1

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

Brigita Knehtl

Maribor, marec 2005

2

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

POSLOVNA ETIKA IN GOSPODARSKI KRIMINAL

Kandidatka: Knehtl Brigita Študentka rednega študija Številka indeksa: 81547807 Program: univerzitetni Študijska smer: finance in bančništvo Mentor: dr. Tanja Markovič-Hribernik Somentor: dr. Milan Zver

Maribor, marec 2005

3

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA Kandidatka Brigita Knehtl absolventka študijske smeri finance in bančništvo, študijski program ekonomija, izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom dr. Tanje Markovič-Hribernik in uspešno zagovarjala 28. 2. 2005.

Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov.

Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju.

V Mariboru, 4. 3. 2005 Podpis:

2

PREDGOVOR V sodobnih, tehnološko razvitih gospodarstvih lahko opazimo, da se med podjetji v določeni panogi zmanjšujejo razlike. Pri tem mislimo na optimizacijo stroškov, selitev proizvodnje v države s ceneno delovno silo, avtomatizacijo proizvodnje, zaposlovanje visoko kvalificirane delovne sile itd. Iz tega razloga se možnost konkuriranja prenaša na t.i. mehke sestavine podjetja. V tem kontekstu mislimo na poslovno etiko podjetja, moralna načela, ki se jih držijo zaposleni, in na tako ustvarjeni ugled podjetja v družbi. Slovensko gospodarstvo je šele pred kratkim izstopilo iz tranzicijske faze, ki je v naš gospodarski prostor vnesla veliko zmede in nejasnosti. Zaradi krize vrednot in etičnih dilem, katerim so bili izpostavljeni posamezniki, si počasi tudi v naša podjetja utira pot poslovna etika. Vendar smo v omenjeni fazi bili tudi priča mnogim gospodarskim škandalom. Gre za vpliv korupcije na gospodarske odločitve in insidersko delovanje zaposlenih v podjetjih. Diplomsko delo smo vsebinsko razdelili na dva dela. Prvi del je namenjen poslovni etiki, njeni vlogi in pomenu v gospodarstvu in podjetju. Prav tako pojasnimo pojme, kot je etični relativizem in predstavimo dejavnike etičnosti na ravni posameznika. Poseben poudarek dajemo menedžmentu, kot nosilcu etičnega ravnanja v podjetju. Nenazadnje še pojasnimo etične dileme, ki nastajajo znotraj podjetja, ko pride do konflikta interesov med udeleženci v podjetju. Na koncu tega poglavja povzemamo raziskavo o etičnosti slovenskih menedžerjev in navajamo določene predloge, kako izboljšati poslovno etiko v prihodnje. V drugem delu diplomske naloge smo želeli predstaviti problem gospodarske kriminalitete, ki vsako leto povzroči ogromno finančno škodo podjetjem in državi. Ne le da so finančne posledice enormne, škoda je še bistveno večja, če zaradi omenjenih dejanj ljudje v neki družbi izgubijo zaupanje v moralne vrednote in socialno kohezijo. Posebej smo želeli predstaviti korupcijo, ki pomeni moralno zavrženo, vprašljivo in nedopustno ravnanje, pri katerem nekdo pridobi korist, običajno na račun drugega, medtem ko insiderstvo pomeni korist za tiste, ki so jim dostopne določene notranje, zaupne informacije, do katerih drugi ne morejo, ker so pač outsiderji. Kljub velikim naporom raznih institucij, organizacij, združenj itd. je težko utreti pot nekim višjim etičnim in moralnim ciljem, če tisti, ki bi jih morali dosledno spoštovati in vpeljati v podjetje ali organizacijo, ne pokažejo pravega interesa.

3

KAZALO 1 UVOD ............................................................................................................................................................ 5

1.1 OPREDELITEV PODROČJA OZ. OPIS PROBLEMA .............................................................. 5 1.2 NAMEN, CILJI IN TRDITVE DIPLOMSKEGA DELA............................................................. 5 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE ..................................................................... 6 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA .......................................................................... 6

2 TEORETIČNA IZHODIŠČA POSLOVNE ETIKE................................................................................. 7 2.1 OPREDELITEV POJMOV.................................................................................................. 7

2.1.1 Poslovna etika................................................................................................................................. 7 2.1.2 Poslovna morala ............................................................................................................................. 9 2.1.3 Poslovna etika ali zakoni .............................................................................................................. 10

2.2 VLOGA IN POMEN POSLOVNE ETIKE ............................................................................ 11 2.2.1 Ravni poslovne etike ..................................................................................................................... 11 2.2.2 Etični relativizem .......................................................................................................................... 13 2.2.3 Ali je poslovna etika koristna in nujna ali le trend? ..................................................................... 14

2.3 DEJAVNIKI ETIČNOSTI NA RAVNI POSAMEZNIKA ......................................................... 15 2.4 POSLOVNA ETIKA KOT ORODJE V ROKAH MENEDŽMENTA ........................................... 16

2.4.1 Etika in menedžment ..................................................................................................................... 16 2.4.2 Zakaj so etične odločitve težke?.................................................................................................... 19 2.4.3 Koncepti poslovne etike za uporabo v praksi................................................................................ 20 2.4.3.1 Etika koristi ali teleološka etika................................................................................................. 21 2.4.3.2 Etika dolžnosti ali deontološki koncepti..................................................................................... 22 2.4.4 Sodila za etično odločanje ............................................................................................................ 25 2.4.5 Interesi udeležencev in dileme v podjetju...................................................................................... 25 2.4.5.1 Etične dileme v odnosih med ljudmi........................................................................................... 26 2.4.5.2 Etične dileme podjetja................................................................................................................ 27 2.4.5.3 Dileme po funkcijskih področjih ................................................................................................ 28

2.5 POMEN IN STANJE ETIKE V GOSPODARSKI PRAKSI ....................................................... 29 2.5.1 Družbeno odgovorno podjetje....................................................................................................... 30 2.5.2 Zakaj mora biti podjetje etično? ................................................................................................... 32

2.6 POSLOVNA ETIKA V TRANZICIJSKIH GOSPODARSTVIH – PRIMER SLOVENIJE ............... 32 2.6.1 Etičnost Slovenskih menedžerjev .................................................................................................. 34 2.6.1.1 Osebni pogled na etiko............................................................................................................... 34 2.6.1.2 Stališča slovenskih menedžerjev do etičnih dilem...................................................................... 35 2.6.1.3 Kako etičen je slovenski poslovni prostor? ................................................................................ 35

2.7 DEJAVNIKI NEETIČNEGA VEDENJA .............................................................................. 37 2.7.1 Primeri neetičnega vedenja podjetij in posledice ......................................................................... 37 2.7.2 Etični izzivi v prihodnosti.............................................................................................................. 38

3 GOSOPODARSKI KRIMINAL ............................................................................................................... 40 3.1 ODKRIVANJE IN PREGON GOSPODARSKE KRIMINALITETE............................................ 41 3.2 KORUPCIJA ................................................................................................................. 41

3.2.1 Vrste korupcije .............................................................................................................................. 43 3.2.2 Primeri korupcijskih dejanj v praksi............................................................................................. 45 3.2.3 Posledice korupcije v gospodarstvu.............................................................................................. 46 3.2.4 Kako preprečiti korupcijo ............................................................................................................. 48 3.2.5 Mednarodni odzivi na korupcijo ................................................................................................... 48 3.2.5.1 Transparency International (TI) ................................................................................................ 48 3.2.5.2 Svet Evrope ................................................................................................................................ 50 3.2.5.3 Aktivnosti OECD........................................................................................................................ 50 3.2.6 Korupcijska klima v Sloveniji ....................................................................................................... 51

3.3 INSIDERSTVO .............................................................................................................. 52

4

3.3.1 Kdo so insiderji? ........................................................................................................................... 53 3.3.2 Notranja informacija .................................................................................................................... 53 3.3.3 Trgovanje z notranjimi informacijami in na njihovi podlagi ........................................................ 54 3.3.4 Zakonska ureditev insiderstva v EU – Directive 2003/6/EC......................................................... 55 3.3.5 Etičnost insiderstva in ekonomsko vrednotenje trgovanja z notranjimi informacijami ................ 56 3.3.6 Obrambni mehanizmi pred insiderstvom ...................................................................................... 58

4 SKLEP......................................................................................................................................................... 61 POVZETEK................................................................................................................................................... 62 SUMMARY.................................................................................................................................................... 63 SEZNAM UPORABLJENE LITERATURE.............................................................................................. 64 SEZNAM UPORABLJENIH VIROV ......................................................................................................... 69 SEZNAM TABEL IN SLIK ........................................................................................................................... 1

5

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja oz. opis problema Etično oziroma moralno ravnanje podjetij postaja vedno pomembnejše v poslovnem svetu, saj se z vprašanjem, kaj je prav in kaj ne, soočajo prav vsi. Menedžerji besedo etika pogosto povezujejo z besedo zakon, v smislu, kar je legalno, je tudi etično, vendar ta definicija etike navadno ne zadostuje. Ravnanje ljudi torej ne opredeljujejo le zakoni, temveč se velikokrat odločamo na podlagi navad in pravil, ki sestavljajo moralo. Ta pravila in norme pa raziskuje etika, saj je etika veda o morali. Kakšen je odnos posameznikov do poslovne etike, je odvisno od vsakega posameznika, ker je plod vzgoje, izobraževanja, okolja, v katerem posameznik živi, in nenazadnje tudi osebnosti same. Odločanje menedžerjev je sestavljeno iz strokovnega in etičnega dela, kar pomeni, da morajo biti poslovne odločitve strokovno pravilne in etično ustrezne. Slednje morajo upoštevati različne udeležence združbe, od katerih ima vsak različne interese. Ti interesi pa odražajo različne potrebe, želje in pričakovanja, kar izhaja iz različnih vrednot udeležencev. Vendar se v gospodarski praksi pogosto srečujemo z neetičnim vedenjem, kamor sodi tudi gospodarski kriminal. S svojo pojavnostjo povzroča posameznikom, podjetjem in državi vsako leto ogromno finančno škodo, pri tem pa moramo upoštevati, da indirektnih stroškov pogosto ne moremo izmeriti samo z denarjem. Tovrstna kazniva dejanja vzbujajo pri ljudeh strah in odtujenost, dvigujejo zavarovalne premije in davke ter povzročajo rast nezaupanja v gospodarstvo in državo. V diplomskem delu bomo natančneje predstavili korupcijo in zlorabo notranjih informacij, saj je njun delež v gospodarskem kriminalu največji.

1.2 Namen, cilji in trditve diplomskega dela Namen diplomskega dela je poudariti pomen poslovne etike, ki počasi postaja konkurenčna prednost za tista podjetja, ki jo dosledno upoštevajo, gradijo in dopolnjujejo. Hkrati s tem pa želimo opozoriti na posledice in razsežnosti gospodarskega kriminala ter seznaniti bralce z njegovimi značilnostmi. Dejstvo je, da je gospodarski kriminal zelo prisoten tudi v slovenskem gospodarstvu in da so mnogi prepričani, da je neizbežen del gospodarske prakse. Temeljni cilj naloge je dokazati, da se etično ravnanje na dolgi rok vsekakor izplača, čeprav to pomeni, da se morajo podjetja kratkoročno odreči določenemu dobičku. Moramo povedati, da samo čvrsta moralna načela, ki temeljijo na poštenju, vestnem delu, zaupanju in spoštovanju dogovorov ter nasploh odgovornem ravnanju do vseh interesnih udeležencev družbe, zagotavljajo uspeh. Nenazadnje je cilj naloge opozoriti na različno razumevanje gospodarskega kriminala v posameznih gospodarskih sistemih, ki vendarle v globalnem smislu deluje na ekonomijo zelo destruktivno.

6

Glavna trditev diplomske naloge je, da si poslovna etika v slovenskem gospodarstvu šele utira pot in je mnogi poslovneži še ne razumejo dovolj, da bi jo lahko ustrezno vpletli v filozofijo podjetja. Trdimo tudi, da je zaradi tranzicijskega obdobja doživel pravi razcvet gospodarski kriminal, pri čemer mislimo predvsem na korupcijo v javnem kot tudi v privatnem sektorju in na zlorabo notranjih informacij, kar je zelo težko dokazljivo in zato ni primerno sankcionirano.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavljamo, da so družbe, v katerih je poslovna etika bolj razvita, tudi ekonomsko bolj učinkovite, saj je zanje značilna večja gotovost pri sprejemanju poslovnih odločitev in posledično nižji stroški poslovanja. Vzporedno s tem predpostavljamo, da je gospodarske kriminalitete v takšnih gospodarskih sistemih bistveno manj kot v tistih, kjer moralne norme in pravila niso tako zasidrana v zavest ljudi. Omejitve naloge so predvsem vezane na obseg gradiva, saj je le-tega preveč, da bi lahko vse podrobno predstavili in pojasnili. Hkrati s tem smo se geografsko omejili predvsem na slovensko gospodarstvo in povzemamo samo nekatere ugotovitve, vezane na etiko in gospodarski kriminal iz evropske in ameriške gospodarske prakse. Kot naslednjo omejitev lahko razumemo dejstvo, da se poslovna etika v slovenskem gospodarskem prostoru pojavlja šele v zadnjih nekaj letih in tako v politiki podjetij nima dolge tradicije.

1.4 Predvidene metode raziskovanja V diplomskem delu bomo uporabili makroekonomsko raziskavo, saj bomo preučevali vpliv poslovne etike in gospodarske kriminalitete na celotno narodno gospodarstvo. Pristop k raziskovanju je deskriptiven, ker dajemo prednost opisovanju same problematike. V okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabili metodo kompilacije, kar pomeni, da bomo povzemali spoznanja, stališča in ugotovitve drugih avtorjev, ki so proučevali tematiko bodisi s teoretičnega ali s praktičnega vidika. Prav tako bomo uporabili komparativno metodo, ko bomo primerjali spoznanja, ugotovitve in dejstva med seboj.

7

2 TEORETIČNA IZHODIŠČA POSLOVNE ETIKE

2.1 Opredelitev pojmov V vsakodnevni praksi se povečuje interes za gospodarske probleme in v tej zvezi tudi za etiko. Vzrok za takšno stanje so zagotovo različni gospodarski škandali in krize. Prav tako se vloga etike nedvomno povečuje z ekonomiziranjem družbe kot celote. Internacionalizacija gospodarstva, vpliv politike na gospodarstvo, izraba naravnih resursov, siromašenje in izkoriščanje določenega dela prebivalstva, razdelitev splošnih dobrin, koncentracija velikih gospodarskih subjektov na mednarodnih trgih in končno tržne krize so izhodišča, ki inicirajo diskusije o etičnih vprašanjih. Pojem etike je prav zaradi vsebinske obsežnosti tega pojma težko definirati. Beseda sama izhaja iz grške besede ethicos in pomeni moralen, nraven (Jaklič 1999, 140). Po mnenju Jelovaca (1997, 26) je etika kategorija, ki inkorporira več različnih rodov in vrst etičnih pristopov, šol, paradigem in sistemov iskanja pravilnega načina delovanja oziroma presojanja pravičnosti postopkov, dejanj, značajev, skratka, primere in »dobre« oblike človeškega sobivanja v skupnosti. Etiko lahko razumemo tudi kot filozofsko disciplino, ki se ukvarja s tematiko človeškega hotenja in ravnanja z vidika dobrega in zlega, moralnega in nemoralnega; je torej teoretična filozofska refleksija o nravnosti, o pojavih in procesih, ki so moralno relevantni. Z vidika proučevanja razdelimo etiko na dva dela (Turšič 5, 2003; povz. po De George 15, 1990): - deskriptivna etika, ki je blizu sociologiji, psihologij itd. in opisuje ter proučuje ljudi, kulturo in družbo nasploh. Gre za primerjavo in opisovanje moralnih sistemov, kodeksov, prepričanj, principov, vrednot in navad, - normativna etika pa poskuša sistematično graditi koherenten moralni sistem. V vsakdanjem jeziku se pojma etika in morala mnogokrat uporabljata kot sinonima, čeprav to ni pravilno. Vzrok je najverjetneje v tem, da sta besedi nekoč pomenili isto »etika« v stari grščini in »morala« v stari latinščini. V nadaljevanju se bomo posvetili poslovni etiki, ki jo večina teoretikov razume kot eno izmed oblik znotraj etike. Le-ta se primarno ukvarja s proučevanjem fenomena poslovne morale in je postala aktualna šele v 20. stoletju (Jelovac 2000, 88).

2.1.1 Poslovna etika V splošnem lahko trdimo, da nam etika poskuša odgovoriti na vprašanje, kako naj delamo. Podobno lahko torej razumemo poslovno etiko, ki nam daje navodila oziroma iztočnice nekega vedenja, obnašanja, ravnanja in ukrepanja v poslovni praksi.

8

V poslovnem svetu je nosilec etičnega odločanja in moralnega delovanja zmeraj menedžment (Tavčar 1996, 8). Tako etika menedžmenta obravnava načela o dobrem in zlem ter norme za odločanje in ravnanje menedžmenta po teh načelih, medtem ko poslovna etika predstavlja skupek moralnih načel, na podlagi katerih se sprejemajo poslovne odločitve, kar pomeni, da le-ta predstavlja uporabo splošnih etičnih načel na področju poslovnega obnašanja (Jaklič 1999, 283). Preprosto povedano je poslovna etika rezultat etike menedžmenta in etik neposlovodnih sodelavcev. Ker pa imajo menedžerji veliko osebne moči, moči znanja in moči, ki izhaja iz njihovega položaja ter pravice do razpolaganja z resursi, lahko vplivajo na mnenje zaposlenih. Za vedenje podjetja so tako odgovorni posamezniki, ki sestavljajo podjetje, in njihovo odločanje o moralnih in nemoralnih dejanjih. Njihova etika, se pravi osebna etika posameznikov, zlasti menedžerjev (etika menedžmenta), predstavlja bistvo poslovne etike (Robas 2003, 4). Iz tega izhaja dejstvo, da je podjetje navzven lahko samo toliko etično, kolikor so etični vodilni ljudje. Pogosto morajo slednji svojo etiko uskladiti z etiko sodelavcev, lastnikov in drugih vpletenih v poslovanje podjetja, kar nemalokrat vodi v konfliktne situacije. Zavedati se namreč moramo, da so vrednote, ki vplivajo na menedžerje, zaposlene, poslovne partnerje in druge, različne. Hkrati s tem moramo upoštevati še mednarodno povezanost in medsebojno odvisnost sodobnega gospodarstva in poslovanja, prepletanje različnih kultur, civilizacijskih vplivov, običajev in navad. Etični spodrsljaji ameriških in evropskih korporacij, katerih neetična in verjetno v marsičem tudi nezakonita ravnanja, ki so odmevala v zadnjih letih (Enron, Adelphia, Tyco in WorldCom v ZDA, Ahold, Parmalat in Vivendi v Evropi), nam odgovarjajo na vprašanje, zakaj je visoka raven etičnost v praksi nujna. Tako bomo v nadaljevanju navedli štiri utemeljitve, ki veljajo za vsako podjetje (Glas 2004a, 3-4): 1. Poslovna etika je potrebna za učinkovito poslovanje. Pri tem mislimo na učinkovite poslovne povezave in transakcije, ki niso obremenjene z dvomi o poštenih namenih poslovnega partnerja, njegovi pripravljenosti, da bo plačal račune v dogovorjenih rokih ipd. Takšno zaupanje je vselej zaupanje v človeka in ne v organizacijo, katere obraza ne moremo videti. Zaupanje pa se lahko ustvari in ohranja s poštenjem in etičnim ravnanjem. Posledično lahko trdimo, da v kolikor navezujemo poslovne odnose z državami, v katerih je poslovna etika na nižji ravni, tak posel zahteva bistveno več časa in sredstev za pogajanja, za formalno sklenitev posla in obsežnejše zavarovanje takih poslov. Neetičnost poslovnežev tako povzroča dodatne stroške in veliko ekonomsko neučinkovitost. 2. Podjetje razumemo kot skupnost ljudi, ki tam preživijo velik del svojega življenja, zato je zanje pomembno, da so odnosi z drugimi dobri, da temeljijo na obojestranskem spoštovanju in razumevanju. Težko bi lahko trdili, da spoštujemo ljudi, v katere dvomimo in so nepošteni. Prav tako bi nam bilo težko vsak dan oditi v podjetje, na katerega nismo ponosni, ker ravna nepošteno do zaposlenih, do dobaviteljev in do kupcev.

9

3. Podjetja poslujejo v družbi, ki spremlja njihovo poslovanje. Podjetje, ki ne ravna etično in zato ne izpolnjuje svoje družbene odgovornosti, v družbi ne bo priznano in cenjeno. Prav tako težko pričakuje pomoč drugih podjetij ali širše družbe. 4. Nenazadnje moramo upoštevati še osebni etični pogled zaposlenih, ki želijo ravnati v skladu s svojimi vrednotami in prepričanji. O različni interpretaciji poslovne etike govori tudi mit o amoralnem poslovanju, ki na Zahodu, predvsem v ZDA, zagovarja zelo razširjeno prepričanje o nezdružljivosti »biznisa« in poštenosti (De George 1992, 3-33; povz. po Jelovac 2000, 88). Predsodki o ločitvi etike in ekonomije so tako v praksi prisotni še danes.

2.1.2 Poslovna morala Za razliko od etike Henderson (1999, 22; povz. po Turšič 2003, 4) moralo definira kot osebna prepričanja, ki so lahko povezana s posameznikovimi vrednotami ali religioznimi prepričanji, medtem ko je po njegovem mnenju etika bolj javna, splošna in se nanaša na skupno dogovorjena pričakovanja. Tako lahko sklepamo, da morala bolj posega v osebno dimenzijo človekovega ravnanja kakor etika. Podobno opredelitev pojma morala lahko zasledimo pri Fleretu (2000, 211), ki meni, da je sicer morala družbeno pogojena, vendar jo vsak posameznik občuti neposredno. Gre namreč za občutek vesti, kaj je dobro in kaj zlo. Pri posamezniku, ki je storil neko dejanje, ki ga sam ocenjuje kot slabo, pride do neke specifične notranje sankcije, ki je obremenjena s slabo vestjo, kesanjem, sramom in prezirom do samega sebe. Pri slednjem je treba nujno poudariti, da pride do trenutne, neformalne in brezpogojne sankcije, ki jo človek izreka samemu sebi. Lahko govorimo tudi o nekem družbenem pritisku na posameznika, da bi tiste vsebine, ki ustrezajo družbi, prevzel v svojo osebno moralo. Vsebine ne sprejema na temelju logičnega mišljenja, ampak tako, da v življenju, v praksi, uvidi, kaj je za obstoj njega samega in skupine bolje ali celo nujno (Sruk 1999, 309). Prav tako pa Flere (2000, 212) v nadaljevanju navaja, da je morala kljub nekaterim univerzalnim lastnostim zgodovinsko kakor tudi krajevno spremenljiva. Navadno razkroj vladajoče morale v neki družbi nakazuje na krizo ali celo razpad družbenega sistema. Durkheim je to imenoval anomija. Vendar pa spremenjeno dojemanje moralnih norm vedno ne pomeni slabo, saj lahko v določenih primerih nakazuje na anticipacijo družbenih sprememb. Navadno morala ni zapisana v knjigah ali zakonih, pa vendar lahko govorimo o moralnem kodeksu, ki živi v zavesti članov družbe. Na področju gospodarstva govorimo o poslovni morali, ki ima za temeljni cilj varovanje vsebine gospodarskih odnosov, kar pomeni, da naj bi bila vsakemu udeležencu na trgu dana enaka možnost nastopanja in uveljavljanja svojih interesov. Že res, da je promet blaga in storitev primarno urejen z ekonomskimi zakonitostmi in da pravo pospešuje in korigira te ekonomske zakonitosti, pa vendar je v praksi potrebno upoštevati še poslovno moralo,

10

zlasti na tistih področjih, kjer pravna norma ni primeren instrument urejanja družbenih razmerij (Ivanjko 1996, 77). Iz zgoraj navedenega sledi, da se v poslovni morali odseva družbena zavest udeležencev v prometu blaga in storitev, glede na to, da se v okviru pravil poslovne morale oblikujejo minimalna moralna pravila, ki morajo veljati v »dehumaniziranih« družbenoekonomskih odnosih poslovanja in konkurenčnega življenja. V gospodarskih odnosih, kjer ni inkorporirana poslovna morala, se človek izgublja kot glavni nosilec dejavnosti in postaja eden od elementov gospodarskega življenja (Ivanjko 1998, 55). Jelovec v svojem delu Podjetniška kultura in etika (2000, 110) pravi, da slabša, kot je poslovna morala, močnejše je voluntaristično improviziranje znotraj gospodarskega sistema. V nadaljevanju, kot simptome moralne krize navaja naslednje pojave: splošno negotovost, goljufije, divje lastninjenje, verižno nelikvidnost, gospodarske afere in škandale, porast bankrotov, porast javnega dolga, porast gospodarskega kriminala in naraščanje samovolje ter nereda v poslovnem življenju. Poenostavljeno povedano slednje ne pomeni nič drugega kot to, da mora človek vedno ostati nad površjem grobih ekonomskih, nehumanih odnosov, ki veljajo v konkurenčnim boju. Tako lahko najdemo poslovno moralo v številnih pravnih aktih, v družbenih običajih, zlasti pa v dobrih poslovnih običajih, ki jih oblikujejo vestni, pošteni, razumni in skrbni udeleženci v prometu blaga in storitev. V literaturi lahko zasledimo alarmantne podatke na področju poslovne morale, saj raziskave v Nemčiji opozarjajo na drastično upadanje moralnih vrednot sodelavcev. Tako so ugotovili, da je v letu 2000 le vsak tretji zaposleni v podjetju storil kaznivo dejanje na področju gospodarske kriminalitete (kraje, podkupovanje), v letu 2003 pa že vsak drugi zaposleni. Kljub temu pa so največ ekonomske škode naredili v vrstah top managementa, predvsem z manipuliranjem bilanc, izsiljevanjem in nezvestobo podjetju (Wielens 2004, 16).

2.1.3 Poslovna etika ali zakoni Zakoni so zapisi obveznih in splošno veljavnih norm. Na njihovi podlagi je mogoče razsojati, kaj je prav in kaj ne. Ravno zato so zakoni prvo vodilo za etične vidike odločanja. Določajo namreč minimalne standarde etičnega ravnanja ter opredeljujejo kazni za kršitelje, kljub temu ob njih ostaja široko »sivo področje« ravnanj, ki sicer niso nezakonita, so pa etično oporečna (slika 1) (Tavčar 1996, 25). SLIKA 1: SIVO OBMOČJE MED IZRECNO DOVOLJENIM IN IZRECNO PREPOVEDANIM Vir: Glas 2004b, 5.

ETIKA SIVO OBMOČJE

ZAKONI

11

Zakoni napotujejo na določeno moralno ravnanje, vendar pa ne zadoščajo, kar izhaja iz naslednjih razlogov (Glas 2004b, 5):

- zakoni ne regulirajo vseh vidikov poslovanja, razen tega nekatera nemoralna ravnanja niso tudi nezakonita

- zakoni nastajajo kasneje kot problemi, ki bi jih morali urejati - noben zakon ne more predvideti vseh možnih primerov in okoliščin - zakoni včasih niso natančno določeni, saj uporabljajo moralne koncepte - zakoni so pogosto splošni in konkretizirajo jih šele razsodbe

Sklenemo lahko, da mora odločanje potekati premišljeno, nepristransko in poleg dane zakonodaje moramo upoštevati še interese vseh vpletenih. Etika pomembno dopolnjuje pravni sistem, saj bi bil brez nje le-ta neučinkovit. Zlato pravilo poslovne etike namreč pravi, da ne smemo storiti drugim tistega, česar ne želimo, da bi drugi storili nam.

2.2 Vloga in pomen poslovne etike Poslovna etika postaja, in je že, v sodobnem gospodarstvu konkurenčna prednost. Slednje pomeni, da podjetja, ki imajo dobre poslovne odnose tako z notranjim okoljem kot z zunanjim, dosegajo višji rejting v okolju, v katerem delujejo. Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da v različnih okoljih obstajajo različni pogledi na to, kaj je še poslovno etično. Pri tem igra pomembno vlogo tradicija z ustaljenimi pravili obnašanja.

2.2.1 Ravni poslovne etike Poslovna etika v notranjem okolju podjetja1 (mikro raven) zadeva razmerja znotraj podjetja, med sodelavci (pogoji dela, osebni razvoj, soupravljanje, nagrajevanje, napredovanje…). Vsi zaposleni so člani podjetja, v katerem morajo opravljati svoje delo in si prizadevati po svojih najboljših močeh. Svoje interese morajo uskladiti z interesi podjetja, vendar mora tudi podjetje spodbujati etično vedenje svojih zaposlenih. Z mikro vidika je etika močno povezana z zaupanjem. Za razvoj zaupanja v podjetju mora biti vedenje etično. Podjetje, ki spoštuje svoje zaposlene in jim zaupa, lahko pričakuje večjo produktivnost in moralno vedenje, saj zaposleni čutijo pripadnost organizaciji in prav tako varnost s strani širše javnosti. Prav slednje pa je v današnjem konkurenčnem boju velika prednost, saj so zaposleni bolj lojalni organizaciji. O tem priča naslednji primer. Ameriško gospodarstvo je začelo izgubljati tekmo z azijskim, natančneje, z japonskim gospodarstvom v 60. letih. Ko so v ZDA pričeli ugotavljati vzroke, so ugotovili, da le-teh ne smejo iskati v tehnologiji ali kapitalu, temveč v ljudeh. Iz tega razloga so v 60. in v 70. letih pričeli posvečati velik pomen organizacijski kulturi, etiki in vrednotam v podjetju, saj so slednji ključen dejavnik ustvarjalnosti in uspešnosti podjetja (Brezovnik 2000, 2).

1 Delitev poslovne etike na mikro in makro raven povzemamo po Tavčarju (2000, 23).

12

Kot dodatni primer lahko še navedemo, da imajo v podjetju Goodyear posebno telefonsko linijo, na kateri se lahko posameznik 24 ur na dan povsem anonimno pritoži čez ravnanje družbe ali posameznika in se mu zato ni treba bati za službo (Rus 2002). V zunanjem okolju podjetja (makro raven) poslovna etika zadeva razmerja podjetja z ekonomskim sistemom, s poslovnimi partnerji in konkurenti ter družbeno odgovornost menedžmenta – odnose z drugimi posamezniki, s skupinami in organizacijami v okolju. Neetično delovanje podjetja na trgu zato uničuje tržno ravnovesje, kar vodi v neučinkovito alokacijo resursov. Ker imajo podjetja močan vpliv na okolje, predvsem s svojimi proizvodi oz. storitvami, njihovo kvaliteto in varnostjo ter delovnimi mesti, ki jih nudijo dobaviteljem in kooperantom, je pomembno, da podjetje ravna v skladu s pričakovanji zunanjega okolja, saj ga slednje sicer izloči (Fritzshe 1997, 18-38). V okviru raziskave2, ki je bila opravljena na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani leta 1998, so ugotovili, da kar tri četrtine slovenskih direktorjev visoko ceni moralno in etično plat svojih poslovnih partnerjev (Jelovec 1999, 51). Pri tem se je kot vodilna moralna vrlina pokazala poštenost. Kljub temu pa lahko v nadaljevanju raziskave ugotovimo, da je kar 47,22% vprašanih indiferentnih do uporabe moralnih načel v poslovnem življenju. Slednje nakazuje na etiko dvojnega standarda; od drugih pričakujemo poštenost v poslovnem razmerju, med tem ko sami ne ravnamo tako. Nenazadnje je še potrebno dodati, da se veliko držav zanaša na tržni sistem, saj je le-ta sam najboljši in najbolj učinkovit za razporeditev dobrin - storitev in prav etično obnašanje podjetja je z makro vidika predpogoj, da tržni sistem deluje. S stališča ekonomske racionalnosti je torej skrajno nerazumno vložiti veliko energije, kapitala, znanja in drugih virov v gospodarske sisteme, ki imajo t.i. »etično napako«. Kakšne posledice lahko pričakujemo v omenjenem primeru, kaže spodnja tabela (tabela 1). TABELA 1: UČINKI NEETIČNEGA OBNAŠANJA, IZ MAKRO VIDIKA

Obnašanje Učinki na odločevalca Možen rezultat obnašanja

Nezasluženi osebni dobički Povišani stroški Podkupovanje Spremenjena poslovna odločitev

Manjša kvaliteta izdelka storitve

Bojazen pred nasiljem Povišani stroški Prisilna dejanja Spremenjena poslovna odločitev

Manjša kvaliteta izdelka storitve

Varljive informacije

Spremenjena poslovna odločitev

Manjše zadovoljstvo

Povišani stroški Kraja Izguba virov Izločitev izdelka/storitve

Diskriminacija Nakup manjvrednih storitev Naraščajoči stroški Vir: Fritzsche 1997, 21.

2 Raziskava je bila narejena julija 1998 na FDV v okviru diplomske naloge z naslovom Postsocialistična poslovna etika in je zajela tristo anketiranih direktorjev; sto najboljših, sto najslabših in sto naključno izbranih.

13

Na splošno lahko trdimo, da trgi dolgoročno nagrajujejo poštenost. Uvajanje etičnega poslovanja mogoče na začetku poveča stroške in zmanjša koristi, dolgoročna vrednost podjetja pa se povečuje, saj je nepošteno poslovanje slej ko prej kaznovano na trgu .

2.2.2 Etični relativizem Poslovna etika ima izrazito relativno dimenzijo. Takšna trditev je pogojena z razlikami v etničnih vrednotah in vrednostnih sodbah ter z dejansko obstoječimi razlikami med etničnimi kulturami, ki prevladujejo v posameznih gospodarstvih, družbah, narodih in državah po svetu (Kalacun 2001, 7).

Po mnenju Tavčarja (1996, 26) ne obstaja univerzalna etika. Vsaka družba oziroma kultura ima svoja etična načela. Pri poslovanju čez meje kultur, ki je ekonomski imperativ, se tako podjetja srečujejo z različnostjo vrednot, norm in etik. Kot primer lahko navedemo, da v arabskem svetu skoraj ni mogoče skleniti nobene pogodbe, če ni podkupovanja, kaj šele takšno, ki bi prinesla velik dobiček, medtem ko je pri nas tako dejanje etično nedopustno (Jelovac 1994, 52). Podobno velja za države nekdanjega Vzhodnega bloka, kjer vlada t.i. sistemska korupcija. V takšnem okolju bi menedžer, ki bi se držal svojih etičnih načel, le težko, če že ne nemogoče, pridobil carinsko soglasje, vizum itd. Vendar pa etičnaih načel ene družbe ne smemo ocenjevati po standardih neke druge družbe. Tako ne moremo očitati neki družbi, da so njihova dejanja neetična. Lahko le rečemo, da njihova dejanja niso v skladu z našimi načeli. To ne bi bilo v sladu z relativizmom. Nobena družba ni boljša od druge, saj skoraj ni takih etičnih načel, ki bi bila sprejemljiva za vse družbe hkrati. Obstajajo samo načela, ki veljajo na nekem lokalnem območju. Kljub temu pa obstajajo neka splošna skupna načela oz. pravila, ki so skupna vsem družbam, kot so npr: ne ubijaj, ne kradi, ne laži…, ki nam omogočajo kakovostno družbeno življenje (Kalacun 2001, 7). Pri obravnavanju poslovne etike se srečujemo predvsem s štirimi vrstami etičnega relativizma, od katerih vsaka na svoj način opravičuje etično vprašljivo vedenje (ibid):

naivni relativizem; kjer si ljudje situacijo razlagajo po svoje, skladno s svojimi osebnimi vrednotami in sodbami,

relativizem vlog; kjer morajo npr. menedžerji zanemariti svoja osebna prepričanja in ravnati v skladu z zahtevami vlog, ki jih imajo v podjetju,

relativizem družbenih skupin; kjer je morala stvar obstoječih vrednot in norm v okviru posamezne skupine,

kulturni relativizem; kjer je etika relativna na določeno skupnost, kulturo ali družbo. Le-ta je izjemno pomemben element v mednarodnem poslovanju.

14

2.2.3 Ali je poslovna etika koristna in nujna ali le trend? Čeprav je poslovna etika univerzalna v svojem cilju in sredstvih, obstajajo politični, socialni in demografski razlogi, zakaj bi se morala podjetja v današnjem času etično še posebno obnašati. Zato lahko trdimo, da ne more biti etika le trenutni trend, temveč je nujna in koristna za gospodarstvo kot tako. Po Tavčarju (2000, 140) povzemamo, da sta etika in morala v družbi, in še posebej v poslovnem svetu, nujni, koristni in tudi možni. Poslovna etika je koristna, ker razvija vodila, ki nudijo največ koristi za ljudi v družbenem sistemu, če se jih drži večina. Te koristi omogočajo ljudem, da preživijo in se razvijajo tako v fizičnem, psihičnem smislu kakor tudi družbeno, gospodarsko, politično, umetnostno… Nujnost poslovne etike lahko pojasnimo na primeru nepopolne konkurence. Teoretično bi lahko trdili, da v pogojih popolnega tržišča – neomejena ali popolna konkurenca, etika nima na gospodarskem področju vloge oz. je lahko celo moteča. Kot vemo, popolno tržišče samodejno navaja udeležence na etično ravnanje za kar največjo korist vseh. Vendar pa je popolno tržišče le teoretični konstrukt, saj podjetja praviloma delujejo v pogojih nepopolne konkurence. V takih razmerah pa lahko imajo korist vsi tisti, ki ravnajo v nasprotju z etiko; torej neetično. Pričakujemo lahko razkroj etičnih vrednot, kar posredno zmanjša dobrobit vseh udeležencev. Poenostavljeno povedano je poslovna etika nujna v razmerah nepopolnega trga, saj morajo njegovi udeleženci spoštovati vsaj minimum etičnih vrednot v korist večine. Sklepamo lahko, da se mora poslovna etika oblikovati in utrjevati v vsakodnevnem obnašanju nosilcev gospodarskih odločitev, ki aktivno sodelujejo in usmerjajo gospodarske tokove, ob spoštovanju temeljnih moralnih vrednot, kot so poštenost, pravičnost, odkritost… (Ivanjko 1996, 103). Potreba po etiki se kaže na treh ravneh (Pučko 2000).

- na ravni celotnega gospodarstva (Povezave med gospodarstvom in družbo so očitne prav zaradi družbene odgovornosti podjetij. Le-ta naj bi pomagala reševati probleme, kot so: onesnaževanje okolja, enakopravnost pri zaposlovanju žensk in manjšin, finančne podpore za programe prekvalifikacij delovne sile, socialni programi in donacije šolam…),

- ravni podjetja (Podjetje mora nositi posledice svojega ravnanja in delovanja – ima torej pravne in moralne pravice in dolžnosti. Ker je sestavljeno iz posameznikov, je nujno, da ima neko svojo notranjo poslovno etiko, načela, norme, in vrednote s katerimi so seznanjeni zaposleni in tako navzven delujejo kot kohezivna celota,),

- na ravni posameznika (Sestavni del življenja sodobnega človeka so različne formalne združbe, od vrtcev, šol, fakultet, do podjetij in organizacij, katere s svojimi vrednotami, obnašanjem in delovanjem tudi vplivajo na poslovno etiko, jo oblikujejo in ustvarjajo. Zato je pomembno, da je osebna etika posameznika skladna ali pa vsaj ni v nasprotju z etiko tistih združb, v katerih deluje.)

15

Čeprav je poslovna etika, kot smo že omenili na začetku naloge, postala aktualna šele v 20. stoletju, pa njeni začetki segajo že v čas, ko so imele ustne sklenitve poslov obvezujoč značaj. Osebno jamstvo za veljavnost poslov je bila običajna poslovna praksa, ki je izhajala iz dejstva, da sta poštenost in osebna čast med najvišjimi vrednotami. Trendi razvoja potrošništva, socialne odgovornosti, demografske spremembe, privatizacija, raziskovalno novinarstvo, globalni trgi, recesije, skrb za okolje, teorije poslovanja in drugi pristopi so pričeli dvigati zavest javnosti glede poslovanja podjetij in potrebo po spoštovanju in upoštevanju poslovne etike (Rutar 5, 1997). Tako Jelovac (2002, 23) v intervjuju za revijo Podjetnik pravi, da je na Zahodu vendarle opazen trend razvoja poslovne morale, kajti po njegovem mnenju Zahod stopa iz cesarstva dobička v presojanje kvalitativnih rezultatov poslovanja. Tako naj bi se podjetniki začeli spraševati, kako bo neki projekt izboljšal kakovost življenja, npr: pripomogel k čistejšemu okolju, razvoju družbe, boljši izrabi prostora in časa… Vzrok, zakaj postaja poslovna etika dejansko predmet razprav, lahko najdemo predvsem v poslovnih šolah, ki uvajajo poslovno etiko v jedro izobraževanja.

2.3 Dejavniki etičnosti na ravni posameznika Oblikovanje moralnih vrednot posameznika omogočajo viri poslovne etike. Ker le-ti različno vplivajo na posameznika v času in prostoru, si vsak ustvari do poslovne etike individualen odnos. Vsekakor pa lahko trdimo, da je glavni namen moralnih vrednot biti profesionalen udeleženec ekonomskih povezav. Med osnovne vire poslovne etike prištevamo (Žlajpah 2001, 4; povz. po Steiner in Steiner 1994, 186-196):

genetsko dediščino religijo filozofijo kulturo pravni sistem.

Vendar pa je posameznikovo reagiranje v trenutku, ko se sooči z etično dilemo, odvisno še od dejavnikov, ki takrat delujejo nanj. Le-te bi lahko strnili v naslednje (Kalacun 2001, 8):

- individualni, pri čemer mislimo na sistem vrednot posameznika; značaj, osebnost, inteligenca, vest…

- socialni; družina, vzgoja, izobrazba, vera, kultura, vzorniki, prijatelji, vplivne skupine…

- organizacijski – organizacijska kultura, privzete družbene vloge - zahteve privzetih družbenih vlog; gre za pritiske za dosego ciljev, pritiske

nadrejenih, pritiske drugih formalnih skupin, službena poslušnost - širši družbeni dejavniki; pravni sistem, širše družbene vrednote in kultura

določene družbe, prevladujoča filozofija v družbi in javno mnenje itd.

16

Pri obravnavanju vrednot3 kot izredno pomembnega dejavnika v oblikovanju posameznikovega odnosa do etike je potrebno vsaj omeniti, da so pri obravnavanju vpliva na etično vedenje poleg individualnih vrednot pomembne tudi družbene, organizacijske, ekonomske ter univerzalne vrednote, kot so npr: ljubezen, resnicoljubnost, poštenost, svoboda, enakopravnost itd. (ibid).

2.4 Poslovna etika kot orodje v rokah menedžmenta Menedžerji pripadajo poklicu, ki ima več moči, kot ugleda. Prav pomanjkanje strokovno usposobljenih, poštenih in motiviranih menedžerjev je ena izmed temeljnih omejitev za hitrejši razvoj in prenovo dežel na prehodu (Tavčar 2000, 183). Izkušnje kažejo, da se mnogi menedžerji ne čutijo osebno odgovorne za reševanje etičnih dilem, ki nastanejo v podjetju. Nekateri celo menijo, da ni potrebno etike vpletati v proces odločanja, češ da tam ni nobenih dvomov in vprašanj. Načeloma so menedžerji odgovorni v prvi vrsti lastnikom, saj morajo izpolnjevati dolžnosti in obveznosti, izražati poslušnost in spoštovanje do nadrejenih moralnih avtoritet. Vendar bi moral biti vodilni menedžer z vidika poslovne etike v prvi vrsti odgovoren samemu sebi4. Nihče ne more biti odgovoren komurkoli, če ni najprej odgovoren samemu sebi. Torej naj bi menedžer sam sebi predstavljal moralni imperativ in šele nato naj bi bil odgovoren lastnikom podjetja, zaposlenim, partnerjem, kupcem, dobaviteljem, upnikom in družbenemu okolju nasploh (Jelovac 1999, 60).

2.4.1 Etika in menedžment Načeloma imajo vse poslovne odločitve zakonsko, ekonomsko in etično plat. Seveda vsi menedžerji še zdaleč ne gledajo enotno na razmerja teh treh vidikov, zato je zanimivo, kako so ameriški menedžerji pred leti ocenili, ali ima neki vidik poslovanja etične dileme ali ne (tabela 2). 3 Vrednote lahko opredelimo kot kategorije znotraj etike. Gre za temeljna prepričanja ljudi, ki usmerjajo ukrepe in presoje v različnih razmerah (Jelovac 2000, 20). Posamezniki ponavadi oblikujejo svoje sisteme vrednot v okvirih, ki jih določa družbena skupnost, obenem pa si jih razlagajo po svoje (Flere 2000, 208). 4 Pri tem se ne spuščamo v druge oblike odgovornosti, kot so na primer disciplinska, materialna, kazenska, civilna, odškodninska…

17

TABELA 2: ODSTOTEK AMERIŠKIH MENEDŽERJEV, KI ŠTEJEJO POSAMEZEN VIDIK POSLOVANJA ZA ETIČNI VIDIK

Poslovni vidik Delež Poslovni vidik Delež

Navzkrižje interesov pri zaposlenih 91 Prispevki podjetja 68 Neprimerna darila zaposlenim 91 Interesi delničarjev 68 Spolno nadlegovanje 91 Proces skrbnega pregleda

poslovanja 65

Neupravičena plačila 85 Razkritje neetičnega ravnanja 63 Afirmativna akcija za odpravo spolne diskriminacije

84 Zaposlovanje in odpuščanje 62

Zasebnost zaposlenih 84 Dezinvestiranje, prodaja obratov 59 Vprašanja varstva okolja 82 Ravnje pri javnih naročilih 59 Spremljanje zdravja zaposlenih 79 Postopki poslovanja z denarjem 55 Konflikt med etiko v podjetju in korupcijo v tujini

77 Zapiranje obratov in krčenje števila zaposlenih

55

Varovanje podatkov podjetja 76 Povezave z lobiji 55 Varstvo pri delu 76 Družbena vprašanja, ki jih

postavljajo verske organizacije 47

Vsebina oglaševanja 74 Določanje cen proizvodov 42 Standardi za varnost proizvodov 74 Zaslužki direktorjev 37 Vir: Glas 2004c, 6; povz. po Berenbeim; The corporate ethics test. Glede na slovenske izkušnje je razvrstitev, ki so jo navedli Američani, presenetljiva. Na prvo mesto so slednji navedli navzkrižje interesov, kar ima v Sloveniji še precej nedoločen status. Tako so se vodilni menedžerji nekaterih podjetij še v lanskem letu nespretno zagovarjali z nejasnimi pravili in zakoni, z nedodelanimi normami, še neuveljavljeno prakso… Vendar pa ni presenetljivo, da so menedžerji v najnižjem odstotku prišteli med etična vprašanja svoje zaslužke. Takšno stanje lahko zaznamo tudi pri nas, saj so zaslužki menedžerjev predmet burnih razprav po vsem svetu. V letu 2003 se je za 60 odstotkov povečalo število medijskih objav, ki govorijo o »rejenih mačkah«, ki pa tudi pri poslovnih polomih niso vrnili nezasluženih plačil. Težko bi torej trdili, da menedžerske plače niso etično vprašanje, saj so v ZDA ocenili, da dobi menedžer, ko zapusti podjetje, v povprečju 16,5 milijona ameriških dolarjev odpravnine, čeprav mora pogosto oditi zaradi slabega poslovanja (Glas 2004c, 6-7). Ne glede na zgornje trditve pa so menedžerji ljudje, ki se dnevno srečujejo z različnimi pritiski, ki močno vplivajo na njihove etične oziroma neetične poslovne odločitve. V neki študiji (Connock in Johns 1995, 18) so prišli do podatka, da kar 65 odstotkov srednjih menedžerjev smatra, da za doseganje ciljev podjetja žrtvuje svoja osebna prepričanja in moralne standarde. Najpomembnejše pritiske, katerim so izpostavljeni menedžerji, navajamo v tabeli 3.

18

TABELA 3: PRITISKI, S KATERIMI SE SREČUJEJO MENEDŽERJI PRI SVOJEM DELU

Vrsta pritiska Odstotek odgovorov

Pritisk na znižanje stroškov in večje dobičke 21,7 Časovni pritiski 15,1 Pritiski na proizvodne in prodajne kvote 9,7 Pritiski za dobre odnose z zaposlenimi 8,1 Pritiski na doseganje standardov kvalitete 6,2 Pritiski s strani politike podjetja 5,8 Pritiski s strani delavskih sindikatov 5,4 Pritiski na razvoj novih proizvodov 4,3 Pritiski glede napredovanj 2,7 Vir: Connock in Johns 1995, 18. Connock in Johns v nadaljevanju navajata, da bi morali vodilni delavci pri svojem poslovanju posvečati več pozornosti etičnosti svojega dela. To ugotovitev sta potrdila v raziskavi, opravljeni med angleškimi menedžerji, ki etičnosti ne navajajo kot eno svojih poslovnih prioritet, pač pa v omenjeno skupino prištevajo: vračilo investicij in dobiček, razumevanje potreb kupcev in njihovo zadovoljstvo, učinkovito in jasno poslovno strategijo, razumevanje okolja, v katerem podjetje posluje, in kvalitetno delo zaposlenih in njihova motivacija. Na pomanjkljivo etično vedenje vodilnih opozarjajo tudi drugi zaposleni, saj naj bi menedžerji večkrat podpisovali nekrite čeke v dobro organizacije, kršili pravila o zaupnosti poslovnih podatkov in podatkov o zaposlenih delavcih v podjetju, dajali napačne in zavajajoče podatke svojim strankam, ponarejali software itd. (ibid). Najpogostejši izgovori, h katerim se zatekajo menedžerji pri opravičevanju pred samim seboj zaradi neetičnega vedenja, so (Polajžer 1999, 28):

1. Kar počnejo, pravzaprav ni v nasprotju z etiko in tudi ni nezakonito (Če je menedžer v dvomih o svoji odločitvi, je najmanj, kar lahko stori to, da vpraša za mnenje nadrejene ali sodelavce.)

2. Početje je še kako koristno za podjetje ali pa za menedžerja samega (Potrebno je preveriti dolgoročno koristnost odločitve oz. predvideti možno škodo zaradi neetičnega početja.)

3. Neetičnega početja nihče in nikdar ne bo odkril (Upoštevati je potrebno, da je lahko kazen nesorazmerno višja kot prekršek – v poduk drugim.)

4. Če neetično dejanje vendarle pride na dan, bodo menedžerja ščitili in podpirali nadrejeni ali podjetje (To je seveda skrajna naivnost, kar lahko zasledimo v praksi).

Iz literature lahko povzamemo, da so bile v zadnjih letih opravljene številne raziskave na področju etičnosti poslovanja. Le-te so temeljile na različnih metodologijah dela. Tako je Fritzsche (1997, 76-77) ugotovitve empiričnih raziskav strnil v naslednje točke:

19

Najpomembnejše osebne vrednote menedžerjev lahko strnimo v dve skupini: o uporabne – koristne vrednote: odgovornost, poštenost, sposobnost o končne vrednote: samospoštovanje, varnost družine, svoboda.

Večina žensk na vodilnih položajih sprejema bolj etične odločitve kot moški kolegi.

Starejši menedžerji in menedžerji na višjih položajih se obnašajo bolj etično kot mlajši menedžerji in tisti na nižjih položajih.

Izredno močan vpliv na menedžerje pri sprejemanju moralnih poslovnih odločitev ima pozitivna etična klima v podjetju.

Prepričanja o etičnosti določenih poslovnih problemov ali dejanj so med posameznimi menedžerji različna.

Odziv na etična vprašanja je odvisen od vrste etične dileme, s katero se sooči menedžer.

Vrhnji menedžerji razvijajo etično klimo v podjetju s svojim zgledom in formalnimi predpisi.

Menedžerji so prepričani, da so bolj moralni od svojih kolegov na enakih položajih. Menedžerji so prepričani, da so bolj ali vsaj enako moralni kot njihovi nadrejeni. Ena večjih etičnih skrbi zajema usklajevanje potreb podjetja in kupcev. Cilji organizacije se sčasoma spreminjajo pod vplivom moralnih vrednot in

prepričanj menedžerjev.

2.4.2 Zakaj so etične odločitve težke?5 Težko bi rekli, da so menedžerji bolj ali manj moralni kot drugi ljudje. Res pa je, da so pod »povečevalnim steklom« javnosti, saj imajo vse njihove odločitve posledice za veliko ljudi. Analitiki pravijo, da se pri odločanju v skupini pogosto rodijo manj etične odločitve, ker se lahko posamezniki »skrijejo« za sklepom organa, komisije, odbora. Menedžerji večinoma nimajo tega privilegija, saj zaradi svojega položaja sprejemajo odločitve, ki jih bodo mediji in javnost povezali z njimi, z njihovo osebnostjo, osebnimi motivi. Poleg vsega tega pa morajo sprejemati hitre odločitve v spremenljivem svetu in ob pomanjkljivih informacijah. V omenjenih okoliščinah etične dileme niso preprosto »črno-bele«, ne gre za pravilen ali napačen odgovor, temveč za tehtanje okoliščin. Tako so etične odločitve težke zaradi več razlogov:

- Pogosto gre za nasprotja med dejstvi, ki so zapletena, protislovna, in vrednotami, ki veljajo za čiste, neprotislovne položaje.

- V stvarnosti ni »črno-belih«okoliščin, saj sta dobro in zlo neločljivo povezana. - Posledice dejanj in odločitev poznamo le nekoliko. - Odločanje poteka v organizaciji, v kateri so si interesi različnih skupin konkurenčni

in konfliktni, zato ne moremo ustreči vsem. - Različne skupine v podjetju (»dežurni kritiki«) imajo pogosto različne in

nezdružljive etične argumente. - Etični standardi so spremenljivi, zato se jim maramo prilagoditi v vsakem

posameznem položaju.

5 Poglavje je povzeto po Glas Miroslavu 2004c, 7.

20

- Pri odločanju so vselej mogoče zmote in skušnjave hitre odločitve. - Veljavni etični standardi in načela niso vselej primerni, kadar nastanejo konflikti, v

katere so vključeni ljudje iz različnih kultur. - Pojavljajo se nova, zapletena etična vprašanja, za katera še nimamo ustaljenih

meril. Ne glede na številne koncepte in teorije, ki so se razvile v praksi, povezane z etičnim odločanjem, ni preprosto, ko se moramo zares odločiti, presoditi ali nekaj narediti.

2.4.3 Koncepti poslovne etike za uporabo v praksi Odločanje je temeljna naloga menedžerjev. Slednje pomeni, da je potrebno izbrati med različnimi usmeritvami ob zaznanih priložnostih ali problemih. Pravilne odločitve načeloma niso enostavne. Ne le da je zahteven že strokovni del odločanja, še bolj zahtevno je izbrati dovolj etično odločitev, ki mora upoštevati vse udeležence. Odločanje v menedžmentu je lahko rutinsko, analitično in intuitivno (Tavčar 1996, 34-38). 1. Rutinsko odločanje je samodejno, zanj so enostavne odločitve za omejeno število enostavnih okoliščin opredeljene vnaprej. Zaradi nekaterih odločitev, ki se vedno znova ponavljajo, postaja vsakokratno podrobno preverjanje etičnosti teh odločitev odveč. Posledica tega je, da se oblikujejo vzorci etičnih odločitev za posamezne zadeve in okoliščine. Postopno se oblikujejo moralna pravila. Obstajajo pa tudi drugi dokumenti v podjetjih, ki opisujejo vizijo, namene, standarde. To so razni pravilniki in poslovniki. Poleg tega pa so pogosti tudi istovrstni dokumenti raznih organizacij in združenj, ki se imenujejo kodeksi etike. Pri uporabi teh normativnih dokumentov, ki obravnavajo rutinsko etično odločanje, je zaradi dinamičnosti treba vedno znova preverjati, ali etična sodila, presoje in okoliščine zanje še veljajo. Ta dinamičnost se kaže v spremembah vrednot ljudi, skupin, organizacij, področij. Z vrednotami se spreminjajo sodila za etično odločanje. Z odločanjem se spreminjajo odločitve, z njimi moralna pravila. Edina stalnica v etiki je spremenljivost. 2. Pri analitičnem odločanju so pravila bolj kompleksna in obsegajo tudi tveganje, zato se tudi etičnih sodil za to odločanje ne da preprosto določiti. Vsako poenostavljanje je tvegano. Razvili pa so sodila za analitično etično odločanje, ki vsebujejo koristnost, pravičnost, temeljne človekove pravice, sprejemljivost in trajnost. 3. Intuitivno odločanje je bolj tvegano, saj se odločevalec odloča po občutku. S tem odločanjem so povezani naša podzavest, izkušnje in vrednote. To odločanje se začne, ko se analitično odločanje konča. Odlični menedžerji naj bi zmogli intuitivno odločanje, ki je poslovno uspešno in etično dobro, povprečni menedžerji in poslovneži pa zmorejo le metode in orodja analitičnega odločanja. Zato na etičnost teh odločitev v veliki meri vpliva osebnost menedžerja. Za strokovni del rutinskega in analitičnega odločanja ima menedžer na voljo vrsto metod, modelov in sodil. Pri etičnem odločanju pa se menedžer zanaša na intuicijo, na občutek.

21

Zaradi kompleksnosti procesa odločanja se moramo vprašati, kaj je motiv našega ravnanja in kateri so njegovi učinki. Zaradi poenostavitve so se v praksi razvili koncepti etike.

2.4.3.1 Etika koristi ali teleološka etika Teleološki pristropi obravnavajo koristne in škodljive posledice obnašanja. Za presojanje etičnosti so odločilni izidi dejanja, saj v tem primeru odločitve presojamo po namenih odločevalca in ne po prepričanju. Namen je opraviti dejanje, ki daje največji presežek dobrega nad zlim. Kot dobro v tem kontekstu razumemo užitek, zadovoljstvo, resnicoljubnost, držanje obljub, spoštovanje lastnine… V ekonomskem jeziku bi v ta kontekst lahko uvrstili klasično ekonomsko teorijo (stroški – koristi) (Tavčar 2000, 167). Ekonomisti izhajajo prav iz etike koristi, kakor sta jo v 19. stoletju razvila Angleža Bentham in Stuart Mill. Ekonomski osebki maksimizirajo svoje koristi, podjetja maksimizirajo dobiček, porabniki pa skupno koristnost dobrin. Popolna konkurenca poskrbi, da s takšnim ravnanjem dosežemo kar največjo družbeno korist. Kot primer lahko navedemo, da v kolikor imate na razpolago veliko ponudnikov, nikoli ne boste kupili pri tistem, ki vas je prejšnjikrat ogoljufal, prav tako pa lahko pri popolni informiranosti dobro presodite, kdo vam ponuja največ in najboljšo kakovost pri dani ceni (Glas 2004d, 14). Znotraj etike koristi ločimo še:

a) Egoistična etika ali etika arogance6

Če vsakdo skrbi za lastno korist, bo dobro za vse. Prav naj bi bilo vse, kar koristi posamezniku ali združbi. Tako trdi Milton Friednam, da je edina naloga menedžmenta maksimiranje dobička oz. neposrednih koristi za podjetje. Egoizem naj bi vodil k poštenju in popolnosti na dolgi rok (Tavčar 2000, 167). Ker naj bi bil egoizem povezovali z neposredno koristjo »le zase«, ni zaželen v družbi. Udeleženci združbe prej ali slej odkrijejo egoistično ozadje, zato je omenjena etika koristna le na videz kratkoročno (Robas 2003, 11 povz. po Možina, Tavčar, Kneževič 1995, 428) . b) Etični utilitarizem ali dobronamernost7

Omenjeni koncept je širši kot egoistični, saj zadeva, upošteva koristi za kar največ udeležencev organizacije. Temelji na predpostavki, da maksimizacija dobička vodi k večji blaginji za celotno družbo (Tavčar 2000, 167-168). Ta koncept zadeva kar največ udeležencev združbe in navaja na odločitve, ki so vseobsežne in dolgoročne. Utilitarizem uči, da so dobre tiste odločitve menedžmenta, ki upoštevajo interese, vrednote in etike pomembnih udeležencev združbe, saj prinašajo zaradi tega koristi vsem in zlasti združbi sami. Utilitarna etika je navedena

6 O tem je že pisal Thomas Hobbes (17. stoletje), še prej pa Platon, Epikur idr. 7 Primarno sta o tem pisala še Jeremy Bentham in John Stuart Mill (17. in 18. stol.).

22

kot osnova za zadnje trende v podjetjih, kjer uveljavljajo tudi to, da skrbijo za red osebnih navad zaposlenih (pitje alkohola in kajenje tako v službi kot v prostem času ni zaželeno, saj to zelo vpliva na celotno delovno področje). Utilitarni koncept gleda na rezultate in posledice neke odločitve oziroma primerja stroške in koristi odločitve. Ti stroški (za material, delo, opremo) in koristi (zaslužki) pa so lahko gospodarski (izraženi v denarju), družbeni (učinek na družbo) in človeški (psihološki ali čustveni vpliv). Po primerjavi neto stroškov in neto koristi se vidi, ali je odločitev etična ali neetična (Robas 2003, 12). Menedžerji ravnajo prav, če skušajo upoštevati potrebe zaposlenih, lastnikov, odjemalcev in dobaviteljev, če skrbijo, da deluje organizacija učinkovito in povzroča kar najmanj stroškov v zunanjem okolju, in če poskrbijo, da imajo zaposleni kar najmanj navzkrižnih interesov z organizacijo (Kalacun 2001, 9). Zaradi vprašanja, kako določati največjo korist za družbo, sta se znotraj koncepta ulitarizma pojavila še (ibid):

Normativni utilitarizem (Pri moralnih presojah se naslanja na vnaprej določena pravila in merila, ki naj bi zagotovila kar največje koristi za kar največji krog ljudi. Če se torej odločimo za določeno dejanje, moramo posledice tega dejanja oceniti z vidika največjih možnih koristi, kar pa se lahko sprevrže v birokratsko skrivanje za črko predpisov.)

Dejanski utilitarizem (Od managerjev terja, da predvidevajo vse koristi in škodo posamezne odločitve. Etične so tiste odločitve, ki dejansko prinesejo kar največ udeležencem organizacije.)

Primerjavo stroškov in koristi lahko dokaže naslednje vprašanje. Ali naj podjetje zapre stari obrat in preseli proizvodnjo na drugo lokacijo? Odgovor je odvisen od tega, koliko dobrih posledic pridobi podjetje s preselitvijo, ki se jo primerja s škodo, ki lahko nastane. Če je podjetje na boljšem, ker je preselilo obrat, lahko rečemo, da je odločitev etična, ker je pridobilo več koristi, kot je nastala škoda. Na drugi strani so zaradi zaprtja brez službe ostali številni delavci, ki pravijo, da je odločitev neetična, saj je povzročila več škode kot koristi. Obe strani gledata na rezultate in posledice preselitve različno oz. različno vrednotita stroške in koristi, ki jih primerjata. Slabost utilitarne etike je v ravno tem, da je težko natančno izmeriti stroške in koristi. Nekaterih stvari, kot so morala zaposlenih, psihološko zadovoljstvo, vrednost človekovega življenja, se ne da meriti denarno. Če se jih ne da meriti, to pripelje do nepopolne primerjave med stroški in koristmi in tako ne moremo zagotovo vedeti ali je odločitev etična ali neetična. Slabost je tudi, da se pravice manjšine največkrat ne upoštevajo (večina ponavadi nadvlada manjšino). Najbolj prizadeti so ponavadi starejši ljudje in tisti z nižjo stopnjo izobrazbe (Robas 2003, 12 povz. po Frederick, Davis, Post 1988, 59-60).

2.4.3.2 Etika dolžnosti ali deontološki koncepti Rekli smo, da je temelj poslovanja zaupanje. Slednje temelji na tem, da lahko verjamemo, da bo poslovni partner izpolnil obljube. Bistvo etike neškodljivosti - torej etike dolžnosti

23

je v tem, da pri poslovanju prevzemamo različne obveznosti in smo dolžni nekaj storiti, ne glede na to, če nam tako ravnanje prinese neželene obveznosti. Dolžnosti, ki nam z izpolnjevanjem prinesejo koristi, navadno niso vprašljive, saj smo jih pripravljeni izpolniti. Težava nastane, če nam nekoč dana obljuba v spremenjenih okoliščinah (spremenjen valutni tečaj, spremenjene cene dobrin) pomeni breme in z njo izgubimo pričakovano finančno korist. V opisani situaciji lahko pričakujemo, da se bodo določeni poskušali izogniti izpolnitvi obljube, predvsem z iskanjem »utemeljenih« razlogov (Glas 2004d, 14). Bistvo etike dolžnosti je, da naj bosta pravičnost in dolžnost pred koristmi. Tavčar (2000, 168) namreč pravi, da je dejanje moralno ne zaradi izidov, ki jih obeta, temveč zaradi značilnosti tega dejanja in pravil, po katerih se ravna. Problem etike dolžnosti je, da je težko določiti, katere so tiste dolžnosti, ki jih moramo pri poslovanju oz. v življenju nasploh spoštovati. Pojmovanje teh dolžnosti je namreč povezano s kulturnim okoljem, s pogledom na svet in našo vlogo v njem, zato je težko najti univerzalno veljaven seznam dolžnosti (Glas 2004d, 14). Po mnenju Američana Rossa (povz. po Glas 2004d, 14) je v praksi sedem dolžnosti, ki jih moramo izpolnjevati:

Verodostojnost ali dolžnost zvestobe (Ob začetku komuniciranja z drugim človekom ta predpostavlja, da bomo govorili resnico. To je namreč implicitna obljuba za vsak resen pogovor. V kolikor se šalimo ali ne mislimo resno s tem, kar govorimo, moramo sogovorniku to jasno izraziti z besedno ali nebesedno govorico. V kolikor smo dali eksplicitno obljubo, na primer, da bomo ob določenem datumu plačali obljubljeni znesek denarja, moramo to tudi izpolniti.)

Popravljanje krivic ali nadomestilo škode (Če smo s svojim ravnanjem, čeprav nehote, povzročili drugemu škodo, moramo popraviti posledice svojega ravnanja.)

Hvaležnost (če nam je kdo storil dobro, mu moramo, kadar pridemo v tak položaj, to povrniti z dobrim. Do ljudi, ki so nam naredili uslugo, ne moremo in ne smemo biti ravnodušni, če jim lahko to dobroto povrnemo; gre za načelo obveznosti.)

Pravičnost (Do sodelavcev, še zlasti podrejenih, moramo biti pravični; prav zato diskriminacija ni spremenljiva. Pravičnost je pomembna zlasti pri delitvi nagrad, pohval, priznanj.)

Dobrodelnost (Nekomu, ki ni dosegel takšne blaginje kot mi, smo dolžni pomagati, če to ne ogroža našega obstoja.)

Izpopolnjevanje (Vsak posameznik ima določene potenciale, ki jih mora čim bolj razviti in uresničiti. To ni dolžnost samo do nas samih, temveč predvsem do drugih, ker je blaginja vseh odvisna od tega, kolikor posameznik prispeva k njej. Logika te dolžnosti izhaja iz omejenosti darov, virov in prav to zahteva, da jih kar najbolje uporabimo. Če genialni ljudje ne bi s svojo nadarjenostjo prispevali številnih izumov, novosti, bi človeštvo še zmeraj tavalo na mnogo nižji ravni razvitosti in blaginje).

Neškodovanje (Če lahko kaj naredimo tako, da ne škodujemo drugim, smo tako dolžni ravnati. Povzročanje nepotrebne škode je nemoralno. V kolikor nam možnosti ne dopuščajo, da bi nekaj naredili, ne da bi škodovali drugim, lahko ravnamo tako, toda moramo se vrniti k drugi dolžnosti – nadomestitvi te škode.)

24

Znotraj deontološkega koncepta sta se razvila predvsem dva modela (Kalacun 2001, 9-10):

a) Etika temeljnih človekovih pravic (Le-ta temelji na načelu, da je odločitev etična, če ne krši temeljnih človekovih pravic8, oz. načela, »da se vsa človeška bitja rodijo svobodna in enaka po dostojanstvu in pravicah« ter prepoveduje vsakršno razlikovanje ljudi zaradi rase, barve kože, spola, vere, političnega prepričanja, narodnega in socialnega izvora ter premoženja. Kot primer lahko navedemo pravico do svobodnega govora, ki naj bi podpirala ljudi, da obvestijo javnost o nepravilnostih znotraj podjetja.)

b) Etika pravičnosti pravi, da je odločitev etična, če nikomur, ki ga zadeva dejavnost menedžmenta oz. podjetja, ne povzroča krivice.

Obravnavana koncepta je Glas (2004d, 13) ponazoril z naslednjo sliko: SLIKA 2: ODNOS MED TELEOLOŠKO IN DEONTOLOŠKO ETIKO

Vir: Glas 2004d, 13.

8 Mislimo na Univerzalno deklaracijo o človekovih pravicah, kakršne so sprejeli Združeni narodi 1948. Po Draftu (1994, 155) so osnovne človekove pravice, ki jih je treba upoštevati v odločanju, naslednje: pravica do privolitve, pravica do zasebnosti, pravica do svobodne vesti, pravica do svobodnega govora, pravica do pravočasnega in pravilnega procesa, pravica do življenja in varnosti in pravica do lastnih vrednot.

dejanja

razlogi, motivi

posledice, učinki

razlogi/ motivi upravičijo akcije

akcije povzročijo posledice in (dobre) posledice upravičijo

akcije

Deo

ntol

oški

pri

stop

K

AN

T: D

OL

ŽN

OST

T

eleo

lošk

i pri

stop

U

TIL

ITA

RIZ

EM

25

Ugotovimo lahko, da etika sama ne predpisuje menedžerjem, kakšne naj bodo njihove odločitve v določenih primerih. Prav tako poznavanje teorije še ne zagotavlja jasnih pravil, ki bi vodila do etično nespornih odločitev. Težko bi tudi trdili, da je en koncept etike boljši od drugega, zato lahko trdimo le, da nekega vsesplošnega pravila za pristop menedžerjev k poslovnim dilemam ni, temveč je potrebno v vsakem primeru poiskati rešitev glede na trenutne okoliščine in interese vsakega od udeležencev. Vseeno pa bi se teoretiki s področja poslovne etike strinjali (Glas 2004d, 13-15; Tavčar 2000, 167-171…), da je za praktično rabo utilitaristični koncept osnova etičnih presoj in odločitev, ki pa ne bi smele povzročati osebnih krivic oz. nepravičnosti do vpletenih oz. kršiti temeljnih človekovih pravic.

2.4.4 Sodila za etično odločanje S koncepti etike se ni težko strinjati, teže jih je uporabljati pri odločanju. Menedžerji si seveda želijo enostavnih in vsesplošno uporabnih sodil, ki bi jim olajšala neštete vsakdanje odločitve v naglici in pod pritiskom. Takšna sodila lahko najdemo od nekdaj v religiji,9 vendar je njihova uporaba primerna in učinkovita le za vsakdanje odločitve; pri bolj zapletenih nalogah odpovedo. Sodila – vodila za etično vedenje lahko opredelimo kot priporočila ali napotke za etično vedenje. Njihovo snovanje lahko poteka z dialogom, z razodetjem in celo na silo (Tavčar 1996, 34). Za lažje razumevanje jih bomo pojasnili glede na opredeljene koncepte (Tavčar 2000, 177). Za sodila na osnovi koristi (utilitarizem) je na voljo veliko modelov, od računovodskih izkazov in kalkulacij do analiziranja vrednosti in večfaktorskega analiziranja. Pogosta je uporaba dreves odločanja, statističnih metod, metod neto sedanje vrednosti kot tudi upoštevanje različnih tveganj in negotovosti. Sodila je v tem primeru lahko določati, saj gre za analiziranje materialnih in nematerialnih stroškov in koristi. Težave se lahko pojavijo v primeru kvalitativnih dejavnikih, kjer je ocenjevanje subjektivno in ga je potrebno objektivizirati. Mnogo zahtevnejše je snovanje sodil za odločanje na podlagi dolžnosti. Pravilno bi bilo oblikovati sodila v svobodnem in argumentiranem razpravljanju z vsemi vpletenimi, vendar ima tovrsten način praktične meje – na voljo ni dovolj časa, ni mogoče pritegniti vseh vpletenih… Kljub temu naj bi v okviru etike dolžnosti veljalo upoštevanje sodil temeljnih človekovih pravic in pravičnosti, ki načeloma obsegajo temeljne etične dolžnosti, ki smo jih opisali že prej: verodostojnost, popravljanje krivic, hvaležnost, dobrodelnost, neškodljivost, pravičnost in nepristranskost.

2.4.5 Interesi udeležencev in dileme v podjetju Preko vizije, smotrov, meril in standardov uspešnosti delujejo na organizacijo interesi notranjih in zunanjih, aktivnih in pasivnih udeležencev. Tako je delovanje organizacije

9 Deset božjih zapovedi krščanske vere je eden izmed temeljnih kamnov zahodne civilizacije.

26

rezultanta interesov aktivnih udeležencev, ki neposredno vplivajo na organizacijo, medtem ko pasivni udeleženci oblikujejo ugled, priljubljenost, klimo oz. podobo organizacije. Slednji vplivajo na uspešnost organizacije dolgoročno. Ker smo udeležence v notranjem in zunanjem okolju organizacije predstavili v poglavju Ravni poslovne etike, bomo v nadaljevanju pojasnili dileme, ki se pojavljajo med njimi. Kot smo že omenili, so v poslovanje vpletene številne osebe, ki zagovarjajo svoja stališča, kar pa povzroča kolizijo interesov. Naloga menedžmenta je, da kar najbolje zadosti vsem vpletenim stranem. Etične dileme nastanejo v podjetju predvsem zaradi (Žlajpah 2001, 11; povz. po Frederick, Post in Davis 1992, 64).:

osebnih sebičnih interesov (Gre za korist in pohlepnost takšnih ljudi, ki so pripravljeni za zadovoljitev svojih motivov škodovati drugim zaposlenim, podjetju in družbi.)

konkurenčnih pritiskov (Podjetja v želji po boljšem poslovanju od konkurence pričnejo z neetičnimi aktivnostmi. Raziskave kažejo, da podjetja s slabšimi poslovnimi rezultati in nizkimi dobički pogosteje ravnajo nezakonito.)

poslovnih ciljev, ki so nasproti osebnim vrednotam (Etični problemi nastanejo, ker so cilji in metode podjetja v nasprotju s prepričanji nekaterih zaposlenih. Slednji želijo podjetje spodbuditi, da bi popravilo svoja dejanja ter tako izboljšalo delovne pogoje. Ker pa so ti predlogi v podjetju nezaželeni, pride do kolizije interesov nadrejenega nasproti podrejenemu. Zaradi avtoritarne miselnosti so podrejeni prisiljeni delovati neetično.)

različnih kultur (Ti se pojavljajo pri poslovanju podjetja v okoljih, katerih etični standardi se razlikujejo od njihovih domačih. Pojavi se interes podjetja nasproti različnim kulturnim običajem in vrednotam – etnocentrična miselnost10. S takšnimi etičnimi dilemami se srečujejo multinacionalke, mednarodne organizacije, izdelovalci politik in načrtovalci strategij.)

Tipe etičnih dilem bi tako lahko razvrstili v tri skupine (Kalacun 2001, 13 in Žlajpah 2001, 7-8):

vsakodnevne etične dileme med ljudmi, etične dileme podjetja, in dileme po funkcijskih področjih.

2.4.5.1 Etične dileme v odnosih med ljudmi V podjetju lahko nastanejo etične dileme med zaposlenimi v podjetju (med nadrejenimi in podrejenimi…) in med soudeleženci v poslu (kupci, dobavitelji, delničarji…). Na tej stopnji se pojavljajo vprašanja poštenega oz. pravičnega odnosa do zaposlenih, npr.

10 Kot primer lahko navedemo odnos do žensk in njihovega izobraževanja in zaposlovanja v islamskih državah ter odnos do žensk v evropskih državah.

27

zloraba podatkov o zasebnem življenju, prenašanje krivde na nedolžne sodelavce, prevzemanje zaslug za delo sodelavca, (ne)poročanje o sodelavčevem kršenju politike podjetja, predpisov ali zakonov, spolno nadlegovanje kot tudi vprašanja profesionalnega odnosa do kupcev, dobaviteljev, poslovnih partnerjev na področju cen, kakovosti izdelkov/storitev, prodajnih načinih…(ibid). Za bolj natančno ponazoritev opisane tematike poglejmo naslednji primer. Na primer, da želi podjetje preseliti proizvodni obrat v državo z nižjimi stroški, kar bi vodilo v znižanje proizvodnih stroškov, večji konkurenčnosti in posledično k zvišanju dobička in večjemu zadovoljstvu delničarjev podjetja. Ker pa bi številni domači delavci izgubili službo, bi med njimi to povzročilo veliko nezadovoljstvo in negativno publiciteto. Če pa bi podjetje preselilo obrat v državo, ki slovi po nespoštovanju človekovih pravic, bi se uprle še druge interesne skupine, kar bi še dodatno ogrozilo ugled podjetja (Fritzsche 1997, 1). V naslednji tabeli ponazarjamo nekatera pričakovanja interesnih skupin. TABELA 4: PRIČAKOVANJA POSAMEZNIH INTERESNIH SKUPIN

Interesne skupine Primarna pričakovanja Sekundarna pričakovanja Delničarji finančni donosi dodana vrednost Zaposleni plača zadovoljstvo pri delu, šolanje Kupci dobava dobrin /storitev kvaliteta Kreditorji kreditna sposobnost jemalca varnost

Dobavitelji plačilo dobrin in storitev dolgoročni poslovni odnosi Lokalna skupnost varnost prispevek lokalni skupnosti Vlada pripravljenost sodelovanja izboljšana konkurenčnost Vir: Connock in Johns 1995, 45. 2.4.5.2 Etične dileme podjetja Predvsem višje ravni menedžmenta se pri svojem delu dnevno srečujejo z etičnimi dilemami, ki se nanašajo na celotno podjetje. Gre predvsem za vprašanja odnosa podjetja do zaposlovanja žensk in invalidov, spoštovanja zasebnosti in pravic zaposlenih, varnost pri delu, vzpostavljanju dobrih komunikacij in odnosov v podjetju, skrbi za onesnaževanje okolja itd. Zaradi preglednosti je smiselno deliti etične dileme podjetja na (Kalacun 2001, 14):

etične dileme delovnih razmerij (mislimo na diskriminacijo pri zaposlovanju; ravnanje z alkoholiki, narkomani, drugače spolno usmerjenimi, odnos do žensk pri zaposlovanju in njihovem porodniškem dopustu, odnos podjetja do zasebnosti; testiranja o uporabi drog in AIDS-a; varnost pri delu; ocenjevanje uspešnosti; nagrajevanje delavcev, odpuščanje delavcev…)

etične dileme v odnosu zaposlenih do podjetja ( sem prištevamo aktualna vprašanja zlorabe, odtujevanja in izkoriščanja sredstev ter časa podjetja za osebno uporabo,

28

varovanje in razkrivanje poslovnih skrivnosti, ponarejanje poslovnih dokumentov in računov za osebno korist…)

Primer etične dileme podjetja je, ali testirati nove potencialne delavce, če so uživalci drog. Dilema testiranja je postala ena najbolj žgočih razprav v zadnjih letih, saj se dotika zasebnih pravic zaposlenih. Tako nekateri avtorji menijo (Žlajpah 2001, 9 povz. po Boylan 1995, 140), da takšno ravnanje posega v pravico do zasebnosti. Hkrati s tem je še vprašljivo, katere delavce je potrebno testirati; vse ali samo tiste, ki opravljajo delo, katerega negativne posledice bi lahko bile usodne za ljudi (piloti, poklicni vozniki…). Dejstvo je, da so menedžerji prepričani, da zasvojenci pomenijo ogromen strošek za podjetje zaradi manjše produktivnosti, odsotnosti z dela in stroškov zdravljenja, vendar še ni trdnih dokazov, ki bi omenjeno potrdili. Vendar pa vse dileme niso tako objektivizirane (skrb za javno dobro). V praksi so največkrat ženske žrtve spolne diskriminacije in zapostavljene pri zaposlovanju, predvsem kadar gre za delovna mesta na višjih položajih. Predpostavlja se, da bodo slednje preferirale družino in tako ne bodo zmožne poslovne kariere. Tako ni nič presenetljivega, da kljub priporočilom in ustrezni izobrazbi ženske niso povabljene na razgovor, temveč so odslovljene z negativnim odgovorom.

2.4.5.3 Dileme po funkcijskih področjih Etična vprašanja se pojavljajo tudi po posameznih dejavnostih v podjetju. S tem mislimo na funkcijska področja, kot so: računovodstvo, finance, trženje, itd. Na kratko bomo predstavili le finance in trženje. Na področju financ lahko pride do velikih zlorab zaradi osebnega okoriščanja z zaupnimi podatki o poslovanju podjetij, trgovanja z notranjimi informacijami na finančnem trgu, nepoštenega odnosa med kreditojamalcem in kreditodajalcem… Tako nekateri dosledno upoštevajo rek »informacije so zlato«, vendar za osebne interese, kar povzroča nelojalno konkurenco predvsem na borzi (Jaklič 1997, 85). Trženje in oglaševanje sta gotovo najbolj izpostavljeni funkciji podjetja. Tako so razna marketinška združenja razvila kodekse etičnega obnašanja11. Predvsem na področju oglaševanja so tudi v slovenskem poslovnem prostoru značilni številni regulacijski predpisi in delovanje profesionalnih združenj, kot so Slovensko združenje oglaševalskih agencij, Slovensko združenje oglaševalcev, Slovensko združenje medijev in Oglaševalsko razsodišče (ibid). Razne etične dileme se lahko pojavijo v zvezi s promocijo in oglaševanjem nekega izdelka, v zvezi s strankami, cenami, pri tržnih poteh izdelka, pri tržnih raziskavah, načinu prodaje, informacijah o proizvodu/storitvi, odgovornosti za proizvode in povračilo škode,

11 V Sloveniji imamo Kodeks oglaševanja. Prav tako je bila na podlagi 14. člena Zakona o varstvu potrošnikov v letu 1999 ustanovljena tudi Slovenska oglaševalska zbornica – SOZ, katere glavni namen delovanja je med drugim tudi skrb za uveljavljanje etike oglaševanja (Kalacun 2001, 14).

29

podkupovanje, zavajanje, neetično pridobivanje informacij o tržnih namenih konkurentov…

2.5 Pomen in stanje etike v gospodarski praksi12 Preprosto je reči, da je »poštenost najboljša poslovna politika«, saj zagotavlja mirno vest in preprečuje škandale. Vendar se neizbežno postavlja vprašanje, kako to uresničiti v praksi. Kot smo predhodno že povedali, so menedžerji nosilci ideje etičnega ravnanja in vzgled vsem ostalim, vendar je etično ravnanje podjetij, odvisno še od ostalih udeležencev podjetja. Vprašati se moramo, ali so ljudje, ki so ravnali neetično, kriminalci? Poslovni ljudje, za katere se razkrije, da so ravnali neetično, so na fotografijah v časopisih pogosto videti kot solidni podjetniki in ne barabe na prvi pogled. Menedžerji Enrona in Parmalata so bili izkušeni, zreli in strokovno podkovani ljudje, ki so imeli večdesetletne izkušnje z vodenjem podjetij. Le-ti so veljali za uspešne, celo zgledne poslovneže, vse do razkritja, ki je popolnoma spremenilo njihovo podobo. Ugotovimo, da moramo razlikovati med tistimi, ki so več let zavestno in sistematično goljufali svoje stranke, zaposlene, lastnike, in tistimi, ki so se napačno odločili v trenutku, ko so morali sprejeti odločitev pod pritiskom razmer; ko niso dovolj razmislili o posledicah svojih ravnanj. Marsikdaj pride do nemoralnega ravnanja prav zaradi neznanja in ne s slabim namenom. Za neustrezno poslovno ravnanje podjetja so razlogi lahko različni, kot navaja Glas (2004, 17; povz. po Maurice Punch 1998), sem prištevamo naslednje: kultura ravnanja podjetij, osebnost, identiteta menedžerjev in strukturne značilnosti delovanja podjetij. Kultura ravnanja podjetij Posamezniki v podjetju ravnanje prilagajajo okolju. Etika se mora začeti pri vrhu, saj bo vodstvo, ki pri poslu uporablja bližnjice, hitro našlo posnemovalce na nižjih ravneh. Kadar prevlada v podjetju mišljenje, da kakšno vedenje ni neetično in da je bolj ali manj običajno, smo bolj tolerantni do tega vedenja, ki se zato širi. Če ravnanja, ki je na meji dopustnega, ne bo nihče omejeval, se bo širilo. V kolikor se podjetje vede po načelu, da je bistven dobiček na kakršenkoli način in so nagrajeni poslovno uspešni, čeprav moralno dvomljivi člani, lahko pričakujemo, da bodo vsi člani organizacije začeli sprejemati tak slog.

12 Povzeto po Glas 2004f, 17-19.

30

Osebnost managerjev Ljudje se razlikujemo predvsem zaradi družbenih okoliščin. Tisti, ki so fiksirani samo na denar in pridobitno miselnost, se ne ustavijo niti pred kršenjem temeljnih moralnih načel. K temu pripomorejo še procesi v sodobni družbi:

- razosebljanje ravnanja v velikih organizacijah (Menedžerji so daleč od krajev, kjer se uresničujejo posledice njihovega ravnanja. Lahko je na sedežu podjetja v Ljubljani zaradi cenene delovne sile na Kitajskem odpustiti 5 odstotkov zaposlenih v kraju, ki je sto kilometrov daleč.)

- posamezniki imajo vrsto racionalizacij (Naštejmo samo nekatere: nikogar nismo prizadeli, dvomljivo ravnanje je del posla, menedžer mora tako ravnati, če tega ne bi naredil jaz, bi nekdo drug, saj nismo lagali, samo nismo povedali vse resnice…)

- nekateri gledajo na poslovanje kot na vojno vseh proti vsem (Gre za poenostavljeno logiko konkurenčnega boja, v kateri naj bi bila za uspeh in preživetje dovoljena vsa sredstva.)

Struktura podjetij

Strukturne značilnosti velikih sodobnih podjetij spodbujajo ali vsaj omogočajo, da je nemoralno ravnanje v podjetju težko razkriti. Glavni vzroki so:

- tržne razmere , ki zahtevajo konkurenčnost nasproti drugim - zaradi kompleksnosti in velikosti podjetij je težko zagotoviti učinkovit nadzor - decentralizacija omogoča prikrito odločanje na nižji ravni - podjetje se pojavlja kot totalna institucija, ki naj bi ji bili zaposleni brezpogojno

lojalni, tudi pri moralno vprašljivem ravnanju. Glede na vse navedene razloge lahko v globalnih razmerah poslovanja, konkurenčno naravnanem okolju in liberalni družbi pričakujemo odklonilno vedenje zaposlenih.

2.5.1 Družbeno odgovorno podjetje Podjetje kot celota predstavlja enoto v gospodarstvu, ki jo je potrebno presojati kot samostojen poslovni sistem, ki je odgovoren za etičnost svojega ravnanja, in tako mora nositi tudi posledice le-tega. Pojem družbene odgovornosti je težko razumeti, ker imajo številni avtorji različna prepričanja o tem, katera so tista dejanja, ki izboljšujejo družbeno blaginjo. Komisija evropskih skupnosti je družbeno odgovornost opredelila kot koncept, po katerem podjetja »na prostovoljni podlagi integrirajo skrb na družbenem in okoljskem področju v okviru svojega dnevnega poslovanja in v interakciji s svojimi deležniki« (Friedl 2004; povz po. COM 2002 347 final, Brussels, 5). Načela družbene odgovornosti so tesno povezana tudi z idejo trajnostnega razvoja, ki zagotavlja dolgoročno vrednost deležnikom podjetja z iskanjem priložnosti in upravljanjem tveganj, izvirajočih iz ekonomskega, okoljskega in družbenega razvoja.

31

Svetovni gospodarski svet za trajnostni razvoj je korporativno družbeno odgovornost opredelil kot »stalno zavezanost podjetja, da se bo obnašalo etično in prispevalo h gospodarskemu razvoju, obenem pa izboljševalo kakovost življenja delavcev in njihovih družin kot tudi lokalne skupnosti in širše družbe«. (ibid). Med najbolj kritična področja družbene odgovornosti je Sinkey (1997, 631) uvrstil naslednja: kakovost in varnost izdelkov, skrb za zdravo in čisto okolje, odnosi z zaposlenimi, marketinška praksa in distribucija, darila in korupcija, davki, računovodske metode in finančno poslovanje. Družbeno odgovorno podjetje bi moralo po mnenju Friedla (2004) delovati na naslednjih opisanih področjih. V odnosu do delničarjev oz. lastnikov gre predvsem za temeljno opredelitev poslanstva podjetja, ki vključuje tudi nefinančne cilje, in za poročanje o družbeno odgovorni poslovni praksi. Glede zaposlenih je pomembno prizadevanje za povečanje njihovih pooblastil, spodbujanje stalnega izobraževanja in usposabljanja, stimulativna politika napredovanja, programi zdravstvenega varstva in pokojninskega zavarovanja, podpora pri uravnoteženju dela, družine in osebnostnega razvoja zaposlenih, preprečevanje kakršnekoli diskriminacije, skrb za napredovanje žensk tudi na vodilnih položajih, prizadevanja za stalnost zaposlenih znižuje stroške prekvalifikacij in usposabljanja zaposlenih itd. Glede kupcev sta npr. pomembna takojšen odziv na njihove pritožbe, nenehen nadzor kakovosti in varnosti proizvodov, prispevek k prizadevanjem za varstvo potrošnika kot šibkejšega udeleženca na trgu. Varstvu naravnega okolja so namenjene analize življenjskega cikla proizvodov in storitev, prispevek k izboljševanju naravovarstvenih standardov, povečana uporaba recikliranih materialov in vključevanje okoljskih vrednot v nabavne odločitve. V odnosih s pogodbenimi partnerji je potrebno sodelovanje pri obvladovanju tveganj v nabavni verigi, spoštovanje načela skrbnega poslovanja, redno izpolnjevanje sprejetih obveznosti, varovanje ugleda in poslovnih skrivnosti pogodbenega partnerja, vzdrževati je potrebno zdravo konkurenco in vzpostaviti lastne programe preprečevanja korupcije ipd. Prizadevanja za širitev mreže dobaviteljev in za visoko poslovno moralo vodijo k zniževanju stroškov, boljši produktivnosti in kakovosti proizvodov in storitev. V odnosih s širšo družbeno skupnostjo odgovorna podjetja sodelujejo z organi oblasti pri oblikovanju programov družbenega in gospodarskega razvoja in razvijajo partnerstvo z organizacijami, ki spodbujajo podjetniške iniciative v regiji, štipendirajo študente, prispevajo za raziskovalno delo, se vključujejo v različne človekoljubne aktivnosti, zaposlujejo invalidne osebe, sponzorirajo športne in kulturne aktivnosti, imajo posluh za lokalne običaje idr. Friedl v nadaljevanju članka Korporativna družbena odgovornost kot del poslovne vizije modernega podjetja, navaja ugotovitve Knez-Riedlove o korporativni odgovornosti malih in srednjih podjetij v Sloveniji. Raziskava ni zajela notranjih udeležencev, ampak le odnos podjetij do zunanjega družbenega okolja. Od 1153 podjetij v vzorcu je v različne oblike družbene odgovornosti vključenih 66,7% podjetij, kar presega evropsko poprečje (49%). Med aktivnostmi prednjači podpora športu, sledi kultura, za njo izobraževanje in usposabljanje. Glavni načini angažiranja so denarne in nedenarne donacije, sponzoriranje ter aktivnosti, povezane s trženjsko kampanjo. Družbeno odgovorne aktivnosti so tako kot pri tujih primerljivih podjetjih pretežno občasne in nepovezane s strategijo. Pri družbenem angažiranju tako v slovenskih kakor v evropskih podjetjih prednjačijo etični in človekoljubni motivi. Največje koristi v zvezi z družbeno odgovornostjo vidijo slovenska

32

podjetja v lojalnosti kupcev ter v izboljšanju odnosov s poslovnimi partnerji in investitorji. Kot bistveno oviro za družbeno odgovornost pa so slovenska podjetja izpostavila pomanjkanje denarja, medtem ko evropska o tem sploh niso razmišljala. Na tem mestu naj omenimo, da družbena odgovornost temelji izključno na prostovoljnosti in presega zgolj upoštevanje predpisov. V kolikor se pojavijo pritiski s strani posameznikov ali skupin na podjetje, lahko pričakujemo naslednje odzive podjetja (Daft 1994, 167):

- Zaviralni odziv (Podjetje na pritiske družbe ne reagira, celo zanika odgovornost. Podjetje tudi trdi, da so dokazi napačnega ravnanja zavajajoči in zato postavlja ovire ter otežuje raziskavo.)

- Obrambni (Podjetje prizna nekaj napak, vendar ne deluje zavirajoče, ker deluje le v okviru zakonskih predpisov, je tudi stopnja družbene odgovornost majhna.)

- Prilagoditveni (Pomeni, da zaradi velikih pritiskov javnost podjetje sprejme družbeno odgovornost za svoja dejanja in se podredi družbi. Omenjena podjetja se soočajo z ekonomsko, zakonsko in etično odgovornostjo.)

- Proaktivni odziv (Podjetje se predhodno pozanima, kakšne koristi bi si še želela pridobiti družba od slednjega in deluje v smeri teh koristi brez pritiska. Podjetje samo prevzame pobudo za družbeno odgovorno ravnanje, zato je stopnja družbene odgovornosti velika.)

2.5.2 Zakaj mora biti podjetje etično? Odgovor zagotovo ni preprost ali le edini pravilen. Če pogledamo vse prejšnje razlage in vlogo poslovne etike v gospodarski praksi nasploh, lahko trdimo, da je vrednost podjetja visoka, če ima uveljavljene vrednote, ugled na trgu, perspektivo bodočih dobičkov, kar ji omogoča, da je manj odvisna od kratkoročnih dobičkov. Amazon.com je veliko let posloval z izgubo, imeli so celo negativen »cash—flow«, toda njihova vrednost na trgu je zelo hitro rasla. Šlo je za ugled, znanje, bodočo vrednost. Dobre družbe izjemno čuvajo svoj ugled na trgu ter ugled v finančnih medijih, saj jim vrednost na borzi pade, če se z njihovim ugledom zgodi kaj slabega (Rus 2002).

2.6 Poslovna etika v tranzicijskih gospodarstvih – primer Slovenije Neoliberalizem in neokapitalizem sta pripeljala do neke splošne krize vrednot. V nekdanjih socialističnih državah so obstajale določene vrednote in pravila, ki jih je družba spoštovala, saj so bile kazni za kršitelje precej hude. Neki sistem je vse skupaj nadziral. V tržnem gospodarstvu je ta sistem odpovedal oz. razpadel. Vrednote, ki so jih ljudje spoštovali (kolektivizem, pasivnost, socialna pravičnost, širša družbena blaginja za vse), ali so jih bili prisiljeni spoštovati, so propadle (Rus 2002, 29). V obdobju tranzicije so se pojavile nove; liberalizem, individualizem, pravice do lastnine in podjetništva. Številne zgodbe o hitrem uspehu posameznikov in podjetij v tem obdobju so prispevale k oblikovanju miselnosti, da je edino merilo uspeha bogastvo oz. dobiček, kjer pa ni prostora za etične in moralne vrednote. Le-te predstavljajo celo neke vrste zaviralni element (Kalacun 2001, 16).

33

Mnogi so v obdobju tranzicije izkoristili pomanjkljivosti v zakonodaji oz. številna siva področja ter negotovost in strahove ljudi. Obdobje tranzicije je namreč samo po sebi prineslo številne priložnosti za novo prvotno akumulacijo kapitala oz. za najbolj brezobzirne oblike bogatenja, pri čemer so bili predsodki in etična načela hitro pozabljeni (Pučko 2000). V takšnih razmerah se lahko nezadržno širi korupcija, skupaj s številnimi škodljivimi moralnimi, etičnimi, političnimi in ekonomskimi posledicami. Reforme družbenega sistema bi morale potekati hitro, da ne bi bilo časa in priložnosti za neetična dejanja. V tem kontekstu je smiselno omeniti proces lastninjenja v Sloveniji, ki je odprl veliko etičnih dilem. Opazimo lahko predvsem dve obliki neetičnega vedenja; načrtovani, sistematični stečaji podjetij, čeprav bi se jim podjetja lahko izognila, in ustanavljanje t.i. by-pass podjetij. Za planirane bankrote so se menedžerji odločali zato, da bi dosegli naslednje efekte (Pučko 2000):

zmanjšanje števila zaposlenih, brez odpravnin, izogniti se je mogoče obveznostim, ki jih ima podjetje do poslovnih partnerjev ali

zaposlenih, prevaliti določene obveznosti na državo (skrb za presežne delavce).

Analize kažejo (Pučko 2000; povz. po Žnidaršič Krajnc 1993, 171), da je bilo med leti 1989 in 1991 namensko povzročenih kar 47% vseh bankrotov. Pred stečajem podjetja so menedžerji poskrbeli še za ustanovitev by-pass podjetij, na katere so prenesli najboljša sredstva, know-how, kadre itd., ne pa tudi ustreznega dela obveznosti iz prejšnjega podjetja. Seveda so slednja vodili menedžerji, ki so predhodno povzročili propad podjetij. Ker je bilo veliko podjetij privatiziranih tudi po metodi notranjega odkupa s strani zaposlenih in menedžmenta, so slednji vedeli, da je potrebno zmanjšati vrednost podjetja. To so dosegli z odpisom terjatev, ki bi jih še lahko izterjali, niso amortizirali osnovnih sredstev, odpisali so kredite, katere bi lahko dobili povrnjene, izplačali zaposlenim neupravičeno visoke odpravnine itd. Obdobje nestabilnosti, visokih obrestnih mer, nizkega življenjskega standarda, radikalnih sprememb in visoke inflacije so izkoristile tudi privatne finančne organizacije, ki so obljubljale visoke donose in tako privabile številne varčevalce. Slednji se niso zavedali velikega rizika zaradi nestabilne ekonomije in so bili večinoma zelo razočarani (Pučko 2000). Podobnih izkušenj bi lahko navedli še mnogo več, kajti Slovenija je majhna država in zato je priložnost za neetično vedenje še mnogo več, če pomislimo na insiderstvo, zveze, poznanstva… Poleg učinkovitega sodnega sistema, etičnih menedžerjev in podjetnikov je Rus (2002) poudaril še vlogo medijev. Najmočnejša moralna obsodba za nemoralno gospodarsko ravnanje je objava nepoštenega ravnanja, izguba zaposlitve in izobčenje takšnega poslovneža iz družbenega okolja.

34

2.6.1 Etičnost Slovenskih menedžerjev V nadaljevanju povzemamo nekatere ugotovitve raziskave13 o etičnosti slovenskih menedžerjev, ki je bila opravljena leta 1999. V njej je sodelovalo 75 menedžerjev velikih in srednje velikih podjetij. Njen namen je bil ugotoviti trenutno stanje na področju poslovne etike v slovenskem poslovnem prostoru.

2.6.1.1 Osebni pogled na etiko Slovenski men menedžerji so na vprašanje, kateri dejavniki so najbolj vplivali na oblikovanje njihovega odnosa do etike, najpogosteje odgovorili, da starši (6814). Šele nato so sledili odgovori: okolje, v katerem živimo (41), vzorniki (27), organizacija, v kateri sem najdlje delal (24), šola (22)… Tak odgovor ni presenetljiv, saj se primarni odnos do etike oblikuje ravno pod vplivom primarnega socialnega okolja. Pri opredeljevanju lastnega pogleda na etiko se je največ anketirancev (70,7%) odločilo za odgovor, da je pravilno tisto ravnanje, ki spoštuje pravice vseh vpletenih strani, temeljne človekove pravice, svobodo odločanja, govora, svobodno vest in zasebnost. Navedena trditev je zelo blizu definiciji etike v skladu z utilitarističnim pristopom, ki je v vsakdanji praksi tudi najbolj zaželen. Glede odgovornosti pri odločanju smo v teoretičnem delu napisali, da mora biti menedžer za svoja dejanja najprej odgovoren samemu sebi. Vendar je raziskava pokazala, da tako meni le 6,7% menedžerjev. Največ (41,3%) se jih je odločilo, da so najbolj odgovorni podjetju, nato lastnikom podjetja (22%), zaposlenim (13,5%), skupnosti (8%)… V gospodarsko bolj razvitih državah se kot najpogostejši odgovor pojavlja odgovornost do lastnikov podjetja. To pomeni, da se v slovenskem prostoru še ni dovolj razvil čut za interese lastnikov kapitala in primarno zadovoljevanje njihovih želja. Lahko pričakujemo, da se bo to dolgoročno spremenilo. Med najpomembnejše vrednote so menedžerji uvrstili »uspešnost podjetja – rast in razvoj« (4,5915), nato poštenost, odgovornost in pravičnost (4,53), sledi skrb za potrošnike (4,47), skrb za zaposlene (4,41), skrb za naravno okolje (4,03), maksimizacija dobička (3,97) itd. Glede na rezultate, ki ne favorizirajo odgovora dobička, lahko sklepamo, da je najtežji del tranzicije že minil (problem strateškega preoblikovanja, doseganje donosnosti) in menedžerji se začenjajo usmerjati k bolj kvalitativnim vrednotam. Sodila za etično vedenje so menedžerji rangirali tako: poslovanje naj bo v skladu z zakoni in predpisi (4,3716), v skladu z dobrimi poslovnimi običaju (4,31), glede na zlato pravilo: ravnaj z drugimi tako, kot želiš, da drugi ravnajo s tabo (4,23), ocenjevanje posledic –

13 Raziskavao je izvedla Stanislava Kalacun v obdobju od 23.7.1999 do 31.9.1999. Obširneje je objavljena v publikaciji Manager maj, 2001. 14 Številka v oklepaju pomeni frekvenco izbranosti dejavnika. 15 Številka pomeni tehtano srednjo točkovno oceno, pri čemer je bila uporabljena petstopenjska lestvica: 1-sploh ni pomembno in 5-zelo pomembno. 16 Uporabljena je bila petstopenjsa lestvica, kot v prejšnjem primeru.

35

analiza stroškov in koristi (4,17) … Menimo, da se je družbeno sprejemljivo ravnanje že preneslo v zakone in predpise, kar poskušajo menedžerji tudi spoštovati. Problem predstavlja le siva cona, kar pa lahko reguliramo z večjo etično zavestjo menedžerjev.

2.6.1.2 Stališča slovenskih menedžerjev do etičnih dilem Na podlagi rezultatov lahko ugotovimo, katere oblike neetičnega vedenja so najbolj oz. najmanj sprejemljive za menedžerje. Med najbolj sprejemljive oblike neetičnega vedenja so uvrstili: agresivno in manipulativno oglaševanje (6,8717), pridobivanje poslovnih informacij o konkurentih na etično sporen način (5,89), neetična distribucija na prodajni poti proizvodov (5,77) in ponarejanje oz. prirejanje poslovnih poročil (5,68), dajanje podkupnine (4,91), pridobivanje oz. razkrivanje poslovnih skrivnosti (4,80)… Med najbolj neetične oblike vedenja pa so uvrstili: diskriminacijo drugače spolno usmerjenih (1,63), onesnaževanje okolja (1,76), sprejemanje podkupnine (1,95), prevzemanje zaslug za delo sodelavca (1,95) itd.

V kontekstu z vsebino naloge bomo komentirali le pridobivanje poslovnih skrivnosti in podkupovanje.

Pridobivanje notranjih poslovnih informacij se je na lestvici znašlo precej visoko, kar ni skladno z upoštevanjem zakonov in predpisov pri sprejemanju odločitev, kot so navedli menedžerji v zgornjem odgovoru. Pri tem vprašanju se je pokazal razkorak med visoko načelnimi vrednostnimi stališči in dejansko naravnanostjo slovenskih menedžerjev v praksi. Dejstvo je, da neupravičeno pridobivanje poslovnih skrivnosti ni samo neetično, temveč tudi kaznivo. Varovanju poslovnih skrivnosti posvečajo v svetu veliko pozornosti, saj podjetja vlagajo veliko denarja v razvoj, znanje in inovacije. Pri nas varnostna politika še ne dosega zahtevanega nivoja varnosti. To mnenje potrjuje tudi raziskava Evropske banke za obnovo in razvoj, kjer je bila Slovenija ocenjena slabše kot druge tranzicijske države.

Med nesporne oblike neetičnega ravnanja sodi po mnenju menedžerjev vsekakor podkupovanje. Vendar je natančnejša analiza pokazala paradoks. Slovenski menedžerji namreč močno obsojajo sprejemanje podkupnine, do dajanja podkupnine pa so presenetljivo tolerantni. Očitno se še ne zavedajo, da je tako dajanje kot sprejemanje podkupnine lahko usodno, saj je oboje kaznivo in ne pomeni le izgube položaja, temveč tudi časti.

2.6.1.3 Kako etičen je slovenski poslovni prostor? V tem sklopu vprašanj se odgovori nanašajo na mnenje menedžerjev o problematiki spoštovanja zakonov, izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, prisotnosti poslovnih goljufij in splošno stanje etičnosti v Sloveniji glede na druge države.

17 Uporabljena je bila devetstopenjska lestvica: 1-močno ne soglašam, 9-močno soglašam.

36

Na vprašanje, kakšen je po mnenju menedžerjev odnos drugih menedžerjev do spoštovanja zakonov in predpisov, so bili odgovori dokaj presenetljivi. Menedžerji tako menijo, da drugi menedžerji izpolnjujejo predvsem obveznosti do poslovnih partnerjev iz tujine in do države oz. njenih institucij. Prav tako pa menijo, da se zakoni ne spoštujejo dovolj v odnosu do zaposlenih in domačih poslovnih partnerjev. Glede na predhodne predpostavke v nalogi, da so zakoni neki minimalni kriterij etičnega vedenja, lahko sklepamo, da nespoštovanje slednjih pomeni neetično vedenje oz. korist za kršitelja na račun drugih udeležencev. Na vprašanje, kateri so najvplivnejši dejavniki, zaradi katerih prihaja do neupoštevanja zakonov, so menedžerji izbrali naslednji vrstni red odgovorov: neustrezna zakonodaja (62,7%18), neučinkovit sodni sistem (46,7%), osebne lastnosti menedžerjev (45,3%) in ekonomske koristi (38,7%). Reakcije zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti so pričakovane. Kar 58,7% anketiranih bi do nadaljnjega prekinilo poslovne stike, vse dokler jih poslovni partner ne bi v celoti izpolnil, 13,7% bi ubralo sodno pot, 10,7% pa bi takoj prekinilo sodelovanje. Na vprašanje, komu gre zasluga za uspeh podjetij v obdobju tranzicije, je 61,4% vprašanih menilo, da so k hitremu uspehu podjetij največ pripomogle osebnostne sposobnosti in značajske poteze posameznikov. Le 20% vprašanih je mnenja, da se za uspehom skrivajo poznanstva in zveze, 9,3% vprašanih se je odločilo za nezakonito delovanje podjetnikov, prav toliko pa tudi za neetično ravnanje le-teh. Prav tako ne presenečajo odgovori, vezani na etiko drugih držav. 54,7% vprašanih je mnenja, da je etika v Sloveniji slabša kot v zahodnoevropskih državah. Kljub temu jih 37.3% meni, da je raven poslovne etike enaka. V primerjavi z vzhodnoevropskimi državami je po mnenju anketirancev Slovenija v bistveno boljšem položaju. Kar 85,3% vprašanih se je odločilo, da je v slovenskem gospodarstvu poslovna etika boljša kot v Romuniji, Rusiji, Bolgariji… Takšen odgovor je pričakovan, če vemo, da tudi korupcija na vzhodu ni etično sporna. Bolj presenečajo odgovori, vezani na vlogo medijev in širšo javnost. Več kot polovica menedžerjev (61,4%) je mnenja, da »ko se prah poleže«, ne bo večje škode za njihov ugled ter niso preveč zaskrbljeni zaradi slabe publicitete. Takšno stališče lahko označimo za ignorantsko in neprofesionalno. Le 33,3% vprašanih se zaveda vloge slabe publicitete in pozornosti medijev. Zavedajo se, da v skrajnem primeru lahko slednja uniči njihov ugled in kariero. Skrajno naivno je mnenje tistih 5,3% vprašanih, ki menijo, da je pozornost medijev čisto neškodljiva. Sklenili bi lahko z utemeljitvijo, da slovenski menedžerji dobro vedo, kaj je moralno prav in kaj narobe, ampak v stvarnosti pogosto ravnajo drugače, tudi nemoralno. Trdimo lahko, da si poslovna etika še utira pot v slovenski gospodarski prostor. Zagotovo pa v prihodnje ne bo zanemarljiva, saj bo zaradi vse višje stopnje intelektualizacije zaposlenih, poslovnih partnerjev, potrošnikov in drugih deležnikov bistven konkurenčen dejavnik. 18 Številka v oklepaju pomeni največkrat izbrani odgovor (v%), saj so morali anketiranci med osmimi danimi dejavniki izbrati tri in jih rangirati s pomočjo tristopenjske lestvice glede na pomembnost, pri čemer 1 pomeni najbolj vpliva in 3 – najmanj vpliva.

37

2.7 Dejavniki neetičnega vedenja

2.7.1 Primeri neetičnega vedenja podjetij in posledice V praksi lahko zasledimo mnogo primerov neetičnega ravnanja, ki je imelo usodne posledice za udeležence. Ne samo da pretrese vse zaposlene v podjetju, krepko tudi poseže v odnose s strankami, dobavitelji, delničarji in vladnimi ustanovami. Kot primer etične krize lahko navedemo dogajanje v družbi Ford leta 2000. Prvi indikatorji, da je nekaj narobe z gumami znamke Firestone na modelih avtomobilov ford explorer, so se pojavili že leta 1998, ko je podjetje začelo dobivati poročila o poškodovanih gumah iz Venezuele. Leta 1999 pa so se sumi le še dodatno podkrepili, ko so prišle podobne novice iz Savdske Arabije. Toda temeljitejši pregled nad dogajanjem si je družba začela ustvarjati šele leta 2000, ko so enake težave nastopile tudi v ZDA. Posledice tako poznega reagiranja so bile usodne: tragična bilanca 1.400 prometnih nesreč z 88 smrtnimi žrtvami in sto milijonov dolarjev stroškov. V kolikor bi družba predhodne namige vzela bolj resno in pravočasno obvestila vse deležnike, ne bi bilo takšnih posledic. Že res, da je bilo njihovo nadaljnje ravnaje vzorno; obvestili so javnost, naredili statistične analize in jih posredovali vladi, obvestili so poslovne partnerje in pooblaščene prodajalce, zagotovili so 65.000 gum in jih zamenjali vsem vozilom v prometu in glavni izvršni direktor je preko televizijskega oglasa nagovoril javnost. Tako so želeli pokazati, da za vsem tem stoji konkretna oseba. Vzrok, da so se odzvali prav na tak način, kot so se, je bila predhodna slaba izkušnja iz 70. let dvajsetega stoletja. Spopasti so se morali s konstrukcijsko napako na modelu ford pinto, posledice katere so bile nesreče, eksplozije posod za gorivo. Takrat so se zavedali svoje krivde, toda vse svoje napake so vedno znova zanikali. Ford se je odločil za vpoklic modelov Ford Pinto in odpravil napake na posodah za gorivo, svoje krivde pa ni priznal in zaradi neustreznega upravljanja družbe v kriznih trenutkih je javnost izgubila zaupanje v njihove izdelke in kriza je ogrozila Fordovo dobro ime (Neznani avtor 2000, 59). Vprašanje etike tudi ni nepomembno v primeru Enron. Slednji je decembra leta 2001 razglasil največji stečaj v ameriški zgodovini, potem ko so na dan prišli podatki o skrivanju izgub in napihovanju dobička. Vrednost delnic je zgrmela proti tlom, s tem pa tudi pokojninski prihranki 21.000 zaposlenih, ki jih je vodstvo prisililo, da so namesto varčevanja v skladu sprejeli delnice Enrona. Poleg tega je predhodno Enron skupaj z drugimi distributerji zmanipuliral trg in povzročil najvišje cene elektrike v zgodovini ZDA, tako je spornih za okrog 12 milijard dolarjev pogodb (Zvezna komisija kaznovala Enron 2003). Vendar to še zdaleč ni vse. Raziskava je pokazala, da so tudi v revizorskem podjetju Arthur Andersenu vedeli za težave Enrona, a o tem niso obvestili nikogar oz. so celo uničili na tone dokumentov, povezanih z revizijo energetskega velikana (Enron case 2002). Včasih od investitorjev in medijev čislano podjetje je zdaj knjižni primer, kaj vse lahko gre narobe, če v organizaciji primanjkuje poslovne etike. Nekateri menijo (Hanson 2002), da je

38

vzrok za propad treba iskati v konfliktu interesov, kajti podjetje Arthur Andersen ni le izvajalo nadzora nad poslovanjem Enrona, temveč mu je tudi svetovalo, kako poslovati. Drugi spet (Berenbeim 2002) trdijo, da je bila poslovna etika le na papirju in nikoli ponotranjena vrednota. S tem misli avtor predvsem na prepoznavanje etičnih problemov v podjetju, še preden slednji postanejo konfliktni z zakonom. Dejstvo je, da so v Enronu podpirali družbeno koristne projekte (od leta 1996 so donirali centru za rakaste bolezni Anderson več kot 600.000 dolarjev, podpirali so University of Texas Law School…), vendar njihovo ravnanje v družbi ni bilo etično. Tisti, ki so v podjetju opozarjali na napake, so bili odpuščeni, zaposleni so izgubili prihranke za pokojnine in s tem socialno varnost, propad giganta pa je uničil še mnogo drugih podjetij, ki niso dobila poplačanih svojih terjatev. Opisani primeri nam dajejo le občutek, kako kompleksna, vseobsežna in zahtevna je poslovna etika. Nespoštovanje temeljnih ekonomskih zakonitosti in poslovne etike lahko zamaje svetovno ekonomijo in vnovič vcepi občutek nestabilnosti. Nesmiselno bi bilo razmišljati, da se omenjeni primeri dogajajo le v Ameriki. Tudi na Stari celini smo priča gospodarskim škandalom: švicarsko podjetje Adecco je zmanipuliralo računovodske izkaze, italijanski Parmalat je oškodoval investitorje za milijarde (Risen 2004), slovenski SIB pa uporabnike storitev Energetike in varčevalce (Milijardni nateg, 2003). Tako se nam poraja vprašanje, kako zagotoviti in izboljšati poslovno etiko. Na zastavljeno vprašanje bomo poskušali odgovoriti v naslednjem poglavju.

2.7.2 Etični izzivi v prihodnosti V praksi se pojavlja kar nekaj predlogov, kako izboljšati etiko v podjetjih. Noben predlog ne rešuje težav sam po sebi. Lahko le dopolnilno vpliva na razvoj poslovne etike. - Več govoriti o etiki v podjetju je zagotovo primeren začetek za implementacijo etike. Vodilni delavci kot nosilci vrednot morajo zaposlenim pojasniti vlogo poštenega, pravičnega, skratka, moralnega obnašanja za podjetje. Pri tem je pomembno, da so te razprave pravilno zasnovane in vodene in niso pridige podrejenim (Žlajpah 2001, 14). - Etična pravila in kodeksi so sistematično zbrana ter jasno formulirana množica pravil, norm in vodil, ki veljajo za obnašanje posameznikov. Gre za vzorec vedenja in delovanja v določeni skupini (Kalacun 2001, 10). Kodeksi ilustrirajo pomembnost etičnega vedenja za podjetje in se dotikajo tudi vprašanj v povezavi s prejemanjem in dajanjem poslovnih daril, konfliktov različnih interesov in vplivov, ki jih lahko ima politika na poslovanje podjetja. Največji učinek imajo kodeksi, ki se razvijejo znotraj podjetja ob sodelovanju zaposlenih, in tisti, ki predvidevajo kazni za kršitelje ter nagrade za tiste, ki se teh pravil držijo. Raziskave kažejo (Schlegelmilch 1998, 118), da ima kar 93% velikih ameriških podjetij izoblikovane etične kodekse, medtem ko je v Evropi ta številka bistveno manjša – 41%. V Sloveniji si Gospodarska zbornica v povezavi z drugimi združenji že dalj časa prizadeva za enoten podjetniški kodeks, ki bi bil podlaga za ostale specifične kodekse (Valič 2003). - Etično urjenje in izobraževanje S programi urjenja naj bi pri zaposlenih in menedžmentu razvili zavest o poslovni etiki in povečali občutljivost za etične probleme. Programi lahko preučujejo mednarodne etične

39

probleme in jih poskušajo aplicirati na razmere v podjetju. Slednji so uspešnejši, če vključimo zunanje svetovalce. V evropskem prostoru se te metode poslužuje le malo podjetij (Žlajpah 2001, 15). - Whistle-blowing in vroče linije Vroče linije naj bi zaposlenim in drugim vpletenim strankam omogočale anonimno poročanje o sumih neetičnih ravnanj ali o odkritem nepravilnem vedenju (Žlajpah 2001, 16). Vzporedna aktivnost vročim linijam je t.i. whistle-blowing. Gre za razkritje neetičnega ravnanja posameznika ali celega podjetja odgovornim osebam ali celo oblastem s strani enega od zaposlenih. Vendar whistle-blowing prinaša za posameznika dve bistveni dilemi: kot prvo posameznik tvega delovno mesto ali celo kariero, in kot drugo bi večina ljudi takšno početja označila za škandalozno in škodljivo za podjetje (Domb 2004). Vendar so v ZDA poskrbeli, da so ljudje, ki so prijavili kaznivo dejanje, zakonsko zaščiteni. Celo več, neprijavljanje odkritih nemoralnih dejanj je kaznovano (Ravishankar 2004). - Spodbujanje etičnega vedenja menedžmenta je bistveno, če želimo etično vedenje ostalih zaposlenih. Menedžerji morajo biti s svojimi dejanji in besedami vzor ostalim (Žlajpah 2001, 16). Gre za vlogo poklicnega profesionalizma. - Učinkovitost sodišč naj bi po mnenju slovenskih menedžerjev izboljšalo poslovno etiko (Kalacun 2001, 35). Odgovor morda ne preseneča, če vemo, da slovenski menedžerji še niso ponotranjili pojma etika in jim temelj etičnega poslovanja predstavljajo zakonske omejitve. - Etične kontrole in revizije naj bi ugotovile odklone od etičnih načel in standardov nekega podjetja. Z analizo poročil iz sestankov, ki jih napišejo menedžerji ali drugi zaposleni znotraj podjetja, bi se lahko odkrili etični problemi. Takšno prakso uporablja podjetje Levi Strauss, ki naredi etično revizijo vsakega potencialnega novega dobavitelja ali kooperanta. Tako nadzorujejo delovne pogoje in etičnost poslovanja svojih tovarn in trgovin doma in na tujem (Žlajpah 2001, 16-17).

40

3 GOSOPODARSKI KRIMINAL Civiliziran svet je dosegel visoko stopnjo tehnično-tehnološkega in gospodarskega razvoja. Istočasno ga spremlja tudi hiter porast tradicionalnih in novih vrst gospodarskega kriminala. Zaradi tega so mnogi državni proračuni oškodovani za izgubljene davke in prispevke, upniki pa za finančne in druge naložbe (Koletnik 2000, 233). Značilnost gospodarske kriminalitete sta njeno neprestano spreminjanje in razvoj, kar pa ima za posledico visoko raven zahtevnosti in zapletenosti postopkov njenega odkrivanja in obvladovanja (Bohinc 2002, 25). Gospodarski kriminal se lahko pojavlja v podjetjih, organih oblasti, državnih in drugih upravah in skladih, zavodih in drugje. Razlogi za pojav gospodarskega kriminala izvirajo iz notranjosti in zunanj podjetja (Koletnik 2000, 236). Notranji razlogi so:

- morala posameznika in njegova nagnjenost k prevaram (osebni neuspehi, nepriljubljenost),

- odnos poslovodstva do prevar (neetičnost poslovodij, organizacijski nered, neučinkovitost notranjega nadzornega sistema),

- priložnost za prevare (dostop do evidenc, računalniških rešitev). Zunanje razloge lahko iščemo v slabem socialnem položaju ljudi, novih moralnih stališčih, nestanovitnem in neučinkovitem družbenem nadzoru in terorizmu. Pretežni del gospodarske kriminalitete19 predstavljajo: prevare pri naložbah, korupcija, preseganje pooblastil, računalniški kriminal, prevare pri kreditih, menjavah, čekih, prevare pri subvencijah, zavarovanjih…(Koletnik 2000, 238). V tabeli 5 navajamo statistične rezultate za Slovenijo, ki zajemajo obdobje od leta 1996 do leta 2000. TABELA 5: PRIKAZ VSE ŠKODE IN GOSPODARSKE ŠKODE ZA OBDOBJE 1996 DO 2000

Leto Vsa škoda (v mio Sit) Gospoda. škoda (v mio. Sit) Delež v% 1996 23,70 18,40 77,60 1997 18,50 11,70 63,20 1998 26,70 19,80 74,10 1999 19,90 10,80 54,20 2000 29,30 13,00 44,30

Vir: Nacionalno poročilo o preprečevanju gospodarske kriminalitete in korupcije 2004.

19 Natančnejšo opredelitev kaznivih dejanj zoper gospodarstvo najdemo v Kazenskem zakoniku RS iz leta 1994 (Uradni list RS 63/1994 s spremembami).

41

Podatki za Slovenijo za leto 2002 pravijo, da so kriminalisti obravnavali 8527 deliktov s področja gospodarske kriminalitete, kar je 18% več kot leta 2001. Od tega je bilo 2079 poslovnih goljufij, gospodarska škoda pa je ocenjena na 19,5 milijarde tolarjev (Šlibar- Pačnik 2003).

3.1 Odkrivanje in pregon gospodarske kriminalitete Odkrivanje gospodarske kriminalitete, kot tudi njen pregon, je tehnično zelo zapleteno početje, saj se gospodarska kriminaliteta od klasične loči predvsem na področju posledic. Slednje pomeni, da posledice dejanja največkrat niso direktno vidne, ampak jih je mogoče odkriti le pri pregledu poslovanja gospodarskih subjektov, s pomočjo prijav anonimnih oseb, iz medijev ali celo naključno. Problematično je tudi dokazno gradivo, saj je le-ta največkrat v obliki poslovne dokumentacije. Pogosto se gospodarski kriminal dogaja pod plaščem običajnega poslovanja, poslovni dogodki pa so varovani s poslovno tajnostjo. To zahteva od preiskovalcev ne le poznavanje policijskega dela, temveč predvsem poznavanje ekonomskih znanosti; financ, računovodstva, borznega poslovanja, zunanjetrgovinskega poslovanja… Če k temu prištejemo še globalizacijo poslovanja, moramo upoštevati mednarodni značaj kriminalitete, kar zahteva sodelovanje držav, komisij, preiskovalnih organov itd. na nadnacionalnem nivoju. Nenazadnje moramo še omeniti lastnosti storilcev kaznivih gospodarskih dejanj. Slednji so v večini primerov izobraženi in inteligentni, strokovno podkovani in izkušeni. Kriminalna dejanja izvršujejo v okviru ekonomskega poslovanja oz. svojega rednega dela, ob tem pa uporabljajo še strokovnjake iz drugih področij, npr. pravnike. Na podlagi svojega dobrega ekonomskega položaja poskušajo vplivati na politike in visoke državne uradnike kakor tudi na medije, ki odločilno vplivajo na oblikovanje javnega mnenja (Nacionalno poročilo o preprečevanju gospodarske kriminalitete in korupcije 2004).

3.2 Korupcija Korupcija je zelo star sociološki fenomen, ki nima ne kulturne, sociološke, geografske ali katere druge meje. Določene oblike korupcije segajo nazaj v antično civilizacijo, ko je bilo obdarovanje pričakovano oz. celo družbena navada (Šević 2002, 488). V zadnjem desetletju je bilo področju korupcije posvečenih veliko razprav, analiz, člankov in kongresov na mednarodni ravni. Tako danes korupcije ne razumemo več samo kot klasično kaznivo dejanje aktivnega in pasivnega podkupovanja, temveč kot širok spekter nedovoljenih dejavnosti znotraj prava (Šelih 2000, 1007). Dejstvo je, da je korupcija danes prisotna povsod; v javni upravi, na področju javnih naročil, v policiji, pravosodju kakor tudi v gospodarstvu - tako zasebnem kot državnem. Tako ni nenavadno, da korupcija posega v stabilnost sodobne družbe, v njene norme, vrednote in stališča.

42

Iz tega razloga so se v teoriji izoblikovali teoretični modeli, s katerimi avtorji poskušajo prispevati k razumevanju mehanizmov delovanja korupcije. Predstavili bomo le tri, o katerih menimo, da imajo precejšnjo razlagalno moč v povezavi z družbenimi vrednotami. Kot navaja Šelihova (2000, 1009), nam lahko med posameznimi teoretičnimi pogledi, ki pojasnjujejo korupcijo kot proces in dejavnost nelegalnega »dajanja« in »sprejemanja«, pomaga Durkheimov pogled na družbo in kriminaliteto. Slednji je koncept družbene anomije oblikoval v začetku dvajsetega stoletja in je aktualen še danes. Anomija je za Durkheima pomenila patološko stanje industrijske družbe, ki se je otresla učinkovite moralne regulacije osrednjih družbenih procesov, kakor tudi patološko stanje posameznika, ki v tej »moderni« družbi trpi zaradi neskončnih aspiracij. Tako pride do razpada socialne kohezije, skupnih vrednot in povzroča med člani odsotnost skupnih zahtev in pričakovanj. Norme oslabijo, vrednostni sistem postane nejasen, spremeni se položaj posameznikov – eni obogatijo, drugi osiromašijo in pripravljenost sprejemati skupne moralne in pravne norme se močno zmanjša. Drugi model, ki ga je mogoče uporabiti pri razlagi korupcijske kriminalitete se je razvil kasneje in iz drugačnih razmišljanj. Gre za teorijo racionalne izbire in izhaja iz konzervativne ameriške usmeritve »pravo in ekonomija«. Gre za prepričanje, da posameznik stori kaznivo dejanje, če je korist, ki jo ima zaradi tega, večja kot korist, ki bi jo dosegel, če bi svoj čas in sredstva uporabil za druge dejavnosti. Tako naj bi posameznik pravila, ki obvladujejo njegovo tržno vedenje, prenesel tudi na netržno področje. Omenjeni model so kasneje še dopolnili in razvili. Tako so določili tri spremenljivke (velikost državne birokracije, manjša ali večja stopnja nejasnosti zakonodaje, ki se nanaša na lastninsko pravico, in stopnja udeležbe ljudi pri proizvodnji javnih dobrin), s pomočjo katerih je danes mogoče razložiti predvsem korupcijo v javni upravi (Šelih 2000, 1010-1011). Kot tretji teoretični pristop naj omenimo teorijo priložnosti. Ta usmeritev izhaja s stališča, da večje število priložnosti povečuje tudi izvrševanje kaznivih dejanj in da je mogoče vplivati na njihovo zmanjšanje z zmanjšanjem teh priložnosti. Pomanjkljivost omenjene teorije je, da ne pojasnjuje posameznikove dispozicije za kriminalno vedenje. Predstavljeni teoretični pristopi ponujajo nekatere podlage za boljše razumevanje delovanja korupcije, ne morejo pa ponuditi njene celovite razlage. Podobno je z definiranjem pojma korupcija, kar je zelo težko, če že ne nemogoče. Vse obstoječe definicije so omejene in pojasnjujejo le določene aspekte korupcije; ekonomski, politični, sociološki, finančni, etični, kriminalni itd. (ibid). Pojma korupcija v slovenski zakonodaji dolgo nismo poznali, vendar je bil letos le sprejet Zakon o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št.2/2004). Iz 2. člena omenjenega zakona tako izhaja, da je korupcija vsaka kršitev 20 dolžnega ravnanja 21 uradnih oz. odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo22 zaradi neposredno ali posredno

20 Vsaka kršitev – storitev in opustitev, vselej s koruptivnim namenom. 21 V tem kontekstu zakonodajalec misli na etiko v javnem in zasebnem sektorju. 22 Koruptivno dejanje se lahko izvrši preko tretje osebe in za tretjo osebo.

43

obljubljene, ponujene ali dane oz. zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi 23 zase ali za drugega (Uradni list RS, 2004). Pojem korupcija ne označuje le poklanjanja razkošnih in manj razkošnih daril ter podajanja bankovcev v modrih kuvertah pod mizo. Korupcija torej ne pomeni zgolj protizakonitega vedenja, temveč tudi nepoštenost in izprijenost osebe, ki jo izvaja, njeno podrejenost nepotizmu (izkoriščanju prijateljskih ali družinskih zvez pri napredovanju), izsiljevanju, poneverbam in moralni pokvarjenosti v medosebnih menjavah. Če bi razumeli korupcijo še širše, bi ji lahko pripisali lastnosti, ki so sicer sinonimi za nepoštenost: nagnjenost k lažem, prevaram, zvijačnosti, grabežljivosti in prisvajanju tistega, kar nam ne pripada (Juričan 2004). Kljub opisanim slabim vplivom korupcije na gospodarstvo pa Murray v svojem delu Ethics in Organizations (1997, 80-81) navaja mnogo izgovorov v prid korupciji. Tako naj bi bila korupcija v nekaterih državah že tako razširjena, da ni smiselno pritoževanje čez njo, sprejeti jo moramo kot nekaj samoumevnega. Zagovorniki korupcije se ne zavedajo negativnih ekonomskih in moralnih posledic, ki jih le-ta povzroča posameznikom in celotni svetovni družbi. Zagovarjajo jo tisti, ki imajo od nje osebno korist; nekateri celo trdijo, da ima korupcija pozitivno ekonomsko vlogo, ker pospešuje trgovske procese in enakomerneje prerazporeja bogastvo. Korupcija torej ni značilna le za države v razvoju, ampak tudi v zahodnem svetu oz. povsod tam, kjer se čutita pomanjkanje demokracije in slaba razvitost trgov.

3.2.1 Vrste korupcije Ko govorimo o korupciji, moramo razlikovati med njenimi ravnmi. Tako koruptivna dejanja po vrsti in težavnostni stopnji razvrščamo v razponu od malenkostne oz. priložnostne korupcije do mreže organiziranega kriminala (Hren 2002, 169). TABELA 6: VRSTE KORUPCIJE Z VIDIKA NEVARNOSTI ZA DRUŽBO

vidno polje temno polje

malenkostna oz. priložnostna

korupcija

preprosta sistemska korupcija

sistemska korupcija in gospodarski

kriminal

korupcija in organizirani

kriminal Vir: Hren 2002, 169. Pri malenkostni oz. priložnostni korupciji gre za posamične primere malenkostnega pomena. Koruptivno dejanje je odvisno od priložnosti, kar pomeni, da izhaja iz posamičnega položaja in ni podvrženo ponavljanju. Praviloma sta v dejanje vključena dva udeleženca, ki se ne poznata (Hren 2002, 170).

23 Misli se na premoženjsko ali nepremoženjsko korist.

44

Preprosta sistemska korupcija je omejena prostorsko in na določeno osebje. Koruptivni odnosi so dolgotrajni in izpostavljeni ponavljanju, vendar niso razširjeni na območju celotne države (ibid). V sistemsko korupcijo in gospodarski kriminal je vključenih večje število aktivnih24 in pasivnih25 oseb v času več let. Korupcija je sestavni del njihove strategije poslovanja in je povezana še z drugimi kaznivimi dejanji (ibid). V sistemsko korupcijo in negospodarski kriminal uvrščamo trgovino z ljudmi, drogami, zvodništvo, pranje denarja itd. V to vrsto korupcije vštevamo tudi sistematične vplive organiziranega kriminala (ibid). Drugo opredelitev korupcije zasledimo pri Murrayu (1997, 84-87), ki razlikuje med naslednjima dvema ravnema: - Majhna korupcija (angl. petty corruption) je prisotna in znana v skorajda vseh državah. Kot primer majhne korupcije lahko navedemo lastnika novoustanovljenega podjetja v tranzicijskem obdobju, ki mora med stroške ustanovitve podjetja prišteti še stroške raznih »provizij« tistim posameznikom, ki so odgovorni za razna dovoljenja, priključke itd. Vendar ni ta oblika korupcije nič manj škodljiva kot t.i. velika korupcija. Značilna je za države, kjer imajo javni uslužbenci, nižji in srednji uradniki kakor tudi menedžerji, nizke dohodke. - Velika korupcija (angl. grand corruption) je zelo prisotna v mednarodnih programih pomoči drugim državam ter v oborožitveni industriji. Med mnogimi drugimi primeri smo zasledili tudi afero v povezavi s človekoljubno pomočjo BiH. Tako je leta 1995 Jacques Santer ob prevzemu dolžnosti predsednika evropske komisije zatrdil, da bo prednostna naloge slednje boj proti poneverbam in prevaram. Štiri leta kasneje pa so ga skupaj s komisijo strmoglavile prav afere, katerim je napovedal vojno. Neznano kam je izginilo 2,4 mlrd nekdanjih ekujev. Glavni krivec naj bi bil lastnik podjetja Perry-Lux, ki je po pogodbi z uradom ECHO26 skrbel za dostavo človekoljubne pomoči. Lastnik omenjenega podjetja je kasneje pojasnil, da je moral v zameno za pogodbe plačevati namišljene zaposlene uslužbence, kupovati darila bruseljskim funkcionarjem in zaposliti dva znanca neke komisarke (Hren 2002, 163). Ker so zneski, ki jih prinaša velika korupcija, tako zelo visoki, da jih ne more nadomestiti nobeno povišanje plač ali drugačne nagrade, jo je zelo težko izkoreniniti. Pobude in akcije za njeno preprečevanje morajo priti od razvitih, naprednih držav, mednarodnih finančnih institucij ter agencij za pomoč manj razvitim državam. Nenazadnje naj omenimo še eno klasifikacijo korupcije na t.i. olajševalna plačila (greasing the wheels), katerih namen je, da hitreje steče legalna zadeva, in korupcijo, ki odločujoče vpliva na pridobitev posla. V prvi obliki je korupcija le del neetičnega vedenja in zato manj škodljiva. Posledice slednje so manjše kot v primerih večje korupcije, ki se odvija na državni ravni (Garvas 2002, 10). 24 Tisti udeleženec, ki sproži koruptivno dejanje. 25 Udeleženec, ki prejme denar, darilo oz. drugo korist. 26 ECHO – Urad za človekoljubno pomoč.

45

3.2.2 Primeri korupcijskih dejanj v praksi Če bi želeli izvedeti natančno število korupcijskih dejanj v praksi, bi naleteli na velike težave. Dejstvo je, da je korupcijsko dejanje ne le težko izslediti, ampak še teže dokazovati. Slovenska policijska statistika se pri številu vseh kaznivih dejanj, ki se nanašajo na korupcijo, v zadnjem desetletju vrti od 20 do 70 odkritih kaznivih dejanj na leto, ki se nanašajo pretežno na javni sektor. Po številu obsojenih zaradi omenjenih dejanj pa bi lahko celo sklepali, da korupcija v Sloveniji sploh ni problem, kajti pri nas skoraj ni obsojenih ljudi zaradi teh deliktov (Petek 2002). Vendar nas natančnejše prebiranje časopisov opozori, da korupcija ni le problem revnih držav ali multinacionalk, temveč tudi Slovenije. Boštjan Penko, nekdanji direktor Urada za preprečevanje korupcije, je pojasnil, da tudi skandinavske države niso imune pred korupcijskimi škandali, vendar se, za razliko od Slovenije pri njih, ko je objavljena novica o korupcijski aferi, nekaj zgodi. To pomeni, da pristojni uradi (policija, tožilstvo) primere raziščejo in kršitelje javno obsodijo in sankcionirajo. V Sloveniji smo tako priča še neki tranzicijski klimi, kjer posamezniki poskušajo obiti zakone, tako da favorizirajo točno določene ponudnike, oblikujejo razpise, ki so pisani na kožo določenim strankam, sklepajo predhodne dogovore, uveljavljajo nepotizem … Vse navedene kršitve so pogosto skrite pod postavko pozitivističnega prava, kar pa bi morali v pravni demokratični državi preseči in se zavedati, da je vrednota, ki jo pravo ščiti, temeljnega pomena. Gre torej za vprašanje etike in področja, ki ga najlaže označimo z besedo mehko pravo (Žerdin 2003). Slovenijo so v zadnjih letih pretresli številni škandali, ki niso vezani izključno na problematiko korupcije, temveč se povezujejo še s klientelizmom in pranjem denarja. Pogosto so v te afere vključeni posamezniki z vrha politike, kar je tudi možna razlaga, zakaj v zadnjih desetih letih še noben velik primer ni doživel sodnega epiloga. Navedli bomo le nekatere primere (Zahteva za sklic izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije 2004 in Žerdin 2003):

- Afera Diplomatska akademija - Primer operacijske mize Klinični center - Afera Rdeči križ - Elan - NLB – Sigma - Viator & Vektor - SIB - ORION - Zbiljski gaj - Afera stečajni upravitelj – Podjetje Pompe - Zavarovalnica Triglav

Vendar v slovenski javnosti odmeva v povezavi s korupcijo še ena afera. Švedski in švicarski organi preizkujejo afero švedskega Ericssona v višini 500 mio švicarskih frankov, v katero naj bi bila neposredno vključena tudi Slovenija. Podjetje Ericson je v letih 1998 in 1999 realiziralo denarno nakazilo 2,5 milijarde švedskih kron na račun neke odvetniške pisarne v Švici. S temi sredstvi naj bi omenjeno podjetje poizkušalo pri enem od

46

slovenskih izvajalcev GSM telefonije pridobiti naročilo za dobavo UMTS opreme. Vendar pa nekateri drugi viri poročajo, da ni bilo tako. Tako naj bi se omenjeni posli sklepali že prej, Ericsson pa je imel v Sloveniji kot dobavitelj dobro pozicijo in mu »dodatno vlaganje« naj ne bi bilo potrebno. Tako se je pojavila možnost, da je bil Ericsson pripravljen sprejeti bistveno večjo kupnino na zahtevo kupca in razliko »parkirati« na tretjih računih, v tem primeru švicarskih odvetnikih, kar je tudi predmet raziskave. Čižmar (povz. po: Zahteva za sklic izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije 2004) tako meni, da je Mobitel v letih 1997-1999 preko svojega dobavitelja na račun odvetniške pisarne v Švici transferiral sredstva, ki so se potem uporabila za nagrade ljudi, ki so kakorkoli pomagali Mobitelu pri pridobivanju dovoljenj, koncesij itd. Omenjeni primer seveda ni osamljen. Direktor Krke Miloš Kovačič je prepričan, da »vsak rad vzame«, kar po njegovem mnenju ni nujno korupcija. Meni namreč, da so ljudje različni in da jih je potrebno spoznati ter tako priti do posla. Nekoč je odletel v Zürich, tam kupil najdražjo igračo železnico in jo podaril tujemu poslovnemu partnerju za rojstni dan njegovega vnuka, ki ga je imel dedek izjemno rad. Krka je zato dobila izjemen posel. Tako Kovačič trdi, da je človeka potrebno preučiti, ga stimulirati, ne pa skorumpirati. Trdi še, da so darila prisotna povsod, do korupcije pa prihaja tam, kjer je državni monopol, veliko birokracije, in kjer en sam človek odloča o velikih nabavah, in to za davkoplačevalski denar (Šlibar-Pačnik 2003). Poglejmo si še zanimiv primer iz tujine. Nemčija je vedno ostro preganjala korupcijo na lastnih tleh, a je še pred petimi leti pri poslovanju s tujimi deželami dvolično knjižila podkupnine za državne uslužbence iz eksotičnih držav, npr. Nigerije, kot osnovo za zniževanje davka. Nemški poslovneži so morali dostaviti natančna potrdila o višini zneska podkupnine in stvar je postala legalno sprejemljiva. To se je z novim paketom protikorupcijskih ukrepov spremenilo. V boju proti korupciji so šli še dlje: če državni uslužbenec zlorabi svoj položaj, njegovim potomcem eno generacijo ni dovoljena zaposlitev v državni upravi. V kolikor je uslužbenec pošten, imajo potomci prednost pri zaposlovanju (Juričan 2001). Kot smo že omenili, korupcijo podpirajo in vzdržujejo tudi multinacionalke. Tako je ameriško podjetje IBM za pridobitev posla v Argentini, vrednega kar 250 milijonov dolarjev, plačalo kar 10,6 milijona dolarjev podkupnine direktorjem banke. Slednji so namreč pripomogli k temu, da je Banco Nation izbrala IBM kot najugodnejšega ponudnika za izgradnjo informacijskega sistema (Lozada 2002).

3.2.3 Posledice korupcije v gospodarstvu Korupcija je izrazito škodljiv družbeni pojav, ker se za družbeno pomembnimi odločitvami skrivajo prikriti zasebni interesi posameznikov ali skupin posameznikov, ki pa so v neposrednem nasprotju z interesi širše skupnosti in države kot celote. Korupcija kvari ekonomijo in celotno družbeno sfero. Vzpodbuja neučinkovitost, neinovativnost, neznanje in nekvaliteto, lahko pa tudi ogrozi ali povsem izniči zaupanje prebivalstva v demokratične procese in prednosti tržne ekonomije. Med ekonomisti obstajajo različna stališča glede negativnih in celo pozitivnih učinkov korupcije, vendar se večinoma strinjajo, da korupcija

47

na dolgi rok zaviralno vpliva na rast gospodarstva (Vidergar 2002, 10; povz. po Tratnik-Volasko 1999, 33-34). Hren (2002, 164) navaja, da ima korupcija neke splošne značilnosti. Po njegovem mnenju korupcija škoduje vsem, povzroča odvisnost, škoduje ugledu države in njenim državljanom, ustvarja brezposelnost, hkrati s tem pa se korupcijska klima prične oblikovati že z nizko stopnjo pripravljenosti za ta dejanja. Poleg navedenega Hren še trdi, da korupcija povzroča visoke materialne in nematerialne stroške, vodi v nepravilno razporeditev gospodarskih virov, povečajo se različne socialne podpore, kar vodi k slabšanju plačilne sposobnosti in povečuje mednarodno zadolžitev države, narašča nepravična razdelitev v družbi ter povezovanje gospodarske in politične moči. Večina finančnih institucij (Mednarodni monetarni sklad, Svetovna banka za obnovo in razvoj, Svetovna banka, Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj) na podlagi dolgoletnih izkušenj in raziskav ugotavlja, da so makroekonomske posledice predvsem naslednje (Vidergar 2002, 10-11; povz. po Tratnik-Volasko 1999, 33-34):

• Korupcija zmanjšuje državne prihodke in povečuje javno porabo. Prispeva k

povečevanju proračunskega primanjkljaja in otežuje oblikovanje usklajene finančne politike (povečuje delež javnih investicij, ki omogočajo visokim uradnikom okoriščanje s podkupninami, zmanjšuje učinkovitost javnih investicij, zmanjšuje delež davčnih in carinskih prihodkov, zmanjšuje delež neposrednih tujih investicij...).

• Korupcija onemogoča, hromi ali popači delovanje trga in otežuje alokacijo virov. Omejuje možnost vlad, da bi izvajale regulatorno vlogo in nadzor ter nastopale kot korektor in blažilec tržnih pomanjkljivosti, kvari poslovno okolje, zavira vzpodbude, pospešuje tehnološko zaostalost, omejuje in razvrednoti vlogo države kot izvajalca zakonodaje, zavira posege države v primerih, ko so ti nujni in upravičeni.

Na daljše obdobje se posledično povečajo življenjski stroški, zniža se življenjski standard, povečano je zadolževanje v tujini, zaradi nakupov zastarele ali nepotrebne tehnologije pa zmanjšuje mednarodno konkurenčnost. V takšnem sistemu je precejšen del proračunskih izdatkov namenjenih v neproduktivne sektorje, v policijo, vojsko in ostale, ki izvajajo nadzor in represijo – za zagotovitev varnosti, položaja in premoženja vladajoče elite (Plantan 1999, 40). Opisano gospodarsko situacijo lahko zasledimo v primeru Rusije. Slednja se že mnogo let bori s korupcijo in vladavino mafije. Iz tega razloga sodi med najbolj rizične države za naložbenike in gospodarstvenike. Mednarodni ugled Rusije je skrhan, saj je celo ruska vlada priznala, da kar 40% BDP države predstavlja siva ekonomija. Mnogi gospodarstveniki se zato že leta izogibajo poslovanju z Rusijo in tako slednja počasi tone v osamo. Tista podjetja, ki pa še vztrajajo v Rusiji, kot npr. BP Amaco, ki je eden največjih direktnih tujih investitorjev v Rusiji, pa počasi izgubljajo potrpljenje in grozijo z umikom. Dejstvo je namreč, da je poleg politične nestabilnosti v Rusiji tudi nemogoče ustvarjati dobičke in tako računati na povrnitev investicije, saj so davčne stopnje tudi 90%. (Katz 2000).

48

Korupcija pa nima le ekonomskih posledic, ampak tudi družbene. Razkraja temeljno zaupanje v obstoj družbene pravičnosti in enakosti pred zakonom, zmanjšuje splošno zaupanje javnosti v državo ter ogroža politično stabilnost, povečuje možnost pojava socialnih nemirov, terorizma in dramatičnih političnih prevratov, razširja koruptno mentaliteto na ves upravni aparat in tudi na vse državljane, neposredno vpliva na krepitev dvomov o demokraciji kot modelu učinkovite družbene ureditve, povečuje družbene razlike med bogatimi in revnimi in vpliva na razraščanje revščine, povečuje socialno negotovost velike večine prebivalstva, zmanjšuje splošen nivo kvalitete javnih storitev, zmanjšuje kvaliteto življenjskega okolja in življenja samega, znižuje splošni standard prebivalstva, saj morajo ti za manj dobrin in za manj kvalitetno blago plačevati več kot državljani v drugih državah... (Vidergar 2002, 10-11; povz. po Tratnik-Volasko 1999, 33-34).

3.2.4 Kako preprečiti korupcijo Sistem »čiščenja« korupcije lahko razdelimo na dva dela: na zatiranje in na preprečevanje. V praksi obstaja veliko priporočil, kako zatreti korupcijo. Bistveno je, da pričnemo na vrhu. Slednje pomeni, da je potrebno odkriti in kaznovati posameznike v odmevnih primerih, kar vnese zaupanje v protikorupcijski projekt. Nujno je odkriti in zatreti nekaj velikih davčnih zatajevalcev, podkupovalcev in prejemnikov podkupnin. Pri vsem tem je nujno sodelovanje z javnostjo, ki lahko anonimno prijavi sume korupcijskih dejanj, ki jih je treba preiskati z vso resnostjo in učinkovitostjo. V kolikor javnost ne vidi učinka, ne moremo pričakovati, da bo v bodoče sodelovala pri odkrivanju kaznivih dejanj (Plantan 1999, 41). Pomemben del preprečevanja korupcije so mediji, izobraževanje javnosti o korupciji ter poučevanje javnih uslužbencev o etičnih pravilih v zvezi z njihovim delom. Slednje je primerno urediti z internimi pravilniki, kjer se tudi določijo postopki nadzora in ukrepi, v kolikor so kršena načela (Šeme Hočevar 1997, 13-14). Na zahtevo Evropske unije smo v Sloveniji dobili poseben organ, ki se ukvarja z vzroki za korupcijo in ki naj bi vzpostavil sistem, ki bo koruptivna dejanja preprečeval. Po mnenju Penka je problem urada temelj, na katerem je bil ustanovljen, saj ta ne zagotavlja politične neodvisnosti. Slednjega je letos nadomestila Komisija za preprečevanje korupcije, ki bo njegovo delo nadaljevala (Albreht 2004, 3).

3.2.5 Mednarodni odzivi na korupcijo Korupcija je mednarodna težava, zato jo lahko država rešuje le v sodelovanju z drugimi državami ter s pomočjo številnih mednarodnih organizacij. Hkrati s tem se pojavlja vprašanje, kako meriti korupcijo v posameznih državah ter kako dežave primerjati med seboj.

3.2.5.1 Transparency International (TI) Najbolj vplivna nevladna organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1993 s sedežem v Berlinu, je Transparency International. Njena naloga je preučevanje obsega korupcije in

49

boj proti njej. Vsako leto objavljajo poseben indeks, s pomočjo katerega lahko države rangiramo od najmanj do najbolj skorumpirane (Žerdin 2000, 22-23). Indeks CPI27 temelji na zaznavanju korupcije med poslovneži, analitiki, akademiki in splošno javnostjo. Vrednost indeksa 10 pomeni zelo nizko stopnjo korupcije, vrednost indeksa 0 pa, da je v državi obseg korupcije zelo velik. Potrebno je poudariti, da je to le indeks »zaznave« korupcije in ne čisti indeks korupcije, saj – kot pravijo strokovnjaki TI – je korupcijo nemogoče izmeriti. Glede na njeno zaznavo v družbi je le mogoče oceniti stopnjo skorumpiranosti družbe (Zagorac 2002). V tabeli 6 so navedeni dobljeni rezultati za obdobje zadnjih petih let, ki ne presenečajo in so v kontekstu z vsebino naloge. Kot smo že navedli, je najmanjši vpliv korupcije občutiti v skandinavskih državah, medtem ko so na koncu lestvice predvsem razvijajoče se države oz. precej azijskih in afriških držav. TABELA 7: INDEKSI ZAZNAVNOSTI KORUPCIJE V LETIH OD 2000 DO 2004

Mesto Država CPI 2000

Mesto Država

CPI 2001

Mesto Država

CPI 2002

Mesto Država

CPI 2003 Mesto Država

CPI 2004

1. Finska 10,0 1. Finska 9,9 1. Finska 9,7 1. Finska 9,7 1. Finska 9,7

2. Danska 9,8 2. Danska 9,5 2. Danska 9,5 2. Islandija 9,6 2. Nova Zelandija 9,6

3. Nova Zelandija 9,4 3.

Nova Zelandija 9,4

Nova Zelandija 9,5 3. Danska 9,5 3. Danska 9,5

Švedska 9,4 4. Islandija 9,2 4. Islandija 9,4 Nova Zelandija 9,5 Islandija 9,5

5. Kanada 9,2 Singapur 9,2 5. Singapur 9,3 5. Singapur 9,4 5. Singapur 9,3

6. Islandija 9,1 6. Švedska 9,0 Švedska 9,3 6. Švedska 9,3 6. Švedska 9,2

Norveška 7. Kanada 8,9 7. Kanada 9,0 7. Nizozemska 8,9 7. Švica 9,1

Singapur 8. Nizozemska 8,8 Luksemburg 9,0 8. Avstralija 8,8 8. Norveška 8,9

9. Nizozemska 8,9 9. Luksemburg 8,7 Nizozemska 9,0 Norveška 8,8 9. Avstralija 8,8

10. Velika Britanija 8,7 10. Norveška 8,6 10.

Velika Britanija 8,7 Švica 8,8 10. Nizozemska 8,7

25. Belgija 6,1 25. Portugalska 6,3 11. Avstralija 8,6 11. Kanada 8,7 11. Velika Britanija 8,6

26. Botsvana 6,0 26. Botsvana 6,0 27. Slovenija 6,0 Luksemburg 8,7 12. Kanada 8,5

27. Estonija 5,7 27. Tajvan 5,9 28. Namibija 5,7 Velika Britanija 8,7 31. Botsvana 6,0

28. Slovenija 5,5 28. Estonija 5,6 29. Estonija 5,6 29. Slovenija 5,9 Estonija 6,0

Tajvan 5,5 39. Italija 5,5 Tajvan 5,6 30. Botsvana 5,7 Slovenija 6,0

30. Kostarika 5,4 30. Namibija 5,4 31. Italija 5,2 Tajvan 5,7 34. Bahran 5,8

Namibija 5,4 31. Madžarska 5,3 32. Urogvaj 5,1 32. Katar 5,6 35. Tajvan 5,6

32. Madžarska 5,2 Trinidad in Tobago 5,3 33. Madžarska 4,9 33. Estonija 5,5 36. Ciper 5,4

Tunizija 5,2 Tunizija 5,3 Malezija 4,9 Urogvaj 5,5 37. Jordanija 5,3

34. Južna Afrika 5,0 34. Slovenija 5,2 Trinidad in Tobago 4,9 35. Italija 5,3 38. Katar 5,2

Vir: Transparency International 2000-2004. Bistvena vloga TI je preprečevalne narave, saj sodeluje z različnimi državnimi organizacijami in spodbuja vlade, da sprejmejo učinkovit protikorupcijski program, povečajo preglednost in odgovornost nosilcev mednarodnega sodelovanja kakor tudi javnih funkcij (Plantan 1999, 41). 27 CPI – Corruption Perception Index; indeks zaznave korupcije.

50

3.2.5.2 Svet Evrope28 Svet Evrope je bil ustanovljen takoj po drugi svetovni vojni in je najbolj znan po varstvu človekovih pravic. Prav v tem splošnem okviru delovanja je zadnja leta veliko naredil za preprečevanje korupcije, pranje denarja in organiziranega kriminala, kar poleg nacionalnih gospodarstev ogroža tudi temeljne pravice posameznikov. Svet Evrope aktivno pomaga novim članicam evropskih integracij, da premagajo zaostanke na najrazličnejših področjih. Še zlasti je to pomembno za področje korupcije, saj slabo razvita gospodarstva preprosto spodbujajo koruptivno ravnanje in dokaj uspešno prikrivajo njegovo moralno zavrženost. Osnovni zagon protikorupcijskim prizadevanjem Sveta Evrope je dal Akcijski plan boja zoper korupcijo, ki ga je sprejel komite ministrov leta 1996. Neposredna posledica tega plana je bila ustanovitev multidisciplinarne skupine za boj proti korupciji – GMC. Plod dela skupine GMC je oblikovanje dokumenta z naslovom »20 vodilnih načel v boju zoper korupcijo«. Slednji je identificiral področja, kjer je nujno ukrepanje držav, in sicer: preventivni ukrepi, pospeševanje etičnega ravnanja, problemi imunitete, svoboda tiska, kodeksi etike, organi za boj proti korupciji, njihova samostojnost, neodvisnost… Ker gre za normativno besedilo, ki ni pravno zavezujoče, njegovo neizpolnjevanje nima pravnih posledic. Iz tega razloga so vzporedno razvijali tudi Kazenskopravno konvencijo o korupciji, ki je bila sprejeta leta 1998 in je za zdaj najbolj kompleksen mednarodni pravni akt s tega področja. Na materialnem področju prava konvencija predvideva inkriminacijo aktivnega in pasivnega podkupovanja državnih in mednarodnih javnih uslužbencev, parlamentarnih predstavnikov in sodnikov, inkriminacijo aktivnega in pasivnega podkupovanja v gospodarskem poslovanju... V procesnem delu se vsebina konvencije nanaša na pristojnosti, sankcije in druge ukrepe, predvidene za storilce, na odgovornost pravnih oseb, sodelovanje pristojnih služb itd. Slovenija je konvencijo ratificirala že maja leta 2000. Kmalu po sprejetju dvajsetih vodilni načel je Svet ministrov na predlog GMC sprejel še posebno resolucijo o sporazumu o ustanovitvi novega delovnega telesa Sveta Evrope – Skupine držav za boj proti korupciji (GRECO). Njegova naloga je nadzor nad izvajanjem vodilnih načel v boju zoper korupcijo in vseh drugih pravnih instrumentov s tega področja.

3.2.5.3 Aktivnosti OECD Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD - Organisation for Econimic Cooperation and Development) je s svojim delovanjem na področju preprečevanja korupcije v mednarodnem poslovanju začela leta 1979, ko je sprejela Pravila obnašanja za multinacionalna podjetja (Code of Conduct for Multinational Undertakings). Kasneje je OECD nadaljevala svoje delovanje z izdelavo primerjalne analize zakonodaj svojih članic na področju korupcije. Leta 1994 je oblikovala Priporočilo OECD o podkupninah v mednarodnih poslovnih transakcijah (Stroligo 1996, 247).

28 Poglavje je povzeto po Kosu 2000, 1081-1085.

51

Naslednji pomemben korak je OECD naredila s Konvencijo o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju, ki so jo novembra 1997 sprejele vse članice OECD in pet držav, ki niso članice (Argentina, Brazilija, Bolgarija, Čile in Slovaška). Pri oblikovanju konvencije so avtorji izhajali s stališča, da dajanje »provizij« z namenom, da se pridobi posel v tujini, ni običajen element poslovne prakse, temveč hujše kaznivo dejanje. Po mnenju OECD ima tolerantnost do podkupovanja z namenom sklenitve posla etične, gospodarske, socialne in politične posledice ter neposredno ogroža prosto trgovino (Vindregar 2002, 16 povz. po; Tratnik, Volasko 1999, 51). Zato OECD zahteva učinkovite ukrepe za preprečevanje in boj proti podkupovanju tujih državnih uradnikov v zvezi z mednarodnimi poslovnimi transakcijami. Konvencija predvideva obveznost podpisnic, da določbe o kaznivem dejanju podkupovanja v tujini vnesejo v nacionalne zakonodaje, in sicer v obliki "učinkovitih, primernih kazenskih sankcij, vključno z denarnimi kaznimi, ki bodo odvračale od storitve kaznivega dejanja” (ibid). V nadaljevanju sledijo določbe o sankcijah, pristojnosti, neupoštevanju nacionalnega gospodarskega interesa pri uveljavljanju zakona, zastaranju, pranju denarja in določbe o vzajemni pravni pomoči in postopku izročitve. Na podlagi te konvencije je mogoče v vsaki državi preganjati tistega, ki je podkupoval ali prejemal podkupnino, ne glede na to, ali ima država, v kateri je do korupcije prišlo, primerno protikorupcijsko zakonodajo (ibid).

3.2.6 Korupcijska klima v Sloveniji V Sloveniji je dozorelo spoznanje, da korupcija ni samo problem kriminala, ampak je tudi sociološki in politični problem. Petek (2002, 35) jo je označil kot epidemijo, ki počasi načenja zaupanje državljanov v lastno državo in niža raven spoštovanja prava. Javnomnenjska raziskava o korupciji, ki jo je center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, Inštituta za družbene vede pri Fakulteti za družbene vede opravil leta 2002, je pokazala, da se Slovenci korupcije kar dobro zavedamo. To lahko sklepamo iz dobljenih rezultatov, kjer je kar 25,6% anketirancev odgovorilo, da je korupcija zelo velik problem; 27,1% je bilo prepričanih, da je korupcija velik problem; 5,2 % je bilo mnenja, da je ta problem majhen, samo 1,7% vprašanih pa meni, da je korupcija zelo majhen problem. Omenjena raziskava se je nanašala na pojavnost korupcije v javnih službah in 13,9% vprašanih je odgovorilo, da v teh službah skoraj vsi sprejemajo podkupnine, 44,2% jih je odgovorilo, da jih to počne precej, in le 2,3% vprašanih meni, da tega slovenski javni uslužbenci ne počno. Prav tako je alarmanten podatek, da je imelo kar 19,7% vprašanih osebne izkušnje s podkupovanjem. Omeniti je še potrebno, da je 33,9% vprašanih mnenja, da se je korupcija močno razširila po letu 1990, to je v času tranzicije. Na vrhu lestvice po podkupljivosti so se v tej anketi znašli zdravniki (52,4%), sledijo jim odvetniki in notarji (ibid). Vendar rezultati opisane raziskave niso edini. Podobno raziskavo je izvedel Urad za preprečevanje korupcije v letu 2003 in prišli so do naslednjih podatkov: anketa o gospodarskem in poslovnem okolju, poslovni etiki in neuradnih plačilih v Sloveniji je pokazala, da kar 48% slovenskih menedžerjev meni, da je korupcija neizbežen del slovenskega ekonomskega sistema, da se redko, včasih ali vedno srečujejo s koruptivnimi

52

praksami, pa jih je odgovorilo kar 43,7%, in to v vseh branžah. Med oblikami korupcije, ki vplivajo na poslovanje njihovih podjetij, so v omenjeni anketi gospodarstveniki najpogosteje omenili »patronažo« in nepotizem (36,7%), sledijo korupcija javnih uslužbencev in funkcionarjev pri pridobivanju poslov (33%), korupcija javnih uslužbencev in funkcionarjev pri oddaji javnih naročil (28,7%), korupcija vladnih uslužbencev pri oblikovanju zakonov (28,4%), finančni prispevki političnim strankam (26%) in korupcija poslancev pri sprejemanju zakonov (25%) (Šlibar-Pačnik 2003). Problematična je predvsem zadnja ugotovitev; koruptivnost ekonomskih in političnih elit. Menedžerji namreč ugotavljajo, da na njihovo poslovanje najbolj vplivata korupcija funkcionarjev pri oblikovanju zakonov in korupcija poslancev pri njihovem sprejemanju (Albreht 2004, 3). Torej je »ujetje države« tista oblika korupcije, ki najbolj vpliva na poslovanje z vidika gospodarske rasti in razvoja najpomembnejših slovenskih podjetij (Šlibar-Pačnik 2003).

Nenazadnje naj omenimo še izsledke raziskave podjetja Gral Iteo, ki je potekala konec leta 2003 in v začetku leta 2004. Gre za ponovitev mednarodne raziskave o korupcijski klimi v srednje- in vzhodnoevropskih državah, ki je bila prvič opravljena leta 2001. Tokratni rezultati za Slovenijo niso presenetljivi, saj v splošnem potrjujejo na področju korupcije pesimistično vzdušje. Od približno 1000 anketiranih jih je namreč kar 88% prepričanih, da je v Sloveniji veliko korupcije, kar je 11% več kot leta 2001. Ne preseneča niti odgovor, da 52% anketiranih meni, da je v Sloveniji več korupcije kot v socializmu. V primerjavi z letom 2001 se je tudi to prepričanje okrepilo za 14%. Vendar omenjena anketa tudi kaže, da 85% Slovencev ni pripravljenih plačevati podkupnin. Iz raziskave je še razvidno, da so anketirani mnenja (92% vprašanih), da podkupljivi politiki, uradniki in podjetniki tvorijo med seboj prepleteno mrežo in drug drugega podpirajo, kar je sporno s trditvijo, da bi se proti korupciji morala boriti država in ne ljudje. Takšnega mnenja je celo 95% anketiranih; kar 7% več kot leta 2001 (Gral Iteo 2004).

Povzamemo lahko, da je korupcijska klima v Sloveniji iz leta v leto slabša. O tem ne pričajo le indeksi in ankete, temveč vedno večje sprejemanje korupcije kot take. Vedno manj ljudi se je pripravljenih boriti proti korupciji, kar lahko verjetno razložimo z dejstvom, da noben pomembnejši primer korupcije ni dosegel sodnega epiloga. Iz tega razloga so ljudje izgubili motiv in upanje, da se lahko kaj spremeni.

3.3 Insiderstvo Insiderstvo je verjetno eden največjih problemov organiziranega trgovanja z vrednostnimi papirji na svetu. Z omenjeno problematiko se srečujejo tako najbolj razvite države z najbolj reguliranimi trgi vrednostnih papirjev kot tudi razvijajoče se in manj razvite države, ki šele skušajo ujeti korak z najbolj razvitimi finančnimi trgi (Veselinovič 2000, 15). V kontekstu s poslovno etiko se problematika insiderstva dotika predvsem temeljnega načela financ – zaupanja. Dejstvo je namreč, da se vsi ne zavedajo, da je insiderstvo ne le nemoralno, temveč tudi prepovedano.

53

3.3.1 Kdo so insiderji? Za osebe, ki pred drugimi prejmejo informacije, pomembne za tečaj vrednostnega papirja, s katerimi se javno trguje, se je uveljavil izraz »insiderji«. V slovenskem jeziku bi omenjeno osebo lahko imenovali »notranja oseba« (Špec 1996, 162). Insiderje lahko po mnenju Veselinoviča (Veselinovič 2000, 17) razvrstimo v tri skupine:

primarne (izvorne) osebe ali osebe z notranjimi informacijami po definiciji sekundarne (potencialne, naključne, tipees) osebe dejanske osebe z notranjimi informacijami.

Primarne osebe so tiste, ki notranje informacije dobijo avtomatično zaradi svojega položaja, strokovnosti, kapitalske povezanosti. Med osebe z notranjimi informacijami po definiciji štejemo ožja in širša vodstva družb, vse člane direktorjevega kolegija, člane nadzornega sveta družbe, strokovnjake podjetja, ki sodelujejo pri najpomembnejših strokovnih študijah o odločitvi za kak projekt, tajnice ipd. Slednji dobijo informacijo neizogibno. Potencialne osebe so vsi tisti, ki bi lahko kadarkoli prišli do cenovno občutljivih informacij. Slednje je precej težje definirati, saj so to lahko praktično vse osebe nekega podjetja, kraja ali celo mesta. Če bi jih hoteli definirati, bi morali to storiti po metodi »od primera do primera«. Načeloma bi v to skupino uvrstili osebe, ki so pogodbeno povezane z izdajatelji; odvetniki, konzultanti, računovodje, revizorji, banke, pooblaščeni udeleženci trga vrednostnih papirjev in njihovi zaposleni (Grilc 1994, 559-560). Ko pa neka potencialna oseba prejme informacijo, se slednja spremeni v dejansko osebo z notranjimi informacijami. Sam status insiderja ni problematičen sam po sebi. Problem se pojavi, če nekdo notranjo informacijo zlorabi oz. jo neupravičeno posreduje nekomu drugemu. Tedaj govorimo o zlorabi notranje informacije (Špec 1996, 36-37).

3.3.2 Notranja informacija V praksi so notranje informacije predvsem informacije o spremembah politike dividend, o poslovnih rezultatih, informacije o stanju v podjetju, informacije o spremembi lastniške strukture, informacije o investicijah, o morebitnih prevzemih, združitvah podjetij in druge informacije, ki na temelju porazdelitve kapitala družbe utegnejo vplivati na poslovno politiko podjetja (Grilc 1994, 558-559; povz. po Hausmaninger 1993, 848). Po definiciji evropske Direktive 2003/6/ES, ki je implementirana v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 86/2004) v 275. členu pomeni »notranja informacija, vsako natančno informacijo, ki se nanaša posredno ali neposredno na enega ali več izdajateljev finančnih instrumentov ali na enega ali več finančnih instrumentov, ki še ni postala dostopna javnosti oziroma, ki še ni bila javno

54

objavljena, in ki bi, če bi postala znana javnosti, verjetno imela pomemben vpliv na cene teh finančnih instrumentov oziroma na ceno iz njih izvedenih finančnih instrumentov.« Vendar je glede na omenjeno definicijo potrebno dodati, da se informacija šteje za natančno, če velja (ibid):

- da informacija navaja obstoječa dejstva oz. okoliščine - če navaja dejstva ali okoliščine, za katere se utemeljeno pričakuje, da bodo

nastopili - če je informacija vezana na dogodek, ki se je zgodil oz. se pričakuje, da se bo

zgodil, in se lahko sklepa, da bi lahko ta dogodek, dejstva ali okoliščine vplivali na ceno finančnega instrumenta.

Poenostavljeno povedano mora biti informacija, na podlagi katere je insider trgoval, dovolj tehtna, da lahko rečemo, da ga je spodbudila k trgovanju. Tako ne moremo govoriti o notranji informaciji, če gre le za govorice ali oceno nekega dogodka (Špec 1996, 148). Informacija se mora posredno ali neposredno nanašati na enega ali več izdajateljev finančnih instrumentov ali na enega ali več finančnih instrumentov, s čimer dosežemo razlikovanje med notranjimi informacijami v ožjem smislu in tržnimi informacijami. Tržne informacije se nanašajo na povpraševanje ali ponudbo za določen vrednostni papir, notranje informacije v ožjem smislu pa so tiste, ki se nanašajo na stanje v neki družbi ali na njeno poslovanje (Jovanovič 1997a, 229). Dostopnost informacije javnosti lahko komentiramo kot pomemben pogoj za notranjo informacijo. V trenutku, ko notranja informacija postane dostopna javnosti, za insiderja preneha prepoved poslovanja z vrednostnimi papirji, na katere se je razkrita informacija nanašala (ibid). Informacija, ki bi, če bi postala znana javnosti, verjetno imela pomemben vpliv na cene finančnih instrumentov. Iz prejšnjega stavka lahko razberemo, da je premoženjska korist, ki jo pridobi insider, razlika med tečajem vrednostnega papirja pred razkritjem informacije javnosti, ko je insider notranjo informacijo uporabil, in po razkritju notranje informacije javnosti, ko tečaj vrednostnega papirja glede na naravo informacije začne padati ali naraščati. Za notranjo informacijo je značilno, da lahko pomembneje vpliva na tečaj določenega vrednostnega papirja, kar pa še ne pomeni, da bo vpliv tudi dejansko spremenil tečaj vrednostnega papirja (ibid).

3.3.3 Trgovanje z notranjimi informacijami in na njihovi podlagi Poslovanje na podlagi notranjih informacij (insider dealing) je treba ločiti od trgovanja na podlagi notranjih informacij (insider trading). Trgovanje z notranjimi informacijami pomeni nakupovanje in/ali prodajanje vrednostnih papirjev podjetij, za katere vemo določeno notranjo informacijo, ki je cenovno občutljiva. Poslovanje na podlagi notranjih informacij je širši pojem kakor trgovanje, saj vključuje večji oz. širši krog dejanj okoriščanja z notranjimi informacijami (npr. posredovanje informacij drugim). Vendar poslovanje na podlagi notranjih informacij spremlja delovanje borze že od njenih začetkov.

55

Sčasoma je takšno ravnanje začelo veljati za nemoralno in tudi kaznivo, žal pa ni pripomoglo k temu, da bi bilo v sodnih postopkih laže ugotovljivo in dokazljivo. Tako trgovanje kot tudi poslovanje z notranjimi informacijami sta v večini razvitih držav kaznivi in preganjani dejanji (Veselinovič 2000, 16).

3.3.4 Zakonska ureditev insiderstva v EU – Directive 2003/6/EC V poznih šestdesetih letih so v Evropo prodrla spoznanja z druge strani Atlantika, da neupravičena uporaba informacij, ki jih pridobi določena oseba zaradi povezave ali opravljanja funkcije, pri izdajatelju vrednostnega papirja ni le neetično ravnanje, temveč tudi pomemben dejavnik, ki ogroža predvsem zaupanje v trg kapitala in s tem tudi v njegovo stabilnost (Juhart 1994, 181). V Evropi je tako Francija prva uvedla prepoved trgovanja z notranjimi informacijami (leta 1967) ter prva slednjega povezala s kazenskimi sankcijami in obveznostjo notifikacije pomembnejših transakcij, ki jih izvedejo direktorji (Grilc 1994, 561). Še istega leta je Velika Britanija sprejela zakon Companies Act, ki je prepovedoval insiderjem, njihovim ženam in mladoletnim otrokom nakup delnic lastnega ali odvisnega podjetja. Naslednja država, ki je sprejela smernice glede poslovanja na podlagi notranjih informacij, je bila Nemčija (1970). Druge evropske države so z zakoni sledile bistveno počasneje. Tako so v Belgiji insiderstvo uredili z reformo zakonodaje o trgovinskih družbah šele 1989 (Špec 1996, 41-42). Vzporedno z nastajanjem državnih zakonodaj se je pokazala potreba po minimalnem poenotenju osnovnih opravil, ki sankcionirajo notranje trgovanje. Prevladalo je spoznanje, da ob odprtih mejah za pretok kapitala in internacionalizaciji trgovanja z vrednostnimi papirji učinkovito zatiranje pojava zahteva njegovo preganjanje na območju celotne skupnosti. Tako je bila leta 1989 sprejeta direktiva 89/592/EEC o urejanju notranjega trgovanja. Države članice so morale do junija 1992 prilagoditi državno zakonodajo minimalnim zahtevam, kar ne pomeni enotnega pravnega reda, temveč je državam članicam prepuščeno, da same določajo pogoje in posledice nezakonitega notranjega trgovanja. Razlike med nacionalnimi zakonodajami članic so ostajale, harmonizacija je bila dosežena le na najpomembnejših točkah, kot so: definiranje pojma »inside information«, »transferable securities«, kdo je insider, in prepovedana dejanja za direktnega in indirektnega insiderja (Juhart 1994, 181-184). Konec avgusta leta 2001 je bil sprejet predlog nove smernice o trgovanju z notranjimi informacijami in manipulaciji. Zloraba notranjih informacij naj ne bi bila kazniva zgolj na organiziranem trgu, ampak tudi na primarnem in sivem trgu, če bi vplivala na organizirani trg oziroma na finančne instrumente. Direktivo 89/592/EEC je posledično zamenjala nova direktiva 2003/6/ES, ki je stopila v veljavo januarja 2003. Na novo je urejeno področje selektivnega razkritja, to je komunikacija podjetij z velikimi lastniki, privatizacijskimi in investicijskimi skladi, bankami in analitiki. Vsaki namenoma ali nenamenoma razkriti informaciji, t.i. selektivnim vlagateljem, mora takoj slediti javna objava. Poenoteni so nadzorni organi, katerim so razširili pristojnosti, sankcije pa so še zmeraj v pristojnosti posameznih članic. Države

56

članice morajo imeti eno samo nadzorno ustanovo, ki sodeluje z drugimi enakimi ustanovami držav članic. Pristojnemu organu so dana vsa nadzorna in preiskovalna pooblastila. Slednji ima dostop do vseh dokumentov izdajateljev ali borznih posrednikov, med drugim lahko celo zahteva izpise ali posnetke telefonskih pogovorov in tudi vse druge zapise (internet, elektronska pošta). V omenjeni direktivi je tudi urejeno področje tržnih manipulacij. Na tak način je mogoče zagotoviti integriteto finančnih trgov in povečati zaupanje vlagateljev v trge. Nenezadnje se tako povečuje transparentnost poslovanja družb in varnost (Directive 2003/6/EC 2003).

3.3.5 Etičnost insiderstva in ekonomsko vrednotenje trgovanja z notranjimi informacijami Zloraba notranjih informacij krši mnoga pravila poslovne etike: pravilo zaupnosti, zvestobe do posebnih odgovornosti, izogibanje možnostim nastanka pojava konflikta interesov in pravilo voljnega podrejanja zakonom (Glas 2000, 29-30). Pri številnih poslovnih razmerjih se izmenjajo zaupne informacije in menedžerji, ki so primarni insiderji, so odgovorni za to, da teh informacij, dobljenih v zaupnem razmerju, ne uporabijo za dosego lastnega dobička ali jih posredujejo komu drugemu. Pri zlorabi notranjih informacij gre tudi za kršenje načela zvestobe do posebnih odgovornosti, za zvestobo do dolžnosti, ki izhajajo iz zakonov, pogodb ali samih poslovnih odnosov. Menedžer je pogodbeno zavezan podjetju, s katerim je v pogodbenem razmerju, da deluje v njegovem interesu v okviru sprejetih zakonov in notranjih pravil. Slednji se mora izogibati možnostim nastanka pojava konflikta interesov. Izogibati se mora položaju, da bi imel oseben interes za dejanja, ki lahko škodujejo podjetju ali delničarjem. Zato se mora vzdržati pri odločanju o vlaganju v vrednostne papirje, za katere poseduje notranje formacije, ali prenesti odločitev o tem na neodvisne osebe. Menedžerji naj bi se torej podrejali zakonom, upoštevali smisel zakonov in se izogibali poskusom, da bi zaobšli namen zakonskih omejitev (ibid). O etičnih dilemah so pisali predvsem tuji avtorji, zato v nadaljevanju povzemamo njihovo videnje problematike. Lippke (1993, 241-250) se je pri predstavitvi argumentov proti trgovanju z notranjimi informacijami osredotočil na argumente poštenosti. Trdi namreč, da bi dopustitev trgovanja z notranjimi informacijami pomenila postavitev takih pravil, ki so nepoštena za outsiderje. Slednji nimajo informacij oz. nimajo dostopa do informacij, kot ga imajo insiderji, kar posledično pomeni, da udeleženi strani v transakciji nimata enakih informacij oz. imajo insiderji informacijsko prednost. Outsiderji ne morejo do teh informacij niti z naporom ali delavnostjo. Sklepamo lahko, da ima insider možnost dodatnega zaslužka, kar ni pošteno do outsiderja. Po mnenju Moorove (1990, 171-182) je insiderstvo sporno predvsem s treh plati:

zaradi poštenosti (Trgovanje z notranjimi informacijami je nepošteno, ker obe strani nimata enakih informacij in ker nimata enakih možnosti dostopa do informacij.)

57

lastniške pravice nad informacijo (Ker se informacija pridobi z določenimi stroški, ima vrednost, lahko na njo gledamo kot na vrsto lastnine. Tako je trgovanje z notranjimi informacijami nedopustno, ker vključuje kršitev lastninske pravice. Slednjo ima podjetje (delničarji) in ne zaposleni v podjetju.)

škode za male vlagatelje (Obstajata dva glavna argumenta proti trgovanju z notranjimi informacijami, ki temeljita na tem, da to dejanje škodi malim vlagateljem. Prvi argument pravi, da praksa škodi malim vlagateljem, ki trgujejo z insiderji, drugi pa, da trgovanje z notranjimi informacijami ruši zaupanje vlagateljev v trg, kar povzroči njihov umik s trga, to pa škodi trgu kot celoti.)

Klub temu da imajo po mnenju Moorove vsi argumenti določene pomanjkljivosti in noben sam zase ne zagotavlja zadostnega razloga za zakonsko prepoved trgovanja z notranjimi informacijami, to še ne pomeni, da tega početja ni potrebno ustrezno sankcionirati. Nenazadnje naj še omenimo avtorja, ki je trgovanje z notranjimi informacijami ovrednotil z moralnega in ekonomskega vidika. Werhane (1989, 841-845) je poskušal dokazati, da insiderstvo krši zasebnost vpletenih strani, ruši konkurenco in spodkopava učinkovito in pravilno delovanje svobodnega trga. Navedeno trditev je utemeljil z dejstvom, da trgovanje z notranjimi informacijami negativno vpliva na ideal laissez-faire kateregakoli trga, ker ovira njegovo bistvo – konkurenco. Ker notranja informacija ni na voljo vsakomur, je preprečena konkurenca, katero »obvladujejo« insiderji. S tega stališča je popolna konkurenca, ki je cilj svobodnega trga, nedosegljiva. Kljub navedenim neetičnim pogledom na trgovanje z notranjimi informacijami nekateri teoretiki trdijo, da ima le-to pozitivne učinke za ekonomijo. Pri tem lahko naletimo predvsem na naslednje trditve (Špec 1996, 56-68):

- trgovanje na podlagi notranjih informacij je način nagrajevanja podjetnikov - deluje anticiklično - povečuje učinkovitost kapitalskega trga in omogoča boljšo alokacijo kapitala

Poslovanje na podlagi notranjih informacij je po Mannovem mnenju (povz. po Špec 1996, 57) edini primeren način za plačilo opravljenega dela podjetnikom, saj jim pripisuje vlogo nosilcev razvoja kapitalizma. Podjetniki so tako po njegovem mnenju inovativni in ne le rutinsko, mehanično usposobljeni ljudje, kot so menedžerji. Podjetnik, ki ustvari novo kombinacijo produkcijskih faktorjev, si zato zasluži dodatno nagrado – dobiček iz poslovanja na podlagi notranjih informacij. Anticiklično delovanje trgovanja na podlagi notranjih informacij pojasnimo najenostavneje s primerom. Insider bo pozitivno notranjo informacijo izkoristil tako, da bo kupoval delnice, še preden bo informacija postala javna. V nasprotju z drugimi bo namreč vedel, da je tečaj delnice podcenjen. S tem ko bo insider delnice kupoval pred javnim razkritjem, bo povečal povpraševanje po njih, kar bo zvišalo tudi tečaj. Posledično se tečaj po javnem razkritju pozitivne informacije ne bo drastično povečal, saj bo že insider prevzel določen del spremembe cene. Tako insider ustvari dobiček, ko kupi delnice po nižji ceni in jih proda, ko so le-te dražje. Seveda se takoj pojavi vprašanje, če lahko trgovanje maloštevilnih ljudi spremeni tečaj oz. opisano početje sploh ni v skladu z namenom

58

insiderjev, ki ravnajo diskretno (trgujejo postopoma in v malem številu) (Špec 1996, 59-61). Učinkovitost trga in boljšo alokacijo kapitala lahko opišemo z ravnanjem insiderjev, ki točno vedo, kdaj je delnica podcenjena/precenjena in jo tudi takrat kupujejo/prodajajo. Tako bo insider približeval tečaj realnemu tečaju in ga tudi hitreje vzpostavil. Če tečaj nekega vrednostnega papirja ni realen, ne odseva resnične vrednosti podjetja in posledično so tudi zgrešene odločitve vlagateljev. Nerealni tečaji na borzi onemogočajo ekonomsko funkcijo borze, kar pomeni, da investitorji ne bodo sredstev učinkovito plasirali (ibid).

3.3.6 Obrambni mehanizmi pred insiderstvom Po mnenju Veselinoviča (2000, 20) je boj proti okoriščanju z notranjimi informacijami dvojen: posreden in neposreden. Posreden način obsega takojšnjo objavo cenovno občutljivih informacij (pozitivnih, negativnih ali mejnih) in je zato daleč učinkovitejši od neposrednega. Tako preprečimo možnost okoriščanja oseb z notranjimi informacijami po definiciji širjenja na potencialne osebe z notranjimi informacijami ter zmanjšamo riziko na minimum. Neposreden način boja proti insiderstvu obsega odkrivanje napak pri poročanju cenovno občutljivih informacij in predvsem zapleteno odkrivanje storilcev. V pravu so obrambni mehanizmi namenjeni predvsem preprečevanju zlorab notranjih informacij. Pristopi k prepovedovanju so različni, od preprečevanja (preventive) do odkrivanja in zatiranja zlorab (Jovanovič 1997b, 42). Preprečevanje zlorab notranjih informacij (preventiva) je učinkovitejša in uspešnejša metoda od pregona kazenskega dejanja, saj je slednje postalo množično in neobvladljivo. V praksi lahko srečamo predvsem štiri preventivne ukrepe za onemogočanje trgovanja z notranjimi informacijami: objavljanje notranjih informacij, poročanje primarnih insiderjev o transakcijah z vrednostnimi papirji, »kitajske zidove« in varnostne sezname. Objavljanje notranjih informacij je značilno za tiste izdajatelje, ki želijo preprečiti zlorabe znotraj sistema. Tako npr. britanska borza v svojih pravilih zahteva dostop javnosti do informacij izdajateljev vrednostnih papirjev, ki so uvrščeni v kotacije (npr. kadar informacija pomeni pomembnejšo novost v razvoju določenega gospodarskega področja in kadar lahko vpliva na ceno vrednostnega papirja, ki je uvrščen v kotacijo), za informacije, ki jih je sprejela uprava (o izplačilo dividend, predlagane spremembe kapitalske strukture) itd. (Jovanovič 1997b, 42). Statusno poročanje primarnih insiderjev o transakcijah z vrednostnimi papirji je obvezno v vseh državah, javna objava transakcij pa se vedno bolj uveljavlja in postaja najučinkovitejše preventivno sredstvo preprečevanja zlorab notranjih informacij. Poročanje in javna objava trgovanja insiderjev (ponekod obveznost poročanja zavezuje tudi sorodnike in druge člane skupnih gospodinjstev, če so insiderji fizične osebe) učinkujeta kot preventivno sredstvo v majhnih, homogenih okoljih. Javno objavljeni podatki hitro vplivajo na okolje insiderjev, tako da reakcije okolja na zlorabe notranjih

59

informacij delujejo mnogo učinkoviteje kot pravosodni sistem in zagrožene kazenske sankcije (ibid). »Kitajski zidovi« so uporabni v podjetjih, v katerih so zaradi dejavnosti zbrane velike količine notranjih informacij. Ne obstaja le nevarnost njihovega odtekanja iz podjetja, pač pa tudi nevarnost njihovega pretakanja iz oddelka v oddelek. Pretakanje namreč pomeni, da je bila notranja informacija uporabljena in izkoriščena za dosego trgovskega namena znotraj enega pravnega subjekta. Zato je smisel ukrepa nadzorovanje toka informacij in preprečitev njihovega pretakanja znotraj družbe, npr. iz emisijskega oddelka v oddelek, ki se ukvarja s prodajo, trgovanjem s papirji ali z ocenjevanjem premoženja in obratno. »Kitajski zid« v finančni ustanovi fizično loči posamezne poslovne dele podjetja in zmanjša službene stike med zaposlenimi. Tako je prepovedano pogovarjanje in komentiranje notranjih informacij, določijo se šifre za posamezne projekte, zavaruje se računalniški sistem. Velika podjetja ustanovijo posebne oddelke, ki skrbijo za delovanje sistema in dajejo mnenja v primerih, ko je pretok informacij iz oddelka v oddelek nujen (Grilc 1994, 562). Varnostni seznami določajo postopke za nadzor s strani državne institucije nad ravnanjem zaposlenih, strank in lastnimi transakcijami finančne ustanove. Znanih je več vrst varnostnih seznamov in sicer: nadzorni seznam, seznam prepovedanih vrednostnih papirjev in seznam govoric. Nadzorni seznam (Watch List) je seznam izdajateljev vrednostnih papirjev, ki je namenjen nadzoru nad trgovanjem z lastnimi vrednostnimi papirji. Uporablja se v primerih, ko se večina trgovanja posameznega udeleženca na trgu vrednostnih papirjev osredotoči na en sam vrednostni papir ali samo na nekatere vrednostne papirje. To dejstvo je lahko signal za trg, da gre za zlorabo notranjih informacij. Na takšnem seznamu so običajno vrednostni papirji do objave notranje informacije, od takrat naprej pa so pri pooblaščenem udeležencu trga vrednostnih papirjev uvrščeni na seznam prepovedanih vrednostnih papirjev. Vnos v nadzorni seznam ne onemogoči trgovanja s konkretnim vrednostnim papirjem, pomeni pa začetek opazovanja družbe (Jovanovič 1997b, 43). Če je družba na seznamu prepovedanih vrednostnih papirjev (Restricted List), ne sme trgovati z lastnimi delnicami, prav tako ne smejo z njenimi delnicami trgovati njeni zaposleni. Vrednostni papir je na listi prepovedanih vrednostnih papirjev, kadar pride finančna organizacija do poslovnih skrivnosti družbe, katere vrednostni papir je v borzni kotaciji. Ponavadi gre za družbe, pri katerih emisijo vrednostnih papirjev spremlja banka. Takšno obliko seznama poznamo tudi v Sloveniji (ibid). Na seznam govoric (Rumor List) so uvrščeni izdajatelji vrednostnih papirjev, katerih prejšnje transakcije z vrednostnimi papirji so sprožile govorice. Nad seznami bdijo uslužbenci posebnega oddelka komisije za trgovanje z vrednostnimi papirji, ki transakcije le nadzorujejo. Seznam govoric je namenjen predvsem nadzoru zaposlenih pri pooblaščenih udeležencih na trgu vrednostnih papirjev. Transakcije z vrednostnimi papirji na teh seznamih niso prepovedane (Grilc 1994, 562). Ob navedenih pravilih se v praksi pojavljajo še druga, ki jih na podlagi zakonskih določil izdajajo finančne institucije ali njihova združenja ter so tako imenovana posebna

60

avtonomna pravila. Z njimi prihajajo v kontinentalni sistem prava ameriški seznami, ki podpirajo objekte varstva pravil za večje varstvo pravno zavarovanih vrednot. Nadzor na trgu vrednostnih papirjev je osnova za uspešno odkrivanje zlorab notranjih informacij (Jovanovič 1997b, 43).

61

4 SKLEP Etika je v poslovnem svetu v procesu ekonomskega razvoja pomemben element. Brez zaupanja in poštenosti bi bil slednji onemogočen. Vendar je vsakdanje življenje polno etičnih in moralnih dilem, kar nam otežuje zaželeno in pravilno odločanje, ki bo zadovoljilo potrebe kar najširšega kroga ljudi. Menedžerji so v podjetjih nosilci etičnega ravnanja na vseh ravneh. Slednji morajo poskrbeti za implementacijo moralnih vrednot med zaposlene in uskladiti interese različnih interesnih skupin, ki delujejo znotraj podjetja in izven njega. Pomembno je, da je etika zaposlenih usklajena z etiko podjetja. Etično nesporno ravnanje se na dolgi rok vsekakor izplača, kar potrjujejo primeri iz prakse. Vendar je res, da se morajo podjetja zaradi dolgoročnejših koristi pogosto odpovedati trenutnemu dobičku. V slovenskem gospodarskem prostoru lahko opazimo, da poslovna etika postaja del politike podjetij, vendar so zaradi tranzicije in posledične krize vrednot spremembe počasne. Dejstvo je tudi, da slovenski menedžerji načeloma vedo, kakšno ravnanje je družbeno zaželeno, vendar iz sebičnih in koristoljubnih interesov pogosto ravnajo drugače. Na ravni podjetja je potrebno poskrbeti za aktivno uvajanje etične dimenzije poslovanja, kar lahko dosežemo z različnimi ukrepi, kot so: etični kodeksi, etično urjenje in izobraževanje zaposlenih, različni seminarji in programi. Izredno pomembno je, da odpremo diskusije o etiki v podjetju in vzpostavimo mehanizme, ki kontrolirajo in sankcionirajo neetično ravnanje. Neetično ravnanje, ki je istočasno kaznivo, pojmujemo kot gospodarski kriminal. Le-ta ima poleg finančnih posledic še mnoge druge. Države, v katerih je veliko korupcije, so pogosto stigmatizirane kot rizične, kar ne odbija le tujih vlagateljev, temveč vnaša nezaupanje med domače ekonomske subjekte in potrošnike. Že res, da je težko spremeniti navade o potrebnih »darilih« za pridobitev posla, vendar je preventiva boljša od kurative. S tem mislimo, da se je proti korupciji potrebno boriti takoj in brezpogojno. Vsaka država potrebuje celovito protikorupcijsko strategijo in družbo, ki bo imela visoke etične in moralne vrednote. Tudi poslovanje na podlagi notranjih informacij ima neposreden vpliv na udeležence finančnega trga. Ne le da gre za nelojalno konkurenco, še pomembnejši je posledični umik malih delničarjev s trga vrednostnih papirjev. Škoda, ki nastane zaradi insiderstva, je težko popravljiva, saj moramo ponovno vzpostaviti zaupanje udeležencev finančnih transakcij. Ker težko pričakujemo, da bodo vsi insiderji sami sebi predstavljali bistven moralni imperativ, je edina možna rešitev za preprečevanje insiderstva takojšnja objava cenovno občutljivih informacij. Le-tako lahko zagotovimo varnost in zaupanje za vse.

62

POVZETEK V nalogi obravnavamo temo poslovne etike in gospodarskega kriminala. Dokazati želimo, da je poslovna etika tisti konkurenčni faktor, ki odločilno vpliva na ugled podjetja. Vendar je ustrezno etično ravnanje podjetja težko doseči, saj se v praksi pojavljajo mnogi konflikti in etične dileme. Dejstvo je, da je podjetje navzven lahko samo toliko etično, kolikor so etični vodilni ljudje. Vendar se slednji pogosto srečujejo s problemi, tako v notranjosti podjetja kot tudi v zunaj njega, ki zahtevajo več kot samo rutinsko odločanje. Prav zaradi zapletenosti procesa odločanja so se razvili koncepti etike in na podlagi tega tudi sodila za etično odločanje. Kljub temu pa ne moremo trditi, katero vsesplošno pravilo je potrebno uporabiti v določenem primeru, saj je v vsakem posameznem primeru potrebno poiskati optimalno rešitev. Dobre so le tiste rešitve, ki zastopajo najširši krog interesov vseh udeležencev, kar posledično zagotavlja dolgoročni razvoj in preživetje nekega podjetja. V slovenskem gospodarskem prostoru smo bili priča tranziciji, ki je drastično spremenila tudi vrednote v poslovnem svetu. Iz kolektivizma in socialne pravičnosti smo stopili v fazo individualizma in podjetništva. Omenjeno fazo, polno zakonskih pomanjkljivosti in odsotnost moralnih načel, so nekateri izkoristili za brezobzirno bogatenje in novo akumulacijo kapitala. Vendar se slovenski menedžerji in podjetniki vse bolj zavedajo pomena etike, ki si počasi le utira pot v slovenska podjetja. Tudi visoko zastavljeni etični cilji niso dovolj, če se ne upošteva niti minimalnih zakonskih norm. Gospodarski kriminal je prisoten tako v visoko tehnično-tehnološko razvitih gospodarstvih kakor tudi v tistih, ki se šele razvijajo. Pretežni del gospodarske kriminalitete predstavlja korupcija, zloraba notranjih informacij, računalniški kriminal… Korupcije danes ne razumemo več kot klasičnega kaznivega dejanja pasivnega in aktivnega podkupovanja, pač pa kot širok spekter nedovoljenih dejanj znotraj prava. Posega v vse družbene sfere, kar posledično kvari celotno družbo. Vzpodbuja neinovativnost, neučinkovitost in izniči zaupanje prebivalstva v demokratične procese in prednosti tržne ekonomije. Podobne posledice ima tudi insiderstvo, ki je verjetno eden največjih problemov organiziranega trgovanja z vrednostnimi papirji na svetu. Kljub zakonskim regulativam na tem področju, ki jih predvideva že evropsko pravo, vsi ne mislijo, da je insiderstvo prepovedano. Celo več, nekateri so mnenja, da pozitivno deluje na finančne trge. V praksi so se zato razvile metode, ki bi preprečevale poslovanje na podlagi notranjih informacij, vendar je še zmeraj najučinkovitejša tista, ki predvideva takojšnjo objavo cenovno občutljivih informacij. Ključne besede: poslovna etika, gospodarski kriminal, etične dileme, korupcija, zloraba notranjih informacij.

63

SUMMARY The paper examines the subject of business ethics and white-collar crime. We aimed to prove that business ethics is the competitive factor, which decisively influences the reputation of a company. However, the appropriate ethic conduct of a company is hard to achieve as many conflicts and ethic dilemmas appear in practice. It is a fact that any company can be ethical with regard to its environment only to the extent of ethics of its managers. However, in many cases they encounter problems, which require more than just routine decision-making, both within the company as well as in its environment. Due to complexity of decision-making processes, concepts of ethics and on their basis criteria for ethical decision-making were developed. Nevertheless, we cannot say which general rule can be applied in a particular case, as each individual case requires an optimal solution. Good solutions are only those, which represent interests of the widest possible circle of participants, which consequently ensures long-term development and survival of a company. Slovene business environment was faced with the period of transition, which drastically changed values in the business world. Collectivism and social justice were replaced by individualism and entrepreneurship. This stage, full of legal loopholes and absence of moral principles, was used by some for unscrupulous enrichment and new accumulation of capital. However, Slovene managers and entrepreneurs have increasingly become aware of the importance of ethics, which is slowly paving its way in Slovene companies. High ethical goals will not be enough if not even the basic legal norms are applied. White-collar crime is present both in highly technical and technologically advanced economies as well as in the developing ones. The majority of white-collar crimes include corruption, abuse of insider information, computer crimes… Corruption as we understand it today is no longer the classic criminal offence of passive and active bribery but rather a wide range of illegal activities. It extends to all social spheres and consequently corrupts society as a whole. It encourages non-innovativeness, inefficiency and destroys the confidence of people in democratic processes and advantages of market economy. Similar consequences appear as a result of insider trading, which is arguably one of the biggest problems in organised trading with securities in the world. Despite the legal framework in this area, also included in the European law, not everybody thinks that insider trading is against the law. Some people even seem to believe that it has a positive impact on financial markets. Methods, which prevent operations on the basis of insider information, are well developed in practice, but the most effective is still the method requiring instant publication of price sensitive information.

Key words: business ethics, white-collar crime, ethic dilemmas, corruption, insider trading.

64

SEZNAM UPORABLJENE LITERATURE 1. Albreht, Matjaž. 2004. Resolucija o preprečevanju korupcije. Delo 11, 3. 2. Bohinc, Rado. 2002. Kazniva dejanja zoper gospodarstvo. V Posvet; Problematika odkrivanja in pregona gospodarske kriminalitete. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve. 3. Berenbeim, E. Ronald. (februar 2002). The Enron Ethics Breakdown. The Conference board [online]. Available: http://www.info-edge.com/samples/CB-EA15free.pdf [10.5.2004]. 4. Brezovnik, Alenka. 2000. Podjetje, ki se uči, pomeni spremembo organizacijske kulture. Dvevnik 17, 2. 5. Connock, Stephan, in Ted, Johns. 1995. Ethical Leadership. London: The Cromwell Press. 6. De George, Richard. 1990. Business Ethics. New York: McGraw-Hill. 7. Draft, F. Richard. 1994. Management. Third edition. Fort Worth: The Dryden Press. 8. Domb, Yoel. (2001). The Art of Whistleblowing. The Jerusalem Collage of Technology [online]. Available: http://www.besr.org/dvartorah/pinchas.html [7.4.2004]. 9. Enron case (7.6.2002). Mladina [online], 4 odstavki. Available: http://www.mladina.si/dnevnik/19936 [2.12.2003]. 10. Flere, Sergej. 2000. Sociologija. Maribor: Pravna fakulteta. 11. Friedl, Andrej. (2004) Korporativna družbena odgovornost kot del poslovne vizije modernega podjetja [online]. Available: http://www.gzs.si/icc/novice.asp?ID=16768 [25.10.2004]. 12. Fritzsche J. David. 1997. Business Ethics, A Global and Managerial Perspective. New York: The McGraw-Hill Companies. 13. Gervas, Janja. 2002. Etični vidiki poslovnih daril. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 14. Grilc, Peter. 1994. Insiderstvo – trgovanje na podlagi notranjih informacij. Podjetje in delo 5-6: 558-563. 15. Glas, Miroslav. 2000. Poslovno okolje podjetja. Izbrani članki. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 16. Glas, Miroslav. 2004a. Zakaj ravnati etično? Tajnica 4: 3-5.

65

17. Glas, Miroslav. 2004b. Upoštevati je treba oboje. Tajnica 4: 5. 18. Glas, Miroslav. 2004c. O rejenih mačkah. Tajnica 4: 6-7. 19. Glas, Miroslav. 2004d. Etika koristi ali etika dolžnosti. Tajnica 5: 13-15. 20. Glas, Miroslav. 2004e. Standardi etičnega ravnanja. Tajnica 6: 15-16. 21. Glas, Miroslav. 2004f. Zakaj smo neetični? Tajnica 6: 17-19. 22. Hanson, Kirk. (5.3.2002). Lessons from the Enron Scandal. Nikkei [online], 27 odstavkov. Available: http://www.scu.edu/ethics/publications/ethicalperspectives/enronlessons.html [1.5.2004]. 23. Hren, Mirjan. 2002. Ekonomski vidik korupcije in odkrivanje koruptivnih dejanj. V Posvet; Problematika odkrivanja in pregona gospodarske kriminalitete. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve. 24. Ivanjko, Šime. 1996. Vloga in pomen poslovne etike. V Etika managementa – aplikativna raziskava. Ljubljana: Inštitut za evalvacijo in management v raziskovalni in razvojni dejavnosti. 25. Ivanjko, Šime. 1998. Trg in poslovna morala. Svetovalec iz Gospodarskega vestnika 28: 55. 26. Jaklič, Marko. 1996. Družbeno odgovorno poslovanje in poslovna etika. Ljubljana: Ekonomska fakulteta v Ljubljani. 27. Jaklič, Marko. 1999. Poslovno okolje podjetja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta v Ljubljani. 28. Jelovac, Dejan. 1994. Managerski etični kodeks. Manager 5: 52. 29. Jelovac, Dejan. 1997. Poslovna etika. Ljubljana: Študentska organizacija univerze. 30. Jelovac, Dejan. 1999. Poštenost med kratkimi nogami. Manager 1: 51. 31. Jelovac, Dejan. 2000. Podjetniška kultura in etika. Portorož: Visoka strokovna šola za podjetništvo. 32. Jovanovič, Dušan. 1997a. Pravna ureditev prepovedi insiderstva v Republiki Sloveniji. Podjetje in delo 2: 222-236. 33. Jovanovič, Dušan. 1997b. Obrambni mehanizmi pred insiderstvom. Kapital 164: 42-43.

66

34. Juhart, Miha. 1994. Trgovanje z notranjimi informacijami (insidertrading) po direktivi 89/592/EEC. Podjetje in delo 2: 181-184. 35. Juričan, Dobran. (2001). Korupcija kot socialno in politično zlo [online]. Available: http://www.radiostudent.si/projekti/demokracija/teksti/40korupcija.html [26.10.2004]. 36. Kalacun, Stanislava. 2001. Poslovna etika. Ljubljana: Združenje manager. 37. Katz, M. Joseph. (1999). International Business Ethics: Russia. [online]. Available: http://www.pitt.edu/1~ethics/Countries/Russia/case.html [7.4.2004]. 38. Koletnik, Franc. 2000. Gospodarski kriminal in morala v računovodstvu. V Zbornik referatov; 32. simpozij o sodobnih metodah v računovodstvu, financah in reviziji. Portorož: Zveze ekonomistov Slovenije. 39. Kos, Drago. 2000. Delovanje Sveta Evrope in Evropske unije na področju preprečevanja in obravnavanja korupcije. Podjetje in delo 6-7: 1077-1088. 40. Lozada, Carlos. (1.5.2002). Corruption's True Face. Foreign Policy [online], 14 odsavkov. Available: http://www.keepmedia.com/ShowItemDetails.do?from=search&item_id=6321 [6.4.2004]. 41. Lippke, L. Richard. 1993. Justice and Insider Trading. Journal of Applied Philosophy 10: 241-250. 42. Milijardni nateg. (17.2.2003). Mladina [online], 11 odstavkov. Available: http://www.mladina.si/tednik/200307/clanek/sib/ [10.9.2004]. 43. Moore, Jennifer. 1990. What is Really Unethical About Insider Trading? Journal of Business Ethics 9: 171-182. 44. Murray, David. 1997. Ethics in Organizations. London: Kogan Page. 45. Neznan avtor. 2000. Ne zamolčite nobenih informacij. Manager 11: 59. 46. Petek, Miro. 2002. Korupcija ni le problem kriminala. Večer 236, 35. 47. Plantan, Uroš. 1999. Finančne goljufije: Korupcija. Kapital 223-224: 40-42. 48. Polajžer, Ivan. 1999. Analiza razlik v etičnih stališčih managerjev in podjetnikov v Sloveniji. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 49. Pučko, Danijel. 2000. Business ethics in the Slovenian economy. Management 5: 1-20. 50. Ravishankar, Lilanthi. (2002). Encouraging Internal Whistleblowing in Organizations. [online]. Markkula center for Applied Ethics. Available: http://www.scu.edu/ethics/publications/submitted/whistleblowing.html [7.4.2004].

67

51. Risen, Clay. (29.3.2004). Accounts Due. The New Republic [online], 15 odstavkov. Available: http://www.keepmedia.com/ShowItemdetails.do?from=search&item-_id=398796 [6.4.2004]. 52. Robas, Špela. 2003. Povezanost etike in družbene odgovornosti v podjetju. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 53. Rus, Marko. (december 2002). Etika teče na dolgih progah. Glas gospodarstva [online], 29 odstavkov. Available: http://www.gzs.si/Nivo3.asp?ID=8245&IDpm=1296 [5.9.2004]. 54. Rutar, Mirjam. 1997. Poslovna etika in problemi razkritja v tujini in Sloveniji. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 55. Schlegelmilch, B. Bodo. 1998. Marketing Ethics. An International Perspective. London: International Thomson Business Press. 56. Sruk, Vlado. 1999. Leksikon morale in etike. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 57. Sinkey, F. Joseph. 1997. Commercial Bank Financial Management in the financial-services Industry, Sixth edition. New Jersey. 58. Stroligo, Klaudijo. 1998. Kazenskopravno ukrepanje proti korupciji. Podjetje in delo 6-7: 929-940. 59. Šelih, Alenka. 2000. Kazenskopravni in kriminološki vidiki korupcije. Podjetje in delo 6-7: 1007-1012. 60. Šeme Hočevar, Vida. 1997. Etika je lepa, posel je pa posel. Gospodarski vestnik 47: 12-14. 61. Šević, Željko. 2002. Socio-economic perspectives on corruption and the emerging public policy agenda. Naše gospodarstvo 5-6: 488-508. 62. Šlibar-Pačnik, Romana. (7.7.2003). Napad morale. Mladina [online], 6 odstavkov. Available: http://www.mladina.si/tednik/200327/clanek/korupcija/ [19.11.2003]. 63. Špec, Boštjan. 1996. Poslovanje na podlagi notranjih informacij. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 64. Tavčar, Mitja. 1996. Etični modeli odločanja managerjev – primerjalni vidik. V Etika managementa – aplikativna raziskava. Ljubljana: Inštitut za evalvacijo in management v raziskovalni in razvojni dejavnosti. 65. Tavčar, Mitja. 2000. Kulture, etika in olika managementa. Ljubljana: Moderna organizacija.

68

66. Turšič, Gregor. 2003. Poslovna etika in njena povezanost z družbeno odgovornostjo podjetja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 67. Valič, Stane. (december 2002). Priporočila mednarodne trgovinske zbornice. Glas gospodarstva [online], 10 odstavkov. Available: http://www.gzs.si/Nivo3.asp?ID=8294 [10.5.2004]. 68. Veselinovič, Draško. 2000. Problematika trgovanja z notranjimi informacijami. Bančni vestnik 6: 15-21. 69. Vidergar, Petra. (2002). Korupcija [online]. Available: http://pf-lj.kelt.si/datoteke/datoteke_zaposleni/strani/filipcic_katja/korupcija.doc [22.10.2004]. 70. Zagorac, Dean. (29.8.2002). Le tretjina pozitivna. [offline]. [8.9.2004]. 71. Zvezna komisija kaznovala Enron (26.6.2003). [online], 3 odstavki. Available: http://24ur.com/naslovnica/gospodarstvo/20030626_2026184.php?Acl=s4 [15.10.2004]. 72. Žerdin, H. Ali (14.11.2003). Slovenija kot Italija. Mladina [online], 51 odstavkov. Available: http://www.mladina.si/tednik/200345/clanek/slo-intervju--ali_h_zerdin/ [20.10.2004]. 73. Žerdin, H. Ali. 2000. Priznamo – podkupujemo. Mladina 47: 22-23. 74. Žlajpah, Matej. 2001. Etika in korupcija v poslovnem svetu. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 75. Wielens, Hans. 2004. Ethik – Elixier für Unternehmung und Industriegesellschaft. Die Bank 3: 15-17. 76. Werhane, H. Patricia. 1989. The Ethics of Insider Trading. Journal of Business Ethics 8: 841-845.

69

SEZNAM UPORABLJENIH VIROV 1. Directive 2003/6/EC of the European Parliament of the Council (2003), [online]. Available: http://europa.eu.int/smartapi/cgi/sga_doc?smartapi!celexapi!prod!CELEXnumdoc&lg=sl&numdoc=32003L0006&model=guichett [8.11.2004]. 2. Državni zbor Republike Slovenije (2004). Zahteva za sklic izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije [online]. Available: http://seja.sds.si/seja%20korupcija.pdf [22.10.2004]. 3. Gral-Iteo (2004). Korupcija [online]. Available: http://www.graliteo.si/files/korupcijska_klima_2004.ppt [26.10.2004]. 4. Ministrstvo za notranje zadeve (2004). Nacionalno poročilo o preprečevanju gospodarske kriminalitete in korupcije [online]. Availabe: http://www.mnz.si/si/120G2.php [20.10.2004]. 5. Transparency International (2000-2004). Transparency International Corruption Index [online]. Available: http://www.transparentnost.org.yu./dokumenti/d020.html [4.11.20004]. 6. Uradni list RS 86/2004. (2004). Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o trgu vrednostnih papirjev [online]. Available: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r01/predpis_ZAKO3391.html [7.11.2004]. 7. Zbirke Državnega zbora RS (2004). Zakon o preprečevanju korupcije [online]. Available: http://www2.gov.si/zak/zak_vel.nsf/zakposop/2004-01-007?OpenDocument [25.10.2004].

1

SEZNAM TABEL IN SLIK Seznam tabel Tabela 1: Učinki neetičnega obnašanja, iz makro vidika Tabela 2: Odstotek ameriških menedžerjev, ki štejejo posamezen vidik poslovanja za etični vidik Tabela 3: Pritiski, s katerimi se srečujejo menedžerji pri svojem delu Tabela 4: Pričakovanja posameznih interesnih skupin Tabela 5: Prikaz vse škode in gospodarske škode za obdobje 1996 do 2000 Tabela 6: Vrste korupcije z vidika nevarnosti za družbo Tabela 7: Indeksi zaznavnosti korupcije v letih od 2000 do 2004 Seznam slik Slika 1: Sivo območje med izrecno dovoljenim in izrecno prepovedanim Slika 2: Odnos med teleološko in deontološko etiko