glasilo osnovne šole tabor i maribor

Domovina je ena in edina. Mislim, da je dandanes ljudje ne cenijo dovolj,

vsaka druga se jim zdi boljša in imenitnejša.

Slovenija kljub svoji majhnosti skriva številne čarobne in presenetljive kotič-

ke. Najbolj so ostali v spominih tistih ljudi, ki so se izselili v druge države, a

se tam verjetno ne počutijo doma, čeprav so morda materialno preskrbljeni.

Podobna kot do domovine so čustva do materinega jezika. Slovenija je edi-

na država, kjer se govori slovensko. Angleščina, nemščina in francoščina so

jeziki, razširjeni po vsem svetu. Rada govorim in berem angleško in nemško,

a slovenščina bo zame vedno najbolj milozvočna, vedno bo zasedala prvo

mesto v mojem srcu.

Slovenija je moja domovina, tu so moji domači, moji prijatelji in dobri znanci.

Ne vem, kam me bo zapeljalo življenje.

Rada bi vsaj nekaj časa živela tudi v Nemčiji ali Avstriji, a nikoli ne bom zata-

jila ali pozabila na svojo domovino in svoj jezik.

Domovina. Je to kraj, kjer smo se rodili in preživljali dneve svojega življenja,

ali pa je to le država, katere potni list hranimo doma?

Skozi stoletja so mnogi pesniki in pisatelji pisali o svojih domovinah. Večino-

ma so jih hvalili, včasih pa tudi grajali. Za domovino je človek pripravljen

narediti vse. Čas dokazuje, da domovino branimo s svojim življenjem. A najti

je mogoče tudi ljudi, ki se je sramujejo.

Morda zaradi okolja, v katerem živijo ali jezika, ki ga govorijo ...

Domovina je skupni jezik, dediščina in naša zgodovina. Žal se le malo od

tega neguje. V jezik vse bolj prodirajo tujke in popačenke in na dediščino se

vse bolj pozablja.

Domovina so tudi ljudje. Vsak na svojem koncu domovine delajo, ustvarjajo,

imajo družine in kadarkoli jih pot ponese po svetu, vedno se radi vračajo v

svoj kraj, v svojo domovino.

V teh časih je domoljubja pogosto premalo. Mar pozabljamo, kdo smo? Mar

s svojim neodgovornim odnosom do preteklosti ne blatimo podob naših pre-

dnikov? So bile vse njihove žrtve zaman?

Šolsko leto 2011/2012, številka 2

PUŠČICAPUŠČICA

Najlepše besede

MAMA

LJUBEZEN

NOGOMET

SREČA

(iz Puščice, str. 8)

Puščica, šolski časopis Avtorici odlomka na naslovnici:

OŠ Tabor 1 Maribor Nika Vorih, 9. b

Šolsko leto 2011/2012, številka 2 Jelena Kovačević, 9. a

Uredila: Barbara Vindiš, prof. Avtorica risbe: Bina Bedrač Plazovnik, 5. b

PUŠČICAPUŠČICA

V TEJ ŠTEVILKI

Sončkov dan…………………………………………………………………………………………………………3

Otroški parlament……………………………………………………………………………………………….4

Mladi folkloristi……………………………………….………………………………………………………...4

Otroški pevski zbor…………...……………………………………………………………………………….5

Eko aktivnosti………………………..…………………………………………………………………………….6

Zaključek Bralne značke………………………………………………………………………...………..7

Najlepša beseda……………………………...……………………………..…………………………………..8

Državno Cankarjevo tekmovanje……………………………………………………………………..8

Obisk Srednješolskega centra in podjetja Palfinger…………………………………..9

Raziskovalno delo v letu 2012.………………………………………………………………………….9

64 črno-belih polj.……………………………………………………………………………………….…...10

Najboljši matematiki, fiziki in logiki……………………………………………………………...11

Prvo mesto za najboljše šolsko športno društvo ………..…….………………………….13

Literarno-likovne strani………………………………………………………………………...………….14

Atomčki iz znanja………………………………………………………………………………………………24

Športni atomčki………………………………………………………………………………………………….26

Literarna priloga…………………………………………………………………………………………………28

STR AN 3 PUŠČ IC A

SONČKOV DAN

nosti. Informacijo so prenesli na

razredne ure, kjer so se pogovar-

jali o ljudeh, ki bi jim bilo mod-

ro slediti. Kot svoje vzornike so

izpostavljali predvsem svoje

starše in sorodnike, pa tudi

pomembne ljudi iz športnega,

kulturnega in zabavnega življen-

ja. Razpravljali so, katere so

tiste osebnostne lastnosti, ki jim

je vredno slediti, kakšne cilje si

ljudje zastavljajo in predvsem,

kako jih dosegajo. V pogovorih

so potrdili pomembne vrednote,

kot so delo, usmerjenosti k cilju,

vztrajnost, pogum, prepričanost

vase in v svoj prav … Po oprav-

ljenih razrednih urah nas je tako

čakal še projektni dan. V šolo

smo povabili veliko pomembnih

gostov. Poiskali smo jih med

bivšimi učenci naše šole, nekaj

pa tudi med prijatelji. Obiskali

so nas:

Vsako leto na šoli pripravimo

tako imenovan Sončkov dan, ki

ga namenjamo temi letos že 22.

otroškega parlamenta. V letoš-

njem šolskem letu smo ga izved-

li 3. februarja 2012, pogovori pa

so tekli o vzornikih in njihovih

lastnostih, saj letošnja tema

otroškega parlamenta sledi

vprašanju: JUNAKI NAŠEGA

ČASA - KDO SO IN ZAKAJ.

Učenci so se z njo seznanili že

na prvem sestanku šolske skup-

delo, ki ga kasneje v življenju opravljamo.

Zarja Bohak, mlada raziskovalka, Olivera

Pečanac, zdravnica, Tamara Todorovič, štu-

dentka medicine, Draženka Pongrac, zdrav-

nica, Tilka Kren, psihologinja, Marko Gosak,

mladi raziskovalec, Mateja Turk, profesorica,

ravnateljica Prometne šole, Dragan Potoč-

nik, profesor, popotnik, pesnik, Robi Zajšek,

moderator, Tina Perko, mlada raziskovalka.

Karmen Kaučič, profesorica francoščine,

ki se je v svojih spominih vrnila v osnovno-

šolske klopi, Ajda Gregorčič, grafična obli-

kovalka, je mladim predstavila svoje grafi-

čne izdelke in poudarila, da je pomembno

vzpodbujati lastno domišljijo, Mirjana

Koren, arhitektka, direktorica Pokrajinske-

ga muzeja, je izpostavila pomen izobraže-

vanja, ki daje ljudem določeno širino in

znanje; le-to nam je v prid, ne glede na

je Nuša izpostavila, da je

pomembno, da se ljudje ukvarja-

mo z dejavnostmi, ki nas predv-

sem osrečujejo. Če se ob tem

tudi trudimo in delamo, uspeh

gotovo ne izostane. Po pogovoru

smo izbrali še dva mlada nade-

budneža, ki sta kasneje zastopa-

la našo šolo na regijskem otroš-

kem parlamentu.

Polona Zgaga, prof.

Vsak oddelek sta obiskala dva

različna gosta, ki sta z mladimi

govorila o odraščanju, lastnih

življenjskih izkušnjah in svojem

delu. Ure so bile zanimive, čas

je veliko prehitro tekel. Ob zak-

ljučku dneva smo organizirali

tudi šolski parlament, na kate-

rem nas je obiskala še naša

olimpijka, taekwondoistka Nuša

Rajher. Konec januarja se je

kvalificirala na olimpijado v

Londonu. V pogovoru z učenci

Tilka Kren, psihologinja Ajda Gregorčič, grafična oblikovalka

Nuša Rajher, taekwondoistka

ŠO L SKO L ETO 2011/2 012 , ŠTEV I L KA 2 STR AN 4

kem parlamentu. Peščica otrok

iz vsake regije se nato zbere v

Ljubljani, kjer se vsako leto

odvija NOP.

Letos je bila glavna tema otroš-

kega parlamenta Junaki našega

časa. Mladi parlamentarci so jo

izbrali na 21. nacionalnem par-

lamentu. Mladi so tako predsta-

vili svoja mnenja in predloge ter

oblikovali skupna poročila o

tem, kaj v zvezi z omenjeno

temo razmišljajo, ugotavljajo ali

pa želijo spremeniti. Letos so se

ob dnevu avtizma vsi dogovori-

li, da bodo v znak spoštovanja

oblekli modre majice.

Otroci so v parlamentu razdelje-

ni v skupine, v katerih debatira-

jo o določeni temi in poskušajo

oblikovati skupna mnenja. Nato

svoja razmišljanja predstavijo

celotnemu parlamentu. Sledi

skupna debata, v kateri imajo

vsi možnost povedati svoje

mnenje.

Otroški parlament je dober pro-

gram vzgoje otrok in mladostni-

kov za demokracijo. Je srečanje,

s katerim lahko otroci izrazijo

svoja razmišljanja ter jih pred-

stavijo širši javnosti. Pomeni

tudi obliko sodelovanja otrok v

družbenem dogajanju ter prido-

bivanje vedenj o človekovih in

državljanskih pravicah.

Jelena Kovačević, 9. b

Otroški parlament že 22. leto

zapored organizira Zveza prija-

teljev mladine. To je priložnost,

ko se otroci iz različnih regij

zberejo in razpravljajo o temah,

katere so pomembne v njihovem

vsakdanu.

Otroci morajo pred Nacionalnim

parlamentom premagati nekaj

»ovir«. Vsako leto se po vseh

šolah v Sloveniji organizira

otroški parlament, kjer izberejo

predstavnike za nadaljnje sode-

lovanje. Ti, ki so prišli v ožji

izbor, se zberejo na regijskem

otroškem parlamentu, kjer pos-

kušajo s svojimi mnenji prepri-

čati druge "parlamentarce",

zakaj si prav oni zaslužijo sode-

lovanje na Nacionalnem otroš-

OTROŠKI PARLAMENT

V Državnem zboru Republike Slovenije je potekalo 22. plenarno zasedanje

otroškega parlamenta, ki se ga je udeležila devetošolka Jelena Kovačević.

MLADI FOLKLORISTI

Letošnji splet ima naslov Kraljica,

koliko korakov smem do vas in

poleg te otroške igrice, ki se je še

spomnimo iz naše mladosti,

vključuje še plese rašpla, zajček

in čindara. Na harmoniki nas

spremlja učiteljica Adrijana Terti-

nek.

S skupino otrok iz 1. in 3. razreda

smo se marca predstavili na

prvem folklornem festivalu, ki je

bil v organizaciji OŠ Rada Robiča

Limbuš. S skupino otrok iz drugih

razredov smo nastopili ob prazni-

ku mestne četrti Nova vas. Otroke

nastopanje zelo veseli, zato se

bomo tudi v prihodnje z veseljem

odzvali vsakemu povabilu.

V letošnjem šolskem letu nas

čaka še en nastop, načrtujemo pa

tudi že delo za vnaprej.

Mentorica krožka:

Zvonka Klajnšek, prof.

Ljudske pesmi, plesi in običaji so

sestavni del narodnostne identite-

te, hkrati so del kulture, ki jo

narod skuša ohranjati in negovati.

Našemu krožku na kratko rečemo

kar folklora in v njem sodelujejo

otroci od 1. do 3. razreda. Kot

krožek na šoli delujemo četrto

leto. Vodiva ga s kolegico Sabino

Penezič, ki je trenutno na porod-

niškem dopustu, tako, da sem

prevzela še njeno skupino. Nasto-

pali smo na otvoritvi novoletnega

sejma, na nastopih ob zaključku

šolskega leta in tudi ob obiskih

dedka Mraza. Letos, na začetku

šolskega leta, smo nastopili tudi

ob obisku pedagogov iz tujine.

Dve leti nazaj sva se na pobudo in

ob finančni pomoči Rotary kluba

Maribor, začeli udeleževati izob-

raževanj za vodenje otroških fol-

klornih skupin.

Krožek Ljudsko izročilo v besedi, glasbi, igri

Utrinek z nastopa ob

dnevu mestne četrti

Nova vas


pevci in jaz takrat doživljali. Neizmerno

smo uživali in bili ponosni nase, saj

smo dokazali, da sodimo v sam vrh

zborovskega petja v Sloveniji.

Vesela pa sem, da nam je uspelo real-

izirati še zadnji projekt, saj smo lahko

del našega letošnjega programa tudi

studijsko posneli na RTV-centru v Ma-

riboru. Za nekatere pevce je bila to nova

in zanimiva izkušnja.

Za vse naše uspehe pa so zaslužni tudi

starši, babice in dedki naših pevcev, ki

svoje otroke spodbujajo k predanosti

zborovskemu petju. So naši zvesti

poslušalci, se z nami veselijo vsakega

uspeha, nas bodrijo in vsakokrat

nagradijo z močnim aplavzom.

V veliko oporo zboru pa je tudi dobra

pianistka. V letošnjem letu nas je na

vseh nastopih in snemanjih redno

spremljala Urška Roškar, ki je

nadomeščala pianistko Mirjam Strlič.

Obe sta odlični korepetitorki in z obema

smo se odlično ujeli.

Ob zaključku lahko povem, da nam ni

žal za čas, ki smo ga vložili v naš

razvoj. V tem letu smo prav gotovo

obogateli za marsikatero novo izkušnjo,

ki nam je ne more nihče več vzeti. Trud

je bil poplačan.

Zborovodkinja: Anita Rauter

OPZ OŠ TABOR I pod mojim vod-

stvom deluje že 6 let. Vsako jesen na

novo privabljam nadarjene pevske

glasove od 1. do 5. razreda. Med letom

pa je potrebne veliko motivacijske ener-

gije, da mlade pevce vedno znova nav-

dušim za predanost in požrtvovalnost

zboru. Le najvztrajnejši pevci ostanejo.

Vadimo v zgodnjih jutranjih urah, ko

večina otrok še spi, ali pa se šele prebu-

ja. Pred vsakim nastopom so vaje inten-

zivnejše, saj takrat pesmi izpilimo. Če

je potrebno, vadimo tudi ob sobotah.

Ob zaključku šolskega leta z zadovoljst-

vom ugotavljam, da smo uresničili vse

zastavljene smernice in projekte v letu

2011/12. Naš največji izziv pa je bila

uvrstitev na Državno tekmovanje OPZ v

Zagorju ob Savi v mesecu aprilu, ki ga

vsaki dve leti organizira Javni sklad RS

za kulturne dejavnosti z Območno

izpostavo Zagorje ob Savi. Že dejstvo,

da smo bili izbrani med dvajsetimi

najboljšimi zbori v Sloveniji, je za nas

bil izjemen dosežek. Konkurence se

nismo prestrašili. Samozavestno smo

stopili na oder in svoje delo odlično

opravili. To potrditev smo dobili ob

razglasitvi rezultatov. Ocenjevala nas je

petčlanska strokovna žirija, s predsedni-

co Karmino Šilec, ki nam je podelila

najvišje priznanje:

zlato priznanje z odliko

in posebno priznanje za najboljši

debitantski zbor v Sloveniji.

Težko je opisati občutke, ki smo jih

OTROŠKI PEVSKI ZBOR

V letošnjem šol. letu je otroški pevski zbor naše šole dosegal izjemne uspehe.

Nastopajoči:

Lucija Novak, 1. a

Sara Namestnik, 1. a

Tina Vrca, 2. a

Kaja Blažka Bozi, 2. a

Alina Majcen, 2. b

Ajda Meršnik, 2. c

Zarja Romih Jelenc, 3. b

Adrijana Gajer, 4. b

Nejc Drobnič, 4. b

Matej Petelin, 4. b

Lara Podjavršek, 4. b

Elena Bežan

Ugwoegbulam, 4. b

Tia Schaubach, 4. b

Zala Rebernik, 4. b

Karina Medved, 4. b

Laura Kraner, 4. a

Anteja Garmut, 4. a

Tijana Krasič, 4. a

Lara Kadiš, 4. a

Pika Kšela, 5. b

Chiara Cajnko, 5. b

Neja Jurkovič, 5. b

Kristina Veljković, 5. b

Bina Bedrač, 5. b

Nina Dobaj, 5. b

Urban Čivre, 5. a

Staša Anders, 5. a

Anja Šegula, 5. a

Ivana Gustinčič, 5. a

Janita Barber, 5. a

Zala Meršnik, 5. a

Državno tekmovanje OPZ,

Zagorje ob Savi, april 2012

ZLATO PRIZNANJE Z ODLIKO

posebno priznanje za

NAJBOLJŠI DEBITANTSKI ZBOR V

SLOVENIJI


Zelo rada pojem. Veliko pojem tudi

doma, že od 1. razreda pa obiskujem

pevski zbor. Ob petju se sprostim, pa

tudi všeč mi je, da se sliši lep zvok.

Pojem tudi pesmi v drugih jezikih. S

pevskim zborom smo letos zelo napre-

dovali. Res smo se trudili, vaje smo

imeli tudi ob sobotah. Mislim, da smo

kar nekaj dosegli.


Letošnji uspehi našega pevskega zbora

mi veliko pomenijo, saj to pomeni, da

nismo več samo »zbor za hec«. Rad

pojem in uživam v petju, zato sem se

že v 1. razredu priključil k pevskemu

zboru. Pred tekmovanjem imam malce

treme. Na vajah je včasih nekoliko

naporno, prav tako moramo nadoknadi-

ti, kar zamudimo pri pouku.

Urban Čivre, 5. a

Že od 1. razreda pojem pri pev-

skem zboru, saj mi je učiteljica

takrat rekla, da imam dober glas.

Pred tekmovanji me ni nič strah.

Na vajah je včasih sicer malce dol-

gočasno, ko moramo velikokrat

ponoviti iste pesmi, a zato sem

toliko bolj vesela uspehov, ki smo

jih s pevskim zborom dosegli.

Janita Barber, 5. a

Mladi pevci so povedali

izdelek – denarnico.

Eko denarnice smo izdelovali pri

krožku, v okviru likovne vzgoje pri

pouku in tudi v podaljšanem bivanju.

V projektu so sodelovali predvsem

učenci 3., 4., 5. in 6. razreda. Tekmo-

valnost med njimi je bila velika, saj

jih je vsak oddelek želel izdelati čim

več. Zmagovalci so bili učenci 4. b-

razreda.

Skupaj smo izdelali 220 eko denar-

nic in si s tem pridobili tudi vstopni-

co na zaključno prireditev projekta,

ki je potekala na Trgu svobode v

Mariboru.

Zelo smo se razveselili donacije, ki

so jo pridelale naše spretne rokice,

saj je ta znašala kar 487 evrov.

Donacijska sredstva smo na šoli

porabili v humanitarne namene, del

pa tudi za delovanje različnih eko

aktivnosti.

Saša Simonovič, prof.

V letošnjem šolskem letu je na naši

šoli deloval EKO KROŽEK. Učenci

so radi prihajali in bili zavzeti za vse

eko vsebine in dejavnosti.

Veliko časa smo namenili sami prip-

ravi učencev na EKO KVIZ in kas-

neje tudi projektu EKO DENARNI-

CE.

V eko znanju so se pomerili učenci

6. in 7. razreda na temo: odpadki,

voda in prehrana. Našo šolo je zasto-

palo 7 tričlanskih ekip.

Za tekmovanje so se učenci priprav-

ljali s pomočjo multimedijskega gra-

diva v računalniški učilnici. Za vajo

pa smo reševali interaktivni test na

spletni strani eko kviza.

Z rezultati sodelujočih ekip smo bili

zadovoljni.

V mesecu februarju in marcu pa smo

pristopili k projektu KO ODPADNI

TETRAPAK POSTANE DENAR-

NICA, pod okriljem podjetja Snaga.

Iz odpadne embalaže, natančneje iz

tetrapakov, smo izdelali uporaben

EKO AKTIVNOSTI

Denarnice iz odpadne embalaže. Prejem nagrade na zaključni prireditvi projekta.


se predstavili z gledališko igro

Dvorišče hrepenenja. V skupini

nastopajočih so sodelovale tudi

tri učenke naše šole – Ema Širec

ter Kristina in Marina Veljković.

Mlajše bralce (1.-3. razred) pa so

razveselili prvošolčki iz OŠ Leo-

na Štuklja z glasbeno pravljico

Mojca Pokrajculja.

Elizabeta Zakrajšek,

mentorica bralne značke

Ob zaključku bralne značke smo

v šoli organizirali dve predstavi

za najboljše bralce.

Za starejše bralce smo v goste

povabili skupino mladih igralk

KD Mariborski oder. Pod men-

torstvom gospe Brede Pugelj so

ZAKLJUČEK BRALNE ZNAČKE

pripravljamo na najino tretjo

predstavo. V enem letu uprizori-

mo dve predstavi.

V dramsko šolo hodiva 2- do 3-

krat na teden po dve uri. Na

začetku ure imamo vaje tehnike

govora, ki so zelo pomembne za

pravilno izgovorjavo. Nato sledi

pripravljanje predstave. Najprej

besedilo le beremo, in šele ko ga

znamo na pamet, predstavo zač-

nemo pripravljati v prostoru.

Tako počasi gradimo predstavo.

Zelo močan poudarek je na

knjižni slovenščini.

Kljub trdemu delu pa nam osta-

ne tudi čas za zabavo, prav tako

spoznavamo nove prijatelje.

Igra nama pomeni veliko. Na

odru se počutiva kot doma.

Dramsko šolo bi priporočali

vsem, ki jih zanima igranje in

ustvarjanje.

V dramski šoli gospe Brede

Pugelj pa se ne učiš samo igran-

ja, ampak tudi življenja.

Marina Veljković, 6. b

in Kristina Veljković, 5. b

Mnogo je stvari, ki jih radi poč-

neva, in ena izmed njih je igran-

je.

Že kot majhni deklici sva igrali

v vrtcu in v šoli. Na kratko

povedano: igrava že od majhnih

nog. Zaradi tega sva se pred

letom in pol odločili, da se vpi-

ševa v dramsko šolo KD Mari-

borski oder. Vodi in uči nas ga.

Breda Pugelj, bivša gledališka

igralka SNG Maribor ter tudi

prevajalka in pisateljica, pedago-

ginja in velika ustvarjalka. Ima-

va prav veliko srečo in čast, da

sodelujeva z njo. Trenutno se

Kristina in Marina sta predstavili svoje veselje do gledališke igre.

Marina, Ema in Kristina med igro. Mojca Pokrajculja

Koristno tako ... … in drugače.


knjigi, peli pesmi v slovenskem,

angleškem, nemškem in italijan-

skem jeziku, prevajali haikuje v

vse te jezike in seveda iskali

najlepše besede. Te so bile:

MAMA, LJUBEZEN, NOGO-

MET, SREČA. MOTHER,

LOVE, FOOTBALL, HAPPI-

NESS. MUTTER, LIEBE, FUS-

SBALL, GLÜCK. MADRE,

AMORE, CALCIO, FELICITA.

Najlepšo besedo smo nato sku-

paj iskali na prireditvi v mestni

četrti Nova vas ob kulturnem

prazniku in na državnem tekmo-

vanju za Cankarjevo priznanje.

In katere so tu bile najlepše

besede: LJUBEZEN, DRUŽI-

NA, NOGAVICA, PENZIJA …

Vsak naj vzame svojo besedo,

kajti besede so tiste prave, ki

napišejo pesem, zgodbo, ki dela-

jo družbo takrat, ko smo sami in

nas nihče ne sliši.

Mentorici

Literarne ustvarjalnice

Mira Lorber in Simona Klinger

Pred leti so Slovenci izbrali naj-

lepšo besedo. Besedo MIDVA.

HREPENENJE je tudi ena

izmed tistih, lepih, ki daje člove-

ku moč, da ustvarja in želi več.

Tone Pavček je imel rad ŽIV-

LJENJE.

Učenci pa so se z besedami poi-

grali na več prireditvah. Prva je

nastala ob začetku bralne znač-

ke, ko so se predstavili s svojimi

sestavki na temo Pišem, torej

sem …. in Berem, torej sem

bralka. Iskali so pregovore o

NAJLEPŠA BESEDA

stojnica Zavoda za šolstvo OE

Maribor, mag. Vera Bevc.

Sledil je kulturni program šol-

ske Literarne ustvarjalnice pod

vodstvom učiteljic, ge. Mire

Lorber in ge. Simone Klinger, ki

je med gosti požel veliko navdu-

šenja.

Sledilo je še nekaj organizacij-

skih napotkov, nato pa so se

tekmovalci v spremstvu nadzor-

nih učiteljev in »lepih besed«, ki

so si jih izbrali med kulturnim

programom, odpravili v učilni-

ce. Tekmovanje je potekalo brez

zapletov, lep pomladni dan pa se

je počasi obračal v poldne. Po

malici se je šola izpraznila, osta-

li so le popravljavci in člani tek-

movalne komisije. Pred njimi je

bil naporen popoldan. Presojalo

in vrednotilo se je kritično raz-

mišljanje, analiziranje, primerja-

nje in kreativni presežki. Zgolj

umetelno nizanje besed je za

zadnjo stopnjo tekmovanja goto-

vo premalo.

Ko so bili natančno pretehtani in

ocenjeni vsi izdelki, je bilo delo

končano, dan pa se je prevesil v

večer.

Polona Zgaga, prof.

V soboto, 17. marca 2012, je na

naši šoli potekalo državno tek-

movanje za Cankarjevo priznan-

je. Gostili smo številne nadarje-

ne učence in dijake, ki so se

izkazali s tenkočutnim razmiš-

ljanjem ob branju predpisanih

besedil. Spremljali so jih men-

torji, ki so svoje talentirane mla-

de ustvarjalce usmerjali pri lite-

rarnem raziskovanju.

Prisotne je pozdravila ravnatelji-

ca šole, mag. Jožica Rapac,

nekaj spodbudnih besed pa sta

pred pričetkom tekmovanja

povedala tudi g. Milan Mikl,

podžupan našega mesta, in pred-

DRŽAVNO CANKARJEVO TEKMOVANJE

popularizacija slovenščine oziroma

spodbujanje branja leposlovja, spo-

dbujanje učencev in dijakov k štu-

diju slovenskega jezika in književ-

nosti, odkrivanje za slovenščino

nadarjenih učencev, ter uvajanje

mladih v samostojno raziskovalno

delo in uporabo literature s področ-

ja slovenščine.

Kaj naj zaželim Cankarjevemu na

pot? Pravzaprav nič posebnega,

zgolj to, da prisluhne mentorjem

in učiteljem in v skupni zvezi žla-

htni.

In učencem? Hmmm … Predv-

sem užitke v branju in igranju z

literarnimi besedili in z razkrivan-

jem resnic, ki se skrivajo v in za

besedami. In seveda k branju spo-

dbujajoče starše in učitelje.

Polona Zgaga, prof.

Cankarjevo tekmovanje je v letih

obstoja že zaživelo, povezava med

praktiki in organizatorji tekmovanja

pa je tesna. Pripombe, ki jih učitelji

vsako leto posredujejo, se pretehta-

jo in v primeru upravičenosti tudi

upoštevajo. S tekmovanjem se ures-

ničujejo pomembni izobraževalni

cilji, kot so širjenje in poglabljanje

znanja slovenščine, primerjanje

znanja slovenščine med učenci,

Cankarjevo tekmovanje poglablja znanje slovenščine


vljali, kakšno je nastajanje izdel-

ka v 3-diagonalni sliki. Potem

so se učenci spoznavali z mehat-

roniko, tudi s tem, kako se rišejo

načrti za tovrstne operacije.

Imeli smo priložnost, da si ogle-

damo delovanje CNC-strojne

opreme (z računalnikom vodene

in podprte operacije za strojno

obdelavo). Nato smo obiskali še

podjetje Palfinger. Ogledali smo

si proizvodne procese. Učenci

so z zanimanjem opazovali in

ugotavljali, kakšna dela oprav-

ljajo zaposleni v strojniških

poklicih. Videli smo, kakšne

izdelke izdeluje podjetje (npr.

podstavke za žerjave za tovorna

vozila, ki jih tudi pobarvajo). Ob

koncu ogleda so učenci izpolni-

li vprašalnik o znanju, ki so ga

pridobili v podjetju. Najbolj

uspešni so si s tem prislužili

čepice podjetja. Vsi pa smo za

odličen zaključek vtisov še uži-

vali v pogostitvi njihove odlične

kuhinje.

Manja Sgerm, šolska svetovalna

služba

24. maja smo z učenci osmih

razredov obiskali Srednješolski

tehniški center, ki je na Zolajevi

12 v Mariboru, ter podjetje Pal-

finger d. o.o. Najprej so nas lepo

sprejeli v srednješolskem centru,

kjer izobražujejo predvsem za

poklice, ki so povezani s stroj-

ništvom in mehaniko, v zadnjem

času tudi z mehatroniko. Na šoli

so se učenci preizkušali v pro-

gramu z orodjem 'Solidworks'.

To je pomenilo, da so se po

navodilih učitelja preizkušali v

risanju na računalniku in ugota-

OBISK SREDNJEŠOLSKEGA TEHNIŠKEGA

CENTRA IN PODJETJA PALFINGER

tvo.

Na državno srečanje so bile

predlagane naslednje naloge:

Frnikula vs. računalnik, Noč

čarovnic in Kaj nam je

»prinesla« Evropska unija na

področju avtomobilskih izpus-

tov CO2. Vse so dosegle brona-

sto priznanje.

Mladi raziskovalci pa se že

pripravljajo na izzive novega

šolskega leta. 28. septembra se

bodo v okviru Noči raziskoval-

cev predstavili trije, in sicer

Julia Koželj z nalogo Jaz in

tutorstvo ter takrat že naša biv-

ša učenca Jernej Debevc z

nalogo Moderni Robin Hood

in Peter Prohart s Harmonika 3.

Koordinatorica raziskovalne

dejavnosti

Simona Klinger

S tem vodilom so učenci tudi v

šolskem letu 2011/2012 razis-

kovali. Pod vodstvom desetih

mentorjev je od oktobra do

februarja nastajalo 14 razisko-

valnih nalog. Posegale so na

različna področja: psihologija,

sociologija, šport, umetnost,

varstvo okolja, zdravstvo. Mla-

di raziskovalci, bilo jih je kar

25, so svoje naloge suvereno

predstavili v Arnoldovem koti-

ču, sredi marca 2012 pa so jih

zagovarjali pred strokovno

komisijo.

V četrtek, 12. 4. 2012 je bila v

Narodnem domu razglasitev

rezultatov natečaja Mladi za

napredek Maribora. Med mari-

borskimi šolami so mladi razi-

skovalci dosegli 2. mesto. Kul-

turni program je popestril tudi

naš Peter Prohart, ki je s svo-

jim igranjem navdušil občins-

RAZISKOVALNO DELO V LETU 2012

Vsako vprašanje, ki si ga lahko zamislimo, ima odgovor.

Kar je sedaj dokazano, je bilo nekoč le del zamisli. (William Blak)

Peter

Prohart, 9. a


nabodalom in tako poskušali

pridobiti materialno prednost ter

se kar najhitreje prebiti do nas-

protnikovega kralja. Pogledali

smo, kako ob neprevidnosti nas-

protnika lahko matiramo kar v

dveh potezah in se preizkusili z

igranjem na šahovsko uro.

Po treh mesecih šahovskega

udejstvovanja smo se 9. 12.

2011 udeležili Področnega

prvenstva osnovnošolcev v

Sladkem Vrhu. To je bilo naše

prvo tekmovanje nasploh in pri-

znam, da so se učenci glede na

to dejstvo odlično odrezali.

Dekletom je šlo malce bolje, saj

sta Ana Muršič in Katja Horva-

tič v svoji kategoriji (deklice do

9 let) osvojili 1. in 2. mesto.

Vita Foster pa je bila v isti kate-

goriji 4. Med dečki je David

Rozman osvojil polovico skup-

nih točk in zasedel 21. mesto v

kategoriji dečki do 12 let. V isti

kategoriji je Gregor Jerman

osvojil 35. mesto, Dušan Gligo-

revič 37. mesto, Luka Jerman

40. mesto, Žiga Djurovič 41.

mesto, Rok Rojko pa 42. mesto.

Tekmovanja se je udeležilo

rekordno število udeležencev,

skupaj kar 104 učencev.

Do pomladi smo pridno trenirali

in se marca udeležili Področne-

ga ekipnega šahovskega prvens-

tva v Sladkem Vrhu. Sodelovalo

je kar 29 ekip v vseh kategori-

jah. Imeli smo prijavljenih naj-

več ekip, v kategoriji dečkov do

12 let 2 ekipi in v kategoriji

deklic do 12 let 2 ekipi.

Odlično so se odrezale deklice

(Katja Horvatič, Ana Muršič,

Aneja Markuš Vute, Vita Fos-

ter), saj so skupaj osvojile 13

točk in s tem 1. mesto.

Pohvale gredo tudi drugi dekliš-

ki ekipi (Jana Radakovič, Scha-

ron Raščan, Ksenija Zrnko), ki

so z 8 točkami osvojile v isti

kategoriji 3. mesto.

Čestitam tudi dečkom, ki so v

kategoriji do 12 let osvojili 10.

in 11. mesto. Prva ekipa (David

Rozman, Matic Crnko-

vič, Gregor Jerman, Dušan

Gligorević in Jakša Kuzmanič)

so s 13 točkami osvojili 10.

mesto, druga, mlajša ekipa

(Matjaž Smolko, Miha Šket,

Luka Jerman in Nikolina Barba-

ra Roškar), pa so z 12,5 točkami

osvojili 11. mesto. Izpostaviti

moram Nikolino Barbaro Roš-

kar, ki je zaradi manjkajočega

člana pogumno nastopila v kate-

goriji dečkov. Vsem učencev še

enkrat iskrene čestitke, zahvala

pa vodstvu šole, ki nam je to

omogočilo.

Prepričana sem, da je šah tista

prostočasna in športna dejav-

nost, ki mlade usmerja v družbo

znanja. Ob koncu šolskega leta

sem zadovoljna. Osvojili smo

veliko šahovskega znanja.

Šahovskega krožka se je udele-

ževalo veliko učencev, h krožku

so prihajali nasmejani, kar

pomeni, da nam je uspelo razši-

riti šahovsko kulturo in igro med

učence. Srčno upam, da se tradi-

cija nadaljuje. Rada se vračam

na OŠ Tabor I, saj me nanjo

veže mnogo lepih trenutkov.

Spominjam se svojih šahovskih

začetkov, ko sem na isti šahov-

nici z istimi figurami začela spo-

znavati lepote šahovske igre.

Ljubezen do te igre traja še zdaj!

Tina Bukovec, mentorica šahov-

skega krožka

Šah imenujemo kraljevska igra,

ne zato ker v njej nastopa kralj,

in ne zato, ker bi jo igrali kralji,

temveč zato, ker je s svojo poš-

tenostjo, neizčrpno vsebino in

lepoto stvaritev igra nad igrami

v vzgojnem in kulturnem pome-

nu.

Šah kot udejstvovanje, pri kate-

rem se prepletajo komponente

igre, športa, znanosti in umetno-

sti, je lahko tudi v vlogi vzgoj-

-izobraževalne dejavnosti, saj

ima pozitivne učinke na razvoj

intelekta, psihičnih funkcij ter

na oblikovanje značaja in celot-

ne osebnosti. Šah dokazano

izboljšuje koncentracijo, sposo-

bnost logičnega razmišljanja,

spomin, abstraktno mišljenje,

sposobnost predvidevanja, intui-

cijo, iznajdljivost in sposobnost

osredotočanja. Osebnostna rast,

povečanje umskih sposobnosti

in vse zgoraj našteto so kvečje-

mu posledica, nikakor pa pred-

pogoj za igranje šaha.

Vesela sem, da smo v šolskem

letu 2011/2012 organizirali

šahovski krožek, za katerega so

učenci pokazali veliko zaniman-

ja, saj se je kar 50 učencev prid-

ružilo magični igri na 64 črno-

belih poljih. Spoznavali (ali utr-

jevali) so osnovne šahovske poj-

me (šah, mat, pat in remi), osno-

ve šahovskih pravil in primerne-

ga vedenja pri igranju šaha.

Naučili so se pravilnega poime-

novanja figur in začetne postavi-

tve, spoznali premike posamez-

nih figur in vrednosti ter se nau-

čili matiranja in osnovnih mat-

nih slik. Spoznali so posebne

poteze, kot so rokada, promocija

kmeta in en passant. Iskali so

poti do zmage z dvojnimi napa-

di, odkritim šahom in napadom,

64 ČRNO-BELIH POLJ

Uspehi mladih šahistov


Mladi šahisti pri igri Zaslužene nagrade

NAJBOLJŠI MATEMATIKI, FIZIKI IN LOGIKI

Imaš kdaj težave? Kako jih odpraviš?

Posebnih ne, samo včasih nimam volje, še pose-

bej za družboslovne vede. Težave odpravim

tako, da podrobneje pregledam snov, poiščem

dodatne informacije, tudi po internetu, posvetu-

jem se s sošolci, s sorodniki.

Kdo te najbolj podpira?

Podpirajo me dejansko vsi. Najbolj pa z mano

dela babica, njej pripisujem zasluge za pomoč.

Ali pred tekmovanji opraviš kakšno stvar, ki

ti je prišla v navado? Kot obred?

Nisem vraževeren, sem pa veren in prosim Boga

za srečo pri tekmovanju in podobno.

Kje boš nadaljeval šolanje? Morda že kakšno

razmišljanje o tvojem prihodnjem poklicu?

Šolanje bom nadaljeval na mariborski II. gimna-

ziji, saj mi to dopuščajo ocene, in velja za zani-

mivo in ugledno. Kakšna bo moja poklicna pot,

še ne vem, ne razmišljam pa o poklicih na pod-

ročju matematike, fizike in logike.

Se ukvarjaš s kakšnimi obšolskimi dejavnos-

tmi?

V prostem času igram bobne, klarinet v orkestru.

Prav tako redno treniram badminton, v katerem

sem tudi uspešen.

Kaj bi kot uspešen devetošolec svetoval mlaj-

šim učencem?

Rekel bi, da uspehi ne padejo z neba. Potreben je

trud, delo in tudi samozavest, če želiš kaj doseči.

Hvala Benjaminu za pogovor.

Katera področja te najbolj zanimajo?

Šport, glasba, naravoslovne vede, matematika,

fizika, logika.

Koliko priznanj si letos usvojil in na katerih

področjih?

Usvojil sem štiri priznanja, 3 zlata, iz matemati-

ke, fizike in logike, ter srebrno iz angleščine.

Si s svojimi dosežki zadovoljen?

Zelo sem zadovoljen, ker je težko in je potrebno

veliko vaje.

Kako se pripravljaš na tekmovanja? Koliko

časa?

Vsak drugi dan sem se pripravljal na tekmovan-

ja, in sicer približno eno do dve uri. Reševal sem

naloge preteklih let, ponavljal sem aktualne sno-

vi.

Kako ti vse to uspe?

Mislim, da je potrebno nekaj talenta, veliko dela,

vaje, gotovo pa je nekaj tudi dedno (družina je

bila uspešna).

Kdaj si se navdušil za tekmovanja, od kdaj se

jih že udeležuješ? Kdo te je navdušil za njih?

Tekmovanj se udeležujem že od 1. razreda, od 7.

razreda naprej, ko je to mogoče, pa se udeležu-

jem tudi nadaljnjih tekmovanj. Za tekmovanja

sem se navdušil sam, s pomočjo babice, ki je

profesorica matematike.

Kako ti je šlo na začetku?

Nikoli nisem imel težav. Vedno sem bil med naj-

boljšimi. Kar precej sem vadil s sorodniki.

Benjamin Knez, učenec 9. b-razreda je v letošnjem šolskem letu osvojil tri

zlata priznanja na tekmovanjih iz znanja. Z njim se je pogovarjala šestošolka

Tjaša Šimunić.


Osvojila sem zlato Vegovo priznanje iz znanja mate-

matike. Na državno tekmovanje sem šla brez posebnih

pričakovanj, saj sem bila šele tretja na področnem tek-

movanju in sem mislila, da so drugi veliko boljši od

mene. Naloge so se mi zdele težke, mislila sem, da

bom izgubila veliko točk, a upanja po pogovoru z dru-

gimi sotekmovalci nisem izgubila. Bila sem 36. med

vsemi tekmovalci in nisem verjela, da bo to dovolj za

zlato. A bilo je. Počutila sem se zelo dobro, fenome-

nalno, čeprav sem bila zelo zadovoljna že s srebrnim

priznanjem. Še zdaj sem vesela, ko se zagledam, kako

se »svetim s table«, prav tako sem presenečena nad

čestitkami, ki jih prejmem od drugih učencev na hod-

niku. Mislim, da se še sploh ne zavedam, da je to

pomemben uspeh. Sem pa v pričakovanju, kako bo

izgledalo priznanje.

Neža Borkovič, 7. b

Osvojeno zlato priznanje iz logike mi kar

nekaj pomeni. Dober občutek je, ko vem,

da sem v nečem najboljša. In že to, da

greš na državno tekmovanje, da vse to

vidiš in doživiš, je nekaj posebnega. Tak-

šnega uspeha nisem pričakovala. Šla sem

na tekmovanje in rešila naloge. Ko sem

zvedela za svoj uspeh, sem bila vesela in

zmedena hkrati, saj nisem mogla verjeti,

da je to res. Tak uspeh si želim še kdaj

ponoviti – zdaj vem, da sem tega sposob-

na in da mi lahko uspe. Matematika in

logika me veselita, a to ne pomeni, da me

ne zanimajo tudi druga področja.

Nina Varda, 7. b

Osvojil sem zlato priznanje na tekmovan-

ju iz logike. Zelo sem srečen. Takšen

uspeh ni bil pričakovan; bil sem res prese-

nečen, da sem na tekmovanjih prišel tako

daleč. Nisem se veliko pripravljal. Na

tekmovanju sem bil sproščen, tako kot

sem vedno na tekmovanjih. Naslednje leto

se bom več pripravljal na tekmovanje, da

bi dosegel podoben uspeh kot sem ga

letos.

Jean Patrick Novak, 8. b

Benjamin, Neža, Nina in Jean Patrick

MA-FI-LO

Tekmovalno sezono pričnemo ob pričetku šolskega

leta s tekmovanjem logikov in jo zaključimo v mese-

cu aprilu s tekmovanjema iz fizike, za Zlata Stefano-

va priznanja, in matematike, za Zlata Vegova prizna-

nja. Tekmovanja so že dodobra utečena. Izbrane nalo-

ge mladim bistroumnežem predstavljajo izziv, spod-

bujajo željo po miselnem naporu, ki jih pomaga rešiti.

Uspešna zmaga nad zapleteno nalogo sprošča radost-

ne občutke, ki ostanejo in vzbujajo željo po razisko-

vanju vse življenje.

Vsem letošnjim tekmovalcem iskreno čestitamo za

doseženo na področjih logike, fizike in matematike,

mentorice Potočnik, Orgl, Gosak.


PRVO MESTO ZA NAJBOLJŠE ŠOLSKO

ŠPORTNO DRUŠTVO

Minulo šolsko leto, 2010/2011, si

bomo zapomnili po izjemnem

uspehu naše šole. V tekmovanju

za najboljše šolsko športno druš-

tvo Maribora smo osvojili prvo

mesto, kar nam je bilo zaradi

dolgega obdobja drugih in tretjih

mest še v večje veselje.

»Minilo je kar trinajst let, odkar

smo bili nazadnje najboljša šport-

na šola v Mariboru. Vsa ta leta

smo po športnih dosežkih bili med

prvimi tremi šolami. Šele genera-

cija otrok, rojenih l. 1996 in seve-

da mlajši, je z izjemnimi rezultati

na občinskih, področnih in držav-

nih tekmovanjih v lanskem letu

zbrala daleč največ točk v občini

Maribor. Čestitke vsem, ki so se

udeleževali teh tekmovanj ter so z

znanjem in borbenostjo dosegali

odlične rezultate,« je o športnem

uspehu spregovoril dolgoletni

učitelj športne vzgoje na šoli, Her-

man Novak, ki je veliko prispeval

k temu, da med učenci naše šole

veje športni duh in zavedanje o

pomenu športa.

Učenci so se udeležili 26 občin-

skih, 20 področnih in 10 državnih

tekmovanj. Ekipno so dosegli 10

prvih, po sedem drugih in tretjih

mest na občinskih tekmovanjih,

dve prvi in pet drugih mest na

področnih tekmovanjih ter drugo

in četrto mesto na državnih tek-

movanjih.

Zraven omenjenih uspehov, ki

prinašajo točke na tekmovanju za

najboljše šolsko športno društvo,

pa ne gre prezreti številnih šport-

nih aktivnosti, ki potekajo na šoli.

Športno delovanje šole bogati

dodatni športni program, ki je

ponujen učencem in v okviru

katerega imajo učenci do petega

razreda še dve dodatni uri športne

vzgoje na teden ter eno v šestem.

Organiziramo tečaj drsanja do 6.

razreda, tečaj plavanja v 2. razre-

du, zimsko šolo v naravi od 2. do

9. razreda ter taborjenje v 6. in 8.

razredu.

V vsakem razredu pa se učenci

srečajo tudi s pohodništvom in se

podajo na katerega od slovenskih

vrhov. Tako med drugim osvojijo

Mali Šumik, Žavcarjev vrh,

Pohorje, Ojstrico, Peco in v devet-

em razredu še Triglav.

Naj še naprej velja Zdrav duh v

zdravem telesu.

Minulo šolsko leto, 2010/2011, si bomo zapomnili po izjemnem uspehu naše

šole. V tekmovanju za najboljše šolsko športno društvo Maribora smo

osvojili prvo mesto, kar nam je bilo zaradi dolgega obdobja drugih in

tretjih mest še v večje veselje.

Pokal za osvojeno prvo

mesto je prevzel devetošo-

lec Martin Jarc.

Športni pedagogi in rav-

nateljica so se skupaj s

predstavnikom učencev

veselili uspeha.


LITERARNO-LIKOVNE STRANI

Janita Barber, 5. a

gledanja, smo ugotovili, da je zgo-

raj osje gnezdo. Sicer ni bilo gigant-

sko ali kaj podobnega, kar je bilo

dobro, saj ga le tako lahko odstra-

niš. Ampak, kdo ga bo? Starih star-

šev ni bilo, moj brat in jaz pa sva

alergična na osje pike. Zato je vsa

odgovornost padla na bratranca in

sestrično. Bratranec Matej je vzel

dolgo desko in si zapel oblačila,

kolikor je to v poletni vročini pač

mogoče. Sestrična Eva je stala zra-

ven v pripravljenosti. Brat Tomaž

se je na hitro evakuiral, jaz pa sem

se spravila na lestev, in to ravno

tako, da sem videla, kaj se dogaja.

Ko sva s Tomažem dala znak za

pripravljenost, je Matej zbil gnezdo

na tla. Ose, ki so bile v njem, pa so

pobesnele. Eva je hitro pohodila

gnezdo in nanj natresla žagovine.

Takrat smo podrli hitrostni rekord v

spuščanju po lestvi. Tisti dan smo

raje preživeli kje drugje.

A že naslednji dan so se razmere

umirile, in lahko smo rekli: osje

gnezdo, primer zaključen.

Tjaša Šimunić, 6. b

Pozor, osje gnezdo!

Pri omi imamo svoj kotiček

(pravzaprav skoraj svoj), Mizarstvo

Pecko. Je kot nekakšna odprta soba,

ki sedi na vrhu delavnice starega

ata.

Ko smo z bratom, sestrično in brat-

rancem opravljali mizarska dela za

naročnike, je priletela osa. Saj to

niti ni tako narobe. A ker je bilo

leto prej na bližnjem drevesu osje

gnezdo, smo spremljali njen let.

Postavila se je na streho nad našimi

glavami. Ko smo spremenili smer

… Hotel je presenetiti mamo in ji

prinesti hrano. Nabral ji je semena

in deževnike. Ker je letel predaleč,

se je izgubil. Mamo je zelo skrbe-

lo, zato ga je začela iskati. Ko ga

je našla, je bila zelo vesela in tudi

on je bil vesel. Skupaj sta pojedla

njegov prvi ulov.

Alina Majcen, 2. b

Razvajeni vrabček (nadaljevanje zgodbe)

Vrabček se je naučil leteti in nekega dne je poletel …

… v sončne kraje. In nenadoma

je zagledal drevo. Na njem je

bilo veliko gnezdo. V njem je

bil vrabček. Vprašal ga je, če

bo njegov prijatelj. Seveda, je

dejal, in tako sta bila prijatelja

do konca svojih dni.

Vid Rađević, 2. b

... Vrabček je bil vesel, ko je poletel.

Vrabček ni več potreboval mame, da

mu prinese zajtrk. Naučil se je sam

leteti. Vrabček je imel ljubico Darin-

ko. Vrabčkova punca Darinka je bila

zelo lepa. Vedno se je ličila in nadiša-

vila. Punca je že hodila v šolo, vrab-

ček pa še ne.

Elena Gavrić, 2. b


skozi okno. Grem mimo zdravnika in hodim mimo

nekaj blokov. Pridem do mostu in grem po njem. Že

vidim BMX-progo in kolesarje. Ko grem še mimo

tenis igrišča in še nekaj igrišč, že vidim šolo. Tam so

tudi igrala. Saj so dvojna! Hočem se igrati, a vidim,

da bom zamudila pouk. Stečem čez potko, ki je spel-

jana skozi majhen gozdiček. Ko pridem iz gozdička,

vidim parkirišče. Malo pogledam v levo in že vidim

vhodna vrata osnovne šole Tabor I!

Liza Kšela, 3. b

Moja pot v šolo

Živim na Streliški cesti v oranžni vrstni hiši. Najprej

ko stopim ven, grem do pločnika in malo zavijem v

levo in pridem do ograje. Tam vstopim in grem čez

majhen vrtiček zapuščene hiše. Potem pridem do

velikih vrat. Odprem jih in pridem do potke s kamen-

čki. Hodim približno pet metrov. Vidim cesto in

zavijem v desno. Ko prehodim približno pet metrov,

grem naravnost. Zelo malo hodim in grem čez pre-

hod za pešce. Tam vidim zdravnika Igorja, ki gleda

mnoge dekliške drobnarije. Aja, še na predalnik ob

pisalni mizi ne smem pozabiti! V njegovih predalih

so spravljene šolske potrebščine. Na steni je pritrje-

na ura, slike in gobelin, ki mi ga je zašila babica.

Svetloba v sobo prihaja skozi veliko okno ali pa jo

daje luč v obliki sonca, pritrjena na moder strop.

Svojo sobo imam zelo zelo rada!

Zala Šenveter, 3. b

Moja soba

Moja soba je majhna, vendar je moje kraljestvo. V

njej je vse, kar potrebujem, čeprav moja mama pra-

vi, da je marsikaj odveč. Ker imam rada živahne

barve, je moja soba zelen barve. Ob levi steni stoji

postelja. Ima visoke noge. Pod njo je prostor za

igrače in mene ter mojega brata, kadar se igrava z

njimi. Seveda sta v sobi še visoka in nizka omara za

oblačila, pisalna miza s stolom in police za knjige in

vne šole. Pred dobrim letom je hodila še na plavanje,

a je morala kasneje zaradi težav z ušesi končati. Prav

tako rada smuča. Vsaj sedaj, ko so smučišča odprta

in je zima. Čez vikend se z očetom odpravita na

Pohorje in veliko presmučata, zato se domov vrne

čisto izmučena.

Tudi doma je pestro. Že približno tri leta ima svojo

sobo, ki mi je tako všeč, da bi lahko v njej spala tudi

jaz. Soba ima rožnato steno z rožnatimi nalepkami

princesk, rožnato preprogo, rožnato pohištvo

(postelja, miza, stolčki …) in je le redko pospravlje-

na. Soba ni ravno velika, zato ima večino igrač v

dnevni sobi. Teh je res ogromno! Tudi tam delajo

nered, kar je pogosto vzrok za prepir s starši. Druga-

če se z njimi odlično razume, vendar jih zna spraviti

tudi "ob živce". Kadar noče spat in si izmišlja, da je

lačna, hoče zgodbico, reče da ni zaspana in da bi

samo še malo gledala televizijo. Starši ji pogosto

nasedejo (mama gre spat, oče na računalnik), zato jo

morem v posteljo spraviti jaz. Menim, da imava kar

dober odnos, zraven pa spadajo tudi prepiri. Na kon-

cu se začne jokati in s tem doseže, da sem seveda

kriva jaz! S šestnajstletnim bratom je enako, ampak

zdi se mi, da bolj drži z mano. Verjetno, ker sem

punca.

Nanjo sem kljub vsemu ponosna, čeprav ima komaj

pet let. Zadovoljna sem da imam mlajšo sestro, saj se

lahko iz tega veliko naučiš, spravlja te v dobro voljo

kadar si potrt, če si z vsemi skregan se lahko zaneseš

nanjo, pa tudi dolgčas ti nikoli ni. Rada jo imam!

Zala Dovnik, 8. b

Moja sestra Ajda

Sem štirinajstletna Zala Dovnik in danes vam bom

opisala svojo mlajšo sestrico Ajdo.

Ime ji je torej Ajda, piše pa se Dovnik. Rodila se je

9. januarja leta 2007 v mariborski bolnišnici, kar

pomeni, da ima sedaj že pet let. Za ta leta pa je zelo

drobna. Meri sto pet centimetrov in ima štirinajst

kilogramov. Krasijo jo skodrani svetli lasje, ki niso

ravno dolgi. Njene popolnoma modre oči nevede

opazujejo svet. Ima majhen nosek, ki naj bi bil podo-

ben mojemu. Na svetli polti so močno vidne rdeče

ustnice. Kadar se nasmehne, pokaže vse svoje lepe

bele ravne zobe. Obraz poudarjata visoko čelo in

smejoča se lica. Ponavadi ima oblečene navadne hla-

če in kakšno enostavno majico z napisom ali vzor-

cem, ter jopico. Kadar je poletje, rada nosi bombažne

oblekice in krilca. Ne mara ravno kakšnih zakompli-

ciranih srajčk in dolgih oblek, pomembno je, da ji je

oblačilo všeč in da se v njem počuti udobno. Pravijo,

da je kot kakšen angelček, s čimer se lahko strinjam.

Ampak to se nanaša samo na videz.

Obiskuje vrtec zelo blizu našega doma. Vrtec Otona

Župančiča. Vsako jutro se tja odpravi z veseljem, saj

ima tam dobre prijatelje s katerimi se lepo razume. S

sabo rada vzame tudi eno svojih igračk - vedno dru-

go. Na primer plišastega zajčka, ki je tudi njena naj-

ljubša igrača, ali plastičnega majcenega ponija …

Velikokrat takšne stvari pozabi v vrtcu in sledi gla-

sen jok. Ja, to se pogosto dogaja!

Dvakrat na teden se malo razgiba na telovadbi, ki je

organizirana za otroke, v mali telovadnici naše osno-


Na pragu predmetnega pouka

Do petega razreda mi je bilo všeč, veliko sem

se naučila … Pri predmetnem pouku pa upam,

da bom svoje znanje še nadgradila. Vem tudi,

da bomo imeli v šestem, sedmem, osmem in

devetem razredu za vsak predmet drugega uči-

telja. Komaj čakam tudi, da spoznam nove pre-

dmete. Učitelji bodo verjetno bolj strogi in več

časa bom morala porabiti za učenje in domače

naloge. Upam, da bom imela tako kot do zdaj

tudi v višjih razredih lepe ocene in se bom nau-

čila novih stvari.

Bina Bedrač Plazovnik, 5. b

Ko razmišljam o šoli, se najprej spomnim, kako

težko je dobiti odlično oceno. Ampak si rečem,

kaj šele bo v šestem, sedmem, osmem in devetem

razredu. Tam je še težje in težje. Vendar če se

učiš sproti, ti je lažje. Še malo pa bom končala

razredno stopnjo. Ko bom stopila na drugo stran

šole, bo vse drugače. Imeli bomo svoje omarice,

malico v jedilnici in vedno težje snovi. Če povem

po pravici, nerada razmišljam o ocenah, šoli in

predmetni stopnji. Sedaj si mislim, kako bo težko,

ampak ko si enkrat tam, ugotoviš, da sploh ni

tako težko.

Ana Koren, 5. b

Pri razrednem pouku je bilo zelo lepo. Veliko

smo se naučili. Mislim, da je bilo všeč vsem

mojih sošolcem in sošolkam. Učiteljica nam je

veliko pomagala.

Nikola Savić, 5. b

Pri razrednem pouku smo se imeli lepo in doži-

veto. Bilo je tudi nekaj prepirov, a se je vedno

vse lepo izteklo. V naslednjem razredu priča-

kujem dober odnos s sošolci. Upam pa tudi, da

bo imel vsak posameznih ocene, ki si jih želi,

saj bi bili potem vsi veseli. Moja želja je tudi,

da bi imeli prijazne in dobre učitelje, tako kot

do zdaj. Veselim se spoznati se tudi z drugimi

učitelji.

Nika Flamiš, 5. b

Nuša Zapečnik, 8. a

Jernej Debevc, 9. a

Laura Trpin, 8. b


UČENCI 1. A SO ZAPISALI

JAZ RAD RAČUNAM IN SPOZNAVAM NOVE ČRKE IN

RIŠEM V ZVEZEK ZA PALČKA BRALČKA.

MATIC JONTES

V ŠOLI MI JE LEPO, KER VELIKO RAČUNAMO. RAD

IMAM ŠOLO. VELIKO LUŠTNEGA DELAMO. IMAMO

IGRAČE IN ZVEZKE.

SAMO WALAND

V ŠOLI MI JE "KAR". IMAMO DOSTI NALOG. IGRALNI

DAN IMAMO SAMO V PETEK. V ŠOLI MI JE VŠEČ, KO

GREMO VEN IN S SOŠOLCI IGRAMO NOGOMET.

TEO UNGER

JAZ RADA HODIM V ŠOLO IN SE UČIM SLOVENŠČINO IN

MATEMATIKO. RADA BEREM.

ANA SPROGAR

JAZ RADA HODIM V ŠOLO. NAJRAJE SEM, KO POJEMO.

RADA TUDI BEREM IN SE UČIM MATEMATIKO IN NEM-

ŠČINO.

TAMARA REICHT

NAJLEPŠE JE, KO USTVARJAMO. DOBRO SE POČUTIM V

ŠOLI. IMAM DOBRO UČITELJICO. FAJN MI JE, KO GREMO

Z DARJO VEN.

SARA NAMESTNIK

V ŠOLI PIŠEMO ČRKE OD A DO Ž. ZELO SE ŽE VESELIM

IN KOMAJ ČAKAM, DA GREMO V DRUGI RAZRED.

NIKA LJESKOVAC

V ŠOLI JE V REDU. NAJRAJŠI IMAM MATEMATIKO IN

SLOVENŠČINO IN ŠPORTNO VZGOJO IN DODATNI ŠPORT-

NI PROGRAM.

JAKOB KRAJNC

V ŠOLI MI JE LEPO, KO SE UČIMO GLASBO, PA TUDI KO

RIŠEMO IN PIŠEMO.

LARA MELLIWA

ZELO SE ZABAVAM. V ŠOLI JE LEPO. V ŠOLI SMO VED-

NO TIHO. V ŠOLI DELAMO RAČUNE. V ŠOLI TUDI IGRA-

MO NOGOMET. TUDI PRI ŠPORTNI VZGOJI SE ZABAVAM.

ALJOŠA VUJAKLIJA

V ŠOLI JE LEPO, KO SE UČIMO SLOVENŠČINO IN GLAS-

BO, PA ŠTEVILA OD 1 DO 20.

TIA LARA SITAR

V ŠOLI MI JE FAJN, KER SE UČIMO IN RAČUNAMO, PA

KER SE IGRAMO IN IMAMO TELOVADBO.

JAN LUKIĆ

RADA RIŠEM IN PIŠEM IN RADA SE IGRAM. RADA TUDI

GLEDAM, KAKO FANTJE IGRAJO NOGOMET. V ŠOLI MI

JE ZELO LEPO. VŠEČ MI JE NAŠA UČILNICA. IMAM PRI-

JAZNE UČITELJICE IN SOŠOLCE.

LUCIJA NOVAK

V ŠOLI RADA DELAM. RADA SE TUDI IGRAM. IMAMO

FAJN IGRALA. RADA SE UČIM ČRKE IN PESMICE. RADA

RAČUNAM IN BEREM. KOMAJ ČAKAM, DA GREM V DRU-

GI RAZRED.

NELI LANA GORIČAN

Noa Laznik, 2. c

Nika Kampuš, 4. b


V svetu domišljije

Čirole čarole simsala bim in po celi hiši je

začela rasti trava in celo mesto je postalo

travnato. Potem je hotel prekiniti urok, a je

spregovoril napačne besede in trava se je

spremenila v drevesa. Vse je bilo še slabše.

Nihče ni vedel, kje je in kako naj pride

domov. Nekatere živali so se veselile, a za

prebivalce mesta to ni bilo dobro. Ko je mali

čarovnik videl, da so začela rasti drevesa, je

še enkrat spregovoril čarobne besede, a tudi

te so bile napačne. Drevje se je spremenilo v

živali. Ko je veliki čarovnik to videl, se je

zgrozil. Takoj je tlesknil s prsti in izgovoril

čarobne besede, ki so imel čarobno moč.

Čarovnije so izginile. A mali čarovnik še kar

ni pustil čarobne palice. Spet je izgovoril

napačne čarobne besede in naenkrat je na

nebu zabliskalo. Potem pa strašansko zagr-

melo. Vlilo se je. Veliki čarovnik je spoznal,

da mora nemudoma domov. Ko je prišel

domov, je našel malega čarovnika skritega v

kotu sobe, saj ga je bilo strah grmenja in

bliskanja. Spoznal je, da lahko naredi s čaro-

bno palico veliko škode. Očeta se je zelo

razveselil in se mu je opravičil. Obljubil mu

je, da ga bo ubogal. Veliki čarovnik pa je

obljubil, da ga bo naučil čarati. In tako se je

vse srečno končalo.

Rok Matic Sameja, 3. a

Mali čarovnik (nadaljevanje zgodbe)

Mali čarovnik je vzel čarobno palico, zamahnil z njo in spregovoril čarobne besede.

Čira čara in otroci so videli, kako je iz črnega klobu-

ka prilezel zajček. Bil je zelo navihan, zato je pobeg-

nil. Mali čarovnik ni vedel, kako naj ga privabi nazaj.

Zajček je delal vse večje in večje norčije. Vsi so ga

klicali in ga lovili, vendar se ni hotel vrniti v klobuk.

Mali čarovnik se je spomnil, da ima čarobno palico,

zato je pričaral velik oranžen korenček. Postavil ga je

na rob klobuka in zajček je bil v hipu tam. Zajček je

vzel korenček in splezal v klobuk. Mali čarovnik je

rekel čira čara, zamahnil s palico in zajčku privoščil

dolg črn spanec. Otroci so bili navdušeni nad predsta-

vo in od takrat naprej so ga klicali veliki čarovnik s

čarobno palico.

Anja Matuš, 3. a

Abraka, dabra, simsalabim in stolp, v katerem je bil

mali čarovnik, se je dvignil visoko med oblake. Mali

čarovnik se sploh zavedal ni, da stolp leti in od strahu

je spustil čarobno palico. Takrat se je veliki čarovnik

vrnil in ugotovil, da je njegov mali sin uporabljal

čarobno palico. Tlesknil je s prsti in urok izničil. Za

kazen je malemu čarovniku prepovedal, da sodeluje

pri čaranju.

Katja Horvatič, 3. a

Jaz - dežnik

Dolgo sem bil v škatli in kar nenadoma me je iz škatle

potegnil Nik. Šla sva na sprehod. Nik me je odprl, nosil

me je in nosil. Naenkrat sva prišla pred veliko stavbo.

Bila je trgovina. Vrgel me je v koš za smeti. Mislil je,

da sem zanič, v resnici pa sem bil celi, brez luknje!

Jan Zapečnik, 2.c

Živa Pintarič, 9. b


V svetu domišljije

ro in svoje vijolične rokavičke.

Ko je sedla v taksi, je naročila

taksistu, naj jo zapelje pred gozd

blizu tržnice. Rokavička je odta-

vala v gozd. Po nekajurnem

tavanju v gozdu je končno našla

babičino hišo in potrkala na vra-

ta. Čez nekaj časa je odprla jez-

na babica, pograbila košaro z

aspirinom in zaloputnila vrata.

Rokavička je žalostno odtavala

z dvorišča hiše. Vedela je, da je

babica tako nesramna. Jokala je

in jokala, njeno jokanje je slišal

tudi volk, ki je z vso hitrostjo

prihitel k njej. Z velikimi očmi

jo je pogledal in vprašal, zakaj

joka. Deklica se ga je najprej

ustrašila, potem pa je videla, da

je prijazen. Povedala mu je, kaj

se ji je zgodilo. Volk jo je pobo-

žal in stisnil k sebi. Rokavička

ga je vprašala, če pozna pot iz

gozda. Volk je rekel, da si ne

upa ven, saj se boji lovca, lahko

pa ji pot opiše. Ko ji je pot

natančno opisal, se je poslovila

in odšla, kot ji je je rekel. Res je

prišla iz gozda. Zunaj jo je še

čakal taksi. Odpeljala se je

domov in vsi so srečno živeli do

konca svojih dni.

Tina Hajdinjak, 4. a

Vijolična rokavička

V velikem mestu sta v bloku

živeli deklica Vijolična rokavič-

ka in njena mama Eva. Vijolična

rokavička je bila zato, ker je

vedno nosila vijolične rokavič-

ke. Vijolična rokavička je imela

babico, ki je živela daleč stran

od vnukinje v temnem črnem

gozdu. Nekega dne je mami Evi

zazvonil telefon. Klicala je babi-

ca, da je zbolela in nujno potre-

buje aspirin. Eva je naročila

hčerkici, da odnese babici aspi-

rin. Vijolična rokavička je pokli-

cala taksi in vzela aspirin, koša-

vsi do zeleni. Na krošnjah dre-

ves imajo svoje malo mesto, ki

se imenuje Škratji Dol. Na tis-

tem drevesu, ki je višje, je nji-

hov grad. V tem gozdu živijo že

stoletja, pa noben človek še ni

izvoha, za kaj gre. V naši dobro

poznani palači živi prestolonas-

lednik Niko, ki je pravi mali

strahopetec. »Ko bo nasledil

prestol,« se bojijo meščani, »nas

bo premagalo pleme roza škra-

tov.« Niko je hotel svoje ime

oprati in je naslednje jutro nav-

sezgodaj vstal. Oblekel se je in

pripravil za pot. Prej namreč

nismo omenili drevesa, ki je

tako staro, da je štiri metre višje

od ostalih. Niko je krenil proti

temu drevesu. Hotel je priti na

vrh. Z vsako plezalno vejico se

je njegov strah manjšal in z vsa-

kim plezalnim centimetrom mu

je naraščal pogum. Ko je priple-

zal na vrh, je videl strašen pri-

zor. Pleme rožnatih škratov se je

pripravljalo na napad. Začel je

kričati v vas, pa so vsi spali in

ga niso slišali. Odločil se je, da

se bo vrgel z drevesa. Mogoče

bodo vaščani slišali njegov krik.

Skočil je, zakričal in … kavka z

bližnjega drevesa ga je ujela

med letom. Ponesla ga je

domov, kjer je vsa vas zbujena

čakala na napad. Nasprotnika so

premagali.

Bili so tako ponosni na Nika, da

je kar takoj postal kralj, in mesto

je zacvetelo in lepo imelo,

dokler je vladal Niko.

Tjaša Šimunić, 6. b

Škratek Niko

Za devetimi gorami, tremi veli-

kimi svetovnimi morji in za vse-

mi velikimi celinami (če kdo ne

ve, katere so, naj pogleda v

učbenik za geografijo) leži gozd,

v katerega še ni stopila človeška

noga. Tam so vsa drevesa enako

velika in natlačena skupaj. Le

eno je bilo za dva metra višje od

ostalih in malo odmaknjeno, le

da so ovijalke tisto praznino

zakrile. Če bi šli tja z letalom in

dobro pogledali, bi videli, da

nekateri listi migetajo, čeprav

sije sonce in nobena sapica ne

zapiha, ampak spodaj nekaj

hodi. To niso živali, ker jih v

tem gozdu ni, ampak čisto drob-

ni škratki.

Niso kaj dosti večji od palca, in

Laura Trpin, 8. b Ana Koren, 5. b


Matematika Matematika je težka stvar, če ne veš, da je 10 - 8 dva, če ne poznaš od 1 do 1000 števila vsa. Težka je, če poštevanke ne veš, in ko v šoli podpis za starše dobiš ven na travnike ne smeš. Vklopi možgane, pravi mama, matematika se ne nauči kar sama! Vadi, pa bo šlo in se uči, ker moraš tako. Spet pa, ko premislim bolje, da v njej je celi svet, ocene v šoli, čas v teku, števila se ponavljajo spet in spet. Ampak ker sem lena in se mi ne da, Vem, koliko je ena plus ena in to je moja matematika vsa! Marina Veljković, 6. b

zelo umazana. Neli je predlagala: "Raje pojdita

raziskovat še drugo nadstropje, potem se še lahko

vrnemo sem."Midve z Nikito sva se strinjali in

odpravile smo se po stopnicah navzgor. Odšle

smo na balkon, kjer je bil lep razgled nad ulico.

Odpravile smo se še v kopalnico, ki je bila zelo

umazana. Naenkrat pa smo zaslišale korakanje.

Nekdo je prihajal po stopnicah navzgor. Srce nam

je začelo razbijati kot bobni v cirkusu. Prestrašeno

smo opazovale, kdo se bo prikazal, toda bil je

samo sošolec Bor, ki je prišel raziskovat hišo.

Skupaj smo se odpravili po stopnicah navzdol.

Spodaj smo odkrile še temno klet. Nato pa še

kopalnico, v kateri je bil nakupovalni voziček. Ko

smo raziskovali kopalnico, je Bor zaškripal z vrati

in vse smo se zelo prestrašile, on pa se je začel

smejati.

Potem je bil čas, da se odpravimo domov in skle-

nile smo, da nas strah ne bo več oviral.

Nastja Krepek, 6. a

Strah me je bilo

Pripovedovala bom o dogodivščini, ki sem jo

doživela skupaj s sošolkama Nikito in Neli.

Po šoli smo se Nikita in Neli in jaz odpravile na

sprehod. Sprehajale smo se in zagledale zapušče-

no hišo. Imela je staro zarjavelo ograjo, zaraščeno

travo, razbita okna in okoli nje je ležalo steklo.

Bile smo zelo radovedne in smo se odločile, da

gremo pogledat, kaj se skriva v njej. Odšle smo do

vhodnih vrat in kar obstale tam. Bilo nas je zelo

strah. Držale smo se za roke. Potem pa smo se le

opogumile in odprle vhodne vrata. Zaprla sem oči,

Nikita in Neli pa sta v en glas rekli: "Saj ni tako

grozljivo." Odprla sem oči in odvrnila: "Pa res ni

grozljivo!" Odšle smo naprej, toda spet nas je bilo

strah, ker je postajalo vedno bolj napeto. V hiši je

bilo vedno bolj grozljivo in zdelo se mi je, da pos-

taja vedno bolj tiho. V tišini so se slišali le naši

koraki. Prišle smo v prostor, kjer so bili ostanki

stare kuhinje. Nato smo prišle v prostor, kjer je na

tleh ležala stara vzmetnica, ki je bila strgana in

Rok Matic Sameja, 3. a

Til Simon Tertinek, 5. a


V ŠOLI JE ZELO LEPO. NAJRAJŠI IMAM POUK IN SREČNA

SEM, KO SMO NA IGRIŠČU. KO SE UČIMO ZLOGOVATI IN

GLASKOVATI, MI JE LEPO. RADA HODIM V ŠOLO. KO

GREMO NA SPREHOD, HODIMO V KOLONI.

BRINA NOVAK, 1. C

V ŠOLI JE LEPO. UČIMO SE PISATI, RISATI. JE ZABAVNO.

ZABAVNO JE ŠE KAJ. ZELO RADA SE IGRAM.

NIKA CAF, 1. C

RIŠEM IN TELOVADIM ZELO RADA. V ŠOLO PRIDEM

ZELO ZGODAJ. MOJA PRIJATELJICA JE ANA. RADI SE

IGRAVA.

ELA RIBIČ, 1. C

RADA SE UČIM, POJEM IN PLEŠEM. ZELO RADA PIŠEM

ČRKE IN RAČUNAM. NAJRAJŠI PA POJEM IN SE IGRAM S

PRIJATELJICO ELO. SKUPAJ SE ZABAVAVA.

ANA STAMENČIČ, 1. C

V ŠOLI JE LEPO. V ŠOLI SE UČIMO PISATI, RAČUNATI IN

BRATI. V ŠOLO PRIDEM ZELO HITRO. RAD TELOVADIM.

JAN VID GORENJAK, 1.C

IT IS NOT EASY TO BE A TEENAGER

IN MY FAMILY!

It's not easy to be a teenager in my family.

We fight a lot and I get blamed for every-

thing, even if it isn’t my fault. I feel like I

have to do everything and all my father does

is sleep on the sofa. A lot of times I mustn’t

go to a party or hang out with my friends and

it feels like I get grounded for nothing. But

despite our differences we also have fun to-

gether and enjoy each other company. I love

our trips to mountains and when we are on

holydays with our friends. My parents are

really helpful and I love them.

Nika Vorih, 9. b

O prijateljstvu Prijateljstvo je zame več kot zlato, ker ti pri-jatelj pomaga, ker joče njegovo srce, ko jočeš ti, in ko si srečen, se smeje. Ko si v težavah, ti svetuje, na primer tako: »Pojdi k zdravniku, bolje ti bo.« Ali pa te spodbuja. Prijateljice zame so: Lin, Julija, Lara, Anđela, Maša, Nuša, Realda in pa Nadia. Prijatelji pa so: Tin, Miha, David in še marsikdo. Marisa Zorec, 2. a

Vid Vedlin, 8. a

Nik Potočnik, 5. b

Klara Popoušek, 8. b


pa zabavna, ker skupaj smo bili

s prijatelji. Med potjo smo videli

veliko in se zabavali, nato pa

končno smo na vrh prišli. Bilo je

res vetrovno, pa tudi lepo na

pogled, saj če pogledal si s peči-

ne, imel si lep razgled. A tudi če

je lepo bilo, kar pa res drži, smo

na žalost kar hitro naprej odšli.

Nas je čakala postaja le še ena,

to je planinska koča bila, okrog

nje pa trava zelena. Še kar hitro

smo do nje prišli, do kraja, kjer

smo malicali. Ko smo pomalica-

li, smo zunaj se igrali. Pa prišel

je tudi čas, ko avtobus je z Urš-

lje gora vabil nas. Pot nazaj hit-

reje je minila, prav prekrasna je

bila, ko se je med drevesi vila.

Nas avtobus že čakal je, ko na

Naravske ledine smo prispeli,

zato smo morali domov, čeprav

ostati smo želeli, smo pa vseeno

se lepo imeli.

Aneja Šurina, 4. a

Na Uršlji gori

Smo v soboto na izletu bili, tam

na Uršlji gori. Pred šolo smo

počakali, da avtobus pripelje in

nato počasi nas do Naravskih

ledin zapelje. In niso se zaman

ledine imenovale, saj tam je

mrzlo tako bilo, da bi skoraj

potrebovali šale. Nato pa le kon-

čno smo na pot se odpravili, in

ker smo hodili, nas nič več zeblo

ni. Pot je bila kar dolga, vseeno

pa smo se odpravili v mesto,

kjer smo opazovali grandiozne

starinske hiše. Po ogledu smo

dobili uro prostega časa. Dekleta

smo se seveda najprej zagnale v

trgovine, dečki pa na pico. Na

žalost pa nismo imeli sreče z

vremenom, saj je začelo deževa-

ti, tako je bil naš naslednji cilj

najti zatočišče pred dežjem. S

sošolkami smo našle zanimivo

restavracijo, ki je bila po steni

povešena z ogromnim številom

klobukov, ki je bil kakor naro-

čen za »kofetkanje«. Tako je

hitro minila naša ura prostega

časa in odpravili smo se na našo

naslednjo destinacijo, mestece

Palmanova ter nato v nakupo-

valno središče. Mesto Palmano-

va je bilo zelo majhno, a zanimi-

vo, saj je imelo bogato zgodovi-

no, kakor tudi zanimivo obliko,

saj je bilo mesto zgrajeno v obli-

ki zvezde. Po ogledu mesta smo

odšli v nakupovalno središče

Palmanova. Dekleta smo se pol-

na navdušenja zapodile v trgovi-

ne, kakor tudi fantje, saj se je za

vsakogar kaj našlo. Še preden

smo se vživeli v nakupovanje,

se je naš čas iztekel in izmučeni

smo vrnili na avtobus in odrinili

proti domu. A kaj kmalu smo

zbrali svoje moči in do konca

potovanja na glas prepevali naj-

različnejše hite. Na koncu dne-

va, ko smo se ločili, smo bili vsi

veseli, a hkrati nekoliko razoča-

rani, saj je za nas nekatere bil to

naš zadnji skupen izlet. Kakor

koli, za nas vse lahko trdim, da

smo se zabavali, le učiteljica je

morda odšla domov z manjšim

glavobolom, ki je bil posledica

našega »uglašenega« prepevan-

ja.

Nina Jerman, 9. b

Ciao Italia!

Bilo je še rano jutro 11. 5. 2012,

ko smo se zbrali mladi Italijani,

kakor tudi učenci turistične

vzgoje in vezenja pred našo

šolo. Tako smo se počasi in

ležerno kakor megla odpravili

na avtobus, seveda se pred tem

prešteli in odrinili na naš konč-

ni izlet v Italijo. Po nekaj minu-

tah na avtobusu ni bilo več tako

ležerno, temveč je avtobus zajel

val navdušenja in veselja. Vsake

toliko je naše veselje in posledi-

čno glasnost presegla učiteljičin

prag potrpežljivosti, zato se je

vsake toliko slišal jezen učitelji-

čin krik, a seveda nam to ni pok-

varilo veselja. Po treh urah vož-

nje smo prispeli na našo prvo

ogledno točko, torej Udine. Naj-

prej smo si ogledali prelep grad

z veličastnim razgledom, nato

Aljaž Herman, 8. b Jean Patrick Novak, 8. b Zala Dovnik, 8. b


zgodi, da kdo nima več starih

staršev. Vendar obstaja še ena

možnost, kako jih »dobiti«.

Postani prostovoljec! Verjetno

bo tudi tvoj učitelj presrečen, če

se boš odločil postati prostovol-

jec. Mnogo ljudi biti prostovol-

jec prestraši. Ne vedo, kako se

vesti pred ljudmi, ki jih ne poz-

najo, ne vedo, o čem bi se pogo-

varjali. Pogovor je velik prob-

lem, sploh zato ker ne veš, o

čem bi se pogovarjal s člove-

kom, ki je najmanj petkrat sta-

rejši od tebe. Tudi zame je bilo

tako. Nisem vedela, o čem bi se

sprva pogovarjala in tisočkrat

sem se zahvalila bogu, po prvem

obisku, da je bila z mano moja

razredničarka, ki je začela pogo-

vor. Sama sem prostovoljka v

Dnevnem varstvu. Z gospemi iz

tega varstva se pogosto pogo-

varjamo. Povedo mi, kako so se

one imele v mojih letih. Primer-

jamo razlike in podobnosti. Če

je mrzel dan, igramo človek ne

jezi se, pri katerem prav vsakič

spektakularno izgubim. Sedaj,

ko je zunaj topleje in se bliža

poletje, se odpravimo v parkec.

Tam so klopce v polkrogu okoli

velike črešnje. Komaj čakamo,

da bo dozorela in se bomo lahko

sladkali s sladkimi, rdečimi

sadeži.

Seveda pa tudi mladi nismo od

muh. Starejše učimo, tako kot

oni nas. Popeljemo jih v naš

svet, skušamo jim pojasniti naš

način razmišljanja – čeprav je to

zelo garaško poslanstvo. Med-

tem ko mi – ali vsaj večina

najstnikov – uživamo v kinu, za

računalnikom in pred TV-jem,

naši starejši živijo v »starem

svetu«. Verjetno bomo tudi mi

nekoč takšni. Ubujali spomine,

na naše mlade dni. Mladi imamo

radi zadnjo besedo. Vendar pa

jo imajo radi tudi starejši ljudje.

Zato so pogosti »besedni prepi-

ri« (vedno zmagam!), nasproto-

vanja… Toda kljub našim podo-

bnostim in razlikam drug druge-

ga dopolnjujemo. Vsak od nas

ima svoje težave, ne glede na

leta!

Tadeja Ajdič, 8. a

Vsaka doba ima svoje neprije-

tnosti

Če ti bo nasvet dala tvoja babi-

ca, boš začel tečnariti, zakaj teč-

nari ona. Ampak, če ti bo enak,

podoben ali pa popolnoma dru-

gačen nasvet dal tvoj prijatelj,

bo on imel zagotovo prav. Vse

bo super in kul. Pa ima vedno

prav?

Vsi poznamo neumne nasvete

naših (predvsem) babic in ded-

kov. Ne maramo jih poslušati,

kajti (ponavadi) vemo, da imajo

prav, a tega nočemo priznati.

Stari ljudje se nam zdijo nezani-

mivi, tečni, staromodni … Ven-

dar so nam vedno neko zatočiš-

če, vir zgodovine. Če imaš zra-

ven babice še prababico, potem

imaš zraven sebe praktično sko-

raj celo stoletje! Če že ne za kaj

drugega, jih lahko temeljito

izprašaš za zgodovinsko domačo

nalogo! Včasih pa se je z njimi

prav lepo pogovarjati. Dajo ti

nasvete, ki so dejansko koristni,

uživaš v smejanju o njihovih

nerodnostih v mladosti in jih

primerjaš s svojimi … Včasih se

Ekskurzijo smo imeli v Ljub-

ljano v živalski vrt, da bi se

nekaj naučili in si pogledali

živali, ki jih vedno ne more-

mo videti. Videli smo surika-

te, kengoruje, slonico, levin-

jo, leoparda, jelene, opice,

bika, papagaje, morskega

leva, alpake, zebre, žirafe,

pelikane, volke, medveda,

pava, bivole, ježevce, sovo,

kokoši, race, antilope, kunca

in kačo. Ogledali smo si

živali različnih vrst.Najbolj

sem si zapomnila vice, ki

smo jih pripovedovali na

avtobusu.

Hana Brečko, 2. c

Šli smo v živalski vrt, da bi

si ogledali živali. Videli

smo slona, žirafe, leoparde,

pelikane, morskega leva,

noja in srne. Jedli smo mali-

co. Zapomnil si bom, ko

smo videli morskega leva,

ki je skakal skozi obroč.

Ko mu je dreser vrgel leteči

krožnik, ga je prinesel iz

katere koli strani in skakal

je tudi do tenis žogice. Za

vsak skok je dobil ribo.

Potem smo šli dalje do

papig, ki so kričale. V

živalskem vrtu je bilo

super. Ha, ha, ha, a osel je

pobegnil in med tem se je

oglašal ia, ia, ia.

Rene Baumgartner, 2. c

Zaključna ekskurzija

Karina Medved, 4. b

8. razred: Zala Dovnik, Nejc Habu-

lin, Aljaž Herman, Martina Vide,

Jean Patrick Novak

9. razred: Benjamin Knez, Jernej

Debevc, Žiga Čopi

Zlato Vegovo priznanje:

Neža Borkovič iz 7. b in Benjamin

Knez iz 9. b-razreda.

Čestitamo tekmovalcem in mento-

ricam ge. Jolandi Orgl, ge. Metki

Potočni in ge. Vladki Gosak.

Tekmovanja iz logike (3.—5. raz-

red)

Bronasto priznanje:

3. razred: Tomaž Rajter, Nikolina

Barbara Roškar, Katja Horvatič,

Rok Matic Sameja, Nika Ferš, Vita

Foster, Andrej Banjanin, Liza Kše-

la, Zala Šenveter, Ana Muršič, Bri-

na Poropat, Zarja Romih Jelenc,

Jana Radaković

4. razred: Benjamin Adorno, Tina

Hajdinjak, Rok Rojko, Aneja Šuri-

na, Tia Schaubach, Jure Janžič,

Matej Petelin, Žiga Poznič, Elena

U. Bežan

5. razred: Anja Šegula, Urban Čiv-

re, Eva Grmek, Pika Kšela, Kristi-

na Veljković, Bina Bedrač Plazov-

nik, Nina Dobaj, Aleksandra Vuja-

novič, Ema Širec

Čestitamo tekmovalcem in razred-

ničarkam – mentoricam.

Tekmovanje iz logike (6.—9. raz-

red):

Bronasto priznanje:

6. razred: Matjaž Robnik, Anej

Grašič, Marina Veljković, Tjaša

Šimunić, Petar Vujčić, Vid Banja-

nin

7. razred: Alen Gajer, Neža Dvor-

šak, Nina Varda, Neža Borkovič,

Nikola Krstanovič, Amadej Slana

Tekmovanje iz znanja matemati-

ke — Mednarodni matematični

kenguru (1.—5. razred):

Bronasto priznanje:

1. razred: Gašper Bunta, Nejc Zav-

ratnik, Tim Bratuša, Uršula Horva-

tič, Nika Ljeskovac, Lara Melliwa,

Nino Menciger, Sara Namestnik

Lucija Novak, Ana Stamenčić,

Tilen Urbanc, Maša Vujaklija

2. razred: Noa Laznik, Lara Rukelj,

Zala Jeromel, Stella Svetličić,

Maša Varda, Alina Herman, Gal

Dragšič, Petja Drame, Niko Koc-

jan, Vid Rađević, Mel Reher, Mari-

sa Zorec

3. razred: Tomaž Rajter, Brina

Poropat, Andrej Banjanin, Nika

Ferš, Jana Radaković, Rok Matic

Sameja, Tomaž Šimunić

4. razred: Tina Hajdinjak, Aneja

Šurina, Nino Radović, Benjamin

Adorno, Luka Jerman

5. razred: Bina Bedrač Plazovnik,

Neja Menciger, Anja Šegula, Miha

Verdonik

Čestitamo tekmovalcem in razred-

ničarkam – mentoricam.

Tekmovanje iz znanja matemati-

ke — Mednarodni matematični

kenguru (6.—9. razred):

Bronasto priznanje:

6. razred: Matjaž Robnik, Tim

Schaubach, Vladimir Obradović,

Tjaša Šimunić, Nastja Šiler

7. razred: Neža Borković, Amadej

Slana, Jure Zavratnik, Nikola

Krstanović, Nina Varda

8. razred: Jean Patrick Novak,

Zala Dovnik, Martina Vide, Klara

Poznič, Aljaž Herman

9. razred: Benjamin Knez, Žiga

Čopi, Jernej Debevc, Aja Bunta,

Nina Jerman, Živa Pintarič, Janez

Jež

Srebrno Vegovo priznanje:

7. razred: Neža Borkovič, Nikola

Krstanovič, Amadej Slana, Nina

Varda, Jure Zavratnik, Helena

Ponudič

8. razred: Boštjan Dobaja, Martina

Vide, Vid Vedlin, Zala Dovnik,

Jean Patrick Novak, Julia Koželj,

Klara Poznič, Nejc Habulin

9. razred: Aja Bunta, Janez Jež,

Jernej Debevc, Benjamin Knez,

Živa Pintarič, Žiga Čopi

Srebrno priznanje (na državnem

tekovanju):

Alen Gajer iz 7. a, Neža Borkovič

iz 7. b, Zala Dovnik iz 8. b ter Aja

Bunta iz 9. a.

Zlato priznanje:

Nina Varda iz 7. b, Jean Patrick

Novak iz 8. b ter Benjamin Knez

iz 9. b-razreda.


rici ge. Metki Potočnik.

Tekmovanje iz znanja fizike:

Bronasto Stefanovo priznanje:

8. razred: Jean Patrick Novak, Nejc

Habulin, Julia Koželj, Zala Dovnik

9. razred: Benjamin Knez, Jernej

Debevc, Martin Jarc, Aja Bunta

Srebrno Stefanovo priznanje

Jean Patrick Novak in Nejc Habu-

lin iz 8. razreda ter Benjamin Knez,

Jernej Debevc in Martin Jarc iz 9.

razreda.

Zlato Stefanovo priznanje:

Benjamin Knez iz 9. b-razreda.


rici ge. Jolandi Orgl.

ATOMČKI IZ ZNANJA

ATOMČKI IZ ZNANJA

Tekmovanje iz znanja biologije:

Bronasto priznanje:

Jean Patrick Novak in Špela Kle-

menčič iz 8. razreda ter Žiga Čopi,

Laura Černej in Nina Jerman iz 9.

razreda.

Čestitke tekmovalcem in mentori-

ci ge. Nataši Štok.

Tekmovanje za Zlato kuhalnico:

Udeležili so se ga Rok Kermel,

Andreja Bežan in Alen Gajer, vsi iz

7. a-razreda ter osvojili srebrno

priznanje.

Čestitamo tekmovalcem in men-

torici ge. Berti Gumzej.

Tekmovanje iz znanja o sladkorni

bolezni:

Bronasto priznanje:

Klara Poznič iz 8. b-razreda ter

Laura Černej, Iva Meršnik, Valen-

tina Alicia Miklavčič, Benjamin

Knez, Žiga Čopi, Nina Jerman,

Nika Vorih, Špela Klemenčič, Jele-

na Kovačevič in Živa Pintarič iz 9.

razreda.


torici ge. Nataši Štok.

Tekmovanje iz znanja prve pomo-

či:

Daša Ličina, Žiga Novak, Martina

Vide, Špela Klemenčič, Tadej

Kalanj, Laura Trpin, Ibadet Rizva-

naj in Anita Kolar 8. razreda so

osvojili 7. mesto.


torici ge. Berti Gumzej.

Tekmovanje iz znanja zgodovine:

Bronasto priznanje:

Iva Meršnik in Peter Prohart iz 9.

a ter Živa Pinatrič iz 9. b-razreda.


torici ge. Anji Zatezalo.

Slikarska kolonija v Karanteni in

na Lentu (pod okriljem OŠ iz Lim-

buša):

Udeležili sta se je Julia Koželj in

Klara Popoušek iz 8. b-razreda

pod vodstvom mentorice ge. Jane

Stropnik in osvojili priznanje.

Čestitke tekmovalkama in mento-

rici.

Kaj veš o prometu?

Medobčinskega tekmovanja so

se udeležili Jernej Debevc in Luka

Šterman iz 9. a, Tjaša Šimunič iz

6. b ter Anej Grašič iz 6. a-

razreda. Ekipno so zasedli 3.

mesto.


torju g. Darku Bedjaniču.

Tekmovanje iz znanja angleškega

jezika

Bronasto priznanje:

Onja Livić, Neža Borkovič, Nina

Varda in Eva Gregorinčič (I. skupi-

na) ter Amadej Slana in Helena

Ponudič (II. skupina), vsi sedmo-

šolci (bronasto priznanje na drža-

vnem tekmovanju.

Laura Trpin iz 8. razreda.

Benjamin Knez, Nuša Horvat, Aja

Bunta, Žiga Čopi, Martin Jarc, Iva

Meršnik, Nina Jerman, Lea Simo-

nič iz 9. razreda.

Srebrno priznanje:

Laura Trpin iz 8. b-razreda ter

Nuša Horvat iz 9. a in Benjamin

Knez iz 9. b-razreda.


toricama ge. Simoni Klinger in ge.

Mirni Tabak.

Tekmovanje iz znanja kemije:

Bronasto priznanje:

Jean Patrik Novak in Špela Štelcer,

oba iz 8. b-razreda ter Jernej

Debevc iz 9. a-razreda.


rici ge. Berti Gumzej.

Tekmovanje za Cankarjevo priz-

nanje

Bronasto priznanje:

2. razred: Kaja Blažka Bozi, Tin

Kuhar, Lara Rukelj, Nuša Lakner,

Alina Majcen, Maša Varda, Tina

Vrca, Zala Jeromelj, Petja Drame,

Patrik Martinec

3. razred: Katja Horvatič, Liza

Kšela, Ana Muršič

4. razred: Aneja Šurina, Lara

Kadiš, Tijana Krasić

5. razred: Bina Bedrač Plazovnik,

Anja Šegula, Kristina Veljković

Čestitamo tekmovalcem in razre-

dničarkam – mentoricam.

6. razred: Nikita Arslanovski,

Marina Veljković, Ana Marković

7. razred: Neža Borkovič, Helena

Ponudič

8. razred: Vid Vedlin, Tadeja Ajdič

9. razred: Aja Bunta, Živa Pintarič,

Nuša Horvat, Žiga Čopi, Iva Mer-

šnik

Srebrno priznanje:

Vid Vedlin iz 8. razreda.


torici ge. Poloni Zgaga.

ŠPORTNI ATOMČKI - OBČINSKA TEKMOVANJA

ŠPORTNA PANOGA

DOSEŽENO

MESTO

ŠPORTNIKI

ATLETIKA POSAMEZNO st.

60 m: 10.m: Flis Žan, 300 m: 2.m: Vedlin Vid, 4 x 100 m: 4.m: Krstanovič, Dežman, Herman, Vedlin, daljina: 3.m: Herman Aljaž, 4.m: Dežman Matic, krogla: 5.m: Jarc

Martin, višina: 3.m: Čopi Žiga, vortex: 2.m: Debevc Jernej: 11.m: Novak Jean Patrik, 60 m: 3.m: Poznič Klara, 4.m: Miklavčič Valentina, 10.m: Černe Laura, 1000m: 2.m:

Imširovič Amela, štafeta 4 x 100 m: 2.m: Boštjančič, Miklavčič, Poznič, Dvoršak,

vortex: 4.m: Kreševič Hana

ATLETIKA POSAMEZNO ml. 60 m: 1.m: Krstanovič Nikola, 11.m: Korošec Matija, 14.m: Sakač Blaž, 300 m: 4.m: Topolovec Denis, daljina: 1.m: Soldo Tim, 4.m: Slana Amadej, vortex: 1.m: Budja

Izidor

60 m: 1.m: Dvoršak Neža, 2.m: Boštjančič Nika, 10.m: Anders Staša, 300m: 4.m: Sakač Anja, 600 m: 1.m: Heinrich Eva, daljina: 6.m: Barber Janita, 7.m: Šegula

Anja, višina: 1.m: Toplak Heidi, 2.m: Škobalj Satja, vortex: 3.m: Žvan Kaja, 8.m:

Hacin Miša

ALPSKO SMUČANJE, veleslalom, učenke 4 ml. deklice 01/02: 3.m: Veljkovič Kristina, 9.m: Širec Ema, ml. deklice 99/00: 1.m:

Kaja Žvan

ALPSKO SMUČANJE, veleslalom, učenci 3 cicibani: 03 in mlajši: 5.m: Ribič Maj, 12.m: Rajter Tomaž, st. dečki 97/98: 2.m: Jarc

Martin

BADMINTON POSAMIČNO 1.m: Knez, 3.-4.m: Čopi, 5.-8m: Debevc, 9.-16.m: Flis, 17.-32.m: Slana, Sakač

1.m: Dovnik, Bežan, Livić, 2.m: Foster, 5.-8.m: Kreševič, Žvan, 9.-12.m: Velec

BADMINTON EKIPNO 3 Dovnik, Kreševič, Bežan, Knez, Debevc

GIMNASTIKA st. učenke/učenci 4/3 3.m: Gustinčič Ivana, 10.m: Kšela Liza, 11.m: Foster Vita, 14. Kolar Tjaša 8.m: Čopi Žiga, 10.m: Spasovski Matej, 14.m: Polegek Timotej, 15.m: Pučko Kle-

men

GIMNASTIKA ml. učenke/učenci 1/1 1.m: Barada Tyra, 2.m: Verdonik Ema, 3.m: Lavrenčič Tea, 4.m: Jakopovič Tamara 1.m: Janžič Jure, 2.m: Baumgartner Rene, 5.m: Leonardo Fetahi, 6.m: Verdonik

Miha

ODBOJKA ml. učenke/učenci 8/6 Hacin, Žvan, Dvoršak, Borkovič, Šeruga, Arslanovski, Boštjančič, Šiler, Uduč Slana, Tomažič, Rozman, Gluk, Soldo, Zavratnik, Zimet, Vujačič, Marhold, Zimet

ODBOJKA mini, učenke/učenci 1/3 Grmek, Vele, Lovrenčič, Dobaj, Vujanivić, Anders, Canjko, Meršnik Verdonik, Fermišek, Batišta, Kump, Poznič, Petelin, Janžič, Rantuša Lampreht

NAMIZNI TENIS 3.-4.m: Flis

NOGOMET st. učenke/učenci 4/5 Poznič, Meršnik, Hacin , Dvoršak, Bežan, Žvan, Škobalj Šterman, Kolar R. P., Jarc, Kokelj, Čopi, Herman, Florjančič

NOGOMET ml. učenke/učenci 4/9 Dvoršak, Velec, Hacin, Žvan, Lah, Bežan Slana, Arnuš, Vujačič, Gluk, Rozman, Korošec, Žuraj, Marhold

PLAVANJE POSAMEZNO najmlajši 03-05: 3.m: Uduč Miha, st. dečki 97/99: 19.m: Florjančič Drašler Luka,

21.m: Kalanj Tadej najmlajše deklice 03/05: 3.m: Kšela Liza, 4.m: Horvatič Katja, 15.m: Barada Tyra,

ml. deklice 00/02: 8.m: Boštjančič Nika, 11.m: Foster Vita, st. deklice 97/99: 7.m:

Velec Urška, kategorizirani: 100 m mešano: st. deklice 97/99: 6.m: Uduč Maja

PLAVANJE EKIPNO učenke/učenci 4/4 Uduč Miha, Kalanj Tadej, Florjančič Drašler Luka Kšela Liza, Foster Vita, Boštjančič Nika, Velec Urška, Katja Horvatič

ROKOMET ml. učenke/učenci 2/2 Škobalj, Hacin, Dvoršak, Žvan, Bežan, Lah, Prevolšek, Šeruga, Meršnik Budja, Šerbinek, Topolovec, Slana, Tomažič, Zimet, Gracej, Vujačič

TEK NA SMUČEH 2 najml. dečki 03/05: 5.m: Rajter Tomaž, 7.m: Banjanin Andrej, ml. dečki: 00/02: 6.m: Gluk Grega, 9.m: Verdonik Miha, 10.m: Robnik Matjaž, st. dečki 97/99: 6.m:

Čopi Žiga, 7.m: Slana Amadej: 8.m: Kokelj Nino, 9.m: Knez Benjamin najml. deklice 03/05: 1.m: Foster Vita, 2.m: Kšela Liza, 9.m: Petja Drame, ml. dekli-ce 00/02: 3.m: Heinrich Eva, 7.m: Širec Ema, st. deklice 97/99: 1.m: Hacin Miša:

2.m: Varda Nina, 4.m: Dovnik Zala, 8.m: Kreševič Hana

ŠPORTNI ATOMČKI - PODROČNA TEKMOVANJA ŠPORTNA PANOGA

DOSEŽENO

MESTO

ŠPORTNIKI

AKVATLON najmlajše deklice 01/05: 1.m: Foster Vita

ALPSKO SMUČANJE, veleslalom, učenke 4 ml. deklice 01/02: 3.m: Veljkovič Kristina, 9.m: Širec Ema, ml. deklice 99/00:1.m:

Kaja Žvan

ALPSKO SMUČANJE, veleslalom, učenci 3 cicibani: 03 in mlajši: 5.m: Ribič Mai, 12.m: Reiter Tomaž, st. dečki l. 97/98: 2.m:

Jarc Martin, 5.m: Čopi Žiga, 6.m: Mejal Matic

ATLETIKA POSAMEZNO 60 m: 7.m: Miklavčič Valentina, 14.m: Černe Laura, 1000m: 6.m: Imširovič Amela,

štafeta 4 x 100 m: 6.m: Boštjančič, Miklavčič, Poznič, Dvoršak

60 m: 10.m: Flis Žan, 300 m: 4.m: Vedlin Vid, 4 x 100 m: 11.m: Krstanovič, Dež-

man, Herman, Vedlin, daljina: 3.m: Herman Aljaž, 14.m: Dežman Matic, krogla:

10.m: Jarc Martin, višina: 6.m: Čopi Žiga, vortex: 3.m: Debevc Jernej, 14.m: Novak

Jean Patrik

BADMINTON 1.m: Knez, 2.m: Debevc, 4.m: Čopi

2.m: Dovnik, Livić, 4.m: Kreševič

KOŠARKA ml. učenke 1 Škobalj, Dvoršak, Žvan, Bežan, Lah, Anders, Hacin, Toplak, Prevolšek, Šeruga,

Borkovič, Velec

NAMIZNI TENIS 3.-4.m: Flis

ODBOJKA mini, učenke 3 Dobaj, Vele, Vujanović, Canjko, Grmek, Anders, Meršnik

PLAVANJE POSAMEZNO najmlajše deklice 03/05: 3.m: Kšela Liza, 4.m: Horvatič Katja, 15.m: Barada Tyra, ml. deklice 00/02: 8.m: Boštjančič Nika, 11.m: Foster Vita, st. deklice 97/99: 7.m:

Velec Urška, Kategorizirani:100 m mešano: st. deklice 97/99: 6.m: Uduč Maja Najmlajši 03/05: 3.m: Uduč Miha, st. dečki 97/99: 19.m: Florjančič D. Luka, 21.m:

Kalanj Tadej

PLAVANJE EKIPNO učenke/učenci 4/4 Kšela Liza, Foster Vita, Boštjančič Nika, Velec Urška, Katja Horvatič

Uduč Miha, Kalanj Tadej, Florjančič D. Luka

KROS spomladanski

cicibanke 05: 1.m: Tamara Reich, 3.m: Kraner Lina, 6.m: Ljeskovac Nika, mini pi-ke A 04: 2.m: Varda Maša, 3.m: Herman Alina, 8.m: Vajdič Anja, mini pi-ke B: 03:

1.m: Kšela Liza, 4.m: Jakopovič Tamara, mini pi-ke C: 02: 4.m: Foster Vita, 7.m:

Kraner Laura, ml. pi-ke A: 00: 1.m: Heinrich Eva, 7.m: Toplak Heidi, 11.m: Nika

Boštjančič cicibani: 05: 2.m: Vukovič Črt, 5.m: Kukovec Tibor, ml. pi-ji B: 5.m: Krstanovič

Nikola, st. dečki A: 4.m: Herman Aljaž

SKOKI NA MALI PROŽNI PONJAVI, st. učenci 5 20.m: Pučko Klemen, 24.m: Čopi Žiga, 26.m: Polegek Timotej, 27.m: Spasovski

Matej

SKOKI NA MALI PROŽNI PONJAVI, ml. učen-

ke/učenci

6/6 26.m: Boštjančič Nika, 32.m: Foster Vita, 46.m: Kolar Tjaša, 56.m: Kšela Liza 25.m: Verdonik Miha, 29.m: Gluk Grega, 32.m: Sakač Blaž, 37.m: Janžič Jure

SKOKI NA M. P. PONJAVI, najmlajše učenke 10 52.m: Abramovič Anja, 53.m: Verdonik Ema

TEK NA SMUČEH 2 najmlajše deklice 03/05: 1.m: Foster Vita, 2.m: Kšela Liza, 9.m: Petja Drame, ml. deklice 00/02: 3.m: Heinrich Eva, 7.m: Širec Ema, st.deklice 97/99: 1.m: Hacin

Miša, 2.m: Varda Nina, 4.m: Dovnik Zala, 8.m: Kreševič Hana najmlajši dečki 03/05: 5.m: Raiter Tomaž, 7.m: Banjanin Andrej, ml. dečki: 00/02: 6.m: Gluk Grega, 9.m: Verdonik Miha, 10.m: Robnik Matjaž, st. dečki 97/99: 6.m:

Čopi Žiga

ATLETIKA POSAMEZNO 600 m: 10.m: Heinrich Eva

Vortex: 10.m: Budja Izidor

KOŠARKA ml. učenke 3 Škobalj, Dvoršak, Žvan, Bežan, Lah, Anders, Hacin, Toplak, Prevolšek, Šeruga,

Borkovič, Boštjančič, Meršnik

ORIENTACIJSKI TEK 3/6 5.m: Dovnik Zala, 8.m: Poznič Klara, 29.m: Dvoršak Neža, 33.m: Gregorinčič Eva,

36.m: Šiler Nastja, 44.m: Horvat Nuša, 57.m: Reher Nika

20.m: Soldo Tim, 30.m: Jarc Martin, 32.m: Slana Amadej, 38.m: Čopi Žiga, 42.m:

Debevc Jernej, 45.m: Gluk Grega, 47.m: Habulin Nejc

ROKOMETst. učenci 17 Čopi, Mejal, Jarc, Flis, Vedlin, Herman, Habulin, Slana, Topolovec, Šerbinek, Budja

BADMINTON 3.m: Dovnik Zala

ŠPORTNI ATOMČKI - DRŽAVNA TEKMOVANJA

LITERARNA PRILOGA

teli. Približno eno uro so leteli po

vesolju, ko so kar naenkrat

zagledali raketo, ki je bila velika

kot cel mračni gozd, v katerem je

živela. Babica Zlobnica je govo-

rila, da je ta raketa nekakšno

poslovno podjetje. Zelena noga-

vička pa si je mislila, da tu verje-

tno poslujejo vesoljci. No, tudi

če so tam vesoljci, je ona prispe-

la. Raketa je pristala na veliki

ploščadi. Od nje je hodnik z

ogromnimi stebri vodil do ogro-

mne rakete. Dva stražarja sta

Zeleno nogavičko vodila po hod-

niku. Komaj so stopili s ploščadi,

je Zelena nogavička zaslišala, da

se je nekaj premikalo za stebri.

Ni vedela, kaj je to. Ni vedela, da

se je njena lastna babica plazila

lačna za njo in čakala, da plane

nanjo in jo poje. Medtem, ko se

je zlobnica potekala za njo, pa je

njen ubogi volk bolan ležal v

postelji. Na srečo je to Zelena

nogavička še ugotovila. Na

žalost pa je kazalo, da je že pre-

pozno. Ta zlobna Zlobnica pa je

že imela skovan načrt. Najprej

naj bi se splazila v svojo sobo

pred njo. Tam se bo delal,a da je

ona in ko ji bo volk z veseljem

odprl, ga bo požrla. Nato se bo

preoblekla v volka in požrla še

njo. Medtem, ko se je Zelena

nogavička sprehajala po dolgem

hodniku in bila napotena do nje-

ne sobe, je bila ona že pred vrati

svoje sobe. Z milim glasom

Zelene nogavičke je dejala:

"Pozdravljen, volkec. Prinesla

sem ti cel kovček zdravil. Pro-

sim, odpri mi." Volk se je prima-

jal do vrat in velikodušno odprl

»Zeleni nogavički«. Na žalost pa

ga za vrati ni čakala ona. Names-

to njenega pozdrava je volk dobil

modrico na čelo. Ko se je one-

svestil, je babica Zlobnica plani-

la nanj in ga celega požrla. Niti

dlakice ni pustila. Njen izgovor

je bil, da njeni vesoljski kuharji

preslabo kuhajo in da pečenka ni

dovolj zapečena. Ko je Zlobnica

pojedla volka, se je preoblekla

vanj in legla v posteljo. Kar

kmalu pa je na vrata potrkala

Zelena nogavička. Iz sobe se je

zaslišalo: "Kar naprej, kar nap-

rej". Zelena nogavička je vstopi-

la. Odšla je do postelje, v kateri

naj bi ležal volk. Ko je prišla do

tja, je vprašala Zlobnico (ona je

mislila, da sprašuje volka): "Oh,

volk, zakaj imaš tako majhne

oči?" Sledil je odgovor: "Veš,

zadnje čase bolj slabo vidim."

Nato je vprašala: "Zakaj pa je

tvoj gobček tako majhen?" Zlob-

nica je hotela planiti na njo, a je

vseeno odgovorila: "Včeraj sem

se zaletela v omaro in je sedaj

malo bolj ploščat." Zeleni noga-

vički se je nekaj čudno zdelo,

zato je vprašala: "Kaj? Saj nisi

punca! Čemu si rekel zaletela?"

Zlobnica je bila izdana. "Zato

ker sem tvoja lačna babica in te

bom požrla!" se je zadrla. Zelena

nogavička je začela bežati, a jo

je Zlobnica ujela. Tudi njo je

požrla v enem kosu. Tako sita se

je ulegla pod svoje mehansko

drevo in zadremala. Vesoljec, ki

je bil po poklicu lovec na zlobne

babice, se je po naključju spreha-

jal mimo in zagledal Zlobnico.

Zelo se je razveselil, saj jo je že

dolgo iskal. Zdela se mu je

nekam čudno debela, zato je vzel

laserski žarek in ji razparal tre-

buh. Ven sta zlezla Zelena noga-

vička in volk. Zahvalila sta se

vesoljcu in se z vesoljsko ladjo

odpeljala nazaj v mračni gozd.

Tam je mama Zelene nogavičke

pozdravila volka. Volk je ostal

pri njiju, Zlobnica pa je čepela v

vesoljskem zaporu. Vsi so živeli

srečno do konca svojih dni. No,

skoraj vsi.

Aneja Šurina, 4. a

Zelena nogavička

Sredi mračnega gozda je same-

vala hiška. V njej je živela Zele-

na nogavička s svojo mamo.

Zelena nogavička je imela vedno

oblečene zelene nogavice. Neke-

ga dne, ko je mama kuhala kosi-

lo, Zelena nogavička pa posluša-

la glasbo, se je zgodilo nekaj

zelo čudnega. Kot strela z jasne-

ga je nekaj treščilo ob hišo.

Mama in Zelena nogavička sta

stekli ven. Zelena nogavička ja

kar stala v svoji pižami in še

vedno poslušala glasbo. Opazo-

vala je svojo mamo, ki se je tru-

dila to veliko reč premakniti in

ugotoviti, kaj sploh je. Po dol-

gem razmišljanju je ugotovila, da

je to sporočilo od babice Zlobni-

ce. Babica Zlobnica se je pred

kratkim preselila v vesolje. Zlob-

nica pa ni samo ime, ampak tudi

značaj. Zelena nogavička je na

računalniku, ki ga je Zlobnica

poslala v velikem predmetu, pre-

brala, da je njen ljubljenček pri-

jazni volk hudo zbolel in nujno

potrebuje zdravilo. Prosila ju je

tudi, da naj ga onidve pripeljeta.

Mama je bila zgrožena, saj nista

imeli dovolj denarja. Vseeno pa

je Zelena nogavička prosila, da si

naj denar priskrbi in gre obiskat

bolnega volka. Dala ji je kovček,

na katerem je bilo na veliko

napisano njeno ime. S kovčkom,

napolnjenim z zdravili, se je

odpravila skozi gozd na tržnico.

Tam je na velikem odru zagleda-

la gospo, ki je prepevala rock

komade. Blizu odra se je ustavila

in začela prodajati glinene poso-

de, da bi kaj zaslužila. Najprej ji

ni šlo preveč dobro, a je v treh

dneh zaslužila dovolj za polet v

vesolje. Na postaji, kjer je kupila

karte, jo je čakala raketa z napi-

som Gospa Zlobnica. Bila je pre-

pričana, da je raketa od njene

babice, zato je vstopila. Začelo

se je odštevanje in nato so vzle-

Takšna, kot me še ne poznaš Sanjam. Budna sem, a sanjam. Morda sanjam še preveč. Včasih tudi med pou-kom. Ne mislim na nič. Slišim le šepetajo-če glasove v daljavi. Že se znajdem na treningu plesa. Končno! Slišim glasbo. Plešem. Kaj plešem? Ne vem. Že spet san-jam, moje telo pa pleše. Sproščena sem, a kmalu pride nova koreografija. Žal se moram posloviti od svojega sanjarjenja. Včasih je koreografija težka. V meni je trma. Ne gre mi! Ne gre in ne gre. Posta-nem slabe volje. Naenkrat se zavem, ko vidim prijatelje, da tudi njim ne gre, a oni se le smejijo. Potrudim se zaplesati še enkrat. Tokrat ne mislim na nič, ne obre-menjujem se s tem, da mi ne gre. To! Uspe mi. Ko še enkrat ponovimo, me glasba sama vodi. Lebdim. Sanjarim. Nič več ne trmarim. Sanjam. Budna sem, a sanjam. Sanjačka (Janja Horvat, 6. b)

Takšne me še ne poznate Od prvega trenutka, ko sem se rodila, je v meni zažarela medla lučka. Vsakič, ko sem žalostna, se lučka ugasne in ko sem srečna, žari do neba in še naprej. Svojo pot nadaljujem po dolgem mostu. Vsak moj korak po kristalnem mostu je lahko moj zadnji korak. Saj nikoli ne vem, kdaj se bo kakšen kristalček odlomil in padel v prepad. V vsem tem času sem delala napake in delala sem življenjsko dragocene stvari. Most bom popravljala sproti. Mi bo uspelo priti do konca? Včasih se sprašujem, ali nihče ne sliši mojega hrepenen-ja? Samo hodijo mimo mene in se niti ne ozrejo. Kot da sem nič. Seveda imam zato prijatelje, ki me podpirajo na vsa-kem mojem koraku. Ampak, ali so to pravi prijatelji? Včasih dvomim v njih. Pa saj vsi delamo napake in vsak ima svoj PRAV. Mislim, da če si bom most popravljala sproti in ga svoji prihodnosti ne bom uničevala, lahko še veliko dosežem. Eva Gregorinčič, 7. b

Takšne me še ne poznate …

Sodelovanje na literarnem natečaju Frkolinova zgodba. Knjižno nagrado je za svoj prispevek

prejela učenka Tadeja Ajdič.

smo se ju ustrašile, smo hitro

splezale na eno izmed igral, na

katerih smo se igrale. Sedele

smo čisto pri miru in smo se

zelo bale. Jaz nisem želela odz-

draviti, a sem vseeno, vendar

zelo potiho. Rekli sta mi: »A, ti

pa ne pozdravljaš?« Jaz sem

jima odvrnila, da sem odzdravi-

la, ampak mi nista verjeli. Zato

sem nato vseeno še enkrat rekla:

»Zdravo!« Mislile smo, da bosta

potem odšli, vendar nista. Ena je

bila močnejše postave in če smo

kaj rekle, je bila zelo jezna.

Rekla nam je: »Če še kaj rečete,

bodo vaši zobje pristali v gro-

bu.« Neizmerno smo se bale,

zato je Ana poklicala svojo

mamo. Ko je vendarle stopila na

balkon, je vprašala: »Kaj je

narobe, punce?« Starejši dekleti

sta rekli, da se samo pogovarja-

mo. Vendar je bila to laž. Zato

sem jaz, ki sem si edina upala,

povedala Anini mami, da to ni

res. Hvalabogu, da jima je

potem rekla, naj gresta vstran in

naj nas pustita pri miru. Takoj,

ko sta se obrnili, smo stekle po

svoje stvari, nato pa k Ani

domov. Mene pa je bilo tako

strah, da nisem upala sama

domov. Moja mama je le privo-

lila, da bo prišla pome. Medtem

ko sva se vračali domov, sem

tudi njej povedala, kaj se mi je

zgodilo. Bila je osupla.

Zaradi tega dogodka sem zvečer

komaj zaspala. Mislim pa, da sta

bili dekleti pod vplivom tudi

česa drugega, ne le alkohola.

Nikita Arslanovski, 6. a

Strah me je bilo

Ko sem bila mlajša, sem se en

dan s sošolko Ano in njeno ses-

trično Pio igrala pred Aninim

blokom. Kar naenkrat se je

začelo dogajati nekaj nenavad-

nega in kar malo strašnega.

Igrale smo se in na lepem so

mimo začeli prihajati najstniki.

Niso bili stari več kot petnajst,

šestnajst let. Eno dekle se je

pogovarjalo po telefonu. Slišale

smo, da je govorilo o alkoholu.

Že takrat smo se ustrašile, ven-

dar smo na to kar hitro pozabile

in se igrale naprej. To smo poče-

le skoraj cel dan. Bližal se je

večer in mračilo se je že. Me pa

smo se še zmeraj veselo igrale,

dokler se nam nista začeli pribli-

ževati dve dekleti z alkoholom v

roki. Bili sta mladoletni. Ker

trenutek v življenju. Zdaj pa nekaj o ljubezni. Sem zaljubljena? Kako mu je ime? Vse ob pravem času. September, november, december … B-L-A-Ž! »PRAVILNO, tako mu je ime. Z mano hodi na bad-minton in je pravi cukrček. Priznam. Zelo mi je všeč. A … v 3 mesecih ga še nisem ogovorila. Vem … sramota. Ni me potrebno obsojati. Ves čas ga gledam in se mu nasmiham (to je tisti majhen nas-mešek) in on mi vedno vrne pogled. Mislim, da ima 14 let. Poglede si vračava že 3 mesece, pa sem komaj včeraj izvedela za njegovo ime. Upam, da ve, da obstajam!« Grozno, še fanta ne znam ogovoriti. Kaj, če je ON moja prava ljubezen?! Bog pomagaj! Imam pa tudi svoje najljubše stavke, ki za enkrat ostajajo isti. »Živi in pusti drugim živeti.« »It's better to lose a lover, than love a loser!« »Lahko se zlažeš, pa sploh ne veš, da je to laž.« To sem samo jaz, tista, ki je ne morete spremeniti. Jaz in nihče drug! Onja Livić, 7. b

TAKŠNE ME ŠE NE POZNATE Ali imam modre oči? Sem temne polti? Me sreču-jete na hodniku? Sem vaša prijateljica? Vas imam rada? Imam nohte nalakirane s črno barvo? Imam očala? Manj ko veste, bolje je. Sicer pa je to vseeno, saj moja zunanja stran ni povezana s tem, kar vam bom sporočila. Mislim, da ima vsak svoje mnenje, ki ga je vredno upoštevati, zato si ga ob teh prizna-njih ustvarite. Sem popolno dekle … Laž. Nihče ni popoln in vsak kdaj pa kdaj kaj ušpiči. Sovražim šolo … Laž. Rada se učim – to misel uporabljam samo zaradi tega, ker je »kul«. Dovolj laži. Sicer nimam nekih skrivnosti, pa me vseeno poslušajte. 31. 7. 2011, moj rojstni dan! »Tistega dne sem se zgodaj zbudila. Šla sem na teraso ter uživala v svojem trenutku. Bili smo na majhnem otoku na Hrvaškem. Pihal je rahel vetrič in mi vozlal lase. Pomislila sem se na prijatelje/prijateljice in stožilo se mi je po domu. Solza mi je spolzela po licu, ko sem se spomnila, kako smo se zabavali, si zaupali naše največje skrivnosti in tudi, kako smo se skupaj smejali, ko smo govorili o …« To je bil moj najlepši

kaj bi počela še tisto malo časa, ki mi ga ostane. Včasih mi je kar malo žal, da dan tako kratek. Potem bi imela dovolj časa za vse, kar bi še rada počela in tega ni malo. Všeč so mi zelo umirjene dejavnosti. Sem zamišlje-na, z malo strahu v srcu. Sama si življenje predstav-ljam zelo kruto. Ne vedno. A lahko se ti kaj zgodi. Kaj nepredvidenega. Včasih sem črnogleda in mis-lim, da za vsakim vogalom gleda strah, ki čaka samo name. Svoje življenje je treba varovati, ker imamo samo eno. Srečne mačke, ki jih imajo več. Vedno znova se postavijo na noge. Tudi ljudje bi potrebovali še kakšno možnost, ker če ti kaj spodleti … Morda je največja težava nas ljudi, da si ne znamo oproščati. Vsakomur bi dala še kakšno priložnost, če bi le sam pokazal voljo. Takšno me poznajo moja družina, moji prijatelji … Rada bi, da me v takšni luči spoznate tudi vi. Neža Borkovič, 7. b

TAKŠNE ME ŠE NE POZNATE Sem Neža, živahno dekle, ki je že od majhnega glasno. Rada se smejim, delam tri stvari naenkrat in dolgo ne morem biti pri miru. Vedno pa nisem takšna. Včasih se, ko sem utrujena in polna vtisov celotnega dne, zaprem vase in raz-mišljam, razmišljam … Takrat sama potrebujem mir in tišino, pa tudi posteljo, da se namestim van-jo in se prepustim občutkom in sanjam. Razmiš-ljam o lepih rečeh, pa tudi o manj prijetnih, pri katerih se še sama zdrznem. Včasih bi svoje sanje rada zapisala, a ko vzamem list papirja, ne vem, kako začeti. Nato se odločim, da ne bom pisala. Če bom želela, si jih bom tako ali drugače zapomnila. Rada bi več časa posvetila razmišljanju in poslušan-ju same sebe. A kaj, ko me utesnjujejo vsakodnev-ne obveznosti, kot so petje v pevskem zboru, igra-nje klavirja … Le malo časa mi ostane, ki ga najraje posvetim branju. Branje je nekaj, kar mi pomeni zares veliko. Če ne bi obstajalo literature in tistih, ki jo pišejo, ne vem,

ne vem, kaj sem, kaj bom, kam spadam in ne vem, kaj bi sama s sabo. Najstniški pogled na svet! Teč-no je. In še najmanj pet let bo trajalo. Mika me, da bi preklinjala. Zelo. Če bi me že vprašali, kakšna sem, bi se verjetno opisala takole: avanturistka, nemirna, vedoželjna, divja, morda celo hudičevska, brutalno iskrena in knjigožerka. To so po mojem mnenju besede, ki me še najbolje opišejo. Moji edini težavi sta, da sem lena kot lenivec ravno takrat, ko ne bi smela biti in da se v nekaj zaženem z vsem, kar imam, žal pa hitro izgubim voljo za to. Razen če me zares ne pritegne. In veliko sreče vam želim pri tem. Večina najstnic hodi v kino. Ima fante. Se poljublja. Se zanima za modo. Jaz pa pišem, berem, rišem. O modi nimam pojma. Filmi so OK, vendar le, če so scenariji izmišljeni. Jezi me namreč, če je film pos-net po knjigi, v resnici pa imata skupne le glavne vloge in morda en ali dva odlomka iz knjige. In potem eni mislijo, da so si ogledali film, pa že poz-najo tudi knjigo. Primer knjiga Roalda Dahla – Matilda. Knjiga prikazuje zanimivo zgodbo, film pa je slab ponaredek. Preberite jo, potem pa si oglejte film. In mimogrede si naredite seznam razlik. In ne maram pozornosti. Večinoma sem rada bolj sama kot v družbi. Toda nekako mi z mojim nači-nom »pošiljanja fantov k vragu« vedno uspe prite-gniti pozornost. No, sedaj imate odgovor tudi na »rada komplici-ra«. Verjetno je res. Napaka pač. In morda kdaj kaj rečem, ne da bi prej pomislila, in koga užalostim. Moja napaka. Ampak potem ne vem, kako to ose-bo potolažiti. Ne, solze niso za mene. Raje enosta-vno sedim v kotu in pustim, da se ognjenik v meni poleže. Toda po navadi izberem ono drugo – meta-nje stvari. To sem jaz. Tadeja Ajdič, 8. a

TAKŠNE ME ŠE NE POZNAŠ Ok, gremo mimo teh vljudnostnih fraz in enostav-no začnimo s tem, kaj si drugi mislijo o meni. Če boste šli vprašat moje sošolce, vam bodo rekli, da sem nora. Moj odgovor: PA KAJ! Moja mama bo rekla, da me ne razume. Moj odgo-vor: ČISTA RESNICA! Če boste šli vprašat mojega ateja, bo začel jokati o tem, kako sem lahko tako hitro zrasla. Moj odgo-vor oziroma vprašanje: IMA KDO KJE KAKŠEN ROB-ČEK? Če boste vprašali mojo učiteljico slovenščine, bo rekla, da zelo rada kompliciram. Moj odgovor: NO COMMENT! Tako, pa smo z vljudnostnimi frazami opravili. Kaj takega bi verjetno rekli oni. Toda kaj bi JAZ odgo-vorila, če bi me vprašali, kaj si mislim o sebi. Odgo-vorila bi: Knji … Morda bo bolje, da ne naštevam. Kar nekaj kletvic je notri. Nekateri mislijo, da me poznajo. Ko mi kdo to reče, samo prhnem in ga pogledam: »Ti misliš, da vse veš!« Kako me lahko nekdo pozna, če še sama ne vem, kdo za vraga sem! Se opravičujem grdim besedam. Vem samo, da me včasih nekaj prime in da imam v tistem hipu dovolj vsega in vsakogar in da moram takrat nujno vreči kakšno blazino v ste-no; če te ni pri roki, pa nujno strgati kakšen kos papirja. Pravijo, da sem nagle jeze. Pa še res je. Resnica boli, pravijo. In to je resnica. Če bi se sedaj postavila v vlogo odraslega – vse vem, ker sem pač odrasel – bi verjetno rekli, da sem prijetna deklica (prijetna – uh, kot da bi opiso-val 5-letno deklico), z velikim POTENCIALOM, ki rada bere in piše ter si dopisuje z vrstniki iz tujine. Lepo, da me vidite takšno. Kaj pa, če vam povem, da se sama vidim v popol-noma drugačni luči in da vidim neko čisto drugo osebo, ki je ne znam opisati. Divja, raztresena, vedoželjna, izkušenj željna, vesela, resna … Verjet-no bi rekla, da se kot večina vrstnikov ne poznam,

vedrilo vsak dan zafrkava babico, ki si vsako stvar polaga na srce in kaj hitro zganja paniko po vsej vasi, predvsem pa je slikarka in to malokdo ve. Z ogljem izraža sebe. Meni, da sta črna in bela popolni barvi. Sta dobro in slabo. Svetlo in temno. Dan in noč. Veselje in žalost. Ekspresija in utrujenost. Lepo-ta in grdota. Življenje in onkraj. Rojstvo in smrt. Jasni cilj in ovira. Jaz in jaz. Počasi dojema, da je napisala - narisala sebe in takšne je nihče ne pozna, morda se zaradi svoje zbeganosti niti sama ne. Preveč barv je v njenih risbah, čeprav sta samo dve. Bela in črna. Sta to sploh barvi? Na vprašanje, ali sta črna in bela barvi, bi znanstvenik s področja fizike odgovoril: »Črna ni barva. Bela je barva.« Na isto vprašanje bi otrok z voščenkami in umetnik odgovo-rila: »Mar lahko z belo rišem po belem papirju? Seveda bela ni barva, črna je.« Ampak to, ali sta črna in bela barvi, sploh ni pomembno. Pomembno je to,da vemo, da za otroka ni ne črne ne bele. Na svet ne gledajo s pomočjo barv ali nebarv. Najstniki vidijo svet samo črn in bel, opažajo samo temno in svetlo. Šele ko človek odraste in se ozre nazaj, vidi, kako zelo narobe je bilo tako gledati ta lep svet. Mogoče je to, da se je motil in to ugotovil, pa čeprav čez veli-ko let, veliko bolje kot to, da tega ne ugotovi. Odra-sel živi lepoto sveta, vidi, da ni ne črne ne bele, ugo-tovi, da je svet siv. Siva je barva. Odrasel človek zač-ne svet opazovati z barvo. S sivo. Vidi, da človek ni ne bel ne črn, je siv. Svetlo ali temno siv. Dober ali malo manj. Vendar še vedno je samo človek. Edins-tven. In kot vsak umetnik ima tudi ona umetniški nered. Človeku, ki ni ona, je lažje najti iglo v senu kot pa kaj v njeni sobi in likovni delavnici. Vendar se, kot vsak umetnik, ona v tem neredu z lahkoto znajde. Jé, spi, se uči. Uživa v svoji likovni delavnici, v hišici na starem orehu, ki jo je kar nekaj mesecev sama obnavljala in urejevala. Verjame, da moč tega sedemdesetletnega oreha daje moč in izvirnost nje-nim slikam. Dela, ki prihajajo iz te delavnice so raz-stavljena v galeriji njene družine. Dela, ki prihajajo iz te delavnice so razstavljena v njeni duši. Širijo se do koder sega njeno oko, v njeni pravljici za devetimi gorami, za devetimi vodami, v njenem življenju. Raz-stavljena so tam, kjer jih ne vidi vsak. Da, ljudje nosimo maske. Nosimo ščite, ki skrivajo naš pravi obraz. Nas. Ni si dovolj umiti obraz, da bi odstranili vsakdanjo masko, ker je tako trdovratna, da je ne uniči nihče na naši dolgi poti do cilja. Ljudi

brez mask ne poznamo. Ali jih? …

Helena Ponudič, 7. b

TAKŠNE ME ŠE NE POZNATE Obstaja dan malo pred koncem zime. Dan, ko lahko vsak človek nadene svojo masko in gre z njo po sve-tu. Dan, ko se lahko odločiš biti nekdo drug. Dan, ko sive dolgočasne ulice krasijo pisane maske in dan, ko se na namrgodenih obrazih pojavi nasmeh. Dan, ki mu pravimo pust. Res je. Za pusta si nadenemo naj-različnejše maske, ki jih vsak človek ob večeru sna-me. Da, nadenemo si maske in vemo tudi, da si to masko damo čez vsakdanjo, skoraj neopazno masko. Najbolj nedolžna duša na svetu, še ta ima masko. Ta vsakdanja maska sploh ni slaba, je morda ščit, ki je v življenju obvezen. Zaradi maske težko o človeku vemo vse. NJEN PORTRET Ker pripovedujem o dekletu, ki je staro komaj 13 let, ne morem njene pripovedi začeti v osemdesetih, ki so sedaj spet zelo moderna, morda od leta 2000, ko je dopolnila tri leta. To je obdobje, ki se ga ne spomni jasno, vendar so spomini nanj prijetni. Ni bila priden otrok, najbolj poreden pa spet ne. Raje rečem, da je bila zelo živa-hna, morda preveč igriva. Pogosto je kar podivjala od veselja. Jasno se spomni, kako je ob toplih svežih omamno dišečih krofih in skodelici čaja babica veno-mer ponavljala: »Joj pe, tota je za deset pubecov«. Minilo je komaj štiri leta, ko je pričela obiskovati šolo, toda za njo se je to zdela večnost. Ko si majhen, se leta pogosto vlečejo in vlečejo kot kak ponedeljek, tudi to je že minilo. Čas sedaj hitro »leti«. Čeprav je bila zelo razposajen otrok, je umetnost skrivoma preplavljala njeno življenje že takrat, kot valovi, ki božajo obalo, vedno znova in znova. Rada je posluša-la, kako igra mama na klavir, oče pa na kitaro. Ona pa ju je risala. Rada riše še zdaj. Posebej če ima čas, da lahko počasi razvije sliko, doda detajle, skonstruira zgodbo. In zdaj vam bo narisala - napisala svoj portret. Portret sodobne nje. Portret dekleta, ki je ne poznate tako zelo dobro, vendar s pisanjem tega portreta tudi ni želela doseči, da bi jo spoznali v celoti. Morda le malo bolj. Pisala je s črno in belo barvico. Črna pred-stavlja slabo, bela dobro. Za začetek je list preložila na pol in ga polovico pobarvala s črno, drugo je pus-tila belo. Nato je vzela v eno roko radirko, v drugo pa črno barvico. Počasi se je spominjala svojega do zdaj dokaj kratkega življenja. Ko je ugotovila svojo dobro lastnost, je z radirko izbrisala del črne polovice, ko je spoznala v sebi slabo lastnost, je na beli polovici dorisala črno črto. Na koncu je nastal sodobni por-tret nje. Z risbo izraža svoj notranji sistem do sebe in svojega okolja. Poznajo jo kot dobro učenko, navdu-šujočo pianistko, ljubiteljico športa, dekle, ki za raz-

obraza in se svetijo v lešnikovi

rjavi barvi.

Toliko o njenem videzu ... njena

osebnost pa nas že sumljivo spo-

minja na majhnega hudička. No,

saj ni tako hudo. Res je, da je zelo

trmasta, in kadar se nekaj odloči, je

nikar ne skušajte prepričati v nas-

protno. Samo izgubljate dragoceni

čas! Po eni strani je ta lastnost

dobra, saj vztraja pri svojem mnen-

ju in zagovarja svoja stališča. A če

priznam, zna biti to včasih dokaj

zoprno. Toda tega ji nikar ne

povejte, saj bo potem ogenj v stre-

hi! Nihče ne ve, kako se bo odzva-

la, včasih zna biti malce nepredvi-

dljiva, veste. Joj, kar strah me je,

če pomislim, kaj vse si lahko izmi-

sli ... samo šalim se! Res vse to

zanjo drži, a to je večinoma njena

prednost. Njena trma, samozavest,

nagajivost in navsezadnje tudi

pogum znajo biti presneto zabavni!

Morda sva prav zaradi tega, takšni

prijateljici, kot sva. Kajti jaz sem

njeno popolno nasprotje in kolikor

vem, se le-ta privlačijo. No, čeprav

ji zadnje čase postajam grozljivo

podobna, a to so zagotovo le najst-

niška leta!

Njena dobra lastnost je zagotovo

tudi marljivost. V šoli ima vzorne

ocene, čeprav ima malo časa za

učenje. Kot sem že v začetku bež-

no omenila, trenira tenis. In ne le

to, naravnost obožuje ga! Z njim se

ukvarja že ... od svojih prvih kora-

kov. Je zelo uspešna in to me ne

čudi, kajti trenira in vadi čisto vsak

dan, včasih celo po dvakrat. Ne

vem, kako ji uspe uskladiti napo-

ren urnik in šolo, tako da ima še

zmeraj kaj prostega časa.

Tega preživlja s svojimi prijatelji.

Torej v veliki meri z mano. Skupaj

z drugimi hodiva v kino, nakupo-

vat, se sprehajat po mestu, kadar

pa vreme dopušča, tudi igrat različ-

ne športe.

Po vseh teh aktivnostih, najraje je

pico ... tako kot jaz! Vas to sploh

še čudi? Vam izdam še eno najino

skupno stvar? Obe obožujeva

Harry Potterja!

Zdaj vidite, zakaj je prav ona moja

najboljša prijateljica. Še več, ona

je kot sestra, ki je nikoli nisem

imela! Takšnega prijatelja si želi

vsak!

Vzorno. Samo malo še popiliš

besede, pa …

Klara Poznič, 8 .b

OZNAKA Danes bom podrobneje predstavila

svojo najboljšo prijateljico Zalo.

Poznava se od vrtca, skoraj vse

življenje! Z njo sem doživela veli-

ko lepih stvari in vsi, ki naju poz-

najo, priznavajo, da sva kot ”rit in

srajca”. Torej mi lahko verjamete,

da jo poznam bolje od vseh drugih.

Njen videz vas kaj hitro zavede,

kajti po njem sodeč je kot angel-

ček. Njena srednje velika postava

je lepo oblikovana, saj trenira

tenis. Obraz, ki je iz istega razloga

temnejše barve (veliko je na son-

cu), izgleda kot obraz majhne

deklice. Kadar se smeji in to se

dogaja pogosto, se ji v rdečkastih

licih izrišejo drobne, ljubke sme-

jalne gubice. S prijateljicami se

velikokrat šalimo, kako ljubek je

njen nosek. Njej to ni prav nič

všeč, a saj veste, kako pravijo, hec

mora biti! Njene oči, ki nagajivo

gledajo v svet, so čokoladno rjave

barve, a če jih na svetlobi dobro

pogledaš, opaziš tudi odtenek tem-

nozelene. Njeno čelo je dokaj viso-

ko, a to pomanjkljivost prekrije s

pričesko, pri kateri ji lasje padajo

čezenj. In ko že govorimo o njenih

laseh; ti ji veselo plapolajo okoli

Postali sva histerični. Tekali sva

zdaj na levo, zdaj na desno. Nika-

mor nisva prišli. Bloki so se rušili,

hiše podirale. Bilo je grozljivo. Tla

so se začela mehčati. Postajala so

vedno bolj mehka. Noge so se

nama začele vdirati. Nisva vedeli,

kako naprej. Skočili sva na lestev,

ki je bila naslonjena na blok. Sple-

zali sva na streho še edinega obsto-

ječega bloka. Stali sva, veter je

pihal kot še nikoli. Nenadoma so

se tla spremenila v žgočo lavo.

Pogledali sva v nebo in zagledali

gromozansko skalo, ki se je pribli-

ževala bloku. Nisva vedeli, kaj

narediti. Na tla nisva mogli, saj so

se spremenila v lavo. Sara je zagle-

dala majhen bazenček z vodo, ki je

ostal na kosu še obstoječega beto-

na. Vzeli sva si zalet, se odrinili in

skočili v bazenček. In nenadoma

bum! Blok je postal ruševina kot

ostali. V bazenčku nisva mogli

ostati. Stopili sva na kos betona in

nevedoč stopili na siv grd prah.

Začeli sva leteti. Bili sva začudeni

in obenem srečni. Leteli sva in se

umikali padajočim se stvarem.

Zagledali sva mavrico, ki se je raz-

prostirala na drugi strani. Zapodili

sva se tja. Vstopili sva v mavrico

in pristali sva v barvnem svetu.

Bilo je vse mirno in tiho, nikjer

nikogar. Nenadoma se je prikazala

velika senca. Zleteli sva iz mavrice

in naenkrat padli na trdna tla.

Pogledala sem naokoli in vse je

bilo kot ponavadi. Sara je počasi

izginjala. Vrnila sem se nazaj v

realnost.

Nikoli in nikdar nisem izvedela,

zakaj se je to zgodilo.

»Mega zgodba,« je dejala sestrič-

na.

Ana Markovič, 6. a

Nenadoma …

Lizala sem sladoled in sedla pod

drevo. Razmišljala sem o prihaja-

jočih počitnicah. Prav lepo mi je bilo. Gledala sem oblake, razmiš-

ljala o morju in z roko obrisala čokolado, ki mi je padla na brado.

Tedaj so se začela nenadoma tres-

ti tla. Stemnilo se je. Kaj je zdaj to? Želela sem domov, a je nena-

doma treščilo, se zabliskalo … Za

trenutek sem izgubila zavest. Ko

sem se zavedala, mi ni bilo nič

jasno. Gledala sem naokoli. Zagle-

dala sem prijateljico Saro. Začeli

sva tekati ena proti drugi. Bili sva

srečni, da nisva več sami. Tekali

sva, se umikali skalam, ki so pada-

le na tla. Sara se je spotaknila in

obležala na tleh. Zgrabila sem jo

za roko in ji pomagala vstati.

Takoj, ko se je pobrala, je na tla

nenadoma treščila ogromna skala.

ko moja avantura. Ampak kako

naj se spravim v sliko? In nenado-

ma se je slika povečala. Zdaj je

kot jaz in vstopila sem v njo.

V notranjosti slike je bil vrtinec,

ogromen, barve mavrice z mnogi-

mi predmeti. V njem sem se spuš-

čala kot po toboganu. V teh trenu-

tkih uživanja pa me je vrgel na

trdna tla. Padla sem na čudovito

zeleno travo, mehko kot najbolj

mehka blazina. Takoj sem sezula

svoje teniske in tekla po njej kot

nora. Nato sem se razgledala.

Tam je bilo nebo tako lepo mod-

ro, reke, morje, jezera, vse je bilo

kot na tisti sliki. Nenavaden obču-

tek me je spreletel. Res, tam sem!

To je bil prostran in obširen otok.

Po drevesih so bile najrazličnejše

ptice in živali. Rože so imele tako

lep vonj, da sem kar kihala! Bilo

je samo eno … Kje so ljudje?!

Ob sinje modri reki je rastel goz-

dič. Odpravila sem se vanj, ker

sem hotela izslediti, ali živijo na

sanjskem otoku ljudje. Ob reki je

bila majcena in temna pot posuta

kamenčki, bila je ustvarjena kot

za kakšna majcena bitja. Gozdič

pa kot sanje. Bil je čista popol-

nost. Povsod so letali metuljčki,

pikapolonice, čebelice … Združi-

le so se.

Vse so šle počasi skozi gozd. Čez

čas sem ugotovila, da bi rade, da

jim sledim. Kako prikupne so bile

te živalce. Hodili smo, pravzaprav

leteli in prišli smo do neke jase,

kjer je bila na sredini velika fonta-

na. Živalce so me z neizmerno

silo potisnile vanjo. Nisem imela

časa, da bi jih vprašala zakaj!

Voda me je potegnila in ko mi je

zmanjkalo sape, sem vdihnila

vodo. Dihala sem vodo. Pogledala

sem noge in niso bile več, kar so

bile prej. To je bil rep morske

deklice! Nisem verjela svojim

očem! Začela sem plavati in pris-

pela sem v neko podvodno mesto.

Tam je šele bilo lepo. Tja me je

nekaj odvleklo, nisem vedela kaj,

a me je! Naenkrat se je morje zat-

reslo in iz njega je zrasla velika

gora. Pogoltnila me je in spet sem

bila v vrtincu!

Ne, ni bila resnica! Samo zamiš-

ljala sem si!

Bila sem v razredu, toda vse je

bilo tako tiho … Slišal se je samo

sekundni kazalec, a se ni premi-

kal. Na koledarju se je nekaj

zasvetilo. Noter sem dala roko in

čudežno je šla v koledar! Kako

naj pridem skozenj? In ta se je

povečal…

Mislim, upam, da bo to taka

avantura, kot sem si jo zamišljala,

in vstopila sem v koledar in objel

me je vrtinec.

Marina Veljković, 6. b

Sekundni kazalec na uri

Dolgčas! Sedim v klopi, gledam

okoli sebe, nič ne razmišljam. Ko

bi bilo vsaj kaj zanimivega. Učite-

ljica nekaj tvezi, sošolci mečejo

papirčke, jaz pa … ah, jaz pa …

Kako že? ... A, ja, jaz pa čakam

na avanturo, dogodivščino, ki bo

spremenila vse!

Na steni ura nekako čudno tikta-

ka, ne teče več. Ko pogledam po

razredu, je vse tiho, samo urin

sekundni kazalec se sliši tik tak,

tik tak, a se ne premakne. Naen-

krat vse obstane, samo jaz se lah-

ko premikam. Na koledarju zagle-

dam, kako se nekaj svetlika. To je

bil nenavaden koledar, ki je bil

čudno nepravilen. Februar je imel

štiriintrideset dni, vsi ostali mese-

ci pa samo dvajset. Kateri mesec

je sedaj, se ne zavedam in ta kole-

dar je bil še malo prej navaden

šop papirjev. Na eni izmed kole-

darskih slik je bilo kot v pravljici.

Sinje modro nebo, na katerem

letajo razne ptice, jezera, potoki,

reke, vsi so bili tako čisto biserni,

da si lahko videl dno in ribe.

Zaželela sem si, da bi bila tam.

Položila sem roko na sliko in ta je

čudno pobegnila v njeno notran-

jost. Vedela sem, da je to nekaj

nenavadnega. Ampak ker sem

radovedna in sem ugotovila , da

lahko grem skozi sliko, sem dobro

premislila in vedela, da je to lah-

žabjo kavarno, imenovano Žabo

bar. Tako sta si naročili vsaka

eno pijačo, Regica je pila vodo,

Skokica pa sok. Nato sta odšli na

travnik, legli na travo in si ogle-

dovali oblake. Zdaj lahko greva

na čaj, sta si rekli. Koliko različ-

nih čajev je bilo! Tako sta spili

čaj in odšli na sprehod. Skokica

je nabrala nekaj različnih rožic,

Regica pa je sedla na klopco in

opazovala Skokico. Zdaj pa je že

čas, da se odpraviva domov.

Regica je pospremila Skokico do

njenega doma. Zdaj moram tudi

jaz oditi domov, je rekla. Ostani

še malo in lahko še spijeva kak-

šno kavo. Dobro, je odgovorila

Regica. Tako sta spili kavo in

Regica je rekla, da mora oditi.

Ostani še malo, Regica, zaplešiva

še. Tako sta zaplesali in še nekaj

pojedli in Regica je rekla, zdaj je

pa že skrajni čas, da grem in se je

poslovila. Adijo in lepo se imej.

Tako je počil lonec in pravljice je

konec.


Pomlad

Potem sta Regica in Skokica ste-

kli ven, da bi videli, kakšen je

svet spomladi. Regica je bila še

malo zaspana, a potem je bila že

zelo vesela in igriva. Videli sta

znanilce pomladi in različne vrste

rož. Kako lepo, je vzkliknila

Regica, ko je videla zelo veliko

zvončkov. Srečali sta veliko dru-

gih žabic in žabonov. Tako sta se

igrali celo dopoldne. Potem sta

bili že malo utrujeni in sta zaspa-

li. Ko sta se zbudili, sta odšli v

glasilo osnovne šole tabor i maribor

Documents