9 7 8 9 6 1 2 4 1 5 6 5 5

ISBN 978-961-241-565-5

platnica Ljubljana tisk.indd 1 5.7.11 23:04

K A Z A LO

Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5Zgodovina Ljubljane . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 Prazgodovina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 Stari vek in Rimljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 10 Srednji vek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14 16 . stoletje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19 17 . stoletje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22 18 . stoletje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25 19 . stoletje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 28 20 . stoletje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 33 21 . stoletje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 40Turistična informacijska središča . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 42Ulice in trgi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 44Parki in vrtovi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 54Reke in mostovi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63Cerkve . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73Muzeji in galerije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 85Gledališča in glasba . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 96Gradovi, dvorci in palače . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 103Pomembne hiše . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117Vodnjaki in vodometi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 125Spomeniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 132Sedeži državne oblasti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 151Trgovine, gostilne, hoteli, šport in zabava . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 157Nekaj izbranih poti za hiter ogled mesta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 169Uporabni naslovi in informacije za obiskovalce mesta . . . . . . . . . . . . 172 Turistična informacijska središča . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 172 Gledališča, balet, glasba . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 173 Muzeji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 175 Galerije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 179 Knjižnice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 181 Arhivi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 181 Drugo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 182Literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 185Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 187Viri slikovnega gradiva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 192

R E K E IN MO S TO V I

Skozi Ljubljano teče reka Ljubljanica. Zgodovinarji pravijo, da se je Ljubljana verjetno najprej imenovala reka, po njej pa naj bi kasneje dobilo ime še mesto. V starih listinah so namreč našli za­pisano, da se je majcena rečica, ki se izliva v Ljubljanico in ji danes rečemo Gradaščica, včasih imenovala Mala Ljubljana. Večja reka naj bi bila torej Ljubljana. Kakor koli že, Ljubljanica izvira pri Vrh­niki, teče nato skozi Ljubljano in se prav kmalu, že pri Zalogu, iz­lije v Savo. Reka je torej dokaj kratka, a je bila svoje čase precej pomembna. Po njej so vozili čolni pa tudi večje ladjice in ladje, ki so prevažali različne tovore. Z izgradnjo železnice je njen pomen upadel, saj so odtlej pluli samo do Vrhnike. Pristanišče je bilo naj­prej na Bregu, blizu Novega trga, potem pa se je preselilo v Trnovo (Trnovski pristan).

V reki so se tudi kopali, poleg tega pa so na njej prirejali razne zabave in praznovanja. A Ljubljanica ni bila samo koristna in zabav­na. Bila je tudi zelo muhasta. Kadar je dolgo deževalo, je prestopila bregove in ljudje so se morali od hiše do hiše voziti s čolni. Treba je bilo kar veliko truda, da so jo ukrotili. Posebej pomembno delo je opravil jezuit Gabrijel Gruber (slika str. 27), ki je prišel ob koncu 18. stoletja z Dunaja v Ljubljano. Med Golovcem in Grajskim gri­čem je dal izkopati kanal, ki se po njem imenuje Gruberjev prekop.

Ljubljanica ob lepem vremenu Trnovski pristan danes

63

u l i c e i n t r g i64

u l i c e i n t r g i 65

Ljubljanica pred Čevljarskim mostom

66 r e k e i n m o s t o v i

Ta je pripomogel, da je reka postala bolj plitva, ker je voda potem tekla po dveh poteh. Kasneje je dobila še obzidano strugo. Današnji bregovi Ljubljanice in Gradaščice so urejeni po zamisli arhitekta Jožeta Plečnika, ki je zasnoval sprehajalne poti, različne nasade in drevorede, vrsto mostov in Zapornico na Ljubljanici.

Ladjice še vedno vozijo po Ljubljanici. Privlačne so tako za tu­riste, ki si ogledujejo mesto, kot za domačine, kadar si zaželijo nekoliko drugačen »sprehod« po mestu. Tudi rojstni dan ali kak drug pomemben dogodek je prav zabavno praznovati na vodi. Ko­panja pa danes žal ni več, kajti reka je umazana. Pa vendar je lepa! Čudovito se je sprehajati ob njej, jo opazovati v lepem vremenu, v megli in dežju, v vseh letnih časih. Včasih je skoraj živo zelena, drugič rjava ali motno siva. Tudi sedeti ob njej je prijetno. V zadnjih letih so bregovi Ljubljanice dobili novo, še privlačnejšo podobo. Poti so na novo tlakovane, pešcem namenjena območja razširjena,

zasajena so dodatna drevesa, postavljene nove klopce in še kaj. Ob reki je nastalo pravo spre­hajališče, ki poteka od Čevljarskega mostu pre­ko Brega do Krakovskega nasipa. Prenovljen je tudi Plečnikov Trnovski pristan. Podolgovat prostor v obliki rta, kjer se od Ljubljanice od­cepi Gruberjev prekop, se imenuje Špica. S kamnitimi stopnicami, ki vodijo do reke, je postala priljubljeno družabno zbirališče. Mladi Ljubljančani so jo poimenovali kar »ljubljanska plaža«, saj je zelo primerna za posedanje, še posebej ob vročih poletnih večerih.

Staro mestno kopališče na Ljubljanici

Ladjica na Ljubljanici

Plečnikova Zapornica

67r e k e i n m o s t o v i

Brez mostov, ki omogočajo hiter prehod na nasprotni breg, se­veda ne gre. Lepo število jih je. To niso veliki mostovi, kakršne imajo nekatere druge evropske prestolnice, a so morda privlačni ravno zaradi svoje majhnosti. Najstarejši most je bil zgrajen v rim­ski dobi in je stal verjetno nekako na sredi med sedanjim Šentja­kobskim in Čevljarskim mostom. V srednjem veku sta bila dva mostova, kasneje so se postopoma pridruževali še drugi. Bolj ko je mesto raslo, več jih je bilo.

Ogledali si bomo le nekatere. Najbolje, da se odpravimo na tako imenovano Plečnikovo vodno pot, od Špice do Zapornice in še korak naprej. Nekateri ta sprehod primerjajo z lepo glasbo ali pri­povedjo. Pot je dolga, če jo opravimo naenkrat, že kar pravi izlet. Začeli bomo v »srcu« Ljubljane, na Prešernovem trgu. Tu je gotovo najbolj znan ljubljanski most – Tromostovje. Na njegovem mestu je nekoč stal leseni Špitalski ali Spodnji most, verjetno najstarejši most srednjeveške Ljubljane. Ime je dobil po bližnjem »špitalu« (bolnišnici), po katerem so se imenovala tudi bližnja mestna vrata. Pred dobrimi štiristo leti je tod potekala najbolj prometna pot v mesto. V 17. stoletju so na vsaki strani mostu stale kolibe, v katerih so opravljali svoj posel razni kramarji, strugarji, slaščičarji in še kdo. Kolibe so stale skoraj dvesto let, vse do leta 1842, ko je bil iz reza­nega kamna postavljen nov most, ki ga je mesto posvetilo nadvoj­vodi Francu Karlu. Pred drugo svetovno vojno je bil po Plečniko­vem načrtu precej spremenjen. Dobil je novo ograjo, ob vsaki strani pa še mostova za pešce s stopnišči, ki vodijo na spodnjo reč no teraso. Most je res nekaj posebnega. Plečnikova zamisel je bila lepa, praktična in še poceni.

Počitek ob Ljubljanici Sprehajališče ob reki na Cankarjevem nabrežju

68 r e k e i n m o s t o v i

Pa se napotimo naprej, do naslednjega, čisto novega Mesarske-ga mostu, ki povezuje živilski trg s Petkovškovim nabrežjem. Sto­ji prav tam, kjer si ga je že pred sto leti zamislil Jože Plečnik, ki je v ta namen pustil prazen prostor v vrsti pokritih tržnic, zasnovanih

Tromostovje

Petkovškovo nabrežje Mesarski most

69r e k e i n m o s t o v i

na mestu nekdanjih mesarskih lop. Prav po njih je most tudi dobil ime. Vendar pa sedanji most (avtorji: Jurij Kobe, Samo Mlakar, Rok Žnidaršič in sodelavci) prav nič ne spominja na Plečnikova dela. S tanko konstrukcijo in dvema steklenima pasovoma ob robu želi pus ti ti neovirane poglede na reko in njene bregove. Bronasto ki­parsko okrasje Jakova Brdarja pa na svojstven način pripoveduje zgodbo o dogajanju v mesnicah. Na ograji so majhne školjke in ključavnice, na obeh straneh in v sre dini pa veliki kipi. Na eni stra­ni mostu stojita Adam in Eva. Svetopisemska prva človeka Adam in Eva sta že »stara znanca« Ljubljane. Njuna kipa sta stoletja dol­go stala na zunanji strani Mestne hiše in pomenila kar nekakšen simbol mesta. Morda ju je kipar prav zato – v novi podobi, seveda – postavil na ta most. Na sredi je ogromen Satir, ob izhodu na Pet­kovškovo nabrežje pa Prometej. Na železnih vrveh, ki so del ogra­je, je vse polno pripetih ključavnic. Zaljubljenci verjamejo, da lah ko z njimi za večno zaklenejo svojo ljubezen.

Če pot nadaljujemo v isti smeri, po vedno bolj živahnem Pet­kovškovem nabrežju, kmalu zagledamo Zmajski most. Lesen most je stal tu že v začetku 19. stoletja. Današnji secesijski most, ki ga je načrtoval na Dunaju šolani arhitekt Jurij Zaninovič, pa je bil do­končan leta 1901. Graditi so ga začeli v počastitev štiridesetletnice vladanja cesarja Franca Jožefa, o čemer govori izpisana letnica na zunanji strani mostu: 1848–1888. Zato se je sprva imenoval Jubi­lejni most, a je kmalu dobil sedanje ime po velikih bakrenih zmajih. Ta betonski most ni samo zanimivo oblikovan, v času nastanka je pomenil tudi velik tehnični dosežek.

Zmajski most Zmaj na mostu

Adam in Eva

70 r e k e i n m o s t o v i

Potem pridemo do Žitnega mostu. Tudi ta je eden izmed najnovejših mostov, delo arhitek­ta Borisa Podrecce. Namenjen je predvsem pe­šcem, ki lahko na klopcah na ploščadi sredi mostu uživajo v privlačnem razgledu. Ime mos­ tu spominja na trgovce z žitom, ki naj bi proti koncu 19. stoletja trgovali na bližnjem Ambro­ževem, nekdaj Žitnem trgu.

Naslednji je Šempetrski most. Najprej je bil lesen. V prvih letih 20. stoletja so poleg nje­ga postavili še tramvajski most, tudi iz lesa. Leta 1918 je bil zgrajen nov, betonski most, tramvajskega pa so leto kasneje prestavili na Prule. Mimo lepe Plečnikove Zapornice na Ljub ljanici pridemo do predela z bolnišnica­mi, do Kliničnega centra. Tu v bližini je še do nedavnega stal Hradeckega most, ki je dobil ime po znanem ljubljanskem županu. Zaradi bližine mrtvašnice so ga pogosto imenovali kar Mrtvaški most. Most je doživel kar dve »se­litvi«. Najprej je stal na mestu Čevljarskega mostu, potem pa so ga preselili k sotočju Ljub­ljanice in Gradaščice, na njegovem mestu pa so zgradili nov Mrtvaški most. Tudi nedaleč stran, ob stari Cukrarni, so začeli graditi nov

Fabianijev most, in sicer v dveh etažah: spodnji del za pešce in kolesarje, zgornji pa za motoriziran promet. Most se imenuje po znamenitem arhitektu Maksu Fabianiju.

Zdaj pa se po drugi strani reke vrnimo na­zaj na Tromostovje. Pot nadaljujemo proti toku Ljubljanice. Najprej naletimo na Leseni most, ki je namenjen le pešcem. Pred nekaj leti je bil postavljen tja, kjer je Plečnik naredil dohod do reke.

Pot nadaljujemo do prelepega Čevljarskega mostu. Stal je že v srednjem veku, ko so mu rekli Zgornji ali Mesarski most. Še v začetku 17. stoletja so tu stale mesnice in klavnice, po­tem pa je mesto ob obeh straneh mostu posta­vilo lope in jih dalo v najem obrtnikom. Med

Žitni most

Šempetrski most

Leseni most

71r e k e i n m o s t o v i

njimi je bilo največ čevljarjev, po katerih je most dobil novo ime. Leta 1867 ga je spet za­menjal nov, prvi litoželezni most v Ljubljani, izjemen izdelek železarne iz Dvora pri Žužem­berku. V čast nekdanjemu priljubljenemu žu­panu so ga imenovali Hradeckega most. Ta pa – kot smo že omenili – ni ostal tu niti sto let. Leta 1931 je namreč Plečnik postavil drug most, prejšnjega pa je preselil k bolnišnicam v bližino mrtvašnice, nedavno pa je doživel še selitev k izlivu Gradaščice.

Tudi Šentjakobski most, naslednji na naši poti, je bil sprva lesen. Današnji je bil dokončan med prvo svetovno vojno po za misli arhitekta Alfreda Kellerja. Na njem najdemo tudi ploščo, ki spomi­nja na kmečki upor leta 1515. Naprej, v smeri proti Prulam, že sto ji preseljeni Hradeckega most, ki tokrat povezuje Grudnovo in Krakovsko nabrežje.

Potem gremo še naprej in zagledamo Prul-ski most. Omenili smo že, da je bil tukaj sprva lesen, star tramvajski most, ki je do leta 1919 stal poleg Šempetrskega. Most, ki ga vidimo da nes, pa je bil zgrajen po načrtih  arhitekta Petra Gabrijelčiča leta 1993.

Še nekaj korakov in že smo na Špici, kjer se razdvajata Ljubljanica in Gruberjev prekop. Tam stoji nov most čez Gruberjev prekop na Špici (delo arhitektov Mihe Dešmana, Katarine

Šentjakobski most Hradeckega most

Čevljarski most

Most čez Gruberjev prekop na Špici

72 r e k e i n m o s t o v i

Pirkmajer Dešman in Eve Fišer Berlot), ki je mesto povezal z zele­nim zaledjem, predmestjem in Botaničnim vrtom, namenjen pa je le pešcem in kolesarjem.

Ob Gruberjevem prekopu nadaljujemo pot do dveh mostov, to sta stari in novi Karlovški most. Prvi, stari Karlovški most, je tukaj že od srede 19. stoletja. Ime je dobil po cesti, ki je vodila iz Ljubljane proti Karlovcu. Prvotno je bil lesen, leta 1864 so ga nadomestili s kamni­tim in v začetku novega stoletja je tod stekla tramvajska proga. Potem so ga še večkrat pre­navljali, nazadnje pred nekaj leti. Drugi, veliko večji Karlovški most pa se dviga nad njim in je del nove ceste, ki pelje proti Dolenjski.

Po prelepem zelenem bregu se vrnemo na­zaj, prečkamo že poznani Prulski most in se sprehodimo po položnih obrežnih terasah do

tam, kjer se v Ljubljanico izliva Gradaščica. Prvi most na Gra­daščici je Jekarski most. Sledi ljubka železobetonska brv, ki jo je Plečnik postavil ob urejanju obrežja. Kmalu zatem pa zagleda­mo še širok Trnovski most iz leta 1932. Njegovi vogali so poudar­jeni s štirimi kamnitimi piramidami, na mostu pa mimoidoče pozdrav lja kip Janeza Krstnika, ki mu je posvečena bližnja cerkev. Zasajen je z brezami in nekateri trdijo, da je to edini most v Evro­pi, na katerem rastejo drevesa. Tu naj bi se po Plečnikovih načrtih zaključila široka, z zelenjem obdana cesta, ki naj bi vodila od parka Zvezda do Trnovega. Tudi mi bomo tu zaključili naše ob­vodno popotovanje.

Karlovška mostova

Železobetonska brv Trnovski most

C E R K V E

Krščanska svetišča so običajno med najlepšimi umetnostnimi spomeniki, saj so jih v vseh časih gradili še posebej skrbno. V Ljublja-ni jih je kar veliko, ogledali pa si bomo le nekaj najstarejših in tistih, ki so v samem središču mesta ali pa v njegovi neposredni bližini.

Med najpomembnejše ljubljanske cerkve nedvomno sodi Cer-kev sv. Petra, znana tudi kot Šempetrska cerkev. Tu je bil sedež najstarejše župnije v Ljubljani, pod katero je spadalo mesto vse do 15. stoletja, do ustanovitve župnije sv. Nikolaja. Sedanja cerkev je bila zgrajena v tridesetih letih 18. stoletja, a je bila kasneje močno prenovljena. Notranjščino krasijo iluzionistične freske na stropu, v kupoli in prezbiteriju, ki jih je po zgledu Stolnice naslikal Franc Jelovšek, in oltarna slika Valentina Metzingerja.

Cerkev sv. Petra (Šempetrska cerkev)

73

9 7 8 9 6 1 2 4 1 5 6 5 5

ISBN 978-961-241-565-5

platnica Ljubljana tisk.indd 1 5.7.11 23:04