1

2

IZ VSEBINE

KRONIKAPregled dogodkov ...4Domače ognjiišče ...5Podajmo roke novemu letu ...6Naši letošnji jubilanti ...7Toplo domače ognjišče ...8Na Vinharje k »Ljubici«! ...10

SKUPINE ZA SAMOPOMOÈVrtnice – skupina starejših zasamopomoč ...12

MED NAMIUtrinki iz enodnevnega izletazaposlenih v Pulo in na Brione ...14Strokovno družabni izletzaposlenih ...14Dom Cesare C. Bresciani ...16Opuščena ognjišča ...17Zgodnje jesenskorazpoloženje ...18Veselo martinovanje ...19Bili smo gostje na Brdupri Kranju ...20Domače ognjišče ...21

ČISTO VSAKDANJE STVARI

Pirin kruh ...25Dopisujemo se s stanovalci ...26Le spomin živi ...26

ZDRAVILO ZA DUŠO IN SRCEČudoviti pravljični svet ...27Bili so med nami ...28

UTRINEK DNEVA

Življenje je lepo ...29

RAZVEDRILOUganke ...30Osti jarej ...31

ZAPOJMO PO NAŠEDomača hiša ...32V spomin Lojzetu Slaku ...32

IZ STARE ZAKLADNICE

Božična razmišljanja ...34

POGLED V PRETEKLOST

Nekaj utrinkov adaptacije5. nadstropja ...35

NAGRADNA IGRARezultati in nova nagradna igra ...38

IZREKI IN PREGOVORIIzreki o domačem ognjišču, domu, toplini…

ŠTIRJE LETNI ČASI je bilten Centra slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka. Kot pove že samoime, ga prebiramo ob vsaki spremembi letnega časa. Je plod soustvarjanja stanovalcev, njihovihsvojcev in zaposlenih – v tako veliki družini kot je naša je namreč živih veliko spominov, znanj,razmišljanj, talentov... Naša hiša je stičišče različnih ustvarjalcev ter dejavnosti, velikokrat pa se tudisami udeležujemo, obiskujemo ter raziskujemo svet zunaj doma – ob vsem tem se rodi marsikateramisel, ki jo je vredno zapisati in deliti z drugimi. In to je naš glavni namen – z besedo spoznavati sebein druge ter tako ustvarjati naše življenje bolj polno in zadovoljno. VABLJENI TUDI VI!

Za morebitne napake v biltenu se opravičujemo.

3

Silva Košnjek, direktorica

Stopite narahlo kakor v copatih

naravnost pri glavnih vratih

v ta lepi dan, kot bi šli v pesem.

Svet naokrog je vabljiv in vonljiv,

èudno resen in nemalo slovesen:

Nekdo se je pravkar rodil.

In to je najlepša pesem.

(T. Pavèek)

Sreèno v letu 2012

Vam �elim!

4

KRONIKA

Povsod je lepo, a doma je najlepše. (slovenski pregovor)

PREGLED DOGODKOV

8.9.2011 IZLET na Brdo pri Kranju

14.9.2011 SREČANJE GORENJSKIH DOMOV v Kranju (teme: minerali in fosili vzapuščenih rudnikih)

15.9.2011 DRUŽABNO DOPOLDNE v parku – priredili smo športne igre zastanovalce negovalnega oddelka

27.-29.9.2011 Festival za tretje življenjsko obdobje

27.9.2011 IZLET za stanovalce na turistično kmetijo Ljubica v Vinharjih

1.10.2011 Mednarodni dan starejših

4.10.2011 KOSTANJEV PIKNIK

7.10.2011 ZGODOVINSKI KROŽEK z Markom Ogrisom

11.10.2011 POSLUŠANJE PRAVLJIC – pripovedovala Maja Poženel

15.10.2011 Mednarodni dan bele palice

20.10.2011 NASTOP MEŠANEGA PEVSKEGA ZBORA Iskra iz Kranja

27.10.2011 Svetovni dan delovnih terapevtov

1.11.2011 Dan spomina na mrtve

8.11.2011 SREČANJE GORENJSKIH DOMOV v Tržiču (tema: čebelarstvo)

9.11.2011 POSLUŠANJE PRAVLJIC – pripovedovala Maja Poženel

9.11.2011 PREDAVANJE: »Življenje z zobno protezo«

9.11.2011 MARTINOVANJE s folklorno skupino Pušeljc

11.11.2011 OTVORITEV PRENOVLJENEGA 5. NADSTROPJAza stanovalce doma in zaposlene

16.11.2011 Mednarodni dan strpnosti

17.11.2011 ZGODOVINSKI KROŽEK z Markom Ogrisom

28.11.2011 PREDAVANJE z diapozitivi o podvodnem fotografiranju (g. Matic Mikec)

30.11.2011 DELAVNICA IZDELOVANJE NOVOLETNIH OKRASKOV

01.12.2011 SLAVNOSTNA PRIREDITEVs tamburaško skupino ter pesnico Nežo Maurer

01.12.2011 Dan boja proti AIDS-u

02.12.2011 KONCERT ansambla Suha špaga in KD Lonca s srednjeveškimi plesi

05.12.2011 MIKLAVŽEVANJE in nastop pevske skupine Mavrica

06.12.2011 POSLUŠANJE PRAVLJIC - pripovedovala Maja Poženel

08.12.2011 ZGODOVINSKI KROŽEK z Markom Ogrisom

5

KRONIKA

Kdor je zdoma, ima eno misel; kdor je doma, jih ima sto. (domaèa modrost)

Nastop mešanega pevskega zbora Iskra izKranja.

Matic Mikec nam je na predavanju o podvodnifotografiji poleg zanimivih posnetkov pokazaltudi nekaj svoje potapljaške opreme.

Koncert ansambla Suha Špaga. Veselje ob otvoritvi prenovljenega 5. nadstrop-ja.

Domaèe ognjišèe

Vse, kar sem in vse, kar čutim,dal mi je moj ljubi dom.Tu sem rasla, dušo grela,pozabila ga ne bom.

Kaj je prav in kaj narobe,ob ognjišču babicav zgodbah mi je razložila,ko še majhna sem bila.

Starša, tudi stara mama,so mi vzorniki bili.

Kaj cenili so, ljubili,smo otroci vedeli.

Brez besed so nas učili.S svojim vzgledom vzgajali.Toplo nam družinsko vzdušjevsak dan so pripravili.

Vse ravnam takó, kot oni.Dom v srce mi je pripet.Naj domače mi ognjiščedaje moč še mnogo let!

Vida Gros

6

Podajmo roke novemu letuVsako leto, mesec, dan imajo svoj čar, svojoposebnost, ki je včasih prijetna, spet drugičmanj prijetna. V letošnjem letu 2011, smoimeli v našem Centru slepih, slabovidnih instarejših Škofja Loka veliko obojih poseb-nosti, ki pa so nas ob koncu leta pripeljale kveselim dogodkom – končani prenovi celegaoddelka v petem nadstropju S5, praznovanjučastitljive obletnice Centra, ki je pred 75 letiprvič pričel sprejemati slepe osebe v dom vStrahlovem gradu in še veliko drugih lepihposebnosti.

Center kot dom deluje že 33. leto in v temobdobju se je mnogo spremenilo, dogradilo,obnovilo; vse z namenom izboljšati kakovostbivanja naših stanovalcev. Tako so se v letu2008 našim stanovalcem izboljšali bivalnipogoji, saj smo pridobili novo bolnišničnodvigalo, nove – ustrezno opremljene prostoredelovne terapije in fizioterapije, frizerskisalon, knjižnico ter večnamenski prostor –dvorano, kjer zdaj potekajo različne prireditvein verski obredi.

Vse do konca letošnjega leta so sledila raznaobnovitvena dela. Prenova pralnice, likalnice,delna prenova na negovalnem oddelku. Vcelotnem delu stavbe smo zamenjali stara,dotrajana okna in celoten južni del objektazaključili s fasado. Uredili smo športni park, kije bil skupen projekt z Varstveno delovnimcentrom Kranj in je namenjen razgibavanju tertelovadbi na prostem, prilagojen starejšim ininvalidnim osebam. Lotili smo se prenove vsevernem delu stavbe, ki je v letošnjem letudoživela popolno prenovo v petem nadstropjuz veliko pridobitvijo novih kopalnic s tušem inlastnimi sanitarijami v vsaki sobi (eno in dvo-

posteljne sobe). Vse sobe so prilagojenestarejšim, slepim, slabovidnim ter invalidnimosebam. Zaključili smo tudi delno prenovo ko-tlovnice in prešli na ogrevanje s cenejšim inekološko ustreznejšim energentom – ogre-vanjem na plin… in še bi lahko naštevali.

Ob vsem tem pa nismo pozabili na izboljšanjekakovosti življenja stanovalcev, zagotavljanjadodatnih strokovnih programov ter ustreznihprostorskih pogojev, s ciljem doseči večjostopnjo zasebnosti stanovalcev, zagotavljanjaekonomične kadrovske organizacije dela, po-večevanje kakovosti storitev, širitev dejavnostiin novih oblik dela, zagotavljanje zadovoljstvastanovalcev, svojcev in zaposlenih.

Ob vseh dogodkih, ki so se odvijali s prenovoin vsemi gradbenimi deli na oddelkih (stalenhrup, vrtanje, prilagajanje začasno novim bi-valnim prostorom), zagotovo ne bi zmogli brezstanovalcev, ki so vse to doživljali z veliko me-ro tolerance, potrpljenja in optimizma, da bopotem lepše, bolje. Zaposleni, ki so v tem ča-su s spodbudnimi besedami in prijaznostjobodrili vse stanovalce, kljub težjim delovnimpogojem, svojcem, ki so sodelovali in poma-gali pri selitvah iz sob in nazaj v sobe. Vsemvam zahvala, kajti vsega tega zagotovo ne bizmogli. Vsem zaposlenim, stanovalcem invsem obiskovalcem se zahvaljujem za potrpe-žljivost.

Leto 2011 se tako izteka z veliko novostmi.Prihaja novo leto, za katerega že napovedu-jemo, da bo polno novih dogodkov, doživetij,pozitivnih sprememb – da bo polno tudi ve-selja in radosti.

Silva Košnjekdirektorica

KRONIKA

Ne vemo, kaj imamo, dokler ne izgubimo.

7

KRONIKA

Naši letošnji jubilanti

55 let

Tolar Ivica

45 let

Primožič Vinko

40 let

Lončarič Martina

35 let

Plajnšek Ivan

30 let

Eržen Jožica

25 let

Zupančič Jože15 let

Jagodic Stanislava

10 letLikozar VeraMlakar AnaPotočnik JanezZelenik ŠtefanijaMlakar IvankaKnapič Pavla

5 let

Šink FrancBernik NežaPokorn HerminaRant MarijaZaletel MarijaDolenec MarijaKoder RozalijaDerlink MarijaOsredkar Terezija

Zajtrkuj z dru�ino, kosi s prijatelji, veèerjo daj laènim.

8

Neumen je tisti ptiè, ki se sramuje svojega gnezda.

KRONIKA

Toplo domaèe ognjišèe

Obletnica in otvoritevprenovljenega 5. nadstropja

Poglej skozi okno, pomežikni soncu, senekomu nasmej, pobožaj soseda z lepobesedo, nežno se dotakni njegovega lica,kot ptiček veselo zapoj, ... in dan bo lepšizate in zanj, kateremu vso to lepoto,radost, toplino daš. V vsakem dnevu seskriva sonce, če ga le hočemo opaziti,videti, začutiti. To vedno, vedno lahkostorimo, če si le v srcu resnično, iskreno,močno želimo.

Spomladi, ko je vse ozelenelo, vse pisanovzcvetelo, ko je od ljubezni v zraku nežnodrhtelo in je od radosti nad življenjem glasnovrvelo, smo se v našem Centru začeli boljkonkretno pogovarjati o popolni prenovipetega nadstropja. Potrebno je bilo urediti ševeliko papirjev, pridobiti še več dovoljenj inzagotoviti 24 primernih, človeka dostojnih le-žišč za začasno preseljene stanovalce. Za-četek gradnje je bil predviden takoj po Veli-kem šmarnu, 15. avgustu, do tedaj pa so po-

tekali skrbni, vztrajni in za sočloveka močnozavzeti pogovori s stanovalci, svojci in zapo-slenimi. Največji delež pri pogovorih so imeličlani strokovnega tima, zaposleni v zdrav-stveno negovalni službi ter vodja tehničneslužbe, ki so bili do danes vseskozi zelo po-trpežljivi, sočutni in razumevajoči sogovornikivsem nam dvomečim, nepoučenim, prostor-sko slabo orientiranim, zvedavim stanovalcemin zaskrbljenim, negotovim svojcem.

Neželena selitev v drug skupni prostor je zavsakega stanovalca huda stresna situacija,zato so se je zaposleni lotili z veliko merostrpnosti, pripravljenosti za pogovore o vsem,kar je stanovalce in svojce zanimalo, begalo,motilo ali radostilo. Pri tem so resnično spo-štovali osebno dostojanstvo in zagotavljali dis-kretnost in zasebnost v odnosu do vsakegaposameznika. V vsem tem dogajanju sta se vCentru neštetokrat potrdili življenjski pravili:“Lepa beseda lepo mesto najde.” in “V slogije moč”.

Z velikim veseljem vam, sostanovalcem, šezlasti preseljenim stanovalcem 5. nadstropjain vsem zaposlenim, čestitam in še enkrat če-stitam za vaša tedanja ravnanja in dejanja, koste v vsakodnevnih odnosih med seboj poka-zali kar največjo mero dobrega okusa, oseb-ne zrelosti, sočutne potrpežljivosti in srčnekulture.

Kmalu po začetku del so se tesno nad namizačeli “tektonski premiki”, ko smo se ob vsemsilnem hrušču in trušču, zlasti stanovalciv četrtem nadstropju, bali tega, da se nam bo

9

strop vsak hip zrušil na glavo. S strahom vočeh smo opazovali, če bodo v zidu nastalesumljive potresne razpoke. Pa se to, hvalaBogu, ni zgodilo. Potem so se pričeli vertikalnipreboji, ko so po naših hodnikih, stopnišču,dnevnih prostorih nastajale okrogle odprtinekot luknje v siru. Temu so sledili preboji vdvoposteljnih sobah. Vse to smo, ob potr-pežljivi razlagi, čemu je namenjeno vse to“luknjanje”, bolj ali manj razumevajoče spre-jeli. Mojstri so vse bolj hiteli z delom. V hiši sobili “petek in svetek”. Marsikaj ni šlo ponačrtu, potrebno je bilo spreminjati potek,smer instalacij, vse več je bilo dodatnegadela. Razbijanju, vrtanju, ropotu ni bilo videtikonca, nestrpnost in nezadovoljstvo sta po-časi naraščala, potrebno je bilo še več potr-pežljivega pregovarjanja, pomirjujočih, spod-budnih, sočutnih besed, še bolj slikovitopredstavljanje, kako bo lepo potem, ko bo vseto delo, prenavljanje končano. Obljubljenonam je bilo, da bodo dela opravljena v trehmesecih, od začetka do konca. Kar malcenejeverno smo prisluhnili vodji tehnične slu-žbe Centra, ko nam je konec oktobra pove-dal: “Takoj po praznikih bo tehnični pre-vzem.” Prvi teden v novembru so zidarji, pe-čarji, vodoinstalaterji, slikopleskarji ter pola-galci podov “pobrali šila in kopita” in prišli somizarji s pohištvom. Vmes so z delom končalitudi elektrikarji. Naše vrle sobarice in naje-ti čistilni servis so skrbno in vestno očistiliprenovljene prostore. Pripeljali so nove po-stelje,...

Takrat smo pa že videli čudovito vabilo naoglasni deski. Direktorica Centra Silva Koš-njek je za stanovalce in zaposlene pripravila

slovesno odprtje in ogled “novega” peteganadstropja, preden so se vanj znova vselilistanovalci. Obljubljena je bila tudi pogostitev.To dvoje pa res nismo smeli zamuditi, ali secelo izmakniti prijaznemu vabilu. Prišli smo žečetrt ure pred napovedanim časom prerezatraku, po slovesnem škrtanju škarij smo vsezelo pozorno, natančno, skrbno pregledali,pretipali in preizkusili v praksi. Dali smo prvebolj ali manj posrečene komentarje, v resnicismo se pa vsi veselili in nad videnim izražaliizjemno navdušenje.

Gospa Silva je vsem nam, stanovalcem, zapo-slenim in tudi svojcem, iskreno čestitala zavso potrpežljivost, strpnost, razumevanje inpazljivost v času prenove. Pred začetkomvseh teh del je bil marsikdo od nas skeptičen,kako bo vse to šlo, kako bodo stanovalciprenesli izredno stresno obremenjeno stan-je, intenzivno delovno dogajanje. Najbolj po-gumni ter zavzeti med nami so dvigovali inkrepili našo motivacijo z besedami “mojstraMihe” in njegovih prijateljev: “Bomo zmogli?Bomo ja!”. In smo resnično zmogli, zato sidanes lahko pravično in pošteno iz srca,iskreno čestitamo ter se močno veselimo.

Na starem ognjišèu rado gori. (ljudski pregovor)

KRONIKA

10

Toda s tem v našem ljubem domu še zdaleč nikončano preseljevanje, ropotanje, zidanje.Če bo finančno stanje dovoljevalo, potem sebo delo nadaljevalo v četrtem, tretjem nad-stropju,… vse do pritličja. Velikokrat bomo šeslišali pogumne, spodbudne, sočutne be-sede: “Saj bo šlo. Zmogli bomo. Zaupajmoin vztrajajmo.” In bomo šli naprej po svojiživljenjski poti, korajžni, pokončni, potrpe-žljivi, vajeni vsega lepega in hudega, bolj alimanj trmasti, močni in notranje sočni.

Dom ni le hiša, kjer smo preživeli otroška,mladostna leta. Pravijo, da je dom povsodtam, kjer domuje naše srce, kjer se človek pri-jetno, domače počuti. Še bolje rečeno: Dom

je ljubezen, ki napolni prostor med stenami,med stropom in tlemi. Zato je lahko za marsi-koga od nas ta hiša, v kateri doživljamo inpreživljamo svojo starost, bolezen, dobroto,samoto, veselje, zaljubljenost, toplino odno-sov, naš ljubi dom. Zato smo vsi mi, ki živimo,delamo, obiskujemo, se družimo in gradimopristne medsebojne odnose v CSS-ju ŠkofjaLoka, po svojih možnostih in sposobnostihpoklicani k ljubezni, ki vztrajno gradi, mavrič-no cveti, nežno poboža, toplo pogreje inmočno objame, četudi nam kdaj od hudega,težkega občutka nemoči, sapo in tla pod no-gami vzame.

Alenka Oblakovič

Svoja hišica – svoja voljica.

KRONIKA

Na Vinharje k »Ljubici«!

Ste že bili kdaj na Šmarni gori? Nič hudega!

Tudi jaz sem bil letos enkrat samkrat, a ver-

jetno tudi zadnjič. Nima smisla po koreninah

riniti dve uri v hrib, kjer te pričaka množica

izletnikov, da stojiš v vrsti za pijačo in potem

nimaš kam sesti. Res, prav nobenega užitka

ni ob pogledu na zamegljeno Ljubljano, ko

razen grajskega griča in stolpnic v Stožicah,

ne vidiš ničesar!

Je pa že vse kaj drugega, če se udobno za-pelješ do turistične kmetije na Vinharje nadPoljansko dolino. Do prijaznega gostišča kjerpod kozolcem postrežejo z okusnimi doma-čimi dobrotami, pecivom iz krušne peči, zapovrh pa še s kozarčkom osvežujoče pijače!

Ja, vse to, pa še marsikaj nepozabnega smodoživeli pri Ljubici in Milošu, ki sta nas gostilatistega sončnega dne. Mir, neverjetno spo-kojnost in sproščenost smo zaznavali ob po-gledu na cvetoče travnike. Na senožeti in

11

košenice, s katerih še niso pospravili krme zazimo. Tihe pogovore od časa do časa zmoti leprijetno oglašanje zvoncev živine na paši. Očipotujejo tja proti Žirovskemu vrhu, pa naprejdo zadnjih obzorij! Do koder seže pogled,prelestna lepota!

Roko na srce! Šmarna gora s svojo nad-morsko višino v resnici za nekaj sežnjev pre-sega domačijo Stanonikovih v osrčju loškegahribovja. Res je tudi, da se šmarnogorska ro-marska cerkev ponaša z največjim zvonom vnaši deželi. Vendar pa mi je mnogo bolj prisrcu skromna votivna kapelica iz leta 1944,postavljena v zahvalo za preživetje.

Primerjava bo za nekoga najbrž neprimerna,ampak razlika je očitna.

Ko smo se zgodnjega popoldneva po ozkicesti vračali v dolino Poljanske Sore, smoimeli kar nekaj sreče! Da nismo srečali no-benega vozila. Težko bi bilo v tem primeru.Nekdo bi moral vzvratno! Bodisi navzdol vPoljane, bodisi navzgor na Vinharje.

Mojmir Tozon

Ognjišèe ni ognjišèe, ako ni �enske poleg.

KRONIKA

Prve misli na temodomaèe ognjišèeOb besedi domače ognjišče pomislim na ve-liko lončeno krušno peč, ob kateri se ob veče-rih zbira staro in mlado. Pomislim na druženje,na pogovore o starih časih, dišeč domač kruh,sveže vzet iz peči, in na prvinskost prasketanjadrv v peči.

Jože Radovan Dolenc

Pomislim na mamo, na toplino doma. Na hra-no, ješprenj, žgance in na »burkle«.

Helena Maglica

Ob vprašanju, kaj mi pomeni »domače ognjiš-če«, najprej pomislim na mikrovalovko! Naizum človeške pameti, na napravo, v kateri pane smeš skuhati niti jajčka, ker ti ga raznese povsem stanovanju.

Šele potem mi spomini spolzijo v rano mladost,ko se je naša družina zbirala, grela in preživljaladneve in noči ob zidanem štedilniku. Takem, zbakrenim kotličkom, s pečicami, iz katerih jedišalo po pečenih jabolkih, pecivu in svežemkruhu, s prostorom za bukova polena, … Ja,prostoru pod hišo se ni reklo klet, ampak drvar-nica.

Domače ognjišče! Shajališče otrok s starši, zbabicami in dedki, s tetami in strici, z družin-skimi prijatelji in prijaznim znanci.

Ob vprašanju, kaj mi pomeni domače ognjišče,pomislim tudi na dobro, staro krušno peč, sklopjo pod umetelno izdelanimi pečnicami inzapečkom ob steni. Na blagodejno toplinoogrete peči pomislim na kopico otrok, ki obvečerih na njej poslušajo zgodbe odraslih. Ovsem, kar se pomembnega dogaja na vasi inpo svetu.

Domače ognjišče torej ni mikrovalovka! Je ne-kaj povsem drugega. Ti dve besedi pomenitavarnost, zavetje, družinsko sožitje in ljubezen.

Mojmir Tozon

Pomislim na prostor za srečanje, tam kjer so sesrečevali vsi člani družine. Na lepo urejen dom.Pomislim na izrek: Ljubo doma, kdor ga ima!

Francka Benedičič

12

Bolje èrn kos kruha, kakor prazna torba.

SKUPINE ZA SAMOPOMOČ

Vrtnice – skupina starejših za samopomoè

Oblike samopomoči so lahko različne. Vokviru KO RK Škofja Loka-Mesto je že vnovembru 2005 ponovno zaživela skupinastarostnikov za samopomoč. Skupina, izbralasi je ime »Vrtnice«, se srečuje enkrat teden-sko. Vanjo so vključena »starejša dekleta«,stara od 75 do 84 let. Dobivati so se začele znamenom, da si kaj povedo, vsebinsko za-poslijo svoje misli, kaj postorijo, zapojejo lepepesmi, si polepšajo dan. Uspelo jim je!

Srečanja se začnejo ob kavici ali čaju, s kak-šno lepo mislijo in narodno pesmijo. Enkratmesečno je delavnica, ki smo jo naslovili: »Tozmorem tudi jaz«. Kako tudi ne, ko vsaki pose-bej uspe narediti kakšen ličen izdelek. Izdela-

nih je bilo že veliko čestitk, svečnik, klobučekza bucike, lična mapa, vazice …

Še posebej uspešni so literarni večeri, v spo-min na dr. Franceta Prešerna. Ne da se opi-sati, s kakšnim zanosom članice skupine pre-birajo Prešernovo poezijo. Tudi Gregorčič jimje pri srcu.

Oživijo tudi druge praznike, npr. Martinovo,Miklavževanje, Božič, Pusta, Dan žena, Mate-rinski dan ipd. Skupaj praznujejo tudi svojerojstne dneve.

Za vse, kar bi rade, jim zmanjka časa. Veselijose vsakega srečanja. Rade si vzamejo čas zadruženja, kjer jih ogrejejo lepe misli in toplebesede. Skupaj obujajo tudi spomine na mla-dostne dni, pomembne dogodke in še kaj.

Cilji njihovega dru�enja so:

� kakovostna starost� v sproščenem vzdušju in klepetu obliko-

vati dobre prijateljske vezi� biti naklonjen med seboj� biti pripravljen pomagati si� prisluhniti drug drugemu� graditi na odkritih, sproščenih odnosih� obujati spomine na preteklost� si polepšati sedanjost s pesmijo, pripo-

vedjo, družabnimi igrami, ročnimi deli, li-terarnimi večeri…

Živimo v času, ko so dobre socialne in zdravstvene potrebe nuja. Ob tem se še posebejizpostavlja potreba po skupinski in osebni samopomoči. Samopomoč je osnovnarešitev. Tam, kjer je ni, ne more pomagati nobena pomoč.

Članice skupine Vrtnice so prijetne gospe, kise dobivajo enkrat tedensko, to je ob torkih,med 14.30 in 17.00, v prostoru RK Škofja Lo-ka, na Mestnem trgu 35, v Škofji Loki. S sebojnosijo cekarje dobre volje, pa tudi izvirne idejeza skupna druženja.

13

Zakaj so rade skupaj...

... ker je fina družba... ker je med nami iskreno prijateljstvo

... ker pojemo, telovadimo... ker so pogovori o izkušnjah, običajih,zdravju, mladosti in podobnem zelo prijetni

... ker imamo zelo posebno, prijetno inustrežljivo voditeljico

… ker je življenje tako lepše… ker se imamo »fajn«

Kaj je pomembno

Članice skupine so enakopravne!Pogovarjajo se o temah, ki jih povezujejo.Negujejo spomine na sedanjost in preteklost.

Kdo so vrtnice

Kristina, Pepca, Marjanca, Vera, Mici, Marin-ka ter Olga (voditeljica).

Èe kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga.

SKUPINE ZA SAMOPOMOČ

Na sredi svojih stotih letsi kot planinska roža,

ki božje sonce greje join nežna sapa boža.

Si boljša, kot bila si prej,ko so skrbi te trle,

oči, ki videle so bolj,pa več gorja uzrle.

Velikih zgodb za tabo ni, le breme težedneva, ki mnogokrat mu konca ni,

čeprav že luna seva.

Za druge skrb bila dolžnost,le malo si si zase vzela.

Najbrž ni zmeraj blo lahko,pa si brez jamra potrpela.

Naj bog ti zdravja da še za premnoga leta,pa tudi vsem, ki s starostjo betežnost nam

in kmalu tuja se pomoč obeta,da vrnemo ti del prejetega, predraga teta.

Naša pesem

Slovenske smo punceiz Loke doma,

veselega duha, veselga srcain vsak nas pozna že, saj družimo se,smo Vrtnice zbrane, v skupino, se ve.

Več let smo že skupaj, ker dobro nam jezapojemo rade, tud smejemo se.

Zdaj torki so naši, ko skupaj smo me,pogovori dobri, a to se že ve.

Smo pele, šivale, pa barvale fajnsmo škatlo nardile, da noter gre kaj.

Miklavž nas obišče, pa sveti Martin,Silvester, Prešern, pa tud Valentin.

Praznujemo skupaj, prav vse kar se da,spomine budimo, to dobro se zna.

Pa igre igramo, se ve kdo dobi,in vedno smo srečne, ob tomboli mi.

Še marsikaj druzga pri nas se godi,če radi bi vedli, pa pridte še vi.

Vas sprejmemo rade, tud v goste, če čtesaj vedno me rade, s kom družimo se.

Voditeljica skupine za samopomoè Zvon-

èki Alenka Baj�elj je pesem napisala svoji

teti Veri za 95 let, hkrati pa jo posveèa

vsem stanovalcem, ki naj se vsak trenutek

zavedajo, da nikomur nièesar ne dolgu-

jejo, ampak da mi dolgujemo njim.

14

Èe �ena kruh peèe, nikogar poleg neèe.

Utrinki iz enodnevnega izleta zaposlenihv Pulo in na Brione

V četrtek 6. oktobra 2011, smo se zaposleniCentra slepih, slabovidnih in starejših iz Škof-je Loke v zgodnjih jutranjih urah pridružili naavtobusu zaposlenim iz Doma Petra UzarjaTržič. Odpravili smo se v našo sosednjo dr-žavo Hrvaško. Spremljala nas je turističnavodička, ki nas je seznanila z zgodovino ingeografijo našega popotovanja. Prvi posta-nek na poti je bil na parkirišču ob avtocestiproti Puli, kjer smo se okrepčali z malico. Sle-dilo je še nekaj kilometrov vožnje in že smo biliv Pulju, kjer smo imeli strokovni del našegaizleta.

Pričakali so nas v Domu za starejše in one-mogle Alfredo Štiglič. Delovanje doma sonam predstavili strokovni delavci. V domu jenastanjenih 188 stanovalcev. V okviru domadelujejo še dnevni center, pomoč na domu,pomoč in podpora prek telefona ter sveto-valnica za starejše osebe in njihove svojce.Dom je sredi stolpnic in ima razgled na morje.Stanovalci so se razveselili našega obiska,med njimi je tudi nekaj Slovencev.

V nadaljevanju našega izleta je bil še turističnidel. S hrvaškimi vodičkami smo si ogledalimesto Pula in Brione.

Čez dan in v avtobusu smo se družili in izmen-javali izkušnje z zaposlenimi iz Doma PetraUzarja Tržič. Po večerji v Fažani smo se malceutrujeni in z novimi doživetji vračali na svojedomove.

Marinka Kozjek

MED NAMI

Strokovno dru�abni izlet zaposlenih

Naša pot proti Italiji se je začela zgodaj, obtretji uri zjutraj. Polni pričakovanj in veseljasmo se vkrcali v avtobus in potovanje se je za-čelo. Sledila je vožnja mimo Benetk, z vmes-nim postankom za jutranjo kavico in stranišče,vse do Verone, kjer se je začel strokovni delizleta. Tam smo obiskali dom za starejše –dom Cesare C. Bresciani. Po vodenem ogle-

du so nas v domu čudovito pogostili z dobro-tami, izmenjali smo še nekaj prijaznih besed,naša direktorica pa jim je v spomin in zahvalopodarila ročni izdelek našega Centra.

Pot se je nadaljevala do jezera Maggiore, ki jedrugo največje jezero v Italiji, najbolj znano poBoromejskih otokih, katere sestavljajo trije

15

otoki: otok Madre, otok Bella in otok Pesca-tori. Vmes smo prečkali mejo s Švico in siogledali še mondeni Lugano. Bližala se jetema, zato smo se odpeljali nazaj proti Italiji,zopet vožnja ob jezeru Maggiore proti mes-tecu Stresa, kjer se je nahajal naš hotel. Utru-jeni smo legli k počitku.

Naslednje jutro smo se po obilnem zajtrkuodpravili na ogled teh krasnih Boromejskihotokov. V pristanišču nas je pričakala ladjica.En, dva, tri in že smo na poti proti prvem oto-ku, otoku Madre. Je največji od vseh otokov,na njem pa stoji palača Borromeo zgrajena v16. stoletju, ki jo z vseh strani krasijo čudovitivrtovi. Notranjost palače je nenaseljena, po-hvali pa se lahko s prekrasnim pohištvom,slikami in stenskimi poslikavami.

Drugi otok, verjetno najlepši in najbolj obis-kan, je otok Bella. Karl Boromejski je otokimenoval po svoji ženi Isabelli. Po ogledubaročne palače smo se posvetili vonjavam inlepoti vrtov. Gre za pravi sredozemski vrt, polnpalm, oljk, pomaranč in limon, razkošnih lok-vanjev in lotusov. Prvič sem v živo videla tudievkaliptus, veste kako mogočno drevo je to?Poleg vsega bujnega zelenja pa se po travisprehajajo beli in pisani pavi.

Tretji otok, ki smo ga obiskali, je otok Pesca-tori, kar pomeni ribiški otok. Ta otoček je edinistalno naseljen, prebivalci se večinoma ukvar-jajo s ribištvom in turizmom. Na otočku mrgoliprodajaln s spominki in malih gostilnic.

Čas nas je kar malo priganjal, zato smo se zo-pet z avtobusom počasi odpeljali proti domu.Na poti nazaj smo se ustavili še v Milanu, kjersmo si ogledali mogočno katedralo, in v mes-tecu Sirimione, kjer smo se posladkali z izvrst-nim sladoledom.

Vsekakor je bil izlet prava paša za oči in nepo-zabno doživetje.

Ana Bulat

Èigar kruh ješ, tistega pesem poješ.

MED NAMI

16

Èe èlovek pol sveta obteèe, najboljši kruh doma se speèe.

MED NAMI

Dom Cesare C. Bresciani

Pokrajina Veneto ima štiri milijone prebival-cev, 280 domov za starejše, ki imajo skupno34.000 postelj. V naslednjih dvajsetih letih sebodo potrebe po posteljah povečale za 30 do300 odstotkov. Število starostnikov se bo po-večalo za 20 odstotkov.

Mesto Verona ima 10 do 12 domov, skupno zokolico pa 50 domov. To pomeni, da imajo na60 oz. na 66.000 prebivalcev en dom.

V bodoče bo pokrajina Veneto poskrbela zasprejem nepomičnih starostnikov, ker za os-tale ne bo imela dovolj finančnih sredstev. Os-tali bodo ostajali doma.

Za pomoč in nego na domu starostniki sedajprejemajo 400 evrov pomoči (na podlagizdravniškega poročila).

Imajo patronažno službo in fizioterapijo nadomu.

Za odprtje zasebnega doma potrebujejo li-cenco, katero dobijo, ko izpolnijo naslednjepogoje: upoštevati morajo tehnične standar-de, zagotoviti ustrezen kader – tudi številčno,nuditi ustrezno oskrbo starostniku. Ocenjujese kakovost dela.

Cena doma za pomične stanovalce je 3.000evrov mesečno. Od tega pokrajina Veneto oz.zdravstvena zavarovalnica prispeva 1.500evrov za posameznika.

Dnevna oskrba za pomičnega stanovalca je49 evrov, za nepomičnega 56 evrov. Stroškebivanja v domu krijejo starostniki sami (spokojnino, prihranki oziroma jim stroške krije-

jo svojci). V primeru, da starostnik nima dovoljfinančnih sredstev, dom dobi za plačilo ne-premičnino starostnika.

Standardi sob so 20 kv. metrov za dve osebiin 17 kv. metrov za eno osebo. Sobe imajovsaka svoje stranišče, umivalnik in bide. Ko-palnica na oddelku je skupna. Stanovalci ima-jo lahko svoje pohištvo. Postelje so sodobne– električne.

Za 65 stanovalcev skrbi 48 zaposlenih. Odtega je 6 medicinskih sester, delovni terapevt,dve delavki v pralnici, (ki pa pereta samoosebno perilo stanovalcev). Ostali zaposleni

17

Doma ne greje toplota z ognjišèa, marveè sloga med zakoncema.(nemški pregovor)

so bolničarji in kader v administraciji. Zdravnik

je skupen za več domov, fizioterapevt paprihaja v dom po potrebi (po normativu jim na60 stanovalcev pripada en fizioterapevt, kiprihaja od zunaj). Za pranje perila in čiščenjedoma imajo v najemu čistilni servis, prav takoje s kuharji. Hrana se pripravlja in kuha vdomu.

Imajo tudi prostovoljce, ki prihajajo v dom.Frizer in pediker pa prihajata na željo stano-valca.

Nada Kordiš

MED NAMI

Opušèena ognjišèa

Med stoletnimi hišamimalega mesta,čudesu pretekle arhitekture,polnem varljivih nasprotij,ponikne v meniutrip vsakdanjika v želji,obuditi pripovedo pozabljenih zgodbahtistih...davno položenihv molčanje zemlje.

Sanjavo prisluhnemutripu večera,ki utrujen izginjamed sencami ovdovelih sten,pišu pojočega vetra,pogreznjenemv izpete pesmitistih...ki jih ne dosega več,vodoraven lesk uličnih svetilk,ne silhuete vseobsežnih slikv dotik.

Svečano občudovanjedotrajanim stvarem,prižigaomrtveli plamentistim...davno doživelim vekmed oboki kamnitih hiš.

Zapahi starih okovanih vratrazpolavljajo umrlo stoletje,po labirintu tišinepoti sive samotevodijo v preteklost.

Rojeni smo,da nekočneustavljivoodidemo za seboj.

Za vedno.

Milena Sušnik Falle(pesniška zbirka

Prozorni kristali jutra)

18

Bolje je malo ognja, ki nas greje, kot velik plamen. ki nas �ge. (Škotski)

Zgodnje jesensko razpolo�enje

Na kaj pomislite, ko slišite nekoga reči ‘prviseptember’? Najbrž na svoj prvi šolski dan, natežko pričakovani začetek novega šolskegaleta, ... Na kaj pa pomislimo stanovalci naše-ga Centra, ko nam kdo omeni letošnji prviseptembrski dopoldan? Na veselo »palačin-kijado«.

To s šolo res nima posebne povezave, razen vtem, da smo pridni, ubogljivi, nasmejani sede-li za mizami, navdušeno dvigali roko: »Jaz biše eno s skuto, prosim! Jaz pa še eno zmarmelado!« in potrpežljivo čakali, da smonaročeno dobili in varno pospravili v našeželodce. Zdaj ste najbrž že vsi ugotovili, da

smo jedli slastne, zelo okusne palačinke. Na-ši vrli, iznajdljivi delovni terapevtki sta nam ssvojimi sodelavci pripravili pojedino kar zunajpred Centrom. Od doma so prinesli štiri velikeelektrične ponve, v kuhinji so prijazne kuha-rice zamešale testo za palačinke in že kmaluzatem je zadišalo po pečenju. Kako je bilo todobro! Še angelci bi jedli, ko bi usteca imeli.

Mesec dni kasneje je bil spet veseli živžav.Letošnja jesen nam je podarila veliko toplegasonca. Pa tudi veliko sladkega kostanja in šeslajšega mošta. Imeli smo kostanjev piknik.Že dan pred piknikom so stanovalke v delovniterapiji narezale kostanj za pečenje. Saj ve-ste, enim bolj prija kuhan, drugim pečen, zavse ga je bilo zadosti. Skuhali so ga v kuhinji,spekli na prostem. Ob tem pa smo z užitkomprisluhnili prijetnim melodijam, zraven malozaplesali, se nežno pozibavali. Težko se spo-mnimo, kdaj nam je bilo v preteklosti, na kos-tanjevem pikniku na prostem, tako vroče kotnam je bilo letos. Ponavadi smo kostanj zaradimraza in dežja raje lupili v dnevnih sobah.

Alenka Oblakovič

MED NAMI

19

Veselo martinovanje

Letos smo v naši Burnikovi dvorani martinovalitako kot že dolgo ne. Po prostoru se je raz-legalo radostno vriskanje, na mojih licih pa seje pojavil iskriv nasmešek. Za vedro razpo-loženje so poskrbeli naši gostje – Ljubljan-čani, folklorna skupina Pušeljc. Plesalci sočlani društva upokojencev, ki radi muzicirajoin v raznih narodnih nošah vandrajo po svetu.

Ob zvokih harmonike so nam gostje slikovitopredstavili belokranjske, prekmurske in šta-jerske ljudske plese. V belih in modrih narod-nih nošah, če se prav spomnim. Posamezneglasbene točke je napovedovala vedra, opti-mistična gospa Emilija.

Kar oživela sem, ko sem najprej zaslišala zna-no pesem: Delaj, delaj dekle pušeljc, himnofolkloristov. Sledili so belokranjski ljudskiplesi – recimo Pobelelo polje ovcama, torejpesem o polju in živini, znan ljudski napev, takkot napev z naslovom Zagrebške gospodič-ne (Zagrebačke frajlice) in podobno. Priplesih iz Prekmurja si brž začutil vpliv Mad-

žarske – čardaš itd. Plesi iz Štajerske, tu biomenila vsaj znano vižo Mi se imamo radi.

Gostje so bili res izvrstni. Potrudili so se, da binam polepšali prireditev; harmonikar je igralognjevito, temperamentno. Ni šlo brez plo-skanja, topotanja z nogami po ritmu. Še mismo z gosti malo peli, nekaj napevov sem pelasama. Naši napovedovalki, ki je slavila svojosebni praznik, smo v vedrem, sproščenemvzdušju, odpeli pesem Vse najboljše za te.Še in še smo vriskali.

Na moje presenečenje mi je nekdo v dlanstisnil grozdje; brž sem ga zaužila. In potem jebila na vrsti nekakšna prav posrečena, duho-vita molitev, neke vrste goreča prošnja Svete-mu Martinu, naj mošt prekrsti v vino. Od srcasmo se nasmejali. Kozarci z rujnim vincem soporomali od ust do ust, nazdravili smo si. Vinoje bilo odlično, da o izvrstni ocvirkovci, s kate-ro so nam postregle naše delovne terapevtke,sploh ne govorim. Razšli smo se prav takožidane volje.

Nataša Mihevc

Kdor se igra z ognjem, naj se ne èudi po�aru.

MED NAMI

20

Kruha ne napravi moka, temveè roka.

Bili smo gostje na Brdu pri Kranju

Res nismo bili povabljeni po protokolu, nitinas ni tam pričakal noben državni funkcionarniti se do gradu Brdo nismo pripeljali po dre-voredu ameriških lip, a vendar smo doživeliizjemno prijazen in gostoljuben sprejem, takoda smo se počutili zelo pomembni in počaš-čeni.

Zelo urejen park Brdo je zakladnica kranjskearistokratske zgodovine. Na skoraj 500 hek-tarov velikem posestvu na pragu Alp imatasvoj dom bogata naravna in kulturna dediš-čina, med njimi unikatno poslikani čebelnjaki,kozolci toplarji, zbirka kipov in plastik na pro-stem ter seveda grad Brdo kot osrednji objektposestva. Tu se prepletajo gozdno, travno invodno območje. Prevladujejo eksotične vrstedreves in grmov, veliko pa je tudi avtohtonih.Do danes je bilo na njem popisanih več kot1.140 rastlinskih in 1.165 živalskih vrst vrazličnih življenjskih obdobjih. Na njem je karenajst jezer, v njih je največ potočnih postrvi inkrapov, rac in celo navidezno prijazni laboddomuje tukaj, ob njih pa veliko različnih vrst

kačjih pastirjev. Prvi dve jezeri sta bili zgrajeniz dovoljenjem cesarja Maksimiljana leta1499, ostala jezera so bila dograjena v 20.stoletju. Največje jezero se ponaša z Račjimotokom, na katerem organizirajo piknike,poročna in druga slavja.

Kačji pastirji so zaščitni znak Brda, zato sodvorane v novem kongresnem centru poime-novane po njih. Kačji pastirji so živalska vrsta,ki se že 150 milijonov let ni bistveno spreme-nila. Fosili teh letalcev so po velikosti in videzuskoraj enaki današnjim. Kačji pastirji sopomembni kazalci čiste vode in neokrnjenenarave, naravnani so na odličnost in popol-nost. Danes ima park 72 ha urejenih par-kovnih površin in mnoge znamenitosti, kot sograd Brdo, nekdanja grajska pristava, staraoranžerija, konjušnico, hipodrom, Kongresnicenter, golf igrišče, koča Jezero, Račji otok,… in zelo dobro slaščičarno v hotelu Kokra.Tja so nas ob koncu našega sprehoda nogekar same nesle.

Po zamisli plemiške družine Egkh (ali Brdskih)je na ravnici severno od Kranja v prvi četrtini16. stoletja zrasla plemiška rezidenca. Prvotnipodeželski dvor je takrat nadomestil renesan-čni dvorec s štirimi izstopajočimi vogalnimistolpi, prvi take vrste na Kranjskem, za kate-rega so načrte pripravili italijanski zidarski moj-stri. Tu so bivale slovite plemiške družine,med njimi zlasti pomembna kranjska družinaZois. Botanik Karel Zois (brat Žige Z.) je bilmed prvimi, ki je preučeval alpsko rastlinje.Zoisovi so želeli biti pokopani na pokopališču

MED NAMI

21

v Predosljah zato, da so lahko še po smrti»gledali« na Brdo. Kratek čas pred 2. sve-tovno vojno je tu živel jugoslovanski kraljevinamestnik knez Pavle Karaðorðeviæ. Po 2.svetovni vojni je bilo Brdo nacionalizirano.Dvorec je bil temeljito prenovljen, sobane nanovo opremljene z bogatimi zbirkami likovnihdel, stilnega pohištva, preprog in drugih dra-gocenosti, s priključitvijo nekaterih okoliškihozemelj pa se je posest spremenila v praviprotokolarni center. Tu je Tito vse do svojesmrti gostil številne domače in tuje pomem-bne osebnosti.

Tudi mi smo bili častni gostje na Brdu, zatosmo se na sloviti terasi gradu postavili predfotografske aparate. Vodomet v ozadju, našinasmejani obrazi, le novinarjev ni bilo od ni-koder. Pa saj jih nismo niti pogrešali. Notran-jost gradu je za nas ostala zaprta, kajti vsepreveč je v njej dragocenosti, da bi jih smeliizpostaviti številnim radovednim pogledom,otipavajočim prstom, težkim korakom, ... Ob

gradu se kot simbol slovenstva pneta dve večkot 250 let stari lipi. Do gradu lahko pridetepo štirih različnih drevoredih: evropski drevo-red (včasih jerebikov), drevored rdeče cvet-nega divjega kostanja, drevored ameriške lipe(po njem se pripeljejo visoki, pomembni gos-tje) in drevored belega javorja. V primeru pro-tokolarnega obiska vstop v park Brdo zaobiskovalce ni mogoč. (http://www.brdo.si)

Vsi veseli, nasmejani, polni lepih vtisov smose vrnili domov. Tudi letos so nam v Centruponudili možnost izletniškega prevoza s pri-lagojenim kombijem (za prevoz ljudi na in-validskih vozičkih), ki je v lasti podjetja Dr.Nemo. Težko gibalno ovirani stanovalci se,kljub pomoči druge osebe, težko presedemov avto, da o avtobusu niti ne govorim, zatonam je bila dobrosrčna gesta vodstva Centra vveliko veselje.

Alenka Oblakovič

Topla beseda pogreje tri mesece zime.

MED NAMI

Domaèe ognjišèeNa dom me vežejo lepi spomini, saj je bilo mo-je otroštvo razgibano. Rojena sem v Ljubljani,slepa sem od rojstva. Bila sem nedonošen-ček, v inkubatorju. Naglo sem oslepela – po-škodba od kisika. To je bil za moje staršeresnično velik šok. Prej rojeni brat je normal-no videl, sama pa sem postala invalid. Šele vtujini, na Dunaju, so očetu povedali, kaj se je zmojim vidom pravzaprav zgodilo. Odmrl mi jevidni živec. A s trdno voljo sem kasneje zmo-gla vse. Doštudirala sem, s poučevanjem gla-

sbe sem si služila kruh. Res sem rasla v sproš-čenem in umirjenem okolju. V glavnem so se vnaši družini stkale prisrčne prijateljske vezi,lepo smo se razumeli med seboj, s starši instarimi starši. Na starše sem se močno na-vezala.

Kot že rečeno: moje rojstno mesto je Ljub-ljana, drugače sem doma iz Kopra, kjer sem ssvojci preživljala mlada leta. Iz vseh vetrov, izraznih krajev naše prelepe domovine, nas jepot zanesla na obalo.

22

Nekaj besed o mojih domačih: oče je otroštvopreživljal v Mariboru, rojen je na Pobrežju.Mama je po rodu Prekmurka. Njena rojstnavas so Rogaševci. Dokler nisem prezgodajpokukala na svet, je delala na ljubljanski no-tranji upravi. Oče je sprva služboval po hidro-centralah po Bosni: Jablanica, Mesiči itd.Pozneje se je zaposlil v Litostroju. Nazadnjeso mu znanci svetovali, naj gre na Primorsko,in na obali si je našel novo, ustrezno delovnomesto v inštitutu koprske tovarne Tomos.

Nekaj časa sta tam z mojim bratom, deset letstarejšim od mene, delala skupaj. Ko je očeprevzel službo v Tomosu, sva najprej z mamoživeli v Ljubljani, čez čas pa se je celotna našadružina preselila v Koper. Brat je rojen v Mari-boru. Je inženir strojništva. Uspešno je diplo-miral na ljubljanski strojni fakulteti. Že davno jezamenjal službo, zaposlen je v koprskem Ci-mosu, v projektivi, v računalništvu, na odgo-vornem delovnem mestu. Svakinja je po po-klicu kemijski tehnik. Delala je v laboratoriju vTomosu, sedaj je dolgo upokojena.

Nekaj o mojih starih starših. Samo enega ded-ka sem poznala, ker so maminega očeta medNOB okupatorji ustrelili. Očetovi starši so ži-

veli v Šiški na Džakovićevi ulici, v litostrojskihblokih. Stara mama – mamina mama, pravtako po rodu Prekmurka, je pozneje, dokler jeniso dali v dom starostnikov, stanovala naljubljanski Streliški ulici. Hodila je v mad-žarske šole, zato je bolj površno obvladalaslovenščino. Govorila je bolj narečno, v prek-murščini. Na starost je rada zahajala v rodnoPrekmurje ter celo k sorodnikom na Madžar-sko. Nekoč jo je šla naša družina iskat celo vBudimpešto k sorodnikom. V mestu smo simed drugim z maminim bratrancem ogledalizanimiv park za slepe; tu so na drevesih tablev brajici, ki označujejo smeri, poti, markacije.V madžarščini točno piše, kam lahko slepigredo, kako se lahko orientiraš. Stara mamaje znala prav spretno kvačkati plete, pekla jeizvrstne potice.

Babica in ded, očetovi starši, sta složno živelav Šiški. Skrbno sta vrtnarila; babica se je,zlasti poleti, bolj zgodaj zjutraj na vrt vozila skolesom, da se je izognila neznosni poletnipripeki. Večkrat nam je ponujala svoje pri-delke. Tudi ded je delal v Litostroju, a na staraleta je bil skrben upravnik počitniškega domav Fiesi.

Pri mojem šolanju so mi starši, brat ter svakin-ja ogromno pomagali. Zgodaj sem morala vLjubljanski Zavod za slepo in slabovidnomladino, toda to je bilo nujno potrebno, mora-la sem se šolati, saj se je bilo treba navaditi nasamostojno življenje. Težko sem se znašla vnovem okolju, bolj počasi sem se učila braji-co. Naša mami me je kar naprej priganjala kdelu, pa se nisem menila za šolo. Nikjer nisembila spretna, govorila sem sama s sabo, v me-ni se je budil nemir, ker sem vroče hrepenelapo domu. Prvi razred sem ponavljala. Šele, ko

Tuje peèi so mrzle.

MED NAMI

Nataša z očetom.

23

Povsod je lepo, a doma je najlepše.

sem bila drugič prvošolka, sem se začela boljzanimati za branje, pisanje ter za druge pred-mete. Šolanje v zavodu sem dobro zaključila.

Najtežja leta so bila zame v koprski gimnaziji.Mnogi sošolci me niso jemali resno, razred-ničarka, profesorica geografije je bila na nji-hovi strani. Bolj naklonjeni so mi bili drugiprofesorji, posebno za tuje jezike. Teste sempisala v posebni sobi, ali pa sem jih delala ust-no. Učbenik za francoščino sem si v brajicosproti prepisovala, enako biologijo in kemijo.Tu mi je spet pomagal moj skrben oče. Ker prinobenem predmetu nisem smela pisati niti nastroj, mi je oče s težavo bral na trakove nečit-ljive zapiske sošolk. Mami pa mi je prebiralaobvezno čtivo (Cankarja in drugo literaturo).Od branja so ji pešale glasilke. Še ob mojemštudiju muzikologije mi je kaj brala. Zvesto meje spremljala na fakulteto, pri Trefaltovi oddajiSrečanja je bila z mano v studiju, ko sem tamnastopala. Na gimnaziji me je brat inštruiral primatematiki in fiziki, svakinja mi je brala knjige.

In še to: ob mojem šolanju v ljubljanskem za-vodu sta me babica in ded čez vikende, obsobotah vozila v Šiško, starši so me potempeljali domov v Koper, v nedeljo zvečer panazaj v internat. Ob sobotnih večerih me jebabica razvajala s sladkimi dobrotami – s skut-nimi palačinkami. Živo se še spominjam, kakoso stari starši na Džakovičevi ulici cele nočiigrali karte. To je bil njihov priljubljen konji-ček.

Moji starši so bili veliki ljubitelji narave. Taboritsmo hodili v Umag, kjer je oče rad ribaril, dostismo plavali. Na morju smo imeli svoj čoln. Kosmo se naveličali šotora, smo začeli vandratina dopust v hribe: na Uršljo goro, na Snežnik,

na Pokljuko, pozimi na Vogel, na Bled. V mo-jih gimnazijskih letih smo se za en dan pote-pali po Komni, kjer so me sošolci krstili. Odšlismo na Vodiško planino, na Krvavec in šekam. Moja teta in stric sta bila oskrbnika kočena Uršlji gori. Toplo mi je bilo pri srcu, po-gosto v družbi z mnogimi planinci na Slavnikuv Primorju, pa na primer v lovski koči, imeno-vani Šafit, čisto na samem v gozdu podSnežnikom. V tej koči, v naravi, daleč stran odcivilizacije smo si poleti čisto po svoje orga-nizirali dopust. Sami smo si kuhali, umivalismo se z deževnico, v bližnji Knežak pa smohodili po vodo. V kočo smo vabili znance, pri-jatelje. Oče je z mamo odhajal med divjad terprisluhnil rukanju jelenov, v zgodnjih jutranjihurah je opazoval ljubke srnice, divje petelineter druge živali. Udomačili smo polhe, podob-ne vevericam. Iz dlani so nam jedli hruške,jabolka, ponoči so okoli koče uprizarjali pravidirendaj, kajti hranili so se z našo kislo sme-tano. Prodrli so v lavor napolnjen z vodo. Zju-traj je oče v koči zakuril in mladi polhki soskozi dimnik brezskrbno prodrli v peč. Kadarsmo zavijali na Snežnik, smo tam občudovaliprelepe planike.

Marsikje je mami strastno nabirala borovnice,jagode, maline, robide, brusnice in drugegozdne sadeže. Krenili smo v hosto po gobein prav ona je bila najbolj strastna gobarka.

Tudi mi smo vrtnarili. Pri naših znancih, v vasiBošamarin, štiri kilometre oddaljeni od Kopra.Na vrtu smo imeli dosti zelenjave, jagode inpodobno. Mami se je z vso ljubeznijo po-svečala rožam. Poleti si jo prav težko spravil zvrta.

Kaj naj ob koncu prispevka dalje zapišem osvoji poštenih, plemenitih starših?

MED NAMI

24

Mami nam je odlično kuhala, odlično je skrbe-la za nas vse, ogromno je pletla tudi za vnuke.

Presenetila jo je huda bolezen, rak na dojkah,ki se je pozneje razširil do jeter. Niti s kemo-terapijo ji niso mogli povrniti zdravja. Nam jepa kljub vsemu, tako rekoč do zadnjega diha,pridno gospodinjila. Za vedno je zaspala vizolski bolnici. Po njeni smrti je oče, kadarsem prišla iz Ljubljane k njemu, naprej skrbelzame, kolikor se je dalo. Z leti je opešal, umrlje v glavnem za posledicami hude srčne arit-mije. Stari starši so umrli prej.

Še zdaj, posebno ob ustrezni hrani, ki nam jotu v domu kuhajo, me v srcu zaboli, ko pomis-lim na starše in stare starše. V takih trenutkihsem nekoliko depresivna. A čez čas krizo pre-magam. Na grob svojih staršev in starih star-

šev letos nisem šla. Z usodo se moram spri-jazniti, z optimizmom pa je treba zreti v pri-hodnost.

Stanovanje mojih staršev si trenutno preurejamoj nečak. Skrben brat in svakinja me obis-kujeta, čim si vzameta čas zame. Imam dobresorodnike, nečaka, ki bo vzgojitelj v kopr-skem vrtcu, nečakinjo z družino. V veliko ve-selje mi je moj mali pranečak Matejček. Karsapo ti vzame, toliko fantič, celo po telefonu, zmano čeblja. Neverjetno zgovoren je za svojaleta. Dve leti je dopolnil v novembru.

Ne želim si več domov, edino morje poleti ne-znansko pogrešam. Tu v Centru sem resničnozadovoljna z vsem.

Nataša Mihevc

MED NAMI

Kadar izgubiš kar imaš, tega vrednost spoznaš.

gospe MARIJI HEILEIN,

ki nam je podarila veè medicinskih pripomoèkov(invalidski vozièek, berlge, palico, plenice), kateri bodo našim

stanovalcem olajšali vsakodnevne aktivnosti.

***********

SKUPINI ELEKTRO GORENJSKA, ki nam je podarila 690 € zanakup sobnega kolesa, prilagojenega hendikepiranim osebam.

25

Pirin kruh

Še dandanes večkrat slišim pregovor: »Doberkot kruh«. Kruh je že v starih časih pomenilblaginjo, pomanjkanje le-tega pa revščino inlakoto. V današnjih časih zaradi pomanjkanjačasa največkrat skočimo po »kilo kruha« kar vnajbližjo trgovino. Sama sem po zaslugi prija-teljice dobila recept za kruh, ki ne vsebujekvasa in je narejen v dobrih 45 minutah. Ide-alno. Sicer je bolj nizke sorte in se ne moreprimerjati s domačimi kvašenimi hlebci, am-pak povem vam, tudi ta je dober.

Pirin kruh brez kvasa� 260 g pirine moke

� pol vrečke vinskega kamna*� 1/2 čajne žličke soli� 2 žlici olivnega olja� 1 žlica mletega lanenega semena� 1-2 žlici sončničnih semen� 2,5 dl radenske� 1 žlica kisle smetane ali jogurta

Pečico ogrejemo na 190-200 °C. Pripravimopekač s peki papirjem.

V posodi najprej zmešamo pirino moko, vinskikamen in sol. Dodamo olivno olje, semena inradensko. Premešamo. K zmesi vmešamo šekislo smetano. Masa je precej lepljiva in “po-casta”. Vse skupaj zvrnemo na pekač in zrokami oblikujemo hlebček. Po vrhu posuje-mo semena, damo v pečico in pečemo 40minut. Po tem času je kruhek spečen, lahkopa naredimo preizkus in po njem potrkamo.Če votlo zazveni, je nared. Pečen kruh dobro

zavijemo v kuhinjsko krpo in pustimo, da seohladi.

Ker se masa za kruh rada razleze po celempekaču, priporočam peko v manjšem mo-delu.

*vinski kamen je rahljalno sredstvo, uporablja

pa se ga kot pecilni prašek. Kupi se ga v na-

vadnih lokalnih trgovinah ali trgovinah z bio

ponudbo.

Dober tek!

Ana Bulat

Veliko dima, malo ognja.

ČISTO VSAKDANJE STVARI

26

ČISTO VSAKDANJE STVARI

Dopisujemo se s stanovalciŽe vrsto let sodelujemo s stanovalci doma vStari Loki. Enkrat letno pripravimo druženje skratkim kulturnim programom. Ker je letos le-to prostovoljstva, smo se odločili, da bi z ne-katerimi, ki si želijo več stikov, sodelovanjepoglobili. Veliko učencev je pokazalo navdu-šenje, ki še vedno traja. Še več. Na veliko pro-šnjo nekaterih učencev smo s pomočjo gos-pe Romane poiskali nova imena. Razveselju-jemo že 11 stanovalcev. Pišemo jim nekajkratna leto (za rojstni dan, za velike praznike –Miklavž, božič, novo leto, veliko noč, s počit-niškega potepanja…). Dvakrat na leto jih obiš-čemo.

Zakaj se učenci sodelovanja tako veselijo? Žeob prvem srečanju so začutili, kako so vsiprijazni, umirjeni, kako so srečni, če se z njimipogovarjajo. Hitro so spoznali, da so starost-niki še bolj nemočni kot oni in da jim na raz-lične načine lahko pomagajo in jih razvesel-jujejo. Začutili so, da so veseli vsake najmanj-

še pozornosti. Vedo, da niso zahtevni, da jihrazumejo, tudi, če se kaj zmotijo. Imajo jihradi.

V želji, da se čim prej snidemo, Vas vse pravlepo pozdravljamo.

Učenci 2. A OŠ Cvetko Golarin učiteljica Majda

Obièaji starine so šèit domovine.

Slavka Vidgoj s prejeto čestitko.

Franc Ankerst

Le spomin �ivi

Hiša mojih dedovkomaj še stoji,streha rebra kaže,rož na oknih ni.

Stari domačijičas grdo grozi,v lepotici našile spomin živi.

Ob večerih vsa družinaje sedela za pečjo,pravljice smo poslušali,dedek bral jih je glasno.Babica je volno predla,pekla kruh in žemljice,da vsa hiša je dišalain še pravljice.

Hiša mojih dedovkomaj še stoji,dimnik je omahnil,dedka, pravljic ni.

Čas nič ne sprašuje,nam je prav, al’ ni,lépo v prah spreminja,le spomin živi.

27

Èudoviti pravljièni svet

Pravijo, da so starejši ljudje zelo podobni maj-hnim otrokom. Res je, da tudi onemogel, bo-lan starejši človek potrebuje pomoč svojegaskrbnika v zelo podobnih rečeh kot otrok(nega, oblačenje, hranjenje, gibanje in drugednevne aktivnosti), a takšno je pač naše živ-ljenje. Res pa je tudi, da starejši ljudje, ki nezmorejo več sami opravljati dnevnih obvez-nosti ter vzdrževati številnih socialnih stikov zdomačimi in vrstniki, ki nimajo stalnih ljubitelj-

skih konjičkov, še veliko prej, miselno in čust-veno zapadejo v svoj miselni svet, pogosto vsvet otroštva, mladosti, srednjih let. In v temse lahko poistovetijo z otroki. Ravno tako jelahko (ni pa vedno tako) tudi njihov svet bolj alimanj pravljičen, domišljijski, lep, saj se pogo-sto spominjajo bolj ali manj veselih, pozitivnih,prijetnih, prijaznih, dobrih ljudi, junakov, do-godkov in trenutkov. Spominjajo se, kako sopo hudo napornem, poštenem delu, trudu inboju dosegli zaželeni, zadani cilj, vrh kot zma-govalci. Pridni, zavzeti, pokončni delavci, ne-uklonljivi borci. Spominjajo se tudi, kako sogoljufi, zanikrneži, dvoličneži, »jamrači« v nji-

hovi okolici kmalu propadli, zavozili, spraviligrunt na »kant«, ali kako drugače zapravilisvoje imetje in na koncu tudi svoje življenje. Tanjihov notranji svet je ravno zaradi njihove (ne-hotene) socialne izključenosti lahko tako pi-san, bogat, pravljičen.

Zato vsi, ki živimo nekoliko odmaknjeni od du-hovno izpraznjenega, čustveno otopelega inmoralno izprijenega sveta, tako radi posluša-mo pravljice in pripovedke, kjer se hudo, zlo,grdo, prevzetno, goljufivo bitje ali dejanje potežkem boju končno vda dobremu, čistemu,ponižnemu, poštenemu, plemenitemu dejan-ju in človeku. Zato se v našem Centru takoradi zberemo vsak prvi torek v mesecu k po-slušanju pravljic, ki nam jih tako živo, slikovito,

Ljubo doma, kdor ga ima; kdor ga nima, pa za njim kima.

ZDRAVILO ZA DUŠO IN SRCE

Branje pravljic je čudovit način, da sezvečer umirimo in zazibljemo v spanec.Dolge zimske večere si lahko popestritez naslednjimi pravljicami:

Muca Copatarica, avtor: Ela Peroci

Moj prijatelj Piki Jakob, avtor: KajetanKovič

Peter Klepec, avtor. France Bevk

Zvezdica zaspanka, avtor: Frane – Je-žek Miličinski

Deklica z vžigalicami, avtor: Hans C.Andersen

Palčica, avtor: Hans C. Andersen

Trnuljčica, avtor: Jacob Grimm

Pepelka, avtor: Jacob Grimm

28

notranje doživeto, čustveno toplo, a tudi bo-jevito, izredno tekoče pripoveduje prijaznagospa Maja Poženel. Gospa Maja sedaj ženekaj časa, prostovoljno, enkrat mesečno pri-haja v našo hišo in z nami deli izredno pestroin zanimivo zbirko, za mnoge povsem nepo-znanih pravljic. V njih nastopajo: princi, zača-rani v ostudne ali grozne živali, ki jih potem izžalostne zgodbe rešijo pogumne, dobrosrč-ne, sočutne kraljične; bledikavi, lačni pastirji,ki se zaradi svoje dobrote po čudežu spreme-nijo v zlatolase kraljeviče; osirotele, ponižane,revne mladenke, ki se s pomočjo dobrih vilspremenijo v najlepše soplesalke, spremlje-valke kraljevim sinovom in jih potem le-ti podolgem, napornem iskanju vzamejo za žene;človeku nevarne, divje zveri, ki se prek člo-

veške dobrote, miline, zvestobe spremenijo vponižne, prijazne, ljubeznive živalce, človeko-ve prijateljice.

Prav posvečen, prikupen in čaroben se namzdi naš svet, ko tako zavzeto, z odprtimi usti,skoraj brez diha poslušamo pripovedke in se,kot otroci sočutno, razmišljajoče in ranljivo,močno vživimo v samo pravljično dogajanje.Tako postaja naš notranji svet še veliko to-plejši, svetlejši in lepši.

Gospa Maja, iskrena hvala za Vašo prijaznost,dobrovoljnost in srčnost, s katerimi bogatitenaše domsko življenje.

Alenka Oblakovič

Boljša domaèa gruda kot na tujem zlata ruda.

ZDRAVILO ZA DUŠO IN SRCE

Bili so med namiPop otn ik p o s to j – ka r s i t i , smo b i l i m i . . .

BERNIK Jo�efa ( S e l c a )

ÈRTALIÈ Alo jz i ja ( Š k o f j a L o k a )

KALAN Urh Niko la j ( Š k o f j a L O k a )

MARKELJ Jo�e ( S e l c a )

MEDIÈ Olga ( Š k o f j a L o k a )

PIRIH Rozinka (Gorenja Vas)

TKALEC Martin (Škofja Loka)

. . . r e sn i c o p o s lu ša j – ka r smo mi , bo š tud i t i .

���

29

�ivljenje je lepo

Večkrat imam v svoji okolici možnost opa-zovati otroke, kako se brezskrbno preda-jajo otroški igri in zabavi. Z njihovih obra-zov ni prepoznati nobenih skrbi, žalosti…Ali je res tako?

Za mnenje sem povprašala najstnico Kat-jo, ki živi nedaleč stran od mene in v spod-njem sestavku mi je strnila njen pogled naživljenje.

»Ko se zjutraj zbudim in se zunaj dela lepsončen dan pomislim, kako lepo je življenje.V svoji koži se takrat res dobro počutim.

V življenju se veselim majhnih stvari, še boljpa velikih. Rada imam tuje kraje, vesela pasem tudi, da imam lep, topel in varen dom.Rada imam presenečenja, še raje pa samakoga presenetim. Veliko mi pomeni družen-je s prijateljicami, s katerimi si delimo drob-ne skrivnosti.

Zelo rada imam atija in mamico, ker skrbitazame in mi dasta to, kar potrebujem. Včasihmi ne kupita vsega, kar si želim, a to zaraditega, ker se jima zdi nepotrebno. Takratsem na začetku jezna, a čez čas tudi samaugotovim, da sta imela prav.

Rada imam brata in sestrico, saj mi takoskoraj nikoli ni dolgčas. Razumem se tudi sstarimi starši, ki so me vedno veseli in mevelikokrat razveselijo s kako malenkostjo.

Včasih pride dan, ko se počutim slabo in semi zdi vse naporno in težko. Takrat semnajraje sama v svoji sobi, ker sem žalostna.

A to dostikrat ni rešitev, zato se potrudim inse ponovno vključim v družbo. To res poma-ga, saj sem potem ponovno vesela in polnaživljenja.

Najbolj pa mi je toplo pri srcu, ko se cela na-ša družina zbere okoli domačega ognjiščain v kaminu zagledam plapolanje ognja,simbola svetlobe in topline. In življenje jetakoj lepše.«

Andreja Sušnik

UTRINEK DNEVA

Veliko mesto – velika samota.

Slike iz semen (fižol, leča, rdeča soja) so deloIvanke Mlakar

30

RAZVEDRILO

Uganke

(amiz)

(žom inežens)

(hero)

(ivarp njatsok)

(ačevs)

(acinlahuk)

(acinšum)

Avtorica ugank:Ljuba Žerovc

Vsakomur se svoje najlepše zdi.

Koliko obrazov vidiš na sliki?

Vidite otroka?

31

RAZVEDRILO

Kdor po tujem hlepi, svoje izgubi.

Osti jarej!

»Osti jarej!« se glasi najstarejši znani sloven-ski zapisani pozdrav ali napitnica oziromazdravica. Dandanes je pozdrav po okrog2.500 letih znova aktualen in ga z veseljem terponosom uporablja čedalje več mladih Slo-vencev.

Ta staroslovenski pozdrav je najbolj razširjen vnjegovi skrajšani različici »oj!«. Ta se je v zad-njih nekaj letih tako razširil, da mnogi, ki gauporabljajo v vsakodnevnih stikih z drugimi,niti ne vedo, kaj pomeni.

»Osti jarej« je kratek napis na starodavnemvrču za točenje pijač. Najden je bil leta 1911na današnjem slovenskem ozemlju blizu krajaŠkocjan na Krasu. Danes hranijo vrč z napi-som »osti jarej« v muzeju v Trstu. Vrč izvira izobdobja nekaj sto let pred našim štetjem, koso na področju srednje Evrope živeli našipredniki, kateri so v starodavnih zgodovinskihvirih imenovani Veneti. Po njih se danes ime-nujejo slovite Benetke, pokrajina Veneto vdanašnji Italiji in Venetski zaliv v Jadranskemmorju, katerega sestavni del je tudi Tržaški za-liv.

Veneti so tudi tisti naši predniki, ki so nam za-pustili čudovito situlo iz Vač, najdeno skoraj vgeometrijskem središču Republike Slovenije– GEOSS oziroma težišču naše današnje dr-žave, kateremu so posvečene naslednje be-sede:

“Slovenka – Slovenec kjerkoli si:

� tu je tvoj temelj, osnova,

� od tu je tvoje seme, izvor, bistvo,

� tu je tvoje središče,

� od tu je tvoja energija, potenca,

� tu je neizčrpen vrelec tvojega bistva."

Natančno enak izvor in pomen ter sporočiloima tudi staroslovenski ali stari slovenski po-zdrav “osti jarej”! Samo dve kratki besedisporočata neverjetno veliko: ostanite mladi inzdravi! Lahko tudi pomladni ali pomlajeni inmočni. Najlepše starodavne pozitivne željenaših prednikov vsebujejo tako energijo, kottudi potenco, v največji možni meri pa so po-vezane s skupnim neizčrpnim vrelcem našegabistva.

Napis na Škocjanskem vrču in starodavni po-zdrav je sestavljen iz dveh besed – “osti” in“jarej”. Osti pomeni seveda skrajšano oblikobesede ostani. Še danes uporabljajo v slo-venskem kraškem narečju skoraj povsemenako besedo, ki jo izgovarjajo “uosti”. Med-tem ko torej predstavlja prvi del pozdrava ne-koliko skrajšana beseda “ostani”, je v drugemdelu ravno obratno. Predstavlja ga nekolikodaljša oblika besednega korena “jar” oziroma“jara”, ki pomeni mlad, nov in zdrav ali pomla-den. Prav tako pomeni beseda jar tudi močan.

Zakaj bi še naprej uporabljali tuje pozdrave, kinašemu staroslovenskemu ne sežejo niti dogležnjev? Čemu torej ‘adijo’ ali pa ‘serbus’?Prvi pozdrav pomeni »zbogom« v italijanščini,drugi pa »suženj« v latinščini. Je pa že naš“osti jarej” povsem nekaj drugega!

Torej, “osti jarej”, dragi prijatelj.

32

ZAPOJMO PO NAŠE

V SPOMIN: Lojze Slak –slovenski harmonikarin ljudski godec

Lojze Slak se je rodil 23. julija 1932 v vasi Jor-dankal blizu Mirne peči na Dolenjskem, svojomladost pa je v glavnem preživel pri stari mamina Malem Kalu. Slakova družina je štela desetotrok in zaradi mamine bolezni je moral, šepreden je dopolnil eno leto, od doma – in pravto je usodno vplivalo na njegovo kasnejšoživljenjsko pot, saj je stric Ludvik igral diato-nično harmoniko in malega Lojzka je ta instru-ment povsem očaral.

Pridno se je učil in s petnajstimi leti je kot sa-mostojni godec prvič igral na ohceti in svatetako razveseljeval kar deset let. Sam je pove-dal, da so bile ohceti najboljša glasbena šola.

Prelomno leto v njegovi karieri je bilo 1957,ko je prvič nastopil kot samostojni harmonikar

na javni radijski oddaji »Pokaži, kaj znaš!« inočaral tako strokovno javnost kot radijsko ob-činstvo.

Dve leti kasneje je nastal ansambel bratovSlak (v kvartetu je brat Tone igral trobento,Matija klarinet, Stane bas, Lojze pa harmo-

Te�ko svojemu brez svojega.

Domaèa hiša

Ljudska

Tam, kjer se čuje pesem slavčkov lepa, mila,

tam poleg tega gaja stoji domača hiša.

Res revna je in stara morda že prek sto let,

al’ meni je pa dražja kot celi, celi svet.

Oboki so ji nizki in s slamo je pokrita,

v sadovnjaku gostem je skoraj cela skrita.

A v mojem srcu vedno tak’ jasno se beli,

četudi je uboga, od nje mi lepše ni.

In tu je dobra mati kmečka me rodila

in nauke mi zlate v srce je vsadila.

V hišici tej tekel mi raj je mladih let,

zato mi je pa dražja kot celi, celi svet.

(Ljudsko pesem Domača hiša je prepeval tudi ansambel Lojzeta Slaka.)

33

ZAPOJMO PO NAŠE

Iz medene doline be�iš, pa si v štrukljev hrib �eliš.

niko) in bratje so igrali dobra tri leta. Zaradi od-hoda Matije in Toneta k vojakom je ansambelprenehal nastopati, Lojze pa je hitro poiskal tripevce in se prijavil na tekmovanje novih an-samblov, ki je potekalo na Gospodarskemrazstavišču v Ljubljani. Njegova skladba Do-mači vasici je čez noč postala prva večja Sla-kova uspešnica.

V letu 1964 se je Lojze na enem od nastopanjna radiu Ljubljana spoznal s pevsko skupinoFantje s Praprotna. Kmalu so poskusili ne-kaj pesmi in se dogovorili za skupno nasto-panje – nastal je eden naših najboljših in hkra-ti najbolj izvirnih domačih ansamblov

Lojze Slak se je po ukinitvi ansambla bratovSlak napotil v Ljubljano in si tam poiskal delo,s katerim se je lahko preživljal: bil je tudi šofer,izučil se je za tapetnika; od poklicnega delav-ca je napredoval do komercialista in s tegadelovnega mesta je tudi odšel v zaslužen po-koj. V zakonu z ženo Ivanko se je leta 1961rodil Slavko, šestnajst let kasneje pa šeRobert. V sedemdesetih letih se je družina izstanovanja v Dravljah preselila v novo zgra-jeno hišo v Šentvidu pri Ljubljani. Košček svo-je rodne Dolenjske, pa je Lojze imel na Trškigori, kjer si je postavil zidanico z vinogradom.Njegov dolenjski cviček mu je na novomeš-kem festivalu cvička prinesel tudi lepo številopriznanj.

Za svoje delo je prejel številne nagrade, v letu2003 je dobil naziv Godec vseh godcev. Odtujih priznanj pa zagotovo velja omeniti pre-stižno nagrado European American MusicAwards.

Njegova življenjska pot je opisana v knjigi Engodec nam gode (Ivan Sivec), kako priljubljen

je bil tudi med mladimi, pa je zagotovo doka-zalo sodelovanje z ansamblom Big Foot Ma-ma, saj je Slakova priredba pesmi Neki slad-kega postala pravi hit, koncert pa je pokazal,da tudi njim zna seči globoko do srca.

Lojze Slak je umrl je 29. septembra 2011. Zaseboj je pustil izjemno narodno zabavno glas-beno zapuščino.

Viri in literatura:

www.lojzeslak.comhttp://sl.wikipedia.org/wiki/Lojze_Slak

Misli naših stanovalcevo Lojzetu Slaku

Lojzeta Slaka in ansambel sem precej po-slušal. Udeležil sem se tudi njihovegakoncerta. Zelo prijeten in dobrovoljen člo-vek. Najraje imam starejše pesmi: V dolinitihi, Sinko ne sprašuj, Kadar pa mim’hiš’ce grem, ...

Moja najljubša pesem je pesem Sinko nesprašuj. Všeč mi je domača glasba, še po-sebej harmonika, zato rad poslušam an-sambel Lojzeta Slaka. Obiskal pa sem tu-di njihov koncert.

Rada poslušam ansambel Lojzeta Slaka.Osebno ga nikoli nisem poznala, mi je paob njihovi glasbi toplo pri srcu.

34

Bo�ièna razmišljanjaIz zadnjega predala omare sem potegnil sve-čke za božično drevesce in tudi nastavke zan-je. Potisnil sem svečke vanje in vse skupaj od-nesel ven, k smreki, ki je najbližja bajti. Njenavrednost je v tem, da raste tako, da jo je videtitudi s peči, na kateri sem v zimskih dneh pre-življal večino svojega časa.

Previdno, da ne bi z vej otresel preveč snega,sem začel pritrjevati sveče na živo božičnodrevesce. Ko sem jih vseh enajst pritrdil, jebila božična smrečica narejena. Razen snegain svečk ni bilo na njej ničesar drugega, a ven-dar je bila tako lepa, da je bila lepša od katerekoli druge, ki jo postavijo v najbogatejši hišinajbogatejše države sveta.

Potem sem se vrnil v bajto. Že dolgo nisemtako težko čakal, da bi se na zemljo spustil

mrak… In ko se je končno spustil, sem v sobiprižgal veliko svečo.

V čast noči, ki jo človeštvo slavi in časti, kotzačetek nečesa novega. Vsi, ki malo predpolnočjo prisluhnemo božičnim zvonovom,se strnemo v enotno in isto misel, da je totrenutek ljubezni, trenutek rojstva in novegaživljenja, pa mirnega sožitja vseh, ki mislimodobro in želimo, da bi med ljudmi na temmajhnem svetu vladalo medsebojno spošto-vanje, zaupanje in sloga.

Mrak je že krepko stezal svoje tipalke nad Po-lano. Odšel sem spet ven in prižgal svečice,te male lučke, simbole božične noči in mirumed ljudmi.

Boris Kralj /Iz dnevnika/

IZ STARE ZAKLADNICE

Ne zanesi se na tujo kašo pri svoji doma.

V tem praznično obarvanem mesecu, ko se priprav-ljamo na nekaj novega in poslavljamo od starega, ječas, da vam tudi jaz napišem nekaj malega vrstic.

Po novem letu se namreč zame pričenja še posebejnovo obdobje, saj bom nastopila porodniški dopustin se počasi pripravljala na prihod novega člana dru-žine, ki ga pričakujemo v začetku februarja.

Tako v tem letu lovim še zadnje dneve in skušam po-storiti čim več, da bom mirno in brez posebnih skrbiostala doma. In naj vas ne skrbi kaj bo s časopisom– še naprej bo izhajal, saj bo moje delo prevzela Anav recepciji, seveda ob pomoči sodelavk uredniške-ga odbora.

Predvsem vam želim, da te zadnje dni leta preživite vdobrih odnosih z drugimi, ob majhnih pozornostih, kibodo balzam za vašo dušo, novo leto pa naj sezačne z dobro voljo, optimizmom in korakom, ki bovsak dan vesel in zadovoljen.

Srečno! Nataša Kalan

35

Kdor se s tujim jezikom paèi, z domaèim beraèi.

Nekaj utrinkov adaptacije 5. nadstropja

No, pa smo jih dočakali – popolnoma noveprostore petega oddelka Centra namreč!

Sredi avgusta, točneje 16. avgusta 2011, sov naš Center prišli prvi mojstri, zabrneli so prvistroji, del stavbe so tudi z zunanje strani za-mrežili z zaščitno ograjo, iz zgornjega nad-stropja pa je začel leteti odpadni material:ostanki pohištva, toaletnih prostorov, parket,deli sten… In ko je bilo rušenje v dobrem ted-nu končano, je bilo vse skupaj videti zares»podrto«: prazni, prostori, gole, razbite stene,ponekod celo brez oken in balkonskih vrat –pravo razdejanje! In le s težavo si lahko verjel,da bodo čez tri mesece tu že spet lahkonastanjeni naši stanovalci…

Potem, ko so se pojavile še prve nepred-videne težave in pokazala še dodatna – nujnopotrebna dela, je bilo teh pomislekov še več:bomo, ne bomo, … bomo, bomo – in seveda:uspelo nam je!!!

Bilo je vsega dosti in še preveč – hrupa,vrtanja, prahu, pa tudi raznih bolj ali manjneprijetnih ter tudi zanimivih pripetljajev…Skrbeti je bilo treba za popolno varnost sta-

novalcev, hkrati pa je bilo potrebno vseenodelati po sobah tudi spodnjih nadstropij, podnevnih sobah, stopnišču, vse do Mozaika vpritličju in kurilnice.

Vrtalo se je skozi celotno vertikalo hiše, kjersmo skozi mogočno, s knaufom postavljenoohišje, skozi dnevne sobe na novo postavilicelo »drobovje« vseh mogočnih inštalacij. Inprav s tem smo rešili levji delež obnove nad-stropij, ki bodo sledile, saj bo dela naslednjičveliko manj, prav tako vrtanj, ker so vse inšta-lacije za hišo že pripravljene. Ob vsem temnam je služilo tudi vreme, saj je bilo poletjesončno kot že dolgo ne, prav tako lepa je bilatudi jesen, stanovalci so se lahko umaknilihrupu v naravo, v park in na sprehode ali pasamo posedet na sonček pred Center. Orga-niziranih je bilo tudi precej izletov, sprehodovz invalidskimi vozički in tudi prireditev, ki so senekatere dogajale zunaj pred Centrom. Ja,včasih ima tudi narava posluh za naše delo.

Pri vrtanju je bilo sploh zanimivo, saj skoraj nišlo drugače, kot da so mojstri zraven lukenjprevrtali še najmanj enega do dva kabla, ki stase vedno pojavila ravno tam, kjer so jih naj-manj pričakovali. In tako je šla elektrika, tele-fon, sestrski klic, pa spuščala voda,… Včasihsi imel občutek, da gre vse kot zakleto naro-be, skoraj tako, kot bi gledal znano risanko »Aje to«. S tem niso mišljeni mojstri, pač pa in-štalacije, ki so v tako starem objektu kot jenaš, razpeljane vsepovsod in ni vrag, da jih priprevrtavanju ponesreči ne »zadeneš«, pa česi to še najmanj želiš. Ampak mi se nismo vda-li, sproti smo reševali prebito elektriko, vodo,sestrski klic, telefon, pa signal za televizijo…

POGLED V PRETEKLOST

36

POGLED V PRETEKLOST

Starih šeg ne vseh zatreti, novih pa ne vseh sprejeti.

Bilo je res pestro, ampak dela so potekaladalje. Zdaj že lahko rečemo, da smo težavereševali mirno in tudi glede na pomembnost –najprej tiste najnujnejše in pomembne, natoostale, zato je kakšno popravilo moralo tudimalo počakati. Vse z velikim razumevanjemstanovalcev, kot tudi zaposlenih, pa tudi z zelokorektnim sodelovanjem glavnega izvajalcagradnje, kot tudi z njihovimi podizvajalci.Vedeti moramo, da je tudi od izvajalcev zelopomembno, da se trudijo, so prizadevni, na-

tančni in pripravljeni upoštevati dejstvo, da sedela vršijo v »živem organizmu«, kot je našCenter – z vsemi stanovalci in zaposlenimi.Če le-ti ne bi imeli interesa in volje prisluhnititudi našim zahtevam in željam, bi bilo veliko-krat v obojestransko slabo voljo in nezado-voljstvo. Z vsakodnevno prisotnostjo našeganadzora ter odgovornih oseb izvajalcev ter spomočjo tedenskih rednih sestankov, ki sobili vsako sredo zjutraj, smo skupaj z izvajalci,projektanti in nadzorom sprotno spremljalipotek del in skušali poiskali rešitve za proble-me, ki so se nam vseskozi pojavljali.

In potem so sredi oktobra prišla na vrsto »lep-ša« – zaključna dela: beljenje sten, polaganjetlakov, ploščic, montaža sanitarnih pripomoč-

kov… Različni mojstri so si kar podajali kljuke,vsak dan je bilo narejenega več. V začetkunovembra so bili prostori v glavnem dokon-čani, sledilo je generalno čiščenje, premazital, naše strežnice so generalno pospravile insčistile še zadnje ostanke prahu in umazanije.

Izvajalec pa je hitel še z zaključnimi deli nadrugih oddelkih Centra: na Mozaiku je bilotreba povezati še vse odtočne cevi in jih spel-jati v kanalizacijo, sledil je priklop centralne insanitarne vode v kurilnici, postavil se je tudinov – manjši jašek za zaščito inštalacij skozinadstropja, zunaj pa so potekala dela nafasadi, urejala se je okolica gradbišča…

V petem nadstropju je sledila dobava in mon-taža vrat, pohištva, zaključnih letev, pripeljaneso bile tudi prve bolniške postelje, obenem pase je spet hitelo čistiti in nameščati detajle vkopalnice, montirale so se žaluzije, luči, zave-se, skratka – bilo je živahno. Poleg tega smosami pregledali vsak prostor posebej, sobo zasobo, kopalnico za kopalnico ter popisali vsenapake in nepravilnosti, ki smo jih še kjerkoliopazili. Saj ne boste verjeli, za 12 popisanihlistov jih je bilo! Drobnarij, ki so jih mojstrihočeš ali nočeš, vsak posebej hiteli odprav-ljati še v prvem tednu novembra. Preverili smotudi delovanje vseh napeljav, luči, vtičnic, wckotličkov, odtokov, ključavnic,… Kaj vse se ješe našlo! Nazadnje smo zmontirali še »staro«dnevno sobo, ki je očiščena in prebeljena, zzamenjanim podom zasijala z novimi zavesamiin preoblečenimi klopmi in stoli.

V petek, 11. 11. 2011 je bil pomemben dan!Zjutraj je bil najprej kvalitetni prevzem, kjersmo predstavniki Centra in izvajalca VG5 (ternjihovi podizvajalci) in nadzornik Lokainženi-

37

POGLED V PRETEKLOST

Tuja šega domaèo zbega.

ring d.o.o., še zadnjič pregledali ter doreklizadnje podrobnosti glede odprave pomanj-kljivosti.

Dobri dve uri kasneje pa je v dnevni sobi 5.nadstropja nastal pravi živ žav. Ob 10. uri stanamreč direktorica ga. Silva Košnjek ter sta-novalec g. Vinko Primožič slovesno prere-zala trak in s tem so bili novi prostori, pred-vsem ob navzočnosti stanovalcev, ki bodo tubivali ter seveda tudi drugih, slovesno odprti.Naslednji dve uri so bili prostori rezervirani zaogled tako stanovalcem kot tudi zaposlenimCentra, skratka vsem, ki jih je zanimalo, kakonovi prostori izgledajo. Ta prijetna in tudi sstrani naše kuhinje – s pogostitvijo podkrep-ljena otvoritev, je bila vsem v veliko veselje!

In potem je prišel najlepši del – selitve stano-valcev nazaj v nove sobe. V ponedeljek, 14.11. 2011, so prvi stanovalci že spali v novihprostorih, vse je dišalo po novem.

V torek, 29. novembra, smo imeli še uradno –slovesno otvoritev prenovljenih prostorov, sštevilno udeležbo uglednih gostov in novinar-jev. Tako se je novica o pomembni pridobitviCentra razširila tudi v javnost. Vseskozi pasmo tudi sami – skoraj dnevno s fotoaparatomspremljali in slikali potek del. Iz velike količineposnetega materiala, ki nam bo služil tudi zalažje kasnejše vzdrževanje (predvsem inšta-lacij), je bila pripravljena razstava slik – kro-nologija poteka adaptacije, ki je na ogled vhodniku pred Burnikovo dvorano.

Tako, adaptacija je zaključena, pred nami paso že novi izzivi. Pridobili smo kar nekaj izku-šenj, zbrali in zapisali smo vse, kar je bilo na-rejeno dobro, pa tudi kar nam je še »ušlo«,

skratka vse, čemur bo potrebno posvetiti šedodatno pozornost pri naslednji adaptaciji.

…in če bo vse po sreči – ne bo prav dolgo, kovas bomo spet zaprosili za razumevanje instrpnost…

Milan Mur

Gradbišèe v sobi:

Prišla gospa iz 4. oddelka in me vprašala,kdaj bomo prišli v njeno sobo pospravit»gradbišče« – češ, da je ima tam vse pol-no ometa in ruševin. Gospa je znana potem, da je hudomušna in se zna včasihzelo pohecati, ampak ker je vztrajala, semseveda preveril to njeno »gradbišče«. Inbilo je res! V njeni sobi je bila kar lepakoličina peska in ometa, saj je pri prevrta-vanju zgornje kopalnice mojstru svederzašel pregloboko, zaradi česar je na stro-pu odpadel kos ometa…. No, pa naj šekdo reče, da si je gospa zaželela »samomalo pozornosti«…

Anekdota z vrtanjem:

Proti zaključku vrtanja skozi nadstropjasmo bili res že vsi siti stalnih »zadetkov«in poškodb obstoječih inštalacij (elektri-ka, telefon,…). Pa sem pri prevrtavanju naoddelek Mozaik rekel mojstroma, da jimagrem po kavo, če jim od petih vrtanj uspevsaj polovico izvrtin narediti brez »zadet-kov«. In glej ga zlomka – od petih vrtanj,sta res samo dvakrat prevrtala inštala-cijo!!! …ko bi prej to vedeli, bi jima »častili«kavo za vsako izvrtino posebej, oziromabi jima dali že takoj na začetku kar enovrečko žetonov…

38

Bolje je malo lastnega, kakor mnogo tujega.

NAGRADNA IGRA

V prejšnji številki smo vas spraševali

V KATEREM NADSTROPJUSMO ZAÈELI S PRENOVO?

Pravilno je odgovorila(da smo s prenovo zaèeli v 5. nadstropju)

in si tako prislu�ila nagrado stanovalka

MARTINA LONÈARIÈ.

NAŠE ÈESTITKE!

� � �

Nagradno vprašanje tokratne številke pa se glasi:

KOLIKO JE BILO LETOŠNJIHJUBILANTOV?

Stanovalci svoje odgovore, z imenom in priimkom,oddajte v recepciji najkasneje do

29. februarja 2012.

Vabljeni k sodelovanju!

39

Èas hitro mineva,po novem letu si kaj kmalu za�elimo

toplih sonènih �arkov in

POMLADNEGA PREBUJENJA

kar vam kot temo ponujamo v razmišljanje,za naslednjo

44. številke biltena

ŠTIRJE LETNI ÈASI

V rubrikah

SKUPINE ZA SAMOPOMOÈ, PREDSTAVI SE,PRITO�BE, POHVALE,POBUDE, MED NAMI,

ÈISTO VSAKDANJE STVARI,ZDRAVILO ZA DUŠO IN SRCE, UTRINEK DNEVA,

RAZVEDRILO, IZ STARE ZAKLADNICE inPOGLED V PRETEKLOST

Prispevke lahko oddate osebno,po pošti ali na e-naslov:zvonka.mur@css-sl.si

do 29. februarja 2012

NAJ SE LETO KONÈA IN ZAÈNEV DRU�BI VAM NAJDRA�JIH!

40