UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Delo diplomskega projekta

ELEKTRONSKO POSLOVANJE V NABAVI

Avgust, 2017 Monika Poboljšaj

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Delo diplomskega projekta

ELEKTRONSKO POSLOVANJE V NABAVI

Electronic Business in Purchasing

Kandidatka: Monika Poboljšaj

Študijski program: BUN - Ekonomske in poslovne vede

Študijska usmeritev: Marketing

Mentor: prof. dr. Bruno Završnik

Jezikovno pregledala: mag. Nataša Koražija

Študijsko leto: 2016/2017

Maribor, avgust 2017

ZAHVALA

Za mentorstvo, vse nasvete in pomoč pri izdelavi tega diplomskega projekta se iskreno zahvaljujem doc. dr. Brunu Završniku. Hvala tudi vodji poslovalnice gospe Tjaši Štraus, brez katere ta projekt ne bi bil mogoč.

Za vso podporo se zahvaljujem tudi svojim najbližjim, s katerimi je pisanje diplomskega projekta bilo veliko lažje.

POVZETEK

Vstopamo v novo, naprednejšo dobo trženja. Vsak dan hitreje potujemo nasproti svetovni ekonomiji, ki ji zaradi uspešnega poslovanja in konkurence moramo vztrajno slediti.

V zadnjih letih postaja vedno pomembnejša nabavna funkcija. Njen prispevek k uspešnemu poslovnemu rezultatu je čedalje večji. Nabava v podjetju predstavlja večino stroškov. Če nabavne odločitve sprejemamo racionalno, to za podjetje pomeni zmanjšanje stroškov in posledično povečanje prihodka. Prav tako pa napreduje tudi tehnologija. Iz vsakodnevne papirnate dokumentacije smo prešli na elektronsko. Elektronsko poslovanje od podjetja tako zahteva, da se prilagodi novim razsežnostim in se tako vključi v sodobno obliko poslovanja.

V diplomskem projektu nas je zanimalo, kako poteka elektronsko poslovanje v nabavi v poslovalnici podjetja Loterija Slovenije. V prvem delu smo opredelili nabavo, opisali njene naloge in predstavili faze nabavnega procesa. Kasneje smo pojasnili, kaj je to elektronsko poslovanje, ga razčlenili in izpostavili najpomembnejše standarde e-poslovanja. V praktičnem delu smo na podlagi intervjuja z vodjo poslovalnice gospo Tjašo Štraus opisali potek nabave in ga s slikovnim gradivom tudi prikazali.

Ključne besede: nabava, elektronsko poslovanje, podjetje, informatizacija, stroški.

ABSTRACT

We are entering a new, more advanced marketing area. Every day, faster with light speed, we are travelling towards the world economy, which, due to more successful business and competition, we should follow.

In recent years, the purchasing function has become increasingly important. Its contribution to a successful business result is growing. Purchasing in company represents almost all costs. If purchasing decisions are taken rationally, this means a reduction in cost or an increase in revenue for company. Also advanced is technology. From everyday paperwork we switched to electronics. So e-business requires the company to adapt to the new dimensions and integrate into a modern form of business.

In the graduation project, we were interested in how electronic business is being purchased in the Lottery Slovenia branch office. In the first part, we defined purchase, described what its tasks are and presented the stages od the purchase process. Later, we explained what e-business was, broken it up and highlighted the most important e-business standards. In the practical part, we took and interview with the head of the branch, described the course of the purchase in the company and also presented it with pictures.

Key words: purchase, e-commerce, company, informatization, costs

KAZALO

POVZETEK I

ABSTRACT I

KAZALO SLIK III

KAZALO TABEL III

1 UVOD 1

1.1 Opis problema in področja 1

1.2 Namen in cilji raziskave 1

1.3 Predpostavke in omejitve 1

1.4 Predvidene metode raziskovanja 2

2 NABAVA 3

2.1 Opredelitev nabavnega procesa 3 2.1.1 Vloga nabave 3

2.2 Faze oziroma stopnje nabavnega procesa 5

2.3 Skladiščenje in upravljanje zalog 8 2.3.1 Politika zalog 9 2.3.2 Vrste zalog 10 2.3.3 Upravljanje zalog 11 2.3.4 Stroški zalog 12 2.3.5 Oblike sistemov naročanja 14

3 ELEKTRONSKO POSLOVANJE V NABAVI 16

3.1 Opredelitev pojma elektronsko poslovanje 16

3.2 Temeljni pojmi elektronskega poslovanja 16

3.3 Standardi spletnega poslovanja 17

3.4 RIP – računalniška izmenjava podatkov 19

3.5 Elektronsko poslovanje v nabavi (E-nabava) 20 3.5.1 Prednosti in slabosti e-poslovanja v nabavi 20 3.5.2 Vrste e-nabave 21 3.5.3 Operacijski sistemi v računalniško podprtem sistemu vodenja nabave 21

4 ELEKTRONSKO POSLOVANJE V NABAVI V PODJETJU LOTERIJA SLOVENIJE, D. D. 23

4.1 Predstavitev podjetja Loterija Slovenije, d. d. 23 4.1.1 Zgodovina podjetja Loterije Slovenije, d. d. 23 4.1.2 Poslanstvo, vizija in vrednote podjetja 24 4.1.3 Program Loterije Slovenije 24

4.2 Računalniška oprema podjetja Loterija Slovenije, d. d. 25 4.2.1 Upravljanje z računalniško opremo in informacijskim sistemom 25

4.3 Nabava funkcija podjetja Loterija Slovenije d.d. 26 4.3.1 Naročanje in prevzem blaga 26 4.3.2 Postopek naročila 26 4.3.3 Dokumenti 29 4.3.4 Skladiščenje 31

4.4 Predstavitev poslovalnice Loterije Slovenije Tjaša Štraus S.P. 32 4.4.1 Predstavitev podjetja 32 4.4.2 Intervju z vodjo poslovalnice Loterije Slovenije go. Tjašo Štraus 33

5 SKLEP 35

6 VIRI IN LITERATURA 37

7 PRILOGE 1

1 PRILOGA 1 2

KAZALO SLIK

SLIKA 1: PRIMER FUNKCIJSKE ORGANIZACIJE NABAVNEGA ODDELKA 4 SLIKA 2: FAZE NABAVNEGA PROCESA 6 SLIKA 3: IZMENJAVA SPOROČIL STANDARDA EANCOM 18 SLIKA 4: LOGOTIP LOTERIJE SLOVENIJE, D.D. 23 SLIKA 5: MASKA BLAGOVNEGA POSLOVANJA 27 SLIKA 6: NAROČILO BLAGA 27 SLIKA 7: NAROČILO BLAGA - DODAJ POSTAVKO 28 SLIKA 8: PREGLED NAROČILA 28 SLIKA 9: INFORMACIJA O NAROČILU BLAGA 29 SLIKA 10: IZBIRA DOKUMENTA 30 SLIKA 11: IZBRANA DOBAVNICA 30 SLIKA 12: DOBAVNICA 31

KAZALO TABEL

TABELA 1: PREDNOSTI IN SLABOSTI SISTEMA NABAVE JIT ......................................................................... 15

1

1 UVOD

1.1 Opis problema in področja

Če želimo s sodelujočimi podjetji poslovati uspešno in ohranjati kar se da dober odnos, moramo obvladati najpomembnejšo poslovno funkcijo, tj. nabavo. Nabava skrbi, da podjetja oskrbuje s potrebnimi surovinami, materialom, različnimi storitvami itd., ki jih podjetje potrebuje za poslovanje. Najpomembnejša naloga le-te je, da ima na zalogi dovolj materiala, s katerim lahko razpolaga, in predvsem, da je ta dostavljen pravočasno.

V današnjem svetu pa se vedno bolj uveljavlja pojem elektronskega poslovanja ali tako imenovan angleški termin e-business. Predstavlja hitrejše prilagajanje trendom in spremembam na trgu ter tudi zagotavljanje konkurenčnih prednosti. V nalogi bom predstavila in opredelila elektronsko poslovanje v nabavi nasploh, različne postopke, programe, s katerimi poslujejo podjetja, ter podala primer podjetja poslovalnice Loterije Slovenije, d. d.

1.2 Namen in cilji raziskave

Namen tega diplomskega projekta je opredeliti in še temeljiteje raziskati področje nabavne funkcije, ker dandanes naj ne bi bilo težko nabavljati, saj naj bi bilo po mnenju mnogih materiala in surovin na pretek, čeprav to ne drži. Namen je tudi razširiti svoja znanja o trendu elektronskega poslovanja in nabavne funkcije, jih izboljšati in se konkretno lotiti primera podjetja Loterije Slovenije, d. d.

Z boljšim pregledom in znanjem, ki ga bom pridobila, predpostavljam, da je nabava veliko lažja, če se posluje preko interneta, saj je to fleksibilnejša oblika poslovanja, s katerim lahko dosežemo večje število odjemalcev.

Teoretični cilji diplomskega projekta: − pojasniti pomen nabave kot poslovne funkcije, − ugotoviti, kakšno vlogo igra elektronsko poslovanje v nabavnem procesu, − podrobneje opredeliti in razčleniti elektronsko poslovanje, − predstaviti prednosti kot slabosti le tega.

Empirični cilji diplomskega projekta: − opisati podjetje Loterija Slovenije, d. d., − opraviti kratek intervju z vodjo ene izmed poslovalnic Loterije Slovenije, d. d., − opredeliti poslovni proces nabave v konkretnem podjetju poslovalnice Loterije

Slovenije, d. d.

1.3 Predpostavke in omejitve

Pred samim začetkom pisanja diplomskega projekta lahko predpostavljamo, da pri teoretičnem delu ne bomo naleteli na nobeno omejitev, saj je veliko različnih virov in literature, iz katerih lahko črpamo.

2

Prav tako lahko predvidevamo, da si bo vodja poslovalnice Loterije Slovenije, d. d., vzela nekaj minut časa ter z nami opravila krajši intervju.

Ker Loterija Slovenije, d. d., pri svojem poslovanju nabave uporablja interni informacijski sistem ali program, ki znotraj podjetja povezuje različne poslovne procese, je možna omejitev tudi ta, da nam ne bodo zaupani vsi konkretni podatki zaradi poslovne skrivnosti in da bodo odgovori pri intervjuju podani površno.

1.4 Predvidene metode raziskovanja

Za dosego in preverjanje ciljev ter hipotez, ki si jih bom skozi pisanje diplomskega projekta zastavila, bom uporabila klasično metodo, tako imenovano opisno (deskriptivno). Pri zbiranju različnih podatkov s strani vodstva ene izmed poslovalnic podjetja bom uporabila kvalitativno metodo anketiranja, pri kateri bom izbrala strukturiran intervju (gre za metodo spraševanja) ter analizo pridobljene vsebine. S pomočjo intervjuja bom lahko ovrgla ali potrdila postavljene hipoteze ter tako podala ključne ugotovitve.

Za izdelavo teoretičnega dela bom uporabila: − opisno ali deskriptivno metodo, − metodo klasifikacije (različne definicije podanih pojmov), − metodo kompilacije, − analitično metodo.

Za izdelavo empiričnega dela bom uporabila: − metodo spraševanja (strukturiran intervju z vodjo poslovalnice), − analizo pridobljene vsebine, − sintetično metodo.

3

2 NABAVA

2.1 Opredelitev nabavnega procesa

Nabava je ena od treh temeljnih funkcij poslovnega procesa trgovinskih organizacij (nabava, skladiščenje, prodaja). Njena naloga je zagotoviti tiste vrste proizvodov, ki jih prodaja posreduje svojim kupcem, in to v zadostni količini, primernem asortimentu, po ustreznih cenah ter pravočasno. Zato se nabavni cilji trgovinskih organizacij neposredno povezujejo z njihovimi prodajnimi cilji in določajo naslednje naloge nabave:

− izbiro vrste in asortimenta proizvodov, − odločanje o količinah in kakovosti proizvodov, − določanje obsega in vrednosti zaloge blaga, − opredelitev primerne nabavne tehnike (nabavnih postopkov) (Potočnik, 1988,

str. 104).

Kaltnekar (1993, str. 8) pa opredeljuje nabavo kot poslovno dejavnost, ki je odgovorna za preskrbo materialnih prvin poslovnega procesa in storitev ter iskanje in posredovanje za delo drugih potrebnih informacij v zvezi z materialnim poslovanjem, kar dosega z oblikovanjem nabavne politike, planiranjem, analiziranjem, evidentiranjem in kontroliranjem potreb in možnosti ter z vzpostavljanjem stikov z dobavitelji, z nakupom in organizacijo dobav, da bi dosegli optimalen ekonomski učinek.

Pogoj za dober odnos in sodelovanje med podjetji je uspešna nabava, ki se pogojuje z dobrim poznavanjem nabavnega trga, kar vključuje dobavitelje in njihovo ponudbo.

Nabavna služba mora skupno s prodajno službo določiti vrsto in asortiment proizvodov, ki ga more nabaviti; šele nato lahko prične z raziskavo nabavnega trga s posebnimi metodami in postopki raziskave. Raziskovalci morajo dobro spoznati razmere na trgu, obnašanje dobaviteljev, družbene ukrepe in druge vplive okolja (Potočnik, 1988, str. 105).

Tako lahko povzamemo (Potočnik, 1996, str. 5), da je temeljna naloga nabave preskrba podjetja s surovinami, storitvami, materialom. Za dober poslovni uspeh podjetja pa ni pomembno le, da razpolaga s primerno in zadostno količino materiala, ampak tudi to, da je material ustrezne kakovosti, kupljen po razumljivi ceni in seveda, da je material dostavljen pravočasno, saj nobeno proizvodno podjetje ne more poslovati brez navedenih materialnih prvin proizvodnje.

2.1.1 Vloga nabave

Van Weele (1998, str. 29) trdi, da je glavni namen nabavne funkcije strmeti k čim manjšim stroškom nabave oziroma posledično tako zmanjšati ceno celotnega izdelka, pri čemer pa je treba upoštevati tudi kakovost nabavljenega materiala ter stremeti k optimizaciji logističnega procesa nabave in seveda k zmanjšanju zalog.

4

Slika 1: Primer funkcijske organizacije nabavnega oddelka

Vir: Potočnik, 2002, str. 49

Avtorja Weele in Gattorna (1998, str. 21) pa poudarjata drugo stran nabavne funkcije, in sicer strategijo. Izdelana strategija izvajanja nabavne funkcije omogoča zmanjševanje stroškov v poslovanju podjetja, s čimer pa se izboljšuje donosnost lastnega kapitala, in sicer na dva načina:

− zmanjševanje neposrednih materialnih stroškov omogoča povečanje dobička od prodaje, kar posledično povečuje tudi donosnost lastnega kapitala,

− zmanjševanje kapitalskih investicij podjetja, povezanih s potrebami nabavne funkcije, omogoča povečanje deleža obračanja finančnih sredstev v podjetju.

Vlogo nabavne funkcije pa lahko prikažemo samo z določenimi cilji le-te. Izpostavila bom deset najpomembnejših ciljev:

1. Oskrba vseh porabnikov v podjetju z ustreznimi količinami in kakovostjo potrebnih nabavnih dobrin ob planiranih časovnih terminih (upoštevati standarde kakovosti),

2. Kupovati konkurenčno in pametno. Kupovati konkurenčno pomeni vzdrževanje moč ponudbe in povpraševanja, ki regulira cene in razpoložljivost materiala. Pametno nakupovanje pomeni stalno iskanje boljšega materiala, ki prinaša najboljšo kombinacijo cene, kakovosti in storitev.

3. Dosegati najboljšo kombinacijo cene, kakovosti in dobave. To so trije dejavniki, ki vplivajo na naročilo: najprej kakovost, nato dobava in šele nazadnje cena.

4. Minimiziranje izgub, ki se nanašajo na zaloge, ki pa so lahko rezultat stroškov za presežke na eni strani, in stroškov zaradi nezadostnih zalog na drugi strani. Najbolj radikalna rešitev je sistem J.I.T. (just in time), kjer ne potrebujemo zalog, ampak gre material takoj v proizvodnjo.

5. Negovati dobre odnose z dobavitelji, sodelovanje in razvijanje oblike takojšnje dobave, reševanje problemov, pogajanja glede cen in razvoja novega izdelka.

6. Razvijanje zanesljivih alternativnih (nadomestnih) virov nabave. To je pogosto eden najtežje dosegljivih ciljev, posebno takrat, kadar v drugih oddelkih mislijo, da nabava plačuje previsoko ceno kateremu od teh virov.

7. Izkoriščanje prednosti standardizacije in informatizacije (EDI).

5

8. Spremljanje trendov na nabavnih trgih in ohranjanje položaja v podjetju. 9. Ustvarjanje in vzdrževanje dobrih delovnih in medosebnih odnosov z ostalimi

službami v podjetju. 10. Izobraževanje, razvijanje, nagrajevanje in motiviranje profesionalno

kompetentnega nabavnega osebja (Završnik, 2008, str. 16−17).

Vloga nabave je bila mnogo let zapostavljena, saj je veliko managerjev ni jemalo za dovolj pomembno. Zaradi novih trendov in konkurenčnosti med podjetji pa so le-ti uvideli, da se v nabavi skrivajo velike količine denarja in da le-ta vpliva na uspešno poslovanje gospodarskih združb.

Danes je nabava strateška funkcija. Brez dvoma se je njena vloga skozi zadnja leta izrazito povečala, še posebej pri sprejemanju odločitev (decision – making). Ker pa je dandanes veliko nenadnih, hitrih in zapletenih procesov na trgu, so ustrezno in pravilno sprejete odločitve v nabavi ključnega pomena za podjetja sedaj in v prihodnosti.

2.2 Faze oziroma stopnje nabavnega procesa

Nabava je preprost postopek. Pa je res? Je veliko več kot navaden, enostaven postopek; je veliko več kot naše želje, ki jih, zapisane na papirju, pošljemo našemu dobavitelju. Za »preprostim« postopkom nabave stoji veliko specifičnih faz, skozi katere je treba iti, da pridemo do želenega materiala, storitve ipd.

Izvajanje nabavnega procesa in priprava le-tega pa temelji na operativnem planu nabave, pri katerem si nabavni postopki sledijo po določenem zaporedju, ki mu je treba slediti, saj so faze med seboj pogojene in se slabo delovanje ene faze tako prenaša na druge ter tako vpliva na slab rezultat celotnega nabavnega procesa.

Završnik (2000, str. 47) je nabavni proces opredelil skozi dvanajst faz, kot ga prikazuje spodnja shema.

6

Slika 2: Faze nabavnega procesa

Vir: Završnik, 1996, str. 57

Faze nabavnega procesa so:

1. Zaznavanje potreb: postopek nabave materiala in potrebnih surovin se začne, ko nastane potreba po novem materialu ali storitvi. Managerji posameznih oddelkov morajo poznati potrebe svojih oddelkov, njihov obseg in čas zadovoljitve, pred naročilom pa morajo preveriti obstoječe zaloge v skladišču ter možnost oskrbe iz drugih proizvodnih enot. Pri spoznanju potreb so problematična nujna in majhna naročila, zato je treba stremeti k čim bolj standardiziranim naročilom. Z združevanjem naročil in uvedbo naročniškega koledarja se izognemo velikim stroškom.

2. Interno naročilo je interni pisni dokument o potrebi materialov, surovin, storitev ipd. Vsebina tega dokumenta zajema datum, številko naročila (identifikacijo), konto (bremepis – vsak oddelek ima svoj konto), natančen opis želene postavke in količine, dobavni rok in podpis pooblaščene osebe, v našem primeru internega naročnika. Naročilo je treba izstaviti v dveh izvodih. Izvirnik dobi nabava, kopijo pa zadrži naročnik.

3. Pregled internega naročila mora vodja nabave oziroma naročnik skrbno pregledati. Njegova osnovna dolžnost je, da naročeno potrebo po materialu postavi pod vprašaj (ali obstaja alternativni material za zadovoljitev potrebe). Ugotoviti mora, ali je podpisnik internega naročila pooblaščen za naročilo in ali so finančna sredstva zagotovljena. Z ekonomskega vidika se preverita tudi vsebina in količina naročila ter dobavnega časa.

4. Izdelava specifikacije zajema podroben opis materiala in drugih sestavnih delov, ki so potrebni za proizvodnjo nekega izdelka. Opis po potrebi dopolnimo z risbo ali načrtom. Izdelava specifikacije je potrebna za vse vrste materiala in sestavnih delov, ki niso standardizirani. Je pomembno sredstvo poslovnega komuniciranja med proizvodnjo in nabavo na eni strani ter nabavo in dobavitelji na drugi strani.

7

Njena priprava mora upoštevati zahteve proizvodnje v zvezi z obdelavo materiala, zahtevo kontrole kakovosti, potrebe skladiščenja do zahtev proizvodnje glede ekonomskega termina.

5. Raziskava dobaviteljev se navezuje na raziskavo dobaviteljev na domačem in tujem trgu z namenom, da se najdejo dobavitelji, ki ustrezajo cenovnim, kakovostnim in količinskim zahtevam in potrebam podjetja.

6. Izbira dobavitelja pa velja za eno izmed najpomembnejših odločitev, saj je ravno od izbire dobavitelja odvisna kakovost in cena naročenega materiala. Pravilna izbira je tako odvisna od meril, ki jih podjetje pri tem upošteva. Z vidika pravilnosti se dobavitelju pošlje vprašalnik, ki daje odgovore na:

naziv materiala in količino morebitnega naročila,

konstrukcijo (risba ali načrt),

možnost recipročnih poslov (menjava), servisnih storitev ali uveljavljanje garancije,

tehnološka opremljenost ter opremljenost embalaže,

pogoje plačila in dobavne roke,

kulanca (sporazumno reševanje problemov in sporov – ali je dobavitelj mimo pogodbe pripravljen reševati spore in probleme).

7. Naročilo pomeni sprejem ponudbe dobavitelja, mora biti v pisni obliki in je sestavni del pogodbe. Podjetja imajo obrazec za naročilo z nabavnimi pogoji. Naročilo mora biti pripravljeno natančno, saj le-to povečuje njegovo veljavnost. Bistveni deli naročila pa so:

tekoča številka naročila,

datum,

ime in naslov dobavitelja,

količina in opis naročenih postavk,

datum dobave,

navodila za prevoz,

cena in dobavni pogoji,

plačilni pogoji,

osebne določbe ali kondicije.

8. Sklenitev pogodbe je pravna podlaga, ki nastane na podlagi obeh poslovnih partnerjev; kupec izrazi svojo voljo v naročilu, prodajalec pa v sprejemu le-tega. Pogodba je sklenjena, ko dobavitelj pošlje naročniku pisno potrditev naročila. Pogosto je drugi izvod naročila v obliki obrazca namenjen potrditvi naročila, dobavitelj ga izpolni, podpiše ter vrne naročnikom. V praksi je pogosto tudi v uporabi okvirna pogodba, kjer gre za dogovore o nabavnih dobrinah, v katerih se kupec zavezuje za odpoklic (nabavo) določenih količin, navadno med letom. Pogoji, kot so cena, plačilni pogoji, storitve, so dokončno dogovorjeni, medtem ko naročnik (kupec) določi natančne specifikacije in količine odpokliče v času trajanja okvirne pogodbe. Dokumenti, ki potrjujejo naročilo, so trgovski računi, ki se imenujejo dobavnice ali naročilnice.

8

9. Spremljanje naročila pomeni kontrolo nad prispetjem potrditve naročila in primerjavo z naročilom ter zagotavljanjem dobave v dogovorjenem roku. Pri spremljanju naročila je pomembno, da so izpolnjeni dobavni roki ter njihova kontrola. Glavni namen spremljanja naročila je preprečevanje motenj v proizvodnji in s tem pogojena nezmožnost oskrbovanja lastnih kupcev. Takšna situacija lahko privede do izgube ugleda podjetja in pogodbenih kazni.

10. Prevzem in pregled materiala predstavlja stopnjo procesa, kjer naročnik sprejme naročeno blago. Pri pregledu pošiljke ugotovimo poškodbe, izgube ali premajhne količine, v takih primerih napravimo komisijski zapisnik. Pomemben dokument je tudi poročilo o kakovosti materialov, priložen prejemnici. Prevzem ali vhodna kontrola pa obsega:

kontrolo dobavnice,

kontrolo količine,

kontrolo kakovosti.

11. Likvidacija računa pomeni pregled računov v smislu računske in predmetne točnosti. Račun pomeni določeno terjatev dobavitelja do kupca, zato likvidacijo opravimo takoj, da omogočimo računovodstvu plačilo v dogovorjenem roku. Likvidacijo računa lahko opravimo v nabavi ali računovodstvu. Osnova za kontrolo pa je kupna pogodba, kjer račun primerjamo z:

določili v pogodbi ali potrditvi naročila in

prevzemnico ter poročilom o kakovosti prejetega materiala.

12. Evidenca in arhiviranje predstavljata shranjevanje kopij naročil. Pomembno je, da je njihova oblika urejena in hitro dostopna. Evidentirana so odprta in končana naročila, vrste materialov, podatki o dobaviteljih ipd. (Poboljšaj, zapiski predavanj pri predmetu Management nabave in oskrbnih verig, 2014).

Pri raziskavi stanja na nabavnem trgu raziskujemo sedanjo in prihodnjo ponudbo ter povpraševanja po proizvodih, število ponudnikov. Raziskovanje nabavnega trga je postala vsakodnevna skrb nabavne službe. Razvijanje novih proizvodov, iskanje novih materialov, novih nabavnih trgov in dobaviteljev zahteva od nabavne službe nenehno in sprotno pridobivanje informacij, njihovo preučevanje in sprejemanje odločitev (Turk K., Turk M., 2011, str. 21)

Kot pravita avtorja Turk in Turk (2011, str. 21) bi nabava brez načrtnega zbiranja, razvrščanja in analiziranja podatkov, ki se nanašajo na vse dejavnike, ki vplivajo na nabavo materialov, trgovskega blaga in storitev za zadovoljevanje tekočih in prihodnjih potreb podjetja, tavala v temi in ne bi mogla uresničevati svojega poslanstva.

2.3 Skladiščenje in upravljanje zalog

Kaj sploh je skladišče? Shramba z različnimi aparati, kamor shranjujemo vse surovine, materiale, izdelke. Njegova naloga je sprejemati, varovati, spremljati in izdajati material z namenom, da oskrbi podjetja v dovolj hitrem času. Pri tem pa je zelo pomembno, da blago ostane takšno, kot je bilo, torej kakovostno in količinsko nespremenjeno, na kratko rečeno, da ob minimalnih stroških ohranja prvotno vrednost.

9

Skladiščenje je zelo pomembno področje poslovanja vsakega podjetja. Kot nekakšen »amortizer« materialnih tokov zagotavlja pogoje za njihov normalni potek. S tem omogoča delovanje številnih drugih funkcij, predvsem nabave, proizvodnje in prodaje, saj zagotavlja nemoteno in pravočasno oskrbovanje. Osnovi tok materiala teče od dobaviteljev prek nabave, proizvodnje in prodaje do kupcev. Vendar pa različni vplivi prekinjajo ta tok (Potočnik, 2002, str. 238).

Zakaj pa skladiščimo? Velik del zalog nastaja zaradi različnih količin porab materiala in surovin. Ravno zaradi nepredvidenih sprememb, ki nastajajo na trgu, se velikokrat zgodi, da gospodarimo s previsokimi zalogami, pozabljamo pa na stroške, ki pri tem nastajajo.

Potreba po skladiščenju materiala nastaja zaradi štirih glavnih razlogov: − neskladnosti med časom nabave in časom porabe, − oddaljenosti med krajem proizvodnje materiala in krajem porabe, − različnih komercialnih in finančnih pogojev poslovanja, − varnosti oskrbe (Potočnik, 2002, str. 238).

Namen skladiščenja je zagotovitev oskrbe vseh notranjih porabnikov s potrebnim materialom. Poraba materiala se zelo spreminja. Le redkokdaj je enakomerna v daljšem časovnem obdobju. Časovna nihanja imajo pogosto določeno tendenco, ki se kaže v naslednjih načinih porabe materiala:

− poraba je enakomerna in se v času bistveno ne spreminja, − poraba enakomerno narašča ali pada, − sezonska poraba z značilnimi sezonskimi nihanji, − poraba v povezavi z življenjskim ciklom izdelka, ki na začetku enakomerno

narašča, nato je določeno obdobje na stalni ravni in na koncu upada, − poraba je neenakomerna in naključna.

Uspešnost vsakega proizvodnega podjetja je med drugim odvisna tudi od zalog. Zaloge na eni strani omogočajo neprekinjeno proizvodnjo, na drugi strani pa povzročajo stroške, saj je v njih vezan »kapital«, ki bi ga sicer lahko bolj koristno uporabili. Od tod izhaja konflikt med dvema poglavitnima ciljema upravljanja zalog. Podjetje naj bi v obliki zalog vezalo čim manjša sredstva, istočasno pa naj bi zagotavljalo normalno oskrbo proizvodnje brez zastojev (Završnik, 2008, str. 61).

Najlažje je seveda uravnavanje zalog pri stalno enaki porabi, saj lahko dobavo in porabo popolnoma uskladimo. Težje določamo potrebno višino zaloge pri ostalih načinih porabe materiala; zakonitosti porabe moramo čim bolj točno ugotoviti, in to pri določanju velikosti zaloge tudi upoštevati (Potočnik, 2002, str. 238).

Zaradi različne porabe materiala in surovin pa je zaloge težko določiti. Kot sem omenila, je najlažje gospodarjenje z zalogami pri enakomerni meri. Zaradi varnosti dela pa so zaloge zelo pomembne, saj je zaloge treba sproti planirati in jih dopolnjevati skupaj s predvideno porabo.

2.3.1 Politika zalog

Sprejemanje odločitev o količini in vrednosti zalog je povezano z usklajevanjem ponudbe in povpraševanja. Zato vodijo podjetja svojo politiko zalog tako, da jim zagotavlja

10

pravočasno razpolaganje s proizvodi na trgih in da hkrati z zalogo ne nastajajo nepotrebni stroški zaradi prevelikih količin. Odločitve o vrednosti zaloge so izredno pomembne, saj veže zaloga blaga pretežni del skupnih obratnih sredstev, višina zaloge pa je največkrat odvisna od tržnih gibanj, pravilne izbire asortimenta, nakupnega obnašanja potrošnikov, delovanja konkurenčnih organizacij, vremenskih vplivov, pa tudi socialnih dejavnikov. Politika zalog se nanaša na odločitve o minimalni, optimalni in maksimalni zalogi.

a) Minimalna zaloga je najmanjša količina blaga, ki podjetjem tako še omogoča kontinuirano prodajo. Njena velikost je odvisna od povprečne dnevne prodaje in najkrajšega roka dobave. Politika minimalne zaloge ni priporočljiva, saj lahko podaljšanje dobavnega roka (ne le zaradi ekonomskih, ampak tudi tehničnih razlogov) bistveno ogrozi poslovanje (Potočnik, 1988, str. 121).

b) Maksimalna zaloga je največja količinska zaloga posamezne vrste proizvodov, ki je še ekonomsko utemeljena zaradi rokov dobave, skupnih nabavnih stroškov ali konjunkturnih gibanj na trgu. Rast zaloge prek maksimalne povzroča progresivno naraščanje stroškov in povečano tveganje pri prodaji, kar se negativno odraža pri doseganju dohodka (Potočnik, 1988, str. 122).

c) Optimalna zaloga je zaloga, pri katerih so skupni stroški nabavljanja in skladiščenja najnižji. Vendar je količinski ali vrednosti optimum zaloge praktično nemogoče ugotoviti, saj se trajno spreminjajo nabavni in prodajni pogoji (Potočnik, 1988, str. 122).

2.3.2 Vrste zalog

Zaloge lahko razdelimo na mnoge načine, ampak najboljšo preglednost nam daje razvrstitev zalog glede na to, kdo jih uporablja. Završnik (2008, str. 62) je zaloge razvrstil na naslednji način:

Proizvodne zaloge: surovine, materiali, sestavni deli, polizdelki in sestavine bodočih izdelkov, ki vstopajo v proizvodni proces.

Zaloge pomožnega materiala: gre za material, ki je namenjen vzdrževanju in se uporablja v proizvodnem procesu, razna mazalna olja, mila, deli za popravilo strojev itd.

Zaloge polizdelkov: nastajajo na različnih fazah proizvodnega procesa.

Zaloge končnih izdelkov: izdelki, ki so pripravljeni za odpremo.

Glede na način naročanja materiala pa poznamo (Potočnik, 2001, str. 209):

Minimalno zalogo: predstavlja zalogo, ki omogoča normalno proizvodnjo, vendar je tukaj prisotna velika stopnja tveganja, sploh v primeru, da nova dobava zaradi zunanjih ali notranjih vplivov okolja ni pravočasna.

Varnostna zaloga: namenjena je dogodkom, za katere ne moremo predvideti, da se bodo zgodili pri oskrbi ali pri preveliki porabi materiala.

Signalno zalogo: spada med zaloge, kadar je treba sprožiti novo naročilo, ki je lahko nižja, če jo dobavitelj dobavi takoj, ko naročimo. Lahko jo določimo glede na povprečno porabo ali na povprečni čas dobave.

11

Maksimalno zalogo: gre za največjo možno količino materiala, ki je še dovoljena. Pri tej zalogi bi stroški narasli, kar pomeni, da bi šlo za negospodarsko ravnanje.

Povprečno zalogo: pomeni ponderirano povprečje med različnimi vrednostmi zaloge v nekem časovnem obdobju. Lahko jo računamo isto kot aritmetično sredino začetnega in končnega stanja. Uporabljamo jo pri izračunavanju skladiščnih stroškov in koeficienta obračanja zaloge.

Optimalno zalogo: z optimalno zalogo je zagotovljena nemotena in pravočasna preskrba z materialom vzporedno z najnižjimi stroški.

Nekurantno zalogo: je zaloga, ki povzroča samo stroške, zato se jo podjetja skušajo rešiti z razprodajami.

2.3.3 Upravljanje zalog

Eden izmed glavnih stroškov podjetja predstavljajo zaloge. Vendar so le-te sestavni del proizvodnega podjetja, saj podjetje brez njih ne bi moglo poslovati. Upravljanje zalog vključuje področja organiziranja, načrtovanja, izvajanja in njihovo kontrolo.

Začetno planiranje in kasnejši nadzor zalog se opravlja na osnovi poznavanje posamezne postavke in končnega proizvoda, ki je sestavljen iz teh postavk. Začetni pogoj za upravljanje zalog celovitega kataloga zalog, ki mu sledi natančna in temeljita ABC-analiza (Završnik, 2008, str. 63).

a) Katalog analiz

Završnik (2008, str. 63) navaja, da je za pripravo nekega kataloga treba vse postavke v zalogah natančno opisati, identifikacijsko številko označiti s številko proizvoda in nato vse skupaj klasificirati. Na podlagi skrbe priprave in vzdrževanje takega kataloga se pojavljata dva glavna pomena le-tega:

Katalog zalog služi kot sredstvo komuniciranja, tako da osebju iz različnih oddelkov omogoča, da svoje delo opravljajo učinkoviteje.

Katalog zalog je pomemben za sam proces nadzora zalog, pri čemer je pomembno, da zmanjšamo število zapisov za identične dele.

b) ABC-analiza

Takoj ko so zaloge identificirane in opisane, mora vodja nabave določiti pomembnost in vrednost vsake posamezne postavke v zalogi. Proučiti mora ceno in stroške posamezne postavke, uporabnost (povpraševanje), čas nabave in tehnične probleme, ki bi se lahko pojavili. Brez teh podatkov vodja nabave ne more določiti stroškov v zvezo z nadzorom postavk v zalogah (Završnik, 2008, str. 63).

Z ABC-analizo pa se ugotavlja, katere postavke zalog predstavljajo največji delež glede vrednosti. Do te ugotovitve lahko pridemo na osnovi letne porabe posamezne postavke ali s povprečno porabo vsake. Analiza ABC razdeli te postavke glede na njihov celotni delež vrednosti v tri glavne skupine, A, B in C.

Pri določanju optimalnih zalog je treba ubrati in obdelati veliko število podatkov. Dostikrat so bili stroški za zbiranje in preračunavanje vseh podatkov preveliki, zato je

12

smotrno, da se posvetimo postavkam iz razreda A in B, za katere uporabimo najnatančnejše metode za izračun in nadzor količin. Za te postavke moramo redno preverjati optimalne nabavne količine in varnostne zaloge. Postavke zalog razporedimo v tri razrede, kot je prikazano na sliki:

1. V razredu A je približno 10 % postavk, ki predstavljajo okoli 75 % skupne vrednosti.

2. V razredu B je približno 15 % postavk, ki predstavljajo okoli 15 % skupne vrednosti.

3. V razredu C je približno 75 % postavk, ki predstavljajo okoli 10 % skupne vrednosti (Završnik, 2008, str. 64).

Najpomembnejši med razredi je razred A, ki mu moramo nameniti našo največjo pozornost z vidika celotnega podjetja in nabavnega vidika. Ima majhno število materialov in kar veliko skupno vrednost, zato prinaša največje prihranke in je skrb za upravljanje le-tega zelo pomembna.

Razvrščanje po ABC-metodi pa ni enostaven posel. Razmere se spreminjajo in z njimi moramo spreminjati tudi razvrstitev materialov v skupine. Določene postavke pa lahko po preteku nekega določenega obdobja preidejo v kakšen drug razred. Ravno zaradi tega je treba analizo ABC-opraviti vsaj enkrat na leto, saj se tako pravočasno ugotovijo vse nastale spremembe.

2.3.4 Stroški zalog

Pri analizi in upravljanju zalog pa nastajajo tri glavne skupine stroškov: − stroški vzdrževanja zalog, − nabavni stroški, to so stroški naročanja, − stroški pomanjkanja zalog.

Stroški vzdrževanja zalog vključujejo:

Oportunitetne stroške investiranih sredstev; denar, ki ga podjetje investira v zaloge, lahko podjetje investira še v druge namene.

Stroške zavarovanja; sem spadajo stroški zavarovanja skladišča, da zavarujejo svoje premoženje pred možnimi okoljskimi vplivi, kot sta požar, kraja itd.

Davek na premoženje; večja vrednost zalog je pogojena z vrednostjo premoženja in posledično tudi davek, ki ga plača podjetje.

Stroški skladiščenja; gre za strošek amortizacije, ki je povezan z obrabo in življenjsko dobo stavb in opreme.

Stroški zastaranja, poškodovanja in uničenja; z naraščanjem novih proizvodov se možnost zastaranja sunkovito povečuje, kar pa je posledica tega, da večje kot so zaloge, večja je izguba v primeru kraje, poškodbe ali zastarelosti.

Letni stroški vzdrževanja zaloga = (povprečna vrednost zalog) × (stroški vzdrževanja zalog kot % vrednosti zalog)

LSVZ = 𝑲

𝟐× 𝑺𝑵 × 𝑺𝑽𝒁

13

Kjer je:

LSVZ – letni stroški vzdrževanja zalog,

K – nabavljena količina materiala,

SN – stroški nabave na enoto materiala,

SVZ – stroški vzdrževanja zalog kot % vrednosti zalog

Stroški naročanja (nabavni stroški) so stroški, ki so pogojeni z evidenco, nastajanjem in spremljanjem naročil in nastajajo v procesu nabavne funkcije. Obsegajo sledeče:

stroške, ki so nastali pred nabavo, izbiro dobavitelja, pred obiski dobavitelja in njihovimi pogajanji itd.,

stroške, ki so povezani z dobavo materiala oziroma trgovskega blaga, gre za stroške prevoza, pošiljanja stroške carine, itd.,

stroške prevzema materiala, kjer gre za kontrolo kakovosti in količine, potrjevanje naročenega materiala, plačilo računov.

Največji del nabavnih stroškov sestavljajo posredni stroški dela in režijski stroški, ki nastajajo v nabavnem oddelku in v oddelkih, v katerih se odvijajo aktivnosti v zvezi z nabavo. Stroški dobave in storitev v zvezi s plasiranjem in manipulacijo z naročilom se spreminjajo s številom naročil. Ti stroški so pomembni, vendar precej manjši od režijskih stroškov in stroškov, povezanih s človeškimi viri (Završnik, 2008, str. 69).

Letni nabavni stroški = (število naročil v enem letu) × (nabavni stroški na naročilo)

LNS = 𝑷

𝑲× 𝑵

Pri čemer so:

LNS – letni nabavni stroški,

P – pričakovana letna uporaba materiala,

K – naročena oziroma dobavljena količina materiala,

N – nabavni stroški na naročilo.

Stroški pomanjkanja zalog nastanejo, ko podjetje več nima zalog, s katerimi bi lahko upravljalo, kar lahko pomeni hude posledice za poslovanje. Razlogi se lahko skrivajo v nepravočasni dobavi, napakah v materialu (kakovost in količina) ali nepričakovanem povečanju proizvodnih nalogov. Završnik (2008, str. 69) navaja, da so posledice zaradi pomanjkanja zalog naslednje:

pomanjkanje končnih izdelkov,

stroški neizkoriščenega časa zaradi zastojev v proizvodnji in večji stalni režijski stroški razpršeni na manjše število končnih izdelkov,

14

stroški aktivnosti, kjer gre za pomanjkanje zalog, torej za neizpolnitev dobave, kar lahko vpliva na nezaupanje kupcev, povzroči lahko izgubo ugleda podjetja, pogodbene kazni.

2.3.5 Oblike sistemov naročanja

Obstajajo štirje najpomembnejši sistemi naročanja. To so: 1. ciklični ali sistem stalnega intervalnega naročanja, 2. sistem na točki naročila oziroma sistem naročanja stalne količine, 3. NPM – načrtovanje potreb po materialu (Material Requirements Planning), 4. »Just-in-time« naročanje ravno ob pravem času.

Ciklični ali sistem stalnega intervalnega naročanja je eden izmed najpreprostejših in najstarejših načinov naročanja. Gre za naročanje posameznih zalog v rednih časovnih presledkih. Pogostost pregledovanja zalog je določena vnaprej, pregledajo se tedensko, mesečno ali na vsaka dva meseca in četrtletno ali polletno. Pri tem načinu naročanja je zelo pomembna maksimalna zaloga, saj se ob pregledu zalog določi naročilo ustrezne količine, ki se je ne sme prekoračiti, saj bi zaradi tega lahko nastali nepotrebni stroški. Višina naročila je razlika med dejansko in maksimalno zalogo. S tem se maksimalna zaloga izpopolni.

Eden glavnih razlogov za uporabo tega sistema je kontroliranje zalog visoke vrednosti in zagotavljanje relativno nizkih naložb v zaloge. Zato je količina naročil tako velika, da pokrije eno obdobje ali obdobje od naročila do sprejema nove pošiljke (Završnik, 2008, str. 73).

Sistem na točki naročila oz. sistem naročanja stalne količine, ki se že dolgo uporablja v razvitih gospodarstvih v proizvodnem in storitvenem sektorju. Bistvo tega sistema je, da ima vsaka postavka svoj optimum zalog in da zato temelji na »order point« točki naročila ter »order quantity factors«, torej na količinskih dejavnikih ne pa na komponenti časa. V točki naročila imamo tako imenovano signalno zalogo, pri kateri je treba sprožiti postopek za nabavo. Treba jo je določiti tako, da bo nova količina materiala prispela prav takrat, ko bo dosežena varnostna zaloga v skladišču. Torej mora biti enaka porabi v dobavnem roku oziroma za toliko višja od varnostne zaloge (Završnik, 2008, str. 75).

Načrtovanje potreb po materialu – NPM je računalniško podprt sistem, ki na osnovi plana proizvodnje in marketinških napovedi združuje medsebojno odvisne potrebe po materialu v časovne termine. Zaradi potrebe po računalniški podpori ga običajno srečamo v večjih podjetjih (Završnik, 2008, str. 79).

Sistem tega naročanja se najpogosteje pojavlja v podjetjih, kjer je poraba materiala neenakomerna in kjer prihaja do medsebojne odvisnosti med količino materiala in izdelavo končnega izdelka. Glavni cilji tega načina naročanja so:

− plan proizvodnje, kjer igra pomembno vlogo časovna uskladitev naročanja materiala, ki so potrebne za izdelavo izdelka;

− planiranje zalog in njihova kontrola, saj se le tako lahko zagotovi pravočasna razpoložljivost materiala, ko se pojavi potreba po njem;

15

− pomoč pri planiranju, kjer je velika korist obema, kupcu in dobavitelju. Vnaprejšnje planiranje je lahko v pomoč krajšemu dobavnemu roku in s tem tudi minimiziranje stroškov proizvodnje;

− hitro in nepričakovano ukrepanje, ki se lahko pojavi, kadar gre za pomanjkanje materiala zaradi nepravočasno dostave.

Gre za sistem, ki je zelo hitro prilagodljiv novim tržnim spremembam in potrebam kupcev, zato morajo biti tudi njihovi odzivni časi temu primerni. Pri tem sistemu naročanja pridejo do izraza odnosi z dobavitelji, ki morajo pravočasno dobavljati material dogovorjene količine in kakovosti. Ravno zaradi tega je nujno potrebna računalniška podpora informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

»Just-In-Time« (ravno ob pravem času) nabava

Sistem nabave »Just-In-Time« pomeni nabavljanje ravno pravih količin materiala na ravno pravo mesto ob ravno pravem času, da bi lahko izdelali ravno pravo količino izdelkov. Če povemo na kratko: JIT je metoda natančne prilagoditve količin in časa dobave potrebam proizvodnje (Završnik, 2008, str. 80).

Takšen sistem odpravlja nepotrebne zaloge, zmanjšuje skladiščne stroške in povečuje hitrost obračanja sredstev. Ali povedano drugače: sistem JIT je skrbno količinsko in tudi časovno uravnana proizvodnja (Završnik, 2008, str. 81).

Takšen sistem naročanja pogosto uporabljajo podjetja, ki delujejo z neprekinjeno proizvodnjo ali v velikih podjetjih, kjer proizvajajo manjše število standardiziranih proizvodov. Večina materialov pa je pogojena tudi s povpraševanjem. Sistem JIT deluje na principu brezhibnosti sestavnih delov, kar za podjetje pomeni poslovanje brez napak.

Tabela 1: Prednosti in slabosti sistema nabave JIT

PREDNOSTI SISTEMA JIT SLABOSTI SISTEMA JIT

Manjše zaloge in s tem tudi zmanjšani stroški.

Izguba stikov z ostalimi dobavitelji.

Večja produktivnost in višja kakovost izdelkov.

Prevelika odvisnost od enega samega dobavitelja, ki se lahko začne obnašati

kot monopolist.

Dolgoročne zveze z dobavitelji, kar pomeni dolgoročne pogodbe.

Spremljanje in prilagajanje novim trendom na trgu je zmanjšano.

Zmanjšanje stroškov in alokacija virov. Problem zakasnelih pošiljk, nezadostnih dobavnih količin in napačnega materiala.

Zmanjšana potreba po skladiščih, saj je mogoča nabava majhnega števila

materiala in redna dobava.

Težje hitro zamenjamo dobavitelja.

16

3 ELEKTRONSKO POSLOVANJE V NABAVI

3.1 Opredelitev pojma elektronsko poslovanje

Tehnologija napreduje zelo hitro, kar pomeni tudi nenehno spreminjanje trendov v poslovanju podjetij. Prehodu v 21. stoletje bi lahko z drugimi besedami rekli, da gre za prehod v informacijsko in tehnološko dobo. Tako je prilagajanje novim, inovativnim spremembam na trgu postalo pogoj za uspešno poslovanje podjetij v zadnjih desetletjih. Elektronsko poslovanje tako z vsakim dnem postaja del našega vsakdana.

E-poslovanje se pogosto nanaša na poenostavljene transakcije nakupa in prodaje preko svetovnega spleta. Ta izraz najpogosteje povezujemo z nakupi preko e-Baya, Amazona ali Bolhe. Vendar pa e-trgovanje vključuje še veliko več kot le elektronsko podprto finančno transakcijo med organizacijo in kupcem oz. med dvema podjetjema (Ivanuša B., Bilandžič J., 2010, str. 7).

Kot navaja Kovačič (2005), je z vidika upravljalskih, tehničnih, poslovnih in strateških izhodišč, elektronsko poslovanje mogoče razumeti kot neke vrste strateško preoblikovanje podjetja v smeri prenove modela poslovanja. Elektronsko poslovanje je postalo najhitreje rastoče področje nove ekonomije.

3.2 Temeljni pojmi elektronskega poslovanja

Začetku elektronskega poslovanja segajo v šestdeseta leta, kjer lahko govorimo o prvi poslovni uporabi računalnika. Uporabljen je bil v ZDA na področju bančništva, natančneje za avtomatizacijo čekov. Tako dandanes vse več podjetij kupuje računalniške programe, ki omogočajo elektronski prenos podatkov ter dokumentov znotraj in zunaj podjetja.

Informatizacija poslovanja mora biti tako usmerjena v zagotavljanje konkurenčne prednosti oziroma k avtomatizaciji in optimizaciji oz. tako imenovani prenovi izvajanja poslovnih procesov (Kovačič, A., Groznik A., Ribič M., 2004, str. 7).

E-poslovanje lahko tako definiramo kot izmenjavo podatkov, povezanih s poslovanjem podjetja preko omrežij računalniških izmenjav podatkov (EDI – Electronic Data Interchange ali pri nas RIP – računalniško izmenjevanje podatkov). Po opredelitvi Electronic Commerce Association pomeni elektronsko poslovanje kakršnokoli obliko poslovne ali administrativne transakcije oziroma izmenjave informacij s katerokoli informacijsko-komunikacijsko tehnologijo (Electronic Commerce Assosiation, 2017).

V elektronskem poslovanju se pojavlja več terminov. Najpomembnejša termina, ki sestavlja elektronsko poslovanje, sta:

e-commerce,

e-business.

Pri angleškem terminu e-commerce, tj. e-trgovina, gre za računalniško izmenjavo podatkov, vezano na nabavo in prodajo trgovskega blaga in storitev. E-trgovanje lahko

17

tako ločimo na nabavno in prodajno stran. Podjetje mora za izvedbo e-storitve preko nabavne verige izvesti nabavne procese in jih preko internih procesov preoblikovati v prodajne procese (Ivanuša B., Bilandžič J., 2010, str. 7).

Pojem e-business pa je mnogo širši, saj zajema izmenjavanje podatkov, ki pa niso vezani le na nabavo in prodajo blaga, ampak zagotavljajo še distribucijo informacij. Je pojem, ki predstavlja uporabo informacijske tehnologije za potrebe poslovnih komunikacij med štirimi glavnimi skupinami udeležencev – podjetja, zaposleni, država in potrošniki. Tako ločimo elektronsko poslovanje znotraj podjetja (B2E), med podjetji (B2B), med podjetji in državo (B2G) ter med podjetji in odjemalci (B2C).

Kot navaja večina avtorjev (Ivanuša B., Bilandžič J., 2010, str. 14), najpomembnejši delež elektronskega poslovanja predstavlja poslovanje med podjetji. Zajema veliko različnih oblik poslovanja, vsa pa služijo predvsem nižanju administrativnih stroškov, pospeševanju transakcij, lažjemu prilagajanju hitrim spremembam na trgu, saj lahko podjetja na ta način lažje in hitreje dostopajo do globalnega trga.

Temu sledi elektronsko poslovanje z odjemalci, potrošniki, ki so nam najbližje, saj se tako odpirajo nove možnosti za opravljanje različnih opravil, kot je npr. Banka Net. Posebna stopnja e-poslovanja pa je področje, kjer javna uprava nastopi kot subjekt. Ta stopnja poslovanja pa se deli na e-poslovanje s podjetji (sprememba naslova, registracija avtomobilov) in na e-poslovanje s prebivalci, ki jim mora biti omogočen dostop do storitev.

Elektronsko poslovanje je skozi leta postalo zelo pomembno. Gre za poslovanje brez papirja, kar predstavlja neko izhodiščno točko za vnaprej. Glede na gospodarske spremembe, ki jim ni videti konca, je tako za velika kot mala podjetja postalo zelo pomembno, da sledijo novim trendom in se tako skušajo čim hitreje vpeljati v informacijski sistem poslovanja in tako izkoristijo vse prednosti, ki jih takšen način poslovanja ponuja.

3.3 Standardi spletnega poslovanja

Podjetja, ki medsebojno poslujejo preko spleta, komunicirajo v virtualnem svetu. Ker gre za poslovanje brez papirjev in komuniciranje preko spleta, so odnosi med njimi lahko precej drugačni od fizičnih oblik sodelovanja, kjer vse poteka bolj tradicionalno. Poleg celotnega informacijskega sistema, ki ga morejo podjetja uvesti, je treba poznati še vse standarde, ki so potrebni za takšno poslovanje. Standardi so v našem življenju prisotni tako pogosto, da se zanje sploh več ne zavzamemo.

Petrič (1996, str. 8) navaja, da je pred začetkom elektronskega poslovanja oziroma izmenjavo podatkov treba:

− dogovoriti se za uporabo istega standarda in vrsto sporočil, ki jih bosta podjetji uporabljali,

− določiti računalniško komunikacijo ter − si zagotoviti vso potrebno programsko opremo.

18

Večina standardov se je razvila z namenom izboljšanja e-poslovanja. Nam najbolj znani standardi so: slovenski e-SLOG, EAN.UCC BMS, UN/EDIFACT, ANSI X 12, ODETTE, TRADACOMS VDA.

E-poslovanje v procesu nabavne funkcije spada v skupino elektronskega poslovanja B2B, torej poslovanja med podjetji. Ta vrsta elektronskega poslovanja omogoča pregled informacij o asortimentih oziroma ponudnikovih storitvah.

EAN.UCC in EANCOM sta se v preteklosti izkazala za zelo pomembna standarda, ki sta nastala pod vodstvom organizacije UN/ECE (United Nations Economic Commison for Europe). Kot navaja GS1 (Globalni uporabniški priročnik, 2017), sistem EAN.UCC predstavlja množico standardov, ki težijo k bolj učinkovitemu upravljanju ne samo lokalnih, ampak tudi globalnih verig. Tako pospešuje procese spletnih trgovin, transportnih enot, storitev, lokacij kakor tudi do sporočil računalniške izmenjave podatkov – RIP.

Uporaba različnih standardov EAN.UCC lahko pripelje do pomembnih izboljšav pri logističnih operacijah, zmanjšanja pisarniških stroškov, skrajšanja časov naročanja in dobave, večje natančnosti in boljšega upravljanja celotne preskrbovalne verige (http://www.gs1si.org/Standardi/GUM/GUP_Slovenski-V4.pdf, 2017).

EANCOM predstavlja podskupino standarda EAN.UCC. Je standard, ki definira sporočila za elektronsko izmenjavo podatkov. Kot si lahko preberemo na spletni strani Gospodarske zbornice Slovenije (Gospodarska zbornica Slovenije, 2017), je standard EANCOM nastal leta 1987 kot posledica zahtev podjetij po elektronskem poslovanju. Vsebuje samo sporočila, ki so namenjena elektronskemu poslovanju v preskrbovalnih verigah.

Vsa elektronska poslana sporočila naj bi se praviloma izmenjevala med poslovnimi partnerji v zaprtem omrežju. Prevoznik želi dobiti informacije o tem kje, kaj, kam in koliko. Kupec pa si želi vnaprej vedeti, kaj in po kakšnih pogojih, cenah lahko kupuje.

Slika 3: Izmenjava sporočil standarda EANCOM

Vir: http://www.gs1si.org/GS1-EANCOM

19

Posamezni sektorji so med poslovanjem povezani, zato si morejo izmenjavati podatke o poslovanju. EANCOM standard ima zato specializirana sporočila, ki podpirajo preskrbovalne verige.

EAN.UCC BMS pa za elektronsko poslovanje predstavlja enega izmed najbolj obetavnih standardov. Lesjak (2010) pravi, da je EAN.UCC BMS odvisen globalni standard, izdelan na temelju XML. Standard, ki sta ga ustvarili UCC (Uniform Code Council) in EAN (EAN International), sestavljajo različne specifikacije in priporočila za e-trgovanje. Številne prednosti, ki so zasnove sheme, vendar skrite vsakemu uporabniku, so pregledna in razumljiva zgradba, njihova preprosta uporaba, prav tako se preprosto prilagaja vsem dokumentov poslovnega modela, ki so namenjeni lokalnim in različnim poslovnim procesom, prav tako je zaradi uporabe podatkovnih tipov njegova prednost preprosta povezljivost, njegova glavna prednost pa je, da temelji na enakih poslovnih procesih, ki uporabljajo iste vrste sporočil, ker izhaja iz EANCOM in je zato prehod z EANCOM na EAN.UCC XML manj težaven.

E-slog je v Sloveniji razvit standard, ki ga je razvila Gospodarska zbornica Slovenije. Gre za veliko pobudo za zagon in promocijo elektronskega poslovanja, ki bi temeljil na novejših internetnih tehnologijah in standardnem formatu XML (http://www.gs1si.org/Standardi-GS1/Izmenjava/Elektronsko-poslovanje/e-Slog, 2017).

Osnovni cilj standarda, ki je nastal po priporočilih EANCOM, je priprava in uveljavitev standardnih elektronskih dokumentov, uveljavljane rešitev za varno elektronsko poslovanje in odprtih tehnoloških rešitev (https://e-slog.gzs.si/pripone/Prirocnik_ESLOG_1_6_verzija_2012_1_5.pdf, 2017).

Brez standardov, ki omogočajo povezljivost, elektronsko poslovanje ne bi bilo možno. Tako kot so dokumenti in ostala papirologija skupni imenovalec poslovanja mnogih podjetij v fizični obliki, tako pomembno vlogo pri elektronskem poslovanju igrajo standardi, zaradi uporabe katerih je povezljivost na področju skupnih točk poslovnih procesov, precej lažja.

3.4 RIP – računalniška izmenjava podatkov

Računalniška izmenjava podatkov (RIP) je slovenski prevod angleškega termina Electronic Data Interchange (EDI). Z elektronskim izmenjevanjem podatkov so začeli že zelo zgodaj, v 60. letih prejšnjega stoletja, zato je RIP v poslovanju med podjetji prisoten že kar nekaj časa. S pojavom interneta pa je EDI precej izgubil na pomembnosti, saj se danes večina podatkov ustvari s pomočjo računalniških aplikacij in se hrani v računalniški obliki. Po tradicionalni metodi je treba takšne podatke prenesti v fizično obliko, jih kopirati ter nato ponavadi preko faksa poslati poslovnim partnerjem. Po tradicionalni poti prihaja do obrata, saj je treba podatke za vnos v lasten informacijski sistem ponovno ročno vnašati. Moderna oblika izmenjave podatkov RIP pa temelji na poslovanju brez papirja. Logistični priročnik (Logistični priročnik, 2004) definira RIP kot prenos strukturiranih podatkov v standardnih sporočilih, ki potekajo z enega računalniškega sistema na drugega brez preobrazbe v fizično obliko v obliko papirnatih dokumentov.

20

EDI je sredstvo, s katerim dandanes mnogo organizacij komunicira s svojimi dobavitelji. EDI sam je preprosto proces prenašanja podatkov iz informacijskih sistemov organizacije do tega istih sistemov pri dobaviteljih, namesto da bi uporabljali sisteme, ki temeljijo na ročni obdelavi dokumentov, kot je na primer klasična pošta (Završnik, 2008m, str. 85).

Obstaja več sistemov EDI. Lahko jih razvrščamo glede na vlogo, ki jo imajo udeleženci. Završnik (2008, str. 85) pravi, da to vključuje naslednje:

a) Sistem »one to many«, kar pomeni eden proti mnogim. Gre za to, da je v središču pozornosti posamezna družba. Ostali udeleženci se pojavljajo kot dobavitelji te družbe, kot odjemalci ali kot trgovci.

b) Mrežni sistem »vrednostni dodatek«, center pozornosti je majn definiran, vzajemno delujejo tako kot elektronsko skladišče z veliko kupci kot z prodajalci.

c) Sistem »povečana papirnata sled«, kjer poslovni dokumenti niso ustvarjeni samo na enem mestu, temveč so poslani direktno od enega podjetja k drugemu. V tem sistemu gredo skozi verigo posrednikov, od katerih vsak prispeva nekaj poslovnih dokumentov.

3.5 Elektronsko poslovanje v nabavi (E-nabava)

Obdobje tehnologije postaja vse bolj pomembno. Pomen računalnikov v podjetju je vse večji. Vsako podjetje preplavljajo številni dokumenti in ogromno informacij, ki jih pa nabavna funkcija sprejema, pošilja ali pa izmenjuje z lokalnimi ali globalnimi partnerji podjetja, zato postajata informacijski sistem in računalniška podpora na nabavnem področju nepogrešljiva. Nabava preko računalnika pa lahko zelo vpliva na stranko in tako predstavlja manjšo porabo denarja.

Preden se je v današnji svet poslovanja vpeljala e-nabava, so bili desetletja nabavni procesi skoraj nespremenjeni. Kot pravita avtorja Ivanuša in Bilandžič (2010a, str. 40), se tradicionalni nabavni postopek začne tako, da končni kupec/odjemalcev blago izbere na podlagi povpraševanja, izpolni interni nalog in ga pošlje v oddelek nabave. Tak postopek ponavadi vzame več dni. Proces e-nabave pa tako postopek skrajša na dva dni.

Veliko nas misli, da je proces elektronskega poslovanja v nabavi nekaj novega. Vendar ne predstavlja nobene novosti. Že od pojava avtomatizacije organizacije poskušajo vzpostaviti pravo zaporedje postopkov in povezave s pravimi dobavitelji. To je vključevalo online prijavo, avtorizacijo in oddajo naročila z uporabo kombinacij obrazcev, skeniranih dokumentov in postopkov elektronske pošte. Na nek način lahko te postopke poimenujemo »prva generacija elektronske nabave« (Ivanuša B., Bilandžič J., 2010b, str. 40).

3.5.1 Prednosti in slabosti e-poslovanja v nabavi

Prednosti, ki jih prinaša poslovanje v e-nabavi, se kažejo v (Završnik, 2008, str. 86): − izboljšanju upravljanja informacij, kjer so podatki obdelani hitreje, saj lahko

računalnik določene operacije opravi sam; − odpravi napak s strani administracije, kjer lahko vodja nabave recimo svoj čas

porabi za katere druge stvari in tako sprejme boljše odločitve; − manjših stroških administracije;

21

− ažurnem pregledu podatkov ter njihovem hitrem dostopu za vodstvo.

Vpeljava elektronskega poslovanja v nabavi pa lahko preko zmanjšanja stroškov, kar za podjetje velja kot nekaj pozitivnega, negativno vpliva na organizacijske spremembe. Zato moremo seveda omeniti tudi slabosti in omejitve e-nabave (Ivanuša B., Bilandžič J., 2010, str. 41):

− pojavijo se lahko zapleti z dobavitelji, zaradi konkurence, saj pri dostopnosti in obdelavi podatkov ne uporabljajo vsi enakih standardov;

− priprava elektronskega kataloga, kjer si lahko pogledajo izdelke, storitve, material lahko za dobavitelja predstavlja velik strošek in porabo časa;

− zaradi dražb, ki se pojavljajo na spletu, lahko za dobavitelje to predstavlja negativno stališče, saj se tako zmanjšujejo marže;

− omejitve glede starosti, saj se zaposleni znotraj podjetja niso pripravljeni sprejeti in se prilagoditi trendom in spremembam na trgu.

3.5.2 Vrste e-nabave

Podjetja, ki elektronsko poslujejo z drugimi podjetji (B2B), ima široke možnosti nabavnih dobrin. Tako se na izbiro pojavljajo surovine, ki so namenjene proizvodnji, artikli za prodajo, storitve, embalaža, stroji, itd. Kot navajata avtorja Ivanuša in Bilandžič (2010, str. 43), pa v osnovi lahko nabavne dobrine razdelimo v dve glavni skupini:

1. nabavne dobrine, ki so vezane na procese proizvodnje, 2. nabavne dobrine, ki so vezane na operativno izvedbo poslovnih procesov.

Ivanuša in Bilandžič navajata izpeljavo nabavo na dva načina (Ivanuša in Bilandžič, 2010, str. 43):

1. trenutna nabava – gre za nabavo, kjer zaupanje dobavitelja ni tako pomembno, saj gre za izpolnjevanje trenutne potrebe po dobrini;

2. sistematična nabava – gre za nabavo dolgoročnega pomena, sem spadajo že izpogajane pogodbe z vsakodnevnimi dobavitelji.

3.5.3 Operacijski sistemi v računalniško podprtem sistemu vodenja nabave

Završnik (2008, str. 87) navaja, da poznamo tri operacijske sisteme, ki se pojavljajo v podjetjih:

Glavni centralizirani operacijski sistem ni prisoten samo v nabavi, temveč tudi v drugih oddelkih podjetja, ki so povezani z glavnim računalnikom, kjer vse komunikacije potekajo preko le tega. Vse enote, tako imenovani input terminali, so locirani v določenih oddelkih nabavne funkcije in povezani z glavno enoto, ki pa je locirana v računalniškem centru.

Mini računalniki, ki povečujejo svojo veljavnost v današnjem poslovanju. Gre za »miniaturno« verzijo glavnih operacijskih sistemov. Deluje podobno kot glavni operacijski sistem, le da se prednost tega kaže v boljši in hitrejši dostopnosti podatkov, njegova slabost pa je slabša zmogljivost in manjša kapaciteta.

Osebni računalniki (PC), povezani v mrežo, kjer sodelujejo računalniki iz nabave in skupaj tvorijo samoobstoječ nabavni sistem. Takšna uporaba operacijskega sistema je značilna predvsem za manjša podjetja, ker lahko ima samo nekaj

22

računalnikov dostop in povezavo do glavnega ter baz podatkov, ki so sestavni del le tega.

Podatki so zavarovani s šiframi, ki onemogočajo dostop vsakemu zaposlenemu do vseh baz podatkov, zato imajo določeni zaposleni dostop samo do tistih podatkov, ki jih potrebujejo za opravljanje svojega dela.

23

4 ELEKTRONSKO POSLOVANJE V NABAVI V PODJETJU LOTERIJA SLOVENIJE, D. D.

4.1 Predstavitev podjetja Loterija Slovenije, d. d.

Loterija Slovenije, d. d., je podjetje, ki prireja igre na srečo, ki jih ureja Zakon o igrah na srečo. Podjetje se zaveda vseh strateških prednosti, ki jih ima, zato igre prirejajo odgovorno in zanesljivo. Družbena odgovornost je zavezana in vtkana v vse ravni, tako vodenja podjetja kot poslovnih procesov in razvoja poslovne etike. Kot si lahko preberemo na spletni strani podjetja (Loterija Slovenije, 2017), je zavezanost k družbenemu odgovornemu prirejanju iger na srečo ključni steber celovite družbene odgovornosti podjetja do vseh deležnikov in predstavlja temeljno vodilo vseh zaposlenih.

Loterija Slovenije ima veliko prodajnih mest, igre na srečo prirejajo na približno 1150 prodajnih mestih, od tega je celoten program iger na voljo na 846 mestih. Gre za specializirana prodajna mesta, bencinske servise Petrol in poslovalnice Pošte Slovenije. Delni program pa je na voljo na 308 prodajnih mestih, kjer pa gre za Trafike 3Dva in ostale enote Pošte Slovenije.

Osebna izkaznica podjetja:

Ime podjetja: Loterija Slovenije, d. d. Sedež podjetja: Gerbičeva ulica 99, 1000 Ljubljana

Dejavnost: 92.002 prirejanje iger na srečo Matična številka: 5022053

Davčna številka: zavezanec za plačilo, SI24224308 Registracija: Okrožno sodišče v Ljubljani, z dnem 28. 9. 1989

Osnovni kapital: 3.099.649 EUR

Slika 4: Logotip Loterije Slovenije, d. d.

Vir: www.loterija.si

4.1.1 Zgodovina podjetja Loterije Slovenije, d. d.

Igre na srečo so se prirejale že zelo dolgo. Njeni začetku segajo v prejšnje stoletje, in sicer v leto 1890, ko je bila ustanovljena Srpska državna klasna lutrija. Zaradi I. svetovne vojne je nehala delovati, po končani vojni pa je bila leta 1952 ustanovljena Državna klasna lutrija. Leta 1952 se je Državna klasna lutrija preimenovala v Jugoslovansko loterijo. Le-ta je nehala delovati leta 1972 in takrat je poslovanje prevzel novoustanovljeni Loterijski zavod Slovenije, ki je bil zadolžen, da so bila zbrana sredstva

24

od iger na srečo namenjena za socialno-humanitarne, kulturne in tehnične dejavnosti ter šport.

Ustanovitev Loterijskega zavoda Slovenije pa je leta 1972 pomenil začetek samostojne poti Loterije Slovenije. Leta 1981 se je Loterijski zavod Slovenije preimenoval v Loterijo Slovenijo in tako je leta 1998 postala delniška družba.

4.1.2 Poslanstvo, vizija in vrednote podjetja

Poslanstvo podjetja je, da pri prirejanju iger na srečo del sredstev nameni za financiranje invalidskih, humanitarnih in športnih organizacij na odgovoren način. Tako izpolnjuje potrebo kupcev po igranju, ki jim zaupajo tako sami odjemalci kot tudi splošna javnost.

Vizija podjetja je, da bi igre postale del popularne kulture v Sloveniji. Želijo, da odjemalci radi igrajo in da bodo prirejanje iger sprejele vse skupine družbe, saj veljajo za varne in dobrodelne.

Kot pravi podjetje samo, so družba, ki vodi z zgledom. Sami na določena obdobja uvajajo spremembe in novosti, saj želijo odjemalcem ponuditi čim več, zato znajo tudi prisluhniti in razumeti, kadar pride do kakšnega nesporazuma (reklamacije). Zato vedno predlagajo poštene rešitve in spoštujejo interese odjemalcev, ki igrajo igre na srečo.

Zaradi vseh vrednot, družbeno odgovornega prirejanja iger in standardov, po katerih poslujejo, so si pridobili tudi certifikat odgovornega prirejanja iger na srečo pri neodvisni komisiji World Lottery Association (WLA).

4.1.3 Program Loterije Slovenije

Program iger Loterije Slovenije sestavljajo štiri glavne igre z žrebanjem: 1. Loto velja za najpopularnejšo klasično igro na srečo v Sloveniji, kjer najnižja

kombinacija stane 0,60 €, z njo pa lahko zadete na tisoče evrov. V tej igri napovedujete svojo srečo vi sami, saj si izberete poljubnih 7 številk v skupini od 1 do 39. Poleg sodelovanja v lotu se lahko odločite tudi za sodelovanje v lotku in lotu plus. V igri je možnost 22 dobitkov.

2. Super loto je izredni krog Lota, ki ga podjetje prireja občasno, ponavadi 2−3-krat letno. Glavni dobitek Super Lota zagotavlja 1 milijon evrov, če pa sedmica ni izžrebana, se sklad porazdeli v nižje dobitke. Poleg sodelovanja, tako kot pri Lotu, se lahko tudi tukaj odločite za sodelovanje v Super lotku in Super lotu plus. Tudi tukaj je v igri možnih 22 dobitkov.

3. Eurojackpot velja za prvo evropsko igro, ki se je pojavila v Sloveniji in jo Loterija Slovenije prireja skupaj z drugimi igrami na srečo. Garantirani sklad za dobitek Jackpot je 10 milijonov evrov, pri katerem pa je največja vrednost sklada celo 90 milijonov evrov. Naj omenim, da je bil v Sloveniji jackpot izžreban kar trikrat.

4. 3×3 plus 6 je dnevna igra, katere žrebanje poteka vsak dan ob 13. uri. Ko se odločite za nakup igre, prejmete potrdilo o vplačilu, na katerem je kartica z devetimi naključno izbranimi številki za vrstice A, B in C ter naključno izbrano šestmestno številko plus 6. Igro lahko vplačate za največ 7 krogov, kjer vam osmo sodelovanje podarimo. V igri nastopa 5 dobitkov.

25

Vsako prodajno mesto ali poslovalnica podjetja pripravi informacije za javnost (intranet, okrožnice), torej za odjemalce, da so obveščeni o novostih, rezultatih iger ali o čem drugem, kar se podjetju zdi pomembno.

4.2 Računalniška oprema podjetja Loterija Slovenije, d. d.

Da je poslovanje podjetja kar se da učinkovito in dolgoročno uspešno, ima podjetje svoj program, preko katerega posluje, spremlja in omogoča prodajo ter vse ostale stvari. Program, ki se imenuje Lolita, omogoča posamezne nakupe različnih iger, naročanje, popravke, itd.

Kot je zabeleženo v letnem poročilu podjetja (LS, 2016, str. 58), so v lanskem letu zaključili projekt prenove prodajne aplikacije, že prej omenjene Lolite, ki omogoča uporabo najnovejših sodobnih tehnologij, nudi vso potrebno podporo za prodajo novih iger, razširjeno ponudbo brez listkov, kjer gre za sodelovanje v igri po izbiri računalnika, prav tako so posodobili način obveščanja kupcev in pospeševanje prodaje. Posodobili in zaključili so tudi projekt ukrepov, kjer so prisotna tveganja pri razveljavitvah potrdil in izplačevanju dobitkov v prodajni maski.

Ker pa prodaja iger na srečo preko spleta vedno znova narašča, so se odločili tudi za razvoj mobilne aplikacije, ki bi naj pripomogla k zagotavljanju optimalne uporabniške izkušnje na vseh tako imenovanih računalnikih (gre se za tablični računalnik, računalnik in mobilni telefon).

S ciljem zagotavljanja visoke ravni razpoložljivosti, učinkovitosti in skladnosti z novimi tehnologijami pa so prenovili tudi mrežno opremo LAN. Nove centralne diskovne sisteme so povezali v informacijski sistem in tako omogočili dostop različnim strežniškim sistemom. Celotna strežniška infrastruktura informacijskega sistema Online je tako po testnem obdobju prešla v produkcijo. Vzpostavili so večnamensko delovanje različnih gruč virtualnih strežnikov za obdelovanje zahtev klientov na prodajnih mestih, sistema eLota in zalednega sistema za obdelavo iger (LS, 2016, str. 61).

4.2.1 Upravljanje z računalniško opremo in informacijskim sistemom

Računalniški program poslovanja Loterije Slovenije je sestavljen iz štirih glavnih modulov. Ti so: prodaja in izplačila, blagovno poslovanje, plačilna sredstva in pregledi poslovanja.

Najbolj uporabljen modul je seveda prodaja in izplačila, ki se uporablja za prodajo iger z žrebanji in prodajo srečk. Ob vklopu računalnika, torej ob začetku delovnega dne, se modul prikaže tudi kot začetna slika programa.

Modul je namenjen prodajalcu z različnimi funkcijami. Najpogosteje uporabljena funkcija je tako tiskanje potrdil o vplačilu, sledi ji tudi funkcija razveljavljanja potrdil, ponoven izpis potrdila v primeru, da je prišlo do zaustavitve tiskalnika ali pa je ravno zmanjkalo papirja, omogoča nam tudi predogled dobitka v primeru, da stranka ne želi izplačila, ampak samo preveriti dobitek. Tako lahko preverimo dobitek, brez da bi se ta zabeležil v računalnik.

26

Modul, ki sledi, je blagovno poslovanje. Ta modul se uporablja za naročanje trgovskega blaga, poslovno sodelovanje med različnimi poslovalnicami. Natančneje gre za izmenjavo/posojo srečk ali drugega inventarja (v primeru, da kateri poslovalnici predčasno zmanjka srečk) in za vračila (v primeru končane prodaje ene izmed serij srečk se morejo le-te vrniti na sedež podjetja v fizični in računalniški obliki zaradi kasnejšega ujemanja zalog). V tem modulu se pojavljajo tudi popravki, ki pa so uporabljeni najredkeje. Gre za popravljanje morebitnih napak (če blokiramo napačno kodo srečke ali prodamo napačno, lahko v tem modulu popravimo in tako se bo računalniška zaloga znova ujemala z dejansko).

Naslednji modul predstavljajo »plačilna sredstva«, ki se uporablja za odvod denarja (gre za oddajo denarja v dnevno-nočni trezor; in čeprav denar oddamo fizično, je treba oddajo poknjižiti tudi v računalniku) in za izravnave denarnih sredstev.

Zadnji modul poslovnega programa Lolita pa je modul »pregledi«. Že samo ime modula nam pove, da je le-ta namenjen pregledom, ki so:

blagajniški dnevnik (prikazuje promet – prodajo, izplačila, izravnave, saldo),

zaloge (računalniške zaloge se morejo ujemati z dejanskimi – npr. srečke),

promet (pregled prometa prikazuje prodajo po posameznih artiklih po serijah – npr. kviz srečka, ekspres srečka, izredna srečka),

izplačila (prikazana so izplačila posameznih artiklov s skupno vrednostjo, ki je bila izplačana).

4.3 Nabava funkcija podjetja Loterija Slovenije d.d.

4.3.1 Naročanje in prevzem blaga

Prodajno blago naročamo samo takrat, ko je aktualno blago vedno v prodaji. Prodajno blago naročamo izključno za potrebe prodaje kupcem. Blago, ki je aktualno in je trenutno na izbiro, je treba vsakodnevno spremljati ter preverjati količino blaga, ki je na zalogi (v trezorju, kjer se nahaja tudi ves ostali material za prodajo), in blago, ki se proda. Seveda ne smemo biti površni in ne namenjati pozornosti prodajnim rokom blaga, ki je na zalogi, in tako ob pravem času izdelek umakniti iz prodaje ali pa ga čim prej prodati. Ob prevzemu blaga je le-to in spremljajoče dokumente vedno pregledati, ki jih dobimo zraven. Če se pri pregledu dokumentov pojavi kakšna neusklajenost z dejanskim stanjem blaga ali kakršnekoli morebitne poškodbe pa je treba takoj ukrepati in zabeležiti, da se lahko administrativno stanje uskladi s prodajnim (Šuštaršič, 2009, str. 34).

4.3.2 Postopek naročila

V poslovnem programu podjetja, tako imenovanem Lolita, izberemo blago, ki ga želimo naročiti. Najprej izberemo modul »blagovno poslovanje« in nato gumb Naročilo. Trgovsko blago, ki ga želimo naročiti, izberemo preko gumba Dodaj postavko. Odpre se okno Izberi blago. Na voljo sta dve opciji: Igre in Ostalo. Pri izbiri želene opcije odpremo spisek vsega blaga, ki je na voljo za naročilo. Z izbiro ustrezne postavke in potrditvijo preko gumba Potrdi je izbrano blago zabeleženo v dokumentu Naročilo, kjer se mora določiti še količina naročenega blaga. V primeru napačne izbire blaga se postaviš v sporno postavko in pritisneš gumb Briši postavko. Naročilo lahko tudi natisnemo z izbiro

27

gumba Natisni. Naročilo trgovskega blaga je oddano, ko na desni strani pritisnemo gumb Potrdi in pošlji (Šuštaršič, 2009, str. 55).

Postopek je prikazan tudi s slikami odspodaj.

Odpremo modul/masko blagovnega poslovanja, kjer se nam odpre več opcij. Izberemo opcijo Naročila. Izbira te opcije je namenjena naročilu srečk in ostalega prodajnega materiala.

1. Odpremo masko blagovno poslovanje.

Slika 5: Maska blagovnega poslovanja

Vir: Interno gradivo podjetja Loterije Slovenije, d. d.

2. Z izbiro gumba Naročilo odpremo okno z dokumentom Naročilo blaga.

Slika 6: Naročilo blaga

Vir: Interno gradivo podjetja Loterije Slovenije, d. d.

28

Po izbiri gumba Dodaj se nam odpreta dve možnosti: Igre ali Ostalo. Po izbiri določenega gumba se nam odpre seznam trgovskega blaga, ki je na voljo v postavkah. Z izbiro ustrezne postavke in potrditvijo naročila je blago zabeleženo v dokumentu Naročilo, kjer nazadnje še določimo količino.

3. Sledi dodajanje postavke.

Slika 7: Naročilo blaga - dodaj postavko

Vir: Interno gradivo podjetja Loterije Slovenije, d. d.

4. Naslednje je pregled naročila.

Slika 8: Pregled naročila

Vir: Interno gradivo podjetja Loterije Slovenije, d. d.

29

5. Na koncu si lahko še natisnemo informacijo o pregledu naročila, ni pa nujno.

Slika 9: Informacija o naročilu blaga

Vir: Interno gradivo podjetja Loterije Slovenije, d. d.

4.3.3 Dokumenti

V prodajni maski blagovnega poslovanja se poleg naročil pojavlja tudi opcija Dokumenti. Odpre se nam okno »Izbira dokumenta«. Označimo dokument, ki ga želimo odpreti: Dobavnica, Vročilnica, Dobavnica primopredaje in Vročilnica primopredaje.

Izberemo dokument Dobavnica. V tabeli se nam pokaže elektronska dobavnica, na kateri je blago, ki ga še nismo prevzeli ali potrdili. E-dobavnice so prikazane po časovnem merilu, od najstarejše naprej. Tabela vsebuje podatke o vrsti, datumu in številki dokumenta. Ko odpremo e-dobavnico, se nam prikaže vsebina le-te, s katero prejeto blago dobimo z redno dostavo. Če se posamezne postavke in prejeto blago ujemajo, e-dobavnico na koncu tudi potrdimo. Potrditi se jo mora na dan prejetja blaga. Kasneje smo dolžni preveriti zalogo.

Če se prejeto blago ne ujema s stanjem na dobavnici, le-te ne potrdimo in najprej uskladimo razlike s skladiščem Loterije Slovenije.

30

1. Blagovno poslovanje – dokumenti – izbira dokumenta

Slika 10: Izbira dokumenta

Vir: Interno gradivo podjetja Loterije Slovenije, d. d.

2. Izberemo dobavnico.

Slika 11: Izbrana dobavnica

Vir: Interno gradivo podjetja Loterije Slovenije, d. d.

31

3. Dobavnico lahko tudi natisnemo.

Slika 12: Dobavnica

Vir: Interno gradivo podjetja Loterije Slovenije, d. d.

4.3.4 Skladiščenje

Naslednja postavka blagovnega poslovanja nam predstavljajo vračila. Ko odpremo to okno, se nam pokaže izbira »prejemnik vračila«, ki ponuja dve možnosti:

a) Skladišče Loterije Slovenije, b) Drugi prodajalec.

Izberemo možnost vračilo na skladišče Loterije Slovenije. Odpre se nam tabela, v katero vnesemo blago, ki ga želimo vrniti. Z gumbom »Dodaj« izberemo blago, ki je predmet vračila, kar se zabeleži v tabeli. Na koncu še vnesemo količino izbranega blaga. Ko zaključimo e-vračilnico, jo še potrdimo. Vračilnica se nam pojavi v meniju »Dokumenti«. Na vročilnici je datum vedno prva redna dostava. Vročilnica bo vidna v odprtih dokumentih vse do takrat, dokler blaga ne bo prevzelo skladišče.

V času poslovanja se vso prodajno blago in material, ki je na zalogi, prav tako tudi gotovina (bankovci, ki jih ne potrebujemo kot menjalni denar), hrani v trezorju s kodo. Po zaključku delovnega dne pa se v trezorju hrani celotno prodajno blago, gotovina, USB- ključek, na katerem sta naložena program za poslovanje, in morebitna dokumentacija, ki ima za poslovodjo poseben pomen.

Dokumentacija, ki je potrebna za uspešno poslovanje, se hrani v registratorju, ki pa je varno shranjen v omari.

32

Če dokumente redno, pravilno in pregledno arhiviramo, je naše delo zelo olajšano in pregledno. Prodajno dokumentacijo, ki se nanaša na prodajo, je treba shranjevati v ločenih mapah po igrah. V arhivu je treba voditi tudi vse izdane okrožnice podjetja in arhiv aktualnih pravil iger (Šuštaršič, 2009, str. 26).

4.4 Predstavitev poslovalnice Loterije Slovenije Tjaša Štraus S.P.

4.4.1 Predstavitev podjetja

Tjaša Štraus, S. P., Koroška cesta 53C, 2000 Maribor

Tjaša Štraus deluje kot samostojna podjetnica v eni izmed mnogih poslovalnic podjetja Loterije Slovenije. Osnovna dejavnost podjetja je prodaja iger na srečo, pri kateri je asortiment precej širok, saj ga sestavlja veliko iger z žrebanji in iger s takojšnjim rezultatom (srečke). Ker podjetje želi svojim odjemalcem ponuditi samo najboljše in vedno nekaj novega, se v okviru Loterije Slovenije ponudba vedno znova nadgrajuje.

Za ustanovitev samostojnega podjetja je gospa Tjaša koristila lasten kapital, ki pa ni povraten, saj so bila sredstva namenjena za zagon dejavnosti in plačila prispevkov. Ga. Tjaša posluje sama, v načrtu nima trenutno nobenega zaposlovanja, pri poslovanju ji pomagata le dve študentki, ki delata preko študentske napotnice.

Ustrezna ponudba in odličen »domač« odnos s strankami je temeljno vodilo poslovalnice. Ciljni trg tako predstavlja lokalno območje poslovalnice, ki se nahaja na Cesti proletarskih brigad brez številke. Zajema velik del mesta, kar pomeni, da je trg dovolj velik za nove mimoidoče stranke, saj je lokacija dovolj frekventna. Ciljno skupino predstavljajo odjemalci vseh starostnih skupin, tako moški kot ženske. Ustvarila si je nek krog stalnih strank ter obstoječ tržni delež, kar seveda predstavlja prednost podjetja. Primarna skupina te poslovalnice so starejši občani, tako imenovani »blokarji«, takoj za njimi pa jim sledi srednja in mlajša generacija, ki kljub vsemu predstavlja velik del kupcev.

O postavljanju cen ni govora, saj je to odvisno od podjetja Loterije Slovenije, tako da so cene za določene igre že vnaprej določene, spreminjajo pa se lahko samo skladno z navodili podjetja.

Prav tako ne obstaja nobena garancija pri delu z igrami na srečo. Postopek reklamiranja je določen v skladu z zakonom in predpisi podjetja, pri katerem stranka dobi reklamacijski list, ki ga izpolni in pošlje na sedež podjetja v Ljubljano.

Poslovalnice se ne reklamirajo, saj področje oglaševanja že skozi vse leto vodi in se reklamira podjetje kot celota, razen posebnih reklamnih letakov ali panojev po poslovalnicah (npr. »Tukaj je padla sedmica!«).

Podjetje je v panogo vstopilo kot podjetnik posameznik. Izkazalo se je, da ima ga. Tjaša ogromno izkušenj še iz predhodnega študentskega dela v Loteriji Slovenije, torej je bilo njeno znanje zagotovilo za opravljanje storitve kar se da kakovostno. Kot sem omenila že prej, je za zagon dejavnosti uporabila lasten kapital, zato dodatne investicije niso bile potrebne. Glede na način dela in dogovor z Loterijo Slovenije je vodstvo podjetja bilo prepričano, da bo z njo mogoče uspešno poslovati.

33

4.4.2 Intervju z vodjo poslovalnice Loterije Slovenije go. Tjašo Štraus

Za vsako podjetje je zelo pomembno, kako poteka njihova nabavna funkcija, saj je poslovni rezultat in uspešnost podjetja v veliki meri odvisna prav od te. Nabava v podjetju predstavlja tisti člen, ki povzroča največ stroškov hkrati pa predstavlja tudi največji potencial za zniževanje stroškov podjetja. Vsak prihranjen evro v nabavi pomeni tudi evro dobička pri poslovnem rezultatu.

Za diplomski projekt sem pripravila kratek intervju, ki sem ga imela z vodjo poslovalnice gospo Tjašo Štraus. V intervjuju sem skušala zajeti vprašanja, ki se nanašajo na elektronsko poslovanje podjetja in njegovo e-nabavo, ki omogoča boljše zasledovanje nad stroški nakupov in nadzorom dobaviteljev.

Z njenimi odgovori sem bila zadovoljna, saj se je potrudila in na vprašanja odgovorila zelo konkretno. Na podlagi prejetih informacij preko intervjuja (glej priloge) smo izvedeli naslednje.

Delovno mesto, razvoj podjetja, prednosti ter slabosti podjetja

Na podlagi intervjuja smo izvedeli, da je delovno mesto gospe Tjaše Štraus vodja poslovalnice Loterije Slovenije na Cesti proletarskih brigad v Mariboru. Svoje naloge opravlja v skladu z določili podjetja, poleg tega pa skrbi za čim boljšo prodajo in seveda vzdržuje red in čistočo v svoji poslovalnici. Poleg tega mora ohranjati dober odnos do kupcev, saj, kot sama pravi, brez kupcev ni prihodka in brez prihodka ni dobička.

Sama opisuje razvoj podjetja kot dolgoročnega, saj podjetje skrbi za prodajo iger, razvoj in nadgradnjo le-teh ter za razvoj komunikacijskega in tehnološkega sistema. Sledijo tekočim trendom in se želijo približati svetovnim prodajalcem iger na srečo.

Podjetje ima seveda več prednosti kot slabosti. Prednost podjetja je seveda dobro dodelana strategija, dobra organizacija dela in predvsem že prej omenjen dober odnos do kupcev, ki so bistvo njihovega dela. Slabost oziroma slabo dodelano področje podjetja pa predstavlja tehnologija oziroma linija dela, ki se večkrat zaustavi ter jim tako omogoči zastoj poslovanja. Pravi, da se zaradi preobremenjenosti strežnika to zgodi večkrat, kar je za njo kot prodajalko in vodjo poslovalnice zelo neprijetno, da ne more postreči kupcev, kot si zaslužijo, in da vzpostavitev sistema lahko traja tudi do več ur.

Elektronsko poslovanje

Podjetje tako kot ostale poslovalnice že dolgo posluje elektronsko. Na eni strani so odjemalci, ki lahko igrajo igre na srečo preko spleta; gre za e-loterijo. Na drugi strani jim elektronsko poslovanje predstavlja njihov program prodaje, ki jim omogoča poslovanje, naročanje, distribucijo blaga, izravnave itd. Na tretji strani pa se pojavlja elektronsko poslovanje med njimi, posredniki in podjetjem Loterije Slovenije, ki komunicirajo preko e-pošte, kjer dobijo vsa nadaljnja navodila za delo, novosti, ki se tičejo njih, posrednikov in javnosti.

34

Nabava in elektronsko poslovanje v nabavi

Elektronsko poslovanje v podjetju je aktivno že kar nekaj časa. Vodja poslovalnice pravi, da drugega poslovanja sploh ne pozna. Le v izrednih primerih, kadar zmanjka srečk in ni dostave, blago naročijo telefonsko. Blago naročajo dvakrat na mesec, na vsakih 14 dni. Blago vedno prejmejo pravočasno, nepoškodovano in v naročenih količinah. Naročajo preko programske opreme Lolita, blago pa jim dostavlja Pošta Slovenije. Pri dostavi ni nobenih zapletov.

Sama bi obstoječ način nabave ocenila kot najboljši do zdaj, saj je zelo pregleden in jasen, prav tako vedno vedo, katero blago je razpoložljivo in katero ne. Glede na intervju je več kot samo jasno, da je elektronski način nabavljanja blaga odličen, ker je bolj pregleden za njih, ki blago naročajo, kot za ljudi, ki delajo v skladišču Loterije Slovenije. Je najzanesljivejši način nabavne funkcije.

35

5 SKLEP

Poslovno okolje se zelo hitro spreminja, zato so podjetja za poslovno uspešnost prisiljena slediti novim trendom, ki se pojavljajo na trgu, ter tako konkurirati drugim. To velja še posebej za tista podjetja, ki se ukvarjajo z nabavnim managementom, saj se informacijska tehnologija razvija skoraj nemogoče hitro, kar pomeni tudi hiter razvoj nabavne funkcije. Fiksno papirnato nabavno funkcijo je že skoraj v popolnosti zamenjala elektronska dokumentacija in neposredni telefonski klici. Skozi diplomski projekt sem spoznala in tako prišla do zaključka, da novi načini nabave in s tem informacijska tehnologija ljudem omogočata lažje odkrivanje novih dobaviteljev in učinkovitejše sporazumevanje z le temi.

Veliko družb se je začelo zavedati, kako pomembno vlogo pri poslovanju igra nabavna funkcija. V mnogih podjetjih pomeni delež nabave več kot pol vrednosti proizvodnje. Odločitve glede nabave so lahko odločilne in kar precej vplivajo na uspešnost podjetja in njegov prihodek. Lahko se sliši še kako smešno, vendar vsaka privarčevana vsota pri nabavnih stroških vedno prispeva k dobičku podjetja. Ker ima veliko podjetij površen pristop do nabavne funkcije, se velikokrat zgodi, da spregledajo možnost, ki jim omogoča varčevanje, kar posledično podjetju povzroča več škode kot koristi.

Tako elektronska izmenjava podatkov kot tudi elektronska nabava sta v svetu vse pogosteje uveljavljena. Namen te naloge je bil ugotoviti, podrobneje spoznati in analizirati proces nabave, elektronskega poslovanja in ne nazadnje še predstaviti podjetje Loterije Slovenije in potek njihovega procesa nabave. Z vodjo ene izmed poslovalnic smo opravili tudi kratek intervju, da nam je predstavila, kako nabavna funkcija poteka pri njih.

Distribucija in nabavna funkcija v podjetju kažeta zelo pomembno vlogo. Nabava vpliva na zmožnost poslovanja oziroma prodaje, saj brez zadostnih količin zalog prodaja ne bi bila možna, in seveda na zadovoljstvo strank. Če strankam na prodajnem mestu ne moremo ponuditi izdelka ali storitve v določenem času, se začne kazati nezadovoljstvo, s tem pa povečamo tveganje, da bomo stranko izgubili. Vsaka stranka se bo za nov nakup odločila na podlagi prejšnjega, saj bo tako lahko delila svoje izkušnje in priporočila drugim strankam. Zato je za podjetje bistveno, da ob pravem času in na pravem mestu odjemalcem ponudijo, kar želijo, in to s čemer podjetje razpolaga.

Nabavna funkcija pri Loteriji Sloveniji poteka po določenem postopku. Različne srečke in ostali prodajni material se naroči preko prodajnega programa Lolita dvakrat na mesec oziroma na 14 dni. Elektronska nabavna funkcija omogoča standardizacijo in možnost analize porabe materiala, ki bo tako omogočala izboljšavo prihodnjih strategij. V primeru, ko ni dostave, morejo imeti poslovalnice in drugi posredniki podjetja potrebne srečke skladiščene oziroma na zalogi ter pripravljene, da jih ob vsakem trenutku lahko ponudimo kupcem, in to v zadostnih količinah.

Poslovalnica Tjaše Štraus, s. p., se kot posrednik podjetja Loterije Slovenije, d. d., trudi ugajati kupcem in jim ponuditi storitve na najboljši možen način, saj stranke

36

predstavljajo podjetje. Zadovoljstvo strank in uspešnost poslovanja podjetja se kaže ravno v tem, da se kupci vedno znova zadovoljni vračajo k prodajalkam.

37

6 VIRI IN LITERATURA

1. Gattorna L. J. (1998). Strategic Supply Chain Alignment. Hamphsire: Gower Publishing Limited, Aldershot.

2. GS1. (2002). Globalni uporabniški priročnik. Pridobljeno 16. julij 2017 z portala GS1: http://www.gs1si.org/Standardi/GUM/GUP_Slovenski-V4.pdf

3. GS1. (2010). Projekt e-slog. Pridobljeno 16. julij 2017 iz portala GS1: https://e-slog.gzs.si/pripone/Prirocnik_ESLOG_1_6_verzija_2012_1_5.pdf

4. GS1. (2017). Globalni jezik poslovanja. Pridobljeno 16. julij 2017 iz portala GS1: http://www.gs1si.org/Standardi-GS1/Izmenjava/Elektronsko-poslovanje/e-Slog,

5. GS1. (2017). Globalni jezik poslovanja. Pridobljeno 16. julij 2017 iz portala GS1: http://www.gs1si.org/GS1-EANCOM

6. Ivanuša, B. & Bilandžič, J. (2010). Elektronsko poslovanje. Ljubljana: Verlag Dashӧfer, založba, d. o. o.

7. Kaltnekar, Z. (1993). Logistika v proizvodnem podjetju. Kranj: Moderna organizacija.

8. Kovačič, A. & Bosilj Vuksić, V. (2005). Management poslovnih procesov: prenova in informatizacija poslovanja s praktičnimi primeri. Ljubljana: GV Založba.

9. Kovačič, A., Groznik, A. & Ribič, M. (2005). Temelji elektronskega poslovanja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta Ljubljana.

10. LS. (2017). Loterija Slovenije. Pridobljeno 11. julij 2017 iz portala LS: http://www.loterija.si/

11. LS. (2016). Letno poročilo Loterije Slovenije 2016. Pridobljeno 13. julij 2017 iz portala LS: http://www.loterija.si/files/www.loterija.si/o_podjetju/03_vabilo_na_skupscino/2017/letno-porocilo-2016-240417.pdf

12. Petrič, D. (1996). 'Računalniško izmenjevanje podatkov v malih podjetjih', Organizacija: revija za managementm infromatiko in kadre. Kranj: Moderna organizacija.

13. Potočnik, V. (1988). Trgovina v sodobnih tržnih razmerah. Ljubljana: Delavska enotnost.

14. Potočnik, V. (1996). Komercialno poslovanje z osnovami trženja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta Ljubljana.

15. Potočnik, V. (2001). Trženje v trgovini. Ljubljana: GV Založba. 16. Potočnik, V. (2002). Nabavno poslovanje s primeri iz prakse. Ljubljana: GV

Založba. 17. Turk, K. & Turk, M. (2011). Učbenik: Nabava. Ljubljana: Zavod IRC. 18. Weele, A. J. van, (1998). Nabavni management: analiza, planiranje in praksa.

Ljubljana: Gospodarski vestnik. 19. Završnik, B. (1996). Zavestno zmanjšanje stroškov. Ljubljana: Manager 9 20. Završnik, B. (2000). Nabava. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor. 21. Završnik, B. (2008). Management nabave in oskrbnih verig. Maribor: Ekonomsko-

poslovna fakulteta Maribor.

1

7 PRILOGE

1 PRILOGA 1 .................................................................................................................. 2

2

1 Priloga 1

Intervju z vodjo poslovalnice podjetja Loterije Slovenije gospo Tjašo Štraus

1. Kakšno je vaše delovno mesto in katera dela ter naloge opravljate?

»Moje delovno mesto je vodja poslovalnice Loterije Slovenije na Cesti proletarskih brigad v Mariboru. Moja glavna naloga je zagotoviti poslovanje, ki je v skladu z navodili Loterije Slovenije. Ostale naloge so skrb za čim boljšo prodajo, načrtovanje dodatne prodaje, mesečni obračun prometa, naročila blaga in seveda skrb za red in čistočo v poslovalnici.«

2. Podjetje Loterija Slovenije, d. d., je aktivno že kar nekaj časa. Kako bi opisali dosedanji razvoj podjetja?

»Loterija Slovenije je podjetje, ki skrbi za stalni razvoj iger, komunikacijskega sistema, tehnologije, prodaje itd. Torej njihova glavna skrb je, da se Loterija Slovenije razvija v vseh pogledih in, da sledijo evropskim oziroma svetovnim trendom.«

3. Vsako podjetje in svoje prednosti in slabosti. Katere prednosti in slabosti po Vašem mnenju v podjetju najbolj izstopajo?

»Prednosti pri Loteriji Slovenije so dobra organizacija dela, dobro prodajna strategija in predvsem dober odnos do kupcev, kajti kupci so bistvo našega dela. Brez kupcev ni prometa in prihodkov. Kot slabost oziroma področje, kjer je že možnost nadgradnje, je tehnologija oziroma informacijski sistem. Velikokrat se nam podre sistem in tako pade linija, kar posledično vpliva na možnost dela, večkrat traja tudi do več ur, da se vzpostavi nazaj.«

4. Glede na to, da ima podjetje možnost načina igranja tudi preko spleta (e-loterija), lahko predvidevamo, da v Vašem podjetju že uporabljate elektronsko poslovanje. Kakšne so oblike elektronskega poslovanja, ki ga koristi podjetje?

»Ja, na eni strani so kupci, ki imajo možnost igranja preko spleta, na drugi strani je elektronsko poslovanje z nami, posredniki, preko e-računov. Tretja stran je naša LOLITA, ki omogoča elektronsko naročanje blaga, popravke, izravnave, odvod gotovine, obračun prometa, reklamacije, spremljanje rezultatov in obvestila za kupce in nas zaposlene.«

5. Kakšen je bil način nabavnega poslovanja prej? Kako nabavljate blago danes?

»Elektronsko naročanje blaga je že zelo dolgo, tako da drugega načina naročanja blaga ne poznam. Loterija že najmanj 10 let uporablja elektronsko poslovanje. Včasih, v izrednih situacijah, ko zmanjka blaga v času, ko ni dostave, se poslužujemo telefonskega naročanja blaga.«

3

6. Opišite Vaš vidik nabavne funkcije. Kako pri Vas poteka nabava (dobavni rok, kakovost in količina materiala, kdo je zanjo odgovoren, itd.)?

»Blago nam Loterija Slovenije dostavlja dvakrat mesečno, na 14 dni. Omejitev pri naročilu nimamo oziroma edina omejitev je, da je blago v skladišču na voljo. Količina naročenega blaga je odvisna od prodaje in zaloge tako prilagajamo povpraševanju kupcev. Blago naročujem jaz. Naročilo oddamo preko programa Lolita, v določenih primerih, ko je posamezna srečka pred iztekom prodaje, je distribucija dirigirana. Naročeno blago, ki je tudi vedno dostavljeno pravočasno, nam dostavlja Pošta Slovenije. Težav pri naročanju blaga ni in poteka brez zapletov.«

7. Kako bi ocenili obstoječ način nabavne funkcije podjetja?

»Obstoječ način nabave je dober, pregleden in jasen. Tako da ne predstavlja nobenih težav. V samem programu imamo pri nabavnem okencu napisano, katero blago je razpoložljivo in kaj lahko naročimo.«

8. Ker že nekaj časa elektronsko poslujete in ste vešči z informacijskim sistemom, menite, da je ta pripomogel k boljšemu delovanje nabavne funkcije? Kateri način se Vam zdi zanesljivejši?

»Ja, elektronski način se odlično obnese pri nabavni funkciji. Bolj pregledno je za nas kot za ljudi, ki delajo v skladišču na Loteriji. Elektronski način naročanja blaga je 100 % bolj učinkovit, zanesljiv kot katerikoli drug način naročanja.«