odsel je za vedno - harlan coben

Naslov izvirnika: Gone For Good

© 2002 by Harlan Coben. Vse pravice pridržane.

© za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., 2010.

Vse pravice pridržane.

Prevedel Miro Mrak

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.111(73)-312.4

COBEN, Harlan, 1962- Odšel je za vedno / Harlan Coben ; [prevedel Miro Mrak]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011. - (Zbirka Krimi / Mladinska knjiga)

Prevod dela: Gone for good

ISBN 978-961-01-1608-0

255644416

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distri bu iranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih

delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: emka.si

Za AnneA ma vie de coeur entier

Tri dni pred smrtjo mi je mati povedala – to sicer niso bile njene zadnje besede, ni pa bilo daleč od tega –, da je moj brat še živ.

To je bilo vse. Ničesar ni razlagala. Izrekla je samo en-krat. Ni bila več čisto pri sebi. Količine morfija so nazna-njale, da se ji bliža konec. Njena koža je imela barvo, ki je bila nekaj med zlatenico in zbledelo porjavelostjo ob koncu poletja. Oči so bile globoko udrte. Večino časa je prespala. Pravzaprav je imela en sam preblisk prisebnosti – če je ta-krat sploh bila prisebna, o čemer močno dvomim – in ta-krat sem ji lahko povedal, da je bila čudovita mati, da jo imam zelo rad, in smel sem se posloviti od nje. O bratu se nisva nikoli pogovarjala. Toda to ni pomenilo, da nisva raz-mišljala o njem, kot da bi tudi on sedel ob njeni postelji.

H A R L A N C O B E N8

»Živ je.«Povedala je natanko to. In če je bilo res, nisem vedel, ali

je to dobro ali slabo.Mater smo pokopali štiri dni pozneje.Ko smo se vrnili domov žalovat, je v dnevno sobo pri-

hrumel oče. V obraz je bil rdeč od besa. Seveda sem bil tam. Sestra Melissa je z možem Ralphom priletela iz Seattla. Teta Selma in stric Murray sta stopala sem ter tja. Sheila, moja izvoljenka, je sedela ob meni in me držala za roko.

To je bilo bolj ali manj vse.V sobi je bil le en cvetlični aranžma, vendar je bil čudo-

vit. Ko je Sheila videla kartico, se je nasmehnila in mi stis-nila roko. Nobenih besed, nobenega sporočila, samo risba:

Oče se je oziral skozi okna – ista okna, ki so jih v pretek-lih enajstih letih že dvakrat prestrelili z zračno puško – in si mrmral v brado: »Prekleti prasci.« Obrnil se je in pomislil na nekoga, ki ga ni bilo tu. »Za božjo voljo, človek bi si mis-lil, da bodo preklemani Bergmanovi prišli vsaj izreč soža-lje.« Zaprl je oči in se obrnil proč. Znova ga je popadel bes, ki ga je skupaj z žalostjo potiskal v razpoloženje, s katerim se nisem imel moči soočiti.

Še ena izdaja v desetletju, ki jih je bilo polno.Potreboval sem zrak.Vstal sem. Sheila me je zaskrbljeno pogledala. »Na spre-

hod grem,« sem tiho pojasnil.

O D Š E L J E Z A V E D N O 9

»Želiš družbo?«»Mislim, da ne.«Pokimala je. Skupaj sva bila že skoraj leto dni. Še nikoli

nisem srečal ženske, ki bi bila tako usklajena z mojimi mal-ce nenavadnimi vibracijami. Še enkrat mi je stisnila roko, s čimer je hotela povedati, da me ljubi, in preplavila me je toplina.

Predpražnik pred vrati je bil iz umetne trave, kot da bi ga kdo ukradel z vadišča za golf, s plastično marjetico v zgornjem levem kotu. Stopil sem čezenj in se napotil na Dow n ing Place. Na obeh straneh ulice so bile običajne med-etažne hiše, zgrajene okoli leta 1962. Na sebi sem še vedno imel temno sivo obleko. V vročini me je zbadala. Surovo sonce je žarelo kot ogenj in sprevrženi del mene je pomislil, da je to popoln dan za pogreb. Pred očmi mi je zaigrala po-doba materinega nasmeha, ki je razsvetljeval svet – tistega, preden se je vse skupaj zgodilo. Odgnal sem jo.

Vedel sem, kam sem namenjen, čeprav si tega sprva ni-sem hotel priznati. Nekakšna nevidna sila me je vlekla tja. Nekateri bi temu rekli mazohizem. Drugi bi menili, da ima kaj opraviti s koncem. Po mojem ni bilo nič od tega.

Samo hotel sem videti kraj, kjer se je vse skupaj končalo.Okoli mene so bile podobe in hrup poletnega predme-

stja. Otroci so vriskali na svojih kolesih. Gospod Cirino, ki je imel ob Route 10 zastopstvo za forda, je kosil trato. Ste-i nova – ki sta ustanovila verigo trgovin z orodjem in apa-rati, ki jo je pogoltnila še večja veriga – sta se sprehajala z roko v roki. Pred hišo Levinovih so igrali nogomet, vendar


igralcev nisem poznal. Z dvorišča Kaufmanovih so prihaja-le vonjave žara.

Šel sem mimo nekdanjega doma Glassmanovih. Mark Glass man je pri šestih letih skočil skozi drsna steklena vra-ta. Igral se je Supermana. Spomnil sem se krikov in krvi. Dobil je čez štirideset šivov. Odrasel je in z izdajanjem del-nic postal nekakšen samoustvarjeni milijonar.

Na ovinku je bila hiša Marianovih, še vedno prepleskana s tisto grozno rumeno in s plastičnim jelenom, ki je varo-val dostop. Angela Mariano, naša lokalna porednica, je bila dve leti starejša od nas in zdelo se je, da pripada neki viš-ji, občudovanje vzbujajoči vrsti. Ko sem jo opazoval, kako se je samo v modrčku sončila na dvorišču, sem začutil prvi napad hormonov. Kar slinil sem se. Angela se je velikokrat prepirala s starši in na skrivaj kadila v lopi za orodje poleg hiše. Njen fant je imel motor. Lani sem jo srečal v centru na aveniji Madison. Pričakoval sem, da bo obup na – to se baje vedno zgodi s prvo ljubeznijo –, toda videti je bila odlično in zdela se je srečna.

Pred hišo Erica Frankla na Downing Placeu 23 se je po-časi vrtel škropilnik za trato. Bar micva je praznoval v neki restavraciji, posvečeni vesoljskim potovanjem, v Short Hill-su, ko sva hodila v sedmi razred. Strop je bil tak kot v pla-netarijih – črno nebo z ozvezdji. Vizitka pred mano je go-vorila, da sedim za ‘mizo Apollo 14’. V sredini je stal kičast model rakete na zeleni izstrelilni rampi. Natakarja, oble-čena v realistični vesoljski obleki, naj bi bila člana posadke Mercury 7. Nas je stregel ‘John Glenn’. S Cindi Shapiro sva


se odtihotapila v posebno sobo in se več kot uro dajala dol. Zame je bilo prvič. Nisem vedel, kaj počnem. Cindi je. Spo-minjam se, da je bilo veličastno, ko me je njen jezik božal in oblizoval na zelo nepričakovane načine. Spominjam pa se tudi, da se je moje začetno navdušenje po kakšnih dvajse-tih minutah spremenilo v, no, zdolgočasenost – v zmedeni »Kaj pa zdaj?« skupaj z naivnim »Ali je to vse?«

Ko sva se s Cindi na skrivaj vrnila na Cape Kennedy za mizo Apollo 14, vsa pomečkana in pordela od poljubov (Herbie Zane Band je prisotne zabaval s ‘Fly Me to the Moon’), me je brat Ken potegnil na stran in zahteval, naj mu opišem podrobnosti. Seveda sem mu z veseljem ustre-gel. Nagradil me je z nasmehom in tleskom z dlanmi. Ko sva zvečer ležala na pogradu, Ken je bil zgoraj, jaz pa spodaj, in je radio igral pesem ansambla Blue Oyster Cult ‘Don’t Fear the Reaper’ (Kenovo najljubšo), mi je starejši brat razložil življenjska dejstva, kot jih vidi devetošolec. Pozneje sem ugotovil, da se je bolj ali manj motil (malce preveč poudar-ka je dajal prsim), toda ko razmišljam o tistem večeru, se moram vedno nasmehniti.

»Živ je …«Zmajal sem z glavo in mimo hiše Holderjevih zavil

na Coddington Terrace. Po tej poti sva s Kenom hodila v osnovno šolo Burnet Hill. Po navadi sva šla po s ploščica-mi tlakovani bližnjici med dvema hišama. Spraševal sem se, ali še vedno obstaja. Mati – vsi, celo otroci, so jo klicali Sunny – naju je na poti zasledovala. S Kenom sva zavija-la z očmi, ko se je skrivala za drevesi. Ob misli na njeno


pretirano zaščitniško vedenje sem se nasmehnil. Meni se je nekoč zdelo ponižujoče, Kenu pa je bilo vseeno. Bil je dovolj hladen, da se ni zmenil za to. Jaz pač ne.

Preplavila me je bolečina in odpravil sem se naprej.Morda se mi je samo zdelo, toda ljudje so me začeli opa-

zovati. Kolesa, košarkarske žoge, škropilniki in kosilnice, kriki nogometašev – vse je utihnilo, ko sem šel mimo. Ne-kateri so strmeli vame iz radovednosti, kajti tujec, ki se na poletni večer sprehaja v temno sivi obleki, ni ravno običa-jen pojav. Večina pa, ali pa se mi je spet samo zdelo, me je gledala zgroženo, saj so me prepoznali in niso mogli verje-ti, da sem si drznil stopiti na ta sveta tla.

Brez obotavljanja sem se napotil proti hiši na Codding-ton Terrace 97. Kravato sem imel napol razvezano. Roke sem potisnil v žepe. Spotaknil sem se ob rob pločnika. Zakaj sem bil tu? Videl sem, da se je v dnevni sobi premaknila za-vesa. Na oknu se je pojavil izpiti obraz gospe Miller, podob-na je bila duhu. Strmela je vame. Nisem se umaknil ali odvr-nil pogleda. Še naprej je zrla vame – in potem se ji je, na moje veliko presenečenje, izraz na obrazu omehčal. Bilo je, kot da bi se najina žalost povezala. Gospa Miller mi je prikimala. Pokimal sem nazaj in začutil, da so mi v oči privrele solze.

Morda ste za zgodbo slišali na katerem od televizijskih kanalov. Za tiste, ki je ne poznate, nekaj uradnih dejstev: 17. oktobra pred enajstimi leti je v mestu Livingston v New Jerseyju moj brat Ken Klein, star štiriindvajset let, brutal-no posilil in zadavil našo sosedo Julie Miller.


V kleti njene hiše na Coddington Terrace 97.Tam so našli truplo. Dokazni material ni mogel jasno

povedati, ali je bila umorjena v tisti napol dokončani kle-ti ali pa so jo za umazani, z zebrastim vzorcem tapecirani kavč privlekli po smrti. Večina je menila, da bo držalo prvo. Moj brat se je izognil prijetju in izginil neznano kam – vsaj uradna poročila tako trdijo.

Zadnjih enajst let se je Ken spretno izogibal mednarod-nemu lovu nanj. Vendar pa so se pojavljala 'opažanja'.

Prvo se je zgodilo kakšno leto po umoru v majhni ribiški vasici na severu Švedske. Vskočil je Interpol, toda bratu se je njihovi zanki nekako uspelo izmakniti. Nekdo naj bi ga vnaprej obvestil. Ne znam si predstavljati, kako in kdo naj bi to storil.

Naslednjič naj bi ga opazili štiri leta pozneje v Barcelo-ni. Ken je najel – če citiram časopisna poročila – 'haciendo s pogledom na morje' skupaj – spet citiram – 's temnola-so žensko manjše postave, ki je najbrž plesalka flamenka'. Neki prebivalec Livingstona, ki je bil tam na dopustu, je po-ročal, da je Kena in njegovo kastiljsko ljubico videl med ve-čerjo ob obali. Brata je opisal kot zagorelega in v dobri for-mi, nosil naj bi belo srajco z razpetim ovratnikom in moka-sine na boso nogo. Ta Livingstončan je bil Rick Horowitz, ki je bil moj sošolec v četrtem razredu gospodične Hunt. Tri mesece nas je Rick med odmori zabaval z goltanjem go-senic.

Toda tudi Ken iz Barcelone se je izmuznil roki pravice.Nazadnje, ko naj bi ga videli, se je smučal po belih strmi-

nah v francoskih Alpah (zanimivo je, da Ken pred umorom


sploh ni znal smučati). Iz vsega skupaj ni bilo nič, razen zgodbe na 48 Hours. Z leti je begunski status mojega bra-ta postal nekakšna kriminalna različica oddaje Where are they now?, ki jo vrtijo na vh1, na plan so ga privlekli vsakič, ko so se pojavile kakšne govorice ali pa, še pogosteje, ko je kakšni od rumenih televizijskih postaj zmanjkalo snovi za poročanje.

Na smrt sem sovražil 'ekipno pokrivanje zločinskega prebivalca predmestja' ali kakor koli so že poimenovali vso zadevo. Njihovo 'posebno poročilo' (samo enkrat bi rad do-živel, da bi mu rekli 'običajno poročilo') je vedno vsebovalo iste pompozne fotografije Kena v teniški opravi – nekoč je bil igralec na državni ravni. Pojma nimam, kje so jih dobi-li. Na njih je bil Ken videti čeden in zato so ga ljudje takoj zasovražili. Ošaben, kennedyjevski, zagorela polt skupaj z belino oblačil, bel nasmeh … Ken s fotografij je bil videti kot eden tistih privilegirancev (kar ni bil), ki skozi življenje udobno plujejo po zaslugi svoje očarljivosti (malce) in skla-dov, ki so jih ustanovili zanje (ni imel nobenega).

Tudi sam sem se pojavil v eni od takih oddaj. Poklical me je producent – bilo je še precej na začetku – in trdil, da bi rad 'pošteno predstavil obe strani'. Pripomnil je, da ob-staja množica ljudi, ki bi mojega brata z veseljem linčali. V imenu 'uravnoteženosti' je potreboval nekoga, ki bi ljudem lahko opisal 'resničnega Kena'.

Privolil sem.Voditeljica s platinastimi lasmi in sočutnim vedenjem

me je spraševala več kot eno uro. Pravzaprav sem celo užival


v tem. Bilo je zdravilno. Zahvalila se mi je, me pospremila ven, in ko so oddajo predvajali, so uporabili samo en sta-vek brez njenega vprašanja (»Toda gotovo nam ne boste re-kli, da je bil vaš brat popoln, kajne? Saj nam ne poskušate povedati, da je bil svetnik?«) in pojavil sem se v velikem planu, da so se videle pore na mojem nosu, z dramatično glasbo, ki me je najavila, in rekel: »Diane, Ken ni bil noben svetnik.«

Kakor koli že, to je uradna različica tega, kar se je zgodilo.Nikoli ji nisem verjel. Saj ne pravim, da ne bi bilo mož-

no. Toda veliko bolj verjeten se mi zdi scenarij, po katerem je brat mrtev – da je mrtev že vseh teh enajst let.

Če sem natančen, je moja mati ves čas verjela, da je Ken mrtev. Trdno je bila prepričana o tem. Prav nič ni dvomila. Njen sin ni bil morilec. Njen sin je bil žrtev.

»Živ je … Ni storil tega.«Odprla so se vhodna vrata Millerjevih. Skoznje je stopil

gospod Miller. Popravil si je očala na nosu. Pesti je imel opr-te ob boke, pomilovanja vreden Supermanov položaj.

»Izgini od tod, Will,« mi je ukazal.In sem.

Naslednji velik pretres je sledil uro pozneje.S Sheilo sva bila v spalnici mojih staršev. Bila je kot ne-

koč, pusto sivo pohištvo iz masivnega lesa z modrimi ob-robami je napolnjevalo ta prostor, odkar pomnim. Sedela sva na velikanski postelji s premehko vzmetnico. Na pre-šiti odeji so bile najbolj osebne materine reči – tiste, ki jih


je hranila v prepolnih predalih nočne omarice. Oče je bil še vedno spodaj in trmasto strmel skozi okno.

Še sam ne vem, zakaj sem brskal med stvarmi, ki so se moji materi zdele dovolj dragocene, da jih je obdržala in hranila pri sebi. Bolelo bo. To mi je bilo jasno. Med pov-zročanjem bolečine samemu sebi in uteho obstaja zanimi-va povezava, nekakšno igranje z ognjem med žalovanjem. Najbrž sem potreboval prav to.

Zagledal sem se v Sheilin ljubki obraz – nagnjena je bila v levo, z osredotočenim pogledom, usmerjenim navzdol – in srce mi je zaigralo. Morda bo zvenelo malo čudno, toda v Sheilo sem lahko strmel po cele ure. Ni šlo le za njeno lepoto – ni bila lepa v klasičnem pomenu te besede, malce nepravilno je bila grajena, morda zaradi genetskih značil-nosti, še bolj verjetno pa zaradi mračne preteklosti –, toda tu je bila radoživost, radovednost pa tudi občutljivost, zde-lo se je, da bi jo nov udarec nepopravljivo pretresel. Ob njej se mi je zdelo – imejte potrpljenje z menoj –, da moram biti pogumen.

Ne da bi dvignila pogled, se je rahlo nasmehnila in rekla: »Nehaj.«

»Saj ne počnem ničesar.«Potem se je le ozrla proti meni in videla izraz na mojem

obrazu. »Kaj?« je vprašala.Skomignil sem z rameni. »Ti si moj svet,« sem preprosto

odvrnil.»Precej neposreden si.«»Ja,« sem rekel. »Ja, to je res.«


Pretvarjala se je, da mi bo prisolila klofuto. »Ljubim te, veš.«

»Zakaj pa me ne bi?«Zavila je z očmi. Potem je s pogledom znova zatavala

proti materini postelji. Obraz se ji je zresnil.»O čem razmišljaš?« me je zanimalo.»O tvoji materi.« Nasmehnila se je. »Res sem jo imela

rada.«»Želim si, da bi jo spoznala že prej.«»Jaz tudi.«Začela sva brskati po orumenelih časopisnih izrezkih.

Oznanila o rojstvu – Melissinem, Kenovem in mojem. Član-ki o Kenovih teniških uspehih. Njegovi pokali, vsi tisti bro-nasti kipci tenisača, ki servira, so bili še vedno razpostav-ljeni v njegovi spalnici. Tu so bile še fotografije, večinoma stare, iz časov pred umorom. Sunny. To je bil vzdevek moje matere še od otroštva. Pristajal ji je. Našel sem fotografijo iz časa, ko je bila predsednica sveta staršev. Ne vem, kaj je takrat počela, toda bila je na odru, na glavi je imela trapast klobuk, vse druge matere pa so ploskale. Tu je bila še ena, ko je vodila šolski sejem. Oblečena je bila v klovna. Sunny je bila med mojimi prijatelji najbolj priljubljen odrasel človek. Všeč jim je bilo, ko jih je vozila naokoli. Razredni piknik je moral biti pri nas doma. Sunny je bila kul, ne da bi pretira-vala pri tem, dovolj odštekana, morda celo malce nora, da človek nikoli ni vedel, kaj bo naredila v naslednjem hipu. Okoli nje je vedno vladalo vznemirjenje – ali iskrenje, če hočete.


Vzela sva si več kot dve uri. Sheila ni hitela, pazljivo je pregledala vsako fotografijo. Ko se ji je pogled ustavil na ti-sti točno določeni, je rahlo priprla oči. »Kdo je to?«

Podala mi je sliko. Na levi je bila mati v napol nespo-dobnih rumenih bikinkah iz sedemdesetih let, videti je bila zelo zapeljiva. Z eno roko je objemala majhnega možica s temnimi brki in veselim nasmeškom.

»Kralj Husein,« sem pojasnil.»Oprosti?«Prikimal sem.»Jordanski kralj?«»Ja. Mati in oče sta se srečala z njim v hotelu Fontaine-

bleau v Miamiju.«»In?«»Mati ga je prosila, če bi se smela slikati z njim.«»Hecaš se.«»Pred sabo imaš dokaz.«»Mar ni imel telesnih stražarjev ali česa podobnega?«»Najbrž ni bila videti nevarna.«Sheila se je zasmejala. Spominjam se, ko mi je mati pri-

povedovala o dogodku. O njenem poziranju s kraljem Hu-seinom, o očetovem fotoaparatu, ki ni deloval, o njegovem tihem preklinjanju sebi v brk, ko ga je poskušal popraviti, o njenih neučakanih pogledih, češ naj pohiti, o kralju, ki je po-trpežljivo stal, in o šefu varnostnikov, ki je pregledal fotoa-parat, ugotovil, kaj je narobe, ga popravil in ga vrnil očetu.

Moja mati, Sunny.»Čudovita je bila,« se je oglasila Sheila.


Obupen kliše je, če povem, da je del nje umrl, ko so na-šli truplo Julie Miller, toda ti klišeji po navadi trdno držijo. Materina živahnost je splahnela, izzvenela. Po tistem, ko je izvedela za umor, nikoli več ni pobesnela ali histerično jo-kala. Velikokrat sem si želel, da bi. Moja razposajena mati je postala zastrašujoče umirjena. Vse njeno vedenje je pos-talo medlo, monotono – brez strasti so še najboljše besede, s katerimi lahko to opišem –, kar je bilo pri nekom, kot je bila ona, zelo grozljivo opazovati.

Oglasil se je zvonec pri vhodnih vratih. Pogledal sem skozi okno in videl dostavni kombi podjetja Eppes-Essen. Narezki za, hm, žalujoče. Oče je optimistično naročil pre-več pladnjev. Do konca je bil v zmoti. V tej hiši je ostal kot kapitan na Titanicu. Spominjam se ga, ko so nam ne dolgo po umoru prvič razbili okna z zračno puško, kako je besno žugal s pestjo. Po mojem se je mama hotela preseliti. Oče pa ne. V njegovih očeh bi selitev pomenila vdajo. Selitev bi pomenila priznanje sinove krivde. Selitev bi bila izdaja.

Trapasto.Sheila je zrla vame. Njena toplina je bila skorajda otip-

ljiva, kot sončni žarek na mojem obrazu, in za nekaj trenut-kov sem si dovolil, da sem se okopal v njem. Pred letom dni sva se spoznala v službi. Jaz sem direktor zavetišča za brez-domno mladino na 41. ulici v New Yorku. Smo del dobro-delne fundacije, ki mladoletnikom, pobeglim od doma, po-maga preživeti. Sheila je prišla tja kot prostovoljka. Bila je iz majhnega mesteca v Idahu, vendar je v njej ostalo le malo podeželskega dekleta. Povedala mi je, da je pred mnogimi


leti tudi sama pobegnila od doma. To je bilo vse, kar mi je zaupala o svoji preteklosti.

»Ljubim te,« sem rekel.»Zakaj pa me ne bi?« je odvrnila.Nisem zavil z očmi. Ko je šlo h koncu, je bila zelo prijaz-

na z materjo. Z avtobusom je odhajala iz Port Authorityja do avenije Norfield, od tam pa peš v bolnišnico St. Barna-bas. Preden je mati zbolela, je bila nazadnje v bolnišnici St. Barnabas, ko je rodila mene. Kako čudno se včasih obrne življenje, toda takrat tega še nisem vedel.

Vsekakor je bila Sheila velikokrat na obisku. Začel sem se spraševati. Tvegal sem.

»Poklicati bi morala starše,« sem tiho začel.Sheila me je pogledala, kot bi ji pravkar prisolil klofuto.

Zdrsnila je s postelje.»Sheila?«»Zdaj ni pravi čas, Will.«V roke sem vzel uokvirjeno sliko zagorelih staršev na

dopustu. »Enako pravi kot kateri koli drug.«»Ničesar ne veš o mojih starših.«»Pa bi rad,« sem odvrnil.Obrnila se je proti meni. »Delaš z otroki, ki so pobegnili

od doma,« je rekla.»In?«»Sam veš, kako zlobni so lahko.«Res sem. Znova sem razmišljal o njeni malce nesime-

trični podobi – recimo nosu z izdajalsko izboklino – in se spraševal. »Vem tudi, da je še huje, če ne govoriš o tem.«


»Saj sem že vse povedala, Will.«»Pa ne meni.«»Saj nisi moj terapevt.«»Sem pa moški, ki ga ljubiš.«»Da.« Zazrla se je vame. »Toda ne zdaj, prav? Prosim.«Na to nisem imel odgovora, morda je imela celo prav. S

prsti sem raztreseno drsel po okvirju. In takrat se je zgo-dilo.

Fotografija v okvirju se je malce premaknila. Izpod nje je pokukala še ena. Zgornjo sem še malce odmaknil. Na dnu se je pojavila roka. Poskušal sem jo potisniti še malce dlje, a ni šlo. S prsti sem otipal varovala na zadnji strani. Odpel sem jih in zadnja stena okvirja je padla na posteljo. Za njo pa sta zajadrali še dve fotografiji.

Na prvi – zgornji – so bili moji starši na križarjenju, sreč-ni, zdravi in sproščeni, kot sem jih videl le malokrat. Toda mojo pozornost je pritegnila druga fotografija, tista skrita.

Rdeč časovni žig na dnu je govoril, da še ni stara dve leti. Fotografija je bila posneta na nekem travniku ali hribu ali čem podobnem. V ozadju ni bilo nobenih zgradb, samo s snegom pokriti vrhovi gora, podobno kot v prvem prizoru filma Moje pesmi, moje sanje. Moški na sliki je bil v kratkih hlačah, z nahrbtnikom in sončnimi očali, na nogah pa je imel ponošene pohodne čevlje. Njegov nasmeh je bil znan. Tudi njegov obraz, čeprav je bil zdaj bolj izklesan. Lase je imel dolge. V bradi so se že pojavljale sive dlake. Toda no-benega dvoma ni moglo biti.

Moški na sliki je bil moj brat Ken.

Oče je bil sam na zadnji terasi. Stemnilo se je že. Nepremič-no je sedel in strmel v črnino. Ko sem prišel za njegov hr-bet, me je prešinil skeleč spomin.

Kakšne štiri mesece po Julijinem umoru sem v kleti na-letel na očeta, s hrbtom obrnjenega proti meni, enako kot zdaj. Prepričan je bil, da v hiši ni nikogar. V desni roki je počival njegov ruger, pištola kalibra 22. Nežno je oklepal prste okoli nje, kot bi bila majhna živalca, in še nikoli v živ-ljenju se nisem tako prestrašil. Otrpnil sem. Zrl je v orožje. Po nekaj dolgih minutah sem se po prstih odtihotapil na vrh stopnic in se pretvarjal, kot da sem pravkar prišel. Ko sem prišel do njega, pištole ni bilo več.

Ves teden ga nisem izpustil izpred oči.Stopil sem skozi drsna steklena vrata. »Zdravo,« sem rekel.


Obrnil se je in na obrazu mu je zaigral širok nasmeh. Zame ga je vedno imel. »Zdravo, Will,« je nežno odvrnil. Oče je bil vedno vesel svojih otrok. Pred vsemi temi dogodki je bil zelo priljubljen. Ljudje so ga imeli radi. Bil je prijazen in zanesljiv, včasih tudi malce osoren, zaradi česar se je zdel še bolj zanesljiv. Toda ko se vam je smehljal, mu ni bilo kaj prida mar za vas. Njegov svet je bila njegova družina. Dru-go mu ni pomenilo nič. Trpljenje tujcev ali celo prijateljev se ga nikoli ni zares dotaknilo – osredotočen je bil na družino.

Sedel sem v naslanjač poleg njega, ne da bi prav vedel, kako začeti. Nekajkrat sem globoko vdihnil in poslušal, kako je on počel isto. Ob njem sem se počutil čudovito var-nega. Morda je bil zdaj res starejši in šibkejši, jaz pa sem bil večji in močnejši – toda vedel sem, da bo, če se bodo pojavi-le težave, stopil predme in prestregel udarec.

Jaz pa se bom umaknil in mu to dovolil.»Tisto vejo bo treba odžagati,« se je oglasil in pokazal v

temo.Nisem je mogel videti. »Ja,« sem odvrnil.Svetloba, ki je prihajala skozi steklena vrata, ga je osvet-

ljevala od strani. Jeza je izginila in vrnil se je žalostni po-gled. Včasih razmišljam, da je res stopil naprej in poskušal prestreči udarec, ko je bila Julie umorjena, toda ta je bil premočan in končal je na zadnji plati. V njegovih očeh je bil še vedno tisti čudni pogled, pogled nekoga, ki jih je nepri-čakovano dobil v trebuh, pa še sam ne ve, zakaj.

»Si v redu?« me je vprašal. Njegove običajne začetne be-sede.


»Dobro sem. Hočem reči, ne dobro, toda …«Oče je odmahnil z roko. »Ja, trapasto vprašanje,« je re-

kel. Znova sva se pogreznila v tišino. Prižgal si je cigareto.

Doma ni oče nikoli kadil. Zaradi zdravja otrok in vsega te-ga. Potegnil je in me potem, kot bi se nenadoma spomnil na to, pogledal in jo ugasnil.

»Je že v redu,« sem rekel.»Z materjo sva se dogovorila, da doma nikoli ne bom

ka dil.«Nisem se hotel prepirati z njim. Prekrižal sem roke v na-

ročju. Potem sem začel. »Pred smrtjo mi je mati nekaj po-vedala.«

Ozrl se je proti meni.»Rekla je, da je Ken še vedno živ.«Oče je otrpnil, vendar le za hipec. Žalostno se je nasmeh-

nil. »To je bilo zaradi morfija, Will.«»Tudi sam sem pomislil na to,« sem odvrnil. »Na začet-

ku.«»In zdaj?«Opazoval sem njegov obraz in iskal kakšen znak pret-

varjanja. Seveda so se pojavljale govorice. Ken ni bil bogat. Mnogi so se spraševali, kako si je brat lahko privoščil tako dolgotrajno skrivanje. Moj odgovor je bil seveda, da se ni, da je tisto noč umrl tudi on. Drugi, morda celo večina, so bili prepričani, da mu starši nekako pošiljajo denar.

Skomignil sem z rameni. »Ni mi jasno, zakaj mi je po vseh teh letih to povedala.«


»Morfij,« je ponovil. »Will, umirala je.«Drugi del odgovora je obvisel v zraku. Za trenutek sem

premolknil. Potem sem ga vprašal: »Misliš, da je Ken še živ?«»Ne,« je odgovoril. Potem je odvrnil pogled.»Ti je mama kaj rekla?«»O tvojem bratu?«»Da.«»Nekaj podobnega kot tebi,« je rekel.»Da je Ken še živ?«»Da.«»Še kaj?«Skomignil je. »Rekla mi je, da Julie ni ubil on. Povedala

je, da bi se že vrnil, vendar mora najprej še nekaj opraviti.«»Kaj?«»Ni bila pri sebi, Will.«»Si jo vprašal?«»Seveda. Toda bledlo se ji je že. Ni me mogla več slišati.

Pomiril sem jo. Povedal sem ji, da bo še vse v redu.«Znova se je obrnil proč. Razmišljal sem, da bi mu poka-

zal Kenovo fotografijo, a sem se odločil, da je ne bom. Prej sem hotel o tem dobro razmisliti.

»Povedal sem ji, da bo še vse v redu,« je ponovil.Skozi steklena vrata sem lahko videl eno tistih kock s

fo tografijami, na katerih so barve od sonca obledele in so postale rumenkasto zelene. Naša hiša je bila ujeta v času, globoko je zmrznila že pred enajstimi leti, kot v tisti pesmi o dedovi uri, ki se je ustavila, ko je starec umrl.

»Takoj se vrnem,« se je oglasil oče.


Opazoval sem ga, ko je vstal in mi izginil izpred oči. To da v temi sem še vedno videl njegov obris. Opazil sem, da je po-vesil glavo. Ramena so se mu začela tresti. Mislim, da očeta še nikoli nisem videl jokati. Nisem hotel, da bi bilo tokrat prvič.

Obrnil sem se stran in se spomnil na tisto drugo fotogra-fijo, kjer so starši na križarjenju videti zagoreli in srečni, in spraševal sem se, ali morda tudi on razmišlja o tistih časih.

Ko sem se ponoči zbudil, Sheile ni bilo v postelji.Sedel sem in prisluhnil. Nobenega zvoka. Vsaj v stano-

vanju ne. Slišal sem le običajen nočni hrup z ulice tri nad-stropja pod menoj. Ozrl sem se proti kopalnici. Luč je bila ugasnjena. Pravzaprav so bile pogašene vse luči.

Razmišljal sem, da bi jo poklical, toda v tej tišini je ždelo nekaj nevarnega, nekaj zavajajočega. Vstal sem. Stopil sem na preprogo, ki se je raztezala po vsej sobi, eno tistih, ki jih morate imeti v večstanovanjskih zgradbah, da bi pridušile hrup od zgoraj ali spodaj.

Stanovanje ni bilo veliko, le dvosobno. Odpravil sem se proti dnevni sobi in pokukal noter. Sheila je bila tam. Se-dela je na okenski polici in gledala dol na ulico. Opazoval sem njen hrbet, labodji vrat, prekrasna ramena, lase, ki so padali po beli koži, in začutil sem poželenje. Najina zveza je bila še vedno v tistih začetnih mukah, ko se partnerja ne moreta nasititi drug drugega, ko je čudovito biti živ, ko med tekom skozi park proti njej čutiš tiste mravljince v tre-buhu in veš, veš, da bo vse skupaj kmalu preraslo v nekaj bogatejšega in globljega.


Do tedaj sem bil zaljubljen samo enkrat. In tega je že davno.

»Živjo,« sem rekel.Samo malce se je obrnila, a bilo je dovolj. Po licih so ji

polzele solze. Videl sem jih v soju mesečine. Nobenega gla-su ni bilo od nje – nobenega joka ali hlipanja ali podrhteva-nja z rameni. Samo solze. Stal sem med vrati in razmišljal, kaj naj storim.

»Sheila?«Na najinem drugem zmenku je izvedla trik s kartami. Iz-

brati sem moral dve karti in ju, medtem ko je gledala stran, dati v sredo kupčka, ona pa ga je razprostrla po tleh in iz-vlekla moji dve karti. S širokim nasmehom mi ju je podala, da sem ju preveril. Vrnil sem ji nasmeh. Bilo je – kako naj rečem? – trapasto. Sheila je bila zelo nenavadna. Oboževala je trike s kartami, češnjev kool-aid in fantovske ansamble. Pela je operne arije, bila je pravi knjižni molj in jokala je ob Hallmarkovih solzavih filmih. Znala je posnemati Homerja Simpsona in Mr. Burnsa, čeprav so bili njeni Smithersi in Apu šibkejša plat.

Še naprej je strmela na ulico. »Vrni se v posteljo. Kmalu pridem za teboj.«

Hotel sem ostati in jo potolažiti. Pa nisem. V tistem tre-nutku je nisem znal doseči. Nekaj jo je odtrgalo od mene. Vsaka beseda ali dejanje bi bila odvečna ali boleča. Vsaj tako sem si prigovarjal. Zato sem naredil veliko napako. Vrnil sem se v posteljo in čakal.

Toda Sheile ni bilo nikoli več.

Las Vegas, Nevada

Morty Meyer je v postelji leže na hrbtu spal kot top, ko je na čelu začutil cev pištole.

»Vstani,« je rekel glas.Morty je debelo pogledal. V spalnici je bilo mračno. Pos-

kusil je dvigniti glavo, toda hladno jeklo mu tega ni dovo-lilo. S pogledom je zdrsnil proti uri z osvetljeno številčnico na nočni omarici. Vendar ure ni bilo nikjer. Že leta dolgo je ni imel, pa je vseeno pomislil nanjo. Že od Leahine smrti ne. Vse odkar je prodal hišo v kolonialnem slogu s štirimi spalnicami.

»Hej, dober sem,« je rekel Morty. »Saj veste to.«»Vstani.«


Moški je umaknil pištolo. Morty je dvignil glavo. Oči so se mu privadile na šibko svetlobo in na obrazu moškega je lahko opazil veliko brazgotino. Morty se je iz otroštva spo-minjal radijske serije Senca. »Kaj bi radi?«

»Tvojo pomoč potrebujem.«»Se poznava?«»Vstani.«Morty ga je ubogal. Noge je položil na pod. Ko je vstal,

se mu je v glavi zavrtelo. Opotekel se je, bil je v fazi, ko so alkoholni hlapi že dodobra izpuhteli, zamenjal pa jih je ma-ček, hud kot prihajajoča nevihta.

»Kje imaš zdravniško torbo?« je zanimalo moškega.Po Mortyjevih žilah je zaplalo olajšanje. Za to je torej

šlo. Morty je s pogledom iskal rano, a je bilo pretemno. »Vi?« je vprašal.

»Ne. Ona je v kleti.«Ona?Morty je segel pod posteljo in na plan privlekel svojo us-

njeno zdravniško torbo. Bila je stara in oguljena. Njegovih začetnic, ki so se nekoč svetile v zlati barvi, že davno ni bilo več videti. Zadrga se ni dala do konca zapeti. Leah mu jo je kupila, ko je pred več kot štiridesetimi leti diplomiral na medicinski fakulteti Univerze Columbia. Po tem je bil tride-set let internist v Great Necku. Z Leah sta imela tri fante. Zdaj, ko se je bližal sedemdesetim, je živel v zanikrni gar-sonjeri in bil vsem naokoli dolžan cel kup uslug in denarja.

Igranje. Morty je bil odvisen od njega. Že leta dolgo je bil zasvojen z igrami na srečo, spajdašil se je s tistimi demoni


v sebi, čeprav mu je dolgo uspevalo krotiti jih. Vendar pa so nazadnje le prevladali. Vedno je tako. Nekateri bi utegnili trditi, da jih je pomagala krotiti tudi Leah. Morda je celo res. Toda ko je umrla, ni bilo nobenega razloga za upiranje več. Pustil je demonom, da so pokazali zobe in ga uničili.

Morty je izgubil vse, tudi zdravniško licenco. Preselil se je na zahod v to zakotno luknjo. Skoraj vsak večer je bil v igralnici. Njegovi sinovi – zdaj že odrasli in vsak s svojo družino – ga niso več niti poklicali. Krivili so ga za materi-no smrt. Govorili so, da se je zaradi njega prehitro postara-la in umrla. Najbrž so imeli kar prav.

»Pohiti,« je rekel moški.»Prav.«Odpravila sta se po stopnicah v klet. Morty je opazil, da

so luči prižgane. Ta zgradba, njegov zdelani novi dom, je bila nekoč pogrebni zavod. Morty si je najel stanovanje v pritličju. Zato je imel pravico uporabljati tudi klet – kjer so nekoč hranili trupla in jih balzamirali.

V vogalu kleti je z zadnjega parkirišča vodila rampa. Tako so v klet spravljali trupla – parkiraj in spusti po drči. Na stenah so bile ploščice, čeprav jih je zaradi večletnega zanemarjanja mnogo že odpadlo. Če si hotel odpreti vodo, si moral uporabiti klešče. Večine vrat ni bilo več. Prostor je bil še vedno zavit v vonj po mrličih in stari duhovi se niso hoteli odseliti.

Ranjena ženska je ležala na kovinski mizi. Morty je ta-koj opazil, da ji ne kaže dobro. Obrnil se je k Senci.

»Pomagaj ji!« je ta ukazal.


Mortyju zven njegovega glasu ni bil prav nič všeč. Bil je jezen, da, toda prevladoval je goli obup, glas je bil bolj kot kar koli drugega roteč. »Ni videti dobro,« je rekel Morty.

Moški je uperil pištolo Mortyju v prsi. »Če bo umrla, boš umrl tudi ti.«

Morty je debelo požrl slino. Dovolj jasno. Stopil je k njej. V vseh teh letih je tu doli pomagal že mnogim moškim – toda to je bila njegova prva ženska. Tako je služil za bor-no preživetje. Zašij in zbeži. Če bi kdo s kroglo v sebi ali vbodno rano odšel na urgenco, bi moral zdravnik po uradni dolžnosti poročati o tem. Zato so raje prihajali v Mortyjevo provizorično bolnišnico.

Spomnil se je lekcij iz triaže z medicinske fakultete. Zdravniške abecede, če hočete. Dihanje in krvni obtok. Di-hala je raskavo in slinila se je.

»Ste ji vi to storili?«Moški ni odgovoril.Morty se ji je posvetil, kot je najbolje vedel in znal. Prav-

zaprav je šlo za krpanje. Stabilizirati jo moram, je pomislil. Stabilizirati in izginiti od tod.

Ko je končal, jo je moški nežno dvignil. »Če boš komu kaj pisnil …«

»Me čaka najhujše.«Moški je z žensko v naročju pohitel ven. Morty je ostal

v kleti. Zaradi nepričakovanega bujenja je bil ves razrvan. Zavzdihnil je in se odločil, da se vrne v posteljo. Toda še preden je Morty Meyer prišel do stopnic, je napravil usod-no napako.


Obrnil se je in pogledal skozi okno.Moški je žensko nesel k avtomobilu. Previdno, nežno jo

je položil na sopotnikov sedež. Morty je vse skupaj opazo-val. In opazil gibanje.

Zamežikal je. Takrat ga je po telesu oblil srh.Še en potnik.Bil je na zadnjih sedežih. Potnik, ki vsekakor ni spadal

tja. Morty je samodejno segel po telefonu, toda še preden je prijel slušalko, se je ustavil. Koga naj pokliče? Komu naj to pove?

Zaprl je oči in poskušal pregnati podobo. Odpravil se je po stopnicah. Zlezel je v posteljo in se pokril z odejo. Str-mel je v strop in se trudil pozabiti, kar je videl.

odsel je za vedno - harlan coben

Documents