Univerza v MariboruFilozofska fakulteta

Seminarska naloga pri predmetu Slovenski jezik in kultura 1 na temo:

Pravopisje na Slovenskem

Pripravile:Simona MajheničKatarina PongračičKarina Soršak Kukovec

Mentorica:Doc. dr. Alenka Valh Lopert

Maribor, 19. 10. 20091. O pravopisju

Pravopis, razlaga besede iz:SSKJ: Pravila o pisavi, rabi črk in ločil, pisanju skupaj in narazen, o deljenju. SP: Pravopis obravnava zapisovanje glasov, rabo velikih in malih črk, pisanje prevzetih besed, rabo ločil, pisanje skupaj ali narazen ali deljenje.

Slika: Slovenski pravopis 2001.

Pravopisne polemike sodijo med burne razprave 20. stoletja pri nas. Izid vsakega pravopisnega priročnika je sprožil val nasprotujočih si mnenj.Pravopisje je definirano kot umeščanje besed in oblik v zapisovalna pravila, ki so jih postavili že predhodniki na podlagi ugotovljenih lastnosti jezikovnega sistema ali dogovora. Raznolikost jezikovne rabe in številni zapisovalni problemi, ki so bodisi posledica sprememb jezikovne norme bodisi dediščina preteklosti, pa podpirajo stališče, da je pravopisje nujna jezikovna dejavnost. Da lahko govorimo o pravopisu, moramo vedeti kaj pomeni pravopisni predpis, to je izid dogovora med pišočimi in je zato za vse obvezen. Pravopisni predpis mora vsebovati oz. se ozirati na slednje dejavnike:

• izrecna, uporabniku čim lažje razumljiva usmerjevalnost,• ustreznost današnjemu sistemu,• praktičnost za uporabnika,• enotnost in variantnost,• perspektivnost.

Usmerjevalnost predpisa mora biti izrecna, jezikovnemu uporabniku čim lažje ugotovljiva, v pravilih ustrezna sistemu, zato lažje zapomljiva, in z vidika uporabnika praktična. Sestavljavec pravopisnih pravil se mora držati naslednjih načel: načelo izročila se kaže v ustaljenosti pravopisne norme, načelo dejanske rabe in zavesti o njej, torej mnenje uporabnikov pravopisa, se v predpisu izkazuje kot dogovor med uporabniki, načelo sistemskosti se povezuje s težnjo po čim bolj sistemsko utemeljenem in zato razumskem predpisu in načelo gospodarnosti, ki je vezano na težnje po poenostavitvah. V sodobnem času so jezikovne spremembe predvsem na področju besedja oz. pisanja prevzetega besedja stalne in naraščajoče, zato je treba jezikovne novosti zaznati sproti, hkrati pa spremljati morebitno spreminjanje starih in ustaljenih.

O težavnosti izdaje popolnega pravopisa se že dlje kot stoletje razvijajo različne polemike.

2

Štrekelj: “Pravopisec mora biti zadovoljen že, če se njegovih načel poprime znatna večina pišočega naroda.”

Pravopisni predpis mora biti obvezujoč za vse uporabnike knjižnega jezika, kršitve tega predpisa naj bi bile, v javni rabi, sankcionirane. Tudi predpis, ki je rezultat dela skupine kompetentnih strokovnjakov in je avtoritativno podprt od strokovne ali državne ustanove, je v končni fazi vendarle odvisen od tega, ali so določila v njem sistemu ustrezna in hkrati v dejanski rabi utemeljena. Stopnja obveznosti dosedanjih pravopisnih priročnikov je bila različna: Levčev Slovenski pravopis in Breznikov Slovenski Pravopis sta bili individualni deli avtorjev, ki sta zavezovala predvsem učitelje in učence, kar je omogočalo sankcioniranje za neupoštevanje uzakonjene norme (ocena). Ostali Slovenski pravopisi so bili delo več avtorjev iz slavističnega kroga, kar je bilo merodajno in tako družbeno obvezujoče.

2. O Slovenskih pravopisih in njihovih spremljevalcih

Slika: Časovni trak izdaje Slovenskih pravopisov.

2.1 Slovenski pravopis (1899)

Fran Levec je napisal prvi Slovenski pravopis, ki je bil tudi uradno potrjen šolski priročnik.Levčeva vodila pri sestavljanju Slovenskega pravopisa so povzeta v treh načelih:

tradicionalno-znanstveno: zvesto je upošteval normo, ki jo je predpisal Pleteršnikov slovar in dopolnjeval s svojimi prispevki Škrabec;

aktualno: v dvomnih vprašanjih se je odločil skladno s tedanjo rabo ali pa je odločitev prepustil tej, tako da je uzakonil dvojnico;

uporabno: upošteval je namen pravopisnega priročnika, torej njegovega uporabnika.

Levec je sprožil pozornost sodobnikov predvsem z vprašanjem pravorečno pogojenega zapisovanja samostalnikov s priponskim obrazilom -lec kot -vec. Izrecno je prepovedal pisanje po tipu bralec, da bi zajezil naraščajoče elkanje*. Ob nastalih polemikah je prišlo do spoznanja, da je vsak poseg v slovenski pravopis pravzaprav radikalno dejanje ter da na pravopis ni dovoljeno odločilno vplivati brez upoštevanja žive rabe.Takrat sta na Slovenskem obstajali dve nasprotujoči si struji. Prva je pričakovala pravopisni priročnik, ki bi temeljil strogo na izrazni podobi jezika v zapisu, druga pa bi želela ob obravnavi pravopisnih vprašanj reševati tudi pravorečno, oblikoslovno in stilistično problematiko. Levčev pravopis ni uresničil pričakovanj ne prvih ne drugih.V prvem desetletju 20. stoletja je v slovensko jezikoslovje vstopil Breznik, ki je izdajal kritično pravopisno študijo Razvoj novejše slovenske pisave pa Levčev pravopis, ki je izhajala v reviji Dom in svet.

*elkanje/elkati (SSKJ): izgovarjati glas l namesto normalnega (dvoustičnega) u.

1899 1920 1935 1937 1950 1962 1990 2001

3

2.2 Slovenski pravopis (1920)

Anton Breznik je leta 1920 predstavil Slovenski pravopis, ki pa ni izzval ostrih polemik. Edina ostrejša kritika se je navezovala na »antibarbarizem«, prepovedi uporabe tujk francoskega, nemškega in italijanskega značaja.

Primer: akoravno; bolje slov.: dasi, dasitudi

Zavedni Slovenci so se bali vse večjega vdora jugoslovanskih jezikov in so pozivali k zbiranju izvirnega slovenskega znanstvenega izrazja.

2.3 Brusi

Tradicionalna skrb za jezik je spodbudila izdajanje različnih Brusov, jezikovnih priročnikov z najpogostejšimi jezikovnimi problemi, ki so bili največkrat individualno in subjektivno delo. Eden takih je Antibarbarus Josipa Tominška, ki zahteva poleg podatkov o slovnični pravilnosti tudi stilistična navodila.Slovniški in slovarski brus knjižne slovenščine Ivana Košitala je kot prepovedovalni slovarček sestavljen na podlagi napak v besedju, oblikah in zvezah knjižnega jezika, iz pripovedne proze in političnih dnevnikov. Na začetku slovarčka je zapisano: »Pričujoči abecedni zaznamek navaja pogreške v besedah, oblikah in konstrukcijah našega knjižnega jezika«.

Slika: Josip Tominšek, Antibarbarus, 1910; Ivan Košital,Slovniški in slovarski brus knjižne slovenščine, 1927.

2.4 Slovenski pravopis (1935)

Breznik-Ramovšev Slovenski pravopis je prvi slovenski pravopis, ki ga je izdala ustanova – pravopisna komisija Znanstvenega društva v Ljubljani. Tudi ta pravopis ni izpolnil pričakovanj uporabnikov, ki so pričakovali konec »jezikovne podivjanosti« in še pred njegovim izidom obljubljali njegovo uzakonitev kot »avtoritativno veljavnega«.

Tako je Levstek komentiral Slovenski pravopis: »Kdo bi še godrnjal nad preširokim škornjem, če mu sam veliki kopitar pove, da to niti ni niti noče biti škorenj, ampak le vsota samoraslih kosov usnja, iz razlogov, ki jih bosa »bingola« ni zmožna doumeti, s trudom in globokim znanjem razumno sešita v obliko škornja in dana v promet, morebiti zato, da jo obuješ, nikakor pa ne zato, da bi jo nosil!«

Breznik je svoje in Ramovševo protipuristično stališče utemeljil z izjavo: »S prof. Ramovšem sva pustila možnost vsakršnemu razvoju v individualno smer.«

4

Kritiki novega pravopisnega priročnika niso bili razočarani toliko nad vsebino predpisa kot nad njegovo nedoslednostjo, neusklajenostjo in napakami.Je pa zanimivo, da je Slovenski pravopis 1935 bil »milejši« od svojega predhodnika, saj je samo določene besede odsvetoval, ki jih je prejšnji prepovedoval.So pa bili tudi pozitivni odzivi. Tako je slovensko Slavistično društvo navedlo argumente zakaj sprejeti Breznik-Ramovšev pravopis:

• ker je enotnost v pogledu pravopisa nujno potrebna;• ker osnov Slovenskega pravopisa kritika ni ovrgla in niso različne od dosedanjih;• ker v posameznostih ne more voditi do enotnosti nikakršno znanstveno raziskovanje,

marveč samo dogovorna praktična odločitev, ki je zadeva volje in discipline;• ker tistih nekaj napak, nedoslednosti in pomanjkljivosti, ki jih je kritika v

posameznostih ugotovila, ne jemlje Slovenski pravopis njegove osnovne vrednosti;• ker je nesoglasje z obstoječimi odobrenimi učnimi knjigami le začasno in bo odpadlo z

novimi izdajami;• ker sta ga izdala v imenu pravopisne komisije v okviru Znanstvenega društva dva

najboljša poznavalca našega jezika;• ker sicer ni upanja, da dobimo kak drug izčrpen pravopis, ki bi ga splošno vsi priznali,

in bi tako stanje moralo voditi v popolno anarhijo.

Tako piše v odloku zakona, izdanega v brošuri Novi slovenski pravopis, Kraljeve banske uprave dravske banovine: »Po vseh šolah v dravski banovini naj se s šolskim letom 1937/38 uvede Breznik/Ramovšev pravopis.«

2.5 Slovenski pravopis (1937), Mala izdaja

Slovenski pravopis 1937, Mala izdaja ni le skrajšan in prirejen šolski ponatis, ampak je tudi spremenjen v neslovarskem delu, pravilih, opuščeni so naglasi in pravila za pravorečne posebnosti ter izpuščene v knjižnem jeziku manj rabljene besede.Zaradi vseh teh razlogov so nekateri smatrali to za samostojno izdajo.

2.6 Slovenski pravopis (1950)

Novo izdajo sta priredila Inštitut za slovenski jezik in Zavod za kulturo slovenskega jezika po prvi ljudski izdaji Breznik-Ramovš: Slovenski pravopis 1935.

Novi pravopis je povečan po obsegu in vsebini ter je izrecno normativen: neustrezne besede prepoveduje ali pa jih obravnava kot sprejemljive v manj »skrbnem« jeziku.Pomanjkljivosti novega Slovenskega pravopisa po Vodušku:

nerazjasnjenost razmerja med opisnim jezikoslovjem in predpisnostjo pravopisnega priročnika;

nedosledna normativna načela pri odsvetovanju/prepovedovanju ustaljenih prevzetih besed in sprejemanju nepotrebnih kažejo na neizdelanost meril za sprejemanje izposojenk: Se sestavljavci ozirajo na dobro rabo zglednih piscev ali pristajajo na besede tujega izvora zaradi pomanjkanja domačih ustreznic?;

izpuščanje slovarskih oznak za narečne, starinske in umetne besede, kar jih s stališča celotnega besedja enači z nezaznamovanimi oz. nevtralnimi besedami;

nezadovoljive razlage pri manj znanih ali rabljenih besedah, ki ne pomagajo pri umestitvi besede v sobesedilo niti pri prikazu okoliščin njihove rabe;

sprejemanje »papirnatih« in mrtvih besed; nejasna razmejitev med pogovornim, občevalnim in knjižnim jezikom.

5

2.7 Jezikovni svetovalci

V času izida Slovenskega pravopisa 1950 je bila izrazita potreba po jezikovnih svetovalcih, ki bi nadaljevali tradicijo predvojnih brusov.Stanko Bunc je napisal Jezikovni svetovalec (1951), sestavljen za potrebe prosvetnih delavcev in dijakov, ki si niso mogli kupiti novega Slovenskega pravopisa (1950).V šestdesetih letih je izšel prepovedovalni slovarček oz. slovarček napak v knjižnem jeziku z naslovom Kako je prav (1965) avtorjev I. in C. Kopčavar. Sestavila sta slovarček iz bolj problematičnih besed, ki pa imajo napačno obliko zapisano zraven le, če je ta pogosto rabljena, primer: pasteta – pašteta.

2.8 Pred novo izdajo Slovenskega pravopisa (1957/58)

Ta knjiga je Bajčev prispevek, v katerem je predložil načrt dela kako bi naj izvedli reformo pravopisnih pravil glede:

pisanja zemljepisnih imen tipa Koroška Bela, kjer je problematična občno- ali lastnoimenskost samostalniškega dela;

pisanja tvorjenk, kjer je zaradi neustaljenosti nemogoče uzakoniti nevariantni predpis; določitve postavljanja vejice med sestavljenimi vezniki.

Zastavljeni načrt je bilo zelo težko uresničiti.

2.9 Slovenski pravopis (1962)

Novo izdajo je pripravila pravopisna komisija pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SAZU) po Slovenskem pravopisu 1950.Polemika glede priponskega obrazila pri vršilcih dejanja, ki jo je SP 1962 namesto uveljavljenega -lec reformiral v -vec s pojasnilom, da bo s tem zavrt ponoven prodor elkanja; raba obrazil -avec, -ivec, pa naj bi bila zaradi usmeritve k poenotenju jezikovne norme in doslednosti tudi bolj preprosta in zgodovinsko upravičena. Izkazalo se je, da sprememba predpisa povzroča več preglavic, kot staro pravilo.Razprava glede tega je bila zaključena z okrožnico SAZU z dne 01. 11. 1963 in okrožnico sekretariata za šolstvo SRS z dne 13. 12. 1963. Odločeno je bilo, naj se v tem primeru upošteva Ramovš-Župančičev Slovenski pravopis iz leta 1950.

2.10 Slovar slovenskega knjižnega jezika (1970)

Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) naj bi bil kasneje osnovni slovarski vir pravopisnemu priročniku. Definirali so ga kot »informativno-normativnega«.SSKJ je bil prvi slovarski dosežek v Sloveniji, ki je skušal namesto črno-belega vrednotenja na vrednost jezikovnih sestavin pokazati z gesli, kazalkami, sopomenkami in slovarskimi oznakami ter pojasnili.Glede pravopisnega normiranja je SSKJ skromen, saj je le slovar in je razumljivo, da ne daje splošnih pravopisnih pravil.»Princip slovarja je, da izhaja od besede, ne od pravil.«

2.11 Načrt pravil za novi slovenski pravopis (1981)

6

Načrt sta v glavnem pripravila Toporišič in Rigler v njem sta razložila nova pravopisna pravila ter dopolnjen pravorečni in glasoslovni del neslovarskega dela, tako da sta prikazala zgodovino razvoja glasoslovne problematike.Načrt je bil izdan z namenom avtorjev, naj javnost osnutek temeljito pretrese, ter pravopisni komisiji posreduje pripombe, da jih bodo lahko sestavljavci upoštevali pri končni redakciji ter se tako izognili poznejšemu nasprotovanju in odklanjanju.V spremni besedi Načrta je med drugim napisano, da prinaša ta, v primerjavi s prejšnjim pravopisom, dopolnjena in razširjena pravila, predvsem na področju podomačevanja tujih pisav ter prilagoditve slovenskemu slovničnemu sistemu nasploh ter razvrstitev besed glede na njihove oblikoslovne lastnosti in ne glede na izvor ali pomen.

2.12 Slovenska slovnica

Sestavljavci pravopisnih pravil so se naslonili na Toporišičevo Slovensko slovnico (1976), ki je predstavljala do tedaj najsodobnejši in najustreznejši prikaz zgradbe slovenskega knjižnega jezika.

Slika: Slovenska slovnica, J. Toporišič, 2000.

2.13 Slovenski pravopis 1 - pravila (1990)

Ob izidu tega pravopisa je bilo v spremni besedi pojasnjeno, da je pravopisna komisija pretehtala vse pripombe k Načrtu.Slavistično društvo Slovenije je priznalo veljavnost novih pravil, tako da je pozvalo vso slovensko pišočo in pisno kulturo oblikujočo javnost, naj jih sprejme kot »splošno veljavna, obvezujoča« ter jih »dosledno in smiselno glede na značaj besedila udejanja v območju slovenske knjižne norme«.

Leta 1994 je izšla tretja, pregledana in prenovljena izdaja neslovarskega dela, leta 1997 peta, ponovno pregledana izdaja teh pravil. V obeh je prišlo do sprememb posameznih pravopisnih pravil.

2.14 Slovenski pravopis (2001)

7

Je delo uredniškega odbora za pravopisna pravila in uredniškega odbora za pravopisni slovar Pravopisne komisije pri SAZU ter redaktorjev in strokovno-tehničnih sodelavcev Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.Izdajatelja: Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Znanstvenoraziskovalni center SAZU – Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša.Uredniški odbor - pravila: Jože Toporišič, Franc Jakopin, Janko Moder, Janez Dular, Stane Suhadolnik, Janez Menart, Breda Pogorelec, Kajetan Gantar, Martin Ahlin.Uredniški odbor za pravopisni slovar: Jože Toporišič, Janez Dular, Milena Hajnšek – Holz, Franc Jakopin, Janko Moder.

Slika: različne oblike izdaje Slovenskega pravopisa 2001.

3. Izid Slovenskega pravopisa v letih 2001 in 2003

Novi pravopis je svoje temelje postavil na osnovi Toporišič-Riglerjevih ustvarjalnih izhodišč iz sedemdesetih let.Ob pogledu v časopis iz tistega časa vidimo, da je pravopis požel tako pohvale kot kritike, češ da je preveč liberalen, ko določeno prepoveduje, določeno odsvetuje in določeno odobrava. V imenu sestavljavcev je na vse vrste kritik odgovarjal Toporišič. Skušal je zavrniti očitke, da je SP skrajšan SSKJ, očitke o neizdelanosti meril za vključevanje lastnoimenskega besedja, ki naj bi presegala okvire pravopisnega priročnika.Sestavljavci SP so zaradi boljšega stika med jezikovnimi uporabniki odprli elektronski poštni predal in pišoče povabili k sodelovanju. Tako je javnost dobila posredno možnost o odločanju o jezikovnih vprašanjih, vendar je v dveh letih prispelo le 65 pisem.

4. Perspektivni pogled na perečo pravopisno problematiko

Predvsem zaradi večjega vpliva svetovnega spleta in spreminjanja jezika ter hitrejšega iskanja, so slovarji v elektronski obliki vse bolj zaželeni. V prihodnje bo mogoče izdelati t. i. specializirane slovarje, za njihovo podobo pa se ponujajo tri poti:

- tradicionalna:novi, »mali«, »priročni« ali »šolski« pravopis bo nekoliko preprostejša, skrajšana, a konceptualno nespremenjena oblika SP 2001,

8

- specializirana:poleg sinonimnega, frazeološkega in vezljivostnega, pravopisnega slovarja bi lahko sledili še pravorečni, stilistični in drugi slovarji,

- kompromisna:podobno kot specializirani pravopisni priročniki, sprejema pa tudi vlogo jezikovnega svetovalca.

Slovenski pravopis je več, kot pove njegovo ime; je kompleksni normativni priročnik, ki podaja sistemski pregled izrazne podobe jezika in rešitve pogostih jezikovnih težav.

5. Pereča pravopisna vprašanja od Škrabca do danes

Pri današnjih pravopisnih vprašanjih gre za vprašanja zaradi dinamičnosti jezikovne rabe in razvoja, predvsem zaradi jezikovnih stikanj ter vedno višje stopnje pismenosti.

Pisavoslovje

V SP 2001 je prvič obravnavano pisavoslovje oziroma nauk o pisnih znamenjih, ki ni zapisan v okviru pravil o pravilni rabi pisnih znamenj.Prejšnji pravopisi se s tujimi in domačimi črkami niso ukvarjali. Levec je v pravopisu iz leta 1899 tujim črkam določil glasovno ustrezna slovenska nadomestila: x → ks, y → i, ch → k(h), pf → f, q(u) → k(v), rh → r, th → t. Lastnih imen in citatnih poimenovanj ni spreminjal (Bordeaux). V nasprotju z njim je Škrabec zagovarjal načelo, naj se tuje besede pišejo po naši izreki, vsaj v knjigah in časnikih. Še vedno pa ni bilo razjasnjeno kam (v abecedi) uvrstiti tuje črke (x, y ...). V SSKJ 1970 so slovarske iztočnice razvrščene po tem vrstnem redu: a, b, c, č, d, e, f, g, h, i, j, k, l, m, n, o, p, q, r, s, š, t, u, v, w, x, y, z, ž.Šele v Načrtu 1981 je bilo izpostavljeno, da poleg 25 slovenskih črk uporabljamo v prevzetih in citatnih besedah tudi neslovenske črke. S SP 2001 sta črki ć in đ tuji črki.Veljavni abecedni red v slovarju: a, b, c, ć, č, d, đ, e, f, g, h, i, j, k, l, m, n, o, p, q, r, s, š, t, u, v, w, x, y, z, ž.

Črke q, w, x, y

Besede s tujimi črkami so se sicer že pojavile v SP 1920, vendar to ni bilo izrecno izpostavljeno (primer: explicite). V Breznik-Ramovševih pravopisih najdemo že veliko število iztočnic s tujimi črkami in so večinoma tako zapisane kot danes (primer: Karađorđe, Montesquieu, New York ...). Vse iztočnice z začetno črko w so v tem pravopisu uvrščene k črki v.Leta 1936 je Glonar črko w obravnaval kot samostojno črko (Werther, Wider, Wendel ...). S prvim povojnim pravopisom (1950) postanejo črke q, w, x, y samostojne črkovne enote.

Črki đ in č

Preglednica: zapisovanje mehkega ć:

SP 1935 SP 1937

OPP 1945 SP 1950 SP 1962 SSKJ SP1P SP 2001

Bihač Bihač Bihać Bihač Bihać Bihać/Bihač BihaćNemanjiči – – Nemanjiči Nemanjiči Nemanjić – Nemanjić

9

S SP 1962 je bilo določeno, da hrvaški đ ohranjamo, dopušča pa tudi možnost zamenjave črke z dvočrkjem: Đakovo, tudi Djakovo.

Nečrkovna pisna znamenja

Zaradi nepopolnega predpisa so bili pisci pri rabi nečrkovnih znamenj prepuščeni svoji iznajdljivosti oz. dogovoru. V SP 1962 so bila med posebnimi znamenji obravnavana le korekturna znamenja, SP 2001 pa obravnava števke in druga matematična in logična pisna znamenja. SP1P 1994 vsebuje predpise, ki določajo njihovo stičnost.

Za znamenja iz logike je nestičnost določena, pri splošnih pisnih znamenjih (% § & = ° ') ter matematičnih (+ – = : ÷ ×) pa ne.

6. Pravopis

6.1 Raba velikih in malih črk

Škrabec je definiral »vlogo« velike začetnice z določilom, da te »imajo odlikovati besede in razločevati stavke«, začetnica na začetku verza pa da se piše »po tedanji navadi«. Levčev pravopis je poleg že napisanih pravil določal pisanje velike začetnice v prvi besedi verza.

6.1.1 Velika začetnica in poved

Leta 1899 je SP uzakonil pravilo, po katerem se naslovi začenjajo z veliko začetnico in končujejo s končnim ločilom (Krst pri Savici.). Šele leta 1945 so uspeli umakniti to pravilo, tako da dopisov, naslovov, štampiljk ipd. ni več bilo potrebno zaključevali s piko. Kasneje, po vojni, je bil ta pristop prezrt, leta 1962 pa je SP določil nov člen, po katerem se za naslovi in podpisi pike ne piše več.

Velika začetnica za dvopičjem, ki ne napoveduje premega govora

Po izidu Breznikovega SP 1920 je nastal problem glede pisanja povedi v povedi, saj je velika začetnica za dvopičjem dovoljena le, kadar navajamo besede drugega. Primeri:

Vzdihoval sem v teh žalostnih dneh in neki gospod mi je rekel: Manj besed, gospodje, in več dela. (Cankar)Mala začetnica pa sledi kadar »ne navajamo besed kakega drugega«:

S plamenečimi prsti je zapisala vojska tisto prastaro vprašanje: kaj je življenje? (Al. Ušeničnik)ali pa kadar navajamo posamezno besedo drugega:

Od kod ta: moraš, od kod ta: ne smeš v našem srcu?

To pravilo se je z Načrtom (1981) kmalu spremenilo, saj nastane problem zaradi dveh ločevalnih znamenj med okvirno in vloženo povedjo, ki določata le začetek nove povedi, ne pa tudi njenega konca:

Z veselim geslom: Kaj nam pa morejo so se poslovili naši maturanti.

Dvopičje so izvzeli, povedi pa ločili s spremembo tiska ali narekovaji:

10

V primerih Kdor laže, ta krade, Kogar se bojiš, tega ne ljubiš, Kdor ne dela, naj ne je se pregovori začenjajo z oziralnimi zaimki.

V geslu »Tujega nočemo, svojega ne damo« je izraženo jugoslovansko stališče do obmejnih vprašanj.

Takšno pravilo velja še danes.

6.1.2 Skrajšana imena

Leta 1945 so poleg kratic SZ, KP in OF uporabljali tudi skrajšana večbesedna imena, kot so Zveza (Sovjetska zveza), Partija (Komunistična partija) in Fronta (Osvobodilna fronta).Izrecno pa je krajšanje s prenosom velike začetnice ponazorjeno pri izrazih spoštovanja: Množice so navdušeno pozdravljale Maršala (namesto: maršala Tita), kar se je ohranilo tudi v Načrtu (1981).Po izidu Načrta (1981) je Urbančič predlagal delitev skrajšanih imen na dve kategoriji:

(1) V prvo vključuje oblike, ki se lahko rabijo enobesedno oz. okrajšano kadarkoli, tudi če se v besedilu pojavijo prvič, saj jih pojmujemo kot lastna imena in zato pišemo z veliko začetnico: Barje (Ljubljansko barje).

(2) V drugo sodijo oblike, ki jih rabimo skrajšane le, če smo jih pravkar uporabili in so po obliki občna imena, zato jih pišemo z malo začetnico: Ljubljanska banka – banka; Pedagoška akademija – akademija.

Toporišič in Rigler sta to delitev zavrnila z argumentom, da gre v vseh primerih za skrajševanje lastnih imen, kar je mogoče le v primernem sobesedilu. Skrajšanih oblik namreč ni priporočljivo rabiti ob njihovi prvi omembi v besedilu, saj lahko pride do dvoumja. Klinar kot skrajšana imena definira vsa tista imena, ki »ohranjajo kako besedo iz polnega prvotnega imena«; pisanje teh z veliko začetnico pa je po Klinarju upravičeno, če so »vseslovensko enako polnopomensko razumljene kot polno ime«, pri čemer imata pomembno vlogo ustaljena jezikovna raba in izročilo, z malo pa »če je razumevanje omejeno na omejen kontekst« (Klinar 1993/94: 43-44). (Primer: Evropska unija – Unija in ne Evropska zveza – Zveza.)

6.1.3 Nadomestna imena

Od skrajšanih ločimo nadomestna imena, pri katerih za poimenovanje ne uporabimo ene od sestavin večbesedne zveze, temveč – mnogokrat iz želje po izvirnosti – sopomensko nadomestilo. Po pravilu novega pravopisa tudi ta imena pišemo z veliko začetnico.V praksi pa je prihajalo in še vedno prihaja do neenotne rabe, kar dokazuje spodnja preglednica.

Preglednica 3: Velika oz. mala začetnica pri pogostih nadomestnih imenihSSJ 1936 SP 1935 SP 1937 SP 1950 SP 1962 SSKJ SP 2001novi svet Novi svet Novi svet Novi svet Novi svet novi svet novi svetstari svet - - - stari svet - stara celinavelika luža - - - - (velika)

lužaluža

- - - - - Otok Otoksveta dežela

- - - Sveta dežela

- Sveta dežela

11

Čeprav SP 2001 uveljavlja pisanje z veliko začetnico le za dve taki imeni: Sveta dežela – Palestina in Otok – Velika Britanija, v praksi prihaja do neenotne rabe, kar dokazuje tudi pogled v besedilni korpus (časopis Delo, Nova beseda):

… potrošniško zaupanje pa je zdrsnilo na raven iz leta 1992, ko je Stara celina padla v recesijo … (Delo 2003),Avstralci se pri pripravi scenarija niso ognili temnim poglavjem svoje zgodovine – niti obdobju, ko je bila Peta celina kazenska kolonija … (Delo 2000).

Da je usmeritev k mali začetnici, ki so jo očitno začeli uveljavljati sestavljalci novega pravopisa, upravičena, pričajo primeri, ko posamezna poimenovanja enoumno nadomeščajo lastna imena, pa jih ne zapisujemo z veliko začetnico:

najvišja gora Slovenije – Triglav hrvaška prestolnica – Zagreb.

6.1.4 Osebna imena

Zaradi neenotne rabe začetnice pri izvorno občnoimenskih poimenovanjih, ki se nahajajo v prvem delu zdaj lastnoimenskih stalnih besednih zvez (primer: dedek Mraz), so se v SP 2001 odločili za uvedbo dvojnice, pri čemer je tudi v slovarju prednostni zapis z malo začetnico:

dedek Mraz tudi Dedek Mraz,kralj Matjaž tudi Kralj Matjaž,kraljevič Marko tudi Kraljevič Marko,lepa Vida tudi Lepa Vida.

Preglednica: Velika oz. mala začetnica pri občnih določilih k lastnim imenom

Škrabec SP 1899 SSJ 1936 SP 1935 in SP 1937 SP 1950

kralj Matjaž kralj Matjaž kralj († Kralj) Matjaž

Kralj Matjaž Kralj Matjaž

- - kraljevič († Kraljevič) Marko

Kraljevič Marko Kraljevič Marko

Bunc (1951) SP 1962 SSKJ SP 2001Kralj Matjaž kralj Matjaž kralj Matjaž kralj/Kralj MatjažKraljevič Marko kraljevič Marko kraljevič Marko kraljevič/Kraljevič

Markodedek Mraz dedek Mraz dedek Mraz dedek/Dedek Mraz

Preglednica: Spreminjanje začetnice pri prebivalskih imenih s predponskim obrazilom ne-

Škrabec SP 1935 SP 1962 SSKJ SP 2001Nesloven 'Neslovan' ne-Slovenec

Neslovan neslovenec Neslovenec in neslovenec

Neslovenec

6.1.5 Zemljepisna imena

Po dolgotrajnih spremembah v pisanju zemljepisnih imen (V šestdesetih letih dvajsetega stoletja naj bi se jezikovni uporabnik naučil številne primere po avtohtoni rabi zemljepisnih

12

imen tamkajšnjih prebivalcev!) so v SP leta 1962 zemljepisna imena ločili na dve skupini in sicer naselbinska in nenaselbinska imena (ne glede na njihov izvor). Pri naselbinskih imenih pišemo neprve predloge in samostalnike vas, mesto, trg, selo, vesca, sela, selce, naselje (če ne stojijo na začetku imena) z malo začetnico.

Predložna naselbinska in stvarna imena

O pisanju predložnih imen je bilo v predvojnih časih zapisano zelo malo. Levec je v SP 1899 postavil pravilo o pisanju začetne, predložne sestavine z veliko začetnico (Pri debelih lipah). Na predložna imena je bilo opozorjeno šele v SP 1962, ko so sprejeli Levčev predpis.

V Načrtu (1981) je pisanje predložnih naselbinskih imen usklajeno s pisanjem večbesednih naselbinskih imen (Pri Treh Hišah, Pri Stari vasi). Sprememba nasproti SP 1962 (Pri treh hišah, Pri stari vasi) je v določitvi velike začetnice pri popredložni sestavini.

Citat iz SP 2001: § 74-76:Predložna imena imajo v nekaterih skladenjskih zvezah različno obliko:

a) največkrat celo predložno ime, vendar z vrstim poimenovanjem pred seboj: To je vas Pri Treh Hišah; Prihajam iz zaselka Pri Fari; Grem v vas Pri Treh Hišah; Stanujemo v ulici Pod zidom; Preselil se je v ulico Za vodo;

b) samo nepredložni del: Prihajam od Fare; Grem k Trem Hišam;c) predložni in nepredložni del kot ena beseda: Prihajam iz Podzida/iz Zavode.

Pridevniki iz zemljepisnih imen na –ski

Na začetku stoletja sta Škrabec in Levec pridevnike iz lastnih imen, ki niso izpeljani iz osebnih in družinskih imen pisala z malo začetnico: azijski, kamniški …Polemika pa je nastala zaradi zahteve Tominška, naj se vsi pridevniki lastnih imen pišejo z veliko začetnico. Tudi Breznik je leta 1920 bil mnenja, da se v primeru nejasnosti lahko uporablja velika začetnica: Poljski kmetje (t. j. iz občine Polje), vendar pravilo ni bilo sprejeto z navdušenjem in s SP 1950 je ponovno veljalo pravilo pisanja pridevnikov na -ski z malo začetnico, kot jih zapisujemo še danes.

6.1.6 Stvarna imena

Imena političnih strank

Imena političnih strank pišemo po določilih SP 1920 z veliko začetnico, enako kot imena društev in zadrug:

Slovenska ljudska stranka – Narodna tiskarna – Zveza slovenskih zadrug.

Imena meddržavnih zvez in s tem povezanih zgodovinskih dogodkov

V času Breznik-Ramovševih pravopisov in SP 1950 so bila poimenovanja zgodovinskih dogodkov pisana z malo začetnico: sedemletna vojna, z veliko pa meddržavne zveze: Sveta aliansa. Kasneje, v SP 1962 pa so imena tipa sveta aliansa začeli pisati z malo. Tako je bilo v Načrtu (1981) določeno, da se »poimenovanja zvez, sporazumov, pogodb, zborov« pišejo z malo ali veliko začetnico.

13

Preglednica: Velika oz. mala začetnica pri imenih meddržavnih zvezSP 1935 SP 1937 SP 1950 SP 1962 SSKJ Načrt 1981

- Sveta aliansa sveta aliansa sveta aliansa sveta/Sveta aliansa

- - - velika antanta -

Mala antanta = Mala zveza

Mala antanta = Mala zveza - - mala antanta mala/Mala

antanta

- - renska zveza - renska/Renska zveza

SP1P 1990 SP1P 1994, 1997 SP 2001 (pravila) SP 2001 (slovar)sveta aliansa sveta (Sveta) aliansa sveta (Sveta) aliansa Sveta aliansa- - - velika antantamala antanta mala (Mala) antanta mala (Mala) antanta -

renska zveza renska (Renska) zveza

renska (Renska) zveza

- - Evropska zveza Evropska zveza

Imena zgodovinskih dogodkov in družbenopolitičnih teles ali organov

Pred izidom SP1P so razni zgodovinski dogodki postajali imena družbenopolitičnih teles in organov. OPP iz leta 1945 določa, da z malo začetnico pišemo »imena raznih zborovanj, kongresov, konferenc, tečajev itd.«, če zbor pomeni zborovanje, če pa zbor pomeni določeno telo, ki je morda vrhovni državni organ, pa se piše z veliko začetnico: Zbor odposlancev slovenskega naroda.S podobno težavo se je ukvarjal Dular (1981). Po njegovem pišemo dogodke z malo začetnico (tridesetletna vojna, jaltsko srečanje), družbene organe in besedila, ki so lahko rezultat srečanj (Rapalska pogodba) pa z veliko začetnico (Majniška deklaracija). Primer: rezultat potsdamske konference naj bi bil Potsdamski sporazum. Kljub pravilom je raba na tem področju neenotna.

Imena industrijskih izdelkov in zdravil

Imena serijskih industrijskih izdelkov ali vrst blaga pišemo:- z malo začetnico,

če jih rabimo kot vrstna (občna) imena in ko industrijska imena zgubijo svoj imenovalni prilastek (§ 147):Pišem z olivettijem (s pisalnim strojem Olivetti). – Fotografiram s kodakom. – Vozim se s fordom. – Zobe si umivam s kalodontom. – Komarje uničujem s pipsom.

- z veliko začetnico,kadar jih uporabljamo kot imena, ki so licenčno zaščitene znamke (§ 107):cigarete Filter 57, otroška soba Boštjan, pisalni stroj Olivetti, gramofon Melodija, zobna krema Kalodont.

Na tem področju raba ni povsem ustaljena, tako bo pravopis v bodoče dolžan upoštevati zaščitne blagovne znamke, kjer je obvezna raba velike začetnice, čeprav se je ime blagovne znamke poobčnoimenilo, kot v primeru Teflon® proti teflon ali teflonski.

14

Imena zdravil

Pri imenih zdravil je drugače. Že SP 1950 določa, da se imena zdravil, ne glede na znamko pišejo z malo začetnico: ihtiol. Tako je tudi po Načrtu 1981, SSKJ 1970.Bešter je za odpravo tega problema predlagala:

- naj se v nestrokovnih besedilih, kadar gre za prehod lastnega imena v občno ime (Vzel sem tri aspirine – kadar je mišljen kateri koli analgetik) in ob metonimični rabi (Vzel sem že štiri persen – tablete Persen) piše mala začetnica;

- velika začetnica naj se uporablja tudi za nestrokovna besedila, kadar je prisoten imenovalni prilastek: Zdravnik mi ji predpisal tablete Bactrim.

Po novem pravopisu pišemo imena zdravil izključno z malo začetnico (še posebej kadar jih uporabljamo v prenesenem pomenu: … brez socialnega aspirina ne gre …). V prihodnje pa se bodo verjetno tudi imena zdravil, podobno kot zaščiteni industrijski izdelki, pisala z veliko začetnico.

6.1.7 Izrazi posebnega razmerja in spoštovanja: socialna in ideološka velika začetnica

Že Škrabec je poročal o »socialni« veliki začetnici in sicer pri zaimkih v pismih in pri naslovih, ki te zaimke nadomeščajo. Na platnicah Cvetja v podnaslovu piše: S posebnim blagoslovom Njih svetosti papeža Leona XIII., Njih prevzvišenosti kneza nadškofa goriškega in prečasitega generaljnjega ministra …Pod socialno veliko začetnico spadajo ogovorni zaimki oz. osebni in svojilni zaimki za ogovorjeno osebo in izrazi pri naslovih, ki te zaimke nadomeščajo. Sem sodijo tudi protokolarni ogovori (SP 2001: § 112 Vaša Prevzvišenost).

K ideološki veliki začetnici spadajo zapisi nazivov ali nadomestnih imen oseb, s katerimi nismo v neposrednem stiku, naš odnos do njih pa je spoštljiv.Ideološka velika začetnica se v slovenskem pravopisu največkrat uporablja v krščanskih verskih mislih (SP 2001: § 47 – Bog, Marija, Pomočnica), njihovih nadomestkih ali sopomenkah (Vsemogočni, Stvarnik 'Bog') in skrajšanih poimenovanjih (devica Marija – Devica) ali alegoričnih poosebitvah nasploh (Človek, Umetnik).

Po izidu SP 1962 naj bi se socialne in ideološke velike začetnice ukinile, vendar so se v pisemski rabi ohranjale, tako da so jih v Načrtu 1981 ponovno uvedli. Predlagana je bila tudi velika začetnica za povratne oblike (Sebe, Svoj), kadar se nanaša na drugo osebo in za zvezo predloga ter navezne oblike osebnega zaimka (Nate, Name), vendar se predlog ni upošteval.

6.1.8 Svojilni pridevniki iz besed, pisanih z veliko začetnico

Svojilne pridevnike na -ov/-ev ali -in so slovenski jezikovni priročniki od Levca do SP 1950 pisali z veliko začetnico:

- Adamov sin (Levec), - Gospodov dan (Breznik, SP 1920), - Adamovo jabolko, Ohmov zakon iz Breznik-Ramovševih SP 1935 in 1937, kjer

posegata le na področje kulturne tematike in izhajajočih frazeologemov,

15

- Blažev žegen iz Glonarjevega SSJ 1936 in SP 1950, kjer najdemo prenesene zveze iz slovenske tradicije in kategorijo duhovne lastnine pri tehničnih izumih – Martinova peč ter odkritjih – Ohmov zakon,

- SP 1962 dovoljuje pisanje z malo začetnico pri imenih rastlin – marijini laski.Po izidu SSKJ, ki se ni ravnal niti po določilih SP 1962, je postalo pisanje spet neustaljeno. Imena rastlin in tehničnih izumov so se tako lahko pisala na tri različne načine (z veliko, z malo, z veliko ali z malo začetnico).Toporišičev predlog (1971), naj se le še izumi in odkritja, pri katerih »imamo predstavo«, da ti nekomu pripadajo, pišejo z veliko (Pitagorov izrek, Ohmov zakon), je bil v Načrtu (1981) tudi uresničen. Pisanje z malo začetnico se tako uporablja pri vseh prenosih pridevnika v samostalnik (jurjevo, silvestrovo, ahilova kita). Vendar sta Toporišič in Rigler (1978) predlagala tudi rabo velike začetnice v frazeologemih iz kulturne tematike (Ojdipov kompleks) in pri pojmovanjih zakonov in teorij (Pitagorov izrek).

Preglednica: Pisanje zvez s pridevniki na -ov/-ev oz. -in v prvi in tretji izdaji novih pravopisnih pravil in slovarju SP 2001

SP1P (1990 in 1994: § 115, 158–159)

SP 2001 (slovar)

DUHOVNA LAST Einsteinova teorijaPitagorov izrekLudolfovo številoOhmov zakon

-pitagorov in Pitagorov izrekludolfovo in Ludolfovo številoohmov in Ohmov zakon

KULTURNA TEMATIKA

ahilova in Ahilova petakolumbovo in Kolumbovo jajcedamoklejev in Damoklejev mečtantalove in Tantalove muke

ahiolova in Ahilova petakolumbovo in Kolumbovo jajcedamoklejev in Damoklejev mečtantalove in Tantalove muke

RASTLINE marijini laskisalomonov pečatblagajev volčin

marijini laskisalomonov pečatblagajev volčin in Blagajev volčin

BOLEZNI vidov plesparkinsonova bolezen

vidov plesparkinsonova in Parkinsonova bolezen

DELI TELESA adamovo jabolkoahilova petaevstahijeva cev

adamovo in Adamovo jabolkoahilova in Ahilova peta evstahijeva in Evstahijeva cev

IZUMI papinov loneckaplanova turbinavoltov členmartinova peč

papinov in Papinov loneckaplanova in Kaplanova turbinavoltov in Voltov členmartinova in Martinova peč

V SP 2001 je dopuščena velika začetnica v vseh primerih, zaradi prisotnosti občutka svojilnosti v zavesti jezikovnega uporabnika. Problematika glede primera ahilova peta proti Ahilova peta še vedno ostaja odprta, v bodoče pa lahko pričakujemo prednostno pisanje z malo začetnico.

16

Svojilni pridevniki iz osebnih imen s predimki

Breznik-Ramovš(1935) SP 1962 Urabnič (1978) Toporišič in Rigler

(1978)Miguel de Cervantes → Cervantesov,

vendar Vasco de Gama → Vasco de Gamovali Le Sage ali Lesage, Le Sageov (SP 1935)

Van Dyck – Van Dyckov,

De Gaule – De Gaulov

Van Gogh,

Vincent van Gogh

kupčija z de Gaullovimi spominčki

de Bergeracov humorvan Beethovnova simfonija

Načrt (1981) SP1P (1990) SP1P (1994) SP 2001 (slovar)

van Goghov Vangoghov Vangoghov in van Goghov

van Goghov

Nekateri zagovarjajo, naj se predimki pišejo tako, kot jih pišejo v izvirnem jeziku:Ludwig (van) BeethovenVincent van GoghJames Van AllenAnthonis van Dyck.

6.1.9 Same velike črke

OPP (1945) SP 1950 SP 1962 SSKJ Načrt 1981

»udomačene krajšave« lahko sklanjamo:AVNOJ-a.

Nepregibnost kratic:Naloge AFŽ so bile določene.In ne:AFŽ-a, AFŽ-eja, AFŽa.

Netvornost kratic:vlada FLRJin ne:FLRJ-vlada.

Sklanjanje kratic, ki jih ne sestavljajo samo velike črke in so že prešla med lastna imena je dovoljeno: pri Avnoju.

Pregibanje v primerih AFŽ je izrecno prepovedano.

ptt-ja in PTT-ja

pvc-ja in PVCja

rtv-ja in RTV-ja

TV-ja in tv-ja

Pisanje končnic:– z vezajem, če se konča na soglasnik (OZN-ja, SPIZ-a)– z veliko črko, kot sklonilo se obravnava zadnji samoglasnik kratičnega imena (UNESCO UNESCA).

17

6.1.10 Mala začetnica

Po SP 1962 (§ 37) in SP 2001 (§ 136) z malo začetnico pišemo: »imena, ki pomenijo pripadnike raznih gibanj, nazorov, listov, društev, strank, oseb, redov itd., so občna imena in jih pišemo z malo začetnico«.

Imena praznikov od Škrabca do danes

Škrabec SP 1899 SP 1920 SSJ (1936) SP 1935 in 1937 SP 1950

božič Božič božič/Božič božič božič/Božič božič/Božič– Jurjevo Jurjevo Jurjevo Jurjevo Jurjevo

– Mali Šmaren mali Šmaren Mali Šmaren Veliki (Mali) Šmaren

mali šmaren

Bunc (1951) SP 1962 Kopčavar SSKJ SP 2001

– božič Božič → božič božič božičjurjevo → Jurjevo Jurjevo – jurjevo jurjevo

– mali šmaren mali šmaren mali šmaren

Danes pišemo z veliko začetnico le še tiste dneve, ki so »izpeljani iz priimkov« in imajo še znanega nanosnika: Prešernov dan, ne pa tudi vidov dan.

6.2 Prevzete besede in besedne zveze

Preglednica: proces prevzemanja besed, ki so bile v SP 1950 označene kot tujke.

SP 1950 SP 1962 SSKJ SP 2001genre žanr, tudi genre žanr žanr

foul faul gl. favl favl, šport. žarg. favl prekršek, prestopek

leader leader, tudi lider leader, tudi lider lider voditelj, vodjamenu menu menu, tudi meni meni

randez-vous – randevu in randez-vous, randi

randevu, randi (ljubezenski zmenek)

adagio adagio adagio adagioall right – – all right v redu, pravà propos – à propos à propos

Besede iz SP 1950 so bile označene kot tujke. Nekatere imajo danes povsem podomačeno podobo (žanr, favl, meni, randevu), pri drugih prevladuje variantna norma (lider in leader), tretje so ohranile tujo podobo in jih obravnavamo kot citatne oz. tujke (vse krepko tiskane).

18

Šele z izidom SP1P 1990 oz. slovarja (SP 2001) razlikujemo v okviru lastnih in občnih imen med:

(1) slovenskemu jeziku popolnoma prilagojenimi besedami:– izposojenke (kultura),– podomačena imena (Petrarka) in le

(2) delno (pisno, oblikoslovno ali glasoslovno) prilagojenimi besedami:– tujke (jazz)– polcitatna imena (Shakespeare) in

(3) citatnimi besedami, ki niso del slovenskega jezika.

Preglednica: Zapisovanje fonema dž v SSKJPrednost dž Prednost dj, g, j, ž

dj – dž bonžola in bondjola;djaur gl. džaur

g(e) – dž imidž tudi image;college gl. kolež

bridge tudi bridž;manager in menežer;teenager in tinejdžer;gin in džin;

j – dž džus tudi juice;jeep gl. džip

banjo tudi benžo;jersey tudi džersi;juke-box tudi džuboks

ž – dž kindžal tudi kinžal pidžama gl. pižama

6.2.1 Citatna poimenovanja

Citatne besede se v nobenem pogledu ne prilagajajo. Že Levec je v SP 1899 predlagal, naj se pišejo v izvirni obliki, kar se je ohranilo vse do danes.V citatni obliki pogosto rabimo pozdrave (ob slovesu ali prihodu), ki predvsem v slengu ohranjajo citatno podobo: hi [háj], servus, helo [helou], au revoir [o revoá], lahko se podomačijo glasovno: O.K. [ôkej]. Kasneje lahko pride do pisne podomačitve: ciao [čáo] → čao/čav; by-by [bajbaj] → bajbaj.

Zemljepisna imena

Pri zemljepisnih imenih je Škrabec dajal prednost popolni prilagoditvi slovenskemu glasovnemu sistemu in prevedenim oblikam. Enobesedna zemljepisna imena danes kljub njegovim prizadevanjem večinoma »ohranjajo izvirno podobo« (SP 2001: § 183). V podomačeni obliki pišemo le določene kategorije in tiste, ki so zgovorno ter zapisovalno neproblematične. Škrabec je uveljavil, da se večbesedna zemljepisna imena prevajajo, če so njihove sestavine občna imena, kar velja še danes.

6.3 Ločila

6.3.1 Vejica

V SP 1950 je bila vejica utemeljena s skladenjsko pomensko-logičnim razmerjem med enotami povedi, v SP 1962 pa tudi kot stavčnofonetično merilo oz. tonski potek.

Pristavčna vejica

19

Največji slovenski pesnik, France Prešeren, se je rodil v Vrbi.Pristavčno poved posredujemo tako, da pred imenom naredimo premolk.Pravilo iz SP 2001 (§ 303): »Če je lastno ime določilo pred njim stoječe besedne zveze, ga od nje ločimo z vejico, kadar domnevamo, da zveza naslovniku samoumevno ne napoveduje tega imena.« Do izida Načrta (1981) je bila vejica za lastnim imenom, kadar je bilo lastno ime desni prilastek ali desni pristavek, celo prepovedana. To določilo se je prvič pojavilo pri Brezniku.

Primeri: Primož Trubar, prvi slovenski pisatelj, je umrl l. 1586.Prvi slovenski pisatelj Primož Trubar je umrl l. 1586.

Dostavčna vejica

Daj mi kruha, belega.V nasprotju s pristavkom lahko dostavek po pretvorbi v prilastek ali stavčni člen primarnega stavka pišemo brez vejice:Daj mi belega kruha.Breznik v SP 1920 vejice pred dostavkom ni dovoljeval. Poleg tega je zahteval spremembo besednega reda po vključitvi prej dostavčnega dela v glavni stavek:Bežala je z drobnimi koraki, vsa zasopla. (Cankar; prav: Bežala je vsa zasopla z drobnimi koraki.)

Šele s SP1P je postala vejica, ki je ločevala dostavek, obvezna: Prinesi mi sivi plašč, in rokavice. – Pridi jutri, sam, točno.

Vejica in vezniki

Grdih napak ni ne konca ne kraja. (SP 1920)Niti sebi niti drugim se ne laži. (SP 1937)Ne bojim se ne meča, ne sulice, ne drugega velikanovega orožja. (SP 1920)Ne kral nisem, ne ubijal, ne prešuštvoval, čista je moja vest. (SP 2001)

Od izida Breznik-Ramovševega pravopisa (1935) in vse do SP 1962, je veljalo pravilo, da se v vezniški zvezi dveh podrednih veznikov postavlja vejica pred oba:Le piši materi, da, če ne bo denarja do sobote, ne boš več stanoval pri nas.Z izidom SP1P je bila vejica med dvema podrednima veznikoma prepovedana:Le piši materi, da če ne bo denarja do sobote, ne boš več stanoval pri nas.Po SP 1937 je med prirednim in podrednim veznikom stala vejica pred drugim:Votlina je bila suha in, ker je ne doseže nobena sapica, tudi topla.

V SP 2001 je določeno, da vejice med prirednim in podrednim veznikom ne pišemo:Votlina je bila suha in ker je ne doseže nobena sapica, tudi topla., razen kadar priredni veznik zastopa opuščeni nadredni stavek: Nekaj vam obljubim, namreč (to vam obljubim), da kmalu spet pridem. Podobno načelo je 1899 leta zagovarjal že Levec.

6.3.2 Vezaj in pomišljaj

20

V Breznikovem SS vezaj še ni sodil med ločila, ampak med ločilna znamenja, kot so oklepaj, pomišljaj, narekovaj ... Vezaj je takrat pomenil le vezavo zlogov in besed (mo-to-vi-lo, slovensko-nemški slovar).Šele v SP 1920 je vezaj registriran kot ločilo z oblikoslovno vlogo. Breznik ga je uporabljal za pisanje tujih imen s slovenskim obrazilom: Georg-ova.Leta 1940 (kasneje tudi v SP 1950, SP 1962) je vezaj spet omenjen pri Buncu, kot sredstvo, ki ga »rabimo, kadar vežemo besede ločenega pomena«: rusko-japonska vojna, le-ta, le-oni.

Pravopis iz leta 1920 vsebuje nekatera določila o rabi vezaja, ki jih uporabljamo še danes:- vezaj rabimo med sestavinami prirednih zloženk: Janez-Sketova slovnica, Srbo-

Hrvatje,- vezaj je prepovedano rabiti pri samostalniških besednih zvezah z desnim

samostalniškim prilastkom: šolarček-jecljajček (po SP 2001: §502 je prav tako: človek žaba, mož beseda).

Razmerje med vezajem in pomišljajem

V tradicionalnih priročnikih je pomišljaj obravnavan kot dolga nestična črtica, ki je v povedi rabljena za označevanje vrinjenih stavkov, zamolka ipd. V pravopisu iz leta 1950 je namesto tega rabljen vezaj: Ljubljana-Trst. Šele SP 1962 je predlagal stično rabo dolgega pomišljaja: proga Ljubljana–Trst, 1850–1870.

V prvi izdaji novih pravil pa se pojavijo trije tipi pomišljajev, kot prikazuje preglednica:

SP1P 1990vezajni nestični pomišljaj

Karel Destovnik – KajuhMelita Pivec – SteleŠmarje – Sap

nestični vezaj Šmarje – Sapstični vezaj Malita Pivec-Stele

SP1P 1994, 1997

vezajni nestični pomišljaj –

nestični vezajKarel Destovnik - KajuhMelita Pivec - SteleŠmarje - Sap

stični vezaj –

V nadaljnjih izdajah SP1P so vezajni nestični pomišljaj črtali in uvedli le nestični vezaj, ta pa je dobil vlogo povezovalca med prirednima sestavinama, ki se obe sklanjata.

6.3.3 Pisanje skupaj oz. narazen

V zadnjem pravopisnem priročniku pravila za pisanje skupaj oz. narazen temeljijo na sistematizaciji tvorjenk glede na postopek njihovega tvorjenja in besedotvorno skladnjo. V preteklosti pa novotvorbenim zloženkam in sestavljenkam niso bili naklonjeni, saj je bil njihov nastanek povezan zlasti z nemškim jezikom. V prvem slovenskem pravopisu je Levec določil, da se skupaj pišejo vse besede, ki so »sestavljene ali sklopljene s predlogi« (brezmadežen), v katerih je »prvi del sestave nikalnica ne« (nikoli) in posamezne govorne razpole (bratoljubje). Breznik je v SP 1920 besede razdelil na »prave in neprave spojenke«. Prvim bi danes rekli tvorjenke, druge pa se delijo na sestavljenke in sklopke. To razdelitev so ocenjevalci pozdravili, vendar razlika ni bila točno določena, tako da je bila norma neenotna. Problematične so bile predvsem zloženke iz podredne zveze dveh samostalnikov

21

(radiopostaja, radio-postaja, radio postaja), zato so priporočali rabo zveze pridevnika in samostalnika (radijska postaja). V pravopisu iz leta 1962 je največ problemov povzročala kategorija sklopov, ki jih danes uvrščamo med prave sklope (nepridiprav), zloženke z imenovalniško ali katero drugo medpono (fotoaparat) in zloženke s črkovno, kratično ali številčno prvo sestavino (H-bomba). V Načrtu, SP1P in SP 2001 temeljno merilo pisanja skupaj oz. narazen izhaja iz nove definicije besede, ki pravi, da so »besede nerazdružene enote iz glasov ali črk« in tako na podlagi besedotvornega načina loči štiri osnovne vrste tvorjenk: izpeljanke, zloženke, sestavljenke in sklope. Večinoma so bile različne variante pisanja besed skupaj ali narazen odpravljene (čim bolj ali čimbolj čim bolj; C-vitamin in C vitamin C-vitamin) ali pa je bila med prej enakovrednimi oblikami določena prednostna dvojnica (kdor koli).

6.3.4 Pisanje sestavljenk

Do sestavljenk so priročniki imeli večinoma prepovedovalen odnos, šele v SS 1976 so bile označene kot enakovredna besedotvorna vrsta. Breznik je odločno odsvetoval tvorjenje besed s predponskim obrazilom in priporočal rabo pridevnikov (predsoba prednja soba), predložnih zvez (predpraznik večer pred praznikom), prislovov (predstoječi spred stoječi) in »nesestavljenih besed«. SP 1962 med sestavljenkami navaja le glagolske sestavljenke (prevoziti), druge pa odsvetuje (predvečer) ali prepove (predstoječ). Že v SSKJ so te sestavljenke obravnavane kot nevtralne, novi SP 2001 pa do njih ni več odklonilen, temveč jih sprejema kot potrebno besedotvorno vrsto v modernih jezikih.

Obravnava sestavljenk v slovarskih delih pravopisnih priročnikovSP 1920 SP 1935 SSJ 1936 SP 1950 SP 1962† predsoba predsoba – predsoba predsoba

prednja soba† predstraža ne: predstraža – +predstraža predstraža

prednja straža† predpreiskava ne:

predpreiskavapredpreiskava +predpreiskava predpreiskava

uvodna p.† predpriprava ne: predpriprava – +predpriprava predpriprava

prva p.ne: predizobrazba

ne: predizobrazba

– +predizobrazba predizobrazba poprejšnja

ne: predtelovadec

prvi telovadec † predtelovadec: prvi telovadec

predtelovadec vzorni telovadec

predtekmovaleczgledni t.

† predvečer predvečer † predvečer +predvečer predvečer večer prej

† predpekel predpekel – predpekel predpekel† predvice predvice – – – † predstoječi predstoječ † predstoječ +predstoječ °predstoječ† predpodoba predpodoba =

podoba– predpodoba

podobapredpodoba podoba

† predpoizvedba ne: predpoizvedba

– +predpoizvedba predpoizvedba uvodna p.

† predpravica ne: predpravica predpravica +predpravica predpravica posebna p.

6.3.5 Pisanje zloženk

22

1. Zloženke s črkovno, kratično ali številčno sestavino SP 1962 je rabo vezaja pri teh zloženkah omejil na tiste, katerih črkovni del ni pisan z veliko, temveč z malo črko (H bomba, b-mol), kar je bilo sprejeto tudi v SSKJ. V njem je nakazana tudi možnost zamenjave vrstnega reda sestavin (vitamin C in C vitamin). Izjeme so vsi glasbeni izrazi, vse namreč pišemo z vezajem (H-dur, b-mol). V Načrtu in SP 2001 je bilo uvedeno načelo, ki pravi, da se vezaj piše med prvim in drugim delom podredne zloženke, ne glede na to, ali je prvi del pisan z veliko ali malo začetnico (b-razred, TV-program), pri obrnjenem zaporedju pa jih pišemo narazen, brez vezaja (vitamin C).

2. Zloženke, ki imajo nespremenljivo zaporedje sestavin Do izida SP1P so bile zloženke, ki v zamenjanem vrsten redu lahko nastopajo kot besedne zveze (alfažarki), obravnavana hkrati z drugimi zloženkami, ki imajo nespremenljivo zaporedje sestavin. Prve danes lahko pišemo na tri načine (alfažarki, alfa žarki, žarki alfa), druge pa le na enega (avtopromet). V Breznik-Ramovševih pravopisih je bilo uveljavljeno načelo istorodnosti, kar pomeni, da ni dovoljeno pisanje skupaj, če v besedi »trčita« domača in tuja sestavina, če sta obe domači ali obe tuji, pa je pisanje skupaj dovoljeno (avtotaksi, avtno podjetje). Vse do SSKJ so se vsaj deloma držali tega pravila, z novim pravopisom pa je bilo predpisano pisanje skupaj.

Pregled obravnave zloženk z nezamenljivim zaporedjem sestavinSP 1935 in 1937

OPP 1945 SP 1950 SP 1962 SSKJ SP 2001

avtno olje +avtoolje (avtomobilsko olje)

+avtoolje (avtno olje)

avtno podjetje

+avtopodjetje (avtomobilsko podjetje)

+avtopodjetje (avtomobilsko podjetje)

avto podjetje avtomobilsko podjetje

avtopodjetje in avto podjetje

avtopodjetje

avtotaksi avtotaksi avtotaksi avtotaksi avtotaksi+avtopromet avto promet

avtomobilski promet

avtopromet in avto promet avtomobilski promet

avtopromet avtomobilski promet

avtna cesta avto cesta avtomobilska cesta

avtocesta in avto cesta

avtocestaavtomobilska cesta

avtostrada avtostrada avtomobilska cesta

avtostradaavtocesta

avtostradaavtocesta

3. Pridevniške zloženke, ki označujejo barvoRazlikovanje med pridevniškimi zloženkami, katerih prva sestavina pomeni barvo ali njen odtenek, druga pa je izraz za barvo je vpeljal Breznik v SP 1920. Zloženke tipa svetlosiv in rumenordeč naj bi pisali skupaj, besedne zveze, kot so kričeče rdeča barva pa narazen. V SP 1962 je bilo to razlikovanje odpravljeno in je bilo za vse »zveze, kjer je prva sestavina načinovni prislov« uvedeno pisanje narazen. V SSKJ so uvedli dvojnico, torej pisanje skupaj ali narazen, vendar so vsi primeri v ponazarjalnem gradivu pisani narazen. Po SP 2001 se zloženke tipa temnozelen, sivozelen pišejo na dva načina: pišemo jih načeloma skupaj, lahko

23

pa tudi narazen (sivorjav ali sivo rjav). Samo narazen se pišejo zveze, ki se dajo razvezati s kot ali da (čokoladno rjav = rjav kot čokolada, kričeče rdeč = rdeč, da kriči). 6.3.6 Pisanje zaimkov in prislovov

1. Pisanje zaimkovLevec je v SP 1899 pisal skupaj tako »sestavljene zaimke« (nihče) kot »z zaimki zložene prislove« (marsikdo). Breznik je v SP 1920 prevzel to delitev, dodal pa frazeološke zaimke (vrag si ga vedi), za katere je uveljavil pisanje narazen, ki se je ohranilo do SP 2001. Pri sklopih s koli je dopustil pisanje skupaj ali narazen (kakor koli ali kakorkoli). V SP 1950 je natančneje določeno pisanje zaimkov za kaj in zakaj, kjer gre za pomensko razlikovanje. SP 1962 je strokovno utemeljil pisanje mnogostnih zaimenskih zloženk tipa redko kdo. Zaradi pisanja redko pri kom so določili, da jih lahko pišemo tudi narazen, kar je bilo sprejeto tudi v SP 2001.

2. Pisanje prislovovLevec je vse prislovne tvorjenke pisal skupaj, ne glede na to, v katero besedotvorno vrsto sodijo. Skupaj je pisal zloženke (malokdaj), sklope (onstran), izpeljanke iz predložne zveze (iznenada) in predložne zveze (odkod). Breznik je prav tako večino prislovov in običajne predložne zveze (dokod) pisal samo skupaj, izjema so bile prislovne zveze z vezniki (okoli in okoli) in predlogi (dan na dan). Predložne zveze so se že v SP 1935 pisale narazen, kar narekuje tudi SP 2001, medtem ko SSKJ dovoljuje pisanje skupaj ali narazen (odkod in od kod).

Pregled pisanja predložnih zvez tipa od kodSP 1920 SP 1935 NSP

1937SP 1937 SP 1950 SP 1962 SSKJ SP 2001

odkod odkod = od kod

od kod od kod od kod odkod in od kod

odkod in od kod

od kod

6.4 Oblikopisna vprašanja in njihova povezanost z oblikoslovjem

Pravopisna problematika je povezana zlasti s pisnimi premenami morfemov. Ta jezikoslovni nauk, ki preučuje »raznovrstnost pisanja ene in iste besede oz. morfema«, se imenuje oblikopisje. V 20. stoletju je bila izpostavljena predvsem problematika zapisovanja polglasnika ob soglasniku r (meter – metrski), obstojnostne premene (pesem – pesmi), pisanje zvočnika j v samoglasniškem sklopu (materija – materialen), premene po daljšanju osnove (parkelj, parkeljna), premene po preglasu pri obrazilih -ov in –ev (Bush, Bushev) in oblikopisna problematika pri tvorjenju pridevnikov na -ski (Loka, Log, Lož – loški).

6.5 Glasoslovna problematika

Vsi pravopisi so bili osnovani na fonetični podlagi, najobširneje pa relevantna glasoslovna pravila obravnava SP 2001. Problematično je bilo zlasti zapisovanje soglasnika r (serce - srce) in soglasniškega sklopa čr (črešnje - češnje). Še eno pereče pravopisno vprašanje se je pojavilo pri pisanju predponskih obrazil v- in u-. Škrabec je zahteval pisanje predponskega v- glede na začetni glas osnove; tam, kjer se izgovarja dvoustični u, je zahteval rabo predpone v-, predpono u- pa le, kjer »se u čisto izgovarja kot samostojen zlog« (vvod, vvesti, vvideti namesto uvod, uvesti, uvideti). Toporišič je kasneje določil, da naj bi povsod pisali predpono v-, ločili pa primere, kjer v- in u- ločita primere, npr. udreti – vdreti. Med priponskimi

24

obrazili, ki so v kasnejših obdobjih povzročali več zapisovalnih problemov, je bilo obrazilo pro- . V SP 1935 je napisano, da »se je ta prepona ohranila le v malo besedah (prodati), po večini pa jo je zamenjala predpona pre- (preklet)«. V več primerih sta obe obrazili prevzeli pomeskorazločevalno vlogo (predati – prodati).

Predponski obrazili v- in u- v SP 1899 in SP 1920 SP 1899 SP 1920vhod († uhod), vpiti († upiti), vloga († uloga), vpliv († upliv), vnuk († unuk), vstaja († ustaja)

vbod († ubod), vprav († uprav), vljuden († uljuden), vosi († usi)

6.5.1 Zapiranje zeva

V preteklosti je bilo narejenih že več poskusov, da se v skladu z izgovorom poenotita dva sosednja samoglasnika. Ta pojav imenujemo zapiranje zeva, problemi pa nastajajo zaradi različnih teorij o prilagajanju prevzetega besedja slovenskim jezikovnim zakonom. Levec je določil, da se zev v tujih besedah na –ia, -ie, -ea zapira z j, ker slovenski jezik ne dopušča dvoglasnikov (Marija, Italija, harmonija, epopeja). Besede kot aktualen, amoniak, jezuit, oficialen, poezija ipd. pa imajo v osnovi sicer stikajoča se samoglasnika, vendar nista dvoglasnika, zato en zlog lahko ostane odprt. Problem je nastal pri primerih tipa materija – materialen, zato so uvedli pravilo, ki pravi, da besede, ki jih čutimo kot domače pišemo z vmesnim -j-, besede, ki jih čutimo kot tujke pa brez njega. Tudi to pravilo je povzročilo nedoslednosti pri pisanju, kar je bil vzrok, da je Toporišič predlagal poenotenje k domači obliki.

Vpliv novega predpisa na pisanje besed z zevomSSKJ SP 2001 Javna rabaamoniak amonijak 39

16amoniakamonijak

revialen revijalen 2182

revialenrevijalen

olimpiada olimpijada 176322

olimpiadaolimpijada

aziat azijat 206

aziatazijat

6.5.2 Neobstojni samoglasniki

V posebnih glasovnih zvezah samoglasnike tudi izpuščamo. Z obliko-glasnega stališča gre za obstojnostno premeno, ki je zaznamovana tudi v zapisu. S tem se je podrobneje ukvarjal že Miklošič, ki je po tipu mesec meseca predlagal tudi zapis kamen kamena, a je predlog kasneje umaknil. Neobstojni polglasnik je obravnaval tudi Levec, ki je polglasni e prepoznal med soglasniki na koncu besed v tvornopreteklem deležniku (nesel nesla), nedoločeni obliki nekaterih pridevnikov (dober dobra), edninskem imenovalniku nekaterih ženskih samostalnikov (bolezen, ljubezen, pesem) in v množinskem in dvojinskem rodilniku nekaterih ženskih in srednjih samostalnikov (maček, desek, igel, sester), navedel pa je tudi primere, ko se polglasnik premenjuje z -a- ali -i- (ovac, ladij). Ugotovil je večino kategorij, v katerih se pojavlja neobstojni samoglasnik, napačno pa je vstavljal polglasni e med soglasnike na koncu nekaterih besed (desek, maček). Glede na Levčeva pravila poznamo tri soglasniške skupine, ki smejo stati na koncu besed: tiste, med katere polglasnika ne vrivamo (cest, opomb), tiste, med

25

katere je polglasnik priporočljivo vrivati, vendar je dopuščena tudi dvojnica (opank in opanek, palm in palem) in tiste, med katere polglasnik vedno vrivamo (oken, cerkev). V nasprotju s temi kategorijami je Tominšek predlagal pravilo, da se polglasnik vriva le pri soglasniških skupinah, ki se končujejo na zvočnike (igel, sester). V Breznikovih priročnikih so bili izpostavljeni tudi že tisti redki primeri, pri katerih se norma ni poenotila niti v naslednjih obdobjih (mesec -eca in -sca), vse do SSKJ in novega slovenskega pravopisa, kjer je formulirano tudi pravilo o izgovorljivosti soglasniških sklopov (mesec -a tudi -sca).

6.6 Oblikoslovna problematika

Oblikoslovna problematika je bila v dosedanjih priročnikih obravnavana le obrobno, izjema je le Levčev SP 1899, ki je ločil med posebnostmi sklanjanja občnih in lastnih imen, opozoril pa tudi na problem rabe narečnih oblik. Največ težav so mu povzročale sklonske končnice. Breznik je v svojih pravopisih to problematiko reševal le v okviru poglavja O pisavi in sklanji tujih lastnih imen, medtem ko so v naslednjem pravopisu oblikoslovna vprašanja omejena tako na domača kot tuja lastna imena. SP 1962 je podrobno obravnaval zemljepisna, osebna in tuja lastna imena, šele v SP1P oz. SP 2001 pa so tako občne besede kot lastna imena obravnava skupaj.

6.6.1 Krajšanje in daljšanje osnove

Krajšanje osnove in neobstojni samoglasnik

Krajšanje osnove je povezano z izpuščanjem neobstojnih samoglasnikov, najbolj izpostavljeno je bilo omahovanje pri pregibanju tujih (zlasti lastnih) imen, kjer se ti samoglasniki pojavljajo: v srbskih in hrvaških imenih kot a (Špiljak Špiljka), v čeških kot e (Havel Havla), v imenih zahodnoevropskih jezikov pa kot e ali o (Owen Owna). V SP 2001 temeljijo pravila o krajšanju osnove zaradi neobstojnega samoglasnika na usklajenosti glasovnega in pisnega krajšanja. Samo pisno prihaja do krajšanja osnove v primerih, ko končni nemi samoglasnik ne odloča o izgovoru pred njim stoječih črk (Wilde Wilda), samo glasovno, kadar v zvočniškem sklopu polglasnik izgovarjamo, ga pa ne pišemo (žanr žanra), pisno in glasovno pa, če izgubo samoglasnika tudi pisno zaznamujemo (posel posla, Zadar Zadra, Russell Russlla).

Daljšanje osnove z j

Podaljšava osnove z j je bolj ali manj sledila ustaljenim smernicam, kljub temu pa je do sistemsko enotnih rešitev v posameznih primerih prišlo postopoma, časovno šele s SP 2001. Izstopajoče je bilo oblikoslovno pregibanje angleških in francoskih imen, ki se končujejo na -re (Shakespeare, Moliere), saj so želeli vsa poenotiti, hkrati pa se približati pravilni izgovorjavi in ustreznemu zapisu. Do SP 1962 je bilo predvideno, da se pišejo brez soglasnika -j, medtem ko SP 2001 predvideva prednostno dvojnico v podaljšavi z -j, ne prepoveduje pa podaljšane oblike. Že tradicionalno pa samo v izgovoru podaljšujejo osnovo z j iz francoščine prevzeta lastna imena (Manet -a /mane -eja/). V primerjavi s pravopisnimi priročniki je v SSKJ omahovanja več. Zaradi informativne rabe slovarja, manj naravnane v njeno normativno usmerjanje, je bilo ustvarjeno mnogo dvojnic, na prvem mestu pa je večinoma podomačena oblika (kašmir -ja in -a, transfer -ja tudi -a).

26

Daljšanje osnove z j v pravopisnih priročnikih

SP 1935 SSJ 1936 SP 1937 SP 1950 SP 1962 SP 2001Shakespeara Shakespeareja Shakespeara Shakespeara Shakespeara

in Shakespearja

Shakespearja in Shakespeara

Moliera Moliera Moliera Moliera Moliera Molierja in Moliera

Bonaparteja Bonaparta Bonaparteja Bonaparteja Bonaparta Bonaparta, tudi Bonaparteja

- - - - Disneya Disneyjaokvira okvira okvira okvira okvira okvira,

okvirjaBožidarja - Vladimirja Vladimira Vladimira

Baldomir(j)aBožidarja

Vladimirja

6.6.2 Zapisovanje preglašene orodniške končnice

Do sprememb v pravopisu je prihajalo pri normiranju zapisa preglašene orodniške končnice samostalnikov moškega spola, ki se končujejo na »govorjeni c j č ž š dž«. V SP 1935 se je pri imenih, prevzetih iz neslovanskih (največkrat zahodnoevropskih) jezikov, uveljavilo pravilo, da za mehkimi soglasniki ne prihaja do preglasa, izjema je zveza za izglasnim j osnove (Horacij – s Horacijem, Boccaccio – z Boccacciom). V naslednjih pravopisnih priročnikih so uzakonili veliko dvojnic in izjem, na primer v SP 1962 (Ahacov in Ahačev). Šele v SP1P oz. SP 2001 je uzakonjeno brezizjemno pravilo o pisanju končnice -em pri vseh besedah za govorjenimi c, j, č, ž, š, dž v osnovi (z Boccacciem).

Vpliv novega predpisa na zapis orodniške končnice pri tujih lastnih imenih SP 2001 Javna rabas Franzem s Franzem

s Franzom 3120

s Fritzem s Fritzem s Fritzom

1915

z Bushem z Bushemz Bushom

37238

6.6.3 Zapisovanje prevzetih večbesednih imen

Največ pozornosti je bilo namenjeno zapisovanju prevzetih večbesednih lastnih imen tipa Buenos Aires, za katera je bilo z nekaterimi izjemami sicer že v SP 1935 določeno, da se sklanja le njihova zadnja sestavina (Monte Carlo – Monte Carla). Pravilu je nasprotoval Glonar, ki je zagovarjal načelo sklonjivosti vseh sestavin, vendar je bilo v SP 1950 sprejeto pravilo, da tuja imena »pregibamo samo v zadnjem sestavnem delu, ker jih čutimo kot en pojem« (Salt Lake City -ja). V SP 1962 so bila ločena slovanska lastna imena, ki jih sklanjamo v vseh sestavinah, od neslovanskih, ki jih sklanjamo samo v zadnjem delu. To merilo se je v SP 2001 spremenilo, saj je sklonljivost pri neujemalnih sestavinah prevzetega

27

lastnega imena odvisna od tega, če so neprve sestavine občutene kot pridevniki ali nesamostojne enote imena (Kuala Lumpurja), ujemalne primere pa sklanjamo v obeh delih (Campo Formio -a -a).

6.7 Besedotvorna problematika

Ob besedotvorni problematiki so izpostavljene predvsem pravopisno zahtevnejše vrste tvorjenk, katerih zapisovanje se je v pregledu pravopisnih priročnikov izkazalo kot pereče.

6.7.1 Izražanje svojine

Tvorjenje svojilnih pridevnikov iz samostalnikov, katerih osnova se končuje na govorjeni č, š, ž, dž ali j in na c

Pisanje teh pridevnikov iz domačih lastnih imen (Ipavec Ipavčev) in občnih besed (mož možev) se je razrešilo hitro, tvorjenje pridevnikov iz tujih lastnih imen pa je bilo v vseh priročnikih obravnavano po enakih merilih kot zapis orodniške končnice pri samostalnikih moškega spola. V Načrtu je bila v prid sistemskosti predlagana zapisovalna dvojica Manetev/Manetov in možnostno tudi Manetjev. V SP 2001 je prišlo do spremembe pravila, saj so proti njemu nastopili z utemeljitvijo, da bi ob rekonstrukciji imenovalniške oblike iz svojilnega pridevnika lahko prišlo do hiperkorektur tipa Camujev Camus ali Camut. Zaradi tega je bilo torej tudi pri tujih lastnih imenih nakazano mehčanje v pisavi. Predpis se je spremenil pri tistih besedah, kjer je bilo dotlej preglaševanje le pogovorno: Dumasov [dimajev], pri francoskih imenih na nemi soglasnik pa je bila uvedena pisna dvojnica.

Vpliv novega predpisa na zapis obrazila pri svojilnih pridevnikih SP 2001 Javna rabaBoccacciev Boccacciev

Boccacciov 910

Abelardev in Abelardov Abelardev Abelardov

–14

Bizetev in Bizetov BizetevBizetov

–35

Manetev in Manetov ManetevManetov

– 35

Tvorjenje svojilnih pridevnikov oz. izražanja svojine iz večbesednih imen

V pravopisnih priročnikih so predstavljeni različni načini tvorjenja svojilnih pridevnikov oz. izražanja svojine iz večbesednih imen. Do obdobja druge svetovne vojne so sestavine večbesednega imena pisali narazen, prvi del je nepregiben, zadnjemu pa je dodano pridevniško obrazilo (Della Bella – Della Bellov slovar). Kritiki so opozarjali, da je prikazani način izražanja svojine neprimeren, npr. ob primeru Franc Jožefova dežela. Zahteve po rodilniškem izražanju svojine pri večbesednih lastnih imenih (ulica Janeza Trdine) je vzpodbudilo tudi dejstvo, da pisci pri tvorjenju pridevnikov niso ločevali med sklonljivimi nazivi pred samostalniki (car, ban, gospod, doktor) in nesklonljivimi preimki (van, de, von, lady). Levec je svojilne pridevnike iz imen, ki imajo pred seboj določilo o stanovski ali družbeni pripadnosti, poklicu ali izobrazbeni stopnji, pisal z vezajem (car-Lazarjeva vojska). V Breznikovem slovarju je vezaj uporabljen le pri priredno povezanih, pomensko ločenih sestavinah, torej kadar gre za dve imeni (Wolf-Pleteršnikov slovar). Šele v SP 1950 je bilo v

28

pravilih formulirano določilo, da se pri večbesednih imenih »izogibamo pridevnikom in si pomagamo z rodilnikom«, v SP 1962 pa so bile oblike tipa mojster Plečnikova šola označene kot »oblike pogovornega jezika«. Določeno je bilo tudi, da so ogovorilni pridevki in deli priimkov nesklonljivi, kar je obveljalo do danes. Novi pravopis tudi določa, da tvorjenje svojilnih pridevnikov hkrati iz imena in priimka ali določila ni dovoljeno, razen če je ime nesklonljivo (Julesov Vernov Jules Vernov spisi Julesa Verna). Knjižna oblika teh primerov je le rodilniška, v kateri pregibamo vse sestavine.

Izražanje svojine pri večbesednih imenih s sklonljivimi nazivi pred samostalniki in nesklonljivimi predimki

SP 1899 SP 1935 SSJ 1936 SP 1950Naziv car-Lazarjeva vojska

gospod-Trubarjeva slovenščina

Car-Lazarjeva vojska

† Kralj Matjaževa vojskavojska kralja Matjaža

Kralj Matjaževa vojska

Ime in priimek

Anton Janežičeva slovnica

Anatole Franceov

spisi Julesa Verna Jules Vernov

Predimek ime konja Dona Kihota

Don Kihotove pustolovščineLe Sageov

SP 1962 SSKJ SP 2001Naziv °mojster Plečnikova šola brada kralja Matjaža Poezije doktorja

PrešernaIme in priimek

ulica Janeza Trdine (°Janez Trdinova ulica)nasmeh Mone Lize

dela Ivana Cankarja spisi Julesa Verna

Predimek De Gaullovdon KihotovVan Dykov

pri don Kihotu Vangoghov in van GoghovDos Pasosa

Tvorjenje pridevnikov na -ski

Največje oblikopisno vprašanje, ki ga sodobni SP1P oz. SP 2001 rešuje v okviru besedotvorne problematike, je tvorjenje pridevnikov na -ski. Tvorjenje pridevnikov poteka različno:

• Obrazilo -ski se le dodaja: Kranj – kranjski.• Zadnji glas (k, g, h; č, ž, š, dž; c, z, s) podstave se zliva s prednjim glasom

obrazila v -ški: Kamnik – kamniški. • Zadnji glas osnove se lahko po naliki premenjuje z j: Bled – blejski.• Osnovo zlasti tujih imen, ki se končujejo na govorjeni samoglasnik, podaljšujemo

z j: Tahiti – tahitijski.• Pri osnovah na govorjeni soglasnik, ki mu sledi nemi e, oba izpuščamo: Nantes –

nantski. Levec in Breznik v slovar nista vključila problematičnih primerov, šele v SP 1935 je razvidno, da je pisanje problematično pri tujih zemljepisnih imenih, kjer pri tvorjenju niso izhajali iz govorne, temveč iz pisne podstave samoglasnika (Bordeaux bordeauxski). V SP 1950 so uveljavili pravila o upoštevanju govorne podstave in »odpahovanju« nemega -e (Marseille marsejski), zapisovanju podstavnega nenaglašenega končnega samoglasnika (Broadway broadwayski), mehčanju postav na k, g, h, s, z, c (Chicago chicaški) in ohranjanju podstavnega s (Davos davoski). Pridevnike, ki so bili pogosteje rabljeni, so začeli pisati tudi fonetično (versajski mir). SP 1962 je prinesel spremembe v pravilu, kjer so se do zdaj le

29

mehanično pristavljale pripone (greenwichski greenviški). Med izglasnimi soglasniki besedotvorne podstave, ki se premenjujejo s š, so dodani govorjeni č, ć in ž. Druge primere, kjer fonetično načelo še ni bilo upoštevano, je razrešil novi pravopis z opuščanjem zveze nemega e in nemega soglasnika pred obrazilom -ski (Nantes nantski), podomačenim zapisom zvočnikov j in v (broadwajski, dachavski) ter poenotenjem primerov Bonn bonski in Cannes canski.

Pridevniki na -ski iz zemljepisnih lastnih imen

SP 1950 SP 1962 SP 2001Abruci abruški abruški abruškiBologna bolonjski bolonjski bolonjskiBonn – bonski bonskiBordeaux bordeauxski bordojski bordeaujski in

bordojskiBroadway broadwayski broadwayski broadwajskiCalais calaiski calaiski calaijskiCannes – canneski canskiCambridge cambriški cambriški cambriškiDachau dachauski dachauski dachavski/dahavskiGreenwich greenwichski greenwiški greenwiškiInnsbruck innsbruški innsbruški innsbruškiNantes nanteski nanteski nantskiRodos rodoški rodoški rodoškiSevilla seviljski seviljski seviljskiTahiti tahitijanski tahitijski tahitijskiValencia valencijski valencijski valencijskiWaterloo waterloojski waterloojski waterloojski

30

7. Zaključek

V problemski predstavitvi perečih pravopisnih vprašanj 20. stoletja so z vidika norme in predpisa izpostavljena tista vprašanja, pri katerih sta se norma in predpis spreminjala in pri katerih so včasih neustrezna pravila povzročala zapisovalne probleme v dejanski rabi, z razvojnega vidika pa vprašanja, ki so zaradi prej navedenih razlogov spodbudila večje število kritik in polemik. V Škrabčevem obdobju so bili postavljeni temelji za reševanje s pravorečjem in oblikoglasjem povezane pravopisne problematike. Kasneje so sestavljavci pravopisov najustrezneje reševali vprašanje stave ločil in deloma tudi rabe velike začetnice. Zaradi šibke besedotvorne teorije so v ozadju ostala vprašanja pisanja skupaj oz. narazen, dolgo pa je bilo pod vplivom purističnih teženj pisanje prevzetih besed in njihovo nevključevanje v pisni sestav slovenskega jezika. Izboljšave prejšnjih pravopisov so bile sicer sprejete, vendar so večkrat ostale nedorečene ali nepopolne. Novi slovenski pravopis je s sistemskim reševanjem problematike zarisal ločnico med tradicionalnim in modernim pristopom k pisnemu izrazu sodobnega časa. SP 2001 prinaša novosti pri klasifikaciji osebnih imen, rabi začetnice v okrajšanih ali nadomestnih sopomenskih poimenovanjih, imenih objektov in stavb, določanju začetnice pri večbesednih lastnih imenih in pridevnikih iz lastnih imen. Pravopis je uresničil tudi zahteve po fonetiziranem pisanju, saj so posamezne glasoslovne značilnosti ter oblikoslovne in besedotvorne posebnosti, ki jih povzroči prevzemanje tujih jezikovnih prvin, prilagojene slovenskemu jezikovnemu sistemu. Ločila so obravnavana glede na rabo, mesto v povedi, parnost, stičnost, nadstropnost in pismenost. Pravila za pisanje skupaj oz. narazen temeljijo na sistematizaciji tvorjenk glede na postopek njihove tvorbe in besedotvorno skladnjo ter na temeljih definicije nove besede. Oblikoglasna vprašanja so se reševala s prepoznavanjem narave in variant zapisanih glasov in ne neposredno z normiranjem in spreminjanjem pisne podobe jezika. V oblikoslovju je opazna naslonitev na Toporišičevo slovnico, ki besede razvršča glede na njihove oblikoslovne lastnosti, predvsem pri besedotvorju je treba izpostaviti povezanost med izbiro besedotvornih obrazil in govornim izglasjem podstave. Pereča pravopisna vprašanja v slovenskem jeziku ostajajo in se vedno znova porajajo, njihovo reševanje pa je odvisno ne samo od hitrosti, s katero jezikoslovec predpisovalec zazna odstopanje od predpisane norme, temveč tudi od načina, s katerim se odzove nanj.

8. Viri in literatura:

Dobrovoljc, Helena, 2004: Pravopisje na Slovenskem, Ljubljana, Založba ZRC (Zbirka Lingua Slovenica);

Slike so izvzete iz spletne strani: http://www.zrc-sazu.si/pravopis/ in www.bolha.si.

31