Ogled kraja kaznivega dejanja s strani preiskovalnega sodnika in tožilca

Avgust, 2012

DIPLOMSKO DELO

Ogled kraja kaznivega dejanja s strani preiskovalnega sodnika in tožilca

Doroteja Novak

Ogled kraja kaznivega dejanja s strani preiskovalnega sodnika in tožilca

Doroteja Novak

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Ogled kraja kaznivega dejanja s strani preiskovalnega sodnika in tožilca

Avgust, 2012

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Varnost in policijsko delo

Ogled kraja kaznivega dejanja s strani preiskovalnega sodnika in tožilca

Doroteja Novak

Mentor: pred.

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Ogled kraja kaznivega dejanja s strani preiskovalnega sodnika in tožilca

Doroteja Novak

Jakob Demšar

3

Kazalo Povzetek ..................................................................................................5

Summary ..................................................................................................6

1 Uvod .....................................................................................................7

2 Metodološki pristop ...................................................................................8

2.1 Predmet preučevanja ............................................................................8

2.2 Cilji diplomske naloge ...........................................................................8

2.3 Hipoteze ...........................................................................................8

2.4 Metode .............................................................................................9

3 Ogled kraja kaznivega dejanja .................................................................... 10

3.1 Pojem ogleda ................................................................................... 10

3.2 Namen ogleda ................................................................................... 11

3.3 Vrste ogleda ..................................................................................... 11

3.4 Faze ogleda ..................................................................................... 12

3.4.1 Prihod in zavarovanje na kraju .......................................................... 12

3.4.2 Orientacija na kraju kaznivega dejanja ................................................ 12

3.4.3 Statična faza ogleda ...................................................................... 13

3.4.4 Dinamična faza ............................................................................ 14

3.4.5 Dokumentiranje stanja ................................................................... 14

3.5 Objekt ogleda ................................................................................... 14

3.6 Taktika opravljanja ogleda ................................................................... 15

3.7 Kaj ni ogled kraja dejanja po 245. členu ZKP? ............................................. 15

3.7.1 Prvi prihod policije ........................................................................ 15

3.7.2 Kriminalistični ogled ...................................................................... 16

3.8 Zapisnik o ogledu ............................................................................... 16

3.9 Organi, ki sodelujejo pri ogledu .............................................................. 17

3.9.1 Policija in kriminalistična policija ...................................................... 18

3.9.2 Preiskovalni sodnik ........................................................................ 19

3.9.3 Državni tožilec ............................................................................. 19

3.9.4 Izvedenec ................................................................................... 20

3.9.5 Strokovnjaki ................................................................................ 21

3.9.6 Število ogledov kraja kaznivega dejanja v letu 2011 ................................ 21

4 Pravila policijskega poročanja in obveščanja ................................................... 21

4.1 Dokumentiranje obveščanja .................................................................. 23

4.2 Delo v izmeni OKC PU Celje .................................................................. 23

4

5 Uredba o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin ...................................................................... 24

6 Osnutek nove kazenske zakonodaje .............................................................. 25

6.1 Kratek pregled prenavljanja ZKP ............................................................ 25

6.2 Odprava preiskave.............................................................................. 26

7 Preiskovalni sodnik .................................................................................. 29

7.1 Nastanek in razvoj preiskovalnega sodnika ................................................. 29

7.2. Položaj preiskovalnega sodnika ............................................................. 30

7.3 Preiskovalni sodnik kot preiskovalec ........................................................ 30

7.4 Preiskovalni sodnik v fazi preiskave ......................................................... 31

7.5 Preiskovalni sodnik kot sodnik garant pravic ............................................... 32

7.6 Predobravnavni sodnik ......................................................................... 33

8 Kazenski postopek ................................................................................... 34

8.1 Zgodovinski pregled kazenskega postopka .................................................. 34

8.2 Akuzatorni postopek ........................................................................... 35

8.3 Inkvizitorni postopek ........................................................................... 35

8.4 Mešani kazenski postopek ..................................................................... 36

9 Zaključek ............................................................................................. 37

9.1 Verifikacija hipotez ............................................................................ 39

9.2 Temeljne ugotovitve ........................................................................... 40

10 Uporabljeni viri ..................................................................................... 41

5

Povzetek

Diplomska naloga govori o ogledu kraja kaznivega dejanja s strani preiskovalnega sodnika

in tožilca v naši državi, kjer se pojavi vprašanje definicije tega dejanja. Ogled je eno od

osrednjih preiskovalnih dejanj, saj je na kraju dejanja skrit ključ za razjasnitev kaznivega

dejanja. Zlasti pa zavzema ogled pomembno mesto med preiskovalnimi dejanji zato, ker se

na ta način lahko organ kazenskega postopka sam neposredno prepriča o obstoju ali

neobstoju kakšnega dejstva. Ogled kraja dejanja je tako neločljiva celota iskanja, zbiranja

in ugotavljanja dejstev, ki so pomembna za spoznavanje resnice v kazenskem postopku,

ter fiksiranja in procesnega zavarovanja dokazov, ki jih sodišče potrdi in uporabi za

dokazovanje krivde šele na glavni obravnavi. Torej sta pri ogledu enako pomembni tako

aktivno-miselno-zaznavna dejavnost kot dokazna dejavnost. Ogled je po značaju lahko

operativno-taktično dejanje ali formalno preiskovalno dejanje, po času je lahko v

predkazenskem postopku ali v preiskavi ter med glavno obravnavo in izven nje, po

izvajalcu pa ga lahko opravlja policist, kriminalist ali preiskovalni sodnik. Najpogosteje se

ogled opravlja kot nujno preiskovalno dejanje še pred formalnim sklepom o preiskavi.

Takoj, ko je odkrito dejanje, ki vsebuje znamenja kaznivega dejanja, je treba kraj

pregledati, da se potrdi sum o kaznivem dejanju, da se zberejo dokazi in izsledi storilec.

Dotaknila se bom prenove kazenskega postopka, katerega osnutek je ministrstvo za

pravosodje že leta 2008 objavilo na svoji spletni strani. Nujnost prenove kazenskega

postopka zajema tudi spremenjena zasnova postopka, v katerem bi imeli policija, državni

tožilec in sodišče bistveno spremenjeno vlogo. V preiskovalnem postopku bi tako

preiskovalno funkcijo opravljal državni tožilec in policija, vlogo garanta obdolženčevih

pravic pa bi opravljal predobravnavni sodnik. Navedeni so tudi razlogi za odpravo preiskave

in instituta preiskovalnega sodnika.

Ključne besede: ogled, preiskovalni sodnik, sodnik garant, državni tožilec

6

View scene of crime by the investigating judges and prosecutors

Summary

The topic of this degree thesis is the investigation of a crime scene performed by the

examining magistrate and prosecutor in our country, where a definition of this act needs to

be added. Investigation is one of the key investigating acts, since there is a key to solving

the criminal offence hidden at the crime scene. Especially, the crime scene investigation

has an important part during the examination acts, because this way the criminal offence

authority can be directly convinced of the existence or nonexistence of a certain fact.

Investigation of a crime scene is thereby an inseparable totality of searching, collecting

and assessment of facts which are important for learning the truth in the criminal

procedure. Additionally, for fixation and process insurance of evidence, validated and used

by the court of law to prove one’s guilt no sooner than at the main hearing. Therefore, the

actively-mental-perceivable activity, as well as the evidence (collecting) activity are

equally important. An investigation can be an executive-tactical act or formal-

investigating act. According to time, it can be performed in a pre-trial criminal procedure

or in investigation, and during the main hearing or outside it. According to the performer,

it can be carried out by a police officer, criminal investigator or examining magistrate.

The most often, an investigation is performed as an urgent investigative act even before

the formal decision about investigation is made. As soon as a deed with signs of a criminal

act is discovered, something needs to be investigated to confirm suspicion of a criminal

act, to collect all evidence and to trace the offender.

I am going to address the reform of the criminal procedure, the law draft of which was

published on the website by the Ministry of Justice in 2008. The necessity of the reform of

the criminal procedure includes changed design of the procedure, too. The role of police,

state prosecutor and the court of law would fundamentally change. Moreover, the

investigative function in the investigation procedure would be performed by the state

prosecutor and police, whereas the role of a guarantor of rights of the person charged

would be carried out by the pre-trial judge. Furthermore, the reasons for the withdrawal

of the investigation and the institute of examining magistrate are stated, as well.

Key words: investigation, examining magistrate, court guarantor, state prosecutor

7

1 Uvod

Ugotavljanje materialne resnice in kaznovanje storilca je eno izmed temeljnih namenov

kazenskega prava. Storilci iz bojazni, da ne bi prišli v kazenski postopek, storijo kaznivo

dejanje tako, da bi njegove posledice ostale neopažene. Vendar pa kljub temu na kraju

kaznivega dejanja pustijo objektivno zaznavne posledice in zaradi tega ima ogled kraja

kaznivega dejanja tako velik pomen, saj omogoča najdbo dejstev in dokazov, ki nadalje

prispevajo svoj delež v postopku pred sodiščem. Pri ogledu je poudarjena nujnost dejanja,

saj se sledi in predmeti lahko spremenijo ali izginejo.

Pravna podlaga za obravnavano preiskovalno dejanje sta predvsem Zakon o policiji (ZPol,

2006) in Zakon o kazenskem postopku (ZKP-1, 2008). Zakona dajeta policiji pooblastila za

izvedbo preiskovalnih dejanj, sredstva in metode. Sama izvedba pa je prepuščena pravilom

kriminalistike in drugim znanstvenim in tehničnim področjem. Zakon ne določa obveznega

opravljanja ogleda, vendar je ogled po naravi takšno dejanje, katerega kasneje zaradi

nevarnosti izginjanja sledov ni več mogoče enakovredno opraviti. Največ ogledov se

opravlja kot nujno preiskovalno dejanje v predkazenskem postopku. Policija sme po

navedbah zakona sama opraviti ogled, če preiskovalni sodnik ne prispe takoj. Po navadi

pride policija prej na kraj dejanja in v takih primerih bi bilo nesmiselno čakati na prihod

sodnika, saj bi v tem času lahko prišlo do sprememb. Zato je policiji dano pooblastilo, da

sama začne s preiskovalnim dejanjem, vendar mora preiskovalnega sodnika o tem

obvestiti. Preiskovalni sodnik se torej svobodno odloča, ali bo ogled opravil ali ne. Dejstvo

pa je, da se preiskovalni sodniki v predkazenskem postopku redko udeležujejo dejanja,

praviloma opravijo ogled kraja prometnih nezgod s hudimi posledicami, umorov, posilstev,

delovnih nezgod in obdukcije.

V nalogi so navedeni tudi razlogi za temeljito prenovo našega kazenskega postopka in

drugačen model postopka, ki se od sedanjega loči predvsem po nadomestitvi sodne

preiskave s policijsko-tožilskim preiskovalnim postopkom. Tako bo gospodar novega

preiskovalnega postopka državni tožilec, ki bo odločal o njegovem poteku, usmerjal in

nadzoroval policijo, pa tudi sam neposredno opravljal posamezna dejanja, kar je do sedaj

opravljal preiskovalni sodnik. Postopek na sodišču bi temeljil na večji aktivnosti obeh

strank tako tožilca kot tudi obrambe, sodišče pa bi imelo zgolj razsodniško vlogo v sporu.

Predlagan model temelji na večji akuzatornosti oziroma adversarnosti kazenskega

postopka, kar pomeni, da postopek poteka kot spor dveh strank (tožilec, obtoženi) pred

neodvisnim in nepristranskim sodiščem.

8

2 Metodološki pristop

2.1 Predmet preučevanja

Predmet preučevanja v diplomski nalogi je opredelitev pojma ogled kaznivega dejanja s

strani preiskovalnega sodnika in tožilca v naši državi. Podrobno so opredeljene vloge

preiskovalnega sodnika, sodnika garanta ter tožilca. V ospredje je postavljena tudi prenova

kazenskega postopka, kateri se od sedanjega loči predvsem po nadomestitvi sodne

preiskave s policijsko-tožilskim preiskovalnim postopkom.

2.2 Cilji diplomske naloge

Cilj naloge je ugotoviti obstoječe stanje na področju delovanja v predkazenskem postopku,

in sicer mesto in vloga posameznih organov pri ogledu kraja kaznivega dejanja, in

odgovoriti na zastavljena vprašanja:

• Kaj zajema pojem ogled kaznivega dejanja?

• Kdo je preiskovalni sodnik in njegova vloga pri ogledu?

• Kdo je sodnik − garant?

• Na kakšen način poteka obveščanje od policije do preiskovalnega sodnika in

tožilca?

2.3 Hipoteze

Hipoteza 1: Pri ogledu kraja kaznivega dejanja je potrebno upoštevanje in odgovarjanje

na sedem zlatih vprašanj kriminalistike.

Hipoteza 2: V predkazenskem postopku je preiskovalni sodnik le malokrat prisoten pri

izvedbi ogleda kraja kaznivega dejanja.

9

2.4 Metode

Pri pisanju diplomske naloge je uporabljena deskriptivna metoda, kjer so kategorizirani

pojmi in subjekti, ki so pomembni pri ogledu kraja kaznivega dejanja. Pri pisanju sem

podatke črpala iz strokovne literature domačih in tujih avtorjev, strokovnih člankov in

zakonov. Pomagala sem si s stališči drugih avtorjev, pri čemer sem uporabila kompilacijsko

metodo. Za zbiranje podatkov in ugotavljanje obstoječega stanja sem kot inštrument

raziskovanja uporabila pogovor z vodjo izmene operativno-komunikacijskega centra na PU

Celje. Uporabila pa sem tudi internetne vire.

10

3 Ogled kraja kaznivega dejanja

3.1 Pojem ogleda

Zakon o kazenskem postopku (ZKP, 2007; v nadaljevanju ZKP) v 245. členu dokaj široko

opredeljuje pojem ogleda: »Ogled se opravi, kadar je za ugotovitev ali razjasnitev

kakšnega pomembnega dejstva v postopku potrebno neposredno opazovanje.«

Definicija tako opredeljuje ogled kot neposredno opazovanje osebe, ki vodi postopek.

Ampak poudarjanje zgolj čutnega zaznavanja in neupoštevanje aktivnega miselnega dela

preiskovalcev ima za posledico površno in nepopolno izvajanje tega opravila v praksi.

Preiskovalci se zadovoljijo z golim opazovanjem, ne razmišljajo, ne sestavljajo in

preverjajo verzij, ne opravljajo miselne konstrukcije dejanja in tako ne prodro v bistvo

problema.

Vodinelić zato predlaga drugačno opredelitev, ki bi bolje izrazila značilnosti ogleda in

zlasti poudarila pomen mišljenja: »Ogled je procesno urejen sistem kriminalistično

taktičnih in tehničnih opravil, pri katerem se s čutnim zaznavanjem in preučevanjem

materialnih objektov s pomočjo verzij, ki se načrtujejo in preverjajo skladno s potekom

ogleda, opravi fiksiranje celotne situacije na kraju dejanja kot materialno izdelanega

sistema v njegovi nespremenjeni, originalni obliki zaradi razjasnitve kaznivega dejanja.«

(Vodinelić, 1996: 474)

Ogled kraja dejanja je tako neločljiva celota iskanja, zbiranja in ugotavljanja dejstev, ki

so pomembna za spoznavanje resnice v kazenskem postopku, ter fiksiranja in procesnega

zavarovanja dokazov, ki jih sodišče potrdi in uporabi za dokazovanje krivde šele na glavni

obravnavi. Torej sta pri ogledu enako pomembni tako aktivno-miselno-zaznavna dejavnost

kot dokazna dejavnost. Ogled je torej tako dejavno miselno delo kot tudi »ogledalo«, v

katerem se kažejo ugotovitve preiskovalcev (Maver, 2004).

Ogled je eno od osrednjih preiskovalnih dejanj, saj je na kraju dejanja skrit ključ za

razjasnitev kaznivega dejanja. Zlasti pa zavzema ogled pomembno mesto med

preiskovalnimi dejanji zato, ker se na ta način lahko organ kazenskega postopka sam

neposredno prepriča o obstoju ali neobstoju kakšnega dejstva (Maver, 1981).

11

3.2 Namen ogleda

Osnovni namen je, da se najdejo in zavarujejo dejstva in sledovi kaznivega dejanja, ki še

vedno obstajajo v času ogleda in da si procesni organi ustvarijo predstavo o resničnosti

poteka dogodka. Namenjen je tudi preverjanju verodostojnosti izjav prič in obdolžencev

na podlagi oblikovanja verzij in miselne rekonstrukcije o možnem poteku dogodkov.

»Predstavljanje vseh dejstev, tako kronološko kot logično povezovanje med njimi, nas

popelje v situacijo in atmosfero dogodka ter ustvari povezave med vzroki in posledicami.«

(Vodinelić, 1996: 276)

Po Vodineliću pa imamo še tretjo nalogo, in sicer izsleditev storilca dejanja ali vsaj

omejitev potencialnih storilcev, med katerimi se išče dejanski storilec.

Namen ogleda ne moremo taksativno definirati vnaprej, saj je odvisen od vsakega primera

posebej, od tega kakšne sledove je storilec pustil na kraju dejanja, od usposobljenosti in

motiviranosti preiskovalcev in od časovne oddaljenosti njegovega opravljanja.

3.3 Vrste ogleda

Ker je potrebno ogled klasificirati po ciljih, ki jih zasleduje, osebah, ki ga opravljajo, in

času, ko se opravlja, ga je hrvaški kriminalist, dr. Tomislav Marković, delil po naslednjih

merilih: po značaju je lahko operativno-taktično dejanje ali formalno preiskovalno

dejanje, po času je lahko v predkazenskem postopku ali v preiskavi ter med glavno

obravnavo in izven nje, po izvajalcu pa ga lahko opravlja policist, kriminalist ali

preiskovalni sodnik.

Najpogosteje se ogled opravlja kot nujno preiskovalno dejanje še pred formalnim sklepom

o preiskavi. Takoj, ko je odkrito dejanje, ki vsebuje znamenja kaznivega dejanja, je treba

kraj pregledati, da se potrdi sum o kaznivem dejanju, se zberejo dokazi in izsledi storilec.

Ogled lahko razdelimo tudi glede na objekt ogleda. Čeprav gre pogosto za ogled »kraja

dejanja«, je mogoče neposredno opazovati tudi druge objekte, kot so predmeti, s katerimi

je bilo dejanje storjeno, žrtev, objekte. Pri tem se zastavlja vprašanje, kaj sploh je kraj

dejanja?

Po Kazenskem zakoniku poznamo tri teorije, po katerih kraj kaznivega dejanja predstavlja:

1. kraj, kjer je storilec deloval (delavnostna teorija);

12

2. kraj, kjer je nastala prepovedana posledica (teorija posledica);

3. ubikvitetna teorija pa združuje ob prejšnji. Slednjo povzema tudi naš Kazenski

zakonik, ki pravi, da je kaznivo dejanje storjeno na kraju, na katerem je storilec

delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana

posledica (Bavcon, 2003).

Vendar, kadar govorimo o kraju kaznivega dejanja, ne mislimo le zakonske definicije,

ampak moramo gledati širše. Pri tem mislimo še na druge kraje, kjer so še druge sledi

kaznivega dejanja in storilčeve sledi. Modly pravi, da je kraj dejanja »vsak dostopen kraj,

na katerem se predpostavlja prisotnost predmetov in sledov, ki so pomembni za kazenski

postopek.« Modly nadalje loči kraj dejanja v širšem in ožjem smislu. »V širšem predstavlja

kraj vsa mesta, ki so v povezavi s kaznivim dejanjem, v ožjem pa kraj izvrševanja

kaznivega dejanja oziroma njegov poskus.« (Modly, 1999: 10) Ogled je seveda potrebno

opraviti na celotnem območju. Dvoršek pravi, da je kraj dejanja »vsak kraj, kjer so sledi,

četudi daleč od kraja storitve in posledic« (Dvoršek, 2003: 104) in se tako pokriva z

Modlyjevo širšo definicijo Če povzamemo, pomeni, da je v kriminalistiki kraj dejanja tam,

kjer so nastale spremembe, ki so v zvezi s storilcem in kaznivim dejanjem.

3.4 Faze ogleda

Ogled poteka v več fazah.

3.4.1 Prihod in zavarovanje na kraju Od hitrega prihoda, zavarovanja, pregleda kaznivega dejanja sta namreč dostikrat odvisni

količina in kakovost najdenih sledi in drugih dokazov, s tem pa tudi usoda celotnega

kazenskega postopka.

Najprej pride na kraj dejanja uniformirana policija, ki kraj zavaruje, prepreči dostop

nepooblaščenim osebam in označi vse sledi, ki so jih povzročili policisti sami. Pomembni so

prvi podatki o videzu kraja, o osebah, ki so tam, o prijavitelju dejanja, o tem, kaj je bilo

na kraju že spremenjenega, kdo je dejanje videl in ali kaj ve o njem. Naloga policistov je,

da pomagajo žrtvi, če je še živa. Potreben je tudi popis prvotnega stanja.

3.4.2 Orientacija na kraju kaznivega dejanja Ko se ogledna skupina seznani s položajem in ugotovitvami na kraju, mora vodja skupine

dobiti splošno orientacijo o kraju, katero si pridobi z ogledom ožje in širše okolice

13

kaznivega dejanja, vremenskih in drugih razmer ter zemljepisnega položaja. Razmisliti

mora o taktiki izvajanja ogleda, o razporeditvi članov ogledne skupine, o nujnih ukrepih,

glavnih nalogah in morebitnem sodelovanju strokovnjakov in izvedencev.

3.4.3 Statična faza ogleda Temeljno pravilo ob pričetku ogleda je: »Najprej z očmi, potem z rokami!« (Žerjav, 1994:

77) V tej fazi ogleda se ogleduje stanje v prvotni, nespremenjeni obliki, pri čemer se ne

sme ničesar dotikati. Takšno stanje se dokumentira s fotografijami, skicami in

videoposnetki. To ni pomembno le za fiksiranje stanja, kakršno je bilo ob začetku ogleda,

da bi lahko kadar koli kasneje obnovili razmere in ugotovili pomembne okoliščine, ki v

prvem trenutku morebiti niti niso bile pomembne, ampak so se kot take pokazale šele v

kasnejših fazah postopka, ko so bile znane še druge informacije in podatki, marveč tudi

zato, da se lahko dokažejo dejstva, ki so pomembna za postopek in jih obramba iz različnih

razlogov želi ovreči. Video snemanje je pomembno še zato, ker v tej fazi še ni mogoče

zanesljivo predvideti, kaj je pomembno in kaj ne, niti postavljati vseh možnih verzij o

dejanju in storilcu, zato pa si lahko še med trajanjem ogleda policisti in kriminalisti v

svojih prostorih ogledajo posnetke, jih analizirajo in razmišljajo o pomembnih

podrobnostih ter svoje ugotovitve in predloge sporočajo ogledni ekipi na kraju dejanja, ki

jih lahko preveri, pojasni in dopolni. V statični fazi se opravijo miselne naloge, potrebno je

najti odgovore na 7 zlatih vprašanj kriminalistike (kaj, kdaj, kje, kako, s čim, kdo in

zakaj), podrobneje pa še:

- Kako je storilec prišel na kraj dejanja?

- Čas navzočnosti storilca na kraju?

- Čas izvršitve dejanja?

- Vremenske razmere v času izvršitve dejanja?

- Vremenske razmere v času opravljanja ogleda?

- Sredstva in način izvršitve dejanja?

- Število ljudi na kraju dejanja v času storitve?

- Točen kraj storitve in položaj napadalca in žrtve?

- Kraji, od koder je bilo mogoče videti ali slišati dogodke?

- Negativna dejstva?

- Motiv za dejanje?

- Pot, po kateri je storilec zapustil kraj dejanja?

- Ali je na kraju dejanja ostal predmet, s katerim je bilo storjeno dejanje, ali kak

drug storilčev predmet?

14

Opraviti je potrebno tudi merjenja in izdelati skico, vse predmete in sledove je potrebno

vidno označiti.

3.4.4 Dinamična faza V tej fazi kriminalisti podrobneje pogledajo najdene sledove in predmete, jih obračajo,

slikajo, preverjajo, ocenjujejo, pakirajo in shranijo za prenos v laboratorij. V dinamični

fazi je mišljenje deduktivno (od splošnega k posamičnemu) − preiskovalec z deduktivno

logiko in analogijo preverja posamezne verzije in hipoteze.

3.4.5 Dokumentiranje stanja Končni rezultat ogleda je zapisnik, kateri je izjemno pomemben zlasti z dokaznega vidika.

3.5 Objekt ogleda

Mora biti temu primeren, imeti mora namreč sposobnost biti opazovan. Objekti spoznanja

niso neposredno dokazi kot taki, ampak sledovi in predmeti, ki v nadaljnjem postopku

predstavljajo tako dokaze kot indice. Predmet ogleda je tako lahko tisto, kar je primerno

na neposredno opazovanje in je povezano s kaznivim dejanjem, najpogosteje gre seveda

za kraj dejanja, sicer so pa lahko predmet ogleda tudi sredstva, ki so bila uporabljena pri

storitvi, predmeti, na katerih so sledi kaznivega dejanja ipd. (Dežman, 2003) Ogled se

opravi na vsakem predmetu posebej. Nenatančnost in površnost pa nista le v nasprotju z

načelom temeljitosti, ampak spodkopavata tudi etičnost dejanja. Potrebno je ravnati

formalno-pravno in tehnično pravilno, sicer bo lahko kasneje dokaz izločen. Ne bomo se

spuščali v kriminalistične podrobnosti, vendar je pomembno omeniti pravilno

fotografiranje z daljave in bližine, pravilno shranjevanje npr. krvnih sledi, da ne pride do

kontaminacije, zapisovanje dogajanja med samim potekom ipd. in ne nazadnje pravilno

sestavljen zapisnik. Zanimivo je, da samega postopka zakon ne predpisuje, ga pa

sankcionira z izločitvijo.

15

3.6 Taktika opravljanja ogleda

Glede taktike ogleda je pomembna pravilna ocena položaja, tega, kaj je potrebno storiti,

kako razporediti osebje, kako preprečiti zmedo in nejasnosti, postaviti jasna pravila

delovanja: kdo vodi ogled, kdo razporeja osebje k posameznim nalogam, po kakšnem

razporedu in s kašnimi nalogami. Oseba, ki vodi ogled, mora imeti ustrezno avtoriteto in

znanje. Z ožjim izborom mora vodja skupine precizno določiti naloge in vrstni red opravil

ter jih ustrezno nadzorovati. Organizacija je odvisna od vrste in teže primera. Od teže

primera je tudi odvisna navzočnost preiskovalnega sodnika in državnega tožilca.

Kriminalistični strokovnjaki poznajo več različnih metod opravljanja ogleda in še zlasti

iskanja sledi. Tukaj se pojavi vprašanje, ali je pri iskanju treba izhajati iz središča dogodka

ali iz okolice v središče. Vodinelić in številni drugi pisci menijo, da je le v izjemnih in

redkih primerih treba izhajati iz središča dogodka. Praviloma je pot obratna: »Gibati se je

treba z obrobja proti središču, če je krog ogleda velik, ko so na terenu domnevno sledi

storilca, vozila, predmeti, ki jih je odvrgel storilec ipd., iz središča pa tedaj, ko je ogled

usmerjen predvsem na en objekt in ni treba iskati sledov na širšem območju.« (Vodinelić,

1984: 387)

Možni taktiki iskanja sledi sta sistematični način iskanja in hevristični način iskanja sledi.

Pri sistematičnem načinu se pregleda vsak košček prostora ali terena. Ta način se

uporablja pri težjih deliktih in zahteva veliko časa in operativnih sil, lahko pa poteka po

različnih metodah, kot so: iskanje v obliki spirale, iskanje v smislu hodnika, razdelitev

površine na kvadrate, razdelitev površine na dele kroga, ipd. Hevristični način iskanja pa

izhaja iz tipičnih, splošnih in posebnih verzij o dejanju in storilcu, kjer se pozornost

iskanja usmeri predvsem na tista mesta, kjer je glede na postavljene verzije najbolj

verjetno, da bi lahko našli sledove (Maver, 2004).

3.7 Kaj ni ogled kraja dejanja po 245. členu ZKP?

3.7.1 Prvi prihod policije Prvi prihod policista na kraj dejanja še ne predstavlja ogleda. Za ogled je zadolžena t. i.

neuniformirana oz. kriminalistična policija, zato je za nadaljnjo dejavnost, zbiranje in

evidentiranje dokazov, potrebno počakati na njen prihod. Ob prvem prihodu je pomembno

zavarovati in paziti neposreden kraj dejanja, da ne bi prišlo do sprememb. Še pred

zavarovanjem je potrebno nuditi medicinsko pomoč žrtvam dejanja.

16

3.7.2 Kriminalistični ogled Za razliko od ogleda kot preiskovalnim dejanjem v dokaznem pomenu, gre pri

kriminalističnem ogledu za operativno-taktično dejanje, ki ga opravijo policisti pri manj

hudih kaznivih dejanjih. Zbrani elementi nimajo dokazne vrednosti, saj niso upoštevana

pravila postopka, podatki pa lahko služijo pri iskanju storilca in nadaljnjem zbiranju

podatkov. Kadar obstaja možnost, da bojo najdeni materialni dokazi, morajo kriminalisti

opraviti ogled kot preiskovalno dejanje.

3.8 Zapisnik o ogledu

Zapisnik je dokaz o opravljenem procesnem dejanju in je javna listina. »Za javno listino

velja presumpcija, da so resnični podatki o procesnem dejanju in njegovi vsebini, zato

mora zapisnik verodostojno izražati potek in vsebino opravljanega dejanja.« (Horvat, 2004:

182) Vedno pa je možno dokazovati, da so posamezni podatki v njem neresnični oz. da je

nepravilno sestavljen. Za zapisnik o ogledu veljajo tako splošne določbe, ki veljajo za vse

zapisnike, kot tudi posebne določbe, ki veljajo le za zapisnike glede opravljenega ogleda.

Maver pravi, da »klasična oblika zapisnika« vsebuje: opis širše okolice, opis ožjega kraja

dejanja in opis središča dogodka oz. objekta (Maver, 2004).

Zapisnik o ogledu kraja dejanja predstavlja končni rezultat ogleda in dokazni vidik tega

dejanja. Zapisnik o ogledu z vsemi prilogami je torej brez dvoma selektiven izbor tistega,

kar je neposredno ugotovil organ, ki je ogled opravil. Od vseh dejstev, sledov in dokazov,

ki jih preiskovalci najdejo na kraju dejanja, zabeležijo le tista, ki bi lahko bila pomembna

za dokazni postopek. Pri tem se je potrebno držati načela »preveč ne škodi«, še zlasti

zato, ker dostikrat ni mogoče reči vnaprej, kaj je pomembno in kaj ne, saj se lahko

dejstvo, ki se zdi v času ogleda nepomembno, kasneje, v luči nove verzije, pokaže kot

posebno pomembno. Tako se srečujemo pravzaprav z dvema nasprotujočima si

tendencama: ogled mora biti izboren, selektiven, kajti zares ni mogoče opisati vseh

predmetov in situacije v njihovi popolnosti, po drugi strani pa se kaže tudi potreba po

temeljitosti in čim podrobnejšem zabeleženju stanja na kraju dejanja.

Na to dilemo je naletel tudi Vodinelić in jo opisal v več člankih, vendar tudi on ni našel

pravega odgovora. Zdi se nam, da je mogoče iskati rešitev v večji uporabi tehničnih

sredstev, zlasti fotografije in videoposnetkov. Z njimi je namreč mogoče ohraniti in

17

zabeležiti celo vrsto detajlov, ne da bi se pri pisanju zapisnika izgubljali v številnih

podrobnostih. Tako lahko ostanejo v zapisniku le pomembna pravno relevantna dejstva in

dokazi, ki so bili najdeni na kraju dejanja, podrobnejši pregled pa je mogoče dobiti s slike

ali posnetka. Potrebno je tudi opozoriti, da osebe, ki pišejo zapisnik, ne vnašajo vanj

svojih zaključkov in razlage posameznih dejstev in sledov, pač pa le objektivne ugotovitve

s kraja dejanja. To je pomembno, kajti v praksi se kar prepogosto dogaja, da se v

zapisnikih nahajajo tudi sklepi in mišljenje preiskovalcev, ki so ogled opravili. Takšna

praksa je napačna in jo je treba spremeniti. V zvezi z zapisnikom o ogledu je treba

upoštevati še eno pomembno okoliščino: spremembo ene vrste informacij v drugo.

Neposredno ugotovljena dejstva in dokazi se preko opisa spremenijo v drugo vrsto

informacij in tako spremenijo vsaj nekaj svojih značilnosti.

Pri spreminjanju kriminalistične informacije iz ene oblike v drugo se količina informacij

lahko spremeni, hkrati pa lahko različne oblike informacij bolj po svoje izražajo nekatere

lastnosti objekta, zato mora preiskovalec vedeti, kako se spreminjajo informacije v

procesu preoblikovanja, da jih lahko čim bolje zabeleži in uporabi.

Pri tem gre po eni strani za sposobnost izražanja in beleženja misli oziroma stanja na kraju

dejanja, zapisana misel ima lahko za kriminalista, ki je ogled opravil, drugačen pomen kot

za tistega, ki zapisnik prebira, po drugi strani pa tudi za izgubo informacij ali njihove

kvalitete, če se zapisnik o ogledu ne naredi neposredno po opravljenem ogledu (temveč

kasneje, po spominu, v prostorih milice). Tudi pri tem bi koristila uporaba tehničnih

sredstev (magnetofona, diktafona), ker bi tako lahko na kraju samem popolnoma fiksirali

ugotovljeno stanje (Maver, 1986).

3.9 Organi, ki sodelujejo pri ogledu

Pri preiskovalnih dejanjih, ki jih opravlja preiskovalni sodnik, so lahko navzoči samo

stranke in zagovornik ter nekateri drugi procesni udeleženci, če jim to pravico izrecno daje

zakon. S tem, ko imajo stranke in zagovornik pravico sodelovati pri opravi posameznih

preiskovalnih dejanj, je omogočeno, da se zadeva temeljiteje razčisti, hkrati pa pripomore

h kontradiktornosti (Horvat, 2004).

Modly je uvedel delitev na aktivne in pasivne subjekte. Aktivni so tisti, katerim zakon daje

pristojnost za izvedbo ogleda, torej preiskovalni sodnik in policija, brez dvoma pa lahko

18

dodamo še državnega tožilca. Pasivne osebe pa so tiste, na katerih se preiskovalno dejanje

opravlja (Modly, 1999).

Vloga in pomen subjektov se med postopkom spreminja. Začetno pomembnost policije v

nadaljnjem postopku zamenja pomembnost sodnika. Spreminja se tudi prisotnost določenih

subjektov med opravljanjem dejanja. V predkazenskem postopku je preiskovalni sodnik

malokrat prisoten pri izvedbi ogleda, pri izvajanju dejanja med glavno obravnavo pa je

prisotnost sodnika večja.

Prisotnost procesnih subjektov pri preiskovalnemu dejanju določa 178. člen ZKP. Ta za

ogled posebej določa, da so pri dejanju lahko navzoči državni tožilec, oškodovanec,

obdolženec in njegov zagovornik.

Zakon pri ogledu ne določa obvezne prisotnosti omenjenih subjektov, ampak jim podeljuje

pravico do prisotnosti. Tako preiskovalni sodnik ne more zagotoviti navzočnosti obdolženca

ali oškodovanca s privedbo, čeprav bi bila njuna prisotnost po njegovi oceni potrebna.

Preiskovalno dejanje pa se lahko opravi tudi brez navzočnosti procesnih subjektov.

3.9.1 Policija in kriminalistična policija Z odkrivanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj se ukvarjajo vsi policisti, tako uniformirani

kot neuniformirani (kriminalisti). Uniformirana policija pokriva celotno državno ozemlje,

zato ni čudno, da se s kriminalnim primerom sreča prva. V zahtevanih primerih, ko je

storjeno hujše kaznivo dejanje ali ko je potrebno specializirano kriminalistično znanje, se

podatki posredujejo kriminalistični policiji. Preiskovanje kaznivega dejanja je torej

sodelovanje kriminalistične in uniformirane policije.

po 187. členu ZKP je policija, predvsem kriminalistična, dolžna nuditi pomoč

preiskovalnemu sodniku v zvezi s preiskavo. Predvsem pri opravljanju ogleda ima

kriminalistična policija zelo pomembno vlogo, saj skrbno zbira dokaze in je aktivna pri

oblikovanju verzij in iskanju novih sledi. Ugotovitve policije in kriminalistov pa morajo

vsebovati le opis dejstev in ne njihovo ovrednotenje.

Po predlogu novega Zakona o kazenskem postopku (ZKP-1, 2008; v nadaljevanju ZKP-1)

lahko policija sama opravi dejanje ogleda v preiskovalnem postopku, če so podani razlogi

za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. O dejanju

mora obvestiti državnega tožilca, prisotnost sodnika pa v predlogu ni več predpisana

(Ministrstvo za pravosodje, 2008).

19

3.9.2 Preiskovalni sodnik Zakon mu dodeljuje položaj neodvisnosti od strank. V predkazenskem postopku je

preiskovalni sodnik garant pravic in objektiven subjekt odločitev. Preiskovalni sodnik

opravlja preiskovalna dejanja predvsem po predlogih strank, ni pa dolžan izvesti vseh

dejanj, ki jih predlagajo. Upoštevajoč načelo iskanja resnice, lahko tudi sam predlaga

opravo ogleda ali rekonstrukcije, če se mu zdi potrebno.

Zaradi prepletanja kontinentalnega inkvizitornega modela in angloameriškega

kontradiktornega prihaja do prenašanja pristojnosti z enega organa na drugega. Tako

praviloma preiskovalni sodnik ne opravlja ogleda in to prepušča policiji (Maver, 2001). Po

prejšnjem ZKP je preiskovalni sodnik moral takoj na kraj dejanja, razen, če tega zaradi

drugih nujnih obveznosti ni mogel storiti. Novi zakon je pogoje prilagodil praksi. Tako sme

policija sama opraviti ogled, če preiskovalni sodnik ne pride takoj na kraj dejanja.

Preiskovalni sodnik se torej svobodno odloča (Maver, 2004). Njegova odločitev je odvisna

od različnih okoliščin, predvsem od tega, ali ima preiskovalni sodnik objektivne možnosti,

da pravočasno opravi ogled kot nujno preiskovalno dejanje (Dežman, 2003). Kot pravi

Maver, opravljajo v praksi ogled skorajda vedno kriminalisti, zato je tudi formalno dana

večja možnost, da jim preiskovalni sodnik prepusti opravljanje tega dejanja. Policija naj bi

opravila krajevni ogled v 99 % primerov (Maver, 2001). Dejstvo je, da se preiskovalni

sodniki v predkazenskem postopku redko udeležujejo dejanj, praviloma pa opravijo ogled

kraja prometnih nezgod s hudimi posledicami, umorov, posilstev, delovnih nezgod in

obdukcije.

3.9.3 Državni tožilec Državni tožilec je javni organ, na katerem sloni celoten kazenski postopek. Pomemben je

predvsem v predkazenskem postopku, saj predstavlja dominus litis le-tega. Državni tožilec

lahko predlaga preiskovalnemu sodniku opravo ogleda tako v formalnem kot v

predkazenskem postopku, sodeluje pri sami izvedbi dejanja, policija oziroma sodnik ga

morajo obveščati o opravljanju ogleda. Tožilčeva obtožnica je tista, ki zarisuje meje

preiskovalne aktivnosti. Po predlogu ZKP-1, kateri ukinja preiskovalnega sodnika, tožilec

usmerja in nadzira delo policije v preiskovalnem postopku, sam opravlja posamezna

preiskovalna dejanja ter daje sodišču določene predloge in s tem prenaša vodenje

preiskovalnega postopka na državnega tožilca in mu tako dodeljuje še večjo moč.

20

Figura državnega tožilca je nasprotujoča si v pomenu, saj mora predstavljati neodvisnost in

nepristranskost. Po eni strani predstavlja organ pregona, po drugi pa opravlja preiskovalna

dejanja, ki pripomorejo k ugotavljanju resnice, torej zbira dokaze v korist osumljenca.

3.9.4 Izvedenec Znanje in skrbnost preiskovalcev ne zadoščata vedno. To velja predvsem za težje primere,

kot npr. večje tatvine, umori in posilstva. Po besedah Modlyja »nezadostna oziroma ne

dovolj strokovna sredstva in znanja na samem kraju grejo na škodo razjasnitvi kaznivega

dejanja.« (Modly, 1999: 5)

Kot strokovnjak je v poglavju o ogledu omenjen tudi izvedenec, v primeru, da bi sodišče

potrebovalo njegovo pomoč oziroma kadar bi bila njegova navzočnost koristna za izvid in

mnenje. Govorimo o kombiniranem ogledu. Oglede hudih kaznivih dejanja po navadi

opravlja preiskovalni sodnik, kateri tudi odreja izvedenstvo.

Sodnomedicinski izvedenec se pridruži kriminalistom že ob ogledu kraja dejanja. Sumljive

okoliščine tako obravnavata dve znanosti, kriminalistična in sodnomedicinska. »Ogled z

izvedencem predstavlja pregled in raztelešenje trupla. Opravita se vselej, kadar je v

smrtnem primeru podan sum ali je očitno, da je bila smrt povzročena s kaznivim dejanjem

ali v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja.« (Dežman, 2003: 595)

Izvedencu se lahko postavljajo vprašanja, vendar le iz njegovega strokovnega področja in

ne pravnih vprašanj ali vprašanj glede verodostojnosti dokazov. Izvedenca lahko predlaga

tožilec ali obramba, v vsakem primeru pa je v pomoč sodišču in ne predlagatelju. Ker je

sam strokovnjak, lahko ob sami izvedbi ogleda pride do konkretnih opazk in se mu tako

porodijo nova vprašanja. Tako lahko izvedenec na kraju predlaga, da se razjasnijo

posamezna vprašanja in tako odpre nov vidik in nove hipoteze o poteku dejanja.

Velja pa poudariti, da ogled, ki ga opravi izvedenec sam, zato da bi lažje izdelal

izvedensko mnenje, ni ogled v smislu ZKP, zaradi česar sodišče in izvedenec nista dolžna o

njem obveščati strank.

Po predlogu novega ZKP-1 lahko državni tožilec, kadar postavi izvedenca, tudi od njega

zahteva, da pred podajo mnenja opravi ogled kraja.

21

3.9.5 Strokovnjaki V okviru preiskave je tehnična potrditev temeljnega pomena, saj lahko v posameznih

primerih pripelje do novih rešitev problema. Zato je pomembno, da se jim postavi pravilna

in specifična vprašanja, povezana z objektom.

Pri ogledu je pomoč strokovnjakov bolj usmerjena v iskanje, zbiranje in zavarovanje sledi

in dokazov (Maver, 2004).

V mislih imamo tako strokovnjake iz prometne, balistične stroke kot tudi biologe,

geologe..., ki posedujejo znanja, ki ga strokovnjaki iz laboratorija nimajo. Pomoč

strokovnjaka je posebej določena v poglavju o ogledu, poleg splošnega določila, da ga

lahko na pomoč pokliče preiskovalni sodnik. Strokovnjak ni izvedenec. Gre torej za pomoč

predvsem preiskovalnemu sodniku, vendar tudi procesni subjekti, ki so navzoči pri dejanju,

lahko zahtevajo od strokovnjaka pojasnilo. Pojasnilo strokovnjaka se lahko zahteva tudi

pred izvedbo ogleda, po navadi pa sodeluje pri sami izvedbi dejanja in tako neposredno

daje pojasnila. Sodelovanje ni izključeno niti med glavno obravnavo ali pritožbenim

postopkom.

3.9.6 Število ogledov kraja kaznivega dejanja v letu 2011 Iz poročila o delu policije za leto 2011 je razvidno, da je bilo opravljenih 23.245 ogledov

krajev kaznivih dejanj, kar je za 5 % več kot leta 2010. Kriminalistični tehniki so sodelovali

pri 3.660 ali za 2,3 % več ogledih krajev kaznivih dejanj in drugih dogodkov (Policija,

2011).

4 Pravila policijskega poročanja in obveščanja

Pravila policijskega poročanja in obveščanja so podrobneje razčlenjena v Pravilu o

obveščanju in poročanju v policiji. Ta pravila določajo način in postopek ustnega in pisnega

obveščanja med policijskimi enotami o določenih dejanjih, dogodkih in pojavih, ki so

pomembni za delo policije. Pravila določajo tudi dolžnosti Policijske uprave (v

nadaljevanju PU) in policijskih enot Generalne policijske uprave (v nadaljevanju GPU), ki

so upravičene zahtevati določena poročila oz. podatke od drugih policijskih enot za

določena časovna obdobja in način vodenja pregleda teh poročanj.

22

Obveščanje in poročanje na podlagi teh pravil je namenjeno učinkovitejšemu in

uspešnejšemu operativnemu delu policije. Sestavni del teh pravil je tabela obveščanja, v

kateri so navedeni dogodki po področjih dela policije in potek ustnega ali pisnega

obveščanja o teh dogodkih med policijskimi enotami na lokalni, regionalni in državni ravni.

Obveščanje je ustno ali pisno posredovanje podatkov in informacij o konkretnih dogodkih

in pojavih ter o izvedenih nalogah, ukrepih, in aktivnostih policijskih enot ali delavcev,

brez ali s pomočjo tehničnih sredstev. Policist, ki pri opravljanju nalog zazna dogodek, pri

katerem je potrebno takojšnje usklajeno delovanje policije, mora o tem takoj ustno

obveščati operativno-komunikacijski center (v nadaljevanju OKC) krajevno pristojne PU.

Obvestilo mora sproti dopolnjevati z novimi dejstvi in okoliščinami o dogodku, ki so

pomembne za nadaljnje delo policije. Za zaznavo se šteje sprejem telefonskega ali

neposrednega obvestila prijavitelja, sprejem anonimnega obvestila, sprejem pisnega

obvestila, elektronskega obvestila, neposredna zaznava. OKC PU sprejeto obvestilo o

dogodku oceni in odredi določenim policijskim enotam naloge, ki so potrebne za takojšnje

in uspešno izvedbo nalog policije. Delo policijskih enot, vključenih v obravnavani dogodek,

usmerja in medsebojno usklajuje ter o določenih dogodkih takoj ustno obvešča OKC GPU.

OKC GPU v skladu s svojimi pristojnostmi odreja naloge, usmerja in usklajuje delo med

policijskimi upravami in policijskimi enotami GPU.

Pisno obveščanje pa pomeni sestavo pisnega dokumenta z opisom konkretnega dogodka, ki

ga policijska enota pošlje OKC PU. Pisno obvestilo mora tako vsebovati naslednje podatke:

- datum in čas sprejema naznanila

- vrsta dogodka

- datum, ura in kraj dogodka

- opis dogodka

- vzrok, posledica, povzročitelji (ime in priimek, rojstni podatki, bivališče)

- drugi podatki glede na značilnost dogodka in

- ukrepi policije ter drugih organov in organizacij

Pisno obvestilo o dogodku sestavi policijska enota, ki je dogodek obravnavala in ga v obliki

standardnega dokumenta elektronske pošte policije pošlje krajevno pristojnemu OKC PU,

takoj oziroma najkasneje 12 ur po opravljenem ogledu kraja dogodka. Če je v istem

dogodku več dejanj, pojavov, o katerih je potrebno po teh pravilih pisno obveščati,

23

policijska enota, ki dogodek obravnava, pisno obvešča v enem dokumentu za vse dogodke

skupaj. OKC pisno obvestilo o dogodku dopolni z ukrepi, ki jih je izvedel sam ali odredil za

rešitev posameznega dogodka.

OKC ustno ali pisno obvešča tudi tiskovnega predstavnika PU oziroma vodjo sektorja za

odnose z javnostmi GPU o dogodku, ki ima oziroma bi lahko imel večji odmev v javnosti.

OKC o dogodku obvešča neposredno ali preko dežurne službe policijske enote tudi druge

organe, ki so pristojni za izvedbo določenih nalog, povezanih z obravnavanim dogodkom.

4.1 Dokumentiranje obveščanja

OKC PU dogodek, o katerem je bil obveščen na podlagi teh pravil, vpiše v dnevnik

dogodkov OKC PU. V dnevnik dogodkov OKC PU vpiše vsebino in čas sprejetega obvestila,

odrejene in izvedene prve nujne ukrepe policije, povratno informacijo o ugotovitvah

policista, ki je dogodek obravnaval in druge okoliščine, ki so nujne za nadaljnje delo

policije. OKC PU z vsebino dnevnika dogodkov OKC PU, najmanj enkrat dnevno, pisno

obvesti policijske enote PU, ki so upravičene do teh podatkov (Pravila o obveščanju in

poročanju v policiji, 2006).

4.2 Delo v izmeni OKC PU Celje

Med pogovorom z vodjo izmene OKC na PU Celje sem se seznanila, kako obveščanje poteka

pri njih v praksi, in sicer OKC sprejme vse klice na številko 113. To so zadeve v zvezi s

cestnim prometom, kriminaliteto, javnim redom in mirom ter državnimi mejami in tujci. V

izmeni dela 4−5 ljudi. Ko sprejmejo klic, skušajo podrobno pridobiti čim več podatkov in

okoliščin o tem, v kakšnem stanju je žrtev ali je živa …, nato na kraj pošljejo urgentno

prvo pomoč, gasilce in policiste. Ko policija pride na kraj, ta obvešča OKC, kaj se je

zgodilo, nato OKC obvesti šefa kriminalistične službe, kateri se odloča o tem, ali gre na

kraj dejanja ali ne, to je odvisno od teže dejanja. Ko gre za zahtevnejše primere, o tem

obvestijo ogledno skupino sektorja kriminalistične policije (v nadaljevanju SKP). Obveščajo

tudi preiskovalnega sodnika in državnega tožilca, ki se na podlagi teže kaznivega dejanja

odločita, ali gresta na kraj dejanja ali ogled prepustita policiji.

OKC sodnika glede novih dejstev in okoliščin, če se npr. ugotovi, da gre za kaj hujšega, kot

je bilo prvotno videti in se sodnik ni nameraval udeležiti ogleda, sproti obvešča o

24

spremembah. Tudi kriminalisti direktno s kraja kaznivega dejanja komunicirajo s

preiskovalnim sodnikom in tožilcem o dejanju, da lahko ta dva odrejata dodatne ukrepe.

Običajno gresta na ogled kraja dejanja preiskovalni sodnik in državni tožilec skupaj in ne

samo eden od njiju.

Policija ali ogledna skupina OKC-ju na koncu ogleda posreduje »depešo« oziroma

dokument, ki se imenuje zaznava kaznivega dejanja. OKC pa ta isti dokument pošlje še

OKC GPU, sektorju kriminalistične policije, direktorju PU ter predstavniku za stike z

javnostjo.

Akt, ki ga policijska postaja odstopi tožilcu, vsebuje: zapisnik o ogledu, vse uradne

zaznamke z navedbami prisotnih, album fotografij, skice ter obtožni predlog.

Sodelovanje med kriminalisti in preiskovalnim sodnikom ter tožilcem na PU Celje je na

visokem nivoju, saj so sodelovanje in odnosi zelo dobri. M.Poharc (osebni intervju,

11.7.2012).

5 Uredba o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin

Uredba o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov in

institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in

skupnih preiskovalnih skupin (2010; v nadaljevanju Uredba) v prvem členu določa

postopek, primere, roke in način sodelovanja državnega tožilstva s policijo ter drugimi

pristojnimi državnimi organi pri izvrševanju njihovih nalog. Sodelovanje obsega

medsebojno obveščanje, usmerjanje dela policistov in predstavnikov drugih pristojnih

državnih organov ter usmerjanje dela članov specializirane preiskovalne skupine.

Namen sodelovanja po tej uredbi je opredeljen v 2. členu uredbe in zajema: »usmerjeno,

usklajeno in učinkovito delovanje organov, institucij in skupin iz prejšnjega člena zaradi

odkrivanja kaznivih dejanj in njihovih storilcev ter za pridobitev podatkov, potrebnih za

25

odločitev državnega tožilca v konkretni zadevi in za vložitev obtožnega akta, če bo državni

tožilec nadaljeval pregon.« (Uredba 2010: 2. člen)

Policisti so državnega tožilca dolžni obvestiti takoj po zaznavi izvršitve kaznivega dejanja,

ki zahteva ogled ali drugo preiskovalno dejanje tako, da dežurnega okrožnega državnega

tožilca obvešča operativno-komunikacijski center na podlagi obvestila policista, ki zadevo

obravnava.

Po sprejemu obvestila lahko pristojni državni tožilec takoj, najkasneje pa v petih dneh, da

policistu navodila in predloge za ukrepanje v predkazenskem postopku. Če v tem času

navodil in predlogov ne poda, se šteje, da ne bo usmerjal predkazenskega postopka, lahko

pa se v obravnavanje primera vključi naknadno (Uredba, 2010).

6 Osnutek nove kazenske zakonodaje

Ministrstvo za pravosodje RS je na svoji spletni strani objavilo osnutek novega ZKP-1. O

nujnosti prenove kazenskega postopka že dalj časa obstaja polno soglasje kazensko-pravne

teorije in pravosodne prakse. Za začetek je primerno predstaviti spremenjeno zasnovo

postopka, ki se od sedanjega loči predvsem po nadomestitvi sodne preiskave s policijsko-

tožilskim preiskovalnim postopkom (Jenull, 2008).

6.1 Kratek pregled prenavljanja ZKP

Veljavni ZKP je bil sprejet leta 1994 in začel veljati 1.1.1995. Njegova pomanjkljivost ni

zgolj jugoslovansko oziroma francosko-staroavstrijsko sistemsko ogrodje, pač pa dejstvo,

da je bil na nespremenjeni osnovi v času veljavnosti kar osemkrat noveliran, od tega

petkrat v večjem obsegu. Razlogi za noveliranje so bili največkrat odločitve Ustavnega

sodišča RS, ker zakon ni zagotavljal v zadostni meri pravnih jamstev po Ustavi RS.

Zagotavljanje ustavne skladnosti in večje učinkovitosti z elementi kontradiktornosti, ki so

značilni za akuzatorni postopek, je v mešanem evropskem modelu odprlo velike razpoke, ki

jih ni mogoče odpraviti brez celovite prenove zakona.

26

Idejna prenova temelji na radikalnem prelomu z "mešano" tradicijo. Odpravlja fazo sodne

preiskave in uvaja predobravnavnega sodnika kot sodnika garanta, na novo postavlja

razmerja med procesnimi subjekti predhodnega postopka, prenavlja ureditev preiskovalnih

dejanj in omejevalnih ukrepov, postavlja podlago za uvajanje skrajšanih postopkov.

6.2 Odprava preiskave

Prva velika sprememba v adversarno smer je odprava preiskave. Ta rešitev je bila

pričakovana iz vsaj treh razlogov:

1. teorija je že dalj časa opozarjala na nezdružljivo dvojno vlogo preiskovalnega sodnika in

zakonodajalec je že doslej zmanjševal pomen preiskave;

2. preiskovalnega sodnika so odpravili v večini evropskih držav;

3. preiskave podaljšujejo postopanje.

Če je bil preiskovalni sodnik do leta 1994 še v pretežni meri preiskovalni organ, potem je z

vsako odločbo vedno bolj dobival novo − garantno funkcijo. Tako ima preiskovalni sodnik

danes vedno bolj nejasno identiteto, saj je garantna funkcija v popolnem nasprotju s

preiskovalno funkcijo (Bošnjak et al., 2006).

Preiskovalni sodnik mora opravljati dve funkciji: preiskovalno in varstveno (garantno). Po

eni strani mora torej preiskovati kazniva dejanja, hkrati pa delovati kot sodnik varuh

pravic obdolženca. Tako v psihološkem kot v sistemskem smislu je združitev obeh funkcij

pogosto nemogoča. Če nekaj preiskujemo, smo pri tem aktivni, zanima nas, kaj se je

zgodilo, v glavi si postavimo hipoteze in jih hočemo razjasniti. Ne moremo se hkrati pri

tem še samoomejevati in objektivno presojati, ali so na primer izpolnjeni pogoji za

določen poseg v pravice obdolženca. Pri taki združitvi funkcij torej trpi garantna funkcija.

Zaradi vseh teh razlogov so tudi v številnih evropskih državah, ki izvirajo iz kontinentalne

tradicije, odpravili institut preiskovalnega sodnika.

Tretji razlog za odpravo preiskave pa je bolj vprašljiv ali vsaj dvorezen. Preiskave

nedvomno prispevajo k podaljševanju postopkov, vendar pa imajo tudi nekaj pomembnih

prednosti. Z odpravo te faze se namreč zgodi dvoje. Prvič, izgubi se faza postopka, v kateri

je preiskovalni sodnik skrbel tudi za to, da so se izvajali tudi dokazi, ki so bili v korist

27

obdolženca. Druga posledica odprave preiskave pa je ta, da preiskovanje kaznivega

dejanja preide na stranke postopka: tožilca, ki mu pomaga policija, in osumljenca.

Posledica tega je, da postaja v novem modelu tožilec bistveno bolj aktiven: sam lahko

opravlja preiskovalna dejanja, odgovoren je za nadzor in usmerjanje dela policije in s tem

v celoti prevzema dejavno preiskovalno vlogo. To samo po sebi ni slabo, vendar je ob taki

spremembi že na prvi pogled vidno neravnotežje med obema strankama: tožilec ima

mnogo več znanja, sredstev in možnosti, da pridobiva dokaze, kot osumljeni. Tako je

nevarnost povečane adversarnosti vedno ta, da so obsojeni tudi tisti, ki zaradi neznanja,

nemoči, revščine in nemotiviranosti ne bodo mogli zbirati dokazov v svojo korist. Med njimi

so tudi po nedolžnem obtoženi.

Zato je pri odpravi preiskave ključnega pomena, kakšno je novo vzpostavljeno ravnotežje

med položajem državnega tožilca in obrambe, kar pomeni, da moramo biti posebej

občutljivi za vprašanje, kako so urejene pravice obrambe, saj je očitno, da se mora, glede

na očitno neenakost obeh strani v sporu, zakonodajalec predvsem truditi v smeri

zagotavljanja učinkovite obrambe.

Želen cilj kazenskega postopka je namreč "enakost orožja" obeh strank. Natančno v tem

delu pa se zoper osnutek pojavijo zelo kritične pripombe. Prva velika sistemska

pomanjkljivost osnutka je ureditev položaja obrambe v predhodnem postopku.

Predlagatelji so se deloma zavedali problema neravnotežja, ki nastopi ob odpravi tako

imenovane instrukcijske maksime. Gre za centralno načelo, okoli katerega so bili

organizirani vsi inkvizitorni in iz njih izhajajoči mešani postopki. To načelo sodišče

pooblašča, da lahko z namenom odkrivanja resnice predlaga in celo izvaja dokaze v škodo

ali prid obdolženca. Očitno je, da lahko sodišče s takim pooblastilom prevzema tako vlogo

tožilstva kot vlogo obrambe. Odprava maksime je podobno dvorezna kot odprava

preiskovalnega sodnika. Po eni stani lahko sodišče, osnovano na tej maksimi, tudi poskrbi

za varstvo pravic osumljenca, po drugi strani pa je odprava tega načela dobra, saj sodišče

osvobaja njegove inkvizitorno obremenjene preiskovalne vloge in krepi neodvisno in

nepristransko držo. Odprava instrukcijske maksime ponazarja vso vrednostno paleto

vprašanj, ki se v kazenskem postopanju odpirajo. »Samo dejstvo, da nekaj odpravljamo ali

uvajamo, ni ne dobro ne slabo, tako kot ni ne dober ne slab noben model kazenskega

postopka; skrivnost dobrega postopka se skriva v pravem ravnotežju med položajem

tožilstva in obrambe.« (Šugman, 2008)

Predlagatelji so torej odpravili instrukcijsko maksimo za sodišče, ki sme samo še podati

opozorilo, če oceni, da bi bilo treba opraviti še dodatna preiskovalna dejanja v prid

obdolženca. Maksimo pa so še vedno ohranili za delovanje policije in tožilstva. Tako

28

policija kot tožilstvo morata namreč zbirati tudi dokaze v prid obdolženca. Težko je

pričakovati, da bosta v postopku, ki sedaj mnogo bolj temelji na sporu strank (in v katerem

tožilec predvsem skrbi za pregon), policija in tožilstvo lahko učinkovito skrbela za

pridobitev dokazov v prid osumljenca. To velja še predvsem zato, ker osnutek ne uredi

dobro niti obrambnih poizvedb niti dokazne vrednosti materiala, ki ga je pridobila policija.

Kot je razbrati iz osnutka, obramba nima možnosti izvajati svojih lastnih dokaznih

poizvedb, pač pa lahko svoje dokazne predloge v predhodnem postopku naslovi le na

tožilstvo in izjemoma na sodišče. In ker je v strankarskem postopku tožilec nasprotna

stranka postopka, bo le-ta še mnogo manj "objektiven" državni organ, kot je bil doslej.

Nestvarno je pričakovati, da bi lahko imela obramba koristi od tega, da se bo v svojih

dokaznih poizvedbah obračala na nasprotno stranko.

Pri taki ureditvi nastopita dva problema: prvi je ta, da ena od strank postopka

(obdolženec) nima možnosti izvajati svoje dokazne aktivnosti, medtem ko ima druga, ki je

že tako močnejša (tožilec), ne samo pregled in kontrolo nad vsemi dokaznimi dejanji

obdolženca, temveč tudi to prednost, da zanjo policija pridobiva izjave in materialne

dokaze, ki bodo lahko uporabljeni na sojenju. Neravnotežje je očitno. Taka ureditev je

tudi v nasprotju z logiko adversarnega postopka, po kateri se morajo ključni dokazi izvajati

na sojenju, ne pa da se polnovredni dokazni material pridobiva v predhodnem postopku od

policije.

Naslednja pomanjkljivost osnutka pa je, da avtorji niso predstavili predloga tako

imenovane vmesne faze postopka. Ob odpravi preiskave namreč zares ključna postaja

naslednja faza, ki jo v teoriji običajno poimenujejo vmesna faza postopka.

Odprava preiskave namreč ne povzroča največ težav v urejanju predhodnega postopka,

temveč prav v koncipiranju sistemsko nove vmesne faze. Če je namreč relativno lahko

odpraviti preiskavo in, shematsko rečeno, preiskovalna pooblastila preiskovalnega sodnika

prenesti na tožilstvo, garantna pa na predobravnavnega sodnika, je bistveno težje

primerno zasnovati vmesno fazo. V njej se mora namreč zgoditi vsaj naslednje: tožilec

mora predložiti obtožni akt, obdolženec se mora izreči o krivdi, taka izjava mora biti na

nek način sodno preverjena, urejeni morajo biti alternativni izhodi iz kazenskega postopka

(na primer mediacija, skrajšani postopki, ki temeljijo na priznanju), urejena mora biti vsaj

prima faciae sodna kontrola obtožnega akta, osredotočen mora biti spor, kar pomeni, da se

morajo stranke izjasniti o predloženih dokazih in očistiti se mora spis, kar pomeni, da se

morajo v tej fazi izločiti nezakoniti in nedovoljeni dokazi (Šugman, 2008).

29

7 Preiskovalni sodnik

7.1 Nastanek in razvoj preiskovalnega sodnika

Nastanek funkcije preiskovalnega sodnika v večini povezujemo s tipom kazenskega

postopka, ki se je razvil v drugi polovici srednjega veka, tako pod vplivom cerkvenega

kanonskega prava kot v povezavi z recepcijo rimskega prava, nastalega v dobi cesarstva

(Bayer, 1943).

Šlo je za inkvizitorni postopek z inkvirentom kot osrednjo figuro, za katerega je veljala

instrukcijska maksima kot načelo, po katerem mora sodnik sam odkriti dejstva in za

njihovo ugotavljanje potrebne dokaze tudi izvajati.

Za domovino preiskovalnega sodnika štejemo Francijo, kjer je leta 1808 nastal prvi

moderni zakonik o kazenskem postopku − Code d Instruction Criminelle (C. I. C.) − Zakonik

o kazenski preiskavi. Ta Zakonik je uredil predhodni postopek po vzoru znamenite

kodifikacije inkvizitornega postopka v Franciji, Velike ordonanse Ludvika XIV. Iz leta 1670.

C. I. C. je ponovno uvedel preiskovalnega sodnika a- juge d Instruction potem, ko je

francoska revolucionarna zakonodaja po letu 1789 v celoti odpravila inkvizitorni postopek

in ga skušala urediti po angleškem vzoru. Ampak težko je reči, da je bila njegova funkcija

kakor koli povezana s sodstvom, saj je bila v C. I. C. opredeljena v poglavju z naslovom De

la Police, kar pove, da je bila njegova dejavnost veliko bolj povezana s policijskim delom

kot pa s sodno funkcijo.

Sodno funkcijo je v tem času opravljal Chambre du Conseil du Tribunal Correctionnel, ki je

imel izključno pristojnost odločanja o vprašanjih, ki so zadevala osebno svobodo in pravice

obdolženih, in je poleg tega urejal tudi proceduralne zadeve ob koncu preiskave. Večkrat

je tudi potrdil odločitve preiskovalnega sodnika, saj naj bi ta precej bolje poznal primer.

C. I. C. je zaupal preiskovalnemu sodniku nalogo opravljanja procesnih dejanj v

predhodnih poizvedbah in mu kot edinemu podelil pristojnost uvedbe in izvajanja

preiskave. Izhajajoč iz stroge delitve funkcije pregona (nosilec je javni tožilec, prokurator)

od funkcije ugotavljanja dejstev (preiskovalni sodnik), ta ni mogel uvesti kazenskega

postopka sam, temveč samo na podlagi zahteve upravičenega tožilca. Lahko pa je na

podlagi takšne zahteve razširil preiskavo na druga kazniva dejanja in izjemoma opravil

nujna preiskovalna dejanja že pred uvedbo postopka.

30

Zakon je z dnem 17.7.1856 prvič dal preiskovalnemu sodniku tudi sodna pooblastila, katera

je prej imel Chambre du Conseil. Vzporedno s tem pa so se začele pojavljati težnje po

zmanjševanju njegove preiskovalne vloge in krepitev njegove sodne funkcije. Tako je

sčasoma postajal vse manj preiskovalec in vse bolj sodnik. Kmalu se je preiskovalni sodnik

tudi popolnoma otresel nadzora javnega tožilca in postal del sodne veje oblasti. Kot takega

so ga sprejele tudi druge države, ki imajo svoj kazenski postopek naravnan bodisi

inkvizitorno ali mešano.

7.2. Položaj preiskovalnega sodnika

Preiskovalni sodnik je predvsem preiskovalec in ne pravi sodnik, ki mora biti neobremenjen

in nepristranski. Da bi do preiskave sploh lahko prišlo, mora biti ravno nasprotno, najprej

se mora prepričati, da je oseba, zoper katero bo izvajal preiskavo, verjetni storilec

kaznivega dejanja. Kljub nekaterim dobrim lastnostim je neracionalna, saj se v njej

ugotavlja tisto, kar je že izvedela policija in kar bo treba še enkrat ponoviti na glavni

obravnavi.

7.3 Preiskovalni sodnik kot preiskovalec

Kot preiskovalec se pojavlja takrat, ko opravlja posamezna preiskovalna dejanja pred

uvedbo preiskave, ker bi bilo z njimi nevarno odlašati. Glede vrste preiskovalnih dejanj, ki

jih opravi, zanj ne veljajo nobene omejitve (kot velja to za policijo). Pobudo za

preiskovalna dejanja pred uvedbo preiskave največkrat daje policija. Tako se zgubi vloga

državnega tožilca kot organa pregona in preiskovalni sodnik de facto prevzame njegovo

funkcijo. Predlog za preiskovalna dejanja lahko da tudi državni tožilec (vedno takrat,

kadar je storilec neznan), ki mora svoj predlog utemeljiti. Tako je vloga državnega tožilca

še nekako v skladu z njegovo funkcijo organa pregona. V popolnoma čisti obliki, kjer bi bil

preiskovalni sodnik le sodnik garant in ne preiskovalec, bi državni tožilec sam opravljal

preiskovalna dejanja. Naloga sodišča bi bila le odobritev preiskovalnih dejanj, ki posegajo

v pravice in svoboščine ljudi, in preverjanje, če so se ta izvršila v skladu z danim

dovoljenjem. Pri nas je situacija drugačna, saj državni tožilec lahko le predlaga

preiskovalnemu sodniku izvršitev posameznih preiskovalnih dejanj. To pomeni, da

preiskovalni sodnik sam opravlja preiskovalna dejanja in ni vezan na predlog državnega

tožilca. Če se s predlogom državnega tožilca ne strinja, zahteva odločitev senata.

31

7.4 Preiskovalni sodnik v fazi preiskave

Preiskovalni sodnik praviloma sam opravlja preiskovalna dejanja, razen tistih, ki jih zaupa

drugim organom v mejah, ki jih določa ZKP . Tako lahko posamezna preiskovalna dejanja

prepusti preiskovalnemu sodniku, na katerem območju jih je treba opraviti, če je ta

pristojen (ZKP, 2007: 174. člen). Policiji lahko preiskovalni sodnik po 172. in 173. členu

ZKP prepusti izvršitev odredbe o hišni ali osebni preiskavi ali o zasegu predmetov, po

potrebi pa lahko opravijo tudi druga preiskovalna dejanja, ki so z navedenimi v zvezi ali iz

njih izvirajo. Na njegovo zahtevo ali dovoljenje pa smejo obdolženca tudi fotografirati ali

vzeti njegove prstne odtise. Preiskovalni sodnik sme glede na določbe 175. člena ZKP

preiskavo opraviti samo glede tistega kaznivega dejanja in tistega obdolženca, na katerega

se nanaša sklep o preiskavi. Če se pokažejo potrebe po razširitvi preiskave na drugo

kaznivo dejanje ali zoper drugo osebo, sme preiskovalni sodnik opraviti samo tista

preiskovalna dejanja, ki jih ni moč odlašati, o tem pa obvestiti državnega tožilca.

Preiskovalni sodnik po izdanem sklepu o preiskavi opravlja preiskovalna dejanja po

predlogih strank ter tista dejanja, ki se mu zdijo potrebna za uspešno izvedbo postopka

(ZKP, 2007: 177. člen). Preiskovalni sodnik ni dolžan sprejeti vsakega predloga, vendar

mora o tem odločiti senat. Preiskovalni sodnik obdolženca tudi zasliši in skrbi, da poteka

zaslišanje po strogo določenih pravilih. Pri tem prepove stranki in zagovorniku vprašanja ali

odgovore nanj, če niso dovoljena ali če ni v zvezi z zadevo (ZKP, 2007: 178. člen).

Med drugim preiskovalni sodnik skrbi za vzdrževanje reda med preiskavo in v ta namen

uporablja ukrepe, kot so opomin, denarna kazen in odstranitev s kraja, kjer se opravlja

preiskovalno dejanje. Tistim, ki so navzoči pri preiskovalnih dejanjih, lahko naloži, da

morajo posamezna dejstva in podatke, ki jih pri tem zvedo, ohraniti v tajnosti, in skrbi za

pisanje zapisnika o posameznih preiskovalnih dejanjih. S sklepom preiskovalni sodnik

prekine ali ustavi preiskavo. Prekinitev preiskave je obvezna po določbah 179. člena ZKP,

vendar mora preiskovalni sodnik, preden prekine preiskavo, zbrati vse dokaze o kaznivem

dejanju in kazenski odgovornosti obdolženca, do katerega je mogoče priti. Preiskava se

nadaljuje, brez sklepa, takoj, ko prenehajo ovire, ki so povzročile prekinitev. Ustavitev

preiskave pa je določena v 180. in 181. členu ZKP in se lahko opravi med njenim potekom

ali ko se konča. Ustavi se z izjavo državnega tožilca ali po uradni dolžnosti sodišča.

Preiskovalni sodnik ustavi preiskavo, ko državni tožilec poda izjavo, da odstopa od pregona

− načelo akuzatornosti. Po uradni dolžnosti sodišča se preiskava ustavi s sklepom, če

spozna, da dejanje, ki ga je obdolženec obdolžen, ni kaznivo dejanje, če so okoliščine, ki

izključujejo kazensko odgovornost obdolženca, pa ni pogojev za varnostne ukrepe, če je

kazenski pregon zastaran ali je dejanje obseženo z amnestijo ali pomilostitvijo ali če so

32

podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon in če ni dokazov, da bi obdolženec storil

kaznivo dejanje. Ko preiskovalni sodnik spozna, da je stanje stvari v preiskavi zadosti

razjasnjeno, da se lahko vloži obtožnica, pošlje spise državnemu tožilcu, ki se zatem

odloči, ali bo predlagal dopolnitev preiskave, vložil obtožnico ali odstopil od pregona (ZKP,

2007: 184. člen). S tem je delo preiskovalnega sodnika v preiskavi končano.

7.5 Preiskovalni sodnik kot sodnik garant pravic

V predkazenskem postopku, kjer prevladujejo neformalna kriminalistična dejanja, je

udeležba preiskovalnega sodnika zelo omejena. Zaradi želje po uspešnosti kazenskega

postopka je zakonodajalec v Zakonu o kazenskem postopku predvidel nekatere možnosti, v

okviru katerih lahko preiskovalni ali razpravljajoči sodnik tudi izven rednega postopka

opravlja oz. daje iniciativo za različne aktivnosti, ki lahko prispevajo k popolnejšemu

zbiranju dokazov in podatkov, ki so potrebni za odločitev o ustavitvi ali nadaljevanju

postopka oz. ki odločilno prispevajo k odločitvi, da je stanje stvari zadosti razjasnjeno.

Bolj v praksi kakor v teoriji se je za takšna opravila udomačil izraz »nujna preiskovalna

dejanja«, čeprav zakon tega izraza neposredno ne uporablja v dobesednem pomenu

(Zobec, 1985).

Kriteriji za opredelitev nujnih preiskovalnih dejanj se deloma spreminjajo glede na

časovno obdobje oz. faze postopka, v katerih je preiskovalni sodnik pooblaščen, da opravi

posamezna preiskovalna dejanja. Če gre za preiskovalna dejanja pred izdajo sklepa o

preiskavi, potem je v tej zvezi vendarle treba opozoriti, da mora pomeniti izhodišče

zakonska zahteva, da izvedba preiskovalnih dejanj pred izdajo sklepa o preiskavi praviloma

ni možna (Vasiljević, 1981).

Nujna preiskovalna dejanja predstavljajo torej le izjemo, ki pa ne more in ne sme

povzročiti, da bi preiskovalni sodnik še pred izdajo sklepa o preiskavi praktično že v celoti

opravil preiskavo in šele nato s svojim sklepom o preiskavi odločil, da je zoper določeno

osebo pričel teči kazenski postopek. Če bi tako ravnal, bi preiskovalni sodnik nedvomno

kršil ali vsaj obšel določbe ZKP o tem, da se lahko preiskava začne le zoper določeno

osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje in če je ta oseba v

zadostni meri individualizirana tako, da je podan utemeljen sum tudi glede vprašanja, ali

je ta oseba izvršila kaznivo dejanje. Pred izdajo sklepa o preiskavi loči ZKP nujna

preiskovalna dejanja za primere, če je storilec kaznivega dejanja znan, od primerov, ko

storilec kaznivega dejanja ni znan. Zdi se, da so pogoji za izvedbo preiskovalnih dejanj v

33

primeru, če gre za neznanega storilca, nekoliko blažji od pogojev, če gre za znanega

storilca. ZKP namreč v zvezi z neznanim storilcem opredeljuje kot kriterij smotrnost

preiskovalnih dejanj, glede na okoliščine primera, pri znanih storilcih pa je nujnost treba

ocenjevati v zvezi z vprašanjem, ali gre za primere, pri katerih bi bilo s preiskovalnimi

dejanji nevarno odlašati (ZKP, 2007: 165. in 166. člen).

V praksi preiskovalni sodnik najpogosteje opravlja ogled kraja storitve kaznivega dejanja,

odreja izvedenska mnenja in zasliši priče, ki jih policisti najdejo na kraju storitve

kaznivega dejanja ali imajo bivališče v tujini in jih napotijo k njemu ali zadržijo do

njegovega prihoda, pogosto pa zaslišijo tudi osumljenca (ZKP, 2007: 149. in 203. člen).

Preiskovalni sodnik v predkazenskem postopku odloča tudi o prostosti osebe, ki so mu jo

pripeljali policisti. Pri tem mora osumljenca najprej poučiti o t. i. pravicah iz Mirande, ki

so taksativno naštete v 4. členu ZKP in zajemajo:

- poročilo v maternem jeziku ali jeziku, ki ga razume, razloge za odvzem

prostosti;

- pouk, da ni dolžan ničesar izjaviti;

- da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga sam izbere ali

mu ga po uradni dolžnosti postavi sodišče, in

- da je organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove

bližnje, če je oseba tuj državljan, pa konzulat njegove države (ZKP, 2007: 4.

člen).

7.6 Predobravnavni sodnik

V osnutku ZKP-1, je opredeljen nov institut predobravnavnega sodnika, ki v preiskovalnem

postopku na prvi stopnji opravlja naloge sodišča. Njegova funkcija po osnutku ni

preiskovanje kaznivega dejanja, saj je to v pristojnosti policije in tožilstva.

Zakonjšek meni, da naloga sodišča v adversarnem postopku ni raziskovanje in preiskovanje

kaznivega dejanja in da predobravnavni sodnik ne bi odločal o začetku preiskave. To

pristojnost bi obdržala policija in tožilstvo. Obdolženec bi takoj po uvedbi preiskovalnega

postopka moral imeti možnost zahtevati predobravnavnega sodnika in ustavitev postopka,

če bi ocenil, da niso podane zakonske predpostavke za uvedbo postopka. Predobravnavni

sodnik bi se moral vključiti v preiskavo takoj, ko bi policija in tožilstvo ugotovila, da je

postopek osredotočen na določenega osumljenca. Tožilstvo bi bilo dolžno do tedaj zbrane

34

dokaze predložiti sodišču in predobravnavni sodnik bi moral obvestiti obdolženca, da je

zoper njega uvedena preiskava in ga poučiti o njegovih pravicah, kot je to določeno v 158.

členu osnutka (manjka vir, iz katerega ste črpala ta podatek, 2008). Če bi to izvedel

neodvisni sodnik, bi odpadli očitki, ali sta policija in tožilstvo korektno opredelila trenutek

začetka preiskave in ali je bil pouk obdolžencu dan v skladu z zakonom (Zakonjšek, 2008).

Predobravnavni sodnik po osnutku ZKP-1 ne bi odločal o končanju preiskovalnega postopka,

to bi bilo v pristojnosti strank. Ko bi tožilec ugotovil, da je zbranih dovolj dokazov za

vložitev obtožnega akta, bi moral o tem obvestiti predobravnavnega sodnika, ta pa

obdolženca. Če se tožilčeva teza v preiskovalnem postopku ne bi potrdila, bi sam

preiskovalni postopek ustavil in odstopil od pregona, kot je določeno v 261. členu osnutka

ZKP-1 (Zakonjšek, 2008).

Preiskovalni postopek, katerega glavni akter bi sicer bila tožilstvo in policija, v katerem pa

bi obramba imela enakopravnejši položaj, vlogo nadzora nad njegovim potekom pa bi imel

predobravnavni sodnik, ki bi lahko tudi edini na predlog strank izvajal dokaze s polno

dokazno vrednostjo, bi bil učinkovitejši, racionalnejši in bi odpravil marsikatero sporno

vprašanje, ki se bo sicer začelo razčiščevati šele na glavni obravnavi (Zakonjšek, 2008).

8 Kazenski postopek

8.1 Zgodovinski pregled kazenskega postopka

V preteklosti smo bili priča različnim tipom kazenskih postopkov. Zaradi lažjega

razumevanja kazenskega postopka se zdi pomembno, da poznamo tudi postopke iz

preteklosti. Tako lahko vidimo, kako se je kazenski postopek skozi zgodovino spreminjal,

kdo vse je pri tem sodeloval, kakšne so bile pravice posameznika v vsakem izmed njih in

kakšne so pravice posameznika v kazenskem postopku danes. V preteklosti zasledimo tri

temeljne vrste kazenskih postopkov, in sicer: obtožni ali akuzatorni, inkvizitorni ter mešani

(inkvizitorno-obtožni) postopek (Bayer, 1997).

35

8.2 Akuzatorni postopek

Akuzatorni postopek je prvi postopek, ki ga lahko zasledimo v zgodovini kazenskega prava.

Prvič se pojavi v rimskem pravu. Z drugimi besedami ga poimenujemo tudi obtožni

postopek.

Najpomembnejša značilnost tega postopka je, da se postopek odvija v obliki spora dveh

strank pred pristojnim sodiščem, katero je zadolženo zato, da spor rešuje. Stranki, ki sta v

postopku torej tožilec in obdolženec, sta v postopku enakopravni. Tožilec, ki izvaja

pregon, je lahko državni ali zasebni. Postopek se lahko prične le na pobudo tožilca, ki toži

točno določeno osebo zaradi točno določenega kaznivega dejanja, pri tem pa deluje tako,

da se obdolženca na koncu obsodi. Po tej značilnosti, da spor začne tožilec, pa je postopek

dobil ime, naziv akuzatorni kazenski postopek izhaja iz latinskega jezika, saj »Acussator«

pomeni tožilec. V postopku so funkcije strogo ločene, tako izvaja sodišče funkcijo sojenja,

tožilec funkcijo pregona, obdolženec pa funkcijo obrambe. Obdolženec ima dolžnost, da

se javi na sodišču ter tam odgovori oz. pojasni, ali se mu zdi, da je tožba proti njemu

upravičena ali ne. Položaj obdolženca je v tem postopku zelo ugoden, saj je enakopraven,

ves čas postopka velja domneva nedolžnosti, pripadajo mu pomembne pravice, kot so

pravica do molka, pravica do zagovornika, privilegij zoper samoobtožbo in na glavni

obravnavi ni zaslišan. Obdolženec je lahko popolnoma pasiven ali aktiven, torej se lahko

brani, podaja dokaze in daje izjave. Sodišče ima v tem postopku le-to nalogo, da na glavni

obravnavi obdolženca obsodi ali oprosti vseh obtožb, je zelo pasivno. Glavne obravnave so

javne, kar je zelo pomembno, saj lahko javnost tako nadzoruje delo sodišča. Vsi dokazi se

izvajajo neposredno pred sodiščem. V okviru tega postopka so se razvila tudi nekatera

načela, kot so načelo kontradiktornosti, javnosti, ustnosti, neposredne presoje dokazov ter

načelo akuzatornosti (Bayer, 1997).

8.3 Inkvizitorni postopek

Je popolno nasprotje akuzatornemu postopku. Deli se na dva dela, in sicer na preiskavo in

sojenje. V inkvizitornem postopku je preiskavo vodil izvršitelj, ki se je imenoval inkvirent.

Ta je takoj, ko je zaznal, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, sprožil preiskavo. Na samem

začetku preiskave je inkvirent zahteval tako imenovan preiskovalni zapor, ki je bil

ogligatoren. Vse funkcije so združene v inkvirentu, tako inkvirent sproži postopek, vodi

preiskavo, zbira dokaze v korist in škodo obdolženca in pripravi spis. Inkvirent je ves čas

36

preiskave moral opravljati zaslišanja, v primeru, da ni dobil priznanja, ki je bilo nujno

potrebno za končno sodbo, pa so lahko v času inkvizitornega postopka izvajali torturo

oziroma mučenje, ki je bilo v tistih časih legalno sredstvo za pridobivanje resnice. Položaj

obdolženca je bil v tem postopku slab, saj ni imel nobenih pravic. Slaba stran tega

postopka je tudi, da sojenja niso javna, tako javnost ne more nadzorovati dela sodišča,

ravno nasprotno kot pri akuzatornem postopku. Ko se je preiskava končala, je inkvirent

pripravil spis, ki ga je predložil sodišču, na podlagi katerega se je potem odločalo o krivdi

obdolženca. Sodišče je obdolženca lahko obsodilo, oprostilo ali pa se je sodba glasila z

»absolution ab instantia«, kar pomeni, da obdolženec ni ne kriv ne nedolžen, saj ni bilo

zbranih dovolj dokazov. Še vedno se ga obravnava kot osumljenca. Čeprav je bil

obdolženec spuščen na svobodo, je imel neugoden položaj, saj se je postopek proti njemu

lahko kadar koli nadaljeval (Bayer, 1997).

8.4 Mešani kazenski postopek

V tem postopku gre za mešanico akuzatornega in inkvizitornega postopka. Za vse kazenske

zakonike v Evropi je zelo pomemben nastanek francoskega zakonika, tako imenovan Code d

instruction criminelle iz leta 1808. V tem zakoniku se je prvič pojavil mešani kazenski

postopek, ki je danes prisoten v večini evropskih držav (Bayer, 1997).

Ta vrsta postopka vsebuje elemente akuzatornega in elemente inkvizitornega postopka.

Deli se na dva dela. Prvi del je predhodni postopek, ki vsebuje odkritje kaznivega dejanja

in preiskavo. Drugi del pa predstavlja glavna obravnava. Med tema dvema deloma se pojavi

še tretji, tako imenovani vmesni del, to je faza obtoževanja in kontrola obtožbe.

Predhodni postopek je v veliki večini podoben inkvizitornemu postopku, vendar v tem

primeru ni dovoljena tortura oziroma mučenje, da bi od obdolženca dobili priznanje.

Pregon se začne na predlog zasebnega ali državnega tožilca. Skozi celoten postopek velja

predpostavka nedolžnosti obdolženca. Obdolženec je lahko zaslišan, prav tako je lahko vir

dokazov zoper samega sebe, lahko pa je tudi popolnoma pasiven, se ne brani, ne daje

izjav, zbira lahko dokaze v svojo korist, kar je zelo pomembno in ima pravico do

zagovornika, prav tako se sklicuje na privilegij zoper samoobtožbo. Predhodni postopek je

za javnost tajen, za obdolženca pa ne, le-ta ima pravico do vpogleda v spis in pravico, da

se seznani z dejstvi, ki ga obtožujejo. Na glavni obravnavi sta prisotni obe stranki v

postopku, ki imata vso pravico, da zastopata svoje interese. Končna sodba je lahko

obsodilna, oprostilna ali zavrnilna. V tem postopku zasledimo kar nekaj načel, kot so

37

načelo javnosti in ustnosti, pisnosti, kontradiktornosti, opurtunitete, legalitete ter

oficialnosti. Največjega pomena pa so pravice, ki jih ima obdolženec, ter dejstvo, da se je

ob nastanku mešanega postopka ukinila tortura (Bayer, 1997).

V slovenskem prostoru se izvaja mešani kazenski postopek, ki je sestavljen iz dveh delov,

ki pa se delita na več faz. Torej redni kazenski postopek vsebuje predhodni postopek, ki se

deli na preiskavo ter obtoževanje, temu pa sledi glavni postopek, ki pa se deli na priprave

na glavno obravnavo, postopek s pritožbo ter izvršitev sodbe (Dežman in Erbežnik, 2003).

9 Zaključek

Preiskovanje kaznivega dejanja predstavlja celoto aktivnosti, sestavljeno iz mnogih dejanj,

ki so zakonsko normirana. Med temi se ogled kraja kaznivega dejanja predstavlja kot

začetna in osrednja dejavnost. Po srednje evropski tripartitni delitvi kriminalistike na

tehniko, taktiko in metodiko, spada ogled pod kriminalistično taktiko. Ta preučuje oblike

kaznivih dejanj, motive in cilje storilcev, modus operandi in razvija metode razkrivanja in

preiskovanja kaznivih dejanj. Po svoji naravi, norme Zakona o kazenskem postopku ne

normirajo same materije ogleda, ne s taktičnega in ne z metodičnega vidika, ampak dajejo

le pravno podlago in pooblastila procesnim organom za njegovo izvedbo. Procesna dejanja

morajo biti opravljena na določen zakonski način. Za ogled ni potreben pisni akt, npr.

odredba, v katerem bi bila napisana vsebina dejanja in ki bi se izročil osumljencu, dovolj

je, da ga odobri sodnik v kateri koli fazi postopka. Pri ogledu so lahko navzoči državni

tožilec, obdolženec, zagovornik in oškodovanec, o čemer jih mora preiskovalni sodnik

pravočasno obvestiti. Če se opravlja ogled, ki zahteva poznavanje posameznih tehničnih ali

drugih strokovnih vprašanj, lahko organ, ki ga opravlja, povabi k ogledu tudi osebo

ustrezne stroke, ki mu da potrebna pojasnila o posameznih strokovnih vprašanjih. Na ogled

se lahko povabi tudi izvedenca, da poda izvid in mnenje. Pri samem ogledu se sestavi tudi

zapisnik o ogledu, ki vsebuje priloge (skice, fotografije, filmske posnetke in podobno) in je

pomembno procesno dejanje pri vsakem ogledu. V zapisnik o ogledu se vpišejo tudi

pojasnila strokovnjaka ter izvid in mnenje izvedenca, če ga poda na kraju ogleda, vendar

pa mora biti iz zapisnika vedno razvidno, kaj so ugotovitve organa, ki je vodil ogled in kaj

pojasnila strokovnjaka oziroma izvid in mnenje izvedenca. Sicer pa se v zapisnik ne vpisuje

38

nekaj, kar ni bilo predmet neposrednega opazovanja organa, ki je opravil ogled, temveč je

rezultat njegovega sklepanja. Prav tako se ne vpisujejo izjave, ki so jih pri ogledu dale

druge osebe (očividci).

Kot sem že uvodoma dejala, sem se v nalogi dotaknila tudi osnutka dela novega ZKP-1,

katerega je ministrstvo za pravosodje konec leta 2007 dalo v strokovno in širšo javno

razpravo. Osnutek vsebuje 4 dele: splošni del, preiskovalni postopek, omejevalne ukrepe in

obtožni postopek.

Osnovni cilj reforme kazenskega postopka je priprava boljšega zakona, uskladitev zakona z

odločbami Ustavnega sodišča, potreba po hitrem in učinkovitejšem kazenskem postopku.

Kazenski postopek mora biti urejen tako, da v največjem možnem obsegu zagotavlja

varstvo pravic obdolženca, ki velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni utemeljena s

pravnomočno sodbo, hkrati mora biti učinkovit in se mora končati v razumnem roku.

Najpomembnejša sprememba, ki jo prinaša ZKP-1, je odprava sodne preiskave in instituta

preiskovalnega sodnika ter povečanje pristojnosti državnega tožilca v predhodnem

kazenskem postopku. Osnutek ZKP-1 sproža dilemo glede predlaganega modela tožilske

preiskave, saj na podlagi določb predlaganega modela ni razvidno, ali ZKP-1 uzakonja

tožilsko ali policijsko raziskavo. ZKP-1 se od veljavnega ZKP razlikuje predvsem po

nadomestitvi sodne preiskave s policijsko-tožilskim postopkom, kjer vsa preiskovalna

dejanja opravita državni tožilec in policija, zbirata potrebne informacije, ki bodo imele

dokazno vrednost za glavno obravnavo.

Po določbah osnutka ZKP-1 ogleda v preiskovalnem postopku ne opravlja več sodišče,

temveč policija, bodisi sama ali s pomočjo strokovnjakov in izvedencev.

S spreminjanjem družbe ter varovanjem vseh priznanih pravic in temeljnih svoboščin so se

začeli pojavljati novi modeli kazenskega postopka, ki naj bi navedenim, povsem

nasprotujočim si kriterijem, zadostili. Značilen je trend spreminjanja kontinentalnih

postopkov v smeri uvajanja adversarnega- akuzatornega modela kazenskega postopka in v

vlogah, ki jih imajo nosilci v njem.

39

9.1 Verifikacija hipotez

Hipoteza 1: Pri ogledu kraja kaznivega dejanja je potrebno upoštevanje in odgovarjanje

na sedem zlatih vprašanj kriminalistike.

Med zlata vprašanja kriminalistike sodijo naslednja vprašanja:

• Kaj se je zgodilo? (Pomembno, ali bomo sploh raziskovali naprej.)

• Kdaj se je zgodilo? (Pomembno zaradi preverjanja alibija.)

• Kje se je zgodilo? (Pomembno zaradi pristojnosti.)

• Kako se je zgodilo?

• S čim se je zgodilo?

• Kdo je storilec?

• Zakaj se je zgodilo?

To hipotezo lahko potrdim, saj so zlata vprašanja ogrodje dela v predkazenskem in

kazenskem postopku in temelj za sestavljanje verzij in načrtovanje preiskovanja. O vsakem

vprašanju se postavi več hipotez in poskuša se najti odgovore nanje. Pomen verzij je, da

usmerjajo pozornost preiskovalcev na določena dejstva, da dojemajo z različnih zornih

kotov in odkrivajo nova dejstva, ki izhajajo že iz znanih. Miselna dejavnost je pri tem

induktivno-deduktivna: iz posameznega dejstva se po induktivni poti postavi hipoteza, iz

katere se z dedukcijo izpeljejo posledice, ki jih je treba preveriti v preiskovanju. Če so z

dedukcijo izpeljane posledice potrjene, je potrjena tudi temeljna hipoteza, ki iz verzije

preraste v gotovost.

Zlata vprašanja so pomembna pri statični fazi ogleda. Če je mogoče odgovoriti na vsa zlata

vprašanja, je primer uspešno rešen.

Hipoteza 2: V predkazenskem postopku je preiskovalni sodnik le malokrat prisoten pri

izvedbi ogleda kraja kaznivega dejanja.

Tudi to hipotezo lahko potrdim, saj se preiskovalni sodnik svobodno odloča, ali se bo

udeležil ogleda kraja kaznivega dejanja ali ne. Njegova odločitev je odvisna od različnih

okoliščin, predvsem pa od tega, ali ima objektivne možnosti, da pravočasno opravi ogled

kot nujno preiskovalno dejanje. Pri izvedbi ogleda kraja kaznivega dejanja je prisoten le

v malo primerih (približno 1 %). Praviloma opravi ogled kraja hujših dejanj, kot so

40

prometna nesreča s hudimi posledicami, umor, posilstvo, delovna nezgoda in obdukcija.

Ostali krajevni ogled pa naj bi v 99 % opravila policija sama.

9.2 Temeljne ugotovitve

Čeprav je ogled po navadi osnova konkretnih kriminalističnih preiskovalnih postopkov, so v

policijski praksi prisotni različni pogledi in načini opravljanja ogledov, v procesno-

kazenskem in v kriminalistično-preiskovalnem pomenu. Odraz neenotnih pristopov so

napake pri zavarovanju kraja, pri samem opravljanju ogleda in pisanju zapisnika. Sicer pa

je za dober ogled pomembno pravilno policijsko poročanje in obveščanje, ki zajema

različne varnostne pojave. Obveščanje in poročanje o kaznivih dejanjih zajema tudi

obveščanje pristojnih organov pravosodja, zlasti državnega tožilca in preiskovalnega

sodnika. V praksi se pogosto dogaja, da preiskovalni sodnik ne pride na kraj ogleda, saj se

svobodno odloča, ali se bo ogleda udeležil ali ne. V pripravi pa je nov Zakon o kazenskem

postopku, ki pomeni temeljito reformo slovenskega kazenskega postopka in prehod iz

mešanega modela postopka v akuzatornega, ki ohranja zgolj nekaj elementov mešanega. V

fazi preiskovalnega postopka je nosilna sprememba preoblikovanje preiskovalnega sodnika

v predobravnavnega sodnika (sodnik garant). Bistvena razlika med preiskovalnim sodnikom

in sodnikom garantom je prav v tem, da bo po novem predobravnavni sodnik res to, kar

pove tudi njegovo ime; opravljal bo funkcijo sojenja v smislu odločanja o dopustnosti

določenih ukrepov, ne pa funkcijo preiskovanja. Druge naloge, ki jih je doslej opravljal

sodnik, bo prevzel državni tožilec ob pomoči policije, predvsem zaslišanje obdolženca in

prič, oglede, izvedenstva in vsa druga preiskovalna dejanja, s katerimi se zbira dokazno

gradivo za sojenje oziroma preverja, če je mogoče doseči potrebno raven utemeljenosti

suma za glavno obravnavo.

41

10 Uporabljeni viri

Bayer, V. (1943). Kazneno postupovno pravo. Zagreb: Z. Streitenberger.

Bayer, V. (1997). Kazneno procesno pravo. Zagreb: Ministarstvo unutarnjih poslova Republike Hrvatske.

Bavcon, L. in Šelih, A. (2003). Kazensko pravo. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.

Bošnjak, M., Čibej, Z., Fišer, Z., Gorkič, P., Kotnik, S., Kovačič, B. et al. (2006). Izhodišča za nov kazenski model kazenskega postopka. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri pravni fakulteti v Ljubljani.

Dežman, Z. in Erbežnik, A. (2003). Kazensko procesno pravo RS. Ljubljana: GV založba.

Dvoršek, A. (2003). Kriminalistična metodika. Ljubljana: Visoko policijsko-varnostna šola.

Gorkič, P. (4. 6. 2010). ZKP-1: Še nekaj časa zgolj osnutek (upajmo). Pamfil.si.

Pridobljeno na http://pamfil.si/prispevek/zkp-1-se-nekaj-casa-zgolj-osnutek-upajmo/

Horvat, Š. (2004). Zakon o kazenskem postopku: s komentarjem. Ljubljana: GV založba.

Jenull, H. (7. 1. 2008). Prenova kazenskega postopka. Jenull.com. Pridobljeno na http://www.jenull.com/prenovakazenskegapostopka

Jenull, H. (2012). Pogovor z vrhovnim državnim tožilcem Hinkom Jenullom. Pamfil.si. Pridobljeno na http://www.pamfil.si/prispevek/pogovor-z-vrhovnim-drzavnim-tozilcem-hinkom-jenullom/

Kečanović, B.(1998). Ogled, procesno kazensko in kriminalistično preiskovalno dejanje. V B. Kečanović in J. Bizjak (ur.), Kriminalistično preiskovanje. Usposabljanje

policistov kriminalistov: zbirka prispevkov (str. 13−20). Gotenica: Ministrstvo za notranje zadeve.

Maver, D. (1981). Nekatera sporna vprašanja v zvezi z ogledom. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, 32(1), 13−24.

Maver, D. (1986). Ogled kraja dejanja kot spoznavni in miselni proces. Varnost: Strokovni bilten, 3-4, 107−129.

Maver, D. (2001). Vloga kriminalistične policije v predkazenskem postopku. Podjetje in delo, 27 (6/7), 1000−1015.

Maver, D. (2004). Kriminalistika. Ljubljana: Založba Uradni list RS.

Ministrstvo za pravosodje. (2008). Drugi osnutek zakona o kazenskem postopku (ZKP-1, členi 1-343). Pridobljeno na http:/www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/ pageuploads /2005 / PDF/zakonodaja/2008_09_26_drugi_osnutek_ZKP-1.pdf /

Modly, D. (1999). Metodika uviđaja. Sarajevo: Fakultet kriminalističkih nauka.

42

Polegek, B. (2008). Razmerje med ogledom kraja kaznivega dejanja in hišno preiskavo. Pravna praksa, 27(35), 2−4.

Policija. (2011). Poročilo o delu policije za 2011. Pridobljeno na http://www.policija.si/images/stories/Statistika/Letna poročila/PDF/Letno poročilo2011.pdf

Šugman, K. (5.1.2008). Novi zakon o kazenskem postopku: neenakost med tožilcem in

obrambo. Dnevnik.si. Pridobljeno na http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/

dnevnik/290703

Šugman, K. (2008). Pravosodni sistem bo doživel velik šok, če bo ta zakon sprejet.

Mladina.si. Pridobljeno na http://www.mladina.si/95606/pravosodni-sistem-bo-

dozivel-velik-sok-ce-bo- ta-zakon-sprejet/

Uredba o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin. Uradni list RS, (83/10). Pridobljeno na http://www.uradni-list.si/1/ objava.jsp?urlid=201083&stevilka=4491

Vasiljević, T. (1981). Sistem krivičnog procesnog prava SFRJ. Beograd: Savremena administracija.

Vodinelič, V. (1984). Kriminalistika : udžbenik za operativne radnike službi JB i DB, vojnu policiju, javne tužioce, istražne i raspravne sudije, advokate i druge pravnike,

studente pravnih fakulteta i aktiviste DSZ. Beograd: Zavod za udžbenike i nastavna sredstva.

Vodinelič, V. (1996). Kriminalistika. Beograd: Zavod za udžbenike i nastavna sredstva.

Zakon o kazenskem postopku (ZKP). (2007). Uradni list RS, (14/07).

Zakonjšek, E. (2008). Ali osnutek ZKP-1 odpravlja preiskavo. Pravna praksa, 27(16−17),(pril. str. VII-XI). pri revijah je vedno letnik ležeče(v oklepaju številka, kadar je tudi številka), strani od-do.

Zakon o Policiji (ZPol). (2006). Uradni list RS, (3/06).

Zobec, Ž. (1985). Komentar Zakona o kazenskem postopku s sodno prakso. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

Žerjav, C. (1994). Kriminalistika. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, izobraževalni center.