2

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

ODPRAVA TVEGANJ Z UPORABO FAKTORINGA

Kandidat: Goran Bacetič Študent izrednega študija Številka indeksa: 80004671 Program: visokošolski strokovni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: Prof. dr. Dušan Zbašnik

Ljubljana, September 2004

3

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA Kandidat GORAN BACETIČ absolvent študijske smeri:FINANCE IN BANČNIŠTVO izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom porof. dr. Dušan Zbašnik in uspešno zagovarjal 24.09.2004 . Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru, dne 24.09.2004 Podpis:__________________________________

4

PREDGOVOR V sedanjih okoliščinah tržnega gospodarstva smo priče izjemno hitrim spremembam poslovnega okolja. Ravno zaradi hitrih sprememb na vseh področjih se povečujejo tudi tveganja. Motiv zaslužka je vodilo pri ustanavljanju novih podjetij. Nekatera podjetja so pri vstopu v tržno poslovno okolje dobro pripravljena in naredijo podrobne analize, ki jim pomagajo do uspeha v poslovanju. Na drugi strani so podjetja in ustanovitelji, ki vidijo določeno poslovno priložnost in se včasih brezglavo vključijo v okolje, ki ga ne poznajo. Poznamo vrsto podjetij, katerih uprava je izredno učinkovita pri povečevanju prodaje izdelkov in storitev. Področje financ pa jim je tuje in se s tem niti ne želijo ukvarjati. Finančna funkcija podjetja je tako zapostavljena, da v zelo kratkem času pride do težav. Ravno napačno organizirana in neučinkovita finančna funkcija pa je po raziskavah najpogostejši vzrok stečajev. Z večanjem prometa podjetja se povečuje tudi tveganje, da bo prišlo do izgube. Daljši roki plačil, prisotnost na različnih mednarodnih trgih, hitre spremembe v narodnih gospodarstvih, finančne špekulacije povzročajo podjetjem vse večja tveganja pri vnovčevanju terjatev Finančna nedisciplina zahteva vedno večji nadzor. Pravilno upravljanje s terjatvami je ključni dejavnik pri odpravi plačilnega tveganja in morebitne izgube. Ravno faktoring je eno izmed najučinkovitejših orodij za odpravo tveganja neplačila terjatev.

Posledice neplačanih obveznosti so širše, kot le neporavnan dolg pri podjetju samem. Neporavnana terjatev povzroča podjetju različne neprijetnosti; nastanejo namreč nepotrebni režijski stroški (stroški telefona, postni stroški, morebitni stroški odvetnika). Prav tako pa podjetje, ki čaka na poravnavo terjatev, sčasoma tudi samo postane nelikvidno, mora se zadolževati pri finančnih institucijah ali pri poslovnih partnerjih, zaradi česar se zmanjša donos, kar pa lahko pripelje tudi tako daleč, da nekoč popolnoma "zdravo" podjetje zaradi neporavnanih terjatev propade. Na žalost je v današnji praksi neplačilo ali plačilo obveznosti z veliko zamudo vse pogostejši pojav; lahko bi rekli, da je postalo normalna oblika poslovanja. Prepričanje, da bo plačilno nedisciplino zajezilo tržno gospodarstvo in bo slabe plačnike izločila konkurenca, ne drži v celoti, kar kažejo tudi sami podatki o številu blokad V raziskavi sem ugotovil pomanjkanje poznavanja plačilnih tveganj, njihovih posledic na podjetje, kot tudi nepoznavanje inštrumentov za odpravo teh tveganj. Kar je še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da ključnih ljudi v podjetjih to niti ne zanima. Podjetje posluje in to jim zadostuje.

5

KAZALO

PREDGOVOR ................................................................................................. 4

1 UVOD ............................................................................................................ 7

2 VRSTE TVEGANJ V POSLOVANJU PODJETJA ............................... 9

2.1 Likvidnost ................................................................................................................ 9 2.1.2 Stečaj, likvidacija............................................................................................. 13 2.1.3 Poslabšanje prodaje kupca ........................................................................... 15 2.1.4 Slabšanje gospodarske rasti ......................................................................... 15 2.1.7 Prevare ............................................................................................................. 17

2.2 Valutna tveganja................................................................................................... 18 2.2.1 Hitri padci in hitra rast tečajev....................................................................... 19

2.3 Poslovno tveganje ............................................................................................... 22 2.3.1 Okoljska tveganja............................................................................................ 22 2.3.2 Tožbe ................................................................................................................ 22 2.3.3 Zavajanje .......................................................................................................... 23

3 TERJATEV KOT OSNOVA TVEGANJA ............................................. 24

4 FAKTORING.............................................................................................. 27

4.1 Predstavitev faktoringa ...................................................................................... 27 4.1.1 Nastanek .......................................................................................................... 27 4.1.2 Sodobne razvojne smeri faktoringa ............................................................. 29 4.1.3 Novejše oblike faktoringa .............................................................................. 36

4.2 Vrste ........................................................................................................................ 38 4.2.1 Pravi faktoring (brez regresne pravice) ....................................................... 38 4.2.2 Nepravi faktoring (z regresno pravico) ........................................................ 38 4.3.3 Faktoring plačljiv ob dospelosti..................................................................... 39 4.2.4 Mednarodni faktoring...................................................................................... 39 4.2.5 Odprti faktoring................................................................................................ 39 4.2.6 Skriti faktoring .................................................................................................. 40

5 UPORABA FAKTORINGA PRI POSLOVANJU PODJETJA .......... 41

5.1 Funkcija financiranja........................................................................................... 41 5.1.1 Financiranje s predujmom ............................................................................. 41 5.1.2 Financiranje z diskontom ............................................................................... 41

5.2 Funkcija zavarovanja plačil ............................................................................... 42

5.3 Funkcija storitev v zvezi s terjatvami ............................................................. 42 5.3.1 Vodenje knjigovodstva ................................................................................... 42 5.3.2 Revizija poslovnih knjig in dokumentov....................................................... 42 5.3.3 Izpopolnjevanje prometa................................................................................ 43 5.3.4 Izbor prevoznika in zavarovalnice ................................................................ 43 5.3.5 Izboljšanje poslovanja .................................................................................... 43

6

5.3.6 Prevzem del credere tveganja ...................................................................... 43 5.3.7 Prevzem nalog financiranja ........................................................................... 43 5.3.8 Svetovanje strankam...................................................................................... 43 5.3.9 Iskanje raznih podatkov o strankah ............................................................. 43 5.3.10 Izločanje tečajnih in transfernih tveganj .................................................... 44 5.3.11 Opozarjanje na nekorektne postopke........................................................ 44

6 STROŠKI IN CENA .................................................................................. 45

6.1 Delkredere provizija ............................................................................................ 45

6.2 Obresti .................................................................................................................... 46

6.3 Servisno storitveni del........................................................................................ 47

6.4 Primerjalni izračun............................................................................................... 47

7 PREDNOSTI IN SLABOSTI FAKTORINGA........................................ 50

7.1 Prednosti ................................................................................................................ 50 7.1.1 Izboljšanje likvidnosti ...................................................................................... 50 7.1.2 Znižanje tveganja strank................................................................................ 50 7.1.3 Ugotavljanje kreditne sposobnosti dolžnika................................................ 50 7.1.4 Vodenje knjigovodstva ................................................................................... 51 7.1.5 Večanje rentabilnosti ...................................................................................... 51

7.2 Slabosti faktoringa .............................................................................................. 51 7.2.1 Terjatve do končnih kupcev .......................................................................... 51 7.2.2 Dolgoročne terjatve ........................................................................................ 52 7.2.3 Obseg strankinega poslovanja ..................................................................... 52

8 SKLEP ........................................................................................................ 53

9 POVZETEK ................................................................................................ 55

10 LITERATURA IN VIRI............................................................................ 58

7

1 UVOD V diplomski nalogi bom v uvodu kratko opisal pomen likvidnosti za podjetje in se dotaknil problematike terjatev. Terjatve so namreč edina postavka v podjetju oz. v bilanci, na katere podjetje nima neposrednega vpliva. Terjatve so ključnega pomena za podjetje, saj pravočasno vnovčevanje pomeni na daljši rok likvidna sredstva, s katerimi podjetja krijejo svoje stroške poslovanja in ustvarjajo poslovni izid. V svetu se zelo dobro zavedajo vrednosti gotovinskega denarja in konkurenčnosti podjetja, ki lahko zagotovi v vsakem trenutku ravno toliko denarja kot ga potrebuje. Z globalizacijo morajo podjetja nastopati zelo agresivno na mednarodnem trgu, kar pomeni uporabo večjih sredstev za prodor na zahtevne trge. Veliki kupci zahtevajo vse bolj konkurenčne pogoje dobave in s tem tudi daljše roke plačil za dobavljene proizvode, storitve ipd. Daljši roki plačil, prisotnost na različnih mednarodnih trgih, hitre spremembe v narodnih gospodarstvih, finančne špekulacije povzročajo podjetjem vse večja tveganja pri vnovčevanju terjatev. V svoji nalogi bom v prvem delu predstavil tveganja, ki lahko nastanejo v mednarodnem poslovanju in jih kratko opisal. V nadaljevanju bom opredelil terjatev kot osnovo tveganja in v tretjem delu opisal faktoring kot instrument oz. finančno storitev, s katero se lahko izognemo tveganju v mednarodnem poslovanju in povečamo denarni tok ter konkurenčnost. Predstavil bom tudi izračun in pokazal kakšni stroški nastanejo pri faktoringu. Namen diplome je ugotoviti stanje na področju vnovčevanja terjatev, tako domačih kot izvoznih, in pokazati možnosti uporabe faktoringa kot inštrumenta povečanja konkurenčnosti podjetij doma in v tujini ter odpravljanje rizikov. Predstavil bom uporabo faktoringa. Pri vsakdanjem delu se srečujem s potrebo podjetij po dodatnih finančnih virih zaradi prevelikega financiranja kupcev. Kljub slabi likvidnosti podjetij, je vodilnim kadrom težko predstaviti smiselnost uporabe storitve faktoringa in njegove prednosti. Razmišljanje se ponavadi prične, ko podjetja ne morejo vnovčiti terjatev, katerih prilive so že planirali v poslovanju. Cilj diplome je predstaviti tveganja in ugotoviti prednosti ali morebitne slabosti uporabe faktoringa in posledice neuporabe storitev faktoringa pri poslovanju podjetja. Slovenska podjetja ne poznajo dovolj dobro faktoringa in ga zato ne uporabljajo dovolj v svojem poslovanju doma in v tujini. V Sloveniji že več let ugotavljamo, da se finančna nedisciplina povečuje. Ravno tako imajo podjetja, ki so izvozno usmerjena nemalo težav s financiranjem kupcev. To financiranje pa jemlje likvidna sredstva, ki bi jih podjetja lahko porabljala za financiranje proizvodnje, povečanje konkurenčnosti, ipd..

8

Banke v Sloveniji so zelo neprilagodljive in se nočejo po nepotrebnem izpostavljati tveganjem, ne sledijo potreb hitro rastočih podjetij in ne razvijajo novih finančnih inštrumentov. Zaradi naštetega podjetja iščejo nove možnosti financiranja in zavarovanja poslov tako v tujini kot doma. Slovensko okolje zaradi velike finančne nediscipline in neučinkovitosti pravosodnega sistema ni preveč naklonjeno razvoju domačega faktoringa. V državah z razvitim tržnim gospodarstvom je faktoring med najučinkovitejšimi orodji podjetniških financ. Uporabljajo ga predvsem manjša in srednje velika podjetja, ki redno dobavljajo blago vnaprej znanim kupcem doma in v tujini. Faktoring omogoča takojšnjo vnovčitev terjatve in s tem prenos kreditiranja kupcev na finančno organizacijo, ki ponavadi ponuja tudi zavarovanje za primer, da kupec ne poravna računa in administrativno vodenje terjatev. Finančne storitve so se še zlasti v zadnjem desetletju zelo hitro razmahnile. Faktoring je za zdaj med manj znanimi. Toda - kaj sploh je faktoring? Ne gre samo za odkup terjatev, temveč za bolj zapleteno dejavnost.

9

2 VRSTE TVEGANJ V POSLOVANJU PODJETJA O tveganju lahko govorimo v širšem ali ožjem pomenu. Tako govorimo o tveganju v širšem pomenu, kadar ni mogoče predvideti izida kake dejavnosti ali pojava, ker se lahko uresniči na različne pozitivne ali negativne načine. V ožjem pomenu pa označujemo z izrazom tveganje le tiste vrste opredeljenih tveganj, pri katerih lahko opredelimo verjetnost izidov. Gospodarske nevarnosti, ki so lahko predmet zavarovanja, imajo torej z ozirom na odločitveno teorijo značilnosti tveganj v ožjem pomenu (Korošec, 1991, str. 11). Najpogosteje lahko tveganje opredelimo kot možnost nastopa dogodka, ki je drugačen od tistega, ki smo ga pričakovali, ali pa ta nastopi, ko tega nismo predvideli. Tveganje lahko tudi opredelimo kot situacijo, v kateri je število možnih prihodnjih dogodkov večje od števila dogodkov, ki se bodo v prihodnosti v resnici zgodili. Izraz tveganje pa moramo ločevati od izraza negotovost, saj je pri tveganju verjetnost dogodka praviloma znana, pri negotovosti pa le-te ne poznamo. Tveganje je izraženo kot možnost škode oziroma negativnega gospodarskega odklona ali pozitivnega gospodarskega odklona (ekstra profit) od pričakovane ciljne vrednosti. Plačilno tveganje sodi v sklop komercialnih tveganj, med katere spadajo:

• valutno tveganje, • plačilno tveganje, • investicijsko tveganje, • politično tveganje, • obrestno tveganje.

Plačilno tveganje je pogosto vezano s pojmom plačilne nediscipline, v bistvu pa predstavlja tveganje neplačila dolžnika upniku in se z njim v taki obliki srečujejo vsa delujoča podjetja. Proti plačilnemu tveganju se podjetja lahko zavarujejo. Običajno se proti tem tveganjem podjetja zavarujejo z uporabo različnih tehnik poplačil terjatev.

2.1 Likvidnost Podjetja denar držijo iz različnih razlogov, največ iz transakcijskih. Podjetje mora vedno imeti na razpolago dovolj denarnih sredstev, da poravna tekoče obveznosti do svojih upnikov. Kaj se zgodi, če podjetje tega ni sposobno? Ker slaba likvidnost že dolgo razjeda gospodarstvo, je kaj takega zelo mogoče tako v Sloveniji kot v tujini. Pri nas je skoraj deset tisoč podjetij, ki občasno nimajo dovolj denarja da bi plačala svoje račune; v letu 1999 je tem podjetjem (s skupno okrog 40.000 zaposlenimi) povprečno vsak mesec zmanjkalo 100 milijard tolarjev!

10

Dolge zamude pri plačevanju ali pa sploh neplačevanje slabi vso srednjo Evropo; Slovenija naj bi po ugotovitvah analitikov Economist Intelligence Unit stala še kar dobro. S šestimi odstotki neplačanih računov v celotni prodaji je na četrtem mestu, takoj za baltiškimi državami. A to bolj malo pomaga tistim upnikom, ki čakajo na denar, ki ga ni od nikoder. Primerjalno lahko analiziramo grafe plačilne nesposobnosti ali nelikvidnosti Nemčije in Slovenije. SLIKA 1 : INDEKS PLAČILNE NESPOSOBNOSTI V NEMČIJI

( 12mesečno povprečje – osnova 100 )

Vir podatkov : Coface 2003 Dolgo znana nemška točnost in zanesljivost do dobaviteljev se v zadnjem času spreminja in predstavlja povečano tveganje za podjetja, ki tesno sodelujejo z nemškimi podjetji. Trend indeksa nakazuje poslabšanje plačilnih navad nemških podjetij. Po analizah francoske kreditne zavarovalnice Coface, se je ocena rizičnosti države prevrednotila in zmanjšala, tako da ima sedaj Nemčija oceno A2.

11

SLIKA 2 : INDEKS PLAČILNE NESPOSOBNOSTI V SLOVENIJI ( 12mesečno povprečje – osnova 100 )

Vir : Coface 2003

V zgornejm grafu je jasno vidna nestabilnost našega gospodarstva in plačilne navade. Kot pa lahko razberemo, so nas “ resno “ analizirali po letu 1997 saj smo bili pred tem bistveno nad povprečjem. Sredi leta 2002 smo dosegli vrhunec plačilne discipline nato pa se je plačilna disciplina drastično poslabševala.

SLIKA 3: PRAVNE OSEBE Z DOSPELIMI NAPORANANIMI OBVEZNOSTMI

OD JULIJA DO DECEMBRA 2003

Vir podatkov : AJPES 2003

12

Po podatkih izvajalcev plačilnega prometa se število pravnih oseb z dospelimi neporavnanimi obveznostmi od avgusta 2002 dalje iz meseca v mesec ponovno povečuje. V decembru 2002 je bilo tako takšnih pravnih oseb 1.293, to je 759 več kakor julija 2002. Njihovo število se je v tem obdobju vsak mesec v povprečju povečalo za 152. Hkrati s povečanjem števila pravnih oseb se je povečal tudi povprečni dnevni znesek dospelih neporavnanih obveznosti. V decembru 2002 je bil 6.416 milijonov tolarjev, v primerjavi z julijem 2002 se je več kot potrojil, povečal se je kar za 204,8%. V decembru 2002 je imela v povprečju vsaka pravna oseba dospele neporavnane obveznosti neprekinjeno že 114 dni, 14 dni več kot v juliju 2002. Iz podatkov lahko sklepamo, da se zaradi poslabšane likvidnosti pri nas in v tujini, podjetja težko pravilno odločajo o finančnih urepih za izboljšanje likvidnosti. Mnenja sem, da podjetja preveč računajo na pomoč države in se nočejo zavedati resnosti položaja. Zakoni naj bi rešili vse. Poslovno tveganje pa bi moralo preiti na nekoga drugega. Sodstvo in zakon rešuje določena nesoglasja ali napake. Žal pa ne more nadomestiti zdrave pameti in pravilnega pristopa k odpravi tveganj podjetja. Zakoni nalagajo kako mora ukrepati vodstvo, če podjetje zabrede v finančne težave. Dejstvo je, da sami zakoni ne morejo rešiti upnikov saj morajo le ti prvi ukrepati in se pravilno zavarovati. Neplačnike kaznujejo lahko le upniki, tisti, ki so zaradi njihovega slabega poslovanja ob svoj denar. Vse je torej v rokah upnikov – ti bodo morali na sodišče in tam doseči, da jim podjetja in njihove uprave poravnajo škodo. Prav ti upniki pa bi morali pametno in preudarno pretehtati položaj bodočega kupca s pomočjo informacij, ki so na voljo. S tem pa so naredili le prvi korak, saj je poslovanje podjetja dinamičen proces v katerem prihaja do različnih nihanj v poslovanju. Nekatera podjetja se ne znajo pravilno odločati in finančno podpirati svoj razmah ali stagnacijo poslovanja. Da bi pridobili posel se podajo v zavestna tveganja, ki pa se nemalokrat slabo končajo, ponavadi z izgubo. Neustrezno financiranje je najbolj pogost vzrok nelikvidnosti. Zaradi slabe podpore bank, nerazumevanja poslovanja s strani bank in nerealna pričakovanja bank povzročijo “ nasilno financiranje ”, ki pa le kratkoročno rešuje težave likvidnosti. Tako se v praksi zelo pogosto srečujem z dejstvom, da podjetja svoja osnovna sredstva financirajo s kratkoročnimi finančnimi viri. Take odločitve pa povzročijo nenehno hlastanje za denarjem. Takoimenovana podfinanciranost podjetij pa povzroča nerazumne finančne ukrepe. Zelo nazoren je podatek, ki pokaže koliko podjetij je prejelo v zadnjih 12 letih različne nagrade za uspešno poslovanje, za hitro rast in rezultate v nekaj letih pa so prišli v neslutene finančne težave. Zaradi prehitre rasti ne sledijo dovolj analizam in projekcijam, ki napovedujejo povečanje stroškov, denarja in težav. V večini primerov so uspešni podjetniki zelo dobri tržniki z veliko idejami in sposobnostjo svoje ideje uresničiti. Ko pa pride do potrebe po poznavanju financ in računovodstva nastanejo težave.

13

Že preprost primer nam pokaže napako. Predpostavimo, da podjetje razmišlja tako : Povečanje prodaje : 100.000.000,00 SIT to naredimo s povečanjem števila zaposlenih za 20 Izračun učinka : 100.000.000,00 * RVC ( 30% ) = 30.000.000,00 – ostanek pri prodaji 20 * 250.000,00 ( bruto plača ) = 5.000.000,00 stroški dela čisti ostanek = 25.000.000,00 Žal je tak način razmišljanja prisoten v velikem številu podjetij. To lahko sam potrdim, saj se mnogokrat srečujem s podobnim mišljenjem. Podjetja oziroma vodstvo se niti ne ukvarja z vsemi povezanimi stroški, najmanj kar so nabava in zaloga materiala ter financiranje terjatev. Ko nastanejo težave pa je potrebno situacijo reševati zelo hitro in neorganizirano. Finančne težave veliko podjetij rešuje s prisilnih poravnav, kar pa je zelo nepravičen inštrument reševanja podjetja iz težav. Prav prisilne poravnave pa so se v zadnjem času zelo razmahnile, saj je potrebno zmanjšati obveznosti obenem pa obdržati terjatve in sredstva. Predstaviti je potrebno le načrt poravnave obveznosti do dobaviteljev in stvar je rešena – seveda na račun dobaviteljev. V takih postopkih pa praviloma ni odgovorne osebe za zatečeno situacijo. Poznamo kar nekaj primerov pripravljenih prisilnih poravnav, zadnji tak primer pa je Mebles IMS d.o.o., katerega epilog še pričakujemo.

2.1.2 Stečaj, likvidacija

V našem gospodarskem prostoru je veliko podjetij, ki bi jih na podlagi njihovih izkazov lahko uvrstili med tista, katerih uprava bi morala sprejeti ukrepe bodisi zaradi kratkoročne plačilne nesposobnosti, kapitalske neustreznosti, ali pa prezadolženosti podjetja.

Po določbah zakona bi morala uprava, če podjetje postane nelikvidno, nemudoma sprejeti ukrepe za zagotovitev likvidnosti. Če ukrepi v roku 60 dni ne zaležejo, pa bi morala uprava predlagati sodišču postopek prisilne poravnave ali stečaja. Šestdesetdnevni rok za prijavo prisilne poravnave ali stečaja je predpisan tudi, ko podjetje postane prezadolženo (ko vsa sredstva dolžnika ne zadoščajo za poplačilo dolgov).

14

Tako v času, ko bi uprave podjetij morale sprejemati ukrepe za izboljšanje finančnega stanja (dokapitalizacijo, dezinvestiranje), podjetja pač životarijo in pri tem zelo verjetno z asignacijami ali kako drugače poravnavajo svoje obveznosti le izbranim upnikom.

V stečajnem postopku ima stečajni upravitelj pravico izpodbijati dejanja, s katerimi je dolžnik odstopal od načela enakopravnega obravnavanja upnikov, vendar le dejanja, nastala v enem letu pred uvedbo stečajnega postopka. Zato ne preseneča dejstvo, da so številni stečaji sproženi ravno v času, ko določenih dejanj ni več možno izpodbijati. V nasprotju s stečajnim postopkom pa v postopku prisilne poravnave takih dejanj sploh ni možno izpodbijati.

Na podlagi zakona imajo dolžniki, ki so že pred letom ali več bili zreli za prisilno poravnavo in so to tudi danes, možnost, da sprožijo postopek prisilne poravnave, kadarkoli to želijo. Ko je prisilna poravnava potrjena (kar se zgodi v večini primerov), sledi uvedbi tega postopka zajeten odpis, tako da ni možno izpodbijati dejanj, s katerimi so bili nekateri ali večina upnikov v preteklosti neenakopravno obravnavani. Tako je zakon v veliko primerih postal orodje za uveljavitev interesov dolžnikov, ne pa zakon, s katerim bi zaščitili upnike

Kako pa je v tujini ? Po raziskavi francoske kreditne zavarovalnice Coface (Nesolventnost v Evropi) se je v letu 2002 v Nemčiji število stečajev glede na leto prej povečalo za 16,4 odstotka (pri čemer so zajeti so bili tudi mali trgovci). Med njimi je bilo kar 210 podjetij z letnim prihodkom nad 50 milijonov evrov.

SLIKA 4 : STEČAJI V NEMČIJI V LETIH 1999 - 2003

Vir podatkov : Destatis 2003

Veliko povečanje števila stečajev so beležile tudi druge evropske države (Francija, Finska, Španija, Švica, Norveška, Portugalska idr.).

15

Največ stečajev je bilo med podjetji, ki so se ukvarjala s storitveno ali gradbeno dejavnostjo. Raziskava je pokazala, da so podjetja izredno ranljiva v prvih štirih letih obstoja in vnovič po desetih letih obstoja. Stečaji so lani najbolj prizadeli mala in srednje velika podjetja. V državah, kot so Švedska, Belgija in Italija, kjer mala in srednje velika podjetja tesno sodelujejo z večjimi podjetji, je bilo stečajev manj kot v tistih državah, v katerih skušajo biti mala in srednja podjetja manj odvisna od velikih družb (denimo v Nemčiji, na Danskem in v Švici). Zanimive so tudi ugotovitve omenjene raziskave, ki primerja gibanje poslovnih pričakovanj nemških podjetij med leti 2001, 2002 in 2003. Glede na februar 2001, ko je imelo 28 odstotkov nemških podjetij pozitivna pričakovanja, je bil v februarju 2003 delež takih podjetij 18-odstoten. Po drugi strani je februarja 2002 le 18 odstotkov nemških podjetij svoja poslovna pričakovanja opisovalo kot negativna, do februarja 2003 pa se je ta odstotek močno povečal in je kar 40 odstotkov podjetij. Podobna gibanja se kažejo tudi pri primerjavi načrtovanih investicij nemških podjetij po letih. V februarju 2001 je 25 odstotkov nemških podjetij načrtovalo povečanje investicij, medtem ko je bilo takih podjetij v februarju 2003 le še 15 odstotkov. Podjetij, ki so v februarju 2001 načrtovala zmanjšanje investicij, je bilo 26 odstotkov, v februarju 2003 pa se je odstotek takšnih podjetij povečal na kar 45. Ti podatki so za nas zelo pomembni, saj kažejo veliko povečanje tveganja v poslovanju in je potrebna veliko večja previdnost in uporaba različnih inštrumentov zavarovanja tveganja pred stečaji tako v tujini kot doma.

2.1.3 Poslabšanje prodaje kupca Tveganje poslabšanja prodaje kupca je prisotno v vsaki dejavnosti. Ko ne sledimo razvoju panoge, trendom in rasti prodaje obstaja možnost, da niti ne vemo ali se ne zavedamo, da je kupec v težavah saj ne najde dovolj trga. Prodaja pada, pogodbe o odjemu pa ne zmanjša in se mu tako začnejo kopičiti zaloge surovin, materiala ali gotovih proizvodov. Če je dobavitelj dobavil takšno vrsto izdelkov, ki so sezonskega značaja, pokvarljiva roba ali vgradni material je v težavah. Ravno zaradi tega obstajajo institucije , ki analizirajo tveganost panoge in njene trende.

2.1.4 Slabšanje gospodarske rasti Ravno slabšanje gospodarske rasti je dejavnik, ki napoveduje morebitne težave ali recesijo. To se je zgodilo v Nemčiji in kot posledica je po analizah sledilo poslabšanje likvidnosti. Kazalci pa kažejo tudi povečanje stečajev v tem času.

16

2.1.5 Nesreče V vsakem podjetju obstajajo nevarnosti nesreč, ki povzročijo velike škode. Občasno nezavarovane škode povzročijo propad podjetja. Problem nastane, če smo takemu podjetju dobavljali blago ali kako drugače poslovali z njim. Naša izpostavljenost je zato zelo velika. Zavarovanja rizikov oz. škod v podjetju je odločitev, znotraj podjetja in ponavadi dobavitelji ne vedo kaj je podjetje – naš kupec zavarovalo. Po odločitvi, da bodo riziko nosili sami v podjetju, se je potrebno odločiti glede načina (s finančnega ter računovodskega vidika) pokrivanja morebitnih škod. Možnih je več načinov. Škode se plačujejo takrat, ko se pojavijo, in sicer iz denarnega toka podjetja, plačila škodnih obveznosti pa uvrstimo med operativne stroške podjetja. Problem, ki se pojavlja v tem primeru, je pri škodah, ki jih ugotovimo šele kasneje (npr. šele pri inventuri ugotovimo količino ukradene robe). Poleg tega pa je pri škodah, ki se ne pojavljajo vsako leto (npr. gradbeni stroj v podjetju se pokvari enkrat na tri leta), potrebno računati, da bo dobičkonosnost v podjetju v tistem letu, ko bo do škode prišlo, pač ustrezno nižja. V primeru manjših škod je to izvedljivo, vendar gre za poslabšanje finančnega položaja podjetja. Pomembno pri zadržanju rizikov je, da ima podjetje v primeru uresničitve rizika vedno zagotovljenih dovolj finančnih sredstev za popravilo oz. nadomestitev poškodovanega objekta. Temu bo podjetje najlažje zadostilo tako, da ustanovi poseben sklad, v katerega nalaga sredstva v višini pričakovanih (ocenjenih) škod ter iz njega črpa ta sredstva v primeru škode. Pomembna prednost sklada pred ostalimi načini je v tem, da so podjetju sredstva na voljo takoj, ko jih potrebujejo. Z ustanovitvijo sklada podjetje pridobi predvsem na finančni stabilnosti poslovanja (Vaughan, 1997, str. 320). Problem pa se pojavi najpogosteje pri določitvi višine sredstev v skladu, ki temelji na oceni (pričakovanih) škod. Ta naloga je izredno težka in lahko se zgodi, da bo višina sredstev v skladu prenizka ali pa previsoka. Z obema odklonoma pa so povezani dodatni stroški. V primeru, da bo škoda višja kot zbrana sredstva v skladu, bo moralo podjetje poiskati dodatne možnosti za financiranje obnove uničenega ali poškodovanega objekta (transakcijski stroški, stroški obresti itd.). V obratnem primeru, ko je v skladu več sredstev kot škod, pa se podjetje sooča z oportunitetnimi stroški, kajti sredstva v skladu morajo biti visoko likvidna, to pa pomeni izgubo donosa na račun likvidnosti. Potrebno je pomisliti na trenutek, ko podjetja zaidejo v finančne težave in pričnejo tako rezervirana sredstva črpati v namene povečanja likvidnosti oz. zagotavljanja likvidnosti. Tak primer se nam lahko zgodi če kot podjetje izvažamo na trge kjer velja ameriška zakonodaja in to dopušča. V primeru, da ima podjetje težave za katere kot dobavitelj ne vemo ali obstaja možnost neplačevanja zavarovalnih premij. V primeru nastanka škode ali nesreče smo zelo izpostavljeni in lahko utrpimo veliko izgubo.

17

2.1.6 Prezadolženost Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je sprejelo sklep o uvedbi stečajnega postopka v delniški družbi Lesna lesnoindustrijsko podjetje Slovenj Gradec, ki je delovala kot matična družba nekdanjega sistema slovenjgraške Lesne. Predlog za uvedbo stečajnega postopka je podala uprava družbe zaradi plačilne nesposobnosti in prezadolženosti. Po besedah direktorja družbe je glavni razlog v starih izvršbah, ki so začele prihajati in so posledica stečajev in prisilnih poravnav hčerinskih družb ter neplačanih dolgov iz časov reorganizacije družbe. Vzrok takim situacijam je nesmoterno zadolževanje. V primeru Lesne oz. v primeru stečajev pa je to ponavadi prezadolževanje. To je najverjetneje potekalo preko povezanih družb in z napačnim prikazovanjem bilančnih podatkov. Uprava družbe je sicer najprej vložila predlog za prisilno poravnavo, ki se je začela letos, vendar je bil predlog umaknjen, ker v družbi niso mogli zagotoviti kapitalske ustreznosti podjetja V tem času je družba prodajala "drobtinice", poplačevala upnike in iskala rešitve za podjetje. Zaradi vse več izvršb, ki izvirajo iz preteklosti, pa je bila edina rešitev stečaj, saj je to po mnenju uprave tudi edini način, da upniki dobijo kaj povrnjenega. Vprašanje etičnosti poslovanja, zavajanja, objektivne odgovrnosti uprave, se nikjer ne omenja. V ospredju je reševanje delovnih mest, podjetja ipd.. Kdo pa bo reševal vse upnike, ki so nasedli prevaram, reorganizacijam. Ravno dobavitelji so tisti, ki nimajo tekočih informacij o stanju v podjetju in dobavljajo blago kupcu – seveda v dobri veri, da podjetje posluje uspešno. Ponavadi, zaradi večje konkurenčnosti ponujajo odprt račun, nezavarovano dobavo, nizke cene, odložen rok plačil. Našteto pa ni več konkurenčna prednost, ampak brezglavo prodajanje blaga in vzpodbujanje prezadolženosti kupca. Le ta namreč z dobavljenim blagom razpolaga kot s svojim obratnim sredstvom. V primeru programirane prisilne poravnave premoženje ni stvar prisilne poravnave. V njej se dogovarjajo le o odpisu terjatev. Podjetje, ki je prezadolženo pač ne more več obstajati in ga je potrebno zapreti. Če pa uprava vidi možnost rešitve, naj za to jamči s svojim premoženjem in sicer za vso razliko med tem kar lahko poravna podjetje in višino terjatve upnika.

2.1.7 Prevare V zgodovini delovanja trga vrednostnih papirjev je ves čas prihajalo do iznajdb, s katerimi so posamezniki ali skupine na lahek način odvzeli del premoženja ostalim imetnikom vrednostnih papirjev. V začetku delovanja trgov vrednostnih papirjev so bile to povsem preproste prevare; na primer prodaja delnic podjetja, ki sploh ni obstajalo. Danes so to izjemno zapletene finančne transakcije, ki škodijo delovanju trga vrednostnih papirjev predvsem zaradi nezaupanja. Zaradi neposrednega vpliva poloma borz vrednostnih papirjev na polom gospodarstva, se običajno z zakoni poskuša urejati njeno poslovanje tako, da je njeno poslovanje čim bolj stabilno in da so možnosti prevar in njihovega negativnega vpliva na gospodarstvo čim manjše. Kljub vsem tem zakonskim prepovedim in zelo učinkovitem sistemu nadzora pa vseeno pogosto prihaja do raznih novih in starih oblik goljufanja z vrednostnimi papirji. Javno razkritje poslovanja je eden najbolj preprostih načinov goljufije. To je namreč prodaja vrednostnih papirjev ob nepopolnih in napačnih podatkih o poslovanju. Ta način goljufanja je v finančno razvitih državah verjetno zakonsko najbolj omejen ali celo onemogočen. Zakonske rešitve so predvsem stroge zakonske zahteve po razkritju

18

poslovanja podjetja ob novih javnih izdajah vrednostnih papirjev in zahteve po sprotnih javnih informacijah o poslovanju podjetja ( periodično in letno), če želi podjetje uvrstitev na borzo. Vse te zakonske zahteve izvaja in sankcionira državna komisija za vrednostne papirje in borze, v ZDA » Security and Exchange Commission«- SEC. Prevare se lahko pojavljajo v obliki zavajanja javnosti z namenom prikazati boljše stanje od dejanskega, saj s tem podjetja lahko zahtevajo nižje cene dobaviteljem, ugodnejše pogoje financiranja... Na drugi strani smo izpostavljeni prevaram v primerih, ko je uprava podjetja ali velikih korporacij plačana glede na uspešnost poslovanja podjetja. Tudi v takih primerih so ponavadi rezultati poslovanja prenapihnjeni. Pravo slike dobimo šele ko se vodstva takih podjetij zamenja. Ob razkritju podatkov pa je za upnike ponavadi prepozno, da bi ustrezno ukrepali.

2.2 Valutna tveganja V literaturi se uporabljata dva splošno sprejeta pristopa k opredelitvi valutne krize. Ključna razlika med pristopoma je v tem, ali opredelitev zajema samo uspešne špekulativne napade na valuto ali pa tudi neuspešne. Ožja opredelitev valutno krizo identificira kot precejšnjo devalvacijo valute. Ker pa takšna opredelitev vključuje tudi države z visoko inflacijo, katerih valuta nepretrgoma devalvira oziroma depreciira, se običajno višina devalvacije primerja glede na preteklo (letno ali mesečno) raven. Druga opredelitev, ki vključuje tudi neuspele špekulativne napade na valuto, pa poleg kriterija odstotne devalvacije ali depreciacije vključuje tudi spremembo obrestnih mer in/ali spremembo obsega deviznih rezerv. V preteklih letih se je razvilo več generacij modelov, ki so (predvsem) valutne krize razlagali na podlagi različnih faktorjev. Zgodnji teoretični modeli oziroma modeli prve generacije kriz so se osredotočali izključno na valutno krizo. Valutno krizo so razlagali s slabimi ekonomskimi temelji, kjer se valutna kriza pojavi kot rezultat pretirano ekspanzivne fiskalne in monetarne politike, ki vodi do izgube mednarodnih rezerv in v končni fazi prisili avtoriteto k opustitvi paritete (Krugman, 1979, str. 312¦325). Modeli prve generacije finančnih kriz so zadovoljivo razložili krize v osemdesetih letih, ne pa tudi v devetdesetih. Takrat so se razvili modeli druge generacije finančnih kriz, ki razlagajo pojav valutnih kriz z nenadnimi in nepredvidenimi spremembami v pričakovanjih trga ali napačne interpretacije obstoječe informacije (Masson,1998, str. 4). Ta skupina modelov je ustvarila pomemben prispevek pri vključitvi okužbe (contagion) kot možnega razloga za nastanek valutnih kriz, saj so pokazali, da sprememba pričakovanj ni nujno pogojena s slabimi ekonomskimi temelji, temveč je lahko tudi posledica prisotnosti valutne krize v drugi državi. Tretja generacija modelov kriz pa valutnih kriz ne obravnava individualno, temveč se ukvarja s finančnimi krizami na splošno, vzroke finančnih kriz pa bi lahko uvrstili tako v prvo kot tudi v drugo generacijo modelov (Mrak, 2002, str. 610).

19

Dejavnike, ki povzročajo neravnotežja in naredijo gospodarstvo bolj dovzetno za finančne pretrese, lahko združimo v naslednje skupine:

1. Makroekonomska nestabilnost. Nevzdržna makroekonomska politika je bila pomemben razlog za razvoj krize v mnogih preteklih krizah (WEO, 1998, str. 80). Na dolgi rok sta nevzdržna ekspanzivna fiskalna in monetarna politika povzročili presežno izposojanje, akumulacijo dolga in pretirano investiranje v realno premoženje, kar je povzročilo dvig cen vrednostnih papirjev in nepremičnin na nerealno visoke vrednosti. Zaostritev politik z namenom zniževanja inflacije in neizogibne korekcije cen premoženja je povzročila preobrat, ki vodi v zmanjšano gospodarsko aktivnost in padec cen premoženja, spremljan z močno devalvacijo/depreciacijo valute.

2. Zunanji dejavniki. Spremembe v gospodarski rasti drugih držav lahko prek trgovinskih povezav z obravnavano državo bistveno vplivajo na devizni tečaj. Prav tako tudi sprememba tujih obrestnih mer, ki lahko sproži velike pretoke kapitala. Pomemben zunanji dejavnik je tudi valutna ali bančna kriza v državah, s katerimi je določena država trgovinsko ali finančno povezana, saj lahko to močno vpliva na negotovost glede pričakovanega deviznega tečaja ter prisotnost špekulativnih napadov. Slabost sodobnih mednarodnih financ so veliki obsegi relativno kratkoročnega kapitala, ki lahko hitro pridejo v državo ali odidejo iz nje in povzročijo hude ekonomske pretrese za gospodarstvo. Z vidika negotovosti gibanja deviznega tečaja je za gospodarstvo bolj zaželen priliv dolgoročnega kapitala, v obliki tujih direktnih investicij. Zato je za državo pomembno, kakšna je kompozicija tokov, ki pridejo vanjo. Pomemben dejavnik je tudi obseg dolga, denominiranega v tuji valuti.

3. Motnje v finančnem sektorju. Pogosto do motenj prihaja zaradi prezgodnje liberalizacije, kadar gospodarstvo še ni pripravljeno na nove razmere. Liberalizacija finančnega sistema na dolgi rok povzroča pozitivne učinke, kadar pa gre za liberalizacijo finančnega sistema v državah v razvoju, ki se odpirajo tujemu kapitalu, je rezultat običajno kriza, ki je za gospodarstvo zelo draga (Aizenman, 2002, str. 5). Liberalizacija odvzema monetarni avtoriteti tudi možnost uporabe omejitev na kapitalske tokove za obrambo pred špekulativnimi napadi.

2.2.1 Hitri padci in hitra rast tečajev Obstoj različnih valut se navaja kot enega od glavnih dejavnikov, ki otežuje mednarodno upravljanje z denarnimi sredstvi. Z uporabo tujih valut je podjetje izpostavljeno tveganju deviznega tečaja, kar pomeni potencialno spremembo dobičkonosnosti, neto denarnega toka in tržne vrednosti podjetja zaradi spremembe deviznih tečajev. Finančni manager mora oceniti to izpostavljenost in z njo upravljati na tak način, da bo maksimiral tržno vrednost podjetja.

20

Devizni trg je danes predvsem kompromis med fiksnimi in fleksibilnimi deviznimi tečaji (Parkinson, Kallberg, 1993, str. 324). Terminski trgi in terminske pogodbe omogočajo podjetjem zavarovanje pred potencialnimi izgubami zaradi neugodnega gibanja deviznega tečaja. Domačo valuto lahko zamenjamo v tujo na več načinov: po promptnem tečaju, s terminsko pogodbo (forward), s standardizirano terminsko pogodbo (futures), z valutno opcijo (option) in valutno zamenjavo (currency swap). Razen menjave po promptnem deviznem tečaju so možni vsi ostali načini samo za menjavo pomembnejših valut. Devizni tečaji se spreminjajo zaradi relativne ponudbe in povpraševanja na deviznem trgu, zaradi sprememb obrestnih mer in zaradi intervencij tretjih strank, največkrat centralnih bank razvitih držav. Če ima podjetje denarne prilive ali odlive v tuji valuti (ali v več valutah), nastane tveganje, ki lahko prinese izgubo ali dobiček. Tveganje nastane, ker podjetje lahko prejme ali plača drugačen znesek od pričakovanega, zaradi spremembe deviznega tečaja. Izpostavljenost tveganju v glavnem pomeni potencialno izgubo, ki jo podjetje lahko utrpi zaradi neugodnega gibanja tečaja. Finančni managerji poskušajo ugotoviti izgubo, ki se lahko pojavi, če bi se devizni tečaji spreminjali neugodno ter nadzorovati in zmanjšati potencialno tveganje na sprejemljivo raven. Obstajajo tri vrste izpostavljenosti v tuji valuti: ekonomska, transakcijska in translacijska (Eiteman, Stonehill, 1989, str. 172). Ekonomska izpostavljenost meri spremembo vrednosti podjetja, ki je posledica sprememb v prihodnjih denarnih tokovih iz poslovanja, povzročenih z nepričakovano spremembo deviznih tečajev. Sprememba vrednosti je odvisna od učinka spremembe deviznega tečaja na bodoči obseg prodaje, na cene in stroške. Ekonomska izpostavljenost je subjektiven pojem, ker je odvisna od ocen sprememb bodočih denarnih tokov v nekem poljubno določenem časovnem obdobju. Ocena ekonomske izpostavljenosti ne izvira iz računovodskega procesa ampak iz ekonomske analize. Ker obvladovanje ekonomske izpostavljenosti vključuje strategije iz financ, marketinga, nabave in proizvodnje je zanjo odgovoren celotni management podjetja. Cilj upravljanja z ekonomsko izpostavljenostjo je predvideti in vplivati na učinek nepričakovanih sprememb v deviznih tečajih na prihodnje denarne tokove podjetja. Za izpolnitev tega cilja mora management ne samo prepoznati neravnotežno stanje, ko se pojavi, temveč mora pripraviti podjetje na najbolj primerno reakcijo. To nalogo podjetje najbolje opravi, če mednarodno razprši tako poslovanje kot financiranje. Razpršitev poslovanja pomeni razpršitev prodaje, lokacij proizvodnih kapacitet in virov surovin. Razpršitev financiranja pa pomeni pridobivanje sredstev na več kot enem kapitalskem trgu in v različnih valutah.

21

Transakcijska izpostavljenost meri donose in izgube, ki nastanejo zaradi poravnave finančnih obveznosti, denominiranih v tuji valuti. Pojavi se zaradi:

1 nakupa ali prodaje blaga in storitev na kredit, katerih cene so v tujih valutah,

2 izposojanja ali posojanja sredstev, katerih odplačilo se mora opraviti v tuji valuti,

3 udeležbe pri neizvršeni terminski pogodbi,

4 pridobivanja sredstev ali povečevanja obveznosti v tuji valuti.

Transakcijska izpostavljenost se lahko uravnava s pogodbenimi tehnikami, z operativnimi strategijami (notranje tehnike) in z različnimi zamenjavami (foreign exchange swap arrangement). Med pogodbene tehnike spada zavarovanje na terminskem, denarnem, standardiziranem terminskem in opcijskem trgu. Operativne strategije vključujejo uporabo hitrega in zakasnelega plačevanja ter vmesnega fakturiranja. Tipične pogodbe o zamenjavi so vzporedna posojila (parallel loans), valutne zamenjave (currency swaps) in kreditne zamenjave (credit swaps). Translacijska izpostavljenost je posledica pretvorbe finančnih izkazov tujih podružnic, izraženih v tuji valuti, v valuto matičnega podjetja, da lahko matično podjetje pripravi konsolidirane finančne izkaze. Konsolidirani finančni izkazi združijo posamezne finančne izkaze dveh ali več pravnih oseb v enotno poročilo o celotnem podjetju. Med dvema obdobjema, ko se pripravljajo konsolidirani finančni izkazi, se lahko spremeni devizni tečaj, ki bo spremenil vrednosti postavk v finančnih izkazih tujih podružnic izražene v valuti matičnega podjetja. Sprememba deviznega tečaja bo povzročila translacijske dobičke ali izgube. Izpostavljena so sredstva in obveznosti, ki so prevedena po tekočem deviznem tečaju (current rate). Tista, ki so prevedena po historičnem tečaju bodo ohranila svoje historične vrednosti v valuti matičnega podjetja in torej niso izpostavljena. Translacijska izpostavljenost je preprosto razlika med izpostavljenimi sredstvi in izpostavljenimi obveznostmi. Obstaja polemika med računovodji v ZDA okoli tega, katera sredstva in obveznosti se naj opredeli kot izpostavljena in kdaj naj bi bili translacijski dobički in izgube prikazani v izkazu uspeha. Pri tem je potrebno poudariti, da so ti dobički in izgube računovodskega značaja, torej ne gre za spremembo denarnih tokov. Postavlja se vprašanje, ali naj management zasleduje aktivno politiko upravljanja s tveganjem deviznega tečaja ali naj pasivno spremlja dogodke na trgu. Čeprav obstajajo orodja za zavarovanje pred vsako vrsto izpostavljenosti, njihova uporaba skoraj vedno povzroči določene stroške. Odgovor na to vprašanje je za posamezno podjetje odvisen od ugotovitve podjetja, ali so devizni trgi učinkoviti. Potrebno je poudariti, da tudi če management izbere aktivno politiko, je skoraj nemogoče hkrati odpraviti tako

22

transakcijsko kot translacijsko tveganje. Finančni managerji se naj zato raje zaščitijo pred transakcijskimi izgubami, ki predstavljajo dejanske realizirane denarne izgube, kot pa pred translacijskimi izgubami, ki predstavljajo izgubo samo v finančnih izkazih.

2.3 Poslovno tveganje

2.3.1 Okoljska tveganja Deželno tveganje ali tveganje nalaganja po državah (country risk) zajema široko področje različnih tveganj, vključujoč politično in ekonomsko. Zelo pogosto se deželno tveganje (country risk) enači s tveganjem suverenosti (sovereign risk), ki se nanaša na funkcijo javnega sektorja, t.j. države kot kreditojemalca, ali s transfernim tveganjem (transfer risk), s katerim se označuje nesposobnost dolžnika za odplačilo v dogovorjeni valuti. Deželno tveganje je namreč širši pojem in zajema obe navedeni tveganji. Tako se deželno tveganje kot posledica ekonomskih dejavnikov kaže na prvi stopnji kot začasna nezmožnost vračanja posojil, zatem pa kot reprogramiranje (rescheduling) z uvajanjem obdobja mirovanja odplačevanja dolga (grace period). Sledi moratorij, v okviru katerega se plačevanje zapadlih obveznosti odplačila dolga in obresti odloži za določen čas. V primeru delne nezmožnosti plačila so potrebna nova pogajanja (renegotiations), na katerih posojilodajalec praviloma odstopi od izterjave določenega dela glavnice ali zniža obrestno mero. Najvišjo stopnjo tega tveganja pomeni popolna nesposobnost odplačila posojila (default, Zahlungsunfaehigkeit), ki ga mora banka posojilodajalca odpisati kot neizterljivega. Posledice deželnega tveganja zaradi političnih dejavnikov se kažejo v ekspropriaciji ali nacionalizaciji, praviloma z določeno odškodnino, v primeru konfiskacije pa odškodnine ni. Izgube oziroma odpis terjatev zaradi navedenih vzrokov so lahko velike.

2.3.2 Tožbe Ne glede na stopnjo razvoja v posamezni državi lahko opazimo, da sčasoma pride do polarizacije med doseganjem blaginje (gospodarska rast) ter s tem povezanimi riziko – potenciali (riziki katastrofalnih razsežnosti se povečujejo). Družba je odvisna od aktivnosti podjetij (gospodarstva), saj ti zagotavljajo nadaljnjo gospodarsko rast ter s tem večjo blaginjo. Po drugi strani pa so ta podjetja, ki nam to zagotavljajo, največji povzročitelji gospodarskih in ekoloških nesreč. Nekateri celo trdijo, da je bila blaginja, dosežena v zadnjih desetletjih v razvitih deželah, dosežena na račun velikih stranskih učinkov (onesnaženost pitne vode, zraka, rastja, hrup ...), ki niso vključeni v merjenje BDP. če bi po njegovem upoštevali vse te učinke, potem bi bila na ta način izmerjena rast BDP že nekaj časa negativna. Riziki (čisti), ki spremljajo dejavnost podjetij, postajajo vse večji. Zavest ljudi se prebuja in iz dneva v dan bolj spoznavamo močno obremenitev okolja s strani velikih gospodarskih subjektov.

23

Ravno to je vzrok, da se denimo pri nas že pojavljajo odškodninske tožbe. Poznamo primer azbestoze, ki jo zdravniki ugotovijo lahko po preteku 20 let. V primeru, da se ugotovijo zelo močne posledice na zaposlene ali okoliške prebivalce se lahko sprožijo tako velike odškodninske tožbe, da jih podjetje ni možno poravnati. Zadnje čase so znane dobljene odškodninske tožbe do tobačnih tovarn in se gibljejo v milijonih dolarjev po tožniku. Vsekakor je potrebno resno pretehtati tudi tovrstne rizike.

2.3.3 Zavajanje Poudarek pri delovanju pravega multinacionalnega podjetja je na učinkovitosti skupine, ne pa na učinkovitosti posameznih podružnic. S finančnega vidika je ena od glavnih razlik med multinacionalnim podjetjem in običajnimi nacionalnimi podjetji njegova zmožnost prenosa denarja in dobička med različnimi podružnicami z notranjimi mehanizmi. Ti mehanizmi vključujejo prenosne cene blaga in storitev, ki se trgujejo med podružnicami, plačila dividend, hitro in zakasnelo plačevanje, posojila ter plačila provizij in licenčnin ter patentnih pristojbin (royalty) med podružnicami. Finančne transakcije znotraj multinacionalnega podjetja so posledica notranjih prenosov blaga, storitev, tehnologije in kapitala. Tokovi blaga in proizvodnih faktorjev obsegajo vmesne in končne proizvode, kakor tudi manj oprijemljive stvari, kot so managerska znanja, blagovne znamke in patente. Transakcije, ki niso takoj plačane, ustvarijo finančno terjatev. Pri patentih so patentne pristojbine za uporabo patenta ali terjatve do kupcev pri prodaji blaga na kredit. Poleg tega vodijo dolgoročne naložbe k prihodnjim tokovom dividend, obresti ter glavnic. V tako pestri možnosti izbire različnih ukrepov, je za podjetja, ki sodelujejo z multinacionalnim podjetjem, zelo težko pravilno oceniti moč in uspešnost partnerja. Ponavadi so zelo močan faktor za zavajanje managerske pogodbe. Nagrade managerjem so odvisne od uspešnosti poslovanja in ustvarjenega dobička. V takih okoliščinah so managerji pripravljeni na marsikateri ukrep, da bi povečali svoje premoženje. Zadnje čase so znani primeri Enron in podobni na ozemlju ZDA.

24

3 TERJATEV KOT OSNOVA TVEGANJA

Terjatve običajno predstavljajo neplačane prihodke, ki vključujejo terjatve in druge kredite dane trgovcem za dobavljeno blago, zneske, ki izhajajo iz prodaje blaga ali opravljenih storitev. Znesek terjatve se lahko poveča za obračunane obresti. Za kratkoročne terjatve podjetje pričakuje, da bodo plačane v roku enega leta. Ostale terjatve so pojmovane kot dolgoročne terjatve oziroma kot dolgoročna sredstva. Podjetje lahko v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi kratkoročne terjatve preimenuje v dolgoročne. Terjatev je na premoženjskopravnih in drugih razmerjih zasnovana pravica zahtevati od določene osebe poplačilo dolga, dobavo stvari ali opravitev kake storitve (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 38). Dolžniki lahko poravnajo svoje terjatve na različne načine:

• z denarjem (gotovinsko ali brezgotovinsko), • z medsebojno kompenzacijo terjatev in obveznosti, • z zamenjavo ene terjatve z drugo, • s cesijo ipd..

Glede na rok zapadlosti delimo terjatve na dolgoročne in kratkoročne. Dolgoročne terjatve so terjatve, katerih rok zapadlosti je daljši od enega leta, kratkoročne terjatve pa so tiste, ki zapadejo v roku do enega leta (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 38). Terjatev, za katero obstaja možnost, da ne bo plačana v celoti oziroma v določenem roku, imenujemo dvomljiva terjatev. O sporni terjatvi govorimo takrat, ko zaradi nje nastane spor med upnikom in dolžnikom. Pri dvomljivih in spornih terjatvah je verjetnost izterjave majhna, majhna pa je tudi pripravljenost prodajalca, da še naprej trguje s kupci, pri katerih so takšne terjatve nastale. Podlaga za izkazovanje terjatev so ustrezne listine (fakture, bremepisi, pogodbe,...), na katerih se le te kaznujejo z zneski. V inflacijskih razmerah se terjatve revalorizirajo v skladu z dogovori med upniki in dolžniki, terjatve do tujih oseb pa s preračuni na nove tečaje. Zneske revalorizacije, obresti in tečajnih razlik pri kratkoročnih terjatvah obravnavamo kot prihodke od financiranja. Pri kupoprodaji med podjetji velja običajni rok plačila, odvisno od vrste blaga ali storitve, zato do prejema plačila prodajalec kreditira kupca oziroma lahko rečemo, da vanj finančno kratkoročno vlaga. Za kupca je tak način financiranja najcenejši, saj ima brezobrestni odlog plačila. Zaradi medsebojnega razmerja kupci poskušajo izkoristiti svoj položaj in zavlečejo plačilo obveznosti za določen čas. V današnjem tržnem gospodarstvu je težko najti prave kupce. To pa je faktor, ki povzroča, da podjetja spregledajo zamudo in ponavadi ne obračunajo zamudnih obresti, saj se bojijo, da bi izgubile odjemalca. S tem pa v bistvu spodbujajo kupce, da se financirajo na račun prodajalcev.

25

Vedno, ko podjetje proda svoj proizvod ali storitev in namesto plačila v denarju sprejme obljubo, da bo plačilo opravljeno na določen datum v prihodnosti, s tem kupcu odobri kredit, ki se pri prodajalcu prikazuje kot terjatev do kupca. Odobritev kredita je v večji ali manjši meri povezana s finančnim tveganjem. Finančno tveganje naj bo v konkretnem poslu vedno manjše od koristi same prodaje (Mramor, 1993, str. 305). Terjatve do kupcev so manj likvidna naložba kot denar in kratkoročne finančne naložbe, povzročajo pa tudi stroške financiranja, upravljanja in zavarovanja terjatev do kupcev. Kadar terjatev do kupca ni poravnana oziroma ni poravnana v celoti, povzroča izredne odhodke, če do takšnega zmanjšanja ne pride v istem letu in zanj ni bil opravljen pavšalni popravek vrednosti terjatev (Slovenski računovodski standardi, 1993, str. 37). Preden se terjatve do kupcev spremenijo v denar, lahko preteče precej časa, zato je napake, ki so posledice slabih odločitev glede kreditiranja kupcev, mnogo dražje popravljati kot slabe odločitve glede upravljanja z denarjem in kratkoročnimi finančnimi odločitvami. Če podjetje odobri preveč kreditov kupcem, ki imajo likvidnostne težave, se le-to lahko kaj hitro znajde vsaj v likvidnostnih težavah, večji obseg neizterjanih terjatev do kupcev pa lahko podjetje finančno uniči, kar ima lahko kot posledico, tudi uvedbo stečaja. Finančni vidiki odobravanja kreditov kupcem so prepleteni s tržnimi odločitvami o potrebnem obsegu prodaje. Če je podjetje preveč zadržano pri odobravanju kreditov, bodo kupci odšli h konkurenčnim podjetjem, kjer bo odlog plačila odobren. Finančnik se mora pri odločitvah o politiki odobravanja kreditov kupcem zavedati tržnega vidika, vendar nikakor ne sme prezreti finančnih vidikov. V podjetju je potrebno uskladiti prodajno politiko s finančno in obratno. Podjetje navadno zasnuje svojo kreditno politiko oziroma postavi načela odobravanja kreditov kupcem. Mramor (1993, str. 303) navaja, da se kreditna politika nanaša na:

• vrste kupcev, • dobo plačila, • ponujene popuste ter • način izterjave.

Ko se podjetje odloča, kateri obstoječi in kateri novi kupci so upravičeni do kredita, lahko uporabi več prijemov, ki se med seboj razlikujejo po zapletenosti in objektivnosti. Najprimernejši prijem upošteva predvsem pet dejavnikov kreditne sposobnosti kupca (Gallinger, Healey, 1991, str. 358):

• naravo kupca (character), ki je razvidna iz informacij o njegovem preteklem plačevanju (lahko tudi drugim kreditodajalcem),

• sposobnost plačila (capacity), razberemo jo iz njegovih pričakovanjih denarnih prejemkov,

• finančno moč (capital), izražena je kot velikost kapitala ali čista vrednost kupca,

26

• zavarovanje (collateral), pri čemer gre za lastništvo nad premičninami ali nepremičninami, iz naslova katerih lahko pričakujemo poplačilo, če bi kupec spremenil svojo naravo ali pa ne bi bil sposoben plačati kredita,

• splošne gospodarske razmere (conditions), pri čemer gre za trenutni in pričakovani položaj, ki bi lahko vplival na kupca.

Kateri izmed naštetih petih dejavnikov ima večjo težo pri odločanju je odvisno do politike, ki jo vodi podjetje do kupcev. Vedno je potrebno upoštevati vseh pet dejavnikov skupaj kot celoto in nato sprejemati odločitve.

27

4 FAKTORING Veliki splošni leksikon DZS Ljubljani iz leta 1997 (str. 1062) označuje faktoring kot postopek financiranja prodaje, pri katerem podjetje (faktor) odkupi dobaviteljeve terjatve. S faktoringom prevzame faktor (največkrat odvisne družbe banke) pogosto tudi opominjaje, nadzorovanje vplačil in druge knjigovodske naloge svojega odjemalca. The Concise Oxford Dictionary, 1995, str. 482-483 opredeljuje faktorja kot podjetje, ki kupuje proizvajalčeve račune in prevzema odgovornost za njihovo plačilo. V Združenih državah Amerike, začetnici sodobnega faktoringa, pa se uporablja naslednja razlaga: faktoring je trajajoče razmerje med faktorjem in prodajalcem blaga ali storitev, ob tem pa faktor glede na terjatve, ki nastanejo zaradi prodaje blaga ali storitev, opravlja še naslednje dejavnosti:

• kupuje vse terjatve za gotovinsko plačilo, • vodi računovodsko knjigovodski nadzor nad odkupljenimi terjatvami, • skrb za izterjavo terjatev, • prevzema tveganje izgube, ki lahko nastane zaradi kupčeve

plačilne nesposobnosti

To definicijo gre razumeti tako, da obravnavanih dejavnosti faktor ne opravlja za prodajalca blaga ali storitev, temveč zase. Njihov obseg je odvisen od lastnih organizacijskih, finančnih in drugih poslovnih ciljev. Terjatve (ali dolgove) je kupil in za njihovo izterjavo ter vnovčevanje skrbi kot njihov lastnik. Njegovo pravno razmerje s prodajalcem terjatev dobi kakovostno vsebinsko nekoliko drugačno obeležje, ko ob prodaji naroči prodajalec še druge funkcionalne storitve faktorja, npr. računovodsko vodenje terjatev, opominjanje dolžnikov ali izdelavo statističnih poročil. Te so odvisne od prodajalčevih dobav kupcu in od splošnih in posebnih določb njunega kupoprodajnega razmerja. Če ima dobavitelj interes, da kar največ administrativnega nadzora iz teh razmerij prenese na tretjega, je ta tretja oseba lahko faktor.

4.1 Predstavitev faktoringa

4.1.1 Nastanek

Na ameriških tleh se je New York razvil v močan center komisijske dejavnosti za evropske predvsem tekstilne družbe. Te družbe so iz večjih evropskih mest tja pošiljale svoje predstavnike, za katere so verjele, da jim lahko poslovno dovolj zaupajo. Njihova dejavnost je vzpodbudila nastanek številnih družb, od katerih so nekatero faktorsko dejavnost in ugled ohranile in jih negujejo še danes. Med njimi so se posebej uveljavile leta 1827 ustanovljena družba Rusch & Co.; leta 1828 je iz Bremna prispeli F. Victor ustanovil

28

družbo, ki je s svojimi storitvami vzpodbujala nemški izvoz. Njegovemu zgledu je sledil njegov nečak Thomas Achelis. Oba sta se leta 1843 združila v družbo Victor & Achelis. Leta 1838 je bila ustanovljena pozneje zelo uveljavljena faktorska hiša Schefer Schramm & Vogel, leto kasneje pa še L.F. Dommerich & Co. (Faktoring – Handbuch, Livijn, 1987, str. 18). V obdobju, ko faktorji še niso kupovali terjatev, so pa že prevzemali jamstvo za kupčevo plačilno sposobnost, je faktor izstavljal račune za principala. Na tem računu je bil odtisnjen pečat: »This account is a asssigned to, owned by and payable only to X Faktor & Co.« S tem si je zagotovil uresničitev lastnih poslovnih interesov. Prodaja principalovega blaga pa je potekala v poslovnih in vzorčno razstavnih prostorih, ki jih je faktor ločil od ostalih posebej za te namene. (Faktoring – Handbuch, Livijn, 1987, str. 19). V drugi polovici devetnajstega stoletja in vse do začetka tretjega desetletja dvajsetega stoletja so faktorji v Združenih državah utrjevali svojo vlogo v dejavnosti jamstvenega faktoringa, ki je pokrival plačilni riziko kupca. V poslovni praksi tekstilne panoge je na prehodu iz 19. v 20. stoletje že bilo povsem običajno, da je faktor avansiral prodajalce tudi v višini do 85 % vrednosti izstavljenih, a še neplačanih računov za izdobavljeno blago. Obenem se je krepila faktorjeva vloga v izterjavi računov saj je sam bil jamstvenik za kupčevo plačilo. Faktoring se je vedno bolj usmerjal na področje financiranja, kar je bilo še zlasti razvidno iz pomena rastočega predplačevanja, predvsem zaradi faktorjevega poznavanja kupčeve plačilne sposobnosti in poznavanja lokalnih razmer. V tridesetih letih se je v Združenih državah uveljavil faktoring, kakor ga poimenujemo še danes. V začetku leta 1930 je nadzorni organ, pristojen za zavarovalništvo v zvezni državi New York, odločil uvrstiti faktoring jamstvene posle med posle kreditnega zavarovalništva. To je pomenilo, da jih smejo opravljati zavarovalniške družbe in ne faktorji. To pa je faktorje odločilno vzpodbudilo, da so opustili jamčevanje za kupčevo plačilno sposobnost. Osredotočili so se na odkup prodajalčevih terjatev na osnovi izdobavljenega blaga ali storitve kupcu. Financiranje proizvajalca je tako dobilo svoj glavni pomen in se razvija ter izpopolnjuje že več kot 50 let. Obdobje velike ekonomske krize v letih 1929-1935 je občutno vzpodbudilo razvoj »nakupnega faktoringa«. Hitro je namreč obveljalo spoznanje, da so na primer terjatve dosti bolj likvidno poroštveno sredstvo od nepremičnin. V času krize je bil nepremičnine zelo težko spremeniti v likvidni denar. Za razliko od njih se je to s terjatvami zgodilo skoraj zagotovo v roku nekaj mesecev. Zato odkupljene terjatve bile zaželeno in iskano jamstvo pri interesentih za posojilo, ki jih je dajala institucija Reconstruction Finance Corporation v okviru Roosweltovega programa New Deal za sanacijo ameriškega gospodarstva. Dva dogodka v Združenih državah Amerike, eden pravne, drugi pa gospodarske narave, sta pospešila preusmerjanje faktorjev od komisijskih agentov k delkredere agentom. Prvi je bil 1889 sprejet Faktors Act, drugi pa obdavčenje uvoznih proizvodov po McKinleyevih carinskih stopnjah. Te stopnje so uvoz evropskih tekstilnih proizvodov obremenjevale z

29

49.5 %. Tako visoka obremenitev je povzročila, da je ta uvoz začel zamirati ob hkratnem razvojnem vzponu domače ameriške industrije. V sistemski gospodarski strukturi je to pomenilo, da se je tržišče dejavnosti pomaknilo od blagovnega faktoringa k finančnemu ali še točneje najprej h kreditnemu, ki ni bil pogojen z odkupom terjatev. Številni blagovni faktorji so propadli. Vodenje skladišč in prodaje so vsled vladne vzpodbujevalne ekonomske politike nerazvijajoče se domača podjetja sama prevzela. Zato so lahko preživele le tiste faktorske družbe, ki so bile finančno dovolj močne, da so zmogle pokrivati rastoče potrebe po finančnih sredstvih za financiranje razvoja zaščitene domače industrije. Poleg faktoringa v pravem pomenu besede so se v ZDA razvile še druge finančne storitve kot diskontiranje in financiranje terjatev. Finančni faktoring je bil, in tako je tudi sodobno pojmovan, le tista faktoring storitev, ki temelji na odkupu terjatve brez regresne pravice. Zato prodajalec terjatev ne nosi nikakršnega delkredere rizika (non-recourse faktoring), (Faktoring – Handbuch, Livijn, 1987, str. 31). Značilno za ameriški faktoring je, da je ostal osredotočen na tekstilno industrijo. Postopno, zlasti po drugi svetovni vojni, se je začel uveljavljati tudi v drugih panogah. Tako naprimer v panogah pohištva, kemikalij, usnja, gumarstva, obutve, avdio-vizualnih naprav, če omenimo le najzanimivejše. Vendar v teh panogah ni bil tako močno prisoten kot pri tekstilni. Toda podobno je tudi v zunajameriških gospodarstvih. 40 – 50 % vrednostnega prometa je ustvarjeno neposredno v tekstilni ali z njo tesno sorodnih dejavnostih (Faktoring – Handbuch, Dagenschild, 1987, str. 27).

4.1.2 Sodobne razvojne smeri faktoringa

V sodobni obliki finančnega instrumenta kot nakup terjatev se je Evropi začel faktoring začel uveljavljati na osnovi ameriških izkušenj v šestdesetih in sedemdesetih letih po drugi svetovni vojni. Predvsem manjša in srednje velika podjetja v Nemčiji, ki so imela pogoje za svojo širitev, teh niso mogla izkoristiti. Samo so trpela pomanjkanje lastnega kapitala, imela pa so zadovoljiv obseg naročil od kapitalsko močnih in zanesljivih odjemalcev. Pri plačilnih rokih od dveh do šest mesecev niso mogla izrabiti skontov za takojšnje plačilo. V takih razmera je faktoring lahko odigral svojo vlogo. Predvsem faktornig je bil v petdesetih letih po drugi svetovni vojni skoraj neznan. Pravna in ekonomska teorija se z njim tudi nista ukvarjali. Leta 1957 je avtor Knopik v strokovni reviji za kreditiranje objavil članek: Faktoring – nove poti financiranja prodaje. Ta članek je predstavljal teoretično strokovno osnovo nemški banki Horbach & Co. KG v Mainzu, da je 1958 sklenila prvo faktoring pogodbo. Ta dejavnost se je kot samostojna izločila iz matične banke in se naprej razvijala v Inter-Faktor-Bank Mainz.

30

Leta 1971 je bila ustanovljena Deutsche Faktoring Bank Deutsche Faktoring GmbH & Co. V Bremnu. Dve izmed vodilnih nemških bank Deutsche Bank in Dresden Bank sta soustanoviteljici GEFA in Disko Faktoring Finanze G.m.b.H., Duesseldorf. Med prvimi je začela opravljati faktoring storitve 1963 Heller Bank AG, ki je tradicionalno kapitalsko prisotna v tej dejavnosti na ameriškem tržišču. Nemške hranilnice so leta 1968 ustanovile Deutsche Faktoring Bank in Suedfaktoring G.m.b.H. Stuttgart. Poleg nemškega kapitala je močno prisoten tudi tuj kapital v šestih faktoring družbah. Na nemškem tržišču je na voljo kombinacija faktoring storitve in investicijskega kredita. To je možnost, ki jo najpogosteje ponujajo kapitalsko nadpovprečne močne družbe. Pomanjkanje poslovne tradicije v tovrstnih storitvah je posledica povzročalo razhajanje tudi v pravnih krogih in to približno dve desetletji, nekako do leta 1977. Pravni teoretiki so se razhajali ob vprašanju poslovne morale povezane z aktom cesije terjatev od prodajalca na faktorja. Vzrok izvirnih razhajanj pa vsebuje kolizija med pravicama iz podaljšanega pridržanega lastništva in cesijo terjatev na faktorja. Do leta 1977 je prevladovalo pravo mnenje, da je cesija terjatev na faktorja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, in zato nična. Namreč tedaj, kot trči na interese, ki jih imajo preddobavitelji in naj bi bili zaščiteni z inštitutom podaljšanega pridržanega lastništva. Sodna praksa je v Nemčiji po letu 1977 spremenila svoje poglede na pravno naravo faktoringa. Zavzela je stališče, da je cesija terjatev, ob pogoju sklenjenjega pravnega razmerja med prodajalcem terjatev in kupcem faktorjem, poslovno moralno dopustna. Ko je bila odstranjena ta pravna ovira je razvoj faktoring poslov v Nemčiji dobil močno vzpodbudo. Njegova finančna funkcija se je zlasti med manjšimi in srednjo velikimi podjetji še posebno zaradi priznane prožnosti prepričljivo in vedno bolj brez predsodkov uveljavljala. Tako se je to izražalo tudi v vrednostnih številkah 9,9 milijarde DEM v letu 1991, da bi leta 1993 dosegle raven 9,5 milijarde in skoraj 12 milijard v letu 1995, do konca leta 1998 pa 20 milijard DEM (Vir: Deutscher Faktoring – Verband e.V., Jahresbericht, 1999). Podobna, na splošno rastoča gibanja je faktoring dejavnost beležila po državah vseh kontinentov. Evropa se je s številko 87 milijard DEM leta 1989 povzpela na 105 milijard DEM v letu 1993 in več kot 200 milijard DEM do konca leta 1998 (Vir: Europafaktoring, 1999).

31

TABELA 1 : Rast prometa faktoringa po državah v milionih EUR

EUROPA 1996 1997 1998 1999 2000 2001 Austria 1,525 1,776 1,832 2,007 2,275 2,181Belgium 3,934 4,372 4,366 7,630 8,000 9,000Bulgaria 0 0 0 2 1 2Cyprus 583 764 959 1,120 1,410 1,555Czech Republic 540 276 468 780 1,005 1,230Denmark 2,239 2,577 2,894 3,360 4,050 6,050Estonia + Baltics 0 0 213 470 615 1,400Finland 3,551 4,648 5,230 5,630 7,130 7,445France 28,836 36,373 44,255 53,100 52,450 67,800Germany 13,897 17,875 20,323 19,984 23,483 29,373Greece 317 451 596 850 1,500 2,050Hungary 139 280 115 144 344 546Iceland 35 32 21 100 125 60Ireland 2,671 3,635 3,957 6,160 6,500 7,813Italy 46,423 67,975 75,319 88,000 110,000 125,000Netherlands 13,356 17,486 17,702 20,500 15,900 18,800Norway 4,092 3,819 3,787 4,260 4,960 5,700Poland 85 328 609 605 2,085 3,330Portugal 3,555 4,234 5,545 7,450 8,995 10,200Romania 19 22 20 37 60 105Slovakia 127 207 179 160 160 240Slovenia 14 19 14 35 65 75Spain 5,906 7,501 9,936 12,530 19,500 23,600Sweden 8,122 8,099 7,677 7,550 12,310 5,250Switzerland 772 920 1,464 1,300 1,300 1,430Turkey 1,505 3,048 4,043 5,250 6,390 4,100United Kingdom 47,381 78,228 84,255 103,200 123,770 139,840

32

AMERIKE 1996 1997 1998 1999 2000 2001 Argentina 201 874 1,026 1,481 1,715 1,017Brazil 1,930 1,859 13,620 17,010 12,012 11,020Canada 1,992 2,586 1,863 1,952 2,256 3,315Chile 1,397 2,209 1,991 2,600 2,650 3,160Colombia 77 92 85 50 0 0Costa Rica 0 0 162 226 258 208Cuba 0 0 0 185 108 113El Salvador 0 0 0 0 0 123Mexico 1,710 1,923 2,519 3,550 5,030 6,890Panama 0 0 0 11 220 220U.S.A. 49,242 65,389 64,255 104,200 120,000 129,000 334,271 1039,966 332,274 602,793 729,663 818,402 AFRICA 1996 1997 1998 1999 2000 2001 Morocco 89 168 187 57 45 50South Africa 3,111 4,979 3,957 5,340 5,550 5,580Tunisia 0 0 54 73 60 171 226,58 ASIA 1996 1997 1998 1999 2000 2001 China 12 15 11 31 212 1,238Hong Kong 726 1,114 1,294 1,800 2,400 2,700Indonesia 2,362 1,588 28 33 3 0India 205 332 174 257 470 690Israel 39 73 108 219 460 530Japan 26,403 34,968 38,980 55,347 58,473 61,566Malaysia 2,316 1,887 687 805 585 842Oman 0 0 14 21 30 36Philippines 18 18 10 10 0 0Saudi Arabia 0 0 0 0 0 150Singapore 1,737 2,255 1,510 1,970 2,100 2,480South Korea 18,259 23,468 17,149 15,120 115 85Sri Lanka 27 31 38 62 99 115Taiwan 459 801 1,004 2,090 3,650 5,160Thailand 1,162 966 715 1,010 1,268 1,240

33

AUSTRALASIA 1996 1997 1998 1999 2000 2001 Australia 2,355 3,129 3,319 5,100 7,320 7,910

New Zealand 147 175 162 184 100 410

SKUPAJ SVET 305,601 415,846 450,702 573,008 641,572 720,194

Vir podatkov : Deutcher fatoring verband e.V. 2003 Stat : Factors chain international

SLIKA 5 : FAKTORING V SVETU V OBDOBJU 1998 – 2002

Opomba : v milijardah EUR Vir podatkov : Deutcher fatoring verband e.V. 2003 Stat : Factors chain international

34

V Veliki Britaniji je bila prva družba za opravljanje faktoring dejavnosti ustanovljena leta 1960. Za udeležence finančnega trga je predstavljala novost, pravzaprav presenečenje. Tako neznan je bil še faktoring, kljub zgodovinskim britanskoimperialnim vezem z ZDA. Z intenzivnim trženjem je ponudnikom faktoring storitev uspelo vzpodbuditi zanimanje poslovnih krogov in jih prepričati o drugačnosti, od njim do tlej znanim v glavnem bančnih finančnih virov. Po podatkih nacionalnega združenja faktorjev ABFD letno uporablja ta finančni instrument nekaj deset tisoč gospodarskih družb. Temu primerno je rasel tudi obseg prometa od manj kot 1 milijarde funtov v letu 1976 in 2 milijardi leta 1982 na 5,6 milijarde leta 1986 in 15, 9 milijarde funtov v letu 1992. Vendar je razlikovanje med faktoringom in sorodnimi vrstami financiranja, kot je npr. diskontiranje, v Veliki Britanji manj natančno. V vzhodni Evropi, kjer je bil ta finančni inštrument pred tranzicjiskimi spremembami skoraj neuporabljan, se je njegova prisotnost v poslovih transakcijah po družebnih spremembah zelo okrepila. Še posebej v izvozu in najbolj na Češkem in Madžarskem. Poleg uporabe kot finančni inštrument je faktoring v vzhodni Evropi upoštevan še v neki drugi vlogi bolj, kot je to pomembno za uporabnike na primer v državah tradicionalno razvitih tržnih gospodarstev. To je vloga prevzemnika rizika izpada plačila. V tranzicijskih državah je to še zlasti pomembno za vse novo nastale subjekte, ki iščejo svoje možnosti ne le na domačem ampak tudi mednarodnem tržišču. Tu so pa najbolj ranljive, ker so neizkušene in nimajo dovolj zanesljivih informacij o boniteti svojih kupcev. Obotavljivo se odločajo za sklepanje novih poslovnih navez ali celo od namere v posameznih primerih odstopijo. Specializirane faktoring hiše dolgoročno izgrajujejo in aktualno dopoljnjujejo svojo podatkovno bazo, ki jim olajšuje poslovne odločitve, še zlasti v državah z manjšim nacionalnim tržiščem, kot sta že omenjeni Češka, Madžarska ali Belgija in Nizozemska, ki so strateško dolgoročno usmerjene na mednarodne trge. Dežele vzhodne in jugovzhodne Azije so se srečevale v svoji izvozni ekspanziji s problemom posebne vrste, ki je že v sedemdesetih letih pomenil oviro v mednarodni trgovini. Predvsem Severni Ameriki in Evropi so kot kupci – kot običajno – sprejemali pogoj plačevanja z dokumentiranim akreditivom. Nagli razvoj komunikacijske tehnologije in transportne ter logistične tehnike so vplivali na odklonilno stališče uvoznikov do tega plačilnega instrumenta. Vsebinsko kakovostno se začenja tržišče spreminjati od »tržišče prodajalcev k tržišču kupcev«. Vedno pogosteje so uvozni kupci povezovali svoja naročila s prodajo na odprt račun oziroma proti dokumentom. Da bi ne zgubili tržišča so se izvozni dobavitelji temu prilagajali s pomočjo faktorjev. Tako so ohranjali kupce, si zagotavljali financiranje in zanesljivo plačilo. Obšli so problematično oviro, ki pa je hkrati pomenila močno vzpodbudo za razvoj faktoringa v tem delu sveta. V notranjetrgovinskem prometu kolizija interesov med pogodbenimi strankami ni obremenjena s kolizijo različnih nacionalnih zakonodaj ali podrejanjem mednarodni arbitraži, kar pa se lahko zgodi pri faktoring poslih v zunanjetrgovinskem prometu. V zunanjetrgovinskem ali tudi izvoznem faktoringu praviloma ne najdemo nepristnega faktoringa (recourse faktoring, unechtes Faktoring). Ta faktorju dopušča regresno pravico do vračila dela ali celotnega zneska, ki ga je plačal cedentu.

35

V notranjetrgovinskem prometu se uporabljata obe obliki: pristni in nepristni faktoring. In za razliko od zunanjetrgovinskega, kjer se praviloma uporablja samo javni (neprikriti) faktoring, sta v notranjetrgovinskem možni obe obliki: javni (offenes, notification ali disclosed Faktoring) in prikriti (stilles, confidential ali undisclosed, non-notification) faktoring. Sodobne faktoring pogodbe so pogodbe o nakupu terjatev, torej kupne pogodbe ne pa kreditne pogodbe. Tudi med teorijo in prakso o tem ni več razhajanj. Na faktorja preide s terjatvijo povezan bonitetni riziko, medtem ko za odgovornost za obstoj terjatve ostaja pri cedentu. Z besedilom pogodbe lahko partnerja določita različno intenziteto oziroma obseg treh temeljnih funkcij, ki jih faktor profesionalno opravlja. Funkcija financiranja se uresničuje s temeljnim aktom faktoring pogodbe, s prodajo terjatev. Te faktor običajno istega dne, ko mu faktor predloži kopijo računov, plačuje (s predujmi) v okviru dogovorjenih kreditnih limitov. Faktor plačuje do višine dogovorjenega limita, s tem pa opravlja drugo funkcijo iz faktoring pogodbe, to je funkcijo varovanja pred izpadom plačila – prevzema delkredere riziko. Ta ostaja cedentu samo v tistem delu, ko ta izdobavlja blago ali storitev nad vrednostno mejo dogovorjeno s faktorjem. Tretjo funkcijo, to je funkcija upravljanja, prevzame faktor z obvezo administriranja kupljenih terjatev. Ta lahko zajema vsa računovodska in pravna opravila. Vrsto faktoring pogodbe, če povzamemo, opredeljuje (ne) obveščanje dolžnika in obseg funkcij, ki jih prevzema faktoring. Glede na to so danes najpogostejše pojavnosti faktoringa: osnovni ali tudi fiduciarni faktoring; standarni faktoring (Old-Line); »Inhouse Faktoring«; faktoring ob zapadlosti (Maturity Faktoring). Če faktor prevzame le fiduciarno upravljanje terjatev, govorimo o primeru osnovnega faktoringa. Lahko nastane spontano v povezavi s pristnim faktoringom, če faktor prevzame administriranje terjatev, katerih nakup je iz bonitetnih razlogov odklonil, ali pa jih prevzame v upravljanje, ker je cedent dovolil cessusu blagovni kredit, ki presega višino razpoložljivega limita pri faktorju. S tem je povezano delovanje t.i. silos-načela. Po njem se znotraj limitnega okvira uvrsti terjatev takoj, ko cessus plača zapadlo terjatev in sprosti limitni kritje. V praksi se danes najbolj uporablja »Standard Faktoring« (tudi Old-Line, Main-Line Faktoring). Pri tej vrsti faktor poleg administrativnih storitev upravljanja nudi še konzultantske, statistične, marketinške storitve in prevzame delkredere riziko. Seveda ga spremlja obveščanje cessusa. Za »Inhouse Faktoring« (tudi Eigenservice – ali Bulk-Faktoring) je značilno, da faktor prevzame delkredere riziko, administriranje terjatev pa še naprej ostane pri cedentu. Faktor

36

prevzame določeno terjatev v administrativno obdelavo zaradi svojih profesionalno strokovnih prednosti šele, ko mu jo je cedent prepustil zaradi cessusove plačilne zamude. »Faktoring ob zapadlosti« (Maturity Faktoring) je naslednja oblika, ki ne pogojuje faktorjeve funkcije financiranja. Pogodba predvideva faktorjevo obveznost plačati cedentu takoj, ko faktorju plača cessus, ta pa mora plačati ob zapadlosti terjatve. Ta oblika se je iz ZDA prenesla v Evropo, še zlasti v Nemčijo. Vendar pa se še tu, prilagojeno nemškim poslovnim običajem in pričakovanjem, uporablja nekoliko drugače. Če cessus ne plača ob zapadlosti, mora po preteku karenčnega roka od 90 do120 dni cedentu plačati faktor. V ZDA pa vrednost določenega števila terjatev faktor plača diskontirano na izpolnitveni rok do cedenta ga iz pogodbe obvezuje izračunano povprečje. V njegovo dobro gredo pozitivni učinki cessusovih plačil pred tem rokom, v njegovo breme pa cessusove zamude.

4.1.3 Novejše oblike faktoringa Med t.i. novejše oblike faktoringa uvrščamo: On-Line Faktoring, Passiv Faktoring, Leasing Faktoring, Split Faktoring, Management-buy-out per Faktoring, Centralno uravnavanje (reguliranje), Honorar-Faktoring in Meta-Faktoring. »On-Line Faktoring« je že taka oblika, ki se je začela uporabljati ob naglem razmahu računalniško podprtih storitev. Cedent ima neposredno računalniško povezavo s podatkovno bazo faktorja. Iz nje lahko črpa podatke o neizkoriščenem delu limita, stanju vplačil ali o zamudah svojih odjemalcev in druge. Tekoče pa obvešča svojega partnerja o izstavljenih računih in novo nastalih terjatvah. Sprotno, brez zadržkov in vzajemno informiranje omogoča prožno sprejemanje poslovnih odločitev. To pomeni kar najhitrejše odzivanje na potrebe tržišča in prispeva k pozitivnemu negovanju konkurenčne sposobnosti. »Passiv Faktoring« je druga oblika, ki temelji na obveznostih cedenta do svojih dobaviteljev. Njihove pravice so praviloma zavarovane z institutom pridržanega lastništva preddobavitelja na izdobavljenih surovinah in polizdelkih. Faktor jamči plačilo preddobaviteljem za vse dobave znotraj določenega nakupnega limita. V zameno se ti odpovedo lastniškim pravicam na dobavljenem blagu. Lastništvo nad temi blagovnimi zalogami, ki niso obremenjene s pravicami tretjih oseb, prenese cedent na faktorja. Gospodarski cilj, ki je v tem primeru kombiniran s pravnimi učinki lastniških prenosov, je v maksimizaciji skontov zaradi takojšnjega plačila. Ta oblika se uporablja, kadar je obračanje zalog v skladišču počasno in učinki skontov presegajo obresti bančnih kreditov. »Leasing Faktoring« je kombinacija med dvema pogodbama avtonomnega gospodarskega prava: s pogodbo o faktoringu faktor kupuje terjatve leasingodajalca in prevzema

37

delkredere riziko za izpadla plačila leasingojemalca. Da bi glede na določbe nemške zakonodaje v tovrstni praksi faktor vzdrževal delkredere jamstvo, ne sme zavarovati kupljene terjatve s pravicami nad predmetom leasing najema. Na tak način si sme zavarovati edino zahtevke, ki jih ima do prodajalca terjatve, npr. zahtevke na temelju cedentovega jamstva za obstoj terjatve. »Split Faktoring« se predvsem uporablja v Združenih državah Amerike. Cedent deluje z več faktorji istočasno. V skladu s tekočimi in strateškimi cilji svoje poslovne politike razprši prodajo terjatev. Strukturo razpršitve prilagaja boniteti in pomebnosti posameznih cessusov in finančnim pogojem posameznih faktorjev. Pozitivni učinki so v sinergiji učinkov iz manjše finančne odvisnosti in občutljivosti na pogoje edinega faktorja in razporejanju določenih terjatev na določenega faktorja. Čeprav se omenja možnost »Management-buy-out per Faktoring«, so glede pravne neoporečnosti in poslovne morale mnenja deljena. Gre pa za primer, ko poslovodstvo določenega podjetja, ki želi pridobiti lastništvo nad njim, za to potrebni kapital zbere s prodajo bodočih terjatev tega podjetja faktorju. »Centralno uravnavanje (reguliranje)« je oblika povezovanja nakupovalnih združenj s faktorjem. Posebnost te oblike je v dejstvu, da neposredno pogodbo med faktorjem in cedentom nadomešča pogodba med nakupovalnim združenjem, ki zastopa svoje člane in faktorje. Centralni usklajevalec je združenje, ki prevzema za svoje člane tudi delkredere riziko. Faktor se obveže za združenje opravljati administriranje in nadomešča izpadla plačila, hkrati pa kupuje terjatve iz opravljenih dobav članov nakupovalnega združenja in delkredere jamči dobaviteljem oziroma ob skontu pogojih plačuje takoj. Oblika centralnega usklajevanja ne predstavlja faktoring dejavnosti. Vendar pa gre razvoj v nemški in evropski gospodarski praksi v smeri vse pogostejšega združevanja podjetij s sorodnimi poslovnimi interesi v nakupovalno združenje. V smislu opisanega najdejo dovolj priložnosti za vključevanje svojih storitev, čeprav gre za vrsto novejše oblike faktoringa. Faktor se lahko omeji na delo z maloštevilnimi cedenti ali celo z enim samim, če je obseg poslovanja z njim nadpovprečno velik. Administrativnih stroškov je sicer manj, organizacija njegovega dela enostavnejša, zaradi koncentracije pa nesorazmerno močno naraste dolžniški riziko. »Honorar-Faktoring« je oblika, ki se šele uveljavla. Kot že ime pove, gre za vnovčevanje terjatev, ki nastanejo po opravljenih storitvah (intelektualnih) nosilcev svobodnih poklicev. Nemška judikatura pa ne dopušča odstopov terjatev zdravnikov, revizorjev ali davčnih svetovalcev. Honorar-Faktoring je poenostavljena faktorinška dejavnost, v njej manjkata klasični odkup terjatev in delkredere jamstvo.

38

»Meta-Faktoring« je primer sodelovanja s cendentovo poslovno banko in faktorjem zaradi skupnega pokrivanja kreditnega rizika. Faktor administrativno upravlja zaupane mu terjatve, ki jih je kreditojemalec odstopil banki za zavarovanje najetega posojila.

4.2 Vrste V praksi se je razvilo več vrst faktoringa. Med seboj se razlikujejo predvsem v obsegu storitev, ki jih faktor nudi v pogodbi o odkupu terjatev klientu. Najpomembnejše in hkrati največkrat uporabljene so naslednje vrste:

* pravi faktoring, * nepravi faktoring, * faktoring, plačljiv po dospetju, * mednarodni faktoring. * odprti faktoring, * skriti faktoring.

4.2.1 Pravi faktoring (brez regresne pravice) Pravi faktoring vsebuje tri funkcije:

* del credere ali funkcija zavarovanja: Faktor tu prevzema rizik plačilne nesposobnosti dolžnika (del credere rizik).

* storitvena ali upravljalska funkcija:

Tu se nudijo strokovne storitve pri realizaciji terjatev do tretjih oseb.

* funkcija zagotovitve denarnih sredstev.

4.2.2 Nepravi faktoring (z regresno pravico) Najpomembnejša značilnost nepravega faktoringa je, da faktor ne prevzame jamstvene funkcije. Na podlagi pogodbe stranka jamči faktorju plačilo od dolžnika in s tem reši faktorja velike odgovornosti. Bistvena razlika med pravim in nepravim faktoringom je, da pri pravem faktoringu organizacije prevzamejo nase jamstveno funkcijo, pri nepravem pa ne. Za katero obliko se med seboj dogovorita faktor in stranka je predvsem odvisno od plačilne sposobnosti stranke, pa tudi od bonitete faktorja.

39

4.3.3 Faktoring plačljiv ob dospelosti Pri tem faktoringu podjetje želi prenesti na faktorja le funkcijo prevzema rizika in upravljanja s terjatvami, samo pa obdrži funkcijo financiranja terjatev. Faktor se s stranko dogovori za odkup terjatev z dnem dospetja. Cena se plača na dan dospetja, kar pomeni, da je morebitni predujem stranki že vnaprej izključen. Tu faktor z odkupom prevzame nase tveganje neplačila in upravljanja s terjatvami, prav tako kot pri pravem faktoringu.

4.2.4 Mednarodni faktoring Pri mednarodnem faktoringu nastopajo štiri stranke in sicer:

* izvoznik (prodajalec), * domači faktor, * kupec v tujini, * faktor v tujini.

Mednarodni faktoring se vedno pojavlja kot pravi faktoring, za katerega je značilen prevzem jamstvene funkcije. Kadar se faktoring mehanizem pojavlja v mednarodnem prometu povečuje finančno sposobnost tako proizvajalca - izvoznika kot tudi kupca -uvoznika. Faktor, ki se ukvarja z mednarodnim prometom, mora biti vedno zelo dobro obveščen o finančnem položaju države kupca - uvoznika, kot tudi njegovi finančni in kreditni sposobnosti. Faktoring organizacije se tako po število kot po skupni vrednosti operacij financiranja mednarodnega prometa, združujejo v značilne organizacije in mehanizme, prek katerih se opravlja mednarodni promet proizvodov in storitev.

4.2.5 Odprti faktoring Pri odprtem faktoringu finančna organizacija (faktor) od izvoznika kupi oziroma prevzame kratkoročne, nedospele terjatve iz temeljnega izvoznikovega posla do njegovega dolžnika - uvoznika določenega blaga ali storitve. Dolžnik mora dogovorjeno kupnino ob dospetju terjatve plačati faktorju, ki glede na vsebinsko različico tovrstnega faktoringa izvoznika lahko plača med njima dogovorjeni znesek že pred dospetjem terjatve (največkrat) ali pa takoj po njenem dospetju in plačilu. Obveznost prodajalca terjatve je, da potem, ko prenese na faktorja terjatve o tem obvesti kupce in zahteva, da terjatve plačajo direktno faktorju. Možni sta dve obliki. Pri prvi klient proda terjatve faktorju in ni več upnik, zato mu izplača faktor vrednost terjatve z odbitkom stroškov, obresti in provizije, ob zapadlosti pa izterja terjatev v svojem imenu na svoj račun. Pri drugi obliki pa klient ne odstopi terjatev faktorju dokončno, pač pa le v izterjavo za njegov račun.

40

4.2.6 Skriti faktoring Ta faktoring je bolj zapleten kot odprti faktoring. Skriti faktoring je zasnovan na osnovi, da izvoznik najprej proda faktorju blago, ki bo zatem izvoženo. Ta kot skriti naročitelj (principal) to blago ob izvoznikovem sodelovanju preproda (ta nastopa kot komisionar) tujemu kupcu (uvozniku) praviloma na kredit. Tuji kupec plača kupnino, v katero je vračunan tudi faktorjev zaslužek, izvozniku, ki pa mora faktorju poravnati svoje finančne obveznosti iz zadevanega posla na dogovorjen način (Falatov, 1995). Faktorju se pri tem modelu daje možnost, da s tem ko prevzame na sebe rizik prodaje ustvari zaslužek iz razlike v ceni. V takem modelu faktoringa se pojavljajo zelo veliki zaslužki, vendar so tudi riziki večji.

41

5 UPORABA FAKTORINGA PRI POSLOVANJU PODJETJA Faktoring organizacije opravljajo več vrst poslov (knjigovodstvo, svetovanje pravno in finančno), vendar so njihove najpomembnejše funkcije predvsem:

* financiranje strank, * zavarovanje plačila, * storitve strankam v zvezi s terjatvami.

5.1 Funkcija financiranja Le ta funkcija izhaja iz dejstva, da obstaja časovna razlika med dnem, ko faktor plača podjetju za odkupljeno terjatev in dnem ko terjatev dejansko zapade v plačilo. Pri tem obstajata dva načina financiranja:

* financiranje s predujmom, * financiranje z diskontom.

5.1.1 Financiranje s predujmom Način financiranja s predujmom zahteva, da mora podjetje pred nakazilom predujma s strani faktorja dokazati, da je blago odposlal kupcem (npr. kopije računov in drugih odpremnih dokumentov). Višina predujma je običajno med 70 % in 95 % zneska odkupljenih terjatev. Faktor jo določi glede na boniteto podjetja. Preostali znesek faktor nakaže na poseben zaprt račun. Tako izločeni znesek se sprosti šele, ko s strani dolžnika ni več možnosti za reklamacijo oziroma, ko dolžnik plača zapadlo terjatev. Za dani predujem zaračuna faktor obresti kot strošek in to za čas od nakazila do zapadlosti terjatve. Financiranje s predujmom je zelo dinamično in prilagodljivo, saj se za podjetje prodaja blaga na kredit spremeni v gotovinsko prodajo.

5.1.2 Financiranje z diskontom Pri financiranju z diskontom predujma ni. Faktor takoj plača ves znesek terjatve stranki, od katerega odšteje stroške, obresti, provizije. Te obveznosti znašajo skupaj približno 5 %. Bistvena razlika med obema načinoma financiranja je, da se pri predujmu končno izplačilo terjatve opravi šele ko dolžnik poravna obveznost faktorju, pri diskontnem načinu pa prejme podjetje izplačilo terjatev takoj, seveda zmanjšano za diskont.

42

5.2 Funkcija zavarovanja plačil Naziv del credere pomeni, da faktor prevzame nase jamstveno funkcijo, torej jamči za obveznost nekoga tretjega. Gre za prevzem tveganja faktorja za plačilo terjatve do dolžnika. Če faktor ne želi prevzeti te funkcije, mora o tem predhodno obvestiti stranko. Če izjavi, da bo to funkcijo prevzel, jo lahko prekliče le do trenutka, v katerem stranka preda blago kupcu in le, če obstajajo tehtni razlogi. Faktor in stranka v pogodbi določita tudi vprašanja zavarovanja. Če faktor prevzame del credere funkcijo ima običajno pravico izbire katere terjatve bo odkupil, pri tem pa je odločilna plačilna sposobnost. Stranka tako odgovarja le za obstoj terjatve na pa tudi za njeno izterljivost.

5.3 Funkcija storitev v zvezi s terjatvami Faktor se poleg odkupa terjatev ukvarja tudi z opravljanjem drugih storitev za stranko oziroma zanje opravlja storitve v zvezi z ponujenim odkupom, le te so:

* vodenje knjigovodstva, * revizija poslovnih knjig in dokumentov, * izpopolnjevanje prometa, * izbor prevoznika in zavarovalnice, * izboljšanje poslovanja, * prevzem del credere tveganja, * prevzem nalog financiranja, * svetovanje strankam, * iskanje raznih podatkov o strankah, * izločanje transfernih in tečajnih tveganj, * opozarjanje na nekorektne postopke.

5.3.1 Vodenje knjigovodstva Podjetja, katerim primanjkuje denarnih sredstev, si pogostokrat ne morejo privoščiti knjigovodske službe, zato te posle zanje proti plačilu opravljajo faktoring organizacije.

5.3.2 Revizija poslovnih knjig in dokumentov Pri podjetjih, ki nimajo lastnega knjigovodstva je faktorjeva pomoč pri reviziji zelo pomembna. Če faktor opravlja revizijo namesto stranke, je njegova dolžnost, da jih pravočasno obvesti o vseh pomanjkljivostih in napakah, ki jih same drugače ne opazijo.

43

5.3.3 Izpopolnjevanje prometa Za podjetja ki nimajo svoje marketing službe, faktor pogostokrat prevzame opravljanje potrebnih dejavnosti ter raziskave trga za račun svoje stranke.

5.3.4 Izbor prevoznika in zavarovalnice Izbor prevoznika in zavarovalnice je izrednega pomena, saj faktor lahko za več strank bolje in ceneje po pogodbi določi ugodne prevozne tarife in zavarovalne premije, ki znižujejo skupne stroške.

5.3.5 Izboljšanje poslovanja Faktor v času svojega poslovanja s stranko pride do določenih sklepov, kateri se nanašajo na slabosti in prednosti v strankinem sistemu finančnega poslovanja in kontrole, posebno še v območju upravljanja s tokovi kratkoročnih sredstev. Na podlagi faktorjevih navodil, lahko stranka hitro sprejme ustrezne odločitve in se s tem izogne določenim napakam.

5.3.6 Prevzem del credere tveganja Faktoring organizacija pokriva škode, ki temeljijo na plačilni nesposobnosti dolžnika, in to v višjem odstotku, kot to pokrivajo drugi zavarovatelji teh tveganj. Če izostane plačilo zaradi dobave neustreznega blaga ali dobavnih zamud, ostane tveganje na izvozniku.

5.3.7 Prevzem nalog financiranja Faktoring organizacija plača 80 % - 90 % terjatve takoj po prejemu računa, s tem da gre ostanek v poseben blokirani račun ter se ob dospelosti terjatve izplača.

5.3.8 Svetovanje strankam Strankam svetuje glede predpisov in običajev uvozniških tržišč.

5.3.9 Iskanje raznih podatkov o strankah Faktor priskrbi podatke o strankah in predpisuje zgornje zneske, do katerih lahko izvozniki z njimi poslujejo brez zavarovanega plačila.

44

5.3.10 Izločanje tečajnih in transfernih tveganj Faktor izloča tečajna in trasferna tveganja, kadar je možno financiranje v uvoznikovi državi.

5.3.11 Opozarjanje na nekorektne postopke Faktor opozarja na nekorektne postopke strank glede na pridobljene izkušnje. Faktoring postopek je še posebej primeren pri izvozu tistih podjetij, ki proizvajajo blago množične ali serijske proizvodnje in ga dobavljajo redno krogu kupcev, ki se občasno javljajo. Ti kupci pa niso končni porabniki, na primer tekstilna podjetja, tovarne pohištva. proizvajalci gospodinjskih aparatov, proizvajalci usnjenega blaga... Po mnenju raziskovalcev pride faktoring v poštev samo za tista podjetja, ki letno izvažajo blago in storitve v znesku najmanj 1 milijon dolarjev. Faktoring je zelo propulzivna oblika, ki se zlasti uveljavlja v trgovini med državami EU ter v ZDA, kar je tudi razumljivo glede na sestavo trgovine teh držav.

45

6 STROŠKI IN CENA

Že tradicionalna naloga teh organizacij je kratkoročno financiranje izvoznih poslov do največ 180 dni. Stroške financiranja zaračunavajo faktoring organizacije zelo različno. Na primer v ZR Nemčiji računajo za 6 -7 % višjo obrestno mero, kot je trenutna diskontna obrestna mera zvezne banke. Faktoring organizacije postavljajo za stranke zgornjo mejo, ki jo mora upoštevati izvoznik. Nad to mejo ne jamčijo. Večina organizacij vztraja pri neselektivnem faktoringu celotnega izvoza kakega izvoznika ali vsaj celotnega izvoza na kako mednarodno tržišče. Na primer stranke nekaterih tržišč so pripravljene ponuditi le menice ali celo odprto plačilo, medtem ko druge brez zadržka pristajajo na akreditiv. Prav tako faktoring organizacija ni pripravljena prevzeti le financiranja brez posredovanja drugih storitev. Del credere pristojbina faktoring v mednarodnem poslovanju se giblje med 1,5 do 2 % bruto vrednosti izvoza. Za morebitno predčasno plačilo zaračuna organizacija dogovorjene obresti. Faktoring se bo v mednarodni trgovini še bolj razširil, če bo oblikovan enoten sistem faktoring organizacij, z enotnimi pogoji poslovanja ter s centralno elektronsko obdelavo podatkov. Faktoring organizacije so od bank ustanovljene ali od njih močno odvisne organizacije. Faktor za svoje storitve pri zbiranju podatkov in informacij o boniteti kupca zaračuna določeno provizijo, ki se obračuna v procentih med spodnjo in zgornjo mejo skupne vrednosti faktoring posla. Faktor terja stranko tudi za obresti na sredstva, ki se dajo v naprej. Provizija se zaračunava za opravljanje storitev faktorja, obresti pa so plačilo za uporabo denarja. Obrestna mera je ponavadi nekoliko višja kot obrestne mere bank. Na višino provizije vplivajo:

* vrsta faktoring dejavnosti, * kakovost stranke in kupcev.

Na višino stroškov, ki jih zaračunava faktor vplivajo vse obveznosti in dejavnosti, ki jih je moral opravljati faktor v času ko je opravljal faktoring. Podatek, da faktoring dejavnosti rastejo s številom novih organizacij kaže, da stranke najdejo v njih svoj interes kljub visokim cenam.

6.1 Delkredere provizija Faktor delkredere tveganja ne prevzame, ne da bi skrbno in poglobljeno analiziral boniteto cedentovih dolžnikov. Zato ta del faktorjeve pristojbine razpade na dva poddela, ki ju faktor posamično različno vrednoti. Prvi del predstavlja stroške opravljenih storitev bonitetnega preverjanja in nadzora v limite zajetih cedentov odjemalcev. Pomembna je struktura limita, ob enem pa njegova višina. Oboje vpliva na višino stroškov, ki jih zaračuna faktor za ta del stroškov servisiranja cedenta.

46

Kakovost cediranih terjatev, pogostnost plačilnih izpadov terjatev v zadnjih treh letih cedentovega poslovanja pred sklenitvijo pogodbe s faktorjem, povprečna dolžina plačilnih pogojev terjatev, posebnosti panoge, v kateri deluje cedent, so glavni dejavniki, ki imajo svojo težo pri določanju višine stroškov, ki jih faktor zahteva za drugi del delkreder jamstva. To je del, ki predstavlja njegovo finančno tveganje iz odkupljenih terjatev, plačanih cedentu, a neporavnanih od cessusa. Če je to tveganje razpršeno na veliko število majhnih limitnih odobritev, je breme tveganja lažje, kor kadar gre za manjše število visoko vrednih limitov. Za posamezne račune, katerih vrednost leži v mejah med 600 in 2000 evrov je najpogostejša stopnja, ki jo faktor zaračuna med 1,8 do 1,3 odstotka. Za vrednosti računov med 2000 in 4000 evrov pa najpogosteje zaračunavajo med 1,3 in 0,5 odstotka( Faktoring – Handbuch, 1997, str. 388). Analitični sklepi, ki jih faktor sklepa po preverjanju dolžnikov, odločajo o tem, kateremu dejavniku faktor pripisuje večji in kateremu manjši pomen. Izstopajoče posebnosti cedentove panoge, letni obseg cedentovega poslovanja s faktorjem, (ne)pogostnost istega cessusa, vrsta prodanega blaga z večjim ali manjšim trgom, cedentova zahteva po individualni obdelavi posameznega cessusa, pogostnost reklamacij na izstavljene računa, slab plačilni glas, ki spremlja cedentove kupce so dejavniki poleg drugih, ki lahko vplivajo na višjo zaračunano stopnjo. V nasprotnem primeru pa, ko so omenjeni dejavniki prisotni s pozitivnim predznankom, ko faktorjevo delkredere tveganje zmanjšujejo, je tudi zaračunana stopnja za kritje tega dela njegovih stroškov nižja.

6.2 Obresti Od trenutka prejetega predujma za prodano terjatev in najdlje do nastopa pogojev, ko mora faktor izpolniti prevzeto delkredere jamstvo, je cedent dolžan faktorju plačati obresti po dogovorjeni obrestni meri poslovnih bank. Faktor je dolžan in upravičen, kar predvidoma predvidevajo tudi njegovi splošni pogoji poslovanja, obrestno mero prilagoditi razmeram na denarnem trgu. Običajno je to obrestna mera, ki jo poslovne banke zahtevajo za kontokorentne kredite. Med nemškimi faktorji je razširjena praksa, da se ravnajo poceni denarja, ki jo izkazuje kazalnik EURIBOR za trimesečne depozite. Osnova, od katere se obresti obračunavajo, je lahko polna vrednost terjatve ali pa predujmljeni znesek. To je polni znesek zmanjšan za tisti del, ki ga faktor zadrži na varovalnem kontu. Ta je namenjen za cedentovo jamstvo v primeru upravičenih cessusovih ugovorov in za veriteto terjatve. Na saldo varovalnega konta je faktor dolžan priznati in obračunati obresti v dobro cedenta. Praviloma je uporabljena obrestna mera za četrtino obrestne mere, ki jo uporablja faktor za svoja sredstva.

47

6.3 Servisno storitveni del Višina stroškovne obremenitve cedenta, ki jo predstavlja ta del faktorjeve pristojbin, je odvisna od več dejavnikov. Številčno merilo temelji na dejstvu, da faktor administrativno obdeluje posamezni račun, ki predstavlja vzpostavljeno cedentovo terjatev do cessusa. Količina dela po računu je enaka, zato je pomembno število izstavljenih cedentovih računov oziroma njihov znesek, kadar faktor zaračunava svojo storitev v odstotku od vrednosti računa. Število odprtih limitnih računov je naslednje merilo, odvisno od števila cedentovih kupcev. Kot smo lahko videli v našem računskem primeru, smo tam imeli 450 odjemalcev. Strošek obdelave bi bil za faktorja višji, če bi jih bilo npr. desetkrat več in bi bile njihove vrednosti majhne. Merodajno merilo je tudi letni obseg cedentovega poslovanja s faktorjem. Kot je znan splošen vzpodbujevalni učinek, kjer gre za številčno množičnost in iz nje izhajajoč vrednostni obseg, tudi faktor pomembnejšim cedentom odobri popuste, drugim pa zaračunava določeno obvezno pristojbino pri občasnih poslih.

6.4 Primerjalni izračun Primerjava stroškov in prihrankov faktoringa s faktorjevim delkredere jamstvom: Kalkulacijski dodatki:

o letni obseg prodaje 9 mio EUR o stanje terjatev (povprečno) 1,200 mio EUR o število kupcev 450 o število računov 4000

Drugi podatki:

o letni obseg nakupov 7,200 mio EUR surovin in polizdelkov

o blagovni kredit (povprečno) 1,020 mio EUR o dobaviteljivi skonti

(10 dni 3 % od 7,200 mio EUR) 0,210 mio EUR o letni izpad plačil (povprečno) 0,030 mio EUR

48

Pogoje:

o faktorjeva pristojbina (od letnega obsega prodaje) 0,7 %

o obresti (na kupljene terjatve) 9,0 % p.a. o obresti (na gotovinski depozit) 6,0 % p.a. o varovalni konto, glede na vrednostno 10,0 %

raven kupljenih terjatev

Pridobljena sproščena sredstva:

o preverjena boniteta dovoljuje odkup 85 % terjatve 1,020 mio EUR

o 10 % zadržanih sredstev za: varovalni konto, skonte, popuste in jamstvo veritete 0,102 mio EUR

o sproščenih sredstev ostane skupno 0,918 mio EUR

Stroški faktoringa:

o 0,7 % od 9 mio EUR prodaje 63.000 EUR o 9,0 % od obsega kupljenih

terjatev 91.800 EUR o 6,0 % na depozit -6.120 EUR

zaokroženo 149.000 EUR

Prihranki s faktoringom: računi se poravnajo v 10 dneh; zaradi doseganja neugodnejših skontov sledi: 10 dni * 7.200.000 = 200.000 EUR 360 Dobaviteljskih kreditov je ostalo le 200.000 EUR, ki ne ogrožajo doseženih skontov. Pred faktoringom je dobaviteljski poprečni kredit znašal 1,020 mio EUR; S faktoringom znaša 0,200 mio EUR Razbremenitev 0,820 mio EUR = likvidnostna prosta razpoložljiva rezerva (uporabljiva tudi za obrestovane naložbe).

S faktoringom odpadejo določeni operativni in materialni stroški (poštni stroški z opominjanjem, telefonski, pisarniški material, stroški pravniške spremljave dolžnikov), ki jih v prikazanem primeru ocenjujejmo na 4.000 evrov. Stroški bonitetnega preverjanja nastajajo v vsakem primeru. Neprofesionalno preverjanje cedenta se po kakovosti ne more

49

primerjati s specializiranim, ki ga opravlja faktor.Če jih izvede cedent enako kakovostno ter intenzivno, bi bili stroški zagotovo višji. Cedenta po sklenjeni faktorinški pogodbi ne bremenijo več letni stroški izpadnih plačil, saj faktor s prevzetim delkredere jamstvom stoodstotno pokriva plačljivost terjatev. Ob tem velja poudariti, da mora cedent strogo upoštevati faktorjeve postavljene odkupne limite. Če cedent prodaja tudi kupcem, ki jim faktor ni odobril limita, kljub delkredere jamstvu utrpi škodo zaradi izpadnih plačil. Poglejmo še sklepni povzetek našega primera. Sklepni povzetek: Stroški: Prihranki: faktorjeva iz skontov 210.000 EUR pristojbina 63.000 EUR obresti 86.000 EUR iz neizpadlih plačil 30.000 EUR dejanski prihranki 95.000 EUR iz operativnih dejavnosti, materialnih stroškov 4000 EUR SKUPAJ 244.000 EUR 244.000 EUR Spremembe v ravneh limitov v višinah obresti in v obsegu dobav bistveno vplivajo na končno sliko. To pa ima svoj vpliv na rentabilnost cedentovega poslovanja. Praktične izkušnje kažejo, da je faktoring priporočljiv tudi tedaj, ko je izračun nevtralen, če proizvajalec nima drugim finančnih virov, s katerimi bi financiral povečano povpraševanje zaradi ugodnih tržnih razmer. Opazovanja tudi dokazujejo, da faktoring daje prave učinke le v podjetjih, ki so v svojem jedru zdrava. Zatekanje k faktoringu kot zadnji možnosti za reševanje pred grozečo insolvenco je za cedenta razlog za tehtni premislek o svojem položaju, za faktorja pa spoznanje, da tudi on ne bo mogel razrešiti nakopičenih finančnih težav interesenta (Kramer, 1992, str. 280).

50

7 PREDNOSTI IN SLABOSTI FAKTORINGA

7.1 Prednosti

* izboljšanje likvidnosti, * znižanje tveganja stranke, * ugotavljanje kreditne sposobnosti dolžnika, * vodenje knjigovodstva, * večanje rentabilnosti.

7.1.1 Izboljšanje likvidnosti Za prodane terjatve stranka takoj prejme plačilo s strani faktorja bodisi v celoti ali delno. S tem se izboljša njena plačilna sposobnost. To je posebno pomembno za mala in srednja podjetja, ki tako dobijo prepotrebna obratna sredstva, ki jih ponavadi močno potrebujejo pri nadaljnjem poslovanju.

7.1.2 Znižanje tveganja strank S prevzemom del credere jamstva faktor prevzeme riziko nase, tako stranka nima več rizika neplačila s strani kupcev ob zapadlosti terjatev. Tukaj je v prednosti stranka, ker ji faktor ponudi celotni znesek. Če bi stranka hotela zavarovati plačilo brez posredovanja faktorja, bi morala plačati okoli 30 % izplačila kaki drugi organizaciji zaradi zavarovanja kredita.

7.1.3 Ugotavljanje kreditne sposobnosti dolžnika Ugotavljanje plačilne sposobnosti dolžnikov dosti lažje in hitreje preverjajo faktorji kot stranke. Faktorji imajo na voljo primerno organizirane službe, tesnejše stike s kupci, boljše povezave z bankami in zavarovalnicami. Podatke glede kreditne sposobnosti dolžnika lahko faktor najde tudi iz knjigovodskega poslovanja dolžnika in ne le iz faktoring pogodbe s stranko. Tudi če faktor ne posluje direktno z dolžnikom se lahko kaj hitro pozanima o dolžniku pri drugih strankah. Dostikrat se izkaže, da ima majhna informacija ali podatek velik pomen in tako vpliva na faktorjevo odločitev.

51

7.1.4 Vodenje knjigovodstva Ker je za stranke zelo drago vodenje svojega knjigovodstva, le to opravljajo faktoring organizacije, ki se jim to delo splača zaradi velikega števila dolžnikov svojih strank, to delo pa jim povečuje rentabilnost. Ker faktor dnevno obdeluje podatke ima nadzor tudi nad drugimi nalogami kot so opominjanje dolžnika, kateri ne plačuje redno, obračunava provizije, obračun davkov. Zaradi svoje nevtralne vloge ima faktor več možnosti pri izterjavi dolžnikov kot stranke. Faktorji lahko obvestijo svoje stranke na dolžnike, ki ne plačujejo redno in jih s tem zavarujejo pred tveganji.

7.1.5 Večanje rentabilnosti Z denarjem ki ga je stranka dobila od faktorja mora najprej poravnati obveznosti do dobaviteljev. Ker pa stranke plačajo z gotovino, dobijo dodatne ugodnosti, kot so znižanje vrednosti z raznimi popusti, hkrati pa s pravočasnim plačilom pridobijo na slovesu. Stranka zniža svoje stroške poslovanja tudi zato, ker mu knjigovodstvo vodi faktor, iz tega sledi da nima stroškov zaposlovanja delovne sile, izobraževanja.

7.2 Slabosti faktoringa

* terjatve do končnih kupcev, * dolgoročne terjatve, * obseg strankinega poslovanja.

7.2.1 Terjatve do končnih kupcev Faktorji se velikokrat izogibajo odkupu terjatev, kjer bi morali ugotavljati kreditno sposobnost končnih kupcev. Faktorji v glavnem odkupujejo terjatve velikih dolžnikov, ki imajo večji obseg poslovanja. Pripravljeni so financirati tiste stranke, ki imajo velik krog dolžnikov in ki redno izkoriščajo njihove storitve. Iz tega sledi, da faktor ne posveča velike pozornosti strankam z majhnim krogom kupcev, temveč se osredotoči na stalne kupce, ki pogostokrat naročajo blago in za visoke vsote.

52

7.2.2 Dolgoročne terjatve Ugotovljena kreditna sposobnost kupca se lahko kaj hitro spremeni - ne moremo je določiti za daljše obdobje. Prav zato je potrebno stalno preverjanje in ugotavljanje sprememb. Faktorji iz tega razloga raje kupujejo terjatve s krajšimi zapadlimi roki. Najvišja meja ne sme prekoračiti leto dni, običajni roki pa se gibljejo med 150 in 180 dni, najbolj ugodni pa se gibljejo od 30 do 90 dni.

7.2.3 Obseg strankinega poslovanja Od obsega poslovanja strank je odvisno ali bo faktor sprejel odkup terjatev ali ne. Za velika podjetja, ki imajo samostojno obdelavo podatkov, bi bilo financiranje s faktoringom zaradi plačevanja visokih pristojbin predrago. Sodelovanje s faktoring organizacijo si lahko privoščijo le podjetja z letnim prometom od 150 milijonov do 200 milijonov SIT.

53

8 SKLEP V poslovni praksi se nenehno razvijajo različne oblike zavarovanj pred tveganji. Predvsem so kreativne finančne institucije, ki se bolj zavedajo s kakšnimi težavami se srečujejo podjetja v domačem in mednarodnem poslovnem okolju. Z globalizacijo morajo podjetja nastopati zelo agresivno na mednarodnem trgu, kar pomeni uporabo večjih sredstev za prodor na zahtevne trge. Veliki kupci zahtevajo vse bolj konkurenčne pogoje dobave in s tem tudi daljše roke plačil za dobavljene proizvode, storitve ipd. Pri širitvi obsega poslovanja, se pojavljajo tveganja, ki jih podjetja niso upoštevala pri svoji viziji rasti. Nemalokrat se zgodi, da so tveganja, ki prežijo na podjetja lahko usodna za njihov obstanek. Težave enega podjetja pa povzročajo težave nizu podjetij, ki so poslovno ali kako drugače povezana s podjetjem v težavah. V diplomskem delu sem prikazal v prvem delu nekaj vrst možnih tveganj, ki nastajajo v mednarodnem in domačem poslovnem okolju. Poudariti moramo, da je mednarodno poslovno okolje zaradi informatizacije in povezanosti finančnih in blagovnih trgov postalo zelo tvegano. Spremembe, ki nastajajo vsled namernih špekulacij ali nenamernih slabih poslovnih potez, se zelo hitro odrazijo v mednarodnem poslovnem okolju in celo v narodnih gospodarstvih. Rdeča nit diplomske naloge je plačilno tveganje, ki je pogosto vezano na plačilno nedisciplino. Vendar ne moremo opredeliti tveganja podjetja ne da bi omenili valutno in poslovno tveganje. Ravno valutna tveganja so pri današnji informatizaciji zelo aktualna. Poznamo številne špekulativne napade na različne valute z namenom hitrega zaslužka. Dobro je znan primer, ko se je zamajala stabilnost britanskega funta, ki je do tedaj veljal za zelo močno valuto. V poslovnem okolju podjetja prihaja z dostopom do različnih podatkov do velikih pritiskov javnosti na podjetja. Ljudje so vse bolj osveščeni in imajo dostop do večine informacij s pritiskom na gumb tipkovnice računalnika. To pomeni, da podjetja ne morejo več zavajati ljudi, obenem pa smo priče vse hujšemu onesnaženju zemlje. Ne moremo mimo misli, da so največja svetovna podjetja ustvarila velik del svojega kapitala na račun uničenja okolja. Ravno to pa predstavlja veliko tveganje za podjetje, saj ne vemo v kolikšni meri smo odgovorni za spremembe v okolju. Poznamo primere azbestoze. Vpliv na ljudi se pokaže po dvajsetih letih. Podobnih primerov je veliko, za podjetja pa predstavljajo tveganje, ki se ga v začetku poslovanja niti sami ne zavedajo. V osrednjem delu diplomske naloge sem obdelal uporabo faktoringa, kot orodje za zmanjšanje tveganja podjetja. Posebej moram poudariti zmanjšanje, saj se podjetja ne morejo popolnoma izogniti tveganju. Z uporabo faktoringa se lahko podjetja v veliki meri zavarujejo pred omenjenimi vrstami tveganj, vendar je stopnja zavarovanja odvisna od odločitve, kakšno ceno je podjetje pripravljeno plačati. Ravno zaradi tega, finančne in bančne institucije ponujajo vrsto različnih oblik faktoringa.

54

Toda, tudi pri uporabi faktoringa ne moremo prenesti celotnega tveganja na faktorja, saj le ta ni pripravljen za vsakega potencialnega parterja prevzeti riziko. Pri proučevanju problematike in izkušnjah podjetij v Sloveniji lahko ugotovimo, da podjetja ne uporabljajo v zadostni meri faktoringa kot obliko zavarovanja pred tveganjem. Podjetja v Sloveniji niso dovolj seznanjena z faktoringom saj obstaja velik strah pred poslabšanjem odnosa med poslovnimi partnerji. Posebej bi bilo potrebno poudariti prednosti kot so :

• izboljšanje likvidnosti, • znižanje tveganja stranke, • ugotavljanje kreditne sposobnosti dolžnika, • vodenje knjigovodstva, • večanje rentabilnosti.

in slabost, ki jih morajo podjetja vsekakor poznati. Faktorji v glavnem odkupujejo terjatve velikih dolžnikov, ki imajo večji obseg poslovanja. Pripravljeni so financirati tiste stranke, ki imajo velik krog dolžnikov in ki redno izkoriščajo njihove storitve. Zaradi dinamičnega poslovega okolja in hitrih sprememb faktorji raje kupujejo terjatve s krajšimi zapadlimi roki. Podjetja z velikim obsegom poslovanja pa si težko privoščijo velike pristojbine in stroške financiranja. Ne glede na zmanjšanje tveganja z uporabo faktoringa, lahko ugotovimo, da v primeru ko faktor ne prevzame delkredere rizika gre pri faktoringu za drago kreditiranje podjetja. Podjetja bi morala spoznati veliko možnosti za zavarovanje plačil in odpravo tveganj in se po tehtnem premisleku odločiti, kaj je za podjetje najbolj primerna oblika zavarovanja. V poslovnem okolju v razmerah ostre konkurece bo vedno nekdo, ki bo želel več tvegati in na ta račun pridobiti posel. Vodstvo podjetja mora oceniti, kje so meje sprejemljivega tveganja, saj posel je dober posel, ko je plačan in ne ko je sklenjen. Ravno v tej misli pa je opredeljeno razhajanje med mišljenjem komerciale in mišljenjem finančne službe. Ni trgovine brez tveganja in ni tveganja brez izgube.

55

9 POVZETEK

S kasnitvijo vnovčevanja terjatev se povečuje tveganje, da te ne bodo plačane. Višje terjatve pomenijo večjo vezavo sredstev in zmanjšujejo investicijsko sposobnost podjetja. V tranzicijskih državah je to še zlasti pomembno za vse novo nastale subjekte, ki iščejo svoje možnosti ne le na domačem ampak tudi mednarodnem tržišču. Tu so najbolj ranljive, ker so neizkušene in nimajo dovolj zanesljivih informacij o boniteti svojih kupcev. Obotavljivo se odločajo za sklepanje novih poslovnih navez ali celo od namere v posameznih primerih odstopijo. Specializirane faktoring hiše dolgoročno izgrajujejo in aktualno dopolnjujejo svojo podatkovno bazo, ki jim olajšuje poslovne odločitve, še zlasti v državah z manjšim nacionalnim tržiščem V svoji nalogi sem v prvem delu predstavil tveganja, ki lahko nastanejo v mednarodnem poslovanju in jih kratko opisal. V nadaljevanju sem opredelil terjatev kot osnovo tveganja in v tretjem delu opisal faktoring kot instrument oz. finančno storitev, s katero se lahko izognemo tveganju v mednarodnem poslovanju in povečamo denarni tok ter konkurenčnost. Z uporabo faktoringa se lahko podjetja v veliki meri zavarujejo pred omenjenimi vrstami tveganj, vendar je stopnja zavarovanja odvisna od odločitve, kakšno ceno je podjetje pripravljeno plačati. Ravno zaradi tega, finančne in bančne institucije ponujajo vrsto različnih oblik faktoringa. Toda, tudi pri uporabi faktoringa ne moremo prenesti celotnega tveganja na faktorja, saj le ta ni pripravljen za vsakega potencialnega parterja prevzeti riziko. Pri proučevanju problematike in izkušnjah podjetij v Sloveniji lahko ugotovimo, da podjetja ne uporabljajo v zadostni meri faktoringa kot obliko zavarovanja pred tveganjem. V pogovorih s finančnimi direktorji in direktorji podjetij sem ugotovil, da se stališča in informacije ne ujemajo. Direktorji in predsedniki uprav večinoma menijo, da je njihova finančna služba učinkovita in ne potrebujejo pomoči. Finančni direktorji so preobremenjeni z zagotavljanjem likvidnosti, sestavljanjem poročil za potrebe uprave in delničarjev, kontrolo dela ljudi v finančni službi, organizacijo dela finančne službe in seveda morajo slediti novi zakonodaji v Sloveniji in v Evropi. Interes teh ljudi je predvsem opraviti delo. Razumljivo je, da ob tolikšnem številu zadanih nalog, ne morejo kvalitetno opravljati svoje delo. Nimajo časa, da bi sledili razvoju novih finančnih inštrumentov in problematiki, ki se pojavlja drugim podjetjem. Ko pride do prvih znakov, pa so situacije v podjetjih tako težavne, da je zelo težko najti rešitev. Terjatve je potrebno analizirati, nadzirati in pravočasno ukrepati. Za to si mora podjetje vedno vzeti čas in pravočasno zagotoviti vnovčevanje terjatev. Ključne besede : faktoring, tveganje, zavarovanje pred tveganji, odprava tveganj, terjatve, obveznosti, finance, finančne institucije, financiranje podjetij, priskrba finančnih sredstev podjetja, finančna nedisciplina, likvidnost terjatev, plačilna sposobnost, kreditiranja kupcev, kreditni roki

56

SUMMARY Different shapes of insurances before risk make progress in business practice. Financial institutions are creative and more aware with some problems evolve in national and international business environment. By globalization companies must appear very aggressively on international markets, which means use of larger assets to break through on demanding markets. Large buyers demand more competitive conditions of delivery and payments for delivered products and services. By enlargement of extent of business, there is a risk, that companies didn’t think of them by vision of growth. It happens that there is risk which can be fatal for companies Problem of one company is cause of problem to string of companies that are connected in business. In first part I showed a few types of possible risk that are been creating in international and in-country business environment. We must emphasize , that informatisation makes environment very connected and very risked. Bad business moves very quickly reflect in international business environment. Pay risk is mostly connected with insolvency. But we must take care of currency risk too. Citizens can read more and are better informed as they used to be. That means, companies can’t hide their impact on environment ( pollution ). Largest world companies created large profit on bill of destruction of environment. That is a large risk for companies, because they don’t know how much they are responsible for environmental changes. Many diseases shows in long period of time. In central part of thesis is worked on use of factoring as tool for reduction of risk of company. I must emphasise reduction separately because company can’t avoid risk completely. With use of factoring company can in large extent insure before mentioned types of risks. Which price is company ready to pay determine the degree of risk that is insured. Decision must be made by management of company. At my research I find, that companies don’t use factoring in sufficient extent as insurance before risk Companies in Slovenia are not enough acquainted with factoring because they have large fear of getting worse relation between business partners. It would be necessary to emphasise the advantages to factoring include: Quick cash: You can receive quick payment in cash after the time of shipment, delivery and invoicing a customer. This immediate payment for invoices nearly eliminates the sale-to-collection business cycle and allows businesses caught in a cash crunch to obtain fast relief. If a relationship with a factor already exists, turnaround on the sale of receivables should take only about 24 hours. When making a first-time purchase of invoices from a business, factors typically take one to two weeks to check the credit ratings of the customers and communicate a discount price. No debt: Factoring is a sale of assets (invoices), not a loan. For businesses that either cannot qualify for traditional debt financing or that simply do not want to incur more debt, factoring is good alternative means of financing. Eliminates collections: Most factoring is called "nonrecourse," meaning that the factor company purchases all rights in the invoices and the seller has no responsibilities for collection. The factor's anticipated cost and time in making collections is computed into the discounted purchase price of the receivables. In some states, however, "recourse" factoring

57

is also permitted. In recourse factoring, you are secondarily liable for any invoices not collected. The factor company undertakes debt collection, but you remain ultimately responsible to repay any portion of the cash price attributable to an account that went uncollected. The disadvantages of factoring are: Cost: Traditional loans will typically be less expensive than the costs of factoring. The upfront cash price for accounts receivable is typically 70 percent to 90 percent of face value, depending upon the credit history of the customers and the nature of your business. The initial price is treated as a cash advance and you typically receive an additional portion of the face value when (and if) the accounts are collected. Your final price is usually between 90 percent to 95 percent of the original invoice amount. The longer the invoice period, the higher the rate. Most factors will not take invoices with longer than 90-day payment periods. In addition, the credit history of the customers can affect your final costs. Possible harm to customer relations: Collection actions taken by the factor company may endanger an ongoing business relationship with one of your customers. In a small business, there may be circumstances in which you would compromise a debt, extend payment deadlines to a preferred customer, or employ a more lenient collection approach for a specific customer. A factor company has little interest in preserving your future relationship with the debtor and some companies may be overzealous in collecting receivables. Companies would have to realize a lot of possibilities for insurance of payments and expedition of risks and after serious thinking decide, what is most suitable shape of insurance for company. In business environment in circumstances of sharp competition will always be someone, that will wish to risk more and on that bill acquire more business. Management of company must estimate, where is there frontiers of acceptable risk. Work is good when is paid and not only concluded. Straight in this think is defined discrepancy between financial and commercial way of thinking. There is no trade without risk, and there is no risk without loss. Keywords : risk, insurance before risks, expedition of risks, debt, obligation, finances, financial institution, funding of companies, company, financial management, solvency, kreditiranja buyers, liability, international markets, pay risk, factoring, quick cash, payment for invoices, debt collections

58

10 LITERATURA IN VIRI

1. AIZENMAN, Joshua in Isard, Peter: Political feasibility and investment in economic transformation,: Washington (D.C.) : International Monetary Fund, 1993

2. BOGLE, Andrew in FULLER, John

Successful debt collecting, Southhampton : Jordan, 1996

3. BREALEY, Richard A. in MYERS, C. Stewart Principles of corporate finance, USA : McGraw-Hill, 2000

4. CULP, Christoper L.

The risk management process , New York : John Wiley & sons Inc. 2001.

5. DRUŠTVO EKONOMISTOV LJUBLJANA Strokovno posvetovanje – Slovenski obrtnik in njegovo uspešno gospodarjenje vsedanjih gospodarskih razmerah v Sloveniji, Portorož :JA Grafika, 1998

6. EITEMAN, David K.: Stonehill, Arthur I. // Eun, Cheol S.: Multinational business

finance 5th ed.: Reading, Mass., New York [etc.] :Addison-Wesley, 1989

7. FERRARI, Franco Il faktoring internazionale, Verona : Grafiche Fiorini, 1999.

8. FUSTER, Julio. Zbirka praktičnih nasvetov za financiranje podjetij / [Julio Fuster, Antonio Corbi, Janez Bešter]. - Ljubljana : Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo, 1997.

9. GALLINGER, g. Healey, B.: Liquidity Analysis and Management. 2. Izdaja.

Massachusetts : Addison.Wesley Publishing Company, Reading, 1991

10. KANDRIČ, Emil. Faktoring z gospodarskopravnega vidika : magistrsko delo / Emil Kandrič. Ljubljana : [E. Kandrič], 2000

11. KOROTKOVA, Julija. Faktoring : diplomska naloga poslovne šole / Julija

Korotkova. -Ljubljana : [J. Korotkova], 1999.

12. KOROŠEC Bojana: Ekonomska presoja zavarovanja v poslovnem sistemu. Ljubljana : Zveza društev računovodskih in finančnih delavcev Slovenije, 1991

13. KRUGMAN, Paul R., Obstfeld, Maurice: International economics : theory and

policy: 4th ed.: Reading (Mass.) [etc.] : Addison-Wesley :#imprint of #Addison Wesley Longman, 1997

14. LIVIJN,Faktoring – Handbuch, , 1987

59

15. MASSON, Paul R. in Bayoumi, Tamim , :: Liability-creating versus non-liability-creating fiscal stabilization policies : Richardian equivalence, fiscal stabilization, and EMU Washington (D.C.) : International Monetary Fund, 1998

16. MRAMOR Dušan : Uvod v poslovne finance. Ljubljana : Gospodarski

vestnik,1993

17. PARKINSON, Kenneth L. – soavtor Kallberg, Jarl G. - soavtor: Corporate liquidity : a guide to managing working capital : Homewood (IL) : Business One Irwin, 1993

18. Slovenski računovodski standardi. Ljubljana: Zveza ačunovodij, finančnikov in

revizorjev Slovenije, 1993

19. UNIDROIT Convention on International Faktoring (Ottawa, 28 May 1988)

20. Vaughan, Emmett J.: Risk management New York [etc.] : J. Wiley, cop. 1997

21. VRENČUR, Renato. Dogovor o prepovedi odstopa terjatve kot ovira faktoringu /

Renato Vrenčur.V: Podjetje in delo. - ISSN 0353-6521. . - Letn. 26, št. 2 (2000), str. 233-244.

22. WARREN,Edwards. Key financial instruments, London : Prentice Hall,2000

23. WILLSHER, Richard. Export finance : risks, structures and documentation /

Richard Willsher.London : Macmillan, 1995.

24. WOOD, Philip R. Law & practise of international finance, London : Sweet & Maxwell, 1995

25. WEO,(World Economic Outlook ), 1998,

26. ZBAŠNIK, Dušan. Mednarodne poslovne finance, Maribor : EPF, 1996.

Revije in članki :

1. Finance, 2. Gospodarski vestnik, 3. Manager, 4. Podjetnik, 5. Pravna praksa, 6. Podjetje in delo,

60

Baze podatkov:

1. GVIN 2. APP-podatkovna baza, 3. Bančni vestnik 4. BS-podatkovna baza 5. Finance 6. GZS-podatkovna baza

www-naslovi

1. dmoz.org/World/Deutsch/Wirtschaft/Finanzgewerbe/Faktoring 2. ctdiversifiedfunding.com/ 3. http://europa.eu.int/ 4. www.ifgroup.com 5. www.spfo.unop.it 6. www.fundingsystems.com 7. www.faktors-chain.com 8. www.faktoring.nikol.ru 9. www.faktors.com/ 10. www.oecd.org 11. www.openhere.com 12. www.commercial-finance-quotes.co.uk/ 13. www.bcentral.co.uk 14. www.eurofaktor.frž 15. www.financialservicesguide.net 16. www.globalfinanceonline.com/ 17. www.lbfaktors.si/ 18. http://publications.worldbank.org/ecommerce/ 19. http://www.ajpes.si/docDIR/likvidnost_1991_do_jan2003.doc