opforce magazine issue 3 slovenian

P a r a c h u t i s t e s

d'Infanterie de Marine

Issue 3

03/2010

Legion de

entrangere

Vojaška revija za airsoft rekonstrukcije

Inside VSR-10 G-Spec

commandos marines

SOCOM Tokyo Marui

Obo

rože

ne si

le F

ranc

ije

Forcemagazine

OpSlovenian Version

Brezplačna spletna revija

Prevod: Marta Oziębłowska

Na merkuOp

Force

2

4

6

8

10

12

14

16

18

20

22

24

26

28

30

32

34

36

38

40

42

44

46

48

50

52

54

56

58

60

62

64

66

68

70

4. Troupes de Marine

8. 1er RPIM

10. Commandos Marine

18. Legion Entrengere

24. SOCOM mk 23 Tokyo Marui brez skrivnosti

28. Legionarji iz Lodža

36. CCE

44. RCIR

50. Ration Individuelle D’Exercice (RIE)

54. Bojna pripravljenost

56. Under the Burlap

58. VSR 10 G-Spec Tokyo Marui

64. Robert Furlong in vroče petdesetke

68. V naslednji številki

18-23 Ena najbolj razpoznavnih enot na svetu – Tujska legija.Edinstvena mešanica različnih kultur in osebnosti. Odpor in čast predvsem. Prav to je značilno za vojake Legion Entrengere.

36-43 Obstaja na stotine načinov, kako se zliti z okolico. Primerjalni test uniform in kamuflaž vojsk iz vsega sveta. Vendar pa v glavni vlogi uni-forma CCE Francoske vojske.

48-52 Kako pripraviti obrok, ne da bi si vojak želel ubiti kuharja? Obsežni test obrokov francoske Armee de Terre. Vsi okusi Francije zaprti v majhno škatlo. Je bilo vredno? Prepričajte se sami.

Uredniška beseda

3

Tu je – tretja številka OpForce Magazine. Treba je bilo malo počakati, toda, mislim, da je bilo vredno. Kaj lahko najdete v številki? Seveda uporabne zanimivosti s področja rekonstrukcije in stilizacije. Kot smo napovedali, dosledno povečujemo število člankov, ki jih lahko najdete v reviji. V aktulani številki lahko preberete marsikaj uporabnih stvari, ki se predvsem nanašajo na Armees Francaises. Osredotočimo se, tako kot smo se že v prejšnih številkah, na njenih dveh glavnih vejah - Armee de Terre (kopenski vojski) in Marine Nationale (mornarici). Izmed omenjenih vej predstavimo enote, ki bodo zanimive z vidika airsoftove rekonstrukcije in stilizacije. Najdete tudi teste. Priporočam zlasti opis replike francoske uniforme s kamuflažnim vzorcem CCE, ki lahko popolno nadomesti težko dostopni original. Poleg tega boste imeli priložnost izvedeti, kaj francoski vojaki jedo med terenskim usposabljanjem, saj bomo pokukali na francoske vojaške obroke. To ne bo samo kratek opis, kaj je noter v embalaži, temveč obsežna analiza narejena iz potrošniškega vidika. V poglavju »Pod juto« najdete veliko zanimivih in, upamo, uporabnih podatkov. Dexter, kot vedno, vam bo posredoval znanje in izkušnje iz področja ostrostrelskih in plinskih replik.Uživajte v branju!

Urednik OpForce Magazine,Tomasz Niwiński

Op

Force

Troupes de Marine

Troupes de MarineSvinjeki (Marsouins) – morski sesalci iz družine delfinov, lahko imenovani tudi rjave pliskavke oz. rjavi ribje-ki. Značilne za to vrsto so močne vezi med posamezniki, ki med lovom na morju uporabljajo taktiko. Vezi med delfini so tako močne, da v sili spremljajo poškodovane ali bolne posameznike, v primeru grožnje pa varujejo mlajše in šibkejše posameznike; znani so po zavezanosti ljudem, ki se kaže v tem, da spremljajo človeške ladje na morskih poteh. V Oboroženih silah Republike Francije je popularno poimenovanje za vojake Mornariške pehote. To poimenovanje temelji na dejstvu, da so vojaki Mornariške pehote pluli na ladjah in so se udeležili pomorskih bitk, toda nikoli niso bili njen del.

Troupes de Marine (Mornariška pehota) je ena najstarejših formacij te vrste na svetu. Ustanovlje-

na je bila leta 1662 na ukaz kardinala Richelieu. No-vousanovljeno formacijo, ki je bila vendarle sestavlje-na v glavni meri iz vojakov, ki so služili na ladjah kot topničarji, mornariške pehote in amfibijske enote, so poimenovali Corps royal de l’infanterie de la Marine. V tej obliki je Korpus preživel več kot 150 let, da bi ga 1. januarja 1786 nadomestiti s Corps royal de Canon-niers-Matelots, ki naj bi bil poskus nadomestitve voja-kov mornariške pehote z enotami mornarjev. Vendar pa je že 21. janurarja 1816 Ludvik XVIII z ediktom ponovno ustvaril enoto z dvema polkama. Število pol-kov, najbrž zaradi kolonialne ekspanzivnosti Francije, se je kar hitro povečalo. Ob koncu 19. stoletja se je število polkov povečalo na osem, vključno z dvema topniškima polkoma - L’artillerie de Marine. Hkrati, v sredini 19. stoletja, je francoska Vojna mor-narica ustvarila novo enoto, ki je bila poimenovana Fusiliers-Marins. Enote tiste formacije, zaradi težav, ki jih je imela Vojna mornarica, da bi dobila ustrezno podporo v obliki mornariške pehote iz Ministrstva za mornarico, so dobile nalogo, da nadomestijo Morna-riško pehoto kot sile dodeljene na vojaške ladje. 7. julija 1900 je bila Troupes de Marine izključena iz pristojnosti Ministrstva za mornarico in vključena v Kolonialne sile (Troupes Coloniales), ki so bile podre-jene Ministrstvu za vojno. Med drugo svetovno vojno so Kolonialne sile dobile poimenovanje Bataillon d’Infanterie de Marine du Pa-cifique in, potem ko so jih usposobili Američani, so se udeležile pristanka Zaveznikov na Korziki in Elbi, da bi se nato udeležile operacije Dragon, ki se je končala s pristankom enote na območju južne Francije. Ko so se vojna dejanja v Evropi končala, Francozi so hoteli, da bi Američani prerazporedili enoto na ob-močje Pacifika, da bi se ob koncu vojne z Japonsko lahko udeležila prevzemanja francoskih koloniji na Daljnem vzhodu. Glede na velik logistični problem s transportom tako velike enote iz enega območja v drugo, ideje niso uresničili. Za francosko kolonialno politiko v povojni dobi je bila

značilna hitra izgubitev čezmorskih posesti, spreme-nile so se tudi zahteve od oboroženih sil, ki so delovale na tem območju. Ta vpliv je lahko opaziti v spremem-bi poimenovanja Troupes Coloniales (Kolonialne sile) na Troupes d’ Outre-Mer (Čezmorske sile), ki je potekala 1. decembra 1958, in končni spremembi na Troupes de Marine – tokrat za celotne kolonialne sile. Na novo oživljena enota mornariške pehote je postala, skupaj z 9e Brigade d’Infanterie de Marine, prvina Sil za hitro reagiranje (Forces d’Intervention). Leta 1964 so v Forces d’Intervention vključili dve zračno-desa-tni brigadi ter brigado motorizirane pehote in so jih preimenovali na 11th Division d’Intervention (11. in-terventno divizijo), ki je bila sedem let kasneje preo-blikovana v 11. padalsko divizijo. Leta 1976 so izločili Troupes de Marine iz divizije z namenom oblikovanja posebne enote Sil za hitro reagiranje in so jo priključili 9e Brigade d’Infanterie de Marine (9. brigadi morna-riške pehote), ki je s tem povečala število vojakov in je postala 9e Division d’Infanterie de Marine (9. divizi-ja mornariške pehote). Ta formacija je bila vključena v Interventne sile kot enota posebno pripravljena k morskemu desantu. Trenutno Troupes de Marine je vključena v 9e Brigade Légère Blindée de Marine (9. brigado mornariške pehote).

Régiment de Marche du Tchad (RMT) v NoyonuRICM (Régiment d’Infanterie de Chars de Marine) (RICM) 9e BLBMa v PoitiersuRégiment d’Infanterie de Marine du Pacifique - No-uvelle Calédonie (RIMaP-NC) Nouméa (Nova Kale-donija) Régiment d’Infanterie de Marine du Pacifique - Polynésie (RIMaP-P) v Papeete1er Régiment d’Artillerie de Marine (1er RAMa) v La-onu1er Régiment de Parachutistes d’Infanterie de Marine (1er RPIMA) v Bayonne

1er Régiment d’Infanterie de Marine (1er RIMa) v Angoulême

5

2e Régiment de Parachutistes d’Infanterie de Marine (2e RPIMa) v Pierrefonds (Reunion)

2e Régiment d’Infanterie de Marine (2e RIMa) 9e BL-BMa v Le Mansu

3e Régiment d’Artillerie de Marine (3e RAMa) v Ca-njuersu

3e Régiment de Parachutistes d’Infanterie de Marine (3e RPIMa) v Carcassonne

3e Régiment d’Infanterie de Marine (3e RIMa) 9e BL-BMa v Vannes

5e Régiment interarmes d’outre-mer (5e RIAOM) v Djibouti

6e Bataillon d’Infanterie de Marine (6e BIMa) v Libre-ville (Gabon)

8e Régiment de Parachutistes d’Infanterie de Marine (8e RPIMa) v Castres

9e Régiment d’Infanterie de Marine (9e RIMa) v Ca-yenne (Francoska Gvajana)

11e Régiment d’Artillerie de Marine (11e RAMa) 9e BLBMa v Saint-Aubin-du-Cormier

21e Régiment d’Infanterie de Marine (21e RIMa) v Frejusu

22e Bataillon d’Infanterie de Marine (22e BIMa) 9e BLBMa v Nantesu

23e Bataillon d’Infanterie de Marine (23e BIMa) v Da-karu (Senegal)

33e Régiment d’Infanterie de Marine (33e RIMa) v Fort-de-France (Martinik)

41e Bataillon d’Infanterie de Marine (41e BIMa) v Pointe-à-Pitre (Gvadelup)

43e Bataillon d’Infanterie de Marine (43e BIMa) v Port-Bouet (Slonokoščena obala)72e Bataillon d’Infanterie de Marine (72e BIMa) v Marseillu

1er RPIMa ni vključen trenutno v Divizijo, ker je eno-

ta za posebne namene.


Troupes de Marine

Op

Force

7Fotograf: Guilaume Rueda

1er RPIM

Op

Force 1er Régiment de Parachutistes d’Infanterie

de MarineZačetek oblikovanja enote sega leta 1622, ko so for-

macije Vojske vključili v ladijsko posadko mor-nariške pehote. Iz tistega razloga je zgodovina enote usklajena z Infanterie de Marine.Sodobne korenine segajo vendar pa malo bližje, in sicer v leto 1941. Polk je sicer dedič tradici-je dveh Polkov SAS (Special Air Service) Svobodnih Fran-cozov, ki so služili v britanski brigadi SAS med drugo sve-tovno vojno. Oba Polka, vključena v 1ère Compagnie de Chasseurs Parachu-tistes (Četo padal-cev), sta bila tudi ena prvih, ki sta se priključila novona-stali enoti sir Davida Sterlinga v Kabritu kot 3 SAS in 4 SAS. Skupaj z brigado Polka sta se borila v Afriki, na Kreti, v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, da bi se končno udele-žila boja na obmo-čju Tretjega rajha. Med kampanijo je enota pridobila ve-liko odlikovanj, med drugimi britanska: Distinguished Ser-vice Order, Military Crosse in Military Medal. Po vojni se je enota udeležila vojaški akciji v Francoski Indokini, kjer so med letoma 1945 in 1954 vojaki 1er RPIMa imeli za sabo več kot 160 bojnih skokov, ki so jih opravili francoski padalci v času konflikta. Po umi-ku Francozov iz Indokine je bila enota spremenjena v izobraževalno formacijo za vse kolonialne padalske enote. Takšno vlogo je igrala kar do leta 1974, ko je bila

spet formirana kot bojna enota za posebne namene – predvsem glede na tradicijo SAS. Enota je med svojo aktivno službo pridobila veliko odlikovanj, med dru-gimi francoske Croix de Guerre, Legion d’Honneur,

Croix de la Liberation, belgijskega Croix de Guerre, ameriško Bronze Star in nizozemskega Bronze Leeuw.

Danes je tradicija britanskega SAS ves čas prisotna med vojaki Polka. Kaže se ona v motu enote Qui Ose Gagne (Kdo si drzne zmagati), ter v znački RAPAS, ki se nanaša na padalčeva krila (Operational Wings), ki sta bila značka padalcev med drugo svetovno vojno.

9

Značka RAPS je lahko podeljena le vojaku 1er RPIMa, ki je izpolnil določene zahteve, vključno z udeležbo v bojni misiji.

1er RPIMa je trenutno del Specialne brigade (BFST). O vojaški moči odločajo predvsem tri padalske čete RAPAS (Recherche Aéroportée et Actions Spéciali-sées), katerih struktura se nanaša na tisto v SAS. Vsa-

ka četa ima drugačno specialiteto izmed tipičnih za specialne enote. To so, med drugimi: HALO/HAHO, antiterorizem, amfibijsko delovanje, boj v džungli in dejanja v gorah. Zadnja dejanja enote so potekale med operacijo Enduring Freedom v Afganistanu. Re

cher

che

Aér

opor

tée

et A

ctio

ns S

péci

alisé

es


Commandos Marinecommandos marine

Op

Force

Druga svetovna vojna, čeprav je bila obdobje smrti in uničenja, je bila tudi začetek novih pojavov. Eden izmed njih je bilo oblikovanje rednih specialnih enot, ki opravljajo zelo pomembne iz strategičnega in taktičnega vidika naloge. Ena takšnih enot je bila četa francoskih mornariških komandosov - Commandos Marins.

Oblikovanje enote je bilo planirane za leto 1941, sicer pa je niso pričeli formirati pred letom 1942,

ko je nastal Troop 1 Commandos Francais. Tista eno-ta, ki naj bi finalno imela status batalijona s 400 vojaki, je bila pripravljana k planirani operaciji pristanka Za-veznikov na območju kontinentalne Evrope. Po sfor-miranju enote so ji dodelili bazo v mestu Achnecary na Škotskem. V začetni fazi je batalijon štel 177 vojakov, razdeljenih na oddelke: poveljstva, komunikacije, medicinski in transportni ter tri enote prve bojne črte. Večina vo-jakov, ki so sestavljali batalijon, je takrat izvirala iz Britanije. Obveznosti poveljnika tiste specialne enote francoske mornarice je izpolnjeval Capitaine de Cor-vette Philippe Kieffer, čigar ime je dalo začetek nefor-malnemu poimenovanju čete – Kiefferjeva kompani-ja. Sformirani enoti ni bilo treba dolgo čakati dodelitve naloge. Prva pomembna akcija za Kiefferjeve vojake je bila Operacija Jubilee, drugače imenovana tudi Na-pad na Dieppe. Enota je skupaj z britanskimi in kanadskimi komandosi, vsaj začasno, iz-ključila iz uporabe suhi dok, ki je lahko sprejel največje ladje Tretjega rajha, ter blokira- la luški kanal za ladijski tovorni tran-sport. Po tisti ak-ciji, novembra 1942, je e n o t a d o b i - l a of icial-no ime - 1ère Compagnie d e Fusiliers Ma- rins Com-mandos. Maj 1944 leta je bil naslednji ne- p o z a b n i mesec za enoto in vojake C o m m a n d o s Marins. V tistem času, n e k a j mesecev preden se je pri-čela operacija D- -Day, četa je dobila la- s t n o značko (badge), ki je pripadala zeleneni baretki britanskih

komandosov. Skladno s tisto tradicijo komandosi francoske mornarnice, kot edina enota oboroženih sil Republike Francije, lahko nosijo značko za baretko po britansko – na levi strani. Zaradi barve beretk je nastalo tudi sodobno, neformalno ime enote – Zelene beretke (Beret Verts).6 junija 1944 leta četa, ki je štela 176 vojakov in jo je vodil njen poveljnik, komandir Kieffer, je pristala na plaži Sword v Normandiji z nalogo podpiranja 3. di-vizjona pehote. V celodnevnih dejanjih četa je izgubila 25 odstotkov osebja (v tem ubitih 27 ljudi), komandir Kieffer, poveljnik enote, pa je bil dvakrat ranjen. Ne glede na veliko izgubo se je četa borila kar do konca avgusta, ko je bila prenesena na Britanski otoki z na-menom počitka in nadomestitve. Vojaki Commandos Marines se je vrnili na fronto novembra 1944, ko so pristali na nizozemskem otoku Walcheren in zasedli mesto Flessingue. Operacija na nizozemskem obmo-čju je bila zadnja, ki se je je udeležili francoski vojaki med drugo svetovno vojno.

Enota je razdeljena na sedem čet:

1. Com- mando Hubbert

C o m m a n d o Hubbert je tre-

nutno sestavljen iz 80 ljudi, ki so raz-

deljeni na dve kom-paniji. Prva kompanija šteje 50 ljudi in je raz-

de- ljena na štiri oddelke,

vsak i z -

med njih pa, ne g l e - de na splošno

usposobljenost voja-kov za specialna deja-

Photo: Guillaume Rueda

11

nja, je specializiran za določena področja.

Oddelek A:

Oddelek za poveljstvo, ki se zanima za planiranje. V njegov sestav sodi tudi sekcija za podporo.

Oddelek B:

Vojaki oddelka so specializirani predvsem v morskem protiterorizmu s posebnim poudarkom na skrivne podmorske operacije ter napade iz morja.

Oddelek C:

Obratovalno osebje specialnih podmorskih vozil. Od-delek je sestavljen z obratovalnega osebja ter pilotov miniaturnih podmornic, ki jih enota uporablja v sili.

Oddelek D:

Oddelek je odgovoren za izvidovanje iz morja, pod-morske detonacije, ter napade na palubo iz morja (bo-arding attack). Sem sodijo tudi oddelke ostrostrelcev ter eksperte za težko orožje. Poleg tega je vsak vojak oddelka urjen v HAHO in HALO skokih. Druga kompanija šteje 30 vojakov in igra vlogo pod-pore oddelkov prve kompanije. Vojaki kompanije so usposobljeni za uporabo komunikacijskih orodij, hi-trih ladij in bojnih pontonov (vključno s servisom), ter logistiko v občem pomenu.

2. Commando Jaubert

Commando Jaubert je ena najbolj odlikovanih enot francoskih specialnih sil. Enota kot celota je bila odli-kovana med drugimi z Redom legije časti in Vojaškim križcem, kar je vidno v praporu enote. Vojaki Commando Jaubert so specialisti za napade na ladije na morju, napade na palubo iz morja (boarding attack), evakuacijo osebja z obalnega pasu.

3. Commando Trepel

Glavne naloge vojakov Commando Trepel so iste kot Commando Jaubert. Specializirajo se v napadih na palube iz morja (boarding attack) in evakuacijah ose-bja z obalnega pasu. Pripadniki formacije so se udele-žili operacij v Ruandi, Afganistanu, na Karaibih ter v Kongu.

4. Commando de Pontenfenyo

Komandosi tistega oddelka so specialisti za morsko namestitev, izvidovanje, zbiranje informacij ter infil-tracijo. Udeležili so se, med drugimi, operacij na ob-močju Bosne, Severnem morju, Antarktiki, ter v Za-iru.

5. Commando de Montfort

Vojaki enote so specialisti za sabotažo, usmerjanje iz-strelkov v cilj, ter uničevanje težke opreme in naspro-tnikovih ostrostrelcev. Udeležili so se operacij na ob-močju Bosne, Makedonije in Sierra Leone.

6. Commando Kieffer

Enota oblikovana šele leta 2008.

7. ECTLO - Escouade de Contre-Terrorisme et de Li-bération d’Otages (Skupina za protiterorizem in osvo-boditev talcev)

Enota je specializirana, kot je razvidno že iz imena, v protiterorističnih akcijah in osvoboditvi talcev. Njego-vi vojaki so odgovorni, skupaj s Commando Hubert, za ujetje vojnega zločinca z območja bivše Jugoslavije.

Pododdelki so dobili svoja imena po bivših koman-dosih, ki so padli v boju, kar naj bi bilo v spomin na njihov napor in predanost.


commandos marine

Op

Force

Mitraljez

Jurišna puška

Uniforma

FAMAS F2

Enote francoske mornariške pehote uporabljajo CCE ka-muflažo

Ostrostrelna puška

FR F-2

FN Minimi

Uniforme in oprema Troupes de Marine in Commandos Ma-rine

Baretka Mornariške pehote

13

Uniforma

PištolaPAMAS

Enote francoske mornariške pehote uporabljajo CCE ka-muflažo

Brzostrelka

H&K MP5 SD3

Gladkocevna Brenica Remington 870

Baretka Mornariške pehote

commandos marine

Op

Force

Ostrostrelne puške

Ostrostrelna puška

PGM Hecate 2

Ostrostrelna puška

M4 Gepard

Ostrostrelna puška

McMillan M93

Ostrostrelna puška

Ultima Ratio Commando 2

15

Ultima Ratio Commando 2

Jurišne puške

Jurišna puška

M4

Jurišna puška

H&K G3 SG1

Jurišna puška

SIG SG551 SWAT

Jurišna puška

H&K G3A4

commandos marine

Op

Force

Pištole

Pištola

SIG P226

Pištola

Smith&Wesson 686 Stainless

Pištola

H&K P11

Brzostrelka

H&K MP5 A5

17

Commando Hubert Commando de Montfort

Značka francoske Mornariške pehote

Intervention Unit Commando Penfentenyo

Commando Trepel

Legion Entrengere

Op

Force Legion Entrengere

Obstajajo na svetu formacije, katerih nastajanje in delovanje postaja živa legenda. Ponavadi oblikovane po tre-nutni potrebi, zrasle na rodovitnih tleh človeškega navdušenja, postajajo neločljiv del zgodovine in kulture, vpli-vajo na življenje milijonov ljudi. Edna od njih je Francoska tujska legija.

Tujsko legijo je ustanovil francoski kralj Ludvik Fi-lip leta 1831. Na začetku je njen kader sestavljal

en par nepoklicnih častnikov ter večinoma negovore-či francosko vojaki. Ne glede na probleme, ki so na začetku oblikovanja prizadele enoto, med drugimi ne-redno izplačevanje vojaških plač, je bila Legija posla-na v Alžirijo, da bi se udeležila bojevanj, ki jih je tedaj izvajala francoska vojska. 17. septembra 1835 leta je poveljnik Legije odločil, da bodo vojaki različnih nacij razdeljeni med batalijone tako, da ne bi imela nobena nacija prednosti v nobeni enoti. To je preprečevalo morebitni izločitvi notranjih frakcij v Legiji. Odkar je bila ustanovljena, se je Legija udeležila sko-raj vsih bojnih dejanj, v katere so bile vpletene fran-coske sile. To so bile, med drugimi, bojevanja med karlistično vojno v Španiji, Krimsko vojno, franco-sko-avstrijsko vojno, kjer si pridobili slavo v bitki pri Magenti. Najbolj slavna bitka tistega obdobja se ven-dar zdi obramba v bitki pri Camerone med francosko intervencijo v Mehiki. V tisti bitki, ki se je dogajala 30. aprila 1863, se je četa 65 legionarijev spopadla z me-hiško enoto, ki je štela 2000 vojakov. Legionarji so ne-kaj ur odbijali napade Mehičanov, jih okoli tristo ubili in skoraj toliko ranili, da bi se končno predati. 62 od

njih je umrlo, 3 pa so prišli v ječo. Eden mehiških po-veljnikov, ki je bil pod vtisom tega, kar je videl, je upo-rabil izraz, ki še danes spremlja legionarje – »to niso ljudje, pač pa hudiči«.

V skladu s francoskim pravom ni se smela Tujska le-gija udeležiti bojevanja na območju Francije, razen v primeru neposredne invazije na njen europski del. Iz tistega razloga je prišlo do prvega bojnega stika s francoskim ozemljem šele leta 1870, ko se je legionarji udeležili francosko-pruske vojne. Njihova glavna na-loga je bila prekiniti obleganje Pariza in se pridružiti obrambnim enotam v mestu. Med potjo iz Toulona, kjer so legionarji izstopili iz transportnih ladij, jim je uspelo zavzeti Orlean, ampak poskus, da bi prodrli v Pariz, so preprečile pruske sile. Sile Tujske legije so igrale tudi pomembno vlogo v francoski kolonialni ekspanziji v 19. stoletju. Enote Legije so se borile v severni Afriki, kjer so legionar-ji imeli svojo bazo v Alžiru, ter na Daljnem vzhodu, predvsem v Francoski Indokini in Tajvanu. Angažira-nost v dejanja na Daljnem vzhodu so prisilila enoto k udeležbi v francosko-kitajski vojni, ki se je odvijala na prelomu leta 1884/1885.

19

Vojaki Legije so se tudi udeležili, v skladu s franco-skim pravom, bojevanj med prvo svetovno vojno. Z žrtvo 11000 vojakov pobitih na zahodni fronti so do-kazali svojo uporabnost na bojiščih, predvsem med junaško obrambo drznih napadov konjenice. Njihova udeležitev bitk na Somi, pri Verdunu, Artois in Cham-pagne je bil pomembni prispevek k zmagi Antante proti Centralnim silam.

Med drugo svetovno vojno je bila Tujska legija, enako kot cela francoska družba, razdeljena med Francoske svobodne sile, ki so oblikovale svoje enote med Za-vezniki v Veliki Britaniji, ter odvisno od Tretjega raj-ha Vichyjsko Francijo. Zaradi tega ni odigrala Legija pomembne vloge med vojnimi dejanji v letih 1939 in 1945, udeležila se je samo delno kampanj na Norve-škem, v Siriji in severni Afriki.

Konec druge svetovne vojne je prinesel nove izzive – tudi za legionarje. Zaradi naraščujočih zahtev po ne-odvisnosti v bivših francoskih kolonijah v Afriki in na Daljnem vzhodu je prišlo kmalu do izbruha lokalnih konfliktov v skoraj vseh zamorskih kolonijah. Prvi ve-čji konflikt, v katerem so enote Legije sodelovale, je bila prva vojna v Indokini. Enote Legije, sestavljene v glavni meri iz bivših vojakov Tretjega rajha, je močno prizadela pred vsem obramba Dien Bien Phuja. Raz-meroma visoke izgube, ki so jih utrpeli legionarji, niso prizadele vojaškega duha formacije, kar jim je omogo-čilo, da nadaljujejo z bojem. To je bilo predvsem opa-

zno pri dolgoročnih dejanjih v Afriki in na Daljnem vzhodu, kjer so bili legionarji uporabljani kot sile za hitro reagiranje. To jim je omogočilo, da so se udeleži-li skoraj vsakega konflikta, ki se je odvijal v povojnem času. Leta 1990 so bile tri enote (1e REC – 1. tujski konje-niški polk, 2e REI – 2. tujski pehotni polk, 6e REG – 6. tujski inženirski polk) vključene v 6. lahko okle-pno divizijo in so se udeležile Operacije Daguet. Po štiritedenski zračni kampanji so koalicijske sile začele operacijo na kopnem. Enote Legije so dobile nalogo prevzeti letališče Al Salman, kar so tudi opravile, pri čemer so naleteli le majhen odpor. Naslednje naloge, ki jih je dobila Legija, so bile med drugimi operacije: v Kambodži, v Somaliji, v bivšej Jugoslaviji, v Kongu, v Afganistanu, v Slonokoščeni obali in v Čadu. Danes Tujsko legijo sestavljajo:

Kontinentalna Francija:

1e REC – 1. tujski konjeniški polk1e REG – 1. tujski inženirski polk1e RE – 1. tujski polk2e REG – 2. tujski inženirski polk2e REI – 2. tujski pehotni polk 4e RE – 4. tujski polk

Korsika:

2e REP – 2. tujski padalski polk (Kalwi, Korsika)

Legion Entrengere

Op

Force

Čezmorski teritoriji in departmaji:

3e REI – 3. tujski pehotni polk (Francoska Gvajana)DLEM – Enota Tujske legije (Mayotte)

Afrika:

13 DBLE – 13. polbrigada Tujske legije (Džibuti)

21Prevod: Marta Oziębłowska

Legion Entrengere

Op

Force

Jurišna puška

Uniforma

FAMAS

Vzorec trenutno uporabljane uniforme Tujske legije

Ostrostrelna puška

FR F-2

Uniforma in oprema Legion Entrengere (Tujske legije) Baretka Tujske legije

Mitraljez

FN Minimi

23

Ostrostrelna puška

Uniforma

PGM Heccate II

Vzorec trenutno uporabljane uniforme Tujske legije

Baretka Tujske legije

PištolaPAMAS

SOCOM mk23

Op

Force SOCOM mk 23 Tokyo Marui brez skrivnosti

SOCOM mk 23 Tokyo Marui je pištola, v katero sem se zaljubil na prvi pogled. Vedno sem bil privržen tihim, ali pa zelo tihim replikam, toda v zvezi s tem je ta konkretni model veliko presegel moja zahtevna pričakovanja.

Moj prvi stik s SOCOMom je bila seveda replika STTI. Ni me navdušila niti z dometom niti z iz-

delavo. Poleg tega ni bila ravno priročna zaradi svoje dimenzije. Dušilec, ki nikakor ni izpolnjeval svojega glavnega namena, je podkrepil moje mnenje, da je to le ceneni pihavnik. Vendar pa nekega dne sem imel priložnost potipati repliko TM. In tako se je začelo.

Replika je pakirana v lep kovček s stiropornim vlož-kom, v katerem so nameščeni v ločenih predalih pi-štola, replika LAM modula, razbijlo poka in morebitni dodatni nabojnik. Svojo repliko sem kupil brez origi-nalnega TM nabojnika, ampak z dvema nabojnikama STTI, ki sta natančni kopiji originala.

Izdelava je na visokem nivoju, veliko boljša kot v STTI, pa ni tako dobra kot KSC, s katerim vendar »triin-

dvajsetke« ne bom primerjal, saj je KSC replika GBB, TN pa NBB. Očitna slaba stran replike, ki naj bi bila sekundarno osebno orožje, je odsotnost blowbacka; majhen realizem, manjši užitek v spopadu. Vendar je s SOCOMom malo drugače. Pištolo je težko konkretno klasicifirati. Za sekundarno orožje ni primerna, pred-vsem zaradi odsotnosti BBja (kar povzroči precej trdo proženje) in velikosti. Za primarno orožje je tudi bolj slaba, zaradi precej majhnega števila strelov na minu-to, majhnega nabojnika, itd. Ne upoštevam zdaj majh-nega dometa, toda bom ta problem obravnaval malo pozneje. Vemo torej za kaj ni primerna. Vendar pa je odlična replika za primarno orožje v močno zarašče-nem terenu, temnih prostorih in pri drugih nalogah, pri katerih domet, število strelov na minuto, velikost nabojnika, niso tako pomembni, kot diskrecija.

25

Odsotnost blowbacka odstrani ropot zaklepa med strelom. Z nameščenim razbijalom poka (ki je zares razbijalo velike kvalitete), v gozdu, kjer se v daljavi sli-ši rafale, kjer se stopa po suhih vejicah in poleg tega še piha veter, je odmev strela komaj slišati že v razdalji 10-15 m. Slišati je samo trkanje kladivca, strel pa je iz-jemno tih. Navoj razbijala je žal netipičen, 16 mm, kar je ovira za izbiro drugega. Na srečo, ni potrebe. Brez nameščenega razbijala zvoka replika strelja rela-tivno glasno, še zlasti, če govorimo o NBB pištoli, in ima zelo značilen, žvižgajoč zvok. To je verjetno po-sledica oblike ustja cevi. Streljati s pištolo je mogoče z napetim kladivcem, pač pa tudi z DA sprožilcem. Kladivce lahko napnemo tudi z ročnim re-petiranjem zaklepa, saj se ta kljub odso-tnosti BBja lahko premika.

Zmogljivost pištole je zelo zadovoljiva. Odso-tnost BBja po-meni nepre- m i č n o cev med strelom, kar j e videti v odlični na-

tančnosti, ker ne pride do pomanjkanja pritiska.

Nabojnik STTI pa zagotavlja izhodno hitrost 330 fps – med nava-

dnim streljanjem in pri temperaturi ok. 20°C. Če uporabimo dobro strelivo, recimo

G&G kroglice 0,25g, ob dobrih pogojih (tempe-ratura, veter), lahko z vsako kroglo zadenemo v prsni koš človeka v razdalji 40 m. Kar je značilno za TM

– kroglica leti počasi ampak zelo premočrtno. Stock cev je žal aluminijasta (na voljo so precizijske cevi LL ter PDI), ampak ni slaba. HU gumica je enaka kot v plinskih replikah Marui in VSR, tako da jo lahko na-domestimo s KMH gumico, kar bo zagotovo povečalo zmogljivost. Kako je z zmogljivostjo originalnega TM nabojnika, ne vem – saj ga nisem nikoli imel.

Nabojniki STTI so posebno vprašanje... So poceni in imajo malo večjo zmogljivost (kot dokazujejo mnenja iz različnih spletnih forumov), vendar so zelo obču-tljivi na umazanijo – malo peska in se kroglice zati-kajo. Zahtevajo zelo skrbno čiščenje. Dobra stvar je tesnilo pri ventilu polnjenja, ki ga ni v TM nabojnikih.

Z enim polnjenjem ob počasnem streljanju (saj je pi-havnik namenjen diskretnim nalogam) lahko izstre-limo ok. 80 kroglic (poleti). To pa je odličen rezultat, kar je še ena zasluga odsotnosti blowbacka. Pištola nima problema s posodo za plin, ampak bi bilo čudno, če bi imela, saj je ventil potisnjen samo za trenutek le

z vztrajnostjo kladivca. Torej spet povsem tipično za NBB replike. Replika deluje tudi pri temperaturi ok. 5°C, ampak se tedaj doseg drastično zmanjša. Popol-noma enako, kot velja za vse druge plinske replike. Pri nižjih temperaturah nisem preizkušal.

LAM sistem, ki je p r i l o ž e n h kompletu, je žal samo lepa atrapa. I m a

bedno svetil-ko z eno LED di- o -do ter atrapo laserja v

obliki slabe, rdeče diode. Poganjajo ga tri AAA bate-

rije in je upravljan preko stikali – enega od spodaj (taglavno) ter dru-

gega zraven sprožilca, na katerega lahko natisnete s sredincem roke, ki drži pištolo. To

stikalo ima lahko tri položaje: vklop, izklop, začasni vklop (potem ko pustimo gumb, se stikalo vrne v po-ložaj izklop). Če kdo zna in hoče, lahko noter vmon-tira dobro svetilko oz. dober, npr. zelen, laserski ozna-čevalec ciljev. Oba dodatka bo težko namestiti noter, vendar je to zagotovo mogoče – saj v originalu je tam svetilka, rdeči laser ter infrardeči laser za uporabo z nočnogledom.

Razbijalo poka, ki je priloženo k repliki, je zelo do-bre kakovosti. Sestavljeno je z zunanjega ohišja s ti-pičnimi za ta tip dušilcev odtisnjenimi »pikami« (ki v originalu držijo pregraje na pravih mestih), notranje aluminijaste cevi in nameščene noter gobice. Vse je zaprto z matico z notranjim navojem 16 mm (netipi-čen). Dušilne lastnosti lahko izboljšamo s 6-7 mm de-belo penasto gumo. V ta namen potegnemo notranjo cev, iz nje odstranimo gobico in s pomočjo plinskega štedilnika razgrejemo rob cevi. Ko je že razgreta iz penaste gume izrežemo nekaj kolobarjev (2-3 kosa). Nato s pomočjo npr. stare in nepotrebne cevi, ki jo prav tako razgrejemo, izrežemo v vsakem kolobarju odprtino s premerom ok. 9 mm. Tako pripravljeni ko-lobarji damo v cev, tako da bi bili, gledano od ustja, nameščeni na naslednji način: obroč-gobica-obroč-

-gobica itd. Tazadnjo gobico je treba skrajšati, reci-mo za polovico, torej toliko, koliko prostora zajemajo obroči. To bo povzročilo rahlo, a opazno, povečanje dušilnega učinka.

SOCOM mk23

Op

Force

Vrhunska kvaliteta HU sistema zagotavlja dokaj velik doseg ob takšni količini fps. Njegovo reguliranje se izvaja po odstranitvi zaklepa s pomočjo krmilnega gumba. Zaklep odstranimo tako, da izvlečemo naboj-nik, ga umaknemo nazaj, dokler ne bo izrez na njego-vi levi strani dosegel glavno os pištole (ki je v tem pri-meru os zadrževala zaklepa) in potisnemo zadrževalo zaklepa v levo. Nato pomaknemo zaklep malo naprej in navzgor – storjeno. Omeniti je vredno tudi mani-pulatorje pri repliki. Originalna pištola ima vzvod za popuščanje kladivca in nastavljivo varovalko, ki de-luje z napetim kladicem. V repliki vendar pa vzvod za popuščanje kladivca je nepremični ponaredek, ki izgleda še precej grdo. Nastavljiva varovalka deluje kot v originalu – ob napetem kladivcu. Zaustavljalo zaklepa se uporablja v TM repliki tudi kot sekundar-no varovalko. Moč jo je uproabiti tako medtem ko je kladivce napeto kot tudi medtem ko ni napeto.

Vzdrževanje replike je omejeno samo na stalno skrb za nabojnike, čiščenje cevi vsake toliko časa in... to je vse. Pištola nič več ne zahteva. Seveda razen obi-čajnega mazanja in po potrebi odstranjevanja peska iz odpr-tin s staro zobno ščetko. Zgradba replike je tako preprosta, da jo je moč razstaviti in sestaviti v manj kot 45 minutah. Skratka, pištola ni pri-merna za sekundarno orož- je. Za primarno tudi ni prav dobra. Vendar pa je odlično orožje, če spopad poteka v gosto za-raščenem terenu, kjer je vse polno skrivališč in senčnih kotičkov zelo ugodnih za napad na ne-pripravljenega nasprotnika, oziroma značaj naše naloge zahteva previdna dejanja v nasprotnikovem zaledju brez pritegovanja pozornosti. Lahko smo pre-prosto oboževalci Sprinter Cell oz. prav tega modela H&K. Replika z omejeno uporabnostjo, ki vendar pa lahko navduši s svojo najbolj pomembno lastnostjo – odmevom med strelom.

Jacek Reiter vel Dexter

2REP

Op

Force Legionarji iz Lodža

Brskajoč po vseh mogočih podatkih o Francoski vojski, ki jih je lahko najti v medmrežju, nisem tudi pozabil pobrskati malo za ekipo, ki bi bila na neki način povezana z vodilno temo številke. Nisem pričakoval, da jo bom našel, glede na dosedanje poraze pri iskanju za prejšne številke. Na, mojo in bralčevo, srečo sem se prijazno presenetil. Uspelo mi je namreč najti in kontaktirati ekipo, ki se stilizira na 2. tujski padalski polk Tujske legije. Odločil sem se, da jih bom malo povprašal po njihovem hobiju in razlogih, zakaj so si prav Tujsko legijo izbrali kot vodilni motiv njihove stilizacije. Odgovore za ta vprašanja lahko najdete v nadaljnjem besedilu.

Vprašanj, ki sem jih zastavil, ni bilo veliko, ven-dar se je dotikale jedra stilizacije, ki se je je lotili

fantje (in deklice?) iz 2 REP. Kot sami trdijo, dolgo so debatirali o objavi tega materiala, ampak končno so se odločili, da nam bodo v nekaj stavkih odgovorili in tudi pokazali, saj so nam poslali tudi slike, kako preži-vijo svoj prosti čas.

1. Od kod ideja, da bi se zgledovali po Francoski voj-ski (Tujski legiji)?

- Ideja za stilizacijo za 2. tujski padalski polk Tujske legije se je pojavila pred štirimi leti, ko se je prvotno osebje ekipe 4th REG, ki se je ukvarjala s surviva-lom in vojaštvom, odločilo za rekonstrukcijo 2 REP GCP. Čez nekaj časa je rekonstrukcijo nadomestila stilizacija, ker smo bili prisiljeni uporabljati neorigi-nalno, toda praktično opremo. Razlog, zakaj smo se odločili prav za tisto enoto, je bil ta, da je bil človek, ki nas je takrat usp o -sabljal, bivši vojak Tujske legije. Barvite zgodbe, ki jih je pripovedoval, ter njegovo navdušenje so sprožile tako odlo-čitev.

2. Ali ste o r g a n i -z i r a n a struktura, ali morda samo skupina prijateljev, ki jih povezuje sku-pen hobi?

- Naša ekipa je v s e

od začetka temeljila na prijateljstvu in skupnem hobi-ju, s katerem smo se ukvarjali v prostem času.

3. Koliko članov šteje vaša ekipa?

- 7 do 11 članov, odvisno od časa aktivnosti posame-znih članov.

4. Kako ste opremljeni (uniforme, oprema, oboroži-tev)?

- Prizadevamo si za stilizacijo opreme 2 REP za ob-dobje 2000 – 2004. Med osnovno opremo v naši ekipi spadajo: CCE uniforma z vzorcem F2 z značko (zasta-va, LE lok) Izjemno, ker so originalni škornji »Rangers« nizko razpoložljivi, uporabljamo poljske vojaške škor-nje

FAMAS replika Ops Vest telovniki / Standar-

dni telovniki LE Francoska baretka z

značko 2 REPZgoraj našteta oprema je le baza, ki jo mora vsak član, seveda od-visno od denarnih zmožnosti, zbrati. Sprejemamo tudi nekaj praktičnih opremskih rešitev, ki jih boste težko našli v Tujski legiji.

5. Ali je bilo težko kompletirati uniformo in opremo?

- Francoska opre-ma, za razliko od zelo popularne

29

zadnje čase ameriške, je težko dostopna. Poleg oči-tnih virov, kot so spletne dražbe in trgovine z vojaško opremo, je bilo treba poiskati tudi na različnih borzah starine, po omarah katerega od znancev, ali naročati iz Francije preko različnih ljudi.

6. Kje oseba, ki se je pravkar začela ukvarjati z air-softom oz. rekonstrukcijo, lahko dobi stvari, ki jih po-trebuje za stilizacijo Francoske vojske (Legije)?

- Najbolj osnovne stvari (kot npr. uniformo), je najlaž-je loviti na spletnih dražbah po različnih servisih, se splača tudi poiskati po različnih borzah in ne samo z vojaško opremo.

7. Omenil si, da organizirate airsoft prireditve. Kje in kakšne?

- Kot skupina 2 REP vsako leto organiziramo »Ardeni rally« - celodnevni scenarij, ki temeli na zgodovinskih dejstvih iz leta 1944. Za več informacij si oglejte:

Ardeni rally

8. Bi radi rekli kakšno na temo vašega hobija, ki bi ga radi delili z ostalim svetom?

-

Za ene ljudi je to le igra, za druge – je strast. Mi smo

tisti drugi, kajti je to za nas čudovit način za počitek skupaj z odličnimi ljudmi. Stik z naravo in prijaznim okoljem je neprecenljiv. Nekateri radi preživijo svoj prosti čas pred monitorjem s steklenico nezdrave pi-jače z mehurčki, mi pa raje nadenemo nahrbtnike in se s puško odpravimo v gozd.

9. Kako vas lahko kontaktirati, če bi se kdo zanimal za igro z vami oz. za vašo skupino?

http://2rep.pun.pl – to je naslov našega spletnega fo-ruma, kjer je posebni prostor za ljudi od zunaj. Tam lahko pridete v stik s skoraj vsemi člani naše ekipe.


2REP

Op

Force

Op

Force

moe

35

Chasseurs AlpinsGorske enote so na celem svetu ene najbolj izurjenih, najbolj trdih formacij, ki so se sploh kdaj oblikovale. Predvsem zaradi dejstva, da so v času jih oblikovanja izkoristili kot vojake lokalne planince, navajene surovih pogojih v gorskih okolicah. Tudi dejanja h katerim so usposabljani sodijo v najtežje tipe, ki se jih lahko udeleži vojak. Kako izgleda takšna enota v Francoski Vojski?

Republika Francije je prvič ustvarila enoto gorske pehote v 19. stoletju, kot odgovor na ogroženost

svojih gorskih meja od Italije, ki se je ta čas pravkar združevala. Zlasti zato, ker je Italija že pričela formi-

rati enote gorske pehote, ki so jih poimenovali Alpi-ni. Končna odločitev je padla 24. decembra 1888 leta,

ko so oblikovali prvi korpus gorske pehote, ki je bil sestavljen iz 12 batalijonov Chasseurs à Pied (Peših lovcev). Enota je bila sprva poimenovana Bataillons Alpins de Chasseurs à Pied (Batalijon alpskih peših

lovcev), kmalu zatem so jo preimenovali na Bataillons de Chasseurs Alpins (Bata-lijon alpskih lovcev). Danes enota vhodi v se-stav Brigade d’Infanterie de Montagne (Brigade gorske pehote) in jo sestavljajo tri batalijoni: 7, 13 in 27. Moto enote je: Jamais être pris vivant (Nikoli ne ujeti živ) ter Sans peur et sans re-proche (Brez strahu in sra-mote).

Predstavitev specjalne enote Chesseurs Alpins – Commando Montagne

Phot

o: Th

omas

Goi

sque


CCE

Op

Force CCE – francoska variacija na osebno kamu-

flažoTrenutno večina ponudnikov vojaških oblačil ima zelo omejeno ponudbo asortimenta. V glavnem so to rablje-na vojaška oblačila, predvsem nemška in britanska z dodatkom nizozemskih DPI ter švicarskih TAS. Izmed novih uniform je izbira spet precej skromna, saj bomo v poljskih trgovinah, od kdaj je prenehala obratovati trgovina Red Zone, ki je imela v ponudbi ruske uniforme in opremo, dobili samo ameriške vojaške komplete. Za lubitelje ostaja še Allegro dražba, toda tukaj bomo večinoma dobili rabljene stvari, ki najverjetneje ne bodo ustrezne za našo številko in ne bodo izpoljevale naših zahtev.

Ravno tako je z uniformami Francoske vojske, ki jih je le mogoče najti na omenjeni spletni dražbi,

pač pa izbor je precej omejen. Ostaja pa še vedno iska-nje pri prijateljih, predvsem tistih v tujini. Vendar pa, če jih nimamo, nas lahko čaka razočaranje. Edinole, kar nam preostane v tem primeru je, da iskoristimo punudbo podjetij, ki šivajo kopije uniform in naroči-mo takšno, ki nas zanima.

Na našem trgu obstaja nekaj podje-tij, ki ponujajo kopije vse vrste uniform in opreme. Za tisto številko vendar pa nismo po-trebovali kakršnekoli uniforme ali kamuflaže. Saj je vodilna tema izdaje vse, kar je povezano s Francosko vojsko, in ta ima lastne vzorce, drugačne kot kjerkoli na svetu. Zara-di tega smo začeli iskati ta določeni vojaški komplet s kamuflažnim vzorcem, ki ga potomci Napoleona Bona-parta imenujejo CCE.

Ne boste verjeli, a zaželenega kompleta ni bilo lahko najti. Is-kazalo se je, da ni velikega pov-praševanja po oblačilih te vrste. Uspelo nam je vendar priti do družbe Vest, ki nam je pripo-mogla k temu, da se seznanite s kopijo »francoza«, ki ga proizva-ja nemško podjetje Mil-Tec.

Sami smo si visoko postavili le-tvico in, da bi narediti to pred-stavitev bolj verodostojno, opisali bomo tudi druge uniforme, tako originalne, kot tudi njihove kopije. Prej omenjeno francosko unifor-mo s kamuflažnim vzorcem CCE

primerjali bomo z uniformo nemške Bundeswehre z vzorcem Flecktarn, ameriškim kompletom ACU z vzorcem UCP, britansko Combat Uniform (Lightwei-gt) z vzorcem DPM, ter zelo popularno pri nas kopijo MCCU ameriških Marines s kamuflažnim vzorcem MARPAT. Na žalost nismo mogli doseči originalne uniforme Francoske vojske, da bi preveriti ali je kopija zvesta originalu, ampak se bomo potrudili popraviti tisto napako v naslednjih številkah.

Prvi vtis:

Na prvi pogled se Mil-Tecov proizvod ne razlikuje glede na uporabljeni material od svojih konkurentov

– tako originalnih, kot tudi kopij. Veliko se sliši in bere o slabši kakovosti neoriginalnih proizvo-

dov, njihovi neustrezni izdelanosti ali slabi izvedbi detajlov. Kako je v resnici v prime-

ru tiste določene uniforme? Potrudili se bomo precej natančno, omejeni le z ne-zmožnostjo preveritve CCE kompleta na terenu, opisati njegove prednosti in slabosti.

Prvi vtis je mogoče zlahka opredeliti kot pozitiven.

Material:

Uniforma je sešita iz blaga, ki ga sestavljata v 65% bombaž in v 35% umetno vlakno, ki ga je proizvajalec opredelil kot poliester. Primes ume-tnih vlaken ima svoje prednosti in slabosti, zato ni mogoče brez dvoma ugotoviti ali je mešanica dobra ali slaba. Za primerjavo, originalna uni-forma nemške Bundeswehre ima popolnoma enak sostav kot zgoraj opisana CCE uniforma,

ameriška ACU spet (Appareal International) ter Helikonova kopija MCCU sta sešiti iz blaga, ki v 50% zajema umetna vlakna. Ne moremo do-ločiti, kako je z materialom v primeru biritan-ske DPM uniforme, čeprav obstaja utemeljena

37

domneva, da tudi ta uniforma zajema ume-tne primesi, kar lahko sklepamo na podlagi informacije na etiketi »Wash as synthetic«.

Za laika, ki nima večjih izkušenj s tkaninami in šivanjem, blaga v Mil--Tecovi kopiji ni mogo-če zlahka razlikovati od tistega v ameriški ACU uniformi ter Helikono-vi kopiji, da o uniformi Bundeswehre sploh ne govorimo.

Šivanje:

Način šivanja uniforme je veliko bolj pomemben kot uporabljeno blago. Tudi če bi imeli na razpolago naj-boljša vlakna na svetu, slabo šivanje popolnoma uniči učinek kakovosti samega materiala. Prav temu aspek-

tu bomo namenili poseben poudarek in natančno bomo preverili, kako tista podrobnost izgleda v uni-formi nemškega proizvajalca. Za primerjavo bomo uporabili seveda način šivanja v prej predstavljenih uniformah.

Uporabljene niti se zdijo vzdržljive. Seveda so to naj-lonske niti, ki naj bi zagotovile večjo trpežnost tkani-ne med intenzivno uporabo. Šiv je enojni, točno tak, kot je v ostalih vojaških kompletih. Ježki in gumbi so dobro prišiti in se držijo na svojih mestih. Edina slaba stran, ki smo jo opazili med natančnim pregledom, je nekoliko neravno prišit ježek spodaj bluze. Ta po-drobnost ni bila vidna brez natančne preiskave in tudi ni motila med uporabo, vendar jo štejemo kot minus, ker v uniformah, ki smo jih primerjali s francoskim kompletom, je ni bilo.

Dobro pa je, da so v kompletu dodatni gumbi za bluzo in hlače. Glede na pogoje, v katerih bomo nosili obla-čila te vrste, lahko domnevamo z določeno stopnjo gotovosti, da se bodo gumbi odtrgali in izgubili.

Funkcionalnost:

Funkcionalnost uniforme je stvar lastnega okusa in presoje, ki temelji na lastnih izkušnjah. Za ene bo funkcionalni rokav, ki se ga zapne z gumbi, za druge pa vectro trak.

Hlače:

Odsotnost žepov zadaj; MCCU ima dva žepa, ACU – dva, Flecktarn – enega, DPM – enega,Število žepov – 4, dva kargo žepa (stranska) in dva

CCE

Op

Force spredaj, MCCU ima 6, ACU – 8, Flectarn – 5, DPM

– 5

Hlače se zapenjajo z enim gumbom in zadr-go, kar je najbrž veliko boljša rešitev, kot v MCCU in ACU. Konec koncev gumbi niso tako udobni kot zadrga, zaradi časa zape-

nja-n j a n a primer. Hlačnice so spodaj stisnjene z elastiko in dodatno tudi s trakom. Na srečo, elastika ni preveč tesna, tako da ne bomo čutili nelagodja med dolgo uporabo hlač.

Bluza:

Kroj bluze je dosti klasičen, samo z majhnimi razli-kami, ki vplivajo na njeno funkcionalnost. Mil-Tecov proizvod ima samo dva žepa, kar ga nedvomno loči od ostalih. Na primer bluzi ACU in MCCU imata štiri žepe vsaka, Flektarn pa tri. »Francoz« je v tem prime-ru enak kot britanski DPM, ki prav tako ima samo dva žepa. Drugačna je stvar z načinom nameščenja žepov na bluzi. Tukaj, seveda po mnenju avtorja besedila, nedvomno zmaguje francoska uniforma. Polega tega, da se žepi zapenjajo z zadrgo, je ona nameščena ob strani, zaradi česar so eni najbolj dostonih žepov, ki smo jih obravnavali v tem članku. Ta način namesti-tve omogoča, da v žep posežemo z roko upognjeno samo v komolcu, ne pa, kot je v primeru ostalih, tudi v zapestju. Tudi kotni položaj žepov, kot je v ACU in MCCU, ni tako udoben kot v francoski kopiji. Tukaj nedvomno plus. Seveda, kot slaba stran se bo izkazala

ta raz- poreditev že-pov, ko bomo

p o s k u š a l i zajeti v nje

večjo ko-l i č i n o

s i p -ke g a

m a t e -riala. Dokler

pa ne bo potrebno nositi v njih peska, žepi

bodo ostali brez dvoma uporab-ni.

Obravnavana bluza je nekoliko daljša kot v ameri-škem ACU kompletu, ampak to je povsem normal-no, saj je ameriški kroj precej drugačen od obstoječih modelov. Tisto, kar ločuje bluzo CCE od ostalih je, da je stisnjena z elastiko, ki malo spominja na tiste v poljskih bluzah. Za razliko od kamuflažnega vzorca wz.93, je v francoski bluzi elastika nameščena spodaj.

Klobuk:

Klobuk, ki smo ga dobili skupaj z uniformo, je klasični Boonie hat, vendar pa s kamuflažnim vzorcem CCE. Edina slaba stran, ki jo je mogoče opaziti, je etiketa. Sugerira, da ta klobuk pripada U.S. Army, in ne Fran-coskim oboroženim silam, saj je točen napis na eti-keti: US Army Jungle Hat Viet-Nam Type 1968/1971. Razen tega ni videti nobenih pomanjkljivosti v kon-strukciji klobuka.

Uniformo smo testirali zahvaljujoč trgovini Vest.pl

CCE

Op

Force

RCIR

Op

Force Test vojaškega dnevnega obroka v Francoski

vojskiSplošno znano je, da je za armado želodec enako pomemben kot noge. Stara resnica je opazna v skoraj vsakem konfliktu, katerega se lahko udeleži človek. Poleg odločnosti, ki je zelo pomembna med bojnimi dejanji, opreme, ki lahko zagotovi prednost na bojišču, ena najbolj pomembnih stvari je vojaška prehrana. Ustrezna oskrba s hrano ni več samo vojaška posoda polna gazpacha, kot je bilo v časih rimskega imperija. Danes se od aprovizacije zahteva veliko več. Pač pa ne zato, da bi oboroženim silam privoščiti luksuz, ampak zato, da bi zagotoviti človeku, ki je stalno v fazi povečane telesne dejavnosti, obrok, ki ima usrezne hranilne vrednosti. To seveda ni tako enostvno, kot se zdi na prvi pogled. Zato je večina modernih armad pripravila za svoje vojake dnevne obroke, ki jih lahko pojedo med izpolnjevanjem svoje vojaške dolžnosti, in sicer na območju delovanja. V tem članku, ki odpira serijo publikacij nanašajočih se na vojaške dnevne obroke, vam bom pokazal, dragi bralci, francoske obroke namenjene za prehrano med operacijo zunaj kraja namestitve. Zdaj se ukvarjamo z dvema vrstama francoskih dnevnih obrokov. To sta 24-urna, enkratna obroka, poi-menovana: Ration de Combat Individuelle Rechauffable (RCIR), ter Ration Individuelle D’Exercice (RIE). Prvi je, grobo rečeno –Posamezni, Bojni, Topel, Francoski Obrok. Drugi pa – Posamezni, Tečajski Obrok.

RCIR – uravnoteženi obrok na danEmbalaža:

Obrok je ovit s folijo, ki naj bi ščitila pred vlago, ki bi lahko poškodovala nekatere elemente, oz. povzročila korozijo drugih. Po odstranitvi folije dobimo karton-sko škatlo velikosti večje knjige. Potem ko vzamemo živila ven, škatlo lahko zopet zapremo, tako da lahko hranimo živili za pozneje. Na vrhu škatle so natisnje-ne najbolj osnovne informacije, ki so koristne (ali pa tudi ne) za vojaka. To so od zgoraj (poleg imena): da-

tum uporabe označen z velikim, debelim tiskom. Levo od datuma se nahaja številka menija, ki smo ga dobili. Za ta pregled bo to meni št. 12 od 14 na voljo. V nadaljevanju boste našli opis proizvodov, ki so zno-traj škatle. Vsi, ki ne obvladajo francoščine, bodo zagotovo radi, da je na desni strani dostopna angleška verzija. Najbrž zaradi sodelovanja francoskih vojakov v mednaro-dnih misijah, zlasti tistih pod okriljem NATA. Zadaj je opozorilo, da se ne sme jesti poškodovanih

konzerv. V nadaljnjem bese-dilu so navodila za uporabo tablet za čiščenje vode.

Vsebina škatle:

Po odprtju v paketu najdemo (v naslednjem nizu):

1. Instant juha v vrečki – x12. Energijski prašek v ovitku – x13. Zajtrkovalni paket – x14. Oprema za gretje hrane – x15. Glavna jed v konzervi – x26. Robčki za enkratno uporabo – x1

45

7. Ovojnica žvečilnih gumijev – x18. Mesna konzerva – x19. Sladica v konzervi – x110. Vrečka bonbonov – x111. Čokoladice – x3Vsebina:

Zajtrkovalni paket:

Paket je tesno pakirani v folijasto vrečko. Da bi prišli do vsebine, je treba uporabiti nož, ki ga ima na raz-polago vsak član oboroženih sil Republike Francije. V ovojnini se nahajajo vrečke s pijačami, začimbe v paketih, ter sladkor. V desetih vrečkah lahko najdete:

3 instant kave1 čaj Lipton2 vrečki s soljo, 2 vrečki s poprom2 vrečki z belim sladkorjem1 velika ovojnica mleka v prahu1 velkia ovojnica s kakaom

Pijače:

Vse pijače znotraj zajtrkovalnega paketa so kar pri-

merne za porabo. Ni se bistveno razlikujejo od tistih, ki so na voljo v trgovinah in nas spremljajo vsak dan. Za primerjavo so bile uporabljene prav tiste standar-dne pijače, ki jih vsak lahko sam dobi.

Mleko:

Konsistenca: konsistenca tipična za raztopljeno mleko v prahu. Plus.

Vonj: Ne spominja na navadno mleko, ampak ima vonj enak kot mleko v prahu, ki je na voljo v trgovi-nah. Nevtralno.

Okus: Mleko v zadostni meri spominja na okus nava-dnega mleka. Obstaja rahla razlika, vendar se je treba zavedati, da je to konec koncev mleko v prahu. Plus.

Kako:

Konsistenca: konsistenca ni čisto enaka kot pri izdel-kih te vrste, ker je bolj vodena. Vendar pa to ne vpliva negativno na porabo. Nevtralno.

Vonj: zelo prijeten, s čokoladno noto. Sladek. Plus.

RCIR

Op

Force

Okus: tipičen za izdelke te vrste. Plus.

Kava:

Konsistenca: Tipična za instant kavo.

Plus.

Vonj: zelo prijeten, kavni. Plus.

Okus: kavni, močan. Plus.

Krem juha (belušna)

Konsistenca: zelo gosta, tipična za zahodne krem-ju-he. Plus.

Vonj: točno tak, kot pri instant juhah, ki so na voljo na našem trgu. Čutiti je nežen belušni vonj. Plus.

Okus: Zadostno spominja okus belušne juhe. Seveda ni mogoče pričakovati čudežev od instant juhe. Plus.

Čaj (z okusom mete)

Konsistenca: tipična za čaj. Plus.

Vonj: zelo prijeten, intenziven vonj po meti. Plus.

Okus: osvežilen in spodbujajoč. Plus.

Oprema za gretje hrane Esbit

Kartonska majhna škatla, ki jo lahko najdemo v glavnem pa-ketu, vsebuje opremo za gretje hrane. To je splošno znan ku-halnik znamke Esbit, cenjen predvsem zaradi preproste izdelave, priročnosti ter učin-kovitosti. V škatli lahko najdemo:

1 nastavek za kuhalnik1 prijemalo za konzerve2 pretisna omota, vsak s 3 ta-bleti suhega goriva1 škatla vžigalic (15 kosov)1 vrečka za odpadke

Sladica v konzervi

V eni izmed konzerv bomo našli sladico. V mojem pa-ketu je bil mlečni riž z oku-som vanilije.

Biscuits S’Georges (Sales, Sucres):

V precej veliki beli škatli je osem paketov – vsak od njih vsebuje dva piškota. Štiri pakete so s salnimi pi-škoti, štiri s sladkimi. Te sladke je precej enostavno prepoznati, ker je bilo pri njihovi peki očitno upo-rabljeno kakao, ki jim je pridalo lepo, temno barvo. Razlika barve bo koristila pri ločevanju slanih od sladkih, ker na folijasti vrečki ni nobenih informacij o tem. S’Georges Biscuits so res zelo dobra alternativa za tradicionalne vojaške piškote. Za razliko od dru-gih se lahko uspešno uporabijo kot nadomestek peci-va zraven glavne jedi oziroma, odvisno od okusa, kot sladica.

Sladki piškoti:

Konsistenca: tipična. Malo trši kot navadni piškoti. Plus.Vonj: vonj pečenega testa za piškote. Plus.

Okus: tipičen. Ni potrebe, da bi izboljšati nekaj, kar je

47

samo po sebi dobro. Plus.

Slani piškoti:

Konsistenca: kot zgoraj. Plus.

Vonj: kot zgoraj. Nevtralno.

Okus: okus isti kot krekerji. Plus.

Čokoladice:

Nugat s sadjem:

Konsistenca: bela čokoladica z majhnimi kosi sadnje-ga želeja. Gosta, malo gumijasta konsistenca. Plus.

Vonj: zelo nežen vonj sladkorja. Niti ne odvrača niti ne spodbuja. Preprosto – nevtralen.

Okus: sladek, rahlo saden. Plus.

Žele:

Konsistenca: tipična za želeje, ki jih je mogoče kupiti v trgovini. Plus.

Vonj: zaznaven, saden. Plus.

Okus: saden, rahlo kiselkast. Res okusen. Kot žele iz naših trgovin. Plus.

Temna čokolada:

Konsistenca: tipična za čokola-do. Na žalost, čez nekaj časa čo-koladico rahlo zajema bela pre-vleka. Toda na splošno – Plus.

Vonj: Kakšen naj bi bil vonj po čokoladi? Čokoladen. Plus.

Okus: tipičen za temno čokola-do. Plus.

Vanilijeve karamele:

Konsistenca: tipična za te vrste

bonbone. Plus.

Vonj: nezaznaven, kar je tipično za te vrste mehke bonbone. Plus.

Okus: zaznaven okus vanilije. Plus.

Mesna konzerva (Terrine de Sanglier):

Moram odkrito priznati, da je to po mojem mnenju najslbši del testiriranega paketa. Niti okus, ki je naj-bolj pomemben za hrano, niti vonj, ki se prav nič ne razlikuje od navadnih konzerv, ne spodbujata, da bi jed poskusiti. Seveda je treba upoštevati kulturne raz-like. Mogoče je omenjena konzerva za Francoze oku-sna - de gustibus non est disputandum. Vsekakor pa meni se zdi neokusna.

Konsistenca: manj gosta kot pri izdelkih te vrste, ki so na voljo v naši državi. Ampak ne vem, ali je to dobro, ali slabo. Nevtralno.

Vonj: tipičen za konzervo. Plus.

Okus: ne spodbuja, da bi poskusiti. Priznam, da me ne spominja na nobeno znano meso. Ampak mogoče se ne spoznam na izdelkih francoske kuhinje. Nevtralno.

RCIR

Op

Force

Govedina s korenčkom

Pravzaprav najboljši del celotnega paketa. Celoten obrok, ki je zaprt v konzervi za kosilo, je sestavljen s treh delov – govejega mesa, krom-pirja in korenčka. Go-vedina ne

spo-m i -nja na mesne odpad-ke oz. m s e o slabe kva-litete, ki jih je lahko pričakovati v te vrste iz-delkih. Rav- n o nasprotno – je meso visoke kakovosi. Tudi goveji okus je zelo dober. Krompir, ki je priložen k jedi, je v obliki majhnih mla-dih krompirjev, tako imenovanih »baby potatoes«. So zelo okusni. Korenček narezan na kolobarčke ni navadna priloga, ampak dodatek, s katerim je bilo dušeno meso. Glede njegovego okusa ni kaj očitati.

Konsistenca: konsistenca je tipična za izdelke te vrste. Vse sestavine imajo enako konsistenco kot v resnici. Plus.

Vonj: zelo prijeten vonj domačega kosila. Plus.

Okus: Ce-lota in vsaka sestavina

posebej je zelo okusna Okus tipične-ga kosila. Plus.

Tartifflette:

To je pečen krompir s slanino v smetanovo-sirovi omaki. Tanko narezani v kolobarje krompir je bil na-močen v omaki in dušen. Dodatek slanine je izostril okus jedi. Res okusna hrana.Samo ne je probati hladne. Topla je veliko bolj okusna.

Konsistenca: tipična. Hrana ni preveč stlačena. Plus.

Vonj: zaznaven vonj po siru in smetani. Plus.

49

Okus: tipičen za izdelke te vrste. Plus.

Yabon (sladica z okusom vanilije):

Konsistenca: tipična. Rahlo preveč vodena, kar je lah-ko posledica kulturnih razlik, ne pa napak v pripravi. Plus.

Vonj: zelo prijeten, vanilijev. Plus.

Okus: zelo dober. Slabo zaznavna nota sladkega zgoščenega mleka, ki je na voljo v trgovinah. Plus.

Aqua Tabs:

Tablete za čiščenje vode. Na srečo nismo bili prisiljeni k njihovi uporabi.

Povzetek:

Dnevni obroki Francoske vojske so res tako dobri, kot zgodbe o njih. Med te-stiranjem ni mi uspelo odkriti nobe-ne večje napake ali pomanjkljivosi. Okus hrane je tak, kot bi moral biti in pijače so take, kot bi morale biti. Organizem je tudi v redu po pora-bi RCIR obroka. Ravno nasprotno,

obrok je bil zelo hranljiv.


RIE

Op

Force

Posamezni dnevni obrok se razlikuje po količini ži-vil, ki jih vojak lahko najde v paketu. Ta obrok je

za enkratno porabo, ne pa za celodnevno hranjenje, kot je v primeru RCIR obroka, ki smo ga prej obrana-vali. Dobra stran je, da nam ni treba skrbeti za paki-ranje osltale hrane za na pozneje. Torej ni nam treba nositi s sabo dodatnih kilogramov, kar je zelo koristno v primeru, ko točno vemo, kdaj se bomo vrnili, oz. če moramo pojesti tak obrok v nujnih primerih.

Vsebina paketa:

Po odprtju v paketu najdemo (v naslednjem nizu):

1. Glavna jed v konzervi – x12. Pašteta / konzerva – x13. Sladica v konzervi – x14. Piškoti – x25. Robčki za enkratno uporabo – x16. Čokoladice – x2

Sladica (Mount Blanc):

Majhna, bela pločevinka z modrim odtisom vsebuje 125-gramsko sladico za vojake na terenu. Noter lahko najdemo kreme: čokoladno, karamelno, vanilijevo in druge. Jaz sem dobil vanilijev mlečni riž z rozinami.

Ration Individuelle D’Exercice (RIE)

Majhno opozorilo – zamašek je zelo občutljiv in je tre-ba paziti, da se ne bi odtrgal. Po odprtju pločevinke smo naleteli na vrhnjo plast kreme, ki je izgledala čisto normalno. Spominjala je na tisto, ki jo je mogoče dobiti s kuhanjem sladkega mleka v konzervi. Morali smo še poskusiti, ali je okus tudi podoben. Za mene je okus sladice res dober, zlasti ker to ni iz-delek s kratkim rokom uporabe. Tak konsistenca, kot vonj in okus jo uvrščajo zelo visoko med izdelke, ki jih lahko primerjamo s svežimi proizvodi, ki so na voljo v

trgovinah. Poočitati je mo-goče samo eno stvar. Riž, in upam da je to bil res riž, bolj spominja mlečno kašo kot riž. Vsaj velikostjo zrn, ki se nahajajo v kremi. Razen tega – ni kaj očitati. Še po-sebej povečanje energetske lastnosi z dodanjem rozin v kremo, ki verjetno vplivajo pozitivno tudi na okus jedi.

Konsistenca: tipična za sla-dico te vrste. Plus.

Vonj: zelo prijeten, vanilijev. Plus.

Okus: zelo dober. Res prije-tno presenečenje so rozine na dnu pločevinke. Plus.

Biscuits:

Biscuits je nekaj med krekerji in piškoti. So nekoli-ko debelejši od piškotov, ki so na voljo pri nas (npr. B&B), in krekerjev. Vendar pa spominjajo na nje po okusu in konsistenci. Najbrž v Francoski vojski slu-žijo kot nadomestek peciva. Biscuits, verjetno zaradi enkratnosti RIE, izhajajo od drugega proizvajalca kot v primeru RCIA, ker so nekoliko manjši in ovitek ni iz prozorne snovi. Ampak so to le domneve. Vsekakor ni med njimi bistvene razlike.

Sladek:

Konsistenca: podobna piškotom z RCIA. Z eno bese-

51

do – Plus.

Vonj: tipičen za peke te vrste. Plus.

Okus: sladek. Piškotov. Plus.

Slan:

Konsistenca: podobna piškotom z RCIA. Plus.

Vonj: tipičen za peke te vrste. Plus.

Okus: nezaznaven slan okus. Piškot / kreker ima pre-cej nevtralen okus, brez domeška soli. Nevtralno.

Čokoladica Klaus:

Tipična čokoladica iz temne čokolade znamke Klaus. Najdemo jo tudi v RCIA obroku.

Konsistenca: tipična za čokolado. Majhen minus za belo prevleko, ki na žalost zajema čokoladico čez ne-kaj časa. Toda na splošno – Plus.

Vonj: Kakšen naj bi bil vonj po čokoladi? Čokoladen. Plus.

Okus: tipičen za temno čokolado. Plus.

Žele:

Konsistenca: tipična za žele, ki ga dobimo v trgovini. Plus.

Vonj: zaznaven, saden. Plus.

Okus: saden, rahlo kiselkast. Res dober. Kot želeji iz naših trgovin. Plus.

Terrine de lapin:

To je precej tipična mesna pašteta, ki se razlikuje po sami eni stvari – majhnih mesnih koščkih. Zelo oku-sna.

Konsistenca: tipična. Ni razlike med najboljšimi izdel-kami, ki so na voljo v trgovinah. Plus.

Vonj: zelo prijeten, mesen. Nezaznavna je nota kemi-je, ki jo lahko včasih najti v izdelkih te vrste. Plus.

Okus: zelo dober. Zelo podobni kot ta pri domačih sendvičih. Plus.

RIE

Op

Force

Thon salade:

Tunina solata. Vendar ne spominja ona navadne tuni-ne solate. To je krompirjeva solata z zelenjavo in s ko-som tune. Tuna ni, kot bi lahko pričakovali po vojaški hrani, razdelena v koščke oz. tunina mezga, ampak en velik, kakovosten kos mesa. Celota je prelita z vine-gretsko omako. Jed je res zelo okusna.

Konsistenca: tipična za mešanico sestavin, ki vsebuje solata. Vendar obstaja majhna razlika med našimi so-latami. Plus.

Vonj: prijeten. Čeprav prevladuje vonj po tuni, je za-znaven tudi rahel vonj zelenjave in omake. Plus.

Okus: ne boste našli česa podobnega v naši državi, zato ga je težko primerjati. Meni se zdi v redu. Plus.

Povzetek:

Francoski dnevni obrok RIE je hiter obrok, ki ne po-trebuje vnaprejšnje priprave, tudi v obliki gretja. Po-nuja vravnoteženo glede na okus in hranilne vrednote vsebino. Torej, če taborite nekje za dalj časa in se bo-ste odpravljali na majhen, nekajurni izlet, se bo Ration Individuelle D’Exercice prilegel za v majhen nahrb-tnik oz., če komu bolj ustreza, v žep.

Gotowość bojowa

Op

Force Tony Zinni, Tom Clancy “„Bojna pripravlje-

nost””Združene države so bile zadnjih petdeset let vpletene v veliko konfliktov. Vse od velikih, tradicionalnih vojn, kot druga svetovna vojna, do lokalnih konfliktov, v glavni meri se nanašajočih na partizanska dejanja, ki so sodobna verzija pozicijske vojne. Večina tistih konfliktov se je končala, vsaj delno, zmago doktrine, ki se je razvila v Novem svetu. Kako je vendar prišlo do ustvaritvi sodobne, mobilne in dobro opremljene Armade, ki je zdaj v službi ZDA? Zhvaljujoč generalu Tonetu Zinni, se lahko vrnemo v čas Vietnama in opazujemo iz udobnega vidika opazovalca, kako poraz v konfliktu, ki so ga jemali s popustljivostjo in, pred vsem na začetku, s posmehom, je postal gonilna sila sprememb, katerih učinek lahko spremljamo danes v medijskih poročilih iz območji kot sta Irak ali Afganistan. Hkrati nam Tone Zinni ponudi priložnost pokuktai v sistem, ki se je izobli-koval med njegovo vojaško kariero, se skupaj s takratnim nadporočnikom Zinnim povzpeti na sam vrh vojaške hierarhije, kar do časa zadnjih konfliktov – v Iraku in Afganistanu.

Mornariška pehota je bila vedno enota s poseb-nim namenom. Oblikovana k nalogam, ki so

zahtevale nestandardno usposobljenost, je privlačila tudi edinstvene ljudi. Vendar pa ni vsak primeren za vojaka Mornariške pehote, enako kot ni vsak vojak Marines bo postal general. Tonetu Zinni pa je uspelo doseči oba cilja, zaradi česa se je lahko kar otipljivo prepričal, kako se dela zgodovina. Postal je ne samo njen del, temveč je imel tudi velik vpliv na to, kako bo izgledala. Mar si ne tega želi vsak vojak?

Leto 1967 je bilo izjemno leto za Toneta Zinni v vsa-kem pogledu. Prve častniške izkušnje, prvo povelj-stvo, prva bojna misija. Mladi nadporočnik Marines je dobil prvo pomembno vojaško nalogo v dolini Mekonga. Tukaj se je učil od najnaprednejših teda-njih vojakov, in sicer južnovietnamskih Marines. Učil se je načinov boja, kako preživeti na izredno težkem terenu, ko imaš opravka z zelo dobro usposobljenim in opremljenim sovražnikom. Kar je vendar bolj po-membno za njegovo bodočo kariero – se je učil, kako takim ljudjem poveljevati. Med pridobivanjem tistih zelo pomembnih izkušenj ni ga motila niti malarija, griža, niti zlatenica in mononukleoza, ki se jih nalezel med bivanjem z vietnamsko četo marines v džungli. Čeprav je zdravljenje trajalo precej dolgo, se je Tone-tu Zinni uspelo vrniti v Vietnam leta 1970. V bistvu samo zato, da bi ga kmalu ranili, toda se je njegova želja uresničila.

Nato so bili kratki ali dolgi pristanki, med drugimi na Okinavi, kjer se je Zinni srečal z rasno segregacijo in gangi, ki so delovale v Ameriških oboroženih silah v sedemdesetih. Moral se je tudi soočiti, kot poveljnik varstvenih sil, z valom narkomanije, ki je dopolnila obliko prave demoralizacije ameriške družbe iz tistih let. Bralcu bo omogočeno tudi spremljati Zinnija v

Quantico med nastajanjem verjetno najbolj slavnih enot Marines – MEU.

Zinni ni zamudil skoraj nobene večje operacije, ki se je je udeležili ameriški vojaki med njegovo pol sto-letno službo, med drugimi tistih najbolj slavnih, kot operacija v Mogadišu. Zahvaljujoč Zinniju spoznamo operacijo OZN in ameriške armade, ki je zaslovela s filmom Sestreljeni črni jastreb. Bralec se sooči s slav-nim generalom Aididom in pogleda za kulise operaci-je, hkrati s političnimi aspekti, ki so določale tedanjo resničnost.

Under the BurlapUnder the burlap

Op

Force

57

Pred vami še ena predstavitev tiste specifične profesije kot ostrostrelstvo. Na nasled-nih straneh boste našli obsežno Dexterjevo recenzijo replike VSR-10 G-Spec Tokyo Marui. Tako kot ponavadi, lahko spoznate opis popravila omenjene replike ter nekaj trikov, ki izboljšajo moč TM replike. Gostili bomo tudi osebo, ki je prišla v zgodovino ostrostrelstva. Tokrat bo to desetnik Rob Furlong, katerega rekordni strel na daljavo 2430 metrov, je presegel šele Craig Harrison, ki smo ga predstavili v prvi številki. Uživajte v branju!

Under the Burlap

Op

Force

Under the burlap

VSR 10 G-Spec TMVSR 10 G-Spec TM je bila moja prva originalna replika. Razen če se všteva v originalne izdelke STTI... Kupil sem jo leta 2007, rabljeno, dvoletno, v skoraj popolnem stanju. Še vedno imam sentiment do tiste replike. Ra-zloge za mojo naklonjenost VSRju, upam, da bo razložil ta članek, v katerem bom poskusil čim bolj podrobneje opisati popravilo replike. Opisal bom vse prednosti, slabosti in muhe replike mojega prilubljenega proizvajalca. Priložene slike prikazujejo prav mojo repliko, ki sem jo sicer prodal, je večkrat spremenila lastnika, toda usoda je naklonila, da je prišla naposled v moje roke, in sicer v servis. Slike si lahko ogledate zahvaljujoč sedanjemu lastniku replike – kolegu Oleskiemu iz www.wmasg.pl. No, pa začnimo.

Ne vem točno, kdaj je VSR prišla v ponudbo Ma-rui, ampak je že v katalogu iz 2004 leta. Vzpore-

dno so bili proizvajani trije modeli VSR: Pro Sniper, različica brez raila za montažo, ampak z mehanskimi merilnimi napravami in cevjo 430mm, ki se oži proti ustju; Real Shock model, najmanj popularni, v ohišju iz snovi, ki imitira les, z uteži na batu, ki naj bi simu-lirale odsun, ter močnejšo vzmetjo, ki naj bi, ne glede na uteži, dodala 300 fps.; zadnji izmed proizvajanih modelov je bila opisana v tem članku – različica G-

-spec.

Modele, ki sem jih naštel, so čez nekaj časa prenehali proizvajati in šele pred kratkim je TM uvedlo »drugo verzijo« VSRja, in sicer nekoliko izboljšani, predvsem od zunaj, različici G-pec in Pro Sniper. Trenutno sta na voljo pri proji-zvajalcu.

PS in RS različici sta po vzoru (ker nista natančni re-pliki) na Remington 700. Različica G-spec je nekaj v stilu avtorske variacije na m700. Razlikuje se od dveh ostalih verzij v nekaj podrobno-

stih, ki govorijo v njen prid: drugačna ročica zaklepa, pod kotom 60 ne pa 90 stopinj, kar poenostavi repetiranje z nameščenim optič-nim namerilnikom. V paketu dobimo tudi raili za montažo namesto mehanskih meril-nih naprav, zunanja cev pa ima enak premer po celi dolžini, in sicer 30mm. Poleg tega nam proizvajalec ponudi k repliki razbijalo poka s premerom 37mm namenjeno repliki. Slabosti v primerjavi z drugimi različicami? Zagotovo notranja cev. Samo 303mm je de-finitivno premalo za ostrostrelsko repliko. Poleg tega, replika brez nameščenega razbi-jala izgleda kot... sawn-off shotgun. Razbija-lo ima netipičen navoj – 17mm, desni, tako da za priklop drugega zahteva vmesnik. A o tem malo pozneje.

V stocku replika ima ok. 300 fps. In pri svo-jih 300 fps-ih strelja na neverjetno razdaljo. Res, replike, ki bi streljala tako daleč pri 300 fps-ih, še nisem videl. Vendar pa za ostro-strelsko puškoto ni dovolj. Replika je tudi ena najbolj tihih vzmetnih replik, ki sem jih kdaj slišal. Gotovo tudi po zaslugi raz-bijala odlične kvalitete, ampak tudi ene po-drobnosti v obliki palice štrleče iz glave bata, ki ob koncu svojega premika naprej zapira ustje glave cilindra in hkrati zapira tudi pot zraku. Rezultat tega je povečan pritisk pred batom, ki nato rahlo zavira preden udari po glvai cilindra. Na batu se nahaja tudi gumi

59

amortizer. Nastavitev hop-up-a je preprosta in ne zah-teva ključa. Nastavitev poteka s pomočjo drsnika, ki je nameščen na levi strani cevi.

Tuning tega modela je zelo prijeten, saj je primeren za popravilo. Tuning svojega modela sem delal na obro-ke, od časa do časa sem kupil kak del replike. Zakaj? Iz več razlogov, ampak o tem bom povedal malo kasneje.

Cilinder je v tem modelu nerazčlenljiv, in v resni-ci takšen naj bi bil po zamislih projektantov. Zaradi strogih predpisov glede orožja na Japonskem, replike ne smejo imeti več moči kot 300 fps., ter njihovo po-pravilo ne sme biti zelo enostavno. Tako, na primer, do danes TM zobniki niso precej trpežni, toda so zelo kvalitetno izdelani. Podobno je z VSRjem. A vrnimo se k temi. Povezava glave cilindra s samim cilindrom je blokira-na s klinom. Ta klin ni prehoden, to je ne štrli na dru-gi strani. To onemogoči, da se ga odbije. Torej prva stvar je, da se ga razvrta. S prebijalom je treba naredi vdolbino na sredini klina. Nato je treba s pomočjo vr-talnika, pri majhnih obratih, z ostrim svedrom, počasi razvrtati klin. Sveder mora imeti 3,5mm v premeru in se mora vrezati na približno 2mm. Nič več. Po tem postopku glavo cilindra lahko preprosto odvijete.

V sredini se nahaja bel, plastičen bat, vzmet in vodilo. Na žalost je izdelano tudi iz plastike, v obliki iksa, ne pa polno, okroglo. Celota ni precej močna, toda za za-četek zdrži. Za zdaj priporočam samo mazanje. PDI ne proizvaja komor za VSR, tako da je velik pro-blem z ustreznim tesnjenjem. Po mnogih poskusih in potem, ko sem prebral veliko strani o VSRju, končno sem prišel do pravilne rešitve. Potrebujemo obroč iz plastike ali kovine, z zarezi na obodu. Kot nalašč za ta

namen so obroči, ki so v kompletu s hop-up gumico. Treba je tak obroč samo razrezati, zarez lahko izpiliti s pilico in naložiti:

V stock različici lahko doda 30 fps-jev. V tuning raz-ličisah lahko doda celo 100 fps-jev, tako da je razlika ogromna. Seveda, skupaj s čiščenjem celote in upora-bo ustreznih maziv.

Predstavljena na sliki HU gumica je tista namenjena VSRju in plinskim TM replikam proizvodnje KH head, s trdoto 55 RH. To je definitivno najboljša gumica za VSR, ki sem jih kdaj imel v rokah. Druge, kot je npr.vijolična gumica (Nine-Ball) sploh ne zavrti kroglice, ker je trda kot kamen. Firefly gumica za VSR (Hard tip) spet zavrti kar dobro, ampak ne tesni ravno dobro.

Cevi pri VSRju niso zamenjlivi z AEG in je treba kupi-ti namenske. Takšne cevi proizvajajo: Laylax (303mm, 430mm, 555mm), KM Head (430mm) ter PDI (303mm, 430mm, 554mm). Seveda, najboljše so PDI cevi, vendar niso vredne svoje cene. Takoj za njimi, in veliko cenejši, so Laylax cevi, torej najbolj popularne cevi za ostrostrelke (ne pozabimo, da je Layax isto kot Prometheus). Takoj za LL bi pa uvrstil KM Head cevi. Ampak dodati moram, da so razlike med temi cevmi zelo majhne in težko opazljive. Lahko tudi pritrdimo v VSRju cev iz standarda AEG, ampak to zahteva po-pravilo HU komore in brez stružnice ne bomo dosegli dobre tesnilnosti – treba je izstružiti dodatni utor na obodu cevi, v kateri gre ovratnik HU gumice. Laylax proizvaja »tesnjene« komore za VSR, ki sprejemajo AEG cevi, toda je močno odsvetujem. Izgubimo »ma-gijo« HU komore, v zameno pa dobimo možnost za namestitev cevi ter povsem netipično HU gumico sre-dnje kakovosti, ki je ni mogoče zamenjati za kaj dru-gega. Tesnilnost se poveča, vendar manj kot pri prej opisanem popravilu. Z eno besedo – ni vredno.

Sprožilni mehanizem pa je v VSRju totalni poraz. Utr-jevalo bata in površina na batu, na katero je pritrjeno, sta pod kotom 60 stopinj glede na os cilindra (in sicer os, v kateri deluje sila napete vzmeti), ne pa pravoko-tno, kar povzroči da je bat, medtem ko je napet, priti-skan proti vrhnje steni cilindra. V stocku z vzmetjo to ni problem, ampak koliko je močnejša vzmet, toliko je ta sila večja. Pri m150 zaprtje zaklepa zahteva več sile kot repetiranje! O tem, da v stocku deli sprožilne-ga mehanizma ne zdržijo več kot m130, sploh ne go-vorimo. Preprosto dolg, ozek in tanek element podprt na obeh straneh, na katerega na sredini deluje velika sila usmerjena pravokotno MORA počiti. Rešitev je, da kupimo te elemente izdelane iz jekla, vendar je to,

Op

Force

Under the burlap

glede prej opisani pomanjklivosti, nesmiselno. Konec koncev bi uničilo tako bat kot tudi cilinder. Treba je kupiti Laylax Zero Tigger.

Paket ZT je fenomenalno izdelan in odlično delu-je, podobno kot je bilo pri tunningu warrior, ki sem ga obravnaval v prejšni številki. Vendar obstaja ena majhna razlika. Še vedno mi ni jasno, kaj je napeljalo inženirje iz Laylaxa pri načrtovanju delov za VSR. Za-deva je naslednja.Laylax proizvaja za ostrostrelke dele v proizvodnih »paketih«, ki so namenjene določenim modelom. Deli namenjeni za VSR so tisti iz serije PSS10 (Perfect Sniping System 10, in sicer 10 za VSR). Zdaj se po-zanimamo za: vzmeti, ZT paketi ter vodila za vzmeti. V stocku vodilo vzmeti ima premer 7mm, vzmeti in bat sta mu prilagojena s svoimi premeri, tj. vzmet ima v srednini približno 8mm, izven pa približno 10mm. Bat ima noter približno 11mm.

Deli Laylaxa:Vodilo ima enak premer, torej je v redu. Enako vzmeti, ker so prilagojene vodilu in imajo dimenzije približno enake kot stock. Vendar pa bat, ki ga dobimo v pake-tu, je prilagojen vzmetem z večjim premerom, kot so v aps96/aps2/m24, torej ima v sredini več kot 13mm. Seveda ga lahko uporabimo, toda rezultat bo hitro upogibanje vzmeti in njeno slabo delovanje. Brez smi-sla, kajne? Še posebej, da LL ne prodaja ZT posebej. Potem bi bat lahko kupili ločeno. Tako pa – dobimo ničvreden predmet, ki ga lahko le vržemo stran. Montaža sprožilnega mehanizma vendar pa ne pred-stavlja nobenih težav.

Vodilo. V stocku zdrži vzmet m150, začasno. Kakorkoli že – je treba zamenjati. Vo-dilo za VSR, ki ga proizvaja LL, je eno redkih vodil za ostro-strelke, ki ima kro-glični ležaj, vodilo ni se odvija, in ležaj ne poka. ČUDEŽ! Ničesar mu ni m o g o č e očitati, sodeluje vključno z vzmetmi m190. Z močnejšimi nisem probal. Bistveno izboljša tudi delovanje, minimalno poveča količino fps-jev, tudi minimalno poenostavi repetiranje in poveča traj-nost vzmeti. Vredno si je o tem zapomniti, ker vzmeti za VSR proizvajata samo PDI in LL. PDI vzmeti so ničvredne in nanje lahko takoj pozabimo, ostajajo samo LL vzmeti, ki na žalost niso zelo odporne.

Omenjeni bat je velik problem za nekoga, ki noče pustiti noter originalnega LL. Prisiljen je brskati po

tujih trgovinah za DOBRIM batom, ali pa mora iti k stružničarju z vnaprej pripravljenimi risbami. Druga možnost se zdi najboljša, ker sami odločamo o tem iz kakšnega materiala in kakšnih dimenzij bat želimo imeti. Pri projektiranju bata je treba nameniti pozor-nost takšnim podrobnostem kot so: usklajenost zuna-njega premera bata s cilindrom (0,1mm prostora je najbolj), vzdržljivost, nizka teža, usklajenost notra-njega premera s premerom vzmeti (0,3mm oz. 0,5mm prostora, odvisno od sile vzmeti). Z modifikacijo po-sameznih parametrov lahko pomembno vplinemo na zmogljivost, delovanje, zanesljivost in trajnost. Vre-dno je hkrati z batom projektirati in izdelati cel kom-plet, in sicer bat skupaj z glavo cilindra.

Kot je videti na sliki, takšna glava je opremljena v li-jak, ki minimalno poveča količino fps-jev. Vendar pa lijak ne sega do roba glave cilindra, zaradi česa je po-vršina trčenja glave bata z glavo cilindra velika, kar dobro vpliva na zanesljivost ter ponudi priložnost za namestitev npr. gumice v vlogi amortizerja. Dru-ge spremembe glede stocka so: povečanje zunanjega premera konice za 7mm, kar povzroči drastično po-večanje tesnilnosti; povečanje zunanjega premera na 5,5mm, kar povzroči lažji pretok zraka, s čimer po-večanje fps-jev; dodanje enega vijačnega utora za bolj varno namestitev v stock cilin-dru. Očitno je, da je treba bat v fazi načrtovanja pri-lagoditi taki glavi, npr. zavor n a b a t u mora biti

daljši in debelej-ši (5,2mm).

Cilinder v stocku lahko pustimo, ker zdrži vzmeti do m170 brez nobe-

nih težav. Vendar zamenjava zagotovo pride v korist. Seveda zamenjava z LL, čeprav PDI cilindre

proizvaja enako dobre. V prid LL govori tefloniranje. Če je bil naš cilinder pred montažo ZT paketa v upo-rabi z močnimi vzmeti (m120 in več), ga je smotrno zamenjati, ker verjetno v sredini cilindra, na njegovi zgornji steni, sploh ni več pristnega kroma.

Puška, po mojem mnenju, izgleda čudovito z Harriso-vim bi-podom, oz. z njegovo kopijo, ter nameščenim na adapter razbijalom poka 40x335mm King Arms. Seveda, odvisno od želje in okusa. Vredno je omeni-ti še eno mamljivo možnost. Če imamo različico G-

-spec, pa bi radi, da bolj spominja na klasično puško (tj. z dolgo cevjo), je vredno razmisliti o nakupu dolge, jeklene, zunanje cevi Deep Fire 700mm, ki ima čisto

61

na koncu vgrajeni majhni dušilec poka. Takšna zuna-nja cev omogoča namestitev notranje cevi do 550mm, kar zagotavlja njeno stabilnost. Če želimo uporabiti majhni, vgrajeni dušilec tiste cevi montiramo preci-zijsko cev dolžine 430mm. Vredno je tudi omeniti, da je tista cev končana s pokrovčkom, pod katerim lahko najdemo navoj, enaki kot v stock cevi. Omogoči nam to namestitev originalnega razbijala, oz. vmesnika po lastni presoji. Puška z cevjo in originalnim razbijalom, na žalost oz. na srečo, ima 138cm dolžine, kar močno odvrača od njene uproabe. Toda možnost še zmeraj obstaja. Lahko povečamo težo re-plike, saj njeno kopito ni tako debelo in vzdržljivo kot npr. v M24 CA. Prav to je tudi slaba stran puške – je lahka in kopito je iz tanke, čeprav trpežne plastike. V sredino pla-stičnega kopita lahko vloži-mo in

prilepimo npr. kosi svinca. Noter lahko damo tudi

pesek v vrečkah, prazni prostor pa lahko izpolnjimo z gobico za stabilnost. Tako sem naredil s svojo repliko – ta ideja se je izkazala odlična. Pri jekleni cevi, je predvsem opazno, da je replika neurav- notežena – teži proti spre-dnji strani. Pri stock cevi pa je prelahka in jo je treba dodatno obremieniti na obeh koncih hkrati. Do neke mere pomaga dvonožec – tehta nekaj kilogramov. Če to ni dovolj, lahko vložimo v prostor med zunanjo in notranjo cevjo majhne kose svinca, ali še bolje svinče-ne šibre, ali ribiški uteži in jih prelijemo z epoksidno smolo (ali z drugim leplilom), da bi preprečiti ropo-tanje balasta.

Skratka: seznam delov potrebnih za popolno popravi-lo puške izgleda nekako takole (zaporedje – od ustja cevi):

- Opcionalno razbijalo poka (z vmesnikom)- Precizijska cev, namenjena LL VSRju (dolžina odvi-sna od okusa, dimenzije razbijala itd.)

- Hop-up KM Head gumica - Glava cilindra (dodelana)- Bat (dodelan)- Cilinder (opcionalno LL ali PDI)

- Vodilo vzmeti LL- Vzmet LL m170- ZT LL

S takšnim paketom, ob pravilni montaži in mazanju ter ravnanju po navodilih opisanih v članku, pod po-gojem, da sta bat in glava cilindra ustrezno oblikovana, naj bi se izhodna hitrost gi- bala okoli 600 – 650 fps. Odvisno

o d sreče in zavedajoč se, da LL

vzmeti, za razliko od

Guarderjevih, nimajo znižanega oštevilčenja. To je zagotovo najbolj dovzetena za po-

pravilo airsoft pu-ška, s katero sem se

srečal. Ni najbolj poceni, vendar pa zagotavlja maksi-

malno zmogljivost ob določeni vzmeti. Če bi me kdo vprašal, katero repliko priporo-čam ostrostrelcu, bi rekel VSR 10 G-spec.

Jacek Reiter vel Dexter

Op

Force

Under the burlap

Za začetek montiramo cev vertikalno. Nataknemo gumi-co.

Nato iz silka (trpežnost 2,3 kg, torej tanek) naredimo zanko in jo nataknemo na gumico.

Shema montaže HU gumice v VSR

63

Nato iz silka (trpežnost 2,3 kg, torej tanek) naredimo zanko in jo nataknemo na gumico.

Zategnemo tako, da ne bi razrezali gumice in naredimo vozel. Vozel naj bi bil nameščen stransko. Na levi ali na desni strani, na pa na zgornji ali spodnji.

Pripravimo izrezani plastični obroč.

Nataknemo na gumico in vse montiramo.

Shema montaže HU gumice v VSR


rob furlong

Op

Force Robert Furlong in vroče petdesetke

Aprilsko sonce na gorskem, puščavskem območju Afganistana, je žgalo močneje kot ponavadi. Vročina je bila neznosna predvsem za ljudi kot desetnik Robert Furlong, ki so čepeli v pozicijskih enotah z obrazi naslonjeni na kopita ostrostrelnih pušk, opazovaje kakršnokoli sovražnikovo aktivnost. Pogosto je bilo prav od njih od-visno življenje vojakov, ki so bili pošiljani na patruljo v tisto nedostopno, neprijazno okolico. Še ena, razgreta v ostrih sončnih žarkih, krogla vstopi v McMillanovo sprožilono komoro. Cilj: bojevniki Al Kaide. Razdalja: 2500 metrov. Strel.

Marca 2002 v dolini Shahi-kot je prišlo do spopada,

ki se je s krvavimi črkami vpisal v zgodovino vojaštva. Ameri-ško poveljstvo je takrat pognalo operacijo Anaconda, ki je imela za cilj likvidacijo poti, ki so jih uporabljali uporniki za prevoz orožja in streliva, ter odpravi-ti toliko bojevnikov Al Kaide in Talibanov, kot je le mogoče. V operacijo so bili vključeni ostrostrelci iz 3. batalijona ka-nadske lahke pehote princese Patricije (3 rd Battalion Princess

Patricia’s Canadian Light Infantry). Med njimi je bil tudi desetnik Furlong, ki je zasedel eden od ostrostrelskih položajev, skupaj z naddesetnikom Ti-mom McMeekinom, ki je bil tistega dne v v l o g i opazovalca. B i l o je zgodaj popol-d n e , k o sta opazila tri mo-ške, ki so se plezali po nasprotni steni v smeri nameščenega visoko v g o r a h gnezda težkega minometa. Kratek po-gled dveh Kanadčanov, podkrepljen z rahlim priki-mavanjem, je presodil usodo vseh treh. McMeekin je posegel po daljinomerju, da bi ocenil razdaljo do cilja. Po njegovi oceni je bilo 2400 me-trov – veliko več nad učinkovit doseg njihove težke ostrostrelne puške. Toda so se pogoji pri ocenjevanju učinkovitega dosega njihovega McMillana malo razli-kovali od tistih, ki so bili tistega dne v dolini. Kanad-ska ostrostrelca sta bila na skoraj 3000 metrih nad-morske višine, kjer je bil zrak tudi veliko bolj redek, kot v navadnih pogojih. Redek, kar pomeni, da pov-zroča manjši upor na izstrelek. In tudi ta ni bil ravno standardni, ker so med operacijo Anaconda Kanad-

čani izstrelili vse strelivo kalibra 12,7 mm (0,50 cal), ki so ga vzeli s seboj iz baze. Namesto njega so dobili ameriško strelivo, ki je imelo malo drugačne lastnosti. Kot je kasneje rekel desetnik Furlong, ameriška krogla je letela veliko dlje, kot njihova. Vzrok za to je bila balistična oblika same krogle in hitrejše izgorevanje mešanice smodnika med strelom. Skoraj takoj, kot se spominja Rob Furlong, sta ostrostrelca 3. batalijona opazila, da se je povečal doseg in natančnost njune-ga orožja. To jima je potem omogočilo oddati strel na tako neverjetno razdaljo. Da bi še bolj poveča- ti doseg puške, sta uporabila stari tirk, ki ga p o z n a večina strelcev. Upora-

bila sta sonce, ki v tem letnem času na višini 3 km žari res močno,

da bi razgrela mešanico smodnika v krogli. Izstrelek, ki sta ga porinela v komoro, je

bil skoraj vroč od toplote aprilskega sonca. Razdalja do cilja, ki je postal eden od bojevnikov, je bila prevelika, da bi popolno nastaviti namerilni križ. Furlong je nastavil maksimalni odklon, ki je bil le mogoč, in je vračunal razdaljo, razliko v višini, ter tri vetrovi z različnih strani. Bilo je zanj jasno, da bo moral dobro izračunati. Moral je slediti z namerilnim križem kar za štiri pikice Mil-Dota pred ciljem, ki je bil bojevnik z RPK mitraljezom – najbolj nevarnim orožjem v rokah majhnih uporniških skupin. 26 letni desetnik Furlong se koncentrira na cilj. Vdih, izdih, vdih, izdih. Mirno spremlja cilj in previdno pri-tisne na McMillanov sprožilec. Nagne glavo nekoliko proti McMeekinu, da bi se prepričati, ali je zadel. Ra-hlo odkimavanje opazovalca mu pove vse. Iskaže se, da je naboj zadel malo nižje v peščeni rob pečine. Še enkrat. Isti izurjeni gibi. Umirjeno dihanje. Spro-stitev. Koncentracija. Strel. Tokrat je naboj bolj natančen. Pravkar je raztrgal so-vražnikov nahrbtnik. - Stand out – Furlong sikne skozi stisnjene zobe. Že ve, kaj je naredil narobe. Namesto da bi enakomer-

65

no pritisnil sprožilec s previdnim in hkrati odločnim gibom, tako da bi bil pritisk na celotni površini spro-žilca enak, malo je spremenil smer pritiska. To je bila napaka, ki je na tej razdalji zaznamovala razliko med nahrbtnikom in bojevnikovim srcem. Nekaj sekund zatem je bil v zraku naslednji naboj. Pot do cilja je premagal v malo več kot štiri sekunde, to-krat je zadel v trup nasprotnika in mu raztrgal čreves-je. - Mission accomplished.


rob furlong

Op

Force Tehnični podatki:

Kaliber: 12,7 mm (0,50 BMG)Dolžina: 1448 mmDolžina cevi: 736 mmTeža: 11,8 kgSistem polnjenja: nabojnik s petimi naboji

Tac-50 McMillan, ki ga proizvaja McMil-lan Bros. Rifle Company v Phoenixu, je tež-ka ostrostrelska puška za uničevanje vozil in vojakov sovražnika. Model, ki je trenutno na voljo na trgu, temeli na prejšnjem, ki se je pr-vič pojavil v 80-ih letih. Od leta 2000 je glavna težka ostrostrelna puška Kanadske vojske.

67

Ostrostrelska oborožitev McMillan Tac-50 v uporabi Kanadske vojske.

fot. www.mcmillan.com

Op

Force

w bastępnym numerze

Marcin “Mirra” Dudojc

Airsoft manijak od leta 2004. Je tudi lubitelj čaja ob petih popol-dne in vsega britanskega.

Michal “Magnus” Kasinski

Urednik angleške izdaje. Do ne-davnega prebivalec Britanskih otokov. Prodal je svojo dušo specialnim silam. Ljubitelj enot GROM in SAS.

Jacek “Dexter” Reiter

Urednik področja Under the Bur-lap. Lubitelj vzmetnih pušk. Ro-jen ostrostrelec, ampak igra CQB. Tapravi za OpForce.

Pawel Fabisiak

Urednik nemške izdaje. Velik oboževalec zgodovine, predvsem tiste iz obdobja druge svetovne vojne. Ljubitelj planinarjenja in plezanja.

Andrzej Walaszek

Urednik bolgarske izdaje. Stra-sten militarist in zgodovinar. No-vorojen airsoft navdušenec.

Joanna Bartz

Urednica ruske izdaje. Ljubiteljica slovanske duše in filma. Nemirna duša, ki hlepi po znanju.

Marta Ozieblowska

Slavistka po izobrazbi, privržena vsemu, kar je slovansko. Izzivov, tudi airsoftovih, se ne boji.

Malgorzata Dobecka

Romanistka, ljubiteljica sredo-zemske kuhinje, proze Melchio-ra Wańkowicza, ter zgodovine in kulture poljskega vzhodnega oze-mlja v času II Republike.

69

W następnym numerze między innymi:

69

V naslednji številki:

V naslednji številki boste lahko preberali marsikaj o Nizozemski vojski. Pozanimali se bomo predvsem za spe-cialne enote tiste evropske države, v glavnem se bomo osredotočili na mornariške sile – glede na nizozemsko tradicijo in stoletne izkušnje v bojevanju na morju. V četrti številki boste našli test uniforme Nizozemske vojske v primerjavi z drugimi uniformami različnih svetovnih armad. Seveda v številki boste našli tudi naslednje Dexterjeve članke, ki prikazujejo najbolj zanimive ostrostrelske in plinske replike. Predstavili vam bomo tudi eden najbolj zanimivih projektov predelave ostrostrelske replike ter njenega last-nika. Pričakujte naslednjo številko OpForce Magazine.

Kontakt:

Uredništvo:

Urednik: Tomasz Niwiń[email protected]

Urednik področja Uder the Burlap: Jacek [email protected]

Reklama:[email protected]

Newse:[email protected]

Konkurse:[email protected]

Ne pozabite, da se vedno lahko pridružite ekipi OpForce Magazine. Če ste ljubitelji vojaštva, iamte kaj zanimivega povedati o vojski, airsoftu itd., pišite nam na naslov: [email protected].

K glavnim nalogam sodelavca štejejo:* pisanje člankov na določeno temo* iskanje informacij* pridobivanje informacij v intervjujih* priprava člankov skladnih s temo naslednje številke* skrbnost pri pripravi člankov z zanesljivimi in natančnimi podatki

Od sodelavcev pričakujemo:* neodvisnost in pobudo pri doseganju ciljev* učinkovitost in doslednost pri delu* analitično mišljenje in logično sklepanje* odgovornost in sposobnost komuniciranja* dobro organizacijo lastnega dela* ustvarjalnost in nekonvencionalne ideje* sposobnost dela v skupini in pod pritiskom* znanje paketa Open Office* strast in znanje o vojaštvu oz. airsoftu* strast do pisanja

Lepo bi bilo tudi:* če ste že kdaj objavili članek na temo vojaštva oz. airsofta* če imate izkušnje s področja pisanja člankov* če ste študenti humanističnih fakultet (novinarstvo, filologija, zgodovina itd.)

Ponujamo:* možnost sodelovanja v zanimivem projektu* možnost za pridobivanje mednarodnih izkušenj* možnost stalnega sodelovanja

opforce magazine issue 3 slovenian

Documents