marketing nepridobitnih organizacij na primeru...

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

MARKETING NEPRIDOBITNIH ORGANIZACIJ NA PRIMERU OBČINE ŽIRI

Študentka: Olga Vončina Naslov: Žirovnica 10a, 5281 Sp. Idrija Številka indeksa: 80017675 Izredni študij Program: visokošolski strokovni Študijska smer: marketing Mentor: mag. Vladimir Gabrijan

Žiri, september 2003

2

Vsebina 1 UVOD.................................................................................................................. 3

1.1 Opredelitev področja in opis problema ......................................................... 3 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ...................................................................... 3 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave.............................................................. 4 1.4 Uporabljene metode raziskovanja................................................................. 4

2 TEORETSKI DEL ................................................................................................ 5 2.1 Primerjava marketinga in managementa pridobitnih in nepridobitnih organizacij........................................................................................................... 5

2.1.1 Nekatera teoretična izhodišča marketinga ............................................. 5 2.1.2 Koncept trga in njegove pomanjkljivosti ................................................. 8 2.1.3 Nepridobitne organizacije v vlogi udeležencev menjalnih procesov....... 9 2.1.4 Značilnosti nepridobitnih organizacij..................................................... 11 2.1.5 Tipologija nepridobitnih organizacij ...................................................... 13

2.2 Lokalna skupnost kot primer nepridobitne organizacije .............................. 16 2.2.1 Trg javnih dobrin in država oz. občina - njihov ponudnik...................... 16 2.2.2 Ureditev lokalne samouprave v Sloveniji.............................................. 19 2.2.3 Organiziranost javnih služb .................................................................. 21

3 PRAKTIČNI DEL ............................................................................................... 22 3.1 Predstavitev Občine Žiri.............................................................................. 22

3.1.1 Občina Žiri kot geografsko upravna celota ........................................... 22 3.1.2 Občina Žiri kot ustanova....................................................................... 23

3.2 Opredelitev potreb lokalne skupnosti .......................................................... 36 3.3 Dimenzije trga lokalne skupnosti ................................................................ 36

3.3.1 Skupine organizacij .............................................................................. 37 3.3.2 Potrebe organizacij............................................................................... 39 3.3.3 Načini zadovoljevanja potreb (izdelki) .................................................. 40

3.4 Značilnosti marketinga ................................................................................ 42 3.5 Strateška diagnoza ..................................................................................... 43

4 PREDLOGI........................................................................................................ 48 4.1 Opredelitve na ravni strateškega načrtovanja marketinga .......................... 48

4.1.1 Osnovne opredelitve na strateški ravni ................................................ 48 4.1.2 Ciljni trgi ............................................................................................... 49 4.1.3 Strateški cilji marketinga in strateško pozicioniranje............................. 50 4.1.4 Določanje osnov marketinškega spleta ................................................ 51

4.2 Opredelitve na ravni taktično-operativnega načrtovanja marketinga .......... 52 4.2.1 Proračunsko načrtovanje...................................................................... 52 4.2.2 Marketinški splet................................................................................... 55 4.2.3 Informacije za podporo odločanju pri marketingu................................. 60

5 SKLEP............................................................................................................... 65 SEZNAM VIROV .................................................................................................. 68 PRILOGE ............................................................................................................. 69

3

1 UVOD1 1.1 Opredelitev področja in opis problema Področje raziskovanja, katerega nameravam obravnavati v diplomskem delu, je marketing nepridobitnih organizacij. Pri spoznavanju tem v okviru študija strokovnih predmetov na izbrani študijski smeri – marketing – je bil velik poudarek namenjen definiranju pojmov, kot sta marketing2 in management3. Glede na to, da sem kot izredna študentka redno zaposlena, in sicer v upravi občine, sem vzporedno s sprejemanjem študijskih vsebin le-te pogosto prenašala tudi na svoje delovno področje ter istočasno preverjala, kako bi jih bilo mogoče aplicirati na moje delo. Pri tem sem pogosto naletela na težave, saj je večji del teoretičnih osnov marketinga in managementa postavljenih v tržno okolje, medtem ko področje uprave nikakor ni tipična tržna dejavnost. Kljub temu obstajajo določene zakonitosti, ki so univerzalne za vse dejavnosti, tako za tržne kot ostale, zato se nameravam v diplomskem delu temeljiteje posvetiti prav netržnim oziroma nepridobitnim dejavnostim. Tako imenovani nepridobitni4 management je področje, ki ima določene posebnosti v primerjavi s pridobitnimi dejavnostmi. Rezultati dela običajno niso (v celoti) izpostavljeni delovanju tržnih mehanizmov, viri financiranja prav tako niso (v celoti) odvisni od realizacije na trgu, ampak se pridobivajo iz raznih virov (javni viri - proračunska sredstva, dotacije, donacije, sponzorska sredstva). Vendar pa je management dovolj univerzalna veda, da jo je mogoče uporabiti tudi na nepridobitnem področju. Kljub temu je omenjeno področje redko obravnavano v okviru študijskih programov, čeprav se dotika kar nekaj skupin dejavnosti: šolstvo, uprava, sociala, delno zdravstvo… in s tem dobršnega dela narodnega gospodarstva, kjer čakajo zaposlitvene možnosti tudi študente marketinga. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve V diplomskem delu nameravam predstaviti razlike v marketinškem pristopu nepridobitnih dejavnosti v primerjavi s pridobitnimi na primeru uprave. Predstavila bom marketinški splet in osnovne značilnosti marketinga občine. Na osnovi rezultatov raziskave bom izdelala predloge za uspešnejše delovanje občine oziroma občinske uprave. Cilji mojega diplomskega dela so: - primerjava marketinškega pristopa nepridobitne in pridobitne dejavnosti

1 Besedilo je slovnično lektorirano, lektorica Elizabeta Rakovec. 2 Angl. tržništvo, trženje; V diplomski nalogi se v nadaljevanju uporablja izraz marketing. 3 Angl. upravljanje, vodenje; V diplomski nalogi se v nadaljevanju uporablja izraz management. 4 V strokovni literaturi pogosto zasledimo poleg izraza nepridobitni še izraz neprofitni. Izraza sta sopomenki, v diplomski nalogi se uporablja izraz nepridobitni.

4

- analiza okoliščin poslovanja oziroma delovanja nepridobitnih dejavnosti na primeru uprave

- opredelitev marketinškega spleta občine - izpeljava predlogov aktivnosti za uspešno upravljanje marketinga občinske

uprave. Osnovne trditve mojega diplomskega dela so: - tudi uprava lahko definira svoj marketinški splet, - storitve oziroma rezultati dela uprave so v specifičnem tržnem položaju zaradi

monopolnega položaja uprave, - delovanje in razvoj uprave nista odvisna od odziva uporabnikov njenih storitev,

saj so viri sredstev zakonsko določeni in zagotovljeni, - kakovosti oziroma ravni storitev uprave ne določa tržna konkurenca, ampak

drugi nadzorni oziroma uravnalni mehanizmi, ki morajo zagotavljati optimalno zadovoljevanje javnih potreb in učinkovito porabo javnih sredstev.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavljamo, da so nepridobitne organizacije ustanove, ki samostojno opravljajo dejavnosti, za katere so ustanovljene, pridobivajo finančne vire, katere jim zagotavlja ustanovitelj oziroma jim pripadajo v skladu s pravnim redom za njihovo področje poslovanja, in upravljajo s svojim premoženjem. Predpostavljamo tudi, da se pogoji delovanja nepridobitnih organizacij v času priprave in pisanja diplomskega dela ne bodo znatno spremenili. Omejitev raziskave je poleg pomanjkanja literature in pomanjkanja časa za bolj poglobljeno obravnavo teme tudi dejstvo, da se obstoječa strokovna literatura s področja marketinga nepridobitnih organizacij pogosto omejuje na organizacije s humanitarnim, človekoljubnim ali podobnim poslanstvom, ki pridobivajo vire sredstev za svoje delovanje pri donatorjih in sponzorjih, kar pa je v primeru uprave, nasprotno, manj pogosto. 1.4 Uporabljene metode raziskovanja V diplomskem delu predstavljena raziskava je mikroekonomske in statične narave, ki sočasno spada na področje upravljanja marketinga, saj opisuje temeljne mikroekonomske subjekte ter povezave in odvisnosti med njimi, katere so obravnavane po statični metodi. Uporabljen je deskriptivni pristop. V okviru deskriptivnega pristopa je uporabljena predvsem metoda deskripcije, delno tudi komparativna metoda. Način zbiranja, urejanja in obdelave podatkov: pisni podatki so zbrani iz strokovne literature in poslovne dokumentacije, ustni podatki z osebnim izpraševanjem oz. anketiranjem. Številčni podatki so urejeni v preglednicah in tabelah, dodatni tabelarni pregledi so podani v prilogi.

5

2 TEORETSKI DEL 2.1 Primerjava marketinga in managementa pridobitnih in nepridobitnih organizacij Izrazi, kot sta trženje in marketing, nam običajno vzbudijo asociacije na trgovanje oziroma prodajanje, podjetništvo, in s tem povezano na dobiček. V pričujočem delu pa se bomo osredotočili na nepridobitne dejavnosti, torej tiste, katerih osnovno poslanstvo in cilj nista pridobivanje dobička. Zakaj potem marketing v nepridobitnih dejavnostih? Ali je sploh potrebno in kam ga umestiti? To so vprašanja, na katera bomo iskali odgovore v nadaljevanju. Osnova za razumevanje obravnavane tematike je razumevanje vloge oziroma bistva samega marketinga. Zato v podpoglavjih, ki sledijo, navajamo osnovna teoretična izhodišča marketinga in opredelitve nekaterih osnovnih pojmov. V nadaljevanju opišemo pojem nepridobitne organizacije5 in potegnemo vzporednice med pridobitnimi in nepridobitnimi dejavnostmi ter opišemo posebnosti marketinga nepridobitnih organizacij v primerjavi s pridobitnimi. Sledi še kratka tipologija nepridobitnih organizacij. 2.1.1 Nekatera teoretična izhodišča marketinga Teoretično izhodišče marketinga najdemo v dejstvu, da ima vsaka organizacija v družbi, podobno kot živi organizmi v naravi, dva osnovna smotra: preživetje in razvoj. Zato mora poiskati najustreznejše načine za zadovoljevanje svojih potreb. V odvisnosti od moralno-etičnih kriterijev, pričakovanih koristi glede na stroške in pričakovane stopnje udejanjanja zastavljenih ciljev je mogoča izbira med več alternativnimi načini zadovoljevanja potreb: lastna proizvodnja, prisiljevanje (nasilje), prosjačenje in menjava. Organizacija, ki je izbrala menjavo kot način za zagotavljanje svojega preživetja in razvoja, razpolaga z določenimi specifičnimi sposobnostmi (značilnimi kompetencami), ki jih v svojem temeljnem procesu uporablja za proizvajanje novih pojavnih oblik izdelkov. S temi izdelki zadovoljuje potrebe drugih udeležencev v menjavi (v tem primeru odjemalcev). S prodajo svojih izdelkov pride do resursov, ki jih potrebuje za preživetje in razvoj (denar kot splošno merilo vrednosti ostalih izdelkov ter ostali izdelki – blago, storitve, ideje, pravice…). Za proizvodnjo novih izdelkov (outputov), ki jih bo prodajala, potrebuje določene inpute. Te običajno nabavlja pri dobaviteljih in zanje daje določene protivrednosti (denar, blago, storitve, ideje, pravice…). Vsak udeleženec v menjalnem procesu se zato sočasno nahaja v dveh vlogah: kot dobavitelj (ponudnik, prodajalec) in kot odjemalec (povpraševalec, kupec) (Snoj in Gabrijan 2002, 5-8). Opisane procese prikazuje slika 1. 5 Izraz organizacija uporabljamo za označevanje različnih subjektov: posamezniki, gospodinjstva, podjetja, zavodi, ustanove, klubi, društva…

6

Slika 1: Organizacija X v menjalnih procesih Vir: Snoj in Gabrijan (2002, 7); Pojav menjalnih procesov in s tem marketinga v družbi je posledica delitve dela, ki privede do ločitve uporabnika od proizvajalca izdelkov (proizvodnja z namenom menjave, torej za druge in ne več primarno zase) ter nujnost uporabe strategij preživetja v konkurenčnih pogojih relativno svobodnega trga, kjer izvaja trg funkcijo nagrajevanja in kaznovanja ponudnikov: ponudniki, ki ponujajo povpraševalcem višjo vrednost svojih izdelkov v primerjavi s konkurenti, dosegajo višje stopnje dobička, večje tržne deleže, ugodnejši image, imajo bolj zveste odjemalce…(Snoj in Gabrijan 2002, 8). Menjalni procesi, ki potekajo na sodobnih, hitro razvijajočih in spreminjajočih se trgih v razvitih tržnih gospodarstvih, postajajo zelo kompleksni in večplastni. Razvoj proizvajalnih sil in odnosov je namreč povzročil, da je postala proizvodnja (ponudba) čedalje bolj raznovrstna (različne vrste izdelkov, različna kakovost istovrstnih izdelkov, različni načini prodajanja izdelkov ipd) in množična (velikoserijska proizvodnja). Razna gibanja (povečanje kupne moči, dvig kulturne in izobrazbene ravni ipd.) so povzročila, da je postala tudi poraba (povpraševanje) vse bolj sestavljena. Omenjeni trendi v procesu gospodarjenja povečujejo potrebe po ustreznih informacijah, s katerimi morajo razpolagati tako ponudniki kot povpraševalci, če želijo pravilno odločati. Sodobni ponudniki se poslužujejo sistematičnih raziskav trga z namenom boljšega poznavanja potreb povpraševalcev, kar jim omogoča boljše prilagajanje izdelkov in s tem doseganje ugodnejših finančnih rezultatov njihovih poslovnih aktivnosti. Takšno poslovanje je lahko ekonomsko zelo učinkovito, vendar ima tudi svoje slabosti. Pogosto namreč prevladajo ozki podjetniški interesi in naravnanost na zadovoljevanje vsakršnih (finančno privlačnih) potreb posameznikov kot uporabnikov, kar lahko privede do brezobzirnega izkoriščanja omejenih naravnih virov, pretiranega onesnaževanja okolja, manipuliranja z uporabniki in pogodbenih negativnosti (Snoj in Gabrijan 2002, 11-12). Osnovno področje marketinga je menjalni odnos ali transakcija (Hunt 1983; povz. po Snoju in Gabrijanu 2002, 28). Bistvo katerih koli transakcij je proces menjave različnih pojavnih oblik uporabnih vrednosti (izdelkov) med udeleženci. Izdelek je »sredstvo« za zadovoljevanje potreb uporabnika. Med pojavne oblike izdelkov sodijo: blago, storitve, ideje, osebnosti, organizacije, mediji menjave, prostori, izkušnje, pridobljene na osnovi menjave, posledice menjave. Vrednost določenega izdelka za udeleženca v menjavi je funkcija uporabne vrednosti izdelka in vseh

dobavitelj

(»odjemalec«)

organizacija

X

odjemalec

(»dobavitelj«) izdelki izdelki

7

stroškov, ki so povezani z njegovo pridobitvijo in uporabo. Uporabna vrednost določenega izdelka je njegova sposobnost zadovoljiti potrebe udeleženca v menjavi (uporabnika) (Snoj in Gabrijan 2002, 47-50). Kotler opisuje menjavo predvsem kot postopek, ki ustvari vrednost, kar pomeni, da sta običajno zaradi menjave obe strani na boljšem, kot sta bili pred menjavo. Transakcija pomeni, da dve strani trgujeta med sabo s stvarmi, ki imajo vrednost. Poleg transakcije navaja kot posebno obliko menjave tudi transfer, kjer da A neko stvar oziroma vrednost B-ju, vendar ne dobi ničesar oprijemljivega v zameno. Ko A da B-ju darilo, mu ponudi pomoč ali miloščino, to imenujemo transfer in ne transakcija (Kotler 1996, 9-10). Marketing zato definiramo kot celoto posebnih aktivnosti organizacij na področju menjave izdelkov, ki so usmerjene k zadovoljevanju potreb. Te posebne aktivnosti so: - ustvarjanje informacij za potrebe marketinga, - marketinško upravljanje izdelkov, namenjenih menjavi, - marketinško upravljanje cen in kupoprodajnih pogojev, - marketinško komuniciranje ter - marketinška priskrba in razpečava izdelkov. Aktivnosti marketinškega managementa izdelkov, cen, kupoprodajnih pogojev, komuniciranja in priskrbe oz. razpečave izdelkov imenujemo marketinški splet6. Ugotovimo lahko, da gre za običajne poslovne funkcije, ki se pojavljajo v vseh organizacijah, vendar pa ne moremo vedno govoriti o njih kot o marketinških aktivnostih. Navedene aktivnosti imenujemo marketinške tedaj, ko sta izpolnjena vsaj dva pogoja: - naravnanost k zadovoljevanju potreb z menjavo izdelkov z okoljem in - njihova medsebojna usklajenost in povezanost pri zadovoljevanju potreb z

menjavo izdelkov (težnja po doseganju optimuma celote). Ne gre torej le za posamezne aktivnosti nabavljanja, prodajanja, oglaševanja, razvijanja izdelkov, skladiščenja, raziskovanja trgov, distribucije, ampak govorimo o marketingu kot zavestnem ustvarjanju želene reakcije ciljne skupine7 z oblikovanjem in ponujanjem določenih uporabnih vrednosti (Kotler 1972; povz. po Snoj in Gabrijan 2002, 29-31). Naloga tržnika je, da spodbudi vedenjski odziv pri drugi strani. Podjetje si želi tak odziv, ki bi pomenil nakup; politični kandidat si želi reakcijo, ki bi prinesla glas; cerkev želi nove vernike; skupina, ki se ukvarja z družbeno pomembnimi dejavnostmi, želi, da bi bile sprejete njene ideje. Marketing sestavljajo dejavnosti, ki se jih lotimo, da izzovemo želeni odziv ciljne publike na določeno zadevo (Kotler 1996, 10).

6 angl. marketing mix 7 Ciljne skupine na nabavnem trgu so dobavitelji, na prodajnem trgu so odjemalci.

8

Organizacijo, ki aktivno išče reakcijo druge organizacije s celoto marketinških aktivnosti, imenujemo izvajalec marketinga. O marketingu na nabavnem področju govorimo, ko organizacija (izvajalec marketinga) skuša s celoto marketinških aktivnosti aktivno oblikovati raven in sestavo ponudbe izdelkov, po katerih povprašuje; o marketingu na prodajnem področju pa tedaj, ko poskuša aktivno oblikovati raven in sestavo povpraševanja po svojem izdelku (Snoj in Gabrijan 2002, 34-35). Organizacija, ki svoje potrebe zadovoljuje z menjavo uporabnih vrednosti, stalno vstopa v (menjalne) odnose s svojim okoljem. V ožjem smislu so to njeni odjemalci in dobavitelji ter njeni konkurenti, v širšem smislu pa tudi sociokulturno, demografsko, naravno, znanstveno, gospodarsko, politično – zakonodajno, vzgojno – izobraževalno okolje. Pri tem lahko izhaja iz lastnih potreb, ali pa zato, da bi bolje zadovoljila lastne potrebe, upošteva potrebe svojega okolja. Glede na to, iz čigavih potreb organizacija izhaja v svojem poslovanju, lahko razmejimo dve temeljni skupini poslovnih naravnanosti: - zaprte naravnanosti (vase naravnane, vase zaverovane, iz sebe izhajajoče,

introvertirane), pri katerih organizacija izhaja v pretežni meri iz lastnih potreb, in - odprte naravnanosti (naravnane v okolje, tržno naravnane, iz okolja izhajajoče,

v okolje usmerjene, ekstrovertirane), pri katerih organizacija upošteva potrebe svojega okolja.

Tržna naravnanost, ki pomeni tesno povezanost s strankami, lahko predstavlja neotipljiv resurs organizacije, če zagotavlja informacije, ki omogočajo proizvajanje izdelkov po meri specifičnih okusov in preferenc nekega segmenta odjemalcev (Snoj in Gabrijan 2002, 157-159), kar označujemo kot konkurenčno prednost organizacije. Poslovne naravnanosti so eden izmed zunanjih izrazov kulture organizacije (Snoj in Gabrijan 2002, 178). Kultura organizacije je skupek dosežkov organizacije, ki se ozraža v načinih njenega delovanja in prilagajanja okolju. Vsebuje akumulirano znanje, vrednote, prepričanja, prioritete, potrebe, cilje, pričakovanja, norme, ideje in navade zaposlenih v organizaciji. Z njenim spreminjanjem lahko izboljšamo uspešnost organizacije oziroma vplivamo na delovanje organizacije (Snoj in Gabrijan 2002, 154). 2.1.2 Koncept trga in njegove pomanjkljivosti Koncept menjave nas pripelje do koncepta trga. Trg je mehanizem, s pomočjo katerega sodelujejo kupci in prodajalci z namenom, da določajo ceno in količino blaga ali storitev. S pomočjo trga kupci in prodajalci menjavajo blago in storitve. V tržnem sistemu ima skoraj vse svojo ceno. Na vsakem trgu s soočanjem prodajalcev in kupcev (ponudba in povpraševanje) rešuje tržna ekonomija sočasno tri probleme; kaj proizvajati (katere izdelke), kako (konkuriranje med proizvajalci – ponudniki, ki iščejo najučinkovitejšo tehnologijo proizvajanja z minimalnimi stroški oziroma maksimalnimi koristmi) in za koga (povpraševanje –

9

kdo in koliko bo kupoval in uporabljal izdelke) (Samuelson in Nordhaus 1995, 22-27; povz. po: Snoj in Gabrijan 2002, 136-137). Gospodarstvo vsake države, vključno s svetovnim gospodarstvom, sestavljajo kompleksni, med seboj delujoči trgi, ki jih povezujejo procesi menjave. Tudi država predstavlja enega od trgov, ki igra številne vloge: izdelke kupuje na trgih virov, izdelovalcev ali posrednikov, jih plača, nato pa te trge (vključno s trgom porabnikov) obdavči; v zameno nam zagotovi potrebne javne storitve (Kotler 1996, 11-12). V predhodnem podpoglavju smo že nakazali nekatere negativne učinke, ki se pojavljajo v razvitih družbah kot posledica menjalnih procesov, katerih bistvena sestavina je doseganje čim višjih koristi. Prevladujoči kazalci uspešnosti posameznih udeležencev v družbi, zlasti v gospodarstvu, so namreč količinski elementi – dobiček, prihodek, bruto proizvod itd, z enakimi kazalci se prikazuje tudi uspešnost narodnega gospodarstva kot celote (Snoj in Gabrijan 2002, 12). Ob predpostavki svobodnega trga in neomejene konkurence bi opisani negativni učinki ogrožali rast skupne družbene blaginje, kar lahko označimo kot pomanjkljivost trga8, zato je zelo pomembna vloga države kot nasprotnega pola tržnim aktivnostim, ki lahko s svojimi mehanizmi korigira pomanjkljivosti trga (Cullis in Jones 1992, 18). Intervencija države na trgu se odraža preko davčnega sistema, sistema regulativ (zakonodaje), politike subvencioniranja določenih stroškov (Cullis in Jones 1992, 46) in drugimi ukrepi ekonomske politike. Pomembna je tudi vloga raznih nevladnih nepridobitnih organizacij, ki so ustanovljene z določenim poslanstvom in skušajo uveljaviti kvalitativne spremembe v družbi (Drucker 1990, 53). 2.1.3 Nepridobitne organizacije v vlogi udeležencev menjalnih procesov9 Udeleženci menjalnih procesov so lahko zelo različne organizacije. Tudi nepridobitne organizacije lahko nastopajo v vlogi dobavitelja ali odjemalca, pri čemer obstajajo nekatere posebnosti predvsem, kadar vstopajo v menjalne odnose kot dobavitelji; nakazujemo jih v nadaljevanju. Nepridobitno organizacijo, kot vsako drugo, ustanovijo lastniki oz. ustanovitelji zato, da bi jim dajala želene koristi. Najznačilnejša karakteristika nepridobitne organizacije v primerjavi s pridobitno je, da ustvarjeni dobiček ne pripada lastnikom, ustanoviteljem oziroma drugim vplivnim udeležencem, ampak organizaciji, kjer se porabi za nadaljnje opravljanje dejavnosti oz. poslanstva organizacije. Medtem ko je ustvarjeni dobiček pridobitne organizacije nagrada, stimulacija lastniku v obliki dodatnega dohodka, ki je najpomembnejši motiv v tržnem sistemu gospodarstva, dobiček nepridobitne organizacije ne predstavlja dodatnega dohodka za ustanovitelja, ampak za organizacijo. Koristi ga lahko za izboljšanje 8 angl. market failure 9 Poglavje temelji na: Glaeser in Shleifer 2001, 99-115.

10

kvalitete svojih izdelkov, za izboljšanje delovnega procesa in delovnih pogojev zaposlenih ali za povečanje bonitet zaposlenim (napr. krajši delovni čas, daljši dopust, topli obroki itd). Pridobitna kot nepridobitna organizacija potrebuje za proizvajanje ustrezne vire v obliki blaga, storitev, dela, kapitala itd. Izdelek pridobitne organizacije ima svojo ceno, ki odraža porabo proizvodnih faktorjev, odseva razmerja med ponudbo in povpraševanjem na trgu in uporabniku daje bolj ali manj popolno informacijo, na osnovi katere se lahko odloči za nakup ali ne. Izdelki nepridobitnih dejavnosti nimajo cene oziroma cena ne daje popolne informacije uporabniku (napr. kadar je cena subvencionirana, kadar cena pomeni le participacijo uporabnika pri kritju stroškov, ali kadar obstaja monopol na strani ponudbe določenega izdelka), zato uporabnik nima možnosti nakupnega odločanja. Če je maksimiranje dobička le ozek interes lastnika, si bo le-ta prizadeval dosegati čim višjo prodajno količino in ceno svojih izdelkov (pri čemer so lahko ogroženi interesi odjemalcev) ob čim nižjih proizvodnih stroških (ne glede na interese družbe oz. širšega okolja). Vodi lahko do zniževanja kakovosti izdelkov zaradi težnje po zniževanju stroškov, do nebrzdanega izkoriščanja naravnih virov in delovne sile; ugodni rezultati, doseženi na osnovi znanja zaposlenih, postanejo zasebna last. Če se omejimo na doseganje kakovosti izdelkov oz. koristi za odjemalce, lahko torej ugotovimo, da znano lastništvo in pridobitna narava organizacije nista porok zanju, pač pa zaradi znižane kakovosti izdelkov dolgoročno lahko vodita do izgube ugleda in verodostojnosti organizacije. Kljub dejstvu, da je dobiček osnovni motiv poslovnega obnašanja organizacij, s čimer povezujemo tudi doseganje maksimalne učinkovitosti in uspešnosti, odsotnost neposredne spodbude v obliki dodatnega dohodka pri nepridobitnih organizacijah ne pomeni nujno tudi zmanjšanja prizadevanj za ustvarjanje dobička. Ob pomanjkanju kontrole ustanoviteljev lahko sicer vodi do neučinkovitega obnašanja, ko prej naštete bonitete prerastejo dopustni okvir. Posledice so prav tako kot pri pridobitnih organizacijah lahko kratkoročno gledano finančne izgube ter dolgoročno izguba ugleda, verodostojnosti organizacije (nefinančni stroški) zaradi nekvalitetnih izdelkov. Vendar pa lahko dejstvo, da je mogoče pozitivne finančne rezultate dela izkoristiti v okolju, kjer so nastali, učinkuje tudi stimulativno, tako da si tudi nepridobitne organizacije prizadevajo za doseganje večje učinkovitosti in boljših rezultatov. Opisane predpostavke pogojujejo obstoj pridobitnih in nepridobitnih organizacij kot udeležencev menjalnih tokov, s tem da lahko kot kritično točko, ki določa oblike pojavljanja enih in drugih, izpostavimo prav pričakovanja uporabnikov glede kakovosti izdelkov. Pridobitne organizacije se praviloma pojavljajo na trgih dobrin, ki imajo svojo ceno, katera uporabnikom sporoča, kakšno raven kakovosti izdelka lahko pričakujejo. Nepridobitne organizacije prevladujejo v dejavnostih, kjer cena izdelka ne omogoča ocene pričakovane kakovosti, ta pa je pomemben dejavnik za uporabnika (zanj predstavlja določeno vrednoto, vendar je ni mogoče ovrednotiti). Nepridobitni značaj organizacije naj bi torej odseval večjo skrb za kakovost izdelkov kot pa za dohodkovno uspešnost.

11

2.1.4 Značilnosti nepridobitnih organizacij Drucker ugotavlja, da se nepridobitne organizacije razlikujejo od pridobitnih na naslednjih temeljnih področjih (Drucker 1990; povz. po Kovač 1997, 6-7): - pri poslanstvu, vodenju in organiziranju dejavnosti - pri strateškem odločanju na posameznih poslovnih področjih (marketing,

ekonomika, finance, kadri) - pri poslovnih rezultatih in merjenju učinkov nepridobitne dejavnosti. V domači literaturi se v zvezi z delovanjem nepridobitnih organizacij pogosto uporablja izraz, da organizacije delujejo v javnem interesu. Izraz je pogost v pravniškem jeziku, uporablja se tudi v zakonodaji. Kljub zelo široko postavljeni definiciji organizacij, ki naj bi spadale v to skupino, zasledimo v nadaljnjih razlagah predvsem obravnavo organizacij, katere ustanovi in jih v pretežni meri financira država (javna podjetja, javni zavodi ipd), medtem ko skoraj ni omembe organizacij, ki temeljijo na prostovoljnem interesnem združevanju, na delu prostovoljcev in zbiranju sredstev za delovanje iz različnih nestalnih virov (donacije, članarine, dotacije itd) za opravljanje posebnega (humanitarnega, človekoljubnega, kulturnega, naravovarstvenega ipd) poslanstva. V tuji literaturi se, nasprotno, pojem nepridobitne organizacije pogosteje uporablja v zvezi z zadnjo skupino organizacij. Glede na naslovno temo diplomske naloge se v nadaljevanju usmerjamo bolj na področje tako imenovanih organizacij, ki delujejo v javnem interesu, zato navajamo nekaj opredelitev nepridobitnih organizacij v omenjenem kontekstu. Nepridobitne organizacije delujejo v javnem interesu, njihov namen je trajno zagotavljati storitve in dobrine, ki so pogoj za uspešno delovanje družbe kot celote, njenih podsistemov in posameznega človeka in niso ustanovljene zaradi ustvarjanja dobička. Nepridobitno organizacijo je potrebno razumeti kot koncept, model izvajanja javnih oziroma socialnih služb in ne kot neko posebno organizacijsko obliko. Vendar vse javne oziroma socialne službe niso nujno organizirane v nepridobitnih organizacijah. Organizacija javnih služb je odvisna od konkretne državne politike in pravne ureditve teh področij (Trunk Širca in Tavčar 1998, 3). Javna služba je dejavnost, katere izvajanje sodi zaradi javnega interesa (zagotavljanja javnih dobrin) in neprimernosti (nezmožnosti) za tržni način zagotavljanja dobrin v izvirni krog pristojnosti države ali lokalne skupnosti. Zato je ta dejavnost podvržena posebnemu pravnemu režimu. Javne službe so odraz servisne funkcije države, zato ne obsegajo njenih pretežno avtoritativnih dejavnosti. Osnovni kriteriji, ki opredeljujejo režim javne službe (Virant 1994, 267; povz. po Milunovič 2000, 444): - kontinuiteta izvajanja: nepretrgano izvajanje javne službe - nevtralnost izvajanja: izvajalec javne službe ne sme postavljati delnih interesov

(političnih, socialnih…) pred javni interes, opredeljen v oblastvenih aktih - dolžnost uprave: obveznost uprave, da zagotovi redno delovanje javnih služb;

zato je potreben nadzor države

12

- načelo prilagodljivosti: zahteva po sprotnem prilagajanju izvajanja javne službe - enakopravnost uporabnikov: enaka dostopnost javnih dobrin in storitev vsem

uporabnikom pod enakimi pogoji. Medtem ko si pridobitne organizacije v procesu menjave priskrbijo sredstva za preživetje in razvoj s prodajo izdelkov odjemalcem, večina nepridobitnih organizacij ustvari le manjši del sredstev na omenjeni način. Javne ustanove se financirajo iz zbranih davkov. Druge nepridobitne organizacije oblikujejo svoje fonde z zbiranjem donacij (Drucker 1990, 47), tudi iz sredstev proračunov (dotacije) ali s prispevki članov (članarine). Izdelek, ki ga nepridobitne organizacije ponudijo financerjem v procesu menjave, je nek konkreten program v javnem interesu, katerega organizacija oblikuje in izvaja. Izdelek nepridobitnih organizacij je pogosteje storitev kot blago, ali pa so to izdelki z velikim deležem storitvenih sestavin, zato na tem mestu namenjamo več pozornosti prav njim. Marketing storitev se v nekaterih pogledih delno razlikuje od marketinga izdelkov, zagotavljanje storitev zahteva neposredno človeško aktivnost, kar zahteva večja vlaganja v upravljanje človeških virov (Snoj in Gabrijan 2002, 180), poseben problem je zagotavljanje in merjenje kakovosti storitev. Razlike med izdelki in storitvami lahko najbolje opredelimo z naslednjimi osmimi značilnostmi (Potočnik 2000, 18-23):

Neopredmetenost (neoprijemljivost): Storitve so neotipljive. V nasprotju z izdelki jih ne moremo videti, okusiti, občutiti, slišati ali vonjati.

Praviloma neločljivost uporabnika in izvajalca storitve: Storitve praviloma ustvarimo in porabimo sočasno.

Minljivost oziroma kratkotrajnost: Storitev ne moremo skladiščiti za kasnejšo prodajo ali uporabo.

Spremenljivost: Neizogibna posledica hkratne izvedbe in porabe je spremenljivost opravljene storitve. Kakovost se spreminja, odvisno od tega, kdo, kje in kdaj jih izvaja.

Težavnost ugotavljanja in nadziranja kakovosti: Ker je večina storitev neopredmetena in s tem tudi neotipljiva, je ugotavljanje in nadziranje njihove kakovosti izjemno težko. Poleg tega je ocenjevanje vrednosti in kakovosti storitve odvisno predvsem od mnenj, vrednot in pričakovanj uporabnikov.

Visoka stopnja tveganja: Zaradi težavnosti ugotavljanja in nadziranja kakovosti ter občutljivosti za čas in kraj izvedbe ter izvajalca je nakup storitev (na primer izbira kirurga) vedno bolj tvegano dejanje kot nakup izdelka.

Prilagajanje ponudbe posebnim zahtevam uporabnikov storitev: Storitve izvajajo ljudje, zato jih ni mogoče v celoti poenotiti, kot lahko standardiziramo izdelke.

Ustvarjanje osebnih stikov med kupcem in izvajalcem. Omenjene značilnosti storitev povzročajo, da se storitvene organizacije razlikujejo od proizvodnih glede načina marketinga in oblikovanja marketinškega spleta. Marketinški splet izdelkov sestavljajo štiri prvine in jih na kratko označujemo s 4P: izdelek (product), prodajna cena (price), prodajne poti (place) in tržno komuniciranje (promotion). Zaradi prikazanih razlik med izdelki in storitvami

13

moramo storitveni marketinški splet razširiti še za dodatne 3P: udeleženci (participants), fizično okolje (phisical environment) in postopki (process) (Potočnik 2000, 18-23). Zunanji marketing se nanaša na pripravo marketinških aktivnosti, oblikovanje storitve, določitev cene, izvedbo tržnega komuniciranja in posredovanje storitve prek posrednikov. Notranji marketing10 obsega delo, ki poteka znotraj storitvene organizacije, zlasti pa usposabljanje in motiviranje zaposlenih, torej izvajalcev storitve in kontaktnega osebja, da dobro (odlično) strežejo zunanjim uporabnikom, torej strankam (Potočnik 2000, 87-93). V organizaciji ima v zvezi z rezultati svojega dela vsakdo svoje interne odjemalce, hkrati je vsak posameznik tudi interni odjemalec rezultatov dela drugih sodelavcev v organizaciji. Temeljni cilj notranjega marketinga je doseganje čim višje stopnje usklajenosti med potrebami organizacije in posameznikov v njej in je eno najbolj kompleksnih orodij poslovodstva organizacije za razvijanje njene kulture. Prispeval naj bi k večji ustvarjalnosti, inovativnosti, boljšemu prilagajanju spremembam, zmanjševanju in odpravljanju konfliktov, kakovostnejšemu delu, višji morali, lojalnosti, višji ravni znanj, primernejši porazdelitvi odgovornosti, komuniciranju na osnovi dialoga, boljši informiranosti, večji uspešnosti itd (Snoj in Gabrijan 2002 180-184). Namenimo še nekaj besed kakovosti storitev. Raziskovalci so razvili različne modele za ugotavljanje in presojo kakovosti storitev, na podlagi katerih lahko storitvena organizacija poišče primerne organizacijske rešitve in določi ustrezne standarde kakovosti, s katerimi bi kar najbolj zadovoljila potrebe uporabnikov. Najbolj znani in v praksi najpogosteje uporabljeni načini presoje kakovosti storitev so (Potočnik 2002, 158-162):

model kakovosti storitev 4Q, model pričakovane in zaznane kakovosti storitev, model vrzeli, model vzajemnega odnosa med izvajalcem in uporabnikom storitve, model SERVQUAL.

2.1.5 Tipologija nepridobitnih organizacij V predhodnih podpoglavjih smo predstavili delovanje nepridobitnih organizacij v luči enakopravnega izvajalca menjalnih odnosov v primerjavi s pridobitnim sektorjem. S tipologijo nepridobitnih organizacij bomo umestili tovrstne organizacije v shemo vseh organizacijskih entitet v družbi in tako poudarili njihovo težo oz. delež obravnavanih dejavnosti v okviru narodnega gospodarstva. Kolaričeva izhaja pri opredelitvi tipologije nepridobitnih organizacij iz koncepta t.i. »trikotnika blaginje«. V modernih družbah obstajajo tri sfere, iz katerih posamezniki pridobivamo resurse za zadovoljitev potreb: trg, država in civilna družba. Blaginja posameznika tako zavisi od obsega in kombinacij njegovih povezav s temi tremi sferami. Še več, za vsako od treh sfer veljajo specifični načini

10 angl. internal marketing

14

in instrumenti, preko katerih se zagotavljajo resursi: instrument trga je denar, instrument države je moč in instrument civilne družbe je solidarnost. Opisani koncept je mogoče operacionalizirati v smislu trisektorskega sistema blaginje. Trg je v tem sistemu konkretiziran kot privatni pridobitni sektor, država kot javni sektor in civilna družba kot neformalni sektor (gospodinjstvo, skupnost). Tipologijo nepridobitnih organizacij je mogoče izoblikovati na osnovi naslednjih kriterijev (Kolarič 1997, 17-18): - kriterij ciljev, namenov, misije oziroma poslanstva organizacije: na osnovi tega

kriterija je mogoče vse organizacijske entitete v družbi razdeliti na pridobitne in nepridobitne organizacije;

- kriterij ustanovitelja oz. lastnika: ustanovitelj nepridobitne organizacije je lahko vlada/država ali pa privatni akterji. Na osnovi tega kriterija se nepridobitne organizacije delijo v vladne/javne in nevladne/privatne nepridobitne organizacije;

- nadaljnjo tipizacijo nevladnih/privatnih NPO omogoča kriterij izvajalcev aktivnosti. V tej vlogi lahko nastopajo v organizaciji polno ali delno zaposleni profesionalci, prostovoljci ali oboji;

- kriterij ciljne skupine oziroma klientov/uporabnikov, ki jim je delovanje organizacije namenjeno. Uporabniki se lahko nahajajo izven organizacije in organizacija v tem primeru deluje v javnem interesu, lahko pa deluje v interesu lastnih članov.

SLIKA 4: TIPOLOGIJA NEPRIDOBITNIH ORGANIZACIJ (NPO)

Vir: Kolarič (1997, 18).

Vse organizacijske entitete

Profitne organizacije Neprofitne organizacije

Vladne/javne NPO Nevladne/privatne

Profesionalne NPO

Volunterske NPO

Mešane NPO

Delujejo v interesu članov Delujejo v javnem interesu

1. kriterij cilja, namena, misije

2. kriterij ustanovitelja

3. kriterij izvajalcev

4. kriterij klientov

- storitveni servisi - zagovorniške

organizacije - fundacije

- članski klubi, poklicna in strokovna združenja

- sindikati - politične stranke - kooperative

5. kriterij funkcije

15

Navajamo še shematski prikaz nepridobitnih in pridobitnih organizacij, kjer so navedene organizacije v skladu z našo statusnopravno ureditvijo. Organizacije so razvrščene glede na ustanovitelje. Tiste organizacije, ki jih ustanavlja država oziroma lokalna skupnost, bomo šteli za javne, druge bomo razvrstili med zasebne. Obstaja pa še tretja skupina, kjer gre za sodelovanje zasebnega in javnega sektorja, te organizacije bomo poimenovali napol javne (Trunk Širca in Tavčar 1998, 7). SLIKA 5: PRIKAZ PRIDOBITNIH IN NEPRIDOBITNIH ORGANIZACIJ

Nepridobitne organizacije

Pridobitne organizacije

JAVNE ORGANIZACIJE

Organi in organizacije, ki izvajajo funkcije države Organi lokalnih skupnosti Javni zavodi: šole, bolnišnice, zavodi za

zaposlovanje, zavodi za zdravstveno zavarovanje ipd. Javni gospodarski zavodi: Agencija za radioaktivne

odpadke, Center za promocijo turizma ipd.

Javna podjetja

NAPOL JAVNE ORGANIZACIJE Gospodarske zbornice Obrtne zbornice

Javna podjetja z udeležbo zasebnega kapitala Zasebna podjetja s koncesijo

ZASEBNE ORGANIZACIJE Zavodi Zadruge Gospodarska interesna združenja Politične stranke Društva Ustanove Verske skupnosti Sindikati Poklicna združenja Dobrodelne organizacije Organizacije potrošnikov

Podjetja Samostojni podjetniki Gospodarske družbe: Osebne Kapitalske Povezane družbe Banke Zavarovalnice

Vir: Trunk Širca in Tavčar (1998, 7). Posebno obliko klasifikacije nepridobitnih organizacij predstavlja seznam neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov,11 ki določa ustanove, ki tvorijo institucionalni razred država. To so:

državni oziroma občinski organi, ki so ustanovljeni z zakonom, občinskim odlokom ali drugim pravnim aktom ter ožji deli občin, ki so pravne osebe (neposredni uporabniki) ter

11 Odredba o določitvi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov, Ur. l. RS št. 97/2001.

16

javni zavodi, agencije, javni skladi, katerih ustanovitelj in lastnik je država oziroma občine in izvajajo javno službo, dejavnost v javnem interesu ali druge naloge, s katerimi se izvajajo javne funkcije, in sredstva za financiranje pridobivajo iz državnega ali občinskih proračunov ali iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ali Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in drugih virov, poleg teh še Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter javni zavodi, agencije in javnih skladi, katerih ustanovitelj so posredni uporabniki, in samoupravne narodnostne skupnosti (posredni uporabniki). Seznam zajema preko 3000 ustanov, ki so razporejene v naslednje institucionalne kategorije: - nevladni proračunski uporabniki (predsednik Republike Slovenije, državni zbor,

državni svet, republiška volilna komisija, varuh človekovih pravic, ustavno sodišče, računsko sodišče, agencija za revidiranje postopkov lastninskega preoblikovanja, državna revizijska komisija, slovenska akademija znanosti in umetnosti)

- vladni proračunski uporabniki (vladne službe, ministrstva in organi v sestavi, upravne enote)

- pravosodni proračunski uporabniki - občine - krajevne in druge lokalne skupnosti - javni zavodi in drugi izvajalci javnih služb s področij vzgoje in izobraževanja ter

športa, zdravstva, socialnega varstva, kulture, raziskovalne dejavnosti, kmetijstva in gozdarstva, okolja in prostora, gospodarskih dejavnosti, malega gospodarstva in turizma, javnega reda in varnosti

- agencije - skladi socialnega zavarovanja - javni skladi - proračunski skladi in posebni računi - samoupravne narodnostne skupnosti. 2.2 Lokalna skupnost kot primer nepridobitne organizacije 2.2.1 Trg javnih dobrin in država oz. občina - njihov ponudnik Za ustanove javne uprave12 lahko navedemo, da podobno kot ostale organizacije vstopajo v menjalne procese s svojim okoljem zaradi zadovoljevanja svojih potreb: iz okolja prejemajo vire za opravljanje dejavnosti, v okolje oddajajo rezultate dela. Vendar se trg javnih dobrin bistveno razlikuje od trga ostalih dobrin. Ima značaj monopolnega trga, kjer se ustanove javne uprave pojavljajo v vlogi njihovega izključnega ponudnika. Javne dobrine najpogosteje nimajo cene (ali pa cena predstavlja le participacijo uporabnika pri kritju stroškov), kajti uporabniki dobrin so istočasno tudi davkoplačevalci, zato jim je omogočena neomejena uporaba le-teh. Uporabniki so tako postavljeni v položaj, ko na trgu ni konkurenčnih izdelkov,

12 Z izrazom javna uprava zajemamo vse ustanove javne uprave, ki spadajo v institucionalni sektor 'država'.

17

katerih cena bi mu sporočala informacije, potrebne za oblikovanje njihovih nakupnih odločitev. Teorija javnih financ pravi, da je vloga države korekcija predhodno že opisanih pomanjkljivosti trga, ki bi lahko povzročale neučinkovito alokacijo virov in s tem zmanjševale možnosti za dvig celotne družbene blaginje. Intervencija države na trgu se kaže v obliki obdavčitve, zakonodajne regulative in subvencij (prisila države), in na drugi strani z zagotavljanjem javnih dobrin v vlogi monopolnega ponudnika. Ker so uporabniki le-teh hkrati tudi davkoplačevalci, jih lahko vsi uporabljajo neomejeno (v primeru privatnih dobrin je uporaba lahko pogojevana s plačilom cene dobrine). Odločitve o tem, katere dobrine naj se zagotavljajo v javnem sektorju in kateri davki naj bodo zato uvedeni, se sprejemajo kolektivno. Vendar lahko tudi politični proces zaradi teženj po povečevanju politične moči vodi do odločitev, ki niso vedno v javnem interesu, kar lahko označimo kot pomanjkljivost države (Cullis in Jones 1992, 1-104). Izhodiščna ugotovitev je torej, da je izbira med državo in trgom bolj ali manj izbira med dvema imperfektnima alternativama: nepopolnost delovanja trga je prav tako mogoča kot nepopolnost delovanja države. Lahko se vprašamo, katera institucija bolje dosega namen alokacijske učinkovitosti v danem primeru in kateri od njiju zagotavlja najboljšo distribucijsko pravičnost, kajti dejstvo je, da je bilo javno zagotavljanje materiala in dobrin uvedeno ravno kot posledica napačnega reagiranja trga (Cheltenham in Northampton 1998, 390-418). Razmejitev med javnimi in t.i. privatnimi dobrinami temelji na možnosti maksimiranja osebne koristi uporabnika dobrine (homo economicus). Privatne dobrine, ki se pojavijo na konkurenčnem trgu poleg konkurenčnih izdelkov, imajo svojo ceno, ta sporoča uporabniku informacijo, na osnovi katere si lahko izoblikuje nakupna pričakovanja in odločitve. Javne dobrine so nekonkurenčne (napr. zaradi velikih kapitalskih vlaganj – primer železnic, dolgega roka obrata kapitala, nizke dodane vrednosti, neprenosljivosti lastninskih pravic, nedelovanja trga) ali pa je njihov namen redistribucija dohodka in omejevanje ekonomske moči, saj bi privatna proizvodnja lahko omogočila dostop do politične moči oz. vpliva nekaterim posameznikom mimo njihovih ustavnih pravic (Cullis in Jones 1992, 114-118). Problem distribucijske neenakosti, ki temelji na moči in prestižu, seveda tako ni v celoti odpravljen, ampak se generira v okviru birokracije v smislu njene težnje po povečevanju moči, vpliva, prestiža, promocije, kar se kaže v prekomernem povečevanju obsega proračuna. Birokracija je v nekem smislu monopolni prodajalec svojih storitev državi (Cullis in Jones 1992, 370-374) in iz tega vidika težje obvladljiva. V tradicionalnem smislu besede naj bi predstavljala idealen, toda nevtralen model organizacije. Originalno in teoretično je bila birokratska organizacija organizirana kot tehnično orodje za reševanje določenih problemov velikih organizacij oz. idealen tip hierarhije izurjenih profesionalcev. Težnja sodobne birokracije je biti neodvisen od političnih zahtev. Birokracija je motivirana s povečevanjem lastne koristi, v prid kateri je povečevanje proračuna oziroma povečevanje obsega birokratskega aparata. Za politike je javni program najbolj privlačen, kadar je output na največjem razponu med skupnimi koristmi in

18

skupnimi stroški. Za vodilne birokrate je ta razlika manj pomembna kot pa koristi, ki jih je mogoče doseči na osnovi posameznega programa v smislu povišanja plače, povečanja prestiža in moči, ali povečanja občutka socialne koristnosti. Strošek javnega programa namreč nosi volivec v obliki obdavčitve, in politik, v obliki potencialne izgube volivcev; birokrati so indiferentni na te žrtve, vsaj do neke mere. Dejstvo, da birokracija ne dela optimalno, lahko pojasnimo z dvema faktorjema: cilji vodilnih birokratov in možnost realizacije teh ciljev preko monopolnega položaja uprave. Vir birokratske moči sta torej hierarhija v internih relacijah v birokraciji, ki postavlja dominantne cilje vodilne birokracije, ter monopol v eksternih relacijah, kar se kaže v izkoriščanju politikov in volivcev. Gre torej za tendenco birokracije po nadomeščanju političnih in demokratičnih ciljev z lastnimi cilji (Cheltenham in Northampton 1998, 390-418). Če je dejanski problem javnega sektorja birokracija, se zastavlja vprašanje, kaj lahko storimo, da bi omejili njeno moč. En odgovor je večja politična kontrola birokracije. New public management, ki izhaja iz managerskih šol, svetuje uporabo klasičnih upravljalskih principov in instrumentov v organizaciji javne uprave, kot jasna delitev med politiko in administracijo, kar vodi do praktične ločitve med procesom političnega odločanja in administrativnega udejanjanja teh odločitev. Ta pristop zahteva interne in eksterne kontrole. Vendar se birokratske metode za kontroliranje birokracije niso izkazale za uspešne. Drugi odgovor je radikalna privatizacija, ki predvideva prenos aktivnosti, običajno omejenih na javni sektor, iz državnega proračuna na privatni trg. Privatizacija je bila široko uporabljena v ZDA in Veliki Britaniji. Vendar ni rečeno, da bo v primeru, ko država ne zagotavlja optimalnega dela, trg popravil napako. Privatizacija tudi ne rešuje avtomatično problema birokracije. Prenos izvajanja nalog v privatni sektor povzroči istočasno tudi prenos birokracije. Privatizacija državnega monopola ne odstrani avtomatično monopolnega položaja in enostavno se lahko državni monopol nadomesti z privatnim monopolom. Če to drži, je situacija lahko še slabša, kajti državni monopol je v principu pod kontrolo političnih oblasti, izvoljenih od državljanov za zaščito njihovih potrošniških interesov proti izrabljanju, medtem ko privatni monopol nima tovrstne zaščite potrošnikov. Monopolni trg omogoča maksimiranje dobičkov. Rešitev naj bi zadevala v središče problema: v temelje birokratske moči, to je interne hierarhije in eksternega monopola. Tega problema se je mogoče lotiti s stimuliranjem tekmovalnosti v javnem sektorju (Cheltenham in Northampton 1998, 390-418) oziroma državni monopson (Cullis in Jones 1992, 119-120). V mnogih državah so zato, da bi odpravili nezaupanje javnosti do dela javnega sektorja in da bi ustvarili vsaj minimalno tekmovalnost, z doktrino »vredno svojega denarja« uvedli kazalnike za merjenje izvajanja storitev javnega sektorja. V bistvu gre za prikaze dela javne uprave s številskimi informacijami, imenovanimi kazalniki. Ti prikazi omogočajo: - osnovni vpogled javnosti v delovanje javne uprave; s kazalniki javnost izve,

kako delujejo enote javnega sektorja in ali se denar preudarno porablja - primerjanje primerljivih enot; občan lahko primerja delovanje svoje občine s

sosednjo, delovanje svoje komunalne službe s sosednjo itd.

19

- spremljanje dogajanja več let; opazovanje istega kazalnika omogoča objektivno spremljanje opazovanega dogajanja. Volivci se lahko po številkah prepričajo, da uprava deluje čedalje bolje.

Skandinavski kazalniki posvečajo veliko pozornost podatkom o življenjskih razmerah v občini, nemški se posvečajo porabi denarnih sredstev, britanski pa nadzirajo javne službe v smislu njihove poslovne upravičenosti. Skupno vsem kazalnikom je, da je javno objavljanje kazalnikov obvezno. To se lahko naredi v poljubni obliki (pogosto kar v lokalnem časopisju). Druga ugotovitev je, da je večina kazalnikov izpeljana iz občinskega proračuna. Prikazujejo ga razumljivo in primerjalno po prejemkih in izdatkih. Gole številke, kot je obseg občinskega proračuna po funkcionalnih področjih, ciljni populaciji, kot so občan, davkoplačevalec, uslužbenec, obrtnik ali popoldanski rekreativec, ne povedo veliko. Občutek se izgubi že zaradi velikosti številke. Zato je razumljivejši podatek o sredstvih na pogojno enoto, kar omogoča primerjavo med sorodnimi občinami in primerjalno analizo naraščanja ali padanja. Podobno je za uporabnika storitev javnega sektorja bistveno uporabnejši podatek, kolikokrat je cena storitve v neki občini višja od povprečja cen sorodnih občin (ali npr.: da je cena odvoza smeti na prebivalca v njegovi občini kar trikrat dražja od sosednje) (Devjak in Peček 2001, 104-114). Sistem kazalnikov omogoča controlling in s tem razvoj upravljanja v javnem sektorju. Za uporabo kazalnikov sta pomembna dva vidika (Devjak in Peček 2001, 104-114): - primerljivost kazalnika primerjane enote s kazalniki izbranih drugih enot

(množice primerljivih) - primerjava izbranega kazalnika za izbrano enoto v daljšem časovnem obdobju

– časovna serija vrednosti izbranega kazalnika. Samo uvajanje kazalnikov ne pomeni izboljšanja kakovosti storitev javnega sektorja. Omogoča pa povratno informacijo javnosti in s tem odločanje ne samo na podlagi subjektivnega mnenja in bolj ali manj izkrivljene propagande, ampak predvsem na podlagi oprijemljivih dejstev. Evropska unija zahteva standardiziranost, predvsem pa enakost in primerljivost bivanja. Zato lahko pričakujemo zahtevo po izkazu kakovosti javnega sektorja za vse njene članice. Sistem volitev na lokalnem nivoju pa je mehanizem, ki bo vplival na popularizacijo rezultatov in reklamiranje ciljev, ki si jih bodo funkcionarji zastavljali pri oblikovanju programov (Devjak in Peček 2001, 104-114). 2.2.2 Ureditev lokalne samouprave v Sloveniji13 S spremembo Ustave Republike Slovenije konec leta 1991 je bila prebivalcem Slovenije zagotovljena pravica do lokalne samouprave. Pravica državljanov sodelovati pri opravljanju javnih zadev je eno od demokratičnih načel, ki so skupna 13 Poglavje je povzeto po zgibanki Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije (2002); Priprava: Urad za lokalno samoupravo; Oblikovanje teksta: Mirsada Dželadini.

20

vsem državam članicam Sveta Evrope. Ta pravica se lahko najbolj neposredno uresničuje na lokalni ravni. Takšna ustavna garancija je tudi v skladu z Evropsko listino lokalne samouprave (MELLS), ki jo je naša država podpisala 11. oktobra 1994 v Strasbourgu, ratificirala pa jo je 1. oktobra 1996. Z reformo oziroma uvedbo novih občin je bil ukinjen komunalni sistem, v katerem je bila občiba t.i. družbenopolitična skupnost, ki je pretežno delovala v imenu države, lokalna samouprava pa je potekala predvsem v krajevnih skupnostih. Takratna občina je bila v primerjavi z današnjimi velika, zaradi vsebine dela pa ni bila primerljiva z občinami v Evropi. Strokovne priprave za uvedbo nove lokalne samouprave so potekale od leta 1989. V letih 1994 in 1995 je bila sprejeta zakonodaja o lokalni samoupravi, zakon o referendumu za ustanovitev občin ter o določitvi njihovih območij (v letu 1996 ga je nadomestil zakon o postopku za ustanovitev občin ter o določitvi njihovih območij), zakon o ustanovitvi občin ter o lokalnih volitvah in zakon o financiranju občin. Na podlagi zakona o lokalni samoupravi ter zakona o referendumu za ustanovitev občin ter o določitvi njihovih območij je bilo leta 1994 ustanovljenih 147 občin (od tega 11 mestnih). Neposredno je bilo izvoljenih 2800 članov občinskih in mestnih svetov in 147 županov, ki so s svojim delom začeli 1. januarja 1995. V letu 1996 je bil sprejet že omenjeni zakon o postopku za ustanovitev občin ter o določitvi njihovih območij, ki je bil podlaga za ustanavljanje občin v letu 1998. V drugem mandatnem obdobju je tako začelo z delom še dodatnih 45 občin. V Republiki Sloveniji zdaj deluje 192 občin, od tega je 11 mestnih. To so Celje, Koper, Kranj, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Nova Gorica, Novo mesto, Ptuj, Slovenj Gradec in Velenje. Po številu prebivalcev je največja mestna občina Ljubljana z 276.313 prebivalci, najmanjša pa Hodoš, ki ima 371 prebivalcev. Pregled števila občin po številu prebivalcev:

število prebivalcev št občin delež manj kot 1000 6 3,1% od 1000 do 5000 89 46,4% od 5000 do 10000 43 22,4% od 10000 do 20000 36 18,7% od 20000 do 50000 15 7,8% od 50000 do 100000 1 0,6% od 100000 do 500000 2 1,0%

V letu 2001 je Vlada Republike Slovenije pričela z načrtovanjem dejavnosti za vzpostavitev druge ravni lokalne samouprave, pokrajin. Julija tega leta je sprejela dokument, s katerim je jasno opredelila koordinate nadaljnjega razvoja lokalne samouprave. Med drugim je oblikovala tudi predlog ustavnih sprememb, ki so nujni predpogoj za ustanovitev pokrajin. V razpravi je predlog ustavnih sprememb, ki bo – če ga bo potrdil Državni zbor Republike Slovenije – omogočil ustanovitev pokrajin z zakonom. Še pred kratkim je namreč veljalo, da je pokrajine mogoče ustanoviti zgolj, če se več občin na zaokroženem teritoriju med seboj tako

21

dogovori. Organi tako ustanovljenih pokrajin bodo voljeni neposredno, pokrajina kot taka pa ne bo podaljšek občin, pa tudi nadrejena jim ne bo. Imela bo lastne vire, lastno premoženje in pravno subjektiviteto. 2.2.3 Organiziranost javnih služb14 Slovenija je z novo zakonodajo sledila kontinentalnemu evropskemu pravnemu modelu organiziranja javnih služb. Država je tako neposredno odgovorna za izvajanje gospodarskih in negospodarskih javnih služb. Prve ureja predvsem zakon o gospodarskih javnih službah,15 druge zakon o zavodih16 in drugi posebni zakoni za posamezna negospodarska področja. Z gospodarskimi javnimi službami se zagotavljajo materialne javne dobrine kot blago in storitve, katerih trajno in nemoteno proizvajanje v javnem interesu zagotavlja Republika Slovenija oziroma občina ali druga lokalna skupnost zaradi zadovoljevanja javnih potreb, kadar in kolikor jih ni mogoče zagotoviti na trgu. Te javne potrebe se kažejo na področju energetike, prometa in zvez, komunalnega in vodnega gospodarstva, gospodarjenja z naravnim bogastvom, varstvom okolja in drugih področjih gospodarske infrastrukture. Gospodarske javne službe lahko državna uprava oziroma uprava lokalne skupnosti opravlja neposredno v režijskem obratu. Država ali lokalna skupnost lahko za opravljanje gospodarskih javnih služb ustanovi javni gospodarski zavod ali javno podjetje. Možno je, da država prepusti izvajanje gospodarskih javnih služb tudi zasebnemu sektorju, vendar si v tem primeru zagotovi nadzor nad cenami, obsegom in kakovostjo storitev. Negospodarske javne službe se praviloma organizirajo kot nepridobitne organizacije. Država oziroma lokalne skupnosti za opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, socialnega varstva, otroškega varstva, invalidskega varstva, socialnega zavarovanja in drugih nepridobitnih dejavnosti ustanavlja javne zavode. Zasebni sektor lahko nepridobitno vlaga sredstva tudi v javne zavode, lahko pa ustanovi zasebne zavode, ki so nepridobitne organizacije. Država lahko zasebnemu zavodu, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje javne službe, podeli tudi koncesijo. Koncesijo za opravljanje javne službe se lahko podeli tudi podjetju, društvu, drugi organizaciji ali posamezniku, če izpolnjuje predpisane pogoje. Navedene dejavnosti lahko zasebni sektor organizira tudi v pridobitne namene, vendar mora v tem primeru ustanoviti podjetje oziroma gospodarsko družbo.

14 (Trunk Širca in Tavčar 1998, 4-5). 15 Uradni list RS št. 32/93. 16 Uradni list RS št. 12/91.

22

3 PRAKTIČNI DEL 3.1 Predstavitev Občine Žiri Obravnavana lokalna skupnost šteje približno pet tisoč prebivalcev in zajema geografsko zaokroženo območje. Njeno središče je naselje Žiri, kraj na stičišču treh slovenskih pokrajin – Gorenjske, Primorske in Notranjske, z industrijsko tradicijo, prijetno umeščen med škofjeloške hribe, vendar odmaknjen od večjih prometnih, gospodarskih in kulturnih središč. Glede na to, da po svoji velikosti oziroma po številu prebivalcev spada v številčno največjo skupino slovenskih občin (46 odstotkov občin šteje od tisoč do pet tisoč prebivalcev, 22 odstotkov pa od pet do deset tisoč), menimo, da predstavlja dober in reprezentančen primer za obravnavo v sklopu teme diplomske naloge. Občino bomo najprej predstavili kot geografsko upravno celoto, nato pa podrobneje opisali Občino Žiri kot ustanovo v okvirju javne uprave. 3.1.1 Občina Žiri kot geografsko upravna celota17 Občina Žiri je najjužnejša gorenjska občina in spada v upravno enoto Škofja Loka. Območje občine leži na stičišču treh naravno geografskih pokrajin - Gorenjske, Primorske in Notranjske ter obsega žirovsko kotlino, kjer leži naselje Žiri, in vzpeto hribovito obrobje, ki leži v zgornjem, razširjenem delu doline reke Poljanske Sore. Celotno območje občine meri 49 km2. Naselje Žiri je nastalo ob cesti, ki po Poljanski dolini povezuje osrednjo Slovenijo preko Logatca z Notranjsko ter preko Razpotja in Spodnje Idrije s Primorsko. Občina leži izven glavnega slovenskega cestnega in železniškega koridorja, zato ima dokaj odročno lego, vendar pa je zanjo značilna relativna bližina večjih središč (Ljubljana je oddaljena 50 km, Škofja Loka 30 km, Idrija 16 km, Kranj 40 km, Logatec 20 km, Vrhnika 18 km). Občina ima 488518 prebivalcev in 1441 hišnih številk, združuje 18 naselij, mestno naselje Žiri je urbano naselje, medtem ko se na vzpetih delih občine nahajajo gručaste in razložene vasi s samotnimi kmetijami. Vsa naselja imajo možnost za zmerno demografsko rast in nameščanje novih zaposlitvenih zmogljivosti (drobno gospodarstvo) za lokalno zaledje polkmečkega prebivalstva. Naselje Žiri ima oskrbne dejavnosti občinskega središča, ki vključujejo najrazličnejše storitve in javne službe (trgovine različnih tipov, storitvene obrti, ekspoziture bank, poslovne storitve, osnovno šolstvo in predšolska vzgoja, lekarna, zdravstvena postaja, socialno skrbstvo, uprava, policijska postaja, kino, gostinstvo z nastanitvenimi kapacitetami, muzej…). Stopnja brezposelnosti v občini je najnižja v gorenjski regiji. Večji del aktivnega prebivalstva (po oceni 2/3) se zaposluje v sekundarnih dejavnostih (zlasti v industriji oziroma predelovalnih dejavnostih). Delež kmečkega prebivalstva je le še 6%. Največja podjetja s sedežem v Žireh so Tovarna obutve Alpina, d.d., Kladivar, 17 (Oblak 1999, 5-25). 18 Podatki iz leta 2000.

23

tovarna elementov za fluidno tehniko, d.d., Etiketa tiskarna, d.d., Termopol, predelava plastičnih mas, d.d., M Sora, z o.o. - trgovina, kmetijsko gozdarska zadruga, Trgovsko podjetje Ika, d.o.o. V občini deluje še preko 130 samostojnih podjetnikov in več manjših gospodarskih družb, ki zaposlujejo po nekaj ljudi. Vendar pa podatki kažejo, da so povprečni neto dohodki krepko pod republiškim povprečjem: podatek za Slovenijo znaša leta 1999 109.279 SIT, za Žiri pa le 92.504 SIT. V občini je zaradi lege in delne zaprtosti v lokalne okvire zelo pomembna gospodarska stabilnost podjetij, saj vsako slabšanje razmer (nižji osebni dohodki, odpuščanje delavcev, padec kupne moči) slabša razmere na drugih (gospodarskih in negospodarskih) področjih življenja. Trenutno razmere niso vznemirjajoče, saj se ljudje prezaposlujejo in iščejo drugačne oblike zaslužka. Ob večjem odpuščanju delavcev v vodilnih industrijskih panogah pa bi Žirovsko kotlino hitro zajela socialna katastrofa. 3.1.2 Občina Žiri kot ustanova Občina Žiri je nastala na osnovi Zakona o ustanovitvi občin in določitvi njihovih območij v okviru reforme lokalne samouprave leta 1995, ko se je izločila iz dotedanje občine Škofja Loka. Sedež občine je v Žireh. Organi občine Organi občine so občinski svet, župan, občinska uprava in nadzorni odbor. Občinski svet Občine Žiri šteje 15 članov. Vodi ga župan, ki svojo funkcijo opravlja neprofesionalno. Občinsko upravo, katero vodi tajnik oziroma direktor občinske uprave, sestavlja 12 zaposlenih. Nadzorni organ občine je nadzorni odbor, ki šteje tri člane. Proračun občine Najpomembnejši akt občine je letni proračun, ki vsebuje plan prejemkov in izdatkov in ga na predlog župana sprejme občinski svet. Sredstva proračuna se smejo uporabljati le za namene, ki so določeni s proračunom. V imenu občine se smejo prevzeti obveznosti le v okviru sredstev, ki so v proračunu predvidena za posamezne namene. V skladu z veljavno zakonodajo se proračun sprejme pred začetkom proračunskega leta, kar omogoča tekoče financiranje vseh nalog, ki jih občinam nalagajo veljavni predpisi. Podlago za pripravo občinskih proračunov predstavljajo vladna izhodišča za pripravo proračunov, znesek primerne porabe na prebivalca in ob upoštevanju teh izhodišč, izračun primerne porabe in pripadajočih sredstev finančne izravnave. Sredstva finančne izravnave, ki pripadajo posamezni občini, predstavljajo razliko med izračunanim obsegom primerne porabe in ocenjenimi lastnimi prihodki.

24

Primerna poraba občine naj bi predstavljala tisti obseg sredstev, s katerimi bi občina lahko zagotovila izvajanje ustavnih in zakonskih nalog. Vlada RS predlaga, Državni zbor RS pa sprejme oziroma določi znesek primerne porabe na prebivalca za posamezno leto, za leto 2002 znaša ta znesek 79.340 SIT. Primerna poraba na prebivalca se korigira z razmerjem površine, dolžine lokalnih cest, številom prebivalcev, mlajših od 15 let oziroma starejših od 65 let, glede na populacijo posamezne občine, in izračunanim povprečjem v državi. Pri izračunu primerne porabe se upošteva določene popravke pri tistih občinah, ki imajo sedež v krajih, kjer so bili sedeži občin pred uveljavitvijo zakona o ustanovitvi občin, pa nimajo statusa mestnih občin, in pri mestnih občinah. Ob upoštevanju teh korekcij se navedenim občinam obseg primerne porabe poveča za popravljeno višino vseh za ta namen opredeljenih koeficientov. Pri izračunu obsega lastnih prihodkov za posamezno občino se upoštevajo stopnje davčnih in nedavčnih dajatev, ki so določene z zakonom. Če stopnje niso določene z zakonom, se upošteva povprečna stopnja v državi. Pri oceni lastnih prihodkov se ne upoštevajo naslednji prihodki: - obresti na depozite - najemnine za stanovanja in poslovne prostore - prodaja premoženja - drugi prihodki od premoženja - vrnjeni depoziti, akreditivi, garantna pisma - nakupi in prodaje vrednostnih papirjev - komunalni prispevek - samoprispevek - drugi prihodki od občanov za sofinanciranje določenih nalog in obveznosti na

lokalni ravni. Prihodki, ki se upoštevajo v oceni lastnih prihodkov za izračun finančne izravnave, pa so: a. prihodki po 21. členu Zakona o financiranju občin: - dohodnina (po veljavnem delitvenem razmerju pripada občinam delež

dohodnine v višini 35%) - davek na dediščine in darila - davek na dobitke od iger na srečo - davek na promet nepremičnin - upravne takse - posebna taksa za uporabo igralnih avtomatov zunaj igralnic b. prihodki po 22. členu Zakona o financiranju občin: - davek od premoženja - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - krajevne turistične takse - komunalne takse

25

- pristojbine - odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda - odškodnine in nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in

onesnaževanje okolja - prihodki uprave - prihodki, določeni z drugimi akti. Občina je za uresničevanje lokalne samouprave na svojem področju in za zagotavljanje v povezavi s tem potrebnih finančnih sredstev najprej odgovorna sama. Način zagotavljanja dodatnih sredstev občinam mora upoštevati finančno moč posamezne občine, in sicer ne le dejanske (udejanjene) prihodke, temveč tudi potencialne (neudejanjene) prihodke. Pri tem potencialno finančno moč predstavljajo posamezne neuvedene, a na podlagi ustave in zakonov možna dajatve. Če posamezna občina ne izkoristi vseh svojih možnosti črpanja finančnih sredstev, gre pri finančni izravnavi brez kakršnih koli meril in omejitev le za pritisk na povečanje obsega solidarnosti prebivalcev drugih občin. Rezultat takega pristopa je, da se zaradi neudejanjenja posameznih prihodkov pri občinah, kjer so ti prihodki ocenjeni ob predpostavki, da bi lahko bili udejanjeni, pa dejansko niso, za ocenjen obseg lastnih prihodkov zmanjša finančna izravnava. V primeru, da so prihodki realizirani nad ocenjenim obsegom, občinam dejansko realizirana sredstva nad tem ostanejo (višje realizirani prihodek ne pomeni zmanjšanja finančne izravnave). Prihodki iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, kot najpomembnejšega vira lokalne skupnosti, ki ga lahko s svojim odlokom udejanji ali pa ne, so tako vir lokalnih skupnosti, ki se ga ocenjuje ob upoštevanju predhodno navedenih ugotovitev. Na osnovi podatkov o višini primerne porabe občin in ocene lastnih prihodkov posamezne občine se izračuna višina pripadajočih sredstev finančne izravnave. Občine, ki izkazujejo ocenjeno višino razpoložljivih prihodkov nad izračunanim obsegom primerne porabe, se samofinancirajo. V letu 2002 je bilo takih občin 27.19 V prilogi 1 je prikazan izračun primerne porabe in sredstev finančne izravnave za Občino Žiri za leto 2002. Primerna poraba občine znaša 406.630.294 SIT; razpoložljivi lastni prihodki občine bodo po oceni znašali 273.260.000 SIT, zato ji bo pripadala finančna izravnava v višini razlike do zneska primerne porabe, to je 133.370.294 SIT. Poleg tekočih sredstev je mogoče iz državnega proračuna pridobiti tudi določena sredstva za sofinanciranje pomembnejših investicij. Zakon o financiranju občin določa način pridobivanja sofinanciranja in delež republiških sredstev pri sofinanciranju občinskih investicij. Delež sofinanciranja iz državnega proračuna je odvisen od fiskalne moči občine in se določa glede na delež doseganja višine

19 Ministrstvo za finance: Izračun primerne porabe in finančne izravnave občin za leti 2002 in 2003.

26

dohodnine na prebivalca. Za investicije, ki bodo sofinancirane iz republiškega proračuna, je potrebno pridobiti predhodno soglasje Ministrstva za finance. Za pridobitev soglasja ministrstva mora občina predložiti investicijski program, izdelan skladno z uredbo o enotni metodologiji za pripravo programov za javna naročila investicijskega značaja, veljavni proračun, ki vključuje navedeno investicijo, dokazila o zagotovitvi finančnih sredstev iz drugih virov, pregled in izjavo o zagotovitvi finančnih virov, če gre za investicijo, ki se bo izvajala v več letih. Ministrstvo pred izdajo soglasja preverja investicijsko sposobnost občine, še posebej preverja kreditno sposobnost in limite zadolženosti v primeru, da bo investicija med viri financiranja zajemala tudi kreditna sredstva. Proračun sestavljajo bilančne sheme, ki zajemajo finančne načrte proračunskih uporabnikov (s priloženim načrtom nabav in gradenj ter načrtom delovnih mest) in načrt razvojnih programov (investicijske naloge in projekti občine za štiri leta). Metodološke podlage za pripravo proračuna so: - institucionalna klasifikacija javnega sektorja (seznam proračunskih

uporabnikov) - enotna ekonomska klasifikacija (kontni plan) - funkcionalna – programska klasifikacija Bilanco prihodkov in odhodkov občine Žiri sestavljajo tri ločene celote, in sicer prihodki in odhodki proračunskega dela, prihodki in odhodki režijskega obrata ter prihodki in odhodki proračunskega sklada za stanovanjske potrebe. Račun finančnih terjatev in naložb izkazuje naložbe (dana posojila in vračila teh posojil, povečanje in prodaja kapitalskih deležev). Račun financiranja izkazuje zadolževanje občine in odplačilo dolga. V prilogi 2 so navedeni prihodki in odhodki Občine Žiri po glavnih skupinah ter višina računa financiranja ter računa finančnih terjatev in naložb. Struktura načrtovanih finančnih virov je v letu 2002 sledeča:

lastni (davčni) prihodki občine 267.630.000finančna izravnava 139.000.000drugi lastni prihodki občine 76.226.000prihodki režijskega obrata 89.800.000prihodki stanovanjskega sklada 4.100.000najeti krediti 20.000.000skupaj: 596.756.000

27

SLIKA 6: STRUKTURA FINANČNIH VIROV OBČINE ŽIRI ZA LETO 2002 Vir: Proračun Občine Žiri za leto 2002. Za izvajanje nujnih nalog občine je zagotovljenih 406.630.000 SIT oz. 68% prihodkov, 32% prihodkov je pridobljenih iz drugih virov. Kapitalski viri občine Sredstva ustanove in njihovi viri so izkazani v njeni bilanci stanja. Pomemben dokument občine je še premoženjska bilanca občine, ki izkazuje konsolidirano skupno vrednost in sestavo premoženja vseh proračunskih uporabnikov občine. V primeru konkretnem primeru gre za premoženje Občine Žiri, Osnovne šole Žiri ter dele premoženja Osnovne šole Jela Janežiča Škofja Loka, Glasbene šole Škofja Loka, Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka in Ljudske univerze Škofja Loka. Premoženje in tehnični potencial občine predstavljajo stavbna zemljišča, kmetijska zemljišča, stanovanjski objekti, poslovni objekti, objekti kulturne dediščine, objekti komunalne infrastrukture, objekti javnih zavodov in nekateri objekti, ki so v solastništvu z drugimi občinami od dneva sprejema delitvene bilance med novonastalimi občinami, naslednicami nekdanje skupne občine Škofja Loka, ter nematerialno premoženje.

45%

23%

13%

15%1% 3%

lastni (davčni) prihodkiobčinefinančna izravnava

drugi lastni prihodkiobčine prihodki režijskegaobrataprihodkistanovanjskega skladanajeti krediti

28

Vrednost premoženja izhaja iz premoženjske bilance občine in je bila na dan 31.12.2001 sledeča:

sredstva a. dolgoročna sredstva in sredstva v upravljanju 1.850.364.000 94,3%b. kratkoročna sredstva 112.076.000 5,7%skupaj aktiva: 1.962.440.000 100,0% obveznosti do virov sredstev

a. kratkoročne obveznosti in pasivne čas.razm. 145.971.000 7,4%b. lastni viri 1.410.151.000 71,9%c. dolgoročne obveznosti 406.318.000 20,9%skupaj pasiva: 1.962.440.000 100,0%

Vir: Občina Žiri. Nematerialni viri Kadrovski potencial občine Žiri sestavlja: - 1 višji upravni delavec – tajnik oz. direktor občinske uprave, z višjo stopnjo

izobrazbe tehnične smeri, - 4 upravni delavci: svetovalec za investicije (visoka izobrazba naravoslovne

smeri), računovodja (višja ekonomska izobrazba), referent za komunalo (višja izobrazba tehnične smeri), referent za družbene dejavnosti (višja ekonomska izobrazba),

- ter 7 strokovno-tehničnih delavcev - administracija, računovodstvo, pomožni oz. tehnični delavci (od tega trije s srednjo izobrazbo, dva s poklicno in dva z osnovnošolsko izobrazbo).

Župan opravlja svojo funkcijo neprofesionalno. Upravni delavci se občasno sestajajo na kolegiju, ki je običajna (formalna) oblika komunikacije oziroma prenosa informacij znotraj kolektiva. Občina nima celostnega informacijskega sistema, ki bi podpiral sprotno zajemanje potreb, zahtev, pripomb občanov, vodenje evidence o upravnih postopkih, odločanje o potrebnih ukrepih ter spremljanje izvajanja in doseganja zastavljenih ciljev, ampak se posamezna opravila v zvezi z zajemanjem informacij izvajajo po oddelkih oziroma posamezni zaposleni pripravijo ustrezna poročila s potrebnimi podatki za določen namen. Navzven občina komunicira predvsem preko člankov v lokalnem časopisju (Gorenjski glas, Ločanka, Utrip) in oddaj na lokalnem Radiu Sora, medtem ko se komunikacija preko spletnih strani zaenkrat še ne uporablja. Notranje informacije za podporo odločanju se zagotavljajo z uporabo ločenih programskih paketov za posamezne namene (napr. knjigovodske evidence - glavna knjiga, saldakonti, osnovna sredstva), ki niso prilagojeni celovitemu

29

spremljanju proračuna, zato je potrebnih veliko prenosov podatkov iz ene aplikacije v drugo.

Oblika komunikacije so poleg ostalih tudi simboli občine, to sta grb in zastava. Njuna uporaba je lahko sporočilna in simbolna. Sporočata lahko določene informacije o ustanovi (kot blagovna znamka), tradicijo

kraja20 ter predstavljata in označujeta pripadnost Občini Žiri. Grb se uporablja v potrditvenih prvinah (žigi), v prostorih in na poslopju sedeža občine, na prireditvah in srečanjih, zelo malo pa se uporablja na listinah, vizitkah itd, občina tudi nima izdelanega svojega propagandnega materiala (razen turistične brošure in zloženke kraja). Zastava se izobesi ob prireditvah in ob državnih praznikih skupaj z državno zastavo.

20 Grb in zastava Žirov vsebujeta simbole, povezane s krajem. Plod bukve, ki naj bi bila v preteklosti zelo razširjeno drevo v okolici kraja, njeni plodovi pa pomembni za tedanje kmete, ki so ga nabirali za krmo živali, se imenuje žir. Ena izmed razlag izvora krajevnega imena Žiri se nanaša prav na žir. Drugi element grba je lintvern, štirinogi zmaj iz krajevne legende, ki naj bi po ustnem izročilu prebival v Žirku, hribu na obrobju žirovske kotline. Kadar se razhudi, bruha vodo, ki občasno zalije kotlino. Legenda ima realno osnovo v dejstvu, da je del kotline dejansko zelo močvirnat, reka Sora pa je (vsaj v preteklosti) zelo pogosto poplavljala, tako da je bil v ljudeh zelo prisoten strah pred poplavami.

Področja delovanja občine – načini izvajanja javnih služb Občinska uprava skrbi za izvajanje tekočih upravnih zadev, gospodarjenje s premoženjem občine (komunalna infrastruktura, poslovni prostori in drugi objekti) ter naloge prostorskega planiranja in urejanja prostora. Poleg tega zagotavlja organiziranost enot in opreme civilne zaščite. Izvajanje javnih služb s področij šolstva (nadstandardni programi, varstvo otrok izven časa pouka, zagotavljanje materialnih pogojev), predšolske vzgoje, sociale (Center za socialno delo, služba za pomoč in nego na domu), kulture (splošna knjižnica), varstva pred požari, je s pogodbo preneseno na javne zavode in druge izvajalce javnih služb, katerim občina zagotavlja sredstva za tekoče poslovanje (predvsem gre za zagotavljanje materialnih in prostorskih pogojev za delo, medtem ko se programi delno sofinancirajo iz državnega proračuna) in investicije. Določene naloge pa izvaja tudi občinska uprava, in sicer z neposrednim zagotavljanjem storitev oziroma kritjem stroškov (regresiranje prevozov v šolo, zdravstveno zavarovanje določenih kategorij občanov, plačilo pogrebnih stroškov

30

nepremožnih, mrliško ogledna služba, zdravstvena letovanja za otroke iz socialno šibkih družin, kritje stroškov oskrbe v domovih za ostarele in invalidne osebe itd). Na področjih kulture, športa, turizma, humanitarnih dejavnosti, veteranskih organizacij in političnega združevanja niso organizirane posebne javne službe, ampak se iz proračuna občine namenjajo sredstva v obliki dotacij raznim društvom, združenjem, klubom, za izvajanje vnaprej opredeljenih in odobrenih programov. Za gospodarske dejavnosti (kmetijstvo, drobno gospodarstvo, turizem) so v proračunu občine namenjena sredstva v obliki subvencij, ki se dodelijo gospodarskim subjektom oz. kmetom na osnovi razpisa v skladu s programom ukrepov za posamezno področje. Gospodarske javne službe (vodooskrba, zbiranje in čiščenje odpadne vode, zbiranje, odvoz in deponiranje odpadkov, pogrebna služba) se izvajajo v okviru režijskega obrata, ki je organiziran kot posebna organizacijska in obračunska enota občinske uprave. V okviru uprave je organiziran še proračunski sklad za stanovanjske potrebe, z namenom upravljanja stanovanjskega fonda občine.

31

SLIKA 7: PRIKAZ ODHODKOV PRORAČUNA OBČINE ŽIRI PO PODROČJIH PORABE ZA LETA 2000, 2001 IN 2002

Vir: Proračun Občine Žiri za leta 2000, 2001 in 2002

0 100 200 300 400 500 600

2000

2001

2002

leto

v mio SIT

stroški uprave 67,3 84,7 92

sociala, zdravstvo 17,8 16,6 19,3

šport 12,8 14,1 18,3

kultura 13,5 13,5 31,4

izobraževanje 44,1 49,1 68,7

predšolska vzgoja 62,3 62,7 79,4

civilna zaščita, požarno varstvo 7,6 6,3 9,8

gospodarske dejavnosti inostalo

18,7 20,9 13,8

komunalna infrastruktura 188,9 194,5 154,5

urej.prostora, stanovanjska dej. 17,5 95,2 56

2000 2001 2002

32

Dokumenti razvojnega načrtovanja Z novo ustavo Republike Slovenije je bil prekinjen proces obveznega razvojnega načrtovanja in je bil, razen v obveznih elementih dolgoročnega prostorskega načrtovanja, prepuščen samoiniciativni odločitvi posameznih lokalnih skupnosti. Nova normativna podlaga obveznemu razvojnemu načrtovanju v občinah je bila podana šele z zakonom o javnih financah in zakonom o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. Kakovostno zasnovani dokumenti razvojnega načrtovanja so osnova pravilno usmerjenim razvojnim odločitvam vodstvenih in upravnih struktur, hkrati so podlaga za pridobivanje zunanjih virov financiranja razvojnih projektov občine. Zakon o javnih financah vpeljuje nov pristop z uvedbo večletnega proračunskega načrtovanja, ki se uresničuje z obvezno sestavo načrta razvojnih programov. Načrt razvojnih programov skupaj z dokumenti kratkoročnega proračunskega načrtovanja uvaja proces drsnega planiranja v izvajanje nalog občine in povezuje rezultate preteklega delovanja z načrti za prihodnja obdobja. Ob tem zakon o javnih financah s spremembami iz leta 2001 vpeljuje še dvoletni proračun kot nadgradnjo povezanega procesa proračunskega načrtovanja na državni in lokalni ravni. Celovitost skladnega razvoja širše lokalne sredine – regije – pa ureja zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja s pripravo regionalnega razvojnega programa. Osnovni dokumenti razvojnega in večletnega proračunskega načrtovanja v občini so (Milunovič 2002, 83-86):

strategija razvoja občine regionalni razvojni program načrt razvojnih programov dvoletni proračun.

a. Strategija razvoja občine Za Občino Žiri doslej še ni bil izdelan dokument celovite strategije razvoja občine za neko daljše obdobje, napr. za prihodnjih deset let. Izdelane so bile le nekatere parcialne študije ter nekatere področne strategije razvoja. Razvojna agencija Sora je pripravila sedemletni program razvoja podeželja za območje štirih občin upravne enote, ki občinam omogoča črpanje sredstev iz programa SAPARD. Poleg finančne podpore, ki jo Evropska unija ponuja preko programa PHARE, so oblikovani tudi finančni instrumenti za namen pospeševanja priprav na članstvo v Evropski uniji: predpristopni instrument za strukturno politiko (ISPA) in poseben predpristopni program za kmetijstvo in razvoj podeželja (SAPARD). Na podlagi tega je vlada izdala uredbo o ukrepih kmetijske strukturne politike, ki je temeljni dokument za začetek izvajanja programa SAPARD. Program je sestavni del območnega razvojnega programa. Strateški cilj, zapisan v tem dokumentu, je ohraniti kulturno krajino, zadržati mlade na podeželju in zmanjšati brezposelnost in podzaposlenost ljudi na podeželju tako, da bomo z ustvarjanjem podjetniške klime in povezovanjem ljudi vzpodbudili razvoj novih, stabilnih delovnih mest na podlagi lokalnih potencialov, ob tem pa ohranili ravnovesje v okolju ter ravnovesje med tradicionalnimi in novimi dejavnostmi. Zajema pa sedem

33

sklopov predvidenih aktivnosti: postavitev organizacijske strukture za povezavo obstoječih institucij v prostoru za potrebe izvajanja programa razvoja podeželja, vzpostavitev podpornega okolja za razvoj delovnih mest na podlagi razvoja lokalnih potencialov, posodabljanje osnovne kmetijske proizvodnje, razvoj novih in oživljanje tradicionalnih oblik kmetovanja, vzpostavitev skupne infrastrukture za marketing izdelkov podeželja, širjenje turistične ponudbe kot oblike marketinga izdelkov s podeželja, urejanje manjkajoče in posodabljanje obstoječe infrastrukture ter ohranjanje naravnega okolja. Pripravljen je strateški načrt razvoja in marketinga celovite turistične ponudbe na zaokroženem območju občin Škofja Loka, Železniki, Gorenja vas-Poljane in Žiri z izvedbenim projektom, ki je bil izdelan glede na določila zakona o pospeševanju turizma in je predstavljal osnovo za pridobitev statusa turističnega območja in ustanovitev lokalne turistične organizacije, to je Zavoda za pospeševanje turizma Blegoš. Vsebuje analizo stanja na področju razvoja in marketinga turistične ponudbe škofjeloške regije in strategijo marketinga turistične ponudbe po posameznih turističnih proizvodih. Za posamezne segmente obiskovalcev (stacionarni gostje in dnevni obiskovalci) so predstavljene strateške usmeritve na osnovi strateškega pozicioniranja. Ob predpostavkah ponovne oživitve smučarskega centra Stari vrh, skupne organiziranosti turistične ponudbe, povezanega načrtovanja, usklajevanja in izvajanja marketinških aktivnosti (lokalna turistična organizacija) ter jasne in načrtne podpore lokalnih skupnosti, so opredeljeni naslednji cilji: povečanje števila obiskovalcev za 39% in povečanje dnevne porabe na gosta za 23%, povečanje števila nočitev za 87% in povečanje dnevne porabe na gosta za 32%.21 Sprejet je prostorski načrt občine22. Prostorski ureditveni pogoji veljajo za upravno odločanje o graditvi ali prenovi objektov in naprav in za druge posega v prostor, ki trajno spreminjajo njegovo namensko rabo, bivalne in delovne pogoje, ekološke razmere v naravi ali krajinske značilnosti. Vsebujejo skupna merila in pogoje za posege v prostor glede oblikovanja novogradenj in ostalih posegov v prostor, posegov na kmetijska in gozdna zemljišča, komunalnega in prometnega urejanja zemljišč, določanja velikosti gradbenih parcel in funkcionalnih zemljišč, varovanja naravne in kulturne dediščine ter okolja, urejanja zelenih površin in prostora za obrambo in zaščito. V letu 2002 je bila izdelana tudi študija o energetski zasnovi občine. b. Regionalni razvojni program in območni razvojni program Celovitost skladnega razvoja širše lokalne sredine – regije po zakonu o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja načrtujemo s pripravo regionalnega razvojnega programa. Dokument opredeljuje razvojne prioritete regije in je podlaga za pripravo projektov razvoja, ki se bodo lahko financirali iz različnih državnih ali evropskih skladov. Do vzpostavitve druge ravni lokalne samouprave je v Sloveniji z zakonom o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja privzeta 21 Hosting d.o.o. Ptuj & Sontius, Janko Humar s.p., Tolmin (1999). 22 Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih v občini Žiri, Uradni vestnik Gorenjske št. 12/99.

34

rešitev, da se namesto institucionalnih regij v proces načrtovanja vključujejo statistične regije (Slovenija ima začasno 12 statističnih regij). Program je sestavljen iz strateškega in izvedbenega dela. Izvedbeni del mora vsebovati glavne programe in podprograme za realizacijo razvojnih prioritet. Sprejet RRP je podlaga za pripravo projektov razvoja in za pridobivanje sredstev iz republiških skladov za regionalne spodbude, hkrati pa predstavlja izhodišče za kandidiranje na sredstva evropskih strukturnih skladov in programov predpristopnih pomoči. Regionalni razvojni program Gorenjske za obdobje 2002-200623 je izdelala Regionalna razvojna agencija Gorenjske, ki združuje tri razvojne agencije na območju gorenjske statistične regije (BSC Poslovno podporni center Kranj, Razvojna agencija Sora Škofja Loka in Razvojna agencija Zgornje Gorenjske RAGOR) v sodelovanju z občinami statistične regije Gorenjske, ki so naročniki programa, ob sofinanciranju Ministrstva za gospodarstvo, Agencije RS za regionalni razvoj, Sklada RS za regionalni razvoj ter Evropske unije – programa PHARE CBC. Pravna podlaga programa je Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja24 ter Navodila o minimalni obvezni vsebini in metodologiji priprave ter načinu spremljanja in vrednotenja regionalnega razvojnega programa25. Program predstavlja osrednji razvojni dokument regije, v okviru katerega so opredeljena razvojna prizadevanja in naloge države, regijskih institucij in občin na področju gospodarskega, socialnega in okoljskega razvoja Gorenjske. Sprejem RRP Gorenjske omogoča posamezni občini njeno sodelovanje na javnih razpisih države in EU, v primerih ko le-ta zahteva sprejet razvojni program regije in ko gre za projekt širšega pomena, ki je usklajen s prioritetami RRP. Regijska sredstva za projekte se združujejo iz virov lokalnih skupnosti (60%) in zasebnih virov (40%). Regionalni razvojni program postavlja strateške cilje in prioritete razvoja regije na področjih prostorskega razvoja, varovanja okolja, razvoja gospodarstva, razvoja človeških virov, razvoja kmetijstva, gozdarstva in podeželja ter krepitve identitete regije. Območni razvojni program26 je izdelan na osnovi regionalnega razvojnega programa za ožje območje štirih občin, ki spadajo v isto upravno enoto, pripravila pa ga je območna Razvojna agencija Sora. Vsebuje prioritete strateških ciljev na področjih razvoja gospodarstva, razvoja infrastrukture, varstva okolja in urejanja prostora ter razvoja človeških virov. c. Načrt razvojnih programov občine

23 http://www.bsc-kranj.si/bsc/reg_development.html. 24 Uradni list RS št. 60/99. 25 Uradni list RS št. 52/2000. 26 Razvojna agencija Sora, d.o.o. (2002).

35

Načrt razvojnih programov občine se po veljavni zakonodaji sestavlja za obdobje najmanj štirih let. Kot obvezen sestavni del občinskega proračuna je ta dokument uveden s proračunom za leto 2001. Skupaj s celoto dokumentov, ki oblikujejo proračun, dobimo tako pregled čez šestletno obdobje delovanja občine. Priprava načrta razvojnih programov temelji na naslednjih izhodiščih: - posamezen program oziroma projekt mora biti usklajen z dokumenti

dolgoročnega razvojnega načrtovanja - izdela se za obdobje celotnega trajanja v načrt vključenih projektov in

programov, v proračunu pa se prikaže po vrstah izdatkov in virih sredstev za njihovo izvedbo za proračunsko leto, na katerega se nanaša, ter za naslednja tri leta

- za projekt investicijskega značaja mora biti izdelana investicijska dokumentacija v skladu s predpisano metodologijo za postopke javnih naročil investicijskega značaja ter potrjena najmanj na ravni predinvesticijske zasnove

- načrt razvojnih programov se pripravi za projekte in programe investicijskih odhodkov, državnih pomoči in za nove programe oziroma dejavnosti, ki se uvajajo v občini.

- dopolnjuje se vsako leto in mora biti usklajen z letnim proračunom. Naloge in projekti iz letnega načrta razvojnih programov so pravzaprav osnovne investicijske postavke letnega proračuna. Projekti, zajeti v načrt razvojnih programov, lahko predstavljajo tudi osnovo za prevzemanje obveznosti v breme proračunov naslednjih let. Načrt razvojnih programov Občine Žiri za obdobje od 2002 – 2006 najdemo v prilogi 3. Projekti, vključeni v načrt, nimajo izdelanih investicijskih programov. Ti se pripravljajo le v primeru, ko se z določenim programom prijavljamo na razpise za pridobitev sredstev. d. Dvoletni proračun Proračunski ciklus brez vgrajenih elementov projektnega in večletnega načrtovanja lahko marsikdaj podaljša čas izvedbe posameznega projekta zaradi neusklajenih aktivnosti med proračunskimi obdobji. Predvsem se ta tok lahko prekine zaradi pomanjkanja finančnih virov za izvedbo celotnega projekta, če je njihova izvedba odvisna od vsakoletnega proračuna. Možnost večletnega proračunskega načrtovanja in spremljanja rezultatov izvajanja projektov opredeljuje sprememba zakona o javnih financah iz leta 2001, s katero je uvedena možnost priprave dvoletnega proračuna. Župan lahko predloži občinskemu svetu skupaj s predlogom proračuna za naslednje leto tudi predlog proračuna za leto, ki temu sledi, vendar samo znotraj mandatnega obdobja, za katero je občinski svet izvoljen. Spremembe proračuna opredeljuje navedeni zakon kot dopolnitev proračuna za leto, ki sledi letu, za katerega se sprejema proračun (t + 1), spremembe proračuna morajo biti sprejete pred začetkom leta, na katerega se proračun nanaša. Spremembe tekočega proračuna pa zakon

36

opredeljuje kot rebalans proračuna. S tem vpeljujemo povezano procesno načrtovanje proračuna, ki sovpada s kontinuiteto izvajanja investicijskih projektov. Občina Žiri doslej še ni pripravila dvoletnega proračuna. V primeru, da proračun ni sprejet pred začetkom proračunskega leta, je potrebno sprejeti odlok o začasnem financiranju proračunskih potreb v obdobju od začetka proračunskega leta do sprejema proračuna. V obdobju začasnega financiranja je poraba proračunskih sredstev omejena na višino porabe v enakem obdobju preteklega leta. Izvajajo se lahko le programi, ki so se iz proračuna financirali že v preteklem letu, ni pa mogoče začeti novih programov ali investicij, kar povzroča težave predvsem pri načrtovanju in izvedbi večjih investicij, ki trajajo več let oziroma zajemajo več proračunskih obdobij. 3.2 Opredelitev potreb lokalne skupnosti Občino ustanovi država z namenom zagotavljanja javnih dobrin občanom, za kar ji dodeli pripadajoča javna sredstva, torej sredstva davkoplačevalcev. Pokazatelj uspešnosti delovanja občine je stopnja zadovoljstva njenih uporabnikov. Čeprav občina ni neposredno odvisna od dosežene stopnje le-te, saj obseg sredstev ni vezan na odziv uporabnikov, ampak je vnaprej zagotovljen v obsegu, ki omogoča obstoj ustanove in izvajanje osnovnih programov, je uspešno poslovanje zanjo vseeno pomembno. Presežek vrednot v obliki zadovoljstva namreč omogoča ugodno javno podobo ustanove, povečuje njeno kredibilnost, zagotavlja večjo pripadnost sodelavcev, kar je lahko solidna osnova za pridobitev dodatnih virov, ki omogočajo razvoj ustanove v smislu nadgradnje obstoječih javnih storitev oz. dobrin v skladu z razvojem potreb družbe, z novimi tehnološkimi dosežki in z ostalimi spremembami v okolju. Brez kontinuiranega razvoja organizacije je sčasoma lahko ogrožen tudi sam obstoj ustanove. Za preživetje in razvoj lokalne skupnosti so potrebni naslednji viri: - prostorski in tehnični pogoji - kadri z ustreznimi znanji, sposobnostmi, odgovornostmi - organizacijska struktura (interni predpisi - statut, pravilniki itd, opredeljene

pristojnosti, vodenje in odločanje – cilji, strategije razvoja, operativno vodenje in upravljanje)

- definiran sistem financiranja iz javnih sredstev za izvajanje zakonsko določenih pristojnosti lokalne skupnosti

- blago in storitve za izvajanje dejavnosti oz. opravljanje storitev - informacije - možnosti pridobitve dodatnih (finančnih in drugih) virov za izvedbo razvojnih

projektov - ugoden image in kredibilnost 3.3 Dimenzije trga lokalne skupnosti

37

Trg lokalne skupnosti bomo opredelili s tremi osnovnimi dimenzijami (Snoj in Gabrijan 2002, 139): - skupine organizacij, - potrebe organizacij in - načini zadovoljevanja potreb (izdelki) organizacij. 3.3.1 Skupine organizacij Opredelili bomo organizacije, ki sestavljajo ožje okolje lokalne skupnosti, to so njeni odjemalci, dobavitelji in konkurenti. a. Odjemalci

Gospodinjstva (občani): s to opredelitvijo zajamemo številčno največjo skupino odjemalcev, obravnavamo jih kot nosilce potreb na osebnem nivoju, ki skupaj tvorijo pričakovani življenjski standard posameznika. So neposredni uporabniki storitev javne uprave (storitev »plača« oz. »kupi« država, ki od njih pobere davke). Njihova tržna moč je šibka, kajti večine javnih storitev oziroma dobrin ne morejo pridobiti od katere koli lokalne skupnosti, ampak le od tiste, kjer imajo stalno prebivališče. Proces nakupnega odločanja je pravzaprav izključen, saj gre v tem primeru za monopolni položaj ponudnika javnih storitev in dobrin. Za lokalno skupnost so pomembni podatki o številu prebivalcev in številu gospodinjstev ter o njihovi dohodkovni strukturi, saj na teh podatkih temelji izračun pripadajočih sredstev, s katerimi razpolaga lokalna skupnost (primerna poraba, finančna izravnava – glej prilogo 1). Lokalni skupnosti dostopna zbirka podatkov je register prebivalstva in kataster s podatki o površinah in lastništvu zemljišč.

Gospodarski subjekti: njihova potreba so čim boljši pogoji in ustrezno podporno okolje za razvoj gospodarskih dejavnosti, urejena infrastruktura, ki prispeva k uspešnejšemu in boljšemu izvajanju gospodarskih dejavnosti, razvojne vzpodbude itd. Predvsem pa iščejo nove poslovne priložnosti za čim uspešnejše poslovanje (primer: tako imenovani »outsourcing« - podjetja prenašajo nekatere stranske dejavnosti, napr. transportne storitve, čiščenje, računovodske storitve, na zunanje izvajalce v lokalnem ali širšem prostoru), zato pričakujejo tudi povečevanje splošne razvitosti okolja, dvig življenjskega standarda in s tem dvig ekonomske oz. kupne moči potencialnih odjemalcev. Njihova dejavnost se zato seli v okolja, kjer pričakujejo poslovne priložnosti. Podatki o tovrstnih organizacijah so lokalni skupnosti dostopni iz poslovnih registrov ter davčnih evidenc;

Država oziroma druge ustanove javnega sektorja (ministrstva, agencije, skladi): so izvajalci politike države, ki pripravljajo svoje programe v skladu s sprejetimi odločitvami na državnem nivoju, z lokalnimi skupnostmi pa sodelujejo kot z izvajalci programov iz njihovih področij delovanja na lokalnem nivoju. V njihovem interesu je, da se izvajajo programi in dosegajo načrtovani cilji v skladu z zastavljeno politiko države, zato razporejajo sredstva davkoplačevalcev in

38

posredujejo lokalnim skupnostim informacije, navodila in standarde ter od njih pričakujejo izvajanje programov in povratne informacije o doseganju ciljev. Za lokalno skupnost je zato pomembno, da pozna razvojne strategije države in smeri oz. načine prihodnjega delovanja, saj lahko hitreje prilagodi svoje razvojne načrte in državi ponudi lastne programe.

Formalne in neformalne združbe posameznikov – subjekti civilne družbe (klubi, društva, politične stranke, verske skupnosti…): so interesne povezave posameznikov, ustanovljene z namenom zagotavljanja določenih interesnih dejavnosti in z njimi povezanih ugodnosti za svoje člane; za svoje delovanje pa potrebujejo finančna sredstva (prispevki članov so običajno prenizki za normalno funkcioniranje), prostore za opravljanje svojih dejavnosti, tudi podporo družbe njihovemu poslanstvu, ki je v opravljanju storitev v javno korist, v dobrobit celotne družbe, za kar potrebujejo publiciteto; lokalni skupnosti je dostopen register tovrstnih organizacij, registriranih na upravni enoti, segmentirati pa jih je mogoče po dejavnosti, številu članstva itd; b. Dobavitelji

Dobavitelji blaga in storitev: so zainteresirani za poslovno sodelovanje z ustanovami javne uprave, saj gre v tem primeru običajno za večja naročila, za manjša tveganja (napr. da je poslovni partner v stečaju), za večjo stalnost oz. do določene mere privilegiran status (napr. letne pogodbe), ugled in reference itd zato je njihov cilj povečanje prodaje oziroma dohodkov, pospeševanje prodaje, reference, prispevek k izgradnji ugodnega imagea podjetja, stiki z javnostjo, publiciteta, možnosti sovlaganj, tudi davčne olajšave; moteči pa so dolgotrajni postopki v zvezi z javnimi naročili ter pritisk na zniževanje cen (na javnem razpisu uspe ponudnik z najnižjo ponujeno ceno). Občina lahko analizira obstoječe dobavitelje iz svojega seznama poslovnih partnerjev ali raziskuje trg s ciljem spoznavanja lastnosti potencialnih dobaviteljev. Oblika tržne raziskave so sicer zakonsko predpisani postopki javnih naročil, kjer naj bi bil izbran najugodnejši ponudnik; slabost tega načina izbire je, da je običajno odločujoči kriterij izbire najnižja ponudbena cena, kar je lahko dvorezen meč, ko gre za kakovost izvedbe in za poprodajne pogoje (garancije, reklamacije itd).

Izvajalci javnih služb – (javni) zavodi, (javna) podjetja: njihov ustanovitelj in financer je občina ali država, za svoje delovanje potrebujejo zagotovljena denarna sredstva in prostorske pogoje dela, ugoden image, publiciteto. Zaradi določenega področja poslovanja, ki jim daje položaj tržnega monopolista, je njihova pogajalska pozicija dokaj močna.

Banke in druge finančne ustanove: javni sektor je pogost uporabnik njihovih storitev, kadar v vlogi investitorja krije del (običajno kapitalsko zahtevnih) investicijskih vlaganj z najemom kreditov, s pridobivanjem jamstev itd; zanimive so tudi naložbe začasno prostih denarnih sredstev, ker gre pogosto za večje zneske;

Funkcionarji oziroma predstavniki političnih strank: posamezniki, ki želijo sodelovati v procesu upravljanja javnih ustanov, so ljudje ki se zanimajo za

39

dogajanja v skupnosti, želijo pri njih sodelovati, želijo imeti vpliv in s tem tudi ugled v družbi, zadovoljstvo, status, publiciteta, nekaj neposrednih koristi zaradi nagrad za opravljanje funkcije;

Zaposleni: imajo dokaj zanesljivo delovno mesto, ki jim zagotavlja sredstva za življenje v obliki dohodkov, socialno varnost, in nudi izzive stroke, uveljavljanje, priznanje na osnovi znanja in izkušenj, druženje s kolegi oz. ljudmi podobnega zanimanja, določene bonitete (napr. službeni avto, oprema delovnega mesta), tudi možnosti za osebnostni razvoj, osebno zadovoljstvo; c. Konkurenti

Ostale lokalne skupnosti: so lahko konkurenti, ki se pri istem financerju potegujejo za pridobitev sredstev za izvedbo sorodnih projektov; mogoče pa je tudi interesno medobčinsko povezovanje, katerega rezultat so večje možnosti za pridobitev sredstev za izvedbo določenega skupnega projekta širšega pomena; poleg tega so lahko ponudniki ali odjemalci v izmenjavi (formalnih ali neformalnih) informacij, dobrin ali storitev. 3.3.2 Potrebe organizacij V predhodnem podpoglavju smo deloma že nakazali potrebe posameznih skupin organizacij – nosilcev potreb. Osnovno opredelitev potreb najdemo tudi v zakonodaji. Zakon o lokalni samoupravi27 določa, da se območje občine oblikuje tako, da občina lahko izpolnjuje večino naslednjih funkcij: - osnovna preskrba z življenjskimi potrebščinami - dostopnost do primarne zdravniške in socialne oskrbe - osnovno šolo - osnovno komunalno opremljenost in s tem povezane lokalne javne službe - osnovne prometne in PTT storitve - prostore za izvajanje lokalnih, upravnih, društvenih in političnih dejavnosti - osnovne pogoje za športno in kulturno dejavnost - dostopnost do bančnih in finančnih storitev - informacijsko - dokumentacijsko dejavnost - požarno varnost - civilno zaščito. V primeru uprave se srečujemo s kompleksnim skupkom potreb, vezanih na ustrezen družbeni standard določene skupnosti oziroma sredine; sestavljajo ga po eni strani potrebe po ustreznem bivalnem, naravnem in socialnem okolju ter življenjskem standardu posameznika, po drugi strani ustrezni pogoji za razvoj gospodarstva, kar naj bi skupaj prispevalo k celovitemu razvoju družbe. Gre torej za skupne potrebe neke skupnosti, za katere država meni, da morajo biti ustrezno zadovoljene zaradi zagotavljanja ustreznega razvoja družbe kot celote, zato lahko

27 Uradni list RS št. 72/93.

40

rečemo, da je njihovo zadovoljevanje v javnem interesu. Poleg tega velja, da mora biti zadovoljevanje potreb v javnem interesu omogočeno oziroma dostopno vsem državljanom pod enakimi pogoji. Opredelitev konkretnih potreb, na katere se nanaša poslanstvo lokalne skupnosti, je sledeča:28

fiziološke potrebe: potreba po naravnem okolju, po bivalnem prostoru, po osnovni preskrbi z vodo, prehrano in ostalimi osnovnimi dobrinami, po varovanju zdravja…

potrebe po varnosti: javni red in mir, varstvo pred požari, naravnimi in drugimi nesrečami, potreba po urejenosti življenja v komunalni skupnosti…

socialne potrebe: potreba po skrbi za marginalne skupine – varstvo predšolskih otrok, skrb za ostarele, onemogle, fizično ali umsko prizadete, potreba po pripadnosti skupnosti in sprejetosti v družbi, potreba po kulturnih dobrinah ter kulturnem povezovanju in udejstvovanju, potreba po interesnem združevanju…

ego potrebe: potreba po osebnem uspehu, potreba po ugledu v družbi, zasluge, publiciteta, status

potreba po samouresničevanju: osebni razvoj, izobraževanje. 3.3.3 Načini zadovoljevanja potreb (izdelki) Izhajajoč iz zakonskih določil Zakona o lokalni samoupravi29, opravlja občina za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev zlasti naslednje naloge: - upravlja občinsko premoženje - omogoča pogoje za gospodarski razvoj občine - ustvarja pogoje za gradnjo stanovanj in skrbi za povečanje najemnega

socialnega sklada stanovanj - pospešuje službe socialnega skrbstva, za predšolsko varstvo, osnovno varstvo

otroka in družine, za socialno ogrožene, invalide in ostarele - skrbi za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred hrupom, za zbiranje in

odlaganje odpadkov in opravlja druge dejavnosti varstva okolja - ureja in vzdržuje vodovodne in energetske komunalne objekte - pospešuje vzgojno izobraževalno, informacijsko, dokumentacijsko, društveno,

turistično, kulturno in drugo dejavnost na svojem območju - pospešuje razvoj športa in rekreacije - gradi, vzdržuje in ureja lokalne javne ceste, javne poti, rekreacijske in druge

javne površine - skrbi za požarno varnost in organizira reševalno pomoč - organizira opravljanje pokopališke in pogrebne službe. 28 Zasledovali smo Maslowovo razvrstitev potreb v pet kategorij. 29 Uradni list RS št. 72/93.

41

Konkretne koristi, ki so predmet menjalnih procesov, pa lahko opredelimo takole: a. na prodajnem področju: skupek koristi, ki jih občina nudi svojim odjemalcem: - javna infrastruktura v lasti občine, ki je lahko

v upravljanju občinske uprave (lokalne ceste, pločniki, javna razsvetljava, javna kanalizacija in vodovod itd) ali

prenesena v upravljanje izvajalcem javnih služb (osnovna šola, vrtec) in jo uporabljajo vsi občani, gospodarski subjekti in drugi pravni subjekti,

jo občina uporablja za izvajanje gospodarskih javnih služb (v tem primeru se njena amortizacija vračunava v ceno javnih storitev) ali za druge gospodarske dejavnosti (napr. oddajanje poslovnih prostorov v najem, oddajanje stanovanj v najem itd)

- javne službe, ki izvajajo storitve za uporabnike nezaračunljivo (napr. nadstandardni programi osnovnega izobraževanja,

vzdrževanje cest, javne razsvetljave, zimska služba), ali za delno neposredno plačilo cene (komunalne storitve, varstvo otrok, varstvo

ostarelih in invalidnih oseb itd), njihov izvajalec pa je lahko občina v lastni režiji oziroma jih izvajajo javni zavodi, javna podjetja, koncesionarji ali drugi izvajalci javnih služb

- upravne storitve, ki so v pristojnosti lokalne skupnosti - transferi sredstev v obliki

subvencij (na primer državne pomoči na področju kmetijske dejavnosti v obliki subvencioniranja cen kmetijskih izdelkov, subvencioniranje turističnih programov in promocijskih aktivnosti, sredstva za spodbujanje izvoznih aktivnosti, subvencioniranje obresti za kredite na področju malega gospodarstva, kreditne sheme za drobno gospodarstvo, sredstva za nova delovna mesta v drobnem gospodarstvu …)

transferov posameznikom in gospodinjstvom (kritje dela cene oskrbe v domovih za ostarele in duševno bolne, kritje dela cene oskrbnine v vrtcih, zavarovanje določenih kategorij občanov, kritje stroškov prevozov v šolo, kritje dela cene oskrbe na domu, doplačila za šolo v naravi, denarne nagrade in priznanja, pogrebni stroški nepremožnih itd)

dotacij neprofitnim organizacijam in ustanovam (društvom, klubom, političnim strankam, veteranskim organizacijam, itd)

donacij investicijskih transferov neprofitnim organizacijam

b. na nabavnem področju: skupek koristi, ki jih občina nudi svojim dobaviteljem: - izvajanje programov v pristojnosti občine, ki jih je z zakoni in drugimi predpisi

določila država z namenom izvajanja programov v skladu s sprejetimi odločitvami na državni ravni po posameznih resorjih

- zaposlitev v javni upravi z določeno mero zanesljivosti, z vnaprej znanimi pogoji napredovanja in obsegom nagrajevanja, z možnostmi dodatnega izobraževanja, pridobivanja novih znanj,

42

- javna naročila blaga, storitev za daljše časovno obdobje v vnaprej okvirno opredeljeni količini, plačilni rok je sicer predpisan z zakonom in znaša za nakupe tekočega značaja minimalno 30 dni, za investicijske odhodke pa minimalno 60 dni,

- investicijska naročila večjih vrednosti in z daljšimi dobami izpeljave investicije, ki za izvajalce del lahko pomenijo dober posel, prinaša jim reference,

- povpraševanje po jamstvih za predplačila in plačila - povpraševanje po (večjih zneskih) kreditnih sredstev in drugih oblik tujega

kapitala, - možnosti sovlaganj s privatnim sektorjem, napr. konzorcij investitorjev, ali

koncesija za izgradnjo in upravljanje infrastrukture. 3.4 Značilnosti marketinga Pri izvajanju nalog v pristojnosti občine je trg določen in se ne spreminja, prav tako se ne spreminja število in struktura uporabnikov, saj so uporabniki vsi občani, ki živijo na njenem območju. Ponudba storitev uprave ima monopolni značaj in se določa zakonsko, občina mora zagotoviti ustrezno raven njihovega izvajanja, pri tem pa se pogosto omeji na minimalni še zadovoljivi standard, saj ji nudenje višje kakovosti storitev pravzaprav ni v neposrednem interesu. Po eni strani je to zaradi omejenih finančnih sredstev, po drugi strani pa višja kakovost ponudbe ne prinaša neposrednih koristi (država predpisuje minimalni obseg storitev in tega tudi financira); koristi vlaganja energije zaposlenih v višjo kakovost storitev so le posredne in se odražajo v ugodnem imageu organizacije in pozitivnem javnem mnenju. Storitev uprave praviloma nima cene, ki bi jo plačal uporabnik: kupec je država, ki namenja pavšalni znesek sredstev za opravljanje celotnega skupka storitev v pristojnosti občine. Marketing na prodajnem področju torej nima neposredne vloge, saj je za občino nepomembno izvajanje marketinških aktivnosti za pospeševanje menjave (uvajanje novih storitev, segmentiranje odjemalcev, prodor na nove trge, marketinško komuniciranje in raziskave itd). Pogojno lahko rečemo, da je tak (sicer nepravi) marketing defenziven, saj gre za ohranjanje obstoječih uporabnikov in optimalno skrb za njihovo zadovoljstvo (pri tem pa v večini primerov ne obstajajo merila za merjenje zadovoljstva oziroma zadovoljivosti storitev). Marketinško komuniciranje v smislu informiranja uporabnikov o ponudbi občine opravlja država, ko sprejema zakone in ostale predpise, ki zagotavljajo državljanom njihove pravice in nalagajo obveznosti lokalni skupnosti. Svojo veljavo pa ima marketing na nabavnem področju, kajti omenili smo že, da je znesek pripadajočih sredstev občine določen pavšalno, na osnovi določenih številčnih parametrov, zato so lahko morebitna odstopanja zaradi lokalnih posebnosti zanemarjena ali nepopolno ovrednotena. Za zadovoljivo izvajanje pristojnosti občine je zato potrebno gospodarno ravnanje z razpoložljivimi sredstvi. Določeno mero racionalizacije stroškov naj bi zagotavljal sistem javnih naročil, ki ureja obvezno ravnanje naročnikov in ponudnikov pri oddaji javnih naročil za

43

nabavo blaga, oddajo gradenj in naročanje storitev. Temeljni predpis s tega področja je zakon o javnih naročilih30, ki vsebuje naslednja temeljna načela:

- načelo gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev, - načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki, - načelo transparentnosti porabe javnih sredstev, - načelo enakopravnosti ponudnikov.

Zakon podrobno predpisuje postopke naročanja blaga in storitev ter izbire dobaviteljev oz. izvajalcev, tako naj bi se dosegala izbira, ki pomeni najgospodarnejšo porabo sredstev glede na ponujene dobavne pogoje ponudnikov, omogočena je tudi naknadna presoja izbire. Poseben, nekoliko ohlapnejši režim je predviden za javna naročila malih vrednosti, to so javna naročila, katerih ocenjena vrednost je nižja od 10 mio SIT za oddajo naročil blaga in storitev oziroma 20 mio SIT za oddajo naročil gradbenih del. Gre torej za obravnavo tržnega povpraševanja, kjer lahko občina z marketinškim pristopom oblikuje raven in strukturo povpraševanja ter oblikuje pogoje menjave, ki jih nudi dobaviteljem. 3.5 Strateška diagnoza Občina Žiri je ustanova javne uprave, ki iz svojega okolja sprejema potrebne vire za svojo dejavnost, v okolje pa oddaja rezultate svojega dela v obliki javnih dobrin in storitev ter drugih uporabnih vrednosti. Tako viri sredstev kot osnovne pristojnosti občine so zakonsko opredeljeni in določeni na minimalni ravni, ki še zagotavlja pričakovane rezultate. Vendar je poslanstvo občine izrazito razvojne narave, saj je njena vloga v odnosu do okolja po eni strani izvajanje razvojnih programov in usmeritev države na lokalnem nivoju, po drugi strani pa je občina zastopnik interesov občanov; zato je njen osnovni cilj dvig blaginje in življenjskega standarda lokalne skupnosti. Iz tega vidika je nujno, da njena skrb ni le preživetje, ampak se mora zelo načrtno ukvarjati tudi z razvojnim vidikom svojega delovanja. Tako razmišljanje nas privede do točke, kjer se (podobno kot v primeru pridobitnih organizacij) v poslovanju nepridobitne organizacije, ki je hkrati ustanova javne uprave, pokaže potreba po uvajanju procesa strateškega managementa kot načina aktivnega soustvarjanja bodočnosti, katerega bistvo je prav ustvarjanje sprememb, adaptiranje spremembam in obvladovanje sprememb (Snoj in Gabrijan 2002, 197-199). Izračunana primerna poraba občine v višini 406,6 mio SIT v letu 2002 je z lastnimi prihodki občine pokrita 67%, razliko v višini 33% zagotovi država v obliki finančne izravnave. Občina izvaja svoje pristojnosti v lastni režiji, z zagotavljanjem javnih služb v javnih zavodih, v okviru režijskega obrata in v okviru proračunskega sklada za stanovanjske namene, skupni proračun v letu 2002 znaša 596,8 mio SIT.

30 Zakon o javnih naročilih, Ur. l. RS št. 39/2000.

44

Območje občine je sicer sorazmerno dobro gospodarsko razvito, nima visoke brezposelnosti niti strukturnih problemov v gospodarstvu, kljub temu je ekonomska moč občine šibka, kar kažeta podatka o povprečni neto plači v kraju, ki v primerjavi z republiškim povprečjem dosega le slabih 85 odstotkov, ter zgoraj navedena nizka pokritost potreb občine z lastnimi prihodki. Iz tega lahko sklepamo, da tudi življenjski standard občanov ni na visoki ravni v primerjavi z razvitejšimi okolji in da posledično obstaja veliko raznovrstnih razvojnih potreb. Občina je tista ustanova, katere osnovno poslanstvo je ravno skrb za dvigovanje ravni kakovosti življenja njenega prebivalstva, zato lahko upravičeno pričakujemo v njeni poslovni naravnanosti izrazito razvojno usmerjenost, ki naj se odraža v vlogi osrednje razvojne ustanove kraja. Dejstvo je, da je občina kot ustanova sestavni del državne uprave, ki ima monopolni položaj v razmerju do uporabnikov njenih storitev, kajti občan lahko ureja določene zadeve v pristojnosti občine le v svoji občini; prav tako ne more zamenjati občine, kadar z njenimi storitvami ni zadovoljen. Občinska uprava tudi ni neposredno odvisna od odziva uporabnikov na kakovost njenih storitev, kajti država zagotavlja, da bo vsaka občina prejela toliko sredstev (v obliki pripadajočih lastnih prihodkov oziroma s finančno izravnavo, kadar so slednji nezadostni), da bo lahko izvajala svoje pristojnosti v okviru, kot ga določajo predpisi za posamezno področje. Občinska uprava se na tej točki lahko zadovolji s svojim položajem in z zagotovljenim obsegom sredstev izpolnjuje minimum svojih obveznosti, vprašanje pa je, ali na tak način lahko izpolnjuje tudi svoje razvojno poslanstvo. Sistem izračuna primerne porabe na prebivalca namreč predvideva nek pavšalen obseg sredstev, ki sicer poleg tekočega izvajanja javnih storitev verjetno predvideva tudi dejstvo, da je potrebno določene manjkajoče elemente javne infrastrukture šele izgraditi, jih nato vzdrževati in obnavljati. Vendar pa se ostanek sredstev v občinskem proračunu, katerega lahko v enem proračunskem letu namenimo za investicije, torej za razvojne naloge, vztrajno iztiska na račun tekočih obveznosti proračuna. V manjših in ekonomsko šibkejših občinah je to zelo hud problem, kajti izgradnja napr. čistilne naprave stane za vse enako, ne glede na to kje se gradi, vendar lahko neka mestna občina izgotovi investicijo v dveh letih, za manjšo občino pa bi ista investicija pomenila porabo vseh razpoložljivih investicijskih sredstev za pet ali več let. Če občina želi uspešno izpolnjevati svoje poslanstvo, so zanjo neizogibna prizadevanja za učinkovito izrabo obstoječih virov ter zagotavljanje dopolnilnih virov sredstev. Te pa je mogoče pridobiti z izrabo lastnih razvojnih potencialov, s širjenjem dejavnosti izven okvirja izvirnih pristojnosti občine, na tržnih oziroma podjetniških osnovah, s povezovanjem in partnerstvom z zasebnim sektorjem ter z ostalimi ustanovami javne uprave. Vse to pa zahteva ciljno naravnanost in odprt koncept poslovne kulture ustanove, kjer lahko tudi sicer nepridobitna organizacija s pridom uporabi tehnike upravljanja in marketinga.

45

Z doslej opisanimi lastnostmi organizacije in njenega okolja smo analizirali lastne sposobnosti organizacije ter njeno mikro in makro okolje. Strateška diagnoza pa zajema opredelitev prednosti in slabosti organizacije ter priložnosti in nevarnosti, ki jih zaznamo v njenem okolju. Tako dobljene ugotovitve dajejo informacijo o sedanjem oziroma izhodiščnem stanju in bodo služile kot osnova za oblikovanje predlogov v nadaljevanju. A. PREDNOSTI: - zakonsko opredeljene pristojnosti in zagotovljena sredstva za opravljanje

osnovne dejavnosti občine - postavljena in utečena notranja organizacijska struktura (sprejeti notranji

organizacijski predpisi itd) - urejene osnovne prostorske in tehnične možnosti za delo občinske uprave - zaposleni kadri v zadostnem številu glede na sprejeto sistemizacijo delovnih

mest - razvojne možnosti na osnovi premoženja (definirano premoženje občine,

sprejeta je delitvena bilanca z nekdanjo skupno občino, predpisi dajejo premoženju občine v mnogih primerih poseben status, napr. javna infrastruktura, predkupna pravica itd)

- obstoječa mreža izvajalcev javnih služb in obstoječa javna infrastruktura ter utečeni tokovi osnovne oskrbe (trgovine, šola, vrtci, ceste, zdravstveni dom, vodovodno in kanalizacijsko omrežje, telekomunikacijska omrežja, poslovni prostori, stanovanja…)

B. SLABOSTI: - organi upravljanja nimajo izdelane celovite vizije razvoja občine, niso določene

strategije razvoja niti razvojne prioritete - pomanjkljiv informacijski sistem za spremljanje potreb, načrtovanje aktivnosti in

spremljanje uspešnosti doseganja zastavljenih ciljev; ni sistematično urejeno sprotno zajemanje potreb, zahtev, pripomb občanov, zato se rešujejo parcialno, od primera do primera (ali pa sploh ne)

- javnost zato ni seznanjena s cilji, prioritetami in področji dela občine, tudi sicer občani premalo poznajo pristojnosti občine, do sedaj še ni bilo javne razprave o potrebah občanov in potencialnih smereh razvoja občine, razen za nekatere parcialne programe (prostorski ureditveni načrt, daljinsko ogrevanje…)

- nezainteresiranost za transparentno, odprto poslovanje (napr. občina nima predstavitvene spletne strani)

- pristojnosti zaposlenih niso jasno opredeljene, ampak se delijo med posameznimi zaposlenimi, posledica je lahko neučinkovito delo in tudi premajhna motiviranost za delo

- pomanjkanje kadrov z managerskim znanjem za vodenje razvojnih projektov - evidenca premoženja ni ažurna, ni sistematičnega, načrtnega gospodarjenja s

premoženjem, premalo izkoriščeni so obstoječi viri, težave se pojavljajo pri upravljanju premoženja, ki je v solastništvu (napr. financiranje investicij v skupnih zavodih: izgradnja nove knjižnice na sedežu zavoda, v Škofji Loki)

- ekonomska šibkost, odvisnost od javnega financiranja, zato se pri financiranju

46

večjih projektov pojavljajo likvidnostne težave (posebno, kadar se proračun sprejema pod političnim pritiskom, mimo realnih možnosti; običajno se v proračun uvrstijo investicije, njihova realizacija pa onemogoča redno financiranje tekočega poslovanja)

- preslabo proračunsko načrtovanje, ni dvoletnega proračuna, načrt razvojnih programov je bolj zbirka želja in potreb kot pa razvojni dokument, ki bi vseboval dobro pripravljene, premišljene, usklajene in ovrednotene investicijske programe

- nedoseganje pričakovanih rezultatov, nekorektni poslovni odnosi navzven kot posledica slabega načrtovanja (napr. do dobaviteljev, zaradi likvidnostnih težav) itd. povzročajo negativni image organizacije

C. PRILOŽNOSTI: - informacijska tehnologija omogoča nove načine informiranja, komuniciranja,

razvoj novih storitev tudi v upravi (internet, spletne strani, elektronska pošta, plačilni instrumenti, dostop do baz državnih podatkov..)

- sistem javnega financiranja se postopno dograjuje, predpisujejo in uvajajo se postopki, ki omogočajo lažje in uspešnejše poslovanje (napr. sprejem dvoletnega proračuna, razvojni programi itd)

- pripravljajo se zakonske podlage, pričenja se dejansko izvajanje sprejetih razvojnih strategij na ravni države, regije, območja, kar omogoča boljšo informiranost in lažje načrtovanje aktivnosti

- reforma javne uprave prinaša več odprtosti (napr. dostop do informacijskih baz, ki so bile doslej v izključni domeni države; izvajanje določenih nalog države oz. občine se prenaša v privatni sektor;)

- spremembe delovne zakonodaje prinašajo novosti pri zaposlovanju v javni upravi, saj se uvaja karierni sistem, izbira javnih uslužbencev na javnem natečaju, s tem se vnašajo elementi trga dela tudi v javno upravo

- večja odprtost trgov vnaša večjo ponudbo in tudi večjo konkurenčnost na strani ponudnikov blaga in storitev, kar omogoča večji izbor kakovostnejše ponudbe

- novi trgi kapitala – razvijajo se možnosti pridobivanja dodatnih virov iz raznih virov (poleg bančnih), napr. stanovanjski sklad RS, sklad za razvoj podeželja, eko sklad ter strukturni skladi Evropske unije

- nizka brezposelnost, zaokroženost območja, razmeroma dobra gospodarska razvitost, ni velikih strukturnih problemov (npr. industrija v težavah), ohranjenost naravnega okolja, bližina večjih krajev in dostopov do avtocestnega omrežja

D. NEVARNOSTI: - hitro spreminjanje potreb in vrednot družbe v smeri potrošništva (kot posledica

hitrega tehnološkega napredka in novih tehnologij) in s tem življenjskega sloga ljudi; pogosto imajo te spremembe škodljive posledice za naravno okolje in za odnose v družbi

- pomanjkanje strateških usmeritev na širši ravni (napr. Slovenija nima opredeljenih strateških razvojnih področij), premajhna podpora inovativnim in sonaravnim okoljskim projektom, premalo interesa za vlaganje v znanje in razvoj

- premalo angažiranosti za dolgoročno načrtovanje razvoja kraja

47

- javno financiranje potreb občine čedalje bolj temelji na iztiskanju javne porabe (določa se vedno več pristojnosti občine in višajo se standardi zagotavljanja javnih storitev ob nesorazmerni rasti obsega zagotovljenih javnih sredstev)

- velikost občine in njena ekonomska moč sta na spodnji meji ekonomičnosti, saj je večji del proračunskih sredstev namenjenih izvajanju zakonsko določenih pristojnosti, medtem ko za izvedbo razvojnih nalog ostane zagotovljen le manjši del sredstev

- prilagajanje pravnemu in gospodarskemu redu Evropske unije prinaša še več zahtev lokalnim skupnostim, saj je eden izmed osnovnih namenov unije izenačevanje življenjskih pogojev prebivalstva v celotni uniji oziroma odpravljanje razvojnih primanjkljajev

- gospodarstvo je z odpiranjem trga pod čedalje večjim konkurenčnim pritiskom, posledično se veča tudi pritisk na zniževanje državne porabe – pocenitev javne uprave pomeni manjše obremenitve za davkoplačevalce, zato je učinkovitost javne uprave pomembna naloga pri omogočanju konkurenčne sposobnosti gospodarstva ob vstopanju v evropske in svetovne povezave (Cvikl in Zemljič 2000, 9)

- v lokalnih okoljih je pri nabavah možna ovira nezadostna oziroma neustrezna ponudba na lokalnem trgu, medtem ko so oddaljeni ponudniki manj zainteresirani za sodelovanje

- v strukturi obstoječih gospodarskih dejavnosti v kraju prevladujejo delovno intenzivne panoge (obutvena, tekstilna industrija), ki se zaradi visoke cene domače delovne sile srečujejo z velikimi težavami zaradi globalnih trendov (zniževanje cen izdelkov na račun izkoriščanja poceni delovne sile v manj razvitih delih sveta); ob zaostrovanju pogojev poslovanja te industrije grozi kraju velika brezposelnost, zato je potrebno razmišljati o možnostih diverzifikacije gospodarskih dejavnosti

- mesto uprave je vse bolj v partnerstvu gospodarstvu – potrebna je sprememba miselnosti.

48

4 PREDLOGI Lokalna skupnost vstopa v menjalne odnose s svojim okoljem zaradi zagotavljanja potrebnih virov za lastno delovanje in razvoj. Njena specifična sposobnost je izvajanje javnih storitev in zagotavljanje javne infrastrukture. Menjalni odnosi se potekajo na monopolnem trgu, kjer nastopa kot monopolni ponudnik javnih dobrin in storitev. Plačilo storitev je posredno, saj jih ne plača uporabnik, ampak država, ki je od uporabnikov storitev lokalne skupnosti pobrala davke. Tak monopolni položaj lokalne skupnosti omogoča njeno preživetje, saj ji država zagotavlja zadosten obseg sredstev, potrebnih za nemoteno izvajanje zakonsko določenih pristojnosti. Ne prinaša pa ji tako velikih koristi, da bi lokalna skupnost lahko izvajala tudi razvojne naloge, ki so sestavni del njenega poslanstva. Zato predstavlja temeljno ugotovitev za oblikovanje nadaljnjih predlogov dejstvo, da se lahko udeležuje menjalnih razmerij tudi na trgih tržnih (konkurenčnih) dobrin, na osnovi novih kompetenc, sposobnosti, priložnosti, s ponudbo dodatnih uporabnih vrednosti, in tako zadovoljuje razvojne potrebe ter upraviči vlogo razvojne ustanove v svojem okolju. V nadaljevanju bomo zato predstavili predloge za uspešnejše poslovanje občine iz dveh zornih kotov:

kot uspešnega izvajalca javnega poslanstva v razmerju do države in kot kompetentnega poslovnega partnerja v tržnih (konkurenčnih) menjalnih

razmerjih. Predloge bomo oblikovali v smislu strateškega načrtovanja marketinga in taktično – operativnega načrtovanja marketinga, na osnovi strateške analize in diagnoze, predstavljene v predhodnih poglavjih. 4.1 Opredelitve na ravni strateškega načrtovanja marketinga Strateško upravljanje je domena vrhovnega managementa organizacije. Po analogiji z gospodarskimi družbami lahko rečemo, da v primeru občine na to raven odločanja spadajo strateške odločitve, ki jih sprejema župan. Osnova za strateško načrtovanje sta strateška analiza in diagnoza. Če se omejimo na področje marketinga, se nanaša na določanje ciljnih trgov, oblikovanje strateških ciljev marketinga, oblikovanje temeljnih strategij, strateško pozicioniranje in na določanje osnov marketinškega spleta. 4.1.1 Osnovne opredelitve na strateški ravni Glede na osnovno opredelitev marketinga, navedeno na strani 7, govorimo o marketinških aktivnostih tedaj, ko sta izpolnjena vsaj dva pogoja: naravnanost k zadovoljevanju potreb z menjavo izdelkov z okoljem in njihova medsebojna usklajenost in povezanost pri zadovoljevanju potreb z menjavo izdelkov. Menimo

49

torej, da gre za zavestno usmerjenost organizacije k točno opredeljenim ciljem, kar zahteva ustrezno poslovno naravnanost in kulturo organizacije. Pomanjkanje strateških opredelitev vodstva občine je ena od navedenih trenutnih slabosti organizacije, opisanih na strani 45. Menimo, da organizacija v ta namen potrebuje formalno opredelitev poslanstva in smotrov pri vodenju organizacije. Predlagamo, da župan in občinski svet formalno (v strateškem razvojnem dokumentu) opredelijo poslanstvo in vizijo občine. Poslanstvo občine je kontinuirano zagotavljati njenim prebivalcem primerljiv življenjski standard, z vzpostavljanjem pogojev za splošni družbeni in gospodarski razvoj. Občina Žiri želi zagotavljati svojim prebivalcem optimalne bivalne in življenjske pogoje v obliki potrebne infrastrukture in izvajanja javnih služb, v skladu z zakonsko določenimi merili ter v skladu z njihovimi interesi in potrebami, tako da bodo ti prispevali k dvigu vseh vidikov kakovosti njihovega življenja in dela. Žiri želijo (p)ostati privlačen kraj za bivanje. Predlagamo, da župan občine sprejme odločitev o odprti poslovni naravnanosti z upoštevanjem potreb družbe kot celote, kar naj bo osnovno vodilo pri vodenju poslovanja občinske uprave. Zavedanje o dejstvu, da bo občina lažje zadovoljevala lastne potrebe, če bo pri svojem poslovanju izhajala iz potreb ciljnih skupin, naj predstavlja osnovo za način delovanja in prilagajanja organizacije spremembam v okolju. Vodilo pri vodenju občinske uprave naj bo odgovorno vodenje in ravnanje v razmerju do volivcev, davkoplačevalcev, do družbe kot celote, do naravnega okolja ter do zaposlenih. Tako poslovno naravnanost pa narekuje že sama narava organizacije, saj smo ugotovili, da je občina nepridobitna organizacija, katere poslanstvo ni pridobivanje denarnih koristi, ki bi pripadale lastnikom kapitala, ampak stvarnih koristi v obliki javnih dobrin in storitev. Večji poudarek pri poslovanju občine je torej na visoki stopnji upoštevanja vrednot in kakovosti storitev (stran 10), kot pa na dohodkovni uspešnosti. 4.1.2 Ciljni trgi V poglavju 3.1.2 (stran 29) smo opredelili osnovna področja poslovanja občine v smislu zakonskih pristojnosti (izvajanje javnih storitev in zagotavljanje javnih dobrin). Med prednosti organizacije smo na strani 45 uvrstili zagotovljena sredstva za opravljanje osnovne dejavnosti občine, vendar smo to v nadaljevanju navedli tudi kot slabost oziroma nevarnost, saj je občina zaradi ekonomske šibkosti odvisna od javnega financiranja, povečujejo se pristojnosti občine, višajo se standardi zagotavljanja javnih storitev ob nesorazmerni rasti obsega zagotovljenih javnih sredstev. Zato je potrebno zagotoviti gospodarno porabo razpoložljivih sredstev. Predlagamo, da občina na področju izvajanja zakonsko določenih pristojnosti opredeli tiste potrebe ciljnih skupin, ki lahko prispevajo k učinkovitejši izrabi razpoložljivih virov, in nanje usmeri svoje marketinške aktivnosti.

50

Menimo, da bi bilo mogoče zmanjšati nevarnost, opisano na strani 47, ki izhaja iz velikosti občine oziroma njene ekonomske šibkosti in se kaže v nizkem obsegu proračunskih sredstev, zadostnem le za izvajanje zakonsko določenih pristojnosti (ne pa tudi za izvajanje razvojnih nalog občine) tako, da se občina udeležuje menjalnih razmerij tudi na trgih tržnih (konkurenčnih) dobrin. Predlagamo, da občina čim bolje izkoristi svoje razvojne možnosti na osnovi premoženja (glej stran 45) za pridobivanje dodatnih sredstev in jih nameni za izvajanje razvojnih nalog. Možnosti se po našem mnenju nahajajo predvsem na področju upravljanja z nepremičninami (trg stavbnih zemljišč, stanovanjska gradnja, upravljanje poslovnih prostorov, kapitalske naložbe v izgradnjo infrastrukturnih objektov itd), kjer je mogoče izkoristiti tudi tržne vrzeli (napr. izgradnja industrijske cone). Ponudba tovrstnih uporabnih vrednosti je lahko konkurenčna prednost in pomeni uveljavitev specifičnega tržnega položaja občine in zato priložnost za občino, zato bi morala svoje marketinške aktivnosti usmeriti tudi na potrebe ciljnih skupin na tem področju. Osnovna opredelitev ciljnih trgov občine bi bila torej sledeča: področje - izdelki ciljne skupine potrebe ciljnih skupin

država izvajanje politike države oz. državnih programov dobavitelji javna naročila, plačilna disciplina, ugodnosti izvajalci javnih služb stabilno financiranje, prostorski pogoji, publiciteta finančne ustanove koriščenje ponudbe (vezava sredstev, kreditiranje)

javna infrastruktura in javne storitve

zaposleni napredovanje, izobraževanje, plača, ugodnosti gospodarski subjekti poslovne priložnosti (zemljišča, (so)vlaganja..) tržne dejavnosti na

osnovi premoženja gospodinjstva zagot. bivalnih pogojev (zemljišča, stanovanja...) Na področju izvajanja javnih storitev in oskrbe z javnimi dobrinami smo kot ciljne skupine opredelili predvsem organizacije na nabavnem področju. Na prodajnem področju so ciljne skupine uporabniki javnih dobrin in storitev, pri čemer pa občina ne izvaja marketinških aktivnosti, saj jim mora omogočiti uveljavljanje njihovih pravic; v razmerju do navedenih ciljnih skupin na nabavnem področju ima občina vlogo zastopnika potreb njenih uporabnikov. V sklopu tržnih dejavnosti pa se ciljne skupine nahajajo na prodajnem področju. 4.1.3 Strateški cilji marketinga in strateško pozicioniranje Predlagamo, da župan opredeli naslednje strateške cilje marketinga: - stabilno, kakovostno izvajanje javnih storitev in zagotavljanje javnih dobrin v

skladu s predpisi in standardi ob upoštevanju potreb občanov - povečevanje deleža dodatnih finančnih sredstev v strukturi proračuna (poleg

zneska primerne porabe) oziroma privabljanje različnih oblik vlaganja kapitala za realizacijo projektov

- vstop na trg nepremičnin z oblikovanjem in ponudbo novih uporabnih vrednosti.

51

Predlagamo, da občina dejavno oblikuje svoj image (samopodobo) organizacije v smeri - poznavanja poslanstva organizacije (obveščenost javnosti o pristojnostih

občine, predstavitev njene ponudbe) - ugleda (verodostojen, zaupanja vreden poslovni partner). 4.1.4 Določanje osnov marketinškega spleta Sestavine marketinškega spleta bomo podrobneje obravnavali v nadaljevanju, v okviru operativnega načrtovanja marketinga. Na strateški ravni načrtovanja pa predlagamo, da občina opredeli osnovne značilnosti aktivnosti oziroma učinkov glede oblikovanja asortimenta izdelkov, cen in kupoprodajnih pogojev, komuniciranja ter priskrbe. V poglavju 4.2 smo v sklopu opredelitve ciljnih trgov navedli dve strateški področji delovanja občine, in sicer zagotavljanje javnih dobrin in storitev ter tržne dejavnosti. Izhajajoč iz analize obstoječega trga (str. 40) bomo za vsako od omenjenih področij poskusili opredeliti asortiment izdelkov in ostale sestavine marketinškega spleta. Na področju zagotavljanja javnih dobrin in storitev bo občina oblikovala naslednje uporabne vrednosti (izdelke):

Kakovostne povezave (cestne, kabelske, telekomunikacijske) Urbanistično urejanje prostora z visoko stopnjo skrbi za kakovostno naravno

okolje ter varstvom naravne in kulturne dediščine Kakovostne servisne dejavnosti: zdravstvene službe, šolstvo, varstvo otrok,

varstvo ostarelih in onemoglih, komunalno urejanje in opremljanje, socialno skrbstvo

Podpora razvoju kulturnih dejavnosti, športa in rekreacije ter drugih oblik družabnega življenja in prostočasnih dejavnosti. Cene dobrin in storitev se krijejo iz sredstev primerne porabe, razen dela cene tistih storitev, ki jih je mogoče določiti glede na dejansko individualno porabo uporabnikov (napr. cena komunalnih storitev, cena oskrbnine v vrtcu ali v domu za ostarele itd). Marketinško komuniciranje poteka po eni strani med občino in uporabniki, v smislu ugotavljanja potreb uporabnikov in oblikovanja ponudbe dobrin in storitev, po drugi strani pa med občino in državo v smislu organiziranja potrebnih aktivnosti za doseganje predpisanih standardov oskrbe prebivalstva. Potrebno je zagotoviti, da so javne dobrine in storitve dostopne vsem pod enakimi pogoji. Na področju razvoja tržnih dejavnosti pa bo občina oblikovala naslednje uporabne vrednosti:

Ugodni pogoji za razvoj gospodarskih dejavnosti Bivalni pogoji za prebivalstvo.

52

Cene dobrin in storitev se bodo oblikovale glede na tržna razmerja med ponudbo in povpraševanjem. Cilj marketinga bo ponujanje uporabnih vrednosti potencialnim odjemalcem. 4.2 Opredelitve na ravni taktično-operativnega načrtovanja marketinga V okviru taktično-operativnega načrtovanja gre za opredelitve pričakovanih rezultatov, določanje virov, potrebnih za realizacijo strategij, ter navedbo aktivnosti in njihovega sosledja, potrebnih za realizacijo načrtov (Snoj in Gabrijan 2002, 242). Želimo torej oblikovati načrt aktivnosti marketinga in določiti sestavine marketinškega spleta. 4.2.1 Proračunsko načrtovanje Kot smo zapisali na strani 32, je strategija razvoja občine osnovni dokument razvojnega načrtovanja, ki podaja osnovne razvojne usmeritve in smeri razvoja za daljše obdobje (običajno za obdobje 10 – 15 let) in predstavlja podlago za izvedbene dokumente srednjeročnega razvojnega načrtovanja v občini in regiji. Opredeljuje osnovne prioritete in cilje razvoja. Dejstvo, da Občina Žiri v tem trenutku nima izdelane strategije razvoja občine, je bilo uvrščeno med slabosti organizacije (stran 45). Predlagamo, da občina pristopi k oblikovanju strategije razvoja za obdobje 10 let in jo vključi v celovit razvojni dokument. Pri pripravi strategije izhajamo iz analize stanja in pregleda razvojnih možnosti naše občine. Obvezno mora upoštevati prostorske planske dokumente, saj je prostor osnovna determinanta možnosti razvoja sleherne lokalne skupnosti. Pri pripravi strategije upoštevamo že sprejete razvojne programe na regionalni ravni oziroma po posameznih razvojnih področjih. Priprava strategije razvoja je izrazito interdisciplinarno delo, pri katerem naj poleg poznavalcev iz domačega okolja sodelujejo tudi zunanji strokovnjaki. Javna razprava o možnih smereh razvoja kraja bo povečala angažiranost in zainteresiranost krajanov, kar predstavlja dodaten prispevek k odpravljanju pomanjkljivosti sedanje organizacije, omenjene na strani 46. V nadaljevanju navajamo primer take strategije, ki vsebuje strateške programe po posameznih področjih glede na funkcionalno klasifikacijo javnih odhodkov, navedeni pa so tudi kazalci, ki nakazujejo stopnjo doseganja zastavljenih strateških ciljev, ter njihove izhodiščne in ciljne vrednosti. Navedeni program je mišljen kot primer, pravi razvojni načrt občine pa naj bi bil rezultat širše, temeljito zasnovane in dosledno izpeljane javne razprave, v katero bi bili vključeni občani in strokovnjaki s področja razvojnega načrtovanja.

53

področje / program kazalec izhodiščno stanje

ciljno stanje

04 GOSPODARSKE DEJAVNOSTI 0421 KMETIJSTVO ohranjanje kulturne krajine površina kmet. zemljišč v

zaraščanju indeks 100 indeks 100

posodabljanje kmet. proizvodnje letno število investicij v kmet. proizvodnjo v višini od 0,5-5 mio

SIT

indeks 100 indeks 110

preusmeritev v ekološko kmetovanje število kmetij pod eko kontrolo 0 10 nova delovna mesta v kmetijstvu v registriranih dopolnilnih dejavnostih

število delovnih mest indeks 100 indeks 105

0436 PRIDOBIVANJE IN DISTRIBUCIJA ENERGIJE daljinsko ogrevanje število enot, priključenih na dalj.

ogrevanje 0 70

0442 INDUSTRIJA širitev industrijske cone površina komunalno urejenih

zemljišč za opravljanje gospodarskih dejavnosti

2,5 ha 7 ha

diverzifikacija gospodarskih dejavnosti št. zaposlenih v ostalih dejavnostih / št. zaposlenih v

predelovalni industriji


večja dodana vrednost dodana vrednost / zaposlenega indeks 100 indeks 102 0451 CESTNI PROMET izgradnja obvoznic in napajalnih cest za industrijsko cono

dolžina cest v km 0 7

izgradnja novih odcepov lokalnih in krajevnih cest (poleg obvoznice in napajalne c. za IC)

dolžina cest v km 54 61

asfaltacija in rekonstrukcija obstoječih lokalnih in krajevnih cest

dolžina cest v km 22 (40%) 43 (80%)

izgradnja pločnikov ob cestah v naselju dolžina cest s pločniki v km 4 9 0473 TURIZEM dodatne prenočitvene kapacitete število prenočišč 14 35 povečanje števila nočitev število nočitev indeks 100 indeks 115 povečanje števila turistov število turistov indeks 100 indeks 120 05 VARSTVO OKOLJA 0510 ZBIRANJE IN RAVNANJE Z ODPADKI sanacija divjih odlagališč odpadkov število divjih odlagališč 12 0 sistem ločenega zbiranja komunalnih odpadkov letna količina komunalnih

odpadkov za odlaganje na deponijo v m3

9100 8000

sortirnica kosovnih odpadkov stroški zbiranja, odvoza in deponiranja kosovnih odpadkov


0520 RAVNANJE Z ODPADNO VODO izgradnja omrežja in priklop na čistilno napravo za naselja Dobračeva, Rakulk, Selo, Ledinica

število gospodinjstev, priključenih na čistilno napravo

846 (70%) 1000 (83%)

0540 VARSTVO BIOTSKE RAZNOVRSTNOSTI IN KRAJINE varovana območja površina varovanih območij v ha 0,5 4,5

06 STANOVANJSKA DEJAVNOST IN PROSTORSKI RAZVOJ 0610 STANOVANJSKA DEJAVNOST

54

dodatna neprofitna stanovanja število neprofitnih stanovanj 29 40 0630 OSKRBA Z VODO izgradnja vaških vodovodov število vaških vodovodov 3 8 0640 CESTNA RAZSVETLJAVA izgradnja dodatnih odsekov obcestne razsvetljave dolžina cest z razsvetljavo v km 7 11

08 REKREACIJA, KULTURA IN DEJAVNOST NEPROFITNIH ORG. 0810 DEJAVNOSTI NA PODROČJU ŠPORTA IN REKREACIJE športni center Mršak količina športnih površin v kraju indeks 100 indeks 145 širitev športne dvorane pri osnovni šoli količina športnih površin v kraju indeks 100 indeks 110 0820 KULTURNE DEJAVNOSTI ureditev prostorov za muzejsko zbirko površina prostorov muzeja v m2 260 600 razglašeni kulturni spomeniki količina objektov 2 12 prostori za splošno knjižnico število razpoložljivih knjižničnih

enot 17000 22000

varovanje stavbne dediščine – Stare Žiri, Tabor število obnovljenih objektov 3 9

09 IZOBRAŽEVANJE 0911 PREDŠOLSKA VZGOJA ustrezna kapaciteta vrtcev število odklonjenih otrok za

sprejem v vrtec 34 0

0912 OSNOVNOŠOLSKO IZOBRAŽEVANJE ustrezna kapaciteta za devetletni program površina / oddelek indeks 88 indeks 100 10 SOCIALNA VARNOST 1010 VARSTVO OBOLELIH IN INVALIDNIH OSEB izgradnja varovanih stanovanj kapaciteta varovanih stanovanj 0 20 Tako oblikovan dokument predstavlja dolgoročne usmeritve za delo občine. Za potrebe kratkoročnega načrtovanja pa predlagamo, da občinski svet izmed naštetih programov določi prioritetne programe. Prioritetni programi se nato uvrščajo v načrt razvojnih programov za obdobje štirih let v skladu z razpoložljivimi viri in možnostmi realizacije. Na strani 46 smo zapisali, da je sedanji način oblikovanja načrta razvojnih programov kot osrednjega dokumenta večletnega načrtovanja bolj zbirka želja kot pa resen dokument. V izogib temu predlagamo, da župan uvrsti posamezen program v načrt razvojnih programov le na osnovi izdelanega investicijskega programa oziroma ustreznega dokumenta z natančno ovrednotenimi vrednostnimi in terminskimi načrti ter z opredelitvami možnih tehničnih variant izvedbe, na podlagi katerega je mogoče sprejeti odločitev o konkretni izvedbi posameznega programa (napr. investicije). Izvedba konkretnega programa je seveda predvsem odvisna od razpoložljivih virov. Predlagamo, da občina oblikuje dvoletni proračun, iz katerega bo mogoče ugotoviti obseg razpoložljivih sredstev za posamezno leto in oblikovati likvidnostni načrt realizacije proračuna, kar je v skladu z zastavljenimi strateškimi cilji in strateškim pozicioniranjem organizacije (stran 50).

55

Prednosti dvoletnega proračuna so predvsem v tem, da investicijski cikli in tudi tekoče poslovanje občine niso prekinjeni v času začasnega financiranja. Glede na že opisano ekonomsko šibkost občine (glej nevarnosti, stran 47) in zastavljene strateške cilje (glej stran 50) predlagamo, da imajo prednost pri izvedbi programi, za katere je v investicijskem programu izkazano, da je mogoče pridobiti dodatna finančna sredstva (iz državnega proračuna, na raznih razpisih) ali da obstajajo možnosti sovlaganj oz. drugih oblik sofinanciranja izvedbe projekta. Pripravljeni dokumenti dolgoročnega načrtovanja, ki so usklajeni z razvojnimi programi širšega okolja (območje, regija, država), predstavljajo dobro osnovo za kandidiranje na razpisih za pridobitev državnih sredstev oziroma sredstev Evropske unije, kot dopolnilnih sredstev za izvedbo določenega investicijskega programa. Pomembno je, da se na razpis pripravimo že preden je objavljen, da poznamo pogoje in način pridobivanja oz. koriščenja sredstev, ki se tem bolj zaostrujejo čim več je konkurenčnih kandidatk za sredstva. Menimo, da je z opisanim postopkom proračunskega načrtovanja mogoče zagotoviti boljše doseganje zastavljenih ciljev in hitrejše ter učinkovitejše rezultate. Doseči je mogoče stabilnejšo politiko razvoja občine, kajti če je smer začrtana, se je lahko držimo; če smeri ni, nastane prostor za prenagljene, premalo pretehtane, politično zasnovane odločitve, ki se s spremembo političnih razmerij lahko obrnejo v povsem drugo smer, to pa verjetno ni najbolj učinkovit način dela. 4.2.2 Marketinški splet V poglavjih 3.3.3 in 4.1.4 smo že opisali nabor storitev oziroma uporabnih vrednosti, ki jih v okviru svojih pristojnosti oziroma na tržnih osnovah ponuja uprava na prodajnem oziroma na nabavnem področju. Zato se bomo v nadaljevanju bolj osredotočili na področje izboljšanja kakovosti ponudbe in na nove možne elemente ponudbe občinske uprave. Opredelili bomo tudi ostale sestavine marketinškega spleta storitev (marketinško komuniciranje, prodajne poti, cene ter udeležence, fizično okolje in postopke).

Ugotovitev poglavja 3.4 v zvezi s ponudbo javnih storitev občine je bila, da marketing na prodajnem področju nima neposredne vloge; istočasno pa ugotavljamo tudi, da je potrebno gospodarno ravnanje z omejenimi finančnimi viri. V skladu z zastavljenimi cilji na strani 50 zato predlagamo, da občina dviguje kakovost javnih storitev zaradi gospodarnejše porabe javnih sredstev in doseganja nedenarnih koristi – zadovoljstva občanov in ugodnega javnega mnenja oziroma imagea organizacije.

Za doseganje višje kakovosti javnih storitev je predvsem pomembno ravnanje s človeškimi viri, saj vsi zaposleni v organizaciji po malem prispevajo h končni kvaliteti storitve, kot jo zazna uporabnik. Predlagamo, da občina zavestno uvaja in izvaja notranji marketing, s poudarkom na motiviranju in usposabljanju

56

zaposlenih za dobro delo, ustvarjanju pozitivnega delovnega ozračja in organizacijske kulture. Menimo, da je za zaposlene najprej pomembno zavedanje o tem, kakšno je poslanstvo organizacije, kakšna je njena vizija razvoja, kakšni so cilji in strategije za njihovo doseganje. Pomemben element zadovoljstva notranjega uporabnika je primerno izobraževanje in usposabljanje, saj obvladovanje dela ustvarja pozitivna stališča do izvedbe storitve in večjo motiviranost zaposlenih. Bistvena pa je organizacijska struktura z velikimi pooblastili kontaktnega osebja. Zaposlene tako postavimo v dejavno vlogo, zato lahko predvidijo probleme in jih rešujejo tudi med samo izvedbo storitve. Na ta način zaposleni dobijo priložnost, da pokažejo svojo ustvarjalnost na delovnem mestu in pripravljenost prevzeti odgovornost. Organizacijska struktura z nejasno opredeljenimi nalogami in z majhnimi pristojnostmi je, nasprotno, lahko vir nezadovoljstva zaposlenih, posledica je majhna motiviranost za dobro opravljeno delo. Poseben problem javne uprave je nagrajevanje in napredovanje zaposlenih, saj je obstoječi sistem plač v javnem sektorju po eni strani dokaj nepregleden, po drugi strani tog, in ne zagotavlja ocenjevanja učinkovitosti in nagrajevanja na osnovi doseženih rezultatov. V letu 2003 začne veljati novi zakon o javnih uslužbencih31, ki prinaša kar nekaj novosti v sistem zaposlovanja javnih uslužbencev. Med drugimi uvaja načelo enakopravne dostopnosti, uradniki se izbirajo na javnem natečaju, uvaja se tudi karierni sistem. Za položaj direktorja občinske uprave se sklene delovno razmerje za določen čas petih let. Opisane spremembe vnašajo elemente trga dela tudi v javno upravo, kar je vsekakor pomembna novost z vidika motiviranja zaposlenih. Dodatno vzpodbudo za dobro delo uprave predstavlja možnost, da lahko ustanova porabi morebitne prihranke sredstev za plače (zaradi racionalizacije dela in zmanjševanja števila zaposlenih) za stimulacijo zaposlenim na podlagi doseženih rezultatov.

Izvajanje razvojnih nalog občine je zelo večplasten proces, saj se pri tem srečujejo interesi zelo različnih skupin ljudi. Iz tega vidika predlagamo, da se občina za izvedbo posameznih projektov poslužuje različnih oblik timskega dela, katerega naj koordinirajo zaposleni z managerskim znanjem. Zato je pomembno, da zaposleni stalno pridobivajo tovrstna znanja in veščine in se usposabljajo za delo v skupinah (kar je trenutno še šibka točka občine - glej slabosti, stran 45).

K večjemu zadovoljstvu uporabnikov javnih storitev prispeva spremljanje njihovih potreb, prilagajanje storitev potrebam ter učinkovito reševanje pritožb. Predlagamo, da občina stalno izboljšuje organiziranost pisarniškega poslovanja, ki mora zagotavljati sprotno in dosledno urejanje upravnih zadev in vodenje upravnih postopkov ter reševanje pritožb občanov. Pri tem lahko omenimo velik pomen ustrezne tehnične podpore pisarniškemu poslovanju (računalniški programi) za spremljanje rešenih in nerešenih zadev. Obstoječe načine opravljanja storitev je potrebno prilagajati novim zahtevam, ki jih prinašajo

31 Ur. l. RS št. 56/2002

57

novi načini komunikacij preko elektronske pošte in svetovnega spleta, ter izkoristiti možnosti sodobne tehnologije.

K povečanju kakovosti storitev občinske uprave bi lahko pripomogle tudi knjige pripomb in pohval, ki naj bodo strankam dosegljive na vseh ključnih mestih, kjer se opravljajo storitve, ter na spletnih straneh. Pri tem je pomembno, da se ve, kdo in kdaj zabeležene izjave tudi obravnava in posreduje povratno informacijo kontaktnemu osebju. Zato se znova srečamo s potrebo po dorečeni notranji organizacijski strukturi in po definiranju pristojnosti posameznih uradnikov. Tako bo mogoče odpraviti slabosti organizacije, omenjene na strani 45.

Na strani 47 smo navedli, da je mesto uprave vse bolj v partnerstvu gospodarstvu. Iz tega vidika lahko v prihodnosti pričakujemo še več zahtev po razvoju upravnih storitev, predvsem v smislu hitrejšega reševanja zadev, poenostavitve upravnih postopkov in razvoja storitev na osnovi sodobnih oblik komunikacije preko elektronskih medijev. Na posvetu o informatizaciji uprave so že bili predstavljeni primeri iz tujine, kjer je preko spletnih oblik komunikacije omogočen vpogled občanov v stanje zadev nekega urada. Vsaka, tudi ustna zahteva, naj bi dobila pisni zapis in svojo številko zadeve, ki je nato posredovana v reševanje pristojnemu referentu, enako kot nek pisni dokument oziroma vloga. Tak način dela, katerega pri nas vsaj zaenkrat verjetno še ne moremo pričakovati, pa hkrati pomeni bistveno višjo stopnjo javnosti delovanja občinske uprave in zahteva veliko korektnosti, poudarka na kakovosti dela, doslednosti. Verjetno je ravno transparentnost poslovanja ustanov javne uprave tista točka, kjer lahko javnost s svojo kritičnostjo vpliva na kakovost njihovega dela. Na strani 42 smo navedli, da se ponudba storitev uprave in standardi njihovega izvajanja določajo zakonsko. Predlagamo pa, da občina teži k večji odprtosti in transparentnosti dela, ne glede na predpisane postopke oziroma oblike izvajanja storitev, saj je znano, da prilagajanje predpisanih standardov počasi sledi vse hitreje naraščajočim zahtevam okolja. Veliko občin že uporablja predstavitvene spletne strani na internetu, kjer se predstavljajo zelo odprto in nudijo veliko koristnih informacij, čeprav taka oblika ponudbe ni predpisana. To pomanjkljivost občine, navedeno na strani 45, je mogoče odpraviti zelo hitro, s postavitvijo spletnih strani, predvsem pa je se je potrebno zavedati pomena odprtosti in dostopnosti. Predstavitvene spletne strani naj vsebujejo: - osnovne podatke o občini (geografska lega, velikost, prebivalstvo, zgodovina,

gospodarstvo, kultura…) - predstavitev ustanove (imena župana, svetnikov, zaposlenih, njihove

pristojnosti, naloge, osnovni podatki napr. telefonske številke, elektronski naslovi, številka transakcijskega računa, davčna številka, čas uradnih ur…)

- predstavitev poslanstva občine, področij dela oziroma pristojnosti, strateškega načrta razvoja občine, načrta razvojnih programov in letnega proračuna

- register veljavnih predpisov, ki jih izdaja občina - zbirka zapisnikov sej občinskega sveta in delovnih teles - obvestila, razglasi, novice, povezave, navodila občanom glede postopkov

uveljavljanja določenih pravic, in podobno - možnosti komunikacije (pošiljanje vprašanj, pripomb, predlogov…).

58

Predlagamo, da občina v smislu povečevanja transparentnosti in javnosti

dela razvija različne oblike komuniciranja s ciljnimi skupinami, uporabniki in z javnostjo ter tako zmanjšuje pomanjkljivosti, navedene na strani 45. Oblike enosmernega komuniciranja so vse vrste pisnih informativnih gradiv, napr. brošure, turistično informativno gradivo, zloženke, obvestila, ki jih prejmejo vsa gospodinjstva, objave in članki v časopisih ali na lokalnem radiu, lokalno glasilo. Te oblike so za občino predvsem pomembne pri uvajanju novosti v načinu izvajanja storitev, na primer uvajanje ločenega zbiranja odpadkov, kajti uspeh je zelo odvisen od seznanjenosti, informiranosti občanov o prednostih nove storitve, o načinu opravljanja storitve, pomembno je ustvarjanje pozitivnega javnega mnenja, dobrodošle so primerjave z drugimi kraji, skratka ljudje morajo sprejeti novost in jo začeti uporabljati. Na strani 42 smo navedli, da ima ponudba občine monopolni značaj. Za občino torej ni bistveno ustvarjanje konkurenčnih prednosti na njenem prodajnem trgu, zato tudi ni aktualno ustvarjanje razlikovalnih blagovnih znamk njenih storitev. Pač pa je za lokalno skupnost pomemben občutek pripadnosti posameznikov skupnosti. V tem smislu obstaja še veliko različnih (neizkoriščenih) možnosti uporabe simbolov občine. Predlagamo, da občina razvija pozitiven odnos pripadnosti z njihovo čim širšo in množičnejšo uporabo, na primer na šolskih športnih tekmovanjih (pri tem je zelo pomemben vzgojni element), na vseh javnih objektih in mestih, raznih prireditvah, reprezentančnih izdelkih, na tiskovinah (dopisih, kuvertah) itd. Občina bi morala pripomoči, da bi vsako gospodinjstvo imelo vsaj eno občinsko zastavo, ki jo lahko razobesi za praznike ali pa je izobešena stalno – zakaj pa ne?

Predlagamo, da občina oblikuje dodatno ponudbo upravnih storitev oz. uporabnih vrednosti za občane z izrabo možnosti, ki jih nudi elektronsko poslovanje. Standardizirane obrazce, ki se sedaj uporabljajo v papirni obliki, je potrebno prenesti na spletno stran v elektronski obliki in omogočiti, da jih občan lahko izpolni preko vnosnih polj. Problem te oblike poslovanja je predvsem zagotavljanje varovanja podatkov in preverjanja verodostojnosti oz. identitete, zato je tovrstno poslovanje mogoče le z ustreznimi tehničnimi rešitvami. Možni primeri elektronskega poslovanja so: - zahtevek za izdajo lokacijske informacije, - vloga za znižano plačilo vrtca, - vloga za določitev obratovalnega časa gostinskih lokalov in trgovin, - prijava v zavarovanje občana, - prijava na javni razpis itd.

Spremembe zakona o upravnem postopku iz leta 2002 prinašajo kar nekaj novosti v izvajanje upravnih postopkov ravno na podlagi razvoja elektronskega poslovanja. V zakonu je namreč že predvidena možnost, da stranki ob vložitvi zahtevkov za priznanje določenih pravic oziroma storitev ni več potrebno dostaviti raznih potrebnih potrdil, če organ lahko sam pridobi podatke iz uradnih evidenc. Iz tega vidika predlagamo, da si občina zagotovi možnost priključitve na državno informacijsko hrbtenico HKOM in si omogoči dostop do podatkovnih

59

baz države in s tem do dnevno ažuriranih uradnih evidenc. S tem bo omogočeno upoštevanje predpisov, upravni postopki pa bodo prijaznejši za stranke.

Izvajanje upravnih nalog občine pomeni presojanje o upravičenosti stranke do uveljavljanja neke njene pravice. Vezano je na upravne postopke, ki so deloma urejeni z zakonom o upravnem postopku, deloma pa jih urejajo področni predpisi. Glede na to predlagamo postopno standardiziranje storitev oziroma postopkov zaradi njihovega hitrejšega in učinkovitejšega izvajanja, kadar je to mogoče. Oblika standardiziranja, ki je že utečena, so razne vloge oziroma obrazci, ki pa morajo biti za stranko čim manj zahtevni in pregledni. Po opravljeni storitvi naj stranka prejme dokaz o opravljeni storitvi v obliki izpiska, potrdila itd.

Drugi vidik dostopa do uradnih evidenc je povečanje možnosti za ureditev in spremljanje tistih evidenc občine, ki so osnova za realizacijo prihodkov proračuna. Kot najpomembnejše področje omenimo optimiranje prihodkov od nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča kot enega pomembnejših virov občine. Predlagamo, da občina sprejema odločitve za usmerjanje njene politike v skladu z zastavljenimi cilji na osnovi kakovostnih podatkov in programske opreme, ki omogoča upravljanje s podatki, saj lahko s simulacijami izračunov po različnih kriterijih predvidimo različne možne variante davčnih obremenitev ter posledice odločitev za vsako varianto. S tem bi izkoristili prednosti, ki jih prinaša informacijska tehnologija (glej stran 46).

Predlagamo, da občina evidentira poslovne prostore in stavbe v njeni lasti ter pripravi načrt gospodarjenja s tem premoženjem. Za odpravo pomanjkljivosti, navedenih na strani 45, je potrebno zagotoviti oddajanje prostih poslovnih prostorov v najem, spremljanje in racionalizacijo stroškov ter oblikovanje cen najema oziroma uporabe premoženja.

Na strani 42 smo navedli, da storitve praviloma nimajo cene, razen tistih storitev, ki jih je mogoče določiti glede na dejansko individualno porabo uporabnikov (napr. cena komunalnih storitev, cena oskrbnine v vrtcu ali v domu za ostarele itd). Pač pa se v upravnih postopkih uporabljajo upravni koleki kot oblika plačila storitve. Dejstvo je, da je potrebno na blagajniškem mestu občine pogosto odšteti dokaj visoke zneske, najsibo za upravne koleke ali za neposredno plačilo storitve. Predlagamo, da občina opremi blagajniška mesta s POS terminali in tako omogoči negotovinsko plačevanje obveznosti občanov (s kreditnimi karticami oz. drugimi negotovinskimi plačilnimi sredstvi).

Tehnološki napredek, razvoj posameznih strok, gospodarskih povezav in razvoj organizacijskih oblik stalno prinašajo na trg ponudbo novih tehničnih rešitev in načinov zadovoljevanja potreb. Tudi za občino se tako ponujajo možnosti za zniževanje stroškov in dvigovanje kakovosti storitev na vseh področjih dejavnosti. Predlagamo, da občina izvaja ciljno naravnane tržne raziskave na nabavnem področju zaradi spremljanja možnosti za izboljšanje obstoječih načinov zadovoljevanja njenih potreb. Kot primer omenimo tudi v upravi aktualen t. i. proces outsourcinga, kar pomeni, da namesto zaposlovanja tehničnega osebja in nakupa lastnih osnovnih sredstev za opravljanje določenih dejavnosti, naročimo

60

potrebne storitve na trgu. Zelo razvite so tudi razne oblike finančnega najema (leasing). Predlagamo, da občina na osnovi raziskave potreb dobaviteljev oblikuje ustrezno ponudbo v obliki ugodnih dostavnih pogojev, plačilnih rokov, zavarovanja pred riziki, garancij itd.

Na strani 45 smo kot pomanjkljivost navedli odvisnost od javnega financiranja, kot posledico ekonomske šibkosti občine. Za izpeljavo občinskih investicijskih projektov postaja čedalje pomembnejša sposobnost aktiviranja zasebnih finančnih virov. Vedno bolj aktualne postajajo različne možne oblike javno – zasebnih sovlaganj, ki se vedno bolj uveljavljajo. Kot primer navajamo model BOT projektnega financiranja. Ta oblika je primerna za zagotavljanje infrastrukture na področju gospodarskih javnih služb, ki temeljijo na dobičku, vezanem na kapitalska upravičenja. BOT je kratica za Build - Operate – Transfer, kar prevedeno pomeni: izgradi – upravljaj – prenesi v last države (ali lokalne skupnosti). Najboljši ponudnik dobi od države ali lokalne skupnosti koncesijo za izgradnjo in upravljanje infrastrukture, pri čemer prevzame tudi obveznost, da bo projekt financiral in ga izpeljal. Ob koncu koncesijske dobe je koncesionar praviloma dolžan projekt predati v lastništvo državi ali lokalni skupnosti. Značilnost modela BOT je torej v tem, da se zasebni sektor vključuje v financiranje javne infrastrukture na podlagi kakovosti samega projekta. To temelji predvsem na pričakovanih finančnih prilivih projekta samega, ne pa na drugih oblikah zavarovanja. Lastnik infrastrukture je praviloma država oz. lokalna skupnost, ki tudi določa režim dejavnosti in pri tem vsaj nadzira cene izvedbe projekta in pogoje za delovanje (Milunovič 2000, 447-449). Predlagamo, da občina ovrednoti lastne vire oziroma možne vložke za realizacijo določenega investicijskega projekta (napr. komunalno opremljeno stavbno zemljišče, obstoječa infrastruktura, pravica uporabe, podelitev koncesije itd), opredeli pogoje sovlaganj in na tej osnovi razišče interes potencialnih sovlagateljev in možnosti za realizacijo projekta.

Sestavina storitve je tudi fizično okolje, kjer je opravljena storitev. Predlagamo, da občina obravnava prostore in njihovo opremljenost kot pomemben sestavni element storitve in sredstvo komunikacije. Urejenost prostorov, ustrezne oznake, usmerjevalni napisi, mesta, kjer so na voljo informativna gradiva, ustrezna stopnja reprezentativnosti in prostori za sprejem obiskovalcev prispevajo k prijaznejšemu stiku med strankami in ustanovo, k prijetnejšemu počutju in k oblikovanju ugodne samopodobe občine. 4.2.3 Informacije za podporo odločanju pri marketingu V sklepnem poglavju se dotikamo še pomembnega področja dejavnosti v zvezi z ustvarjanjem informacijske osnove za odločanje o ostalih marketinških aktivnostih. Navedli bomo predloge v zvezi z zagotavljanjem tekočih, programskih, kontrolnih in intervencijskih informacij.

61

Tekoče informacije o poslovnih dogodkih znotraj organizacije se zagotavljajo v knjigovodstvu, v skladu z zakonom o računovodstvu in z zakonom o javnih financah. Dokument, kjer so sistematično urejene in prikazane pomembne informacije, je letno poročilo s priloženimi računovodskimi izkazi in ostalimi sestavinami, kot jih predpisuje zakon o javnih financah. Občina je dolžna pripravljati mesečna poročila o realizaciji prihodkov in odhodkov v skladu z ekonomsko klasifikacijo ter o porabi sredstev glede na funkcionalno klasifikacijo, ter jih posredovati Ministrstvu za finance. Dokument, kjer so zajete programske informacije, je občinski proračun. Struktura proračuna je določena le v osnovnih potezah, in sicer z zakonom o javnih financah. Zajema splošni del proračuna, kjer so prikazani prihodki in odhodki po ekonomski klasifikaciji in po funkcionalni klasifikaciji, ter posebni del proračuna, ki zajema proračunske postavke, njegova struktura pa ni predpisana. Predlagamo, da občina oblikuje posebni del proračuna tako, da je posamezna proračunska postavka označena s svojo šifro32. Postavko sestavljajo konti (ekonomski namen) z enako šifro. Vsaka postavka pa je razvrščena v ustrezno skupino glede na funkcionalni namen uporabe. Proračunski dokument zajema letni finančni načrt organizacije, kjer spremljamo tudi njegovo realizacijo. Pri tem je potrebno upoštevati proračunsko načelo plačane realizacije, kar pomeni, da se realizacija ugotavlja po načelu denarnega toka. Pri tem niso zajete informacije o že nastalih poslovnih dogodkih, kjer pa še ni prišlo do denarnega toka. Pomanjkanje slednjih informacij daje nepopolno sliko o stanju na posamezni proračunski postavki. Predlagamo, da občina poleg plačane realizacije po posameznih postavkah dinamično spremlja tudi predobremenitve, kjer so zajeti fakturirani, a še ne plačani prihodki oz. odhodki, ter predvideni prihodki oz. odhodki na osnovi izdanih naročil oziroma podpisanih pogodb. Združevanje tekočih in programskih informacij s ciljem ugotavljanja odstopanj stvarnega stanja od želenega, omogoča prikaz kontrolnih informacij. Osnovni pogoj za učinkovito obvladovanje informacijskega procesa je ustrezna računalniško programska podpora, kar pa je v konkretnem primeru šibka točka, uvrščena tudi med slabosti organizacije na strani 45. Predlagamo, da občina posodobi notranji informacijski sistem do te mere, da bo mogoča ažurna obdelava podatkov in priprava potrebnih poročil, predvsem v procesih priprave in izvrševanja proračuna ter nadziranja pravilnosti in zakonitosti izvajanja proračuna, poleg tega tudi za spremljanje gospodarnosti porabe proračunskih sredstev. Na trgu že obstajajo ponudniki računalniških programov, ki so se specializirali na proračunske uporabnike. Kot primer omenimo informacijski sistem, ki ga že uporabljajo ministrstva, to je sistem MFERAC33. Je informacijski sistem za spremljanje izvajanja državnega proračuna, sestavljen iz strojne opreme, programske opreme, omrežja državnih organov, dokumentacije in sistema upravljanja. V sistem MFERAC so računalniško podprta in vgrajena vsa 32 V praksi se uporablja interni šifrant stroškovnih mest. 33 Zbornik posveta MFERAC vir dragocenih informacij za odločanje, Ljubljana 2002.

62

pomembna pravila in rešitve iz zakonov, ki urejajo proračunsko financiranje. V različnih fazah izvrševanja proračuna se preverja pravilnost postopkov. Sistem opozarja uporabnike na morebitne nepravilnosti in napake, do katerih prihaja v posameznih fazah, ali pa popolnoma blokira izvršitev, ki bi pomenila kršitev zakonskih določil. Sistem zagotavlja pravilno izvrševanje proračuna na naslednjih pomembnih področjih: - namenski prejemki in izdatki proračuna - prerazporejanje pravic porabe - prevzemanje obveznosti v breme proračuna - roki plačil v breme proračuna - spremljanje načrta razvojnih programov. Omogoča usklajen tok naslednjih operacij: - načrtovanje proračuna - upravljanje proračuna - prerazporeditve v proračunu - evidentiranje predobremenitev (podpisane pogodbe, ostale oblike prevzemanja

obveznosti, napr. naročila) - finančna kontrola knjigovodskih listin - priprava odredb (evidentiranje računov, preverjanje skladnosti s pogodbenimi

zahtevami oz. naročilom, podpis odredbodajalca) - evidentiranje obveznosti in priprava specifikacij zahtevkov (kontiranje,

knjiženje, podatki za izplačila - nakazovanje - izplačila sredstev iz proračuna dobaviteljem oz. upravičencem

ali proračunskim uporabnikom (priprava plačilnih nalogov) - - knjiženje realizacije - elektronski prevzem in obdelava izpiska plačilnega

prometa (zapiranje obveznosti proračuna, evidentiranje prihodkov in odhodkov – načelo plačane realizacije)

Na podlagi zaključenih obdelav in usklajenih podatkov aplikacija omogoča: - spremljanje porabe sredstev po posameznih proračunskih postavkah,

podkontih in stroškovnih nosilcih - pripravo različnih poročil o porabi sredstev in evidentiranih obveznostih - podatke za pripravo računovodskih izkazov posameznih proračunskih

uporabnikov ter zaključnega računa proračuna.

Pomemben element, ki se v sistem javnih financ šele uvaja in ga bo potrebno upoštevati tudi v Občini Žiri, je sistem notranjega nadzora. Uvajajo ga zadnje spremembe zakona o javnih financah. Notranji nadzor javnih financ obsega sistem finančnega poslovodenja in kontrol ter notranjega revidiranja. Zagotoviti mora, da finančno poslovodenje (menedžment) in sistem kontrol deluje v skladu z načeli zakonitosti, preglednosti, učinkovitosti, uspešnosti in gospodarnosti.

63

Finančno poslovodenje (menedžment) obsega vzpostavitev in izvajanje načrtovanja in izvrševanja proračunov in finančnih načrtov, računovodenja in poročanja z namenom doseči zastavljene cilje ter zagotoviti, da bodo sredstva zavarovana pred izgubo, oškodovanji in prevarami. Notranje revidiranje zagotavlja neodvisno preverjanje sistemov finančnega poslovodenja in kontrol ter svetovanje poslovodstvu za izboljšanje njihove učinkovitosti. Notranje revidiranje izvajajo notranji revizorji. Proračunski uporabniki vzpostavijo sistem notranjih kontrol in zagotovijo kadrovske in materialne vire in pogoje za gospodarno, učinkovito in uspešno poslovanje ter delovanje notranjih kontrol. V ta namen zagotavljajo stalen obstoj učinkovite kadrovske politike in delovnih postopkov ter skrbijo: - da se natančno predpišejo delovni postopki - da obstajajo določila o preprečevanju navskrižja interesov - da se redno opravlja ocenjevanje vseh zaposlenih - da se vsi zaposleni, predvsem pa državni notranji revizorji, stalno strokovno

izpopolnjujejo - da se zagotovi zadostno število osebja za vodenjem izvajanje in nadzor

poslovanja - da se interni akti, delovni postopki in organizacijske sheme sproti dopolnjujejo - da se določijo pristojnosti in odgovornosti zaposlenih - da računovodski sistem vključuje tudi ustrezne računovodske kontrole. Za lokalne skupnosti kot potencialne uporabnike različnih evropskih skladov je uvedba notranjih kontrol še kako pomembna, saj bodo v takem primeru še posebno strogo nadzorovane. Ne glede na njihovo velikost bodo morale imeti učinkovit sistem notranjih kontrol, zagotovljeno in delujočo notranjo revizijo, dodatno pa bodo nadzirane s strani službe za nadzor proračuna in evropske komisije (Milatovič 2002, 21). Predlagamo, da glede na njeno velikost in kadrovske ter materialne možnosti občina vzpostavi skupno službo notranjega nadzora za večje število proračunskih uporabnikov. Konkretno bi bilo mogoče ustanoviti skupno službo za območje treh manjših občin na škofjeloškem območju (Žiri, Železniki, Gorenja vas-Poljane).

V poglavjih, kjer smo obravnavali vidik načrtovanja dejavnosti občine, smo poleg navedbe strateških ciljnih stanj in pojavov ter strategij za doseganje slednjih, uporabili tudi navedbo materialnih kazalnikov, ki naj bi omogočali presojo stopnje doseganja zastavljenih ciljev ter uspešnosti doseganja ciljev, oba vidika skupaj pa naj bi predstavljala informacijo o celoti doseženih kakovostnih sprememb. Sistem kazalnikov omogoča uvajanje controllinga tudi v upravi, čeprav je glede na to, da se pri uspešnosti poslovanja ustanov javne uprave ugotavlja doseganje predvsem kakovostnih kategorij, to zelo oteženo. Celoten sistem kazalnikov temelji na načelih primerjalne analize. Merila za ugotavljanje učinkovitosti so lahko:

64

- finančno – tržna (denarni tok): neto sedanja vrednost, interna stopnja donosnosti, relativna neto sedanja vrednost

- razvojna merila: merila sledenja ciljem narodnogospodarskega razvoja, merila sektorske proizvodno-storitvene moči, merila varstva okolja (sektorske metodologije)

- skladnost z normativi, standardi in stroški na enoto učinka: cena m2, skupni stroški na enoto, stroški na enoto v obratovanju, število otrok v oddelku, cena vode, cena za m2 zgradbe, stroški prevoza na otroka, stroški deponiranja odpadkov, stroški čiščenja odpadnih voda po m3, stroški odvajanja odpadnih voda na prebivalca, stanovanje, m3, poraba vode na prebivalca, delež vodnih izgub, stroški popravil

Izvedba primerjalne analize z uporabo kazalnikov je lahko zelo dragocen vir informacij za podporo odločanju, ki pa zahteva veliko vloženega truda in strokovnega znanja. Učinkovita analiza je otežena tudi z dejstvom, da sistem meril ni poenoten, zato je težko doseči primerljivost med opazovanimi enotami. Predlagamo, da občina spremlja razvoj uporabe kazalnikov v javni upravi in postopno širi področje njihove uporabe.

65

5 SKLEP Občina Žiri je bila ustanovljena v sklopu reforme lokalne samouprave leta 1994 in s 4885 prebivalci spada v številčno največjo skupino občin v Sloveniji, ki imajo od 1000 do 5000 prebivalcev. Kot taka predstavlja reprezentančen primer, na katerem lahko izpostavimo probleme poslovanja podobnih ustanov v sklopu obravnave marketinga nepridobitnih organizacij. Predstavili smo razlike v marketinškem pristopu nepridobitnih dejavnosti v primerjavi s pridobitnimi. Najznačilnejša karakteristika nepridobitne organizacije v primerjavi s pridobitno je, da ustvarjeni dobiček ne pripada lastnikom, ustanoviteljem oziroma drugim vplivnim udeležencem, ampak organizaciji, kjer se porabi za nadaljnje opravljanje dejavnosti oz. poslanstva organizacije. Izdelki nepridobitnih dejavnosti nimajo cene, oziroma cena ne daje popolne informacije uporabniku, zato uporabnik nima možnosti nakupnega odločanja. Vendar pa naj bi nepridobitni značaj organizacije odseval večjo skrb za kakovost izdelkov kot pa za dohodkovno uspešnost. Pridobitne organizacije se praviloma pojavljajo na trgih dobrin, ki imajo svojo ceno, katera uporabnikom sporoča, kakšno raven kakovosti izdelka lahko pričakujejo. Nepridobitne organizacije prevladujejo v dejavnostih, kjer cena izdelka ne omogoča ocene pričakovane kvalitete, vendar je kvaliteta pomemben dejavnik za uporabnika. Opredelili smo marketinški splet občine. Delovanje občine lahko razdelimo na dve strateški področji, in sicer zagotavljanje javnih dobrin in storitev ter tržne dejavnosti. Cene javnih dobrin in storitev se krijejo iz sredstev primerne porabe, razen dela cene tistih storitev, ki jih je mogoče določiti glede na dejansko individualno porabo uporabnikov. Marketinško komuniciranje poteka po eni strani med občino in uporabniki, v smislu ugotavljanja potreb uporabnikov in oblikovanja ponudbe dobrin in storitev, po drugi strani pa med občino in državo v smislu organiziranja potrebnih aktivnosti za doseganje predpisanih standardov oskrbe prebivalstva. Cene tržnih dobrin in storitev se bodo oblikovale glede na tržna razmerja med ponudbo in povpraševanjem. Cilj marketinškega komuniciranja bo ponujanje uporabnih vrednosti potencialnim odjemalcem. Med značilnostmi marketinga smo poudarili dejstvo, da marketing na prodajnem področju nima neposredne vloge zaradi monopolnega značaja organizacije, kadar govorimo o opravljanju osnovnega poslanstva občine, saj je za občino nepomembno izvajanje marketinških aktivnosti za pospeševanje menjave na prodajnem področju. To seveda ne velja v primeru, ko občina opravlja tržne dejavnosti. Svojo veljavo pa ima v vsakem primeru marketing na nabavnem področju, kajti za zadovoljivo izvajanje pristojnosti občine in njenih razvojnih nalog je potrebno gospodarno ravnanje in maksimiranje koristi ob omejenem obsegu razpoložljivih sredstev. S tem smo potrdili osnovno trditev diplomskega dela, da lahko tudi uprava definira svoj marketinški splet.

66

Trditev, da so storitve oziroma rezultati dela uprave v specifičnem tržnem položaju zaradi njenega monopolnega položaja, lahko potrdimo v primeru, ko občina opravlja svojo osnovno dejavnost, v razmerju med občino in uporabnikom javnih dobrin in storitev. Rezultati dela nimajo cene oziroma cena ne daje popolne informacije uporabniku, uporabnik nima možnosti nakupnega odločanja. Za vsa ostala menjalna razmerja med občino in njenim okoljem lahko trdimo, da potekajo na tržnih osnovah, zato ne moremo govoriti o specifičnem tržnem položaju. Čeprav so viri sredstev za delovanje občine zakonsko določeni in zagotovljeni, ne moremo v celoti potrditi trditve, da delovanje in razvoj uprave nista odvisna od odziva uporabnikov njenih storitev. Pri zagotavljanju javnih dobrin in storitev občina kratkoročno ni finančno vezana na stopnjo zadovoljstva njenih uporabnikov, vpliva lahko le na njen image. Dolgoročno pa lahko neupoštevanje potreb oziroma zadovoljstva uporabnikov vodi v slabenje sposobnosti in kompetentnosti organizacije, kar ima posledično lahko tudi finančne učinke, če se javne službe ne izvajajo v skladu s politiko države. Pri opravljanju tržnih dejavnosti ima odziv uporabnikov seveda zelo velik pomen oziroma vpliv na uspešnost poslovanja. Podobno lahko ugotovimo tudi za trditev, da kakovosti oziroma ravni storitev uprave ne določa tržna konkurenca, ampak drugi uravnalni mehanizmi. Ponudba javnih dobrin in storitev se določa s predpisi države, občina jih je dolžna izvajati vsaj v minimalnem obsegu, njihovo neizvajanje je sankcionirano z odtegnitvijo oziroma krčenjem obsega sredstev. Višja kakovost opravljanja storitev se odraža v nematerialni obliki, kot ugodnejši image ustanove in v širjenju možnosti za poslovno sodelovanje, kar pa lahko dolgoročno odpira nove možnosti za učinkovitejše zadovoljevanje potreb organizacije, vključno z novimi finančnimi možnostmi. Predlogi za uspešnejše poslovanje občine so zato usmerjeni v krepitev aktivnosti, ki bodo pripomogle, da bo občina čim uspešnejši izvajalec javnega poslanstva v razmerjih do države in čim bolj kompetenten poslovni partner v tržnih (konkurenčnih) menjalnih razmerjih.

67

Žiri, foto Peter Močnik, 1999.

68

SEZNAM VIROV 1. Bizjak, Franc. 1998. Kako voditi neprofitne organizacije. Neprofitni

management 4: 11-15. 2. Cheltenham, Northampton (MA). 1998. Innovations in public management:

perspectives from East and West Europe. 3. Cullis, John G. in Philip R. Jones. 1992. Public finance and public choice:

analytical perspectives. London: McGraw-Hill. 4. Cvikl, Milan M., in Petra Zemljič. 2000. Zakon o javnih financah s komentarjem.

Ljubljana: Bonex. 5. Černigoj, Peter. 2002. Investicije v javnem sektorju. V: Priprava investicijskih

projektov in investicijskih programov za uvrstitev v večletne proračune ali finančne načrte: zbornik referatov. Ljubljana: Ministrstvo za finance.

6. Devjak, Srečko in Bojan Peček. 2001. Kazalniki uspešnosti javnega sektorja. Naše gospodarstvo 1-2: 104-115.

7. Drucker, Peter F. 1990. Managing the non-profit organization. Oxford: Butterworth-Heimann.

8. Glaeser, Edward L. in Andrei Shleifer. 2001. Non-for-profit enterpreneurs. Journal of Public Economics 81: 99-115.

9. Kolarič, Zinka. 1997. Prostovoljne – neprofitne organizacije v Sloveniji. Neprofitni management 1: 17-19.

10. Kotler, Philip, in Alan R. Andreasen. 1996. Strategic Marketing for Nonprofit Organizations. New Jersey: Prentice Hall.

11. Kovač, Bogomir. 1997. Menedžment neprofitnih organizacij. Neprofitni management 1: 5-7.

12. Milatovič, Jurij. 2002. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih financah – ZJF C (notranji nadzor in proračunsko inšpeciranje). V: 3. posvet “Dnevi slovenske lokalne samouprave”: zbornik referatov. Ljubljana: Združenje seniorjev Slovenije – managerjev in strokovnjakov in Agencija za management.

13. Milunovič, Vilma. 2000. Zagotavljanje lokalnih javnih služb z vidika projektnega financiranja. Naše gospodarstvo 2-3: 442-450.

14. Milunovič, Vilma. 2002. Večletno proračunsko načrtovanje projektov za pridobivanje finančnih virov. V: 3. posvet “Dnevi slovenske lokalne samouprave”: zbornik referatov. Ljubljana: Združenje seniorjev Slovenije – managerjev in strokovnjakov in Agencija za management.

15. Mumel, Damijan. 1999. Vedenje porabnikov. Maribor: Ekonomsko poslovna fakulteta.

16. Občina Žiri: Letna poročila za leta 2000, 2001, 2002. 17. Oblak, Apolonija. 1999. Strokovne podlage za prostorski razvoj občine Žiri.

Diplomska naloga. 18. Potočnik, Vekoslav. 2000. Trženje storitev. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 19. Snoj, Boris in Vladimir Gabrijan. 2000. Zbrano gradivo pri predmetu Osnove

marketinga. 1. in 2. del. Maribor: EPF. 20. Trunk Širca, Nada, in Mitja I. Tavčar. 1998. Management nepridobitnih

organizacij. Koper: Visoka šola za management.

69

PRILOGE - Priloga 1: Izračun primerne porabe in sredstev finančne izravnave Občine Žiri

za leto 2002 - Priloga 2: Proračun Občine Žiri za leto 2002 po osnovnih kategorijah

ekonomske klasifikacije prihodkov in odhodkov - Priloga 3: Načrt razvojnih programov Občine Žiri za obdobje 2002 – 2006

70

Priloga 1: Izračun primerne porabe in sredstev finančne izravnave Občine Žiri za leto 2002 OBČINA ŽIRI SLOVENIJA34

IZRAČUN PRIMERNE PORABE OBČINE ŽIRI ZA LETO 2002: Numerični kazalci: število prebivalcev 4885 1990772površina občine v km2 49,2 20274,3površina/prebivalca 0,010072 0,010184Pi - površina/prebivalca v primerjavi s celotno državo 0,989002 1dolžina lokalnih cest v km 54,054 14009,971ceste/prebivalca 0,011065 0,007037Ci - ceste/prebivalca v primerjavi s celotno državo 1,572403 1mlajši od 15 let 888 311686delež mladih 0,181781 0,162520Mi - delež mladih v občini/povprečje v državi 1,118514 1starejši od 65 let 747 283072delež starih 0,152917 0,145181Si - delež starih v občini/povprečje v državi 1,053286 1 Izračun vsote korigiranih kriterijev: izhodiščni koeficient 0,7 0,05 * Pi 0,049450 0,050,05 * Ci 0,078620 0,050,16 * Mi 0,178962 0,160,04 * Si 0,042131 0,04 vsota: 1,049164 Izračun primerne porabe v občini Žiri za leto 2002: znesek primerne porabe na prebivalca 79.340 79.340število prebivalcev 4885 1990772vsota korigiranih kriterijev 1,049163 1,036095118 primerna poraba občine 406.630.294 163.648.996.797 OCENA LASTNIH PRIHODKOV OBČINE ZA LETO 2002 dohodnina 224.811.000 115.709.690.00021. člen ZFO: 14.351.000 8.284.556.000- davek na dediščine in darila 39.000 509.578.000- davek na promet nepremičnin – pravne osebe 199.000 2.561.770.000- davek na promet nepremičnin – fizične osebe 4.749.000 2.964.048.000- davek na dobitke od iger na srečo 6.378.000 457.442.000 34 Vrednosti za Slovenijo so navedene zgolj informativno.

71

- upravne takse 609.000 44.900.000- upravne takse, plačane v kolkih 2.377.000 1.221.904.000- ostalo 0 524.914.00022. člen ZFO: 3.742.000 8.570.525.000- davek na nepremičnine - od premoženja 1.246.000 603.659.000- turistična taksa 0 372.363.000- pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest 1.090.000 489.327.000- odškodnina za spremembo namemb. kmet. zemljišč 412.000 426.658.000- nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora 20.000 20.209.000- prihodki od prodaje blaga in storitev 3.000 3.610.200.000- požarna taksa 971.000 644.758.000- koncesijske dajatve za posebne igre na srečo 0 2.403.351.000nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča 22.158.000 18.096.109.000kalkulativna ocena ostalih prihodkov po 22. členu ZFO (3%)

8.198.000 4.659.621.000

skupaj lastni prihodki: 273.260.000 155.320.501.000 PRIPADAJOČA SREDSTVA FINANČNE IZRAVNAVE OBČINE ŽIRI ZA LETO 2002

133.370.294 33.834.685.000

Vir: Ministrstvo za finance, Izračun primerne porabe občin in sredstev finančne izravnave za leti 2002 in 2003, oktober 2001.

72

Priloga 2: Proračun Občine Žiri za leto 2002 po osnovnih kategorijah ekonomske klasifikacije prihodkov in odhodkov I. P R I H O D K I zap.št. opis plan 20021 DAVČNI PRIHODKI 265.700.0001.1 DAVKI NA DOHODEK IN DOBIČEK 223.650.0001.2 DAVKI NA PREMOŽENJE 33.700.0001.3 DOMAČI DAVKI NA BLAGO IN STORITVE 8.350.000

2 NEDAVČNI PRIHODKI 135.596.0002.1 UDELEŽBA NA DOBIČKU, DOHODKI OD PREMOŽENJA 17.160.0002.2 TAKSE IN PRISTOJBINE 2.800.0002.3 DENARNE KAZNI 30.0002.4 PRIHODKI OD PRODAJE BLAGA IN STORITEV 82.700.0002.5 DRUGI NEDAVČNI PRIHODKI 32.906.0003 KAPITALSKI PRIHODKI 16.200.0003.1 PRIHODKI OD PRODAJE OSNOVNIH SREDSTEV 03.2 PRIHODKI OD PRODAJE ZEMLJIŠČ, NEMAT. PREMOŽENJA 16.200.0004 PREJETE DONACIJE 2.000.0004.1 PREJETE DONACIJE IZ DOMAČIH VIROV 2.000.0005 TRANSFERNI PRIHODKI 157.260.0005.1 TRANSFERNI PRIHODKI IZ DRUGIH JAVNOFINANČNIH INSTITUCIJ 157.260.000 S K U P A J PRIHODKI 576.756.000 RAČUN FINANCIRANJA 20.000.000 VSE SKUPAJ PRIHODKI 596.756.000 II. ODHODKI zap.št. opis plan 20021 TEKOČI ODHODKI 173.235.0001.1 PLAČE IN DRUGI IZDATKI ZAPOSLENIM 41.226.0001.2 PRISPEVKI DELODAJALCA ZA SOCIALNO VARNOST 4.896.3601.3 IZDATKI ZA BLAGO IN STORITVE 121.912.6401.4 PLAČILA DOMAČIH OBRESTI 4.200.0001.5 SREDSTVA, IZLOČENA V REZERVE 1.000.0002 TEKOČI TRANSFERI 187.618.0002.1 SUBVENCIJE 11.000.0002.2 TRANSFERI POSAMEZNIKOM, GOSPODINJSTVOM 104.262.0002.3 TRANSFERI NEPROFITNIM ORGANIZ., USTANOVAM 27.950.0002.4 DRUGI TEKOČI TRANSFERI 44.406.0003 INVESTICIJSKI ODHODKI 181.460.0003.1 NAKUP IN GRADNJA OSNOVNIH SREDSTEV 181.460.0004 INVESTICIJSKI TRANSFERI 44.843.0004.1 INVESTICIJSKI TRANSFERI 44.843.000 S K U P A J ODHODKI 587.156.000 RAČUN FINANČNIH NALOŽB 3.600.000 RAČUN FINANCIRANJA 6.000.000 VSE SKUPAJ ODHODKI 596.756.000Vir: Občina Žiri, proračun za leto 2002.

73

Priloga 3: Načrt razvojnih programov Občine Žiri za obdobje 2002 – 2005 OBČINA ŽIRI 3. nov. 02

RAZVOJNI PROGRAMI ZA OBDOBJE 2002-2005

Investicije, investicijski transferi in subvencije razvojnega značaja Zneski so v

000 SIT PODROČJE PRORAČUNSKE PORABE OCENA PRORAČUNSKO LETO

INVESTICIJE NASLEDNJA

ID PROGRAM VREDNOSTI 2002 2003 2004 2005 OBDOBJA

04 GOSPODARSKE DEJAVNOSTI

0451 CESTNI PROMET 248.800 52.800 51.000 67.000 55.000 23.000 a. Asfaltacija cest 102.500 16.500 26.000 20.000 32.000 8.000

Jarčja dolina 8.000 3.000 5.000 Izgorje 3.000 3.000 Plastuhova grapa 9.000 4.000 5.000 Račeva 10.000 10.000 Ravne 3.000 3.000 Melcova grapa 3.000 3.000 Zabrežnik 10.000 5.000 5.000 Sovra Žirovnica 10.000 10.000 Opale 15.000 5.000 10.000 Žiri-Ledinica-čistilna naprava 5.500 5.500 Bloki Partizanska Novovaška 8.000 8.000 Koprivnik 18.000 2.000 5.000 3.000 8.000

b. Ureditev ulic 62.000 18.000 7.000 7.000 20.000 10.000 Partizanska spodnji del 10.000 10.000 Jezerska ulica spodnji del 8.000 8.000 Jezerska ulica srednji del 20.000 20.000 Novovaška spodnji del 0 Novovaška srednji del 20.000 5.000 5.000 10.000 Ob potoku 0 Nova vas - Zajc 0 Stara šola 0 Preplastitve 4.000 2.000 2.000

c. Cestni objekti 41.300 18.300 8.000 12.000 3.000 0 Most Kopišar + cesta 38.300 18.300 8.000 12.000 Most Rakulk 3.000 3.000

d. Regionalke 43.000 0 10.000 28.000 0 5.000 Stare Žiri - Petron 0

74

Dobračevska 10.000 10.000 Stare Žiri - most - Katernik 8.000 8.000 Idrijska cesta 5.000 5.000 Obvoznica 20.000 20.000

0474 VEČNAMENSKI RAZVOJNI PROJEKTI 108.800 15.800 18.000 20.000 40.000 15.000 a. Industrijska cona 36.000 1.000 5.000 5.000 10.000 15.000 b. Mršak - PUP, komunalno opremljanje 31.000 3.000 3.000 5.000 20.000 c. Odkup zemljišč 41.800 11.800 10.000 10.000 10.000

0490 DRUGE DEJAVNOSTI S PODROČJA

GOSPODARSTVA 8.800 1.800 2.000 2.000 3.000 0

a. Regulacije 8.800 1.800 2.000 2.000 3.000 0 Osojnica stara struga 200 200 Jezernica 0 Preprečevanje poplav 2.000 1.000 1.000 Sofinanciranje vzdrževanja vodotokov 6.600 1.600 1.000 1.000 3.000

05 VARSTVO OKOLJA

0510 ZBIRANJE IN RAVNANJE Z ODPADKI 13.000 3.500 2.500 2.500 4.500 0 Ločeno zbiranje odpadkov 4.000 2.000 2.000 Odlagališče gradbenih odpadkov 2.000 500 500 500 500 Sortirnica komunalnih odpadkov 7.000 1.000 2.000 2.000 2.000

0520 RAVNANJE Z ODPADKI 283.000 11.000 12.000 75.000 80.000 105.000 a. Čistilna naprava 41.000 5.000 6.000 5.000 20.000 5.000

Obnova centralne čistilne naprave 31.000 5.000 6.000 20.000 Mini čistilna naprava Goropeke 5.000 5.000 Mini čistilna naprava Breznica 5.000 5.000

b. Izgradnja kanalizacijskega omrežja 242.000 6.000 6.000 70.000 60.000 100.000 Rakulk 20.000 20.000 Dobračeva 10.000 10.000 Nova vas 122.000 6.000 6.000 70.000 40.000 Osojnica 30.000 30.000 Ledinica 20.000 20.000 Sp. Selo 40.000 40.000

06 STANOVANJSKA DEJAVNOST IN PROSTORSKI RAZVOJ

0610 STANOVANJSKA DEJAVNOST 77.000 38.000 13.000 23.000 0 3.000 a. Izgradnja in odkup stanovanj 40.000 20.000 20.000 b. Komunalno opremljanje 9.000 3.000 3.000 3.000 c. Poslovni prostori 28.000 18.000 10.000

0630 OSKRBA Z VODO 9.000 4.000 5.000 0 0

a. Izgradnja vodohrama 9.000 4.000 5.000

75

0640 CESTNA RAZSVETLJAVA 18.000 4.000 6.000 4.000 4.000 0

Umag 5.000 1.000 4.000 Stare Žiri 1.000 1.000 Starovaška 2.000 2.000 Plastuhova grapa 2.000 2.000 Dobračeva 2.000 2.000 Rakulk 2.000 2.000 Stare Žiri 2.000 2.000 Nova vas 2.000 2.000

07 DRUŽBENE DEJAVNOSTI

0720 KULTURNE DEJAVNOSTI 64.000 14.000 20.000 20.000 10.000 0 a. Stara šola - muzej 55.000 10.000 15.000 20.000 10.000 b. Knjižnica 5.000 5.000 c. Fasada cerkve 4.000 4.000

09 IZOBRAŽEVANJE

0911 PREDŠOLSKA VZGOJA 158.000 5.000 80.000 73.000 0 0

a. Dograditev vrtca (jasli) 158.000 5.000 80.000 73.000

0912 OSNOVNOŠOLSKO IZOBRAŽEVANJE

281.500 21.500 0 40.000 70.000 150.000

a. Pridobitev novih prostorov za devetletko 92.000 12.000 40.000 40.000 b. Telovadnica 189.500 9.500 30.000 150.000

VSE SKUPAJ: 1.269.900 171.400 209.500 326.500 266.500 296.000

Vir: Občina Žiri, 2002.

marketing nepridobitnih organizacij na primeru...

Documents