mladimi - skam.si‡_diplomsko-delo.pdf · iii seznam uporabljenih kratic in okrajŠav c –...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V LJUBLJANI
TEOLOŠKA FAKULTETA
Nives Felić
SREČANJA MLADIH V STIČNI KOT
URESNIČENJE SMERNIC CERKVE PRI DELU Z
MLADIMI
DIPLOMSKO DELO
Ljubljana, 2014
UNIVERZA V LJUBLJANI
TEOLOŠKA FAKULTETA
UNIVERZITETNI ENOPREDMETNI PROGRAM TEOLOGIJA
Nives Felić
SREČANJA MLADIH V STIČNI KOT
URESNIČENJE SMERNIC CERKVE PRI DELU Z
MLADIMI
DIPLOMSKO DELO
Mentor:
izr. prof. dr. Peter Kvaternik
Ljubljana, 2014
II
ZAHVALA
Najprej bi se rada zahvalila Bogu za prehojeno pot v času študija in za vse dobre
ljudi, ki sem jih v tem času imela možnost spoznati in z njimi preživeti del svojega
življenja!
Hvala mentorju, izr. prof. dr. Petru Kvaterniku, za njegove nasvete in strokovno
pomoč pri nastajanju diplomskega dela.
Hvala Milanu Knepu, dr. Rudiju Konciliji in Gregorju Kuneju, ki so si vzeli čas in
mi iz prve roke odkrili pomembne podatke iz ozadja srečanj mladih v Stični ter me
usmerili k nadaljnjemu raziskovanju.
Hvala Ani Tulipan, ki mi je posredovala informacije v povezavi s svetovnim
dnevom mladih.
Hvala tudi vsem »stičmanom« za njihovo navdušenje, ustvarjalnost in čas, ki sem
ga smela preživeti z njimi!
Hvala in Bog povrni!
III
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
C – Dogmatična konstitucija o Cerkvi: Lumen gentium. 2004. V: Koncilski odloki.
Ljubljana: Družina.
KV – Izjava o krščanski vzgoji: Gravissimum educationis. 2004. V: Koncilski odloki.
Ljubljana: Družina.
OE – Pavel VI. 2006. O evangelizaciji današnjega sveta. Evangelii nuntiandi:
apostolska spodbuda. Ljubljana: Katehetski zavod.
OTS – Meškofijski odbor za mladino. 1999. Osnutek temeljnih smernic za mladinsko
pastoralo v Cerkvi na Slovenskem. Prispevek za sinodo.
MP – Mladinska pastorala
NMP – Škofija Maribor. 2001. Načrt mladinske pastorale.
PIP –Slovenska škofovska konferenca. 2012. Pridite in poglejte: slovenski pastoralni
načrt: krovni dokument. Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba.
PZ – Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem. 2002. Izberi življenje: sklepni dokument
Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem. Ur. Ivan Štuhec, Julka Nežič, Peter Kvaternik
in Lojze Cvikl. Ljubljana: Družina.
SKAM – Skupnost katoliške mladine
SPK – Kongregacija za duhovščino. 1998. Splošni pravilnik za katehezo. Ljubljana:
Družina.
SŠA – Slovenska šola za animatorje
SŠK – Slovenska škofovska konferenca
SDM – Svetovni dan mladih
STM – Stična mladih
IV
KAZALO
UVOD ............................................................................................................................... 1
1 MLADINSKA PASTORALA ................................................................................. 2
1.1 Kdo so mladi v Cerkvi na Slovenskem .............................................................. 2
1.2 Pogled in smernice Cerkve pri delu z mladimi .................................................. 4
1.3 Mladinska pastorala v Svetem pismu ................................................................. 5
1.4 Mladinska pastorala in smernice vesoljne Cerkve ............................................. 6
1.4.1 Evangelizacija mladih ................................................................................. 7
1.4.2 Verska vzgoja .............................................................................................. 8
1.4.3 Splošni pravilnik za katehezo ...................................................................... 9
1.5 Mladinska pastorala v Sloveniji ......................................................................... 9
1.5.1 Zgodovina mladinske pastorale .................................................................. 9
1.5.2 Stanje mladinske pastorale danes in njena umeščenost ........................... 11
1.5.3 Smernice mladinske pastorale v Sloveniji ................................................ 13
1.6 Zaključek prvega dela ...................................................................................... 27
1.6.1 Raven delovanja ........................................................................................ 27
1.6.2 Subjekt delovanja ...................................................................................... 28
1.6.3 Odsotnost zmede ....................................................................................... 29
1.6.4 Poudarek MP v Sloveniji .......................................................................... 29
2 SVETOVNI DAN MLADIH ................................................................................. 31
2.1 Zgodovina srečanj ............................................................................................ 31
2.2 Temeljni elementi svetovnih dni mladih .......................................................... 33
2.2.1 Papeževa poslanica ................................................................................... 33
2.2.2 Utrip posameznih držav in pomen SDM zanje .......................................... 34
2.2.3 Glavni dogodki .......................................................................................... 35
2.2.4 Zakrament sprave ..................................................................................... 37
2.2.5 Kateheza .................................................................................................... 37
2.2.6 Festival mladih ......................................................................................... 37
2.2.7 Sejem poklicev ........................................................................................... 38
2.2.8 Zavetniki in priprošnjiki SDM .................................................................. 38
2.2.9 Prostovoljno delo ...................................................................................... 39
2.2.10 Izkušnja veselja ......................................................................................... 39
V
2.3 SDM in MP ter nova evangelizacija ................................................................ 40
3 STIČNA MLADIH ................................................................................................ 42
3.1 Ideja o srečanju ................................................................................................ 42
3.1.1 Romanje mladih v Taizé ............................................................................ 43
3.2 Kronološki pregled srečanj .............................................................................. 43
3.2.1 Prvo obdobje ............................................................................................. 44
3.2.2 Prehodno obdobje ..................................................................................... 45
3.2.3 Drugo obdobje (1984–1989) .................................................................... 46
3.2.4 Tretje obdobje (1990–1993) ..................................................................... 47
3.2.5 Četrto obdobje (1994–1998) ..................................................................... 47
3.2.6 Peto obdobje (2000–2008) ........................................................................ 48
3.2.7 Šesto obdobje (2009–2013) ...................................................................... 49
3.3 Temeljni elementi stične mladih ...................................................................... 50
3.3.1 Povezava STM in SDM ............................................................................. 51
3.3.2 Povezanost s škofi in slovensko Cerkvijo .................................................. 52
3.3.3 Prostovoljno delo ...................................................................................... 53
3.3.4 Izkušnja skupnosti ..................................................................................... 57
3.3.5 Pestrost programa .................................................................................... 59
3.3.6 Odnos do Boga in zakramentov ................................................................ 63
4 SREČANJA MLADIH V STIČNI, KOT ODGOVOR NA
SMERNICE, KI JIH DAJE CERKEV PRI DELU Z
MLADIMI .............................................................................................................. 66
4.1 Odprtost do vseh in vsakega mladega .............................................................. 66
4.2 Srečanje z Jezusom Kristusom ......................................................................... 67
4.3 Spodbuda k osebni veri .................................................................................... 68
ZAKLJUČEK ................................................................................................................ 70
POVZETEK .................................................................................................................. 72
SEZNAM REFERENC ................................................................................................ 74
PRILOGE ......................................................................................................................... i
Priloga 1: Kronološki pregled svetovnih dni mladih ..................................................... i
Priloga 2: Gesla srečanj mladih v Stični ...................................................................... iii
Priloga 3: Shema srečanj mladih v Stični .................................................................... v
Priloga 4: Struktura delovanja ekip STM ................................................................... vii
VI
Priloga 5: Dogovor o prostovoljnem delu s prostovoljko .......................................... viii
1
UVOD
»Festival Stična mladih po svoji tradiciji, kakovosti in množični udeležbi nima
primere v srednjeevropskem prostoru.« (PIP 29) Ampak, ali to pomeni, da resnično
odgovarja na smernice, ki jih daje Cerkev pri delu z mladimi, je bilo glavno vprašanje,
ki me je vodilo skozi pisanje.
Diplomsko delo je sestavljeno iz treh večjih delov:
Pogled in smernice Cerkve pri delu z mladimi;
Svetovni dan mladih;
Stična mladih.
V prvem delu sem se ustavila pri posameznih dokumentih tako vesoljne kot
slovenske Cerkve, ki govorijo o delu z mladimi, pri čemer sem bila osredotočena
predvsem na slovenske dokumente.
V drugem delu sem kot praktičen primer večjih srečanj predstavila svetovni dan
mladih, s čimer sem želela med smernicami in srečanji mladih v Stični narediti vezni
člen, saj je svetovni dan mladih v svoji dolgoletni tradiciji razvil določeno obliko
srečanj in temeljnih poudarkov, ki so nastali na podlagi premislekov o mladinski
pastorali, Stična mladih pa je kasneje postala praznovanje svetovnega dne mladih na
škofijski ravni.
V tretjem delu sem preko kronološkega pregleda, povezave s svetovnim dnevom
mladih in predstavitvijo drugih temeljnih elementov, ki so jih razvila srečanja v Stični,
lahko prišla do zaključkov.
Cilj diplomskega dela je bil predvsem raziskati pomen in vrednost srečanj mladih v
Stični kot edinega takšnega srečanja v Sloveniji. Pri tem mi je pisanje po načinu lijaka
služilo v tem, da sem lahko iz širšega in bolj znanega prihajala k ožjemu in manj
znanemu. Tako sem lahko ključne stvari iz prvega in drugega dela pripela na srečanja
mladih v Stični. Moj osnovni namen tako ni bil Stično mladih secirati na posamezne
elemente in jih potem preverjati, ali ustrezajo smernicam ali ne. Tako tudi v zaključku
ne »obkljukam« tistih smernic, na katere Stična mladih že odgovarja, ampak v ključnih
točkah povežem stvari iz prvega, drugega in tretjega dela.
2
1 MLADINSKA PASTORALA
1.1 Kdo so mladi v Cerkvi na Slovenskem
Namen tega poglavja je opisati splošno stanje mladih v Sloveniji, ki nam lahko
pomaga razumeti smernice, ki so bile podane pri delu z mladimi, in ne podaja podrobne
opredelitve obdobja mladostništva.
Cerkev med mlade šteje osnovnošolce po birmi oziroma po prejemu zakramentov
uvajanja, srednješolce, mlajše zaposlene in študente, podrobne definicije mladih in
mladosti pa ne daje. Mladinska pastorala (v nadaljevanju MP) mladim omogoča iskanje
odgovorov na vprašanja o njihovem mestu v Cerkvi in družbi (PIP 119), čemur lahko
sledi prestop na katehezo odraslih.
Urad Republike Slovenije šteje med mlade tiste osebe, ki so stare med 15. in 29.
letom. Statistični podatki povedo, da se njihovo število iz leta v leto zmanjšuje in da
med njimi v vseh starostnih skupinah prevladujejo fantje.
Za mlade je značilno predvsem to, da se izobražujejo. »Med sedemnajstletniki se
šola kar 95 % generacije, med 20- in 21-letniki se za pridobitev višje ali visoke
izobrazbe izobražuje skoraj polovica generacije, še v starosti 29 let se izobražuje vsak
peti prebivalec Slovenije.« (Statistični urad Republike Slovenije 2005) Posledica tega
je, da se obdobje mladosti podaljšuje v trideseta leta in tako se obdobje samostojnosti
začenja kasneje. To je tudi posledica tega, da se je čas do iskanja prve zaposlitve
podaljšal. »Značilnost današnje mladosti je finančna odvisnost od starejše generacije.
Štipendijam in priložnostnemu zaslužku moramo prišteti še podporo staršev, brez katere
večina ne more živeti.« (Poznič 2005, 78) Večina jih tako še zmeraj živi pri starših in le
tretjina si je že ustvarila družino.
Vse to med mlade prinaša razočaranje in tesnobo, kar v svojem delu Nihilizem in
mladi ugotavlja tudi Umberto Galimberti (2010). Mlade opiše kot tiste, ki ne najdejo
prostora zase, hkrati pa jim čustvena nepismenost in otopelost src preprečujeta
postavljanje in doseganje ciljev. Galimberti pravi, da bi mladi, ki sami sebe niti ne
poznajo in ki ne znajo opisati tega, kar se jim dogaja, morali preiti nihilizem in se začeti
zanimati zase. Tako bodo zopet odkrili moč in strast; sprejeli izzive in odšli na
3
»potovanje«; pa tudi spreminjali in ponovno osvojili to, kar še ni izginilo iz njihovih
src.
Kljub skrbi, načrtom in smernicam Cerkve, ki so prinesli bolj optimističen pogled
na pastoralo mladih v Sloveniji, lahko še vedno opažamo množično umikanje mladih
kristjanov v zasebno življenje ter s tem povezano neaktivnost mladih vernih v družbi.
Vera postaja nekaj, kar mladi doživljajo kot osebno dimenzijo svojega življenja in ne
nekaj, kar bi živeli na občestveni ravni. Še vedno pa ostaja med njimi zunanja
pripadnost katoliški veroizpovedi, vendar upada. Raziskava Mladina 2010 je pokazala,
da se je leta 2010 h katoliški veroizpovedi pripisalo 65,89 % mladih, kar je za 6,12 %
manj kot leta 2000.
Povečala se je pripadnost drugim veroizpovedim, kakor tudi število mladih, ki so se
izrazili brez verske pripadnosti. To lahko pripišemo duhovni brezbrižnosti, ki je sad
sekularizacije. »Slovenska družba je danes še vedno izrazito polarizirana. Ideološka
nasprotja krojijo razmerja med Cerkvijo in družbo. Čeprav niso edina, ki zlasti pri
mladih vplivajo na odklonilen odnos do Cerkve in vere v Boga, njihov delež pri tem
nikakor ni zanemarljiv.« (PIP 13)
Negativni vplivi sekularizacije so privedli do tega, da je med temi, ki so izrazili
formalno pripadnost katoliški veri, vedno več takšnih, ki ne verujejo v Boga in nimajo
redne verske prakse, a se kljub temu prištevajo k določeni veroizpovedi. Raziskava
Mladi 2010 je pokazala, da je zunanjo pripadnost katoliški veri izreklo skoraj dve
tretjini mladih. Na lestvici osebne religioznosti, pri kateri predstavlja številka 1
prepričanega vernika, ki sprejema vse, kar uči vera, in številka 6 nekoga, ki ni vernik in
je nasprotnik religije, je bil končen rezultat osebnega odnosa do religije 3,55. Kar je
približno tako, kot če bi imeli opravka z vernikom, ki bi le 40,8 % verjel temu, k čemur
je izkazal svojo pripadnost. Seveda se je treba zavedati, da na vprašanje niso odgovarjali
le katoličani, temveč tudi pripadniki drugih religij in neverni. Ta številka nam lahko po
drugi strani pove tudi to, da je med mladimi še vedno moč zaznati neko obliko
religioznosti.
Bog v življenju mladega, ki se je identificiral h katoliški veroizpovedi, tako nima
pomembne vloge. V njem ne prepoznava Odrešenika in z njim nima osebnega odnosa.
V raziskavi Mladi 2010 je bilo vprašanje o samooceni pomembnosti Boga glede na
veroizpovedno identifikacijo. Na lestvici od 1 do 10, kjer 1 pomeni, da Bog sploh ni
pomemben, in 10, da je zelo pomemben, je bila povprečna ocena vseh, ki so se
4
identificirali za katolike, 4,42. Kar pokaže, da je vernost pri mladih večkrat izraz
tradicionalnosti njihovih staršev ali starih staršev, zato nas velik upad mladih po birmi
ne sme presenetiti.
Prenova kateheze in uvajanja v zakramente spodbujata, naj otrok prejme zakrament
takrat, ko bo on in njegova družina za to pripravljena, in ne takrat, ko doseže določeno
starost (PIP 118). V povezavi s tem lahko omenim raziskavo Polone Vesel Mušič
(2013), ki se je v svoji doktorski disertaciji, Birmanska pastorala na prepihu ukvarjala z
vprašanjem birmanske pastorale. Pravi, da naj mladi vseeno prejmejo zakrament birme,
kljub množičnim odhodom. Če namreč birmanci nosijo s sabo izkušnjo, da jih je nekdo
imel rad in jim posvečal svoj čas, se bodo morda kasneje tega spomnili in se vrnili nazaj
v svojo župnijo.
Raziskave res kažejo upad mladih in manjšo stopnjo religioznosti, a to ne sme biti
razlog obupa nad mladinsko pastoralo. »Mladost je namreč vse manj zaokroženo,
kulturno regulirano obdobje in dogajanje, z jasnim začetkom, potekom in koncem in
postaja vse bolj stvar individualnih izbir in konstrukcij. Lahko bi rekli, da ni več ena od
človekovih velikih zgodb, ampak je razdrobljena v serijo manjših, vse bolj privatnih in
vse manj predvidljivih epizod,« (Potočnik 2005, 21) kar se v večini pozna na vseh
področjih mladostnikovega življenja, na področju vrednot in (ne)vernosti.
1.2 Pogled in smernice Cerkve pri delu z mladimi
Pogled in smernice, ki jih daje Cerkev pri delu z mladimi, ne prinašajo konkretnih
predlogov, kako se lotiti posamezne naloge. Ravno odsotnost konkretizacije je
priložnost, da lahko v MP vstopa delovanje Svetega Duha in ustvarjalnost mladinskih
delavcev. Je pa pogosto ravno odsotnost konkretnih predlogov razlog nezadovoljstva
med duhovniki in pastoralnimi delavci, saj ne vedo, kako naj se lotijo dela z mladimi.
To težavo običajno rešujejo tako, da si vsak naredi svoj načrt dela. Do velikih težav pa
prihaja, ko se v župniji zamenja župnik, saj njegov naslednik pogosto ne bo nadaljeval
njegovega dela, ampak bo delo začenjal od začetka in na svoj način. V veliko pomoč so
zato smernice, ki jih podajo določene škofije ali škofovske konference, saj so
prilagojene razmeram določenega naroda. V Sloveniji to morda niti ni tako velik
5
problem, saj se delo po posameznih škofijah ne razlikuje tako zelo, kot se to morda
dogaja drugod.
Cerkev s podanimi smernicami nakaže cilj potovanja, pot pa potem prilagaja glede
na konkretne razmere in po navdihu Svetega Duha. Odsotnost vizije pri pastoralnem
delu pa prinaša občutek zmede in delanja stvari, ki ne prinašajo sadov.
1.3 Mladinska pastorala v Svetem pismu
Pojma mladinska pastorala kot takšnega v Svetem pismu ne bomo našli. Najdemo
pa že v Stari zavezi besede, ki spodbujajo predvsem starše in vzgojitelje k skrbi za
mlade.
Knjiga Pregovorov in Knjiga modrosti sta polni nasvetov in vabil, ki mlade
spodbujajo, da se držijo nasvetov odraslih. Tudi modri Sirah vabi mlade k skrbi za
starše (Sir 3,1–16) in starše k skrbi za vzgojo otrok (Sir 30,1–13). Zadnje besede
preroka Malahija: »Glejte, pošljem vam Elija, preroka, preden pride Gospodov dan,
veliki in strašni. Obrnil bo srce očetov k sinovom in srce sinov k očetom, da ne pridem
in ne udarim dežele s prekletstvom,« (Mal 3,23–24) se prav tako nanašajo na vzgojo.
»To nagibanje lahko razumemo v dvojnem smislu. Najprej bo nagnil srce očetov k
sinovom tako, da se bodo starši za mlade resnično zavzemali in zanje skrbeli, da jim ne
bo vseeno, kakšni so njihovi mladi in v kakšno družbo hodijo. […] Potem bo nagnil srce
očetov k sinovom tudi tako, da si bodo starši jemali mlade za zgled.« (Bizjak 2005, 12)
Tudi Jezus v evangelijih večkrat v ospredje postavlja otroke in njihovo preprostost kot
zgled odraslim (prim. Mt 19,13–15). Prav tako ima tudi do mladih poseben odnos.
Evangeliji povedo, da so mladi tisti, v katerih Jezus prepoznava določeno vrednost.
Jezus tako obudi Jairovo hči, mlado deklico, staro dvanajst let (Mr 5,21–43), od mrtvih,
prav tako obudi mladeniča v Nainu (Lk 7,11–17) in iz božjastnega dečka izžene hudega
duha (Mr 9,14–29).
Zgodba bogatega mladeniča, katero najdemo v sinoptičnih evangelijih (Mt 19,16–
22; Mr 10,17–22; Lk 18,18–23), pa razkriva nekaj drugega, kot prej omenjeni čudeži,
saj med mladeničem in Jezusom poteka zanimiv dialog. To srečanje si je Janez Pavel II.
izbral za osrednjo zgodbo svetovnega leta mladih, ki ga je OZN razglasila leta 1985.
6
Janez Pavel II. ob zgodbi izpostavi vrednost mladosti, ki jo doživljata vsak fant in
dekle. Mladost je dinamika, iskanje, ki mlade pripelje do Jezusa. Je pa tudi priložnost za
pridobivanje novih znanj in izpolnjevanje izkušenj. Je bogastvo, znotraj katerega se
skriva želja po večnem življenju. Ob zgodbi bogatega mladeniča Janez Pavel II. opozori
na Jezusov pristop, ki je poln ljubezni, saj mladeniča, takoj ko mu pove, da izpolnjuje
zapovedi, vzljubi. Hkrati je mladost, pred katero Jezus postavlja mladeniča, težka, saj
od njega želi, da zapusti bogastvo, ki ga ima, in gre za njim. Od-ločitev, katera pomeni,
da se mora ločiti od tega, kar ga v polnosti odteguje do pristnega odnosa z Bogom.
Jezus kliče vsakega fanta in dekle najprej k življenju in k izbiri življenjskega stanu, za
katerega se je treba odločati in učiti iz dneva v dan.
Odkrivati v mladih bogastvo in jim pomagati, da odkrijejo in v polnosti izpolnijo
svoje talente, je naloga tistih, ki delajo z mladimi. Srečanje z Jezusom je zahtevna
naloga, zato je toliko bolj treba mladim stati ob strani, da se bodo trudili za večno
življenje, četudi bodo po srečanju kdaj žalostni odšli, saj bodo mislili, da niso kos
zahtevam. »Takšna žalost je lahko tudi »zveličavna«. Včasih si morajo mladi s pomočjo
zveličavne žalosti utirati pot, da postopoma pridejo do resnice in veselja, ki jim ga
resnica mora dati.« (Janez Pavel II. 1985, 39)
Janez Pavel II. ob Jezusu poudari tudi držo, duhovnika, ki se srečuje z mladimi.
Kakor se mladenič brez kakršnega zadržka obrne na Jezusa, bi si moral vsak od
duhovnikov prizadevati, da bi bil tako, kakor Kristus, vsakomur povsod dostopen in ne
le v cerkvenih prostorih. »Mladim ljudem ne bi smelo biti težko približati se duhovniku;
na njem bi morali ugotavljati prav tako odprtost, razpoložljivost in pripravljenost za
pogovor glede problemov, ki jih mučijo.« (prav tam, 38–39)
1.4 Mladinska pastorala in smernice vesoljne Cerkve
»Mladinsko pastoralo lahko opredelimo kot evangelizacijo mladih ljudi,
evangeliziranje v sodelovanju z njimi in preko njih. Njen cilj je pomagati mladim
ljudem, da sami odkrijejo življenjske možnosti, ki jim jih nudi evangelij. To naj jim
omogoči, da bodo prišli do lastne identitete, spoznali svojo poklicanost v novo Božje
ljudstvo in dali temu še svoj prispevek.« (Kvaternik 2005a, 45)
7
Cerkev se zaveda težke naloge, pred katero se mladi pogosto znajdejo. »Hitre in
hrupne kulturne in socialne spremembe, številčni porast mladih, uveljavljanje
podaljšane dobe mladosti, preden se mladi vključijo v odgovornosti odraslih,
brezposelnost in trajna nerazvitost v nekaterih deželah, pritisk porabniške družbe …,
vse to so dejavniki, ki dajejo svetu mladih podobo sveta na čakanju, sveta razočaranja in
pogosto dolgočasja, celo tesnobe in obrobnosti.« (SPK 182)
Kljub temu pa veliko svojih moči usmeri prav v mlade, v katerih prepozna svoje
upanje. 2. vatikanski koncil je svoje zadnje sporočilo namenil prav njim: »Vi ste tisti, ki
boste iz rok starejših prevzeli baklo v trenutku, ko svet doživlja najsilnejše spremembe
v svoji zgodovini. Vi, ki prevzemate od svojih staršev in učiteljev najboljše zglede in
nauke, vi boste sestavljali jutrišnjo družbo: rešili jo boste in rešili sebe ali pa z njo vred
propadli.« (Poslanica mladim, 682)
Cerkev daje nekaj spodbud in smernic za delo z mladimi. Iz posameznih koncilskih
odlokov, Cerkvenih dokumentov, apostolskih pisem in drugih spodbud lahko
razberemo, kakšne so te smernice in poudarki ter kakšen pogled je Cerkev razvila na
srečanja mladih oziroma v katero smer spodbuja vse tiste, ki se ukvarjajo z mladimi,
tako duhovniki, redovniki in laiki.
V ospredje MP bi lahko postavili dve splošni smernici: evangelizacijo in versko
vzgojo. Nekaj smernic navaja tudi Splošni pravilnik za katehezo (v nadaljevanju SPK).
1.4.1 Evangelizacija mladih
Oznanilo evangelija je bila prvenstvena naloga Cerkve že od njenih začetkov dalje.
Sam Gospod Jezus Kristus je rekel: »Oznaniti moramo božje kraljestvo,« (Lk 4,43) in
svojim učencem, kakor tudi nam naročil, »pojdite in naredite vse narode za moje
učence« (Mt 28,19). Vsa Cerkev se mora truditi za misijonsko poslanstvo, saj jo je
Kristus sam napravil za vesoljni zakrament odrešenja (C 48).
Apostolska spodbuda Pavla VI. O evangelizaciji današnjega sveta – Evangelii
nuntiandi je prvi dokument po drugem vatikanskem koncilu, ki vernike spodbudi k
evangelizaciji. V obdobju Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. stopimo v obdobje nove
evangelizacije, ki ni nova po vsebini, temveč po gorečnosti in metodi.
Pavel VI. pravi, da je posebno pozornost znotraj evangelizacije treba nameniti
mladim. »Naraščanje njihovega števila in njihova vedno močnejša navzočnost v družbi,
8
problemi, ki mlade mučijo, morajo v vseh vzbuditi zavzetost za to, da bi jim goreče in
razumno prikazali evangeljski ideal, da bi ga spoznali in po njem živeli.« (Pavel VI.
2006, 72) Če bodo mladi spoznali oznanilo evangelija in ga vzeli za svojega, bodo
lahko v veri tudi sami vzgajali tiste, ki bodo njim zaupani. Kot laiki bodo lahko
opravljali najrazličnejše časne naloge, v katere bodo lahko vključevali duha evangelija.
Kot starši bodo prvi oznanjevalci vere svojim otrokom, ko bodo evangelij z besedo in
zgledom živeli znotraj svoje družine, domače Cerkve (C 11).
Nova evangelizacija prinaša spodbudo, naj mladi sami postanejo oznanjevalci
evangelija med svojimi vrstniki. »Dragi prijatelji, odprite oči in ozrite se okrog sebe:
toliko mladih je izgubilo smisel svojega življenja. Pojdite! Kristus potrebuje tudi vas.
Pustite se zaplesti v njegovo ljubezen, bodite orodje te neizmerne ljubezni, da bi dosegla
vse, posebej še »oddaljene«. Vsem odprimo vrata našega srca; poskušajmo začeti
preprost in spoštljiv pogovor: če bomo v ta pogovor vključili pravo prijateljstvo, bo
obrodil sad.« (Benedikt XVI. 2012c) Pomembno je, da oddaljeni mladi najdejo vrstnika
ali koga starejšega, ki jim bo predstavil Kristusa.
1.4.2 Verska vzgoja
Za versko vzgojo so v prvi vrsti odgovorni starši, ki so najbližji zgledi svojim
otrokom in tako tudi prvi kateheti. »Kdor mu je (otroku) podaril življenje in ga obogatil
z darom krsta, ima dolžnost, da ga tudi nenehno hrani.« (SPK 177) Če bodo otroci ob
svojih starših začutili zgled vere, jo bodo tudi sami vzeli zares. Pri tem pa jim mora tako
Cerkev kot celotna družba prihajati naproti. Skupaj jim bo uspelo oblikovati človeško
osebnost do te mere, da bo sposobna doseči svoj končni namen in koristiti skupnosti,
kateri pripada in kateri bo pripadala, ko odraste (KV 1). Krepiti se morajo telesne,
moralne in umske sposobnosti. Skrbeti je treba za družbeni, čustveni in duhovni razvoj.
Prav tako morajo biti mladi deležni pravilne spolne vzgoje.
Cerkev postavlja na prvo mesto krščanske vzgoje »katehetski pouk, ki razsvetljuje
in utrjuje vero, daje hrano življenju v Kristusovem duhu, vodi k zavestnemu in
dejavnemu sodelovanju pri bogoslužni skrivnosti in spodbuja k apostolski dejavnosti.«
(KV 4) To je čas, ko otroci pobližje spoznajo verske resnice, Sveto pismo in se
pripravijo na prejem zakramentov prvega svetega obhajila, spovedi in svete birme.
9
Za svojo sredstvo vzgoje se Cerkev poslužuje tudi sredstev družbenega obveščanja,
raznih kulturnih in športnih društev, združenj in šol. Slednje imajo med vzgojnimi
sredstvi posebno nalogo, saj razvijajo sposobnosti pravilnega presojanja, uvajajo v
kulturno dediščino, gojijo čut za vrednote in pripravljajo za poklicno delo (KV 5).
1.4.3 Splošni pravilnik za katehezo
Splošni pravilnik za katezeho, ki ga je izdala Kongregacija za duhovščino leta
1998, podaja nekaj splošnih smernic, katere je treba upoštevati pri delu z mladimi. Te
smernice pa naj katehetski pravilniki delnih Cerkva in narodnih ter pokrajinskih
škofovskih konferenc prilagodijo za posamezne delne cerkve:
- različen verski položaj;
- kateheza znotraj širše pastorale otrok, pubertetnikov, mladih;
- dobro delovanje skupine;
- pripadnost dobrim mladinskim združenjem;
- osebno spremljanje.
1.5 Mladinska pastorala v Sloveniji
1.5.1 Zgodovina mladinske pastorale
Mladinska pastorala se je v Sloveniji začela v povojnih letih s spremembo
totalitarnega režima in z mnogimi spodbudami drugega vatikanskega koncila. Pred
vojno je bila MP organizirana znotraj Katoliške akcije, Marijine kongregacije, Marijine
družbe, skavtov in drugih združenj. Vse predvojne pobude in dobre prakse pa so bile s
politično ureditvijo po ali pa že med vojno ukinjene. »Že v času pred koncilom najdemo
zametke dela z mladino, vendar se to še ni odvijalo načrtno in organizirano, ampak je
bilo odvisno predvsem od iznajdljivosti posameznih duhovnikov. Začetek v tej smeri
smemo videti v predavanjih za študente pri frančiškanih v Ljubljani, ki jih je vodil p.
Roman Tominec. […] Močno spodbudo pa je pomenil tudi vsemestni misijon leta 1962
v Ljubljani. Ta je takrat naletel na veliko odzivnost mladine, ki je v Cerkvi iskala
prostor za bolj svobodno družbeno udejstvovanje.« (Kvaternik 2003, 212)
10
Po koncilu so se razvile mladinske skupine, ki so nadaljevale osnovnošolsko
katehezo. Te skupine so bile večkrat družabno naravnane in sooblikovane s strani samih
članov skupin. Po univerzitetnih mestih so nastajale študentske skupine, ki so bile že
bolj intelektualno naravnane. Leta 1964 se je pri frančiškanih na Tromostovju že začel
verouk, ki je bil namenjen srednješolcem, ki so čakali na prevoz domov. Dve leti
kasneje so s podobno skupino pričeli tudi v Alojzevišču. Duhovniki so se povsod po
Sloveniji trudili, da bi se čim več mladih občasno zbiralo v skupinah po župniščih.
»Začela so se oblikovati mala občestva mladih, ki so se zbirala mesečno ali tedensko.
Tu so si mladi sedeli v krogu drug drugemu nasproti in izmenjevali svoja izkustva.
Duhovniki so se učili skupinske dinamike in poskušali dati čim več življenja ustaljenim
srečanjem. Zato so take skupine rasle kot gobe po dežju. Skupine so prirejale tudi razne
prireditve, pri katerih so se prepevale verske popevke, brala pričevanja in izpovedi ter
so omogočale družabno srečevanje mladih.« (prav tam, 213) V tem obdobju so se
začele razširjati različne oblike duhovnih vaj in poletnih tednov duhovnosti. Številni
mladi so v tem obdobju prišli v stik z brati iz Taizéja in njihovim prizadevanjem za
edinost kristjanov.
Leta 1971 je bil ustanovljen Medškofijski odbor za študente (MOŠ), ki je še istega
leta, pod vodstvom Rudija Koncilje, začel izdajati Bilten študentskih verskih skupin, ki
se je kasneje preimenoval v Tretji dan, krščansko revijo, ki izhaja še danes. V teh letih
se mladi pogosto udeležujejo duhovnih vaj, tednov duhovnosti ter mladinskih in
študentskih skupin. Mladinsko pastoralo močno zaznamujejo številni duhovniki,
redovniki in redovnice, ki mlade pritegnejo s svojo karizmo.
Navdušenost mladih nad Taizéjem in želja po takšnem dogodku v Sloveniji je leta
1981 pripeljala do Stične, srečanja verne mladine, katera se od takrat dalje odvija vsako
leto (z izjemo leta 1999, ko je Slovenijo ravno v tistem času obiskal papež Janez Pavel
II.).
Mladi se v tem času dejavno vključujejo v družbo in politiko ter na zunaj jasno
pokažejo svojo pripadnost Cerkvi. Število aktivnih mladih in mladinskih ter drugih
skupin se poveča in Slovenija v devetdesetih letih doživi razcvet mladinske pastorale.
Ko postane Slovenija samostojna država, se lahko tudi katoliške skupine preoblikujejo v
društva. V teh letih nastanejo Društvo SKAM, Mladinski Ceh, Združenje katoliških
študentov ... Društvo leta 1990 ustanovi tudi ZSKSS, »prostovoljna nevladna
organizacija, ki se ukvarja z neformalno obliko vzgoje in izobraževanja mladih s
11
pomočjo skavtske metode.« (Cevc in Remškar 2004, 10) Leta 1993 nastane prva Šola za
animatorje (SŠA), ki poteka takrat še na ravni mariborske škofije. V mariborski škofiji
poteka konec devetdesetih tudi zbor o mladini, ki leta 2001 izda Načrt mladinske
pastorale.
V ljubljansko nadškofijo pride SŠA v letih 1999/2000 in takrat je »Milan Knep
spodbujal (zagotovo ni bil edini), da bi se v prizadevanjih za usposabljanja za
animatorje med seboj združili in sistemsko uredili formacijo mladih za sodelovanje v
pastorali. V ta namen je bila ustanovljena Komisija za usposabljanje sodelavcev v
mladinski pastorali, ki je iskala možnosti, kako povezati različna usposabljanja za
sodelavce v mladinski pastorali (Mariborsko šolo za animatorje, Uskovniške tedne za
oblikovanje župnijskih sodelavcev, Šolo za poslanstvo, Akademijo za mladinsko delo
(danes Mladinsko akademijo) …« (Bizjak idr. 2011, 7)
Po letu 2000 je že zaznati upad mladinskih skupin. »Povečalo pa se je število
projektov, kjer so mladi sami (ob kakovostnem spremljanju in usmerjanju mladinskega
delavca) lahko protagonisti dejavnosti (skavti, oratorij, mladinski centri, gibanja …).«
(Pinosa 2008, 115)
1.5.2 Stanje mladinske pastorale danes in njena umeščenost
Stanje mladinske pastorale v Cerkvi na Slovenskem se v ničemer drastično ne
razlikuje od stanja mladinske pastorale v svetu. Z izidom Sklepnega dokumenta
Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem Izberi življenje je bilo jasno povedano, da so
mladi poleg družine in občestva prednostna pastoralna skrb Cerkve na Slovenskem (PZ
327).
Za usklajenost MP v Sloveniji je odgovoren mladinski odbor za mlade (MOM), ki
združuje v svojem delovanju predstavnike različnih društev, organizacij in drugih
združenj, ki delujejo na področju MP.
Riccardo Tonelli, profesor na rimskem Salezijanumu in eden boljših poznavalcev
svetovne mladinske pastorale, v svoji študiji uvrsti načine delovanja z mladimi po svetu
v pet modelov, ki pa jih Branko Cestnik (2001a) v članku »Aktualni modeli mladinske
pastorale v svetu«, prilagodi slovenskim razmeram:
1. model močnih predlogov, ki ga lahko pri nas preimenujemo v model močnih
trenutkov;
12
2. objektivni model, kamor lahko uvrstimo klasične mladinske veroučne
skupine;
3. vzgojni model, kamor lahko štejemo večji del salezijanske mladinske
pastorale, animatorsko službo in katoliške skavte;
4. kerigmatičen model bi ustrezal delu z mladimi v Prenovi v Duhu ter
Skupnosti Emanuel;
5. model osvoboditvene prakse, ki ga lahko pri nas imenujemo model družbene
angažiranosti.
Deset let nazaj sta bila v ospredju predvsem dva modela. Prvi je bil model
župnijskih veroučnih skupin, ki v sebi ni imel jasnih smernic in izdelanega načrta,
ampak je bil odvisen predvsem od zagnanosti in navdušenja domačega župnika in
mladih, ki so bili aktivni v teh skupinah. To je pripeljalo do tega, da so sčasoma začele
takšne skupine propadati. Največkrat se je to zgodilo, ko so mladi odrasli in odšli, ko se
je zamenjal župnik, ali pa takrat, ko se je zamenjal voditelj skupine.
Drugi model, ki ga najdemo v slovenskem prostoru pri delu z mladimi še danes, je
model močnih predlogov. Izkušnja, ki jo mladi doživijo na duhovnih vajah in drugih
oblikah skupnih srečanj, je temeljna za razvoj njihove osebne vere. Je izkušnja, ki da
mladim novega zagona za delo. A ker se srečanja ne dogajajo kontinuirano, kar je
slabost tega modela, se pogosto dogaja, da mladi zgubljajo potreben zagon na poti do
osebne vere. V ta model bi lahko prišteli tudi Stično mladih, ki pa se vedno bolj nagiba
k vzgojnemu modelu, a kljub temu za večino obiskovalcev še vedno ostaja izkušnja, ki
jo doživijo enkrat na leto in ne nekaj, kar bi jih spodbujalo k redni verski praksi. Stična
mladih, kot edini dogodek med velikimi prireditvami, kjer se vsako leto zbere nekaj
tisoč mladih, še posebej izstopa, saj je edini takšen dogodek v Sloveniji.
Veliko mladih se vključuje v aktivnosti, kjer postaja vera del njihovega
vsakdanjega življenja in kjer lahko kot posamezniki razvijajo svoje talente. Veliko
aktivnosti je v svojem temelju razvilo vzgojni moment z želijo, da bi mladi preko
vsakdanje izkušnje okrepili svojo vero. V Sloveniji je vzgojni model eden takšnih,
kamor je vključenih veliko otrok in mladih, in s tem postaja prevladujoč med drugimi
modeli. Cerkev je pri vzgoji staršem v pomoč preko kateheze, kjer še posebej izstopa
osnovnošolski verouk, katerega obiskuje večina osnovnošolskih otrok. Veliko teh otrok
se v poletnih tednih udeležuje raznih oratorijev in počitnic, kjer otroci preko raznih
13
aktivnosti doživljajo Božjo bližino. Njihovi animatorji pa s tem krepijo svojo vero in s
pomočjo soanimatorjev in duhovnika rastejo v občestvu.
V porastu je tudi skavtsko gibanje, »ki se ukvarja z neformalno obliko vzgoje in
izobraževanja mladih s pomočjo skavtske metode. Organizirano je kot društvo na
državni ravni, deli pa se na regije in krajevne enote (stege in skavtske skupine),
razširjene po vsej Sloveniji.« (Cevc in Remškar 2004, 10) Leta 2001 je bilo članov
okoli 3.800, v zadnjih letih pa se število članov vsako leto giblje okoli 4.300.
Vedno več je katoliških vrtcev in šol, ki imajo med ostalimi vedno večji ugled in
sloves. V Sloveniji imamo kar nekaj redovnih skupnosti, katerih glavni namen je vzgoja
in evangelizacija mladih.
Kerigmatični model in model družbene angažiranosti se pri nas pojavljata, vendar
nista posebej izrazita. Pomembna sta za tiste mlade, ki se aktivno vključujejo v
dejavnosti, in za odrasle, ki sodelujejo z njimi. Trenutno pa nimajo večjega vpliva na
mladinsko pastoralo pri nas.
Modeli mladinske pastorale se med seboj prepletajo in tako so mladi pogosto
vključeni v več kot le en model.
Branko Cestnik glede stanja mladinske pastorale ugotavlja, da se kar naprej
pojavlja dvoje drž in mnenj: »Pesimisti vidijo upadanje mladinskega verouka in trdijo,
da je mladina za Cerkev skorajda izgubljena.« (Cestnik 2001b, 162) Zanje je naša
pastorala preveč oddaljena od realnega stanja in preveč podvržena značilnemu
porabništvu in proticerkvenim medijem, ki iščejo v Cerkvi na Slovenskem le napake, ki
odvrnejo še tiste, ki bi morda ostali v občestvu, a je njihova »vera prešibka, premalo
osebna, ni ponotranjena in brez pristnega stika s svojim cerkvenim občestvom, premalo
prepričljiva v skrbi za družbeno korist … Taka ne more biti kos vsem mogočim
nasprotovanjem.« (Kvaternik 2013) Druga skupina pa so tisti, »ki vidijo velika srečanja
mladih, in navdušeni ugotavljajo, da mladina ostaja zvesta Cerkvi, da jo Kristusov
evangelij še vedno nagovarja in izziva.« (Cestnik 2001b, 162)
1.5.3 Smernice mladinske pastorale v Sloveniji
V Cerkvi na Slovenskem so o stanju mladih razmišljali predvsem v dveh
dokumentih. Prvi nosi naslov Osnutek temeljnih smernic za mladinsko pastoralo v
Cerkvi na Slovenskem, ki ga je izdal Medškofijski odbor za mladino leta 1999. Drugi
14
dokument pa nosi naslov Načrt mladinske pastorale škofije Maribor, ki je leta 2001
nastal kot rezultat tretjega škofijskega zbora. Prvi in drugi zbor sta bila posvečena
družini in duhovnikom. S tem so postavili tri stebre celotne pastorale mariborske
škofije: družina, duhovniki in mladi.
Nekatere smernice za prenovo mladinske pastorale lahko najdemo tudi v Sklepnem
dokumentu Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem Izberi življenje iz leta 2002 in v
dokumentu Pridite in poglejte (Slovenska škofovska konferenca 2012).
V nadaljevanju jih bom predstavila v kronološkem vrstnem redu tako, kot so izhajali.
a. Osnutek temeljnih smernic za mladinsko pastoralo v Cerkvi na Slovenskem
(OTS)
Nastal je kot sad seminarja Mladinska pastorala v luči sinode, ki ga je organiziral
MOM in je potekal v Stični med 31. avgustom in 1. septembrom 1998. Udeležili so se
ga predstavniki škofijskih odborov za mladino, duhovniki, redovniki in redovnice ter
predstavniki duhovniških gibanj in laiških združenj, ki so sprejeli dve temeljni
odločitvi:
- nujnost povezave vseh nosilcev mladinske pastorale na Slovenskem;
- večja pozornost njihovemu usposabljanju.
Sprejeli so tudi temeljno izbiro, ki so jo imenovali odločitev za vzgojo.
Odločitev za vzgojo
Vzgoja mladih, kot aktiven pristop, ki ni izobraževanje, trening ali težnja po
doseganju ciljev, temveč odnos, ki oblikuje človeka tako, da lahko ta doseže svoj
končni smoter. Vzgoja pomeni, da nas zanima zgodba vsakega posameznika, saj se bo
le tako čutil sprejetega in cenjenega takšen, kakršen je.
Vzor vzgoje daje Bog sam. Način, kako vzgaja svoje ljudstvo, razkrivajo načela
Božje pedagogike in kažejo njegovo ljubezen do človeka. Bog je svet celo tako vzljubil,
da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil,
ampak bi imel večno življenje (Jn 3,16). Sin nam je pokazal, da je treba biti pozoren do
ubogih, majhnih in grešnikov. Ti so namreč tisti, ki jih Bog išče. Oznanilo Božjega
kraljestva in Božje ljubezni je naloga, ki jo še danes nadaljuje Cerkev. In v to je vpet
njen vzgojni moment. »V Cerkvi je na nek način vse vzgojno, saj se Cerkev venomer
15
trudi pri oblikovanju človekove zavesti o smotru njegovega bivanja, o končni usodi ter
o tem, koliko dobrega, plemenitega in večnega je Stvarnik položil vanj, da bi se že v
tuzemskem življenju v polnosti udejanjilo in razvilo.« (OTS 10)
Osnutek temeljnih smernic za mladinsko pastoralo prepoznava pet načel vzgojne izbire.
1. Celostna podoba človeka
V središču mladinske pastorale je mlad človek v vseh njegovih razsežnostih
(duhovni, duševni, telesni, ožje občestveni in širše družbeni). Upoštevanje vseh potreb
in zakonitosti rasti daje priložnost za vzgojo.
2. Odprtost do vseh in vsakega mladega
Mladinska pastorala naj vključuje in jemlje zares vse mlade. Tako tiste, ki so
aktivno vključeni v življenje Cerkve, kakor tiste, ki se po birmi niso več čutili
nagovorjene in so opustili redno versko prakso. Upoštevati je treba mlade, ki
evangeljskega oznanila niso še nikoli slišali, zasvojene, invalide, mlade z motnjami v
telesnem in duševnem razvoju. Ni dovolj, da so za te mlade organizirane le zaprte
skupine, treba jih je vključiti v širši načrt mladinske pastorale, kjer bodo vključeni vsi,
ne glede na njihov položaj.
3. Spoštovanje vsakdanje govorice
Upoštevanje govorice mladih hkrati pomeni, da upoštevamo okolje, iz katerega
mladi prihajajo, in širimo pastoralno dejavnost v njegov življenjski prostor. »Kulturne,
športne in razvedrilne dejavnosti mladih tako postanejo pastoralno ovrednotene,
zavestno vzgojno zasnovane in organizacijsko podprte s strani domačega pastirja,
njegovih najbližjih sodelavcev in celotnega občestva.« (prav tam, 11) Vzgojni pristop
bo v tem, da se bodo mladi v dejavnostih, kjer se »imajo fajn«, počutili nagovorjene k
veri.
4. Postopnost v rasti
Cilj mladinske pastorale je v tem, da bi se mlad človek odločil za Boga in za
bližnjega. Od mladih bi bilo neodgovorno pričakovati odgovore, ki jih niso zmožni dati.
Njihova odločitev za Boga mora biti sad duhovne in človeške rasti. Postopnost v rasti
jih bo tako pripeljala do zrelih in odgovornih kristjanov.
16
5. Prvenstvo medosebnega odnosa
Vzgoja je proces, ki se dogaja v odnosu. Vzgojitelj ni le tisti, ki mlade spodbuja k
razvoju njihovih talentov, temveč je tudi tisti, ki bo mladega spremljal in spodbujal »od
blizu« in »od znotraj« same situacije in ne samo »od daleč« in »izven«.
Ta načela ne pomagajo le pri vzgoji, temveč tudi pri evangelizaciji. Pravi način vzgoje
bo v mladih spodbudil hrepenenje po preseženem in tam se bosta vzgoja in
evangelizacija dopolnjevali. Vzgoja kot pot evangelizacije in evangelizacija kot
odgovor na vzgojne procese.
Seveda pa je odločitev za vzgojo zahtevna izbira, saj bo treba smernice
pastoralnega dela prilagoditi in pri tem paziti, da se ohranijo raznolikosti duhovno-
pastoralnih izkušenj. Spremembe mladinske pastorale bodo dale vrednost tako župniji
kot tudi njenemu občestvu.
Vloga občestva
V mladem človeku je želja po skupnosti in družbi globoko vtisnjena v njegovo bit.
Sodelovanje v skupinah, tudi župnijskih, daje mladim možnost za razvijanje talentov in
prevzemanje odgovornosti. Če pa znotraj župnije takšnih skupin ni, je lahko tudi to
razlog, da se mladi v življenju župnije več ne prepoznajo.
Prenova mladinske pastorale s seboj prinaša spremembe znotraj občestva.
Tridentinski model župnije je običajno zgrajen okoli enega samega nosilca pastorale,
domačega župnika. Sprememba klasičnega modela župnije daje župniku drugačno
vlogo. Ne bo več tisti, ki bo sam odgovoren za vso pastoralo in bi s tem postajal
preobremenjen. S tem, ko bo v dinamiko pastorale vključil laike in mlade same, bodo ti
začeli prevzemati odgovornost na tistih področjih, na katerih sam ne bi zmogel. S tem
bodo krepili svoje talente, on pa jih bo pri njihovem delu podpiral in nad njimi ter
njihovim delom očetovsko bedel.
Razvoj mreže vzgojiteljev in animatorjev bo pripeljal do pomnožitve skupin in do
širjenja pastoralnih aktivnosti na področjih kulture, športa … Duhovnikova vloga bo na
takšen način na novo ovrednotena, saj bo postal tisti, ki bo skupino od zunaj spodbujal
in ji pomagal pri njihovem medskupinskem in ožjeobčestvenem povezovanju.
17
b. Načrt mladinske pastorale škofije Maribor (NMP)
Nastal je kot sad tretjega škofijskega zbora, namenjenega mladim, ki je potekal
znotraj mariborske škofije. Priprava na zbor se je začela leta 1998 in se končala tri leta
kasneje, aprila 2001. Glavni namen NMP se glasi: »Z mladimi ustvarjati skupnosti, v
katerih bodo sprejeti in kjer bodo v srečevanju s seboj in z bližnjimi odkrili in sprejeli
Jezusa Kristusa, jih v teh skupnostih spremljati v osebni rasti in jih pripravljati na
odgovorno gradnjo občestev in civilizacije ljubezni.« (NMP 19–20)
Videti – presoditi – delovati je metoda, s pomočjo katere je NMP sestavljen.
Poglavje z naslovom »Videti« natančno opiše stanje mladih danes, katerega v drugi
točki snovalci presodijo pod prizmo cerkvenega učiteljstva in Svetega pisma, kar
prepreči, da bi »delali nekaj na pamet«.
NMP našteva pet pastoralnih kriterijev, ki morajo biti upoštevani pri delu z
mladimi. Ti temeljijo na učenju Cerkve, predvsem Splošnega pravilnika za katehezo,
OTS ter sklepnega dokumenta slovenske sinode Izberi življenje. Snovalci NMP so jih
oblikovali skozi proces Škofijskega zbora o mladini.
1. Kriterij dialoga (NMP 72)
Mladinska pastorala mora biti namenjena vsem mladim. Kriterij dialoga pa bo to
naravnanost še bolj aktivno spodbudil. Odprtost do vseh in vstopanje v njihov svet
prinaša med mlade spodbudo, da se bolj aktivno vključijo v življenje Cerkve.
2. Misijonski kriterij (NMP 73)
Zelo se povezuje s kriterijem dialoga, a še bolj poudari pristop do mladih na
obrobju in potrebnost prilagoditve mladinske pastorale za vse mlade.
3. Liturgično kerigmatični kriterij (NMP 74)
Oznanilo o Jezusovem življenju preko raznih metod in izkustev je v mladinski
pastorali neizogibno. Ravno to mora postati vir moči mladega človeka v vsakdanjem
življenju.
18
4. Kriterij dejavne ljubezni (NMP 75)
Odnos in dejavna ljubezen do bližnjega presegata versko izkušnjo posameznika.
Dokler vera ni dejavna v ljubezni, ostaja nepopolna. Hkrati pa sožitje med brati in
sestrami daje okušati nebeško veselje.
5. Kriterij vzgoje (NMP 76)
Kriterij vzgoje prinaša s seboj celostni in postopni pristop do mladega človeka.
Preko vzgoje lahko pastorala mladih v posamezne trenutke vzgojnih procesov vključuje
tudi evangelizacijo.
Na podlagi tega, kar so načrtovalci »videli« v prvem delu in to presodili pod
vidikom Svetega pisma in cerkvenega učiteljstva, so dobili osnovo nadaljnjega dela. Na
podlagi tega so postavili cilje in naredili program, kako »delovati« v prihodnosti. Cilji
so izpeljani iz namena, ki je bil postavljen kot temelj Škofijskega načrta mladinske
pastorale.
Ker bom glavne in delne cilje omenjala še v nadaljevanju diplomskega dela, jih v
celotni navajam iz NMP.
Prvi glavni cilj: Osebna rast (NMP 92)
Mlade spodbujati k dejavnemu pristopu v procesu osebne rasti – da bodo
spoznavali sebe in odkrivali svoje darove. Pri tem je treba upoštevati značilnosti
mladostniške dobe in različne kulturne stile mladih.
Delni cilji (NMP 93):
- odpreti več prostorov dialoga, kjer lahko mladi govorijo o sebi;
- župnijski pastoralni svet ali skupina animatorjev naj opravi kritičen pregled
mladinske pastorale v župniji ter analizo okolja, v katerem se gibljejo mladi;
- raziskovati interese, potrebe in tendence mladih tudi s pomočjo strokovnih
empiričnih raziskav;
- v vseh krščanskih občestvih načrtno iskati in ustvarjati možnosti za konkretno
služenje in dejavno vključevanje mladih v življenje skupnosti, da bodo skozi
protagonizem v skupnosti sami sebe bolj spoznali in cenili;
19
- pri izobraževanju pastoralnih delavcev posvetiti posebno pozornost spoznavanju
mladinske kulture in psihologije ter skupinske dinamike.
Drugi glavni cilj: Rast v skupnosti (NMP 94)
Ustanavljati skupine in skupnosti, v katerih bodo mladi lahko skupaj rasli in
dejavno sodelovali. Ponudba skupin naj bo kvalitetna in čim bolj pestra. Oblikujejo naj
se na način, da bo v mladih rasel čut pripadnosti Cerkvi.
Delni cilji (NMP 95):
- po župnijah in dekanijah poleg že obstoječih veroučnih skupin ustanavljati
mladinske skupine z določenimi profili: kulturni, umetniški, socialni, športni;
- poleg rednega delovanja naj skupina pripravi tudi kakšen projekt kulturne,
družbene ali duhovne narave;
- interesno dejavnost vključiti že v osnovnošolski verouk, da se otroci po birmi
lažje najdejo v župnijskem občestvu;
- skupine naj se čim bolj povezujejo na medžupnijski in dekanijski ravni;
- sistematično usposabljati voditelje in animatorje za mladinsko delo in vodenje
skupin;
- pri vsakem projektu iskati podporo staršev, župnijskih pastoralnih svetov in
duhovnikov;
- voditelji skupin mladih naj izdelajo enoleten načrt delovanja, da se vidi namen,
smisel in cilj skupine. Iz načrta naj bodo razvidni kriteriji preverjanja;
- skupnosti naj poskrbijo, da je prostor za mlade domač, da se ne čutijo ogrožene
in da jih kdo ne moti.
Tretji glavni cilj: Spremljevalci mladih (NMP 96)
Mladega naj v njegovi celotni rasti prek osebnega odnosa, oblik skupnega bivanja
in tudi sodobnih komunikacijskih sredstev spremljajo duhovniki, kateheti, vzgojitelji in
animatorji. Pri svojem delu naj se med seboj povezujejo in delajo po skupnih
pastoralnih smernicah.
20
Delni cilji (NMP 97):
- poseben poudarek naj bo na usposabljanju vzgojiteljev in animatorjev za osebno
delo, da bodo mladi iskali stik z voditeljem, ne le v skupini, ampak tudi v drugih
situacijah;
- Teološka fakulteta, teološka pastoralna šola, šola za animatorje in druge
pastoralno-izobraževalne institucije naj usposabljajo pastoralne delavce, da bodo
poznali in spremljali mlade;
- osveščati in podpirati starše – prve spremljevalce mladih – pri njihovem
vzgojnem trudu;
- duhovnike in mlade pripravljati in uvajati v pogovorno spoved in različne oblike
duhovnega spremljanja;
- ŠOM naj pripravi pedagoško-pastoralni priročnik o spremljanju mladih;
- pri spremljanju uporabljati tudi sodobna komunikacijska sredstva.
Četrti glavni cilj: Srečanje s Kristusom (NMP 98)
Preko katehez, svetopisemskega sporočila, bogoslužja, zakramentalnega in
molitvenega življenja ter skozi vsakodnevne dejavnosti uvajati mlade v osebni odnos z
Jezusom Kristusom – Odrešenikom, ki prinaša polnost življenja.
Delni cilji (NMP 99):
- omogočiti mladim izkušnjo srečanja z Jezusom prek molitve, meditacije,
osebnega pričevanja;
- omogočiti doživetje svete maše kot praznovanje skupnosti, kjer bodo vsi
vključeni v sodelovanje;
- uvajati v redno in osebno doživetje zakramenta sprave;
- pripravljati na zakrament svetega zakona kot na dogodek posebne Božje bližine
v življenje moža in žene;
- uvajati v dialog z Božjo besedo skozi Sveto pismo;
- z mladimi spoznavati in na njim primeren način pripravljati tradicionalne
ljudske pobožnosti;
- oznanjevanje Jezusa Kristusa mladim naj išče nove načine izražanja. Vsebine
naj bodo življenjske, da jih bodo mladi lahko živeli in s tem postali priče vere in
krščanskih vrednot v svetu;
21
- osebnega srečanja z Jezusom Kristusom ne zapirati v strogo katehetske in
liturgične momente, temveč vzgajati za odnos z Njim tudi skozi vsakodnevno
življenje občestva in dejavnosti skupine.
Peti glavni cilj: Živeti poklicanost (NMP 100)
Mlade v procesu celotne rasti vzgajati za pristne medčloveške odnose in pristno
duhovno življenje. Mlade pripraviti za gradnjo občestev v družini, župniji, šoli in
delovnem okolju ter odločitev o življenjski poklicanosti.
Delni cilji (NMP 101):
- vzgajati za odnose. To pomeni, da znotraj različnih skupin vzgajamo mlade za
občestvene vrednote, da se naučijo živeti drug z drugim in da jim je občestvo
pomembnejše od individualizma in egoizma;
- mladi naj se spodbujajo in animirajo med seboj;
- vzgajati za odločitev o stanu. Delo z mladimi naj vodi k temu, da bodo sposobni
odgovorno sprejeti svojo življenjsko odločitev bodisi zakon, redovništvo,
duhovništvo ali kak drug življenjski poklic;
- v skupini je treba spodbujati narodno in krščansko zavest oziroma samozavest,
spodbujati spoštovanje do sebe in svoj ponos.
Šesti glavni cilj: Skrb za uboge (NMP 102)
Mladi naj darove, ki jih bodo razvijali v skupnostih, v evangeljskem bratstvu s
posebno skrbjo delijo z vsemi, ki so odrinjeni ali duhovno in gmotno osiromašeni.
Delni cilji (NMP 103):
- že obstoječe skupine naj bodo bolj odprte: več stika z okolico, več razumevanja
do drugačnih;
- v načrtu delovanja mladinske skupine naj bo jasno opredeljen odnos skupine do
ubogih in predvidena vloga solidarnosti v rast skupine;
- negovati razne oblike prostovoljnega dela za bližnjega;
- zlasti v večjih mestih in na dekanijski ravni ustanoviti mladinsko skupino z
izrazito socialno naravnanostjo.
22
Sedmi glavni cilj: Dejavnost v družbi (NMP 104)
Mlade pripraviti, da bodo vstopili v svet kulture, umetnosti, politike in
gospodarstva kot zreli pričevalci za Kristusov evangelij.
Delni cilji (NMP 105):
- mlade vzgajati za dejavno odgovornost za druge in za skupno dobro slovenske
in vse človeške družbe;
- vzgajati jih, da bodo pristni kristjani in državljani tako v cerkvenem občestvu
kot v šoli, službi in javnem življenju;
- spoznavati družbeni nauk Cerkve;
- spodbujati mlade za konkretno družbeno in politično angažiranje in jim zato tudi
nuditi možnosti;
- mlade pripravljati na preroško držo nasproti kulturi smrti po geslu »Izberi
življenje«.
V središče sedmih ciljev je postavljen cilj, nad katerim je zapisan naslov »Srce
evangelizacije mladih«. Zastavlja si, da bodo mlade preko kateheze, svetopisemskega
sporočila, bogoslužja, zakramentalnega in molitvenega življenja ter skozi vsakodnevne
dejavnosti uvajali v oseben odnos z Jezusom Kristusom. »Gre torej v resnici za srčiko
vsega pastoralnega prizadevanja. Lahko bi rekli, da prvi trije glavni cilji pripravljajo
teren za to, da se more uresničiti četrti. Od njegove uresničitve pa je odvisno, ali se
bodo pokazali sadovi evangelizacije mladih, ki jih predvidevajo zadnji trije cilji,«
(Rebec 2001, 169) ki so živeti poklicanost, skrb za uboge in dejavnost v družbi.
c. Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem – Izberi življenje
(PZ)
Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem (v nadaljevanju PZ)
spregovori o mladih v petem poglavju z naslovom Življenje v Cerkvi. V veliki meri
upošteva smernice, katere so zapisali v OTS.
»Mladina naj poleg družine in občestva postane prednostna pastoralna skrb Cerkve
na Slovenskem,« (PZ 327) saj bo to s časoma prineslo spremembe tako zakonske in
družinske pastorale, kakor tudi liturgije, dobrodelnosti in življenja v Cerkvi nasploh.
23
Smernice prenove mladinske pastorale na koncu poglavja potrdijo še sklepi.
Smernice prenove mladinske pastorale (331–344)
»Mladinska pastorala mora biti kristocentrična in ekleziološko usmerjena, se pravi
biti mora zagledana v Kristusa in prežeta z ljubeznijo do Cerkve, Cerkve na
Slovenskem, in sicer takšne, kakršna je.« (Kramberger 1999) Kar pomeni, da mora MP
mladega človeka v vseh svojih dejavnostih odpirati za Kristusa in Cerkev in ne sme
ostajati le na ravni družabnosti. Če bodo skupine tako živele, bodo postale občestvo, ki
raste iz Božje besede in evharistije.
Odprtost za izzive, znamenja in vse mlade bo izhajala iz njene dialoške in
antropološke razsežnosti, ki naj postaja vedno bolj značilna za MP. Hkrati mora MP
vedno bolj dobivati misijonsko razsežnost, saj jo bo le to pripeljalo do vseh mladih,
zlasti tistih, ki so se znašli na obrobju. V pomoč pri misijonski razsežnosti služi pet
načel vzgojne izbire, ki jih navaja že OTS: celostna podoba človeka, odprtost do vseh in
vsakega mladega, spoštovanje vsakdanje govorice, postopnost v rasti, prvenstvo
medosebnega odnosa.
Do spremembe MP bo prišlo le, če bo ta sodelovala z župnijo, ki se mora tudi sama
prenoviti. Župnija je namreč sestavni del župnijske pastorale. In če se ona ne bo
spreminjala po smernicah koncila in v duhu nove evangelizacije, tudi MP ne bo
doživela korenitih sprememb. Za kar pa potrebujemo dovolj duhovno zavzetih in
ustrezno usposobljenih pastoralnih delavcev in vzgojiteljev. Veliko odgovornost na tem
področju nosijo duhovniki, vendar sami pogosto niso dovolj usposobljeni. V času
študija je priložnost, ko jih lahko Teološka fakulteta primerno pastoralno in pedagoško
izobrazi, da bodo kos zahtevnim nalogam. Prav tako je treba več pozornosti usmeriti na
laiške voditelje in animatorje, ki so sami mladi in so pripravljeni prevzeti določene
odgovornosti. Njihovo vključevanje bo v MP prineslo številne talente, s katerimi bodo
lahko služili v interesnih skupinah, katere bodo odgovarjale na različne človekove
razsežnosti. Te bodo mladim, predvsem tistim pred birmo, pomagale odkriti sebe in svoj
poklic. Ustanavljanje različnih skupin na župnijskih, dekanijskih, škofijskih in
medškofijskih ravneh je lahko priložnost, da se mladi aktivno vključijo v življenje
Cerkve. Da se bodo takšne dejavnosti lahko izvajale, bo v povezavi s tem ciljem
marsikje treba preurediti župnijske prostore.
24
Posebno mesto med različnimi dejavnostmi daje PZ Katoliškemu gledališču, v
katerem prepoznava povezovalno in izobraževalno noto. Ovrednotenje amaterskih
gledališč po župnijah bi amaterstvo dvignilo na ustrezno raven, hkrati pa bi mlade
ustrezno izobrazili na retoričnem področju.
Z odhodom številnih mladih v univerzitetna središča bi bilo treba razmisliti tudi o
prenovi študentske pastorale. Različni programi in vsebine združujejo mlade v skupine,
kjer je treba upoštevati različne duhovne in intelektualne stopnje mladih. Študentska
pastorala mora dobiti svoje mesto med drugimi univerzitetnimi dejavnostmi in se tam
ustrezno vključiti. Treba je razmisliti o ustanovitvi študentskih župnij v vsakem
univerzitetnem središču.
Glede kateheze mladih PZ ugotavlja, da jim ta pomaga pri njihovi celostni rasti in
odgovornem vključevanju v družbo. Zanjo mora biti značilna misijonska razsežnost.
Sklepi PZ glede mladine
Prej naštete smernice je PZ preoblikoval v konkretne sklepe, katere je enostavno
preveriti. Če so smernice nekaj, kar usmerja pastoralno delo, so sklepi tisto, kar
konkretno pove, kaj in kako je treba nekaj storiti. Kljub temu, da sklepi niso časovno
določeni, so zastavljeni tako, da se jih lahko čez nekaj časa ovrednoti:
1. pastoralno delo z mladimi naj bo bolj načrtno in povezano. V ta namen naj se
izdelajo pastoralni načrti na več ravneh: župnijski, dekanijski, škofijski in
nacionalni. Na teh ravneh naj se ustanovijo Odbori za mladino (PZ 335);
2. za vzgojno delo z mladimi naj se redno usposablja čim več laikov. Izkušnje
različnih tečajev in šol za animatorje naj se povežejo v Slovensko šolo za
animatorje, med seboj pa naj se oblike usposabljanja razlikujejo glede na namen
in zahtevnost (PZ 338);
3. Teološka fakulteta naj ponudi bodočim duhovnikom in laiškim teologom
ustrezno izobrazbo za delo na področju mladinske pastorale. V ta namen naj se
vzpostavi sodelovanje med Teološko fakulteto, strokovnimi institucijami in
pastoralnimi ustanovami (PZ 338);
4. pastoralna služba naj za duhovnike in druge pastoralne delavce uvede stalno
izobraževanje za delo z mladino (PZ 338);
25
5. birmanska pastorala naj dobi vsebinske in metodološke obrise mladinske
pastorale. Otroška in mladinska pastorala pa naj se bolj celotno povežeta (PZ
340);
6. mladinska kateheza naj vsebuje močne prvine priprave na zakon, poleg
spoznavno-katehetske pa naj sistematično razvija tudi karitativno, molitveno in
liturgično razsežnost (PZ 340);
7. komisija za katoliško šolstvo pri SŠK naj spodbuja povezovanje dijaških
organizacij v katoliških šolah (PZ 340);
8. v univerzitetnih mestih naj se tam, kjer so pogoji, ustanovijo univerzitetne
župnije z rednim duhovnikom (PZ 344).
d. Pridite in poglejte (PIP): slovenski pastoralni načrt: krovni dokument
Pridite in poglejte, slovenski pastoralni načrt, ki za svoje izhodišče jemlje Sklepni
dokument plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem in predstavlja skupno zavezo
slovenskih katoličanov za prihodnost (prim. PIP 4-5).
Sestavljajo ga štirje deli. V prvem delu dokument opiše stanje, v katerem se
trenutno nahaja slovenski katoličan z vsemi njegovimi prednostmi in slabostmi. Drugi
del na podlagi opravljene analize zapiše namen slovenskega pastoralnega načrta, ki se
glasi: »Živa občestva Cerkve in njihovi posamezni člani bodo z novo apostolsko
gorečnostjo vabili in spremljali brate in sestre k osebni veri, k osebnemu srečanju s
Kristusom kot Odrešenikom človeka, da bi se lahko drug drugemu darovali v ljubezni.«
(PIP 59) Pri izpolnjevanju namena pa je treba upoštevati tri temeljna načela pastoralnih
sprememb:
- od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri;
- od delne v celovito vero;
- od poučevalne v dialoško in pričevalno govorico.
Iz namena avtorji besedila izluščijo pet prednostnih pastoralnih izzivov za
prihodnost. To so strategije, s pomočjo katerih se bo načrt uresničil. Pastoralni izzivi so
napisani tako, da jih je možno vključiti na vsa področja pastoralnega delovanja Cerkve
(od osebne ravni do župnijske, škofijske, mladinske …). Ravno ta splošnost, ki jo izzivi
prinašajo, bo pripomogla k celostnemu spreobrnjenju Cerkve na Slovenskem. K
posameznim izzivom v nadaljevanju dokumenta dodajo konkretne predloge, a ker so
26
izzivi namenjeni prilagoditvi določenim ciljnim skupinam, jih puščam zapisane v
njihovi najsplošnejši obliki.
Prvi izziv: K izvirom (PIP 62)
Namesto pozunanjene pripadnosti ter pastorale servisiranja obredov in aktivizma se
bomo vrnili k izvirom: k Božji besedi, osebni molitvi in občestveni evharistiji kot
temeljnemu izkustvu srečanja z Jezusom Kristusom.
Drugi izziv: Poklicanost in poslanstvo (PIP 63)
Namesto pasivnega vztrajanja pri iskanju klasičnih duhovnih poklicev bomo
prenovili vzgojo za temeljno in osebno poklicanost vsakega, ki je krščen in birman, ter
spodbujali odgovornost za uresničevanje Božjega kraljestva.
Tretji izziv: Živa občestva (PIP 64)
Namesto poudarjanja množičnosti bomo odkrivali in ustvarjali živa občestva, v
katerih bo posameznik ustvarjalno sodeloval in celostno osebno rasel.
Četrti izziv: Sočutje in pravičnost (PIP 65)
Namesto zaprtosti vase in prelaganja solidarnosti na institucije bomo krepili duha
služenja in sočutja ter med ljudmi poživili delitev dobrin, tako materialnih kot
družbenih in duhovnih.
Peti izziv: Odpuščanje in sprava (PIP 66)
Namesto ideoloških nesoglasij bomo sprejeli resnico o storjenih krivicah,
vzpostavljali pravico, predvsem pa odločno stopili na pot odpuščanja in sprave.
Zadnji, četrti del, ki nekako odgovarja na vprašanje »Koga naj pošljem« (Iz 6,8),
bolj podrobno opredeli, kdo je za kaj odgovoren. Izbira določenih itinerarijev ali
sklopov dejavnosti bo prinesla spremembe na ravni vseh šestih škofij.
Spremembe v otroški in mladinski katehezi se izrazito pokažejo ob prejemu
zakramentov. Otroci naj namreč prejmejo določen zakrament takrat, ko sta otrok in
njegova družina na to pripravljena, in ne takrat, ko doseže določeno starost ali opravi
določeno število ur verouka (prim. PIP 118). Priprava na zakramente bo tako
27
temeljitejša. V povezavi s tem se bo morala spremeniti osnovnošolska kateheza, saj bo
razdeljena na dva različna nivoja. Poglobitev in utrditev osebne vere bo lahko tako
nekaj običajnega v mladinski katehezi, kjer bodo mladi lahko lažje razmislili o
njihovem mestu v Cerkvi in družbi (prim. PIP 119).
1.6 Zaključek prvega dela
»Že leta in leta se govori o pastoralnem načrtu. Ker ga ni in ker ga je dejansko
težko narediti – saj se nam dnevi in tedni in meseci in leta v vesoljni Cerkvi in v
krajevnih Cerkvah kar kopičijo – je v ozračju mnenje, da Cerkev ne ve, kaj bi rada, in
ne ve, kaj bi hotela.« (Bizjak 2009, 4) Če pa kljub temu poskusimo iz prej naštetih
smernic narediti nekakšno sintezo, lahko vidimo več stvari.
1.6.1 Raven delovanja
Pozorni smo lahko na to, da so smernice razdeljene na tri ravni delovanja oziroma
so ciljno opredeljene na eno izmed teh ravni:
1. osebna raven;
2. občestvena oz. župnijska raven;
3. širše cerkvena oz. družbena raven.
Cilji, ki se tičejo osebne ravni mladostnika, so običajno vključeni v kakšen širše
zastavljen cilj. Gre namreč za to, da se mladi čutijo osebno nagovorjene in na podlagi
osebne izkušnje spremenijo svoje življenje, ki pa ima svoj učinek v širši družbi. Malo
pa je takšnih ciljev, kjer bi mladi na osebni ravni spremenili svoje delovanje navzven.
Morda bi bilo dobro mladostnike vseeno spodbujati k temu, da naredijo kakšno stvar
čisto na osebni ravni. Kar pa se sicer dogaja znotraj dejavnosti, kamor so vključeni, saj
je znotraj skupin takšne cilje tudi lažje preverjati.
Kar nekaj je smernic, ki se tičejo občestvene oz. župnijske ravni, kar je tudi
razumljivo. »Primarni kraj in subjekt mladinske pastorale je občestvo. […] Ko
govorimo o občestvu, zlasti župnijskem, in o mladinski pastorali, moramo imeti pred
očmi tri nivoje: pastoralo v občestvu, pastoralo za občestvo in pastoralo občestva. Prvi
28
obsega vse tisto, kar v občestvu vpliva na mlade že v zgodnji dobi, zlasti katehezo.
Drugi nivo obsega vzgojo mladih, tudi v kategorialni pastorali, za razumevanje občestva
in vključevanje vanj. Tretji je osrednji, saj opozarja, da so vsi člani občestva subjekt te
pastorale in da celotno življenje občestva ustvarja pogoje za uspešno delo z mladimi.«
(Kvaternik 2005a, 61–62)
Težava pa nastane, ko želimo iz občestvene oz. župnijske preiti na širše cerkveno
oz. družbeno, saj se mnogim mladinskim organizacijam »očita premajhna povezanost s
Cerkvijo, premalo duhovnosti in preslabe vodstvene kadre.« (prav tam, 62) Zakaj
prihaja do tega, je težko reči, zagotovo pa bi se marsikaj spremenilo, če bi se zadnja
raven delovanja bolj ozirala na občestveno oz. župnijsko in na osebno raven. Tako se
organizacijam ne bi več očitalo zaprtosti v svoj krog in večvrednosti. »Rešitev za oboje
vidimo v vzajemnem sobivanju in sodelovanju ravno na župnijski ravni. Druge ravni so
največkrat preširoke, da bi mogle imeti odločujoč vpliv na posameznika.« (prav tam,
63)
1.6.2 Subjekt delovanja
Za doseganje sprememb na področju MP so večinoma odgovorni škofje, duhovniki,
pastoralni delavci in skoraj nikoli mladi sami. Kar je na nek način razumljivo, saj je MP
namenjena ravno njim. »Nujno je sprejemati mlade kot kreativni element cerkvenega
življenja. Nujno jim je ponuditi kvalitetno formacijo, hkrati pa jih je treba povabiti, da
postanejo soustvarjalci Cerkve in družbe ter nosilci evangelizacije. To ne pomeni, da
imamo mlade le za poseben objekt mladinske pastorale, ampak jih sprejemamo kot
posebno milost za Cerkev.« (Nešporová in Balík, 2005) Smernice sicer predvidevajo, da
se po župnijah ovrednoti delo animatorjev in mladih voditeljev skupin. Hkrati tudi
pozitivno ovrednotijo izkušnjo odgovornosti, ki jo mladi doživijo.
To so samo nekateri elementi, ki nam lahko dajo večjo spodbudo k izvajanju
programov, kjer mladi delajo za mlade. Število projektov, kjer mladi prevzemajo
vodilne vloge, se namreč povečuje v primerjavi z upadanjem drugih projektov, ki so
namenjeni mladim.
»Mladinska pastorala torej ni najprej zadeva duhovnikov, ki se ji posvečajo, ampak
zadeva tistih mladih, ki so se svobodno odločili za Kristusa in mu sledijo. Pravzaprav je
ne uresničujejo oni, ampak Tisti, ki hodi z njimi po tej poti.« (Kvaternik 2005b)
29
1.6.3 Odsotnost zmede
Omenjene smernice so prinesle vsaj malo ustaljenosti na področju MP. Če je bilo
pred leti čutiti, da »na področju mladinske pastorale delajo pri nas salezijanci, jezuiti,
uršulinke, minoriti, MOŠ, mladinski kaplan s svojo komisijo, dekanijski animatorji,
eklezialna gibanja in še kdo. Vsak od nas dela po svoje, vsak izmed nas ima neko svojo
predstavo totalne mladinske pastorale. Vsi prirejamo duhovne vaje, vsi delamo na
župnijah, vsi pripravljamo vsaj nekakšno katehetsko gredico, vsi se že z nekom
povezujemo, vsak iz med nas ima svoje posebne prireditve. Vsi delamo vse.« (Knep
1987)
Po letih, ko na področju MP ni bilo čutiti enotnosti, lahko na podlagi smernic in
pobud, ki se dogajajo na tem področju rečemo, da je vse večje zavedanje, »da se
mladinska pastorala ne nahaja na obrobju pastorale in ni nekakšna igra na peskovniku,
pri kateri bi na mladih ljudeh nekatere reči eksperimentirali in preizkušali.«
(Kirchengast 2005, 74)
Sedaj ni več potrebno, da bi vsi delali vse, ampak da dela vsak le to, za kar je
poklican in usposobljen. Že v smernicah OTS je bila ena od dveh temeljnih odločitev za
prihodnost nujnost povezanosti vseh nosilcev mladinske pastorale na Slovenskem.
1.6.4 Poudarek MP v Sloveniji
Glede na število dokumentov, ki se dotikajo pastorale mladih v Sloveniji, lahko
rečem, da je bilo tej temi posvečenega kar nekaj časa, vendar to ni prineslo vidnejših
sprememb na področju organiziranosti. »ʻMladinska pastoralaʼ je zelo ohlapen pojem,
ker vanjo prištevamo vse, kar Cerkev pripravlja, da bi mladim posredovala evangeljsko
sporočilo: mladinske veroučne skupine (MVS), skavte, različne dobrodelne sekcije
mladih (Vincencijevo konferenco, Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov ipd.),
FRAMO – Frančiškansko mladino, Salezijansko mladinsko pastoralo, vse štiri katoliške
gimnazije, študentske in dijaške domove v cerkveni lasti in upravi, Škofijske odbore za
mladino (ŠOM), Medškofijski odbor za mladino (MOM), različne cerkvene skupnosti
(Neokatehumeni, Marijino delo, Emanuel), šolo za zakon in še kaj bi se našlo. Še
30
posebej je potrebno omeniti vse vrste duhovnih vaj, ki se vršijo med počitnicami in so
bolj ali manj dobro obiskane, razna romanja ipd.« (Poznič 2005, 80)
Težava MP torej ni v ponudbi, temveč kvaliteti, saj je z istimi smernicami težko
preverjati toliko različnih stvari. Vendar če primerjamo stanje MP in stanje družinske
pastorale, lahko vidimo, da so se pri slednji stvari začele šele dobro postavljati, kljub
temu, da je plenarni zbor obe označil kot prednostno skrb. Težava MP torej ni v
kvantiteti, ampak v kvaliteti, katero zagotavljajo postavljene smernice.
Za dobro delovanje MP pa niso dovolj le smernice, temveč sta zanje potrebna tudi
zanesljiv kader in sredstva, ki bodo zagotovila, da bodo pastoralni delavci ustrezno
usposobljeni (PZ 339). »Cerkvi, ki ji je kaj do evangelizacije in do mladih, kar končno
pomeni do svoje prihodnosti, ne bi smelo biti žal naporov v to smer, pa tudi ne žal dati
na voljo potrebnih oseb in finančnih sredstev. Vsi se moramo zavedati: Cerkev, ki želi
evangelizirati mlade, lahko to stori le skupaj z njimi in preko njih. Prav z njihovo
pomočjo lahko učinkovito najprej evangelizira samo sebe do te mere, da postane
sposobna na prepričljiv način evangelizirati tudi tiste, ki so izven Cerkve.« (Kvaternik
2005a, 68–69)
31
2 SVETOVNI DAN MLADIH
Svetovni dan mladih (v nadaljevanju SDM) je nastal na pobudo papeža Janeza
Pavla II., Stična mladih (STM) pa je praznovanje tega dne na državni ravni in ima svoje
začetke nekaj let pred SDM.
V svoji dolgoletni tradiciji so SDM razvili določeno obliko srečanj in temeljnih
poudarkov, ki so rezultati smernic, ki jih daje Cerkev pri delu z mladimi oziroma so
nastali na podlagi premislekov o mladinski pastorali. »So nekakšne »delavnice vere«,
kot je govoril papež Janez Pavel II., in obenem »učinkovito orodje evangelizacije v
svetu mladih in dialoga z mladimi generacijami.« (Radio Vatikan 2013a)
Ker je STM sčasoma postala tudi praznovanje SDM na škofijski ravni, bom v tem
delu najprej na kratko povzela zgodovino SDM in njene temeljne elemente.
2.1 Zgodovina srečanj
Pobudnik svetovnih dni mladih je bil papež Janez Pavel II. Kot kaplan, študentski
duhovnik in kasneje škof je z mladimi veliko sodeloval. Skupaj so hodili na številne
izlete v naravo, v Krakovu je bil študentski duhovnik in profesor, kot krakovski nadškof
je postal odgovoren za pastoralo v nadškofiji. Ko je leta 1978 postal papež, je mladim
že na začetku svojega pontifikata dejal, da jih vidi kot prihodnost Cerkve. Na svojih
potovanjih je to vedno znova ponavljal in mladi so ga imeli radi! V njem so prepoznali
lik pastirja, kateremu so radi sledili.
Ko je ležal na smrtni postelji, se je na Trgu svetega Petra zbralo veliko mladih. Ko
je zvedel za to, je dejal: »Iskal sem vas. Sedaj ste vi prišli k meni. Zahvaljujem se vam.«
V katoliški Cerkvi smo med letoma 1983 in 1984 praznovali sveto leto odrešenja.
To je bilo 1950 let po smrti Jezusa Kristusa. Papež Janez Pavel II. je k praznovanju
povabil vse vernike, še posebej mlade. Z njimi se je ob praznovanju svetovnega jubileja
mladih, ki je potekalo v svetem letu odrešenja, srečal na cvetno nedeljo. Povabilu se je
odzvalo več kot 300.000 mladih, ki so iz vsega sveta prišli na Trg svetega Petra. Zanje
so bile organizirane posebne aktivnosti. Srečanja sta se udeležila tudi Mati Terezija iz
32
Kalkute in brat Roger iz Taizéja. Po srečanju je papež mladim zaupal ogromen lesen
križ, ki je kasneje postal Križ svetovnega dneva mladih.
Naslednje leto je Organizacija združenih narodov (v nadaljevanju OZN) razglasila
leto 1985 za svetovno leto mladih. OZN je predlagala, da bi se to leto z mladimi
pogovarjali o treh bistvenih vprašanjih:
- o miru,
- o razvoju,
- o soudeležbi mladih pri družbenem življenju in delovanju,
kjer pa mladi ne bi bili le opazovalci in tisti, o katerih bi se razpravljalo, temveč bi bili
aktivni sogovorci.
Papežev odziv je bil, da »pri vseh takšnih pobudah Cerkev ne sme ostati ob robu,
predvsem zato ne, ker te pobude predstavljajo središče njenega poslanstva in njene
službe.« (Janez Pavel II 1985, 38) To priložnost je izkoristil in mlade na cvetno nedeljo
zopet povabil v Rim. Srečanje bogatega mladeniča z Jezusom Kristusom (Mr 10,17–
22), ki ga je papež kasneje razložil v Apostolskem pismu vsem mladim sveta, je bilo
glavno vsebinsko izhodišče srečanja v Rimu. Srečanja se je tudi tokrat udeležila
ogromna množica mladih iz vsega sveta in to je papeža Janeza Pavla II. prepričalo, da je
skupaj s Papeškim svetom za laike in Centrom San Lorenzo začel razmišljati o
dogodku, ki se je kasneje poimenoval svetovni dan mladih. Teden dni kasneje je papež
v svojem Velikonočnem sporočilu Urbi et orbi oznanil: »Prejšnjo nedeljo sem se srečal
s sto tisoči mladimi; njihovo veselo navdušenje se me je zelo dotaknilo. V želji, da bi se
ta čudovita izkušnja ponovila v prihodnjih letih in da bo vpeljano mednarodno srečanje
na cvetno nedeljo, ponovno potrjujem svoje prepričanje: mladi se soočajo s težavno, a
hkrati vznemirljivo nalogo: spreminjanje osnovnih mehanizmov, ki spodbujajo egoizem
in zatiranje v odnosih med narodi, in ustvarjanje novih struktur, ki bodo usmerjenje k
resnici, solidarnosti in miru.« (Pečar idr. 2010, 6)
Ko se je papež Janez Pavel II. 20. decembra 1985 srečal s kardinali, je svoje besede
potrdil in razglasil, da bo v prihodnjih letih praznovanje svetovnega dneva mladih od
takrat potekalo na cvetno nedeljo.
Na cvetno nedeljo 1986 se je tako zgodil prvi svetovni dan mladih. Potekal je po
posameznih škofijah po svetu. Od takrat dalje praznujemo svetovni dan mladih vsako
leto v posameznih škofijah, na vsaki dve oziroma tri leta pa se praznovanje zgodi na
svetovni ravni v enem izmed krajev po svetu. Ko takšnega praznovanja na svetovni
33
ravni ni, se svetovni dan mladih praznuje na škofijskih ravneh, prav tako na cvetno
nedeljo.
To, da SDM praznujemo na cvetno nedeljo, je Janez Pavel II. povezal tudi z vidika
Jezusovega odrešenja, preko katerega je treba presojati stanje mladinske pastorale.
Izkušnja Kristusa, ki je dal svoje življenje za nas, je izkušnja, ki odpira za druge
tematike, znotraj katerih dobi Kristus središčno mesto. Izhajajoč iz Jezusovega
odrešenja je tako križev pot središčna točka SDM.
Po smrti Janeza Pavla II. je Benedikt XVI. nadaljeval pobudo svojega predhodnika,
ki je o SDM rekel, da je zdravilo za mladega človeka proti utrujenosti. Prav tako tudi
papež Frančišek nadaljuje njuno delo in s tem kaže, da je SDM sicer res iznajdba Janeza
Pavla II., ki pa je že tako zakoreninjen v življenje Cerkve, da je postal njen sestavni del.
Benedikt XVI. je o ideji Janeza Pavla II. rekel: »Tako je ustvaril priložnost, ki nima
zgolj izjemnega religioznega in cerkvenostnega, marveč tudi človeški pomen, ki
omogoča srečevanje ljudi prek meja in tako omogoča, da gradijo skupno prihodnost.«
(Benedikt XVI 2006, 40)
2.2 Temeljni elementi svetovnih dni mladih
Skozi zgodovino srečanj je SDM razvil temeljne elemente, ki pomagajo graditi
svetovni dan mladih. Nekateri elementi so za pomen SDM bistveni, kot recimo
papeževa poslanica, križ mladih ali pa obhajanje evharistije. Tem elementom so
posamezne dežele dodale še svoj utrip in s pomočjo teme, ki je bila določena za
posamezno leto, oblikovale edinstveno srečanje mladih.
2.2.1 Papeževa poslanica
Papež vsako leto izbere posamezen svetopisemski citat, na podlagi katerega mladim
napiše poslanico. Marko Magdič (2005) je v svoji raziskovalni nalogi z naslovom
»Mladinska duhovnost v luči nagovorov papeža Janeza Pavla II.« ugotovil, da papež z
bibličnimi, teološkimi in antropološkimi poudarki v teh poslanicah načrtno razvija
posamezne točke svojega programa dela z mladimi, kakor je zapisal v svojem
apostolskem pismu vsem mladim sveta. »Ravno to apostolsko pismo, ki je ne le
34
program dela z mladimi, ampak tudi neke vrste papeževa vizija »mladinske
duhovnosti«, nam govori o tem, da pastoralno delo z mladimi ne more biti prepuščeno
zgolj spontanosti in inspiraciji kateheta ter trenutnim potrebam in željam mladine,
ampak nujno potrebuje tudi sistematično načrtovanje.« (Magdič 2005, 70–71)
Papež poslanico napiše vsako leto, ne glede na to, ali poteka praznovanje na
škofijski ali svetovni ravni. Tema srečanja tako poteka na podlagi napisane poslanice in
izbranega gesla. Poslanica je spodbuda najprej mladim samim, saj jim odpre pogled na
življenje skozi prizmo določene teme, hkrati pa jih spodbuja, da utrdijo svojo vero.
Vrednost SDM ni le v tem, da papež napiše poslanico za posamezno srečanje, ampak da
se praznovanja tudi sam udeleži in pri njem aktivno sodeluje.
2.2.2 Utrip posameznih držav in pomen SDM zanje
SDM, ki poteka na svetovni ravni, je v prvi vrsti namenjen tamkajšnji Cerkvi! Čas
priprave na tako velik dogodek bi lahko imenovali milostni čas, saj se takrat pokažejo
številni talenti, ki pomagajo pri poživitvi tamkajšnje lokalne Cerkve, tako da lahko
govorimo o novem začetku mladinske pastorale v državi gostiteljici. »V govoru
nemškim škofom je Benedikt XVI. poudaril, da je lahko svetovni dan mladih nov
začetek mladinske pastorale v Nemčiji, kot se je to zgodilo v deželah, ki so bile
gostiteljice prejšnjih svetovnih dni mladih. Gre predvsem za to, da navdušenje mladih
ter njihova vesela povezanost v veri, ki ju je edino Kristus zmožen prebuditi, dobijo
podporo in polno priznanje.« (Ruini 2006, 22) Pa to ne prinaša poživitve le v
tamkajšnjo Cerkev, ampak v celotno okolje. Tako je recimo papež poudaril, da bo SDM
v Madridu obogatitev za celotno Evropo, sploh sedaj, ko se bo morala ponovno odločiti
za krščanstvo. Priprave na tako velik dogodek vključujejo celotno Cerkev, ne le njenih
višjih predstavnikov. V Riu se je priprava na SDM začela že dve leti pred srečanjem, s
tem ko so po posameznih dekanijah v Braziliji sprejeli križ mladih. Številni mladi, ki
določeno državo obiščejo v času SDM, dodajo tamkajšnji Cerkvi nov zagon in
navdušenje.
Vsaka država doda ustaljenemu utripu srečanja nekaj lastnega. Večina »dodatkov«
se v naslednjih letih obdrži in nadgradi. Tako so v Denverju (1993) prvič obhajali križev
pot, v Parizu (1997) so zaradi velike množice uvedli dneve po škofijah, da je bilo samo
mesto čim manj obremenjeno z veliko množico. Prav tako so takrat prvikrat uvedli
35
mladinski festival, kot spremljevalno dogajanje SDM. V Rimu (2000) je veliko
spovednikov spovedovalo na prostem, kar so poimenovali »festival odpuščanja«. V
Torontu (2002) so imeli »sejem poklicev«, kjer so se predstavili različni življenjski
poklici. Kot posledica tega še danes poteka posebno srečanje bogoslovcev in papeža. V
Kölnu (2005) je papež skupaj z mladimi prvič molil pred Najsvetejšim. V Riu so bili
dnevi pred samim festivalom v škofijah poimenovani kot misijonski dnevi, kjer so se
mladi sami preizkusili kot misijonarji. Posamezni elementi so se skozi leta dograjevali
in dopolnjevali v svoji kvaliteti in tako postali temeljni elementi SDM. Postali so nekaj,
brez česar si danes SDM težko predstavljamo.
2.2.3 Glavni dogodki
Tudi dogajanje lahko štejemo med temeljne elemente, saj so to dogodki, ki
odkrivajo vsebino, ki jo predlaga papež. Glavno dogajanje SDM je sestavljeno iz petih
ločenih dogodkov, ki predstavljajo bistvo SDM (otvoritvena slovesnost, papežev
prihod, križev pot, adoracija in zaključna sveta maša). V Tabeli 1 lahko vidimo, kako si
dogajanje sledi v posameznih dnevih.
Teden
dni
prej
Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja
Dop. Dnevi
po
škofijah
Prihod
romarjev
Katezehe s škofi Romanje do
kraja vigilije
Sveta
maša
Pop. Otvoritvena
slovesnost
Več
dejavnosti na
različnih
lokacijah
(predstave,
koncerti,
pričevanja
itd.)
Prihod
papeža
Več
dejavnosti na
različnih
lokacijah
(predstave,
koncerti,
pričevanja
itd.)
Dogajanje na
prostoru
adoracije
(predstave,
koncerti,
pričevanja)
Zvečer Več dejavnosti na različnih lokacijah
(predstave, koncerti, pričevanja itd.)
Križev pot Vigilija in
adoracija pred
Najsvetejšim
Tabela 1: Urnik dogajanja na SDM (Wikipedija 2001)
36
Sestava dni je preprosta, posamezni dogodki pa so v shemo vpeti zelo naravno, kot
recimo križev pot v petek zvečer ali pa vigilija v soboto.
Vsi romarji SDM se prvič zberejo skupaj na otvoritveni slovesnosti – otvoritveni
sveti maši, katero običajno vodi tamkajšnji nadškof. Papež na otvoritveni slovesnosti še
ni prisoten, ko pa se pridruži dogajanju, ga mladi velikodušno sprejmejo in pozdravijo.
Prvo srečanje s papežem ne poteka ob sveti maši, temveč je oblikovano kot molitveno
bogoslužje. Papeža takrat sprejmejo tudi uradni predstavniki civilne oblasti in
tamkajšnji cerkveni voditelji. Za romarje je to močan trenutek, saj se takrat mnogi sploh
prvič srečajo s papežem.
Pomembna dogodka sta tudi križev pot in adoracija. Papež je križ mladim podaril
že leta 1984 z besedami: »Dragi moji mladi! Ob koncu svetega leta vam zaupam znak
jubilejnega leta: Kristusov križ! Ponesite ga po svetu kot simbol Kristusove ljubezni do
človeka in oznanjujte vsakomur, kako lahko le v Kristusovi smrti in vstajenju najdemo
rešitev in odrešitev.« (Pečar 2010, 36) Ob križu od leta 2003 dalje potuje tudi ikona
Device Marije (Salus Populi Romani). Tradicija je, da križ in ikona potujeta od dežele,
kjer se je SDM zgodil, do naslednje gostiteljice. V času priprave se ob njem zbirajo
mladi iz dežele gostiteljice, v času SDM pa vsi romarji, še posebej na molitvi križevega
pota, čemur je namenjen petkov večer.
Adoracija je na srečanjih SDM prisotna šele od leta 2005. Pred tem se je papež z
mladimi srečal na molitvi, Benedikt XVI. pa je molitvi dodal še molitev pred
Najsvetejšim. »Gospod je resnično vse-prisoten. Ampak fizična prisotnost vstalega
Kristusa je nekaj drugačnega, nekaj novega. Vstali Gospod vstopi v našo sredo.«
(Benedikt XVI 2012a, 24)
Zaključno obhajanje svete evharistije se zgodi v nedeljo po sobotni vigiliji, kamor
se romarji odpravijo že dopoldan. Na istem mestu večina romarjev tudi prespi in zjutraj
sodeluje pri evharistiji. Pomemben vidik, ki ga je papež Benedikt XVI. v homiliji na
Marienfeldu poudaril, je bil, da evharistija ne sme biti le sestavni del nedelje, temveč
mora postati središče človekovega življenja. Za mlade je izkušnja, ki jo doživijo ob
zaključni maši med množico mladih, ob številnih duhovnikih, škofih in papežu,
neprecenljiva, saj lahko konkretno izkusijo, da je Cerkev katoliška, to je vesoljna.
37
2.2.4 Zakrament sprave
Ko je SDM drugič v svoji zgodovini na svetovni ravni potekal v Rimu, se je prvič
zgodilo, da so duhovniki tako množično spovedovali na za to posebej pripravljenem
prostoru na prostem. Že pred srečanjem v Rimu je bilo prisotno spovedovanje na SDM,
a od takrat dalje ima ta zakrament posebno mesto. SDM je romanje, na katerem lahko
mladi drugače doživijo zakrament sprave. To je pot romanja in če se na tako velik
dogodek pripravljajo že doma, potem je spoved pomembna točka SDM. Po zakramentu
svete spovedi se lahko spravimo z Bogom in znova zaživimo svoje življenje ter odnos z
Bogom. Poleg evharistije, ki človeku vedno znova govori, da ga Bog ljubi, ga
zakrament svete spovedi odpira za ljubezen do bližnjega in do Boga.
2.2.5 Kateheza
»Kateheza je cerkvena dejavnost, ki posameznika in skupnost vodi k zreli veri.«
(Snoj 2003, 151) Na SDM se mladi trikrat srečajo na nacionalnih katehezah, ki potekajo
v cerkvah, šolah, dvoranah itd. Znotraj SDM je »kateheza trenutek refleksije in
globljega poznavanja teme SDM, ki jo razglasi papež.« (Saltandlighttv 2013) Vodijo jih
škofje in kardinali, ki mladim predstavijo svoje razmišljanje ob določeni temi, ki jo
odpira poslanica, mladi pa imajo priložnost, da jim ob koncu zastavijo še vprašanja.
Slovenci imamo tradicijo, da vodi kateheze škof, ki je odgovoren za mladinsko
pastoralo pri SŠK. Po končanem razmišljanju se srečanje mladih s škofom zaključi s
sveto mašo.
2.2.6 Festival mladih
V sklopu SDM poteka več brezplačnih gledaliških, plesnih, umetniških dogodkov,
katere izvajajo tako domačini kot mladi iz celega sveta, ki se predhodno prijavijo pri
organizatorjih. Sklop teh dogodkov se imenuje festival mladih, saj ga v večini pripravijo
mladi sami in je namenjen mladim. Na izvajanje svoje točke se pripravijo že doma,
njihovo izvajanje pa ne obogati le njih, temveč tudi gledalce. Gustav Riberio, ki je bil
odgovoren za festival mladih v Riu, pravi: »Dogodki so zasnovani tako, da privabijo
38
pozornost čim večjega občinstva in jim ponudijo nekaj, kjer lahko doživijo raznolikost,
kakovost in veličino umetniškega izražanja – koncert, slikanje, kiparstvo, film; znotraj
tega pa lahko doživijo srečanje z Bogom.« (The Trustees of the Roman Catholic Churc
for the Archdiocese of Sydney 2013)
2.2.7 Sejem poklicev
Za SDM v Torontu leta 2002 je veljalo, da je bil sejem poklicev zelo uspešen in
obiskan s strani številnih mladih. Ker je SDM zasadil številna semena poklicev, so se
organizatorji odločili, da nadaljujejo s predstavitvami različnih življenjskih poklicev na
naslednjih SMD. To je priložnost, da se duhovni poklici predstavijo tistim, ki o
duhovniškem poklicu morda še niso razmišljali, hkrati pa da pogum tistim, ki so klic že
doživeli, a še niso zbrali poguma za dokončno odločitev. Na SDM se velikokrat zgodi,
da mladi začutijo bližino Boga kot še nikoli prej in da to postane povod za njihove
življenjske odločitve. Sejem poklicev je torej priložnost, da mladi lažje prisluhnejo
načrtu, ki ga ima zanje Bog, ter da spoznajo, če so odločitve, ki so jih za svoje življenje
že sprejeli, pravilne. Kot posledica sejma poklica še danes poteka srečanje papeža z
bogoslovci.
2.2.8 Zavetniki in priprošnjiki SDM
V času svojega pontifikata je Janez Pavel II. mnogo mož in žena razglasil za
blažene ali svete. Mladi potrebujejo zglede, katerim lahko sledijo. V njih lahko
prepoznajo heroje in vzornike, ki so svoje življenje posvetili Bogu. V poslanicah SDM
je večkrat poudarjeno njihovo življenje, ki vabi, da jim mladi sledijo in tudi svoje
življenje naravnajo na pot svetosti. Leta 2002 je bil SDM v Torontu zaupan v varstvo
devetim blaženim in svetim možem in ženam. Od takrat dalje ima SDM, ki se praznuje
na svetovni ravni, svoje zavetnike izbrane glede na geslo srečanja in deželo, v kateri
poteka. Poseben blagoslov za SDM je gotovo to, da je takrat še blaženi Janez Pavel II.,
ki je s srečanji začel, bil lansko leto med 4 drugimi zavetniki in 13 priprošnjiki smel biti
med tistimi, ki so bili imenovani kot zavetniki srečanja v Riu.
39
2.2.9 Prostovoljno delo
Delo prostovoljcev postaja z leti vedno bolj spoštovano in cenjeno v očeh celotnega
sveta. Kristus je s svojim zgledom in priliko o usmiljenem Samarijanu dal zgled, da je
mnogo lepše nuditi pomoč in biti drugim na razpolago, kakor pa le iskati lastno udobje.
Na zadnjem SDM se je papež ob koncu srečanja srečal s 15.000 prostovoljci, ki so
45.000 drugim pomagali organizirati ta dogodek, in jim rekel: »Lahko bi se vrnil v Rim
brez da bi se osebno zahvalil vsakemu izmed vas. Veliko drobnih gest je naredilo SDM
za nepozabno izkušnjo vere. Z vašim nasmehom, z vašim zanimanjem in dostopnostjo
ste dokazali, da je večji blagoslov dajati kot prejemati. Vedno bodite radodarni z Bogom
in drugimi: nič ni izguba, dolgoročno gledano je vse bogastvo življenja to, kar smo
prejeli!« (Liberia Editrice Vaticana 2013) Delo prostovoljcev je primerjal z delom
Janeza Krstnika. Tako kot je on pripravil pot Gospodu, tako so tudi oni na različne
načine pripravili pot mladim, da so ga lahko spoznali.
Prostovoljci, ki delujejo na različnih področjih, se lahko priključijo za dlje časa in
pomagajo pri razvijanju SDM, ali pa za krajši čas in prispejo teden dni pred dogodkom.
Oboji se za svoje delo pripravijo duhovno, tehnično kot tudi specifično za področje, ki
ga bodo opravljali.
2.2.10 Izkušnja veselja
SDM je sam po sebi vesel dogodek, ki izhaja iz oznanila Jezusovega odrešenja in
Jezusove ljubezni do vseh, še posebej mladih. Izkušnja univerzalnosti Cerkve, kjer
lahko mladi druge doživljajo kot eno družino, ter izkušnja služenja, ki iz tega izhaja, nas
bliža tudi z Bogom. Adoracija, češčenje in evharistija so trenutki, v katerih postane
človekova drža drugačna, saj časti navzočega Boga.
»Veselje je namreč eden od osrednjih elementov krščanske izkušnje. Tudi na
vsakem svetovnem dnevu mladih doživljamo veliko veselje, veselje skupnosti, veselje,
da smo kristjani, veselje vere. To je ena od značilnosti teh srečanj. In vidimo, kako je to
privlačno: v svetu, ki ga pogosto zaznamujeta žalost in nemir, je veselje pomembno
pričevanje za lepoto in zanesljivost krščanske vere.« (Benedikt XVI. 2012b)
Veselje, ki izhaja iz srečanja z Gospodom, se kaže v vsakdanjem življenju in
vsakdanjih stvareh. Cerkev, ki je poklicana, da svetu prinaša veselje, dobi v mladih, ki
40
se udeležijo SDM, nove pričevalce veselega oznanila in navdušene misijonarje nove
evangelizacije.
2.3 SDM in MP ter nova evangelizacija
Odprtost do vseh mladih, ki se udeležijo srečanja, in izkušnja, ki jim jo srečanje
nudi, ni le odgovor na pobude nove evangelizacije, ampak tudi MP. SDM mlade
spodbuja, da o svoji izkušnji pripovedujejo, ko se bodo vrnili domov. Papež Frančišek
je mladim v homiliji na zaključni sveti maši v Riu dejal: »Doživetje tega srečanja ne
sme ostati zaprto v njihova življenja ali v majhno župnijsko skupino, gibanje, skupnost.
Treba ga je posredovati naprej. […] Cerkev potrebuje vas, entuziazem, ustvarjalnost in
veselje, ki vas zaznamujejo.« (Radio Vatikan 2013b)
Da pa se lahko to zgodi, je bistvenega pomena, da je SDM ukoreninjen v Kristusu.
Priprave na dogodek in dogodek sam vabi mlade k srečanju s Kristusom, kar MP
postavlja v ospredje svojega delovanja. Srečanje s pričevalci, predstavitev življenjskih
poklicev, molitev in zakramenti so tisti dejavniki, ki mlade bližajo h Kristusu.
A za mlade ni dovolj, da vero le živijo, želijo jo tudi poznati. Vsi mladi, ki so se
udeležili svetovnega dneva mladih v Madridu, so v dar od papeža dobili Youcat,
Katekizem katoliške Cerkve za mlade. V njegovem predgovoru je papež zapisal:
»Vedeti morate, kaj verujete. Svojo vero morate poznati tako natančno kakor IT-
specialist pozna sistem delovanja računalnika. Morate jo razumeti kakor dober
glasbenik svojo skladbo. Da, v veri morate biti še bolj zakoreninjeni kakor generacija
vaših staršev, da se boste mogli z močjo in odločnostjo postaviti po robu izzivom ter
skušnjavam tega časa.« (Benedikt XVI. 2011, 10) SDM mladim ne nudi le izkušnje
srečanja z Jezusom Kristusom, temveč jih spodbuja, da svoje versko znanje poglobijo.
SDM je večkrat predstavljen kot praksa nove evangelizacije, saj to ne pomeni
drugačnega oznanila o odrešenju, temveč drugačen način oznanjanja evangelija mladim.
Benedikt XVI. je v govoru na avdienci po SDM v Madridu dejal, da je SDM praksa
nove evangelizacije, saj lahko mladi izkusijo novo dimenzijo katoliške Cerkve in še bolj
začutijo njeno univerzalnost.
Mladi na SDM prihajajo iz vseh koncev sveta in čeprav se niso še nikdar videli,
imajo občutek, kot da se poznajo že dlje časa. Kljub številnim razlikam, ki izhajajo iz
41
kulturnega ozadja, je razlog srečanja Jezus Kristus. Molitev in liturgija tako nagovarjata
srca, ne glede na jezik ali kulturo.
Iz te izkušnje izhaja sprememba življenja, sprememba krščanstva. Benedikt XVI. v
svojem govoru Rimski kuriji, 22. decembra 2011, posebej poudari številne prostovoljce,
ki so nekaj tednov ali mesecev posvetili pripravi SDM. Čas, ko daš sebe na razpolago
drugim, lahko postane čas veselja in zadovoljstva, saj nisi v ospredje postavil sebe in
svojih želja, temveč Boga. Poznavanje Boga izvira iz zakramentalnega življenja, med
katerim imata na SDM posebno mesto zakrament svete spovedi in zakrament
evharistije. Živa prisotnost Boga in veselje, ki izvira iz tega, ko lahko začutiš, da si
zaželen, sprejet, ljubljen, da mladim izkušnjo sprejetosti, ne glede na njihovo preteklost.
Hkrati pa se ob utrditvi vere številnih mladih dogaja prevetritev in utrditev
krščanskega življenja tam, kjer se SDM dogaja; v številnih župnijah, kjer sprejmejo
mlade, v številnih gibanjih, redovih itd.
42
3 STIČNA MLADIH
V zadnjem delu diplomskega dela so predstavljena srečanja mladih v Stični. Gre
namreč za edinstvena srečanja v tem delu Evrope (prim. PIP 29).
V prvem delu so nakazane smernice MP, v drugem delu jih pogledamo pod prizmo
SDM, v zadnjem delu pa so predstavljena srečanja mladih v Stični, kako odgovarjajo na
smernice MP ter kako na STM vpliva SDM.
3.1 Ideja o srečanju
V času po drugem vatikanskem koncilu je Cerkev doživljala močne spremembe
znotraj pastoralne dejavnosti, saj je bil že sam koncil pastoralno naravnan. Po koncilu je
Cerkev svoje delo začela načrtno usmerjati med laike in tako tudi na mlade.
11. novembra leta 1971 je bil ustanovljen Medškofijski odbor za študente (MOŠ),
ki je deloval na območju celotne Slovenije. Gospod Rudi Koncilja je bil izvoljen in
kasneje od škofa imenovan za medškofijskega asistenta za pastoralo študentov. Istega
leta so znotraj MOŠ začeli izdajati Bilten študentskih verskih skupin, ki se je kasneje
preimenoval v Tretji dan, krščansko revijo za duhovnost in kulturo, pod katerim
imenom izhaja še danes. MOŠ je poleg Tretjega dne organiziral še vseslovensko
srečanje mladih v Stični, teološki tečaj, peš romanje na Brezje, letovanja na Dugem
otoku, romanja v Taizé ter novoletna taizéjska srečanja.
6. junija 1992 MOŠ spremeni statut ter postane društvo in pravna oseba. Članstvo v
društvu postane prostovoljno in s tem se več odgovornosti prenese na člane. 2. oktobra
1993 je na rednem letnem občnem zboru v Radovljici sprejet nov statut in odločitev o
preimenovanju društva v Skupnost katoliške mladine (SKAM). SKAM nadaljuje z
organizacijo dotedanjih projektov, razen letovanj na Dugem otoku, ki so bila zaradi
vojne onemogočena.
43
3.1.1 Romanje mladih v Taizé
V sedemdesetih letih so na območju Univerze v Ljubljani porastle številne
študentske skupine, ki so se navdušile nad brati iz Taizéja. Prva skupina mladih iz
Slovenije je Taizé prvič obiskala leta 1970. Naslednje leto se jih je nabralo že 12 iz
Katoliške skupine 2000. Leto dni kasneje se je prva organizirana skupina skupaj z
gospodom Konciljo prvič odpravila tja. Ker je bila njihova izkušnja pozitivna, se jih je
naslednje leto nabralo že enainpetdeset, ki so se za teden dni z osebnimi avtomobili
zopet odpravili v Taizé, ravno v času koncila mladih.
Br. Roger, ustanovitelj skupnosti, je pod vplivom II. vatikanskega koncila že leta
1970 na veliko noč naznanil Koncil mladih. »Odločili smo se – ne za nekakšen posvet
idej ne za kongres, ampak za koncil mladih, to je za resničnost, ki združuje mladino
vseh dežel in ki nas nedvomno obvezuje, in to zavoljo Kristusa in evangelija.« (Janežič
idr. 1975, 15) V Taizéju so se že od leta 1960 dalje zbirali fantje, od leta 1966, ko je tam
potekalo prvo mednarodno srečanje, pa tudi dekleta. Ker so idejo z navdušenjem
sprejeli tudi mladi, se je Koncil mladih, po štirih letih priprav, leta 1974 v poznem
poletju res zgodil. »Po zaslugi prizadevnih študentov se duh koncila širi tudi v mnoga
občestva neštudentske mladine,« (Koncilja 1975, 22) kar pa je vedno bolj prinašalo
željo po takšnem dogodku tudi v Sloveniji.
Različne okoliščine so pripeljale do tega, da je leta 1981 v Slovenijo prišel br.
Roger, ustanovitelj skupnosti v Taizéju. Organizatorji so si takrat želeli, da bi to bilo
večdnevno srečanje na Brezjah, vendar jim od občinskih oblasti ni uspelo dobiti
dovoljenja za izvajanje programa. Situacija je tako pripeljala do tega, da se je prireditev
odvijala v Cistercijanskem samostanu v Stični pod geslom »Sprava do korenin«. Od
takrat dalje se na tretjo soboto v septembru mladi še danes srečujejo v Stični.
3.2 Kronološki pregled srečanj
»Stiška mladinska srečanja so se začela nekako sramežljivo, brez velike reklame, v
nekaj letih pa so se razrasla v veličasten shod slovenske verne mladosti.« (D. K. 1988,
1) Stična mladih je že od začetka projekt Medškofijskega odbora za mladino in s tem
44
Cerkve na Slovenskem. Izvedbeno pa za projekt od svoje ustanovitve dalje skrbi
Društvo SKAM – Skupnost katoliške mladine.
V Prilogi 2 lahko vidimo, da so srečanja od leta 1981 dalje potekala neprekinjeno, z
izjemo leta 1999, ko je Slovenijo obiskal papež. Organizatorji so se takrat odločili, da
srečanja ne bodo pripravili, saj bi srečanje sovpadalo s papeževim obiskom, ki je prav
tako potekalo na tretjo soboto v septembru.
Srečanja mladih v Stični bi lahko glede značilnosti, ki so izstopala v posameznih
letih, razdelili na šest večjih obdobij. Bolj podrobno časovno razdelitev si lahko
pogledamo v Prilogi 3, kjer so sheme posameznih obdobij bolj podrobno razdeljene.
Spremembe obdobij odkrivajo želje in potrebe mladih, ki se iz obdobja v obdobje
spreminjajo. Program, ki so ga postavili v prvem obdobju, bi težko odgovarjal mladim
trideset let kasneje.
Gre za iskanje poti, znotraj katere imajo odgovorni za projekt znotraj posameznega
obdobja pomembno vlogo. V večini so bili to duhovniki, ki so istočasno bili voditelji
Medškofijskega odbora za mladino. Njihov pristop se je odražal tudi v programu.
Razvoj obdobij gre skoraj vzporedno z obdobji posameznikov, ki so bili za srečanja
mladih v Stični odgovorni v določenih letih:
1981–1982 dr. Rudi Koncilja;
1983–1988 dr. Janez Gril;
1989 dr. Borut Košir;
1990–2000 Milan Knep;
2001–2006 dr. Andrej Poznič in Štefan Kržišnik;
2007–2012 Gregor Kunej in Marko Kržišnik (koordinator projekta od leta 2011);
2013– Marko Kržišnik.
3.2.1 Prvo obdobje
V prvem obdobju srečanj mladih v Stičnih lahko govorimo o srečanjih, ki so bila
zaznamovana z duhom Taizéja. Prvo srečanje se je namreč zgodilo ravno zaradi obiska
br. Rogerja, ki je leta 1981 obiskal Slovenijo. Struktura srečanja je bila preprosta in
razdeljena na tri glavne dele:
- sveta maša in kratka pričevanja škofov, opata in br. Rogerja;
- delo po skupinah;
45
- bogoslužje Božje besede in češčenje Križa.
Želja organizatorjev pod vodstvom g. Rudija Koncilje je bila oblikovati srečanje z
br. Rogerjem, ki bo podobno srečanjem mladih v Taizéju. Na začetku so celo
razmišljali, da bi pripravili večdnevno srečanje, a se jim je pri iskanju lokacije zalomilo
in so morali poiskati drug prostor. Stiški menihi so takrat z veseljem odstopili prostore
svojega samostana.
Srečanje se je začelo s sveto mašo in se nadaljevalo z nagovori škofov in gostov. Ti
so mlade uvedli v delo po skupinah, kjer so se naključno zbrani mladi pogovarjali ob
vnaprej pripravljenih vprašanjih. Vprašanja so bila namenjena tako osebnemu
razmišljanju kot tudi debati ob širših družbenih vprašanjih. Organizatorji so mlade
pozvali, naj se srečajo s tistimi, ki jih še ne poznajo, saj jih bo tako skupinsko delo še
bolj obogatilo.
Delo po majhnih skupinah in duh Teizéja, ki se je kazal predvsem v pesmih in
molitvi, je zaznamoval prvo obdobje srečanj mladih v Stični.
3.2.2 Prehodno obdobje
Po dveh letih izvajanja srečanj mladih v Stični se je zamenjalo vodstvo MOŠ, kar
pa je s sabo prineslo tudi spremembe pri samih srečanjih. Srečanje se je prav tako
začelo s sveto mašo, kot v prejšnjih letih, a mu za razliko do sedaj ni sledilo delo po
skupinah. Po maši je sledil odmor za kosilo in družabnost, ki se je v preteklosti združil
kar z delom po skupinah. Odmoru je sledil recital slovenske duhovne in verske glasbe,
pri katerem so sodelovale instrumentalne skupine, pevci in pesniki religiozne poezije. A
ta festival ni ostal stalnica, saj so že naslednje leto nadaljevali z delom po skupinah.
Poseben dogodek v tem letu je bila sveta maša, kateri je prisostvovalo kar 15
škofov, od tega jih je 11 prišlo iz drugih evropskih držav, saj so bili ravno takrat zbrani
v Zagrebu. Prav tako je po svoje srečanje zaznamoval recital slovenske duhovne in
verske glasbe, ki je v srečanja prinesel dimenzijo, o kateri do takrat še niso razmišljali.
Vseslovensko srečanje verne mladine, ki je potekalo v letu 1983, imenujemo kot
prehodno obdobje zato, ker je šlo za edinstveno obliko srečanja v prvem desetletju. Leto
dni kasneje s popoldanskim festivalom niso več nadaljevali, temveč so v program nazaj
vnesli delo po skupinah.
46
3.2.3 Drugo obdobje (1984–1989)
O naslednjem obdobju lahko govorimo od leta 1984 dalje, ko organizatorji v
program zapet vrnejo delo po skupinah. Takšna oblika srečanj se nadaljuje do konca
osemdesetih let, tako da lahko to obdobje poimenujemo kot drugo obdobje srečanj
mladih v Stični. Delo MOŠ je takrat prevzel Janez Gril in tako postal odgovoren za
srečanja mladih v Stični. Zadnje leto pa je vodenje srečanja prevzel Borut Košir, ki je
takrat postal študentski duhovnik.
Sprememba programa je bila tudi v tem, da srečanja niso začeli s sveto mašo. Na
začetku so mlade pozdravili in nagovorili škofje, stiški opat in drugi gostje. Sledilo je
besedno bogoslužje in molitev, kar je mlade uvedlo v delo po skupinah, kjer so se mladi
srečali v naključnih skupinah in se pogovarjali ob vnaprej pripravljenih vprašanjih in
temah. Skupine so štele okoli dvajset članov. Mladi, ki so vodili delo po skupinah, tako
imenovani animatorji, so se na svoje delo predhodno pripravili. Njihova naloga je bila,
da so vodili delo po skupinah in o svojem delu na koncu poročali ostalim animatorjem.
Včasih se je zgodilo, da so izmed vseh skupin izbrali kakšno, ki je o svojem delu
poročala vsem zbranim. Delu po skupinah je sledila sveta maša, katero so postavili kot
vrhunec srečanja, saj je to bil zadnji veliki dogodek pred odhodom domov. Pri maši so
mladi sodelovali s petjem, uvodi, prošnjami in zahvalami.
To obdobje srečanj mladih v Stični je zanimivo tudi z vidika mladinskih srečanj, ki
takrat nastanejo na svetovni ravni. Janez Pavel II. je leta 1984 povabil mlade, da se mu
pridružijo na praznovanju ob zaključku svetega leta odrešenja. Leto dni kasneje je OZN
razglasila svetovno leto mladih in papež jih je na cvetno nedeljo zopet povabil v Rim.
Ko je papež leta 1986 pričel s srečanji SDM, se je to poznalo tudi v Sloveniji. Škof
Šuštar je dejal: »Ali je naše srečanje v Stični samostojna postaja na slovenski zemlji?
Ali je to odmev na svetovno srečanje mladih s svetim očetom … Duhovno smo
povezani z njim, saj smo si izbrali isto geslo: Jaz sem pot, resnica in življenje!«
(Zadravec 1989, 6)
Od takrat naprej so srečanja mladih v Stični dobila še eno dimenzijo – ni se
povezala le s svetim očetom, temveč z vsemi mladimi kristjani – kar je srečanjem
dodalo posebno vrednost.
47
3.2.4 Tretje obdobje (1990–1993)
Najbolj vidno spremembo v primerjavi z drugim ali prvim obdobjem vidimo v tem,
da je čas, ki je bil v preteklosti namenjen delu po skupinah, sedaj namenjen srečanju z
gosti.
Po nagovorih, besednem bogoslužju in molitvi se mladi ne zberejo več v majhnih
skupinah, kjer bi debatirali o določeni temi, temveč se srečajo z gosti. Ti prihajajo iz
Slovenije ali tujine in so običajno medijsko znani, tako da mlade pritegne že njihovo
ime. Gostje so tako laiki kot posvečene osebe. Mladim pričujejo o svoji veri, delu,
poslanstvu … Tema pričevanja je povezana s temo festivala in je moderirana s strani
voditelja. Mladi imajo možnost, da gostu postavijo kakšno vprašanje ali da se tudi
osebno srečajo z njim.
Po srečanju z gosti je nekaj časa namenjenega druženju in času za kosilo, čemur
sledi sveta maša, ki je tudi v tem obdobju razumljena kot vrhunec srečanja. Temu sledi
še sklep srečanja in odhod domov.
3.2.5 Četrto obdobje (1994–1998)
To je čas, ko se srečanja mladih v Stični dogajajo več kot petnajst let, in čas, ko so
dogodek prepoznali kot podobo mlade Cerkve na Slovenskem, ki ne želi biti le
samostojna postaja na slovenski zemlji.
Kmalu po obdobju treh let, ko Stično obišče nekaj znanih osebnosti, to prepoznajo
za dobro, hkrati pa se zgodi, da si mladi želijo tudi več delavnic in pogovornih skupin.
Večja pričakovanja mladih in možnosti, ki jih imajo organizatorji, privedejo do tega, da
se mladi sami odločijo, čemu bodo prisostvovali po kosilu.
Odgovarjanje na različne potrebe pa ni del le izbirnega programa, temveč ta vidik
vključijo že v začetni del srečanja. Po pozdravu in molitvi je čas, ko se vsako leto štiri
do pet različnih skupin, katoliških šol ali gibanj predstavi na odru. Tako se mladi
seznanijo z možnostmi, ki jih imajo, saj je september čas, ko se večina aktivnosti še ni
pričela in se jim še lahko priključijo.
Predstavitvam in pričevanjem, ki jih pripravijo različne skupine, sledi odmor za
kosilo. Po kosilu pa se mladi sami odločijo, čemu bodo prisostvovali. Na voljo so
48
pogovorne skupine, pričevanja gostov, kakšne aktivnejše delavnice, ki jih pripravijo
gibanja, ali pa druženje.
Če pogledamo v preteklost srečanj mladih v Stični, se zdi, da sta v tem obdobju
združena dva večja vidika, ki sta v preteklosti predstavljala temelj srečanj – delo po
skupinah in srečanje z gosti. To obdobje pa prinese združitev obeh in hkrati prisluhne
željam mladih. Mladi se želijo srečati z znanimi osebnostmi tistega časa, veliko
razmišljajo o prihodnosti, zato so pričevanja zakoncev zelo obiskana, hkrati pa se želijo
posvetiti drug drugemu.
Svojega mesta na praznovanju pa ne prepoznajo le mladi, temveč tudi razne
skupine in gibanja, ki dobijo možnost, da se predstavijo.
Izbirnemu programu sledi sveta maša, ki je tudi v tem obdobju razumljena kot
vrhunec srečanja in je tako umeščena tudi v program. Mladi z raznimi uvodi in branjem
sodelujejo pri maši in jo tako naredijo še bolj pestro in mladim pisano na kožo. Maši
sledi še koncert.
Prisotnost znanih gostov in koncerti znanih skupin so pogosto glavni razlog, zakaj
se mladi sploh udeležijo srečanja. To je obdobje, ko se število obiskovalcev skoraj
podvoji v primerjavi z začetnimi obdobji. Zaznati je, da se je motivacija za obisk
srečanja spremenila, kar pa je s sabo prineslo nekaj težav, ki so posledica vedno večjega
obiska. Glavna težava, ki jo zaznajo organizatorji, je prisotnost alkohola. Da bi
preprečili točenje alkohola mladoletnim osebam, se pred festivalom srečajo z bližnjimi
gostinci.
V tem času gre za obdobje, ko so srečanja mladih v Stični dobila drugo dimenzijo
in tako odgovorila na zaznane potrebe med mladimi.
3.2.6 Peto obdobje (2000–2008)
Po letu 1999, ki je bilo leto prekinitve srečanj mladih v Stični, lahko govorimo o
petem obdobju srečanj mladih v Stični. Septembra 1999 je Slovenijo obiskal papež in
ker sta bila dogodka časovno blizu, so se organizatorji odločili, da mlade raje povabijo
na srečanje s papežem.
V tem obdobju postane za srečanja mladih odgovoren Andrej Poznič, katerega je
nasledil Gregor Kunej. Že v času Pozniča je vlogo odgovornega za festival prevzel prvi
laik, Štefan Kržišnik.
49
Tudi v tem obdobju se zgodi kar nekaj sprememb. Čas po prihodu udeležencev se
preoblikuje v festival mladih, ki postane zanimiva atrakcija za obiskovalce. Festival
pripravljajo mladi animatorji, ki si kmalu nadenejo ime »hitri polži«. V tem času sta
aktualni tudi dve maskoti, sončnica in ovčka Taši. Vsaka od njiju je na svoj način
pripomogla k prepoznavnosti festivala in k prenosu gesla srečanja med mlade.
Pozdrav, molitev in krajši program, ki se navezuje na geslo srečanja, s pomočjo
starejših voditeljev pripravijo mladi sami. Festival je tudi glasbeno in animacijsko
podkrepljen, tako da lahko obiskovalci sodelujejo s petjem in plesanjem. Predstavitve
raznih skupin in gibanj, ki so se v prejšnjem obdobju dogajale na odru, sedaj zamenja
festival mladih, kjer animatorji predstavijo geslo srečanja.
Festivalnemu dogajanju sledi sveta maša, kateri sledi odmor za kosilo. Po odmoru
je tudi v tem obdobju čas namenjen izbirnemu delu (delavnicam, stojnicam, molitvi
pred Najsvetejšim in možnosti za sveto spoved). Mladi lahko izbirajo med številnimi
delavnicami ali drugim spremljevalnim dogajanjem.
Ob koncu delavnic se mladi zopet zberejo skupaj na zaključnem koncertu.
Sprememba, ki v primerjavi s prejšnjim obdobjem, kar se tiče zaključnega koncerta,
kmalu postane v tem, da za glasbo posrbijo že oblikovane glasbene skupine duhovno
ritmične glasbe, kmalu pa tudi prvi Stična band, ki je skupaj združil mlade glasbene
talente.
Glavno vlogo pri ustvarjanju programa v tem obdobju prevzamejo mladi sami. Ob
skupini animatorjev, ki skrbi za dogajanje na odru, se kmalu pojavi tudi tehnična ekipa,
ki posrbi za tehnično podporo festivala, kasneje pa še ulična ekipa, ki se posveča
mladim, ki se programa ne udeležijo. Vloga laikov in njihovega služenja v družbi dobi v
tem obdobju pomembno vlogo.
3.2.7 Šesto obdobje (2009–2013)
Šesto – zadnje obdobje – se nadaljuje v podobnem slogu kot prejšnje. V primerjavi
z njim pa lahko v teh letih zaznamo še več izbirnih dejavnosti, ki mladim omogočajo
večjo izbiro med programi, ki so jim starostno ali interesno bližje.
Festivalsko dogajanje se tako razvije v program za dijake, program za študente in
nogometni turnir, vzporedno pa se v Opatovi kapeli odvija še molitev. Temu sledijo
delavnice, ki so razdeljene tako na interese kot starost.
50
Sklopu interesnih dejavnosti, ki se začnejo že na začetku srečanja, sledi krajši
odmor za kosilo. Po odmoru sledi priprava na sveto mašo in sveta maša, ki prvič zbere
vse obiskovalce festivala na istem prostoru. Sveta maša je tudi v tem obdobju tako
programsko kot strukturno postavljena za vrhunec srečanja.
Sveti maši sledi praznovanje in koncert, ki pa je prav tako organiziran za vse in se
dogaja na enem prostoru.
Večja starostna in interesna razdelitev festivala sicer prinašata v Stično več
razpršenosti, se pa hkrati zgodi, da se mladi lažje priključijo kakšni dejavnosti, ki so jim
interesno bližje.
Zaradi številnih dejavnosti se ekipi ustvarjalcev pridruži več prostovoljcev, ki so
razdeljeni v manjše skupine in so odgovorni za svoj program. Na ta način se STM iz
enodnevnega projekta razvije v celoletno dogajanje, saj delo s prostovoljci postane eden
od bistvenih elementov festivala.
Tudi v tem obdobju je za festival odgovoren laik, Marko Kržišnik, ki ob podpori
posvečenih oseb in skupaj z mladimi razmišlja o festivalu. Duhovnik tako ni voditelj
programa, ampak je opora voditeljem in ostalim prostovoljcem. Skoraj vsaka ekipa ima
duhovnika, drugo posvečeno osebo ali zrelega laika, ki spremlja ekipo v vlogi
navzočneža.
Če pogledamo srečanja mladih v Stični v celoti, lahko rečemo, da se skoraj vsako
obdobje trudi odgovarjati na potrebe mladih in tako so tudi spremembe, ki so se zgodile
v posameznih obdobjih, skrbno premišljene. Stična mladih tako ni postala otok med
podobnimi srečanji, temveč je v slovenski prostor vnesla drug odnos do mladinske
pastorale in do mladih nasploh.
3.3 Temeljni elementi stične mladih
STM se je skozi leta in v različnih obdobjih spreminjala, a kljub temu obdržala
nekaj elementov, ki so se dopolnjevali, preoblikovali in na svoj način oblikovali
srečanja mladih v Stični. Tako kot je bilo izpostavljenih nekaj temeljnih elementov pri
poglavju o SDM, bo to tudi tukaj. V nadaljevanju opisane stvari so namreč tiste, katere
lahko prepoznamo kot bistvene in temeljne za srečanja mladih v Stični.
51
3.3.1 Povezava STM in SDM
Čeprav so srečanja mladih v Stični nekaj let starejša od SDM, so jih kmalu po
pričetku SDM razumeli kot praznovanje svetovnega dneva mladih na škofijski ravni.
Škof Šuštar je leta 1989 dejal: »Ali je naše srečanje v Stični samostojna postaja na
slovenski zemlji? Ali je to odmev na svetovno srečanje mladih s svetim očetom …
Duhovno smo povezani z njim, sami smo si izbrali isto geslo: Jaz sem pot, resnica in
življenje!« (Zadravec 1989, 6)
STM se je iz praznovanja vere zelo kmalu razvila še v praznovanje svetovnega
dneva mladih na škofijski oziroma pri nas na državni ravni.
a. Papeževa poslanica
Ob pogledu na Prilogi 1 in 2, ki sta kronološka pregleda SDM in STM, lahko
vidimo povezavo med izbranimi gesli oziroma temami srečanj. Papež mladim vsako
leto nameni poslanico, ki izhaja iz določene teme. Isto temo so že od začetkov SDM
prevzeli tudi organizatorji STM, čeprav so osrednje geslo, v želji, da bi mlade bolj
nagovorilo, kakšno leto tudi priredili.
Ekipa prostovoljcev v času priprav na festival črpa iz poslanice in gesla ter se trudi,
da bi njeno sporočilo na čim bolj razumljiv način prenesla med ostale mlade. V anketi,
ki je bila opravljena ob koncu Stične mladih 2013, je nekdo zapisal: »Hvala vsem
ustvarjalcem Stične mladih, ker ste dali občutek, da letošnje geslo že živite.«
Razumevanje papeževih besed iz poslanice in njihovo prilagajanje na slovenske
razmere je bistvo pripravljalnih dni za prostovoljce. S tem, ko se papeževa poslanica
vsako leto spreminja, se spreminjajo tudi določeni poudarki na srečanjih v Stični in
zanje morajo biti ustvarjalci še posebej odprti.
b. Podobnost programa
»Stična je kot SDM v zgoščeni obliki (ker »traja« le en dan, SDM pa ves teden) –
ima skoraj vse, kar ima njen bratranec: festival mladih, ki ga prav tako pripravljajo
mladi za mlade, ponuja pestro izbiro delavnic (vključno z vprašanjem, katero izbrati, če
52
je pa toliko zanimivih) in tržnico, na kateri je na enem mestu predstavljena bogata
ponudba za mlade (od izobraževalnih ustanov in založb do redovnih skupnosti).
Vrhunec obeh srečanj je maša, s katero se SDM konča, Stična pa skoraj konča (po
maši je še tradicionalni koncert oz. žur). In še tisto najpomembnejše: izvedba enega in
drugega ne bi bila mogoča brez številnih prostovoljcev in njihove požrtvovalnosti.«
(Tulipan 2011)
Podobnosti med dogajanji je kar nekaj, vendar STM ne želi biti le instant oblika
SDM, saj ni njen namen kopirati programa velikega dogodka, temveč želi z izbranim
programom in skrbno razdeljenim urnikom prenesti podobno izkušnjo kot jo lahko
mladi doživijo na SDM, tudi v Sloveniji. V prvi vrsti torej prinaša podobnost programa
in podobno doživljajsko izkušnjo. Eric Jacquinet, ki je odgovoren za papeški svet
laikov, ki organizira SDM, je v oddaji Naš gost na radiu Ognjišče dejal, da je
pomembno, da ima vsaka cerkev in vsak narod takšna srečanja, saj se s tem nadaljuje
ravno to, kar si je Janez Pavel II. želel, ko je začel s SDM. (Radio Ognjišče 2012)
3.3.2 Povezanost s škofi in slovensko Cerkvijo
Kljub temu, da pobude za izvedbo srečanja niso dali škofje in da v sklopu priprav
niso glavni protagonisti dogajanja, lahko rečemo, da s svojo prisotnostjo festival
podpirajo že od samega začetka.
V prvih obdobjih oziroma vse do svoje upokojitve je veliko vlogo pri srečanjih imel
nadškof Alojzij Šuštar, ki se je srečanj mladih, kot takratni metropolit, redno udeleževal
in na njih aktivno sodeloval. V njih je prepoznal pomembno sporočilo tudi za
prihodnost slovenske mladine: »Zbrani v Stični vabimo vse mlade, da skupno gradimo
naš jutri ter si med seboj in vsem ljudem dajemo upanje za prihodnost.« (Šuštar 1985, 2)
Bil je tudi tisti, ki je srečanja mladih v Stični prepoznal kot odmev na svetovno srečanje
mladih s svetim očetom. Podobno so doživljali tudi ostali škofje, saj je bilo to
edinstveno srečanje mladih s škofi.
Slovenski škofje so se tudi kasneje udeleževali festivala ter na njem aktivno
sodelovali kot pridigarji, mašniki ali kot voditelji delavnic. Dogodka so se večkrat
udeležili tudi škofje in verski predstavniki drugih dežel. Leta 1983 se je srečanja
udeležilo 15 evropskih škofov, saj so bili istočasno zbrani na konferenci v Zagrebu.
Eden izmed njih, kardinal iz Irske, Tomas O`Fiaich, je v nagovoru dejal: »Prihajam iz
53
dežele mladih ljudi, iz Irske. Polovica mladih Ircev ima manj od 25 let. Okrog 90
odstotkov naše mladine obiskuje nedeljsko božjo službo … Povedal jim bom, kako
navdušeno ste danes peli, molili, sodelovali pri bogoslužju. Doživel sem nekaj lepega
ob srečanju z vami, kot malo kje …« (Evropski škofje slovenski mladini 1983, 4)
Tako kot škofje so tudi duhovniki in v cerkvi aktivni laiki na festivalu v Stični našli
svoje mesto. Župniki so srečanja mladih prepoznali kot vstopno točko za začetek
pastoralnega dela z mladimi, saj se je festival vedno odvijal na začetku šolskega leta. Že
od prvih let dalje so v Stično prihajali mladi iz različnih koncev, tako da ni bilo nikoli
čutiti, da bi to bil projekt za mlade le iz določene škofije.
Za Stično mladih kot projekt je odgovoren MOM, ki skrbi za proces načrtovanja in
postavljanja strateških usmeritev. Nalogo priprave in izvedbe festivala pa je predal
Društvu SKAM – Skupnosti katoliške mladine, ki je festival umestilo v širši slovenski
prostor.
3.3.3 Prostovoljno delo
»Prostovoljstvo je družbeno koristna brezplačna aktivnost posameznikov, ki s
svojim delom, znanjem in izkušnjami prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja
posameznikov in družbenih skupin ter k razvoju solidarne, humane in enakopravne
družbe.« (Zakon o prostovoljstvu 2011, 2. člen)
Prostovoljstvo je pomembno v zgodovini srečanj mladih v Stični, saj so
posamezniki že od začetkov srečanj prispevali k boljši izvedbi projekta. V prvem
obdobju so prostovoljci oblikovali delo po skupinah in vodili pogovor. Skozi leta se je
vedno bolj kazala potreba po aktivnejšem sodelovanju mladih.
Pomembnejše mesto je prostovoljno delo dobilo v petem obdobju (od leta 2000
dalje), ko so večji del programa začeli pripravljati mladi sami. Mladi, zbrani iz različnih
župnij in organizacij, so se na srečanje pripravljali več vikendov ter ob pomoči
odgovornega za celoten festival pripravili program. Kmalu se je ekipi animatorjev
pridružila tudi tehnična ekipa, ki je z izdelovanjem usmerjevalnih tabel, rekvizitov in
postavitvijo nekaterih drugih objektov poskrbela za tehnično podporo festivala.
Obstoječi ekipi prostovoljcev se kmalu pridruži še več prostovoljcev, ki poskrbijo
za druga področja. Čez leta se je področij zaradi obširnosti festivala nabralo kar precej,
zato so jih uvrstili pod štiri večja področja: formacija, festival, projektna pisarna in stiki
54
z javnostjo, facebook ter vsebine na spletu oziroma ekipa za razširitev, kot se je v
preteklosti imenovala. Vsako področje vodi nekdo, ki je odgovoren za svoje področje in
ki skrbi za koordinacijo ekip, ki so uvrščene pod to področje, kot je razvidno v Prilogi 4.
Z večjo razdelitvijo ekip imajo posamezni prostovoljci različne zadolžitve in drugačno
stopnjo odgovornosti. Z večjo razdelitvijo področij imajo mladi tudi več priložnosti za
razvijanje svojih talentov.
Špela Pucelj je na tiskovni konferenci na Stični mladih 2013 glede izkušnje
ustvarjanja in prostovoljnega dela dejala: »Kot prostovoljka sodelujem pri Stični mladih
že veliko let, v različnih ekipah, z različnimi zadolžitvami, predvsem pa z različno
stopnjo odgovornosti, ki pa se je z leti povečevala. In to mi je omogočalo in mi še
omogoča mojo osebno rast, grajenje pozitivne samopodobe, da znanje, ki sem ga
pridobila na fakulteti in preko neformalnih izobraževanj, dopolnim s konkretno
izkušnjo, z nečim res oprijemljivim. Ta izkušnja ni sicer vedno pozitivna – praksa ni
enaka teoriji, včasih je izvedba drugačna od načrtovane, ne moreš vedno vsega
prilagoditi vsem … Največja izkušnja, ki sem jo pridobila kot prostovoljka pri Stični
mladih in ki se je nadgradila v talent, je delo v timu: vodenje ekipe, pripravljanje
programa za mlade, reševanje konfliktov, ravnanje v situacijah, na katere prej nisi bil
pripravljen, pri vsem tem pa se truditi za ohranjanje pristnosti. S tem, ko delamo mladi
za mlade, največ naredimo prav sami zase. In Stična mladih to omogoča: da prepoznaš
svoje talente in da pri tem ohranjaš svojo enkratnost: pred seboj, pred drugimi in pred
Bogom.« (Pucelj 2013)
a. Formacija prostovoljcev
Pri delu s prostovoljci je pomembna tudi formacija prostovoljcev, katero pokriva
ekipa za formacijo in je sestavljena iz štirih področij delovanja: izobraževanja oz.
usposabljanja, spremljanja, skupnosti in duhovne formacije.
Mladi se za svoje prostovoljno delo pripravljajo dlje časa. Celoten proces se začne s
pripravljalnim vikendom za vse ekipe, ki poteka en vikend spomladi. Po vikendu in vse
do izvedbe festivala pa se posamezne ekipe samostojno pripravljajo in ob strokovni
pomoči ter s pomočjo koordinatorja opravljalo zadolžitve, ki se tičejo njihovega
področja.
55
Za prostovoljno delo v okviru STM postane pomemben korak tudi podpis dogovora
o prostovoljnem delu (od leta 2012 dalje). S podpisom dogovora se prostovoljec
obveže, da bo svoje delo opravljal odgovorno in zavzeto ter v skladu s svojimi
zmožnostmi, prav tako pa se Društvo SKAM zaveže, da bo prostovoljca za določeno
delo usposobilo ter mu nudilo tisto, kar potrebuje za opravljanje svojega dela, kot lahko
preberemo v Prilogi 5. Sam dogovor je zasnovan tako, da lahko prostovoljec ob koncu
opravljanja svojega prostovoljnega dela o opravljenem delu pridobi tudi potrdilo, ki mu
služi tudi kot dokazilo o pridobljenih kompetencah.
Za opredelitev posameznih kompetenc je v pripravi kompetenčni model, ki obsega
spretnosti, veščine in sposobnost, ki jih poleg znanja potrebuje prostovoljec za
opravljanje določenega dela. S postavitvijo modela kompetenc pa se ne bo izboljšalo le
delovanje posameznikov, temveč se bo izboljšalo tudi delovanje celotne organizacije
dogodka. Prav tako bodo prostovoljci lahko kompetence, ki jih niso pridobili tekom
šolanja, temveč s prostovoljnim delom, uveljavljali pri iskanju zaposlitve.
b. Mladi za mlade
Pomemben vidik prostovoljnega dela je tudi v tem, da mladi delajo za mlade. Ne
gre namreč za to, da bi starejši delali za mlade, temveč da starejši delajo z mladimi
oziroma da mladi delajo za mlade.
Mladi torej za opravljanje svoje naloge dobijo poslanstvo, ki ni le v tem, da svojo
nalogo dobro opravijo, temveč je predvsem v tem, kar dobijo v zameno za čas in trud, ki
so ga namenili projektu. Pa naj bodo to trenutki priprav, molitve in ustvarjanja ali pa v
pridobivanju novih izkušenj in znanj.
Odrasli, ki spremljajo mlade na poti ustvarjanja, morajo biti z njimi v stiku in jim
zaupati. »Najbolj konkreten način, s katerim se izrazi zaupanje v mlade, je ta, da lahko
sami postanejo dejavni nosilci. To lahko pomeni, da so del skupine mladih, v kateri
odkrivajo svojo osebno identiteto ali pa da prevzamejo odgovornost za neko dejavnost.«
(Česen 2008, 144)
56
c. Spremljevalci mladih
Na poti prostovoljnega dela za mladega človeka ni pomembno le vodenje, temveč
tudi spremljanje. V procesu Stične mladih se je s premikom v večjo razdeljenost ekip
zgodila tudi sprememba na področju spremljanja prostovoljcev. Pri samem procesu
prostovoljnega dela ne smemo imeti pred očmi le cilja in naloge, temveč je treba biti
pozoren na mladostnika, ki mora postati osebnostno, duhovno in telesno zrela osebnost.
Na novo sta bili tako uvedeni dve vlogi:
Strokovni spremljevalec
Večja razdeljenost prostovoljcev v ekipah ni priložnost le za mlade in za razvijanje
njihovih talentov, temveč je priložnost za kvalitetno izboljšanje programa, pri čemer
dobijo svoje mesto strokovni spremljevalci.
To so običajno starejši laiki, ki so strokovno podkovani na posameznem področju.
Njegova naloga je predvsem, da svetuje in strokovno spremlja področje v vseh fazah
projekta. Predvsem je na voljo voditelju pri razjasnjevanju dilem in vprašanj, kjer pa ni
njegova naloga, da bi sprejemal dokončne odločitve. Strokovni spremljevalec je ob
koncu projekta tudi povabljen, da oceni in komentira opravljeno delo.
Mesto strokovnega spremljevalca do sedaj še ni bilo najbolj praktično umeščeno.
Njegova vloga je v teoriji dobro zastavljena, nekaj več težav pa se pojavi pri iskanju
oseb, ki bi bile prostovoljno pripravljene sprejeti to vlogo.
Dobra izkušnja strokovnega spremljevalca tekom priprav STM se je pokazala v
obdobju, ko je STM dobivala novo grafično podobo. Mnenje in nasveti strokovnega
spremljevalca Tomaža Sokola so v tistem času pripomogli h kvalitetnemu in dobro
opravljenemu delu, kar je ekipo za formacijo tudi prepričalo, da je uvedba vloge na
mestu, morda pa bi bil potreben še kakšen razmislek o njegovi vključenosti, predvsem z
vidika časovne intenzivnosti in vzgojnega momenta.
Navzočnež
»Navzočnež je odrasla oseba (duhovnik ali zrel laik), na katerega se lahko malo
občestvo obrne za nasvet, članom ekipe nudi duhovno vodstvo, jih spodbuja ter podpira
pri njihovih iskanjih in osebni rasti.« (Kos idr. 2012, 14) Vloga navzočneža se je v
Društvu SKAM – Skupnosti katoliške mladine sicer rodila znotraj Poletne šole
57
skupnosti na Kaprijah, vendar so ta lik prepoznali kot pomemben tudi znotraj projekta
STM.
Janez Jeromen, ki je pomagal pri opredelitvi vloge navzočneža, je nekoč dejal: »Če
želimo, da bodo naši prostori čisti, bomo zaposlili čistilko, če pa so nam pomembni
odnosi, bomo v našo ekipo vključili navzočneža.«
Navzočnež je torej oseba, ki je pozorna na to, kar se dogaja v ekipi in pri tem nima
pred očmi le cilja ali naloge, ki jo je treba opraviti. Kljub temu, da je navzočnež
vključen v voditeljsko ekipo, ima v odnosu do ostalih voditeljev vedno čas, saj ni
obremenjen z vodenjem programa in storilnostjo projekta, ampak ima pred očmi
odnose. Pri posamezniku in skupnosti spremlja procese osebne in duhovne rasti. Ker je
neobremenjen z izvrševanjem nalog, ima lažji pregled nad tem, kaj skupini manjka,
kako se skupina razvija, kakšni so odnosi.
Čeprav sama beseda navzočnež morda ni najboljša, saj je v njej zaznati slabšalen
pomen, »po drugi strani pa navzočnost pomeni, da zaznamo svet drugega človeka. To je
navzočnost, ki jo velikokrat prezremo, ker smo dostikrat precej obremenjeni s tem, kar
smo se namenili posredovati (vsebine, program, molitve ipd.), pa tudi s tem, kako in do
kdaj bomo to izpeljali.« (Jeromen 2011, 180)
3.3.4 Izkušnja skupnosti
O izkušnji skupnosti na festivalu STM lahko govorimo z dveh vidikov. Prvi je z
vidika ustvarjalcev, kjer se mladi, razdeljeni v več ekip, intenzivneje pripravljajo na
izvedbo festivala, drugi pa je vidik skupnosti, ki se zgodi na dan samega festivala.
a. Skupnost prostovoljcev
Večina prostovoljcev se na izvedbo festivala začne pripravljati že dobrih šest
mesecev pred samim festivalom, odgovorni za posamezna področja pa še kakšen mesec
prej. Čas priprav, ki ga posamezni prostovoljci namenijo festivalu, in čas, ki ga
preživijo skupaj, jih med seboj tudi intenzivneje poveže.
O izkušnji skupnosti med pripravljalno ekipo je na tiskovni konferenci STM 2013
spregovoril Bernard Šutič: »Pri Stični mladih sem prostovoljec že sedem let. Najprej
sem začel pri ekipi animatorjev za dijaški program, sedaj pa sem v ekipi za formacijo.
58
Kot si lahko predstavljate, se je v tem času zamenjalo in premešalo že veliko ljudi.
Ampak kljub vsej tej številčnosti same priprave na Stično mladih, vsa srečanja,
formalna in neformalna druženja, pripravljalni vikendi, samo dogajanje na vikendih od
adoracije do konkretnega sestavljanja programa prispevajo k temu, da lahko vsak z
vsakim vzpostavi vez. In ko je ta vez vzpostavljena, je zelo močna. In tako korak po
korak se ustvarjajo najprej poznanstva, nato prijateljstva. Na koncu se pa vsi povežemo
v eno veliko skupnost. In lahko rečem, da vsi čutimo to skupnost kot neko družino, ker
smo tako povezani, čutimo drug z drugim in kar se mi zdi najpomembneje, da si
zaupamo med seboj, ker vedno veš, da je nekdo tam, ki te bo podprl in ti stal ob strani.«
(Šutič 2013).
Skupnosti pa ne ustvarjajo le prostovoljci, ki sodelujejo v številnih ekipah, temveč
tudi mnoge župnije, ki se že kot oblikovane skupnosti prijavijo k sodelovanju pri
pripravi svete maše, adoracije, scene ali kot pevski zbor. Skupine iz posameznih župnij
pošljejo na pripravljalni vikend kakšnega predstavnika, ta pa izkušnjo skupnosti in
skupnega bivanja prenese na ostale mlade. Prednost že vnaprej formiranih skupin je v
tem, da se posamezniki med seboj že poznajo in vedo, kaj so njihove slabosti ter kaj
močne točke. Sodelovanje pri takšnem projektu jih ne poveže le med seboj, temveč tudi
z mladimi iz drugih župnij.
b. Skupnost, ki jo doživijo mladi na festivalu
Želja organizatorjev pa ni le ta, da bi se le prostovoljci čutili med seboj povezane,
temveč so v vizijo STM zapisali: »Stična mladih je izkušnja skupnosti, ki nudi
prepoznavanje enkratnosti vsakega posameznika in bližine Boga.«
Srečanje mladih je odprto za vse obiskovalce ne glede na to, koliko so aktivni v
Cerkvi ali kako blizu so si z Bogom. Program srečanja je zato pripravljen tako, da se
lahko v njem prepozna večina obiskovalcev in da bodo znotraj dogajanja začutili svojo
enkratnost, skupnost in bližino Boga.
»Če bi vprašali navdušene in tudi tiste razočarane mlade, ko zapuščajo Stično
mladih, kaj jim bo ostalo v spominu, bi verjetno lahko na prste prešteli vse, ki bi nam
najprej spregovorili o geslu in njegovem sporočilu. Ali to pomeni, da je bilo izbrano
geslo neprimerno ali da je nepotrebno? Nikakor ne. Nam pa odgovor mladih, da jim bo
najbolj ostalo v spominu srečanje s prijatelji, maša, pri kateri je toliko vrstnikov,
59
nepozabna spoved ali veselje brez alkohola, spregovori o pomenu doživljajske ravni
festivala.« (Kržišnik 2011, 185–186)
Besede Kržišnika (2011, 185–186) podkrepijo tudi rezultati ankete, ki je bila
opravljena ob koncu festivala 2013. 82 % vprašanih je pri trditvi »Stična mladih je
izkušnja skupnosti« označilo, da to drži, 15 % jih je označilo, da to delno drži, in 3 %,
da to ne drži. Na vprašanje »Na Stični mladih lahko prepoznam svojo enkratnost« je 63
% označilo, da to drži, 31 % da to delno drži, in 6 %, da to ne drži. In na vprašanje »Na
Stični mladih lahko doživim bližino Boga« je 87 % označilo, da trditev drži, 11 %, da
delno drži, in 2 %, da trditev ne drži.
3.3.5 Pestrost programa
Izhajajoč iz poudarka na prostovoljnem delu, izkoriščanju potenciala in
ustvarjalnosti ter hkrati večjega razvoja talentov, ki jih v skupnost ustvarjalcev prinašajo
prostovoljci, je vse skupaj pomembno za večjo pestrost programa.
V zgodovinskem pregledu obdobij v prvem poglavju tretjega dela so nakazane
posamezne spremembe, ki so se zgodile tekom let, prav tako je podrobna razporeditev
programov narejena v Prilogi 3, vendar je kljub temu pomembno, da nekaj besed
namenimo pestrosti programa.
Samo dogajanje je skrbno izbrano, a kljub temu pestro. Del dneva se na programu
odvija več stvari, ki so si med seboj enakovredne, del programa pa je skupen za vse.
Nekateri deli programa zahtevajo od udeležencev tudi večjo participacijo, tako da lahko
tudi sami ustvarjajo in oblikujejo dogajanje.
a. Glasba
Ker glasba oblikuje dobršen del srečanja in ker je z leti vedno bolj prisotna na
celotnem programu, lahko rečemo, da je pomembna znotraj samega projekta, kljub
temu, da to ni program sam po sebi.
V zgodnjih letih STM je bila glasba prisotna znotraj liturgije, kjer je nagovarjala
preko ljudske in duhovno ritmične glasbe. Petje, ki je bilo prisotno pri molitvi in maši,
se je razširilo v slavljenje, kmalu pa tudi v značilno rajanje oziroma zaključni žur, ki se
pojavi v drugem obdobju. Žur so v preteklih obdobjih oblikovali številni znani gostje
60
(Adi Smolar, Jan Plestenjak, Vlado Kreslin …), v zadnjih obdobjih pa so za glasbo na
zaključnem rajanju poskrbeli člani tako imenovanega Stična banda.
Stična band
V začetnih letih so za glasbeno podporo festivala poskrbeli glasbeniki iz že
oblikovanih glasbenih skupin. Leta 2006 se je drugim ekipam STM pridružil še Stična
band. Prvo zasedbo banda je sestavljalo sedem mladih glasbenikov, ki so skupaj igrali
do leta 2009, ko je na njihovo mesto prišla druga zasedba, v kateri je igralo šest članov.
Druga zasedba je igrala do leta 2013, ko se jim na odru pridruži in za del programa
poskrbi tretja zasedba, ki prav tako šteje šest članov.
Igranje v bandu, ki oblikuje dobršen del programa, je za mlade glasbenike
priložnost, da se preizkusijo v igranju v bandu in pred številno množico. Hkrati pa je to
možnost, da se preizkusijo v oznanjevanju preko glasbe.
Stična band s svojim igranjem sodeluje pri programu za dijake ter oblikuje
zaključno praznovanje. Prednost tega, da pri programu sodeluje band, ki se je oblikoval
le za festival, je predvsem v večjem prilagajanju, boljšem sodelovanju z ostalimi
ekipami ter večji pripadnosti projektu, kot pa če bi na festivalu igrala kakšna druga
skupina.
b. Program za dijake
Program za dijake se je razvil iz festivalskega dogajanja, ki je bil sprva namenjen
vsem obiskovalcem. Z leti pa se pojavi potreba po programu, ki bi bil namenjen
starejšim in bi se razlikoval v pristopu, saj ne bi vseboval toliko skečev in bansov. Tako
sta se iz festivala mladostne vere, kot se je nazadnje imenoval dopoldanski program,
razvila program za študente in program za dijake.
Program za dijake se je razvil iz festivala mladih, ki so ga vodili animatorji STM.
Program je oblikovan tako, da preko skečev, pesmi, plesa in igre spregovori o geslu in
poslanici. Med obiskovalce, pretežno dijake, ki so zbrani pod odrom in so preko plesa in
pesmi tudi sami vključeni v program, želijo animatorji prenesti živahnost in mladost.
Ko je leta 2001 STM stopila v novo obdobje, je del priprave programa zaupala mladim
samim. Tako je nastala skupina animatorjev, ki je nekaj let nosila ime »hitri polži«. Ime
se je rodilo na Slovenski šoli za animatorje, kjer je bil lik polža zelo priljubljen in tako
61
so se organizatorji skupaj z mladimi odločili za ime »hitri polži«. Svojo izkušnjo
delovanja je Matjaž Glavina opisal tako: »Na odru daš res vse od sebe, si pravi
animator, daš svoje telo, svojo dušo, vse za mlade, ki pridejo z vseh koncev Slovenije.
Ta dan darujem zanje vse, kar sem, dam – vse veselje in vse tisto, v čemer znotraj gorim
… Vsak izmed nas je znotraj en takšen sonček, drugače tudi ne bi šlo.« (Kovačič 2005,
3) Ko je v STM pričelo delovati še nekaj drugih skupin, so se »hitri polži« zopet
preimenovali v animatorje STM, tako da je vloga služenja v primerjavi z nastopanjem
prišla bolj do izraza. Naloga animatorjev je predvsem ta, da poskrbijo za animacijo na
odru, pod odrom pa za dobro vzdušje.
Program, ki ga v večini pripravijo mladi sami, je tako namenjen mlajši populaciji
obiskovalcev, ki jo v večini predstavljajo srednješolci. Različnost programov med
posameznimi leti pa vnaša predvsem osredotočenost na poslanico in poudarke, ki jih,
izhajajoč iz nje, želijo animatorji prenesti med obiskovalce.
c. Program za študente
Leta 2009 je v Stični prvič potekal forum za študente in mlade v poklicih, ki se je
dogajal istočasno kot program za dijake. Ker je bil program dobro sprejet, so se
organizatorji odločili, da z njim nadaljujejo.
Program je bil predvsem namenjen študentom in mladim v poklicih, ki se jim
skakanje in ples nista zdeli najbolj zabavni stvari in so čas želeli preživeti drugače. Iz
tako imenovanega foruma za študente in mlade v poklicih se je razvil celoten program,
ki se danes imenuje »program za študente in mlade v poklicih«. Program, ki je
sestavljen iz molitve, petja in pričevanja, pripravi posebna ekipa. Program je vsako leto,
tudi zaradi znanih gostov, ki sodelujejo pri programu, dobro obiskan, saj se predvsem
starejši obiskovalci tam počutijo bolj domače. Vsako leto ekipa pripravi tudi nekaj
delavnic, ki so posebej namenjene starejšim.
Organizatorji opažajo, da v Stično še vedno prihaja veliko študentov, vendar jih
program iz odra ne nagovori. Tako so ustvarili program, ki je danes enakovreden
programu za dijake ali nogometnemu turnirju, katerega se mladi lahko udeležijo.
62
d. Delavnice
Med izbirne dejavnosti sodijo tudi delavnice. Vsako leto jih ekipa, ki je posebej
namenjena njihovi pripravi, izbere med dvajset in štirideset. Številne delavnice, ki so
smiselno izbrane glede na temo in poslanico, so namenjene temu, da jih obiskovalci
obiščejo ter se na njih kaj novega naučijo ali pa utrdijo stvari, ki jih že poznajo.
Za izvajalce delavnic se vsako leto pripravi razpis, na katerega se lahko prijavijo
društva, ustanove, gibanja ali posamezniki, ki želijo mladim predstaviti določeno temo
v uri in pol trajajočega programa.
Delavnice so vsako leto razporejene v različne sklope, ti pa so izbrani glede na
poslanico. Tako so se recimo leta 2013, ko je bilo geslo STM »Pojdite in naredite vse
narode za moje učence (Mt 28,19)«, sklopi imenovali:
1. Govorim z Bogom;
2. Misijonar po svetu;
3. Misijonar v vsakdanjem življenju.
e. Tržnica
Različne ustanove, redovne skupnosti, gibanja in skupine mladih so povabljeni, da
se s svojo stojnico predstavijo obiskovalcem. Stojnice so zadnja leta postavljene že
zjutraj in so odprte do svete maše.
Tržnica je zasnovana tako, da jih lahko obiskovalci obiščejo tekom dopoldanskega
programa in med prostim časom. Tisti, ki postavijo stojnico, mladim predstavijo svoje
programe in aktivnosti.
f. Nogometni turnir
Vzporedno s STM je več let zapored potekal nogometni turnir, za katerega so
poskrbeli salezijanci in ni bil del uradnega programa, ki so ga pripravili organizatorji.
Leta 2012 pa so se organizatorji zaradi številnega obiska turnirja odločili, da nogometni
turnir uvrstijo pod vzporedni program, ki bo potekal istočasno kot program za dijake in
program za študente. Tako so turnir naredili enakovreden ostalemu dogajanju in ga med
mladimi tudi promovirali.
63
Leta 2013 so bili glavni organizatorji nogometnega turnirja duhovniki športnega
društva PAX, ki so s svojo prisotnostjo želeli med mlade prenesti pričevanje
duhovniškega poslanstva, zdravega bratskega druženja, zdravo skrb za telesno počutje
in fair play. Znotraj igre in ob igrišču se med mladimi tudi zgodi STM, saj lahko mladi
vero doživijo tudi znotraj športa.
Trenutno med športnimi turnirji poteka le nogometni turnir, a organizatorji
razmišljajo, da bi uvedli še kakšnega, saj je med mladimi precejšnje zanimanje za
športne dejavnosti.
3.3.6 Odnos do Boga in zakramentov
Iz imena »Stična mladih« ne gre takoj razbrati, da gre za srečanje verne mladine,
kot je bilo to morda v preteklosti, ko se je srečanje imenovalo »Narodno srečanje verne
slovenske mladine«. Kljub temu lahko rečemo, da ima večina mladih izkušnjo Cerkve
in v povezavi s tem tudi Boga, vendar je njihova izkušnja različna. Veliko jih pride v
Stično v organiziranih skupinah, kjer je njihovo pojmovanje skupnosti prav tako
različno, vendar zaradi tega niso nič prikrajšani.
V viziji Stične mladih 2012–2015 je zapisano, da je STM izkušnja skupnosti, ki
nudi prepoznavanje enkratnosti vsakega posameznika in bližine Boga.
Preko programa, ki je zasnovan tako, da je vsak čim bolj nagovorjen in kjer se
mladim ni treba sramovati tega, da so kristjani, lahko mladi dobijo potreben pogum, da
stopijo v odnos z Bogom. K temu jih spodbujajo predvsem zakramenti, med katerimi
imata sveta evharistija in sveta spoved osrednje mesto.
a. Sveta evharistija
Osrednji dogodek dneva je, ne glede na obdobje, vedno bila evharistija. Pri
bogoslužju so se skupaj zbrali mladi, duhovniki in škofje. Tudi znotraj bogoslužja se
kaže mesto mladih, kjer lahko sodelujejo kot bralci, pevci ali kako drugače. Pomembno
je, da imajo mladi izkušnjo, kjer lahko z drugimi mladimi krepijo svojo pripadnost
Cerkvi in kjer lahko znotraj množice doživijo tudi osebno vero. »Kljub veliki
individualizaciji odnosov med njimi mladi še vedno potrebujejo srečevanje, skupino in
tudi občutek, da niso samo »sveti ostanek« v Cerkvi. Množično srečanje je lahko
64
prostor srečevanja, obujanja spominov, skupnega živetja vere in mladostne prešernosti v
razmeroma zdravem in pozitivnem okolju, ki ga ne more zanikati skupina omamljenih
mladih po vaških gostilnah. Po drugi strani pa mlad človek potrebuje »primere« in
»ideje«, kako priti do osebne vere in kako jo živeti.« (Rebec 2012, 213)
b. Spoved
Številni spovedniki, ki so razporejeni po celotnem prizorišču, s svojo prisotnostjo in
držo »vabijo« mlade, da pred Gospoda položijo svoje grehe ali pa se z njimi pogovorijo
o vsakdanjih dilemah. Za mlade je pomembno, da si lahko vzamejo nekaj trenutkov in
pogledajo na svoje življenje skupaj z duhovnikom, ki ni skrit v spovednici. Nekaj
spovednikov na dan festivala obleče posebne majice z napisom »Sem duhovnik,
spovedujem«. Pozitivna spodbuda k pristopu do spovednikov in izkušnja lepe in iskrene
spovedi bo v mladih prebudila željo po bolj pogostem prejemanju tega zakramenta.
Eden od spovednikov v Stični, ki je nosil majico z napisom »Sem duhovnik,
spovedujem«, je z naslednjimi besedami mlade povabil, naj prejmejo zakrament
spovedi: »Spoved je ena tistih stvari, ki ti vlijejo novo energijo, odstranijo vsa bremena,
ki te potiskajo navzdol, in umijejo vso nabrano umazanijo. Prepričan sem, da se vsak, ki
je od glave do pet zapacan, počuti svežega kot rožica, potem ko se umije. No, spoved je
ene take vrste umivanje. Sam grem zelo rad k spovedi prav zato, ker potrebujem božjo
pomoč, da spet vstanem, potem ko sem padel, in da se poboljšam, potem ko sem ga
polomil.« (Purger 2009, 11)
c. Adoracija
Poleg vsega bučnega in pestrega dogajanja je v Stični tudi prostor, ki je namenjen
umiritvi in molitvi. Osebna formacija mladih, ki se zgodi na antropološki ravni in ki je
temeljna za odnos z Bogom, da mladim izkušnjo srečanja z Bogom.
Obiskovalci Stične se lahko ustavijo pred Najsvetejšim, ki je izpostavljen na
posebnem mestu ter tako malo umaknjen od vsega dogajanja. Sprva je bil prostor za
adoracijo na samostanskem vrtu, kasneje pa so ga prestavili v Opatovo kapelo.
Molitev pred Najsvetejšim pripravijo mladi, ki se na program predhodno pripravijo.
Med njimi so mladi iz župnij ali pa kakšnih drugih skupin.
65
V primerjavi z vsem ostalim dogajanjem je takšen prostor potreben, saj lahko mladi
na ta način doživijo resnično Božjo prisotnost sredi med njimi. Sicer se večina
obiskovalcev adoracije ne udeleži, jo pa tisti, ki se je, opišejo kot dobro pripravljeno in
nagovarjajočo.
66
4 SREČANJA MLADIH V STIČNI, KOT ODGOVOR NA
SMERNICE, KI JIH DAJE CERKEV PRI DELU Z
MLADIMI
V tej točki bi lahko šli od smernice do smernice in zraven opisali, kako STM že
odgovarja nanje oziroma v kateri smeri bi se srečanje moralo razvijati, da bi lahko pri
posamezni smernici »naredili kljukico«. A smernice niso namenjene temu, da bi jih
kljukali, temveč temu, da posamezne dogodke, tako kot je STM, usmerjajo znotraj
širšega pastoralnega dogajanja.
Tako bi raje kot »kljukanje« v treh ključnih točkah poudarili, kje v primerjavi s
smernicami vidimo največje poudarke STM.
4.1 Odprtost do vseh in vsakega mladega
Srečanja mladih v Stični so vedno bila oblikovana tako, da so se jih lahko udeležili
vsi mladi, ne glede na to, od kot prihajajo, kakšna je njihova izobrazba ali kako verni so.
Srečanj se udeležujejo tako mladi iz župnij, mladi, ki so se udeležili kakšnega poletnega
tabora, ali pa mladi iz določenih skupnosti, skupin, združenj itd.
Dogodek, ki odgovarja na različne potrebe in vabi k sebi vse mlade, je edinstven
med takšnimi dogodki v Sloveniji. Mnogo je dogodkov, ki so namenjeni skavtom,
oratorijskim animatorjem, pevcem ali kakšnim drugim ciljnim skupinam, srečanj, ki bi
bila namenjena vsem in ki bi bila oblikovana za mlade z različnim verskim položajem,
pa je vedno manj.
Ker večino srečanja oblikujejo mladi sami, s svojo vsakdanjo govorico lažje
nagovorijo ostale mlade. Tukaj gre za načrtovano delo organizatorjev, ki sledijo viziji in
sproti preverjajo načrt, ki so si ga postavili za določeno obdobje. Govorica mladih
prostovoljcev je preprosta in njihovo delo zavzeto. »Priznati je treba, da so v sedanjem
trenutku krize zavzetosti in občestvenih vezi, vendar mnogi mladi, ki spričo trpljenja na
svetu prispevajo svojo solidarno pomoč in se lotevajo različnih dejavnosti in
prostovoljstva. Nekateri se udeležujejo župnijskega življenja in v svojih škofijah ali na
67
drugih krajih ustanavljajo skupine pomoči in različne misijonarske pobude. Kako lepo
je, če so mladi »sopotniki vere« srečni, da prinašajo Jezusa na vsako cesto, na vsak trg,
na vsak konec sveta.« (Frančišek 2014, 60) In prostovoljci so tisti, zaradi katerih se
mnogi čutijo sprejete.
Vedeti moramo, da le gre za množični dogodek, saj se v Stični vedno zbere nekaj
tisoč mladih, kjer pa nihče ni zavrnjen. Znotraj te odprtosti se lahko zgodi oznanilo
vere, saj se veselo oznanilo širi med vse in z njegovim oznanilom od znotraj spreminja
in prenavlja mlade, da lahko odkrijejo lastno identiteto in svojo poklicanost.
4.2 Srečanje z Jezusom Kristusom
Papež Janez Pavel II. je v govoru mladim, ki ga je imel 18. maja 1996 v Postojni,
rekel: »Dragi mladi prijatelji, vam ni potrebno telesno srečanje z Jezusom. Za vero vam
zadostuje pričevanje Tomaža, drugih apostolov in Cerkve. Naj Jezus za vas postane
oseba, za katero je vredno zastaviti vse življenje. Dovolite mu, naj vstopi v vaše načrte,
v vsako vašo dejavnost. Tako boste postali misijonarji v vsakdanjem življenju, v
odnosih s sorodniki, sošolci in sodelavci, s prijatelji v prostem času in pri športu, v
socialnih dejavnostih.« (Janez Pavel II 1996, 42–43)
K temu spodbuja tudi STM. Gorečnost in zagnanost tistih, ki dogodek pripravljajo,
vabi tudi druge mlade k osebnemu srečanju s Kristusom. Bogoslužje, zakramenti,
molitev in ostale dejavnosti spodbujajo mlade k pristni veri. Izkušnja svete maše in
izkušnja skupnosti, kjer so vsi vključeni v sodelovanje, mlade spodbuja, da tudi doma
pogosteje sodelujejo pri pripravi bogoslužja in pri rednem prejemanju zakramentov,
predvsem zakramenta sprave.
Stična mladih se je v določenem obdobju mnogim zdela preveč »posvetna«. Štefan
Kržišnik, ki je bil takrat odgovoren za pripravo srečanj, je v intervjuju za Družino na to
opazko odgovoril: »Mnogi me to sprašujejo, vsi pa vidimo, da je mladim blizu prav
takšna. Poskušamo ujeti njihovo govorico in ritem njihovega srca. To je res tvegano,
vendar sestavljamo program v zaupanju, da je Gospod z nami, in se mu damo na voljo.«
(Purger in Hočevar 2004, 13)
Oznanjevanje mladih mladim se ne poslužuje znanstvene in zapletene govorice,
temveč mladi znotraj programa sami spregovorijo o svojih izkušnjah ter tako k
68
pričevanju spodbudijo ostale mlade. »Mislim, da je to, da vidijo, da si njihovi vrstniki
upajo brez zadržkov in sproščeno, ne zadrgnjeno povedati: »Jezus je car!« Mlad človek
to govorico razume. Mladi svoje izkušnje ne znajo ubesediti, zelo dobro pa čutijo, kaj je
pristno. In to znajo zelo dobro povedati drug drugemu, morda bolje, kot če jim to
govorimo odrasli.« (prav tam, 13) Tudi ne gre za strogo in liturgično zahtevne
momente, temveč se mlade spodbuja k odnosu z Jezusom Kristusom preko vsakdanjega
življenja in običajnih dejavnosti, ki jih spodbujajo k osebni veri.
4.3 Spodbuda k osebni veri
»Mladinski dogodek v naši Cerkvi, ki mu brez zadrege lahko pripišemo množičnost
in tradicionalnost, je vsakoletno srečanje mladih v Stični. Opaziti je namreč
prizadevanje organizatorjev Stične mladih, da bi srečanje mladih usmerili v smer
oblikovanja osebne vere.« (Rebec 2012, 213)
Tudi v viziji STM za obdobje 2012–2015 je zapisano, da je STM izkušnja
skupnosti, ki nudi bližino Boga. Bogoslužje, zakramenti, molitev in ostale dejavnosti
mlade spodbujajo, da mladi svojo vero živijo tudi, ko se vrnejo domov. Čeprav gre za
dnevni dogodek, se mlade vzgaja k vsakodnevnemu krščanskemu življenju ter jih
spodbuja, da postanejo pričevalci Kristusovega evangelija. Praznovanje mladostne vere
in krepitev oznanjevalnega naboja vabi mlade na pot evangeljskega življenja v
vsakdanjem življenju.
K osebni veri so mlade spodbujali številni pričevalci in gostje, ki so se skozi leta
zvrstili v Stični. Vendar po drugi strani številna pričevanja in močni dogodki, kot je
STM, ne zadostijo celostni formaciji mladih, kar pomeni, da bi se morali mladi tudi v
svojih župnijah ali okoljih, v katerih živijo, srečevati s pričevalci in oznanjevalci
evangelija.
Res je, da je STM dogodek, ki se zgodi enkrat na leto in da se z mladimi v
vmesnem času marsikaj zgodi. Lansko leto se je prvič zgodila Stična diha, dogodek, ki
se je zgodil na lokalni ravni – leta 2013 v treh različnih župnijah. STM se je tako
približala mladim v njihovih okoljih ter jih tako spodbudila, da tudi sami prenašajo
izkušnjo tretje sobote v septembru v vsakdanje življenje. Ker je bila izkušnja Stične
diha zelo pozitivna, so se organizatorji odločili, da s projektom nadaljujejo, saj vedno
69
bolj prepoznavajo, da je treba mlade aktivirati tudi na »terenu« in jih spodbujati v
njihovih okoljih.
70
ZAKLJUČEK
V sklepnem delu diplomskega dela bi se še enkrat ozrla na glavno vprašanje, ki me
je vodilo pri pisanju: »Ali festival Stična mladih, ki po svoji tradiciji, kakovosti in
množični udeležbi nima primere v srednjeevropskem prostoru (prim. PIP 29), resnično
odgovarja na smernice, ki jih daje Cerkev pri delu z mladimi?«
Cerkveni dokumenti, ki se posvečajo mladinski pastorali, svoje smernice
zastavljajo splošno, kjer je pa naloga posameznih škofij ali škofovskih konferenc, da jih
prevedejo na domače razmere. A se tudi tukaj zgodi isti problem, saj pod pojmom
mladinska pastorala razumemo pastoralo, ki je posvečena določeni starostni skupini,
katere cilj je pomagati mladim, da sami odkrijejo svojo poklicanost in nanjo odgovorijo
s svojim prispevkom.
Ustvarjalci Stične mladih ali pa organizatorji podobnih srečanj imajo pri svojem
delu tako bolj proste roke, saj jim v smernicah ni točno določeno, kaj morajo vključiti v
takšno srečanje, in je tako njihov prispevek precejšen.
A na splošno lahko rečemo, da so točke, kjer lahko pastoralne smernice dela z
mladimi preko svetovnega dneva mladih povežemo s Stično mladih. Vključenost
mladih pri pripravi in njihovo spremljanje, vloga laikov, upoštevanje različnosti
posameznikov, odprtost do vseh in vsakega mladega, uporaba in spoštovanje vsakdanje
govorice mladih, srečanje z Jezusom Kristusom in spodbuda k osebni veri so le
nekatere. Razumljivo pa je, da nekaterih smernic Stična mladih kot tako velik dogodek
ne more zaobjeti in da so po drugi strani točke, kamor bi se festival lahko še razvijal.
Vidik, kateremu bi po mojem mnenju bilo vredno posvetiti še večjo pozornost, je
vidik dejavnosti v družbi. Mladi se v Stični čutijo sprejete, ko vidijo, da je še veliko
mladih, ki hodijo podobno pot. Vendar jih to ne opogumi dovolj, da bi bili pripravljeni
vstopati v svet kulture, umetnosti, politike in gospodarstva kot pričevalci za Kristusov
evangelij (NMP 104). Mlade je treba spodbujati, da bodo »z navdušenjem gradili svet,
ki bo boljši od sedanjega!« (Poslanica mladim 2004, 682). Stična mladih je prostor, kjer
mladi oplemenitijo svojo osebno vero in tkejo vezi medsebojnega prijateljstva, treba jih
je opogumiti, da bodo o tem brez strahu pripovedovali še drugim.
In sedaj še odgovor na vprašanje. Ne, Stična mladih ne odgovarja na vse smernice,
ki jih daje Cerkev pri delu z mladimi, saj kot tako velik projekt tudi ne more. Odgovarja
71
pa na tiste, na katere lahko. Vsekakor gre za edinstven dogodek v našem prostoru. Njen
prispevek ni pomemben le za mlade, ampak za celotno slovensko Cerkev, saj presega
delovanje posameznih skupin, društev in združenj.
A nič ni nikoli tako dobro, da se ne bi dalo še izboljšati. To, kar pravi papež
Frančišek, bi veljalo tudi za ustvarjalce Stične mladih: »Izzivi so zato, da jih
premagujemo. Bodimo stvarni, vendar ne izgubimo vedrine, drznosti in upanja polne
podaritve!« (Frančišek 2014, 109)
72
POVZETEK
Cilj diplomskega dela je bil raziskati pomen in vrednost srečanj mladih v Stični,
zato si avtorica diplomskega dela na začetku zastavi vprašanje: »Ali festival Stična
mladih, ki po svoji tradiciji, kakovosti in množični udeležbi nima primere v
srednjeevropskem prostoru (prim. PIP 29), resnično odgovarja na smernice, ki jih daje
Cerkev pri delu z mladimi?«
Avtorica v prvem delu predstavi posamezne dokumente, tako vesoljne kot
slovenske Cerkve, ki govorijo o delu z mladimi, pri čemer se osredotoči predvsem na
slovenske dokumente.
V drugem delu kot praktičen primer večjih srečanj predstavi svetovni dan mladih, s
čimer želi med smernicami in srečanji mladih v Stični narediti vezni člen, saj je
svetovni dan mladih v svoji dolgoletni tradiciji razvil določeno obliko srečanj in
temeljnih poudarkov, ki so nastali na podlagi premislekov o mladinski pastorali.
V tretjem delu avtorica predstavi kronološki pregled srečanj mladih v Stični ter
ključne elemente, ki so jih srečanja razvila.
Metodološka pot raziskovanja, kjer avtorica izhaja iz širšega in bolj znanega k
ožjemu in manj znanemu, služi v tem, da lahko ključne stvari iz prvega in drugega dela
pripne na srečanja mladih v Stični.
Ključne besede: Stična mladih, svetovni dan mladih, Cerkev, mladi, mladinska
pastorala.
73
ABSTRACT
The purpose of the thesis is to explore the significance and value of youth
gatherings in Stična. To this end, the author addresses the following question: "Does the
festival Stična mladih, which is unique in terms of tradition, quality and large
attendance in the central European space (cf. PIP 29), truly work in line with the
guidelines suggested by the Catholic Church about working with young people?"
The first part of the thesis presents individual documents of both the universal and
Slovene Catholic Church that are related to youth, with special attention devoted to
Slovene documents.
The second part contains a practical example of a larger youth gathering – World
Youth Day – to draw parallels with the guidelines and youth gatherings in Stična. In its
long-standing tradition, the World Youth Day has developed a certain form of
gatherings and fundamental principles based on reflections about youth ministry.
The third part of the thesis provides a chronological account of youth gatherings in
Stična as well as the key elements that they have developed.
As for the used methodology, the author started with the wider aspect and what is
more known and proceeded with the narrower aspect and what is less known, only to
link the main findings to the youth gatherings in Stična.
Keywords: Stična mladih, World Youth Day, Catholic Church, youth, youth
ministry.
74
SEZNAM REFERENC
Benedikt XVI. 2006. Božja revolucija: svetovni dan mladih, Köln 2005. Ljubljana:
Družina.
Benedikt XVI. Predgovor. V: YOUCAT v slovenščini: Katekizem katoliške Cerkve
za mlade. 2011. Maribor: Slomškova družba, Slomškova založba.
Benedikt XVI. 2012a. The evangelisation of young people today. What Benedict
XVI has to say on the subject. Rim: Papeški svet za laike.
Benedikt XVI. 2012b. Poslanica papeža Benedikta XVI za 27. svetovni dan mladih.
29. marca. Http://katoliska-cerkev.si/poslanica-papeza-benedikta-xvi.-za-svetovni-
dan-mladih-2012 (pridobljeno 28. maja 2013).
Benedikt XVI. 2012c. Poslanica papeža Benedikta XVI za 28. svetovni dan mladih.
5. decembra. Http://katoliska-cerkev.si/poslanica-papeza-benedikta-xvi-za-28-
svetovni-dan-mladih (pridobljeno 28. maja 2013).
Bizjak, Jurij. 2005. Pozdrav udeležencem. V: Peter Kvaternik, ur. Mladina – pot
Cerkve: Zbornik Mednarodnega simpozija Mladinska pastorala danes Celje 2004,
11–13. Ljubljana: Družina.
Bizjak, Jurij. 2009. Zapisnik 9. posveta Medškofijskega odbora za mladino ter
plenarnega posveta Škofijskih odborov za mladino. Http://mladinska-
pastorala.si/sites/default/files/Zapisnik%209.%20posveta%20MOM%20in%20%C
5%A0OM%2020091014.pdf (pridobljeno 17. novembra 2013).
Bizjak, Vlado, Vesna Jug, Marko Kržišnik, Benjamin Lesjak, Fani Pečar, Jana
Rovtar in Benjamin Tomažič. 2011. Priročnik za voditelje Slovenske šole za
animatorje. Ljubljana: Društvo SKAM, Slovenska šola za animatorje.
Cevc, Marjeta in Ana Remškar. 2004. Dvigni peruti: priročnik za skavtske
voditeljice in voditelje. 3 ponatis. Ljubljana: Združenje slovenskih katoliških
skavtinj in skavtov.
Cestnik, Branko. 2001a. Aktualni modeli mladinske pastorale v svetu. Cerkev v
sedanjem svetu 35: 163–166.
Cestnik, Branko. 2001b. Vozel mladosti. Cerkev v sedanjem svetu 35: 162.
Česen, Tone. 2008. Skupaj na poti. Cerkev v sedanjem svetu 42: 143–144.
75
D. K. 1988. V znamenju Marijinega naročila: Karkoli vam reče, storite!. Družina
(Ljubljana), 25. september.
Dogmatična konstitucija o Cerkvi: Lumen gentium. 2004. V: Koncilski odloki.
Ljubljana: Družina.
Evropski škofje slovenski mladini. 1983. Družina (Ljubljana), 25. september.
Frančišek. 2014. Veselje evangelija. Ljubljana: Družina.
Galimberti, Umberto. 2010. Nihilizem in mladi. Ljubljana: Modrijan.
Izjava o krščanski vzgoji: Gravissimum educationis. 2004. V: Koncilski odloki.
Ljubljana: Družina.
Janez Pavel II. 1985. Apostolsko pismo vsem mladim sveta. Ljubljana: Družina.
Janez Pavel II. 1996. Ne bojte se Cerkve. Ljubljana: Družina.
Jeromen, Janez. 2011. Kakovostna navzočnost – temeljna metoda Poletne šole
skupnosti Kaprije. Cerkev v sedanjem svetu 45: 179–185.
Kirchengast, Helmut. 2005. Vizije prihodnosti v mladinski pastorali. V: Peter
Kvaternik, ur. Mladina – pot Cerkve: Zbornik Mednarodnega simpozija Mladinska
pastorala danes Celje 2004, 71-75. Ljubljana: Družina.
Knep, Milan. 1987. Kako doseči kordinirano delovanje, kako priti do skupnih
odločitev, za katerimi bo stala vsa naša Cerkev – ne pa, da vsaka ustanova, referent,
animator dela v »lastnem imenu«. Zgodovinski arhiv Društva SKAM.
Koncilija, Rudi. 1975. Brat Roger Schutz animator koncila mladih. V: Stanko
Janežič, dr. Franc Perko in Jože Vesenjak, ur. V edinosti: ekumenski zbornik 1975,
18-22. Ljubljana: Slovenski ekumenski svet.
Kongregacija za duhovščino. 1998. Splošni pravilnik za katehezo. Ljubljana:
Družina.
Kos, Metka, Gregor Kunej, Špela Pucelj, Alen Prelesnik, Marko Kržišnik, Andrej
Golčnik, Ana Nuška Pišek, Rok Rakun in Marjan Turnšek. 2012. Župnija mladih? :
usposabljanje mladih mladinskih voditeljev in voditeljev malih občestev. Ljubljana:
Društvo SKAM – Skupnost katoliške mladine : Medškofijski odbor za mladino.
Kovačič, Mica. 2005. Hitri polži. Družina (Ljubljana), 18. september.
Kramberger, Franc. 1999. Nagovori škofa dr. F. Krambergerja ob otvoritvi
škofijskega zbora o mladini. Navaja Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem.
Ljubljana: Družina.
76
Kržišnik, Marko. 2011. Dajte jim vi jesti. Cerkev v sedanjem svetu 45: 185–188.
Kvaternik, Peter. 2003. Acta Theologica Sloveniae Zv. 3. Brez časti, svobode in
moči: vpliv komunizma na pastoralno delovanje Cerkve v ljubljanski nadškofiji
(1945-2000). Ljubljana: Družina.
Kvaternik, Peter. 2005a. »Mladinska pastorala in občestvo«. V: Peter Kvaternik, ur.
Mladina – pot Cerkve: Zbornik Mednarodnega simpozija Mladinska pastorala
danes Celje 2004, 45-69. Ljubljana: Družina.
Kvaternik, Peter. 2005b. Mladinska pastorala in občestvo. 6. februarja.
Http://kvaternik.over.net/i104/ (pridobljeno 20. avgusta 2013).
Kvaternik, Peter. 2013. Cerkev si ti. 16. marec. Http://kvaternik.over.net/ti/
(pridobljeno 30. julija 2013).
Liberia Editrice Vaticana. 2013. Meeting with the volunteers of the xxviii wyd. 28.
julija. Http://www.vatican.va/holy_father/francesco/speeches/2013/july/documents
/papa-francesco_20130728_gmg-rio-volontari_en.html (pridobljeno 6. novembra
2013).
Magdič, Marko. 2005. Mladinska duhovnost v luči nagovorov papeža Janeza Pavla
II. Vsebinski poudarki papeževih nagovorov ob svetovnih dnevih mladih.
Raziskovalna naloga. Ljubljana: M. Magdič.
Meškofijski odbor za mladino. 1999. Osnutek temeljnih smernic za mladinsko
pastoralo v Cerkvi na Slovenskem. Prispevek za sinodo. Ljubljana: Medškofijski
odbor za mladino.
Nešporová Daniela in Jan Balík. 2005. »Današnja mladinska pastorala na Češkem«.
V: Peter Kvaternik, ur. Mladina – pot Cerkve: Zbornik Mednarodnega simpozija
Mladinska pastorala danes Celje 2004, 103-124. Ljubljana: Družina.
Janežič, Stanko, Franc Perko in Jože Vesenjak. Otvoritev koncila mladih Taizé, 1.
September 1974. 1975. V: V edinosti: ekumenski zbornik 1975: Kraljestvo božje
(XXX), ur. Stanko Janežič, Franc Perko in Jože Vesenjak, 15-17. Ljubljana:
Slovenski ekumenski svet.
Pavel VI. 2006. O evangelizaciji današnjega sveta. Evangelii nuntiandi: apostolska
spodbuda. Ljubljana: Katehetski zavod.
77
Pečar, Fani, Tilen Gregor Urtelj, Simon Potnik, Jaroslav Knežević in Brina
Smovnik. 2010. Kateheze za mlade: Svetovni dan mladih, Madrid 2011, 16.-21.
avgust. Ljubljana: Društvo SKAM.
Pinosa, Rafo in Gregor Kunej. 2008. Prenova župnijske / mladinske pastorale.
Cerkev v sedanjem svetu 42: 115-117.
Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem. 2002. Izberi življenje: sklepni dokument
Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem. Ljubljana: Družina.
Poslanica mladim. 2004. V: Koncilski odloki. Ljubljana: Družina.
Potočnik, Vinko. 2005. Vrednostne usmeritve današnje mladine. V: Peter
Kvaternik, ur. Mladina – pot Cerkve: Zbornik Mednarodnega simpozija Mladinska
pastorala danes Celje 2004, 15-38.
Poznič, Andrej. 2005. Stanje mladinske pastorale v Sloveniji; poročilo za
mednarodni pastoralni forum. V: Peter Kvaternik, ur. Mladina – pot Cerkve:
Zbornik Mednarodnega simpozija Mladinska pastorala danes Celje 2004, 77-87.
Ljubljana: Družina.
Pucelj, Špela. 2013. Tiskovna konferenca Stična mladih 2014. Stična, 21.
septembra. Osebni arhiv.
Purger, Mojca. 2009. V Stični k spovedi. Družina (Ljubljana), 20. september.
Purger, Mojca in Ksenja Hočevar. 2004. Štefan Kržišnik: Tretjino svojega
delovnega časa v letu namenim pripravi Stične!. Družina (Ljubljana), 26.
september.
Radio Ognjišče. 2012. Domača stran. 15. september.
Http://audio.ognjisce.si/oddaje/?l=55 (pridobljeno 14. aprila 2014).
Radio Vatikan. 2013a. Rio de Janeiro: Manj kot en mesec do SDM. 24. junija.
Http://sl.radiovaticana.va/news/2013/06/24/rio_de_janeiro:_manj_kot_en_mesec_d
o_sdm/slv-704319 (pridobljeno 8. oktobra 2013).
Radio Vatikan. 2013b. Frančišek s sveto mašo sklenil 28. Svetovni dan mladih v
Riu: Papež računa na vas! Ne bojte se!. 28. julija.
Http://sl.radiovaticana.va/news/2013/07/28/fran%C4%8Di%C5%A1ek_s_sveto_m
a%C5%A1o_sklenil_28._svetovni_dan_mladih_v_riu:_pape%C5%BE/slv-714731
(pridobljeno 15. junija 2014).
78
Rebec, Slavko. 2001. Mariborski načrt mladinske pastorale – predstavitev in kratka
ocena. Cerkev v sedanjem svetu 35: 167–177.
Rebec, Slavko. 2012. Množičnost, tradicionalnost, osebna vera in mladi. Cerkev v
sedanjem svetu 46: 213–215.
Ruini, Camillo. 2006. Uvod. v: Benedikt XVI. Božja revolucija: svetovni dan
mladih, Köln 2005. Ljubljana: Družina.
Saltandlighttv. 2013. A look ahead to the Catechesis Sessions of WYD Rio. 18.
julija. Http://saltandlighttv.org/blog/world-youth-day/a-look-ahead-to-the-
catechesis-sessions-of-wyd-rio (pridobljeno 2. novembra 2013).
Slovenska škofovska konferenca. 2012. Pridite in poglejte: slovenski pastoralni
načrt: krovni dokument. Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba.
Snoj, Alojzij Slavko. 2003. Katehetika: didaktična izhodišča religijskega, verskega
in katehetskega pouka. Ljubljana: Salve.
Statistični urad Republike Slovenije. 2005. Mladi v Sloveniji. 10. avgusta.
Http://www.stat.si/novice_poglej.asp?ID=666 (pridobljeno 31. julija 2013).
Škofijski zbor o mladini. 2002. Načrt mladinske pastorale. Maribor: Škofija,
Pastoralna služba.
Šuštar, Alojzij. 1985. Verujemo v jutri, v prihodnost! Iz govora nadškofa Šuštarja
zbrani slovenski mladini v Stični. Družina (Ljubljana), 29. september.
Šutič, Bernard. 2013. Tiskovna konferenca Stična mladih 2014. Stična, 21.
septembra. Osebni arhiv.
The Trustees of the Roman Catholic Church for the Archdiocese of Sydney. 2013.
WYD youth festival has over 600 confirmed activities!.
Http://www.xt3.com/wyd2013/library/view.php?Id=14011&categoryid=54
(pridobljeno 6. novembra 2013).
Tulipan, Ana. 2011. SDM in Stična – bratranec in sestrična? Mladi val, 25.
septembra. Http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/mv/C325D927BDC9C
C42C1257912003782BA?Opendocument (pridobljeno 14. aprila 2014).
Vesel, Mušič Polona. 2013. 12. marec. Dr. Polona Vesel Mušič.
http://www.youtube.com/watch?v=V6trRzSP16Q (pridobljeno 2. avgusta 2013).
Zadravec, Jože. 1989. Stična mladih. Brez upanja v prihodnost pa ni mogoče biti
mlad!. Družina (Ljubljana), 1. oktober.
79
»Zakon o prostovoljstvu (ZProst).« V: Uradni list RS, št. 10/2011. 11. februarja
2011. Http://www.uradni-list.si/1/content?id=102198 (pridobljeno 14. maja 2014).
Wikipedia. 2001. World Youth Day. Http://en.wikipedia.org/wiki/World_
Youth_Day (pridobljeno 23. oktobra 2013).
i
PRILOGE
Priloga 1: Kronološki pregled svetovnih dni mladih Leto Kraj praznovanja Geslo
1986 Škofijska raven »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če
vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.« (1 Pt 3,15)
1987 Buenos Aires,
Argentina
»Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas.« (1
Jn 4,16)
1988 Škofijska raven »Karkoli vam reče, storite.« (Jn 2,5)
1989 Santiago de
Compostela,
Španija
»Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Jn 14,6)
1990 Škofijska raven »Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)
1991 Czestochowa,
Poljska
»Prejeli ste duha posinovljenja.« (Rim 8,15)
1992 Škofijska raven »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu
stvarstvu!« (Mr 16,15)
1993 Denver, ZDA »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v
obilju.« (Jn 10,10)
1994 Škofijska raven »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn
20,21)
1995 Manila, Filipini »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn
20,21)
1996 Škofijska raven »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega
življenja imaš.« (Jn 6,68)
1997 Pariz, Francija »Učitelj, kje stanuješ? Pridita in bosta videla.« (Jn
1,38–39)
1998 Škofijska raven »Sveti Duh vas bo učil vsega.« (Jn 14,26)
1999 Škofijska raven »Oče vas ima rad.« (Jn 16,27)
2000 Rim, Italija »Beseda je postala meso in se naselila med nami.« (Jn
1,14)
2001 Škofijska raven Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame
ii
vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.« (Lk 9,23)
2002 Toronto, Kanada »Vi ste sol zemlje … vi ste luč sveta.« (Mt 5,13–14)
2003 Škofijska raven »Glej, tvoja mati!« (Jn 19,27)
2004 Škofijska raven »Radi bi videli Jezusa.« (Jn 12,21)
2005 Köln, Nemčija »Prišli smo se mu poklonit.« (Mt 2,2)
2006 Škofijska raven »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji
stezi.« (Ps 119,105)
2007 Škofijska raven »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med
seboj!« (Jn 13,34)
2008 Sydney, Avstralija »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in
boste moje priče.« (Apd 1,8)
2009 Škofijska raven »Svoje upanje smo naslonili na živega Boga.« (1 Tim
4,10)
2010 Škofijska raven »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega
življenja?« (Mr 10,17)
2011 Madrid, Španija »Ukoreninjeni in sezidani v Jezusu Kristusu ter utrjeni
v veri.« (Kol 2,7)
2012 Škofijska raven »Veselite se v Gospodu zmeraj.« (Flp 4,4)
2013 Rio de Janeiro,
Brazilija
»Pojdite in naredite vse narode za moje učence.« (Mt
28,19)
Tabela 2: Kronološki pregled svetovnih dni mladih
iii
Priloga 2: Gesla srečanj mladih v Stični Leto Geslo srečanja
1981 Sprava do korenin.
1982 Vesoljno bratstvo.
1983 Živeti odrešenost – živeti evharistično.
1984 Poklicani smo k zvestobi.
1985 Kristjani za jutri.
1986 Naše upanje in razlogi zanj.
1987 V ljubezni ni strahu.
1988 Karkoli vam reče, storite.
1989 Jaz sem pot, resnica in življenje.
1990 Jaz sem trta, vi mladike.
1991 Prejeli ste duha posinovljenja.
1992 Pojdite in oznanjujte evangelij.
1993 Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.
1994 Kakor je oče mene poslal, tudi jaz pošiljam vas.
1995 Ostanite v moji ljubezni.
1996 Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.
1997 Učitelj, kje stanuješ? Pridita in bosta videla!
1998 Sveti Duh vas bo učil vsega.
2000 In beseda je postala meso in se naselila med nami.
2001 Vsak dan z Bogom na pot.
2002 Vi ste luč sveta, vi ste sol zemlje.
2003 Glej, tvoja mati!
2004 Hočemo videti Jezusa!
2005 Prišli smo se mu poklonit.
2006 Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi.
2007 Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.
2008 Prejeli boste moč, ko bo Sveti duh prišel nad vas in boste moje priče.
2009 Svoje upanje smo naslonili na živega Boga.
2010 Ozrl se je vame in me vzljubil.
2011 Ne bi me iskal, če me ne bi že našel.
iv
2012 Veselite se v Gospodu zmeraj.
2013 Pojdite in naredite vse narode za moje učence.
Tabela 3: Gesla srečanj mladih v Stični
v
Priloga 3: Shema srečanj mladih v Stični (opomba: posamezni dogodki so se morda kakšno leto začeli nekaj minut
prej ali pa kasneje) Začetno obdobje
(1981–1982)
Prehodno obdobje
(1983)
Drugo obdobje
(1984–1989)
Tretje obdobje
(1990–1993)
Četrto obdobje
(1994–1998)
Peto obdobje
(2000–2008)
Šesto obdobje
(2009–2013)
9.00 I. Prihod
udeležencev
I. Prihod
udeležencev
I. Prihod
udeležencev
I. Prihod
udeležencev
I. Prihod
udeležencev
I. Prihod
udeležencev
I. Prihod
udeležencev
9.30 II. Festival II. Izbirni program;
program za dijake,
program za študente
in mlade v poklicih;
nogometni turnir.
10.00 II. Sveta maša II. Sveta maša II. Nagovori;
besedno bogoslužje;
molitev
II. Nagovori;
besedno bogoslužje;
molitev
II. Pozdravi, molitev,
predstavitve raznih
skupin in gibanj,
pričevanja 10.30 III. Delo po
skupinah; odmor za
kosilo in družabnost
11.00 III. Izbirni program:
- nogometni
turnir
- delavnice
11.30 III. Nagovori škofov,
opata in gostov
III. Sveta maša
12.00 III. Odmor za kosilo
in družabnost
III. Srečanje z gosti
12.30 IV. Delo v majhnih
skupinah in odmor
za kosilo
III. Odmor za kosilo
13.00 IV. Odmor za kosilo IV. Odmor za kosilo
13.30 IV. Recital
slovenske duhovne
in verske glasbe
IV. Izbirne možnosti
14.00 V. Izbirni del
(delavnice, stojnice,
molitev, spoved)
V. Priprava na sveto
mašo in sveta maša 14.30
15.00 V. Sklepno
bogoslužje
(bogoslužje Božje
besede, nagovor,
češčenje križa) in
IV. Sveta maša IV: Sveta maša V. Sveta maša
15.30
16.00
16.30 V. Sklep in odhod V. Sklep in odhod
domov
V. Sklep in odhod
domov
VI. Koncert VI. Skupni zaključek
in koncert
VI. Praznovanje in
zaključni koncert 17.00
vi
17.30 odhod domov
Tabela 4: Shema srečanj mladih v Stični
vii
odgovorni za STM
formacija projektna pisarna
scena
multimedija
marketing in nabava
celostna grafična podoba
tehnična podpora
festivall
glasba
program za dijake
program za študente
delavnice
ulica
litrugija in duhovnost
nogomet
kulturno - umetniški program
romanje
PR, FB in vsebina na spletu
Priloga 4: Struktura delovanja ekip STM (vir: Načrt Stične mladih
2014)
viii
Priloga 5: Dogovor o prostovoljnem delu s prostovoljko (vir: Arhiv
Društva SKAM)
Za človeško družbo je prostovoljno delo zelo pomembno in tudi zelo cenjeno. Kristjani imamo priložnost, da preko
prostovoljnih aktivnosti razvijamo krščansko solidarnost in konkretno živimo našo vero. Verjamemo, da želiš tudi s
pomočjo prostovoljnega dela razvijati svoje talente in sposobnosti, doprinesti skupnosti ter se vključiti v programe
Društva SKAM – Skupnosti katoliške mladine. Ta dogovor je naša obveza: kaj lahko pričakuješ od nas in kaj mi
pričakujemo od tebe.
DOGOVOR O PROSTOVOLJNEM DELU
med
Društvom SKAM – Skupnostjo katoliške mladine
in
ime, priimek, naslov
Opis prostovoljnega dela:
(opišite vsebino dela in aktivnosti prostovoljca)
Projekt:
Kraj opravljanja prostovoljnega dela:
Časovno obdobje opravljanja prostovoljnega dela:
od do .
Kot prostovoljec bom: Delal odgovorno in zavzeto, v skladu s svojimi zmožnostmi.
Opozoril na vse težave, ki se bodo pojavile pri opravljanju prostovoljnega dela.
Sledil vsem pravilom in določilom Društva SKAM.
Za opravljeno delo poročal in odgovarjal osebi, določeni s strani Društva SKAM.
Upošteval zaupnost podatkov Društva SKAM. Uporabljal bom le tiste (osebne) podatke, ki jih potrebujem za
svoje delo.
V primeru prekinitve prostovoljnega dela svojo odločitev sporočil pravočasno, da s tem ne otežim načrtovanega
poteka dela.
Spoštoval Etični kodeks organiziranega prostovoljstva in druga etična pravila Društva SKAM.
ix
V primeru ravnanja, ki je v nasprotju z navodili odgovorne osebe, materialno odgovarjal za nastalo škodo, ki ob
upoštevanju navodil sicer ne bi nastala.
S tem dogovorom se Društvo SKAM zavezuje, da bo:
Spoštovalo enakopravnost med prostovoljci.
Seznanilo prostovoljca z načinom dela in ga za to delo usposobilo.
Določilo osebo, ki bo prostovoljca spremljala in bo odgovorna za opravljanje njegovega prostovoljnega dela:
ime in priimek e-naslov
.
telefon
Prostovoljec s podpisano pogodbo imel enake ugodnosti kot član s plačano članarino.
Zagotovilo strokovno in osebnostno podporo prostovoljcu.
Na podlagi dogovora prostovoljcu povrnilo stroške, povezane z izvajanjem prostovoljnega dela, in sicer:
a. Prispevek za kritje potnih stroškov v primeru (1) udeležbe na sestanku, ki se ne izvaja v kraju bivanja
prostovoljca; ter (2) v primeru opravljene poti v času izvajanja.
b. Stroške prehrane in nastanitve v okviru skupnega bivanja z namenom usposabljanja, priprave ali
izvajanja.
c. Druge stroške:
Pri izkazovanju stroškov mora prostovoljec upoštevati določila Društva SKAM. Prostovoljec se lahko odpove
povračilu stroškov.
Zagotovilo izmenjavo informacij v zvezi z delom prostovoljca in omogočilo aktivno sodelovanje pri odločanju v
zadevah, ki vplivajo na prostovoljno delo.
Ob zaključku prostovoljnega dela organiziralo evalvacijo, na kateri bo prostovoljec lahko povedal, ali je
zadovoljen z organizacijo prostovoljnega dela, ter dobil povratne informacije o svojem delu.
Po svojih zmožnostih zagotavljalo materialne pogoje in sredstva za izvajanje prostovoljnega dela.
Poskušalo vse težave, nastale ob izvajanju prostovoljnega dela, rešiti na prijateljski način.
Na željo prostovoljca izdalo pisno potrdilo o opravljenem prostovoljnem delu.
Zagotavljalo spoštovanje varstva osebnih podatkov in pravico do zasebnosti prostovoljca.
,
kraj datum
Prostovoljec:*
ime in priimek podpis
IZJAVA O AVTORSTVU
Spodaj podpisana ………………………………………. (ime in priimek), rojena
…………….. (datum rojstva) v kraju …………………(kraj rojstva), izjavljam, da sem
avtorica diplomskega dela z naslovom
……………………………………………………………………………… (naslov
diplomskega dela).
V ………………………. (kraj)
…………………………. (datum)
……………………..
(lastnoročni podpis)