SEPTEMBER 2014 letnik 63, številka 9

4POGOVOR Z LJOBO JENČE Kultura utemeljuje identiteto

7ROMANJE TREH SLOVENIJ Slovenija, ostani naša!

10KOMENTAR MESECADr. Stane Granda

NAŠA LUČ september 20142

F O T O V T I S I

Cerkveni pevski zbor Obzorje z župnikom v Esslingenu

Na Jeličnem vrhu je bil v naravi Gospod z nami.

»Podmladek« vipavskih tamburašev nas je presenetil v

Podskalci.

Sveta maša za domovino na Kalkofnu

Prvi teden v juniju se je 53 romarjev odpeljalo iz Lorene v

Slovenijo.

Po romarskem obisku na Zaplazu še pozdrav najbližjim

sosedom

Sveta maša za domovino v Bönnighaimu

Ob 200. obletnici podobe Marije Pomagaj smo se zahvalili

Mariji na Brezjah.

Tartini nas je pričakal v melodiji in soncu.

NAŠA LUČGlasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja

Izdajatelja: Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba • Založnik: Družina, SI-Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni urednik: Lenart Rihar, Ljubljana • Uredništvo: Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438 30 50, faks: 01/438 30 55, e-naslova: rafaelova.druzba@siol.net in jpucelj@msn.com • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/360 28 28 • Jezikovni pregled: Vida Frelih

CENA IZVODA: 2,45 EUR. CELOLETNA NAROČNINA ZA SLOVENIJO: 26,95 EUR • LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Ve-lika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75 CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 9,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje je 41,25 evra. • LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 320 SEK • Švica 45 CHF • Velika Bri-tanija 28 GBP • Avstralija 53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD. •Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d. d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava.

Oblikovna zasnova: Klemen Kunaver • Grafična priprava: Brane Beno • Prva stran ovitka: Kozolec; foto – Tatjana Splichal • Tisk: tiskano v Sloveniji.

Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: (+386) 1 438 30 50, faks: (+386) 1 438 30 55, e-naslov: rafaelova.druzba@siol.netwww.rafaelova-druzba.rkc.si • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar

Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v EvropiLiebigstr. 10, 80538 München, T (*49) 089 2193 7900, M 0173 9876 372, F (*49) 089 2193 79016, predsednik: msgr. Janez Pucelj

Svete maše za domovino (Stuttgart)

Romanje v Slovenijo (Merlebach)

september 2014 NAŠA LUČ 3

Poletje?

Slovensko poletje je bilo letos nenavadno. Najprej zato, ker pravzaprav ni bilo pravo poletje niti v tem, da bi imeli vreme, ki se za ta letni čas spodo-bi. Komaj nekaj dni je bilo takih, da je sonce pokazalo svojo moč, sicer pa

so se med večjimi in manjšimi nevihtami vlekla oblačna in nestanovitna obdo-bja. Mnogi kmetje niso mogli pokositi niti otave, mnogi, ki so odšli na zasluženi oddih, pa so ga končali predčasno.

Druga nenavadnost letošnjega poletja je v tem, da je počitniški čas prinesel tudi parlamentarne volitve. Rezultati so bili porazni. In tako je na žalost to tež-ko vreme, to pritiskanje k tlom, postalo še bolj primerna prispodoba za stanje v naši državi. Zanjo bi bil čas, da dve desetletji po slovenski pomladi doživi svoj visoki poletni vzgon, dogaja pa se ravno nasprotno. Po davni pomladi v začetku devetdesetih, ko smo se veselili nove, svobodne države, se zdi, kot da drsimo nazaj v zmrzal, v zimo socializma. Parlament so kar z dvema tretjinama zasedle razne levičarske stranke, ki se razlikujejo izključno po imenih, v svojem bistvu pa so si podobne kot jajce jajcu. Njihovi botri so kot v »dobrih« starih socialističnih časih najprej poskrbeli za to, da so one-mogočili opozicijo in so njenega najvidnejšega predstavnika brez dokazov, da je storil kaj narobe, kratko malo strpali v zapor.

Večina ljudi ob tem molči bodisi zaradi strahu bodisi zaradi koristi bodisi zaradi brezbrižnosti. Tako le nekaj sto ljudi vztrajno demonstrira pred vrhovnim sodiščem. Večinski mediji, seveda spet tisti iz »dobrih« starih časov, ta prizadevanja za pravično sodstvo vztrajno ignorirajo. Ko se je pred dobrim letom z resničnimi nemiri, z nasiljem in granitnimi kockami rušilo demokratično vlado, pa so jih ti isti mediji neprestano propagirali, podpihovali in naklonjeno poročali iz vsake vasice, kjer se je le zbralo par razgrajačev.

Svetla točka poletja ostajajo – tako kot vedno – srečanja s Slovenci po svetu. Naši ljudje znova opravljajo vlogo kot v času socializma: pričujejo. Ob srečanju z njimi začutiš, kakšna bi morala biti urejena država, kaj pomeni imeti rad domovino in kaj pomeni biti ponosen Slovenec. In pljuča se nadihajo svežega kisika. Hvala vam in stojte nam ob strani še naprej!

Lenart Rihar

U V O D N I K

Z V E Z A S L O V E N S K I H I Z S E L J E N S K I H D U H O V N I K O V , D I A K O N O V I N P A S T O R A L N I H S O D E L A V C E V V E V R O P I

ANGLIJA

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON62, Offley Road, LONDON SW9 OLST/F (*44) 020. 7735 6655www.skm-london.org.ukžupnik: Stanislav Cikaneke-naslov: cikanek@msn.com

AVSTRIJA

SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJEinsiedlergasse 9-11, 1050 WIENT (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75duhovnik: –e-naslov: info@spc-dunaj.netwww.spc-dunaj.net

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADECMariahilferplatz 3, 8020 GRAZT (*43) 0316. 7131 6924župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv

PREDARLSKO(glej Švica)

SLOVENSKA KAT. MISIJA ŠPITALDrau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTALžupnik: mag. Jože AndolšekŠt. Primož 65, 9123 Št. PrimožT (*43) 042. 3927 19

BELGIJA, NIZOZEMSKA IN LUKSEMBURG

SLOVENSKI PASTORALNI CENTER BRUSELJAv. de la Couronne 2061050 Bruxelles / IxellesT (+32) 02. 64 77 106M (*32) 0489. 783 532 župnik dr. Zvone Štrubelje-naslov: zvones@gmx.de

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDENGuill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDENT/F (*32) 089. 7622 01kontaktna oseba: Nežka Zalar,M (*32) 472. 2682 00e-naslov: nezka@scarlet.be

FRANCIJA

DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES SLOVÈNES DE FRANCEMoulin de Thicourt 57380 THICOURTTel – Fax (*33) 03. 8701 0701 e-naslov: kaminjoseph@aol.com

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLONT (*33) 1 42 53 64 43,župnik: mag. Alek Zwittere-naslov: alek.zwitter@rkc.sidiakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire, 78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66e-naslov: valant.ciril@wanadoo.fr

SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACHT (*33) 03. 8781 4782,T mlin (*33) 03. 8701 0701župnik in delegat: Jože Kamin,e-naslov: kaminjoseph@aol.com

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA6, rue Vernier, 06000 NICET (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851župnik: Štefan Čukmane-naslov: scukman@club-internet.fr

HRVAŠKA

SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREBoskrbovana iz Slovenije. Informacije:dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15Trubarjeva 1, 8310 Šentjerneje-naslov: zupnija.sentjernej@rkc.si

ITALIJA

SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIMVia Appia Nuova 884, 00178 ROMAT (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910mag. Franc MihelčičM (*39) 331 525 47 40e-naslov: franc.mihelcic@rkc.si

SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANOcerkev Corpus Domini, ul. Canova 4informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218

NEMČIJA

KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA SLOVENCEV PO SVETUgovorec: msgr. Janez PuceljLiebigstr. 10, 80538 MünchenT (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372F (*49) 089. 2193 79016e-naslov: jpucelj@msn.com

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLINKolonnenstr. 38, 10829 BERLINT (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924F 030. 7883 339www.skmberlin.dežupnik: Izidor Pečovnike-naslov: dori@skmberlin.de

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSENBausemshorst 2, 45329 ESSENT (*49) 0201. 3641 513T/F (*49) 0201. 3641 804www.slomisija-essen.dežupnik: Alojzij RajkM (*49) 0173 340 82 95e-naslov: Lrajk@hotmail.com alojzij.rajk@rkc.si

KÖLN (glej Essen)

SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURTMathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURTT (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632www.skg-frankfurt.dežupnik: Martin Retelje-naslov: martin@skg-frankfurt.de

SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIMRömerstrasse 32, 68259 MANNHEIMT (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106www.skm-mannheim.dežupnik: Janez Modice-naslov: janez@skm-mannheim.de

INGOLSTADT(glej München)

SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTTGARTStafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGARTT (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675F (*49) 0711. 2361 331www.skm-stuttgart.dežupnik: Aleš KalamarT (*49) 0711. 5489 8064, M 0176. 8450 9228e-naslov: aleskalamar@gmail.com

SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURGOttmarsgäßchen 8, 86152 AugsburgT/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313župnik: Roman Kutine-naslov: roman.kutin@gmx.net

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULMNeunkirchenweg 63 A, 89077 ULMT (glej Augsburg)župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)

SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA MÜNCHENLiebigstr. 10, 80538 MÜNCHENT (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016e-naslov: Slowenische.Kath.Gemeinde-Muenchen@eomuc.dewww.skm-muenchen.dežupnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900e-naslov: jpucelj@msn.comžupnik v pokoju: Marjan Bečane-naslov: mbecan@erzbistum-muenchen.depastoralni sodelavec Slavko Kesslere-naslov: skessler@ebmuc.de

SRBIJA

SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRADŽupa sv. Cirila i MetodaPožeška 35, 11030 BEOGRADT (+381) 11 30 56 120MT (*381) 665 105 509župnik: Lojze Letonja CMe-naslov: lletonja@gmail.com

ŠVEDSKA

SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORGParkgatan 14, 411 38 GÖTEBORGT/F (*46) 70 827 8757T (+46) (0)31 7115421, M (+46) (0)708 278757www.slovenskamisija.sežupnik: Zvone Podvinskie-naslov: zvone@kristuskonungen.se;zvone.podvinski@rkc.si

ŠVICA-LIECHTENSTEIN

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJANaglerwiesenstrasse 12, 8049 ZÜRICHT 0041 (0)44 301 31 32, M 0041 (0)79 7773 948spletna stran: www.slomisija.chžupnik: mag. David Taljate-naslov: slomission.ch@gmail.com

POGOVOR 4Kultura utemeljuje identitetoPogovor s kulturno delavko Ljobo Jenče

KATEKIZEM 7Človekovo dostojanstvo

ROMANJE TREH SLOVENIJ 7Slovenija, ostani naša!

RAFAELOVA DRUŽBA 8Rezijani popestrili dogajanje na Dobrodošli doma26. romanje treh Slovenij na Svete Višarje

SLOVENIJA, NAŠ SKUPNI DOM Premisleki 9Novice 9Kriza znanja in zdrave pameti 10

ŽUPNIJE 11

KRIŽANKA / MALO ZA ŠALO 24

NAŠA LUČ september 20144

P O G O V O R

Kultura utemeljuje identitetoPogovor s kulturno delavko Ljobo Jenče

Svobodno umetnico Ljobo Jenče, zbirateljico slovenskega ustnega izročila, poustvarjalko, pevko in tudi mentorico delavnic naravnega petja in pripovedovanja pravljic, smo imeli pri-ložnost spoznati na zimskih višarskih dnevih mladih, decembra 2013. Je redna članica Kul-turnega etnomuzikološkega društva Folk Slo-venija in je letno izvedla tudi preko sto nasto-pov doma in v tujini, sodeluje v medijih in je avtorica mnogih oddaj ter projektov, med ka-terimi je pomladi ob Cerkniškem jezeru zaživel za celoten slovenski prostor pomemben izobra-ževalni center za nesnovno kulturno dedišči-no Hiša izročila. Zavzema se tudi za vključitev ljudskega izročila v šolski izobraževalni sistem. Po maturi na gimnaziji v Postojni je nadaljevala študij turizma, vendar je čez nekaj let pričela z zbiranjem ljudskega gradiva kot samozaposle-na v kulturi.

> Kako ste od ekonomistke in turistične vodič-ke prišli do ljudskega izročila? Ste ljubezen in naklonjenost do naše kulturne dediščine do-bili položeno že v zibelko?

Ljubezni sem v zibelko dobila verjetno toliko, kot večina otrok takrat v času socializma, ko matere niso imele kaj dosti časa za otroke. Sem pa, ko sem odhajala na počitnice k starim staršem na Banjško planoto, užila vse, čemur se danes re-če dediščina: naravo, spoštljiv odnos človeka do nje; vendar se nisem zavedala, da je to kaj po-sebnega.

Malo pred odločitvijo za študij - vedno sem na-mreč mislila, da bom študirala jezike, sem neke noči sedela ob jezeru in spoznala, da bi rada nekaj naredila za prostor jezera, Cerknice in Notranjske. Vedela sem, da bom bolj učinkovita, če bom šla študirat turizem. Profesorji me niso videli kot me-nedžerja in čeprav resnično nisem človek za trde posle - sem bolj humanist, mi je spretnost dela v turizmu pomagala, ko sem potrebovala veščino samostojnosti v kulturi.

> Kako je bilo na Notranjskem s turizmom in narodnim izročilom?

Na Notranjskem se mi je zdelo, da v bistvu tu-rizma ni. Turizem je gospodarska dejavnost; ne le narava, temveč predvsem ljudje, njihova kul-tura, njihovo početje in neka atmosfera v celotni regiji. Ob začetku sem se soočila z dejstvom, da notranjski človek, ki živi v skromnem, bolj zapr-tem področju, v svoji naravi nima neke odprtosti in gostoljubja do tujcev. Videla pa sem, da je v ljudeh staro izročilo, ki ga ni nihče dokumentiral. Valvasor je zapisal mnoge stvari, vendar o življe-nju ob jezeru ni pisal še nihče, zato sem se takrat odločila, da je pomembneje registrirati dediščino; da ljudi opozorim, kaj imajo, kot da razvijam turi-zem. V kulturi je vladalo takrat zanikanje starega, kot nekaj manjvrednega in ničnega, celo v pro-fesionalnih krogih. Zavrnili so me, češ da oni so profesionalci. Z ljudsko glasbo na Akademiji za glasbo – ali na Filozofski fakulteti takrat s pravlji-cami – se ni nihče posebej ukvarjal.

> Pa ste vendar uspeli …K sreči sem našla v Angliji možnost za izobraže-vanje: mednarodni simpozij pripovedovalcev in pravljičarjev in inštitut za tonalno zavedanje, či-gar osnova je stik z naravo in razvijanje glasu v človekovi celovitosti, tudi duhovni. In tam ni bilo ločnice glede na zvrst; ali glas razvijaš za opero, zborovstvo ali petje starih pesmi.

Tu sem našla možnost izobraževanja in tako sem se tega lotila. Zavedala sem se, da je to nekaj novega in da s svojim delom v bistvu utiram pot staremu - da bi na novo zaživelo. Vedela sem, da je potrebno pripeljati pesmi tudi v šolski sistem, predvsem pa opozoriti na način petja, ki ni uni-formirano, kot predpisuje notni sistem. Ljudje so skozi stoletja oblikovali svoj glas, svoj odnos, svo-ja čustva, svoje obrede, svoje načine praznovanj, žalovanj. Tudi narečje in način petja sta se obliko-vala znotraj neke skupnosti in to je izredno boga-stvo, ki se ga Slovenci ne zavedamo.

> Na katera področja v Sloveniji ste usmerjeni? Kje zbirate in kaj vas bolj pritegne? Je izročilo kje še bolj živo?

Zbirati sem začela zato, ker sem videla, da se pe-smi ne da peti po notah. Da je pomemben prenos glasu, da je potrebno doživeti človeka ali pa vsaj posnetke. Na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU niso dali takrat nič za poslušat, na voljo so bile samo knjige. Zelo rada sem prepevala pre-kmurske pesmi; z njimi sem začela. In ker je bilo v slovenskem prostoru takrat še »čudo božje«, da nekdo sploh poje stare pesmi, sem poustvarjala iz celotnega etničnega ozemlja, torej tudi zamej-stva.

> V katerem obdobju, v katerih letih?Peti sem kot samozaposlena začela leta 1988 in letos mineva 25 let od prvega samostojnega kon-certa v Slovenskem mladinskem gledališču. Prva leta sem videla, da je treba nujno začeti te pesmi peti javno in od vsepovsod. Mene so privlačile predvsem pripovedne pesmi, »tadolge, tastare«;

ne toliko pokrajinsko kot po tematiki (Pegam in Lambergar, Riba Faronika, Desetnica ali pa Godec pred peklom, Lenka hudičeva nevesta …) - bala-dne teme so me zanimale. Potem sem se odločila in naredila projekt, ki je predstavil bogastvo, to pisanost slovenskega izročila v smislu glasbene govorice, besednega narečja in tudi razvoja istega motiva po različnih pokrajinah.

Potem sem začela zbirati v tem smislu, da sem hodila preverjat, ali sploh pravilno pojem, npr. rezijanske ali primorske pesmi. Ko sem šla do teh starih ljudi, sem se soočila z dejstvom, da je drugi dialekt nemogoče peti ali govoriti. Pristno je mo-žno samo lastnega, drugih se priučiš. Kar je iz dru-gih pokrajin, je približek. Vse je bilo storjeno pred-vsem z namenom, da ljudem pokažem ljubezen do izročila in jim pokažem, kako je bilo. Zdaj, ko se k izročilu vračamo, gre vedno za poustvarjanje, ker se je izvirna funkcija spremenila.

Vedno pa imam s seboj snemalnik. Milko Mati-četov, naš zbiralec ustnega in glasbenega izročila, pravi, da je vsak stavek, vsaka beseda, ki jo z za-pisom ohranimo, dragulj. Ker se tako zelo spremi-njata jezik in življenje.

> Kaj se vam, kot zbiralki in raziskovalki, zdi pomembno in na kakšen način zbirate? Tudi zdaj odkrijete še kaj novega, kar se prej še ni slišalo, glede na to, da se je zbiranje slovenske kulturne dediščine začelo že v 19. stoletju?

Vsekakor je bilo ljudem na primer po drugi sve-tovni vojni še pravo bogastvo priti prav v našo Dolenjo vas – takrat so ljudje še prepevali skupaj stare pesmi; eno-, dvo-, triglasno, tudi štiriglasje je bilo še živo. Danes je to redkost, redkost v smi-slu, da se teh starih pesmi, ki so živele v 19. ali v začetku 20. stoletja ali še po drugi svetovni vojni, spomni samo še par ljudi v vasi. Torej, pesem kot je bila, ne živi več. Jaz pobiram v bistvu še »ostan-ke«. Vendar se zgodi, da kakšen od starejših lju-di zapoje nepoznano pesem, ki jo je sam še kot otrok slišal od starejših. Ne vem pa, kaj bodo zbi-ralci pobirali čez dvajset let. Mogoče pesmi, ki so

Ema NARTNIK

Ljoba Jenče

september 2014 NAŠA LUČ 5

P O G O V O R

danes nam v šoli dane kot narodne pesmi, vendar se tisti prenos v vsakdanjo prakso več ne zgodi? Določen motiv je bil ljudem ljub, zato so ga peli in ga po svoje prevedli v svoje življenje. Tako so nastale različice. Glasbenonarodopisni inštitut je v 60-ih in 70-ih letih snemal po notranjskih vaseh, predvsem v Menišiji in Loški dolini. Sama sem začela potem v 80-ih, ko sem dobila podporo Mi-nistrstva za kulturo, občine Cerknica in inštituta. Vendar se je občina Cerknica leta 2004 odločila, da bo delo zbiranja nehala podpirati. In zdaj ta zbirka čaka na boljše čase.

Usoden je odnos države. Nedopustno je, da je etnološka dediščina podvržena politiki, ko bi mo-rala biti nedotakljivo narodno bogastvo. Kulturna dediščina. Vsi režimi so se zavedali, da so pesmi, petje, moč naroda, zato so jih prepovedovali tam, kjer niso želeli, da bi bili ljudje med sabo poveza-ni, kar se najbolj odraža v zamejstvu. Tudi na Pri-morskem se ljudje spominjajo, da je Italija na veli-kem delu slovenskega ozemlja odredila prepoved petja. Govoriti slovensko je bilo delno dovoljeno. Samo peti ne.

> Če se vrneva še malo nazaj na samo ljudsko pesem. Vsak pozna vsaj kakšno slovensko ljudsko pesem; če ne zaradi drugega že za-radi razvite kulture zborovstva, v katere re-pertoarju je ogromno priredb in uglasbitev ljudskih pesmi. Kaj so značilnosti tiste pristne ljudske pesmi?

Žal še vedno gledamo samo ljudske pesmi, ne pa načina petja. Zborovstvo ima svoje zahteve in predvsem papir – pevci berejo pesmi, skladatelje-ve priredbe in sledijo vodenju dirigenta. Ljudsko petje pa zre vase, v lasten spomin izkušnje, svojo notranjost in vedno znova zajema z odra, ki je ce-lotno življenje, ne z reflektorji osvetljena dvorana. Spomin gre k očetu, praočetu ali pevcu na vasi, doživetju lepote planin, ljubezni, slovesa …

V ljudski pesmi je opisano življenje vseh ljudi; vsakdanje in sveto, je skupna kultura vseh. Slo-venska specifika je razgibanost, raznolikost po-krajin - pri nas se stikajo alpski, dinarski, panonski in primorski svet. Že to je ključnega pomena, ker iz tega izhaja narava ljudi, ki v teh pokrajinah ži-vijo. Temperament ali duševna podoba sega od odprtosti v ravninskem in primorskem delu, do zaprtosti v goratih področjih, neke skrivnostnosti na Krasu.

> Je pa seveda za našo ljudsko pesem značilno večglasje.

To je veliko bogastvo, ki ga je nemogoče opisati na papirju. Značilno je, da so ljudje peli zase, ve-liko zunaj, večkrat zelo glasnó, po svoji meri, po duši. Vedno je nekdo pel naprej in večglasje je nastajalo sproti (nekdo je šel »čez«, tretji spet je prijel »bas«). Pevec je glas iskal po vertikali, da je lepo zvenelo in zlagal glasove, da je bilo večglas-je, kjer se je le dalo; najmanj tri-, štiri-, tudi petgla-sno in tudi šestglasno v Lučah v Zgornji Savinjski dolini. V ravninskem delu, na področju, ki je bilo tisoč let pod Madžarsko vladavino, pa se srečuje tudi z enoglasjem. Ljudska pesem ima menjujoč takt in pogosto rubato ritem. Slovenski je 5/8 takt. Melodija je deljena, besedilo ima prednost pred glasbenim izrazom. Zato se je dogajalo, da so be-sedilo neke pesmi pripeli drugi melodiji in obra-tno. Posledično je lahko veselo besedilo peto na žalostno melodijo in obratno. Ljudska pesem je

dosti »enaka« - ne pozna dinamike in agogike na način, kot jo izraža umetniška glasba.

> Kaj pa vsebina?Vsebinsko ljudska pesem opeva »življenjski« in »letni ciklus«. V prvo skupino spadajo pesmi od rojstva do smrti, pesmi, ki opevajo rojevanje, ži-vljenje in umiranje, o tem, kaj se jim je zgodilo v tem življenjskem ciklusu. To so vojaške, tudi zgo-dovinske, pesmi o nastanku sveta – bajeslovne, otroške … posebno bogate so ženitne, svatbene pesmi, saj je bilo slovo od doma vedno težko. Na vse to so pripravljale ljudske pesmi. V njih je pro-šnja za blagoslov, da se potrpi, zaupa in zdrži pre-izkušnje, ki nas čakajo v življenju.

V »letni ciklus« spadajo pesmi, ki spremljajo običaje skozi letne čase. Nekatere so pesmi obre-dij ob prehodih, druge so pesmi o tem, kako se v nekem letnem času živi ali dela. Tu so obredne pesmi o ritmu v naravi.

> To pomeni, da je bilo zelo povezano z življe-njem ljudi samih

Tako. Vedno! Ljudska pesem je stvarna. Ni ab-straktna, ampak se drži sveta, kot so ga videli in doživeli. Največ notranjega so izražale ljubezen-ske pesmi ter legende – o svetih ljudeh. Te pojejo o hrepenenju po pravičnosti v onostranstvu, opi-sujejo konkretne hude ali čudežne dogodke. Ena-ko je v ljubezni. Gre za to ali se bosta imela rada ali ne in na kakšen način. Izraženo v prenesenem pomenu, v simboliki. Ljudski človek se je izražal tudi v metaforah – stalnih obrazcih, za katere se ve, kaj pomenijo (npr. rdeča ličeca) in ko so se spravljali skupaj prepevat, se je dostikrat rodila nova pesem iz nabora teh obrazcev. V Reziji smo še lansko leto doživeli, da so ljudski pevci sproti skladali verze v neskončnost, samo da je bilo ve-selje in smo peli.

> Menite, da ljudska pesem pozna narodne ozi-roma državne meje? Omenili ste zamejstvo in ker smo se srečali ravno na Višarjah, lahko spregovoriva še o pesmi zunaj meja Slovenije. Je ljudska pesem v zamejstvu kaj drugačna? Kako je z ohranjanjem in odnosom do nje?

Petje je univerzalno. Človeka poveže, da se izrazi sam, bodisi v skupnosti. Ljudska pesem je najpo-membnejši ohranjevalec narodne identitete v za-

mejstvu, v povezanosti ljudi. Prav po načinu petja so lahko prepoznavali meje med etnijami. Torej Kanalska dolina, Benečija, Rezija se ločijo prav po tem bogastvu, kako se poje in kako se govori. Tudi znotraj dolin so razlike med vasmi. V slovenskem prostoru, kjer nismo nacionalno ogroženi, se tega manj zavedamo, a razlike so še danes žive in to je točen pokazatelj moči ljudske pesmi in govora. Ko si ogrožen, se dobiš skupaj; paziš na jezik in na pe-tje in tudi na pravljice. V zamejstvu je še živa »go-vorna kultura« starejše generacije. Tukaj znotraj Slovenije pa so žal zelo redki mlajši, ki so slišali pripovedovanje pravljic ali petje v narečju.

> Ves čas se dotikava dejstva, da je petje ljudi povezovalo. Kako pomembno se jim je zdelo, še posebej v težkih časih, da so bili skupaj in peli. Kako je danes? Kakšen je odnos do kul-turne dediščine?

Vse je bilo del vsakdanjega življenja, sploh ni bilo pojmovano kot izročilo ali dediščina. Temu so re-kli običaj, šega, navada. Lepo jim je bilo prepevati.

»Pr'šla je pošta od Boga« – Ljoba Jenče in Dragonarji, avgust 2014

NAŠA LUČ september 20146

Tudi zaveza ob šegah. In ob spremembi življenja prihaja tudi do opuščanja, ker se ustvarjajo novi, drugačni odnosi. Kulturno izročilo je v procesu naravnega presejanja; ne more biti ves čas vse staro, nekaj mora tudi odmreti. Vendar enkrat pri-de trenutek v tem ciklu, ko se v spominu obrnemo nazaj: »Aha, tisto bi bilo pa škoda pozabiti!« Ta »žeja« se zgodi človeku od znotraj ali pa od zunaj. Tako kot je bila pomlad narodov sredi 19. stoletja. Takrat so se vprašali, kaj je narod. To, kar govori, se pravi jezik in njegova zgodovina … Herder je iz-rekel ključno misel: Ljudske pesmi! To je narod, tudi če nima velike zgodovine.

> Mogoče bi lahko zdaj osvetlili razliko med na-rodno in ljudsko pesmijo …

V času bèsed/čitalnic se je bilo potrebno postaviti v bran nemški besedi. Postaviti je bilo treba slo-vensko knjižno besedo. In ljudska pesem ni bila primerna, nastajale so nove pesmi, ki so potem ponarodele. In te »tanove« pesmi so se prenaša-le preko zapisa – iz nekega določenega vira. So rekle mame, zdaj pa dajmo kakšno Gregorčiče-vo zapet, pa so vzele knjigo in pele Gregorčičeve pesmi. Vedelo se je, kako se zloži triglasje in tudi besedilo je bilo enako po vsej Sloveniji. Npr.: Rože je na vrtu plela, Pod rožnato planino … Veliko sta jih popularizirala Koroški oktet in Slovenski oktet. To je bila doba čaščenja. To je bilo v vseh ljudeh. Zelo preprosto bi rekla, da so narodne skupne vsem nam in jih lahko pojemo povsod, ljudske so lokalno obarvane, zahtevajo starejši način petja in so vpete med človeka in vesolje, narodne pa so že bolj enovite.

> Se vam zdi, da se je mogoče zaradi tega poza-bljalo na ljudsko? Da je narodna prevladala in se je potem zaradi narodne identitete mogo-če dalo pristno ljudsko na stran?

Oboje je pristno. Le namen je drugačen. Narodna je bila umetna poezija, ki je ponarodela in je mlaj-ša. Namen narodne je bil biti enakovreden nem-

škemu narodu, pokazati, da smo, da obstajamo. In kultura je vedno utemeljila identiteto. Ljudska pesem je nastajala v domačem govoru, ko še ni bilo knjižnega jezika in je bolj v stiku z univerzu-mom: ima čute, odprte za naravo, ker v njej dela in sliši, kako ptice pojejo, kako gozd šumi, izhaja iz konkretnega ritma življenja, kot je poganjanje čolna, zamah, ko žanješ njivo –, tega v narodni ni.

> Do kdaj, se vam zdi, da je ljudska pesem ži-vela med ljudmi in je bila del vsakdana. Kdaj je zamrla oziroma zakaj zdaj ne živi več? Je to del razvoja družbe. Kdaj je prišlo do spre-membe?

Industrializacija in seveda vojna. Druga svetovna vojna je naredila ogromno škode – deželo je bilo treba obnoviti in postavili so tovarne. Ljudje so šli v tovarne in ne vsi po lastni volji. Poleg tega je v novem družbeno-političnem sistemu socializma veljalo, da Boga ni. Vendar tričetrt pesmi govori prav o njem. Seveda: na podeželju si človek ni ni-koli domišljal, da je vse odvisno od njega samega, zato se je priporočal tej višji sili.

Na podeželju je industrializacija povzročila ra-zvoj t. i. »dvoživk«: ljudje so dopoldne delali v to-varni, popoldne na kmetiji. Namen je bil odtrgati ljudi od zemlje in v tovarnah ljudje niso prepevali. Tam so se samo družili in si pripovedovali vice, saj je bilo tistih par minut pavze premalo, da bi se razvilo neko obredje ali vsaj družabno življenje. Obenem je ta prepoved svetega, božjega, verske-ga: npr. ljudje so imeli na skrivaj obredja za blago-slov njiv. Po osamosvojitvi je bil ta del dediščine dovoljen in se je tudi obnovil.

Zdaj se počasi vrača. Prihaja do ekoloških, etno-loških pobud: Nazaj k naravi, jo čuvati; čuvati pro-stor, kjer so korenine, da se danes, ko smo si ljudje tako oddaljeni, zopet vzpostavi stik. Televizija je ljudi zadržala doma. Ni se jim dalo hoditi po vasi in danes se morajo namenoma dobiti, če hoče-jo biti skupaj. Ena od pobud Javnega sklada za ljubiteljsko dejavnost in Glasbeno-narodopisne-ga inštituta RS so srečanja ljudskih skupin, ki so dober impulz, da se pri ljudeh ohranja spomin in skuša obnoviti izročilo. Funkcija se je spremenila. Iz spontanosti v zavestnost.

> Vendar je verjetno pred nami še dolga pot …?Danes, ko vidim Angleže, Škote, Skandinavce ali Srbe, kako uživajo, se veselijo med plesom in pe-tjem svojih pesmi, pogrešam to med nami. Zago-tovo smo plesali, peli, si pripovedovali pravljice. Kot mlada sem pela samo angleške pripovedne pesmi, saj nisem vedela, da jih imamo tudi Slo-venci. Kaj ste normalni? Kakšna je to kulturna po-litika? Je to za pozabit?! Odkrila sem, da obstaja na tisoče pesmi in da jim je treba dati zgolj novo moč, nov glas. Nekatere pesmi je seveda treba pustiti take, kot so, in jih ne spreminjati, nekatere se bodo ohranile kot priredbe, vendar je najpo-membneje, da znova zaživijo. Danes, po 20 letih osamosvojitve, bi rekla, da se je ogromno izbrska-lo iz preteklosti: oblačilna kultura, plesi in ljudske pesmi, vendar so v današnjem času vodilne kul-ture usmerjene v kapital na tak način, da ne vidijo ljudi. Ko bo kapital dojel, da bo tudi sam opleme-niten, če bo imel v središču človeka, takrat bo tudi kultura dobila v svetu svoje mesto.

Slovenija je absolutno »zavozila«. Kako, da ne moremo preživeti v tako bogati deželi, ki ima zemljo, pridne ljudi? Mislim, da bo v prihodnosti

P O G O V O R

človek potreboval tudi lokalno identiteto in ne bo dovolj samo ta - univerzalna, globalna. Avtentič-nost bomo lahko našli le v neki lokalnosti. Kako govorimo in kako pojemo, bosta edini prepoznav-nosti. Ljudska kultura nosi močno kodo spomina. Brez spoštovanja pa se nam ne bo sama razkrila.

> Torej, ljudska pesem je pomembna za identi-teto človeka samega in za narod. Kaj nas ča-ka?

Ljudska pesem je bogastvo in najgloblji odsev duše naroda. Ljudje so jo privoščili sebi, ker jim je bilo ob tem lepo. Ne zavedamo se, kaj imamo in kam sploh gremo. Res je: čuti se kriza. Ne ve drža-va in zato tudi narod ne. Po nekaterih predvide-vanjih naj bi nekoč narodi in vsi sistemi razpadli. Sama ne vem, čemu bomo še rekli »ljudsko« ali »narodno«.

In kot je bilo že rečeno, je dediščina pomemb-na tudi za posameznika in za prihodnje rodove. Otrok mora videti, kam gre življenje. Če se posta-raš in dolgo živiš, postaneš moder. In modrost se mora od starejših prelivati do otrok, katerim to vli-va občutek varnosti in miru, ker vedo, kam grejo. Danes otroke premalo izpostavljamo temu miru modrih starih ljudi.

Prepričana sem, da bo ljudska pesem še žive-la. Sicer se bo spreminjala in imela vedno novo zelenje. Dokler bo koreninila v naši podzavesti, bo tudi vedno znova zacvetela. Na umetniškem področju je veliko odličnih vrhunskih priredb in zborov, vendar se skozi šolski sistem in splošno kulturo premalo poudarja domoljubje, negova-nje petja in na splošno beleženje dediščine. Petje iz lastnih korenin je drugo, kot petje po umetnih priredbah. Tu je še velika nevednost in manko moči pevcev. Peti iz sebe in živeti iz sebe je izziv vsakega človeka. Na vsem svetu. Čeprav je v pri-merjavi s stanjem pred osamosvojitvijo spremem-ba vidna: išče se, beleži, a splošna atmosfera ni nič kaj spodbudna; predvsem do slovenstva. Če se bo vzpostavila podpora v družbi, v izobraževalnem sistemu, potem je postavljen vsaj temelj. Potrebu-jemo armado mladih, ki bo to peljala naprej in vse to uresničila, vendar mora družba temu nameniti dovolj pozornosti in pokazati pripravljenost. Za-ščititi nesnovno kulturno dediščino. In to ne na papirju v računalniških projektih, temveč konkre-tno pri ljudeh na terenu. Predstava Tarab Hafla, Medvode 2011

september 2014 NAŠA LUČ 7

K A T E K I Z E M

R O M A N J E T R E H S L O V E N I J

ČLOVEKOVO DOSTOJANSTVO 283. Kako se glasijo blagri?

Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalo-stnim, kajti njihovo žalovanje se bo spremenilo v veselje. Blagor krot-kim, kajti podedovali bodo deželo. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti dosegli bodo usmiljenje. Blagor čistim v srcu, kajti gledali bodo Boga. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo za božje sinove. Blagor preganjanim zaradi pravičnosti, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vas na vse možne na-čine klevetali. Veselite se in vriskajte: vaše plačilo v nebesih bo veliko.

284. Zakaj so blagri tako pomembni?Kdor hrepeni po božjem kraljestvu, ima pred očmi Jezusovo našteva-nje prioritet – to so blagri. Bog je svojemu ljudstvu že od Abrahama naprej dajal obljube. Jezus te obljube prevzame, jim razširi pomen in naredi, da veljajo ne samo na zemlji, ampak tudi za nebesa. To stori s svojim življenjskim programom: Božji Sin postane ubog, da bi z nami delil naše uboštvo, veseli se z veselimi in joka z jokajočimi; ne uporablja sile, marveč kogar tepejo po enem licu, naj hudobnežu nastavi še drugo; je milostljiv in miroljuben in nam kaže zagotovljeno pot v nebesa.

Slovenija, ostani naša!Objavljamo predavanje Tomaža Pavšiča, ki ga je imel na letošnjem romanju treh Slovenij

Dovolite še meni, da vam vsem, ki ste prišli – veliko med vami celo peš – na ta shod rojakov iz domovine, zamejstva in raznih

koncev sveta, izrečem prisrčen in topel pozdrav. Močno se veselim tega že 26. skupnega romanja, kot vi vsi, še posebej pa sem hvaležen in si štejem v veliko čast, da so me prireditelji, zlasti prijatelj Lenart Rihar, povabili, da na tem posvečenem kraju, na tej izjemni točki slovenskega sveta, kjer se srečujejo narodi Evrope, na teh ljubih Svetih Višarjah, povem nekaj besed v korist in ponos slo-venstvu. Čeprav je tako napovedano, vam danes v tem žarečem soncu ne mislim predavati, pač pa bi se z vami rad preprosto pomenil o stvareh, ki nas žulijo kot narodno skupnost, zato vas prosim, da dobrohotno sprejmete to moje marnjanje, Rezija-ni bi rekli »romonenje«. Predvsem bi se rad ustavil ob narodni zavesti, jeziku in simbolih.

Daleč je tisti čas, ko je zažarela misel, da bi se Slovenci za mejami domovine in tisti, ki so raz-pršeni daleč po svetu, bratsko sestali z rojaki iz domovine prav tu na Višarjah. Ti romarski in kul-turno občestveni shodi z odmevnim imenom so se odlično uveljavili, in to zaradi uglednih oseb, cerkvenih in civilnih, ki so na srečanjih sodelo-vale in seveda zaradi množic srčno zavednih slo-venskih ljudi, ki hodijo na to sveto goro. Nekaj višarskih predavateljev je že odšlo k stvarniku in teh se danes hvaležno spominjamo. Zadnji, ki je nenadoma odšel od nas, je bil učenjak medicine, sicer pa priznan etik in velik mož slovenskega du-há, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, dr. Jože Trontelj.

Danes ta dan tu dihamo čisti planinski zrak, v zavetju višarske Marije, in zremo v bližnje in dalj-

Bovčan dr. Ivo Juvančič, sem so hodili nekateri slo-venski dijaki, med njimi je bila tudi narodna juna-kinja Milojka Štrukelj, kot mi je nekoč povedal njen oče. Tukaj je večkrat govoril slavni rojak te doline, žrtev zahrbtnega vosovskega umora, duhovnik in profesor dr. Lambert Ehrlich, po katerem se ime-nuje tukajšnji dom, ki nas danes gosti. In prav dr. Ehrlich je bil eden prvih med Slovenci, ki je načrto-val in napovedoval samostojno slovensko državo.

Današnji prebujevalci sproščenega slovenstva in večjezičnega kulturnega razvoja v tej dolini dolin, Kanalski dolini, pa sedite med nami. Vse, ki smo priromali sem gor na to goro iz koroške de-žele, iz drugih slovenskih pokrajin ter iz svetá, nas objema neki sladki nemir, ki nas na valovih spo-mina, uvidov in hrepenenj ter smelih upanj ziblje v slovenske sanje. Slovenstvo se kot lapuhov cvet, raztreseno po širnem svetu, kot lastovka zvesto vrača nazaj k svojemu bistvu, v svojo izvirno sta-rožitno istovetnost in v naše današnje zavestno in polno-pljučno vztrajanje.

Ob tej priložnosti bi se rad z vami, ki ste se po-dali na to romanje posebne vrste, saj ga doživlja-mo kot nekakšen vseslovenski shod ali tabor, na kratko, a preprosto prijateljsko pogovoril o slo-venski zavesti, našem lepem jeziku, o naših napa-kah in o nujnosti, da se oprimemo trdnih korenin naše istovetnosti, ki je najmanj štirinajst stoletij vztrajala v srcu Evrope. Ta nam je ravno tako po-trebna, kot sta nujna demografski razvoj in nova rojstva, če kot narod hočemo obstati.

Ob prvem višarskem srečanju, šestindvajset let nazaj, smo matični Slovenci živeli v že razpadajoči socialistični federativni Jugoslaviji, kmalu zatem pa se nam je uresničil tisočletni sen, postali smo neodvisni in naš slovenski jezik – še v Prešerno-vem času so govorili, da je to le jezik hlapcev in dekel – je postal uradno enakopraven med jeziki Evropske zveze. Naš narod se je leta enaindevet-deset tako povzdignil, da smo rodovi, ki smo ta-krat to doživeli, lahko srečni in hvaležno ponosni.

KAJTI ON SAM JE POT, po kateri se splača hoditi, luč, ki se jo splača pri-žigati, življenje, ki je vredno, da ga živimo, ljubezen, ki se jo splača ljubiti.

mati Terezija

HOTETI VSE, KAR HOČE BOG, in to vedno, ob sleherni priložnosti in brez omejevanja. To je božje kraljestvo, ki je popolnoma v notranjosti člove-kovega duha.

Françios Fénelon

Foto

: am

meh

rot.m

ysite

.syr.e

du

Prof. Tomaž Pavšič

ne vršace, ki so videli že prve naseljence in naše davne prednike; mimo njih oziroma pod njimi so skozi stoletja hrumeli številni, tudi mogočni narodi in že zdavnaj izgubljena ljudstva. Vsaka gora v okolici je imela svojo burno zgodovino in svoje občudovalce. Tu mislim na Kugyja in Oj-cingerja, na Dolharje, na duhovnika in profesorja Rafka Premrla, ki je ljubil te kraje in te ljudi – on je svoje zavzemanje za slovenske rojake Kanalske doline moral plačati z nemškim taboriščem. V še vidni daljavi se blešči Veliki zvonar ali Klek, ki ga je pred dvesto leti premagal duhovnik in človeko-ljub evropskih razsežnosti, vsestranski učenjak in strokovnjak Valentin Stanič iz Bodreža pri Kanalu.

Naše letošnje Višarje imajo še prav poseben pomen, ker bodo pri slovesni maši opoldne peli domači pevci in pevke, namreč cerkvena zbora iz Ukev in Žabnic. Vsi ti se nam bodo predstavili tudi na kulturnem nastopu po maši na tem mestu, kjer smo zdaj. V času temnega obdobja pred drugo svetovno vojno so se tu sestajali narodno zavedni ljudje iz Primorske, nekaj predavanj je imel tudi

Se nadaljuje

Tomaž PAVŠIČ

NAŠA LUČ september 20148

R A F A E L O V A D R U Ž B A Maruša NARTNIK

in varuje slovenski narod. Popoldanski kulturni program je bil pester, saj je bila slovenska beseda predstavljena v obliki petja in recitacij. Sodeloval je pevsko-inštrumentalni moški trio iz Žabnic, ki nas je razveselil z narodno-zabavno glasbo. S svo-jo prisotnostjo so nas na Višarjah med drugimi počastili ugledni gostje dr. Andrej Capuder, Lojze Peterle, Mojca Kucler Dolinar in Zorko Pelikan.

Po programu smo goste postregli, in radi so se zadržali, saj je bilo v čudoviti naravi prijetno

vzdušje. Srečanja je bilo konec, a veselje v očeh je dokazovalo ljubezen do naroda, ki bo še dolgo v srcih vseh udeležencev.

Mladi iz Argentine smo radi sodelovali pri iz-vedbi tega srečanja in hvaležni smo Rafaelovi družbi, ki omogoča takšna druženja in tako zave-stno spodbuja pripadnost slovenskemu narodu. Bog daj, da bi take dejavnosti naprej rasle in bi se jih mnogo Slovencev udeleževalo! Bog te živi, Slovenija!

26. romanje treh Slovenij na Svete VišarjeLepo sončno jutro je sprejelo romarje na Svetih Višarjah v nedeljo, 3. avgusta. Kot vsako leto je Rafaelova družba tudi letos organizirala roma-nje treh Slovenij, da bi se Slovenci iz domovine, zamejstva in izseljenstva povezali med seboj in utrjevali narodno zavest.

Romarje smo udeleženci višarskih dni spre-jeli v Ehrlichovem domu, kjer so se v pri-jetni družbi duševno in telesno okrepčali.

Čeprav je sonce močno pripekalo, smo se zbrali na ploščadi za cerkvijo, kjer je vse navzoče toplo pozdravil msgr. Janez Pucelj. Besedo je nato pre-dal osrednjemu govorniku, prof. Tomažu Pavšiču, ki je s predavanjem z naslovom »Slovenija, ostani naša!« navdušil občinstvo.

Opoldne se je cerkev napolnila z romarji, kjer je celjski škof dr. Stanislav Lipovšek daroval sveto mašo skupaj z duhovniki iz Slovenije in zamejstva. Ob petju cerkvenega pevskega zbora iz Žabnic smo povzdignili naše prošnje k Mariji, naj spremlja

Romarji treh Slovenij

Rezijani popestrili dogajanje na Dobrodošli domaV soboto, 5. julija, je v Škofji Loki potekala pri-reditev Dobrodošli doma. Srečali smo se lahko z zamejci in Slovenci po svetu. Bilo je pestro. Veliko skupin se je zvrstilo na odru. Med njimi ljudske pevke iz Števanovcev in skupina Val Resia iz Rezije. Pevke smo predstavili v prejšnji številki. Prav tako pa smo prosili skupino Val Re-sia, ki smo jo povabili, da nastopi na prireditvi, da se predstavi. Povprašali smo Pamelo Pielich, voditeljico skupine.> Kako bi na kratko opisali vašo folklorno sku-

pino?Skupina Rezijanov, ki z veseljem deluje in ohranja rezijansko kulturo, glasbo in ples, in veliko potuje po svetu!> Za sabo imate že vrsto let delovanja, kdaj je

skupina prvič nastopila skupaj? Prvi nastop folklorne skupine »Val Resia« je bil v Vidmu že oktobra leta 1838, ko je cesar Ferdinand prvič prišel na obisk v našo deželo. Od takrat naša folklorna skupina nosi po svetu rezijanski ples, pa seveda tudi rezijansko glasbo. > Ob vašem nastopu smo opazili, da nosite lepa

oblačila. Noše, v katere so plesalci opravljeni, so repro-dukcije oblačil s konca osemnajstega in začetka devetnajstega stoletja. Imamo nošo, ki predsta-vlja mlado, neporočeno dekle, ki išče fanta, druga noša predstavlja ženo, predstavljamo pa tudi no-šo vdove. Za moške imamo noši, ki predstavljata mladega in bogatega. V Škofji Loki je folklorna skupina predstavila tudi pustne noše, zelo lepe! Sicer pa so to, v našem narečju 'te lipe bile maškere', se pravi lepe bele maškare.> Kaj je značilno za rezijanski ples?

Aleš, Nevenka in Marjanka GROHAR

Folklorna skupina iz Rezije

Naša orkestraša imata dve vrsti inštrumentov: prva je violina, ki ji mi pravimo cïtira, drugi pa je violon-čelo, po naše bünkula. Značilno je, da godci, ki igrajo na cïtiro, vedno tolčejo tudi z nogo ob tla, za boljši ritem. V preteklosti smo Rezijani, ko še nismo po-znali violine in basa, verjetno igrali na dude.

V Reziji nimamo glasbene šole, kjer bi se mladi učili igranja na te inštrumente, pač pa se ti po po-sluhu učijo pri starejših. Če prvič slišite rezijansko glasbo, se vam bo zdelo, da se ponavlja in je skrat-ka vedno enaka. V resici pa ni tako. Imena viž so različna. Najbolj znana je Lipa ma Marica (Lepa moja Marica), to je naša himna. V Reziji plešemo za pra-znike, za segre, za pust in za ženitke: po navadi sta v paru moški in ženska. Lahko pa tudi dva moška ali pa dve ženski. Ti plesi in glasba pa so sicer zelo stari: to lahko opazimo po tem, da sta plesalca v paru, ne da bi se drug drugega dotaknila.> Veliko nastopate po svetu. Kje vse ste že na-

stopali? Kako ljudje sprejmejo vaše nastope?Folklorna skupina »Val Resia« je nastopala že v več evropskih državah: Avstriji, Belgiji, Franciji, Španiji, Nemčiji, Luksemburgu, na Nizozemskem, Portugal-skem, v Švici, Sloveniji, Ukrajini in Italiji. Štiri leta nazaj smo bili tudi na Japonskem za festival WMDF v Hokadate (otok Hokkaido). Japonci so plesali

skupaj z nami, po rezijansko, ker smo imeli tudi delavnico plesa! To je bilo res zanimivo in tudi sme-šno za nas, kako so plesali in tolkli z nogo! Pa tudi v Južni Ameriki in Peruju. Tam res živijo za ples! Imajo lepe noše in vsi poznajo domačo kulturo.> V skupini je okoli petdeset mladih. Kaj vas

združuje v tako velikem številu, kaj vas moti-vira?

Bi rekla, da se vsi v Reziji znamo in z veseljem dru-žimo, da naredimo nekaj 'konkretnega' za našo dolino in za našo kulturo! Naša folklorna skupina je res dobra za zabavo! Ko slišimo cïtiro, gremo iter na tle in to pomeni, da imamo to glasbo v srcu! Ve-liko potujemo in to mlade motivira. Veliko delamo tudi v kulturnem domu v Reziji, tam imamo vaje in tudi 'fešte', koncerte, razstave. Vsi želimo delati nekaj konkretnega in veliko si pomagamo, organi-ziramo sami, imamo spletno stran in smo tudi na facebooku, tam pišemo, kaj delamo.> Kakšni so vtisi ob nastopu na prireditvi Dobro-

došli doma? Ste že večkrat nastopili v Sloveniji?Res smo bili veseli. Bilo je veliko zanimanja za našo skupino, okoli noše, inštrumentov … Imeli smo tu-di intervju, po rezijansko, kot po navadi, ko smo v Sloveniji! Bil je zelo lep dan! Še enkrat lepa hvala za vabilo in upamo, da bomo spet na »tle« v Sloveniji.

september 2014 NAŠA LUČ 9

S L O V E N I JA , N A Š S K U P N I D O M

Premisleki

Drago Bajt v Demokraciji o zaprtem Janezu Janši

V javnosti, ki pozdravlja ob-sodbo Janeza Janše, pa tudi v večini medijev, ki podpira-jo mnenje te javnosti, so se ob Janševem odhodu v za-por pojavile tudi primerjave z nekaterimi obsojenimi evropskimi politiki, med drugim s Sanaderjem in Berlusconijem. Janša je, trdijo, pač doživel usodo obeh korumpiranih politi-kov, kar dokazuje, da tudi v Sloveniji deluje pravna država. Primerjava te vrste je na trhlih temeljih – z obema politikoma druži Janšo samo to, da je tudi sam politik. Če je pri Janši šlo za domnevno korup-cijo, ki doslej ni bila dokazana, je šlo pri Berlusco-niju in Sanaderju za očiten kriminal: moralno spor-nima politikoma so trdno dokazali kazniva dejanja podkupovanja z večmilijonskimi evrskimi vsotami v osebno korist, ustrezno pa sta bila tudi obsoje-na na višji kazni, izolirana v svojih strankah in brez podpore v evropski politiki. Pri Janši je kazen za domnevna kazniva dejanja tako neusklajena z lu-knjičastimi indici, da se ne more zdeti drugačna kot eksemplarična, torej politično opozorilna in prisil-no vzgojna – torej kot kazen, kakršne so izrekali v totalitarnih režimih, ki so obtičali na smetišču.

Informatik dr. Žiga Turk o novih obrazih in politiki

V Sloveniji je prevladalo pre-pričanje, da je politika odpo-vedala in da so zato potrebni novi obrazi. Da se morajo s politiko ukvarjati nepolitiki. Prvi del drži. Politika je odpo-vedala. Drugi je napačen. Potrebujemo več politi-ke, več diskusije o politikah, več podlag za dialog o politikah, več kariernih politikov. In boljše politike.

Politika je upravičeno na slabem glasu. Od le-ta 2009 ni bila sposobna upravljati države. Ni bi-la sposobna krmiliti slovenske barke skozi vihar krize, ampak nas je premetavalo, kakor so pač pljuskali valovi in se je zdelo udobno potnikom. Resno ukrepati je poskušala samo Janševa vlada. Kadar zadeve zavozi levica, krivdo pripišejo vsej politiki. Takrat se tudi novi obrazi na volitvah dosti bolje obnesejo. Če dela napake desnica, ni kriva politika, ampak Janša, in na volitvah ima možno-sti tudi opozicija, ne samo novi obrazi.

Na družbenih omrežjih, v gostilniških debatah in v kolumnah slovenskih časopisov si je brez po-sebnega intelektualnega napora mogoče zago-toviti modro prikimavanje. Dovolj je, da povprek kritiziramo politike in nadstrankarsko dodamo, da so vsi isti, levi in desni. Zato se nam kot izbira za politične funkcije uspešno ponujajo nepolitiki.

Publicist Tomaž Štih v Reporterju o gospodarskem nazadovanju

Če iščete točko, pri kateri so šle stvari v Sloveniji narobe, je bil to medijski pogrom, ki je sledil /pred desetletjem pripravljenemu predlogu za

Rusije. Otroci so se vsak dan tri ure učili sloven-ščino, glede na predznanje pa so bili razdeljeni v tri skupine. Tudi v »prostem času« so čim več govorili slovensko in tako utrjevali jezik. Otroci so se poleg učenja slovenščine lahko preizkusili v lo-kostrelstvu, kajakaštvu in veslanju, spoznavali so okolico, obiskali pa so tudi muzej železarstva, saj je letošnji tabor potekal nad Jesenicami.

KOROŠKA SLOVENKA ANA BLATNIK V AVSTRIJSKEM PARLAMENTU. Ana Blatnik iz Bilčovsa je ko-nec julija prevzela funkcijo predsednice zveznega sveta na Dunaju. Blatnikova je tako zasedla četrto najvišjo pozicijo v državi Avstriji. Do sedaj še no-benemu predstavniku slovenske narodne manjši-ne ni uspelo priti na tako visok položaj. V drugem domu avstrijskega parlamenta je ponosno spre-govorila v slovenskem jeziku.

25. OBLETNICA MOHORJEVE LJUDSKE ŠOLE V CE-LOVCU. Od leta 1976 so si slovenske družine priza-devale za ustanovitev slovenske šole. Septembra 1989 pa je šola po premostitvi mnogih ovir s strani Zvezne dežele Koroške in škofije končno zaživela in se kakovostno razvijala do danes. Šola je zaseb-na, otrokom omogoča dvojezično izobrazbo. Pouk poteka izmenično en dan v slovenskem in nasle-dnji dan v nemškem jeziku. Po besedah ravnatelji-ce Marice Hartman je v teh letih obiskalo Mohorje-vo ljudsko šolo 460 otrok in 90 % učenk in učencev nadaljuje izobraževanje na Slovenski gimnaziji.

PREDČASNE DRŽAVNOZBORSKE VOLITVE V PARLAMENT. Osme volitve v Državni zbor Republi-ke Slovenije so potekale 13. julija 2014. Redne volitve so bile sicer predvidene za leto 2015. Od približno 1,7 milijona upravičencev jih je na voli-tvah oddalo svoj glas 51 odstotkov. Novo zased-bo državnega zbora bodo v prihodnjem štirile-tnem mandatu sestavljali poslanci sedmih strank: Stranka Mira Cerarja (SMC), Slovenska demokrat-ska stranka (SDS), Demokratične stranke upoko-jencev Slovenije (DeSUS), Socialni demokrati (SD), Združena levica (ZL), Nova Slovenija (NSi), Zave-zništvo Alenke Bratušek (ZaBA). Dve poslanski mesti zasedata narodni skupnosti. Prvič po letu 1992 se v parlament ni uspelo uvrstiti slovenski ljudski stranki (SLS).

FESTIVAL DRUŽIN NA OTOČCU. Festival se je ko-nec junija odvijal že osmič, in sicer pod vodstvom zavoda Iskreni.net. Na festivalu, ki je potekal v pri-jetnem dolenjskem okolju, je bilo živahno, saj se ga je udeležilo več kot 400 družin in več kot 2000 udeležencev. Skozi program so potekale razne de-lavnice in igre, dodatno pa so ga popestrili še Urška band, Miškolinček, Gregor Čušin in Ribič Pepe.

LETOŠNJI MATURANTI. Splošne mature se je le-tos udeležilo 7 tisoč 378 kandidatov, uspešno jo je opravilo več kot 93,1 odstotek prijavljenih. Po-klicno maturo je prvič v celoti opravljalo 7 tisoč

gospodarsko sprostitev Slovenije/. Takrat zau-stavljeni procesi so v politiko vrnili na volitvah poraženo politkomisarstvo, generacije reforma-torjev, ki je takrat odšla, pa nikoli nismo mogli na-domestiti. Pojavi, kot so montirani sodni procesi, grožnje z razveljavitvijo volilnih izbir, medijske blokade, sindikalno silaštvo in bizarna titoistična rajanja, so zgolj vse bolj radikalna sredstva, s ka-terimi se upira spremembam.

Mednarodna poslovna javnost nas desetletje pozneje uvršča med najbolj socialistične države Evrope. Z vsemi značilnostmi oz. slabostmi tega sistema. Imamo največji delež gospodarstva v lasti države v razvitem svetu. Največji kapitalist in vlagatelj v okolju, ki naj bi spodbujalo prosti trg in svobodno podjetniško iniciativo, je država. Vsi ključni podsistemi – zdravstvo, pokojnine in šolstvo – so državni. Prav tako največje banke in zavarovalnice, ki so povrhu ves čas pod političnim nadzorom. Zaposleni v Sloveniji so med najbolj dohodkovno izenačenimi, njihove plače pa med najbolj obremenjenimi na svetu. V imenu social-ne pravičnosti je nižji srednji razred obdavčen z najvišjo dohodninsko stopnjo; da se ne bi kdo po nesreči z delom in sposobnostmi dvignil nad pro-letariat in v svojem okolju ustvaril vtisa, da je to mogoče. Imamo eno najbolj zapletenih delavno-pravnih zakonodaj, ki spodbuja ustvarjanje mest z nizko dodano vrednostjo in nas peha v konku-renčni boj z Indijo in Kitajsko. /…/

Zdi se, da smo na letošnjih volitvah dosegli dno. Zmagala je stranka dobrega Mira Cerarja, ki je v predvolilnem boju najbolj verodostojno dokazal, da ne bo spremenil nič; ker tako ali tako ne ve, kaj sploh bi. Združena levica, katere cilj je v naš zato-hli trockizem uvesti več elementov maoizma in čegevarizma, metoda za dosego cilja pa revolucija iz opozicije, ima večjo podporo od Nove Slovenije.

Novice21. TABOR SLOVENCEV PO SVETU. V Zavodu sv. Stanislava je julija v organizaciji Izseljenskega dru-štva Slovenija v svetu potekal tabor Slovencev po svetu. Prireditev se je pričela s sveto mašo, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, somaševala sta tudi duhovnika Zvone Podvinski iz Švedske in Franci Cukjati iz Argentine. Program se je nadaljeval z okroglo mizo na temo Slovenska samostojnost in državnost skozi čas. Sodelovali so: dr. Rosvita Pesek, dr. Andreja Valič Zver, dr. Renato Podbersič in dr. Andrej Vovko. Prireditev so z re-citacijami in petjem popestrili dijaki iz Argentine in Kanade, kantavtor Milan Vinčec in trio Reverie.

SREČANJE ROJAKOV PRI MARIJI NA BREZJAH. Na nedeljo Slovencev po svetu so se v sklop prazno-vanj ob 200. obletnici Layerjeve milostne podobe na Brezjah srečali rojaki iz različnih koncev sveta in drugi verniki, ki jih Marija Pomagaj spremlja na njihovih poteh. Ob tej priložnosti je božjepotno središče dobilo mozaično podobo Marije Poma-gaj, delo Lojzeta Jeriča, ki so jo Brezjam podarili rojaki iz Avstralije. Slovesno sv. mašo je vodil kar-dinal dr. Franc Rode.

TABOR SLOVENSKIH OTROK PO SVETU. Svetov-ni slovenski kongres je tudi letos pripravil tabor, namenjen slovenskim otrokom, ki živijo po sve-tu. Udeležilo se ga je 54 otrok iz Italije, Švedske, Hrvaške, BiH, Srbije, Luksemburga, Kanade in

NAŠA LUČ september 201410

Kriza znanja in zdrave pameti

Povolilno obdobje po izrednih volitvah v slo-venski parlament še ni končano. Sredi sep-tembra naj bi bila izglasovana nova vlada.

Rdeča kot puran. Napovedi mavrične spravne po-miritvene vlade so se izkazale za novo veliko po-tegavščino starih komunističnih sil. Naivneži, teh je v Sloveniji zaradi pomanjkljive politične izobrazbe, kar je nedvoumna posledica skoraj petdesetletnega komunizma, vedno več, se niti ne zave-dajo tragedije, ki so jo nakopali svoji državi.

Novo vlado bo vodil pravnik dr. Miro Cerar. Pred volitvami je organizi-ral novo stranko in zmagal z veliko prednostjo pred drugimi. Obljubljal je nove obraze in novo politiko, konec vsestranske krize, v kateri se nahaja Slovenija že nekaj let. Sedaj, ko so obrisi in osebe njegove vladne ekipe že bolj ali manj znani, o novih obrazih ni ne duha, ne sluha. Stari poli-tični mački in navidezni novi obrazi v parlamentu, v glavnem nižji kadri nekdanje Drnovškove LDS, komunističnega klona, so znova na prestolu. Vsakemu je jasno, da nekdanja komunistična levica in njeni dediči, ki tega niti ne skrivajo, ne mislijo, da bi kdo drug sodeloval pri razprodaji nekdanjega državnega premoženja. Njihova prednost pred drugimi je v tem, da obvladujejo osrednje tiskane in elektronske medije, kamor so zaposlili svoje izbrane študente. Mnogi so prepričani, da leva vlada, tako kot prejšnja, več kot dobro leto ne bo zdržala. Čeprav so ljudje hoteli no-ve obraze, so izvolili kopijo prejšnje vlade. Tudi prejšnja je razpadla zaradi notranjih sporov, ne moči opozicije.

Politične razmere so v resnici še bolj tragične, kot sporočajo gornje vrstice. Voditelja največje opozicij-ske stranke in osamosvojitelja Ja-neza Janšo so zaradi korupcije za dve leti zaprli. Sodba je brez oti-pljivih dokazov, takoimenovana indična. Sodišče ni nikoli zmoglo najti izvrševalcev povojnih pobo-jev, čeprav smo vsi vedeli zanje in

so povsod kosti pobitih. Baje so samo indici, ni dokazov. Takemu sodstvu, pa ne samo zaradi tega, človek ne more zaupati. Še toliko bolj, ker levica kot dobro organiziran orkester zelo uglašeno napada vsakega, ki dvomi v delo sodišča. Med njimi so celo odlični pravniki, sicer nasprotniki Janše. Vsaj del Slovencev se je šele sedaj zavedel, da je sodstvo po osamosvoji-tvi Slovenije, z redkimi izjemami, ostalo ena najmočnejših komunističnih trdnjav. Med njimi je veliko otrok nekdanjih komunističnih funkcionarjev. Vsi so lahko videli fotografijo visoke sodnice, kako maha na neki zabavi, oblečena v nekdanjo komunistično pionirko, z jugoslovansko zastavo z zvezdo. V samostojni Sloveniji! Nič se ji ni zgodilo. Se spomnite nekda-nje odlične televizijske napovedovalke, ki so jo umaknili, ker je imela na ekranu križ pod vratom.

SLS, steber slovenskega političnega življenja v zadnjih sto letih, je iz-padla iz parlamenta. Svoje nesreče so krivi sami. Če se bodo hoteli vrniti na politični oder, bodo morali najprej sami pri sebi ugotoviti, kdo so in kaj hočejo.

Nova Slovenija je po novem krščanska demokracija. Dobili so en glas več kot na prejšnjih volitvah in računali celo na to, da bodo v novi vladni koaliciji. Naivneži. Njihovi prišepetovalci sedaj odkrito priznavajo, da so jih zato lovili na limanice, da bi jih izrezali iz pomladnega osamosvojitve-nega bloka. Nekateri mladi v njenem vodstvu so popolnoma nasedli in starejše, vendar še vedno mlade kadre izrivajo iz odločanja. So proti Janši, ker je popularnejši in uspešnejši od njih.

Vsekakor ima levica v Sloveniji dvotretjinsko večino v parlamentu in državo lahko ustavno spreminja, kot se ji zljubi. Med levičarji ni ljubezni med posameznimi člani in funkcionarji, kot ideološka in politična orga-nizacija pa obračunavajo s tekmeci in nasprotniki ne glede na vse. To je tudi bistvena lastnost in značilnost totalitarizma.

Molimo za domovino!

S L O V E N I JA , N A Š S K U P N I D O M

413 kandidatov, uspešnih je bilo 92,9 odstotka prijavljenih. Na katoliških gimnazijah so tako po uspešnosti kot po doseženih točkah nad povprečjem. Uspešnost na maturi je bila v Vipavi in v Želimljem stoodstotna, na gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru 98-odstotna in na šentviški gimnaziji 97,8-odstotna. Zlatih maturantov, ki so dosegli 30 točk ali več, je v Sloveniji 284, prihajajo iz 46 šol. Na katoliških gimnazijah je zlatih maturantov 22 ozi-roma slabih osem odstotkov v Sloveniji. V Mariboru in v Želimljem so po trije, v Vipavi šest in v Šentvidu deset.

ZMAGA MLADINSKEGA MEŠANEGA ZBORA SV. STANISLAVA NA PRESTIŽNEM MEDNARODNEM ZBOROVSKEM TEKMOVANJU. Zbor, v katerem prepevajo di-jaki in dijakinje Škofijske klasične gimnazije Ljubljana, je postal absolutni zma-govalec prestižnega mednarodnega pevskega festivala in tekmovanja v Kana-di, na katerem je sodelovalo 25 zborov iz devetih držav (Kanade, ZDA, Rusije, Ugande, Nove Zelandije, Slovenije, Kenije, Češke in Tajvana). Poleg glavne na-grade je slovenski zbor osvojil še 1. mesto v kategoriji mladinskih zborov, 2. me-sto v kategoriji odraslih mešanih zborov in 1. mesto v kategoriji ljudske glasbe.

DUHOVNIK DR. JOŽE GOLE POKOPAN V DOMAČI ZE-MLJI. Na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, 8. decembra 2013, je Gospod k sebi poklical dr. Jožeta Goleta, duhovnika novomeške škofije in dolgoletnega profesorja na visoki teološki šoli Presvetega Srca v Hales Cornersu v Millwaukeeju (ZDA).

Dr. Gole se je rodil 21. septembra 1916 v Zagorici pri Dobrniču. Odraščal je v izjemno skromnih razmerah. Bil je odličen študent, zato ga je škof dr. Gregorij Rožman poslal na študij na Sorbono v Pariz. 4. julija 1943 je bil posvečen v du-hovnika. Leta 1945 je bežal na Koroško, nato je prišel v Gradec, kjer je kljub težki bolezni leta 1948 doktoriral. Poučeval je Sveto pismo v Gradcu, nato pa se je na povabilo jezuitov iz Millwaukeeja leta 1950 odločil, da gre v ZDA in poučuje na Univerzi Marquette (cerkveno pravo) ter na visoki teološki šoli Presvetega Srca. Študentje so ga vselej cenili kot odličnega predavatelja, predvsem pa kot do-brega duhovnega spremljevalca. Tekoče je govoril sedem jezikov. Dejavno se je vključil tudi v življenje slovenske skupnosti in župnije sv. Janeza. Gospod Gole je bil velik dobrotnik misijonarjev, veliko pa je v preteklosti pomagal tudi Cerkvi na Slovenskem. »Železni« jubilej je obhajal julija 2013 v Millwaukeeju. Pokojni dr. Gole je bil zelo navezan na svoj dom in domovino. Na njegovo željo je bil 28. junija 2014 pokopan v domačem Dobrniču.

kar je nedvoumna

»Vsaj del Slovencev se je šele se-daj zavedel, da je sodstvo po osa-mosvojitvi Slovenije, z redkimi iz-jemami, ostalo ena najmočnejših komunističnih trdnjav.«

Stane GRANDA

ŠPORT

Slovenska košarkarska reprezentanca je s tremi prepričljivimi zmaga-mi osvojila prvo mesto na turnirju za pokal Adecco. Začela je priprave na svetovno prvenstvo, ki ga bo septembra gostila Španija.

Mariborske nogometaše sedaj čakata odločilni tekmi za uvrstitev v ligo prvakov, igrali bodo proti Glasgowu Celticu. Pred tem so Maribor-čani izločili nogometaše iz Mostarja (BiH), v 3. krogu kvalifikacij pa še Maccabi iz Izraela.

Smučarski skakalec Peter Prevc je zmagal na prvi skakalni posamični tekmi poletne velike nagrade v Wisli na Poljskem.

Jadralki Tina Mrak in Veronika Macarol sta osvojili bronasto medaljo na odprtem evropskem prvenstvu v razredu 470 v Atenah.

Teniški igralec Blaž Kavčič je zmagal na turnirju ATP Challenger Tilia Slovenia Open v Portorožu in tako osvojil že svoj 12. naslov ATP Challenger  v karieri.

Po dveh letih je v Slovenijo po zaslugi hokejskega mojstra Anžeta Ko-pitarja, igralca moštva Los Angeles Kings, znova prišla prestižna lovo-rika lige NHL. Stanleyjev pokal in našega zvezdnika so navdušenci spre-jeli v jeseniški dvorani Podmežakla.

Ekipne kajakašice Eva Terčelj, Ajda Novak in Nina Bizjak so na evrop-skem prvenstvu za mladince in mlajše člane v Skopju osvojile zlato ko-lajno, Eva Terčelj pa je osvojila tudi bronasto odličje v posamični tekmi med mlajšimi članicami.

september 2014 NAŠA LUČ 11

Ž U P N I J E

GRADEC

Tudi v naši slovenski cerkveni skupnosti Marija Pomagaj v Gradcu z veliko zaskrbljeno-

stjo spremljamo pretresljiva poroči-la o tem, kako skrajneži v Iraku silijo predvsem kristjane v spremembo vere, jih pobijajo ali izganjajo. Maje-mo z glavo, kako je to sploh mogoče v današnjem modernem času! Toliko sovraštva, nasilja, uničevanja ne sa-mo verske, ampak tudi zgodovinske in kulturne dediščine. Beseda nam zastane v grlu, žalostni smo, poču-timo se nemočni in se z molitvijo obračamo k Bogu, naj pomaga tem ubogim ljudem.

Po drugi strani pa nas spet bodri vzdušje toliko mladih na mednaro-dnem mladinskem festivalu v Me-džugorju, ki je trajal od 31. junija do 6. avgusta. Nad petdeset tisoč mla-dih iz šestdesetih držav se je udele-žilo tega festivala, ki je letos prazno-val svoj 25. jubilej. Srečni smo, da je na svetu toliko mladih, ki verujejo v Boga. To srečanje mladih, to navdu-šenje, smeh, mladostna razigranost s predavanji, petjem, plesi itn., po-pestrena z vsakodnevno večerno sv. mašo, nam daje upanje in nas utrju-je v naši veri.

Čas počitnic in dopustov se bliža koncu. To občutimo tudi mi pri naših nedeljskih mašah, ko se naša zakla-dna kapelica napolni z nasmejanimi in srečnimi obrazi. Po sv. maši se v Kolbejevi kleti ob dobri kavici in ko-lačih nadaljujejo živahna pripovedo-vanja o različnih prijetnih in nepri-jetnih dogodkih z dopusta. Tako se

A V S T R I J A

naša slovenska cerkvena skupnost zopet pripravlja na nova prijetna skupna srečanja in sv. maše. Poseb-no smo veseli, če se nam pridružijo tudi mladi.

Čeprav smo vedeli, da se je zdrav-je naše drage gospe Ide Glavač poslabšalo, nas je žalostna vest, da je gospa Ida v soboto, 9. avgusta, v Gospodu zaspala, zelo potrla. Go-spa Ida Glavač, roj. Kristančič, se je rodila 13. avgusta 1936 v Vipolžah v Brdih v Sloveniji kot šesti od sedmih otrok. Osnovno šolo je obiskovala v Vipolžah, gimnazijo na Dobrovem v Brdih. Po končani šoli je morala tr-do delati na državnem kmetijskem posestvu Vipolže in še pomagati do-ma. V avgustu 1957 jo je njen stric Jožef Jasnič, ki je imel trgovino v Gradcu, povabil k sebi in tako je naša draga Ida leta 1957 prispela v Gradec. Septembra istega leta se je zaposlila pri firmi Gutenberg in po-leg tega pomagala stricu. V Gradcu je kmalu zatem spoznala gospoda Avgusta Glavača, izvrstnega mizar-ja in organizatorja, s katerim sta si

ustvarila družino in se vselila v sku-pno stanovanje na Leonhardstrasse 38 v Gradcu. V maju 1968 se jima je rodila hčerkica Karin. Istega leta sta začela z gradnjo hiše v Strassgangu. 11. aprila 1970 sta stopila v zakonski stan. Tri leta kasneje, 1973, se jima je rodil sin Gerhard. V poletju 1978 sta se preselila v novo hišo. Bodisi v hiši bodisi na vrtu, gospa Ida se je z ve-seljem lotila vsakega dela in je bila vedno srečna in zadovoljna. Tudi pri firmi Heller, kjer je delala dvakrat na teden, so jo zelo cenili. V počitnicah je rada šla z družino domov v Slove-nijo in preživela prijetne trenutke pri svojih bratih in sestrah. Takšno smo jo poznali tudi mi v naši slovenski cerkveni skupnosti: vedno veselo, prijazno, zanesljivo in zelo natančno delavko, dobro prijateljico in odlič-no pevko.

Tudi ko se je leta 2004 začelo nje-no trpljenje zaradi bolezni, nismo mogli verjeti, s kakšnim optimiz-mom in potrpežljivostjo je vsa ta leta prenašala bolečine. Nikoli se ni potožila, veselila se je z nami, z na-mi prepevala v naši Kolbejevi kleti in nas bodrila. Njej ob strani je vsa ta leta stal njen soprog Gustl (tako ga kličemo). On je vedno vzorno skrbel za svojo družino. Največje veselje mu je bilo (če je Idino zdravje do-pustilo), da jo je pripeljal k sv. maši v našo zakladno kapelico, tako da smo lahko po maši z njo poklepetali in se z njo poveselili. Zanjo je storil vse, kar je zmogel kot njen soprog in najboljši prijatelj. Ob tej priložnosti se v imenu vseh kakor tudi v mojem imenu prisrčno zahvaljujem Gustlu

za njegovo dolgoletno skrb in nego za našo Ido pa tudi za posebno skrb v naši slovenski cerkveni skupnosti v Gradcu. Dragi Gustl, naj Ti Bog na-kloni še veliko zdravih in lepih let. Gustl in Ida sta imela še veliko želja, vendar je Gospodar življenja Ido po-klical v večnost. Bog naj ji nakloni večni mir in pokoj! Našo drago Ido smo spremljali na njeni zadnji ži-vljenjski poti v četrtek, 14. avgusta, ob 11.30 uri na Centralnem pokopa-lišču (Zentralfriedhof) v Gradcu, en dan po njenem 78. rojstnem dnevu. Slovesno sv. mašo je bral naš pater mag. Jože Lampret. Naša organistka Jelena Kanski je dragi Idi v slovo za-pela Ave Marijo Bacha-Gounoda, na orglah pa jo je spremljal Miran Deve-tak, ki je profesor za klavir v Parizu in Gustlov sorodnik. Mi smo se od naše Ide poslovili s pesmijo »Bog, ljubim te« in »Marija, mati moja«. Na pra-znik Marijinega vnebovzetja ali veliki šmaren, 15. avgusta, smo v naši za-kladni kapelici obhajali sv. mašo, po-leg drugih tudi za našo Ido Glavač.

Praznik Marijinega vnebovzetja spada med najstarejše in najpo-membnejše Marijine praznike, saj prve omembe praznika segajo v ob-dobje pred 4. stoletjem našega šte-tja, je v pridigi povedal pater mag. Jože Lampret in dodal: »Marija je mati božjih otrok, srce skrivnosti od-rešenja in jedro krščanstva.«

Želim vsem bralcem Naše luči in prijateljem, da najdejo moč in cilj, veselje in upanje na svoji življenjski poti pod plaščem Marijine materin-ske ljubezni.

mag. Ivanka Gruber

Ida Glavač

B E N E L U K S

BRUSELJ

Bil je praznik sv. Petra in Pa-vla. V nedeljo, 29. junija, so nas obiskali Primorci, Mešani

pevski zbor Lipa iz Šempasa. Ob 10. uri smo v kapeli Slovenskega pasto-ralnega centra v Bruslju imeli pra-znično mašo, pri kateri je sodeloval zbor. Po maši pa so pevke in pevci pod vodstvom dirigenta Mirana Ru-stje zapeli še venček slovenskih na-rodnih pesmi.

Veselo je bilo na pikniku, na vrtu SPC. Številni verniki so se na-to pomešali s prijaznimi gosti, na vrtu SPC so nas že čakale dobrote z žara. Privoščili smo si piknik, kjer ni manjkalo ne hrane ne pijače in ne veselega prepevanja. Gostje so v popoldanskem času odšli na ogled mesta.

Poklon Sloveniji v pesmi in be-sedi. V ponedeljek, 30. junija, so pevci zbora Lipa nastopili na sloven-skem veleposlaništvu, na prireditvi, ki smo jo naslovili Poklon Sloveniji

v pesmi in besedi. Goste je pozdra-vil veleposlanik Matjaž Šinkovec. Po slovenski in evropski himni so zapeli enajst pesmi, žlahtni izbor iz sloven-ske narodne glasbene zakladnice.

Večer je povezoval župnik dr. Zvone Štrubelj.

Nekaj misli in želja iz Poklo-na Sloveniji v pesmi in besedi. »Zazvenela je slovenska in evropska himna. Na trgu Schumann, tukaj v Bruslju, že dolgo stoji spomenik z besedilom Prešernove Zdravljice v vseh evropskih jezikih, svetovno združenje glasbenikov je Beethov-novo Odo radosti poslalo v vesolje kot najbolj žlahtno melodijo vseh časov. Če je v vesolju kdo, ki jo lahko sliši, naj ve, kdo smo Zemljani in kaj so naše najplemenitejše želje in hre-penenja. V tem glasbenem recitalu ob prazniku dneva slovenske držav-nosti pošiljamo tudi mi v eter vesolja nekaj naših slovenskih plemenitih melodij, želja in hrepenenj. Ko sem pred dobrim tednom v Luksembur-gu čakal na srečanje s slovensko MePZ Lipa iz Šempasa po maši in koncertu v SPC

NAŠA LUČ september 201412

Ž U P N I J E

skupnostjo, sem šel v park in sedel na klop. Močno je zadišala cvetoča lipa. Lipa zelenela je, lipa zacvetela je! Vonj lipe naj nas sedaj popelje Domov v slovenski kraj. Prisluhnimo prvi skladbi MePZ Lipa, napisal jo je koroški duhovnik France Cigan. O ti slovenski kraj, si moj zemeljski raj!«

V glasbenem recitalu smo se sprehajali po vseh slovenskih po-krajinah. »Spet na Koroško! Koroška ljudska pesem Ta pav'r pa grahovco seje. Harmoniziral jo je Jože Lesko-var. Tako kot v več naših ljudskih pe-smi fant snubi dekle – z obljubami, z medom na jeziku. Jes pojdem pa dole za Dravco, bom lubu od kraja kar bo! Oj dečva, k'navdej se na paure, pr m'n' boš vsienci ležaua, imeva boš bieve roče! Od radosti srca je naslov pe-smi, ki jo je napisal in uglasbil Janez Petjak. Nadaljevali bomo snubljenje, le vloge se bodo zamenjale. Mla-

do, brhko in ljubko slovensko de-kle nagovarja fanta z gorice: Mojim rožam vodice, mojim ptičkom prosa, tebi fantič z gorice, pa dam srečo srca. Kako zelo daleč od interneta, face-booka, e-mailov, chatov po spletu, ... ki so danes za marsikoga postali edina oblika snubljenja, osvajanja: z revnim besediščem, skrajšanimi be-sedami in stavki, brez vsake poezije, ki je bistveni del govorice ljubezni. Občudujem in ljubim poezijo – tudi tole, ki nam jo bodo zdaj predstavili pevke in pevci zbora Lipa. Bom na hribček zletela, tam se sonček sme-hlja, dol in plan bom objela od rado-sti srca! Upam in želel bi si, da sta potem srečno živela iz radosti srca!«

Še misel o vseh Slovenkah in Slovencih po svetu. »Nastop MePZ Lipa sklepamo s skladbo Slovenska dežela na besedilo Jakoba Razlaga in glasbo Benjamina Ipavca. Besedi-

Pevke in pevci zbora Lipa po nastopu na slovenskem veleposlaništvu v Bruslju

lo pesmi je naravnost programsko, zelo aktualno. Res, Slovenci povsod so vesel'ga srca! Iz srca slovenskega izseljenca pa želja in pričakovanje: In pridem kedaj še sem k vam spet nazaj pogledat, kako tu godi se vam kaj! Zaupam, da boste prijatli mi še, da ni še nobeden pozabil na me. Za-torej resnično povem, slovenski deželi enake ne vem! Naša draga Slovenija bi morala biti že pozlačena s tolikimi hrepenenji in srčnimi željami vseh, ki so zaradi tega ali onega razloga zapustili domovino in se razkropi-li po širnem svetu. Že 23 let živim in delujem zunaj Slovenije, najprej med našimi zamejci v Trstu, potem med izseljenci v Nemčiji in zdaj med Slovenci v Beneluksu. Ko sem pri-hajal domov iz Opčin pri Trstu, so mi rekli: Italijan! Ko sem hodil iz Stuttgarta, so mi rekli: Evoga, Ne-mec je prišel! Zdaj bom za koga v

Sloveniji morda Belgijec ali pa neko čudno bitje, nekakšna zmes Bene-luksa, „Beneluksčan“. Gre za žalosten komunikacijski trk, ki nobenemu nič ne doprinese, ne Slovencem, živečim v državi Sloveniji, ne nam, ki živimo zunaj in ki svojo državo in domovino cenimo in jo imamo radi!

Dame in gospodje, Slovenke in Slovenci, „moji lubi Slovenci“: Pre-malo se poznamo, premalo se ceni-mo, premalo smo ponosni nase in na vse svoje dosežke. Naj bo ta pokon Sloveniji v pesmi in besedi, ki se odvija v srcu Evrope, našega skupnega do-ma, korak k večjemu zaupanju, korak k boljšemu spoznavanju in pre-po-znavanju, korak globoke hvaležno-sti. Obdarjeni smo s tako lepo deželo na sončni strani Alp. Naj ji v pozdrav zazveni tonsko in harmonično boga-ta skladba Slovenska dežela.«

Zvone Štrubelj

F R A N C I J A

PARIZ

»Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet!« je vzklik, ki nas je pariške Slo-

vence in tiste iz okolice sklical v soboto, 14. junija, da v prostorih Katoliške misije proslavimo dan dr-žavnosti in počastimo desetletnico članstva v Evropski uniji. Praznova-nje smo odprli na vrtu Slovenskega doma z mašo za domovino, ki jo je daroval župnik Alek Zwitter v soma-ševanju z gospodoma Davorinom Vrečo in dr. Edijem Kovačem. Pri be-rilih je sodeloval bogoslovec Marko Pavlič, psalm pa je zapela sestra Ana, članica Emanuelove družbe. Dr. Edi Kovač je med pridigo dokazal, kako imajo mali narodi, kot je slovenski, enako raven pred Bogom kot ostali številčnejši in močnejši narodi, zara-di ljubezni, ki jo Bog razodeva v svoji troedini podobi. Zbrano molitev šte-vilnih vernikov, ki so tokrat napolnili vrt, je popestrilo petje Kranjskega okteta, ki je sodeloval pri vseh delih

maše in izvedel med svetim obha-jilom še Gallusovo »Ecce quomodo moritur iustus«. Z zaključno pesmijo »Marija skoz življenje« smo izročili v Marijino varstvo slovensko skupnost v Parizu in našo domovino.

Pod geslom »Sadim drevo med korenine svoje domovine« se je kul-turni del slavja nadaljeval v dvorani

Slovenskega doma. Zbrane Sloven-ce je pozdravila predsednica Dru-štva Slovencev v Parizu gospa Ana Stegu Vičič, navzoče pa sta nago-vorila še slovenska veleposlanica v Franciji gospa Veronika Stabej ter duhovnik, odgovoren za Slovensko katoliško misijo v Parizu (Chatillo-nu), mag. Alek Zwitter. Tako vele-

poslanica kot župnik sta poudarila pomen proslave in se še posebej za-hvalila predsednici društva za pri-zadevanje pri njegovem vodenju in ohranjanju slovenske kulture in slo-venske skupnosti v Parizu.

Govore in ostali del programa je povezovala gospa Nataša Vičič. Kul-turni del programa sta popestrila Kranjski oktet in pesnica Mateja Biz-jak Petit, Slovenka, živeča v Franciji in članica Hiše slovenske poezije v Franciji. Z recitacijo slovenskih otro-ških pesmic pa je sodelovala tudi petletna Helenca Radigue, vnukinja Marije in Franceta Penka, dolgole-tnih sotrudnikov našega društva. K programu moramo prišteti še nekaj glasbenih variacij, kjer so sodelo-vali solisti Kranjskega okteta in go-spoda Niko Kraigher na harmoniki ter Tone Habjan na trobenti. V svoji novi zasedbi je Kranjski oktet, ki ga sedaj vodi gospod Ivan Andres Arn-šek, Slovenec, rojen v Argentini, s tokratnim nastopom doživel »pre-miero«. Skladbe, ki jih je izvajal, so

MePZ Lipa v evropskem parlamentu v Bruslju

Člani društva v sedemdeseti pomladi. Z leve proti desni: Milan Matejčič, Karlo Vičič, Ana

Stegu Vičič, Miro Šuman, Marija Šuman in Štefan Horvat

september 2014 NAŠA LUČ 13

Ž U P N I J E

bile pretežno posvečene domovini. Z bučnim aplavzom smo pozdravi-li začetno pesem »Slovenec sem« (G. Ipavec), s katero so pevci poka-zali ne le kakovost pevske tehnike, temveč in predvsem moč ponosa narodne zavesti, ki prihaja iz dna sr-ca in globokega prepričanja. S tem ponosom so pevci ustvarili posebno vzdušje, v katerem smo ganjeni po-slušali še druge pesmi, od Jerebove-ga »O kresu« preko venčka »Puobeč jak' ne lumpej« do zaključne »Bodi zdrava, domovina« Benjamina Ipav-ca. Mateja Bizjak Petit pa je po pev-skem delu recitirala pesmi Toneta Pavčka, Ervina Fritza in Neže Maurer.

Poseben pečat je slavje dobilo z nepričakovanim obiskom sloven-skega pisatelja Borisa Pahorja. Go-spod Pahor se je namreč mudil v

Parizu zaradi projekcije svojega do-kumentarnega portreta, dela fran-coske avtorice Fabienne Issartel, z naslovom »Boris Pahor, portrait d'un homme libre« (Portret svobodnega človeka). Pisatelj je v svojem na-govoru povedal, da je preživel vse tri najhujše totalitarne zablode 20. stoletja: fašizem, nacizem in komu-nizem, ki so ga hotele izkoreniniti iz slovenske narodne zavesti. Poudaril je, da je v današnji Evropi za mlade še vedno potrebno ohranjati spo-min na žrtve vseh treh totalitariz-mov. Izreden poudarek je dal potre-bi, da si Evropa (in Slovenija) priskrbi Etično listino, s katero bi se morala prizadevati za obrambo narodnih identitet in človekovega dostojan-stva kot upora proti napadom, ki jih uvaja globalizacija, s katerimi reže

Mateja Bizjak Petit (levo) in Nataša Vičič (na desni)

Kranjski oktet med koncertom. Z leve proti desni: Ivan Andres Arnšek, Nace Vidmar, Gregor

Dolar, Andrej Arnšek, Anton Habjan, Klemen Kelih, Matej Vovk in Tomaž Štular

narodom korenine in jih načrtno spreminja v objekte sterilnih nad--narodnih gmotnih interesov.

Kulturnemu programu na odru je sledila fotografska razstava »Prepro-ste besede«, delo pariške slovenske umetnice Nataše Repovž, in s pro-dajno ponudbo prevoda Levstiko-vega »Martina Krpana od Vrha«, ki ga je pred kratkim v francoščino prevedla Zdenka Štimac (Slovenka, rojena v Franciji) ter likovno opre-mila Sophie Lecompte. Gospod Mi-lan Matejčič, član naše skupnosti v Parizu, pa je napovedal izid svoje pesniške zbirke »L'allegresse lucide« (Zavestna radost).

Pričakovali smo tudi obisk otro-škega pevskega zbora osnovne šole Franceta Bevka iz Tolmina, ki bi mo-ral nastopati pod vodstvom Barbare Kovačič. Žal pa so se zaradi dveh zaporednih avtobusnih okvar otroci morali vrniti domov.

Prosti del dneva smo nadaljevali dolgo v noč ob živem pogovoru in ob bogato obloženih mizah. Vokal-ni vložki solistov okteta v spremstvu harmonike in trobente so poskrbeli za plesni intermezzo. Občasno pa nas je oktet presenečal še z deli svo-jega repertoarja in nam podaljšal užitek nad lepoto slovenske pevsko--glasbene zakladnice. JaZ

Maša v Slovenskem domu v Parizu. Z leve: dr. Edi Kovač, Davorin Vreča, Alek Zwitter ter

ministranta Simeon Valant in Aleksander Radigue

Del udeležencev proslave ob pisatelju Pahorju (v prvi vrsti na sredini je petletna recitatorka

Helenca Radigue)

FREYMING – MERLEBACH

V zgodnjih jutranjih urah smo se v soboto, 31. maja, od-peljali z avtobusom rojaki iz

Merlebacha, Habsterdicka in Aume-tza na enotedensko romanje po Slo-veniji. Skupno nas je bilo 53. Geslo romanja je bilo: preko kulturnih do duhovnih korenin slovenskega člo-veka.

Duhovno in človeško močna sre-čanja so nas zaznamovala na Jelič-nem vrhu, kjer ni cerkvice, in smo ob štirih popoldan darovali nedelj-sko mašo na tovornjaku, saj nam je

grozil dež. V jutranjih urah pa smo si že ogledali rudnik živega srebra in lepote umetnosti idrijskih čipk v Idriji.

V ponedeljek smo obiskali Brezje in se ob 200. obletnici zahvalili Ma-riji Pomagaj za vsa uslišanja. Lepo nas je sprejel in priložnostno glo-boko nagovoril rektor svetišča pater dr. Robert Bahčič. Nadaljevali smo pot na Bled in ob freskah Pengova v cerkvi sv. Martina dobro uro raz-mišljali o molitvi očenaša, pogledali cerkvico na otoku in obšli jezero. Pred odhodom smo pokusili kre-mne rezine.

Ko kleklji zapojo, se izostri radovedno oko.

NAŠA LUČ september 201414

Ž U P N I J E

H R V A Š K A

PULJ

V dopustniški številki Naše luči smo vam zaželeli lep dopust. Če boste prebirali te vrstice,

verjamemo, da ste se odpočili ter zdravi in srečni prispeli na delovna mesta v vašo drugo domovino. Pri SKD Istra v Pulju smo bili delovni do 10. julija. Dragi rojaki, radi bi nam ljube dogodke podelili z vami.

21. junija nas je obiskal mešani pevski zbor iz Sevnice. To je izredno vesela družba, ki je prepevala v naši nabito polni Galeriji. Ta dan je bilo tudi odprtje razstave naših pridnih kreativk - ustvarjalk. Vsi skupaj smo uživali ob njihovih mojstrskih izdel-kih, ob slovenski besedi in domači

pesmi. Sledila je skromna pogosti-tev s strani društva, potem pa so Sevničani prišli z velikim pladnjem slovenske orehove potice. Ob misli nanjo se nam še vedno »cedijo sli-ne«. Razšli smo se ob zvokih harmo-nike (na cesti pred galerijo), kjer smo skupaj prepevali pozno v noč.

V cerkvi sv. Franje smo se člani našega društva in tudi veliko drugih poslušalcev zbrali 23. junija, da bi prisostvovali zaključnemu diplom-skemu koncertu našega Sandra Ve-šligaja. »Našega« zato, ker že štiri leta kot korepetitor spremlja pevski zbor Encijan. Koncert je priredila Istrska glasbena scena mladih me-sta Pulj, koncert »Vesna-Glasbene mladice«.

V torek smo se odpeljali na slo-vensko-italijansko mejo in si ob sa-mostanskem strokovnem vodstvu na Kostanjevici ogledali grobnico zadnjih članov kraljeve družine Bur-bonov, Karla X. z družino. Za kosilo smo se ustavili na Podskalci v Vipavi in ob njenem izviru zaužili opoldan-sko kosilo ob spremljavi najmlajših tamburašev, ki so nam naredili glas-beno presenečenje. Župnik Janez Kržišnik pa nas je že pričakal v Vrh-polju in dobro uro razlagal duhov-no sporočilo Rupnikovega mozaika v župnijski cerkvi. Vinorodne kraje nam je približal in o tem besedno ter s poskušnjo sadov vinske trte pri-čaral okuse in vonje avtohtonih sort Martin Krapež, nečak naše predse-

dnice Jožice Curk, ki nas je na tem potovanju tudi spremljala. Odhiteli smo v kraški svet in ob stalagmitih in stalaktitih Postojnske jame obču-dovali podzemeljske lepote.

Naslednjega dne smo se odpravili na obalo in si v Hrastovljah ogledali starodavne freske s slovitim mrtva-škim plesom. Na skupnem kosilu so nas pričakali v Piranu. Kopali smo se v soncu in nekateri tudi v morju. Pred tem pa smo si ogledali večino piranskih cerkva, ki po znamenito-stih vzbujajo začudenje nad enajsti-mi različnimi kultnimi prostori tega prijetnega srednjeveškega mesta. Od naše obale smo se poslovili v Portorožu, polni novih izkušenj in še kako navdušeni nad redovnico itali-

janskega rodu, ki je nagovorila naše francoske prijatelje pri Mariji Snežni s žarom, kot da bi jih že od vedno poznala.

V četrtek smo se napotili najprej v Grosuplje, kjer nas je nagovoril tam-kajšnji župnik g. Janez Šket s spo-ročilom mozaikov Marka Rupnika. Pot smo nadaljevali do Zaplaza, kjer nam je rektor Marko Japelj podal zgodovino nastanka tega romarske-ga svetišča in nam približal lik blaže-nega mučenca Grozdeta. Po ogledu zaplaških znamenitosti in pokušnjo krajevnega sadu vinske trte pri Sto-parjevih smo se spustili v Trebnje in v gostilni Opara doživeli odlično kosilo, ki je vsem ostalo zapisano v kotičku kulinaričnega doživetja. Pot smo nadaljevali ob Krki in si ogle-dali Otočec z gradom in parkom ter dospeli do samostana Pleterje. Zgo-dovinsko smo posegli v čas, ko so iz naših krajev Lorene, bolje iz Bosser-vila, morali menihi bežati in se za-teči v Pleterje. Pomen tišine za glo-blje doživljanje Boga smo doživeli za njihovim obzidjem. Veliko je bilo postavljenih vprašanj v zvezi z nji-hovim načinom življenja z Bogom in

Ko se pri Krapeževih v Vrhpolju zlijeta delo in znanje v kozarec prijateljstva.

Pleterje – ko tišina spregovori še pred klavzuro.

Ob pričevalcu, mučencu in blaženem Alojziju Grozdetu na Zaplazu

Srednjeveške freske v Hrastovljah so nas pritegnile in nagovorile.

nevidno povezanostjo s svetom, pa vse do nastanka hruške v steklenici in recepture zeliščnega likerja …

Petek smo namenili ogledu Lju-bljane, predvsem starega dela me-sta, saj smo si ostale predele ogleda-li pri večernih podaljšanih sprehodih v manjših skupinah – ogled stolni-ce, semenišča, tržnice, Tromostovja, frančiškanske cerkve, gradu, rotovža in razstave na prostem o slovenskih vodah v Tivoliju. Polni vsestranskih vtisov in veselja smo se nekateri po-dali še na večerno prireditev ob 150. obletnici pivovarne Union. Lorena in Alzacija imata tudi iz tega zornega kota nekaj skupnega, da se ob na-pornem dnevu prileže sveža hme-ljeva kapljica.

V soboto, 7. junija, smo zapustili našo prelepo domovino in po enaj-stih urah in pol vožnje najprej do-speli v Merlebach, nato Stiring in uro pozneje tudi v Aumetz. To dvojno romanje so mi pomagali sooblikovati gospa Magda Madotto, Jožica Curk in Bruno Perriol, ki je nosil ves tehnični del priprave. Bogu hvala in vsem so-udeležencem za čudovito romanje!

Jože Kamin

september 2014 NAŠA LUČ 15

Ž U P N I J E

Sandro je rojen leta 1991 v Pulju, kjer je končal srednješolsko izobraz-bo, nato pa študij na glasbeni aka-demiji na Reki. Je dobitnik nagrad na mednarodnih tekmovanjih, do-bitnik oskarja znanja in izjemno ta-lentiran glasbenik.

Zelo zahtevna tehnična dela igra z neverjetno lahkoto in močjo kon-centracije. Ima predan in strasten pristop k vsakemu delu ter posluh za dinamiko. Njegova muzikalnost in brezpogojna tehnika so odlike njegovega nastopa. Koncert je pri-čel z Lizstovo sonato, nadaljeval s Skrjabinovo Fantazija v h-molu ter Prokofjevo Sonato št. 3 v a-molu. Na koncu nas je nagradil še s Chopino-vo Polonezo.

Že je bil tukaj 25. junij, ko smo v lepem majhnem mestecu Marija na Krasu pri Umagu praznovali dan državnosti Slovenije in Hrvaške. To edinstveno srečanje je priredila SKD Ajda iz Umaga. Ideja za druženje se je rodila v Koštaboni (slikovito me-stece nad Koprom) lansko leto ob vstopu Hrvaške v Evropsko unijo. Letos smo sodelovali SKD Istra iz Pu-lja, Oljka iz Poreča, Ajda iz Umaga, Slovenci iz Labina, Snežnik iz Lovra-na, Društvo Istrskega prijateljstva iz Portoroža in Hroštula iz Kopra. Na

srečanju je bil izveden bogat kul-turno-umetniški program prijatelj-stva. Umetniška vodja našega skoraj 10-letnega Encijana prof. Paola Ster-motić je s svojim temperamentom in izborom pesmi izvabila iz občin-stva ovacije. K temu je seveda pripo-moglo odlično prepevanje našega zbora in vrhunska spremljava na kla-virju Sandra Vešligaja, Alena Belulla na kitari in mandolini, ter Silvana Kalagaca in Srećka Savretića na vio-lini. Opazen nastop so imele solistke Jasmina Ilić in Tanja Gužvić, ter Bran-ko Velimirović in Marino Grabrović. Gledalcem in nastopajočim bo ta dan ostal v lepem spominu.

Že smo stopili v mesec julij. Radi smo se udeležili nastopa mladih vi-olinistov iz poletne šole Glasbena Pula 2014. Prijetno so nas presene-tili z velikim napredkom. Mentorja sta jim bila prof. Plamenka Dražil in prof. Rok Hrvatin. Predstavili so se nam tudi udeleženci poletne citrar-ske šole pod vodstvom mentorja prof. Petra Napreta. Pripravili so nam lep večer, a naše misli so se že seli-le v Slovenijo, saj smo se naslednji dan polni pričakovanja odpeljali v Slovenijo, v Škofjo Loko. Prijazni in nasmejani obrazi, stojnice s sloven-skimi dobrotami in izdelki, plakati

»Dobrodošli doma«, res smo se po-čutili tako. Škofja Loka nas je prija-zno objela.

Zbor Encijan je bil edini pred-stavnik Slovencev iz Hrvaške. S svo-jim štiridesetminutnim programom

smo poželi aplavz in tudi nove po-nudbe za nastope, ki se jih že ve-selimo.

Do naslednjega javljanja iz Pulja vas poletno pozdravljamo!

Za SKD Istra Ivanka Koletnik

Encijan v puljski katedrali

Nastop v Škofji Loki

Naši solisti na Dobrodošli doma

Sandro Vešligaj

N E M Č I J A

AUGSBURG

V mesecu juniju in juliju je bi-lo kar nekaj dogodkov, ki so zaznamovali življenjski utrip

slovenskih rojakov v Augsburgu, Ul-mu, Ravensburgu in Kemptnu. Pre-gled dogajanja je možno zaobjeti v sledečem zaporedju: Gostovanje v Sloveniji od 7. do 9. junija, maša in telovska procesija v Scheyernu, maša v naravi, prireditev ob dnevu državnosti v Augsburgu 28. junija, farni praznik v Ulmu 29. junija, maša narodov v Augsburgu 13. julija, or-gelski koncert v Kemptnu. V nadalje-

vanju bomo na kratko poročali samo o nekaterih izbranih temah.

Gostovanje v SlovenijiSlovensko društvo Drava iz Augs-burga je v začetku junija ob svoji 35-letnici obstoja in delovanja orga-niziralo potovanje v Slovenijo. Poln avtobus slovenskih rojakov, ki te-sno sodelujejo v društvu in župnij-ski skupnosti, je v zgodnjih jutranjih urah v soboto, 7. junija, krenil na pot proti Sloveniji. Veliko prometa na avtocesti in številni zastoji so ze-lo oteževali potovanje. Za folklorno Pevski zbor v sevniškem gradu

NAŠA LUČ september 201416

Ž U P N I J E

BERLIN

Letošnje poletje je bolj podob-no jeseni, a tudi v tem času se je v Berlinu veliko dogajalo ta-

ko v cerkvi kot na drugih področjih. Slovenska veleposlanica Marta Kos Marko je 20. junija pripravila zelo odmeven sprejem ob dnevu držav-nosti in deseti obletnici članstva Slo-venije v EU. Potekal je v znamenju Gorenjske: igral je ansambel Saše Avsenika, vnuka legendarnega Slav-ka Avsenika, postregli so s kranjsko klobaso, navdušili pa so tudi lectovi srčki, ki jih še vedno izdelujejo v Ra-dovljici, pa tudi drugod v Sloveniji. Slovensko in evropsko himno je za-pela odlična slovenska operna pev-ka Elvira Hasanagić, slavnostni go-vornik pa je bil Günther Verheugen, evropski komisar za širitev v letu, ko smo vstopili v EU. Vsi nastopajoči so navdušili in nas ponovno spomnili

na pravo slovensko zavest in ponos, kar je veleposlanica zelo lepo pou-darila v svojem govoru.

Seveda pa ne moremo mimo osebnih praznovanj. Naš znani pod-

Nastop folklorne skupine v Piranu

Začetek telovske procesije v Scheyernu

Godbeniki in narodne noše čakajo na začetek procesije

Pete litanije v cerkvi Maria Birnbaum

Župnik in predstavnica župnijske skupnosti sta se umetnici zahvalila za lep koncert

Ansambel Saša Avsenika in naša

veleposlanica Marta Kos Marko

skupino in pevski zbor je bil obisk domovine povezan s sodelovanjem na kulturnih prireditvah v Sevnici in Piranu. Na obeh krajih je občin-stvo nastopajoče nagradilo z aplav-zom in jim dalo priznanje za uspe-šen nastop. Zadnji dan potovanja po Sloveniji v ponedeljek, 9. junija, so rojaki zaključili s sprejemom na ministrstvu za kmetijstvo in okolje v Ljubljani, z mašo in kosilom v Polj-čanah ter z obiskom pokopališča na Vidmu pri Ptuju, kjer počiva nekda-nja predsednica društva Drava, pok. Olga Habjanič. Nekoliko utrujeni, a z lepimi doživetji so se obiskovalci Slovenije v zgodnjih torkovih jutra-njih urah vrnili domov.

Maša in telovska procesija v Sche-yernuV četrtek, 19. junija, na praznik sv. Rešnjega telesa in krvi, so se slo-venski verniki iz Augsburga in Ingol-stadta podali v Scheyern in skupaj z nemško župnijo obhajali slove-

sni praznik. Dvojezično slovesnost je vodil opat Markus Martin Eller. Poleg drugih sta somaševala Ro-man Kutin, župnik iz Augsburga, in Marjan Bečan, upokojeni župnik iz Münchna. Prišli so tudi gostje iz Slo-venije. Pihalni kvintet iz Lukovice in župan tega kraja so že večletni re-dni udeleženci telovske procesije v Scheyernu. Po končanih obredih so si mnogi temeljito privezali dušo in se okrepčali v velikem šotoru na be-nediktinskem vrtu.

Maša v naraviMaša v naravi je v nedeljo, 22. juni-ja, povezala v številno oltarno sku-pnost vse, ki so prišli iz Münchna, Augsburga, Ulma, Ravensburga in Kemptna v romarski kraj Sielenbach blizu Augsburga, znan po Marijini cerkvi »Maria Birnbaum«. Slovesno evharistično slavje je vodil msgr. Ja-nez Pucelj. Pevci mešanega pevske-ga zbora iz Augsburga in Ulma so izmenjaje z ljudskim petjem krep-

ko prispevali k lepoti bogoslužja. Po maši se je telesno vsak lahko okrepčal v gostišču poleg cerkve. Prav posebej pa velja na tem mestu omeniti popoldansko pobožnost. V cerkvi Maria Birnbaum so po sloven-sko donele litanije Matere božje in Marijine pesmi, kot da bi bili zbra-ni na Brezjah v Sloveniji. Marsikdo je rekel: »Že dolgo nisem slišal teh lepih Marijinih litanij, odpevov in Marijinih pesmi. To je bilo res nekaj za dušo.«

Orgelski koncert v KemptnuSkupnost, ki se zbira v Kemptnu en-krat na mesec k slovenski maši, je v nedeljo, 27. julija, doživela prije-tno kulturno poslastico. Iz Slovenije je prišla umetnica na orglah, mag. Snežka Podpečan. Pri maši je spre-mljala ljudsko petje, po maši pa je izvedla orgelski koncert. Z izpiljeno natančnostjo je igrala dela J. S. Ba-cha, N. Bruhnsa in C. Francka. Poslu-šalci so jo na koncu nagradili z moč-nim aplavzom. R. Kutin

september 2014 NAŠA LUČ 17

Ž U P N I J E

in je povabil tudi svoje prijatelje, s katerimi gre v šolo in se bo z njimi skupaj pripravljal na sveto obhajilo. So prijetna družina in imajo veliko dobrih prijateljev.

HANNOVER - ASEL

Tukajšnja skupnost je trdna, lepo organizirana in mesečno srečanje v Aslu je vedno prava poslastica za nas vse. Župnik Dori se zahvaljuje vsem, ki vsak po svojih močeh nare-dijo vse, da je vedno lepše in da radi prihajajo skupaj k maši in druženju. Tudi krajevna cerkev nam stoji ob strani.

HAMBURG

Prav tako je tudi v Hamburgu, kjer slovenska skupnost zgledno drži skupaj in pripravlja odlične pogoje za maše in druženje ter nepozabne ponedeljkove izlete. Tokrat smo zelo

praznično slavili rojstna dneva Maj-de Ugrina in Lilijane Edel, ki sta vse lepo pogostili. Tudi drugi prispe-vajo svoje specialitete in druženje je res lepo! Izlet na vzhodno morje pa je bil znova pravo odkritje.

M. M.

Krst Mila Gabriela v Berlinu

Naši nemški prijatelji pri slovenskih srečanjih

jetnik Boštjan Lipaj je praznoval štirideset let življenja. Boštjan lepo nadaljuje delo svojega očeta Jožeta in želimo mu, da bo enako storil tudi njegov sin Damjan.

Štirideset let je dopolnil tudi dol-goletni član ŽPS Bojan Simončič. Praznovanje je bilo na njegovem domu, ki ga je ustvaril s svojo ženo Stefi. Sin Nico je bil in je središče njunega življenja! Bojan je zelo pri-ljubljen, saj je vedno pripravljen po-

magati, še posebej kot strokovnjak sodobne telefonije.

Timo in Monika Ipavec sta pri-nesla h krstu sina Mila Gabriela. Bil je nepozaben družinski praznik. Tudi Timo je s svojo ženo zgradil hišo in imajo lep dom.

Posebno lep dogodek je bil krst Marlona, tretjega otroka Jolande Muric Vogel in njenega moža An-dréa. Marlon se je zelo veselil krsta

Bojan Simončič

Majda in Traudel praznujeta rojstni dan.

Naš kapitan Toni in njegova posadka na

izletu

navzočih. Bilo je zares prijateljsko družinsko vzdušje. Velikodušno so namesto daril župniku zbrali za ob-novo samostana klaris v Turnišču lepo vsoto.

Naj se tukaj zahvalim vsem, ki ste pri mašah v mesecu majniku, pa tu-di z nakazili prek banke ali v osebnih darovih namesto drugih daril župni-ku - zbrali 3.000 € za samostan se-ster klaris. Vsoto so sestre z vso hva-

ležnostjo sprejele ob mojem obisku pri njih med mojim dopustom. (Če bi pa še kdo želel biti pri tem udele-žen – še vedno velja akcija. Saj sem »še vedno« v mojem 70. letu …)

Binkoštno srečanje 2014Nekaj superlativov moram letos omeniti. Sveta maša je bila zares lepa. Glavni mašnik in pridigar je tokrat bil upokojeni nadškof – nad-

ESSEN

Najprej prosim za opravičilo, ker v Naši luči za julij-avgust ni bilo našega poročila. Po-

slal sem ga prepozno, ko je bil mate-rial že odposlan v tisk. To se je zgodi-lo prvič v 18 letih mojega dela med rojaki – 10 let v Beneluksu in 8 let v Nemčiji. Tokrat je bila vzrok moja skrb, da bi se naš odlični gost, upo-kojeni nadškof msgr. Alojz Uran, med nami dobro počutil.

Besedilo, ki je bilo takrat pripra-vljeno, objavljam v tej številki.

Ali sploh veste, kako nastajajo moja poročila? Moj namen je vedno v tem, da vas vse želim razveseliti, pozdravi-ti, pohvaliti … Ali mi to uspeva? To-le poročilo nastaja po zelo napornih dnevih in nočeh. Za nami je priprava in izvedba 55. binkoštnega srečanja, pa romanja naših rojakov iz Belgije in Nizozemske na binkoštni ponedeljek.

Najprej je bilo kar nekaj vesele-ga dogajanja okrog mojega 70. roj-stnega dneva - lepa presenečenja. Izredno so me presenetili prijatelji iz skupnosti Eschweiler. Izredno lepa, domiselna čestitka s fotografijami in podpisi, pa tudi osebnimi denarni-mi darovi za samostan sester klaris v Turnišču. Enako veselje so mi pripra-vili v Krefeldu, kjer je bilo pripravlje-no preobilje peciva in drugih dobrot za vse navzoče. Tisto nedeljo nas je bilo kar precej več pri sveti maši. Po njej je bilo v dvorani nepozabno pri-jetno praznovanje. Pri oznanilih po maši sem rekel: Od mojega 70. roj-stnega dneva bo zagotovo za vedno ostal kakšen kvadratni meter fasade na samostanu v Turnišču. V dvorani pa sem še dodal: Ostal bo tudi lep spomin, da se imamo radi.

Zelo prisrčno in domiselno pra-znovanje je bilo tudi v Hildnu. Tudi tukaj sem doživel hvaležnost vseh Binkoštno srečanje 2014 v Essnu

NAŠA LUČ september 201418

Ž U P N I J E

vse priljubljen in drag gospod msgr. Alojz Uran. Med pridigo nas je utrdil v veri, da je Bog vedno z nami. Božji čudeži se še vedno dogajajo. V Boga naj neomajno zaupamo. Bog nas lju-bi – vsakega in vedno.

Sveta maša je bila - kakor vedno - zelo lepa, ob sodelovanju dragega zbora Slovenski cvet, organistke Da-nice Ban in ljudskega petja. Zelo pri-srčno nas je pozdravil prelat škofije Essen dr. Dörnemann in nas povabil, naj se pridružimo skupni molitvi pa-peža Frančiška, predsednika Izraela Peresa in palestinskega predsednika Abasa. Tudi on je od nas odšel k tej molitvi v stolnico v Essnu.

Po maši in petih litanijah Matere božje smo se preselili v dvorano pod cerkvijo. Tukaj so nas pričakale zelo lepo pogrnjene mize, v avli pa se je kar »šibilo« od bogastva raznih slad-kih dobrot, kavica pa je bogatila to razkošje odličnih vonjav. Gostje so

si postregli po želji od te obilne po-nudbe, kar so prinesle mnoge dare-žljive gospodinje kot prispevek za ta večer. Na odru so že odmevale lepe melodije ansambla »Zajc«. Prijetno druženje v dvorani ni dovoljevalo dolgočasenja.

Drugi superlativ je bila navzoč-nost slovenske veleposlanice v Ber-linu gospe Marte Kos Marko. Že v cerkvi je doživela lepoto našega bo-goslužja – in z odra nam je sprego-vorila veliko vzpodbudnih besed kot župniji in kot zavednim Slovencem.

Med mašo smo nabirko namenili žrtvam katastrofalnih poplav v Srbiji in Bosni. Prav tako bo v isti namen šel morebitni dobiček naše prireditve. (Na račun Škofijske karitas Novo me-sto sem v ta namen nakazal 500 €.)

Omeniti želim še en »superlativ«. Okrog 19.30 se je v prostoru, kjer v dvorano prihajajo gostje, kjer se deli pecivo, kava, pijače, od koder se

gre v sanitarne prostore, nenadoma zrušil strop, 15 kv. metrov, in zgrmel na tla. V tem prostoru se vedno kaj dogaja, a v trenutku nesreče tukaj ni bilo nikogar! Tako prav nihče ni pretrpel kakšne poškodbe. Jaz to pripisujem čudežu – in navzočno-sti posebnega preprostega lesenega križa, ki ga nosi g. nadškof Uran na prsih. Ta križ prihaja iz Svete dežele – z Gore blagrov. Narejen je iz 2400 let starega lesa – ki je »slišal« Gospo-dove blagre. Tudi gasilci, ki so prišli po tem dogodku in policija so se čudili, da se nikomur ni zgodilo nič hudega. Prireditev smo brez težav nadaljevali do ene ure po polnoči.

Med našo prireditvijo je našima odličnima faranoma Tatjani in dr. Albinu Doberšku gospa veleposla-nica v imenu Urada za Slovence po svetu podelila posebno priznanje za zasluge za slovenske skupnosti v NRW. Tudi ob tej priložnosti sta za namene naše župnije prispevala ze-lo zajetno pomoč.

Želim se zahvaliti vsem dragim ljudem od Wettra, Essna, Oberhau-sna, Krefelda, Hildna, Solingena in drugih krajev za pomoč pri organi-zaciji te tako lepe prireditve. Prisrč-na zahvala zboru Slovenski cvet in vsem, ki ste pomagali in sodelovali.

Od vseh zlatih in požrtvovalnih ljudi – tam ste jih videli in bili deležni nji-hove gostoljubnosti – naj omenim vsaj gospo Štefko Pirc, ki že več let uspešno koordinira tako lepo pote-kanje našega srečanja. Za mnoge re-či neopazno in velikodušno poskrbi tudi gospod Rudolf Zdovc.

Kot zanimivost, kakršne še nismo in menda ne bomo pogosto brali, omenjam, da je danes pri nas sam gospod nadškof Uran za večerjo pri-pravil odlične špagete za štiri ljudi, po večerji je tudi pomil vso posodo v kuhinji. Prav lepo sva se imela od četrtka, 5., do srede, 11. junija.

V mesecu septembru pa spet na-daljujemo z običajnimi mašami na vseh podružnicah. Se vas že veselim. V avgustu so slovenske maše vsako nedeljo samo v Essnu. Nekaj nedelj nadomeščam hrvaškega župnika g. Stjepana Penića in mašujem za hr-vaško govoreče prijatelje.

Lojze Rajk, župnik v Essnu

Pa še en zanimiv dogodekNa binkoštni ponedeljek je bilo v tem delu Nemčije strašno neurje. Veter je pihal z več kot 140 km na uro. V mestu Essen je izruvalo in po-lomilo četrtino mogočnih dreves. Seveda so bile zaradi tega zelo šte-

V dvorani sv. Gertrude

Nadškof Uran v Essnu na binkoštnem srečanju 2014 Nadškof Uran na obisku pri 90-letni ge. Pavli Wolfs

Tatjana in dr. Albin Doberšek sta prejela priznanje.

Slovenski cvet

september 2014 NAŠA LUČ 19

Ž U P N I J E

vilne prometne ovire na cestah in železnici.

Ko sem 11. junija peljal na letali-šče v Düsseldorf upokojenega nad-škofa Urana, nisem računal s toli-kimi zastoji na vseh cestah. Vse je kazalo, da bova na letališče prispela prepozno. Zmolila sva rožni venec.

G. nadškof je rekel: »Izročiva se v božje roke.« Ko bi že morala biti na letališču, sva bila še 40 km daleč – v počasni koloni v Essnu. V srcu se mi je porodila »predrzna« molitev: »Go-spod, samo ti lahko pomagaš. Pošlji mi kakšno intervencijsko vozilo, da naredi prosto pot med dvema ko-

lonama …« Čez kakšno minuto ali dve sem opazil za nami modre luči. Bil je osebni avto gasilcev. Jaz pa kar lepo tesno za njim. Gospod nadškof je bil skeptičen, ali je moje početje pravilno. Jaz pa kar trmast. Sopotnik v gasilskem avtu je izstopil in me vprašal: »Kaj pa vi mislite?« Povedal

sem, da peljem nadškofa na letališče za Benetke in da zamujava. Mož je bil razumevajoč, do sedaj še nisem dobil nobenega povabila na zago-vor … Ker je bil let odložen za eno uro, je g. Uran kljub najini enourni zamudi prišel na letalo in v Benetke … Ende gut, alles gut. L. R.

župnik Martin Retelj, po maši pa je sledilo himni še nekaj recitacij dru-žine Klemenčič-Möhn, tako staršev kakor obeh otrok. Slavje v cerkvi pa smo sklenili z molitvijo za domovi-no in pesmijo Marija, pomagaj nam sleherni čas. Sledilo pa je še nekaj ur srečanja in pogovora pri jedeh z ža-

ra, kar je pripravila skupina iz Wies-badna. A tudi skupina, ki že nekaj let pripravlja pogostitev, se je zara-di bolezni nekoliko zmanjšala. Ob vsem tem pa nam je bilo vreme, ki je skoraj vsako leto pregovorno slabo, prizanesljivo.

rem

FRANKFURT

Maša narodov in jezikov ...

Kmalu po praznovanju naše župnijske obletnice je sledil binkoštni praznik, ko je že vr-

sto let v frankfurtski cesarski stolnici na predvečer praznika maša naro-dov in jezikov. To je maša, ki jo obli-kujemo in pri njej sodelujemo člani raznih narodnostnih in jezikovnih skupin, predvsem iz Frankfurta. So-maševanje duhovnikov tujskih žu-pnij in misij je vodil limburški pomo-žni škof dr. Thomas Löhr, med njimi pa letos ni bilo slovenskega. V tistih dneh se je odpravil v Vadsteno na Švedskem k tamkajšnjemu binko-štnemu romanju in srečanju 'šved-skih' Slovencev. V molitvi vernikov pa se je vseeno slišala slovenska be-seda po ustih Jožeta Plohla.

... telovo in ...V znamenju slovenske prisotnosti v Frankfurtu je bil tudi praznik sv. Re-šnjega telesa in krvi, ko se sicer ne ravno v velikem številu udeležimo maše in procesije. V molitvi vernikov nam je tudi letos pripadla prošnja za vse potrebe, in sicer za bolne in trpe-če v tem mestu. V narodni noši jo je podala Helena Žmavc.

... maša za domovinoIn še tretja stvar je zaznamovala mesec junij, naša vsakoletna maša za domovino v Maria Einsiedel pri Gernsheimu. Žal se nam letos ni iz-šlo kar nekaj napovedanih stvari. Zaradi bolezni in drugih obveznosti sta nam odpovedali prihod kar dve pevski skupini, zadnji dan pa zaradi močnega prehlada še gost duhovnik

iz Slovenije, p. Branko Cestnik. Pa tu-di sosedom iz Mannheima se datum na soboto, 28. junija, očitno ni izšel; pogrešali smo jih namreč. Vseeno pa se nas je zbralo tam okrog petdeset, večinoma iz Frankfurta in Wiesba-dna ter njegove okolice. Mašno da-ritev za domovino je vodil domači

Praznična maša na telovo pred frankfurtsko mestno hišo

Maša za domovino v Maria Einsiedel, recitacija pesmi Čez soline v slovenščini in nemščini

Tako nas je bilo videti pred cerkvijo v Maria Einsiedel v letu 2014.

Birmanec Leon (najvišji) s starši in bratom

Telovo, Helena moli za bolne in trpeče v

Frankfurtu.

Dorjan in Slovenska beseda Galja recitira pesem Doma

NAŠA LUČ september 201420

Ž U P N I J E

slovenski dokumentarni film Ale-ksandrinke.

Režiser Metod Pevec je dve leti zbiral dokumente v Sloveniji, Italiji, Egiptu, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Uspel je posne-ti zadnje tri še žive aleksandrinke. Film govori o množični emigraciji žensk z Goriške, ki so se kot doji-lje, služkinje, varuške in guvernante zaposlovale pri bogatih evropskih družinah, najpogosteje v Egiptu, da bi z zaslužkom zagotovile preživetje svojim domačim.

Farni izlet smo namenili spoznava-nju zgodovine in kulturnega boga-stva bavarske prestolnice. V soboto, 19. julija, smo si pod strokovnim vodstvom gospe Jutte Kafka ogle-dali štiri cerkve v središču mesta.

Cerkev naše ljube Gospe ali Frau-enkirche je sedež münchensko-frei-sinškega nadškofa in je zgrajena v poznogotskem stilu. Zgodovinski začetek sega v leto 1240, ko je knež-ja družina Wittelsbach dala zgraditi prvo cerkev. Leta 1525 sta bila do-končana zvonika.

Cerkev sv. Mihaela je bila zgrajena leta 1644. Upravljajo jo jezuiti. V cer-kvi so shranjene relikvije mučencev Kozme in Damijana iz Sirije iz 4. sto-letja, ki sta zavetnika bolnikov.

Theatinerkirche ali cerkev sv. Ka-jetana je postavil bavarski knez Fer-

MÜNCHEN

Telovo smo obhajali spet s procesijo v centru Münchna. Po sveti maši na Marijinem

trgu, ki jo je vodil münchenski nad-škof kardinal Reinhard Marx, je kre-nila desettisočglava množica verni-kov v procesiji po mestu. Spremljale so nas molitve, pesmi in lepo vreme. Dobro prepoznavna je bila tudi slo-venska skupina v narodnih nošah, med njimi vsa družina Tršek, kar nam je ta praznik še polepšalo.

Filmski večer. V sodelovanju med Slovensko katoliško župnijo in Ba-yerisch-Slowenischer Kreis nam je gospod Marjan Kumer predvajal

dinand l. 1663. Arhitekt Agostino Barelli iz Bologne jo je zasnoval po vzoru rimske cerkve S. Andrea della Valle. Od leta 1954 jo upravlja domi-nikanski red.

Za cerkev Svetega Duha je leta 1250 vojvoda Otto II. postavil te-meljni kamen na ozemlju bolnišni-ce, ki je bila ustanovljena leta 1208. V tej cerkvi obhaja Slovenska župni-ja nedeljske svete maše. Vse cerkve so bile v zadnji vojni močno poško-dovane. Obnovitvena dela so tra-jala vse do leta 2002. Po triurnem ogledu cerkvenih znamenitosti smo v župnijskem domu zaključili farni izlet s prijetnim piknikom.

Bennofest prireja nadškofija v Mün-chnu v čast mestnemu zavetniku sv. Bennu na slikovitem trgu Odeon-splatz. 28. junija je pokazalo 52 različ-nih cerkvenih ustanov svoje obsežno delovanje na verskem, socialnem in družbenem področju in svoje zavze-manje za življenjske potrebe ljudi. Za Slovensko župnijo je nastopila pev-ska skupina s harmonikarjem Oliver-jem in folklorna skupina društva LIPA z gorenjskimi plesi. Na stojnici smo prikazali lepote Slovenije. Številnim obiskovalcem smo ponudili nekaj domačih kulinaričnih dobrot.

Gabrijela Gerber-ZupanKrst. Zakonca Petra Hulicius-Mack in Korbinian Mack sta prinesla h krstu tri svoje hčerke: Laro, Majo in Joha-no. Milostni dogodek je bil močno

Prvič v narodni noši na velikem dogodku

Slovenska skupina na telovski procesiji

Maja, Lara in Johana s starši, botrama in sorodniki po krstuNa popoldanskem pikniku smo izmenjali besede med seboj.

Pozorno smo prisluhnili razlagi ge. Jutte.

doživetje za vse. Mati je zapisala: »Sveta Trojica – Trojica stvarjenja. V družini smo deležni posebne milosti, saj prihaja v najino sredino sam Bog s svojo ustvarjalno močjo. Mož in žena ustvarita skupaj z Bogom novo življenje, ki je izvir Ljubezni, ljubezni med možem in ženo ter božje lju-bezni do vseh nas. Še posebej mati občuti od samega začetka ljubezen do bitja, ki raste pod njenim srcem. Z vsakim gibom v materinem telesu, s prvim jokom, s prvim nasmehom, s prvimi koraki in celo s prvimi na-gajivščinami raste ljubezen iz dne-va v dan. In tako je samo po sebi umevno, da se kot starši prej ali slej vrnemo k viru te ljubezni, Bogu, ki je sama Ljubezen: Pristopili smo k oltarju, se zahvalili in s krstom Lare, Maje in Johane pritegnili v njihovo iz božje stvariteljske moči sprejeto življenje še milost božjega otroštva. Prejele so novo življenje v Kristusu. Iz srca jim kličemo: dobrodošle kri-stjanke! Ob strani jim odslej stojita tudi botri Ana in Urša, ki sta skupaj s svojima družinama popestrili že ne-kaj dni prej naše družinsko življenje. Gospodu Janezu prisrčna hvala za lepo pripravljen obred.«

Petra Hulicius-Mack

INGOLSTADT

Verniki v Ingolstadtu pred mašo re-dno molijo rožni venec. To ni le do-bra navada, ampak je potrebno gle-

september 2014 NAŠA LUČ 21

Ž U P N I J E

STUTTGART

Katehumenka Špela Videtič

Zakramente uvajanja v krščanstvo je prejela gospa Špela Videtič, roj. Beškovnik, ki se je po dolgem času razmišljanja in molitve odlo-

čila, da želi prejeti sveti krst, sveto birmo in obhajilo, da bo lahko v polnosti deležna vseh duhovnih in zakramentalnih dejanj Cerkve. Odločiti se za Jezu-sa Kristusa in njegovo Cerkev v tem času relativiz-ma in liberalizma je hvalevredno dejanje, ki je tudi dejanje pričevanja za Jezusa Kristusa. Gospe Špeli so pri tem koraku pomagali njen mož in njena dva odrasla sinova, ki so jo v tej odločitvi podpirali in jo bodrili, naj vztraja na začeti poti. Slovesnost preje-ma zakramentov je potekala med nedeljsko sveto mašo, da so lahko bili naši rojaki deležni pričevanj-skega dogodka, da odločitev za Jezusa Kristusa pri-nese novost v življenje človeka. Kot tukajšnji dušni pastir želim gospe Špeli in njeni družini, naj dobro delo, ki ga je Bog v njej začel, tudi dopolni.

Nova družina O’Kane v slovenski šoliŽe v začetku šolskega leta se nam je pri naših sobotnih srečanjih v šoli in vrtcu pridružila nova družina O’Kane, in sicer Valentina, ki je Slovenka, in John, ki je Američan. Valentina in John sta dobi-la dva otroka, sina Liama in hčerko Aviano. Gospa Valentina je doma iz Ljubljane, roj. 1976. leta, in ima še dve sestri, Anamarijo in Lidijo, po poklicu pa je magistra mednarodnih odnosov in je študi-rala v ZDA. Njen mož John pa je podpolkovnik v ameriški vojski, rojen leta 1976 in magister poli-tičnih ved. Spoznala sta se v Ljubljani in se leta 2005 cerkveno poročila na Bledu. V Stuttgart so prišli leta 2013 in bodo verjetno ostali pri nas še dve leti. Drugače pa sta Valentina in John zavedna katoličana in imata res lepo urejeno družino. Ka-dar le najdeta čas, se nam pridružita na sobotnih

srečanjih. Slovenska župnija se veseli vsakega no-vega člana in zato smo zelo veseli in ponosni na družino O’Kane, ki je postala del nas.

Zlata poroka zakoncev NovakV mesecu juniju sta praznovala zlati jubilej poroke gospa Cilka in gospod Tone Novak. 50 let nazaj, ko sta kot mlada zaljubljenca prišla v Nemčijo, sta pred takratnim župnikom dr. Felcem in zbranim obče-stvom izrazila potrditev, da ljubita drug drugega in da bosta ostala zvesta drug drugemu do konca ži-vljenja in to po petdesetih letih lahko z gotovostjo potrdimo. Zato pa je dogodek zlate poroke bil tako zelo lep, saj sta se na njega pripravljala zelo temelji-to, a preprosto. Skupaj smo izdelali program in vse potrebno za lep dogodek. Zelo lep obred v cerkvi in potem tudi v dvorani, kjer je potekala pogostitev, je pripravila njuna družina, hčerka in dva sinova skupaj z njihovimi otroki, ki so dogodek zlate poroke obo-gatili z glasbenimi izvedbami in lepim sproščenim vzdušjem. Zakonca Novak sta vse od svojega priho-da v Nemčijo redna in zvesta člana naše župnije, saj sta bila in sta še aktivna na različnih področjih žu-pnije. Naredila sta veliko dobrega za našo skupnost, zato se jima iz srca zahvaljujem. Spoštovana zakonca Novak, naj vama dobri Bog nakloni še veliko zdravih in lepih let v vajinem zakonu. Bog vaju živi.

Predstavitev podjetja HidriaV naši podružnici v Böblingenu je kulturno dru-štvo KD Slovenija – Stuttgart skupaj s slovensko župnijo pripravilo zelo poučno in zanimivo pred-stavitev podjetja Hidria, ki velja za zelo dobro slovensko podjetje, zelo inovativno na različnih področjih gospodarstva. Podjetje Hidria je navzo-če v avtomobilski, zdravstveni, turistični, kmetijski panogi in dosega vrhunske rezultate na teh po-dročjih. Celotno predstavitev je vodil in predstavil dr. Boštjan Zajec, ki v tem podjetju zaseda zelo pomembno mesto in je skupaj s svojo družino že nekaj let tukaj v Nemčiji. Gospod dr. Zajec nam je vsem navzočim predstavil, s čim se podjetje Hidria ukvarja, kje vse po svetu so njihove podru-žnice in kakšne so njihove ideje za prihodnost. Ta predstavitev je bila zelo dobra, da se tudi mi Slo-venci lahko poveselimo naših dobrih podjetij, na katere smo lahko ponosni, saj je dobro slovensko podjetje dober ataše naše Slovenije v svetu.

K Bogu je odšla po plačiloV mesecu juniju je k Bogu odšla po plačilo gospa Frančiška Tišler, dolgoletna gospodinja upokoje-nega gospoda župnika Cirila Turka in skrbnica Slo-venskega doma. Pokojna Frančiška je bila rojena leta 1932 pri Svetem Križu nad Belimi Vodami. Iz-hajala je delavske družine. Leta 1957 je prišla v Av-strijo, nato pa v Nemčijo, kjer je živela in delala vse

Mlada družina Kranjčič v Ingolstadtu

Katehumenka Špela Videtič ob prejemu svetih zakramentov

Nova družina O'kane v sobotni šoli in verouku

Dr. Boštjan Zajec ob predstavitvi podjetja Hidria

Zlata poroka zakoncev Novak Pokojna Frančiška Tišler (druga z leve v zadnji vrsti)

Gospod Drago rad vzame v roke svojo

harmoniko.

de na dnevna poročila o trpljenju po vsem svetu.

Človek se ne ozira več na Boga. Psalmist je zapisal: Če Gospod ne zi-da hiše, se zaman trudijo zidarji. Za-to je prav, da kristjan v molitvi kliče in prosi za božjo pomoč.

Po mašnem slavju se verniki radi ustavijo v dvorani ob 'tekočih zade-vah'. Vedno pa se najde tudi razlog za slovesnejši napitek.

Ob teh priložnostih g. Drago rad vzame v roke svoj meh, da si sku-pno okrepimo srce z veselo pe-smijo.

Marjan Bečan

NAŠA LUČ september 201422

Ž U P N I J E

Š V I C A , L I E C H T E N S T E I N I N V O R A R L B E R G

Nepozabno romanje v Rim

Slovenskim rojakom iz Švice in Vorarlberga se je uresničilo dolgo načrtovano romanje v večno mesto Rim. Skrbno pripravljeno in

nepozabno lepo potovanje od 6. do 11. junija sta vodila župnik David Taljat in gospod Ralph Praus-müller. Udobna vožnja z modernim avtobusom je ob pripovedovanju vodiča Ralpha, romarskem petju in molitvah ter opazovanju izredno sliko-vite in zanimive švicarske in italijanske pokrajine hitro minila.

Prvi dan smo obiskali katakombe svetega Se-bastijana ob slavni apijski cesti. V baziliki nad grobom mučenca smo darovali sveto mašo. Za-tem smo sledili vodički po skrivnostnih rovih ka-takomb, kjer so pokopavali tudi prve kristjane. Na poti proti morju smo si ogledali še baziliko sv. Pavla zunaj obzidja, kjer je tudi njegov grob. V obmorsko mesto Lido di Ostia ob ustju Tibere, ki je danes priljubljeno letovišče Rimljanov, smo pri-speli zgodaj popoldan. Nekaj romarjev se je ohla-dilo v Tirenskem morju, drugi smo se okrepčali in odžejali v restavracijah ob dolgi peščeni plaži. Po-zno popoldan smo se podali do izkopanin antične Ostije, kjer je bilo nekoč pristanišče, ki je oskrbo-valo prebivalce že takrat milijonskega mesta in si ob zanimivi razlagi vodiča Ralpha lahko vse še bolj živo predstavljali.

  V zgodnjih jutranjih urah binkoštne nedelje smo se podali do bazilike sv. Petra v Vatikan in prisostvovali slovesni sveti maši, ki jo je daroval papež Frančišek, kar nam bo ostalo v trajnem spo-minu. Po globoko doživeti maši smo bili na Trgu sv. Petra deležni tudi nagovora in blagoslova, ki ga je papež podelil romarjem z okna palače. Ker vzpon na kupolo bazilike, od koder se nudi ču-dovit razgled po Vatikanu in po štirimilijonskem Rimu ta dan ni bil mogoč, smo bili veseli povabila Mateja Pavliča, tajnika kardinala Rodeta, ki nas je popeljal na bližnjo teraso, od koder je posebno lep razgled na Trg sv. Petra in del Rima. Pospremil nas je tudi do častitljive ustanove Tevtonik iz časa Karla Velikega. Preden smo se podali s podzem-sko železnico nazaj do hotela, kjer nas je že čakala odlična večerja, smo si še enkrat v miru ogledali baziliko sv. Petra in molili ob grobovih svetih pa-pežev Janeza Pavla II. in Janeza XXIII.

 Na binkoštni ponedeljek smo se podali do bazi-like Santa Maria Maggiore - ene od štirih papeških bazilik. V neposredni bližini se nahaja tudi Centro Aletti, v katerem deluje šola za umetnike in na-stajajo svetovno znani mozaiki pod ustvarjalnim vodstvom Prešernovega nagrajenca p. Marka Iva-na Rupnika. P. Jožko Zajc nam je posvetil svoj čas in nam osvetlil duhovnost, na kateri temelji Ru-pnikova umetnost. Pozno popoldne smo prispeli v samostan Montecassino, zibelko benediktincev, saj ga je ustanovil sv. Benedikt, zavetnik Evrope. V samostanski kapeli je župnik David z nami in za nas daroval sveto mašo. Dan smo zaključili v vi-norodnem mestecu Frascati, kjer smo bili deležni odlične tipične večerje te pokrajine. Ob dobrem domačem vinu je zazvenela celo harmonika, ob

kateri je prikupna pevka poskrbela za še lepši večer. Ko pa se je iz harmonike oglasila še znana Avsenikova »Golica«, so nekateri rojaki takoj po-kazali svoje navdušenje in se med mizami zavrteli.

 Sonce je neusmiljeno pripekalo, ko smo se za-dnji dan romanja počasi pomikali od ene do druge znamenitosti Rima in si najprej ogledali še zadnjo od štirih papeških bazilik, svetega Janeza v Late-ranu, ki je stolna cerkev rimskega škofa. Posebno zanimiv je bil tudi obisk cerkve sv. Klemena, kjer so v treh nivojih vidna različna obdobja. Globoko pod zemljo so ostanki poganskega Rima. Nad njimi je bila v pozni antiki zgrajena cerkev sv. Klemena, kjer je grob sv. Cirila in cilj množice slovanskih ro-marjev. Današnja romarska bazilika je nad zemljo.

Povzpeli smo se še na obzidje Koloseja, nato pa si ogledali Beneški trg, ki velja za središče mesta. Zani-miv je bil tudi ogled Pantheona, najboljše ohranje-ne stavbe rimske antike in templja najvišjih bogov. Stopili smo še do trga Navona, ki velja za enega najlepših in najživahnejših trgov Rima. Nam pa je slaščičarna v stranski ulici nudila najboljši sladoled v Rimu. Zaključno zahvalno sveto mašo s prošnjami za srečno vrnitev smo imeli v jezuitski cerkvi Imena Jezusovega. Globoko smo hvaležni odličnemu vo-diču in organizatorju romanja, gospodu Ralphu, ki nas je s svojimi razlagami vodil v osrčje krščanske zgodovine. Prav tako velja zahvala župniku Davidu za vsakodnevno duhovno spremstvo. 

Lepo je bilo spremljati romarje, ki govorijo ma-terni jezik in nosijo v dušah vero v Kristusa, vero naših dragih staršev. In na poti proti domu nas je že spremljala tiha misel: prihodnje leto si želimo ponovno skupaj romati ...

Danica DyllongMed ruševinami antične Ostie

Slovenski rojaki v rimskem podzemlju

Ni kaj, naš Ralph je velik človek

Tako smo hiteli v Lateran

Že malo utrujeni od ogledov

do svoje smrti. V Nemčiji se je zaposlila v tovarni Mercedes-Benz. Pri gospodu župniku Cirilu Turku je začela delati leta 1974 in se je leta 1978 preselila v Slovenski dom, kjer je skrbela za gospodinjstvo in urejenost Slovenskega doma. Zelo rada je skrbela za vrt in okolico doma in njena najljubše rože so

bile vrtnice, katerim je naklanjala posebno pozor-nost. Zelo rada se je družila z našimi ljudmi in je zmeraj rada pomagala v kuhinji ob različnih slo-vesnostih. Leta 1994 sta se z gospodom župnikom Cirilom Turkom preselila v Avstrijo. Vsako leto sta se v jesenskih in zimskih dneh vračala v Stuttgart,

kjer so ju naši rojaki zelo lepo sprejeli, ker so skupaj doživeli veliko lepih in prijetnih trenutkov. Spošto-vana gospa Frančiška, mirno počivajte v slovenski zemlji in dobri Bog naj vam bogato poplača za vse, kar ste dobrega storili za slovensko župnijo in za naše ljudi. Aleš Kalamar

september 2014 NAŠA LUČ 23

Mrzlo ognjišče

Za obzorje se je skril še zadnji sončni žarek in tedaj sta z delom končali. Svetlobo dne-va je zamenjala petrolejka. Spravili sta se v

posteljo, kajti kmalu po sončnem zatonu je posta-la trda tema. Ruza je upihnila medlo utripajoč pla-men steklene svetilke in v hipu sta zaspali. Naniki so bile sanje naklonjene kot še nikoli. Ponesle so jo v materino naročje.

Noč je bila kratka, prekratka za šestletno de-kletce. V novo svitajoče jutro jo je prebudil tetíčin glas: »Stani, Nanika, krava je že lačna!« Še vsa za-spana je hitro skočila iz postelje, si umila obraz in odhitela proti hlevu.

Da je bila zemlja v Peščenem Vrhu res peščena, se ne bi moglo reči.

Ruza je Naniki že kot majhni deklici pokazala vse mejnike, ki označujejo njuno zemljo. Vedeti mora, do kam seže domače posestvo. Navajala jo je na to, da bo nekoč ona gospodarica. Nanika je dobro poslušala vse nauke in jih vzorno upo-števala. Vse je kazalo, da prihodnost ne bo lahka. Otroške igre ni bilo, živela je življenje odraslega človeka. Njenega otroštva preprosto ni bilo več.

* * *

V tistem času, proti koncu devetnajstega stoletja, so že krožile knjige tudi med podeželskimi lju-dmi. Pozimi, ko je bilo časa največ, so ob večerih nekatere družine posedle okoli mize in poslušale tistega, ki je v družini najlepše bral. Petrolejka sredi napetih ušes je ponosno gorela z največjim plamenom. Ponekod so premogli pri hiši le eno knjigo, morda dve. Zaradi tega so vsako zimo brali isto vsebino, kar pa jih sploh ni motilo. Ob zakur-jeni peči so zadovoljno posedli v krog in poslušali. Branje je moralo biti vsaj malo poučno, tako da je imelo svojo moralno vrednost. Vsebina knjig jih je soočala z življenjskimi resnicami ljudi, ki so živeli nekoč, pred njihovim časom. Družina je večkrat na podoben način skupaj molila ali pela in tako so se med njimi pletle močne čustvene vezi.

Po prestani zimi so pozabili na knjige in na zim-sko brezdelje. Z vso vnemo so se posvetili zemlji, ki je zahtevala skrbno obdelovanje. A zadovoljni so bili le tisti, ki so delali na svojem. Svoja rodo-vitna polja so obdelovali z veliko ljubeznijo in z željo po čim boljšem pridelku. Oprijemali so se kmečke logike, saj jim je le ta pomagala preži-veti. Opazovali so, kako naravnost iz zemlje raste

hrana zanje, saj so živeli le od tega. Gnojili so le s hlevskim gnojem. Obdelovalna zemlja jim je bila sveta in spoštovana. Najraje so se pogovarjali o le-tini, kakšna da bo, in seveda o vremenu, kar je bi-lo za poljedelstvo izredno pomembno. Z umnim opazovanjem neba in vetra so bili za vremensko napoved kar sami najboljši vedeževalci, zato so zaupali sami sebi. Zmotili so se le redkokdaj. Rav-nali so se tudi po jatah ptic, ki so s svojo višino letenja po zraku povedale marsikaj o morebitnih padavinah. Najbolj so to občutile lastovke, ki so se pred dežjem spustile nizko k tlom zaradi mrčesa.

Pri osmih letih je Nanika pričela hoditi v šolo. Tetíca ji je kupila tablico, na katero so v šoli pisali s kamenčkom. Ko je zmanjkalo prostora, so napi-sano izbrisali in začeli znova. Največjo prizadev-nost je zaslužil lepopis, ki se je pozneje odražal na njihovi ugledni pisavi. Računali so le toliko, da so znali prešteti kovance, če so jih slučajno imeli. Petje je slonelo na poučni stari pesmi Stoji učilna zidana, ki je učila otroke lepega vedenja do pti-čjih gnezd in do živali nasploh. Nanika se je vsega zlahka naučila. Šolo je vodil upravitelj, ki so mu pravili gospod nadučitelj.

Med odraščanjem je Ruzina varovanka rada brala knjige, zaradi česar je brskala po vseh ko-tičkih in jih vzradoščeno nosila domov. Ležale so na nekaterih podstrešjih, zavržene in pozabljene. Iz starih porumenelih listov je brala na glas s prav posebnim zadoščenjem. Tetíca je vedno uživala ob poslušanju. Ob veliki skrbi, da bo vso delo pravo-časno opravljeno, sta pod slamnato streho složno živeli, le da za Naniko nekoliko togo in dolgočasno.

* * *

Odrasla je v pametno in odgovorno dekle. Sredi leta 1904 je dopolnila enaindvajset let in s tem postala polnoletna. Imela je mladostne sanje, kot jih ima vsak mlad človek, toda morala jih je že v kali zatreti. Nikoli ni smela pozabiti dogovora ob svojem prihodu. Če bi se le malo pregrešila, bi morala od hiše, ponovnemu siromaštvu naproti. Zanjo polnoletnost ni veljala. Po svoje bo smela odločati šele po Ruzini smrti. Spoštovanje mi-šljenja odraslih je igralo v tistem času zelo veliko vlogo. Mlajši so se učili od starejših in jih imeli za svoje edine vzornike. Kar so rekli stari ljudje, to je bilo sveto. Tako je moralo biti tudi v Ruzini hiši.

Podeželje se ni vključevalo v tokove časa. Ljudje so se oprijemali starodavnih izročil, ki pa so bila v veliki meri le plod ljudske domišljije. Tudi Naniki-no ustaljeno življenje se ni spreminjalo. Skupaj s

tetico sta opravljali vsa ženska in moška dela pri hiši. Kosili sta travo, žagali drva, mlatili žito, nosili seno v krplah na hrbtu, po bregu navzgor in nav-zdol, pomagali sta kravi pri telitvi, belili hišo, čistili dimnik, pekli sta kruh v krušni peči in še mnogo drugih težkih del. V potu svojega obraza sta si služili svoj vsakdanji kruh, tako kot je obljubil Je-zus svojim učencem. Sami sta prenašali vso težo svojega ravnanja. Njunega miru ni smel zmotiti noben moški.

Življenje na Peščenem Vrhu je bilo za Naniko še posebej trdo zaradi hribovitega terena. Udobje je pripisovala le gospodi, ki na podeželju ne bi imela kaj iskati. Ta dva sloja ljudi je ločevala miselnost, ki so se je oboji oklepali že od nekdaj. Domačije so stale na bregovih, zato so ljudje skoraj vsa de-la opravljali z upognjenimi hrbti in s težko hojo navkreber. Zaradi tega so bili prenekateri v svojih srednjih letih že nekoliko sključeni, kar je bilo obi-čajno za tiste kraje. Vsi so bili suhljate postave, debelost je bila nekaj neznanega. V vsej okolici ni bilo niti enega obilneža. Včasih je k hiši zašel kak sestradan berač, ki je z vso svojo ponižnostjo prosil vbogajme. Za košček kruha se je zahvalil s solzami v očeh. Sicer pa klatežev ni bilo, saj je vsak moral nekaj delati. Celo umsko ali telesno zaostali so močno zaničevani služili pri kmetih.

Najbolj omalovaževan sloj prebivalstva so bili hlapci in dekle. Mnogi so služili kot tarča posmeha tistih, ki jim je šlo bolje. Še poročiti se med seboj niso mogli, ker niso imeli kje živeti. Na račun zave-stnega izkoriščanja večinskega revnega sloja ljudi so premožnejši polnili svoje kašče in se bohotili s kolesli, s katerimi so se prevažali po vsakdanjih opravkih. Kolesl je vlekla enojna konjska vprega, sedež na njej pa je grela le gospodarjeva zadnja plat. Za poroko so izbirali le bogate neveste in se družili le s sebi enakimi.

Ruza in Nanika nista spadali ne k prvim ne k drugim. Bili sta bolj pri tistih spodaj, vendar na svojem, kar je zelo veliko pomenilo. Dobroho-tnost in nezahtevna natura sta pripomogli k nju-nemu ustaljenemu zadovoljstvu. Ženska tedanje-ga časa je sprejemala odrekanje.

Ob nenehni vpetosti v delo so sprostitev po-nujali prazniki, ki so se razlikovali od ostalih dni. Verovanje v Boga je bilo pomemben del življenja vseh ljudi, ki so takrat tamkaj živeli. Nedelja je bila Gospodov dan. Takrat so stopili v drug svet, v svet faranov. Umiti in skrbno napravljeni so se oblekli v mašne gvante. Tako oblečeni so čutili posebno vrsto ugodja. Ugodje tedanjega časa in prostora.

Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR. Z večkratno zaporedno ob-javo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.

OGLASI

1409A2 V Kungoti – Gradiški pri Mariboru prodam gradbene parcele, velikost ok. 1000 m2, cena 20 do 35 eur za m2. Tel. 00386/ (0)31314739.

1301A12 Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36, D-40721 Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44562). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.

1301B12 Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: info@trateschki-translation.de, tel. +49-7157-479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany

Se nadaljuje

Z G O D B A Cecilija NOVAK

NAŠA LUČ september 201424

REŠITEV KRIŽANKE št. 1407

Otroci morajo v šoli napisati prosti spis z naslo-vom »Jaz sem direktor«. Vsi pišejo, le Janezek gle-da okoli sebe. Učiteljica ga vpraša: »Janezek, kaj pa je narobe, zakaj ne pišeš?« Janezek: »Čakam na tajnico!«

☺Dva črva se pogovarjata. Pa eden vpraša drugega: »Zakaj si pa ti tako srečen danes?«Pa odvrne drugi: »Tašča je odšla na ribolov.«

☺Učenci razjezijo učitelja, zato jim ta reče: »Kdor misli, da je neumen, naj vstane.« Nekaj časa nihče ne vstane, potem pa se mali Jan-ko le opogumi in vstane. Učitelj ga vpraša: »Janko, a ti misliš, da si neumen?« Janko odgovori: »Ne, gospod profesor, toda nero-dno mi je, ker samo vi stojite!«

☺»Zakaj ima naš Janezek pri matematiki enko?« vpraša mama učiteljico. »Zato,« odgovori učiteljica, »ker nižjih ocen ni-mamo!«

☺Študent pošlje mami sporočilo: »Pripravi očeta. Izpiti se niso posrečili!« Mama mu odgovori: »Oče je pripravljen, pripravi se še ti!«

☺Starejši zakonski par se sprehaja po parku. Žena razneženo reče: »Poglej, na tisti klopci si mi ukra-del prvi poljub, se spomniš?« Mož: »Ja, seveda se spomnim ... Zaradi te tatvine sem še vedno v zaporu!«

☺Janez gre na valentinovo mimo cvetličarne in opazi napis 'povejte z rožami'. Vstopi v cvetličarno in prosi za rdečo vrtnico. Cvetličar: »Samo eno?« Janez: »Da. Sem bolj redkobeseden človek!«

☺Slikar reče lepotici: »Vi ste moj prvi model, v kate-rega sem se resnično zaljubil.«»Ne verjamem vam! Koliko modelov ste pa že imeli?«»Štiri! Pepelnik, steklenico in dve pomaranči!«

K R I Ž A N K A

M A L O Z A Š A L OSlovenske razglednice

Zapotoški slapovi – Trenta, foto: Klemen Kunaver