48 DEMOKRACIJA · 4/XX · 22. januar 2015

Šentrupert med revolucijo 1. delIvo Žajdela

Eno od območij, kjer se je komunistična revolucija razdivjala že zelo zgodaj, spomladi in poleti 1942, je bilo tudi širše območje mirnsko-šetruperške doline na Dolenjskem. Leta 1942 – takrat, ko se je vse začelo – so tu umorili kar 26 ljudi.

Eno od območij, kjer se je komunistična revolucija razdivjala že zelo zgodaj,

spomladi in poleti 1942, je bilo tudi širše območje mirnsko-še-truperške doline na Dolenjskem. Leta 1942 – takrat, ko se je vse za-čelo – so tu umorili kar 26 ljudi.

Na Dolenjskem, Notranjskem in na širšem območju Ljubljane so komunisti že hitro po okupa-ciji začeli ubijati ljudi. Na neka-terih območjih je bilo pobijanje

številčnejše, umore pa je pogosto spremljalo še mučenje, zastraše-vanje sorodnikov in okolice ter ropanje. Partizanskemu nasilju leta 1942 in 1943 se je kot reakcija pridružilo še nasilje protirevolu-cije (in seveda tudi okupatorsko). Leta 1944 so na Dolenjskem po-tekali hudi spopadi, še posebno med domobranci in partizani, zaradi česar je civilno prebival-stvo zelo trpelo.

S koncem vojne pa ta območja

niso doživela svobode, ampak nadaljevanje nasilja v obliki od-prtega lova nove komunistične oblasti na ljudi. Iskali so pred-vsem skrivače (domobrance), pri čemer so zelo trpeli tudi njihovi sorodniki. Prav v Šentrupertu je delovala izjemno nasilna skupi-na, ki so jo vodili stari, preka-ljeni partizani. Vdirala je v do-move in jih z grobim nasiljem pregledovala, nenehno je grobo nadlegovala in trpinčila ljudi, da

bi jim povedali za skrivače. Če so skrivača dobili, so ga umorili in zakopali kar v gozdu. Človeško življenje že nekaj let ni bilo prav nič vredno.

Poškodovani s strahom Kot posledica vsega tega nasilja se je globoko v ljudi zasidral strah, ki se ga nikoli niso znebili. Še da-nes – 25 let po demokratizaciji Slovenije – je to območje zelo za-znamovano s strahom. Mnogi so

Šentrupert; zadaj levo Vesela Gora, kjer so pokopani šentruperški mučenci

49DEMOKRACIJA · 4/XX · 22. januar 2015

ZGODOvINA

resnico potisnili globoko v pod-zavest, da so lahko kolikor toliko znosno (pre)živeli. Še danes, 70 let po vojni, ljudje z nezaupanjem in s težavo odkrito govorijo o komu-nističnem nasilju.

Ko sem zbiral podatke o tem nasilju med ljudmi na širšem območju Šentruperta, sem se pogosto srečeval s posledica-mi stigme, s katero so ljudje tod zaznamovani. Tudi takšni so se našli, ki so mi kaj sicer povedali, potem pa so mi prepovedali pisa-ti o tem. O tem bi lahko napisal dolg in »zelo zanimiv« članek. Govoril bi o mentalni pohablje-nosti ljudi, ki so bili žrtev komu-nistične revolucije.

Lani je o zločinih komunistič-ne revolucije in partizanjenja na tem območju izšla moja knjiga Šentrupert med revolucijo (iz nje povzemam nekaj odlomkov).

Morala bi iziti junija 2012, ob 70. obletnici umora Franca Nah-tigala in Franca Cvara, šentru-perškega župnika in kaplana. Skupaj z njima je bil takrat ubit tudi kmet iz Roženberka Alojzij Jakoš, oče dvanajstih otrok. Ven-dar takrat ni izšla. Morda se bo-ste vprašali zakaj ...

Farne spominske plošče Farne spominske plošče v Šentrupertu, na katerih je napisanih 234 imen žrtev komunistične revolucije z območja župnije Šentrupert, so postavili 10. septembra 1995. S tega grozovitega spomenika raz-beremo, da je komunistična re-volucija leta 1942 – takrat, ko se je vse začelo – tu umorila kar 26 ljudi. Naj jih nekaj naštejem.

Umorili mamo 18 otrok Že 1. aprila 1942 so partizani ustrelili Frančiško Peček (roj. 22. 9. 1899 v Podborštu), mesarjevo ženo iz Svinjskega. Dopoldne so prišli v hišo in hoteli odgnati moža, ker naj bi bil zaklal ukradenega vola. Rotila jih je, naj ga pustijo, ker sama ne bo kos številni družini, saj sta imela 18 otrok, bila pa je tudi v šestem mesecu nosečno-sti. S tremi streli so jo ustrelili v glavo, čeprav je v naročju drža-la enoletnega otroka. Moža so odgnali v bližnji gozd Mrtvaški hrib ter ga nekaj ur zasliševali in pretepali. Končno so ga le izpu-stili in rekli: »Pojdi domov in po-spravi ženo!« Doma je našel ženo še živo, vendar je po štirinajstih dneh v bolnišnici v Novem me-stu umrla.

Umor Kolenčeve družine Po-noči 6. aprila 1942 so partiza-ni na domu v Ševnici (štev. 20) umorili tri člane Kolenčeve dru-žine: očeta Franca (roj. 22. 10. 1890), ženo Heleno (roj. Strnad v Pilštajnu 2. 4. 1898) in petletno hčerko Antonijo (roj. 5. 5. 1937). Kot je zapisano v mrliški knjigi, je oče dobil »več strelov v glavo«, mati je bila »ustreljena v roko in prsi«, hči pa je bila »ustreljena v vrat«. 17-letnega sina Franca so le obstrelili, uspelo se mu je po-tuhniti, Italijanom pa je kasneje povedal, da je družino pobil Ja-nez Marn - Črtomir s Hudej. Ita-lijani so nato v povračilnem »ka-zenskem« ukrepu Marnovega

očeta Ivana zaprli v hišo ter ga z njo vred zažgali. Kasneje so par-tizani Kolenčevega sina ujeli in ga nekje ubili. Tako so partiza-ni umorili štiri člane Kolenčeve družine. Po vojni je bila Kolen-čeva hiša podrta, na tistem kraju je danes počitniška hiša nekoga drugega.

Umor Uhernikove družine15. aprila 1942 so partizani na Mir-ni umorili Uhernikovo druži-no. Ta je bila doma iz Migolske Gore. Oče je družino preživljal z nedeljskim prodajanjem lecta na stojnici (bil naj bi tudi ribiški ču-vaj). Terenci so ga obtožili, da iz-daja Italijanom. Prvič so jih par-tizani skušali ubiti pozno ponoči v začetku aprila. Uhernikovi so stanovali v majhni dvoriščni so-bici (hišo so kasneje podrli, tam pa je bila v 90. letih destilacija Dane). Partizani so streljali sko-zi vrata, vendar niso nikogar za-deli. Hčerka se je skrila v luknjo pod štedilnikom, starši pa so preživeli verjetno zato, ker so le-žali na tleh in jih krogle niso do-segle. Zaradi tega so se preselili v sobico v prvem nadstropju Kora-činove hiše, ta stoji v samem sre-dišču Mirne, pod cerkvijo.

Ni jih na spomeniku Drugi po-skus 15. aprila je morilcem uspel. Spet so streljali sko zi zaprta vra-ta. Tokrat so smrtno zadeli vse tri člane družine: očeta Alojza (roj. leta 1897), mater Amalijo (roj. Turk 3. 3. 1907) in hčerko Amalijo (roj. 15. 1. 1927). Mrli-ška knjiga navaja, da je oče do-bil »več smrtnih strelov«, mati je bila ustreljena v trebuh, prsi in desno roko, hči pa v trebuh. Po tem množičnem umoru so bili Mirnčani v velikem strahu. Danijel Celar, sin predvojnega mirnskega župana, je na primer prav zaradi tega poboja 10. maja ponoči zapustil svoj domači kraj in se umaknil na Primorsko. Že nekaj časa je dobival namige, da mora k partizanom. Tudi Uher-nikova družina je bila pokopana na mirnskem pokopališču pri sv. Heleni. Grobova obeh dru-žin, Kolenčeve in Uhernikove, po vojni nista imela znamenj, na njunih mestih pa so že dolgo drugi grobovi.

15. maja 1994 so na pokopališki

cerkvici sv. Helene na Mirni po-stavili spominsko ploščo, na ka-teri je napisanih 65 imen žrtev komunističnega nasilja. Na njej sem takrat zaman iskali imena članov Kolenčeve in Uhernikove družine kakor tudi mnogih dru-gih. Tri člane Uhernikove druži-ne so nato vseeno vnesli v knjigo Farne spominske plošče, medtem ko so tri člane Kolenčeve druži-ne tudi tam (znova) izpustili.

Prereza li so jim vratove 18. aprila 1942 so partizani ustrelili Amalijo Planinšek, služkinjo pri Mihaelu Križmanu v Primštalu pri Trebnjem.

V tistem času so partizani na domu na Trebelnem ugrabili pi-smonošo Jožeta Grlico (po do-mače Jožeta Kovsleta) in ga v Jer-nejevem dolu umorili.

6. maja 1942 so partizani ugrabili Zavodnikovo družino z Bistrice pri Mokronogu. Oče-ta Antona (roj. leta 1884), mater Terezijo (roj. leta 1880) in hčer Jožefo (roj. leta 1911) so ubili nekje v gozdu proti Trebelnemu (domnevno v Blatnem klancu za Debencem). Sinu Antonu je izpred morilskega noža uspelo uiti. Žrtvam so namreč prereza li vratove. 10. maja so jih pokopali na šentruperškem pokopališču. To noč so partizani sredi Šentru-perta požgali Simončičevo go-spodarsko poslopje, v katerem je zgorela tudi živina.

7. junija 1942 so partizani ubili neko žensko, ki se je pisala Žu-žek. O njej v šentruperški mrli-ški knjigi ni drugih podatkov.

Ubili očeta 12 otrok Okoli 10.

50 DEMOKRACIJA · 4/XX · 22. januar 2015

junija 1942 so partizani ugra-bili tri brate Gričar. Najprej so ponoči približno ob enajsti uri prišli na dom na Dolenjih Jeseni-cah ter ugrabili 36-letnega Aloj-za Gričarja, očeta štirih otrok, v Hrastovici so ugrabili njegovega 30-letnega brata Staneta (mi-zarja), očeta dveh otrok, nato pa še tretjega brata, 34-letnega Franceta, očeta ene hčerke. To-krat so »vzeli« (ta za ta namen čudna beseda – ena od mnogih podobnih – se je pojavljala v po-vojni publicistiki) tudi Andreja Kržiča, vendar so ga kasneje iz-pustili. Odgnali so jih v Žaloviče in jih tam v gozdu mučili, nato pa okoli 15. junija umorili. Čez dobro leto so jih njihove žene prekopale na šentruperško po-kopališče.

18. junija 1942 so umori-li Franca Nahtigala in Franca Cvara, šentruperškega župni-ka in kaplana. Skupaj z njima je bil ubit tudi kmet iz Roženberka Alojzij Jakoš, rojen leta 1880, oče dvanajstih otrok.

Umor Mari ce Nartnik Oko-li 20. junija 1942 so partizani ugrabili učiteljica Mari co Nar-tnik; doma je bila v Praprotnici pri Mirni, učila pa je v Rožnem Dolu nad Semičem. Umorili so jo samo zato, ker je bila zelo ver-na, 25. junija 1942 v bližini Vršic na poti proti Mirni gori.

21. junija 1942 so partizani v gozdu umorili Antona Strupeha (roj. leta 1885) iz Slepška pri Mo-kronogu, njegovo hišo pa izro-pali. 19. decembra so ga izkopali in ga naslednji dan pokopali na pokopališču.

17. julija 1942 so partizani ubili Bana iz Sv. Križa (po vojni Beli Grič), 19. julija (v kroniki v mo-kronoškem župnišču je datum 17. 7., v mrliški knjigi pa 29. 6.) pa so v gozdu ustrelili še njegovo ženo Jožefo Ban (roj. leta 1885).

26. julija 1942 so partizani na domu ugrabili in ustrelili Marijo Režen (roj. leta 1922) s Sv. Vrha (pa vojni Vrh nad Mokronogom) in Avgusta Plavca (verjetno iz Šentruperta).

Umor Jožeta Slapšaka 25. av-gusta 1942 so partizani ubili Jožeta Slapšaka (roj. leta 1911) s Homa. Bil je zelo reven, z ženo Marijo sta živela v majhni lese-ni koči. Živine nista imela, razen koze. Preživljal se je z dnino. Jože je bil pošten, priden in tih človek. Koča je stala ob poti, ki je držala čez vinsko goro Hom, po kateri so partizani dosti hodili. Prav zaradi tega je bila njegova nav-zočnost nekaterim zelo napoti. Skupi na, ki jo je vodil Stanko Srpan, ga je obtožila, da je nosil Italijanom in vaškim stražarjem hrano. Srpan je bil nezakonski rejenec, doma nekje z Blok, živel pa je na Homu v naselju Brezje pri Jurjevi Metki. Prav on je bil eden najbolj »znanih« partiza-nov v teh krajih.

Na pol živega zakopali Jože-ta so zelo pretepli ter mu zveza-li roke in noge tako, da je lahko hodil. Skupaj z ženo so ga od-gnali pod Okrog. Pretepali in izsiljevali so ga tako hudo, da je

»priznal« vse, česar so ga »dolži-li«. Žena je vztrajno ponavljala, da ni res, da bi Italijanom nosil hrano, saj še sama nista imela kaj jesti. Vse prošnje niso nič zalegle. Bila je še zraven, ko si je moral kopati grob. Srpan je med dru-gim izjavil, da bodo kmalu poči-stili tudi ostali farški gnoj. Ženi so ukazali, da mora do mov, in ji obljubili, da bo naslednji dan domov prišel tudi mož. Ko je od-hajala, je Srpan še rekel, da ima spisek, na katerem je že več kot sto faranov prvopetkarjev (ki hodijo k maši ob prvih petkih). Jožeta Slapšaka so nato umori-li na travniku pod Okrogom (v Zadragi pod Ajdiškom) in ga še na pol živega zakopali. Bližnji vaščani so videli, da je imel roki zunaj jame in je še kazal znake ži vljenja. Kasneje so ga prekopali na šentruperško pokopališče.

Kardeljeve »svinjarije« 8. av-gusta 1942 je Edvard Kardelj v imenu centralnega odbora KPS pisal voditeljici Vosa v Ljubljano

Šentrupert med revolucijo, 1. delZGODOvINA

Spomenik žrtvam komunistične revolucije v župniji Šentrupert

51DEMOKRACIJA · 4/XX · 22. januar 2015

Zdenki Kidrič: »Imamo torej pred seboj kak mesec odločilne borbe z belo gardo. Če jo bomo podrli v tem času, ki je brez dvo-ma za naše pozicije v Sloveniji odločilnega pomena, ker je naj-težji, potem bo tudi v bodoče naša zmaga zagotovljena. Pripra-vite se torej na najintenzivnejši boj proti beli gardi. Ta boj mora sedaj postati centralno vprašanje politike. /.../ Prisluškujte dobro razpoloženju ljudstva. Stari /Jo-sip Broz - Tito/ vas opozarja, da naj ne likvidiramo preveč, da ne bi ustvarili situacije, ko se nas bo ljudstvo balo, namesto da bi bilo povezano z nami. Tega se tudi vi zavedajte in spustite varnostno v akcijo šele tedaj, ko je opravljena vsa politična priprava. /.../ Okoli Mokronoga in Mirne pa so par-tizani zares delali svinjarije.«

Poboj Mavsarjeve družine Med najbolj tragične epizode komunistične revolucije spada umor desetih članov Mavsarje-ve družine iz Praproč pri Šen-trupertu. 27. decembra 1942 so partizani na pogorišču gradu Dob ubili očeta Jožeta Mavsarja (roj. leta 1891), predvojnega šen-truperškega župana, mater Tere-zijo Mavsar (roj. leta 1893), sina Darka Mavsarja (roj. leta 1921), balkanskega prvaka v metu ko-pja, hčer Marijo Mavsar (roj. leta 1926), sina Petra Mavsarja (roj. leta 1929), sina Stanka Mavsarja (roj. leta 1933), sedmo žrtev, sina Ciri la Mavsarja (roj. leta 1925), so takrat prisilili, da jim je gnal v gozd živino z gradu Dob, potem pa so ga neznano kje ubili.

Osma žrtev je bil Vilko Ma-vsar (roj. leta 1930), partizan ga je ustrelil 23. marca 1943 na ce-sti blizu Šentruperta. Vilko je bil star šele trinajst let. Partizan ga je ustrelil samo zato, ker je bil Mavsarjev. Deveto žrtev, Dol-fija Mavsarja (r. leta 1922), so partizani ustrelili 2. maja 1943 skozi lino v utrdbi postojanke šentruperške vaške straže, ki je bila v kaplaniji. Deseta žrtev je bil Pavel Mavsar (roj. leta 1924). Njega so ubili med množičnimi pomori domobrancev v Koče-vskem rogu 8. junija 1945. Vojno sta preživela dva brata, duhovnik Jože Mavsar in France Mavsar. Oba sta se morala umakniti v

tujino, nato pa v ZDA.Takrat so partizani ubili tudi

tričlansko družino Logothetti, lastnike gradu Dob: očeta Fe-lixa (roj. leta 1893), njegovo ženo Stello (roj. Barbo leta 1898) in sina Deodata oz. Bobija (roj. leta 1923).

Strašno zgodbo o uničenju Mavsarjeve družine sem zelo po-drobno opisal v knjigi Šentrupert med revolucijo (Ljubljana 2014).

Požig gradu Mirna 28. decem-bra 1942, dan po uničenju gradu Dob ter tamkajšnjem zločinu, so partizani požgali tudi grad Mir-na, v njem je bila v dvonadstro-pnem stolpu zelo bogata knjižni-ca. Zjutraj ob 8. uri sta prišla v grad dva partizana in Olgi Belentin, ki je tam stanovala, dejala, da bosta grad zažgala, zato naj odnese, kar se da. Vlo-mila sta v stolp, prinesla slamo in zažgala podstrešje. Nato so prišli še drugi partizani in kra-jane Mirne nagovarjali, naj od-nesejo, kar hočejo. Ker so bili kasneje požgani tudi domovi mnogih od teh odnašalcev, se od opreme ni ohranilo tako re-koč nič. Grad je gorel še nasle-dnji dan.

Franci Strle je v knjigi Tom-šičeva brigada 1942–1943 (str. 383, Ljubljana 1986) požig gra-du omenil z enim stavkom: »Poveljstvo Tomšičeve brigade /komandant in hkrati politič-ni komisar Tomšičeve brigade je bil Dušan Majcen - Nedelj-ko, načelnik brigadnega štaba Pero Popivoda, namestnik ko-mandanta je bil Stane Semič - Daki/ je kmalu spoznalo, da 1. bataljon ne bo mogel zdržati /prodiranja Italijanov iz strani Trebnjega/, zato so se odločili zažgati mirnski grad, da se vanj ne bi naselili Italijani.« Res »do-ber« izgovor za barbarski zločin. Čisto po dakijevsko oz. parti-zansko.

Umor Hočevarja in Grozdeta 1. januarja 1943 so partizani Tom-šičeve brigade na Mirni ustrelili bogoslovca Janeza Hočevarja, ko je skozi Mirno šel na obisk do-mov na Vrh pri Šentrupertu. Isti dan so prav tako na Mir-ni ugrabili študenta Lojzeta Grozdeta, tudi on je šel domov

(v Vodale) na obisk. Pred smr-tjo so ga zelo mučili, njegovo truplo pa so vaščani našli 23. februarja 1943 v bližnji doli-nici za mirnskim gradom, ob potoku Vejar, ter ga pokopali na šentruperškem pokopališču.

Janeza Hočevarja so domačini že leta 1943 pokopali v cerkvi na Veseli Gori, zraven obeh umor-jenih šentruperških duhovnikov Nahtigala in Cvara – vse tri kot mučence. Lojze Grozde je kot mučenec pokopan v osrednjem romarskem središču novomeške škofije na Zaplazu.

Umor očeta 18 otrok Po Jože-ta Bizjaka z Rakovnika (roj. leta 1864) je prišel nekega dne leta 1943 partizanski kurir in mu rekel, da mora vpreči konja ter

nabrane stvari zapeljati parti-zanom. Ker je bil že star, je re-kel, da ne more, zaradi česar ga je kurir brez pomišljanja na za-pečku domače hiše ustrelil, če-prav je imel sinove v partizanih in je bil oče osemnajstih otrok.

Milo se mi stori, ko mi vča-sih kdo reče, da je bil njegov oče (ali dedek) pri partizanih, kar naj bi pomenilo, da je bil na »pravi« strani. Nikakršno opravičevanje partizanov ne more in nikoli ne bo moglo iz-brisati njihovih neskončnih zlo-činov kot tudi ne, da so bili le »navadna« in do skrajnosti zma-nipulirana vojska komunistične partije za potrebe izvedbe komu-nistične revolucije.

Nadaljevanje naslednjič

ZGODOvINA

Jože in Vilko Mavsar ob zoglenelih ostankih staršev, bratov in sester 3. januarja 1943 v Mokronogu (Vilkov duh se pogosto kot V. M. pojavlja na straneh Demokracije)