komplementarna in alternativna medicina: vpliv sodobne...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Ajda Jelenc
Komplementarna in alternativna medicina: vpliv sodobne
religioznosti in duhovnosti na pojmovanje zdravja in zdravljenja
Magistrsko delo
Ljubljana, 2011
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Ajda Jelenc
Mentor: izr. prof. dr. Aleš Črnič
Komplementarna in alternativna medicina: vpliv sodobne
religioznosti in duhovnosti na pojmovanje zdravja in zdravljenja
Magistrsko delo
Ljubljana, 2011
ZAHVALA
Zahvaljujem se vsem, ki me pri mojem raziskovanju in razmišljanju niso poskusili
omejevati, 'popredalčkati' ali dali prednost morebitnim predsodkom, temveč so mi s
konstruktivnimi pogovori, predlogi in kritiko pomagali do še jasnejšega pogleda;
mentorju izr. prof. dr. Alešu Črniču, sodelavkam, kolegicam in kolegom, prijateljem
in družini ter vsem, ki so mi svoje poglede zaupali v anketi in intervjujih.
The postmodern mind is altogether less excited than its modern adversary by the
prospect (let alone moved by the urge) to enclose the world into a grid of neat
categories and clear-cut divisons. We are somewhat less horrified today by the nasty
habit things have of spilling over their boundaries, or even by the premonition that
the drawing of such boundaries with any degree of lasting reliability defies human
resources. We are also learning to live with the revelation that one cannot articulate
all one knows, and that to understand – to know how to go on – does not always
require the availability of a verbalized precept. We are not all that appalled by the
necessity to settle for 'family resemblances' where the modern pursuit of transparency
goaded us to seek the shared 'distinctive features'.
(Bauman, Zygmunt. 1998. Postmodern religion? V Religion, Modernity and
Postmodernity,57).
IZJAVA O AVTORSTVU
POVZETEK Komplementarna in alternativna medicina: vpliv sodobne religioznosti in duhovnosti na pojmovanje zdravja in zdravljenja V sodobni multikulturni družbi na področju zdravja in zdravljenja obstaja bogat nabor raznolikih pogledov, pojmovanj in načinov ohranjanja zdravja in zdravljenja. Obstaja uradna razlika med pojmovanjem in pogledom zdravstvenih institucij uradne medicine, ki na tem področju še vedno dominira in usmerja, in številnimi drugimi pojmovanji in metodami, ki soobstajajo na vsakdanji praktični ravni. Slednje skupaj predstavljajo področje komplementarne in alternativne medicine (KAM). Najpomembnejša skupna osnova tega raznolikega področja je holistično ali celostno pojmovanje zdravja in osredotočanje na posameznika kot edinstveno celoto. S pojavom novodobniške duhovnosti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so holizem in številne prakse, povezane z njim, postali neločljiv del dominatne kulture in s tem tudi področja zdravja in zdravljenja. V študiji slovenskih razmer analiziramo pravno-formalno ureditev področja KAM, razširjenost uporabe različnih metod zdravljenja, predvsem pa odnos in izkušnje zdravstvenih delavcev s področjem v vsakdanji praksi, na primarni zdravstveni ravni, ki je pri nas prva točka vstopa v proces zdravljenja. Zaradi strogega ločevanja in negativnega odnosa uradne medicine do področja KAM zdravstveni delavci pri svojem vsakdanjem delu ne morejo zagovarjati ali uporabljati tudi drugih pristopov, čeprav se z njimi srečujejo preko izkušenj pacientov in svojih lastnih. Njihovo pojmovanje zdravja in zdravljenja je kljub delu v uradni medicini bliže konceptu holizma. Profesionalno in zasebno si želijo možnost izobraževanja, sodelovanja in uporabe tudi drugih pristopov in metod zdravljenja. S tem na nek način izzivajo javno veljavno negativno pozicijo uradne medicine do drugačnih pristopov. Sodelovanje med različnimi pristopi k zdravju in zdravljenju je lahko pomemben in nujen korak iz krize sodobne medicine ter korak bliže k boljši obravnavi posameznika, njegovemu opolnomočenju in prevzemanju odgovornosti za lastno zdravje z nudenjem tistega, kar potrebuje. Zelo pomemben del tega je primerna komunikacija, odnos in upoštevanje posameznikove aktivne izkušnje, pomenov in prepričanj o bolezni, zdravju, zdravljenju in življenju nasploh. Raznovrstnost pojmovanj in pristopov ter njihova uporaba na področju zdravja in zdravljenja je dejstvo, ki ga je dandanes potrebno upoštevati ne le na individualni, pač pa tudi na družbeni ravni. Ključne besede: zdravje, medicina, komplementarna in alternativna medicina, holizem, duhovnost
ABSTRACT Complementary and alternative medicine: influence of contemporary religion and spirituality on perception of health and healing Health and healing in contemporary multicultural societies comprise of a rich variety of different aspects, reflections and methods of healing and maintaining health. An official difference exists between the view of health institutions of the orthodox medicine, which dominates and directs the field, and a number of other perceptions and methods, which coexist in practical everyday life. The latter represent the field of complementary and alternative medicine (CAM). The most important common and basic concept of this varied set is the holistic perception of health and healing and the focus on the individual person as a unique whole. With the emergence of New Age spiritualities in the 1980s, holism and many connected practices became an integral part of the mainstream culture, including health and healing. In the study of the situation in Slovenia, the legal and formal regulations of CAM are analysed along with the spread of the use of some methods, and, above all, the relationship of primary health care experts with CAM in their everyday work setting, which is the first entering point to the process of healing in Slovenia. Due to the strict divison and negative attitude of orthodox medicine towards CAM, primary health care workers are not allowed to consider or practice other methods, although they are in contact and familiar with them through their patients' and their own personal experience. In spite of their work in orthodox medicine, their notions of health and healing are much closer to the concept of holism. Professionally and personally they also wish to have the possibility of training, cooperation and usage of other approaches to and methods of healing. Through this the public negative position of orthodox medicine toward other methods is, in one way, being challenged from inside. Cooperation of different approaches to health and healing can be an important and necessary step out of the crisis of contemporary medicine and a step closer to a better treatment of an individual, his empowerment and responsibility for his own health, by providing what he needs. Appropriate communication, attitude and consideration of an individual's active experience, meanings and beliefs about illness, health, healing and life in general, is a very important part. Variety of perceptions and approaches and their use in the field of health and healing is a fact of daily life, which needs to be considered not only on an individual, but also societal level. Key words: health, medicine, complementary and alternative medicine, holism, sprituality
6
KAZALO
1 UVOD ..................................................................................................................... 9
2 SODOBNA RELIGIOZNOST IN DUHOVNOST .......................................... 13
2.1 NOVA RELIGIJSKA IN DUHOVNA GIBANJA (NRDG) ............................. 17
2.2 NOVODOBNIŠTVO (NEW AGE) .................................................................. 19
2.3 DUHOVNOST, ZDRAVJE IN ZDRAVLJENJE ............................................. 27
3 ZDRAVJE IN ZDRAVLJENJE ........................................................................ 35
3.1 RAZLIČNI KONCEPTI ZDRAVJA IN ZDRAVLJENJA ............................... 38
3.1.1 Tipologija konceptov zdravja ........................................................ 39
3.1.2 Sodobni koncepti zdravja in zdravljenja ...................................... 46
3.1.2.1 Uradna, znanstvena medicina ......................................................... 46
3.1.2.2 Alternativni koncepti zdravja in zdravljenja ................................... 48
3.2 ODNOS MED URADNO IN KOMPLEMENTARNO – ALTERNATIVNO
MEDICINO ............................................................................................................... 53
3.2.1 Razlogi za uporabo KAM ............................................................... 56
3.3 METODE KOMPLEMENTARNE IN ALTERNATIVNE MEDICINE .......... 61
3.3.1 Defincije in razdelitve ..................................................................... 61
3.3.2 Primerjava uradne, znanstvene medicine in KAM ..................... 69
3.3.3 Združevanje različnih pristopov in metod – integrativna /
integrirana medicina ........................................................................................... 71
3.3.4 Samozdravljenje .............................................................................. 79
3.3.5 Pomenskost zdravljenja: komuniciranje, klovni zdravniki in
osebne zgodbe ...................................................................................................... 81
4 RAZISKAVA: ŠTUDIJA SLOVENSKIH RAZMER NA PODROČJU
KOMPLEMENTARNE IN ALTERNATIVNE MEDICINE ................................. 93
4.1 PRAVNO-FORMALNA UREDITEV PODROČJA KAM V SLOVENIJI ..... 93
4.2 RAZŠIRJENOST UPORABE RAZLIČNIH NAČINOV ZDRAVLJENJA... 102
4.3 ODNOS ZDRAVSTVENIH DELAVCEV DO RAZLIČNIH POJMOVANJ
ZDRAVJA IN NAČINOV ZDRAVLJENJA .......................................................... 105
4.3.1 Anketna študija ............................................................................. 105
4.3.1.1 Rezultati in analiza ......................................................................... 106
7
4.3.1.1.1 Demografija ................................................................................ 107
4.3.1.1.2 Srečevanje z drugačnimi metodami zdravljenja pri delu s
pacienti... .................................................................................... 109
4.3.1.1.3 Osebni odnos in mnenje o KAM ................................................ 112
4.3.1.1.4 Ureditev področja KAM v Sloveniji ........................................... 116
4.3.1.1.5 Zdravstveni delavci kot pacienti in njihovo zdravljenje ............. 119
4.3.2 Poglobljeni intervjuji .................................................................... 123
4.3.2.1 Analiza ............................................................................................ 123
4.3.2.1.1 Kaj je zdravje? ............................................................................ 124
4.3.2.1.2 Kdo mora skrbeti za zdravje? ..................................................... 124
4.3.2.1.3 Skrb zase ..................................................................................... 125
4.3.2.1.4 Kaj je zdravljenje? ...................................................................... 126
4.3.2.1.5 Samozdravljenje .......................................................................... 127
4.3.2.1.6 KAM (zdravilstvo) ...................................................................... 129
4.3.2.1.7 Razlikovanje med KAM in samozdravljenjem ........................... 130
4.3.2.1.8 Razlikovanje med uradno medicino in KAM ............................. 131
4.3.2.1.9 Uporaba različnih metod in pomoč ter svetovanje drugim ......... 135
4.3.2.1.10 Odzivi pacientov in razlogi za uporabo .................................... 135
4.3.2.1.11 Razlike in mnenje kolegov ......................................................... 137
4.3.2.1.12 Osebno zanimanje za KAM ....................................................... 139
4.3.2.1.13 Duhovnost, religija in zdravje .................................................... 141
4.3.3 Ugotovitve ...................................................................................... 144
5 SKLEP ............................................................................................................... 154
6 LITERATURA .................................................................................................. 160
Priloga A: Besedilo pesmi Aquarius iz musicala Hair ........................................... 177
Priloga B: Spletna knjigarna Cangura ................................................................... 178
Priloga C.1: Napovedi različnih dogodkov, vadb, praks s področja »um-telo-
duh« ............................................................................................................................ 181
Priloga C.2: Hoja po žerjavici – Firewalking ......................................................... 183
Priloga C.3: Angelski portal ..................................................................................... 185
Priloga Č: Avtomobilizem in energetske točke ...................................................... 187
Priloga D: Primeri prispevkov o področju KAM v reviji Zdravje ...................... 188
8
Priloga E.1: Literatura s področja »samopomoči«, samozdravljenja in
zdravljenja ................................................................................................................. 189
Priloga E.2: Literatura o zeliščih in zdravljenju z zelišči ter literatura o različnih
metodah KAM ........................................................................................................... 190
Priloga F: Označevalne table različnih centrov, ambulant in salonov terapij v
Ljubljani .................................................................................................................... 191
Priloga G: Primeri homeopatskih zdravil .............................................................. 192
Priloga H.1: Pripomočki za akupunkturo .............................................................. 193
Priloga H.2: Letaki za akupunkturno masažo, akupunkturo in akupunkturo v
času nosečnosti in poroda ......................................................................................... 194
Priloga I.1: Letak društva refleksoterapevtov in drugi letaki za refleksoterapijo
ter poklicno kvalifikacijo refleksoterapevtov ......................................................... 195
Priloga I.2: Letak za biospektrum medicino in ponudbo ayurveda centra ......... 196
Priloga J.1: Označevalna tabla in predstavitveni letak naravnega zdravilnega
parka in Društva Kostanj iz Vurberka – zdravljenje na energetskih točkah in z
radiestezijo ................................................................................................................. 197
Priloga J.2: Bioterapija v kavarni Grand hotela Union v Ljubljani in bioterapija
v Termah Topolšica .................................................................................................. 198
Priloga K.1: Integrativna medicina – deklaracija »nove medicine« in simbolični
prikaz združevanja ................................................................................................... 199
Priloga K.2: Simbolični prikaz ................................................................................ 200
Priloga K.3: Akupunktura v zdravstvenem domu Grosuplje in termah Dobrna200
Priloga L: Primeri opisov različnih načinov zdravljenja KAM, primerjava z
uradno medicino v priročniku klinike Mayo .......................................................... 201
Priloga M: Opisi poti od bolnika do lastne transformativne izkušnje bolezni ali
terapije in do vloge terapevta KAM ........................................................................ 203
Priloga N: Lastne izkušnje (opazovanje z udeležbo) z različnimi načini
ohranjanja zdravja in zdravljenja .......................................................................... 207
Priloga O.1: Anketni vprašalnik za Zdravstveni dom Ljubljana......................... 210
Priloga O.2: Analiza anketnih vprašalnikov s tabelami ........................................ 213
a) Frekvence ........................................................................................ 213
b) Crosstabs ......................................................................................... 219
9
1 UVOD Vzpostavljanje, ohranjanje in povrnitev zdravja je dandanes vedno bolj aktualen
aspekt ter ena najpomembnejših vrednot v življenju vsakega posameznika in družbe.
Dejstvo je, da ima zdravje v današnji sodobni, porabniški družbi veliko vlogo in da
lahko govorimo o zdravju kot posebni ideologiji. Zdravje nam omogoča, da v družbi
delujemo. Skrb zase in stalno izboljšanje našega psihofizičnega stanja pa med drugim
omogoča boljši, konkurenčnejši položaj v družbi, na trgu dela, pri povezovanju z
drugimi posamezniki, izkoriščanje možnosti, ki se nam ponujajo, s tem pa hkrati
gradimo tudi svojo identiteto. Zdravje je pomembna vrednota vsakega posameznika,
hkrati pa je postalo družbena norma oziroma zahteva, ki se nanaša tako na
posameznika kot tudi na različna družbena področja. Pri tem ne gre le za
odstranjevanje bolezni in vzdrževanja stanja normalnega delovanja, pač pa za njegovo
preseganje, izboljšave. Predvsem v zvezi s slednjim je povezan tudi del potrošništva.
V sodobni družbi je posameznik (so)odgovoren za svoje zdravje; za doseganje in
ohranjanje le-tega, prispeva pa tudi k oblikovanju pojmovanj zdravja in zdravljenja.
Skozi čas so temu vedno služile, v zadnjem času pa še toliko bolj vidno in očitno
služijo različne metode in načini zdravljenja; eni bolj, drugi manj 'medicinski' v
smislu uradne, znanstvene, alopatske medicine, ki je v Sloveniji uradno prevladujoča
na področju ohranjanja zdravja in zdravljenja. Danes nas k temu ne pozivajo več le za
to usposobljeni strokovnjaki in medicinska stroka, pač pa tudi želja, težnja, včasih
celo zahteva po čim boljšem zdravju, ki veje iz vseh sfer in različnih področij družbe,
življenja, pa tudi nas samih. Nekoliko protislovno pa je, da ob tej zahtevi po zdravju,
tako ljudi kot živali in okolja, ni zagotovljenih osnovnih pogojev za zdravo stanje,
ampak je marsikdaj izhodiščno stanje prav bolezen, voda in hrana, pridelana z
umetnimi gnojili, v onesnaženem okolju ali genetsko spremenjena, onesnaženo okolje
itd., kar ohranjanje zdravja in zdravljenje otežuje. Zato mora pri tem marsikaj storiti
tudi posameznik sam.
Pri razmišljanju o zdravju, bolezni in telesu se pogosto, večinoma še vedno
navezujemo na diskurze in prakse znanstvene medicine. V sodobni družbi pa je
zahodno medicinski koncept zdravja le eden od pogledov. Ko govorimo o zdravju,
10
pogosto namreč mislimo tudi na druge poglede in načine pojmovanja zdravja, na
svoje družbene in simbolne prakse, povezane z zdravjem. Med njimi je tudi religijska
oziroma duhovna komponenta, ki ima lahko pri zdravljenju in ohranjanju zdravja
pomembno vlogo. Mnogi avtorji in zdravniki iz raziskav in praktičnih izkušenj
poudarjajo pomen posameznikove vere, prepričanja, zaupanja v nekaj duhovnega ali v
uspešnost zdravljenja, to pa vpliva, učinkuje na njegovo zdravstveno stanje.
Pomembno je, da ima posameznik občutek, da so njegove duhovne potrebe in
prepričanja upoštevana.
Današnja družba je prepletena s številnimi praksami, simboli, izrazi, ki so se
razmahnili s pojavom novodobništva tekom sedemdesetih in osemdesetih let
prejšnjega stoletja in do danes postali del vsakdanje, prevladujoče kulture in družbe.
Na ta način je v ospredje prišlo poudarjanje posameznikove osebne, intimne
duhovnosti, celosten pogled na svet in vse aspekte življenja, izboljšanje samega sebe
preko različnih praks, ki imajo terapevtski učinek, s tem pa tudi večja pozornost in
uveljavljanje tudi drugačnih konceptov in načinov ohranjanja zdravja in zdravljenja,
predvsem holistični koncept in alternativne, komplementarne, tradicionalne metode
zdravljenja.
Kljub temu, da znanost in uradna medicina ponujata rešitve kompleksnih problemov
in jih raziskujeta, posamezniki vedno bolj iščejo večstranske oziroma celostne,
vseobsegajoče, globalne, holistične rešitve. V skladu s tem se je v zadnjih letih
povečala potreba po vedno večjem znanju o preprečevanju bolezni kot tudi o
ohranjanju zdravja, torej preventivnem delovanju. Promocija zdravja in zdravstvena
preventiva tako ne potekata le na nivoju uradne medicine, pač pa tudi preko drugih
načinov. Ljudje želijo vedeti, kaj vzpostavlja in sestavlja zdravje in ena od
pomembnih komponent je tudi duhovna, kar načelno priznava tudi uradna medicina.
Poleg tega pa za ohranjanje zdravja in zdravljenje ljudje že od nekdaj ne uporabljajo
vedno (le) metod uradne medicine, pač pa tudi tradicionalno, ljudsko, alternativno
oziroma komplementarno medicino, pri nas imenovano zdravilstvo (to lahko sega od
samozdravljenja do obiska specialista zdravilca ali terapevta določene metode).
Takšen pristop zahteva od posameznika aktivno vlogo ter upoštevanje duševnosti,
mišljenja, čustvovanja, kulturnega in socialnega ozadja posameznika ter drugačen
odnos med pacientom in terapevtom, kot je v uradni medicini odnos med pacientom
in zdravnikom.
11
Komplementarna in alternativna, ponekod integrativna medicina je danes del večinske
družbe in kulture. Odnos uradne medicinske stroke in držav do teh metod je različen
glede na obdobje in področje, v nekaterih državah je bolj strog in večino metod
zavračajo, ponekod pa so priznane, dovoljene v praksi zdravnikov ali zdravilcev z
licenco ter krite iz zdravstvenega zavarovanja. V Sloveniji je edina uradna metoda, ki
jo lahko brez odvzema licence prakticirajo zdravniki kot dodatno terapijo,
akupunktura. Ker je tovrstnih terapij in njihovih izvajalcev tudi pri nas vedno več,
ljudje pa se vedno bolj obračajo nanje, je tudi pri nas aktualna debata o zakonski
ureditvi tega področja, katere začetek je leta 2007 sprejeti Zakon o zdravilstvu
(ZZdrav).
Kljub trenjem in nasprotujočim si mnenjem glede uporabe komplementarnih in
alternativnih metod pa je dejstvo, da v sedanji, sodobni družbi, v ospredje (zopet)
stopa celostna skrb zase in svoje zdravje, pri tem pa pomembno vlogo igrajo tudi ti
pristopi. Veliko jih je bilo skozi zgodovino vedno prisotnih, a so bili v različnih
obdobjih različno pomembni oziroma legitimni in legalni ter popularni. Z vedno večjo
specializacijo znanosti uradne medicine in spoznanja, da ni vsemogočna, razočaranja
nad neuspehi, odnosom medicinskega osebja do bolnikov in drugih razlogov so se
zopet pojavili drugi načini obravnave in zdravljenja človeka. Pomembno je, da tega ne
zavračamo, pač pa poznamo tudi to področje in raziščemo možnosti za uspešno
delovanje večih sistemov oziroma metod zdravljenja in ohranjanja zdravja.
V magistrskem delu Komplementarna in alternativna medicina: vpliv sodobne
religioznosti in duhovnosti na pojmovanje zdravja in zdravljenja želimo raziskati,
kako je nekdaj nova, danes pa 'vsakdanja' duhovnost vplivala na drugačno
pojmovanje človeka in njegovih dejavnosti, konkretno na že od nekdaj, danes pa še
toliko bolj pomembno področje zdravja in zdravljenja, kakšno to področje je in kaj
zajema, kakšne so temeljne značilnosti, kako je urejeno in kakšen je odnos do njega
tudi pri nas, s strani države in uradne medicine kot institucije, po drugi strani pa
zdravstvenih delavcev, ki medicino, zdravje in zdravljenje v praksi izvajajo in
izkušajo v vsakdanjem življenju, kot njeni strokovnjaki, pa tudi kot pacienti.
12
V prvem delu magistrskega dela najprej osvetlimo področje sodobne religioznosti in
duhovnosti; kako se je razvijala, vključila v vsakdanjo kulturo ter vplivala tudi na
področje zdravja in zdravljenja. Sledi pregled in analiza različnih konceptov zdravja
in zdravljenja, predvsem sodobnih. Pomembna je tudi analiza odnosa med uradno in
komplementarno in alternativno medicino, vključno z razlogi za uporabo slednje.
Sledi poglavje o metodah komplementarne in alternativne medicine, v katerem so
opredeljene najpomembnejše definicije in razdelitve, skupne značilnosti, podobnosti,
stične točke raznolikih pristopov, primerjava z uradno medicino, koncept in praksa
združevanja medicin, koncept samozdravljenja ter vloga komuniciranja, odnosa v
procesu zdravljenja.
Drugi del predstavlja empirična raziskava, študija slovenskih razmer na področju
komplementarne in alternativne medicine. Zajema analizo pravno-formalne ureditve
področja pri nas, analizo razširjenosti uporabe različnih načinov zdravljenja ter
raziskavo odnosa zdravstvenih delavcev do različnih pojmovanj zdravja in načinov
zdravljenja. Slednjo sestavlja anketna študija med zdravstvenimi delavci na primarni
ravni zdravstvene oskrbe ter posamezni poglobljeni intervjuji. Na koncu sledijo še
ugotovitve, ki povezujejo rezultate raziskovalnega dela in širše kulturne, družbene
značilnosti oziroma značilnosti obravnavanega področja, izpostavljene v prvem delu.
13
2 SODOBNA RELIGIOZNOST IN DUHOVNOST
Religija in duhovnost sta človekovi družbeni dejavnosti, možen pogled na življenje ali
način življenja. Sta specifično človeški proizvod in se, tako kot ostala področja in
dejavnosti, spreminjata s spremembami družbe in nimata točno določenih meja.
Čeprav morda na videz, pa bi težko trdili, da religija, religioznost in duhovnost iz
sodobnih družb izginjajo. Prav nasprotno, nastale so in še nastajajo nove oblike in
načini izražanja prepričanj in verovanj, ki so posledica sprememb v samih družbah
(višja stopnja izobraženosti, večja mobilnost in sodobne komunikacijske poti,
izpostavljenost medijem itd.). Religija postaja manj predvidljiva, hkrati pa tudi ni več
nekaj samoumevnega ali definirana izključno s prevladujočo, tradicionalno religijo
določenega okolja1. To je jasno vidno predvsem v pojavu velikega števila novih
religijskih in duhovnih gibanj ter novodobništva kot širšega kulturnega fenomena, ki
je vplival tudi na splošno družbo in vpetost religijskih oziroma duhovnih elementov v
vsakdanjo kulturo. Različne oblike religioznosti in duhovnosti so produkt običajne
kulturne dejavnosti ljudi, v svoji vsebini in strukturi pa odražajo pluralnost različnih
idej in nazorov sodobnih zahodnih družb.
Kot na ostalih področjih družbe, tudi religijsko in duhovno področje opredeljuje
princip izbire2. Hkrati se tako pojavlja deinstitucionalizacija religije in nove, tudi bolj
individualistične oblike religije in duhovnosti (Črnič 2001). Tudi to je odraz splošne,
globalne družbene zahteve po čim večji individualizaciji. Različni načini gradnje
lastnega življenjskega sloga, sodobne identitete posameznika, njegovih zanimanj na
področju kulture, umetnosti, dela in tudi njegove religije in duhovnosti, dobro
ilustrirajo pojmi kot so bricolage ali 'brkljanje', 'zbrkljana', 'tekoča' identiteta
(Bauman), 'mix and match', 'do it yourself' kultura, religija, duhovnost ipd.3 V praksi
tako lahko človeka določeno verovanje ali praksa privlači, ko pa se mu zdi neka
1 Marsikdo je v našem prostoru še 'rojen' v tradicijo katoliške cerkve, tudi krščen, a brez razumevanja ali prepričanja v njene nauke in doktrine ali aktivne udeležbe. Je le neke vrste 'izročilo', 'družinska tradicija' ali pa 'moda'. 2 Rodney Stark in William S. Bainbridge (2007) v svoji teoriji religije kot izmenjave in racionalne izbire pojasnjujeta, da se vsak posameznik odloča za religijske izbire na temelju stroškov in koristi, podobno kot pri drugih dejavnostih. 3 Na ta način so v preteklosti nastajale različne, tudi glasbene subkulture, na primer punkovska subkultura. Pri konceptu fluidne/tekoče identitete pa je še vedno pomembno tisto, kar se je dogajalo v posameznikovem življenju pred tem (otroštvo, osebna zgodovina).
14
vsebina odveč, jo zavrže4. Kot pomemben vpliv ali enega od pogledov na sodobno
religijsko in duhovno področje velja omeniti še postmoderno, sodobno družbo in
globalizacijo v smislu konca velikih, univerzalnih mitov, pripovedi in absolutnih
resnic, institucij, poudarjanja pluralizma, raznolikosti, eklekticizma in potrošniške
orientacije ter individualizacije in privatizacije številnih družbenih področij (v tem
primeru lastna, selektivna izbira verovanj in praks, religija kot osebna, privatna
zadeva)5 (Smrke 2000, 45–47).
V sodobni globalni družbi, »tekoča moderna« ji pravi sociolog Bauman, so ljudje v
vsakdanjem življenju tako okupirani z dnevnimi opravki in dejavnostmi na splošno,
da niti ne pomislijo na tisto, kar je 'nad' njimi ali 'onkraj' njih, kar je 'končno' oziroma,
da jim nekaj 'manjka'. Ukvarjajo se z življenjem tukaj in zdaj, ki jim je dosegljivo in
obvladljivo. Za duhovnost in religioznost je zato potreben poseben interes, včasih celo
napor. Tako kot glasba ali slikanje lahko postane zanimanje za vprašanja o na primer
smislu življenja, smrti ipd. prostočasna aktivnost. Religija ni več na enak način vpeta
in ne narekuje več vsakodnevnega življenja kot v preteklosti. Na splošno v sodobnem
življenju posameznik nima več zapovedanega poteka življenja, ni več velikih
avtoritet, ki bi mu ga določale, pač pa se mora ves čas sam odločati in izbirati.
Posameznikova identiteta je polna negotovosti zaradi možnosti in nujnosti izbiranja,
stalno podvržena oblikovanju in preoblikovanju, ki ni nikoli dokončano; gre za
'tekoče', fluidne identitete. »Sodobni moški in ženske potrebujejo alkimista, ki je
sposoben ali trdi, da je sposoben preoblikovati golo negotovost v dragoceno
samozavest /.../ Postmoderna je doba ekspertov 'identitetnih problemov', terapevtov
osebnosti, zakonskih svetovalcev, piscev 'kako se zopet uveljaviti' knjig; je doba
svetovalnega buma« (Bauman 1998, 68).
Zaradi stalne negotovosti, ki je negotovost izbire (ali bomo izbrali 'pravo' stvar ali ne
izmed vseh, ki so na voljo), je potrebno svetovanje (in vodenje). Religiozna, duhovna
oziroma podobna izkustva so postala dosegljiva vsakemu posamezniku, če to želi. Pri
tem pa nista več potrebna askeza in odrekanje, pač pa je želja po teh izkušnjah
(doseganju tosvetnih dobrin in najvišjih občutkov) gonilna sila potrošništva. »Če je
4 O tem na primer Smrke (2000, 46). 5 Po eni strani lahko govorimo o bolj odprtem, individualnem, po drugi pa lahko različne religijske skupine še bolj poudarjajo obnovo tradicije, kar se je najbolj vidno izrazilo v različnih fundamentalizmih (Bauman 1998; Smrke 2000, 46).
15
religiozna verzija najvišje izkušnje sprijaznila verujoče z življenjem v bedi in
strogosti, postmoderna verzija sprijazni privržence z življenjem, organiziranim okrog
dolžnosti pohlepne, stalne, vendar nikoli dokončno zadovoljujoče potrošnje« (ibid.,
70). Nove čustveno prevzemajoče izkušnje ljudje pridobivajo preko vedno novih
'nakupov'. Temu sta, do določene meje, podvrženi tudi področji, kot sta duhovnost in
zdravje; potrošništvo samo pa je tudi lahko neke vrste »postmoderna religioznost«
(Bauman 1998).
Glede na zgoraj omenjene avtorje in interpretacije lahko sodobno religioznost in
duhovnost po eni strani razumemo kot del materialističnega individualizma
potrošniške družbe, po drugi pa je lahko razumljena tudi kot odmik od tega kalupa in
način, orodje za samoizražanje in raziskovanje, negovanje, kar je še drugega v
življenju. Vsekakor je pri tem pomemben kontekst, v katerem se duhovnost in
določene prakse pojavljajo. Ključni produkt novodobništva je izkušnja, ki jo
posamezniki 'porabijo' in 'uporabijo' zase, saj ne morejo izkušati za druge. Posamezne
izkušnje so vedno subjektivne, zasebne, notranje, pa naj gre za 'duhovne' ali kakšne
druge; pripisujemo jim različne pomene. Naše izkušnje, razumevanje in vrednote,
kolikor več pomena imajo za posameznika, vplivajo tudi na naše ravnanje in pogled
na svet, zato sodobna duhovnost in njene aktivnosti nudijo več od le zadovoljevanja
potrošniških občutkov in užitkov. Refleksija izkušenj običajno poteka v odnosu do in
preko drugih (pogovor ena na ena, delo v skupini, odzivi itd.), tako kot tudi naše
(spremenjeno) obnašanje po določenih izkušnjah; sodobna duhovnost tako deluje
navznoter in hkrati tudi navzven, na ljudi in svet okoli nas (Heelas 2008).
Na splošno je v sodobni družbi širše in bolj pozitivno uporabljen termin duhovnost.
Religija lahko predstavlja nekaj kar je zastarelo, brez domišljije, omejujoče,
institucionalno, patološko. Duhovnost je za vsak dan, religija za nedeljo; duhovnost je
lahko del tvojega življenja brez obiska katerekoli cerkve ali pripadnosti verski
skupnosti (Grace Davie (2005) je to poimenovala »pripadanje brez verovanja« in
»verovanje brez pripadanja«), hkrati pa se mnogi štejejo za člane verskih skupnosti
brez razumevanja vsebine; duhovnost se pojmuje kot nekaj živega, osebna izkušnja,
odprta, 'naravna'. Vsaj od časa prve svetovne vojne se je duhovnost razvila kot diskurz
nad in nasproti institucionalizirani religiji in je na splošno prisotna v sodobni družbi;
nič več ni omejena na posebne elite, subkulture ali specialiste, je duhovnost za vse in
16
je prešla področje 'nadvsakdanjega', religioznega. To je vidno na različnih področjih,
predvsem v popularni kulturi in medijih, pa tudi sakralizaciji dejavnosti, kot so
vsakdanja, 'gospodinjska' opravila, nega telesa, seksualnost, prehranjevanje, urejanje
prostora (na primer popularnost feng shui), skrb za naravo itd. Pri tem pa je
poudarjena praktična, uporabna stran duhovnosti in osebna angažiranost ter izkušnje,
pri čemer je materialni uspeh lahko cilj neke duhovne prakse. Gre za neke vrste
popularno, funkcionalno, vsakdanjo duhovnost, na katero so vplivale splošne
družbene spremembe, NRDG in novodobništvo (Sutcliffe 2003; Ban 2008; Heelas
2008).6
6 Za vpetost duhovnosti in različnih praks v vsakdanjem življenju obstajajo različna poimenovanja, nekatera smo že omenili, nekatera pa so še naslednja: Thomas Luckmann govori o »nevidni religiji« (1997), Paul Heelas to vsakdanje živahno področje različnih praks in verovanj (ki so del življenja tukaj in zdaj) v sodobni družbi imenuje »duhovnosti življenja« (»spiritualities of life«; 2008), Gordon Lynch pa »nova« oziroma »progresivna duhovnost« (»progressive spirituality«; 2007).
17
2.1 NOVA RELIGIJSKA IN DUHOVNA GIBANJA (NRDG)
Termin nova religijska in duhovna gibanja (NRDG) označuje vse tiste skupine,
gibanja in verovanja, ki bi jih lahko poimenovali tudi alternativne, nekonvencionalne
religije ali duhovnosti, kulti ali sekte. Ker pa sta termina sekta in kult v splošni rabi
vrednostno obremenjena (negativno) in lahko nejasno uporabljena, se je na področju
preučevanja sodobnih religij in duhovnosti uveljavil izraz nova religijska in duhovna
gibanja. Z njim se označuje zelo pestro in raznoliko množico gibanj, verovanj in
praks. Vendar se tudi pri tem izrazu pojavljajo določene težave in kritike, ki se
predvsem nanašajo na glavne komponente oziroma besede: 'nova', 'religijska in
duhovna' ter 'gibanja'.
Pomembno je definirati, na kaj se nanaša oznaka 'nova' (vsaka religija je bila na svojih
začetkih nekaj novega). Po besedah Eileen Barker termin označuje skupino raznolikih
gibanj, ki so se v današnji obliki pojavila po drugi svetovni vojni oziroma v drugi
polovici 20. stoletja (Barker 1989). Termin se torej ne nanaša toliko na izvor kot na
to, kdaj se je določeno gibanje pojavilo na Zahodu kot organizirana skupina, kar pa ne
pomeni, da mora biti uradno pravno registrirana (Chryssides 1999, 12; Črnič 2003,
130). Kljub temu nekateri avtorji razmišljajo, da je problematična tudi precej ostra
meja, postavljena po drugi svetovni vojni, saj ne sovpada z našim intuitivnim
prepoznavanjem novih religijskih gibanj. Zato predlagajo, da se NRDG definira kot
nedaven fenomen, nedaven po začetkih oziroma zametkih in ne prihodu v katero od
držav. Definicija, kaj je nedavno oziroma novo in kaj ne, je še vedno relativno
nejasna, vendar pa s tem upošteva tudi to, da se bodo trenutno nove religije postarale
in morda v prihodnosti postale bolj uveljavljene, kot se je z mnogimi zgodilo
(Chryssides 1999, 13–14).
Drugi sklop različnih pogledov in definicij se nanaša na to, kaj šteje za religijo
oziroma duhovnost. Religija in duhovnost sta živa družbena pojava, ki se stalno
spreminjata in gibata, tako da nobena definicija ni popolnoma zadovoljiva. Ne obstaja
ena sama, univerzalna definicija, ki bi zajela vse različne religije, verovanja,
prepričanja in nazore in bi bila stalno veljavna. To še posebej velja za tako raznoliko
in dinamično področje, kot je področje sodobnih religij in duhovnosti. NRDG so tako
»religijska v tem smislu, da ponujajo religijski ali filozofski svetovni nazor, ali
ponujajo načine, s katerimi se lahko doseže nek višji cilj kot transcendentalno znanje,
duhovno razsvetljenje, samouresničevanje ali 'pravi' razvoj. Termin se tako uporablja
18
za označevanje skupin, ki lahko svojim članom nudijo dokončne odgovore na
osnovna vprašanja (o smislu življenja, mestu posameznika v svetu)« (Barker 1989,
145). K temu je treba dodati še, da se nekatere skupine ne označujejo za religijske ali
pa jih kot take ne vidijo drugi, vendar pa v svojih naukih in praksah poudarjajo
duhovno komponento. Duhovnost se poleg tega lahko nanaša tudi na posameznike, ki
se ne štejejo za pripadnike kateregakoli gibanja ali skupine (vanje niso iniciirani
oziroma kako drugače 'uradno' sprejeti), vendar pa imajo njihove prakse, verovanja in
prepričanja ter način življenja značilnosti ene ali več skupin, ki jih štejemo k NRDG.
Religijo je možno opredeliti tudi glede na določene značilnosti, pojavnostne
razsežnosti, skozi katere se religije pojavljajo, izražajo (skozi mite, rituale, verovanja,
simbole, svete tekste itd.). Ta pristop, ki ga je razdelalo več avtorjev, pozna naslednje
pojavnostne razsežnosti (dimenzije) religije: praktična in ritualna, izkustvena in
emocionalna, narativna ali mitska razsežnost, doktrinarna ali filozofska, etična in
legalistična, socialna in institucionalna, materialna in posledična razsežnost (Črnič
2001, 1013; Smrke 2000, 50–67). Skupina ljudi tako predstavlja religijsko skupino, če
funkcionalno deluje kot religija, kar pomeni, da nudi načine soočanja s ključnimi
dogodki, težavami in nesrečami v življenju, pri tem pa uporablja ključne značilnosti
oziroma razsežnosti religijskih praks (Chryssides 1999, 15).
Kritike glede besede gibanje se nanašajo na to, da so mnoga NRDG organizacije z
določeno strukturo, vodstvom in hierarhijo, torej jasnimi mejami, kaj in kdo spada
vanjo, in so v svojem razvoju že prešla fazo gibanja. Zaradi tega naj bi jih težko šteli
za gibanje, ki je definirano kot bolj ohlapen, premičen tok znotraj širše organizacije
ali družbe. Kljub temu pa je pomembno, da se z oznako 'gibanje' opozarja na stalno
dinamiko, spreminjanje, gibljivost in premikanje novih religij (ibid., 16–18). Nekatera
so se tako oblikovala kot kontrakulture, a so se sčasoma spremenile in postale
samostojne, širše sprejete religije in duhovne prakse. S spreminjanjem družbe se
spreminjajo tudi NRDG in odnos do njih (Črnič 2003).
Zaradi velikega števila in raznolikosti NRDG so nastale različne klasifikacije, ki nove
religije in duhovnosti razvrščajo na podlagi različnih kriterijev. Gordon Melton glede
na izstopajoče značilnosti razlikuje naslednje skupine NRDG: Svetniki poslednjih dni,
komunalna NRG, novo mišljenje, psihiki – duševniki, magijske skupine, vzhodnjaška
skupina, srednjevzhodna skupina, protikultna gibanja (Melton 2001, 270–278). Roy
19
Wallis (1984) je uporabil kriterij odnosa NRDG do sveta in razločil: svetu pritrjujoča,
svet zavračajoča in svetu prilagajajoča se NRDG. Gerald Parsons pa je za kriterij
razvrščanja vzel odnos NRDG do tradicionalnih religij in razločuje med: NRDG, ki
jasno izhajajo iz velikih verskih tradicij, NRDG, ki so manj očitno povezana z neko
tradicijo in do nje gojijo negativen, sovražen odnos, ter NRDG, ki so povsem nova, v
smislu neopiranja na prejšnje tradicije. Zadnjo skupino razdeli še na »self-religions«
in new age (Wallis 1984, 9–39).
Tako kot ni popolna nobena definicija religije, tako tudi nobena klasifikacija ne more
zajeti čisto vseh NRDG in njihovih značilnosti, veliko pa bi se jih morda lahko
uvrstilo tudi v več kategorij in klasifikacij.
2.2 NOVODOBNIŠTVO (NEW AGE)
New age ali novodobništvo nekateri avtorji včasih štejejo za NRDG ali skupino
NRDG. Vendar novodobništvo ni religijska skupina ali gibanje, temveč gre za širše
gibanje oziroma širši, dinamičen zahodni kulturni fenomen, ki se ne pojavlja samo v
sferi religije in duhovnosti, pač pa praktično na vseh področjih življenja in je danes v
veliki meri postal del 'mainstreama', dominantne, prevladujoče kulture (Heelas 1996
in 2008; Potrata 2001; Sutcliffe 2003; Ban 2008). Predvsem kot zbir, mreža, množica
idej, nazorov, pogledov, praks, načinov življenja: » ... novodobništvo kot
humanistična prispodoba samouresničevanja tukaj in zdaj« (Sutcliffe 2003, 5). Kot
tako se je novodobništvo začelo pojavljati kot kontrakultura v šestdesetih in
sedemdesetih letih 20. stoletja7, v slovenskem prostoru se je bolj vidno uveljavilo v
osemdesetih letih (Ban 2008), ime pa je povezano s prihodom oziroma vstopom v
obdobje nove zavesti in radikalnih duhovnih sprememb, ki so ga imenovali tudi doba
Vodnarja8. Še vedno najbolj znana predstavitev tega obdobja s področja popularne
7 Prvi tokovi 'novodobništva' so bili drugačni, pred sedemdesetimi leti 20. stoletja so bili bolj asketski, puritanski in usmerjeni v svet izven sedanjega. Tu se ukvarjamo z novodobništvom kot sodobnim področjem popularnega religijskega oziroma duhovnega diskurza, kolaža različnih idej in praks, ki so postale sprejet, običajen, samoumeven del sodobne družbe in različnih področij vsakdanjega življenja. 8 Angleško »Age of Aquarius«. Poimenovanje izhaja iz astrologije, kjer vsako zodiakalno znamenje označuje določeno obdobje, ki traja približno 2000 let. Pred dobo Vodnarja je bila doba Rib. Začetek nove dobe ni točno določljiv, število let pa je pomembno tudi kot obdobje, v katerem je prevladovalo krščanstvo, sedaj pa se to obdobje končuje oziroma je končano (Chryssides 1999, 315–316). V nasprotju z obdobjem znamenja Rib, kjer prevladujejo tekmovanje, spori in vojne, naj bi v obdobju Vodnarja prevladoval razvoj duhovnosti, razumevanje in harmonija v svetu.
20
kulture, ki naj bi se po mnenju nekaterih že pričelo, po mnenju nekaterih pa se še bo,
je musical Hair (Lasje) in pesem Aquarius (glej Priloga A).
Novodobniške ideje zajemajo zelo različne teme in področja, na primer duhovnost
oziroma religijo in različne duhovne prakse (kjer močno črpa iz vzhodnjaških tradicij;
eno najbolj razširjenih prepričanj naj bi bila vera v reinkarnacijo), alternativno
oziroma komplementarno, holistično in naravno zdravljenje, optimizem, pozitivno
samopodobo in poudarek na osebnem (duhovnem) razvoju in transformaciji, skrb za
okolje in ekološko ozaveščanje.
Novodobništvo ni enoten pojav, je zelo raznoliko in eklektično, nima formalne,
institucionalizirane strukture, zavrača institucionalizirano religijo (dvomi tudi v druge
institucionalizirane, tradicionalne avtoritete, na primer uradno, znanstveno medicino),
nima določenih svetih knjig, naukov, mitov in avtoritet, poudarja intuicijo,
kreativnost, domišljijo in praktične izkušnje. Poudarja skupno bistvo vseh religij ter
poskuša s črpanjem iz različnih tradicij ustvariti neko idealno duhovnost. Vidi se kot
obogatitev življenjskega sloga, ki lahko vodi k boljšemu osebnemu razvoju in
samoizražanju, doseganju 'celostnosti'. 'Celostnost' ali holizem v smislu preseganja
redukcionizma in dualizma je značilen za novodobništvo (Hanegraaf 1996, 119–
158)9. Zato je osrednjega pomena posameznikovo 'delo na sebi', iskanje njegove
lastne resnice, duhovne poti, načina življenja, v ogromni množici raznolikih možnosti,
kar sovpada s širšimi kulturnimi in družbenimi spremembami (Heelas 1996 in 2008;
Melton 1999; Potrata 2001; Sutcliffe 2003; Ban 2008). Zaradi osredotočenosti na to,
kaj življenje je, kako ga spremeniti, obogatiti, osmisliti itd., novodobniškim
duhovnostim ustreza tudi poimenovanje »duhovnosti življenja«:
Za sodelujoče duhovnost je življenje samo, ' življenjska sila' ali 'energija', ki teče
skozi vse človeško življenje (in še mnogo drugega), ki omogoča življenje in ki, ko je
izkušana, 'oživlja' vse življenje. Za sodelujoče duhovnost je resničnost subjektivnega
življenja, resničnost izraznosti, ljubezni, harmonije, močnega zdravja, delovanja;
bistvene resnice, kaj pomeni biti živ. Glede na relevantnost holizma, še posebej
danes, duhovnost spada k – bolj natančno, mora ji biti omogočen pretok skozi –
9 Holizem ali holističen pogled na realnost z novodobništvom zajame različna področja življenja, najbolj značilno področja zdravljenja, pa vse do izobraževanja, kmetijstva, psihologije, ekološke zavesti do ideje o globalnih mrežah. V abstraktnem smislu lahko ločimo štiri tipe, ki temeljijo na: pripisovanju vseh različnih pojavnosti enemu, osnovnemu viru; univerzalni prepletenosti vsega v vesolju; na univerzalni dialektiki komplementarnih nasprotij; na primerjavi realnosti ali določenih podsistemov z živimi organizmi (Hanegraaff 1996, 120).
21
umsko-telesno vez. Od tod primernost izraza 'duhovnost uma in telesa' ali 'holistične
duhovnosti življenja' (Heelas 2008, 27).
Novodobništvo naj bi prispevalo tudi k drugačni, pozitivni podobi oziroma dojemanju
'okultnih' praks, kot so astrologija, tarot, zdravljenje s psihično, duševno, umsko
močjo, meditacija itd. To niso več orodja za napovedovanje prihodnosti ali
'čarovniške sposobnosti', pač pa sredstva, koristna pri osebni transformaciji. Niso več
'skrita' (okultna), pač pa takoj na voljo vsem zainteresiranim ljudem, ki jim, da na
primer meditirajo ali se ukvarjajo z jogo, ni treba prevzeti tudi budističnih oziroma
hinduističnih naukov (Melton 1998).
V povezavi z religijskim področjem novodobniške ideje niso omejene na eno samo
religijo, pač pa jih je možno najti v mnogih, tudi bolj uveljavljenih religijskih
tradicijah. Velik del novodobniške duhovnosti namreč temelji na reinterpretaciji in
eklektičnem spajanju različnih zgodovinskih izročil, ezoteričnih, okultističnih,
magijskih, mističnih tokov, religij in znanosti, filozofije (Ban 2008). To se sklada tudi
s prepričanjem novodobnikov, da imajo vse religije v svojih prepričanjih in praksah
podobno, skupno bistvo. Zaradi eklektičnega in sinkretističnega značaja
novodobništva, iskanja elementov, ki ustrezajo posamezniku, ni nenavadno, da se
novodobniki zanimajo tudi za določena NRDG (pa tudi uveljavljene religije), enako
pa tudi pripadniki teh religij za njim simpatične novodobniške ideje in prakse.
»Novodobnike morda zanimajo posamezne ideje ali prakse teh skupin, morda bodo
celo določeno obdobje obiskovali njihova srečanja in obrede, vendar se ne bodo nikoli
čutili kot pripadniki določene skupine« (Potrata 2001, 1146). Neke vrste univerzalno
vodilo je, da je » … duhovno védenje, ki ga je mogoče preveriti v lastnem duhovnem
izkustvu, legitimnejše od vseh oblik objektivno interpretiranih verovanj« (Ban 2008,
21).
Izkušnje, ideje, nauke in verovanja novodobniki pridobivajo, izražajo in gradijo svoje
socialne mreže ali skupnosti preko praktičnega dela. Zato se pogosto udeležujejo
različnih tečajev, delavnic ali se zbirajo okoli gurujev in se nato določenih praks lotijo
tudi sami. Zanje je najpomembnejše tisto, kar delajo in sami izkusijo oziroma dobijo
kot 'intuitivni uvid'. Nekateri se z novodobniškimi storitvami ali izdelki tudi
preživljajo, večina pa se s tem ukvarja občasno ali je to njihov hobi. S tem 'pomagajo
drugim', pri tem pa je njihova pomoč nesebična in človekoljubna. Ker vemo, da
22
izdelki in storitve zahtevajo plačilo, tu nastopi konflikt, saj vsakdanje življenje
zahteva zaračunavanje storitev in plačilo vsaj minimalnih stroškov. Novodobniki ta
etični konflikt rešijo tako, da » … na najrazličnejše načine redefinirajo svoje 'cene' in
'zaračunavanje' v nekakšno 'dobrodelnost' in 'darila', ki so polna 'ljubezni' in družbenih
relacij« (Potrata 2001, 1151). Obstaja namreč prepričanje, da dobrega, ki ga
posamezniku prinese terapija, ne more poplačati nobena denarna vsota. Včasih delajo
zastonj in dejansko nekaj podarijo. Plačilo vzamejo kot znak zahvale ali pozornost za
pomoč. Zato pogosto cene niso fiksne, pač pa se stranka odloči, če in koliko bo
plačala. Tako storitev ali izdelek postane neke vrste darilo, plačilo pa neke vrste
prostovoljni prispevek. Izdelki so velikokrat tudi prirejeni posamezniku, imajo osebno
noto, kar jih še približa darilu. Ker pa tudi darilo zahteva neke vrste reciprociteto,
novodobniški izdelki in storitve (zaradi koncepta 'dela na sebi') pogosto vzpostavijo
nove družbene odnose in mrežo storitev, kjer jih drug drugemu podarjajo in vračajo
ter na ta način gradijo svojo vrsto 'skupnosti' (ibid.).
S tem so tudi pri nas nastajali različni centri, društva in skupnosti, tečaji, seminarji,
delavnice, trgovine, publikacije in literatura ter spletne strani in spletne skupnosti10
(na primer Duhovna univerza, Joga v vsakdanjem življenju, tečaji preoblikovanja
nezdravih čustvenih vzorcev, revije Aura, Misterij, Osebnost, specializirane in
posebni oddelki knjigarn, popularnost knjig Celestinska prerokba, Alkimist itd.) (Ban
2008, 17).
Vsekakor je v današnji družbi običajno, da za izdelek ali storitev, kadar gre za zelo
pomembno, na primer takšno, ki pomembno vpliva na naše zdravje, plačamo oziroma
nekaj prispevamo. Samo zaradi vpetosti novodobniških, duhovnih, zdravstvenih praks
v 'potrošništvo' je preveč enostavno in neprofesionalno zaključevati, posploševati, da
duhovnost danes opredeljuje le potrošnja in da so njeni uporabniki v resnici
10 Kot smo ugotovili že pri raziskovanju določenega NRDG za namene diplomskega dela, tudi novodobništvo, sodobna duhovnost in osebna rast, na splošno zajema velik del svetovnega spleta in preko njega tudi deluje. Tematsko najdemo na spletu vse od specifično duhovnih do vprašanj v zvezi z zdravjem, odnosi, okoljem itd. Spletna stran Lunin.net tako nosi podnaslov »vaš vodnik v boljše življenje« (Lunin.net 2010), spletna stran Sončeve pozitivke pa »časopis s pozitivno vsebino za osebno rast in zdrav način življenja« (Sončeve pozitivke 2010). Veliko teh spletnih strani vsebuje tudi forum, ki služi za izmenjavo mnenj, izkušenj in hkrati povezuje v mrežo oziroma skupnost.
23
'potrošniki', 'porabniki'. Hkrati pa tudi potrošništvo ni enostransko, pasivno, pač pa
večpomensko in široko opredeljen pojem.11
»Denar je morda prvi pogoj za udeležbo v večini skupin in aktivnostih ena na ena,
vendar niti za trenutek ne mislim, da denarni faktor vpliva na značaj življenja znotraj
dejavnosti. Gotovina omogoča vstop – morda za šesttedenski tečaj. Kar pa se dogaja
po vstopu, nima zveze z denarjem« (razen z nekaj izjemami, kot na vsakem področju)
(Heelas 2008, 212).
Na eni strani res obstaja potrošniški, hitri, (lahko pasivni) wellness, z obljubo
duhovnosti oziroma podobnih izkušenj. Nekatere značilnosti in predvsem jezik
duhovnosti oziroma poudarjanje pomembnosti osebne izkušnje in izboljšanja počutja
so za potešitev želja in potreb prevzeli popularna kultura, marketing, mediji, turizem,
wellness, založništvo in potrošništvo. Izrazi kot so 'holistično', 'celostno', 'duša',
'duh(ovnost)' so uporabljeni na področjih izven področja duhovnosti in zdravljenja,
oblikovalo se je veliko poklicev, ki se ukvarjajo s posameznikovim dobrim počutjem
in izkušnjami. Različne potrebščine in storitve ponujajo paleto načinov, kako biti 'ti',
vendar še boljše. »Prebudi boginjo v sebi«, »ker se cenite«, »navdahnjeni z naravo«,
so le nekateri od sloganov (slogani nekaterih kozmetičnih izdelkov).
Wellness pomeni zdravo ravnovesje telesa in iskanje notranjega miru, ki se izraža na našem
splošnem dobrem počutju. Wellness pomeni tudi urejen in uravnovešen življenjski stil, ki ga
dosežemo s temeljnimi sestavinami wellnessa: s telesnim gibanjem, zdravo prehrano, duševno
aktivnostjo in osebno sprostitvijo. /.../ Wellness Park Laško odlikuje obravnavanje človekovih
potreb in pričakovanj v celoti. Naš navdih za oblikovanje najrazličnejših kakovostnih storitev
ste vi, ki z zdravim in sproščenim načinom življenja gradite svoj svet. Tukaj smo zato, da bi
bilo vaše življenje čimbolj izpolnjeno. Za telesno in duševno sprostitev poskrbimo mi – v
prostorih Termalnega Centra, ki ga pokriva steklena kupola ter v prostorih Wellness Spa
Centra, kjer kombinacija tradicije izkušenj in najmodernejših spa ritualov ustvarjajo uigrano
vzdušje v samem osrčju narave (Wellness – Thermana Laško 2011).
Po drugi strani pa je, 'požirajoča', 'konzumirajoča' sodobna kultura oziroma duhovnost
lahko tudi v smislu, da človeka nekaj prevzame. V tem primeru udeleženci preko
11 V nasprotju s pasivnim obstaja aktiven, pozitiven oziroma kreativen potrošnik: ustvarja, izraža, proizvaja – pomene, izkušnje, identitete, sebe (Heelas 2008, 152). Le tako bi lahko sodobno duhovnost in zdravljenje delno umestili v potrošništvo. Na področju zdravja, pri izbiri hrane, vse, kar ima oznako »dietno«, »manj maščob«, »manj sladkorja«, v resnici ni nujno takšno. Potreben je ozaveščen, izbirčen potrošnik.
24
določenih praks, na primer meditacijskih skupin, delajo na tem, da jih prevzame, kar
oni razumejo kot duhovno. Kot smo že omenili, je namreč pomembno to, kar pride za
samim 'nakupom'; dodana vrednost, pomen, ki ga pripišemo predmetu, način uporabe,
kaj nam pomeni izkušnja, ki jo dobimo z neko terapijo ali obiskom določene telesne
vadbe itd. Boljše počutje, soočenje s težavami, sprostitev, obvladovanje stresa,
agresije, dati smisel težki bolezni in življenju po njej, imeti boljše odnose z bližnjimi
in vsemi ljudmi – tega učinka katerekoli dejavnosti, terapije oziroma sodobne
duhovnosti ni mogoče izmeriti v denarju. Pomembne so izkušnje tistih, ki se s tem
ukvarjajo in tistih, ki jim pri tem pomagajo. Kot pravi Heelas, »... je pomenske
realnosti težko ignorirati« (Heelas 2008, 94). Ko udeleženci in izvajalci holističnih
dejavnosti, terapij verjamejo, so prepričani, da te nimajo nič z golo potrošnjo, potem
potrošnje v njihovih dejanjih ni (ibid.81–112, 210–216) oziroma je ta aspekt
nepomemben, saj je le korak do zanje pomembnega. Če torej moram plačati za tečaj
joge, ki mi bo pomagala spoznati moje telo, naučiti se pravilnega in sproščujočega
dihanja ter priti v stik s seboj, da ne bom več napeta in se prepirala z ljudmi, ki jih
imam v resnici rada, je to v redu in sprejemljivo. Kot katerekoli druge potrebščine ali
dejavnosti v kulturi, imajo tudi tiste znotraj sodobne duhovnosti več plati. Vanje
'vtisnjene' predpostavke, pomeni in vrednote (ki jih priskrbijo besedila, napevi,
dejavnosti) so večstranski, še bolj pa načini, na katere jih interpretirajo in izkusijo
uporabniki (ibid. 99). Razumevanje, pomenske izkušnje in dejavnosti udeležencev,
vrednote pripadnikov sodobne duhovnosti so torej relevantni in jih je potrebno
upoštevati. Hkrati pa to ne pomeni, da 'hitre' terapije ne morejo učinkovati in so brez
pomena. Vsekakor lahko marsikomu pomaga masaža, telovadba, brez omembe
duhovnosti. Dejstvo je, da je sodobna družba prepredena z duhovnostjo, njenim
jezikom (poudarjanjem pomembnosti osebne izkušnje, gradnje identitete,
spoznavanjem samega sebe itd.), oziroma je še kako prisotna. Od vsakega
posameznika pa je odvisno, ali bo za ta aspekt svojega življenja kaj storil ali ne
oziroma ga prepoznal kot zanj relevantnega.
Menimo, da je iz zgoraj opisanega razvidno ter na sploh v današnjem času tudi že
nekoliko nenavadno izpostavljati novodobniške ideje in mišljenje kot nekaj
posebnega, ker je v določeni meri večinoma postalo bolj ali manj vsakdanji del
življenja; iz kontrakulture je novodobništvo prešlo spremembe in postalo legitimen
del dominantne zahodne kulture. Zato ni nenavadno, da imajo mnogi ljudje nazore,
25
prepričanja in prakse, ki naj bi bile novodobniške, a jih kot take ne vidijo. Marsikdo
pa je bil že rojen v času, ko je to običajen del kulture, družbe. Koncept reinkarnacije
je na primer splošno znan in ga sprejemajo tudi tisti, ki sicer pripadajo na primer
katološki cerkvi. Kot pravi tudi Heelas, so se v zahodni kulturi prakse duhovnosti
'uma in telesa'12 precej hitro razširile. V nekaterih državah so notranja duhovna
prepričanja postala skoraj bolj popularna kot prepričanja v teističnega osebnega boga
tradicionalnega krščanstva. Mnogi duhovnost izenačujejo s svojo naravnanostjo,
težnjo 'biti spodobna in skrbna oseba', kvalitetami, ki nas delajo človeške. V ospredju
duhovnosti življenja, današnje sodobne duhovnosti so vrednote etike človečnosti
(Heelas 2008, 5 in 35, 113–232).
Mnoge ideje so vidne v vsakdanji kulturi, od filmov in trgovin, do glasbe in
umetnosti. Ogromno ljudi uporablja različne oblike vadbe, t.i. »body work« oziroma
telesne tehnike, različne metode zdravljenja, pozitivno mišljenje, prebiranje različnih
knjig za samopomoč, samozdravljenje, boljše odnose itd. Zato je tudi poimenovanje
samo le redko zaslediti s strani udeležencev, centrov, terapevtov kot tudi na področju
na primer holističnega zdravljenja.
Nekateri duhovni stili so še vedno 'odpadniški' ali kontrakulturni, mnogi očitno
predstavljajo alternativo v smislu, da so drugačni, celo izvirno čudaški, vendar so v
današnjem času sprejeti kot variante in ne deviantnosti. Velik del pa je vstopil v
dominantno popularno kulturo in jih je možno najti povsod, od oglaševanja, televizije,
tiskovin in svetovnega spleta, glasbe, široke kulture branja (Sutcliffe 2003, 5).
Novodobništvo kaže, kakšna je duhovnost ali 'religija', ko jo vodi 'Jaz'. Vrednote kot
avtentičnost in dobrota, pozitivne izkušnje, optimizem in celosten pogled na življenje,
obnavljanje identitet, ponovno 'začaranje', vzpostavitev svetosti življenja so gotovo
pozitivni vidiki. Izziv pa predstavlja sodobno potrošništvo. Ker 'pripadnikov'
novodobništva ne vežejo pravila, zapovedi in moralni kodeksi kot v teističnih
religijah, je le od njih odvisno, ali bodo to svobodo, ideje in prakse izkoristili za
potešitev ega in potrošništva, ali pa bodo iskreno poskušali razvijati sebe. Veliko
ljudi, skladno z vzdušjem v sodobni, individualistični, potrošniški družbi tudi na
12 V angleščini »mind-body« spirituality.
26
duhovnost in ostale prakse gleda le z vidika, »kaj je tu zame koristnega«; mnogo
izdelkov je tudi okrašenih z emocionalnimi in duhovnimi slogani in obljubami. Zato
danes takšna individualna, praktična duhovnost zahteva še več discipline in truda
(Heelas 1996, 221).
Duhovno iskanje oziroma bolj primerno potovanje13 tako ni več domena izbrane elite,
pač pa dostopna vsem kot del širše kulture in popularnih praks, 'iskalec' pa znan in
dostopen zgled. Takšno iskanje oziroma raziskovanje različnih praks je lahko
zaporedno ali hkratno. Tako v vsakdanjem življenju nastanejo izvirne mešanice
duhovnih, prehranskih, telesnih praks, ki so odprte in spremenljive, nestalne, lahko so
zabavne in sproščene, kar je koristno v času nenadnih kulturnih sprememb, ko so
lahko nove ideje preprosto dodane, ko so na voljo. Iskanje samo pa je cilj. Z
'brkljanjem', kot smo že omenili, nastanejo življenjski slogi 'po meri'. Zaradi široke
možnosti izbir, ki niso predpisane, pa mora vsak posameznik znati pretehtati koristi in
slabosti, izkupiček izbir in omejitev, ki so odvisne od ljudi, ki jih spozna, knjig, ki jih
bere, dogodkov, ki se jih udeleži, in pretehtati, kako je odprt ponujenim priložnostim.
To pa utemeljuje in legitimizira širša kultura iskanja in izbiranja ter iskalce dobro
opremi in sprejme v svet pluralnih življenjskih stilov in svetov, čeprav lahko pri tem
manjkajo občutek varnosti, gotovosti, pripadnosti, ali pa iskalec postane bolj ali manj
odvisen od vznemirljivega občutka sledenja in doseganja posameznega cilja (Sutcliffe
2003, 200–208).
13 Izraz »duhovno iskanje«, ki je bil v preteklosti pogosto uporabljen, je manj primeren, ker namiguje, da je duhovnost cilj sama po sebi in s tem zmanjšuje pomen duhovnega potovanja skozi vsakodnevno življenje skupaj z duhovnostjo (Heelas 2008, 254).
27
2.3 DUHOVNOST, ZDRAVJE IN ZDRAVLJENJE
Duhovnost in zdravje sta živi področji, del vsakdanjega življenja, ki ju stalno
oblikujemo in preoblikujemo. Religija in duhovnost sta se vedno ukvarjali z
bistvenimi vprašanji človekovega življenja. Sem sodi tudi vprašanje trpljenja in
šibkosti človeka in religija in zdravljenje se ukvarjata z možnimi rešitvami, pa naj so
praktične ali konceptualne, simbolne (Hanegraaf 1996, 44). Med bistvena vprašanja,
še posebej v sedanjem času, spadata zdravje in dobro počutje. To danes (tudi pod
vplivom in v okviru novodobništva in NRDG ter s tem poudarjenimi načeli nekaterih
vrst zdravljenja) ne zajema več le fizičnega, pač pa tudi psihično, emocionalno,
duševno počutje, odnose z drugimi, naše okolje itd. Hkrati pa je področje zdravja in
zdravljenja v zgodovini tesno povezano s področjem religije, duhovnosti, magije (od
šamanizma do na primer bolnišnic, ki so bile v rokah samostanov, ozdravitve na
romarskih krajih ali pod vplivom določenih svetnikov, 'navdahnjenih' posameznikov
itd., kar je v nekaterih, tudi dominantnih religijah še vedno prisotno). Poleg tega, da
so različni načini 'odrešitve' smatrani za zdravljenje, je religija oziroma duhovnost
pogosto lahko bistven element pri zdravljenju. Še posebej je to značilno za določena
verovanja oziroma sisteme zdravljenja, kjer naj bi bila bolezen povzročena namensko,
preko aktivnega povzročitelja, ki je lahko nadnaravno bitje (božanstvo ali bog),
nečloveško bitje (duh, prednik, zli duh) ali človek (čarovnik/ica). Zdravilec mora tako
imeti priznan duhovni/religijski status (tipičen primer je šaman, posrednik med
svetom duhov in človeško skupnostjo). V nekaterih načinih zdravljenja danes, ki jih
uvrščamo med alternativne ali komplementarne, je duhovna komponenta manj očitna
kot v opisanem primeru, kjer je povzročitelj izven človeške sfere. Kljub temu pa je
filozofija predpostavljenega naravnega sistema, ki določa (ne)ravnovesje pri
zdravljenju, povezana s splošnim religijskim nazorom določene družbe, iz katere
izhaja. Bolezen v tem primeru pomeni porušenje naravnega ravnovesja med elementi
človeškega organizma. »Ker je človeško telo običajno razumljeno za osnovano na
širšem univerzumu, ima medicina svoje naravno mesto v splošnem kozmološkem ali
metafizičnem kontekstu. Zato je pogosto, da domena zdravljenja prehaja v sfero
religijskega kot takega« (ibid., 45).
28
Religijska in navidezno religijska oziroma duhovna skrb pri zdravju je trdno celostna
v pogledu, da so duhovni, emocionalni, socialni in fizični vidik dobrega bivanja,
počutja temeljno povezani, ne le v tradicionalnih, pač pa tudi sodobnih družbah
(McGuire 1993).
Z razvojem znanstvene, alopatske medicine, je tudi na tem področju nastopila
racionalizacija in vedno večja specializacija, ločevanje posameznih aspektov, delov
posameznika in njegovega telesa, ter specializacija znotraj medicine. Odgovornost za
zdravje je prešla v roke znanstvenih specialistov in institucij. V sodobni družbi je to
doseglo nekakšen vrh (in hkrati padec) in zopet se je pokazala potreba po drugačnem,
bolj sestavljenem, celostnem zdravljenju, ki vsebuje tudi neke vrste 'magično' noto –
pa naj bo to odnos zdravstvenega osebja, razumevanje posameznika in njegovega
počutja, osmislitev njegove izkušnje, priznavanje in upoštevanje njegovih prepričanj
ali posebni, 'magični' obredi in navidezno nerazumljivi postopki, ki pripomorejo k
boljšemu počutju. Mnogim zdravje, dobro počutje pomeni tudi izraz duhovnosti,
poleg ljubezni, kreativnosti, občutka (notranje) poveznanosti itd.; celostnosti,
holistične integracije, polnosti bivanja (Heelas 2008, 33). Zato lahko določeni
postopki in metode zdravljenja za nekatere ljudi pomenijo tudi duhovne, notranje
izkušnje. Po drugi strani pa je pomembno tudi, da se pri zdravljenju, kolikor je
mogoče, upoštevajo prepričanja pacientov oziroma da dobijo občutek, da so njihove
želje in prepričanja upoštevana.
V skladu z značajem sodobne družbe je samouresničitev in samoidentifikacija naloga
vsakega posameznika. Želja po izboljšanju se z novodobništvom izraža na različnih
področjih in z različnimi interesi ljudi. Eno od najbolj očitnih je področje zdravja in
zdravljenja14, kjer različni pristopi in metode zajemajo vse od duhovnega zdravljenja
do uporabe zdravilnih zelišč, od zdravljenja posameznika pa se premikajo tudi k
14 V angleščini zdravljenje kot »healing« pomeni celostno, tudi duhovno, »curing« pa partikularno zdravljenje določenega dela telesa ali simptoma (Sutcliffe 2003, 176). Pomembna je tudi razlika med izrazoma za bolezen, »disease« in »illness«: prvi pomeni težavo v delovanju ali strukutri nekega organa, patološka stanja telesa na področju uradne znanstvene medicine, drugi pa se nanaša na dojemanje in izkušnje posameznika v zvezi z določenimi družbeno razvrednotenimi stanji, ki vključujejo bolezen (Hanegraaff 1996, 42–43). Gre torej za dva različna konteksta bolezni. V slovenščini bi lahko morda uporabili izraz bolezen in obolenje.
29
zdravljenju prostora ali okolja, delovnega mesta itd.15 Na stotine različnih aktivnosti
je usmerjenih k 'popravljanju' fizične in čustvene škode. Bolj kot je pri tem
poudarjena notranja duhovnost in moč posameznika, bolj zdravilno je (Heelas 1996,
81).
Ena od pogosto uporabljenih metod (duhovnega) zdravljenja je tudi reiki (prihaja z
Japonske, gre za polaganje rok), kanaliziranje16, uporaba kristalov, meditacija itd. V
novodobništvu gre predvsem za celostno zdravljenje jaza, ko posameznik ne prejme
nujno terapije le za določeno telesno težavo, pač pa mu zdravljenje omogoči
spopadanje, ozaveščanje njegovega stanja, s čimer se izboljša njegovo celotno
počutje. Samoizboljšanje pa se ne nanaša le na zdravje, pač pa na splošno življenje,
samopodobo, samozavest, pozitivno mišljenje, uspeh, odnose z ljudmi, okoljem itd.
Kljub preferiranju drugačnih pristopov k zdravju in zdravljenju pa novodobništvo ne
razglaša, da lahko ozdravi tisto, česar uradna medicina ne more. Namen poudarjanja
celostne skrbi in zdravljenja je optimalno dobro počutje, tudi v času bolezni, pri
čemer lahko te metode pomagajo (Chryssides 1999, 315–319).17
Vse to, če pogledamo z drugega zornega kota, ni tako zelo drugačno in 'alternativno'.
Osnovne značilnosti zdravljenja v tradicionalnem religijskem kontekstu so namreč:
pomembnost celotnega konteksta bolezni (fizično, psihološko, duhovno, socialno,
religijsko), s tem spodbujanje združevanja (in ne ločevanja) področja fizične in
mentalne bolezni, zdravljenje z več kot le 'popravljanjem' izoliranih težav. Dojemamo
ga kot dejavnost, ki podpira (promovira) harmonijo v svetu ter zato nosi vsaj
implicitne odrešitvene elemente. Podobnosti v novodobniškem oziroma holističnem
zdravljenju so prisotne; nanj je potrebno gledati v zgodovinskem in kulturnem
kontekstu in ne kot na izoliran, nenavaden pojav v sodobni družbi. Vsekakor so
15 Z raziskovanjem energij in zdravljenjem okolja in področij, kjer so se odvijali tragični dogodki, kot so vojne in druge nesreče, se v slovenskem prostoru in tujini ukvarja Marko Pogačnik. Svoje metode in prepričanja opisuje v številnih delih, na primer Skrivno življenje Zemlje: celovita šola geomantije (2010), Draga zemlja, kako ti gre: izziv leta 2012: 59 temeljnih kamnov miroljubne Zemljine civilizacije: knjiga, ki ustvarja energijsko polje (2007), Preobrazba Zemlje kot osebni izziv (2004), Zdravljenje zemlje - zdravljenje sebe (1998), Ko se boginja vrne (1993). 16 Komuniciranje s transcendentnimi viri: med osebo (medijem) in virom zunaj zavestnega uma. V novodobništvu ima različne oblike, lahko je spontano ali namerno, primerljivo z duhovnimi in religioznimi izkustvi, ki so poznana že iz prejšnjih obdobij (šamanizem – trans, avtomatsko pisanje, mistična izkustva vizij, razodetij ipd.) (Ban 2008, 29–31). 17 Razpon je velik in zajema vse od zapisa ali izpovedi lastne izkušnje, ki služi kot motivacija drugim, do osmislitve bolezni s pomočjo likovne, plesne terapije, pomoči drugim preko delovanja v društvih, skupinah, do meditacije, joge, akupunkture, homeopatije itd. Več o tem v 3. poglavju.
30
nekateri pristopi videti drugačni in čudni z vidika moderne zdravstvene oskrbe, v
kateri prevladuje pogled znanstvene medicine. Z religijsko-zgodovinskega vidika pa
se razvoj moderne znanstvene medicine zdi prav tako 'alternativen' in odklonski.
Kljub močnim vplivom razvoja v moderni medicini in psihologiji, kar je privedlo do
novih tehnik, je osnovni pristop novodobniškega zdravljenja tradicionalen. Razlika, ki
jo navajajo novodobniki je spodbujanje, podpiranje (promocija) zdravja (in ne le
odstranjevanje trpljenja). Zaradi tesne povezave z religijskim in duhovnim je očitna in
značilna tudi povezanost zdravljenja in osebne rasti (Hanegraaff 1996, 46).
Nekatere metode zdravljenja in različne medicinske tradicije so tako že od nekdaj
delovale na drugačnih principih in zagovarjale drugačen, celosten oziroma holističen
pristop k zdravljenju. S pojavom in vpletenostjo novodobniških načel in praks v širšo
kulturo pa so zanimanja alternativnega in holističnega zdravljenja ter novodobništva
sovpadla in se spojila (to naj bi se zgodilo v zgodnjih osemdesetih letih 20. stoletja).
Tako je to področje postalo še bolj razširjeno, okrepljeno in vidno; vplivali sta drug na
drugega.
Nastali so popularni hibridi zdravljenja, dobrega počutja in duhovnosti. V teh krogih,
mrežah in množicah ljudje prihajajo in odhajajo, izbirajo brez posebnih omejitev ali
pravil (razen svojih, ponotranjenih občutkov in morda izkušenj drugih). Osebna
vpletenost v zdravljenje (s pomočjo terapevta ali udeležbe na delavnici) je lahko
dolgotrajna (nekaj tednov, mesecev ali celo let) ali kratkotrajna (nekaj ur), vsekakor
pa je poudarjeno posameznikovo delovanje in napor, 'solo iskalec', in ne skupina.
Čeprav nekatere dejavnosti potekajo v skupini, pa je doživljanje, izkušnja
posameznika tista, ki šteje; skupinska dinamika lahko k njej vsekakor pripomore in
mu pomaga doseči želeno stanje, počutje. Kljub temu, kot smo že omenili, pa
dogodki, sejmi, delavnice, centri ustvarjajo kompleksne mreže (bolj ali manj začasne),
v katerih ljudje izmenjujejo ideje, nasvete, prakse in usluge, se medsebojno
spodbujajo. V tem kontekstu je sledenje svoji lastni poti morda res glasno poudarjano,
praksa pa je zelo družabna ter kaže nekatere elemente skupne kulture (Sutcliffe 2003,
174–194, 208–213; Heelas 2008).
Kot smo že opisali zgoraj, je za novodobništvo značilno stalno in aktivno,
vseživljenjsko 'delo na sebi', samoizboljševanje. Gre za proces individualizacije,
preko katerega posameznik spoznava in se očiščuje omejujočih 'negativnih vzorcev',
31
ki lahko povzročijo blokade energije v telesu18 (v čakrah) in določeno bolezen.
Terapevt ne izvaja le fizične in energijske terapije, pač pa potrebuje aktivno
sodelovanje posameznika in pogovor o tem, katere okoliščine ali življenjski vzorec je
bolezen povzročil. Za ozdravitev je pomembno 'ozaveščanje' teh vzorcev in situacije
ter prevzemanje lastne odgovornosti za vse, kar se mu dogaja, torej emancipacija. To
pomeni, da se zaveda svoje aktivne vpletenosti v določeno situacijo ali problem in da
lahko spremeni svoje vedenje in odnos ter prevzame nadzor nad svojim življenjem
(Potrata 2001, 1148–1149).
V zvezi s tem je zanimiv pogled na holistične prakse in duhovnost z vidika spola in
identitete. Mnogim ženskam holistične aktivnosti, pa naj bodo bolj popularne,
lepotilne ali zdravilne oziroma zdravstvene narave, nudijo priložnost za hkratno
potrjevanje tradicionalnih vlog 'življenja za druge' in hkrati 'živeti svoje življenje zase'
– uravnoteženje med dilemami lastne identitete in ženskosti, s katerimi se soočajo
mnoge ženske (in moški glede svoje vloge). Te aktivnosti še vedno dajejo vrednost
skrbi ženske za tiste, ki so od nje na tak ali drugačen način odvisni, torej odnosom z
drugimi pa tudi emocionalni skrbi in recipročnemu odkrivanju čustev. Povezane so
tudi z nego telesa, telesno (samo)podobo in lepoto. Preko skrbi za dobro počutje
ženske same se korist prenese tudi na odnose z ljudmi okoli nje (pa naj gre za
popolnoma lepotno, telesno ali tudi notranje duhovno). Na splošno pa ne gre za
tendenco po iztrganju izven, pač pa še večjo osredotočenost na grajenje močnejše
lastne identitete v razmerah, kjer se lahko avtentični 'jaz' z lahkoto izgubi (v sodobni
družbi nasploh, pa tudi v družini, na delovnem mestu ipd., kjer so v ospredju potrebe
in zahteve drugih) (Sointu in Woodhead 2008).
Izrecno novodobniško zdravljenje močno poudarja pomen duhovnosti in duhovne
dimenzije, ki je zdravilna sama po sebi. Zdravljenje tako prihaja od znotraj, od
posameznikove telesnosti kot duhovnosti oziroma energije in posameznikove lastne
izkušnje naravnega reda kot celote. Telo se tako lahko zdravi samo oziroma ima v
primernih pogojih to sposobnost v sebi. Ključ je v stiku z duhovno razsežnostjo
oziroma duhovnim telesom. Posameznik dela na sebi, da bi odstranil blokade, ki
motijo pretok energije ali pa uporabi kakšno drugo metodo. Bolna oseba je odgovorna
18 Imeli naj bi najmanj štiri telesa: fizično, mentalno, emocionalno in duhovno telo (Potrata 2001, 1148).
32
za potek zdravljenja. 'Jaz' ima ključno vlogo pri zdravljenju 'sebe'. Če nekdo ni
sposoben sprožiti zdravljenja, mu pri tem pomaga terapevt – zdravilec, ki poskrbi za
zavedanje blokad, negativnih čustev, učenje določene tehnike, pretok energije (Heelas
1996, 82).19
Iskanje, potovanje je notranje delo, ki spreminja osebnost, je zaloga subjektivnosti, s
katerimi posameznik interpretira mimoidoči svet (Sutcliffe 2003, 203). Je gradnja,
oblikovanje in preoblikovanje identitete, kar je značilno za sodobno družbo.
Preoblikovanje sebe tukaj in zdaj, za vsakdanje življenje. Pri tem gre za poudarjanje
samozdravljenja.
»Koncept samozdravljenja pomaga utemeljiti odnos med holističnim zdravjem in
novodobniško duhovnostjo. Povzdigovanje organske celosti in delovanja osebe preko
in nad napadalnim, znanstvenim 'zdravništvom' alopatske medicine prikliče v
novodobniških krogih prednost 'notranje' moči duše in 'govorjenju iz srca' namesto
'glave'« (Sutcliffe 2003, 178). Osebni razvoj, samouresničevanje, delo na sebi in
(samo)zdravljenje gresta z roko v roki, saj oba zahtevata spremembo v vsakodnevnem
življenju in za marsikoga pomenita isto stvar. Pogled na svet, ki ga povezujemo z
novodobništvom, pa določenim načinom zdravljenja in modelom dobrega počutja da s
svojo alternativno kozmologijo idealno ozadje in podeli smisel, celo višjo raven
nekaterim pojmom in praksam20 (ibid.). Primer sovpadanja dela na sebi in zdravljenja
je na primer hoja po žerjavici, ki je danes pogosto del t.i. team buildinga ali različnih
seminarjev za izboljšanje samopodobe in uspešnosti, po drugi strani pa lahko služi za
energetsko ali duhovno zdravljenje, v smislu: »Če sem hodil skozi ogenj, lahko
naredim karkoli« (glej Priloga C.2).
Koncept holističnega zdravja in zdravljenja v novodobniški miselnosti najde osnovo,
širši kontekst predvsem v dveh predpostavkah, vitalizmu in holizmu. Vitalizem trdi,
da je telo živo, gibljivo zaradi življenjske sile oziroma energije. Telo predstavlja
19 Večina duhovnosti življenja dandanes, ne glede na geografsko lokacijo, je usmerjena holistično in afirmirajoče – prežema jih tema, da je najpomembnejše zatopiti se vase in doživeti vir svetega v sebi, kar omogoči pretok v druge aspekte posameznikovega bivanja, da se ta harmonizira in uravnoteži, samouresniči (Heelas 2008, 5). 20 Knjige o duhovnem zdravljenju omenjajo 'notranji' svet subtilnih teles, angelskih sil, podobno se na področju holističnega zdravljenja uporabljajo izrazi kot meridiani, astralno in eterično telo, čakre, cone, kroženje čhi-ja, prane ali kundalini, diskurz človeškega potenciala pa podobno govori o energiji 'notranje ekipe' in procesih samorevizije, samozavedanja, samopomoči, pogovora s seboj itd. (Sutcliffe 2003, 203).
33
mikrokozmos širšega kozmičnega ustroja, oba pa poganja isti vir (božanske) energije.
Holizem21 v najbolj razširjenem razumevanju pomeni celoto, celostnost, ki ni le
seštevek svojih delov, temveč nekaj več (Sutcliffe 2003, 178–180).
Novodobniški holistični nazor temelji na štirih idejah, ki pa niso nujno (vse
skupaj) zastopane v vsakem posameznem gibanju. Prva pravi, da vse bivajoče,
vsa realnost izhaja iz enega vira. V tej končni enosti, ki jo navadno povezuje z
bogom, novodobniki najdejo potrditev za končno celovitost vsega bivajočega.
Druga ideja poudarja, da med vsem, kar biva, obstaja univerzalna povezanost,
tretja opisuje odnose med bivajočimi entitetami, ki jih vidi kot dinamično
harmonijo nasprotij, četrta pa govori o tem, da celovitost ni samo lastnost
kozmičnega vira, ampak je potencialno prisotna v vsakem kozmičnem delcu,
tudi v človeku (Ban 2008, 112).
V okviru tega je bolezen tako posledica energetskega neravnovesja oziroma je
energetsko neravnovesje (med omenjenimi štirimi telesi oziroma telesno, čustveno,
duševno in duhovno komponento). V osebnih zgodbah posameznikov sta tako
zdravljenje in iskanje/potovanje združena, saj prvo pomeni več kot trenutno
ozdravitev določene težave ali bolezni. V veliko primerih je tako težko potegniti črto
in določiti, ali je določena metoda izrecno duhovna ali terapevtska.
Holistično zdravljenje je pomembno področje popularnih kulturnih praks, ki jim večjo
legitimnost podeli tudi novodobniški pogled na svet (Potrata 2001; Sutcliffe 2003,
178–180; Ban 2008). Holistične prakse v sedanjem času najdemo skoraj vsepovsod po
svetu, vpletene so v vsakdanje življenje in kulturo22. Holistični značaj subjektivne
duhovnosti je neločljivo povezan prav z velikim pomenom zdravja in zdravljenja. Naj
gre za zdravnika komplementarne in alternativne medicine ali medicinske sestre,
21 Novodobništvo s holističnim nazorom nadomešča dualizem in redukcionizem, ki sta več stoletij prevladovala v zahodni kulturi: razlike med telesom in duhom, človekom in stvarnikom, človekom in naravo ter reduciranje oziroma zanemarjanje duševne in duhovne strani na račun znanosti in moderne racionalizacije. Novodobništvo nasprotne pole združuje, bistvo je doseganje enosti in harmonije na vseh področjih (Hanegraaf 1996). 22 Holistična, subjektivna kultura dobrega počutja je sicer starejšega izvora. Prihaja iz obdobja romantike, ko v 19. stoletju duhovnosti življenja vstopijo na področja kot so zdravje, izobrazba, kmetijstvo itd. Dobro se je prijel 'praktični' ali 'popularni romanticizem': poleg poudarjanja vrednot in etike človečnosti, narave itd., se je v povezavi s področjem zdravja uveljavilo zdravo življenje nasploh, makrobiotika, meditacija, akupunktura, homeopatija, hidroterapija (zdravilišča), osteopatija, kiropraktika (Heelas 2008, 25–59).
34
svetovalce, ki so osvojili celosten pristop 'um–telo–duh' (in ga uporabljajo pri svojem
delu), pomemben cilj je usposobiti ljudi za soočanje in ravnanje z lastnim trpljenjem,
težavami, življenjem. Bolezen (»dis-ease«), neravnovesje, pomeni biti žrtev stresa,
naporov, slabih navad, blokad, negativnih čustev, ki se nalagajo v hitrem ali
izoliranem vsakdanjem življenju sodobne družbe. Življenja v neravnovesju, torej brez
zdravja ali duhovnosti, se je mogoče lotiti z negovanjem prav tega; duhovne
dimenzije, dotikanja posameznikove notranje vitalnosti in energije. Homeopat je tako
na primer le orodje, ki izbere zdravilo, zdravljenje pa pride od posameznika (Heelas
2008, 34). Osnovna tema holizma, holističnih praks danes je, da » ... stik z oziroma
specifično izkustvo notranjega sveta omogoči duhovnosti prepojiti življenje ter s tem
preoblikovati kvaliteto tistih aspektov posameznikovega bivanja, ki so bili prej ločeni
od notranjega življenja. Povezava um–telo–z duhom; čustva–občutki–telesne
izkušnje–z duhovnostjo; izkušnje v odnosih–z duhovnostjo, dobro počutje–z
duhovnostjo« (ibid. 53). Gre za celostne izkušnje in celo osebo. Glede na
pomembnost posameznikove izkušnje, pomene, ki jih pripisuje določeni metodi
zdravljenja, je odvisno tudi to, ali je zanj določena metoda duhovna ali ne oziroma, ali
jo bo kot tako sprejel ali ne. Tisto 'nekaj več', dodana vrednost praks in predmetov, za
nekoga ne obstaja, drugi jo priznava, a se mu ne zdi nujna, za tretjega pa je lahko
primarnega pomena.23
23 V predstavitvi metode trans plesa v televizijski oddaji Duhovni utrip, sta terapevta povedala, da gre za: »... prizemljeno, realno duhovnost. Ljudem danes manjka stik s telesom ...« .kar pomeni, da jim manjka stik s sabo in duhovnostjo, povezava telo-um-duh (TV Slovenija 2010).
35
3 ZDRAVJE IN ZDRAVLJENJE
»Zdravje je naše največje bogastvo.« »Brez zdravja ni bogastva.« (pregovora)
Zdravje in zdravljenje sta v današnji družbi vedno bolj aktualna in pomembna vidika
vsakdanjega življenja. Sta vedno bolj pomembni, primarni vrednoti življenja vsakega
posameznika. Že od nekdaj je bilo zdravje povezano s srečo, varnostjo, bogastvom in
vitalnostjo.
Vse značilnosti sodobne družbe se kažejo tudi na področju zdravja in zdravljenja.
Zdravje nam omogoča, da v družbi delujemo, skrb zase in stalno izboljšanje našega
psiho-fizičnega stanja pa med drugim omogoča boljši, konkurenčnejši položaj v
družbi, na trgu dela, pri povezovanju z drugimi posamezniki, izkoriščanje možnosti,
ki se nam ponujajo, hkrati pa s tem gradimo tudi svojo identiteto. Zdravje je
pomembna vrednota vsakega posameznika, hkrati pa je postalo družbena norma
oziroma zahteva, ki se nanaša tako na posameznika, kot tudi na različna družbena
področja. Zdravje je še posebej družbeno konstruirano, zaželeno oziroma zahtevano.
Na to poleg medicine vplivajo še področja, kot so delo, politika, kultura,
izobraževanje, mediji, šolstvo, turizem, industrija, religija itd. Eno od gesel
današnjega časa je namreč prav »zdravje v vseh politikah«, kar je skladno z zahtevami
po stalnem samouresničevanju, po drugi strani pa je odgovor na negotovost in
zavedanje o tveganjih, ki jih prinaša sodobna družba, globalizacija. Značilno je, da
ima zdravje pri tem zelo pomembno mesto. Govorimo lahko o ideologiji zdravja. Skrb
za zdravje je postala vrlina, ki nadomešča druge, kot so bile v zgodovini na primer
pokornost bogu, brezpogojno spoštovanje avtoritet, podrejanje normam. »Medtem ko
se je prej pravica do zdravja razumela kot načelo, da imajo ljudje pravico biti bolni in
prejemati ustrezno zdravljenje, se danes razume predvsem tako, da imajo ljudje
naenkrat dolžnost biti zdravi« (Pierret 1995, 181, v Ule 2003, 42).
Pri zahtevi po zdravju ali ideologiji zdravja ne gre le za odstranjevanje bolezni in
vzdrževanje stanja, ki nam omogoča normalno osnovno delovanje, pač pa je prisotna
močna težnja po 'čilosti' ali fitnesu, čimboljši psihofizični pripravljenosti in
sposobnosti, lepem videzu itd. Skrb zase, 'delo na sebi' je postalo takorekoč obvezno
za vsakega družbeno odgovornega posameznika. Zase in za svoje dobro počutje
36
moramo skrbeti, da lahko v družbi funkcioniramo in smo konkurenčni ostalim24. S
skrbjo za zdravje tako po eni strani naredimo nekaj zase, po drugi pa delujemo v
skladu s pričakovanji in zahtevami družbe. Tako vzpostavljanje in ohranjanje zdravja
je dolgotrajen proces in stalna skrb skozi celo življenje. Posameznik mora pretresati in
revidirati vse svoje vsakodnevne navade, kot so gibanje, hranjenje, delo, duševno
stanje, spanje, ter jih, če ogrožajo njegovo zdravje, spremeniti. To lahko dosega na
različne načine, od sprehodov v naravo do prebiranja knjig za samopomoč, obiskov
zdravilišč, specializiranih trgovin, seminarjev in tečajev, sejmov, terapevtov,
zdravilcev ali oblik vadbe, zdravega prehranjevanja, preventivnih zdravstvenih
pregledov, duhovnosti. Včasih lahko to stori sam ali vsaj z nakupom sredstev in
receptov za samozdravljenje, sicer pa se lahko loti dopolnilnih terapij, ki jih ponujajo
ali jih svetujejo različni svetovalci.
Ne gre več le za odstranjevanje napačnih življenjskih navad, pač pa za spodbujanje
življenjskega sloga in vedenja, ki podpira zdravje. S tem je posameznikom naložena
odgovornost za lastno zdravje, bolni pa niso razbremenjeni odgovornosti za bolezen.
Zdravje prebivalstva odseva stanje splošne človeške blaginje. V sodobni družbi se ta
pogosto zrcali skozi potrošnjo, zdravje, dobro počutje je postalo tudi ena od
pomembnih potrošniških dobrin. To je skladno tudi z usmeritvijo potrošniške družbe
v takojšnjo zadovoljitev in oprijemljivost, v tem primeru predvsem k telesu in
telesnim potrebam (preko tega pa ni izključena tudi posameznikova duševna ali
duhovna plat). Večajo se potrebe (in zahteve) po dobrem počutju, mladostnem videzu,
kar se povezuje z zdravjem. Vse to spodbujajo in sprejemajo mediji, zabavna
industrija, kozmetična, prehrambena, farmacevtska, oglaševalska in druga industrija,
ki pod krinko prispevka k zdravju »prodaja« tudi popolnoma nepotrebne produkte.
Starejši ljudje so še posebej pod tem pritiskom. V sodobni družbi nimajo več statusa
izkušenih, modrih avtoritet, temveč se morajo prilagoditi kulturi mladosti. Vloga
bolnika ima zato manjvreden položaj in treba je paziti, da se v njej ne znajdemo,
hkrati pa so meje med zdravimi in bolnimi manj jasne; vsi morajo namreč skrbeti za
24 Zdi se, da je vlaganje v lastno zdravje najpomembnejše, kar lahko posameznik naredi zase in za družbo. Skrb posameznika za lastno zdravje se lahko razume tudi kot način obvladovanja vedno težjih, bolj konkurenčnih razmer na trgu dela (Beck 2001). Posameznik se žal ne more izločiti iz obvladovanja tveganj, porabništva, lahko jih le bolj ali manj učinkovito poskuša obvladovati. Tveganja in zahteve družbe so kot nikoli zadovoljene potrebe. Nikoli namreč ne moremo biti toliko zdravi, da bi dosegli ideal zdravja, čeprav je, v ekstremu, ideologija zdravja prav to – biti zdrav zaradi zdravja samega.
37
svoje zdravje, vsak ima potencialno zdravstvene probleme in mora obvladovati lastna
zdravstvena tveganja (Ule 2003; Kamin in Ule 2009).25
Zaradi te negotovosti ljudje hlepijo in potrebujejo vedno več informacij, nasvetov in
znanja o sebi, lastnem fizičnem, psihičnem, duševnem stanju in zdravju. Vse več
znanja vsakega posameznika o lastnem zdravju in skrbi zanj je postalo nuja, ne le
interes, saj pomaga oziroma omogoči soočanje in razumevanje vsakdanjega sveta in
problemov. Tako vedenje pa je tudi poskus boljšega obvladovanja in nadzorovanja
tveganj. Tako se ljudje ne zadovoljijo več s preprosto, pasivno vlogo pacienta oziroma
bolnika ter zdravstvenim osebjem kot avtoritetami, pač pa pričakujejo več26. Tako na
področju obravnave, komunikacije, kot metod zdravljenja. Če tega ne dobijo od za to
pristojnih, se obrnejo drugam ali poskušajo za to poskrbeti sami. Potreba po čim več
novega, dodatnega znanja, ki ne prihaja le iz medicine, pač pa tudi od drugod, je
podobno posledica demistifikacije znanosti in vedno manjše zadostnosti medicine
(Beck 2001, 236). Po drugi strani je medicina vedno bolj nujna, potrebne so
kompleksnejše razlage sveta, hkrati pa so lahko postopki in poizkusi vedno bolj
tvegani. Medicina pa, poleg medijev, zdravstvena tveganja tudi opredeljuje.
Skrb zase in svoje zdravje torej ni več le odstranjevanje bolezni in njihovih posledic,
pač pa vsebuje tudi delo na sebi, samoizboljšanje, ki mora biti širše in bolj celostno.
Na eni strani je tako v zadnjih letih prisotna velika rast in široko področje kulture
dobrega bivanja oziroma počutja, ki je osredotočena na posameznika (»subjective
wellbeing culture«, Heelas 2008)27, po drugi pa tudi drugih praks, aktivnosti, terapij,
ki naj bi posamezniku pomagale premagati stres, se soočiti s težavami, osmisliti
situacijo, v kateri je, poslušati sebe, doseči boljše zdravje ne le preko enostavnega
'nakupa' storitve ali pasivnega obiska zdravnika ali terapevta, pač pa preko dodane
vrednosti dejavnosti, za katero se je odločil, kar smo že opisali v drugem poglavju.
25 Na splošno je medikalizacija vsakdanjega življenja in naravnih stranj, procesov problematična. Med njimi je danes najbolj medikalizirana nosečnost. 26 Aktivna ali pasivna vloga pacienta je še vedno odvisna tudi od njihovega ekonomskega, socialnega in kulturnega položaja. Preobilica zapovedi in navodil glede zdravja pa ima lahko tudi obraten učinek, pasivnost in neaktivnost. 27 Izraz »wellbeing« bi lahko prevajali z izrazom »blagostanje«, vendar zaradi splošno sprejetega pomena in definicije iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki blagostanje opredeljuje kot obilje materialnih dobrin (SSKJ), tega izraza v magistrskem delu ne uporabljamo.
38
Skladno s prej opisanimi značilnostmi sodobne družbe je posameznik (so)odgovoren
za svoje zdravje, za doseganje in ohranjanje le-tega, prispeva pa tudi k oblikovanju
pojmovanj zdravja in zdravljenja. Tudi na tem področju se namreč odpira bolj
ohlapno področje svetovalcev, zgledov, nasvetov, možnosti terapij itd. »Bolezni so
individualne in prav tako tudi terapije; skrbi so zasebne in prav tako tudi sredstva za
boj proti njim« (Bauman 2002, 83).
3.1 RAZLIČNI KONCEPTI ZDRAVJA IN ZDRAVLJENJA
Pojmovanje zdravja in zdravljenja se je skozi zgodovino spreminjalo, še posebej je na
to vplival razvoj znanstvene medicine. V sodobni, pluralistični družbi, za katero so
značilni različni življenjski nazori, stili, raznoliki sistemi vrednot in prepričanj ter
multikulturnost, so nastali tudi različni koncepti pojmovanja zdravja in zdravljenja, na
podlagi katerih delujeta uradna ter komplementarna in alternativna medicina (KAM)28
ter različne kombinacije, t.i. integrativna medicina. Dandanes je KAM vedno bolj
pogosto izpostavljenja in koriščena, zato je relevantno poznati tudi to pojmovanje
zdravja in zdravljenja. Različne medicine, različna pojmovanja zdravja in zdravljenja
so v različnih državah in kulturnih okoljih različno povezane, prepoznane s strani
ljudi in države oziroma si stojijo bolj ali manj nasproti. V zahodni družbi na splošno
obstaja zgoraj omenjena delitev, od vsake posamezne države pa je odvisno, kaj in
kako je uradno sprejeto, dovoljeno, financirano itd. Kljub uradnim pojmovanjem pa
so na ravni vsakdanjega življenja v praksi pomembna tudi pojmovanja, razumevanja
zdravja in zdravljenja s strani posameznikov. Vsakdanje življenje je dinamično, polno
sprememb, vpeti smo v različne interakcije in refleksijo ter oblikovanje lastne
identitete. Tako bolezni in zdravja ne morem obravnavati ločeno od širših družbenih
pojavov in hkrati človekovih izkušenj in njegovih predstav. Tudi zdravje in
zdravljenje je torej treba proučevati celostno.
28 V angleščini »complementary and alternative medicine, CAM«.
39
3.1.1 Tipologija konceptov zdravja
Kaj je zdravje? Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora. Očitno pa je, da zdravje, še
posebej v sodobni družbi, ni le odsotnost bolezni in da ljudje ter različne kulture in
družbe zdravje pojmujejo in povezujejo z različnimi oziroma vsemi področji življenja,
kot je razvidno iz prejšnjih poglavij29. Kljub moči znanstvene medicine zadnjih nekaj
stoletij v današnji družbi obstajajo različni koncepti zdravja.
V tradicionalnih družbah je bil koncept zdravja in bolezni ter zdravljenja močno
povezan z religijsko komponento, svetim. Z modernizacijo pa koncept zdravja
postopoma preide v posvetno in z medicino na področje znanosti. Meje med obema
niso ostre, znanstvena medicina je pogosto nosila tudi prikrita moralna in religiozna
sporočila, nauki iz medicine pa prehajajo tudi na področje religioznosti.
Osnovni koncepti in razumevanja zdravja skozi zgodovino, ki jih je razdelil Turner
(2000), se gibljejo vzdolž dveh dimenzij: sveto/posvetno in individualno/kolektivno.
V okviru svetega se razlage in vzroki bolezni in zdravja iščejo v 'nadnaravnem', božji
kazni ipd. Bolezen se razlaga kot kršitev moralne (religiozne) norme. V okviru
posvetnega se išče fiziološke vzroke bolezni, na primer vdor bakterij ali virusov,
bolnik pa za svoje stanje ni moralno odgovoren.
Na ravni individualnega je zdravje in bolezen individualni fenomen z individualnimi
razlogi. Kot kolektivna pa se bolezen in zdravje pojmujeta kot socialni fenomen,
katerega vzrok je nezdravo okolje, revščina, nezdrava prehrana, slaba higiena itd. S to
delitvijo dobimo štiri kategorije prevladujočih konceptov zdravja.
29 Definicija zdravja Svetovne zdravstvene organizacije, podana in še nespremenjena od leta 1948 pravi, da je zdravje stanje popolnega psihičnega, duševnega in socialnega blagostanja ter ne le odsotnost bolezni ali nemoči (World Health Organisation 1948). Kritika te definicije se povezuje s pojmom salutogeneze in zdravja kot dinamične, spreminjajoče se komponente v življenju posameznika. Obstaja tudi nekaj predlogov dopolnitev definicije – namesto izraza 'stanje' izraz 'dinamično ravnotežje' ter poudarek, da je zdravje vir, sredstvo za vsakdanje življenje in ne njegov cilj (Zaletel-Kragelj 2007, 47–50).
40
Shema 3.1: Tipologija prevladujočih predpostavk o zdravju in boleznih, prirejeno po Turnerju
Zdravje kot domena svetega Zdravje kot domena posvetnega
Individualna orientacija k zdravju
svetniško bolezen zle sile, božja kazen discipliniranje telesa, vzdržnost življenje v okviru svetih, moralnih norm
alopatsko kartezijanska medicina bakterije, virusi medicinske intervencije zdravstveno zavarovanje
Kolektivna orientacija k zdravju
bolezen tabuji šamanistični zdravilski rituali življenje v okviru norm skupnosti
družbeno socialna medicina deprivacija javno zdravje
Vir: Turner 2000, 11–12 v Kamin 2006, 20.
1. Kolektivistični posvetni koncepti: značilni so za socialno medicino, ki se je še
posebej razvila v 19. stoletju in bila del gibanj za boljše javno zdravje. Ti
koncepti obravnavajo tudi družbene okoliščine, ki so relevantne za zdravje
posameznika in hkrati zdravje celotne populacije. Družbene vzroke za bolezni
iščejo v pomanjkanju, slabi prehrani, težkih življenjskih razmerah, slabi
kakovosti vode itd. Posameznik je do določene mere razbremenjen
odgovornosti za zdravje. Javno zdravje je domena na primer zdravstveno
raziskovalnih institutcij (Inštitut za varovanje zdravja RS itd.).
2. Individualistični posvetni koncepti: so osnova znanstvene, alopatske medicine.
Zdravje in bolezen sta obravnavana na ravni empirije, razložljivih in vidnih
povzročiteljev, napak v delovanju človeškega organizma. Zdravljenje na
osnovi teh konceptov je usmerjeno v nadzorovanje in odstranitev bolezni z
različnimi medicinskimi postopki, na primer zdravili, kirurškimi posegi,
počivanjem. Zdravje se izboljša tudi z boljšo osebno higieno, izogibanjem
bakterijam in virusom. Pomembni pa so tudi usposobljeni strokovnjaki,
zdravniki oziroma različne oblike zdravstvenega zavarovanja, ki bodo
posamezniku omogočile medicinsko oskrbo v primeru bolezni.
3. Individualistični religiozni koncepti: bolezen pogosto pojmujejo kot zlo,
porušeno ravnovesje, ki ga lahko ljudje premagajo in nato tudi preprečijo s
pomočjo obvladovanja, nadzorovanja lastnega telesa, čustev, želja, načina
prehranjevanja in življenja. Ti koncepti so značilni za nekatere pristope in
41
prakse zdravilcev ter asketske prakse različnih religioznih nazorov. Ljudje so
odgovorni za to, da so zboleli, hkrati pa, s pomočjo zdravilca, šamana
odgovorni tudi za svoje zdravljenje.
4. Kolektivistični religiozni koncepti: splošna navodila, skupinski obredi, tabuji
in ostale religiozne prepovedi in zapovedi, ki posegajo v vsakdanje življenje
ljudi (prehranske, higienske, spolne navade, vzgoja itd.) in nadzorujejo v
imenu družbenega dobrega (dobrega za določeno skupnost). Tisti, ki se teh
prepovedi ne držijo, lahko povzročijo škodo za celotno skupnost. Oblike
zdravljenja na osnovi teh konceptov izhajajo iz šamanističnih ritualov, ki
pogosto vključujejo širšo skupnost (Turner 2000; Ule 2003, 24–26; Kamin
2006, 20–21).
Po Turnerju so se koncepti zdravja v zahodni družbi razvijali in premikali skozi vse
kategorije, kar se dogaja še danes. Ni obveljal en, čisti koncept zdravja in bolezni ter
zdravljenja. Koncepti z religiozno komponento so se z znanstveno revolucijo v
poznem 16. in 17. stoletju in razvojem znanstvene medicine počasi umikali v ozadje,
nadomestili pa so jih posvetni koncepti zdravja. V zahodni medicini je prišlo do vse
večje specializacije in diferenciacije glede pojmovanja človeškega telesa in bolezni,
dvigal se je status znanstveno, uradno izobraženih zdravnikov. Prišlo je tudi do
razlikovanja med telesnim in duševnim zdravjem. V zahodni medicini je postopoma
prevladal individualistični posvetni koncept, vendar se stalno pojavljajo nove ideje in
pojmovanja, ki ta koncept izivajo, mu nasprotujejo ali ga dopolnjujejo. To so lahko
koncepti, ki izhajajo iz socialne medicine in javnega zdravja, ali drugi koncepti
medicine in zdravljenja. V družbi, ki je večplastna, multikulturna in združuje različne
življenjske stile in nazore, je soobstoj, prehajanje in mešanje elementov različnih
konceptov skoraj samoumeven. Predvsem pa ne gre zanemariti tudi aspekta zdravja in
zdravljenja, ki ga lahko imenujemo za religioznega, duhovnega, čustvenega,
empatičnega ipd.
Tudi danes je namreč, kot smo omenili, predvsem na za posameznika delikatnem
področju, kot je zdravje oziroma bolezen, še vedno pomembna moč posameznikovega
verovanja, prepričanja. Na osnovi raziskav in praktičnih izkušenj pomen
posameznikove vere, prepričanja, zaupanja v nekaj duhovnega in korist slednjega za
42
njegovo zdravstveno stanje poudarjajo mnogi avtorji in zdravniki uradne medicine; če
ne koristi, pa ima vsaj določen vpliv, učinek. Pomembno je, da tisti, ki zdravi,
upošteva ali daje občutek, da upošteva posameznikove duhovne potrebe, čeprav sam
ni verujoč ali so njegova prepričanja drugačna (Furnham 1988; Armbruster 2003;
Kliever 2004; Židanik 2004 idr.).
Zgodovinska in kulturna povezava med duhovnostjo oziroma religijo in zdravljenjem
je bila že opisana v prejšnjem poglavju. K temu je pomembno dodati, da ta povezava
ni le značilnost novodobniške duhovnosti in KAM, pač pa je ta povezava prisotna in v
kontekstu znanstvenega pogleda uradne medicine v zadnjih desetletjih zopet
poudarjana in 'dokazana', potrjena z različnimi raziskavami znotraj discipline, med
bolniki in osebjem30 (Ellison in Levin 1998; Daaleman et al. 2001; Moss 2002;
Armbruster et al. 2003; Kliewer 2004; Židanik 2004; Olson et al. 2006; Wills 2007).
Povezava med religijo in medicino je dolga in intimna, zaradi koristi za paciente pa so
zdravniki obvezani nadaljevati ta notranji odnos in uporabljati, kadar je potrebno,
religijski (duhovni) faktor v celostni oskrbi pacienta (Kepler v Armbruster et al. 2003,
235).
Poleg ugotavljanja stališč medicinskih sester in zdravnikov različnih poddisciplin ter
stališč pacientov je zabeležen in poznan ter poudarjan pozitiven odnos med
religioznim, duhovnim obnašanjem in zdravjem oziroma zdravljenjem, ob primernih
pogojih. Religija in duhovnost lahko pozitivno vplivata na življenjski slog in s tem
dosežeta preprečevanje določenih stanj in bolezni, škodljivih razvad, uporabe
škodljivih substanc, družbeno integracijo in podporo, vpliv na samozavest in
učinkovitost, zmožnost in vire, načine spopadanja z boleznijo, pozitivna občutja,
prepričanje o učinkovitosti zdravljenja, okrevanje31. Vsekakor pa ne gre preprosto
posploševati, da to velja prav za vse religijske in duhovne prakse ter posameznike. Ta
30 Kot v Tabeli 1 navaja Kliewer, je prva najzgodnejša publikacija v zvezi z religijo in fizičnim zdravjem nastala leta 1902, mentalnim zdravjem 1932 in klinično povezavo ter uporabo v praksi 1973 (Kliewer 2004). 31 V povezavi duhovnosti in zdravljenja ter sodobnega oblikovanja identitet je tako tudi pojem transformacije. Predvsem duhovna transformacija je integralni del zdravljenja v različnih kulturah in sistemih, s sodobnimi koncepti in pojmovanji duhovnosti in zdravljenja pa je postala zopet relevantna (predvsem s komplementarno in alternativno medicino). Takšna ali drugačna sprememba, ki vpliva na zdravje posameznika in ji ta pripisuje določen duhovni, notranji ali 'nadnaravni' pomen, je pomembna izkušnja in ljudje jo pogosto povezujejo z zdravljenjem. Pomembni komponenti procesa transformacije pa sta sočutje in altruizem, kot posledici občutja celote, enosti in povezanosti (Koss-Chioino 2006).
43
aspekt lahko namreč predstavlja tudi negativni stresor in ima negativni učinek na
zdravje in zdravljenje, na primer zaradi določenih praks, prepričanj, obnašanja
(Ellison in Levin 1998; Moss 2002; Židanik 2004).
Zdravniki, medicinske sestre in študenti, specializanti navajajo, da se jim zdi
pomembno s pacientom pogovoriti o njegovih duhovnih in religioznih potrebah, če to
sam želi oziroma je to potrebno, ob pogoju, da so sami za to dovolj usposobljeni.
Pojavlja se torej napetost med idealom celostne oskrbe pacienta in prevladujoče
medicinske kulture, ki pogosto daje redukcionistične in kategorične odgovore na
pacientova vprašanja in težave. Menijo, da je tovrstno komuniciranje vsekakor del
procesa zdravljenja, a jim za to marsikdaj primanjkuje tudi časa, ne le znanja
(Armbruster et al. 2003; Židanik 2004; Olson et al. 2006). Glede na to, da priporočila
zdravnika pacienti doživljajo kot avtoritativna, bi lahko kot taka vzeli tudi priporočila
glede duhovnosti in religije. »Tu se lahko tako bolniki kot zdravniki znajdemo na
nevarnem področju, saj taka priporočila nimajo tako močne medicinske podpore kot
priporočila za zdravljenje z antibiotiki. Upoštevati moramo, da mnogi bolniki vero
doživljajo kot zelo osebno in privatno zadevo. Povezave vera – zdravje ne smemo
poenostavljati« (Židanik 2004, 51).
Jasna je negotovost in omejenost; na eni strani obstajata priznavanje pomembnosti
celostnega komuniciranja za zdravljenje in pripravljenost nasloviti tovrstna vprašanja,
torej zavedanje, da je vsak človek več kot le svoje telo in težave telesa, po drugi strani
pa previdnost in neosebnost postopkov uradne medicine (ni več osebno in prilagojeno
posamezniku). Striktno biomedicinski pristop k zdravljenju je torej omejujoč.
Odmaknili so se od terapevtskega odnosa, katerega osrednji element je komuniciranje.
Vloga 'mene kot zdravilca' namesto zdravila s tableto je tuja preveč študentom, pa
tudi zdravnikom. V ospredju je namreč napredna biomedicinska tehnologija,
farmacevtski pripravki in drugi postopki, ki pacienta obravnavajo kot biološko 'tisto',
namesto uporabe 'midva' konteksta terapevtskega odnosa (Olson et al. 2006, 245).
Kljub vsemu pa pacienti, še posebej tisti s kroničnimi ali terminalnimi boleznimi
želijo, da se zdravniki posvetijo tudi temu aspektu (ibid., Daaleman et al. 2001). V
zvezi s tem obstaja tudi več priporočil. Zdravstveno osebje ne sme vsiljevati svojih
osebnih pogledov in prepričanj pacientom. Upoštevati je potrebno njihova
prepričanja, v kolikor jim to ne bi škodovalo. Potrebno je aktivno poslušanje,
44
prepoznavanje duhovnih in čustvenih težav, svetovanje in stalno komuniciranje skozi
proces zdravljenja (Moss 2002; Kliewer 2004; Židanik 2004).
Osrednja vloga zdravnika je razumeti bolezen in razumeti ljudi. Ker ni
pravega razumevanja bolezni, ne da bi razumeli človeka, ki bolezen ima, sta ti
dve področji neločljivi. /.../ ... če želimo delovati res celostno zdravilno, je
dobro, da prepoznavamo in se odzovemo na vse oblike trpljenja, vsaj s
poslušanjem in besedami tolažbe. Če zanikamo duhovno trpljenje, zanikamo
celovitost osebnosti. Telesna bolezen je povezana z duhovnim trpljenjem, ki se
lahko izraža kot psihična ali fizična motnja. Nobene potrebe ni, da je zdravnik
sam veren, še manj, da pripada kakšni verski skupini, dobro pa je, da se zna
primerno odzvati na bolnikovo trpljenje. /.../ ... kaj pomeni biti 'dober
zdravnik': poslušati, postavljati prava vprašanja in se srečevati z bolniki tam,
kjer so« (Židanik 2004, 45 in 52).
Relevantnost in potrebnost povezave med zdravjem in duhovnostjo je tudi v tem, da
kaže na določeno nezadovoljstvo s sodobno, racionalizirano medicino, na prostor in
oblike sodobne religioznosti in duhovnosti ter kako odslikava značaj identitete
posameznika v kontekstu sodobne družbe. Lastno zdravje je na nek način ideal
posameznikovega jaza, zdravljenje pa delo stalno potekajočega procesa doseganja
tega (McGuire 1993). Tako preko duhovnosti kot preko zdravja in zdravljenja
posamezniki v sodobni družbi, kot smo že omenili, aktivno oblikujejo in izgrajujejo
svojo identiteto.
Značilnosti duhovnosti v povezavi z zdravjem in zdravljenjem, prepričanjih o zdravju
ter izidih obsegajo kontinuume od močnejših do šibkejših, ti pa so: aktivno – pasivno,
upanja poln – brez upanja, povezanost – ločitev (Wills 2007, 429). Kot je vidno že v
opisu sodobne, holistične duhovnosti in zdravljenja, je duhovnost aktiven in ne
pasiven proces, tako za ponudnika oskrbe kot za pacienta. Poudarja se spopadanje in
zdravljenje, ne pasivno jemanje zdravil. Spodbuja lahko upanje, pozitiven pogled in
percepcijo lastnega zdravja ter vključuje občutek povezanosti z drugimi in svetom. Z
upoštevanjem teh značilnosti je duhovnost definirana kot aktiven proces, ki vključuje
upanje v stalno potekajoč razvoj povezanosti s seboj, z drugimi in svetom, zdravje pa
45
je razumljeno kot sotočje telesa (fizičnega jaza), uma (duševnega jaza), duha oziroma
duše (duhovni jaz) (Wills 2007, 431-434).
Shema 3.2: Model zdravja, ki duhovni aspekt posameznika (povezan ali nepovezan z religioznostjo)
postavlja v sredino in je osrednjega pomena za razumevanje posameznikovega zdravja
Vir: Wills 2007, 432.
Proces (ponovnega) vključevanja duhovnosti v proces zdravljenja je za uradno
medicino zelo pomemben, vendar ni enostaven. V bistvu gre za vprašanje skrbi, kadar
zdravilo je in kadar ga ni za podporo procesa zdravljenja, ki mnogokrat in vedno bolj
presega kontekst sodobne biomedicine (Kliewer 2004, 622–623). Izgleda, kot da gre
za novost, saj so skoraj tri stoletja prevladovala mišljenja, da lahko na vsa vprašanja v
zvezi z zdravjem in trpljenjem odgovorita znanost in tehnologija. Kljub zgodovinsko-
kulturni povezavi je duhovnost kot del zdravljenja danes smatrana za alternativno ali
komplementarno, čeprav zdravstvena oskrba od tu izhaja (Wills 2007, 424).
Duhovni jaz (duša/duh) Povezava z:
Jaz Drugi Univerzum
Fizični jaz
Duševni jaz
(um)
Aktivnost Upanje
46
3.1.2 Sodobni koncepti zdravja in zdravljenja
V sodobni družbi sočasno obstaja več različnih pojmovanj zdravja, bolezni in
zdravljenja. Na širši ravni jih lahko razdelimo na primer na koncept uradne,
znanstvene medicine na eni, na drugi strani pa na koncepte nekonvencionalne,
alternativne, komplementarne in integrativne medicine. Vsa ta pojmovanja se na širši
kolektivni ali na ožji individualni ravni tudi mešajo, uporabljajo izmenično ali hkrati,
pa tudi nasprotujejo drugo drugemu.
3.1.2.1 Uradna, znanstvena medicina
V 20. stoletju je prišlo do največjih sprememb v uradni zahodni medicini in
pojmovanju zdravja. Znanstvena medicina je prevladala in izpodrinila laično
medicino ter samozdravljenje. Z moderno znanstveno medicino je prišel tudi razdelan
sistem zdravstvene oskrbe. Znanstvena medicina je pridobila priviligiran položaj in
večji ugled zaradi znanstvenega izhodišča in objektivno ponovljivih ter preverljivih
postopkov, raziskav in študij, deloma pa tudi nerazumljivosti za laike in usmerjenosti
k terapevtskim ciljem. Po drugi strani pa se je zaradi vedno večjega usmerjanja v
znanost, specializiranosti posameznih vej in razvijanja tehnologije in pripomočkov
začela oddaljevati od pristnega odnosa in komuniciranja, dialoga z bolniki, kar je
pomemben vidik zdravljenja. Vedno manj je bilo pomembno, kaj o svojem počutju
pove bolnik, vedno bolj pa ugotovitve z medicinskimi postopki. Bolnik ni več v
središču pozornosti. Deloma je do tega prišlo tudi zaradi (pre)velikega zaupanja in
prepuščanja odgovornosti in skrbi za zdravje medicinski stroki. To je medicini in
medicinskemu osebju dalo veliko moč in avtoriteto nad bolniki. Ti so postali pacienti,
pasivni, nekritični posamezniki, ki potrpežljivo čakajo in prenašajo predpisane
preiskave in postopke zdravljenja ter upoštevajo navodila (Ule 2003, 19–24).
Fokus je na bioloških strukturah in partikularnih boleznih, ne več na posamezniku in
obolenju, s čimer so okrnjeni tudi človeški odnosi, predvsem med zdravnikom in
pacientom (Coulter 2004, 111). Srečanje z zdravnikom, odnos med pacientom in
zdravnikom je časovno omejen, prehajanje od enega specialista do drugega ne nudi
možnosti pristnejšega odnosa, tudi plačevanje zavarovanj ipd. so lahko problematični
vidiki. Pacient ni obravnavan individualno, pač pa kot primer in ne opolnomočen
47
posameznik, ki bi se lahko o svojem stanju pogovoril, še posebej, ko ni jasno, kaj je
težava in kako se z njo spopasti – torej ni zdravila oziroma ni zdravljenja (Furnham in
Vincent 2003, 66–67).
Sodobna zahodna medicina ponuja oziroma določa zdravstvene norme, ki pa so hkrati
tudi merilo normalnosti. Bolezen namreč pomeni odstopanje od normalnega stanja
organizma. Čeprav naj bi medicina upoštevala tudi družbene in kulturne dejavnike
bolezni, so zanjo ti ponavadi sekundarnega pomena. V ospredju je fizična bolezen,
biološki dejavniki. Zunanji dejavniki povzročijo porušenje normalnega stanja
organizma, prispevajo k pojavu bolezni, ki nastane in se sproži znotraj organizma.
Naloga medicine je normalizacija delovanja organov, discipliniranje teles v skladu z
zdravstvenimi normami. Pri tem pa ne gre za odstranjevanje vzroka bolezni, pač pa
vidnih simptomov. Kljub naslanjanju na fiziologijo so norme in kategorija
normalnosti vedno tudi družbeno in kulturno pogojene. Zdravje je torej na splošno
zaželeno, normalno, bolezen pa nezaželena in patološka (Kamin 2006, 31; Ule 2003,
29–34).
Medicina za urejanje človeškega bivanja privzame (normirano) normalno stanje.
Preko te norme » ... postane pooblaščena ne le za širjenje nasvetov za zdravo
življenje, pač pa tudi za diktiranje standardov fizičnih in moralnih odnosov
posameznika in družbe« (Foucault 1994, 40). Medicina je s standardizacijo in
normalizacijo zdravja lahko vstopila na druga družbena področja, med oblastne
diskurze in okrepila svojo vlogo pri urejanju življenja posameznika in družbe (ibid.).
Koncept zdravja uradne medicine je danes močno povezan s človeško telesnostjo.
Lepo, izklesano, atletsko telo se mnogim zdi ideal in odraz zdravja. Posameznikovo
razumevanje in doživljanje bolezni in zdravja je namreč neločljivo povezano tudi s
telesom, telesno samopodobo, identiteto. Obvladovanje, treniranje, discipliniranje
telesa je način vzdrževanja zdravja in obvladovanja bolezni32. Zdravje je način
obvladovanja eksistence, saj se ob bolezni le-to zmanjša. Danes je v ospredju diskurz
o zdravju in ne več o bolezni.
Ljudje v zahodnih družbah se pri razmišljanju o svojem telesu, zdravju in bolezni
navezujejo predvsem, ali pa najprej, na diskurze in prakse znanstvene medicine.
32 Hkrati pa se vedno bolj govori o tem tudi kot o viru bolezni in različnih motenj (duševnih), kot so na primer anoreksija, bulimija, ortoreksija in bigoreksija.
48
Medicinsko znanje se spreminja, v različnih kulturah se navidez enaki deli
medicinskega znanja in pojmovanja zdravja razumejo in izvajajo zelo različno. V
posameznih državah obstajajo razlike v konceptih zdravja, obvladovanju in odnosu do
bolezni, odnosih do bolnikov in naravnanosti širše družbe do njih, razlike v
življenjskem standardu, družbeni ureditvi. Kljub obstoju krovnih medicinskih
paradigem lahko v sodobni zahodni družbi tudi na področju znanstvene medicine
govorimo o več medicinah, umeščenih v določene družbe in kulture ter njihove
posebne značilnosti (Ule 2003, 34–41).
V sodobni družbi je koncept zdravja zahodne medicine le eden od pogledov nanj in na
realnost. Ko govorimo o zdravju, imamo pogosto v mislih tudi druge poglede in
načine pojmovanja zdravja, svoje socialne in simbolne prakse, povezane z zdravjem,
na kar vplivajo tudi druga področja družbe in posameznikovega življenja.
Zdravje je postalo tudi cilj in ni več le sredstvo, s katerim dosežemo druge življenjske
cilje. Počitek, sproščanje, zdrava prehrana, gibanje, nekajenje in opuščanje pitja
alkohola so temeljne metode za ohranjanje zdravja in preprečevanje bolezni ter s tem
normalnega življenja. »Zdravje je postalo sinonim za življenje, medicina pa je dobila
značaj kazalca in usmerjevalca v 'pravo' življenje« (Ule 2003, 42). Kljub temu pa njen
položaj in avtoriteto po eni strani dopolnjujejo, po drugi pa izivajo in spodkopavajo
drugi pristopi in koncepti zdravja in zdravljenja.
3.1.2.2 Alternativni koncepti zdravja in zdravljenja
Čeprav je govor o zdravju v današnji družbi vseprisoten in se pri tem pogosto naslanja
na trditve in koncepte znanstvene medicine, pa se odnos ljudi do nje spreminja. Ni več
brezpogojnega zaupanja, pač pa delno, pogojno zaupanje in dvom ali želja po nečem
'več'. Delno zaradi njenih omejitev, delno zaradi vedno večje informiranosti in
ozaveščenosti, prepričanja, da morajo ljudje sami skrbeti zase in za svoje zdravje ter
da uradna medicina ni edina, ki jim pri tem lahko pomaga.
Ljudje se v zvezi z zdravjem in zdravljenjem obračajo po pomoč tudi drugam; berejo
priročnike, se vključujejo v skupine za samopomoč, obiskujejo različne terapevte in
zdravilce, se lotijo samozdravljenja. Danes je to dostopno in javno na voljo bolj kot
prej, čeprav so vedno obstajali tudi drugačni načini zdravljenja, na primer
49
samozdravljenje z zeliščnimi čaji, starimi recepti babic, zdravili brez recepta itd.
Danes so vse te metode na voljo in postavljene nasproti ali kot dopolnilo
konvencionalnim, uradnim metodam zdravljenja.
Koncept pojmovanja zdravja in zdravljenja v komplementarni in alternativni medicini
je celostni oziroma holistični koncept, 'globalni' pogled na človeka in njegovo zdravje
(holizem smo v povezavi s sodobno duhovnostjo in zdravljenjem opisali že v drugem
poglavju)33. Pomeni, da pri obravnavi posameznika upošteva ne le fizični segment
(vidne bolezenske znake), pač pa tudi posameznikovo duševnost, mišljenje
čustvovanje, kulturno, socialno, duhovno in religijsko, družinsko ozadje. Tako zdravje
kot bolezen v tem smislu vključujeta vse aspekte življenja in zdravje tako ni le
odsotnost težav, pač pa se povezuje s splošnim, naravnim stanjem blagostanja (dobro
zdravje se povezuje z različnimi vrstami sreče). 'Dobro bivanje' (»well-being«) je cilj
tako zdravljenja kot osebne rasti (Hanegraaff 1996, 47).
Zdravljenje kot tako poskrbi ne le za lajšanje fizičnih bolečin in tegob, pač pa tudi za
harmonizacijo na duhovni oziroma duševni, čustveni ravni. Ta raven je integralni del
koncepta holističnega oziroma celostnega zdravja in zdravljenja. Različne oblike
zdravljenja, na primer meditacija, aromaterapija, ayurveda, masaže, akupunktura, v
individualni ali skupinski obliki, vzroke bolezni pogosto pripisujejo miselnim in
duševnim procesom, duhovnim in čustvenim stanjem. Zdravje je tako v veliki meri
odvisno od posameznikovega ravnovesja, ozdravitev pa stvar volje. Po mnenju Mary
Douglas je alternativna medicina:
... alternativna v polnem protikulturnem pomenu; je 'spiritualna' v nasprotju z
'materialno'. Zato so zgolj medicinske primerjave vse preozke, da bi na njihovi
podlagi interpretirali ključno besedo 'holizem'. Dandanašnji medicinski
holizem je filozofija telesa, ki ne izhaja iz zgodovine zahodne medicine. /.../
Holizem današnjih zdravnikov se konča na mejah telesa in ostaja v mejah
zdravniškega poklica, medtem ko se holistična medicina globalno zanima za
33 Poleg vitalizma in holizma so predpostavke, značilne za področje holističnega ali komplementarnega in alternativnega zdravljenja še naturalizem (naravna zdravila, naravna sposobnost telesa za zdravljenje), humanizem (pacient je enkratna osebnost, ki se je ne depersonalizira), terapevtski konzervatizem ('manj je več', čim manj stranskih učinkov, le 'spodbuda' samozdravljenju), od tu pa prihajata drugačna filozofija zdravja (izhodiščno stanje in vrojena tendenca telesa) in zdravstvene oskrbe (partikularno zdravljenje vs. celostno zdravljenje – razlika »disease/illness«, »curing, treating/healing, care«; terapevt kot učitelj, iniciator) (Coulter 2004, 111–115).
50
bolnikovo osebnost v celoti in za njegovo duhovno okolico (Douglas 1999,
35).
Kot smo opisali v drugem poglavju, je holistično pojmovanje, koncept holističnega
oziroma celostnega zdravljenja, terapije, v sedanji družbi bolj odmeven v zadnjih
nekaj letih. V sodobnem času se je na Zahodu prvič bolj množično okrepil v
sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja s pojavom novodobništva, sicer pa je ta
koncept že starejši in ga je mogoče zaslediti v nekaterih starodavnih medicinskih
sistemih, filozofijah, religijah. Poudarja večje zavedanje posameznika o samem sebi,
okolju, ljudeh, smislu življenja. Primer holističnega koncepta, ki je bil prvič
uporabljen leta 1979, je t.i. koncept salutogeneze (salus=zdravje, genesis=izvor). V
primerjavi s konvencionalnim pogledom uradne medicine se ta koncept v izhodišču
osredotoča na zdravje in ne bolezen. 34 Zdravje je dinamično ravnotežje med
popolnim in ničelnim zdravjem (smrtjo), posameznik pa se v določenem trenutku v
svojem življenju nahaja na tem kontinuumu.
Preko holističnega zdravljenja posameznik postane celota fizično, emocionalno,
mentalno in tudi na 'globljih', duhovnih ravneh. Pomembna je vloga in moč uma,
misli na fizično zdravljenje. Imunski sistem ali na primer sistem čaker je razumljen
kot povezava med duhovnimi, mentalnimi in čustvenimi sposobnostmi na eni ter
fizičnim telesom na drugi strani. Stres in drugi psihološki dejavniki lahko preko tega
porušijo ravnovesje v posamezniku ter povzročijo bolezen in obratno. S
spreminjanjem psiholoških pogojev lahko rešimo fizične težave. Na ta način je vsak
posameznik tudi osebno odgovoren za 'povzročanje' svojih bolezni oziroma svojega
zdravja. Potrebno je najti globlji pomen bolezni in ga uporabiti za učenje in notranjo
rast, ne pa zavzeti vlogo pasivne žrtve. V holističnem zdravljenju je prevzemanje
osebne odgovornosti za zdravje in zdravljenje osrednjega pomena. Iz tega sledi tudi
individualni značaj terapij, obravnav oziroma »individualizacija zdravstvene oskrbe«
34 Prvi ga je uporabil in začel raziskovati sociolog Aaron Antonovsky (1923 – 1994). Skušal je ugotoviti, od kod prihaja zdravje, kateri dejavniki zdravje podpirajo, namesto vzroka za pojav bolezni (Bahrs et al. 2003; Lindström 2005). Zdravje in bolezen nista videna kot nasprotji, pač pa dve strani istega kontinuuma. Posameznik se nahaja na tem kontinuumu, od njegovega razumevanja, možnosti obvladovanja in pomenskosti pa je odvisno, kako se bo lahko po njem premikal (Antonovsky 1990). Koncept salutogeneze in zdravja kot dinamične komponente je predstavljen tudi podiplomskim študentom javnega zdravja na Medicinski fakulteti v Ljubljani. V praksi pa obstajajo tudi razlike glede osnovnih pojmovanj med posameznimi disciplinami medicine.
51
(Hanegraaff 1996, 54). Bolezni niso abstraktne in splošne, pač pa konkretne in
individualne, tako pa je tudi zdravljenje.
Različne prakse so danes lahko izvajane in uporabljene brez povezav z izvornimi
nauki, dopolnjujejo pa jih novi aspekti. Mešanje različnih kulturnih praks, načinov
življenja in tudi zdravljenja je postalo nekaj vsakdanjega. Taka predstava o človeku,
zdravju in bolezni je tudi bližje vsakdanjemu življenju bolnikov.
Komplementarna medicina, ki nam jo ponujajo za alternativo, niti ne hodi v
zelje raznim cerkvam niti ne ponuja svojim pacientom priložnosti, da se
pridružijo alternativnemu religioznemu kultu35. Komplementarna medicina se
napaja iz starodavnih teorij o tem, kako so živa bitja povezana s kozmosom, in
iz vrste teorij, ki se ukvarjajo s povezanostjo med psihično in fizično
eksistenco: je, na kratko, kulturna alternativa zahodnim filozofskim tradicijam
(Douglas 1999, 36).
Kontrast duhovnega in materialnega se v medicinskem kontekstu uporablja
bodisi kot nasprotje ali kot dopolnilo fizičnim potrebam in zdravilom. Trditev,
da je nova terapevtska tradicija duhovna, bi držala toliko, kolikor uporablja
področje simbolizma, ki presega kliniko in zajame celo osebo, celo vesolje
(ibid., 37).
Pri znanstveni in alternativni medicini gre namreč za dva pogleda na realnost, dve
kulturi, ki se (ali pa bi se morali) ukvarjati z istimi vprašanji in imeti iste cilje –
celostno zdravje in zdravljenje posameznika.
Poleg celostne obravnave bolnika je alternativna medicina za ljudi zanimiva tudi
zaradi že omenjenega starejšega izvora od znanstvene medicine. Osnova je
tradicionalno ljudsko zdravilstvo36, ki je vedno obstajalo, a je bilo včasih bolj ali manj
negativno (čarovniški procesi) oziroma pozitivno izpostavljeno (novodobništvo),
skozi čas pa se je tudi prilagajalo okoliščinam in potrebam. »Alternativna ali
komplementarna medicina je obstajala od nekdaj, vendar je zdaj število njenih
35 Gre za citat iz slovenskega prevoda angleškega dela. Ustreznejši izraz za besedo »cult« v slovenskem prevodu bi bil sekta, saj gre za označevanje splošnega religijskega pojava – religijske skupine. Beseda kult se v slovenščini nanaša na obliko, prakso čaščenja in ne na religijsko skupino. 36 Monika Kropej o podobi ljudskega zdravilstva iz pripovedništva piše v članku Magija in magično zdravljenje v pripovednem izročilu in ljudsko zdravilstvo danes (2000).
52
privržencev impresivno in še narašča« (Douglas 1999, 33; Ule 2003; Heelas 2008).37
Tak ali drugačen medicinski ali zdravstveni pluralizem je vedno prisoten.
Čeprav nekateri avtorji in raziskovalci komplementarno in alternativno medicino in
holistično zdravljenje uvrščajo v novodobništvo, pa menimo, da obstaja širok sklop
praks, ki niso nujno novodobniške, pač pa so, kot smo opisali v drugem poglavju, v
novodobniških idejah in prepričanjih našle trdnejše temelje in se obogatile, da lahko
bolj legitimno in konkurenčno delujejo v sodobni zahodni družbi (da so postale bolj
vidne, popularne, dostopne, uporabljane). Recipročno pa je novodobništvo prenovilo
ali ustvarilo nove vrste terapij. Vsekakor pa so pomembni pomeni določene metode
oziroma izkušnje zdravljenja, ki jo doživi posameznik (bodisi v vlogi terapevta ali
pacienta) in ji te pomene pripisuje. Nobeno zdravljenje ni holistično ali duhovno kar
samo po sebi, holističen pristop pa ima lahko tudi kateri od zdravnikov uradne
medicine. Gre za dinamične in spremenljive dejavnosti, ki so odvisne od ljudi samih.
37 V Veliki Britaniji je nacionalna študija leta 1993 ocenila, da je 33% prebivalstva uporabilo eno od oblik komplementarne terapije in 10% je obiskalo terapevta KAM, za ZDA je bila ocena 42,1% in leta 1996 za Avstralijo 50% in 20% (Cant 2005). Leta 2007 izvedena nacionalna anketa o zdravju v ZDA (National Health Interview Survey, NHIS) je prišla do podatka, da približno 38% odraslih uporablja KAM (National Center for Complementary and Alternative Medicine).
3.2
Odn
pozi
med
zaho
med
nagi
upo
ozir
grob
med
Shem
Javn
Zase
Na s
lega
'zdr
met
so s
odn
ali s
pris
Pri
neur
med
drug
ODNOS
MEDICIN
nos do in m
icije države
dicine in iz
odnih družb
d odobravan
iba, pa je o
orabnikov, p
roma idealn
bem pokaže
dicinske avt
ma 3.3: Idealn
no
ebno
splošno, ins
alno prizna
avnik' ter d
tode zdravlj
sorodni izra
nos z institu
sintezo). Ka
stop je večin
nas je to po
radni status
dicino oziro
gačno poim
MED UR
NO
med uradno
e, institucij
zvajalcev K
bah obsega
njem in ne
odvisno od
pacientov t
notipsko lah
emo s spod
toritete).
notipski prikaz
UradZnanstLegaln
Določa zdrOdobra
NeRaN
stitucionaliz
anih izvajal
državne med
enja, poime
azi in njiho
ucionaliziran
akršnokoli j
noma celost
odročje ozn
s, negativen
oma konkr
menovanje, k
RADNO IN
medicino i
, pač pa tu
KAM. Odno
prehajanje
eodobravanj
določenega
ter izvajalc
hko odnos o
dnjo shemo
z odnosov in p
dna medicinatvena avtoritetna in legitimnaravje in zdravlavanje in ugle
ezadostnost azočaranje ezaupanje
zirana, torej
lcev, ki jim
dicinske slu
enovane kot
va uporaba
no medicino
je že poim
ten (Sutcliff
načeno kot
n, pejorativ
etno ločeva
ki se naslan
53
N KOMPLE
in KAM je
udi od upor
os med ura
e na kontinu
em. H kate
a družbeneg
ev, odnosa
oziroma poz
o (predvsem
pozicije uradn
ta a ljenje
ed
j uradna me
m podeljuje
užbe. V nasp
t 'alternativn
a odraža do
o (soočenje
menovanje, t
fe 2003, 174
zdravilstvo
ven pogled
anje. Po dr
nja na ljuds
EMENTARN
večdimenz
rabnikov, m
adno medic
uumu med
eremu polu
ga, kulturne
a javno – z
zicijo ene in
m glede na
ne medicine in
NezNe
Neo
edicina, legi
e samonadz
protju s tem
ne', 'komple
oločen odno
e oziroma n
to ne vpliva
4–176).
, izvajalci p
na te prak
rugi strani
sko izročilo
NO – ALT
zionalen. N
medijev, izv
cino in KA
pozitivnim
u se v dolo
ega kontekst
zasebno. Z
n druge v da
pravno-for
n KAM
KAM znanstvena, selegalna in nel
Omejevanodobravanje in
OdobravanZaupanje
'Tiha' upora
timira edini
zor in prav
m so vse osta
ementarne',
os, izbira en
nasprotovan
a na same m
pa so zdrav
kse v prime
pa je v d
ali bolj 'ne
TERNATIV
Ni odvisen l
vajalcev ura
AM v sodo
m in negativ
očenem prim
ta in prepri
elo na splo
anašnji druž
rmalni statu
ekundarna legitimna na n neugled
nje e aba
i nabor, reg
vico do na
ale, nealopa
'holistične'
nega od njih
nje, sodelov
metode, kat
vilci, kar od
erjavi z ura
današnjem
euradne' pra
VNO
e od
adne
bnih
nim,
meru
ičanj
ošno
žbi v
us in
gister
aziva
atske
– to
h pa
vanje
terih
draža
adno
času
akse,
54
lahko med uporabniki, mediji ipd. sprejeto tudi pozitivno. Uradna medicina namreč
nič več ni tista ena in edina, ki bi ji slepo zaupali, marsikdo je nad njo tudi razočaran
in z njo ne želi imeti opravka, povezava z njo v tem primeru tudi ni nujno koristna.
Vsekakor pa je pravno-formalni položaj teh metod zaradi tega drugačen in v
primerjavi z uradno medicino težji (več o pravno-formalni ureditvi tega področja v
naslednjem poglavju).
V praksi navedene kategorije in odnosi niso vedno tako jasni, striktno ločeni in
enoznačni, pač pa je lahko prisotno premikanje med skrajnostmi ter prepletanje
pozicij, kar prikazujejo črtkane meje in puščice med podanimi možnostmi.
Zanimiv je kontrast med naravnanostjo politike in medicinskih institucij, ki je do
KAM negativna in zadržana, ter dogajanjem v družbi in kulturi, ki išče nekaj drugega,
nekaj več, nekaj dodatnega in je do nje velikokrat pozitivna. Kot pri novodobništvu in
holistični duhovnosti je tudi tu nabor različnih načinov pojmovanja zdravja,
zdravljenja, soočanja z boleznijo veliko širši od nabora uradne medicine. Zanimivo je,
da si ta na nek način pred tem še vedno zatiska oči in na nek način živi v svojem
svetu. Zato je zanimivo pridobiti mnenje zdravstvenih delavcev, ki v vsakdanjem
življenju niso samo to, pač pa so, kot vsi ostali, tudi oni soočeni z drugimi družbenimi
vlogami, področji življenja, lastnim zdravjem in boleznijo. Obstajajo posamezniki in
skupine strokovnjakov uradne medicine, ki se zanimajo tudi za druge metode, a to je
omejeno na zasebno sfero in sfero dodatnega, prostovoljnega izobraževanja. Drugim
metodam se posvečajo iz osebnega interesa ali pa želijo svojemu poklicu dodati nekaj
več, kjer je uradna medicina omejena in potrebujejo drugačen pristop k zdravljenju
(Heelas 2008, 174).38 Še posebej so za drugačne metode zainteresirani (mlajši), ko so
tudi sami preizkusili katero od metod (da so bili sami pacienti oziroma so jo uporabili
pri pacientih ali jim jo priporočili) (Reilly 1983). Kljub videzu enotnosti, so odnosi
zdravstvenih specialistov raznoliki, tako kot njihove prakse. Dejstvo pa je, da
zanimanje znotraj uradne medicine (pa tudi farmacije) obstaja in ponekod že obstaja
tudi dopolnjevanje in združevanje metod.
38 Zdravstveno osebje, na primer medicinske sestre naj bi skrbele za duhovne potrebe pacientov, a so preobremenje z birokracijo in drugimi rutinskimi medicinskimi postopki. Več o tem vidiku v raziskavi v 4. poglavju).
55
Kot smo že omenili, sta uradno in javno, medsebojno, uradna medicina in KAM
različni kulturi, različni medicinski realnosti in si pogosto tudi nasprotujeta. Jasno
izraženo je predvsem nasprotovanje uradne medicine vsem ostalim metodam, ki niso
na enak način znanstveno medicinsko raziskane, dokazane in prakticirane. Skupaj s
tem so določeni tudi zakoni, pravilniki, ki želijo določati vlogo in nadzor nad
zdravjem in zdravljenjem. S strani institucij uradne medicine je tako pri nas KAM
nelegalna za zdravnike, nelegitimna in neurejena. Zdravniki uradne medicine ne
smejo poleg svojega poklica opravljati nobene komplementarne ali alternativne
terapije, razen akupunkture39. Zato se morajo mnogi odločiti, ali bodo svoje delo
opravljali kot zdravniki uradne ali komplementarne oziroma alternativne medicine.
Slednja je seveda v domeni zasebnih in samoplačniških ordinacij zdravnikov uradne
medicine, ki pa svojega osnovnega poklica ne smejo več opravljati, če so se odločili
za KAM.
Odnos uradne medicinske stroke in držav do teh metod je različen glede na obdobje in
področje, ponekod je bolj strog, ponekod pa so nekatere metode priznane, dovoljene v
praksi zdravnikov uradne in alternativne medicine ter krite iz zdravstvenega
zavarovanja. V Veliki Britaniji je tako leta 2001 skoraj polovica splošnih ambulant
svojim uporabnikom zagotavljala dostop do komplementarnega in alternativnega
zdravljenja, skoraj eno tretjino teh aktivnosti pa so izvajali v splošnih ambulantah
zdravniki ali drugo osebje (Heelas 2008, 67–68). Podobno je tudi v ZDA. Na mnogih
medicinskih fakultetah v Veliki Britaniji, drugod po Evropi in v ZDA je možno
študirati tudi te pristope in metode ali se o njih izobraziti tako, da jih zdravstveno
osebje pozna in jih lahko svetuje svojim pacientom (Sharma 2003).
V sodobnosti je, tako kot skoraj vsi segmenti znanstvene medicine, KAM postala tudi
del potrošniške družbe (pri nas z izjemo akupunkture druge možnosti ni). Na trgu
39 Akupunkturo je uradna medicina prepoznala kot dopolnilno (komplementarno) terapijo, predvsem pri zdravljenju oziroma lajšanju bolečin, torej za namene protibolečinske terapije (kroničnih bolečin, kot priprava na porod, pri težavah v menopavzi ipd.). Pri Slovenskem zdravniškem društvu obstaja Združenje za akupunkturo, v dveh publikacijah, ki jih prebirajo zdravniki uradne medicine pri nas, pa se pojavljajo članki na to temo ter možnosti izobraževanja – 400-urnih tečajev akupunkture, ki kot specialna znanja štejejo tudi za točke pri Zdravniški zbornici Slovenije (ISIS 2003, 2007, 2010; Slovensko zdravniško društvo; Turk 2011; Zdravstveni vestnik 2011; Zdravniška zbornica Slovenije). Še vedno pa tovrstna terapija ni zelo razširjena v ustanovah in pri postopkih uradne medicine, saj je odvisna od interesa posameznega zdravnika in same ustanove ter ozaveščenosti pacienta, da takšno terapijo zahteva.
56
zdravja oziroma zdravstva so na voljo različne možnosti in cene zdravljenja. Tako kot
v segmentu znanstvene medicine in na vseh drugih področjih, se tudi tu najdejo
odlični strokovnjaki, kot tudi nestrokovnjaki, 'mazači' in 'šarlatani'.
Po drugi strani pa obstaja tudi boj za premoč med eno in drugo medicino; katera ima
boljše ali pravilnejše medicinsko znanje, katere metode diagnoze in zdravljenja so
boljše in ustreznejše ipd. V prednosti je znanstvena medicina, saj je znanost v družbi
še vedno visoko cenjena. Zato znanstvena medicina alternativno pogosto zavrača kot
neznanstveno, magično ali lažno. Po drugi strani pa je večina postopkov znanstvene
medicine ravno tako skrivnostnih in za laike nedostopnih. Bolnik se tako zanaša na
svoje zaupanje v delovanje določene terapije, dokazilu o usposobljenosti in ustnemu
izročilu o uspehih zdravnikov in zdravilcev (Ule 2003, 271–272).
Kontrast je viden tudi zelo javno. Medijske reprezentacije alternativnega in
komplementarnega zdravljenja so v zadnjem času precej bolj pozitivne in navdušene,
predstavljajo ga večinoma še vedno kot nasprotje uradni medicini (kot v Sloveniji tudi
uradno je) in pogosto predstavljajo zdravnike, ki so se teh metod lotili (predvsem
homeopatija, akupunktura, bioenergija). Opise alternativnih in komplementarnih
metod, izkušenj z njimi, intervjuje, osebne zgodbe bolnikov itd. vključujejo predvsem
pozitivno ali nevtralno. V različnih modnih revijah in revijah o življenjskem stilu pa
so predvsem predstavljene metode za doseganje dobrega počutja in zdravja v smislu
zdravil brez recepta, masaž, aromaterapije, sproščanja, kar je že postalo del
vsakdanjega življenja, kot smo že opisali. Le redko se najde negativna zgodba,
večinoma le opozorila, da se nekaterih metod ne smemo lotiti sami oziroma le po
navodilih zdravnika, terapevta (glej Priloga D). Spremljajo in komentirajo pa tudi
dogajanje na področju urejanja statusa KAM in določenih metod na pravno-formalni
ravni40.
3.2.1 Razlogi za uporabo KAM
Posameznik je v sodobni družbi soodgovoren za svoje zdravje in počutje. Zaradi tega
in ker je uradna medicina z vedno večjo kompleksnostjo postala zapletena,
nerazumljiva in do pacientov hladna, se po pomoč obračajo tudi h KAM ter drugim
40 Pregled 90 prispevkov iz tiskanih in elektronskih medijev od julija 2007 do maja 2011.
57
metodam izboljšanja življenja, življenjskega sloga in zdravja. 41 Vseeno pa pot
odločanja za kakršnokoli zdravljenje ni enostavno preračunljivo tehtanje stroškov in
koristi, pač pa kompleksen, spremenljiv proces, ki vključuje enako spreminjajoče se
poglede na zdravje in bolezen ter omenjeni nadzor in moč, refleksijo posameznika v
procesu zdravljenja, po drugi strani pa spremenljive družbene in kulturne dejavnike
(Cant 2005, 188).
Shema 3.4: Tipi uporabnikov in poti do komplementarne medicine
Vir: Sharma 1992, 52 v Cant 2005, 182.
Različne študije med uporabniki metod KAM glede razlogov za uporabo teh metod so
ugotovile, da jih ljudje uporabljajo za pomoč pri kroničnih zdravstvenih težavah, o
katerih so se sicer že pogovorili ali pa se že zdravijo pri zdravniku uradne medicine
(vse od bolečin v križu, migren, neplodnosti, astme, revmatizma, pri bolnikih z AIDS-
41 Odločitve pacientov za obisk pri terapevtu KAM niso nekaj novega. V Londonu na primer že od leta 1850 obstaja homeopatska lekarna, hkrati z njo pa se je odprla tudi homeopatska bolnišnica. Od sedemdesetih let 20. stoletja je interes za takšne metode zopet v porastu in bolj viden. Leta 1993 je Britansko medicinsko združenje ocenilo, da obstaja 160 jasno različnih terapij, ki so na voljo uporabnikom, do danes jih je nastalo še več (Campbell 1984 v Cant 2005, 173). Podobno je bilo s homeopatijo na Slovenskem oziroma v Ljubljani v 19. stoletju. V zvezi s tem sta aprila 2010 v Slovenskem etnografskem muzeju potekali predavanji in razstava z naslovom Osnove homeopatije in njena zgodovina na Slovenskem.
Poti do komplementarne medicine
Izkušnja kroničnega ali
neozdravljivega obolenja
Starši uporabljajo komplementarno
medicino (socializacija).
(Nezadovoljiva) uporaba ortodoksne
medicine
Začetna (prva) uporaba
komplementarne medicine
Poročano zadovoljstvo s komplementarnim
postopkom 'Resni, iskreni iskalci' - zdravila še ni, namenjeni še poskušati - omejeno zadovoljstvo, bodo še poskušali
'Stabilni, redni uporabniki'
'Eklektični uporabniki' Uporaba različnih oblik
komplementarne medicine za različne težave
Redno uporabljajo obliko komplementarne medicine
za specifično težavo.
Uporabljajo eno obliko komplementarne
medicine za večino
58
om, gastroenteroloških in bolnikih z rakom) in psiholoških oziroma psihosomatskih
težavah (aksioznost, depresija, debelost), torej lažjih, vsakodnevnih težavah ali
preventivno. Za resne in akutne bolezni je večina uporabnikov najprej obiskala
svojega osebnega zdravnika in nato dodatno terapevta KAM. Med njimi lahko obstaja
določeno nezadovoljstvo z uradno medicino, vendar je v veliki meri ne opustijo,
temveč bolj kot ne kombinirajo oboje, za večjo učinkovitost42. Razočarani so lahko
nad odnosom zdravnikov in slabo komunikacijo ali slabimi izkušnjami z
zdravljenjem. Nad svojim zdravjem in zdravljenjem želijo imeti nadzor, želijo
spoznati drugačno razumevanje zdravja in sebe, raziskati vzroke za bolezen in ravnati
čimbolj preventivno. Pogosto svojim zdravnikom ne povedo za obisk terapevta KAM,
lahko tudi obratno, tako kot mnogi zdravniku ne povedo za prehranska dopolnila in
dodatke ter zdravila v prosti prodaji, ki jih jemljejo. Pogosto je med njimi več žensk,
bolj izobraženih, srednjega sloja (značilno tudi za ozaveščene uporabnike uradne
medicine), v svoj življenjski slog lahko vključujejo duhovnost, ekologijo, se zanimajo
za zdravo prehrano, naravne izdelke in želijo dobro počutje oziroma bivanje v širšem
smislu od fiziološkega. Njihovo pojmovanje zdravja je v določenih točkah drugačno
do biomedicinskega, vendar ne tvorijo posebne subkulture, med seboj pa tudi niso
enaki. Ne tvorijo enotne, monolitne kategorije, pač pa kompleksno skupino, ki je ni
mogoče enostavno primerjati med seboj ali z 'neuporabniki'43. Tudi slednji so lahko
nezadovoljni z biomedicino in do nje skeptični, imajo različna prepričanja in poglede,
navade, vsak pa tudi svojo lastno zdravstveno zgodovino in se glede na trenutne
težave odločijo tudi za uporabo drugačnih metod (Furnham in Forey 1994; Astin
2003; Furnham in Vincent 2003; Sharma 2003, 212–214; Ule 2003, 264 –266; Petry
in Finkel, 2004; Cant 2005; Sointu 2006; Heelas 2008)44.
42 Predvsem pri težkih boleznih/obolenjih, kot je rak, se običajen pristop izkaže za pomanjkljivega; pacient namreč potrebuje več kot le odstranitev tumorja in lokalno terapijo, saj mora vsaj za določen čas svoje življenje (to se lahko potencialno kadarkoli tudi konča) skoraj podrediti temu obolenju, hkrati pa se boriti proti njemu in začeti v družbi ponovno funkcionirati. 43 Nekdo, ki se odloči za osteopatijo zaradi težav z mišicami in skeletom, nima nujno veliko skupnega z nekom, ki se odloči za duhovnega terapevta kot pomoč pri depresiji ali čustvenih težavah (Sharma 2003, 213). Relevatna je gotovo tudi razlika in motivacija med tistimi, ki te metode uporabijo prvič, in tistimi, ki jih uporabljajo dalj časa oziroma postanejo del njihovega življenjskega sloga. 44 Furnham in Vincent (1996) sta v svoji raziskavi med uporabniki akupunkture, homeopatije in osteopatije identificirala pet najpomembnejših faktorjev pri izbiri zdravljenja: 1. Pozitivno vrednotenje komplementarnega zdravljenja, 2. Neučinkovitost ortodoksnega zdravljenja za njihove težave, 3. Zaskrbljenost glede stranskih učinkov ortodoksnega zdravljenja, 4. Zaskrbljenost glede komunikacije z zdravnikom, 5. Dostopnost komplementarne medicine (Furnham in Vincent 2003, 70).
59
Izbira KAM lahko pomeni večjo obvezo posameznika, tako finančno kot glede
dostopnosti in njegovega ravnanja, kot na primer pri bolj razširjenem
samozdravljenju. Poleg finančnega vložka se lahko posameznik sooči tudi z
nasprotovanjem mnenju svojega osebnega zdravnika ter sprejemanjem zdravil in
postopkov, ki niso nujno strogo znanstveno preizkušeni (Cant 2005). Več 'dela' za
posameznika pa predstavlja tudi njegovo aktivno sodelovanje in duhovni ali kakšen
drugi vidik tovrstnih praks, ki ga pritegne oziroma mu je pomemben. Pacienti, ki
obiskujejo terapevte KAM, so lahko že prej bolj vpleteni v duhovnost in drugačne
življenjske stile, osredotočanje na telo in um jim pomeni izkušnjo sebe. Pri takih so
večje možnosti za transformativno, pomensko izkušnjo, po kateri spremenijo svoj
pogled na zdravje, zdravljenje, način življenja itd. (Petry in Finkel, 2004; Cant 2005;
Heelas 2008). Takšne izkušnje pa vsekakor niso omejene le nanje. 'Zdravje in fitnes',
'iskanje duhovne rasti', 'znebiti se stresa', 'telesna bolečina ali bolezen', 'osebna rast',
'življenjska kriza', 'čustvena opora ali stik z ljudmi', 'nezadovoljstvo z uradno
medicino', 'dopolniti uradno zdravljenje', 'predah od vsakodnevnih rutin' in
'spoznavanje podobno mislečih' so lahko začetni ali nadaljnji motivi in razlogi za
uporabo KAM ter sorodne aktivnosti. To presega pasivni, le 'užitkarski' način
življenja, obsega pa individualne, aktivne pomenske izkušnje posameznikov (Heelas
2008, 148–150).
Striktnega ločevanja ni, razlogi za in ne uporabo so individualni in odvisni od
konteksta življenja posameznika ter prepričanj (o zdravju, kaj pomeni biti nezdrav ali
prepričanj, nepovezanih z zdravjem), zanj pomembnih mnenj drugih, odnosa do
uradne medicine in KAM, zdravstvene zgodovine posameznika in odnosa do zdravja,
ki se lahko tudi spreminja. Lahko gre na primer za željo oziroma potrebo po
preizkušanju različnih možnosti, informiranosti in ozaveščenosti, po globljem
razumevanju lastnih težav, izogibanju nepredvidenim tveganjem (na primer stranski
učinki zdravil in postopkov zdravljenja v biomedicini), po nadzoru nad lastnim
življenjem.
Kot smo že omenili, je uporaba KAM povezana tudi s širšimi kulturnimi in
družbenimi spremembami, trenutno prevladujočimi tokovi, trendi določenega časa,
dostopnostjo. Raznolikost med ljudmi, ki se odločijo za tovrstno zdravljenje, odraža
raznolikost pogledov, filozofij, načinov življenja ter hkrati terapij znotraj ogromnega
področja različnih pristopov KAM.
60
Različni koncepti zdravja sobivajo in predvsem na ravni posameznika lahko delujejo
istočasno. Ni več nenavadno, da nekdo, ki živi z dolgotrajnim, kroničnim obolenjem,
za izboljšanje in odpravljanje težav poišče pomoč hkrati pri uradni in komplementarni
medicini. Veliko ljudi namreč ni več pasivnih uporabnikov medicinskih storitev in
poleg predpisanih iščejo tudi drugačne poti do zdravja.
Okrepilo se je tudi prepričanje, da je za uspešno zdravljenje osnovnega pomena
posameznikova volja za ozdravitev, »…njegova temeljna zdravost, kar je pogosto
povezano s prepričanjem, da bolezni vedno izhajajo iz agresije družbe do
posameznika, v tej agresiji pa sodeluje tudi moderna medicina. Zato se množi
ponudba 'mehkih' terapij, ki bojda krepijo odpornost posameznika, ki so bolj 'naravne'
in podpirajo posameznikovo osnovno zdravost« (Ule 2003, 72).45
Bolnik se torej upira bolezni, medicini in družbi, ki uradno medicino legitimira in se
skoznjo izraža. Je aktiven in prevzema odgovornost za svoje zdravje, ima velike
zahteve in poišče dodatno mnenje ali pomoč, do uradne medicine oziroma javnega
zdravstva je zahteven, kritičen in bolj izbirčen (Ule 2003; Kamin in Ule 2009). Tudi
to je odraz 'odčaranja biomedicine', razrahljanja tradicij v uradni medicini, ki so
ohranjale dokaj stabilne odnose moči med zdravstvenim sistemom in bolnikom z
natančno dodeljenimi vlogami, in sicer prvim, ki so imeli znanje, in drugim, ki naj bi
brezpogojno sprejemali (Kamin in Ule 2009, 145).
Ni potrebno kakšno jasno, odkrito, javno nestrinjanje posameznika z uradno medicino
(ali potrošniško, nasilno družbo, neenakostmi itd.), pač pa posameznikovo mnenje,
prepričanje. »Dovolj je, da ljudje pravijo, da so prepričani, da vsa telesa, tudi njihova,
potrebujejo blago terapijo« (Douglas 1999, 52).
45 Avtorica Mary Douglas razliko med uradno in alternativno medicino izraža že z naslovom svojega razmišljanja, Izbira med grobim in duhovnim (1999).
61
3.3 METODE KOMPLEMENTARNE IN ALTERNATIVNE MEDICINE
3.3.1 Defincije in razdelitve
Področje KAM je zelo široko. Obsega medsebojno raznolike prakse ter se prepleta ne
le z medicinskim, pač pa tudi drugimi vidiki življenja, saj želi posameznika
obravnavati v njegovi celoti. Tako kot je težko med seboj razdeliti različne
uporabnike, jih ločiti od neuporabnikov, je skoraj nemogoče razdeliti in v predalčke
spraviti različne pristope in prakse KAM, ki naj bi jih bilo vsaj 200 (Stone in Katz
2005). Nove prakse se pojavljajo vedno znova, obstoječe pa se preoblikujejo in
prekrivajo. Obstaja veliko različnih definicij in razdelitev, ki niso stalno veljavne ali
terapevtsko, medicinsko relevantne, saj gre za žive in dinamične pojave, ki nam
omogočijo lažje predstave in razumevanje ter izbiro.
Ena najbolj osnovnih in najenostavnejših definicij je, da so to pristopi in načini
zdravljenja, ki so drugačni od prevladujočega v določeni družbi in kulturi in trenutno
niso njegov integralni del (Hughes 2006; National Center for Complementary and
Alternative Medicine, 2010). Večina razdelitev tudi izhaja iz te pozicije. Čeprav ta
razlika ne obstaja povsod in je tudi posledica določenega političnega odnosa do
drugačnega zdravljenja ter prevladujočega medicinskega sistema, naj bi izraz
komplementarne označeval tiste metode, ki jih je mogoče uporabiti skupaj z uradno
medicino, alternativne pa tiste, ki naj bi bile oziroma so lahko uporabljene namesto
uradne medicine. Gre torej tako za dopolnilne kot tudi nadomestne diagnostike in
terapije. Z vidika zdravljenja takšno ločevanje ni potrebno, saj vsak zdravnik oziroma
terapevt postavlja diagnozo znotraj sfere svoje prakse in sistema prepričanj in se za
zdravljenje odloča na podlagi svojega znanja in prepričanj (Stone in Katz 2005, 41–
43). Ker pa pri KAM ni vprašanje le sprejetje ali zavrnitev s strani medicinskih in
političnih avtoritet, se te prakse dotikajo tudi drugih področij (na primer vpliva okolja,
duhovnosti, odnosov, čustev na zdravje itd.). Tako predstavljajo izziv tudi za kulturne,
ekonomske, znanstvene, izobraževalne vidike družbe in zato še niso vključene v
prevladujoči model zdravstvene oskrbe, so pa na voljo javnosti (Eskinazi v Stone in
Katz 2005, 38–39).
62
Področje KAM pogosto opisujejo tudi pojmi 'naravno'46, 'holistično', 'mehko',
'tradicionalno'. Problematika teh terminov je, da vseh ni mogoče uporabiti za vse vrste
terapij; zdravljenje vseh terapevtov ni nujno holistično, kot tudi vsi zdravniki uradne
medicine ne gledajo na posameznika in na njegovo stanje nujno redukcionistično.
Veliko metod je res bolj naravnih, mehkih v primerjavi z uradno medicino, ne sme pa
se 'naravno' zamenjevati z 'bolj varno'. Marsikatera naravna substanca je strupena in
smrtno nevarna, tako kot stranski učinki sintetičnih zdravil. Pojavljajo se tudi
slabšalni izrazi kot so vudu, new age, čarovništvo, mazaštvo, šarlatanstvo, marginalna
medicina.
Če še enkrat povzamemo, so nekateri skupni poudarki KAM naslednji (Moss 2002,
293–294):
1. holističen pogled na um, telo, duha;
2. dojemanje in obravnavanje pacienta kot edinstvenega posameznika;
3. oseben, podpirajoč odnos med zdravilcem in pacientom;
4. aktivna vloga pacienta v procesu zdravljenja;
5. naravna, inherentna moč zdravljenja živega organizma;
6. spremembe navad in življenjskega sloga kot sredstvo optimiziranja,
izboljšanja zdravja;
7. postopki za izvabljanje, zbujanje zdravilnih moči telesa;
8. izogibanje invazivnih postopkov, ki uničijo bolezen, a škodijo pacientu;
9. prepričanje v eklekticizem in empricizem;
10. sprejetje nekonvencionalnih postopkov in modelov, ki očitno delujejo;
11. odprtost za molitev, meditacijo in duhovne prakse kot sredstva zdravljenja;
12. integracija fizičnih, psiholoških in duhovnih praks.
46 Naravo se na mnogih področjih že od časov romantike dojema in predstavlja kot nasprotje industrializacije, mehanizacije, odtujenosti, torej kot nasprotje nečesa umetnega, grobega, nasilnega, hladnega.V povezavi z zdravjem se tu poudarja predvsem 'vračanje' k čim manj sintetičnim, kemičnim zdravilom, prehrani, postopkom, ki vsebujejo naravne sestavine in ki so preprosti, po možnosti brez uporabe različnih instrumentov in naprav, neinvazivni, brez krvi, s poudarkom na odnosu s sočlovekom. Čeprav je marsikatera metoda KAM tehnološko kar močno sofisticirana, pa naj bi uporabljala naravne, biološke, telesu lastne principe, energijo, na primer bioresonanco, bioenergijo, terapevtsko biotehnologijo itd. (glej Priloga J2).
63
Poleg že opisanega v okvir KAM ali holističnega, celostnega zdravljenja spadajo
pristopi in metode, kot so na primer akupunktura, kiropraktika, homeopatija,
iridologija, masaže in druge telesne tehnike (refleksologija, rolfing, terapevtski dotik
itd.), meditacija in vizualizacija, prehranske terapije, zdravljenje z močjo misli,
zeliščna medicina, zdravljenje s kristali, kovino, glasbo ali barvami, energetske,
reinkarnacijske terapije, regresoterapija, programi in skupine za samopomoč
(Hanegraaff 1996, 53–55; Hughes 2006; Ban 2008, 22–25). Kot smo že omenili v
začetnem poglavju, je dobršen del takšnih praks že uveljavljen v širši družbi in je
dokaj običajen del vsakdanjega življenja. Tako so, v določenem trenutku in kontekstu,
ene prakse bolj, druge manj alternativne oziroma komplementarne.
Ena od možnih razdelitev te raznolike skupine je lahko naslednja, običajno glede na
tip intervencije:
1. Alternativni medicinski sistemi: so celotni sistemi teorije in prakse, ki so se
razvijali skozi čas v drugih kulturah in ločeno od konvencionalne ali zahodne
medicine. Taka zelo stara sistema sta na primer tradicionalna kitajska
medicina (TKM) in tradicionalna indijska medicina ali ayurveda, modernejši
in nastali v Evropi pa homeopatija in naturopatija.
2. Intervencije um – telo (mind-body): te prakse uporabljajo različne tehnike, s
katerimi s pomočjo misli (uma) lahko vplivamo na telesne funkcije in
simptome. Ta koncept je prisoten v številnih praksah, od katerih so mnoge v
zadnjih desetletjih in letih že prešle v vsakdanjo, mainstreamovsko uporabo
(skupine za samopomoč, kognitivna-vedenjska terapija, joga). Te prakse so
različne meditacijske tehnike, različni stili joge, dihalne tehnike, globoka
relaksacija, tai chi, duševno zdravljenje, kreativne terapije, tudi akupunktura47.
3. Manipulativne in telesne tehnike: osnovane so na manipulaciji in/ali
premikanju enega ali več delov telesa – kosti in sklepov, mehkih tkiv,
limfnega in pretočnega sistema. Primeri so kiropraktika, osteopatija, masaže.
47 Akupunktura je del KTM, vendar tudi intervencij um-telo, energijske medicine in manipulativnih oziroma telesnih tehnik. Psihoterapija je lahko uporabljena konvencionalno (pri depresiji) ali nekonvencionalno (kot edina terapija za zdravljenje raka).
64
4. Druge prakse KAM:
• Energijske terapije – vključujejo uporabo energetskih polj. Ločijo se
na bioenergetske terapije (vplivajo na energijo, ki obdaja in prežema
človeško telo; to so na primer qui gong, Reiki, terapevtski dotik) in
bioelektromagnetske terapije (uporabljajo elektromagnetno polje, na
primer magnetna ali svetlobna terapija).
• Naravni proizvodi – uporaba zelišč, vitaminov, mineralov in drugih
'naravnih izdelkov', ki so velikokrat na voljo v prosti prodaji kot
prehranska dopolnila in dodatki ali zdravila za samozdravljenje brez
zdravnika ali terapevta.48
• Tradicionalne zdravilske prakse – lahko so uvrščene h KAM. Gre za
prakse tradicionalnih zdravilcev določene kulture, z določenimi
prvotnimi teorijami, prepričanji, praksami, ki se prenašajo iz generacije
v generacijo. Primer je šaman ali tradicionalni vrač – zdravilec
ameriških Indijancev.
• Terapije, ki izhajajo iz določenih gibanj – povezujejo vzhodne in
zahodne tradicije in promovirajo fizično, duševno, emocionalno in
duhovno dobro počutje, na primer Alexandrova tehnika, metoda
Feldenkrais, pilates, rolfing.
(Stone in Katz 2005, 46–48; National Center for Complementary and Alternative Medicine, 2010). Obstajajo tudi druge razdelitve, na primer bolj ali manj politične oziroma pravno-
formalne, glede na status ali razširjenost določenih metod, profesionalno organizacijo
in regulacijo, etična vprašanja49. Redko katera izhaja iz področja samega. Potrebno je
poudariti, da je skoraj vsaka razdelitev specifična in veljavna le določen čas ali delno,
saj se metode spreminjajo v različnih aspektih, pa tudi odnos do njih.
48 Glede na tradicijo in splošno razširjenost tovrstnega zdravljenja menimo, da v celoti ne sodi v KAM, gotovo pa v kategorijo samozdravljenja na splošno. 49 Na podlagi etike oziroma možnih etičnih dilem so metode razdeljene na: 'ročne' terapije (dotikanje telesa), invazivne terapije (vstop v telo s pripomočki), terapijo na osnovi izdelkov (informacije o izdelkih, da se pacient lahko odloči), energijsko medicino (reiki, shiatsu, kristali itd.), psihološke intervencije, tehnike za samopomoč (pričakovanje, da pacient prevzame do neke mere odgovornost zase in za rezultate) (Stone v Stone in Katz 2005, 51–53).
65
Izhajajoč iz pozicije uradne zahodne medicine in kulture ter družbe ZDA, kjer je
prisotnih ogromno različnih kultur, izročil, religij in s tem tudi metod zdravljenja, je v
nadaljevanju predstavljen poskus razdelitve nekonvencionalnih metod zdravljenja
glede na razširjenost in specifičnost za določene družbene skupine. Kaptchuk in
Eisenberg (2001) sta nekonvencionalne metode zdravljenja najprej razdelila na:
1. širše poznano in od religij neodvisno skupino, ki je neodvisna in celo 'znanstvena' –
KAM, ter na 2. skupino, ki je tipično omejena na ožje skupine, člane določenih religij,
etničnih skupin ali regij; te so kulturno samozadostne, nimajo značilnosti sistema
doseganja zdravja – 'parohalna' nekonvencionalna medicina. Obe skupini sta nato
razdelila še na naslednje podskupine:
KAM: 1. profesionalizirani/drugačni medicinski sistemi (kiropraktika, akupunktura,
homeopatija, naturopatija, masaža, dvojno-izurjeni zdravniki), 2. popularno
spreminjanje zdravja (mega-vitamini, prehranski dodatki, makrobiotika, organska
hrana, veganska dieta), novodobniško zdravljenje (ezoterične energije, kristali,
magneti, duhovi, mediji, reiki, či gong), 3. um – telo (um: različni avtorji različnih
knjig, ki poudarjajo zdravje s pomočjo misli, kognitivna-vedenjska terapija:
biofeedback, hipnoza, vodena imaginacija, relaksacijske tehnike), 4. nenormativne
znanstvene poteze (iridologija, analiza las, druge znanstvene, a ne potrjene terapije).
'Parohalna' nekonvencionalna medicina: 1. etno medicine (puertoriški spiritizem,
afriško-ameriški hoodoo, haitski voodoo, mehiško-ameriški curanderismo, Hmong
prakse), 2. religijsko zdravljenje (binkoštne cerkve, katoliško karizmatično
zdravljenje, krščanska znanost), 3. ljudske medicinske prakse (izročilne prakse, kot so
reki, pregovori, predmeti, kurja juha za prehlad ipd.).
Na splošno so bili definirani štirje glavni organizacijski odnosi, ki označujejo ukrepe
konvencionalne in tradicionalne medicine: monopolni sistem (strokovnjaki
konvencionalne medicine imajo izključno pravico medicinske prakse, vse druge
oblike zdravljenja so nelegalne); tolerantni sistem (konvencionalna medicina je
ekskluzivna znotraj državne zdravstvene oskrbe, nekonvencionalna medicina je
legalno na voljo izven tega sektorja); paralelni sistem (izvajalci obeh sistemov so
uradno priznani in obe vrsti storitev na voljo uporabnikom, organizacijska in
kontrolna sistema pa ostajata ločena); integrirani sistem (oba sistema medicine sta
združena v enega za namene medicinske izobrazbe in sta na voljo preko sistema
66
zdravstvene oskrbe, kot je primer v Indiji, kjer so ayurveda, homeopatija in zahodna
konvencionalna medicina na voljo hkrati) (Stephan v Stone in Katz 2005, 53).
Dejstvo je, da uporaba KAM ni periferna ali mejna dejavnost, temveč obstaja
zavedanje javnosti o večji uporabi in ozaveščenosti o tem področju.
Kljub pomembni rasti KAM v Evropi oziroma EU od sedemdesetih let 20. stoletja ne
obstaja vseevropski sistem klasifikacije in ureditve KAM, pač pa vsaka država sama
odloča o statusu in regulaciji določene prakse. V veliko državah članicah je takšno
prakticiranje medicine izven okvirov uradne, državno priznane prakse nelegalno
oziroma je še do nedavnega bilo; vse države še nimajo urejenega področja KAM.
Nemčija je bila izjema, saj že od leta 1939 podeljuje licence tudi tistim izvajalcem
izven prepoznanih zdravstvenih področij, ki so opravili poseben izpit iz osnovnega
medicinskega znanja in so tudi registrirani. Obstajajo pa razlike v standardih med
posameznimi deželami in tudi prepoved delovanja na področju porodničarstva,
zobozdravstva in venerologije.
V sedanjem času sodobnega, pluralističnega sistema zdravstvene oskrbe bo
pomembno vsaj konceptualno soglasje na tem področju. V veliko državah sedaj že
obstajajo zakonodaja glede statusa in urejenosti področja, različne profesionalne
organizacije in financiranje KAM preko zdravstvenega zavarovanja, izobraževanje,
vendar so med njimi tudi velike razlike. Podatki o uporabi KAM in njenih
uporabnikih obstajajo le za nekaj držav, časovno pa sodijo v zadnjih 25 let in le nekaj
podatkov je bilo mlajših od pet let (Ong et al. 2005; Stone in Katz 2005, 53–55).
Najbolj popularne oziroma najbolj uporabljene metode v Evropi naj bi bile
homeopatija, antropozofska medicina, naturopatija (fitoterapija), TKM z akupunkturo,
osteopatija in kiropraktika (Ong et al. 2005, 114).
Za slovenski prostor je s tega vidika relevantna klasifikacija, podobna prej navedeni
razdelitvi, ki jo uporablja leta 2007 sprejeti Zakon o zdravilstvu (ZZdrav, 4. člen) ter
Pravilnik o opredelitvi zdravilskih sistemov in zdravilskih metod ter o postopku
evidentiranja, priznavanja in nadzora zdravilskih sistemov in zdravilskih metod, ki se
uvajajo v zdravilsko dejavnost (2008, besedilo Pravilnika in Priloga).
67
1. Zdravilski sistemi:
– tradicionalno kitajsko zdravilstvo,
– ayurveda – tradicionalno indijsko zdravilstvo,
– homeopatija,
– unani-perzijsko tradicionalno zdravilstvo,
– tradicionalno tibetansko zdravilstvo,
– antropozofija,
– osteopatija.
2. Zdravilske metode (glede na temeljni način izvajanja):
– 'metode interakcije med umom in telesom' (krepijo sposobnost duha, da
vpliva na delovanje telesa):
• biosinergija,
• cvetna terapija,
• či gong,
• joga terapija kot zdravilska metoda,
• zvočna terapija,
• šamanizem,
• multidimenzionalna terapija.
– 'biološko osnovane metode' (za zdravljenje in tudi preprečevanje bolezni se
uporabljajo živila, zdravilna zelišča in mikronutrienti):
• kolonhidro-terapija (zdravilska metoda izpiranja debelega črevesa),
• dietoterapija,
• fitoterapija,
• postenje,
• kneippanje.
– 'manipulativne in telesne metode' (zdravijo in tudi preprečujejo se bolezni s
premikanjem delov telesa):
• akupresura,
• akupunkturna masaža po Penzlu,
• aurikuloterapija,
• ayurvedska masaža,
68
• bownova terapija,
• Butejkova metoda zdravljenja,
• elektroakupunktura po dr. R. Vollu,
• kiropraktika,
• kraniosakralna terapija,
• manualna terapija,
• marma terapija,
• metoda Voll,
• osteopatija50,
• refleksoterapija,
• rolfova metoda strukturne integracije,
• shiatsu terapija,
• Su jok terapija,
• tui-na masaža,
• vakuumska terapija.
– 'energijske metode' (vplivanje z biopoljem in delovanjem na biopolje;
biopolje je predvidoma vsaj delno koherentno endogeno bioelektromagnetno
polje organizmov, ki odražajo njegovo biološko stanje):
• bioenergoterapija,
• bioresonančna metoda,
• prana terapija,
• radiestezija,
• reiki,
• infopatija.
Po Pravilniku so zdravilske metode »zaključeni teoretično in praktično utemeljeni
postopki zdravilstva za vzdrževanje in dvigovanje ravni zdravja ter imajo izdelan
način teoretičnega in praktičnega pridobivanja, preverjanja in potrjevanja znanja.
Zdravilske metode ne morejo nositi imen zdravilskih sistemov« (Pravilnik 2008, 3.
Člen). Pravilnik ne vključuje metod, ki so »samo sprostitvene ali diagnostične ali
50 Osteopatija je bila nekoliko kasneje črtana iz tretje skupine metod, ostala pa je med zdravilskimi sistemi (2008, besedilo Pravilnika o spremembi Pravilnika).
69
delujejo preventivno oziroma izhajajo iz določenega življenjskega sloga
posameznika« (ibid., 1. člen).
3.3.2 Primerjava uradne, znanstvene medicine in KAM
»Največja napaka, ki jo delajo zdravniki pri zdravljenju človeškega telesa, je ta, da ne
upoštevajo celote. Kajti del nikoli ne more biti zdrav, če ni zdrava celota.« (Platon)
Razlike med uradno, konvencionalno medicino in KAM je najlažje videti, če ju
neposredno primerjamo. Če povzamemo, so načeloma glavne razlike med znanstveno
in komplementarno ter alternativno medicino predvsem:
• KAM ohranja relativno enostavne, neboleče načine (samo)zdravljenja,
znanstvena medicina pa nudi vedno bolj zahtevna zdravila, pripomočke in
načine zdravljenja (Ule 2003, 263). Nekatere oblike alternativne oziroma
komplementarne medicine so sicer lahko bolj grobe (na primer kiropraktika)
od nekaterih praks uradne medicine. Če pa jih primerjamo, na splošno obstaja
strinjanje, da so prve manj nasilne, manj agresivne in manj vsiljive. »To je nov
slog terapij, lahka olja iz rož in semen, ki godijo utrujenim mišicam,
hipnotični trans, ki razvozla hude skrbi, rastlinski poparki, ki poživijo duha.
Kar zadeva diagnozo, ta ne vdira v bolnikovo telesno zasebnost. Ker se stanje
celote razodeva v delih te celote, se bolniku (pogosto) ni treba niti sleči.
Splošno stanje je mogoče ugotoviti iz očesa ali stopala« (Douglas 1999, 34).
• KAM se zanaša na naravna zdravila, enostavne in pregledne postopke in
sugestijo, znanstvena medicina pa na moč zahtevnih tehnik in umetno
proizvedenih zdravil.
• KAM v bolniku vidi trpečo celo osebnost, posamezne bolečine pa kot organski
del celostne poškodbe telesa in duha. Tako na nek način nadomesti znanstveno
medicino tam, kjer ta ni več prisotna. To so tiste teme, ki so zelo pomembne
za bolnika, manj ali sploh pa ne za znanost (Ule 2003, ibid.).
• Diagnostika alopatske medicine je usmerjena v dele telesa in posebej v
duševnost, intervencije so z zdravili in postopki, kot je operacija, končni cilj je
ozdravitev organizma. Nealopatsko zdravljenje poudarja okrevanje 'celotne'
osebe preko njenih lastnih, latentnih sposobnosti – želi spodbuditi in okrepiti
70
samozdravljenje, tako da »ojačajo naravne procese okrevanja in energijo, od
katere je odvisno zdravje ter s tem pomagajo, da se posameznik složno
prilagodi svojemu okolju« (Fulder v Sutcliffe 2003, 176). »V človeku poskuša
vzpostaviti stanje ravnovesja ter mu pomagati, da zaživi kot fizična,
emocionalna in mentalna celota« (Ban 2008, 24).
• Holistično zdravljenje upošteva tudi posameznikovo subjektivno percepcijo
bolezni, njegovega zdravstvenega stanja in mu poskuša pomagati odkriti
globlji, simbolni pomen le-tega v njegovem življenju oziroma podeliti smisel
njegovemu zdravstvenemu stanju.
• Holistično zdravljenje ni tako univerzalno, univerzalistično kot uradna
medicina – vsakega posameznika obravnava individualizirano, glede na
njegove težave, prepričanja, okolje, v katerem živi itd.
• Tako pacient kot izvajalec terapije sta aktivna, oba nosita del odgovornosti za
proces zdravljenja.
• Razlika med partikularnim, izoliranim zdravljenjem bolezni (»disease /
curing«) in celostnim, posameznika upoštevajočim zdravljenjem (»illness /
healing«) je bistvena za razumevanje odnosa med uradno in tradicionalno
medicino oziroma KAM. Sodobna medicina je močno napredovala pri prvem,
a pri tem izgubila 'umetnost zdravljenja' (Hanegraaff 1996, 43).
Če pogledamo drugače, se (čeprav zelo na splošno) med seboj različni pristopi in
metode KAM stikajo in so drugačni od uradne medicine v naslednjih aspektih
(Aakster v Furnham in Vincent 2003, 63):
• Pojmovanje zdravja: v uradni medicini je to odsotnost bolezni, v KAM je to
pogosto ravnovesje nasprotujočih si sil in dejavnikov.
• Pojmovanje bolezni: v uradni medicini je bolezen specifična, lokalno omejena
deviacija v organu ali tkivu. KAM poudarja več širših znakov.
• Diagnostika: uradna medicina uporablja morfološko klasifikacijo, osnovano na
lokaciji in izvoru, interpretacije KAM pa tudi težave s funkcionalnostjo.
• Terapija: uradna medicina pogosto skuša uničiti, odstraniti ali zatreti sile, ki so
povzročile bolezen, KAM pa pogosto želijo okrepiti krepilne, zdravilne sile,
dejavnike in se izogibajo kemičnim terapijam in operativnim postopkom.
• Pacient: v uradni medicini je pasivni prejemnik zunanjih rešitev, v KAM pa je
aktivni udeleženec pri vzpostavljanju zdravja.
71
Razširjenost KAM odseva primanjkljaj in šibke točke uradne medicine, njeno
odmaknjenost od osebnih odnosov zaradi uporabe sofisticirane tehnike, ki sicer veliko
pripomore k postopkom odkrivanja bolezni in zdravljenja, zaradi birokratizacije
institucij pa ne vidi več pacientov kot unikatnih posameznikov, konkretnih oseb.
Vsekakor med različnimi medicinami, sistemi, pristopi in metodami zdravljenja
obstajajo tudi skupne točke. Dokaz za to je, da se metode skozi čas spreminjajo, med
seboj sodelujejo, mešajo. Vztrajanje na razlikah in ločevanju je gotovo
kontraproduktivno in v nasprotju s poslanstvom katerekoli medicine, ki želi
preprečevati bolezni, zdraviti in vzdrževati, izboljšati zdravje. Predvsem v sedanjem
času je tudi v uradni medicini, vsaj deklarativno na področju javnega zdravja in
primarnega zdravstvenega varstva, v ospredju osredotočanje na preprečevanje,
preventivo in aktivno vključevanje posameznika v ta proces (s spreminjanjem zdravju
škodljivega življenjskega sloga brez uporabe zdravil, ki lahko povzroči mnoge
kronične bolezni) ter preko tega osredotočanje na zdravje oziroma boljše zdravstveno
stanje, tako fizično kot psihično. Tako zdravljenje in preprečevanje bolezni z zdravo
prehrano, gibanjem, opuščanjem kajenja, pitja alkohola, spopadanja s stresom,
depresijo in drugimi težavami ni nekaj tako zelo drugačnega, alternativnega, čeprav
znotraj uradne medicine temu vsi niso naklonjeni.
Zaradi zanimanja zdravstvenih strokovnjakov, zanimanja in uporabe KAM pri splošni
javnosti, se marsikje obe področji združujeta na tak ali drugačen način.
3.3.3 Združevanje različnih pristopov in metod – integrativna / integrirana
medicina
Omenili smo že, da KAM posamezniku lahko pomaga pri boleznih, ki potrebujejo
celostno obravnavo in ki so pogosto psihosomatskega izvora. Veliko pozornosti se
zato posveča duševnemu stanju in možnim psihofizičnim vzrokom bolezni.
Pomembno je tudi vzbujanje samozaupanja; terapevti KAM pravijo, da bolniku le
pomagajo, da se prične zdraviti sam. Pomagajo mu, da odkrije svojo notranjo moč za
samoozdravitev, razložijo mu potek, možnosti in omejitve določene metode. V tem je
tudi razlika med terapevti KAM in šarlatani, ki se izogibajo jasni razlagi in se
sklicujejo na nedostopne skrivnosti. Terapevti KAM bolnikom tudi svetujejo, naj sami
72
storijo kaj za svoje zdravje (sprememba vsakdanjega življenja, rutine, prehranjevalnih
navad, odnosa do dela, prostega časa, soljudi). Razglašanja, da lahko zdravijo
katerokoli bolezen, in nepriznavanja mej terapij praviloma ni, prav tako tudi ne
pojmujejo svojih praks vedno kot nekompatibilnih z znanstveno medicino, pač pa
svetujejo, kako združiti oboje. Iz združitve različnih medicinskih sistemov je ponekod
že nastala t.i. integrativna medicina. Čeprav je ta, vsaj v Sloveniji, z vidika znanstvene
medicine in trenutne ureditve tega področja še nesmiselna in nedosegljiva, bo morda v
prihodnosti obveljala kot običajna, sprejemljiva zdravstvena praksa, 'nova medicina'
(Douglas 1999, 33–59; Kamin 2006, 21–24; Ule 2003, 263–273; Bauer et al. 2010).
Posameznik bo tako lahko uradno reševal določene težave s telesom pri specialistih
znanstvene medicine, zdravljenje podprl s posvetovanjem pri homeopatu ali
zeliščarju, za psihofizično ravnovesje pa se udeležil bioenergetske terapije in vadbe
joge. Glede na raziskave je stopnja informiranosti o različnih načinih zdravljenja
bolnikov visoka. Številni pogosto kombinirajo oba pristopa zdravljenja in ohranjanja
zdravja.
O integrativni medicini na ravni posameznika, torej zasebno in neuradno, vsekakor
lahko govorimo tudi pri nas. Mnogi to že počnejo, saj je celostna lastna skrb za
zdravje, svoje dobro počutje in bivanje po eni strani zahteva družbe oziroma nujna za
kakovostno življenje, ponudba terapij in motivacija za aktivno skrb zase pa tudi javno
zelo močna in ne izhaja le iz želja in motivov posameznikov. V takšni situaciji
izgleda, da je nepremakljiva in nepopustljiva le uradna medicina.
Znotraj njenega področja sicer na področju preprečevanja kroničnih bolezni obstaja
trend, želja po celostni, integrirani oskrbi, vendar gre za združevanje različnih
specializiranih vej, poddisciplin medicine in deloma področja duševnega zdravja, ki bi
bolj učinkovito delovale združeno (na primer zdravstvena vzgoja za različne starostne
skupine, preventiva in oskrba kroničnih nenalezljivih bolezni, katerim je vzrok
največkrat neprimeren življenjski slog). Primer poskusa bolj celovite obravnave
kroničnih bolnikov in preventivnega delovanja so spomladi 2011 vzpostavljene t.i.
referenčne ambulante, čeprav v prvi fazi v njih še niso združene vse preventivne
vsebine za odrasle, ki so se pred tem že zdravili v ambulantah zdravnikov, vendar zelo
različno po obsegu, kvaliteti in času. Po drugi strani pa potekajo posamične študije in
raziskave, na primer vpliva glasbe na uspeh določene preiskave oziroma bolnikovo
počutje med njo, kot metodo notranjega sproščanja s pomočjo tudi t.i. interaktivne
73
muzikoterapije in praktična uporaba takšne prakse (Petrinec Primožič et al. 2006;
Ozebek 2007; Podnar 2011). A širše dostopno, v vsakdanjem življenju pomembno
javno zdravje je še vedno omejeno in se ne ukvarja z drugimi sistemi in načini
zdravljenja.
Obstaja torej tudi vmesna, združevalna, integrativna pot med obema poloma, ki vodi
do boljšega, bolj celostnega zdravljenja in ohranjanja zdravja, t.i. integrativna
medicina. Skupna načela, na katerih temelji ta pristop oziroma praksa, so:
- medicina je ena sama v smislu, da imajo različni sistemi in metode en in
edini cilj, obstajajo le različni načini za doseganje le-tega: zdravje kot
boljše zdravstveno, fizično in psihično, duhovno, socialno stanje,
ravnotežje;
- skupno je preventivno delovanje in aktivno učenje ter vključevanje
posameznika v proces zdravljenja;
- poudarjanje naravnega procesa oziroma sposobnosti telesa, da se zdravi
samo, terapija spodbuja naravni proces zdravljenja;
- 'holistična' oskrba posameznika v celoti (fizične, čustvene, družbene in
duhovne potrebe) (Bauer et al. 2010, 10).
Izraz integrativna oziroma integrirana medicina51 se vedno bolj uporablja za
označevanje povezovanja določenih KAM ali konceptov KAM skupaj s
konvencionalno medicino. Tudi tu so definicije in mera združevanja različne,
poudarjajo pa, da gre za širši pristop, ki se osredotoča na zdravje in celostno
zdravljenje bolj kot na bolezen in zdravljenje neke specifične bolezni. Paciente
obravnava kot individualne, celotne osebe z mislimi, duhom in telesi ter te dimenzije
vključuje v diagnozo in obravnavo, ki je celostna oziroma holistična. Priznava, da ima
vsak posameznik več dimenzij, da živi v unikatnem družbenem in okoljskem
kontekstu, ter poudarja posameznikovo odgovornost za lastno zdravje. Paciente in
zdravnike vključuje v aktivno delo za ohranjanje zdravja tako, da namenja pozornost
dejavnikom življenjskega sloga. Gre za partnerstvo, kjer sodelujeta zdravnik uradne
medicine in KAM s primernimi terapevtskimi pristopi, zdravstvenimi strokovnjaki in
51 V ZDA se uporablja izraz »integrative medicine«, v Veliki Britaniji pa »integrated medicine« (Heller 2005, 391).
74
disciplinami (Rees in Weil ter Fundacija za Integrirano Zdravje Princa Walesa52 v
Stone in Katz 2005, 44; Bauer et al. 2010). Te vidike omenja tudi »Deklaracija za
novo medicino« (glej Priloga K.1).
Integrativna/integrirana medicina se osredotoča na človekovo sposobnost
samozdravljenja, spodbuja sodelovanje med različnimi terapevti in poudarja
pomembnost odnosa med terapevtom in pacientom ter z dokazi podprte zdravstvene
oskrbe, ki je lahko konvencionalna, alternativna ali komplementarna (večina slednjih
terapij še ni podprtih z dokazi, na primer zaradi prevlade uradne medicine in njenih
metod dokazovanja učinkovitosti; odsotnost dokazov o učinkovitosti še ne pomeni
odsotnosti učinkovitosti). Hkrati želi zmanjšati stroške zdravstvene oskrbe in
obremenjenosti zdravstva. Zaradi odpora znotraj uradne medicine do drugih pristopov
pa integrativna medicina ni uporabljana, sprejeta, raziskovana, razumljena in na voljo
v večini zdravstvenih institucij po svetu (Tamayo et al. 2010). Nastajajo pa
posamične, neodvisne, zasebne ustanove, ki združujejo več pristopov in nekatere
storitve finančno pokriva tudi zdravstveno zavarovanje. 'Popularnost' tovrstne
obravnave in širitve integrativne medicine v svetu narašča, na kar vplivajo prepričanja
v zvezi z zdravjem in zdravljenjem, zahteve pacientov in splošna kultura ter trg
zdravja in dobrega počutja.53 Zato ponekod investirajo v raziskave komplementarnih
in alternativnih terapij, zdravniki pa paciente napotujejo tudi k tem terapevtom (Van
Blerkom 1995).
Znana ameriška klinika Mayo tako že nekaj let izvaja tudi program integrativne
oskrbe, izdala pa je tudi splošno dostopen priročnik, v katerem alternativno oziroma
integrativno medicino opisuje kot spajanje najboljših naravnih terapij s
konvencionalno medicino. Poleg razlage področja in opisa dela na kliniki vsebuje
praktična navodila za samooceno življenjskega sloga, vodnik po alternativnih 52 Britanski princ Charles, Waleški princ je eden od zagovornikov integracije KAM in uradne medicine ter s tem tudi vzornik. Ustanovil je omenjeno fundacijo (Foundation for Integrated Health) z namenom promocije razvijanja vezi med zahodno uradno medicino in drugimi pristopi ter vključevanja teh v javno zdravstveno mrežo (NHS, National Health Service). Fundacija je bila po 17. letih delovanja sicer ukinjena aprila 2010 zaradi obtožb o pranju denarja s strani uradnikov, vendar naj bi dosegla svoj namen. 53 Družba od posameznikov zahteva, da čimbolj skrbijo sami zase, institucije, ki so to počele prej, tega ne počno več in tudi v medicini se morajo pacienti znajti, iskati informacije in o svojem stanju vedeti čimveč, kljub visoko specializiranim strokovnjakom. Odgovornost za slabo zdravje prebivalsta se je ob praznih zdravstvenih blagajnah tako zopet prenesla na posameznike, pogoji za čimboljše zdravje ljudi in okolja pa večinoma niso zagotovljeni.
75
terapijah z navodili za samoizvajanje in oceno varnosti, akcijske načrte za določena
kronična obolenja ali težave, ki so sestavljeni iz konvencionalnega zdravljenja
(samozdravljenja, zdravljenja z zdravili in preprečevanja bolezni) ter
komplementarnega in alternativnega zdravljenja (odločitev za pristop ostane pri
bralcu), ter kako najti primernega terapevta in kako se dogovoriti s svojim
zdravnikom (Bauer et al. 2010; glej tudi Priloga L)54.
Pri taki integrativni medicini (ki je najbolj vidna in 'uradna') torej ne gre za splošno,
naključno ali slepo spajanje metod in pristopov, pač pa za selektivno, s strani uradne
medicine izbrane metode in elemente, za katere je (po merilih uradne medicine)
znanstveno dokazana učinkovitost in varnost (National Center for Complementary
and Alternative Medicine, 2010; Brent et al. 2010, 10), skupaj z 'ortodoksnimi'
metodami diagnostike in zdravljenja. To lahko pomeni le obogatitev pristopov uradne
medicine in ne nujno globlje spremembe bolj ali manj enakovrednega kombiniranja.
KAM se tu nahaja v okviru uradne medicine (državne, javno financirane in
birokratsko organizirane), vendar ne v celoti. Hkrati s tem ostaja odprto vprašanje
vključevanja res vseh aspektov, na primer duhovnosti, predvsem pa poudarka na
samozdravljenju, če so določene metode na primer iztrgane iz določenega širšega
paradigmatskega konteksta 'dobrega bivanja' oziroma zdravja. Odprto vprašanje je
tudi, ali se bodo izvajalci KAM, ki niso strokovnjaki uradne medicine, odpovedali
kateri od lastnosti njihovih metod v zameno za večji ugled in moč pri sodelovanju z
uradno medicino (Coulter 2004; Jonas in Levin v Heller 2005; Koss-Chioino 2006).
Ker so metode KAM zelo raznolike, ni mogoče enotno združevanje, pač pa se lahko v
različni meri, v določenem trenutku in pogojih povezujejo z uradno medicino
(odvisno od njihove organiziranosti, načel, filozofije, načina dela, mnenj izvajalcev na
obeh straneh, skupnih točk in interesov, raziskav, stopnje avtonomije, vrednot,
organizacije, profesionalizacije, izobraževanja itd.).55 Tako kot za KAM obstaja tudi
54 Po njihovem mnenju oziroma po njihovih izkušnjah podajajo tudi deset najučinkovitejših terapij, čeprav poudarjajo, da se raziskovanje na tem področju hitro razvija in da rezultati niso vedno enaki. Te terapije so akupunktura, vodena imaginacija, hipnoza, masaža, meditacija, glasbena terapija, manipulacija hrbtenice, duhovnost, tai chi in joga (Bauer et al. 2010, 16). 55 Integracija ne pomeni le skupnega praktičnega dela, temeljna načela določenih pristopov KAM je včasih tudi težko umestiti v 'znanstveni', biomedicinski model. Obstaja razkorak med linearnim odločanjem uradne medicine in na primer terapevtom ene od energetskih oblik KAM (Heller 2005, 380).
76
za integrativno medicino več različnih definicij in pogledov; takšen pristop je
kompleksen in v omenjenih točkah lahko tudi problematičen, predvsem pa predstavlja
velik izziv. Osnovna vprašanja, ki jih je za uspešno integracijo potrebno rešiti, so
odnos ponudnikov KAM in uradne medicine, dokazi učinkovitosti in varnosti,
zagotavljanje primernega izobraževanja, financiranje (Coulter 2004, 105; Heller
2005).
Pozitivna stran bi bila gotovo izboljšana oskrba, ki jo zaznavajo uporabniki in tudi
izvajalci sami, pacienti pa bi svojim zdravnikom tudi večkrat zaupali o svojem
samozdravljenju oziroma uporabi KAM ter uradne medicine, kar bi zmanjšalo
določena možna tveganja. Poleg tega lahko integracija prispeva k širšim ciljem
zdravstva, kot je zmanjševanje oziroma krajšanje čakalnih dob, nadzorovanje stroškov
za zdravila, odzivanje in upoštevanje zahtev pacientov ter izboljšanje zdravstvenih
izidov za ljudi s kroničnimi stanji, na primer bolečinskimi (Coulter 2004; Heller
2005)56.
Obstajajo različne ravni integracije oziroma prehajanje iz ene v drugo. Integracija
lahko poteka na uradni ali zasebni ravni; na ravni posameznika, na ravni izvajalcev,
profesionalnih skupin in združenj; strateške oziroma vladne politike, na nacionalni in
mednarodni ravni; kot dodajanje metod KAM v izobraževanje zdravnikov uradne
medicine, ki delujejo v bolnišnicah in na primarni ravni, ali pa kot vključevanje
izvajalcev KAM v centre uradne medicine itd. (Coulter 2004; Heller 2005).
V Sloveniji je tako akupunktura integrativna oziroma integrirana medicina takrat, ko
jo izvajajo zdravniki v ustanovah uradne medicine. Lahko se izvaja tudi v drugih
medicinskih, zdraviliških ustanovah kot samoplačniška storitev ali v popolnoma
zasebnih zavodih, ambulantah, centrih, kjer delajo za akupunkturo usposobljeni
terapevti, ki niso nujno zdravniki uradne medicine. V slednjem primeru je
akupunktura integrativna s strani posameznika, v prejšnjih pa tudi s strani uradne
medicine (čeprav kot taka ni imenovana). Zanimivo bi bilo videti, ali obstaja in
56 Znotraj primarne zdravstvene oskrbe v Veliki Britaniji je s strani sklada subvencionirano na voljo akupunktura, osteopatija, herbalizem in masaža. Napotitve so določene s protokolom in utemeljene z dokazi, kjer je to mogoče. Gre za področje mišično-skeletnih težav in obolenj, ki so sicer področje fizioterapevtske in specialistične obravnave: bolečine v hrbtu, bolečine v sklepih in mialgija, kronična bolečina, sindrom karpalnega tunela. Komplementarna terapija se pacientom ponudi na točki napotitve v fizioterapevtsko ali specialistično oskrbo. S strani pacientov je dobro sprejeta, učinkovita in je zmanjšala potrebo po specialistični obravnavi oziroma drugih zdravstvenih storitvah (Heller 2005, 400–403).
77
kakšna je razlika v vsakem od omenjenih kontekstov v zvezi s pristopom do pacienta
in vidikov obravnave, kako je metoda uporabljena.
V Veliki Britaniji je integracija največja na področjih, kjer ima uradna medicina
najmanj vpliva (kjer se prepletajo tudi drugi, ne le klinični dejavniki in prakse), na
primer na področju paliativne oskrbe in obvladovanju bolečine, pa tudi ortopedije,
rehabilitacije, porodničarstva, raka, skrbi za starejše ter homeopatskih bolnišnic
(Heller 2005, 394–400).57
Na ravni vsakega posameznika združevanje različnih metod poteka neformalno in
pogosteje. Ljudje si že od nekdaj sami, bolj ali manj, sestavljajo, preoblikujejo in
preizkušajo različne načine, strategije za izboljšanje in ohranjanje zdravja. Še posebej
danes imajo možnost kombinirati različne metode samozdravljenja, uradne medicine
kot tudi obiskov pri terapevtih in zdravnikih KAM. S tega vidika ta dva pristopa
združujejo ravno pacienti. Kot smo že omenili, je KAM pogosto uporabljena kot
dopolnilno zdravljenje ali preventiva, za resne težave ali prvi obisk, diagnostiko pa
pacienti poleg uporabe KAM še vedno obiščejo 'običajnega' zdravnika. Na ta način
tudi sami določajo uporabo ene ali druge metode in njihovo kombiniranje v določeni
situaciji.
Integrativna medicina tako ni preprosto KAM ali uradna medicina. Je drugačen, nov,
kompleksen, dinamičen pristop, pogosto brez fiksnih kriterijev in definicij58.
Predvsem v tujini je ponekod že močno promoviran in uveljavljen. Ali je neka
ambulanta, praksa, metoda, pristop integrativen ali ne, oziroma ga kot takega
označujejo, je najprej odvisno od samih izvajalcev, prav tako stopnja in način
integracije. Naslednji korak pa je premik od samoidentifikacije na obojestransko
potrditev in obojestransko certificiranje (Stumpf et al. 2008).
V idealnem primeru naj bi s takšno 'novo medicino' prišlo do širjenja dostopnosti do
različnih terapij KAM, na drugi pa do preoblikovanja konvencionalnega sistema
zdravstvene oskrbe. Možni izidi tega so:
57 Na primarni ravni je dostop do KAM najuspešnejši, leta 2001 je polovica splošnih ambulant omogočala dostop do KAM (Thomas et al. 2003 v Heller 2005, 397). 58 Različne definicije in poimenovanja ter vidike takega kombiniranega pristopa pregledno navaja Stumpf et al. (2008). Ne gre le za kombiniranje metod, pač pa je v ozadju tudi vprašanje, kako se lahko kombinirata, sobivata ali ne tudi obe paradigmi.
78
a) veliko preoblikovanje konvencionalnega sistema in velika širitev KAM, kjer je
konvencionalna medicina močno spremenjena z integrativno/KAM, terapije KAM pa
dokazane in dostopne;
b) veliko preoblikovanje konvencionalnega sistema in majhna širitev KAM, kjer
uradna medicina in njene institucije širijo svoj pogled na zdravje, preventivo, javno
zdravje, zdravstveno vzgojo, kar odtegne vire in pozornost od KAM ter s tem zakasni
njeno širjenje;
c) majhno preoblikovanje konvencionalne medicine in veliko širjenje KAM, kjer
konvencionalna medicina ostane praktično enaka, raziskovanje in izidi pa nadalje
definirajo vrednost integrativne medicine in KAM, nastajajo in razvijajo se institucije
integrativne/KAM;
d) majhno preoblikovanje konvencionalne medicine in majhno širjenje KAM, kjer se
konvencionalni sistem ne spreminja in je širjenje integrativne/KAM zakasnjeno
(Clohesy 2003, 101).
Integrativna medicina je tako po eni strani res lahko želja po širšem pogledu, boljši
celovitejši skrbi za zdravje, po drugi pa je lahko tudi način obvladovanja ali
spopadanja z izzivom, ki ga KAM predstavlja za uradno medicino. Ta izziv je še
toliko večji zaradi raznolikih pojmovanj in pogledov na zdravje in zdravljenje, ki sta
si pogosto lahko tudi nasprotujoča. »Zgodovina (uradne) medicine je pokazala
neverjetno sposobnost pretvarjanja včerajšnje herezije v današnjo zdravstveno oskrbo.
Hkrati pa lahko združevanje vodi v preoblikovanje biomedicinske paradigme«
(Coulter 2004, 118). Integrativna medicina ni (ne sme biti) le 'kombinirana medicina',
pač pa je to združevanje tudi na ravni miselnosti ter celostnega, okoli pacienta
fokusiranega pristopa, ki poudarja zdravljenje osebe kot celote. Ta miselnost je točka,
na kateri je KAM drugačna (alternativna) od uradne medicine. Njen poudarek se
sklada z javno izraženimi zahtevami in vrednotami ter zdravstvenimi potrebami ljudi,
kjer lahko nagnjenje, premik h KAM pomeni spremembo okvira in pogleda na uradno
medicino ter 'vračanje' upoštevanja duhovnega, umskega, čustvenega vidika v uradno
medicino. Nekateri avtorji pravijo, da bi lahko bila integrativna medicina združevalna
sila v biomedicini, ki bi ji vrnila 'dušo', umetnost zdravljenja, šla nazaj 'h koreninam'
in od KAM prevzela osnovno paradigmo odnosa pacient – zdravnik, ki je za KAM
značilna (Coulter 2004).
79
3.3.4 Samozdravljenje
Poleg alopatskega uradnega medicinskega zdravljenja, ki ga običajno predpiše in
izvaja uradno zdravstveno osebje, že od nekdaj obstajajo načini zdravljenja in skrbi za
zdravje, ki jih lahko izvajamo sami, t.i. samozdravljenje. To ni striktno ločena
kategorija, pač pa princip, ki povezuje različne pristope oziroma je eden od pogledov
na zdravljenje. Je del tako uradne medicine kot KAM in s tem integrativne medicine,
v KAM pa je eden od pomembnejših poudarkov.
Samozdravljenje, tako kot zdravje in zdravljenje na splošno, ima v različnih
kontekstih različne definicije in pomene. Če besedo vpišemo v internetni brskalnik,
lahko v nekaj prvih zadetkih to razliko precej hitro tudi opazimo.
Samozdravljenje pomeni uporabo zdravil brez recepta (ali OTC=over-the-
counter) na osnovi lastnega znanja in izkušenj, pa tudi po nasvetu
strokovnjaka. Nekaj znanja pridobimo že v lastni družini, saj se izkušnje
prenašajo iz roda v rod, nekaj pa med rednim šolanjem, z branjem literature,
spremljanjem člankov v dnevnem tisku in radijskih ter televizijskih oddaj.
Zdravje je ena naših najpomembnejših vrednot, zato ravnajmo previdno in
odgovorno. Dosledno upoštevajmo navodila o uporabi zdravila in
upoštevajmo nasvet farmacevta v lekarni. Kadar pa zdravstvenim težavam
nismo kos, nemudoma obiščimo zdravnika (Lek 2011).
Vsako živo bitje ima možnost samozdravljenja, torej sposobnost, da se telo
samo brani in ozdravi marsikatere bolezni. Samozdravljenje spodbujamo na
več načinov, splet vseh pa pomeni harmonijo v človeku. Pomembno je, da
skrbimo zase, za svoje telo in svojo dušo. Kaj to pomeni? To pomeni, da jemo
zdravo hrano (kolikor je to dandanes sploh še možno), da se gibamo, skrbimo
za vitalnost svojega telesa ter da skrbimo tudi za svoje duševno stanje. Vse
skupaj nam lahko prinese srečno življenje. Telo se samo odzove s
samozdravljenjem, ko se pojavi neharmonija. Vendar je današnji tempo
popolno nasprotje harmoniji. Ljudje smo vse preveč zaposleni, pehamo se za
materialnimi vrednotami, ki nas sicer zadovoljijo, vendar so dolgoročno
minljive, prehranjujemo se nezdravo, čeprav je včasih okusno, da pa bi si vzeli
80
čas zase, za sprehod v naravi, za sprostitev, pa je že pravi luksuz, ki si ga
mnogi ne privoščijo več, in tako izpolnimo vse pogoje, da zrušimo red v nas.
Telo se samozdravi, vendar smo mi sami, s svojimi dejanji mnogokrat močnejši
od njega, zato padamo v razne bolezni. S pomočjo energetskih tehnik pa lahko
telesu pomagamo zbuditi njegovo lastno obrambo in samozdravljenje (BOH
2010).
Obe navedeni definiciji dobro ponazarjata, kaj vse samozdravljenje lahko zajema,
povzameta pa tudi različne predstave, definicije zdravja, zdravljenja in
samozdravljenja. V sodobni zahodnu družbi je samozdravljenje kot metoda na
področju farmacije in farmacevtske industrije ter na spletnih straneh lekarn
opredeljeno drugače, kot zasledimo na spletnih straneh na primer bioenergetikov ali
drugih načinov zdravljenja. Soroden izraz je tudi samoterapija, ki se uporablja
večinoma v navezavi s psihološko (samo)pomočjo.59 Seveda pa je lahko
samozdravljenje uporabljeno tudi iz drugih razlogov, na primer nedostopnosti drugih
načinov zdravljenja (uradne medicine v določenih družbah), kulturnih ali religioznih
razlogov.
Za samozdravljenje in samopomoč se običajno odločamo, ko se soočimo z
zdravstvenimi težavami, ki so lahko medicinske narave, emocionalne oziroma
psihološke narave, ki zahtevajo spremembo načina življenja in ko želimo svoje stanje
ali bolezen čimbolje razumeti in obvladovati, kar nas lahko motivira k večji skrbi zase
in odločitvam o dodatnih/drugih rešitvah (Chambers in drugi 2006). Na splošno je
samozdravljenje povezano tudi z izogibanjem čakanja na zdravstveno obravnavo in za
pacienta nezadovoljive obravnave zdravstvenih služb, dokler je to mogoče.
Samozdravljenja se lahko lotimo sami, lahko pa po navodilu ali priporočilu
zdravstvenega osebja, določenega terapevta, družinskih članov, prijateljev.
Marsikatera 'samozdravilska' praksa ohranjanja in izboljšanja zdravja je zelo
razširjena, vsakdanja, sprejeta in uveljavljena (kupovanje in uporaba različnih zdravil
in pripravkov brez recepta, prehranskih dodatkov, zelišč, posebnih živil). Na drugi
strani pa obstajajo stari, družinski recepti samozdravljenja. Tradicionalna, ljudska
59 V angleščini najdemo izraze »self-care«, »self-medication«, »self-healing«, »self-therapy«.
81
medicina60, zdravila naših babic in podobne tehnike, ki se jih naučimo v družini in jih
prenašamo naprej, so prav tako uporabljene kot običajen del življenja, zdravljenja in
dodatne pomoči ob uradnem zdravljenju. Ozaveščanje tudi o tej vrsti medicine in
samozdravljenju ter interes zanjo je v zadnjih desetletjih v porastu, saj na to temo
obstaja mnogo literature, čeprav se mnogo receptov še vedno prenaša z ustnim
izročilom (Svetovna zdravstvena organizacija 2000 in 2008). Gotovo lahko vsak v
svoji ali družinski knjižnici najde kakšno knjigo na temo zelišč ali domačih zdravil,
zdravstveni delavci pa se s tem gotovo srečujejo že ves čas (če jim pacienti zaupajo
oziroma sami poznajo tovrstne praske). Posamezni strokovnjaki, na primer v
zdravstveni negi, so želeli svojim strankam ponuditi nekaj več in pri tem uporabljajo
tudi tradicionalne metode (Cibic 2002). Tudi pacienti sami uporabljajo tradicionalne,
komplementarne ali alternativne terapije v smislu samozdravljenja, pogosto pri
dolgotrajnih, kroničnih obolenjih (Chambers in drugi 2006).
Na področju KAM in holističnega zdravljenja je samozdravljenje prevladujoča
paradigma in metoda. Na splošno, v smislu sprejemanja lastnih odločitev in skrbi za
zdravje, še posebej in predvsem pa v smislu aktiviranja sebe in energij v sebi (terapevt
jih pomaga aktivirati), ima posameznik aktivno vlogo pri zdravljenju, kot smo že
opisali v predhodnih poglavjih. Na ta način se lahko posameznik loti marsikatere
prakse ali terapije, vseh že prej omenjenih ali bolj očitno 'medicinskih', pa tudi bolj
umsko-telesnih, na primer meditacije, joge, terapije z umetnostjo ipd.
3.3.5 Pomenskost zdravljenja: komuniciranje, klovni zdravniki in osebne
zgodbe
Vedno večja pripravljenost zahodnih družb, da se obračajo k alternativni,
komplementarni medicini oziroma zdravilstvu je tudi reakcija na odpoved uradne
medicine v vlogi komunikatorja z njenimi uporabniki. Z razočaranjem ob
komunikaciji se veča občutek strahu in odtujenosti, s tem pa se povečuje
pripravljenost za samozdravljenje, iskanje pomoči drugje, v KAM.
60 Tradicionalna medicina je starodavna medicinska praksa, ki je v človeških družbah obstajala pred uporabo moderne znanosti za zdravje. Lahko jo definiramo kot znanje, spretnosti in prakso holistične skrbi za zdravje, ki je prepoznana in sprejeta zaradi svoje vloge pri ohranjanju zdravja in zdravljenja bolezni. Osnovana je na prvotnih, izvornih teorijah, prepričanjih in izkušnjah, ki se prenašajo iz generacije v generacijo (Svetovna zdravstvena organizacija 2000).
82
Komunikacija, stik in pogovor med bolnikom in zdravnikom je pomemben del
procesa zdravljenja. Zdravnik mora bolniku dati občutek zaupanja, ga poslušati, znati
pomiriti in izraziti pristno skrb zanj. Spoznati bi moral tudi kulturno, družinsko,
socialno situacijo posameznika, njegove osebnostne značilnosti itd., kolikor je to
mogoče. Poleg zdravil in posegov je pomemben tudi dober odnos, poznavanje bolnika
in zaupanje. Danes to v vsakdanjih srečanjih zdravnikov in pacientov ni mogoče, s
čimer niso zadovoljni tudi zdravniki sami.
Zdravljenje je povezano s komuniciranjem, komuniciranje pa je bilo vedno povezano
z različnimi učinki zdravilnih metod. Primer tega je tradicionalna ljudska,
etnomedicina, v kateri je komunikativno dejanje sprave bolnika s samim seboj in
okolico centralnega pomena. Posameznik je namreč del narave, univerzuma, bolezen
pa znak porušenja ravnovesja, konflikta v medosebnih odnosih in/ali z naravo, zlasti z
duhovnim aspektom (predniki, božanstva, duhovi itd.). Tradicionalno zdravilstvo tako
temelji na simbolni harmonizaciji z naravnim in kulturnim svetom. Rituali za
zdravljenje so oblike komuniciranja med bolnikom in zdravilcem in hkrati z
univerzumom. Zdravilec v bolniku vzbuja in krepi zaupanje, da bo bolnik dosegel
spravo med svojim mikrokozmosom in predpostavljenim makrokozmosom. Pri tem ni
pomembna le lastna moč zdravilca, pač pa tudi sklicevanje na prepričanja in moč
celotne skupnosti, mite, religijo, 'posvečene besede', ki jim skupnost zaupa.. Pogovor
je del zdravljenja, ki kot komuniciranje temelji na vzajemnosti, obojestranskem
sodelovanju in pomirjanju. Pomirjujoče besede nekoga, ki mu zaupamo, so
mnogokrat lahko bolj učinkovite kot kakšno drugo 'zdravilo'. Dobro komuniciranje
presega razlike med zdravnikom in terapevtom, vzpostavlja pa zaupanje, spoštovanje
in sodelovanje. »S takim razširjenim konceptom zdravljenja kot medsebojnega
delovanja presegamo dualizem med zdravnikom in bolnikom. Tako predpostavljamo,
da je zdravljenje in bolezen tudi zdravnikov problem, ne samo bolnikov, da tudi njega
spravlja v stisko in seveda da je rešitev problema, ozdravljenje, osrečujoč občutek ne
samo za bolnika, ampak tudi za zdravnika in da je to osnova kvalitetnih
komunikacijskih odnosov med njima« (Ule 2003, 113).
Zdravnik v odnosu s pacienti profesionalno ni odgovoren le za ugotavljanje bolezni in
zdravljenje, ampak tudi za odnose, saj je on tisti, ki ima na svoji strani znanje,
izkušnje, določen status oziroma ugled in stroko, organizacijo. Bistvo ljudske trditve,
83
da je polovica zdravljenja odvisna od zdravil oziroma posegov, druga polovica pa od
zaupanja in dobrega odnosa med zdravnikom in pacientom, je ravno ta celostna vloga
zdravnika kot zdravilca, strokovnjaka za ugotavljanje vzroka bolezni in
komunikatorja hkrati. Tako je zdravljenje tudi bolj učinkovito (Ule 2003, 154–157).
Vsekakor pa je dojemanje odnosa odvisno tudi od pacienta, kako ga ta doživlja, kako
je naravnan. Čeprav je v sodobni družbi večina ljudi dobro informiranih, poučenih,
opolnomočenih pacientov, pa marsikdo še vedno tudi slepo verjame ali zdravnikom
ali terapevtom KAM, si ne upa poiskati ali meni, da ne potrebuje drugega mnenja,
drugačne obravnave oziroma se sprijazni z določeno situacijo, v kateri ni bil
obravnavan primerno.
Zdravnik terapevt mora tako dati svojemu pacientu občutek, da sta si pri
komuniciranju enakovredna. Če oba zaupata drug drugemu in sistemu zdravljenja,
potem se okrepi terapevtski učinek oziroma terapevtska iluzija. To naj bi zdravnik
dosegel z več spraševanja ali dajanjem vtisa, da lahko reši določen zdravstveni
problem. Vzbujanje terapevtske iluzije je torej del vloge zdravnika kot zdravilca. S
tega vidika je tako možno, predvsem s stališča bolnika, primerjati psihosocialni vlogi
zdravnika in zdravilca, šamana. Nezadovoljstvo z zdravnikom uradne medicine v
vlogi takega zdravilca, ki mu sicer pripada, je eden od razlogov iskanja pomoči
drugje.
Glavna pri odločitvi za določen način zdravljenja so pričakovanja o zdravnikovi ali
zdravilčevi moči, zmožnosti, spretnosti za ublažitev ali odpravo zdravstvenih težav.
Pri alternativnih zdravilcih cenijo bolj oseben odnos do bolnikov. Pri uradni,
znanstveni medicini pomoč poiščejo največkrat zaradi specifičnih bolezni, ki
potrebujejo strokovno medicinsko obravnavo. Za nespecifične težave, povezane tudi z
osebnimi problemi, pa se pogosto obrnejo k alternativnemu zdravilstvu (Ule 2003,
129–195).
Potrditev posamezniku, ki se sooča z boleznijo ali obolenjem, da je njegovo stanje
širšega pomena kot le zožitev na telo in fizične simptome, je zelo pomembna. Kot
smo že opisali, je na primer v angleškem jeziku ta razlika označena že z izrazi za
bolezen ter vključuje tudi posameznikovo percepcijo, izkušnje določenega stanja.
Slednje je tudi domena (celostnega) zdravljenja ter ena od razlag za odnos med
sodobno zahodno medicino ter tradicionalnimi medicinami, in hkrati za razmah
84
KAM. Skupna točka KAM in tradicionalne medicine je obravnava celokupne situacije
posameznikove bolezni, pa tudi poudarek na pomenskosti, pomenu tega stanja. V
tradicionalnih sistemih zdravljenja je bolezen interpretirana v kontekstu določenih
prepričanj, simbolov, je človeška izkušnja in ne le biofizično dejstvo. V sodobni
zahodni medicini zdravje, bolezen in smrt nekako nimajo pravega pomena izven svoje
biološke realnosti, ki je določena z empiričnimi, racionalnimi sredstvi uradne
medicine. Druge pomene lahko podeljujejo ločene institucije, zasebna sfera kot
prostovoljne, subjektivne interpretacije, dokler se te ne vmešavajo v medicinsko sfero
zdravljenja in obravnave bolezni (McGuire 1985, 270–273).
Alternativni pristopi k zdravljenju ponujajo splošne interpretativne kontekste za
podeljevanje pomena, osmislitev obolenja. Ti konteksti so lahko pogosto tudi
religiozne ali duhovne narave. Na ta način te terapije poskušajo ponovno vzpostaviti
tesno povezavo med religijo, duhovnostjo in zdravljenjem, ki jo je znanstvena
zahodna medicina opustila in zavrnila (Hanegraaff 1996, 44).
Zanimiv primer samozdravljenja, KAM in hkrati integracije različnih metod sta dve
praksi, ki pri nas potekata hkrati na obeh področjih, znotraj in zunaj uradne medicine,
ju povezujeta. Prva je pomen, vpliv vzornikov oziroma osebnih zgodb pri zdravljenju,
ter Rdeči noski. V obeh primerih je izredno pomembna vloga komuniciranja v
terapevtskem odnosu, hkrati s tem pa podeljevanje pomena – osmislitev trenutne
situacije posameznika, njegove bolezni, širšega konteksta.
Skozi izkušnjo bolezni in zdravljenja mnogi posamezniki doživijo spremembo v
svojem življenju, počutju, naravnanosti, takšno ali drugačno transformativno izkušnjo.
Na podlagi osebne izkušnje bolezni in slabega počutja, ki nekoga napelje tudi k
iskanju drugačnih rešitev in izboljšanja zdravja, pa se nato nekateri tudi sami
izobrazijo in začnejo prakticirati nekatere metode (na primer akupunktura,
homeopatija, refleksna in druge masaže, pozitivno mišljenje, posebej zdravo
prehranjevanje, bioenergija, reiki itd.). Takšna, največkrat subjektivna situacija,
izkušnja ali dogodek, je velikokrat sprožilec za večjo osebno spremembo. Če gre pri
85
tem za zdravje oziroma bolezen, pa je ta lahko še toliko bolj relevantna. Nekdanji
bolnik tako lahko postane tudi svetovalec, terapevt ali zgled drugim.61
V osebnih zgodbah bolnikov v zvezi z (samo)zdravljenjem, predvsem kjer
kombinirajo raznovrstne metode, jim njihove izbire in drugačen pogled na bolezen
oziroma zdravje, ki ga dobijo, pomeni tudi odkritje ali odkrivanje potencialov, ki jih
imajo v sebi, 'prave identitete' in obogatitev življenjskih izkušenj, včasih celo
duhovnih (Thompson 2003). Intenzivne osebne izkušnje (lastne ali družinske)
vplivajo na njihove občutke in odnos do zdravljenja, ki se lahko zelo spremeni, skupaj
z ostalimi vsakdanjimi navadami (Goldstein in drugi 1987; Schneirov in Geczik
1996). Zdravljenje, še posebej z metodami, ki bolnika obravnavajo celostno, presega
fiziološko zdravje in je povezano s subjektivno ocenjenim občutkom zdravosti,
dobrega počutja, bivanja. Vse bolj so pomembne osebne izkušnje in percepcije
pacientov (Sointu 2006). To pa je značilnost tako sodobne duhovnosti kot celostne
skrbi za zdravje ter opolnomočenega in odgovornega posameznika.
Omenjena osebna izkušnja bolezni, osebna sprememba, transformacija, je pogost
način, pot prehoda od pacienta do vloge zdravilca, npr. šamana, tudi psihoanalitika;
(Lévi-Strauss 1963: 180; glej tudi Priloga M). Pri zdravnikih uradne medicine take
poti ni, v izhodišču je potrebna dolgoletna, formalna izobrazba. Če nadalje
primerjamo zdravnika uradne medicine in tradicionalnega zdravilca (na primer
šamana), vidimo, da so prvi in najpogostejši obiski pacientov pri obeh večinoma
zaradi nespecifičnih fizičnih težav (pogosto se ljudje najprej zatečejo k uradni
medicini, po neuspehu pa h KAM); tako zdravnik kot zdravilec morata, vsak na svoj
način, dobiti vpogled v telesa pacientov, uvideti, kaj se v njih dogaja, pacient pa mora
na zdravljenje pristati in ga sprejeti. Pri tem pa obstaja tudi več razlik, na primer v
lokaciji, prostoru, kjer poteka zdravljenje (lahko domače okolje ali skupni prostori
nasproti ordinacijam in bolnišnicam), v odnosu med zdravnikom oziroma zdravilcem 61 Na področju duhovnega, psihološkega samozdravljenja so priročniki – osebne zgodbe osnovno orodje. Elizabeth Gilbert je avtorica knjige oziroma priročnika »Eat, Pray, Love. One Woman's Search for Everything across Italy, India, and Indonesia«. Gre za opis njenega enoletnega potovanja, ki se ga je lotila po težki ločitvi. Knjiga je postala bestseller, po kateri je nastal tudi film. O njej pravi: »Ta knjiga je zame lestev iz besed, ki mi je pomagala iz obupa. Jaz je ne rabim več, je le še knjiga na polici. Da pa pomaga drugim, je odlično in zame res ganljivo« (Gilbert 2010). Iz osebne izkušnje in rešitve je tako nastal zgled, po katerem se ravnajo tudi drugi, o čemer gotovo priča branost, oddaje na televizijah ter praktična, uporabniška vprašanja bralcev na spletu. Podobno je z osebnimi zgodbami bolj ‘uradno-medicinske’ narave, na primer bolnikov z rakom, kronično utrujenostjo, diabetesom, ki lahko delujejo v mnogih društvih, zvezah bolnikov (na primer Europa Donna), pa tudi tistih, ki so se po svoji izkušnji bolezni lotili metod KAM ter z njimi zdravijo druge (glej Priloga M).
86
in pacientom (dramaturški potek interakcije in pomembna vloga lika zdravnika
nasproti večji relevantnosti procesa zdravljenja in vpletenosti pacienta vanj), v
prepričanjih o obeh vrstah terapevtov (terapevti KAM, zdravilci po eni strani
idealizirani in romantizirani, po drugi, z vidika biomedicine, videni kot prevaranti in
šarlatani, ki ogrožajo delo zdravnikov), v prepričanjih o izvoru bolezni in diagnozah
ter metodah zdravljenja (kompleksne diagnoze in omejen nabor metod zdravljenja v
uradni medicini nasproti zdravljenju z relativno preprostimi diagnozami in
kompleksnim naborom različnih metod in tehnik zdravljenja), v pričakovanjih
pacientov (od zdravnika pričakujejo izpraševanje in postavitev diagnoze, za zdravilca
pa zaradi osebne izkušnje bolezni predpostavljajo znanje in razumevanje oziroma
pravilno ugotovitev težav) ipd. Najbolj bistvena razlika pa je ta, da zdravilec pomaga
pacientu razrešiti nasprotja v njegovem trenutnem stanju in življenju, ki jih zdravnik
ne more zaradi biomedicinskega pogleda, ki se osredotoča le na fizične bolečine,
fizično reakcijo težave, medtem ko ta za pacienta predstavlja širšo izkušnjo, ki
presega časovno in prostorsko komponento ter lokalizacijo v določenem delu telesa.
Uradna medicina ne išče razloga in razlage bolezni v kontekstu pacientovega
neugodja ali trpljenja. Terapevti KAM tako pacientom pomagajo urediti tudi druge
aspekte, na primer težave v odnosih z zakonci in družinskimi člani, ki pomembno
vplivajo na določene nespecifične težave in bolečine. Kljub temu, da mora tudi pri
uradnem zdravljenju pacient pogosto spremeniti navade, kot so prehranjevanje,
gibanje in čim manj stresa, ne poskuša preoblikovati življenjskih okoliščin, kar se pri
komplementarnem, alternativnem zdravljenju lahko zgodi. Pri postavljanju diagnoze v
uradni medicini je pacient vir informacij in zdravnik se mora o njegovem telesnem
stanju čimbolj poučiti. Pri tem pride do poskusa spremembe pogleda pacienta na
lastno telo (zreducirano na fizično in medicinske izraze), medtem ko zdravilec
spremeni oziroma pomaga spremeniti posameznikovo izkušnjo lastnega telesa in
bolezni (izkušnja telesa je na primer skozi globoko sprostitev, trans, zgodbo ipd. lahko
drugačna, poduhovljena, postavljena v za bolnika smiseln kontekst). Že sam proces
transformacije oziroma transformativne izkušnje spremeni pacientovo življenje in
medtem tudi njegovo zdravstveno stanje. Pomembni so tudi določeni vidiki odnosa
med zdravnikom oziroma zdravilcem in pacientom, ki pripomorejo k zdravljenju (na
primer razlaga, strinjanje z diagnozo, direkten stik z zdravnikom). V uradni medicini
je to še toliko bolj pomembno zaradi zgoraj omenjenih omejitev izkušnje bolezni;
zdravljenje ni odvisno le od metode, pač pa tudi od interakcije same, njenega trajanja
87
in figure zdravnika, ki je pomemben del metode uradne medicine. Zdravilec kot
osebnost ni toliko poudarjen, vse je odvisno od metode zdravljenja; odnos zdravilec –
pacient in osebnost zdravilca je sekundarnega pomena, bolj je pomembna vpetost
pacienta v način zdravljenja in pomoč pri odpravljanju konfliktov, torej njegova
aktivna vloga. Pacient je tu v zdravljenje aktivno vključen, v uradni medicini pa vso
odgovornost nosi zdravnik (Finkler 1994; Van Blerkom 1995; Heelas 2008).
Podobno je ugotovil Claude Levi-Strauss, ko je šamana primerjal s psihoanalitikom
oziroma zdravilcem. Psihoanalitik posluša, šaman pa govori oziroma pripoveduje (in
tudi podoživlja). Šamanovo delo in pripovedovanje ustvarja izkustvo, ki povezuje
fizični in psihološki (duhovni) svet, osmisli bolezen, izkušnjo bolezni in ji podeli
jezik, ki ga pacient razume in s katerim jo lahko izrazi ter tako razreši konflikte. Cilj
obeh načinov zdravljenja je »… vzbujanje izkušnje, in oba uspeta z ustvarjanjem
mita, ki ga mora pacient doživeti ali podoživeti« (Lévi-Strauss 1963, 199). Tako je
mogoče zopet vzpostaviti red, ravnovesje in proces zdravljenja. V današnji družbi in
uradni medicini pa manjkajo ravno ti 'mitološki momenti' in viri, prepričanje v
njihovo učinkovitost pri zdravljenju (to obstaja le še v posamezniku, a je lahko
marsikdaj zamajano, negotovo). Zdravilo namreč izhaja ravno od tu in situacijo, ki je
prvotno obstajala na emocionalni ravni, naredi za eksplicitno ter bolečine, ki jih telo
ni toleriralo, za sprejemljive na umski ravni. V tem smislu je šamansko zdravljenje na
meji med sodobno fizično medicino in psihološkimi terapijami kot je psihoanaliza
(Lévi-Strauss 1963).
Primer integracije komplementarnega, tradicionalnega zdravilstva in šamanstva z
uradno medicino, ki je v slednji sprejet, čeprav ni viden kot tak, so tako imenovani
klovni zdravniki (Van Blerkom 1995), pri nas poimenovani Rdeči noski.
Klovni zdravniki so profesionalni umetniki, ki na podlagi znanstvenih dognanj
uporabljajo edinstveno metodo, s katero lahko ljudem, ki jih je prizadela huda
bolezen ali poškodba, prinašajo zaupanje in življenjski pogum. V pretežno
žalostni in včasih celo tragični realnosti bolezni in trpljenja stoji klovn; za
razliko od vseh drugih vpletenih ljudi bolnemu stoji ob strani kot imaginarna
figura, ki najde dostop do čustvenega sveta otrok in starostnikov in lahko daje
razumevanje in tolažbo.
Klovn zaznava vse podrobnosti zunanjega sveta, vendar jih vidi v drugačni,
neobičajni povezavi in iz tega zgradi lastni svet distanciranega veselja. To mu
88
omogoča, da hkrati stoji na strani pacienta in na strani terapevtskega osebja
ter tako odločilno prispeva k izboljšanju celotne klime in poteka zdravljenja v
bolnišnici. Posvetijo se vsakemu pacientu posebej – primerno njegovemu
individualnemu zdravstvenemu stanju. Cilj klovnov zdravnikov ni samo
kratkoročno olajšati pacientov vsakdanjik in za trenutek odvrniti njegove misli
od bolezni, temveč poskušati vplivati na pacientovo razmišljanje in s tem na
njegovo usodo (Rdeči noski 2011).
V zgornjem opisu je vidna prej opisana povezovalna, uravnoteževalna vloga zdravilca
– šamana in hkrati pomanjkljivost uradne medicine, ki jo klovni zdravniki poskušajo
zapolniti in jo tudi uspešno zapolnjujejo. Klovni zdravniki tudi ne prihajajo iz sveta
uradne medicine in niso 'omejeni' z njenim pogledom. Podobnosti med klovni
zdravniki in šamani niso le površinske (kostumi, glasba, gibi in triki, lutke in nevidni
pomočniki, govor iz trebuha ipd.), temveč predvsem v pomenih in funkcijah njihovih
predstav in zgodb – ritualov, ki pomagajo k spremembi v načinu mišljenja pacienta in
uspešnejšemu zdravljenju. Pri tem tako klovni kot šamani prestopajo običajne
družbene, kulturne norme in pravila, delujejo v različnih svetovih ter preoblikujejo in
manipulirajo s simboli. Klovni zdravniki delujejo v bolnišnicah, kjer s svojimi
pristopi prestopajo meje in presegajo običajna družbena pravila in pravila uradne
medicine ter pomagajo pacientu pri soočanju z boleznijo tudi tako, da preoblikujejo in
manipulirajo z medicinskimi simboli ter pomenom izkušnje bolezni. S svojim
pristopom pacientom vrnejo moč, zaupanje vase, kar je pomemben del zdravljenja.
»Klovn, tako kot šaman, se obrača k aspektu zdravljenja, ki v moderni zahodni
medicini ni tako dobro razvit; to je obravnava celotne osebe, socialnega okolja in
duševnih temeljev obolenja. Klovni pomagajo pacientu in družini priskrbeti pomen
izkušnje obolenja in razrešiti osebne in socialne probleme, ki iz njega izhajajo. To v
zameno poveča zadovoljstvo pacienta, pripravljenost sodelovanja in morda izid« (Van
Blerkom 1995).
O dobri sprejetosti in pozitivnih učinkih, ki jih dosegajo Rdeči noski, velikokrat
poročajo tudi različni mediji. »Za smeh v bolnišnicah« (Dnevnik, 28.2.2011), »Humor
in igra za preganjanje strahu« (Dominc 2011) in »Pridejo zato, da polepšajo dan«
(Đokić 2011) so le nekateri izmed naslovov prispevkov o klovnih zdravnikih pri nas.
89
'Prva' klovnesa pri nas in klovnesa zdravnica, Eva Škofič Maurer, o njihovem
poslanstvu pravi:
»Seveda žongliramo, čaramo, plešemo in pojemo, bistvo našega dela pa je energija
'nevemokaj', ki ostane za nami /.../ Prepričana sem, da bi, če bi za nami kdo prišel v
bolniško sobo, začutil, da je v zraku nekaj gostega, nekakšna tančica, topel občutek, h
kateremu se lahko bolni otroci in njihovi starši vračajo v preostalih dneh, ki jih
morajo preživeti v bolnišnici« (Đokić 2011). S tem, da jih bolniki povabijo ali ne
povabijo v svojo sobo, jim podelijo tudi občutek moči in sposobnost odločanja, ki ga
v bolnišnici posameznik načeloma nima (ibid.).
»Mešani medicinski sistem«, bogat z različnimi alternativnimi področji zdravljenja in
z vključevanjem (neo)šamanizma, ki utelesi nevsakdanjo realnost ali izkušnjo in jo
preoblikuje v razumljivo in sprejemljivo, je opažen tudi na Madžarskem v času post-
totalitarne tranzicije (Lázár 2006).
Dokaz za relevantnost podeljevanja pomena ob izkušnji določenega težkega obolenja,
so številna društva bolnikov, ki so nastala ravno zaradi pomoči, vzpodbude in
ozaveščanja, ki presega strogo medicinske, zdravstvene ukrepe62. Bistveno sporočilo
teh skupin, društev je, da bolezen/obolenje ne sme obvladovati posameznika, pač pa
posameznik njo. Eno najbolj znanih slovenskih združenj je gotovo Europa Donna, za
boj proti raku dojk. Vodja in predstavnica Mojca Senčar, sicer zdravnica, ki je tudi
sama zbolela in ozdravela, z delovanjem in osebnim stikom s pacientkami, ki se
obrnejo nanjo, pomaga skozi proces, od soočenja z diagnozo, do operacije,
kemoterapije, kjer se medicinska obravnava sicer zaključi, ženska kot posameznica pa
je soočena še z vrsto vsakdanjih, praktičnih vprašanj, kot tudi vprašanj o svoji
samozavesti, podobi, identiteti, življenju nasploh. Bolezen se namreč lahko ponovi,
pogosto brez posebnih zunanjih znakov, bolečin. Namen Europe Donne je bolj ali
manj prekiniti »šepetanje o bolezni«, ki za marsikoga, kljub uspešnemu delovanju in
ozaveščanju ter veliki razširjenosti te bolezni še vedno predstavlja stigmo v njegovem
lastnem okolju, svetu. Še bolj kot za zunanji svet, ki je dandanes že precej osveščen,
predstavlja stigmo, težko situacijo za notranji, posameznikov svet.
62 Društvo, odprta skupina je tudi Pomoč z umetnostjo za lažje spoprijemanje z boleznijo. Na pedagoški fakulteti je v šolskem letu 2008/2009 zadnjič potekal tudi vpis v specialistični študij za izvajanje te dejavnosti.
90
Korak k razkrivanju in razumevanju tega je tudi raziskava o družbenih in kulturnih
vplivih na bolnike in bolnice z rakom dojk pri nas, ki je nastala večinoma na osnovi
vprašalnikov in opisov doživljanja obolenja šestinšestdesetih bolnic (Ramšak 2007).
Stres in čustva, kot so strah, krivda, sram, ki jih doživljajo bolnice (za rakom dojk
večinoma zbolijo ženske), so pogosto družbeno in kulturno pogojena in vplivajo na
okrevanje. Družbeni in kulturni dejavniki, ki vplivajo na dojemanje, doživljanje in
okrevanje, so: miti in prepričanja (izhajajo iz strahu pred rakom dojk), čustev in
obnašanj (spremljajo bolezen), kulturne norme in družbena ureditev, kvaliteta
življenja bolnikov, družbena organizacija kliničnega delovanja, komplementarne in
alternativne terapije (ljudje jih dodajajo klasičnemu bolnišničnemu zdravljenju raka),
splošna zdravstvena kultura in praksa zdravstvene nege, komercializacija zdravja in
medicine v zvezi z rakom dojk, iskanje smisla življenja (v naši družbi je tabu, še
vedno se izogiba bistvenim vprašanjem o življenju in smrti) (Ramšak 2007, 9). Kot
pravi tudi avtorica sama, brez poznavanja širšega konteksta in doživljanja bolezni
obstaja vrzel v znanju zdravstvenih strokovnjakov, kar pa je z vsakim novim
primerom zamujena priložnost, zaradi naraščajočega števila odkritih primerov ter še
vedno prisotne stigme.
Predvsem v zvezi s (ponovnim) vzpostavljanjem, razvijanjem pozitivne samopodobe,
iskanjem novih zanimanj, učenjem novih spretnosti, so bolnice navajale različne
terapije KAM, dobro so poučene tudi o zdravem načinu življenja, manj pa so se
znašle pri skrbi za svoje duševno zdravje (na voljo je več informacij o fizičnem
aspektu kot duševnem, duhovnem), razen nekaterih, ki so obiskovale skupine za
samopomoč (ibid., 68–71). V zvezi z duhovnostjo so ženske začele bolezen dojemati
tudi kot dobro priložnost za ponovni premislek o prioritetah v življenju ter da:
... presežejo zastarelo in medijsko vsiljeno razmišljanje, ki ženstvenost enači
zgolj z zunanjo podobo. Bolezenska stiska je hkrati priložnost za večje
zavedanje vrednosti življenja, je priložnost za obogatitev življenja z novimi
vrednotami. Ženstvenosti se ne da odstraniti z operacijo, ženstvenost ni samo v
prsih, laseh, bokih, obraznih potezah ali drugih telesnih atributih, pač pa
pomeni celoto samoizražanja v čustvovanju, govorjenju in obnašanju (Ramšak
2007, 71).
91
V zvezi z izbiro KAM so te metode bolnice uporabljale kot dopolnilo uradni medicini
(kot samozdravljenje ali s pomočjo terapevta, skupin), poleg nje so se opirale na
zdravo prehrano, prehranske dodatke, zdravilna zelišča, homeopatske preparate,
bioenergijo, magnetni nakit, različne oblike duhovnosti, jogo, več gibanja (ibid., 72).
Odnos lečečega zdravnika do KAM ali drugega mnenja v okvirih uradne medicine je
bil negativen. Razlogi za uporabo drugih metod zdravljenja različnih bolnic so bili:
razočaranje nad slabim odnosom zdravstvenega osebja, bližina pristopov KAM
njihovemu razmišljanju in osebna odgovornost za zdravje, iskanje česarkoli v strahu
za življenje, kar bi lahko pomagalo pri zdravljenju. Mnoge takšnega zdravljenja niso
izbrale zaradi pomanjkanja informacij. V nekaterih primerih so ga vzpodbudile visoke
cene ter zelo negativen odnos in skepsa zdravstvenega osebja, zaradi česar so nekatere
ravnale po lastni presoji in na lastno pest (rezultat so bile včasih tudi slabe izkušnje in
razočaranje). »Želijo si boljše komunikacije, več razumevanja ter empatije, večji
pregled nad zdravljenjem, manj stranskih učinkov, pomoč pri lajšanju fizičnih,
čustvenih in eksistencialnih problemov, ki bi jim izboljšala kvaliteto življenja. Če tega
ne najdejo dovolj pri svojih lečečih zdravnikih, upajo, da bodo to našli pri
alternativnih zdravilcih« (ibid., 76).63
Zdravilni vpliv zgodb je poznan iz zgodovine, mnogih kulturnih in duhovnih tradicij,
so tudi del prakse šamana in v sodobnem kontekstu tudi del sodobne,
individualizirane duhovnosti ter skrbi za zdravje. Poslušanje zgodb občinstvo
velikokrat premakne v stanje zamaknjenosti, drugačen svet. Po besedah terapevtov
pripovedovanje zgodb vsebuje pogoje za spremenjena stanja zavesti, skoraj trans,
preko katerega je možno tudi zdravljenje (Sunwolf 2004), kot smo opisali pri načinu
zdravljenja šamanov. Pripovedovalci zgodb že od nekdaj prepoznavajo moč
pripovedi, ki premakne poslušalca od trenutne bolečine do srečnega konca. Močne
63 Društvo pljučnih in alergijskih bolnikov Slovenije je leta 2007 izdalo knjižico priporočil za bolnike z naslovom Pljučni rak in zdravilstvo. V njej so zapisane osnovne definicije uradne medicine in KAM, kako poteka zdravljenje raka, kako biti informiran pacient in zdravilca povprašati po učinkovitosti, varnosti, stranskih učinkih zdravljenja, sovplivih z uradnim zdravljenjem, o njegovi izobrazbi in licencah ter uporabi zdrave pameti pri odločitvah za KAM. Hkrati pa izpostavljajo, da so dobri zdravilci v pomoč in da zato bolniki naj ne odklanjajo iskanja pomoči še zunaj uradne medicine. Poleg blaženja bolezenskih znakov namreč lahko povečajo bolnikovo vlogo pri zdravljenju in izboljšajo počutje, dajo občutek varnosti in izboljšajo kakovost življenja. Omenjena so tudi dopolnilna zdravljenja pri raku, ki lahko pomagajo in so koristna ter tista, ki so škodljiva. Opozarjajo tudi, v katerih primerih naj se določenega zdravilca izognejo. Za konec poudarjajo, naj se lotijo pomoči s KAM, a naj o tem povedo lečečemu zdravniku. Če niso zadovoljni s slednjim, pa naj ga zamenjajo (Sok 2007).
92
pripovedi vzbudijo intenzivne predstave, vpogled za poslušalce, ki so bolni (ta
vpogled je za zdravstveno osebje lahko neviden). »Travmatska izkušnja, obolenje in
žalost ustvarijo zastrašujoč gozd bolečine, z neznanimi potmi, v tem kontekstu
poslušanje zgodb sugerira nešteto poti ven iz temnih gozdov« (ibid., 3).
Pripovedovanje in pisanje zgodb o lastnem doživljanju bolezni, t.i. patografij64, kot
odziv na bolezen, imata potrjen terapevtski vpliv, njuna uporaba pa je ena od strategij
opolnomočenja, ki pripomore tudi k boljšemu počutju obolelih.
Bolezen, zdravljenje in/ali smrt izzivajo prizadete, da osmislijo in ustvarijo
sprejemljivo pripoved o tem, kar se zdi nerazložljivo. V tem kontekstu je
pripovedovanje zgodb oblika komunikacije, ki pomaga ljudem, da se uspešno soočijo
z boleznijo in jo predelajo ter s tem ustvarijo »paradoksno možnost biti uspešno
oboleli« (Sunwolf 2005, 2). Pomembno je tudi poslušanje, branje zgodb drugih, saj
»... prizadete odmakne od lastnega strahu in bolečine, ob zgodbah drugih ugledajo
prihodnost, doživljajo močno empatijo, z zgodbami spoznajo, kako je možno preživeti
raka dojk« (Ramšak 2007, 10).
Obstajajo različni tipi patografij: didaktične (izražena je želja pomagati drugim,
mešajo se praktični nasveti in osebna poročila o doživljanju bolezni, ki omogočijo
zavedanje o terapevtskih alternativah, tako znotraj kot zunaj uradne medicine), jezne
(poudarjajo pomanjkljivosti zdravstvene obravnave in nege, pomanjkanje empatije,
opozarjajo na probleme v medicinski praksi), alternativne (kritične do zdravstvenega
sistema, a brez obtoževanja, poskušajo najti druge načine zdravljenja, v njih so
informacije o kombinaciji konvencionalnega z eno ali več metodami KAM, pogosto
brez vednosti zdravnika), ekopatografije (povezujejo osebne izkušnje bolnikov s
širšimi okoljskimi, družbenimi, političnimi problemi). Zgodbe so za nekatere bolnike
dragocene, ker jim omogočajo predelavo njihove izkušnje na način, ki zdravi, za
druge so dragocene kot motivacija in vzor, za zdravnike in medicino pa zato, ker
odkrivajo vidike, ki jih sama ne obravnava oziroma se jih ne zaveda. Zgodbe in
njihova analiza so tako koristne tudi za širšo družbo (Ramšak 2007, 7–12).
64 Izraz patografija je v tem kontekstu vpeljala medicinska antropologinja Anne Hunsaker Hawkins (1999). Gre za vrsto (avto)biografije, ki osvetljuje izkušnjo bolezni, njene podrobnosti, simptome itd. pri določeni osebi. Lahko je napisana v tretji ali prvi osebi (avtopatografija). S tem področjem se ponekod že ukvarja t.i. narativna medicina.
93
4 RAZISKAVA: ŠTUDIJA SLOVENSKIH RAZMER NA PODROČJU
KOMPLEMENTARNE IN ALTERNATIVNE MEDICINE
V zadnjih letih je tako kot v drugih državah tudi pri nas področje različnih, drugačnih
pristopov k zdravljenju ena od bolj aktualnih tem na področju vsakdanjega življenja;
zdravja, osebnega razvoja in duhovnosti posameznika, pa tudi širše, predvsem v
povezavi z zdravstvom. Še posebej v zadnjih nekaj letih je, zaradi vse večje
razširjenosti, dostopnosti ter koriščenja različnih metod, pristopov, terapij, aktualno
področje pravno-formalne ureditve področja KAM oziroma zdravilstva. V letu 2011
je tu še posebej aktualno postalo vprašanje homeopatskega zdravljenja.
4.1 PRAVNO-FORMALNA UREDITEV PODROČJA KAM V SLOVENIJI
Pravno-formalna ureditev področja KAM oziroma zdravilstva je bila v Sloveniji
izvedena relativno pozno65. Predlog Zakona o zdravilstvu (ZZdrav) je bil v državnem
zboru prvič obravnavan 30. maja 2007, besedilo pa je bilo trinajsta različica, na kateri
naj bi skupaj delali zdravilci, zdravniki in predstavniki ministrstva za zdravje. Zakon
je bil sprejet 2. oktobra 2007. Ob tem so se pojavile številne debate in pomisleki.
Takrat nova zakonodaja je namreč predvidela začasno izgubo zdravniške licence za
zdravnike uradne medicine, če se bodo ukvarjali s katero od zdravilskih metod, z
izjemo akupunkture. Kljub temu, da so imeli zdravstveni delavci kot izvajalci KAM
zakonsko podlago za svoje delovanje že v Zakonu o zdravstveni dejavnosti iz leta
2004 (ZZDej-UPB1, 58. in 59. člen, 2004), razen v primeru akupunkture to ni
zaživelo. Poleg omenjenega predloga Zakona o zdravilstvu je nepodelitev oziroma
izgubo licence določil tudi novi Zakon o zdravniški službi (ZZdrS-E, 34. in 37. člen).
Na slabosti zakona so opozarjali tako zdravilci kot tudi zdravniki uradne medicine,
predvsem na to, zakaj zdravniki ne bi smeli pri svojem delu uporabljati katere od
metod, če so zanjo usposobljeni. Še posebej glede na razširjenost, dostopnost in
uporabo različnih metod zdravljenja s strani pacientov, ne le pri nas, pač pa
65 Pred prvim sprejetim zakonom naj bi med leti 2002 in 2004 ministrstvo za zdravje pripravilo predlog zakona o zdravju, v katerem naj bi akupunktura, homeopatija, kiropraktika in osteopatija postale del zdravstvene dejavnosti in bi jih lahko izvajali samo zdravniki (Gorišek 2011).
94
primerljivo tudi v drugih državah Evrope.66 Zdravniki so morali že pred sprejetjem
novega ZZDrS pri zdravniški zbornici podpisati, da se ne bodo ukvarjali z
zdravilstvom, od tedaj naprej pa je to določeno tudi z zakonom.
Izhodišče, da je potrebno uradno medicino in KAM ostro ločiti, je bilo močno
kritizirano67 in je v današnjem času gotovo neustrezno, tudi absurdno in v nasprotju z
resolucijo Sveta Evrope ter drugimi mednarodnimi dokumenti, na primer strategijami
in smernicami Svetovne zdravstvene organizacije, ki pozivajo, da se v državah EU
komplementarna in uradna medicina približata, te usmeritve pa vpeljejo tudi v
nacionalne zdravstvene sisteme68.
Zakon je tudi uporabil slabšalno poimenovanje 'zdravilstvo' namesto uveljavljenega
KAM (tudi v evropski zakonodaji), ter ga uvrstil v gospodarsko in ne zdravstveno
dejavnost (zdravilska dejavnost naj bi se opravljala le v obliki gospodarskih družb,
kar je omejujoče). Sindikat zdravilcev Slovenije je izrazil skrb, da se bodo izvajalci
umaknili v ilegalo. ZZdrav je tako v svojih določbah zelo konzervativen in poudarja
razmak med uradno medicino in KAM, ne le znanstveno in strokovno, pač pa tudi z
družbenega in ekonomskega vidika, kar v očeh pacientov že v izhodišču lahko
pomeni, da je KAM nekaj drugega, 'nepravega', kar se tiče zdravja in zdravljenja, ter
le potrošniška dejavnost. Primer je na primer preimenovanje tradicionalne kitajske
medicine v tradicionalno kitajsko zdravilstvo.
66 Avstrija: uporablja poimenovanje »komplementarna« oziroma »dopolnilna medicina«, ki je del zdravstvene dejavnosti, izvajajo jo lahko samo zdravniki in se zanjo tudi izobražujejo na fakulteti in pri zdravniški zbornici. Zdravljenje se delno krije iz osnovnega ali dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Italija: osem metod/sistemov lahko izvajajo zdravniki in zobozdravniki, najbolj razširjena je homeopatija, zdravljenje pokriva dodatno zdravstveno zavarovanje (odvisno od ponudnika), ni posebnega zakona. Madžarska: KAM je del zdravstvene dejavnosti, izvajajo jo zdravniki in ne-zdravniki (potrebni dodatni izpiti, izvajajo manjši del metod), ki je definirana kot zdravstvena dejavnost, ki dopolnjuje, v določenih primerih nadomešča medicinske metode. Določene metode lahko izvajajo samo zdravniki, ne-zdravniki in zdravniki morajo sodelovati, za oboje veljajo smernice za zdravstvene delavce. Uvrstitev KAM v zdravstveno dejavnost je še v Nemčiji, Belgiji, Švici (člen o KAM je zapisan v ustavi), na Norveškem (Predlog ZZdrav-A 2011). 67 Da je to neustrezno, je izrazil tudi Državni svet v svojem mnenju k predlogu zakona ob prvi obravnavi (Mnenje k predlogu ZZdrav 2007). 68 O statusu nekonvencionalne medicine govori resolucija Evropskega parlamenta (A4-0075/97) OJ C 182/67 [1997], k raziskovanju na področju KAM poziva resolucija Sveta Evrope št. 1206 (1999), deli direktiv o zdravilih in prehranskih dodatkih ter homeopatskih zdravilih (1992, 2001, 2002, 2004; Mnenje k predlogu ZZdrav 2007; EICCAM 2008), povezano pa delujejo tudi evropska strokovna združenja kot je The European Central Council of Homeopaths (ECCH) ter viri informacij, kot je European Information Centre for Complementary & Alternative Medicine (EICCAM). Svetovna zdravstvena organizacija poziva k raziskovanju in približevanju ter varni uporabi KAM v številnih publikacijah in dokumentih (2002, 2004, 2005, 2008 itd.).
95
Sicer ZZdrav definira zdravilstvo kot dejavnost, ki se izvaja z namenom izboljšanja
zdravja in na način, ki zdravju ne škoduje (2. člen). Opredeljuje osnovne pojme
(sistem, metode, zdravilec, uporabnik storitev) in vrste zdravilske dejavnosti
(zdravilske sisteme in metode), evidentiranje in priznavanje sistemov in metod,
kodeks poklicne etike in standarde zdravilske dejavnosti, oblike in pogoje opravljanja
dejavnosti, obravnavo pacienta oziroma uporabnika (zdravilec se mora seznaniti z
njegovim zdravstvenim stanjem in ga napotiti na medicinsko zdravljenje, če posumi
na hujšo bolezen, ne sme ga odvračati od medicinskega zdravljenja), odgovornost
zdravilca, pravice uporabnika storitev, nadzor, oglaševanje storitev itd. V 16. členu
določa tudi, da lahko na prošnjo uporabnika osebni zdravnik uradne medicine poda
svoje mnenje o primernosti uporabe KAM glede na diagnozo oziroma stanje bolezni
ter da je to mnenje brezplačno.
Po sprejetju ZZDrav so bili zdravilci s strani ministrstva za zdravje pozvani, da
opišejo svoje metode, na osnovi teh opisov pa je nastal že omenjeni Pravilnik o
opredelitvi zdravilskih sistemov in zdravilskih metod ter o postopku evidentiranja,
priznavanja in nadzora zdravilskih sistemov in zdravilskih metod, ki se uvajajo v
zdravilsko dejavnost (2008, Pravilnik in Priloga). Kriterij za uvrstitev v pravilnik, ki
vsebuje klasifikacijo sistemov in metod KAM, je bila neškodljivost zdravju in
izvajanje z namenom izboljšanja zdravja (klasifikacija je opisana v prejšnjem
poglavju). Poleg tega Pravilnik natančneje določa delo zbornice na področju
opredelitev sistemov in metod, njihovem priznavanju, vodenja evidenc, nadzora.
Istočasno je bil sprejet tudi Pravilnik o preizkusu iz zdravstvenih vsebin za zdravilce,
ki nimajo zdravstvene izobrazbe (2008). ZZdrav namreč določa najnižjo stopnjo
izobrazbe, ki mora biti srednja izobrazba zdravstvene smeri ali srednja strokovna
izobrazba ter opravljen preizkus iz zdravstvenih vsebin, ki jih določa omenjeni
pravilnik. Izpiti se izvajajo na ministrstvu za zdravje, dokazila pa so pogoj za
včlanitev v zdravilsko zbornico. Poleg tega mora biti zdravilec usposobljen za
izvajanje posameznega zdravilskega sistema ali metode, kar dokazuje z mnenji
strokovnih združenj za določen sistem ali metodo, listino priznanih institucij (36.
člen). Homeopatijo, kiropraktiko in osteopatijo pa lahko po zakonu izvajajo le osebe z
diplomo medicinske fakultete ter omenjenih metod, vendar ne smejo opravljati
svojega osnovnega poklica v uradni medicini (6. člen).
96
ZZdrav je predvidel tudi ustanovitev zdravilske zbornice. Do njenega nastanka je bila
za mnenja o opredelitvah sistemov in metod KAM pooblaščena Komisija za pripravo
podzakonskih aktov. Ustanovna skupščina zdravilske zbornice je bila sklicana 22.
januarja 2009, vendar je bila odpovedana in prestavljena, kar je povzročilo ponovno
nestrinjanje s strani Sindikata zdravilcev. Do njene ustanovitve še ni prišlo. V zvezi z
neustanovitvijo skupščine pa je predstavnik ministrstva Janez Remškar izjavil:
»Izkazalo se je, da so skupine zdravilcev številčno tako različne, da bi bila sestava
ustanovne skupščine zdravilske zbornice popolnoma neuravnotežena« (Zgonik 2010).
Takrat naj bi se z zamenjavo vlade neuradno zopet pokazale težnje po večjem
sodelovanju med medicinami, drugačni razdelitvi in ne tako ostri ločitvi.
Konec leta 2009 je bil pripravljen nov predlog ZZDrav, ki je dal večja pooblastila
ministrstvu za zdravje in tudi ni predvidel zdravilske zbornice (čeprav je še omenjena,
a je v pristojnosti ministrstva). Predlog je tudi dopolnil seznam dejavnosti, ki jih lahko
izvaja le oseba z diplomo medicinske fakultete (poleg homeopatije, kiropraktike in
osteopatije je bila dodana še akupunktura). Spremenil je tudi strokovni nadzor, ki bi
se vršil s pomočjo zdravilca z določenega področja kot strokovnjaka oziroma
strokovnega združenja, odločitve pa dokončno potrjuje ministrstvo. V zadnjem
besedilu predloga je strokovni nadzor ponovno prenešen na zbornico in ministrstvo.
Predviden je tudi register izvajalcev. Nov zakon bo nadomestil prvotni ZZdrav, ki v
praksi ni zaživel tako, kot je bilo predvideno. Cilj novega zakona naj bi bila
uskladitev z evropsko Direktivo o storitvah na notranjem trgu (izvajajo jih lahko
domače in tuje fizične ali pravne osebe z določenim statusom) in ustreznejše urejen
nadzor na področju izvajanja zdravilske dejavnosti (vršil bi ga zdravstveni in drugi
inšpektorati) (ZZdrav-A 2011). V Sloveniji naj bi bilo po podatkih ministrstva
trenutno prijavljenih okoli 200 zdravilcev (STA 2011a). Predlog novega zakona naj
ne bi bil posredovan predstavnikom zdravilcem, pač pa le predstavnikom zdravnikov,
ki pa se o njem niso želeli izreči (po njihovo ne gre za zdravstveno dejavnost).
Zdravniška zbornica Slovenije je tudi zahtevala črtanje člena o nasvetu pacientu glede
KAM69, saj po njihovo to ni naloga osebnega zdravnika, ki za to nima ne časa ne
znanja (Hadner Hvala 2011).
69 Zanimivo je, da je pojasnilna dolžnost, dajanje informacij pacientu o njegovem zdravstvenem stanju, navedena v Zakonu o pacientovih pravicah in Zakonu o zdravilstvu – je pravica pacienta in obveza zdravilca. Ni pa navedena v Zakonu o zdravniški službi ali Zakonu o zdravstveni dejavnosti, tudi v
97
V vsem času urejanja področja si tudi izvajalci KAM niso bili medsebojno enotni,
nekateri so vsem določbam nasprotovali (po besedah bivšega predsednika
zdravilskega društva »... uidejo zapisanim pravilom v zakonu, zdravilstvo pa
opravljajo pod krinko duhovne skupnosti«; Vrhnjak 2009), zato je tudi po mnenju
organizacij na področju KAM v Sloveniji, kot je društvo in sindikat zdravilcev, to
področje delno še vedno neurejeno (uradno prijavljenih naj bi bilo takrat za polovico
manj izvajalcev, kot jih deluje neuradno; Vrhnjak 2009).
Predlog spremembe, Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilstvu
(ZZdrav-A), ki je bil v dopolnjevanju leto in pol, je bil po predhodni javni obravnavi
v državnem zboru prvič obravnavan 24. junija, drugič pa 1. julija 2011. Konec
septembra je Državni svet na novelo izglasoval veto, 19. oktobra 2011 pa je Državni
zbor novelo zakona potrdil (Državni zbor 2011). ZZdrav-A je bil objavljen 27.
oktobra 2011.
Pravno-formalna ureditev področja KAM je pri nas še precej 'neurejena' in kaotična,
tudi absurdna, predvsem v trenutnem stanju nekakšne nedoločenosti. Uradna
medicina je še vedno (z izjemo akupunkture) formalno zaprta in ne more priti do
večjega, formalnega povezovanja, čeprav strokovno, torej s strani izvajalcev uradne
medicine in KAM interes obstaja; ali osebno ali za namene njihovega dela, za
izboljšanje zdravja.70 Takšna situacija na nekakšen način odraža tudi negativen odnos
do vseh drugačnih konceptov, pogledov, metod izboljšanja zdravja in zdravljenja,
drugih kultur. Predvsem pa je naša ureditev za sedanji čas 'zastarela', neskladna z
vsakdanjim življenjem v sodobni zahodni družbi, kjer soobstajajo različni načini
življenja, mišljenja, različne kulture, možnosti skrbi za zdravje in zdravljenje, v
primerjavi z drugimi državami Evrope in tudi ZDA, kar je za posameznika lahko še
dodatna skrb in strah.
Z vidika uporabnika je v Sloveniji trenutno najbolj aktualno in v luči opisane
zakonodaje neurejeno ali nerazumno urejeno področje homeopatije in homeopatskih
kodeksu medicinske deontologije ni definirana posebej, ampak opredeljena kot subjektivna presoja zdravnika – zdravnik obvešča pacienta samo, če presodi, da je to zanj koristno. 70 Mnenja na vseh zainteresiranih straneh niso enotna, temveč deljena. Pri zdravnikih svoje mnenje in poglede, tako naklonjene, nenaklonjene kot negotove izražajo z različnimi prispevki v glasilu zbornice, pa tudi drugih medijih (na primer ISIS avgust/september 2011).
98
zdravil71. Od sredine aprila 2011 je namreč 17 homeopatskih zdravil za
samozdravljenje z nizko potenco na voljo brez recepta v slovenskih lekarnah (ena od
zadnjih držav v EU)72. Ta zdravila so namenjena predvsem težavam, kot so gripa,
prehlad, kašelj, slabost, želodčne težave, nespečnost, psihična izčrpanost, menstrualne
težave, menopavza, herpes, poškodbe itd., primerna pa so tudi za nosečnice, dojenčke,
otroke, športnike, ki običajnih zdravil pogosto ne smejo jemati73. Za svetovanje so se
dalj časa izobraževali magistri farmacije. V postopku pridobitve dovoljenja za promet
je še več homeopatskih zdravil. Žal so ta pri nas dražja kot v sosednjih državah (na
primer Hrvaška, Avstrija, Italija), kar zopet omejuje dostopnost. Je pa zanimanje
zanje kar veliko, saj naj bi v lekarnah, kjer poteka svetovanje in izdaja homeopatskih
zdravil, na dan izdali od pet do deset pripravkov (Žgajnar 2011).
Kljub temu pozitivnemu koraku pa je situacija z omejevanjem dostopnosti
homeopatskih zdravil absurden odraz nesmiselnosti zakona, zdravniki jih ne smejo
predpisovati ali vsaj priporočati oziroma to verjetno počno neuradno. Za takšno
zdravljenje mora torej vsak posameznik poskusiti poskrbeti sam, pri tem pa mu lahko
svetujejo le farmacevti (znanje imajo možnost pridobiti že v času študija). Zanimivo
je, da se farmacevti lahko ukvarjajo z različnimi vrstami, načini zdravljenja (dokler
gre očitno le za sredstva, pripravke), a ker ljudem tudi svetujejo, morajo imeti nekaj
zdravstvenega, medicinskega znanja, predvsem pa je to odgovorno delo, saj morajo
prepoznati, če gre pri pacientu morda za kaj več kot samozdravljenje lažjih težav.
Anamneza je v homeopatiji bolj obširna. Podobno velja za zdravnika, saj mora
poznati zdravila in njihovo delovanje. Predpisovanje zdravil s čim manj škodljivimi
71 Povezano s področjem KAM je tudi področje zdravilnih zelišč in pripravkov, ki so že od nekdaj dostopni v lekarnah, zeliščnih prodajalnah, trgovinah. Po novi direktivi morajo biti vsa zelišča in pripravki, za katere piše, da pomagajo pri kateri zdravstveni težavi, registrirana kot zdravila. Tako so različni čaji le živila, pozitivnega/negativnega učinka na zdravje pa embalaža ne sme vsebovati. To je lahko problematično tudi z vidika varnosti uporabe. 72 Prva registrirana homeopatska zdravila v Sloveniji so: Aconitum, Arsenicum, Hepar sulfur, Belladonna, Bryonia, Kalium bichromicum, Ferrum phosphoricum, Ignatia, Lachesis, Apis, Nux vomica, Lycopodium, Arnica, Chamomilla, Pulsatilla, Gelsemium v različnih nizkih stopnjah razredčitve (JAZMP 2011). V homeopatiji sicer obstaja nekaj tisoč pripravkov. Na embalaži pripravkov pri nas tudi niso zapisane težave, za katera se uporablja, pač pa, da zdravilo nima dokazanih zdravilnih učinkov (eno zdravilo nima indikacij za izključno eno težavo, pač pa se uporablja glede na celosten opis težav). 73 Poleg tega so homeopatska zdravila primerna tudi za živali. Homeopatska veterina obstaja tudi pri nas, zastopa jo Slovensko veterinarsko homeopatsko društvo. Pred kratkim je izšla tudi knjiga o homeopatskem zdravljenju psov. Ena od intervjuvank v raziskavi je opisala primer, ko je s homeopatijo rešila svojega mucka. Na ekoloških kmetijah lahko živali zdravijo samo z zdravili, ki so naravnega izvora, kamor sodijo tudi nekatera homeopatska.
99
stranskimi učinki bi moral biti relevanten argument, še posebej za tista homeopatska
zdravila z višjimi potencami. Delo farmacevta in zdravnika se torej povezuje, skupna
točka so ravno pacienti. Homeopatija torej preko lekarniške dejavnosti vstopa v
zdravstveno dejavnost.
Tudi ureditev dostopnosti homeopatskih pripravkov je trajala kar nekaj časa, prve
omembe o zdravljenju s homeopatijo, integraciji v zdravstvo in homeopatski lekarni
smo v medijih sledili od leta 2007 dalje (verjetno so se pojavljale tudi že prej).
Temelje urejanja tega področja postavljata Pravilnik o homeopatskih zdravilih za
uporabo v humani medicini (2008) in Zakon o zdravilih (2008). Izobraževanje
farmacevtov je Lekarniška zbornica začela v letu 2006, nekateri pa so se izobrazili
preko Slovenskega homeopatskega društva in pri Francoski šoli homeopatije.
Farmacevtov s tem znanjem naj bi bilo okoli 250 do 300 (Kovačič 2008; Hribar
2009). Aprila 2010 je potekal prvi mednarodni simpozij o homeopatiji v Sloveniji (na
tem prostoru ima homeopatija sicer že daljšo tradicijo, okoli 200 let; Židov 2000),
kjer je bila izpostavljena potreba po vključitvi homeopatije v zdravstveno dejavnost.
To je podprla tudi varuhinja človekovih pravic, ki »si želi, da bi Slovenija postala bolj
odprta za načine zdravljenja, ki upoštevajo tudi druga in drugačna znanja. Postavlja se
vprašanje, kdaj si bodo tudi v Sloveniji bolniki lahko izbirali svojega zdravnika in/ali
homeopata, ker si želijo z njim ali njo najprej temeljito pogovoriti o svojih težavah«
(Čebašek Travnik v STA 2010) in »Prav odnos zaupanja med zdravnikom in
bolnikom je ena največjih težav v slovenskem zdravstvu, medtem ko homeopatija
temelji ravno na komunikaciji, ki je v zdravstvenem sistemu največja šibkost«
(Čebašek Travnik v Černoga 2010).
Situacija je za zdravnike uradne medicine, ki želijo pri svojem delu uporabljati tudi
homeopatijo, izključujoča, saj morajo izbrati eno ali drugo74. Zato zdravniki, ki se
želijo uradno ukvarjati na primer s homeopatijo ali kakšno drugo metodo, uradnega
medicinskega poklica ne opravljajo več (ker ga ne smejo) in odprejo svoje zasebne
74 Uradna medicina se vedno večje uporabe homeopatije očitno vseeno zaveda, saj se je katedra za družinsko medicino mariborske Medicinske fakultete vključila v mednarodno raziskavo z naslovom Subjektivna ocena zdravstvenega stanja in zadovoljstvo s homeopatijo ter primerjava med državami. Po besedah predsednika Komisije za medicinsko etiko je bila odobrena, ker ne gre za raziskavo o učinkovitosti, pač pa o subjektivnih ocenah pacientov in ne bo vplivala na (negativno) mnenje uradne medicine o metodi (Zgonik 2011). Predstojnik katedre osebno uporabi homeopatije nasprotuje, pravi pa, da želijo ugotoviti, kaj je pri homeopatiji dobrega, da bi pomagali tudi tistim, ki se k temu ne zatečejo samoiniciativno in da bodo morda dobili odgovor, da ljudje cenijo, ker se jim homeopati bolj posvetijo (Kersnik v ibid).
100
homeopatske in druge ambulante. Drugod, na primer v Švici in Franciji, je
homeopatska izobrazba razumljena kot dodatno, specialistično znanje, pri nas pa so
smatrani za neke vrste odpadnike in so zapostavljeni. Nekateri se s homeopatijo
ukvarjajo neuradno, skrivaj, svetujejo pacientom, kar ima lahko zanje tudi zelo
neprijetne, stroge posledice. Nazadnje je bil v javnosti odmeven primer zdravnice, ki
je takšno svetovanje, uporabo homeopatije izvedla v ordinaciji, kjer običajno dela,
izven delovnega časa, v okviru svojega podjetja. Sledil je javni opomin Zdravniške
zbornice (Dnevnik.si 2011).75
Eden od bolj znanih zdravnikov homeopatov pri nas, Živan Krevel, glede homeopatije
in konvencionalne medicine pravi:
Konvencionalna medicina je človeštvu prinesla enega najvidnejših napredkov
pri reševanju življenj, tega se vsi zavedamo. Naša naloga pa je, da zmanjšamo
davek civilizacijskih bolezni in zlorabo napredka medicine. Homeopatija je
uspešna prav na vseh področjih človekovega zdravja. Nekje kot podpora,
drugod kot primarna pomoč. Zato zagovarjam sodelovanje ter transparentnost
vseh načinov zdravljenja (Krevel v Kapetanović 2010).
Ob svetovnem dnevu homeopatije, 10. aprilu, po katerem so bila čez nekaj dni pri nas
na voljo prva homeopatska zdravila, je predsednica homeopatske sekcije pri
Slovenskem farmacevtskem društvu, Maruša Hribar, med drugim dejala: »Poleg tega
se [homeopatska zdravila] pogosto jemljejo preventivno, kar poudarja posameznikovo
odgovornost za zdravje, to pa je v interesu javnega zdravstva« (STA 2011b).
Zdravnica Nena Kopčavar Guček je v televizijskem intervjuju na vprašanje o
sobivanju homeopatije in uradne medicine ter uporabe v javnem zdravstvu v
prihodnosti dejala, da homeopatije zaradi njene dolge tradicije ne gre več ignorirati,
75 Pred leti je bil odmeven tudi primer zdravnice, ki je leta 1997 izgubila licenco, ker je bolnika na njegovo željo zdravila s homeopatijo za malarijo, za katero je kasneje umrl. V sedanjem primeru se je zaradi grožnje odvzema licence zdravnica morala zavezati k opustitvi homeopatskih metod. Po razsodišču Zdravniške zbornice Slovenije naj bi kršila kodeks medicinske deontologije, ker pri zdravniškem delu ni uporabljala diagnostičnih in terapevtskih metod, ki so znanstveno utemeljene in strokovno sprejete. Ista zdravnica sicer sodeluje v raziskavi o učinkih homeopatije, ki poteka na Medicinski fakulteti v Mariboru (Dnevnik.si 2011).
101
da se je potrebno s tem soočiti, dati pacientom prave informacije, da je sobivanje
neizogibno (TV Slovenija 2011). Sodoben način urejanja področja zdravja gre
... v smer dialoga, zbliževanja, priznavanja raznolikosti in drugačnosti ter
iskanja najbolj uspešnih in stroškovno učinkovitih metod diagnostike,
zdravljenja in rehabilitacije. Ob tem upamo, da bodo snovalci slovenske
nacionalne zdravstvene politike končno ugotovili, da je v medicini (tudi v
Sloveniji) možnih več pristopov k zdravljenju, ki lahko sobivajo in delujejo v
dobro bolnikov. S tem bi končno naredili konec stigmatiziranju in
zastraševanju zdravnic in zdravnikov v Sloveniji, ki so pridobili dodatna
strokovna znanja in zdravijo tudi ali samo s homeopatijo (Gorišek 2011).
Tudi v Sloveniji bi morala biti ureditev na področju zdravstva, tako uradne medicine
kot KAM, bolj življenjska in praktična. Središčna točka vseh različnih metod in
zdravstva nasploh bi moralo biti javno zdravje in zdravje ljudi, uporabnikov,
pacientov. To pa je dandanes v praksi, kljub deklarativni skrbi najprej za zdravje ljudi,
pozabljeno. Zakonodaja ne bi smela služiti favoriziranju določenega diskurza,
doktrine in zaščiti le-te (čeprav je sploh ne potrebuje) ter vse druge smatrati za manj
legitimne, manj legalne, neobstoječe oziroma nepovezane s področjem zdravja,
zdravstva. Raznolikost, večdimenzionalnost, multikulturnost od nekdaj oziroma zelo
dolgo obstaja tudi na tem področju in tudi pri nas. Podobno tudi medicina ne bi smela
skrbeti (le) za trenutno veljavne znanstvene teorije, smernice, ki podpirajo trenutno
veljavni model. Vzorov v tujini, ki velikokrat služijo kot izhodišče za pripravo
marsikaterega zakona, spremembe, sistemov, modelov, programov, projektov, je
veliko, tudi v naši neposredni bližini. Integracija, povezovanje med različnimi načini
ohranjanja in krepitve zdravja, preprečevanja bolezni in zdravljenja, je pri nas zelo
močno; javno s strani vsakega posameznika v vlogi pacienta, s strani medijev
neuradno, deloma pa tudi strokovno. Zato je sedanja situacija, kot smo že večkrat
omenili, nelogična. Predlogov in motivacije za spremembo s strani izvajalcev in
pacientov je očitno dovolj.
102
4.2 RAZŠIRJENOST UPORABE RAZLIČNIH NAČINOV ZDRAVLJENJA
V zvezi z uporabo različnih načinov zdravljenja, predvsem drugačnih od zdravljenja
uradne medicine, pri nas ni na voljo veliko podatkov, še posebej novejših.
V raziskavi o komunikaciji med zdravniki in bolniki (Ule, Tivadar 1998) so anketirani
odgovarjali tudi na vprašanja o področju KAM: ali so že kdaj obiskali alternativnega
zdravilca, zakaj in kakšno je njihovo mnenje o odnosu med znanstveno medicino in
zdravilstvom. Približno ena tretjina anketiranih je alternativnega zdravilca že obiskala
in večina zato, da bi zdravljenje svojega zdravnika dopolnila tudi s temi metodami. V
zvezi z odnosom med različnimi medicinami pa je bilo dobrih 63% anketiranih
mnenja, da je zdravilstvo lahko dopolnilo znanstveni medicini, uspešne metode takega
zdravljenja pa bi bilo treba ločiti od mazaštva (Ule, Tivadar 1998 v Ule 2003).76
V zvezi s samozdravljenjem, predvsem v zvezi z uporabo zdravil, ki jih lahko dobimo
brez recepta, tako 'zelenih zdravil', zeliščnih pripravkov, kot tudi kemičnih, sintetičnih
zdravil, pri nas ne obstajajo novejši ali bolj specifični podatki77. V slovenski raziskavi
o navadah ljudi pri uporabi zdravil iz leta 2004 je skoraj 86% anketiranih v svojem
gospodinjstvu imelo doma zalogo zdravil brez recepta. Večina anketiranih je tudi
menila, da dobro skrbi za svoje zdravje, pri tem pa je zaupanje v zdravstveno službo
deljeno – polovica zaupa, 41% pa ni prepričanih, da bi zanje storili vse, kar je v
medicini možno (Malnar 2004). Nekoliko mlajša je Anketa o zdravju in zdravstvenem
varstvu iz leta 2007, kjer je zdravila brez recepta dva tedna pred anketiranjem jemala
dobra tretjina prebivalcev Slovenije, starih 15 let in več (Božič in Zupanič 2009, 45).
Sekcija farmacevtov javnih lekarn pri Slovenskem farmacevtskem društvu je izvedla
krajšo raziskavo o uporabi zdravil za samozdravljenje in načinih informiranja glede
njihove uporabe, v kateri je 76% odstotkov vprašanih za samozdravljenje v zadnjem
letu uporabilo zdravilo brez recepta, 62% pa zdravilna zelišča (Slovensko
farmacevtsko društvo 2011).
Različne podatke o razširjenosti uporabe različnih načinov zdravljenja najdemo tudi v
prispevkih različnih medijev. Po podatkih ankete, ki jo je izvedla družba Mediana
76 Podobno sliko kažejo raziskave javnega mnenja iz let 1994, 1996, 1999 in 2001 (Ule 2003 in Toš 2001), kjer se pojavi vprašanje »Ali ste že kdaj, oziroma ali uporabljate katere od naslednjih tako imenovanih alternativnih oblik pomoči oz. skrbi za lastno zdravje«, naštetih pa je devet skupin metod. V kasnejših raziskavah SJM istega vprašanja ni več zaslediti. 77 Inštitut za varovanje zdravja nima podatkov o porabi zdravil brez recepta.
103
TGI za prvo polovico leta 2010, je na primer homeopatiji zaupalo 18 odstotkov
populacije v starosti od 35 do 75 let, ženske bolj kot moški. Obstajajo tudi velike
razlike med državami, povsod pa je opazen trend naraščanja zaupanja (STA 2010,
Nedelo 2010). Metode KAM naj bi po besedah predstavnika sindikata zdravilcev
uporabljalo od 60 do 70 odstotkov Slovencev (Knavs 2007). Mediji omenjajo tudi
ankete (brez vira podatka), po katerih zaupa KAM več kot polovica vprašanih, vsak
drugi Slovenec pa naj bi vsaj enkrat v življenju poiskal pomoč v teh metodah (TV
Slovenija 2007). Homeopatijo naj bi pred uvedbo pripravkov v lekarnah v zadnjem
letu uporabilo 10 odstotkov Slovencev (Štajerski tednik 2011), po enem mesecu
dostopnosti homeopatskih zdravil pa v lekarnah, kjer poteka svetovanje in izdaja
homeopatskih zdravil, na dan izdajo od pet do deset pripravkov (Žgajnar 2011).
Vpliv javno znanih zgodb, medijskih reprezentacij različnih vrst zdravljenja je bil že
omenjen. Pri tem ne gre pozabiti na bivšega predsednika republike, Janeza Drnovška,
ki se je v procesu onkološkega zdravljenja posluževal tudi drugačnih načinov
zdravljenja oziroma okrevanja.78 Ker je bil Drnovšek najbolj javna, reprezentativna
osebnost države, so takrat potekale polemike, ali se predsednik republike sme zdraviti
tudi na drugačen način ali ne, ali ne zaupa slovenski medicini in podobno. Njegovo
zanimanje za drugačno zdravljenje, način življenja, tudi duhovnost, naravnanost in
celostno pojmovanje človeka je opisal v intervjujih za številne medije, pa tudi v svojih
knjigah79. Namesto ozki politiki in ekonomiji se je posvetil ekologiji, duhovnosti,
socialnim vprašanjem ter začel bolj aktivno in javno delovati pri nas in v tujini, pri
tem pa se je opiral na diskurz novodobništva, ki je do takrat tudi pri nas postal že
dobršen del prevladujoče kulture in vsakdanjega življenja (Črnič 2007). V zvezi z
njegovo boleznijo in zdravljenjem je v javnosti tako veljajo mnenje, da je bolj
naklonjen KAM oziroma zdravilcem. Vendar je slednje sam zanikal ob otvoritvi
takrat novega Onkološkega inštituta v Ljubljani (2007). Ob tem je povedal, da je
zaradi počasi napredujoče oblike bolezni, pri kateri ne bi zaleglo obsevanje in
kemoterapija, imel dovolj časa, »... da sem poiskal in našel pot ter dvignil obrambno
sposobnost svojega organizma. Niso mi pomagali alternativci, najbolj mi je pomagala
78 To ni edini primer politika pri nas, ki za svoje zdravje in njegovo krepitev uporablja tudi načine, ki jih slovenska uradna medicina ne priznava oziroma so ti del ljudske medicine, je pa gotovo najbolj odmeven in znan. 79 Janez Drnovšek je izdal knjige z naslovi Misli o življenju in zavedanju, Bistvo sveta, Pogovori (2006 in 2007).
104
narava, ki je zame najboljši zdravilec« (Drnovšek v Hostnik 2007). O tem je želel
govoriti, da bi bilo čim manj izkoriščanja in zaslužka s strani zdravilcev na račun
bolnikov. K uspešnosti zdravljenja pa po njegovem pripomore tudi »vedrost,
optimizem in pozitiven odnos« pri pacientih in zdravstvenih delavcih (ibid.). S tem se
je sicer oddaljil od izvajalcev različnih alternativnih metod, ne pa tudi koristnosti
naravnega ali kakršnegakoli drugega dodatnega, komplementarnega
(samo)zdravljenja, s poudarkom na komunikaciji, psihološkem aspektu, oziroma
holističnega načina življenja, ki v uradni medicini ni prisoten ali sprejet. Vsak
posameznik, kakršnakoli že je njegova družbena vloga, si zase osebno gotovo želi biti
zdrav in pri tem lahko poskusi vse, kar pozna, spozna in mu je na voljo. Za javno
osebnost pa je to zaradi njene vloge in položaja gotovo težje zaradi pravno-formalne
ureditve tega področja in nenaklonjenosti uradne medicine kot dominantne institucije
na področju zdravja.
105
4.3 ODNOS ZDRAVSTVENIH DELAVCEV DO RAZLIČNIH POJMOVANJ
ZDRAVJA IN NAČINOV ZDRAVLJENJA
Skrb za zdravje in zdravljenje je pri nas tesno povezana z uradno medicino. Lažje,
pogoste, poznane težave ljudje sicer pogosto zdravijo sami, po nasvetu sorodnikov,
farmacevtov, obrnejo se tudi h KAM, večinoma pa se najprej napotijo k osebnemu
zdravniku. To je torej prevladujoča vstopna točka zdravljenja in raziskovanja, kaj je
težava in kako jo rešiti, če je to mogoče. Kot pacienti torej vstopamo na primarno
raven zdravstvene oskrbe, ki je organizirana večinoma po zdravstvenih domovih,
nekateri zdravniki na tej ravni pa delujejo tudi kot zasebniki.
Kot je razvidno iz prejšnje analize urejenosti področja KAM ter odnosa uradne
medicine do nje, so zdravstveni strokovnjaki pomembni odločevalci, mnenjski
voditelji, še posebej na višji, formalni ravni, kot je ministrstvo, Zdravniška zbornica,
različni strokovni kolegiji itd.
Ker pa so v vsakdanjem življenju zdravstveni delavci v stiku z ljudmi ravno na
opisani primarni ravni, kjer gotovo naletijo na več kot na del telesa ali na njegovo
funkcijo osredotočeno bolezen ali okvaro, ki jo je treba odpraviti, je relevantno
raziskati njihove izkušnje in njihove osebne poglede, mnenja, stališča do pojmovanja
zdravja in različnih načinov ohranjanja zdravja ter zdravljenja.
4.3.1 Anketna študija
Kot korak k širšemu vpogledu v izkušnje in mnenja zdravstvenih delavcev smo
opravili kratko, anonimno anketno študijo med zaposlenimi zdravstvenimi delavci v
Zdravstvenem domu Ljubljana (ZDL), z naslovom Kratka družboslovna anketa o
odnosu zdravnikov in medicinskih sester/zdravstvenikov do drugačnih pristopov k
zdravljenju (glej Priloga O.1). Glavna ciljna skupina so bili zdravniki in medicinske
sestre/zdravstveniki/zdravstveni tehniki. Za dovoljenje izvedbe ankete smo zaprosili
upravo Zdravstvenega doma Ljubljana, ki je po pregledu protokola in vprašalnika
raziskavo odobrila ter tudi pomagala pri izvedbi.
Anketni vprašalnik in spremni dopis z razlago ter prošnjo za izpolnjevanje smo
pripravili v spletni in tiskani obliki. Oboje je uprava razposlala tajništvom šestih
106
glavnih enot ZDL80, ta pa so vprašalnik ter spremni dopis v obeh oblikah nato
razposlala vsem zaposlenim iz ciljne skupine. Skupno naj bi bilo z anketo seznanjenih
1016 zaposlenih (393 zdravnikov in 623 medicinskih
sester/zdravstvenikov/zdravstvenih tehnikov).
Spletna anketa je potekala od 3. junija do 6. julija 2011, do 6. julija pa so zaposleni
vrnili tudi pisno izpolnjene vprašalnike. Za analizo je bilo skupno primerno
izpolnjenih 146 vprašalnikov81.
4.3.1.1 Rezultati in analiza
Spletna anketa, zbiranje podatkov in analiza82 je bila opravljena s pomočjo orodja
1KA (www.1KA.si) in programa SPSS. Za analizo je bilo primernih 146 vprašalnikov
(v celoti ali delno izpolnjenih).
Tabela 4.1: Število/odstotek veljavnih odgovorov pri posameznih vprašanjih
Vprašanje N % 1 146 100 2 73 50 3 141 96.6 4 133 91.1 5 123 (a, b, c) /121 (d) 84.2 (a, b, c) /82.3 (d) 6 128 87.7 7 129 88.4 8 128 87.7 9 43 29.5
10 124 84.9 11 118 80.9 12 124 84.9 13 125 85.6 14* 13 8.9 15* 120 82.2 16* 14 9.6
* Vprašanja 14, 15, 16 so bila namenjena dodatnim komentarjem in informacijam.
80 Enote Bežigrad, Center, Moste-Polje, Šentvid, Šiška, Vič-Rudnik in SNMP. 81 O običajni nizki odzivnosti na ankete so opozorili na upravi ZDL, zato smo zajeli vse omenjene zaposlene, da bi dobili čimveč primerno izpolnjenih vprašalnikov. Poleg tega je lahko na odzivnost vplival tudi že bolj poletni čas koriščenja dopustov, preobilica dela, pa tudi tematika ankete; glede na podatke o izpolnjevanju spletne ankete sta dodatna 102 potencialna anketiranca prebrala prvo, naslovno stran ankete, kjer je podan opis, ali anketo prekinila (skupno število vseh anket bi tako bilo 248). Vseeno menimo, da je odziv relativno uspešen glede na tematiko ankete. Ankete večinoma verjetno niso izpolnjevali tisti, ki jih področje KAM ne zanima ali mu tako močno nasprotujejo, da o tem ne želijo deliti mnenja, tisti, ki so bili odsotni, niso želeli sodelovati ali niso imeli časa itd. 82 Podrobna analiza s tabelami je v Prilogah (glej Priloga O.2).
Ana
Nek
pres
Za a
test
stati
Klju
celo
nam
zdra
mož
4.3. Ank
stru
stru
(31.
en a
Graf
aliza v nada
kateri na d
skočili ali iz
analizo pod
za raziskov
istično pom
ub temu, d
otno popula
m kaže zani
avstvenih d
žno usmerit
1.1.1 Dem
ketiranci so
ukturo na p
uktura je seg
.4 %), sledij
anketiranec
f 4.1: Zastopan
aljevanju se
določeno vp
zpolnjevanj
datkov je bi
vanje povez
membne pri v
da vzorec n
acijo zdravst
imivo stanj
delavcev do
tev v prihod
mografija
o bili skoraj
primarni zd
gala od 20.
jo od 45 do
(Graf 4.2; P
nost anketiran
e nanaša na
prašanje nis
e prekinili.
ila uporablj
zanosti ozir
vrednosti p
ni strogo s
tvenih delav
je na obrav
o različnih
dnosti.
j v celoti ž
dravstveni r
do 65. leta,
54 let (26.3
Priloga O.2a
ncev po spolu
107
tiste anket
so odgovor
jena metoda
roma razlik
< 0.05.
statistično
vcev na pri
vnavanem p
načinov o
ženske (91.
ravni (Graf
, največ ank
3 %) in od 3
a, Q11).
tirance, ki s
rili v celot
a deskriptiv
k, pri čemer
reprezentati
marni zdrav
področju in
ohranjanja z
.1 %), kar
f 4.1; Prilo
ketiranih je
35 do 44 let
o na vpraša
ti, so določ
vne statistik
r so bile te
iven in po
vstveni ravn
n izkušnje t
zdravja in
je skladno
ga O.2a, Q
bilo starih
t (25.4 %),
anja odgovo
čeno vpraš
ke in hi kva
vrednotene
osploševanje
ni ni možno
ter naravna
zdravljenja
z zaposlitv
Q10). Staro
od 20 do 3
65 let je bil
orili.
šanje
adrat
e kot
e na
o, pa
anost
a ter
veno
ostna
4 let
l star
Graf
Med
tehn
fizio
babi
vpra
Graf
f 4.2: Starostn
d anketiran
nikov in 3
oterapevtka
ica (Graf 4
ašanjih tudi
f 4.3: Poklicna
70
a struktura an
nimi je bilo
37.1 % zdr
a/nevrofiziot
4.3; Priloga
i medsebojn
a struktura ank
2 1
2
1
nketirancev
o 56.5 %
ravnic/zdrav
terapevtka,
a O2.a, Q12
no primerjal
ketirancev (šte
108
medicinski
vnikov, os
profesorica
2). Glavni
li.
evilo)
46
ih sester/zd
stali poklic
a zdravstve
poklicni sk
zd
m/ztepr
di
di/n
zd
M
dravstveniko
i so bili š
ene vzgoje
kupini smo
dravnik/zdravnic
medicinska sestrzdravstvenik /zdehnikrof. zdrav. vzgoj
ipl. babica
ipl. fizioterapevtnevrofizioterapev
dravstveni pokli
Missing
ov/zdravstv
še diplomi
in diplomi
pri relevan
ca
radravstveni
oje
tkaevtka
c
venih
irana
irana
ntnih
Več
nato
amb
pod
Graf
4.3. Zan
sreč
spra
nači
(55.
O.2b
paci
sest
83 Ra
čina anketir
o v otroški,
bulanti med
dročjih v zdr
f 4.4: Področje
1.1.2 Sreč
nimalo nas
čujejo z dr
ašujejo, jim
in pri vsak
.5 %); od te
b, Q1)83. G
ienti o
tre/zdravstv
azlika je statis
anih dela v
, šolski am
dicine dela
ravstvenem
e dela anketira
čevanje z dru
je, ali se p
rugačnimi n
m povedo o
kdanjem de
ega večinom
Glede na po
tem
enike/zdrav
stično relevant
splošni ozi
mbulanti, en
, prometa
domu (Gra
ancev v ZD Lj
ugačnimi m
pri svojem
načini in m
njihovi upo
lu srečuje
ma zdravnik
otek procesa
bolj s
vstvene tehn
tna, vrednost
109
iroma v am
noti splošne
in športa,
af 4.4; Prilog
jubljana
metodami zd
m delu s pa
metodami z
orabi ipd. D
z drugačni
ki: v 82.6 %
a obiska os
sprašujejo
nike, saj so
p=0.000.
mbulanti dru
e nujne med
zobozdravs
ga O.2a, Q1
dravljenja pr
acienti anke
zdravljenja
Dobra polov
mi, različn
, sestre pa v
sebnega zdr
zdravnik
o slednje pr
užinske med
dicinske po
stvu/ortodon
13).
ri delu s pac
etirani zdrav
– da jih p
vica anketira
imi metoda
v 41.4 % (G
ravnika je p
ke kot
i tem večin
dicine (38.4
omoči (SNM
ntiji ter os
cienti
avstveni del
pacienti o
ancev se na
ami zdravlj
Graf 4.5; Pri
pričakovano
medicin
noma v fun
4 %),
MP),
talih
lavci
njih
a tak
jenja
iloga
o, da
nske
nkciji
spre
najv
zdra
zdra
Graf
Med
paci
Sled
met
nači
Tabe
pri d
ejemanja pa
verjetneje sr
avniku pogo
avniku pa p
f 4.5: Srečevan
d metodam
ienti, so na
di bioenerg
tode, samoz
inov zdravlj
ela 4.2: Najpo
delu s pacienti
acientov, ad
rečujejo pri
osto (pre)kr
acienti lahk
nje z drugačni
mi, ki jih an
prvem mes
gija, homeo
zdravljenje
jenja (Tabe
ogosteje naved
domsamoobkl bio
hom
ma
bio
kiroman
samprod
aku
dministracij
i svojih dru
ratek, v pog
ko povedo tu
imi metodami
nketirani zd
stu domača
opatija, ma
z zdravili v
la 4.2; za ce
dene drugačne
Me
mača zdravila ozdravljenje zladki, mazila ioenergija
meopatija
saže
oresonanca
opraktika / maipulacija
mozdravljenje daji)
upunktura
110
e, rutinskih
ugih nalogah
govoru z me
udi tisto, če
i zdravljenja v
dravstveni
zdravila in
asaže, biore
v prosti pro
eloten sezna
e metode in n
etoda
a in z zelišči (kremitd.)
anualne metod
(zdravila v pr
h meritev itd
h in v stiku
edicinsko se
esar zdravni
v okviru dela s
delavci sre
n zdravilna z
esonanca, k
odaji, akupu
am glej Pril
načini zdravlje
Frekvnave
me, 44
31
31
30
18
de / 11
rosti 9
8
d. Kljub tem
u s pacienti,
estro pred i
ku niso usp
s pacienti
ečujejo pri
zelišča v raz
kiropraktika
unktura in š
oga O.2a,Q
enja, ki jih an
enca dbe
4
1
1
0
8
1
mu pa se s
, ki je lahko
in po obisku
peli, si upali
svojem de
azličnih obli
a in manu
še nekaj dr
Q.2).
nketiranci sreč
tem
o pri
u pri
ipd.
elu s
ikah.
ualne
rugih
čujejo
111
Da so na prvem mestu domača zdravila in zelišča je pričakovano, saj je tovrstna
samopomoč zelo razširjena že od nekdaj, je pa v zadnjem času gotovo še bolj
okrepljena s poudarjanjem posameznikove odgovornosti za zdravje, praktično na
vsakem koraku, ter možnostjo različnih načinov skrbi zanj. Zato so verjetno zelo
pogoste tudi manj 'tradicionalne' metode KAM, ki jih pacienti uporabljajo poleg
predpisanega zdravljenja. Samozdravljenje z zdravili je redko omenjeno, vendar lahko
trdimo, da verjetno zaradi skoraj samoumevne prakse, ki je uveljavljena tudi v uradni
medicini in farmaciji. Tako je slovensko farmacevtsko društvo ob sedmem
obeleževanju dneva slovenskih lekarn (26. september 2011) izdalo tudi brezplačno
knjižico na temo pravilne in varne uporabe zdravil za samozdravljenje, v kateri so kot
zdravila za samozdravljenje navedena zdravila brez recepta, zdravila rastlinskega
izvora, tradicionalna zdravila rastlinskega izvora, galenski izdelki in homeopatska
zdravila, poleg tega pa so v njej tudi priporočila in zdravstvene težave, primerne za
samozdravljenje (Abazović 2011).84
Zanimalo nas je tudi mnenje anketiranih zdravstvenih delavcev o tem, v kolikšni meri
jim pacienti zaupajo o svojih dodatnih načinih in metodah zdravljenja.
Po mnenju anketirancev jim pacienti o svojem dodatnem zdravljenju večinoma
povedo (88.6 %); od tega večini včasih (40.4 %), nekaterim pogosto (31.2 %),
nekaterim pa le redko (16.4 %). Le 5 % anketiranih navaja, da jim pacienti o svojih
dodatnih in drugačnih načinih zdravljenja ne zaupajo (Priloga O.2a, Q3).
Zdravniki v večji meri menijo, da jim pacienti o svojem dodatnem in drugačnem
zdravljenju zaupajo pogosto (45.7 %) in včasih (41.3 %), medicinske
sestre/zdravstveniki/zdravstveni tehniki pa, da včasih (44.3 %) in le redko (24.3 %)85
(Graf 4.6; Priloga O.2b, Q3). Zdravniki so, kot smo videli že pri prvem vprašanju, po
mnenju in izkušnjah anketirancev osrednja točka zaupanja konkretnih težav in
zdravljenja, tudi drugačnega, alternativnega, komplementarnega. Še vedno pa tu v
odnosu zdravnik – pacient gotovo obstaja določena distanca, napetost, tako s strani
zdravnika, ki uradno glede tega ne bi smel svetovati (razen morda neuporabo), pa tudi
s strani bolnika zaradi strahu pred avtoriteto, kritiko ali čim podobnim, razen v
primerih, ko na obeh straneh obstaja védenje, da o tem lahko govorita.
84 Malo pred tem je Slovensko farmacevtsko društvo izdalo tudi obsežnejši, plačljivi priročnik na temo samozdravljenja (Samozdravljenje – priročnik za bolnike). 85 Prisotna je statistično relevantna razlika (vrednost p=0.034).
Graf
4.3. Ker
pog
paci
nepr
in p
Pri
odn
da b
med
met
prav
pozi
Bolj
Izbi
pa,
Izre
ank
izko
Q4)
f 4.6: Zaupanj
1.1.3 Oseb
r se zdravnik
gledi, odnos
ienti upora
riznavanju
preverjenih p
osebnem od
nos večinom
bi morali K
dicina storit
tode dobro d
v tako prizn
itiven učine
j previdna,
ira drugačni
da te metod
ecno negati
etiranca, z
oriščevalske
). Delež izr
e pacientov o
bni odnos in
ki in drugi a
si do zdravj
abljajo, po
večine drug
pristopov, n
dnosu in m
ma pozitiven
KAM in ura
ti več na p
dopolnilo k
nava, da ima
ek na zdravj
nevtralna o
ih načinov z
de nimajo po
ivno mnen
za katera
e in bi se m
recnih naspr
drugačnem zd
n mnenje o K
anketiranci
ja in zdravl
drugi stran
gačnih, na p
nas je zanim
mnenju o KA
n, in sicer v
adna medic
področju sp
onvenciona
ajo lahko ra
je (33.8 %).
oziroma ind
zdravljenja j
osebnih učin
nje o razli
so lahko
morale izvaj
rotnikov je
112
dravljenju po
KAM
v stiku s pa
ljenja ter ra
ni pa jih d
področju za
malo njihovo
AM se je pr
v dobrih dv
cina sodelo
poznavanja
alnim metod
azlični način
.
diferentna je
jih ne moti
nkov na zdr
ičnih meto
te metode
ajati v čim
e zelo majh
mnenju anket
acienti vsak
azličnimi do
oktrina ura
ahodne med
o osebno mn
ri anketiran
eh tretjinah
vati na nač
in vključev
dam zdravlj
ni zdravljen
e nekaj man
in se jim zd
ravje (27.8.
odah KAM
pogosto
manjši mer
hen, kar je,
tirancev
k dan srečuj
odatnimi m
adne medic
dicine z dok
nenje o tem
ncih pokaza
h odgovorov
čin, kjer bi
vanja, ker b
enja (36.8.
nja in možno
nj kot tretjin
di pravica p
%).
pa sta i
zelo škodl
ri (Graf 4.7
kljub nerep
ejo z različn
metodami, k
cine zavezu
kazi nepodp
m področju.
alo, da je nj
v. Večina m
morala ura
bi bile razl
%). Tretjin
nost izbire le
na anketiran
pacienta, me
izrazila le
dljive, finan
7; Priloga O
prezentativn
nimi
ki jih
uje k
prtih
ihov
meni,
adna
lične
na jih
e-teh
ncev.
enijo
dva
nčno
O.2a,
nosti
vzor
oseb
Graf
Žele
zdra
Pri t
Kot
svoj
81.4
sest
Če b
tudi
delu
sest
(Gra
Nek
drug
zdra
rca, presen
bnem mnen
f 4.7: Osebno
eli smo tud
avstveni del
tem so dele
t dodatno st
jim pacient
4 %
trami/zdravs
bi bilo mož
i kot dodat
u, pri
trami/zdravs
af 4.8b).
koliko več,
gimi izvaja
avnikov in d
netljivo. Bi
nju o različn
mnenje anket
di preveriti
lavci poten
eži pri posam
rokovno izo
tom bolje s
anketiranih
stveniki/zdr
žno oziroma
tno strokov
čemer
stveniki/zdr
61.2 % ank
alci teh met
dve tretjini m
stvenih raz
nih metodah
irancev o KA
, na kakšen
cialno zaint
meznih stop
obraževanje
svetovali al
h, razme
ravstvenimi
a pri nas do
no izobraže
je delež
ravstvenimi
ketirancev b
tod v skrbi
medicinskih
113
zlik med g
h KAM ni.
AM
n način oz
teresirani z
pnjah zanim
e za boljšo s
i odsvetova
erje med
i tehniki je p
ovoljeno, bi
evanje za u
ž nekoli
i tehniki (5
bi KAM zan
i za zdravj
h sester) (G
glavnima p
ziroma v ko
za področje
manja presen
seznanjenos
ali določene
d zdravn
približno en
i polovico a
uporabo in
iko višji
58,2 %) kot
nimala tudi
e pacientov
Graf 4.8c).
poklicnima
olikšni mer
KAM (Pril
netljivo viso
st s področj
e postopke,
iki in
nako (Graf 4
anketiranih K
izvajanje p
i med
t med zdra
kot možnos
v (nekaj ve
skupinama
ri so anketi
loga O.2a,
oki.
em, da bi la
, KAM zan
medicinsk
4.8a).
KAM zanim
pri vsakdan
medicinsk
avniki (39,5
st sodelovan
eč kot polo
a pri
irani
Q5).
ahko
nima
kimi
mala
njem
kimi
5 %)
nja z
ovico
Tud
(66,
KAM
stro
sest
upo
Graf
Graf
Graf
Graf
86 R
di za osebno
,7 %) kot zd
M približn
okovnih iz
trami/zdravs
orabo ter za
fi 4.8a–4.8d: Z
f 4.8a
f 4.8b
f 4.8c
Razlika je statis
o rabo pa K
dravnike (37
no enako z
zobraževanj
stveniki/zdr
uporabo pri
Zanimanje za
stično relevan
KAM zanim
7,2 %)86 (G
zanima obe
. Največja
ravstvenimi
i vsakdanjem
KAM s strani
ntna (vrednost
114
ma še 57.9 %
Graf 4.8d).
e glavni sk
a razlika
i tehniki je p
m delu.
i anketirancev
t p=0.001).
% anketiran
kupini, to j
med zdr
pri stališču
v
nih, bolj me
je v obliki
avniki in
glede zanim
edicinske se
i informati
medicinsk
manja za ose
estre
vnih
kimi
ebno
Graf
Ose
tem
nači
prav
zdra
obst
odk
zadn
zani
zdra
pod
prid
prak
več
oseb
Raz
so p
delu
sme
v am
veči
kot
paci
f 4.8d
ebni odnos
mveč prav na
ine zdravlje
vico izbire.
avstvenih d
taja določe
klonilno sta
njega vpra
imanja s str
avniki kot
dročjem rad
dobili znanj
ksi pri vsak
anketirance
bno rabo, ob
zlike med zd
prisotne tudi
u še vedno
ernicam, za
mbulantah,
inoma posv
celoto. Me
ienti tudi iz
anketiranih
asprotno. M
enja, da so
Do metod
delavcev. Z
ena zadržan
ališče slove
šanja glede
rani medici
medicinske
di spoznali
a za svetov
kdanjem de
ev bi KAM
bojemu pa s
dravniki in m
i zaradi oko
bolj usmerj
paciente jim
kjer so v s
večeno kurat
dicinske se
zven strogo
h zdravstve
Menijo, da bi
za ljudi kor
d KAM je
Zainteresiran
nost, deljen
enske uradn
e njihovega
inskih seste
e sestre/zdra
v obliki
vanje pacien
lu, in sicer
M rado spozn
so zopet bol
medicinskim
oliščin, pogo
jeni v samo
m zmanjkuj
stiku z razli
tivi in ne to
stre/zdravst
o medicinsk
115
enih delavc
i bilo potreb
ristni in da
odklonilen
ni so tudi
no mnenje
ne medicin
a zanimanj
er, pri zdrav
avstveniki/z
dodatnega
ntom. Polov
r bolj medic
nalo v oblik
lj naklonjen
mi sestrami
ojev njihove
o klinično p
uje časa in k
ičnimi teža
oliko preven
tveniki/zdra
kih tem, ob
cev do pod
bno to podro
je dobro, d
le izredno
za spoznav
e, na kater
ne do tega
ja je viden
vnikih pa ob
zdravstveni
strokovneg
vica bi žele
cinske sestr
ki sodelova
ne medicins
i so zanimiv
ega dela. Zd
prakso, veči
komunikacij
avami različ
ntivi, ki naj
avstveni teh
bčasno jim
ročja KAM
očje vključe
da imajo pa
majhen de
vanje podro
rega verjetn
področja
n dokaj ko
bčutno niha
tehniki, bi
ga izobraže
ela te metod
re kot zdrav
anja z izvaja
ke sestre ko
ve in večpla
dravniki so
idel bolj zav
jskih veščin
čnih ljudi. N
bi se ukvarj
hniki pa so v
lahko nam
M ni negati
evati v obič
acienti možn
elež anketir
očja KAM.
no vpliva
(od prvega
onstanten d
a). Večina,
i se zato s
evanja, kje
de uporablj
vniki. Neko
alci KAM i
ot zdravniki
astne, gotov
pri vsakdan
avezani urad
n, čeprav de
Njihovo del
jala s člove
v interakcij
menijo več č
iven,
čajne
nost,
ranih
. Tu
tudi
a do
delež
tako
tem
er bi
ati v
oliko
in za
i.
vo pa
njem
dnim
elajo
lo je
kom
jah s
časa,
116
razložijo navodila zdravnika na vsakdanji način in podobno. To gotovo povratno
vpliva tudi na njihovo percepcijo zdravja in zdravljenja ter skrb zanj, pridobijo pa tudi
vpogled v vsakdanji življenjski svet, svet zdravja oziroma bolezni svojih pacientov.
Med obema skupinama še vedno obstaja tudi neke vrste 'razslojevanost', 'večvrednost'
znanja v smislu kompetenc zdravnika in kompetenc medicinske sestre in drugih
poklicnih skupin. To lahko tudi vpliva na (neza)interesiranost za zadeve, ki naj bi bile
v okviru uradne medicine 'neznanstvene', bolj praktične. Medicinske sestre pa lahko
zaradi že obstoječe prepletenosti svojega vsakdanjega dela s številnimi vidiki
življenja, ne le ozko medicinskim, vidijo prednost in večjo kompetentnost ravno pri
takšnih znanjih in veščinah, ki bi omogočile celosten pristop k zdravju in zdravljenju.
Naklonjenost in interes za področje KAM med anketiranimi zdravstvenimi delavci
torej obstaja in je kar velik, prav tako pa tudi mnenje, da je potrebno skrb za zdravje,
kot se odvija danes, razširiti in povezati tudi z drugačnimi pristopi.
4.3.1.1.4 Ureditev področja KAM v Sloveniji Anketirance smo spraševali tudi po njihovem mnenju glede pravno-formalne ureditve
področja KAM pri nas. Več kot polovica (53.9 %) anketirancev meni, da je pravno-
formalna ureditev KAM oziroma zdravilstva pri nas neustrezna. Tako meni več kot
polovica zdravnikov (55.6 %) in nekaj manj kot polovica (47.1 %) medicinskih
sester/zdravstvenikov/zdravstvenih tehnikov ter drugih poklicev. Da je ureditev delno
ustrezna meni 28.1 % anketiranih, da je ustrezna pa le odstotek in pol (1.6 %), kar je
skladno z osebnim mnenjem anketirancev o KAM. V zvezi s pravno-formalno
ureditvijo področja pri nas se ni znalo opredeliti 16.4 % anketirancev (Graf 4.9;
Priloga O.2a, Q6).
Graf
Pred
prim
v ok
med
34.9
pet
Med
vklj
več
izve
87 R
f 4.9: Mnenje
dlog ozirom
merna, je, d
kviru medic
dicine, z mo
9 % anketir
odstotkov a
dicinske s
jučevanju, t
kot polovi
en okvira ur
Razlika je statis
anketirancev
ma mnenje
a bi bilo na
cine (47.3
ožnostjo nap
rancem. Pop
anketirancev
sestre/zdrav
torej sodelo
ici anketiran
radne medic
stično relevan
o obstoječi pr
anketirance
ajbolj prime
%). Na dru
potitve paci
polna ločite
v pa se do te
stveniki/zdr
ovanju in zd
nih (55.7 %
cine (47.8 %
ntna (vrednost
117
ravno-formaln
ev v zvezi s
erno sodelov
ugem mestu
ientov in sv
ev se zdi p
ega ni opred
ravstveni
druževanju d
%), zdravnik
%)87 (Graf 4
t p=0.027).
ni ureditvi pod
s tem, kakš
vanje in zdr
u je sodelov
vetovanja, k
rimerna 13
delilo (Graf
tehniki pr
določenih m
ki pa so bo
4.10b, Prilog
dročja KAM p
na ureditev
ruževanje d
vanje izven
kar se zdi n
.2 % anket
f 4.10a, Pril
repoznavajo
metod v okv
olj naklonje
ga O.2b, Q7
pri nas
v bi bila naj
določenih m
n okvira ura
najbolj prim
tirancem, sl
loga O.2a, Q
o potrebo
viru medici
eni sodelov
7).
jbolj
metod
adne
merno
labih
Q7).
po
ne v
vanju
Graf
Graf
Tud
pod
Pred
med
pok
med
f 4.10a: Mnenj
f 4.10b: Mnenj
di tu je vidn
dročja zdrav
dvsem je v
dicine in KA
klicnima sku
dicine, pri č
nje anketirance
nje anketirance
no mnenje an
vja in zdrav
vidno, da b
AM, znotraj
upinama. Zd
čemer bi la
ev o primerni
ev o primerni
nketiranih z
vljenja ter
bi si želeli
j ali zunaj p
dravniki se
ahko pacien
118
ureditvi podro
ureditvi podro
zdravstvenih
da mora b
i povezova
prve. Pri tem
bolj nagiba
nte napotov
očja KAM (su
očja KAM (po
h delavcev,
biti urejeno
anja in sod
m je vidna
ajo k sodelo
vali k izvaja
umarno)
o poklicu)
da je KAM
drugače, k
delovanja p
tudi razlika
ovanju izven
alcem KAM
M relevanten
kot trenutno
področij ura
a med glavn
n okvira ura
M in jim o
n del
o je.
adne
nima
adne
tem
119
svetovali. Morda bi zdravniki radi ohranili avtoriteto, vlogo vodenja na svojem
področju oziroma v okviru uradne medicine in njenih institucij, vseeno pa so
naklonjeni možnosti sodelovanja z drugimi izvajalci, ki bi dopolnjevali njihovo
zdravljenje.
Medicinske sestre/zdravstveniki/zdravstveni tehniki pa bi si sodelovanja z določenimi
metodami KAM želeli prav v okviru uradne medicine, pri svojem vsakdanjem delu.
Skladno s tem je tudi že prej omenjeno zanimanje za strokovna izpopolnjevanja in
uporabo pri vsakdanjem delu.
4.3.1.1.5 Zdravstveni delavci kot pacienti in njihovo zdravljenje
Anketirance smo vprašali, kako se sami zdravijo zasebno, kadar so sami v vlogi
pacientov. Še kako drugače kot z metodami uradne medicine se zdravi skoraj
štirideset odstotkov anketirancev; od tega 34.4 % občasno, 5.5 % pogosto. Z
drugačnimi metodami se ne zdravi skupno 59.4 % anketirancev, vendar jih o takem
zdravljenju razmišlja 10.2 % (Graf 4.11a; Priloga O.2a, Q8). Zdravniki, ki uporabljajo
tudi drugačne metode zdravljenja, jih uporabljajo večinoma občasno (21.7 %), enako
tudi medicinske sestre/zdravstveniki/zdravstveni tehniki, vendar v večji meri (41.4 %)
in več jih tudi razmišlja o uporabi teh metod. Drugačnega zdravljenja ne uporabljata
skoraj dve tretjini zdravnikov, medicinskih sester/zdravstvenikov/zdravstvenih
tehnikov pa malo več kot tretjina (Graf 4.11b). Tudi tu razlika ustreza prej izraženemu
interesu po uporabi in znanju o področju KAM pri vsakdanjem delu, ki je večji pri
medicinskih sestrah/zdravstvenikih/zdravstvenih tehnikih.
Graf
Graf
Najb
veči
razl
hom
in m
met
f 4.11a: Upora
f 4.11b: Upora
bolj pogos
inoma sklad
ličnih meto
meopatijo, m
manualne m
tode (Tabela
aba drugačnih
aba drugačnih
sto uporabl
dne z metod
d. Najpogo
masaže, aku
metode, aku
a 4.3; za cel
metod zdravl
h metod zdravl
ljene metod
dami, ki jih
osteje upora
upunkturo,
upresuro, j
loten seznam
120
ljenja pri anke
ljenja pri anke
de za last
uporabljajo
abljajo bioe
refleksotera
ogo, tradic
m glej Prilo
etirancih za la
etirancih za la
tno zdravlj
o njihovi pa
energijo, do
apijo, bown
cionalno kit
oga O.2a, Q9
stno zdravljen
stno zdravljen
enje med
cienti, nave
omača zdra
novo terapij
tajsko med
9).
nje (sumarno)
nje (po poklicu
anketiranc
edli pa so še
avila in zel
jo, kiroprak
dicino in d
u)
i so
e več
išča,
ktiko
druge
121
Tabela 4.3: Najpogosteje navedene drugačne metode in načini zdravljenja, ki jih anketiranci
uporabljajo za lastno zdravljenje
Metoda Frekvenca navedbe
bioenergija 17
domača zdravila, zelišča (sama, mazila, obkladki, kreme, čaji)
13
homeopatija 12
masaže 9
akupunktura 7
refleksoterapija/refleskna masaža 7
bownova terapija 4
kiropraktika / manualna terapija/medicina
4
Med anketiranimi zdravstvenimi delavci je prisotno kombiniranje različnih pristopov
zdravljenja. Tega si predvsem želijo v svoji poklicni vlogi, dokaj pogosto jih
uporabljajo tudi za svoje osebno zdravljenje in vzdrževanje zdravja. Glede na to, da
njihovo strokovno znanje in poklic gotovo vplivata tudi na njihovo osebno
zdravljenje, bi te metode uporabljali še več, če bi bile vključene v njihova strokovna
izobraževanja in vsakdanje delo. Medicinske sestre/zdravstveniki/zdravstveni tehniki
te metode uporabljajo v večji meri kot zdravniki.
Kljub temu, da so anketiranci izražali svoje izkušnje in svoja osebna mnenja do
področja KAM in zaupali, da se teh metod poslužujejo tudi sami, je bil le manjši delež
pripravljen sodelovati v morebitni nadaljnji raziskavi (19.2 %; Priloga O.2a, Q15).
Nekateri pa so odprto izrazili svoje mnenje. Med drugim so zapisali, da je potrebno
izobraževanje o KAM, ki ga je potrebno vključiti v redne študijske programe
zdravstvenih delavcev, »… saj bi temeljni zdravstveni poklici morali poznati
tradicionalne in sodobne KAM in jih tudi vključiti v svojo prakso, predvsem tiste, za
katere je dokazana neškodljivost.« Hkrati bi »bilo potrebno urediti licence za vsa
alternativna zdravljenja, saj s tem izvajaci (terapevti) prevzamejo odgovornost za
svojo strokovnost«.
122
Eden od anketirancev je zapisal, da je zdravnik, vendar to kariero končuje, odprl bo
izključno homeopatsko prakso »… in se bom zaradi neevropske zakonodaje nehal
ukvarjati z uradno medicino.«
Zanimivo je tudi 'praktično' mnenje enega od anketirancev, da »v alternativno
medicino nimam zaupanja, ker nimam osebnih izkušenj. Menim, da moraš sprejeti
tako obliko zdravljenja v prepričanju na izboljšanje bolezni«, ter o celostnosti človeka
in njegovega zdravja, duhovnosti: »čas je, da se osvestimo, da sta telo in duh eno in
da je človek sam kreator svojega zdravja preko svojih misli, občutkov in dejanj«
(Priloga O.2a, Q14).
123
4.3.2 Poglobljeni intervjuji
Za dodaten vpogled v razmišljanja in mnenja zdravstvenih delavcev, ki se pri svojem
delu in v svojem osebnem življenju srečujejo z različnimi pojmovanji in načini
zdravljenja, smo opravili še poglobljene intervjuje. Pogovore smo opravili z osmimi
zdravstvenimi delavkami, ki delajo v javni zdravstveni mreži in nimajo večjih
predsodkov do področja KAM oziroma se zanj zanimajo, in so bile pripravljene o
svojem delu, izkušnjah, stališčih glede tega spregovoriti. Želeli smo izvedeti, kako
sogovornice same definirajo zdravje in zdravljenje, ali po njihovem mnenju obstaja in
kakšna je razlika med uradnim zdravljenjem, samozdravljenjem in KAM, kako same
skrbijo za svoje počutje, kakšno je mnenje njihovih kolegov, kaj menijo o
razločevanju področja uradne medicine in KAM ter o povezavi zdravja in duhovnosti.
4.3.2.1 Analiza
Opravili smo polstrukturirane intervjuje z osmimi zdravstvenimi delavkami88, ki
delajo v javni zdravstveni mreži v različnih ustanovah v Ljubljani, večina pa jih je
zaposlenih v Zdravstvenem domu Ljubljana. Starost intervjuvank je od 32 do 62 let,
izobrazba medicinske ali sorodne smeri (zdravnici splošne/družinske medicine,
pediatrinja, šolska zdravnica, medicinska sestra, sodelavki v diagnostičnem
laboratoriju, fizioterapevtka). Vsaka od njih ima ali osebno in/ali profesionalno
poklicno izkušnjo s samozdravljenjem oziroma komplementarnimi in alternativnimi
metodami zdravljenja.
Vse sogovornice so bile pripravljene odgovoriti na vsa vprašanja, brez zadržkov. Vsi
pogovori so potekali v sproščenem vzdušju, kljub temu, da smo se z nekaterimi
pogovarjali v njihovem službenem okolju (vsem smo ob dogovarjanju za pogovor
ponudili, da se lahko sestanemo izven delovnega mesta, če želijo).
88 Imena intervjuvank so v nadaljevanju zaradi zagotavljanja anonimnosti spremenjena.
124
4.3.2.1.1 Kaj je zdravje? Najprej nas je zanimalo, kako sogovornice definirajo zdravje, kaj so po njihovem
mnenju sestavine zdravja.
Vse sogovornice so izpostavile, da je zdravje večplastno. Po njihovem mnenju gre za
psihofizično ravnovesje in vse, kar nanj vpliva. Skupno so pri tem izpostavile
odsotnost bolezni. Zdravnici družinske medicine, Alenka in Katja, sta se pri tem
poslužili definicije Svetovne zdravstvene organizacije89. Tri sogovornice, Helena,
Barbara in Urša pa posebej poudarjajo, da je pomembna tudi psihična, duševna
komponenta in da velja rek »zdrav duh v zdravem telesu« (Urša).
»Definicija zdravja je težka, razumem pa ga kot popolno psihofizično
ravnotežje, kjer se človek v svojem vsakdanjem življenju, v svojem telesu
počuti prijetno, ugodno, kjer v njegovi duši ni stisk, ni bolečine in je lahko
zaradi tega kreativen na vseh področjih, na katerih si to želi. Sestavin zdravja
je veliko, lahko jih strnemo v nekaj točk. Zdravje pomeni, da si telesno zdrav,
da ni prisotnosti bolezni. Zdravje pomeni, da nimaš skrbi, da te ne mučijo
vprašanja v duši, kajti jaz pojmujem zdravje kot povezavo psihe in telesa. Da
zaradi tega, ker v tvoji duši niso razčiščene vse stvari, ker morda nimaš
urejenih določenih bivanjskih problemov ali pa odnosi med ljudmi, to lahko
povzroči tudi nezdravje ... jaz ne rečem bolezen, ampak nezdravje« (Helena).
»Da ne bom v klišejih, uradnih definicijah. Z eno besedo, ki vse zajema: da si
miren v sebi, da se dobro počutiš. Ker če si bolan, si nemiren, raztresen, se ne
počutiš dobro, od bolečin se ti meša, od strahu se ti meša, od skrbi se ti meša.
Da si brez strahu, miren, usklajen sam s sabo, da ko se zbudiš zjutraj, da ne
pride nate črna mora, ne taka ne tista, kajti tudi če nisi fizično bolan, si lahko
drugače bolan, že sam strah je bolezen« (Barbara).
4.3.2.1.2 Kdo mora skrbeti za zdravje? Glede odgovornosti za zdravje so se vse sogovornice takoj strinjale, da je za zdravje
najbolj odgovoren, dolžan skrbeti posameznik sam. Katja je izpostavila, da bi morala
biti odgovorna tudi družba, vendar se sprašuje, ali je družbi zdravje posameznika
89 Glej opombo 25 na strani 33.
125
sploh pomembno, ker: »Zadnje čase vidiš, na deklaracijah, kakšno hrano se prodaja,
zakonsko se dovoljuje škropiva, ki ne bi smela biti, genetsko spremenjeno hrano.«
Helena in Barbara sta izpostavili, da se premalo zavedamo svoje odgovornosti zase,
da smo premalo ozaveščeni, izobraženi in da na našo skrb za zdravje vpliva tudi naše
družbeno okolje, kultura.
»Je res, da si vpet v neko socialno okolje, ki ti narekuje tako in drugačno
življenje, obnašanje, reakcije, vendar mislim, da si odgovoren predvsem sam
zase in da lahko v vsakem okolju nekje poskrbiš zase ... Ker večina ljudi ni
preveč ozaveščenih, so premalo izobraženi, o sebi pravzaprav ne vedo nič. In
tu greva lahko nazaj do tega, kaj so predpogoji, da lahko sam sebi pomagaš.
Kje so začetki, da lahko začneš graditi to, da lahko sam sebi pomagaš. To je
zelo lahko reči. Ampak če ne veš niti, kako je tvoje telo ustrojeno, kako
funkcionira, potem lahko to verjetno nekoliko povezuješ z izobrazbo, socialnim
okoljem, skrb zase je odvisna od tega. Čeprav ni nujno, da boš z boljšo
izobrazbo in v drugem okolju bolj skrbel zase, lahko je obratno, še slabše.
Lahko so ljudje zelo preprosti, v tesnem stiku z naravo in dobro skrbijo zase«
(Barbara).
4.3.2.1.3 Skrb zase Zaradi vsega, kar so povedale v zvezi z zdravjem in odgovornostjo zanj, nas je
zanimalo, kako same skrbijo za svoje zdravje in počutje. Glede na odgovore vse
poskušajo zase in za svoje zdravje narediti vsaj nekaj, edino Sonja je povedala, da
zase trenutno bolj malo skrbi. Alenka je povedala, da je bolj hipohondrična in »zato
ob vsakih težavah konzultiram knjigo ali pa svojo zdravnico.«
Zdrav način življenja, zdrava prehrana (pri Barbari in Evi to pomeni že večletno
vegetarijanstvo) in pijača, čim manj (sintetičnih) zdravil, gibanje in pozitivno
mišljenje so po mnenju sogovornic osnove za ravnovesje. »Na pozitivnem nivoju si
čisto v drugem svetu kot v negativnem, to sta čisto drugačna svetova. Negativne misli,
depresija, te spravijo z enega na drugi nivo. In se vrstijo dogodki, slabe stvari,
bolezni, nesreče, misliš, da ne moreš vplivati na nič. Opazila sem, da če mislim
pozitivno, je razlika« (Katja).
V povezavi s tem je tudi opazovanje in poznavanje samega sebe, prisluhniti sebi, kot
pravi Helena: »Mogoče bi v definicijo zdravja v prvi vrsti morala dati tudi to, da mora
126
vsak znati prisluhniti sam sebi. Kajti, jaz pravim, da ima telo svoj zdrav razum, telo
ima opozorilne znake, ki opozarjajo, da se nekaj dogaja, ki te vodijo iz zdravja. Ko se
naučiš temu prisluhniti, lahko v trenutku izstopiš iz tega drvečega vlaka, se zaustaviš
in ohranjaš zdravje.«
To je izpostavila tudi Barbara; zase skrbi na načine, za katere ve, da ji ustrezajo po
njeni psihološki in fiziološki naravnanosti. To vključuje telesno dejavnost in tudi
druge dejavnosti, ki so bolj vezane na notranje prostore (pravi, da ni »outdoor
person«), kot je tibetantska joga, s katero se ukvarja že petnajst let. Zadnjih nekaj let
se prehranjuje v skladu z dieto po krvnih skupinah in ohranja težo iz mladosti. Ob
težavah in boleznih, ki zahtevajo zdravljenje, pa ne posega po metodah uradne
medicine, pač pa homeopatije, s katero se tudi sama ukvarja:
»... delam v uradni medicini, ampak se že sedemnajst let ne zdravim na tak
način. Nisem bolna, bila sem bolna, od alergij do razno raznih stvari in po
takih izkušnjah sem rekla, da me ta medicina ne bo več zdravila in me ni. In
sem šla na pot, na kateri sem se začela ukvarjati s homeopatijo in potem me je
to zelo pritegnilo, začela sem študirati in sem večino svojih prostih kapacitet
zapolnila s tem študijem, ki sem ga peljala tako, da pomagam sebi in svojim
bližnjim in morda še nekaterim, kolikor mi čas dopušča ...« (Barbara).
Vse to ji pomaga, da je zdrava ne le fizično, pač pa tudi psihično, saj je tudi sama
nedavno doživela čustvene in psihične pretrese in bi zbolela tako fizično kot psihično,
če ne bi bila v dobrem stanju.
4.3.2.1.4 Kaj je zdravljenje? Kaj torej zanje profesionalno in osebno pomeni zdravljenje? Večina sogovornic je
navedla, da je to (v strogem uradnem medicinskem pomenu) odstranjevanje,
zmanjševanje težav oziroma bolezni in njenih posledic oziroma škodljivih vplivov na
človekovo zdravje. To lahko zajema ves proces, od obiska zdravnika do vseh preiskav,
terapije. Za Evo je to širok pojem, ki poleg uradnega, medicinskega zdravljenja lahko
zajema tudi vse ostale dejavnosti, ki vplivajo na zdravje (prehrana, gibanje, sproščanje
itd.). Katja, Helena in Barbara pa so se navezale tudi na to, da je zdravljenje povrnitev
v prvotno ravnovesje, zdravo stanje, ki je psihično, fizično, duševno in socialno. To pa
lahko posameznik doseže na različne načine, da posluša sebe, se opazuje in zaveda, da
ko » ... si v nenehnem stresu, da boš pregorel in da je pravi čas, da izstopiš, se
127
sprostiš, uporabiš kakšne sprostilne tehnike in tudi to je proces zdravljenja, mogoče še
bolj pomemben kot medicinski. Ko dejansko rečeš dovolj je, izprežeš, morda za nekaj
dni, lahko za en dan, se odpraviš v naravo, globoko dihaš in si povrneš energijo, tudi
to je zdravljenje« (Helena).
Ana in Eva pravita, da lahko uradno medicinsko zdravljenje kombiniraš s KAM. Za
Barbaro pa je zdravje in zdravljenje le eno, ljudje pa k temu pristopamo na različne
načine in zahodna medicina je zanjo le eden od njih, po njenem mnenju manjši in v
veliki meri neuspešen način zdravljenja.
»Velika večina človeštva se zdravi na različne načine, s svojimi
tradicionalnimi pristopi, medicinami. Te medicine so stare tudi nekaj 1000 let
in imajo vsaj tako dobre ali mnogo, mnogo boljše rezultate kot uradna
medicina. Uradna medicina se zelo rada ukvarja s posebnimi diagnozami,
posebnimi primeri, zahteva veliko študija, veliko zdravljenja in draga zdravila,
zaradi znanih povezav s farmacijo. To je sploh zanimivo, ker če boste malo
pogledali, farmacije ne zanimajo te velike revne države, ki imajo banalne
bolezni. Že humanost uradne, zahodnjaške medicine je problematična,
vprašljiva. Pristopamo lahko na različne načine, od zdravilstva itd.; ampak
kitajske medicine, akupunkture pa ne morete poslabševati na tak način. Tukaj
se to meče v en koš. To so tradicionalni načini. Potem imate en kup načinov, ki
spadajo v tako imenovano alternativno, nekateri bi radi rekli v
komplementarno. Zame je to ena medicina, taka ali drugačna, vsaka ima
drugačen pristop do človeka« (Barbara).
Katja meni, da je uradna medicina zaradi svoje institucionalizacije omejena, ker je
tako zastavljena, ne more in ne zmore zdraviti marsičesa, zato pa je v središču bolj
bolezen kot zdravje.
4.3.2.1.5 Samozdravljenje Samozdravljenje za sogovornice pomeni vse, kar lahko posameznik sam stori za svoje
zdravje, kar lahko naredi sam glede na svoje znanje in izkušnje, brez pomoči
zdravstvenega osebja ali drugih strokovnjakov, terapevtov. To vključuje tako zdravila
brez recepta, zelišča, sprostilne in telesne tehnike, kot tudi korak, da poiščeš pomoč
ali nasvet drugje. Helena pravi, da lahko na vse omenjene načine v lastnem telesu
128
aktiviraš zdravilne energije: »Rodili smo se z imunskim sistemom, ki nas varuje, in
globoko verjamem, da so v našem telesu in tudi v talamusu, to je najstarejšem
možganskem centru, substance, ki se lahko sproščajo v procesu t.i. samozdravljenja in
mogoče je tudi tu ključ do 'čudežnih ozdravitev'.«
Samozdravljenje je za sogovornice torej del zdravljenja in je lahko del tako uradne
medicine kot KAM. Zajema vse prej omenjeno in hkrati pomeni tudi to, da
posameznik upošteva navodila zdravnika, terapevta in da izvaja postopke, za katere
dobi navodila, da jih izvaja sam. Kot pravi Urša:
»Ob uradnem zdravljenju lahko poteka hkrati tudi samozdravljenje. Na primer
pri nas fizioterapevtih, mi naredimo približno 10% s svojimi tehnikami, ostalo
morajo pacienti sami oziroma telo se potem zdravi samo, ko se vzpostavlja
ravnovesje. Samozdravljenje je tisto, ko na podlagi določenih informacij
začneš v telesu zbujati nek proces, da se telo postavi v ravnovesje. Mi mu pač
pri tem pomagamo. Recimo, ko mora pacient izvajati določene vaje doma,
včasih jih ne izvaja in je zdravljenje neuspešno zaradi nesodelovanja
pacienta.«
Razliko med uradnim, običajnim zdravljenjem in samozdravljenjem nekatere vidijo v
tem, da uradna medicina za zdravljenje uporablja zdravila v klasičnem pomenu, torej
kemične, sintetične spojine z več stranskimi učinki. Ana meni, da bi moralo biti tudi v
uradnem zdravljenju več naravnih, zeliščnih pripravkov, Eva pa je izpostavila, da je
po njenem »pri samozdravljenju dosti močnejša motivacija in zdi se mi, da je ta
motivacija tudi del zdravljenja.«
Tudi Helena se sprašuje, kaj in kako deluje pri zdravljenju in samozdravljenju:
»Ali ni vse skupaj morda dogajanje v možganih pacienta samega – to se sama
sprašujem, ravno to, da se energetski tokovi uravnajo in znano je, to je zdaj
najnovejša veja nevroimunologije, ko so ugotovili, da talamus direktno
komunicira preko svojih kemičnih substanc z belimi krvnimi telesci in direktno
usmerja imunski sistem, ne da bi bil sploh imunski sistem prej aktiviran, in
mislim, da je tukaj prva pot, ko bomo dejansko začeli dokazovati, da se da
samozdraviti. Samozdraviti tudi pomeni, da dejansko aktiviraš vse svoje
notranje rezerve in sile in ko dejansko telo zna premagati bolezen.«
129
4.3.2.1.6 KAM (zdravilstvo) Vse sogovornice KAM oziroma zdravilstvo pojmujejo kot načine zdravljenja, metode
ohranjanja zdravja ali pomoči pri zdravljenju, ki niso uradna medicina ali od
slovenske uradne medicine priznane oblike zdravljenja. Helena poudarja, da jih veliko
ni alternativnih, pač pa komplementarnih, dopolnilnih (omenja ayurvedsko medicino,
zeliščarstvo, akupunkturo, jogo, reiki).
Vse razen Sonje so omenile, da je pojem zdravilstvo na tak ali drugačen način
slabšalen: »V zdravilstvo v Sloveniji strpamo vse, kar ni v pojmu uradne medicine«
(Helena). Katja pravi, da nekatere metode res pomagajo, da pa je težava v tistih
zdravilcih, ki se pretvarjajo ali izkoriščajo ljudi, oziroma da nekaterim to predstavlja
le vir zaslužka. Helena meni, da bi bilo potrebno preveriti znanje in dodatno došolati
izvajalce brez zdravstvene izobrazbe, ki bi bili nato certificirani.
Kot smo že opisali, pa so tudi mnenja, da je tudi zdravilstvo oziroma KAM del
zdravljenja, izboljšanja zdravja, ki se ga lahko lotimo na različne načine. Predvsem je
tu trdnega prepričanja Barbara, kot je bilo že navedeno zgoraj: »Zdravljenje oziroma
zdravilstvo ima zame slabšalno konotacijo. Kdor reče, to spada v zdravilstvo, tega ne
sprejemam in nikoli nisem. Zame je zdravljenje in zdravje samo eno. Ti lahko
pristopaš k temu na različne načine. Zahodna medicina je samo eden, manjši način
pristopanja k zdravju, ki pa je zelo, gledano v globalu, v veliki meri neuspešen, če me
vprašate.«
Pravi, da uradna znanost oziroma medicina ni odgovorila na nekatera osnovna
vprašanja, da zdravi le simptome in posledice in da človeku »odreže« njegovo psiho.
Trditve uradne medicine je po njenem mnenju potrebno postaviti v širše kontekste, le
tako se lahko razširijo obzorja. Uradna medicina sama ne more priti do bistva in bi
morala povezati več znanj. V to bo prej ali slej prisiljena, z napredkom tehnologije,
kjer bodo postali pomembni osnovni molekularni, genetski in biološki, energetski
nivoji. Trenutno tega še ni, je pa veliko ljudi, ki to zaznavajo s svojim telesom (na
primer bioenergetiki). Ti so
»...sposobni zaznave določenih vibracij, energij, ki so pri vsakem in pri
vsakem so drugačne. Vsak človek ima svoj fingerprint, ne le karbonski, ampak
avro, energetski nivojski sistem, ki jih je več, in vsak ima svoj zdravi
fingerprint. In ima neko zdravo frekvenco. Ko pride bolezen, se organizem
130
vedno, čisto po fiziologiji in fiziki obnaša racionalno in hoče zmanjšati to, da
lahko funkcionira naprej. Zboliš, ne umreš. Naredi neko patološko frekvenco
oziroma nekaj zboli, zaniha, ne umre, ampak zboli, še vedno funkcionira.
Ampak to ni več zdrava frekvenca. Do tega pa lahko pristopate na različne
načine, nikakor ne z uradno medicino. V manjši meri oziroma le delno. V
samem smislu brisanja simptomov oziroma zabrisavanja bolezni.«
Tu je možnih več pristopov, ki človeka spravijo v ravnotežje na »človeku lasten zdrav
nivo«, na primer bioenergija, reiki, barve, kristali, dotik, aparature, homeopatija.
Uradna medicina to počne le delno, v smislu brisanja, zabrisavanja simptomov.
Sonja meni, da homeopatije ne bi smeli uvrščati v zdravilstvo, ker je po njenem
mnenju to še vedno medicina, le nekoliko drugačna.
4.3.2.1.7 Razlikovanje med KAM in samozdravljenjem Zanimalo nas je, ali po mnenju sogovornic obstaja kakšna razlika med zdravljenjem s
KAM in samozdravljenjem; kljub temu, da je samozdravljenje lahko del
kakršnegakoli zdravljenja.
»Samozdravljenje je, ko človek pomisli, danes se slabo počutim, pobrska po
internetu in ugotovi, lahko uporabim ta in ta čaj, zeliščne pripravke v obliki
kapsul, tablet, odidem na krajši sprehod v naravo. Ko pa so težave večje, ko je
bolezenski proces v telesu morda že napredoval in so pacienti razočarani nad
uradno medicino in pomoč poiščejo pri zdravilcih, pa to ni več
samozdravljenje, ampak zdravljenje s pomočjo komplementarne, alternativne
medicine« (Helena).
Katja pravi, da se posameznik lahko delno nauči kakšne druge metode, na primer
masaže, meditacijske tehnike ali pritiska na akupunkturne točke. Tudi Eva pravi, da se
te prakse včasih prekrivajo in se včasih lahko uporabijo kot samozdravljenje. Sicer pa
pravi, da: »Pri marsikateri metodi si ne moreš sam pomagati, kljub dobrim opisom v
knjigah še vedno rabiš nekoga, ki te, če ne drugega, popravi potem, ko skušaš že sam
nekaj narediti. To so tehnike, ki so dovolj zahtevne in niso tako enostavne, da bi samo
odprl knjigo in to lahko naredil.«
Razlika je v prvi vrsti ta, da je KAM oblika zdravljenja, pri kateri nisi udeležen sam,
pač pa ti pri tem z določenimi načini in znanjem pomaga še tretja oseba (Urša,
131
Barbara). Vseeno pa Barbara pravi, da na primer homeopat spodbuja, da bolnik sam
dela, sam mobilizira svoje telo. Če imaš dovolj »življenjske energije«, pa lahko:
»... z avtosugestijo dostopaš do tistih nivojev in na isti način vplivaš na svoj
energetski status. Zakaj ne? Ponavadi je sicer manj uspešno, ker človek sebi
ne zaupa dovolj, ne ve, če je prav naredil. Ti deluješ s svojo psiho kot
homeopat s pripravkom ali neko energijo. Odvisno, na kakšni stopnji si, veliko
lahko sam narediš z meditativno gibalnimi tehnikami, kot so joga, meditacije
in razne druge. Bistvo je, da poskusiš, se umiriti, razmisliti, kaj si videl in
slišal, vzeti, kar ti ustreza, da se počutiš zdrav, da se uskladiš, pomiriš s sabo,
da nisi v konfliktu, da z ljudmi ne funkcioniraš histerično, da za izpadi, za tabo
ne stoji hud strah, napetost, negativna čustva (zamera, žalost, jeza), ker vse to
je tudi pomanjkanje zdravja. Psihičnega zdravja, ki potem deluje na dol (telo),
na vse, karkoli, odvisno od okoliščin. Če si stalno v tem, se ti bo to poznalo na
fizičnem in potem si v začaranem krogu. Izstopiš lahko le na tak način, da
poskušaš najti nekaj ... Recimo prehrana je bistvena, organizem mora
razgraditi in sestaviti celice, če telesu ne daš pravih izvornih substanc, bo
zbolelo.«
Da ima vsak posameznik »bioenergijo«, vendar je vsak ne zna aktivirati, meni tudi
Helena.
4.3.2.1.8 Razlikovanje med uradno medicino in KAM Sogovornice smo vprašali, kaj so po njihovem mnenju glavne razlike med uradno
medicino in KAM, ter o uradnem, formalnem razlikovanju.
Večina sogovornic je izrazila neko razliko, nekatere primanjkljaj, nezadostnost na
področju uradne medicine. Helena meni, da bi se morali zdravniki v procesu študija
spoznati s temi metodami, saj bi obogatile njihovo znanje ter pomagale pri boljšem
diagnosticiranju in zdravljenju. Za primer navaja akupunkturo, da bi zdravniki morali
poznati njene principe: »Akupunktura je edina priznana v slovenskem prostoru
alternativnih ved, deluje na akupunkturne točke in uravnava pretoke energije skozi
akupunkturne kanale in ponovno se začne samozdravljenje in proces samozdravljenja.
Zato bi zdravnik to moral obvladati.«
Meni, da ne bi smelo biti razlikovanja med zdravniki in homeopati, saj bi homeopati
morali biti tudi uradno običajni zdravniki, izvajati obe praksi.
132
Nepoznavanje oziroma neizobraženost zdravnikov uradne medicine izpostavlja tudi
Barbara. »Ker zdravnik noče in ne more razumeti, ker so premalo izobraženi, kot sem
jaz, in jaz zavračam vsak tak pogovor, hočem imeti sogovornike, ki vsaj toliko poznajo
homeopatijo, kolikor jaz poznam medicino. Ne pristajam, da mi bo nekdo govoril, da
je to kar nekaj. Ti moraš poznati oboje, da lahko kritiziraš.«
Odvrača tudi očitke o razglašanju, da lahko KAM oziroma konkretno homeopatija
pozdravi vse, ter pravi, da je pravo merilo, kako malo bolnikov nekdo ima, ne kako
veliko, za razliko od uradne medicine.
»Tu se ne gleda, koliko imaš ti bolnikov, ampak koliko jih nimaš več, koliko jih
je pozdravljenih. Če si pošten do samega sebe in do ljudi, ki jih zdraviš, si
moraš tudi priznati, da včasih ne moreš. To ni čarobna palica in ti ne moreš
nikomur nič obljubiti, ker ne veš, kako bo človek reagiral. Ker če greš k
homeopatu in bo rekel, da je to 'mala malca', je lahko to zelo nevarno, ker se
lahko 'mala malca' razvije v ne več tako 'malo malco' in ker homeopat ne bo
prišel zraven, ne bo nikoli našel in ne bo mogel pozdraviti, ker ne bo mogel
najti zdravila. Če je bistvo, da najdeš pravo zdravilo, ki jih je nekaj 1000, zelo
dobri homeopati jih poznajo in uporabljajo kakih 300. Če uporabi še kake
druge alternativne pristope, radiestezijo, kaj takega, bi se uspešnost bistveno
povečala. Se da tako dobro, če ne dosti boljše obvladati brez kemije. /.../ V
terminalni fazi bolezni ne boš z ničemer pozdravil, to ni čudežna stvar. Ti, če
imaš energije na psu, na koncu, boš umrl in je vprašanje, kako boš umrl, ali v
hudih bolečinah ali se boš sam s sabo zmenil pa boš šel, v miru in ne v hudih
trpljenjih. To je razlika med umiranjem in umiranjem.«
Alenka pravi, da uradna medicina bolj temelji na dokazih, kar za KAM ne velja
toliko, vendar tudi tu že obstajajo razlike. Za primer navaja akupunkturo, za katero se
je na podlagi (uradnih medicinskih) raziskav pokazala dokazana učinkovitost. Meni,
da se pri nas z uradno in komplementarno medicino ukvarjajo zdravniki, z vsem
ostalim pa drugi profili, ki z zdravstvom niso povezani.
Sonja je izpostavila drugačen način zdravljenja pri zdravilcih kot zdravnikih, na
primer z dotikom (polaganje rok, osteopatija itd.).
Tudi Eva izpostavlja, da je razlika v pristopu k pacientu in da je medicina bolj
parcialna, predvsem zato, ker temelji na znanstveno dokazanih aspektih, ki so
133
usmerjeni v en del človeka in na ta način ne pokrije človeka kot kompleksne celote z
različnimi vplivi. KAM pa se tega skuša dotakniti drugače, na holističen pristop, ki je
»pri nekaterih medicinah zelo dobro izdelan in izpeljan, drugje pa mogoče
malo manj oziroma je malo preveč ezoteričen, da bi se ga dalo zelo dobro
upoštevati (v uradni medicini). V alternativni oziroma komplementarni
medicini imamo zdravilske sisteme in zdravilske metode. Zdravilski sistemi so
tisti, ki imajo poleg zdravljenja tudi možnost diagnosticiranja in so lahko v
določenih primerih čisto samostojni in so res alternativni. Zdravilske metode
pa nimajo toliko možnosti diagnosticiranja oziroma je to bolj pomanjkljivo in
je to samo ena metoda zdravljenja, sproščanja in so v bistvu bolj
komplementarne.«
Katja, Ana in Urša izpostavljajo vlogo politike, farmacije, dobička, korupcije in umik
medicine v vlogi zdravljenja.
»Sicer ne bi smelo biti razlik, morala bi biti enotna medicina, za dobrobit
človeka, pomagati človeku. Medicina je odšla in se sprašuješ, koliko profitira
farmacija, koliko jo podpira, kdo koga podpira, koliko je tukaj skrbi za
dobrobit človeka. Ne samo zdravniki, mi smo tu en mali del, nimamo velikega
vpliva, ampak družba, politika, cel sistem, kjer kot zdravnik nimaš vloge,
čeprav smo pomemben del. Eni se zavedamo, drugi ne. Je pa to v družbi zelo
napačno zastavljeno in se sprašuješ, ali imamo vsi v družbi pravico do zdravja
ali je samo za posameznike. Kako lahko prodajajo gensko spremenjeno hrano,
dovolijo sulfide v hrani, s hormoni obdelano prehrano, obsevano, da se
prodaja … to je nezaslišano, to je osnova zdravja« (Katja).
Ana meni, da je farmacija močan lobij, ki vpliva na predpisovanje uradnih zdravil, ki
»... imajo ogromno stranskih učinkov in redki zdravniki so, ki poslušajo človeka in ki
se poglobijo v njegove težave, ne odpravljajo vzroka, ampak samo težave. Nobeden ne
gre tako daleč, da bi odpravil vzrok«.
Osebno izražena mnenja se navezujejo tudi na formalno razlikovanje med uradno
medicino in KAM oziroma zdravilstvom, ki obstaja pri nas. Helena meni, da obstaja
strah na obeh straneh. Vse povedo, da je delitev na nek način neustrezna. Alenka
meni, da bi morali nekatere metode uvrstiti vsaj v komplementarno medicino in da
134
»samo nekaj, kar je dokazano, znanstveno dokazano, z dokazi podprto, da je
učinkovito in ni škodljivo, se lahko imenuje uradno zdravljenje uradne medicine.«
Katja je še bolj prepričana, da bi morali biti obe medicini komplementarni in da bi
morala uradna medicina sprejeti znanje sedanje komplemenarne medicine. Sonja
meni, da ni prav, da vse metode in izvajalce »dajejo v nič«, da morajo biti zdravilci
priznani in da je to odločitev vsakega posameznika, kje se bo zdravil. Ana pa meni, da
še preveč ljudi slepo verjame le v uradno medicino.
Po Uršinem mnenju pri nas obstaja zelo strogo ločevanje in je popolnoma nesmiselno,
saj onemogoča pomoč obeh medicin eni in drugi, kar bi bilo koristno, saj se z » ...
alternativo ne morejo rešiti vse težave, daleč od tega, ker uradna medicina ima
ogromno postopkov in tehnik, ki jih v alternativi ne morejo narediti. Strogo ločevanje
ene in druge je popolnoma nesmiselno.« Enako meni tudi Eva, da si obe strani lahko
veliko pomagata.
»Zelo škoda je, da ni sožitja med temi medicinami, ker so vse namenjene
zdravljenju in vse pomagajo. Še eno prednost ima komplementarna in
alternativna medicina, da je dosti cenejša in v bistvu bi na ta način zelo
razbremenila zdravstveno blagajno, poleg tega pa je tudi dosti bolj zdrava za
uporabnika, ni stranskih učinkov, ni bolezni, ki nastanejo zaradi samih
zdravil, tako da … Je tudi ekološko dosti bolj neoporečna … Ne vem, to je
zame nerazumljivo, da te stvari ne gredo z roko v roki in da ne pomaga tisti, ki
zna, tam, kjer lahko, in da se potem uradna medicina postavi res tja, kjer se ne
da drugače nič narediti, kjer je nujno uporabiti … sigurno je tehnično dosti
bolj dovršena, da ima svoje mesto, ampak dosti manj, kot si ga ta trenutek
lasti.«
Barbara svoje mnenje o formalnem razlikovanju pri nas podaja na primeru
homeopatije, predvsem pogoju, da je homeopat lahko samo zdravnik uradne medicine
ter o očitku o delovanju na principu placeba.
»Homeopatija je huda stroka kot uradna medicina, moraš imeti šolo in
izobrazbo, ni nujno, da si zdravnik. S tem, da moraš biti nujno zdravnik, se ne
strinjam. Moraš imeti neko naravoslovno izobrazbo, da poznaš ustroj telesa,
absolutno, da poznaš neke osnovne bazične stvari okoli tega, drugače pa
uradna medicina homeopatijo bolj ovira. Najboljši homeopati niso bili
zdravniki, ampak farmacevti. Kajti zdravnik hitro 'caga', ne gre homeopatsko
135
naprej, ampak napiše takoj antibiotik, ki ni potreben, večinoma ne. Vsi
pravijo, ja, homeopati morajo priznati, da to zdravljenje deluje na principu
placeba. Seveda, ja. Pri teh klasičnih kliničnih študijah imate poskuse in velik
del tega je placebo učinka. To je tudi pri homeopatiji, ampak ona deluje na
tem principu, in to veš. Ti deluješ s svojo psiho, avtosugestijo kot homeopat s
pripravkom ali nekdo drug z neko energijo.«
4.3.2.1.9 Uporaba različnih metod in pomoč ter svetovanje drugim Vse sogovornice redno uporabljajo katero od metod samozdravljenja, poleg zdravega
prehranjevanja in gibanja še zdravila brez recepta, zelišča, obkladke in druge
'družinske recepte', avtogeni trening, pozitivno mišljenje, jogo in akupresuro90. Med
metodami, ki bi jih lahko šteli tudi v KAM, pa uporabljajo refleksno in druge masaže,
homeopatijo in akupunkturo, bioenergijo (pet sogovornic se je ene od teh metod
naučilo in same izvajajo ter zdravijo tudi druge). Poleg sebi s temi metodami
pomagajo tudi družinskim članom, prijateljem, sosedom ter jih svetujejo tudi
pacientom, s katerimi delajo.
»Metode svetujem ljudem, za katere vem, da jih razumejo, da jih bodo znali pravilno
uporabiti in pravilno interpretirati, da se to ne dogaja kot čudež, temveč ker so to
metodo pravilno uporabili« (Helena). Podobnega načela se drži tudi Eva in kakšne
druge metode svetuje tudi tistim, ki jim uradna medicina ne more dovolj pomagati.
Samozdravljenje in KAM vse sogovornice zagovarjajo profesionalno in zasebno.
Alenka pravi, da je pomembno znanje in sposobnosti posameznika, da moramo biti o
tem poučeni in dobiti informacije iz zanesljivih virov, na primer v lekarni.
4.3.2.1.10 Odzivi pacientov in razlogi za uporabo Odziv pacientov je po izjavah sogovornic večinoma pozitiven in so za dodatno,
drugačno zdravljenje vedno bolj odprti. Na splošno pa samozdravljenje, zdravljenje z
bolj blagimi zdravili, s spremembo življenjskih navad in podobno, pacienti sprejemajo
različno, odvisno od njihove naravnanosti, volje in znanja, motivacije, prepričanja.
Najbolj uspešni so tisti, ki »... že sami ne želijo uporabljati samo uradne medicine, ki
90 Tudi te metode bi lahko šteli oziroma sodijo h KAM, vendar so v dobri meri že postale del prevladujoče kulture, običajen del skrbi zase, fizičnega in duševnega 'wellnessa'.
136
ne želijo, da bi uporabljali samo kemijo, ki verjamejo, da se lahko sami prebijejo
skozi določeno bolezen, s pomočjo lastne volje in z alternativnimi metodami«
(Helena). Takšni se po terapijah počutijo bolje, so bolj mirni, manj zbolevajo za
prehladi in podobno.
Eva pravi, da nekateri poskusijo in ob neuspehu pridejo po »uradna« zdravila
oziroma pričakujejo takojšnjo ozdravitev, drugim pa uspe in jih v ordinaciji niti ne
vidi. Tudi Helena opaža, da pacienti ne želijo samo »kemije«, pač pa tudi bolj naravna
zdravila in metode. Alenka bi si samozdravljenja in KAM želela še več, predvsem pri
bolj enostavnih in vsakdanjih težavah. »Odziv je pozitiven, čeprav je aspirin še vedno
'zakon',« pravi Ana.
Alenka in Eva povesta, da so pacienti v ordinaciji pri osebnem zdravniku zelo
previdni glede tega, koliko mu zaupajo o uporabi KAM, ravno zaradi stroge delitve
oziroma neodobravanja.
V zvezi z razlogi za uporabo KAM ter razlikami, o katerih pacienti povedo,
sogovornice pravijo, da se pacienti odločajo za drugačne načine zdravljenja iz
razočaranja, če prvotno, uradno zdravljenje ni uspešno, če obravnava zdravnika za
pacienta ni bila primerna ali zadostna, in iz želje po nečem drugem.
»Če traja zdravljenje predolgo in ne da želenih rezultatov oziroma če ima pacient
občutek, da se mu je uradni zdravnik premalo posvetil, da mu je vzbudil občutek
nezaupanja ... ker so danes zdravniki praktično pozabili na osnovno, da zdravi tudi
dotik, beseda, da morajo vzpostaviti zaupanje med pacientom in zdravnikom. Takrat
se običajno bolnik zateče k zdravilcu« (Helena).
Katja meni, da to ni slabo, saj zdravstvo ne more zagotavljati vsega. Nekatere
kronične bolezni medicina namreč tretira kot doživljenjsko, kronično obolenje, zdravi
pa jih nato ne več. »Marsikatere od teh bolezni, če bi se začele zdraviti že prej, recimo
energetske blokade, tokovi, z akupunkturo, bi se dalo marsikaj preprečiti, mogoče tudi
kasneje omiliti.«
Helena meni, da je odnos do pacienta in komunikacija z njim zelo pomembna in da so
nekdanja znanja v uradni medicini danes pozabljena: »Ko sem bila sama študentka
medicine, so nam naši profesorji povedali, da nikoli ne smemo pozabiti, da je pol
zdravja tudi kontakt s pacientom, vzeti si čas, se mu nasmehniti, ga potrepljati po roki
137
in mu povedati 'zaupajte mi, vse bo dobro'. In to je že alternativna metoda, kajti dotik
je danes alternativna metoda.«
Pomanjkljivosti površne, nepoglobljene obravnave pacienta, slabe komunikacije,
pomanjkanja časa ter zdravljenje samo simptomov, ne pa vzrokov v uradni medicini
izpostavljajo tudi Katja, Ana in Barbara. Slednja pravi, da nekaterim ustreza le uradno
medicinsko zdravljenje oziroma da nekateri ljudje »rabijo bolezen in nočejo biti
zdravi. Eni se radi zdravijo, ne pa pozdravijo. S tem celo svojo okolico držijo v šahu
...«. Pravi, da se zdaj o KAM veliko govori in piše, prej pa se je to počelo na skrivaj.
To pripisuje kulturi, vzgoji, posameznikovim socialnim krogom, v katerih se giblje,
odločitvam in izbiram v vsakdanjem življenju.
Urša pri svojem delu pogosto poudarja pacientom, da je vsak sam dolžan skrbeti za
svoje zdravje in da »... terapevt ne more narediti vaj namesto nekoga drugega ali ne
more imeti pozitivnih misli, če jih on nima.« Zdi se ji namreč, da so premalo vztrajni
in da tudi od metod KAM pričakujejo, da bodo učinkovale takoj, kot tablete. » To, da
alternativna metoda vzpostavi ravnovesje v telesu, traja dlje časa, ker se tudi
ravnovesje ni porušilo v sekundi, ampak se dlje časa kvari. Mislim, da je treba glede
tega dvigniti ozaveščenost, kaj to sploh pomeni, in da morajo k temu prispevati tudi
sami.« Tudi Eva pove, da nekateri mislijo, da bo šlo vse hitro in bo vse v redu, brez
njihovega truda ali vložka časa.
Barbara, ki se s homeopatijo ukvarja že dolgo, pove, da že obstajajo ljudje, ki se
zdravijo le na ta način, tudi otroci, in jih je to rešilo oziroma jim je pomagalo pri
uradno medicinsko nerešljivih težavah. Poudarja, da je pomemben tudi psihološki
učinek in naravnanost določenega okolja, pri nas je to zahodni tip medicine. Meni, da
lahko čustvo, kot je strah, povzroči, da neka metoda ne učinkuje. Na ravni psihološke
naravnanosti okolja pa meni, da mlajši kot so zdravniki, bolj so odprti za drugačne
poglede in se bodo s terapevtom na drugi strani posvetovali ter ga upoštevali in
priredili svoje zdravljenje.
4.3.2.1.11 Razlike in mnenje kolegov Vse sogovornice menijo, da se njihovo pojmovanje zdravja in zdravljenja razlikuje od
pojmovanja njihovih kolegov. Helena pravi, da »večina mojih kolegov si ne dovoli
razmišljati izven okvirov uradne medicine. Že moje razmišljanje se jim dostikrat zdi
138
zelo heretično, deviantno in največji 'hec' je, da me pa potem pridejo vprašat, kateri
čajček bi mi pa ti zdaj dala, kajti jaz pa mislim, da zdaj pa rabim malo tvojega
znanja«. Podobno je tudi pri Evi in Barbari, ki pomagata kolegom, ki ju za to prosijo.
Alenka pravi, da se ji zdi mnenje do KAM v zdravstvu na splošno negativno, najbolj
zaradi neznanja. Sama tekom študija o komplementarnih in alternativnih metodah ni
slišala praktično nič (le nekaj pri zgodovini medicine), s čimer se strinja tudi Katja.
Kot javnozdravstvenica opaža tudi razliko v pogledu znotraj medicine, med tistimi, ki
zagovarjajo preventivo in tistimi, ki se ukvarjajo s kliničnim zdravljenjem. Sonja
meni, da je odvisno od posameznika, da so kolegi nekje vmes; ne bi se hitro odločili
za, niso pa čisto proti KAM. Tudi Ana pravi, da je večina proti, da pa se nekateri tudi
sami zdravjo na drugačne načine, vendar to ni javno znano.
Barbara meni, da so odklonilni večinoma starejši, sicer pa so mnenja različna. Sama
vidi sprejemanje in zanimanje za KAM kot razvoj. Meni, da mora biti v našem
zdravstvu tega veliko več iz več razlogov. »Če pridete na to stran, je veliko več
tolerance na vseh nivojih in veliko več občutka za ljudi, empatije, manj agresije, in to
je tisto, kar ta svet rabi. Ker ta medicina je pri zdravljenju samo agresivna. To je
samo izraz tega groznega časa in veste, kam je to pripeljalo. Nikamor.« Pove pa, da je
medicina na drugih področjih dobra in uspeva.
Urša kot fizioterapevtka pove, da je med kolegi kar nekaj takih, ki osnovno znanje
nadgrajujejo tudi z drugačnimi metodami in jih uporabljajo v praksi. Nekako je na
tem področju to lahko in možno združevati, integrirati.
»Že sama masaža, povežemo jo lahko z določenimi točkami, ki jih delamo na
telesu. Zelo važne so npr. miofascialne točke, v našem poklicu je to zelo
priznana metoda. Če jo povežemo z alternativno medicino, je pa kot tui na
masaža, ker spodbujamo na določenih meridianih pretok energij. To je
tehnika, ki je zelo podobna, malo se razlikuje v načinu izvajanja. Delujemo na
samo mišico, če pa to povežemo z nekim znanjem pretoka meridianov, pa
lahko naredimo še več. Tako se to zelo prepleta, včasih lahko nekaj naredimo
nehote, neko tehniko, ki je mogoče tudi alternativna, pa sploh vemo ne, vidimo
pa rezultate. Pri svojem delu uporabljam oboje, če vidim, da je potrebno.«
Tudi Eva poskuša gledati »za to medicinsko diagnozo« in nakazati, kaj bi bilo še
možno narediti. Meni, da primarna zdravstvena raven postaja vedno bolj odprta tudi
139
do drugačnih pristopov zdravljenja, k čemur so doprinesli tudi pacienti, ki o tem
povedo zdravnikom. Ti tako vidijo, da uradna medicina ne more urediti vsega.
Specialisti pa so še vedno bolj ozki in odklonilni, usmerjeni in pacienta ne vidijo v
celoti kot nekdo na primarni ravni, ki ga tudi drugače obravnava.
4.3.2.1.12 Osebno zanimanje za KAM Vse sogovornice razen Alenke so preizkusile metode KAM, nekatere so se jih tudi
naučile in jih izvajajo, kot smo že opisali. Kaj je bil vzrok za to zanimanje, prakso?
Večinoma so metode preizkusile za zdravljenje svojih težav, po izkušnjah drugih ljudi
oziroma zato, ker so potrebovale določeno pomoč (bolečine v križu, homeopatski
pripravki za hitrejše okrevanje po porodu in kroničnih obolenjih, refleksna masaža,
zelišča).
Ana in Urša povesta, da sta avtogeni trening odkrili že zelo zgodaj, v osnovni oziroma
srednji šoli in nato raziskovali naprej, saj jima je koristil že takrat, na primer za
odpravljanje glavobolov in boljšo koncentracijo. Tudi kasneje, ko je bil viden učinek
določenega zdravljenja, so se za metode začele še bolj zanimati in se jih naučile, da
jih lahko smiselno uporabljajo (na primer Urša pri fizioterapiji).
Helena omenja vplive iz otroštva in da je v določenem obdobju
»... nenadoma začutila v sebi, da mora biti nekaj več kot uradna medicina, ni
mi dajala zadovoljivih odgovorov na marsikaj in začela sem brati, iskati, se
zanimati. Nekoliko pa menim, da je 'čarovništvo' tudi v meni in da mi je
prirojeno, kajti moja mama je bila preprosta ženska, imela je končano samo
osnovno šolo, vendar je bila neizmerno razgledana in prav zanimiva je bila,
kako je znala postavljati diagnoze in kako je znala zdraviti. Zdravila je
pravzaprav z energijami, ki sem se jih kot otrok bala, poznala je zelišča, znala
je pripraviti zvarke, ki so dejansko delovali in jaz sem se ob tem nezavedno
očitno učila.«
Barbara, Katja in Eva so se lotile študija metod KAM (dve homeopatije in ena
akupunkture), pred približno 15 leti oziroma takoj po študiju medicine. Katja se z
akupunkturo ukvarja zadnjih nekaj let. Eva pove, da je imela tako kot večina ljudi
osebno stisko, kjer uradna medicina ni mogla pomagati, zato je začela iskati drugje.
140
»Jaz sem takrat našla to, pogledala in prebrala sem marsikaj. V tem sem
videla neko logiko, v tej komplementarni in alternativni medicini je takšna zelo
močna logika, ne glede na to, da ji očitajo, da ni znanstveno preverjena. Je
pač drugačna in bi jo bilo treba na drugačen način preverjati kot uradno
medicino. Ima pa v sebi trdno logiko, ne moreš reči, ne, to pa ne more biti. Že
samo s tem te pripelje do tega, da dovoliš, da lahko nekaj naredi. Če za
začetek dovoliš, da je to možno in ko vidiš, da je res, da je stvar ponovljiva, da
se lahko na ta način pomaga, te vedno bolj prepriča. Tisto, kar še bolj
prepriča, je to, da lahko pomaga tudi živalim. To se mi zdi tako zelo
prepričljiv moment, ne glede na to, ali je to akupunktura, homeopatija, ne
vem, koliko je kiropraktikov za živali, nekateri jim pomagajo tudi z reikijem,
bioenergijo. Tudi žival se odzove na te metode, tako da to pomeni, da deluje.
Tudi sama sem zdravila živali, to je tako … še vedno mi gredo dlake pokonci.
Enkratno. Nekaj takega, kar ne bi verjela, če bi mi kdo povedal ...« .
Barbara pravi, da se je tega lotila iz radovednosti, kot znanstvenica, ker jo je
zanimalo, kaj to je in zakaj je tako kritizirano. »Jaz sem svojo katarzo imela leta
1992/93, ko ljudje sploh niso vedeli, kaj je homeopatija. Meni je bil svet obrnjen na
glavo. Nisem religiozno vzgojena, sem naravoslovec, po duši, naravi, praktik, in se mi
je vse obrnilo na glavo. Morala sem začeti vse postavljati na novo in ko sem to
naredila, se mi je svet odprl drugače.« Zanimivo je, da je predavanja o homeopatiji
obiskovala na medicinski fakulteti, dokler tega niso prepovedali (»ko so ugotovili, za
kaj gre«). Znanje je nadgrajevala pri različnih predavateljih iz različnih šol in s
knjigami iz Indije, kjer je homeopatija najbolj razvita. Kljub temu je vsak po njenem
mnenju še vedno samouk.
Na vprašanje, ali je imela pri sebi kdaj kakšen konflikt, ker dela v uradni medicini,
odgovarja, da ne, ker zdravljenja ne smatra kot bistven, učinkovitejši del uradne
medicine. Meni, da je uradna medicina bistvena pri spoznavanju fiziologije in
podobnega, za diagnostiko, poleg tega predstavlja velik socialni prispevek za vse, ki
na tem področju delajo in jim daje socialno varnost. S svojim delom pomaga razjasniti
določene stvari, kar je zelo dobrodošlo, in ker v službi ne zdravi, nima nobenega
konflikta. Če jo kdo prosi za nasvet, vedno svetuje, naj se zdravi drugače, tudi
drugače, kot poteka zdravljenje tam, kjer je zaposlena. Homeopatija je zanjo hobi in
nikoli ne zaračunava pomoči na tak način. Pravi, da je to ljudem potrebno.
141
4.3.2.1.13 Duhovnost, religija in zdravje V zvezi s pojmovanjem duhovnosti (religioznosti) smo najprej vse sogovornice
prosili, da povedo, kako same osebno definirajo to področje. Sicer se nobena od
sogovornic ni opredelila kot pripadnica katere od veroizpovedi, čeprav so bile
večinoma v otroštvu krščene in birmane, Urša pa je svojo hčer vpisala tudi v katoliško
šolo, vendar je poudarila, da zaradi discipline. Alenka pravi, da je agnostik, Barbara,
da je svobodni duh, ki ga ni mogoče spraviti v kalup in religija je zanjo kot politična
stranka. Tudi Katja pravi, da je religija ozka, duhovnost pa nekaj širšega, »splošna
povezava z nekim višjim bistvom«. Helena verjame, da obstajajo energije, ki lahko
obvladujejo, vodijo, nekdo jih pač imenuje bog. Alenka se je poslužila bolj uradne
definicije iz modela zdravja in človekovega okolja, kjer je duhovnost in religija
dejavnik zunaj in znotraj človeka ter lahko vpliva na zdravje.
Helena, Sonja, Ana, Urša, Katja in Eva so glede duhovnosti povedale, da gre bolj za
njihovo lastno občutje, ozaveščenost, pozitivno naravnanost, voljo, prepuščanje toku
življenja, da se v pozitivnem smislu prepričaš v nekaj, da obstajaš z razlogom in da
obstaja še nekaj.
»Duhovnost bi težko opisala, to je bolj občutek miru v tebi. Da si v nekaj
globoko prepričan, slediš temu in se ti zdi, da je to popolnoma prav in če temu
ne bi sledil, da bi se izneveril sam sebi« (Helena), »...da verjameš v nekaj, da
nekaj obstaja, kar ti pomaga, da se stvari zgodijo z razlogom, da si tudi ti
tukaj z razlogom, da nekaj poskusiš spremeniti« (Ana), » … je to, da dopuščaš
možnost, da se stvari odvijajo tudi na enem višjem nivoju, ne samo na nivoju
psihe in telesa, ampak da je še nekaj, kar te stvari povezuje, da jih včasih
nadzira, jim pomaga. Mogoče tiste stvari, ki jih lahko bolj začutiš, kot
definiraš. Ta duhovnost je tako zelo zmuzljiva zadeva in jo je težje definirati,
ker je dosti manj dokazljiva, ampak mislim, da je to tisto, kar imaš zase in v
sebi in veš, da se ti je kdaj zgodilo. V kar verjameš, v neko moč, ki je še v
naravi, izven tebe, kakorkoli« (Eva).
Urša že pri sami definiciji povezuje telo in duševno, duhovno sfero: »Nek nivo
zavesti, ozaveščenja … Vedno sem si predstavljala, da ne moreš biti samo duhoven,
ampak moraš tudi fizično nekaj narediti za to. Ne predstavljam si, da se nekdo, ki
142
meditira, prehranjuje nezdravo oziroma ne spoštuje načel zdravega življenja. Mislim,
da vedno velja zdrav duh v zdravem telesu in da je telo v bistvu hram za dušo in če
imamo dober hram, potem tudi duša sveti«.
Helena pravi, da že od otroštva sledi svojemu notranjemu občutku, glasu, saj je že
takrat vedela, da bo postala zdravnica. V šali pravi, da so to »dedne sposobnosti«.
Urša pravi, da jo v življenju in pri delu vodi tak intuitivni občutek in da je pomembno,
da to razvijamo v medsebojnih odnosih. Takšna duhovnost je del njenega vsakdanjega
življenja, podobno se za čim več trudijo tudi ostale, le Eva je povedala, da se s tem
posebej ne ukvarja, pač pa pusti, da se stvari dogajajo; meni, da je to zelo intimna
zadeva.
Vse sogovornice menijo, da je lahko duhovnost ali religija pomemben del zdravljenja.
Barbara pravi, da so verovanja dobra, saj se človek ne počuti samega v kriznih
trenutkih; ti bi ga najedali, kar pa je nenormalno stanje.
Še bolj kot to, pa se jim zdi pomembno prepričanje oziroma verovanje v učinkovitost
kakršnegakoli zdravljenja, terapije. Helena pravi, da to močno deluje na imunski
sistem. Alenka in Ana pravita, da je tudi od človekovega prepričanja v smislu
religioznosti odvisen potek zdravljenja, včasih že zaradi določenih pravil, sicer pa
duhovnost vpliva na duševno zdravje in s tem na duševno ravnovesje. Tega se ne sme
zanemariti, saj lahko povzročimo več škode kot koristi. Sonja meni, da je prepričanje,
da si zdrav oziroma da boš ozdravel, že del samozdravljenja. Eva pravi, da je za
nekatere to zelo pomembno, za nekatere ne. Barbara pravi, da je to ravno bistvo:
»To je fenomen placeba, to je tisto, na čemer temelji ta scena. Če ti verjameš,
da bo nekaj učinkovalo, potem bo učinkovalo karkoli. Tudi v klasični medicini
je tako, ker če ti bo dala tako tabletko, ki je podobna pravi, bo učinkovala. Če
vi nekaj verjamete, sprožite določeni energetski plaz, snop in deluje, to pri
vsakemu deluje, to ni, da ne bi, ker je človek tako narejen. Človek je itak žival,
z vsemi temi energetskimi nivoji, to ni noben bav bav več. Tisti, ki priznajo
akupunturo, priznajo vso energetsko utemeljenost medicine, pa ne vedo, da so
jo s tem priznali. Če imaš meridiane, to ni kar nekaj, so energetske poti, na
katere pristopaš s pomočjo fizičnih dražljajev. Nimaš pa samo fizičnih
dražljajev, z avtosugestijo ti to verjameš in to zmeraj pomaga. Ni pa nujno.
Homeopatija deluje na živalih in to zelo dobro. Živali to pokažejo: ko na
143
primer mačka zboli, pride točno takrat do tebe po zdravilo. Ali dojenčki vedo,
kako jih ti zdraviš? Ne, oni samo vedo, da če bo jokal in mu bo tvoje zdravilo
pomagalo, te bo videl in bo šel k tebi. To je tako, to so najbolj uspešni, tisti, ki
ne verjamejo. Tudi pri tistih, ki so skeptični, deluje. Ni nujno, da verjameš, da
deluje, kajti to deluje izven tega tvojega vsakdanjega zaznavanja, in če
verjameš, je še toliko boljše.«
Tudi Urša opaža, da je pri pacientih, ki pozitivno pristopajo, zdravljenje bolj
učinkovito: »Nekdo, ki pride s slabo energijo, ki mu nič ni všeč, ne moremo mu
ustreči, zdravljenje poteka bolj počasi, je manj uspešno. Mislim, da te pozitivne misli
oziroma vera v tisto delo in energijo, ki jo nekdo vloži, in če je ta vera trdna, je potem
tudi zdravljenje hitrejše in boljše.« Pravi, da tisti, ki so prepričani, da jim nekaj ne
koristi, ne bodo uspešni, dokler ne bodo tega prepričanja pripravljeni spremeniti.
»Zdravljenje ali učenje poteka takrat, ko je pripravljen učenec in ne takrat, ko je
pripravljen učitelj. Lahko imaš okoli sebe 100 dobrih učiteljev, če on ni pripravljen,
ne narediš nič. Enako je pri terapevtih; vrhunski terapevt ne more pomagati osebi, ki
se ni pripravljena sama potruditi oziroma sprejemati tega.«
144
4.3.3 Ugotovitve
V raziskavi odnosa zdravstvenih delavcev do različnih pojmovanj zdravja in
zdravljenja smo z anketo in individualnimi pogovori skušali ugotoviti, kakšna so
njihova mnenja in stališča do tega področja, kaj menijo o pravno-formalni ureditvi
tega področja pri nas, ali jih področje zanima in na kakšen način ter če se in kako se z
njim srečujejo sami.
V individualnih pogovorih so sogovornice, ki delajo v uradni medicini, podale svoja
stališča in mnenja v zvezi z zdravljenjem, tako uradnim konvencionalnim, kot
samozdravljenjem in KAM. Njihove osebne opredelitve, ki sicer so obarvane z
njihovim profesionalnim ozadjem uradne medicinske stroke, večinoma kljub vsemu
niso strogo biomedicinske. Čeprav vse delajo v medicinski stroki, so njihove
definicije zdravja in zdravljenja predvsem širše od le fizičnega stanja posameznika ali
odsotnosti, odstranjevanja simptomov bolezni, na kar se velikokrat osredotoči
običajno, uradno zdravljenje in farmacevtska industrija ali pa jih obravnava ločeno
(tako telesne kot duševne simptome). Vsebujejo tudi psihično, duševno in duhovno
stanje, komponentno. Zdravje je po njihovem mnenju večplastno, duševnost,
duhovnost, notranja naravnanost pa vpliva na telesno počutje in obratno oziroma je
celota.
Zdravljenje pomeni ohranjanje ali ponovno vzpostavljanje izhodiščnega ravnotežja,
kar lahko posameznik počne na različne načine: do določene mere sam z ustreznim
načinom življenja in samozdravljenjem, do določene mere pa s pomočjo uradne
medicine ali KAM. Tako sogovornice kot anketiranci izpostavljajo nezadostnost
uradne medicine na področju zdravljenja in da je koristno, potrebno uporabiti različne
načine zdravljenja in ohranjanja zdravja. Nekatere sogovornice so poudarile, da je
oziroma bi medicina morala biti ena sama, saj imajo vsi načini skupen cilj, pomagati
in zdraviti oziroma ohranjati zdravje.
»… Pomagati in ne škodovati, pomagati v tem, kar bo bolnikom pomagalo in ne, kar
mi menimo, da je dobro. Storiti to, kar posamezniku pomaga, da lažje preboli, živi in
ostane v svoji koži … ohranjanje realnega upanja in osebne vere, da bo lažje …«
(Urbančič 2002, 5).
145
Vsaka medicina posebej ima svoje omejitve, zato bi skupaj lahko bolje delovale. Tako
se zdi vsem, anketirancem in sogovornicam, strogo ločevanje, ki pri nas obstaja,
nesmiselno oziroma bi bilo potrebno določene pristope uvrstiti drugam ter jih
povezati z uradno medicino že tekom študija (v uvodniku Zdravniške vestnika na
temo integrativne medicine temu pritrjuje tudi Turk 2011). Vključitev nekaterih
komplementarnih metod v formalne programe izobraževanja je odvisna od pravno-
formalnih razmer, zakonodaje, izobraževalnih institucij, pa tudi pripravljenosti
zaposlenih v njih na spremembe in drugačne načine razmišljanja. Prvi koraki pa so,
kot smo že navedli, različna srečanja, simpoziji, zborniki ter udeležba zdravstvenih
delavcev na njih (tudi Kvas in Seljak 2004). Prav tako se zdi sogovornicam slabšalna
uporaba izraza zdravilstvo.
Tako menijo tudi anketiranci, ki bi se s KAM želeli spoznati. Nekateri za osebno, še v
večji meri pa za profesionalno rabo; predvsem za boljše razumevanje in svetovanje
pacientom, pa tudi za uporabo različnih načinov zdravljenja pri vsakdanjem delu, če
bi bilo to dovoljeno. Zato bi bila potrebna drugačna ureditev, ki bi dopuščala
sodelovanje in tudi združevanje metod. Slednje, integracija, poteka trenutno bolj na
osebni ravni, ko se posameznik znajde v vlogi pacienta, tudi med anketiranimi in
intervjuvanimi zdravstvenimi delavci, razen v primeru rabe akupunkture v kliničnih
ustanovah ter morda na področju fizioterapije, kjer je pri nas vključena manualna
medicina (Turk 2011). Nekatere drugačne načine zdravljenja izvajajo tudi kot
terapevti, vendar neuradno, v svojem prostem času, nekateri pa so pripravljeni svoje
delo preusmeriti v druga področja in posledično ne več opravljati običajne medicinske
prakse.
Odnos zdravstvenih delavcev do področja KAM je pozitiven, pri interesu oziroma
morebitni vpeljavi v prakso pa se za to bolj zavzemajo medicinske sestre91 kot
zdravniki. Obe skupini sta mnenja, da je trenutna ureditev neprimerna in da je
potrebno sodelovanje, pri zdravstvenih delavcih pa dodatno znanje in poznavanje
metod KAM.
91 Začetnica zdravstvene nege, Florence Nightingale, je v sredini 19. stoletja poudarjala celostno skrb za pacienta. Celostni pristop oziroma uporaba komplementarnih metod je bila vključena v temelj zdravstvene nege, vendar je s sodobnim zdravstvenim sistemom in hierarhičnimi odnosi potisnjena ob stran (Kvas in Seljak 2004, 551).
146
Zdravljenje oziroma samozdravljenje ni omejeno na uradno medicino ali KAM, pač
pa je prisotno na obeh področjih. Pri tem je pomembna motivacija, volja, prepričanje,
vera, da bo kakršnokoli zdravljenje ali terapija, učinkovito. Tu ima pomembno vlogo
tudi posameznikova duhovnost oziroma religioznost, kakor jo ta sam definira. Same
pri sebi jo sogovornice večinoma definirajo kot osebno zadevo, občutek miru,
pozitivno naravnanost, kot voljo, intuicijo, zavedanje, da obstaja še nekaj več, da ima
vse nek razlog in namen, kar lahko vpliva negativno, na poslabšanje, ali pozitivno, na
izboljšanje in ohranjanje zdravja. Pomemben vidik je tudi odnos, komunikacija,
sočutje, ki lahko k zdravljenju veliko pripomore, kar je v uradni medicini 'pozabljeno',
onemogočeno oziroma skoraj 'alternativno', saj uradna medicina večinoma nima več
občutka za ljudi in empatijo, izvaja pa agresivne postopke. Vse se trudijo svojemu
delu dodati tudi te pristope, uporabljati intuicijo, 'pogledati za diagnozo' in svetovati
tudi izven okvirov uradne medicine, če presodijo, da je to primerno. Pri pacientih
pogosto že sama odločitev za obisk zdravnika predstavlja velik stres in strah, zaradi
odnosa zdravnika, ki je pogosto dominanten, pa se mu tudi ne zaupajo. Hirerahični pa
so tudi odnosi znotraj medicine. Poleg tega je pri odločitvi za obisk zdravnika
pomemben tudi vpliv posameznikovega socialnega okolja, njegovih prepričanj,
običajev, odnosov.
Zaupanje pacientov ni več stoodstotno namenjeno uradni medicini, ob razočaranju ga
lahko izgubijo in odtegnejo. Zato bi se morali zdravniki še bolj zavedati pomena
medsebojnih odnosov ter da so pacienti osebe in ne objekti zdravljenja. Ti aktivno
sodelujejo v njem, zato morajo v zdravljenje in v določen odnos privoliti, zdravniki pa
bi morali njihove odločitve spoštovati in jim pri tem pomagati, jih voditi (Tušek-Bunc
2004). Ravno drugačna oblika odnosa med pacientom in terapevtom KAM je ena od
prednosti, saj poskuša ohranjati pacientovo zasebnost in intimo, metode so velikokrat
nenasilne, pogosto prijetne in sproščujoče. Komuniciranje s pacientom je sestavni del
procesa zdravljenja in ohranjanja, krepitve zdravja, pri čemer se z večkratnim
ponavljanjem postopokov razvije zaupanje in možnost poglobitve v življenjski slog
pacienta. V času zdravljenja, ko gre za pomemben čas v življenju, pa pacienti
pričajujejo še posebej skrbno komuniciranje in pozornost (Lunder 2003).
Zdravstveni delavci, predvsem na primarni zdravstveni ravni, se z različnimi
pojmovanji zdravja ter načini, metodami zdravljenja in ohranjanja zdravja torej
147
srečujejo pri vsakdanjem delu, pa tudi zasebno92. Kljub temu, da jim profesionalno
njihova stroka poznavanje, uporabo, naklonjenost tem metodam prepoveduje, pa je to
vseeno prisotno, bodisi v neformalnih pogovorih bodisi v zasebni sferi, ko so sami v
vlogi pacienta ali negovalca svojih bližnjih. Pri tem uporabljajo različne metode, ki so
pri nas dostopne, v javnosti znane in se jih ljudje poslužujejo. Tako zasebno kot pri
svojem delu želijo ponuditi sebi in drugim nekaj več, saj je uporaba različnih
pristopov v želji po čimboljšem zdravju in zdravljenju v vsakdanjem življenju
neizpodbitno dejstvo93. Zdravje danes, kot smo že opisali, ni le neko stanje, dano
samo po sebi, pač pa dinamičen, spreminjajoč se proces, v katerem mora posameznik
imeti glavno vlogo, se aktivno zavzeti in 'prisluhniti sebi'.
Kot se je izkazalo tudi v naši raziskavi, so uporabi različnih metod bolj kot zdravniki
naklonjene medicinske sestre. Kot smo zapisali že prej, so medicinske sestre tiste, ki
so s pacienti ob njihovem obisku prve v stiku, zato je kakovost tega odnosa oziroma
komunikacije zelo pomembna.
Področje tradicionalne medicine v zdravstveni negi je vsebina, o kateri se ne
govori veliko na glas oziroma se govori v strokovnem okolju zdravstvene nege
še vedno pritajeno. Če pa se človek obrne okoli sebe, lahko sliši in zasluti
dogajanja, ki človeka napeljejo na misel, da je tema še kako prisotna med
strokovnimi delavci, čeprav menimo, da se ta dogajanja, te izmenjave
razmišljanj med posamezniki odvijajo predvsem zaradi lastnih potreb.
Vsakdanji pritiski, obremenjenost s številnimi situacijami doma in pri delu
hote ali nehote človeka popeljejo v nek odmaknjen svet, kjer se vsaj za nekaj
časa izogne stvarnemu okolju. /…/ Naše mame in sedaj tudi mi
strokovnjaki/posamezniki, so nežno pomagale pri raznih nevšečnostih, ki so se
pripetile nam otrokom: slabost, glavobol, bolečine neznanega vzroka v
trebuhu in še kje. Svoje roke so položile na vir tegob, nežno masirale, podprle
'težko' glavo in prijazno prigovarjale (Cibic 2002, 27–29).
92 Razlike med poklici v zdravstvu so bile ugotovljene tudi drugod, na primer v Veliki Britaniji, kjer so zdravniki specialisti (sekundarna zdravstvena raven) komplementarne metode večinsko odklanjali, medicinske sestre pa so bile nad njimi navdušene (Tovey 1997: 1132). 93 Poleg uporabe med ljudmi so znotraj medicine znak tega tudi strokovna srečanja, zborniki in članki, ki se dotikajo področja KAM in delovanja zdravstvenih delavcev v uradni medicini, na primer simpozij in zbornik Spoznajmo komplementarno in naravno zdravilstvo tudi v zdravstveni negi, 2002.
148
Temu, čemur zdravstveni delavci namenjamo premalo pozornosti, je bolnikov
pogled na njegovo zdravje, njegovo presojanje bolezni in prevzemanje njegove
lastne odgovornosti za stanje nezdravja. Celostna (holistična) obravnava
bolnikov in zdravih uporabnikov zdravstvenih storitev enakovredno vključuje
bolnikovo/uporabnikovo osebno zgodbo. To je predpogoj za oblikovanje
partnerskega odnosa med bolniki in strokovnjaki in pogoj za odgovorno
vljučevanje bolnikov v proces sprejemanja odločitev o lastnem zdravju.
Prezrte, spregledane, neuslišane, podcenjevane izpovedi bolnikov in njihove
razlage, zakaj je do nezdravja/bolezni pri njih prišlo, pogosto nosijo v sebi
ključ o vzroku nezdravja ali navodilo, kako ponovno doseči zdravje«
(Urbančič 2002, 3).
Takšne probleme zdravstveni delavci srečujejo ne le zasebno, pač pa tudi pri
vsakodnevnem delu. Meja med njimi kot posamezniki in strokovnjaki in njihovim
načinom pomoči je pri tem težko določljiva oziroma je ni, saj so to situacije, v katerih
reagirajo oziroma poskušajo reagirati enako (ibid.). Lahko dodamo, da pri tem tudi ni
meje med uradnim in 'drugačnim' (komplementarnim, alternativnim, tradicionalnim)
zdravljenjem. Tudi drugod medicinske sestre ne vidijo meje, konflikta, pač pa se
zavzemajo za kombinacijo različnih metod, čutijo pa blokado pri nekaterih
zdravnikih, ki vstopa drugih načinov zdravljenja v biomedicino ne dopuščajo (Shuval
2006).
»Medicinske sestre, ki so v veliki meri ujetnice zdravniške profesije, morajo pri svojih
prizadevanjih za uveljavljanje samostojnejše vloge zdravstvene nege delovati na
različnih področjih. Uveljavljanje celostnega pristopa pri obravnavi pacienta in
uvajanje komplementarnih metod v zdravstveno varstvo je nedvomno eno od njih«
(Kvas in Seljak 2004). K temu vsekakor lahko štejemo tudi odnose, komunikacijo.
Podobne rezultate v zvezi z odnosom in interesom zdravstvenih delavcev za KAM kot
v naši raziskavi, specifično medicinskih sester/zdravstvenikov/zdravstvenih tehnikov,
je pokazala tudi anketna študija med 247 člani Društva medicinskih sester in
zdravstvenih tehnikov Ljubljana, ki so se udeležili dveh simpozijev na temo KAM v
zdravstveni negi (v letih 2002 in 2003) in jih to področje torej zanima. V anketi so
anketirance spraševali o njihovem razumevanju komplementarnega zdravljenja,
njegovi uporabi in o nekaterih metodah zdravljenja. Med drugim se je tudi pri tej
149
študiji pokazalo, da nekatere metode dopolnilnega oziroma naravnega zdravljenja, kot
so zelišča, post, diete, medicinskim sestram ne predstavljajo del KAM, saj so za naš
prostor običajne in imajo dolgo tradicijo. Kot KAM so navajale tiste metode, ki so k
nam prišle iz tradicij drugih okolij, kultur in jih dobro poznajo ter jim zaupajo. Več
kot polovica vseh anketiranih si želi katero od komplementarnih metod uporabljati
tudi poklicno, ne le zasebno in si za te namene (skoraj 90 % anketiranih) želijo
formalnega izobraževanja (Kvas in Seljak 2004). Anketa je bila sicer izvedena med
tistimi, ki se za to področje zanimajo in si želijo izobraževanja, kot ilustracijo
možnega 'splošnega' vpogleda pa navajajo tudi raziskavo na reprezentativnem vzorcu
medicinskih sester iz leta 2001 (1067 anketirancev), kjer je 62 % vprašanih izjavilo,
da se strinja z alternativnimi metodami zdravljenja, nasprotuje pa jim le 8 % (Kvas
2003, 96 v Kvas in Seljak 2004).
Dejstvo je, da danes nasprotovanje različnim metodam ohranjanja zdravja in
zdravljenja ni veliko in da je interes, potreba po tem v zdravstveni oziroma medicinski
sferi na praktični vsakdanji ravni, kjer so osrednjega pomena pacienti, prisoten.
Nenazadnje bi lahko medicinske sestre, zaradi splošnega odklonilnega stališča,
odnosa zdravniške sfere oziroma medicinskih institucij do večine metod KAM,
prevzele vlogo posrednikov, združevalcev uradne medicine in KAM, kar bi prineslo
dodano kakovost (Kvas in Seljak 2004).
Da je oziroma bi bilo kombiniranje, sodelovanje pristopov koristno, menijo tudi naši
anketiranci. Podobno mnenje so izrazile tudi sogovornice, saj različne metode
zdravljenja uporabljajo same, za svoje bližnje, v določenih primerih pa jih svetujejo
tudi svojim pacientom. Vse menijo, da je treba k težavam pristopati celostno.
Zdravljenje in samozdravljenje namreč nikakor ne zajema le uporabe različnih zdravil
ali uradnih medicinskih postopkov. Kot so poudarile sogovornice, gre za bolj
kompleksen, celosten nabor različnih načinov, na katere si pomagamo in povrnemo
psihofizično ravnotežje, dobro počutje (Chambers in drugi 2006, Thomas 2004).
Koncept celostnega pogleda na človeka in zdravje, holizem, je pri zdravstvenih
delavcih na primarni ravni prisoten, čeprav ga v praksi ne morejo ali ga težko
izvajajo, želja po celostnem pristopu pa je prisotna pri vedno več, če ne skoraj vseh
pacientih. Gotovo bi ga sprejeli, če bi ga zdravstveni delavci lahko izvajali.
150
Kljub temu, da je koncept celostne obravnave značilen predvsem za KAM, ga kot
obravnavo ne le fizičnega aspekta posameznika, pač pa tudi vseh ostalih dejavnikov
in vidikov, ki vplivajo na zdravje, vsaj deklarativno poudarja tudi uradna medicina.
Omenili smo že ožje področje javnega zdravja, na za posameznika relevantni ravni pa
se ta težnja kaže predvsem na področju primarne, preventivne zdravstvene dejavnosti.
Tako medicinske sestre kot zdravniki, ki delajo na primarni ravni, se pri
vsakodnevnem delu s pacienti srečujejo z njimi kot celoto, čeprav jim ne morejo
nameniti toliko pozornosti, kot bi je potrebovali za celostno obravnavo (v okviru
uradne medicine ne vključujejo KAM, pač pa vsaj obravnavo pacienta, njegovega
načina življenja v celoti in obravnavo za določene dejavnike in bolezni, ki se sedaj
obravnavajo ločeno in nepovezano, vendar povezano nastajajo in tudi delujejo).
Uradna medicina je skozi svoj razvoj vso odgovornost skrbi za zdravje prenesla nase
in svoje strokovnjake, zavest posameznika, da mora skrbeti zase, pa je zbledela in bila
prisotna edino, ko je bilo potrebno kaj popraviti. Zdravstveni delavci izpostavljajo
tudi, da je zdravstveni sistem zato obremenjen, tako storilnostno kot finančno in da je
potrebno posameznike zopet ozavestiti, da morajo za svoje zdravje odgovarjati tudi
sami. Nekateri pacienti so že zelo informirani in od zdravstvenih delavcev želijo
potrditev, presojo, da ravnajo prav. Zato postaja samozdravljenje oziroma KAM vse
bolj pomembna, tudi kot način obvladovanja stroškov za zdravila in dražje postopke.
Poleg tega so določene metode samozdravljenja običajno tudi manj agresivne, bolj
'naravne', če so uporabljene pravilno, varno in primerno (Filej 2002; pogovor z Evo
2011).94
Pri spreminjanju poklicnih in zakonitih odnosov med znanstveno in
neznanstveno medicino v Sloveniji pa je potrebno spomniti še na dejstvo, da
imata obe medicini skupno strokovno izhodišče. Sredi 19. stoletja je zelo
raznolika medicinska praksa prišla do pomembnega odkritja 'naravnega toka
bolezni'. Mnoge bolezni se s časom pozdravijo same. Takšnih ozdravitev je
bilo kar 75 odstotkov. Naloga zdravnika naj bi bila le podpora spontanemu
zdravljenju. Takšno stališče sprejemajo zdravilci, ki z različnimi
neagresivnimi metodami krepijo homeostatsko sposobnost človekovega
94 Odvisno od uporabljene metode, so lahko tudi čisto naravne substance zelo nevarne in smrtne, enako kot preparati uradne medicine in farmacije.
151
organizma, da sam dobi bitko z boleznijo. Moderna medicina in 'moderni'
bolnik pa najpogosteje nimata ne časa in ne volje, da bi se prilagodila
naravnemu toku bolezni. Bolnik želi biti že jutri zdrav in sposoben za delo.
Namesto krepitve organizma za boj z boleznijo se odločita, da bosta to
prepustila učinkovitim kemičnim snovem, ki jim pravimo zdravila, pa četudi za
ceno neželenih stranskih učinkov (Česen 2002, 60).
Na vrsto in intenzivnost zdravljenja vplivajo družbeni, kulturni, ekonomski,
psihološki dejavniki in prepričanja ter znanje o zdravju in bolezni (Rogers in drugi
1998). Dandanes se pacienti o svojem počutju in zdravju informirajo in poučijo mimo
za to usposobljenih institucij in strokovnjakov, tako da se medicinsko osebje 'sooča' z
informiranimi, ozaveščenimi, 'opolnomočenimi pacienti', ki se tudi bolj samostojno
odločajo o svojem zdravljenju (Yaphe 2008). K temu spada tudi že omenjena
motivacija; prepričanje v ozdravitev kar lahko, kot pravijo sogovornice, tudi olajša in
pripomore k boljšim izidom zdravljenja. Seveda pa je pri tem nujen odziv
zdravstvenih delavcev oziroma terapevtov, ki morajo spremljati različne metode
(samo)zdravljenja, ki jih uporabljajo pacienti (Rogers in drugi 1998, Yaphe 2008).
Kot pravi Eva in del anketirancev, pa so pacienti pri svojem zdravniku še vedno
previdni oziroma jih je strah kritike, zato zdravstveno osebje ni seznanjeno z vsemi
načini samozdravljenja ali KAM, ki jih njihovi pacienti uporabljajo, kar je lahko v
določenih primerih slabost ali celo tvegano95, pomanjkljivo pa je tudi izobraževanje
zdravstvenih delavcev.
V zvezi z zdravljenjem in samozdravljenjem so sogovornice in anketiranci omenjali
kombinacijo različnih načinov in metod, tako uradnih kot tudi KAM. Kombinacijo
nekateri anketiranci in sogovornice uporabljajo sami in se jim zdi pozitivna, o uporabi
izvejo od svojih prijateljev, znancev in tudi od pacientov ter jim jo tudi priporočajo.
Njihovo kombiniranje je bolj zasebno in neuradno, nasveti in vprašanja pacientov o
alternativnih načinih zdravljenja pa selektivna, odvisna od situacije. Zdi pa se, da je
pri nekaterih disciplinah medicine, na primer primarni zdravstveni dejavnosti, ki je
tudi najbližje celostni obravnavi in jo poznamo iz zdravstvenih domov, pa tudi 95 V ZDA več kot polovica ljudi, zajetih v nacionalni zdravstveni anketi, ki so za samozdravljenje uporabljali zelišča, tega ni zaupala strokovnjaku uradne medicine (Gardiner in drugi 2007). Vprašanje je, kakšna je stopnja zaupanja pri nas, glede na rezultate ankete pa so zdravstveni delavci prepričani, da je pri njihovih pacientih še kar visoka.
152
obravnavi bolečine, nekaterih kroničnih obolenj, psihičnih in duševnih težavah in
podobno, odprtost do samozdravljenja in kombinacije 'tradicionalnih',
komplementarnih/alternativnih metod večja, kar so izrazile tudi sogovornice (glej na
primer Priloga K.3). Podobno so ugotovili v raziskavi v Avstraliji, poleg naklonjenosti
KAM na primarni zdravstveni ravni tudi večjo odprtost mlajših zdravnikov do idej
holizma v primerjavi s starejšimi (Easthope et al. 2000).
Uradna medicinska stroka se torej do določene mere s področjem KAM ukvarja
oziroma vsaj želi ukvarjati, vendar za sedaj le v obliki dodatnih izobraževanj,
odborov, debat, praktično pa bolj neformalno, potihem ali prikrito, v pogovorih s
pacienti, sodelavci in prijatelji. Zavedanje obstaja, praksa pa, bolj ali manj, zasebno.96
Kot pravijo tudi zdravstveni delavci sami, so pokazali, da so pripravljeni na
spremembe, potrebna je še pripravljenost medicine kot institucije ter družbe (Kvas in
Seljak 2004).
Zanimivo je, da se na primer v zdraviliščih, kjer je ob 'wellness' ponudbi močna
uradna medicina na različnih področjih, brez težav pojavljajo tudi diagnostika in
metode zdravljenja KAM (glej Priloga K.3).
V pogovorih so nekatere sogovornice z zvezi s samozdravljenjem in metodami, ki jih
uporabljajo, izpostavile spremembo v njihovem življenju, počutju, naravnanosti. Na
podlagi osebne izkušnje bolezni in slabega počutja, želje po več znanja, ki jih je
napeljaja k iskanju drugačnih rešitev in izboljšanja zdravja, pa so se nato nekatere tudi
same izobrazile in začele prakticirati nekatere metode (akupunktura, homeopatija,
refleksna in druge masaže, pozitivno mišljenje, zdravo prehranjevanje itd.). Tovrstna
osebna situacija, izkušnja ali dogodek je lahko sprožilec za večjo spremembo v
življenju, ki je lahko še toliko bolj pomembna, če gre za zdravje oziroma bolezen.
Pacient tako lahko postane tudi svetovalec, terapevt ali zgled drugim, kot smo že
96 Inštitut za bioelektromagnetiko in novo biologijo na svoji spletni strani gosti predstavitev iniciativnega odbora za odprt dialog zdravnikov o integrativni medicini – INTA. To je neformalna skupina, katere vizija je »… dvigniti raven dialoga med zdravstvenimi ustanovami, ki skrbijo za strokovnost, izobraževanje, financiranje, raziskovanje in zakonodajo, ter med predstavniki odbora, ki so opremljeni z informacijami in dokazi o učinkovitosti izbranih komplementarnih metod zdravljenja ter s podatki o potrebah bolnikov, in ustvariti komunikacijo, kakršno na tem področju poznamo v razvitih evropskih in zunaj evropskih državah« (INTA 2004). Nadaljnjega delovanja, po letu 2004, ni bilo mogoče preveriti, ker samostojna spletna stran odbora ne deluje več, drugih zapisov pa nismo našli.
153
opisali v predhodnih poglavjih (glej tudi Priloga M). Kategoriji 'uporabnika' in
'izvajalca' nista ločeni, pač pa prehajata druga v drugo.
Kot je povedala Eva, ji v njenem primeru uradna medicina ni učinkovito pomagala in
se zato ne zdravi več na ta način, njen način življenja je postal drugačen. Čeprav dela
v uradni medicini, pri sebi ne čuti koflikta, ker nima direktnega stika s pacienti. Delo
v diagnostiki in homeopatsko zdravljenje se ji ne zdita konfliktna, medicinska
diagnostika se ji zdi dobro razvita. Glede svojega odnosa do zdravljenja je odkrita in
do sedaj z ljudmi okoli sebe ni imela težav.
Tudi drugi zdravstveni delavci, na primer zdravniki, ugotavljajo, da z osebno izkušnjo
in znanjem KAM, postane odnos in komunikacija s pacienti drugačna, izboljšana,
preko tega pa tudi njihovo dojemanje tako zdravljenja kot tudi njihovega poklica.
Moje osebno izkustvo s celostnim zdravljenjem me je doletelo po desetih letih
izkušenj konvencionalne medicine in je bilo povezano z najbolj neposrednim
načinom sporazumevanja – z dotikom, s shiatsu tehnikami. Učenje in osebno
spoznavanje učinkovitosti te metode je spremenilo moja stališča do kakovosti
življenja, ki ga želim živeti. Spremenilo se je moje dojemanje poklica zdravnice
v najglobljih temeljih in me iz nezadovoljne, utrujene specialistke popeljalo v
svet neposrednega sporazumevanja preko dotika, zdravljenja in raziskovanja.
Moje sposobnosti najfinejšega zaznavanja so se poglobile in začutila sem ne le
v dotiku, temveč tudi ob splošnem dojemanju pri običajnem srečevanju več o
človeku, kot marsikdaj s prenekaterimi raziskavami (Lunder 2003, 67).
Tudi pri posameznikih, ki imajo uradno medicinsko izobrazbo in delajo v
zdravstvenem sistemu, intenzivne osebne izkušnje, lastne ali izkušnje bližnjih,
izkušnje pacientov, s katerimi so vsak dan v stiku, lahko vplivajo na njihove občutke,
mišljenje, odnos do zdravljenja, ki se lahko zelo spremeni, skupaj z ostalimi področji
in aktivnostmi vsakdanjega življenja. Lastne izkušnje, njihovo izražanje in
zadovoljstvo s tem pa je tudi del sodobnega pojmovanja zdravja oziroma 'dobrega'
življenja, bivanja, za katerega si posamezniki v sodobni družbi vsakodnevno
prizadevamo. Še posebej bi tako ozaveščeni, uradno, pri svojem delu, morali biti
zdravstveni delavci, saj skrbijo, nam pomagajo oziroma bi morali pomagati skrbeti za
temelj (dobrega) življenja, zdravje in ne le bolezen.
154
5 SKLEP
Zdravje je večplastna celota; je fizično, psihično, duševno, duhovno, socialno
ravnovesje. Celosten, holističen pogled, pojmovanje in obravnavanje zdravja ter
zdravljenje ne pomeni le odstranjevanja telesne bolezni, pač pa ohranjanje in vračanje
v ravnovesje, zdravo stanje na vseh omenjenih aspektih. Čeprav so te ideje in prakse,
še posebej koncept celostnosti oziroma holizma, ki je sicer izvorno starejši, v zahodni
družbi kot neka alternativa na vseh področjih vsakdanjega življenja (znova) prišle v
ospredje s pojavom novodobniške duhovnosti in kulture, pa so se v zadnjih desetletjih
dodobra umestile in postale del vsakdanjega življenja, dominantne kulture, jezika,
navad, praks.
Eno najbolj vidnih področij sprejetja takšnega pojmovanja in razumevanja je področje
zdravja in zdravljenja. Tako obstaja pahljača, nabor raznolikih načinov ohranjanja,
izboljšanja zdravja, ki se jih posameznik lahko loti sam ali ob pomoči izkušenih oseb;
obstoj in uporaba pa ni neka mejna, periferna dejavnost, pač pa o tem obstaja javno
zavedanje oziroma ozaveščenost in odprto informiranje o tem področju. Po drugi
strani pa je ta velik del spektra skrbi za zdravje prezrt, spregledan oziroma zanikan s
strani zdravstvenih avtoritet, avtoritet uradne medicine, ki so pri nas preko svojih
institucij glavni odločevalec ureditve področja zdravstva in preko tega javne, splošne
skrbi za zdravje, definira pa tudi uradno veljavno 'javno zdravje'. Uradna medicina na
tak način ne uspe prispevati k spremembi in ravnotežju posameznika in družbe, pač pa
le ohranjati svojo prevlado glavnega pooblaščenega skrbnika zdravja, ki ga priznava
država. Prevladujoča težnja, ideologija zdravja v družbi posamezniku namreč nalaga
ravno stalno, vseživljenjsko odgovornost in skrb za lastno zdravje, ki pa mu v celoti ni
omogočena.
Definicija javnega zdravja pri nas tako izhaja le iz definicij uradne medicine, ki je
veliko ožja od realnega stanja in dogajanja, pojmovanj in načinov ohranjanja zdravja
v vsakdanjem življenju. Javno zdravje, če ga razumemo in pojmujemo celostno, je
namreč veliko širše področje in zajema veliko več kot definicije, programe, storitve in
obravnavo v okviru uradne medicine. Trenutna situacija pravno-formalnega, uradnega
strogega ločevanja med uradno in KAM oziroma zdravilstvom, kot je poimenovano
155
pri nas, ter opredelitve slednjega izven zdravstvene dejavnosti, je poleg neupoštevanja
tudi drugih, manj 'alternativnih' vplivov na zdravje, odraz tovrstne naravnanosti.
Pri javnem zdravju je potrebno upoštevati tudi vse druge, nebiološke dejavnike, ki
vplivajo na zdravje oziroma bolezen ter njeno dojemanje, pomen, ki ga ima za
obolelega, različna prepričanja, pojmovanja in načine zdravljenja ter ohranjanja
zdravja, kar predstavlja tudi področje KAM. Vse to bi morale institucije uradne
medicine upoštevati, tudi pri snovanju in postavljanju pravno-formalno zavezujočih
ureditev in pravil. Pester nabor različnih terapij KAM prinaša bogat kulturni kontekst
z različnimi vidiki, ki v družbi obstajajo in segajo dlje od telesa kot takega in so do
določene mere del vsakdanje, dominantne kulture, in dlje od pojmovanj in
predpostavk o zdravju, dobrem počutju in bivanju. Pri tem danes ni več neobičajna
lastna skrb za zdravje in dobro počutje, ki na različne načine združuje na primer telo
in duhovnost oziroma ju ne ločuje, s tem pa ne le naredimo nekaj za svoje dobro
'fizično' počutje, pač pa svoje življenje, osebno rast, celostnost nasploh. Duhovnost je,
tako kot zdravje, pojmovana kot živa, dinamična, odprta osebna izkušnja, volja,
pogosto neločljivo povezana z drugimi vidiki in dejavnostmi v vsakdanjem življenju.
Namen javnega zdravja kot dejavnosti je skrb za zdravje ljudi v celoti. Zato je
zanimivo in čudno, tudi neživljenjsko, da to področje uradna medicina, javno zdravje
ignorira in ga ne želi spoznati niti toliko, da bi ga spremljala, izobraževala svoje
strokovnjake, z njim sodelovala oziroma bila kompetentna uporabnikom, pacientom
svetovati, ne le odsvetovati. V trenutni situaciji pa uradno raje pušča področje KAM
urejeno po tržnih zakonitostih in ljudem prepušča, da se znajdejo, kakor vedo in
znajo. Celostnost v uradni medicini trenutno večinoma pomeni le združevanje
različnih poddisciplin, pristopov, programov znotraj nje same.
Na praktični vsakdanji ravni, ko smo posamezniki v skrbi za svoje zdravje in pri
zdravljenju najpogosteje najprej v stiku z zdravstvenimi delavci, večinoma najprej na
primarni ravni zdravstvene oskrbe, kar pri nas predstavljajo zdravstveni domovi ter
ambulante osebnih izbranih zdravnikov, pa je slika drugačna. Kot se je pokazalo v
naši raziskavi, v anketi in intervjujih, in tudi drugih podobnih raziskavah ter
prispevkih različnih avtorjev iz vrst zdravstvenih delavcev, »medicincev iz prakse«, si
želijo in vidijo potrebo po drugačni ureditvi ter redefiniranju skrbi za zdravje ljudi.
156
Neprimerna se jim zdi tudi trenutna pravno-formalna ureditev področja KAM pri nas.
Nenazadnje jim to pokažejo pacienti sami, ki potrebujejo drugačno, bolj vključujočo
in celostno obravnavo, odnos, ko gre za njihovo zdravje. Pri tem pa si poskušajo na
različne načine pomagati sami ali s pomočjo terapevta katere od metod KAM.
Predvsem v uradni medicini manjka upoštevanje bolnikovega doživljanja, aspekta in
potreb pri zdravljenju in soočanju z boleznijo, obolenjem. Pri tem izredno pomembno
vlogo, včasih odločilno vlogo igra odnos, komunikacija med pacientom in
terapevtom, zaupanje in prepričanje v uspešnost terapije ter aktivno sodelovanje
posameznika. Pomembna je njegova izkušnja in kolikor je mogoče tudi upoštevanje
njegovih zadržkov, prepričanj, strahov, želja. Soočanje z boleznijo in zdravljenje, skrb
za zdravje posameznika in zdravje nasploh pogosto pomeni več kot trenutno
odstranitev določene težave ali bolezni in več kot obisk pri zdravstvenih
strokovnjakih. KAM ponuja določene aspekte v terapevtskem odnosu, ki v uradni
medicini niso zajeti. Poleg tega uradna medicina ne zajema oziroma premalo zajema
kontekst, izkušnjo »zdravosti« kot celote, ne le rešitve težave na določenem delu
telesa ali le telesu. Posebna pozornost, naklonjenost, skrb, tolažba ali toplina so danes
prava redkost in manjkajoča 'magičnost', 'umetnost zdravljenja'.
Zdravstveni delavci ta primanjkljaj zaznavajo in si želijo tudi možnosti drugačnih
pristopov k zdravljenju. Že sedaj sami namreč zdravja ne definirajo le v okviru uradne
medicine, pač pa veliko bolj celostno. Proces doseganja zdravja, kot prepoznavajo
zdravstveni delavci tudi sami, ovira uradna medicina sama kot dominanten diskurz, ki
se mu morajo drugi diskurzi zdravja podrejati, v nasprotnem primeru pa lahko sledijo
stroge posledice. Tako lahko drugačne metode zdravljenja zagovarjajo le posredno,
zasebno in prikrito, pacientom pa jih (neuradno) svetujejo v primerih, ko so tudi oni
naklonjeni in odprti za tovrstno zdravljenje. Tudi v tem se kaže prevlada diskurza
uradne medicine in omejevanje kombiniranja, iskanja čimbolj optimalnih poti
zdravljenja in zdravja. Za optimalno doseganje in vzdrževanje slednjega pa so koristni
in potrebni različni pristopi.
Različni načini sodelovanja uradne medicine in KAM, t.i. integrativna medicina, ki v
pristopu poudarja osredotočenost na pacienta kot celoto in v idealni obliki pomeni
tudi spremembo pogleda, je pri zdravstvenih delavcih že sprejemljiva, v prihodnosti
tudi pričakovana kot možna rešitev boljše obravnave in rešitve krize uradne medicine,
157
vendar je trenutno možna in udejanjena le na posreden in zaseben način. Izjema v
našem prostoru so klovni zdravniki (Rdeči noski), ki pri težje obolelih poskrbijo za
osmislitev, podelitev pomena bolezni, življenja posameznika, odstranitev trpljenja in
neugodja (vsaj za določen čas), in praksa akupunkture, ki pa vsaj na ravni primarne
zdravstvene dejavnosti le redko poteka v istih ordinacijah ob klasični obravnavi.
Zaradi osnovnega, skupnega namena vseh medicin, to je vzpostavljati in ohranjati
zdravje na način, ki ljudem ne škoduje in posamezniku realno pomaga, lahko rečemo,
da je, kot so izrazili sodelujoči v raziskavi, zdravje in zdravljenje le eno, k temu pa
lahko pristopamo na različne načine. Različne medicinske sisteme združujejo ljudje,
ki se k njim zatekajo ob vsakdanjih težavah, pa tudi tisti zdravstveni delavci in drugi
terapevti, ki prestopijo (navidezno) mejo in spoznajo obe strani. Tudi medicinski
specialisti in strokovnjaki se, kot vsi ostali, v primeru težav in bolezni znajdejo tudi v
vlogi pacienta, bolnika.
Zanimivo je, da poskuša Svetovna zdravstvena organizacija, neke vrsta krovna
znanstvena institucija uradne medicine, v okviru načina mišljenja in dela področja
slediti težnji, zahtevi po upoštevanju, priznanju in kombiniranju, integraciji tudi
drugih medicinskih sistemov in metod zdravljenja. Nacionalne zdravstvene institucije
so njen podaljšek in njene akte, definicije ter v evropskem prostoru določila in ukrepe
EU načeloma upoštevajo (bi jih morale upoštevati). V primeru tradicionalne,
alternativne, komplementarne in integrativne medicine pa je tu primanjkljaj. Kljub
temu, da Svetovna zdravstvena organizacija in EU podpirata tudi raziskave
tradicionalne, komplementarne, alternativne medicine, so te še vedno bolj ali manj v
okviru biomedicinske paradigme. Po eni strani je sodobna biomedicina v krizi, kar se
tiče vsakdanje prakse, kjer ima opravka s konkretnimi ljudmi in konkretnimi
problemi, ki marsikdaj presegajo le telesne simptome. Po drugi strani pa njena visoka
specializiranost in raziskave ter odkritja na različnih področjih, na primer v genetiki,
kjer je uspešna, še vedno ohranjajo oziroma krepijo njen primat. Vsekakor obstajajo
razlike znotraj medicine same, še bolj pa, kot smo videli, med »teorijo in prakso«
zdravstvene oskrbe v vsakdanjem življenju.
Večinoma je med uradno in drugimi medicinami še vedno prisotno nasprotovanje,
konflikt in počasno spoznavanje ter sodelovanje, kar velja tudi za naš prostor.
158
Razmerje med uradno medicino in ostalimi medicinami še vedno ohranja napetost,
hkrati pa se kaže, da drugi pristopi, na primer metode samozdravljenja in KAM,
uspešno izzivajo uradno medicino prav na njenem področju, znotraj njene dejavnosti.
Zdravstveni delavci sami zagovarjajo in uporabljajo zase, za svoje bližnje in tudi
paciente različne metode in kombinacije metod zdravljenja; odvisno od njihove
profesionalne vloge (razlike obstajajo na primer med zdravniki in medicinskimi
sestrami), izkušenj, kot tudi zasebnih okoliščin. Nekateri uporabljajo le KAM, najraje
pa kombinirajo različne načine samozdravljenja in zdravljenja v kombinaciji z
uradnim pristopom. Če bi imeli na tem področju več znanja in veščin, bi to uporabljali
pri delu, še bolj pa tudi zasebno.
Kljub temu, da uradna medicina pri nas na splošno še ni naklonjena sprejetju in
sodelovanju z različnimi načini zdravljenja, pa je dejstvo, da se jih ljudje vedno bolj
poslužujejo. Sobivanje različnih načinov ohranjanja zdravja in zdravljenja oziroma
KAM je vsakdanja realnost, ki je splošno, predvsem pa na področju uradnega javnega
zdravja ne gre zanemariti. Vsekakor bi morale zdravstvene institucije in avtoritete
poslušati izkušnje svojih in drugih strokovnjakov, ki se vsakodnevno srečujejo s
pacienti in njihovimi težavami, ter prisluhniti potrebam po znanju in veščinah
zdravstvenih delavcev, preko tega pa tudi pacientov. Celostna skrb za zdravje in
celostna obravnava namreč zajemata tudi sodelovanje strokovnjakov z različnih
področij.
Iz trenutne situacije je razvidno, da samozdravljenje, komplementarnost, združevanje
različnih načinov zdravljenja in skrbi za lastno zdravje kljub vsemu sobivajo, ne glede
na uradno razmejevanje in polarnost. Za uspešno, celostno delovanje zdravstvenega
sistema in ohranjanje zdravja bosta obe oziroma vse strani morale najti stične točke in
vzpostaviti sodelovanje, saj bosta tako z integracijo različnih pristopov obvladovanje
področja in celostna skrb za zdravje veliko bolje zagotovljena. Zdravstveni delavci,
torej medicina sama namreč ne vidi smisla v nasprotovanju. Le preko novih,
sodelovalnih načinov dela so namreč možni pozitivni učinki na vse udeležene v
procesu zdravljenja, pa tudi na zdravstveni sistem.
V pluralni, multikulturni, globalni družbi je različne pristope k zdravju in zdravljenju
možno spoznati in doseči bolj kot kdajkoli prej. Vsakdanje življenje je dinamično,
159
polno sprememb, v katere smo posamezniki vključeni s svojimi interakcijami,
razmišljanjem, identiteto. Zdravja ne moremo obravnavati enostransko ali ločeno od
dogajanja v družbi ter izkušenj in predstav posameznikov. Zato lahko bolj celosten,
multidisciplinaren medicinski pristop nudi veliko bolj učinkovito zdravljenje, hkrati
pa odpira prostor za skupna raziskovanja, ki bi učinkovito razreševala v sodobni
družbi tudi vedno bolj kompleksne, večplastne zdravstvene probleme, s katerimi se
vsakodnevno spopada vsak od nas. S svojimi raznolikimi izkušnjami, v svojih
različnih vlogah, bodisi kot zdravstveni strokovnjak bodisi kot posameznik, ki se
zasebno trudi čim bolje skrbeti za svoje celostno dobro počutje, bivanje in ravnovesje
v vseh pogledih – zdravje.
160
6 LITERATURA
Abazović, Miroslava ur. 2011. O pravilni in varni uporabi zdravil. Zdravila in
samozdravljenje. Ljubljana: Slovensko farmacevtsko društvo. Dostopno prek:
http://www.sfd.si/modules/catalog/products/prodfile/knjizica2011splet.pdf (25.
september 2011).
Antonovsky, Aaron. 1990. Studying health vs. studying disease. Predavanje. Berlin:
Congress for Clinical Psycology and Psychoteraphy.
Armbruster, Christy A., John T. Chibnall in Sarah Legett. 2003. Pediatrician Beliefs
About Spirituality and Religion in Medicine: Associations With Clinical Practice.
Pediatrics 111: 227–235.
Astin, John A. The Characteristics of CAM Users: A Complex Picture. V
Complementary and Alternative Medicine: Challenge and Change, ur. Merrijoy
Kelner, Beverly Wellman, Bernice Pescosolido in Mike Saks, 101–114. London:
Routledge.
Bahrs, Ottomar, Heim S., Kalitzkus V., Matthiessen P., Meister P., Müller H. 2003.
Salutogenesis in General Practice How to use the Potential of Doctor-Patient-
Communication to Promote Health. Oxford: 2nd Conference on Making Sense of:
Health, Illness and Disease.
Ban, Tina. 2008. Novodobniška duhovnost. Od zgodovinskih izvorov do sodobne
podobe. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Barker, Eileen. 1989. New Religious Movements: A Practical Introduction. London:
HMSO.
Bauer, Brent, ur. 2010. Mayo Clinic Book of Alternative Medicine: Integrating the
best of natural therapies with conventional medicine. Second edition. New York:
Time Inc.
161
Bauman, Zygmunt. 1998. Postmodern Religion? V Religion, Modernity and
Postmodernity, ur. Paul Heelas, David Martin in Paul Morris, 55–78. Oxford:
Blackwell Publishers.
--- 2002. Tekoča moderna. Ljubljana: Založba /*cf.
Beck, Ulrich. 2001. Družba tveganja. Na poti v neko drugo moderno. Ljubljana:
Krtina.
BOH. Samozdravljenje. Dostopno prek: http://www.samozdravljenje.com/domov.html
(8. julij 2010).
Božič, Ana in Tina Zupanič. Zdravje in zdravstveno varstvo v Republiki Sloveniji.
2009. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. Dostopno prek:
http://www.stat.si/doc/pub/Zdravje%20in%20zdravstveno%20varstvo-slo.pdf (27.
julij 2011).
Cant, Sarah. 2005. Understanding why people use complementary and alternative
medicine. V Perspectives on Complementary and Alternative Medicine, ur. Tom
Heller, Geraldine Lee-Treweek, Jeanne Katz, Julie Stone in Sue Spurr, 173–204.
Abingdon: Routledge.
Chambers, Ruth, Health First in Matthew Critchlow. 2006. Seeing self care from the
patient's perspective. V Supporting self care in primary care, ur. Ruth Chambers, Gill
Wakley in Alison Blenkinsopp. Oxford: Radcliffe Publishing. Dostopno prek:
http://www.selfcareconnect.co.uk/167
Chryssides, George D. 1999. Exploring New Religions. London, New York:
Continuum.
Cibic, Darja. 2002. Človeku strokovna in/ali drugačna pomoč. V Spoznajmo
komplementarno in naravno zdravilstvo tudi v zdravstveni negi, 27–30. Ljubljana:
Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov.
162
Clohesy Consulting. 2003. Mapping the emergence of integrative medicine: a journey
toward a new medicine. Dostopno prek:
http://www.bravewell.org/current_projects/mapping_field/mapping_the_field/ (21.
maj 2011).
Coulter, Ian. 2004. Integration and paradigm clash. The practical difficulties of
integrative medicine. V The Mainstreaming of Complementary and Alternative
Medicine, ur. Philip Tovey, Gary Easthope in Jon Adams. London: Routledge.
Černoga, Meta. 2010. Homeopatija: znana že dolgo, priznana še ne. Nedeljski dnevnik
(18. april).
Česen, Marjan. 2002. Zdravljenje z zdravili in brez njih. V Spoznajmo
komplementarno in naravno zdravilstvo tudi v zdravstveni negi, 59–61. Ljubljana:
Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov.
Črnič, Aleš. 2001. Teorija in praksa definiranja religije. Teorija in praksa 38 (6):
1004–1016.
--- 2003. Odnos sodobnih družb do novih religijskih gibanj. Teorija in praksa 40 (1):
117–135.
--- 2007. Predsednik za novo dobo: religiološka analiza Drnovškovega obrata.
Družboslovne razprave 23 (56): 21–37.
Daaleman, Timothy P., Ann Kuckelman Cobb, Bruce B. Frey. 2001. Spirituality and
well-being: an exploratory study of the patient perspective. Social Science &
Medicine. 53 (11): 1503–1511.
Davie, Grace. 2005. Religija v sodobni Evropi. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Dnevnik. 2011. Za smeh v bolnišnicah. 13 (28. februar).
163
Dominc, Janja. 2011. Humor in igra za preganjanje strahu. Mariborski utrip, 7 (25.
marec).
Douglas, Mary. 1999. Izbira med grobim in duhovnim. Nekaj medicinskih preferenc.
V Miselni slogi. Kritični eseji o dobrem okusu, 33–59. Ljubljana: Založba Cf.
Državni zbor. 2011. Dostopno prek: http://www.dz-rs.si/ (julij do oktober).
Đokić, Zdenka. 2011. Pridejo zato, da polepšajo dan. Nika, 12–13 (13. april).
Easthope, Gary, B. Trantera in G. Gillb. 2000. General practitioners’ attitudes toward
complementary therapies. Social Science & Medicine. 51 (10): 1555–1561.
Ellison, Christopher G., Jeffery S. Levin. 1998. The Religion–Health Connection:
Evidence, Theory, and Future Directions. Health Education & Behavior. 25 (6): 700–
720.
EnKlikAnketa – 1KA spletne ankete. Dostopno prek: http://www.1ka.si (junij do
avgust 2011).
European Central Council of Homeopaths (ECCH). Dostopno prek:
http://www.homeopathy-ecch.org/ (24. julij 2011).
European Information Centre for Complementary & Alternative Medicine (EICCAM).
2008. Dostopno prek: http://www.eiccam.eu/pdfs/eiccambrochurecomplete.pdf (24.
julij 2011).
European Information Centre for Complementary & Alternative Medicine (EICCAM).
Dostopno prek: http://www.eiccam.eu/ (24. julij 2011).
Filej, Bojana. 2002. Pogled medicinske sestre na komplementarno in naravno
zdravilstvo. V Spoznajmo komplementarno in naravno zdravilstvo tudi v zdravstveni
negi, 31–33. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov.
164
Finkler, Kaja. 1994. Sacred healing and biomedicine compared. V Medical
Anhtropology Quarterly 8 (2): 178–197.
Foucault, Michel. 1994. The Birth of the Clinic. London: Routledge.
Furnham, Adrian in Chris Smith. 1988. Choosing alternative medicine: a comparison
of the beliefs of patients visiting a general practitioner and a homeopath. Social
Science & Medicine 26 (7): 685–689.
Furnham, Adrian in Julie Forey. 1994. The Attitudes, Behaviors and Beliefs of
Patients of Conventional vs. Complementary (Alternative) Medicine. Journal of
Clinical Psychology 50 (3): 458–469.
Furnham, Adrian in Charles Vincent. 2003. Reasons for Using CAM. V
Complementary and Alternative Medicine: Challenge and Change, ur. Merrijoy
Kelner, Beverly Wellman, Bernice Pescosolido in Mike Saks, 61–78. London:
Routledge.
Gardiner, Paula, Robert Graham, Anna T.R. Legedza, Andrew C. Ahn et al. 2007.
Factors associated with herbal therapy use by adults in the United States. Alternative
Therapies in Health and Medicine 13 (2): 22–29.
Gerjevič, Božena. 2007. Kako je akupunktura prišla na zahod. ISIS: glasilo
Zdravniške zbornice Slovenije. 16 (3): 68–69.
Gilbert, Elizabeth. 2010. Dostopno prek: http://www.elizabethgilbert.com (maj 2011).
Goldstein, Michael S., Dennis T. Jaffe, Carol Sutherland, Josie Wilson. 1987. Holistic
Physicians: Implications for the Study of the Medical Profession. Journal of Health
and Social Behaviour 28 (2): 103–119.
Gorišek, Irena. 2011. Zdravnici javni opomin zaradi homeopatije – odziv. Dnevnik (7.
junij 2011).
165
Hadner Hvala, Sergeja. 2011. Šef zdravilcev bo minister. Žurnal24, 2–3 (10. marec).
Hanegraaff, Wouter J. 1996. New Age Religion and Western Culture. Esotericism in
the Mirror of Secular Thought. Leiden: Brill.
Hawkins, Hunsaker Anne. 1999. Reconstructing Illness. Studies in Pathography.
West Lafayette: Purdue University Press.
Heelas, Paul. 1996. The New Age Movement: the Celebration of the Self and the
Sacralization of Modernity. Oxford: Blackwell Publishers.
--- 2008. Spiritualities of Life. New Age Romanticism and Consumptive Capitalism.
Oxford: Blackwell Publishing.
Heller, Tom. 2005. Integration of CAM with mainstream services. V Perspectives on
Complementary and Alternative Medicine, ur. Tom Heller, Geraldine Lee-Treweek,
Jeanne Katz, Julie Stone in Sue Spurr, 379–407. Abingdon: Routledge.
Hostnik, Majda. 2007. Za Drnovška edino učinkovito onkološko zdravljenje. Dnevnik
40 (26. oktober).
Hribar, Maruša. 2009. Homeopatski pristop zdravljenja psihičnih težav. Moje zdravje,
priloga časopisa Dnevnik: 34–35 (3. februar).
Hughes, Brian M. 2006. Regional Patterns of Religious Affiliation and Availability of
Complementary and Alternative Medicine. Journal of Religion & Health. 45 (4):
549–557.
INTA – Iniciativni odbor za odprt dialog zdravnikov o integrativni medicini. Dostopno
prek: http://www.bion.si/Nove_strani/INTA.htm (avgust 2011).
Intervjuvanka Alenka. 2010. Intervju. Ljubljana, april.
Intervjuvanka Ana. 2010. Ljubljana, junij.
166
Intervjuvanka Barbara. 2010. Ljubljana, junij.
Intervjuvanka Eva. 2010. Ljubljana, julij.
Intervjuvanka Helena. 2010. Ljubljana, april.
Intervjuvanka Katja. 2010. Ljubljana, junij.
Intervjuvanka Sonja. 2010. Ljubljana, junij.
Intervjuvanka Urša. 2010. Ljubljana, junij.
ISIS: glasilo Zdravniške zbornice Slovenije. 2011. 20 (8–9): 14–16.
JAZMP (Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke).
2011. Izdaja dovoljenja za promet s prvimi homeopatskimi zdravili v Republiki
Sloveniji. Obvestilo za javnost, 5. 4. 2011. Dostopno prek:
http://www.jazmp.si/objave/Objava-2011-04-07.pdf (april 2011).
--- Seznam homeopatskih zdravil, ki so pridobila dovoljenje za promet. Dostopno
prek: http://www.jazmp.si/objave/Objava-2011-04-07a.pdf (april 2011).
Kamin, Tanja (2006): Zdravje na barikadah. Dileme promocije zdravja. Ljubljana:
FDV.
Kamin, Tanja, Mirjana Ule. 2009. Novodobni stevardi zdravja. V Evroorientalizem /
(Z) Nova medicina. ČKZ. 37 (235/236): 145–155.
Kapetanović, Žana. 2010. Kdo se boji homeopatije? Jana. 17: 22–24 (26. april).
Kaptchuk, Ted J. in David M. Eisenberg. 2001. Varieties of Healing. 2: A Taxonomy
of Unconventional Healing Practices. Annals of Internal Medicine. 135 (3): 196–204.
167
Kliever, Stephen. 2004. Allowing Spirituality into the Healing Process. Journal of
Family Practice 53(8): 616–624.
Knavs, Nina. 2007. Zdravilski sindikat se boji odhoda v ilegalo. Dnevnik (27.
november).
Koss-Chioino, Joan. 2006. Spiritual Transformation, Healing, and Altruism. Zygon:
Journal of Religion and Science. 41 (4): 869–875.
Kovačič, Suzana P. 2008. Homeopatska zdravila dostopnejša. Gorenjski glas (5.
december).
Kropej, Monika. 2000. Magija in magično zdravljenje v pripovednem izročilu in
ljudsko zdravilstvo danes. Etnolog. 10: 75–84.
Kvas, Andreja, Janko Seljak. 2004. Komplementarne metode zdravljenja kot del
biopsihosocialnega modela zdravja: primer medicinskih sester. Teorija in praksa 41
(3-4): 548–559.
Lázár, Imre. 2006. Táltos Healers, Neoshamans and Multiple Medical Realities in
Postsocialist Hungary. V Multiple Medical Realities: Patients and Healers in
Biomedical, Alternative and Traditional Medicine, ur. Helle Johannessen in Imre
Lázár, 35–53. New York, Oxford: Berghahn Books.
Lek. 2011. Kako si še lahko pomagaš sam – samozdravljenje. Dostopno prek:
http://www.lek.si/si/skrb-za-zdravje/nasveti-za-uporabo-zdravil/samozdravljenje/ (29.
maj 2011).
Lévi-Strauss, Claude. 1963. The Sorcerer and His Magic, The Effectiveness of
Symbols. V Structural Anthropology, 167–205. New York: Basic Books (1999).
Lindström, Bengt, Monica Eriksson. 2005a: Salutogenesis. Journal of Epidemiology
and Community Health. 59(6): 440–442.
168
--- 2005b: Professor Aaron Antonovsky (1923–1994): the father of the salutogenesis.
Journal of Epidemiology and Community Health. 59(6): 511.
Luckmann, Thomas. 1997. Nevidna religija. Ljubljana: Krtina.
Lunder, Urška. 2003. Sporazumevanje in zdravljenje. V Kognitivne znanosti: zbornik
C 6. mednarodne multi-konference Informacijska družba IS 2003, ur. Igor Kononenko
in Igor Jerman, 66–68. Ljubljana: Inštitut Jožef Štefan.
Lunin.net. Dostopno prek: http://www.lunin.net (21. september 2010).
Lynch, Gordon. 2007. The New Spirituality. An Introduction to Progressive Belief in
the Twenty-first Century. London: I.B. Tauris.
Malnar, Brina in skupina. 2004. Raziskava o navadah ljudi pri uporabi zdravil
[datoteka podatkov]. Ljubljana: Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih
komunikacij [izdelava]. Univerza v Ljubljani, Arhiv družboslovnih podatkov
[distribucija]. Dostopno prek: http://www.adp.fdv.uni-
lj.si/podatki/zdrav04/zdrav04_porocilo.pdf (27. julij 2011)
McGuire, Meredith B. 1993. Health and Spirituality as Contemporary Concerns. The
Annals of the American Academy of Political and Social Science. 527 (1): 144–154.
Melton, Gordon J. 1998. New Age: An Introduction. V The Encyclopedia of Cults,
Sects and New Religions, ur. James R. Lewis. New York: Prometheus Books.
--- 2001. Modern Alternative Religions in the West. V Sociology of Religion: A
Reader, ur. Susanne C. Monahan, William A. Mirola, Michael O. Emerson, 266-282.
Upper Saddle River, NJ: Prentice Hall.
Mnenje k predlogu zakona o zdravilstvu (ZZdrav). 2007. Dostopno prek:
http://www.ds-rs.si/kb/seje/?View=entry&EntryID=54 (25. julij 2011).
169
Moss, Donald. 2002. The Circle of the Soul: The Role of Spirituality in Health Care.
Applied Psychophisiology and Biofeedback. 27 (4): 283–297.
National Center for Complementary and Alternative Medicine (NCCAM), National
Institutes of Health. What Is Complementary and Alternative Medicine? Dostopno
prek: http://nccam.nih.gov/health/whatiscam/ (april 2011).
Nedelo. 2010. Koliko zaupamo alternativni medicini? (5. september).
Olson, Michael M., M. Kay Sandor, Victor S. Sierpina, Harold Y. Vanderpool,
Patricia Dayao. 2006. Mind, Body, and Spirit: Familiy Physicians' Beliefs, Attitudes,
and Practices regarding the Integration of Patient Spirituality into Medical Care.
Journal of Religion and Health. 45 (2): 234–247.
Ong, Chi-Keong, Erling Høg, Gerard Bodeker in Gemma Burford. 2005. Regional
Overview: European Region. V WHO global atlas of traditional, complementary and
alternative medicine, ur. G. Bodeker, C.K. Ong, C. Grundy. G. Burford, K. Shein,
109–116. Kobe: the WHO Centre for Health Development.
Ozebek, Nataša. 2007. V bolnišnicah z glasbo nad utrujenost, strah in bolečino.
Dnevnik.si, 18. januar. Dostopno prek: http://www.dnevnik.si/novice/znanost/223568
(26. maj 2011).
Petrinec Primožič, Marija, Štefan Duh, Martina Košnik, Nadja Triller, Damijan Eržen.
2006. Vpliv glasbe med bronhoskopijo na bolnikovo počutje. Obzornik zdravstvene
nege 40 (2): 71–74.
Petry, Judith J. in Robert Finkel. 2004. Spirituality and Choice of Health Care
Practitioner. The Journal of Alternative and Complementary Medicine. 10 (6): 939–
945.
Podnar, Katarina. 2011. Perceptivna glasbena terapija. Intervju z Nadjo Triler. Moje
zdravje, priloga časopisa Dnevnik 142: 18–21 (24. maj).
170
Potrata, Barbara. 2001. Verske ideje, verske prakse: slovenski novodobniki in njihove
prakse. Teorija in praksa 38 (6): 1144–1156.
Pravilnik o opredelitvi zdravilskih sistemov in zdravilskih metod ter o postopku
evidentiranja, priznavanja in nadzora zdravilskih sistemov in zdravilskih metod, ki se
uvajajo v zdravilsko dejavnost. Ur. l. 79/2008 (1. avgust 2008).
--- Priloga: Zdravilske metode, ki se uporabljajo pri izvajanju zdravilske dejavnosti.
Ur. l. 79/2008 (1. avgust 2008).
Pravilnik o preizkusu iz zdravstvenih vsebin za zdravilce, ki nimajo zdravstvene
izobrazbe. Ur. l. 79/2008 (1. avgust 2008).
Pravilnik o spremembi Pravilnika o opredelitvi zdravilskih sistemov in zdravilskih
metod ter o postopku evidentiranja, priznavanja in nadzora zdravilskih sistemov in
zdravilskih metod, ki se uvajajo v zdravilsko dejavnost. Ur. l. 115/2008 (5. december
2008).
Ramšak, Mojca. 2007. Družbeno-kulturne podobe raka dojk v Sloveniji. Ljubljana:
Delo revije/Europa Donna.
Rdeči noski – klovni zdravniki :o). Dostopno prek: http://www.rdecinoski.org (30. maj 2011).
Reilly, David Taylor. 1983. Young doctors' views on alternative medicine. British
Medical Journal 287: 337–339.
Rogers, Anne, Vikki Entwistle, David Pencheon. 1998. Managing demand. A patient
led NHS: managing demand at the interface between lay and primary care. British
Medical Journal 316: 1816–1819.
Schneirov, Matthew in Jonathan David Geczik. 1996. A Diagnosis of Our Times:
Alternative Health's Submerged Networks and the Transformation of Identities. The
Sociological Quarterly 37 (4): 627–644.
171
Sharma, Ursula. 2003. Medical Pluralism and the Future of CAM. V Complementary
and Alternative Medicine: Challenge and Change, ur. Merrijoy Kelner, Beverly
Wellman, Bernice Pescosolido in Mike Saks, 211–222. London: Routledge.
Shuval, Judith. 2006. Nurses in alternative health care: Integrating medical paradigms.
Social Science & Medicine 63: 1784–1795.
Slovensko farmacevtsko društvo. 2011. Uporaba zdravil brez recepta pri Slovencih
najpogostejši način samozdravljenja. Sporočilo za javnost. Dostopno prek:
http://www.sfd.si/uploads/datoteke/raziskava__sporoilo_za_javnost.doc (25.
september 2011).
Slovensko zdravniško društvo. Dostopno prek: http://www.szd.si/ (3. marec 2011).
Smrke, Marjan. 2000. Svetovne religije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Sointu, Eeva. 2006. The search for wellbeing in alternative and complementary health
practices. Sociology of Health & Illness 28 (3): 330–349.
Sointu, Eeva in Linda Woodhead. 2008. Spirituality, Gender, and Expressive
Selfhood. Journal for the Scientific Study of Religion. 47 (2): 259–276.
Sok, Mihael. 2007. Pljučni rak in zdravilstvo. Ljubljana: Društvo pljučnih in
alergijskih bolnikov Slovenije.
Sončeve pozitivke. Dostopno prek: http://www.pozitivke.net (21. september 2010).
STA (Slovenska tiskovna agencija). 2008. Homeopatija. Na simpoziju poziv po
vključitvi homeopatije v zdravstveno dejavnost (8. april).
--- 2010. Alternativna medicina (28. avgust).
--- 2011a. Novela zakona o zdravilstvu (6. april).
172
--- 2011b. V slovenskih lekarnah konec tedna prva homeopatska zdravila (10. april).
Stark, Rodney in William Sims Bainbridge. 2007. Teorija religije. Ljubljana: FDV.
Stone, Julie in Jeanne Katz. 2005. Can complementary and alternative medicine be
classified? V Perspectives on Complementary and Alternative Medicine, ur. Tom
Heller, Geraldine Lee-Treweek, Jeanne Katz, Julie Stone in Sue Spurr, 33–57.
Abingdon: Routledge.
Strokovna srečanja. 2010. ISIS: glasilo Zdravniške zbornice Slovenije. 19 (11): 93, 19
(12): 97.
--- Koledar in programi strokovnih srečanj. Dostopno prek:
http://www.zdravniskazbornica.si/ (december 2010, 3. marec 2011)
Stumpf, Steven H., Simon J. Shapiro in Mary L. Hardy. 2008. Divining integrative
medicine. Evidence-Based Complementary and Alternative Medicine (eCAM) 5 (4):
409–413.
Sunwolf. 2004. Once Upon a Time for the Soul. A Review of the Effects of
Storytelling in Spiritual Traditions. Communication Research Trends 3 (23): 2–19.
--- 2005. Rx Storysharing, prn: Stories as Medicine. Prologue to the Specail Healing
Issue. Storytelling, Self, Society 1 (2): 1–10.
Sutcliffe, Steven J. 2003. Children of the New Age. A history of spiritual practices.
London: Routledge.
Svetovna zdravstvena organizacija. 1948. WHO definition of Health. 1948. Dostopno
prek: http://www.who.int/about/definition/en/print.html (26. april 2011).
--- 2000. Traditional Medicine. Dostopno prek:
http://www.wpro.who.int/health_topics/traditional_medicine/ (29. maj 2011).
173
--- 2002. WHO Traditional Medicine Strategy 2002-2005. Ženeva: SZO. Dostopno
prek: http://whqlibdoc.who.int/hq/2002/WHO_EDM_TRM_2002.1.pdf (julij 2011).
--- 2004. WHO Guidelines on developing consumer information on proper use of
traditional, complementary and alternative medicine. Ženeva: SZO. Dostopno prek:
http://apps.who.int/medicinedocs/en/d/Js5525e/ (julij 2011).
--- 2005. WHO global atlas of traditional, complementary and alternative medicine,
ur. G. Bodeker, C.K. Ong, C. Grundy. G. Burford, K. Shein. Kobe: the WHO Centre
for Health Development.
--- 2008. Traditional Medicine. Dostopno prek:
http://www.who.int/mediacentre/factsheets/fs134/en/ (julij 2011).
Štajerski tednik. 2011. V lekarnah tudi homeopatska zdravila (29. april).
Šuškovič, Stanislav. 2003. O homeopatih, zdravilcih in zdravnikih. ISIS: glasilo
Zdravniške zbornice Slovenije 11 (12): 120–122.
Tamayo, Carmen, AlirioArreaza, Christina Almonte, Mario Barbagallo, Ligia
Dominguez, Jaime Espín, Josephine Fagan, Renée F. Lyons, Kerry Kuluski. 2010.
Integrative medicine. V When people live with multiple chronic diseases: a
collaborative approach to an emerging global challenge, ur. Jadad, Alejandro R.,
Andrés Cabrera, Renée F. Lyons, Francisco Martos, Richard Smith, 191–211.
Andalusian School of Public Health, Granada. Dostopno prek:
http://www.opimec.org/equipos/when-people-live-with-multiple-chronic-diseases/
Thomas, Kate. 2004. Alternative sources of advice: traditional and complementary
medicine. V Oxford Textbook of Primary Medical Care, ur. Roger Jones, Nicky
Britten, Larry Culpepper, David A. Gass, Richard Grol, David Mant, Chris Silagy,
116–121. New York: Oxford University Press.
Thompson, Craig J. 2003. Natural Health Discourses and the Therapeutic Production
of Consumer Resistance. The Sociological Quarterly 44 (1): 81–107.
174
Toš, Niko in skupina. 2001. Slovensko javno mnenje 2001/3: Raziskava o zdravju in
zdravstvu IV. in Raziskava o obrambi in varnosti (SJM013) [datoteka podatkov].
Ljubljana: Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij
[izdelava]. Univerza v Ljubljani, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija].
Dostopno prek: http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/sjm013/ (27. julij 2011).
Tovey, Philip. 1997. Contingent Legitimacy: U.K. alternative practitioners and inter-
sectoral acceptance. Social Science & Medicine 45 (7): 1129–1133.
Turk, Zmago. 2011. Integrativna medicina – da ali ne? Zdravniški vestnik 80 (1): 1–5.
TV Slovenija, 1. program. 2007. Zdravilci kot podjetniki. Tednik. Ljubljana, 20.
september.
--- 2010. Duhovni utrip. Ljubljana, 1. oktober.
--- 2011. Odmevi. Ljubljana, 15. april.
Turner, Bryan S. 2000. The History of the Changing Concepts of Health and Illness:
Outline of a General Model of Illness Categories. V Handbook of Social Studies in
Health and Medicine, ur. Albrecht, Gary L., Ray Fitzpatrick, Susan Scrimshaw, 9–23.
London: Sage.
Tušek-Bunc, Ksenija. 2004. Zdravilstvo in medicina. V Družinska medicina na
stičišču kultur. 21. Učne delavnice za zdravnike družinske medicine, ur. Janko
Kersnik, 139–147. Ljubljana: SZD.
Ule, Mirjana. 2003. Spregledana razmerja. O družbenih vidikih sodobne medicine.
Maribor: Aristej.
Urbančič, Klaudia. 2002. Beseda urednice. V Spoznajmo komplementarno in naravno
zdravilstvo tudi v zdravstveni negi, 3–5. Ljubljana: Društvo medicinskih sester in
zdravstvenih tehnikov.
175
Van Blerkom, Linda Miller. 1995. Clown Doctors: Shaman Healers of Western
Medicine. Medical Anhtropology Quarterly 9 (4): 462–475.
Vrhnjak, Sabina. 2009. Malo tabletk tu, malo tam. Večer (16. december 2009).
Wallis, Roy. 1984. The elementary forms of the new religious life. London:
Routledge &Kegan Paul.
Wellness – Thermana Laško. Dostopno prek: http://www.thermana.si/wellness (21.
februar 2011).
Wills, Margaret. 2007. Connection, Action, and Hope: an Invitation to reclaim the
»Spiritual« in Health Care. Journal of Religion & Health. 46 (3): 423–436.
Yaphe, Yonah. 2008. Self medication - Introductory lecture to Bled Course. Euract
course: Learning and teaching about self-medication in general practice/family
medicine. Bled. Dostopno prek: http://www.drmed.org/index.php?k=3&n=488
Zaletel-Kragelj, Lijana, Ivan Eržen, Marjan Premik. 2007. Uvod v javno zdravje.
Ljubljana: Medicinska fakulteta.
Zakon o zdravilstvu. (ZZdrav). Ur.l. RS št. 94/2007 (10. oktober 2007).
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški službi. (ZZdrS-E). Ur.l. RS
št. 58/2008 (10. junij 2008).
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravilstvu (ZZdrav-A), besedilo
predloga. Dostopno prek: http://www.dz-
rs.si/typo3conf/ext/acts/pi1/acts/getfile.php?cat=l&id=54591575&mandate=5 (22.
julij 2011).
--- Ur.l. RS št. 87/2011 (27. oktober 2011).
176
Zdravstveni vestnik. Glasilo Slovenskega zdravniškega društva. Dostopno prek:
http://vestnik.szd.si (3.marec 2011).
Zgonik, Staš. 2011. Homeopatska raziskava. Mladina. 23.
Žgajnar Ferlić, Brigite. 2011. Kroglice za premožne. Delo (16. maj).
Židanik, Suzana. 2004. Religija in odnos do zdravja in zdravljenja. V Družinska
medicina na stičišču kultur, ur. Janko Kersnik, 45–55. Ljubljana: Združenje
zdravnikov družinske medicine SZD.
Židov, Nena. 2000. Ali so metode alternativne medicine v Sloveniji res nekaj povsem
novega? Etnolog. 10: 139–59.
Priloga
When A
Th
This is
HS
NoGo
(http://2.b Vir besed
a A: Besedil
n the moon iAnd Jupiter
hen peace wAnd love w
the dawninThe age
AqAq
Harmony anSympathy ano more falseolden living
Izve
bp.blogspot.co
dila: http://ww
lo pesmi Aq
is in the Sevr aligns with
will guide thewill steer the
ng of the agee of Aquariuquarius! quarius!
nd understand trust aboehoods or dg dreams of
edba musica
om/-X_CStgB
ww.allmusicals
quarius iz m
venth Househ Mars e planets e stars
e of Aquariuus
anding unding
derisions f visions
ala Hair v lju
B_bcQ/TlY8nB
s.com/lyrics/h
177
musicala H
e
us
T
ubljanskih K
Foto: ZaodrjeBxFzeI/AAAA
hair/aquarius.h
Hair
MyAnd th
When the mAnd J
Then peAnd
This is the dT
Križankah,
e AAAAAAsU/
htm
ystic crystal he mind's tr
AquariuAquariu
moon is in thJupiter aligneace will gulove will ste
awning of t
The age of AAquariuAquariu
25. avgust 2
/V7vlP71mgk
revalation rue liberatious! us!
the Seventh ns with Maruide the planteer the stars
the age of AAquarius us! us!
2011
kk/s1600/hair1
on
House rs nets s
Aquarius
13.jpg)
Priloga
a B: Spletnaa knjigarna a Cangura
178
179
Vir: Knjiggarna Cangurra (http://wwww.cangura.com
180
m/)
Priloga Vir: Plesn(http://ww Vir: Napo
a C.1: Napo
ni studio Intakww.intakt.si/)
ovednik.com
ovedi različ
kt
(http://www.n
čnih dogodk
napovednik.co
181
kov, vadb,
om)
praks s po
(http
dročja »um
Vir: Napp://www.napo
m-telo-duh«
povednik.comovednik.com)
«
m
182
Vir: Napovednik.com (http://www.napovednik.com)
183
Priloga C.2: Hoja po žerjavici – Firewalking
184
Vir: Hoja po žerjavici – Firewalking (http://www.hojapozerjavici.si/)
185
Priloga C.3: Angelski portal
186
Vir: Angelski portal (http://www.angelski-portal.si/)
Pril
Vir:
loga Č: Avt
Simply Cleve
tomobilizem
er, revija za br
m in energe
rihten odnos d
187
etske točke
do življenja. 2
e
011. 04: 20–221.
Pril
Vir:
Homhomsebiljub
loga D: Pri
Zdravje. 2011
meopatski kmeopatija ini – čustvene
bezenske tež
imeri prisp
1. 33 (372): 2
kotiček: n delo na e, žave
evkov o po
1, 82–83, 88.
No
188
odročju KA
ovice & zan
Klubstoritin lep
AM v reviji
nimivosti –
b za zdravo žtev s področpote
Zdravje
tudi KAM
življenje – očja zdravja,
ni brez tveg
oglasi različdobrega po
ganj
čnih očutja
Prilzdr
Is
Različnnačini samozdzdravljenergijreikijemnaravneteričnrazstru
loga E.1: Lavljenja
Izložba knjisredišču Lju
ne metode i
dravljenja: jenje z rokajo dreves, m, prehrano
no medicinonimi olji, upljanjem
Foto: Ajda Je
Literatura s
igarne v ubljane
in
ami,
o, o,
elenc
s področja »
189
»samopommoči«, samo
LiFekažipo
zdravljenja
iteratura na eng Šui, zdramni, meditvljenjska enosameznika
a in
teme: I Chiravljenje s tacija, mudrnergija in ma
ing,
re, moč
Prilmet
Foto
loga E.2: Ltodah KAM
o: Ajda Jelenc
Literatura oM
o zeliščih in
190
n zdravljenjju z zelišči ter literatuura o različčnih
PrilLju
Foto
loga F: Oznubljani
o: Ajda Jelenc
načevalne ttable različ
191
čnih centrov
v, ambulannt in salonoov terapij vv
Pril
Foto (Vir
loga G: Pri
o: Ajda Jelenc
r: http://lekarn
imeri home
na-soca.si/t/ka
eopatskih z
ategorije/home
192
zdravil
eopatska-zdravila)
Sez
z
znam nekatehomeopats
dravil v spllekarni So
Ljublj
erih skih etni oča, jana
Pril
Foto
loga H.1: P
o: Ajda Jelenc
Pripomočkii za akupun
193
nkturo
Prilčasu
Fo
loga H.2: Lu nosečnost
oto: Ajda Jelen
Letaki za akti in porod
nc
kupunkturna
194
no masažo,, akupunktturo in akuupunkturo vv
Prilter Foto
loga I.1: Lepoklicno k
o: Ajda Jelenc
etak društvkvalifikacijo
va refleksoto refleksote
195
terapevtov erapevtov
in drugi leetaki za reflfleksoterapiijo
Pril Foto
loga I.2: Le
o: Ajda Jelenc
etak za biosspektrum m
196
medicino inn ponudbo ayurveda ccentra
Prilparrad
loga J.1: Orka in Drušdiestezijo
značevalnaštva Kostan
a tabla in pnj iz Vurbe
197
predstavitveerka – zdrav
eni letak navljenje na e
aravnega zenergetskih
zdravilnegah točkah in
Foto: Ajda J
a n z
Jelenc
Prilv Te
Vir: (http
loga J.2: Biermah Top
Terme Topolp://www.terme
ioterapija vpolšica
šica e-topolsica.si
v kavarni G
198
Grand hoteela Union v
v Ljubljani in bioterap
Vir: Noviz Unionjunij 20
pija
vičke na,
001
Prilprik
loga K.1: Inkaz združev
ntegrativnavanja
a medicina
199
a – deklaraccija »nove mmedicine« in simbolič
Vir: DeclMedicineColaborahttp://wwgrative_mfor_a_newe: a journmedicine
čni
laration for a Ne – The Bravewative: ww.bravewell.medicine/declaw_medicine/m
ney toward a n.
New well
org/intearation_medicinnew
Fo
Prilrazlzdrmedin vtrad Vir: Pril
oto: Ajda Jelen
loga K.2: Slik v pojmoavja med udicinskim mvzhodnim, mdicionalne
http://yourgre
loga K.3: A
nc
Simbolični povanju teleuradnim, zamodelom modelom kitajske m
eensite.net/tag
Akupunktu
prikaz sa in ahodnim
edicine
g/tcm/
ra v zdravs
200 V
stvenem do
Vir: Moje zdra
omu Grosu
avje, 13. septe
plje in term
Vir: ClohMapping medicinea journeyhttp://wwcts/mappi
ember 2011: 1
mah Dobrn
hesy Consultinthe emergenc:
y toward a newww.bravewell.oing_field/map
11.
na
ng. 2003. ce of integrativ
w medicine: org/current_p
pping_the_fiel
ve
rojeld/
Prilura
loga L: Priadno medici
meri opisovino v priro
v različnihčniku klini
201
h načinov zdike Mayo
dravljenja KAM, primmerjava z
Vir: Mayo Clinic Book Of Alteernative Medic
202
cine. 2010: 1006–107, 112–1113, 144–145,, 174–175.
Priltera
Vir:
loga M: Opapije in do
Ona, 9. avgus
pisi poti od vloge terap
st 2011: 21.
bolnika dopevta KAM
203
o lastne traM
ansformativ
vne izkušnjje bolezni aali
Vir: Zdravje. 20111. 33 (372): 21, 82–83, 88.
204
NAJ
Ko sener
Ja tstaraživljdogodolgspoz
kasnZdramorobetlahkboljeznaštečnradipristprivposlPoslpelji
In tanarešokaše pprvo
Ko snoreŽelenajb
Čas so se
Ves zakarazuudarbila in m
J SE VAM P
sama brskamrgijami, ki po
tudi jaz se va ženska, pojenje peljalo odek v mojegih pet let, z znali vrednot
neje pa nič vavniki so ugoram ves čas tavno, še posko kaj velikoe. Vendar nša 45kg, zdrana in bolna..io, drugega topih zdravl
vlečeno. Res lušala in ko lušala sem ini me h g.Lend
ako sem se edil zame. Žeantni... Še ceočeli? In tak
o srečanje s č
sem ozdravelega in neprizela sem si nbližje.
je tekel in ve pojavljali lj
ta čas pa seajev... Malo umeti. Predvrijo kje drugjsem zopet z
mi sporočijo,
PREDSTAVI
m in sem brskomagajo ljud
vam bom preoročena, mana druga pom življenju. njo pa tudi
te, ki smo jih
Torej komislila, se sprašsolidne zelo nardiagnozasploh je,kilogram
več. Postajalotovili, da gr
jemati zdrasebej ne če im
o ugovarjala.i bilo tako, avnik pa je r. pravo bremtako nisem
ljenja in imsem bila p
sem zaslišaln poslušala. derotu... vem
srečala z goe po nekaj teelo sam zdrako sem iz 75%čimerkoli v z
la, sem začezemljenega, pnaučiti se vs
vse več in večljudje in me p
em se spraševodgovorov.
vsem sem se gje. In žal sezdrava, vse jeda z mano n
IM
kala po interdi ozavestiti i
edstavila, takati dveh hčeota. SpoznavK le temu mvsi, ki so sta
h prej spregle
ot nejevernegse me je nekševala. Saj dohodke... P
robe, da je ma za diagnoz, se je moje
mom, česar sla sem slabore za dedno bavila in da jmaš dva otro. Tako so mbila sem vserekel, da je pme za vse ok
mogla delameli so gostapravi nejeverla glas gostaPrve besede
m da mi on la
ospodom Lenerapijah semvnik mi je re
% ogroženoszvezi z energi
la brati in prpredvsem pasega tega, d
č znanja semprosili za po
vala nekater.. No bili sukvarjala z
em odgovor se bilo krasno
ni vse v redu
205
rnetu, me je in jim neposr
ka kot sem, era. Po izobvanje z energme je pripeljali ob moji sedali ali pa s
ga Tomaža, kega lepega dimam vse k
Potem so slemoralo doletezo je bila slstanje iz dne
sem bila na otna, dokler bolezen v krvjih bom mooka, ki te po
me poslali doe slabotnejšpač telo slabkoli mene. Tati. Spomnimta. Vse skuprni Tomaž. a se je v me
e soprogu, koahko pomaga
nderotom, km si odlično ekel: Matejasti prišla na 2ijami.
rebirati o vsa nepotrebneda bi lahko
m pridobivalamoč... In tak
re stvari, ki mso, a jih nis
vprašanjemspoznala na o... ko me lepin da bi bilo
vedno zanimredno pomag
brez mašnicrazbi sem g
gijami in delojala moja botrani. Vsi skso se nam zde
ki je imel ldne lotila bokar si človekedila vprašaeti mene? Hoabša. Ko soeva slabšalozačetku vesekončno nise vi in da si bo
orala jemati trebujeta. Bi
omov z vrečka, kilogramibotno in da Takrat sem lm se, da je paj se mi jA ker nisem
eni nekaj preo je prišel doa. In nato sem
ki mu bom vopomogla. P
a, ta spremem25% in danes
em tem, kar jega. Tako sem
s pridom u
a in rezultatiko sem začela
mi niso bile psem razume
m zakaj se nelastni koži..
pega dne poo dobro da či
malo kdo so gati.
c in celofanageometer veno z energijamolezen s katekupaj smo se ele samoume
lepo življenjelezen. Kako k lahko želianja.. kaj seodila sem ok
zdravniki ugo. Izgubljala ela, kot bi bi
več mogla vom opomogla
vse življenjila pa sem prko zdravil ini so padli žebo že bolje. ležala v postbila oddaja
je zdelo smm mogla dremaknilo. Pomov iz dela s
m mu poveda
ečno hvaležnPregledi pri zmba pa ni ods sem zdrava
je bilo še prm začela samuporabljala z
i so bili krasa z delom tud
povsem jasnela. Ali pa jekatere bolez. Uživala sem
okličejo iz ginimprej pride
ljudje ki del
a. Mateja, 4ndar me je mi ni bil planero sem se b
veliko naučevne.
je, vsaj tako ravno mene,i. Dom, druem naredila koli zdravnikougotavljali ka
sem kilograila vsaka ženvstati iz posa sčasoma, dje. Hm... ničreslabotna, d
n upanjem, de na minimuBila sem živ
telji in poslua o alternat
mešno in za rugega, semojma nimamso bile... Pro
ala o oddaji..
žna za vse kazdravniku sod zdravil...kaa. To je bilo
red kratkim nma delati na zase in za s
sni. Kar naendi na drugih.
ne. Bilo je nejih nisem žzni vrnejo am v svojem nekološke kl
em do njih... J
ajo z
40 let moje niran orila čili in
sem , sem
užino, tako
ov in aj mi m za nska, telje.
da pa č kaj da bi
da bo um ki včna, ušala ivnih lase pač
m kaj. osim, ..
ar je o bili aj ste moje
nekaj sebi. svoje
nkrat ..
ešteto želela li pa delu,
linike Ja in
206
spet se je začela kalvarija...in spet se je začelo učenje in spoznavanje bistva vsega kar danes počnem. Zgodilo se mi je ravno to, da se je bolezen pojavila v drugi obliki. Bilo je naporno, tako fizično še bolj pa psihično. Vendar sem se začela spraševati, začela sem analizirati, vse kar sem počela od prve do druge bolezni...
Spoznala sem da sem kaj hitro pozabila na vse hudo kar je bilo, da v svojem življenju nisem ničesar spremenila, da sem pozabila da bi morala biti hvaležna za vse kar sem imela...
Ja, tu se je začela moja nova pot, pot obračanja vase. Zopet je preteklo kar nekaj časa, da sem si opomogla. Prestala veliko posegov, vendar danes verjamem da je bilo vredno. Naučila sem se bistva vsega. Ne iščem več zunaj sebe ampak v sebi. Vzorce, ki so me omejevali in obremenjevali ter pehali v težave sem počasi spreminjala, enega za drugim in še danes jih.
Spoznavala sem globino tehnik, ki sem jih že dobro obvladala, a brez tiste pike na i. Ko sem dojela neke stvari in le to uporabila v terapijah pri drugih, so se stvari zgodile prej, bolje in predvsem učinkoviteje.
Vsakodnevno delo na sebi mi pomaga, da se nadgrajujem. Še vedno sem polna napak, vendar verjamem, da karkoli naredim danes naredim drugače kot bi to storila pred dvema letoma. Lahko rečem, da sem ponosna nase, da vem da sem na pravi poti .
Moja iskrena želja je ljudem pomagati. Kaj pomeni pomagati? Jaz ne zdravim in to je bistvo!!! Nobeno zemeljsko bitje ni tako mogočno da bi zdravilo druge. Želim ozaveščati ljudi, jih preko lastnih izkušenj naučiti kako lahko najdejo pot do sebe, kako spoznati vero vase in v to da je nad nami nekaj ali nekdo, ki nam želi le dobro, od nas pa je odvisno ali bomo to sprejeli ali ne. S terapijami ljudem pomagam, ne morem pa namesto njih narediti korakov. Lahko jih le ozavestim in jim namignem kako naj naredijo tistega prvega, ki je najtežji. Lahko s terapijo odstranim bolečino, ne morem pa garantirati da se ne bo vrnila, če človek ni pripravljen ničesar narediti.
Pot ni zapletena, če si je človek želi, mar ne? Torej če si želite delati korak v lepši jutri... prelistajte malo moje strani in morda najdete kaj kar vas bo zanimalo in vas vodilo k nadaljnem raziskovanju.
Pa poglejmo še malo, kaj sem se naučila v vseh teh letih. Sicer nisem pristaš nazivov, ker vsi vemo da to še nič ne pomeni, a brez njih ljudje pač ne zaupajo...
Angelski terapevt 2005 učila pri Marjetki Novak
Usuir reiki mojster učitelj s šolanjem sem pričela l.2005 Rogljič, Cigale
Imara reiki mojster učitelj 2007 Cigale Edmond
Bioenergija po metodi Z.Domančiča1.stopnja
2007 G.Zdenko Domančič (za nadaljne šolanje se še nisem odločila, čeprav terapije velikokrat izvajam po njegovi metodi)
Theta healing practitioner 2008 Cigale Edmond
Refleksoterapija 2008 Oli Lukner
Vendar bi rada še enkrat poudarila, da so seminarji in tečaji le odskočna deska za delo, bistvo pa si mora vsak terapevt najti sam,v sebi. V tem kratkem času delovanja sem opravila ogromno število terapij, kar bom predstavila kar z mnenji svojih strank, saj menim da so oni najboljši prikazatelj dejstev, učinkov in rezultatov terapij in mojega dela.
Vir: BOH – O meni (http://www.samozdravljenje.com/o_meni.html)
207
Priloga N: Lastne izkušnje (opazovanje z udeležbo) z različnimi načini ohranjanja zdravja in zdravljenja Med prebiranjem literature in raziskovalnim delom sem pomislila tudi na svoje lastne izkušnje z nekaterimi elementi, ki jih omenjam, na primer sodobno in popularno kulturo wellnessa, duhovnostjo, holističnimi praksami, različnimi načini zdravljenja (poleg običajnega z uradno medicino in uporabo zdravil brez recepta ter čajev). a) Wellness / terapija
Za darilo sem prejela bon za masažo, točneje »stone masažo« (masažo z vročimi in hladnimi kamni). Odločila sem se ga vnovčiti čimprej, saj sem tako ali tako imela bolečine v vratu, pa tudi zimski mraz ni bil ravno prijazen. Vse skupaj, ambient kot tudi izkušnja masaže je bila prijetna, sproščujoča. Kar mi je vzbudilo pozornost pa so bili naslednji aspekti. Maserka oziroma fizioterapevtka je ves čas masaže govorila, kaj bo naredila oziroma kaj počenja. Pred samo masažo je bil prvi korak polaganje kamnov na čakre oziroma energetske centre (odpiranje), kot mi je razložila, za vzpostavitev pretoka energije. Sledila je masaža na vsakem delu posebej, za odpravljanje blokad, pretok limfe in sprostitev mišic. Ob koncu je sledilo še žganje suhega žajblja, za odstranjevanje negativne energije, očiščevanje. Ko je bila masaža pri koncu, sem se ji lepo zahvalila, hkrati pa me je zanimalo, ali ve kaj več o različnih elementih tretmaja in od kod prihajajo. Žal mi je znala povedati samo, da so jim na tečaju povedali, da je blagodejnost vročih in hladnih kamnov pred leti odkrila neka angleška gospa, ko so jo boleli sklepi in mišice. Glede čaker in žajbljevega dima pa tudi ni vedela povedati kaj več, kar se mi je zdelo škoda in rahlo razočaranje. Namreč, če neki sprostitveni tehniki želijo dati dodano vrednost z elementi duhovnosti, zdravljenja oziroma želijo holistično dejavnost, potem bi vsaj nekaj osnov, razlago morali nuditi svojim strankam, če to želijo. To bi še dodatno osmislilo masažo, pri stranki pa okrepilo občutek, da se je nekaj pozitivnega dogajalo ne le na telesni ravni, pač pa tudi na umski in duševni oziroma duhovni. Vsekakor pa gre za primer kulture dobrega počutja in pripenjanja elementov sodobne duhovnosti oziroma holizma, čeprav površinsko. Druga izkušnja pa bolj kot na področje wellnessa spada že v področje terapije. Gre za ayurvedski postopek, ki koristi pri bolečinah v vratu. Sestavljen je iz masaže in polaganja določene zeliščne zmesi in zlivanja toplega olja na vrat. Počutje po tem je bilo dobro in bolečine manjše. Na voljo je v večjem wellness centru pri nas, ki ima prvi Ayurveda center v Evropi pod pokroviteljstvom vlade države Kerala, Indija. Terapevti v centru so bili izbrani s strani sekretariata za zdravje, izvajajo pa masaže kot tudi diagnostiko in terapije.
b) Delavnica vegetarijanskega oziroma presnega kuhanja
Skupaj z dvema kolegicama sem se udeležila popoldanske, nekajurne delavnice vegetarijanskega oziroma presnega kuhanja. Hkrati se mi je zdelo, da bi znala biti udeležba na takih delavnicah zanimiva tudi z vidika mojega raziskovanja. Delavnica je potekala sproščeno, zelo neformalno, z okoli desetimi udeleženci in se je zato zavlekla na šest ur. Nekateri so se med seboj že poznali. Večino so predstavljale ženske srednjih let oziroma malo starejše, ostale tri smo bile mlajše ter dva mlajša moška (eden od njiju skupaj z ženo in otrokom). Cena za delavnico se mi je zdela precej visoka, a ob logičnem razmisleku so sestavine in živila, ki smo jih uporabili, precej draga (presna, ekološka in biološka). Poleg samega kuhanja sem opazovala in
208
poslušala pogovore udeležencev delavnice. Razbrala sem, da se s tem načinom prehranjevanja oziroma življenja nekateri ukvarjajo že dalj časa, skoraj vse pa je k temu privedlo zdravje oziroma bolezen. Omenjena družina se je zaradi tega prehranjevala izključno presno (mati in oče, za otroka nisem prepričana), se ukvarjala z jogo, uporabljala zelišča in druge, naravne prehranske dodatke oziroma zdravila. Najstarejša udeleženka je bila pri zbiranju informacij zelo goreča, celo nekoliko agresivna. Za vsako živilo ali pripravek je spraševala, čemu koristi, zakaj, kako pripraviti, pa tudi glede joge je delila svoje izkušnje z različnimi tipi in načini. Verjetno je še iskala, kaj je »najbolje«. Jasno je bilo razvidno, da ne gre le za način prehranjevanja, pač pa da je tovrsten način prehranjevanja namenjen zdravljenju oziroma ohranjanju zdravja, poleg drugih praks. Pomenskost take delavnice je zanje gotovo še nekaj več od samega kuhanja, kar hkrati opraviči in zanemari eventuelno precejšen strošek. Pomembnejša jim je bila izkušnja, širjenje obzorij in ohranjanje zdravja. c) Fizioterapija – manualna terapija
Fizioterapija je področje uradne medicine, vendar je to področje, ki je po mojih izkušnjah trenutno najbližje celostnemu, holističnemu pristopu, ki tudi najlažje vključuje druge pristope in metode. Če ne gre za fizioterapijo z izključno napravami (elektrostimulacija, magneti, ultrazvok itd.), kjer kot pacient nimaš večje vloge, je vse ostalo odvisno predvsem od pacienta samega – fizioterapevt pokaže, razloži in nauči, torej vzpostavi, zbudi začetek, nadalje pa se pričakuje aktivno sodelovanje in po končani terapiji tudi samostojno delo pacienta. Zaradi težav z mišicami vratu sem preizkusila večino metod »uradne« fizioterapije. Kot velja tudi za zdravnike, je nudenje nečesa več odvisno od fizioterapevta samega – njegovega zanimanja, prepričanja, znanja. Fizioterapevtka z dodatnim znanjem posebne diagnostične metode celotnega telesa, manualne terapije in uporabe ventuz, mi je pomagala tudi s tem, medtem ko so drugje uporabili običajne metode. Ker mi dolgoročno to ni pomagalo, sem se odpravila k zasebnemu, samoplačniškemu manualnemu terapevtu. Predvsem tu je v ospredje prišlo moje aktivno sodelovanje že tekom terapij, posebna navodila pa sem dobila tudi za čas vmes in po terapiji. Za razliko od klasične fizioterapije se je manualni terapevt lotil pregleda celotnega skeleta in mišic in terapija se ni osredotočila samo na vratne mišice, pač pa tudi druge dele, ki so z vratom in hrbtenico povezani. Zdi se mi, da je področje fizioterapije eno od tistih, ki je najbližje združevanju različnih metod in pristopov k zdravljenju in pri nas dovoljeno oziroma ni skrito, spekter pa je odvisen od izvajalcev.
d) Akupunktura in akupresura
Akupunktura je edina metoda KAM, metoda druge, tradicionalne kitajske medicine, ki jo pri nas lahko legalno opravljajo zdravniki, poleg svoje redne prakse. Tudi pri nas je uradna medicina sprejela njene pozitivne učinke, predvsem za namene protibolečinske terapije. Z akupunkturo sem se srečala že v otroštvu, ko sem sošolko spremljala k eni redkih akupunkturistk v Ljubljani, ki ji je pomagala odpraviti hude migrene. Sama sicer nisem šla skozi proces zaporednih tretmajev, mi pa je akupunktura pomagala ob akutnih bolečinah (glavoboli, krči v trebuhu itd.) tudi ob enkratnem tretmaju. Na podobnih principih deluje tudi akupresura, s pritiskanjem na točke s prsti. Pri nas je bila predstavljena že v osemdesetih letih 20. stoletja v seriji različnih zdravstvenih priročnikov, uporabe pa se spomnim še iz otroštva.
209
e) Homeopatija Glede na osebne izkušnje prijateljice, ki so ji homeopatska zdravila pomagala umiriti in obvladati kronično obolenje, okrevanje po operativnih posegih, pa tudi zdravljenje prehladov, sem si tudi sama priskrbela preparat, ki pomaga pri hitrejšem celjenju kirurških ran. Te so sicer bile na mestu, kjer tega sama dejansko nisem mogla preveriti, a glede na izjave zdravnikov na kontrolnih pregledih so se rane odlično zacelile. Kot drugo pa sem preizkusila homeopatsko zdravilo pri menstrualnih bolečinah. Z jemanjem predpisane doze so bile bolečine manjše in so hitreje minile kot s prej uporabljenim, zelo močnim analgetikom ter vsakokratno splošno izčrpanostjo.
210
Priloga O.1: Anketni vprašalnik za Zdravstveni dom Ljubljana
KRATKA DRUŽBOSLOVNA ANKETA O ODNOSU ZDRAVNIKOV IN
MEDICINSKIH SESTER/ZDRAVSTVENIKOV DO DRUGAČNIH
PRISTOPOV K ZDRAVLJENJU
(izpolnjevanje vam bo vzelo približno 5 minut, v nobenem primeru več kot 10 minut
vašega časa)
Spoštovani!
Moje ime je Ajda Jelenc in sem podiplomska študentka sociologije na Fakulteti za
družbene vede Univerze v Ljubljani. Ukvarjam se s področjem zdravja in zdravljenja,
še posebej v povezavi z sodobnimi pojmovanji, koncepti in raznolikimi pogledi na to
področje.
Ker je pri tem relevantno tudi Vaše mnenje, bi Vam v zvezi s tem rada zastavila nekaj
vprašanj. Vprašanja se nanašajo na Vaše izkušnje in osebna stališča do drugačnih
metod zdravljenja, kot so na primer metode in pristopi komplementarne in
alternativne medicine (v nadaljevanju KAM) in samozdravljenje.
Vaši odgovori bodo uporabljeni izključno v raziskovalne namene, uporabili jih bomo
v striktno anonimni, zbirni obliki, zato Vas prosim, da na vprašanja odgovarjate
čimbolj iskreno.
Za naše raziskovalno delo so Vaši odgovori zelo dragoceni, zato Vas vljudno prosim
za sodelovanje.
Anketa je na voljo v internetni (spletni) obliki, v kolikor pa ankete ne želite
izpolniti preko interneta, jo prosim izpolnite v pisni obliki. Vljudno prosim, da
anketo izpolnite le enkrat, v eni od navedenih oblik.
Najlepša hvala!
211
Q1. Ali se pri svojem vsakdanjem delu s pacienti srečujete z drugačnimi metodami zdravljenja – alternativnimi, komplementarnimi, samozdravljenjem z različnimi pripravki, zelišči, masažami, bioenergijo ipd. (pacienti jih uporabljajo, vas po njih vprašajo ipd.)? 1 Da 2 Ne Q2. Če da, s katerimi (vpišite):_________________________________________________ Q3. Če vaši pacienti poleg predpisanega uporabljajo tudi drugačne dodatne metode zdravljenja, ali vam to zaupajo ali ne? 1 Da, pogosto 2 Včasih 3 Le redko 4 Ne, nikoli 8 Ne vem, b.o. Q4. Katera od naslednjih trditev najbolje izraža vaše osebno mnenje o KAM? (obkrožite eno od trditev)
1 Različne metode KAM so pogosto zelo škodljive za zdravje pacientov, služijo izključno finančnemu okoriščanju raznih šarlatanov, zato bi bilo treba poskrbeti, da bi se izvajale v čim manjši meri. 2 Različne metode KAM večinoma na zdravje pacientov ne vplivajo niti v pozitivno niti v negativno smer, ljudje se pač poslužujejo tudi alternativnih praks, kar je nenazadnje njihova pravica. 3 Različne metode KAM lahko imajo na zdravje pacientov pozitivne učinke, zato je dobro, da imajo ljudje možnost izbire med različnimi pristopi. 4 Različne metode KAM bi bile odlično dopolnilo konvencionalnim metodam zdravljenja, zato bi uradna medicina morala storiti več za njihovo poznavanje in vključevanje v konvencionalne oblike zdravljenja.
Q5. V tabeli za vsako izmed trditev označite, ali se z njo strinjate ali ne: KAM me zanima kot dodatno strokovno izobraževanje za boljšo seznanjenost s področjem, da bi lahko svojim pacientom bolje svetoval/odsvetoval, jih opozarjal itd.
Da Ne
KAM bi me zanimala kot dodatno strokovno izobraževanje za uporabo/izvajanje pri vsakdanjem delu, če bi bilo možno (dovoljeno).
Da Ne
KAM bi me zanimala kot možnost sodelovanja z drugimi izvajalci teh metod v skrbi za zdravje pacientov.
Da Ne
KAM me zanima za osebno uporabo. Da Ne Q6. Kaj menite o pravno-formalni ureditvi področja KAM (zdravilstva) pri nas? (izberite en odgovor) 1 Ureditev je ustrezna 2 Ureditev je delno ustrezna 3 Ureditev je neustrezna 8 Ne vem, b.o.
212
Q7. Če bi bila mogoča, kakšna ureditev bi se Vam zdela najbolj primerna? (izberite en odgovor) 1 Sodelovanje in združevanje določenih metod v okviru medicine 2 Sodelovanje izven okvira medicine (možnost napotitve, svetovanja pacientom itd.) 3 Popolna ločitev kot sedaj 8 Ne vem, b.o. Q8. Ali se zasebno (kot pacient) zdravite (ste se kdaj zdravili) še kako drugače kot z metodami uradne medicine? 1 Da, pogosto 2 Da, občasno 3 Ne, a o tem razmišljam 4 Ne 8 Ne vem, b.o. Q9. Če da, s katerimi (vpišite): __________________________________________________ Q10. Spol: M Ž Q.11 Leto rojstva: __________________ Q.12 Poklic (obkrožite): zdravnik/ica medicinska sestra/zdravstvenik/zdravstveni tehnik drugo__________________________ Q.13 Področje dela (obbkrožite): otroška ambulanta šolska ambulanta splošna/ambulanta družinske medicine ginekološka ambulanta drugo___________________________ Q.14 Morebitne dodatne opombe, komentar: Q.15 Ali bi bili pripravljeni sodelovati tudi pri morebitnem intervjuju v zvezi s podobnimi temami? DA NE Q.16 Če je odgovor da, nam prosim zaupajte kakšno kontaktno informacijo (vaš elektronski naslov ali telefonsko številko):_____________________________, ali pa nas kontaktirajte na: [email protected]. Če vas zanima kar koli v zvezi s pričujočo anketo ali našo raziskavo, me lahko kontaktirate preko elektronske pošte [email protected]. Najlepša hvala za sodelovanje!
213
Priloga O.2: Analiza anketnih vprašalnikov s tabelami
a) Frekvence Q1. Ali se pri svojem vsakdanjem delu s pacienti srečujete z drugačnimi metodami zdravljenja – alternativnimi, komplementarnimi, samozdravljenjem z različnimi pripravki, zelišči, masažami, bioenergijo ipd. (pacienti jih uporabljajo, vas po njih vprašajo ipd.)?
Frekvenca Odstotek Veljavni
Da 81 55.5% 55.5%
Ne 65 44.5% 44.5%
Skupaj 146 100.0% 100.0%
Manjkajoči 0 0.0%
SKUPAJ 146 100.0%
Q2 Če da, s katerimi metodami se srečujete?
Metode Odgovori Veljavni Št. enot Navedbe
Frekvence % Frekvence %
Q2a ayurveda 1 1.4% 73 146 1 0.5%
Q2b akupresura 1 1.4% 73 146 1 0.5%
Q2c akupunktura 8 11.0% 73 146 8 4.0%
Q2d aparature (magnetki, tens) 2 2.7% 73 146 2 1.0%
Q2e bioenergija 31 42.5% 73 146 31 15.6%
Q2f bioresonanca 18 24.7% 73 146 18 9.0%
Q2g Bownova terapija 1 1.4% 73 146 1 0.5%
Q2h domača zdravila in samozdravljenje z zelišči (kreme, obkladki, mazila itd.)
44 60.3% 73 146 44 22.1%
Q2i hipnoza 1 1.4% 73 146 1 0.5%
Q2j homeopatija 31 42.5% 73 146 31 15.6%
Q2k kiropraktika / manualne metode / manipulacija
11 15.1% 73 146 11 5.5%
Q2l magnetna resonanca 1 1.4% 73 146 1 0.5%
Q2m makrobiotika 1 1.4% 73 146 1 0.5%
Q2n masaže 30 41.1% 73 146 30 15.1%
Q2o prehranska dopolnila 1 1.4% 73 146 1 0.5%
Q2p reiki 1 1.4% 73 146 1 0.5%
Q2q samozdravljenje (zdravila v prosti prodaji)
9 12.3% 73 146 9 4.5%
Q2r vaje za mišice 1 1.4% 73 146 1 0.5%
Q2s vse/različne alter. in kompl. metode 6 8.2% 73 146 6 3.0%
SKUPAJ 73 146 199 100.0%
214
Q3. Če vaši pacienti poleg predpisanega uporabljajo tudi drugačne dodatne metode zdravljenja, ali vam to zaupajo ali ne?
Frekvenca Odstotek Veljavni
Da, pogosto 44 30.1% 31.2%
Včasih 57 39.0% 40.4%
Le redko 24 16.4% 17.0%
Ne, nikoli 7 4.8% 5.0%
Ne vem, b.o. 9 6.2% 6.4%
Skupaj 141 96.6% 100.0%
Manjkajoči 5 3.4%
SKUPAJ 146 100.0%
Q4. Katera od naslednjih trditev najbolje izraža vaše osebno mnenje o KAM?
Odgovori Frekvenca Odstotek Veljavni
Različne metode KAM so pogosto zelo škodljive za zdravje pacientov, služijo izključno finančnemu okoriščanju raznih šarlatanov, zato bi bilo treba poskrbeti, da bi se izvajale v čim manjši meri.
2 1.4% 1.5%
Različne metode KAM večinoma na zdravje pacientov ne vplivajo niti v pozitivno niti v negativno smer, ljudje se pač poslužujejo tudi alternativnih praks, kar je nenazadnje njihova pravica.
37 25.3% 27.8%
Različne metode KAM lahko imajo na zdravje pacientov pozitivne učinke, zato je dobro, da imajo ljudje možnost izbire med različnimi pristopi.
45 30.8% 33.8%
Različne metode KAM bi bile odlično dopolnilo konvencionalnim metodam zdravljenja, zato bi uradna medicina morala storiti več za njihovo poznavanje in vključevanje v konvencionalne oblike zdravljenja.
49 33.6% 36.8%
Skupaj 133 91.1% 100.0%
Manjkajoči 13 8.9%
SKUPAJ 146 100.0%
Q5 V tabeli za vsako izmed trditev označite, ali se z njo strinjate ali ne:
Da Ne Skupaj Veljavni Št. enot
Q5a
KAM me zanima kot dodatno strokovno izobraževanje za boljšo seznanjenost s področjem, da bi lahko svojim pacientom bolje svetoval/odsvetoval, jih opozarjal itd.
81 (65.9%) 42 (34.1%) 123 (100.0%) 123 146
Q5b
KAM bi me zanimala kot dodatno strokovno izobraževanje za uporabo/izvajanje pri vsakdanjem delu, če bi bilo možno (dovoljeno).
61 (50.4%) 60 (49.6%) 121 (100.0%) 121 146
215
Q5c
KAM bi me zanimala kot možnost sodelovanjaz drugimi izvajalci teh metod v skrbi za zdravje pacientov.
74 (61.2%) 47 (38.8%) 121 (100.0%) 121 146
Q5d KAM me zanima za osebno uporabo.
70 (57.9%) 51 (42.1%) 121 (100.0%) 121 146
Q6. Kaj menite o pravno-formalni ureditvi področja KAM (zdravilstva) pri nas?
Odgovori Frekvenca Odstotek Veljavni
Ureditev je ustrezna 2 1.4% 1.6%
Ureditev je delno ustrezna 36 24.7% 28.1%
Ureditev je neustrezna 69 47.3% 53.9%
Ne vem, b.o. 21 14.4% 16.4%
Skupaj 128 87.7% 100.0%
Manjkajoči 18 12.3%
SKUPAJ 146 100.0%
Q7. Če bi bila mogoča, kakšna ureditev bi se Vam zdela najbolj primerna?
Frekvenca Odstotek Veljavni
Sodelovanje in združevanje določenih metod v okviru medicine
61 41.8% 47.3%
Sodelovanje izven okvira medicine (možnost napotitve, svetovanja pacientom itd.)
45 30.8% 34.9%
Popolna ločitev kot sedaj 17 11.6% 13.2%
Ne vem, b.o. 6 4.1% 4.7%
Skupaj 129 88.4% 100.0%
Manjkajoči 17 11.6%
SKUPAJ 146 100.0%
Q8. Ali se zasebno (kot pacient) zdravite (ste se kdaj zdravili) še kako drugače kot z metodami uradne medicine?
Frekvenca Odstotek Veljavni
Da, pogosto 7 4.8% 5.5%
Da, občasno 44 30.1% 34.4%
Ne, a o tem razmišljam 13 8.9% 10.2%
Ne 63 43.2% 49.2%
Ne vem, b.o. 1 0.7% 0.8%
Skupaj 128 87.7% 100.0%
Manjkajoči 18 12.3%
SKUPAJ 146 100.0%
216
Q9 Če da, s katerimi metodami se zdravite?
Metoda Odgovori Veljavni Št. enot Navedbe
Frekvence % Frekvence %
Q9a ayurveda 1 2.3% 43 146 1 1.1%
Q9b akupresura 3 7.0% 43 146 3 3.4%
Q9c akupunktura 7 16.3% 43 146 7 7.9%
Q9d apiterapija 1 2.3% 43 146 1 1.1%
Q9e bioenergija 17 39.5% 43 146 17 19.1%
Q9f bioresonanca 1 2.3% 43 146 1 1.1%
Q9g bownova terapija 4 9.3% 43 146 4 4.5%
Q9h celična prehrana 1 2.3% 43 146 1 1.1%
Q9i domača zdravila, zelišča (sama, mazila, obkladki, kreme, čaji)
13 30.2% 43 146 13 14.6%
Q9j homeopatija 12 27.9% 43 146 12 13.5%
Q9k joga 2 4.7% 43 146 2 2.2%
Q9l kiropraktika / manualna terapija/medicina
4 9.3% 43 146 4 4.5%
Q9m kristali 1 2.3% 43 146 1 1.1%
Q9n masaže 9 20.9% 43 146 9 10.1%
Q9o prehranska dopolnila 1 2.3% 43 146 1 1.1%
Q9p refleksoterapija/refleskna masaža 7 16.3% 43 146 7 7.9%
Q9q reiki 1 2.3% 43 146 1 1.1%
Q9r samozdravljenje (zdravila v prosti prodaji)
1 2.3% 43 146 1 1.1%
Q9s shiatsu 1 2.3% 43 146 1 1.1%
Q9t tradicionalna kitajska medicina 2 4.7% 43 146 2 2.2%
SKUPAJ 43 146 89 100.0%
Q10. Spol
Frekvenca Odstotek Veljavni
Moški 11 7.5% 8.9%
Ženski 113 77.4% 91.1%
Skupaj 124 84.9% 100.0%
Manjkajoči 22 15.1%
SKUPAJ 146 100.0%
217
Q11. Starostne skupine
Frekvenca Odstotek Veljavni
20 – 34 let 37 25.3% 31.4%
35 – 44 let 30 20.5% 25.4%
45 – 54 let 31 21.2% 26.3
55 – 64 let 19 13.0% 16.1%
65 let in več 1 0.7% 0.8%
Skupaj 118 80.8% 100.0%
Manjkajoči 28 19.2%
SKUPAJ 146 100.0%
Q12. Poklic
Frekvenca Odstotek Veljavni
zdravnik/zdravnica 46 31.5% 37.1%
medicinska sestra/zdravstvenik/zdravstveni tehnik 70 47.9% 56.5%
Drugo 8 5.5% 6.5%
Skupaj 124 84.9% 100.0%
Manjkajoči 22 15.1%
SKUPAJ 146 100.0%
Q12 . Drugo
Poklic Frekvenca Odstotek Veljavni
prof. zdrav. vzgoje 2 1.4% 33.3%
dipl. babica 1 0.7% 16.7%
dipl. fizioterapevtka/nevrofizioterapevtka 2 1.4% 33.3%
zdravstveni poklic 1 0.7% 16.7%
Skupaj 6 4.1% 100.0%
Manjkajoči 140 95.9%
SKUPAJ 146 100.0%
Q13. Področje dela v ZD Ljubljana:
Frekvenca Odstotek Veljavni
otroška ambulanta 15 10.3% 12.0%
šolska ambulanta 13 8.9% 10.4%
218
splošna/ambulanta družinske medicine 48 32.9% 38.4%
ginekološka ambulanta 2 1.4% 1.6%
medicina dela, prometa in športa 8 5.5% 6.4%
zobozdravstvo/ortodontija 8 5.5% 6.4%
splošna nujna medicinska pomoč 12 8.2% 9.6%
specialistična ambulanta 4 2.7% 3.2%
okulistika 2 1.4% 1.6%
patronaža 2 1.4% 1.6%
fizioterapija/nevrofizioterapija 2 1.4% 1.6%
zdravstvenovzgojni center/zdravstvena vzgoja/promocija zdravja
3 2.1% 2.4%
prehospitalna enota 1 0.7% 0.8%
Drugo 5 3.4% 4.0%
Skupaj 125 85.6% 100.0%
Manjkajoči 21 14.4%
SKUPAJ 146 100.0%
Q14. Morebitne dodatne opombe, komentar:
Frekvenca Odstotek Veljavni
Dober vprašalnik, vprašanja jasna in kratka. Glede zakonodaje povezav AM in KM več promocij, več osveščanja prebivalcev ...
1 0.7% 7.7%
V zobni ambulanti je zdravljenje s KAM neumestno. 1 0.7% 7.7%
Zanimivo področje raziskovanja. Veliko uspeha. 1 0.7% 7.7%
Raziskovalna naloga je zanimiva, področje je pri nas neurejeno.
1 0.7% 7.7%
Le tako naprej;) 1 0.7% 7.7%
KHM, sem zdravnik in končujem kariero na SNMP, odprl bom izključno homeopatsko prakso in se bom zaradi neevropske zakonodaje nehal ukvarjati z uradno medicino.
1 0.7% 7.7%
Vprašalnik ima zgolj zaprta vprašanja in ne dopušča razmišljanja, ki je širše od ponujenih možnosti. Vprašalnik in anketa sta sinonima, zato uporabljamo enega ali drugega.
1 0.7% 7.7%
ZV 1 0.7% 7.7%
Potrebno bi bilo urediti licence za vsa alternativna zdravljenja, saj s tem izvajaci (terapevti) prevzamejo odgovornost za svojo strokovnost.
1 0.7% 7.7%
/ 1 0.7% 7.7%
Čas je,da se osvestimo, da sta telo in duh eno in da je človek sam kreator svojega zdravja preko svojih misli, občutkov in dejanj.
1 0.7% 7.7%
V alternativno medicino in ... nimam zaupanja, ker nimam osebnih izkušenj. Menim, da moraš sprejeti tako obliko zdravljenja v prepričanju na izboljšanje bolezni.
1 0.7% 7.7%
Izobraževanje o KAM. Potreba po vključitvi v redne študijske programe zdravstvenih delavcev. Temeljni
1 0.7% 7.7%
219
zdravstveni poklici bi morali poznavati tradicionalne in sodobne KAM in jih tudi vključiti v svojo prakso, predvsem tiste, za katere je dokazana neškodljivost.
Skupaj 13 8.9% 100.0%
Manjkajoči 133 91.1%
SKUPAJ 146 100.0%
Q15. Ali bi bili pripravljeni sodelovati tudi pri morebitnem intervjuju v zvezi s podobnimi temami?
Odgovori Frekvenca Odstotek Veljavni
Da 23 15.8% 19.2%
Ne 97 66.4% 80.8%
Skupaj 120 82.2% 100.0%
Manjkajoči 26 17.8%
SKUPAJ 146 100.0%
b) Crosstabs
Poklic
Q1
zdravnik/zdravnica
medicinska sestra/zdravstvenik/zd
ravstveni tehnik Drugo: Total
Ali se pri svojem vsakdanjem delu s pacienti srečujete z drugačnimi metodami zdravljenja - alternativnimi, komplementarnimi, samozdravljenjem z različnimi pripravki, zelišči, masažami, bioenergijo ipd. (pacienti jih uporabljajo, vas po njih vprašajo itd.)
Da Count 38 29 7 74
% within Poklic
82,6% 41,4% 87,5% 59,7%
% of Total 30,6% 23,4% 5,6% 59,7%
Ne Count 8 41 1 50
% within Poklic
17,4% 58,6% 12,5% 40,3%
% of Total 6,5% 33,1% ,8% 40,3%
Total Count 46 70 8 124
% within Poklic
100,0% 100,0% 100,0% 100,0%
% of Total 37,1% 56,5% 6,5% 100,0%
Chi-Square Tests
Value df Asymp. Sig. (2-sided)
Pearson Chi-Square 22,313a 2 ,000
Likelihood Ratio 23,717 2 ,000
Linear-by-Linear Association 6,741 1 ,009
N of Valid Cases 124
a. 2 cells (33,3%) have expected count less than 5. The minimum expected count is 3,23.
220
Poklic
Q3
zdravnik/zdravnica
medicinska sestra/zdravstvenik/zdravstveni tehnik Drugo: Total
Če vaši pacienti poleg predpisanega uporabljajo tudi drugačne dodatne metode zdravljenja, ali vam to zaupajo ali ne?
Da, pogosto Count 21 15 4 40
% within Poklic
45,7% 21,4% 50,0% 32,3%
% of Total 16,9% 12,1% 3,2% 32,3%
Včasih Count 19 31 3 53
% within Poklic
41,3% 44,3% 37,5% 42,7%
% of Total 15,3% 25,0% 2,4% 42,7%
Le redko Count 2 17 0 19
% within Poklic
4,3% 24,3% ,0% 15,3%
% of Total 1,6% 13,7% ,0% 15,3%
Ne, nikoli Count 1 4 0 5
% within Poklic
2,2% 5,7% ,0% 4,0%
% of Total ,8% 3,2% ,0% 4,0%
Ne vem, b.o. Count 3 3 1 7
% within Poklic
6,5% 4,3% 12,5% 5,6%
% of Total 2,4% 2,4% ,8% 5,6%
Total Count 46 70 8 124
% within Poklic
100,0% 100,0% 100,0% 100,0%
% of Total 37,1% 56,5% 6,5% 100,0%
Chi-Square Tests
Value df
Asymp. Sig. (2-sided)
Pearson Chi-Square 16,674a 8 ,034
Likelihood Ratio 18,912 8 ,015
Linear-by-Linear Association ,990 1 ,320
N of Valid Cases 124
a. 9 cells (60,0%) have expected count less than 5. The minimum expected count is ,32.
Poklic
Q5_d
zdravnik/zdravnica
medicinska sestra/zdravstveni
k/zdravstveni tehnik Drugo: Total
V tabeli za vsako izmed trditev označite, ali se z njo strinjate ali ne: KAM me zanima za osebno uporabo.
Da Count 16 44 6 66
% within Poklic 37,2% 66,7% 100,0% 57,4%
% of Total 13,9% 38,3% 5,2% 57,4%
Ne Count 27 22 0 49
% within Poklic 62,8% 33,3% ,0% 42,6%
% of Total 23,5% 19,1% ,0% 42,6%
Total Count 43 66 6 115
% within Poklic 100,0% 100,0% 100,0% 100,0%
% of Total 37,4% 57,4% 5,2% 100,0%
221
Chi-Square Tests
Value df Asymp. Sig. (2-sided)
Pearson Chi-Square 13,939a 2 ,001
Likelihood Ratio 16,117 2 ,000
Linear-by-Linear Association 13,793 1 ,000
N of Valid Cases 115
a. 2 cells (33,3%) have expected count less than 5. The minimum expected count is 2,56.
Poklic
Q7
zdravnik/zdravnica
medicinska sestra/zdravstvenik/zdravstveni tehnik
Če bi bila mogoča, kakšna ureditev bi se Vam zdela najbolj primerna?
Sodelovanje in združevanje določenih metod v okviru medicine
Count 13 39
% within Poklic
28,3% 55,7%
% of Total 10,5% 31,5%
Sodelovanje izven okvira medicine (možnost napotitve, svetovanja)
Count 22 20
% within Poklic
47,8% 28,6%
% of Total 17,7% 16,1%
Popolna ločitev kot sedaj Count 10 7
% within Poklic
21,7% 10,0%
% of Total 8,1% 5,6%
Ne vem, b.o. Count 1 4
% within Poklic
2,2% 5,7%
% of Total ,8% 3,2%
Total Count 46 70
% within Poklic
100,0% 100,0%
% of Total 37,1% 56,5%
Poklic
Drugo: Total
Če bi bila mogoča, kakšna ureditev bi se Vam zdela najbolj primerna?
Sodelovanje in združevanje določenih metod v okviru medicine
Count 6 58
% within Poklic 75,0% 46,8%
% of Total 4,8% 46,8%
Sodelovanje izven okvira medicine (možnost napotitve, svetovanja)
Count 2 44
% within Poklic 25,0% 35,5%
% of Total 1,6% 35,5%
Popolna ločitev kot sedaj Count 0 17
% within Poklic ,0% 13,7%
% of Total ,0% 13,7%
Ne vem, b.o. Count 0 5
% within Poklic ,0% 4,0%
% of Total ,0% 4,0%
Total Count 8 124
222
% within Poklic 100,0% 100,0%
% of Total 6,5% 100,0%
Chi-Square Tests
Value df Asymp. Sig. (2-sided)
Pearson Chi-Square 14,265a 6 ,027
Likelihood Ratio 15,631 6 ,016
Linear-by-Linear Association 1,750 1 ,186
N of Valid Cases 124
a. 6 cells (50,0%) have expected count less than 5. The minimum expected count is ,32.