glas ljudstva

GlasLjudstva MAJ 2011 1

TEMA TEDNA

Zelena priložnostREPORTAŽA

Kruh naš (ne)vsakdanjiINTERVJU

Dr. Danilo Türk

GLASLJUDSTVA

2 GlasLjudstva MAJ 2011


Zapičeni UVODNIK

Je res problem Slovenije njen nekakšen sit-noben, malenkostni karakter? »Slovenci smo zapičeni v svoj prav.« S temi besedami je Slovence opisal predsednik republike. Res se na prvi posluh čudno sliši, čudno zveni. A vendar se zdi, da bi še psihologi in literati težko našli natančnejši opis Slovenca. Zdi se, kot da je Danilo Türk ta teden in s tem stavkom pokazal srčiko naših današnjih in včerajšnjih težav. Ki seveda v slabih časih, kot jih imamo danes, seveda pride še toliko bolj do izraza. Kakšna čudna mešanica je nastala v teh gorah in dolinah, neka zmes karakternih značilnosti - kot bi iz vseh naro-dov, ki so tod okoli hodili in živeli, pobrali le jezljivi in godrnjavi del. In res: malodane vsak izmed nas se lahko vsaj v delčku pre-pozna v predsednikovem opisu - v kakšnem izmed nastopov tudi predsednik sam. Seveda lahko tudi rečemo: poglejte jih, vsi meni nasprotujoči so ravno takšni, kot pravi predsednik! Prav ima, prav! A to bi bila le še zadnja potrditev predsednikovih besed, kajne?Zdi se, da nam v Sloveniji res ni nič prav - ker ima vsak svoj prav. Ko se v Londonu in Parizu mladina obleče v uniforme svojih dedov iz druge svetovne vojne in gre s svo-jimi starimi starši, kolikor jih je še živih, na obletnico te ali one bitke, je to del nostalgije, del prenašanja spomina z ene generacije na drugo. Fotografije tovrstnih dogodkov ved-no napolnijo medije. Mulci v uniformah z lesenimi pušketami so zabavni na pogled. Po Franciji, Belgiji, Italiji, na Nizozemskem ... je takšnih praznikov, po vaseh in mestih, polno. Hecno je, simpatično, praznovanje pač. Pri nas pa je to takoj razglašeno za pa-tologijo in ideologijo. Vtis brezizhodnosti, zaradi česar nekateri iščejo tipko reset, drugi republiko, tretji predčasne volitve, pa je le vtis. Kot da smo se vsi odločili, da zdaj pa iz trme ne bomo več poskusili popravl-jati stvari, le da bomo dokazali, da imamo prav v oceni, da je v tej državi vse narobe. Mar ne gre danes zgolj za to? Če bomo do-volj dolgo vztrajali, bomo tezo dokazali. Kot bolnik, ki se odloči, da je neozdravljiv. Pa mu vsi razlagajo, da ga čaka resda težka

operacija, a da je njegova bolezen ozdrav-ljiva: družina, zdravniki, vsi. A on vztraja. Smo res takšni? So to Slovenci? Mogoče je stvari tudi pogledati drugače. Mogoče je tudi drugače gledati na krizo. Minister za razvoj Mitja Gaspari pravi, da je kriza kot naravna nesreča. A ta naravna nesreča se je že zgodila. Zdaj je čas za odpravljanje škode. Obstaja pa tudi druga možnost: sedenje na ostankih in jadikovanje. Se morda lahko Slovenci prepoznamo danes v tej drži? Tudi ta drža je možna, le najbolj produktivna ni. Tudi tega nenavadnega odnosa do reševanja težav, tega skoraj zadovoljujočega prika-zovanja katastrofičnosti, se je v intervjuju za TV Slovenija na primeru pravne države lotil predsednik republike. Danes je namreč zelo moderno govoriti o tem, da imamo dve pravni državi. Predsednik Türk pa: »Ne pretiravajmo, ne govorimo o tem, da imamo dve pravni državi. Mi imamo eno pravno državo, ki ne deluje dovolj dobro.« Stvarem je treba dati samo pravo ime in šele potem jih je mogoče reševati. Pogled na stvari je pomemben. Danes imamo namreč v Sloveniji res nekakšno vsenarodno tek-movanje, kdo bo z bolj dramatičnim opi-som ocenil stanje kakšne panoge, tovarne, politike, družbe, posameznika, problema, ceste ... Grozno, grozovitejše, Slovenija. A to preprosto ni res. In tudi produktivno ni. V resnici je to najlažja pozicija. Še realnih podatkov ne potrebuješ, dramatično izrazje pogosto zadostuje. Je problem Slovenije torej res nekakšen destruktiven in sitnoben

karakter? Ne. To ni karakter, to je psihoza, v katero smo morda zapadli. Morda zato, ker že dvajset let, od nastanka države naprej, čakamo, da bo prišel dan premora, dan, ko bo delo dokončano, pa je namesto tega veliki cilj vedno za ovinkom, zdaj pa je prišla kriza in se zdi, da je bilo vse, kar je bilo narejeno doslej, uničeno. Zagotovo držijo ocene, da se bodo dokončne posledice krize za slovensko državo pokazale šele v tem letu, in zagotovo nas čaka še nekaj hudih pretresov. Vendar pa je jadikovanja preprosto dovolj. Večina sistemov in podsistemov v tej državi deluje. Marsikateri deluje slabo, o tem ni dvoma. A deluje. To je osnovno izhodišče, ki ga nakazuje tudi predsednik. In to, da obstaja izhodišče, neka osnova, je dobro. Od tu je vse lahko samo več.

Zapičeni

Grega Repovž

Zdi se, da nam v Sloveniji res ni

nič prav - ker ima vsak svoj prav.


TEMA TEDNA

Zelena priložnostČLANEK

Psihopat Gadafi

2012

KAZALO

VISOKA ŠOLA ZA DIZAJN V LJUBLJANIVizualne komunikacije, 3. letnikTipografija 3Mentor: Domen Fras u.d.i.a MAAvtorica: Kaja Lotričšolsko leto 2010/2011

ODGOVORNI UREDNIKDomen Fras, u.d.i.a. MAUREDNIK NOTRANJE POLITIKEKaja LotričKREATIVNI DIREKTORKaja LotričTEHNIČNI DIREKTORKaja LotričOBLIKOVANJEKaja Lotrič

IZDAJAGlas Ljudstva, časpoisno podjetje, d.d.Ljudska cesta 99, 1000 LjubljanaPREDSEDNIK UPRAVEMiha Kovačev

TISKDelo - TČR d.d.NATISNILI SMO 18.900 IZVODOVCENA 2,50€

Naročniki (fizične osebe) imajo popust za izbrano naročniško obdobje: 10% popust - tromesečje, 15% popust - polletje, 20% popust - leto. Študenti, dijaki, upokojenci in brezposelni lahko uveljavljajo 15% pop-ust pri tromesečju. Naročnina velja od tekoče številke do pisnega preklica, odpovedi pa veljejo z začetkom naslenjega obračunskega obdobja.

UREDNIŠTVOVojkova 61, 1000 LjubljanaTelefon: (01) 230 65 00Fax: (01) 230 65 10

MŠ: 5366399DŠ: 83610405TR: 06000-0063490582

[email protected]

NAROČNINE IN REKLAMACIJEDarko SenjurTel: 230 65 30080 98 [email protected]

VSE PRAVICE PRIDRŽANE, PONATIS CELOTE ALI POSAMEZNIH DELOV JE DOVOLJEN LE S PISNIM DO-VOLJENJEM.


REPORTAŽA

Kruh, naš (ne)vsakdanji

INTERVJU

Dr. Danilo Türk

28 36

UVODNIK

Zapičeni

NOVICE

Tuje noviceDomače novice

KOLUMNA

Nad državo z bormašino

ČLANEK

Psihopat gadafiKje smo, kam gremo?

MALI INTERVJU

Alenka Kobolt, psihologinja

TEMA

Zelena priložnost

INTERVJU

Dr. Danilo Türk, predsednik republike

REPORTAŽA

Kruh naš (ne)vsakdanji

3 16

6 20

11 28

1236

KAZALO


NOVICE

Tožilci so 14. februarja v aferi bulmastifi na Okrajno sodišče v Ljubljani vložili obtožni pred-log zoper fizično osebo zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Po neuradnih podatkih naj bi bila obtožena nekdanja državna sekretarka na kmetijskem ministrstvu Sonja Bukovec. Bukovčeva, sicer pri-jateljica Baričevičeve sestre, je bila prva na kraju tragedije, ko so Baričeviča do smrti ogrizli njegovi psi. "Mnogim se je zdelo sporno, da se je znašla v za-varovanem območju na notranji strani policijskega traku," navaja Delo. Kot dodaja, je Bukovčeva že po dogodku javno zanikala kakršno koli vpletenost v posto-pek vračanja psov Baričeviču in očitke o pritiskih. Še vedno pa

naj bi na okrajnem sodišču poteka-la posamezna preiskovalna dejanja proti kinologu Rajku Rotnerju in Alenki Černe, vodji strokovne komisije, ki jo je imenovalo min-istrstvo za kmetijstvo in ki je oce-nila, da se nevarna Baričevičeva psa pod določenimi pogoji lahko vrneta lastniku, ter proti odvetniku Miru Senici. Ljubljansko okrožno tožilstvo je novembra lani zavrglo kazenske ovadbe proti nekdan-jemu ministru za kmetijstvo Mi-lanu Pogačniku, njegovi takratni državni sekretarki Bukovčevi, di-rektorici Veterinarske uprave RS Vidi Čadonič Špelič in nekaterim drugim. Trije psi so že leta 2006 pred Baričevičevo hišo napadli in hudo poškodovali Stanislava Megliča. Zaradi napada so bili last-niku odvzeti in poslani v zavetišče, kjer bi morali biti usmrčeni.

Bulmastifi lajajo daljeTrije bulmastifi so do smrti raztrgali svojega lastnika.

Tretja Obletnica smrti Janeza DrnovškaOb tretji obletnici smrti nekdanjega preds-ednika države in dolgoletnega premiera Janeza Drnovška bo na njegov grob v im-enu predsednika republike Danila Türka venec danes položil generalni sekretar urada predsednika Uroš Krek. Spominu na Drnovška se bo v Zagorju ob Savi danes poklonila tudi delegacija LDS s predsed-nico Katarino Kresal.

"Drnovšek je bil državnik svetovnega formata, ki je videl dlje od strankarskega izkupička naslednjih volitev in segel dlje od jutrišnjega dne ter tako presegel svoje sodobnike in čas, v katerem je živel," je v sporočilu za javnost ob obletnici Drnovškove smrti zapisala Kresalova. Po njenem prepričanju je Drnovšek svojo politično pot gradil na vrednotah odprte države, strpnosti, svobodomiselnosti in ustvarjalnosti celotne družbe. Kot lib-eralec je "verjel v povezovanje naših po-tencialov za prihodnost in presegal težnje po vsiljenih delitvah. Verjel je v vladavino prava, socialno družbo in medgeneraci-jsko solidarnost. Temelj njegove politike je bil dialog in iskanje rešitev". V Zagorju se bodo danes spomnili na nekdanjega predsednika države in dolgoletnega pre-

miera. Ob tretji obletnici smrti nekdanjega predsednika države in dolgoletnega pre-miera Janeza Drnovška bo na njegov grob v imenu predsednika republike Danila Türka venec danes položil generalni sekre-tar urada predsednika Uroš Krek. Spominu na Drnovška se bo v Zagorju ob Savi danes poklonila tudi delegacija LDS s predsednico Katarino Kresal.Liberalna demokracija Slovenije po naved-bah Kresalove spoštuje in nadaljuje to politično misel in si prizadeva, da bi te-meljne liberalne vrednote, "brez katerih ni sodobne demokratične države, še naprej os-tale tudi pomemben del slovenske politike".Drnovšku se je poklonila tudi delegacija Občine Zagorje. Župan Matjaž Švagan je v svojem imenu in v imenu občank in občanov na Drnovškov grob položil spom-insko cvetje. ”Drnovšek je bil državnik svetovnega formata, ki je videl dlje od strankarskega izkupička naslednjih volitev in segel dlje od jutrišnjega dne ter tako presegel svoje sodobnike in čas, v katerem je živel,” je v sporočilu za javnost ob oblet-nici Drnovškove smrti zapisala Kresalova. Janez Drnovšek se je rodil 17. maja 1950 v Celju. Po karieri v bančnem sektorju je bil na volitvah aprila 1989 izvoljen za pred-stavnika Slovenije v predsedstvu nekdanje

SFRJ. V obdobju osamosvajanja Slovenije je bil glavni pogajalec med slovenskim vod-stvom ter vodstvom nekdanje Jugoslavije in vrhom Jugoslovanske ljudske armade. Marca 1992 je postal predsednik Liberalno demokratske stranke Slovenije, aprila istega leta pa ga je državni zbor izvolil za predsed-nika vlade. Po parlamentarnih volitvah leta 1992, je bil januarja 1993 ponovno izvoljen za mandatarja za sestavo vlade. Svoj tretji mandat kot premier je začel januarja 1997, vodenje vlade pa je po izglasovani nezaup-nici predčasno končal junija 2000. Po zmagi LDS na državnozborskih volitvah 15. okto-bra 2000 je oblikoval že svojo četrto vlado.“Drnovšek je bil državnik svetovnega forma-ta, ki je videl dlje od strankarskega izkupička naslednjih volitev in segel dlje od jutrišnjega dne ter tako presegel svoje sodobnike in čas, v katerem je živel,” je v sporočilu za javnost ob obletnici Drnovškove smrti zapisala Kresalova. Leta 2006 je ustanovil Gibanje za pravičnost in razvoj ter se vključil v pri-zadevanja za rešitev humanitarne krize v su-danski pokrajini Darfur. Predsedniške posle je 23. decembra 2007 uradno predal Danilu Türku, ki je bil izvoljen za predsednika re-publike. Odtlej se ni več pojavljal v javnosti.


NOVICE

V Evropskem parlamentu se je ta teden začela kampanja v pod-poro pobudi o evropski čistilni akciji Let's Do It World 2012. Več poslancev, tudi Romana Jordan Cizelj in Zoran Thaler, je vložilo pisno izjavo, s katero bi pridobili podporo poslancev pri organi-zaciji prostovoljne čistilne akcije, ki bo 24. marca 2012 potekala po vsem svetu.Civilna pobuda Let's Do It! je v Sloveniji aprila lani pod naslovom Očistimo Sloveni-jo v enem dnevu požela velik uspeh, s pisno izjavo pa želijo evropski poslanci pridobiti pod-poro kolegov pri organizaciji po-dobne prostovoljne čistilne ak-cije, ki jo želijo izvesti v čim več državah po vsem svetu.Poslanci v pisni deklaraciji opozarjajo, da je izvajanje in izvrševanje zakonod-aje EU o odpadkih nezadostno

Ljudje vedno bolj neekološko ravnajo s smetmi.

Očistimo Slovenijo 2011ter da je pomanjkanje družbene odgovornosti in osveščenosti o okoljevarstvenih vprašanjih še vedno težava številnih držav članic. Evropska komisija in države članice bi morale po mnenju poslancev problema-tiko divjih odlagališč odpadkov reševati na skupni evropski ravni ter vzpostaviti spletno mesto, kjer bodo objavljeni podatki o nacionalnih evidencah ravnanja z odpadki in zemljevidi z il-egalnimi odlagališči. Podpise k izjavi bodo poslanci zbirali do 16. maja. V tem obdobju si bosta Jordan Cizljeva in Thaler s tremi kolegi iz Francije, Estonije in Litve prizadevala zbrati 368 pod-pisov od skupaj 736 evropskih poslancev, kolikor je potrebno, da se pisna izjava lahko natisne.

FOTO TEDNA

V Zagorju se bodo danes spomnili na nekdanjega predsednika države in dolgoletnega premiera


Grčija ohromljenaGrčijo je zajela prva splošna stavka letos, s katero Grki nasprotujejo vladni varčevalni politiki. Zaprti so državni uradi, banke, muzeji, motena sta tudi pouk v šolah in javni promet. Na tleh so ostala številna letala, v lukah pa zasidrane številne ladje. Bolnišnice in zdravstveni domovi delajo le z nujnim os-ebjem, lekarne so zaprte. “Roke so prekrižali” tudi odvetniki, inženirji, novinarji in trgovci, ki so zaprli trgovine, poročajo tuje tiskovne agencije. V 24-urni stav-ki, ki sta jo organizirala največja sindikata javnega in zasebnega sektorja ADEDY in GSEE, naj bi sodelovalo na tisoče delavcev v obeh sektorjih, študentov in upokojencev. Kot je napovedano, se bodo danes v Atenah skupaj podali pred parlament. Omen-jena sindikata sicer skupaj pred-stavljata 2,5 milijona delavcev oz. polovico grške delovne sile. Sicer pa so sindikati v Grčiji, od kar je vlada sprejela varčevalne ukrepe, s katerimi se bori proti javnofinančnemu primanjkljaju, organizirali že ogromno število demonstracij in stavk. Lani je tako v tej državi potekalo sedem

V Grčiji zaprte banke, lekarne; motena sta tudi pouk in promet

Do predčasnih parlamentarnih volitev prihaja po več tednov trajajočih političnih pretresih, h katerim je prispevala finančna kriza, ki je Irsko še posebej močno prizadela. Volilna zma-ga se obeta opozicijski kon-servativni stranki Fine Gael z voditeljem Endo Kennyjem na čelu. Manjšinska vlada premiera Briana Cowena s stranko Fianna Fail bo prva vlada v območju evra, ki jo bo dolžniška kriza odnesla z oblasti, Cowena pa stala premierskega položaja.Premier Cowen se je odločil raz-pustiti parlament, še prej pa je dosegel dogovor z opozicijo, da stranke v parlamentu podprejo sprejetje proračuna za leto 2011 in srednjeročnega finančnega zakona za zmanjšanje priman-jkljaja in izpolnitev zahtev, ki bi Irski omogočili pridobitev poso-jila EU in IMF. Zelena Irska voli nov parlament. Prihodnjo irsko vlado, ki bo podedovala visoko brezposelnost in velik javni dolg, nedvomno čakajo veliki izzivi. Obsežni varčevalni ukrepi bodo verjetno boleči za 4,5 milijona Ircev, ki jih med drugim čaka zvišanje davkov in znižanje plač.

Irci izbirajo parlament

Los Angeles - Na podelitvi nagrad za filmske in kinematografske dosežke Spirit je ekipa filma ‘’Črni labod’’ kar trikrat stala na odru: Natalie Portman je domov odnesla nagrado za najboljšo igralko, ostala dva kipca je dobil film sam. ''Imeti tako nadarjene igralce, kot je Natalie Portman, ki resnično dajo vse od sebe, je neprecenljiv. Za vedno bom ostal dolžnik gospodične Portman,'' je vzhičeno povedal Darren Aronofsky, režiser filma Črni labod. Poleg črne baletne drame je za prestižno nagrado bogatejši

Črni labod in Natalie Portman na podelitvah nagrad Spirit poteptala konkurenco

tudi James Franco, dobil jo je za svojo vlogo Arona Rastona v filmu ''127 ur''. ''Ko sem dobil scenarij za to vlogo, mi je moj agent v hipu dejal, da je to popolna vloga zame,'' je povedal Franco, ki ga boste danes lahko videli tudi kot voditelja najbolj pričakovane prireditve, podelitve oskarjev.. Motili pa bi se, če bi mislili, da je letos daleč najbolj opevan film, ''Kraljev govor'', ostal brez nagrade. Tokrat jo je domov odnesel režiser filma, Tom Hoppkins, ki je hkrati zelo priznan režiser.

splošnih stavk zoper vladni načrt zmanjševanja državnih velikih stroškov. Grška socialistična vlada, ki jo vodi George Pa-pandreou, je reforme sprejela po tem, ko je maja lani sprejela finančno pomoč EU in Medn-arodnega denarnega sklada (IMF). 110 milijard evrov vred-no posojilo je Grčijo rešilo pred bankrotom. V zameno za poso-jilo se je grška vlada zavezala k zmanjšanju javnofinančnega pri-manjkljaja, ki je leta 2009 znašal 15,4 odstotka BDP. Lani ga je zlasti s pomočjo znižanja plač in pokojnin zmanjšala na šest odstotkov BDP. Sicer pa sta EU in IMF ravno ta mesec potrdili naslednjih 15 milijard evrov

od celotnega zneska mednarodne pomoči, obenem pa sta Grčiji, čeprav že izvaja stroge varčevalne ukrepe, naložili, da mora v prihod-nje izvesti še obsežne strukturne reforme ter izpeljati privatizacijo, s katero se bo v proračun nateklo 50 milijard evrov. Se je pa Papandreou v torek v Berlinu srečal z nemško kanclerko Angelo Merkel, ki je ob tej priložnosti dejala, da je mogoče rok, do katerega mor Grčija vrniti mednarodno posojilo, podaljšati. Grški predsednik vlade je obljubil, da bo Grčija še stopnjevala reforme, tudi na področju izobraževanja ter zdravstvene oskrbe. Prav tako je napovedal ukrepe, s katerimi bodo preprečili utajo davkov.

NOVICE


V Zagrebu je včeraj prišlo do spopadov med policijo in nekaj sto protivladnimi protest-niki, ki so skušali priti do sedeža vlade na Trgu svetega Marka, na katerem so pre-povedana javna zborovanja. Potem ko so protestniki začeli metati različne predmete na policijo, so policisti uporabili gumije-vke in solzivec. Po kakšnih 15 minutah so posebne policijske enote protestnike potis-nile kakšnih 300 metrov proti Trgu bana Jelačića. Nasilni protestniki so na policijo metali vse, kar jim je prišlo pod roke, oben-em pa so razbijali okna in cvetlična korita. Zaradi nasilja je policija uporabila silo in je privedla 58 oseb, ki so sodelovale v inci-dentih, so po dogodku povedali na izredni novinarski konferenci zagrebške policije. Dodali so, da je poškodovanih 33 ljudi, med njimi 21 policistov. Dve osebi sta huje poškodovani. Pred tem so iz zagrebških bolnišnic sporočili, da so oskrbeli predvsem lažje poškodbe, ki so posledica udarcev ali kamnov. Policija je ocenila, da je od 400 do 500 protestnikov skušalo prebiti polici-jsko blokado. Med njimi so prepoznali sku-pino navijačev zagrebškega Dinama, Bad Blue Boys, pa tudi osebe, ki so k protestom spodbujali preko spletne socialne mreže Fa-cebook. Do spopada je prišlo okrog 14.30, potem ko je nekaj sto mlajših protestnikov zapustilo miren protest, ki je potekal na os-rednjem zagrebškem Trgu bana Jelačića, in se napotilo proti vladnemu poslopju.V času spopadov se je končal večurni miren protivladni protest, na katerem se je zbralo

približno deset tisoč vojnih veteranov. Vet-erani so potem stopili med nasilne protest-nike in policijo, da bi preprečili nadaljevanje spopadov. Privrženci hrvaških veteranskih organizacij so se na manifestaciji "Stop pregonu hrvaških veteranov" zbrali danes okoli poldneva, da bi izrazili nezadovoljstvo zaradi politike hrvaške vlade do vojnih vet-eranov in domovinske vojne ter splošnega gospodarsko-socialnega stanja. Gre za del veteranskih združenj, zbranih pod imenom Društva hrvaških veteranov 1990-1996. Podporo veteranom so izrazili tudi pred-stavniki več kmetijskih in ribiških združenj, ne pa tudi sindikati. Govorci so v čustvenih in ostrih nagovorih kritizirali predvsem pre-mierko Jadranko Kosor, medtem ko so pro-testniki vzklikali "Jadranka, odidi". Zbrani so tudi nosili transparente, kot so "Ljubim Hrvaško - ne v EU" ali "Srbija je agresor, Hrvaška žrtev" in "Hrvaški branitelji so junaki". Na protestu je nastopil tudi prilju-bljeni hrvaški pronacistični pevec Marko Perković Thompson. Organizatorji mirnega protesta veteranov so sporočili, da nimajo nič skupnega s skupino, ki se je spopadla s policijo. Na današnji novinarski konferenci je policija dejala, da je bilo na protestih na trgu približno 15.000 oseb. Okrog tisoč pro-tivladnih protestnikov se je danes zbralo tudi v Osijeku, potem ko so k protestom pod nas-lovom Protesti v Slavoniji čez vikend pozvali na Facebooku. Tudi oni so zahtevali odstop Kosorjeve, predvsem zaradi življenjskih težav, s katerimi se soočajo mladi. Kot so

poročali hrvaški mediji, so protesti v Osi-jeku potekali mirno, z izjemo fizičnega na-pada skupine protestnikov na fotoreporterja hrvaške foto agencije Pixsell, ki je bil v na-padu lažje poškodovan. Tudi na osijeških protestih so bile skupine nogometnih hu-liganov. Premierka Kosorjeva je bila sicer danes na obisku v ladjedelnici Brodosplit v Splitu. Član predsedstva HDZ in hrvaški zunanji minister Gordan Jandroković je na strankarski novinarski konferenci pred pro-testi ocenil, da so problem tisti, ki se na pro-testih skrivajo za veterani, ker želijo v resnici povzročiti zgolj "kaos, uničenje in nasilje". "Protestniki so prvič udarili po policiji. Oni želijo nasilje in kaos. To je nevarno zaradi pridruževanja EU, našega gospodarstva in turizma. Ne potrebujemo slik, kot so tiste z Bližnjega vzhoda," je dejal Jandroković. Poudaril je, da je vstop države v EU "pika na i" zmage v domovinski vojni.Tiskovni predstavnik vlade Mladen Pavić je zvečer za hrvaške medije izjavil, da vlada najostreje obsoja huliganstvo, divjanje in poškodbe nedolžnih ljudi. "Po določenih ugotovitvah so pri organizaciji in finan-ciranju divjanja v Zagrebu sodelovale tudi nekatere opozicijske stranke", je dejal Pavić. Sicer ni želel povedati, za katere stranke gre. Veterani so pred današnjim shodom zavrnili namige o vplivu katere koli stranke na nji-hove proteste. Kot so poročali hrvaški med-iji, se je na protestih sicer pojavilo vodstvo Hrvaške stranke prava.

Protesti v Zagrebu

Protestniki v središču Zagreba

NOVICE

V Zagrebu so se spopadli policija in nekaj sto protivladnimi protestniki, ki so skušali priti do sedeža vlade na Trgu svetega Marka, na katerem so prepovedana javna zborovanja. Zaradi nasilja je policija uporabila silo in je privedla 58 oseb, ki so sodelovale v incidentih.


Zdrav duh v zdravem peresu KOLUMNA

Ja, dežurni šaljivci se drug za drugim sprašujejo, ali sme Goran Obrez pogledati nogometno tekmo v družbi prijatelja, ne da bi ga kdo prijavil, da mu jo zastonj ko-mentira. Sprašujejo se, ali smeta Novakova povabiti prijatelje na večerjo, ne da bi jim za to nepozabno kulinarično izkušnjo izstavila račun. In ja, sprašujejo se, kako bo taista država, ki se je odločila disciplinirati mizarje in vodovodarje, odreagirala, ko bo Boštjan Gorenc alias Pižama, komik po poklicu, pri-jatelju mimogrede povedal vic ali dva, ta pa mu bo nato od samega veselja plačal pivo.Vlada je s svojim predlogom resnično navdušila množice duhovitežev, saj jim je ponudila eno bolj hvaležnih tem zadnjega časa, na katero se lahko duhovito obesijo celo ljudje brez posebnega smisla za hu-mor. Na prvi pogled česa tako bedastega pač že lep čas nismo zasledili in k teorijam zarote nagnjen človek zlahka posumi, da se vlada poskuša namerno blamirati, da bi na tak način odvrnila pozornost javnosti od kakšne manj absurdno zveneče, a veliko bolj usodne ideje, ki jo v resnici želi uresničiti. A ko se človek preneha naslajati nad vso absurdnostjo, do katere bi lahko pripeljalo resno izvajanje predlaganega zakona (saj

ne da bi človek resno verjel, da je to pri nas možno), se vseeno mora vprašati, ali ni s tem, da ima na rumenih straneh telefon-skega imenika vsak slovenski državljan več prijateljev kot na Facebooku, vseeno nekaj narobe. Vprašati se mora, koliko obrtnikov je lani sam spustil v svojo hišo ali stanovanje in koliko računov je za opravljeno delo pre-jel. In na koncu se mora s cmokom v grlu vprašati tudi to, koliko je na tak način s svojimi obrtniškimi prijatelji oškodoval ozi-roma ogoljufal lastno državo.Delo na črno je pri nas, pa naj se nam to ljubi priznavati ali ne, ustaljena praksa, po kateri vsi mi nerazumno zasoljene obrtniške cene radi malce spustimo na račun državnega proračuna ter našim "rumenim" prijateljem pomagamo, da poleg nas nategnejo še našo državo. Obrtniki pri tem seveda nimajo pre-tirano slabega občutka, saj iz prve roke vedo, da na roko plačujejo tudi politiki, davčni inšpektorji, policisti, finančniki, novinarji in župniki. Te zgodbice bodo z veseljem delili z vami, da bi le pomirili vašo slabo vest ozi-roma skrb za obubožano državno blagajno.Vse to je pač le ena majhna komponenta našega tranzicijskega sistema, ki je tako kot vsak družbeni sistem (in tranzicija, vsaj tako sem vse bolj prepričan, ni prehod iz enega v drug sistem, ampak je sistem sam po sebi, nekakšen skrbno nadzorovan privid demokracije) ustvarjen po meri vladajočih, na ostalih revežih pa je, da se mu, kakor vedo in znajo, poskušajo prilagoditi in si s tem zagotoviti preživetje. In to naše obrtniško socialno omrežje, v katerem velja, da te vsakdo, ki v roke prime bormašino, s tem v bistvu sprašuje, ali bi bil njegov pri-jatelj, ni nič drugega kot naš poskus, da se prilagodimo sistemu. Našim tranzicijskim vladarjem, ki dolga leta niso počeli drugega kot ohranjali sebi naklonjeno stanje per-manentne tranzicije, je po besedah enega

izmed njih v recesiji zmanjkalo denarja za ljube jim politične igrice in so se, kot kaže, v iskanju vsakega rešilnega evra nenadoma čudežno spomnili vseh tistih obrtnikov, ki so jim doma menjavali odtoke in pola-gali ploščice in pri tem redno pozabljali na DDV. Ko so namreč staknili svoje brihtne glavce, malo seštevali in malo debatirali, so verjetno ugotovili, da se tega DDV v vseh teh letih niti ni tako malo pozabilo, in s skupnimi močmi jim je padlo na pamet, da bi s tem denarjem lahko oni danes gradili železnice, šole, curling dvorane in termoe-lektrarne. "Mogoče bi celo za penzije imeli," je bržkone pripomnil lump iz zadnje vladne klopi. Vse kaže, da recesija, ki predvsem razkriva naše grehe iz preteklosti, prepro-sto sili te naše razpuščence k ukrepanju in urejanju reči, ki bi morale biti urejene že zdavnaj in ki bi urejene verjetno tudi bile, če bi imela katera koli izmed naših vlad, levo desnih in desno desnih, kot temu posrečeno pravi Marko Brecelj, do sedaj resen namen, da naša država postane zgledna evropska demokratična družba, v kateri plačevanje "na roko" ali "pod mizo" ni družbena norma.A tega namena v resnici nikoli ni bilo (in ga tudi danes ni) iz enega samega zelo pre-prostega razloga, in ta je, da se naši politiki še kako dobro zavedajo, da takšni državi Sloveniji, torej demokratični, zgledni in urejeni, oni niti pod razno ne bi mogli več vladati, saj imajo že v tem tranzici-jskem sistemu vsi po vrsti obilico težav z računskimi sodišči, policijo, tožilstvom, mediji, človekovimi pravicami, enakostjo pred zakonom, s strpnostjo, torej bolj ali manj z vsem, kar predstavlja demokracijo. Za takšno politiko, levo desno, bi bilo že majhno discipliniranje obrtnikov revolu-cionaren dosežek.

Nad državo z bormašino

Goran Vojnović

Te dni se kar ne moremo prenehati zabavati na račun poskusa vlade, da obdavči prijateljstvo med svojimi državljani in tako onemogoči dve-ma dobrima prijateljema, da skupaj prepleskata stanovanje, premakne-ta steno ali dve, napeljeta elektriko v trinadstropni hiši, polakirata par-ket ali montirata kuhinjo, medtem ko njuni ženi izmenjujeta mnenji o tem, ali bi morali tudi mi na ul-ice tako kot ljudje v Egiptu, ker je v Demokraciji pisalo, da je naš Türk povsem enak njihovemu Mubaraku.


podpiral Afriški nacionalni kongres, ko je bil Mandela v zaporu, Ronald Reagan pa ga je imel na seznamu nevarnih teroristov. Bili so časi, ko je Gadafi znal zveneti kot pamet-en državnik. Že davno so minili. V trenutkih stiske Gadafi ne išče navdiha pri prijateljih, ki so mu obrnili hrbet prav takrat, ko bi bilo treba plačati dolgove. Izhod išče v najbolj obupani zgodovinski situaciji.

Po jugoslovanskem zgleduSin Moamerja Gadafija Saif Al Islam je med televizijskim nastopom v bran vladavine svojega očeta v nepovezanem nagovoru ljud-stvu izrekel vsaj en zares presenetljiv stavek. Zagrozil je, da bo Libija „končala tako kot Jugoslavija“, če se protestniki ne vrnejo naz-aj na svoje domove. Sporočilo je bilo še kar jasno. Libija ni takšna kot Tunizija in Egipt,

kjer je odstavitev avtokratskih predsednikov zahtevala vsega skupaj nekaj sto mrtvih, vojska pa se je uprla temu, da bi streljala na neoborožene demonstrante. Tudi ni Bahra-jn, kjer je vojska ubila sedem civilistov.Tretji dan protestov je Saif Al Islam napovedal, da se bo režim njegovega očeta končal z množičnimi grobišči, koncentraci-jskimi taborišči in oboroženimi bandami v fantazijskih uniformah, ki bodo terorizirale civilno prebivalstvo. Ko se je po televiziji pojavil njegov oče Moamer Gadafi, je vse strahove upravičil. V trenutku, ko je izgu-bil že pol države, je vojski ukazal, naj gre v Tripolisu „od hiše do hiše“ in pobije upor-nike. Le da ni govoril o upornikih, ampak o ščurkih in drugih živalih. V enem dnevu je dal pobiti tisoč ljudi. Z ničimer ni nar-edil sramote jugoslovanskim političnim voditeljem, ki so si v prvi polovici devetde-setih let s podobnimi idejami dehumani-zacije nasprotnikov izkrčili pot na sodišče za vojne zločine v Haagu. Upravičil je tudi najvišje državno odlikovanje, ki mu ga je

Gadafijeva država-Libija je last-nica največje italijanske banke in kopice drugih reči. Američani so mu zgradili vse od največjega vo-dovoda na svetu do naftovodov. Vsa Evropa mu je pomagala, da je lovil afriške migrante na morju in zanje gradil koncentracijska taborišča na svoji obali. Dobil je helikopterje in patruljne čolne. Bil je zgleden ekonomski partner, ob-mejni policist in na stara leta tudi zaveznik v vojni proti terorizmu.

daj še Nelson Mandela ne na-jde dobre besede zanj. Pa je bil pripravljen zabiti Billa Clintona, da mu „nihče ne bo govoril, kdo so njegovi prijatelji“. Gadafi je Z

ČLANEK Psihopat Gadafi

Ervin Hladnik - Milharčič


leta 1999 za „razvoj bilateralnih odnosov“ dal tedanji predsednik ostanka Jugoslavije Slobodan Milošević. Libija je bila edina arabska država, ki je obsodila napad zveze Nato med kosovsko vojno. Na prvi pogled je zvenelo, da je Gadafijeva družina izbrala jugoslovansko metodologijo kot metaforo. Vendar je zgodba bolj zapletena. Moamer Gadafi se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja kot mlad častnik libijske vojske šolal na vojaški akademiji v Grčiji in v Ve-liki Britaniji, krajši tečaj pa je opravil tudi na šoli jugoslovanskega vojaškega letalstva v Mostarju. Iz Mostarja je doma tudi nje-gova druga žena Safija Al Barasi Gadafi, ki je mati večine njegovih otrok. V Tripolis je prišla v okviru izmenjave študentov. Preden je postala prva dama Libije, se je imenovala Sofija Farkaš. Njen praded je bil Ivan Farkaš, ki se je v Mostarju naselil kot avstro-ogrski šolski nadzornik. Njena družina je kljub madžarskemu priimku po dostopnih virih hrvaškega rodu.

Zaradi koncerta prestavljen udarMoamer Gadafi svojo kariero zaključuje kot karikatura objestnega državnika. Na zadn-jem zasedanju Arabske lige je bil tako zadet, da je vrata moškega stranišča zamenjal za vhod v glavno konferenčno dvorano. Nek-danji egiptovski predsednik Hosni Mubarak ga je moral za roko popeljati v pravo smer. Celo najbolj ekscentrični vladarji arabskih držav so se z norčevanjem odzvali na nje-gov naziv „kralj kraljev“, s katerim je želel nastopiti. Na zasedanju Organizacije afriške enotnosti v Kampali pa mu je ugandski predsednik Museveni prepovedal s seboj

pripeljati tisoč afriških poglavarjev in ple-menskih kraljev, s katerimi je ustvarjal panafriško kraljestvo s sabo na prestolu. Museveni je rekel, da je to v nasprotju z ugandsko ustavo. Slika, ko Gadafi zapira dežnik in seda v smešen avtomobil, med-tem ko njegova najemniška vojska pobija upornike, ga bo spremljala, ko bo obtožen zločinov proti človeštvu. Kariero pa je začel zelo spodobno. Rodil se je leta 1942, ko je bila Libija še italijanska kolonija. Italijani so se med okupacijo obnašali kot živali in pobili polovico prebivalstva vzhodne Libije. Druga svetovna vojna je v državi zapustila kraljevino postaranega kralja Idrisa, eno ameriško vojaško oporišče, eno angleško in nekaj italijanskega prebivalstva, ki so se v Libiji naselili kot koloni. Hodil je v osnovno šolo, ko je leta 1952 bla bla bla Gamal Abdel Naser izpeljal vojaški državni udar v Egiptu in podržavil Sueški prekop. To ga je inspiri-ralo.Že med študijem na vojaški akademiji je začel pripravljati skupino častnikov svoje generacije za naserjevski državni udar v Lib-iji. Delal je počasi in je sistematično priprav-ljal revolucionarno gibanje. Leta 1969 je s činom kapetana dal ukaz za prevzem oblasti. Že začetek revolucije je spremljala izvirnost, s katero je kasneje zaslovel. Po ljudskem izročilu je za en dan preložil državni udar, ker je imela znana egiptovska pevka Um Kalsum v Tripolisu koncert. Um Kalsum je bila najslavnejša arabska pevka vseh časov. Ko je radio Kairo v živo predvajal njene nas-tope, se je ustavil arabski svet od Casablance do Bagdada. Udar je bil izveden le en dan po njenem slavnem koncertu v Libiji.

Psihopat Gadafi ČLANEK

Ubil se bo tako, da bo zažgal

vso državo. Nihče mu ne more

očitati, da ni konsistenten.

Gadafijev samomorPrve Gadafijeve poteze so potekale po klasičnem dnevnem redu revolucion-arja šestdesetih let. Ukinil je ameriško in angleško vojaško oporišče in kot ostanek kolonializma izgnal italijansko prebivalstvo. Podržavil je večino industrije in navezal pri-jateljske stike z Naserjem, ki je zaradi poraza egiptovske vojske v vojni z Izraelom potre-boval nekaj optimistične podpore. Gadafi si je v mednarodnih naprednih okoljih pri-dobil status arabskega Cheja Guevare. Sa-mega sebe ni povišal v generala, ampak je ohranil čin polkovnika, ki mu je pripadal po stažu. Libijsko puščavsko plemensko kulturo je začel pretvarjati v modernejšo družbo, ki se je hkrati zgledovala pri islamu, socialističnih družbah Vzhodne Evrope in Naserjevem panarabskem nacionalizmu. Vse skupaj je združil z imitacijo direktne demokracije, v kateri ni bilo predsednika države, ampak zgolj voditelj permanentne revolucije. Sestavil je filozofski program v treh knjigah, ki slovi kot eden najbolj neko-herentnih političnih tekstov vseh časov. Ker pa je imel v podržavljenih naftnih vrelcih neskončen vir finančnih sredstev, je njegova politična fantazija imela praktične učinke. Podprl je afriška osvobodilna gibanja, Irsko republikansko armado in PLO Jaserja Ara-fata. Družil se je z Josipom Brozom Titom, Fidelom Castrom, Hafezom Al Asadom. Poskušal je združevati države. Vsi pro-jekti pa so neslavno končali že v prvem ko-raku. Bil je na dobri poti, da postane eden od mnogih sivih avtokratskih državnikov druge polovice dvajsetega stoletja. Od njih ga je ločila neverjetna domišljija. Začel se


Slika, ko Gadafi zapira dežnik in

seda v smešen avtomobil, med-

tem ko njegova najemniška

vojska pobija upornike, ga

bo spremljala, ko bo obtožen

zločinov proti človeštvu.

je obnašati, kot da pri vodenju države in sodelovanju v mednarodni politiki bere stripe. Najprej si je izmislil, da je puščavski beduin. To je razumel kot vprašanje mode in se je začel oblačiti v fantazijska oblačila. Hkrati je puščavskim Berberom odvzel pravico do jezika in jih silil v zamenjavo vere. Ni jim priznal, da so ljudstvo. Vojsko je imel šibko in je sistematično odstavljal oficirje, da se mu ne bi uprli. Krepil pa je privatne milice, ki jih je dal voditi sinovom. Na novo je začel oživljati plemenske raz-like in z njimi razgrajevati družbo. Kdor je tudi samo približno podvomil o smiselnosti vedno bolj čudaške države, je končal v zaporu. Likvidirati je dal tudi nasprotnike, ki so zbežali iz države. Poslovni in politični partnerji so drli k njemu, dokler ni leta 1988 nekoliko preveč očitno dal nad Škotsko razstreliti ameriškega potniškega letala. Do leta 2003 je bil v ekonomski in politični izol-aciji in pod strogimi ekonomskimi sank-cijami. Ko je George Bush napadel Irak, je obrnil registre, javno uničil vsa kemična in biološka orožja ter Američanom predal je-drske eksperimente. Ponudil se jim je kot zaveznik v boju proti terorizmu. Predal je člana obveščevalne službe, ki sta razstrelila letalo. Spotoma je financiral milice v Čadu, Darfurju in podsaharski Afriki. Ker se je v državo vrnila vsa svetovna naftna indus-trija, je spet imel sredstva, da je kupoval zunanjo politiko in sistematično zatiral vse, ki so se mu doma uprli. Dokler ga ni zadel val ukinjanja arabskih režimov. Nasprotno od Ben Alija, Mubaraka in Al Kalife je iz-bral samomor. Ubil se bo tako, da bo zažgal vso državo. Nihče mu ne more očitati, da ni konsistenten.

ČLANEK Psihopat Gadafi


Na Hrvaškem je vse tako, kot je bilo lani. Samo njega ni. Toda bivši premier je zaznamoval celotno preteklo leto in zasenčil vse druge dogodke.

ČLANEK Vse je, kot je bilo...

Hrvati so videti, kot da bodo vsak čas izdih-nili, minilo jih je celo zanimanje za slovo od starega leta, ekipa se je zaprla vase in se ubada le še s tem, kako naj nekako preživi leto, ki je pred njo in ne obeta nič dobrega. Le vladajoči so nenaravno veseli in, ker so že popolnoma izgubili stik s stvarnostjo, vz-trajno sračkajo nekaj o nekakšnem vražjem razvoju, izhodu iz krize, vzneseni zaradi veličastnega uspeha v boju proti korupciji, torej zaradi aretacije bivšega premiera Iva Sanaderja.Tega so resda aretirali Avstrijci in ga strpali v pripor, iz katerega pa sporoča, da ne misli privoliti v izročitev domovini. Toda zakaj pravzaprav se je Sanader znašel v priporu v Salzburgu, ne v Zagrebu? Zato, ker so mu tistega decembrskega dne z usklajeno akcijo hrvaške vlade in policije omogočili nemoten pobeg, toda ne do Amerike, kamor se je bil namenil, ampak natančno in samo do Avs-trije. Države, ki se je tako ali tako vneto zanimala za nečedne posle tega gospoda, povezane z afero banke Hypo, posle, zaradi katerih se je Avstrija poslovila od precejšnje

količine denarja. Za hrvaško premierko in njene vladajoče cerberje pa je bilo življenjsko pomembno, da Sanaderja vsaj za nekaj časa oddaljijo od domačega pravosodja, pred katerim bi lahko zapel in razkril mračne skrivnosti vladajoče stranke in to, kako vse je bil porabljen denar, naropan v državnih podjetjih. Avstrijskih preiskovalnih organov vsekakor ne bo zanimalo, kolikšen del od tistih desetih milijonov evrov, naropanih v državnih podjetjih, se je znašel v blagajni vladajoče stranke, pa tudi Sanader sam ne bo imel možnosti v zgodbo o velikem ropu Hrvaške vpletati svoje tedanje tesne sode-lavke Jadranke Kosor. Zato je še vedno edini politični adut premierke Kosorjeve in njenih tovarišev. Medtem se ti vztrajno ubadajo z novimi epizodami žajfnice o tako imeno-vanem šefu zločinske organizacije, njegovih navadah, življenjepisnih podatkih, ki so vse ogabnejši, tako da za Sanaderjem, uglajenim proevropskim politikom ni ostala niti sled, pred nami je oguljena podoba kleptomana, cestnega razbojnika, ki jemlje siromašnim, da bi zadovoljil svoje pretirane potrebe po

lepih stvareh. Dragih urah, platnih, skulptu-rah . Novinarji zato neutrudno taborijo pred vrati Sanaderjeve družinske vile v Zagrebu, v kateri so policisti in strokovnjaki za likov-no umetnost kar 14 ur popisovali neverjetno količino slik in drugih umetnin, potem pa jih je država zaplenila kot nadomestilo za del naropanega državnega denarja. Hkrati so na računih v tujini odkrili nekaj milijonov evrov in ugotovili, da so ti računi odprti na ime Sanaderjevega tasta, starega in boleh-nega moža, ki vztrajno zatrjuje, da ni nikoli potoval v tujino in seveda tam tudi ni odprl nobenega računa. Nerazumnost ravnanja nekdanjega premiera, ki je samo košček v mozaiku vsesplošne norosti pobesnele kaste, na Hrvaškem nastale v začetku de-vetdesetih let, je morda najbolje razvidna prav iz tega, da je brez najmanjšega sramu v svoje zločinske posle vpletel tudi številne družinske člane. Tako je zdaj videti, kakor da je njegov ostareli tast pravzaprav bogatunski lastnik nekaj stanovanj v Splitu in Zagrebu ter številnih bančnih računov. Korak za ko-rakom se nekdanji hrvaški premier sprem-


Heni Erceg je nekdanja glav-

na urednica legendarnega

hrvaškega tednika Feral Trib-

une, ki je zaradi družbene igno-

rance nehal izhajati

Vse je, kot je bilo.... ČLANEK

inja v osebo, kakršna je v resnici in kakršne ni bilo težko prepoznati že prej - v spretnega manipulatorja in političnega demagoga, falota in hohštaplerja, ki je oblast izrabil zgolj za to, da je stregel svojim številnim malomeščanskim strastem. Dragocene umetnine, med njimi tudi pet slik najbolj cenjenega hrvaškega slikarja Vlaha Bukovca, vredne približno pol milijona evrov, pa niso prekrivale le sten Sanaderjeve zagrebške vile, ampak so jih cel kup našli tudi v rezidenci v njegovem rojstnem Splitu, kamor se je bil ob koncu osemdesetih let vrnil ta propadli trgovec s pornografskimi fotografijami, ki jih je bil iz Avstrije pošiljal zagrebškim tednikom. Na začetku devetdesetih let se je takoj vpisal v Tuđmanovo partijo, ki se ji je obetala svetla prihodnost ropanja vsega, kar je bilo na Hrvaškem kaj vredno.V splitskem stanovanju so menda našli celo umetnine iz bogatega fonda Mestnega muzeja, v katerega so neke noči vlomili; lopovi so odnesli dragocene razstavne pred-mete, vendar jih policija ni nikoli izsledila. V glavnem, številnim pričam zbirateljske strasti bivšega premiera se je hitro raz-vezal jezik, vsak je kaj vedel, videl ..., zato je tudi sladostrastje javnosti, s katerim še dovčerajšnjega priljubljenega junaka danes vlači po blatu, nepopisnoToda to je bil čas, ko je bila tudi gospa Kosor neka druga os-eba, ki pa se je potem vendarle naglo pre-obrazila, izgubila spomin, predelala svoj življenjepis, vse v slogu nenehnih in nevar-nih preobrazb istih ljudi, iste partije. Ki ima korupcijo v samem bistvu, v svojem progra-mu; to je tudi razlog za komično navidezno

prenovo Kosorkine vlade, torej za zamenjavo nekaj ministrov in prihod novih, pravzaprav starih partijskih primerkov, nestrokovnih, nesposobnih, vsekakor pa sprejemljivih in zvestih. S tem bednim kozmetičnim pose-gom brez kakršnega koli načrta in programa je obubožana Hrvaška vstopila v leto 2011. Zato - kakor koli ironično se to sliši - ni prav nič nemogoče, da bodo ravno ti ogromni zneski z računov Sanaderjevega tasta v tu-jini skupaj z denarjem od kopice zaplen-jenih dragocenih umetnin uporabljeni za letošnjo volilno kampanjo razbojniške tolpe HDZ, prav tiste, ki jo je ustvaril, šolal in v zločinske posle vpletel njen nek-danji vodja Ivo Sanader. Korak za korakom se nekdanji hrvaški premier spreminja v osebo, kakršna je v resnici in kakršne ni bilo težko prepoznati že prej - v spretnega manipulatorja in političnega demagoga, falota in hohštaplerja, ki je oblast izrabil zgolj za to, da je stregel svojim številnim malomeščanskim strastem. Dragocene umetnine, med njimi tudi pet slik najbolj cenjenega hrvaškega slikarja Vlaha Bukovca, vredne približno pol milijona evrov, pa niso prekrivale le sten Sanaderjeve zagrebške vile, ampak so jih cel kup našli tudi v rezidenci v njegovem rojstnem Splitu, kamor se je bil ob koncu osemdesetih let vrnil ta propadli trgovec s pornografskimi fotografijami, ki jih je bil iz Avstrije pošiljal zagrebškim tednikom. Na začetku devetdesetih let se je takoj vpisal v Tuđmanovo partijo, ki se ji je obetala svetla prihodnost ropanja vsega, kar je bilo na Hrvaškem kaj vredno. V splitskem stanovanju so menda našli celo umetnine

iz bogatega fonda Mestnega muzeja, v kat-erega so neke noči vlomili; lopovi so odnesli dragocene razstavne predmete, vendar jih policija ni nikoli izsledila. V glavnem, številnim pričam zbirateljske strasti bivšega premiera se je hitro razvezal jezik, vsak je kaj vedel, videl ..., zato je tudi sladostrastje javnosti, s katerim še dovčerajšnjega priljubljenega junaka danes vlači po blatu, nepopisnoToda to je bil čas, ko je bila tudi gospa Kosor neka druga oseba, ki pa se je potem vendarle naglo preobrazila, izgubila spomin, predelala svoj življenjepis, vse v slogu nenehnih in nevarnih preobrazb is-tih ljudi, iste partije.ima korupcijo v samem bistvu, v svojem programu; to je tudi razlog za komično navidezno prenovo Kosorkine vlade, torej za zamenjavo nekaj ministrov in prihod novih, pravzaprav starih partijskih primerkov, nestrokovnih, nesposobnih, vs-ekakor pa sprejemljivih in zvestih.S tem bednim kozmetičnim posegom brez kakršnega koli načrta in programa je obubožana Hrvaška vstopila v leto 2011. Zato - kakor koli ironično se to sliši - ni prav nič nemogoče, da bodo ravno ti ogromni zneski z računov Sanaderjevega tasta v tu-jini skupaj z denarjem od kopice zaplen-jenih dragocenih umetnin uporabljeni za letošnjo volilno kampanjo razbojniške tolpe HDZ, prav tiste, ki jo je ustvaril, šolal in v zločinske posle vpletel njen nekdanji vodja Ivo Sanader.


Veliko Slovencem je lani kljub splošnemu hiranju gospodarstva vendarle še uspelo napraskati za nove jeklene konjičke. Kupili so jih skoraj sedem odstotkov več kot leto prej.

Leta 2008 smo Slovenci nekaj več kot 86 odstotkov vseh potniških kilometrov opravi-li z avtomobilom. Še leta 2000 je imelo višji odstotek z avtom prevoženih kilometrov 13 evropskih držav, pred tremi leti pa so več kilometrov kot pri nas prevozili le v peščici držav stare celine. „Bolj ko je prometni sis-tem neke države odvisen od avtomobila, dražji je in manj trajnostno naravnan. V Sloveniji se je zadnjih dvajset let skoraj vse vlaganje v prometno infrastrukturo zlilo v asfalt novih avtocest. Država je za zagotav-ljanje in razvoj mobilnosti skrbela zgolj na ravni osebnih vozil, javni potniški promet pa povsem zanemarila. Če so bile pred leti železnice zastarele, so danes prava sramota na področju prometa, sploh v primerjavi s standardi Evropske unije,“ razlaga Matej Ogrin iz Cipre, društva za varstvo Alp, in dodaja, da je tudi avtobusni potniški promet pri nas zelo nazadoval, čeprav je zadnja leta

v nekaterih mestih le opaziti rahel preobrat, ki pa ni posledica večjih sistemskih spre-memb. Velik problem sta tudi nadaljevanje razpršene poselitve in neusklajenost gradnje naselij ter zaposlitvenih in izobraževalnih središč s sistemi javnega prometa. Številne mestne občine sploh nimajo lastne pro-metne politike in se s sosednjimi občinami na področju mobilnosti sploh ne povezujejo. Ta problem je še večji pri majhnih občinah in kot vemo, teh pri nas ne manjka.

Dijaški avtomobilizem„Mobilnost je v glavah Slovencev postala sinonim za osebni avtomobil. Že v srednjo šolo se številni dijaki pripeljejo z lastnim avtom. Osnovnošolce starši vozijo v šolo, ki je navadno dovolj blizu, da bi se do nje lahko po varnih poteh sprehodili peš. Na tak način vzgajamo novo generacijo, ki bo mobilnost povezovala le z avtom,“ nadaljuje

Ogrin. Slovenija se uvršča v skupino na-jbolj motoriziranih držav v Evropi. Leta 2007 smo imeli 501 osebno vozilo na tisoč prebivalcev, bolj motoriziranih je bilo le še šest držav Unije. Leta 2008 je to število poskočilo že na 514, kar pomeni več kot en avto na dva prebivalca. „Posledice visoke motorizacije so med drugim dnevni pro-metni zastoji v mestih, ponekod pa tudi zrak, prekomerno onesnažen z lebdečimi delci, ozonom, dušikovimi oksidi. Slov-ensko odvisnost od osebnega prometa pa zaznavamo tudi v vedno novih cestnih pro-jektih. Tako neupravičeno načrtujemo tako imenovano tretjo razvojno os po novi trasi, povsem neupravičena je tudi širitev ljubljan-skega obroča, širitev ljubljanskih vpadnic...“ dodaja Ogrin. Našteto po njegovem mnenju dolgoročno vodi državo v okoljski, energets-ki in tudi finančni kolaps. Prometni psiholog z ljubljanske filozofske fakultete Marko Polič se Ogrinovemu mnenju pridružuje. Prevlado osebnih avtomobilov pri nas prav tako utemeljuje z zanemarjanjem javnega prevoza.

Asfaltirana Slovenija„To traja že desetletja, od obdobja fičkov in spačkov naprej. Vse je bilo usmerjeno v spodbujanje nakupa avtomobila in gradnjo cest, zelo malo pa v spodbujanje javnega prevoza, bodisi cestnega ali pa po železnici. Ukinjenih je bilo tudi veliko železniških prog, ki bi lahko pomembno prispevale k razvoju turizma, čistejšemu zraku in var-nosti prometa.

Leta 2007 smo imeli 501 osebno

vozilo na tisoč prebivalcev. Leta

2008 je to število poskočilo že

na 514, kar pomeni več kot en

avto na dva prebivalca.

Avtomobil, sinonim mobilnosti ČLANEK

Avtomobil, sinonim mobilnosti


Tanja Lesničar - Pučko

Psihologinja in odlična profesorica na Oddelku za socialno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, je dolga leta delala v vzgojnem zavodu. Izkušnje z otroki, ki so im-eli čustvene, vedenjske in socialne težave, so jo utrdile v prepričanju, da mora družba, prav tem mladim nameniti več pomoči, ki pa naj bo podporna in večplastna.

Podatki kažejo, da število otrok, ki imajo učne, vedenjske ali druge težave, narašča. Kaj o tem meni vaša stroka in kaj ponuja kot model reševanja te problematike?Tisto, kar ponuja stroka v vseh naprednih državah, je interdisciplinarno zasnovana pomoč našim otrokom/mladostnikom s tovrstnimi težavami. Dr. Alenka kobolt, psihologinjakvalitete in težave njegovega neposrednega okolja, družine, Model, ko se je otroka obravnavalo izolirano, se je poka-zal za premalo uspešnega, zato ga povsod nadomeščajo s tako imenovanim celost-nim pristopom, kjer smo pozorni tako na značilnosti otroka, kvalitete in težave nje-govega neposrednega okolja, družine, kot na zmožnosti in delovanje šole, ki jo ta otrok obiskuje. Na naši fakulteti smo zato z ve-likim začudenjem sprejeli informacijo, da je področna komisija, Model, ko se je otroka obravnavalo izolirano, se je ki priprav-lja smernice bele knjige za področje otrok/mladostnikov s posebnimi potrebami, iz predloga zakona izključila otroke s težavami na področju čustvovanja in vedenja ter se odločila le za dikcijo - motnje. Ob tem je bil naš oddelek k nastajanju smernic le vabljen, v skupini nimamo predstavnika oddelka, čeravno je naše izobraževanje najbolj us-merjeno prav na to področje. Bili smo pova-bljeni le kot gostje, a doslej je za usmerjanje te skupine prevladal pogled medicine in

psihologije, ki je sicer verodostojen, vendar premalo poudari interakcijsko naravo teh težav in motenj.

Zakaj se je to zgodilo?Tega ne vem natančno, a očitno je obvel-jal le model uvrstitve otroka v kategorije, s katerim se porabi veliko časa - tudi po šest mesecev do enega leta in več - in tudi dena-rja, da obojega potem primanjkuje za delo z otroki v šolah. Seveda je nekatere skupine treba razvrstiti, a vseh ni mogoče, spekter težav je preširok in preveč prepleten, da bi ga v ocenjevanju prepustili zgolj eni stroki. Pa četudi bi ga na stopnji ocenjevanja pre-pustili medicini in psihologiji, ga moramo ob izvajanju individualizirane pomoči pre-pustiti šolam, več vlagati v izobraževanje pedagoškega osebja ter šoli dati vzvode, da pred usmerjanjem stori vse, kar je v njeni moči. Lenihit occum, quiam fugia simporro quidern atiorestenim sum restioresNe tra vis remnissis? fur. Verimillego mus imum ita ad Catus, Levji delež mora nositi pedagogika v najširšem smislu, se pravi specialna in so-cialna pedagogika, sociologija, psihologija v kontekstu vsakodnevnega življenja teh otrok. To, kar danes živijo naši otroci, je, kot je ob svojem obisku rekel Zygmund Baumann, nekaj, kar se pred našimi očmi nenehno spreminja, in tega ena znanstvena veja ne more v celoti zajeti.

Alenka Kobolt, psihologinja

MALI INTERVJU Alenka Kobolt, psihologinja


In če vas prav razumem, gre znova za prepad med tako imenovanimi trdimi znanostmi, oprtimi na biologijo in s tem medikalizacijo, ter "mehkejšimi", ki težave rešujejo upoštevajoč celoten psihološki in socialni kontekst. In ta vaš pristop se začne že pri novem besednjaku, ki ga uvajate: namesto negativnega, stigmatizirajočega izraza "otroci z motnjami" poskušate uveljaviti nek pozitivni pojem "otroci s čustvenimi in vedenjskimi težavami", ki sodijo med otroke s posebnimi potrebami. Da, in ta sprememba v jeziku ni leporečje, je temeljna sprememba koncepta, kajti dose-danja praksa kategoriziranja je povzročila, da je bilo uvrščenih in torej prepoznanih kot pomoči potrebnih v skupini otrok s težavami v čustvovanju in vedenju izjemno malo. Med vsemi usmerjenimi niti en ods-totek. Lenihit occum, quiam fugia simporro quidern atiorestenim sum restioresNe tra vis remnissis? fur. Verimillego mus imum ita ad Catus, Otrok iz te skupine je moral imeti že zelo hude težave, da je dobil podporo, ki mu je pripadala na osnovi te usmeritve. Lenihit occum, quiam fugia simporro quidern atio-restenim sum restioresNe tra vis remnissis? fur. Verimillego mus imum ita ad Catus, Pa še to je bila praviloma individualna pomoč, ta skupina mladih pa potrebuje predvsem pomoč pri integraciji v skupino vrstnikov, v življenje šole ter pomoč družini, da bi

bila le-ta bolje kos otrokovim potrebam. In motnje bi lahko preprečili, če bi se takemu mlademu pravočasno posvetili.

Je bil razlog za pozen odziv finančen? Manj razvrščenih, manjši strošek?Ne, ni bilo to. Pred letom 2000, ko je bil spre-jet zakon o vseh osebah s posebnimi potre-bami, je nastala tudi kategorija "učencev s primanjkljajem na posameznih učnih področjih", kar se je zelo izrazito kom-binirana težava: ta primanjkljaj je lahko res posledica disleksije, perceptivnih in drugih organsko pogojenih težav, mnogokrat pa se mu pridružijo emocionalne in vedenjske težave kot posledica ali tudi kot sodejavnik nastanka primanjkljaja. Lahko ga povzroči tudi marginalizirani položaj otroka, premalo socialne podpore. In tako se je zgodilo, da so mnoge otroke s čustvenimi, vedenjskimi in socialnimi potrebami uvrstili v kategorije "primanjkljaji, dolgotrajno bolni in druge skupine", saj je izraz vedenjske motnje pre-hud za veliko večino otrok v tem obdobju. Tako so tudi ti učenci dobili mnogokrat dodatne učne ure, več učenja, potrebovali pa bi tudi čustveno podporo in vključitev v skupnost. Dodatna slabost dosedanjega sistema usmerjanja je, da otroke za dodatne ure praviloma izločajo od pouka, da gre za individualno namesto pomoč v skupini, kar otroka še dodatno stigmatizira. Pomoč

bi bilo smotrno ponujati znotraj pouka, od česar bi imeli korist tudi drugi učenci. Taka oblika bi otroka manj izpostavljala kot tiste-ga s primanjkljajem in ga bolj vključevala kot nekoga s specifičnimi potrebami, ki mu jih pedagoški prostor "zadovolji" v skupin-skih pogojih.

Gre torej za doktrino inkluzivnosti, za katero so si že dolgo prizadevali tisti starši otrok s posebnimi potrebami, ki so se bali ravno stigme "posebnih" ustanov, šol ali programov?Da, najprej je prišlo do večjih premikov pri gluhih in naglušnih, pri slepih in slabovid-nih otrocih, ki s posebno podporo lahko obiskujejo običajne šole; nič več niso "otroci z motnjami v razvoju", ampak le otroci s posebnimi potrebami, zanje imamo mo-bilne strokovnjake, ki hodijo od šole do šole, pomagajo otroku, učitelju, staršem in so v pomoč otrokovemu razvoju. Lenihit occum, quiam fugia simporro quidern atio-restenim sum restioresNe tra vis remnissis? fur. Verimillego mus imum Ta trend se je nato razširil na druge skupine, kjer priman-jkljaj ni senzoren in navzven ne tako jasen. Včasih taki mladi potrebujejo le več izkušenj s področja socialne interakcije, drugič več posluha za čustveno doživljanje ali pa učno pomoč, večina seveda potrebuje kombinaci-jo pomoči.

Skrb za socialno ranljive, se

začne v vrtcu, že tam lahko

vzgojiteljica pomaga staršem,

da se naučijo nekaterih veščin.

Alenka Kobolt, psihologinja MALI INTERVJU


Če otrok čuti, da mu hočemo

pomagati, da se mu posvečamo,

da skupaj iščemo poti, da bi mu

bilo bolje, da ga sprejemamo,

se nekaj v njem vendarle pre-

makne. In tudi to je uspeh.

Večina težav, o katerih sva prvenstveno govorili, je socialno, predvsem družinsko pogojenih. Ali ta pomoč torej seže tudi on-stran otroka in šole, k družini?Kar bom povedala, se bo slišalo smešno, a to je odvisno od tega, v kakšni meri sode-lujejo ministrstvo za šolstvo in ministrstvo za delo ter zlasti ustanove, ki sodijo v njuna področja, kajti interdisciplinarnost lahko zagotovi le sodelovalno delo teh ustanov - šole na eni in centrov za socialno delo na drugi strani.

In če je ni, imamo tako absurdne primere, kot je bil primer pred leti, ko za otroka ni poskrbela nobena inštanca, pa za to nihče ni odgovarjal.Točno. Da bi mreža delovala, mora biti vpe-ta med različna področja. V SFRJ smo imeli interdisciplinarno komisijo, ki ji je predse-doval moj kolega, dr. Bojan Dekleva, v kateri so bili predstavniki obeh ministrstev, kakor tudi ministrstva za notranje zadeve ter pra-vosodja za primere kaznovanih mladoletnih oseb. Z novo državo je bilo ta medresorska skupina ukinjena, kar je škoda.

Kdaj naj bi se začela družbena skrb za otroke?Skrb za socialno ranljive, ki pogosto izha-jajo iz nefunkcionalnih družinskih razmer, se začne v vrtcu, že tam lahko vzgojiteljica pomaga staršem, da se naučijo nekaterih veščin, lahko je bolj pozorna na vzgojne dimenzije ter premagovanje vsakodnevnih problemov. A težava je v tem, da že v vrtcih govorne primanjkljaje, ki so pogosto social-

no pogojeni, obravnavajo le ambulantno, četudi so primanjkljaji velikokrat pogojeni s premalo vzpodbudami v otrokovi družini. Težave naj bi torej pravočasno zaznali in ustrezno obravnavali vzgojitelji in učitelji. Toda ali so dovolj usposobljeni, dovolj senzibilni in predvsem ali imajo dovolj časa za takšno posvečanje otroku?Mislim, da se je položaj v zadnjih petnajstih letih izboljšal, tudi zato, ker so se učitelji navadili delati z usmerjenimi učenci. Us-merjanje je po moji oceni imelo tudi to pos-ledico, da je šola z njegovo pomočjo reševala krizo, ki je nastopila ob upadanju števila otrok. Učitelji so imeli ob manjših razredih nekoliko več časa za individualno delo z usmerjenimi, obvezno število ur so dosegli tudi s to dodatno plačano pomočjo.

Pravzaprav ne razumem povsem: ali je mogoče, da politiki še vedno ne vedo, da je otrokov razvoj v enaki meri kot od ge-netike odvisen od zunanjih okoliščin in spodbud?OECD je leta 2005 ugotovil, da so za otrok-ov učni razvoj najbolj pomembni učitelji. Pedagoško okolje in pedagogi so tisti, ki vsaj v neki meri lahko odpravljajo socialne razlike, in hkrati opažajo tako prehodne kot dolgotrajne težave otrok. enim sum res-tiores. A ob takšnem normativu te naloge svetovalni delavci ne morejo zares dobro opravljati, zato je tudi manj povezovanja s centri za socialno delo, ki so ravno tako vse bolj in bolj zasuti z administrativnim delom in imajo vse manj časa za svetovalne in tera-pevtske programe.

MALI INTERVJU Alenka Kobolt, psihologinja

Večina težav, o katerih sva prvenstveno govorili, je socialno, predvsem družinsko pogojenih. Ali ta pomoč torej seže tudi on-stran otroka in šole, k družini?Kar bom povedala, se bo slišalo smešno, a to je odvisno od tega, v kakšni meri sode-lujejo ministrstvo za šolstvo in ministrstvo za delo ter zlasti ustanove, ki sodijo v njuna področja, kajti interdisciplinarnost lahko zagotovi le sodelovalno delo teh ustanov - šole na eni in centrov za socialno delo na drugi strani.

In če je ni, imamo tako absurdne primere, kot je bil primer pred leti, ko za otroka ni poskrbela nobena inštanca, pa za to nihče ni odgovarjal.Točno. Da bi mreža delovala, mora biti vpe-ta med različna področja. V SFRJ smo imeli interdisciplinarno komisijo, ki ji je predse-doval moj kolega, dr. Bojan Dekleva, v kateri so bili predstavniki obeh ministrstev, kakor tudi ministrstva za notranje zadeve ter pra-vosodja za primere kaznovanih mladoletnih oseb. Z novo državo je bilo ta medresorska skupina ukinjena, kar je škoda.

Kdaj naj bi se začela družbena skrb za otroke?Skrb za socialno ranljive, ki pogosto izha-jajo iz nefunkcionalnih družinskih razmer, se začne v vrtcu, že tam lahko vzgojiteljica pomaga staršem, da se naučijo nekaterih veščin, lahko je bolj pozorna na vzgojne dimenzije ter premagovanje vsakodnevnih problemov. A težava je v tem, da že v vrtcih govorne primanjkljaje v otrokovi družini.


Dr. Alenka Kobolt


Zelena priložnost

Kaj potrebujemo za želeni prehod v zeleno ekonomijo in kako daleč so naše želje od realnosti?

Besedilo: Staš Zgonik


Zelena priložnost TEMA

o se je konec leta 2007 začelo nakazovati, da svetovno gosp-odarstvo drsi v prepad, ko je bila nevarnost podnebnih sprememb že trdno zasid-

rana v glavah in ko smo že več let ali celo desetletij poslušali opozorila o skorajšnjem pomanjkanju nafte, so posamezni ekono-misti in okoljevarstveniki po svetu že ko-vali strategijo, ki bi nam omogočala hkratni spopad z vsemi tremi grozečimi težavami. Vse pogostejša so bila opozorila, da nas čaka gospodarska depresija, podobna tisti v ZDA na začetku 30. let prejšnjega stoletja, zato se je bilo logično spomniti, kako so jo Američani takrat premagali. Tedanji predsednik Franklin Roosevelt je gospodarstvo po nasvetu znamenitega ekon-omista Johna Maynarda Key-nesa vnovič zagnal z »new dealom«, torej bi tokrat potrebovali »zeleni new deal«. Roosevelt je v sklopu svojega programa državnih naložb med drugim dal zgraditi skoraj milijon kil-ometrov cest, 120 tisoč mostov in 40 tisoč šol, danes pa je treba nadomestiti čim več »umazanih« virov energije, na novo zasno-vati elektroenergetska omrežja, poskrbeti za energetsko učinkovitost na vseh ravneh družbe in zagotoviti možnosti trajnost-nega transporta. Prvi so zamisli prelili na papir v Veliki Britaniji. Skupina vplivnih okoljevarstvenikov in ekonomistov je pri-pravila dokument A Green New Deal, v katerem je združila vse naštete prednostne naloge in začela pritiskati na vlado, naj se loti uresničevanja. Ni trajalo dolgo, da so to opazili na mednarodni ravni. Zamisel je posvojil Okoljski program Združenih narodov (Unep) in jo poimenoval Globalni zeleni new deal. Ta je temeljil predvsem na ukrepanju skupine 20 najbogatejših in na-jhitreje rastočih držav G20, ki ustvarijo 90 odstotkov svetovnega BDP in tri četrtine svetovnih izpustov toplogrednih plinov. Te države bi morale po priporočilu Unepa za zelene projekte med ukrepi za oživitev gospodarstva nameniti odstotek svojega BDP. Načelno so bili vsi za, dejansko pa so priporočila upoštevali le redki. Pravzaprav samo tri od 20 držav - Kitajska, Južna Kore-ja in Avstralija. Pri tem izstopata predvsem prvi dve, saj sta za zelene projekte namenili kar 3 odstotke BDP. Kitajska več kot 200 milijard, Južna Koreja več kot 35 milijard dolarjev. Kitajska je leta 2009 že prevzela vodilno vlogo pri proizvodnji tehnologije za izkoriščanje obnovljivih virov energije. Zgodba, ki govori o zeleni ekonomiji, je sicer po besedah ekonomista dr. Bogomirja Kovača razmeroma stara, saj se je v nekat-

erih evropskih državah pojavila že konec 80. let prejšnjega stoletja. »Temeljni cilj vseh teh politik je, da skušamo z okoljskimi politika-mi spodbujati prestrukturiranje proizvodnje energije - najprej zaradi pomanjkanja fos-ilnih goriv, v zadnjem času pa vse bolj zaradi podnebnih sprememb - in energetsko pre-strukturiranje gospodarstva, hkrati pa začeti kaznovati onesnaževalce, po tako imeno-vanem načelu 'onesnaževalec plača', nosilec načela pa naj bi bili zeleni davki.« Podnebne spremembe so vsekakor ključni dejavnik novega pospeška zelene politike. Kot pravi Kovač, so »na svoja pleča prevzele vse tisto, za kar so si številni prizadevali že prej. In ker je to globalni problem, se je bilo toliko laže pogovarjati globalno.« A če je gospodarska kriza priložnost, je hkrati tudi breme, ki je razmišljanje o trajnostni politiki večinoma potisnilo v drugi plan. »Trenutno ni tako velik problem odnos družbe do narave, kot je odnos družbe do same sebe,« pravi Kovač. Kljub temu vidi priložnost za nekakšen mini slovenski zeleni new deal. Ker pa je prepričan, da so alternativni viri energije, ki so na voljo, bolj usmeritev v prestruk-turiranje kot pa resna alternativa sedanjim fosilnim energentom, je po njegovem glavna usmeritev, za katero bi se morali odločiti, optimizacija porabe energije. »Vsi projekti, ki bi šli v smer energetske učinkovitosti, so dobrodošli. Teh projektov pa je lahko zelo veliko. Od industrije do vsakdanje rabe je mogoče postoriti marsikaj. A na tem področju kake zelo sistematične akcije ne izvaja nobena ev-ropska država.« Slovenija ima za kaj takega velike možnosti, saj je majhna, »obvladljiva« država. Po njegovem bi morali za tak pro-gram nameniti približno pol milijarde ev-rov na leto, recimo za obdobje desetih let, pri čemer ima v mislih javna, zasebna in evropska sredstva skupaj. »Projekt ener-getske obnove ima dva učinka. Predvsem deluje newdealovsko, spodbudi visoke mul-tiplikativne učinke, saj spodbudi industrijo, zlasti srednje velika in mala podjetja. V tehnološkem smislu je lahko zelo zahteven, na primer ko gre za krmiljenje sistemov v stavbah in proizvodnji. Po mojem je to pro-jekt, ki bi ga morali vsekakor izpeljati, s kr-izo ali brez nje.« Pomembno pa je, da je tak program neodvisen od vsakokratne vlade in da so sredstva dejansko zagotovljena za vsaj deset let, saj lahko le tako zagotovimo, da se bo trg odzval. Kot pravi Kovač, »v ne-gotovem svetu je treba postaviti neke gotove stvari«. Zamisel o »zelenem zagonu« gosp-odarstva tudi v Sloveniji ni nova in jo pred-vsem nevladne organizacije zagovarjajo že

V Sloveniji najmanj premožnih

10 odstotkov gospodinjstev za

stroške energije v stanovanju

porabi petino razpoložljivih

sredstev.

nekaj let. Prva jih je v Planu B za Slovenijo leta 2007 zapisala nevladna organizacija Umanotera, a je manjkal konkretnejši pred-log izvedbe, poleg tega je bil dokument zas-novan kot odgovor na resolucijo takratne Janševe vlade o nacionalnih razvojnih pro-gramih, ne pa kot odgovor na gospodarsko krizo. Zaradi pritiska nevladnih organi-zacij je tudi v koalicijskem sporazumu zdaj vladajoče koalicije precej omenjanja pre-hoda v nizkoogljično družbo. Najnazorneje je načelno usmeritev sedanje vlade v zeleni new deal na predlanski proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti nakazal premier Borut Pahor: »Celotno razvojno strategijo moramo preslikati z zeleno tehnologijo. Okoljski element trajnostnega razvoja posta-ja vse pomembnejši, tudi za samo strukturo konkurenčnosti nacionalnih ekonomij. Gre za vprašanje, ali bomo na lokomotivi razvoja zelenih tehnologij ali pa nas bo v zadnjem vagonu premetavalo zaradi odvis-nosti od starih tehnologij in visokih stroškov onesnaževanja okolja. Če nam danes ne bo uspelo vložiti enega evra v napredno zeleno tehnologijo, bomo čez deset let plačali dva, ker bomo delali s staro. Prvo ni lahko, ven-dar je drugo skoraj pogubno. Danes imamo glede tega še vedno škarje in platno v svojih rokah in kljub majhni zamudi je še vedno čas za velikopotezne odločitve.« Leto zatem se prav veliko ni premaknilo.


Varčevalni ukrepiO tem, da so naložbe v energetsko prenovo stavb stroškovno najučinkovitejši način zmanjševanja izpustov toplogrednih pli-nov zaradi manjše porabe energije, je bilo napisanih že nešteto člankov, študij in elaboratov. Vemo, da naložbe v energetsko učinkovitost ustvarijo tri- do štirikrat več zaposlitev kot naložbe v oskrbo z energijo. Vemo, da zmanjšujejo energetsko odvis-nost, ta pa se v Sloveniji vsako leto povečuje. Vemo, da bi naložbe spodbudile rast pred-vsem malih in srednje velikih podjetij, ki so ob vse večjih težavah, s katerimi se spo-prijema dobršen del velike slovenske in-dustrije, največje upanje za okrevanje gosp-odarstva. Vemo, da je, ko gre za energetsko učinkovitost, v daleč najslabšem stanju javni sektor, saj na leto za energijo porabi približno 150 milijonov evrov, varčnost pa tako rekoč nikogar ne skrbi, ker račun tako ali tako poravna »nekdo drug«.Zaradi vsega naštetega je toliko bolj čudno, kako malo se še vedno dogaja na tem področju. Država je leta 2008 sprejela akcijski načrt učinkovite rabe energije, v katerem si je do leta 2016 za cilj zastavila zmanjšanje končne porabe energije za 9

odstotkov glede na predvideno porabo ob odsotnosti kakršnihkoli ukrepov. A izpol-njevanje zapisanih zavez že vse od sprejetja načrta močno šepa. Za leto 2008 je akci-jski načrt predvideval, da bo za energetsko prenovo stavb namenjenih 28 milijonov evrov državnega in evropskega denarja. Porabljenih je bilo le nekaj več kot 10 mili-jonov. Nič bolje ni bilo lani, saj je bilo od predvidenih skoraj 40 milijonov porabljenih le približno 16 milijonov evrov, od tega le 3 milijoni sredstev iz evropskih skladov, čeprav jih je bilo na voljo kar 20 milijonov evrov.Pospešitev izvajanja energetske sanacije javnih zgradb je država navedla kot enega izmed ukrepov drugega paketa protikriznih ukrepov, pa je trajalo vse leto, da je bil objav-ljen prvi večji razpis, za bolnišnice. Mednje naj bi v prihodnjih letih razdelili skoraj 53 milijonov evrov. Podobni, že napovedani razpisi za prenovo domov za ostarele in srednjih šol še kar čakajo na objavo. In to zaradi banalnih razlogov, kakršen je potreba po sklenitvi sporazumov med ministrstvi o prenosu nalog in sredstev. Pa je na primer za vsaj 20 srednjih šol, ki bi na leto skupaj lahko prihranile milijon evrov, vsa potrebna

dokumentacija že pripravljena.Pozitivnih učinkov izboljševanja energetske učinkovitosti je veliko, eden pa si zasluži posebno obravnavo - zmanjševanje ener-getske revščine. To je izraz, s katerim se v Sloveniji do zdaj nismo pretirano ukvarjali, čeprav smo med državami, v katerih je ta težava precej očitna. Energetska revščina pomeni, da ima gospodinjstvo težave z zago-tavljanjem oziroma ni zmožno zagotoviti primerno toplega stanovanja po primerni ceni. Mojca Vendramin, zaposlena v Službi vlade za podnebne spremembe, je za Urad za makroekonomske analize in razvoj ne-davno izdelala študijo o energetski revščini v Sloveniji. Podatki so zgovorni. Najmanj premožnih 10 odstotkov gospodinjstev za stroške energije v stanovanju porabi skoraj petino razpoložljivih sredstev. In ker cene energentov zadnja leta naraščajo hitreje od plač, se ta revščina iz leta v leto samo še povečuje. Že tako je cena zemeljskega plina in kurilnega olja glede na kupno moč prebivalstva med najvišjimi v EU, že tako Slovenci nadpovprečno velik delež dohodka namenjamo za energijo v stanovanjih, do-datno višanje okoljskih dajatev za energente in pričakovana nadaljnja dražitev energije

Vse več je opozoril, da z ra-

dodarnim financiranjem grad-

nje sončnih elektrarn in drugih

naprav, ki uporabljajo obnov-

ljive vire, z redkimi izjemami fi-

nanciramo predvsem industrijo

v tujini.

TEMA Zelena priložnost


Vse več je opozoril, da z ra-

dodarnim financiranjem grad-

nje sončnih elektrarn in drugih

naprav, ki uporabljajo obnov-

ljive vire, z redkimi izjemami fi-

nanciramo predvsem industrijo

v tujini.

nasploh pa bi bila lahko za najrevnejši del prebivalstva katastrofalna. Dodatno težavo slovenske energetske slike ponazarja po-datek, da kar 30 odstotkov prebivalcev Slovenije živi v stanovanjih z vlažnimi stena-mi, puščajočo streho ali trhlimi okenskimi okvirji. Po podatkih iz držav EU je ta delež večji samo v Bolgariji in na Madžarskem.

Zelena energetikaFotovoltaika (proizvodnja in montaža sončnih celic) je ena najhitreje rastočih gospodarskih panog v svetu. V Nemčiji je v tej dejavnosti že danes zaposlenih približno 130 tisoč ljudi, do leta 2020 naj bi bila v proizvodnji, projektiranju in montaži sončnih elektrarn v EU zaposlena že 2 mili-jona ljudi. Tudi v Sloveniji je v panogi opazi-ti občutno rast, lani kar 400-odstotno. Po projekciji Združenja slovenske fotovoltaične industrije naj bi bilo ob koncu leta 2009 v panogi zaposlenih 1200 ljudi, ustvarila pa naj bi 240 milijonov evrov čistih prihod-kov. Že čez dve leti naj bi se obe številki več kot podvojili, do leta 2017 pa naj bi bilo v panogi zaposlenih že skoraj 9 tisoč ljudi, ust-varila pa naj bi skoraj 2 milijardi evrov pri-hodkov. Zasluge za ta zagon ima predvsem zelo spodbudno naravnana podporna shema za proizvodnjo elektrike iz obnovljivih vi-rov energije, ki je bila lani prenovljena, pri čemer pa ne smemo zanemariti izjemnega poslovnega uspeha preboldskega podjetja Bisol, ki se pospešeno širi na tuje trge.A ima ta zgodba tudi temnejšo plat. Vse več je opozoril, da z radodarnim financiranjem gradnje sončnih elektrarn in drugih naprav,

ki izkoriščajo obnovljive vire, z redkimi izje-mami financiramo predvsem industrijo v tujini, saj večinoma ves material in končne izdelke uvažamo, v Sloveniji poteka samo končno sestavljanje z nizko dodano vred-nostjo. Na to je oktobra opozarjal tudi pre-mier Pahor. Podatki, na katere se je skliceval, pa so taki: leta 2009 je bilo v obnovljive vire energije vloženih 38 milijonov evrov, od tega le za 2,8 milijona evrov domače proizvodnje. Da je to težava, se strinja tudi Franko Nemac iz zasebne Agencije za prestrukturiranje en-ergetike, eden največjih zagovornikov ob-novljivih virov energije pri nas. »Če razmere v zvezi s sončnimi elektrarnami ostanejo takšne, kot so zdaj, potem je najbolje, da obratovalne podpore zanje odpravimo.« A hkrati opozarja, da obstaja tudi drug, pozitivnejši način spoprijemanja s težavo. »V Sloveniji bi morali postaviti zmogljivosti za proizvodnjo sončnih celic. Če je bil Bisol sposoben postaviti proizvodnjo modulov, ne vidim nobene resne ovire, razen neznanja in pomanjkanja zanimanja, da HSE ali Gen energija ne postavita tovarne sončnih celic. Tako nam teh celic ne bi bilo treba kupovati v tujini, celo izvažali bi jih lahko.«Kar zadeva druge obnovljive vire ener-gije, lahko iz zgodbe o uspehu v Sloveniji omenimo še podjetje Keter Organica, ki se ukvarja s postavitvijo bioplinarn in se prav tako pospešeno širi na tuje trge. To pa je tudi vse. Čeprav je zaradi zagotovljene odkupne cene električne energije iz sončnih elektrarn donosnost tega obnovljivega vira energije najmanjša od vseh, je takšnih investicij največ.

Minilo je še eno leto, ne da bi v Sloveniji postavili eno samo vetrno elektrarno, za kar ima »zasluge« predvsem ministrstvo za okolje, ki je z nepotrebnimi birokratskimi zapleti pregnalo izvajalce del, čeprav so ti že začeli postavljati vetrno elektrarno na Griškem polju pri Senožečah. »Tako, kot je država podelila koncesijo za hidroelek-trarne na spodnji Savi, bi morala identifici-rati primerne lokacije za postavitev vetrnih elektrarn in oddati koncesijo za grad-njo najboljšemu ponudniku,« rešitev vidi Nemac. A po načrtih ne teče niti gradnja hidroelektrarn na spodnji Savi, saj zamuja gradnja akumulacijskega bazena HE Krško. Posavski politiki krivijo okoljsko minis-trstvo, je pa stvar nekoliko bolj zapletena, ker bi bilo treba sredstva za gradnjo zago-toviti iz vodnega sklada, ta pa je namenjen predvsem gradnji protipoplavne, ne pa en-ergetske infrastrukture, na kar je letos opo-zorilo tudi Računsko sodišče. Zatišje prav tako vlada pri gradnji malih hidroelektrarn, saj po Nemčevih besedah ministrstvo zelo nerado podeljuje dovoljenja zanje.Posebna zgodba, če govorimo o obnovljivih virih, je les. Slovenija je druga najbolj gozd-nata država v EU in ima na tem področju strateško prednost, a jo strahotno slabo izkorišča. Letni posek lesa je zadnja leta manjši od 50 odstotkov letnega prirasta (nacionalni gozdni program iz leta 2007 predvideva 75-odstotni posek), delež lesne industrije v BDP (zdaj 2,4 odstotka) pa se iz leta v leto zmanjšuje. Lesnopredelovalnih podjetij je vse manj, najpomembnejši lesni izvozni artikel Slovenije je neobdelana hlo-



Potrebno bi bilo popolnoma

spremeniti filozofijo delovanja

elektroenergetskega sistema in

ga na novo zasnovati, za to pa

bodo potrebni visoki denarni

vložki.

dovina. Poleg tega les vse prepogosto vidimo zgolj kot obnovljiv vir energije, namesto da bi v energetske namene porabili le ostanke iz proizvodnje lesenih izdelkov in lesne odpadke. V Službi vlade za podnebne spre-membe so nedavno pripravili program tra-jnostnega razvoja vrednostne verige lesa, katerega namen je do leta 2050 zagotoviti posek celotnega letnega prirasta, hkrati pa na novo zagnati lesnopredelovalno indus-trijo in ji zagotoviti visoko dodano vrednost.

Nadgradnja distribucijeKer uvajanje večje količine obnovljivih virov energije, kot sta sončna in vetrna, v elektro-energetsko omrežje pomeni precej slabšo stabilnost oskrbe z električno energijo, bodo na tem področju potrebne dodatne velike naložbe. Razvoj tako imenovanega pamet-nega omrežja naj bi obojim, dobaviteljem in porabnikom energije, omogočal veliko natančnejše spremljanje trenutne porabe in zato hitrejše odzivanje na morebitne spre-membe. Pri porabniku gre za to, da se bolje zaveda »potratnosti« svojih električnih nap-rav, saj ga pametni števec na to neprestano opominja, to pa po vseh do zdaj opravljenih pilotnih raziskavah vodi v zmanjšanje po-rabe elektrike, podobno kot kazalnik porabe goriva v avtomobilu po navadi spodbuja k varčnejši vožnji. Hkrati lahko distributer prek pametnega števca veliko bolje nad-zoruje porabo, s tem pa tudi bolje prilagaja količino elektrike v omrežju, s čimer zago-tavlja večjo stabilnost sistema. A to je le prvi korak. O pravem pametnem omrežju naj bi govorili šele, ko bodo vse naše električne naprave prek brezžične povezave povezane z internetom, kar bi nam omogočalo upravl-janje na daljavo, tudi distributerju električne

energije. Če se recimo sredi vročega avgus-tovskega popoldneva poraba energije zaradi množične uporabe klimatskih naprav zelo poveča, se lahko zgodi, da mora distributer dodatno elektriko kupovati na tujih trgih ali pa zagnati rezervne proizvodne zmogljiv-osti v svojem sistemu. Oboje je precej drago. Pametno omrežje bi mu omogočalo, da na primer v času največje porabe vsem porab-nikom za deset minut neopazno izklopi gos-podinjske hladilnike, s čimer bi se potreba po energiji in s tem dokupovanju drage ele-ktrike bistveno zmanjšala. A za kaj takega bo treba popolnoma spremeniti filozofijo delovanja sistema in ga na novo zasnovati, za to pa bodo potrebni precejšnji dena-rni vložki. »Cena celotnega distribucijskega omrežja v Sloveniji naj bi znašala precej več kot 10 milijard evrov. Če ga bo treba za-menjati le nekaj odstotkov, se stroški lahko hitro dvignejo na več milijard,« opozarja dr. Rafael Mihalič, predstojnik Katedre za ele-ktroenergetske sisteme in naprave Fakultete za elektrotehniko v Ljubljani. Kot ključne ovire za razvoj pametnih omrežij navaja nes-posobnost odločevalcev, odsotnost podpore politike in nemotiviranost za spremembe. »Poskušajte na distribucijski ravni spre-meniti nekaj, kar že '50 let dobro dela'. Obi-lo veselja in sreče pri tem,« je ciničen. Prav tako opozarja, da razvoj pametnih omrežij še ni končan in standardi še niso določeni, »odločitev za smer, ki se kasneje izkaže za slepo ulico, pa je lahko zelo draga«.Kljub temu se pri pametnih omrežjih stvari v Sloveniji le premikajo. Sistemski operater distribucijskega omrežja (SODO) mora še letos pripraviti nacionalni program za pametna omrežja. Elektro Slovenije (ELES), ki je sistemski operater prenosnega omrežja, se poigrava z zamislijo o izrabi tehnologije pametnih omrežij za že omenjeno izrav-navo razlik med načrtovanim in dejanskim odvzemom elektrike iz prenosnega omrežja. Če bodo raziskave pokazale tehnično in ekonomsko upravičenost naložbe, se bodo letos lotili kakšnega pilotnega projekta. V Elektru Ljubljana pa so nekaj manjših pilot-nih projektov že izpeljali. Na območju Žirov so na primer pri končnih odjemalcih elek-trike namestili nekaj več kot 6 tisoč pamet-nih števcev, ki uporabnikom z dostopom do spleta omogočajo neprestano spremljanje porabe na 15 minut natančno. Po namestitvi števcev so ugotovili zmanjšanje porabe ele-ktrike za približno 5 odstotkov, vendar si ne upajo trditi, da je to zgolj posledica zamen-jave števcev, saj bi lahko na porabo vplivala tudi gospodarska kriza in nakup varčnejših gospodinjskih aparatov ter varčnih sijalk.



Do leta 2040 bi si država po

najkonservativnejšem scenariju

lahko zagotovila 600 milijonov,

po “najhujšem” pa celo več kot

dve milijardi evrov sredstev iz

naslova davkov na CO2.

Hkrati z večjim nadzorom nad porabo bodo morala »resnično« pametna omrežja omogočiti shranjevanje energije pri upo-rabnikih. Ko se bo razmahnila uporaba električnih avtomobilov, bo veliko ljudi razpolagalo s precejšnjo baterijsko ka-paciteto. Distributer se bo lahko glede na količino elektrike v sistemu odločil, ali bo avtomobilske baterije izkoristil za hran-jenje energije, torej za polnjenje električnih avtomobilov, če bo energije preveč, če je bo primanjkovalo, pa si jo bo iz istih ba-terij lahko spet »sposodil«. Prav shranje-vanje električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov, ki se ne ozirajo na de-jansko porabo, je eden največjih izzivov. Zadostno količino električnih avtomobilov za kaj takega pa je vsaj še kakih 20 do 30 let iluzorno pričakovati. Ena od ponu-jenih možnosti je shranjevanje energije v obliki vodika, a je tudi ta zamisel pri nas za zdaj na ravni načrtovanja pilotnih pro-jektov. Najobetavnejša je zato na gradnja črpalnih hidroelektrarn; te so za zdaj edini stroškovno učinkovit način shranjevanja energije. Črpalna hidroelektrarna v času majhne porabe in poceni elektrike pora-blja energijo za črpanje vode v rezervoar na hribu, v času velike porabe in s tem drage elektrike pa to vodo spusti po hribu v tur-bine in tako proizvaja elektriko. Prvo tako napravo, za zdaj edino v Sloveniji, so pred-lani odprli v Soški dolini, v bližini Kanala. ČHE Avče vodo črpa v rezervoar s pros-tornino 2,2 milijona kubičnih metrov nekaj sto metrov više na Kanalskem vrhu, nato pa jo, ko je treba, spušča v turbine v dolini po 700-metrski dovodni cevi. V načrtu je še ena črpalna elektrarna, ČHE Kozjak v

bližini Maribora, vendar se krajevna civilna iniciativa gradnji upira zaradi po njenem neprimerne trase načrtovanega daljno-voda, ki bi elektrarno povezal z omrežjem. Prav umeščanje daljnovodov v prostor je v Sloveniji ena največjih ovir za razvoj in posodobitev elektroenergetskega omrežja, saj je to, »zaradi zahtev ekologov, 'ekologov', naravnost pošastne zbirokratiziranosti post-opkov in okoljske birokracije, ki si jemlje malodane božje pravice pri odločanju o us-treznosti objektov glede na okoljske zahteve, ter njene pregovorne neučinkovitosti, začenši z ministrstvom za okolje in prostor, v Sloveniji že sedaj misija nemogoče«. Prav zaradi težav z umeščanjem novega daljno-voda mimo Renč na Goriškem je delovanje ČHE Avče še danes, sistemsko gledano, precej neučinkovito.

Zeleni davkiHkrati z zamenjavo fosilnih goriv in učinkovitejšo rabo energije je za prehod v nizkoogljično družbo treba prilagoditi tudi davčno zakonodajo v smislu tako im-enovane zelene davčne reforme, katere te-meljna zamisel je povečevanje obdavčevanja negativnih pojavov v družbi, kot je onesnaževanje, in razbremenitev davkov na področjih, ki veljajo za vrednoto, kot je na primer delo. »Z zelenimi davki je torej mogoče doseči prestrukturiranje davčnih obremenitev in hkrati spodbuditi prestruk-turiranje gospodarstva in njegov trajnostni razvoj,« poudarja dr. Sašo Kešeljević z Ekonomske fakultete v Ljubljani. Sliši se lepo, a nižanje kakršnhikoli davkov je v Sloveniji, kot opozarja tudi Kešeljević, za zdaj zaradi nujnega krpanja proračunske

luknje bolj pobožna želja. Tako je na krajši rok veliko verjetneje, da se bomo morali sprijazniti z zvišanjem okoljskih dajatev na energijo, druge davčne obveznosti pa bodo ostale nespremenjene. Novo zvišanje ekoloških prispevkov za energente je za letos že napovedano, nižanje kakršnihkoli davkov ni predvideno.Prvi resen korak na poti k zeleni davčni re-formi smo sicer v Sloveniji naredili že leta 1997, ko smo uvedli takso za onesnaževanje s CO2. »Toda prave zelene davčne reforme nismo nikoli posebej razvijali in še manj povezovali s širšim konceptom zelene proračunske reforme,« meni Kešeljević. Slovenija je po deležu davčnih prilivov iz okoljskih dajatev v vrhu med državami EU. Težava pa je v (ne)namenski porabi teh sredstev. Res se na primer z dodatkom za učinkovito rabo energije, ki je bil uve-den z novim energetskim zakonom in ki ga plačujemo vsi končni porabniki električne energije, napaja Eko sklad, ki razdeljuje nep-ovratna sredstva za vlaganje v energetsko učinkovitost, a teh sredstev - letos na primer približno 19 milijonov evrov - je veliko pre-malo za resen zagon prestrukturiranja gosp-odarstva. »To, kar danes počne Eko sklad, je preprosto igra v peskovniku. To je zato, da to imamo. Ne pa zato, da bi zadeve počeli zelo resno,« meni dr. Bogomir Kovač.Se pa državi v prihodnje obetajo veliko večji prihodki iz naslova izpustov CO2, ki jih bo nujno treba porabiti tam, kjer bodo im-eli največ pozitivnih učinkov. Najprej naj bi vlada aprila letos uvedla davek na CO2 pri prodaji naftnih derivatov. To naj sicer ne bi povzročilo dviga cene bencina, saj naj bi se ustrezno znižale trošarine, kljub temu pa bo



to nov vir, ki bi ga bilo smiselno porabiti na-mensko. Še večji prihodki se državi obetajo po letu 2012, ko se bo začelo novo trgovalno obdobje v evropski shemi trgovanja z izpusti toplogrednih plinov. Od leta 2013 naprave v energetiki ne bodo več dobivale brezplačnih emisijskih kuponov, temveč bodo mo-rale prav vse pravice do izpustov kupiti na dražbah. Mus molorecae es int ommolorepe peror moloribus, quam eratior eperovit laccabo repudit Do leta 2020 naj bi po se-danjih projekcijah država iz naslova vseh »davkov« na CO2 lahko računala na letne prihodke v višini vsaj 200 milijonov evrov. Do leta 2040 bi si po najkonservativnejšem scenariju iz tega naslova lahko zagotovila 600 milijonov, po »najhujšem« pa celo več kot 2 milijardi evrov. Kot dodaten vir javnofinančnih prihodkov se pri tem ponuja davek na jedrsko energijo. »Proizvodna cena jedrske energije je fiksna. Mus molorecae es int ommolorepe peror moloribus, quam eratior eperovit laccabo repudit Če bodo cene CO2 rasle, bo rasla tudi tržna cena elektrike, jedrske elektrarne pa bodo zaradi tega žele ekstradobičke,« pojasnjuje direktor Službe vlade za podnebne spremembe Jernej Stritih. Del teh ekstradobičkov bi z davkom lahko prelili v državni proračun, pri čemer govorimo o zneskih do 180 milijonov evrov na leto leta 2030. »Več ko bo tega denarja, več bomo lahko namenili za znižanje obre-menitve dela,« poudarja Stritih. Temu naj bi bil namenjen največji delež zbranih sred-stev, v poštev pa naj bi prišli tudi naložbe v energetsko učinkovitost in nizkoogljične tehnologije, vlaganja v raziskave in razvoj

ter ukrepi za prilagajanje podnebnim spre-membam. Ker so zeleni davki večinoma regresivni in najbolj poslabšajo predvsem položaj tistih z najnižjimi dohodki, je del sredstev od zelenih davkov nujno usmeriti v programe socialne pomoči.

Nova dokumentacijaSlovenijo v bližnji prihodnosti čaka spre-jetje dveh ključnih dokumentov, ki bosta definirala našo podnebno-energetsko pri-hodnost za prihodnjih nekaj desetletij. Prvi je nacionalni energetski program, katerega prednostna področja bodo prav učinkovita raba energije, obnovljivi viri in pametna omrežja. Drugi je že omenjeni zakon o podnebnih spremembah, ki naj bi poskr-bel za zakonski okvir dolgoročnih načrtov za prehod v nizkoogljično družbo, katerega ključno določilo je zaveza o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov za 80 odsto-tkov oziroma na manj kot 2 toni CO2 na prebivalca do leta 2050. Prvi osnutek zakona je bil objavljen junija lani, nedavno pa so v Službi vlade za podnebne spremembe pri-pravili drugo, nekoliko spremenjeno, na prvi pogled omiljeno, po mnenju pripravljavcev pa predvsem poenostavljeno različico.V Gospodarski zbornici Slovenije so do za-kona izjemno kritični, saj se gospodarstvo boji novih zavez in obremenitev. Po nji-hovem področje, ki ga zakon ureja, obrav-nava že več zakonov, strategij in okoljskih programov, katerih uresničevanje pa je v praksi šibko, zato dvomijo, da je nov zakon o podnebnih spremembah sploh potre-ben. »Poudarjamo, da je v veljavi okoli

500 okoljskih predpisov, ki jih mora gosp-odarstvo obvladovati. Slovenska zakonod-aja je nemalokrat zahtevnejša kot v drugih državah članicah. Mnogi predpisi med seboj niso usklajeni, to pa gospodarstvu povzroča velike težave in stroške. Gospodarstvo je z izvajanjem tako številnih veljavnih zavez preobremenjeno, zato dodatnih zavez in obremenitev ne prenese več.« Čeprav bi bilo iluzorno pričakovati, da bo industrija zakon o podnebnih spremembah sprejela z odprti-mi rokami, je med pomisleki vendarle nekaj tehtnih. Vsi okoljski strokovnjaki že dalj časa opozarjajo, da je slovenska okoljska za-konodaja dobra, da pa močno šepa izvajanje. Operativnih programov, akcijskih načrtov in strategij je že zdaj malo morje, pa se vsi iz-vajajo precej polovičarsko. Prav tako zakon ne vsebuje nikakršnih kazenskih določb za kršitve sprejetih zavez o zmanjševanju iz-pustov. Mus molorecae es int ommolorepe peror moloribus, quam eratior eperovit laccabo repudit Jernej Stritih se brani, da je zakon naravnan predvsem dolgoročno. Pripomogel bo sicer tudi k uresničevanju ciljev zmanjševanja izpustov do leta 2020, najpomembnejši pa je za kasnejše obdobje, za katerega cilji do zdaj niso bili podrob-neje določeni. »Ko se bodo načrtovali na-slednji 'Šoštanji', ne bodo mogli spregledati dolgoročnejših podnebnih ciljev. Sedanji načrti, na katerih temelji investicija v TEŠ 6, predvidevajo, da se po letu 2020 podnebni cilji ne bodo več zaostrovali in da bo cena emisijskih kuponov ostala na razmeroma nizki ravni.« Pa je že danes precej jasno, da so ta pričakovanja zgrešena. Kot pravi

Najrazličnejših operativnih

programov, akcijskih načrtov

in strategij je že zdaj malo

morje, pa se vsi izvajajo precej

polovičarsko.



Stritih, uvajanje trdih zakonskih norm čez noč, v času krize in v trenutnem političnem ozračju, ni realno. »Tudi ni družbenega kon-senza, na katerem bi to lahko utemeljili.«

PrometZagotavljanje trajnostne prometne infras-trukture je v Sloveniji eden najzahtevnejših projektov. Za avtoceste smo poskrbeli, prinesle pa so nam predvsem čezmerno povečanje izpustov toplogrednih plinov iz prometa. Železnice so bile do zdaj zanemar-jane. Mus molorecae es int ommolorepe peror moloribus, quam eratior eperovit laccabo repudit Za gradnjo avtocest je bil v proračunu vedno zagotovljen poseben vir sredstev, za železnice ta ni bil določen. Posledica tega je, da je bil nacionalni av-tocestni program izpolnjen tako rekoč v celoti, železniški pa le približno tretjinsko. Mus molorecae es int ommolorepe peror moloribus, quam eratior eperovit laccabo repudit Lani se je to vendarle spremenilo, saj na novo sprejeti zakon o zagotavljanju sredstev za investicije v javno železniško infrastrukturo do leta 2023 določa, da se sredstva, zbrana z davkom na uporabo vozil v cestnem prometu, namensko upo-rabijo za gradnjo železniške infrastrukture. Samo za prihodnja tri leta je v ta namen skupaj z evropskimi sredstvi predvidena več kot milijarda evrov, že letos pa je bilo

za železnice prvič namenjenega več dena-rja kot za gradnjo avtocest. Hkrati je treba poskrbeti za trajnostnejši cestni transport. EU naj bi v kratkem sprejela direktivo, ki bo državam članicam omogočala, da v cestnine za tovornjake poleg cene obrabe infrastruk-ture vključijo še ceno onesnaževanja zraka in obremenjevanja okolja s hrupom. Mus molorecae es int ommolorepe peror molori-bus, quam eratior eperovit laccabo repudit Tudi iz tega naslova zbrana sredstva naj bi po predvidevanjih namenili za posodabljan-je železnic. V medresorskem usklajevanju je prav zdaj sveženj ukrepov za spodbujanje uporabe električnih vozil, ki naj bi vključeval tudi državne subvencije za nakup. Velika odgovornost pri transportu je na ramenih občin, predvsem mestnih, saj si bodo morale prizadevati za vzpostavitev učinkovitejšega javnega prometa in spodbujanje prebival-cev k čim manj pogosti uporabi osebnega avtomobila, kar pa je zopet zelo dolgoročni projekt, saj bo potrebno znižati cene javnega prevoza. Mus molorecae es int ommolorepe peror moloribus, quam eratior eperovit lac-cabo repudit Ker je promet med najdražjimi in dejavnostmi, če govorimo o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov, bodo učinki ukrepov na tem področju najdlje najmanj vidni, hkrati pa bo zanje potrebnega največ denarja. So pa ključni, če se sploh želimo pogovarjati o »zeleni« prihodnosti.

Sredstva, ne ciljIzraz »zeleni new deal« je po mnenju dr. Saša Kešeljevića nekoliko sporen, saj naj bi v resnici šlo za celovit način lotevanja različnih vprašanj, s katerim bi morali poseči na vse ravni svojega delovanja in bivanja. Na ravni gospodinjstev gre za vprašanje vzorcev vedenja, na ravni podjetij za vprašanja tehnološke posodobitve in večjo energetsko učinkovitost, na ravni države pa za finan-ciranje velikih infrastrukturnih projektov in ustrezne javnofinančne reforme. Dejan-sko pa »praviloma prevladujejo posamezni in sistemsko nepovezani ukrepi«, kot opaža Kešeljević.Kljub vsemu se Slovenija počasi vendarle premika v zeleno smer, kakor ji navsezadnje nalaga tudi EU in kakor jo spodbuja OECD, hkrati pa je več kot očitno, da se to zaradi zbirokratiziranosti postopkov in reševanja javnih financ dogaja počasneje, kot bi si želeli. Dr. Bogomir Kovač pri tem opozarja na pomembnost zavedanja, da je ekologija sredstvo, ne pa cilj. »V težave zaidemo, ko se nam ekološka vprašanja nenadoma zazdijo nekaj, kar je treba reševati ciljno.



Dr. Danilo Türkpredsednik republike

Predsednik republike dr. Danilo Türk se je v preteklih tednih znašel pred obtožbo, da je bil neposredno obveščen o bombnem napadu v Velikovcu leta 1979, ko je delal kot sekretar pri SZDL. Obtožba je prišla iz opozicijske SDS oziroma jo je izrekel njen predsednik Janez Janša. A zdaj je dr. Türk rekel: “Dovolj je.” Ne bo več sprejemal politike diskreditacij in insinuacij, pravi. A ne govori le o tem. S predsednikom smo se pogovarjali tudi o politični mobilizaciji v arabskem svetu, o nezmožnosti vlade, da bi se vzpostavila kot osrednji protikrizni pogon, o odnosih s predsednikom vlade, o levici, o Slovencih, o novi velesili Kitajski. In seveda o tem, kaj z našimi postulati, demokracijo in človekovimi pravicami, zdaj, ko vodilno vlogo prevzemajo države, ki teh vrednot ne zagovarjajo.

besedilo: Grega Repovžfoto: Borut Peterlin


VELIKI INTERVJU Dr. Danilo Türk

Po štirinajstih dneh razprave o odpiranju arhivov nekdanje SDV v javnosti velja prepričanje, da ste bili leta 1979 visoki funkcionar SZDL (Socialistična zveza delovnega ljudstva), odgovoren za ko-munikacijo z manjšino, in zato zagotovo vpleteni v teroristične akcije na Koroškem. Kaj ste bili 18. septembra 1979?Takrat sem bil strokovno-politični delavec pri SZDL. Tako se je temu reklo. Sekretar komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja.

Niste bili predsednik te komisije?Ne, nisem. Predsednik komisije sem postal kasneje, konec leta 1979. Na delovnem mestu sekretarja sem se zaposlil leta 1975, a potem sem magistriral in odslužil vojaški rok. Iz vojske sem se vrnil julija 1979 in prišel nazaj na to delovno mesto.

Kaj dela 26-letni sekretar take komisije?Bere medije, pripravlja ocene na podlagi javnih virov, piše zapisnike na sestankih, pripravlja seje. Moj specifični pogled je bila mednarod-nopravna tematika. Kar se Koroške tiče, je šlo za interpretacijo avs-trijske državne pogodbe v zvezi s štetjem posebne vrste, ki je bilo opravljeno leta 1976. Pa interpretacije v zvezi z ustreznostjo zakona o narodnih skupnostih (Volksgruppengesätz), ki je bil v Avstriji sprejet in je bil pod ravnijo določil avstrijske državne pogodbe, in seveda aktivnosti, ki so imele naravo internacionalizacije manjšinskega vprašanja. V tistem času sem pisal tekste za nastope različnih izve-dencev na mednarodnih sestankih o manjšinah, zlasti v Združenih narodih.

SZDL je bila v takratni liniji odločanja dejansko nepomembna or-ganizacija, namenjena bolj zbujanju vtisa, da ljudstvo lahko sode-luje pri oblasti. Teže ni imela. Tudi Igor Bavčar je bil zaposlen pri SZDL, na primer v času JBTZ. Kako ste dobili službo v SZDL?Izhodišče vsega je bilo, da sem diplomiral iz teme »Možne oblike internacionalizacije vprašanj slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji pred organi ZN«. Za diplomo sem dobil Prešernovo priznanje.

In ste bili takoj globoko angažirani?Moral sem odslužiti vojaščino, prej sem magistriral, v vojsko sem odšel prve dni septembra 1978 in se vrnil v prvi polovici julija 1979.

In kako ste zvedeli za napad v Velikovcu?Iz radia in s televizije. O tem se je poročalo. A slovenski mediji so o tem bolj malo poročali. Sam sem spremljal tudi avstrijske medije, bral avstrijske časopise in tam se je zelo obširno pisalo o teh stvareh. Tudi v Sloveniji se je potem kar nekaj objavilo. Ni bilo obširno, je pa bilo.

Glede na to, da ste bili predstavnik komisije, ki se je s tem ukvar-jala, ste pripadnike manjšine gotovo kaj spraševali? V smislu, kaj se dogaja tam pri vas?Pravzaprav neposredno ne. So pa bili ti stiki kontinuirani in smo se zagotovo pogovarjali tudi o tem. In ni dvoma, da je bil dogodek ocen-jen kot zelo negativen, kot nekaj, kar ni bilo dobro za manjšino.Ugledna novinarska kolegica pravi, da so na primer v Mariboru ve-deli, da ima prste vmes SDV, celo kateri ljudje naj bi bili angažirani pri tem. A bistveno je: o tem se je govorilo. Namigi so obstajali.

V politiki je vedno tako, da je konstruktivne ide-

je težje uveljavljati kot pa dosegati neposredne

javnomnenjske učinke z obtožbami drugih.


Gotovo ste se spraševali o tem.To vprašanje je bilo predmet za pravosodne organe, ne za politično organizacijo, kot je bila SZDL. Poleg tega so bile takrat opravljene preiskave in potekali so sodni postopki, o podrobnostih pa nisem bil obveščen in me niso posebej zanimale.

Kako to? Gotovo vas je zanimalo.Energija se je posvečala izključno političnim dejavnostim v zvezi z manjšino. Takrat so bila glavna vprašanja politična enotnost Slovencev na Koroškem, pogajanja med njimi in avstrijsko vlado, podpora Jugoslavije, mednarodne aktivnosti, ki so jih takrat izvajali v Združenih narodih. Ob teh dogodkih pa je bila eskalacija dejansko že mimo - v tistem času se je že nakazovala želja Jugoslavije in Avs-trije, da poskušata manjšinsko vprašanje voditi v smeri dogovorjen-ega reševanja. Glavni spori so se začeli leta 1972 in vrhunec dosegli leta 1976, ko je bil opravljen popis posebne vrste in sprejet zakon o narodnih skupnostih v Avstriji. Tisto je bilo najbolj konfliktno obdobje. Takrat so bile različne napetosti. Seveda so bila vmes tudi nasilna dejanja, ampak jih nismo jemali kot del političnega. In če govorite o eksplozijah, je meni ostala najbolj v spominu razstrelitev partizanskega spomenika na Robežu.

Na manjšinskem območju je delovalo tudi nekaj avstrijskih skra-jnih skupin. Napeto je bilo.Takrat sta bili zelo aktivni organizaciji Kärntner Abwehrkämp-ferbund in Kärntner Heimatdienst, ki sta obe izvajali močno propagandno in politično dejavnost proti slovenski skupnosti na Koroškem, na drugi strani so imeli Slovenci svoje politične mani-festacije, izjave, nastope. Tega je bilo veliko, poleg tega so potekala pogajanja z avstrijsko zvezno vlado.

In kasneje, ko ste postali predsednik komisije, tudi ne?Seveda ne. A razumeti moramo tisti čas. Zdaj se nam vsiljuje nekakšna paranoidna interpretacija, da je bilo vse skupaj nekakšna zarota. Da je vsa zgodba stvar nekakšne zarote, tajnih služb, nasilja. A v tistem času je bilo politično življenje drugačno in veliko obsežnejše. Gotovo so obstajale tudi kakšne skupine, kakšne dejavnosti, za katere nismo vedeli, ampak politična slika je bila širša in drugačna. Glavno je bilo, da smo imeli v Avstriji manjšino, katere pravice po medn-arodni pogodbi niso bile zagotovljene, naša manjšina pa je zahtevala in pričakovala politično podporo. Kar se je dogajalo, se je dogajalo na politični ravni. Bodisi v javnosti, bodisi v pogajanjih, bodisi na mednarodnih srečanjih. To je bila politična atmosfera tistega časa, to so bile politične razmere tistega časa. Današnja interpretacija, ki poskuša takratno dogajanje prikazati kot zaroto, nima nobene zveze s takratno stvarnostjo.

Tudi v Avstriji dobiva zgodba posebno dimenzijo. Na ravni Koroške so že ustanovili komisijo, ki naj bi se ukvarjala s prim-erom Velikovec. Seveda ne z dejanji nacionalističnih avstrijskih organizacij.Tako je zato, ker je bila pri nas zadeva predstavljena kot pomembno vprašanje, ki je odprlo možnost, da se kakšne stvari raziščejo, hkrati pa tudi ustvarijo novi politični problemi. Vsako tako zgodovinsko interpretacijo je pač mogoče uporabiti za to, da se manjšini danes kaj odreče.

Zgodba se je prvič v obliki desetih vprašanj pojavila takoj po pred-logu ustavne obtožbe zoper vas kot predsednika republike. Oboje je prišlo iz SDS. Zdaj SDS zgodbo vrača v javnost. Namen je jasen: omajati vaš ugled v javnosti. Janez Janša tega ne skriva.To je izrazito negativna politika. In to politiko, ki škoduje državi, manjšini in seveda tudi predsedniku, ocenjujem kot destruktivno. Vsa ta namigovanja, te insinuacije, podtikanja o moji domnevni vpletenosti ... Če kdo reče, da sem bil neposredno obveščen o nekem bombnem napadu, je to insinuacija, da sem bil del tega dogajanja. Ko je bila lani sprožena pobuda za postopek ustavne obtožbe zoper predsednika republike, je ta pobuda vsebovala kopico absurdnih konstrukcij. Z enim odlikovanjem naj bi bil prekršil 34 členov ustave! To je zunaj razuma. In pobuda je klavrno propadla: dobila je manj glasov, kot je bilo podpisanih predlagateljev. To je bil klavrn poraz in v tisti situaciji je prišla v ospredje rezervna akcija, da bi zameglili dejanski rezultat: nenadoma je bil v središču velikovški dogodek in iz njega se je delala zgodba. Ni težko ugotoviti, da gre za politično kampanjo, ki je preračunana na današnje politične moči.

Temu pravite politična kampanja? V imenu politične kampanje so potolkli slovensko manjšino v Italiji v začetku devetdesetih let, ko je bila žrtvovana na oltarju notranjepolitičnih bojev. Je to za vas normalna politika?Gre za početje, ki ga sam odločno in energično zavračam. Taka poli-tika je destruktivna, škodljiva in vredna, da se zavrne. To je moje stališče. Sicer pa je profil te politike slovenski javnosti dobro znan. To je profil, ki je bil opisan že v knjižnem delu Svet kot zarota.

Gospod predsednik, Slovenija je že vsaj 20 let izpostavljena temu. Diskreditacije, zmerjanje s komunisti, klanovci, kučanovci, udbomafijo ... Vemo, kdo to dela. Ni že čas, da se ta politika in podrejanje države psihozi konstantne zarote delegitimirata?Tej politiki je treba reči ne. Dovolj je. Potrebujemo odločen prelom s to navlako našega tranzicijskega obdobja. V to navlako štejem tudi to vrsto politike in druge takšne pojave, na primer to, da imamo že 20 let nerazčiščene orožarske zgodbe. To je velika navlaka tran-zicijskih zablod, od osamosvojiteljskega zaslugarstva in kronično nerazčiščenih poslov z orožjem do zaničevanja pravosodne oblasti in

Dr. Danilo Türk VELIKI INTERVJU


ciničnega manipuliranja z naivnimi razlagami trga in kapitalizma, kar se najbolj škodljivo izraža v tajkunstvu. Dodajte še potvarjanje bližnje in manj bližnje zgodovine, socialne probleme in po vsej Ev-ropi razširjen občutek negotovosti, pa dobite zelo nevarno politično zmes. Potrebujemo prelom, odločen prelom s tranzicijskimi zablo-dami. To seveda ne bo lahko, saj imajo mnogi od teh zablod pov-sem praktične koristi - politično moč, hitro pridobljeno bogastvo, pomemben, četudi neutemeljen družbeni ugled.

Kakšen politik je Janez Janša?Poglejte, profil Janeza Janše je slovenski javnosti dobro znan. Morda bi ga še najbolje opisal ameriški izraz za to vrsto politikov - »survi-vor«, kar bi lahko prevedli kot »premetenec«.

Je njegova moč odvisna od nemoči levice?Tudi, vendar ne izključno. Spomnite se razpada Demosa in politične usode dr. Jožeta Pučnika.

A levica ima ves čas težavo, da ne zna vzpostaviti svoje politične agende - tudi ko je na oblasti.V politiki je vedno tako, da je konstruktivne ideje težje uveljavljati kot pa dosegati neposredne javnomnenjske učinke z obtožbami drugih. Tudi po svetu so populistične kritike in brezumne, ideološko motivirane obtožbe vedno močnejše od konstruktivnih alternativ, ki kažejo pot naprej. Če spremljate današnje dogajanje v ZDA, vidite, kam je pripeljalo gibanje čajank - to je isti vzorec. Hujskanje in pop-ulizem, ki se je sprevrgel v hujskaštvo proti vsemu, kar se poskuša narediti kot odgovor na krizne razmere. A tudi mi imamo močan vzorec takega delovanja. Zato govorim o potrebnosti preloma.

Morda je težava v tem, da levi politični pol ne najde prave poti iz neoliberalnega modela, ki je svet navsezadnje pripeljal v krizo.Upoštevati morate dve ravni. Prva raven je težavnost pri zagotavl-janju kohezije vladajoče koalicije, ki jo sestavljajo štiri stranke. To je politična raven, ki je zahtevna sama po sebi. Pod to ravnijo je globlja problematika razvojnega modela, ker je Slovenija del Evrope in sveta in zato izpostavljena tudi vsem vplivom. Še nedavno smo imeli vladavino cenenih kreditov in drugega, kar je izhajalo iz neo-liberalnih finančnih čarovnij, zato se ne smemo čuditi, da smo še danes izpostavljeni tem vplivom in da je težko najti vzorec razvoja, ki bo to premagal. Za to bo potrebno zelo veliko časa in dela. V pre-teklih letih smo se navadili verjeti, da je od teh finančnih holdingov, ki prerazporejajo družbeno bogastvo, odvisen razvoj. To je bila ve-lika iluzija in ceno te iluzije plačujemo še danes. Alternative še ni-mamo. Kot optimist bi rad verjel, da nastaja. Bančniki vam bodo povedali, da se za dobre projekte krediti dobijo tudi pri nas. Težko je s krediti za tekoče poslovanje in obratna sredstva. Razmere so se po tem najakutnejšem obdobju krize vendarle toliko uredile, da bi bilo mogoče krepiti razvojno usmerjeno gospodarstvo in s tem peljati družbo iz krize. A nismo še tako daleč.

Nasprotno. Smo v stanju »proti«. Razpisana imamo dva refer-enduma. Ta »proti« je prisoten na vseh ravneh. Je odgovornost v napačnem ravnanju predsednika vlade, napačnih ocenah vlade?Ni vse negativno. Imeli smo referendum o arbitražnem sporazu-mu s Hrvaško in večina je izrekla podporo konstruktivni ideji. To kaže, da ljudje razmišljajo in da je mogoče s kakšno zamislijo tudi prodreti. Težave, ki se vežejo na pokojninsko reformo, so drugačne. Dejstvo je, da pokojninsko reformo potrebujemo ne glede na zunan-je okoliščine. Potrebujemo jo zaradi staranja prebivalstva. Moramo se zamisliti nad tem, da nasprotniki pokojninske reforme nikoli niso predložili izračunov, na katerih bi se pogledalo, ali je zvišanje upokojitvene starosti pri nas v resnici tako nemogoče, saj slišimo, da imamo res toliko preveč zgaranih ljudi. Morebiti pa to število ni

tako veliko, da ne bi bilo mogoče z ustreznimi bonusi rešiti njihovih težav in napredovati s pokojninsko reformo. Veliki večini ljudi, ki so danes zaposleni ali ki bodo stopili na trg dela jutri, reforma ne povzroča težav, ker bodo želeli delati do 65. leta. Poglejmo Španijo. Tam so nedavno dosegli sporazum med vlado in sindikati o zvišanju upokojitvene starosti na 67 let. Španija ni država, ki bi imela bogato in dolgo zgodovino kompromisov, ampak je prav tako država kon-fliktov.

Ga je torej polomila vlada?Vlada je ravnala na način, ki bi ga lahko zares blago ocenil kot sub-optimalen. Težava pa je splošnejša in veliko večja. Vlada pogosto pri-haja v javnost z ne dovolj izdelanimi idejami, z idejami, pri katerih bi bila še potrebna notranja razprava in zorenje. Tako razprava o ne-dodelanih predlogih ustvarja nezadovoljstvo in veliko nervoze. Poleg tega je vlada glede pokojninske reforme vprašljivo vodila dialog. V prvi polovici leta 2010 so sindikati dobili vtis, da jih vlada sploh ne posluša. danilo Turk, predsednik republike Slovenije. Vlada je potem sredi leta prišla v parlament in začela drugo fazo razprave, kjer je bila odprta za spremembe, vendar pa so na vladni strani dobili občutek, da sindikati ničesar nočejo. Gre za početje, ki ga sam odločno in energično zavračam. Taka politika je destruktivna, škodljiva in vred-na, da se zavrne. Mus molorecae es int ommolorepe peror moloribus, quam eratior eperovit laccabo repudit To je moje stališče. Imeli smo dve fazi dialoga gluhih, in to je vzrok za skrb zbujajoč položaj, ki ga imamo danes.



Nekako se zdi, da je v Sloveniji kar sprejeto, da sedanji družbeni sistem ne deluje in nam ne ustreza. Vendar dogovora o tem, kakšen naj bo, ni. Kaj pa, če je to že tisto novo stanje?Vedno z veseljem preberem komentarje antropologinje Vesne Vuk Godina, ki nas opozarja na to, da imamo v Sloveniji neke globoko vsajene in antropološko definirane vzorce obnašanja, ki jim je treba prilagoditi tudi nove forme družbene organiziranosti. S tem mnen-jem se strinjam in mislim, da je globoko resnično. Vprašanje je, katera pot nas bo pripeljala do tega sozvočja. Na eni strani je naša vključenost v Evropo, izzivi 21. stoletja, medgeneracijski odnosi. Na drugi strani pa je potrebno dobro razumevanje te tradicionalne antropološko definirane kulture Slovencev. Izrazita naloga politike je najti vzorce, ki bodo ustvarili kolektivno prizadevanje. Politične stranke same po sebi tega ne zagotavljajo, to sedaj že vemo. Preveč smo pričakovali od političnih strank in političnega pluralizma. Ta je poleg tega pogosto reduciran na ideološke in personalne prepire.

V kakšnem smislu je politični pluralizem premalo?Imamo izrazito močno dominacijo političnega podsistema, kot je rekel profesor France Bučar, dominacijo političnih strank nad vs-emi mogočimi odločitvami. Že medijski refleks to kaže. Novinarji gredo najprej vprašat šefe strank, kadar je karkoli pomembnega, od bančnih posojil do kadrovskih rešitev v pravosodju, pa čeprav to ne zadeva njihove vloge. To je slabo. Ta nenavadno močna prisotnost čiste politike nujno slabi vse druge institucije. Civilnodružbeni mod-el je prešibak, in tudi če bi bil močnejši, sam po sebi ne bi zadoščal.

Vrednote sosedske pomoči in lokalne solidarnosti, čisto človeške solidarnosti, so premalo izkoriščene in premalo priznane. Želel bi si na primer, da bi zakona o prostovoljstvu in o socialnem podjetništvu dobila širšo podporo. Tudi tam je energija, ki nam bo dala kolek-tivnost, kakršno danes potrebujemo. V vsaki družbi so te poti za-pletene.

So različno zapletene?Izrazito slabo smo usposobljeni za dialog in kompromis. Prej sva go-vorila o sindikatih in vladi ob pokojninski reformi. Tam se je poka-zalo, kako nam to res ne gre od rok. Sam se včasih pošalim in rečem, če bi imeli v Združenih narodih tako malo sposobnosti za dialog in kompromis kot v Sloveniji, bi sedaj imeli ne III., ampak že IV. svetov-no vojno. Kot sem že rekel, tako smo zapičeni v svoj prav.

Morda nam pa manjka močan vodja? Ljudje si ga želijo.Nikakor. Močan vodja je izrazit znak regresije. Študija revije The Economist o kakovosti demokracije je Slovenijo uvrstila med Fran-cijo in Estonijo, a nižje na lestvici, kot bi mi radi. Kaj so ugotovili? Slovenija ima dober volilni sistem, dobro varstvo človekovih pravic, razmeroma slabo državno upravljanje in zelo slabo politično kulturo. Znotraj politične kulture pa je ena od težav ta, da nismo razčistili s hrepenenjem po vodji.

Se strinjate? Res hrepenimo?Mene to spremlja od samega začetka, ko sem bil izvoljen.

Po naravi sem optimist. Sicer ne bi šel za pred-

stavnika Slovenije v Združenih narodih, ko ni-

smo imeli tam absolutno ničesar, razen dveh

diplomatov in moje družine.



Vlada oziroma koalicija nima javne podpore. Izgubila jo je. Tudi predsednik vlade nima javne podpore. Če nimaš javne pod-pore, težko vodiš politiko. Še težje vodiš krizno politiko. Zdi se brezizhodno.To je problem. Voditeljske sposobnosti v pluralistični družbi bi mo-rale biti vezane na dialog, na kompromis in podobne kvalitete, še bolj pa na konkretno vizijo rešitve. A če vlada prihaja z napol izde-lanimi idejami in jih daje v javno razpravo, si s tem otežuje arti-kulacijo rešitev in dialog. Decembra lani sem predlagal, naj vlada jasno razvrsti prioritete. Seveda se take zamisli niso utrnile samo meni, tudi drugi so razmišljali v to smer. Kot veste, je januarja vla-da naredila seznam šestih prioritet. Upam, da bo dobila podporo v državnem zboru in v javnosti in da bomo na tej podlagi presojali njeno uspešnost.

Pa ta vlada sploh še lahko naredi obrat?Upam, da lahko. Zato sem predlagal tak način. Začetek novega leta in sredina mandata sta dobra priložnost, da se prioritete rekapitulirajo. Če se to naredi dovolj močno in kompetentno, potem imam upanje, da bo vlada lahko spet pridobila žalostno izgubljeno podporo.

Zdi se, da vas predsednik vlade ne posluša ravno veliko. O potreb-nosti močnejše vloge fiskalnega sveta ste mu pisali že dvakrat.Pravi odgovor na to vprašanje vam lahko da predsednik vlade. Moj pogled na fiskalni svet je utemeljen na branju prvega poročila, ki je prišlo lani spomladi. Takrat sem se sestal s fiskalnim svetom in sem bil zelo zadovoljen s tem, kar je naredil. To ni presenetljivo, če vi-dimo, da fiskalni svet sestavljajo zelo dobri ekonomisti, ki se resnično trudijo napraviti nekaj dobrega. Mus molorecae es int ommolorepe peror moloribus, quam eratior eperovit laccabo. Že na tisti podlagi se mi je zdelo, da je treba fiskalni svet okrepiti. Moral bi dobiti pravico veta na predlog proračuna, njegova vloga bi morala biti močnejša. Tudi v smislu trasiranja slovenskega pogleda na fiskalno ureditev v EU. To vse potrebujemo. Nič nismo prezgodnji, kvečjemu prepozni.

Je svet kot tak danes malce histeričen? Saj tako ni samo pri nas.Kamorkoli pogledamo, vidimo veliko negotovosti. In kot posledica negotovosti nastaja veliko negativnih pojavov, histerije, ksenofobije ... Seveda je to problem zahodnega sveta, ki se je znašel v težavah, ki niso bile predvidene. Nihče si ni znal predstavljati, da nas bo finančna kriza tako močno prizadela in tako upočasnila rast.

Kdo ustvarja ozračje? Razmere? Politika? Mediji?Zadnji dve desetletji je svet doživel pomembne spremembe, kar zade-va medije. Poleg tehnoloških sprememb je največja novost izjemno močan prodor rumenih medijev. Pojav Ruperta Murdocha, njegove-ga medijskega imperija in povezav s političnimi dejavniki je izjemno močno zaznamoval naš čas, tako rekoč po vsem svetu. V primerjavi z njim je Državljan Kane pravljica za lahko noč. Gre za vzorce, ki so odločilno prispevali k histerizaciji - ponekod neposredno, marsikje pa s posnemanjem tehnik Murdochovih medijev. Mediji so v celoti udeleženi pri oblikovanju sodobne stvarnosti. Ne drži več, da so zgolj »ogledalo« družbe. Družbo soustvarjajo in so zanjo soodgovorni. Kot pravi mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah: svo-boda izražanja nosi s sabo tudi odgovornosti.

V kriznih razmerah politika išče rešitev, kako kljub jezni in nego-tovi javnosti ostati na oblasti. Ko začneš govoriti o odpovedovanju multikulturalizmu, veš, kako ljudje razumejo sporočilo. S prstom kažeš na tujce. Najprej se je to zgodilo v Nemčiji, zdaj je sledil še britanski premier.To je skrb zbujajoče. Je pa res, da v Evropi nismo resnično razjasnili, kaj sploh je multikulturnost. Po mojem sem spada jezikovno prila-gajanje. Ni dobro, če se priseljenci ne učijo jezika države, v katero so prišli. Mus molorecae es int ommolorepe peror moloribus, quam eratior eperovit laccabo. Jezikovna integracija je izrazito pomembna in tudi zapostavljena. A poglejmo Slovenijo. Prav na jezikovni ravni je imela razmeroma uspešen proces integracije, na kulturni ravni pa smo bili manj aktivni.



Pa se vam ne zdi, da politiki ta problem poudarjajo zato, da bi usmerjali čustva volivcev?Žal se nemalokrat kaže tako. Sam bi za primer dal razpravo v Švici, ki ima tudi te čustvene vidike. Nedavno so se na referendumu odločili za možnost strožjega kaznovanja priseljencev. A hkrati ima Švica dol-go tradicijo integriranja priseljencev v svojo skupnost, ki je bolj razvi-ta kot marsikje drugje. Slika je vedno malo mešana. Žal je v tem času v ospredju javnega zanimanja prav ta čustveni odnos, ki zelo hitro vodi v šovinizem. To je slabo. A poti so znane: jezikovna integracija in vertikalna socialna mobilnost. Če hočete praktično politiko, ki bo resnično zagotavljala uspeh, je pač težje. Kar nekaj multikulturnih modelov je, ki delujejo. Poglejte, kaj je naredila Kanada, pa tudi ZDA.

Ob zadnjih dogodkih v arabskih državah je zahodna politika obnemela. Je to prav?Seveda je obnemela. Zahod je bil presenečen, ker se je navadil ver-jeti, da je stabilnost tako imenovanih »zmernih režimov« dolgoročno zagotovljena. Eksplozija, ki sta jo doživela najprej Tunizija in nato še Egipt, je bila šok.

No, pričakovali bi veselje Zahoda, ker diktature padajo. Mi smo vendar za človekove pravice in demokracijo, kajne?Človekove pravice in demokracija so zelo površno znane in zelo malo razumevanja je za posebnosti, ki jih proces uveljavljanja človekovih pravic in demokracije zahteva v različnih družbah. Spet smo pri an-tropologiji. Poglejte primer. Japonska ima svojo različico demokraci-je, ki je v marsikaterem pogledu precej drugačna od zahodne. Četudi imate stranke, imate drug odnos, drugačnost. Gre tudi za model transformacije. Indonezija se je na primer pokazala kot uspešen model transformacije. Sredi devetdesetih let je padel zadnji diktator v zgodovini Indonezije. Tam so bili do danes štirje predsedniki, ki so dodali vsak svoj prispevek k razvoju demokracije. Danes je Indon-ezija primer razmeroma mirnega prehoda v demokracijo, pri čemer gre za 200-milijonsko državo.

Se morda Zahod boji tudi svojih revolucij?Mislim, da ne. V tem primeru dejansko obstaja strah, ki ga povzročajo vprašanja mednarodne varnosti. Ni pa zaskrbljenosti, da bi se takšne stvari prenašale v zahodno Evropo ali v Ameriko.

Tudi na Zahodu so ljudje jezni.Seveda, ampak so razlike. V Egiptu že 30 let vladajo izredne razmere. Ukrepi, ki izhajajo iz teh izrednih razmer, so izjemno brutalni. To je že dolgo del egiptovske stvarnosti.

Prav zato bi morali politiki na Zahodu vzklikati, da je to praznik demokracije, diktator pada!Seveda lahko rečem, da je to, kar se dogaja, praznik demokracije; da je praznik, da se je transformacija začela. Hkrati pa se spomnite padca Sadama Huseina - kar je sledilo, je bilo še slabše od diktature. To ne pomeni, da je treba diktature tolerirati, treba pa je vedeti, kaj pride dan po tem. Demokracija, ki pride na konicah tujih bajone-tov, bo potrebovala veliko časa, da pridobi minimalno prepričljivost. Demokracija, ki jo vodi elita ali neka verska skupnost, bo potrebova-la veliko časa, da vzpostavi popolno legitimnost. Verjetno bo za kaj takega potrebnih več volilnih obdobij. Zunanji svet pa mora svoje možnosti in svojo vlogo najprej dobro razumeti. Zunanja pomoč ali celo pritisk demokraciji lahko pomaga, vendar ne vselej in ne v vsaki obliki. Upoštevajmo različne izkušnje, na primer Južne Koreje in Kir-gizije. Upoštevajmo tudi, da mora demokracija pokazati sposobnost generirati razvoj. Stagnacija lahko demokracijo kompromitira, pose-bej če je ta še nova in izkušnje z njo šibke.

Lahko Evropa razpade?Francoski teoretik mednarodnih odnosov Dominique Moisi je duho-vito pripomnil, da lahko Evropa kot celota postane nekaj takega kot Benetke: bleščeča v minuli moči in slavi, dekadentna in nekoliko razpadajoča danes ter svetovna turistična atrakcija. Dodal bi, da si tega večina Evropejcev ne želi. Če pa EU hoče kakšno drugačno prihodnost, bo morala najprej »spraviti hišo v red«. To pomeni rešiti evrsko krizo in uvesti fiskalno unijo v območju evra, dokončati notranji trg, povečati konkurenčnost in zlasti najti način za povečanje inovativnosti. Zakaj v EU zadnjih 20 let nismo dobili kakšnega pod-jetja, kot sta Microsoft in Google?

Svet se dinamično spreminja, pravkar ves svet počasi priznava Kitajsko za velesilo. A Kitajska nima demokratičnih standardov, tam vlada partija. Zahod mora v imenu interesov »pozabljati« na standarde, ki jih je tako vztrajno uveljavljal po vsem svetu ...Tudi Kitajska še ni rekla zadnje besede. V začetku devetdesetih let sem govoril s kitajskimi prijatelji, ki so rekli: Kitajska bo postala ve-likanski Singapur. Mus molorecae es int ommolorepe peror molori-bus, quam eratior eperovit laccabo repudit To ni bilo neutemeljeno, kajti kitajski voditelj Deng Xiaoping je bil leta 1987 na obisku v Singapuru in je prišel nazaj ves prevzet. Po 20 letih vidimo, da se je to kar dobro prijelo. Kapitalizem 20. stoletja je bil uspešno cepljen na kitajsko tradicijo avtoritete. Mus molorecae es int ommolorepe peror moloribus, quam eratior eperovit laccabo repudit To avtoriteto seveda zdaj vodi komunistična partija. Lahko pa bi bila to kakšna druga oblast. Vsekakor gre za to, da obstaja jedro avtoritete, na kat-ero se cepi kapitalistični model. To so v Singapuru naredili že prej v manjšem obsegu. In to se sedaj dogaja v enormnih razsežnosti na Kitajskem.

Ste res tak optimist? Je to vaša naravna drža? Ali se tako le postav-ljate proti neki splošni črnogledosti?Po naravi sem optimist. Sicer ne bi šel za predstavnika Slovenije v Združenih narodih, ko nismo imeli tam absolutno ničesar, razen dveh diplomatov in moje družine.

Marsikdo mi je rekel, da je funkcija, na katero

sem bil izvoljen, funkcija očeta. S tem se ne strin-

jam. Slovenski narod je razvit političen narod, ki

ne potrebuje očeta. Slovenski narod potrebuje

sogovornika.



Ni še bilo konec predzadn-jih dnevnih poročil, ko se je v grosupeljski pekarni na delo pripravljala nočna izmena. Me-tle nekaj popoldancev so zrak z ostanki moke mrčavo zgostile in ga nežno vmešale v hrupno mrmranje strojev, ki so najprej zabrneli nad skupino mešalcev, potem pa so tempo odredili še trojici, ki je testo oblikovala v kepice in ga previdno polagala v pomokane košare.

Lora Power

REPORTAŽA Kruh naš (ne)vsakdanji

Ko sta jih bila dva vozička polna, sta jih starejša kamerada odpeljala v tihe komore, kjer so hlebi vzhajali pri kakih tridesetih stopinjah Celzija in skoraj sedemdesetod-stotni vlagi. Nekaj korakov stran so štirje peki s križastimi zarezami obeležili še zadnje hlebce krjavlja, vestna robotska roka pa jih je v enakomernih presledkih podajala peči. Dolorrunt at officae nitem exerum quia con parci repe nus. Ko jih je čez kakšnih dvajset minut hrustljavo zapečene vrnila četverici, je topel vonj prežel ves rompompom. In spom-nil na dom; na dobroto, toplino, blaginjo…, a tudi na stoletne lakote in grdavščine, ki jih z njim počne potrošniška lakomnost. Še bilo konec predzadnjih dnevnih poročil, ko se je v grosupeljski pekarni na delo pripravljala nočna izmena. metle nekaj popoldancev so zrak z ostanki moke mrčavo zgostile in ga nežno vmešale v hrupno mrmranje strojev, ki so najprej zabrneli nad skupino mešalcev, potem pa so tempo odredili še trojici, ki je testo oblikovala v kepice in ga previdno po-lagala v pomokane košare.

Z E-ji in brez njihTudi dvaindvajset letnemu Martinu Gregorčiču, peku iz Mercatorjeve domače pekarne, se je zdelo blagoduho živilo nekaj nadvse domačega, čeravno ni znal poveda-ti, zakaj. So bili pa še kako živi spomini na pripetljaj, ki ga je za vedno naučil, da kruha ne sme jemati kot nekaj samoumevnega. "Ko mi je nekega dne kos padel na tla, je oče rekel, poberi in poljubi ga." Prepričan je, da brez spoštovanja ne gre, toda za dober kruh so po njegovem najpomembnejše kakov-ostne sestavine. "Jaz pa pravim, da ga nar-edijo dobre roke," ga je dopolnila Barbara Štiglic, vodja službe za razvoj in kontrolo v Pekarni Grosuplje. Martinove, recimo, se vsak dan lotevajo na desetine različnih hlebcev. V Grosupljem jih proizvajajo sto petinštirideset vrst, medtem ko se jih je na seznamu veletrgovca znašlo celo šeststo in še štiristo različic pekovskega peciva. "Slovenija ima izjemno krušno dediščino in boljšo ponudbo kot večina svetovnih držav," je pojasnila gospa Barbara. "Primorski kruh je nekaj čisto drugega kot tisti s Koroškega

Vse, kar človek potrebuje za življenje

Kruh naš (ne)vsakdanji


Kruh naš (ne)vsakdanji REPORTAŽA

ali Notranjskega. Dobro je, da imamo tako pestro ponudbo, saj smo imeli po vojni le socialni kruh, katerega sestavo in ceno je diktirala država." Poleg tega je treba nabor vsako leto malce osvežiti, je menila."Razvoj mora iti naprej in letošnja usmer-itev je ponuditi čim več izdelkov brez adi-tivov. Res pa je, da jih nekaterim izdelkom dodamo, da izboljšamo njihov okus in svežino." Kaj se skriva za vsemi tistimi E-ji, o katerih je bilo slišati že marsikaj? Barvila, konzervansi, antioksidanti, emulgatorji, sta-bilizatorji, ojačevalci arome, sredstva proti sprijemanju ali ona za povečanje prostor-nine, veziva, encimi, potisni plini in še kaj. "V nekatere izdelke, denimo, dodajamo vitamin C ali z drugo besedo askorbinsko kislino, ki ima oznako E 300, pa še kakšen emulgator, kislino, sojino moko…, med-tem ko konzervansov v Pekarni Grosuplje praktično ne uporabljamo," je zatrdila. "Gre zgolj za določene aditive, ki so prever-jeni in dovoljeni v Evropski uniji, ampak ljudje se teh oznak bojijo, ker ne vedo, kaj pomenijo." Sanja Lončar iz društva Ognjič, ki v člankih, na predavanjih in delavnicah že vrsto let opozarja, da je pšenica postala "najbolj izmaličeno, kemično onesnaženo in življenjsko problematično živilo", meni, da peki aditive dodajajo predvsem zato, ker takšen kruh terjamo potrošniki. "Potrošniki želimo imeti snežno bel, zelo rahel, okusen kruh s hrustljavo skorjico, ki lepo diši, ohra-ni svežino najmanj dva dni in je še poceni." "Vergil ni bil ne prvi ne zadnji pesnik, ki se je pritoževal, da kruh, ki ga pečejo za veliko mesto, ni tak, kakršnega bi si želeli," piše Predrag Matvejević v delu Kruh naš vsak-

danji. "Spraševal se je, zakaj je drugačen od kruha, ki ga je še kot deček pomakal v more-tum v svojem rojstnem kraju pri Mantovi. Gustave Flaubert je v svojem nenavadnem Besednjaku (Dictionnaire des idées reçues) zapisal: "Sploh se ne ve, kakšne vse nesnage (saletés) so v kruhu, ki ga jemo!"

Manj, dobro, zdravo"Ko slišiš, koliko pesticidov se porabi na hek-tar, koliko umetnih gnojil, koliko let pšenica ždi v silosih, te res pretrese," je komentirala gospa Špela, ki so ji bili tako Lončarjeva kot aditivi navdih, da se je peke kruha lotila kar sama. "Pred nekaj leti je najmlajši sin iz vrtca prinesel zapakirano žemljo, na kateri je pis-alo, kaj vse je v njej," je povedala ozaveščena mama. "Ko sem brala, kar nisem mogla ver-jeti, da je v navadni žemlji deset, če ne več dodatkov. Nisem kaj dolgo razmišljala - prej kot v enem tednu je bil pri hiši strojček za peko kruha." Potem je začela raziskovati in se zgrozila, ko je prebrala, da žitna semena kemično obdelajo že pred setvijo, jih v ras-tnem obdobju redno škropijo in jim proti koncu pogosto dodajajo še kemične snovi za pospešitev zorenja. Ker jih hitro požanjejo, razvoj nevarnih plesni bojda preprečijo s fungicidi, ki so v osemdesetih odstotkih rakotvorni. "Potem mi je pod roko prišla biološko pridelana moka in hitro sem ugo-tovila, da je veliko boljša." Kako sta se odz-vala otroka? "Vesela sva bila," je odgovoril mlajši, "ta kruh je boljši kot tisti, ki smo ga prej kupovali v trgovini." "No, saj ga včasih še vedno," ga je popravila Špela. "Večinoma ga pečemo doma, včasih se pa pregrešimo." Oni dan so se za dobrodošlico na mizi

znašle sveže, polnovredne, pravkar spečene - čistosrčne - kajzerice. Kot tudi pršut, sir, biološko pridelana zelenjava in doma narejen pesto iz pistacij. A zdaleč najbolj mamljiv je bil kruh, takoj smo ga razgra-bili. "Kako lepo diši," se je Špela razveselila svojega uspeha. "Kot bi aktiviral spomine na mamo, babico, na praznike." "Prav gotovo je v njem neko pričakovanje. Včasih je bil kruh simbol blagostanja, nikoli se ga ni metalo stran," je dejala rožnolična gospa. "Če ga zamesiš, pustiš v njem dušo! Poleg tega pol-novrednega kruha ne ješ tako kot tistega pu-hastega belega, ki je poln zraka. Polnozrnat-ega imaš dovolj en kos, sploh če ga zaužiješ s kakim namazom ali rezino sira." Ker se ji je zdelo pomembno, da bi otroci tudi v šoli jedli zdravo, sta z mamo sinove sošolke or-ganizirali mini kampanjo. "Čez dva meseca so oznanili, da po novem otroci jedo kruh brez aditivov, nakar se je izkazalo, da ga je le deset ali dvajset odstotkov. Ampak še vedno je narejen iz oporečne moke." Vseeno se ji zdi tistih ubogih dvajset odstotkov kar velik uspeh. "Poleg nekaj mam je Valentin Sodja, ravnatelj osnovne šole Žirovnica, edini, ki je naredil malo revolucijo. Med drugim se je z gospo iz njihovega kraja dogovoril, da za otroke peče kruh iz doma pridelane in doma zmlete moke, poiskal je dobavitelja nehomogeniziranega mleka, jogurtov in sirov, za šolsko kosilo zagotovil ekološko pridelano zelenjavo, prepričal kuharice, da delajo peciva z manj sladkorja in da namesto zamrznjenih pic otrokom spečejo sveže. Vse to samo zaradi dobre volje ravnatelja! Am-pak v resnici bi se takšne spremembe morale začeti dogajati od zgoraj - pri predsedniku,

Gustave Flaubert je v svojem

nenavadnem Besednjaku (Dic-

tionnaire des idées reçues)

zapisal: "Sploh se ne ve, kakšne

vse nesnage so v kruhu, ki ga

jemo!"


ministru, parlamentu." A kaj, ko večina ne razmišlja o hrani, pravi Špela, zato toliko kruha pristane v smeteh. “V megamarketih je kruh tako poceni, da je izgubil vrednost. Vsi tisti popusti ljudi silijo, da ga vzamejo še malo več. Ne bi ga smeli metati stran, morali bi ga kupovati toliko, kolikor ga potrebu-jemo.” "Ali ni bolje, da kupiš manj, pa tisto dobro in zdravo?"

V iskanju izgubljenega okusa"Dober kruh je za vsakogar prijeten obrok," je pritrdil Miha Krejan, medtem ko se je ubadal z ognjem v domači krušni peči in mesil polnovredne hlebce iz rži, pire in pšenice. Ko ga je kot električarja konec de-vetdesetih finančni zlom prisilil v globok razmislek o življenju, se je odločil, da se bo lotil preprostega, poštenega dela. "Takšnega, ki ga zjutraj opraviš, zvečer pa si plačan," se je vzradostil. Tako je skupaj z ženo ustanovil družinsko pekarno Krejan-Levec, ki od junija 2002 ponuja tradicionalno pečen kruh brez dodatkov. Za takšen način peke pa je osnova ekološko pridelano žito, je raz-jasnil. Za Krejanove ga prideluje Vincenc Ferenčak s kmetije Suhi hrast iz Odrancev v Murski šumi, kjer na dvestotih hektarjih kolobari brez umetnih gnojil in strupov. Njegovo žito - pšenico, rž, ajdo, piro, proso, ječmen in oves - v domačem Trzinu očistijo in zmeljejo z mlinom na kamen. "V Sloven-iji poznamo tri skupine kruha," je jel razla-gati gospod Miha, medtem ko je razgrnil žerjavico, da bi segrela dno in peč pripravila za peko. "Vsakdanji se je uporabljal vsak dan in je bil vedno polnovreden. Poznali smo tudi praznične in obredne, ki so bili iz bele moke, masla, jajc in mleka. Te se je jedlo samo ob praznikih, okoli božiča in novega leta, za veliko noč ali vse svete, pa za poroke, birme, rojstva… Zato je bila bela moka tako čislana. Prvič je bilo manj žit, hektarski donosi so bili bistveno manjši, pa še težko

“V megamarketih je kruh tako

poceni, da je izgubil vrednost.

Vsi tisti popusti ljudi silijo, da

ga vzamejo še malo več. Ne bi

ga smeli metati stran, morali bi

ga kupovati toliko, kolikor ga

potrebujemo.”

REPORTAŽA Kruh naš (ne)vsakdanji


neškodljivi in naravni dodatki." Ampak res pa je, da jih v času, ko je kruh pekel še njegov oče, ni bilo. "Ja, takrat so ga pekli na drva in še vse delali ročno, edino mešalnik jim je bil v pomoč." Ni pozabil niti tega, da sta bili takrat na voljo le dve vrsti kruha: beli in polbeli. "Mi pa trenutno pečemo trideset različnih!" Tudi on je krivdo prip-isal potrošnikom, ki so menda v podalpju precej zahtevni. "V Sloveniji imamo veliko različnega kruha; štajerski je bolj težak in temen, večinoma zmešan z ržjo, kar mu daje značilen kiselkast okus, ki je nam Pri-morcem povsem tuj. Tudi pri nas se takšen kruh prodaja, ampak prijel se je samo pri priseljencih. Mislim, da je ravno to mešanje ljudi prineslo takšno povpraševanje. Pa tudi na tuje smo začeli hoditi in postali zahtevnejši. Dejstvo pa je, da se še ved-no poje največ belega kruha." Menda ga štiričlanska družina v povprečju zaužije štiri kilograme na teden. "Ja, ampak vseeno se mi zdi, da se je zaradi dviga cen poraba nekoliko zmanjšala. Poleg tega imajo neka-tere vrste kruha daljši rok trajanja, tistega, ki zvečer ostane, pa ponudimo po pol nižji ceni in ga tudi naslednji dan ne vzamemo s polic. Ljudje, ki so v slabšem položaju, se tega poslužujejo, večina potrošnikov pa želi svež kruh." Potem naju je prekinil top zvok sirene. "Čas peke se je iztekel," je po-jasnil gospod Danilo. Nato je zopet zadišalo. Po nečem, kar je nekoč davno nekega mladeniča prevzelo in zaznamovalo. Kaj neki je v vonju kruha, da na obrazu zdrami nasmeh in razneži misli, v trebuh pa naseli milo toplino? "Vse!" je pribil pek Tone. "Vse, kar človek potrebuje za življenje."

Sad narave, proizvod kultureHipokrat pravi, da kruh pripada mitologiji, Pitagora z njim začrta začetek vesolja. Kot ugotavlja Matvejević, je starejši od besed, na veke pa je pomenil blaginjo in srečo, delil ljudi na lačne in site, revne ali bogate.Velikodušni sad narave, proizvod kulture, ki je povezan s preobrazbo prednamcev v poljedelce, je bil “pogoj za mir in vzrok za vojne, jamstvo za upanje in razlog za obup”, zatrjuje hrvaški pisatelj. Egipčani so ga far-aonom za popotnico polagali v grobnice, z njegovimi risbami krasili stene in posodje. Z njim so med drugim plačevali duhovnike in vojake ter ga (v obliki obkladkov) čislali tudi kot zdravilo. V Evropo je prispel s Feničani, v očino pa so ga, če gre verjeti koroški pripovedki, prinesli ribiči iz nekih daljnih krajev. S stoletji ga je jezik izklesal v številne pregovore, medtem ko ga je izročilo ustoličilo kot dobrodošlico, popotnico ali dajatev.

jo je bilo pridobiti, ker je bilo treba žito na-jprej namakati v velikih banjah, ga potem dati med kamne, da se je ovojni del oluščil, potem pa še dvakrat ali trikrat spustiti skozi sita." Da bi belega pekli kar tako sredi dneva, ni prišlo nikomur na misel, saj je bil kruh nekoč pomembna dobrina. "Zato se je iz nje-ga ob praznikih in slavjih naredila zgodba. In zato je z njim povezanih toliko legend, bajk in verovanj." Kot tudi pregovorov. Eden njegovih najljubših je tisti, ki je navdihnil Martina. "Ko sem bil otrok, se je kruh zelo spoštoval in jedel v majhnih količinah," je pripovedoval med drezanjem odprtega ognjišča. Ko je žerjavico spravil v kot, je oznanil: "Zdaj vam bom pokazal, kako se preveri, ali je peč dovolj vroča." A še preden se je spomnil vanjo vreči malo večji ščepec moke, se je vrnil med spomine. "Vsaka vas je imela svoj mlin, otroci smo se v njih tudi igrali in kako radi smo bili tam, ker je bilo pri mlinarjih vedno veliko kruha. Pa kako fantastičen okus je imel! Mogoče tudi zato, ker ga je bilo manj. Takšnega kruha nisem nikoli več našel." Potem se je spet pomudil pri ognju. "Zdajle je peč za kruh skorajda prevroča," je ocenil, "zato bom najprej spekel zelenjavno pogačo, to je slovenska različica pice. Ko bo gotova, bo peč ravno prav topla, v starih časih pa bi potem v njej skuhali še kakšno mineštro ali spekli kos mesa." O tem in še marsičem se je učil pri mami, tetah in drugih sorodnicah, ki so kruh pekle enkrat na teden ali vsakih štirinajst dni. "Verjetno tudi zato kruh v meni aktivira nekakšen gen, prikliče prednike, preteklost, ki daje občutek sigurnosti, domačnosti… Njegov vonj pa nas prav gotovo spomni na pra-davni ogenj, ki je bil vendarle sprememba v socialnem smislu." Ko je bila pogača nared, je vseh osem hlebcev urno prekucnil na lopatico in jih razporedil po peči, zaprl vrata ter napovedal, da bo kruh pečen čez kako uro. "Veste, kruh je samostojna jed," je opozoril, preden smo se lotili malice. "Jé se z oreščki, sadjem, soljo ali vinom, nikoli pa zraven mesa ali česa podobnega." Stood-stotno je prepričan, da nam žita ne bi bilo treba uvažati, če bi ljudje pravilno jedli. Po-leg tega se mu zdi, da bi kaj kmalu ugotovili, da je zdrav kruh tudi cenovno privlačnejši. "Prav je, da ga pojemo samo kaki dve rezini na dan. Dolorrunt at officae nitem exerum quia con parci repe nus. Dolorrunt at officae nitem exerum quia con parci repe nus. Če pa se bašemo z belim kruhom, potem se bo to poznalo na denarnici." Kot tudi na zdravju. "Dober kruh ohranja dobro zdravje," je še utegnil dodati, "seveda pa mora biti narejen iz biološko pridelanih surovin." Tudi hraniti ga je treba pravilno in paziti, da ni preveč na toplem, čeravno je najbolje, da je zavit v krpo in shranjen v leseni posodi. Nikakor pa ga ne smemo zavreči. Če ne drugega, ga

bodo vesele živali, svetuje mojster Krejan, lahko pa ga tudi naribate in shranite v ob-liki drobtin, popečete narezanega na kocke, namočite v kavo, zmešate v maso za zelen-javne polpete, iz njega naredite francoski popečenec ali pozabljeni puding.

Zavrženo spoštovanje"To je resen problem," je pogovor začel Da-nilo Čelik, vodja proizvodnje v ajdovskem Mlinotestu. Še preden sva si pred vhodom v glavno pekarno segla v roke, je opazil moj pogled. Ustavil se je na velikanskem konte-jnerju, polnem zavrženega kruha.Kakšna grehota! "Na žalost je kruh od-padek," je jel pojasnjevati, "trgovci nam ga vsak mesec vrnejo okoli dvajset ton in mo-ram vam povedati, da smo glede tega ena najracionalnejših pekarn." Nekaj jim ga uspe zmleti in nameniti živalim za krmo, določen delež pa se predela v odpadne pline, iz njega se pridobiva tudi alkohol. "Spoštovanja do kruha, kot smo ga nekoč poznali, definitiv-no ni več," je razočarano ugotovil. "Ampak problem je še nekje. Ko pride potrošnik pet minut pred koncem odpiralnega časa v trgo-vino, hoče imeti vse. Razumljivo je, da želi trgovec takšno ponudbo zagotoviti."

Recepture niso dovolj"Kruh imamo vsak dan po ustih, ni prav, kar se dogaja. Kar pošteno me zaboli, ko vidim kos kruha ležati v smeteh!" Njegove mišičaste roke so desetkilogramsko kepo tes-ta premetavale kot tramontana meče barke. Videti je bilo sila težko in zazdelo se mi je, da je morda to razlog, zakaj sta v skupini tridesetih pekov samo dve gospe. "Ma, kaj bo težko," se je zarežal Tone. A kolega Simon ni soglašal. "Sploh ni tako enostavno, kruh je živa stvar," je odvrnil. "Danes, recimo, piha burja, ki prinese suh zrak. Kar pomeni, da moramo temu ustrezno prilagoditi vlago." "Ta občutek je zelo pomemben," je dodal gospod Danilo, "tukaj pride znanje delavca najbolj do izraza. Že res, da so recepture zapisane v računalniku, ampak še vedno je delavec tisti, ki vidi nianse, ker razmere niso nikoli enake. Odvisne so od temperature zraka, vlage…, tudi klimatske naprave lahko vplivajo na to, ali bo masa za kruh prava ali ne." Koliko časa človek potrebuje, da se tega občutka priuči, me je zanimalo. "Kaj pa vem," je odvrnil Simon, ki je pek šele drugo leto, "jaz še vedno nisem pravi, pa čeprav se je včasih reklo, da vajenci potrebujejo eno leto." "Delo peka je zelo težko delo, zato so močne roke posledica vsakdanjega dela," je med ogledom proizvodnje pojasnjeval gos-pod Čelik. Pravi, da so se tudi pri njih lotili "čiščenja" in iz izdelkov začeli odstranjevati tiste zloglasne E-je. "Čedalje več potrošnikov preveri, ali kruh vsebuje E-je ali ne, čeprav gre za zmotne predstave, to so povsem

Kruh naš (ne)vsakdanji REPORTAŽA

glas ljudstva

Documents