, da so posamezniki s posebej aktivnim senčnim režnjem dejansko bolj

dojemljivi za religijske besede in izkušnje.« (Lavrič in Flere, 2007) To potrjujejo tudi

raziskovalci, ki so njima sledili. Ugotovili so namreč, da »so človeški možgani najverjetneje

biološko oblikovani tako, da zaznavajo nadnaravne agente, in da ima v tem smislu religija

svojo podlago (tudi) v nevrofiziologiji človeških možganov. Ob tem pa tudi dvomijo, da je za

to odgovoren zgolj senčni reženj – šlo naj bi za kompleksnejši preplet delovanja različnih

možganskih predelov (prim. Rausch-Albright, 2000).« (prav tam, str. 17–18)

Vendar je potrebno poudariti, da čeprav so možgani in miselni procesi, ki jih le-ti izvajajo,

visoko modularizirani in sestavljeni iz mnogih funkcionalno specificiranih delov, kljub temu


43

ne moremo govoriti o določenem možganskem področju kot zadolženem le za eno specifično

miselno funkcijo. Tako na primer tudi ne moremo govoriti o »modulu za boga« kot o

možganskem podsistemu (Pinker v McNamara 2006a, v Pogačnik, 2012) zadolženem za

ustvarjanje religijskih verovanj, izkustev ali celo komunikacijo z nadnaravnimi akterji

(Pogačnik, 2012).

»Podmnožica supernaravnega repertoarja je sestavljena iz religijskih konceptov,

ki jih ljudje dojemajo, prvič kot realno možne in drugič, jim pripisujejo velik

socialen in osebnosten pomen.« (Boyer, 2003)

Zdi se torej, da lahko poleg kognitivnih prilagoditev človeških možganov, v evoluciji

dispozicije za religioznost, pomembno vlogo igrajo tudi elementi čustvovanja (Lavrič in

Flere, 2007). Scott Atran, katerega predpostavke so za las podobne Boyerjevi razlagi, razširi

tezo kognitivnih prilagoditev z elementi religije, ki ustrezajo nekaterim emocionalnim

prilagoditvam. Pri tem so zanj še posebej pomembni religijski rituali, ki naj bi bili najbolj

učinkovito sredstvo za potrjevanje vere v nadnaravne agente. Kombinacija elementov

naravnega okolja, kot so gibanje (npr. skozi ples), zvok (npr. skozi petje), vonj (npr. s

kadilom), dotik (npr. s potopitvijo/krstom osebe), in videz (npr. s pomočjo sakralnih objektov)

namreč blagodejno učinkuje na čustva eksistencialne negotovosti ter na ta način potrjuje

učinkovitost ter obstoj nadnaravnih bitij (Atran, 2002; Lavrič in Flere, 2007).

»Kognitivne teorije so po njegovem mnenju nezadostne, saj ne razlagajo motiva

za sorazmerno velike napore, ki jih ljudje usmerjajo v religijo. Če sprejmemo, da

človeški možgani res težijo k produciranju občutkov nevidnih agentov z

izjemnimi lastnostmi, še vedno ostaja odprto vprašanje, zakaj človeške skupnosti

tem agentom namenjajo toliko pozornosti; zakaj jim posvečajo najveličastnejše

objekte in zakaj posamezniki v njihovem imenu celo žrtvujejo svoja življenja.«

(Lavrič in Flere, 2007)

Drznimo si odgovoriti z Boyerjevo mislijo (2003, str.123): »Ljudje na splošno nimajo

religioznih verovanj, ker bi o tem razmišljali. Ampak, verujejo, ker so bili priučeni.«


44

2.6 TEORIJA RACIONALNE IZBIRE IN RELIGIJA

Posamezniki delujemo na različne načine. Nekateri svoja dejanja tehtamo in jih izbiramo

glede na njihove posledice, medtem ko druge vodijo zgolj ali predvsem čustva. Ne glede na

to, kakšen je naš način izbire, ljudje velikokrat izberemo tisto, kar se nam zdi v danem

trenutku racionalnejše.

Predmet pričujočega poglavja bo religija kot stranski produkt težnje po racionalnem izbiranju.

Za lažje razumevanje si bomo na začetku pogledali delo Blaise Pascala, imenovano

»Pascalova stava«, predvsem pa se bomo podrobneje osredotočili na Rodneya Starka in W. S.

Bainbridgea, avtorja, katerih delo A Theory of Religion (1987), predstavlja začetke pristopa

teorije racionalne izbire k znanstvenemu proučevanju religije.

2.6.1 »Pascalova stava«

»»Bog je – ali pa ga ni.« Na katero stran se bomo nagnili? Razum tu ne more

ničesar dokončno odločiti /…/ Na kaj boste stavili? /…/ Za kaj se boste torej

odločili? Poglejmo! Ker je izbrati treba, poglejmo, kaj je za vas manj pomembno.

Izgubite lahko dve stvari: svoj razum in svojo voljo, svoje spoznanje in svojo

srečo. Vaša narava pa se mora izogniti dvojemu: zmoti in nesreči. Vaš razum ni

nič bolj prizadet, če izbere to, kakor če izbere ono, ker je nujno, da nekaj izbere. S

tem je ena točka vkraj. /…/ Pretehtajmo dobitek in izgubo, če se odločite za križ –

da Bog je. Presodimo oba primera: če dobite, dobite vse; če izgubite, ne izgubite

ničesar. Brez omahovanja torej stavite, da je!« (Pascal, 1986, str. 110)

Zgoraj zapisan citat je delo Blaise Pascala in povzema del »Pascalove stave« iz njegovega

dela Misli (1986). Pascal je eden izmed prvih teoretikov, ki je religijo postavil pod vprašaj

racionalne izbire posameznika.

Slovenski žurnalist Mišo Alkalaj je v svojem članku Pascalova stavnica ali matematična

verjetnost, da bog obstaja (Mladina 45, 2000), dejal: »Iz neznanja seveda tudi s teorijo

odločanja ne moremo izluščiti objektivne resnice. Vendar lahko v nekaterih primerih

odločanja iz neznanja ugotovimo, da je najboljši možni izid ene poti boljši kot najslabši izid


45

druge.« Pascalovo stavo je ponazoril s primerom glavobola, in sicer: »Predstavljajte si, da vas

boli glava in skušate najti primerno zdravilo. Pogledate v omarico z zdravili, katera je precej

neurejena: spomnite se, da ste v stekleničko z napisom »aspirin« nekoč natresli tudi po videzu

povsem enake tablete vitamina C, hkrati pa ste vitamine po nerodnosti stresli še v stekleničko

z delno zbledelim napisom »Pozor - strup!« Sedaj se postavi vprašanje: Po kateri steklenički

boste posegli? Če posežete po »aspirinu«, boste morda res našli tableto proti glavobolu,

vendar lahko dobite tudi povsem nekoristen vitamin C. A če izberete stekleničko z napisom

»Pozor - strup!«, boste morda prav tako zgrabili nezaželeni vitamin, lahko pa tudi tabletko, s

katero si boste glavobol res dokončno in preveč radikalno pozdravili. Edino razumno bi bilo

seveda staviti na stekleničko z napisom »aspirin« in se, če ne pomaga, odpraviti do najbližje

lekarne« (Alkalaj, 2000).

Pascal trdi, da se v boga splača verovati, čeprav ne moremo vedeti, ali zares obstaja. Na

danem primeru lahko vidimo, da je bog lahko – metaforično rečeno – samo v steklenički z

napisom »aspirin«, in tudi, če ga ni, nam tabletke iz tega vira ne morejo škoditi; vsebina

ateistične stekleničke (»Pozor – strup!«) nam le, če boga ni, ne bo povzročila težav, sicer nas

bo pahnila v večni pekel (Alkalaj, 2000).

2.6.2 Rodney Stark in William. S. Bainbridge: O religiji in racionalni izbiri

R. Stark in W. S. Bainbridge s svojim delom A Theory of Religion (1987) predstavljata

začetke pristopa teorije racionalne izbire k znanstvenemu proučevanju religije. V njej avtorja

predpostavljata, da je na osnovi racionalne izbire religijsko vedenje družbenih skupin in

posameznikov mogoče obravnavati enako kot vsako drugo družbeno delovanje akterjev. Pri

tem avtorja izhajata iz temeljne predpostavke, da si ljudje prizadevamo za tisto, kar

zaznavamo kot nagrade in se izogibamo tistemu, kar dojemamo kot stroške (Lavrič, 2007).

»Pri reševanju problemov mora človeški um iskati razlage.«

(Stark, R. in Bainbridge S. W., 2007, str. 38)

Mnogokrat do sedaj smo omenili, da pri reševanju življenjsko pomembnih problemov iščemo

razlage. Avtorja definirata razlage kot posebno vrsto nagrade. Razlage pa nam prav tako

povedo, katere stroške in na kakšen način jih je vredno in potrebno porabiti v različnih


46

okoliščinah za dosego posameznih nagrad. Pomembno je namreč dejstvo, da so nam

»nekatere nagrade na voljo le v omejenih količinah, nekatere pa sploh ne obstajajo.« (prav

tam, str. 39) Omenjeni aksiom avtorja imenujeta tudi »tragično dejstvo«. Slednje pojasnjujeta

z dejstvom, da smo ljudje vedno nagnjeni k temu, da želimo več nagrad, kakor jih lahko

dobimo. Ali povedano drugače, »skupno povpraševanje vedno presega ponudbo.« (prav tam,

str. 39) Temu delu tragičnega dejstva botrujejo predvsem omejeni naravni viri in človeške

proizvodne zmogljivosti. »Človek si mora vedno prizadevati za pridobivanje hrane, vode,

zadovoljitev spolnih potreb in podobno.« (Lavrič, 2007, str 56)

Na vprašanje, kako si pomagamo pri doseganju želenih nagrad, Stark in Bainbridge

odgovarjata: z menjavo. »Ljudje v prizadevanju za zaželene nagrade izmenjujejo nagrade z

drugimi ljudmi.« (Stark, R. in Bainbridge S. W., 2007, str. 40) Pri tem so osebne in družbene

značilnosti posameznikov različno naklonjene njihovi sposobnosti nadzora nad menjalnim

razmerjem. »Prav stopnja tega nadzora je v Stark-Bainbridgeovi teoriji razumljena kot

družbena moč.« (Lavrič, 2007, str. 56) Kot vemo, je družbena moč v družbi neenakomerno

porazdeljena, kar ima za posledico neenakomerno razporejen dostop do razpoložljivih nagrad.

Kar je bistvo tega, je to, da si močnejši posamezniki in skupine uspejo prilaščati več takšnih

nagrad, šibkejši posamezniki in skupine pa se soočajo s frustracijami in iskanjem nadomestnih

nagrad, ki so dosegljive tudi njim. Ena izmed oblik iskanja takšnih nadomestnih nagrad je

lahko religija (prav tam, str. 57).

Vloga religije je še pomembnejša, če pomislimo na drugi del tragičnega dejstva, to so

nagrade, ki empirično sploh ne obstajajo. Avtorja sta mnenja, da takrat, ko pravimo, da

nekatere nagrade ne obstajajo, izražamo dejstvo, ki ga ne moremo dokazati. Torej Lavrič

navaja (2007, str. 57): »bolj ko je neka nagrada splošna in pomembna (npr. večno življenje),

težje je v povprečju oceniti razlago, kako jo doseči.« Na podlagi zapisanega Stark in

Bainbridge postavita ključno hipotezo, da ljudje v razmerah odsotnosti želenih razlag pogosto

sprejemamo razlage, ki postavljajo doseganje teh nagrad v oddaljeno prihodnost, ali nek drug

nepreverljiv kontekst (prav tam, str. 57).


47

2.6.2.1 Kompenzatorji

Osrednji pojem Stark-Bainbridge teorije religije je pojem kompenzatorja. Slednjega definirata

kot »vero v nagrado, ki bo pridobljena v oddaljeni prihodnosti ali v nekem drugem kontekstu,

in ki ne more biti neposredno potrjena.« (v Lavrič, 2007, str. 58)

Avtorja sta mnenja, da je koncept kompenzatorjev ključen za teorijo religije, ki sledi.

»Kompenzatorji se razlikujejo po splošnosti, vrednosti in vrsti nagrad, ki jih nadomeščajo.«

(Stark, R. in Bainbridge S. W., 2007, str. 44) Na podlagi tega ločita kompenzatorje na

posebne oziroma specifične (v nadaljevanju: specifični) ter splošne. Specifični kompenzatorji

nadomeščajo posamezne, posebne nagrade, torej pričakovanje nagrad ožjega pomena,

medtem ko splošni kompenzatorji, nadomeščajo skupino številnih nagrad ter nagrade velikega

obsega in vrednosti (prav tam, str. 44).

Za lažje razumevanje si bomo pogledali primer. Povedali smo že, da so specifični

kompenzatorji del vsakdanje izkušnje vsakega posameznika. Jaz kot študentka, delam ob

študiju preko študentskega servisa v veri, da bom lahko poleti šla s tem denarjem na morje.

Medtem ko delam, pridno obiskujem predavanja ter se učim z upanjem, da bo to vodilo k

boljšemu življenju. Moji študijski napori in odrekanja v veliki meri temeljijo na veri v

nagrado, ki bo pridobljena. Ta kompenzator se, v primerjavi s prej navedenim, »navezuje na

večje število pomembnejših nagrad (višji družbeni status, večji zaslužek denarja, boljše

razumevanje sveta in svoje vloge v njem in podobno) in je torej v primerjavi z njim (ki

obljublja le teden na morju) splošnejše narave« (Lavrič, 2007, str. 59).

Lavrič (2007) je prav tako mnenja, da poseganje po splošnih kompenzatorjih v večji meri

prevladuje predvsem pri posameznikih z nizko stopnjo moči. Za slednje je namreč značilno,

da težko dostopajo do velikega števila neposredno obstoječih in pomembnih nagrad, kot so

bivalni pogoji, prehrana, druge materialne dobrine in podobno. Splošni kompenzatorji pa jih

pripeljejo do tega, da sprejmejo vero v bližajočo se »radikalno spremembo družbenega reda, v

kateri bodo sedanji bogataši postali reveži, in obratno.« (prav tam, str. 59).

Na podobnih osnovah avtorja definirata: »Religija se nanaša na sisteme splošnih

kompenzatorjev, ki temeljijo na nadnaravnih predpostavkah.« (Stark, R. in Bainbridge S. W.,

2007, str. 47)


48

Ker je pojem kompenzatorja z vidika razumevanja teorije racionalne izbire zelo uporaben, se

bomo nanj uprli tudi v nadaljevanju.

2.6.3 Racionalni posameznik

»Racionalna razmišljanja lahko štejejo proti religioznemu verovanju, vendar tisti, ki veruje,

poskuša to doumeti tako, da protievidenca ni odločilno in dokončno proti njegovemu

verovanju.«

(Borstner, 1996, str. 9)

Vedeti moramo, da ljudje iz različnih vzrokov vstopajo v menjalne odnose z nadnaravnimi

silami. »Pripravljeni so jim ponuditi svojo lojalnost in določene žrtve, od njih pa pričakujejo

nagrade, ki se brez nadnaravne pomoči zdijo negotove ali povsem nedosegljive. Seveda pa je

z vidika posameznika potrebna vera, da bo nagrada v nepreverljivem kontekstu resnično

realizirana.« (Lavrič, 2007, str. 63) In za nekatere ljudi je sprejemanje tovrstnega tveganja

povsem racionalno. »Človek, ki se odreka jedači in pijači, nima nobenega zagotovila za

dejansko odpravo želodčnih težav, enako kakor v srednjem veku pacient, ki so mu

sistematično spuščali kri, ni imel nobenega zagotovila, da bo (zaradi takšne torture) ozdravel.

Pa vendar je v obeh primerih sprejemanje tveganja akterjem zvenelo racionalno.« (prav tam,

str. 63)

Obstaja mnogo neposrednih dokazovanj racionalnosti religije. Intelektualni napori, ki

verodostojnost religioznih razlag zgolj povečujejo, s tem pa »uporabniku zmanjšujejo

percipirano tveganje ob sprejemanju religijskega kompenzatorja.« (prav tam, str. 64) Stvar

torej nikakor ni enostavna, še poudarja Lavrič. Pri tem pa navaja: »Poleg tega, da se ljudje

odločamo 'iz svojega topega kota' (na osnovi lastnih informacij in razumevanja), in da smo pri

tem omejeni z obstoječim številom možnosti, pri človeških izbirah igrajo pomembno vlogo

tudi 'preference in okusi'.« (prav tam, str. 48) Slednji naj bi po njegovem mnenju bili odločilni

pri odločanju, kaj in v kolikšni meri ljudje dojemamo kot nagrado in kaj kot strošek. »Za

nekoga je lahko na primer branje knjige zelo nagrajujoče, in torej to dejavnost obravnava kot

nagrado, medtem ko nekomu drugemu branje iste knjige lahko pomeni zgolj (morda nujno)

neprijetno izkušnjo in v tem smislu strošek. Teorija racionalne izbire predvideva, da bo prvi


49

pripravljen sprejeti tudi kakšen strošek (npr. kupiti knjigo), da bi le prišel do branja knjige

(nagrada), medtem ko bo drugi bral knjigo (strošek) le, če verjame, da to vodi do nečesa, kar

percipira kot nagrado (npr. opravljenega izpita).« (prav tam, str. 48)

In tako smo znova pri izhodiščnem problemu, kjer se zastavi vprašanje: ali je vera racionalno

upravičljiva?


50

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 NAMEN RAZISKAVE

V empiričnem delu naloge bomo na podlagi predstavljenih teoretičnih izhodišč ter s pomočjo

kvalitativnega zbiranja podatkov poiskali razloge za vero v boga, ki jih navajajo verniki sami.

Na ta način bomo preverili, zakaj posamezniki po njihovi lastni oceni verujejo v boga, kakšne

zdravorazumske utemeljitve vere prevladujejo pri vernikih in kakšne so njihove predstave o

bogu. Kljub temu, da smo uporabili kvalitativni pristop in se posledično omejili na relativno

majhen vzorec udeležencev, menim, da so iz rezultatov razvidni širši trendi teženj po

verovanju. Na podlagi rezultatov lahko torej predpostavljamo, kateri od navedenih teoretičnih

scenarijev so najbolj skladni s predstavami vernih posameznikov.

Končni in temeljni cilj raziskave je prikazati, povezati in primerjati zdravorazumske

utemeljitve vere v boga z znanstvenimi dognanji na tem področju. Prikazati želimo konkretna

mnenja, stališča in poglede sodelujočih vernikov ter jih primerjati s prevladujočimi teorijami

na tem področju.

3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV IN OMEJITEV

RAZISKOVALNEGA PROBLEMA

Pri opredelitvi raziskovalnega problema v empiričnem sklopu naloge smo izhajali iz

raziskovalnih vprašanj in hipotez.

3.2.1 Raziskovalna vprašanja

Raziskovalni problem smo razčlenili znotraj specifičnih deskriptivnih raziskovalnih vprašanj:

1. Katere so trenutno najbolj vplivne znanstvene razlage za vero v boga?

2. Zakaj posamezniki, po njihovem mnenju, verujejo v boga?

3. Kakšne zdravorazumske utemeljitve, po njihovem mnenju, prevladujejo pri vernikih?

4. Kakšne so njihove predstave o bogu?


51

3.2.2 Spremenljivke

Neodvisne spremenljivke:

Spol

Starost

Dosežena stopnja izobrazbe

Zakonski stan

Odvisne spremenljivke:

Verovanje v obstoj boga

Predstava o bogu

Družinsko življenje

3.3 METODOLOGIJA

3.3.1 Raziskovalna metoda

Osnovno metodo zbiranja podatkov je predstavljal delno strukturirani intervju. Kvalitativna

oblika delno strukturiranega intervjuja omogoča rekonstrukcijo intervjuvančeve subjektivne

teorije o predmetu proučevanja. Prav tako pa omogoča sistemsko organizacijo in

komunikativno validacijo dobljenih podatkov (Naterer, 2012).

Blaž Mesec (1998) označi kvalitativno raziskovanje kot raziskovanje, ki zagovarja koncept

pluralnih resnic, saj je »stvarnost večplastna in dojeti jo je mogoče iz več perspektiv« (prav

tam, str. 40). Ker je namen in cilj raziskave prikazati in povezati konkretna mnenja, stališča

in poglede sodelujočih vernikov ter jih primerjati s poznano teorijo, to tehniko načina

pridobivanja podatkov smatramo kot najprimernejšo za kasnejšo kvalitetno obdelavo in

analizo.


52

3.3.2 Raziskovalni vzorec

Raziskava temelji na neslučajnostnem namenskem vzorcu 16-ih vernih posameznikov. Za

verodostojnost pridobljenih podatkov smo se odločili, da za zagotovitev vere intervjuvancev,

intervjuje izvedemo v romarskem kraju Međugorje. Tako smo intervjuje s posamezniki

izvedli aprila 2013, v Međugorju. Vendar pa se moramo pri vsem tem zavedati, da z

izvajanjem raziskave v Međugorju zajemamo zelo pristranski vzorec.

Tabela 1: Število (f) in strukturni odstotki (f %) verskih udeležencev glede na spol

Spol Število (f) Strukturni odstotki (f %)

Moški 6 37,50

Ženski 10 62,50

Skupaj 16 100,00

Tabela 2: Število (f) in strukturni odstotki (f %) verskih udeležencev glede na starost

Starost Število (f) Strukturni odstotki (f %)

5-10 let 2 12,50

20-30 let 2 12,50

30-40 let 2 12,50

40-60 let 4 25,00

60-80 let 6 37,50

Skupaj 16 100,00

Iz tabele 2 so razvidne starostne skupine verskih udeležencev zajetih v raziskavo. Povprečna

starost vseh udeležencev je 47,7 let.


53

Tabela 3: Število (f) in strukturni odstotki (f %) verskih udeležencev glede na stopnjo dosežene izobrazbe

Stopnja

izobrazbe

Število (f) Strukturni odstotki (f %)

II. stopnja 1 6,25

IV. stopnja 1 6,25

V. stopnja 7 43,75

VII. stopnja 4 25,00

VIII. stopnja 1 6,25

Nedefinirano 2 12,50

Skupaj 16 100,00

Vsi sodelujoči v raziskavi so sodelovali prostovoljno in zagotovljena jim je bila zaupnost

osebnih podatkov.

3.3.2.1 Međugorje

Za lažjo predstavo, zakaj smo se odločili za ta

kraj, sledi opis kraja in njegovih posebnosti.

Međugorje je kraj v južni Hercegovini, nekje

med Mostarjem in Neumom, od morja

oddaljen približno 30 km, v bližini reke

Neretve, na nadmorski višini okoli 120 m, s

sredozemskim podnebjem. Vas Međugorje je

bila prvič omenjena leta 1599. V župniji

Međugorje je približno 3.500 domačinov. Vsi

so Hrvati in rimskokatoliške vere.

Slika 1: Center Međugorja - Cerkev sv. Jakoba (svetišče Kraljice Miru)

(Pridobljeno dne 20.4.2013, s http://www.medjugorje-real-estate.com/index%20engl.html )

http://www.medjugorje-real-estate.com/index%20engl.html


54

Do leta 1981 je bila to revna vas. Preživljali so se s pridelavo tobaka in vina, ljudje so se

odseljevali. Leta 1981 pa se je vse spremenilo. Začelo se je 24. junija 1981, ko je okoli 18 h

nekaj vaških otrok na Crnici videlo Marijo. Vidkinja Mirjana Dragičević takole opisuje svojo

prvo srečanje z Gospo: »Vedno se rada spominjam prvega srečanja z Gospo. Pred tem nikoli

nisem slišala za Lurd, za Fatimo ali sploh za Gospejina prikazovanja na zemlji. Mislila sem:

Gospa je v nebesih, mi pa k njej molimo. Starši nam v času Jugoslavije o čem takem sploh

niso govorili. V tistem času sem s starši živela v Sarajevu. In ko mi je Ivanka tisti dan - bila

sem pri stari mami v Međugorju - rekla, da je na hribu Gospa, je nisem hotela niti pogledati.

Mislila sem, da je to nemogoče, in sem ji zato odgovorila: »Seveda! Gospa nima bolj

pametnega dela, pa je prišla k meni in k tebi.« Pustila sem jo tam in sem odšla po isti poti

nazaj do prvih hiš v vasi. Pa vendar mi je nekaj reklo, naj se vrnem k Ivanki. Našla sem jo na

istem mestu, kjer sem jo pustila. In Ivanka se je spet oglasila: »Pa poglej! Prosim te!« Obrnila

sem se proti hribu in zagledala ženo v sivkasti obleki in z otrokom v naročju. Ne morem vam

povedati, kakšen občutek je bil to. Ne morem reči, da sem občutila srečo, veselje ali strah, ali

sem se zavedala, da sem sploh še živa ali pa sem mrtva; sem mar prestrašena. Vse to se je

mešalo v moji glavi. Ničesar drugega nisem mogla narediti, kot samo gledati. V tem trenutku

je prišel Ivan. Ko je zagledal Gospo, je zbežal domov. Za njim je prišla Vicka, ki je iskala

mene in Ivanko. Vse to se je dogajalo zelo hitro. Tudi Vicka je zagledala Gospo in kar takoj

pobegnila. Ivanki sem rekla: »Kdo ve, kaj me tu vidimo. Bolje bi bilo, da bi šle domov.«

Nisem še izrekla tega stavka do konca, že sva bežali domov.«

Vidci v Medjugorju so:

Ivan Dragičević (vsakodnevna prikazovanja)

Marija Pavlović, Lunetti (vsakodnevna prikazovanja)

Jakov Čolo (enkrat letno - 25. december)

Mirjana Dragičević, Soldo (18. marec + vsakega 2. v mesecu)

Ivanka Ivanković, Elez (enkrat letno - 25. junij)

Vicka Ivanković, Mijatović (vsakodnevna prikazovanja)

Jelena Vasilj (notranji glas)

Marijana Vasilj (notranji glas)

fra. Jozo Zovko (doslej samo enkrat)

Milka Pavlović (samo enkrat - prvi dan prikazovanj)


55

Marijinih prikazovanj v Međugorju do sedaj Cerkev še ni potrdila, niti jih ni zanikala. Vse se

še raziskuje. Spremljajo se morebitni čudeži, ozdravljenja - tako telesna kot duhovna molitev

ter spovedovanje. Međugorje je znano kot romarski kraj, kjer se ljudje največ spovedujejo.

Tudi Slovenci imamo v Međugorju svojega spovednika, ki je na enem od naših romanj

povedal tole: »Drugače se pa v Međugorju ne dogaja ničesar neobičajnega. Opravljajo se sv.

maše, čaščenja, molitve, razni seminarji, duhovne vaje in tudi večje prireditve, kot je značilno

za vse druge romarske kraje.« (Medjugorje in okolica, pridobljeno dne 20. 4. 2013, s

http://www.mladifest.com/medjugorje/zgodbice/opis%20medjugorja/opis.htm)

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov

3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov

Na podlagi analize prebrane strokovne literature v teoretičnem delu smo dobili jasen vpogled

v raziskovalni problem, s katerim se soočamo v nalogi. Sledil je dogovor z mentorjema o

empiričnem delu.

Intervjuji so potekali po predhodnem dogovoru na različnih krajih. Vsi intervjuvanci so s

podpisanim soglasjem pristopili k pogojem raziskave ter dovolili snemanje intervjujev z

diktafonom. Za lažjo interpretacijo smo se odločili, da v času bivanja v Međugorju

zapisujemo strokovni in zasebni dnevnik. Slednja sta nam lahko namreč v veliko pomoč pri

nadaljnji interpretaciji.

Ker je bila v soglasju zagotovljena zaupnost, v nadaljevanju ne uporabljamo imen

intervjuvancev, temveč njihove inicialke.

3.3.4 Postopki obdelave podatkov

Podatke udeležencev, ki smo jih dobili v času svojega obiska Međugorja, smo v namen

raziskave obdelali po konceptualnih zgledih Blaža Meseca iz dela Uvod v kvalitativno

raziskovanje v socialnem delu (Mesec, 1998). Tako smo vse intervjuje najprej transkribirali,

nato parafrazirali ter določili kod prvega reda. Potrebno je poudariti, da so intervjuji zapisani

čim bolj dobesedno, zato smo pri prepisu opustili slovenski knjižni jezik.

http://www.mladifest.com/medjugorje/zgodbice/opis%20medjugorja/opis.htm


56

3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

3.4.1 Transkripti intervjujev

3.4.1.1 S.O.B.: starost 39 let, ženski spol, poročena, VII. stopnja izobrazbe

JAZ: » Najlepša hvala, da ste se odzvali mojemu pozivu za intervju. (premislek) Kar mene

zanima, je to …(premislek) vsi smo se udeležili romanj, romanja, ne …v Međugorje, tega po

veliki noči. Ali je to vaše prvo romanje?«

S.O.B.: » Ne.«

JAZ: » Ne. Kaj pa je bil povod vaše odločitve za romanje «

S.O.B.: »Tokratno, ali prvo?«

JAZ: »Kakršno želite, mi povedati.«

S.O.B.: »(premislek) V bistvu za poglobitev vere, osebna, duhovna rast (premislek)

(premislek) … ne vem, v Međugorje še posebej rada … Vedno k Mariji, kamor grem, se mi

zdi, da, ko da bog vedno nekaj v meni ozdravi, takrat ko da mi Marija neke milosti izprosi, tak

da, rada grem..tako, da se zdaj že dve leti trudim, tudi, da avtobuse dol vodim. Tak, da se mi

zdi, da ji nekaj vrnem nazaj (smeh).«

JAZ: »(smeh) (premislek) Torej, če prav sklepam, verjamete, da obstaja bog?«

S.O.B.: »Ja, seveda.«

JAZ: »Da. (premislek) Mi lahko povete, kdaj (premislek) in kako ste začeli verjeti. Mislim,

ali je bila to neka prelomnica v vašem življenju?«

S.O.B.: »Ja, ja. (premislek) Jaz nisem bila krščansko vzgojena, mene so na skrivaj krstili, tak

da do svojega osemnajstega leta sploh nisem vedela, da sem krščena. (premislek) Jaz sem se

spreobrnila, ko sem bla stara devetindvajset let, pred desetimi leti nekje. In sicer tak, da sem

skoz nekaj iskala, pa nisem vedla, kaj iščem, ne. Ker ga nisem poznala, oče je bil zelo strog

komunist in nisem smela nikoli niti stopit v cerkev, ker bi ... mislim, bi znorel, no skratka.

(premislek) Mi je bilo zapovedano, da nikoli, nikoli ne smem stopit v cerkev. (premislek) In

sem vedno iskala in sem bla v totem new age-u, pa vseh toti nesnagi, ko danes, da pač to je,

takrat tega še nisem vedla, ker sem pač iskala ... iščeš neko ljubezen, iščeš nekaj, da te

zapolni, iščeš neke odgovore, pa jih nisem našla. No, in potem sem šla k eni gospe, ki je kao

reiki terapevtka in me je ena prijateljica zraven vzela pa mi rekla, to pridita in ful dobra

energija in ne ... vsi new agovci malo neki, ko nekdo pravi, dobra energija, to morš it, ne. In

sem šla zraven in je tam ona mela sliko tega usmiljenega Jezusa, samo obraz njegov. In tam je


57

mene Jezus skoz gledal dol in me enostavno ni me nehal gledat in kamor koli sem šla, če

poznaš to, sliko, potem veš ne, da dejansko ima take oči, da kamorkoli greš, ne v sobi, te tiste

oči gledajo, ne. Ampak, pri meni pa se je še naslednja stopnja zgodila, ne ... meni, da kdajkoli

sem oči zaprla, so me tiste oči gledale in jaz sem ponoči neprestano te oči sanjala in takrat

sem vedela, da me kliče, nisem pa niti nič kaj pretirano vedela o tem. No, in potem sem šla k

oni gospe nazaj in mi je pač tej ona nekaj o Jezusu povedla, ampak je ona htela, da jaz pač

tam nadaljujem z onim nekim reikijem pa te zadeve, ampak sem jaz bogu hvala takoj

spoznala, da zdaj če me bog kliče pa to, pa tisto kar nad new agem in vsem ostalim, ker oni kr

o nekem splošnem govorijo, pa se omejijo na simbole, na barve, pa ka te jaz vem ka ...

mantre, karkoli ne.. bog pa je tak največ od vsega ne, tak da sem vedla, da nima smisla ne, da

tam neke bluzim … tistim stvarem sem se vsem odpovedala, tudi v molitvi in sem začela

potem spoznavati Jezusa, tak da pred osmimi leti sem naredla zakrament svete birme

(premislek). Bog nama je dal z možem milost, da sma se pred enajstimi leti pa pol res

cerkveno poročila, čeprav oba dva s krstom …tak, da potem pa sem se počasi učila, ne …o

bogu, o Jezusu, spoznavala Sveto pismo, hodla na duhovna srečanja …tak, da tak, mene ko je

vžgalo, me je vredi vžgalo in me drži ... in me vedno bolj drži, tak da (smeh) …res tak

hvaležna za, to je bil en tak trenutek milosti v mojem življenju.«

JAZ: »Super. Če sem vas prav razumela, predstavljali ste si njegove oči, njegovo …«

S.O.B.: »Ne, ne … nisem si jih predstavljala..«

JAZ: »Gledle so vas?«

S.O.B.: »Ja, niso me spusle, tudi ponoči sem ga sanjala in to je bilo zame neko znamenje, da

me kliče. Ne vem, saj vem, da se to noro sliši, to mi je jasno, popolnoma, ampak …«

JAZ: »Ali smem vprašati, kako pa si ga vi osebno predstavljate?«

S.O.B.: »Koga, Boga ali Jezusa?«

JAZ: »(premislek) Jezusa.«

S.O.B.: »Jezusa si jaz osebno predstavljam, (premislek) kot svojega, kot boga, in kot svojega

najboljšega prijatelja.«

JAZ: »Kot boga?«

S.O.B.: »Ja, ja, Jezus je za mene bog, on je sin, on je za mene bog, on je moj zdravnik, on je

moj rešitelj«

JAZ: »Torej sem postavila pravo vprašanje, ko sem predpostavljala Jezusa?«

S.O.B.: »Ja, ja.«

JAZ: »Nisem vam hotela tega vsilit…«


58

S.O.B.: »Ja, ja. Drugače, boga, boga pa si predstavljam kot očeta, enega takega ljubečega

očeta, ki nas ima neizmerno rad, ne, Jezus je pač njegov sin, ki je kljub temu bog, ne, ampak

mi je pa mogoče malo bližje kot bog oče, čisto tak.«

JAZ: »Ali se je ta vaša predstava kaj spreminjala s časom vašega verovanja?«

S.O.B.: »Ja, seveda, seveda. Jaz sem prvo, ko sem spoznala, sem mislila samo na Jezusa, ne,

te sploh bog oče, to si nikak nisem znala predstavljat ravno najbolj, ki te kaj še to sveto duh

tam vmes, nekaj noter, ne, sploh mi ni bilo jasno, kaj je zdaj to, ker nisem imela nikoli

verouka pa tega, ne … jaz sem se res mogla učit, ampak mela sem ful interes, zato sem to kr

požirala, ne, «

JAZ: »Ali z njim komunicirate?«

S.O.B.: »Ja, jaz se pogovarjam z njim. Mislim, ker pogovor z bogom je molitev, ne, tak piše

tudi v katekizmu katoliške cerkve, tak da jaz se v svojem srcu kr skoz neki pogovarjam z

njim, pa …«

JAZ: »No, jaz sem vas hotela sem vas kasneje vprašati, kako komunicirate z njim? Torej,

preko molitve, če sem vas prav razumela, tudi vsak dan z mislimi …«

S.O.B.: »Ja, vsak dan z mislimi, pa v bistvu imam skoz pogovor z njim, ampak tak,

(premislek) saj definicija molitve je pogovor z bogom, tak da molim klasično rožne vence,

molim obrazce, ampak, tud neprestano sem v nekem dialogu z njim (smeh).«

JAZ: »Imate občutek, da se na vaše molitve, vaše prošnje odziva?«

S.O.B.: »Ja. Se, se, se …«

JAZ: »Se … zdaj smo ravno, ko smo v Međugorju, in prej po avtobusu smo poslušali vse te

zgodbe o vidkinjah, Mirijam in vse te …ali ste tudi vi kdaj doživeli kakšno takšno izkušnjo?«

S.O.B.: »Videnje?«

JAZ: »Videnje, posebne bližine?«

S.O.B.: »Ja…kot en taki božji dotik. Vsakih tolko časa v bistvu ga začutim dostikrat takrat,

ko sprejmem obhajilo (premislek) se mi zdi, da takrat, ko potrebujem, mi da vedet, da te z

mano. Tak. Nisem pa ga zdaj nekaj vidla, nekaj posebej slišala ... saj mislim, bog nam tak

nekaj po tiho šepeta v našem srcu, mi ga moramo samo poslušati, ne, tak da se mi zdi, da pač,

če si v tišini pa v molitvi, tisto ko rečemo, da dobiš neko idejo, al pa neki namig, nam v bistvu

Sveti duh govori no, tak da, to je to za mene.«

JAZ: »Vaše osebno romanje v Međugorje, ali je to bil kot nekakšen … tega vam ne polagam

v usta … kot nekakšen klic vam, ali pač je bila to oseba, pač ne vem, odločitev, da grete, al je

bil to kakšen klic, kašno vabilo, ali …«


59

S.O.B.: »(premislek) ja, jaz ... takoj ko sem se spreobrnila, ne, takrat sem potem htela kr vse

naenkrat, ne, ker se mi zdi, da sem tolko zamudla v tistih tridesetih letih, ne, da, da mi nikoli

ni bilo ničesar blo dovolj, ne. Tak da zdaj se sicer se počasi umirjam, pa potem začneš

selekcionirat, pa veš zdaj, da vsepovsod ne moreš biti, ne, ampak da se moraš vsesti, bit v

tišini z njim, da je to to, ne, (premislek). Ja, ja, kot osebno povabilo, da me vabi, da, da

pridem, da mi želi pač pomagat.«

JAZ: »Prej ste že omenjali vaše starše, torej, v času vašega odraščanja ni bilo tega

(premislek), v kolikšni meri je, pač, družinsko življenje vplivalo na vaš, na vašo vero v boga.

Na splošno življenjsko gledano?«

S.O.B.: »Popolnoma nič.«

JAZ: »Popolnoma nič. Zakaj pa vi menite, da drugi ljudje verjamejo v boga?«

S.O.B.: »(premislek) Ja zdaj, tisto, ki jih jaz poznam, lahko rečem, (premislek) da so začutli

en, tisti milostni trenutek, ne, da so začutli en tisti dotik. Dobro, poznamo tradicionalne

vernike, ne, ki grejo k maši, pa med mašo molijo rožni venec, pa nea vejo, kaj bi si tam začeli

... tisto je drugo, tisto je naučeno, tisto je stvar nekaj, kar so podedovali, ampak ne vem, ti

verniki, ki jih jaz poznam, so večino resnično vsi taki, ko (premislek) prav vejo, da je bog z

njimi, in da jih ima rad in mu izročajo in mu zaupajo, tak da ...«

JAZ: »Torej, kot nekakšen smisel, če mogoče povzamem, smisel življenja … In v to

kategorijo uvrščate tudi svojo verovanje, ali ...«

S.O.B.: »Ja, ja, ja, on je moje vse, ja.«

JAZ: »No, super. Najlepša vam hvala.«

S.O.B.: »Aha, to je vse! (smeh)«

+ Izpoved na avtobusu

S.O.B.: »(jok) na porodu sem, sma z možem izgubila sineka, Gašperja, in bilo je zelo težko

… (jok) Zavedala sem se, da je bil Gospod z mano in zavedala sem se, da je bil to moj križev

pot, in v tistih, bom rekla zadnjih vzdihljajih, sem se zavedala ... sem govorila: »Jezus, jaz

sem s tabo na križu, in Marija, zdaj sem s tabo pod križem.« In bogu hvala, da so takrat

zdravniki uspeli rešit vsaj moje življenje, ker sem tudi sama bila v kritičnem stanju. In hvala

vsem dobrim ljudem, ki so takrat molili zame, ko se je to zgodilo ... in ravno ta, najtežji

dogodek v mojem življenju, (jok) me je privedel do najbolj globljega spreobrnjenja. Do takrat

sem mislila, da sem verna, saj sem bla, ampak ne tak globoko, nisem imela take potrebe

odriniti tako na globoko, kot ravno zaradi tega, ker sem iskala odrešitev. Prosila sem boga, da

me odreši te bolečine, in vem, da sem ga spraševala, sem rekla: »Jezus, zakaj si mi dal


60

materinsko srce, pa prazne roke, kaj si naj začnem s tem ... vidiš, da je doma prazna zibelka,

kaj si naj začnem zdaj s tem srcem, ki ima toliko materinske ljubezni? Jaz nimam koga, da ga

cartam, da ga božam ...« in ko sem počasi začela ozdravljati iz te depresija, v kateri sem bila,

seveda z božjo pomočjo, resnično po molitvi, po vsakodnevni sveti maši, po vsakodnevnem

svetem obhajilu, me je Gospod notranje ozdravljal, in sem zmogla delati korak po koraku. In

Gospod me je poslal v službo, Selezijancem v Mariboru … kjer mi je pošiljal mlade, ki so

rabli nekoga, ki je imel materinsko srce in prazne roke. Nekoga, ki jih je lahko ljubil takšne,

kot so, in jih objemal, in takrat sem začela slutit, da me Gospod kliče v duhovno materinstvo,

in zato sem mu neizmerno hvaležna, in zdaj vem, da mi je dal toliko otrok in vedno znova mi

jih pošilja … in neizmerno sem hvaležna za to preizkušnjo, čeprav se sliši kruto. Ampak, ko

sem bila sposobna se začeti Gospodu zahvaljevat za smrt svojega sina, sem spoznala, da so to

hkrati, je bilo ... njegovo rojstvo za nebesa. In enkrat mi je nekdo nekaj tak lepega rekel, da je

bil moj Gašper nekaj tako posebnega, da ga je Gospod želel takoj imeti pri sebi (jok). In tu me

je potolažilo. Jaz se opravičujem, ker sem jočem, ampak ravno na tem romanju mi je mati

Marija izprosila toliko milosti, za ozdravitev teh notranjih ran (jok) (jok), da solze kr lijejo iz

mene, in ni, tu zraven ni bolečine, to je samo eno izlivanje in ozdravljenje, in sem Bogu

resnično, resnično hvaležna ... in gospodu župniku za besede na sveti spovedi, ko je rekel: »S.

ne bodi žalostna, poglej petdeset nas imaš na avtobusu, vsi smo tvoji otroci tokrat.« In tako

kot je rekla A., Evangelizatorji ljubezni smo nekako poklicani, da molimo tudi za tiste

najmanjše, in … Jaz se res čutim poklicana, za molitev mamic, katere so rodile mrtve otroke,

ali pa so imele spontane splave. (jok) Ker bom rekla ... to je eno tako področje, na katerega se

težko spomniš, če tega nisi sam občutil na svoji koži. In bogu hvala za vse milosti, ki mi jih je

podaril po tej preizkušnji, po tem trpljenju in se vidim, da se vedno znova, znova rojevam v

Gospodu prav zaradi te bolečine in prav ta bolečina rojeva najlepše duhovne bisere v mojem

življenju. Hvala.«

3.4.1.2 K.K.: starost 25 let, ženski spol, v zvezi, V. stopnja izobrazbe

JAZ: » Rada bi se ti zahvalila, da si privolila v intervju. In sicer me zanima, glede na to, da

smo se vsi udeležili tega tradicionalnega romanja v Međugorje, ne, po veliki noči. Ali je to

tvoje prvo romanje?«

K.K.: » Ne, ni to moje prvo romanje. V bistvu sem že bila v Međugorju. (razmislek). Ok. Ni,

ni moje prvo romanje.«

JAZ: » Lahko poveš celo zgodbo, kolikokrat si bila.«


61

K.K.: »Aha. Ok. Ne, bila sem samo enkrat prej in sicer predlani na festivalu mladih.«

JAZ: Aha. Kaj je pa bil povod za tvojo odločitev, da se udeležiš romanja?«

K.K.: »Ja bi rekla, da kr to, romanje, ki sem se ga že udeležila tukaj in mi je bilo pač v bistvu

zelo všeč in sem želela nekako pač ponovit obisk v Međugorju.«

JAZ: »(premislek) Predpostavljam, (premislek) da verjameš v boga?«

K.K.: »Verujem.«

JAZ: »Veruješ, torej, kdaj in kako si začela verjeti. Ali je bila kakšna prelomnica v tvojem

življenju, ali je to bilo od malega?«

K.K.: »(premislek) Torej, jaz sem odraščala v eni precej tradicionalni krščanski družini.

(premislek) Imela sem pri vzgoji eno, ne vem, molitev ob večerih, nedeljsko sveto mašo. Ne

bi pa mogla rečt, da je to dejansko že bila, (premislek) da je takrat že bila izoblikovana moja

vera. (premislek) Mogoče je bila prelomnica, da sem nekako odrinila malo bolj na globoko v

teh zadevah ravno no to prvo romanje v Međugorje (premislek), ko se mi je res nekaj zgodilo

no, in se me je res bog dotakno in sem doživela to bližino in od takrat naprej mi pa več noben

ne more sejati dvomov in spraševati, a je nekaj res ali ni ker pač sem dobila izkustvo boga.«

JAZ: »Torej, če te prav razumem, si ti v njegov obstoj prepričana in se s tem pač ne

obremenjuješ in verjameš v njegov obstoj in to je to.«

K.K.: »Ja, res.«

JAZ: »Omenila si svojo družino (premislek) torej ja, povej mi ali je pač tvoje družinsko

življenje ne, pač zlo prepleteno s tvojo zdajšnjo vero v boga? Na kakšen način bi ti to

interpretirala?«

K.K.: »Saj pravim ne, na začetku so v bistvu oni pač mene, predvsem mami no, pa dobro tudi

ati na nek način v določenih pogledih, uvajali v to krščanskost ne, se pravi te večje praznike

smo vedno obhajali, se je vedno vedelo (premislek), kaj je njihov namen, da pač to ni, ne

vem, zgolj neka komercialnost. Bi pa mogla reči, da mogoč zdaj, odkar sem jaz pač tista malo

bolj verna v družini, pa (premislek) mogoče bolj jaz na njih zdaj že vplivam.«

JAZ: »Super. (premislek) Si rekla, da ti na njih vplivaš, zakaj pa misliš, da ljudje verjamejo v

boga?«

K.K.: »Jaz bi rekla, da (smeh) (premislek) zdaj, če smem bi tukaj eno ful dobro misel citirala,

ker sem jo nedolgo nazaj slišala ne, in sicer: »Kristjan 20. stoletja ne, je ali mistik se pravi

človek z globoko osebno izkušnjo boga, ali ga pa ni, ne.« Ker mi smo v bistvu ena družba, ki

te pač z vseh strani bombardira z dvomi in sem in tja in če ne doživiš te izkušnje, ne,

(premislek) je v bistvu zelo težko, no, (premislek) nekako racionalizirat vse skupaj.«


62

JAZ: »Torej je izkušnja tista, ki je, ki pripelje do nekega verovanja, da je to res, da nekaj

obstaja in da prideš v stik z bogom, z vero, z vsem tem. Kako si pa ti uspešno predstavljaš

boga?«

K.K.: »Ja, ja, ja. (premislek) Jaz, tak je, ne. Kristjani naj ne bi imeli neke podobe boga, zato

ker (premislek) je to že pač (premislek), mislim, naj ne bi imeli, ne. Ampak ja, mislim pa, da

vsak začne s tem, da si na nek način predstavljaš ne. Jaz predvsem, ne da si predstavljam boga

čisto fizično ne, ampak si predstavljam boga kot (premislek) eno neizmerno ljubezen, no. To

je mogoče tista moja največja predstava o bogu, ljubezen in še enkrat ljubezen.«

JAZ: »(premislek) A misliš, da se je ta tvoja predstava skozi življenje spreminjala?«

K.K.: »Ja, definitivno.«

JAZ: »Kako bi lahko to opisala?«

K.K.: »(premislek) Ja, zdaj saj mislim, ko si otrok ne, si pač ne vem, boga prestavljaš že skoz

tisto, ne: »Ja zdaj pa grmi, ker se bogec krega, ne«. (premislek) To je že ena taka stvar, ki jo

mogoče kr malo napako delajo, ne, ker tu maš pač tisto izkušnjo boga kot nekoga, ki te

kaznuje za stvari, ki jih narediš narobe, ne, in pač s časom pa spet z izkušnjo, ne, (premislek)

dobiš pač vedenje o tem, da te bog v vsakem primeru in ne glede na vse, kar storiš pač

neizmerno ljubi, no. Tak da, to je to, po mojem.«

JAZ: »Ali ti z bogom komuniciraš?«

K.K.: »Ja, mislim ja …(smeh) «

JAZ: »Na kakšen način pa komuniciraš z njim?«

K.K.: »Ja zdaj Kristjani radi rečemo da je molitev pogovor z bogom ne in (premislek) ja,

mislim čisto osebna molitev pa potem se udeležujem tudi enkrat tedensko molitvene skupine,

kjer je pač tista ena taka res posebno vzdušje, (premislek) se še stopnjuje tista izkušnja, ki sem

jo že prej omenjala ne, vsakič znova. (premislek) Pa tud ne vem, pri sveti maši, pri

zakramentih ne, tam nekako najbolj …dojemam.«

JAZ: »Ali imaš občutek, da se odzove na tvoje molitve, na tvoja vprašanja, prošnje?«

K.K.: »Jaz osebno mam …(premislek) zdaj ne vem, če še kaj povem več o tem

…(premislek).«

JAZ: » Glej prej sem tudi v soglasju ki sem ti ga dala, sem omenila, da na vprašanja, na

katera nočeš odgovoriti, ne rabiš. Tak da, naslednje vprašanje, ki ti ga bom postavla je pač

praktično zgolj osebno in sicer iz zgolj radovednosti, morda tvoja osebna izkušnja me

zanima.«

K.K.: »(premislek) Aha v takem smislu ja.«


63

JAZ: »Ja, kaj se ti je zgodilo, rekla si … vedno omenjaš izkušnjo tisto, ki si jo dobila, kaj je

bila ta izkušnja, ki je pripeljala, ki je bila prav prelomnica?«

K.K.: »(premislek) To je v bistvu ful težko razložiti, pa ne, da ne bi želela, z veseljem to

delim, zato ker verjamem, da je moja dolžnost kot kristjana, da pač širim to vero in da pač

ljudi poskušam navdušit za Jezusa ne, (premislek) ampak je pa zelo težko, ker (premislek) je

tak, v bistvu se nekaj zlomi, mislim nekaj se prelomi v tebi oziroma premakne ali kako se naj

izrazim ne, doživiš nekaj, kar dotlej še nisi, ne, (premislek) mogoče res tisti občutek miru,

sprejetosti ljubezni, neizmerne, ne, in to je nekaj, kar ne občutiš kar tako. Ker recimo, jaz

verjamem, da ljudje, tudi mami in oči, ki te ljubita neizmerno ne, (premislek) ti vseeno take

ljubezni ne moreta dati, ne. Vseeno prideš do, ne vem, nekih konfliktov in tako naprej in tako

naprej ne, v bogu pa narediš tisto kar je res …(premislek) zmeraj lahko prideš noter, saj

narediš kar koli narediš ne, ampak vedno, vedno lahko prideš nazaj in veš, da si dobrodošel

nazaj ne, v tem smislu. Zdaj sem mogoče malo zašla iz te teme …(premislek).«

JAZ: »Ne, ne, super.«

K.K.: »(premislek) Ja jaz bi tako rekla, no. Saj pravim, lansko oziroma predlansko romanje v

Međugorje sem bila tukaj z mojim fantom. (premislek) V bistvu je. On nikoli ni hodil v

cerkev, ampak je takrat on izrazil željo: »Daj tej pa greva na ta festival mladih, da vidiva, ne.«

In moja izkušnja boga je bila pač zelo precej preko njega ne, se je to zgodilo, ker (premislek)

takrat so se dogajala stvari, ki jih jaz nikoli v življenju nisem verjela, da jih bom videla ali pa

doživela. (premislek) Ne vem, (premislek) ko je moj fant, ki je sicer zlat fant in vse ne, šel z

mano na molitev rožnega venca, klečal pred najsvetejšim, kar je bilo za mene nepojmljivo,

zato ker to je bil isti fant, ki mi je ob začetku, ko sva se spoznala rekel: »Glej, super ti hodiš v

cerkev in veruješ ne, ampak mene pa nikoli ne sili v to, ker jaz pa ne bom nikoli hodil v

cerkev, ne.« In (premislek) ja, ko res doživiš, kako se bog dotika ljudi, ki so zraven tebe ne in

se tudi tebe to dotakne in to gre sam naprej kot en plaz ne. (premislek) Tak vedno lahko

gledaš s te negativne plati ne, kot glej, kaj se mi je zdaj zgodilo ne, to ni kul, ne, pa zakaj mi

je bog to naredil, ne. (premislek) Kot kristjan pa se mogoče vedno bolj učiš gledat na vsako

stvar v življenju, s hvaležnostjo, ne. (premislek) Mislim, jaz se lahko zdaj pritožujem, ker še

vedno nimam druge diplome, ne, (smeh) pa ker mi ne gre vse točno tako, kot sem si želela ne,

ampak po drugi strani pa (premislek) mam zvečer kam prit, mam svojo posteljo, mam vsak

dan hrano, (premislek) že to so, mislim, da velike stvari.«

JAZ: »Torej, ne bom te spraševala. Naslednje vprašanje je bilo, če si imela že kdaj izkušnjo

posebne bližine … (smeh) kar si mi že zdaj odgovorila, super in ful mi je všeč. (premislek) Če


64

sedaj povzamem, da vidim, če sva se razumeli, bi ti nekako mimo svoje vere …(premislek)

Tvoja vera je nekako iz korenine izkustva? Sem to prav povedala? Sem te prav razumela?«

K.K.: »Ja, ja.«

JAZ: »Torej, pač to izkustvo ti je dalo neko …«

K.K.: »Ja, ja, se pravi. Neka prelomnica v življenju. Se zgodijo stvari za katere preprosto se

več ne moreš slepit, da so se zgodilo zaradi, ne vem, kar nečesa, ampak res vidiš, glej tukaj pa

mora bit nekaj višjega na delu, ker to se drugače ne bi zgodilo, ne.«

JAZ: »Super, najlepša ti hvala«

K.K.: »Hvala tebi, z veseljem.«

3.4.1.3 B.G.: starost 30 let, ženski spol, samska, V. stopnja izobrazbe

JAZ: »Jaz bi se ti rada najprej zahvalila, da si privolila v intervju z mano in mi boš pomagala

pač pri tem, kar delam. Torej vprašanje, ali je to tvoje prvo romanje?«

B.G.: » Ne, to je moje Međugorje romanje že četrtič in še se bom vračala sem. (smeh)«

JAZ: »Kaj je pa tvoj povod za odločitev. Rečima, zdaj četrtič, verjamem, da zato ker ti je bilo

všeč, ker tukaj nekaj čutiš. Kaj pa prvič, ko si šla, kaj je bil tisti povod?«

B.G.: »(premislek) Za prvič bom tak rekla, da je (premislek) dosti sem slišala o tem festivalu

mladih, ker sem bila na festivalu prvič in (premislek) sem rekla, jaz hočem to tudi enkrat

doživet, ne in sem rekla nič, jaz grem in sem se odločila in mi sploh ni bilo žal in mi niti zdaj

ni žal.«

JAZ: »Torej verjameš v obstoj boga?«

B.G.: »Definitivno.«

JAZ: »Definitivno, to je pa močen odgovor. (smeh)«

B.G.: »(smeh) Ja.«

JAZ: »Kdaj in kako se je to začelo?«

B.G.: »(premislek) Pri meni je ... (premislek) v bistvu sem rasla v veri od samega začetka,

tradicionalno v družini. (premislek) Že iz roda v rod smo imeli tradicijo, da smo pekli hostije

za župnijo in to se je širilo tudi do nas, ne in ja, to me je pritegnilo še toliko bolj, no.«

JAZ: »Torej je družina imela ključno vlogo tudi pri (premislek) pri tvoji veri?«

B.G.: »Ja.«

JAZ: »(premislek). Jaz bi te vprašala, ali ti preprosto, ne vem, ker si dala zelo odločen

odgovor, da verjameš v obstoj boga. Se s tem sploh ne ubadaš, verjameš in to je to, ali si se


65

kdaj vprašala, ne vem, za dokaze. Da bi mogli obstajati neki dokazi ali pač preprosto verjameš

v boga tako, kot verjameš, da bo jutri še en dan?«

B.G.: »V bistvu nisem nikoli iskala dokazov. (premislek) Živela sem iz dneva v dan, je pa

mogoče res, da (premislek) je pač bil en korak, ko sem stopila za sebe ne, tudi v veri in takrat

sem še toliko bolj spodbujala, ne: »To je za mene in od tega ne odstopim«.

JAZ: »Super. Zakaj pa ti meniš, da ljudje verjamejo v boga. Kaj je razlog?«

B.G.: »Za sebe vem, meni je razlog to, da mi polnost življenje, daje meni osebno, ne. Upanje

za boljše življenje.«

JAZ: »Kako si pa ti osebno predstavljaš boga? Kot neki lik, kot smo ga videli kot male tam

na križu ali imaš neko svojo podobo ali?«

B.G.: »(premislek) Glede na to, da v svetem pismu piše, da je bog ustvaril nas ljudi po svoji

podobi, si ga zamišljam kot človeka (premislek) v vsej polnosti, v ljubezni, ne. Napolnjen na

ful. (smeh) Pa poleg tega popolni človek. Popolnega človeka ga dojemam njega kot samega.«

JAZ: »Kot popolnega človeka?«

B.G.: »Ja.«

JAZ: »Se je ta predstava skozi življenje spreminjala ali si že vedno imela to predstavo

popolnega človeka, ki nas gleda ali?«

B.G.: »(premislek) Definitivno se je spreminjalo zaradi tega, ker sem tudi ko sem sama

odraščala, ne. Z odraščanjem pač malo več spoznavaš, ne in vidiš, kaj vse ti življenje prinese

skozi. (premislek) In kot otrok verjameš pač, da je in da se ti zdi … (premislek) ja, nekdo pač

od zgoraj čuva na mene. Ko pa odrasteš, pa vidiš, imaš razne izkušnje, dobiš kako (premislek)

res potrditev. V lastnih težavah dobiš potrditev, da bog obstaja.«

JAZ: »Ali ti z bogom komuniciraš?«

B.G.: »Ja.«

JAZ: »(smeh) Kako pa komuniciraš?«

B.G.: »(smeh) (premislek) Največkrat s svojimi besedami. Se pogovarjam tak, vse mu povem,

čeprav on ve, ne, on ve vse o meni, ampak jaz mu še enkrat povem. (smeh)«

JAZ: »(smeh) Da je stoprocentno.«

B.G.: »(smeh) Ja.«

JAZ: »Imaš tudi občutek, da se odziva na te tvoje besede?«

B.G.: »(premislek) Ja, meni je lažje včasih kakšno težavo njemu povedat. (premislek) Se mu

potožit. Imam občutek, da mi je potem, meni osebno potem lažje.«

JAZ: »Kot neko tolažbo to tudi dojemaš?«

B.G.: »Ja.«


66

JAZ: »Ahm. Super. (premislek) glede na to, da smo v Međugorju, smo se že dosti pogovarjali

o teh vidkinjah, ki so pač videle devico Marijo. (premislek) Ali si ti imela kakšno takšno

osebno izkušnjo bližine. Ne, ne, ni rečeno videnja, ampak bližine, ki te je preletela?«

B.G.: »(premislek) Dobesedno bližine ne, mislim tak bližine kot same, ampak (premislek)

toplino posebno sem občutila, večkrat že tak. (premislek) Jaz tisto, ko sem v molitvi odprtega

srca in res tisto z vsem zaupanjem prepustim bogu svoje življenje, (premislek) ga prav

začutim v … (premislek) kr mravljince v sebi začutim. Imam občutek, da se me takrat

dotakne.«

JAZ: »(premislek) (smeh) Jaz te več nimam za vprašat kaj, ker si zelo direktna, stoprocentno

prepričana v svojo verovanje in ne odstopaš od tega, sem prav …«

B.G.: »(smeh) Ja, točno tako.«

JAZ: »Kaj pa bi lahko rekla, če bi zdaj te vprašala. Kaj bi dala, da je za korenino svoje vere.

Kaj se je zgodilo takega, ne vem ali je bilo to tolažba, ali je izkustvo, ali je ... (premislek)

Korenina tvoje vere?«

B.G.: »Korenina? (premislek) V otroštvu je, kot sem že prej rekla, sem pač čutila vero kot

vero, sem verjela. (premislek) Tisti prvi udarec, (premislek) ne udarec, ampak začutek, da

začutiš boga ne, v bližini, je bila ob smrti moje mame. Ker smo pač po tradiciji hostije pekli,

sem se jaz ob rezanju hostij zelo sproščeno počutila in mi je bila tam tolažba, ne in sem rekla:

»To jaz za boga delam, ne.« In takrat sem začela drugače čutiti tudi samo bližino božjo.

(premislek) Čeprav sem še živela na nek način tradicionalno vero, dokler nisem prišla v

okolico, kjer so mi pokazali, da ta tradicionalna vera lahko se razširi v globino, ne. V globino

in sem drgnila v životko, no (premislek) tak da sem se začela udeleževati molitvene skupine

in tu se noter vidim v celoti.«

JAZ: »Super. Mene veseli, da si se našla.«

B.G.: »Hvala.«

JAZ: »(premislek) Zahvalila bi se ti še enkrat za tvoje odgovore. Je še kaj takega, kar bi mi

želela povedati ali (smeh) si se popolnoma odprla?«

B.G.: »(smeh)Če te še kaj zanima, me vprašaj.«

JAZ: »Če me bo še pa kaj zanimalo, bom pa te z veseljem vprašala. Hvala ti.«

B.G.: »V redu. Malenkost.«


67

3.4.1.4 A.Z.: starost 44 let, ženski spol, poročena, VII. stopnja izobrazbe

JAZ: »Kot prvo bom spraševala vas (premislek), če lahko, ne. (premislek) Udeležili ste se

romanja v Međugorje, (premislek) tega po veliki noči. Zanima me, ali je to vaše prvo

romanje?«

Z.A.: »Prvo ni, ampak je pa tukaj v Međugorje, je pa prvo.«

JAZ: »V Međugorje?«

Z.A.: »Ja, ja.«

JAZ: »Ahm. Kaj je pa bil povod za vašo odločitev, da se odločite, da pridete v Međugorje?«

Z.A.: »Ja, mož je lani bil in me je navdušu po pripovedovanju, ker sem hotla že lani it a ne,

ampak ni bilo prostora, nakar sem pol prestavla, da sem šla pač zdaj letos zraven, prvič.«

JAZ: »Super. Povejte mi, verjamete, da obstaja bog?«

Z.A.: »Ja, verjamem.«

JAZ: »Kdaj oziroma kako ste začeli verjet? A se je to zgodilo v nekem trenutku al se je pač

skoz čas, skozi življenje?«

Z.A.: »To lahk rečem, skoz čas, skoz življenje. Ker smo bili tudi vzgojeni, a ne, v tem

krščanskem duhu, kr zbirno vse te zakramente daš skozi. Tud cerkveno poroko sma mela. Tak

da na nek način verjamem, verjamem v boga, ni bil neki trenutek. (smeh)«

JAZ: »(premislek) Ste omenili pač, da ste odraščali v tem …(premislek) A lahko vprašam,

kako verni so bili vaši starši v času vašega odraščanja?«

Z.A.: »Pa tudi ne preveč.«

JAZ: »Ne preveč.«

Z.A.: »Ja.«

JAZ: »Pa so igrali ključno vlogo pri tem da, (premislek) da vi zdaj nadaljujete (premislek) ne

vem, to tradicijo krščanske družine?«

Z.A.: »Stara mama mogoče najbolj od tega, a ne. Pa pol mama tudi. Oče ne, brat tud ne, ne

sej pravim, da pol je tak sam, se sam odločiš v bistvu, a ne.«

JAZ: »Povejte mi, zakaj pa vi mislite, ljudje verjamemo v boga? Kaj mislite, da je po vašem

mnenju vzrok?«

Z.A.: »Da verjamemo v boga? (premislek) Pač ne vem, neki maš, neki cilje, ko te usmerja, pa

pol veruješ, pa da ti to pol pomaga, ker izključevat določene cilje, da maš neko vero, upanje,

ne vem, sej upanje, v tem živimo in si pomagamo, pa lahko cilje zastavljene dosegaš pač s

tem, da veruješ. Ne vem, vidim pa, da takrat ko ti recimo kaj v življenju zaškripa oziroma

dobesedno al zdravje al karkoli naj bodisi otroci, bodisi, ne vem, medsebojni odnosi. Takrat


68

še pa bolj verjameš, da je bog in se še bolj posvetiš in moliš in misliš, da to pol pomaga. In

pomaga, če verjameš. (smeh) Na tak način.«

JAZ: »Zanima me, kako pa si vi osebno predstavljate boga? Kakšen, mislite, da je? A imate

kakšno posebno predstavo o njem?«

Z.A.: »Pa nimam posebne predstave. Bog je vsemogočni bog, nas vidi, nas občuti,

(premislek) ne vem, nimam posebne predstave. (premislek)«

JAZ: »A se je pa to spreminjalo skozi življenje, ste včasih imeli kakšno drugačno predstavo o

bogu? «

Z.A.: »Pa včasih je tak nimaš, ko se mi zdi, ko si kot otrok, a ne, jo nimaš, pol si to si moraš

sam ustvarit. Sej ti ne more nobeden neke vere oziroma upanja v nekaj zasnovat. To si moraš

sam. To je pač čist od posameznika odvisno, a ne. (smeh)«

JAZ: »Ahm. Ali vi komunicirate z bogom?«

Z.A.: »Na tak način, da molim.«

JAZ: »Na tak način, da molite.«

Z.A.: »Ja, ja.«

JAZ: »Pa mislite, da se on odziva na vaše molitve, da vas sliši, da se odziva?«

Z.A.: »Da, pomaga, verjamem, ker vedno ko sem šla na izpit, recimo na faksu, jaz sem

zmolila in se priporočala in to je šlo in pač maš upanje, da to ti pomaga. (smeh) Verjameš.«

JAZ: »Ker smo ravno v Međugorju, pa smo tudi govorili o teh vidcih in /…/. A ste tudi vi že

kdaj doživeli že kakšno, ne vem, bližino, ki ste jo mogoče povezali z verovanjem ali ...«

Z.A.: »Ne vem, neki katega. Ne to me še pa …. to so še pa neke odprte poti, ko me še tud

zanima. Tak da sem si danes prav želela, da bi to vidkinjo vidla, spoznala, da … ne vem, to si

še ne morem predstavljat. Si pa želim, da bi. Nisem neki takega doživela, da bi jo vidla,

kej…ne vem, to še nisem… (smeh) Želim si pa, da bi. (smeh) «

JAZ: »No, super. (premislek) Samo nekaj me še zanima, ali ste vi, ne vem…vi verjamete, da

obstaja bog? Se s tem ali se s tem preprosto ne obremenjujete ali pač iščete tudi neke dokaze

za to?«

Z.A.: »Ne s tem se ne obremenjujem, ne iščem dokazov, pač verjameš v to. (smeh)«

JAZ: »Verjamete, da obstaja?«

Z.A.: »Ja.«

JAZ: »No super. Najlepša hvala.«

Z.A.: »Ja, ni kaj, vam tudi. (smeh)«


69

3.4.1.5 M.Z.: starost 48 let, moški spol, poročen, V. stopnja izobrazbe

JAZ: »Najlepša hvala še enkrat. (premislek) Se že poznamo, vem, da ste že bili v Međugorju,

pa me zanima, (premislek) kakšen, kaj je bil vaš povod za to, da ste se odločli, na primer prvič

ali zdaj?«

Z.M.:»Zdaj sem drugič, a ne, prvič sem bil lansko jesen. (premislek) Povod, recimo

neposreden povod je bla, torej mama je zbolela, pač smrtno zbolela ne, za neozdravljivo

boleznijo in v bistvu sem se pol odločo (premislek) na tak način. Tud v zakonu nama je

zaškripalo ne, vse skup je blo istočasno in sem nekak, sicer sem htel, da obadva greva, samo

pač ona pol ni mogla it in sem pol nekak, ne vem, začuto, da je to ena taka, ne vem, klic ne,

da bom mogoč lahk tule … Tist sem vedo, da mami ne bo pomoči, ker ji pač ni bilo pomoči,

ampak vsaj za lajšanje trpljenja, pa tud za uspešno rešitev zakona. V bistvu iz teh dveh

nagibov sem se odločo. Prvenstveno iz teh dveh nagibov, a ne. Nisem sicer imel nobene

predstave in nisem vedel, kak bo to, ampak sem nekak čuto, da bi to lahko blo to, a ne. Neki

me je k temu vleklo. Ne vem kaj in sem se odločo pa sem šel, a ne, saj pol ...«

JAZ: »Vaša vera v boga, v obstoj boga, se je začela kdaj?«

Z.M.: »Normalno iz otroških let, a ne, pač vsi zakramenti, verouk in podobno, kot večina

vrstnikov, a ne, samo verouk, da smo do birme prišli, a ne. Ko je blo konc birme, več ne, a ne.

Pač to je večina. Tud sem bil jezen, ker sem mogo vsako nedeljo it k sveti maši, ker ravno

takrat je bla ena nadaljevanka, a ne; »Povratak odpisanih« in tisto sem jaz hotel gledat vsako

nedeljo in sem moral it k maši in pol sem se jokal, pa preklinjal zravn kot otrok, a ne in jezen

sem bil, a ne. Ne zdej, da bi sovražo sveto mašo, ampak zato ker nisem smel televizije gledat,

tiste nadaljevanke, ne. Drugače vera kot taka. (premislek) No, otrok, sej niti ne dojemaš, a ne.

Ne bom zdaj reko, da glih prisila, ampak bolj ti s časom, a ne… Življenjske izkušnje, travme,

take al drugačne situacije. In tu se je v bistvu pol začelo. Imel sem tud težave z alkoholom.

Sem ozdravljen alkoholik. In od tam ven se je potem začelo ne, da sem začel oziroma sem,

bom lahk reko ... Po poklicu sem policist, a ne in to je pač taka služba, (premislek) ki te

potegne tud na ono stran zakona in vse te sladkobe življenja, a ne, od, ne vem, žensk, alkohola

in v bistvu sem pozabo na boga, a ne. Ko sem pa zabredo tako daleč pol sem pa … se mi je to

nekak, ne vem, bom reko … ne vem … Videnje sem tud doživel in od takrat naprej sem se pol

pač spreobrno in sem začel spet hoditi k sveti maši. Pa sem končal tu, kjer sem, pri teh

evangelizatorjih. Pol je še žena zravn prišla in to je to no.«

JAZ: »Jaz sem čisto brez besed. (premislek) Rekli ste, da ste doživeli videnje.«

Z.M.: »Ja.«


70

JAZ: »Če se vam zdi to preveč osebno vprašanje, ne rabite odgovorit, ampak ali bi lahko …

(premislek) bi se dalo to opisat z besedami? Bi mi lahko opisali občutke?«

Z.M.: »Ja, lahko, sej nimam kaj skrivat. Torej zarad alkohola sem v bistvu, tako smo dans

tega Aljoša tam gledli, on je pač drogeraš, a ne, sej se vidi, ma posledice. Jaz sem pretiraval z

alkoholom in sem v bistvu odpovedal na celi fronti, ne. Recimo že samo najbolj enostavno

opravilo, ne vem, v službi; je zazvonil telefon, jaz sem tisti brnenje slišal, ne vem, 100 metrov

daleč, ne. Pa sem videl, da lučka gori in sem, slušalko sem lahko primo, ne in sem vedo, da jo

pač moram dat k ušesu pa rečt halo, al oziroma a ne, ampak nisem zmogo, a ne. Pa mi je

slušalka padla z rok, a ne, ker je pač kompjuter odpovedo. Sem v list papirja naredo luknje,

ne, fascikel odprl, pa sem tist list papirja še dvigno, ne, in sem vedo, da ga moram tam na tisti

dve dat, pa nisem zmogo, ne, pa je padlo in pol a ne, sem vedo, da je pač neki z mano narobe.

Smo poiskali tud strokovno pomoč, a ne in sem pol pač mogo it v Maribor v bolnico.

Kompjuter je odpovedal in takrat, a ne, mi je pa neki reklo: »Križ vzami s seboj«, a ne. To je

razpelo, tako majhno. Ne vem, kdo ali kaj mi je reklo, nek a ne. Sem reko: »Jaz bom pa križ

neso zraven.« Pol ko sem bil v bolnici tri tedne (premislek) tud, a ne, nisem spal, lahk rečem

tri tedne. Če je okvara možganov, to je grozno. Sem pol pač ponoči, ko nisem spal, sem mel

razpelo na nočni omarici in sem ga gledal, a ne. In nisem spal, samo mi je blo pa lažje pri

srcu, a ne. In pol recimo, ko sem spet prišo, ne pa sem šol v službo, sem pol za vsak /…/ ob

sedmih zjutraj končam službo, cerkev je pa čist tam blizu v Slovenj Gradcu, a ne in sem

vedno …, me je pa neki vleklo k sveti maši in sem začel po vsaki nočni hodit k maši, ne. Ker

… In od tam sem prihajal nek, ne vem drugačen, duhovno bogat pa lažje mi je bilo, a ne. Ker

posledice možganske okvare kapi se, se še vlečejo en čas, rehabilitacija je dolga, ampak edino

tam sem dobo neko tisto, ne vem, kaj, neko tolažbo. Pol sem recimo enkrat šol, sem bil sam,

sem ostal po sveti maši, sem poklekno pred oltar, (premor) pa sem se razjokal, a ne, ampak,

ne, nisem htel, nisem se naglas jokal, samo na tak način, so take debele krokodilske solze, so

mi tekle gor, a ne. V bistvu sem se čisto. In pol sem, to je pač … čuto, a ne, da se mi neki not

v glavi, da se mi neki dogaja, a ne, da se lušči, mislim zanimivo, pa da noče it ven, a ne in bolj

kot sem se (smeh) jaz jokal, je tisto nekak ven, a ne in pol je naenkrat ne vem koga ... in saj

pravim, kot neka meglica šla ven, a ne, in sem, (premislek) točno vedo, ne vem, hudi duh je

šel ven iz mene in sem bil pa osvobojen, a ne. Zdaj pa vi zdaj študirate psihologijo z

znanstvenega vidika, bote rekli, da je to zdej, da nisem normalen.«

JAZ: »(smeh) Pustimo zdaj to.«

Z.M.: »Ampak jaz to povem tak, kak sem jaz to doživo, a ne. In pol, pol se je pa pač to začelo

in (premislek) pol sem, a ne, (premislek) pravim, obisk v Međugorje, sem tja, levo desno in


71

vedno bolj sem zdaj v tem. No pol sem … (premislek) Ko smo prvič bli, smo se z Alenko

spoznali, pa tist, ko ma ona svojo skupino. Sem začel tja hodit in zdej, ne vem, sem ves v

tem, a ne. V bistvu najdem se tu, ker je tu neka pozitiva, a ne, ne vem, ker sem pač prej, a ne,

to je taka služba. V bistvu sem bil en velik grešnik, bi lahk reko, a ne. Vse sorte sem delal, kar

ne bi smel delat, a ne in zdej mi je to, kaj jaz vem, nek, protiutež, bi reku en obliž na te rane,

na tiste grehe, ki sem jih mel, a ne in zdej se pač tu vidim in, ne vem, da udejanjam pozitivo,

ne. Na tak način, a ne in v bistvu me vse vleče sem, v bistvu tud žena počasi pač pravi, da če

pretiravam, a ne, da bi malo manj, a ne, am jaz pač pravim, ne vem, vleče me to, tu sem, a ne,

tako ali drugače. No, tu sma bla v Švici predlani na romanju, prvem. Takrat se je v bistvu

začelo. Že tam je pol tisto nekak ostalo blizu, a ne. Pol pa v Međugorje in sem, pa spet recimo

… Najbolj pa ti ljudje, a ne, ti verujoči. Pač dobro, sej niso vsi ekstremni verniki, eni malo

manj, drugi malo več, ampak, kaj jaz vem, ta sredina mi je blizu. Najdem se med njimi. Tud

med vami ne nazadnje, pač tud vi ste ... to, to, a ne. In vse tist, kar je blo prej, a ne, tisto

posvetno življenje, a ne, ki sem ga res z vlko žlico jemal, od alkohola do žensk, do vse sorte je

blo, a ne. Ne vem, (smeh) to mi je zdaj nekak postrani, a ne. To je eno poglavje, ki sem ga dal

na stran. In zdej pač hočem bit na tak način pozitiven, a ne in se tu vidim. In tud ljudje, a ne,

ki so tu, a ne, ne vem, jih sprejemam za svoje, ne. Zato jaz pravim, tako kot recimo, sin je

pubertetnik, prvi letnik hodi, je upornik, a ne. Ne najdeva skupnega jezika, sploh ne, a ne. On

je, tud ja: »Pa v cerkev zdaj hodiš, pa si že drugi župnik«, pa, ne vem, pa še mami reče:

»Mama, ata je ko župnik«, a ne (smeh) in ampak, ne vem, (premislek) vleče me neki k takim

ljudem, fajn se počutim z njimi in to je to, a ne, ker jaz pravim: »Bistvo vsega je, vsaj zame,

to je, da sem jaz srečen, a ne. Torej, da delam to, kar mene osrečuje, ampak delam pa

pozitivo, ne. To je za mene pozitiva, ne. In hočem bit še naprej … No tud sem zdaj pred

kratkim bil, ne vem a je glih pravi izraz, posvečen v izrednega delivca hostij, a ne. Tak da sem

tud na veliki četrtek, a ne, sem še svojo soprogo obhajal, da hostije delim, pa ne vem, tud z

duhovniki se razumem in to in ne vem, zdaj v bistvu sem … mi je to nek cilj, smisel življenja,

ne. «

JAZ: » (premislek) Zanima me, kako si vi predstavljate boga?«

Z.M.: »Boga si pač predstavljam, recimo kot neki tak iz cerkev, ko vidiš Jezusa kip al pa ne

vem, sveti duh, a ne, svete rešnje telo. Zdej neki prave predstave, kak bi bog zgledal, a ne …

On je pač svojga sina učlovečo po tej podobi, a ne. A je zdaj to to al to ni … niti se s tem ne

obremenjujem, ne vem, mogoč, če bi reko, da je mogoč, tak kot ena, ena svetloba, neka ne

vem, ena energija, a ne. Skupek neke izjemno močne energije, ki je materializirana v neki

svetlobi, a ne, v pozitivi, da oddaja tisto pristnost, pozitivo, na tak način, a ne. Recimo, če bi


72

bolj razumsko šol v to. Drugač si ga pa predstavljam kot vsi v Evropi al pa malo al pa delno

verujoči, pač po teh podobah, ki so v cerkvi, a ne, sej si skoz, že od malega … na tak način, a

ne.«

JAZ: »Kako pa komunicirate z njim?«

Z.M.: »To bo žena povedala. (premislek) Prvenstveno preko molitve, ne. Molim pač, seveda,

pa izrekam prošnje, ne vem, za zdravje, za familijo, ne vem, za sosede, sodelavce, prijatelje,

mislim, tak ko pa večina vseh drugih, ne. Da bi zdej mel nek poseben način komuniciranja, to

ne, molitev, pa prošnje, ne.«

JAZ: »Kaj pa mate občutek, da je to dvosmerna komunikacija al je enosmerna?«

Z.M.: »(premislek) Hmm, zanimivo vprašanje. Bolj bi reko, (premislek) bolj enosmerna,

(premislek) pa ne čist sto procentno enosmerna, rečma, nekje 70:30 v odstotkih, ne, da je tud

30 procentov pa dvosmerna, ne. Vsaj po teh občutkih, a ne. Tričetrt pa bolj enosmerna, ne.«

JAZ: »Čisto na začetku ste rekli, da (premislek) da ste morali hoditi vsako nedeljo v cerkev.«

Z.M.: »Kot otrok, ja.«

JAZ: »Kot otrok, ja. (premislek). Torej so bili vaši starši, predvidevam, v času vašega

odraščanja, verni?«

Z.M.: »Oče ne, mama pa, bolj mama, čeprav je zanimivo, mama ni hodla v cerkev, ne, bla je

pa pobožna kr, tak ko njena mama, ampak v cerkvo pa ni kaj dosti hodla. To sem bil vedno

presenečen, še tud lani, ko je umrla, a ne, pa nekak ji ni blo ekstra za… (premislek)«

JAZ: »Torej vi ste mogli hodit, mislim mogli hodit, ste šli …?«

Z.M.: »Ja, moral sem it v nedeljo k sveti maši, deseti maši.«

JAZ: »Ostali pa ne?«

Z.M.: »Ne, oni pa niso šli, a ne. Zanimivo, ne. Mama je bla moja verna, samo ka se cerkve

tiče, pa, tist pa tud ni hodla, pa tud ni bla najbolj zagreta za to, ne, zanimivo. Drugač je pa bla

pobožna, ne. Tud je znala dostkrat tud kakih krepkih povedat čez župnike, pa čez cerkev pa

take, ne, pa recimo, ne. Ampak v osnovi je pa bla, ker je bla tak vzgojena, ker njena mama, je

bla pa izrazito, moja stara mama, izrazito pobožena. Ona je bla pa ko nuna, bi lahk r … še

bolj, a ne. Ona je bla pa strahotno pobožna.«

JAZ: »(premislek) Povejte mi, (premislek) ste rekli, da ste zlo zdaj v tem, da se čutite v tem.

Kaj pa, (premislek) zakaj pa mislite, da drugi ljudje okrog vas, verujejo v boga? Kaj bi lahk

bil razlog za to, da na splošno verjamejo?«

Z.M.: »Po mojem pač, a ne, sej vsaka persona je individuum zase, ne in zdej vsak pač neke

iste stvari, tud mi tri, a ne, isto stvar dojemamo drugače, ne. Ni nujno, da jo enako dojemamo,

a ne in vsak ma pač neke vzgibe, seveda zdej na splošno je pač (premislek) prvo zdravje, a


73

ne, vsakega posameznika, prvenstveno seveda družine otrok, pa uspešno šolanje otrok, pa, ne

vem, pa p,a da je v službi vse v redu, te splošne stvari, a ne.«

JAZ: »Torej, če prav razumem, neka stvar se mora zgodit, da mi začnemo verovat v boga?«

Z.M.: »(premislek) J… Ja, recimo, tak ko se je pri meni zgodilo. Se... seveda to ni nujno,

lahko veruješ že brez tega, ampak (premislek) da pa mogoč pol … Recimo, jaz bom reko,

večina, ne bom reko kristjanov, verujočih, tud za druge religije, a ne, so al pa smo

pragmatični, torej za vsak slučaj, ne. En kup kris… pa če smo glih rimokatoliki, en kup

rimokatolikov hodi v cerkev pa to, za vsak slučaj, če pa mogoč, pa le kaj je, a ne. Pač grem k

sveti maši, a ne. Ni glih 100 procenten, a ne, za vsak slučaj. To je pragmatizem čist in večina

je takih, to sem čital eno raziskavo tudi. (premislek) Seveda pol so pač tud, (premislek) če pa

se neki zgodi, ne vem, bolezen v družini, tak, a ne, ko je moja mama na smrt … ne vem, sploh

pri otrocih, če kaj zaškripa, pol pa verjetno ljudje, ko ne najdejo druge, ne najdemo druge

rešitve, se pač zatečeš v to, a ne. Tak da si upam trdit, da če je neki razlog, da takrat še mogoč

pa bolj goreč postaneš, kot bi bil, a ne. Sej (premislek) ko nam je fajn, a ne, pa ko je vse ok,

takrat pač na boga mal pozabimo, a pa ga damo tja v kot, pa ehh pa tak ni. Čim pa že malo

neka težavica, a ne, čeprav, te pa skoz kljuva, a ne. Veš podzavestno, da si ga mal dal …. Zdej

pa je fajn a ne, ne bomo šli k maši, ampak te kljuva, ne, veš, da ni prav, a ne. Čim pa ki kaj

mal neki zaškripa ... aha, pa spet začneš, a ne. Ampak to smo tak vsi taki ne, večina no.«

JAZ: »Ja. (premislek) No, za zadnje vprašanje mene zanima, (premislek) ali bi mi znali v

parih besedah, mogoče v stavku opisat (premislek) vašo vero? Kaj vam vera pomeni? Kaj za

vas pomeni?«

Z.M.: »Ja, zej ta trenutek al od kar, bom rekel, sem šel na pot spreobrnjenja, mi, (premislek)

velik mi pomeni no, veliko. Čeprav, tak ko sem reko, ne, dostikrat pozabim spet, a ne, pa mal,

bi reko, zaidem na stran pota pod narekovaji, ne, ampak sej se hitr pol nazaj spet vrnem. Velik

mi pomeni to, ne vem, tud mogoč eno osebno uveljavitev, ne. Recimo ne, se pol lahk med

temi ljudmi tud uveljavim, a ne, vidim, da so me ful dobro … sploh a ne, prvič kot policaj, a

ne, ker policaji, policisti glih niso najbolj cerkveni in ko smo šli prvič, a ne v Međugorje, ko

so pol zvedli, da sem policist, a ne, to je bla cela atrakcija, pa vsem, a ne. In viš, Alenka se zej

vedno: »Oh policaj je prišo!«, oh, pol pa njo vidi: »Zdravo, policajeva žena.«, ne. A viš na tak

način, a ne in ne vem, en pozitivizem, a ne in se najdem tu not. Torej afirmacija. Pa ne, da je

to zdaj ključn, da verujem, tud to zraven, a ne in ne vem druženje prijetno, fajn nam je. En

kup novih ljudi sem spoznal, (premislek) pa še jih bom, sej jih spoznavam, tud vas zdej

nenazadnje in to je to. Pač ko sem v težavah, pol pa sem bolj intenzivn, bolj molim, bolj se

priporočam. Tak ko sem pa reko, ko pa mi fajn gre, pa ko ni neki, po pač, tak-tak no, za vsak


74

slučaj, recimo ne. Torej, če bi rekli po cerkveno: »Hudi duh je skoz prisoten, pa nas skuša, pa

nas vleče in mu tud popustimo«, ne pač, ampak, sej, tak tud duhovniki pravijo: »Saj bogu bele

ovce tak niso zanimive, te črne ovce, ki bežijo iz črede«, da jih nazaj dobi, a ne, so mu bolj

zanimive, kot pa tiste, ki so v redu, pa pobožne, ne. Na tak način, a ne. (smeh)«

JAZ: »Zlo super misel za konec, a ne. (smeh) Najlepša hvala.«

Z.M.: »Ja, ni zakaj.«

Z.M.: »Ff.«

3.4.1.6 J.O.: starost 58 let, ženski spol, poročena, V. stopnja izobrazbe

JAZ: »Torej udeležili ste se tradicionalnega romanja v Međugorje po veliki noči. Zanima me,

ali je to vaše prvo romanje?«

J.O.: »Ne, to je pa že osmo.«

JAZ: »Osmo romanje? (smeh)«

J.O.: »Ahmm.«

JAZ: »In kaj je povod za vaše odločitve, da se vsakič vračate?«

J.O.: »Zato, ker najdem en duhovni mir. Eno tako zadoščenje, se mi zdi, eno bogatost je vlko

bolj. Moja notranjost je bogata.«

JAZ: »Verjamete, da obstaja bog?«

J.O.: »Ja.«

JAZ: »Ja? A mi lahk povete, kdaj pa kako ste začeli verjet?«

J.O.: »(premislek) Že, dejansko sem tudi v taki družini rasla gor, a ne. Jaz sem bla tak kot

/…/ družina. Oče, mama pa jaz, en otrok, a ne. In pač (premislek) pol sevda so bli poroka,

prvo, pol je bla pugarija in smo mal Jezusa zap… zapustli, zapustli, če tak rečem. Danes mi je

žal, da sem…tisto nisem nardila, kar bi jaz lahko svojim otrokom. Danes lahko vnukom dam

10 krat več, ko sem pa svojim dala. Ampak svda tud... zdej pa si mislim, tudi (premislek) moji

otroci, svojim otrokom, ne morejo tistega dati, (premislek) pač tak je, zato ker so tu službe,

ono, trejo, pa jim jaz dajem, prej pa je mojim otrokom, moja mama dala.«

JAZ: »Ko sma ravno pri družini. Mi lahko povete, kako verni so bili vaši starši v času vašega

odraščanja?«

J.O.: »Moji (premislek) … zelo. (premislek) Bili so bogaboječi. To, kar bi moglo biti, ker so

se držali zapovedi. Danes pa tega ni, ker (premislek) dovolijo … si pač mislijo in smo si misli,

tud jaz mogoče med njimi, da je tak nam dovoljeno in si mislijo, da je vse dovoljeno, a ne. To


75

je tisto. Držali so se zapovedi. Sploh tistih deset božjih zapovedi. To je bil zakon zanje in zato

je blo tudi drugače.«

JAZ: »Ahmm. (premislek) Pa menite, da je pač … ta vaša vzgoja oziroma pač vera vaših

staršev vplivala tud na vašo življenje pač na vaše verovanje?«

J.O.: »Ja, vsekakor, da je, (premislek) sej zato, ker pač sem bla … sevda, ker sem očeta zlo

hitro zgubla, sami z mamo, kr precej povezani. Dejansko bi ti rekla, da je bla, tak kot sem še

dans slišala, tud da so mame posesivne, tud bi to rekla, da je bla. Sma bli verjetno preveč

povezani, ampak nič slabega ni hotla, samo dobro.«

JAZ: »Ahmm. Povejte mi, (premislek) kako si vi osebno predstavljate boga?«

J.O.: »(premislek) Jaz osebno si predstavljam boga, da, (premislek) da nekaj je, da ko sem …

(premislek) čisto tak, ko sem v stiski, pa si rečem: »Ma sej, kaj se bom zdaj sekirala. Jezus, on

bo mi že pomagal« in tak sem začutla, da se to mi res zgodi, zato … Včasih sem si …joj, kaj

se bo jutri zgodilo, kaj bo čez toko cajta, pa za prihodnost, dans si rečem, pa kaj se ti sekiraš

za prihodnost. Živi za danes, ko bo jutra, bo že. Nekdo bo že poskrbel in tud tak se je zgodilo.

En tak, en taki lepi primer mam. Moja mama, je pod narekovaji rečem, želela si, da bi šla

zadnjo tisto, res tisto jesen življenja, v dom, ker pač se je bala, kaj se ji bo zgodilo (premislek)

ko ona več se ne bo mogla oblečti, ko ona več ne bo mogla na wc iti ali kar koli. Kdo jo bo pa

mel? In ona bi … ona je želela se spravit, a ne, nekam, pod narekovaji. Če bi mogla, verjetno

bi mi zamerla, ampak jaz sem jokala, da so mi kaplale solze dol, na tisto, ko sem delala.

Ampak na koncu sem … takrat sem jaz vidla, to je deset let nazaj, da je res bog poskrbel.

Mamo ni blo treba v dom dati. Mama je do zadnjega bla sama. Jaz sem … pač, žal zdaj, a ne,

neka čutla en teden prej, tisti vonj smrti. Ampak nisem upala nobenemu doma povedati, ker

sem misla, glej vsi so … slišijo, mislim majo dobre, sploh tamladi, dobre nose, pa bojo rekli,

ja, pa ka te je. Pa nihče me ni vprašal, pa nisem upala … bi rekli, pa mama s tabo neka ni v

redu. In tisto najino slovo je blo zelo lepo. Čeprav nism bla pri zadnji uri zraven, ampak

zjutraj, ko sem šla k njej (premislek) je blo tisto, ona je bla že verjetno gor, jaz sem jo pa še za

… za dve uri nazaj poklicala. Tak da to, in sem vedla in zdej velikokrat čutim, (premislek) da,

ko je še tak hudo, pa s… rečem, Jezus naj se zgodi tvoja volja, ne moja. Pa se to zgodi.«

JAZ: »A so ti vaši … te vaše prošnje, neka komunikacija z njim?«

J.O.: »Ja, ss (premislek), jaz to, jaz ponoči ko se zbudim, pa ne morm, pa zopet zaspijem

zravn, ampak si mislim, Jezus glej, pa če je tvoja volja, naj bo tak, a ne. Jaz sem bla

(premislek) leta 2005, 2006 … 2005 sem bla sicer v mesecu aprilu prvič v Međugorju, pol

sem v oktobru zbolela, pa skr celo polovico 2006. In 2006 res nisem bila tukaj, ker pač sem


76

bla v staležu in nisem mogla. Ampak takrat sem začutla, moglo se je nekaj zgodit. Človek

more bit do prepada, da se pobere, če ne, se ne pobere.«

JAZ: »Amm. (premislek) Povejte mi, a obstaja še kaka drugi kom... kaka druga komunikacija

z bogom, ki jo uporabljate?«

J.O.: »Ne, jss (premislek) tistih npr. molitev, kolk je to, ampak jss se tak pogovarjam tak kot

se zdaj medve pogavarjama, a ne. Pa tud si rečem: »O Jezus lej, to pa to. Marija pomagaj.«

Prosim za svoje vnuke. Ko so v šoli, rečem: »Bodi jim prišepetovalka.« A ne, če majo kak

izpit npr. ali pa (premislek) pišejo kako kontrolno. Pa ji vedno rečem: »Marija bodi

prišepetovalka, da bo ja vse šlo v redu.«. Ravno v Međugorju se mi je zgodilo, ko sem bla gor

na Crnici pri Mariji, pa sem jo prosla za … za vnukico, ker je mela glih, angleščina ni glih

najbolj klapala, pa sem prosla in v tistem trenutku pride mesič, pa mi napiše: »Oma,

angleščino sem si popravla.« «

JAZ: »Super, torej mate tud občutek, da se odziva bog, Jezus na vaše …«

J.O.: »Ja, ja …ja.«

JAZ: »Ja. Povejte mi, ravno smo tukaj v Međugorju, pa poslušamo te zgodbe o vidkinjah in

vsem tem. A ste vi v času vašega življenja, vašega verovanja, kdaj meli kako izkušnjo

posebne bližine, ki pač bi vašo vero še posebej utrdila?«

J.O.: »(premislek) Če bi rek… no, da bi me, ja posebej utrdila, mene je utrdilo to, da sem

vidla, ker sem … npr. Kot sem rekla, da me je bolezen nekak to. Da, ko ti zdravniki rečejo vse

najhujšo, ti pa se pobereš pravzaprav iz niča, a ne. To je že nekaj, pa si mislim, no Jezus si pa

že želel, da še nekaj nardim za svoje, za druge, a ne. Zato sem tukaj. (premislek). Je pa, smo

pa meli en taki, kaj jaz vem, tud jaz …ko je mama a ne, bla obletnica, pa je npr. Nejc. Vse je

bilo zaklenjeno, naenkrat so bila vrata odprta. Pa jaz sam rečem, a veš Nejc, kaj je danes?.

Vhodna vrata so se odprla. Se pravi, a veš kaj je danes? Mama je prišla na obisk. Pa ni

komentiral več. To.«

JAZ: »Torej menite, da je vse to res?«

J.O.: »Jaz menim, da je to res. Sploh niti, niti ne pomislim, da ne bi blo kaj, mislim res. Jaz

vem da, da dobim res to od stvarnika.«

JAZ: »Torej o tem, enostavno ne razmišljate, če vas prav razumem in verjamete?«

J.O.:» Ne razmišljam … verjamem, zato. Sej pa iz nič ne more biti nič. Nekdo je mogo to vse

ustvariti.«

JAZ: »No za na konec, me še zanima, zakaj vi menite, da ljudje verjamemo v boga?«

J.O.: »Zakaj verjamemo? (premislek) Verjamemo tisti, ki mamo neko izkušnjo, izkustvo, ko

smo mogoče nekaj doživeli, takrat bolj … Ampak tudi, zakaj pa tudi, zato ker tud veliko


77

poslušamo. In če mi … svoje srce poslušamo, takrat začutimo, da je nekaj, ampak mi ljudje se

ne znamo poslušati in za nobeno stvar ne. Da ne po… da ne znamo poslušati drug drugega, to

je druga stvar, ampak sami sebe ne znamo poslušati. Ne znamo poslušat, ne znamo opazovati,

ne znamo rečti, joj, glej, o lubi bog, kak lepo. Zakaj pa rečemo vedno, pa rečejo, tisti ko ne, ja

lubi bog, kak je pa dans lepo vreme, kak je pa toto lepo. Ve…pa rečemo, bog. Zakaj pa takrat

tisti rečejo bog, če pa ne, če pa rečejo, da boga ni, ampak … svda je mogo biti, da je ustvaro

to, sej pa nič, nič ni samo nastalo, a ne. In zato, meni je to to. Meni ne more rečti. Pa me še

lahko keri preprečuje da ni«

JAZ: »Super, vi ste v svojo vero popolnoma prepričani in…«

J.O.: »Ja, jaz sem.«

JAZ: »... To je to.«

J.O.: »To je to.«

JAZ: »Najlepša hvala.«

3.4.1.7 M.B.: starost 66 let, ženski spol, vdova, V. stopnja izobrazbe

JAZ: »Tukaj v Međugorju, a ne?«

M.B.: »Ja. (smeh)«

JAZ: »(smeh) Je to vaše prvo romanje?«

M.B.: »Ja, (premislek) tu …«

JAZ: »V Međugorje?«

M.B.: »Ja, ja tu prvo, ja.«

JAZ: »Tukaj prvo. In kaj je bil vaš povod, da ste prišli?«

M.B.: »Jožica.«

JAZ: »Jožica. (smeh)«

M.B.: »Ne, ja, lani sem že hotla it, po sem pa zbolela in sem to vso bolezen, to proceduro, ko

sem imela raka na prsih, pa kemo, pa obsevanje, pa to, to se skor celo leto skup držalo, pol še

zdravilišča, pa eno pa drugo. No, in takrat nisem mogla. Sem si rekla, pa pri prvi možnosti, pa

priliki, bom pa šla. Tak da sem."

JAZ: »Ahmm. Verjamete v boga?«

M.B.: »Ja.«

JAZ: »Ja.«


78

M.B.: »Ja, to sem pa že bla tako od mojih staršev. Moja mama, oče ni bil tak vern. On je bil

bolj tak, samo mama nas je pa, nas. Jaz mam, nas je deset otrok. Ja, en brat je že umrl, zo

(premislek) starejši od mene, drugač pa še, drugi še pa vsi živijo.«

JAZ: »V redu. (potiho)«

M.B.: »In mama je bila zelo verna in ona nas je vse naučila, tak da nas je navdušla. Ona nas

je ni učila, da bi mogli in ona je nas navdušla na tako. Ko so bli prazniki, vlka noč pa

šmarnice, pa to, to smo tako … s takim veseljem je blo to in to je tak in to mi je pol ostalo. To

je pač neki, eno, eno radost, al pa eno doživetje, to…tak ja.«

JAZ: »Torej, če prav razumem je to vaše družinsko življenje zelo vplivalo na to, vašo vero?«

M.B.: » (premislek) Otroško življenje.«

JAZ: »Otroško življenje, ja.«

M.B.: »Dokler, da sem se poročila, ja. (premislek) In pol, jaz sem, moj mož je, ker je v

Berlinu, in tam so protestanti, večina Berlin, haben Köln, pa tam zgor, tam so večina.

Bavarska je pa zelo strogo katoliška. Ma mogoče 10 procentov evangelistov, drugač je pa

zelo, zelo … in tudi prakticirajo. Imajo ogromno kloštrov. Jaz sem bila dolga leta v kloštru.

Tudi sem delala vse tele /zakraja/…zakramente, to sem se učila. Vsee … (premislek) apoteko,

zdravilno apoteko, zdravilnih zelišč, pa to. To sem se vse tam naučila. Mela dobre prjatle,

prjatelce, (premislek) tak da so me to povable. Prej smo pa delali kot tele, jih mam … To so,

to so sakralni ornamenti, ko so v cerkvi pod steklom. /Za pelem/ ko so eni sakralni ornament,

ali je hostija, ali je (premislek) kakšna relikvija, pa to, da smo to pridelali in to pod steklom.

In to je res. Nekatere stvari sem kar pol leta delala, res (premislek) to je pol vse

blagoslovljeno. Jaz mam, sem mela že v Dravogradu razstavo, je bla, (premislek) zelo so bli

navdušeni. Bo tudi po televiziji, talee …(premislek) ker je … tega ne poznajo. To v Sloveniji,

še tega niso vidli. Tej, teh (premislek) sakralnih slik, ornamentov. Tak, če pridejo kdo k meni

(premislek) domov, pa to, pol že. Enkrat sem jih pa mela na razstavi (premislek) in tak so že

hotli meti (premislek) že v Nemčiji. Za eno sliko bi mi eden kr tisoč ojrov dal. Sem rekla, ne

ne, to je, to ni, prvič, je vse blagoslovljeno, ne bom prodala. Da bi pa šenkala komu, to lahk

samo mojmu sinu šenkam. On, on to (premislek) zna ceniti in tak sem prišla to, do, do tega.

«

JAZ: »In tak ste tud vzdrževali verjetno, svojo …(premislek)«

M.B.: »Ja, ja.«

JAZ: »Ahmm…vero?«

M.B.: »Ja, to.«

JAZ: »A mi lahk znate povedat, kako si vi predstavljate boga?«


79

M.B.: »Uff (premislek) To je …. ja. (smeh) Z besedami ne morem povedat, mam ga pa v, v

mislih, mam, kak bi, kak bi ga, kak si ga jaz predstavljam, samo je težko (premislek) povedati

(premislek) boga. (premislek) Tak ko pač recimo (premislek) moja predstava je to, da pač,

(premislek) da ga, (premislek) da ga ne vidim, samo da ga čutim.«

JAZ: »Ahmm.«

M.B.: »In da, da pač vem, da sem ss (premislek), so vse kar mi je dobro, pride od njega. In to

zelo verjamem, zato ko, ker sem vedno, kadar sem mela, sem mela recimo težave, (premislek)

da je bil bog ta prvi, samo mam pa tudi svoje svetnike. Mam, (premislek) za mene je tale hitri

pomočnik, sem b... sem zelo pr… presenečena, mislim tak. Verujem v njega, zato ker, ker mi

je v taki težki stiski, mi pomagal. To je Juras Tadeas, Tadej ali to je Judas, je tisti, ko ga je

Jezusa izdal, samo juda ker je v (premislek) v Izraelu, Egiptu, to so pač, več familij je, da so

juda. Eno ime, prvo ime al pa drugo ime in ta Judas Tadeas … Poznaš, Judas Tadeas?«

JAZ: »Ahmm.«

M.B.: »Ja?«

JAZ: »Poznam.«

M.B.: »A res, tudi tak kot prvi po…, močni … (premislek) ko ga rabiš, da …ja, da ga. In jaz

sem bla že dvakrat v tej stiski in je … (premislek) in mi je tako dobri… Jaz ga mam tudi, ker

mam v mojem vrtu tudi mam mam kapelico, mam tudi njega not (premislek) v kapelici. In je

prišo takrat, ko je Tadej, (premislek) naš župnik. Je prišo v Šempeter, je bil en teden tam, pa

sem prišla tja, pa sem ga prosla, če bi mi on mojo kapelico blagoslovil. In je bil tako

presenečen, tak in je tudi, ker sem mu povedala, da je tudi (premislek) Marija Magdalena gor

na kapelici, slika, ker sem jaz Marija Magdalena in pol Juras Tadeos, pa angeli varuhi, zato ko

smo se zelo vsak mesec smo se z avtom vozli v Nemčijo, pa v Slovenijo, pa gor, tak, da smo

rabli angela varuha in Marijo /…/ In je on to blagoslovil. Je zelo lepo mašo nardil. Jaz sem bla

tako, vsi smo bli tako presenečeni, ker je iz cerkve, po maši, so prišli vsi pevci, (premislek)

ministranti, župnik, vsi, ki so bli pri maši, so šli zravno na mojo vrt in so tam, je tam mojo

kapelico blagoslovil. In pol kr za drugo leto, (premislek) kr spomladi, za veliko noč, za cvetno

nedeljo, me je vprašal, če bi lahko pr meni kapeli (premislek) snope blagoslovili tam. Pri

meni, da bi se pri meni zbrali na vrtu in ker je tam ravno tam do cerkve, tak 900 metrov do

cerkve, je tam pol je bla procesija in je blo šest let zaporedoma, smo meli tam pri meni, pri

moji kapelici, blagoslov snopov na cvetno nedeljo in s procesijo smo šli pol v cerkev. Je bilo

tako lepo. Vsako leto je bilo več ljudi. Tak je, vsi so, to je blo vse, (premislek) kolko kdo mi

je reko, ja ste meli, tako je blo lepo, vse cel, cel Dravogad, vsepovsod so govorli, kak je blo

lepo. Je blo res enkratno tak in to je blo tak. Ja od, od tistga cajta je blo šest let in je blo šest


80

let lepo vreme in zdej je šel Tadej vstran in zdej je pa prvič, je pa blo slabo vreme. (smeh) Ja

ta zima je pa res, je bil sneg takrat v nedeljo, je snežilo, ko je blo v cerkvi v nedeljo. Ja zdej

sem pa šla malo bolj davč.«

JAZ: »Nič hudega, mene vse zanima, ka mi mate za povedat.«

M.B.: »Aja, ja ja. (smeh)«

JAZ: »Povejte mi še, ali vi komunicirate z bogom?«

M.B.: »Ja.«

JAZ: »Ja, na kakšen način pa?«

M.B.: »(premislek) Pogovarjam se. Vse kar se mi, kar se mi tak čez dan dogaja. Jaz pač prvo

rečem: »Hvala, da je vse v redu.« da se mi nič ni kaj, če pa pomoč rabim, pol pa že,

(premislek) pol bolj tak še devico Marijo prosim za …«

JAZ: »Pa mate občutek, da se odziva na vaše prošnje, na vaše molitve. Dobite kaki občutek

nazaj, da je, da je res?«

M.B.: »(premislek) Ja, jaz mislim, da je zato, ker sem jaz tako prepričana, pa to, da je, al

dobim izziv al ne, jaz to ne. (premislek) Zato, ker je vse dobro, mislim, če bi blo kaj

(premislek) narobe, pol bi rekla, joj. Tak samo, jaz to ne pomislim to. Jaz, kaj jaz vem, jaz to

vzemem, vzamem za dobro in (premislek) in se mi nikol, tak da bi rekla da ….«

JAZ: »Vi preprosto verjamete?«

M.B.: »Ja, ja.«

JAZ: »In se ne ubadate s tem?«

M.B.: »Ne, ne se nisem nikol, ker (premislek) če je, recimo so hude … (premislek) tudi zdej,

kak je blo (premislek) 2011. To je novembra, 4. novembra je moj mož umrl. Tak na hitro.

Midva sma hotla iti gor. Sma mela vse pakirano. Zjutraj ob šestih, jaz zbudim, pa gremo. On

se (premislek) je reko, oo kr idi ti prvo, jaz bom že. Ko boš ti fertig se stuširala pa vse,

spakala sma, pa grema gor. In in je prišo po stopnicah gor in mi je skup pado in je umrl. Je

mel embolijo. In to je blo tak, za mene (premislek) grozno. To je tak iz nenadoma, ker ni blo

pričakovano, da bo to, umrl. On je bil slaboten, zato sma hotla iti v bolnico. Ker je mel slabo

kri, pa tak, poslabšalo se je. In (premislek) da je to pol umrl še doma in tu, mislim, on je bil

strašno rad tu in no kr po, po po pogrebu, to je par dni po tistem, smo, ko sem jaz šla gr, z

mojmo sino, spet nazaj v Nemčijo, da smo vse porihtali, kar je treba. On je bil Nemc, pa to.

(premislek) Da smo vse. Dosti, dosti je treba (premislek) porihtati. Da, mislim, da ga

odpišemo, da (premislek) v službi, mislim ogromno je tega. (premislek) Pri ADC Avto smo,

pri zavarovanju, za za… mislim, ogromno je tega. Ne morem kr še zdej povedati, kaj je blo

vse, tak da smo kr vsak dan bli enkrat tam, drugi dan tam, drugi dan tud, da smo to vse


81

porihtali. In že tu ko smo, ko je bla, recimo, (premislek) ko smo čakali, pa na pogreb, pa to.

Tak me, tak me je začelo v prsih bolet, pa tak. Tak sem čutla. Po cele noči nisem ss... jaz, jaz

sem mislla, da nisem spala cele noči. (premislek) Jaz sem rekla, da kr, da res kr te vse dni, ko

smo bli tu, teh pet, šest dni, da ponoči, da sploh nisem spala. No, je pa moj vnuk zravno mene

spal, je pa reko: «O, oma, ti si že spala, jaz sem te ču, da si smrčala.« Samo jaz sem mela

občutka, da nisem spala. Samo da so bli mogoče trenutki, da sem zaspala. In sem bla, tak mi

je blo, tak … bolečine sem dobla. Psihično, tak v prsih me je začelo bolet. Tako me je bolelo

v prsih. Pol sma pa šla gor. Pol pa sma že bla v Münchnu. Sem rekla, no zdaj pa grem še

zdravniku, da (premislek) vidim, kaj me tak, ker sem že zdaj tu, pa bom pogledala. Grem

(premislek) moji zdravnici. Me je pregledala. Vse me je točno pregledala, pa je rekla, ne, je

rekla, gospa, to je psihično, ko vam je mož umrl, pa to so tiste bolečine, pa to. Je pač na prsi

udarlo, pa to. Nič ni. Mi je ultrazvok nardila, nič ni našla. Vse je blo v redu. Pa sem jaz rekla,

mene tako boli, tak tak sem, mislim ne tak, ni take močne bolečine, samo vedla sem, da je

neki narobe, da je. Da ni, nisem se, tak sem bla, prav nesrečna. In pol sem šla še, no

mamografijo nardila, sem že, ko sem že tu, pa hočem tej že. No in so taman odkrili, da mam

tumor na prsih. Pol pa pride tale procedura. Pa, pa (premislek) operacija, pa kemo, pa še

obsevanje. Pa vse kolko je to, pride na enga vse skup. Nisem, jaz sem bla gor v Nemčiji v

Münchnu, jaz sem bla bolj davč beg. Moj mož je bil tu pokopan. Men je blo strašno hudo.

Samo to je blo beg. Jaz sem to beg, zdaj. Prvo sem bla jaz, zdaj je moja bolezen, pa zdaj

morm jaz to predelati, pa kaj bo? Kaj če bom še jaz umrla? Al, pa bilo kaj bo. To je blo,

prišlo, tolko na mene, samo jaz sm, hmm zato ker sem res, tako močno verovala, da, da bo to

vse (premislek) v redu, da bo to dobro šlo skoz, pa to. In (premislek) jaz sem mojo, mojo

bolezen, je tak, (premislek) dobro, (premislek) dobro skoz dala. Morm še … morm še eno

zgodbo povedat. Mi je tudi zelo dobro pomagalo. Jaz sem bla na pol terapije kemo, sem pa

mela tri ... tri tedne fraj, da sem še lahko dol šla. Sma z mojmo sino, sma se dol prpelala, samo

za par dni, da vidim, da je vse v redu, pa da sma (premislek) na grob, pa da smo še tu

(premislek) vse opravla. To je blo prvega maja, ko so ble šmarnice. Ko je še bil, maša bla

prvega maja. (premislek) In je Tadej mel mašo in je šol, (premislek) ker je pri devici Mariji

litanije, »Mati božja prosi za nas« za zdravje, pa to. In takrat je reko: »Prosimo te za zdravje.«

in se obrno k meni, tam ko je, vido me, da sem tam v klopi stala, da se je k meni obrno, da

sem točno vedla. Jaz sem tako, tako, tako sem čutla in … to verjamem. Tk sem čutla, da mi je

takrat Marija pomagala, ko je reko, ko je tam molo pa me je pogledal … In še pol zuni, pred

cerkvo, me je, je reko gospa Lenka, a ste vidla, jaz sem molo za vas. Sem rekla, sem vidla, ko

se je k meni obrno. To je blo za mene … tolko mi je pomenlo. In jaz sem rekla, to mi je tudi


82

pomagalo. Jaz sem … toko spet dobla tolko moči, pa tolko energije. Jaz sem si rekla, da mi je

to pomagalo. In … in nisem mela, hvalagobu, sploh nobenih problemov po kemo, pa, pa to.

Zdej (premislek) to je strup, to te, to je neki groznega, to je kemo je …(premislek) Če kdo se

to ne skusi, ne more povedati. Sej jaz še nisem tk trpela, pa sem vidla, kak so drugi trpeli. Jaz

sem vse delala, to. Jaz sem knajpa, telovadla, jaz plavala, vse. Jaz sem to povsem za sebe. Jaz

sem moje … cel dan je bil samo program, samo za mene. Da sem si sadje nardila, da sem si

miksala vitamine, da sem si kuhala eno kurjo juho. Bilo kaj, samo da sem za sebe, da sem vse

drugo pozabla, pa samo, zdaj sem jaz zdaj to na vrsti. Tak sem delala in mi je res, vse sem,

dobro dobro skoz dala, da nisem mela nobenih kakšnih problemov. No ja, tak kakšno vnetje

ledvic, ko voda ni šla naprej, pa se bakterije nabirajo, (premislek) pa je šlo tudi spet to na

boljši. Pa spet kaj drugega, pa to, pa nisem to tak za ... za težko vzela, ker je vse drugo, še bolj

hudo. Tak da take stvari, če si kak prehlajen pa bilo kaj, ahh to beg, če ... če ni kaj hujšega.«

JAZ: »Točno tako.«

M.B.: »Zato ker se to prvo se skusiš, kaj je ena bolezen, če maš vse. Pol so take, kakšno

vnetje ledvic, al pa, al pa recimo maš (premislek) bilo kaj, (premislek) vnetje jajčnikov, pa

kašelj, pa to. To, to mine, to je, to je vse taka malenkost, ko, ko veš, kaj si že vse prebolel. No

in to so take stvari, kar mi je, kar mi je zelo, zelo dobro pomagalo tudi skoz.«

JAZ: »Samo še zadnje vprašanje, in sicer (premislek) zakaj vi mislite, da verujemo mi v

boga? Kaj mislite, da je razlog, da verujemo?«

M.B.: »(premislek) Ja, to je vse tak, tak težko z besedami povedati. Zato ko, jaz … jaz

verujem, recimo, to so meni, meni starši, mi tako in (premislek) tako mi že v … v malih

otroških letih že to, zgodbe (premislek) vse pripovedovali, pa vse, da sem to že sprejela kot en

… en dar (premislek) vere in pol so pa izkušnje in pač to in (premislek) in če veruješ, če maš

nekaj, da veruješ. Mi smo zelo meli angela varuha, da nas je varoval, pa da nas je vedno

spremljal, pa kje smo, al smo (premislek) bilo kje. Al je hudo, al je lepo, je pač tisti angel

varuh, ko je bil naš. Ker pač moja mama je rekla: »Vsak ima svoj angela varuha pri sebi. «In

to je blo za mene tak. Celo življenje me je to spremljalo, da me nič kaj hudega ne zgodi, zato

ko sem mela angela varuha. Jaz mam ogromno angelov doma, jaz sem ful, vsak mi je angela

šenkal, zato ko jih jaz, (premislek) jaz jih (premislek) ker jaz, (premislek) jaz jih mam rada,

jaz jih spoštujem, verujem, da mam angela varuha, da me vedno varuje. Kolko krat … tisoč

krat se peljem z avtom sama v Nemčijo pa nazaj, pa sem na poti, pa to. Pa hvala bogu se mi

nikol ni kaj zgodilo. Ko grem, zmolim, rečem: »Varuj me, angel varuh.« In da mam dobro

vožnjo, pa to in zato verjamem, da mi je vedno … (premislek) Kk bi pa jaz to po… z

besedami povedala, je pa težko, to ne, ne morem. Mam pa svoje, (premislek) svoje


83

(premislek) fantazije mam v glavi, kk mojo vero. Vem, da mi nekdo, (premislek) zato ko sem

vedno, vedno pozitivna. Jaz nisem (premislek) zelo redko, jaz ne morem reči, da sem kdaj bla

negativno, tak (premislek). Tudi sem mela problem, zdaj ko je moj mož umrl, pa to, da sem

mela že, tak je bil včasih, taka stiska. Zdej je bil, ravno za veliko noč, je mel rojstni dan, pol

pa, pa prazniki so bli, pa sama v hiši, pa sneg, pa to. To sem bla tak že zdej (premislek) zdej

moram to predelati še. Zdej je še za mene še tisto, ko moram še to smrt, pa bolezen, pa to,

predelati. Zdej je to od lani od jeseni, ka sem prišla spet nazaj. To je to (premislek) par

mescov, zdej morm jaz to, to je še malo prehitro. To moram zdaj to predelati. Pa pridejo spet,

pa tisti (premislek) trenutki, ko (premislek) zdaj v nedeljo sem se prav mogla, prav ven

zjokati, tak na glasno, tak da sem čutla tisto bolečino, pol mi je blo pa boljše. Tak, tak si jaz

sama predstavljam. Jaz morm to predelati, samo ne gre to naenkrat. To morm počasi in

(premislek) in ker pa zelo spoštujem mati božjo to Marijo in bog je zgoraj. To je on tam ta

prvi. Bolj tak komuniciram z mojimi angeli, pa z materjo božjo. (premislek) Bolj to, ker je pa

Jezus. Bog je pa tisti, ko je pač, je tak al tak. On je tk, (premislek) on je pol, čez…čez vse in

da ga tudi ne, (premislek) recimo stalno rečeš »ljubi bog«, pa to, jaz pa rajš….rajši, mislim,

čeprav ne vem, da je on tak za vse odgovorn, pač rajši rečem: »Angel varuh, pomagaj mi«, al

pa »spremljaj me« al pa to. Tak da je na tak način. Vsak pač ma svojo vero neki na…na svoj

način. Jaz pač mam tu, pa tu, pa ne govorim o tem. Težko, težko se lahk jaz to, tak izrazujem.

Nekateri ko majo bolj, boljši besedni zaklad, da lažji povejo. Jaz pač, moj besedni zaklad je

malo bolj skromm, tak da bolj težko povem, zato ko pač, moja literatura pa vse, je pač v

nemščini. Doma je televizor v nemščini, jaz se z mačkom pogovarjam nemško, pač vse je v

nemščini, zato ko mi je lažje.«

JAZ: »Nič hudega. Jaz sem zvedla, kar sem hotela. Upam, da ste mi povedli vse, kar ste

hoteli, tak da hvala lepa še enkrat.«

M.B.: »Ja, ja.«

3.4.1.8 A.K.: starost 42 let, ženski spol, ločena, V. stopnja izobrazbe

A.K.: »Te potem zmoreš. Drugači ne.«

JAZ: »Ahmm.«

M.B.: »Dosti stvari sam ne zmoreš. Potrebuješ …(premislek) Ker jaz, če mam tte tri besede v

sebi: »Hočem, zmorem, verujem.« Jaz zmorem dosti več, kot sama, brez tote pomoči. To je

zelo vlka pomoč, če ti maš tisto v sebi, ka zmoreš. Prej da si govoriš, joj tole, jaz sem pa

zmantran sem, pa ubogi sem. Ne. Moreš, dejansko, v bistvu je to, bistvo je to, da ti negativne


84

misli odstraniš, pa da …(premislek) maš vero, pa pogum, ka ti zmoreš. Veruješ v to, pa

zmoreš. To je že tri četrt vere. No, sej tudi vera vstajenja mora biti, ampak (premislek)

mislim, da je tri četrt vzroka v tem, ka ti veruješ, pa z bogom zmoreš. Sam ne zmoreš. Če ti

bog pomaga, če je bog s teboj, pa zmoreš dosti več kot sam.«

JAZ: »Ka mi pa lahko povete, kdaj ste vi začeli verovat. A se je zgodil kaki trenutek v vašem

življenju?«

A.K.: »Ja, zakaj? Jaz sem mela, tudi težke, tote preizkušnje. Jaz sem bla (premislek) sicer sem

bla …(premislek) Bla sem vzgojena v verski družini. Samo so me, v otroštvu so me, tak ko da

bi me silili, ka morem iti k maši. Babica me je takoj (premislek) mela za neko, kot da smo vsi

prekleti, če ne gremo v nedeljo k maši. Tak nam je govorila, pa na silo, silila nas je in jaz sem

dobila enostavno odpor. To je bil tudi vlki prestop. Jaz sem se poročila, pa odšla s takim

možem, ki ni hodo v cerkev. In sem tam živela sedem let, tak da nisem bla v cerkvi, nisem.

Čisto sem bla že odštekana od tega. Nisem več mela nobene povezanosti. Tam niso hodli. Bla

sem težki bolnik. Nisem mela, nisem dobila niti možnosti, ka bi delala vozniški izpit, tak da

do cerkve, ki je bila zelo oddaljena, nisem mogla priti. (premislek).«

JAZ: »Bi se za trenutek tu ustavli.«

A.K.: »Ja. Potem sem pa (premislek) po sedmih letih, pa sem tudi še en šok doživela. Mož si

je našel drugo ženo. Pozneje, pozneje ... (premislek) tak da sma šla narazen. Poleg tega je še

mel … zdaj že ma dva otroka z njo. Tak da, ta veza je bla tak kot neveljavna. Jaz nisem, samo

nisma še, cerkvene ločitve nisma še opravila. (premislek) Sma pa šla narazen. Jaz zaj živim

doma pri mami. Ampak te sem jaz spoznala, ka potrebujem nujno vezo, za ka sama ne morem

čisto nič. Ta preizkušnja mi je tudi, mi je dala tisto, ka ne zmorem sama. Morem. Potrebujem

boga. Te sem spoznala tudi prenovo v duhu in ta mi je dala vlko moč, ka sem jaz začela nazaj

ponovno verjeti. Tudi slavljenje, pa to. Jaz sem grozno rada pela. Tudi to mi je (premislek)

dalo moč, energijo, tak da sem potem zmogla. In zdaj, četudi je bolezen … če ni nekaj tak

hujšega, da res ne zmoreš. Mogoče vročina bi me dol vrgla v posteljo, da ne bi mogla. Sem pa

že šla iz pljučnega oddelka enkrat, pa na svojo odgovornost, pa na romanje. Mislim takrat na

kongres, recimo. Petek domov, na nedeljo na kongres, ponedeljek pa v /…/ In kašljala sem

grozno, obupno. Tam sem celo na sladoled šla (smeh), ker /…./bil, sem si kupila. Potem,

dvakrat sem se vrgla v tisto lurško vodo. Ka smo šli nazaj, smo se peljali tudi z ladjo, po reki

Roni, pa po (premislek) morju.«

JAZ: »In kaj za vas, in kaj za vas pomeni vera? Kaj vam pa pomeni?«


85

A.K.: » (premislek) Mislim, zaupanje, ti zaupaš v to. Greš za je… za Jezusom. Da veruješ, da

ti on daje moč, da nisi sam, da si … (premislek) Da ne obupaš. Da si … (premislek), da nisi

kot apostoli, ki jim je Jezus reko … (premislek) Kak naj rečem …?«

JAZ: »Sej nič hudega, če se ne spomnite.«

A.K.: »…Kaj se bojite, maloverni, da ti ne reče, da si … (premislek) da ne veruješ, ker vera je

(premislek) vlka moč.«

JAZ: »Bi mi znali povedati, kako se počutite zdaj, ko ste ta »Križev pot« opravili bosi, na teh

skalah?«

A.K.: »(premislek) Zdej bl s težavo sem prišla gor. Res težko sem šla. Molila sem celo pot, da

mi naj da bog moč, ka bi prišla gor. Na koncu sem, res tak ka bi mela tisti občutek, ka sem jaz

zdaj uspela, zmagala. To je zdaj kot ena (premislek) zmagovalna moč, ka veš, ka si z božjo

pomočjo zmogel. Ka veš, da nisi sam, da (premislek) je bog bil zraven, ka te bog drži za roko,

ka te vleče gor in da je to vlka moč, ka ti zmoreš. Drugače. Zavedam pa se, ka sama ne bi

zmogla tega. Če bi bla sama, brez božje pomoči, brez zaupanja, brez vere, jaz bi omagala že

na pol poti.«

JAZ: »Najlepša hvala, za vaše odgovore in (premislek) zdaj naju pa že čas priganja, ne.«

A.K.: »Ja.«

3.4.1.9 V.P.: starost 62 let, moški spol, vdovec, VII. stopnja izobrazbe

JAZ: »Jaz bi se vam najprej rada zahvalila, da ste se odločili mi odgovorit na par vprašanj.

Zanima me, ali ste prvič v Međugorju?«

V.P.: »Tretjič.«

JAZ: »Tretjič?«

V.P.: »Ja.«

JAZ: »Mi lahko povete, kaj je bil povod vaše odločitve?«

V.P.: »Poglobitev vere.«

JAZ: »Torej verujete?«

V.P.: »Ja, ja, sigurno.«

JAZ: »Verjamete, da obstaja bog?«

V.P.: »Ohh, seveda.«

JAZ: »A ste to … vaše verovanje se je začelo kako?«

V.P.: »Že iz družine ... Al pa mladosti, iz familije.«

JAZ: »So bili vaši starši verni?«


86

V.P.: »Ja, ja ...«

JAZ: »Pa je to vplivalo na vašo …«

V.P.: »Ah, seveda, seveda. V prvi vrsti.«

JAZ: »Povejte mi (premislek), kako si vi predstavljate boga?«

V.P.: »(premislek) Tako kot učijo, nevidnega, ljubezen in še kaj, no ...«

JAZ: »A vi komunicirate tudi z njim?«

V.P.: »Ah, seveda! V molitvi, sigurno.«

JAZ: »V molitvi?«

V.P.: »Ja.«

JAZ: »Pa imate občutek, da se On odzove na vaše molitve?«

V.P.: »O ja, o ja.«

JAZ: »Zdaj, ko smo ravno tu v Međugorju, pa govorimo dosti o teh videnjih, pa teh posebnih

izkušnjah … Pa me zanima, ali ste tudi vi kdaj doživeli kakšno takšno posebno bližino,

kakšno izkušnjo?«

V.P.: »Uhh, na vsakem koraku!«

JAZ: »Na vsakem koraku?«

V.P.: »Ja.«

JAZ: »Bi jo lahko opisali?«

V.P.: »O, to je pa težko vprašanje … to je pa težko vprašanje.«

JAZ: »Se kak drugač počutite takrat?«

V.P.: »Ja, to se pravi (premislek) nekak si omehčan ... v pozitivnem smislu seveda.«

JAZ: »Zdaj pa me še samo zanima, zakaj vi mislite, da ljudje verjamemo v boga? Kaj je

razlog?«

V.P.: »Ja... (premislek) Po čutni plati, pa po logični plati.«

JAZ: »Kako bi to dvoje opredelili?«

V.P.: »Ja. (premislek) Vsak zase, nekje so, nekje so, bi reko občutja, tako je občutek sreče, al

pa nesreče, al pa, al pa ne vem, kaj drugega ... (premislek) Seveda po drugi strani pa logika, ki

nam govori, da ne more svet bit ustvarjen brez stvarnika.«

JAZ: »Kako pa bi vi, z enimi par besedami, opredelili svojo vero?«

V.P.: »(premislek) To je spet težko vprašanje. Mislim, da sem nekje na sredini.«

JAZ: »Na sredini?«

V.P.: »Ja, ne upam rečt, da bi rek ne vem kaka globina, ampak se trudim in prihajam v

Međugorje.«

JAZ: »Super. Najlepša vam hvala.«


87

V.P.: »Prosim.«

3.4.1.10 T.L.: starost 38 let, moški spol, duhovnik, VIII. stopnja izobrazbe

JAZ: »Jaz bi se vam najprej z vsem srcem zahvalila, da ste privolili v ta moj intervju. Povejte

mi, a ste prvič na romanju v Međugorju?«

T.L.: »Jaz sem v Međugorju že drugič.«

JAZ: »Drugič?«

T.L.: »Nazadnje sem bil leta 1999, torej pred štirinajstimi leti.«

JAZ: »Pred štirinajstimi leti? Takrat ste prišli tudi kot duhovnik ali še kot študent?«

T.L.: »Ne, še kot študent. Kot bogoslovec, ja.«

JAZ: »Aha …«

T.L.: »Drži.«

JAZ: »Kaj pa je bil povod za zdajšnjo romanje?«

T.L.: »(smeh) Nujna potreba po duhovnem asistentu.«

JAZ: »(smeh) Po duhovnem asistentu?«

T.L.: »Torej ne iz moje volje, pa ne iz moje želje, ampak iz želje in volje drugih.«

JAZ: »Torej, v vašo vero in verovanje v boga in vse, ne dvomimo … seveda, da ne. Bi mi

lahko znali razložiti, kako vi svojo vero dojemate, opredeljujete?«

T.L.: »(premislek) Ja, težko vprašanje, (premislek) na katerega je sicer zelo težko odgovoriti.

Vendar pa vse to, kar mi je bilo na nek način podedovano, preko mojih staršev ...vse to se ...

veliko stvari se je name preneslo. (premislek) Gotovo pa je to, kar je Janez Pavel II. rekel,

blaženi, ne. Je rekel: »Vsak narod, kar pomeni tud za vsakega posameznika, se mora vedno

znova odločiti, sam osebno za Kristusa.« Torej ni dosti, če verujejo starši, ampak pomembno

je, da verujemo tudi mi. Kot posamezniki.«

JAZ: »Torej, vaši starši so bili verni … ste izhajali iz verne družine..«

T.L.: »Ja, iz verne družine.«

JAZ: "Je to imelo vpliv? Seveda.«

T.L.: »Zelo, zelo velik. Izredno velik vzgled mi je bil oče, osebno. Je bil mož, mož molitve.

To je name zelo močno vplivalo. Vsaj zdaj, ko gledam nazaj, toliko bolj.«

JAZ: »A vete, kaj me zanima … Kakšna je vaša predstava, kakšen je bog?«

T.L.: »(smeh) Jaz nimam nobene predstave, vsaj ne da bi rekel fizične, ali pa vizualne

predstave o bogu. Ampak vem, da je bog to, kar doživljam sam, da je usmiljen, da je poln


88

dobrote, da je ljubeč, da nam rad odpušča, da nas ima rad, da nas ljubi …Vse nasprotno, kot

neki tisti starček, ki si ga marsikdo predstavlja.«

JAZ: »Pa se je ta predstava skozi vaše življenje kaj spreminjala?«

T.L.: »Ne, nikoli.«

JAZ: »Ne …«

T.L.: »Mislim, vsaj zdaj tako, kot odrasel, pa že tudi prej kot mladenič sem zelo globoko

začutil, to usmiljeno božjo ljubezen. Gotovo, pa se meni osebno zdi, zelo pomembno to,

kakšno predstavo imaš ti kot otrok, o svojem očetu. To je temeljnega pomena. In moj oče je

bil veliko od tega, kar sem pač naštel.«

JAZ: »Super. Komunicirate z bogom?«

T.L.: »Vsak dan, vsak trenutek.«

JAZ: »Mi lahko naštejete načine, ki jih uporabljate za komunikacijo?«

T.L.: »Meni osebno najbolj paše, kadar lahko grem v naravo, se sprostim, sem sam, slavim

Stvarnika, sem srečen za sonce, srečen za lepo vreme, srečen za vse kar vidim, kar mi oči

dajejo videti, za vsak dih življenja, za vsako bilko. To je meni stvarstvo, je najbolj vidno, da

Stvarnik je, da obstaja. Potem pa prav gotovo mi izredno veliko pomeni, kadar lahko grem k

sveti maši, kadar sem skupaj z občestvom ... To. In pa božja beseda.«

JAZ: »Pa imate kdaj občutek, da je to bolj enosmerna komunikacija, ali je vedno

dvosmerna?«

T.L.: »Če je komunikacija, je lahko samo dvosmerna. Drugače komunikacije ni, je monolog.«

JAZ: »Ja.«

T.L.: »(premislek) Da bi bil monolog? Ne vem, jaz se trudim, da ne bi bil, ne, Bog tak ne zna

monolog bit, ne?«

JAZ: »Ja …«

T.L.: »Ker je vedno usmerjen k nam, ne, k drugemu, k bližnjemu. Jaz pa se tud na nek način

trudim no, kolker se lahko.«

JAZ: »Vete, kaj me še zanima … Zdaj smo ravno tukaj v Međugorju, poslušamo vse te

zgodbe o vidkinjah in teh posebnih izkušnjah, ki jih ljudje doživljajo tukaj. Pa me zanima, ste

vi kdaj v življenju doživeli kako tako posebno izkušnjo bližine, ki bi mi jo znali opisat?«

T.L.: »Božje bližine?«

JAZ: »Ja.«

T.L.: »Veliko, veliko je bilo teh lepih trenutkov. Lahko bi izpostavil samo to, kar sem danes

doživel. Ta Nanncy, ne, pa njen mož Patrick. To, kar sem jaz doživel, je zame bil en balzam

na moje srce, ne, čist prerojen sem, še zdaj ta trenutek, ko tukaj govorim. Se mi zdi, da sem


89

tukaj na duhovnih vajah. Tisto, ka sem prej, se mi je zdelo, da sem šel, skoraj službeno zaradi

potrebe drugih, ne. Potem pa sam dobiš to, kar je bistvo tu v Međugorju.«

JAZ: »Super.«

T.L.: »Drugače pa, teh trenutkov je veliko. Včasih tudi kot kristjan ali pa kot človek nasploh,

doživljaš tudi puščavniške dneve, ko se ti zdi bog oddaljen, da ga ni. So pa trenutki milosti, ko

ti je bog resnično blizu. In običajno, načeloma je tako, da ti je bog najbližje takrat, ko greš

skozi neko preizkušnjo, skoz neko trpljenje, pa ko tisto potem lahko premagaš ti sam, in pa z

božjo pomočjo.«

JAZ: »Zakaj pa vi, osebno menite, da ljudje verjamemo, verujemo v boga?«

T.L.: »Ja … Na splošno, da verjamemo, ne?«

JAZ: »Ja.«

T.L.: »Nas je sedem milijard ljudi, ne verjamejo vsi v boga, ampak verujemo pa, ne. Ljudje

smo religiozna bitja. Sveti Avguštin, je cerkveni oče, je tako lepo zapisal: »K sebi si nas

ustvaril o Bog, in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.« To pomeni, da vsako

človeško bitje je naravnano na boga, tudi tisti človek, ki ni imel vzgoje krščanske, verske,

religiozne, kakršne koli v tem pomenu, je naravnan na boga. Zato, vsak človek je iskalec,

vsak človek išče, išče tisto potešitev svojega hrepenenja. In nam je bilo po vzgoji to

podarjeno, in jaz sem recimo za te stvari izredno hvaležen in srečen. To kar je bilo meni

podarjeno, mnogi iščejo skozi trud, skozi moči ... recimo, filozof Immanuel Kant, ne, s to

svojo vrhunsko filozofijo, koliko se je trudil ... po domače rečeno, namatral, nagaral, da je

prišo do vsaj, do približka tistega, kar je meni bilo preko staršev podarjeno, ne. Ta vera. To, to

se meni zdi, to je veliki dar, a ne, to je dar (premislek) in vera je dar. Zato je treba iskat, vedno

znova. Tudi tisti, ki je nima, jo mora iskat. Torej, iskati resnico, ne.«

JAZ: »Ja, jaz ne vem več, kaj naj vprašam, ker dobim tako zelo dobre odgovore. Jaz bi se

vam res najlepše zahvalila še enkrat. In še naprej želim predvsem mirno to romanje.«

T.L.: »Ja, hvala lepa tudi tebi in pa vsem ljudem, ki ste mi v teh dnevih tudi meni na poti in v

potrditvi moje osebne vere.«

3.4.1.11 I.K.: starost 61 let, moški spol, poročen, II. stopnja izobrazbe

JAZ: »Mene pa zanima, ali ste zdaj prvič bli v Međugorju?«

I.K.: »Ne …«

JAZ: »Ne.«


90

I.K.: »Zdaj sem bil tretjič. Prvič sem bil leta sedeminosemdeset. Drugič pa leta dva tisoč, pa

zdaj.«

JAZ: »In kaj je bil povod za odločitev, da grete na romanje?«

I.K.: »Prvič me je nagovoru župnik Poldi, ki je zdaj župnik v Starem trgu, takrat je bil kaplan

v Slovenj Gradcu. Tej nas je spravo petnajst s takim malim avtobusom, smo se pelali. Pa smo

bli, blo je čudoviti, pa sem reko, še bom prišo.«

JAZ: »Super. Torej, verujete v boga?«

I.K.: »Sigurno.«

JAZ: »Ja. Kdaj pa se je to začelo?«

I.K.: »A moja vera?«

JAZ: »Ja.«

I.K.: »Moja vera je že o rojstva.«

JAZ: »Torej so bili vaši starši, v času vašega odraščanja tudi verni?«

I.K.: »Ja.«

JAZ: »Pa je to vplivalo, to vaše družinsko življenje, tudi na vas?«

I.K.: »(premislek) To mislim, jaz sem skoz vern, in tud ... dobro sodeloval s cerkvijo, tud

skoz sodelujem, in en na drugega, tak da, je tud bil to povod, da sem še tud šov v Međugorje.

Tud bil sem v Lurdu, kar mi je bila vlka želja.«

JAZ: »A res?«

I.K.: »Ja, tak da, bil sem tud pred šestimi leti v Lurdu.«

JAZ: »In ko obiskujete te svete kraje, ta romarska mesta, ali občutite kako posebno bližino?

Kako se počutite takrat, ko ste tam?«

I.K.: »Ganjen sem z vsem.«

JAZ: »Ganjeni ste?«

I.K.: »Ja. Pač, ganjenje, eno in drugo, in sem zelo ganjen.«

JAZ: »Aha. Kak si pa vi predstavljate boga?«

I.K.: »(premislek) Boga lahko ... eni ga ... predstavljajo na tak način, eni na tak način, samo

če si skoz vern, ga boš si predstavljal čisto v dobrem.«

JAZ: »V dobrem?«

I.K.: »Ja.«

JAZ: »Pa vi komunicirate z njim?«

I.K.: »Ja, tudi.«

JAZ: »Kako pa?«

I.K.: »Z molitvijo.«


91

JAZ: »Z molitvijo. Pa imate občutek, da se odziva na vaše molitve, vaše prošnje?«

I.K.: »Tudi.«

JAZ: »Tudi?«

I.K.: »Ja.«

JAZ: »Mi lahko to kak primer poveste?«

I.K.: »Tisto, bi skr ne mogu.«

JAZ: »Ne? Zanima me, ali zdaj … tukaj v Međugorju, dosti se govori o teh vidkinjah, ki so

videle Marijo. Ali ste tudi vi kdaj doživeli kako posebno, tako izkušnjo posebne bližine,

posebne ljubezni, mogoče tudi videnja?«

I.K.: »Tistih nisem doživel, to sigurno ne. Samo, sem pa že bil čisto tak ... v tem, a ne.«

JAZ: »V tem?«

I.K.: »Ja.«

JAZ: »Kako bi še drugače povedali? V tem? Kaj mislite s tem? Posebna bližina, ali …«

I.K.: »Bližina. Ja.«

JAZ: »Ve tak me še zanima. Zakaj vi menite, da ljudje verujemo? Kaj je po vašem mnenju

vzrok?«

I.K.: »(premislek) Vera krepi človeka. Vsak, kdor veruje, ga pač krepi. Saj jaz sem že tudi bil,

večkrat bil, tudi v cerkvi, v evangeličanskih cerkvah sem bil, tudi pri maši sem bil. Pa imajo

tudi svoje doživetja, samo oni pač ne častijo Marije, oni častijo samo Boga.«

JAZ: »Kako pa bi vi opisali svojo vero, svojo verovanje?«

I.K.: »Jaz … imam to trdno prepričanje, in v to vero, in ...«

JAZ: »Trdno prepričanje? To pomeni, da se s tem sploh ne obadate, ne iščete dokazov,

preprosto verujete?«

I.K.: »Ja.«

JAZ: »Najlepša vam hvala.«

I.K.: »Ni kaj.«

3.4.1.12 F.J.: starost 77 let, moški spol, poročen, IV. stopnja izobrazbe

JAZ: »Povejte mi, a ste vi zdaj prvič v Međugorju?«

F.J.: »Jaz sem dans ščetrtič tu v Međugorju.«

JAZ: »Kdaj ste bli prvič?«

F.J.: »Samo je pa, vedno, vedno bolj lušno.«

JAZ: »Vedno bolj lušno?«


92

F.J.: »Ja, prvič sem bil (premislek) ene tri lete nazaj. Ko sem bil, mimgrede iz morja, smo šli

na obisk. Tam je bil samo en dan. Pol drugič smo, (premislek) drugič smo meli skupnega.

Mislim da, je a, (premislek) a je Lenka tudi vodla. Pol sem še pa enkrat bil, tud ne, na takem

izletu, da tud enodnevni. Tak da.«

JAZ: »A torej, prvič ste pač tak šli, iz gole radovednosti?«

F.J.: »Ja, ne, ne. Na morju smo bli in je nam, so nam dali ugodnost, da gremo na, (premislek)

na ta.«

JAZ: »Aha …kaj pa, ka pa zdaj, ko hodite, po tem. Ko se vračate?«

F.J.: »No, zdaj pa grem čist z drugim namenom. Ker sem veliko, veliko pridobil. In da se

…da se mi je že tud nekaj uslišilo. Ko sem mel vse sorte težave. Tak vete, kak je, z mejašami.

Ko nikol ne štima kaj.«

JAZ: »A (premislek) Vaša vera v boga. Kdaj se je začela, po vašem mnenju?«

F.J.: »Ja kr od otroštva skoz, od krsta naprej. Mislim, jaz sem v taki družini živel, jaz sm

kmečki sin.«

JAZ: »So vaši starši bli verni?«

F.J.: »Tudi, ka pa mislite, to, to je pa, nepopisno (smeh).«

JAZ: »Ahmm. Kaj pa potem naprej v življenju. A ste vs čas vzdrževali to konstantno vero, al

se, al ste malo popustili mogoče, pa ste kasneje?«

F.J.: »Ne, popusto nikdar. To pa nikdar. Pa sm bil pr soldatah, (premislek) ko smo vojakam

pršli, je pač prvo blo, da si moral se v partijo vključit. To je blo 56. leta, ker je komunizem

najbolj cvetel, (premislek) tak da sem že takrat se jasno razjasno, da jaz to ne bi smel naret

nikdar v življenju, če pa bi kaj takega naredo, bi pa starše pokopal, a ne, pa bi od žalosti …«

JAZ: »Ahmm. Torej starši so igrali (premislek) močno vlogo pri tem, al, tud?«

F.J.: »Jo jo, brez skrbi, brez skrbi. Že tu, pol pa tud ena taka samazavest, ne.«

JAZ: »Povejte mi, kako pa si vi predstavljate boga, kot kaj?«

F.J.: »Ja, jaz sem tako se utopil v to zadevo, tak da, da zaj nimam kaj več, (premislek) kaj

boljšega iskat, ko sem pa našel, ne.«

JAZ: »A občutite (premislek) kakšno posebno bližino, ljubezen. Mi znate to opisat z

besedami?«

F.J.: »Sej vam povem. Bližino tako, da se pač, da smo se res v to, osebno jaz, udal, za druge

nikol ne veš, da spoštujem tto zadevo, praktično zmeraj bolj. «

JAZ: »Rekli ste, da za druge ne vete, a mogoče …«

F.J.: »Ja.«


93

JAZ: »…bi mi znali povedat. Zakaj vi mislite, da ljudje nas … verujemo v boga, bilo koga.

Zakaj verujemo?«

F.J.: »Čujete, maš pa, veliko veliko takih ljudi, ko je prej bil zagrižen komunist, zdaj pa, ko je

pršla ta zadeva, se je pa pretopil in je (premislek) 100-procentno drugačn. Zdaj ne veš, a je to

blo iz njegove koristi, da je prej bil, recimo komunist, pa celo komunist, no čist tak povedano,

da je šel bit tamle predsednik tiste partijske celice, da ga to. A je to materialno, ga vleklo to, al

je to res, iz duše to delo. Tej praktično ni prav, če je to naredo, a ne. Zdaj se je pa pretopil,

zdaj je pa glih obratno. V cerkvi sodeluje fejst. Ne bi rad pa ga imenoval, to pa, se ne šika.

(smeh)«

JAZ: »Torej, če vas prav razumem, pač eni se spreobrnejo, kr naenkrat.«

F.J.: »Ja.«

JAZ: »Majo različne vzroke.«

F.J.: »Veš pa nikol, zakaj«

JAZ: »Zakaj, pa ne. Ahmm.«

F.J.: »Če bi spet kaj drugega pršlo, kaka druga ordnunga, (smeh) bi pa mogoče se spet kr

pretopil. To jaz nimam.«

JAZ: »Povejte mi, a komunicirate z bogom?«

F.J.: »(premislek) Ja, v molitvi. To pa mam v moji … prvo kar je, ko se uležem, naj si nardiš

križ na blazino, pa zmodliš Oče naš, češčeno Marijo, pa pa tisto Vera, angelček moj, pač tto.

Take, mam svoje točne kitice, to morm odmodlit, če to ne nardim, se mi zdi, da ne bi zaspal.

Ja.«

JAZ: »Ka mate občutek, da, da se odziva na vaše molitve?«

F.J.: »A brez skrbi, brez skrbi, to pa brez skrbi. To pa fejst čutim.«

JAZ: »Bi mi …a čutite to, aha?«

F.J.: »Ja, fejst, fejst ja, tak da … «

JAZ: »Mate tud kaki primer, ki bi mi ga lahk povedli, da ste dolgo molili za kaj, prosili?«

F.J.: »(premislek) Ja, ko ne vem, kak bi se izrazo, pač (premislek) mam ene moči v sebi. Tak

da, ko sem, sej js pravim, ko sem bolj take komunikacije, recimo s sosedom, da me je tožo,

pa sem mel po sodišču vsega hudirja in za prazen nič. Za tovko nisem naredo škode, ne. Da so

tam, recimo, recimo en primer, da je črno gradil. Pol pa hoto met podpis, da sem šel, da

soglašam, ne. In js, v to sem popolnoma zanikal. Sem reko, to pa nem naredo, zato ker, vidim,

da je blo protipravno delano in pol se je pa to začelo, ja. «

JAZ: »Ahmm.«


94

F.J.: »Tak da zdaj se je pa že tk. Smo pa ene trikrat smo meli na sodišču te razprave, ta da je

pal sodnica mu rekla: »Ja, za božjo volo, ka pa hočte vi od človeka?« Pa tste, čist po domače

povedano, geometre tam, (smeh) pa so merli, pa nikdar pomerli za njega, ampak je šlo, skor

vedno v mojo korist, čeprav da ne zahtevam, tak da jaz bom včas reko: »Pa mej pet metrov

zemlje, ke.« samo da bi mel mir, ne. In to se je pa zdaj tako umirlo, hvalagobu. Če se bo pa

spet, ker na staremu ognju, čudno rado gori, na tak je pregovor tak. Zdaj pa, ka bo iz tega? Jaz

pa tudi. Ne morm jaz človeku grozit, tak ko je on meni, da me bo ubil, pa ustrelil, pa ne vem,

kaj vse. Jaz pa to nism mov naret, ker vem, da je iz mesa in krvi. Njemu je treba samo hudega

duha izgnat iz /selue/ To se mu je hudi duh naselil not in ga tak, tej ga pa lomi. Zdaj mo pa

čakali, kaj bo zdaj iz tega. A bo to uspeh, z moje strani, ker jaz pač tak želim, ne pa ga želim

ubit al pa kaj, ne.«

JAZ: »Ka pa, kak bi pa vi opisali vašo vero, verovanje no?. Kk bi lahk to opisali?«

F.J.: »Ja ko … (premislek) sej pravim, ko ne vem, kk bi zdaj začel. Jaz sem pač človek se

popolnoma poglobil v to. Pa tud otroke. Hčerko mam tud v Ljubljani v službi, je tud na

filozofski fakulteti naredla, tak da je zdaj v domskem /…/ tam živi, za mladino. Sina mam pri

policiji. Je tud takrat, ko se je on v to dal. On je 60. leta šol se za policaja, a ne. In tam sem

moral js jt, pa povedat svojo mnenje. Ka sem. Jaz nisem tam vere tajil. Hec je bil pa v tem, da

tudi sina pol, ko so tam tak vete, če je miličnik, mora bt … ne vem, da ne bo ču (premislek),

da pač mora se temu klonit. In ga niso nikdar uprašali, da, a bi sploh prestopo. Tak da, ni mel

sploh ne, teh problemov. To se pravi, da je blo nekaj vmes.«

JAZ: »Torej, vi nikol niste tega zanikali?«

F.J.: »Ne, ne, ne … Nikol ne.«

JAZ: »In ste hvaležni?«

F.J.: »Hvaležen še vedno. Tak da, sej pravim, do zdaj je šlo vse po moje, tak da sem zlo

vesel. Če bo tak šlo naprej, še bo enkrat prelušno.«

JAZ: »Super.«

F.J.: »Če ne prej …«

JAZ: »Pa na … Pa gor, ne. (smeh)«

F.J.: »Gor. (smeh) (smeh)«

JAZ: »Hvala vam.«

F.J.: »No, ne vem, ne, a sem preveč povedal.«


95

3.4.1.13 A.K.: starost 70 let, ženski spol, poročena, VII. stopnja izobrazbe

Izpoved življenjske zgodbe, ki jo je pripeljala do verovanja.

A.K.: »Preselila sem se v Slovenijo, tukaj sem se poročila ta drugič, ker moj prvi mož je

umrl in imam dva otroka z njim. Vsi, ne vem ali vsi, me gledajo, da sem oseba brez križa, jaz

imam toliko križa, da mi samo Marija, Jezus pomagajo. Pustila sem dole dva sina. Ustvarili so

si svoje družine. En je v Banja Luki, drugi je v Rijeki (jok). Živeli su zelo dobro, jaz sa njima

skupaj, ali prišlo je do vojne in moji otroci, z menoj skupaj o tad nosijo križe. Vem, da je bog

z menoj in z njimi, to, zaradi tega se zavedam, ali v tih težavah …enostavno se ... znala sem,

molila sem, iskala sem rešitev pri bogu. Ali, iskanje rešitve pri bogu, veliko ljudi so mi

pomagali, to so se dogajali taki čudeži, da sem pomagala tim otrokoma dole, da sama nisem

svjestla, kako se je to dogajalo. Ali moje zdravje, moja psiha je prinesla svoje. Ko sem po

vojni prišla v Banja Luku, (jok) mi je moja soseda, me je moja soseda vprašala, koja mi je

omenjala Međugorje že enainosemdeset leta, je rekla, to so taki čudeži, ona je prva bila dole.

Pa je rekla: »Tonka, ti, ti pojma nimaš, kaj se tam dogaja.« Ne, nisem to jaz razumela, nisem,

mlada, mi je takrat šlo vse dobro. Ali, ko sem študirala, po končani službi ... Mislim, v službo

sem šla, pa po službi sem še nadaljevala šolanje. Tam se mi je zapletlo nekaj na izpitu. Mi je

rekla: »Tonka, dam ti eno molitev svjetom Leopoldu. Moli in boš dosegla, da položiš ta

izpit.« In ni blo, da nisem znala, znala sem, ali se je naredno nekaj, da nisem mogla položit.

Sem tak razumela njeno Međugorje, sem molila in res sem položila taj izpit, tako. Pa ko sem

se vrnila po vojni dole, pa sem začela, sem jo srečala, pa mi je rekla: »Tonka, kaj so naredli

Slovenci od tebe?« (smeh) Sem jo zagledala in rekla: »Zakaj?« Je rekla: »Ni tvog smeha, ni

tvog veselja, ni, ni tebe.« Sem rekla: »Ne Marice, to je vojna naredla.« Pa je šla v hišo, pa mi

je prinesla podobico svjetog Leopolda, in mi je rekla: »Moli in ti boš stigla v Međugorje.«

Sem prišla domov in sem razmišljala, kako da bom jaz stigla v Međugorje, ne poznam tak

ljudi, kdo bo mene odpeljal v Međugorje, kako? Čak nisam vedla, kje je Međugorje, znala

sem, da je negdje tu dol. So korenine mojega očeta in Hercegovine, okolice Mostarja, pa

nisem znala za Međugorje (smeh), evo. Zato jaz zastopim mlade, veliko mlade jaz zastopim,

ker so mladi, pa imajo druge načrte, ne vsi, ali večina. In ko sem prišla doma, sem začela

moliti, vsaki dan in po tretjem mesecu, mene kliče iz Međugorja: »Tonka, a boš šla v

Međugorje?« Jaz, tak sem mislila, da bom umrla … Kako, kaj? In začele so me moje

prijateljice prigovarjat, ne pa bomo enkrat drugič …in jaz vam povem, Međugorje … In ko

sem bla v vrtu, molila vsaki dan, sem molila Mariji, ob dvanajsti uri, pozdrav. Mi pride na

pamet Međugorje, ovi onaj teden je treba it! Letim nazaj, jo kličem, to mojo prijateljico, ko je


96

rekla, da je dobila sporočilo, da bi trebali it v Međugorje. »A se ide u Međugorje?« Je rekla:

»Jaaa!!! Zdaj v petek se gre.« A to je bila sreda. Sem rekla: »Daj vprašaj, mogoče je kakšno

mesto fraj.« Pravi: »Bom, pokličem te takoj nazaj.« Me pokliče za dve minuti nazaj, pravi:

»Tonka, eno edino mesto je, ena gospa je odpovedala.« In tako sem jaz šla v Međugorje.

Predolga priča, da vam ja govorim, kaj vse sem doživjela u Međugorju. Da sem od pol puti

prema Međugorja začela jokat. V Međugorju sme tako jokala, da me je sram blo, sem mislila

cel svjet gleda, kak ja jokam, koja sam grješnica (smeh). Pridem na spoved. Letim sa Crnice

na spoved, to je bilo nekdje pred pol šesto, pa na spovedi povem Gospodu, da me je sram, da

tolko jokam. Vem, da sem grješna, ali da sam toliko, ne vem (smeh). Kak se mi je nasmejal.

Je rekel: »Gospa, samo jočite, to je božja milost.« Potem sem šla takoj na mašo, ne vem, ne

morem vam povedati, taj občutek, ne morem. Pa drugi dan sem bla v kapelici, tamo, kjer so

vedno ble slovenske maše, pa sem prišla pred kip Marijin, sme se uklekla, jaz sem tako

jokala, držala sem Marijo za ruku, sem prosla odpuščanja. Sem rekla: »Marija, jaz sem

največja grešnica, pomagaj mi! (smeh)« Verjeli, ali ne, čutila sem tako vibracijo kroz telo …

ne, ne ne morem povedat taj osvječaj, ne! In potem, ko sem prišla domov, spet sem jokala.

Sem rekla, glej, spet nisem ozdravljena. Ali jaz sam dobila milost v Međugorju, milost

molitve! Da obnovim ... Nekoč kot otrok, sem jaz veliko molila, ker sem izgubila rano očeta,

pa me je bilo strah. In sem najdla v molitvi nekoga, je bil to Jezus, Marija? Da so me čuvali,

in sem samo molila, da se ne izgubim.

A sem preduga??«

Vsi poslušalci: »Neee!!!!«

A.K.: »(smeh) In začela sem moliti. Molila sam, na vsakom koraku sem molila, i molila,

molila, molila. I ovaj krat mi je štirinajstič, bila sam trinajstkrat, zdaj sem štirinajstič. I dve

leti nazaj sam prekinuja, mislim, prekinula, nisem mogla it. In vete, da sem začela puštat

molitvu, sem začela. Namesto trije ročnih vencov, sem zmolila desetku, dobro je. Pa ni dobro.

Mislim, da sem zdaj spet dobila to molitev, i ti moji križi so zdaj z menoj, jih nosim, nosim

jih z veseljem, ker vem, da vsak od nas ima križ, eden, al dva, al ne vem kolk. In te punce, ko

žalijo, jokajo za otroki. Moje punce, jaz sem jokala … In moram priznat pred vama, sam moj,

moj greh je veliki, ker vi ste, vam je Bog vzel otroka za angela, jaz sem svog splavila!

Splavila sem ga zato, pa ne morem prav dat vse, ali res sem ga morala splaviti. Ker moj prvi

muž je bil alkoholik in tu sam trpela, kot sem rekla, križe. Pa nisem mogla živeti z njim, a

nisem ga mogla pustit, otroke sam mela. Želela sem, da moji otroci imajo očeta, ker ga jaz

nisem mela in sem vedla kaj pomeni oče. Kao, da to ni cela družina, kao da ti ruka manjka.

Da nemaš enu ruku. To sam jaz tak razumela. In zato me je punca, ko je govorila, da ji je


97

otrok umrl, jokala, i jaz sam jokala. I trikrat sam šla u Međugorje i vsakikrat sam jokala, ko

grem nazaj. In na koncu, en, en duhovnik je bil, mislim, tamo negdnje iz Ptuja … Pa sem se

vprašala na avtobusu, zakaj jokam, Marija, zakaj ja jokam? Dok sam se jaz spraševala, zakaj

jokam. Duhovnik je reko, zdaj bomo zmolili rožni venec nerojenega otroka. Najdla sem se,

zakaj sem jokala. In sem prosila, molila, še enkrat sem se spovedala! Zaradi tega, več nisem

jokala. Zato me je ta punca spomnila tega, da vam to moram povedat, svoj greh. Vem, da mi

je Bog odpustil, ali vseeno, zato, ali zato … Ali to imam v sebi, da so vsi otroci svjeta, moji

otroci, vsi, tako jih rada mam … Punca pravi, da sem jo objela (smeh). Objemam jih rada, pa

vse vas mam rada. In v vsakem človeku vidim Jezusa, ker vsi smo ljudje, s svojo slabotnostjo,

ne, grešimo, padamo, ali Bog nam da moč, Jezus, da vstajamo vsaki dan. In moj križ mi ni

težek, padem, pa vstanem in trudim se, da se poboljšam. (Aplavz) In hvala Jezusu in Mariji,

da mi pomagajo! Hvala vam, rada vas imam!«

3.4.1.14 Z.K.: starost 62 let, ženski spol, ločena, V. stopnja izobrazbe

JAZ: »A mi lahko povete, kolkokrat ste že bli v Međugorju?«

Z.K.: » (premislek) Verjetno, ene 36 krat.«

JAZ: »Kdaj ste šli prvič?«

Z.K.: »Leta 1998, za obletnico.«

JAZ: »Za obletnico?«

Z.K.: »Prikazovanj.«

JAZ: »A res. In kaj je bil takrat povod vaše odločitve, da grete?«

Z.K.: »No, v prvi vrsti, zahvala, ker se je rodil prvi vnuk (premislek). V drugi vrsti pa zelo

težko stanje v družini in sem nekak (premislek) nekak se pripravla na to pot, v upanju,

(premislek) da bo lažje.«

JAZ: »In potem ste znova in znova prihajali?«

Z.K.: »Ja, pol pa svda skoz in skoz. No pol svda tisto prvo romanje, čist tk (premislek). Kam

grem, kk bom prišlo dov, sploh nisem, ampak nekak sem prišla po sreči in božji milosti, z eno

tako čudovito vodičko, ko je letos umrva, (premislek) gospo Majo, ki je res znala nas tk

nagovorit, da smo malo začutli že na avtobusu ta, to delovanje Marije. Svda pol pa tiste dni v

Međugorju, sicer malo zgublena (premislek), ne vedno, niti nisem vedla vse, kak se to dogaja,

kak je, kaj vse mi lahko da. Pol pa svda večno hrepeneje, po prihodu domov, za vrnitev nazaj.

In sem pač začela polagat ves tisti, kar je blo možno dopusta in vse sem začela podrejat tej

želji, da spet grem, a ne. In sem, takrat sem šla s sodelavko, ki je tud takrat šla prvič, ampak


98

jaz pa sem pol pa kr sama, nekak začutla, da hočem sama, ker morm sama rešit z Marijo in z

Jezusom, ta (premislek) te probleme, mislim.«

JAZ: »Ahm. (premislek) A bi mi znali povedat, kdaj se je začelo to vaše verovanje?«

Z.K.: »No js, js sm z... verovava, samo po, po (premislek) po poroki, a ne, se je to spremenilo

in ene 20 let je bla tema v naši družini. Js sm pač nekod skoz hrepenela po tem (premislek).«

JAZ: »Kaj se je pa potem zgodilo, da se je vrnilo to nazaj v vaše življenje?«

Z.K.: »Ja sej tak bl… (premislek) neznosna bolečina, ki je pač nisem mogla nosit sama.

(premislek) Mož je (premislek) je ustvaro eno firmo, ki je bla katastrofa in vse ostale stvari. V

glavnem grozota, grozota. In pol so se mi pač v Međugorju tud začele ... (premislek) začela

sem vlko molit, na kolenih, prosit, prosit svda za druge (premislek) in pol so se pač tk lepo

začele te Marijine poti odpirat. (premislek) Pol je blo pač vsakokrat lažje, ko sem pršla iz

Međugorja.«

JAZ: »Ahm. A bi mi vi znali povedat, kako si vi predstavljate Boga, Jezusa, Marijo? Kot kaj

jih dojemate?«

Z.K.: »Absolutna pomočnika v življenju, rešitelja, polna ljubezni, upanja, potrpežljivosti,

predvsem potrpežljivosti z menoj in vsemi tistimi napakami, ki sem jih delala v tistem

obdobju. Temnem obdobju 20-ih let. (premislek) Neizmerna ljubezen in za mene je bila

Marija (premislek) neizmerna mati, ki me je božala, ki me je spremljala, ki mi je dajala

poguma, ki mi je dala … Dajala moči, da nisem obupala kje v kakem gozdu, na kakem

drevesu. Ampak pol je postalo lažje, začelo se je popravlat. Začelo … (premislek) Pot

ozdravitve se je začela in …«

JAZ: »Ahmm. A vi komunicirate vsakodnevno z bogom in Marijo?«

Z.K.: »Ja, ja. Jaz sem popolnoma. Zdej to pač jaz vidim da, da je Jezus res en del življenja, ki

me povezuje s Svetim pismom, vsakdanjim, a ne. Z mol…(premislek) z vezmi molitvenih

skupin, ki jih obiskujem, a ne. Tud zač…(premislek) takrat sem tud začela sodelovat v

župniji. (premislek) Predvsem pa molitev, osebna. Tudi osebna molitev, a ne, ki me vsak dan

spremlja, Rožni venec…(premislek)«

JAZ: »A imate občutek, da (premislek) se odzovejo na vaše molitve?«

Z.K.: »Ja, ja.«

JAZ: »Ravnokar smo govorili tudi o vseh teh videnjih, čudesih, ki se dogajajo. Pa me zanima,

a ste tudi vi kdaj doživeli, kaj takega? Kak…kakšno bližino, kakšno … (premislek) Kaj

posebnega, ki bi ga čutli?«

Z.K.: » (premislek) Jaz sem vlkokrat (premislek) vlkokrat sem doživela to, a ne. Tud razno na

razna vprašanja sem dobla odgovore. (premislek) Najbolj pa sem, sem takrat, pol začela se


99

dotikat oziroma razmišljat o tem, ko smo meli hišo pod hipoteko, vse tte stvari, a ne. In ko je

Vicka v Međugorju molila nad mano, (premislek) ko sem jaz prosla Marijo, sej takrat še sploh

niti Jezusa, nisem vedla, da je Jezus odločujoč, a ne, ampak dobro. Da je Marija vse, sem

misla takrat in sem bla prepričana, ker sem pač tam našla tisto uteho in je Vicka takrat molila

nad mano, (premislek) z mojo prošnjo, da pač svda naj …(premislek) Naj reši vsaj hišo, če kaj

drugega ne, a ne. In ko sem jaz zvečer ob enih zvem, smo se domov, sem se prpelala in ko

sem jaz gr po hribu zagledala eno modro, popolnoma osvetljeno mojo hišo, sem jaz pol, čez

par mescev, začela razmišljat, da je to bil božji poseg. In tud hvala bogu, vse se je lepo

izteklo, s popolnoma božjim čudežem in tud v potrditvi pri takih karizmatičnih duhovnikih, da

se tudi na sodišču Marija premika. Pritožbe in take stvari, kar so se pač nam dogajale, a ne.«

JAZ: »Ahmm. Kaj bi mi znali mogoče povedat, do... Verjetno ste spoznali dosti ljudi na teh

romanjih, tudi drugač v življenju. Rekli ste, da ste v molitveni skupini, da (premislek) v parih

sodelujete. Kaj po vašem mnenju je razlog, da ljudje začnemo ponovno ali še vedno

verujemo?«

Z.K.: »Jaz mislim, da je, je verjetno res tista stiska, ne. Ko si mlad, ko razmišljaš, da vse

zmoreš. Enako razmišljajo dans tud moji otroci, a ne. Da je pač to to. (premislek) Ne pa

razmišljaš o tistem pravem bistvu življenja, ki ti pa pol na kolenih pokaže, pravzaprav, kje je

smisel, a ne. Kje je smisel življenja. «

JAZ: »Torej, če vas prav razumem, je potem vera neka tolažba, smisel življenja.«

Z.K.: »Absolutno smisel življenja in seveda tolažba v teh najtežjih trenutkih, ko ni treba

nobene tablete, nobene injekcije, če ti veruješ.«

JAZ: »Verjetno vas ni treba vprašat, da verjamete vsem tem zgodbam in (premislek) in

pripovedim vidkinjam?«

Z.K.: »Absolutno, jaz to verjamem, zato ker (premislek) vidim, da nikjer v nobeni poziciji, v

nobeni situaciji, pri nobenem človeku, se nisem tak umirva, notranje umirva, kot pa sem se na

primer v molitvi al pa pri teh ljudeh, ki polni tega, tega spoznanja, a ne.«

JAZ: »Ahm. (premislek) Samo zanima me še. Sklepam, da ste po tem takem vi preprosto več

ne ukvarjate s tem, ali je to res, al ni, ampak verujete, ker …«

Z.K.: »Absolutno, jaz se s tem ne o… obremenjujem. Prosim za vsakega, ki je v dvomih,

(premislek) ki ki so tak na pol, pol, a ne. Malo tega njooiča, malo tega, malo onga, ampak js,

js sem zdej strogo, tolk že spoznava Sveto pismo, pa vse te, (premislek) te stran poti, ki jih

pač (premislek) ljudje iščejo v pomoči, (premislek) da bi jim blo boljše. V bistvu je pa, je pa

to (premislek) ena sama, samo zavajanje.«

JAZ: »Ahm. Najlepša hvala.«


100

Z.K.: »Ni kaj.«

3.4.1.15 E.M.: starost 8 let, ženski spol in A.M.: starost 9 let, moški spol

JAZ: »Mene zanima, kak misliš, da je bog? Kar pogumno, saj mi lahko poveš. (smeh) Hodiš

k verouku?«

A.M.: »Aha.«

JAZ: »Kaj vam tam povejo? Bi mi ti povedala? Kolk si pa ti stara?«

T.M.: »22. aprila bom osem.«

JAZ: »Osem. Pa že tudi hodiš v šolo, ne?«

T.M.: »Ja.«

JAZ: »Kaj ti tudi hodiš k verouku?«

T.M.: »Ja.«

JAZ: »In … kaj pa tebi tam povejo?«

T.M.: »Ammm …Učimo se o bogu, da je dober.«

JAZ: »Kak pa ti misliš, da je bog?«

T.M.: »Prijazen (premislek).«

JAZ: »Pa verjameš, da obstaja?«

T.M.: »Ja.«

JAZ: »Kako vam je pa ime? Boš ti povedal, kako vam je ime?«

(So trije bratci in sestrica.)

A.M.: »Jakob, Janez ...«

JAZ: »A vaša imena kaj pomenijo?«

A.M.: »Ja, po svetnikih.«

JAZ: »Pa to ti že vse veš. Kaj si se to doma naučil al pri verouku?«

A.M.: »Doma.«

JAZ: »Hodite vsako nedeljo k maši?«

A.M.: »Ja. S sestrico ministrirava. «

JAZ: »In kako je, ko ministrirata?«

T.M.: »V redu.«

JAZ: »Kaj pa delate?«

T.M.: »Zvonimo, pa vodo, pa vino prinesemo gospodu župniku, pa … Pa totih prošnjah. Pa

ko pridemo v cerkev, pozvonimo na tist zvonec velik.«

(Oče ji namigne, naj povej, kaj vse so imeli za veliko noč.)


101

T.M.: »Kadilo je bilo, pa nesli smo blagoslov, pa, pa nesli smo zakurit, pa jaz sem tud zraven

šla.«

JAZ: »Pa veš, kaj vse to pomeni?«

T.M.: »Ne. (premislek)«

JAZ: »Ti veš, kaj pomeni vino?«

T.M.: »Aja, ja … vino pomeni kri Jezusovo.«

JAZ: »Ja, super.«

(Na vprašanje Ali molijo? Oče namigne, naj povedo, da vsi, vsak zvečer skupaj zmolijo eno

desetko (Rožni venec)).

3.4.2 Analiza intervjujev

3.4.2.1 Kaj je bil povod vašega romanja?

3.4.2.1.1 Izseki iz intervjujev

S.O.B.: »V bistvu za poglobitev vere, osebna, duhovna rast.«

K.K.: »Ja bil rekla, da kr to, romanje, ki sem se ga že udeležila tukaj in mi je bilo pač v bistvu

zelo všeč in sem želela nekako pač ponovit obisk v Međugorju.«

B.G.: »Ker sem bila na festivalu prvič in sem rekla, jaz hočem to tudi enkrat doživet ne in

sem rekla nič, jaz grem in sem se odločila in mi sploh ni bilo žal in mi niti zdaj ni žal.«

Z.A.: »Ja, mož je lani bil in me je navdušu po pripovedovanju, ker sem hotla že lani it a ne,

ampak ni bilo prostora, nakar sem pol prestavla, da sem šla pač zdaj letos zraven, prvič.«

Z.M.: »Povod, recimo neposreden povod je bla, torej mama je zbolela, pač smrtno zbolela ne,

za neozdravljivo boleznijo in v bistvu sem se pol odločo na tak način. Tud v zakonu nama je

zaškripalo ne, vse skup je blo istočasno in sem nekak /…/ V bistvu iz teh dveh nagibov, sem

se odločo. Prvenstveno iz teh dveh nagibov, a ne.«

J.O.: »Zato, ker najdem en duhovni mir. Eno tako zadoščenje, se mi zdi, eno bogatost je vlko

bolj. Moja notranjost je bogata.«

M.B.: »Ne, ja, lani sem že hotla it, po sem pa zbolela in sem to vso bolezen, to proceduro, ko

sem imela raka na prsih, pa kemo, pa obsevanje, pa to, to se skor celo leto skup držalo, pol še

zdravilišča, pa eno pa drugo. No in takrat nisem mogla. Sem si rekla: «Pa pri prvi možnosti,

pa priliki, bom pa šla.« Tak, da sem.«


102

V.P.: »Poglobitev vere.«

T.L.: »(smeh) Nujna potreba po duhovnem asistentu.« /…/ »Torej ne iz moje volje, pa ne iz

moje želje, ampak iz želje in volje drugih.«

I.K.: »Pa smo bli, blo je čudoviti, pa sem reko, še bom prišo.«

F.J.: »Ja, prvič sem bil (premislek) ene tri lete nazaj. Ko sem bil, mimgrede iz morja, smo šli

na obisk.« /…/ »No zdaj pa grem čist z drugim namenom. Ker sem veliko, veliko pridobil."

Z.K.: »No, v prvi vrsti, zahvala, ker se je rodil prvi vnuk. V drugi vrsti pa, zelo težko stanje v

družini in sem nekak, nekak se pripravla na to pot, v upanju, da bo lažje.«

3.4.2.1.2 Frekvence kodiranih odgovorov

Tabela 4: Frekvence kodiranih odgovorov za povod romanja

4 Odstotek veljavnih odgovorov nam pomaga izračunati število veljavnih odgovorov konkretnega koda.

Odgovorov je namreč včasih več, kot je respondentov, saj istega respondenta umestimo pod več kod. Odstotek

veljavnih odgovorov smo izračunali na način: št. odgovorov znotraj kode / št. vseh respondentov, ki so

odgovarjali na to vprašanje, x 100. Torej, v imenovalcu niso vsi odgovori, ampak vsi respondenti, ki so

odgovarjali na to konkretno vprašanje.

Koda Odgovori Število

respondentov

Odstotek veljavnih

odgovorov4

Poglobitev

vere.

»V bistvu za poglobitev vere,

osebna, duhovna rast.«

»Poglobitev vere.«

2

16,7 %

Predhodna

izkušnja

romanja.

»/…/ tukaj in mi je bilo pač v

bistvu zelo všeč in sem želela

nekako pač ponovit obisk v

Međugorju.«

»/…/ jaz hočem to tudi enkrat

doživet ne in sem rekla nič, jaz

grem in sem se odločila in mi

4

33,3 %


103

sploh ni bilo žal in mi niti zdaj ni

žal.«

»/…/ blo je čudoviti, pa sem reko,

še bom prišo.«

Druga

oseba.

»Ja, mož je lani bil in me je

navdušu po pripovedovanju /…/«

1 8,3 %

Težka

življenjska

izkušnja.

»Povod, recimo neposreden

povod je bla, torej mama je

zbolela, pač smrtno zbolela ne, za

neozdravljivo boleznijo in v

bistvu sem se pol odločo na tak

način. Tud v zakonu nama je

zaškripalo ne, vse skup je blo

istočasno /…/«

»/…/ lani sem že hotla it, po sem

pa zbolela in sem to vso bolezen,

to proceduro, ko sem imela raka

na prsih, pa kemo, pa obsevanje,

pa to … Sem si rekla: »Pa pri prvi

možnosti, pa priliki, bom pa

šla.««

»/…/ zelo težko stanje v družini

in sem nekak nekak se pripravla

na to pot, v upanju, da bo lažje.«

3

25,0 %

Duhovni

mir.

»Zato, ker najdem en duhovni

mir. Eno tako zadoščenje, se mi

zdi, eno bogatost je vlko bolj.

Moja notranjost je bogata.«

1

8,3 %

Zaradi želje

drugih.

»Nujna potreba po duhovnem

asistentu.« /…/ »Torej ne iz moje

volje, pa ne iz moje želje, ampak

iz želje in volje drugih.«

1

8,3 %


104

3.4.2.2 Ali ste prepričani v obstoj boga?


S.O.B.: »Ja, seveda.«

K.K..: »Verujem.«

B.G.: »Definitivno.«

Z.A.: »Ja, verjamem.«

J.O.:»Ja.«

M.B.: »Verujem v njega, zato ker, ker mi je v taki težki stiski, mi pomagal.«

V.P.: »Ohh, seveda.«

I.K.: »Sigurno.«

T.M.: »Ja.«


Tabela 5: Frekvence kodiranih odgovorov za prepričanje v obstoj boga

Zahvala. »/…/ No, v prvi vrsti, zahvala

/…/«

1 8,3 %


respondentov

Odstotek veljavnih

odgovorov

V obstoj boga ne

dvomijo.

»Ja, seveda.«

»Verujem.«

»Definitivno.«

»Ja, verjamem.«

»Ohh, seveda.«

»Sigurno.«

»Ja.«

»Verujem v njega, zato

ker, ker mi je v taki težki

stiski, mi pomagal.«

9 66,7 %


105

3.4.2.3 Kdaj ste začeli verovati?


S.O.B.: »Ja, ja. (premislek) Jaz nisem bila krščansko vzgojena, mene so na skrivaj krstili, tak

da do svojega osemnajstega leta sploh nisem vedela, da sem krščena. (premislek) Jaz sem se

spreobrnila, ko sem bla stara devetindvajset let, pred desetimi leti nekje. In sicer tak, da sem

skoz nekaj iskala, pa nisem vedla kaj iščem, ne.«



bi pa mogla rečt, da je to dejansko že bila (premislek), da je takrat že bila izoblikovana moja


teh zadevah ravno no to prvo romanje v Međugorje (premislek).«

B.G.: »(premislek) Pri meni je ... (premislek) V bistvu sem rasla v veri od samega začetka,

tradicionalno v družini. (premislek) Že iz roda v rod smo imeli tradicijo da smo pekli hostije

za župnijo in to se je širilo tudi do nas ne in ja to me je pritegnilo še toliko bolj, no.«





vrstnikov, a ne, samo verouk, da smo do birme prišli, a ne …« … J.O.: » (premislek) Že,

dejansko sem tudi v taki družini rasla gor, a ne. Jaz sem bla tak kot /…/ družina..«


bolj tak, samo mama nas je pa, nas ...«

V.P.: »Že iz družine al pa mladosti, iz familije.«


Vendar pa vse to, kar mi je bilo na nek način podedovano, preko mojih staršev .... Vse to se ...

Veliko stvari se je name preneslo. (premislek) Gotovo pa je to, kar je Janez Pavel II. rekel,






106

F.J.: »Ja, kr od otroštva skoz, od krsta naprej. Mislim, jaz sem v taki družini živel, jaz sm

kmečki sin."


Tabela 6: Frekvence kodiranih odgovorov za čas začetka verovanja


respondentov

Odstotek

veljavnih

odgovorov

Otroštvo.

» /…/ v bistvu sem rasla v veri

od samega začetka,

tradicionalno v družini. /…/«

» /…/ Ker smo bili tudi

vzgojeni, a ne, v tem

krščanskem duhu /…/«

» /…/ Normalno iz otroških let,

a ne, pač vsi zakramenti /…/«

» /…/ Že, dejansko sem tudi v

taki družini rasla gor, a ne. /…/«

» /…/ Ja, to sem pa že bla tako

od mojih staršev. /…/«

» /…/ Bla sem vzgojena v verski

družini. /…/«

» /…/ Že iz družine al pa

mladosti, iz familije. /…/«

» /…/ Vendar pa vse to, kar mi

je bilo na nek način

podedovano, preko mojih

staršev ... Vse to se... Veliko

stvari se je name preneslo. /…/«

» /…/ Moja vera je že o rojstva.

10

71,4 %


107

3.4.2.4 Kaj je bil vzrok, da ste začeli verovati?


S.O.B.: »In sem vedno iskala, in sem bla v totem new age-u, pa vseh toti nesnagi, ko danes,

da pač to je ... Takrat tega še nisem vedla, ker sem pač iskala ... Iščeš neko ljubezen, iščeš

nekaj, da te zapolni, iščeš neke odgovore, pa jih nisem našla. No, in potem sem šla k eni

gospe, ki je kao reiki terapevtka in me je ena prijateljica zraven vzela pa mi rekla, to pridita in

ful dobra energija in ne... Vsi new agovci malo neki, ko nekdo pravi, dobra energija, to morš

it, ne. In sem šla zraven in je tam ona mela sliko tega usmiljenega Jezusa, samo obraz njegov.

In tam je mene Jezus skoz gledal dol in me enostavno ni me nehal gledat in kamor koli sem

šla, če poznaš to, sliko, potem veš ne, da dejansko ima take oči, da kamorkoli greš, ne v sobi,

te tiste oči gledajo, ne. Ampak pri meni pa se je še naslednja stopnja zgodila, ne meni, da

kdajkoli sem oči zaprla, so me tiste oči gledale in jaz sem ponoči neprestano te oči sanjala in

takrat sem vedela, da me kliče, nisem pa niti nič kaj pretirano vedela o tem. No, in potem sem

šla k oni gospe nazaj in mi je pač tej ona nekaj o Jezusu povedla, ampak je ona htela, da jaz

pač tam nadaljujem z onim nekim reikijem pa te zadeve, ampak sem jaz, bogu hvala, takoj

/…/«

» /…/ Ja, kr od otroštva skoz, od

krsta naprej. Mislim, jaz sem v

taki družini živel, jaz sm kmečki

sin. /…/«

Odrasla

doba.

» /…/ Jaz sem se spreobrnila,

ko sem bla stara devetindvajset

let, pred desetimi leti nekje. In

sicer tak, da sem skoz nekaj

iskala, pa nisem vedla, kaj

iščem, ne. /…/«

»Mogoče je bila prelomnica, da

sem nekako odrinila malo bolj

na globoko v teh zadevah ravno

no to prvo romanje v Međugorje

/…/««

2

16,7 %


108

spoznala, da zdaj če me bog kliče pa to, pa tisto kar nad new agem in vsem ostalim, ker oni kr

o nekem splošnem govorijo, pa se omejijo na simbole, na barve, pa ka te jaz vem ka, mantre,

karkoli ne... Bog pa je tak največ od vsega ne, tak da sem vedla, da nima smisla ne, da tam

neke bluzim … Tistim stvarem sem se vsem odpovedala, tudi v molitvi in sem začela potem

spoznavati Jezusa, tak da pred osmimi leti sem naredla zakrament svete birme (premislek)

Bog nama je dal z možem milost, da sma se pred enajstimi leti pa pol res cerkveno poročila,

čeprav oba dva s krstom … Tak da potem pa sem se počasi učila, ne … o bogu, o Jezusu,

spoznavala Sveto pismo, hodla na duhovna srečanja … Tak, da tak, mene ko je vžgalo, me je

vredi vžgalo in me drži in me vedno bolj drži, tak da (smeh) … Res tak hvaležna za to, je bil

en tak trenutek milosti v mojem življenju.«



bi pa mogla rečt, da je to dejansko že bila (premislek), da je takrat že bila izoblikovana moja


teh zadevah ravno no to prvo romanje v Međugorje (premislek) …«

B.G.: »(premislek) Pri meni je ... (premislek) v bistvu sem rasla v veri od samega začetka,

tradicionalno v družini. (premislek) Že iz roda v rod smo imeli tradicijo, da smo pekli hostije

za župnijo in to se je širilo tudi do nas ne in ja, to me je pritegnilo še toliko bolj, no.«





vrstnikov, a ne, samo verouk, da smo do birme prišli, a ne …« … »Drugače vera kot taka.

(premislek) No, otrok, sej niti ne dojemaš, a ne. Ne bom zdaj reko, da glih prisila, ampak bolj

ti s časom, a ne … Življenjske izkušnje, travme, take al drugačne situacije. In tu se je v bistvu

pol začelo. Imel sem tud težave z alkoholom. Sem ozdravljen alkoholik. In od tam ven se je

potem začelo ne, da sem začel oziroma sem, bom lahk reko ... Po poklicu sem policist, a ne in

to je pač taka služba, (premislek) ki te potegne tud na ono stran zakona in vse te sladkobe

življenja, a ne, od, ne vem, žensk, alkohola in v bistvu sem pozabo na boga, a ne. Ko sem pa

zabredo tako daleč pol sem pa …se mi je to nekak, ne vem, bom reko… ne vem… Videnje

sem tud doživel in od takrat naprej sem se pol pač spreobrno in sem začel spet hoditi k sveti

maši.«


109

J.O.: » (premislek) Že, dejansko sem tudi v taki družini rasla gor, a ne. Jaz sem bla tak kot

/…/ družina..«


bolj tak, samo mama nas je pa, nas ...«

A.K.: »Ja zakaj? Jaz sem mela, tudi težke, tote preizkušnje. Jaz sem bla (premislek), sicer sem

bla …(premislek) Bla sem vzgojena v verski družini. Samo so me, v otroštvu so me, tak ko da

bi me silili, ka morem iti k maši. Babica me je takoj (premislek) mela za neko, kot da smo vsi

prekleti, če ne gremo v nedeljo k maši. Tak nam je govorila, pa na silo, silila nas je in jaz sem

dobila enostavno odpor. To je bil tudi vlki prestop. Jaz sem se poročila, pa odšla s takim

možem, ki ni hodo v cerkev. In sem tam živela sedem let, tak da nisem bla v cerkvi, nisem.

Čisto sem bla že odštekana od tega. Nisem več mela nobene povezanosti. Tam niso hodli. Bla

sem težki bolnik. Nisem mela, nisem dobila niti možnosti, ka bi delala vozniški izpit, tak da

do cerkve, ki je bila zelo oddaljena, nisem mogla priti. (premislek).« /…/ »Ja. Potem sem pa

(premislek) po sedmih letih, pa sem tudi še en šok doživela. Mož si je našel drugo ženo.

Pozneje, pozneje.. (premislek) tak da sma šla narazen. Poleg tega, je še mel … zdaj že ma dva

otroka z njo. Tak da, ta veza je bla tak kot neveljavna. Jaz nisem, samo nisma še, cerkvene

ločitve nisma še opravila. (premislek) Sma pa šla narazen. Jaz zaj živim doma pri mami.

Ampak te sem jaz spoznala, ka potrebujem nujno vezo, za ka sama ne morem čisto nič. Ta

preizkušnja mi je tudi, mi je dala tisto, ka ne zmorem sama. Morem. Potrebujem boga. Te sem

spoznala tudi prenovo v duhu in ta mi je dala vlko moč, ka sem jaz začela nazaj ponovno

verjeti. Tudi slavljenje, pa to. Jaz sem grozno rada pela. Tudi to mi je (premislek) dalo moč,

energijo, tak da sem potem zmogla. In zdaj, četudi je bolezen … Če ni nekaj tak hujšega, da

res ne zmoreš. Mogoče vročina bi me dol vrgla v posteljo, da ne bi mogla. Sem pa že šla iz

pljučnega oddelka enkrat, pa na svojo odgovornost, pa na romanje. Mislim takrat na kongres,

recimo. Petek domov, na nedeljo na kongres, ponedeljek pa v /…/ In kašljala sem grozno,

obupno. Tam sem celo na sladoled šla (smeh), ker /…./bil, sem si kupila. Potem, dvakrat sem

se vrgla v tisto lurško vodo. Ka smo šli nazaj, smo se peljali tudi z ladjo, po reki Roni, pa po

(premislek) morju.«

V.P.: »Že iz družine al pa mladosti, iz familije.«


Vendar pa vse to, kar mi je bilo na nek način podedovano, preko mojih staršev... Vse to se ...

Veliko stvari se je name preneslo. (premislek) Gotovo pa je to, kar je Janez Pavel II. rekel,



110




F.J.: »Ja, kr od otroštva skoz, od krsta naprej. Mislim, jaz sem v taki družini živel, jaz sm

kmečki sin.«

A.K.: » /…/ Mislim, da sem zdaj spet dobila to molitev, i ti moji križi so zdaj z menoj, jih

nosim, nosim jih z veseljem, ker vem, da vsak od nas ima križ, eden, al dva, al ne vem kolk.

In te punce, ko žalijo, jokajo za otroki. Moje punce, jaz sem jokala … In moram priznat pred

vama, sam moj, moj greh je veliki, ker vi ste, vam je Bog vzel otroka za angela, jaz sem svog

splavila! Splavila sem ga zato, pa ne morem prav dat vse, ali res sem ga morala splaviti. Ker

moj prvi muž je bil alkoholik in tu sam trpela, kot sem rekla, križe. Pa nisem mogla živeti z

njim, a nisem ga mogla pustit, otroke sam mela. Želela sem, da moji otroci imajo očeta, ker ga

jaz nisem mela in sem vedla, kaj pomeni oče. /…/«

Z.K.: »No, js, js sm z... verovava, samo po, po (premislek) po poroki, a ne, se je to

spremenilo in ene 20 let je bla tema v naši družini. Js sm pač nekod skoz hrepenela po tem

(premislek).« /…/ »Ja, sej tak bl… (premislek) neznosna bolečina, ki je pač nisem mogla nosit

sama. (premislek) Mož je (premislek) je ustvaro eno firmo, ki je bla katastrofa in vse ostale

stvari. V glavnem grozota, grozota. In pol so se mi pač v Međugorju tud začele ... (premislek)

Začela sem vlko molit, na kolenih, prosit, prosit svda za druge (premislek) in pol so se pač tk

lepo začele te Marijine poti odpirat. (premislek) Pol je blo pač vsakokrat lažje, ko sem pršla iz

Međugorja.«


Tabela 7: Frekvence kodiranih odgovorov za vzrok začetka verovanja


respondentov

Odstotek

veljavnih

odgovorov

» /…/ Pri meni je ... (premislek) V

bistvu sem rasla v veri od samega

začetka, tradicionalno v družini.

/…/«


111

Vzrok

verovanja je

družinska

socializacija.

» /…/ To lahk rečem, skoz čas, skoz

življenje. Ker smo bili tudi vzgojeni,

a ne, v tem krščanskem duhu, kr

zbirno vse te zakramente daš skozi.

/…/«

» /…/ Normalno iz otroških let, a ne,

pač vsi zakramenti, verouk in

podobno, kot večina vrstnikov, a ne,

samo verouk, da smo do birme prišli,

a ne. /…/«

» /…/ Že, dejansko sem tudi v taki

družini rasla gor, a ne. /…/«

» /…/ Ja, to sem pa že bla tako od

mojih staršev. /…/«

» /…/ Bla sem vzgojena v verski

družini. Samo so me, v otroštvu so

me, tak ko da bi me silili, ka morem

iti k maši. /…/«

» /…/ Že iz družine al pa mladosti,

iz familije. /…/«

» /…/ Vendar pa vse to, kar mi je

bilo na nek način podedovano, preko

mojih staršev ... Vse to se ... Veliko

stvari se je name preneslo. /…/«

» /…/ Moja vera je že o rojstva. /…/«

» /…/ Ja, kr od otroštva skoz, od

krsta naprej. Mislim, jaz sem v taki

družini živel, jaz sm kmečki sin.

/…/«

10

71,4 %


112

Vzrok

verovanja je

religiozna

izkušnja.

» /…/ In tam je mene Jezus skoz

gledal dol in me enostavno... Ni me

nehal gledat in kamor koli sem šla,

če poznaš to, sliko, potem veš, ne, da

dejansko ima take oči, da kamorkoli

greš, ne v sobi, te tiste oči gledajo,

ne. Ampak pri meni pa se je še

naslednja stopnja zgodila, ne ...Meni,

da kdajkoli sem oči zaprla, so me

tiste oči gledale in jaz sem ponoči

neprestano te oči sanjala in takrat

sem vedela, da me kliče, nisem pa

niti nič kaj pretirano vedela o tem …

Ampak sem jaz, bogu hvala, takoj

spoznala, da zdaj, če me bog kliče pa

to /…/«

» /…/ Mogoče je bila prelomnica, da

sem nekako odrinila malo bolj na

globoko v teh zadevah ravno no to

prvo romanje v Međugorje,

(premislek) ko se mi je res nekaj

zgodilo, no in se me je res bog

dotaknu in sem doživela to bližino in

od takrat naprej mi pa več noben ne

more sejati dvomov in spraševati, a

je nekaj res ali ni, ker pač sem dobila

izkustvo boga. /…/«

2

14,3 %

» /…/ na porodu sem, sma z možem

izgubila sineka, Gašperja, in bilo je

zelo težko … (jok) Zavedala sem se,

da je bil Gospod z mano in zavedala

sem se, da je bil to moj križev pot

/…/«


113

3.4.2.5 Ali ste v njegov obstoj prepričani, ali ste se bolj zavestno odločili, da boste

verjeli?


»Torej, če te prav razumem, si ti v njegov obstoj prepričana in se s tem pač ne obremenjuješ

in verjameš v njegov obstoj in to je to.« K.K.: »Ja, res.«

B.G.: »V bistvu nisem nikoli iskala dokazov. (premislek) Živela sem iz dneva v dan, je pa

mogoče res, da (premislek) je pač bil en korak, ko sem stopila za sebe, ne, tudi v veri in takrat

sem še toliko bolj spodbujala, ne: »To je za mene in od tega ne odstopim«.

Z.A.: »Ne, s tem se ne obremenjujem, ne iščem dokazov, pač verjameš v to. (smeh)«

Travmatična

izkušnja kot

vzrok

verovanja.

» /…/ Življenjske izkušnje, travme,

take al drugačne situacije. In tu se je

v bistvu pol začelo. Imel sem tud

težave z alkoholom. Sem ozdravljen

alkoholik. In od tam ven se je potem

začelo ne, da sem začel oziroma sem,

bom lahk reko.../…/«

» /…/ neznosna bolečina, ki je pač

nisem mogla nosit sama. /…/«

» /…/ in moram priznat pred vama,

sam moj, moj greh je veliki, ker vi

ste, vam je bog vzel otroka za angela,

jaz sem svog splavila ... Ker moj prvi

muž je bil alkoholik in tu sam trpela,

kot sem rekla, križe.«

» /… Ja. Potem sem pa (premislek)

po sedmih letih, pa sem tudi še en

šok doživela. Mož si je našel drugo

ženo. Pozneje, pozneje ... (premislek)

Tak da sma šla narazen. ./…/«

5

35,7 %


114

J.O.: »Jaz menim, da je to res. Sploh niti, niti ne pomislim, da ne bi blo kaj, mislim res. Jaz

vem da, da dobim res to od stvarnika … Ne razmišljam … Verjamem, zato. Sej pa iz nič ne

more biti nič. Nekdo je mogo to vse ustvariti.«

M.B.: »Ne, ne se nisem nikol …«

Z.K.: »Absolutno, jaz se s tem ne o… Obremenjujem.«


Tabela 8: Frekvence kodiranih odgovorov za obstoj prepričanja

3.4.2.6 Kakšna je vaša predstava o bogu?


S.O.B.: »Jezusa si jaz osebno predstavljam, (premislek) kot svojega, kot boga, in kot svojega

najboljšega prijatelja. «…»Ja, ja, Jezus je za mene bog, on je sin, on je za mene bog, on je moj


respondentov

Odstotek

veljavnih

odgovorov

V obstoj boga sem

popolnoma

prepričan/a, nikoli

nisem iskal/a

dokazov.

» /…/ V bistvu nisem nikoli iskala

dokazov. /…/«

» /…/Ne, s tem se ne

obremenjujem, ne iščem dokazov,

pač verjameš v to. /…/«

» /…/ Jaz menim, da je to res.

Sploh niti, niti ne pomislim, da ne

bi blo kaj, mislim res. /…/«

»/…/Absolutno, jaz se s tem ne o…

Obremenjujem. /…/«

6

100 %

Brez boga si ne

moremo razložiti

obstoja sveta.

» /…/ Jaz vem da, da dobim res to

od stvarnika …Ne razmišljam …

Verjamem, zato. Sej pa iz nič ne

more biti nič. Nekdo je mogo to vse

ustvariti. /…/«

1

16,7 %


115

zdravnik, on je moj rešitelj «…» Ja, ja. Drugače, boga, boga pa si predstavljam kot očeta,

enega takega ljubečega očeta, ki nas ima neizmerno rad, ne, Jezus je pač njegov sin, ki je

kljub temu Bog, ne, ampak mi je pa mogoče malo bližje kot Bog oče, čisto tak.«

K.K.: »Ja, ja, ja. (premislek) Jaz ... Tak je, ne. Kristjani naj ne bi imeli neke podobe boga

zato, ker (premislek) je to že pač (premislek), mislim, naj ne bi imeli, ne. Ampak ja, mislim

pa, da vsak začne s tem, da si na nek način predstavljaš, ne. Jaz predvsem, ne da si

predstavljam boga čisto fizično, ne, ampak si predstavljam boga kot (premislek) eno

neizmerno ljubezen no. To je mogoče tista moja največja predstava o bogu, ljubezen in še

enkrat ljubezen.«

B.G.: »(premislek) Glede na to, da v Svetem pismu piše, da je bog ustvaril nas ljudi po svoji

podobi, si ga zamišljam kot človeka (premislek) v vsej polnosti, v ljubezni, ne. Napolnjen na

ful. (smeh) Pa poleg tega popolni človek. Popolnega človeka ga dojemam njega kot samega.«

Z.A.: »Pa nimam posebne predstave. Bog je vsemogočni bog, nas vidi, nas občuti,

(premislek) ne vem, nimam posebne predstave. (premislek)«

Z.M.: »Boga si pač predstavljam, recimo kot neki tak iz cerkev, ko vidiš Jezusa kip al pa ne

vem, sveti duh, a ne, svete rešnje telo. Zdej neki prave predstave, kak bi bog zgledal, a ne…

On je pač svojga sina učlovečo po tej podobi, a ne. A je zdaj to to al to ni … Niti se s tem ne

obremenjujem, ne vem, mogoč, če bi reko, da je mogoč, tak kot ena, ena svetloba, neka ne

vem, ena energija, a ne. Skupek neke izjemno močne energije, ki je materializirana v neki

svetlobi, a ne, v pozitivi, da oddaja tisto pristnost, pozitivo, na tak način, a ne. Recimo, če bi

bolj razumsko šov v to. Drugač si ga pa predstavljam kot vsi v Evropi al pa malo al pa delno

verujoči, pač po teh podobah, ki so v cerkvi, a ne, sej si skoz, že od malega … Na tak način, a

ne.«

J.O.: »(premislek) Jaz osebno si predstavljam boga, da, (premislek) da nekaj je, da ko sem …

(premislek) Čisto tak, ko sem v stiski, pa si rečem: »Ma sej, kaj se bom zdaj sekirala. Jezus,

on bo mi že pomagal.« in tak sem začutla, da se to mi res zgodi, zato … Tak da to, in sem

vedla in zdej velikokrat čutim, (premislek) da ko je še tak hudo, pa s… rečem, Jezus naj se

zgodi tvoja volja, ne moja. Pa se to zgodi.«

M.B.: »Uff. (premislek) To je … Ja. (smeh) Z besedami ne morem povedat, mam ga pa v, v

mislih, mam, kak bi, kak bi ga, kak si ga jaz predstavljam, samo je težko (premislek) povedati

(premislek) boga. (premislek) Tak ko pač recimo (premislek) moja predstava je to, da pač,


116

(premislek) da ga, (premislek) da ga ne vidim, samo da ga čutim. «… » In da, da pač vem, da

sem ss (premislek), so vse, kar mi je dobro, pride od njega.«

V.P.: »(premislek) Tako kot učijo, nevidnega, ljubezen in še kaj, no.«

T.L.: »(smeh) Jaz nimam nobene predstave, vsaj ne da bi rekel fizične, ali pa vizualne

predstave o bogu. Ampak vem, da je bog to, kar doživljam sam, da je usmiljen, da je poln

dobrote, da je ljubeč, da nam rad odpušča, da nas ima rad, da nas ljubi … Vse nasprotno, kot

neki tisti starček, ki si ga marsikdo predstavlja.«

I.K.: »(premislek) Boga lahko ... Eni ga ... Predstavljajo na tak način, eni na tak način, samo

če si skoz vern, ga boš si predstavljal čisto v dobrem.«

F.J.: »Ja, jaz sem tako se utopil v to zadevo, tak da, da zaj nimam kaj več, (premislek) kaj

boljšega iskat, ko sem pa našel, ne.«

Z.K.: »Absolutna pomočnika v življenju, rešitelja, polna ljubezni, upanja, potrpežljivosti,

predvsem potrpežljivosti z menoj in vsemi tistimi napakami, ki sem jih delala v tistem

obdobju. Temnem obdobju 20-ih let. (premislek) …«

T.M.: »Prijazen (premislek).«


Tabela 9: Frekvence kodiranih odgovorov za predstavo o bogu


respondentov

Odstotek

veljavnih

odgovorov

Bog je Jezus.

»/…/ Jezusa si jaz osebno

predstavljam (premislek) kot

svojega, kot boga, in kot svojega

najboljšega prijatelja. «…» Ja, ja,

Jezus je za mene Bog, on je sin, on

je za mene Bog, on je moj zdravnik,

on je moj rešitelj /…/«

1

7,7 %


117

Boga si

predstavljam kot

ljubečega očeta.

»/…/ Ja, ja. Drugače, boga, boga pa

si predstavljam kot očeta, enega

takega ljubečega očeta, ki nas ima

neizmerno rad. /…/«

1

7,7 %

Bog je neizmerna

ljubezen.

»/…/ ampak si predstavljam boga

kot (premislek) eno neizmerno

ljubezen, no. To je mogoče tista

moja največja predstava o bogu,

ljubezen in še enkrat ljubezen. /…/«

»/…/ v vsej polnosti v ljubezni /…/«

»(premislek) Tako kot učijo,

nevidnega, ljubezen in še kaj, no.

» Ampak vem, da je bog to, kar

doživljam sam, da je usmiljen, da je

poln dobrote, da je ljubeč, da nam

rad odpušča, da nas ima rad, da nas

ljubi … Vse nasprotno, kot neki

tisti starček, ki si ga marsikdo

predstavlja.«

»Prijazen.«

»/…/ Absolutna pomočnika v

življenju, rešitelja, polna ljubezni,

upanja, potrpežljivosti, predvsem

potrpežljivosti z menoj in vsemi

tistimi napakami, ki sem jih delala v

tistem obdobju. /…/«

6

46,2 %

Predstava o

popolnem

človeku.

»/…/ Glede na to, da v Svetem

pismu piše, da je bog ustvaril nas

ljudi po svoji podobi, si ga

zamišljam kot človeka … Popolnega

človeka, ga dojemam njega kot

1

7,7 %


118

samega.«

O bogu nimam

posebne

predstave.

»Pa nimam posebne predstave. Bog

je vsemogočni bog, nas vidi, nas

občuti, (premislek) ne vem, nimam

posebne predstave. (premislek)«

1

7,7 %

Bog je svetloba,

energija.

»/…/ da je mogoč tak kot ena, ena

svetloba, neka, ne vem, ena energija,

a ne. Skupek neke izjemno močne

energije, ki je materializirana v neki

svetlobi, a ne, v pozitivi, da oddaja

tisto pristnost, pozitivo, na tak način,

a ne.«

1

7,7 %

Predstava, kot je v

cerkvi.

»Boga si pač predstavljam, recimo

kot neki tak iz cerkev, ko vidiš

Jezusa kip al pa ne vem, sveti duh, a

ne, svete rešnje telo. Zdej neki prave

predstave, kak bi bog zgledal, a ne

… Si ga pa predstavljam kot vsi v

Evropi al pa malo al pa delno

verujoči, pač po teh podobah, ki so

v cerkvi, a ne, sej si skoz, že od

malega … Na tak način, a ne.«

1

7,7 %

Kot pomoč v

stiski.

» (premislek) Jaz osebno si

predstavljam boga, da, (premislek)

da nekaj je, da ko sem …

(premislek) Čisto tak, ko sem v

stiski, pa si rečem: »Ma sej, kaj se

bom zdaj sekirala. Jezus, on, bo mi

že pomagal« in tak sem začutla, da

1

7,7 %


119

3.4.2.7 Ali se je vaša predstava o bogu spreminjala skozi vaše življenje?


S.O.B.: »Ja, seveda, seveda.«

K.K..: »Ja, definitivno.«

B.G.: »(premislek) Definitivno se je spreminjalo zaradi tega ker sem tudi, ko sem sama

odraščala, ne …«



sam. To je pač čist od posameznika odvisno, a ne. (smeh)«

se to mi res zgodi, zato … Tak da to,

in sem vedla in zdej velikokrat

čutim, (premislek) da ko je še tak

hudo, pa s… rečem, Jezus naj se

zgodi tvoja volja, ne moja. Pa se to

zgodi.«

Bog kot nekaj

dobrega.

»/…/Boga lahko ... Eni ga ...

Predstavljajo na tak način, eni na tak

način, samo če si skoz vern, ga boš

si predstavljal čisto v dobrem. /…/«

»/…/Ja, jaz sem tako se utopil v to

zadevo, tak da, da zaj nimam kaj

več, (premislek) kaj boljšega iskat,

ko sem pa našel, ne / …/«

2

15,4 %

Kristjani naj ne bi

imeli podobe

boga.

»/…/ Kristjani naj ne bi imeli neke

podobe boga, zato ker (premislek)

je to že pač (premislek), mislim naj

ne bi imeli ne.«

1

7,7 %


120

T.L.: »Ne, nikoli.«


Tabela 10: Frekvence kodiranih odgovorov za življenjsko predstavo o bogu

3.4.2.8 Kako je potekala sprememba predstave boga?


S.O.B.: »Jaz sem prvo, ko sem spoznala, sem mislila samo na Jezusa, ne, te sploh Bog oče, to

si nikak nisem znala predstavljat ravno najbolj, ki te kaj še to sveto duh tam vmes, nekaj

noter, ne, sploh mi ni bilo jasno, kaj je zdaj to, ker nisem imela nikoli verouka pa tega, ne …

Jaz sem se res mogla učit, ampak mela sem ful interes, zato sem to kr požirala, ne.«

K.K.: »(premislek) Ja, zdaj saj, mislim, ko si otrok ne, si pač ne vem, boga prestavljaš že skoz

tisto ne: »Ja, zdaj pa grmi, ker se bogec krega, ne.« (premislek) To je že ena taka stvar, ki jo

mogoče kr malo napako delajo, ne, ker tu maš pač tisto izkušnjo boga kot nekoga, ki te

kaznuje za stvari, ki jih narediš narobe, ne, in pač s časom pa spet z izkušnjo, ne (premislek)


respondentov

Odstotek

veljavnih

odgovorov

Predstava o

bogu se je

skozi življenje

spreminjala.

»Ja, seveda, seveda.«

»Ja, definitivno.«

»(premislek) Definitivno se je

spreminjalo zaradi tega, ker sem

tudi ko sem sama odraščala, ne …«

»Pa včasih je tak nimaš, ko se mi

zdi, ko si kot otrok, a ne, jo nimaš,

pol si to si moraš sam ustvarit.«

4

80,0 %

Predstava o

bogu se skozi

življenje ni

spremenila.

»Ne, nikoli.«

1

20,0 %


121

dobiš pač vedenje o tem, da te bog v vsakem primeru in ne glede na vse, kar storiš, pač

neizmerno ljubi, no. Tak da, to je to, po mojem.«

B.G.: »Z odraščanjem pač malo več spoznavaš, ne in vidiš, kaj vse ti življenje prinese skozi.

(premislek) In kot otrok verjameš pač, da je in da se ti zdi …(premislek) Ja, nekdo pač od

zgoraj čuva na mene. Ko pa odrasteš, pa vidiš, imaš razne izkušnje, dobiš kako (premislek)

res potrditev. V lastnih težavah dobiš potrditev, da bog obstaja.«



sam. To je pač čist od posameznika odvisno, a ne.«


Tabela 11: Frekvence kodiranih odgovorov za spreminjanje predstav o bogu


respondentov

Odstotek

veljavnih

odgovorov

Predstava se je

spreminjala skozi

učenje.

»/…/ ker nisem imela nikoli verouka

pa tega, ne … Jaz sem se res mogla

učit, ampak mela sem ful interes, zato

sem to kr požirala, ne.«

1

25,0 %

Predstava,

pridobljena skozi

življenjsko

izkušnjo.

»/…/ in pač s časom pa spet z izkušnjo

ne (premislek) dobiš pač vedenje o

tem, da te bog v vsakem primeru in ne

glede na vse, kar storiš, pač neizmerno

ljubi, no. Tak da, to je to, po mojem.«

» Ko pa odrasteš, pa vidiš, imaš razne

izkušnje, dobiš kako (premislek) res

potrditev. V lastnih težavah dobiš

potrditev, da bog obstaja.«

Pa včasih je tak nimaš, ko se mi zdi, ko

si kot otrok, a ne, jo nimaš, pol si to si

3

75,0 %


122

3.4.2.9 Ali komunicirate z bogom?


S.O.B.: »Ja…«

K.K.: »Ja, mislim, ja …(smeh) «

B.G.: »Ja.«


Z.M.: »To bo žena povedala …«

M.B.: »Ja.«

V.P.: »Ah, seveda!«

T.L.: »Vsak dan, vsak trenutek.«

I.K.: »Ja, tudi.«

F.J.: »(premislek) Ja, v molitvi. To pa mam v moji … Prvo, kar je, ko se uležem, naj si nardiš

križ na blazino, pa zmodliš Oče naš, Češčeno Marijo, pa pa tisto Vera, Angelček moj, pač tto.

Take mam svoje točne kitice, to morm odmodlit, če to ne nardim, se mi zdi, da ne bi zaspal.

Z.K.: »Ja, ja.«

moraš sam ustvarit. Sej ti ne more

nobeden neke vere oziroma upanja v

nekaj zasnovat. To si moraš sam. To je

pač čist od posameznika odvisno, a

ne.«


123


Tabela 12: Frekvence kodiranih odgovorov za komunikacijo z bogom

3.4.2.10 Na kakšen način komunicirate z bogom?


S.O.B.: »Ja, jaz se pogovarjam z njim. Mislim, ker pogovor z bogom je molitev, ne, tak piše

tudi v katekizmu katoliške cerkve, tak da jaz se v svojem srcu kr skoz neki pogovarjam z

njim, pa … «…» Ja, vsak dan z mislimi, pa v bistvu imam skoz pogovor z njim, ampak tak,

(premislek) saj, definicija molitve je pogovor z Bogom, tak da molim klasično rožne vence,

molim obrazce, ampak tud neprestano sem v nekem dialogu z njim. (smeh)«

K.K.: »Ja, zdaj kristjani radi rečemo, da je molitev pogovor z bogom, ne in (premislek) ja,

mislim čisto osebna molitev pa potem se udeležujem tudi enkrat tedensko molitvene skupine,

kjer je pač tista ena taka res posebno vzdušje, (premislek) se še stopnjuje tista izkušnja, ki sem

jo že prej omenjala, ne, vsakič znova. (premislek) Pa tud ne vem, pri sveti maši, pri

zakramentih ne, tam nekako najbolj … dojemam.«

B.G.: »(smeh) (premislek) Največkrat s svojimi besedami. Se pogovarjam tak, vse mu povem,

čeprav on ve, ne, on ve vse o meni, ampak jaz mu še enkrat povem. (smeh)«


respondentov

Odstotek

veljavnih

odgovorov

Z bogom

komuniciram.

»Ja…«

»Ja, mislim, ja …(smeh) «

»Ja.«

»Ja.«

»Ah, seveda!«

»Vsak dan, vsak trenutek.«

»Ja, tudi.«

»Ja, ja.«

11

100 %


124


Z.M.: »Prvenstveno preko molitve, ne. Molim pač, seveda, pa izrekam prošnje, ne vem, za

zdravje, za familijo, ne vem, za sosede, sodelavce, prijatelje, mislim, tak ko pa večina vseh

drugih, ne. Da bi zdej mel nek poseben način komuniciranja, to ne, molitev, pa prošnje, ne.«

J.O.: »(Prošnje: »Ja, ss (premislek), jaz to, jaz ponoči, ko se zbudim, pa ne morm, pa zopet

zaspijem, zravn, ampak si mislim, Jezus glej, pa če je tvoja volja, naj bo tak, a ne.« Npr.

molitev, kolk je to, ampak jss se tak pogovarjam tak kot se zdaj medve pogavarjama, a ne. Pa

tud si rečem: »O Jezus, lej, to pa to. Marija pomagaj.« Prosim za svoje vnuke …«

M.B.: »(premislek) Pogovarjam se. Vse, kar se mi, kar se mi tak čez dan dogaja. Jaz pač prvo

rečem: »Hvala, da je vse v redu, da se mi nič ni kaj ... Če pa pomoč rabim, pol pa že,

(premislek) pol bolj tak še devico Marijo prosim za …«

V.P.: »V molitvi, sigurno.«

T.L.: »Meni osebno najbolj paše, kadar lahko grem v naravo, se sprostim, sem sam, slavim

Stvarnika, sem srečen za sonce, srečen za lepo vreme, srečen za vse, kar vidim, kar mi oči

dajejo videti, za vsak dih življenja, za vsako bilko. To je meni stvarstvo, je najbolj vidno, da

Stvarnik je, da obstaja. Potem pa prav gotovo mi izredno veliko pomeni, kadar lahko grem k

sveti maši, kadar sem skupaj z Občestvom. To. In pa božja beseda.«

I.K.: »Z molitvijo.«

F.J.: »(premislek) Ja, v molitvi. To pa mam v moji … Prvo, kar je, ko se uležem, naj si nardiš

križ na blazino, pa zmodliš Oče naš, Češčeno Marijo, pa pa tisto Vera, Angelček moj, pač tto.

Take mam svoje točne kitice, to morm odmodlit, če to ne nardim, se mi zdi, da ne bi zaspal.

A.K.: »In sem najdla v molitvi nekoga, je bil to Jezus, Marija? Da so me čuvali in sem samo

molila, da se ne izgubim … In začela sem moliti. Molila sam, na vsakom koraku sem molila, i

molila, molila, molila.«

Z.K.: »Ja, ja. Jaz sem popolnoma. Zdej to pač jaz vidim, da, da je Jezus res en del življenja, ki

me povezuje s Svetim pismom, vsakdanjim, a ne. Z mol …(premislek) Z vezmi molitvenih

skupin, ki jih obiskujem, a ne. Tud zač…(premislek) takrat sem tud začela sodelovat v

župniji. (premislek) Predvsem pa molitev, osebna. Tudi osebna molitev, a ne, ki me vsak dan

spremlja, Rožni venec …(premislek)«


125


Tabela 13: Frekvence kodiranih odgovorov za komunikacijo z bogom


respondentov

Odstotek

veljavnih

odgovorov

Komunikacija

poteka preko

molitve.

»/…/ definicija molitve je pogovor z

Bogom, tak da, molim klasično rožne

vence, molim obrazce. /…/«

»Ja, zdaj kristjani radi rečemo, da je

molitev pogovor z bogom, ne in

(premislek) ja, mislim čisto osebna

molitev pa potem se udeležujem tudi

enkrat tedensko molitvene skupine, kjer

je pač tista ena taka res posebno vzdušje

/…/«

»Na tak način, da molim.«

»… Prvenstveno preko molitve, ne.

Molim pač, seveda, pa izrekam prošnje,

ne vem, za zdravje, za familijo, ne vem,

za sosede, sodelavce, prijatelje, mislim,

tak ko pa večina vseh drugih, ne. Da bi

zdej mel nek poseben način

komuniciranja, to ne, molitev, pa prošnje,

ne.«

»V molitvi, sigurno.«

»Ja, v molitvi.«

»In sem najdla v molitvi nekoga, je bil to

Jezus, Marija… In začela sem moliti.

Molila sam, na vsakom koraku sem

molila, i molila, molila, molila.«

8

61,5 %


126

»… Predvsem pa molitev, osebna. Tudi

osebna molitev, a ne, ki me vsak dan

spremlja, Rožni venec …«

Pogovor kot

komunikacija

z bogom.

»Ja, jaz se pogovarjam z njim. Mislim,

ker pogovor z bogom je molitev, ne, tak

piše tudi v katekizmu katoliške cerkve,

tak da jaz se v svojem srcu kr skoz neki

pogovarjam z njim, pa … Pa v bistvu

imam skoz pogovor z njim … Tud

neprestano sem v nekem dialogu z njim

/…/«

»Največkrat s svojimi besedami. Se

pogovarjam tak, vse mu povem, čeprav

on ve ne, on ve vse o meni, ampak jaz mu

še enkrat povem. (smeh)«

»/…/ ampak jss se tak pogovarjam tak

kot se zdaj medve pogavarjama, a ne.

/…/«

»/…/ Pogovarjam se. Vse kar se mi, kar

se mi tak čez dan dogaja. /…/«

4

30,8 %

Komunikacija

z bogom

preko

vsakodnevnih

misli.

»Ja, vsak dan z mislimi…«

1

7,7 %

Komunikacija

pri sveti maši.

»Pa tud ne vem, pri sveti maši, pri

zakramentih ne, tam nekako najbolj …

Dojemam.«

1

7,7 %


127

3.4.2.11 Imate občutek, da se bog odziva na vaše molitve?


S.O.B.: »Ja. Se, se, se…«

K.K.: »Jaz osebno mam …«



Z.A.: »Da pomaga, verjamem, ker vedno ko sem šla na izpit, recimo na faksu, jaz sem

zmolila in se priporočala in to je šlo in pač maš upanje, da to ti pomaga. (smeh) Verjameš.«

Z.M.: »(premislek) Hmm, zanimivo vprašanje. Bolj bi reko, (premislek) bolj enosmerna,

(premislek) pa ne čist sto procentno enosmerna, rečma, nekje 70:30 v odstotkih, ne, da je tud

30 procentov pa dvosmerna, ne. Vsaj po teh občutkih, a ne. Tričetrt pa bolj enosmerna, ne.«

J.O.: »Ja, ja … Ja.«

M.B.: » (premislek) Ja, jaz mislim, da je zato, ker sem jaz tako prepričana, pa to, da je, al

dobim izziv al ne, jaz to ne.«

V.P.: »O ja, o ja.«

T.L.: »(premislek) Da bi bil monolog? Ne vem, jaz se trudim, da ne bi bil, ne, bog tak ne zna

monolog bit, ne, ker je vedno usmerjen k nam, ne, k drugemu, k bližnjemu. Jaz pa se tud na

nek način trudim no, kolker se lahko.«

I.K.: »Tudi.«


Z.K.: »Ja, ja.«


128


Tabela 14: Frekvence kodiranih odgovorov za odziv na molitve

3.4.2.12 Ali ste kdaj doživeli posebno religijsko izkušnjo?


S.O.B.: »Ja …« S.O.B.: »Ja. Se, se, se …« (Bog odziva na moje molitve.)

K.K.: »Jaz osebno mam…« (Bog odziva na moje molitve)



Z.A.: »Nisem neki takega doživela, da bi jo vidla, kej… Ne vem, to še nisem … (smeh)

Želim si pa, da bi. (smeh) « Z.A.: »Da, pomaga, verjamem, ker vedno ko sem šla na izpit,

recimo na faksu, jaz sem zmolila in se priporočala in to je šlo in pač maš upanje, da to ti

pomaga. (smeh) Verjameš.«

Z.M.: »Ja.«

V.P.: »Uhh, na vsakem koraku!« V.P.: »O ja, o ja.« (Bog odziva na moje molitve.)


respondentov

Odstotek

veljavnih

odgovorov

Bog se odziva

na moje

molitve.

»Ja. Se, se, se…«

»Ja, ja …Ja.«

»O ja, o ja.«

»Tudi.«

»A brez skrbi, brez skrbi, to pa brez

skrbi. To pa fejst čutim.«

»Ja, ja.«

11

91,7 %

Nisem

prepričan/a, ali

je to odziv.

» (premislek) Ja, jaz mislim, da je

zato, ker sem jaz tako prepričana,

pa to, da je, al dobim izziv al ne, jaz

to ne.«

1

8,3 %


129

J.O.: »Ja, ja …ja.« (Bog odziva na moje molitve)

M.B.: » (premislek) Ja, jaz mislim, da je zato, ker sem jaz tako prepričana, pa to, da je, al

dobim izziv al ne, jaz to ne.«

T.L.: »(premislek) Da bi bil monolog? Ne vem, jaz se trudim, da ne bi bil, ne, Bog tak ne zna

monolog bit, ne. Ker je vedno usmerjen k nam, ne, k drugemu, k bližnjemu. Jaz pa se tud na

nek način trudim no, kolker se lahko.«

I.K.: »Tudi.« (Bog odziva na moje molitve.)


Z.K.: »(premislek) Jaz sem vlkokrat, (premislek) vlkokrat sem doživela to, a ne.« Z.K.: »Ja,

ja.« (Bog odziva na moje molitve.)


Tabela 15: Frekvence kodiranih odgovorov za religijsko izkušnjo

5 12 respondantov je med intervjujem nakazalo na to, da so že doživeli kakršnokoli religiozno izkušnjo.

Dobesedni odgovori so navedeni v tabeli.

Koda Odgovori Število respondentov Odstotek

veljavnih

odgovorov

Doživel/a sem

religijsko

izkušnjo.

»Ja…«

»Ja.«

»Uhh, na vsakem koraku!«

»Jaz sem vlkokrat, vlkokrat

sem doživela to, a ne.«

»Ja. Se, se, se …« (Bog

odziva na moje molitve.)

»Jaz osebno mam…« (Bog

odziva na moje molitve.)

»Se mu potožit. Imam

125

100 %


130

3.4.2.13 Kakšna je bila ta religijska izkušnja?


S.O.B.: »Ja, kot en taki božji dotik. Vsakih tolko časa, v bistvu, ga začutim, dostikrat takrat,

ko sprejmem obhajilo (premislek) se mi zdi, da takrat, ko potrebujem, mi da vedet, da te z

mano. Tak.«

K.K.: »(premislek) To je v bistvu ful težko razložiti, pa ne da ne bi želela, z veseljem to

delim, zato ker verjamem, da je moja dolžnost kot kristjana, da pač širim to vero in da pač

ljudi poskušam navdušit za Jezusa ne, (premislek) ampak je pa zelo težko, ker (premislek) je

6 Ena respondentka je nakazala tako negativno kot pozitivno izkušnjo religije.

občutek, da mi je potem,

meni osebno potem lažje.«

»Da, pomaga, verjamem, ker

vedno, ko sem šla na izpit,

recimo na faksu, jaz sem

zmolila in se priporočala in

to je šlo in pač maš upanje,

da to ti pomaga. (smeh)

Verjameš.«

»O ja, o ja.« (Bog odziva na

moje molitve.)

»Ja, ja …ja.« (Bog odziva na

moje molitve.)»Tudi.« (Bog

se odziva na moje molitve)

»A brez skrbi, brez skrbi, to

pa brez skrbi. To pa fejst

čutim.«

Religijske

izkušnje nisem

doživel/a.

»Nisem neki takega doživela,

da bi jo vidla, kej… Ne vem,

to še nisem …«

1

8,3 %6


131

tak, v bistvu se nekaj zlomi, mislim, nekaj se prelomi v tebi oziroma premakne ali kako se naj

izrazim ne, doživiš nekaj, kar dotlej še nisi, ne (premislek) mogoče res tisti občutek miru,

sprejetosti ljubezni, neizmerne, ne in to je nekaj, kar ne občutiš kar tako. Ker recimo, jaz

verjamem, da ljudje, tudi mami in oči, ki te ljubita neizmerno ne, (premislek) ti vseeno take

ljubezni ne moreta dati ne ... « … » (premislek) Ja, jaz bi tako rekla, no. Saj pravim, lansko

oziroma predlansko romanje v Međugorje, sem bila tukaj z mojim fantom. (premislek) V

bistvu je … In (premislek) ja, ko res doživiš, kako se bog dotika ljudi, ki so zraven tebe ne in

se tudi tebe to dotakne in to gre sam naprej kot en plaz ne. (premislek) Tak vedno lahko

gledaš s te negativne plati ne, kot, glej, kaj se mi je zdaj zgodilo ne, to ni kul, ne, pa zakaj mi

je bog to naredil, ne.«

B.G.: »(premislek) Dobesedno bližine ne, mislim tak bližine kot same, ampak (premislek)

toplino posebno sem občutila, večkrat že tak. (premislek) Jaz tisto, ko sem v molitvi odprtega

srca in res tisto z vsem zaupanjem prepustim bogu svoje življenje, (premislek) ga prav

začutim v …(premislek) Kr mravljince v sebi začutim. Imam občutek, da se me takrat

dotakne. « /…/ » V otroštvu je, kot sem že prej rekla, sem pač čutila vero kot vero, sem

verjela. (premislek) Tisti prvi udarec, (premislek) ne udarec, ampak začutek, da začutiš boga

ne, v bližini, je bila ob smrti moje mame. Ker smo pač po tradiciji hostije pekli, sem se jaz ob

rezanju hostij zelo sproščeno počutila in mi je bila tam tolažba, ne in sem rekla: »To jaz za

boga delam, ne.« In takrat sem začela drugače čutiti tudi samo bližino božjo.«

Z.M.: »Pol sem recimo enkrat šov, sem bil sam, sem ostal po sveti maši, sem poklekno pred

oltar, (premor) pa sem se razjokal, a ne, ampak, ne, nisem htel, nisem se naglas jokal, samo na

tak način, so take debele krokodilske solze, so mi tekle gor, a ne. V bistvu sem se čisto. In pol

sem, to je pač … Čuto, a ne, da se mi neki not v glavi, da se mi neki dogaja, a ne, da se lušči,

mislim zanimivo, pa da noče it ven, a ne in bolj, kot sem se (smeh) jaz jokal, je tisto nekak

ven, a ne in pol je naenkrat ne vem koga ... In saj pravim, kot neka meglica šla ven, a ne, in

sem, (premislek) točno vedo, ne vem, hudi duh je šel ven iz mene in sem bil pa osvobojen, a

ne.«

J.O.: »Je pa, smo pa meli en taki, kaj jaz vem, tud jaz …ko je mama, a ne, bla obletnica, pa je

npr. Nejc. Vse je bilo zaklenjeno, naenkrat so bila vrata odprta. Pa jaz sam rečem, a veš Nejc,

kaj je danes?. Vhodna vrata so se odprla. Se pravi, a veš kaj je danes? Mama je prišla na

obisk. Pa ni komentiral več. To.«

A.K.: »(premislek) Zdej bl s težavo sem prišla gor. Res težko sem šla. Molila sem celo pot, da

mi naj da bog moč, ka bi prišla gor. Na koncu sem res tak ka bi mela tisti občutek, ka sem jaz


132

zdaj uspela, zmagala. To je zdaj kot ena (premislek) zmagovalna moč, ka veš, ka si z božjo

pomočjo zmogel. Ka veš, da nisi sam, da (premislek) je bog bil zraven, ka te bog drži za roko,

ka te vleče gor in da je to vlka moč, ka ti zmoreš. Drugače. Zavedam pa se, ka sama ne bi

zmogla tega. Če bi bla sama, brez božje pomoči, brez zaupanja, brez vere, jaz bi omagala že

na pol poti.«

V.P.: »Ja, to se pravi (premislek) nekak si omehčan, v pozitivnem smislu, seveda.«

T.L.: »Drugače pa teh trenutkov je veliko. Včasih tudi kot kristjan ali pa kot človek nasploh,

doživljaš tudi puščavniške dneve, ko se ti zdi bog oddaljen, da ga ni. So pa trenutki milosti, ko

ti je bog resnično blizu. In običajno, načeloma je tako, da ti je bog najbližje takrat, ko greš

skozi neko preizkušnjo, skoz neko trpljenje, pa ko tisto potem lahko premagaš ti sam, in pa z

božjo pomočjo.«

I.K.: »Bližina. Ja.«

A.K.: »Verjeli ali ne, čutila sem tako vibracijo kroz telo … Ne, ne ne morem povedat taj

osvječaj, ne!«

Z.K.: »Da je Marija vse, sem misla takrat in sem bla prepričana, ker sem pač tam našla tisto

uteho in je Vicka takrat molila nad mano, (premislek) z mojo prošnjo, da pač svda naj …

(premislek) naj reši vsaj hišo, če kaj drugega ne, a ne. In ko sem jaz zvečer ob enih zvem, smo

se domov, sem se prpelala in ko sem jaz gr po hribu zagledala eno modro, popolnoma

osvetljeno mojo hišo, sem jaz pol, čez par mescev, začela razmišljat, da je to bil božji poseg.

In tud hvala bogu, vse se je lepo izteklo, s popolnoma božjim čudežem in tud v potrditvi pri

takih karizmatičnih duhovnikih, da se tudi na sodišču Marija premika. Pritožbe in take stvari,

kar so se pač nam dogajale, a ne.


133


Tabela 16: Frekvence kodiranih odgovorov za religijsko izkušnjo


respondentov

Odstotek

veljavnih

odgovorov

Izkušnja božjega

dotika.

»Ja, kot en taki božji dotik.

/…/«

»/…/ ga prav začutim v … Kr

mravljince v sebi začutim.

Imam občutek, da se me takrat

dotakne.«

»/…/ In ja, ko res doživiš,

kako se bog dotika ljudi, ki so

zraven tebe, ne in se tudi tebe

to dotakne in to gre sam naprej

kot en plaz ne.«

»Verjeli ali ne, čutila sem tako

vibracijo kroz telo … Ne, ne

ne morem povedat taj

osvječaj, ne!«

»Bližina. Ja.«

»V otroštvu je, kot sem že prej

rekla, sem pač čutila vero kot

vero, sem verjela. (premislek)

Tisti prvi udarec, (premislek)

ne udarec, ampak začutek, da

začutiš boga, ne, v bližini, je

bila ob smrti moje mame. Ker

smo pač po tradiciji hostije

pekli, sem se jaz ob rezanju

hostij zelo sproščeno počutila

6

54, 5 %


134

in mi je bila tam tolažba, ne in

sem rekla: »To jaz za boga

delam, ne.« In takrat sem

začela drugače čutiti tudi samo

bližino božjo.«

Občutek miru in

ljubezni.

»/…/ tisti občutek miru,

sprejetosti ljubezni,

neizmerne, ne in to je nekaj,

kar ne občutiš kar tako /…/«

1

9,1 %

Občutek

»čiščenja«

zlobnega duha.

»/…/ V bistvu sem se čisto. In

pol sem, to je pač … Čuto, a

ne, da se mi neki not v glavi,

da se mi neki dogaja, a ne, da

se lušči, mislim zanimivo, pa

da noče it ven, a ne in bolj kot

sem se (smeh) jaz jokal, je

tisto nekak ven, a ne in pol je

naenkrat ne vem koga ... In saj

pravim, kot neka meglica šla

ven, a ne, in sem, točno vedo,

ne vem, hudi duh je šel ven iz

mene in sem bil pa osvobojen,

a ne.«

1

9,1 %

Občutek božje

topline.

» /…/ toplino posebno sem

občutila, večkrat že tak /…/«

1 9,1 %

Religiozna

izkušnja

nenavadnega

dogodka.

» /…/ Vse je bilo zaklenjeno,

naenkrat so bila vrata odprta.

Pa jaz sam rečem, a veš Nejc,

kaj je danes. Vhodna vrata so

se odprla. Se pravi, a veš kaj je

danes? Mama je prišla na

obisk. /…/«

2

18,2 %


135

3.4.2.14 Kako verni so bili v času vašega odraščanja vaši starši?


S.O.B.: »… Oče je bil zelo strog komunist in nisem smela nikoli niti stopit v cerkev, ker bi ...

Mislim, bi znorel …«

K.K.: »Predvsem mami no, pa dobro tudi ati na nek način v določenih pogledih, uvajali v to

krščanskost, ne …«

Z.A.: »Pa tudi ne preveč.« /…/ »Stara mama mogoče najbolj od tega, a ne. Pa pol mama tudi.

Oče ne, brat tud ne, ne sej pravim da pol je tak sam, se sam odločiš v bistvu, a ne.«

Z.M.: »Oče ne, mama pa, bolj mama, čeprav je zanimivo, mama ni hodla v cerkev, ne, bla je

pa pobožna kr, tak ko njena mama …«

J.O.: »Moji (premislek)… Zelo. (premislek) Bili so bogaboječi.«

M.B.: »Moja mama, oče ni bil tak vern.«

V.P.: »Ja, ja.«

T.L.: »Ja, iz verne družine.«

» /…/ naj reši vsaj hišo, če kaj

drugega ne, a ne. In ko sem jaz

zvečer ob enih zvem, smo se

domov, sem se prpelala in ko

sem jaz gr po hribu zagledala

eno modro, popolnoma

osvetljeno mojo hišo, sem jaz

pol, čez par mescev, začela

razmišljat, da je to bil božji

poseg. In tud hvala bogu, vse

se je lepo izteklo, s popolnoma

božjim čudežem in tud v

potrditvi pri takih

karizmatičnih duhovnikih, da

se tudi na sodišču Marija

premika.«


136

I.K.: »Ja.«

F.J.: »Tudi, ka pa mislite, to, to je pa, nepopisno.«


Tabela 17: Frekvence kodiranih odgovorov za vero staršev

3.4.2.15 V kolikšni meri in na kakšen način je/bilo vaše družinsko življenje

prepleteno z vero v boga?


S.O.B.: »Popolnoma nič.«


respondentov

Odstotek

veljavnih

odgovorov

Starši so bili zelo

verni.

»Moji ... (premislek) Zelo.

(premislek) Bili so bogaboječi.«

»Ja, iz verne družine.«

»Tudi, ka pa mislite, to, to je pa,

nepopisno.«

5

50,0 %

Verna je bila

predvsem mati.

»Moji ... (premislek) Zelo.

(premislek) Bili so bogaboječi.«

»Ja, iz verne družine.«

»Tudi, ka pa mislite, to, to je pa,

nepopisno.«

»Pa pol mama tudi. Oče ne …«

4

40,0 %

Starši niso bili

verni.

»Oče je bil zelo strog komunist in

nisem smela nikoli niti stopit v

cerkev, ker bi ... Mislim, bi

znorel …«

1

10,0 %


137

K.K.: »Saj pravim ne /…/ Bi pa mogla reči, da mogoč zdaj, odkar sem jaz pač tista malo bolj

verna v družini, pa (premislek) mogoče bolj jaz na njih zdaj že vplivam.«

B.G.: »Pri meni je ...(premislek) V bistvu sem rasla v veri od samega začetka, tradicionalno v

družini. Že iz roda v rod smo imeli tradicijo, da smo pekli hostije za župnijo in to se je širilo

tudi do nas, ne in ja, to me je pritegnilo še toliko bolj no.«

Z.A.: »Stara mama mogoče najbolj od tega, a ne. Pa pol mama tudi. Oče ne, brat tud ne, ne

sej pravim da pol je tak sam, se sam odločiš v bistvu, a ne.«

J.O.: »Ja, vsekakor, da je, (premislek) sej zato, ker pač sem bla … Sevda, ker sem očeta zlo

hitro zgubla, sami z mamo, kr precej povezani.«

M.B.: »Otroško življenje. Dokler, da sem se poročila, ja.«

A.K.: »Bla sem vzgojena v verski družini.«

V.P.: »Ah, seveda, seveda. V prvi vrsti.«

T.L.: »Zelo, zelo velik. Izredno velik vzgled mi je bil oče, osebno. Je bil mož, mož molitve.

To je name zelo močno vplivalo. Vsaj zdaj, ko gledam nazaj, toliko bolj. « /…/ » Vsak človek

je iskalec, vsak človek išče, išče tisto potešitev svojega hrepenenja. In nam je bilo po vzgoji to

podarjeno, in jaz sem recimo za te stvari izredno hvaležen in srečen.«

F.J.: »Jo jo, brez skrbi, brez skrbi. Že tu, pol pa tud ena taka samozavest, ne.«


Tabela 18: Frekvence kodiranih odgovorov za vpliv družine na vero posameznika


respondentov

Odstotek

veljavnih

odgovorov

Družinsko

življenje sploh ni

imelo in nima

vpliva na mojo

vero.

»Popolnoma nič.«

»Saj pravim ne /…/«

»/…/ sej pravim, da pol je tak

sam, se sam odločiš v bistvu,

a ne.«

3

30,0 %


138

3.4.2.16 Zakaj menite, da ljudje verjamejo v boga?


S.O.B.: »Ja zdaj, tisti, ki jih jaz poznam, lahko rečem, da so začutli en, tisti milostni trenutek,

ne, da so začutli en tisti dotik. Dobro, poznamo tradicionalne vernike, ne, ki grejo k maši, pa

med mašo molijo rožni venec, pa nea vejo kaj bi si tam začeli..tisto je drugo, tisto je naučeno,

tisto je stvar nekaj kar so podedovali, ampak ne vem, ti verniki, ki jih jaz poznam, so večino

resnično vsi taki, ko prav vejo, da je bog z njimi, in da jih ima rad in mu izročajo in mu

zaupajo, tak da «

K.K.: »Jaz bi rekla da (smeh) (premislek) zdaj če smem bi tukaj eno ful dobro misel citirala,

ker sem jo nedolgo nazaj slišala ne, in sicer: »Kristjan 20. stoletja ne, je ali mistik se pravi

človek z globoko osebno izkušnjo boga, ali ga pa ni, ne.««

Z.A.: »Pač ne vem, neki maš, neki cilje, ko te usmerja, pa pol veruješ, pa da ti to pol pomaga,

ker izključevat določene cilje, da maš neko vero, upanje, ne vem, sej upanje, v tem živimo in

Družinsko

življenje je imelo

in ima vpliv na

mojo vero.

»Ja, vsekakor, da je.«

»Pri meni je ...«

»Bla sem vzgojena v verski

družini.«

»Ah, seveda, seveda. V prvi

vrsti.«

»Zelo, zelo velik.«

»Jo jo, brez skrbi, brez

skrbi.«

»Otroško življenje. Dokler,

da sem se poročila, ja.«

8

80,0 %

Vplivam na vero

svoje družine.

»/…/ Bi pa mogla reči, da

mogoč zdaj odkar sem jaz pač

tista malo bolj verna v

družini, pa mogoče bolj jaz

na njih zdaj že vplivam.«

1

10,0 %


139

si pomagamo, pa lahko cilje zastavljene dosegaš pač s tem, da veruješ. Ne vem, vidim pa, da

takrat ko ti recimo kaj v življenju zaškripa oziroma dobesedno al zdravje al karkoli naj bodisi

otroci, bodisi, ne vem, medsebojni odnosi. Takrat še pa bolj verjameš da je bog in se še bolj

posvetiš in moliš in misliš da to pol pomaga. In pomaga, če verjameš. Na tak način.«

Z.M.: »Ni nujno, da jo enako dojemamo, a ne in vsak ma pač neke vzgibe, seveda zdej na

splošno je pač (premislek) prvo zdravje, a ne, vsakega posameznika, prvenstveno seveda

družine otrok, pa uspešno šolanje otrok, pa, ne vem, pa pa da je v službi vse v redu, te splošne

stvari, a ne.« /…/ »Seveda pol so pač tud, če pa se neki zgodi, ne vem, bolezen v družini, tak,

a ne, ko je moja mama na smrt …ne vem, sploh pri otrocih, če kaj zaškripa, pol pa verjetno

ljudje, ko ne najdejo druge, ne najdemo druge rešitve, se pač zatečeš v to, a ne. Tak da si

upam trdit, da če je neki razlog, da takrat še mogoč pa bolj goreč postaneš, kot bi bil,a ne. Sej

ko nam je fajn, a ne, pa ko je ve ok, takrat pač na boga, mal pozabimo, a pa ga damo tja v kot,

pa ehh pa tak ni. Čim pa že malo neka težavica, a ne, čeprav, te pa skoz kljuva, a ne. Veš

podzavestno, da si ga mal dal ... Zdej pa je fajn a ne, ne bomo šli k maši … Ampak te kljuva,

ne, veš, da ni prav, a ne. Čim pa ki kaj mal neki zaškripa … Aha, pa spet začneš, a ne. Ampak

to smo tak vsi taki ne, večina no. « ... » al pa smo pragmatični, torej za vsak slučaj, ne. En kup

kris… pa če smo glih rimokatoliki, en kup rimokatolikov hodi v cerkev pa to, za vsak slučaj,

če pa mogoč, pa le kaj je, a ne. Pač grem k sveti maši, a ne.«

J.O.: »Verjamemo tisti, ki mamo neko izkušnjo, izkustvo, ko smo mogoče nekaj doživeli,

takrat bolj ...«

M.B.: » /…/ pol so pa izkušnje in pač to in (premislek) in če veruješ, če maš nekaj, da

veruješ.«

V.P.: »Ja. Po čutni plati, pa po logični plati.«

T.L.: »Nas je sedem milijard ljudi, ne verjamejo vsi v boga, ampak verujemo pa, ne. Ljudje

smo religiozna bitja. Sveti Avguštin, je, cerkveni oče, je tako lepo zapisal: »K sebi si nas

ustvaril o bog, in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.« To pomeni, da vsako





podarjeno, mnogi iščejo skozi trud, skozi moči. Recimo, filozof Immanuel Kant, ne, s to

svojo vrhunsko filozofijo, koliko se je trudil! Po domače rečeno, namatral, nagaral, da je prišo


140

do vsaj, do približka tistega, kar je meni bilo preko staršev podarjeno, ne. Ta vera. To, to se

meni zdi, to je veliki dar, a ne, to je dar (premislek) in vera je dar. Zato je treba iskat, vedno

znova. Tudi tisti, ki je nima, jo mora iskat..torej, iskati resnico, ne.«

I.K.: »Vera krepi človeka. Vsak kdor veruje, ga pač krepi.«


zmoreš. Enako razmišljajo dans tud moji otroci, a ne. Da je pač to to. Ne pa razmišljaš o

tistem pravem bistvu življenja, ki ti pa pol na kolenih pokaže, pravzaprav, kje je smisel, a ne.

Kje je smisel življenja.« /…/ »Absolutno smisel življenja in seveda tolažba v teh najtežjih

trenutkih, ko ni treba nobene tablete, nobene injekcije, če ti veruješ.«


Tabela 19: Frekvence kodiranih odgovorov za mnenje o razlogu vere v boga


respondentov

Odstotek

veljavnih

odgovorov

Vera kot

smisel

življenja.

»/…/ Absolutno smisel življenja.«

1

8,3 %

Vera je

naučena.

»Poznamo tradicionalne vernike, ne, ki

grejo k maši, pa med mašo molijo

rožni venec, pa nea vejo, kaj bi si tam

začeli..tisto je drugo, tisto je naučeno,

tisto je stvar, nekaj, kar so podedovali

/…/«

1

8,3 %

Ljudje

verujejo, ker

so doživeli

religiozno

izkušnjo.

»/…/ ti verniki, ki jih jaz poznam, so

večino resnično vsi taki, ko prav vejo,

da je bog z njimi, in da jih ima rad in

mu izročajo in mu zaupajo, tak da

/…/«

»Ja zdaj, tisti, ki jih jaz poznam, lahko

rečem, da so začutli en, tisti milostni


141

trenutek, ne, da so začutli en tisti

dotik.«

»Kristjan 20. stoletja ne, je ali mistik

se pravi človek z globoko osebno

izkušnjo boga, ali ga pa ni, ne.«

»Verjamemo tisti, ki mamo neko

izkušnjo, izkustvo, ko smo mogoče

nekaj doživeli, takrat bolj….«

» /…/ pol so pa izkušnje in pač to in

(premislek) in če veruješ, če maš nekaj

da veruješ.«

5 41,7 %

Vera kot

pomoč pri

doseganju

ciljev.

»Pač ne vem, neki maš, neki cilje, ko

te usmerja, pa pol veruješ, pa da ti to

pol pomaga, ker izključevat določene

cilje, da maš neko vero, upanje, ne

vem, sej upanje, v tem živimo in si

pomagamo, pa lahko cilje zastavljene

dosegaš pač s tem, da veruješ. Na tak

način.«

»Ne vem, vidim pa, da takrat, ko ti

recimo kaj v življenju zaškripa

oziroma dobesedno al zdravje al

karkoli naj bodisi otroci, bodisi, ne

vem, medsebojni odnosi. Takrat še pa

bolj verjameš, da je bog in se še bolj

posvetiš in moliš in misliš, da to pol

pomaga. In pomaga, če verjameš.«

»/…/ prvo zdravje, a ne, vsakega

posameznika, prvenstveno seveda

družine otrok, pa uspešno šolanje

otrok, pa, ne vem, pa, pa, da je v službi

5

41,7 %


142

3.4.2.17 Kako bi opisali svojo vero?


S.O.B.: »Ja, ja, ja..on je moje vse, ja …smisel življenja.«

Z.M.: »Ja zej ta trenutek al od kar, bom rekel, sem šel na pot spreobrnjenja mi, velik mi

pomeni no, veliko. Čeprav, tak ko sem reko, ne, dostikrat pozabim spet, a ne, pa mal, bi reko,

zaidem na stran pota pod narekovaji, ne, ampak sej se hitr pol nazaj spet vrnem. Velik mi

pomeni to, ne vem, tud mogoč eno osebno uveljavitev, ne.«

vse v redu, te splošne stvari, a ne.«

»Vera krepi človeka. Vsak kdor veruje,

ga pač krepi.«

»Čim pa, ki kaj mal neki

zaškripa….aha pa spet začneš, a ne.

Ampak to smo tak vsi taki ne, večina

no.«

Ker si tako

razlagajo svet.

» logika, ki nam govori, da ne more

svet bit ustvarjen brez stvarnika .« 1 8,3 %

Vera kot

tolažba.

»/…/ seveda tolažba v teh najtežjih

trenutkih, ko ni treba nobene tablete,

nobene injekcije, če ti veruješ.«

»Po čutni plati.«

»Jaz mislim, da je, je verjetno res tista

stiska, ne..«

3

25 %

Vera kot

racionalna

izbira.

»al pa smo pragmatični, torej za vsak

slučaj, ne. En kup kris…, pa če smo

glih rimokatoliki, en kup

rimokatolikov hodi v cerkev pa to, za

vsak slučaj, če pa mogoč, pa le kaj je,

a ne. Pač grem k sveti maši, a ne«

1

8,3 %


143

A.K.: »Mislim, zaupanje, ti zaupaš v to. Greš za je ... za Jezusom. Da veruješ, da ti on daje

moč, da nisi sam, da si … Da ne obupaš. Da si … da nisi kot apostoli, ki jim je Jezus reko…

Kak naj rečem …?« »…Kaj se bojite, maloverni, da ti ne reče, da si… da ne veruješ ker vera

je vlka moč.«

V.P.: »Mislim, da sem nekje na sredini.« »Ja..ne upam rečt, da bi rek ne vem kaka globina,

ampak se trudim in prihajam v Međugorje.«

I.K.: »Jaz…imam to trdno prepričanje, in, v to vero, in..«

F.J.: »Ja..jaz sem pač človek se popolnoma poglobil v to …«


Tabela 20: Frekvence kodiranih odgovorov za opis vere


respondentov

Odstotek

veljavnih

odgovorov

Vera mi osmišlja

življenje.

»Ja, ja, ja..on je moje vse,

ja…smisel življenja.«

»Jaz…imam to trdno prepričanje,

in, v to vero, in..«

»Ja..jaz sem pač človek se

popolnoma poglobil v to…«

3

42,9 %

Vera kot pot

spreobrnjenja.

»/…/ Ja zej ta trenutek al od kar,

bom rekel, sem šel na pot

spreobrnjenja mi, velik mi

pomeni no, veliko.«

1

14,3 %

Včasih pozabim

na vero.

»/…/dostikrat pozabim spet, a ne,

pa mal, bi reko, zaidem na stran

pota pod narekovaji, ne, ampak

sej se hitr pol nazaj spet vrnem.«

1

14,3 %


144

3.4.2.1 Ocene relativnega pomena posameznih korenin religije za posameznikovo

vero

Oceno relativnega pomena posameznih korenin religije za posameznikovo vero smo določili

na podlagi točkovne ocene pomena posamezne religije. Slednje smo določili tako, da smo pri

posameznih pomen korenine razdelili v predpostavljene religijske scenarije, katerih skupno

število točk je moralo znašati deset. Pomembno je opozoriti, da je pri ocenjevanju

posameznega scenarija pri določenem respondentu vpletena subjektivna ocena.

3.4.2.1.1 Respondent 17


Tabela 21: Frekvence kodiranih odgovorov za pomen korenine

7 S.O.B.: starost 39 let, ženski spol, poročena, VII. stopnja izobrazbe

Vera mi pomeni

osebno

uveljavitev.

»Velik mi pomeni to, ne vem, tud

mogoč eno osebno uveljavitev,

ne.«

1

14,3 %

Svojo vero

ocenjujem nekje

na sredini.

»Mislim, da sem nekje na

sredini.« »Ja..ne upam rečt, da bi

rek ne vem kaka globina, ampak

se trudim in prihajam v

Međugorje.«

1

14,3 %

Korenina

Odgovori

Točkovna ocena

pomena posamezne

korenine

Tolažba

»/…/ da takrat, ko potrebujem, mi da vedet, da

je z mano /…/«

»/…/ za smrt svojega sina, sem spoznala, da so

to hkrati, je bilo..njegovo rojstvo za nebesa. In

enkrat mi je nekdo nekaj tak lepega rekel, da je

bil moj Gašper nekaj tako posebnega, da ga je

5


145




8 K.K.: starost 25 let, ženski spol, v zvezi, V. stopnja izobrazbe

Gospod želel takoj imeti pri sebi (jok). In tu me

je potolažilo./…/«

Izkustvo

»/…/ je mene Jezus skoz gledal dol..in me

enostavno..ni me nehal gledat in kamor koli

sem šla /…/«

3

Racionalni motiv

»/…/ bog vedno nekaj v meni ozdravi

da ji nekaj vrnem nazaj /…/«

»/…/moj zdravnik, on je moj rešitelj /…/

2

Korenina

Odgovori

Točkovna ocena

pomena posamezne

korenine

Izkustvo

»/…/ ko se mi je res nekaj zgodilo no in se me

je res bog dotakno in sem doživela to bližino in

od takrat naprej mi pa več noben ne more sejati

dvomov in spraševati a je nekaj res ali ni ker

pač sem dobila izkustvo boga.«

»/…/ če ne doživiš te izkušnje, ne, je v bistvu

zelo težko, no, nekako racionalizirat vse

skupaj.«

»/…/ je tak, v bistvu se nekaj zlomi, mislim

nekaj se prelomi v tebi oziroma premakne ali

kako se naj izrazim ne, doživiš nekaj, kar dotlej

še nisi ne (premislek) mogoče res tisti občutek

miru, sprejetosti ljubezni, neizmerne, ne, in to

6


146




9 B.G.: starost 30 let, ženski spol, samska, V. stopnja izobrazbe

je nekaj, kar ne občutiš kar tako.«

»/…/ ja, ko res doživiš, kako se bog dotika

ljudi, ki so zraven tebe, ne, in se tudi tebe to

dotakne in to gre sam naprej kot en plaz ne.

Racionalni motiv

»/…/ da te bog v vsakem primeru in ne glede

na vse, kar storiš, pač neizmerno ljubi, no.«

»/…/ zato ker verjamem, da je moja dolžnost

kot kristjana, da pač širim to vero in da pač

ljudi poskušam navdušit za Jezusa /…/«

2

Socializacija »/…/jaz sem odraščala v eni precej

tradicionalni krščanski družini.«

2

Korenina

Odgovori

Točkovna ocena

pomena posamezne

korenine

Tolažba

»/…/ V lastnih težavah dobiš potrditev, da bog

obstaja.«

»/…/ Ja meni je lažje včasih kakšno težavo

njemu povedat. Se mu potožit. Imam občutek,

da mi je potem, meni osebno potem lažje /…/«

»Tisti prvi udarec, ne udarec, ampak začutek,

da začutiš boga ne, v bližini, je bila ob smrti

moje mame.«

4


147




10

A.Z.: starost 44 let, ženski spol, poročena, VII. stopnja izobrazbe

Izkustvo

»/…/ imaš razne izkušnje, dobiš kako res

potrditev /…/«

»/…/ toplino posebno sem občutila, večkrat že

tak.«

»/…/ ga prav začutim v… kr mravljince v sebi

začutim. Imam občutek, da se me takrat

dotakne.«

3

Racionalni motiv

»Za sebe vem, meni je razlog to, da mi polnost

življenje, daje meni osebno ne. Upanje za

boljše življenje.«

1

Socializacija

»/…/ v bistvu sem rasla v veri od samega

začetka, tradicionalno v družini.«

»/…/ V otroštvu je, kot sem že prej rekla, sem

pač čutila vero kot vero, sem verjela.«

2

Korenina

Odgovori

Točkovna ocena

pomena posamezne

korenine

Tolažba

»/…/takrat ko ti recimo kaj v življenju zaškripa

/…/ Takrat še pa bolj verjameš, da je bog in se

še bolj posvetiš in moliš in misliš, da to pol

pomaga. In pomaga, če verjameš.«

5

»/…/ neki cilje, ko te usmerja, pa pol veruješ,

pa da ti to pol pomaga, ker izključevat

določene cilje, da maš neko vero, upanje, ne


148




11

M.Z.: starost 48 let, moški spol, poročen, V. stopnja izobrazbe

Racionalni motiv

vem, sej upanje, v tem živimo in si pomagamo,

pa lahko cilje zastavljene dosegaš pač s tem, da

veruješ.«

»/…/ ker vedno, ko sem šla na izpit, recimo na

faksu, jaz sem zmolila in se priporočala in to je

šlo in pač maš upanje, da to ti pomaga.«

3

Socializacija

»/…/ Ker smo bili tudi vzgojeni, a ne, v tem

krščanskem duhu /…/«

2

Korenina

Odgovori

Točkovna ocena

pomena posamezne

korenine

Tolažba

»/…/mama je zbolela, pač smrtno zbolela ne,

za neozdravljivo boleznijo in…Tud v zakonu

nama je zaškripalo ne, vse skup je blo

istočasno in sem nekak /…/«

»Življenjske izkušnje, travme, take al drugačne

situacije.«

»/…/ mi je blo pa lažje pri srcu /…/«

»/…/ampak edino tam sem dobo neko tisto, ne

vem kaj, neko tolažbo /…/«

»/…/ Pač ko sem v težavah, pol pa sem bolj

intenzivno, bolj molim, bolj se priporočam

/…/«

4


149




12

J.O.: starost 58 let, ženski spol, poročena, V. stopnja izobrazbe

Izkustvo

»Videnje sem tud doživel in od takrat naprej

sem se pol pač spreobrno in sem začel spet

hoditi k sveti maši.«

»/…/ mi je pa neki reklo: »Križ vzami s

seboj«/…/«

»/…/ kot neka meglica šla ven, a ne, in sem,

točno vedo, ne vem, hudi duh je šel ven iz

mene in sem bil pa osvobojen /…/«

4

Racionalni motiv »/…/ nek, protiutež, bi reku en obliž na te rane,

na tiste grehe /…/«

1

Socializacija »/…/ Normalno iz otroških let, a ne, pač vsi

zakramenti, verouk in podobno /…/«

1

Korenina

Odgovori

Točkovna ocena

pomena posamezne

korenine

Tolažba

»/…/čisto tak, ko sem v stiski /…/«

»/…/ Jezus glej, pa če je tvoja volja naj bo

tak/…/«

»/…/ko ti zdravniki rečejo vse najhujšo, ti pa

se pobereš pravzaprav iz niča/…/«

3


150




13

M.B.: starost 66 let, ženski spol, vdova, V. stopnja izobrazbe

Izkustvo

»/…/najdem en duhovni mir…Moja notranjost

je bogata /…/«

»/…/da je res bog poskrbel /…/«

»/…/Ampak takrat sem začutla, moglo se je

nekaj zgodit./…/«

4

Racionalni motiv »Nekdo bo že poskrbel in tud tak se je

zgodilo.«

1

Socializacija »/…/dejansko sem tudi v taki družini rasla gor,

a ne /…/«

1

Intelektualistični

motiv

»Sej pa iz nič ne more biti nič. Nekdo je mogo

to vse ustvariti.«

1

Korenina

Odgovori

Točkovna ocena

pomena posamezne

korenine

Tolažba

»/…/ sem mela recimo težave, da je bil bog ta

prvi /…/«

»/…/Verujem v njega, zato ker, ker mi je v taki

težki stiski, mi pomagal./…/«

»/…/je moj mož umrl /…/«

»/…/Men je blo strašno hudo. /…/«

»/…/ mojo bolezen…Kaj, če bom še jaz

umrla?/…/«

5


151




14

A.K.: starost 42 let, ženski spol, ločena, V. stopnja izobrazbe

Izkustvo

»/…/samo da ga čutim.«

»/…/Tk sem čutla, da mi je takrat Marija

pomagala /…/«

2

Racionalni motiv »/…/Jaz pač prvo rečem: »Hvala, da je vse v

redu.« /…/«

1

Socializacija

»/…/tako od mojih staršev /…/«

»/…/to so meni, meni starši, mi tako in tako mi

že v…v malih otroških letih že to, zgodbe vse

pripovedovali, pa vse, da sem to že sprejela kot

en…en dar/…/«

2

Korenina

Odgovori

Točkovna ocena

pomena posamezne

korenine

Tolažba

»/…/ po sedmih letih, pa sem tudi še en šok

doživela. Mož si je našel drugo ženo…Ta

preizkušnja mi je tudi, mi je dala tisto, ka ne

zmorem sama. Morem. Potrebujem boga. /…/«

»/…/da ti on daje moč, da nisi sam /…/«

5

Izkustvo

»/…/veš, da nisi sam, da (premislek) je bog bil

zraven, ka te bog drži za roko, ka te vleče

gor/…/«

3

Racionalni motiv

»/…/da nisi kot apostoli, ki jim je Jezus reko…

Kaj se bojite, maloverni/…/«

1


152




3.4.2.1.19 Respondent 1016



15

V.P.: starost 62 let, moški spol, vdovec, VII. stopnja izobrazbe

16 T.L.: starost 38 let, moški spol, duhovnik, VIII. stopnja izobrazbe

Socializacija »/…/Bla sem vzgojena v verski družini. /…/« 1

Korenina

Odgovori

Točkovna ocena

pomena posamezne

korenine

Izkustvo

»/…/na vsakem koraku!/…/«

»/…/ nekak si omehčan..v pozitivnem smislu

seveda.«

5

Racionalni motiv

»/…/po drugi strani pa logika, ki nam govori,

da ne more svet bit ustvarjen brez stvarnika.«

3

Socializacija »Že iz družine..al pa mladosti, iz familije.« 2

Korenina

Odgovori

Točkovna ocena

pomena posamezne

korenine

Izkustvo

»/…/kot mladenič sem zelo globoko začutil, to

usmiljeno božjo ljubezen./…/«

»/…/kadar sem skupaj z Občestvom/…/«

6


153

3.4.2.1.21 Respondent 1117



3.4.2.1.23 Respondent 1218



17

I.K.: starost 61 let, moški spol, poročen, II. stopnja izobrazbe

18 F.J.: starost 77 let, moški spol, poročen, IV. stopnja izobrazbe

»/…/ trenutki milosti, ko ti je bog resnično

blizu.«

Socializacija

»/…/ podedovano, preko mojih staršev /…/«

»/…/ kar je meni bilo preko staršev

podarjeno.«

4

Korenina

Odgovori

Točkovna ocena

pomena posamezne

korenine

Racionalni motiv

»/…/Vera krepi človeka. Vsak kdor veruje, ga

pač krepi. /…/«

3

Socializacija

»Moja vera je že o rojstva.«

7

Korenina

Odgovori

Točkovna ocena

pomena posamezne

korenine

Tolažba »/…/ Za tovko nisem naredo škode /…/« 4


154

3.4.2.1.25 Respondent 1319



19

A.K.: starost 70 let, ženski spol, poročena, VII. stopnja izobrazbe

Socializacija

»/…/Ja, kr od otroštva skoz, od krsta naprej.

Mislim, jaz sem v taki družini živel, jaz sm

kmečki sin /…/«

»/…/ to morm odmodlit, če to ne nardim, se mi

zdi, da ne bi zaspal /…/«

6

Korenina

Odgovori

Točkovna ocena

pomena posamezne

korenine

Tolažba

»/…/ jaz imam toliko križa, da mi samo

Marija, Jezus pomagajo /…/«

»/…/molila sem, iskala sem rešitev pri bogu

/…/«

»/…/vam je bog vzel otroka za angela, jaz sem

svog splavila! /…/«

6

Izkustvo

»/…/Vem, da je bog z menoj in z njimi/…/«

»/…/sem molila in res sem položila taj izpit

/…/«

»/…/ In sem najdla v molitvi nekoga, je bil to

Jezus, Marija? Da so me čuvali, in sem samo

molila, da se ne izgubim. /…/«

»/…/ /…/«

4


155

3.4.2.1.27 Respondent 1420



20

Z.K.: starost 62 let, ženski spol, ločena, V. stopnja izobrazbe

Korenina

Odgovori

Točkovna ocena

pomena posamezne

korenine

Tolažba

»/…/ ker morm sama rešit z Marijo in z

Jezusom, ta te probleme, mislim /…/«

»/…/ je blo pač vsakokrat lažje, ko sem pršla iz

Međugorja.«

»/…/ Neizmerna ljubezen in za mene je bila

Marija neizmerna mati, ki me je božala, ki me

je spremljala, ki mi je dajala poguma, ki mi je

dala … Dajala moči, da nisem obupala kje v

kakem gozdu, na kakem drevesu./…/«

5

Izkustvo

»/…/ hvala bogu, vse se je lepo izteklo, s

popolnoma božjim čudežem in tud v potrditvi

pri takih karizmatičnih duhovnikih, da se tudi

na sodišču Marija premika./…/«

3

Racionalni motiv

»/…/ predvsem potrpežljivosti z menoj in

vsemi tistimi napakami, ki sem jih delala v

tistem obdobju /…/«

2


156

Tabela 35: Ocene relativnega pomena posameznih vzrokov vere v boga pri posamezniku

21

Številke predstavljajo zaporedno številko obravnavanega respondenta.

Korenina 121

2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 Skupno

točk

Tolažba 5 0 4 5 4 3 5 5 0 0 0 4 6 5 46

Izkustvo 3 6 3 0 4 4 2 3 5 6 0 0 4 3 43

Racionalni motiv 2 2 1 3 1 1 1 1 3 0 3 0 0 2 20

Socializacija 0 2 2 2 1 1 2 1 2 4 7 6 0 0 30

Intelektualistični

motiv 0 0 0 0 0 1 0 0 0 0 0 0 0 0 1


157

3.4.2.2 Ocene relativnega mnenja o tem, zakaj ljudje na splošno verjamemo v

boga


S.O.B.: »Ja zdaj, tisti, ki jih jaz poznam, lahko rečem, da so začutli en, tisti milostni

trenutek, ne, da so začutli en tisti dotik. Dobro, poznamo tradicionalne vernike, ne, ki grejo

k maši, pa med mašo molijo rožni venec, pa nea vejo kaj bi si tam začeli. Tisto je drugo,

tisto je naučeno, tisto je stvar nekaj, kar so podedovali, ampak ne vem, ti verniki, ki jih jaz

poznam, so večino resnično vsi taki, ko prav vejo, da je bog z njimi, in da jih ima rad in mu

izročajo in mu zaupajo, tak da ... «

K.K.: »Jaz bi rekla, da (smeh) (premislek) zdaj, če smem bi tukaj eno ful dobro misel

citirala, ker sem jo nedolgo nazaj slišala ne, in sicer: »Kristjan 20. stoletja ne, je ali mistik

se pravi človek z globoko osebno izkušnjo boga, ali ga pa ni, ne.««

Z.A.: »Pač ne vem, neki maš, neki cilje, ko te usmerja, pa pol veruješ, pa da ti to pol

pomaga, ker izključevat določene cilje, da maš neko vero, upanje, ne vem, sej upanje, v

tem živimo in si pomagamo, pa lahko cilje zastavljene dosegaš pač s tem, da veruješ. Ne

vem, vidim pa, da takrat ko ti recimo kaj v življenju zaškripa oziroma dobesedno al zdravje

al karkoli naj bodisi otroci, bodisi, ne vem, medsebojni odnosi. Takrat še pa bolj verjameš

da je bog in se še bolj posvetiš in moliš in misliš da to pol pomaga. In pomaga, če

verjameš. Na tak način.«

Z.M.: »Ni nujno, da jo enako dojemamo, a ne in vsak ma pač neke vzgibe, seveda zdej na

splošno je pač (premislek) prvo zdravje, a ne, vsakega posameznika, prvenstveno seveda

družine otrok, pa uspešno šolanje otrok, pa, ne vem, pa pa da je v službi vse v redu, te

splošne stvari, a ne.« /…/ »Seveda pol so pač tud, če pa se neki zgodi, ne vem, bolezen v

družini, tak, a ne, ko je moja mama na smrt…ne vem, sploh pri otrocih, če kaj zaškripa, pol

pa verjetno ljudje, ko ne najdejo druge, ne najdemo druge rešitve, se pač zatečeš v to, a ne.

Tak da si upam trdit, da če je neki razlog, da takrat še mogoč pa bolj goreč postaneš, kot bi

bil,a ne. Sej ko nam je fajn, a ne, pa ko je ve ok, takrat pač na boga, mal pozabimo, a pa ga

damo tja v kot, pa ehh pa tak ni. Čim pa že malo neka težavica, a ne, čeprav, te pa skoz

kljuva, a ne. Veš podzavestno, da si ga mal dal…. Zdej pa je fajn a ne, ne bomo šli k

maši…, ampak te kljuva, ne, veš, da ni prav, a ne. Čim pa ki kaj mal neki zaškripa….aha

pa spet začneš, a ne. Ampak to smo tak vsi taki ne, večina no.« … »al pa smo pragmatični,


158

torej za vsak slučaj, ne. En kup kris…, pa če smo glih rimokatoliki, en kup rimokatolikov

hodi v cerkev pa to, za vsak slučaj, če pa mogoč, pa le kaj je, a ne. Pač grem k sveti maši, a

ne«

J.O.: »Verjamemo tisti, ki mamo neko izkušnjo, izkustvo, ko smo mogoče nekaj doživeli,

takrat bolj.«

M.B.: » /…/ pol so pa izkušnje in pač to in (premislek) in če veruješ, če maš nekaj, da

veruješ.«

V.P.: »Ja.. Po čutni plati, pa po logični plati.«

T.L.: »Nas je sedem milijard ljudi, ne verjamejo vsi v boga, ampak verujemo pa, ne.

Ljudje smo religiozna bitja. Sveti Avguštin, je, cerkveni oče, je tako lepo zapisal: »K sebi

si nas ustvaril o bog, in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.« To pomeni, da vsako





podarjeno, mnogi iščejo skozi trud, skozi moči..recimo, filozof Immanuel Kant, ne, s to

svojo vrhunsko filozofijo, koliko se je trudil!...po domače rečeno, namatral, nagaral, da je

prišo do vsaj, do približka tistega, kar je meni bilo preko staršev podarjeno, ne. Ta vera.

To, to se meni zdi, to je veliki dar, a ne, to je dar (premislek) in vera je dar. Zato je treba

iskat, vedno znova. Tudi tisti, ki je nima, jo mora iskat. Torej, iskati resnico, ne.«

I.K.: »Vera krepi človeka. Vsak kdor veruje, ga pač krepi.«


zmoreš. Enako razmišljajo dans tud moji otroci, a ne. Da je pač to to. Ne pa razmišljaš o

tistem pravem bistvu življenja, ki ti pa pol na kolenih pokaže, pravzaprav, kje je smisel, a

ne. Kje je smisel življenja.« /…/ »Absolutno smisel življenja in seveda tolažba v teh

najtežjih trenutkih, ko ni treba nobene tablete, nobene injekcije, če ti veruješ.«


159


Tabela 36: Frekvence kodiranih odgovorov za mnenje o tem, zakaj ljudje verjamejo v boga

1 Kode sem spremenila v korenine, npr. Koda: »Ljudje verujejo, ker so doživeli religiozno izkušnjo« -

Korenina: Izkustvo

Korenina1

Odgovori

Točkovna ocena

pomena posamezne

korenine

Tolažba

»/…/ seveda tolažba v teh najtežjih trenutkih,

ko ni treba nobene tablete, nobene injekcije, če

ti veruješ.«

»Po čutni plati.«

»/…/ Absolutno smisel življenja.«

»Jaz mislim, da je, je verjetno res tista stiska,

ne.«

2

Izkustvo

»/…/ ti verniki, ki jih jaz poznam, so večino

resnično vsi taki, ko prav vejo, da je bog z

njimi, in da jih ima rad in mu izročajo in mu

zaupajo, tak da /…/«

»Ja zdaj, tisti, ki jih jaz poznam, lahko rečem,

da so začutli en, tisti milostni trenutek, ne, da

so začutli en tisti dotik.«

»Kristjan 20. stoletja ne, je ali mistik se pravi

človek z globoko osebno izkušnjo boga, ali ga

pa ni, ne.«

»Verjamemo tisti, ki mamo neko izkušnjo,

izkustvo, ko smo mogoče nekaj doživeli, takrat

bolj….«

» /…/ pol so pa izkušnje in pač to in

3


160

(premislek) in če veruješ, če maš nekaj, da

veruješ.«

Racionalni motiv

»al pa smo pragmatični, torej za vsak slučaj,

ne. En kup kris… pa če smo glih rimokatoliki,

en kup rimokatolikov hodi v cerkev pa to, za

vsak slučaj, če pa mogoč, pa le kaj je, a ne. Pač

grem k sveti maši, a ne?«

»Pač ne vem, neki maš, neki cilje, ko te

usmerja, pa pol veruješ, pa da ti to pol pomaga,

ker izključevat določene cilje, da maš neko

vero, upanje, ne vem, sej upanje, v tem živimo

in si pomagamo, pa lahko cilje zastavljene

dosegaš pač s tem, da veruješ. Na tak način.«

»Ne vem, vidim pa, da takrat, ko ti recimo kaj

v življenju zaškripa oziroma dobesedno al

zdravje al karkoli naj bodisi otroci, bodisi, ne

vem, medsebojni odnosi. Takrat še pa bolj

verjameš, da je bog in se še bolj posvetiš in

moliš in misliš, da to pol pomaga. In pomaga,

če verjameš.«

»/…/ prvo zdravje, a ne, vsakega posameznika,

prvenstveno seveda družine otrok, pa uspešno

šolanje otrok, pa, ne vem, pa pa da je v službi

vse v redu, te splošne stvari, a ne.«

»Vera krepi človeka. Vsak kdor veruje, ga pač

krepi.«

»Čim pa ki kaj mal neki zaškripa …Aha, pa

spet začneš, a ne. Ampak to smo tak vsi taki

ne, večina no.«

3


161

Tabela 37: Mnenja respondentov o tem, zakaj ljudje na splošno verjamemo v boga

S Socializacija

»Poznamo tradicionalne vernike, ne, ki grejo k

maši, pa med mašo molijo rožni venec, pa nea

vejo, kaj bi si tam začeli ... Tisto je drugo, tisto

je naučeno, tisto je stvar nekaj, kar so

podedovali /…/«

1

Intelektualistični

motiv

»logika, ki nam govori, da ne more svet bit

ustvarjen brez stvarnika .« 1

Korenina Skupno

točk

Tolažba 2

Izkustvo 3

Racionalni motiv 3

Socializacija 1

Intelektualistični

motiv 1


162

3.5 SKLEP

3.5.1 Povzetek ključnih ugotovitev

Zastavili smo si nalogo, na podlagi predstavljenih teoretičnih izhodišč ter s pomočjo

kvalitativnega zbiranja podatkov poiskati razloge za vero v boga, ki jih navajajo verniki

sami. Na ta način smo preverili, zakaj posamezniki po njihovi lastni oceni verujejo v boga,

kakšne zdravorazumske utemeljitve vere prevladujejo pri vernikih in kakšne so njihove

predstave o bogu. Cilj raziskave je bil prikazati, povezati in primerjati zdravorazumske

utemeljitve vere v boga z znanstvenimi dognanji na tem področju. Za lažje razumevanje

dobljenih rezultatov bomo v nadaljevanju obrazložili vsak sklop posebej. Temu bomo

kasneje dodali še interpretacijo in sklep.

1. POVOD ZA ROMANJE

Tabela 4 nam prikazuje, zakaj so se sodelujoči odločili za romanje. Vidimo lahko, da

tretjina vseh vprašanih kot povod navaja predhodno izkušnjo romanja. Temu s četrtino

vprašanih sledi težka življenjska izkušnja, poglobitev vere (17 %), duhovni mir ter zahvala.

Prav tako pa so se nekateri odločili za romanje zaradi želje druge osebe.

2. PREPRIČANOST V OBSTOJ BOGA

V sklopu vprašanj o prepričanosti respondentov v obstoj boga smo jim zastavili dva

vprašanja. Prvo se je sklicevalo na golo prepričanost, medtem ko nas je dalje zanimal

predvsem vzrok prepričanosti v obstoj boga. Frekvence kodiranih odgovorov iz tabel 5 in 8

dokazujejo, da 9 respondentov (torej vsi, katerim smo zastavili vprašanje), veruje v obstoj

boga. Slednje se v celoti navezuje na obstoj boga, v katerega so vsi popolnoma prepričani

in nikoli niso iskali dokazov proti.

3. PRIČETEK IN VZROK VEROVANJA

Podatki kažejo, da se je pri skoraj treh četrtinah vprašanih vera v boga pojavila že v

otroštvu. Prav tako so vsi, katerih vera se je pričela v otroštvu, poročali tudi o religiozni

socializaciji kot vzroku pričetka verovanja. Dalje, dobra tretjina (36 %) vprašanih kot

razlog za svojo vero navaja travmatično izkušnjo, 14 % pa versko izkušnjo.


163

Navedene vzroke smo pridobili na osnovi kodiranj odgovorov, kot so: » /…/ v bistvu sem

rasla v veri od samega začetka, tradicionalno v družini /…/« (socializacija); »/…/ In tam je

mene Jezus skoz gledal dol ... in me enostavno ... ni me nehal gledat in kamor koli sem šla

/…/« (religiozna izkušnja) in » /…/ neznosna bolečina, ki je pač nisem mogla nosit sama.

/…/« (travmatična izkušnja).

4. PREDSTAVA O BOGU

»Bog kot neizmerna ljubezen« je bil največkrat slišan odgovor na vprašanje »Kakšna je

vaša predstava o bogu?« Na to vprašanje nam je odgovorilo 13 respondentov, katerih

odgovore smo kodirali v (tabela 9): »neizmerno ljubezen« (46 %), »kot nekaj dobrega« (15

%), temu so s po 8 % respondentov sledili odgovori, ki smo jih zbrali v kode: »Bog je

Jezus«, »ljubeč oče«, »popolni človek«, »svetloba«, »predstava iz cerkve«, »pomoč v

stiski«, ter »O bogu nimam posebne predstave« in »kristjani naj ne bi imeli podobe boga«.

Dalje nas je zanimalo, kako in na kakšen način se je ta predstava spreminjala skozi

življenje. Od 5-tih respondentov, kateri so mi na to vprašanje odgovorili, so štirje

odgovorili, da se jim je predstava skozi življenje spremenila, en respondent pa meni, da

ima že vse življenje enako predstavo o bogu (tabela 10). Tabela 11 kaže, da so med tistimi,

ki so poročali o spremembah, trije kot glavni razlog za spremembe navedli življenjske

izkušnje, eden pa učenje.

5. KOMUNIKACIJA IN NAČIN KOMUNIKACIJE Z BOGOM

Tabele 12, 13 in 14 nam prikazujejo potrditev komunikacije z bogom, njihov način ter

občutek odziva. Komunikacijo z bogom nam je potrdilo vseh 11 vprašanih respondentov.

Od tega pri več kot polovici poteka komunikacija preko molitve. Molitvi sledi pogovor z

bogom (31 %), komunikacija preko vsakodnevnih misli ter pri sveti maši (8 %). Občutek

odziva na molitve je potrdilo 92 % vprašanih in le en respondent ni bil prepričan, ali lahko

to definira kot odziv.


164

6. RELIGIJSKA IZKUŠNJA

Tabela 15 prikazuje, da je vseh 12 vprašanih respondentov med intervjujem nakazalo na to,

da so že doživeli kakršnokoli religiozno izkušnjo. Od tega je ena respondentka nakazala

tako negativno kot pozitivno izkušnjo religije.

Ker so bili njihovi odgovori bolj ali manj dobesedni odzivi na vprašanje z »ja«, smo jih

dalje povprašali, kakšna je bila ta religijska izkušnja. Dobra polovica je izkušnjo definirala

kot izkušnjo božjega dotika, sledili so občutek miru in ljubezni, občutek »čiščenja«

zlobnega duha, božje topline ter religiozna izkušnja nenavadnega dogodka. Pod religiozne

izkušnje pa smo upoštevali tudi občutek odziva na molitve, iz tabele 14. Slednja prikazuje

92 % potrditev respondentov, da imajo občutek, da se bog na njihove molitve odziva,

preostalih 8 % ali zgolj 1 respondent pa o odzivu ni prepričan, ampak ga ne zanika.

7. VERA IN DRUŽINSKO ŽIVLJENJE

Navezujoč na pričetek verovanja v otroštvu, torej primarni socializaciji, so dalje

respondenti prav tako potrdili vero svojih staršev. Tabela 17 kaže, da je kar polovica

respondentov odraščala v družini, kjer sta bila verna oba starša. Ostali so dejali, da je bila

verna predvsem mati. Zgolj en sam respondent je odraščal v ateistični družini.

Dalje lahko v tabeli 18 vidimo, da je družinsko življenje vplivalo na vero tri četrtine

vprašanih, ostali so mnenja, da družinsko življenje sploh ni imelo vpliva na njihovo

sedanjo verovanje. Ena respondentka je odgovorila, da na vero svoje družine vpliva ona.

8. OPIS VERE

Želeli smo izvedeti, kako respondenti vidijo in opisujejo svojo vero. Žal nam je na to

vprašanje odgovorilo le 6 respondentov. Od tega manj kot polovica trdi, da jim vera daje

smisel življenju, ostali, kot lahko vidimo v tabeli 20, pa opredeljujejo svojo vero kot pot

spreobrnjenja, osebno uveljavitev, en respondent priznava, da na vero včasih pozabi, ter

en, ki svojo vero ocenjuje nekje na sredini.


165

9. POMEN POSAMEZNIH KORENIN ZA POSAMEZNIKOVO VERO

Glavni namen raziskave je bil, ugotoviti pomen korenin religije za posameznikovo vero. Iz

odgovorov, ki smo jih dobili, smo izluščili bistvene za kodiranje korenin. Tabela 35 nam

prikazuje rezultate skupnega števila točk, ki smo jih pripisali posameznemu vzroku

religije. Največje število točk – šestinštirideset – smo na osnovi odgovorov posameznikov

pripisali tolažbi. Sledi ji izkustvo s 43 točkami, na tretjem mestu je socializacija, četrtem

racionalni motiv ter na zadnjem mestu intelektualistični motiv, kateremu smo pripisali le

eno točko.

10. ZAKAJ LJUDJE NA SPLOŠNO VERJAMEMO V BOGA?

Iz tabele 37 lahko razberemo, zakaj ljudje po njihovi oceni na splošno verjamemo v boga.

S tremi točkami prevladuje mnenje respondentov, da posamezniki verjamemo v boga

zaradi izkustva ter racionalnega motiva. Temu z dvema točkama sledi tolažba in s po eno

točko socializacija in intelektualistični motiv.

3.5.1.1 Sinteza

V teoretičnem delu naloge smo predstavili najbolj vplivne znanstvene razlage za vero v

boga, med katere sodijo razlaga religije kot smiselne razlega življenja in sveta, kot vira

tolažbe, kot rezultata religijske socializacije, kot stranskega produkta prirojenih

kognitivnih vzorcev, kot težnje po racionalnem izbiranju ter kot posledice religijskih

izkustev.

Glavni namen empirične raziskave je bil, ugotoviti mnenja vernikov glede vzrokov za

njihovo religioznost, kar smo ugotavljali na vzorcu obiskovalcev romarskega središča

Međugorje. Rezultati nam kažejo, da sta po mnenju posameznikov ključna razloga za

verovanje dva, potreba po tolažbi in prisotnost verske izkušnje. Sledita jima socializacija

ter maksimiranje koristi (racionalni motiv). Intelektualistični motiv se sodeč po rezultatih

kaže kot zelo marginaliziran.

Vidimo lahko tudi, da pri vernikih prevladuje antropomorfna predstava o bogu, saj se je

poleg odgovorov o ljubezni, toplini in občutku, največkrat pojavil bog kot: »ljubeč oče«,


166

»popolni človek« in »predstava iz cerkve«. To si lahko razlagamo s pomočjo čustvenega

vidika, saj posamezniki vse življenje potrebujemo osebo, na katero se lahko zanesemo, pa

naj bo to prijatelj, sorodnik ali nadnaravni akter, kot je bog.

3.5.2 Interpretacija

Dobljeni podatki prikazujejo prevlado tolažilnega scenarija, skozi katerega religija nastopa

kot univerzalni blažilec ter tolažnik psihičnega trpljenja človeka. Kar je med drugimi

prepričljivo dokazoval že Freud (2007). V vseh pogledih je očitno, da je tolažba

pomemben dejavnik izvora religije, vendar pred tem nastopi socializacija, ki v svoji

primarni fazi odigra bistveno vlogo pri nastanku verujočega posameznika. Ugotovili smo

namreč, da se je pri skoraj treh četrtinah vprašanih vera v boga pojavila že v otroštvu.

Naši podatki tako potrjujejo močan vpliv religijske socializacije na religioznost

posameznika. V tej smeri nas predvsem zanima ugotovitev, da je velika večina sodelujočih

odraščala v družini, kjer sta bila verna oba, ali vsaj en starš. Očitno torej naše ugotovitve

kažejo na močno družinsko pogojenost religije. Kar pa se na prvi pogled ne sklada s

podatki, ki kažejo, da je kar tretjina vseh, ki so bili deležni religijske socializacije, mnenja,

da le-ta nima vpliva na njihovo sedanjo verovanje. Slednje nas pripelje do sklepa, da se

posamezniki vpliva religiozne socializacije v veliki meri ne zavedajo, kar se ujema z našim

razmišljanjem v teoretičnem delu naloge, da velik del religijske socializacije poteka na

ravni nezavednega. Na podlagi tega in rezultatov lahko sklepamo, da je religijska

socializacija temeljna podlaga za religioznost, pri tem pa religioznost v odrasli dobi

ohranjata vitalno predvsem potreba po tolažbi in prisotnost religijskega izkustva.


167

3.5.2.1 Razprava

»Zadnje, kar človek dožene, ko piše tako delo, je to, da odkrije, s čim bi ga moral začeti.«

Blaise Pascal

Pred pričetkom pisanja naloge sem imela idejo, ustvariti nekaj novega. Nekaj, kar bo ljudi

spodbudilo k branju in zanimanju za pričujočo delo. Brez premisleka sem se podala na

dolgo, vendar najbolj poučno pot svojega študijskega življenja. Z zanimanjem izvedeti kar

se da največ o obravnavani temi, sem se odpravila na svoje prvo romanje v Međugorje.

V osebni dnevnik, ki sem ga pisala v času romanja, sem zapisala: »Jok – ta me je najbolj

prizadel! To ni bil jok srečnega in upajočega človeka, ampak jok trpljenja in izgube. Bilo

mi je težko, ampak obenem sem vedela, da bo vse v redu ... Kot da bodo ti ljudje na tem

mestu dobili, kar so iskali …« Vsi si želimo, da bi naše življenje imelo smisel. Zato vse

življenje odkrivamo različne načine, s katerimi bi upravičili naša dejanja in dejanja družbe.

Religija v mnogih pogledih nastopa kot sistem odgovorov na življenjsko pomembna

vprašanja. Lavrič (2013) je mnenja, da »vsebina religijskih prepričanj po svetu jasno kaže,

da lahko religija opravlja funkcijo ustvarjanja smiselnih razlag o ključnih vidikih

človeškega življenja.« Vendar pa so znanstvena dognanja pogosto v nasprotju z osnovnimi

religijskimi predstavami ali pa jih vsaj v veliki meri ne potrjujejo. Zaradi vseh teh razlik

med znanostjo in teologijo so nekateri prišli do prepričanja, da sta ti disciplini med seboj

ločeni, pri čemer vsaka obravnava problem na svojski način.

Znanost išče razumne razlage in daje poudarek kognitivnim vzorcem, katerih religija naj bi

bila stranski produkt, medtem ko religija ponuja nerazložljiva prepričanja, ki temeljijo

predvsem na upanju in veri. Naši podatki kažejo, da velika večina sodelujočih

respondentov pripisuje pomen religije korenini tolažbe. Freud (2001) meni, da ljudje ne

dobimo zadostne tolažbe v vsakdanjem življenju, kar nas prisili v to, da poiščemo razlago

drugje, največkrat v religiji. Posamezniki, ki so pretrpeli težko življenjsko izkušnjo, katero

jim je lahko naložila tudi družba in kultura, v kateri živijo, pogosto uporabljajo religijo kot

psihološko blažilo. Kar lahko razumemo tudi v smislu Boetija (2012), kateri je dejal, da se


168

lahko tolažimo na način, da je bog že vse predvidel naprej, in da bi se stvari dogajale tudi

brez našega vpliva.

Pomemben del velike večine religij so religiozne izkušnje. Ne le, da marsikateri vernik na

podlagi doživetja religiozne izkušnje sprejme, utrdi ali zamenja obstoječo veroizpoved,

ampak so vse te t.i. razodete religije utemeljene na religioznih izkušnjah, ki bi jih naj

doživeli izbrani posamezniki (Kuhar, 2010). Konkreten primer, da lahko vernik na podlagi

doživetja religiozne izkušnje sprejme veroizpoved, je respondentka S.O.B. Slednja je svojo

religiozno izkušnjo opisala tako: »/…/ In tam je mene Jezus skoz gledal dol ...in me

enostavno ... ni me nehal gledat in kamor koli sem šla, če poznaš to, sliko, potem veš, ne,

da dejansko ima take oči, da kamorkoli greš, ne, v sobi, te tiste oči gledajo, ne. Ampak pri

meni pa se je še naslednja stopnja zgodila, ne ... Meni, da kdajkoli sem oči zaprla, so me

tiste oči gledale in jaz sem ponoči neprestano te oči sanjala in takrat sem vedela, da me

kliče, nisem pa niti nič kaj pretirano vedela o tem … Ampak sem jaz, bogu hvala, takoj

spoznala, da zdaj če me bog kliče pa to /…/« Na tem mestu je potrebno opozoriti, da S. O.

B. pred to izkušnjo ni verovala v obstoj boga, prav tako ni bila nikoli vzgojena v

religioznem duhu.

Posamezniki delujemo na različne načine. Nekateri svoja dejanja tehtamo in jih izbiramo

glede na njihove posledice, medtem ko druge vodijo zgolj ali predvsem čustva, kar

pomeni, da se izogibajo neugodju in iščejo ugodje. Ne glede na to, kakšen je naš način

izbire, ljudje velikokrat izberemo tisto, kar se nam v danem trenutku zdi za nas ugodneje.

Že od malega smo nas učili, da če ne boš priden, se bo »bogec kregal«. Najsplošnejši in

znani primer tega je grmenje; razlaga je bila, da ker nisi bil priden, se »bogec krega«. Kar

pa ni v nasprotju z osnovno logiko vere, ki predpostavlja, da v kolikor bomo na tem svetu

delali dobro, bomo poplačani v onstranstvu. Naj na to temo dodam šalo oziroma anekdoto,

ki sem jo slišala v Međugorju: »Je živel bogataš, ki je imel vsega v izobilju. Seveda v času

svojega zemeljskega življenja ni veroval in ni hodil v cerkev. Kmalu za tem, ko je umrl, ga

v nebesih sprejme sv. Pavel. Ta ga odpelje do njegove hiše. Na začetku ulice so bile hiše

bogatašev, vile, kot si jih lahko samo zamislimo, bogataš je bil več kot prepričan, da je

ena njegova, a se je motil. Prišla sta do konca ulice, kjer je stal kurnik. Sv. Pavel mu je

dejal: »To je tvoja hiša«. Seveda se je bogataš nemudoma razjezil, da to ne more biti res,


169

da on je bogat … A Pavel mu je dejal: »Kar si mi pošiljal gor, to pa imaš.«« Čeprav je na

naši točkovni oceni pomena posamezne korenine racionalni motiv pristal na četrtem mestu,

se ga respondenti dobro zavedajo. To lahko prepoznamo po primerih iz intervjujev, kot so:

»/…/bog vedno nekaj v meni ozdravi, da ji nekaj vrnem nazaj /…/«; »/…/moj zdravnik, on

je moj rešitelj /…/«; »Upanje za boljše življenje.«

Ne glede na to, ali je razlog religije pri posamezniku tolažba, izkustvo, socializacija,

racionalizacija ali intelektualizacija, nam je do neke mere uspelo tudi dokazati, da lahko

religija preoblikuje (duševno) trpljenje v družbeno koristno delovanje. S. O. B. je dejala:

»In bogu hvala za vse milosti, ki mi jih je podaril po tej preizkušnji, po tem trpljenju in se

vidim, da se vedno znova, znova rojevam v Gospodu prav zaradi te bolečine in prav ta

bolečina rojeva najlepše duhovne bisere v mojem življenju. Hvala.«

Brez dodatnega dolgovezenja lahko na podlagi ugotovitev potrdimo, da odgovori

respondentov zelo lepo sovpadajo s teoretičnimi predpostavkami. Lahko na podlagi tega

potrdimo, da se znanost in zdravorazumsko mišljenje, kadar govorimo o veri v boga,

dopolnjujeta? Lahko, da se. Ampak pomembno je predvsem to, kot smo ugotovili v

raziskavi, da posamezniki, ki zares verujejo v obstoj boga, se s tem preprosto ne ukvarjajo

in za to ne iščejo dokazov, kar je bistvo vere.


170

VIRI IN LITERATURA

Alkalaj, M. (2000). Ali bog obstaja? Pascalova stavnica ali matematična verjetnost, da

bog obstaja. Mladina 45. Pridobljeno dne 20.3.2013, s http://www.mladina.si/92314/

Atran, S. (2002). In Gods We Trust: The Evolutionary Landscape of Religion. New York:

Oxford University Press.

Boetij (2012). Tolažba filozofije, prev. Gorazd Kocijančič. Ljubljana: NUK.

Borstner, B. (1996). Preverljivost teologije. Filozofija na maturi 3 (10), 8–9.

Boyer, P. (2001). Religion Explained: the evolutionary origins of religious thought. USA:

Basic Books.

Boyer, P. (2003). Religious thought and behaviour as by-products of brain function.

Trends in Cognitive Sciences, 7 (3), 119–124. Pridobljeno dne 14.3.2013, s

https://hpc.hamilton.edu/~lablab/Boyer_2003.pdf

Dawkins, R. (2007). Bog kot zabloda. Ljubljana: Modrijan.

Debeljak, A. (2001). Smisel, ideologija in mit o Durkheimovi teoriji religije. Družboslovne

razprave 17 (37–38), 119–139.

Durkheim, E. (1995). The Elementary Forms of Religious Life. New York: The Free press.

Frazer, G., J. (2001). Zlata veja. Ljubljana: Nova revija.

Freud, S. (2007). Spisi o družbi in religiji. Ljubljana: Analecta.

Freud, S. (2001). Nelagodje v kulturi. Ljubljana: Gyrus.

Freud, S. (1996). Prihodnost neke iluzije. Maribor: Obzorja.

Flere, S. (2005). Religija, družba, posameznik. Maribor: Pedagoška fakulteta.

Flere, S. in Kerševan, M. (1995). Religija in sodobna družba. Ljubljana: Znanstveno in

publicistično središče.

http://www.mladina.si/92314/

https://hpc.hamilton.edu/~lablab/Boyer_2003.pdf


171

Haskel, W., Peterson, M. in drugi. (1991). Reason and Religious Belies: An Introduction to

the Philosophy of Religion. Oxford: Oxford University Press.

James, W. (1999). Različnost religiozne izkušnje. Zvon: kulturno družbena revija, 2 (5),

51-56.

Kuhar, G. (2010). Epistemološki vidik religioznega izkustva. Diplomsko delo, Maribor:

Filozofska fakulteta.

Lavrič, M. (2007). Dimenzionalnost in družbena ter osebnostna pogojenost religioznosti v

petih kulturnih okoljih. Doktorska disertacija, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska

fakulteta.

Lavrič, M. (2013). Korenine nadnaravnega. Neobjavljeno delo.

Lavrič, M. (2007). Sodobne aplikacije teorije racionalne izbire na področju sociologije

religije. Družboslovne razprave 23 (56), 39–55.

Lavrič, M. in Flere, S. (2007). Razlage religije z vidika sodobnih teorij evolucijske

psihologije. Antropos 3-4 (207–208), 11–21.

Medjugorje in okolica (2013). Medjugorje - opis kraja in podrobnosti. Pridobljeno dne

20.4.2013, s http://www.mladifest.com/medjugorje/zgodbice/opis%20medjugorja/opis.htm

Mesec, B. (1998). Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka

šola za socialno delo.

Naterer, A. (2012). Delno standardizirani intervju. Interno - neobjavljeno gradivo.

Pascal, B. (1986). Misli. Celje: Mohorjeva družba.

Pogačnik, A. (2012). Nevrološki vidiki religije. Pridobljeno dne 14.3.2013, s

http://anjapogacnik.tumblr.com/post/36278891414/nevroloski-vidik-religije

Polikinghorne, J. (2009). Uvod v razpravo med znanostjo in religijo. Faraday Paper 1, 1–

5.

Pšunder, M. (1999). Pedagogika. Interno - neobjavljeno gradivo.

http://www.mladifest.com/medjugorje/zgodbice/opis%20medjugorja/opis.htm

http://anjapogacnik.tumblr.com/post/36278891414/nevroloski-vidik-religije


172

Ratkai I. M., Barle A. in Popit T. (1994). Socializacija. V A. Barle (ur.), Sociologija:

gradivo za srednje šole (str. 55–69). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in

šport.

Religija proti znanosti. (6.4.2006). Forum. Pridobljeno 27. 1. 2013, s

http://www.kupid.com/forum/_vt.php?p=252983

Religije.com (2013). Kaj je vera. Pridobljeno 25.5.2013, s http://www.religije.com/

Slovenci vse bolj verjamejo v Boga. (29.4.2012). Pridobljeno 27.1.2013, s


Slovar slovenskega knjižnega jezika (2012). Kohezija. Pridobljeno dne 28.1.2013 s

http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=kohezija&hs=1

Stark, R. in Bainbridge, W.S. 1987 (2007). Teorija religije; prevedla Barbara Simoniti.

Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

http://www.kupid.com/forum/_vt.php?p=252983

http://www.religije.com/


http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=kohezija&hs=1


173

PRILOGA


174

Vprašanja polstrukturiranega intervjuja diplomske naloge:

Razmerje med zdravorazumskimi utemeljitvami vere v Boga in znanstvenimi

dognanji na tem področju

Vprašanje Podvprašanje Primer

1.

Udeležili ste se tradicionalnega

romanja v Međugorje po veliki noči

…

Ali je to vaše prvo romanje?

Kaj je bil povod vaše

odločitve?

2.

Ali verjamete, da obstaja bog?

Zakaj menite, oziroma verjamete,

da bog obstaja?

Ali ste prepričani da bog ostaja …

Ali verjamete, da obstaja??

Kdaj in kako ste začeli

verjeti?

Ali ste v njegov obstoj

prepričani, ali pa ste se

bolj zavestno odločili,

da boste verjeli, čeprav

ni mogoče zares vedeti,

ali bog obstaja?

Kot na primer v to, da bo

jutri še en dan ...

Dokazi / Verovanje

ZAKAJ MISLITE, DA LJUDJE

VERJAMEJO V BOGA?!?

Kakšno je vaše mnenje o tem?

Zanima nas njegovo

mnenje, zakaj drugi

verjamejo v Boga!

Ena izmed razlag religije

predpostavlja, da si ljudje

prizadevamo za tisto, za

kar smo nagrajeni in se

izogibamo tistemu, za kar

smo kaznovani. To lahko

ponazorimo s tako

imenovano Pascalovo

stavo, katere avtor, Pascal,

trdi, da je vedno boljša

»stava« verjeti, da Bog

obstaja.


175

3.

Kako si vi osebno predstavljate

boga?

Kako se je vaša

predstava o bogu

spreminjala skozi vaše

življenje?

Kot:

neosebna sila ali osebni

bog kje biva/ ali čustvuje /

je bolj milosten ali bolj

strog / ali ve vse, kar se v

tem trenutku v svetu

dogaja / ali pozna misli

vseh ljudi v vsakem

trenutku/ ali je osebno

prisoten pri vsakem v

nebesih / ali lahko v

vsakem trenutku poseže v

naravne zakonitosti (npr.

sproži potres / vihar,

obudi mrtve ...

4.

Ali z bogom komunicirate?

Kako komunicirate z bogom?

Ali menite, da se

spomni vseh vaših

molitev?

Ali se nanje odziva?

5.

Ali ste tudi vi kdaj doživeli kakšno

izkušnjo posebne bližine oziroma

videnja Boga/Marije..?

VAŠE ROMANJE V

MEĐUGORJE!

- »Klic meni!«

Kako je bilo?

Lahko to opišete z

besedami?

Ali mislite, da je res??

Ali o tem preprosto ne

razmišljate, in

verjamete, da je to

poseben kraj?

Mene je »vleklo« tja!

Vidkinja Mirjam

Devica Marija se ji je

prikazovala vsak dan od

24. junija 1981 do 25.

decembra 1982.

Srečanje vidca Ivana s

Kraljico miru 28. 12.

2012, na Podbrdu

(Medjugorje)

6.

Kako verni so bili v času vašega

odraščanja vaši starši?

V kolikšni meri in na kakšen način

je/bilo vaše družinsko življenje

prepleteno z vero v boga?

Kako je s tem danes?

Ali ste obiskovali

verouk? Kako ste ga

doživljali?

diplomsko delo - corebistvenega pomena za religioznost posameznika, večina sodelujočih...

Documents