magistrsko delo - connecting repositorieszahvala za strokovno pomoč in svetovanje pri izdelavi...

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za prevodoslovje

MAGISTRSKO DELO

Jernej Gal

Maribor, avgust 2018

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za prevodoslovje

Magistrsko delo

PRIMERJALNA ANALIZA GEOGRAFSKIH IMEN V

SLOVENSKIH PREVODIH ROMANA GOSPODAR PRSTANOV

AVTORJA J. R. R. TOLKIENA

Master’s thesis

COMPARATIVE ANALYSIS OF GEOGRAPHICAL NAMES IN

THE SLOVENIAN TRANSLATIONS OF J.R.R. TOLKIEN'S

THE LORD OF THE RINGS

MENTORICA: KANDIDAT:

izr. prof. ddr. Natalia Kaloh Vid Jernej Gal

Maribor, avgust 2018

Lektorica:

Lea Vöröš, dipl. slov. (UN) in prof. ped. (UN)

Prevajalec:

Goran Kalman, univ. dipl. medj. študij – angleščine in madžarščine

ZAHVALA

Za strokovno pomoč in svetovanje pri izdelavi magistrskega

dela se zahvaljujem mentorici izr. prof. ddr. Natalii Kaloh

Vid.

Zahvaljujem se staršem, ki so me med študijem spodbujali in

mi stali ob strani.

Hvala tudi najbližjim in prijateljem za podporo v času

študija.

Posebej pa se zahvaljujem tebi, Lejča Bejča, za izkazano

ljubezen, spodbudo in podporo.

POVZETEK

Tema magistrske naloge je prevajanje in primerjava prevodov zemljepisnih imen,

ki so vključena v fantazijsko delo Gospodar prstanov avtorja J. R. R. Tolkiena, ki

je v pomoč prevajalcem izdal tudi navodila o prevajanju imen v Gospodarju

prstanov. Roman so leta 1995 prvič prevedli Polona Mertelj, Primož Pečovnik in

Zoran Obradović, drugi prevod pa je med letoma 2002 in 2004 opravil Branko

Gradišnik. V sklopu analize naloga obravnava še teorijo posodabljanja prevodov.

V romanu so prisotna številna edinstvena imena, ki na zanimiv in pretkan način

opisujejo značilnosti različnih krajev. Velikokrat vključujejo tudi prvine

staroangleškega in nordijskega besedišča ter so ukoreninjena z zgodovinskimi

dejstvi iz romana. Zaradi tega so v prevodih uporabljene različne prevajalske

strategije. Da bi bralci razumeli pomen in kulturno zasidranost teh imen, so v

prevodih prisotne podomačitve in prilagoditve izvirnika ciljnemu jeziku.

Primerjalna analiza izvirnika in obeh prevodov je pokazala, da so imena v prvotnem

prevodu bolj podomačena kot v novejšem prevodu. Obenem pa je razvidno, da je

prevajalec novejšega prevoda bolj dosledno upošteval Tolkienova navodila, kot pa

so to storili prevajalci prvotnega prevoda.

Ključne besede: zemljepisna imena, prevajanje, posodabljanje prevodov, J. R. R.

Tolkien, The Lord of the Rings, Gospodar prstanov, prevajalske strategije

ABSTRACT

The thesis focuses on translations of geographical names in The Lord of the Rings,

a fantasy work by J. R. R. Tolkien. The novel includes many unique names which

describe the features of different landscapes in an interesting and exuberant manner.

The names often include elements from the Old English and Nordic vocabulary and

are rooted in the historical events of the novel. It is particularly interesting that to

guide future translators the author published an essay Guide to the Names in The

Lord of the Rings, in which he gave instructions on how to properly translate the

names in his works. The novel was first translated into Slovene in 1995 by Polona

Mertelj, Primož Pečovnik in Zoran Obradović. The novel was retranslated by

Branko Gradišnik between 2002 and 2004. The thesis is based on the hypothesis of

retranslation which claims that the initial translation is more domesticated and

source-oriented than the subsequent. As we discovered, the translators often used

the strategies of adaptation and substitution to help the readers understand all

cultural connotations attached to the original meaning. Comparative analysis of the

source text and both translations showed that in the first translation the names were

more often translated by adaptation than in the second translation. On the other

hand, the results of the research demonstrated that Gradišnik followed Tolkien's

rules more precisely than the translators of the first translation.

Key words: geographical names, translation, retranslation hypothesis, J. R. R.

Tolkien, The Lord of the Rings, translation strategies

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ......................................................................................................................... 1

2 NAMEN ...................................................................................................................... 3

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE .................................................................................. 4

4 METODOLOGIJA ..................................................................................................... 5

5 O AVTORJU IN KNJIGI GOSPODAR PRSTANOV ................................................. 6

5.1 J. R. R. Tolkien ................................................................................................... 6

5.2 Gospodar prstanov .............................................................................................. 6

6 PREVAJANJE LASTNIH IMEN ............................................................................... 8

7 ZEMLJEPISNA IMENA V PREVODU .................................................................. 11

7.1 Opredelitev zemljepisnih imen ......................................................................... 11

7.2 Prevajanje zemljepisnih imen ........................................................................... 12

8 POSODABLJANJE PREVODOV ........................................................................... 14

9 PREVAJALSKE STRATEGIJE ............................................................................... 17

9.1 Štiri strategije prevajanja imen po T. Hermannsu ............................................. 17

9.2 Heikki Särkkä .................................................................................................... 19

9.3 Vinay in Darblenet ............................................................................................ 19

9.3.1 Dobesedni prevod ..................................................................................... 20

9.3.2 Priredba ali adaptacija ............................................................................... 21

9.4 Substitucija po Catfordu.................................................................................... 22

10 TOLKIENOV VODNIK PO IMENIH ................................................................. 24

11 O STAREM IN NOVEM PREVODU DELA ...................................................... 25

12 GRADIŠNIK IN GOSPODAR PRSTANOV OD A DO Ž ..................................... 26

13 ANALIZA PREVODOV ZEMLJEPISNIH IMEN V ROMANU GOSPODAR PRSTANOV ....................................................................................................................... 27

13.1 Grafični prikaz pogostosti uporabljenih prevajalskih strategij ......................... 69

14 GLOSAR UPORABLJENIH IMEN ..................................................................... 71

15 SKLEP .................................................................................................................. 73

16 VIRI IN LITERATURA ....................................................................................... 76

16.1 Primarni viri ...................................................................................................... 76

16.2 Sekundarni viri .................................................................................................. 76

16.3 Spletni viri in slovarji ........................................................................................ 77

KAZALO TABEL

Tabela 1: Primer 1, Archet ................................................................................................ 28

Tabela 2: Primer 2, Bag End ............................................................................................. 29

Tabela 3: Primer 3, Bamfurlong ....................................................................................... 30

Tabela 4: Primer 4, Barrow-downs ................................................................................... 31

Tabela 5: Primer 5, Brandy Hall ....................................................................................... 32

Tabela 6: Primer 6, Brandywine (Baránduin) ................................................................... 33

Tabela 7: Primer 7, Bree ................................................................................................... 34

Tabela 8: Primer 8, Brockenbores ..................................................................................... 35

Tabela 9: Primer 9, Buckland ........................................................................................... 36

Tabela 10: Primer 10, Buck Hill ....................................................................................... 38

Tabela 11: Primer 11, Bucklebury .................................................................................... 39

Tabela 12: Primer 12, Budgeford ...................................................................................... 40

Tabela 13: Primer 13, The Cleft........................................................................................ 41

Tabela 14: Primer 14, Crickhollow ................................................................................... 42

Tabela 15: Primer 15, Derndingle ..................................................................................... 44

Tabela 16: Primer 16, Dimholt ......................................................................................... 45

Tabela 17: Primer 17, Entwash ......................................................................................... 46

Tabela 18: Primer 18, Ettendales ...................................................................................... 47

Tabela 19: Primer 19, Gladden Fields .............................................................................. 48

Tabela 20: Primer 20, Golden Perch ................................................................................. 49

Tabela 21: Primer 21, Hardbottle ...................................................................................... 50

Tabela 22: Primer 22, Hobbiton ........................................................................................ 51

Tabela 23: Primer 23, Lockholes ...................................................................................... 52

Tabela 24: Primer 24, Longbottom ................................................................................... 53

Tabela 25: Primer 25, Marish ........................................................................................... 54

Tabela 26: Primer 26, Midgewater Marshes ..................................................................... 55

Tabela 27: Primer 27, Mirkwood ...................................................................................... 56

Tabela 28: Primer 28, Rivendell ....................................................................................... 57

Tabela 29: Primer 29, Rushey ........................................................................................... 58

Tabela 30: Primer 30, Scary .............................................................................................. 59

Tabela 31: Primer 31, Shire .............................................................................................. 60

Tabela 32: Primer 32, Starkhorn ....................................................................................... 62

Tabela 33: Primer 33, Tighfield ........................................................................................ 63

Tabela 34: Primer 34, Wellinghall .................................................................................... 64

Tabela 35: Primer 35, Westerness..................................................................................... 65

Tabela 36: Primer 36, West Marches ................................................................................ 66

Tabela 37: Primer 37, Withywindle .................................................................................. 67

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Pogostost uporabljenih strategij v starejšem prevodu .......................................... 69

Graf 2: Pogostost uporabljenih strategij v novejšem prevodu .......................................... 70

1

1 UVOD

Roman The Lord of the Rings (Gospodar prstanov), ki ga mnogi napačno označujejo

kot trilogijo, je eden najbolj znanih in uspešnih fantazijskih romanov in zagotovo

najpomembnejše delo univerzitetnega profesorja J. R. R. Tolkiena. Roman je

izhajal v sklopu treh zvezkov med letoma 1954 in 1955, preveden pa je v 38 jezikov.

Skoraj 50 let po izidu knjige so bili po romanu posneti trije filmi. Zgodba govori o

hobitu Frodu, ki mora s pomočjo čarovnika Gandalfa in prijateljev uničiti prstan

pogube ter tako zaustaviti zlobnega vladarja Saurona. Na svojih pustolovščinah

prepotuje mnogo dežel širnega Srednjega sveta in obišče veliko izmišljenih krajev

z zanimivimi ter edinstvenimi imeni.

Roman so leta 1995 prevedli trije prevajalci, in sicer Polona Mertelj, Primož

Pečovnik in Zoran Obradović. To je bil prvi slovenski prevod, ki pa ga je zaradi

istoimenske trilogije filmov posodobil Branko Gradišnik med letoma 2002 in 2004.

Roman pretežno govori o potovanju v srednjeveškem slogu in zajema številna

izmišljena zemljepisna imena (gozdovi, doline, hribi, reke ipd.). Sklepamo lahko,

da je prišlo do nekaterih prevodnih premikov s področja prevajanja zemljepisnih

imen.

Magistrsko nalogo smo razdelili na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu

na kratko predstavljamo avtorja književnega dela J. R. R. Tolkiena in njegov vodnik

po prevajanju imen v romanu Gospodar prstanov. Opredeljujemo zapis in

prevajanje stvarnih zemljepisnih imen ter se osredotočamo na poglede na

prevajalske strategije različnih jezikoslovcev, pri čemer se naslanjamo na strategije

belgijskega jezikoslovca T. Hermansa.

V empiričnem delu naloge na podlagi opredeljenih teoretičnih modelov določamo

vrste strategij, ki so jih prevajalci uporabili pri prevajanju različnih nestvarnih

zemljepisnih imen. Ugotavljamo, ali so prevajalci s podomačitvijo izvirnih imen

vplivali na njihov pomen.

Še posebej zanimivo je, da je avtor romana leta 1975 napisal esej Guide to the

Names in The Lord of the Rings (Vodnik po imenih Gospodarja prstanov), v

2

katerem predstavlja svoj pogled na prevajanje njegovih izmišljenih imen in

prevajalcem obenem navaja smernice, ki jih naj pri svojem delu upoštevajo. Na

podlagi tega nas tudi zanima, v kolikšni meri, če sploh, so prevajalci upoštevali

avtorjeva navodila.

3

2 NAMEN

Prostran izmišljen svet fantazijskega dela The Lord of the Rings avtorja J. R. R.

Tolkiena vključuje veliko različnih krajev z edinstvenimi imeni, ki so za lažjo

predstavo prikazani tudi na zemljevidu v knjigi. Tovrstna imena velikokrat

opisujejo zemljepisne značilnosti krajev ali razkrivajo njihov namen, s čimer

ustvarjajo posebno vzdušje mističnega sveta ter tudi vplivajo na potek zgodbe (npr.

bivališče ajdov Ettendales, ki so se ga osebe v zgodbi načrtno izogibale). Čeprav

takšna imena označujemo kot zemljepisna lastna imena, pa jih ne moremo

obravnavati kot običajna zemljepisna imena, saj služijo namenom izmišljenega

(fantazijskega) dela in po navadi v sebi skrivajo poseben pomen. Ta pomen moramo

bralcem razkriti in ga ustrezno prenesti v ciljni jezik. Tolkien v svojem vodniku

(1975) navaja podobna navodila o prevajanju imen v romanu in pravi, da naj prevod

ohrani pomen izvirnega imena in, v kolikor je to možno, tudi obliko imena. Pri tem

pa se ne moremo upirati na standardne strategije za prevajanje zemljepisnih imen,

kjer je najpogostejši način prevoda prenos imena, temveč se moramo odmakniti od

običajnih premikov in se posvetiti drugim načinom prevajanja, kot so dobesedni

prevod, adaptacija in substitucija.

Namen magistrske naloge je primerjati oba prevoda in določiti, katere prevajalske

strategije so bile uporabljene v posameznem prevodu. Primerjava je zasnovana na

podlagi analize zemljepisnih prvin v izvirniku in obeh prevodih, pri tem pa je veliko

pozornosti namenjene avtorjevim navodilom glede prevajanja imen v njegovih

delih. Pri tem smo ugotavljali, v kolikšni meri so prevajalci tako starejšega kot

novejšega prevoda upoštevali podana navodila oz. če so sploh vedeli za njihov

obstoj. Obenem smo želeli preveriti, ali so prevajalci prenesli pomen posameznih

izvirnih imen v ciljni jezik in ali so izvirniku ostali zvesti ter prenesli slogovne

značilnosti izvirnega jezika.

Na koncu smo v obliki grafa povzeli vse uporabljene prevajalske strategije in

določili njihovo pogostost v obeh prevodih ter izpostavili razlike.

4

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

Prevajanje zemljepisnih imen v fantazijskih in fiktivnih delih od prevajalca

nemalokrat zahteva dobro iznajdljivost in tudi domišljijo, zato pri tovrstnem

prevajanju obstaja veliko različnih rešitev. Poleg stilističnega oblikovanja

prevodnih rešitev mora prevajalec pri prenosu imena iz izvirnika v ciljni jezik

prenesti še njegov pomen, zlasti pri fantazijskih delih, kjer je ta običajno prikrit.

V magistrski nalogi smo si zastavili naslednje hipoteze:

- Pomen zemljepisnih imen v izvirnem jeziku se je v obeh prevodih izgubil.

- Na podlagi teorije posodabljanja prevodov predpostavljamo, da je prvi

prevod bolj podomačen in da je večkrat prišlo do lokalizacije zemljepisnih

imen.

- Prevajalec novejšega prevoda je natančneje sledil avtorjevim navodilom o

prevajanju zemljepisnih imen kot pa prevajalci prvega prevoda.

5

4 METODOLOGIJA

Magistrska naloga se osredinja na analizo prevodov zemljepisnih imen v delu

Gospodar prstanov. Kot temelj analize služi Tolkienov vodnik po prevajanju imen

v delu Gospodar prstanov, kjer avtor navaja napotke, kako posamezna izvirna

imena pravilno prenesti v ciljni jezik. Medsebojno so primerjane razlike med

izvirnikom in slovenskim prevodom ter rešitve starejšega in novejšega prevoda.

V teoretičnem delu magistrskega dela je opredeljeno podomačevanje tujih

zemljepisnih imen, pozornost pa je posvečena različnim prevajalskim strategijam

prevajanja imen. Izpostavljene so strategije prevajanja imen belgijskega

jezikoslovca T. Hermansa, obenem pa podani in opredeljeni pogledi drugih

jezikoslovcev na posamezne strategije.

Na podlagi tega so v empiričnem delu posameznim prevodnim rešitvam določene

uporabljene prevajalske strategije, prav tako pa je preverjeno, v kolikšni meri so

prevajalci upoštevali avtorjeva navodila o prevajanju imen v njegovih delih.

Analiza je zasnovana po komparativni metodi, saj gre za primerjavo izvirnih

angleških imen s ciljnimi slovenskimi. Kot teoretično izhodišče smo izbrali članek

o teoriji prevajanja stvarnih imen Heikkija Särkkä Translation of Proper Names in

Non-fiction Texts in članek o teoriji posodabljanja prevodov Hosseina Dastjerdija

in Amene Mohammadi Revisiting “Retranslation Hypothesis”: A Comparative

Analysis of Stylistic Features in the Persian Retranslations of Pride and Prejudice

ter monografijo Draga Kladnika Pogledi na podomačevanje tujih zemljepisnih

imen. Pri empiričnem delu smo se naslanjali na gesla Slovarja slovenskega

knjižnega jezika, večjezičnih spletnih slovarjev Pons in Glosbe ter spletnih

slovarjev angleških besed Oxford in Merriam-Webster.

6

5 O AVTORJU IN KNJIGI GOSPODAR PRSTANOV

5.1 J. R. R. Tolkien

John Ronald Reuel Tolkien se je rodil leta 19892 v Bloemfonteinu v Južnoafriški

republiki, že pri štirih letih pa se je z materjo preselil v Birmingham v Anglijo. Že

v otroštvu je pokazal izredno zanimanje za rastline, zlasti drevesa, stari oče pa mu

je skozi svoje znanje kaligrafije odprl vrata v svet pisav in v njem vzbudil

domišljijski svet. Vse to se je kasneje odražalo tudi v njegovih delih. Obiskoval je

Univerzo v Oxfordu, po prvi svetovni vojni pa se je zaposlil kot profesor angleške

literature in anglosaščine na istoimenski univerzi. V tem času je prevedel

staroangleški ep Beowulf (1920–1926) in številne anglosaške pesnitve iz srednjega

sveta, med katerimi sta tudi Sir Gawain and the Green Knight (1925) in Pearl and

Sir Orfeo (1944). Obenem je pomagal pri izdelavi angleškega slovarja. Svoj

domišljijski Srednji svet (Middle-Earth) je gradil kot dom za svoje izmišljene

jezike, ki jih je nato pomešal s temami vsakdanjega življenja. Tako je leta 1937

nastal njegov prvi roman The Hobbit or There and Back Again (Hobit ali Tja in

spet nazaj). Založnik je bil z delom izredno zadovoljen, zato je Tolkiena prosil, naj

zgodbo nadaljuje. Tako po dvanajstih letih napisal The Lord of the Rings (Gospodar

prstanov), ki je kot ena knjiga v treh delih izšla med letoma 1954 in 1955. V tem

času je še ustvarjal zgodovinsko mitologijo Srednjega sveta The Silmarillion

(Silmarillion), ki pa je pred svojo smrtjo leta 1973 žal ni uspel dokončati. Roman

je uredil in dopolnil njegov sin Christopher Tolkien in ga leta 1977 tudi izdal.

5.2 Gospodar prstanov

The Lord of the Rings (Gospodar prstanov) je visokofantazijski roman v treh delih,

ki je izšel med letoma 1954 in 1955. Roman je sprva bil mišljen kot nadaljevanje

zgodbe The Hobbit iz leta 1937, vendar se je kmalu razvil v zelo obsežno delo. Prva

različica končnega besedila je namreč obsegala približno 9250 strani, vendar je

zaradi ogromne količine besedila avtor moral občutno skrajšati obseg zgodbe. Tako

je zgodbo na zahtevo založnika roman razdelil na tri dele, ki skupaj obsegajo

7

približno 1200 strani. Zaradi tega mnogi še danes zmotno verjamejo, da gre za

trilogijo, čeprav zgodbo tako avtor kot založnik dojemata kot eno knjigo. Roman je

nadalje razdeljen na šest delov, ki pripovedujejo vsak svojo stran zgodbe.

Glavna tema romana se ukvarja z bojem dobrega proti zlu, ki traja že vse od

nastanka Tolkienovega mitološkega sveta. Naslovni junak zgodbe je hobit Frodo

Baggins, ki mora v plamenih vulkana uničiti mogočen prstan zlobnega vladarja

Saurona. Pri njegovem podvigu mu pomaga čarovnik Gandalf, ki ga vodi skozi

nevarnosti prostranega Srednjega sveta do plamenov Sauronovega vulkana.

Medtem na svetu izbruhnejo številni spopadi in vojne med dobrim in zlim.

Knjiga je prevedena v 38 jezikov, prodanih pa je bilo več kot 150 milijonov

izvodov. Roman je služil kot podlaga za istoimensko filmsko trilogijo, ki je po izidu

postala svetovna uspešnica.

Delo so leta 1995 prvič v slovenščino prevedli Polona Mertelj, Primož Pečovnik in

Zoran Obradović. Roman je drugi prevod doživel med letoma 2002 in 2004,

prevedel pa ga je Branko Gradišnik.

8

6 PREVAJANJE LASTNIH IMEN

Ena od težav, s katero se morajo literarni prevajalci spopasti pri svojem delu,

neodvisno od teme ali predmeta dela, so lastna imena. Ko omenimo to slovnično

kategorijo, nemudoma pomislimo na osebna imena (antroponime) in zemljepisna

imena (toponime).

Pri opredelitvi zemljepisnih imen moramo najprej razumeti pomen lastnih imen. Po

Slovenskem pravopisu lastna imena pripadajo posameznim bitjem (človeku,

živalim, rastlinam), obenem pa jih sestavljajo še zemljepisna imena (vasi, mesta,

hribovja, reke ipd.) in stvarna imena (npr. kipi, knjige, vozila ipd.). Tovrstna imena

lahko sestojijo iz ene ali več besed (enodelna imena) ali pa iz enega ali več imen

(večdelna imena) (Toporišič, 2003, str. 10).

Finski jezikoslovec H. Särkkä (2007) pravi, da lahko lastna imena v celoti

prenesemo iz izvirnika v ciljno besedilo, lahko jih delno prenesemo in delno

prevedemo, lahko pa jih popolnoma zamenjamo in jim v ciljem jeziku dodelimo

povsem novo ime. Omenjena teorija že skoraj meji na klasifikacijo prevajalskih

strategij, ki se deloma skladajo s strategijami prevajanja imen T. Hermansa. Tudi

D. Kladnik v svojem delu navaja podobne poglede na prevajanje zemljepisnih imen.

Besede naj bi v ciljni jezik prenesli v izvirni obliki, saj bi s tem ohranili nacionalne

prvine jezike. To je možno le takrat, ko imena niso strogo povezana z namenom

besedila, zato tovrsten pristop ni primeren pri prevajanju domišljijske literature,

kjer se v imenih skriva poseben pomen. Takrat naj bi uporabili ustrezne prevajalske

postopke, s katerimi bi bralcu ta pomen razkrili (Newmark, 1988, v Mizani, 2008).

Fernandes (2006, 46–47) imenom pripisuje tri različne vrste pomenov, ki jih avtor

v svojem delu posreduje bralcem. Kot najpomembnejši element v otroški literaturi

označuje semantiko, s katero opišemo določene lastnosti imena in v zgodbi

ustvarimo posebno vzdušje. Druga vrsta se osredinja na semiotičen pomen, kjer

imena iz različnih kulturnih okolij delujejo kot znaki, ki so tesno povezani z

zgodovinskimi dejstvi in dejanji. Nazadnje Fernandes omenja še glasovne

9

(fonološke) lastnosti imen, ki jih povezuje z uporabo posnemanja naravnih zvokov

oz. onomatopejo.

Pri prevajanju imen obstajata dva različna spektra prevajalskega postopka, ki ju

imenujemo ustreznost in sprejemljivost. Ustreznost prevoda dosežemo takrat,

kadar med prevajanjem sledimo jezikovnim in literarnim navodilom izvirnega.

Prevod lahko označimo kot sprejemljiv, kadar se med prevajalskim postopkom

držimo pravil ciljnega jezika (Toury, 1995, v Fernandes, str. 49–50). Na podlagi

tega lahko dobesedni prenos imena iz izvirnega v ciljni jezik označimo kot ustrezen

prevod, medtem ko zamenjavo izvirnega imena s primernim imenom v ciljnem

jeziku vidimo kot sprejemljiv prevod (Fernandes, 2006, str. 50). Skladno s

klasifikacijo strategij prevajanja T. Hermansa Fernandes predlaga sklop desetih

prevajalski strategij.

Pri prevajanju lastnih imen prevajalca omejujejo tako komunikacijski dejavniki kot

dejavniki na pragmatični ravni, ki določajo ustrezne prevajalske strategije. Kot

pravi Särkkä (2007), je treba lastna imena kategorizirati še na naslednje:

- central proper names → osrednja lastna imena1, to so imena, ki jih ne

moremo analizirati na ravni njihove notranje strukture (npr. Charles,

London);

- extended proper names → razširjena lastna imena2, to so imena z opisnim

elementom, ki označuje pomen zadevnega imena (npr. Republika Kongo,

reka Kemijoki);

- descriptive proper names → opisna lastna imena3, to so imena, ki ne

vključujejo elementov osrednjih lastnih imen.

S tega vidika so osrednja lastna imena najbolj pristna in izvirniku zvesta, saj

ohranjajo največjo mero avtohtonosti. Nanašajo se le na določena bitja, kraje ali

stvari in sama po sebi ne nosijo nobenega drugega pomena. To lahko opazimo v

imenu Republika Kongo, kjer je namreč jasno nakazano, da gre za republiko in ne

za kaj drugega (Särkkä, 2007).

1 »Prevedel avtor magistrskega dela. « 2 »Prevedel avtor magistrskega dela. « 3 »Prevedel avtor magistrskega dela. «

10

Osrednja lastna imena torej v celoti prenesemo v ciljni jezik, medtem ko pri

razširjenih prevedemo le opisni del celotnega imena, opisna lastna imena pa v celoti

prevedemo. Pri tem moramo upoštevati še namen prevoda, ciljnega bralca,

oddaljenost ali bližino izvirnih in ciljnih kultur ter skupne značilnosti jezika

(Särkkä, 2007). V zvezi s tem moramo omeniti, da je avtor romana Gospodar

prstanov svoje delo ustvaril na podlagi več izmišljenih jezikov, zato v delu prihaja

do prepletanja različnih kultur, s čimer pa se spreminja tudi pogled na določena

imena.

Särkkä na koncu omenja še transliteracijo kot pomembno lastnost pri prevajanju

imen, ki so v izvirniku zapisana s popolnoma drugačno pisavo od ciljnega jezika.

Takšen primer je prevajanje ruskih imen, katerih pomen se lahko v postopku

transliteracije izgubi (Särkkä, 2007). Tovrstna strategija je pri analizi

obravnavanega prevoda brezpredmetna, saj so imena v delu napisana v angleškem

jeziku, ki uporablja isto vrsto pisave kot slovenščina.

11

7 ZEMLJEPISNA IMENA V PREVODU

V magistrski nalogi obravnavamo prevajanje zemljepisnih imen, zato je smiselno

tovrstna imena najprej opredeliti in navesti nekaj smernic v zvezi z njihovim

prevajanjem.

7.1 Opredelitev zemljepisnih imen

Zemljepisna imena, kot so krajevna, vodna, reliefna, ledinska, pokrajinska in

upravna imena, prikazujejo tako kulturno-socialno kot duhovno in politično ozadje

posameznih narodov in prebivalstev. V sebi skrivajo številne zgodovinske

značilnosti, s katerimi izpostavljajo značaj tamkajšnjih prebivalcev in njihovega

načina življenja. Eni pomembnejših tovrstnih odlik sta raznolikost jezikovnega in

raznolikost pisnega sporočanja, ki prebivalce povezujeta z dolgotrajnimi

krajevnimi tradicijami in ustaljenimi navadami (Kladnik, 2007, str. 11).

Dve glavni skupini, v kateri razvrščamo zemljepisna imena, sta naselbinska imena

(imena naselij) in nenaselbinska imena, kamor spadajo pokrajine, stoječe in tekoče

vode, hribovja, ceste ipd. Pri vsaki vrsti členitve uporabljamo različna pravopisna

pravila. Vsa navedena imena delimo še na endonime in eksonime: prva skupina se

nanaša na prvotno poimenovanje posameznih geografskih struktur v jeziku

prebivalcev, ki živijo na ozemlju te strukture, medtem ko se druga skupina nanaša

na sekundarno poimenovanje geografskih struktur v tujem jeziku, ki se na

zadevnem ozemlju ne govori (Kladnik, 2007, str. 11). Z drugimi besedami lahko

endonime označimo kot izvirnik, eksonime pa kot prenos izvirnika v ciljni jezik oz.

prevod ali podomačitev.

V tem lahko najdemo povezavo s fiktivnimi oz. fantazijskimi književnimi deli;

lastna imena imajo v fantazijskih delih namreč pomembno vlogo, saj bralcu

omogočajo, da zgodbi sledi in jo razume. Nemalokrat fantazijska dela vključujejo

številne izmišljene osebe in prostrane dežele, še posebej pri zgodbah s

srednjeveškim motivom, kjer so dolga potovanja skorajda neizbežen dejavnik. V

12

takšnem smislu je napisan tudi roman Gospodar prstanov, kjer je količina

izmišljenih krajev skoraj neštevna.

Ker izmišljeni jeziki tvorijo temelje Tolkienovega sveta, je velika večina teh imen

vezanih na edinstven jezik tamkajšnjega ljudstva in nima poimenovanja v t. i.

»skupnem« (tj. angleškem) jeziku (Slovensko Tolkienovo društvo Gil-galad). Na ta

način se izraža kultura prebivalstva, ki nemalokrat opisuje tudi značaj kraja, zato je

takšno avtohtonost treba prenesti tudi v ciljni jezik, saj se v nasprotnem primeru

lahko izgubita pomen in namen izvirnega imena (Kladnik, 2007, str. 24).

7.2 Prevajanje zemljepisnih imen

Značilnost zemljepisnih imen je, da se z različnimi stiki prenašajo iz prvotnega

okolja in se »naselijo« v tujem okolju. Pri tem se tovrstna imena zaradi prilagajanja

tujim oz. ciljnim jezikovnim značilnostim zelo spreminjajo tako na ravni

izgovorjave kot na ravni zapisovanja. Takšen pojav imenujemo toponimska

transformacija ali imenska preobrazba (Kladnik, 2007, str. 80–81).

Do imenske preobrazbe pride na štiri različne načine: s prevajanjem,

podomačevanjem (eksonimizacijo ali slovenjenjem), transkripcijo ali

transliteracijo. Za prva dva načina je značilno, da poskušata izvirno ime prenesti v

ciljni jezik brez ohranitve zapisa in izgovorjave izvirnika, ki predstavljata njegovo

osrednjo lastnost. Transkripcija in transliteracija se medtem ukvarjata s

posnemanjem glasovnih in pisnih oblik izvirnika (Kladnik, 2007, str. 81).

Kadar v izvirnem zemljepisnem imenu razberemo nek določen pomen, ga lahko

brez dvoma prevedemo in s tem prenesemo v ciljni jezik. Količina takšnih imen je

zelo majhna, zato moramo za potrebe prevajanja velikokrat poiskati sam izvor imen

in interpretirati prvotne jezikovno-zgodovinske dejavnike, s čimer pa lahko dokaj

hitro zameglimo sedanji pomen imena (Kladnik, 2007, str. 83). Takšen način

iskanja prevodne rešitve je v magistrskem delu razviden iz primerov 9 in 12.

Namen prevajanja tujih zemljepisnih imen je, da ciljnemu bralcu predstavimo

značilnosti in namen obravnavanega imena, zlasti pri književnih delih, kjer imena

vplivajo na potek zgodbe. Pri tem moramo omeniti, da v nekaterih primerih gre

13

zgolj za jezikovno prilagajanje tujih imen ciljnemu jeziku (adaptacija), pri čemer se

spremeni le zapis imena (Kladnik, 2007, str. 83):

• Antillas/Antilles → Antili;

• Mediterraneo/Mediterranean → Mediteran.

Prav tako pa obstaja še pomensko prevajanje zemljepisnih imen, pri čemer v

nekaterih primerih iz enobesednega imena nastane večbesedno ime (Kladnik, 2007,

str. 83):

• Bodensee → Bodensko jezero;

• Nordkapp → Severni rt.

14

8 POSODABLJANJE PREVODOV

Roman Gospodar prstanov je bil v slovenščino prvič preveden leta 1995 in drugič

med letoma 2002 in 2004, v času izida istoimenske filmske trilogije. Ker na splošno

med starejšimi in novejšimi prevodi prihaja do velikih razlik, bomo v tem poglavju

obravnavali pomen posodabljanja obstoječih prevodov, kar imenujemo tudi

hipoteza posodabljanja prevodov.

Teorijo posodabljanja prevodov sta v obliki članka leta 1990 predstavila francoska

jezikoslovca in prevajalca Paul Bensimon in Antoine Berman. V osnovi se teorija

nanaša na poustvarjanje že obstoječih prevodov književnih del, pri čemer prevod

deluje kot nepopolno dejanje prevajalca, ki se lahko dokončno razvije le s pomočjo

naknadnih prevodov (Berman, 1990, v Dastjerdi, Mohammadi, 2013, str. 174). Z

drugimi besedami bi lahko dejali, da so novejši prevodi »izboljšane« različice bolj

podomačenih starejših prevodov, saj ohranjajo višjo stopnjo tujosti v svojem

besedilu (Kaloh Vid, 2017, str. 459).

Glavni namen posodabljanja prevodov je, da v naknadnem prevodu iz izvirnega

besedila prenesemo večjo količino izvirnih lastnosti, kot pa je to bilo storjeno v

prvotnem prevodu. To pomeni, da v naknadni prevod vključimo lastnosti izvirnika,

ki še niso bile uporabljene v prevodu (Dastjerdi, Mohammadi, 2013, str. 174–175).

Na ta način so posodobljeni prevodi izvirniku zvestejši, kar se odraža v večji

dovršenosti ciljnega besedila. Obenem naknadni prevodi posvečajo več pozornosti

stilističnim vidikom izvirnega besedila in ohranjajo kulturno razdaljo med

izvirnikom ter ciljnim besedilom. Na ta način dodatno poudarijo tujost prvotnega

besedila (Berman, 1990, v Dastjerdi, Mohammadi, 2013, str. 174).

Snell-Hornby (Snell-Hornby, 1988, v Feng, 2014, str. 71) navaja, da je književni

prevod oblika komunikacije in da se bo tovrstni prevod vselej razlikoval od

izvirnega besedila. Številni jezikoslovci trdijo, da posodabljanje tovrstnih del

pozitivno razširja razlago izvirnega besedila in doprinaša k njegovi raznolikosti,

obenem pa menijo, da se tovrstna praksa naj ne uporablja pri prevajanju neliterarnih

besedil, saj je preveč redundantna (Feng, 2014, str. 70).

15

Čeprav je velika večina največjih klasičnih književnih del in svetih besedil v svojem

obstoju doživela že več naknadnih prevodov, pa so dramska dela in poezija

najpogosteje ponovno prevedena besedila. Ne glede na to ima velikokrat največjo

prednost prvi prevod, na katerega se bralci najbolj navežejo. Stopnja

podomačenosti pri tem nima velikega vpliva (Aleš Berger, 1963 v Kaloh Vid, 2017,

str. 462).

Prevajalec naknadnega prevoda si pri svojem delu lahko pomaga z obstoječimi

rešitvami prvotnega prevoda in na ta način poskuša ustvariti izredno dovršen

prevod. Kitajski prevajalec Lu Xun (1935, v Feng, 2014, str. 71) pri tem izpostavlja

dejstvo, da se struktura v vsakem jeziku nenehno spreminja in bi zato naj vsak

prevod doživel večje število naknadnih prevodov oz. posodobitev. S tem se strinja

tudi Berman, ki poudarja, da se vsak posamezen prevod »stara«, medtem ko izvirno

besedilo ostaja večno »mlado« (Berman, 1990, v Dastjerdi, Mohammadi, 2013, str.

175).

Ob tem Majda Stanovnik v svoji monografiji Slovenski literarni prevod 1550–2000

(2005, v Kaloh Vid, 2017, str. 462) navaja časovni element v prevodu, pri čemer

izpostavlja, da se mora prevajalec v svoji sodobnosti prilagoditi časovnemu režimu

izvirnika, kar se kaže v razdvojenosti prevoda. V okviru teorije posodabljanja

prevodov je pomembno, da prvotni prevod ohrani kulturo in časovna določila

bralcev ciljne kulture (Kaloh Vid, 2017, str. 462).

Namen prevoda lahko razdelimo v dva sklopa. V prvem učinek izvirnega besedila

poustvarimo in ga prenesemo v ciljno besedilo, v drugem pa ciljni publiki

posredujemo pristne in nespremenjene podatke o izvirni kulturi, zaradi česar se ne

držimo jezikovnih norm ciljnega jezika, temveč ohranjamo tuje elemente izvirnika

(Grosman, 2004, v Kaloh Vid, 2017, str. 462).

Posodabljanje prevodov lahko med drugim povežemo z indirektnim oz. posrednim

prevajanjem, pri čemer kot izvirno besedilo uporabimo že prevedeno besedilo, ki

ni v jeziku prvotnega ali ciljnega besedila. Najjasneje se tovrsten način dela odraža

pri prevodu Biblije v angleščino, ki ni bil neposreden iz prvotne hebrejščine, ampak

so jezikoslovci besedilo prevedli iz latinščine, ki je že samo po sebi prevod (Feng,

2014, str. 69).

16

Podobnost lahko opazimo v povratnem prevajanju (back translation), kjer že

prevedeno ciljno besedilo prevedemo v jezik izvirnega besedila. Običajno se takšen

pristop uporablja za primerjavo med prevodoma in popravljanje morebitnih napak,

obenem pa služi kot sredstvo za ocenjevanje pomena izvirnega besedila.

Vsekakor se vse navedene različice pristopov posodabljanja prevodov navezujejo

na delo, ki je bilo predhodno že prevedeno oz. je rezultat takšnega dejanja. Almberg

besedila, ki so bila že večkrat prevedena v isti jezik, imenuje »nov prevod«

(Almberg, 1995, v Feng, 2014, str. 70).

Na splošno drži, da je prvotni prevod po navadi bolj podomačen in usmerjen k

ciljnemu občinstvu, pri čemer tujo kulturo razlaga na jasnejši in razumljivejši način

ter je posledično enostavnejši za branje. Uporaba podomačitvenih premikov je

velikokrat predmet sposobnosti prevajalca, zahtev urednika in samega namena

prevoda, ki ga diktira trenutni književni trg, zato ne moremo trditi, da je prvotni

prevod vselej bolj podomačen in nagnjen k ciljnemu občinstvu in da naknadni

prevod ohranja večjo stopnjo tujih elementov ter je posledično izvirniku tudi

zvestejši (Kaloh Vid, 2017, str. 470).

17

9 PREVAJALSKE STRATEGIJE

Lastna imena v književnih delih z mitološko tematiko so izrednega pomena, saj so

že zaradi svojega nastanka globoko ukoreninjena v samo zgodovino zgodbe. Ker v

magistrskem delu primerjamo različne prevode zemljepisnih imen, najprej

podajamo štiri glavne strategije prevajanja imen po belgijskem jezikoslovcu T.

Hermansu, nato pa obravnavamo poglede drugih avtorjev na omenjene strategije in

poudarjamo podobnosti med njimi. Najočitnejši rezultat prevajanja zemljepisnih

imen so velike spremembe izvirnih imen (t. i. slovenjenje imen), ki so včasih v

ciljnem jeziku skorajda neprepoznavna. Tovrstno prevajanje od prevajalcev zahteva

nekoliko več ustvarjalnosti na račun večje svobode, vseeno pa se jih oklepa do

takšne mere, da morajo ime ustrezno povezati s tematiko in slogom književnega

dela.

9.1 Štiri strategije prevajanja imen po T. Hermannsu

Theo Hermans je belgijski jezikoslovec in prevajalec, ki poučuje na Univerzi v

Londonu. V svojem delu On Translating Proper Names iz leta 1988 podaja in

opisuje štiri glavne strategije prevajanja imen. Za lažje razumevanje uporabe in

namena njegovih strategij najprej predstavljamo njegovo razčlenitev lastnih imen.

Po Hermansu (1996, str. 59) lahko lastna imena razdelimo v dve glavni kategoriji:

splošna imena in pomenska imena. Navadna ali splošna imena ne nosijo nobenega

posebnega pomena, zato iz njih ne moremo razbrati kakšnih dodatnih informacij.

Nasprotno temu zaznavamo pomenska imena, ki so ekspresivna in v svoji strukturi

vključujejo polnopomenska izmišljena ali resnična imena. V njihovem elementu

ekspresivnosti se velikokrat skrivajo pomembni podatki, ki jih je avtor vključil z

namenom, da bi z njimi bralcu posredoval kakšno posebno sporočilo. Prevajalec bi

zato moral pri svojem delu upoštevati tovrstno strukturo imen in na ustrezen način

prenesti izvirno ime v ciljni jezik (Hermans, 1996, str. 59).

Hermansova klasifikacija imen in njegove štiri strategije prevajanja lastnih imen iz

leta 1988 še vedno veljajo za enega najučinkovitejših pristopov, saj v svoj

18

prevajalski postopek vključujejo vso svobodo prevajanja tako izmišljenih kot

resničnih lastnih imen. Njegova klasifikacija je najbolj posplošena in se lahko

uporablja za večino vidikov tovrstnega prevajanja (Cámara Aguilera, 2008, str. 3).

Hermans (1988, str. 13) navaja naslednje štiri prevajalske strategije, s katerimi

lahko lastna imena ustrezno prenesemo iz izvirnega v ciljni jezik:

- Dobesedni prevod → izvirno ime prevedemo oz. nadomestimo z

ustreznico v ciljnem jeziku:

primer 27: Mirkwood → Mračni gozd.

- Priredba ali adaptacija → vplivamo na črkovanje in izgovorjavo izvirnih

imen ter jih na ta način prilagodimo ciljnemu bralstvu:

primer 22: Hobbiton → Hobiton.

- Zamenjava ali substitucija → kadar izvirno ime nima prevodne

ustreznice v ciljnem jeziku, lahko to ime v mejah konteksta zamenjamo s

katerimkoli imenom v ciljnem jeziku:

primer 7: Bree → Brdo.

- Prenos ali kopija → lastno ime v ciljnem besedilu zapišemo natančno

tako, kot je bilo zapisano v izvirnem besedilu:

primer 15: Derndingle → Derndingle.

Vse štiri strategije lahko med seboj poljubno kombiniramo in na ta način ustvarimo

povsem nove metode prenosa izvirnih imen v ciljni jezik, ki jih na podlagi

svojevrstnosti lahko obravnavamo kot nove prevajalske strategije. Z njimi lahko v

ciljnem besedilu lastno ime popolnoma izpustimo ali ga izbrišemo, lahko pa ga tudi

dodamo, če ga v izvirnem besedilu ni. Čeprav je tovrstna klasifikacija strategij

načeloma kratka, pa v svoji zgoščenosti vključuje številne možnosti za prevajanje

lastnih imen (Hermanns, 1988, v Cámara Aguilera, 2008, str. 3).

19

9.2 Heikki Särkkä

Tudi finski jezikoslovec Heikki Särkkä podobno kot Theo Hermans navaja štiri

ključne strategije prevajanja imen, ki jih je predstavil v svojem članku iz leta 2007

Translation of Proper Names in Non-fiction Texts (Prevajanje lastnih imen v

neumetniških besedilih). Njegove poglede na ustrezno prevajanje lastnih imen smo

podali že v prejšnjem poglavju, zato se bomo tokrat osredotočili zgolj na njegove

prevajalske strategije.

Po njegovem mnenju (Särkkä, 2007) lahko imena:

- prenesemo iz izvirnega besedila v ciljni jezik, brez da bi jih na kakršenkoli

način spreminjali;

- spremenimo na fonološki ravni, torej jih zvočno prilagodimo ciljnemu

jeziku;

- nadomestimo z drugim imenom, ki ustreza kulturi ciljnega jezika;

- popolnoma izpustimo ali nadomestimo s parafraziranjem, če za prenos

pomena sporočila niso pomembna oz. bi služila kot nepomembno mašilo,

ki bi bralca le zmedlo.

Pri navedenih strategijah lahko opazimo, da so v marsičem podobne strategijam T.

Hermansa. Prva izmed naštetih tako izraža lastnosti prenosa, druga podobno kot

adaptacija vpliva na črkovanje prevodne rešitve, tretja pa se nanaša na zamenjavo

ali substitucijo.

9.3 Vinay in Darblenet

Jean-Paul Vinay in Jean Darbelnet sta bila francoska jezikoslovca, ki sta v svojem

delu Comparative Stylistics of French and English: A Methodology for Translation

navedla sedem glavnih prevajalskih metod ali strategij. Čeprav njuno delo

obravnava zgolj jezikovne razlike med angleškim in francoskim jezikom, pa so

podane metode močno vplivale na delo prevajalcev drugih svetovnih jezikov

(Kapun, 2014, str. 14).

Po Vinayju in Darbelnetu obstajata dva način prevajanja, in sicer neposredno in

posredno prevajanje. V primerih, ko med jezikoma obstajajo vzporedne kategorije

20

ali vzporedni koncepti (ustreznice), lahko določene elemente neposredno

prenesemo iz izvirnega v ciljni jezik. Kadar takšnih ustreznic ni, govorimo o

lagunah oz. prazninah v izvirnem besedilu, ki jih moramo zapolniti na način, da bo

sporočilo v izvirniku pomensko ustrezalo sporočilu v ciljnem besedilu (Vinay in

Darbelnet, 1995, str. 31).

Med jezikoma lahko pride tudi do strukturnih ali metalingvističnih razlik, ki ne

dopuščajo prenosa nekaterih stilističnih elementov iz izvirnega v ciljni jezik, brez

da bi vplivale na stavčno zgradbo besedila. Zaradi tega moramo uporabiti bolj

zapletene metode prevajanja, ki nam zagotovijo dober nadzor nad ustreznostjo

izbrane prevodne rešitve. Vinay in Darbelnet (1995, str. 31) takšne metode

označujeta kot posredne.

Ker smo kot temelj naše analize uporabili zgoraj navedene strategije belgijskega

jezikoslovca T. Hermansa, v tem poglavju predstavljamo le poglede Vinayja in

Darbelneta na strategiji dobesednega prevoda in priredbe (adaptacije).

9.3.1 Dobesedni prevod

Dobesedni prevod sodi med neposredne prevajalske strategije, kjer posamezne

besede izvirnega besedila slovnično pravilno in idiomatsko ustrezno prenesemo v

ciljni jezik. Pri tem moramo upoštevati omejene jezikovne značilnosti ciljnega

jezika. Takšno strategijo najpogosteje uporabljamo pri prevajanju jezikov iz iste

jezikovne skupine (npr. švedščine in norveščine) ali kadar med jezikoma obstaja

močna kulturna povezanost, ki lahko obenem temelji na metalingvističnih

konceptih zgodovinskih dejstev (npr. nekdanja območja večjezičnosti) (Vinay in


Tovrsten način prevajanja ne vključuje postopkov stilističnega oblikovanja ciljnega

besedila, ki jih je mogoče doseči v standardiziranih besedilih, kot so npr. nekatera

znanstvena ali tehnična besedila. V nasprotnem primeru bi prevodne rešitve bile

dvoumne in preveč nerazumljive za kakovostno uporabo v besedilih. Zaradi tega

morajo prevajalci pri svojem delu izbrati tudi nekatere posredne prevajalske

strategije, ki jim dajejo večjo svobodo pri stilističnem oblikovanju svojih rešitev.

21

Po Vinayju in Darbelnetu (1995, str. 34–35) uporaba strategije dobesednega

prevoda ni mogoča, ko prevodna rešitev:

- spremeni pomen izvirnika,

- nima pomena,

- strukturno ni mogoča,

- ne izraža miselnih konceptov ciljnega jezika,

- ne pripada istemu registru kot izvirnik.

9.3.2 Priredba ali adaptacija

Priredba ali adaptacija sodi v posredne prevajalske strategije in se uporablja v

primerih, kadar vrste sporočila izvirnika ne moremo prepoznati v ciljni kulturi.

Zaradi tega morajo prevajalci v ciljnem besedilu poustvariti enakovredno sporočilo,

ki ga lahko dojemamo kot posebno vrsto situacijske ekvivalence. Z adaptacijo ne

spremenimo le slovnične strukture besede, temveč vplivamo tudi na razvoj

sporočila in način, na kakršen to sporočilo predstavimo bralcu, zato je ustrezna raba

adaptacije izrednega pomena. Vsekakor pa je iz prevajalskega postopka ne smemo

izpustiti; odsotnost adaptacije v prevodu bi odražala tujost prevedenega besedila,

čeprav bi prevod vključeval ustrezno prevedene elemente in zadovoljivo prenesel

pomen izvirnega besedila. To pomeni, da bi besedilu nekaj manjkalo (Vinay in


Takšno pomanjkanje se največkrat kaže v besedilih mednarodnih organizacij, ki iz

svoje nevednosti ali zaradi vztrajanja pri ohranjanju dobesednosti spodbujajo

povsem kalkirane prevode. Velikokrat so potem rezultati takšnega ravnanja

popolnoma nesmiselni. Na podlagi tega Vinay in Darblenet (1995, str. 39–40)

menita, da prevodne rešitve ne smemo sestavljati zgolj iz strukturnih ali

metalingvističnih kalkov.

V zmernih mejah uporabe z adaptacijo torej prenesemo elemente domačnosti iz

izvirnika in jih v ciljnem besedilu prilagodimo tako, da odražajo domačnost ciljne

kulture. Kot primer Vinay in Darbelnet (1995, str. 39) navajata delo simultanega

tolmača, ki je med pogovorom francoskega delegata in angleške stranke besedo

22

cricket (angleški nacionalni šport) spremenil v Tour de France (znamenita

francoska kolesarska dirka).

9.4 Substitucija po Catfordu

Po mnenju J. C. Catforda je prevajanje zamenjava oz. substitucija besedila v

izvirnem jeziku z ustreznim oz. ekvivalentnim besedilom v ciljnem jeziku. Za lažje

razumevanje pomena ekvivalence je prevajanje razdelil na več kategorij (Catford,

1965, str. 20–21), izmed katerih za namene magistrskega dela predstavljamo le dve

ključni.

Catford razlikuje med celotnim in delnim prevodom, ki se v osnovi nanaša na

prevajanje določenega obsega besedila v izvirnem jeziku. Pri prvem pristopu

poiščemo ekvivalentne izraze za celotno izvirno besedilo, ki jih nato

rekonstruiramo v ciljnem jeziku. Pri drugem pristopu prevedemo le en del izvirnega

besedila, kjer tiste izraze, ki nimajo ekvivalentnega izraza v ciljnem jeziku,

preprosto prenesemo in jih vključimo v ciljno besedilo (Catford, 1965, str. 20).

Druga kategorija, ki jo opisuje Catford, je popoln ali omejen prevod, kjer razlikuje

med štirimi jezikoslovnimi prvinami: slovnico, besediščem, fonologijo in

grafologijo. V smislu ekvivalence lahko iz izvirnika v ciljni jezik prenesemo le prvi

dve prvini, medtem ko pri fonologiji in grafologiji takšen pristop ni mogoč. Pri

popolnem prevodu v ciljnem jeziku nadomestimo vse slovnične in besediščne

prvine izvirnika, medtem ko se pri delnem prevodu osredotočimo na prenos le ene

od štirih jezikoslovnih prvin (Catford, 1965, str. 22).

Na podlagi tega je razvidno, da se pri iskanju nekaterih ekvivalentnih izrazov zaradi

fonologije moramo osredotočiti na prekonstruiranje zapisa nekaterih izrazov v

ciljnem jeziku. Tovrsten način prevajanja Catford imenuje fonološko prevajanje, ki

spada v kategorijo omejenega prevoda. Ta pristop se osredotoča na zamenjavo

fonoloških prvin izvirnika z ekvivalentnimi fonološkimi prvinami ciljnega jezika,

pri čemer slovnica in besedišče obravnavanega izraza ostaneta nespremenjena

(Catford, 1965, str. 56).

23

Če bi povzeli Catfordov pristop ekvivalentnega fonološkega prevajanja na podlagi

Hermansovih strategij, bi lahko rekli, da gre za vrsto kombinacije med substitucijo

in adaptacijo, pri čemer substitucija predstavlja iskanje ekvivalentne prvine v

ciljnem jeziku, medtem ko se adaptacija nanaša na fonološke prvine ciljnega izraza.

24

10 TOLKIENOV VODNIK PO IMENIH

Roman Gospodar prstanov je po svojem izidu doživel mnogo prevodov v druge

jezike. Zahtevnosti prevoda ni predstavljala le zajetna količina besedila, temveč so

mejnike uspešnega prevoda postavljala tudi mnoga izmišljena osebna in

zemljepisna imena, ki so tesno povezana z zgodovino izmišljenega sveta. Po smrti

J. R. R. Tolkiena je njegov sin Christopher Tolkien leta 1975 izdal obsežen skupek

zapiskov, naslovljenih Guide to the Names in The Lord of the Rings (Vodnik po

imenih v Gospodarju prstanov), ki je kasneje postala nomenklatura Srednjega sveta.

Delo je nastalo takoj po prevodu romana v nizozemščino in švedščino, kjer sta si

prevajalca pri prenosu imen v ciljni jezik dovolila nekoliko preveč svobode in

posledično tudi površnosti (Tolkien, 1975, str. 1). Pri ustvarjanju zemljepisnih

lastnostih svojega sveta se je Tolkien naslanjal na jezikovne izpeljanke iz

anglosaških, rimskih, grških in nordijskih jezikov, obenem pa njegova imena

izražajo prvine keltščine, nemščine in staroangleščine (Artnik, 2009, str. 50).

Tolkien prevajalca poziva, naj prebere in upošteva zapisana navodila v dodatku F

iz tretje knjige romana Gospodar prstanov (v slovenščini je to dodatek E, ker

angleščina nima črke Č). Velika večina imen v zgodbi izvira iz starejših imen drugih

jezikov (npr. izmišljene vilinščine) in je prevedena v skupno govorico (Common

Speech), tj. angleščina. Ciljni jezik prevoda bi tako zamenjal angleščino in postal

osrednji jezik v zgodbi; zato naj bi prevajalec angleška imena prevedel pomensko

in ohranil vse glavne prvine izvirnega imena (Tolkien, 1975, str. 1).

Osrednji namen Vodnika je torej prevajalcu podati smernice pri prevajanju imen v

druge jezike. Pri tem je Tolkien izpostavil, da naj prevajalci prevajajo le tista imena,

ki so opredeljena v njegovem Vodniku, vsa ostala imena pa morajo ohraniti v izvirni

obliki, razen kadar je ime v množinski obliki (takrat naj imenu dodelijo množinsko

obliko v ciljnem jeziku) (Tolkien, 1975, str. 1).

25

11 O STAREM IN NOVEM PREVODU DELA

Roman Gospodar prstanov je bil v slovenščino prvič preveden leta 1995. Prevod

tega obširnega dela je opravila skupina prevajalcev, ki so jo sestavljali Polona

Mertelj, Primož Pečovnik in Zoran Obradović. Roman, ki je sicer izšel v sklopu

treh knjig, je bil v slovenskem jeziku izdan kot ena knjiga, vključeval pa je tudi

zemljevide in vse dodatke iz tretjega dela zgodbe Kraljeva vrnitev. V dodatkih so

podana zgodovinska dejstva Tolkienovega sveta in kratke predzgodbe določenih

likov. Pri prevajanju imen so prevajalci prevzeli nekaj rešitev Dušana Ogrizka, ki

je leta 1986 prevedel roman The Hobbit (Hobit). Prvi prevod je izdala založba

Gnosis–Quatro.

Med letoma 2001 in 2003 je izšla istoimenska filmska trilogija novozelandskega

režiserja Petra Jacksona, ki je med drugim težila k posodobitvi prvega slovenskega

prevoda Gospodarja prstanov. Tako je drugi prevod romana nastal med letoma

2002 in 2004, prevedel pa ga je Branko Gradišnik. Tokrat je bilo delo izdano v

sklopu treh knjig pri založbi Mladinska knjiga. Za razliko od prvotnih prevajalcev

Gradišnik večinoma ni prevzemal imen iz starejših prevodov, kar se kaže v veliki

raznolikosti prevedenih imen. Ob tem lahko izpostavimo tudi dejstvo, da so imena

krajev na zemljevidu prvega prevoda še vedno zapisana v angleščini, medtem ko so

na zemljevidu novega prevoda zapisana v svojih prevodnih različicah.

26

12 GRADIŠNIK IN GOSPODAR PRSTANOV OD A DO Ž

Gospodar prstanov vsebuje ogromno osebnih in zemljepisnih imen ter imen, ki

poimenujejo mnogotere predmete. V luči takšnih podrobnosti je Branko Gradišnik

po končanem prevodu romana leta 2004 izdal knjigo oz. nomenklaturo Gospodar

prstanov od A do Ž, v kateri je zbral vsa imena, ki se pojavljajo v Tolkienovem

romanu. Glavni namen njegovega dela je bil bralcem olajšati branje romana in jim

v primeru nejasnosti ali nestrinjanja ponuditi pojasnilo izbire določenih prevodnih

rešitev. Delo lahko skorajda obravnavamo kot nekakšen odgovor na Tolkienova

navodila iz leta 1975.

V knjigi so zbrana vsa imena iz romana, vendar se je Gradišnik odločil, da jih

razvrsti po abecednem vrstnem redu slovenskih prevodnih rešitev. Ob vsakem

imenu sta zapisani izvirna različica imena in različica imena iz prvotnega prevoda,

v kolikor obstaja. Prav tako je Gradišnik ob vsakem imenu napisal kratek sestavek,

ki pojasnjuje, zakaj se je določeno ime odločil prevesti na določen način. V svoj

spisek je vključil tudi citate iz Tolkienovega Vodnika, ki zadevajo prevajanje

posameznih imen ali pa opisujejo avtorjevo razmišljanje o izbiri določenega imena

(Gradišnik, 2004, str. 12).

Podobno kot Tolkienov Vodnik po imenih Gospodarja prstanov, s pomočjo

katerega lahko določimo zvestobo in ustreznost prevodnih rešitev, nam tudi

Gradišnikovo delo omogoča dobro podlago za opravljanje analize, saj poleg jasnega

pregleda vseh imen iz romana vsebuje tudi prevajalčeva mnenja in pojasnila o

izbranih rešitvah.

27

13 ANALIZA PREVODOV ZEMLJEPISNIH IMEN V

ROMANU GOSPODAR PRSTANOV

Analiza zajema zemljepisna imena v izvirni angleški obliki in prevodni različici v

slovenščini. Uporabili smo le tista imena, ki jih Tolkien navaja v svojem Vodniku

po imenih v Gospodarju prstanov in za katera podaja posebna navodila glede

prenosa pomena iz izvirnega v ciljni jezik. Pri tem smo se osredotočili zgolj na

imena, ki so različno prevedena v obeh slovenskih različicah, kar nam omogoča

solidno podlago za primerjavo slovenskih prevodov. Skupaj smo zbrali 37 različnih

primerov, ki smo jih razvrstili po abecednem redu izvirnika.

Prevodne rešitve prvega prevoda (1995) Polone Mertelj, Primoža Pečovnika in

Zorana Obradovića smo označili z oznako 1. prevod, v komentarju pa jih navajamo

kot rešitve prvotnih prevajalcev. Rešitvam Branka Gradišnika smo namenili

oznako 2. prevod.

V tabeli so povzeta avtorjeva navodila o prevajanju posameznih imen, na podlagi

katerih je pod tabelo podan komentar. Pod navodili so predstavljene uporabljene

prevajalske strategije, obenem pa je v določenih primerih za lažje razumevanje

komentarja analize podan še pomen izraza iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika.

Na koncu analize smo vključili še grafičnih prikaz pogostosti uporabljenih

prevajalskih strategij in ob njem podali kratko analizo.

28

Tabela 1: Primer 1, Archet

Primer 1 Izvirnik 1. prevod 2. prevod

Archet Ločje Aržet

Tolkienova

razlaga

Naselje na Breškem, ki leži na severnem koncu Žetboršta

(Chetwood). Tolkien navaja, da ime izvira iz keltščine in

predstavlja različico, ki je starejša od tiste v hobitščini ali

podobni govorici. Prevajalec naj bi ime ohranil v izvirniku

(Archet), saj trenutno v angleščini ni več prepoznavna (Tolkien,

1975, str. 12).

Strategija Substitucija Adaptacija

SSKJ: loček – travi

podobna rastlina

na vlažnih tleh.

Komentar:

Aržet se nahaja v deželi, kjer so ljudje nosili priimke, izpeljane iz imen rastlin, kot

sta Ločnikar in Praprotnik (Gradišnik, 2004, str. 53). Na podlagi tega lahko

sklepamo, da so prvotni prevajalci svojo prevodno rešitev izpeljali iz te razlage in

jo nadomestili s takšnim imenom, ki bi vsaj opisno ustrezal izvirniku. S tem pa niso

upoštevali Tolkienovih navodil, saj je želel ime ohraniti nespremenjeno ali vsaj

prilagojeno ciljnemu jeziku. Gradišnik se je zato odločil izbrati drug pristop, ki

temelji na strategiji prilagoditve imena bralcem. Pri tem je angleški ch spremenil v

slovenski ž in tako zapisal izgovorjavo imena.

29

Tabela 2: Primer 2, Bag End


Bag End Premožni kot Bisagin konec

Tolkienova

razlaga

Posestvo hobitske družine Bisagin na Hribu nad Hobitovim. Za

pregled tega krajevnega imena se moramo najprej posvetiti

prevodu imena družine Baggins, saj se mora v obeh imenih

pojaviti ista prvina. Prevod naj bi tudi zajemal vsaj en element,

ki se nanaša na vrečo oz. žakelj, saj hobiti posestvo povezujejo

z izrazom cul-de-sac, tj. slepa ulica (Tolkien, 1975, str. 3).

Strategija Substitucija Prevod/adaptacija

SSKJ: bisaga –

preprosta popotna

torba.

Komentar:

Razvidno je, da prvotni prevajalci niso upoštevali navodil (morebiti jih niso niti

poznali) in so ime kraja izpeljali iz priimka Bogataj (prvotni prevod Bagginsa, ki

ga je opravil Dušan Ogrizek v prevodu Hobita iz leta 1986), ki pa bralca napeljuje

na to, da tam prebiva premožna družina. To sicer drži, se pa ne sklada s pomenom

izvirnika. Ime bi lahko prevedli tudi kot Bogatašev kot, s čimer bi upoštevali vsaj

del avtorjevih navodil o ohranitvi istih prvin v imenih.

Da bi v imenu Bilbo Baggins ohranil aliteracijo na črko B, se je Gradišnik odločil

za zvočno najbližjo rešitev Bisagin, ki jo je izpeljal iz besede bisaga ('preprosta

popotna torba oz. vreča'). To pa mu je pri izbiranju imena za Bag End v skladu s

Tolkienovimi navodili omejilo iskanje, kar je privedlo do zasilne rešitve Bisagin

konec (Gradišnik, 2004, str. 46–47).

30

Tabela 3: Primer 3, Bamfurlong


Bamfurlong Bamfurlong Fržoliše

Tolkienova

razlaga

Ime kmetije na vzhodnem delu pokrajine Shire, kjer živi kmet

Magot. Ime naj bi izviralo iz kombinacije besed bean (fižol) in

furlong, ki pa je dolžinska enota, s katero so v starejših časih

merili dolžino brazd na zoranih poljih. V današnjem času nima

pravega pomena, po navodilih Tolkiena pa naj bi vsebovalo vsaj

eno prvino, ki se nanaša na fižol ali obdelano zemljišče

(Tolkien, 1975, str. 12).

Strategija Prenos Dobesedni

prevod/adaptacija

Komentar:

V tem primeru je očitno, da se prevajalci prvega prevoda niso povsem poglobili v

pomen izvirnika in so tako Tolkienovo ime preprosto prenesli v slovenski prevod.

Čeprav bam v angleščini služi zgolj kot onomatopoetsko izražanje udarca, pa drug

element imena, furlong, predstavlja staro mersko enoto, ki je enaka eni osmini milje

ali 201 metru. Mero bi lahko nedvomno vzeli kot izhodišče svoje prevodne rešitve

in znova premislili o strategiji prevoda ter jo morebiti povezali z obdelovanjem

njive. Gradišnik se je medtem odločil za uporabo narečnega izraza za 'fižol' (fržol),

kot ga uporabljajo na območju Gorenjske. Razlage za to sicer ne podaja, je pa

njegova rešitev v skladu s Tolkienovimi prevodnimi željami in navodili.

31

Tabela 4: Primer 4, Barrow-downs


Barrow-downs Sipine gomil Gomilne vesine

Tolkienova

razlaga

Nizki, brezdrevesni hribi, na vrhu katerih se nahajajo starodavne

grobnice vladarjev. Ime naj se prevaja smiselno in ustrezno

zajema pomen prvotne različice, ki pa ni povezana s sodobno

različico besede barrow (voziček, samokolnica) (Tolkien, 1975,

str. 12).

Strategija Dobesedni prevod Dobesedni prevod

SSKJ: sipina – kup

z vodo

naplavljenega ali z

vetrom nanesenega

sipkega materiala

ali peska.

SSKJ: vesina –

nagnjen, ravnat

svet oz. pobočje.

Komentar:

Barrow v arhaičnem smislu pomeni gomila, ki jo SSKJ navaja kot 'zasut prostor'

oz. 'jamo, v kateri je kdo pokopan', in je v obeh prevodih bila primerno uporabljena.

Drugi del imena, downs, je izraz za nizka hribovja v južni Angliji, ki se navadno

uporabljajo kot pašniki; to je torej hribovita pokrajina, prekrita s travo.

Gradišnik zapiše, da je to »geomorfna formacija, ki sestoji iz položnine, nad katero

se strmo vzdiguje prstena višina, podobna kot obalne pečine«. Enak izraz je

uporabil pri prevodu imena iz dela Richarda Adamsa, pri čemer je Watership Down

prevedel kot Vodovnikova vesina (Gradišnik, 2004, str. 99–100). Ker pa se v

izvirniku pojavlja tudi beseda mound (gmota oz. velik kup zemlje), bi lahko rekli,

da je Gradišnikov prevod bližje izvirniku in zato tudi primernejši.

32

Tabela 5: Primer 5, Brandy Hall


Brandy Hall Vinske dvorane Brendivinski dvor

Tolkienova

razlaga

Graščina na drugi strani reke Brendivina, kjer živi rodbina

hobitov Bušek - Brendivinski. To ime naj se prevede, vendar naj

vsebuje isto prvino, ki je uporabljena v imenu reke Brendivina.

Pri tem je mogoče uporabiti le del ali celotno besedo prevedene

različice, saj se Hall (dvorana/dvor) nahaja na drugem bregu reke


Strategija Dobesedni

prevod/substitucija

Dobesedni

prevod/adaptacija

Komentar:

Pri prvotnih prevajalcih v tem primeru zaznamo očitno nedoslednost prevoda. Ime

reke, katere prvotno ime v vilinščini so preprosto glasovno spremenili, so tukaj

popolnoma ovrgli in uporabili novo rešitev, tj. Vinske dvorane, s katero morda

namigujejo na to, da so dvorane tamkaj stanujočih hobitov polne vina in pijače. Ta

rešitev pa glede na svoj pomen mogoče sploh ni tako napačna, saj Gradišnik v

vodniku omenja zanimivo predpostavko izvora reke Brandywine, kot je opisana v

Dodatku h knjigam Gospodarja prstanov; pravi, da ime reke izvira iz Bralda-hîm,

kar pomeni »težkoglavo pivo« (Gradišnik, 2004, str. 52). Odločitev prvotnih

prevajalcev je glede na navedeno morda bolj razumljiva, čeprav ni najbolj dosledna

in se ne sklada z navodili.

Gradišnik je pri svojem prevodu upošteval Tolkienove napotke in uporabil celotno

prvino imena reke, ki ji je preprosto dodal pridevniško obliko na -ski/-ški.

33

Tabela 6: Primer 6, Brandywine (Baránduin)


Brandywine

(Baránduin)

Branduin Brendivina

Tolkienova

razlaga

To je velika reka, ki teče ob meji s pokrajino Shire in se na jugu

izliva v Morje. Ime je predstavljalo hobitsko aliteracijo

vilinskega imena Baránduin. Ker je beseda v tistem času bila

razumljiva, naj bi jo prevajali smiselno. Vendar pa pri tem

nastane težava, saj naj bi prevod imena odražal spačenko

vilinskega Baránduina in posledično bil izpeljan iz istega korena


Strategija Prenos/adaptacija Adaptacija

Komentar:

Tolkien v svojem vodniku poda še prevodne različice v drugih jezikih in s tem

prikaže vzorec, ki naj bi služil kot zgled nadaljnjim prevodom. Tako je ime v

nizozemščini prevedeno kot Brandewijn, v danščini Brendevin in nemščini

Branntwein. Poda še švedsko različico imena Vinfluden (vinska reka), pri kateri

opozori, da je zgrešila bistven pomen imena in bi se temu lahko izognila z rešitvijo

Brännavin (Tolkien, 1975, str. 13).

Izkazalo se je, da je Gradišnik upošteval navodila in ime tudi prevedel skladno z

njimi. V njegovi prevajalski rešitvi je prišlo zgolj do poslovenitve imena, ki ga je

le še zvočno in barvno dopolnil, da bi zvenelo bližje izvirniku.

Prevajalci prvotnega prevoda so se medtem odločili prenesti izvirno vilinsko ime;

od katerega so ga ločili z izvzemom prvega nenaglašenega samoglasnika in tako

skromnemu ljudstvu hobitov in tamkaj živečih ljudi dodelili lastno ime za vilinsko

poimenovano reko.

34

Tabela 7: Primer 7, Bree


Bree Brdo Breše

Tolkienova

razlaga

Naselje na vznožju hriba, kjer poteka razpotje Velike vzhodne

ceste in Severne ceste. Tu živi mešano človeško-hobitsko

ljudstvo. Ime izvira iz zelo starega jezika, ki v angleščini nima

več pravega pomena, zato se pri prevajanju naj ohrani. Korenine

besede Bree sicer segajo v keltski jezik in pomenijo hrib, vendar

se zaradi »prezastarelosti« njihov pomen naj ne upošteva.

(Tolkien, 1975, str. 12 in 13).

Strategija Substitucija Substitucija

SSKJ: brdo –

nevisoka, navadno

podolgovata vzpetina.

Komentar:

Gradišnik navaja, da ime glasovno preveč meji na angleščino in ne vidi razloga, da

bi Tolkienova navodila upošteval. Čeprav je Tolkien naselje izpeljal iz besede

keltskega pomena (hrib), pa ima bree v starejši angleščini in škotščini več različnih

pomenov (obrv, veka, čelo in enolončnica), ki s prvim niso nikakor povezani. Tako

opazimo, da je pomen naselja zabrisan in morda tudi dvoumen. Na podlagi tega je

Gradišnik svojo prvotno zamisel Breže (naselje na hribovitem območju v občini

Ribnica in na Koroškem) spremenil v Breše, pomen pa še vedno ostaja skrivnost.

Prvotni prevajalci so se (morda nezavedno) ob ohranitvi prvotnega pomena keltske

besede odločili za rešitev Brdo. S tem so upoštevali dejstvo, da se naselje nahaja ob

vznožju istoimenskega hriba (Bree Hill = Breški hrib/Brdski hrib), po katerem je

kraj dobil tudi svoje ime.

35

Tabela 8: Primer 8, Brockenbores


Brockenbores Jazbine Jazbinja

Tolkienova

razlaga

Gre za naselje v vzhodnem koncu pokrajine Shire. Brock je star

angleški izraz za jazbeca, ki se je široko uporabljal v

devetnajstem stoletju in pojavljal tako v literaturi kot tudi v

dvojezičnih slovarjih. Prevajalcu je tako dodeljena vsa moč, da

iz imena ustvari smiselno in pomensko prevajalsko rešitev, ki jo

izpelje iz korena besede brock (jazbec) in bores, tunnels (vrtine,

rov). Pri tem naj se izogne neposrečenim rešitvam, kakršne so

predstavili nizozemski in švedski prevajalci, in sicer Broekhuis

(breech-house = hlačarina) ter Galthus (wild-boar house = divja

svinjerina?) (Tolkien, 1975, str. 4 in 13).


prevod/adaptacija

Dobesedni

prevod/adaptacija

Komentar:

Prevajalci obeh slovenskih prevodov so ustreznico poiskali v skladu s Tolkienovimi

navodili. Jazbina pomeni 'jazbečev brlog' in se tako ujema z izvirnim imenom.

Edina stvar, ki bi jo bilo treba izpostaviti, je uporaba množine oz. ednine v

prevodnih rešitvah. Brockenbores je že v prvotni obliki v množini, kar je razvidno

v prevodu prvotnih prevajalcev, medtem ko se je Gradišnik odločil ime postaviti v

ednino. Razlog za to je morda v primeru prevoda Brockenborings, ki ga prvotni

prevajalci niso posebej prevajali, Gradišnik pa se je v tem primeru odločil slovensko

ime postaviti v množino, čeprav med Brockenbores in Brockenborings ni

pomembne razlike.

36

Tabela 9: Primer 9, Buckland


Buckland Jelenska Buškinje

Tolkienova

razlaga

Hobitska dežela vzhodno od reke Baránduin, ki je komaj v

četrtem veku postala del pokrajine Shire. Buckland naj bi

vseboval živalsko ime buck (srnjak, jelen), čeprav Buckland kot

angleško krajevno ime izvira iz book-land, kakor so včasih

poimenovali deželo, podeljeno z listino (Tolkien, 1975, str. 3,

12).


SSKJ: buša –

majhno, trebušasto

govedo s kratkimi

rogovi; bušak –

slabo raščen vol ali

bik.

Komentar:

Tolkien je v ime poskusil dodati skriti pomen, ki namiguje na debelost oz.

požrešnost tamkaj živečih hobitov, in je morda bolj ciljal na besedno igro kot pa na

posamezno žival (Gradišnik, 2004, str. 55). V Bucklandu živi rodbina hobitov z

imenom Brandybuck, zato je morda smiselno sklepati, da sta ti dve imeni nekako

povezani, in da eno izvira iz drugega. Kot pravi Gradišnik, je Brandybuck vamp od

pitja žganja, zato je jedro problema predstavljalo iskanje slovenske besede, ki bi

vsaj približno pokrivala področje »trebuhljatosti« (Gradišnik, 2004, str. 55). S tem

v mislih je našel izraza buša in bušak (pomen je podan v tabeli), ki ju lahko

povežemo z ljubkovalnico za 'majhen trebuh', torej 'bušek'. Tako je Gradišnik našel

rešitev, ki izpolnjuje obe merili Tolkienovih navodil, obenem pa je v prevodu

ohranil prvo črko izvirnika.

37

Ime kraja so prvotni prevajalci prevedli in oblikovali v skladu z omenjenimi

Tolkienovimi navodili, pri čemer so se med različnimi možnostmi prevoda besede

buck, ki v angleščini obenem pomeni srnjak, jelen, kozel in tudi zajčji samec,

odločili za jelena. Temu so dodali tudi ustrezno končnico in jo stilistično obarvali,

da bi odražala obliko imena pokrajine, ki je značilna za slovenščino (npr. Alpska

Slovenija, Štajerska ipd.). Čeprav je prevod precej zvest, pa nas nekako spomni na

deželo jelenov ali morda na deželo, ki je značilna za lov na jelene. Tolkien namreč

v svojih knjigah nikoli ne omenja česa podobnega, pravi pa, da tamkajšnji hobiti

izvirajo iz rodbine Stoor, ki so se že v davnih časih ukvarjali z ribištvom (The Lord

of the Rings, »Prologue«, »Concerning Hobbits«).

38

Tabela 10: Primer 10, Buck Hill


Buck Hill hrib Jelen Buškov vrh

Tolkienova

razlaga

Hrib, ki se dviga nad hobitsko deželo Buckland (star. prev.

Jelensk; nov prev. Buškinje), vzhodno od reke Baránduin. Prvi

element imena naj se prevede smiselno, obenem pa naj vsebuje

slovensko ime za žival buck (srnjak, jelen). Za Buck Hill veljajo

podobna pravila kot pri imenu Buckland (Tolkien, 1975, str. 3,

12).

Strategija Dobesedni prevod Dobesedni

prevod/substitucija

SSKJ: vrh – zoženi

zgornji del

vzpetine.

Komentar:

Ker Buck Hill izvira iz Buckland, ki je podan v primeru 9, so prevajalci morali svoje

prevodne rešitve oblikovati s povezavo obeh imen, saj so le na ta način lahko

ohranili pomenskost izrazov in njihovo doslednost. Tolkien v svojem vodniku sicer

navaja, naj se buck prevede kot žival, obenem pa opozarja, da si je hobitska rodbina

Brandybuck svoje ime prislužila zaradi svojih velikih trebuhov (Gradišnik, 2004,

str. 55). Tako prevajalcem ni ostalo drugega, kot da uporabijo prevodno rešitev za

Buckland in jo s stilističnim pristopom umestijo v Buck Hill. Tako so se prvotni

prevajalci odločili za dobesedni prevod »hrib Jelen«, čeravno bi svojilna

pridevniška oblika izražala bolj pristno različico prevoda (npr. »Jelenov hrib«).

Slednjo pot je ubral Gradišnik, ki je na podlagi Buškinj izpeljal primerno

pridevniško obliko in svojo rešitev predstavil kot Buškov vrh.

39

Tabela 11: Primer 11, Bucklebury


Bucklebury Ostrica Buškovnik

Tolkienova

razlaga

Ime glavne naselbine v deželi Buckland, ki je bila vkopana v hrib

Buck Hill. Prvi element imena naj se prevaja skladno z zgornjimi

primeri, medtem ko mora drugi del vsebovati prvine angleškega

bury (pokopavati, zakopavati) (Tolkien, 1975, str. 13).


SSKJ: knjiž. ostrica

– koničast, oster

vrh gore, grebena.

Komentar:

Tolkien obenem še navaja, da končnica -bury izhaja iz staroangleške besede burg,

ki pomeni strateški kraj oz. mesto na obrambni lokaciji, ograjeno z zidom ali temu

podobno ogrado. Poleg tega pa še opozarja, da je Buckle- v imenu zgolj aliteracija

na Buckenbury ali morda redukcija imena Buckland (Tolkien, 1975, str. 13). Morda

se na prvi pogled Bucklebury črkovno res razlikuje od Bucklanda, je pa pri

prevajanju tega imena treba upoštevati, da se kraj nahaja na samem hribu Buck Hill

in da je po vsej verjetnosti imensko z njim tudi povezan. Glede na primera 9 in 10

so prvotni prevajalci v svojih rešitvah navedli jelena, kar je dobeseden prevod

prvega elementa izvirnika. V tem primeru so jelena popolnoma izpustili in ime

prevedli kot »ostrica«, ki je 'koničast vrh hriba', pri čemer niso ravnali dosledno. Ta

rešitev pomensko morda le ni tako zgrešena (kot omenjeno se Bucklebury nahaja

na hribu), obenem pa se zdi, da je zgolj vrh hriba. Boljša rešitev za to bi morda bila

tvorjena iz svojilnega pridevnika, na primer Jelenska ostrica ali pa morda Ostrica

Jelen. Gradišnik se je v luči doslednega prevajanja odločil uporabiti svojo skovanko

bušek. Njegova rešitev žal ne odraža obrambne trdote angleškega bury, se pa vsaj

sklada z doslednostjo prejšnjih primerov.

40

Tabela 12: Primer 12, Budgeford


Budgeford Odmaknjene plitvine Mehinjski Brod

Tolkienova

razlaga

Hobitska naselbina v vzhodnem delu pokrajine Shire. Ime v

tistem času ni imelo jasnega pomena, ker pa je predstavljalo dom

hobitske rodbine Bolger (to ime se ne! prevaja), je smiselno

sklepati, da izhaja iz besed bolge, bulge. Ne glede na njun

dejanski izvor naj bi v zgodbi prvotno prevzeli vzdevek, ki

namiguje na debelost oz. okroglost (bulge = izboklina) (Tolkien,

1975, str. 12).


prevod/substitucija

Dobesedni

prevod/substitucija

SSKJ: v nižjem

jeziku meh –

trebuh; brod – kraj,

kjer je voda tako

plitva, da se da

bresti.

Komentar:

Najprej se moramo osredotočiti na prevod priimka Bolger, ki ga prevajalci ne

prevajajo poenoteno. Prevajalci prvega prevoda so se držali Tolkienovih navodil in

so ime le prenesli, medtem ko se je Gradišnik odločil za bolj zapleteno rešitev.

Upošteval je namreč še navodila za prevod kraja Budgeford, opisana zgoraj, in se

odločil priimek prevesti kot Mehač. Ob upoštevanju obeh navodil priimek mora biti

preveden (Gradišnik, 2004, str. 146). Točnega razloga za to žal ni, smiselno pa je

sklepati, da namiguje na meh kot na 'nekaj, kar se napihne' (2016, str. 36). Izhajajoč

iz tega je mogoče videti, da je kraj izpeljal iz priimka Mehač.

Čeprav nas večina ob besedi brod pomisli na splav za prevoz čez reko, pa se v brodu

skriva še sopomenka za plitvino, kot je opisano zgoraj. V tem primeru so vsi

41

prevajalci ostali zvesti izvirniku, njihove rešitve pa so se le stilistično razlikovale,

pri čemer je najbolj v ospredju arhaičnost izraza. Glede prvega dela imena pa so se

prevajalci prvotnega prevoda oddaljili od izvirnika. Nikjer v literaturi ni podana

informacija, ki bi namigovala na to, da je Budgeford oddaljen kraj oz. da so plitvine

(rečice) odmaknjene od ostalih naselij na Šarejskem; Budgeford se pravzaprav

nahaja dober kilometer od naselja Whitfurrows (The Lord of the Rings, maps).

Tabela 13: Primer 13, The Cleft


The Cleft Stena Poč

Tolkienova

razlaga

Soteska na vrhu prelaza, kjer je živel velik pajek. V vilinščini

ime izhaja iz Cirith Ungol, pri čemer Cirith pomeni cleft

(razpoka, reža), ki pa se uporablja za 'ozek prehod, izsekan skozi

skalo'. Ime naj se prevaja smiselno (Tolkien, 1975, str. 13).


prevod/substitucija

Dobesedni prevod

SSKJ: stena –

skoraj navpično

skalnato pobočje.

SSKJ: v

gorenjskem narečju

poč – navpična

razpoka v skalovju.

Komentar:

Glede na pomen prevedenih rešitev je razvidno, da se je Gradišnik odločil za tisto,

ki bolj ustreza Tolkienovim navodilom. Čeprav je skalna razpoka v bistvu vmesni

del med dvema stenama in sama po sebi nima nobene snovi oz. predstavlja

praznino, je poč (morda tudi razpoka) pomensko in opisno bližje izvirniku kot pa

stena, ki predstavlja neko dejansko materijo, ki se je lahko dotaknemo. Pri tem

moramo tudi omeniti, da je Tolkien v Gospodarju prstanov svoje znanje o svetu

črpal iz tistega, kar so njegovi liki (Frodo, Gandalf itd.) videli in doživeli ter na

42

koncu tudi zapisali. Tako ni prav nič čudnega, da Frodo in Samo nista vedela, da

pri Cirith Ungulu pravzaprav ne gre za naravno razpoko v skali, temveč umetno

(Gradišnik, 2004, str. 179). S tem je morda Gradišnikova razlaga nekoliko bolj

upravičena, obenem pa se izbira prvotnih prevajalcev ne zdi preveč napačna, saj

ponazori dvom Frodovih besed.

Tabela 14: Primer 14, Crickhollow


Crickhollow Ozka soteska Škrbanja

Tolkienova

razlaga

Ime kraja v pokrajini Buckland (Jelenska; Buškinje). Ime je

mišljeno kot sestavljanka zastarelega elementa in besede hollow

(manjša, globlja vdolbina v tleh, globel). Drugi del imena naj se

prevaja smiselno, medtem ko naj prevajalec prvi del imena ohrani

in ga ciljnemu jeziku le prilagodi (Tolkien, 1975, str. 13).


Komentar:

V tem primeru so Tolkienova navodila zelo natančna in morda preveč stroga, da bi

jih lahko upoštevali v vseh jezikih. Ob svoji odločitvi Tolkien verjetno ni pomislil,

da bi prvi del imena, sicer fonološko prilagojen ciljnemu jeziku, vseeno lahko

vseboval kakšen pomen, ki z imenom nima prav ničesar skupnega. Zaradi tega žal

ni šlo ohraniti zvočne oblike prvega dela imena, saj bi s tem dobili slovensko besedo

s popolnoma drugačnim pomenom (crick- > krik). Vsi prevajalci so očitno to zagato

opazili tudi sami in skladno ukrepali.

Iz opisa v besedilu Gospodarja prstanov žal ni razvidno, ali gre za dejansko globel

(hollow) ali se ime nanaša le na hišo, v kateri je Frodo preživel nekaj časa na začetku

svojega dolgega potovanja. Čeprav Tolkien navaja, naj se drugi del imena prevaja

smiselno, pa vseeno ni odveč vedeti, ali gre zgolj za ime kraja ali njegov opis.

43

Gradišnik se je odločil za onomatopoetski pristop, pri čemer je crick povezal s

čričkom in čirikanjem ter to poskušal ohraniti v smislu škrbine in globanje, ki sta

posredna prevoda besede hollow. Ker pa je zvok čirikanja soroden škrtanju oz.

škrebetu, je v smislu zvočne ohranitve združil omenjeni rešitvi, pri čemer je nastala

beseda škrbanja (Gradišnik, 2004, str. 228–229).

Glede prvotnega prevoda je težje reči, kakšen je bil prevajalčev namen. V nekem

smislu je rešitev v skladu s Tolkienovimi navodili, kjer je za drug del imena bila

uporabljena geografska prvina, čeprav se njen pomen več kot očitno razlikuje od

izvornega. Tu moramo še dodati, da je prvi del celotne rešitve pravzaprav

redundanten, saj je zajet že v pomenu besede soteska ('ozka dolina z zelo strmimi

pobočji'). Tako je prevod prvotnih prevajalcev žal popolnoma zgrešen, saj ni nikjer

podane informacije, ki bi pričala o tem, da se kraj (oz. hiša) nahaja v dolini s strmimi

pobočji.

44

Tabela 15: Primer 15, Derndingle


Derndingle Derndingle Zakotanja

Tolkienova

razlaga

Gre za starodavno zbirališče entov, kot so ga poznali v skupnem

jeziku. Ime izvira iz daljne preteklosti, ko so v Gondorju o entih

vedeli veliko več. Beseda dingle se v jeziku še vedno uporablja

in pomeni globoko kotanjo, ki jo zakriva drevje. Izraz dern

(skrivnosten, skrit) pa je zastarel in je prešel v pozabo tako kot

nekatere podobne besede germanskega izvora. Ime naj se prevaja

smiselno, po možnosti z uporabo arhaičnih ali narečnih izrazov


Strategija Prenos Substitucija

Komentar:

Očitno je, da se prvotni prevajalci niso domislili ustrezne rešitve, ki bi ime približala

slovenskemu bralstvu, pri čemer bi lahko ubrali strategijo adaptacije in izvorno

besedo zgolj fonološko preuredili ter s tem delno poslovenili (npr. Drndingel).

V nasprotju s preprostim prenosom izvirnika v ciljni jezika je ravnal Gradišnik, ki

je svojo rešitev zasnoval iz pridevnika zakoten ('zelo odmaknjen, oddaljen') in

samostalnika kotanja ter tako ustvaril prevodni izraz zakotanja (Gradišnik, 2004,

str. 266). S tem je ravnal skladno s Tolkienovimi željami. Podobno je ravnal pri

prevodu imena Dimholt (Borštov zakot) (Gradišnik, 2004, str

magistrsko delo - connecting repositorieszahvala za strokovno pomoč in svetovanje pri izdelavi...

Documents