leto 29 juni j 2015 pr iporočeni da r za t isk MO 1,5 0 EUR

P O G L E D P O S V E T UMisijonska obzorja03

»Z veseljem darujem - življenja rešujem!«

Krištofova nedelja 26. julij 2015

Beseda urednikaJ O Ž E P L A N I N Š E K , C M

Letošnje leto zaznamujejo obletni­ce, povezane z vojno. Največ govori­mo o sedemdesetih letih po koncu druge svetovne vojne. Lansko stole­tnico začetka prve svetovne vojne letos nadaljujemo z začetkom soške fronte, ki nas je v prvi vojni izrazi­to zaznamovala. Same vojne, od Kajna naprej. Ni in ni miru, za nekaj let bi ga lahko našteli v zadnjih nekaj ti­sočletjih in tudi danes je enako. Ma­lokatero pismo iz misijonov se lahko izogne govoru o njih. Če je ni med raz­ličnimi državami, je pa med narodi, klani, ljudmi in tudi znotraj vsako­gar izmed nas. Katera je hujša, težko vemo, zagotovo pa v našem narodu poznamo bolečino njenega razdora, ki še vedno krvavi in tudi ta ima letos svojo sedemdeset letnico. V hiši Laza­ristov, pred vsem pa pod Jožefovim hribom po Teharski cesti v Celju, so se v teh dneh pred sedemdesetimi leti valile kolone brezpravnih, ne obsoje­nih a izbrisanih, v smrt, ki tudi to ni smela biti. Ta eksodus našega naroda v obeh primerih – naj si bo v smeri, ki nam ga predstavlja Barbarin rov ali pa tujina, kamor so se drugi zatekli – ni šel v prazno. Kosti vstajajo in dobiva­jo meso; kdo ve, kakšno seme priho­dnosti so, vsekakor izničene niso. Ob njih pa se moramo spomniti tudi bo­gastva, ki ga je prinesel odhod preži­velih v svet. Koliko misijonarjev se je rodilo iz te množice in to velika imena. Naj omenim le enega, kot simbol vseh,

Vojne zmaguje le Kristus v človekovem srcu

dr. Janeža, ki bi ga brez tega dogodka verjetno ne bilo. Nekateri – imam pred seboj lik Janeza Zdešarja – so to povsem zmogli in kljub tolikim krivicam odšli povsem nezagre­njeni s sveta. Med njimi tudi pred ne­davnim umrli misijonski delavec v zaledju, msgr. Maksimilijan Jezernik. To sprejetje, ta predaja, je misijonska raz­sežnost človeka in človeštva, ki edina gradi prihodnost. Ne gre le za to, da bi razumeli stvari, da bi jih znali rešiti in jih zmogli spremeniti, to je premalo. Tako ravna sodobni svet in se zapleta v nove in nove vojne. Veliko globlje in učinkovitejše je znati po opravljenem delu tudi poklekniti. Zmagovati zna vsak, tega se ni treba učiti. Umetnost je pasti in ne obupati, izgubiti in ohraniti vero, ostati zvest in se lotiti prihodno­sti. To pa ne gre brez Boga, zato je pot­rebno poskrbeti, da bo On sredi sveta. Naša naloga je, bi rekel Grozde, da ga vanj nosimo, kjerkoli že smo, še posebej pa tam, kjer je vojna in to prav zaradi tega, ker tam ni Boga, ker so ga izrini­li ali pa jim ga še nihče ni prinesel. Naša misijonska naloga ostaja, da v duhu po­menljive misijonske pesmi »prinašamo Kristusa svetu in Kristusu svet«. Veliko in različne so priložnosti za to, misijo­narji so nam velik navdih zanje, tudi Krištofova nedelja in z njo hvaležnost za srečno prevožene kilometre ter majhna žrtev ob tem. Vse to je več, kot si mislimo in je – čeprav se neenavadno sliši – tudi prispevek k miru.

Nimamo odgovora na vojne in povojne dogodke, kot tudi ne vemo, kdo je zmagal, kdo je večji revež; žrtev ali rabelj.

Zato potrebujemo spravo, po kateri eni in drugi

prepustimo sodbo tistemu, ki se nanjo spozna, kajti

samo to lahko zaceli rane, ki nas presegajo in jih nikoli ne bomo mogli ozdraviti sami.

Z njo se bomo prepustili Očetovemu naročju, kot

seme, iz katerega naj naredi tisto, kar je za vse najboljše.

MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, Faks: 01/300 59 55 E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h.

Misijonska pisarna v Mariboru je od 1. januarja 2015 zaprta.

Glavni urednik: Jože Planinšek, CMPomočnica glavnega urednika: Tina JežLektor: Jurij Devetak, CMOdgovarja narodni ravnatelj za misijone: Stane KerinOblikovalec: Hanzi TomažičGrafična priprava: Boris JurcaTisk: Para, d. o. o. Naklada: 5600 izvodovČe ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno.

Priporočeni dar za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2015: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun MSS, Kristanova 1, Ljubljana, namen nakazila: naročnina MO, št. transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonska pisarna, Kristanova 1, 1000 Ljubljana Slika na naslovnici: Po brezpotjih Madagaskarja Foto: Stane Kerin

Groblje, Rim, Buenos Aires1923-1987

Izhajajo v Ljubljani od 1987

3

S P O G L E D O M V S V E T

Njegov najljubši naziv je bil »misijonar«FRANCI MIHELČIČ

V Domu sv. Jožefa v Celju je 21. aprila 2015 v Gospodu zaspal velik misi­jonski delavec in zaslužni Slovenec iz Rima msgr. Maksimilijan Jezernik. Sredi leta 2001 je prenehal biti rektor Papeškega slovenskega zavoda in je še enajst let užival pokoj v svojem »Sloveniku« v Rimu, kjer si je izbral ime, s katerim so ga klicali študentje, Marijine sestre in drugi rimski Slo­venci: »gospod misijonar«. Ni želel, da bi mu rekli monsinjor, gospod prelat ali bivši rektor, v jeseni svojega življenja je hotel biti to, za kar se je vse življenje trudil: biti duhovnik, ki živi za to, da bi vsi narodi postali Jezusovi učenci. »Pojdite, učite vse narode« (Mt 28,19) je bilo tudi njegovo novomašniško geslo.Rojen je bil 22.2.1922 v Gornji Ponikvi pri Žalcu, kot bogoslovec pri dvajsetih letih pa je zaradi vojne prišel v Rim, kjer je bil gojenec Papeškega zavoda za širjenje vere in bil leta 1949 posve­čen v duhovnika. V bogoslovju je bival skupaj s študenti iz več kot 50 dežel sveta in to ozračje ga je odločilno zaznamovalo. Navzel se je misijonske­ga duha in ga posredoval naprej tudi kot prorektor in rektor istega zavoda. Na univerzi Urbaniana je doktori­ral iz filozofije in misijologije (v va­tikanskih arhivih je preiskal doku­mente o Frideriku Baragi), na rimski univerzi La Sapienza pa še iz civil­nega prava. Kot profesor in general­ni tajnik rimske misijonske univerze je deloval pri vzgoji misijonskih po­klicev in bil v stiku s škofi iz dežel, od koder so gojenci prihajali. Obiskoval je semenišča in katoliške visoke šole v Afriki in Aziji, ki so bile povezane z Urbaniano, in tako je večkrat obkro­žil svet. Mnogi slovenski misijonarji so se razveselili njegovega obiska, on pa je poročal o njihovi gorečnosti in

Ob smrti msgr. Maksimilijana Jezernika

požrtvovalnosti. V glasilu »Katoliški misijoni«, ki je po vojni izhajal v Ar­gentini, je v letih 1957­58 izšlo 15 na­daljevanj potopisa z naslovom »Rim, Atene, Nairobi in nazaj«. O obisku portugalske kolonije Macao je leta 1963 poročal v članku »Pred vrati rdeče Kitajske«. V misijonski reviji so bila objavljena mnoga poročila iz Rima, npr. ob imenovanjih prvega in­dijskega kardinala (1953), prvega ja­ponskega in afriškega kardinala (1960), novih kardinalov iz Kalkute, Hanoja in Tananariva (1976). Pisal je o izgonu misijonarjev iz južnega Sudana, kjer je nekoč deloval Knoble­har (1964). Ob 50­letnici Katoliških misijonov (1973) je objavil daljše raz­mišljanje, kjer pravi, da se v misijo­nih »dopolnjujeta vernikova dolžnost širiti božje kraljestvo in pa ljubezen, ki priskoči vsakemu na pomoč«, ter da bi Slovenci »lahko napravili več in se še bolj odločno souvrstili v medna­rodno akcijo misijonstva«. Zavzemal se je, »da bi dobili čimprej nekaj du­hovnikov z akademsko izobrazbo mi­sijonske znanosti« ter da bi imeli na­rodnega direktorja in posebno usta­novo, ki bo kandidatom za misijo­ne pomagala pri dozorevanju poklica ter jih spremljala. Članek je sklenil z mislijo: »Misijonar je vedno optimist. Končno je pa trpljenje le najučinkovi­tejše sredstvo in zagotovilo božjega uspeha.«Poln ljubezni do Cerkve in svetov­ne širine je bil vse življenje v službi papeške misijonske kongregacije. Jeseni 1975 je bil na univerzi Urba­niana glavni organizator 1. medna­rodnega misijološkega kongresa, ki je obravnaval odnos med evangeli­zacijo in kulturo. Njegov življenjski projekt pa je bil Papeški slovenski zavod; 7 let je bil njegov prorektor

in 29 let rektor. Po njegovi zaslugi danes v njem ne študirajo samo Slo­venci, saj duhovniki iz Afrike in Azije številčno celo prevladujejo. Usta­novil je Društvo rimskih Slovencev »Slomšek«, ki je pripravljalo misi­jonske prireditve, zbiralo sredstva za misijone s tombolo in sprejemalo slo­venske misijonarje, ki so prišli v Rim na obisk. V Sloveniku je od 5. do 10. oktobra 1981 organiziral prvi vses­lovenski misijonski simpozij, katere­ga se je udeležilo 38 predstavnikov iz domovine, zdomstva in zamejstva. Leta 1982 je v Katoliških misijo­nih izšlo deset člankov, ki podajajo vsebino tega simpozija. Udeležil se je tudi 2. vseslovenskega misijonskega simpozija od 7. do 10. oktobra 1986 v Tinjah na Koroškem, kjer je dozore­la odločitev za izdajanje Misijonskih obzorij. Kot generalni postulator v postopku za beatifikacijo škofa A. M. Slomška se je leta 1999 veselil njego­vega prištetja med blažene.Msgr. Jezernik je bil misijonar, ki je zakoreninjen v evharistiji, ves v službi Cerkve, za katero se žrtvuje in daje svoje življenje, ter iskreno predan Božji Materi. Od študentskih let dalje je bil član združenja častil­cev sv. Rešnjega telesa. V kapeli Slove­nika je vsako jutro pred sveto mašo opravil enourno premišljevanje pred Najsvetejšim. Tudi ko so mu pojema­le moči, je ostal pričevalec vere v moč molitve rožnega venca, ki ga je pre­biral in brez besed vabil še druge, naj zaupamo v Marijino varstvo.»Misijonar« Jezernik počiva na po­kopališču domače ponkovške župnije sv. Pankracija, katero je orisal v knji­žici »Ponikva«, ki je izšla leta 1980. Za vse slovenske misijonarje in za Papeški slovenski zavod v Rimu pa ostaja priprošnjik pri Bogu.

4

domači na rojstni domačiji misijo­narja Toneta Kerina na Madagaskar­ju, je bila pripravljena podeliti svoja doživljanja, ki smo jih veseli in zanje hvaležni, saj govore ne le v svojem imenu, temveč v imenu vseh svojcev misijonarjev.

Ko vam je Tone povedal, da odhaja v misijone, kakšni so bili vaši občutki in razmišljanja?Ko nas je Tone presenetil z novico, da bo takoj po novi maši odšel v

misijone, smo najprej občutili strah, saj je bil svet v katerega je odhajal, nam popolnoma tuj, neznan. Seveda smo bili tudi žalostni ob misli, da ga dolgo časa sploh ne bomo videli (prvič je prišel domov šele po petih letih). Kljub vsemu pa smo se z njim veselili njegove pomembne odločitve, da bo oznanjal Kristusa tam daleč, kot pravi Tone, na koncu sveta in na desno.

Minilo je trideset let od njegovega odhoda na Madagaskar, koliko in kako ste z njim povezani danes?V mislih in na duhovni način se nam zdi, da smo vseskozi enako drug z drugim ali pa celo čedalje bolj. Glede na tehnične možnosti pa je seveda

Misijon misijonarjevih domačihMisijonsko delo je zelo raznoliko, vpeto v življenje vseh vernih in na poseben način tudi v življenje najožjih domačih ter sorodnikov vsakega misijonarja. Kako to nagovarja misijonarje, ki so daleč od svojih, bi vedel povedati vsak izmed njih in zagotovo je tudi to žrtev v mozaiku misijonarjevega darovanja, ki ima v božjih očeh svojo vrednost a nanjo ljudje morda premalo mislimo.

Enako so na poseben način misi­jonski delavci tudi svojci, zlasti mi­sijonarjevi najožji domači, ki mislijo nanj, so na svojih družinskih pra­znovanjih velikokrat brez njega, se mnogi tudi poslovijo s sveta, ne da bi se prej srečali z njim ali da bi bili deležni njegove priso­tnosti na pogrebu. Tudi to je, še posebej žlahtno misijonsko delo, ob katerem je prav, da se enkrat zaus­tavimo. Družina Kerinovih, zlasti brat Lojze z ženo in sinom Lojzijem,

M I S I J O N S K I P R I Č E V A L C I

5

drugače. Danes nam telefoni, hvala Bogu, omogočajo, da se slišimo pogosto, zato ves čas vemo kako je z njim, kaj dela… Včasih to ni bilo mogoče, oziroma je bilo predrago in smo stike vzdrževali samo preko pisem.

V tem času so se s tega sveta poslovili Tonetov oče, mama in nečak Peter … pa seveda tudi toliki drugi daljni sorodniki, kako ste doživljali njegovo odsotnost ali čutili njegovo bližino?Ata je umrl že pred leti, mama lansko leto. Pred enim letom je Tone prišel v Francijo in se je za dva dni oglasil tudi pri nas. Takrat sta se zadnjič videla z našo mamo Mici, ki je julija 2015 odšla k Bogu na zaslu­žen počitek. Na dan pogreba je imel Tone mašo zanjo tudi na Madaga­skarju. Vedno, ko se je Tone vračal na Madagaskar se je mama Mici ža­lostno poslavljala, češ, da se ne bosta več videla, Tone pa ji je odgovoril:« Nič hudega, če se ne bova videla tu na zemlji, se bova pa v nebesih.«

Tudi ko je umrl Peter, je Bog pos­krbel, da smo lahko Toneta hitro obvestili, saj je bil ravno takrat v glavnem mestu. V tistih časih nam je bil Tone, čeprav daleč, v veliko podporo. Vedno smo čutili njegovo molitev.

Koliko je Tone prisoten v vašem vsakdanjem življenju tu v domovini, na vašem domu in kmetiji?Ves čas ga imamo v mislih, tako na delu kot ob praznovanjih in nič ko­likokrat steče pogovor o njem in je kot, da bi bil tu z nami. Če je le mogoče ga pokličemo ob skoraj vseh pomembnih dogodkih. Vsak dan znova pa se veselimo našega nasled­njega snidenja.

Se vam zdi, da ste z njim tudi vi misijonarji in na kakšen način to čutite?Pri misijonskem delu Tonetu po­magamo po svojih najboljših močeh. Najprej ga podpiramo z molitvijo, ljudem pripoveduje­mo o delu na misijonih in jih tako

spodbujamo, da mu tudi oni po­magajo. Vedno, kadar Misijonsko središče Slovenije pošlje na Mada­gaskar »kontejner« vsi bratje in sestre, pa tudi prijatelji, zbiramo stvari, ki jih potrebuje.

Ste ga kdaj obiskali, če, kaj je obisk spremenil v vašem medsebojnem doživljanju drug drugega?Prvič ga je obiskal nečak Peter, bilo je eno leto pred smrtjo in je navdu­šeno pripovedoval o delu na misijo­nih in o Tonetovem vsakdanu. Leta 2006 pa smo na Madagaskar odšli še brat Lojze z ženo in sestra. Tako smo spoznali življenje tam na Rdečem otoku in sedaj še lažje razume­mo probleme in skrbi s katerimi se srečuje vsak dan.

Je lepo imeti brata, strica misijonarja?To je nekaj čudovitega! Vsi smo zelo ponosni nanj in ga imamo neizmer­no radi.Ob njem pa se tudi sami čutimo še bolj vpete v Cerkev, svet in misijone.

M I S I J O N S K I P R I Č E V A L C I

6

M I V A

Akcija »MIVA 2015«»Z veseljem darujem – življenja rešujem!«

To geslo že preko 20 let vodi in nav­dihuje plemenite ljudi dobre volje po vsej Sloveniji, da se ob Krištofo­vi nedelji zahvaljujejo Bogu za srečno prevožene kilometre in da se ob bla­goslovu prevoznih sredstev pripo­ročajo svetemu Krištofu za varno in srečno vožnjo.Pri tem pa je odprto tudi njihovo srce za stisko tistih, ki nimajo mož­nosti, da bi se lahko popeljali po nujnih opravkih v oddaljeno mesto, do zdravnika, v bolnišnico, po hrano in gradbeni material. Čutijo s tistimi, ki so ne le oddaljeni, ampak tudi od­maknjeni od udobja tega sveta, ki živijo v zaselkih sredi pragozdov, do katerih je mogoče samo po brezpo­tjih, ki ob suši ali povodnjih ostajajo brez hrane, ki na glavah nosijo ure in ure daleč hrano in gradbeni material, ki z bolniki na ramah ne pridejo pra­vočasno do ambulante …Čuteče srce občuti tudi nemirno bitje src naših misijonarjev, ki bi radi prišli k tem ljudem in jim radi prine­sli Jezusovo veselo oznanilo, ki pa ne more biti le beseda. Radi bi jim po­magali skrbeti za vsakdanji kruh, postavili bi jim radi šole, zavetišča, ambulante, skromne cerkve. Naučili bi jih radi kmetovati, se izučiti

poklica, samostojno živeti. Omogo­čili bi jim radi šolanje in pravočasno zdravniško oskrbo. Mi smo velikok­rat nestrpni zaradi minute čakanja – tam pa tečejo dnevi …Hvala Bogu, da ste toliki širokega srca in odprtih rok, da ob Krištofovi nedelji s svojim velikodušnim darom za akcijo MIVA omogočite gibljivost našim misijonarjem, jim krajšate poti in lajšate bremena.Začetnika akcije MIVA, Paula Schul­te­ja, je leta 1927 smrt bolnega pri­jatelja, ker ga niso mogli iz džungle pravočasno prinesti do zdravnika, pripeljala do odločitve, da ustanovi posebno organizacijo, ki bi omogoči­la nakup prepotrebnih vozil za misi­jonarje in za misijonske dežele.Po Evropi in tudi v Sloveniji že de­setletja akcija MIVA rešuje življe­nja, omogoča preživetje ubogih in usmerja v lepšo prihodnost.V imenu naših misijonarjev in vseh tistih, ki jim s svojim darom v zahvalo za vsak srečno prevožen ki­lometer omogočate nakup prevoznih sredstev, se vam iz Misijonskega sre­dišča Slovenije iskreno zahvaljujemo.Vabimo vas, da tudi letos radi na Krištofovo nedeljo pripeljete svoje vozilo k blagoslovu, da se zahvalite

za prevožene poti in se priporoči­te svetemu Krištofu za varno vožnjo. Prepričani smo, da boste tudi letos čuteči in velikodušni. Bog vam povrni za vsak vaš dar!

Hvaležnost prejemnikov sadov akcije MIVA 2014S. Zvonka Mikec, HMP – Maputo in Pemba – Mozambik – 2 x avto ToyotaVem, da so besede čisto premalo, da bi izrekle to, kar srce čuti, kar bi srce želelo reči vam in vsem dobrot­nikom iz Slovenije, ki so pripomogli, da so tri naše misijonske postojanke preskrbljene s prevoznim sredstvom in tako lažje in hitreje opravljajo

Tanzanija

7

svoje poslanstvo. V imenu vseh želim izreči prisrčna hvala, da bomo lažje služili potrebam 100 otrok v interna­tu in 2000 učencem v šoli.In kaj naj rečem za Pembo. Ko smo pripeljali avto na dvorišče sestre kar niso mogle verjeti svojim očem; končno lahko hitro dosežejo našo šolo in pomagajo učencem, ki so morali večkrat peš prehoditi velike razdalje. s. Paula Cristina Langa, provincialka

Luciano Capelli, škof – Salomonovi otoki – čolnJa to je pa vrhunsko! Absolutno več, kot smo pričakovali. Hvala najlep­ša, resnično. Čolna ne bo vozil škof, ampak župnik in ljudje v novi fari. To bodo vriskali od veselja, vam rečem … Sedaj bo možno prevaža­ti ljudi, povezovati otoke, pripelja­ti pomoč … Hvala, hvala, hvala! To je neverjetno, kako širokosrčni smo Slo­venci … Polona Berlec

kombija za potrebe Kijevske skup­nosti »Božji dar«. Poleg vsakodnev­nega prevoza bogoslovcev na pre­davanja, je kombi še kako dobro­došel za služenje ubogim, nabavo hrane ter drugih potrebščin ter prevoz drugih članov skupnos­ti. Naj Vam vsem, dragi misijonski dobrotniki, ki tako radodarno da­rujete v sklad MIVA­Slovenija, Jezus povrne vso Vašo dobroto tako, kakor On sam najbolj to ve! Marija naj bo Vaša priprošnjica pri Bogu! Hvalež­ni se vas z veseljem spominjamo v molitvi! Tomaž Mavrič

Usmiljenke – Vohipeno – Madagaskar – avto MitsubishiDragi dobrotniki, ne neham vam iz­ražati globoko zahvalo v imenu vseh revežev, ki jim služimo in vsega, ker delamo: apostolat na podeže­lju, veliko bolnih, ki jih zdravimo in jih vozimo v bolnišnico, zahvaljujoč

S. Ljudmila Rus, s. Andreja Šubelj, s. Ema Telič, HKL – Čile – kombiKrasna novica ­ dobili smo vozilo­­kombi za naš dom. Vsako popoldne zbiramo in dobavljamo hrano od ve­likodušnih ljudi kot: sadje, zelenjavo, vse kar najbolj potrebujemo in kar je zdravo za naše stanovalce. V Domu so revni ljudje –socialno šibki, osta­reli, nimajo sredstev za plačilo Doma, zato potrebujemo pomoč od dobrih in velikodušnih ljudi. Avto nam bo v neizmerno veliko pomoč.

vaši dobroti, ki nam je dala vozilo za naše dejavnosti. Iz vsega srca se vam zahvaljujem za to in naj vam Gospod povrne stokratno. Naj vam da vse milosti, ki jih potrebujete in njegov blagoslov naj bo z vami vse dni. Naj vas naše molitve spremljajo pri vašem delu in odpirajo srca ljudi dobre volje, ki vas podpirajo pri pri­zadevanju za pomoč misijonarjem po celem svetu. s. Claire Tsabao

P. Stanko Rozman, DJ – Malavi – avto Ford RangerBrez vozila bi našega programa na mnogih podružnicah ne mogli izpe­ljati. Brez zanesljivega transporta je naše delo nemogoče. Vse to so nam pa omogočili naši dobrotniki, ki nam preko vas pomagajo. Naj njim in vam gospod Bog obilno poplača. Naj živi MIVA Slovenija! p. Stanko

S. Mojca Karničnik, misijonarka JK – Kongo DR – avto ToyotaHvala, tisočkrat hvala za tako velik dar. Mislim, da si težko predstavlja­te, v kakšno pomoč nam bo vozilo pri našem delu. En velik Boglonaj vsem, ki so sodelovali pri uresničitvi tega projekta. s. Mojca

Tomaž Mavrič, CM – Ukrajina – kombiPrisrčno se Vam zahvaljujem za dar

Zahvaljujem se MIVI in vam za vse, kar ste storili za naš Dom. Hvaležne smo in vesele, da iz te daljave lahko molimo za vas. Prosimo po vaših namenih in vseh dobrotnikov vašega kraja. Pozdrave vam in vsem v Slo­veniji. s. Ljudmila Rus in s. Carmen Ponce, ekonominja

Župnija sv. Krištof – s. Polona Švigelj – Senegal – avto FordV imenu duhovniške ekipe in v svojem lastnem imenu izražam našo iskreno zahvalo za vaš drago­ceni prispevek k nakupu našega av­tomobila za apostolske namene v župniji. V upanju, da se naše pri­jateljstvo še bolj utrdi, sprejmi­te prosim zagotovilo naših gorečih molitev. p. Jean Baptiste Sagna, župnik

M I V A

8

P. Miha Majetič, minorit – Kazahstan – kombiDraga Miva in vsi odgovorni! Kombi je res pravi blagoslov in pomoč pri našem delu tukaj v župniji in drugih dejavnostih, ki jih opravlja­mo za potrebe tukajšnje škofije. V tem času, ko ga imamo, kombi rešuje probleme prevozov na sre­čanja, duhovne vaje in romanja. Z

mali traktorček in sestre bodo rade hodile na deželo pomagat bolnikom. Janez Krmelj

S. Tadeja Mozetič, ŠS – Paragvaj – avto VWAvto smo nujno potrebovali za pa­storalo, obisk bolnikov, prevoz ka­tehistov, za spremljanje mladih pri sodelovanju z župnijo … Skupaj s

namenili centru rehabilitacije od­visnikov "Skupnost v Dialogu", ki je del širšega projekta "Vincenci­janski pristan"! Z izredno velikim veseljem in hvaležnostjo so udele­ženci programa sprejeli Vaš tako lep dar, ki so ga bili še kako pot­rebni. Število moških se v centru veča, s tem pa tudi predvsem potrebe prehranjevanja. Traktor

M I V A

otroki pa smo poleg duhovnih vaj lahko šli tudi po nastopih v samem mestu kot tudi okoli po škofiji. Ne samo bratje v samostanski skup­nosti, tudi sestre in vsi naši farani imajo koristi od njega in se lepo zahvaljujejo zanj. Bog vas blagoslo­vi za ta vaš dar in pomoč pri našem delu. p. Miha

Angelo Moreschi, škof – Etiopija – minibusNe morete si misliti, kako neizmerno smo vam hvaležni, da ste nam omo­gočili nakup tega avtomobila. Omo­gočil nam bo uresničevanje pastoral­nih in humanitarnih projektov. Naj vam dobri Bog poplača vašo dobroto.

Bolnišnica Ampitafa – Madagaskar – štirikolesnikNajlepša hvala za popolno podporo pri nakupu motorja štirikolesni­ka. Gre lepo počasi in v naši bolnici so zaposlene le ženske, tako bodo brez strahu prisedle k šoferju. Je kot

patri in vsemi župljani se vam naj­lepše zahvaljujemo za vašo veli­kodušno pomoč. Naše molitve in prošnje za blagoslov se dvigajo k Ne­beškemu Očetu za vsakega izmed vas. Naj vas napolnjuje sreča, da po­magate s svojimi darovi pri gradnji božjega kraljestva. Ostanimo še naprej v tej navezi dobrote in lju­bezni. s. Tadeja

Semenišče Honiara – Salomonovi otoki – avto ToyotaBogu hvala in vam, ki tako nepretrgano kažete naklonjenost Salomonovim otokom, posebej še

našemu bogoslovju. Bogoslovska skupnost prosi blagoslova Poloni Berlec in vsem dobrotnikom. rektor Teklemicael Tewolde CM

Tomaž Mavrič, lazarist – Ukrajina – kmetijski strojiDragi dobrotniki! Prisrčno se Vam zahvaljujem za dar, ki ste ga

s priključki jim pri tem ogromno pomaga. Bog Vam vsem stokratno povrni za Vašo dobroto in ljubezen! Tomaž Mavrič CM

P. Hugo Delčnjak, frančiškan – Francoska Gvajana – avto PeugeotOd prošnje pa do nakupa nista potekla niti dva meseca, to da vašemu daru še poseben parfum širokopotezne darežljivosti. Res sem vsem globoko hvaležen, ta hvaležnost se bo prelivala v moje molitve za vas vse in dobrotni­ke, ki ste mi omogočili, da imam

ponovno avto, ki me bo odpeljal in tudi pripeljal nazaj "brez skrbi". Upam, da bodo ljudje na Krišto­fovo nedeljo radodarni, kar vam bo omogočilo osrečiti v bodoče še mnoge misijonarje. Bog povrni stotero vsakemu za vse dobro, storjeno v imenu edine Dobrote. p. Hugo

9

misijonar država vozilo1 s. Zvonka Mikec –Moputu Mozambik avto – Toyota2 Luciano Capelli, škof Salomonovi otoki čoln z motorjem3 s. Zvonka Mikec – Pemba Mozambik avto – Toyota4 direktor PMD Filip Uganda avto – Toyota5 s. Mojca Karničnik Kongo avto – Toyota6 Jože Bokalič Argentina avto – Peugeot Partner7 Tomaž Mavrič Ukrajina kombi (+A)8 Usmiljenke Vohipeno Madagaskar avto – Mitsubishi9 p. Stanko Rozman Malavi avto – Ford10 s. Ljudmila Rus Čile minibus11 Janko Kosmač Madagaskar motor Yamaha12 p. Stanko Rozman Malavi popravilo avta13 usmiljenke Andemaka Madagaskar avto – Mitsubishi14 s. Polona Švigelj – župnija Senegal doplačilo za avto15 p. Miha Majetič Kazahstan kombi16 nadškof Benjamin Madagaskar avto – Toyota (+A)17 škof Angelo Moresci Etiopija minibus18 Bolnica Ampitafa Madagaskar štirikolesnik19 s. Tadeja Mozetič Paragvaj avto - VW20 bogoslovje Salomonovi otoki avto - Toyota21 Izidor Grošelj Madagaskar popravilo22 Danilo Lisjak Uganda popravilo23 Tomaž Mavrič Ukrajina traktor24 p. Hugo Delčnjak Fr. Gvajana avto - Peugeot25 Bernard Marijanović Tanzanija avto - Toyota26 Luciano Capelli, škof Salomonovi otoki pristan27 s. Andreja Šubelj Čile avto

MIVA Slovenija – poročilo za leto 2014S pomočjo vaših darov je MIVA Slovenija v letu 2014 uresničila 27 projektov v skupni vrednosti 454.435.- €, od tega je MIVA Avstrija, s katero sodelujemo, prispevala 13.300.­ €

Akcija MIVA – na Krištofovo nedeljo – 26.7.2015»Moj dar Boga slavi – za vse prevožene poti.«

Svoj dar lahko tudi nakažete na TRR račun – za akcijo MIVA

Misijonsko središče Slovenije, Kristanova 1, Ljubljana

NLB: SI56 0201 4005 1368 933

sklic: 00 279500

»Z veseljem darujem – življenja rešujem.«

S. Andreja Šubelj, usmiljenka – Čile – avtoŽelim vam veliko milosti in Božjega blagoslova pri vsem vašem požrtvo­valnem delu za misijonarje. Iskreno se vam zahvalim za vašo veliko pomoč in razumevanje do naših starih sester, da ste nam poslali denar, da smo lahko kupile avto

Bernard Marijanovič – Tanzanija – avto ToyotaTežko bi z besedami povedal, kaj nam pomeni tukaj avtomobil, ki ste nam ga vi omogočili. Brez avtomo­bila ne bi mogli uresničiti naših pa­storalnih potreb, ali pa vsaj polovico nikakor. V imenu sedanjih in bodočih vernikov, ki bodo imeli največ koristi, se vam neizmerno zahvaljujemo in vas priporočamo dobremu Bogu.

Luciano Capelli, škof – Salomonovi otoki – pristanSaj veste, kaj pomeni, če ti valovi od­nesejo skromen pristan. Sedaj imamo po vaši dobroti spet trden privez. Molimo za vas, da bi tudi vi imeli vedno trdna tla pod nogami in da bi bili privezani na Gospoda.

Hvala Bogu, da ste toliki širokega srca in odprtih rok, da ob Krištofovi nedelji s svojim velikodušnim darom za akcijo MIVA omogočite gibljivost našim misijonarjem, jim krajšate poti in lajšate bremena.

za stare in bolne sestre. Bog vam povrni za vse, molimo za vas. s. Ema Telič

M I V A

10

K O N G O

S. MOJCA KARNIČNIK, DRUŽBA MISIJONARK JEZUSA KRISTUSA

Razlike premaguje samo molitevV Sloveniji je pomlad zdaj verjetno že pri kraju, v Kongu imamo pa te dni še zadnje nevihte s silnim grmenjem in močnimi nalivi. Tako se okrog 20. maja vsako leto poslavlja deževna doba. Za slabe štiri mesece; proti 20. septembru se nevihte vrnejo prav tako, kot so se poslovile: z močnim grmenjem in hudimi nalivi.

Ves vmesni čas pa suša. Sonce v nekaj tednih posmodi, kar je zele­nega, razen dreves seveda, in ko je vse dovolj suho, se na podeže­lju pričnejo pojavljati ognji. Kmetje kurijo grmovje in visoko travo, ki se je spremenila v suho slamo in tako pripravljajo pašnike za nasle­dnjo sezono. To delo jim pomeni

da bo dalj trajalo, pa za pojedino kar tam.V Kamerunu in Čadu, kjer smo MJK tudi prisotne, je pa povsem drugače. Ko se v Kongu pričenja suha doba, tam nastopi deževna in obratno. To pomeni, da je v nasprotju s Kongom v Kamerunu in Čadu deževna doba zelo kratka, suha pa dolga. Zato

terorističnih skupin BOKO HARAMA, ki zadnji dve leti vpadajo čez mejo Ni­gerije v Kamerun in počenjajo straho­te. Gotovo ste slišali za ugrabitve mi­sijonarjev. Me imamo dva misijona zelo blizu meje z Nigerijo. Med afri­škimi sestrami sta bili dve Španki. Potrebno ju je bilo odpoklicati, kajti ne samo, da sta bili sami v veliki ne­varnosti, njuna prisotnost je spravlja­la v nevarnost vso skupnost. Seveda so tudi meni moj obisk takrat vsi odsvetovali. Zdajle je situacija neko­liko boljša. S pomočjo sosedov, zlasti Čada, je Kameruncem uspelo Boko Haram močno oslabiti. Nihče pa ne misli, da je z njimi konec in ljudje še naprej živijo v strahu.Na obisku vsakega misijona vedno pozdravim tudi predstavnike oblasti, moderne in tradicionalne: name­stnika sultana, kateremu pravijo »lamido«, prefekta, župana, ko­mandanta … Povsod sem bila prija­zno sprejeta, čeprav so vsi muslima­ni. Zahvala za to gre seveda našim sestram, ki neutrudno delajo v nevar­nih razmerah in se trudijo za vse ljudi brez razlike. Zahvalili so se za njihovo prisotnost in zagotovili skrbno varstvo, češ da si ne morejo dovoliti, da bi jih izgubili, ker toliko prispeva­jo za napredek kraja in za boljše živ­ljenje ljudi.Na enem takem obisku sem bila skupaj s škofom. Na koncu je »lamido« povabil škofa k molitvi za mir in bratsko sožitje. Najprej je molil sam, z razprostrtimi rokami, potem je to storil še škof. Bilo je zares ganljivo.Misijonsko življenje je lepo in pestro, zanimivo, polno nepredvidenih do­godkov in izzivov. Potrebe vseh vrst so ogromne in to, kar lahko storimo, je le kapljica v morje. A tudi ta kapljica je potrebna in dobrodošla. Hvala, ker nas mnogi pri tem podpirate, kajti kaj bi zmogli misijonarji brez pomoči iz zaledja? Slovenska MIVA nam je poda­rila vozilo, ki nam bo pomagalo pre­magovati razdalje. Mnogi ste pri tem daru sodelovali. Naj vam Bog tisoč­krat povrne.V molitvi in hvaležnosti z vami, s. Mojca Karničnik

praznik, kajti istočasno organizi­rajo lov na živali, katerim je ravno ta suha trava in grmovje življenjski prostor. Na eni strani savane pod­taknejo ogenj in ga usmerjajo proti drugemu koncu. V tisto smer pa bežijo tudi vse živali, kjer jih priča­kajo lovci. Ulov je zelo pester: anti­lope, zajci, poljske miši in podgane, kače, pa celo ptice in velike kobi­lice. Včasih je med žrtvami tudi kakšen divji prašič in teh so ljudje še posebno veseli. Potem med ra­dostnimi kriki razvrstijo plen po kategorijah: za prodajo, za sušenje

ljudje zelo trpijo zaradi pomanj­kanja vode, pa tudi za obdelova­nje zemlje in za rast pridelkov je čas zelo kratek. Velikokrat se zgodi, da sejejo in sadijo že po prvem dežju, potem pa naslednjega ni kmalu in je ves posevek uničen. Če pa počakajo s setvijo do drugega ali tretjega dežja, se zgodi, da je prenehalo deževati, ko posevek še ni bil zrel in se že posuši.Pred kratkim sem bila na obisku pri naših sestrah na severu Kameru­na. Običajno sem šla tja proti koncu leta, novembra ali decembra, tokrat pa to ni bilo mogoče zaradi islamskih

11

N A O B I S K U

O poplavah in uničeni letini riža je bilo veliko napisanega. Ljudje bodo to leto zelo težko preživeli. Pravijo, da je verjetno več kot polovica letoš­njega pridelka riža na Madagaskar­ju uničenega. Videl sem ljudi, kako so se kljub vsemu trudili, da bi rešili pridelek riža, kolikor je le mogoče. Niso obupali. Računati moramo, da bodo letos misijonarji potrebovali več pomoči, da bodo lahko vsaj malo omilili lakoto. Naši misijonarji so za razliko od mal­gaških politikov tisti, ki vztrajajo na okopih boja proti revščini in lakoti, podhranjenosti, neizobraženosti in podobnemu. Misijonarji iz Sloveni­je, upam si reči, se še posebej trudijo, da bi prinašali ljudem upanje, vero in ljubezen. Največ jih deluje na jugo­vzhodu Madagaskarja. Izidor Grošelj se po desetih letih vrača v Sloveni­jo. Opravil je veliko misijonsko delo. Trudil se je na področju izobraževa­nja, zdravstva in še v mnogo čem. Ostale bodo šole in številne cerkve, dispanzer in drugo. Verjetno bo kar nekaj manjkalo na Madagaskarju brez njegovega dela. Tudi ob obisku na njegovem misijonu v Matangi je bilo slutiti, da se poslavlja. Misijon Manambondro je postal znan po

STANE KERIN, NARODNI VODITELJ MISIJONOV

Ne ideje, le srce lahko kaj naredi

letošnji Pustni sobotni iskrici. Ker gre za otroke in za novo šolo na tem misijonu, je bil odziv ljudi nad vsemi pričakovanji. In izgleda, da so to zaslutili tudi domačini iz misijo­na Manambondro. Ko sva jih obi­skala skupaj z misijonarjem Janijem Mescem, sem bil presenečen. Dogo­vorjeno je bilo, da morajo tudi oni nekaj prispevati. Potrebno je bilo nositi pesek za novo šolo. V nekaj tednih, ko so izvedeli za zbiranje darov iz Slovenije, so iz precej odda­ljene reke nanosili veliko peska. So­delujejo vaščani, pripadniki različ­nih klanov in pripadniki različnih

ver. Šola je namenjena vsem otrokom iz tega kraja in zato je gradnja šole povezala vse ljudi. Pot do misijona je precej uničena, kraj je težko do­stopen. In vendar so tudi tam ljudje, tudi njim je treba pokazati, da niso pozabljeni. Ti kraji niso zanimivi za renomirane mednarodne organiza­cije, ker je kraj težko dostopen. Tu bo zrasla nova šola. Dar iz Sloveni­je bo živel naprej. Ta šola pomeni napredek za celoten kraj. Eden od namenov obiska je bil obiska­ti misijon, kjer deluje misijonar Tone Kerin. Včasih ljudje načrtujemo, Bog pa obrne po svoje. Pot do misijona Befotaka je bila neprevozna. Že ceste do ostalih naših misijonarjev so bile precej uničene. Befotaka je misijon, ki nastaja na novo. To je področje, kjer je več deset tisoč ljudi, kristjanov pa je morda nekaj sto. Graditi cerkve v oddaljenih vaseh ni enostavno. Kr­ščanstvo se širi na področja, kjer mnogi še niso srečali belega človeka in kjer krščanstva ne poznajo. Pot­rebno je veliko poguma in vztrajnos­ti. Ampak če prisluhnemo papežu, treba je iti med ljudi, ne samo med izbrane, treba je iti med vse ljudi. Janko Kosmač in Janez Krmelj delu­jeta v Ranomeni, kjer že dolga leta

Matanga

Eno je slišati o poplavah ali katerih koli drugih stiskah, drugo pa je to videti in biti sredi tega. Na Madagaskarju sem imel to priložnost. Videl sem, kaj počno misijonarji, ko gre za preživetje ljudi. To niso besede, konvencije, apeli – to je boj.

12

delujejo slovenski misijonarji, obisku­jejo podružnice in spremljajo ljudi v njihovih stiskah. Janez Krmelj skrbi za zdravstveni center v kraju Ampi­tafa. Poleg raste tudi šola. To je delo za temeljne stvari, obenem pa skrb za duhovno rast ljudi, ki prihaja­jo v center. V Ranomeni je s. Terezija Pavlič, ki je skupaj z drugimi sestra­mi usmiljenkami nenehno v delu za lačne, bolne in neizobražene. In to opravlja z veliko ljubeznijo. S. Marija Pavlišič se je morala vrniti v Sloveni­jo zaradi zdravja. Na Madagaskarju je skrbela za velik center za gobavce in ostale bolnike v Ambatoabo. Jože Adamič na misijonu Marofary se je odločil, da bo gradil šolo za otroke, saj je na tistem delu misijona še ni. Glede na poplave on in drugi misijo­narji kar kličejo: »Letos bomo rabili riža.« »Ljudje ne bodo preživeli, na-stopila bo velika lakota.« S. Marjeta Zanjkovič v kraju Fianarantsoa skrbi za izobraževanje. Že nekaj časa je pri njej laiška misijonarka Lucija Čuk. Na tem misijonu imajo kravo, za katero skrbijo same. Dobijo mleko, ki ga pre­delajo v jogurt in delijo otrokom v šoli in vrtcu. Trudijo se, da bi tudi sami poskrbeli za svoj misijon.

Misijonar je humanitarni delavec, vendar tudi povsem nekaj drugegaOb vsakem misijonarju in na vsakem misijonu se potrjuje, da misijonsko delo ni samo humanitarno in razvoj­no. Živimo v času, ko ljudje, zlasti mladi, radi odhajajo v »eksotične« dežele. Živeti med ljudmi in z ljudmi pa je nekaj drugega. Delo v misijonih ni delo za kratek čas, to je življenj­ska odločitev. Kadar pridejo naravne nesreče, ne prihajaš k njim, ampak si z njimi in veš, kaj je treba naredi­ti. Ni potrebno delati vizije in stra­tegije, ni treba delati projekta. Eno­stavno si tam in se skušaš skupaj z ljudmi spoprijeti s problemom ter ga rešiti. To je način življenja. Ni po­membna neka vnaprej začrtana in določena oblika dela. Pomembno je narediti nekaj dobrega za človeka in njegovo dostojanstvo. Ob vsem trpljenju in stiskah se bojim politi­kov in drugih agitatorjev, ki spretno

pripovedoval o ljudeh, ki se vsak dan znova trudijo, da ne bi spet zapadli v brezup. Vsak dan se borijo, da bi oh­ranili v sebi svoje dostojanstvo. Ko padeš v skrajno revščino, ko nimaš več kaj izgubiti in se za nič boriti, takrat pozabiš tudi na svoje dosto­janstvo, takrat gre za golo preživetje. Takrat lepe vizije, strategije in pro­jekti postajajo zanimivo besediče­nje, izgubljeno med razpravljanji na raznih seminarjih in srečanjih. Tam se rešuje stisko za lepo okroglo mizo z vsemi modernimi tehnološkimi in komunikacijskimi sredstvi. Kako lahko tam zaslutiš, kaj pomeni smrt 14­letnega dekleta, ki je umrlo zaradi odpovedi srca? Kako lahko tam ob vseh lepih vizijah, strategijah in pro­jektih razumeš, da ob skrbi za 9.000 (devet tisoč) otrok, ki jim moraš vsak dan priskrbeti nič drugega kot krožnik riža, nimaš še časa za ukvarjanje z raznimi papirji, ki jih

N A O B I S K U

Marofary

Manambondro

uporabljajo besede. V današnjem času je moderno uporabljati besede, kot so človekove pravice in v zadnjem času tudi besedo človekovo dosto­janstvo. To je prijetno za uho. Ali to prinese nekaj dobrega za drugega človeka, pa takim govorcem tako ni pomembno. Pomembna je politična »priljudnost«.Besede, podatki, številke, raziska­ve, ankete so nekaj, kar danes zelo radi uporabljamo in se nam zdi, da bomo s tem reševali stiske ljudi. Tako je bilo pred nekaj leti rečeno, da se bosta do leta 2015 prepolovi­li revščina in lakota po svetu. Letos je leto 2015. ALI STA SE LAKOTA IN REVŠČINA RES PREPOLOVILI? Sedaj se govori: »Odpraviti lakoto do leta 2025!« Lepe besede, spod­budna misel, vendar samo to in nič več. Ko se umaknemo od stati­stik in pridemo k človeku, vidimo nekaj drugega. Peter Opeka mi je

zahtevajo, če hočeš dobiti od njih pomoč? Nekaj dni pred odhodom z Madagaskarja sva s Petrom Opeko obiskala družino, kjer je umrl otrok, star leto in pol. Toliko tragičnih do­godkov slišiš iz ust naših misijo­narjev. In letos se na Madagaskar­ju bojijo, da bo zaradi pomanjkanja hrane naraslo število mrtvih med najbolj revnimi, zlasti med otroki.

Za človeka jim greKako vztrajati? Kako ostati med najbolj pozabljenimi? Velikokrat pridejo težki trenutki. Če si samo na­jemnik, potem se pač umakneš. Če imaš v srcu zapisane besede: »Kar ste

storili kateremu teh najmanjših, ste meni storili«, potem se ne umikaš, ampak greš naprej. Ob misijonar­jih zaslutim tudi nemoč, ki jo nosijo v sebi. To je trpljenje, ko ni vse tako, kot bi hoteli in bi si želeli. Ko vidiš, da mož pusti ženo z otroki, ko vidiš, da mož včasih ukrade denar ženi, ki čaka na porod, ko vidiš, da očetje nimajo čuta za svojo družino … In ali si ne bi vsakdo ob tem zastavil vpra­šanje: »Zakaj se to dogaja?« Ali ljudje ne razumejo, da drug človek ni za nas predmet, ampak oseba. Bolezen vzvi­šenosti, samozadostnosti in zagleda­nosti v samega sebe počasi prodira tudi v ta del sveta.Se mar res že dogaja, da smo začeli vse, kar smo dobrega zapisali v kon­vencijo o človekovih pravicah, upo­rabljati proti človeku? Izgleda, da na vso moč iščemo formulo in recept, kako bi spremenili človeka, kako bi »prisilili« ljudi k sožitju in skrbi za druge ljudi. Ko sami nekaj spozna­mo, bi to najraje zapisali in dali v neke predalčke v upanju, da bomo s

tem rešili svet. Življenje pa gre mimo predalčkov in predpisov. Najboljše in najpomembnejše stvari v življenju ne moreš predpisati, ne moreš zapisati v nov zakon ali vnesti v mednarodno konvencijo. Zato je potrebno vzgo­jeno srce in drugačen pogled na živ­ljenje. To pa raste v nas, ne v predpi­sih, zakonih in konvencijah. In to je tisti najtežji del našega življenja. Velik človek je tisti, ki v življenju to doume in gre po poti spoštovanja dostojanstva slehernega. Ne obupujmo nad današnjim člo­vekom. Vedno znova pride na dan tisto najboljše, kar ima človek v sebi. Kako pa bi lahko naši misijonarji op­ravljali svoje delo brez dobrih ljudi doma? Dobra misel vedno najde pot h konkretnim dejanjem. To je tisto, kar prinaša ljudem upanje, veselje in zavest, da smo vsi velika družina Božjih otrok, ki nam ni vseeno, kaj se dogaja po svetu. Ne pozabimo pa, da so tudi lepe misli lahko nekaj zelo egoističnega, če ne spreminjajo naših src in ne odpirajo naših rok.

Ambatoabo

Pred nekaj leti je bilo rečeno, da se bosta do leta 2015 prepolovili revščina in lakota po svetu. Letos je leto 2015. Ali sta se lakota in revščina res prepolovili?

Naravne nesreče so del našega življenja. Ob vseh nesre­čah, ki jih prinašajo televizijski ali računalniški zasloni, pa pozabljamo na ljudi, ki se vsak dan borijo za preži­vetje. Okrog 800 milijonov ljudi je vsak dan v strahu, ali bo družina imela naslednji dan kaj za jesti. To je vsak­danje breme. Vsi poznamo človekove pravice, ki so za­pisane v mednarodnih konvencijah. Ti zakoni ne nudijo hrane. Mi smo tisti, ki lahko vsaj kakšnemu pomaga­mo, da bo preživel. V MSS vsako leto skušamo pomagati najbolj potrebnim. A pomagamo lahko le toliko, kolikor nam Vi, darovalci, pomagate s svojo dobroto. Samo v le­tošnjem letu smo poslali pomoč za nakup preko 25 ton hrane. V tako imenovanem razvitem delu sveta se veli­kokrat držimo miselnosti, da je treba poskrbeti samo zase. Pišemo zakone, sestavljamo vizije, strategije in

Riž za življenjeprojekte. A, potrebni so ljudje, ki dobro mislijo in vidijo stisko lačnih po svetu.Niso besede, niti zakoni tisti, ki spreminjajo svet. Spre­minjajo ga ljudje, ki vidijo, čutijo in z veseljem pomagajo, kolikor lahko.Kilogram riža ali kilogram koruzne moke, stane pol evra. Vsak dar pomeni življenje za pozabljene ljudi, za ljudi, ki niso v središču pozornosti, ki so nekje na koncu blatnih cest. Njim prinaša vaš dar upanje, veselje in življenje.Hvala vam za vaš dar! Misijonsko središče Slovenije Stane Kerin, ravnatelj

15

P O S E B N A V E L I K A N O Č

S. BOGDANA KAVČIČ, USMILJENKA, BURUNDI

S. AGATA KOCIPER, SALEZIJANKA, BRAZILIJA

Z veseljem spet nazaj

Več ostane, kot si mislimo

Mnogo misijonskih postojank je bilo potrebno že zapreti; pomanjkanje ljudi, politične razmere, vojna in podobno botrujejo temu. Toliko bolj spodbudno, veselo

in zares vstajenjsko pa je, ko se na katero izmed njih misijonarji spet vrnejo. To pot nas razveseljujeta kar dve sporočili, eno iz Burundija in drugo iz Brazilije.

Zame je bila letošnja velika noč izredna, saj sem jo spet doživljala v Burundiju. Spominjam se zadnje tukaj, ko smo nekaj dni po prazni­ku morale zapustiti Burundi, misleč, da se ne bomo mogle vrniti nazaj. Pa smo »umrle« za to deželo za nekaj let, a je zopet »vstalo« življenje, čeprav v težkih vojnih razmerah.Ko sem odhajala iz Burundija, sem vzela v roke blagoslovljeno vodo, bla­goslovljeno na veliko soboto in bla­goslavljala Burundi na vse strani. Rekla sem si, da bom vsak večer zmolila »Oče naš« v kirundij­skem jeziku in to me bo povezova­lo s Cerkvijo v Burundiju in vsem narodom. Še vedno ga molim, sedaj spet tukaj, nisem ga pozabila, čutim se zopet doma, ker me je ta molitev spremljala vsa ta leta.In še ta vesela novica: na letošnjo veliko soboto je bilo krščenih več kot 300 katehumenov in poročenih

Iz amazonskega pragozda se oglašam in sporočam, da sem letos spre­menila kraj misijona in odšla iz Manausa – glavnega mesta Amazoni­je – v misijon med Indijance v notra­njost pragozda. Tukaj sem že delovala pred sedmimi leti. Hvala Bogu, vsak dan mi je podarjen kot dar in novo doživetje. To mi pripovedujejo tudi dogodki, ki sporočajo, da več ostane, kot si mislimo in da naše delo nikoli ne gre v prazno. Včeraj nas je obiskal oče z otroki in z ženo, ki živi na drugi strani reke, široke kakih 100 m. Pozdravil nas je in povedal, da je njegovo pleme veselo, da smo se sestre vrnile (po počitnicah), da nas čutijo kot mamo, ki pride med otroke. In začel je našte­vati vrsto sester, ki so že bile z njimi in so jih učile dobrega in plemenitega življenja. Jaz sem se vrnila mednje po sedmih letih. Nasvetov se še danes

okrog 40 parov. To je bilo veselja na ta dan in še druge dneve. Toda vedno je treba moliti za vse te nove Božje otroke, za zvestobo in za vedno večje spoznavanje in ljubezen do Jezusa.Sama sem doživljala posebno veselje, ker sem za praznične dni dobila od doma Družino, Ognjišče in Prijate­lja. Prisrčna hvala za vsa ta darila, ki

mi polepšajo dneve in sem združe­na z vami. Stanje v državi ni nič kaj rožnato in vsi se bojijo, da lahko kaj poči v prihodnjih mesecih. Predsednik namreč končuje svoj drugi mandat in po ustavi le tega ne sme več nadaljeva­ti, ustave pa noče upoštevati. Ustavo hoče spremeniti, češ da narod želi, da nadaljuje. Za volitve pa jemljejo denar iz fonda, ki ga dajejo humanitarne or­ganizacije. V zdravstvenih centrih je treba otroke do 5 let in nosečnice zdraviti zastonj. Samo za naš center ima država več kot 60 mil. dolga. Že zdaj seznanjamo ljudi, da bodo s pri­hodnjim mesecem začeli tudi sami prispevati za zdravila. Upam, da nam boste mogli priskočiti na pomoč kot že tolikokrat. Hvala za vsako gesto, misel, molitve, ki nas podpirajo, ki so kot mala pa tudi velika 'vstajenja' v vsakodnevnem življenju.Prisrčne in hvaležne pozdrave od s. Bogdane

spominja. Pa vse, kar pove, tudi z rokami pokaže: Tukaj na tem dvori­šču je "tista" sestra prirejala teater, ona druga nas je učila mizarstva in po dveh letih šole smo potem sami izdelali material za gradnjo tistega dela šole … Skopajo se v reki, pa naj bo dež ali sonce, vsaj dvakrat na dan,

to je zgodaj zjutraj in zvečer, mnogi pa še opoldne zaradi vročine. Je pa to posebna velika noč, zares lepa Aleluja. Zahvaljujem se vam za dragocen verski tisk in Družino. Že enaintride­set let sem v tujini in ne veste, kaj mi to pomeni. Ostanimo povezani!

16

S A L O M O N I

Ko sem pred tremi leti pristala na Sa­lomonovih otokih, sem bila šokira­na nad uboštvom dežele. Takrat si pač nisem predstavljala, da se bom vrnila, najprej za tri mesece in zdaj za celo leto. Res si nisem predstavlja­la, da me bodo tako očarali ti otoki in domorodci, tako rekoč izgublje­ni sredi brezdanjega Tihega oceana. Najsi sem jih srečevala po vaških cerkvicah, v bogoslovju, v šolah ali na tržnici, njihov pristen odnos in iskrena pobožnost sta me prevzela.

da mednarodne korporacije pres­lepijo ali podkupijo vlade dežel, ki so dotlej znale poskrbeti zase za skromno preživetje. Zdaj jim korpo­racije izpodrinejo domače gospodar­stvo in iz prej skromnih kmetov in obrtnikov napravijo uboge pare, raz­lastninjene siromake in sužnje poh­lepnih združb. Kako se bodo Salo­monovi otoki ubranili te hobotni­ce, še ne vemo. Z vzgojo in osvešča­njem skušamo vplivati na modre in poštene odločitve tistih, ki že

prireditve v župniji Kranj–Šmartin preusmeriti za Salomonove otoke. Vsaka pomoč lajša stisko revnih. Radi bi zgradili izobraževalno središče za mlade, zlasti za dekleta, ki zaradi revščine ne morejo v šolo. Potrebno pa je tudi omogočiti šolanje domačim predavateljem v bogoslovju, da ne bodo skoraj povsem odvisni od pre­davateljev od drugod. Teh se namreč tam ne tare. S težavo pokrivajo pre­davanja vseh zahtevanih predmetov. Zato odhajam za eno leto poučevat vse predmete Stare in Nove zaveze.Če kdo čuti nagib, da bi pomagal Sa­lomonovim otokom v njihovih potre­bah, je na Misijonskem središču Slo­venije odprt račun na ime s. Snežna Večko – Salomonovi otoki. V imenu vseh, ki bodo deležni vaše pomoči, se vam iskreno zahvaljujem.

Salomoni so pomemben del misijonskega delovanja nas

Slovencev, morda ne toliko z misijonarji kot z materialnimi

sredstvi in molitvijo. V veselje nam je, da stvari, ki so tam

zastavljene s slovensko pomočjo, živijo. Z odhodom s. Snežne

nazaj dobivajo nov zagon. Polona Berlec nam je opisala vse, kar

smo Slovenci poleg vzgoje v semenišču in bogoslovju tam

postorili, del tega tudi objavljamo, kar naj bo v spodbudo, da bomo z isto vnemo življenje Cerkve na

Salomonih spremljali še naprej in podpirali odslej naši dve

tamkajšnji misijonarki.

S. SNEŽNA VEČKO, SLOVENIJA – SALOMONOVI OTOKI

Nazaj v salomonski raj

Sodelovala sem in tudi tokrat bom pri pripravi bogoslovcev na njihovo poslanstvo. Kot duhovniki bodo rojakom oznanjevali Kristusov evan­gelij in jim posredovali njegove skriv­nosti. Duhovniki predstavljajo zanje tudi visoko kulturno instanco in jim pomagajo pri dvigu obče človeške ravni. Sprememba družbe se začne v srcu, ki ga preoblikuje Kristus, zato ima evangelizacija mnogo globlji in trajnejši vpliv na spremembe struk­tur in dvig življenjske ravni kot zgolj socialni in ekonomski projekti. Zato gremo misijonarji oznanjat Kristu­sovo ljubezen, ki more spremeni­ti svet od znotraj. Seveda si ne za­piramo oči pred trenutnim položa­jem, v katerem živijo ljudje, žrtve krivic, ki so posledica grešnih struk­tur sveta. Začne se običajno s tem,

odločajo in ki bodo jutri soodloča­li o usodi svojega ljudstva. Misijonar­ji z evangelijem v srcu in v ustih smo tako hkrati akterji družbenih spre­memb – poglejmo samo na očeta smetiščarjev, ki to niso več, Petra Opeko.Salomonovi otoki so po razvoju na repu sedanjega sveta. Srečna sem, da lahko grem tja in sodelujem pri vzgoji duhovnikov, ki bodo vzgaja­li svoje ljudstvo za pošteno življe­nje. Moji prijatelji, kjerkoli po Slove­niji, so mi vedno prisluhnili, ko sem jim predstavila njihov položaj. Tokrat mi je pri zbiranju sredstev pomaga­la naveza Andrej Šifrer – dr. Stani­slav Benedik – Mito Trefalt ter do­sedanji misijonar na Madagaskarju Izidor Grošelj, ki je ob vrnitvi v Slo­venijo dovolil sredstva dobrodelne

17

Prvi prebivalci otokov so bili Papuan­ci, ki so se tukaj naselili okoli 30.000 let pred Kristusom. 4.000 let pred Kristusom so prišli Austronezijci in s seboj prinesli nekatere kulturne ele­mente, na primer kanu. Polinezijci so se na otoke priselili med 1.200 in 800 pred Kristusom.Prvi Evropejec, ki je priplul na otoke, je bil Alvaro de Mendana leta 1568. Alvaro je otoke tudi poimenoval. Mi­sijonarji so začeli delovati na Sa­lomonovih otokih sredi 19. stole­tja, vendar njihovo delovanje ni bilo preveč uspešno vse do leta 1893, ko je Združeno kraljestvo priključilo Salo­monove otoke pod svoj protektorat.Danes je država konstitucionalna monarhija s kraljico Elizabeto II. na čelu. Manasseh Damukana Sogava­re je dvanajsti in trenutni ministrski predsednik Salomonovih otokov, iz­voljen decembra 2014.

Vloga CerkvaSalomonovi otoki so danes v 90% kr­ščanska država, 20% prebivalstva je katoličanov. V času notranjih nape­tosti je bilo, za razliko od politikov, Krščansko združenje Salomonovih otokov najpomembnejše združenje, ki je skrbelo za spravo in vzpostavi­tev sožitja. Ženske in moški cerkveni vodje so tudi danes – spet za razliko od poli­tikov – tisti, ki se razdajajo za ljudi v vaseh in oddaljenih skupnostih. Cerkvene organizacije in gibanja vasem omogočajo sredstva za gradnjo šol, vrtcev, klinik in drugih infra­strukturnih elementov ter izobražu­jejo, nudijo svetovanje, vodijo media­cije … Cerkev je za krajevne skupnos­ti tukaj izrednega pomena. Opravičilo in sprava sta del kulture vseh melane­zijskih ljudstev, plačilo kompenzaci­je v obliki pridelkov in prašiča pa za­gotovilo, da bo sprava držala. Cerkev tukaj lepo sodeluje s tradicionalno

kulturo in dobri vodje zagotavljajo mirno reševanje notranjih konfliktov, ki se pojavijo v skupnosti.

Prispevki SlovencevOmenila bom samo nekaj projek­tov, ki so bili izpeljani s pomočjo pri­spevkov Slovencev. MIVA Slovenija je od leta 2007 do danes prispevala za nakup dveh terenskih vozil Toyota

ladijski transport do šol, v katere so razporejeni. Za vseh štirinajst 'naših' otrok to pomeni, da gredo domov samo med glavnimi počitnicami konec leta in seveda 'naši' niso osa­mljen primer.Poleg šolnin smo od leta 2007 poma­gali pri izgradnji vsaj štirih vrtcev. Vse vasi, kjer smo pomagali postavi­ti vrtce, se nahajajo daleč od glavnih mest provinc. Omenjati oddaljenost od glavnega mesta bi bilo zato popol­noma odveč.Vrtec v skupnosti Alokan je bil usta­novljen na pobudo vaške skupnos­ti leta 2007. Vodstvo vrtca je prevzela upokojena razredna učiteljica. Vrtec je imel vodni tank, ki je v začetku leta 2014 spustil in tako postal neu­poraben. Skupina otokov, na katerih leži skupnost Alokan, je popolnoma odvisna od deževnice. Drugega vira pitne vode nimajo. Otroci so tako celo leto 2014 ostali doma. Slovenci smo konec leta 2014 skupnosti omo­gočili nakup novih vodnih tankov. Kako hvaležni so prebivalci skupnos­ti, je težko opisati. Otroci so začeli ponovno hoditi v vrtec v začetku februarja. Če je dežja dovolj, tudi vaščani koristijo ta vir pitne vode in ne izgubljajo časa z veslanjem na so­sednji otok (v vasi nimajo vodnih tankov za skupnost in zato dnevno veslajo na sosednji otok, tam napolni­jo posode in jih pripeljejo nazaj v vas).

Tudi brez nas …... bi ljudje, ki jim pomagamo, preži­veli. Ne bi pa imeli: dostopa do šol in klinik (za kar se prevozna sredstva med drugim tudi koristijo), vodnih tankov, rednih obiskov duhovnikov, vrtcev, knjig, brezskrbnega študija …Vaške skupnosti se z našo pomočjo razvijajo: postavljajo nove vrtce, gradijo ceste, vodne napeljave, se iz­obražujejo … in najpomembnejše: ne počutijo se 'od vseh pozabljeni'!Glede na celotno državo Salomono­vi otoki je naš prispevek skromen. Glede na skupnosti, ki našo pomoč prejmejo, pa je naš prispevek nepre­cenljive vrednosti. Ne moremo sicer delati zelo velikih stvari, lahko pa majhne, a z veliko ljubezni.

POLONA BERLEC

Slovenski delež na Salomonovih otokih

Landcruiser, dveh čolnov in treh čolnskih motorjev, tovornega vozila, motornega kolesa in 12 koles. Vsa prevozna sredstva so namenjena obi­skovanju vaških skupnosti in se za to tudi s pridom uporabljajo. Žal je bilo nekaj koles, ki so bila kupljena leta 2011, ukradenih.Projekt Botrstvo na Salomonovih otokih je leta 2011 začel dr. Ocvirk. Slovenci samo v letošnjem letu pod­piramo šolanje 46 učencev. Letni pri­spevek botra je 144 evrov na otroka (kar je 12 € mesečno). Šolnine na pri­marnih šolah so nižje, na srednjih ne­koliko višje od prispevanega letnega zneska. Glede na omenjeno dejstvo Slovenci podpiramo šolanje vsaj 80 otrok. Za štirinajst otrok, ki jih pod­piramo in so v sekundarnih ali po­klicnih šolah, morajo starši plačati

S A L O M O N I

18

I Z Z I V I

Po uvodnem meetingu v Keniji smo po dvodnevnem potovanju končno dospeli v Moroto, od tam pa smo se vsak dan z motorji prepeljali v Lopotuk, kjer so se srečevale družine, vključene v skupnosti Solidale. Kjer se le da, misijonarji nočujejo pri druži­nah, vendar je bilo to na tem podro­čju preveč nevarno. Ker imajo v lasti

pogosto, žena skupaj z otroki preide v dediščino bratu moža ne glede na to, koliko žena že ima. Posledice so: pa­sivnost, predanost, brezupnost. V to smo vstopile me. Družine, s katerimi smo delale, so že nekaj let vključene v skupnosti Solida­le. Srečujejo se enkrat tedensko v sku­pinah po pet družin. To pomeni, da

NATAŠA RUPENA, PROSTOVOLJKA PRI VO.S.VI.M.

Iz životarjenja v življenjeNikoli si nisem mislila, da bom kdaj koli šla v misijone. Zdelo se mi je, da ne bi vedela kaj tam početi, saj nisem imela nobenih posebnih darov, s katerimi bi lahko bila tam koristna. Ko pa sem spoznala združenje Italia Solidale – World Solidale, se mi je delo misijonarjev zelo približalo. Tako sem se lani poleti odzvala povabilu prijateljice misijonarke in prostovoljke iz Italije in odpotovala v misijon v Ugando, med polnomadsko ljudstvo Karamojong.

so bile posvojene (posvojitelji so ve­činoma Italijani, sedaj po novem tudi Slovenci), da so dobile dar od posvo­jitelja; njihova naloga je, da si s tem prispevkom, skladno z njim lastno karizmo, osnujejo dejavnost, ki jim bo v nekaj letih omogočila samostojnost in neodvisnost. Glede na razmere in njihovo realnost, ki ni le lakota na telesu, ampak tudi okrnjenost duše in duha, se na prejem prispevka pripra­vijo. Torej je pred materialno pomočjo potrebno veliko delo, ki je pot osebne rasti: vsak je poklican, da v sebi išče in najde dostojanstvo, išče in najde sebe, Boga in bližnjega. Išče in najde odnose in polnost Življenja ter lastne moči, da bi lahko dobro delal in dobro ljubil. Sredstvo, katerega se družine poslužujejo v naši odsotnosti

(mi jih obiščemo enkrat na leto za 14 dni) so knjige očeta Angela Benolli­ja, oblata Device Marije, ustanovitelja združenja in osnovalca nove kulture življenja. Oče Angelo je bil misijonar. Videl je, da kljub vsej pomoči ljudje še vedno trpijo in spoznal, da je resnič­no delo znotraj. Vsaka oseba se mora srečati sama s seboj, okrepiti v svojih globinah, prepoznati darove, ki jih je Bog dal in vzeti življenje v svoje roke. Tako tudi ne predvidevamo izgrad­nje vodnjakov, šol ali bolnic. Sprem­ljamo jih, vse dokler ne začutijo, da so žejni in da imajo možnost poprijeti za orodje in izkopati vodnjak. Da si želijo

veliko orožja, se kaj hitro zgodi, da se spore obračuna s streljanjem in vsako leto je tudi med našimi družinami nekaj smrtnih žrtev zaradi obraču­nov med plemeni ali klani.Iz dneva v dan sem vse bolj spoznava­la njihovo realnost: zakonske zveze so vnaprej dogovorjene in med zakon­cema ni ljubezni; otroci niso deležni pozornosti in velikokrat umrejo ne toliko zaradi realnega pomanjka­nja hrane, ampak ker so starši pre­obremenjeni z nasiljem ali odvi­snostjo; med zakoncema je veliko nasilja, moški so večinoma zdoma ves dan, zvečer pa pod vplivom alkoho­la pretepajo in posiljujejo svoje žene; iz nasilja se rojevajo otroci, katerim starši ne morejo dati prave vrednosti in ljubezni; če mož umre, kar je zelo

izobrazbe in si zgraditi šolo. Da ne želijo več, da bi umirali na poljih ali v jarkih, temveč da bi bili radi oskrbljeni v bolnišnicah. Ne gradimo struktur, ki ne zmorejo zapolniti pomanjkanja ljubezni, ki je začetek in vir vsega zla. Pomagamo jim, da se najdejo in vzlju­bijo sebe in svoje otroke ter vstopijo v odnose – tudi s posvojitelji na drugem koncu sveta. Premnoge družine se tako rešijo iz revščine. V največji meri je bil njihov položaj posledica pomanj­kanja osebne moči in ko jih ponovno najdejo, je prečudovito videti, česa vse se lotijo in s čim vse si prigarajo svoj zaslužek. To je resnična zahvala posvojitelju! Kajti tudi mi si moramo krepko prigarati zaslužek in prispe­vek, s katerim smo podprli družino, pripravljeno na Življenje!

19

O D P O V S O D

Bogate izkušnje dela z otrokiLUCIJA ČUK, LAIŠKA MISIJONARKA, MADAGASKAR

Med vikendi, ko ni pouka, pomagam pri vodenju dekliške skupine, kjer se učimo novih pesmi, plesov, spozna­vamo življenja svetnikov … Pred kratkim so punce pripravile gledali­ško predstavo o bl. Lavri Vikunji.Skratka, čas mi hitro mineva in življe­nje tukaj me spreminja. Veliko stvari, ki so se mi prej zdele samoumevne, zdaj niso več. Bogu sem hvaležna za vsakodnevna izkustva, ki me boga­tijo. Hvala vsem, ki me spremljate v mislih in molitvah. Lucija

Pomagajmo beguncem v Turčiji!S. VERONIKA NOSE, USMILJENKA, TURČIJA

Kakor veste, je prišlo sem že več kot 2 milijona beguncev. Nahajajo se po vsej Turčiji, tudi tu v Istanbulu jih

je veliko. Država pomaga predvsem tistim, ki so registrirani v šotorih.Po skromnih močeh tudi sestre po­magamo na dveh krajih pri pripra­vi in delitvi hrane. Zbiramo obleke, odeje itd. Nabere se veliko stvari in vse to odpeljemo na več mest, kjer laiki nato delijo. Vsa ta pomoč je le kapljica v morje. Z vsemi temi trpe­čimi in preganjanimi smo povezane v molitvi in izročamo njihovo usodo Bogu in dobrim ljudem.Skupno prosimo Boga, naj nakloni svetu mir in na priprošnjo tolikih da­našnjih mučencev, ki so ohranili zve­stobo Kristusu do konca. Sprejmite moje hvaležne pozdrave in Bog naj vam povrne za vse. S. Veronika

Uspelo nam je!TOMAŽ PORENTA, LAIŠKI MISIJONAR,MALAVI – SLOVENIJA

Tokrat se vam z zaključnim poro­čilom in fotografijami oglašam že iz Slovenije. Kot veste, sem prišel domov 16. februarja in sedaj se bolj ali manj uspešno zopet privajam na življenje doma. Moram reči, da sem mislil, da bo to enostavno, pa ni. Fi­zičnih težav sicer nimam, v mislih pa se z Mari kar velikokrat vračava v Malavi, k domačinom, s katerimi sva stkala prijazne medsebojne odnose.Zadnje mesece pred odhodom je bil moj urnik res prenatrpan. No, važno se mi je zdelo tudi to, da sem še v zadnjih dneh posnel fotografije zak­ljučnih del pri izgradnji šole in sim­bolično primopredajo ključev šolskih prostorov. Iz fotografij je razvidno, da je sama gradnja zaključena do te faze, da se bo v aprilu dejansko lahko začel pouk. Pred odhodom sem

Šolski in vzgojni sistem se zelo razli­kuje od našega. Veliko stvari temelji na učenju na pamet in premalo je iz­kustvenega učenja. Zato si prizade­vam, da bi s svojimi sposobnostmi in znanjem sistem obogatila.

Čas kar beži in prav je, da se po nekaj mesecih oglasim in delim z vami nekaj utrinkov, ki bogatijo moj vsakdan in življenje.V Fianarantsoi kot laiška misijonarka pod okriljem s. Marjete Zanjkovič in ostalih sester salezijank delujem kot vzgojiteljica v vrtcu, ki je bil zgrajen s pomočjo sredstev iz Slovenije. Tako sem vsak dan obkrožena z vedoželj­nimi in veselimi otroki polnimi igri­vosti, obenem pa so polni želje po iskreni ljubezni, sprejetosti, toplem objemu … Našo šolo namreč obisku­jejo tudi otroci iz sirotišnice in ne znam si predstavljati, kakšno stisko doživljajo.Sestre so me izredno lepo sprejele in počutim se zelo dobro. Bivam v pri­jetni hišici, ki jo imam povsem zase, za kar sem sestram hvaležna.Od ponedeljka do petka delam v vrtcu, ki je oddaljen 15 minut hoda. Vrtec obiskuje približno 60 otrok, starih od 3 do 5 let. V začetku sem bila bolj pasivna zaradi neznanja jezika in nepoznavanja vzgojno izo­braževalnega sistema, sedaj pa sem že lepo vključena v celoten program. Tudi napredek v jeziku je opazen in tako z otroki lažje komuniciram in jih usmerjam. Najbolj aktivno učenje jezika poteka z otroki, imam pa tudi individualni tečaj v francoščini.

20

O D P O V S O D

vaščanom »položil na srce«, naj očis­tijo še okolico šole, da bo res vse lepo urejeno. Zagotovili so mi, da bodo to naredili. Tudi ostale malenkosti in zasteklitev oken bo po obljubah izva­jalcev končana v roku. Upam, da bo pater Lojze, ki je sicer zadolžen za iz­gradnjo srednješolskega centa z in­ternatom in se tudi bori s časom, pred jesenskim odprtjem centra uspel narediti še kakšno fotografijo osnovne šole v sv. Heleni in mi jo tudi poslati. Pri takšni dobrodelni akciji, ki sva jo lahko izpeljala samo z vašo pomočjo, ni nikoli dovolj hvaležnosti, zato se še enkrat zahvaljujeva vsem, ki ste to omogočili. Mari in Tomaž

Odprt center za rehabilitacijo ženskTOMAŽ MAVRIČ, LAZARIST, UKRAJINA

Pred dvema tednoma smo blizu Odese v vasi Vizirka odprli ženski center rehabilitacije. Iz Italije so prišle tri žene in en moški na pomoč. Zelo se veselimo tega dogodka.Začeli smo z bližnjimi pripravami na gradnjo hiše v moškem centru v Bul­dinki. Prisrčno se zahvaljujem za vse! Prejšnji konec tedna smo imeli romanje v Snjatin na grob blažene Marte Wiecke, usmiljenke. Bili so dnevi milosti. Bog nas je obdaril z lepim vremenom. Veliko mladih, mo­litveno razpoloženje. Zelo lepo! Sedaj se pripravljamo na dvoletno romanje relikvij Marte Wiecke po vsej Ukrajini.

Obiskala bo vse rimokatoliške in gr­kokatoliške župnije in še kakšne druge kraje. Romanje se bo začelo na vzhodu, kjer je vojna, konkretno v morskem mestu Mariupol, kjer preži velika nevarnost, da separatisti zase­dejo mesto z nepredvidljivimi posledi­cami. Romanje ima tri namene: usliša­nje osebnih molitev, za mir v Ukrajini in za razvoj dobrodelnosti v Ukrajini.Kot v preteklosti tako tudi tokrat, iz srca hvala za vse, kar delate za nas! Bog vam stokratno povrni! Molimo drug za drugega!

Mesec praznovanjS. METKA KASTELIC, SALEZIJANKA, BRAZILIJA

Včeraj je pri nas zaključila redno letno vizitacijo naša predstojnica s. Helena in me dodatno razveselila s pošto, ki jo je prinesla s seboj. To je prva pošiljka, ki sem jo prejela iz do­movine. Me je res razveselila in kar malce ganila. Hvala za vsa voščila in bogata sporočila, ki jih pošta prinaša. In za spodbude ter predloge, ki me seznanjajo z vašim delom v našo podporo.Danes mineva pol leta, ko sem stopila na misijonska tla in Bogu hvala za ta uvajalni čas, ki je zelo pester in tudi natrpan. V našem zavodu je mesec maj poseben čas. Tako smo na drugo nedeljo v maju praznovali skupaj z mamami in jim pripravili zahvalo za vse, kar so v našem življenju. Mnogi naši gojenci mame nimajo, so pa svojo hvaležnost izkazali teti, babici ali osebi, ki zanje skrbi.

Trinajstega maja smo se spomnili sv. Marije Dominike in otroci so pozorno prisluhnili pismu, ki jim ga je ustano­viteljica našega reda napisala.Z vsemi skupinami zelo lepo obhaja­mo devetdnevnico k Mariji, Pomočni­ci kristjanov. V petek bomo imeli slo­vesno mašo, kjer bodo dijaki zadnje­ga letnika ob koncu slovesno okrona­li veličasten Marijin kip na šolskem dvorišču.Zadnjo majsko soboto se bomo po­vezali z vsemi desetimi šolami naše regije in pripravili veliko srečanje družin ob zaključku meseca maja in tako obeležili še na tej ravni dvestole­tnico Don Boskovega rojstva.Naj še omenim, da smo v dekaniji vstopili v triletno pripravo obhajanja 300­letnega jubileja, ko so trije ribiči na dnu Paraibe našli podobo Naše Gospe iz Aparecide.Bogu hvala, ljudje imajo močno oporo v duhovnih spodbudah, ko jih na mnogih ravneh pestijo preizkušnje. Naj tudi vse vas doseže in prežari luč Svetega Duha ter naj vas vedno spremlja nežna Marijina navzočnost.S hvaležnimi pozdravi!Slo: http://metkastelic.blogspot.com.br/Bra: http://alegramente.blogspot.com.br/

Malo pozno, a s trajnim sporočilomS. VESNA HITI, USMILJENKA, RUANDA

Velikonočno jutro je. Pravkar sem se vrnila od jutranje maše, ki je bila po afriško animirana s petjem, plesom,

21

bobni … Toliko veselja in upanja; toliko žarečih oči, navdušenja in prepričanja, da Kristus živi!Ko se bodo vrnili domov, ne bodo našli ne velikonočnih pirhov ne potice in ne kruha; morda le malo močnika iz sorgoja. Toda iz njihovih src kipi veselje, ker so prepričani, da Kristus živi!Želim, da bi bilo v srcih nas vseh to globoko prepričanje, da Kristus živi ter da bi znali to veselo novico ponesti v svet, vsem našim bratom in sestram, ki jih srečujemo!Iskren velikonočni pozdrav in zago­tovilo molitvenega spomina!Hvaležna sestra Vesna

Nekje na poti iz Japonske v MozambikANTON GRM, SALEZIJANEC, MOZAMBIK

Nakup je končno opravljen in manjka le še en element ­ traktorski priklju­ček, ki pa je nekje na poti iz Japonske v Mozambik! Pripravljam vso doku­mentacijo, ki vam jo pošljem najprej v elektronski obliki, potem pa še po pošti. Vse, kar sedaj potrebujemo, je gorivo, potem pa začnemo … No, teste smo nekako opravili! Tudi glede avtomobila se je premaknilo naprej, saj imam zbranih kar nekaj najbolj bistvenih podatkov, ki jih zahteva­jo pri uvozu. Že do konca tedna bom imel tudi druge natančnejše podatke. Do takrat pa prejmite lep pozdrav v Misijonsko središče Slovenije. Tone

Življenje teče naprejJANEZ KRMELJ, DUHOVNIK LJ, MADAGASKAR

Tu smo dokaj mirno preživeli veliko noč. V nekoliko bolj zahtevnih in ne­varnih razmerah je praznike obhajal Janko Kosmač. Bog je poskrbel za mir, čeprav so pred tednom dni ubili 14 banditov, na žalost pa sta padla tudi dva talca, ki so ju ugrabi­li v času kraje govedi. Življenje teče naprej in Vstali nam tudi v temačnih

razmerah govori, da ni treba obupa­vati. Večnost nam ne uide, kakšna pa bo, je odvisno od naše opredelitve.Trenutno imam zadrego. Žena šoferja našega rešilca je ravno sedajle zvečer umrla v 60 km od nas odda­ljeni bolnici. Ves dan smo se borili za njeno življenje, večer pa je bil prete­žak zanjo. Navzoč bom pri vsej pro­ceduri in ta čas pastoralno izkori­stil z ljudmi, ki so še v svetu Stare zaveze. Prisrčna hvala za naklonje­nost. Bog z nami. Janez

Svežina verske "zagnanosti"P. LOJZE PODGRAJŠEK, JEZUIT, MALAVI

Ravno sem prišel s podeželja, kjer sem nekaj dni doživljal čudovite sadove vere in pričevanj za Jezusa. Želim vam podobne svežine verske "zagnanosti", kot jo opažam pri naših novih kristja­nih. Ti ljudje so kakor prerojeni, ob­novljeni, utrjeni in v vsem posvečeni Gospodu in njegovemu programu za človeštvo! To je Cerkev, to je pričeva­nje, to so "učenci"! Iskreno vam želim take prežetosti z evangelijem za živ­ljenje. p. Lojze

Porabila zadnji €S. VIDA GERKMAN, USMILJENKA, ALBANIJA

Hvala vam za vsa postna sporočila. Da bi bili vredni Gospodovega trplje­nja, nam mora on sam dati moč za to. Ta mesec sem izdala zadnji € za nakup zdravil fantu Klojdiju. Pred

šestimi meseci ste mi še obljubili pomoč in za to vas prosim:Za zdravila izdam 120 € na mesec. Oče gre vsak mesec ponje v Tirano, fant pa vsake tri mesece na analize. Sedaj ima apetit, je zrastel, ne more pa spre­jeti tega, da je bolezen težka in ne­ozdravljiva. Ne sprejema vozička in ga starši še vedno nosijo na rokah. Na dom hodi učiteljica za pouk 4. razreda. Kadar pride iz Tirane, prespi pri nas, ker je do njihove vasi še dve uri in v ve­černem času ni prevoza. Tako mi čas mineva v zelo različnih vsakdanjih op­ravilih. Ostanimo eno, kot nam sporo­čajo binkošti. Hvaležna s. Vida

Skozi blatoJANEZ MESEC, DUHOVNIK LJ, MADAGASKAR

Manambondro je res huda postojan­ka, to vidim šele zdaj, ko gradim šolo. Ko sem gradil farovž in cerkvice lepo počasi, sem štel žaklje cementa, vsak teden kakih 20, zdaj pa štejem tovor­njake, ki vozijo cement in železo in upam, da se pri štetju ne bom zmotil. Vsak prevoz mi računajo en milijon ariary, pa še zelo redki so pripravljeni peljati. Raje v Midongy kot v Manam­bondro, rečejo šoferji. Andrej bo imel kaj povedati, ko pride domov. Prejšnji teden ponoči sva se z vitlo vlekla iz blata in blato pri odprtih šipah lezlo v kabino. Nazadnje se nama je zajla še snela, ker sem jo preveč odvil (drevo je bilo daleč, enega manjšega sem pa kar izruval) in sva imela kaj opravi­ti, da sva jo ob brleči svetilki spravila nazaj na boben. Hvala!

O D P O V S O D

22

70 letnica življenjaBogdana Kavčič, Hčera krščanske ljubezni, rojena 26. avgusta 1945 v Žireh. V misijone je odšla 29. decembra 1971. Deluje v Burundiju.

45 letnica življenjaLjudmila Anžič, Hčera Marije pomočnice, rojena 8. julija 1970 v Ljubljani. V Kambodžo je odšla 9. aprila 1999.

30 let dela v misijonihMilena Zadravec, Hčera Marije pomočnice, rojena 20. marca 1948 v Odrancih. V misijone je odšla 20. avgusta 1985. Deluje v Izraelu.

10 let dela v misijonihAnica Vlašič, Frančiškanka Marijina misijonarka, rojena 22. avgusta 1943 v Adlešičih. V Rusijo je odšla 15. julija 2005.

J U B I L A N T I

č est itamoVTISI Z OBISKA STANETA KERINA NA ŠRI LANKI

Ljudje so veseli nove cerkve

V domovini se trenutno nahajajo naslednji naši misijonarji:s. Tadeja Mozetič, Paragvaj – prišla

na zdravljenjes. Polona Švigelj, Senegal –

na okrevanjus. Marija Pavlišič, Madagaskar –

na zdravljenjus. Zvonka Mikec, Mozambik –

na dopustus. Marjeta Zanjkovič, Madagaskar –

na dopustus. Dorica Sever, Kanada – na dopustu

p. Hugo Delčnjak, Francoska Gvajana – na dopustu

Janko Kosmač, Madagaskar – prišel na zdravljenje

Izidor Grošelj, Madagaskar – se je vrnil v domovino

V kratkem pa se jim pridružijo tudi:s. Agata Kociper, Brazilija s. Bogdana Kavčič, Burundi Jože Adamič, Madagaskar s. Fani Žnidaršič, Južna Afrika Tone Kerin, Madagaskar

Z duhovnikom Joseph Niroshan Vaz sva obiskala nekatere vasi in mesta, kjer smo pomagali graditi ali obno­viti cerkve ter graditi hiše za revnej­še ljudi, ki sicer živijo v človeka ne­vrednih bivališčih. Eno zanimivejših srečanj je bilo v kraju Springwood. Tam smo pomagali graditi cerkve. Spomnil sem se obiska tega kraja leta

in nemoč. Cerkev jim tukaj stoji ob strani in pomaga, kolikor je najbolj mogoče. Tudi veliko mladih duhov­nikov je, ki z veseljem delajo in iščejo možnosti, kako bi lahko še kaj nare­dili za te ljudi. Zbiranje okrog oltarja daje moč ljudem in duhovnikom, da se skupaj upirajo vsemu slabemu in zlu, ki vedno znova prihaja na dan.

2013. Takrat smo se začeli pogovarja­ti, da bi morda pomagali pri gradnji. Seveda so zneski – stroški gradnje tukaj čisto drugačni. Pomagali smo pri nakupu gradbenega materia­la. Leta 2013 smo imeli mašo pod drevesi. Sedaj pa je nekaj metrov višje na isti strmini zrasla cerkev. Z nekaj tisočaki pomoči za gradbeni material smo ljudem pomagali, da so prišli do cerkve. Ljudje so bili res veseli. Pre­senečen sem bil, da je morala vsaka družina dati svoj prispevek preko 20 EUR. In so darovali. Morda težko ra­zumemo, vendar je tu samo 45 kato­liških družin. Vedno znova človeka zaboli, ko posluša ljudi. Še vedno se jim dogajajo krivice. Vodilni na čajnih plantažah nočejo, da bi bilo ljudem omogočeno priti do izobraz­be. Če bodo izobraženi, kje bodo dobili poceni delovno silo. Tudi v drugih krajih sem slišal, kako vedno znova domačini čutijo to odrivanje

Spoštovani prijatelji misijonov in misijonarjevPoletni čas je primeren za oddih in to izkoristijo tudi slovenski misijo­narji. Le ti si vsako drugo ali tretje leto nabirajo moči v domovini. V tem času jih je kar nekaj na dopustu ali okrevanju in vabimo vas, da jih pova­bite na kakšno srečanje na župnije.

Več informacij lahko dobite v Misijonskem središču Slovenije na Krista­novi ulici 1 v Ljubljani, št. 01/300­59­50. Lahko pa nam pošljete elektron­sko pošto na naslov: missio@rkc.si. Z veseljem vam bomo pomagali.

23

Darovi objavljenih so na naš račun prispeli

do 15.5.2015. Hvala vsem.D A R O V I – H V A L A

SKLAD ZA LAČNE | župnija Leskovica | posamezniki: Bratuša Andrej, Dolenc Jože, Fajdiga Stanko, Hladnik Robi, Kiswarday Kaj, Koren Jožef, Kravos Stojan, Lenassi Ivan, Marolt Marija, Medve­šek Viljem, Mernik Zinka, Motaln Betka, Murko Ana, N.N., Okorn Helena, Omahen Dolores, Peterlin Judita, Preglav Ana, Resman Mimi, Rijavec Marko, Semenič Bojana, Šimec Tomaž, Šuklje Anton, Tajni­kar Matej, Trtnik Boštjan, Vehar Štucin Erna, Verde­nik Benjamin, Žabkar Vale­rija | SOCIALNO ZAVAROVA-NJE MISIJONARJEV | posame­znika: Čampa Tadej, Pesto­tnik Vera | GOBAVCI | po­sameznici: Brišar Valerija, Kranjc Anica | ZA MADAGA-SKAR | posamezniki: Brezov­nik Janez, Jenič Dušan, N.N., Sluga Aleš, Sušnik Janez | ZA MISIJONE | župniji: Kobarid, Stari Trg ob Kolpi | posa­mezniki: Babnik Marija, Biščak Luka, Blažič Miha, Černoša Kristina, Dobnik Mimika, Greif Polona, Hančič Marko, Iršič Andrej, Knep Marija in Martin, Kolar dr. Bogdan, Kozole Cvetka, Kuzma Anton, Lederer Boris, Ljumani D.O.O., Magdič Olga, Markež Boris Janko, Mikulin Olga, msgr. škof Metod Pirih, N.N., Pavli Alenka, Pegan Karlo, Pirc Janko, Rihtar France, Rihtar Helena, Schwarzbartl Tomaž Ervin, Slokar Darja, Sluga Barbara, Snoj Irena, Suha­dolčan Franci, Škrinjar Ana Marija, Šolske sestre De Notre Dame, Štrukelj Fran­čiška, Zornik Zoran, Zupan­čič Daniel | ŠOLANJE BOGO-SLOVCEV | posameznika: Mah Tinko, Vinkovič Marija | LENČKOV SKLAD | posame­znika: Predikaka Vida, Zavar

Valerijan | MAŠNE INTENCI-JE | župnija Stari Trg Pri Ložu | LAKOTA ETIOPIJA | posame­znika: Medvešek Viljem, Za­ložnik Luka | MATANGA­MA-DAGASKAR | posamezni­ki: Kresnik Robert, Morelj Darja, Novak Milena, Podob­nik Jožica, Stambuk Igor, Šinkovec Mirjam, Vehovar Darinka, Zupančič Silvestra | RIŽ IN VODA | posameznik: Pirc Janko | TRIKRALJEVSKA AKCIJA | župnije: Črniče, Dor­nberk, Planina, Ponikva, Stomaž, Studeno, Sv.Primož na Pohorju, | ADVENTNA AKCIJA | župnije: Bakovci, Bukovica, Celje­Sv.Danijel, Kobarid, Koper, Mengeš, Po­stojna, Stara Cerkev, Stomaž, Studeno, Sv.Križ­Podbočje, Sv.Marjeta niže Ptuja, Št.Pe­ter­Otočec, Velenje­Sv.Martin | posameznica: Šmid Dr. Ana | MIVA | župnija Šmartno pod Šmarno Goro | posamezniki: Buhvald Amalija, Kiswarday Kaj, N.N., Pšeničnik Marjana, Tacer Rozalija, Vomberger Angelca in Jernej | S. MARTA MEŠKO | Knific Majda | JOŽE ADAMIČ | posamezniki: Burger Alenka, Knep Marija in Martin, Kocmur Petra, Mrvar Jože | S. ANKA BURGER | Novak Dr.Meta | JOŽE MLI-NARIČ | Kvaternik Tomaž | S. VESNA HITI | posamezni­ki: Ams R&D D.O.O., Bratov­ščina Odraslih Skavtov Ptuj, Intihar Darja in Marjana, Jogan Nives, Velepič Anica | TONE KERIN | župniji: Deskle, Stari Trg ob Kolpi | posamezniki: Izidor Grošelj, Kern Jože, Koncilja Jožica, Mrvar Jože, N.N., Pompe Anica, Šušteršič | S. AGATA KOCIPER | Pisk Tomaž | JANKO KOSMAČ | Šolske Sestre De Notre Dame | JANEZ KRMELJ | posamezniki: Bonuti Haj­dinjak Kamila, Eržen ­ Sojer Zinka, Pirc Dragica, Sušnik

Gregor, Sušnik Janez, Šifrer Marija, Šparovec Janez, Vrabec Marko, Vrabec Mirijam | S. ANDREJA GODNIČ | posameznika: Pirc Dragica, Štuhec msgr. dr. Ivan | DANILO LISJAK | posamezni­ki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Krevelj Branko, Sušnik Janez | TOMAŽ MAVRIČ | po­sameznici: Batagelj Sonja, Malalan Nika, Šter Tomaž S.P. | P. JANEZ MIHELČIČ | Blejec Marija | S. ZVONKA MIKEC | Murn | MISIJONAR-KE MATERE TEREZIJE | Kranjc Rafael | S. TADEJA MOZETIČ | posamezniki: Bonuti Hajdi­njak Kamila, Kolman Mojca, Rudež Lučka, Šiško | JANEZ MESEC | posamezniki: Filak Nevenka, N.N., Pirih Marija, Šimnic Apolonija, Franc Zajtl | PEDRO OPEKA | posa­mezniki: Ams R&D D.O.O., Blažič Janez, Bohak Ivan, Bolta Marko, Černatič Matej, Gomboc Vlado, Gostiša La­dislav, Jesenko Marjan, Je­šovnik Simona, Kastelec Martin, Keršmanec Majda, Krajger, Krenker Stane, Le­narčič Valentina, Mavec Stanko, Mežnar Klavdi­ja, N.N., Potočnik dr. Vinko, Potokar Marija, Prepadnik Matej, Raspor Andrej, Remše Matija, Rus Valerija, Skibin Kristina, Suhodolnik Jožica, Sušnik Janez, Šef Manja in Tone, Šegula Zdenka, Šolske Sestre De Notre Dame, Tavčar Jože in Slavica, Trpin Andrej, Urbanič Gorazd in

Maja, Vizjak Pavšič Mojca, Založnik Luka, Zgonc Marija | S. MARIJA PAVLIŠIČ | Straj­nar Jurij | S. JOŽICA STERLE | Kržan Vanja | P. MARTIN KMETEC | župnija Stari Trg pri Ložu | posameznica: Resman Silva | TONE GRM | Rovšek Jožica | LUCIJA ČUK | Lapajne Vinko | S. VERO-NIKA NOS. | Strnad Alenka | S. TEREZIJA PAVLIČ | po­sameznici: Pavlič Terezi­ja, Strnad Alenka | P. LOJZE PODGRAJŠEK | župnija Stari Trg pri Ložu | posamezni­ka: Jelenko Gabrijela, Povh Jože | S. MILENA ZADRAVEC | Jamnik Majda | S. SNEŽNA VEČKO | posamezniki: Milič Lojzka, Petrovič Staša, Plavc Zora, Žnidaršič Tilka | S. FANI ŽNIDARŠIČ | Souidi Zavrl Nada | JANEZ SEVER | Muller Marija | S. ANA SLIVKA | Su­hodolnik Jožica | S. BARBARA PETERLIN | posameznika: Ams R&D D.O.O., Lapajne Vinko | S. DORICA SEVER | župnija Pertoča | posame­znici: Muller Marija, Straj­nar Breda | IZIDOR GROŠELJ | Hadalin Baša Polona | S. POLONA ŠVIGELJ | N.N. | MISIJON CRIPAM­BRAZILI-JA | posameznice: Černigoj Jožica, Muller Ingrid, Tro­bevšek Vanja, Volčič Barbara | S. SLAVKA CEKUTA | Šolske Sestre De Notre Dame | MA-RIJINE SESTRE-KIJEV | po­samezniki: Čampa Tadej, Šolske Sestre De Notre Dame

Spoštovani darovalci!Misijonsko središče Slovenije je do sedaj poslova­lo preko računov z Raiffeisen in Novo Ljubljansko banko. Ker se Raiffeisen banka umika iz Slovenije vas prosimo, da svoje darove nakazujete izključno na TRR št. SI56 0201 4005 1368 933, ki je odprt pri NLB.

Hvala za razumevanje in vaše darove.

Na potPoslovil se je svojevrsten misijonar, ki se je upravičeno tudi sam tako imenoval. Mnogi slovenski misijonarji, zlasti iz povojnega časa in toliki iz različnih koncev sveta so bili deležni njegove pomoči in gostoljubja v Rimu; na Urbaniani ali v Sloveniku in so se radi ustavljali pri njem. Misijonska dejavnost Cerkve na Slovenskem, in sicer kot naša krajevna Cerkev, se ga moramo s hvaležnostjo spominjati. Bog mu povrni vse dobro z večnim življenjem. Naj počiva v miru.

Jože Planinšek, urednik MO

msgr. Maksimilijan Jezernik (*1922 – † 2015)