Opredelitev, namen, posebnosti in značilnosti mladinskega turizma Mladinski turizem je vrsta turizma, katerega ciljna skupina je mladina. Svetovna turistična organizacija definira mladinski turizem v oţjem pomenu kot potovanja mladih med 15. in 29. letom starosti (zaradi trenda »podaljševanja mladosti« tudi do 35. leta). Tak starostni okvir prevzema tudi ta dokument, zato koncept obravnava tisti segment mladih, ki se kritično in samostojno odločajo o izbiri destinacije, načinu potovanja in porabi lastnih sredstev. Slovenija ima kot kriţišče mednarodnih poti veliko moţnosti, da v prihodnosti privabi segment mladih turistov, tudi z vidika članstva v EU. Mladinsko turistično trţišče v Evropi predstavlja namreč pomemben del skupnih turističnih tokov, čeprav deleţ mladine (med 15. in 19. letom) v skupnem prebivalstvu evropskih drţav znaša danes povprečno 23 %. Bela knjiga evropske mladinske politike poudarja, da so se sociološki, gospodarski in kulturni vidiki mladih bistveno spremenili. Pomembnejše spremembe so: • mladost traja dlje, saj pod pritiskom gospodarskih (npr. zaposljivost, brezposelnost) in druţbeno-kulturnih dejavnikov mladi v povprečju pozneje doseţejo različne ţivljenjske stopnje (npr. konec formalnega izobraţevanja, prva zaposlitev, ustvarjanje druţine); • vedno večje prepletanje različnih ţivljenjskih vlog; mladi imajo poleg študentskih obveznosti tudi druţinske in sluţbene, obenem lahko ţivijo tudi pri starših ..., pri čemer te vloge vedno pogosteje menjavajo; • ţivljenjske poti so vedno manj premočrtne in vedno bolj individualne, saj druţbe ne zagotavljajo več enake varnosti zaposlitve in socialne varnosti, zato je vedno manj načrtovanih karier, porok in druţin; • demografski trendi kaţejo na upadanje števila mladih, kar je evropski problem oziroma problem celotnega razvitega sveta. Zaradi dolgoročnega demografskega trenda upadanja števila mladih teoretično ne pričakujemo padca števila mladih gostov, saj bo v prihodnosti zaradi stila ţivljenja potovalo več mladih kot do sedaj. Posebnost in namen mladinskega turizma se kaţeta v tem, da gre za dejavnost, ki zdruţuje elemente turistične dejavnosti z elementi neformalnega izobraţevanja in socializacije mladine, kar pojmujemo tudi kot širši pomen mladinskega turizma - ustvarjanje turistične kulture in spodbujanje spoznavanja različnih svetovnih kultur in jezikov ter ustvarjanje tolerance med ljudmi z različnih koncev sveta.

Gre torej za tiste vrste instrumentov, ki imajo izobraţevalni in socializacijski vpliv, pri čemer je cilj predvsem pridobivanje tistih izkušenj in znanj, ki jih med klasičnim odraščanjem v okviru druţine, splošnega izobraţevanja in poklicnega usposabljanja ni mogoče pridobiti. Sodobni pristopi k mladinskem turizmu kaţejo, da je treba mladini omogočiti, da lahko svojo radovednost, kreativnost, potrebo po izobraţevanju in spoznavanju sveta okoli sebe, duhovnem in telesnem razvoju zadovoljuje tudi zunaj institucionalnih oblik ţivljenja in dela, na primer na potovanjih, počitnicah in izletih. Mladinski turizem je zato tesen splet vzgoje, izobraţevanja, socializacije, kulture, športa in turizma. V prihodnosti lahko v okviru EU pričakujemo močnejšo podporo razvoju mladinskega turizma, saj gre predvsem za izobraţevalno in spoznavno noto, ki je pomembna pri oblikovanju evropske skupnosti. EU zato s svojimi programi spodbuja izobraţevanje in mobilnost vseh mladih med 15. in 24. letom, ne glede na njihov trenutni gmotni poloţaj, pri tem pa je seveda najpomembnejša ţelja mladih po izobraţevanju in spoznavanju novih deţel in ljudi. Podporo tem programom predstavljajo tudi mladinske kartice in vozovnice s popusti (npr. EURO<26, ISIC, GO 25, IYHF, INTERRAIL).

Sofinanciranje mladinskega turizma iz drţavnih virov je posebnost, zlasti če mladinski turizem primerjamo z drugimi oblikami turizma. Nosilci mladinskega turizma so pogostokrat tudi neodvisne javne ali drţavne neprofitne ustanove in organizacije. Programi mladinskega turizma so pogostokrat subvencionirani, metode dela organizatorjev pa niso le trţne, ampak so kombinirane s pedagoškimi in didaktičnimi metodami. Nekatere analize značilnosti mladih turistov pogosto kaţejo, da so mladi slabi potrošniki, daje čas njihovih potovanj kratek, da so nelojalni turističnemu posredniku ter da so neodgovorni, nedostopni in nezanesljivi. Toda analize evropske turistične komisije, svetovne turistične organizacije in specializiranih raziskovalnih institucij (ATLAS) glede obnašanja

mladih v turizmu kaţejo nekatere specifične značilnosti te skupine turistov, ki niso v skladu z zgornjimi ugotovitvami in dokazujejo pomembnost mladinskega turizma v turizmu kot celoti: • ţe skoraj vsak četrti mednarodni potnik je mlajši od 30 let; naraščanje mlade populacije v svetu zagotavlja, da bo ta segment v prihodnosti še naraščal; • mladi porabijo manjši deleţ denarja za prevoz in prenočitev, več denarja za dopolnilne storitve - imajo širši krog vpliva na gospodarstvo. Kot glavni vir informacij uporabljajo turistične vodnike in internet; • mladi dajejo prednost lokalnim proizvodom, ki jih naredijo domačini ali ki so proizvedeni v drţavi, po kateri potujejo. Tako ima od mladinskega turizma večjo korist tudi lokalno poslovno okolje; • trije najpomembnejši razlogi za potovanja mladih so: pridobivanje novih znanj, delo in pridobivanje novih izkušenj; najpopularnejše aktivnosti so obiskovanje zgodovinskih mest in kulturnih znamenitosti, sledijo sprehodi, trekingi, športne in adrenalinske izkušnje, nato pa sprostitev in nakupovanje; • mladi popotniki so trţno in kapitalsko učinkoviti;

• poraba mladega turista je zelo blizu povprečja, njena struktura pa se bistveno razlikuje, saj mladi več denarja namenjajo za dopolnilne storitve; • mladi povprečno potujejo enako dolgo kot drugi, »klasični« turisti, le da se eni odločajo za kratka, drugi pa za daljša potovanja, ki trajajo več mesecev; • mladi so lojalni turističnim posrednikom, vendar le tistim, ki imajo do njih korekten odnos, saj imajo dober občutek za razmerje med ceno in kvaliteto; • v nasprotju s turisti drugih starostnih skupin je mladina mobilna, vendar pa tudi preteţno vezana na javni promet in cenejšo namestitev; mladi v glavnem uporabljajo drugačne kapacitete in drugačna prevozna sredstva; • v turistični ponudbi za mlade so najpomembnejši elementi novost, spontanost, tveganje, neodvisnost in mnoţica izbire;

• mladi turisti so odgovorni in kritični do izbire destinacij, pri čemer med turističnimi destinacijami izbirajo tiste, ki nudijo bogato ponudbo, prilagojeno njihovim moţnostim in zahtevam; • mlade zanimajo avtohtona področja, kulturna ponudba in kulturna dediščina, zanimajo jih nestandardni turistični proizvodi in programi; • mladi turisti so zelo naklonjeni specializiranim ponudnikom, ki ustrezajo njihovim zahtevam in uporabljajo za to posebne komunikacijske kanale; • mladi so naj zanesljivejši trţni segment, saj ima tisti, ki jih zna pritegniti in zadovoljiti, pred seboj porabnika za naslednjih nekaj deset let; mladinska »turistična klientela« se namreč prav gotovo še kdaj vrača po poteh svojih mladostnih potovanj, poleg tega pa tako dolgoročno večamo prepoznavnost Slovenije, kar je širšega gospodarskega in političnega pomena.

Po ugotovitvah organizacije FIYT03 (Zveza mednarodnih mladinskih turističnih organizacij) za mlado populacijo torej veljajo naslednje značilnosti: • vsak četrti mednarodni potnik je mlajši od 30 let. Naraščanje mlade populacije v svetu zagotavlja, da bo segment v prihodnosti še naraščal; • mladi potniki porabijo več denarja na potovanju kot drugi segmenti potnikov; • mladi dajejo prednost lokalnim proizvodom, ki jih naredijo domačini; • trije najpomembnejši razlogi za potovanja mladih so: pridobivanje novih znanj, delo in pridobivanje novih izkušenj; • mladi potniki so trţno in kapitalsko učinkoviti. Ugotovitve Mednarodne federacije mladinskih turističnih organizacij (FIYTO). V širšem pomenu besede zajema mladinski turizem tudi otroški turizem od 6. do 14. leta. Otroškega turizma strategija ne obravnava, saj ima drugačne lastnosti kot »samostojni« turizem mladih, poleg tega pa bi bile za obravnavo tega turizma nujne dodatne aktivnosti. Nikakor pa razvoj otroškega turizma ne sme biti zapostavljen, temveč ga morajo spodbujati šole, klubi, društva in druge organizacije, ki se ukvarjajo z otroki.

sk11ථ;

تبريك بو اصغر فرىادى براى سخنرانى زيبا در

و مراسم اسكار

:(جايسه ايى كو بو ما ىذيو كرد

この時代のサイケなロックはやぱ

いいな。

ジャニス行きてい。

Сумеречный дозор

✿(¯`•.ღ Aisi Raif ღ.•´¯)✿

辱;

Mladinska akademija:

Retorika in javno nastopanje

Sredstva prepričevanja etos, patos, logos

Lahko rečemo, da je vsak nastop odvisen od strokovne

(logos), odnosne (patos) in osebne (etos) ravni. Na

strokovni ravni so pomembni argumenti in njihova

predstavitev oz. razlaga, na odnosni prava mera

čustvenosti (poslušalce moramo spodbujati, utrjevati

njihovo zaupanje), kar pa ţe meji na osebnostno

raven, na kateri prikaţemo svojo osebnost

(zanesljivost, zavzetost, načelnost in obenem tudi naš

nastop ter videz). Prepričevanje o tem, kaj je res in kaj

je prav, je značilnost vse človeške komunikacije.

Medsebojno prepričevanje poleg govorne

komunikacije zajema tudi vse medije, časopise, radio,

film, televizijo, prisotno pa je tudi v literaturi,

slikarstvu, filmu, gledališču, dramatiki in celo v glasbi.

Ţe Aristotel je poudarjal, da je govorčeva prepričljivost

odvisna od treh temeljnih sredstev prepričevanja, ki so

prisotna pri vsakem prepričevanju, in sicer:

• od ETOSA oz. ugleda govorca ali vnaprejšnjega

prepričanja o njegovi etičnosti, poštenosti in

dobronamernosti,

• od PATOSA oz. ustvarjanja, vznemirjanja in

izkoriščanja čustev, vnaprejšnjih prepričanj in

verovanj (način in oblika, kako govorec naveţe stik z

občinstvom),

• od LOGOSA oz. logičnega, razumskega dokazovanja,

argumentacije (se pravi vpliva na razumsko

sklepanje).

Tej Aristotelovi razvrstitvi še danes nihče ne ugovarja.

Vsi govorci se še zmeraj trudijo, da bi uţivali čim večji

ugled, vsi vedno nekaj dokazujejo in nas skušajo

pripraviti do tega, da bi jim verjeli, in ob vsem tem

skušajo še na vse moţne načine izkoristiti naša

verovanja, čustva in prepričanja.

Etos

Ugled je najmočnejše sredstvo prepričevanja. Kdor naj

bi v svoji ţivljenjski karieri dosegel uspeh, si mora

pridobiti ugled. In sicer tako, da govori tisto, kar ljudje

ţe vnaprej pričakujejo in jim je všeč. Ugledna osebnost

je vedno tudi dober govorec, dober govorec pa skoraj

vedno tudi ugledna osebnost. Mnogi pravijo, daje

vzgoja dobrega govorca tudi vzgoja dobrega in

etičnega človeka, in da ni mogoče dobro govoriti, ne da

bi imeli pri tem poštene namene. Vendar ni

govorniškega ugleda, ki bi bil popolno zagotovilo

etičnosti, poštenosti, nezmotljivosti in pravilnosti. Če

se bomo drţali načela, da je retorična vzgoja tudi

vzgoja etičnega človeka, nam bo etos pri javnem

nastopanju v trdno oporo. Govorčeva nravstvena

usmerjenost ima veliko moč prepričevanja. Izhaja iz

načelnosti, odgovornosti, znanja, poštenosti,

argumentiranja. Izredno pomembno je, da si

pridobimo naklonjenost občinstva. Če sami stopimo

pred občinstvo naklonjeno, izpolnimo temeljno

zahtevo prepričljivosti. Naše značajske poteze se bodo

kazale pred ljudmi; vsakršni izrazi samohvale,

nespoštovanja ali nenaklonjenosti poslušalcem so

lahko za naš govor usodni. Naklonjenost občinstvu in

naša samozavest.

Govorica telesa

Odločilen je prvi vtis. Če stopimo v prostor z mrkim

obrazom, če nikomur ne privoščimo niti pogleda, bodo

to poslušalci jasno občutili. Z govorico telesa moramo

ţe na začetku vzpostaviti dober stik s poslušalci. Tudi

med govorom je naša govorica telesa vaţnejša kot

vsebina govora. Ţe takoj si skušajmo pridobiti

naklonjenost občinstva. Če sodimo med ljudi, ki se ne

odlikujejo po spontanem izraţanju, ker smo po naravi

bolj zadrţani, ne skušajmo doseči učinkov, ki niso v

naši naravi. Zato ne posnemajmo nikogar in se ne

skrivajmo za masko, ker bo skrivanje preveč očitno,

nasmešek pa ne bo prepričljiv. Govorica telesa potrjuje

izgovorjeno besedo le v primeru, da je resnični odraz

naših čustev. Poslušalci hitro opazijo, če govorica

telesa ni usklajena z govorjeno besedo. Če

pripovedujemo zabavno zgodbo z ţalostnim obrazom

ali ţalostno z veselim, je to ţe samo po sebi

protislovno. Govorica telesa mora prihajati iz nas

samih, saj je le v tem primeru lahko prepričljiva. Če

verjamemo samemu sebi in če so nam všeč naše

posebnosti, se bo to odraţalo tako v naši drţi kot tudi v

izrazu na obrazu. Nasmeh mora biti iskren, da ni

videti izumetničen. Če drţo posnemamo, je videti, da

ni spontana in deluje celo prisiljeno. Govorimo z očmi,

urimo vzpostavljanje stika s pogledom Oči ţe od

nekdaj veljajo za zrcalo človekove duše.

S pogledom običajno najprej vzpostavimo stik s

soljudmi. Zato ne glejmo čez ljudi, še manj v strop,

ampak s pogledom po moţnosti potujmo od desne

proti levi. Če imamo pred seboj veliko poslušalcev, se s

pogledom dotaknimo tudi tistih, ki so bolj zadaj.

Najprej si oglejmo ljudi, ki kaţejo največ zanimanja, a

se s pogledom ne ustavljajmo predolgo pri

posameznem poslušalcu ali poslušalki. Z očmi se tudi

ne selimo preveč sunkovito z ene strani na drugo. Na

govor smo se dobro pripravili, si ga zapisali v obliki

iztočnic. Veselimo se svojega nastopa in si sami pri

sebi govorimo vzpodbudne besede. Napetost smo

odpravili s sprostitvenimi vajami. Še preden

spregovorimo, govorimo s svojimi očmi, telesom,

rokami. Ţe naša drţa poslušalcem pove ali se dobro

počutimo ali ne. Naš izraz na obrazu in stik s

pogledom zgovorno povesta, če se svojega govora in

poslušalcev resnično veselimo. Govoru se pridruţujejo

tudi slišni signali, kamor sodi izraz v našem glasu. Če

sami ne bomo trdno prepričani o tem, kar govorimo,

bomo tudi druge teţko prepričali. Naklonjenost

občinstva si lahko z načinom nastopanja in z vsebino

pridobimo. Vseeno pa nekaterim govorcem, kot je npr.

Miloševič, mnoţice ţe vnaprej vse verjamejo.

Izraz na obrazu, nasmeh

Noben drug del telesa ni tako izrazit kot naš obraz. V

izrazu na obrazu se kaţejo nedostopnost ali

naklonjenost, dobrota, strah, veselje, presenečenje. Za

mrkim obrazom se lahko skrivata pomanjkanje

samozavesti ali negotovost. Nikar se preveč ne

smehljajmo. Le iskren nasmeh je zares prepričljiv.

Iskren nasmeh ni omejen le na komaj opazno

premikanje ustnic in lic. Lahko pa se včasih tudi

zavestno prisrčno nasmejimo in s tem dvignemo

razpoloţenje. Če imamo radi sami sebe in druge, bo

imel naš obraz sproščen in prijazen izraz.

Drža telesa

Tudi lepa telesna drţa je odraz človekove samozavesti.

Ko stopimo pred poslušalce, se veselimo govora, ki je

pred nami ali pa pomislimo na kaj lepega, vlivajmo si

pogum (spomnite se na pozitivne sugestije). V takem

primeru verjetno ne bomo povešali glave ali ramen

zaradi negotovosti in napetosti. Ţe s poloţajem glave

lahko pri poslušalcih zbudimo odobravanje ali

nenaklonjenost. Če drţimo glavo preveč nazaj, to

nehote izraţa vzvišenost, oholost in prevzetnost. Če pa

nam leze k prsim, bomo razkrivali nemoč in

nebogljenost. Zato jo dvignemo in drţimo pokonci.

Idealna lega glave je takšna, da imamo brado pribliţno

v višini ramen. Glavo drţimo naravnost in je ne

nagibajmo preveč. Ko govorimo, nam ni potrebno ves

čas mirno stati. Raje stojmo, kot pa sedimo. S

prostorskim premikom lahko pokaţemo na

spremembo vsebine, da smo npr. prešli z ene misli na

drugo, z uvoda k jedru. Gibanje naj bo čim bolj

naravno in nikakor ne kaţimo hrbta. Kadar pa se

odločimo za mirno drţo, drţimo eno nogo pred drugo.

To je lepše, kot če se postavimo v strogo vojaško drţo.

Stojte sproščeno na obeh nogah in čutite svoje dihanje.

Roki poloţite na boke. Z rokama si drgnite boke. Ali

občutite toploto in svoje dihanje?

Gibi rok

Kretnje z rokami naj bi spremljale naše besede in po

moţnosti poudarjale misli. Roki naj bosta sproščeni,

ne stiskajmo ju preveč k telesu in ne skrivajmo za

hrbtom. Ne prekriţajmo jih pred telesom, saj to ne

učinkuje preveč samozavestno. Kadar ne vemo, kam z

njima, ju narahlo upognimo v višini pasu. Med

nastopom ju nikar ne drţimo krčevito v tem poloţaju,

ampak ju raje uporabimo za primerne gibe. Ko

govorimo, lahko zlahka ugotovimo, da ko se

razvnamemo, kretnje s pridom uporabljamo. Če

stojimo kot vkopani in si pri govorjenju niti malo ne

pomagamo s kretnjami, ne moremo pričakovati, da

bomo premaknili poslušalce.

Vedno se skušajmo izogniti naslednjim kretnjam:

• z rokama ne pritiskajmo na mizo,

• ne kaţimo s prstom na druge,

• ne praskajmo se po glavi,

• ne drţimo roke pred usti.

Obleka

Ni potrebno, da smo pri javnem nastopanju ţenske

vedno v kostimu in moški v obleki s kravato, toda zelo

priporočljivo je, da svojo obleko prilagodimo

poslušalcem. Pred mladimi ljudmi lahko mirno

nastopimo v kavbojkah, če govorimo starejšim, bo

primernejša obleka in kravata. Poskrbimo tudi za čiste

in urejene lase.

Dr. Andreja Črnak-Meglič:

Položaj mladine v družbi prehoda

Obdobje po letu 1995, ki je predmet

Situacijske analize o poloţaju mladine, so

zaznamovale velike spremembe na

gospodarskem in socialnem področju, ki so

neposredno in posredno, prek ţivljenjskih

razmer staršev, vplivale na ţivljenje otrok in

mladine. Lahko bi rekli, da se mladina v

Sloveniji deli v dve veliki skupini. Zaključek

šolanja in vstop na trg delovne sile sta

dejavnika razločevanja, ki mlade delita v

skupini, ki s strani druţbe nista enako

obravnavani in nista v enakem poloţaju. V

prvo kategorijo mladih bi lahko uvrstili tiste,

ki se še šolajo. Zanje je značilno, da je njihov

socio-ekonomski poloţaj v veliki meri

determiniran s socio-ekonomskim

poloţajem staršev. Med mladimi te skupine

je poleg socio- ekonomskega poloţaja

druţine pomembno tudi to, kje se šolajo, v

domačem kraju ali izven domačega kraja in

ali pomoč drţave tako imenovanim vozačem

te dodatne stroške študija kompenzira.

Druga skupina mladih vstopa po končani

(ali pa nedokončani!) srednji šoli ali

fakulteti na trg delovne sile. Mladi so na

trgu delovne sile v slabšem poloţaju od

ostale populacije. Mladi so tisti, katerih

delovni čas je pogosteje neprostovoljno

fleksibilen, poleg tega pa so tista skupina na

trgu delovne sile, ki je v daleč največjem

deleţu zaposlena za določen čas. S to

situacijo je povezan tudi njihov socio-

ekonomski poloţaj in moţnosti reševanja

stanovanjskega vprašanja. Slovenija je v

zadnjem desetletju zagotovila razmere, v

katerih skoraj celotna generacija po obvezni

osnovni šoli nadaljuje izobraţevanje v

srednjem izobraţevanju (98%). Glede na

evropsko povprečje, ki znaša 75, 5% se

uvrščamo med najrazvitejše evropske

drţave. Vpis v štiriletne programe se

povečuje, kar je v skladu s trendom

zviševanja izobrazbe mladih. Eden ključnih

problemov izobraţevanja na tej ravni je

šolski osip. Uradni podatki kaţejo, da v

zadnjih letih precej variira, vendar pa je

zaradi različnih sprejetih ukrepov, ki so bili

vgrajeni v vsebinsko prenovo te vrste

izobraţevanja, začel upadati. Deleţ dijakov,

ki so neuspešni ali izstopijo iz

izobraţevalnega sistema, je po podatkih v

Sloveniji niţji kot v drugih članicah EU.

Giblje se med 6 in 10%. Največji je v

poklicnem in strokovnem izobraţevanju.

Odpravljanje osipa ostaja eden ključnih

ciljev v izobraţevanju, saj se najteţje

posledice osipa utegnejo ţe kmalu pokazati

tudi v deformaciji izobrazbene strukture

prebivalstva.

V prihodnje je zato še nadalje potrebno

razvijati nove izobraţevalne programe

znotraj obstoječih sistemskih rešitev. Ena od

potencialnih moţnosti so rešitve, utemeljene

na načelih integrirane srednje šole, ki so se

razvile predvsem v skandinavskih drţavah.

Glede na to, da gre razloge za osip iskati v

samem izvajanju učnega procesa, je

potrebno razvijati prilagojene didaktične

strategije in pedagoško znanje za delo z

zahtevno populacijo, ki se med sabo tudi

notranje razlikuje po predhodni šolski

uspešnosti, sposobnostih in zmoţnostih. Ker

so mladi, ki predčasno zapustijo šolanje, iz

različnih razlogov pogosto nemotivirani za

nadaljevanje šolanja, je potrebno ukrepe

usmeriti predvsem na dvig motivacije

osipnikov, saj so ostali ukrepi potencialno

neučinkoviti, če mladi ne bodo videli

interesov in potencialnih prednosti

dokončanja šolanja oziroma vrnitve v šolo. V

zadnjem desetletju se je zgodil velik

kvantitativni premik tudi v deleţu mladih, ki

se izobraţujejo v terciarnem izobraţevanju.

Če je v šolskem letu 1991/92 deleţ

vključenih v terciarno izobraţevanje znašal

24, 1%, se je v zadnjem desetletju povečal

tako, da je bilo v šolskem letu 2003/04 v

terciarno izobraţevanje vključenih ţe 44, 8%

mladih po zaključenem srednjem šolanju.

Mladi vse dlje ostajajo v izobraţevanju in

vse kasneje vstopajo na trg delovne sile.

Strokovnjaki opozarjajo, da mladi v

Sloveniji vstopajo v povprečju na trg

delovne sile pri višjih starostih kot v drugih

evropskih drţavah, saj pri nas študij v

povprečju traja dlje.

Zato se pogosto dogaja, da iskalci prve

zaposlitve stari okoji 25 let, praktično brez

delovnih izkušenj kar jim še dodatno oteţuje

moţnost dostopa do zaposlitve. Hkrati pa se

konkurenca za delovna mesta med mladimi

povečuje, predvsem na druţboslovnem in

humanističnem področju, kjer je

povpraševanje delodajalcev ţe nekaj časa

precej manjše od števila mladih, ki so

končali tovrstne smeri izobraţevanja.

Obratno strukturno neskladje pa se pojavlja

na tehničnih, tehnoloških in naravoslovnih

področjih, kjer je povpraševanje

delodajalcev precej večje od števila mladih.

Najbolj pereč problem je seveda

brezposelnost mladih, še posebej

dolgotrajna brezposelnost. Brezposelnost

mladih dosega pribliţno dvakrat višje

stopnje kot brezposelnost v celotni

populaciji, kar velja tudi za večino drţav EU.

Zanimivo pa je, da je stopnja brezposelnosti

v celotni populaciji v Sloveniji rahlo pod

povprečjem starih članic EU, stopnja

mladinske brezposelnosti pa je rahlo nad

povprečjem starih članic EU. Leta 2003 je

bilo v Sloveniji 15, 4% mladih med 15 in 24

let brezposelnih (v celotni populaciji je ta

številka 6,6%). Še posebej je problematična

brezposelnost mladih ţensk. Pri mladih so

spolne razlike precej večje kot v celotni

populaciji. Avtorji in avtorice opozarjajo, da

je razlago moţno najti v odporu delodajalcev

do zaposlovanja mladih ţensk zaradi

moţnosti materinstva in odsotnosti ţensk

zaradi porodniškega dopusta in raznih

bolniških odsotnosti. Druga velika teţava

mladih na trgu delovne sile so netipične

oblike zaposlitve. Opravljanje del za določen

čas ali s krajšim delovnim časom je med

mladimi v Sloveniji vse pogostejše.

Delodajalci se na ta način zavarujejo pred

potencialno odvečno delovno silo in/ali

potencialno neustrezno delovno silo. Tako je

bilo leta 2001 med zaposlenimi osebami,

starimi od 15 do 24 let, 42, 9% zaposlenih za

določen čas, kar je precej več kot v drugih

drţavah EU. Mladi so bolj obremenjeni s

tveganji, ki jih prinašajo spremenjene

razmere na delavnem trgu. Potrebe mladine

po prostoru in zasebnosti so drugačne od

potreb mlajših otrok. FEANTSA prišteva

neprostovoljno bivanje pri starših ali

sorodnikih med prikrite z odraslimi otroki,

starimi med 18 in 29 let. Za le omogočanje

kreditov za nakup stanovanja in moţnost

stanovanja v neprofitnem najemnem

sektorju, na stanovanjskem področju

poznamo širši nabor inštrumentov, s

katerimi se mladim lahko olajša dostop do

stanovanja, na primer oprostitev plačila

spremembe lastništva, višje davčne olajšave

ob nakupu stanovanja in podobno. Ena od

moţnosti reševanja vprašanja

prenaseljenosti, ki je tudi eden od kazalcev

slabih stanovanjskih razmer, je menjava

stanovanj na način, da ob primernih

vzpodbudah in varstvu drţave, omogočijo

zamenjavo stanovanja med mladimi

druţinami in starejšimi osebami, ki ţivijo v

velikih stanovanjih. Prelaganje selitve od

staršev vodi celo do fenomena

»polodraslosti«, kar pomeni, da so mladi na

nekaterih področjih ţe samostojni in

osamosvojeni, na drugih pa odvisni od

staršev. Mladi, ki imajo otroka, se v Sloveniji

od staršev preselijo kasneje kot tisti, ki

nimajo otroka, kar pomeni, da so

posamezniki z otrokom ob odhodu v prvo

samostojno stanovanje v povprečju starejši.

To dejstvo je moţno interpretirati v

kontekstu finančnega bremena, ki ga

predstavlja samostojno stanovanje. Mladi

danes odlašajo z odločitvijo za prvega

otroka, dokler ne rešijo stanovanjskega

vprašanja in dokler ne najdejo relativno

stabilne zaposlitve. Veliko mladih odločitev

za otroka povezuje tudi s teţavami,

odpovedovanjem zaradi odsotnosti

dostopnih storitev, znatnim zniţanjem

ţivljenjskega standarda. Zaradi tega se za

otroka ne bodo odločili ne glede na moralne

sodbe starejših generacij. Mladi se odločajo

na podlagi lastnih percepcij svoje ţivljenjske

situacije in moţnosti in mladi se danes, v

iskanju samoizpolnitve niso pripravljeni

toliko odpovedovati, kot bi morda kdo od

njih pričakoval na podlagi lastnih izkušenj iz

preteklosti. V tem smislu je strukturna

pomoč s strani drţave zelo pomembna!

Mladost je čas prehodov - selitev od doma

staršev, iskanje (prve) zaposlitve, snovanja

druţine in drugo, zato je nujno potrebno to

generacijo posebej spremljati in raziskovati

njihov poloţaj z objektivnimi, torej s

statističnimi kazalci, saj le na podlagi

konkretnih podatkov lahko načrtujemo

ukrepe in ustrezne inštrumente za

doseganje ukrepov za izboljšanje njihovega

poloţaja. Mladina je na nek način ranljiva

druţbena skupina, saj se v politikah in

ukrepih drţave pojavlja primarno kot objekt

ukrepov in sprememb in ne kot njun

subjekt, kar pomeni, da v njihovem

oblikovanju in izvajanju ne sodelujejo

aktivno. Zato je potrebno opraviti raziskave

o pogledih mladih na ţivljenjsko situacijo,

kot to v razvitih evropskih drţavah ţe

počnejo. Na podlagi preteklih evalvacij, v

katerih so ugotovili, da se ukrepi drţave za

izboljšanje poloţaja določene populacije

pogosto ne ujemajo s potrebami, kot jih

sami pripadniki populacij vidijo, je vse

pogostejši premik od perspektive »delati ZA

neko populacijo« k modelu »delati S

populacijo«, kateri so ukrepi namenjeni.

Analiza pa je pokazala, da je mladina, ki

vstopa na trg delovne sile nedvomno

skupina, katere poloţaj se je v tranziciji v

primerjavi z njihovimi vrstniki pred njenim

začetkom poslabšal. Reševanje problemov

mladih je bil preveč osebni in premalo

druţben problem. Gre za populacijo, ki v

vsaki drţavi predstavlja aktiven potencial na

trgu delovne sile in potencial za

reprodukcijo prebivalstva, zato je mladina z

vidika druţbe še posebej pomembna

skupina. Zato menimo, da bi bilo nujno

oblikovati nacionalni program za to

populacijo, ki bi lahko predstavljal podlago

za oblikovanje učinkovitih politik za

izboljšanje kakovosti ţivljenja mladine v

Sloveniji.

Program dela MMSM za leto 2006

Osrednja naloga Mestnega Mladinskega

sveta Maribor, kot krovne mladinske

organizacije v Mariboru, je zastopanje

interesov vseh mladih, spodbujanje

njihove aktivne participacije v mestu ter

učinkovito urejanje vseh odprtih

vprašanj na področju mladine v

sodelovanju z lokalno skupnostjo in

drugimi subjekti, katerih aktivnosti

posegajo na področje mladih. Mariborski

mladinski svet je v dosedanjem delovanju

ustvaril odlične pogoje za to, da lahko

sedaj - štiri leta po svoji pravno-formalni

ustanovitvi in šest let po začetku

povezovanja mladinskih zdruţenj in

organizacij v takratno neformalno

zdruţenje - aktivno nadaljuje svoje

delovanje v interesu ustvarjanja boljših

moţnosti za vsakdanje ţivljenje mladih v

mestu Maribor in povečevanja njihovih

osebnostnih perspektiv. V tem programu

so postavljeni ambiciozni cilji, ki jih v

sodelovanju z organizacijami članicami

in aktivnejšim neposrednim odpiranjem

mladim posameznicam in posameznikom

tudi nameravamo uresničiti. Prav v

odprtosti in neposrednem nagovarjanju

mladih k samoorganiziranju in

povezovanju je najpomembnejši

kakovostni preskok, preko katerega

ţelimo pridobiti zaupanje mladih in

potrebno legitimnost za uspešno in

učinkovito uveljavljanje njihovih

interesov in potreb. Mestni Mladinski

svet Maribor je mladim prijazna

skupnost, ki prepoznava, povezuje in

učinkovito uveljavlja potrebe in interese

mladih, jih vzpodbuja k vključevanju v

druţbo in procese odločanja, mladinskim

organizacijam pa predstavlja aktivno

podporo v njihovem delu in moţnostih

organiziranja mladih. Mladi morajo biti

aktivni sooblikovalci vsega, kar se z njimi

in za njih dogaja v lokalnem okolju.

Vzpodbujanje vključevanja mladih v

procese odločanja in sprejemanje pravne

regulative na področjih, ki zadevajo

mlade. Doseči večjo mero sodelovanja

med mladinskimi organizacijami v

Mariboru, vzpodbujati izmenjavo

izkušenj in sodelovanja pri izvajanju

njihovih programov. Skozi sodelovanje

ţelimo krepiti vlogo mladih in

mladinskih organizacij v druţbi. Z

vzpodbujanjem formalnega in

neformalnega izobraţevanja,

mednarodnega sodelovanja, kulture,

športa ter prostovoljnega dela in z

drugimi ukrepi zagotoviti okolje

ustvarjanja, motivacije in prepoznavanja

individualnih potencialov vsakega

mladega človeka, da bo lahko v okolju

našel svoje ţivljenjske cilje in jih

udejanjal v druţbi. S sodelovanjem v

gospodarskih, socialnih in kulturnih

procesih vplivati na nastanek okolja, ki

bo vir motivacije in ţivljenjskega

optimizma ter bo na enakopravnih

temeljih zagotavljal nagrajevanje znanja

in dela. Z izvajanjem lastnih programov

in s povezovanjem z drugimi

institucijami v Mariboru, v Sloveniji in v

tujini zagotoviti mladim mesto v druţbi

prihodnosti.

Delovno gradivo - Strategija trajnostnega razvoja Mestne občine Kranj 2008

V letu 2007 je na lokaciji gledališča PGK

samo izvedlo 93 predstav (19.623

obiskovalcev) in 92 predstav na

gostovanjih (23.270 obiskovalcev). V

organizaciji Prešernovega gledališča je bilo

v letu 2007 odigranih še: 78 ponovitev 61

različnih gostujočih predstav in 52 drugih

prireditev. Vseh predstav in prireditev je

bilo 315, ogledalo si jih je 62.520

obiskovalcev (leta 2001 58.523 gledalcev).

V Kranju je ţiva tudi koncertna dejavnosti,

ki jo uspešno vodijo društva: AKD

Izbruhov kulturni bazen, Novi klub

ljubiteljev glasbe, gostinski lokali. Po drugi

strani pa v MOK deluje okoli 50 društev

ljubiteljske kulture in umetnosti, ki

ohranjajo ljudsko izročilo, glasbo oz. gojijo

sodobno ustvarjalnost. Pomembna

prepoznavnost Kranja so kulturne

prireditve, med katerimi gre izpostaviti

festivalske prireditve (Teden mladih,

Carniola, Jazz camp Kranj, Kiselfest,

Kranfest), etnografske prireditve

(Prešernov smenj, Kostanjev piknik, pust,

harmonikarsko tekmovanje v Besnici) in

sejemske - trţne prireditve (Veseli

december). Po podatkih Zavoda za turizem

je leta 2007 vse prireditve v Kranju

obiskalo več kot 100.000 obiskovalcev.

Pomembnejša športna tekmovanja

mednarodne ravni so svetovni pokal v

plezanju, svetovni pokal v smučarskih

skokih in kolesarski maraton (ulice Kranja,

Jezersko, Rekreatur) ter številne

rekreativne prireditve. Mestna občina

Kranj ima dokaj razvito mreţo športne

infrastrukture. Po podatkih Zavoda za

šport Kranj ima Kranj 27.285 m2 pokritih

športnih površin oz. 0,509 m2/prebivalca

(cilj Nacionalnega programa športa do

2010 je 0,5 m2/prebivalca) in 177.767 m2

odprtih športnih površin oz. 3,32 m2/

prebivalca (cilj Nacionalnega programa

športa do 2010 je 3 m2/prebivalca).

Primerjava pokaţe, da tako pri odprtih

kakor tudi pri pokritih športnih površinah

v m2/ prebivalca presegamo slovensko

povprečje. Podatke je treba preveriti z

evidenco MŠŠ.

Podeželje in krajevne skupnosti

Podeţelski prostor v MOK je večnamenski,

saj sega vpliv urbanizacije Kranja čez celo

območje občine. Na podeţelskem prostoru

se srečujejo različne namembnosti,

dejavnosti in skupine prebivalstva.

Kranjsko podeţelje ni več zgolj samo

kmetijski prostor, čeprav prav kmetovanje

skrbi za krajino in identiteto. Osnovna

primarna kmetijska dejavnost je ţe več let

v upadanju. V MOK je bilo po popisu

kmetijskih gospodarstev iz leta 2000 599

druţinskih kmetij, leta 2006 jih je za

subvencije zaprosilo 429 (kar 185 manj),

medtem ko je bilo v dejavnosti kmetijstvo,

lov, gozdarstvo leta 2006 (SURS) le še 390

zaposlenih. Pri obravnavi dejavnosti

podeţelskega prostora gre ločiti ravninski

del (291 kmetijskih gospodarstev3), od

hribovskega (103) na območju Jošta,

Besniške doline in območij v vznoţju

Kriške gore in Storţiča do gorsko

višinskega območja (35), kamor sodijo

Čepulje, Jamnik, Javornik, Lavtarski vrh,

Planica in Podblica. Na ravninskem delu

Kranjsko-sorškega polja in območja

Goriče-Letenice je kmetijska proizvodnja

intenzivna, srečujemo se s pomanjkanjem

kmetijskih površin za povečevanje in

zaokroţevanje kmetij. Hribovito obrobno

območje z omejenimi dejavniki ima

ekstenzivno kmetijstvo, kjer se pojavljajo

neobdelane površine, problem zaraščanja

in ohranjanja poseljenosti. Prevladujoča

kmetijska panoga je govedoreja (82% vseh

kmetij), od katerih se z mlečno

proizvodnjo ukvarja 133 kmetij. Intenzivno

govedorejo (več kot 50 glav) najdemo na

23 kmetijah, kar 104 kmetije imajo le 5-10

glav ţivine. Reja ostalih ţivali je v manjšem

obsegu. Proizvodnja na njivah je

prilagojena ţivinoreji (50% namenjeno

silaţni koruzi, travam,...), povečujejo se

površine zgodnega krompirja in zelenjave.

Ekološko kmetovanje je le na 7 kmetijah.

Kljub pozitivnim trţnim trendom in

subvencijam je interes zanj na strani

kmetov nizek. Povečuje se število kmetij,

vključenih v integrirano pridelavo sadja,

zelenjave in poljščin (9). Na kmetijah je

registriranih 46 dopolnilnih dejavnosti,

med njimi 10 za kisanje zelja, 8 za storitve

s kmetijsko in gozdno mehanizacijo, 6 za

predelavo lesa, 5 na področju turizma, 4 za

predelavo sadja. Po podatkih popisa

kmetijskih gospodarstev 2000 ima 559

kmetij (11, 1% vseh na Gorenjskem) v

uporabi 3.787 ha kmetijskih zemljišč (12 %

vseh na Gorenjskem): povprečna velikost

druţinske kmetije glede na kmetijska

zemljišča po istih podatkih znaša 6,77 ha.

Le 8 kmetij je večjih od 20 ha; od vseh

kmetijskih zemljišč v uporabi je 56, 4%

travnikov in pašnikov, 40% njiv in vrtov in

3, 2% sadovnjakov, na njivah prevladujejo

krmne rastline (55, 1%), 24, 3% površin

prekriva krompir, 18, 1% ţita za pridelavo

zrnja, zelenjavo pa gojijo na 1, 7% njivskih

površin, kar 59, 9% gospodarjev je

starejših od 62 let in le 6, 4% mlajših od 42

let, poleg slabe starostne strukture je za

gospodarje značilna tudi slaba izobrazbena

struktura - le 6% jih ima kmetijsko

izobrazbo, ostali le praktične izkušnje in

tečaje iz kmetijstva. Intenzivno kmetijstvo

na kranjsko-sorškem polju ima zaradi

gnojenja In uporabe fitofarmacevtskih

sredstev negativne posledice na tla,

podzemne vode (monitoring kakovosti

podzemne vode v letih 2004 in 2005 je na

merilnih mestih Podreča in Ţabnica

pokazal preseţne mejne vrednosti, ki

kaţejo na veliko uporabo fitofarmacevtskih

sredstev) in zrak (neprijetne vonjave

zaradi sezonskega gnojenja kmetijskih

površin). Zaradi zagotavljanja vključevanja

občanov v odločanje je MOK ohranila

delovanje krajevnih skupnosti. Le teh je

26, od tega je 13 mestnih. Za podeţelski

prostor je še posebej pomembna njegova

oskrbljenost z javnimi storitvami. MOK

ohranja mreţo podruţničnih šol (9) in

večnamenskih objektov - domov, ki sluţijo

druţenju, kulturi in rekreaciji občanov.