UNIVERZA V LJUBLJANI

EKONOMSKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

VALENTINA CEJ

UNIVERZA V LJUBLJANI

EKONOMSKA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

POLITIČNO TVEGANJE V MEDNARODNEM POSLOVANJU PODJETIJ

Ljubljana, februar 2008 VALENTINA CEJ

Študentka Valentina Cej izjavljam, da sem avtorica tega magistrskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom izr. prof. dr. Maje Makovec Brenčič, in skladno s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih pravicah dovolim objavo magistrskega dela na fakultetnih spletnih straneh.

V Ljubljani, dne 12. 02. 2008

Podpis:___________________________

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................ 1

2 TVEGANJA V MEDNARODNEM POSLOVANJU PODJETIJ................................... 2

2.1 TVEGANJE.......................................................................................................................... 3

2.2 ČISTA IN ŠPEKULATIVNA TVEGANJA ...................................................................... 3

2.3 MIKRO IN MAKRO TVEGANJA .................................................................................... 3

2.4 VRSTE TVEGANJ V MEDNARODNEM POSLOVANJU ............................................ 4

3 SPLOŠNO POLITIČNO TVEGANJE............................................................................. 5

3.1 ODNOS PODJETJE – DRŽAVA, JEDRO POLITIČNEGA TVEGANJA ................... 5

3.2 VRSTE SPLOŠNEGA POLITIČNEGA TVEGANJA..................................................... 8 3.2.1 Vojna in drugi politični konflikti .....................................................................................................9 3.2.2 Odvzem lastniških pravic.................................................................................................................9

3.2.2.1 Ekspropriacija.......................................................................................................................10 3.2.2.2 Nacionalizacija .....................................................................................................................10 3.2.2.3 Konfiskacija .........................................................................................................................10

3.2.3 Korupcija .......................................................................................................................................11 3.2.4 Regulatorno vmešavanje države ....................................................................................................14

3.2.4.1 Plazeča ali de facto ekspropriacija .......................................................................................14 3.2.4.2 Trgovinske omejitve.............................................................................................................14

3.2.5 Monetarni ukrepi............................................................................................................................15 3.2.6 Kršenje pogodb s strani države ......................................................................................................16

3.3 OCENJEVANJE POLITIČNEGA TVEGANJA............................................................ 16

3.4 RAVNI PROUČEVANJA POLITIČNEGA TVEGANJA............................................. 21

4 MEDNARODNA SKUPNOST ....................................................................................... 21

4.1 DRŽAVA KOT VIR POLITIČNEGA TVEGANJA ...................................................... 23 4.1.1 Politična racionalnost.....................................................................................................................23 4.1.2 Nacionalni interes ..........................................................................................................................23 4.1.3 Nacionalna varnost ........................................................................................................................24 4.1.4 Protekcionizem ..............................................................................................................................25 4.1.5 Diplomacija....................................................................................................................................26

4.1.5.1 Diplomacija v mednarodnih ekonomskih odnosih ...............................................................27 4.1.5.1.1 Ekonomska in gospodarska diplomacija..........................................................................28

4.2 NEDRŽAVNI AKTERJI V MEDNARODNI SKUPNOSTI IN NJIHOV VPLIV NA SPLOŠNO POLITIČNO TVEGANJE V MEDNARODNEM POSLOVANJU IN POLITIČNO TVEGANJE V MEDNARODNEM POSLOVANJU PODJETIJ.......... 29

4.2.1 Medvladne organizacije .................................................................................................................29 4.2.1.1 Organizacija združenih narodov...........................................................................................30

4.2.1.1.1 UNCITRAL.....................................................................................................................30 4.2.1.1.2 UNCTAD ........................................................................................................................31

4.2.1.2 Svetovna trgovinska organizacija.........................................................................................32 4.2.1.3 Mednarodni denarni sklad ....................................................................................................32 4.2.1.4 Skupina svetovne banke .......................................................................................................32 4.2.1.5 Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj...............................................................33

4.2.2 Nevladne organizacije....................................................................................................................34

4.2.3 Multinacionalna podjetja ............................................................................................................... 36

5 RAZMERE V MEDNARODNI SKUPNOSTI IN NJIHOV VPLIV NA SPLOŠNO POLITIČNO TVEGANJE IN POLITIČNO TVEGANJE PODJETIJ ........................38

5.1 HEGEMONIJA ZDRUŽENIH DRŽAV AMERIKE..................................................... 39

5.2 POLITIČNI ZEMLJEVID SVETA ................................................................................. 40

5.3 GLOBALIZACIJA............................................................................................................ 42

5.4 POVEČEVANJE DRUŽBENE NEENAKOSTI IN NEENAKOSTI V GOSPODARSKI IN DRUŽBENI RAZVITOSTI DRŽAV ........................................... 43

5.5 MEDNARODNE MIGRACIJE........................................................................................ 45

5.6 OMEJENI TRGI IN VIRI ................................................................................................ 47 5.6.1 Globalni trg.................................................................................................................................... 47 5.6.2 Omejeni viri................................................................................................................................... 47

5.6.2.1 Nafta, ključni energetski vir ................................................................................................. 48 5.6.2.1.1 Vpliv na mednarodno poslovanje podjetij....................................................................... 51

5.6.2.2 Vojne za vire ........................................................................................................................ 53 5.6.2.2.1 »Prekletstvo« virov ......................................................................................................... 54

5.7 MEDNARODNI TERORIZEM ....................................................................................... 56 5.7.1 Nacionalni in mednarodni terorizem ............................................................................................. 58 5.7.2 Protiteroristični ukrepi ................................................................................................................... 60 5.7.3 Terorizem in podjetja..................................................................................................................... 61

5.8 GLOKALIZEM ................................................................................................................. 63 5.8.1 Regionalni trgovinski sporazumi ................................................................................................... 64

5.8.1.1 Vpliv regionalnih trgovinskih sporazumov na mednarodno poslovanje podjetij ................. 65 5.8.2 Fundamentalizem........................................................................................................................... 66

6 ZMANJŠEVANJE POLITIČNEGA TVEGANJA V MEDNARODNEM POSLOVANJU PODJETIJ ............................................................................................67

6.1 DIPLOMATSKA AKTIVNOST DRŽAV ....................................................................... 68 6.1.1 Ekonomska diplomacija ................................................................................................................ 68

6.1.1.1 Meddržavni sporazumi o spodbujanju in zaščiti naložb....................................................... 68 6.1.2 Gospodarska diplomacija............................................................................................................... 70

6.2 STRATEŠKO RAVNANJE PODJETIJ.......................................................................... 71 6.2.1 Poslovna diplomacija..................................................................................................................... 73

6.3 OBLIKOVANJE POGODB Z DRŽAVO GOSTITELJICO......................................... 74

6.4 ZAVAROVANJE POLITIČNEGA TVEGANJA .......................................................... 75 6.4.1 Zavarovanje mednarodnih poslov pri SID Banki .......................................................................... 75 6.4.2 Zavarovanje naložb pri MIGA....................................................................................................... 76

6.5 NAČINI ZMANJŠEVANJA IZPOSTAVLJENOSTI PODJETJA RAZLIČNIM VRSTAM POLITIČNEGA TVEGANJA........................................................................ 77

6.5.1 Vojna in drugi politični konflikti ................................................................................................... 77 6.5.2 Odvzem lastniških pravic .............................................................................................................. 77 6.5.3 Korupcija ....................................................................................................................................... 77 6.5.4 Terorizem ...................................................................................................................................... 77 6.5.5 Plazeča ali de facto ekspropriacija................................................................................................. 78 6.5.6 Trgovinske omejitve ...................................................................................................................... 79

6.5.7 Kršenje pogodb s strani države ......................................................................................................79

7 ZAKLJUČEK................................................................................................................... 79

LITERATURA ........................................................................................................................ 82

VIRI ......................................................................................................................................... 85

KAZALO PRIMEROV

Primer 1: Politično tveganje kot vir poslovnih priložnosti za Celtel ....................................... 19 Primer 2: Arabski upravljavci pristanišč in ameriška nacionalna varnost ............................... 24 Primer 3: Ravnanje ZDA po izvolitvi Allendeja v Čilu........................................................... 28 Primer 4: Aktivnosti NVO pri odkrivanju škodljivega ravnanja multinacionalk .................... 34 Primer 5: Neetično oglaševanje otroške hrane na Filipinih ..................................................... 37 Primer 6: Kitajske naložbe v energetskih sektorjih afriških držav .......................................... 49 Primer 7: Podržavljenje naftnega sektorja v Boliviji ............................................................... 52 Primer 8: Bocvana, afriška zgodba o uspehu........................................................................... 56 Primer 9: Multinacionalna podjetja v Iraku ............................................................................. 63 Primer 10: Sodelovanje z lokalnimi oblastmi in prebivalstvom kot način zmanjševanja

političnega tveganja v primeru Tuheljskih toplic ............................................................ 72

KAZALO TABEL IN SLIK

Tabela 1: Tipi diplomacije v mednarodnih ekonomskih odnosih............................................ 27 Tabela 2: Največje multinacionalke glede na premoženje v tujini v letu 2004 ....................... 38 Tabela 3: Največje uvoznice surove nafte v letu 2004 ............................................................ 49 Tabela 4: Konflikti, povezani z naravnimi viri ........................................................................ 55 Tabela 5: Število terorističnih napadov glede na vrsto napada od l. 1968 do l. 2003 ............. 59 Slika 1: Struktura priseljencev leta 2000 glede na državo rojstva ........................................... 45 Slika 2: Dokazane zaloge nafte leta 2005 ................................................................................ 50 Slika 3: Največje izvoznice nafte v letu 2004.......................................................................... 52 Slika 4: Število mednarodnih terorističnih napadov v obdobju od l. 1981 do l. 2003............. 61 Slika 5: Število smrtnih žrtev mednarodnih terorističnih napadov od l. 1997 do l. 2003........ 62

SEZNAM KRATIC

ASEAN Association of Southeast Asian Nations (Združenje narodov jugovzhodne Azije)

BDP bruto družbeni proizvod

BLT build-lease-transfer (zgradi-daj v najem-prenesi)

BOT build-operate-transfer (zgradi-upravljaj-prenesi)

BT build-transfer (zgradi-prenesi)

FCPA Foreign corruption practices act (Zakon o koruptivnih dejanjih v tujini)

IBRD International Bank for Reconstruction and Development (Mednarodna banka za obnovo in razvoj)

ICSID International Centre for Settlement of Investment Disputes (Mednarodni center za reševanje investicijskih sporov)

IDA International Development Association (Mednarodno združenje za razvoj)

IFC International Finance Corporation (Mednarodna finančna korporacija)

IMF International Monetary Fund (Mednarodni denarni sklad)

MIGA Multilateral Investment Guarantee Agency (Multilateralna agencija za zavarovanje naložb

MNP multinacionalno podjetje

MRD manj razvite države

NAFTA North American Free Trade Agreement (Severnoameriški sporazum o prosti trgovini)

NTN neposredne tuje naložbe

NVO nevladne organizacije

OECD Organization for Economic Cooperation and Development (Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj)

OPEC Organization of the Petroleum Exporting Countries (Organizacija držav izvoznic nafte)

OPIC Overseas Private Investment Corporation (Korporacija za zasebne čezmorske naložbe)

OZN Organizacija združenih narodov

RTS regionalni trgovinski sporazum

SID Slovenska izvozna in razvojna banka

SN sporazum o spodbujanju in zaščiti naložb

UNCITRAL United Nations Commission on International Trade Law (Komisija združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo)

UNCTAD United Nations Conference on Trade and Development (Konferenca združenih narodov o trgovini in razvoju)

WTO World Trade Organization (Svetovna trgovinska organizacija)

ZAE Združeni arabski emirati

ZDA Združene države Amerike

1

1 UVOD

Svet je danes globalna vas. V tej vasi delujejo različni akterji (posamezniki, podjetja, skupine, države, mednarodne organizacije), katerih skupni cilj je zaščita ali uveljavljanje njihovih interesov. Globalna vas deluje kot sistem, kjer so vsi njeni deli med seboj povezani in tvorijo celoto, pri čemer poteza enega izmed delov vpliva na ravnanje vseh drugih. Ključna značilnost in edina stalnica v delovanju globalnega sistema je spreminjanje v skladu z načelom akcije in reakcije.

Namen magistrskega dela je umestiti delovanje podjetij ali mednarodno poslovanje podjetij v okvir mednarodnega oz. globalnega sistema. Zdi se, da se podjetja premalo zavedajo svoje vpetosti v odnose akcije in reakcije, ki nenehno spreminjajo širšo mednarodno skupnost. Še zlasti premajhno je zavedanje podjetij, da s svojim delovanjem vplivajo na svoje zunanje okolje. Tudi v ekonomski teoriji prevladuje stališče, da je zunanje okolje tisto, ki vpliva na podjetje, samo zunanje okolje pa je zunaj vpliva podjetij (Jaklič, 2002, str. 1).

Interakcija med podjetjem in njegovim zunanjim okoljem je ključna za razumevanje političnega tveganja. Politično tveganje se v ekonomski teoriji pogosto uvršča v sklop nekomercialnih tveganj, torej tveganj, katerih vzrok ni v delovanju trga, ampak leži zunaj njega v sferi političnega, na katero podjetja nimajo vpliva (Jus, 2003, str. 93; Haufler, 1997, str. 5). Takšno razumevanje političnega tveganja izhaja iz prej omenjenega videnja zunanjega okolja kot sfere, neodvisne od delovanja podjetja. V analizi političnega tveganja sem izhajala iz vpetosti mednarodnega poslovanja v druge politične, družbene, ekonomske, kulturne tokove, ki smo jim priče v sodobni mednarodni skupnosti.

Cilj magistrskega dela je preveriti hipotezo, da mednarodni terorizem, boj med državami in podjetji za tuje trge in omejene zaloge ključnih proizvodnih dejavnikov, povečevanje neenakosti v gospodarski in družbeni razvitosti držav in povečevanje družbene neenakosti znotraj držav ter naraščajoči pomen kulturnih razlik v mednarodni skupnosti botrujejo vedno večjemu vplivu političnega tveganja na mednarodno poslovanje podjetij.

V naslednje poglavje magistrskega dela je namenjeno seznanitvi s tveganji v mednarodnem poslovanju podjetij.

V tretjem poglavju je opredeljeno splošno politično tveganje in predstavljeni načini ocenjevanja le-tega.

V četrtem poglavju sem najprej predstavila mednarodno skupnost, njene splošne značilnosti in akterje, ki v njej delujejo. Prav tako me je zanimalo, kako akterji v mednarodni skupnosti s svojim delovanjem vplivajo na splošno politično tveganje in politično tveganje v mednarodnem poslovanju podjetij.

2

V petem poglavju so predstavljene značilnosti sodobne mednarodne skupnosti, ki so po mojem mnenju pomembne za razumevanje vloge političnega tveganja v mednarodnem poslovanju na sploh in v poslovanju podjetij na tujih trgih, in sicer: hegemonija ZDA, globalizacija, povečevanje družbene neenakosti znotraj držav in neenakosti v gospodarski razvitosti med državami, mednarodne migracije, tekma za trge in vire, mednarodni terorizem in reakcije na globalizacijo, lokalizem in fundamentalizem. Zaradi preglednosti in boljšega razumevanja sem pri vsaki analizirani značilnosti sodobne mednarodne skupnosti predstavila najprej njen vpliv na splošno politično tveganje v mednarodnem poslovanju, nato pa njen pomen za politično tveganje v mednarodem poslovanju podjetij.

Načini, kako podjetje lahko zmanjša politično tveganje, so predstavljeni v šestem poglavju.

Ključne ugotovitve analize magistrskega dela sem povzela v zadnjem, sedmem, poglavju.

Skozi vso nalogo si sledijo primeri iz mednarodnega poslovanja podjetij, ki so vsebinsko povezani z obravnavano temo posameznega poglavja magistrskega dela.

V magistrskem delu sem uporabila deskriptivno in komparativno metodo. Deskriptivno metodo sem uporabila pri predstavitvi političnega tveganja in njegovi umestitvi v sklop tveganj v mednarodnem poslovanju podjetij ter pri predstavitvi mednarodne skupnosti in načinov zmanjševanja političnega tveganja. Komparativno metodo sem uporabila pri primerjanju različnih načinov zmanjševanja političnega tveganja. Pri analiziranju izbrane teme magistrskega dela sem se opirala na sekundarne vire: strokovne članke in knjige domačih in tujih avtorjev, internetne vire ter časopisne članke.

2 TVEGANJA V MEDNARODNEM POSLOVANJU PODJETIJ

Tveganja so sestavni del poslovanja podjetja na domačem kot tudi na tujem trgu. Obseg tveganj, ki jim je podjetje izpostavljeno v mednarodnem poslovanju,1 je bistveno večji kot v primeru poslovanja na domačem trgu. K temu pripomorejo različni dejavniki, in sicer: poslovanje v drugačnem, manj poznanem, poslovnem okolju z drugačno ekonomsko in pravno ureditvijo, političnim sistemom in ne nazadnje tudi drugačno kulturo, zahtevnejše pridobivanje informacij o razmerah na tujem trgu in informacij o poslovnih partnerjih, večja geografska oddaljenost, ki pomeni tudi višje stroške prevoza in večje možnosti, da pride do poškodovanja ali uničenja tovora, večji obseg poslov v mednarodnem poslovanju, kar

1 Mednarodno poslovanje je mednarodno ali globalno izvajanje vseh poslovnih nalog podjetja ali poslovnega sistema in vključuje trgovinske in netrgovinske (izvozne, pogodbene in investicijske) načine in oblike poslovanja s tujino (Makovec Brenčič et al., 2006, str. 11).

3

posledično pomeni tudi morebitno večjo škodo za podjetja (Makovec Brenčič et al., 2006, str. 79).

Preden predstavim pomen tveganj v mednarodnem poslovanju, moram najprej odgovoriti na vprašanje, kaj sploh je tveganje. V nadaljevanju poglavja zato podajam različne klasifikacije tvegaj v mednarodnem poslovanju, načine ocenjevanja in ravni proučevanja tveganj.

2.1 TVEGANJE

Poslovanje podjetij vedno spremljata negotovost in tveganje, ki pa ju ne smemo enačiti (Berk, 2005, str. 26; Haufler, 1997, str. 4). Za negotovost je značilno, da ne moremo določiti verjetnosti, s katero se nek dogodek lahko zgodi, niti vseh možnih dogodkov (Haufler, 1997, str. 4).

Berk (2005, str. 27) tveganje opredeljuje kot možnost, da nastopi negativni odmik doseženih ciljev od načrtovanih, do katerega pride zaradi nepopolnih informacij, ki se jih uporablja pri oblikovanju poslovnih odločitev, in negotovosti bodočih dogodkov.

Tveganje ima pogosto negativni predznak, vendar pa je lahko tudi vir poslovnih priložnosti (Berk, 2005, str. 27–28; Haufler, 1997, str. 5). Na tej dvojni naravi tveganja temelji delitev tveganj na čista in špekulativna (Berk, 2005, str. 28; Waring, Glendon, 1998, str. 4).

2.2 ČISTA IN ŠPEKULATIVNA TVEGANJA

Glede na mogoče izide in njihove učinke delimo tveganja na čista in špekulativna. Čista tveganja so tista, pri katerih obstaja zgolj možnost izgube. Pri špekulativnih tveganjih pa obstaja tako možnost nastanka izgube kot tudi možnost nastanka koristi (Berk, 2005, str. 28; Waring, Glendon, 1998, str. 4–7). Med špekulativna tveganja spadajo: finančna in poslovna tveganja, politična tveganja, družbena in kulturna tveganja, tveganja, povezana s človeškimi viri, trženjem in investicijami (Waring, Glendon, 1998, str. 6).

2.3 MIKRO IN MAKRO TVEGANJA

Podjetje posluje vpeto v zunanje okolje,2 ki vpliva na podjetje. Prav tako podjetje v določeni meri vpliva na zunanje okolje. Zunanje okolje podjetja delimo na makro in mikro zunanje

2 Pri analizi okolij je potrebno opozoriti na to, da ločujemo med zunanjim in notranjim poslovnim okoljem podjetja (Jaklič, 2002, str. 1). V okvir prvega spadajo dejavniki, na katere podjetje nima vpliva, medtem ko v notranje okolje uvrščamo dejavnike znotraj podjetja.

4

okolje. Mikro zunanje okolje se nanaša na panogo in konkreten prodajni trg, na katerem podjetje posluje. V makro zunanjem okolju so vplivi na vsa podjetja enaki, čeprav so posledice le-teh za posamezna podjetja različne (Jaklič, 2002, str. 3).

V povezavi z delitvijo na makro in mikro zunanje okolje govorimo tudi o makro in mikro tveganjih. Z makro tveganji se soočajo vsa tuja podjetja na nekem trgu, medtem ko je mikro tveganju izpostavljena le določena panoga ali določeno podjetje (Kotler, 2006, str. 415). Politično tveganje spada tako med mikro kot med makro tveganja.

2.4 VRSTE TVEGANJ V MEDNARODNEM POSLOVANJU

Lisjakova (Makovec Brenčič et al., 2006, str. 80) tveganja v mednarodnem poslovanju deli na:

deželno tveganje, ki zajema vsa tveganja, ki nastanejo zaradi političnih, ekonomskih in pravnih sprememb v državi gostiteljici in imajo negativen vpliv na poslovanje podjetij,

finančna tveganja, kamor uvršča vsa tveganja, ki vplivajo na vrednost premoženja podjetja,

poslovna tveganja, ki nastanejo pri opravljanju osrednje dejavnosti podjetja.

Druga, v strokovni literaturi pogosta delitev tveganj, je delitev na komercialna in nekomercialna oz. politična tveganja (Falatov, 1999, str. 5). Politična tveganja naj bi bila tveganja, na katera naj udeleženci v mednarodnem poslovanju ne bi imeli vpliva, zato jih nekateri avtorji uvrščajo med nekomercialna tveganja (Makovec Brenčič et al., 2006, str. 82).

Kotler (2006, str. 415) komercialna in nekomercialna tveganja poimenuje:

tveganja, povezana z donosnostjo delovanja in denarnim tokom, ki izhajajo iz gospodarskih preobratov, padcev valute, stavk itd.,

tveganja, povezana z zaščito premoženja oz. povrnitvijo naložbe, ki so povezana z neposrednimi ukrepi vlade in lahko vodijo v propad, razlastitev ali omejitev prenosa vloženih sredstev in dobička.

Jasne ločnice med komercialnimi in nekomercialnimi tveganji ni, na kar kaže tudi delitev nekomercialnih tveganj na (Jus, 2003, str. 93):

politična tveganja v ožjem smislu: nacionalizacija, razlastitev, konfiskacija in podobni ukrepi oblasti,

usmerjeni zoper premoženje, vojna, revolucija, oboroženi upor,

5

politični ukrepi, ki onemogočajo upravljanje s premoženjem;

monetarna tveganja kot politična tveganja v širšem smislu: transferna tveganja: moratorij plačil, prepoved plačil v tujino,

nezmožnost konverzije lokalne valute in nezmožnost transfera, valutna tveganja: tveganje spreminjanja vrednosti valute, v kateri je

izražena obveznost ene ali obeh pogodbenih strank;

tveganja naravnih nesreč: potresi, poplave, izbruhi vulkanov itd.

3 SPLOŠNO POLITIČNO TVEGANJE

Politično tveganje je verjetnost, da bo v državi prišlo do političnih sprememb ali vladnih ukrepov, ki bodo negativno vplivali na poslovanje podjetja (Makovec Brenčič et al., 2006, str. 82). Jodica politično tveganje opredeljuje kot spremembe v pogojih delovanja tujih podjetij, ki izhajajo iz političnega procesa, bodisi da gre za vojno, vstajo ali politično nasilje, bodisi da gre za spremembe vladnih politik, ki vplivajo na lastništvo in poslovanje podjetij (Haufler, 1997, str. 5). Politična tveganja so tveganja, ki izvirajo iz političnega sistema in ne iz delovanja trga in so povezana z ukrepi vlade ali njeno pasivnostjo (Haufler, 1997, str. 5; Rubins, Kinsella, 2005, str. 2–3). Pri političnem tveganju v mednarodnem poslovanju gre skratka za možnost, da vlada države gostiteljice ali vlada matične države podjetja s svojimi ukrepi ali pasivnostjo ogrozi pričakovano donosnost posla (Rubins, Kinsella, 2005, str. 3).

3.1 ODNOS PODJETJE – DRŽAVA, JEDRO POLITIČNEGA TVEGANJA

Hirschman je v svoji knjigi Moč držav in struktura mednarodne trgovine predstavil svoje videnje trgovine kot ekonomskega državništva (ang. economic statecraft) oz. kot nadaljevanja politike z ekonomskimi sredstvi. V trgovini je videl način, kako države uveljavljajo svoje državne interese, pridobivajo zaveznike ter izkoriščajo tokove blaga in storitev za povečevanje moči države in ustvarjanje politične odvisnosti (Spar, 2003, str. 206).

Po mnenju Sparove (2003, str. 207) so mednarodna trgovina in neposredne tuje naložbe (v nadaljevanju NTN) politična dejanja, posledično so podjetja, ki so vanje udeležena, politični akterji. Mednarodna trgovina in NTN pomenita prenos blaga, storitev, kapitala, tehnologije, ljudi, kulture, delovnih mest in davkov med državami, kar vpliva na bogastvo držav ter njihovo ekonomsko in politično moč. Zato, po mnenju Sparove (2003, str. 207), ne preseneča, da so mednarodna trgovina in NTN potencialno izpostavljene vplivu države in s tem političnemu tveganju.

6

Z njenim razmišljanjem se strinjam. Ekonomski odnosi se ne odvijajo ločeno in neodvisno od političnih odnosov med državami. Med področjem politike ali mednarodnih odnosov, ki zajema politično dimenzijo odnosov med državami, in področjem mednarodnega poslovanja ali mednarodnih ekonomskih odnosov prihaja do vzajemnega vplivanja. Enačenje političnega tveganja in nekomercialnih tveganj, na katere naj podjetje ne bi imelo vpliva, je zato sporno. Strinjam se s Sparovo, ki pravi, da gre med podjetji in politiko za interakcijo, ki se v času spreminja, države vplivajo na podjetja in podjetja vplivajo na države. Bistvo pa je, da podjetja in države oz. vlade držav sočasno delujejo na domačih in mednarodnih trgih (Spar, 2003, str. 207). Iz te situacije se poraja politično tveganje kot tudi načini za njegovo zmanjševanje.

Rubins in Kinsella (2005, str. 5) razširjenost političnega tveganja na področju mednarodnih naložb pripisujeta:

zastarelemu dogovoru (ang. obsolescing bargain) in

družbenemu pritisku.

Zastareli dogovor temelji na sami naravi naložb. V začetku tuji investitorji zahtevajo višje donose ali dodatne ugodnosti zaradi tveganj vstopa na konkreten tuji trg in večje izpostavljenosti tveganjem v začetni fazi. Ko investicija steče, se izpostavljenost tveganju zmanjšuje, zmanjšujejo se tudi stroški financiranja naložbe. Vlade v tej fazi niso več pripravljene zagotavljati ugodnosti, ki so jih tujim vlagateljem omogočale na začetku investicije. Veliko manevrskega prostora ali vzvodov vplivanja ima država na voljo v primeru dolgoročnih naložb, ki zahtevajo velike naložbe kapitala in kjer se uporablja oprema, objekti, ki jih je težko uporabiti za druge namene. V takih primerih investitorjem ni v interesu opustiti začeto naložbo in zapustiti državo, kar jih postavlja v podrejen položaj v odnosu do države gostiteljice. To neravnovesje moči vlagatelje prisili k sprejemanju dodatnih zahtev ali pogojev lokalnih politikov ali vlade države gostiteljice.

Vlada države gostiteljice lahko poseže na področje NTN na svojem ozemlju tudi zaradi družbenega pritiska. Tu je ključnega pomena porazdelitev koristi NTN med tuje vlagatelje in prebivalstvo oz. med tuje vlagatelje, družbene sloje blizu politični oblasti in prebivalstvo (Rubins, Kinsella, 2005, str. 5). Pri tem gre v prvi vrsti za presojanje prispevka NTN k zmanjševanju revščine oz. povečevanju blaginje širših množic preko ustvarjanja delovnih mest, omogočanja večje dostopnosti prebivalstva do določenih storitev in ugodnosti, ki so jih tuji vlagatelji deležni v državi gostiteljici. Družbeni pritiski so močni zlasti na gospodarske panoge, ki izkoriščajo naravne vire, saj izkoriščanje naravnih virov pogosto prinaša koristi zgolj tistim, ki imajo nadzor nad njimi, medtem ko prebivalstvo od izkoriščanja naravnih virov koristi nima. To gre pripisati v prvi vrsti načinu upravljanja z naravnimi viri v državi. Družbeni pritisk prisili oblasti k sprejemanju ukrepov, ki zadovoljijo in pomirijo prebivalstvo, a negativno vplivajo na tuje vlagatelje.

7

Kobrin (2003, str. 181–192) išče vzrok za politično tveganje tudi v načinu organiziranosti mednarodnega ekonomskega prostora in mednarodnega političnega prostora. Podjetja si danes konkurirajo na globalnem trgu. Na drugi strani pa imamo množico na teritoriju utemeljenih enot – držav, ki vsaka na svoj način ureja politično, ekonomsko, družbeno delovanje subjektov znotraj svojega ozemlja. Ta nasprotujoči si princip organiziranosti je po mnenju Kobrina (2003, str. 192) izvor političnega tveganja in konfliktov med državo in mednarodnimi podjetji oz. multinacionalkami.

Politično tveganje je stalnica v mednarodnem poslovanju podjetij. Značilnosti političnega tveganja pa so se po Wellesovem3 mnenju v zadnjih štiridesetih letih spreminjale (Silvethorne, 2007, str. 1–2).

Obdobje dekolonizacije in nastajanja novih samostojnih držav v šestdesetih in sedemdesetih letih je spremljal val nacionalizacij tujih vlagateljev, ko so nove države na vsak način hotele prekiniti vse povezave z nekdanjo kolonialno oblastjo in postati samostojne v političnem in ekonomskem pogledu. To je tudi obdobje protekcionizma in spodbujanja uvozno nadomestne proizvodnje v nekdanjih kolonijah (Silverthorne, 2007, str. 1).

V osemdesetih letih je prevladoval pozitiven odnos do NTN, saj so države, tudi manj razvite države (v nadaljevanju MRD), odpirale svoje trge tujim zasebnim vlagateljem, ki so se vedno bolj odločali za naložbe v velike infrastrukturne projekte. Obdobje osemdesetih let sta zaznamovala Thatcherjeva v Veliki Britaniji in Reagan v Združenih državah Amerike (v nadaljevanju ZDA). Oba sta znana po ekonomskih politikah, ki so poudarjale zmanjševanje vloge države v gospodarstvu in prepuščanje njenega mesta delovanju trga, privatizacijo državnih podjetij, zmanjševanje davkov in socialne države. Njuni ekonomski politiki sta poimenovani thatcherizem in reaganizem. Za oba politika je značilna tudi agresivna zunanja politika; spomnimo se vojne med Argentino in Veliko Britanijo glede Falklandskih ali Malvinskih otokov, pospešenega oboroževanja ZDA v času Reaganove vladavine ter zaostrovanja napetosti s tedanjo Sovjetsko zvezo in zavračanja politike zadrževanja.

Finančne krize konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let so države in regije, ki so jih zajele (Mehika, Azija, Rusija, Argentina), postavile v težaven položaj, ko niso bile sposobne izpolnjevati pogodb z vlagatelji, ki so jih podpisale v osemdesetih letih. Ti dogovori so bili tudi, pogosto pod vplivom korupcije, nesposobnosti vlad ali njihove neorganiziranosti, zelo neugodni za države gostiteljice (Silverthorne, 2007, str. 2). Sprožil se je plaz investicijskih tožb zasebnih vlagateljev proti državam gostiteljicam in zahtevkov, naslovljenih na zavarovalnice, za povračilo škode zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Finančne krize in gospodarska recesija so spodbudile države k sprejemanju zaščitnih ukrepov za svoja

3 Welles je ameriški strokovnjak za politično tveganje in svetovalec vladam manj razvitih držav pri pogajanjih o preoblikovanju pogodb med državo gostiteljico in tujim podjetjem.

8

podjetja, ki so poslovala v MRD. MRD so se v tem obdobju znašle pod pritiskom zahtev po povrnitvi izplačanih zavarovalnih vsot, ki so jih državne agencije za zavarovanje poslov izplačale svojim zavarovancem, in množico arbitražnih postopkov, ki so jih zoper njih sprožili oškodovani vlagatelji. Poskusi oblikovanja splošno veljavnih pravil mednarodnih naložb so propadli.

V začetku 21. stoletja opažamo gospodarsko rast v svetu in povečevanje mednarodnih tokov kapitala in blaga. Podjetja imajo na razpolago veliko možnosti za zavarovanje pred političnim tveganjem. Splošen odnos do NTN je pozitiven, čeprav prihaja do nacionalizacij zlasti pri izkoriščanju naravnih virov. Pomemben vir političnega tveganja je v tem obdobju terorizem.

Politično tveganje spremlja podjetja pri njihovem poslovanju v vseh državah sveta, vendar pa je neenakomerno porazdeljeno med državami. Politično tveganje je največje v MRD, najmanjše pa v razvitih zahodnih državah. Tranzicijske države se po politični tveganosti uvrščajo vmes med MRD in razvite države (Aon Political Risk Map, 2007).

3.2 VRSTE SPLOŠNEGA POLITIČNEGA TVEGANJA

Lisjakova (Makovec Brenčič et al., 2006, str. 82–84) splošno politično tveganje glede na ukrepe, ki so privedli do njihovega nastanka, razvrsti na:

vojne in druge politične konflikte (revolucije, državne udare, generalne stavke, upore, oborožene spopade),

terorizem,

odvzem lastniških pravic,

korupcijo,

spremembe vladnih politik, ki vplivajo na poslovanje mednarodnih podjetij,

monetarne ukrepe, ki otežujejo ali onemogočajo prenose kapitala med državami, in jih zato uvrščamo med transferna tveganja; poznamo tri vrste transfernih tveganj: tveganje prepovedi plačil v tujino, moratorij plačil in tveganje prepovedi konverzije domače valute v konvertibilno tujo valuto.

Rubins in Kinsella (2005, str. 5–6) sta navedenim kategorijam političnega tveganja dodala še dve:

regulatorno vmešavanje, vključno s t. i. plazečo se ekspropriacijo,

neizpolnjevanje državnih pogodb.

9

V nadaljevanju bom predstavila vsako izmed omenjenih kategorij ali vrst političnega tveganja.

3.2.1 Vojna in drugi politični konflikti

V to kategorijo političnega tveganja uvrščamo vse vrste političnih konfliktov, ki lahko nastanejo med vlado in prebivalstvom ali med različnimi političnimi, etničnimi, verskimi in drugimi skupinami v državi, torej splošne stavke, nerede, revolucije, državne udare, upore in vojno.

Politični konflikti ali vojne onemogočajo normalno poslovanje podjetij zaradi prekinjenih transportnih poti in s tem motenih dobav blaga podjetju in motenega dostopa do kupcev, primanjkovanja delovne sile kot tudi zaradi poškodb objektov, opreme, blaga, zaposlenih ali prisvajanja objektov, opreme, blaga oz. drugega premoženja podjetja s strani sprtih strani.

Vpliv vlade države gostiteljice na različne skupine, ki so udeležene v političnih konfliktih ali v oboroženih spopadih oz. vojni, je omejen, iz česar izhaja, da v skladu z mednarodnim običajnim pravom država gostiteljica ni dolžna povrniti škode, ki so jo povzročile nevladne uporniške skupine, razen v primeru, ko je vlada države gostiteljice prevzela tveganje investitorjeve izgube bodisi s pogodbo med državami ali pogodbo med investitorjem in državo gostiteljico (Rubins, Kinsella, 2005, str. 19–20).

3.2.2 Odvzem lastniških pravic

Lastniške pravice vključujejo: pravico do uporabe lastnine (usus), pravico do koristi, ki so vezane na lastnino, npr. obresti, rente, (fructus), in pravico prodaje ali likvidacije lastnine (abusus) (Rubins, Kinsella, 2005, str. 4).

Posledica odvzema lastniških pravic je, da tuji vlagatelj ostane brez lastnine, ki je bodisi (Rubins, Kinsella, 2005, str. 11):

prenesena na vlado države gostiteljice ali njenega predstavnika oz. pooblaščenca,

razprodana pod ceno ali

uničena.

Rubins in Kinsella (2005, str. 11) ocenjujeta, da se države danes redkeje odločajo za ukrepe odvzema lastniških pravic, saj sta gospodarska rast in razvoj danes pogojena z odprtostjo države tujim naložbam. Države si prizadevajo oblikovati ugodne razmere za tuje vlagatelje in jim ponujajo različne ugodnosti. Odnos do NTN se je spremenil. NTN niso več razumljene kot način izkoriščanja manj razvitih držav in pehanja v ekonomsko odvisnost oz. niso

10

razumljene kot sredstvo ekonomskega kolonializma, ki naj bi stopil na mesto prejšnjega, s procesom dekolonizacije uničenega sistema (Hill, 2005, str. 254–255). Kljub temu pa morajo podjetja upoštevati možnost odvezama lastniških pravic, ko se odločajo za mednarodno poslovanje.

3.2.2.1 Ekspropriacija

Ekspropriacija je nasilen odvzem premoženja podjetja in prenos lastninskih pravic na državo z odškodnino, ki jo določi vlada in je običajno nižja od škode, ki jo utrpijo podjetja, ki se na višino odškodnine tudi ne morejo pritožiti (Makovec Brenčič et al., 2006, str. 82). Browen pravi, da je bistvo ekspropriacije odvzem lastniških pravic kot takih s strani organov države gostiteljice ali odvzema lastniških pravic podjetja s trajnim prenosom ali odvzemom pristojnosti upravljanja investitorju (Rubins, Kinsella, 2005, str. 6). Ekspropriacija lahko doleti tako domača kot tuja podjetja v neki državi.

Tveganju ekspropriacije so bolj izpostavljena podjetja, ki poslujejo v gospodarskih panogah, ki so za državo strateškega pomena, npr. panoge, vezane na izkoriščanje naravnih virov, bančništvo, zavarovalnice. Uporaba ekspropriacije v teh panogah prinaša oblastem politične koristi. Ekspropriacije so pogostejše v državah, kjer ni tradicije privatnega lastništva, in v času politične nestabilnosti v državi, npr. po radikalnih spremembah družbenega sistema.

3.2.2.2 Nacionalizacija

Nacionalizacija je posebna oblika ekspropriacije. Pri nacionalizaciji država oz. vlada z namenom izvajanja družbenih in ekonomskih reform prevzame vse tuje naložbe v državi ali vse tuje naložbe v neki gospodarski panogi (Makovec Brenčič et al., 2006, str. 82; Rubins, Kinsella, 2005, str. 9). Riberiro navaja, da je ekspropriacija uperjena proti osebni lastnini in premoženju ter pravicam tujcev, pri čemer se za odvzeto premoženje in pravice oškodovanim izplača odškodnina, medtem ko je nacionalizacija neosebna oblika ekspropriacije, ki jo oblasti uporabijo za dosego družbenih interesov, izvedbe družbenih in ekonomskih reform (Rubins, Kinsella, 2005, str. 9–10).

3.2.2.3 Konfiskacija

Konfiskacija je odvzem premoženja lastniku brez odškodnine, običajno z namenom kaznovanja lastnika za to, kar naj bi ali v resnici je zagrešil lastnik (Rubins, Kinsella, 2005, str. 10). Black's Law Dictionary podobno definira konfiskacijo in pravi, da je konfiskacija kazen za lastnika zaradi kaznivega dejanja, ki naj bi ga naredil, ali pa zaradi nezakonite pridobitve premoženja oz. nezakonite rabe premoženja (Rubins, Kinsella, 2005, str. 10).

11

Logična posledica omenjenega je, da lastniki nimajo pravne podlage za zahtevanje vrnitve odvzetega premoženja (Makovec Brenčič et al., 2006, str. 82).

3.2.3 Korupcija

O korupciji govorimo, kadar vladni uslužbenci zahtevajo osebne koristi za delo, ki bi ga morali opravljati v skladu s svojimi uradnimi zadolžitvami (Rubins, Kinsella, 2005, str. 22). Šević (2002, str. 489) korupcijo definira kot zlorabo moči javnih uslužbencev za nezakonito pridobivanje koristi.

Korupcija vpliva na tujega vlagatelja v vseh fazah naložbe, tako v začetni fazi, ko mora pridobiti vsa potrebna dovoljenja za začetek poslovanja, pridobiti koncesije in skleniti pogodbe, kot tudi v poznejših fazah in je lahko predpogoj za normalno poslovanje podjetja. Podkupnine so pogoste pri potegovanju za javna naročila in pri pridobivanju dovoljenj za dostop do določenih segmentov notranjega trga države gostiteljice. Pogosto so podkupnine tudi predpogoj za ugodno razrešitev sporov na sodišču (Rubins, Kinsella, 2005, str. 22).

Dejavniki, ki spodbujajo korupcijo, so (Vehovar, 2004, str. 45):

zapletenost regulativnega okolja,

neučinkovito delovanje nadzornih institucij v državi,

odsotnost in/ali neučinkovitost nadzora in sankcioniranja nesprejemljivih dejanj.

Olson je v svoji teoriji t. i. vladnega »banditizma« kot jedro problema korupcije postavil značilnost političnih elit, da delujejo za svojo korist in ne v korist vseh prebivalcev v državi (Pavlič Damijan, 2007, str. 16). V kolikšni meri politične elite izkoriščajo moč, ki jo imajo, je po njegovem mnenju odvisno od družbenih pravil ter institucij in konkurenčnih političnih pritiskov. V diktaturi ali stacionarnem banditizmu, kot diktaturo poimenuje Olson, naj bi ravno odsotnost konkurence drugih političnih skupin politični eliti omogočala prejemanje podkupnin in s tem okoriščanje v škodo države.

V MRD in tranzicijskih državah naj bi šibkost ali odsotnost institucij, odsotnost zagotovil, da bo država sprejete pogodbene obveznosti tudi izvrševala, visoki davki, zapletena in neučinkovita regulacija, slabo delujoč državni aparat in odsotnost pravne države podjetja silila v dajanje podkupnin kot tudi v umikanje v neformalno sivo ali črno ekonomijo, kar je potrdila tudi raziskava Svetovne banke Doing Business in 2006 (Doing Business in 2006, 2006, str. 75).

V demokratičnem sistemu naj bi obstoj različnih političnih skupin, ki tekmujejo za oblast, obstoj institucij, delovanje pravne države in z njo povezana spoštovanje pogodb in zaščita

12

zasebne lastnine ter tržno gospodarstvo s čim manjšim državnim reguliranjem omejevali ropanje države s strani političnih elit kot tudi zavirali korupcijo in posredno pozitivno pripomogli h konkurenčnosti države in spodbujali mednarodno poslovanje z državo (Šević, 2002, str. 494; Pavlič Damijan, 2007, str. 16). To še zdaleč ne pomeni, da v demokratičnih sistemih ni korupcije in okoriščanja posameznikov, ki imajo politično moč in vpliv. Cena vpletenosti v koruptivna dejanja za podjetja in politike je v razvitih državah velika in naj bi jih odvračala od koruptivnih ravnanj (Šević, 2002, str. 494).

Korupcija, če ostane nesankcionirana, lahko privede tudi do (Vehovar, 2004, str. 48):

destabilizacije države oz. prispeva k povečevanju politične nestabilnosti,

zmanjšanja konkurenčnosti nacionalnega gospodarstva,

destimuliranja ravnanja po pravilih,

zmanjšanja zaupanja javnosti v državo in politični vrh,

zmanjšanja legitimnosti oblasti,

zmanjšanja učinkovitosti države pri opravljanju njenih nalog,

zmanjšanja ali onemogočanja nadzora finančnega trga in bank,

onemogočanja izvajanja zakonov, pravil,

omogočanja, da se državna sredstva stekajo v zasebne žepe,

omogočanja, da se proračunska sredstva porabljajo za projekte, ki večjih koristi za družbo kot celoto nimajo, prinašajo pa koristi neposredno vpletenim stranem v takšne posle (nakupe orožja, velike infrastrukturne projekte).

Korupcija zmanjšuje dobičkonosnost naložb podjetij in destimulira vlaganja v državi, podjetja pa so lahko za sodelovanje v koruptivnih dejanjih kaznovana (Pavlič Damijan, 2007, str. 16).

Korupcija zmanjšuje dobičkonosnost naložbe in lahko, če je korupcija v državi zelo razširjena, destimulira vlaganja, tako domača kot tuja, in tako zmanjšuje gospodarsko rast (Pavlič Damijan, 2007, str. 16). Povečanje korupcije v državi ima enak učinek na neposredne tuje naložbe kot povečanje davčne stopnje za obdavčitev dohodka tujih naložb za petdeset odstotnih točk (Corruption, Growth and Investment). Mauro je v svoji raziskavi pokazal, da zmanjšanje korupcije povečuje delež investicij v BDP in letno rast BDP per capita. Analiza Svetovne banke iz leta 2000, v kateri so ugotavljali povezavo med ravnjo korupcije in ravnjo

13

naložb v državi, je prav tako pokazala, da imajo države z nižjo stopnjo korupcije višjo raven investicij (Corruption, Growth and Investment; Šević, 2002, str. 499).4 Nepreglednost in zapletenost postopkov ter predpisov in korupcija lahko podjetja prisilijo v selitev v sivo in črno ekonomijo (Doing Business in 2006, 2006, str. 72). Korupcija povečuje tveganje neizpolnjevanja pogodb in zmanjšuje možnosti pravnega varstva v primeru neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, kar povečuje transakcijske stroške podjetij (Šević, 2002, str. 496; Vehovar, 2004, str. 48). Višina podkupnin dejansko ni znana vnaprej, ampak jo uradniki določijo od primera do primera, glede na dobičkonosnost in pogajalsko moč podjetja, kar podjetjem onemogoča ocenjevanje stroškov, ki jih bodo imela s pridobivanjem vseh potrebnih dovoljenj za normalno poslovanje v državi, in časa, ki ga bodo za to potrebovala. Empirični podatki kažejo, da korupcija bolj prizadene majhna podjetja kot pa srednje velika in velika podjetja, in sicer tako glede časa kot tudi glede denarja oz. stroškov, ki jih ta podjetja imajo zaradi korupcije. Majhna podjetja potrebujejo več časa in denarja za pridobitev vseh potrebnih dovoljenj za poslovanje v državi (Doing Business in 2006, 2006, str. 70).

Nekatere države so, da bi omejile korupcijo doma kot tudi zajezile koruptivno prakso svojih podjetij v tujini, sprejele strogo protikorupcijsko zakonodajo, ki nalaga visoke denarne in zaporne kazni za vpletene v korupcijo (javne uslužbence, menedžerje podjetij). Države poskušajo povečati transparentnost porabe proračunskega denarja, postopkov oddaje javnih naročil, podeljevanja koncesij in privatizacije ter oblikujejo posebna neodvisna telesa za boj proti korupciji (Šević, 2002, str. 503–504). Države tudi pred podjetja postavljajo zahteve po večji preglednosti poslovanja.

Podjetja morajo biti pozorna tudi na zakone oz. predpise, ki imajo lahko ekstrateritorialni učinek. Eden takih je ameriški zakon o koruptivnih dejanjih v tujini (ang. Foreign corrupt practices act) ali na kratko FCPA.

FCPA prepoveduje dajanje podkupnin tujim uradnikom z namenom pridobitve ali ohranitve posla. Za tuje uradnike se po FCPA štejejo politične stranke in strankarski veljaki v državah zunaj ZDA, kandidati za neko politično funkcijo, člani kraljevih družin, uradniki in funkcionarji Organizacije združenih narodov, Svetovne banke, Mednarodnega rdečega križa, Olimpijskega komiteja (Extraterritorial reach of US laws, 2007). Za dejanja, ki predstavljajo kršitev FCPA, se štejejo kršitve lokalnih predpisov o podkupovanju, dajanje daril tujim uradnikom, ki lahko vplivajo na pridobitev ali ohranitev posla, posredna plačila tujim uradnikom preko agentov in drugih posrednikov. Za takšna dejanja zakon predvideva za posameznika do pet let zaporne kazni in obenem nalaga visoke kazni tudi podjetju, pri katerem je posameznik zaposlen. FCPA velja za vsa podjetja, ustanovljena v ZDA, in za vse zaposlene v teh podjetjih, za podružnice ameriških podjetij v tujini in za tuja podjetja, ki

4 Mauro je korupcijo meril na lestvici do 10. Njegova raziskava je pokazala, da zmanjšanje korupcije za 2,38 poveča delež investicij v BDP za 4 % in letno rast BDP per capita za 0,5 %.

14

poslujejo v ZDA. Po FCPA lahko matična družba v ZDA odgovarja za kršitve, ki jih je naredila podružnica v tuji državi (Extraterritorial reach of US laws, 2007).

3.2.4 Regulatorno vmešavanje države

Regulatorno vmešavanje države vključuje različne ukrepe, ki omejujejo lastniške pravice domačih pravnih in fizičnih oseb, spremembe v davčni zakonodaji v prid lokalnim podjetjem, omejitve pri repatriaciji donosov, spremembe carinskih stopenj v korist domačih proizvajalcev, uvedbe necarinskih ovir za mednarodno trgovino, spremembe delovne zakonodaje, zlasti zaposlovanja tujcev, fiskalne in monetarne ukrepe, ki lahko negativno vplivajo na donosnost mednarodnega posla (Makovec Brenčič et al., 2006, str. 83).

3.2.4.1 Plazeča ali de facto ekspropriacija

Spremembe vladnih politik ali vladno vmešavanje lahko ima za podjetja in njihove projekte zelo negativne učinke. V skrajni posledici lahko privede do de facto ekspropriacije. Lahko gre sklop vladnih ukrepov, ki vsak zase za poslovanje tujega podjetja v državi nimajo uničujočega učinka, vsi skupaj pa zmanjšujejo dobičkonosnost projekta. Lastniške pravice pravnoformalno niso odvzete, vendar pa so z različnimi vladnimi ukrepi omejene do te mere, da je razpolaganje z določenim premoženjem v državi praktično nemogoče oz. lastniku ne prinaša nobene koristi oz. donosa (Rubins, Kinsella, 2005, str. 12). Na takšen način se lahko tuje podjetje prisili, da se naložbi v državi gostiteljici odpove in proda svoje premoženje državi ali lokalnemu podjetju. S takšnimi ukrepi, ki jih vlada sprejema, sama nima neposredne koristi, namen je v prvi vrsti škoditi vlagateljem v državi.

Ukrepi, ki privedejo do de facto ekspropriacije, so lahko zelo različni. Najpogosteje pristojne oblasti ne dajo obljubljenih dovoljenj za poslovanje in postavljajo zakonske omejitve upravljanja podjetja. V Iranu po islamski revoluciji l. 1979 so oblasti pogosto uporabljale različne spremembe zakonodaje, ki so jim omogočale, da vodstvo tujega podjetja zamenjajo z direktorjem in menedžerji, ki so jih imenovale same (Rubins, Kinsella, 2005, str. 15). Do de facto ekspropriacije lahko pride tudi v primeru t. i. prisilnih prodaj, ko grožnja z ekspropriacijo lastnike prisili, da svoje premoženje prodajo (Rubins, Kinsella, 2005, str. 15).

3.2.4.2 Trgovinske omejitve

Za podjetja so trgovinske omejitve zelo nepredvidljive. Poleg tega pa mora podjetje pri ocenitvi političnega tveganja trgovinskih omejitev v svoje analize vključiti več držav, od tistih, v katerih kupuje surovine in polizdelke za svojo proizvodno, do tistih, v katerih ima vzpostavljeno svojo proizvodnjo, in tistih, v katere izvaža končne izdelke.

15

Drug pomemben dejavnik, ki tudi otežuje ocenitev in nadzor nad političnim tveganjem trgovinskih omejitev, je, da trgovina oz. trgovinske omejitve običajno niso predmet investicijskih pogodb med podjetjem in državo (Rubins, Kinsella, 2005, str. 24).

Tretji dejavnik, ki zmanjšuje možnost ocenjevanja in omejevanja političnega tveganja trgovinskih ovir, je obstoj izjem v sporazumih o prosti trgovini, ki državam podpisnicam omogočajo oz. dovoljujejo uporabo določenih ukrepov, da uporabijo določene ukrepe, običajno ukrepe, ki so potrebni za zaščito nacionalne varnosti, za zaščito zdravja in varnosti ljudi in živali (Rubins, Kinsella, 2005, str. 24).

3.2.5 Monetarni ukrepi

To so monetarni ukrepi, ki otežujejo ali onemogočajo prenose kapitala med državami. Zaradi te njihove značilnosti se jih običajno uvršča med transferna tveganja (Makovec Brenčič et al., 2006, str. 84). Politično tveganje monetarnih ukrepov zajema (Makovec Brenčič et al., 2006, str. 84):

prepovedi plačil v tujino,

moratorij plačil,

prepoved konverzije domače valute v konvertibilno tujo valuto.

Rubins in Kinsella (2005, str. 17) to vrsto političnega tveganja označujeta kot tečajno tveganje, Jus (2003, str. 93) pa kot monetarna tveganja oz. politična tveganja v širšem smislu.

Država gostiteljica lahko preprečuje konverzijo pasivno ali aktivno. Do pasivnega preprečevanja konverzije pride takrat, kadar centralna banka sprejema zahteve podjetja v državi po trdni tuji valuti, vendar pa tuje valute, ki je potrebna za nakazilo, podjetju ne da (Rubins, Kinsella, 2005, str. 17). V primeru uvedbe moratorija menjave in posledično tudi plačil v tujino oz. nadzora nad menjavo domače valute za trdno tujo valuto pa govorimo o aktivnem preprečevanju konverzije valut (Rubins, Kinsella, 2005, str. 17).

Tuji trgovci in investitorji so izpostavljeni tudi tveganju devalvacije valute države gostiteljice, kar pomeni, da so njihovi prihodki v lokalni valuti v primerjavi z neko trdno valuto dejansko vredni manj. Tveganje devalvacije ali depreciacije se največkrat uvršča v skupino tečajnih tveganj oz. v skupino komercialnih tveganj, čeprav so v določeni meri to tudi politična tveganja, saj so dejavniki, ki privedejo do zmanjšanja vrednosti lokalne valute, lahko povsem politični, npr. odločitve vlade o fiskalni, monetarni, trgovinski politiki. Finančne krize konec devetdesetih let in v začetku 21. stoletja so pokazale ravno na tesno povezavo med ukrepi vlad, zlasti na fiskalnem področju, ter izgubo vrednosti lokalne valute in izbruhom finančne krize (Rubins, Kinsell, 2005, str. 18; Mrak, 2002, str. 608–611).

16

3.2.6 Kršenje pogodb s strani države

Podjetja pogosto potrebujejo za svoje poslovanje v državi različna dovoljenja in koncesije, ki jih podeljujejo pristojni državni organi. Vseskozi je prisotna možnost, da državni organi svoje odločitve prekličejo ali spremenijo bodisi tako, da (Rubins, Kinsella, 2005, str. 20):

kršijo določila sporazuma oz. pogodbe med državo in vlagateljem,

spremenijo pravno ureditev z namenom spodkopavanja namena pogodbe ali zmanjševanja učinkovitosti pogodbe,

sprejmejo zakonodajo, ki razveljavi celotno pogodbo.

Pogodbe z državo so pogosteje predmet sprememb in kršitev kot pogodbe z zasebnimi podjetji ali posamezniki. Poleg tega pa države pri sklepanju pogodb s tujimi vlagatelji pogosto vztrajajo, da se morebitne spore med pogodbenima strankama rešuje v skladu s pravom države gostiteljice. To pa je običajno upravno pravo (ang. administrative law), ki daje veliko težo javnemu interesu pri ugotavljanju odgovornosti vlade za kršitev pogodbe (Rubins, Kinsella, 2005, str. 21).

3.3 OCENJEVANJE POLITIČNEGA TVEGANJA

Politično okolje in politično tveganje sta pomembna dejavnika pri odločanju podjetij za vstop na nek trg, ko se je potrebno odločiti za način oz. obliko vstopa na trg. Težavneje je oceniti, kakšno je politično tveganje v posamezni državi, saj so ravnanja političnih oblasti bolj ali manj nepredvidljiva.

Rubins in Kinsella (2005, str. 25) podjetjem svetujeta, naj, preden se odločijo za poslovanje v neki državi, proučijo vsa tveganja, povezana z določeno naložbo oz. poslom. V nadaljevanju bom povzela smernice, ki sta jih Rubins in Kinsella (2005, str. 25–29) oblikovala za analiziranje političnega tveganja v državah v razvoju, vendar bi lahko njune napotke uporabili tudi za analiziranje političnega tveganja v razvitih državah.

Ocena političnega tveganja v državi naj bi vključevala tri osnovne elemente:

1. analizo pravne strukture države gostiteljice:

davčnih predpisov,

delovne zakonodaje,

investicijskega prava,

17

stvarnega prava (ang. property law),

zaščite intelektualne lastnine,

politike konkurence,

regulacije ali dereguliranosti konkretne gospodarske panoge,

neodvisnosti sodstva in razvitosti pravnih ved o upravnem pravu, državnem pogodbenem pravu, prokuracijskem pravu,

zakonodaje države gostiteljice, ki ureja mednarodno trgovino, tuje naložbe; zelo pomembno je, kako se takšni zakoni tolmačijo in uporabljajo v državi gostiteljic;,

2. analizo ekonomskih, kulturnih, političnih, zgodovinskih in pravnih potez države, ki lahko vplivajo na politično tveganje:

ekonomski dejavniki:

kratkoročna ekonomska stabilnost, vključno z analizo stopnje rasti cen, stabilnosti cen in deviznega tečaja,

plačilna bilanca,

državni dolg;

politični dejavniki:

politična stabilnost,

politične strukture v državi gostiteljici (načini oblikovanja in pristojnosti različnih vej oblasti),

poznavanje trenutnih političnih voditeljev, njihovih političnih usmeritev in stališč o zaščiti naložb, transparentnosti, ključnih državnih politik (zunanje, notranje, davčne, monetarne),

zgodovino spoštovanja lastniških pravic tujih vlagateljev v državi;5

3. analizo pogodb o spodbujanju in zaščiti tujih naložb med državo gostiteljico in matično državo vlagatelja:

5 Verjetnost, da pride v državi do kršitev lastninskih pravic tujih podjetij, je manjša, če ima država zgodovino spoštovanja lastniških pravic (Rubins, Kinsella, 2005, str. 27).

18

bilateralnih in multilateralnih meddržavnih pogodb,

regionalnih sporazumov (North American Free Trade Agreement (Severnoameriški sporazum o prosti trgovini, v nadaljevanju NAFTA), Association of Southeast Asian Nations (Združenje narodov jugovzhodne Azije, v nadaljevanju ASEAN) itd.).

Podjetja si lahko pri oceni političnega tveganja na posameznem trgu pomagajo z ocenami političnega tveganja na konkretnem trgu, ki jih oblikujejo za to specializirana podjetja, ki vlagatelju nudijo ažurne informacije o tveganjih na določenem trgu, ki vlagatelja zanimajo (Rubins, Kinsella, 2005, str. 29). Takšna podjetja so npr. Economist Intelligence Unit, PRS Group, Control Risk Group, Global Risk Assessments itd.

Podjetja lahko za ocenitev političnega tveganja uporabijo različne indekse, ki vključujejo tudi ocene političnega tveganja, kot na primer indeks BERI, ki je v prvi vrsti sicer namenjen ocenjevanju investicijskega ozračja, vendar vključuje tudi oceno političnega okolja, ali pa Euromoneyev kazalnik deželnih tveganj (Makovec Brenčič, Hrastelj, 2003, str. 44). Za oceno tveganj oz. privlačnosti posameznega trga podjetja uporabljajo različne analize, ki se razlikujejo po okoljih, ki so v analizo vključena. Tako na primer PEST analiza vključuje analizo političnega, ekonomskega, sociološkega in tehnološkega okolja, SLEPT analiza poleg okolij, navedenih pri analizi PEST, vključuje še analizo pravnega okolja, druge analize že omenjenim okoljem dodajajo še drugačne vrste okolij, npr. C – analiza, analiza dobaviteljev/odjemalcev itd. (Makovec Brenčič, Hrastelj, 2003, str. 28). Politično okolje bi lahko opredelili kot okolje, povezano z odnosom in stališči vlade do poslovne sfere oz. podjetij, ter stopnjo svobode delovanja, ki jo vlada dopušča subjektom na trgu (Phillips, Doole, Lowe, 1994, str. 19).

Sestavni del vsake ocene političnega tveganja morajo biti informacije pristojnih pravnih ali ekonomskih svetovalcev v konkretni državi, diplomatov matične države, ki so delovali ali delujejo v državi gostiteljici, podjetij iz matične države, ki že poslujejo na trgu države gostiteljice, saj imajo ti vpogled v razmere v državi in lahko nudijo informacije iz prve roke.

Raziskava, ki jo je izvedlo britansko zavarovalniško podjetje Lloyd's skupaj z Economist Intelligence Unit in je bila objavljena 2007 pod naslovom Tarča napada: globalno gospodarstvo in grožnja političnega nasilja, je pokazala, da se zelo malo podjetij loteva celostnih analiz političnega okolja in političnega tveganja na tujem trgu, izjema so nekatera večja podjetja. Obenem pa podjetja ocenjujejo, da bo politično nasilje, ki je sicer zgolj ena oblika političnega tveganja, imelo zelo pomembno vlogo v poslovanju podjetij v prihodnje (Under Attack, 2007, str. 7).

Podjetja se pri analizi političnega tveganja na nekem trgu zanašajo na novice, objavljene v medijih (Under Attack, 2007, str. 21). Če je na nekem trgu, po subjektivnih ocenah vodilnih v podjetju, politično tveganje preveliko, se takšnemu trgu raje izognejo, čeprav ponuja velike

19

poslovne priložnosti. Poglobljene analize političnega tveganja, kateremu bi bilo podjetje na trgu dejansko izpostavljeno, pa sploh ne naredijo. Politično tveganje je špekulativno tveganje, za podjetja lahko pomeni poslovne priložnosti, ki jih lahko izkoristijo, če so seznanjena z dejavniki političnega tveganja na konkretnem trgu, ali pa škodo in zamujene priložnosti, če nimajo realnih ocen političnega tveganja in nanj niso pripravljena. Meyer iz Deutsche Bank je vodilno načelo pri obravnavanju političnega tveganja strnil v stavek: »Ne verjemi tistega, kar bi rad verjel, dokler ne veš tistega, kar bi moral vedeti« (Under Attack, 2007, str. 21). Kako je pravilna ocena političnega tveganja lahko vir primerjalnih prednosti podjetja, nam kaže primer podjetja Celtel.

Primer 1: Politično tveganje kot vir poslovnih priložnosti za Celtel

Podjetje Celtel je afriški operater mobilne telefonije, ki posluje na trgih 15 centralnoafriških držav, tudi v zelo nestabilnih in revnih državah, kot so Kongo, Sierra Leone in Sudan (Celtel, 2007). Začetki podjetja segajo v leto 1998, ko je bilo ustanovljeno podjetje MSI Cellular Investment, ki se je 2004 preimenovalo v Celtel. Od leta 2005 je podjetje v lasti bližnjevzhodnega ponudnika mobilne telefonije MTC Mobile.

Raziskava Lloyd'sa in Economist Intelligence Unit je pokazala, da poročanja svetovnih medijev oblikujejo percepcije podjetij o političnem tveganju na določenem trgu. Tveganim trgom se podjetja raje izognejo, zato ne preseneča, da poteka glavnina mednarodnih tokov kapitala med razvitimi državami, le manjši delež pa je usmerjen v države v razvoju. Glavnina tokov kapitala v MRD se steka na Kitajsko in v Indijo, medtem ko so afriške države odrezane od mednarodnih tokov kapitala.

Afrika je v svetovnih medijih označena za nestabilno in revno celino. Najpogosteje se afriške države pojavljajo na prvih straneh svetovnih časnikov v povezavi z vojnami, lakoto, revščino, korupcijo, kršenjem človekovih pravic, represivnimi režimi različnih državnih voditeljev. Posledično je politično tveganje v afriških državah v očeh podjetij zelo visoko. Ustanovitelj podjetja Celtel in njegov direktor Ibrahimi pravi, da se, kjer je percepcija tveganja večja, kot pa je dejansko tveganje, odpirajo poslovne priložnosti (Under Attack, 2007, str. 29). Do takšne situacije prihaja na trgih afriških držav. Podjetje je izkoristilo poznavanje političnega okolja in analizo političnega tveganja kot vir komparativnih prednosti pred drugimi večjimi ponudniki mobilne telefonije, ki se zaradi visoke tveganosti držav v osrednji Afriki niso odločili za vstop na te trge.

Podjetje je leta 2003 prejelo nagrado nizozemskega gospodarskega združenja SMO, Fundacije za podjetništvo in družbo (ang. SMO Foundation for Business and Society) zaradi delovanja v skladu z načelom dobiček, ljudje in planet. Podjetje je vseskozi bilo družbeno angažirano oz. je oblikovalo kulturo znotraj podjetja, ki daje veliko težo odgovornemu ravnanju do družbe in do okolja ter spodbuja zaposlene k aktivnemu vključevanju v družbene projekte, zlasti tiste, povezane z izobraževanjem (Celtel, 2007).

20

Delovanje v nestabilnih razmerah ni potekalo brez zapletov. Dogajalo se je, da so morali evakuirati svoje zaposlene, silam OZN so morali predati v uporabo celotno nacionalno omrežje v državi, kjer so poslovali. Kot zagotavlja Ibrahimi, podjetje nikoli ni bilo tarča politično motiviranega uničevanja opreme v svoji lasti, prav tako niso bili zaposleni tarče politično motiviranih umorov. Ibrahimi to pojasnjuje z dejstvom, da v konflikt vpletene strani podjetje vidijo kot nevtralno, poleg tega pa jim bolj koristi, če pustijo omrežje mobilne telefonije nepoškodovano (Under Attack, 2007, str. 29). Ključna prednost podjetja je, po mnenju njegovega direktorja, v oblikovanju odnosov z lokalno skupnostjo, kar povečuje varnost osebja in infrastrukture v primeru povečanja političnih nestabilnosti na trgih, kjer podjetje posluje (Under Attack, 2007, str. 29).

Lloyd'sova raziskava je pokazala tudi na slab pretok informacij in izkušenj med podjetji. Težave z oblastmi v državi gostiteljici veljajo za temo, o kateri podjetja nerada govorijo (Under Attack, 2007, str. 22). Podjetja se pri ocenjevanju političnega tveganja premalo obračajo tudi na nevladne organizacije, ki so po eni strani lahko buden opazovalec in oster kritik ravnanja tujih podjetij na trgih držav gostiteljic, po drugi strani pa zelo dober vir informacij, potrebnih za ocenitev političnega tveganja (Under Attack, 2007, str. 22). Diplomatska predstavništva matične države so tudi pomemben vir informacij, čeprav Lloyd'sova raziskava opozarja, da se vlade in njihovi predstavniki v tujini še ne zavedajo dovolj dobro, kako pomemben je v času globalizacije pretok informacij, oz. opozarja na okornost vlad na področju nudenja informacij o dogajanju na tujih trgih (Under Attack, 2007, str. 22).

V primeru, da pride v državi, v kateri poslujejo tuja podjetja, do zaostrovanja političnih napetosti oz. oboroženih spopadov, je strategija tujih podjetij ostati čim bolj neopažen, ne vmešavati se v konflikte ali jih poskušati reševati. Na splošno so tuja podjetja prepričana, da s svojim delovanjem na nekem trgu ne vplivajo na lokalno okolje oz. jih lokalno okolje premalo zanima in se, v pretežni meri, posvečajo zgolj golemu poslovanju samega podjetja ali, drugače povedano, ne gradijo mostov z lokalno skupnostjo (Under Attack, 2007, str. 28). Med podjetjem in zunanjim okoljem prihaja do interakcij. Podjetja s svojim poslovanjem vplivajo na svoje okolje ne le v ekonomskem temveč tudi v političnem, družbenem in kulturnem pogledu. Vendar pa ni naloga podjetij, da poskušajo reševati politične konflikte v državah, kjer poslujejo.

Najpomembnejša tveganja v poslovanju podjetij so po mnenju anketiranih predstavnikov podjetij (Under Attack, 2007, str. 28):

neetično poslovanje, ki temelji na korupciji, izkoriščanju povezav z državnimi voditelji v represivnih državah, kjer so človekove pravice kršene,

poslovanje podjetij, ki ima za posledico onesnaževanje okolja, poslabšanje življenjskega standarda lokalnega prebivalstva in povečevanje neenakosti v državi gostiteljici.

21

Razlog gre iskati v dejstvu, da takšne poslovne prakse podjetij negativno vplivajo na sloves posameznega podjetja. Sloves podjetja je zelo pomemben dejavnik konkurenčnih prednosti podjetja, ki ga je zelo težko pridobiti, zelo lahko pa izgubiti.

3.4 RAVNI PROUČEVANJA POLITIČNEGA TVEGANJA

Politično tveganje lahko proučujemo na štirih ravneh (Haufler, 1997, str. 6; Waring, Glendon, 1998, str. 42–43):

znotraj podjetja gre za odnose med zaposlenimi v podjetju, proces oblikovanja in sprejemanja odločitev, moč in vpliv posameznih akterjev v tem procesu,

v odnosu med podjetjem in njegovim poslovnim partnerjem v tujini,

v odnosu podjetje – nacionalna oblast; na tej ravni opazujemo vpliv sprememb nacionalne zakonodaje, stališč nacionalnih vlad do tujih vlaganj, vpliv podjetij na odločitve in stališča oblasti,

v odnosu mednarodna skupnost – nacionalna politična oblast – podjetje; na tej ravni nas zanima, kako odnosi med državami in nacionalnimi interesi posameznih držav vplivajo na odnose nacionalnih oblasti do tujih podjetij, zanima nas tudi vpliv dogajanj v mednarodni skupnosti na razmere v državi in tako posredno na delovanje podjetij.

V magistrskem delu se ne bom zaustavljala pri procesu oblikovanja in sprejemanja odločitev znotraj podjetja in političnemu tveganju na tej ravni, ampak se osredotočim zgolj na odnose med podjetjem in nacionalno oblastjo ter odnosom mednarodna skupnost – nacionalna politična oblast – podjetje.

4 MEDNARODNA SKUPNOST

Mednarodno poslovanje podjetij spada na področje mednarodnih ekonomskih odnosov. Slednji pa ne potekajo neodvisno od političnih odnosov v mednarodni skupnosti. Mednarodna skupnost je torej prostor, kjer se odvijajo tako mednarodni ekonomski kot tudi mednarodni politični odnosi. Kaj je mednarodna skupnost?

Bull in Watson opredeljujeta mednarodno skupnost kot skupino držav, ki tvorijo sistem in so obenem oblikovale skupna pravila in institucije, ki urejajo odnose med njimi (Buzan, 1991, str. 166). Med državami obstaja tudi skupen interes za ohranjanje teh pravil in institucij.

22

Anarhičnost je ključna poteza mednarodne skupnosti in se nanaša na odsotnost osrednje oblasti v mednarodni skupnosti, ki bi lahko akterje v mednarodni skupnosti prisilila, da bi spoštovali pravila, in tudi kaznovala njihovo samovoljo.

Sodobna mednarodna skupnost je splošna, kar pomeni, da je vanjo zajet ves svet (Benko, 1997, str. 10). Odnosi med državami niso le občasni in ne temeljijo več na zemljepisni bližini. Oblikovan je svetovni trg. Razvija se vse bolj obsežen sklop mednarodnega prava, ki ureja vedno nove sfere odnosov med njegovimi subjekti. Mednarodni pojavi niso enoznačni oz. ne vsebujejo le ene dimenzije. V vsakem pojavu je zaznati tako vplive političnih, kulturnih, ekonomskih, ideoloških, vojaških, pravnih in drugih dejavnikov, kar kaže na prepletenost teh dejavnikov v mednarodni skupnosti.

Dogajanje znotraj države in dogajanje zunaj države nista ločena, ampak prihaja med njima do prepletanja. Tako lahko zaznamo internacionalizacijo notranjih političnih in družbenih konfliktov in problemov ali pa internalizacijo mednarodnih problemov. To povečuje vlogo javnosti in javnega mnenja pri oblikovanju zunanje politike posameznih držav in v procesih v mednarodni skupnosti.

Države, ki tvorijo mednarodno skupnost, se med seboj razlikujejo po družbenoekonomskih sistemih, čeprav je po koncu hladne vojne prišlo do širitve demokratične ureditve in kapitalističnega sistema. Države se razlikujejo tudi v razvitosti.

Vprašanje preživetja je v mednarodni skupnosti čedalje pomembnejše zaradi ekoloških problemov, nalezljivih bolezni, širjenja in uporabe orožja za množično uničevanje, razvoja vojaške tehnologije. Zato ne preseneča, da Benko (1997, str. 20) govori o samomorilski naravi moderne civilizacije in mednarodne skupnosti.

Čeprav je država osrednji element mednarodne skupnosti in tudi glavni vir političnega tveganja v mednarodnem poslovanju podjetij, pa še zdaleč ni edini akter na mednarodnem odru. Russett in Star (1996, str. 140) menita, da lahko dobi vlogo mednarodnega akterja le tista enota, ki jo voditelji držav upoštevajo pri svojem ravnanju in katere delovanje vpliva na druge akterje na mednarodnem prizorišču.

Bullova in Watsonova definicija mednarodne skupnosti je pomanjkljiva, saj ne vključuje vseh dejavnikov, ki se pojavljajo v mednarodni skupnosti. Nedržavni akterji v mednarodni skupnosti so: medvladne organizacije, nevladne organizacije in multinacionalne korporacije (Russett, Starr, 1996, str. 137–147). V nadaljevanju se bom zaustavila pri vsakem izmed naštetih akterjev. Začela bom z državo.

23

4.1 DRŽAVA KOT VIR POLITIČNEGA TVEGANJA

Država je osrednji element mednarodne skupnosti. V skladu z definicijo političnega tveganja so dejanja države oz. državnih organov edini vir političnega tveganja.

Državo definiram kot organizacijo, ki jo sestavljajo številne agencije, ki jih vodi in katerih delovanje koordinira državno vodstvo oz. izvršna oblast. Slednja ima avtoriteto, da oblikuje in implementira obvezujoča pravila za vse prebivalce njenega ozemlja in postavlja okvire za delovanje drugih družbenih organizacij na danem ozemlju, in lahko uporabi tudi silo, da ljudi ali druge organizacije prisili k spoštovanju pravil (Buzan, 1991, str. 59). Ključni elementi države so torej ozemlje, prebivalci ali narod, suverenost, oblast in monopol moči. Suverenost pomeni, da nad oblastjo v državi ne obstaja nobena druga avtoriteta, ki lahko oblikuje obvezujoča pravila za prebivalstvo ali družbene organizacije na ozemlju, na katerem je ta oblast suverena.

V povezavi z državo se najpogosteje pojavljata dva koncepta: nacionalni interes in nacionalna varnost. Najprej pa si bomo na kratko ogledali, kakšna logika stoji v ozadju sprejemanja političnih odločitev.

4.1.1 Politična racionalnost

Države pogosto sprejemajo ukrepe, ki mogoče za ekonomske strokovnjake niso povsem smiselni. Racionalnost pri odločanju vlad pogosto nima povezave z ekonomsko racionalnostjo. Lahko bi rekli, da oblikovanje političnih odločitev vodi politična racionalnost. Pomemben dejavnik, ki se ga pri oblikovanju odločitev upošteva, je volilno telo, ki ima vsakih nekaj let možnost, da delo oblasti oceni in ga nagradi ali sankcionira. V procesu oblikovanja in sprejemanja političnih odločitev ne sodelujeta le vlada in parlament, ampak so vanj vključeni vsi akterji, ki jih določena zakonska ureditev ali ukrep zadeva (npr. sindikati, različna druženja, organizacije, podjetja, posamezniki ne nazadnje tudi tuje vlade, mednarodne organizacije, multinacionalke, torej akterji znotraj kot tudi zunaj države). Kakšen je rezultat tega procesa, pa je odvisno od moči oz. sposobnosti vplivanja, ki jo posamezen akter v procesu ima. Narava političnega procesa je po mojem mnenju pomemben dejavnik pri razumevanju delovanja organov oblasti in pri analizi političnega tveganja.

4.1.2 Nacionalni interes

Nacionalni interes naj bi bil nekaj, k čemer stremi narod oz. nacija. Ker pa je narod običajno organiziran v državi, ki je potem nacionalna država, naj bi bil torej nacionalni interes cilj, za dosego katerega si prizadeva država. V imenu države delujejo oblast oz. posamezniki, ki jo sestavljajo. Kaj bo posamezna oblast opredelila za nacionalni interes, je odvisno od same oblasti in dejavnikov, ki na njene odločitve vplivajo, torej od dogodkov v sami državi in v mednarodni skupnosti, pritiskov oz. vplivanj različnih vplivnih skupin, organizacij, podjetij,

24

posameznikov v državi in zunaj nje, ideološke naravnanosti oblasti idr. Nacionalni interes je tisto, kar ustvarjalci politike v določenem času pravijo, da je (Evans, Newnham, 1998, str. 345). Osnovni nacionalni interes vsake države je zagotovitev obstoja same države in zagotovitev varnosti prebivalstva (Prezelj, 2002, str. 622).

4.1.3 Nacionalna varnost

Grizold (1999, str. 126) nacionalno varnost opredeljuje kot »stanje varnosti, v katerem je zagotovljen uravnotežen fizični, duhovni, psihični in materialni obstoj nacionalne države v odnosu do drugih držav oz. mednarodnega sistema kot celote«. Temeljne prvine nacionalne varnosti so: ohranjanje ozemeljske celovitosti, vpliv države v mednarodni skupnosti, gospodarski razvoj in zaščita življenj in lastnine prebivalcev (Grizold, 1999, str. 126).

Pod pretvezo ogrožanja nacionalne varnosti se pogosto skrivajo različni ukrepi oblasti, ki vplivajo na poslovanje podjetij. Prezelj (2002, str. 625) grožnje nacionalne varnosti deli na: vojaške, okoljske, gospodarske, informacijske, politične, identitetne in kulturne, zdravstvene grožnje, terorizem in kriminal. Kaj v določenem trenutku za državo predstavlja grožnjo, je, podobno kot pri nacionalnem interesu, stvar percepcij in interesov oblasti. Nacionalni interes in grožnja nacionalni varnosti sta zelo »elastična« pojma, ki ju je moč poljubno tolmačiti in z njima opravičiti različne ukrepe, kar kaže tudi primer arabskega upravitelja ameriških pristanišč.

Mednarodni ali meddržavni sporazumi, ki urejajo področje mednarodnega poslovanja, državam pri zagotavljanju nacionalne varnosti puščajo vso potrebno avtonomijo, kar pomeni, da države lahko, v primeru ogrožanja nacionalne varnosti, sprejmejo ukrepe, ki jih mednarodni sporazumi drugače ne dovoljujejo.

Primer 2: Arabski upravljavci pristanišč in ameriška nacionalna varnost

Podjetje iz Združenih arabskih emiratov Dubai Ports World, ki je v državni lasti, je marca 2006 prevzelo britansko podjetje Peninsular and Oriental Staem Navigation, ki je upravljalo s šestimi ameriškimi pristanišči, in sicer New Yorkom, New Jerseyjem, Baltimorom, New Orleansom, Miamiem in Phladelphijo (Arabci prevzemajo ameriška pristanišča, 2006).

Čeprav ameriški predsednik Bush poslu ni nasprotoval, je bilo nasprotovanje toliko večje v kongresu (Kongres proti Bushu, 2006). Kongresniki so menili, da prepuščanje upravljanja ameriških pristanišč podjetju iz Združenih arabskih emiratov (v nadaljevanju ZAE) ogroža nacionalno varnost, saj bi tako teroristom odprli vrata v ZDA. Svoje stališče so podkrepili s podatki o podpori ZAE talibanskemu režimu, tihotapljenju jedrskih materialov iz Pakistana preko ZAE v druge problematične države (Iran, Libijo, Severno Korejo) in finančnih tokovih Al Khaide v državi (Arabcem pač ne zaupajo, 2006; Macho moms and deadbeat dads, 2006, str. 39). Skratka, prihod Dubai Ports World na ameriški trg naj bi ogrozil nacionalno varnost ZDA.

25

Kongresniki so spregledali dejstvo, da veljajo Združeni arabski emirati za zmernejšo arabsko državo, ki je ameriška zaveznica v boju proti terorizmu, in ameriškim enotam dovoljujejo uporabo svojih pristanišč in letališč.

Podjetje Dubai Ports World se je, ob velikem nasprotovanju javnosti in kongresnikov, odločilo, da se bo raje osredotočilo na donosnejša britanska pristanišča, posle v ZDA pa predalo ameriški enoti (Kongresniki, ste zdaj srečni, 2006). Pri vsem skupaj pa bodeta v oči dve dejstvi: da upravljanje pristanišč že zdaj ni bilo v rokah ameriških podjetij in da je za varovanje ameriških voda pristojna obalna straža in ne upravitelj pristanišč.

4.1.4 Protekcionizem

Svobodno pretakanje blaga, storitev, ljudi in kapitala med državami bo še dolgo zgolj ideal. Zdi se, da vlade ne zaupajo povsem delovanju nevidne roke trga in poskušajo s svojimi posegi njegovo delovanje korigirati. Francoski poslanec Carayon je skoval izraz ekonomski patriotizem, ki zadene bistvo protekcionizma,6 to je zaščititi domače gospodarstvo oz. posamezne gospodarske panoge (v nadaljevanju panoge) pred tujimi »grožnjami« (Colbert was here, 2006, str. 65). Ukrepe, ki ovirajo mednarodno poslovanje podjetij, oblasti opravičujejo z zaščito domače pred cenejšo tujo delovno silo, zmanjševanjem domače brezposelnosti, zmanjševanjem deficita v plačilni bilanci države, izenačevanjem cen tujega blaga s cenami domačega, zaščito panoge, ki se šele razvija (ang. infant-industry), zaščito panog, ki so pomembne za nacionalno obrambo, z zaščito potrošnikov, z zaščito človekovih pravic, kot povračilo za ukrepe tuje države in kot instrument za dosego zunanjepolitičnih ciljev (Salvatore, 1998, str. 269–272; Hill, 2005, str.187–192).

Salvatore (1998, str. 272–273) tako ugotavlja, da so običajno deležne zaščitnih ukrepov delovno intenzivne panoge, saj njihovi delavci predstavljajo močno volilno telo, panoge, ki so dobro organizirane in imajo lobiste ali organizacije, ki zastopajo njihove interese v odnosih z vlado, parlamentom, podjetja, ki proizvajajo potrošno blago, panoge, ki so decentralizirane in zaposlujejo veliko število delavcev, panoge, ki tekmujejo s proizvodi iz manj razvitih držav, in panoge, ki že uživajo zaščito, saj je zaščitne ukrepe, potem ko so enkrat uvedeni, zelo težko odpraviti.

Vlada ima za zaščito svojega gospodarstva na voljo veliko instrumentov: carine, uvozne kvote, subvencije, zahteve po določenem deležu doma proizvedenega blaga (ang. local content requirement), različne administrativne ukrepe, protidampinške ukrepe, lahko pa drugo državo prisili, da ta prostovoljno omeji svoj izvoz na trg prve države (ang. voluntary export restriction). Svobodo države pri uvajanju zaščitnih ukrepov omejujejo sporazumi o prosti

6 Protekcionizem je sistem v zunanjetrgovinski politiki za varovanje domače proizvodnje s carinami ali drugimi ukrepi za uvoženo blago (Veliki slovar tujk, 2002, str. 937).

26

trgovini, sporazumi o zaščiti in spodbujanju mednarodnih naložb, sporazumi o izogibanju dvojnemu obdavčevanju ipd.

Zaščitni ukrepi niso namenjeni samo reguliranju trgovinskih tokov preko državnih meja, ampak tudi tokov kapitala.

Pod vplivom prizadevanj Mednarodnega denarnega sklada po liberalizaciji tokov kapitala in ob spoznanju, da so naložbe gonilna sila gospodarskega in družbenega razvoja, poskušajo države oblikovati ugodno okolje za tuje naložbe in v ta namen podpisujejo meddržavne sporazume o spodbujanju in zaščiti naložb. Vendar pa je vsaki državi prepuščena pravna ureditev področja naložb.

Nadzor držav nad tokovi kapitala se je v zadnjem desetletju zaostril zaradi 3 dejavnikov:

negativnih izkušenj, povezanih s finančnimi krizami konec devetdesetih let prejšnjega in v začetku 21. stoletja,

preprečevanja pranja denarja organiziranega kriminala,

preprečevanja financiranja delovanja terorističnih organizacij.

4.1.5 Diplomacija

Diplomacija je ključen koncept za razumevanje dogajanja v mednarodni skupnosti. Klasična opredelitev diplomacijo definira kot urejanje odnosov med državami in drugimi subjekti z miroljubnimi sredstvi, ki ga izvajajo predstavniki držav (Bayne, 2003, str. 5). V času globalizacije diplomacija ni več vezana izključno na države in znotraj njih na zunanja ministrstva. Pojav novih akterjev v mednarodni skupnosti (nevladne organizacije, multinacionalna podjetja, posamezniki) in na diplomatskem odru (druga ministrstva, pokrajine, multinacionalna podjetja, nevladne organizacije) postavlja potrebo po novi opredelitvi diplomacije, saj klasična opredelitev ne zadošča več (Saner, Yiu, 2003, str. 9).

Diplomacija danes je mehanizem predstavništva, komuniciranja in pogajanja, s katerim države in drugi mednarodni akterji urejajo svoje odnose (White, 2005, str. 395; Melissen v Saner, Yiu, 2003, str. 10). Diplomacija je tudi sredstvo za uveljavljanje interesov držav in drugih akterjev v mednarodni skupnosti. Diplomacija v tem pogledu pomeni prepričevanje drugih, da naredijo nekaj, kar ti hočeš, da naredijo oz. da ne naredijo nečesa, česar ti nočeš, da naredijo (White, 2005, str. 399).

Za uveljavitev svojih interesov države lahko uporabijo zgolj prepričevanje ali t. i. čisto diplomacijo. Še bolj uspešna pa je t. i. mešana diplomacija, ki poleg prepričevanja vključuje

27

tudi »korenček ali palico« oz. grožnjo z uporabo drugih instrumentov. Najpogosteje se kot dodaten instrument prepričevanja uporabljajo (White, 2005, str. 398–399):

vojaška sila oz. grožnja z uporabo vojaške sile,

ekonomski ukrepi: obljube dodatne pomoči in trgovine, grožnje z uvedbo ekonomskih sankcij,

subverzija, katere namen je spodkopati ali strmoglaviti vlado tuje države; za dosego tega cilja se izkoristi druge skupine znotraj ali zunaj te države.

Države uporabljajo mešano diplomacijo za uveljavitev ali zaščito svojih nacionalnih interesov kot tudi za odpravljanje ovir pri poslovanju matičnih podjetij v državi gostiteljici.

4.1.5.1 Diplomacija v mednarodnih ekonomskih odnosih

Enotne opredelitve termina ekonomska diplomacija v strokovni literaturi ni. Razlog za to tiči v tem, da je ekonomska diplomacija preplet diplomacije v klasičnem smislu, ekonomskih ved, ved menedžmenta, metod in tehnik pogajanj s tujimi partnerji, odnosov z javnostmi in zbiranja informacij, ki so zanimive za gospodarstvo in podjetja matične države in jim lahko olajšajo prodor na tuje trge (Prvulović, 2001, str. 24). V magistrskem delu bom namesto izraza ekonomska diplomacija uporabila izraz diplomacija v mednarodnih ekonomskih odnosih. V nadaljevanju bom povzela klasifikacijo različnih tipov diplomacije v mednarodnih ekonomskih odnosih Sanerja in Yiujeve.

Saner in Yiujeva (2003) sta diplomacijo v mednarodnih ekonomskih odnosih razdelila v pet skupin glede na to, kateri akter v mednarodni skupnosti izvaja določeno obliko diplomacije. Posamezen tip diplomacije bom podrobneje predstavila v poglavjih, ki se nanašajo na akterja, ki določeno vrsto diplomacije izvaja.

Tabela 1: Tipi diplomacije v mednarodnih ekonomskih odnosih

akter tip diplomacije ekonomska diplomacija

država gospodarska diplomacija korporacijska diplomacija

podjetje poslovna diplomacija

NVO diplomacija nevladnih organizacij

Vir: Saner, Yiu, 2003, str. 10.

28

4.1.5.1.1 Ekonomska in gospodarska diplomacija

Države v mednarodnih ekonomskih odnosih vodijo dve vrsti diplomacije: ekonomsko in gospodarsko diplomacijo. O slednji bo več