DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Varnost in policijsko delo

NAČINI OBSTRUKCIJE POLIGRAFSKEGA TESTIRANJA

Avgust 2015 Avtor: Blaž Zupančič

Mentor: višji predavatelj, mag. Srečko F. Krope

Zahvala

Na prvem mestu se zahvaljujem mag. Srečku F. Kropetu za sprejeto mentorstvo ter

vse nasvete in usmerjanje pri izdelavi diplomske naloge.

Posebej se zahvaljujem tudi poligrafistoma gospodu Alešu Galuniču in gospodu

Goranu Saviču, saj brez njunih strokovnih nasvetov in pomoči ne bi mogel izdelati

diplomske naloge.

Seveda se zahvaljujem tudi svoji družini in vsem prijateljem, ki so me podpirali in

spodbujali tako v času študija kot tudi pri izdelavi te diplomske naloge.

Zato se na tem mestu še enkrat vsem prav lepo in iskreno zahvaljujem.

3

Kazalo

1 Uvod ............................................................. 8

2 Metodološki okvir ............................................. 9

2.1 Opredelitev predmeta preučevanja............................ 9

2.2 Namen, cilj preučevanja ....................................... 10

2.3 Metode preučevanja ............................................. 10

2.4 Opredelitev hipotez ............................................. 11

3 Opredelitev temeljnih pojmov ........................... 11

3.1 Zgodovinski oris poligrafskega testiranja in osnovna

terminologija poligrafske preiskave ......................... 11

3.2 Proces poligrafskega testiranja .............................. 15

3.3 Metodika in taktika poligrafskega testiranja ............. 16

3.4 Spomin kot pomemben element pri poligrafskem

testiranju ......................................................... 18

4 Zakonodaja Republike Slovenije in poligraf ........... 19

4.1 Poligraf v zakonodaji Republike Slovenije in njegov

razvoj ............................................................... 19

4.2 Problemi in priložnosti uporabe poligrafa v

kriminalističnem in dokaznem postopku .................... 22

4.2.1 Pravne in etične dileme................................................... 24

4.2.2 Privilegij zoper samoobtožbo ............................................ 25

5 Načini obstrukcije poligrafskega testiranja ............ 26

5.1 Mentalna obstrukcija ........................................... 30

5.2 Fizična obstrukcija .............................................. 32

5.3 Psihološka obstrukcija .......................................... 34

5.4 Vpliv medikamentov in psihoaktivnih substanc ........... 36

5.5 Vpliv fizične izčrpanosti in deprivacije spanja ........... 38

5.6 Ukrepi proti varanju poligrafskega preiskovalca ......... 43

4

6 Testiranje hipotez .......................................... 44

7 Zaključek ..................................................... 47

8 Literatura ..................................................... 49

9 Priloge ......................................................... 51

5

Kazalo preglednic

Preglednica 1: Primerjava preiskovalnih metod........................................................ 23

Preglednica 2: Študije zanesljivosti (CQT) .............................................................. 24

Kazalo slik

Slika 1: Analogni poligraf – slika aparature 1 .......................................................... 14

Slika 2: Analogni poligraf – slika aparature 2 .......................................................... 14

Slika 3: Prikaz zapisovanja psihofizioloških odzivov testirane osebe z analognim poligrafom 15

Slika 4: Digitalni poligraf – slika aparature ............................................................ 15

Slika 5: Prikaz zapisovanja psihofizioloških odzivov testirane osebe z digitalnim poligrafom 15

Slika 6: Prikaz šestih uporabljenih vizualnih stimulansov ............................................ 39

Slika 7: Prikaz poligrama vizualnega prepoznavnega testa CIT 1/II. PONOVITEV 12. 6. 2015 . 42

Slika 8: Prikaz poligrama vizualnega prepoznavnega testa CIT 2/II. PONOVITEV 15. 6. 2015 . 42

6

Povzetek

Poligrafska metoda je doživela svoj razcvet predvsem na kriminalistično–

preiskovalnem področju, kjer je bila vseskozi del različnih polemik med njenimi

zagovorniki in nasprotniki. V večini držav se je zasidrala v predkazenskem postopku,

kjer jo preiskovalci uporabljajo kot orodje za usmerjanje svojih preiskav. V prvem

tematskem delu diplomske naloge so predstavljeni osnovna terminologija,

zgodovinski razvoj poligrafa in proces poligrafskega testiranja. Prav tako so omenjeni

različni poligrafski testi in spomin kot pomemben element za razumevanje procesov,

ki se dogajajo v človeku med poligrafskim testiranjem. Nato sta predstavljena

slovenska zakonodaja v zvezi s poligrafom in njegov zgodovinski razvoj v Republiki

Sloveniji. V tem poglavju je razvitost poligrafske metode v Republiki Slovenji

primerjana še z drugimi državami, ponujen je tudi vpogled v nekatere dileme

pravnega in etičnega vidika poligrafske preiskave. V drugem tematskem delu so

najprej splošno prikazani nekateri načini obstrukcije poligrafskega testiranja, nato pa

je podrobneje obravnavanih šest glavnih načinov obstrukcije: mentalna, fizična in

psihološka obstrukcija, vpliv medikamentov in psihoaktivnih substanc, fizična

izčrpanost in deprivacija spanja. Ti načini so testirani ter primerjani so njihovi vplivi

na poligrafsko metodo. Vpliva deprivacije spanja in fizične izčrpanosti na poligrafsko

metodo sta na koncu prikazana še s pomočjo izkustvene metode.

Ključne besede: poligrafska preiskava, poligraf, obstrukcija, poligrafski preiskovalec,

predkazenski postopek, spomin, zakonodaja

7

Summary – Ways to obstruct poligraph test

The polygraphic method is most commonly used in criminal investigation where it has

always been a source of polemics between its proponents and its critics. In most

countries, the method has found its place in the pre-trial investigation process,

serving as a tool that guides further investigation. The first part of the thesis

presents the basic terminology, development of polygraph through history, and the

process of polygraphic examination. It also addresses different polygraph tests and

memory as a vital element behind understanding the processes that occur in the test

subjects during polygraph examination. We present Slovenian legislation related to

polygraph and its historical development in Republic of Slovenia. In the same part,

we compare the advancement of the polygraphic method in other countries and offer

an insight into some of the dilemmas concerning the legal and ethical issues related

to polygraph examination. In the second part, an overview of some manners of

obstructing the polygraph examination are offered. After a general outline we

examine six main manners of obstructions: mental, physical, and psychological

obstruction, effect of medicaments, physical exhaustion, and sleep deprivation.

These are further tested and compared in terms of their influence on the polygraphic

method. The effect of sleep deprivation and physical exhaustion on the polygraphic

method are finally demonstrated with the use of empirical examples.

Keywords: polygraphic examination, polygraph, obstruction, polygraph examiner,

pre-trial investigation process, memory, legislation

8

1 Uvod

Resnica in laž sta pojma, ki si nasprotujeta že skozi stoletja, obenem pa skupaj

tvorita notranjo naravo vsakega človeka. Ljudje lažemo iz različnih vzrokov, kot so

ljubezen, korist, strah, sram, prikritje negativnih dejanj … V današnjih časih so lahko

laži tudi življenjskega pomena in lahko povzročajo marsikatero hudo obliko

negativnih dejanj. Zato se na drugi strani proti lažem borijo zagovorniki resnice, ki

želijo laž najprej razkrinkati in nato preprečiti njene negativne posledice. Laži, ki

pripeljejo do negativnih posledic, v večini primerov najdemo na področju

kriminalistike, kjer bodisi povzročajo kazniva dejanja ali pa jih prikrivajo. Tudi na

tem področju zato preiskovalci z različnimi sredstvi poskušajo odkriti laž in tako

razrešiti posamezna kazniva dejanja. Seveda so se oblike laži skozi stoletja

spreminjale in razvijale, prav tako pa so se razvijali tudi načini za njihovo

odkrivanje. V zgodnejših obdobjih so tako poskušali »izvleči resnico iz ljudi« z

nehumanimi, krutimi in primitivnimi dejanji (z mučenjem, mučilnimi napravami),

pozneje pa so se te oblike vedno bolj razvijale do odkritja in izpopolnitve naprave za

odkrivanje tako imenovanega »laganja« – poligrafa (Roso, 1996).

Poligrafsko preiskavo opravljamo s pomočjo poligrafskega aparata, ki beleži in

spremlja psihofiziološke odzive testirane osebe. V človeškem telesu je namreč

avtonomni živčni sistem, ki deluje neodvisno od človeške volje in katerega

spremembe v delovanju povzročijo določena čustva, ki delujejo na človeški

organizem. Pri poligrafski preiskavi je čustvo, ki deluje na organizem testirane

osebe, predvsem strah pred odkritjem. Ta povzroči nekatere spremembe v odzivanju

telesa testirane osebe (potenje, krvni tlak, utrip, dihanje, neverbalne in verbalne

spremembe) in te psihofiziološke spremembe lahko zazna poligrafski aparat. Tako je

napačno laično mišljenje, da poligraf odkriva laž, saj tudi noben organ v človeškem

organizmu neposredno ne proizvaja laži. Res pa je, da na podlagi poligrafskih meritev

in njihove pravilne interpretacije poligrafski preiskovalec posredno odkriva, kdaj

neka oseba zavaja, prikriva ali tako rečeno »laže« (Komat, 2011).

V prvem delu diplomske naloge smo proučevali urejenost področja poligrafskega

testiranja in predstavili osnovno terminologijo v zvezi s poligrafsko preiskavo. Pri tem

je pomembno razlikovanje med celotnim procesom poligrafske preiskave in njenimi

posameznimi deli, kot je na primer psihofiziološko preverjanje verodostojnosti izjav s

poligrafom neposredno v poligrafskem laboratoriju. Za lažje razumevanje delovanja

posameznih faz poligrafske preiskave in posameznih elementov same aparature smo

9

opisali tudi zgodovinski razvoj poligrafske metode. Tu smo se dotaknili še samih

poligrafskih testov, metodike in taktike poligrafskega preiskovanja ter človeškega

spomina. V diplomski nalogi smo predstavili tudi nekatere pravne in etične dileme

poligrafske preiskave ter predstavili nekatera mnenja zagovornikov in nasprotnikov

poligrafske preiskave. Omenjeni so tudi poligraf v Republiki Sloveniji, njegov razvoj

in zakonska urejenost.

Ob očitnem napredku in razvoju poligrafske metode pa ne smemo zanemariti tudi

napredka in razvoja tehnik za zavajanje oziroma motenje delovanja poligrafskega

aparata in poligrafske preiskave. To pa je obenem tudi rdeča nit diplomske naloge,

kjer smo sprva predstavili nekaj splošnih načinov obstrukcije poligrafskega testiranja,

v nadaljevanju pa smo se posebej posvetili šestim glavnim načinom obstrukcije

poligrafskega testiranja. Posebej so analizirane psihološka obstrukcija, fizična

obstrukcija, mentalna obstrukcija ter vpliv medikamentov in psihoaktivnih substanc,

vpliv fizične izčrpanosti in vpliv deprivacije spanja na poligrafsko testiranje Savič in

Galunič (osebni intervju, 1. 6. 2015).

V diplomskem delu smo se spraševali, katera od obstrukcij poligrafskega testiranja

bolj in katera manj moti sam aparat in proces poligrafske metode ter na katere

načine obstrukcije poligrafskega testiranja morajo biti preiskovalci še posebej

pozorni in se jih še posebej zavedati ter jih poskušati ustrezno odpravljati. Diplomsko

nalogo smo dopolnili in obenem zaključili z analizo izkustvene metode preučevanja, v

kateri smo preučevali vpliv fizične izčrpanosti in vpliv deprivacije spanja na

poligrafsko testiranje.

2 Metodološki okvir

2.1 Opredelitev predmeta preučevanja

Predmet preučevanja v zaključnem delu so načini obstrukcije poligrafskega

testiranja. Pri tem smo skozi osnovno terminologijo poskušali raziskati urejenost

področja poligrafskega testiranja pri nas in v tujini ter to povezati z obstrukcijami

poligrafskega testiranja in jih na ta način tudi opisati. Proučevali smo osnovne

značilnosti posameznih obstrukcij, jih medsebojno primerjali in poskušali predstaviti

njihovo moč oziroma raziskati pomembnost njihovega vpliva na samo poligrafsko

testiranje.

10

2.2 Namen, cilj preučevanja

Namen zaključnega dela je torej v prvem delu proučiti urejenost področja

poligrafskega testiranja pri nas in v tujini, v drugem delu pa razložiti posamezne

obstrukcije poligrafskega testiranja ter opisati njihove splošne značilnosti in njihovo

delitev. Cilj zaključnega dela pa je z različnimi metodami pojasniti, do kolikšne mere

in če sploh ter na kakšen način posamezna obstrukcija vpliva na poligrafsko

testiranje, ter obstrukcije primerjati med seboj.

2.3 Metode preučevanja

Pri diplomskem delu smo uporabili naslednje metode preučevanja:

analiza besedil (uporabljena za predstavitev poligrafskega testiranja v

nekoliko širših okvirih ter za pojasnitev nekaterih osnovnih pojmov, elementov

testiranja za lažje razumevanje obravnavane tematike oziroma glavnega

problema diplomske naloge),

statistična metoda (uporabljena pri rezultatih praktičnega preizkusa, pri

ugotavljanju same uspešnosti poligrafskega testiranja oziroma uspešnosti ter

pri primerjavi posameznih tehnik poligrafskega testiranja in prikazu njihove

povezave z obstrukcijami poligrafskega testiranja),

metoda sinteze spoznanj (uporabljena ob analizi vseh rezultatov, pri

potrditvah oziroma zavrnitvah hipotez in ob razlagah posameznih problemov),

deskriptivna metoda (uporabljena pri sami ugotovitvi, ali posamezne

obstrukcije vplivajo na poligrafsko testiranje in na kakšen način oziroma kako

jih lahko zaznavamo pri poligrafskem testiranju – pri splošnem teoretičnem

opisu zastavljenega problema in njegove rešitve),

izkustvena metoda (uporabljena pri sami ugotovitvi, ali posamezne

obstrukcije vplivajo na poligrafsko testiranje in na kakšen način oziroma kako

jih lahko zaznavamo – pri praktičnem preizkusu za obstrukciji spalne

deprivacije in fizične izčrpanosti),

metoda intervjuja (uporabljena za ugotovitev dejanskega stanja zastavljenih

hipotez in pri obrazložitvi posameznih pojmov, tudi obstrukcij poligrafskega

testiranja),

metoda kompilacije (uporabljena za povzemanje in citiranje tujih stališč,

sklepov, spoznanj in izsledkov raziskovalnega dela na podlagi načinov

obstrukcije poligrafskega testiranja).

11

2.4 Opredelitev hipotez

Pri proučevanju naše tematike smo si zadali več hipotez, ki smo jih s proučevanjem

potrdili oziroma zavrnili.

Hipoteza številka 1: »Načini obstrukcije poligrafskega testiranja (psihološka

obstrukcija, mentalna obstrukcija in fizična obstrukcija, vpliv medikamentov

in psihoaktivnih substanc, fizična izčrpanost, spalna deprivacija) motijo in

vplivajo na poligrafsko testiranje.«

Hipoteza številka 2: »Fizična izčrpanost in spalna deprivacija najmanj motita

in vplivata na potek poligrafskega testiranja.«

Hipoteza številka 3: »Vpliv medikamentov (drog, zdravil) na potek

poligrafskega testiranja je največji in najbolj moti.«

3. Opredelitev temeljnih pojmov

3.1 Zgodovinski oris poligrafskega testiranja in osnovna

terminologija poligrafske preiskave

O zgodovinskem razvoju poligrafskega testiranja so pisali že številni avtorji. V naši

diplomski nalogi se bomo oprli na priznanega hrvaškega poligrafista Zvonimirja Rosa

(1996), ki je zgodovino razvoja poligrafskega testiranja oziroma odkrivanja laži

razdelil na predznanstveno obdobje in znanstveno obdobje odkrivanja laži.

V predznanstveno obdobje odkrivanja laži spadajo predvsem začetki odkrivanja

resnice v zgodnjih obdobjih človeštva, ki so temeljili na povzročanju velikih psihičnih

(strah) in fizičnih bolečin (opekline, mehanske poškodbe). Vidni so tudi zametki

opažanja telesnih sprememb in odzivov ob domnevnem laganju (potenje in z njim

smrad, povišan krvni tlak ter suha usta in rdečica) ter premikanja telesa ali delov

telesa ob domnevnem laganju (gledanje v tla, premikanje nožnega palca, drhtenje,

praskanje po glavi ipd.). Prej navedeno se je pokazalo v različnih arheoloških

odkritjih raznih zapisov, predmetov, rekov … (Roso, 1996 v Gužvić, 2013).

Primeri tega obdobja so na primer prva navodila oziroma zapisi, kako odkriti

zastrupljevalca, napisani na papirusu iz 9. st. p. n. št. Zastrupljevalec namreč ne

odgovarja na zastavljena vprašanja ali pa – če že govori o dejanju – z nožnim palcem

brska po tleh, je bled, praska se po laseh ipd. (Gorkič, 2005). Drugi primer je iz

Indije leta 1500 pr. n. št., kjer so ugotavljali iskrenost tako, da je svečenik namazal

čad na rep osla in ga peljal v temen prostor. Osumljenci so morali vstopiti v sobo in

12

potegniti osla za rep, saj naj bi ta imel magično moč odkriti neresnico. Ko so se vrnili

iz sobe, so jim pregledali roke in tisti, ki so imeli roke čiste, očitno niso upali

potegniti osla, da se ne bi izkazala resnica, in so tako veljali za krive (Vovk, 2009).

V znanstvenem obdobju odkrivanja laži je na metode odkrivanja laži bistveno vplival

razmah znanosti in znanstvenih metod v 19. in 20. stoletju. Razširilo se je mnenje,

da laž spremljajo določeni fiziološki pojavi, na primer pospešen utrip srca, pospešeno

dihanje, rdečica, negotov glas, prisiljen smeh, potenje itd. Te spremembe so sicer

poznali že prej, vendar so se naprave, s katerimi je bilo mogoče meriti te pojave in

jih razložiti, razvile šele v zadnjih stoletjih. V tem obdobju so se začeli poskusi na

primer s krvnim tlakom in utripom, dihanjem, električno prevodnostjo kože, telesno

motoriko, ki so vodili v izpopolnjevanje različnih tehničnih pripomočkov in tehnik.

Prelom v poligrafskem preiskovanju pa pomeni leto 1921, ko je J. A. Larson združil

več aparatov za merjenje posameznih fizioloških odzivov in jih vgradil v eno napravo,

s katero je bilo mogoče hkrati beležiti potek dihanja, krvni tlak in srčni utrip.

Larsona zato tudi upravičeno štejemo za očeta poligrafa, katerega je Larson prvič

uspešno uporabil leta 1923. Omeniti velja tudi L. Keelerja, ki je pomembno prispeval

k nadaljnjemu razvoju poligrafa in poligrafije. Njegova prizadevanja, da bi bila

poligrafija priznana kot (znanstveno) sredstvo boja proti kriminalu, so doživela

potrditev leta 1947, ko je bilo ustanovljeno Ameriško poligrafsko združenje (APA).

Prav tako se je po drugi svetovni vojni hitro razvijala tudi poligrafska tehnika (Roso,

1996 v Gorkič, 2005).

Če želimo v današnjem času razumeti napravo poligraf in pa celotno poligrafsko

preiskavo, vključno z možnimi obstrukcijami poligrafskega testiranja, moramo

najprej razumeti osnovne pojme poligrafske preiskave in osnove delovanja same

aparature, ki jih je opisalo že več avtorjev. Gorkič (2005) navaja, da beseda poligraf

izhaja iz grških besed »poly« (več) in »grafein« (pisati). Poligraf je medicinska

naprava, ki pri testiranju zapisuje psihofiziološke odzive osebe na zastavljena

vprašanja in/ali na druge zunanje dražljaje. Poligrafsko preiskavo sestavljajo vse

tiste dejavnosti poligrafskega preiskovalca, ki so namenjene uspešnemu preverjanju

verodostojnosti izjav: poligrafski ogled kraja kaznivega dejanja, zbiranje informacij

in posvetovanje z različnimi forenzičnimi strokovnjaki, priprava testov,

psihofiziološka preiskava verodostojnosti izjav, priprava mnenj, poročil in analiza

celotnega izvedenega postopka (Selič, 2004).

13

Poligrafski preiskovalec je strokovnjak, ki za preverjanje verodostojnosti izjav

uporablja poligraf, njegovo delo pa temelji zlasti na spoznanjih forenzične

psiho(fizio)logije in kriminalistike (Selič, 2004).

Psihofiziološka preiskava verodostojnosti izjav s poligrafom so vse tiste dejavnosti

poligrafskega preiskovalca, ki jih opravi v poligrafskem laboratoriju. Neposredno se

navezujejo na testirano osebo (stranko). Sestavljajo jo razgovor pred poligrafskim

testiranjem, poligrafsko testiranje (uporaba poligrafskih testov), analiza poligramov

in razgovor po poligrafskem testiranju (Selič, 2004).

Gorkič (2005) opisuje, da je sam poligrafski aparat tipično opremljen z instrumenti za

beleženje fizioloških odzivov kardiovaskularnega sistema, dihanja in električne

prevodnosti kože, dodatno lahko tudi z napravami za spremljanje srčnega utripa, z

ergografom, ki spremlja premike mišic, s pletismografom za spremljanje

prekrvavljenosti prstov ipd. V zadnjem času so vedno bolj razširjeni računalniški

poligrafski sistemi. Omenjeni instrumenti in njihovo delovanje so za nas seveda

pomembni, saj bomo v nadaljevanju preverjali, kako nanje delujejo različne

obstrukcije poligrafskega testiranja (na primer vplivanje na kardiosfigmograf z

miselnimi procesi pri mentalni obstrukciji ali pa morebitno vplivanje na več

omenjenih instrumentov s povzročanjem namerne bolečine pri fizični obstrukciji). Za

spremljanje delovanja srca se uporablja kardiosfigmograf. Z njim beležimo

spremembe, ki nastanejo v delovanju srca kot odzivi na psihične dražljaje in ki se

kažejo kot padec, rast ali nespremenljivost krvnega tlaka, sistoličnega volumna

(prostornine ob skrčenju srca) in frekvence utripa (te lastnosti merimo prek manšete,

nameščene okoli testirančeve nadlahti). Dihanje se zapisuje s pomočjo pnevmografa,

ki beleži spremembe respiratornega volumna, frekvenco dihanja, razmerje med

vdihom in izdihom ipd. Na prsni koš in/ali okoli želodca (merimo namreč torakalno ali

abdominalno dihanje ali oboje) testirane osebe se namesti gumijasta cev, ki se z

dihanjem razteza, spremembe v zračnem toku (v cevi) pa beleži, okrepi in prikaže

aparat. Električno prevodnost kože beležimo s galvanografom. Testirani osebi se na

prst ali na dlan namesti elektroda, nato pa se poišče povprečna električna upornost

kože testirane osebe. S tem se merijo odstopanja, ki pomenijo odziv na vprašanja in

odgovore. V nadaljevanju diplomske naloge bomo preverili, katere obstrukcije in v

kolikšni meri, če sploh, vplivajo na prej omenjene instrumente ter s katerimi

instrumenti jih lahko odkrivamo. Do nedavnega so poligrafski preiskovalci uporabljali

analogni ali mehanski poligrafski aparat, ki je beležil zapise na neskončen papir s

14

pomočjo kovinskih zapisovalnih igel, povezanih z dotokom barvne tekočine. Sedaj pa

poligrafski preiskovalci uporabljajo predvsem digitalno podprt poligrafski aparat. To

je računalnik s poligrafskim programom in pripadajočimi tipali, s pomočjo katerih se

prenašajo psihofiziološke spremembe človeškega organizma na ekran računalnika.

Prednost takega poligrafskega aparata je v tem, da se lahko psihofiziološke

spremembe človeškega organizma prenašajo na računalniški ekran tudi brez

neposredne povezanosti s cevkami, in sicer s pomočjo dodanih senzorjev, ki delujejo

preko programa Bluetooth (Komat, 2011).

Slika 1: Analogni poligraf – slika aparature 1 (Trampuš, 2002)

Slika 2: Analogni poligraf – slika aparature 2 (Popa, 2012)

15

Slika 3: Prikaz zapisovanja psihofizioloških odzivov testirane osebe z analognim poligrafom (A

notórius hazudozót..., 2001)

Slika 4: Digitalni poligraf – slika aparature (Poligraf - policijska, ali…, 2013)

Slika 5: Prikaz zapisovanja psihofizioloških odzivov testirane osebe z digitalnim poligrafom

(Zavastin, 2015)

3.2 Proces poligrafskega testiranja

Celoten proces je za našo diplomsko nalogo pomemben, saj lahko že v začetnih fazah

poligrafske preiskave pride do motenj ali pa poskusov varanja same poligrafske

preiskave. Tipičen primer je psihološka obstrukcija poligrafskega testiranja, kjer

preiskovanec že v začetnih fazah (na primer v predtestnem razgovoru) poskuša

vplivati na poligrafskega preiskovalca na njegovi nezavedni ravni in tako poskrbeti za

njegovo nestrokovno obnašanje, posledično pa za netočne izsledke poligrafske

16

preiskave. Omenimo naj, da večina avtorjev razlikuje med numeričnim in globalnim

pristopom delitve procesa poligrafske preiskave. Znani avtor del s področja

psihofiziološke preiskave verodostojnosti izjav, zagovornik numeričnega pristopa, je

na primer Matte (1996), ki je opredelil tri faze:

predtestni razgovor,

psihofiziološko testiranje ali snemanje psihofizioloških odzivov,

analiza in kvantifikacija psihofizioloških odzivov za dokončno odločitev.

V Sloveniji razvijamo globalni (klinični) pristop in znotraj poligrafske preiskave

ločimo štiri faze:

poligrafski ogled kraja kaznivega dejanja, zbiranje potrebnih informacij za

pripravo in uporabo poligrafske metode, predhodna priprava testov,

predtestni razgovor,

poligrafsko testiranje (uporaba poligrafskih testov s poligrafsko napravo) in

analiza poligramov,

razgovor po poligrafskem testiranju (pojasnitev odzivov, izpisanih na

poligramih),

oblikovanje mnenja (verjetnostna ocena (ne)vpletenosti testirane osebe v

obravnavano kaznivo dejanje), dokumentiranje, razgovor z operativnimi

delavci, analiza celotne poligrafske preiskave.

Zagovorniki kliničnega pristopa torej razumejo pojem poligrafske preiskave širše.

Čeprav klinični pristop ostaja do neke mere subjektiven, vendarle zmanjšuje možnost

nedoločnega mnenja in povečuje spoznavno vrednost same metode (Selič in

Juratovec, 2002a v Gorkič, 2005).

3.3 Metodika in taktika poligrafskega testiranja

Pri metodiki in taktiki poligrafskega testiranja smo se osredotočili predvsem na samo

poligrafsko testiranje kot eno od faz poligrafske preiskave. Tu smo se osredotočili na

sam poligrafski test, torej predvsem na sistem oziroma način vprašanj, ki jih

poligrafski preiskovalec zastavlja testirani osebi, medtem ko njene fiziološke odzive

beleži poligrafski aparat. Na omenjeno tematiko smo se osredotočili predvsem zato,

ker pomembno vpliva na rdečo nit zaključnega dela, torej na načine obstrukcije

poligrafskega testiranja. Testirana oseba lahko namreč z dobrim poznavanjem in

pripravo na različne testne formate moti in vpliva na rezultate, ki jih beleži

poligrafski aparat. Pri formatu CQT (Control Question Test) se na primer preiskovana

17

oseba lahko pripravi na kontrolna vprašanja tako, da se na njih močneje fiziološko

odziva, bodisi z mentalno (na primer misel na računske operacije ali pa čustveno

razburljive dogodke) ali pa fizično obstrukcijo (povzročanje bolečine), kot na

relevantna vprašanja ter s tem povzroči napačne rezultate poligrafske preiskave.

Podobno je pri formatu GKT (Guilty Knowledge Test). Cilj GKT je potrditi, ali

testirana oseba pozna pomembne podatke, ki so znani le storilcu kaznivega dejanja

ali osebi, vpleteni v kaznivo dejanje (Vrij, 2000). Če pa se preiskovana oseba z

različnimi obstrukcijami pripravi na test (ima možnost treniranja nadzorovanja svojih

psihofizičnih odzivov) in se na vsa vprašanja odziva fiziološko enako, pa teoretično

vpliva na poligrafsko preiskavo in doseže nedoločne rezultate.

Roso (1996) deli poligrafske teste po njihovem namenu na dve skupini, in sicer na

kontrolne (tudi stimulativne oziroma eksperimentalne) in operativne teste. Gorkič

(2005) navaja, da stimulativni test omogoča posnetek individualne stereotipije

psihofizioloških odzivov, kar pomeni, da se določena oseba ob testu odziva

konsistentno in neodvisno od situacije – torej na sebi lasten, določen način. S

pomočjo stimulativnega testa preiskovalec hkrati predstavi testirani osebi poligrafsko

testiranje, način postavljanja vprašanj ipd. Na ta način stimulativni test učinkuje kot

protiukrep zavajanju (kot ukrep, preden sploh pride do zavajanja). Pri testirani osebi

namreč ali vzbudi zaupanje v metodo in preiskovalca ali pa zmanjšuje upanje, da bo

prišlo do napake. Pozneje, ob analizi poligrama operativnega testa, pa pripomore k

njegovi razlagi. Pri analizi poligramov preiskovalec preliminarno oceni verjetnost

(ne)povezanosti testirane osebe s kaznivim dejanjem.

Osnovne (operativne) metode, ki jih uporabljamo pri poligrafskem testiranju, pa Roso

(1996) opredeljuje kot:

indirektno metodo ali metodo (test) vrhunca napetosti (PoT – Peak of Tension

Test),

direktno metodo ali metodo (test) s kontrolnim vprašanjem (CQT – Control

Question Test),

test poznavanja kritičnih dejstev (GKT – Guilty Knowledge Test).

Omeniti moramo tudi t. i. »relevant – irelevant« (RI) tehniko oziroma test (RIT) kot

prvo širše uporabljano metodo, ki pa se danes (v čisti obliki) ne uporablja več.

RI-tehnika je kombinirala dve vrsti vprašanj: relevantna, ki se dotikajo konkretnega

dejanja, in irelevantna, ki z dejanjem nimajo nobene veze. Preiskovalec primerja

18

odzive testirane osebe na oba tipa vprašanj. Predpostavljamo, da burnejši odzivi ob

odgovorih na relevantna vprašanja pomenijo, da nanje testirana oseba ni odgovorila

po resnici. Prav to predpostavko označujejo kot pomanjkljivost te metode, saj ni

nujno, da je burnejši odziv prav posledica laganja (Vrij, 2003 v Gorkič, 2005).

3.4 Spomin kot pomemben element pri poligrafskem testiranju

Človeški spomin kot pomemben element pri poligrafskem testiranju lahko pomembno

vpliva na poligrafsko testiranje in ob nepoznavanju njegovih lastnosti se lahko

poligrafski izpraševalec kaj hitro znajde pri podaji napačne ocene oziroma analize

poligrafske preiskave. Za nas je pri spominu na primer pomembna obstrukcija vpliva

medikamentov in psihoaktivnih substanc, ki lahko vplivajo (droge, alkohol) na priklic

določenih dogodkov v spomin, posledično pa tudi na fiziološki odziv preiskovanca pri

vprašanjih v zvezi s tem dogodkom. Omenimo lahko, da človeška nesposobnost

priklica dejanj iz spomina zaradi kakršnegakoli razloga (več v nadaljevanju)

pomembno vpliva tudi na psihofiziološke odzive človeka na poligrafskem testiranju.

Oseba, ki se na primer nekega kaznivega dejanja ne spomni, ima amnezijo ali

nespominjanju botruje kakšen drug razlog, lahko na poligrafskem testiranju pokaže

slabše fiziološke odzive, kar pa lahko pripelje do napačne negativne ocene oziroma

analize poligrafskega preiskovalca, čeprav je oseba morda vseeno storila dotično

kaznivo dejanje. Pri spominjanju govorimo o treh osnovnih procesih: vkodiranju

(proces, ki omogoča pretvarjanje informacije v takšno obliko, da se lahko vnesejo v

spomin in se tam ohranijo), shranjevanju (proces, ki omogoča obstoj vsebin v

spominu) in priklicu (proces, ki pomeni vrnitev zapomnjene informacije v zavest)

(Areh, 2010).

Kot eno od najpogostejših delitev spomina Areh (2010) navaja stopenjski model

spomina, ki pomeni delitev na tri vrste spomina ali tri spominske stopnje: senzorični

(informacije iz okolja se zadržijo kratek čas, podrobnosti je veliko in se hitro

menjavajo z novimi, v pol sekunde ocenimo za nas pomembne informacije, ki gredo v

kratkoročni spomin), kratkoročni (tudi delavnica zavesti, podatki v kratkoročnem

spominu se zadržijo do 30 sekund (Hockenbury in Hockenbury, 1997 v Areh, 2010),

naloga je začasno shranjevanje informacij in vkodiranje pomembnejših v dolgoročni

spomin, pomaga pri domišljiji, odločanju, spominjanju) in dolgoročni spomin (je

časovno najobstojnejši, pomaga pri vsakodnevnih dejavnostih – govoru, hoji,

oblačenju, poznavanju imen, obrazov, na poti v službo, splošnem znanju itn.,

19

informacije se vanj vkodirajo z obnavljanjem oziroma vzdrževalno obnovo ali pa z

osmislitvijo informacije, kar pomeni oblikovanje v povezano celoto, ki ima smisel).

Ko govorimo o spominu, moramo omeniti tudi pomemben element priklica podatkov

iz dolgoročnega spomina. Pri dolgoročnem spominu ne gre toliko za vprašanje

pozabljanja, ampak bolj za to, kako najti pravi način za priklic podatkov iz njega.

Tipičen primer tega (nezmožnosti priklica informacij) je izkušnja na koncu jezika.

Včasih se nam zgodi, da želimo nekaj povedati, a nikakor ne najdemo prave besede,

čeprav dobro vemo, da jo imamo v spominu – pravimo, da imamo izraz na koncu

jezika. Takšna situacija se po navadi razreši v nekaj minutah, ko se v večini primerov

blokirane besede spontano pojavijo. Areh (2010) navaja, da nas izkušnja na koncu

jezika opozarja na tri značilnosti delovanja priklica oziroma spomina:

Priklic iz dolgoročnega spomina ne deluje po načelu vse ali nič. Pogosto se

lahko spomnimo delcev, podrobnosti neke vsebine, ki je sicer blokirana.

Čeprav so podatki shranjeni v spominu, so lahko nedostopni.

Pri poskusih priklica želene informacije prihaja do priklica drugih, neželenih

ali delnih informacij. Kot smo že omenili, so podatki organizirani in povezani

po neki logiki. Ko si prizadevamo priklicati v zavest neko informacijo, pride do

priklicev drugih. To lahko omogoči priklic iskane informacije.

4 Zakonodaja Republike Slovenije in poligraf

4.1 Poligraf v zakonodaji Republike Slovenije in njegov razvoj

Poligraf se v Republiki Sloveniji uporablja predvsem v predkazenskem postopku za

izločitev nedolžnih oseb iz nadaljnje policijske preiskave. Zakon o nalogah in

pooblastilih policije (ZNPPol, 2013) omenja poligraf najprej v prvem odstavku

33. člena, ko poligraf kategorizira kot splošno policijsko pooblastilo in navaja: »Pri

opravljanju policijskih nalog smejo policisti /…/ izvajati poligrafski postopek /…/.«

Natančneje pa ZNPPol (2013) opredeli poligrafski postopek v 48. členu, ko navaja:

»Pri preiskovanju kaznivih dejanj smejo policisti ob upoštevanju okoliščin kaznivega

dejanja kot pripomoček izvesti poligrafski postopek. Ob začetku postopka morajo

osebo seznaniti:

z namenom in načinom izvedbe poligrafskega postopka ter delovanjem

poligrafskega aparata,

da se poligrafski postopek sme opraviti le z njenim soglasjem in

20

da se rezultati poligrafskega postopka ne morejo uporabiti kot dokaz v

kazenskem postopku.«

Poligrafski postopek se sme izvesti samo s pisnim soglasjem osebe. Pisno soglasje za

poligrafski postopek mladoletnika izdajo starši ali skrbnik. Če so starši ali skrbnik

osumljeni kaznivega dejanja zoper mladoletnika, pisno soglasje izda pristojni center

za socialno delo. Poligrafski postopek se ne sme izvesti zoper otroka. Policist mora

prekiniti poligrafski postopek, če oseba soglasje zanj umakne ali če policist ugotovi,

da je oseba v psihofizičnem stanju, ki ni primerno za ta postopek.

Poligraf je omenjen tudi v 10. členu Pravilnika o policijskih pooblastilih (Pravilnik,

2014), ki navaja naslednje: »Soglasje za izvedbo poligrafskega postopka pridobi

poligrafski preiskovalec. Pisno soglasje za izvedbo poligrafskega postopka mora

vsebovati navedbo, da je bila oseba seznanjena:

z načinom izvedbe poligrafskega postopka in osnovnim delovanjem

poligrafskega aparata (to lahko poligrafski preiskovalec izvede s

seznanitvenim poligrafskim testom ali na drug način),

da se poligrafski postopek sme opraviti le z njenim soglasjem, ki ga lahko

kadar koli med poligrafskim postopkom umakne,

da se bo poligrafski postopek izvedel z namenom usmerjanja kriminalistične

preiskave pri preiskovanju konkretnega kaznivega dejanja,

da se rezultati poligrafskega postopka ne morejo uporabiti kot dokaz v

kazenskem postopku.«

Če oseba ne podpiše soglasja, se šteje, da ne soglaša s poligrafskim postopkom.

Poligrafski preiskovalec ne opravi poligrafskega testiranja, če je oseba v

neprimernem psihofizičnem stanju (Pravilnik, 2014). V nadaljnjem postopku po

poligrafski preiskavi predvidoma poligrafski preiskovalec poda svoje strokovno

mnenje na podlagi rezultatov testiranja, ne pa tudi zapisnika in vseh rezultatov (kot

na primer v ZDA). Policija ga priloži kazenski ovadbi, ki jo pošlje državnemu tožilcu,

od katerega je potem odvisna nadaljnja preiskava (Selič, 2002).

V slovenskem pravnem sistemu rezultati poligrafskega testiranja niso dovoljeni kot

dokaz na sodišču, saj tudi Zakon o kazenskem postopku (ZKP,1994) ali katerikoli drug

zakon s tega področja česa takšnega ne določa in ne omenja. Tako ga mora državni

tožilec po drugem odstavku 18. člena ZKP (1994) (»Sodišče ne sme opreti sodne

21

odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih

pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo

določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba

nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega

dokaza«) in prvem odstavku 83. člena ZKP (1994) (»Preden državni tožilec poda

preiskovalnemu sodniku zahtevo za preiskavo /…/ izloči iz spisov, ki jih pošlje

sodišču, obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil poučen po

četrtem odstavku 148. člena tega zakona«) izločiti iz spisa poleg vseh drugih

preiskovalnih dejanj, ki so bila opravljena, preden je bila oseba seznanjena o svojih

pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP (1994). ZNPPol (2013) sicer omogoča

uporabo poligrafa, vendar pa ta, kot tudi na primer policijska prepoznava, nima

procesne vrednosti, pač pa le vlogo obvestila po drugem odstavku 148. člena ZKP

(1994).

Seličeva (2004) navaja, da se razvoj poligrafa v Sloveniji začenja že z letom 1959, ko

je Hrvat Ivan Babić v takratni Socialistični federativni republiki Jugoslaviji prvič

uporabil poligrafsko metodo s pomočjo Keelerjevega poligrafa. V letih 1959–1967 je v

takratni jugoslovanski federaciji deloval poligrafski laboratorij v Zagrebu, kjer je

1967. leta svojo poklicno pot začel tudi Zvonimir Roso, čigar strokovno in

publicistično delo je zaznamovalo zlasti prakso uporabe poligrafske metode na tem

območju. V sedemdesetih letih 20. stoletja so na ozemlju nekdanje Jugoslavije na

ravni znanja, primerljivi na primer z romunsko, delovali poligrafski laboratoriji na

Reki, v Splitu, Zagrebu in Beogradu. V osemdesetih letih je bila v raziskovalnem in

operativnem pogledu zelo pomembna tudi srbska šola poligrafije. V tem času naj bi

se razvijala tudi t. i. ljubljanska šola poligrafije, o čemer pa strukturiranega in/ali

publiciranega strokovnega gradiva praktično ni. Forenzična psihofiziologija je od

začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja postopoma izgubljala strokovno veljavo

in kompetentnost. Tako je razvoj psihofiziologije zamrl, strokovni standardi pri

uporabi poligrafske metode pa so se postopoma začeli opuščati. Kljub temu so bolj

ali manj dejavno ostali odprti poligrafski laboratoriji v Celju, Ljubljani in Kopru.

Forenzična psihofiziologija je bila na prelomu stoletja v vsaj petindvajsetletnem

zaostanku na primer za Romunijo in v štirideset- do petdesetletnem zaostanku za

Združenimi državami Amerike. V Sloveniji se je oblikovanje strokovnih podlag in

standardov za uporabo poligrafske metode sistematično začelo leta 1996, ko je bil na

takratni Upravi kriminalistične službe pri Ministrstvu za notranje zadeve sprejet

razvojni projekt Urejanje poligrafije v slovenski kriminalistični službi. Projekt sta

22

vodila in izpeljala dr. Polona Selič in Andrej Juratovec. Po letu 1997 je uporaba

kliničnega pristopa k psihofiziološki preiskavi dosledno sledila strokovnim standardom

ter vseskozi dosegala zanesljive rezultate. Leta 2000 je znotraj kriminalistične

policije stekla prva slovenska poligrafska šola. Program šole je verificirala tudi

Ameriška zveza poligrafistov ter šolo akreditirala kot prvo v Evropi. S tem je slovenski

pristop k psihofiziološki preiskavi verodostojnosti izjav s poligrafom doživel največjo

možno strokovno potrditev. Dr. Polona Selič in Andrej Juratovec sta bila na podlagi

izkazane kakovosti dela s posebnimi priporočili sprejeta v Ameriško zvezo

poligrafistov (Selič, 2004).

4.2 Problemi in priložnosti uporabe poligrafa v

kriminalističnem in dokaznem postopku

Preverjanje verodostojnosti izjav z uporabo poligrafa je v kriminalističnem,

dokaznem in pravnem krogu strokovnjakov še vedno predmet pogovorov, različnih

mnenj in nekaterih nesoglasij. Čeprav poligrafska preiskava v primerjavi z nekaterimi

drugimi preiskovalnimi dejanji dosega velik odstotek uspešnosti, so nekateri

strokovnjaki še vedno skeptični glede uporabe poligrafa.

V prid njegovi uporabi govori raziskava, ki sta jo opravila Widacki in Horvath (1978)

ter v njej primerjala učinkovitost in uporabnost rezultatov izvedene poligrafske

metode, analize rokopisa, prepoznave očividcev in daktiloskopske analize. V tej

raziskavi sta avtorja zagotovila enake pogoje in poznavanje resnice. Ugotovljeno je

bilo, da je poligrafski preiskovalec resnico odkril v 95 %, grafolog v 94 %, prepoznava

očividca je bila zanesljiva v 64 %. Če dodamo nedoločne ocene, se delež pravilnih

ocen zmanjša na 90 % pri poligrafski metodi, 85 % pri analizi rokopisa, 35 % pri

prepoznavi očividca in na 20 % pri daktiloskopiji. Pri slednji je bilo tudi največ

nedoločnih ocen. Napačno pozitivne ocene so prevladovale pri prepoznavi očividcev

(9,1 %), grafološki analizi (1,4 %) in pri poligrafski metodi (1,3 %), medtem ko pri

daktiloskopiji ni bilo napačno pozitivnih ocen (Widacki in Horvath, 1978 v Selič,

2005).

Podobno sta v primerjalni analizi različnih preiskovalnih metod za potrebe

Poligrafskega inštituta obrambnega ministrstva (DoDPI) ugotavljala Light in Schwartz

(1993). To je bila tudi prva tovrstna študija, ki je temeljila na realnih primerih.

Vključenih je bilo 920 oseb, pri katerih je bilo opravljenih 1069 forenzičnih preiskav

(balistika, daktiloskopija, biološke sledi, pregled listinske dokumentacije, poligrafska

23

metoda). Tradicionalne forenzične preiskave so tvorile 55 % (584 oseb), poligrafska

metoda pa 45 % (485 oseb) izvedenih preiskav. Psihofiziološke preiskave

verodostojnosti izjav s poligrafom so dale pozitiven rezultat v 89 % (432 oseb),

tradicionalne forenzične preiskave pa v 74 % (431 oseb) primerov. Učinkovitost

posameznih forenzičnih preiskav se je v primerjavi s poligrafsko metodo pokazala

enaka kot v študiji Widackega in Horvatha (1978). Avtorja sta ugotovila 100-odstotno

zanesljivost daktiloskopije, ki pa je bila uporabna le v vsakem petem primeru. Light

in Schwartz (1993) sta potrdila zanesljivost poligrafske metode (90 %) in grafološke

analize (85 %) oziroma 95 % in 94 % brez nedoločnih ocen (Light in Schwartz, 1993 v

Selič, 2005).

Preglednica 1: Primerjava preiskovalnih metod (Widacki in Horvath, 1978)

Zanesljivo Nezanesljivo Nedoločno

Poligrafska metoda 18 1 1

Analiza rokopisa 17 1 2

Prepoznava očividca 7 4 9

Daktiloskopija 4 0 16

Študije, ki ustrezajo standardom kakovosti, kažejo, da je ustrezno izveden test s

kontrolnim vprašanjem dokaj natančen v razlikovanju med iskrenimi osebami in

tistimi, ki zavajajo. Točnost ocen presega 90 % (Raskin in Honts, 2002 v Selič, 2005).

Neoporečno izvedena poligrafska metoda naj bi bila tudi bolj veljavna kot

elektrokardiograf, analiza vlaken, balistični testi in analiza krvnih sledi. Poligrafska

ocena je zanesljivejša od psihiatrične ocene prištevnosti, posttravmatskih stresnih

motenj in spominskih motenj (Honts in Quick, 1995 v Selič, 2005).

Kljub prej navedenim raziskavam kriminalisti večinoma podpirajo uporabo poligrafa v

predkazenskem (policijskem) postopku, saj jim daje pomembne usmeritve za njihovo

delo: »Imajo pravega osumljenca? Ga je mogoče zanesljivo izločiti kot morebitnega

storilca? Govori resnico? Bi bilo mogoče zvedeti nova dejstva in podatke?« Ipd.

Medtem pa so pravniki (sodniki, tožilci, pravni teoretiki) pretežno skeptični. Poligraf

naj se po njihovem mnenju uporablja v policijskih postopkih, ne pa tudi v dokaznih

postopkih (Maver, 2005).

Poligraf je po mnenju Mavra (2005) v prvi vrsti namenjen izločanju nedolžnih oseb.

To utemeljuje tako iz praktičnih kriminalističnih razlogov (hitrejši, racionalnejši,

učinkovitejši in cenejši postopek) kot tudi iz etičnih. Poligraf je lahko pomembno

24

sredstvo za omejitev kroga osumljencev in s tem tudi za racionalizacijo

kriminalističnega in preiskovalnega dela. Prav tako je mogoče ugotoviti resničnost

izjav prič in oškodovancev, česar naš pravni sistem niti v predkazenskem postopku še

ne omogoča. Z uporabo poligrafske metode prihranimo tudi marsikatero neprijetnost

za osumljenca. Ni nepotrebne stigmatizacije osumljenca in ni nepotrebnih

preiskovalnih dejanj (na primer hišne preiskave). S poligrafskim testiranjem se lahko

hitro izločijo nevpleteni in s tem tudi nepotrebno stigmatiziranje. Namen

poligrafskega preiskovanja je tudi potrditev suma, da je nekdo storilec kaznivega

dejanja. S poligrafom je mogoče zapolniti vrzeli glede poteka dogodka in priti do

manjkajočih podatkov, pri čemer se ugotavljata tudi verodostojnost in iskrenost

oseb. Uporaba poligrafskega preiskovanja je pomembna tudi za pridobitev priznanja

storilca. Po predhodnem razgovoru, obrazložitvi poteka preiskave in (seveda ob

privolitvi preiskovanca) opravljenem stimulativnem testu se včasih zgodi, da

preiskovana oseba prizna dejanje (Maver, 2005).

Strokovne napake pri uporabi poligrafa so eno od najpomembnejših orožij

nasprotnikov poligrafa. Poleg same opreme, metodologije in tehnike uporabe

poligrafa je zelo pomembna oseba, ki opravlja poligrafsko preiskovanje. Že Bayer

(1972) je opozoril: »Posebej je treba poudariti, da je zanesljivost rezultatov, ki so

pridobljeni s poligrafskim izpraševanjem, bistveno odvisna tudi od strokovne

usposobljenosti osebe, ki s poligrafom deluje.« Poleg strokovnosti, znanja in

specializacije pa je pomembna tudi sposobnost pridobljeno znanje uporabiti v praksi,

se pravi, sposobnost praktične uporabe miselnih nalog v specifičnih situacijah. V

spodnji preglednici je podana primerjava zanesljivosti poligrafske metode (CQT) (v

odstotkih) glede na to, kdo jo izvaja.

Preglednica 2: Študije zanesljivosti (CQT) (Selič, 2005)

Poligrafski preiskovalec + 5 ocenjevalcev 82 %

Poligrafski preiskovalec + 1 neodvisni ocenjevalec 100 %

Slušatelji poligrafske šole + 1 izkušeni ocenjevalec 79 %

Poligrafski preiskovalec + 1 neodvisni ocenjevalec 100 %

Povprečna zanesljivost 90 %

4.2.1 Pravne in etične dileme

Maver (2005) navaja, da raziskave kažejo dobre rezultate zanesljivosti poligrafske

metode, predvsem v primerjavi z nekaterimi drugimi preiskovalnimi in dokaznimi

metodami, zato preseneča nezaupanje sodstva v to metodo. Po nekaterih raziskavah

25

so sodniki celo identifikacijo po vonju uvrstili kot zanesljivejšo od poligrafskega

testiranja. V svojem prispevku razdeli dileme na etične in pravne. Pri pravnih

dilemah lahko povemo, da je po naši zakonodaji mogoče poligrafsko preveriti le

osebe, zoper katere obstajajo razlogi za sum, da so storile kaznivo dejanje. Kaj pa

zoper druge? Kakšen bi sploh lahko bil pravni status poligrafskega testiranja? Kot

strokovno mnenje? Kot izjava v neformalnem postopku policije? Kot izvedensko

mnenje? O tem bi kazalo resno razmisliti. Če na podlagi poligrafskega testiranja

pridemo do odkritja drugih dokazov, se zastavlja vprašanje veljavnosti teh dokazov.

Ali so takšni dokazi lahko uporabljeni kot dokaz v postopku ali le za namene

preiskovanja? Glede na našo zakonodajo se postavljajo še nekatera druga vprašanja.

Kakšne so pravice osumljenca ob poligrafskem testiranju, ali ima pravico do Miranda

opozoril? Ali je lahko ob poligrafiranju prisoten zagovornik? Kakšna je potem vrednost

takšnega dokaza?

Marinko (2005) pravi, da bi osumljenemu pred začetkom testiranja dali ustrezen

pravni pouk. Še več – ali ne bi potem testiranje, ki bi bilo izvedeno v skladu s 148.

členom ZKP (1994), bilo dokaz? Maver (2005) meni, da bi bilo pravilno, da bi poligraf

uporabljali v preiskovalne namene ob vseh procesnih garancijah, dopustiti pa bi

morali tudi izvedbo dokaza s poligrafom kot izvedenskega mnenja.

Ko govorimo o etičnih dilemah, pa poligrafiranje po mnenju Mavra (2005) ni etično,

saj izhaja iz nezaupanja v človeka. To občutijo tako storilci kot nedolžni. Toda, kaj

je etično v preiskovanju? Tudi običajni ljudje ne želijo poligrafskega preverjanja. Še

ena etična in pravna dilema se postavlja tudi ob odklonitvi poligrafskega preverjanja.

Za preiskovalce je odklonitev seveda indic krivde. Zato odločitev preiskovanca glede

tega ni nepomembna in pomeni znak za nadaljnje delo. Po drugi strani pa je za

nedolžnega to preizkus njegovega poguma in etike. Nekateri se bojijo, da bi se ob

testiranju odkrilo kaj neprijetnega zanje (čeprav niso storilci kaznivega dejanja).

4.2.2 Privilegij zoper samoobtožbo

Pri vprašanju presoje dopustnosti poligrafa trčimo gotovo v eno od najpomembnejših

dokaznih prepovedi, in sicer v pravico do molka, posredno pa se lahko tudi

sprašujemo, ali poligrafiranje prihaja v kolizijo s prepovedjo uporabe prepovedanih

medicinskih sredstev in v kakšnem odnosu je do telesnih posegov v obdolženčevo

integriteto (Šugman, 2005).

26

Šugmanova (2005) v svojem prispevku pravi, da je privilegiju zoper samoobtožbo še

najbližje četrta alineja prvega odstavka 29. člena Ustave Republike Slovenije

(Ustava, 1991), ki določa, da mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja,

zagotovljeno, da ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati

krivde. Tudi ZKP (1994) večkrat določa, da ima obdolženec pravico do molka. Tudi

ustavno sodišče torej povezuje pravico do molka s prepovedjo uporabe prisile ali

zvijače in s privilegijem zoper samoobtožbo. Torej bi lahko rekli, da je pravica do

molka ena od oblik, s katerimi pravni sistem preprečuje samoobdolževanje. Vendar

pa v slovenskem pravnem redu velja, da se obdolženec lahko odpove pravici do

molka. Tako je napačno precej pogosto stališče, da je poligraf prepovedan zato, ker

ni v skladu s privilegijem zoper samoobtožbo. Če se lahko obdolženec odpove pravici

do molka oziroma privilegija zoper samoobtožbo, potem ni nobenega razloga, da ne

bi smel pristati tudi na poligrafiranje.

Šugmanova (2005) je tudi mnenja, da je uporaba poligrafiranja kot dokaza v

kazenskem postopku, pravno gledano, nekje med hipnozo, telesnimi dokazi in

prostim besednim izpovedovanjem. Je pojav »sui generis«, ki ga ne moremo povsem

enačiti z nobeno od drugih metod pridobivanja dokazov. Pri tem pravo vse tri točke,

med katere ga lahko uvrstimo, obravnava različno. Za besedno posredovane dokaze

(zaslišanje) se lahko obdolženec sam odloča, ali jih bo podal ali ne. Nad telesom ima

država tako rekoč popolno oblast, prepoved pa se nanaša samo na uporabo telesa

zato, da bi se prišlo do volje. Hipnoza (in druga podobna sredstva) pa je

prepovedana, tudi če bi si jo obdolženec želel. Trdili bi lahko, da je kontrola volje po

izpovedovanju največja pri besednem izpovedovanju, najmanjša pa pri hipnozi.

Poligrafiranje je tako nekje vmes. Šugmanova (2005) tudi ugotavlja, da ker ima

poligrafiranje elemente neprostovoljnosti in ni nadzora nad rezultati izpovedovanja,

je logična načelno sistemska rešitev, da poligrafiranje v kazenskem pravu ne sme biti

dovoljeno kot dokaz, četudi bi obdolženi želel to vrsto zasliševanja.

5 Načini obstrukcije poligrafskega testiranja

Laž je v današnjem času splošno sprejeta kot ena od negativnih vrednot, ki je večina

ljudi ne odobrava. Vendar pa takšna izjava zdrži le v teoriji, saj skoraj ni osebe, ki se

v svojem življenju še ni vsaj enkrat zlagala. Seveda pa s tem mislimo na vse oblike

laži, od najhujših (na primer prikrivanje storitve kaznivega dejanja umora) pa do

vrednostno manj hudih oblik, kot so tako imenovane »white lies« (na primer, ko

zaradi vljudnosti nekomu ne povemo, kaj si res mislimo o njegovi obleki, stanovanju,

27

mnenju …). Ljudje lažemo iz različnih vzrokov (iz koristi, zaradi slabe vesti,

prikrivanja, ker se nočemo nekomu zameriti, zaradi strahu pred odkritjem), laž pa je

tudi del našega obrambnega mehanizma. Ko s to mislijo preidemo na območje

poligrafske metode, se seveda ne moremo izogniti možnosti varanja poligrafske

preiskave (strah pred odkritjem, strah pred napačnimi rezultati poligrafske

preiskave), s čimer mislimo tako poligrafskih preiskovalcev in njihovih tehnik

poligrafiranja kot tudi same poligrafske naprave.

Vprašanja v poligrafskem testu morajo biti pravilno strukturirana in postavljena na

način, ki izključuje dvoumne odzive. Pri poligrafskih testih sta pomembna način

izvedbe (monoton, enakomeren način spraševanja, upoštevanje predpisanih

presledkov) in način vrednotenja poligrafskih zapisov, ki je predpisan. Uporaba

sedemstopenjske ocenjevalne lestvice in preverjenih pravil odločanja pri testih s

primerjalnimi vprašanji je del standardnega testnega postopka. Pomembno je, da si

prizadevamo za čim nedvoumnejše razlikovanje med iskrenimi (nevpletenimi) in

neiskrenimi (vpletenimi) testiranimi osebami, brez nedoločnih ocen. Merske

značilnosti poligrafskih testov so ustrezne in zadovoljujoče, kadar je njihova izvedba

kar najbolj standardizirana, poligrafski preiskovalec pa s svojim vedenjem (tudi z

govorjenjem) ne izzove dodatnih/neželenih/nekontroliranih odzivov pri testirani

osebi. Vsakršna hotena ali nenamerna ali nenadzorovana intervencija poligrafskega

preiskovalca lahko povzroči napačno oceno – bodisi lažno pozitivno (poligrafski

preiskovalec meni, da testirana oseba zavaja, čeravno ne) bodisi lažno negativno

(zavajanje testirane osebe poligrafski preiskovalec oceni kot iskrenost). Z merskimi

značilnostmi poligrafskih testov so tesno povezana pravila odločanja. Pravilo

odločanja narekuje, pri katerih (točkovnih) vrednostih oziroma najmanjših/največjih

vrednostih točk pri posameznih primerjavah (odzivov na relevantno in primerjalno

vprašanje; R-P) gre za zavajanje ali za iskrene odgovore (Selič, 2009).

V slovenski praksi razumemo varanje poligrafskega preiskovalca kot namerno (z

namenom prikrivanja vpletenosti v kaznivo dejanje) ali nenamerno (iz strahu pred

napako pri osebi, ki ni vpletena v kaznivo dejanje) aktivnost preiskovanca v katerikoli

fazi poligrafske preiskave, ko želi na različne načine in/ali z uporabo različnih

sredstev (ali snovi) zavesti poligrafskega preiskovalca v zmoto. Pomembno se nam zdi

poudariti, da v slovenskem prostoru razvijamo in gojimo globalni pristop k uporabi

poligrafske metode, zato v tem okviru tudi razpravljamo o poskusih varanja.

28

Za uspešno prepoznavanje poskusov varanja je nujno treba ločiti in prepoznati

razliko med iskrenimi in neiskrenimi osebami, ki so pristale na poligrafsko testiranje.

Ključna beseda za razlikovanje iskrenih od neiskrenih je sodelovanje (Selič in

Juratovec, 2002b).

Oseba, ki ni vpletena v kaznivo dejanje, nima interesa za varanje, zato bo motivirano

sodelovala brez vsakih zadržkov, še posebej, ko ji razložimo, da bo to pripomoglo k

zanesljivosti rezultatov. Nevpletena oseba želi dokazati, potrditi svojo iskrenost v

procesu uporabe poligrafskih testov. Nevpletena oseba ne želi nedoločnega mnenja

kot rezultata poligrafske preiskave – motivirana je, da jo poligrafsko mnenje izloči iz

kroga osumljencev. Osebe, ki v obravnavano kaznivo dejanje dejansko niso vpletene

in želijo to potrditi tudi v poligrafski preiskavi, skušajo varati poligrafskega

preiskovalca pretežno iz dveh razlogov. Najpomembnejša vzroka sta zagotovo strah

pred nestrokovnostjo poligrafskega preiskovalca ob prepričanju o »neznanstvenosti«

metode same ter dvom v strokovno neoporečnost in etičnost organov pregona. Pri teh

osebah torej ne gre za prikrivanje vpletenosti v kaznivo dejanje, marveč za

nezaupanje v metodo in/ali institucijo (policijo) (Selič in Juratovec, 2002b).

Motivacija osebe, ki je dejansko povezana z obravnavanim kaznivim dejanjem in

pristane na sodelovanje v psihofiziološki preiskavi verodostojnosti izjav, je povsem

drugačna. Oseba, ki je vpletena v kaznivo dejanje, si v resnici ne želi sodelovati s

poligrafskim preiskovalcem, še posebej, ko izve, da to prispeva k večji zanesljivosti

rezultata. Storilci kaznivih dejanj ne želijo, da bi se med poligrafsko preiskavo

razkrila njihova neiskrenost. Zato z velikim zadovoljstvom sprejmejo nedoločni

rezultat poligrafske preiskave ali celo izločitev iz kroga osumljencev (Selič in

Juratovec, 2002b).

Nesodelovanje osebe lahko po navedbah Seličeve in Juratovca, (2002b) zaznamo na

več načinov:

neposredno – opazimo premikanje osebe (presedanje, gibe rok in prstov,

grimase), slišimo odkašljevanje, požiranje sline in podobno;

posredno na poligramu – opazimo izpise psihofizioloških odzivov, ki so

forsirani ali blokirani, skratka nelogični in nepričakovani do te mere, da nam

morajo vzbuditi pozornost.

29

Na vse to nas lahko opozori drug poligrafski preiskovalec, če delamo v paru. Tudi

časovna razsežnost opažanja nesodelovanja (kot indica varanja poligrafskega

preiskovalca) je izjemno pomembna. V naši praksi uporabljamo globalni pristop in

lahko poročamo o svojih ugotovitvah med posameznimi fazami psihofiziološke

preiskave verodostojnosti izjav, kot jih ta pristop opredeljuje (Selič in Juratovec,

2002b).

Znamenja, kako se lahko kaže nesodelovanje testirane osebe, opisujeta Seličeva in

Juratovec (2002b):

odkašljevanje samo v fazi zapisovanja psihofizioloških odzivov s poligrafom

(ne pa med razgovorom, posredovanjem navodil, nameščanjem senzorjev in

podobno),

poglobljeno dihanje samo v fazi zapisovanja psihofizioloških odzivov s

poligrafom – zlasti pred t. i. relevantnimi vprašanji ali po njih,

napake pri enostavnih odgovorih DA ali NE med uporabo poligrafskih testov

(oseba, ki v razgovoru ne kaže težav v razumevanju, med testiranjem – zlasti

ob prvi ponovitvi – ob jasnih navodilih napačno odgovori),

poskusi poškodovanja/premikanja/odpenjanja senzorjev poligrafske naprave

(zlasti senzorjev za spremljanje elektrodermalnega odzivanja, srčnega utripa

in dihanja); posebej indikativno je premikanje senzorjev, ko jih je poligrafski

preiskovalec že nastavil ter začenja s testi in beleženjem psihofizioloških

odzivov,

zavračanje navodil – nestrinjanje z dajanjem namerno, dogovorjeno

neresničnih odgovorov (na primer pri stimulativnem testu),

praskanje in/ali premikanje po najavi poligrafskega preiskovalca, da se bo

testiranje začelo,

prošnja za kozarec vode ali potreba po kajenju, ko so senzorji že nastavljeni,

čeprav je bilo vse to osebi že pred nastavitvijo senzorjev ponujeno, pa je

odklonila,

nenadno opozarjanje na pomanjkanje časa (ki prej ni bilo omenjeno) in

prošnja ali zahteva po pospešitvi postopka,

prošnja za uporabo sanitarij, ko je oseba že v poligrafskem laboratoriju v

prostoru za snemanje psihofizioloških odzivov, čeprav ji je bilo to že prej

ponujeno, pa je zavrnila.

30

V sami poligrafski preiskavi pa se po mnenju Seličeve in Juratovca (2002b) lahko

varanje kaže na naslednje načine:

v prvi fazi (razgovor pred poligrafskim testiranjem): laganje o posameznih

dejstvih (na primer o nepoznavanju poligrafske metode, o nepoznavanju

okoliščin obravnavanega kaznivega dejanja), o lastnem psihofizičnem stanju,

lažne pritožbe o prehladu in podobno;

v drugi fazi (zapisovanje psihofizioloških odzivov in uporaba poligrafskih

testov): v tej fazi največkrat prihaja do telesnih in/ali mentalnih aktivnosti

testirane osebe, ki lahko zavedejo poligrafskega preiskovalca;

v tretji fazi (razgovor po poligrafskem testiranju): v tej fazi, ki je namenjena

predvsem pojasnjevanju odzivov, zabeleženih na poligramih, osebe poskušajo

varati z neresničnim pojasnjevanjem posameznih odzivov ali občutkov med

uporabo poligrafskih testov in zapisovanjem psihofizioloških odzivov,

omenjajo nerazumevanje navodil, ki so bila pred začetkom testiranja jasno

posredovana in razumljena, in trdijo, da poznajo nekatera dejstva (v zvezi z

obravnavanim kaznivim dejanjem), za katera so sprva trdile, da jim sploh niso

znana.

V nadaljevanju obravnavamo šest najpomembnejših načinov obstrukcije poligrafskega

testiranja in njihov vpliv na poligrafsko testiranje (sam vpliv smo ocenjevali s

težavnostjo prepoznave obstrukcije pri poligrafskem testiranju, tako pri preiskovalcu

kot tudi pri sami napravi), poglavje pa zaključujemo z ukrepi proti varanju

poligrafskega preiskovalca.

5.1 Mentalna obstrukcija

Ko govorimo o mentalnih obstrukcijah, imamo v mislih predvsem poskuse varanja s

pomočjo miselnih procesov preiskovanca. Preiskovanec poskuša prevarati oziroma

motiti poligrafsko metodo predvsem z zavestno mislijo na neke zanj emocionalne

dogodke, kot so na primer smrt bližnje osebe, misel na seksualni akt in s tem na

primer okrepitev odzivov, zamišljanje neke mirne idile in s tem na primer umirjanje

odzivov, sem spada tudi poskus hipnoze pred preiskavo, lahko poskuša motiti

poligrafski proces z naučenim menjavanjem krvnega tlaka, lahko pa si tako rečeno

polni svoj um z drugimi informacijami oziroma razmišlja o nekih drugih, s poligrafsko

preiskavo nepovezanih zadevah (računske operacije) Savič in Galunič (osebni

intervju, 1. 6. 2015).

31

V ta okvir spada tudi na primer poskus preiskovanca, da pri tehnikah poligrafiranja

CQT (control question test) poskuša svoje fiziološke odzive pri poligrafiranju s prej

opisanimi miselnimi procesi nadzorovati pri tako imenovanih kontrolnih vprašanjih.

Tako bi teoretično rečeno ob večjem odzivanju (fiziološkem odzivu) na kontrolno

vprašanje kot na relevantno vprašanje preiskovanec, ki je dejansko storil na primer

neko kaznivo dejanje, lahko zavedel poligrafskega preiskovanca in vplival na končne

rezultate poligrafske analize, ki bi bila v tem primeru torej napačno negativna (Vovk,

2009). Prej omenjeno teoretično potrdita tudi Savič in Galunič (osebni intervju, 1. 6.

2015) v intervjuju. Prav tako potrdita, da mentalni načini (zgoraj opisani) obstrukcije

poligrafskega testiranja pri izvedbi poligrafskega testiranja res vplivajo na samo

poligrafsko napravo in dajo drugačne oziroma zavajajoče rezultate na končnih

poligramih (misel na seksualni akt – povečanje odzivov, zamišljanje neke mirne idile

– umirjanje odzivov). Vendar pa Savič in Galunič (osebni intervju, 1. 6. 2015) trdita,

da je kljub vsemu mentalna obstrukcija poligrafskega testiranja ena od najlažje

prepoznavnih motenj, obstrukcij poligrafskega testiranja, ko govorimo o poskusu

varanja poligrafskega preiskovalca. Za odkrivanje mentalne obstrukcije poligrafskega

testiranja namreč obstajajo posebni testni formati vprašalnikov (pri tem se lahko

večkrat menja vrstni red vprašanj), ki jih preiskovanec ne pozna in se težko pripravi

nanje v tolikšni meri, da poligrafski preiskovalec ne bi zaznal, da je z odgovori

preiskovanca nekaj narobe in da se rezultati na poligramskih analizah ne ujemajo s

preiskovančevimi odgovori. Prav tako je pomembna »varovalka« pri tej vrsti

obstrukcije tudi ta, da preiskovalec s preiskovancem opravi najmanj tri ponovitve

testiranja, saj se preiskovančeva možnost priprave na poligrafske teste s ponovitvami

manjša in je najmočnejša le pri prvi ponovitvi. Pomemben element za odkrivanje

mentalne obstrukcije poligrafskega testiranja pa je tudi, da preiskovanec nima

vpogleda v jakost psihofizioloških odzivov in jih s tem ne more konkretno kontrolirati,

kar se kaže v pretiranih ali prešibkih odzivih (preiskovanec namreč nima optimalnih

možnosti vaditi obvladovanje svojih odzivov in s tem nima optimalnih predhodnih

možnosti za vajo zavajanja poligrafske metode).

S tega stališča lahko ugotovimo, da namerna mentalna obstrukcija poligrafskega

testiranja sicer vpliva in moti samo poligrafsko napravo, vendar jo poligrafski

preiskovalec hitro prepozna (zoper njo obstaja orodje v obliki različnih testnih

formatov, preiskovanec nima vpogleda v jakost odzivov) in tako ne predstavlja večje

grožnje poligrafski preiskavi.

32

5.2 Fizična obstrukcija

Fizične načine obstrukcije poligrafskega testiranja lahko v osnovi razdelimo na

aktivnosti mišic (tako gladkega kot skeletnega mišičevja), na izzivanje akutne

bolečine ter na manipuliranje z dihanjem. Pri tem se pri aktivnosti mišic srečujemo s

poskusi preiskovanca, da prevara poligraf in poligrafskega preiskovalca s stiskanjem

mišic (na primer bicepsa, trebušne mišice oziroma prepone ali danke), pritiskanjem z

nogo ob tla, gibanjem z očmi, presedanjem ipd. Pri izzivanju akutne bolečine

govorimo o grizenju jezika ali notranje strani lica – dlesni, vstavljanju žebljička v

čevelj, pritiskanju na že predhodno poškodovano ali ranjeno mesto na telesu,

povzročanje zobobola ipd. Pri manipulaciji z dihanjem pa govorimo o igranju z

dihanjem – natančneje o apnei, hiperventilaciji, blokiranju dihanja, menjavi ritma

dihanja ipd. Kot eno od morebiti bolj motečih fizičnih obstrukcij, gledano s strani

preiskovalca, ob pravilnem »doziranju« (in ne pretiravanju z njo) lahko omenimo tudi

škiljenje preiskovane osebe Savič in Galunič (osebni intervju, 1. 6. 2015).

Na prej opisane poskuse zavajanja poligrafske preiskave Savič in Galunič (osebni

intervju, 1. 6. 2015) odgovarjata, da fizična obstrukcija tako kot mentalna sama po

sebi seveda vpliva na rezultate oziroma končne izpise poligramov in pokaže drugačno

sliko, kot bi jo, če preiskovanec ne bi uporabljal prej opisanih fizičnih načinov

obstrukcije poligrafskega testiranja. Vendar pa tudi tu preiskovanci (v večini so to

laiki) v veliki večini primerov nimajo objektivne in optimalne možnosti vaditi fizične

načine obstrukcije poligrafskega testiranja, kar privede do njihovih napak pri tako

imenovanem »doziranju« same fizične obstrukcije (pretirano izvajanje), pa naj bo to

mišična aktivnost, akutna bolečina ali pa manipulacija z dihanjem. Vse to pa se na

primer na poligramskih izpisih pokaže kot pretirana motnja, s čimer poligrafski

preiskovalec hitro ugotovi, da preiskovanec z določeno fizično obstrukcijo poskuša

motiti samo poligrafsko preiskavo. Kot orodje proti izvajanju fizične obstrukcije Savič

in Galunič (osebni intervju, 1. 6. 2015) navajata tudi senzorje premikanja (senzorje,

nameščene na poligrafskem stolu preiskovane osebe, in sicer so senzorji v sedalu,

naslonih za roke in pa v plošči, na kateri so noge), ki beležijo in sporočajo

kakršnekoli nenavadne gibe preiskovane osebe.

Uporaba gibalnih senzorjev je po priporočilu APA (American Polygraph Association) od

leta 2011 tudi obvezna pri poligrafskem testiranju. Gibalne senzorje kot učinkovito

sredstvo proti fizični obstrukciji v svoji raziskavi navajata tudi Abrams in Davidson

(1988), ki sta preverjala njihovo zanesljivost pri ugotavljanju premikanja treh

33

preiskovancev. Vsak od treh preiskovancev je izvedel 23 različnih vrst premikanja

oziroma fizične obstrukcije (tudi grizenje jezika, pritiskanje z nogo ob tla in

premikanje nog izven območja talnega senzorja, plošče). Rezultati so pokazali kar

92-odstotno uspešnost gibalnih senzorjev pri zaznavanju poskusov fizične obstrukcije.

Prav tako so nekateri poskusi fizične obstrukcije poligrafskega testiranja vidni tudi s

prostim očesom in jih izkušeni poligrafski preiskovalec hitro zazna. Preiskovalcem pa

je pri zaznavanju tovrstnih obstrukcij v pomoč tudi avdio in video snemanje

preiskovane osebe pri poligrafskem testiranju.

Tudi nasploh je tradicionalno mnenje poligrafskih preiskovalcev, da so fizične

obstrukcije poligrafskega testiranja lahko zaznavne in zato ne predstavljajo večjega

tveganja za poligrafsko preiskavo. Prav zato pa naj tu omenimo dva laboratorijska

eksperimenta, kjer sta Honts in Hodes (1983) raziskovala zmožnost izkušenih

poligrafistov, da ugotovijo, ali se v določenih primerih uporabljajo fizične

obstrukcije. Pri tem sta se v osnovi spraševala, ali so izkušeni poligrafski preiskovalci

sposobni ugotoviti (z opazovanjem preiskovanca ali na izpisanih poligramih), kdaj

nekdo poskuša prevarati poligraf ali preiskovalca s pomočjo fizičnih obstrukcij. Prav

tako pa sta se spraševala, ali so verodostojni rezultati poligrafskih preiskovalcev v

zvezi s poskusi varanja poligrafske preiskave s pomočjo fizičnih obstrukcij. Ko sta

preverjala, ali so preiskovalci sposobni opaziti preiskovančevo namero po uporabi

fizične obstrukcije, sta ugotovila, da v povprečju poligrafski preiskovalci napačno

ocenijo tisto, za kar štejejo, da je poskus varanja s fizično obstrukcijo. Obenem pa

sta ugotovila, da tudi spremembe pri uporabi fizičnih obstrukcij niso tako izrazite, da

bi ovirale poligrafsko preiskavo in dajale napačne rezultate, ter so zato precej

neškodljive. V prvi poskus je bilo vključenih 48 študentov psiholoških razredov na

državni univerzi v Virginiji. V drugem poskusu, v katerem je sodelovalo 57 študentov

z iste univerze, pa so bili preiskovanci seznanjeni s potekom poligrafske preiskave in

so se nanjo ustrezno pripravili. Tudi v tem primeru se je pokazalo, da so preiskovalci

v povprečju slabo zaznavali poskuse varanja poligrafskega testiranja s fizičnimi

obstrukcijami. Omenjeni laboratorijski preizkusi so lahko v opozorilo terenskim

poligrafskim preiskovalcem in njihovemu mnenju, da so fizične obstrukcije lahko

zaznavne. Kljub temu pa Savič in Galunič (osebni intervju, 1. 6. 2015) potrjujeta

mnenje nekaterih terenskih preiskovalcev (Abrams (1977), Reid in Inbau (1977)), ki

zavračajo omenjene ugotovitve s preprostim dejstvom, da gre pri omenjenih

preizkusih za laboratorijsko pripravljene preizkuse, kjer so testirane osebe vnaprej

seznanjene s potekom poligrafske preiskave in se nanjo pripravijo ali pa jim manjka

34

čustvene odzivnosti, saj v resnici niso zagrešile kaznivega dejanja. Omenjeno pa je

povsem drugače in predvsem lažje zaznavno v realni situaciji, ko testirane osebe ne

poznajo poligrafskih metod in nimajo možnosti na njihovo pripravo.

Na podlagi opisanega in po izjavah Savič in Galunič (osebni intervju, 1. 6. 2015) je od

vseh šestih omenjenih obstrukcij fizična obstrukcija poligrafskega testiranja med

najlažje prepoznavnimi, saj (kot je bilo že prej omenjeno) poznamo tudi največ

orodij za prepoznavanje poskusov varanja poligrafske naprave in poligrafskega

preiskovalca s to obstrukcijo.

Glede na opisano lahko ugotovimo, da fizična obstrukcija tako kot mentalna sicer

vpliva na samo poligrafsko napravo, vendar jo poligrafski preiskovalec še lažje

prepozna kot mentalno obstrukcijo, zaznava pa jo tako v okviru svojega opažanja kot

tudi v okviru rezultatov in analize končnih poligramov poligrafskega testiranja (na

ravni same naprave in na ravni preiskovalca). Fizično obstrukcijo poligrafskega

testiranja tako lahko opredelimo kot eno od najlažje prepoznavnih oziroma kot

obstrukcijo, ki je manj nevarna za poligrafsko testiranje ter v manjši meri vpliva na

samo poligrafsko preiskavo.

5.3 Psihološka obstrukcija

Psihološka obstrukcija poligrafskega testiranja je po svoji naravi nekoliko specifična v

primerjavi z drugimi naštetimi obstrukcijami poligrafskega testiranja. Seveda tudi tu

poskuša preiskovanec nekako prevarati poligrafskega preiskovalca, vendar pa pri tem

ne izrablja svojega telesa oziroma procesov v njem, ampak želi delovati predvsem na

preiskovalca in na njegovo nezavedno psihološko raven. Sem spada tako na primer

avtoritarno manipuliranje, pri katerem preiskovanec poskuša izrabiti svojo avtoriteto

in s tem na neki način vplivati na poligrafskega preiskovalca, ga »ustrahovati«. Sem

štejemo tudi poskus vplivanja na preiskovalca z vzpostavitvijo nekega prijateljskega

odnosa oziroma poskus prikaza neke simpatičnosti, pri čemer naj bi nato preiskovalec

drugače oziroma »prijazneje« in s tem seveda tudi nestrokovno obravnaval

preiskovano osebo.

Med takšne primere poskusa preiskovanca, da bi vzpostavil t. i. simpatični odnos,

sodijo tudi seksualno napeljevanje, jokanje (poskus, da se preiskovanec zasmili

preiskovalcu), pripovedovanje težkih zgodb, preiskovanec poskuša zmesti

preiskovalca tudi s tem, da ne upošteva dogovora o času preiskave (uporabi različne

35

izgovore) itd. Ker poligrafski preiskovalci veliko sodelujejo tudi z drugimi kriminalisti

pri obravnavi na primer nekega kaznivega dejanja, je vredno omeniti še morebiten

subjektivni vpliv samih kriminalistov na poligrafskega preiskovalca oziroma tako

imenovano »okuženost«. Če namreč kriminalist spregovori o svojem subjektivnem

mnenju glede osumljenca oziroma potencialnega kandidata za poligrafsko testiranje

(ima občutek, da je kriv oziroma nedolžen), s tem lahko vpliva na presojo

poligrafskega preiskovalca, ki pa bi moral ostati objektiven ne glede na vse. Na

objektivno presojo poligrafskega preiskovalca lahko vplivajo tudi njegovi lastni

predsodki, ki zameglijo presojo in posledično vplivajo na iztek poligrafske preiskave.

Poligrafski preiskovalec tako pusti, da ga notranji občutki (preiskovana oseba se mu

zasmili, mu je simpatična, mu je zoprna ali nadležna) zavedejo, kar pa lahko vodi do

prilagoditve njegovih vprašanj v smeri nedolžnosti ali krivde testirane osebe Savič in

Galunič (osebni intervju, 1. 6. 2015).

Savič in Galunič (osebni intervju, 1. 6. 2015) tako opredeljujeta psihološko

obstrukcijo kot najnevarnejšo za napačne izide poligrafske preiskave. Psihološko

obstrukcijo je namreč najtežje zaznati, saj poteka na nezavedni ravni preiskovalca,

ki ga testirana oseba zavede in posledično preiskovalec tudi same rezultate

poligramov poligrafske naprave interpretira kot pravilne in točne, čeprav so lahko

napačni in posledica neobjektivno postavljenih vprašanj. Prav tako ni nekih

sistemiziranih orodij v poligrafski preiskavi (protiukrepov), ki bi lahko učinkovito in

konstantno zaznavali ter preprečevali psihološko obstrukcijo. Tu kot rešitev

izpostavljata le pomembnost izkušenosti poligrafskega preiskovalca in medsebojno

pomoč ter opažanja pri delu v dvojkah. Kljub temu opredelita psihološko obstrukcijo

poligrafskega testiranja kot najtežje prepoznavno in posledično kot obstrukcijo, ki

lahko poligrafski preiskavi naredi največ škode.

Ugotovimo lahko, da psihološka obstrukcija vpliva na preiskovalca na njegovi

nezavedni ravni in ob napakah neizkušenih poligrafskih preiskovalcev posledično

vpliva tudi (z neobjektivno postavljenimi vprašanji) na samo poligrafsko napravo.

Psihološko obstrukcijo poligrafskega testiranja tako poligrafski preiskovalec in

posledično tudi sam poligraf najtežje zaznata, zato lahko rečemo, da lahko povzroči

največjo škodo in med vsemi naštetimi obstrukcijami najbolj vpliva na poligrafsko

preiskavo.

36

5.4 Vpliv medikamentov in psihoaktivnih substanc

O vplivu medikamentov in psihoaktivnih substanc kot obstrukciji poligrafskega

testiranja govorimo, ko preiskovanec poskuša prevarati poligrafski test z zaužitjem

medikamentov (zdravil) ali psihoaktivnih substanc. K tej obstrukciji tu podrobneje

prištevamo droge (heroin, kokain, marihuana), sintetične droge (LSD), različna

zdravila, kemične produkte (kreme za roke, lak na prstih rok, lepilo na prstih rok),

alkohol. Pri tem naj omenimo vpliv alkohola in njegovo uživanje neposredno pred

poligrafskim testiranjem in tako poskus doseganja manjše psihofizične odzivnosti na

poligrafskem testiranju s tem, da je testirana oseba alkoholizirana, in pa »posredni«

vpliv alkohola na poligrafsko testiranje, ko je bil storilec kaznivega dejanja pri

storitvi le-tega pod vplivom alkohola in pozneje dovoli v poligrafsko preiskavo, kjer

pa so lahko rezultati drugačni, kot bi bili, če poligrafsko testirani storilec kaznivega

dejanja med storitvijo kaznivega dejanja ne bi bil pod vplivom alkohola Savič in

Galunič (osebni intervju, 1. 6. 2015).

Glede na to, da se pri zdravilih spuščamo že na preobsežno farmacevtsko področje,

smo se tu osredotočili predvsem na droge in alkohol. Savič in Galunič (osebni

intervju, 1. 6. 2015) navajata, da ti omenjeni načini obstrukcije poligrafskega

testiranja seveda lahko vplivajo predvsem na psihofiziološke odzive, ki se izpišejo na

sami poligrafski napravi. Heroin in kokain lahko tako povečata odzive preiskovanih

oseb, medtem ko jih na primer marihuana umiri. Enako se lahko zgodi pri različnih

ravneh alkoholiziranosti poligrafiranih oseb (različne količine zaužitega alkohola pri

preiskovanih osebah se lahko kažejo v različni intenziteti njihovih psihofizioloških

odzivov). Učinek sintetičnih drog pa lahko povzroči tudi nezavedne odgovore, ki

nimajo povezave z zastavljenimi vprašanji, preiskovane osebe pa morda tudi niso v

stanju, da bi lahko bile poligrafsko testirane. Seveda se takšni učinki poznajo na

poligramskih izpisih poligrafske naprave in lahko povzročijo nedoločne rezultate

poligrafske preiskave, vendar pa lahko poligrafski preiskovalec že v pripravljalnih,

začetnih postopkih poligrafske preiskave zazna, da je oseba pod vplivom alkohola

(alkohol se vonja) ali drog (oseba je lahko popolnoma neodzivna, ima pretirano

poudarjene široke zenice ali pa je pretirano hiperaktivna itd.), in lahko tudi zavrne

oziroma prestavi poligrafsko preiskavo s takšno osebo. Pri tem je v pomoč tako

imenovani stimulativni test, katerega pomen in vlogo smo že opisali.

Bradley in Ainsworth (1984) na podlagi svoje raziskave trdita, da je nekoliko

težavneje pridobivati relevantne rezultate poligrafskega testiranja pri osebah, ki so

37

bile v času storitve kaznivega dejanja pod vplivom alkohola. Razlagata, da so

rezultati njune poligrafske raziskave (kjer sta ustvarila laboratorijski poligrafski test

z osebami, ki so pod vplivom alkohola storile kaznivo dejanje ponarejanja, in

rezultate primerjala z osebami, ki so enako kaznivo dejanje storile v treznem stanju)

pokazali, da so bili poskusi varanja poligrafa veliko manj zaznavni (psihofiziološki

odzivi) pri osebah pod vplivom alkohola kot pa pri osebah, ki so kaznivo dejanje

storile v treznem stanju. Pri tem predpostavljata, da je alkohol vplival na čustva in

zmanjšal čustveno dovzetnost oseb pri storitvi kaznivega dejanja, kar se je nato

odrazilo pri poligrafski preiskavi, ko je bila predvsem pri CQT-tehnikah poligrafiranja

psihofiziološka odzivnost testiranih oseb (tistih, ki so bile pri storitvi kaznivega

dejanja pod vplivom alkohola) manjša. Prav tako razlagata, da se je predvsem pri

GKT-tehnikah poligrafiranja odziv na pomembne materialne dokaze iz kaznivega

dejanja (pri osebah, ki so bile v času storitve kaznivega dejanja pod vplivom

alkohola) zmanjšal (Bradley in Ainsworth, 1984 v Krapohl, 2009).

Savič in Galunič (osebni intervju, 1. 6. 2015) kljub vsemu vpliv medikamentov in

psihoaktivnih substanc na poligrafsko testiranje kot obstrukcijo opredeljujeta kot

lažje prepoznaven, saj obstrukcija sicer vpliva na rezultate poligrafske naprave, a jo

s primernimi protiukrepi (na primer stimulativni test, vidno prepoznavanje, vonj itd.)

prepoznamo že v začetnih fazah poligrafske preiskave in se lahko nanjo ustrezno

odzovemo. Kot odgovor Bradleyu in Ainswortu (1984) pa tudi menita, da je treba

upoštevati razlike med laboratorijskimi poligrafskimi testi, poskusnimi raziskavami in

pa realnimi primeri, kjer so psihofiziološki odzivi testiranih oseb definitivno

izrazitejši, saj gre za realno situacijo in preiskovana oseba ve, da jo lahko doleti

kazen za storjeno kaznivo dejanje, medtem ko ima oseba, udeležena v poskusnem

poligrafskem testiranju, v podzavesti še vedno misel, da jo kljub »lažem« na

poligrafskem testiranju ne more doleteti kazen.

Ugotovimo torej lahko, da medikamenti in psihoaktivne substance v poligrafskem

testiranju kot obstrukcija vplivajo predvsem na rezultate poligrafske naprave in tako

lahko tudi na celotno poligrafsko preiskavo, a jo poligrafski preiskovalec (s pomočjo

prej omenjenih orodij) prepozna in tako ni najnevarnejša oziroma ne more povzročiti

takšne škode poligrafski preiskavi, kot jo lahko na primer psihološka obstrukcija

poligrafskega testiranja.

38

5.5 Vpliv fizične izčrpanosti in deprivacije spanja

Kot zadnjo obstrukcijo tu združeno opisujemo vpliv fizične izčrpanosti in deprivacije

spanja. Omenjeni obstrukciji poligrafskega testiranja (fizična izčrpanost in

deprivacija spanja) smo, tudi zaradi praktičnega preizkusa oziroma izkustvene

metode preučevanja in postavljene hipoteze (fizična izčrpanost in spalna deprivacija

najmanj motita in vplivata na potek poligrafskega testiranja), v diplomski nalogi

združili in ju skupaj natančneje opisujemo v tem poglavju.

Ko govorimo o fizičnem izčrpavanju, mislimo na kakršnokoli obliko fizičnega

izčrpavanja pred preiskavo, kot so na primer tek ali druga vrsta telovadbe, seksualna

aktivnost, različne oblike fizičnega dela ... Ker naše telo za normalno funkcioniranje

potrebuje pravo količino spanja, pa se bomo tu dotaknili tudi vpliva deprivacije

spanja (pomanjkanje spanja) na poligrafsko testiranje. Fizična izčrpanost in spalna

deprivacija naj bi vplivali na rezultate oziroma končne izpise poligramov in pokazali

drugačno sliko, kot bi jo, če preiskovanec ne bi uporabil teh načinov obstrukcije

poligrafskega testiranja. Vendar pa Savič in Galunič (osebni intervju, 1. 6. 2015)

predpostavljata, da bi poligrafski preiskovalec vpliva spalne deprivacije in fizične

izčrpanosti lahko opazil oziroma prepoznal s pomočjo že prej opisanega

stimulativnega testa. Metodika in taktika poligrafskega testiranja in pa predvsem

osebna opažanja v predtestnem razgovoru s preiskovano osebo naj bi pokazali tudi

pretirano neodzivnost oziroma počasno odzivnost in težave testirane osebe s

koncentracijo. Omenjeno v tem odstavku smo preverjali v nadaljevanju.

V tem delu smo torej na kratko predstavili in se teoretično opredelili do vplivov

fizične izčrpanosti in deprivacije spanja kot obstrukcij poligrafskega testiranja. V

nadaljevanju pa smo omenjeno poskušali preveriti še s praktičnim preizkusom

oziroma z izkustveno metodo preučevanja.

Podrobnosti testiranj, posamezni poligrami in slikovno gradivo praktičnega preizkusa

so širše prikazani v prilogah, kjer se nahaja klinični pregled STIM-testov. V tem delu

le na kratko povzemamo okoliščine in ugotovitve praktičnih preizkusov oziroma

poligrafskih testiranj in njihove analize. V okviru praktičnega preizkusa so bili vsi

poligrafski testi izvedeni s poligrafskim aparatom znamke Lafayette LX5000 in

programsko opremo LXSoftware, serija 11.3. Uporabljeni so bili naslednji senzorji:

pnevmograf (abdominalni in torakalni),

kardiosfigmograf,

39

galvanograf,

pletismograf,

senzorji premikanja (roke, sedalo, noge).

Pred izvedbo relevantnih testov, s katerimi smo preverjali hipoteze naloge, sta bila

vsakič opravljena poskusna prilagoditvena testa v konstrukciji vizualnega

prepoznavnega testa s sedmimi alternativami. V nadaljevanju smo pri vseh

relevantnih testih uporabili vizualni test prepoznavanja, t. i. recognition test, v

formatu C.I.T. (Concealed Information Test), s formulacijo prvega vprašanja »ALI

PREPOZNAŠ SVOJO SLUŽBENO PIŠTOLO«. V testu je bilo uporabljenih šest vizualnih

stimulansov fotografij pištol, in sicer:

TT,

HRVATSKI SAMOKRES,

SIG SAUER,

SMITH & WESSON,

ZASTAVA 99,

BERETTA.

Slika 6: Prikaz šestih uporabljenih vizualnih stimulansov, Savič in Galunič (osebni intervju,

15. 6. 2015)

Relevantna alternativa v testu je pištola znamke SIG SAUER, ostale alternative so

irelevantne in služijo uravnoteženosti testa. Upoštevana so bila pravila konstrukcije

vizualnih testov (ista kompozicija, osvetljenost, položaj predmeta). Kot prvi vizualni

stimulans je bilo uporabljeno vizualizirano vprašanje »ALI PREPOZNAŠ SVOJO

SLUŽBENO PIŠTOLO«.

40

Testiranja so bila izvedena v dveh sklopih, in sicer v petek, 12. 6. 2015, in v

ponedeljek, 15. 6. 2015, v obeh primerih v dopoldanskem času. Kontrolno testiranje

je bilo izvedeno v petek, 12. 6. 2015, pod pogoji fizične izčrpanosti in deprivacije

spanja. Kot preiskovanec sem fizično izčrpanost dosegel s tekom 10. 6. 2015, ko sem

pretekel približno 30 km v času 2,5 ure, ter z enournim relaksacijskim treningom na

dan prvega testiranja, tj. 12. 6. 2015. Pred prvim testiranjem 12. 6. 2015 sem

nazadnje spal v noči z 9. na 10. 6. 2015 in bil v času testiranju neprekinjeno buden

že več kot 50 ur.

Primerjalno testiranje v ponedeljek, 15. 6. 2015, je bilo izvedeno pod »normalnimi«

psihofizičnimi pogoji. Kot preiskovanec pred testiranjem nisem izvajal težjih fizičnih

obremenitev in sem normalno spal. Pregledi poligramov so bili opravljeni klinično, pri

čemer smo ugotavljali samo razlike v moji psihofiziološki odzivnosti glede na različna

stanja. Interpretacija psihofizioloških odzivov je za potrebe diplomskega dela

vizualizirana.

V petek, 12. 6. 2015, sem na poligrafsko testiranje prišel ob 9.00 uri, neposredno po

enournem relaksacijskem treningu, pred tem pa nisem spal več kot 50 ur. V času

budnosti sem tudi odtekel približno 30 km v času 2,5 ure. V teh okoliščinah med

približno 15-minutnim razgovorom nisem izkazoval nobenih znakov fizične izčrpanosti

ali znakov neprespanosti. Komuniciral sem zbrano, miselni tok je bil jasen,

osredotočen sem bil na temo pogovora, oči so bile bistre, torej niso bili prisotni

nikakršni znaki bodisi deprivacije spanja ali fizične izčrpanosti.

Drugi del sprejema in nadalje razgovora je bil opravljen v poligrafskem laboratoriju.

Opisal sem izkušnjo fizičnega izčrpavanja in deprivacije spanja, pri čemer sem

navedel, da prvo noč nisem imel težav z budnostjo, drugo noč pa je bila moja

izkušnja bistveno težja in sem si pomagal s sprehodom. Med razgovorom sem v

pogojih umetne svetlobe izkazal blažje znake neprespanosti in splošne utrujenosti, ki

so se kazali s pospešeno aktivnostjo očesnih vek. V zavzetem položaju na stolu nisem

iskal dodatne opore ali naslona, telesni stav pa sem imel normalen. V nadaljevanju

mi je bilo prvič predstavljeno, kako bo potekal poligrafski test. Predstavljena sta mi

bila testni format prepoznavnega vizualnega testa in način izvedbe. Pokazane so mi

bile alternative vizualnih stimulansov fotografije pištol, med katerimi je bila tudi

pištola znamke SIG SAUER, za katero sem osebno odgovoren. Pri pregledu fotografij

41

sem prvič pokazal motnje koncentracije, ko sem bil pozvan, da po spominu naštejem

posamične alternative, tako v predstavljenem vrstnem redu kot obratno.

Po sprejemu in uvodnem razgovoru sta bila z mano opravljena poskusni

prilagoditveni test in relevantni test v štirih ponovitvah. Med posamičnimi testi na

telesni in verbalni ravni nisem izkazoval nobenih znakov deprivacije spanja ali fizične

izčrpanosti. V ponedeljek, 15. 6. 2015, sem prišel na poligrafsko testiranje praktično

ob istem času. Razlik v vedenju nisem kazal, razen v nekoliko bolj »tekočem«

miselnem toku in v odsotnosti pospešene aktivnosti očesnih vek.

Spodaj prikazana poligrama prikazujeta primer dveh enakih opravljenih vizualnih

prepoznavnih testov (opravljenih pod različnimi pogoji z dne 12. 6. 2015 (pod

obstrukcijo fizične izčrpanosti in spalne deprivacije) in z dne 15. 6. 2015 (normalni

pogoji brez omenjenih obstrukcij). Pri obeh testih je bilo vprašanje »ALI PREPOZNAŠ

SVOJO SLUŽBENO PIŠTOLO« uporabljeno kot prvi vizualni stimulans pred

alternativnimi vizualnimi stimulansi. Vizualni stimulans je bil prikazan brez

verbalnega vprašanja poligrafskega preiskovalca. Odgovor preiskovanca se je glasil

NE. Čas odgovora preiskovanca pa je bil po njegovi lastni presoji.

Tako pri prvem prikazanem poligramu z dne 12. 6. 2015, opravljenem pod

obstrukcijama fizične izčrpanosti in spalne deprivacije, kot tudi pri drugem

prikazanem poligramu z dne 15. 6. 2015, opravljenem pod normalnimi pogoji, lahko

vidimo, da sem se kot preiskovanec na prikaz ključnega vizualnega stimulansa

oziroma relevantne alternative (službena pištola znamke Sig Sauer) opazno

psihofizično odzval na več kanalih (predvsem motnje v frekvenci dihanja na

poligramu označeno z modro elipso in motnje v delovanju srca na poligramu

označeno z rdečimi puščicami in rdečo elipso). Tako lahko vidimo, da opazne razlike

med testiranjema pod prej omenjenima obstrukcijama in pod normalnimi pogoji ni

bilo zaznati, saj sem se skoraj identično odzval v obeh primerih in na mojo

psihofizično odzivnost obstrukciji fizične izčrpanosti in spalne deprivacije nista

bistveno vplivali. Podobno se je izkazalo tudi v drugih opravljenih primerjalnih

testih, ki pa so podrobneje prikazani v prilogi.

42

Slika 7: Prikaz poligrama vizualnega prepoznavnega testa CIT 1/II. PONOVITEV 12. 6. 2015

Savič in Galunič (osebni intervju, 15. 6. 2015)

Slika 8: Prikaz poligrama vizualnega prepoznavnega testa CIT 2/II. PONOVITEV 15. 6. 2015

Savič in Galunič (osebni intervju, 15. 6. 2015)

Pri pregledu in primerjavi posamičnih poligramov smo tako kot že omenjeno

ugotovili, da sem se praktično na vseh testih tako 12. 6. 2015 kot 15. 6. 2015 opazno

psihofiziološko odzival na relevantno alternativo, in sicer na več kanalih, razen v III.

in IV. ponovitvi 15. 6. 2015, ko sem se komaj opazno psihofiziološko odzval zgolj na

43

enem kanalu. Odsotnost psihofizioloških odzivov v teh dveh ponovitvah preiskovalca

pripisujeta fenomenu »adaptacije na stimulans«.

Na podlagi pregledov in primerjave poligramov sta bila preiskovalca mnenja, da pri

meni namerno fizično izčrpavanje in deprivacija spanja nista znatno vplivala na mojo

psihofizološko odzivnost. Opaziti je bilo mogoče le komaj opazne razlike v

psihofiziološki aktivnosti, ki je bila na dan 12. 6. 2015 na splošno nekoliko manj

izražena, čeprav pa sem se na relevantno alternativo opazno psihofiziološko odzval.

Preiskovalca sta bila kljub temu mnenja, da je v konkretnem primeru treba

upoštevati mojo mladost, nadpovprečno psihofizično pripravljenost in nadpovprečno

seznanjenost z načini obstrukcije poligrafskih testiranj. Mnenja sta, da v tem primeru

namerno fizično izčrpavanje in deprivacija spanja nista vplivala na psihofiziološko

odzivnost preiskovanca Savič in Galunič (osebni intervju, 15. 6. 2015).

Kljub prej omenjenim ugotovitvam je treba poudariti, da bi bilo za natančnejše in

bolj preverjene rezultate morda treba opraviti podobne teste še z drugimi osebami,

ki bi se testiranj udeležile z drugačnimi psihofizičnimi predispozicijami (različna

starost, psihofizična pripravljenost, seznanjenost z načini obstrukcije poligrafskih

testiranj).

5.6 Ukrepi proti varanju poligrafskega preiskovalca

Poligrafski preiskovalci se pred vsemi prej naštetimi oblikami varanja in

obstrukcijami poligrafskega testiranja zavarujejo predvsem z ukrepi proti varanju

poligrafskega preiskovalca. Nekatere od njih smo omenili že pri opisovanju

posameznih obstrukcij poligrafskega testiranja. Ukrepi proti varanju so ukrepi in

dejanja poligrafskega preiskovalca, ki so del že ustaljenega postopka in pravil med

poligrafsko preiskavo ter preprečujejo oziroma zmanjšujejo možnosti varanja

poligrafskega preiskovalca. Tako je med te ukrepe mogoče uvrstiti strukturiran

razgovor pred uporabo poligrafskih testov (Selič in Juratovec, 2002a).

Selič in Juratovec (2002b) tudi protiukrepe smiselno razvrščata v faze poligrafske

preiskave:

protiukrepi v prvi fazi (priprava na uporabo poligrafske metode in predtestni

razgovor): poligrafski ogled kraja kaznivega dejanja, zbiranje ustreznega

števila relevantnih podatkov o testirani osebi, preverjanje, ugotavljanje, ali

je oseba podvrgla hipnozi, ali je imela to možnost, ali je izražala tovrstno

44

namero ali interes, ocena stopnje poznavanja poligrafske metode pri testirani

osebi, priprava avdio in/ali video tehnike in poligrafske naprave (ustrezno

umerjanje/kalibriranje), preliminarna priprava testov, izbira testne metode,

sistematično spremljanje neverbalnih in nevrolingvističnih odzivov, jasna

navodila o uporabi poligrafske metode (namenu in načinu poligrafskega

testiranja), sklenitev »pogodbe« (pakta) s stranko, po potrebi sodelovanje

dveh poligrafskih preiskovalcev (dobro uigranih in usposobljenih za

prepoznavanje in razumevanje neverbalnih in nevrolingvističnih odzivov);

protiukrepi v drugi fazi (zapisovanje psihofizioloških odzivov in aplikacija

poligrafskih testov): jasna navodila in sprotno konstruktivno opozarjanje

nanje med samim testiranjem (»Prosim, ne mižite, ne premikajte se, dihajte

mirno ... «), uporaba stimulativnega testa, uporaba t. i. tihega testa oziroma

testa tihega odgovora, uporaba testov z vprašanji, ki so v samem bistvu

protiukrep (strah pred napako, upanje, da bo prišlo do napake v Backsterjevi

zadnji modifikaciji testa primerjave polj), uporaba avdio-video tehnike,

uporaba senzorjev premikanja, testiranje sproti spremlja drug poligrafski

preiskovalec, kar najvišja stopnja standardizacije vseh vprašanj in navodil

stranki, natančna analiza poligramov, v nekaterih primerih s supervizijo ali

drugim (strokovnim) mnenjem;

protiukrepi v tretji fazi (razgovor po poligrafskem testiranju): spremljanje

neverbalnih in nevrolingvističnih odzivov v fazi njihovega pojasnjevanja in

soočenja z njimi, primerno izbrana taktika razgovora po poligrafskem

testiranju, kadar odzivi na poligramih kažejo na vpletenost osebe v

obravnavano kaznivo dejanje.

Tu so našteti le nekateri pomembnejši protiukrepi. Od izkušenosti in iznajdljivosti

poligrafskega preiskovalca pa je odvisno, kako se bo odzval na posamezne situacije in

katere tehnike oziroma protiukrepe bo izbral za izvedbo neoporečne preiskave

verodostojnosti izjav z uporabo poligrafa.

6 Testiranje hipotez

V diplomski nalogi smo kot pomoč pri raziskovanju »rdeče niti« naloge postavili

glavno hipotezo in dve podhipotezi, ki jih bomo na tem mestu s pomočjo vsega

raziskanega in opisanega poskušali zavrniti ali potrditi.

45

Hipoteza številka 1: »Načini obstrukcije poligrafskega testiranja (psihološka

obstrukcija, mentalna obstrukcija in fizična obstrukcija, vpliv medikamentov

in psihoaktivnih substanc, fizična izčrpanost, spalna deprivacija) motijo in

vplivajo na poligrafsko testiranje.«

V celotnem 5. poglavju z naslovom Načini obstrukcije poligrafskega testiranja smo

obravnavali in raziskovali vse (v hipotezi št. 1 naštete) obstrukcije poligrafskega

testiranja. Iz tega poglavja tako na tem mestu povzemamo, da psihološka, mentalna

in fizična obstrukcija ter tudi vpliv medikamentov in psihoaktivnih substanc lahko

motijo in vplivajo na poligrafsko testiranje. Ta vpliv se pri nekaterih obstrukcijah

pokaže bolj izrazito, pri drugih pa nekoliko manj izrazito. Prav tako so nekatere

obstrukcije nevarnejše za samega preiskovalca in njegovo delo ter strokovnost pri

delu, nekatere obstrukcije pa svoj vpliv pokažejo predvsem pri delovanju same

poligrafske naprave in njenih rezultatih oziroma izpisih (na poligramih). Seveda je tu

treba še enkrat poudariti, da se poligrafski preiskovalci z različnimi orodji bolj ali

manj uspešno borijo proti naštetim obstrukcijam. Medtem pa sta bili sliki pri

obstrukcijah zaradi fizične izčrpanosti in spalne deprivacije nekoliko drugačni, saj se

je pri praktičnem preizkusu izkazalo, da ne motita in ne vplivata na poligrafsko

testiranje, tako ne na ravni preiskovalcev (ne zaznajo sprememb pri preiskovancu v

predhodnem razgovoru in stimulativnem testu) kot ne na ravni naprave (v analizah

oziroma poligramih ni bistvenih sprememb, anomalij v zapisih odzivanja

preiskovanca). Glede na prej omenjeno vse obstrukcije, razen fizične izčrpanosti in

spalne deprivacije, lahko motijo in vplivajo na poligrafsko testiranje.

S tem lahko hipotezo št. 1, ki se je glasila: »Načini obstrukcije poligrafskega

testiranja (psihološka obstrukcija, mentalna obstrukcija in fizična obstrukcija, vpliv

medikamentov in psihoaktivnih substanc, fizična izčrpanost, spalna deprivacija)

motijo in vplivajo na poligrafsko testiranje«, ZAVRNEMO.

Hipoteza številka 2: »Fizična izčrpanost in spalna deprivacija najmanj motita

in vplivata na potek poligrafskega testiranja.«

V praktičnem preizkusu se je pokazalo, da fizična izčrpanost in spalna deprivacija na

ravni preiskovalca (stimulativni test, predhodni razgovor) in tudi na ravni naprave ne

motita poligrafskega testiranja. To potrjuje tudi ugotovitev poglavja 5.5 z naslovom

Vpliv fizične izčrpanosti in deprivacije spanja, ko preiskovalca navajata, da sta na

podlagi pregledov in primerjave poligramov mnenja, da pri meni namerno fizično

46

izčrpavanje in deprivacija spanja nista znatno vplivala na mojo psihofizološko

odzivnost. Opaziti je bilo mogoče le komaj opazne razlike v psihofiziološki aktivnosti,

ki je bila na dan 12. 6. 2015 na splošno nekoliko manj izražena, kljub temu pa sem se

na relevantno alternativo opazno psihofiziološko odzval. Seveda je tu treba

upoštevati tudi, kot že omenjeno, številčno omejenost praktičnega preizkusa, saj ne

vemo, kako bi se na poligrafsko testiranje odzvale osebe z drugačnimi

psihofiziološkimi predispozicijami.

Kljub vsemu pa lahko rečemo, da na podlagi omenjenega praktičnega preizkusa in

njegovih analiz spalna deprivacija in fizična izčrpanost najmanj oziroma sploh ne

motita oziroma vplivata na poligrafsko testiranje.

S tem lahko prej omenjeno hipotezo št. 2, ki se je glasila: »Fizična izčrpanost in

spalna deprivacija najmanj motita in vplivata na potek poligrafskega testiranja«,

POTRDIMO.

Hipoteza številka 3: »Vpliv medikamentov (drog, zdravil) na potek

poligrafskega testiranja je največji in najbolj moti.«

Tu je treba ponovno opozoriti, da smo se pri vplivu medikamentov in psihoaktivnih

substanc usmerili predvsem na področje psihoaktivnih substanc (alkohola, drog), saj

se medikamenti že navezujejo na farmacevtsko področje, ki pa je preobširno, da bi

ga lahko, v povezavi s poligrafom, podrobno raziskali v tej diplomski nalogi. Kot smo

navedli že med ugotovitvami v poglavju 5.4 z naslovom Vpliv medikamentov in

psihoaktivnih substanc sicer medikamenti in psihoaktivne substance vplivajo na

poligrafsko testiranje kot obstrukcija, predvsem na rezultate poligrafske naprave in

tako lahko tudi na celotno poligrafsko preiskavo, a to obstrukcijo poligrafski

preiskovalec (s pomočjo stimulativnega testa in razpoznavnih znakov v uvodnem

razgovoru s preiskovancem) prepozna in zato ni najnevarnejša oziroma ne more

povzročiti takšne škode poligrafski preiskavi, kot jo lahko na primer psihološka

obstrukcija.

S tem lahko prej omenjeno hipotezo št. 3, ki se je glasila: »Vpliv medikamentov

(drog, zdravil) na potek poligrafskega testiranja je največji in najbolj moti«,

ZAVRNEMO.

47

S potrditvijo ali zavrnitvijo hipotez in razlago rezultatov smo predvsem opozorili na

možnost omenjenih obstrukcij preverjanja verodostojnosti izjav s poligrafom,

preverili resnost njihovega vpliva na rezultate preverjanja verodostojnosti izjav s

poligrafom ter nanje tako opozorili tudi poligrafske preiskovalce pri njihovem delu. S

temi opozorili in razlago obstrukcij pa smo poskušali dodati svoj prispevek k še

verodostojnejšemu in natančnejšemu poligrafskemu testiranju.

7 Zaključek

V zaključku naj torej povzamemo in še enkrat poudarimo, da sta bistvo tega

zaključnega dela pravzaprav vpogled v delovanje in postopek poligrafskega testiranja

ter poskus odgovora na vprašanje: »Ali lahko prevaramo oziroma preslepimo poligraf

in na kakšen način oziroma s pomočjo katerih obstrukcij poligrafskega testiranja je to

lažje oziroma težje izvedljivo?« Seveda naš namen ni spodbujati ljudi k varanju

poligrafskega testiranja, ampak, kot se je v diplomskem delu potrjevalo, ravno

nasprotno. Z različnimi metodami preučevanja smo pokazali, da je poligrafska

preiskava zelo kompleksna metoda raziskovanja oziroma testiranja, ki za uspešno

izvedbo od poligrafskega preiskovalca zahteva ogromno znanja z različnih področij

(psihologije, kriminalistike, forenzike …), hkrati pa jo je ob uspešni in pravilni izvedbi

težko prevarati, ne da bi to poligrafski preiskovalec odkril. Zato smo z zaključnim

delom poskušali odgovoriti na nekatera vprašanja, ki se postavljajo ob izvajanju

poligrafske preiskave, ter še enkrat opozoriti na možnost in načine varanja

poligrafskega testiranja oziroma obstoja različnih obstrukcij poligrafskega testiranja,

katerih bi se poligrafski preiskovalci morali dobro zavedati.

Z diplomskim delom smo se dotaknili zgodovinskega razvoja poligrafa ter njegovega

razvoja od brutalnih in primitivnih metod izvajanja do razvoja današnjega

izpopolnjenega poligrafskega aparata ter poligrafskih tehnik in metod preiskave. Prav

tako je tu treba še enkrat omeniti, da poligraf ne odkriva tako imenovane »laži«,

ampak beleži fiziološke odzive testirane osebe ob njenem čustvenem zaznavanju, kar

pa lahko šele posledično poligrafski preiskovalec z uporabo pravilnih tehnik

poligrafskega testiranja opredeli kot resnično oziroma neresnično izpoved

preiskovane osebe. Za boljše razumevanje nekaterih dilem in razprav o delovanju in

predvsem upravičenosti uporabe poligrafske preiskave v različnih postopkih pa smo v

diplomskem delu predstavili nekatera mnenja različnih poligrafskih strokovnjakov.

48

Glavni namen dela je bil predvsem opisati in primerjati različne načine obstrukcije

poligrafskega testiranja. »Rdeča nit« diplomske naloge se nahaja v njenem drugem

delu, kjer smo z različnimi metodami preučevanja (med drugim tudi z izkustveno

metodo) poskušali opredeliti, katera obstrukcija poligrafskega testiranja bolj in

katera manj vpliva na poligrafsko preiskavo. S tem smo poskušali izpolniti enega od

ciljev diplomske naloge opozoriti oziroma opomniti poligrafske preiskovalce na

obstoj in pomembnost upoštevanja posameznih obstrukcij poligrafskega testiranja,

da bi bilo njihovo delo še strokovnejše ter bi tako povečalo tudi uporabnost in

učinkovitost poligrafske preiskave. Tu naj omenimo, da smo pri primerjavi obstrukcij

upoštevali dva dejavnika primerjave, in sicer poligrafskega preiskovalca in sam

poligrafski aparat. Za lažje delo smo si postavili glavno hipotezo in dve podhipotezi.

Ob primerjavah se je izkazalo, da vse obstrukcije z izjemo fizične izčrpanosti in

spalne deprivacije torej lahko vplivajo oziroma lahko motijo rezultate samih

poligramov poligrafskega aparata in s tem vplivajo na poligrafsko preiskavo, vendar

so ob pravilni interpretaciji poligrafskih preiskovalcev z različnimi protiukrepi

obstrukcije hitro zaznavne in tudi odpravljive. Kljub temu pa lahko vplivajo in motijo

tudi delovanje poligrafskega preiskovalca, če ta ne ravna strokovno in zakonito

oziroma mu manjka izkušenj. Zato v tem delu izpostavljamo, da smo v diplomski

nalogi ugotovili, da je najpomembnejši element za odkrivanje in preprečevanje

varanja poligrafske preiskave torej sam poligrafski preiskovalec in bi bilo torej v

prihodnosti pomembno še več vlagati v njegovo izpopolnjevanje in usposabljanje

(tudi upoštevanje in razvoj protiukrepov). Seveda pa morajo njegovemu delu slediti

tudi ustrezno izpopolnjene in učinkovite poligrafske aparature.

49

8 Literatura

A notórius hazudozót nem leplezi le a poligráf. (7. 5. 2001). Index.hu. Pridobljeno

28. 5. 2015 na http://index.hu/tech/hardver/hazug/

Abrams, S. (1977). A Polygraph Handbook for Attorneys. Lexington, Massachusetts:

Lexington Books.

Abrams, S. in Davidson, M. (1988). Counter-Countermeasures in Polygraph Testing. V

Polygraph (str. 1621). Severna Park, Maryland: American Polygraph

Association.

Areh, I. (2010). Psihologija za varnostno področje. Ljubljana: Fakulteta za varnostne

vede.

Bayer, V. (1972). Jugoslavensko krivično procesno pravo. Zagreb: Školska knjiga.

Bradley, M. T. in Ainsworth, D. (1984). Alcohol and the psychophysiological detection

of deception. Psychophysiology, 21(11), 6371.

Gorkič, P. (2005). Splošno o poligrafu in poligrafski preiskavi. V Šugman, G. K. (ur.),

Poligraf v kazenskem postopku (str. 1524). Ljubljana: Inštitut za

kriminologijo pri Pravni fakulteti.

Gužvić, T. (2013). Zanesljivost in uporabnost poligrafa (Diplomsko delo). Ljubljana:

Fakulteta za varnostne vede.

Hockenbury, D. H. in Hockenbury, S. E. (1997). Psychology. New York: Worth

Publishers.

Honts, C. R. in Hodes, R. L. (1983). The Detection of Physical Countermeasures. V D.

Grimsley (ur.), Polygraph (str. 718). Linthicum Heights, Maryland: American

Polygraph Association.

Honts, C. R. in Quick, B. D. (1995). The polygraph in 1995: Progress in science and

the law. North Dakota Law Review, 71: str. 9871020.

Komat, A. (2011). Uporaba poligrafa v policijskih postopkih (Diplomsko delo).

Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Krapohl, D. J. (2009). A Taxonomy of Polygraph Countermeasures. V D. J. Krapohl

(ur.), Polygraph (str. 89105). Chattanooga, Tennessee: American Polygraph

Association.

Light, D. J. in Schwartz, J. R. (1993). The Relative Utility of Forensic Disciplines.

Department of defence Polygraph Institute. Ft McClellan, AL.

Marinko, J. (2005). Sodna presoja verodostojnosti izjav s pomočjo psihofiziološke

preiskave z uporabo poligrafa. V K. G. Šugman (ur.), Poligraf v kazenskem

postopku (str. 6170). Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

50

Matte, J. A. (1996). Forensic Psychophysiology using the Polygraph. Scientific Truth

Verification -Lie Detection. Williamsville-New York: J.A.M. Publications.

Maver, D. (2005). Priložnosti, pasti in dileme uporabe poligrafa v kriminalističnem in

dokaznem postopku. V K. G. Šugman (ur.), Poligraf v kazenskem postopku

(str. 5360). Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

Poligraf policijska, ali sve više i metoda koja se koristi u privatne svrhe. (21. 3.

2013). Frontal.ba. Pridobljeno 27. 5. 2015 na

http://www.frontal.ba/novost/62195/poligraf-policijska-ali-sve-vise-i-

metoda-koja-se-koristi-u-privatne-svrhe

Popa, T. (18. 11. 2012). Detectorul de minciuni, sperietoare pentru infractori şi soţi

infideli. Ziarulatac.ro. Pridobljeno 28. 5. 2015 na

http://www.ziarulatac.ro/dezvaluiri/detectorul-de-minciuni-sperietoare-

pentru-infractori-si-soti-infideli-27975

Pravilnik o policijskih pooblastilih. (2014). Uradni list RS (16/2014).

Raskin, D. C. in Honts, C. R. (2002). The comparison question test. V Kleiner, M.

(ed.), Handbook of polygraph testing. San Diego, CA: Academic Press, str.

148.

Reid, J. E. in Inbau, F. E. (1977). Truth and Deception: The Polygraph (»Lie

Detector«) Technique. Baltimore, Maryland: Williams and Wilkins.

Roso, Z. (1996). Poligraf u kriminalistici. Zagreb: Ministarstvo unutarnjih poslova

Republike Hrvatske.

Selič, P. in Juratovec, A. (2002a). Vloga in pomen razgovora v poligrafski metodi

(pred in po uporabi poligrafskih testov). V M. Pagon (ur.), Dnevi varstvoslovja

(str. 110). Ljubljana: Visoka policijsko–varnostna šola.

Selič, P. in Juratovec, A. (2002b). Psihofiziološka preiskava verodostojnosti izjav z

uporabo poligrafa ključna vprašanja. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, 52(2), 133142.

Selič, P. (2002). Pomen zbiranja obvestil in kakovosti dela kriminalistične operative

za uporabo poligrafske metode. V M. Pagon (ur.), Dnevi varstvoslovja (str.

112). Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola.

Selič, P. (2004). Psihofiziološka preiskava verodostojnosti izjav s poligrafom. V

Maver, D. (ur.), Kriminalistika (str. 353373). Ljubljana: Narodna in

univerzitetna knjižnica.

Selič, P. (2005). Psihofiziološka preiskava verodostojnosti izjav s poligrafom

uporabnost in učinkovitost v realnih in eksperimentalnih pogojih. V K. G.

51

Šugman (ur.), Poligraf v kazenskem postopku (str. 3751). Ljubljana: Inštitut

za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

Selič, P. (2009). Preverjene poligrafske tehnike analiza. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, 60(4), 332343.

Šugman, K. (2005). Poligraf, privilegij zoper samoobtožbo in slovenska pravna

ureditev. V K. G. Šugman (ur.), Poligraf v kazenskem postopku (str. 7183).

Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

Trampuš, J. (9. 4. 2002). Poligrafsko šarlatanstvo. Mladina.si. Pridobljeno 27. 5. 2015

na http://www.mladina.si/93863/poligrafsko-sarlatanstvo/

Ustava Republike Slovenije. (1991). Uradni list RS (31/1991).

Vovk, A. (2009). Veljavnost rezultatov poligrafskega testiranja (Diplomsko delo).

Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Vrij, A. (2000). Detecting lies and deceit: The Psychology of Lying and the

Implications for Professional Practice. New York: John Wiley & Sons.

Vrij, A. (2003). Detecting lies and deceit: The Psychology of Lying and the

Implications for Professional Practice. Chichester: John Wiley & Sons.

Zakon o kazenskem postopku. (1994). Uradni list RS (70/1994).

Zakon o nalogah in pooblastilih policije. (2013). Uradni list RS (15/2013).

Zavastin, C. (12. 1. 2015). Legendă urbană: nimeni nu trece poligraful. Nici comisarul

care manevrează detectorul de minciuni de 15 ani, nu-l poate păcăli. 7est.ro.

Pridobljeno 28. 5. 2015 na http://7est.ro/exclusiv-

7est/reportaje/item/33427-legenda-urbana-nimeni-nu-trece-poligraful-nici-

comisarul-care-manevreaza-detectorul-de-minciuni-de-15-ani-nu-l-poate-

pacali.html

Widacki, J. in Horvath, F. (1978). An Experimental Investigation of Relative Validity

and Utility of the Polygraph Technique and Three Other Common Methods of

Criminal Identification. Journal of Forensic Sciences, 23, 596601.

9 Priloge

KLINIČNI PREGLED STIM-TESTOV

NAČINI OBSTRUKCIJE POLIGRAFSKEGA TESTIRANJA –

DIPLOMSKA NALOGA

Namen poligrafskega testiranja, izvedenega v kontroliranih laboratorijskih okoliščinah je

preverjanje hipoteze kako deprivacija spanja in fizična izčrpanost vplivata na rezultate

poligrafskega testiranja oziroma na uspešnost obstruiranja poligrafskega testiranja.

Vsi poligrafski testi so bili izvedeni s poligrafskim aparatom znamke Lafayette LX5000, ter

programsko opremo LXSoftware, serije 11.3. Uporabljeni so bili senzorji:

- Pneumograf (abdominalni in torakalni)

- Kardiosfigmograf,

- Galvanograf,

- Pletismograf,

- Senzorji premikanja (roke, sedalo, noge)

Pred izvedbo relevantnih testov s katerimi smo preverjali hipotezo naloge sta bila vsakič

opravljena poskusno – prilagoditvena testa v konstrukciji vizualnega prepoznavnega testa s

sedmimi alternativami.

V nadaljevanju smo pri vseh relevantnih testih uporabili vizualni test prepoznavanja, t.i.

recognition test v formatu C.I.T. -Concealed Information Test, s formulacijo prvega

vprašanja »ALI PREPOZNAŠ SVOJO SLUŽBENO PIŠTOLO«. V testu je bilo uporabljenih 6

vizualnih stimulansov – fotografij pištol in sicer:

- TT,

- HRVATSKI SAMOKRES,

- SIG SAUER,

- SMITH & WESSON,

- ZASTAVA 99,

- BERETTA;

Relevantna alternativa v testu je pištola znamke SIG SAUER, ostale alternative so

irelevantne in služijo uravnoteženosti testa. Upoštevana so bila pravila konstrukcije

vizualnih testov (ista kompozicija, osvetljenost, položaj predmeta).

Kot prvi vizualni stimulans je bilo uporabljeno vizualizirano vprašanje »ALI PREPOZNAŠ

SVOJO SLUŽBENO PIŠTOLO«.

Čas trajanja vizualnih stimulansov je bil prednastavljen in je v vseh testih znašal 3

sekunde. Latentni čas med posameznimi stimulansi je znašal 25 sekund.

Testiranja so bila izvedena v dveh sklopih in sicer v petek, dne 12.6.2015 in v ponedeljek,

dne 15.6.2015. V obeh primerih v dopoldanskem času.

Kontrolno testiranje je bilo izvedeno v petek 12.6.2015 pod pogoji fizične izčrpanosti in

deprivacije spanja. Preiskovanec je fizično izčrpanost dosegel s tekom dne 10.6.2015, ko

je pretekel približno razdaljo 30 km v času 2,5 ure ter enournim relaksacijskim treningom

na dan prvega testiranja t.j. 12.6.2015. Pred prvim testiranjem na dan 12.6.2015 je

preiskovanec nazadnje spal v noči z 9. na 10.6.2015 in je bil v času testiranju neprekinjeno

buden že več kot 50 ur.

Primerjalno testiranje v ponedeljek 15.6.2015 je bilo izvedeno pod »normalnimi«

psihofizičnimi pogoji. Preiskovanec pred testiranjem ni izvajal težjih fizičnih obremenitev

in je normalno spal.

Preiskovanec je star 27 let, v nadpovprečni psihofizični kondiciji. Pred izvedbo testiranj je

za potrebe diplomske naloge preučil velik del poligrafske teorije, tako, da pozna

psihofiziološko osnovo poligrafskega testiranja, formate in način izvedbe osnovnih

poligrafskih testov, glede na vsebino diplomske naloge pa tudi načine obstrukcije

poligrafskih testiranj.

Pregledi poligramov so bili opravljeni klinično pri čemer smo ugotavljali samo razlike v

psihofiziološki odzivnosti preiskovanca glede na različna stanja. Interpretacija

psihofizioloških reakcij je za potrebe diplomskega dela vizualizirana.

STIM 12.06.2015

Poligram kontrolnega poskusno prilagoditvenega vizualnega testa: Vizualni stimulans brez

verbalnega vprašanja poligrafskega preiskovalca. Odgovor preiskovanca NE. Čas odgovora

preiskovanca po njegovi lastni presoji.

STIM 15.06.2015

Poligram primerjalnega poskusno prilagoditvenega vizualnega testa: Vizualni stimulans

brez verbalnega vprašanja poligrafskega preiskovalca. Odgovor preiskovanca NE. Čas

odgovora preiskovanca po njegovi lastni presoji.

CIT 1/I. PONOVITEV 12.6.2015

Poligram vizualnega prepoznavnega testa: Vprašanje »ALI PREPOZNAŠ SVOJO SLUŽBENO

PIŠTOLO« uporabljeno kot prvi vizualni stimulans pred alternativnimi vizualnimi

stimulansi. Vizualni stimulans brez verbalnega vprašanja poligrafskega preiskovalca.

Odgovor preiskovanca NE. Čas odgovora preiskovanca po njegovi lastni presoji.

CIT 1/II. PONOVITEV 12.6.2015

Poligram vizualnega prepoznavnega testa: Vprašanje »ALI PREPOZNAŠ SVOJO SLUŽBENO

PIŠTOLO« uporabljeno kot prvi vizualni stimulans pred alternativnimi vizualnimi

stimulansi. Vizualni stimulans brez verbalnega vprašanja poligrafskega preiskovalca.

Odgovor preiskovanca NE. Čas odgovora preiskovanca po njegovi lastni presoji.

CIT 1/III. PONOVITEV 12.6.2015

Poligram vizualnega prepoznavnega testa: Vprašanje »ALI PREPOZNAŠ SVOJO SLUŽBENO

PIŠTOLO« uporabljeno kot prvi vizualni stimulans pred alternativnimi vizualnimi

stimulansi. Vizualni stimulans brez verbalnega vprašanja poligrafskega preiskovalca. Tihi

test, brez verbalnega odgovora preiskovanca.

CIT1/IV. PONOVITEV 12.06.2015

Poligram vizualnega prepoznavnega testa: Vprašanje »ALI PREPOZNAŠ SVOJO SLUŽBENO

PIŠTOLO« uporabljeno kot prvi vizualni stimulans pred alternativnimi vizualnimi

stimulansi. Vizualni stimulans brez verbalnega vprašanja poligrafskega preiskovalca.

Odgovor preiskovanca NE. Čas odgovora preiskovanca po njegovi lastni presoji. Pozicija

alternativ spremenjena, preiskovanec ne pozna vrstnega reda alternativ.

CIT 2/I. PONOVITEV 15.6.2015

Poligram vizualnega prepoznavnega testa: Vprašanje »ALI PREPOZNAŠ SVOJO SLUŽBENO

PIŠTOLO« uporabljeno kot prvi vizualni stimulans pred alternativnimi vizualnimi

stimulansi. Vizualni stimulans brez verbalnega vprašanja poligrafskega preiskovalca.

Odgovor preiskovanca NE. Čas odgovora preiskovanca po njegovi lastni presoji.

CIT 2/II. PONOVITEV 15.6.2015

Poligram vizualnega prepoznavnega testa: Vprašanje »ALI PREPOZNAŠ SVOJO SLUŽBENO

PIŠTOLO« uporabljeno kot prvi vizualni stimulans pred alternativnimi vizualnimi

stimulansi. Vizualni stimulans brez verbalnega vprašanja poligrafskega preiskovalca.

Odgovor preiskovanca NE. Čas odgovora preiskovanca po njegovi lastni presoji.

CIT 2/III. PONOVITEV 15.6.2015

Poligram vizualnega prepoznavnega testa: Vprašanje »ALI PREPOZNAŠ SVOJO SLUŽBENO

PIŠTOLO« uporabljeno kot prvi vizualni stimulans pred alternativnimi vizualnimi

stimulansi. Vizualni stimulans brez verbalnega vprašanja poligrafskega preiskovalca. Tihi

test, brez verbalnega odgovora preiskovanca.

CIT 2/IV. PONOVITEV 15.6.2015

Poligram vizualnega prepoznavnega testa: Vprašanje »ALI PREPOZNAŠ SVOJO SLUŽBENO

PIŠTOLO« uporabljeno kot prvi vizualni stimulans pred alternativnimi vizualnimi

stimulansi. Vizualni stimulans brez verbalnega vprašanja poligrafskega preiskovalca.

Odgovor preiskovanca NE. Čas odgovora preiskovanca po njegovi lastni presoji. Pozicija

alternativ spremenjena, preiskovanec ne pozna vrstnega reda alternativ.

VIZUALNI STIMULANSI

POVZETEK KLINIČNEGA PREGLEDA IN PRIMERJAVA

POSAMIČNIH TESTIRANJ

V petek 12.6.2015 je preiskovanec na poligrafsko testiranje prišel ob 9.00 uri, neposredno

po enournem relaksacijskem treningu, pred tem pa ni spal več kot 50 ur. Med tem je

odtekel približno 30 km v času 2,5 ure. Sprejem preiskovanca je bil izveden pred

poligrafskim laboratorijem na prostem. V teh okoliščinah preiskovanec med približno 15

minutnim razgovorom ni izkazoval nobenih znakov fizične izčrpanosti ali znakov

neprespanosti. Komuniciral je zbrano, miselni tok je bil jasen, fokusiran na temo pogovora,

oči bistre, skratka odsotnost vsakršnih znakov bodisi deprivacije spanja ali fizične

izčrpanosti. Drugi del sprejema in nadalje razgovora je bil opravljen v poligrafskem

laboratoriju. Preiskovanec je opisal izkušnjo fizičnega izčrpavanja in deprivacije spanja,

pri čemer je navedel, da prvo noč ni imel težav z budnostjo, drugo noč pa je bila izkušnja

bistveno težja in si je pomagal s sprehodom. Med razgovorom je preiskovanec v pogojih

umetne svetlobe izkazal blažje znake neprespanosti in splošne utrujenosti, ki so se kazali s

pospešeno aktivnostjo očesnih vek. V zavzetem položaju na stolu ni iskal dodatne opore ali

naslona, telesni stav normalen. V nadaljevanju je bilo preiskovancu prvič predstavljeno

kako bo potekal poligrafski test. Predstavljen mu je bil testni format prepoznavnega

vizualnega testa in način izvedbe. Pokazane so mu bile alternative vizualnih stimulansov –

fotografije pištol med katerimi je bila tudi pištola znamke SIG SAUER, ki jo ima

preiskovanec v osebni zadolžitvi. Pri pregledu fotografij je preiskovanec prvič pokazal

motnje koncentracije, ko je bil pozvan, da po spominu našteje posamične alternative, tako

v predstavljenem vrstnem redu kot obratno.

Po sprejemu in uvodnem razgovoru je bil opravljen poskusno – prilagoditveni test in

relevantni test v štirih ponovitvah. Med posamičnimi testi preiskovanec na telesni in

verbalni ravni ni izkazoval nobenih znakov deprivacije spanja ali fizične izčrpanosti.

V ponedeljek, 15.6.2015 je preiskovanec prišel na poligrafsko testiranje praktično ob istem

času. Razlik v vedenju ni bilo mogoče zaznati, razen v nekoliko bolj »tekočem« miselnem

toku in v odsotnosti pospešene aktivnosti očesnih vek.

Pri pregledu in primerjavi posamičnih poligramov smo ugotovili, da je preiskovanec

praktično na vseh testih tako 12.6.2015 kot 15.6.2015, opazno psihofiziološko odreagiral na

relevantno alternativo in sicer na več kanalih, razen v III. In IV. ponovitvi 15.6.2015, ko je

komaj opazno psihofiziološko odreagiral zgolj na enem kanalu. Odsotnost psihofizioloških

reakcij v teh dveh ponovitvah pripisujemo fenomenu »adaptacije na stimulans«.

Na podlagi pregledov in primerjave poligramov smo mnenja, da pri preiskovancu namerno

fizično izčrpavanje in deprivacija spanja nista znatno vplivala na njegovo psihofizološko

reaktivnost. Pri preiskovancu je mogoče opaziti le komaj opazne razlike v psihofiziološki

aktivnosti, ki je bila na dan 12.6.2015 na splošno nekoliko manj izražena, kljub temu pa je

na relevantno alternativo opazno psihofiziološko odreagiral.

V konkretnem primeru je potrebno upoštevati mladost preiskovanca, njegovo

nadpovprečno psihofizično pripravljenost in nadpovprečno seznanjenost z načini

obstrukcije poligrafskih testiranj. Mnenja sva, da v tem primeru namerno fizično

izčrpavanje in deprivacija spanja nista vplivala na psihofiziološko reaktivnost preiskovanca.