UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA TURIZEM

Vita Petek

MOČ BESED:

ANALIZA ZAKLJUČNEGA GOVORA

NA ZIMSKIH OLIMPIJSKIH IGRAH

2010 V KANADSKEM VANCOUVRU

Diplomsko delo univerzitetnega študija

Brežice, september 2016

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA TURIZEM

Vita Petek

MOČ BESED:

ANALIZA ZAKLJUČNEGA GOVORA

NA ZIMSKIH OLIMPIJSKIH IGRAH

2010 V KANADSKEM VANCOUVRU

Diplomsko delo univerzitetnega študija

Mentorica: doc. dr. Jasna Potočnik Topler

Somentor: doc. dr. Mitja Gorenak

Brežice, september 2016

IZJAVA O AVTORSTVU

diplomskega dela

Spodaj podpisania Vita Petek, študentka dodiplomskega študijskega programa Turizem

Fakultete za turizem, Univerza v Mariboru, z vpisno številko T1001644, sem avtor/-ica

diplomskega dela z naslovom: MOČ BESED: Analiza zaključnega govora na zimskih

olimpijskih igrah 2010 v kanadskem Vancouvru.

S svojim podpisom zagotavljam da:

• je predloženo delo rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela;

• sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v

diplomskem delu, navedena oz. citirana v skladu z navodili Fakultete za turizem

Univerze v Mariboru;

• sem poskrbela, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v

seznamu virov, ki je sestavni del diplomskega dela in je zapisan v skladu z navodili

Fakultete za turizem Univerze v Mariboru;

• sem pridobila vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v

diplomsko delo in sem to tudi jasno zapisala v diplomskem delu;

• se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del, bodisi v obliki citata,

bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja, bodisi v grafični obliki, s katerim so

tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o

avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleže tudi

ukrepom Fakultete za turizem Univerze v Mariboru v skladu z njenimi pravili;

• se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo

delo in za moj status na Fakulteti za turizem Univerze v Mariboru.

V Brežicah, dne

Podpis avtorja/-ice:

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem svoji mentorici doc. dr. Jasni Potočnik Topler in somentorju

doc. dr. Mitji Gorenaku za vse njune nasvete, čas, strokovno pomoč in usmerjanje pri

pisanju diplomske naloge. S svojim znanjem in izkušnjami sta mi bila v času pisanja v

veliko pomoč. Zahvala gre tudi družini, ki me vedno podpira, motivira in kaže

prave poti.

MOČ BESED: Analiza zaključnega govora na zimskih

olimpijskih igrah 2010 v kanadskem Vancouvru

Olimpijske igre so mega dogodek, pomemben za turizem. Nekateri elementi

olimpijskega protokola so postali del tradicije in takšna je tudi zaključna prireditev, ki

pomeni formalni zaključek iger. Govor mora podati predsednik organizacijskega

odbora, v našem primeru John Furlong. Na podlagi besed, ki sestavljajo govor, smo

ugotovili, da je govor čustven, močan, spodbuden ter poln hvaležnosti. Čustvena

komponenta ima v govoru pomembno vlogo, saj je Furlong že kot otrok občudoval

olimpijske igre. Osrednji samostalnik govora je beseda »games« (igre). Ugotovili smo,

da Furlong govori ameriško angleščino, stil govora je čustven, model prepričevanja pa

je patos. Ugotovili smo tudi, da je Furlongov govor bogat z ekspresivnimi besednimi

figurami in pesniškimi sredstvi. Analiza govora je pokazala rabo retoričnih sredstev, kot

sta trditev in silogizem. Retorične figure, ki so uporabljene v govoru, pa so

stopnjevanje, retorično vprašanje, metafora, personifikacija, simbol, perifraza, sentenca,

naštevanje in primera. Poleg besedne analize je dodatne informacije razkrila analiza

telesne govorice, ki je med drugim odražala enakopravnost, nato dominanco, prikrivanje

in odkritost.

Ključne besede: olimpijske igre, govor, govorica telesa, prireditve, John Furlong

POWER OF WORDS; The Analysis of the Final Speech of

the 2010 Winter Olympic Games in Vancouver, Canada

The Olympic Games are the mega event, important for tourism. Some elements of the

Olympic protocol have become a part of the tradition and so is the closing event, which

is the formal conclusion of the games. The speech must be told by the president of the

organizing committee, in this case John Furlong. We find out that speech is emotional,

powerful, inspiring and filled with gratitude. The emotional component of the speech

plays an important role because Furlong has admired the Olympic Games since he was

a child. The most important word in the speech is the word "games". The analysis

shows that Furlong speaks American English, that the style of his speech is emotional

and a model of persuasion is pathos. We have found that Furlong's speech is rich with

expressive figurative language. Analysis of the speech showed the usage of rhetorical

means such as argument and syllogism. Rhetorical figures, which are used in the speech

are rhetorical question, metaphor, personification, symbol, paraphrase, enumeration and

comparison. Body language reveals more information about the speech. Firstly, it

reflects equality, then dominance, hiding the truth and honesty.

Keywords: Olympic games, speech, body language, events, John Furlong

v

KAZALO

UVOD ............................................................................................................................... 1

Opredelitev problema .................................................................................................... 1

Namen in cilji ................................................................................................................ 3

Osnovne teze oz. trditve ................................................................................................ 3

Predpostavke in omejitve .............................................................................................. 3

Uporabljene metode dela ............................................................................................... 4

1 RETORIKA ................................................................................................................... 6

1.1 Teorija retorike ........................................................................................................ 7

1.2 Teorija govorov ....................................................................................................... 9

1.3 Literarna teorija ..................................................................................................... 12

1.4 Modeli prepričevanja ............................................................................................ 15

2 NEBESEDNI JEZIK .................................................................................................... 18

2.1 Glas ....................................................................................................................... 20

2.2 Govorica telesa ...................................................................................................... 22

3 OLIMPIJSKE IGRE .................................................................................................... 29

3.1 Izbor in olimpijske igre v Vancouvru 2010 .......................................................... 32

3.2 Kampanja »with glowing hearts«.......................................................................... 34

3.3 Uvodna in zaključna prireditev OI ........................................................................ 35

4 JOHN FURLONG ....................................................................................................... 37

4.1 Življenje Johna Furlonga ....................................................................................... 37

4.2 Analiza obraza ....................................................................................................... 38

4.3 Življenje Johna Furlonga med olimpijskimi igrami 2010 ..................................... 39

5 ANALIZA ZAKLJUČNEGA GOVORA JOHNA FURLONGA ............................... 42

5.1 Retorična situacija ................................................................................................. 42

5.2 Vsebina zaključnega govora ................................................................................. 43

5.3 Besedna analiza govora ......................................................................................... 46

vi

5.3.1 Retorična sredstva .......................................................................................... 58

5.3.2 Retorične figure .............................................................................................. 59

5.4 Govor skozi telesno govorico ................................................................................ 61

6 RAZPRAVA ................................................................................................................ 64

ZAKLJUČEK ................................................................................................................. 69

LITERATURA ............................................................................................................... 72

vii

KAZALO SLIK

Slika 1: Maskote OI 2016 ............................................................................................... 33

Slika 2: John Furlong ...................................................................................................... 38

1

UVOD

Opredelitev problema

Prireditve, predvsem velike ali tako imenovane mega prireditve, kot so na primer

olimpijske igre, pogosto vključujejo tudi zaključni govor. Pomen takšnega govora za

prireditev je, da jo zaključi in da se govorec v imenu organizatorjev zahvali sodelujočim

ter vsem, ki so pripomogli k realizaciji prireditve. Večina govorov je kratkih, saj z malo

besedami zajamejo bistvo in poskušajo držati pozornost poslušalca celoten čas.

Ceremonialna ali slavilna retorika je del slovesnosti, govornik pa skozi prizmo

sedanjosti poudarjeno slavi (ali črti) osebo, socialno skupino, institucijo ali dogodek, ki

je predmet žalnega ali slavilnega govora (Aristoteles, 2011, str. 103).

V diplomski nalogi smo obravnavali moč besed, natančneje pomen govorov na velikih

prireditvah, kot so na primer olimpijske igre. Osredotočili smo se na zaključni govor

Johna Furlonga na zimskih olimpijskih igrah leta 2010 v kanadskem Vancouvru.

Poglobili smo se v vsebino njegovega govora, ga analizirali in poskušali ugotoviti, kaj

je z njim želel sporočiti, poudariti, morda prikriti. Naredili smo jezikovno-stilno analizo

in analizo telesne govorice, ki sporoča dodatne informacije. Zanimalo nas je, kako so

uporabljene besede in s katerimi pesniškimi sredstvi Furlong bogati govor.

V prvem delu naloge so predstavljena teoretična izhodišča, ki so temelj za dobro in

sistematično analizo govora. Najprej smo s pomočjo Slovenske slovnice (Toporišič,

2004) in priročnika Mala literarna teorija (Kmecl, 1996) opredelili teorijo jezika.

Zanimalo nas je, kaj je beseda, kako je zgrajena, kako besede tvorijo povedi in kako jih

oblikujemo v smiselne sestavke. Ugotavljali smo, kako pomembno je sporazumevanje

ter kakšno vlogo imata pri tem sporočevalec in prejemnik. Tu smo si pomagali s knjigo

Z besedo na dan (Erhatič in Štih, 2007). Poleg jezika ima pomembno vlogo tudi

nebesedni jezik, ki ga delimo na slušne in vidne prvine. Slušne imenujemo tudi govorica

glasu, vidne pa so sestavni del govorice telesa. Ker naša diplomska naloga temelji na

analizi Furlongovega govora, bomo pozorni na gibe rok in glave ter izraze na obrazu in

v očeh. Glede slušnih spremljevalcev pa smo bili pozorni na poudarke v govoru,

intonacijo, premore, hitrost govora in barvo glasu.

2

V nadaljevanju smo opredelili teorijo govorov, kako so sestavljeni in kakšno nalogo

imajo. Tu smo se dotaknili tudi veščin javnega nastopanja ter retorike. Zanimalo nas je,

kako na govor vplivajo trema, stres, strah in razburjenje, kako si pridobiti občinstvo,

kakšen način govorjenja ubrati, da bomo naredili vtis, kot si ga želimo. Vse to smo našli

v knjigah Retorika za vsakogar (Grabnar, 1991), Mala literarna teorija (Kmecl, 1996) ter

Retorika – veščina prepričevanja (Zidar Gale, 2007).

Dogodek, na katerem je bil analizirani govor podan, so bile olimpijske igre. Na kratko

bomo opisali, kaj so olimpijske igre, kako in kje se odvijajo, kakšen je njihov namen in

zakaj so tako zelo pomembne. Pozornost bomo namenili točno določenim, in sicer

zimskim olimpijskim igram 2010, ki so se odvijale v Kanadi, v mestu Vancouver, o

čemer bomo podatke pridobili s pomočjo uradne spletne strani olimpijskih iger ter

avtobiografije z naslovom Patriot hearts (Furlong in Mason, 2011). Soavtor te knjige je

sam Furlong, ki je bil najbolj zaslužen za organizacijo iger leta 2010.

Knjiga je pomembna tudi zato, da bomo razumeli njegovo življenje, njegov način

razmišljanja, razloge, zakaj je takšen, kot je. Cilj se je namreč postaviti v njegovo vlogo

in videti olimpijske igre z njegovega zornega kota, saj nam bo to v veliko pomoč pri

analizi njegovega govora. Kar zadeva omenjene olimpijske igre, je za nas pomembno

tudi to, kako so Kanadčani kandidirali, in pot, ki so jo morali prehoditi, da je bila

Kanada izbrana za gostiteljico iger.

Po zaključku teoretičnega dela pa bo čas za empirični del in raziskavo, ki bo vključevala

analizo besedila in videoposnetke. Naš osrednji vir je govor Johna Furlonga in njegov

videoposnetek z zaključne prireditve olimpijskih iger. Zavedamo se, da obstaja

možnost, da bomo naleteli na manjše težave, saj imamo dve veliki omejitvi. Prva je, da

celoten govor obsega le 1.033 besed v trinajstminutnem posnetku, druga omejitev pa je,

da ga analiziramo kot nematerni govorci angleščine. Cilj je namreč ugotoviti, kateri

elementi govora so izpostavljeni in zakaj ter kaj ob govoru izraža Furlongova telesna

govorica. Zanima nas, zakaj je povezava med olimpijskimi igrami in govori tako močna

in zakaj se govorom pripisuje takšna pomembnost.

3

Namen in cilji

Cilji, ki jih želimo v tej diplomski nalogi doseči, so:

ugotoviti, kateri elementi govora so izpostavljeni.

Predstaviti pomen posameznega elementa govora.

Analizirati govorico telesa ob izbranem govoru.

Ugotoviti, kakšen odnos ima govorec zaključnega govora do prireditve.

Osnovne teze oz. trditve

Raziskovalno vprašanje 1: Katere ekspresivne besede in besedne figure najdemo v

Furlongovem govoru?

Raziskovalno vprašanje 2: Kakšno vlogo ima čustvena komponenta v Furlongovem

govoru?

Raziskovalno vprašanje 3: Katere dodatne informacije razkriva telesna govorica v

Furlongovem govoru?

Raziskovalno vprašanje 4: Kaj pomeni zaključni govor za olimpijske igre kot celoto?

Predpostavke in omejitve

Predpostavke

Predpostavljamo, da so v govoru uporabljene metafore, saj te bogatijo izražanje. Ker gre

za kratek govor, predpostavljamo, da je Furlong želel globok, pristen, čustven in iskren

govor, ki se bo dotaknil ljudi.

Omejitve

Prva omejitev naše analize je dolžina govora. Posnetek je dolg 13 minut, vsega skupaj

pa govor obsega le 1.033 besed. Druga omejitev je tudi dejstvo, da govor analiziramo

kot govorci, ki jim angleščina ni materni jezik. Zavedamo se, da popolne analize ni

mogoče narediti, saj ne vemo natančno, kako gospod Furlong razmišlja, čustvuje in

dojema dogodke. Da pa bi bil vpliv omejitev minimalen, bomo na podlagi njegove

avtobiografije analizirali njegovo življenje in poskusili čim bolj razumeti, kdo je, kako

deluje, kaj ga je do sedaj osebnostno zaznamovalo in kakšne so njegove vrednote.

4

Uporabljene metode dela

Poglobili se bomo v vsebino Furlongovega govora, ga analizirali in poskušali ugotoviti,

kaj je z njim želel sporočiti, poudariti, morda prikriti. Govor bomo preučili z besedno

analizo in analizo telesne govorice, ki daje dodatne informacije. Zanimala nas bo raba

besed ‒ kako jih uporablja in s katerimi pesniškimi sredstvi bogati svoje izražanje.

Metodi, ki ju bomo pri diplomski nalogi uporabili, sta analiza in diskurzivna analiza

besedila in videa. Diskurzivna analiza omogoča več postopkov. Za našo analizo je

pomembna funkcijska diskurzivna analiza Michaela A. K. Hallidaya, ki velja za

začetnika oziroma utemeljitelja diskurzivne analize v jezikoslovju. Pregledali bomo tudi

literaturo na temo govorov in retorike, kar je osnova za teoretični okvir naloge.

Diskurzivna analiza se je razvila kot odgovor na tradicionalno ločitev disciplin med

jezikoslovjem, ki se osredotoča na mikroanalizo besedila in interakcije, in drugimi

družboslovnimi vedami, ki analizirajo družbene probleme na makroravni. Diskurzivni

analitiki trdijo, da uporaba jezika prispeva k (re)produkciji družbenega življenja, če

sprejmemo splošno načelo, zato logično sledi, da diskurz odigra vlogo pri proizvodnji in

reprodukciji socialne neenakosti. Pri analizi posameznega diskurzivnega dogodka se je

treba osredotočiti na njegov situacijski kontekst, širši kontekst institucionalnih praks, v

katere je dogodek vpet, in splošni družbeno-kulturni okvir (Richardson, 2007). Kritična

diskurzivna analiza je, tako kot vse oblike diskurzivne analize, predvsem interpretativna

in kvalitativna metoda, zato obstoječa metodologija diskurzivne analize ne prinaša

‚receptov‘ ali preverljivih in eksaktnih metodoloških pravil, kar je značilno za del

kvantitativne metodologije. Rezultati in sklepi raziskave so zato bistveno avtorsko delo.

Poudarja, da v diskurzivni analizi ni tipičnega načina zbiranja podatkov, prav tako

zbiranje podatkov ni mišljeno kot faza, ki mora biti končana, preden se začne analiza.

Ko se zberejo prvi podatki in se opravijo prve analize, se na osnovi teh rezultatov

generirajo nova vprašanja, na katera lahko odgovorimo le z nadaljnjim zbiranjem

podatkov ali ponovnim analitičnim obravnavanjem že zbranih (Meyer, 2002).

V praktičnem delu diplomske naloge smo analizirali govor tako z vidika besed kot

telesne govorice. Zanimala nas je retorična situacija, da smo govor lahko umestili v čas

5

in prostor. Pri tem je bilo pomembno, kaj se je tisti čas dogajalo v Kanadi in na samih

igrah, da smo lahko sklepali o Furlongovem počutju. V nadaljevanju smo naredili

vsebinsko analizo govora, ki je pokazala, o čem je tekla beseda in koga vse je v govoru

posebej izpostavil. Sledila je besedna analiza govora, pri kateri smo si pomagali s

programom Online-Utility, ki smo ga pridobili na internetu. Program je preštel znake,

besede, stavke v govoru, izpostavil največkrat uporabljene besedne zveze ter besede, ki

predstavljajo jedro govora. Analiza govora je pokazala, kakšne povedi prevladujejo in v

katerem času so pisane. Na osnovi dobljenih podatkov smo sklepali, da je celoten govor

ena velika zahvala vsem sodelujočim. Analizirali smo, kakšno angleščino govori

Furlong in kakšen je stil govora. Zanimali so nas tempo govora, poudarki, intonacija in

register, ki je bil uporabljen. Analiza je pokazala, da je bil govor oblikovan premišljeno

in da upošteva kompozicijo govora. Zanimalo nas je, kateri model prepričevanja je

izbral Furlong ter kakšno vlogo igrajo čustveno obarvane ali ekspresivne besede.

Analizirali smo, katera retorična sredstva in retorične figure najdemo v govoru, za

konec pa smo se poglobili tudi v analizo telesne govorice in ugotavljali, katere dodatne

informacije razkriva.

6

1 RETORIKA

Aristotel pravi, da je retorika nasprotje dialektike, saj obe obravnavata tiste stvari,

katerih spoznanje je na neki način skupno vsem ljudem in ni predmet nobenega

posebnega vedenja. Retoriko razume kot metodologijo govora, kot metodo, ki se

upošteva pri govorjenju, medtem ko je dialektika metoda (proces) raziskovanja, po

kateri se odkriva narava zadeve, torej veščina logične raziskave (Aristoteles, 2011, str.

83). Kmecl se s tem strinja in jo definira kot teorijo govorništva, katere namen je z

ustreznim načinom/tehniko govora doseči kar največjo prepričljivost. Uporablja veliko

retoričnih figur, saj je govorniška prepričljivost odvisna predvsem od ustrezne zveneče,

učinkovite jezikovne oblikovanosti sporočila (Kmecl, 1996, str. 125).

Retorika je veščina, ki jo obvlada »retorik« ali javni govornik. Gre za govorno veščino,

ki se je v stari Grčiji uporabljala pri nastopih v javnosti, na sodiščih, političnih

zborovanjih in praznovanjih. Razumeli so jo kot »veščino prepričevanja z govorom«,

pouk retorike pa je bil namenjen vzgoji za javno nastopanje. Veljalo je pravilo, da ima

tisti, ki obvladuje retoriko, oblast in vpliv (Zidar Gale, 2007, str. 16). Barthes, francoski

literarni teoretik, retoriko opredeljuje kot metagovorico, ki je vladala na zahodu od 5. st.

pr. n. št. do 19. stoletja n. št. (Barthes, 1990, str. 14).

Rojstvo retorike sega v čas okoli 485 pr. n. št., v čas, ko se je rodila demokracija (Zidar

Gale, 2007, str. 21; Barthes, 1990, str. 18). Antično retoriko lahko začnemo preučevati

šele z obdobjem, ko so uvedli pisavo. V Homerjevi Iliadi, najstarejšem evropskem

besedilu, je vse polno govorov, pravzaprav je ves ep sestavljen iz govorniških nastopov.

Retorika je torej rojena pri samem izviru evropske kulture in civilizacije. Grki so menili,

da so jezik, govorica in retorična sredstva darilo bogov (Grabnar, 1991, str. 12).

V času antične retorike sta prelomno stopnjo razvoja pomenila Platon (429–347 pr. n.

št.) in njegov učenec Aristotel (384‒322 pr. n. št.). Platon sicer ni bil zagovornik

retorike, ker je menil, da je to iluzija ali prevara, saj ne išče resnice, temveč verjetnost.

Menil je, da želi govornik s svojimi besedam samo ugajati. Aristotel se je takšnemu

razumevanju retorike uprl. Raziskoval je dejstva, retoriko in dialektiko ter postavil

temelje retorični teoriji. Prvi je sistematično opredelil retoriko, zapisal naloge govornika

7

in tri govorniške zvrsti (sodne, politične in svetovalne govore). Opredelil je tudi dele

govora in njegove odlike, zato velja za utemeljitelja teorije sklepanja in argumentiranja

(Aristoteles, 2011, str. 103).

V starem Rimu so Rimljani v javnem življenju uporabljali vse tri govorne zvrsti:

politični govor (nastop v senatu, ljudski skupščini), sodni govor (na sodiščih) in hvalni

govor (nagrobni govor). Eden največjih rimskih govornikov je bil Cicero (Zidar Gale,

2007, str. 22). V 20. in 21. stoletju doživi retorika preporod in se vrne k svojim antičnim

izvorom. V središču zanimanja je javno prepričevanje. Tesno je povezana z drugimi

vedami, predvsem s filozofijo, psihologijo, semiotiko in antropologijo. George A.

Kennedy velja za največjega strokovnjaka na področju klasične retorike (Zidar Gale,

2007, str. 23). Barthes razmišlja, da je retorika pravi imperij, širnejši in obstojnejši

kakor kateri koli politični imperij. Na zahodu je vladala dve tisočletji in pol, od

Gorgiasa do Napoleona III. Je nepremična, nedostopna in tako rekoč nesmrtna, niso je

zganili ali spremenili niti atenska demokracija, egiptovska kraljestva, rimska republika,

rimsko cesarstvo, preseljevanje ljudstev, monarhija, revolucija; preživela je režime,

religije, civilizacije in še danes ni gotovo, da je zares mrtva (Barthes, 1990, str. 15).

1.1 Teorija retorike

Aristotel loči sredstva prepričevanja na zunanja in notranja. Prva so vsa tista, za katera

nismo poskrbeli mi, ampak so obstajala že prej, na primer priče, priznanja, pridobljena z

mučenjem, listine in druga podobna, notranja pa vsa tista, ki jih je mogoče ustvariti z

metodo in z našo pomočjo, tako da je treba prve uporabljati, druge pa iznajti

(Aristoteles, 2011, str. 92). Naloga retorike je ukvarjanje s takimi zadevami, o katerih se

posvetujemo in za katere nimamo (posebnih) veščin, in to ob navzočnosti takih

poslušalcev, ki ob številnih dejstvih niso zmožni dobiti celovitega vpogleda (v zadeve)

in tudi ne od daleč logično sklepati (Aristoteles, 2011, str. 97).

Za govornika je bistveno, da nekaj presoja, se za nekaj zavzema in nekaj zagovarja ter

izraža svoje stališče, zamisel, idejo, medtem ko pripovednik ali pripovedovalec

pripoveduje kakšno zgodbo ali osebno doživetje, razlagalec pa razlaga kaj poučnega

(Dolgan, 1996, str. 35). Govor želi učinkovati, vplivati, prepričevati, pridobivati

8

somišljenike, po možnosti zmagovati. Za govor je značilno dokazovanje ali

argumentiranje v spornih zadevah. Osnova za uspešno govorništvo je gotovo znanje,

»podkovanost«, tako rekoč znanstvena utemeljenost, toda način podajanja snovi je

dostopen, demokratičen, ljudski. Dobrodošli vrlini sta osebna izkušenost in

prepričljivost. Dandanes je priljubljen izraz »karizmatična osebnost«, ki večinoma

pomeni govorniško nadarjenost. Govor je torej posebna, energije in zanosa ter

temperamentnosti polna oblika govornega ustvarjanja (Dolgan, 1996, str. 36).

Aristotel loči tri zvrsti govorništva, toliko vrst je namreč tudi poslušalcev govorov,

govor pa je sestavljen iz treh prvin: iz govornika, iz predmeta, o katerem govori, in

osebe, na katero je naslovljen; cilj govora se nanaša na slednjega, s tem misli

poslušalca. Poslušalec mora biti nujno ali navaden gledalec ali sodnik, sodnik pa odloča

ali o preteklih ali o prihodnjih dogodkih. Primer tistega, ki odloča o prihodnjih

dogodkih, je član ljudske skupščine, primer tistega, ki odloča o preteklih dogodkih, je

sodnik, primer tistega, ki odloča o zmožnostih govornika, je gledalec, tako da bi morale

nujno obstajati tri z vrsti retoričnih govorov: svetovalno govorništvo, sodno govorništvo

in slavnostno govorništvo. Ena vrsta svetovanja je spodbujanje, druga odvračanje: eno

od tega vedno počnejo tako tisti, ki dajejo nasvete zasebno, kot tisti, ki kot govorniki

javno nastopajo pred ljudskimi množicami. V slavnostnem govorništvu je na eni strani

hvala, na drugi pa graja. Časi vsake od teh zvrsti so: za svetovalnega govornika

prihodnost (glede tega, kar bo, namreč svetuje tako, da ali spodbuja ali od tega

odvrača), za sodnega govornika preteklost (pretekla dejanja so namreč tista, glede

katerih eden obtožuje, drugi pa se zagovarja), za slavnostnega govornika pa je

najpomembnejša sedanjost, kajti vsi govorniki hvalijo ali grajajo glede na trenutno

stanje stvari (Aristoteles, 2011, str. 103).

Cilj retorike je razsojanje, zato je nujno biti pozoren na govor, da bo dokazilen in

prepričljiv. Govornik mora predstavljati sebe kot osebo z določenimi lastnosti in

tistemu, ki sodi, vzbujati določeno stanje (Aristoteles, 2011, str. 195). Razlogi za to, da

so govorniki prepričljivi, so torej trije; toliko je namreč dejavnikov, zaradi katerih

nekomu verjamemo brez dokazovanj. Ti razlogi so pamet, vrlina in dobrohotnost.

Govornik, za katerega velja, da ima vse te tri lastnosti, torej nujno vzbuja zaupanje

poslušalcev (Aristoteles, 2011, str. 196). Čustva so vse tisto, zaradi česar se ljudje (s

tem da se spreminjajo) razlikujejo v svojih sodbah, spremljata pa jih bolečina in užitek,

9

na primer jeza, sočutje, strah in vsa druga tovrstna čustva ter njihova nasprotja

(Aristoteles, 2011, str. 197).

Aristotel je menil, da morajo vsi govorniki v svojih govorih posegati po tematiki

mogočega in nemogočega, in sicer morajo eni skušati pokazati, da nekaj bo, drugi pa,

da se je nekaj zgodilo. Vsem vrstam govorov je skupna tema, ki zadeva velikost, kajti

vsi govorniki posegajo po pomanjševanju in po povečevanju: tisti, ki svetujejo, dalje

tisti, ki hvalijo ali grajajo, in tudi tisti, ki obtožujejo ali se zagovarjajo

(Aristoteles, 2011, str. 264).

1.2 Teorija govorov

Najprej na kratko poglejmo izvor in zgodovino govorov. V antični Grčiji se je retorika

razvijala zlasti v povezavi s pravnimi zadevami, čeprav pravosodja kot znanstvene

discipline niso poznali. Obdolženec pred atenskim sodiščem se je moral zagovarjati

sam, obrambo s pomočjo izurjenega govornika so dovolili le tistim, ki niso imeli

državljanskih pravic. Klasični govor pred sodiščem je bil sestavljen iz petih delov:

uvoda – exordium, pripovedi – narratio, dokazovanja – argumentatio, zavračanja

nasprotnikovih trditev – refutatio in zaključka – peroratio

(Bole Vrabec in Ilich, 2000, str. 18).

Govore so, podobno kot že Aristotel, ločevali tudi po zvrsteh – na govore pred sodišči,

politične in priložnostne. Med govorci v starem Rimu je imel pomembno vlogo tudi

Mark Tulij Cicero, ki je poučeval govorništvo. Njegova velika zasluga je, da je grško

retoriko in filozofijo presadil v rimsko kulturo. Govorniška umetnost je sodila v splošno

izobrazbo, saj je bila pomemben del svobodnih umetnosti. V srednjem veku se je kot

edina oblika javnega govora uveljavila pridiga, teoretične osnove zanjo pa je prispeval

tudi papež Gregor (Bole Vrabec in Ilich, 2000, str. 21). Za renesanso je značilno močno

zgledovanje po antiki in tudi antični retoriki. Cicerov govorniški slog je postal vzor

renesančnih in humanističnih razumnikov, dialog se je razvil v eno izmed najbolj

priljubljenih oblik literarne proze tako v znanstvenih razpravah kot v učbenikih. V času

baroka so bili od zvrsti govorništva najsprejemljivejši slavnostni govori in hvalnice

vladarjem (Bole Vrabec in Ilich, 2000, str. 22).

10

Poznamo štiri oblike govorov: (spontani) govor brez priprave, (improvizirani) govor z

opornimi točkami, (temeljito izdelan) pripravljeni govor in prebrani govor, ki temelji na

dobesedni izpeljavi (Bole Vrabec in Ilich, 2000, str. 29). Spontani govor zahteva od

govornika spretnost v besedi in odrezavost, da zanesljivo oblikuje misli in že ima

določeno rutino. Mora doumeti, kaj je v danem položaju primerno, biti mora priseben in

zelo zbran. Govor mu dopušča, da se prilagodi počutju poslušalcev, neprikrito pokaže

lastna čustva, dokaže smisel za humor in prisebnost (Bole Vrabec in Ilich, 2000, str.

30). Govor z opornimi točkami zahteva sposobnost strniti misli, argumente, teze in

dejansko stanje v nekaj ključnih pojmov, oporne točke pa morajo biti razvrščene tako,

da izhajajo druga iz druge. Nevarnost pri tej obliki je, da ni nujno, da oporne točke

prepričajo poslušalca. V mreži opornih točk se kaj lahko izgubi stališče, ki je bilo malo

prej še del samoumevne verige (Bole Vrabec in Ilich, 2000, str. 31). Pripravljeni govor

predvideva temeljito razdelano temo, skrbno oblikovanje osnovne misli, tez,

argumentov in njihovo natanko določeno zaporedje. Ima ogrodje iz razčlenjenih misli

in opornih točk, prehode pa moramo še improvizirati (Bole Vrabec in Ilich, 2000, str.

32). Zadnja oblika govora je prebrani govor, ki zahteva temeljito obdelavo tem, skrbno,

rastočo gradnjo in jasno izoblikovanost celotnega besedila govora. Že za pisalno mizo je

mogoče predvideti položaj, v katerem bomo govorili, in se vživeti v publiko. Prednosti

pri tem govoru so, da so podatki, argumenti in ocene načrtovani, nič ni prepuščeno

naključju, obstaja rdeča nit. To je pomembno predvsem takrat, ko gre za vsako besedo,

za vsak stavek ali za skrajno natančnost, kadar je povod za govor težaven in kočljiv

(Bole Vrabec in Ilich, 2000, str. 33).

Vsak govor je sestavljen iz treh delov, iz uvoda, osrednjega dela in konca. Uvod ima

dve poglavitni nalogi: sočasno ustvariti most med govornikom in poslušalci ter

odgovoriti na vprašanje, kakšen odnos ima govornik do zadeve ali osebe, o kateri

govori. Govornik mora pri tistih, ki jih nagovori, spodbuditi zanimanje za svojo temo.

Vsak govor se začenja z nagovorom. Govornik mora premisliti, kolikšna naj bo

duhovna razdalja med njim in njegovim občinstvom. Za osrednji del je pomembna jasna

in čista razčlemba. Tu opišemo položaj ali napravimo analizo položaja ter prikažemo

nasprotujoča si mnenja in ocenimo prednosti oziroma pomanjkljivosti. Na koncu

pojasnimo možnosti za rešitve. Dober govornik mora določiti rdečo nit svojega govora

in govoriti živahno (Bole Vrabec in Ilich, 2000, str. 46). V zaključku se pletejo različne

11

niti osrednjega dela, kar je tudi razlog, zakaj je treba že med pripravo govora formulirati

cilj, še preden izoblikujemo posamezne enote osrednjega dela. Zaključek mora s

klenimi ugotovitvami še enkrat opozoriti na cilj govora, in to v zgoščeni, intenzivirani

in stopnjevani obliki, ki naj ustvari posebno razpoloženje in spodbudi določena čustva

poslušalcev (Bole Vrabec in Ilich, 2000, str. 74). Sporočevalec se z živo besedo obrača

na prejemnika, pri čemer ubeseduje neposredno ali besedilno vezano besedilo. Od

tvorca se zahteva zbranost in dobro obvladovanje slušne strani jezika: izgovarjava

glasov, glasovnih zvez; naglaševanje in poudarjanje; besedilna/stavčna fonetika

(Erhatič in Štih, 2007, str. 99).

Naš analizirani govor je bil govorni nastop, za katerega je značilna oblika govornega

sporočanja oziroma strnjen govor, ki ga prikažemo pred občinstvom/razredom.

Govorjeno besedilo je enogovorno in na koncu zahteva diskusijo. Je aktivna in

izkustvena metoda dela pri vseh predmetih, obvezna pri jeziku. Govorna besedila so

raznovrstna, struktura je odvisna od dejavnikov govornega sporočanja

(Erhatič in Štih, 2007, str. 111).

Furlongov govor je bil del pomembne prireditve. Aristotel slavnostno govorništvo

opisuje kot del slovesnosti, kjer govornik skozi prizmo sedanjosti poudarjeno slavi (ali

črti) osebo, socialno skupino, institucijo ali dogodek, ki je predmet žalnega ali

slavilnega govora (Aristoteles, 2011, str. 138). Pri slavnostnih govorih poslušalcev ne

prepričujemo oziroma ne pozivamo k prihodnjim dejanjem, ne želimo doseči njihovega

strinjanja o pravilnosti pretekle odločitve. Pri slavnostnih govorih so poslušalci zgolj

gledalci, pomemben je sedanji trenutek, ki mu želimo pričarati slavnostno vzdušje

(Zidar Gale, 2007, str. 200).

Bertoncljeva omenja šest stilov govora, in sicer začetniški, širokoustni, enolični,

zapleteni, stil dejstev in čustveni stil. Začetniški stil opazimo pri vseh, ki so šele začeli z

govorništvom, ter pri tistih, ki ne zaupajo vase in jih je zato strah pred poslušalci.

Označuje ga nesproščenost govornika, saj ta jeclja, govori previdno, ima tremo, je

nesamozavesten in živčen. Govornik s širokoustnim stilom zaupa v svoje sposobnosti,

poslušalce pa zanemarja. Pogosto rabi besedo »jaz« namesto »mi«. Njegov govor je

tekoč, brez kakršne koli treme. Za enolični stil velja, da ga uporabljajo nepriljubljeni

govorniki, saj ti poslušalce dolgočasijo. Govor je podoben pismu brez vejic, pik,

12

klicajev in drugih ločil, ki sicer pomagajo spreminjati in poudariti glas. Zapleteni stil je

stil govornikov, ki jih nihče ne more razumeti. Govornik govori, kot da bi imel pred

seboj poslušalce, ki so mu strokovno enakovredni, in ne upošteva ravni skupine, njene

razgledanosti in sposobnosti. Stil dejstev je močan in prepričevalen, saj govorniki z

dokazi podkrepijo svoja mišljenja. Govornik zna pritegniti poslušalce ter navajati

praktične primere, zato je vsebina poslušalcem veliko bolj razumljiva. Čustveni stil

imajo navdušujoči govorniki, ki se zanesejo predvsem na čustveno stran poslušalcev.

Prepričajo jih z ognjevitim govorom, izbranimi stavki, ustreznimi kretnjami in

besedami, za katere vedo, da poslušalcem ugajajo (Bertoncelj, 1980, str. 40‒66).

1.3 Literarna teorija

Ker naš empirični del naloge zajema analizo govora, igrajo besede in črke pomembno

vlogo. Črke so znamenja z dvema vlogama: z njimi zapisujemo glasove, ko pa so

zapisane, nam pomenijo glasove. Za razmerje med črkami in glasovi ne velja pravilo

»Kolikor črk, toliko glasov«. Nekatere glasove namreč zapisujemo z različnimi črkami,

nekatere črke pa zaznamujejo več glasov (Toporišič et al., 2007, str. 10).

Jezik je osnovno človekovo sredstvo za sporazumevanje. Sestavljen je iz določenega

števila glasov (govorjeni jezik) in zanje ustreznih pisnih znakov (pisni jezik). Glasove v

vsakem jeziku izgovarjamo z govorilnimi organi, in to približno vsi enako. Jezik torej

loči izrazno stran (glasovna znamenja – fonemi, pisna znamenja – črke) in

pomenonosno stran (pomeni besed in njihove slovnične lastnosti – oblike in zveze

besed). Glasove povezujemo v zloge, v večje skupine – besede, te spet v večje –

besedne zveze in stavke, te naprej v besedila. Človekova jezikovna dejavnost poteka

urejeno, po določenih postopkih in pravilih. Jezik je torej sestav znakov, urejen po

pravilih in zakonitostih (Erhatič in Štih, 2007, str. 41).

Besedna govorica loči jezik in besedilo. Jezik je sestav raznovrstnih prvotno slušnih

(kasneje tudi pisnih) znamenj. Besedilo je tvorba iz teh znamenj; je ubeseditev

človekove predstave o določeni predmetnosti za prenos določenega obvestila (Erhatič in

Štih, 2007, str. 42). Besede so najmanjše pomensko samostojne enote stavčne povedi, tj.

najmanjše enote najmanjšega možnega sporočila. Navadno jih poimenujemo kot

13

nerazdružene pomenonosne enote iz glasov. Delov besede torej ni mogoče ločiti, med

glasovje besede tudi ni mogoče vriniti kake druge besede, prav tako besedam ni mogoče

zamenjati zaporedja njihovih zlogovnih ali pomenskih sestavin. Celim besedam lahko

menjamo mesto v stavku ali pa mednje vrinemo kako drugo besedo (Toporišič, 2004,

str. 203). Pomembno vlogo pri naši analizi igra stilna vrednost besed. Stilno nevtralne

so tiste besede, ki zbujajo samo predstavo predmeta, stvari, lastnosti, dejanja in so brez

čustvenega, časovnega, tujega, zemljepisnega prizvoka. Ker so te besede najbolj

splošno znane, jih uporabljamo zlasti v pogovoru s človekom, ki naš jezik slabo pozna.

Beseda je za človeka sredstvo in temeljna enota sporazumevanja. Pri govorjenju in

pisanju moramo upoštevati pravila za skladanje oziroma povezovanje besed v višje

enote (glas, črka, zlog, beseda, besedna zveza, stavek, poved, besedilo), pravila za čutno

(slušno in vidno) zaznavanje in oblikovanje besed in višjih enot (pravorečna in

pravopisna pravila). Besedni jezik je dogovorjeni sestav besednih znamenj in pravil za

tvorjenje ustnih in pisnih besedil. Sestavljena so iz glasov in črk in vsaka nekaj pomeni.

Večina besed ima več pomenov, v SSKJ prevladujejo večpomenske besede,

enopomenske besede so redke – večinoma so to strokovni izrazi/termini s posameznih

strokovnih področij. Z isto besedo lahko poimenujemo razne stvari (večpomenske

besede), na drugi strani pa lahko isto stvar poimenujemo z raznimi besedami

(sopomenske besede – besede z enakim oziroma s podobnim pomenom) (Erhatič in

Štih, 2007, str. 46). Žagar meni, da manjših enot, kot so besede, ne moremo premeščati.

Deli, ki kaj pomenijo in so manjši od besed, se imenujejo morfemi

(Žagar, 2010, str. 41).

Pomen besed odsevajo tudi misli znanih pisateljev in pesnikov. Rumi je rekel: »Raise

your words, not your voice. It is rain that grows flowers, not thunder« (Povzdignite

svoje besede, ne glasu. Dež je tisti, zaradi česar rože cvetijo, ne nevihta). Pearl Strachan

Hurd meni: »Handle them carefully, for words have more power than atom bombs« (Z

besedami ravnajte previdno, imajo več moči od atomske bombe). Podobnega se zaveda

tudi Robin Sharma, ki pravi: »Words can inspire. And words can destroy. Choose yours

well« (Besede lahko navdušujejo. In besede lahko uničujejo. Izberite jih skrbno).

Za našo analizo pa so pomembne čustveno obarvane ali ekspresivne besede. To so tiste,

pri katerih človek razodeva svoj čustveni odnos do poimenovanega. To dela tako, da

14

stvari poimenuje s krepkejšim izrazom, kot bi bilo treba, jih poimenuje po samo eni

pretirano pojmovani lastnosti ali pa namesto običajnega pojmovanja uporabi kako

olepševalnico. Toporišič meni, da lahko pri večini čustveno obarvanih besed določimo,

za katero čustvo gre. Tako lahko ločimo ljubkovalne, slabšalne, zmerjalne besede,

psovke in ironične besede (Toporišič, 2004, str. 124).

Poznamo različne stile govora. Že v antiki so jih kategorizirali v nizkega, srednjega in

visokega. Nizek stil je preprost, vsebuje vsakdanji jezik, ki je primeren za racionalno

dokazovanje. Poudarek daje jasnosti in razumljivosti in ne lepoti izražanja. Z drugim,

srednjim stilom poskuša govorec nekako bolj vplivati na čustva, po navadi se uporablja

pri prepričevanju občinstva. Visoki stil pa je poln impresivnih izrazov in kompleksnih

retoričnih figur. Je stilistično poudarjen in najbolj primeren, kadar želi govorec

občinstvo očarati. Da bi govorci dosegli visoki stil, uporabljajo retorične figure. Že od

antike dalje poskušajo v govor vpeljati elemente ritma, glasbe in poezije, da bi jezik

obogatili in olepšali (Kmecl, 1996, str. 98). Retorična figura je izraz, s katerim nekaj

povemo na neobičajen ali nedobeseden način. Formulacija s podobami ne ustvarja

nesporazumov, ampak povzroči, da se ljudje med seboj hitreje in popolneje

sporazumevajo (Škarić, 2005, str. 81).

Ker je retoričnih figur veliko, bomo opisali le nekaj izmed njih, predvsem tiste, ki se

pojavljajo v Furlongovem govoru. Eno od retoričnih sredstev je trditev, ki je ogrodje

vsakega govora, zato bo tisti, ki želi biti razumljiv, to svojo trditev tudi kar se da jasno

oblikoval. Temeljna oblika te podobe je: Trdim, da … (Škarić, 2005, str. 85). Združitev

je nasprotna operacija od razločevanja, ker povezuje različne, celo nasprotujoče si

pojme z njihovo skupno lastnostjo. Primer: Tako lakota kot presitost ogrožata človeško

življenje (Škarić, 2005, str. 87). Metafora je prispodoba, preneseni, predrugačeni pomen

kakšne besede. Pogosta je v govornem jeziku, večinoma jo jemljemo kot sinonim za

slikovit izraz. Formalno je metafora primerjava, v kateri je tisto, kar se primerja,

neizrečeno ali se jasno predpostavlja. Z metaforo govorec podobnost le nakaže, na

primer »bil je kot lev v boju«. V slovenščini metafori rečemo prispodoba (Kmecl 1996,

str. 117; Škarič 2005, str. 93). S personifikacijo ali poosebljenjem govorec pripiše

človeške lastnosti neljudem, predmetom, pojmom. Lahko pooseblja na dva načina:

neposredno pripiše človeške lastnosti (»oblizoval se je kot pravi gurman«) ali pripiše

neki vidik (»žvižgajoč veter«) (Škarić, 2005, str. 93; Kmecl 1996, str. 117). Simboli so

15

podobe konkretnih predmetov in slik. Tako beseda srce simbolizira hrabrost, ljubezen,

dobroto, velikodušnost in življenje (Škarić, 2005, str. 96). Naslednja retorična figura je

emblem. Podobno kot pri simbolu gre za konkreten predmet, vendar je drugi, preneseni

pomen jasno določen. Medtem ko pomen simbola doživljamo, ne da bi se ga prej

posebej naučili, je smisel emblema za nekoga, ki se njegovega pomena ni naučil,

popolnoma neznan (Škarić, 2005, str. 97). Tudi Kmecl piše, da je to podoba, znak z

določenim, natančno omejenim pomenom, soroden simbolu (Kmecl, 1996, str. 121).

Perifraza je definicija, ki jo uporabimo za opis nečesa ali nekoga (Škarić, 2005, str. 97).

Če neko trditev, zapoved ali željo izrečemo v obliki vprašanja, če vprašamo nekaj, kar

je dobro znano, in odgovor na to ni potreben, ali če vprašamo in si sami odgovorimo, se

to imenuje retorično vprašanje. Primer: Te mar ni sram? Podobno kot retorično

vprašanje je eksklamacija figura, ko dejansko nič ne vzkliknemo, ampak trdimo in za

trditev izberemo vzklično obliko stavka (Škarić, 2005, str. 100). S hiperbolo izrazi

govorec pretiravanje. Tega ne dela z namenom, da bi koga prevaral, ker je resnična

vsebina razumljiva, temveč da bi ustvaril poseben vtis, največkrat komičen. Največkrat

vsebuje poveličevalni pridevnik (»bil je človek neizmernega znanja«) (Škarić, 2005, str.

103) Z metalepsijo se izognemo povedati naravnost težko ali neprimerno vsebino in

namesto nje povemo ali njen vzrok ali posledico. Sentence so zgoščeni izrazi z moralno

ali filozofsko vsebino. Govornik si jih po navadi ne izmišlja sam, temveč navaja izreke

znanih ljudi (Škarić, 2005, str. 104).

1.4 Modeli prepričevanja

V svojem delu Retorika Aristotel opisuje tri vrste sredstev prepričevanja, ki si jih

priskrbimo z govorom. Prva vrsta je odvisna od značaja govornika, druga temelji na

tem, da se v poslušalcu vzbudi določeno razpoloženje, tretja pa temelji na dokazovanju

ali navideznem dokazovanju v samem govoru. Z značajem torej govornik prepriča,

kadar je govor podan tako, da govorniku da verodostojnost, kako poštenim ljudem

zaupamo bolj in hitreje glede vsega na splošno, popolnoma pa jim zaupamo v tistih

primerih, ko natančnost ni mogoča, ampak se mnenja lahko razlikujejo. To zaupanje pa

se mora porajati iz govora, ne iz vnaprejšnjega mnenja o govornikovem značaju. Ne trdi

namreč, da govornikova poštenost prav nič ne pripomore k njegovi prepričljivosti,

ampak da je njegov značaj tako rekoč skoraj najučinkovitejše sredstvo prepričevanja, ki

16

ga ima. Prek razpoloženja poslušalcev govornik prepriča, kadar govor v njih vzbudi

čustvo, kajti odločitev ne sprejemamo, kadar smo veseli ali kadar ljubimo oziroma

sovražimo; in izključno temu po naših trditvah današnji sestavljavci govorniških

priročnikov skušajo posvečati pozornost. Kot tretje pa je ljudi mogoče prepričati tudi s

samim govorom, kadar na podlagi prepričljivih dejstev v vsakem posameznem primeru

dokazujemo resnico ali navidezno resnico. Ker pa metode prepričevanja potekajo s

pomočjo teh treh sredstev, je očitno, da jih lahko obvlada tisti, ki je zmožen izpeljave

silogizma in uvida v značaje, vrline in v čustva (Aristoteles, 2011, str. 93).

Temeljna prepričevalna sredstva so etos – govornikova osebnost in ugled, patos – način,

oblika, kako govornik naveže stik z občinstvom, in logos – razumsko dokazovanje

(Erhatič in Štih, 2007, str. 38). Prvo retorično sredstvo je etos. Aristotel je menil, da etos

pomeni osebni značaj govorca, ki ga izžareva v govoru. Aristotel navaja tri stvari, ki naj

jih govornik poudari, saj jim poslušalci zaupajo celo bolj kot logičnim dokazom:

praktična modrost (videz zdravega razuma),

moralni karakter (vtis odkritosti in resničnosti povedanega),

naklonjenost poslušalcem (vtis dobrohotnosti).

Retorik naj torej samega sebe predstavi kot karakternega posameznika (praktična

modrost), ki se zdi razsoden, ki je o sporni zadevi dobro informiran, ki pozna principe

logičnega mišljenja in ki je sposoben razmere oceniti nepristransko in z različnih

perspektiv. Prav tako mora ljudi prepričati (moralni karakter), da je pošten in vreden

zaupanja (predstavitev vrlin in referenc – njegovi dosežki, s katerimi pokaže, da

prepričevanje ne izhaja zgolj iz besed, ampak iz dejanj). Poslušalci pa morajo videti

(naklonjenost poslušalcem), da se resnično trudi za njihov blagor, da išče možnosti in

rešitve, od katerih bodo imeli koristi. Aristotel je poudarjal pomen moralnega značaja,

ki se zrcali v trenutku nastopa, manj ga je zanimalo, kakšen je v resnici tak človek.

Etos bi se moral izoblikovati skozi to, kar govornik pove, ne pa izvirati iz njegove

avtoritete ali poprejšnjega slovesa. Govornik bi moral dajati vtis, da mu kaže zaupati.

Stari Grki so bili prepričani, da lahko človek z dobrim karakterjem doseže večjo

prepričljivost kot pa tisti s slabim, zato so iskali načine, s katerimi bi med nastopom

svojo prepričljivost povečali. Z etosom želimo ustvariti lastnosti govornika – njegove

značajske poteze, njegovo informiranost, sposobnost logičnega razmišljanja,

17

naklonjenost do poslušalcev Za govornike, ki v javnosti niso deležni večjega ugleda ali

spoštovanja, je pomemben etos, ustvarjen v trenutni situaciji. Predvsem je pomembno,

kako naj govornik prikaže svoj moralni karakter oziroma etične dokaze

(Kennedy, 2001, str. 99).

Barthes meni, da so ethē lastnosti govornika, njegov videz, značajske poteze, ki naj jih

govornik kaže svojim poslušalcem, da bo naredil dober vtis, pri tem pa ni pomembno,

koliko je pri tem iskren. Ta psihologija je potemtakem imaginarna: prikazati moramo

tisto, kar hočemo biti za drugega. Ethos je v dobesednem pomenu to, da govornik

sporoča informacijo in hkrati pravi: jaz sem tole, nisem tisto. Medtem ko govornik

govori in razpreda protokol logičnih dokazov, mora tudi nenehno sporočati: pojdite za

menoj, spoštujte in ljubite me (Barthes, 1990, str. 83).

Druga oblika retoričnega sredstva je patos. Ta se pojavi kot sredstvo umetnostnega

dokazovanja, ko govornik vzgiba duše poslušalcev do nekega čustva: kadar so jezni,

bodo prišli do drugačnega sklepa, kot kadar so dobre volje (Aristoteles, 2011). Ta

označuje trenutno duševno stanje, čustva, strasti, ki se hitro razvnamejo in hitro

pojenjajo. Z njim iščemo oziroma prebujamo čustva, v njih želimo vzbuditi čustvene

odzive (Zidar Gale, 2007, str. 87). Pathe so afekti tistega, ki posluša, afekti, o katerih je

poslušalec prepričan, da jih občuti (Barthes, 1990, str. 83).

Tatjana Zidar Gale ugotavlja, kdaj se bodo ljudje najhitreje čustveno odzvali. Pravi, da

se svojih vrednot oklepajo z večjo ali manjšo intenzivnostjo. To je področje, kjer gre za

moč emocionalnega poziva. Kadar so njihove vrednote ogrožene, lahko pričakujemo

njihov najhitrejši in najburnejši odziv (Zidar Gale, 2007, str. 91).

Tretje sredstvo dokazovanja pa je logos. V Aristotelovi retoriki se logos nanaša na

dokaze, ki so na voljo v besedah, argumentih in logiki. Čeprav se tesno povezuje z

logiko in logičnim sklepanjem, pa je Aristotel videl logos bolj kot zastopanje tako

imenovanega zdravega razuma. Po njegovo je to študija argumentacije, tipične za

razmišljanje in sprejemanje praktičnih odločitev (Aristoteles, 2011). Najdemo ga v

argumentiranju in je najbolj značilen za retoriko, kot jo pojmuje Aristotel. Izhaja iz

grščine in dobesedno pomeni »beseda«, ima pa tudi pomen »govor, argument, razlog«

(Kennedy, 2001, str. 100).

18

2 NEBESEDNI JEZIK

Nebesedni jezik je spremljevalec jezika, saj podkrepi ali dopolni vsebino besedila.

Poznamo nebesedne spremljevalce govorjenja in pisanja. Pri govorjenju ločimo slušne

oziroma govorne (zvočne) prvine, ki se delijo na glasovne (tj. izgovarjava posameznih

glasov v besedi) in prozodične prvine besedila (poudarek, register in barva glasu).

Poleg slušnih nebesednih spremljevalcev so opazne vidne prvine (gibi, kretnje rok in

glave – gestika; izraz obraza in oči – mimika, drža in hoja, položaj in gibanje v

prostoru; obleka, pričeska). Slušne imenujemo tudi govorica glasu, vidne so sestavni del

govorice telesa (Erhatič in Štih, 2007, str. 67).

Poteze razkrivajo, kako se človek počuti. Ljudje pogosteje uporabljajo geste, ko so

navdušeni in polni energije, manj pa, ko so živčni in zaskrbljeni. Ko ljudje pričnejo

kazati čustva, se njihove obrazne mišice sprostijo. Poznamo šest univerzalnih izrazov

čustev, ki jih poznajo vse kulture: sreča, žalost, jeza, strah, presenečenje in ogorčenje.

Nasmeh na primer predstavlja toplino, veselje in prijateljstvo, medtem ko namrščen

izraz kaže nezadovoljstvo in jezo. Vendar pa je lahko tudi nasmeh resničen ali zlagan,

razlike so v dolžini nasmeha, odprtosti oči in izražanju (Fred, 2010).

V svetu je poznano tako imenovano 7-odstotno pravilo, ki pravi, da v komunikaciji

besede štejejo le 7-odstotno, ostalih 93 % pa predstavlja neverbalni del. Neverbalni del

je sestavljen iz govorice telesa (55 %) in tona glasu (38 %). Pravilo izhaja iz leta 1960,

ko je profesor Albert Mehrabian s kolegi na University of California, Los Angles

(UCLA) izvedel študije o človeških komunikacijskih vzorcih (Ubiquity.acm.org, 2011).

Bole Vrabec in Ilich pa pišeta, da sta za razumljivost sporočila besedna raven ter njeno

besedišče odločilna samo z 9 %. Precej pomembneje je, kako se kaj pove. Pomembnost

modulacije glasu znaša 37 %, odločilen za sprejemnika pa je vizualni del sporočila, ki

znaša 54 % (Bole Vrabec in Ilich, 2000, str. 101).

Prozodijska znamenja sporočila delimo na osem vrst: izgovarjava, modulacija in lega

glasu, glasnost, hitrost govora, naglaševanje, stavčna melodija, premori in medmeti

19

(Bole Vrabec in Ilich, 2000, str. 103). Govornik s poslušalci komunicira s tremi

frekvencami ali registri in vsi trije so ves čas dejavni. Od tega, kakšen učinek želi

doseči, je odvisno, katerega govornik okrepi oziroma ga v določenem trenutku

intenzivneje usmeri v poslušalce. Ločimo prvi register ali vizualno frekvenco, drugi

register ali avditivno frekvenco in tretji register ali kinestetično frekvenco

(Zidar Gale, 2007, str. 203).

Kadar želimo okrepiti prvi register ali tako imenovano vizualno frekvenco, pomeni, da

intenzivneje uporabljamo telo: telo je zravnano, prav tako glava, pogled je usmerjen v

poslušalce, kretnje so izrazitejše. Tempo govora je hitrejši, glas se nekoliko zviša.

Govorimo z več energije in bolj zavzeto. Svojo energijo želimo dati poslušalcem, zato

to frekvenco imenujemo tudi motivacijska frekvenca. Želimo jih pritegniti oziroma

povabiti, da bi se nam pridružili. Srednja frekvenca (ali register) je namenjena glasu,

zato jo tudi imenujemo avditivna frekvenca. Telo se umiri, tudi kretnje, tempo se

nekoliko upočasni, glas se zniža. Želimo, da bi to, kar pripovedujemo, ljudje slišali,

temu prisluhnili. Pozorni smo na svojo izgovarjavo, naglaševanje, barvo glasu. Spodnja

ali tretja frekvenca pa je namenjena prebujanju čustev poslušalcev, zato jo imenujemo

kinestetična frekvenca. Želimo, da bi ljudje to, o čemer govorimo, tudi začutili,

doživeli. Treba je spregovoriti »notranje doživeto«, zato je telo še bolj umirjeno,

sproščeno, tudi kretnje, tempo je počasen, glas zazveni nižje. Dihamo počasi, globoko,

uporabimo preponsko dihanje (Zidar Gale, 2007, str. 205).

Glavo je treba med nastopom držati vzravnano, sicer si lahko to razlagajo kot našo

negotovost, da nas je strah, da si ne zaupamo ali da vsebine govora ne poznamo

najbolje. Če je skupina večja, je ljudi bolje gledati v obraz, če je manjša, pa v oči.

Kretnje so pravzaprav dopolnilo našim mislim, saj poudarjajo njihov pomen.

Pomembno je, da so kretnje vidne, da rok ne držimo na hrbtu ali prekrižane na prsih, saj

to izraža negotovost in zadrego. Energijo je treba usmeriti v poslušalce in ne v tla.

Pomembno je tudi, da roke dvignemo nad pas in jih odpremo poslušalcem. Pri drži

telesa je pomembno, da trdno stojimo na obeh nogah, saj tako izražamo suverenost in

prepričljivost (Zidar Gale, 2007, str. 209).

20

2.1 Glas

Glas je izrazno sredstvo in pomemben del individualnosti, saj dopušča domneve o tem,

kakšna sta sogovornikova raven in narava. Veliko vlogo igra psihična pripravljenost

govornika, njegov glas razgrinja ali simulira določeno čustveno stanje. Človek lahko

oblikuje svoj govor na različne načine in mojster v obvladovanju svojega glasu lahko

odpre vse registre in prilagodi glas vsakršnemu vzdušju in odtenku teme

(Bole Vrabec in Ilich, 2000, str. 112).

Drugi register ali avditivna frekvenca je tonski položaj glasu, kar pomeni, da

spreminjamo njegovo višino. Razlikujemo tri registre ali tri osnovne višine glasu: prvi

ali visoki, drugi ali srednji in tretji ali nizki register. Srednjega uporabljamo, ko

govorimo bolj umirjeno, ko želimo, da bi nam poslušalci prisluhnili. Nizek register

uporabljamo, ko želimo vsebino čustveno obarvati, povedati kaj zaupnega, ko želimo,

da se poslušalcev vsebina dotakne. Prvi register pa uporabimo, ko govorimo hitreje, z

višjim glasom, saj smo bolj zavzeti in vznemirjeni (Zidar Gale, 2007, str. 209).

Pomembno vlogo pri govoru imajo poudarki, ki jih imenujemo tudi jakostna izrazitost.

Besede v povedi niso izgovorjene enako glasno, temveč je ena beseda izgovorjena

precej glasneje kot druge; pravimo, da je poudarjena. Poudarek je odvisen od

sporočevalca, ki glasneje izgovori najpomembnejšo besedo. V slovenščini je poudarjena

beseda pogosto na koncu povedi (Erhatič in Štih, 2007, str. 73).

Podoba tonskega poteka v delih besedila se imenuje stavčna intonacija. Toporišič loči

končno – pripovedno (kadenčno), vprašalno (antikadenčno), vzklično (kadenčno ali

antikadenčno) in nekončno – polkadenčno intonacijo (Toporišič, 2004, str. 550). Vsaka

poved ima značilen tonski potek ali intonacijo, saj vseh besed v povedi ne izgovarjamo

na isti tonski višini – beseda na koncu povedi je izgovorjena nižje ali višje kot beseda na

začetku povedi. Intonacija je tako rastoča ali padajoča. S padajočo intonacijo se

končujejo pripovedne povedi, s katerimi lahko kaj mirno opisujemo, pripovedujemo, ter

tiste vprašalne povedi, ki se začenjajo z vprašalnim zaimkom in na katere poslušalec

odgovarja tako, da dopolni želeni podatek. Z rastočo intonacijo se končujejo t. i.

odločevalne vprašalne povedi, ki se začenjajo z besedo ali in od poslušalca pričakujejo,

21

da se bo odločil za da ali ne. Intonacijo na koncu povedi (končno intonacijo) pisno

zaznamujemo s končnim ločilom (pika, vprašaj, klicaj), nekončna intonacija je padajoča

ali rastoča; pri pisanju jo zaznamujemo z nekončnim ločilom (vejica, podpičje,

dvopičje, pomišljaj) (Erhatič in Štih, 2007, str. 74).

Govorjeno besedilo členimo na smiselne pomenske enote s premori. Zapisano besedilo

členimo s presledki in z ločili, govorjeno pa členimo s premori, ki so različnih dolžin.

Členitev s premori je za govorjenje zelo pomembna, saj dela sporočilo pregledno in

jasno, segment s premori se zelo povezuje s stavčno intonacijo (Erhatič in Štih, 2007,

str. 75). Premori nakazujejo tudi stopnjevanje, zamolk ali prekinitev zaradi aplavza.

Toporišič meni, da je členitev s premori zelo pomembna. To dela sporočilo pregledno in

jasno, neprimerna členitev pa ga dela zapletenega, lahko tudi nepravilnega. Premori so

različne dolžine, na splošno pa velja pravilo, da so premori tem daljši, čim bolj redno se

pojavljajo v besedilih. Členitev s premori navadno zaznamujemo z ločili. Tam kjer v

pisavi vstavimo ločilo, v govoru naredimo premor. To velja za konec povedi, za meje

med posameznimi stavki iste povedi, med deli vezalnega priredja, povezanimi z vezniki

in, pa, ter (Toporišič, 2004, str. 539).

Ljudje govorimo različno hitro, kar je odvisno od posameznega govorca in govorne

situacije, vendar se priporoča normalna hitrost. Sredstvo za uravnavanje hitrosti govora

so tudi primerni premori. Hitrost govora lahko tudi spreminjamo – pogosto

pomembnejše podatke izgovarjamo počasneje, manj pomembne hitreje, odzivamo se

tudi na okoliščine sporočanja. S hitrostjo govorjenja razodevamo svoje čustveno in

telesno stanje. Kar je pomembneje, napravimo izrazito tudi s primerno upočasnjenim

izgovorom; kar je manj pomembno, pa hitreje preletimo. Jedro stavka se pove počasneje

kot prehod. Hitrost govora prilagajamo naslovniku (glede na snov, čas). Hitrost je v

skladu s čustveno obarvanostjo tematike ali razpoloženja govorečega. Resne in žalostne

stvari govorimo upočasnjeno, veselo, prijetno vsebino pa podajamo pospešeno, živahno

(Erhatič in Štih, 2007, str. 76).

Lega glasu nam je dana in je ne moremo dosti spreminjati. Praviloma drži, da čim bolj

je človek miren, tem globlje zveni njegov glas, in čim bolj je razburjen, tem višji postaja

njegov glas (Bole Vrabec in Ilich, 2000, str. 101).

22

Toporišič meni, da je najtežje opredeljivo prozodično sredstvo, ki je izrazito

individualno, barva glasu, ki jo navadno opredeljujemo kar z metaforičnimi izrazi. Z

glasovnim barvanjem se razodeva stanje govornih organov in duševnost (Toporišič,

2004, str. 554). Glasovom lahko spreminjamo barvo s preoblikovanjem odzvočnega

prostora v ustih, zato nekateri glasovi izzvenijo drugače, s čimer kažemo svoje

razpoloženje ali čustveno razmerje do naslovnika. Barva glasovja se močno spremeni

tudi v primeru, če vplivamo na obliko lic in ustnic: oster prizvok dobi glasovje, če te

organe močno napnemo (zategnemo) in pritisnemo ob zobe, mehko in prilizljivo pa

postane, če jih napravimo voljne in prostorne. Glasovje se obarva tudi tedaj, ko močno

spremenimo register. Tipično je barvanje ob veliki jakosti (npr. kričanje), hripavosti ipd.

Z glasovnim barvanjem se razodeva stanje govornih organov in duševnosti (npr.

posebno barvanje za svečanost, žalost, veselje); lahko se namerno uporablja za

umetnostno oblikovanje (Erhatič in Štih, 2007, str. 77). Ločimo med hoteno in nehoteno

barvo glasu. Nehotena je tista, na katero ne moremo vplivati (starost, utrujenost), lahko

pa je hotena in kaže čustvena razpoloženja ali stanja, kot so veselje, žalost, navdušenost,

ki obogatijo in razgibajo nastop (Zidar Gale, 2007, str. 210)

Pomembno je, da se govornik zaveda jasne in čiste izgovarjave. Momljanje, cmokanje,

mašila in tiki (ponavljajoč se nagel gib ali zaporedje gibov v področju določene

mišične skupine) niso zaželeni. Tako govor izgubi gladkost, razumljivost in jasnost

sporočila se zmanjšata (Zidar Gale, 2007, str. 211). Jasno izgovarjavo povezujejo

sogovorniki z jasnimi misli. Bolj kot je izgovarjava malomarna, manjše je zanimanje za

temo, ki jo govorec obravnava (Bole Vrabec in Ilich, 2000, str. 101). Na izgovarjavo

soglasnikov v besedi vpliva glasovno okolje, zato nastajajo glasovne različice in

glasovne premene (Erhatič in Štih, 2007, str. 72). Po navadi je tako, da govorec pritaji

svoj glas, kadar v pogovoru omenja zelo osebne stvari. Čim bolj zavzeto se govorec

zavzema za neko stvar, tem krepkejši je njegov glas

(Bole Vrabec in Ilich, 2000, str. 102).

2.2 Govorica telesa

Ko govorimo o neverbalni komunikaciji, se ne smemo omejiti zgolj na govorico telesa,

saj je ta le njen del. Delimo jo namreč na različne dele. Kinezični znaki (sistem znakov

23

gibanja) zajemajo gibanje različnih delov telesa: gibe rok imenujemo gestika, oči in

obraza pa mimika (Paladin, 2011, str. 21).

Govorica telesa je splošen pojem, s katerim označujemo vsakršno sporazumevanje z

njegovim okoljem. Telo izraža svoje želje in potrebe, ki so lahko posledica notranjih

dogajanj ali pa odziv na zunanje dražljaje (Molcho, 1996, str. 8). Govornik podpre ali

spodbija svoj govor oziroma njegov učinek z zunanjim videzom. Telo prav tako govori

in njegova govorica posreduje številne govornikove informacije. Mimika in gestika

(izraz obraza in kretnje roke) sodita h govorici telesa. Ta pomožna sredstva so v veliki

meri odvisna od posameznika. Človek »govori« z rokami, poudarja, namiguje, kaže in

podčrtuje (Bole Vrabec in Ilich, 2000, str. 115). Telo izraža predvsem zahteve ali pa se

brani. Na želje, ki prihajajo iz notranjosti, se bo telo vedno pozitivno odzvalo, odziv na

ponudbe od zunaj pa je lahko pozitiven ali negativen. Signale, iz katerih lahko

prepoznamo eno ali drugo, pa imenujemo govorica telesa (Molcho, 1996, str. 8).

Govorica telesa in verbalni jezik sta zelo povezana. Verbalna govorica je zavezana

enakim zakonom kot govorica telesa: izvira v telesu, ustvarjajo pa jo možgani. Vsako

besedo, ki se nam porodi v mislih, morajo možgani prevesti, da jo lahko na koncu v

prevedeni obliki prepoznamo v kretnjah in gibih. Vsaka misel pošlje možganom

naročilo, telo pa organizira uresničitev. Govorica telesa vedno izraža, kaj se dogaja v

notranjosti telesa (Molcho, 1996, str. 21). K negovornim, nebesednim komunikacijskim

sredstvom sodi vse, kar opisujemo s pojmom govorica telesa. Je praoblika

medsebojnega razumevanja. Človek je tako zelo izpopolnil besedno sporazumevanje, da

se mu je govorica telesa kar izmuznila, kljub temu pa redke sposobnosti govorice telesa,

ki jih človek še obvlada, bistveno prispevajo k učinkovitemu oblikovanju pogovora. Gre

za podzavestno odzivanje na sporočila, telo se odzove spontano, občutja nemudoma

postanejo očitna. Znamenja govorice telesa so za sprejemnika pomemben vir

informacij, z njihovo pomočjo se laže vživi v sporočevalca

(Bole Vrabec in Ilich, 2000, str. 104).

Vprašanje, ali so nejezikovni znaki prirojeni, naučeni, podedovani ali pa pridobljeni

kako drugače, so že večkrat raziskovali in o njem razpravljali. Nekaj dokazov je bilo

mogoče zbrati z opazovanjem slepih oziroma gluhonemih, ki se nejezikovnih znakov ne

morejo naučiti prek slušnega ali vidnega kanala, z opazovanjem govorice teles v

24

različnih kulturnih prostorih po svetu in s proučevanjem najbližjih človekovih

sorodnikov, antropoidov in drugih opic (Pease, 1996, str. 11).

Govorica telesa je sestavljena iz besed, povedi in ločil, enako kot govorjeni jezik.

Kretnja je kot beseda, beseda pa ima lahko več pomenov. Pomen besede je jasen šele,

ko stoji v povedi z drugimi besedami. Kretnje prav tako nastopajo v povedih in poročajo

o čustvih ali razpoloženju oddajnika. Ključ za pravilno tolmačenje govorice telesa je

torej opazovanje kretenj ter usklajenosti jezikovnega in nejezikovnega prenosnika

(Pease, 1996, str. 15) Če na sogovornika učinkujemo, se mora pri njem nekaj

spremeniti. Sprememba se lahko izraža v kretnji, v izrazu obraza, v notranjem

dogajanju, na primer zardevanju (Molcho, 1996, str. 12).

Odgovor na vprašanje, ali se je pri govorici telesa mogoče pretvarjati, je v glavnem

nikalen zaradi značilnega neskladja med najpogostejšimi kretnjami, telesnimi

mikrosignali in jezikovnim sporočilom (Pease, 1996, str. 20). Molcho meni, da se naša

občutja in želje nenehno izražajo v neposredni fizični obliki in da telo ne more zares

lagati. Primer je nasmešek. Če le malce opazujemo govorico telesa, bomo takoj

spoznali, kdaj gre za zamrznjen, hladen nasmešek, ki ustreza le primarnemu socialnemu

dogovoru in izraža le vljudnost ter spoštovanje, in kdaj za iskren prijateljski smehljaj.

Tako naposled ugotovimo, da tudi smehljaj pravzaprav ne laže (Molcho, 1996, str. 22).

V nekaterih primerih je govorica telesa namerno ponarejena, da bi oddajnik z njo

dosegel določene prednosti. Takšen primer je izbira miss sveta ali miss univerzum.

Tekmice tedaj uporabljajo skrbno naučene gibe, da bi z njimi vzbudile vtis topline in

odkritosrčnosti. Točke sodnikov si nabirajo s čim boljšim podajanjem dogovorjenih

znakov. Vendar še celo najbolj izurjeni v potvarjanju ne morejo dolgo vztrajati, ker telo

slej ko prej začne oddajati znake, ki so neodvisni od zavestnih dejanj. Med zelo veščimi

ponarejevalci telesne govorice so mnogi politiki, ki si s takšnimi kretnjami poskušajo

pridobiti volivce in jih prepričati. Za tiste, ki jim to uspeva, pravijo, da so karizmatične

osebnosti (Pease, 1996, str. 20).

Mimika je na splošno igra obraza, je njegov izraz, so gibi v predelu okoli ustnih

kotičkov in oči ter smer pogleda. Veliko drobnih obraznih mišic se giblje kot odziv na

tisto, kar je izrečeno, ali kot spremljava lastnih besed. Igra obraznih mišic razodeva,

25

kako je tisto, kar je povedano, mišljeno ali sprejeto. Pri mimiki igrajo oči prav posebno

vlogo, so zrcalo duše (Bole Vrabec in Ilich, 2000, str. 104).

Najzanesljivejši način, s katerim odkrijemo, ali je oseba odprtega in odkritega značaja,

je opazovanje dlani. Kadar ljudje želijo biti odkriti in pošteni, bodo eno ali obe dlani

razprli proti sogovorniku. Ko se nekdo poskuša odkrito in resnično izpovedati,

popolnoma ali pa samo deloma razpre dlani. Ta kretnja je podzavestna kot večina

govorice telesa, ob njej zaslutimo, da oseba govori resnico (Pease, 1996, str. 36).

Rokovanje je zapuščina jamskega človeka, današnja oblika tega pradavnega običaja pri

pozdravu pa je trden stisk in stresanje rok. V večini dežel po svetu je rokovanje

običajno ob prihodu in odhodu. Roko stresemo največ petkrat ali sedemkrat. Prek

rokovanja razkrijemo tri razpoloženjske značilnosti: oblastnost (Ta moški me hoče

dobiti v oblast, moram biti previden), vdanost (Tega človeka imam v oblasti, storil bo,

kar bom hotel) in enakost (Všeč mi je, dobro se bomo razumeli). Vse tri vedenjske

značilnosti se odražajo podzavestno (Pease, 1996, str. 39).

Ločimo več načinov rokovanja. Rokovanje z navzdol obrnjeno dlanjo je nedvomno

eden najnapadalnejših načinov, saj damo sprejemniku s takšnim pozdravom malo

možnosti, da bi vzpostavil enakovreden odnos. Takšno rokovanje je značilno za

agresivnega in gospodovalnega moškega, ki vedno prvi ponudi roko. Z dlanjo, odločno

obrnjeno navzdol, prisili sprejemnika v podrejen položaj, ker se ne more odzvati

drugače kot z navzgor obrnjeno dlanjo (Pease, 1996, str. 42). Molcho opisuje

dominanten stisk roke, ki je značilen za partnerska razmerja. Pri tem rokovanju mož

potegne svojega partnerja z desno roko k sebi, levo pa položi na njegova ramena. (Z

levo roko, ki je položena na partnerjeva ramena, hoče povedati: »Ne pozabi, kdo je tu

prvi.«) (Molcho, 1996, str. 61).

Politikov stisk roke (z obema rokama) imenujemo tudi rokovanje z rokavico. Oseba želi

s takšnim rokovanjem narediti vtis zaupljivosti in poštenja. Če tako pozdravimo osebo,

ki smo jo komaj spoznali, ima lahko takšen stisk roke ravno nasproten učinek.

Sprejemnik tedaj podvomi o naših dobrih namerah in postane pazljivejši (Pease, 1996,

str. 43). Nekaj pozdravnih kretenj pa je tudi odbijajočih, na primer rokovanje z »mrtvo

ribo«, še zlasti če je roka mrzla in lepljiva. Mehkužen in omleden občutek, ki ga daje

26

takšna roka, je na splošno nepriljubljen, drobljenje členkov med rokovanjem pa

nasprotno izdaja napadalen in robusten značaj (Pease, 1996, str. 44).

Za napadalne značaje je poleg prijema roke z navzdol obrnjeno dlanjo značilen še stisk

s togo iztegnjeno roko, s katero zadržujemo nasproti stoječo osebo dovolj daleč od

svojega intimnega pasu (Pease, 1996, str. 45). Pri tem prijemu vsak poskuša obdržati

svoj položaj, zato nihče ne stopi drugemu nasproti, saj nobeden od njiju ni pripravljen

zapustiti svojega mesta (Molcho, 1996, str. 58).

Če pri rokovanju pozdravljeno osebo potegnemo v svoj osebni prostor, lahko to pomeni

dvoje: da smo po naravi negotovi in se počutimo varne le v svojem osebnem prostoru

ali da izhajamo iz okolja, kjer so ozko omejeni osebni pasovi običajni in je naše vedenje

povsem normalno. Rokovanje z obema rokama izraža odkritost, zaupanje ali globoko

čustvo do pozdravljene osebe. Pri tem načinu izstopata dve prvini. Najprej ta, da leva

roka sporoča dodatno čustvo osebe, ki pozdravlja, obseg tega čustva pa je izražen z

višino mesta na sogovornikovi desni roki, do katerega prva oseba seže s svojo levo

roko. Prijem komolca izraža več čustev kot objem zapestja in roka, ki seže do ramena,

naredi močnejši vtis kot roka, ki se je ustavila na sogovornikovi nadlahti. Druga prvina

rokovanja z obema rokama pa je ta, da leva roka že vdira v najintimnejši pas

pozdravljene osebe. Na splošno velja, da je objem zapestja ali prijem komolca

sprejemljiv le pri pozdravljanju zelo dobrih prijateljev ali sorodnikov

(Pease, 1996, str. 47).

Tudi kretnje rok do zapestja in celih rok imajo pomen. Drgnjenje dlani ob dlan je eden

izmed nejezikovnih načinov sporočanja veselega pričakovanja. Kockar pred metom

drgne kocko med dlanmi in s tem sporoča, da pričakuje zmago. Po hitrosti, s katero si

oseba drgne dlan ob dlan, lahko ugotovimo, komu so v bistvu namenjena vesela

pričakovanja. Drgnjenje palca ob konice drugih prstov ali samo ob kazalce je kretnja, ki

pomeni, da oseba pričakuje denar. Roke, sklenjene s prsti, na prvi pogled izražajo

samozavest, ker se osebe, ki to počnejo, pogosto smejejo zraven in na sploh dajejo

zadovoljen videz (Pease, 1996, str. 51). Molcho se strinja, da si z drgnjenjem dlani

poskušamo ogreti prste za bolj občutljive akcije (Molcho, 1996, str. 196).

27

Raziskave o različnih položajih sklenjenih rok, ki sta jih opravila Nierenberg in Calero,

so pokazale, da je ta kretnja znamenje frustracije, ki nakazuje, da oseba zadržuje v sebi

odklonilno razpoloženje. Ločimo tri osnovne položaje te kretnje roke: roke, sklenjene

pred obrazom, sklenjene roke počivajo na mizi, v naročju, če sedimo, ali pa v višini

razkoraka, če stojimo. Verjetno obstaja sorazmerje med višino, v kateri počivajo

sklenjene roke, in stopnjo nerazpoloženja. To pomeni, da se je teže spoprijeti z osebo, ki

sklenjene roke drži visoko pred seboj. Položaj rok v zvoniku, kot ga je poimenoval

Birdwhistell, pa je izjema, ker to kretnjo ljudje pogosto izvajajo neodvisno od drugih.

Ljudje, ki so po naravi samozavestni in vzvišeni ali pa nasploh malo uporabljajo telesne

gibe, pogosto sklenejo roke v zvonik in s to kretnjo izražajo svojo samozavest

(Pease, 1996, str. 52).

Pease v svoji knjigi opisuje, po katerih jezikovnih znakih prepoznamo lažnivca. Trdi, da

si ljudje navadno z rokami pokrijemo usta, oči ali ušesa, kadar govorimo neresnico, jo

opazimo ali slišimo (Če se majhen otrok zlaže, si usta pogosto pokrije z rokami, kot bi

poskušal preprečiti, da bi lažnive besede privrele na dan. Če noče poslušati oštevanja

staršev, si preprosto pokrije ušesa. Če opazi nekaj, česar noče videti, si oči prekrije z

dlanjo ali s celo roko.). Z odraščanjem pa te kretnje dobivajo bolj uglajeno obliko,

postanejo manj očitne, toda še vedno prikrivajo laž in oznanjajo prevaro, ki pa lahko

pomeni tudi dvom, negotovost, laž ali pretiravanje. Kretnja, s katero se roka približa

obrazu, ne pomeni vedno laži. Lahko je le opozorilo, da nam oseba morda laže, šele z

opazovanjem vseh drugih spremljajočih kretenj lahko potrdimo svoja sumničenja.

Kretenj rok do obraza ne smemo nikoli tolmačiti ločeno od drugih telesnih gibov

(Pease, 1996, str. 60).

Straža pred usti je ena redkih kretenj, ki je enako izrazita pri odraslih kot pri otrocih.

Dlan pokrije usta, palec pa je stisnjen ob lice, kajti razum podzavestno poskuša zatreti

lažnive besede, ki že silijo čez ustnice. Inačice straže pred usti so lahko samo prsti ali

pest, položena čez usta. Če to kretnjo opazimo pri osebi, ki govori, je to znak, da laže,

če pa si pokrije usta, medtem ko posluša drugo osebo, je to znak, da dvomi o resničnosti

besed, ki jih sliši (Pease, 1996, str. 60).

28

Praskanje po nosu je v bistvu le predrugačena ali ponarejena oblika straže pred usti.

Kretnja se pojavlja kot praskanje pod nosom ali pa je kot enkraten, hiter, skoraj

neopazen dotik nosu. Ženske se običajno skoraj neopazno pobožajo, da si ne razmažejo

ličila na obrazu. Ena od razlag o izvoru te kretnje pravi, da takoj, ko se v mislih porodi

odklonilen preblisk, podzavest ukaže roki, naj pokrije usta, a v zadnjem trenutku,

preden bi kretnja postala preveč očitna, se roka umakne od obraza, tako da se celoten

gib konča le kot dotik nosu (Pease, 1996, str. 61). Z drgnjenjem po očeh razum poskuša

preprečiti prevaro, dvom ali laž, ki jo zaznava, ali pa se izogniti srečanju z očmi s

prevarano osebo. Moški se krepko podrgnejo po očeh. Pogosto se, kadar na veliko

lažejo, ozrejo stran ali pa oči uprejo v tla. Ženske se kratko in nežno pobožajo tik pod

očmi, največkrat zato, ker se že od majhnih nog izogibajo grobih kretenj, ali pa iz

bojazni, da bi si razmazale ličilo. Poslušalčevim očem se izognemo s pogledom v strop

(Pease, 1996, str. 62).

Branje obraza izhaja iz medicine Daljnega vzhoda. Nastalo je 2600 pr. n. št., v obdobju

Rumenega cesarja, ko so jo vzhodni medicinski izvedenci uporabljali za

diagnosticiranje bolezni. Branje obraza zajema razčlenjanje vseh delov obraza glede na

njihov položaj, velikost in izrazitost. Pomembni sta kostna zgradba, barva in tekstura

kože. Izvedenci namreč trdijo, da je vsak del obraza povezan z enim od organov v

telesu in z določenimi čustvi (Brown, 2002, str. 10).

29

3 OLIMPIJSKE IGRE

Olimpijske igre so dva tedna trajajoč festival športa, ki vsake štiri leta združi vrhunske

športnike iz različnih držav (Girginov, Parry in Hosta, 2007, str. 2). Poznamo več vrst

prireditev, ki jih lahko merimo z več kazalci. Glede na velikost ločimo manjše, večje,

velike in mega prireditve, med te zadnje sodijo tudi olimpijske igre (Sikošek, 2010, str.

20). Izvor olimpijskih iger je v grški antiki in je zavit v mitološke razlage in

zgodovinske interpretacije (Kruse, 1996, str. 9). Antične olimpijske igre so bile tako

verski praznik kot tudi športni dogodek (Gifford, 2004, str. 6; Girginov et al., 2007, str.

15). Olimpizem je socialna filozofija, ki poudarja vlogo športa v razvoju sveta, saj

pripomore k mednarodnemu razumevanju, mirnemu sobivanju ter družbeni in moralni

vzgoji (Girginov et al., 2007, str. 2).

Igre so potekale vsake štiri leta, vse dokler jih ni rimski cesar Teodozij I. leta 391

prepovedal (Kruse, 1996, str. 9). Dvanajstim stoletjem praznovanja športa in religije v

antični Olimpiji je sledilo 13 stoletij, v katerih so bili materialni in tudi moralni in

duhovni ostanki Olimpije uničeni in nato pokopani (Girginov et al., 2007, str. 29).

Konec 19. stoletja se je s pomenom športa za družbo ukvarjal plemič Pierre de

Coubertin. Zainteresirane z vsega sveta je povabil na športni kongres v Parizu, na

katerem so soglasno sprejeli sklep o ponovni ustanovitvi olimpijskih iger v letu 1896.

Organizacijo in vodstvo gibanja je prevzel novoustanovljeni mednarodni komite,

poznejši MOK (Kruse, 1996, str. 10). Zgodnje olimpijske igre so postavile spomenik, ki

je podstat celotnemu športnemu spektaklu, kakršnega poznamo danes (Gifford, 2004,

str. 7). Privrženci zimskega športa so precej časa zaman zahtevali vključitev več

zimskih športnih disciplin v program olimpijskih iger, leta 1924 pa jim je uspelo in so

nato sklenili poseben cikel zimskih olimpijskih iger (Kruse, 1996, str. 11).

Organizacija olimpijskih iger igra pomembno vlogo. Z organizacijskega stališča bi

lahko rekli, da gre na OI za 28 svetovnih prvenstev (7 na zimskih OI) v enem mestu in

ob istem času. Skozi dolgoletno tradicijo so OI postale projekt družbene transformacije

treh prepletenih procesov: političnega, socialnega in ekonomskega

(Girginov et al., 2007, str. 119).

30

Postopek izbire gostitelja OI ima svoj protokol. Kandidati morajo odgovoriti na

zahtevne vprašalnike, ki vključujejo različna tematska področja (Girginov et al., 2007,

str. 130). Olimpijske igre so dodeljene nacionalnemu olimpijskemu komiteju (NOK)

države gostiteljice, ta pa oblikuje organizacijski komite, ki je odgovoren za izvedbo

iger. Ko je mesto izbrano, mora komite vzpostaviti primerno organizacijsko strukturo,

priskrbeti vso infrastrukturo in storitve za uspešno izvedbo OI.

Skozi zgodovino so olimpijske igre razvile močno serijo simbolov in običajev, ki jim

dajejo edinstveno podobo. Od leta 1920 plapola nad prizoriščem olimpijskih iger

olimpijska zastava, kot jo je zasnoval Pierre de Coubertin. Pet prepletenih krogov

simbolizira pet celin, zastava je bela, na njej pa je znak te organizacije. Bela barva

simbolizira mir, simbolizira tudi antične olimpijske igre, čas, v katerem so prekinili vse

vojne (Olympic.si. (b. d.). Vsakič ob koncu olimpijskih iger prevzame olimpijsko

zastavo njihov naslednji gostitelj (Kruse, 1996, str. 13). Olimpijski krogi so znak MOK

in eden najbolj cenjenih simbolov na svetu. Gre za pet med seboj povezanih barvnih

krogov. Povezanost pomeni sožitje, medsebojno spoštovanje in prijateljstvo narodov

petih celin planeta Zemlje. Barve so točno določene in so včasih pomenile: modra

Evropo, črna Afriko, rdeča Ameriko, rumena Azijo in zelena Avstralijo z Oceanijo

(Olympic.si. (b. d.).

Olimpijske igre se odpirajo s slovesnostjo, katere vrhunec je prižiganje olimpijskega

plamena, ki ga na kraj prireditve prinašajo tekači iz Grčije. Himna olimpijskih iger je

Olimpijska oda, ki so jo izvedli že na prvih igrah v Atenah (Olympic.si , b. d. ). Na

otvoritveni slovesnosti eden izmed športnikov v imenu vseh tekmovalcev izreče

olimpijsko prisego in obljubi, da bodo tekmovali po pravilih iger in gojili športno

prijateljstvo na najvišji ravni (Gifford, 2004, str. 7; Olympic.si, b. d.).

V razvitih državah se vse bolj uveljavlja organizirano prostovoljno delo kot dejavnost,

ki prispeva k razreševanju socialnih problemov in izboljševanju kakovosti življenja.

Poleg tekmovalcev imajo na OI pomembno vlogo tudi prostovoljci, saj bi bile brez njih

igre neurejene tako za športnike kot tudi za osebje, predvsem pa za obiskovalce in

gledalce. Prostovoljci so ljudje, ki svoj prosti čas namenijo za pomoč med tekmami.

Njihov prispevek je vreden zlata, saj se tako zmanjšajo stroške olimpijskih iger,

prostovoljci pa se povežejo s krajevno skupnostjo. Tisoče prostovoljcev dela na

31

olimpijskih prizoriščih in v svojem mestu pomagajo in svetujejo športnikom, osebju in

turistom, delujejo kot prevajalci, vozniki in športniki uradniki. Njihov zanos je bistven

del olimpijske izkušnje (Gifford, 2004, str. 17).

V zadnjih desetletjih poleg primarno športne naravnanosti iger lahko govorimo o tudi

naravnanosti iger v trajnostni razvoj. Trajnostni turizem gradi na managementu vseh

virov tako, da zadovoljuje gospodarske, družbene in kulturne potrebe, medtem ko se

ohranjajo kulturna integriteta, nujni okolijski procesi ter biološka diverziteta (Unwto, b.

d.). Zadovoljuje potrebe turistov na destinaciji, vendar pri ter varuje in izboljšuje

priložnosti prihodnjega razvoja. Štirje stebri trajnostnega turizma so gospodarski,

družbeni, okolijski in podnebne spremembe (Slovenia.info, b. d.). Trajnostni turizem

mora optimizirati uporabo okolijskih virov, ki so ključni dejavnik v turističnem razvoju,

ohraniti ključne ekološke procese in pomagati ohraniti naravno dediščino in

biodiverziteto. Spoštovati mora družbeno-kulturno avtentičnost lokalne destinacije,

ohraniti njeno izgrajeno in nesnovno kulturno dediščino in tradicionalne vrednote ter

prispevati k medkulturnemu razumevanju in strpnosti. In tretje, zagotavljati mora

dolgoročno gospodarjenje in družbeno-ekonomske koristi, pravično porazdeljene med

vse deležnike, stabilno zaposljivost in priložnosti zaslužka ter družbene koristi za

lokalne skupnosti ter prispevati k zmanjšanju revščine (Unwto, b. d.). V okviru

olimpijskih iger je država gostiteljica odgovorna za izgradnjo/obnovo infrastrukture, ki

je potrebna za izvedbo iger. V ta namen je treba zgraditi olimpijsko vas, kjer v času

iger bivajo športniki, dvorane, stadione, arene, nove ceste in letališča. Pomembno je, da

se infrastruktura uporablja dalje, da ne sameva in ne propada, ko olimpijski žarometi

ugasnejo. Treba jo je vključiti v okolje in iz nje narediti privlačna športna središča. Na

trajnost je vezano, kako so infrastrukturo gradili, kaj so zgradili in nadaljnja uporaba

olimpijskih objektov. Osredotočili smo se na zadnjo komponento, na uporabo zgrajenih

objektov po igrah 2010. V Kanadi so za izgradnjo infrastrukture in organizacijo iger

porabili 1,2 milijarde evrov. Zgradili so nove dvorane, ki so gostile športnike sveta, po

koncu iger pa so nove pridobitve vključili v vsakdan prebivalcev mesta. Primer je

Vancouver Olympic Centre, ki je bil domovanje curlinga tako moškega kot ženskega

turnirja. Zgrajeni center se je po koncu iger spremenil v večnamensko središče z osmimi

stezami za curling, s hokejskim igriščem, telovadnico in knjižnico. Drugi primer je

Richmond Olympic Oval, ki je bil prostor za hitrostno drsanje. Po igrah je oval postal

center za pripravo vrhunskih športnikov z dvema hokejskima igriščema, telovadnico in

32

z več drugimi igrišči. Tretji primer izgradnje je Whistler Olympic Park, povsem nov

nordijski center, v katerem so po igrah olimpijskim programom dodali še 20 km

tekaških prog (Rtvslo, 2010).

3.1 Izbor in olimpijske igre v Vancouvru 2010

Za OI leta 2010 so se potegovala štiri mesta: avstrijski Salzburg, švicarski Bern,

kanadski Vancouver in južnokorejski Pyeongchang (Olympic.org, b. d.). Dan končne

odločitve je bil v Pragi. Po prvem krogu glasovanja je izpadel Salzburg, v drugem delu

glasovanja je predsednik MOK Jacques Rogge odprl kuverto in rekel: »21. zimske

olimpijske igre so dodeljene mestu Vancouver.« Izid glasovanja je bil 56 glasov za

Vancouver proti 53 za Pyeongchang. Začutiti je bilo evforijo, srečo in veselje ljudi, ki

so postali gostitelji naslednjih olimpijskih iger. V dvorani v Kanadi so se pojavili rdeči

in beli transparenti in pričelo se je slavje, saj je bil ves vložen trud poplačan (Vancouver

2010 Olympic Winter Games, 2009a). Ob pristanku letala na letališču v Vancouvru je

Furlonga pričakala zbrana množica ljudi s transparenti. Oblečeni so bili v kanadske

barve in veseli ob novici, da bodo gostili zimske olimpijske igre (Furlong in Mason,

2011, str. 151).

Zimske olimpijske igre 2010 so trajale od 12. do 28. februarja v mestu Vancouver. Od

prejšnjih kanadskih iger v Calgaryju je minilo kar 22 let (1988). Na igrah 2010 je

sodelovalo 2.566 športnikov iz 82 držav, pomoč pa je nudilo 18.500 prostovoljcev

(Olympic.org, 2010).

Igre 2010 si je prek televizijskih ekranov ogledalo 3,8 milijarde ljudi po vsem svetu in

približno 1,8 milijarde gledalcev na prizoriščih. Televizijski prenos je bil v primerjavi z

igrami v Torinu 2006 podvojen, v primerjavi s tistimi v Salt Lake Cityju 2002 pa

potrojen. V celoti je predstavljal 31.902 ur programa, ki ga je pripravilo 10.000

predstavnikov medijev. Olimpijske igre je bilo mogoče spremljati na 235 televizijskih

postajah in 100 spletnih straneh po vsem svetu. Gledanost iger po televiziji v ZDA je

bila rekordna, igre je spremljalo več kot 190 milijonov gledalcev, kar je največ za

olimpijske igre, ki so bile zunaj države. Olimpijska stran na Facebooku, ki je bila

ustanovljena tik pred začetkom, je privabila več kot 1,5 milijona sledilcev v nekaj

33

tednih. Na spletni strani Vancouver 2010 so zabeležili 275 milijonov obiskovalcev in s

tem podvojili število obiskovalcev iger v Pekingu leta 2008, kjer jih je bilo 105

milijonov (Olympic.org, 2010). Skupno so OI stale 6 milijard dolarjev. Denar so

prispevale tri ravni vlade (zvezna, deželna in občinska), prihodke pa so prinesli

televizijske in medijske pravice, sponzorji in uradni dobavitelji, prodaja vstopnic,

licence, donacije in prodaja marketinškega blaga (Vancitybuzz, 2013).

Vsake olimpijske igre imajo svoje prepoznavne maskote. Prikazane so na sliki 1. Za

igre 2010 so bile izbrane kar tri, različne tako po videzu kot po simboliki. Quatchi je bil

velik, nežen in sramežljiv »bigfoot« (mitološko bitje, ki je podobno opici in naj bi

živelo v gozdovih na severozahodu Kanade). Nosil je škornje in »naušnike« ter

predstavljal hokejskega vratarja. Miga je bil majhen, nagajiv in družaben »morski

medved«. Sumi je bil rojen voditelj z nalogo zaščititi okolje. Bil je delno kit, delno ptič

in delno medved in tako maskota paraolimpijskih iger. Vsi trije so predstavljali

mitološka bitja, navdahnjena z geografijo in lokalnimi legendami, in delovali kot

skupina (Olympic.org, 2010). Furlong in ekipa so menili, da potrebujejo maskote, ki

bodo predstavljale celotno državo (Furlong in Mason, 2011, str. 103). Vse tri je

spremljal Mukmuk, majhen in prijazen svizec z vancouvrskega otoka, ki je med

tekmami glasno navijal za svoje prijatelje (Olympic.org, 2010).

Slika 1: Maskote OI 2016

Vir: Olympic.org, 2010

34

3.2 Kampanja »with glowing hearts«

Slogan olimpijskih in paraolimpijskih iger 2010 je bil »with glowing hearts« oziroma

»žarečih src«. V ta namen so posneli 4-minutni videoposnetek, katerega besedilo je

kratko, govor počasen in besedilo lahko razumljivo. Slogan je povezan z vsemi

Kanadčani, ki ga dobro poznajo, saj imajo besedno zvezo »with glowing hearts« tudi v

svoji državni himni »O Canada« in, kot je dejal Furlong, predstavlja tisto, kar je

potrebno, da si olimpijski ali paraolimpijski športnik. Prikazuje čustva, ki jih je imel

vsak športnik ne glede na to, ali je stal poleg zastave ali pod njo – ko je imel čast

zastopati svojo državo na največjem mednarodnem prizorišču v letu 2010. Furlong je

nadaljeval, da slogan »žarečih src« s preprostimi besedami označuje Kanadčane, ki so

ponosni nase in na svojo državo. Organizatorji so upali, da se bodo Kanadčani

prepoznali v teh besedah, saj izražajo njihovo osebnost, vrednote in bogato zgodovino.

V videoposnetku sprašujejo športnike, kaj jim pomeni ta slogan. In odgovori? Nekaj,

kar ti je zelo pri srcu in sije iz tebe, nekakšno svetlobo, da živiš polno življenje, da

postaviš svoje srce na preizkušnjo. V videoposnetku se prepletajo podobe kanadskih

naravnih lepot, kot so gore, jezera in gozdovi, podobe njihovih športnikov in njihovih

posebnih trenutkov. Polni so upanja, srečni in predani ter pripravljeni trdo trenirati.

Slogan je zasnovan motivacijsko, saj prenaša svet športa v vsakodnevno življenje in

gledalcem sporoča, da se vse začne z vprašanjem, kako velik si želiš postati. Pravi, da je

svet tvoja dvorana in življenje tvoja možnost, da vsake sanje potrebujejo mesto, kjer jih

uresničuješ. Video nato sprašuje, kje boš ti našel svojega. Nadaljuje se s tem, da bodo v

Kanadi rojeni heroji, vzorniki, šampioni in legende, ter sprašuje, zakaj ta oseba ne bi bil

ti. Posnetek torej nagovarja gledalca. Proti koncu video spodbuja, da moramo sanjati

velike stvari, najti svoj glas, deliti svojo strast in ne pustiti, da bi se kdaj vprašali, kaj, če

… Videoposnetek se zaključi z mislijo, da je to zgodba o 27 športnih dnevih, in z

vabilom za vse Kanadčane, naj najdejo svoj lastni oder z žarečimi srci. Slogan je torej

nadvse navdihujoč in motivacijski, saj je tema lova na sanje aktualna ne le na športnem,

temveč na vseh področjih in je glavno vodilo življenja (Vancouver 2010 Olympic

Winter Games, 2010).

35

3.3 Uvodna in zaključna prireditev OI

Nekateri elementi olimpijskega protokola so postali del tradicije in takšna je tudi

zaključna prireditev. Koraki, po katerih se mora zaključna slovesnost odvijati, so

vnaprej opredeljeni in jih je treba strogo upoštevati. Sodobne olimpijske igre obsegajo,

zahvaljujoč viziji njihovega ustanovitelja Pierra de Coubertina, več kot le športna

tekmovanja, saj gre za ustvarjalno prizadevanje različnih organizatorjev gostujočih

mest. Ceremonialni vidik olimpijskih iger poskrbi, da se igre ločijo od drugih

mednarodnih športnih tekmovanj. Protokol in sijaj olimpijskih slovesnosti, ki gredo z

roko v roki s praznovanjem iger, kot jih poznamo danes, naredijo dogodek edinstven in

nepozaben festival športa (Olympic.org, 2014).

Zaključna slovesnost mora biti organizirana zadnji dan iger, odvijati se mora na

olimpijskem stadionu po vseh končanih dogodkih. Protokol prireditve zajema enajst

točk. (1) Prvi element prireditve je prihod predsednika države gostiteljice ali

njegovega/njenega predstavnika, sledita mu predsednik Mednarodnega olimpijskega

komiteja (MOK) in predsednik organizacijskega odbora olimpijskih iger. (2) Naslednji

element je himna države. Zaigra in zapoje se himna države gostiteljice, medtem ko na

stadionu plapola zastava države. (3) Prireditev se nadaljuje z enim od ključnih trenutkov

na zaključni prireditvi, s parado zastav sodelujočih držav na igrah. Grška zastava prične

pohod, sledi zastava države gostiteljice in za njima vse preostale zastave sodelujočih

držav. Zastavo države običajno nosi športnik, ki ga izbere nacionalni olimpijski komite

(NOK). (4) Paradi zastav sledi parada športnikov. Hodijo brez posebnega vrstnega reda

glede na državo, iz katere prihajajo. Zanje je rezerviran del tribune, na katero se po

paradi usedejo kot gledalci. (5) Peti element zaključne prireditve so medalje slovesnosti.

Mednarodni olimpijski komite s pomočjo organizacijskega odbora OI odloči, kateri

dogodek bo prejel medalje slovesnosti med zaključno prireditvijo. Pred celotnim

občinstvom jim podelijo medalje.

(6) Prireditev se po protokolu nadaljuje s predstavitvijo športnikov, ki so bili izvoljeni

kot komisija v času iger, in s podelitvijo priznanja prostovoljcem kot znak hvaležnosti

za vse, kar so prispevali v času iger. (7) Sedmi element prireditve predstavlja grška

himna. Grška zastava mora biti dvignjena na levi strani od olimpijske zastave in

36

simbolizira povezavo med antičnimi igrami in igrami moderne dobe. (8) Prireditev se

nadaljuje z olimpijsko himno in spustom olimpijske zastave. Sledi predaja olimpijske

zastave in s tem organizacija naslednjih olimpijskih iger. Župan trenutnega mesta

gostitelja in župan mesta, kjer bodo naslednje igre, se pridružita predsedniku MOK.

Župan mesta gostitelja preda olimpijsko zastavo predsedniku Mednarodnega

olimpijskega komiteja, ta pa jo izroči županu mesta, ki bo gostilo naslednje olimpijske

igre. Zastava naslednje države gostiteljice se med igranjem njene himne dvigne na

desno stran zastave od sedanje države gostiteljice. Ta predaja je simbolni vrhunec

prireditve, olimpijska zastava pa je običajno razstavljena v mestni hiši mesta, ki bo

gostilo naslednje olimpijske igre čez štiri leta. (9) Deveti element prireditve je umetniški

segment prihodnjih gostiteljev OI. Tako želijo še dodatno označiti ta prehod iz enega

mesta v drugo. Ta točka traja osem minut, namenjena pa je predstavitvi naslednjega

mesta gostitelja. (10) Prireditev se nadaljuje z govoroma predsednika organizacijskega

odbora in predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja. Predsednik

organizacijskega odbora pove kratek govor, v katerem se zahvali sodelujočim, nato pa

preda besedo predsedniku MOK, ki zaključi igre in povabi mlade sveta, naj se zopet

zberejo ob naslednjih olimpijskih igrah čez štiri leta. (11) Zadnji element protokola

zaključne prireditve je najbolj ganljiv, olimpijski plamen na stadionu namreč ugasne in

s tem so igre končane (Olympic.org, 2014).

Po protokolu olimpijskih iger je bil Furlong zadolžen za kratek zahvalni govor na

zaključni prireditvi. V svojem govoru je želel poudariti besede, ki bi ponazorile, kako so

se Kanadčani počutili tisti dan. Želel je povzeti celotno zgodbo, ki se je dogajala v

Vancouvru in Whistlerju. Zaključno prireditev je v živo gledalo 60.000 ljudi in milijoni

gledalcev prek televizijskih sprejemnikov. Celotna prireditev je bila povsem kanadska,

z njo so želeli opomniti svet, da imajo ogromno talentiranih glasbenikov in umetnikov,

ki so znani tudi v tujini (Furlong in Mason, 2011, str. 284).

37

4 JOHN FURLONG

4.1 Življenje Johna Furlonga

Furlongove sanje o olimpijskih igrah so se pričele, ko je imel 14 let. Bil je oktober

1965, ko je sedel v dnevni sobi v hiši v Dublinu in gledal televizijo, kjer so prenašali

poletne olimpijske igre iz Tokia. Gledal je tek moških na 10.000 metrov. Favorit je bil

Clarke iz Avstralije, ki je imel do takrat svetovni rekord. V finalu ga je premagal Mills,

ki je tekel hitreje kot kadar koli prej, svoj osebni rekord je namreč izboljšal za 50

sekund. Uspel mu je nepredstavljiv dosežek in postavil je nov olimpijski rekord. Tekma

je imela na Furlonga izjemen vpliv in vse od tega trenutka dalje si je želel iti na

olimpijske igre (Furlong in Mason, 2011, str. 10).

Furlong se je rodil oktobra 1950 v mestu Clonmel na Irskem kot tretji od petih bratov,

imel pa je tudi mlajšo sestro Rosemary. V njegovih otroških letih so se veliko selili. V

najstniških letih je oboževal vse v zvezi s športom: skupinsko delo, intenzivnost, kako

so bile igre zgrajene na podlagi časti in pravičnosti. Leta 1974 je očeta zadel srčni

infarkt in naslednji dan je umrl. Furlong je bil nanj zelo navezan in v avtobiografiji piše,

da je bilo v naslednjih letih le par dni, ko ga ni pogrešal

(Furlong in Mason, 2011, str. 11).

Malo po očetovi smrti je prejel ponudbo za delo. Srednja šola v mestu Prince George v

Britanski Kolumbiji v Kanadi je iskala učitelja za šport. Smrt sestrične in očeta ga je

pustila praznega in odprtega za nove dogodivščine in tako je sprejel službo, vendar z

mislijo, da se bo čez nekaj let vrnil na Irsko. Jeseni 1974 se je Furlongova družina

preselila v Kanado. Letalo je pristalo v mestu Edmonton in ko so urejali dokumente za

vstop v državo, mu je moški ob vrnitvi dokumentov izrekel znamenite besede:

»Dobrodošli v Kanadi. Naredite nas boljše« (Furlong in Mason, 2011, str. 14). K tem

besedam se Furlong večkrat vrača in pove, kako so ga zaznamovale.

Furlong je živel v Kanadi, daleč od matere, s katero sta bila zelo povezana, čeprav je

bilo med njima tisoče kilometrov. Nekega dne je Furlong od brata prejel klic, da je

mama umrla. Po pogrebu je bil sam v njenem stanovanju in je pregledoval stare albume

38

fotografij ter druge zgodovinske zapiske družine in med njimi našel še zapečateno

ovojnico z njegovim imenom. V njej je bilo mamino zadnje pismo zanj. Furlong je

zaposlenim na eno od božičnih čestitk v času priprav na olimpijske igre voščil v tem

stilu. Želel je, da ne naredijo takšne napake, kot jo je sam, da se zavedajo, da vsako

novo leto prinese s seboj nov začetek, možnost, narediti stvari drugače in popraviti stare

napake (Furlong in Mason, 2011, str. 78).

4.2 Analiza obraza

S pomočjo slike 2 ter knjige avtorja Siomna G. Browna smo analizirali Furlongov

obraz, da smo si še bolj razjasnili, kakšen je njegov značaj. Njegov obraz ima poteze

trikotnika. Zaznamujejo ga močna, široka čeljust in široke ličnice, oči pa so tesno

skupaj. Takšni ljudje kažejo odločnost in moč, navzven delujejo trdno in zanesljivo, so

zelo energični in uživajo v telesnih dejavnostih. Furlong ima visoko čelo, ki kaže na

inteligenten in izjemno dejaven um. Takšni ljudje radi sanjarijo, velik del umske

energije namenjajo razmišljanju o prihodnosti in tudi uspešno uresničujejo številne

zamisli (Brown, 2002, str. 27).

Slika 2: John Furlong

Vir: Canada.com, 2010.

Njegovo čelo je v profilu videti poševno. Od spredaj je videti nizko, a če ga pogledamo

v profilu, vidimo, da se poševno spušča nazaj. Ljudje s takim čelom so družabni in

nagnjeni k sodelovanju. Radi se pogovarjajo o svojih razmišljanjih, so srečnejši v družbi

in so izjemni skupinski delavci (Brown, 2002, str. 29). Njegove obrvi so dvigajoče, kar

pomeni, da so ob nosnem korenu nižje, nato pa se dvigajo do točke nad zunanjimi

očesnimi kotički. Takšni ljudje so ambiciozni, hitro uvidijo priložnost, so dinamične in

39

dejavne osebnosti. Med obrvmi ima Furlong vmesno gubo. Ta značilnost kaže na ljudi,

katerih čustva se zlahka spreminjajo. Po navadi so živahni, neposredni in segajo po

hitrih rešitvah (Brown, 2002, str. 34).

Njegove obrvi so le malo razmaknjene. To kaže na ljudi, ki so zelo osredotočeni in radi

namenjajo pozornost le eni stvari hkrati. Značilno je, da so pozitivno naravnani in radi

sprejemajo izzive (Brown, 2002, str. 37). Njegove oči so tesno skupaj, saj ležijo tik ob

nosnemu korenu. Brown piše, da kaže to na veliko sposobnost koncentracije. Takšni

ljudje so jasni, natančni ter neposredni (Brown, 2002, str. 39). Furlongove oči so tudi

majhne, kar Brown zopet povezuje z veliko sposobnostjo koncentracije in

osredotočenosti na eno samo temo. Takšni ljudje uživajo, ko raziskujejo v globino, in se

začnejo dolgočasiti, če začutijo, da je stvar površinska ali vsakdanja (Brown, 2002, str.

41). Pod njegovimi očmi so gube. Takšni ljudje so pogosto zadržani in se oklepajo

dogodkov iz preteklosti (Brown, 2002, str. 43). Najvidnejša značilnost na Furlongovem

obrazu je njegov nos. Tak človek se vse življenje nagiba k čustvenim vzponom in

padcem. V njem je gonilna sila, ki mu pomaga vztrajno zasledovati cilje. Njegov nos je

videti tudi »gomoljast«, kot ga poimenuje avtor. Značilno je, da takšni ljudje gojijo

močne občutke o različnih stvareh in se radi povezujejo na čustveni ravni

(Brown, 2002, str. 48).

Furlongove ustnice so tanke. Za takšne ljudi je značilno, da dokončajo vsako delo, a so

nagnjeni h garanju in se težko sprostijo (Brown, 2002, str. 53). Njegova brada je na

slikah, ki smo jih uporabili za analizo, videti štrleča. Ljudje s tako brado se pogosto

povzpnejo na vrh poklicne lestvice in postanejo zelo vplivni člani družbe. In še zadnja

stvar pri analizi obraza, ušesa. Ta so srednje velika in ploščata., običajno značilna za

občutljive ljudi, ki so dobri poslušalci in pretehtajo razširjeno mnenje, preden oblikujejo

svoje zamisli (Brown, 2002, str. 62).

4.3 Življenje Johna Furlonga med olimpijskimi igrami 2010

Med dogodkom v Pragi, kjer je bil Vancouver izbran za gostitelja, pa vse do začetka

olimpijskih iger je minilo sedem let. Pogosto so se pogovarjali o denarju, saj so ga

potrebovali za zaposlene, prevoze, nastanitve in drugo. Furlong je vsak dan delal od

40

petih zjutraj pa do polnoči. Sestankoval je s sponzorji iger, z ustvarjalci logotipov,

maskot, s pripravljavci otvoritvene in zaključne prireditve, z zaposlenimi prodajalci

vstopnic in organizatorji poti olimpijskega ognja. Piše, da je redko prišel trenutek, ko ni

imel skrbi.

Leta priprav je zaznamovala tudi smrt dveh sodelavcev. Furlonga je najbolj prizadela

smrt sodelavca in dobrega prijatelja Jacka Poola, ki je bil njegov mentor, najboljši

prijatelj in največji zaupnik skozi organizacijo iger, takrat pa je bolehal za rakom. Ko so

v Grčiji slovesno prižgali olimpijski ogenj in ga predali Kanadčanom in ko se je

Furlong vračal domov, je med postankom letala v Amsterdamu prejel klic, da je Poole

umrl (Furlong in Mason, 2011).

Kanadska televizijska ekipa Global News je posnela tipičen Furlongov dan med

pripravami na olimpijske igre. Do otvoritve iger je bilo še 60 dni. Ugotovili so, da je

delavnik vse prej kot lahkoten in da bi težko našli koga, ki bi delal več, bolj zavzeto in

dolgo v noč. Furlong je dan začel malo pred šesto uro zjutraj. Večino dni je on prižigal

luči v pisarni, kjer je začenjal svoj 12- do 15-urni delavnik z različnimi sestanki in

dogodki, in to vse dni v tednu. V prispevku pove, da so bili dnevi dolgi in da je nujno

potreboval okoli sebe organizirano ekipo ljudi. Med vožnjo na naslednjo obveznost je

preverjal sporočila in neodgovorjene klice. Pokonci ga ni držala kava, ampak

navdušenje in strast do športa. Čez dan se je udeležil različnih dogodkov, kjer je

odgovarjal na vprašanja novinarjev, urejal zadeve in iskal rešitve za nastale težave.

Klub dolgemu delavniku je ob koncu dneva obvezno obiskal telovadnico. Upal je, da

bodo prebivalci na koncu uvideli, da njegova ekipa ni lagala, goljufala ter da so odkriti

ljudje, ki delajo najboljše za Kanado

(Vancouver 2010 Olympic Winter Games, 2009b).

Po desetih letih in neskončnih urah dela je veliki dan naposled prišel. Sedemnajst dni je

bila Kanada največja športna zgodba. Furlong je urejal še zadnje stvari pred pomembno

otvoritvijo, ko je prejel klic. Zgodila se je nesreča na sankališču, gruzijski sankač je na

treningu pri veliki hitrosti zletel s proge in pristal v nezaščitenem železnem nosilcu ob

progi. Trčenje je bilo zanj usodno. Ime mu je bilo Kumaritashvili, star je bil 21 let

(VOA News, 2010). Dogodek je začetek iger spremenil v nočno moro. Začele so se z

otvoritveno prireditvijo 12. februarja 2010, s katero so Furlong in sodelavci želeli

41

narediti Kanadčane ponosne in povedati njihovo zgodbo. Otvoritveni trenutki naj bi

gledalce presenetili in jih navdali z navdušenjem (Furlong in Mason, 2011).

Med pripravami na igre je Furlong spal le od štiri do pet ur na dan, saj je želel biti na

tekočem z dogajanjem, v stiku s prostovoljci ter zaposlenimi in prepričan, da stvari

tečejo, kot so bile načrtovane. Med igrami se je srečeval s številnimi težavami: problemi

s prevozom (pokvarjeni avtobusi), problemi s slabim vremenom, medijskimi obtožbami,

da je bilo v otvoritvenem govoru premalo francoščine, in z nesrečo Kumaritashvilija.

Na gori Cypress je bilo premalo snega, grozile so visoke temperature in močan dež,

vendar so se delavci in prostovoljci, imenovani tudi »Blue Jackets« (»modre jakne« ‒

izraz izhaja iz njihovih oblačil) izredno trudili omogočiti tekmovanje. Njihova

predanost in vztrajnost sta bili navdihujoči (Furlong in Mason, 2011).

42

5 ANALIZA ZAKLJUČNEGA GOVORA JOHNA

FURLONGA

Pod drobnogled smo vzeli Furlongov govor na zaključni prireditvi olimpijskih iger leta

2010 v kanadskem Vancouvru. Furlong je bil predsednik kanadskega olimpijskega

komiteja, ki je bil odgovoren za organizacijo teh iger in med drugim tudi za zaključni

govor. Govor je na stadionu poslušalo 60.000 ljudi. To so bili sodelujoči športniki,

trenerji, organizatorji, gledalci, prostovoljci, varnostniki, delovno osebje in milijoni

ljudi pred televizijskimi sprejemniki po svetu. Namen govora je bila zahvala vsem

sodelujočim in slovo od športnega praznika. Furlong je želel, da ima Kanada nekoga, ki

bo povedal, kako se država ob zaključku počuti. Govor je bil »pika na i« celotnemu

športnemu prazniku in njegov uradni zaključek.

5.1 Retorična situacija

Že Aristotel je opisal, da je retorična situacija sestavljena iz govornika, predmeta, o

katerem govori, in iz osebe, na katero je govor naslovljen (Aristoteles, 2011, str. 103).

Bitzer v svojem članku definira glavne lastnosti retorične situacije. Prva je ta, da

retorični diskurz obstaja zaradi situacije same, torej brez situacije ni retoričnega

diskurza. Druga lastnost je, da čeprav retorični diskurz spodbuja ustrezen odziv, mora

situacija predpisati odziv, ki ustreza oziroma mora ustrezati njenim zahtevam. Tretja

lastnost kaže na to, da če se strinjamo s tem, da situacija spodbuja ustrezen odziv, mora

ta predpisati odziv, ki ustreza oziroma mora ustrezati zahtevam situacije. Naslednja

lastnost pravi, da so osebe, dogodki in odnosi, ki tvorijo retorični diskurz, resnični,

objektivni in zgodovinsko preverljiva dejstva, ki jih lahko prisotni postavljajo pod

vprašaj in kritizirajo. In zadnja, peta lastnost retorične situacije so strukture, ki so

preproste (malo elementov, ki jih situacija med seboj povezuje) in kompleksne (veliko

je soodvisnih elementov, ki so lahko tudi delno prikriti) (Bitzer, 1968, str. 1‒14).

Leta 2010 so se od 12. do 28. februarja v kanadskem mestu Vancouver odvijale zimske

olimpijske igre. Zadnji dan iger je bila zaključna prireditev, na kateri so ugasnili

olimpijski ogenj in simbolično zaključili igre. Govor, ki ga bomo analizirali, je napisal

in podal Furlong, izvršni direktor vancouvrskega organizacijskega odbora zimskih

43

olimpijskih in paraolimpijskih iger 2010. Z govorom je povzel zadnjih sedem let priprav

na igre in preteklih sedemnajst dni, ko je bila Kanada glavno športno prizorišče v letu

2010. Izrazil je veselje, da jim je organizacija tako velikega dogodka uspela. Ne glede

na to, da je bil to vesel dan, se ni mogel povsem sprostiti, saj ja bil naslednji dan pogreb

gruzijskega sankača Nodarja Kumaritashvilija, ki se je ponesrečil na treningu ob

otvoritvi iger. V govoru se je zahvalil vsem sodelujočim in se poslovil od športnega

praznika. Govor je bil čustven, saj je bilo vanj vloženega veliko ur dela, sedaj pa bo tega

konec.

Občinstvo, ki je govor poslušalo, je bilo sestavljeno iz vseh sodelujočih na igrah. Te so

sestavljali športniki, prostovoljci, delavci, navijači in Furlongovi sodelavci. V dvorani je

govor poslušalo 60.000 ljudi in doma milijoni prek TV-ekranov. Govor so poslušali

ljudje različnih starosti, poklicev in miselnosti. Med poslušalci so bili namreč otroci,

upokojenci, profesorji, tako delavci kot direktorji, kmetje, gospodinje in študenti. V

celotni Kanadi je vladalo navdušenje, saj se je malo pred zaključno prireditvijo odvil

finale v hokeju in zlata olimpijska medalja je pripadla domačinom. Ob sestavljanju

zaključnega govora je Furlong želel, da bi imela vsaka beseda v govoru svoj pomen,

zato si je morala »izboriti mesto v govoru«. Govor je napisal sam, in kot pravi, iz srca,

saj verjame, da so takšni govori najbolj pristni (Furlong in Mason, 2011).

5.2 Vsebina zaključnega govora

Furlong je začel svoj zaključni govor z nagovorom vseh pomembnih gostov in

udeležencev na prireditvi. Goste je nagovarjal po vrstnem redu od najvišje do najnižje

funkcije, kar nakazuje protokol, ki je kulturno pogojen. V nagovoru je pozdravil

predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) Jacquesa Roggeja, nato pa

po skupinah člane MOK, predsednike držav, člane olimpijske družine, športnike sveta

in nato ostale prisotne.

V prvem odstavku je poveličeval šport. Govoril je o tem, kako je v zadnjih sedemnajstih

dneh združil in povezal ljudi, da so se počutili kot člani ene velike družine. Opomnil je,

da ima šport moč, da združuje, navdihuje, osvobaja in prinese med ljudi mir in

prijateljski duh. V drugem odstavku je naznanil, da je čas, da si rečejo zbogom in hvala.

44

Verjel je, da so Kanadčani nocoj močnejši, bolj povezani in zaljubljeni v svojo državo

kot kadar koli prej. Verjel je, da so jih te olimpijske igre naredile takšne.

V naslednjem odstavku je govoril o tem, da je bilo nekoč le nekaj Kanadčanov, danes

pa jih je mnogo, da je tihi in ponižni nacionalni ponos, ki so ga včasih skrivali, sedaj

prevzel ulice, vasi in mesta v svoji najlepši obliki javorovega lista. Izpostavil je

domoljubnost in poudaril, da bo zaradi uspešno izpeljanih iger Kanada bolj

prepoznavna. Pohvalil je obiskovalce iger, ki so bili »wings beneath our wings« (veter

pod našimi krili). Rekel je, da niso le spodbujali tekmovalcev, ampak živeli in dihali za

vsak veličasten trenutek, kot da bi sami tekmovali za zlato medaljo.

V četrtem odstavku je pohvalil Alexandra Bilodeaua, ki je za Kanado osvojil prvo zlato

medaljo na igrah v Kanadi, in rekel, da je dal Kanadčanom pravico, da so se počutili kot

šampioni. Zadnje zlate medalje, ki so jo osvojili hokejisti na finalni tekmi, pa se bodo

spominjale še generacije. V naslednjem odstavku govora je pohvalil »modre vetrovke«,

prostovoljce, ki so se vedli dostojanstveno, pokazali srce in dušo v vsaki nalogi in

zapolnili srca obiskovalcem s prijaznostjo in dobro voljo. Označil jih je za heroje. Med

potekom iger je bilo veliko težav z vremenom na gori Cypress, vendar so zmagali

prostovoljci, ker so pokazali, kako je imeti srce. Tu zaznamo delček kampanje With

Glowing Hearts. Furlong je zaključil odstavek z mislijo, da so pokazali, kaj pomeni biti

ponosen, darežljiv Kanadčan.

V šestem odstavku se je zahvalil sponzorjem, partnerjem, voditeljem in delavcem, ki so

kakor koli prispevali k izvedbi olimpijskih iger. Posebna zahvala je šla prav delavcem,

ki so skrbeli za vse osnovne storitve, kot so prevozi, hrana in pijača. Tudi njim je

Furlong sporočil, da so lahko ponosni na svoj prispevek k igram. V sedmem odstavku

se je zahvalil domačinom, ljudem Britanske Kolumbije. Rekel je, da je bil njihov

prispevek enkraten in zato zahvala za njihov trud in opravljeno delo. Zahvalil se je tudi

obiskovalcem in navijačem, saj so tudi oni ustvarili dobro vzdušje in s tem prispevali k

končnemu uspehu iger. Pomembnejši del iger so bili tudi varnostniki, nepogrešljivi na

prireditvah. V naslednjem odstavku se je zahvalil članom olimpijskega komiteja za

zaupanje, ki so ga izkazali, in za njihov prispevek k uspehu iger. Kanadčani so

počaščeni, da so gostili športnike sveta. Trudili so se po najboljših močeh in prijateljem

iz Sočija želijo, da bi na naslednjih igrah 2014 tudi njim uspelo.

45

V devetem odstavku se je Furlong dotaknil tragičnega dela iger, nesreče gruzijskega

sankača Kumaritashvilija, ki se je poškodoval na treningu na dan otvoritve iger in umrl.

Vsem Gruzijcem je izrekel sožalje ob njihovi izgubi in zatrdil, da njihov športnik nikoli

ne bo pozabljen in da naj navdihuje mlade tako v državi kot po svetu, da bi postali

šampioni. V enajstem in dvanajstem odstavku je govoril atletom. Rekel je, da so

obljubili, da bodo igrali pošteno, in tega so se tudi držali. To je namreč eno od načel

olimpijskih iger. Pohvalil je, da so s svojim zgledom dali upanje številnim mladim po

svetu, ki sedaj vedo, da je mogoče uresničiti sanje. Atleti so zarisali smer za naslednje

generacije šampionov. V tem odstavku jih je izjemno povzdignil in pokazal, kako zelo

jih ceni.

V dvanajstem odstavku se je zahvalil vsem gledalcem, ki so igre spremljali prek

televizijskih ekranov, z upanjem, da so uživali ob pripovedi ponižne kanadske zgodbe.

Furlong je dodal, da so igre prinesle številne legende in čudovito zapuščino. Upa, da je

bil svet zadovoljen z izvedbo zimskih olimpijskih iger, da so jim bile všeč in da so

opravili dobro. Kljub temu da je bila organizacija izredno dobra, je ostal skromen.

Vsaka država je lahko ponosna na svoje športnike, saj so njihovi uspehi zapisani v

zgodovino in ne bodo pozabljeni.

Furlong je govor zaključil z mislijo, da bi vsak kanadski otrok imel možnost občutiti

olimpijske igre, in s citatom kanadskega pesnika Roberta Charleboisa: »Farewell, you

will always be my best memory« (Zbogom, vedno boste ostali moj najlepši spomin). Od

Kanade se je poslovil z željo, da bi še dolgo obstajala. Čisto na koncu se je zahvalil še

Poolu. Skozi celoten govor se je Furlong zahvaljeval vsem, ki so kakor koli prispevali k

mozaiku teh iger. Pomembno je, da so vsi čutili pripadnost narodni skupnosti, saj je

lepo vedeti, da si bil pomemben pri soustvarjanju tako velikega dogodka, kot so

olimpijske igre.

Furlong v svoji biografiji piše, da vse govore sestavi sam in da govori iz srca, saj je le

tako govor pristen in najboljši. V govoru je zajel vse udeležence, tako športnike, člane

olimpijskega komiteja, prostovoljce, navijače in gledalce kot tudi prebivalce Gruzije in

Kanade. V govoru je zaznati vrednote Furlongovega očeta, ki je bil njegov heroj, saj mu

je vcepil vrednote, kot so ponos, ponižnost in trdo delo. V biografiji piše, da so navadno

46

govori organizatorjev na zaključni prireditvi krajši kot na otvoritveni, vendar je vseeno

želel povedati celotno zgodbo (Furlong in Mason, 2011).

5.3 Besedna analiza govora

Furlongov govor smo analizirali tudi s pomočjo programa Online-Utility.org. Online

Utility je brezplačen program, dostopen na internetu, ki omogoča analizo besedila v

smislu, da program prešteje znake, besede, stavke in pokaže, katere besedne zveze so

največkrat uporabljene. Gre za uporaben pripomoček, kljub temu pa moramo poudariti,

da kakovostna analiza zahteva poznavanje zakonitosti retorike in poglobljeno jezikovno

znanje. Furlongov govor je sestavljen iz 1.033 besed, 4.567 znakov brez presledkov, 65

povedi in 1.593 zlogov. Povprečno je v besedi 4,42 znaka in 15,8 besede na stavek.

Traja 13 minut z vmesnimi prekinitvami, kot je ploskanje gledalcev.

V Furlongovem govoru močno prevladujejo trdilne povedi. Pripovedne povedi so tiste,

ki ugotavljajo tako obstoječe kot umišljeno stanje/dejanje. V pisanju jih zaznamujemo s

piko na koncu, v govoru pa s povedno stavčno intonacijo in kadenco (Toporišič, 2004,

str. 515). V govoru zaznamo eno vprašalno poved, in sicer: »Now you know us … eh?«

(Sedaj nas poznate, kajne?). Gre za retorično vprašanje. Vprašalne povedi izražajo

nejasnost ali negotovost kakšne prvine v povedi in z njimi želimo to nejasnost v

odgovoru odpraviti. Na koncu vprašalnih povedi je vprašaj. Ločimo prave in neprave

vprašalne povedi. Pri prvih zares vprašujemo in pričakujemo odgovor, pri nepravih pa

ne računamo na odgovor od navidezno vprašanega, temveč si odgovarjamo sami. Ena

skupina nepravih vprašalnih povedi so retorična ali govorniška vprašanja. Ta niso

zastavljena naslovniku, ampak jih govoreči zastavlja nekako samemu sebi

(Toporišič, 2004, str. 517).

Čas, ki prevladuje v povedih, je preteklik. Uporabljena sta časa Present Perfect Simple

in Past Simple. Prvi označuje dejanje, ki se je zgodilo v nedoločeni preteklosti, dejanje,

ki se je zgodilo v nedavni preteklosti, dejanje, katerega posledice segajo v sedanjost, ter

dejanje, ki se je začelo v preteklosti in še vedno traja (Štepic, 2001, str. 26). Tega lahko

zaznamo v delih povedi: »games have taught us« (igre so nas naučile), »time has come«

(čas je prišel), »have lifted us up« (so nas povzdignile) in »you have behaved« (ste se

obnašali). Drugi, Past Simple pa označuje dejanje, ki se je zgodilo v točno določeni

47

preteklosti in je zaključeno (Štepic, 2001, str. 21). Primere tega v besedilu lahko

najdemo v: »was mysterious« (je bilo skrivnostno), »you were the wind« (bili ste veter),

»were the bench strengtht« (bili ste moč), »were tested« (bili ste na preizkušnji), »you

were magnificent« (bili ste enkratni) in »your contribution was magical« (vaš prispevek

je bil magičen). Sedanjik, ki ga zaznamo v govoru, je Present Simple. Z njim

označujemo navado, ponavljanje, stanje oziroma ugotovitev in splošno resnico. Kot

splošno resnico pojmujemo trditev, ki je veljavna ob vsakem času (Štepic, 2001, str. 9).

V besedilu ga vidimo v naslednjih primerih: »we are not 6 billion« (nismo le 6

milijard), »we are all members« (smo vsi člani), »we Canadians tonight are stronger«

(Kanadčani smo nocoj močnejši), »you are the undisputed heroes« (vi ste nesporni

junaki) in »we are so sad« (mi smo zelo žalostni).

V govoru je uporabljen tudi prihodnjik Future Simple. Ta označuje hitre odločitve,

kadar se govorec v trenutku govorjenja odloči, da bo nekaj naredil. Ta glagolska oblika

označuje tudi obljube, prošnje, grožnje in ponudbe ter predvidevanja za prihodnost in

prihodnja dejanja (Štepic, 2001, str. 61). Večina stavkov v prihodnjiku je v zaključku

govora: »will have the chance« (bodo imeli možnost), »thanks will ever be enough«

(nobena zahvala nikoli ne bo dovolj) in »will not rest« (ne bomo počivali). Menimo, da

je večina govora napisanega v pretekliku, ker se navezuje na preteklo dejanje, v tem

primeru na ravnokar končane olimpijske igre, in ker opisuje dogodke, ki so se zgodili v

preteklosti, v zadnjih sedemnajstih dnevih, torej v točno določenem času, ko je Kanada

gostila igre. V zaključku govora pa je uporabljen prihodnji čas. Z mislimi je usmerjen v

prihodnost in z njimi izraža nove upe, sanje in želje za čas, ki prihaja.

Skozi govor se pojavljajo naslednje besedne zveze: »thank you« (hvala) sedemkrat,

osebni zaimek v povezavi z glagolom biti v pretekliku »you were« (si bil/ste bili)

šestkrat, osebni zaimek v povezavi z glagolom biti v sedanjiku »we are« (mi smo)

petkrat, zveza zaimka in glagola imeti »we have« (imamo), samostalniška besedna

zveza »these games« (te igre) in zveza predloga in osebnega zaimka »to our« (našemu)

petkrat, samostalniška zveza »the world« (svet) in zveza osebnega zaimka in glagola

imeti »you have« (imate) štirikrat in samostalnika »Canada« (Kanada), »women«

(ženske), zaimek »us all« (nas vse) in glagol »can« (moči) po trikrat. Po trikrat se v

govoru pojavijo tudi naslednje besedne zveze: priredno sestavljena samostalniška

besedna zveza »men and women« (moški in ženske) (sklepamo, da priredno sestavljena

48

zveza kaže na enakovrednost, enakost moških in žensk); samostalniška zveza »the

Canada that« (Kanada, ki), tako imenovana of-fraza »of the world« (sveta) in

samostalniška besedna zveza »force that can« (sila, ki lahko). Daljše fraze, ki se

pojavijo po dvakrat, so »took place in the spirit of« (je potekalo v duhu), samostalniška

besedna zveza »athletes of the world« (športniki sveta) in zveza »thank you very much«

(najlepša hvala oziroma dobesedno najlepša vam hvala).

Na osnovi najpogosteje uporabljenih besed lahko sklepamo, da je celoten govor ena

velika zahvala, saj je besedna zveza »thank you« (hvala) uporabljena sedemkrat, »thank

you very much« (najlepša hvala oziroma najlepša vam hvala) pa dvakrat. Zahvali se

obiskovalcem iger, športnikom, prostovoljcem, domačinom, gledalcem, delavcem na

igrah in sponzorjem ter svojim sodelavcem. Zaimki, kot so »you were« (ste bil), »we

are« (mi smo), zveza osebnega zaimka in glagola imeti »we have« (imamo), zveza

predloga in osebnega zaimka »to our« (našim) in zveza osebnega zaimka in glagola

imeti »you have« (imate) so uporabljeni od štiri- do šestkrat. Raba zaimkov ustvarja

povezanost in enakost, daje občutek pripadnosti eni veliki družini in združuje celotno

prebivalstvo sveta v eno množico. Pomembno vlogo v govoru imajo tudi besede, ki se

nanašajo na olimpijske igre. Predstavljajo namreč jedro in glavno temo govora. Te

besede oziroma besedne zveze so »took place in the spirit of« (je potekalo v duhu),

samostalniška besedna zveza »athletes of the world« (športniki sveta), samostalniška

besedna zveza »men and women« (moški in ženske), samostalniška zveza »the Canada

that« (Kanada, ki), tako imenovana of-fraza »of the world« (sveta), samostalniški

besedni zvezi »force that can« (sila, ki lahko) in »these games« (te igre) in samostalnika

»the world« (svet) in »Canada« (Kanada), ker povzemajo glavne poudarke iger. Tu je

uporabljen pojasnjevalni veznik, ki spada med priredne veznike: saj, zakaj, kajti, sicer,

namreč. Športniki sveta so bili glavni nastopajoči, ki so tekmovali v olimpijskem duhu,

ki združuje, povezuje, ceni športno vedenje, pomoč sotekmovalcem, spodbuja timsko

delo in ne dela razlik med spoloma. Na to kaže priredno sestavljena samostalniška

besedna zveza »men and women« (moški in ženske). Pomembno vlogo igra tudi beseda

»Canada« (Kanada), ki izpostavlja državo gostiteljico kot državo, ki je imela nalogo, da

skozi igre predstavi svoje prebivalce, pridobi na prepoznavnosti ter poskrbi, da bodo

igre izvedene dostojno. Državo omenja, ker so skozi igre zrasli, priborili so si svojo

prvo zlato medaljo, zadnja hokejska pa je zapisana v zgodovino. Pokazali so, da znajo

49

stopiti skupaj, pomagati, sočustvovati (gruzijski sankač) in se boriti do zadnje sekunde

(vreme na gori Cypress).

Glagol »can« (moči) je v govoru uporabljen trikrat in pomeni zmožnost. V kontekstu

govora kaže na spodbudo, na naravo Kanadčanov, da so sposobni, polni želja,

pripravljeni na morebitne ovire in da ne odnehajo zlahka. Iz govora veje misel, da

nobena ovira ni dovolj velika, da bi jih zaustavila, če pa jih, je to le začasno, da si

odpočijejo in poskusijo znova. Mogoče je pot malce daljša, vendar do cilja pridejo. To

so razlogi, da je Furlong ponosen na svoj narod. Hkrati pa se glagol »can« navezuje tudi

na zmožnost uspešnega organiziranja olimpijskih iger. Na osnovi tega sklepamo, da je

govor čustven, močan, spodbuden, poln hvaležnosti in ponižnosti. Iz uporabljenih besed

sklepamo, da je Furlong več kot zadovoljen z vsemi sodelujočimi na igrah in da beseda

hvala ni dovolj za zahvalo, kakršno si zaslužijo. Glagol nas spomni na Obamov

znameniti govor leta 2008, ko je bila vsa teža na treh besedah: »Yes, we can.« Je primer

govora, ki pokaže zmožnost dobrih govorcev, kako prepričati in vplivati na občinstvo

(Independent, 2008).

V govoru največkrat uporabljena beseda je bil določni člen »the«, kar 61-krat, in tako

zajema 5,8 % govora. Gre za slovnično posebnost angleškega jezika. Angleščina ima tri

člene, enega določnega (»the«) in dva nedoločna (»a« in »an«). Določni člen »the« se

uporablja pred števnimi in neštevnimi samostalniki, kadar govorimo o specifičnih

stvareh, ki so edine (na svetu), ali če samostalnik omenimo že drugič, torej takrat, ko

nam je že znan ali vsi vemo, o kateri stvari govorimo. Uporabljamo ga, ko govorimo o

geografskih točkah zemlje, o določenem samostalniku, za katerega vemo, da obstaja

samo eden takšne vrste, o tem, da je neka oseba ali neka stvar najboljša, najlepša,

največja, in s števniki (Conrad, Biber in Leech, 2003, str. 70).

Druga najpogostejša beseda v govoru je osebni zaimek »you«, ki je bil uporabljen 42-

krat in tako zajema 4 % govora. Zaimke uporabljamo, ko nadomeščamo samostalnike,

največkrat zato, da se izognemo ponavljanju že omenjenega samostalnika. Z njimi

izražamo svojino, tvorimo vprašanja in združujemo stavke v eno poved. Zaimek »you«

je osebni zaimek, ki se lahko uporablja tako v ednini kot v množini. Ni namreč vedno

povsem jasno, ali se nanaša na eno ali več oseb. »You all« je značilen za južnoameriško

angleščino in je trikrat pogosteje uporabljen v ameriški kot v britanski angleščini

50

(Conrad et al., 2003, str. 94). Zaimek »you« je v govoru uporabljen tako pogosto, ker se

lahko nanaša tako na ednino kot na množino in je primeren v številnih situacijah.

Furlong se z uporabo tega zaimka obrača k ljudem, h gledalcem, k športnikom, k vsem

Kanadčanom, zato je ta zaimek v govoru tako pomemben.

Sledijo veznik »and« (in), samostalniški zaimek »we« (mi) in svojilna zaimka »our«

(naši) in »your« (vaši). Veznik »and« (in) se v govoru pojavi 39-krat, samostalniški

zaimek »we« (mi) 21-krat, svojilni zaimek »our« (naši) 17-krat in zaimek »your« 19-

krat; vsi skupaj zajemajo od enega do dva odstotka govora. Menimo, da z uporabo teh

zaimkov v govoru poudarja povezanost, saj tako prikaže pripadnost vseh ljudi, daje

občutek ene velike ekipe. Eden izmed ciljev olimpijskih iger je povezati vse ljudi sveta

in jim dati občutek velike družine.

Devetkrat je uporabljen samostalnik »games« (igre). To je osrednji samostalnik govora,

je težiščna beseda, saj se okrog iger vrti celoten govor in je zaradi njih sploh nastal.

Sedemkrat je uporabljena beseda »thanks« (hvala). Poleg samostalnika »igre« je

najpogostejša beseda v govoru in povzame celotno vsebino Furlongovega govora.

Zahvaljuje se obiskovalcem in navijačem in pravi, da niso le navijali, ampak so živeli in

dihali za vsak veličasten trenutek, kot da bi tekmovali sami. Bilodeau je Kanadčanom s

prvo zlato medaljo prinesel občutek šampionov. Prostovoljci so se vedli dostojanstveno,

pokazali so srce in dušo v vsaki nalogi. Prijatelji in sponzorji iger so verjeli vanje in jih

podpirali. Veliko priznanje delavcem, ki so gradili prizorišča, vozili avtobuse, varovali

ljudi, kuhali hrano in garali dneve in noči. Zahvala gre tudi prebivalcem Britanske

Kolumbije, saj so bili po Furlongovem mnenju enkratni. Članom MOK hvala za

zaupanje in njihov prispevek k uspehu iger. Zahvala gre športnikom, ki so tekmovali

pošteno, dali upanje številnim mladim po svetu in zarisali smer za naslednje generacije.

Na koncu se zahvali tudi vsem gledalcem, ki so spremljali igre prek televizijskih

ekranov, v upanju, da so uživali v pripovedi ponižne kanadske zgodbe. Zahvali se torej

vsem sodelujočim, zahvale pa med seboj loči z odstavki.

Zahvali se, ker so bili vsi enako pomembni deli celote. Če bi manjkal samo eden od

njih, zgodba Kanade in iger ne bi bila enaka, ker so sožitje, sodelovanje, povezanost,

skupinsko delo in premagovanje ovir cilji olimpizma in čar iger. Petkrat je uporabljen

samostalnik »world« (svet) in predstavlja svet kot celoto. Kot pravi v govoru, so jih igre

51

naučile, da svet ni le 6 milijard ljudi, temveč da so vsi člani ene same družine, da so bili

skozi preteklih 17 dni vsi prijatelji in da so igre potekale v miru. V govoru sta bila

petkrat uporabljena tudi samostalnik »Canada« (Kanada) in pridevnik »olympic«

(olimpijske), štirikrat samostalnik »sport« (šport), pridevnik »canadian« (kanadski) in

samostalnik »youth« (mladost). Samostalniki »visitors« (obiskovalci), »people«

(ljudje), »contribution« (prispevek), »champions« (šampioni), »hope« (upanje), in

»success« (uspeh) so bili uporabljeni trikrat, po dvakrat pa samostalnik »mountain«

(gora), števnik »2010«, pridevnik »beautiful« (lepo), samostalnika »members« (člani)

in »peace« (mir), pridevnik »proud« (ponosno), samostalniki »hearts« (srca), »athletes«

(športniki), »friendship« (prijateljstvo), prislov »together« (skupaj), samostalnika

»family« (družina) in »gold« (zlato), prislov »remarkable« (izjemno) ter samostalniki

»friends« (prijatelji), »host« (gostitelji) in »life« (življenje). Ti izrazi zapolnjujejo 0,1 %

govora. Iz jedrnih besed sklepamo, da Furlong poudarja vrednote, ki jih sam v življenju

ceni in jih spoštuje, vrednote, ki jih je nanj prenesel njegov oče, največji vzornik. Tako

vidimo, da ceni »friends« (prijatelje), »friendship« (prijateljstvo) in »family« (družino).

Drugi del besed se nanaša na olimpijske igre in njihovo pomembnost: »Canada«

(Kanada), »olympic« (olimpijske), »sport« (šport), »youth« (mladost), »visitors«

(obiskovalci), »contribution« (prispevek), »champions« (šampioni) in »success«

(uspeh), »mountain« (gora), število »2010«, »members« (člani) in »athletes«

(športniki), »together« (skupaj), »gold« (zlato), »host« (gostitelji) in »life« (življenje).

V govoru je 424 različnih besed, ki se med seboj prepletajo in tvorijo smiselno celoto

(Online-utility, b. d.). Pomembno je zaporedje besed v govoru. Če bi se uporabile v

drugačnem vrstnem redu, bi lahko tvorile tudi popoln nesmisel. Samostalniki »hope«

(upanje), »success« (uspeh), »contribution« (prispevek), »champions« (šampioni),

pridevnik »proud« (ponosno), samostalnika »hearts« (srca) in »gold« (zlato) ter prislov

»remarkable« (izjemno) kažejo na čustven govor. Vse omenjene besede so namreč

močne, polne pozitivnih čustev in ponižne. Kot pravi Furlong, so Kanadčani nocoj

močnejši, enotnejši in bolj zaljubljeni v svojo deželo ter bolj povezani, kot so bili prej,

in takšne so jih naredile te olimpijske igre. V vsebini besed »members« (člani), »peace«

(mir), »athletes« (športniki), »friendship« (prijateljstvo), »together« (skupaj), »family«

(družina), »friends« (prijatelji), »host« (gostitelji) in »life« (življenje) zopet vidimo

koncept olimpijskih iger, da so te resnično dogodek, ko so vsi enakopravni, ko se

spletajo nova prijateljstva in se svet vse dni tekmovanja počuti kot eno.

52

Samostalniki in pridevniki v govoru so skrbno izbrani in skupaj tvorijo čustveno

besedilo. Večina besed v govoru so samostalniki, vse samostalniške besede pa izražajo

predmetnost oziroma razmerje do predmetnosti. Skupnost potrjujejo tudi s svojo

tvorjenostjo. Glagoli, ki jih najdemo v govoru, so pokazati, skrivati, navijati, živeti,

dihati, nasmihati se, verjeti, podpirati, graditi, voziti, kuhati, garati, obljubiti, občutiti,

zarisati smer in se potruditi. Večina jih je motivacijskih in čustveno obarvanih. Iz

besedila vejejo dejavnost, akcija in želja, biti dejaven, poln življenjske energije in

veselja. Glagoli navijati, verjeti, podpirati, občutiti in potruditi se so povezani z igrami,

s tekmovanjem, upanjem na dobro tekmo, na osvojitev medalje in z navijanjem za

športnike. Druga skupina glagolov pa so živeti, graditi, voziti, kuhati in garati. Ti se

nanašajo na delo zaposlenih, ki so se pred igrami in med njimi trudili, da bi imeli

športniki vse pogoje za dokazovanje svojih sposobnosti. Ti glagoli nakazujejo tudi

dejavnost, gibanje, kar je pomembno za olimpijske igre, za Kanado in za življenje

vsakega posameznika.

Furlong govori ameriško angleščino. To sklepamo glede na njegovo izgovarjavo po

poslušanju govora in fonetični analizi, kako izgovarja določene besede in kako jih

naglašuje. Angleščina, ki jo govorijo v Ameriki, se namreč razlikuje od britanske

angleščine in prinaša svoje specifično besedišče in naglaševanje. Če pogledamo nekaj

primerov: besede, ki se v britanski angleščini končajo na -re, se v ameriški večinoma

končajo na -er. Primer tega so besede centre (UK) – center (US); fibre (UK) ‒ fiber

(US); theatre (UK) – theater (US). Besede, ki se v britanski različici končajo na -our, se

v ameriški večinoma končajo z -or. Primeri so colour (UK) ‒ color (US); flavour (UK)

‒flavor (US); humour (UK) ‒ humor (US); neighbour (UK) neighbor (US). Glagoli v

britanski angleščini, ki so lahko končajo z -ize ali -ise, se v ameriški angleščini vedno

končajo z -ize. Primeri, ki to nakazujejo, so apologize or apologise (UK) ‒ apologize

(US); organize or organise (UK) – organize (US); recognize or recognise (UK) ‒

recognize (US). Glagoli, ki se v britanski angleščini napišejo s končnico -yse, se v

ameriški angleščini izgovorijo z -yze. Britansko angleške besede, ki so izgovorjene z

dvojnim samoglasnikom ae ali oe, so v ameriški angleščini nadomeščene z e. Primeri, ki

kažejo na to, so leukaemia (UK) ‒ leukemia (US); manoeuvre (UK) ‒ maneuver (US);

oestrogen (UK) ‒ estrogen (US); paediatric (UK) ‒ pediatric (US). Nekateri

samostalniki, ki se v britanski angleščini končajo z -ence, se v ameriški angleščini

53

izgovarjajo z -ense. To lahko vidimo v besedah defence (UK) ‒ defense (US); licence

(UK) ‒ license (US); offence (UK) ‒ offense (US) in pretence (UK) ‒ pretense (US)

(Britanska in ameriška angleščina, 24. 8. 2016). V Furlongovem govoru po izgovarjavi

besed vidimo, da gre za ameriško angleščino. Primera dveh besed: Furlong uporabi

»colorful«, ko bi za besedo »barviti« britanski govorec uporabil »colourful«, za besedo

najljubši pa uporabi Furlong »favorite«, ko bi jo britanski »favourite«

(Oxford dictionaries, b. d.).

Tempo govora je bil prilagojen zelo številčni publiki, bil je srednje hiter, na trenutke

počasen. Upočasnjen govor lahko zaznamo v stavkih, ki so pomembnejši, najbolj se to

opazi v devetem odstavku, ki je najbolj čustven del govora. Odstavek govori o

gruzijskem sankaču in govorec vsem Gruzijcem izraža sožalje ob izgubi. Preostali del

govora pa je povedan v srednje hitrem tempu. Glede na register je bil večinski del

govora povedan v srednjem oz. drugem registru. Značilno za ta register je, da je govor

bolj umirjen, da bi nam bolje prisluhnili. V devetem odstavku, ko se je govor dotaknil

smrti gruzijskega sankača, pa je bil uporabljen nizek register, s katerim je govorec

izrazil žalost in prizadetost. Ta register uporabimo, ko želimo vsebino čustveno

obarvati, da bi se poslušalcev bolj dotaknila. Premore v govoru je upošteval že Furlong

sam, nekaj prekinitev pa je povzročilo ploskanje gledalcev. Hitrost govorjenja je bila

normalna, celo počasna na trenutke, kar pripelje do tega, da govor lažje razumemo.

Poudarjene so bile besede, ki so v govoru pomembne. Zelo očitno je bilo drugem

odstavku poudarjeno retorično vprašanje: »Now you know us … eh?« (Sedaj nas

poznate, kajne?), kar pokaže na prepoznavnost Kanade in Kanadčanov, in v zadnjem

odstavku »Thank you Jack!« (Hvala, Jack!), kar se je navezovalo na prijatelja in

sodelavca Jacka Poola, ki je bil pomemben del organizacije iger, vendar je umrl pred

začetkom iger. Intonacija v govoru je bila večinoma padajoča, izgovarjava pa jasna,

čista. Govor je tekel gladko, bil je razumljiv in sporočilo jasno

(Olympicvancouver2010, 2010).

Stil Furlongovega govora je čustven. Bertoncljeva kategorizira čustveni stil kot stil

navdušujočih govornikov, ki se zanesejo predvsem na čustveno stran poslušalcev.

Prepričajo jih z ognjevitim govorom, izbranimi stavki, ustreznimi kretnjami in

besedami, za katere vedo, da poslušalcem ugajajo. Taki govorniki so po navadi zelo

uspešni, ljudje pa jih z veseljem poslušajo (Bertoncelj, 1980, str. 66). Po opisanih

54

značilnostih lahko Furlongov govor brez težav uvrstimo v to kategorijo. V prvem

odstavku je celoten svet imenoval »members of the same family« (člani ene družine) in

rekel, da so igre potekale »in the spirit of friendship« (v prijateljskem duhu). V drugem

odstavku je rekel, da so Kanadčani danes »stronger, more united« (močnejši, bolj

povezani) kot kadar koli prej, da so jih igre dvignile (»have lifted us up«). O igrah je

govoril vzneseno, kar je pričakovano glede na to, da je igram namenil toliko truda in

časa, več let, pa ne le on, temveč tudi sodelavci, športniki, prostovoljci. V naslednjem

odstavku je nagovoril obiskovalce, da so bili veter pod njihovimi krili (»you were the

wind beneath our wings«) in da so bili moč, ki so si jo želeli in upali nanjo (»you were

the bench strength we had hope for«). V petem odstavku je pohvalil može in žene »v

modrih vetrovkah«, to so prostovoljci, za katere pravi, da so brez dvoma heroji teh iger

(»you are undisputed heroes of these Games«) in da nobena zahvala ne more poplačati

tega truda (»no thanks will ever be enough«), da so pokazali, da ni sile, ki bi lahko

ustavila zaupanje in odločno srce (»there is no force that can sustain itself against the

full thrust of a determined human heart«).

V sedmem odstavku se je zahvalil ljudem Britanske Kolumbije, da so bili enkratni

(»people of host region – you were magnificent«) in da je bil njihov prispevek magičen

(»your contribution was magical«). V nadaljevanju je izrekel sožalje vsem Gruzijcem

ob njihovi izgubi. Pravi, da Kumaritashvili nikoli ne bo pozabljen in da naj bo navdih za

mlade, da postanejo šampioni v življenju (»never be forgotten and serve to inspire youth

everywhere to be champions in life«). V enajstem odstavku je pohvalil športnike, da so

s svojim zgledom dali upanje številnim mladim po vsem svetu (»by your example you

have injected hope into the lives of youth everywhere«) in da so zarisali smer za

naslednje generacije šampionov, do so prihodnost (»you have set the course for the next

generation of great champions … you are the future«) (Olympicvancouver2010, 2010).

Med govorom in publiko, ki govor posluša, mora obstajati povezava. Publika mora biti

z dogodkom povezana, čutiti mora pripadnost in povezavo s temo govora. Sedemnajst

dni so ljudje živeli, dihali in navijali za svoje športnike in prisostvovali zgodovinskim

uspehom, sedaj pa se to obdobje zaključuje. Cilj govora je jasen: v ospredju je zahvala

vsem sodelujočim in povezava iger v eno celoto, zaključek športne zgodbe Kanade in

slovo od nje. Furlong je želel povezati športnike, Kanadčane in vse dobromisleče ljudi,

ki so si igre ogledali tako v živo kot prek televizijskih ekranov. Besedilo izgovarja jasno

55

in razumljivo, manjšo negotovost lahko zaznamo le pri delih, ki so v francoskem jeziku,

preostali del teksta je brezhiben. Negotovost je posledica tega, da je govorec izjemno

skrben in si želi tudi ta del govora podati brezhibno, vendar o svojem znanju

francoskega jezika ni povsem prepričan. Zdelo se mu je, da ne izgovarja dovolj dobro. S

preostalimi deli govora ni imel težav, saj je angleščina njegov materni jezik, kar zadevo

precej olajša (Olympicvancouver2010, 2010).

V skladu z Aristotelovo delitvijo govorništva na tri zvrsti lahko ugotovimo, da je

govornik Furlong, predmet govora je zahvala in slovo vsem sodelujočim, naslovljen pa

je na ljudi,, ki so zaslužni za izvedbo iger: športniki, prebivalci, navijači, delavci,

prostovoljci in sponzorji.

Govor je oblikovan premišljeno in upošteva kompozicijo: nagovor, uvod, jedro in

zaključek. Na začetku je pridobil zanimanje in naklonjenost prebivalstva, s tem ko jih je

nagovoril: »Excellencies, Chiefs, President Rogge, Members of the International

Olympic Committee, Prime Minister, Heads of State, Premiers, Mayors, Ladies and

Gentlemen, Athletes of the World«. Nato vse skupaj pozdravi: »Good evening« (Dober

večer). Vsak govor je sestavljen iz treh delov: ima uvod, osrednji del in konec. Uvod

ima dve poglavitni nalogi: sočasno ustvariti most med govornikom in poslušalci in

odgovoriti na vprašanje, kakšen odnos ima govornik do zadeve ali osebe, o kateri

govori. Govornik mora pri tistih, ki jih nagovori, vzbuditi zanimanje za svojo temo.

Vsak govor se začenja z nagovorom. Govornik mora premisliti, kolikšna naj bo

duhovna razdalja med njim in njegovim občinstvom (Bole Vrabec in Ilich, 2000, str.

40). Že prvi stavek prvega odstavka prične s temo govora in besedo »games« (igre):

»The 2010 Olympic Winter Games have taught us that we are not 6 billion people«

(Zimske olimpijske igre so nas naučile, da nismo le 6 milijard ljudi). Za osrednji del je

pomembna jasna in čista razčlemba. Tu opišemo položaj ali napravimo analizo položaja

ter prikažemo nasprotujoča si mnenja in ocenimo prednosti oziroma pomanjkljivosti. Na

koncu pojasnimo možnosti za rešitve. Dober govornik mora določiti rdečo nit svojega

govora in govoriti živahno (Bole Vrabec in Ilich, 2000, str. 46).

Menimo, da je vrh govora omemba prve in zadnje zlate medalje za Kanado. Ob prvi so

se počutili kot šampioni, zadnja zlata moška hokejska pa bo tista, ki se jo bodo

spominjale še generacije (»Alexandre - your first Gold Medal gave us all permission to

56

feel like and behave like champions. Our last one will be remembered for generations«).

V osrednjem sporočilu sledijo pohvala in čestitke različnim sodelujočim, ločeno po

odstavkih pohvali prostovoljce, športnike in ostale sodelujoče. Govori o moči športa,

kako združuje in krepi tako državo kot posameznike. Govor je poln motivacijskih misli,

upanja, zahvale in ponižnosti. Skozi govor je opazno občudovanje, dobro srce, ponos in

zavedanje, da bodo igre ostale najlepši spomin. V zaključku se pletejo različne niti

osrednjega dela. To je tudi razlog, zakaj je treba že med pripravo govora formulirati cilj,

še preden izoblikujemo posamezne enote osrednjega dela. Zaključek mora s klenimi

ugotovitvami še enkrat opozoriti na cilj govora, in to v zgoščeni, intenzivirani in

stopnjevani obliki, ki naj ustvari posebno razpoloženje in spodbudi določena čustva

poslušalcev (Bole Vrabec in Ilich, 2000, str. 74). Menimo, da je bil glavni cilj govora

zahvala vsem sodelujočim, ki jih po »skupinah« tudi posebej omeni, in slovo od

športnega praznika, ki je Kanadi prinesel novo razsežnost prepoznavnosti.

Govor zaključi z željo, da bi vsak otrok doživel igre, in s ponovno zahvalo celotni

državi (»I wish but for one that every Canadian child will have the chance to grow up to

experience the pleasure of sport. No one left out. And that we of the Global Olympic

family will not rest until the right of every child to play across this planet is secured.

Good bye to you all. Thank you, Canada«). Zadnji stavek (»Thank you Jack!«) pa je

čustveni zaključek govora. Jack Poole je bil Furlongov dolgoletni sodelavec in najboljši

prijatelj, skupaj sta vodila organizacijo iger. Življenje se mu je končalo pred začetkom

olimpijskih iger. Furlong je verjel, da je sedel nekje, gledal in se smehljal, saj je bila

njegova naloga zaključena.

Oblika Furlongovega govora je prebrani govor. Bral je z lista, ki ga je imel na

govorniškem pultu in kamor je večino časa usmerjal pogled. Tak govor terja temeljito

obdelavo tem, skrbno, rastočo gradnjo in jasno izoblikovanost celotnega besedila. Že za

pisalno mizo je mogoče predvideti položaj, v katerem bomo govorili, in se vživeti v

publiko. Prednosti pri tem govoru so, da so podatki, argumenti in ocene načrtovani, nič

ni prepuščeno naključju. Rdeča nit obstaja, kar je pomembno predvsem takrat, ko gre za

vsako besedo, za vsak stavek ali za skrajno natančnost, kadar je povod za govor težaven

(Bole Vrabec in Ilich, 2000, str. 33). Furlongov govor je bil pripravljen premišljeno in

zato tudi prebran, saj je bil to zelo pomemben dogodek.

57

Furlong si je za model prepričevanja izbral patos. Ta se pojavi kot sredstvo

umetnostnega dokazovanja, ko govornik vzgiba duše poslušalcev do nekega čustva:

kadar so jezni, bodo prišli do drugačnega sklepa, kot kadar so dobre volje (Kennedy,

2001, str. 100). Patos označuje trenutno duševno stanje, čustva, strasti, ki se hitro

razvnamejo in hitro pojenjajo. Z njim iščemo oziroma prebujamo čustva, v ljudeh

želimo vzbuditi čustvene odzive (Zidar Gale, 2007, str. 87). Barthes meni, da so pathe

afekti tistega, ki posluša, afekti, za katere je poslušalec prepričan, da jih občuti (Barthes,

1990, str. 83). Furlong se zaveda, da so govori iz srca najboljši, zato je večina njegovih

govorov prav takšnih. V celotnem govoru je apeliral na čustva ljudi, želel je vzbuditi

njihove čustvene odzive. Menimo, da je takšen način govora izbral tudi zato, ker je bil

sam v takšnem stanju. Bil je srečen in zadovoljen, da jim je dolgoleten projekt uspelo

izpeljati do konca. Bil je ponosen na svoj narod in na dejstvo, da so igre združile ljudi

sveta, jih povezale in jim dale občutek, da so ena velika družina.

Za našo analizo so pomembne zlasti čustveno obarvane ali ekspresivne besede, pri

katerih človek razodeva svoj čustveni odnos do poimenovanega. To dela tako, da stvari

poimenuje s krepkejšim izrazom, kot bi bilo treba, jih poimenuje po samo eni pretirano

pojmovani lastnosti ali pa namesto običajnega pojmovanja uporabi olepševalnico.

Toporišič meni, da lahko pri večini čustveno obarvanih besed določimo, za katero

čustvo gre. Tako lahko ločimo ljubkovalne, slabšalne, zmerjalne besede, psovke in

ironične besede (Toporišič, 2004, str. 124). Ekspresivne besede so uporabljene v

vsakem odstavku. V prvem odstavku jih lahko vidimo v »members of the same family«

(člani ene same družine), »force that can unite, inspire and liberate« (moč, ki združuje,

navdihuje in osvobaja), »replace despair with hope and ignite« (premaga obup z

upanjem) in »spirit of friendship« (prijateljski duh). V drugem odstavku v »to say

goodbye« (da rečemo zbogom) in »we tonight are stronger, more united, more in love

with our country« (smo nocoj močnejši, enotni, bolj zaljubljeni v našo deželo). V

tretjem odstavku v »to smile and be joyful« (nasmihati se in biti vesel), »you did not

just cheer – rather you loved every glorious moment« (niste le navijali, ampak ste živeli

in dihali) in »you were the bench strength we had hoped for« (ste bili moč, ki smo si jo

želeli in na katero smo upali). V četrtem odstavku v »feel like champions« (počutili kot

šampioni). V naslednjem odstavku v »heroes of these games« (heroji teh iger), »poured

your hearts and souls into every task« (pokazali vaša srca in dušo), »you smiled – you

cheered and you filled the hearts of our visitors with friendship and goodwill«

58

(nasmihali ste se, navijali in s tem zapolnili srca naših obiskovalcev s prijateljstvom in

dobro voljo), »no thanks will ever be enough« (nobena zahvala ne more poplačati

truda), »determined human heart« (odločno srce) in »proud, generous Canadian«

(ponosen, darežljiv Kanadčan). V šestem odstavku v »believing and empowering«

(verjeli in podpirali). V naslednjem v »your contribution was magical« (prispevek je bil

magičen). V devetem odstavku je čutiti žalost in simpatijo: »so sorry for your loss«

(izrekamo sožalje) in »never be forgotten« (nikoli ne bo pozabljen). V naslednjem

odstavku v »you promised« (obljubili ste), »we have felt« (občutili ste) in »have

injected hope« (dali upanje). V enajstem odstavku v »you have set the course« (zarisali

ste smer) in »you are the future« (vi ste prihodnost). V naslednjem odstavku v »enjoyed

telling our the story« (živali v pripovedi) in »proud of them« (ponosni nanje). V

zadnjem odstavku v »I wish that every Canadian child will have the chance ti grow up

to experience the pleasure of sport« (Za vsakega kanadskega otroka si želim, da bi

odrasel in imel priložnost občutiti šport.), »Olympic family« (globalna olimpijska

družina), »thank you, Canada« (hvala, Kanada) in »thank you Jack« (hvala, Jack).

5.3.1 Retorična sredstva

Analiza je pokazala, da sta v govoru uporabljeni dve retorični sredstvi. Prvo je trditev,

uporabljena pa je v stavku »The 2010 Olympic Winter Games have taught us that we

are not 6 billion people« (Zimske olimpijske igre so nas naučile, da nismo le 6 milijard

ljudi). Trditev je ogrodje vsakega govora (Škarić, 2005, str. 85). Naslednje retorično

sredstvo je silogizem. V govoru smo ga zasledili v »This force is sport in the arena of

the Olympic Games. And because we had sport here - we too had peace. And because

these Games took place in the spirit of peace, they took place in the spirit of friendship«

(Ta moč je šport na vseh prizoriščih olimpijskih iger. Ker smo imeli šport, smo imeli

mir. In ker so te igre potekale v miru, so potekale tudi v prijateljskem duhu). Silogizem

se izraža v treh delih: prvi in drugi del sta dve premisi, tretji pa je sklep (Škarić, 2005,

str. 88). Prva premisa: Ta moč je šport na vseh prizoriščih olimpijskih iger. Druga

premisa: Ker smo imeli šport, smo imeli mir. Sklep: In ker so te igre potekale v miru, so

potekale tudi v prijateljskem duhu.

59

5.3.2 Retorične figure

Besedilo smo analizirali tudi z vidika uporabe retoričnih figur. V besedilu smo zasledili

stopnjevanje ali gradacijo: »You did not just cheer – rather you lived every glorious

moment as if you yourselves were competing for gold« (Niste le navijali, ampak ste

živeli, dihali za vsak veličasten trenutek), »Canadians tonight are stronger, more united,

more in love with our country and more connected with each other« (Kanadčani so

nocoj močnejši, bolj enotni, bolj zaljubljeni v našo deželo in bolj povezani) in »built the

venues, drove the buses, cooked the food, and toiled day and night to complete a million

tasks« (gradili prizorišča, vozili avtobuse, kuhali hrano in garali dneve in noči).

Naslednja figura, ki jo je odkrila analiza, je retorično vprašanje: »Now you know us …

eh?« (Sedaj nas poznate, kaj?). Če neko trditev, zapoved ali željo izrečemo v obliki

vprašanja, če vprašamo nekaj, kar je dobro znano in odgovor na to ni potreben, ali če

vprašamo in si sami odgovorimo, se to imenuje retorično vprašanje (Škarić, 2005,

str.100). Tretja retorična figura je metafora ali prispodoba. Ima preneseni pomen,

predrugačeni pomen kakšne besede (Kmecl, 1983, str. 117). Uporabljena je v

naslednjem primeru: »You were the wind beneath our wings« (Bili ste veter pod našimi

krili). Podvrsta metafore je personifikacija ali poosebitev. Analiza jo je pokazala v

stavkih »That quiet, humble national pride we were sometimes reluctant to

acknowledge seemed to take to the streets as the most beautiful kind of patriotism broke

out all across our country; so many new and dazzling applications for the Maple Leaf«

(Ta tihi, ponižni nacionalni ponos, ki smo ga včasih skrivali, je sedaj prevzel ulice, vasi

in mesta v svoji najlepši obliki, obliki patriotizma, ki je zavel po celotni državi v toliko

novih, a čudovitih oblikah javorjevega lista), »For us you were the wind beneath our

wings« (bili ste veter pod našimi krili) in »These Olympic Games have lifted us up«

(igre so nas povzdignile). Formalno gledano je personifikacija vrsta metafore, vendar

taka, s katero se nečloveškim bitjem, stvarem ali abstrakcijam pripisujejo človeške

lastnosti in dejavnosti (Škarić, 2005, str. 93).

Peta retorična figura v besedilu je simbol ali znamenje. V govoru je uporabljen v

besedni zvezi »determined human heart« (odločno srce). Menimo, da s tem Furlong v

govoru kaže na človeka, ki je odločen, ki se potrudi, kadar je na preizkušnji, in pri tem

ne pozabi na druge ljudi. Pomeni simbolov so mnogoteri in jih je nemogoče natančno

opisati z drugimi besedami. So besede konkretnih predmetov in slik. Tako beseda srce

60

simbolizira hrabrost, ljubezen, dobroto, velikodušnost in življenje (Škarić, 2005, str.

96). Naslednja retorična figura je perifraza ali opisovanje. V govoru je uporabljena v

»Blue Jackets« (modre vetrovke), kar je poimenovanje za prostovoljce. Perifraza je

definicija, ki jo uporabimo za opis nečesa ali nekoga (Škarić, 2005, str. 97). Sedma

retorična figura je eksklamacija ali vzklik. Uporabljena je v zaključku govora: »Long

live Canada. Thank you, Canada. Thank you Jack« (Dolgo živi, Kanada! Hvala,

Kanada! Hvala, Jack!). Eksklamacija je podobno kot retorično vprašanje figura, ko

dejansko nič ne vzkliknemo, ampak trdimo in za trditev izberemo vzklično obliko

stavka (Škarić, 2005, str. 100). Naslednja retorična figura je hiperbola ali pretiravanje.

Analiza jo je pokazala v govoru v stavku »We are not 6 billion people. We are all

members of the same family« (Nismo le 6 milijard ljudi. Smo člani ene same družine).

Je figura, s katero zelo ali malo pretiravamo, toda ne z namenom, da bi koga prevarali.

Vsebina je resnična in razumljiva, s pretiravanjem pa ustvarimo poseben vtis, največkrat

komičen (Škarić, 2005, str. 103). V govoru ne gre za to, da bi Furlong skušal narediti

komičen vtis, temveč gre za vzneseno misel. Deseta retorična figura je metalepsija. Z

njeno pomočjo se izognemo povedati naravnost težko ali neprimerno vsebino in

namesto nje povemo ali njen vzrok ali posledico (Škarić, 2005, str. 104). V govoru je

uporabljena v devetem odstavku: »We are so sad and so sorry for your loss« (izrekamo

sožalje ob vaši izgubi). Primer ustreza tudi evfemizmu ali olepševanju, ko nekaj

povemo lepše kot sicer. Analiza je v govoru odkrila tudi sentenco, zgoščen izraz z

moralno ali filozofsko vsebino. Govornik si sentenc po navadi ne izmišlja sam, temveč

navaja izreke znanih ljudi (Škarić, 2005, str. 104). Furlong je sentenco uporabil v

zaključku govora, ko je citiral znanega kanadskega pesnika: »As Robert Charlebois

said, "Farewell, you will always be my best memory."« (Kot je rekel kanadski pesnik in

pisatelj: "Zbogom, vedno boste ostali najlepši spomini"). V govoru smo zasledili tudi

naštevanje ali enumeracijo: »built the venues, drove the buses, cooked the food, and

toiled day« (gradili prizorišča, vozili avtobuse, kuhali hrano in garali dneve in nočiI) in

»stronger, more united, more in love with our country« (močnejši, boj enotni, bolj

zaljubljeni). Naštevanje je figura, s katero, ko navajamo mnogo posameznosti, krepimo

celoten vtis (Škarić, 2005, str. 110). Nasprotje ali kontrast je analiza pokazala v stavku

»If we were once the few we are surely now the many« (Če nas je bilo nekoč le nekaj,

nas je danes vsekakor mnogo). Antiteza besed je figura, s katero postavljamo v

nasprotje kontrarne ali celo kontradiktorne pojme, zato da bi jih bolj izpostavili (Škarić,

2005, str. 112). Naslednja figura v govoru je okrasni pridevek. Analiza ga je pokazala v

61

besedni zvezi »stubborn mountain« (trmasta gora). Okrasni pridevek označuje oziroma

olepšuje samostalnik, pred katerim stoji. Zadnja retorična figura je primera ali

komparacija. Uporabljena je v stavku »You did not just cheer ‒ rather you lived every

glorious moment as if you yourselves were competing for gold« (Niste le navijali,

ampak ste živeli in dihali, kot da bi sami tekmovali za zlato medaljo). Primera je model

metafore. Zanjo velja, da prispeva k poetičnosti izraza (Škarić, 2005, str. 94).

5.4 Govor skozi telesno govorico

Na osnovi posnetka sklepamo, da se Furlong zaveda pomena telesne govorice, zato pazi

na svoje kretnje in gibe. Leta izkušenj so mu pomagala, da se povsem zaveda svojega

telesa, kako se odzove v različnih situacijah in česa pred novinarji in publiko ne sme

narediti. Potemtakem se lahko vprašamo, ali je sploh iskren ali je morda le izvrsten

igralec. Menimo, da sta veselje in sreča pristna, kar sklepamo tudi po opisih iz knjige,

kjer piše, kakšna navdušenost in vznemirjenje sta spremljala govor. Smo pa tudi

mnenja, da na tako visoki poziciji in na tako pomembnem dogodku ne gre brez malo

igranja. Osnove telesne govorice so mu znane, zato menimo, da jo zna tudi uporabljati

sebi v prid.

Povezovalka programa zaključne prireditve napove Furlonga, glavnega izvršnega

direktorja vancouvrskega organizacijskega odbora zimskih olimpijskih in

paraolimpijskih iger za leto 2010, in Jacquesa Roggeja, predsednika Mednarodnega

olimpijskega komiteja. Skupaj se sprehodita do govorniškega odra in se rokujeta.

Furlong in Rogge si sežeta v roke, kar je videti kot enakopraven stisk rok. Pease

ugotavlja, da ko si stisneta roki dve gospodovalni osebi, pride do simboličnega

merjenja moči, ker poskušata druga drugi obrniti roko v podrejen položaj. Končni

rezultat je čvrst stisk z dlanmi v pokončnem položaju, ki daje občutek enakosti in

medsebojnega spoštovanja (Pease, 2008, str. 52). Furlong z drugo roko prime Roggejev

komolec. Molcho piše, da položaj, ko oseba z desno roko potegne drugo osebo bliže k

sebi, levo pa položi na njegova ramena, kaže dominantnost (Molcho, 1996, str. 61). Pri

celotnem pozdravu se le bežno pogledata v oči, nato gledata vsak v svojo smer.

62

Celoten Furlongov govor je bil razločen, umirjen, lahko razumljiv in čustven. Kar 22-

krat ga je prekinilo bučno ploskanje. Takrat se je le nasmehnil in počakal, da se je

množica toliko umirila, da je lahko nadaljeval. Menimo, da so bile emocije pristne, da

pa je igral na čustva, saj se je zavedal, da bo tako govor uspešen in učinkovit. Menimo

tudi, da je bil govor zanj naporen, saj še nikoli ni govoril pred tako veliko množico

ljudi in na tako pomembnem zaključku neke prireditve. Menimo, da se ni pustil zmesti,

saj si tega v situaciji ni smel dovoliti, zato se je le nasmihal z zaprtimi usti in usmerjal

misli v naslednji odstavek. Po četrtem odstavku, ko je bilo ploskanje množice tako

bučno, da ni mogel takoj nadaljevati, pa se je vidno sprostil, nasmehnil z odprtimi usti

in dvignil roke nad govorniški pult.

Večino govora je Furlong gledal v list papirja pred seboj in se trudil vsake toliko časa

pogledati proti množici. Roke so mu počivale na govorniškem odru, glava je bila

sklonjena. V prvem odstavku si je popravljal slušalko, saj se je zdelo, kot da ni dobro

nameščena. V prvih stavkih, ki so bili v francoskem jeziku, je bilo zaznati tresoč glas in

negotovost, ko pa je začel govoriti v angleščini, pa je vse to izginilo, glas je postal

močan, zaupal si je, dajal je občutek samozavesti, osredotočenosti in mirnosti. Stal je

pokonci in ponosno.

Ploskanje množice ga ni zmedlo, saj se je le nasmihal z zaprtimi usti in nadaljeval, kjer

je bil prekinjen. Zakonca Pease ugotavljata, da je nasmeh s stisnjenimi usti eden

najpogostejših. Ustnice so pri tem razpotegnjene v ravno črto in skrivajo zobe. Ta

nasmeh sporoča, da ima oseba skrivnost in prikriva mnenje ali čustva, ki jih ne bo

razkrila (Pease in Pease, 2008, str. 76). Kot piše Furlong že v biografiji, med govorom

ni mogel razmišljati. O aplavzih ne piše, menimo pa, da jih je bil vesel, saj je tako

vedel, da je na pravi poti, da je občinstvu njegov govor všeč, vendar ni bil sproščen, saj

ga je čakal še drugi del govora. Ko je govor zaključil, je začutil olajšanje, bil je miren in

zadovoljen.

Po četrtem odstavku, ko je omenil prvo in zadnjo zlato kolajno za Kanado, sta bila

aplavz in hrup množice izredno močna, tako da nekaj sekund ni mogel nadaljevati

govora. Ker se množica ni umirila, je pogledal okoli sebe, nato pa dvignil roke

polovično v zrak v znak navdušenja in jih nato sklenil in stresel na levo stran telesa v

kretnjo »hvala«. Množica je bila na nogah, ljudje so vstajali s svojih sedežev in ploskali.

63

Pease ugotavlja, da kadar so ljudje odkriti in pošteni, pogosto razprejo proti

sogovorniku eno ali obe dlani. Ta kretnja je popolnoma nezavedna in je ena tistih, ob

kateri začutimo ali zaslutimo, da človek govori resnico. Le v tem delu govora smo lahko

videli nasmeh, kjer je govorec pokazal zobe. Pri pristnem nasmehu se pokažejo značilne

gubice okrog oči. Smehljanje in smeh na splošno veljata za znak veselja

(Pease in Pease, 2008, str. 42).

V šestem odstavku se je zahvalil partnerjem in sponzorjem. Omenil je tudi pomembne

ljudi na njihovi »posebni« tribuni in nanje celo pokazal z roko. V sedmem odstavku je

bil zopet del v francoskem jeziku, vendar je tu že bolj samozavesten in besede so mu šle

lažje »z jezika«. To sklepamo po tem, da glas ni bil tresoč, temveč globok in močan,

Furlong je bil videti prepričan sam vase.

Deveti odstavek je najbolj čustven odstavek govora. Ko je Gruzijcem izrekel sožalje in

sočustvovanje, se je njegov glas znižal in umiril, s čimer je poudaril resnost situacije.

Smrt sankača ga je resnično prizadela, kar se je videlo na njegovem obrazu in v barvi

glasu. Furlongov glas je postal nizek, uporabljen je bil nizek register. Tega uporabimo,

ko želimo vsebino čustveno obarvati in ko želimo, da se poslušalcev vsebina dotakne.

Odstavek deluje iskreno in žalostno. Rekel je, da je njihova nepredstavljiva žalost

deljena z vsemi Kanadčani in vsemi prisotnimi: »Your unimaginable grief is shared by

every Canadian and all those who have gathered here«. Furlongov obraz je bil žalosten,

konice ustnic so bile obrnjene navzdol, tudi pogled je bil večino časa usmerjen na

govorniški pult. Po koncu odstavka so ljudje v dvorani vstali in bučno ploskali, kar daje

občutek simpatije. Po koncu govora si je Furlong vidno oddahnil in, kot piše v knjigi, se

je počutil »lahkega«, kot da je vsa napetost zapustila telo. Napovedal je drugega

govornika, predsednika MOK Jacquesa Roggeja. Zopet sta si segla v roke, s tem da je

tokrat Rogge prijel Furlonga malo pod komolcem in s tem pokazal dominantnost

(Olympicvancouver2010, 2010).

64

6 RAZPRAVA

Na začetku smo postavili štiri raziskovalna vprašanja in naš cilj je bil poiskati odgovore

nanje. Prvo raziskovalno vprašanje je bilo: Katere ekspresivne besede in besedne figure

najdemo v Furlongovem govoru? Ekspresivne besede so uporabljene v vsakem

odstavku. V prvem odstavku jih lahko vidimo v »members of the same family« (člani

ene same družine), »force that can unite, inspire and liberate« (sila, ki združuje,

navdihuje in osvobaja), »replace despair with hope« (premaga obup z upanjem) in

»spirit of friendship« (prijateljski duh). V drugem odstavku v »to say goodbye« (da

rečemo zbogom) in »tonight are stronger, more united and more in love with our

country« (smo nocoj močnejši, enotni, bolj zaljubljeni v našo deželo). V tretjem

odstavku v »to smile and be joyful« (smejati se in biti vesel), »you did not just cheer –

rather you lived every glorious moment« (niste le navijali, ampak ste živeli in dihali za

vsak veličasten trenutek) in »you were the bench strength we had hoped for« (ste bili

moč, ki smo si jo želeli in na katero smo upali). V četrtem odstavku v »feel like

champions (počutili kot šampioni). V naslednjem odstavku v »heroes of these Games«

(heroji teh iger), »poured your hearts and souls« (pokazali vaša srca in dušo), »you

smiled – you cheered and you filled the hearts of our visitors with friendship and

goodwill« (nasmihali ste se, navijali in s tem zapolnili srca naših obiskovalcev s

prijateljstvom in dobro voljo), »no thanks will ever be enough« (nobena zahvala ne

more poplačati truda), »determined human heart« (odločno srce) in »proud, generous

Canadian« (ponosen, darežljiv Kanadčan). V šestem odstavku v »for believing and

empowering« (verjeli in podpirali). V naslednjem v »contribution was magical«

(prispevek je bil magičen). V devetem odstavku se čutita žalost in simpatija: »we are so

sorry for your loss« (izrekamo sožalje) in »never be forgotten« (nikoli ne bo pozabljen).

V naslednjem odstavku v »you promised« (obljubili ste), »we have felt« (občutili smo)

in »have injected hope« (dali upanje). V enajstem odstavku v »set the course« (zarisali

ste smer) in »you are the future« (vi ste prihodnost). V naslednjem odstavku v »you

enjoyed« (uživali) in »proud of them« (ponosni nanje) in v zadnjem odstavku v »I wish

for every Canadian child will have the chance to grow up to experience the pleasure of

sport« (Za vsakega kanadskega otroka si želim, da bi odrasel in imel priložnost občutiti

šport), »Olympic family« (globalna olimpijska družina), »Thank you, Canada!« (Hvala,

Kanada!) in »Thank you Jack!« (Hvala, Jack!).

65

Analiza je v govoru pokazala retorična sredstva in figure. V govoru smo našli dve

retorični sredstvi. Prva je trditev: »The 2010 Olympic Winter Games have taught us that

we are not 6 billion people« (Zimske olimpijske igre so nas naučile, da nismo le 6

milijard ljudi), druga pa silogizem: »This force is sport in the arena of the Olympic

Games. And because we had sport here ‒ we too had peace. And because these Games

took place in the spirit of peace, they took place in the spirit of friendship« (Ta moč je

šport na vseh prizoriščih olimpijskih iger. Ker smo imeli šport, smo imeli mir. In ker so

te igre potekale v miru, so potekale tudi v prijateljskem duhu). V govoru so uporabljene

tudi različne retorične figure. Prva je stopnjevanje ali gradacija: »You did not just cheer

– rather you lived every glorious moment as if you yourselves were competing for

gold« (Niste le navijali, ampak ste živeli, dihali za vsak veličasten trenutek),

»Canadians tonight are stronger, more united, more in love with our country and more

connected with each other« (Kanadčani nocoj so močnejši, bolj enotni, bolj zaljubljeni v

našo deželo in bolj povezani) in »built the venues, drove the buses, cooked the food,

and toiled day and night to complete a million tasks« (gradili prizorišča, vozili avtobuse,

kuhali hrano in garali dneve in noči)). Druga retorična figura je retorično vprašanje:

»Now you know us … eh?« (Sedaj nas poznate, kaj?«)). Naslednja figura, ki jo je

pokazala analiza, je metafora ali prispodoba: »You were the wind beneath our wings«

(Bili ste veter pod našimi krili). V govoru je uporabljena tudi personifikacija ali

poosebitev: »That quiet, humble national pride we were sometimes reluctant to

acknowledge seemed to take to the streets as the most beautiful kind of patriotism broke

out all across our country; so many new and dazzling applications for the Maple Leaf«

(Ta tihi, ponižni nacionalni ponos, ki smo ga včasih skrivali, je sedaj prevzel ulice, vasi

in mesta v svoji najlepši obliki, obliki patriotizma, ki je zavel po celotni državi v toliko

novih a čudovitih oblikah javorjevega lista), »For us you were the wind beneath our

wings« (bili ste veter pod našimi krili) in »These Olympic Games have lifted us up«

(Igre so nas povzdignile). Peta retorična figura je simbol ali znamenje: »determined

human heart« (odločno srce)). Naslednja figura, ki jo je pokazala analiza, je perifraza ali

opisovanje: »Blue Jackets« (modre vetrovke), kar je poimenovanje za prostovoljce, saj

so nosili modre jakne. V govoru je uporabljen tudi vzklik ali eksklamacija: »Long live

Canada. Thank you, Canada. Thank you Jack« (Dolgo živi, Kanada! Hvala, Kanada!

Hvala, Jack!). Analiza je v govoru pokazala tudi hiperbolo ali pretiravanje: »We are not

6 billion people. We are all members of the same family« (Nismo le 6 milijard ljudi.

66

Smo člani ene same družine). V govoru je uporabljena tudi metalepsija: »we are so sad

and so sorry for your loss« (izrekamo sožalje ob vaši izgubi). Primer ustreza tudi

evfemizmu ali olepševanju. Naslednja figura, ki jo je pokazala analiza, je sentenca: »As

Robert Charlebois said, Farewell, you will always be my best memory« (Kot je rekel

Robert Charlebois: "Zbogom, vedno boste ostali najlepši spomini"). V govoru je

uporabljeno tudi naštevanje ali enumeracija: »built the venues, drove the buses, cooked

the food, and toiled day« (gradili prizorišča, vozili avtobuse, kuhali hrano in garali

dneve in nočiI) in »stronger, more united, more in love with our country« (močnejši, boj

enotni, bolj zaljubljeni). Analiza je v govoru pokazala tudi nasprotje ali kontrast: »If we

were once the few we are surely now the many« (Če nas je bilo nekoč le nekaj, nas je

danes vsekakor mnogo). V govoru je uporabljena tudi primera ali komparacija: »You

did not just cheer ‒ rather you lived every glorious moment as if you yourselves were

competing for gold« (Niste le navijali, ampak ste živeli in dihali, kot da bi sami

tekmovali za zlato medaljo). Na koncu govora je uporabljen še okrasni pridevnik:

»stubborn mountain« (trmasta gora).

Drugo raziskovalno vprašanje je bilo: Kakšno vlogo ima čustvena komponenta v

Furlongovem govoru? Ugotovili smo, da igra čustvena komponenta v govoru

pomembno vlogo, saj je Furlong že od otroštva občudoval olimpijske igre. Njegove

sanje so se pričele, ko je imel 14 let, in vse od takrat si je želel biti del tega športnega

praznika. To, da je bil predsednik organizacijskega odbora zimskih olimpijskih in

paraolimpijskih iger 2010 v Vancouvru, mu je ogromno pomenilo. Želel se je izkazati in

dokazati, da je prava oseba za to nalogo, da so izbrali prav. Vse od nominacije pa do

izvedbe olimpijskih iger so tako Furlong kot sodelavci trdo delali in vsa ta leta naporov,

vzponov in padcev, ovir in reševanja problemov so bila ob koncu iger poplačana. Želel

si je, da bi igre povezale celotno državo, da bi predstavile Kanado in njene prebivalce v

najboljši luči in pripomogle k njeni prepoznavnosti.

Na zaključni govor je vplivala tudi smrt gruzijskega sankača, ki je Furlonga zelo

prizadela. Dan po zaključku iger je bil njegov pogreb, kar je dodatno vplivalo na

Furlongovo počutje. Ob koncu govora si je želel, da bi bili tudi njegovi starši še živi,

saj je menil, da bi bili ponosni nanj in navdušeni nad celotnimi igrami. Želel si je tudi,

da bi bil z njim njegov dolgoletni sodelavec in prijatelj Poole. Vse to so razlogi, da je

67

njegov govor poln čustev, ponižnosti, pozitivnih besed, motivacije in veselja, zato so

besede, kot so družina, upanje, prijateljstvo, življenje, verjeti in srce, jedro govora.

Tretje raziskovalno vprašanje se je glasilo: Katere dodatne informacije razkriva telesna

govorica v Furlongovem govoru? Telesna govorica uvodoma kaže enakopravnost. Ko

je povezovalka programa napovedala Furlonga in Roggeja, sta se skupaj sprehodila do

govorniškega odra in se rokovala, kar je bilo videti kot enakopraven stisk rok. Furlong

je z drugo roko prijel Roggejev komolec, kar kaže na željo po dominantnosti. Molcho

razlaga, da ko oseba drugo osebo potegne z desno roko bliže k sebi, levo pa položi na

njena ramena, želi tako pokazati dominantnost (Molcho, 1996, str 61).

V nadaljevanju je bil celoten Furlongov govor kar 22-krat prekinjen z bučnim

ploskanjem. Furlong se je ob aplavzu le nasmehnil in počakal, da se je množica toliko

umirila, da je lahko nadaljeval z govorom. Videti je, da se ni pustil zmesti, saj si tega v

tej situaciji ni mogel dovoliti, zato se je le nasmihal z zaprtimi usti in usmerjal misli v

naslednji odstavek. Po četrtem odstavku, ko je bilo ploskanje množice tako bučno, da ni

mogel nadaljevati takoj, pa se je vidno sprostil, nasmehnil z odprtimi usti in dvignil

roke nad govorniški pult. Nasmihal se je le z zaprtimi usti. Zakonca Pease ugotavljata,

da je nasmeh s stisnjenimi usti eden najpogostejših. Ta nasmeh sporoča, da ima oseba

skrivnost in prikriva mnenje ali čustva, ki jih ne bo razkrila (Pease in Pease, 2008, str.

76). Glede na preštudirano literaturo, še posebej (Molcho, 1996), menimo, da njegov

nasmeh odraža tudi napetost, neke vrste pozitivno tremo, ki jo je imel kot govorec, ki je

stal na odru pred množico ljudi in mediji.

V nadaljevanju, ko se množica ni umirila, je pogledal okoli sebe, nato pa polovično

dvignil roke v zrak v znak navdušenja in jih nato sklenil in stresel na levo stran telesa v

kretnjo »hvala«. Pease ugotavlja, da kadar so ljudje odkriti in pošteni, pogosto razprejo

proti sogovorniku eno ali obe dlani. Ta kretnja je popolnoma nezavedna in je ena tistih,

ob kateri začutimo ali zaslutimo, da človek govori resnico. Le v tem delu govora smo

lahko videli nasmeh, kjer je govorec pokazal zobe. Pri pristnem nasmehu se pokažejo

značilne gubice okrog oči. Smehljanje in smeh na splošno veljata za znak veselja

(Pease in Pease, 2008, str. 42).

68

Deveti odstavek je najbolj čustven odstavek govora, ker govori o smrti gruzijskega

sankača. Furlong je Gruzijcem izrekel sožalje in sočustvovanje, njegov glas se je znižal

in umiril, s čimer je poudaril resnost situacije. Smrt sankača ga je resnično pretresla, kar

lahko vidimo na njegovem obrazu in v barvi glasu. Furlongov obraz je bil žalosten,

konice ustnic so bile obrnjene navzdol, tudi pogled je bil večino časa usmerjen na

govorniški pult. Po koncu govora si je Furlong vidno oddahnil in kot pravi v svoji

knjigi, se je počutil »lahkega«, kot da je vsa napetost zapustila telo. Napovedal je

drugega govornika, predsednika MOK Roggeja. Zopet sta si segla v roke, s tem da je

tokrat Rogge prijel Furlonga malo pod komolcem in s tem pokazal dominantnost

(Olympicvancouver2010, 2010).

Četrto raziskovalno vprašanje je bilo: Kaj predstavlja zaključni govor za olimpijske igre

kot celoto? Nekateri elementi olimpijskega protokola so postali del tradicije in takšna je

tudi zaključna prireditev, na kateri je prostor za zaključna govora. Elementi, po katerih

se mora zaključna slovesnost odvijati, so vnaprej opredeljeni in jih je treba strogo

upoštevati. Zaključna govora pripadata predsedniku organizacijskega odbora in

predsedniku Mednarodnega olimpijskega komiteja. V našem primeru sta bila to

predsednik vancouverskega organizacijskega komiteja OI Furlong in predsednik

Mednarodnega olimpijskega komiteja Rogge. Predsednik organizacijskega odbora ima

kratek govor, v katerem se zahvali vsem sodelujočim. Furlong je bil zadolžen za kratek

zahvalni govor na zaključni prireditvi. Kot piše v biografiji, ga je skrbel del, ki je bil v

francoskem jeziku. V svojem govoru je želel povzeti celotno zgodbo, ki se je dogajala

v Vancouvru in Whistlerju. Želel je, da ima Kanada nekoga, ki bo vsemu svetu

predstavil, kako se je vsa država počutila ob zaključku iger.

69

ZAKLJUČEK

Retorika je močno povezana s turizmom, saj je turizem panoga, ki vključuje delo in s

tem komunikacijo z ljudmi. Ključnega pomena, tudi v turizmu ter na različnih manjših

in večjih dogodkih je, da znamo najti skupen jezik z različnimi ljudmi. Pomembno je,

da znamo posredovati natančna, preprosta in razločna sporočila, saj bomo le tako

preprečili neželene situacije in nesporazume ali dosegali želene učinke. Zaželeno je, da

imamo osnovno znanje retorike, ne škodi pa niti poznavanje osnov telesne govorice.

Delo je namreč lažje, če znamo »prebrati« človeka, kako se počuti in ali mu neka stvar

ugaja.

Na začetku diplome smo postavili štiri raziskovalna vprašanja in na vsa nam je uspelo

tudi odgovoriti. Prvo raziskovalno vprašanje je bilo: Katere ekspresivne besede in

besedne figure najdemo v Furlongovem govoru? Analiza je pokazala, da so ekspresivne

besede uporabljene v vsakem odstavku: »poured your hearts and souls« (pokazali vaša

srca in dušo), »determined human heart« (odločno srce) in »proud, generous Canadian«

(ponosen, darežljiv Kanadčan). Analiza je v govoru pokazala retorična sredstva in

figure. Našli smo dve retorični sredstvi. Prva je trditev, druga pa silogizem. V govoru so

uporabljene tudi različne retorične figure. Analiza je pokazala, da so v govoru

stopnjevanje, retorično vprašanje, opisovanje, vzklik, sentenca, naštevanje, nasprotje,

primera in okrasni pridevek. Drugo raziskovalno vprašanje je bilo: Kakšno vlogo ima

čustvena komponenta v Furlongovem govoru? Ugotovili smo, da igra čustvena

komponenta v govoru pomembno vlogo. Furlong je namreč že od otroštva občudoval

olimpijske igre. Z ekipo so trdo delali vse od nominacije pa do zadnjega dneva iger.

Želel si je, da bi igre povezale celotno državo, predstavile Kanado in njene prebivalce v

najboljši luči in pripomogle k njeni prepoznavnosti. Tretje raziskovalno vprašanje se je

glasilo: Katere dodatne informacije razkriva telesna govorica v Furlongovem govoru?

Analiza je pokazala, da uvodoma odraža enakopravnost ter nato dominantnost, nasmeh

z zaprtimi usti, ki kaže na to, da ima oseba skrivnost in prikriva mnenje ali čustva, ki jih

ne bo razkrila. V nadaljevanju smo lahko videli razprte dlani, ki dajo občutek, da človek

govori resnico in je pošten. V devetem odstavku, kjer Furlong govori o smrti sankača, je

analiza pokazala, da se je njegov glas znižal, njegov obraz je postal žalosten in konice

70

ustnic so bile obrnjene navzdol. Vse to kaže na negativna čustva in vidimo lahko, da ga

je situacija pretresla. Četrto raziskovalno vprašanje je bilo: Kaj predstavlja zaključni

govor za olimpijske igre kot celoto?

Zaključni govor je del protokola zaključne prireditve. Pripada predsedniku

organizacijskega odbora, v našem primeru Furlongu, ki se mora na kratko zahvaliti

vsem sodelujočim. Furlong je v svojem govoru želel povzeti celotno zgodbo, ki se je

dogajala v Vancouvru in Whistlerju. Želel je, da ima Kanada nekoga, ki bo vsemu svetu

predstavil, kako se je vsa država počutila ob zaključku iger. Analiza govora je na

podlagi besed, ki sestavljajo govor, pokazala, da je govor čustven, močan, spodbuden,

poln hvaležnosti in ponižnosti. Osrednji samostalnik govora je beseda »games« (igre).

Ugotovljeno je bilo, da Furlong govori ameriško angleščino, stil govora je čustven,

model prepričevanja pa je patos. Z analizo Furlongovega govora smo pokazali, kako je

mogoče že z osnovnim znanjem retorike sestaviti govor, ki bo imel takšen vpliv na

občinstvo, kot si ga želimo. Če poznamo še osnove telesne govorice, pa imamo lahko

nastop dodelan do potankosti. Govorništvo, kot ga poznamo danes, je pravzaprav le

nadgradnja antičnega govorništva, saj se govorci še vedno zgledujejo po antičnih in

rimskih značilnostih retorike. V nalogi smo predstavili osnove retorike in govorništva

ter razvoj govorništva postavili v zgodovinski okvir. Menimo, da mora biti govorec, ki

ima pred ogromno množico ljudi govor na zaključni prireditvi, močna in trdna osebnost,

ki se ne pusti zmesti in ima ključne sposobnosti dobrih govorcev, kot so preprostost,

razločna izgovarjava, sproščenost in sposobnost znati navdihniti ter motivirati.

Furlongov govor smo analizirali tako z vidika rabe besed kot telesne govorice.

Ugotovitve, ki smo jih pridobili, so rezultat poglobljenega preučevanja stavkov, besed,

obrazne mimike, govorice telesa, tempa, hitrosti in poudarkov v govoru, skratka vseh

komponent, ki tvorijo celoten govor. Zanimivo je, koliko informacij lahko vsebuje tako

kratek govor in kako lahko jih je prepoznati, če je človek pozoren poslušalec in

gledalec.

Skozi nalogo smo spoznali moč, ki jo imajo besede. Sestavljene iz črk, ki tvorijo

smiselno celoto, imajo sposobnost, da predstavijo najlepša čustva ali ranijo osebo, ne da

bi se je dotaknili. Zato je pomembno, da jih izbiramo premišljeno. To velja še zlasti za

izjemno situacijo, kakršna je tudi zaključna prireditev olimpijskih iger. Če posplošimo,

lahko trdimo, da imajo besede, še posebej tiste, ki tvorijo govore na velikih dogodkih,

71

veliko težo, moč in vpliv. Ni brez pomena nastal rek, da je izgovoriti napačno besedo

enako kot odrezati glavo. Rezultat je zelo podoben, vtisa ni mogoče popraviti, saj, kot

pravi neki drugi rek, beseda izrečena ne vrne se nobena.

Turizem je panoga, ki vključuje delo in s tem komunikacijo z ljudmi. Ključnega

pomena je, da znamo najti skupen jezik z ljudmi različnih karakterjev. Pomembno je, da

znamo posredovati natančna, preprosta in razločna navodila, saj bomo le tako preprečili

neželene situacije in nesporazume. Zaželeno je, da imamo osnovno znanje retorike, ne

škodi pa niti poznavanje telesne govorice. Delo je namreč lažje, če znamo »prebrati«

človeka, kako se počuti in ali mu stvar ugaja.

72

LITERATURA

Aristoteles. (2011). Retorika. Ljubljana: Gorenjski tisk.

Barthes, R. (1990). Retorika Starih; Elementi semiologije. Ljubljana: Znanstveni

inštitut Filozofske fakultete.

Bertoncelj, I. (1980). Predavanje in govorništvo. Ljubljana: Dopisna delavska

univerza Univerzum.

Bitzer, Lloyd F. (1968). The Rhetorical Situation. Philosophy & Rhetoric, 1-14.

Bole Vrabec, A. & Ilich, B. (2000). Govori za vse priložnosti in na kratko o

retoriki: priročnik za učinkovito in moderno govorništvo. Lesce : Oziris.

Brown, S. (2002). Govorica obraza. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Canada.com (22. 3.2010). Vanoc’s John Furlong ‘just exhausted’ as Vancouver Games

come to an end. Dostopno na: http://www.canada.com/sports/vanoc+john+furlong+just

+exhausted+vancouver +games+come/2711775/story.html, 1. 9. 2016.

Conrad, S., Biber, D. & Leech, G. (2003). Longman student grammar of spoken and

written English. Harlow: Longman.

Dolgan, M. (1996). Govorno ustvarjanje. Ljubljana: Rokus.

Erhatič, B. & Štih, A. (2007). Z besedo na dan. Maribor: Obzorja.

Fred, C. L. (2010). Louder Than Words: The Hidden Power of Nonverbal

Communication in the Workplace. Sam Houston State University.

Furlong, J. & Mason, G. (2011). Patriot Hearts, Inside the Olympics That Changed A

Country. Vancouver: Douglas & McIntyre.

Gifford, C. (2004). Olimpijske igre: popolni vodnik po največjem športnem

prazniku na svetu. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

Girginov, V., Parry, S. J. & Hosta, M. (1961). Olimpijske igre: študijski vodnik po

razvoju modernih olimpijskih iger. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut

za šport.

Grabnar, B. (1991). Retorika za vsakogar. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Independent (5. 11. 2008). The full text of Barack Obama's victory speech.

Dostopno na: http://www.independent.co.uk/news/world/americas/the-full-text-

of-barack-obamas-victory-speech-993008.html, 14. 9. 2016.

Kennedy, G. (2001). Klasična retorika ter njena krščanska in posvetna tradicija od

antike do sodobnost . Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU.

73

Kmecl, M. (1996). Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešović.

Kruse, B. (1996). Kronika 100 let olimpijskih iger: 1896‒1996. Ljubljana:

Mladinska knjiga.

Meyer, M. (2002). Methods of Critical Discourse Analysis. London: Sage

Publications.

Molcho, S. (1996). Govorica telesa. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Olympic.org (b. d.). Vancouver 2010. Dostopno na: https://www.olympic.org/vancouv-

2010, 5. 8. 2016.

Olympic.org (23. 3. 2010). Final report of the IOC coordination commission. Dostopno

na: https://stillmed.olympic.org/Documents/Reference_documents_Factsheets/T

he_Olympic_Winter_Games.pdf, 20. 7. 2016.

Olympic.org (12. 9. 2014). THE CLOSING CEREMONY OF THE OLYMPIC

GAMES. Dostopno na: https://stillmed.olympic.org/media/Document%20Librar

y/OlympicOrg/Factsheets-Reference-Documents/Games/Ceremonies/Factsheet-

The-Closing-Ceremony-of-the-Olympic-Games-September-2014.pdf, 17. 8.

2016.

Olympic.si (b. d.). 7%. Dostopno na: http://stara.olympic.si/olimpijskogibanje/olimpijs

ki-simboli/, 1. 8. 2016.

Olympicvancouver2010 (16. 3. 2010). Closing Ceremony Complete Event - Vancouver

2010 Winter Olympics. Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=EYlC

GQ628gE&feature=youtu.be&t=1h44m16s, 1. 8. 2016.

Online-utility.org (b. d.). Dostopno na: http://www.online- utility.org/text/analyzer.jsp,

5. 8. 2016.

Oxford dictionaries (b. d.). British and American spelling. Dostopno na:

http://www.oxforddictionaries.com/words/british-and-american-spelling,

24. 8. 2016.

Paladin, M. (2011). Neverbalna komunikacija. Nova Gorica: Založba EDUCA.

Pease, A. (1996). Govorica telesa. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Pease, A. & Pease, B. (2008). Velika šola govorice telesa. Ljubljana: Mladinska

knjiga.

Richardson, J. E. (2007). Analysing newspapers: an approach from critical

discourse analysis. New York: Palgrave Macmillan.

74

Rtvslo.si (5. 2. 2010). Prizorišča XXI. zimskih olimpijskih iger. Dostopno na:

http://www.rtvslo.si/sport/preostali-sporti/olimpijske-igre-2010/foto-prizorisca-

xxi-zimskih-olimpijskih-iger/221570, 27. 8. 2016.

Sikošek, M. (2010). Management prireditev. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta

za management Koper.

Slovenia.info (b. d.). Trajnostni turizem, sonaravni turizem (Sustainable Tourism).

Dostopno na: http://www.slovenia.info/pictures/category/atachments_1/2009/Tr

ajnostni_tur_9009.pdf .pdf, 27. 8. 2016.

Ubiquity.acm.org (2011). THE 7% RULE. Dostopno na: http://ubiquity.acm.org/article

.cfm?id=2043156, 25. 8. 2016.

Unwto (b. d.). Sustainable Development of Tourism. Dostopno na: http://sdt.unwto.org/

content/about-us-5, 27. 8. 2016.

Vancitybuzz (3. 2. 2013). Four years later, a reflection on the Vancouver 2010 Olympic

Games. Dostopno na: http://www.vancitybuzz.com/2013/02/three-years-later-a-

reflection-on-the-vancouver-2010-olympic-games/, 15. 8. 2016.

Vancouver 2010 Olympic Winter Games (3. 11. 2009a). IOC announces Vancouver

wins 2010 Olympic Winter Games (CBC). Dostopno na:

https://www.youtube.com/watch?v=IpSqv1jx-8M, 1. 8. 2016.

Vancouver 2010 Olympic Winter Games (16. 12. 2009b). Vancouver 2010: John

Furlong, VANOC CEO. Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=XmC

qbvbc8, 1. 8. 2016.

Vancouver 2010 Olympic Winter Games (11. 2. 2010). Vancouver 2010: With

Glowing Hearts. Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=oA03hJxN9,

1. 8. 2016.

VOA News (16. 2. 2010). Death of Georgian Athlete Highlights Dangers of Luge.

Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=VPr8AXF-sVc, 23. 8. 2016.

Škarić, I. (2005). V iskanju izgubljenega govora. Ljubljana : Šola retorike.

Štepic, L. (2001). Naučimo se angleških časov. Zgornja Draga: Korekt plus.

Toporišič, J. (2004). Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.

Toporišič, J. et al. (2007). Slovenski pravopis. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni

center SAZU, Založba ZRC.

Zidar Gale, T. (2007). Retorika - veščina prepričevanja: odličnost nastopanja v

poslovnem svetu. Ljubljana: Planet GV.

Žagar, F. (2010). Slovenska slovnica za vsak dan. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

i

KAZALO PRILOG

Priloga 1: Zaključni govor Johna Furlonga ................................................................. ii

ii

Priloga 1: Zaključni govor Johna Furlonga

Excellencies, Chiefs, President Rogge, Members of the International Olympic

Committee, Prime Minister, Heads of State, Premiers, Mayors, Ladies and Gentlemen,

Athletes of the World, good evening.

The 2010 Olympic Winter Games have taught us that we are not 6 billion people. We

are all members of the same family. Over these remarkable 17 days we have together

demonstrated the remarkable powers of sport to the human world. We have seen first

hand that there is indeed a beautiful force that can unite, inspire and liberate - a force

that can replace despair with hope and ignite the human spirit. This force is sport in the

arena of the Olympic Games. And because we had sport here - we too had peace. And

because these Games took place in the spirit of peace, they took place in the spirit of

friendship.

But the time has come to say goodbye, to say thank you. And to perhaps compare for a

moment the Canada that was with the Canada that now is. I believe we Canadians

tonight are stronger, more united, more in love with our country and more connected

with each other than ever before. These Olympic Games have lifted us up. If the Canada

that came together on Opening night was a little mysterious to some it no longer is.

Now you know us … eh?

If we were once the few we are surely now the many. That quiet, humble national pride

we were sometimes reluctant to acknowledge seemed to take to the streets as the most

beautiful kind of patriotism broke out all across our country; so many new and dazzling

applications for the Maple Leaf - so many reasons to smile and be joyful. Canadians

you joined each other and our colourful international visitors in common celebration –

radiant, jubilant, spontaneous, peaceful. For us you were the wind beneath our wings.

You did not just cheer – rather you lived every glorious moment as if you yourselves

were competing for gold. You were the bench strength we had hoped for – the

difference makers at these Games.

Alexandre, your first Gold Medal gave us all permission to feel like and behave like

champions. Our last one will be remembered for generations.

iii

To the Men and Women in the Blue Jackets, you are the undisputed heroes of these

Games. The class of 2010. A perfect team – you have behaved with great dignity,

poured your hearts and souls into every task. You smiled - you cheered and you filled

the hearts of our visitors with friendship and goodwill. For many of you who toiled

behind the scenes no thanks will ever be enough. You took on a stubborn mountain with

all your might. The final result - Blue Jackets 1 Cypress Mountain Weather zero. You

were tested again and again and reminded us all every day that there is no force that can

sustain itself against the full thrust of a determined human heart. May your contribution

here be worn as a badge of honour for the rest of your lives. For you have - through

your service - defined for all to see what it is to be a proud, generous Canadian.

To our many friends and trusted partners, we tip our hat to each of you for a

magnificent contribution. To our leaders – sitting over there – full credit for believing in

and empowering this great adventure. To those who built the venues, drove the buses,

cooked the food, and toiled day and night to complete a million tasks may the success of

these Games be your reward for all your days to come.

To the people of the host region - you were magnificent. Your contribution was

magical. To our International visitors you were gracious, thoughtful, spontaneous guests

and very spirited fans, thank you very much. To our men and women in uniform who

kept us safe – you were in a word "terrific".

To the IOC – thank you for trusting us and investing so passionately in our success. It

has been our great honour to host the world and we thank you for believing in our

vision…we did our best. To our friends from Sochi we are in your corner and wish you

every success in 2014.

To the people of Georgia, we are so sad and so sorry for your loss. Your unimaginable

grief is shared by every Canadian and all those who have gathered here. May the legacy

of your favourite son Nodar Kumaritashvili never be forgotten and serve to inspire

youth everywhere to be champions in life.

iv

Athletes of the world you promised you would play fair and you did. At your hands and

through your determination and tenacity we have felt every imaginable emotion. We

have lived the agony and the ecstasy with you as if we ourselves were competing. By

your example you have injected hope into the lives of youth everywhere – youth that

will rise tomorrow ready to emulate you.

Boys and girls you will never meet now know that it is possible to achieve greatness

through the power of a dream. You have set the course for the next generation of great

champions. You return to your homes as the best ambassadors we have for a better

world…you are the future. The youth of the world await your leadership and your

example.

And finally to those who have watched us all over the globe we hope you enjoyed these

Games and the telling of our humble Canadian story. The young men and women you

sent here are coming home – you can be very proud of them.

The Games will have many wonderful legacies. I wish but for one -that every Canadian

child - be they from Chicoutimi, Moncton, Grand Prairie, Squamish or Niagara Falls -

will have the chance to grow up to experience the pleasure of sport. No one left out.

And that we of the Global Olympic family will not rest until the right of every child to

play across this planet is secured. Good bye to you all

As Robert Charlebois said, "Farewell, you will always be my best memory." Thank you

very much, good bye. Long live Canada. Thank you, Canada. Thank you Jack

Speech: John Furlong, Vancouver Winter Games closing ceremony February 28th 2010.

v

*Opomba: Analiza nima namena diskriminirati ljudi na osnovi stereotipnih telesnih

lastnosti, ampak gre za percepcijo, narejeno po Brown 2002.