pravice eu žrtev trgovine z ljudmi

Notranje zadeve

Pravice EUžrtev trgovine

z ljudmi

kg304742_SL_BAT.indd cvIkg304742_SL_BAT.indd cvI 19/09/13 11:4019/09/13 11:40

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na internetu.

Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2013

ISBN 978-92-79-28458-8

doi:10.2837/66419

© Evropska unija, 2013

Reprodukcija je dovoljena z navedbo vira.

Printed in Belgium

Tiskano na papirju, beljenem brez elementarnega klora (ECF)

Europe Direct je služba za pomoč pri iskanju odgovorovna vprašanja v zvezi z Evropsko unijo.

Brezplačna telefonska številka (*):

00 800 6 7 8 9 10 11

(*) Nekateri operaterji mobilne telefonije ne dovoljujejo vzpostavitve zveze s številkami 00 800 ali pa te klice

zaračunavajo.

kg304742_SL_BAT.indd cvIIkg304742_SL_BAT.indd cvII 19/09/13 11:4019/09/13 11:40

http://europa.eu

1

Uvodna beseda

„Trgovina z ljudmi je suženjstvo

našega časa in huda kršitev

človekovih pravic. Gre za resno

obliko kriminala, ki vpliva na

ženske, moške, dekleta in fante

vseh narodnosti ter žrtvam

povzroča težko in doživljenjsko

škodo. Za zaščito in pomoč žrtvam

trgovine z ljudmi ter čim boljšo

pomoč pri njihovem okrevanju

jim zakonodaja EU zagotavlja

številne pravice – do pravne

pomoči, zdravniške pomoči, začasnega prebivanja in druge. Da bi bile te

pravice znane in bi se učinkovito uporabljale v praksi, morajo imeti žrtve

in izvajalci, ki delujejo na področju boja proti trgovini z ljudmi, jasne in

dostopne informacije o njihovi vsebini. Upam, da bo ta pregled pravic

EU žrtev trgovine z ljudmi pomagal organom v državah članicah EU pri

njihovem vsakdanjem delu za zagotovitev pomoči in zaščite, ki ju žrtve

potrebujejo in zaslužijo.“

Cecilia Malmström,

evropska komisarka za notranje zadeve

kg304742_SL_BAT.indd 1kg304742_SL_BAT.indd 1 19/09/13 11:4019/09/13 11:40

2

Uvod

Boj proti trgovini z ljudmi je prednostna naloga Evropske unije in držav članic. Pristop EU

upošteva, da trgovina z ljudmi vsebuje razsežnost, povezano s spolom. Žrtev in človekove

pravice postavlja v središče ter priznava, da je potreben otrokom prilagojen pristop. Poudarja

potrebo po usklajenem, multidisciplinarnem ukrepanju.

Jasne in dosledne informacije žrtvam trgovine z ljudmi o njihovih pravicah so bistvenega

pomena. Te pravice segajo od (nujne) pomoči in zdravstvenega varstva do pravic iz dela,

pravic glede dostopa do sodišča in odvetnika ter glede možnosti uveljavljanja odškodnine.

Ta dokument vsebuje pregled teh pravic na podlagi Listine Evropske unije o temeljnih pravi-

cah, direktiv EU, okvirnih sklepov in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.

Dodatne pravice otrok so vključene na koncu vsakega poglavja.

Ta dokument je namenjen žrtvam in strokovnjakom, ki potrebujejo pregled pravic na podlagi

zakonodaje EU, ter državam članicam, ki pripravljajo podobne preglede pravic žrtev trgovine

z ljudmi na nacionalni ravni. Zakonodaja EU določa minimalne standarde, ki jih lahko države

članice ustrezno nadgradijo.

Pravice na podlagi zakonodaje EU, ki jo morajo države članice prenesti v nacionalno zako-

nodajo po objavi tega dokumenta, so v besedilu označene v poševnem tisku.

S tem dokumentom Evropska komisija izvaja enega od ukrepov iz strategije EU za odpravo

trgovine z ljudmi za obdobje 2012–2016, in sicer v okviru PREDNOSTNE NALOGE A: odkri-

vanje in zaščita žrtev trgovine z ljudmi ter pomoč žrtvam, ukrep 4: zagotavljanje informacij

o pravicah žrtev.

Za pravice in obveznosti v tem dokumentu pomeni „otrok“ vsako osebo, mlajšo od 18 let.

Če starost žrtve ni znana in obstajajo razlogi za domnevo, da je žrtev otrok, se šteje, da je

žrtev otrok.

„Žrtev“ se za namene tega dokumenta nanaša na posameznika, ki je predmet trgovine

z ljudmi.

„Storilec“ in „storilec kaznivega dejanja“ se za namene tega dokumenta nanaša na posamez-

nika ali posameznike, ki so bili obtoženi ali spoznani za krive trgovine z ljudmi.

„Državljan tretje države“ je posameznik, ki ni državljan države članice Evropske unije.

S tem dokumentom Evropska komisija izvaja enega od ukrepov iz strategije EU za odpravo trgovine z ljudmi za obdobje 2012–2016, in sicer v okviru PREDNOSTNE NALOGE A: odkrivanje in zaščita žrtev trgovine z ljudmi ter pomoč žrtvam, ukrep 4: zagotavljanje informacij o pravicah žrtev.


Pravice EU žrtev trgovine z ljudmi

„Trgovina z ljudmi“, kot je opredeljena v členu 2 Direktive

2011/36/EU:

1. Novačenje, prevoz, premestitev, dajanje zatočišča ali

sprejemanje oseb, vključno z izmenjavo ali prenosom

nadzora nad temi osebami, z uporabo grožnje, sile ali

drugih oblik prisile, ugrabitvijo, goljufi jo, prevaro, zlorabo

pooblastil ali ranljivosti ali dajanjem ali prejemanjem

plačil ali koristi, da se doseže soglasje osebe, ki ima

nadzor nad drugo osebo, zaradi izkoriščanja.

2. Ranljivost pomeni položaj, v katerem zadevna oseba

nima druge resnične ali sprejemljive možnosti, kot da

pristane na zlorabo.

3. Izkoriščanje vključuje najmanj izkoriščanje prostitu-

cije ali drugih oblik spolne zlorabe oseb, prisilno delo ali

storitve, vključno s prosjačenjem, suženjstvom ali podo-

bnimi praksami, služabništvo, izkoriščanje kriminalnih

dejavnosti ali odstranitev organov.

4. Soglasje žrtve trgovine z ljudmi o nameravanem ali

dejanskem izkoriščanju se ne upošteva, če so bila upo-

rabljena sredstva iz odstavka 1.

5. Kadar ravnanje iz odstavka 1 vključuje otroka, se obravnava kot kaznivo dejanje trgovine

z ljudmi, četudi ni bilo uporabljeno nobeno od sredstev iz odstavka 1.

Opis zakonodaje EU in zadevne sodne prakse v tem dokumentu ni izčrpen in torej ne zajema podrobno pogojev za uveljavljanje zajetih pravic ali drugih pravic, ki bi jih posameznik glede na njegov položaj lahko uveljavljal na podlagi zakonodaje EU. Pravice v tem dokumentu lahko žrtve trgovine z ljudmi uveljavljajo tudi, kadar pravice v ustrezni zakonodaji EU veljajo za širšo skupino oseb. Ta dokument sam po sebi ne pomeni nobene zavezujoče obveznosti katere koli stranke, ampak opisuje pravice in obveznosti na podlagi zakonodaje EU, ki jih je treba prenesti v nacio-nalno zakonodajo držav članic. Členi zakonodaje, navedeni v tem dokumentu, so bili točni na dan 1. januarja 2013 (zakonodaja se lahko pozneje spremeni ali razveljavi). Ta dokument nikakor ne predstavlja zavezujoče razlage navedene zakonodaje, ampak je zasnovan kot referenčni dokument za enostavno uporabo.

© iS

tockp

hoto

/Dori O

Connell

3



4


Namen tega dokumenta je žrtve, strokovnjake in države članice seznaniti s pravicami žrtev v skladu z zakonodajo EU. Nikakor ne predstavlja zavezujoče razlage zakonodaje EU. Vse pravice je treba razlagati ob upoštevanju celotne zakonske določbe in ustrezne zakonodaje.

Poglavje 1: Pomoč in podpora

1.1 Žrtve imajo pravico do pomoči in podpore takoj, ko pristojni organi upravičeno domnevajo,

da so morda žrtev trgovine z ljudmi.

1.2 Žrtve imajo pravico do pomoči in podpore pred in med kazenskim postopkom ter ustrezno

obdobje po zaključku kazenskega postopka.

1.3 Pomoč in podpora ne bi smeli biti pogojeni s pripravljenostjo žrtve, da sodeluje v kazenski

preiskavi, pregonu ali sodni obravnavi; če žrtev v zadevni državi članici ne prebiva zakonito,

bi bilo treba brezpogojno zagotoviti pomoč in podporo vsaj v obdobju za razmislek.

1.4 Pomoč in podpora se lahko zagotovita samo takrat, ko je bila žrtev informirana o svojih

pravicah in je dala svoje soglasje.

1.5 Žrtve imajo pravico vsaj do minimalnega življenjskega standarda, primerne in varne

nastanitve ter materialne pomoči.

1.6 Žrtve imajo pravico do potrebne zdravniške oskrbe, vključno s psihološko pomočjo, sve-

tovanjem in informacijami.

1.7 Žrtve imajo pravico do storitev prevajanja in tolmačenja, kadar je to primerno.

1.8 Poskrbeti je treba za žrtve s posebnimi potrebami (zlasti potrebe v povezavi z nosečnostjo,

zdravjem, invalidnostjo, telesno ali duševno boleznijo ali žrtve, ki so utrpele resno fi zično,

spolno ali psihološko nasilje).

1.9 Žrtve imajo v skladu s svojimi potrebami pravico dostopa do zaupnih storitev za podporo žrtvam, ki so brezplačne ter v korist žrtev, in sicer pred kazenskim postopkom, med njim in ustrezno obdobje po njem. Družinski člani imajo dostop do storitev za podporo žrtvam v skladu s svojimi potrebami in obsegom škode, ki so jo utrpeli zaradi škode, povzročene žrtvi s kaznivim dejanjem.

1.10 Specializirane službe za podporo morajo zagotoviti (a) zatočišča ali drugo ustrezno začasno nastanitev za žrtve, ki potrebujejo varno zavetje zaradi neposredne grožnje sekun-darne in ponovne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja; (b) usmerjeno in celovito podporo

4



5

žrtvam s posebnimi potrebami, vključno z žrtvami spolnega nasilja in žrtvami nasilja na podlagi spola, vključno s pomočjo in svetovanjem po travmatični izkušnji.

1.11 Žrtve, ki so državljani tretjih držav, je treba obvestiti o obdobju za razmislek in obdobju

za okrevanje ter jim zagotoviti informacije o možnostih pridobitve mednarodne zaščite.

1.12 Žrtve imajo pravico zaprositi za azil in biti obveščene o možnostih za pridobitev medna-

rodne zaščite ter bi morale biti zaščitene pred vrnitvijo (vrnitev v državo, kjer obstaja tveganje

smrti, mučenja ali drugega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja).

Otroci žrtve

1.13 Prednostno se upošteva, kaj je najboljše za otroka, in to se presodi za vsak primer pose-

bej. Prevladati mora pristop, ki je prilagojen otrokom ter pri katerem se ustrezno upoštevajo starost in raven zrelosti otroka ter njegovi pogledi, potrebe in skrbi. Otrok in nosilec starševske odgovornosti ali drugi pravni zastopnik, če ga ima, sta obveščena o vseh ukrepih ali pravicah, ki so posebej usmerjene k otroku.

1.14 Otroci žrtve imajo pravico do pomoči in podpore ob upoštevanju njihovih posebnih

okoliščin. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da bi zagotovile trajno rešitev, ki temelji

na posamezni oceni koristi za otroka.

1.15 Če je nosilcem starševske odgovornosti onemogočeno uveljavljanje načela največje

koristi otroka in/ali zastopanje otroka, se otroku žrtvi dodeli skrbnik ali zastopnik.

Poglavje 2: Zaščita žrtev trgovine z ljudmi

Zaščita pred kazenskim postopkom

2.1 Žrtve imajo pravico do ustrezne zaščite na podlagi ocene tveganja posameznega primera.

Ocena posameznega primera bi morala biti pravočasna, njen cilj pa bi moral biti opredeliti posebne potrebe in ugotoviti, ali in v kakšnem obsegu bi imele žrtve v kazenskem postopku dostop do posebnih ukrepov zaradi velike izpostavljenosti sekundarni in ponovni viktimizaciji, ustrahovanju in maščevanju.

2.2 Žrtev trgovine z ljudmi se ne bi smelo preganjati ali kaznovati zaradi njihove vpletenosti

v kazniva dejanja, ki so jih bile prisiljene izvesti kot neposredno posledico dejstva, da so bile

žrtve trgovine z ljudmi, v skladu z nacionalno zakonodajo.

2.3 Osebni podatki žrtve se lahko od nje zahtevajo le za posebne, jasno določene in zakonite

namene v okviru nalog pristojnega organa ter se lahko obdelujejo le za enak namen, za

katerega so bili ti podatki zbrani. Obdelava podatkov mora biti zakonita, primerna, ustrezna

in ne preobsežna (glede na namen, za katerega so bili zbrani).

2.4 Osebne podatke žrtve je treba izbrisati ali anonimizirati, ko niso več potrebni za namen,

za katerega so bili zbrani.

2.5 Žrtve imajo pravico do informacij od prvega stika s pristojnimi organi (kot so policija,

sodni organi itd.) in kolikor je le mogoče v splošno razumljivih jezikih.

2.6 Žrtve imajo pravico do informacij o naslednjem:



6

• vrsti služb ali organizacij, na katere se lahko obrnejo za pomoč;

• vrsti pomoči, ki jo lahko dobijo;

• kje in kako lahko naznanijo kaznivo dejanje;

• postopkih, ki sledijo taki naznanitvi, ter njihovi vlogi v zvezi s takimi postopki;

• kako in pod kakšnimi pogoji lahko pridobijo zaščito;

• v kakšnem obsegu in pod kakšnimi pogoji imajo dostop do pravnih nasvetov, pravne pomoči

ali katere koli druge vrste nasvetov;

• zahtevah, ki jih morajo izpolniti, da so upravičene do odškodnine;

• vseh posebnih ureditvah, ki so jim na voljo za zaščito njihovih interesov, če stalno bivajo

v drugi državi članici;

• kako do povračila stroškov, ki so nastali kot posledica njihovega sodelovanja v kazenskem postopku.

Zaščita med kazenskim postopkom in po njem

2.7 V skladu z oceno posameznega primera, ki jo izvede pristojni organ, imajo žrtve pod

določenimi pogoji pravico do posebne obravnave zaradi preprečevanja sekundarne viktimi-

zacije, in sicer se je treba izogniti nepotrebnemu ponavljanju zaslišanj med preiskavo, sodnim

pregonom ali sodnim postopkom, vidnemu stiku med žrtvijo in storilcem, javnemu pričanju

na sodišču ter nepotrebnim vprašanjem glede zasebnega življenja žrtve.

2.8 Žrtve imajo nemudoma dostop do pravnega svetovanja in zastopanja, vključno za namen

uveljavljanja odškodnine.

2.9 Če žrtev nima zadostnih fi nančnih sredstev, je pravno svetovanje in zastopanje brezplačno.

2.10 Žrtve imajo v skladu z njihovo vlogo v ustreznem sistemu kazenskega pravosodja pravico zahtevati presojo odločitve, da se pregon ne izvede.

2.11 Žrtve imajo pravico razumeti in biti razumljene v kazenskih postopkih ter prejemati sporočila na razumljiv način, ob upoštevanju osebnih vidikov, kot je invalidnost.

2.12 Žrtve imajo pod določenimi pogoji pravico, da jih spremlja nekdo po njihovi izbiri, ki jim lahko pomaga razumeti ali biti razumljen pri prvem stiku s pristojnim organom, razen če bi bilo to v nasprotju z interesi žrtve ali postopka.

2.13 Če vložijo uradno prijavo, imajo žrtve pravico do pisnega potrdila o prijavi, do prevajalske ali potrebne jezikovne pomoči za vložitev prijave.

2.14 Žrtve morajo biti obveščene, da so upravičene do informacij o kazenskem postopku, ki je posledica prijave (odločitve, da se preiskava ustavi ali da kazenski postopek proti storilcu ne bo uveden, katere obtožbe bodo vložene proti storilcu kaznivega dejanja, čas in datum sojenja, končna sodba in stanje kazenskega postopka) brez nepotrebnega odlašanja, v skladu z željami žrtve.

2.15 Žrtve lahko zahtevajo, da jih brez nepotrebnega odlašanja obvestijo, če je storilec kaz-nivega dejanja izpuščen ali pobegne iz pripora.

2.16 V skladu z njihovo uradno vlogo v kazenskem postopku imajo žrtve pravico do brezplačnega tolmačenja med zaslišanji ali izpraševanji v kazenskem postopku pred pre-iskovalnimi in pravosodnimi organi ter za njihovo dejavno sodelovanje na sodnih obravnavah.

2.17 Ob upoštevanju njihove uradne vloge v kazenskem postopku imajo žrtve pravico do brezplačnega prevoda informacij, ki so bistvene za uveljavljanje njihovih pravic v kazenskem postopku, v jezik, ki ga razumejo, v času kazenskega postopka.



7

2.18 Žrtve lahko za namene prevajanja uporabljajo komunikacijske tehnologije, kot so video-konferenca, telefon ali internet, razen če je fi zična navzočnost tolmača potrebna zato, da žrtev uresničuje svoje pravice ali razume postopek.

2.19 Žrtve imajo pravico prostovoljno sodelovati v programih poravnalne pravičnosti na podlagi premišljenega soglasja, ki ga lahko kadar koli prekličejo. Žrtev ima pravico do celovitih in nepristranskih informacij o postopku. Razprave, ki ne potekajo v javnosti, lahko ostanejo zaupne (razen če ni drugače dogovorjeno z žrtvijo in storilcem ali če je informacije treba objaviti zaradi prevladujočega javnega interesa, kot so grožnje ali nasilna dejanja).

2.20 Evropska odredba o zaščiti se lahko izda, kadar žrtev začasno ali stalno prebiva v drugi državi članici in je bil izdan zaščitni ukrep proti trgovcu z ljudmi, kot je prepoved vstopa v nekatere predele, kraje in območja, kjer žrtev prebiva ali jih obiskuje, ali prepoved ali ure-ditev stikov (vključno po telefonu, pošti). Evropska odredba o zaščiti se uporablja za zaščitni ukrep za žrtev v okviru kazenskega prava v eni državi članici EU, in sicer zadevno zaščito razširi na drugo državo EU, kamor se je zadevna žrtev preselila.

2.21 Države članice morajo zmanjšati morebitne težave pri sporazumevanju (na primer, če

govorijo drug jezik ali imajo motnje sluha ali govora) za žrtve, ki so priče ali so vključene

v postopek na druge načine, tako da lahko razumejo njihovo vključenost v vsako fazo

kazenskega postopka.

Otroci žrtve

2.22 Zaslišanja otrok žrtev se izvedejo brez neutemeljenih zamud. Otroci žrtve imajo pravico,

da zaslišanja po potrebi potekajo v prostorih, ki so zasnovani ali prilagojeni za ta namen.

2.23 Zaslišanja otrok žrtev bi morale opraviti iste osebe, če je to mogoče, število zaslišanj bi

moralo biti čim manjše, opraviti pa bi se morala le, če so nujno potrebna za namene kazenske

preiskave in kazenskega postopka. Žrtev lahko spremlja pravni zastopnik ali odrasla oseba

po otrokovi izbiri (če je primerno), razen če je bila v povezavi s to osebo sprejeta utemeljena

odločitev o njeni neustreznosti.

2.24 Zaslišanja otrok, ki so žrtve kaznivih dejanj, bi bilo treba opraviti brez prisotnosti javnosti

in brez neposredne prisotnosti otroka, ki je lahko sicer zaslišan z uporabo ustreznih komu-

nikacijskih sredstev (kot so video povezave itd.).

2.25 Države članice lahko preprečijo javno razširjanje vseh informacij, ki bi lahko vodile do razkritja identitete otroka žrtve.

2.26 Kadar je mogoče in v skladu z okoliščinami posameznega primera, če je žrtev otrok,

lahko države članice odložijo pregon storilcev za obdobje do polnoletnosti otroka žrtve.



Poglavje 3: Odškodnina

3.1 Žrtve imajo pravico dostopa do obstoječih shem odškodnin za žrtve nasilnih naklepnih

kaznivih dejanj.

3.2 Države članice bi morale spodbujati ukrepe za spodbujanje storilcev, da žrtvam med kazenskim postopkom zagotovijo ustrezno odškodnino.

3.3 Žrtve so med kazenskim postopkom upravičene v razumnem roku pridobiti odločitev

o odškodnini, katere plačilo se naloži storilcu, razen če nacionalno pravo določa, da se takšna

odločitev sprejme v drugem pravnem postopku.

3.4 Žrtve imajo pravico do vračila njihove lastnine (razen če je nujno potrebna za kazenski

postopek), ki je bila izterjana ali zasežena med kazenskim postopkom, brez odlašanja.

Dostop do shem odškodnin v čezmejnih primerih

3.5 Žrtve imajo pravico v državi članici svojega običajnega prebivališča zaprositi za odškod-

nino v državi članici, v kateri je bilo kaznivo dejanje storjeno.

3.6 Žrtve imajo pravico do osnovnih informacij o možnostih, da zaprosijo za odškodnino. To

vključuje informacije in smernice o tem, kako izpolniti prošnjo, o morebitni dokazni doku-

mentaciji in o zahtevkih za dodatne informacije.

3.7 Žrtve imajo pravico, da takoj, ko je to mogoče, prejmejo informacijo o kontaktni osebi

ali službi, ki je odgovorna za obravnavo njihove prošnje za odškodnino, potrdilo o prejemu

vloge, (če je možno) navedbo časa, v katerem bo odločitev o njihovi prošnji sprejeta, in

o sprejeti odločitvi.

© iS

tockp

hoto

/Juanm

onin

o

8



9

Poglavje 4: Pravice do integracije in pravice iz dela

4.1 Državljani EU imajo pravico, da ostanejo na ozemlju držav članic do treh mesecev pod

pogojem, da imajo veljaven potni list ali osebni dokument, ob upoštevanju omejitev in pogojev.

4.2 Državljani EU imajo pravico, da ostanejo kjer koli v EU, pod pogojem, da imajo zakonito

zaposlitev ali študirajo na priznani izobraževalni ustanovi in imajo celovito zdravstveno

zavarovanje (ali imajo dovolj denarja, da lahko zagotovijo, da oni ali njihovi družinski člani ne

postanejo breme sistema socialne varnosti države gostiteljice) ali imajo družinskega člana,

ki izpolnjuje katerega od teh pogojev.

4.3 Vsak državljan EU ima pravico do izobraževanja ter dostopa do poklicnega in nadaljnjega

usposabljanja.

4.4 Vsak državljan EU ima svobodo izbire poklica in pravico do dela v kateri koli državi članici

(ob upoštevanju nekaterih omejitev), državljani tretjih držav, ki imajo delovno dovoljenje

na ozemlju držav članic, pa imajo pravico do enakih delovnih pogojev kot državljani Unije.

4.5 Vsak delavec ima pravico do poštenih in pravičnih delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo

zdravje, varnost in dostojanstvo, ter omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega

počitka ter plačanega letnega dopusta.

Državljani tretjih držav

4.6 Države članice bi morale določiti pravila, v skladu s katerimi imajo žrtve, ki so državljani

tretjih držav in imajo dovoljenje za prebivanje, dostop do trga dela, poklicnega usposabljanja

in izobraževanja v času trajanja veljavnosti dovoljenja za prebivanje.

4.7 Žrtve, ki so državljani tretjih držav, morajo imeti dostop do obstoječih programov ali shem,

katerih cilj je vrnitev v normalno življenje, vključno s tečaji, ki se po potrebi organizirajo za

izboljšanje njihovih poklicnih spretnosti ali pripravo na vrnitev v državo izvora.

4.8 Žrtve, ki so državljani tretjih držav, imajo pravico do enakega obravnavanja kot državljani države članice, v kateri prebivajo, glede delovnih pogojev, vključno s plačo in odpovedjo ter zdravjem in varnostjo na delovnem mestu, svobodo združevanja, izobraževanjem in poklic-nim usposabljanjem, priznavanjem diplom, spričeval in drugih poklicnih kvalifi kacij v skladu z ustreznimi nacionalnimi postopki, področji socialne varnosti, davčnimi ugodnostmi, dosto-pom do blaga in storitev ter dobavo blaga in opravljanjem storitev, ki so na voljo javnosti, vključno s postopki za pridobitev nastanitve v skladu z nacionalno zakonodajo.

4.9 Žrtve, ki so nezakonito prebivajoči državljani tretjih držav, imajo pravico do pritožbe zoper

svojega delodajalca, in sicer neposredno ali prek tretjih strani, kot so sindikati ali združenja.

4.10 Žrtve, ki so nezakonito prebivajoči državljani tretjih držav, imajo pravico od svojega

delodajalca zahtevati neporavnana plačila (plače), tudi če se je žrtev vrnila v državo izvora.

O njihovih pravicah bi jih bilo treba sistematično in nepristransko informirati pred izvršitvijo

vsake odločitve o vrnitvi.

4.11 Stopnja nadomestila bi morala biti najmanj v višini plače, določene z zakoni o minimalni

plači, kolektivnimi pogodbami ali v skladu z ustaljeno prakso v ustreznih poklicnih panogah,

razen če stranke dokažejo nasprotno.

4.12 Žrtev, ki je nezakonito prebivajoči državljan tretje države, lahko vloži zahtevek ali

v danem primeru uveljavi sodbo zoper delodajalca za vsa neporavnana plačila.



10

Otroci žrtve

4.13 Otroci žrtve, ki so državljani tretjih držav, imajo pravico dostopa do izobraževalnega

sistema pod enakimi pogoji kot domači otroci v razumnem roku.

Poglavje 5: Obdobje za razmislek in dovoljenje za prebivanje za žrtve, ki so državljani tretjih držav

Obdobje za razmislek

5.1 Državljani tretjih držav, ki so žrtve trgovine z ljudmi, imajo pravico do obdobja za razmislek.

Namen tega je, da se jim omogoči okrevanje in osvoboditev izpod vpliva storilcev, tako da

se lahko zavestno odločijo, ali bodo sodelovali s policijo in pravosodnimi organi.

5.2 Žrtev v obdobju za razmislek ni mogoče izgnati iz države.

5.3 Obdobje za razmislek se lahko zaključi, če žrtev obnovi stik s storilcem ali zaradi razlogov,

povezanih z javnim redom in varovanjem nacionalne varnosti.

5.4 Žrtve imajo pravico vsaj do nujne zdravniške oskrbe in posebnih storitev, vključno s psi-

hološkimi storitvami za najbolj ranljive med obdobjem za razmislek.

Dovoljenje za prebivanje

5.5 Po koncu obdobja za razmislek državljana tretje države ima žrtev pravico, da se jo

obravnava za dovoljenje za prebivanje na podlagi tega, ali:

• je njena prisotnost potrebna za preiskovalni ali sodni postopek;

• je pokazala jasen namen sodelovanja;

• je prekinila vse stike z ljudmi ali osebo, ki je odgovorna za trgovino z njo/njim;

• ne bi predstavljala nevarnosti za javni red ali javno varnost.

Dovoljenje mora veljati vsaj šest mesecev in se lahko podaljša na podlagi enakih pogojev.

5.6 Po izdaji dovoljenja za prebivanje ima žrtev, ki nima zadostnih sredstev, še naprej pravico,

da se ji odobri vsaj življenjski standard, ki zagotavlja zadostna sredstva za preživljanje, dostop

do nujne zdravniške oskrbe ter, kjer je to primerno, storitve prevajanja in tolmačenja. Posebno

skrb bi bilo treba zagotoviti za potrebe najbolj ranljivih, vključno s psihološkimi storitvami.

Prav tako je treba v skladu z nacionalno zakonodajo upoštevati potrebe glede varnosti in

zaščite. Podpora lahko vključuje brezplačno pravno pomoč v skladu z nacionalno zakonodajo.

5.7 Dovoljenje za prebivanje se lahko odvzame, če žrtev obnovi stik z ljudmi ali osebami, ki so

odgovorne za trgovino z njo, če je sodelovanje žrtve lažno ali je pritožba lažna ali nepravilna,

bi lahko pomenila tveganje za javni red in varovanje nacionalne varnosti, preneha sodelovati

ali če se organi odločijo prekiniti postopek.



11

Rezidenti za daljši čas

5.8 Žrtev, ki je državljan tretje države in je zakonito prebivala v državi članici najmanj pet

let, ima pravico do statusa rezidenta za daljši čas. To je odvisno od tega, ali ima žrtev dovolj

sredstev za lastno vzdrževanje in vzdrževanje družinskih članov, ne da bi za to potrebovala

socialno ali zdravstveno zavarovanje.

Poglavje 6: Vrnitev

6.1 Če se žrtvi, ki je državljan tretje države, ne dovoli ostati v EU in se torej mora vrniti

v državo izvora, se žrtvi običajno odobri obdobje za prostovoljni odhod, in sicer od sedem

do trideset dni.

6.2 To obdobje se lahko podaljša zaradi upoštevanja posebnih okoliščin, kot so družina,

socialne vezi ali otroci, ki obiskujejo šolo, in dolžina bivanja.

6.3 Žrtvam trgovine z ljudmi, ki jim je bilo izdano dovoljenje za prebivanje ter sodelujejo

s policijo in pravosodnimi organi, ni mogoče prepovedati vstopa na ozemlje države članice

za določeno obdobje, če spoštujejo obveznost vrnitve, pod pogojem, da ne predstavljajo

nevarnosti za javni red ali javno varnost.

6.4 Žrtev ima vedno možnost pritožbe pri organu in pridobitve pravnega svetovanja, pravnega

zastopanja in tolmačenja (če je potrebno).

6.5 Odstranitev je treba odložiti, če bi bilo kršeno načelo nevračanja. Prav tako se lahko

odloži zaradi drugih razlogov, ob upoštevanju posebnih okoliščin posameznega primera, zlasti

fi zičnega ali duševnega stanja žrtve, ali tehničnih razlogov, kot je pomanjkanje prevoznih

zmogljivosti ali pomanjkanje identifi kacijskih podatkov žrtve.

6.6 Države, ki so z Evropsko unijo podpisale sporazum o ponovnem sprejemu, so obvezane

samodejno ponovno sprejeti svoje državljane, njihove (neporočene) otroke in njihove zakonce

ali tiste, ki imajo ali so imeli veljaven vizum ali dovoljenje za prebivanje.

Otroci žrtve

6.7 Otrok žrtev, ki je državljan tretje države, brez spremstva starša ali skrbnika se lahko vrne

le potem, ko je bila upoštevana največja korist otroka in se država članica prepriča, da se bo

otrok vrnil k družini, izbranemu skrbniku ali ustreznim sprejemnim centrom.



12

Referenčni dokumenti

Poglavje 1: Pomoč in podpora1.1 Direktiva 2011/36/EU, člen 11, odstavek 2:2. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zago-

tovijo, da sta osebi zagotovljeni pomoč in podpora takoj,

ko pristojni organi utemeljeno sumijo, da je bilo zoper njo

storjeno katero koli izmed kaznivih dejanj iz členov 2 in 3.

1.2 Direktiva 2011/36/EU, člen 11, odstavek 1:1. Države članice z ustreznimi ukrepi poskrbijo, da sta žrtvam

zagotovljena pomoč in podpora pred in med kazenskim

postopkom ter ustrezno obdobje po zaključku kazenskega

postopka, da se jim omogoči uveljavljanje pravic iz Okvir-

nega sklepa 2001/220/PNZ ter iz te direktive.

1.3. Direktiva 2011/36/EU, člen 11, odstavek 3:3. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zago-

tovijo, da pomoč in podpora žrtvi nista pogojeni s pripravlje-

nostjo žrtve, da sodeluje v kazenski preiskavi, pri pregonu

ali sojenju, pri tem pa ne posegajo v Direktivo 2004/81/ES

ali podobne nacionalne predpise.

Direktiva 2011/36/EU, uvodna izjava 18:18. Če žrtev v zadevni državi članici ne prebiva zakonito, bi

bilo treba brezpogojno zagotoviti pomoč in podporo, vsaj

v obdobju za razmislek. Če žrtev po zaključku postopka

identifi kacije ali poteku obdobja za razmislek ni spoznana

za upravičeno do dovoljenja za prebivanje ali sicer nima

pravice do zakonitega prebivanja v državi članici ali če je

žrtev zapustila ozemlje te države članice, ji zadevna država

članica ni dolžna še naprej zagotavljati pomoči in podpore

na podlagi te direktive.

Direktiva 2004/81/ES, člen 1:Namen te direktive je opredeliti pogoje za izdajo dovoljenj za

prebivanje z omejenim rokom veljavnosti, povezanim s tra-

janjem ustreznih nacionalnih postopkov, državljanom tretjih

držav, ki sodelujejo v boju proti nedovoljeni trgovini z ljudmi

ali proti dejanjem omogočanja nezakonitega priseljevanja.

Direktiva 2004/81/EC, člen 6, odstavek 2:2. Med rokom za premislek in med čakanjem na sklep

pristojnih organov imajo zadevni državljani tretjih držav

dostop do oskrbe iz člena 7, odredbe o njihovem izgonu pa

ni mogoče izvršiti.

Direktiva 2004/81/ES, člen 7:1. Države članice zagotovijo, da se zadevnim državljanom

tretjih držav brez ustreznih sredstev nudi življenjski standard,

ki jim lahko zagotovi preživljanje in dostop do nujne zdra-

vniške oskrbe. Skrbijo za posebne potrebe najbolj ranljivih,

pri čemer po potrebi in če je tako predpisano z nacionalno

zakonodajo, vključijo psihološko pomoč.

2. Države članice ob uporabi te direktive ustrezno upoštevajo

potrebo po varnosti in zaščiti zadevnih državljanov tretjih

držav, skladno z nacionalno zakonodajo.

3. Države članice zadevnim državljanom tretjih držav po

potrebi nudijo storitve prevajanja in tolmačenja.

4. Države članice lahko zadevnim državljanom tretjih držav

nudijo brezplačno pravno pomoč, če ta obstaja, in pod pogoji

nacionalne zakonodaje.

Direktiva 2004/81/ES, člen 9:1. Države članice zagotovijo, da se imetnikom dovoljenja za

bivanje brez zadostnih sredstev omogoči vsaj takšna oskrba,

kot je določena v členu 7.

2. Države članice nudijo nujno zdravniško ali drugo oskrbo

zadevnim državljanom tretjih držav brez zadostnih sredstev

in s posebnimi potrebami, kakršne so nosečnice, invalidi ali

žrtve spolnega in drugega nasilja in, če imajo države članice

možnost iz člena 3(3), mladoletniki.

1.4–7 Direktiva 2011/36/EU, člen 11, odstavek 5:5. Ukrepi pomoči in podpore iz odstavkov 1 in 2 se izvajajo

na podlagi soglasja in seznanjenosti ter vključujejo najmanj

življenjske standarde, ki žrtvam lahko zagotovijo preži-

vljanje, in sicer z ukrepi, kot so zagotavljanje ustrezne in

varne namestitve ter materialna pomoč, potrebno zdravljenje,

med drugim psihološka pomoč, svetovanje in obveščanje ter

po potrebi prevajalske storitve in tolmačenje.

1.8 Direktiva 2011/36/EU, člen 11, odstavek 7:7. Države članice poskrbijo za žrtve s posebnimi potrebami,

kadar so te potrebe zlasti posledica nosečnosti, njihovega

zdravstvenega stanja, invalidnosti, duševnih ali psiholoških

motenj ali hujših oblik psihološkega, telesnega ali spolnega

nasilja, ki so ga utrpele.

12


13


1.9 Direktiva 2012/29/EU, člen 8, odstavka 1 in 2:1. Države članice zagotovijo, da imajo žrtve v skladu s svojimi potrebami dostop do zaupnih storitev za podporo žrtvam, ki so brezplačne in ki delujejo v korist žrtev, in sicer pred postopkom, med njim in ustrezno obdobje po njem. Družinski člani imajo dostop do storitev za podporo žrtvam v skladu s svojimi potre-bami in obsegom škode, povzročene žrtvi s kaznivim dejanjem.

2. Države članice spodbujajo pristojne organe, ki so prejeli pri-javo kaznivega dejanja, ali drugega zadevnega subjekta k napo-titvi žrtev k storitvam za podporo žrtvam.

1.10 Direktiva 2012/29/EU, člen 8, odstavek 3:3. Države članice sprejmejo ukrepe za vzpostavitev brezplačnih in zaupnih specialističnih storitev za podporo poleg splošnih storitev za podporo žrtvam ali kot sestavni del slednjih, ali da omogočijo organizacijam za podporo žrtvam, da se obrnejo na obstoječe specializirane subjekte, ki nudijo tovrstno specialistično podporo. Žrtve imajo v skladu s svojimi posebnimi potrebami dostop do takšnih storitev, njihovi družinski člani pa imajo dostop v skladu z njihovimi posebnimi potrebami in obsegom škode, povzročene žrtvi s kaznivim dejanjem.

Direktiva 2012/29/EU, člen 9:1. V okviru storitev za podporo žrtvam iz člena 8(1) se zago-tavljajo vsaj:(a) informacije, nasveti in podpora, ki so relevantni za pra-

vice žrtev, vključno z načini dostopa do nacionalnih shem odškodnin za poškodbe zaradi kaznivih dejanj, ter njihovo vlogo v kazenskem postopku, vključno s pripravo na udeležbo na sojenju;

(b) informacije o kakršnih koli zadevnih delujočih specialis-tičnih storitvah za podporo ali neposredna napotitev nanje;

(c) čustvena in psihološka, če je slednja na voljo, podpora;(d) nasveti o fi nančnih in praktičnih vprašanjih, ki izvirajo iz

kaznivega dejanja;(e) nasveti o grožnji sekundarne in ponovne viktimizacije,

ustrahovanja in maščevanja ter o tem, kako ta dejanja pre-prečiti, razen če se ti nasveti drugače zagotavljajo v okviru drugih javnih ali zasebnih storitev.

2. Države članice spodbujajo, naj se v okviru storitev za podporo žrtvam posebna pozornost nameni posebnim potrebam žrtev, ki so utrpele znatno škodo zaradi resnosti kaznivega dejanja.

3. V okviru specialističnih storitev za podporo iz člena 8(3) se vzpostavljajo in zagotavljajo – razen če je drugače zagotovljeno z drugimi javnimi ali zasebnimi storitvami – vsaj: (a) zatočišča ali druga ustrezna začasna nastanitev za žrtve,

ki potrebujejo varno zavetje zaradi neposredne grožnje sekundarne in ponovne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja;

(b) usmerjena in celovita podpora žrtvam s posebnimi potre-bami, kot so žrtve spolnega nasilja, žrtve nasilja na podlagi spola in žrtve nasilja v odnosih z bližnjimi, vključno s pomočjo po travmatični izkušnji in svetovanjem.

1.11 Direktiva 2011/36/EU, člen 11, odstavek 6:6. V okviru seznanitve iz odstavka 5 se po potrebi zagotovijo

informacije o roku za premislek in obdobju za okrevanje

v skladu z Direktivo 2004/81/ES ter informacije o možnosti

priznanja mednarodne zaščite v skladu z Direktivo Sveta

2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih

glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih

držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status

begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje medna-

rodno zaščito, in o vsebini te zaščite (1) in Direktivo Sveta

2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standar-

dih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca

v državah članicah (2) ali na podlagi drugih mednarodnih

instrumentov ali drugih podobnih nacionalnih predpisov.

1.12 Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 18:Ob upoštevanju pravil Ženevske konvencije z dne

28. julija 1951 in Protokola z dne 31. januarja 1967 o statusu

beguncev in v skladu s Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo

o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju „Pogodbi“) je

priznana pravica do azila.

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 19:1. Kolektivni izgoni so prepovedani.

2. Nihče se ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v

kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni

kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu

ravnanju ali kaznovanju.

Direktiva 2011/95/EU, člen 2, 2(d):(d)„begunec“ pomeni državljana tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rasne, verske, nacionalne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini nahaja izven države, katere drža-vljan je, in ne more ali zaradi tega strahu noče izkoristiti zaščite te države, ali osebo brez državljanstva, ki se nahaja izven države prejšnjega običajnega prebivališča zaradi enakih razlogov, kot so navedeni zgoraj, in se ne more ali zaradi tega strahu noče vrniti vanjo, in za katera se ne uporablja člen 12.

Direktiva 2004/83/EU, člen 21:1. Države članice spoštujejo načelo nevračanja skladno s svo-

jimi mednarodnimi obveznostmi.

2. Kadar jim tega ne prepovedujejo mednarodne obveznosti

iz odstavka 1, lahko države članice begunca vrnejo ne glede

na to, ali so mu tak status formalno priznale ali ne, če:

(a) obstajajo utemeljeni razlogi, da se ga obravnava kot nevar-

nega za varnost države članice, v kateri se nahaja; ali

(b) po pravnomočni obsodbi za izredno težko kaznivo dejanje

predstavlja nevarnost za skupnost te države članice.

3. Države članice lahko prekličejo, odpravijo ali zavrnejo

podaljšanje dovoljenja za prebivanje beguncu, za katerega

se uporablja odstavek 2.



14

Otroci žrtve

1.13 Direktiva 2011/36/EU, člen 13, odstavka 1 in 2:1. Otrokom, ki so žrtve trgovine z ljudmi, se zagotovijo

pomoč, podpora in zaščita. Pri uporabi te direktive je korist

otroka primarna skrb.

2. Države članice zagotovijo, da se žrtev trgovine z ljudmi,

katere starost je negotova in za katero se domneva, da je

otrok, šteje za otroka in ima zato takojšen dostop do pomoči,

podpore in zaščite v skladu s členoma 14 in 15.

Direktiva 2012/29/EU, člen 1, odstavka 1 in 2:1. Namen te direktive je zagotoviti, da se žrtvam kaznivih dejanj zagotovijo ustrezne informacije, podpora in zaščita ter sodelovanje v kazenskem postopku.

Države članice zagotovijo, da se žrtve spoznajo za žrtve in se obravnavajo spoštljivo, uvidevno, po meri, strokovno in nediskri-minatorno v vseh stikih v okviru storitev za pomoč žrtvam ali storitev poravnalne pravičnosti ali v stikih z vsemi pristoj-nimi organi, ki delujejo v okviru kazenskega postopka. Pravice, določene s to direktivo, se za žrtve uporabljajo nediskrimina-torno, tudi kar zadeva njihov status bivanja.

2. Države članice zagotovijo, da se pri uporabi te direktive v primerih, ko je žrtev otrok, prednostno upošteva, kaj je najboljše za otroke, kar pa se presodi za vsak primer posebej. Prevladati mora pristop, ki je prilagojen otrokom ter pri katerem se ustrezno upoštevajo starost in raven zrelosti otroka ter njegovi pogledi,

potrebe in skrbi. Otrok in nosilec starševske odgovornosti ali drugi pravni zastopnik, če ga ima, sta obveščena o vseh ukrepih ali pravicah, ki so posebej usmerjene k otroku.

1.14 Direktiva 2011/36/EU, člen 14, odstavek 1:1. Države članice z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da se

posebni kratkoročni in dolgoročni ukrepi za zaščito, pomoč

in podporo otrokom, ki so žrtve trgovine z ljudmi, pri nji-

hovem fi zičnem in psihosocialnem okrevanju sprejmejo

na podlagi ocene posebnih okoliščin vsakega posameznega

otroka, ki je žrtev, ob upoštevanju otrokovih pogledov, potreb

in skrbi, da bi se za otroka našla trajna rešitev.

Direktiva 2011/36/EU, člen 16, odstavka 1 in 2:1. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi

zagotovijo, da pri posebnih ukrepih pomoči in podpore za

otroke, ki so žrtve trgovine z ljudmi, v skladu s členom 14(1)

ustrezno upoštevajo osebne in posebne razmere otroka, ki je

žrtev in je brez spremstva.

2. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da bi našle

trajno rešitev, ki temelji na posamezni oceni koristi za otroka.

1.15 Direktiva 2011/36/EU, člen 14, odstavek 2:2. Države članice dodelijo otroku, ki je žrtev trgovine

z ljudmi, skrbnika ali zastopnika od trenutka, ko organi

otroka odkrijejo, če se nosilcem starševske odgovornosti

zaradi navzkrižja interesov med njimi in žrtvijo po nacio-

nalnem pravu prepreči uveljavljanje načela največje koristi

otroka in/ali zastopanje otroka.


15


Poglavje 2: Zaščita žrtev trgovine z ljudmiZaščita pred kazenskim postopkom

2.1 Direktiva 2011/36/EU, člen 12, odstavek 3:3. Države članice zagotovijo, da so žrtve trgovine z ljudmi

deležne ustrezne zaščite na podlagi ocene tveganja posa-

meznega primera, med drugim z dostopom do programov

za zaščito prič ali do drugih podobnih programov, če je to

potrebno, in v skladu z razlogi, ki jih opredeljuje nacionalno

pravo ali postopki.

Direktiva 2012/29/EU, člen 22:1. Države članice zagotovijo, da se žrtve v skladu z nacionalnimi postopki pravočasno in individualno ocenijo, da bi ugotovili posebne potrebe po zaščiti in določili, ali in v kolikšni meri bi žrtve zaradi njihove velike izpostavljenosti sekundarni in ponovni viktimizaciji, ustrahovanju in maščevanju v okviru kazenskega postopka lahko uveljavljale posebne ukrepe iz členov 23 in 24.

2. Pri individualni oceni se upoštevajo zlasti: (a) osebne značilnosti žrtve;

(b) vrsta ali narava kaznivega dejanja ter (c) okoliščine kaznivega dejanja.

3. V okviru individualne ocene se posebna pozornost nameni žrtvam, ki so utrpele znatno škodo zaradi resnosti kaznivega dejanja; žrtvam kaznivega dejanja, zagrešenega zaradi pred-sodkov ali diskriminacije, ki se lahko zlasti nanaša na osebne značilnosti žrtve; žrtvam, ki so zaradi odnosa s storilcem in odvisnosti od njega posebej ranljive. V zvezi s tem se ustrezno upoštevajo žrtve terorizma, organiziranega kriminala, trgovine z ljudmi, nasilja na podlagi spola, nasilja v odnosu z bližnjimi, spolnega nasilja, izkoriščanja ali zločinov iz sovraštva ter žrtve, ki so invalidi.

4. Za namene te direktive se šteje, da imajo otroci žrtve posebne potrebe po zaščiti, ker so izpostavljeni sekundarni in ponovni viktimizaciji, ustrahovanju in maščevanju. Da bi določili, ali in v kolikšni meri bi lahko uveljavljali posebne ukrepe iz členov 23 in 24, se otroke žrtve individualno oceni, kot je določeno v odstavku 1 tega člena.

© iS

tockp

hoto

/Arn

e U

ebel

15



16

5. Obseg individualne ocene se lahko prilagodi glede na resnost kaznivega dejanja ter stopnjo očitne škode, ki jo je utrpela žrtev.

6. Individualne ocene se izvede v tesnem sodelovanju z žrtvami in upošteva njihove želje, vključno s tem, če ne želijo uveljavljati posebnih ukrepov iz členov 23 in 24.

7. Če se elementi, ki so podlaga za individualno oceno bistveno spremenijo, države članice zagotovijo, da se jo med potekom kazenskega postopka posodablja.

Evropsko sodišče za človekove pravice, zadeva Rantsev proti Cipru in Rusiji (vloga št. 25965/04)286. Kot pri členih 2 in 3 Konvencije lahko člen 4 v določe-

nih primerih zahteva, da država sprejme operativne ukrepe

za zaščito žrtev ali potencialnih žrtev trgovine z ljudmi (glej,

smiselno, Osman, navedeno zgoraj, § 115; in Mahmut Kaya proti Turčiji, št. 22535/93, § 115, ECHR 2000-III). Da

v okoliščinah posameznega primera nastane pozitivna obvez-

nost sprejetja operativnih ukrepov, mora biti dokazano, da

so državni organi poznali ali bi morali poznati okoliščine,

ki pomenijo razumen sum, da je bil določen posameznik

v dejanski in neposredni nevarnosti, da postane žrtev trgo-

vine z ljudmi ali izkoriščanja v smislu člena 3(a) Palermskega

protokola in člena 4(a) Konvencije o ukrepanju proti trgo-

vini z ljudmi. V primeru pritrdilnega odgovora bo prišlo do

kršitve člena 4 Konvencije, če pristojni organi ne sprejmejo

ustreznih ukrepov v okviru svojih pristojnosti, da posamez-

nika umaknejo iz zadevnega položaja ali tveganja (glej, smi-

selno, Osman, navedeno zgoraj, §§116 do 117; in Mahmut

Kaya, navedeno zgoraj, §§ 115 do 116).

2.2 Direktiva 2011/36/EU, člen 8:Države članice v skladu s temeljnimi načeli svojih pravnih

sistemov sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da

imajo pristojni nacionalni organi pravico, da žrtev trgovine

z ljudmi ne preganjajo ali kaznujejo zaradi njihove vpletenosti

v kriminalne dejavnosti, ki so jih bile prisiljene izvesti kot

neposredno posledico zaradi dejstva, da so bile žrtve katerega

koli od dejanj iz člena 2.

Direktiva 2011/36/EU, uvodna izjava 14:14. Žrtve trgovine z ljudmi bi bilo treba v skladu s temeljnimi

načeli pravnih sistemov zadevnih držav članic zaščititi pred

pregonom ali kaznovanjem za kriminalne dejavnosti, kot

so uporaba ponarejenih dokumentov, ali kazniva dejanja,

določena v zakonodaji na področju prostitucije ali pri-

seljevanja, ki so jih bile prisiljene storiti kot neposredno

posledico dejstva, da so bile žrtve trgovine z ljudmi. Cilj

take zaščite je varovanje človekovih pravic žrtev, izogibanje

nadaljnji viktimizaciji in spodbujanje žrtev, da v kazenskem

postopku pričajo proti storilcem. To varovanje ne sme

izključevati pregona ali kaznovanja za kazniva dejanja, ki

jih je oseba storila prostovoljno ali je v njih sodelovala.

2.3 Okvirni sklep Sveta 2008/977/PNZ, člen 3, odstavek 1:1. Pristojni organi lahko osebne podatke zbirajo le za

posebne, jasno določene in zakonite namene v okviru svojih

nalog, in jih lahko obdelujejo le za namen, za katerega so

bili ti osebni podatki zbrani. Obdelava podatkov je zakonita

in primerna, ustrezna in ne preobsežna v zvezi z nameni, za

katere so bili zbrani.

2.4 Okvirni sklep Sveta 2008/977/PNZ, člen 4, odstavek 2:2. Osebni podatki se izbrišejo ali anonimizirajo, ko niso

več potrebni za namene, za katere so bili zakonito zbrani

ali za katere se zakonito nadalje obdelujejo. Ta določba se

ne nanaša na arhiviranje navedenih podatkov v posebnem

nizu podatkov za ustrezno obdobje v skladu z nacionalno

zakonodajo.

2.5 Okvirni sklep Sveta 2001/220/PNZ, člen 4, odstavek 1:1. Vsaka država članica zagotovi, da imajo žrtve od svojega

prvega stika z organi pregona predvsem dostop z vsemi

sredstvi, ki jih država članica šteje za primerne in kolikor

je le mogoče v splošno razumljivih jezikih, do informacij,

pomembnih za zaščito njihovih interesov.

2.6 Okvirni sklep Sveta 2001/220/PNZ, člen 4, odstavek 1:1. (a) vrsta služb ali organizacij, na katere se lahko obrnejo

po pomoč;

(b) vrsta pomoči, ki jo lahko dobijo;

(c) kje in kako lahko naznanijo kaznivo dejanje;

(d) postopki, ki sledijo taki naznanitvi, ter njihova vloga

v zvezi s takimi postopki;

(e) kako in pod kakšnimi pogoji lahko pridobijo zaščito;

(f) v kakšnem obsegu in pod kakšnimi pogoji imajo

dostop do:

(i) pravnih nasvetov ali

(ii) pravne pomoči, ali

(iii) druge vrste nasvetov, če so v primerih iz točke (i)

in (ii) upravičeni do prejema;

(g) zahteve, ki so jim postavljene, da so upravičeni do

odškodnine;

(h) če stalno bivajo v drugi državi, vse posebne ureditve,

ki so jim na voljo za zaščito njihovih interesov.

Direktiva 2012/29/EU, člen 4, odstavek 1: 1. Države članice zagotovijo, da se žrtvam brez nepotrebnega odlašanja od prvega stika s pristojnim organom z namenom dostopa do pravic, določenih v tej direktivi, zagotovijo naslednje informacije:(a) o vrsti pomoči, ki jo lahko dobijo, in od koga, vključno,

kadar je primerno, z osnovnimi informacijami o dostopu do zdravstvene pomoči, morebitne specialistične pomoči, vključno s psihološko pomočjo, in nadomestni namestitvi;

(b) o postopkih glede prijave v zvezi s kaznivim dejanjem in njihovi vlogi v zvezi s temi postopki;


17


(c) o tem, kako in pod kakšnimi pogoji lahko pridobijo zaščito, vključno z zaščitnimi ukrepi;

(d) o tem, kako in pod kakšnimi pogoji imajo lahko dostop do pravnega svetovanja, pravne pomoči in katerih koli drugih nasvetov;

(e) o tem, kako in pod kakšnimi pogoji lahko prejmejo odškodnino;

(f) o tem, kako in pod kakšnimi pogoji so upravičene do tol-mačenja in prevajanja;

(g) če imajo prebivališče v državi članici, ki ni država članica, v kateri je bilo storjeno kaznivo dejanje, o vseh posebnih ukrepih, postopkih ali ureditvah, ki so na voljo za zaščito njihovih interesov v državi članici, kjer pride do prvega stika s pristojnim organom;

(h) o postopkih za vložitev pritožb, ki so na voljo, kadar pristojni organi ne spoštujejo njihovih pravic v okviru kazenskega postopka;

(i) o kontaktnih podatkih osebe, s katero lahko komunicirajo o svoji zadevi;

(j) o storitvah poravnalne pravičnosti, ki so na voljo;(k) o tem, kako in pod katerimi pogoji se jim lahko povrnejo

stroški, ki so jih imeli zaradi sodelovanja v kazenskem postopku.

Zaščita med kazenskim postopkom in po njem

2.7 Direktiva 2011/36/EU, člen 12, odstavek 4:4. Brez poseganja v pravice do obrambe države članice zago-

tovijo, da imajo žrtve trgovine z ljudmi na podlagi individu-

alne ocene osebnih okoliščin, ki jo opravijo pristojni organi,

pravico do posebne obravnave, namenjene preprečevanju

sekundarne viktimizacije, pri čemer se je treba v največji

možni meri v skladu z razlogi, ki jih opredeljuje nacionalno

pravo, in pravili sodne diskrecije, sodno prakso ali smerni-

cami sodišč izogibati naslednjemu:

(a) nepotrebnemu ponavljanju zaslišanj med preiskavo, pre-

gonom in sojenjem;

(b) vizualnemu stiku med žrtvijo in obdolžencem, tudi med

dokaznim postopkom, tj. med zaslišanjem in navzkrižnim

zaslišanjem, z ustreznimi sredstvi, vključno z uporabo

ustreznih komunikacijskih tehnologij;

(c) pričanju na javni obravnavi; ter

(d) nepotrebnemu zasliševanju glede zasebnega življenja.

2.8 Direktiva 2011/36/EU, člen 12, odstavek 2:2. Države članice zagotovijo, da imajo žrtve trgovine z ljudmi

nemudoma dostop do pravnega svetovanja in, v skladu

z vlogo žrtve v zadevnem pravosodnem sistemu, do pravnega

zastopanja, vključno za namen uveljavljanja odškodnine.

2.9 Direktiva 2011/36/EU, člen 12, odstavek 2:2. Pravno svetovanje in pravno zastopanje je brezplačno, ko

žrtev nima zadostnih fi nančnih sredstev.

Direktiva 2012/29/EU, člen 13:Države članice zagotovijo, da imajo žrtve dostop do pravne pomoči, kadar imajo status stranke v kazenskem postopku. Pogoji ali postopkovna pravila za dostop žrtev do pravne pomoči se določijo z nacionalnim pravom.

2.10 Direktiva 2012/29/EU, člen 11, odstavki 1, 2 in 3:1. Države članice zagotovijo, da imajo žrtve v skladu z nji-hovo vlogo v ustreznem sistemu kazenskega pravosodja pravico zahtevati presojo odločitve, da se ne izvede pregon. Postopkovna pravila za tako presojo se določijo z nacionalnim pravom.

2. Če se v skladu z nacionalnim pravom vloga žrtve v ustreznem sistemu kazenskega pravosodja določi šele po sprejetju odločitve o pregonu storilca, države članice zagotovijo, da imajo vsaj žrtve hudih kaznivih dejanj pravico zahtevati presojo odločitve, da se ne izvede pregon. Postopkovna pravila za tako presojo se določijo z nacionalnim pravom.

3. Države članice zagotovijo, da se žrtve brez nepotrebnega odlašanja uradno obvestijo o pravici, da prejmejo zadostne informacije, da bi se lahko odločile, ali naj zahtevajo presojo posamezne odločitve, da se pregon ne izvede, in da te informa-cije, če zanje zaprosijo, tudi prejmejo.

2.11 Direktiva 2012/29/EU, člen 3, odstavka 1 in 2:1. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za pomoč žrtvam, da razumejo in da se jih lahko razume od prvega stika dalje in med vsemi nadaljnjimi potrebnimi stiki, ki jih imajo s pristoj-nim organom v okviru kazenskega postopka, tudi kadar naveden organ zagotavlja informacije.

2. Države članice zagotovijo, da komunikacija z žrtvami poteka v enostavnem in dostopnem jeziku, in sicer ustno ali pisno. Pri takšni komunikaciji se upoštevajo osebne značilnosti žrtve, vključno z morebitno invalidnostjo, ki bi lahko vplivala na zmožnost razumeti ali biti razumljen.

2.12 Direktiva 2012/29/EU, člen 3, odstavek 3:3. Razen če bi bilo v nasprotju z interesi žrtve ali pa bi posegalo v potek postopka, države članice dovolijo žrtvam, da jih ob prvem stiku s pristojnim organom spremlja oseba, ki jo same izberejo, če žrtev zaradi učinka kaznivega dejanja potrebuje pomoč, da bi razumela ali da bi se jo razumelo.

2.13 Direktiva 2012/29/EU, člen 5:1. Države članice zagotovijo, da žrtve prejmejo pisno potrdilo njihove uradne prijave, ki so jo vložile pri pristojnem organu države članice, v katerem so navedeni osnovni elementi v zvezi s kaznivim dejanjem, v primeru kakršne koli uradne prijave kaznivega dejanja.

2. Države članice zagotovijo, da se žrtvam, ki želijo prijaviti kaznivo dejanje in ne razumejo ali govorijo jezika pristojnega organa, omogoči prijava v jeziku, ki ga razumejo, ali pa se jim zagotovi potrebna jezikovna pomoč.



18

3. Države članice zagotovijo, da se žrtvam, ki ne razumejo ali govorijo jezika pristojnega organa, če za to zaprosijo, zagotovi brezplačen prevod pisnega potrdila o njihovi prijavi iz odstavka 1 v jezik, ki ga razumejo.

2.14 Direktiva 2012/29/EU, člen 6, odstavki 1, 2, 3 in 4:1. Države članice zagotovijo, da so žrtve brez nepotrebnega odlašanja obveščene o pravici do prejema v nadaljevanju nave-denih informacij o kazenskem postopku, uvedenem na podlagi prijave v zvezi s kaznivim dejanjem, storjenim zoper žrtev, ter da žrtve te informacije, če zanje zaprosijo, tudi dobijo:(a) o morebitni odločitvi, da se preiskava ali ne nadaljuje ozi-

roma se konča ali da kazenski postopek proti storilcu ne bo uveden;

(b) o času in kraju sojenja ter vrsti obtožbe zoper storilca.

2. Države članice zagotovijo, da so žrtve v skladu z njihovo vlogo v njihovem sistemu kazenskega pravosodja brez nepotrebnega odlašanja obveščene o pravici do prejema v nadaljevanju nave-denih informacij o kazenskem postopku, začetem na podlagi prijave kaznivega dejanja zoper njih, ter da žrtve te informacije, če zanje zaprosijo, tudi dobijo:(a) o vsaki pravnomočni sodbi v postopku;(b) informacij, ki žrtvi omogočajo, da se seznani s stanjem

kazenskega postopka, razen če v izjemnih primerih tako obvestilo lahko negativno vpliva na ustrezno obravnavanje zadeve.

3. Informacije, zagotovljene na podlagi odstavka 1(a) in odsta-vka 2(a), vključujejo obrazložitev ali kratek povzetek razlogov za zadevno odločbo, razen v primeru odločitve porote ali odločitve, katere razlogi so tajni, zaradi česar obrazložitev po nacionalnem pravu ni predvidena.

4. Odločitev žrtev o tem, ali želijo prejemati informacije ali ne, je za pristojne organe zavezujoča, razen če je te informacije treba zagotoviti zaradi upravičenosti žrtve do dejavnega sodelovanja v kazenskem postopku. Države članice žrtvam omogočijo, da svojo odločitev o tem kadar koli spremenijo, nato pa takšno spremembo tudi upoštevajo.

2.15 Direktiva 2012/29/EU, člen 6, odstavka 5 in 6:5. Države članice zagotovijo, da se žrtvam ponudi možnost uradne obvestitve brez nepotrebnega odlašanja, kadar je oseba, ki je priprta, se kazensko preganja ali je obsojena za kaznivo dejanje, ki te žrtve zadeva, izpuščena iz pripora ali je iz pri-pora pobegnila. Poleg tega države članice zagotovijo, da so žrtve obveščene o vseh ustreznih ukrepih, sprejetih za njihovo zaščito v primeru izpustitve ali pobega storilca.

6. Žrtve prejmejo informacije iz odstavka 5, če zanje zaprosijo, vsaj v primerih, kadar zanje obstaja nevarnost ali je ugotovljeno tveganje, da bi žrtvi lahko bila povzročena škoda, razen če je ugotovljeno tveganje, da bi bila zaradi uradne obvestitve lahko povzročena škoda storilcu.

2.16 Direktiva 2012/29/EU, člen 7, odstavek 1:1. Države članice zagotovijo, da se žrtvam, ki ne razumejo ali ne govorijo jezika zadevnega kazenskega postopka, na njihovo zahtevo v skladu z njihovo vlogo v ustreznem sistemu kazenskega pravosodja v kazenskem postopku priskrbi brezplačno tol-mačenje, vsaj med kakršnim koli zaslišanjem ali izpraševanjem žrtve v kazenskem postopku pred preiskovalnimi in pravosod-nimi organi, vključno s policijskim zaslišanjem, ter tolmačenje za njihovo dejavno sodelovanje na sodnih obravnavah in na vseh potrebnih vmesnih zaslišanjih.

2.17 Direktiva 2012/29/EU, člen 7, odstavka 3 in 6:3. Države članice zagotovijo, da se žrtvam, ki ne razumejo ali ne govorijo jezika zadevnega kazenskega postopka, na njihovo zah-tevo in v skladu z njihovo vlogo v ustreznem sistemu kazenskega pravosodja v kazenskem postopku priskrbi brezplačno preva-janje informacij, ki so bistvene za uveljavljanje njihovih pravic v kazenskem postopku, če so te informacije na voljo žrtvam, in sicer v jezik, ki ga žrtve razumejo. Prevajanje takšnih informacij vključuje vsaj informacije o kakršni koli odločitvi o prenehanju kazenskega postopka v zvezi s kaznivim dejanjem zoper žrtev, na zahtevo žrtve pa tudi o obrazložitvi ali kratkem povzetku obrazložitve takšne odločitve, razen v primeru odločitve porote ali odločitve, katere razlogi so tajni, zaradi česar obrazložitev po nacionalnem pravu ni predvidena.

6. Ne glede na odstavka 1 in 3 se lahko namesto pisnega prevoda zagotovi ustni prevod ali ustni povzetek bistvenih dokumentov, pod pogojem, da takšen ustni prevod ali ustni povzetek ne posega v pravičnost postopka.

2.18. Direktiva 2012/29/EU, člen 7, odstavek 2:2. Brez poseganja v pravice do obrambe in v skladu s pravili sodne diskrecije se lahko uporabi komunikacijske tehnologije, kot so videokonference, telefon ali internet, razen če ni potrebna osebna navzočnost tolmača, da žrtve ustrezno uveljavljajo svoje pravice ali razumejo postopek.

2.19 Direktiva 2012/29/EU, člen 12:1. Države članice sprejmejo ukrepe za zaščito žrtve pred sekun-darno in ponovno viktimizacijo, pred ustrahovanjem in pred maščevanjem, ki se uporabljajo pri zagotavljanju katerih koli storitev poravnalne pravičnosti. S takšnimi ukrepi se zagotovi, da imajo žrtve, ki se odločijo za sodelovanje v postopkih poravnalne pravičnosti, dostop do varnih in pristojnih storitev poravnalne pravičnosti, pod vsaj naslednjimi pogoji:(a) storitve poravnalne pravičnosti se uporabljajo samo, če so

v interesu žrtve in ustrezne z vidika varnosti ter temeljijo na prostovoljnem in premišljenem soglasju žrtve, ki ga lahko kadar koli prekliče;

(b) žrtvi se pred podajo soglasja o sodelovanju v postopku poravnalne pravičnosti zagotovijo celovite in nepristranske informacije glede tega postopka in morebitnih rezultatov ter informacije glede postopkov nadziranja izvajanja kakršnega koli dogovora;

(c) storilec je priznal osnovna dejstva v zadevi;(d) kakršen koli dogovor je treba doseči prostovoljno in se ga

lahko upošteva v vsakem nadaljnjem kazenskem postopku;


19


(e) razprave v postopkih poravnalne pravičnosti, ki niso javne, so zaupne in se jih naknadno ne razkriva, razen s soglasjem strank oziroma kot zahteva nacionalno pravo zaradi pre-vladujočega javnega interesa.

2. Če je primerno, države članice spodbujajo napotitev zadev na reševanje z uporabo storitev poravnalne pravičnosti, vključno z določitvijo postopkov ali smernic glede pogojev za tako napotitev.

2.20 Direktiva 2011/99/EU, člen 5: Evropska odredba o zaščiti se lahko izda le, če je država izdaje predhodno sprejela zaščitni ukrep, ki zoper osebo, ki povzroča nevarnost, izreka eno ali več naslednjih prepovedi ali omejitev: (a) prepoved vstopa na določene kraje, mesta ali opredeljena

območja, na katerih zaščitena oseba prebiva ali jih obiskuje; (b) prepoved ali ureditev stikov z zaščiteno osebo v vseh oblikah,

tudi po telefonu, elektronski ali navadni pošti, faksu ali kako drugače; ali

(c) prepoved ali ureditev približevanja zaščiteni osebi na krajšo razdaljo od predpisane.

Direktiva 2011/99/EU, člen 6, odstavek 1:1. Evropska odredba o zaščiti se lahko izda, če se zaščitena oseba odloči, da bo prebivala v drugi državi članici, ali tam že prebiva ali če se zaščitena oseba odloči, da se bo zadrževala v drugi državi članici, ali se tam že zadržuje. Pri odločitvi o izdaji evropske odredbe o zaščiti pristojni organ v državi izdaje med drugim upošteva predvideni čas, ki ga namerava zaščitena oseba prebiti v državi izvršitve, in nujnost potrebe po zaščiti.

2.21 Okvirni sklep Sveta 2001/220/PNZ, člen 5:Vsaka država članica sprejme v zvezi z žrtvami, ki imajo status

prič ali strank v postopku, potrebne ukrepe za zmanjšanje

težav pri sporočanju, ki nastanejo v zvezi z njihovim razu-

mevanjem ali vključenostjo v določene faze zadevnega

kazenskega postopka, v obsegu, ki je primerljiv z ukrepi te

vrste, sprejetimi v zvezi z obtoženci.

Otroci žrtve

2.22 Direktiva 2011/36/EU, člen 15, odstavek 3:3. Brez poseganja v pravice do obrambe države članice

v kazenskih preiskavah in postopkih zaradi katerih koli kaz-

nivih dejanj iz členov 2 in 3 z ustreznimi ukrepi zagotovijo:

(a) da se zaslišanja otrok žrtev izvedejo brez neutemeljenih

zamud, potem ko so bili pristojni organi obveščeni o

dejstvih;

(b) da zaslišanja otroka žrtve po potrebi potekajo v prostorih,

ki so zasnovani ali prilagojeni za te namene;

2.23 Direktiva 2011/36/EU, člen 15, odstavek 3(c), (d), (e) in (f):3. (c) da zaslišanja otroka žrtve, kadar je to potrebno, opra-

vijo strokovnjaki, usposobljeni za te namene, ali se ta

zaslišanja izvedejo z njihovo pomočjo;

(d) da z otrokom žrtvijo vsa zaslišanja opravijo iste osebe,

če je to mogoče in kadar je to primerno;

(e) da je število zaslišanj čim manjše in da se opravijo le,

če so nujno potrebna za namene kazenskih preiskav

in kazenskih postopkov;

(f) da lahko otroka žrtev spremlja njegov pravni zastopnik

ali po potrebi odrasla oseba po njegovi izbiri, razen če je

bila v povezavi s to osebo sprejeta utemeljena odločitev,

ki temu nasprotuje.

2.24 Direktiva 2011/36/EU, člen 15, odstavek 4:4. Države članice z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da je v

kazenskih preiskavah katerih koli kaznivih dejanj iz členov 2

in 3 mogoče posneti vsa zaslišanja otrok žrtev ali po potrebi

tista, v katerih kot priča nastopa otrok, in da je mogoče

takšna posneta zaslišanja v kazenskih postopkih predložiti

kot dokaze v skladu s pravili njihovega nacionalnega prava.

Direktiva 2011/36/EU, člen 15, odstavek 5:5. Države članice z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da se lahko

v kazenskih postopkih v zvezi s katerimi koli kaznivimi

dejanji iz členov 2 in 3 zahteva:

(a) da zaslišanje poteka brez prisotnosti javnosti; in

(b) da je otrok žrtev zaslišan, ne da bi bil prisoten na sodišču,

in sicer z uporabo ustreznih komunikacijskih tehnologij.

2.25 Direktiva 2012/29/EU, člen 21, odstavek 1:1. Države članice zagotovijo, da lahko pristojni organi med

kazenskim postopkom sprejmejo ustrezne ukrepe za varstvo

zasebnosti, vključno z osebnimi značilnostmi žrtve, ki se

upoštevajo v individualni oceni iz člena 22, ter slikovnim

materialom žrtev in njihovih družinskih članov. Države

članice poleg tega zagotovijo, da lahko pristojni organi

sprejmejo vse zakonske ukrepe, da bi preprečili javno razšir-

janje kakršnih koli podatkov, ki bi lahko privedli do identi-

fi kacije otroka žrtve.

2.26 Direktiva 2011/36/EU, člen 9, odstavek 2:2. Države članice z ustreznimi ukrepi zagotovijo, da se omo-

goči pregon kaznivega dejanja iz členov 2 in 3 v ustreznem

obdobju po polnoletnosti žrtve, če to zahteva narava zadev-

nega dejanja.

19



20

Poglavje 3: Odškodnina3.1 Direktiva 2011/36/EU, člen 17:Države članice zagotovijo, da imajo žrtve trgovine z ljudmi

dostop do veljavnih shem za odškodnino žrtvam nasilnih

naklepnih kaznivih dejanj.

3.2 Direktiva 2012/29/EU, člen 16:1. Države članice zagotovijo, da so žrtve med kazenskim postopkom upravičene v razumnem roku pridobiti odločitev o odškodnini, katere plačilo se naloži storilcu, razen če nacio-nalno pravo določa, da se takšna odločitev sprejme v drugem pravnem postopku.

2. Države članice spodbujajo ukrepe, da storilce spodbudijo k zagotovitvi ustrezne odškodnine žrtvam.

3.3 Okvirni sklep Sveta 2001/220/PNZ, člen 9, odstavek 1:1. Vsaka država članica zagotovi, da so žrtve kaznivih dejanj

upravičene v razumnem roku, med kazenskim postopkom,

pridobiti odločbo o odškodnini, ki jo izplača storilec kaz-

nivega dejanja, razen kjer v določenih primerih nacionalna

zakonodaja določa, da se odškodnina dodeli na drug način.

3.4 Okvirni sklep Sveta 2001/220/PNZ, člen 9, odstavek 3:3. Razen če ni nujno potrebno za kazenski postopek, se

vračljivo premoženje, ki pripada žrtvam in ki je bilo zaseženo

med kazenskim postopkom, le-tem nemudoma vrne.

Dostop do odškodnine v čezmejnih primerih

3.5 Direktiva 2004/80/ES, člen 1:Države članice zagotovijo, da ima prosilec, ki zaprosi za

odškodnino za nasilno naklepno kaznivo dejanje, storjeno

v državi članici, ki ni država članica njegovega stalnega pre-

bivališča, pravico vložiti prošnjo organu ali kakemu drugemu

telesu v državi članici stalnega prebivališča.

3.6 Direktiva 2004/80/ES, člen 4:Države članice zagotovijo, da imajo morebitni prosilci za

odškodnino dostop do osnovnih informacij o možnostih, da

zaprosijo za odškodnino, na kateri koli način, ki ga države

članice štejejo za primernega.

Direktiva 2004/80/ES, člen 5:1. Pomožni organ prosilcu posreduje informacije iz člena

4 in potrebne obrazce na podlagi priročnika, sestavljenega

skladno s členom 13(2).

2. Pomožni organ prosilcu na prošnjo nudi splošne smernice

in informacije o tem, kako izpolniti prošnjo, in o morebitni

dokazni dokumentaciji.

3. Pomožni organ prošnje ne ocenjuje.

3.7 Direktiva 2004/80/ES, člen 7:Ob prejemu prošnje, prenesene skladno s členom 6, organ

za odločanje pomožnemu organu in prosilcu kar najhitreje

pošlje naslednje informacije:

(a) ime kontaktne osebe ali oddelka, pristojnega za obra-

vnavo zadeve;

(b) potrdilo o prejemu prošnje;

(c) če je mogoče, približno navedbo časa, v katerem bo

odločitev o prošnji sprejeta.

Poglavje 4: Pravice do integracije in pravice iz dela4.1 Pogodba o delovanju Evropske unije, člen 21, odstavek 1:Vsak državljan Unije ima pravico prostega gibanja in pre-

bivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in

pogojev, določenih s Pogodbama in ukrepi, ki so bili sprejeti

za njuno uveljavitev.

Direktiva 2004/38/ES, člen 6:1. Državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge

države članice v obdobju do treh mesecev brez kakršnih koli

pogojev ali kakršnih koli formalnosti, razen zahteve, da imajo

veljavno osebno izkaznico ali potni list.

2. Določbe odstavka 1 se uporabijo tudi za družinske člane,

ki imajo veljavni potni list, ki niso državljani države članice

in ki spremljajo ali se pridružijo državljanu Unije.

Uredba (ES) št. 562/2006, Zakonik o schengenskih mejah, člen 2, odstavek 5:5. „osebe, ki uživajo pravico Skupnosti do prostega gibanja“

pomeni:

(a) državljane Unije v smislu člena 17(1) Pogodbe in drža-

vljane tretjih držav, ki so družinski člani državljana Unije

in uveljavljajo svojo pravico do prostega gibanja, za katere

se uporablja Direktiva 2004/38/ES Evropskega parla-

menta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov


21


Unije in njihovih družinskih članov, da se prosto gibajo

in prebivajo na ozemljih držav članic (1);

(b) državljane tretjih držav in njihove družinske člane ne

glede na njihovo državljanstvo, ki imajo v skladu s pogod-

bami med Skupnostjo in njenimi državami članicami

na eni strani in temi tretjimi državami na drugi strani

pravico do prostega gibanja, ki je enakovredna pravici

državljanov Unije;

4.2 Direktiva 2004/38/ES, člen 7, odstavek 1:1. Vsi državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju

druge države članice v obdobju, daljšem od treh mesecev, če:

(a) so delavci ali samozaposlene osebe v državi članici gosti-

teljici ali

(b) imajo dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane,

da med njihovim prebivanjem ne bodo postali breme

sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici in

če imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni

v državi članici gostiteljici ali

(c) – so vpisani v zasebno ali javno ustanovo, ki jo država

članica gostiteljica pooblasti ali fi nancira na osnovi

svoje zakonodaje ali upravne prakse, prvenstveno z

namenom, da študirajo, kar vključuje poklicno uspo-

sabljanje, in

– imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v

državi članici gostiteljici in zagotovijo ustreznemu naci-

onalnemu organu, z izjavo ali na kakšen drug enakovre-

den način, ki ga lahko izberejo, da imajo dovolj sredstev

zase in za svoje družinske člane, da med njihovim prebi-

vanjem ne bodo postali breme sistema socialne pomoči

v državi članici gostiteljici ali

(d) so družinski člani, ki spremljajo ali so se pridružili drža-

vljanu Unije, ki izpolnjuje pogoje, navedene v točkah

(a), (b) ali (c).

4.3 Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 14: Pravica do izobraževanja

1. Vsakdo ima pravico do izobraževanja in dostopa do poklic-

nega in nadaljnjega usposabljanja.

2. Ta pravica vključuje možnost brezplačnega obveznega

šolanja.

3. Svoboda ustanavljanja izobraževalnih zavodov ob spošto-

vanju demokratičnih načel in pravica staršev, da svojim

otrokom zagotovijo vzgojo in izobraževanje v skladu s svojimi

verskimi, svetovnonazorskimi in pedagoškimi prepričanji, se

spoštujeta v skladu z nacionalnimi zakoni, ki urejajo njuno

uresničevanje.

4.4 Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 15: 1. Vsakdo ima pravico do dela in do opravljanja svobodno

izbranega ali sprejetega poklica.

2. Vsakemu državljanu Unije je v kateri koli državi članici

zagotovljena svoboda iskanja zaposlitve, dela, ustanavljanja

in opravljanja storitev.

3. Državljani tretjih držav, ki smejo delati na ozemlju držav

članic, imajo pravico do enakih delovnih pogojev kot drža-

vljani Unije.

4.5 Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 31:1. Vsak delavec ima pravico do zdravih in varnih delov-

nih pogojev ter delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo

dostojanstvo.

2. Vsak delavec ima pravico do omejenega delovnega časa,

dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega

dopusta.

Državljani tretjih držav

4.6 Direktiva 2004/81/ES, člen 11, odstavek 1:1. Države članice določijo pravila, po katerih se imetnikom

dovoljenj za bivanje dovoli dostop do trga dela, poklicnega

in strokovnega izobraževanja.

4.7 Direktiva 2004/81/ES, člen 12:1. Zadevnim državljanom tretjih držav se omogoči dostop

do obstoječih programov ali projektov, ki jih izvajajo države

članice ali nevladne organizacije ali združenja s posebnimi

dogovori z državami članicami, katerih cilj je ponoven vstop

v običajno družabno življenje, vključno s tečaji, ki se po

potrebi organizirajo za izboljšanje njihovega poklicnega

znanja, ali pripravo na vrnitev v njihovo izvorno državo.

Države članice lahko ponudijo posebne programe in pro-

jekte, namenjene zadevnim državljanom tretjih držav.

2. Kadar država članica sklene uvesti in izvesti programe ali

projekte iz odstavka 1, lahko izdajo ali podaljšanje dovoljenja

za prebivanje pogojuje z udeležbo v omenjenih programih

ali projektih.

4.8 Direktiva 2011/98/EU, člen 12, odstavek 1:1. Delavci iz tretjih držav iz točk (b) in (c) člena 3(1) so v državi članici, v kateri prebivajo, deležni enakega obravna-vanja kot državljani te države članice glede:(a) delovnih pogojev, vključno s plačilom in odpovedjo, kot tudi

zdravjem in varnostjo na delovnem mestu;(b) svobode združevanja in pripadnosti ter članstva v orga-

nizaciji, ki zastopa delavce ali delodajalce, ali v kateri koli organizaciji, katere člani opravljajo specifi čen poklic, vključno s koristmi, ki jih nudijo takšne organizacije, brez poseganja v nacionalne predpise o javnem redu in javni varnosti;

(c) izobraževanja in poklicnega usposabljanja; (d) priznavanja diplom, spričeval in drugih poklicnih kvalifi -

kacij v skladu z ustreznimi nacionalnimi postopki;



22

(e) področij socialne varnosti, kakor so opredeljena v Uredbi (ES) št. 883/2004;

(f) davčnih ugodnosti, v kolikor delavec v zadevni državi čla-nici šteje za rezidenta za davčne namene;

(g) dostopa do blaga in storitev ter dobav blaga in opravljanja storitev, danih na voljo javnosti, vključno s postopki za pri-dobitev nastanitve, kakor jih predvideva nacionalno pravo, brez poseganja v pogodbeno svobodo v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom;

(h) svetovalnih storitev, ki jih nudijo zavodi za zaposlovanje.

4.9 Direktiva 2009/52/ES člen 13, odstavek 1:1. Države članice zagotovijo učinkovite mehanizme, preko

katerih lahko nezakonito zaposleni državljani tretjih držav

vložijo pritožbe zoper svoje delodajalce, in sicer neposredno

ali preko tretjih strani, ki so jih pooblastile države članice,

kot so sindikati, druga združenja ali pristojni organi države

članice, če je to določeno z nacionalno zakonodajo.

4.10–12 Direktiva 2009/52/ES, člen 9, odstavek 1(d):(d) kršitev je storil delodajalec, ki sicer ni bil obtožen ali

obsojen kaznivega dejanja na podlagi Okvirnega sklepa

2002/629/PNZ, vendar pa izkorišča delo ali storitve nezako-

nito prebivajočega državljana tretje države, za katerega ve, da

je žrtev trgovine z ljudmi.

Direktiva 2009/52/ES, člen 6:1. Države članice v zvezi z vsako kršitvijo prepovedi iz člena

3 zagotovijo, da je delodajalčeva odgovornost, da plača:

(a) nezakonito zaposlenemu državljanu tretje države vsa

morebitna še neporavnana plačila. Dogovorjena višina

plačila je najmanj v višini plače, določene z veljavnimi

zakoni o minimalni plači, kolektivnimi pogodbami ali v

skladu z ustaljeno prakso v ustreznih poklicnih panogah,

razen če delodajalec ali zaposleni ne dokaže drugače, ob

upoštevanju obvezujočih nacionalnih določb o plačah,

kadar je ustrezno;

(b) znesek, ki je enak vsem davkom in prispevkom za soci-

alno varnost, ki bi jih delodajalec moral plačati, če bi

bil državljan tretje države zakonito zaposlen, vključno z

denarnimi kaznimi za zamudo in zadevnimi upravnimi

denarnimi kaznimi;

(c) kadar je ustrezno, vse stroške za pošiljanje neporavnanih

plačil v državo, kamor se je državljan tretje države vrnil

ali je bil vrnjen.

2. Za zagotovitev dostopnosti učinkovitih postopkov za izva-

janje odstavka 1(a) in (c) ter ob ustreznem upoštevanju člena

13 države članice sprejmejo mehanizme za zagotovitev, da

lahko nezakonito zaposleni državljani tretjih držav:

(a) v roku, določenem v nacionalni zakonodaji, vložijo zah-

tevek ali v danem primeru uveljavijo sodbo zoper delo-

dajalca za vsa neporavnana plačila, tudi v primeru, da so

se vrnili ali so bili vrnjeni, ali

(b) če je to določeno v nacionalni zakonodaji, pozovejo

pristojne organe države članice, da sprožijo postopke za

izterjavo neporavnanih plačil, ne da bi moral državljan

tretje države v tem primeru vložiti zahtevek za izterjavo.

Nezakonito zaposleni državljani tretjih držav so sistematično

in nepristransko obveščeni o svojih pravicah iz tega odstavka

in iz člena 13, pred izvršbo morebitne odločbe o vrnitvi.

3. Za uporabo odstavka 1(a) in (b) države članice omogočijo,

da se domneva, da, med drugim, delovno razmerje traja vsaj

tri mesece, če delodajalec ali zaposleni ne dokaže drugače.

4. Države članice zagotovijo vzpostavitev potrebnih mehaniz-

mov za zagotovitev, da nezakonito zaposleni državljani tretjih

držav lahko prejmejo vsa neporavnana plačila iz odstavka

1(a), ki se izterjajo z zahtevki iz odstavka 2, tudi v primeru,

da so se vrnili ali so bili vrnjeni.

5. Glede primerov izdaje dovoljenj za prebivanje s časov-

nimi omejitvami po členu 13(4) države članice v nacionalni

zakonodaji opredelijo pogoje za podaljševanje veljavnosti teh

dovoljenj, dokler državljan tretje države ne prejme vseh nepo-

ravnanih plačil, izterjanih na podlagi odstavka 1 tega člena.

Otroci žrtve

4.13 Direktiva 2011/36/EU, člen 14, odstavek 1:1. Države članice v skladu s svojim nacionalnim pravom

v razumnem času otrokom žrtvam in otrokom žrtev, ki pre-

jemajo pomoč in podporo v skladu s členom 11, zagotovijo

dostop do izobraževanja.

Direktiva 2004/81/ES, člen 10(b):(b) Države članice zagotovijo, da imajo mladoletniki dostop

do izobraževalnega sistema pod enakimi pogoji kot drža-

vljani. Države članice lahko določijo, da mora biti takšen

dostop omejen na javni izobraževalni sistem.


23


Poglavje 5: Obdobje za razmislek in dovoljenje za prebivanje za žrtve, ki so državljani tretjih državObdobje za razmislek

5.1 Direktiva 2011/36/EU, člen 11, odstavek 6:6. V okviru seznanitve iz odstavka 5 se po potrebi zagotovijo

informacije o roku za premislek in obdobju za okrevanje

v skladu z Direktivo 2004/81/ES ter informacije o možnosti

priznanja mednarodne zaščite v skladu z Direktivo Sveta

2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih

glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih

držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status

begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje medna-

rodno zaščito, in o vsebini te zaščite (1) in Direktivo Sveta

2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standar-

dih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca

v državah članicah (2) ali na podlagi drugih mednarodnih

instrumentov ali drugih podobnih nacionalnih predpisov.

Direktiva 2004/81/ES, člen 6, odstavek 1:1. Države članice zadevnim državljanom tretjih držav zago-

tovijo rok za premislek, med katerim lahko okrevajo in se

rešijo vpliva storilcev kršitev, tako da se lahko utemeljeno

odločijo, ali bodo sodelovali s pristojnimi organi.

5.2 Direktiva 2004/81/ES, člen 6, odstavek 2:2. Med rokom za premislek in med čakanjem na sklep

pristojnih organov imajo zadevni državljani tretjih držav

dostop do oskrbe iz člena 7, odredbe o njihovem izgonu pa

ni mogoče izvršiti.

5.3 Direktiva 2004/81/ES, člen 6, odstavek 4:4. Država članica lahko kadarkoli prekine rok za premislek,

če pristojni organi ugotovijo, da je zadevna oseba dejavno,

prostovoljno in na lastno pobudo obnovila stik s storilci krši-

tev iz člena 2(b) in (c), ali iz razlogov, povezanih z javnim

redom in varovanjem nacionalne varnosti.

5.4 Direktiva 2004/81/ES, člen 7, odstavek 1:1. Države članice zagotovijo, da se zadevnim državljanom

tretjih držav brez ustreznih sredstev nudi življenjski standard,

ki jim lahko zagotovi preživljanje in dostop do nujne zdra-

vniške oskrbe. Skrbijo za posebne potrebe najbolj ranljivih,

pri čemer po potrebi in če je tako predpisano z nacionalno

zakonodajo, vključijo psihološko pomoč.

Dovoljenje za prebivanje

5.5 Direktiva 2004/81/ES, člen 8:1. Po poteku roka za premislek ali pred tem, če pristojni

organi menijo, da je zadevni državljan tretje države že izpolnil

merilo iz pododstavka (b), lahko države članice presodijo:

(a) možnost, ki jo podaljšanje bivanja na njihovem območju

pomeni za preiskovanje ali sodni postopek; in

(b) ali je državljan pokazal jasen namen sodelovanja; in

(c) ali je prekinil vse stike z osumljenci za dejanja, ki lahko

spadajo med kršitve iz člena 2(b) in (c).

2. Za izdajo dovoljenja za prebivanje in brez poseganja

v razloge, povezane z javnim redom in varovanjem nacio-

nalne varnosti, se zahteva izpolnitev pogojev iz odstavka 1.

3. Brez poseganja v določbe o odvzemu iz člena 14 dovoljenje

za prebivanje velja vsaj šest mesecev. Podaljša se, če se pogoji

iz odstavka 2 tega člena še naprej izpolnjujejo.

5.6 Direktiva 2004/81/ES, člen 9:1. Države članice zagotovijo, da se imetnikom dovoljenja za

bivanje brez zadostnih sredstev omogoči vsaj takšna oskrba,

kot je določena v členu 7.

2. Države članice nudijo nujno zdravniško ali drugo oskrbo

zadevnim državljanom tretjih držav brez zadostnih sredstev

in s posebnimi potrebami, kakršne so nosečnice, invalidi ali

žrtve spolnega in drugega nasilja in, če imajo države članice

možnost iz člena 3(3), mladoletniki.

5.7 Direktiva 2004/81/ES, člen 14: Dovoljenje za prebivanje se lahko kadarkoli odvzame, če

pogoji za izdajo več niso izpolnjeni. Dovoljenje za prebivanje

se lahko odvzame zlasti v naslednjih primerih:

(a) če je imetnik dejavno, prostovoljno in na lastno pobudo

obnovil stike z osumljenci za kršitve iz člena 2(b) in (c);

ali

(b) če pristojni organ verjame, da je sodelovanje žrtve lažno

ali da je njena pritožba lažna ali nepravilna; ali

(c) iz razlogov, povezanih z javnim redom ali varovanjem

nacionalne varnosti; ali

(d) kadar žrtev preneha sodelovati; ali

(e) kadar pristojni organi sklenejo prekiniti postopek.

Rezidenti za daljši čas

5.8 Direktiva 2003/109/ES, člen 3:1. Ta direktiva se uporablja za državljane tretjih držav, ki

zakonito prebivajo na območju države članice.

2. Ta direktiva se ne uporablja za državljane tretjih držav, ki:

(a) bivajo zaradi študija ali poklicnega usposabljanja;

(b) imajo pravico bivati v državi članici zaradi začasnega

varstva ali so zaprosili za dovoljenje za prebivanje na tej

podlagi in čakajo na odločitev o njihovem statusu;



(c) imajo pravico bivati v državi članici na podlagi subsi-

diarne oblike varstva v skladu z mednarodnimi obvez-

nostmi, nacionalnim pravom ali običaji držav članic ali

so zaprosili za dovoljenje za prebivanje na tej podlagi in

čakajo na odločitev o njihovem statusu.

Direktiva 2003/109/ES, člen 4, odstavek 1:1. Države članice podelijo status rezidentov za daljši čas

državljanom tretjih držav, ki so pred predložitvijo ustrezne

vloge pet let zakonito in neprekinjeno prebivali na njihovem

ozemlju.

Direktiva 2003/109/ES, člen 5, odstavek 1:1. Države članice od državljanov tretjih držav zahtevajo, da

zagotovijo dokazila o tem, da imajo zase in za vzdrževane

družinske člane:

(a) stalne in redne vire, ki zadostujejo za njihovo vzdrževanje

in vzdrževanje njihovih družinskih članov, ne da bi upo-

rabljali sistem socialne pomoči zadevne države članice.

Države članice ovrednotijo te vire glede na njihovo

naravo in rednost ter lahko upoštevajo raven minimalnih

plač in pokojnin pred vlogo za status rezidenta za daljši

čas;

(b) zdravstveno zavarovanje za vsa tveganja, ki so običajno

vključena za njihove državljane v zadevnih državah

članicah.

Direktiva 2004/83/ES, člen 29, odstavek 1:1. Države članice zagotovijo, da imajo upravičenci do sta-

tusa begunca ali subsidiarne zaščite dostop do zdravstvenega

varstva pod enakimi pogoji za upravičenost kot državljani

države članice, ki jim je ta status podelila

© iS

tockp

hoto

/Juanm

onin

o

24


25


Poglavje 6: Vrnitev6.1 Direktiva 2008/115/ES, člen 7, odstavek 1:1. V odločbi o vrnitvi se določi ustrezno obdobje za prosto-

voljni odhod, in sicer od sedem do trideset dni, brez pose-

ganja v izjeme iz odstavkov 2 in 4. Države članice lahko

v svoji nacionalni zakonodaji navedejo, da je tako obdobje

zagotovljeno le, če zadevni državljan tretje države za to

zaprosi. V tem primeru države članice obvestijo zadevne

državljane tretjih držav o možnosti vložitve takšne vloge.

Obdobje, določeno v prvem pododstavku, ne izključuje

možnosti, da zadevni državljani tretje države odidejo prej.

6.2 Direktiva 2008/115/ES, člen 7, odstavek 2:2. Države članice lahko, kadar je to potrebno, obdobje

za prostovoljni odhod podaljšajo za ustrezno obdobje, ob

upoštevanju posebnih okoliščin posameznega primera, kot

so dolžina prebivanja, šoloobvezni otroci ter druge družinske

in socialne vezi.

6.3 Direktiva 2008/115/ES, člen 11, odstavek 3:3. Države članice preučijo preklic ali začasen odlog prepovedi

vstopa, če lahko državljan tretje države, za katerega je bila

izdana prepoved vstopa v skladu z drugim pododstavkom

odstavka 1, dokaže, da je zapustil ozemlje države članice

v celoti v skladu z odločbo o vrnitvi.

Za žrtve nedovoljene trgovine z ljudmi, katerim je bilo odo-

breno dovoljenje za prebivanje po Direktivi Sveta 2004/81/

ES z dne 29. aprila 2004 o dovoljenju za prebivanje, izdanem

prebivalcem tretjih držav, ki so žrtve nedovoljene trgovine

z ljudmi ali so bili predmet dejanj omogočanja nezakonitega

priseljevanja, ki sodelujejo s pristojnimi organi, ne velja pre-

poved vstopa, brez poseganja v točko (b) prvega pododsta-

vka odstavka 1 in pod pogojem, da zadevni državljan tretje

države ne predstavlja grožnje za javni red, javno varnost ali

nacionalno varnost. Države članice se lahko v posameznih

primerih vzdržijo izdaje prepovedi vstopa, jo prekličejo ali

začasno odložijo iz humanitarnih razlogov. Države članice

lahko v posameznih primerih ali določenih vrstah primerov

prekličejo ali začasno odložijo prepoved vstopa iz drugih

razlogov.

6.4 Direktiva 2008/115/ES, člen 13:1. Zadevnemu državljanu tretje države se zagotovi učinkovito

pravno sredstvo, da se pritoži zoper odločbo v zvezi z vrnit-

vijo iz člena 12(1) ali zagotovi njen ponovni pregled pred

pristojnim sodnim ali upravnim organom ali pred pristojnim

telesom, katerega člani so nepristranski in neodvisni.

2. Organ ali telo iz odstavka 1 je pristojno za pregled odločb

v zvezi z vrnitvijo iz člena 12(1), vključno z možnostjo začasne

odložitve njihove izvršitve, razen če se začasna odložitev že

uporablja po nacionalni zakonodaji.

3. Zadevni državljan tretje države ima možnost dostopa do

pravnega svetovanja, zastopanja in, kadar je potrebno, pre-

vajalske pomoči.

4. Države članice zagotovijo, da se na zahtevo zagotovi

potrebna pravna pomoč in/ali pravno zastopanje brezplačno

v skladu z ustrezno nacionalno zakonodajo ali pravili glede

pravne pomoči ter lahko določijo, da za takšno brezplačno

pravno pomoč in/ali pravno zastopstvo veljajo pogoji iz člena

15(3) do (6) Direktive 2005/85/ES.

6.5 Direktiva 2008/115/ES, člen 9:1. Države članice odložijo odstranitev:

(a) če bi odstranitev kršila načelo nevračanja, ali

(b) toliko časa, za kolikor se v skladu s členom 13(2) zagotovi

suspenzivni učinek.

2. Države članice lahko ob upoštevanju posebnih okoliščin

posameznega primera odložijo odstranitev za ustrezno

obdobje. Pri tem upoštevajo zlasti:

(a) fi zično ali duševno stanje državljana tretje države;

(b) tehnične razloge, kot je pomanjkanje prevoznih zmoglji-

vosti, ali neizvedljivost odstranitve zaradi pomanjkanja

identifi kacijskih podatkov.

3. Če se odstranitev odloži, kot je določeno v odstavkih 1

in 2, se lahko zadevnemu državljanu tretje države naložijo

obveznosti iz člena 7(3).

6.6 Direktiva 2008/115/ES, člen 3, odstavek 3:3. „vrnitev“ pomeni proces vračanja državljana tretje države –

bodisi prostovoljno izpolnitev obveznosti vrnitve ali prisilno

vrnitev – v:

– državo izvora, ali

– državo tranzita, v skladu s sporazumi Skupnosti ali dvos-

transkimi sporazumi o ponovnem sprejemu ali drugimi

sporazumi.

Otroci žrtve

6.7 Direktiva 2008/115/ES, člen 10:1. Preden se izda odločba o vrnitvi mladoletnika brez sprem-

stva, se zagotovi pomoč ustreznih organov, ki niso organi,

ki izvajajo prisilno vračanje, pri tem pa se upošteva največja

korist otroka.

2. Preden je mladoletnik brez spremstva odstranjen z ozemlja

države članice, se organi te države članice prepričajo, da bo

vrnjen članu družine, izbranemu skrbniku ali ustreznim spre-

jemnim centrom v državi vrnitve.


26


Sklici na zakonodajo EU

2012/C 326/47 Prečiščena različica Pogodbe o delovanju Evropske unije

2012/29/EU Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ (rok za prenos je 16. november 2015)

2011/99/EU Direktiva 2011/99/EU Evropskega parlamenta in Sveta o evropski odredbi o zaščiti (rok za prenos je 11. januar 2015)

2011/98/EU Direktiva 2011/98/EU Evropskega parlamenta in Sveta o enotnem postopku obravnavanja vloge za enotno dovoljenje za državljane tretjih držav za prebivanje in delo na ozemlju države članice ter o skupnem nizu pravic za delavce iz tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državi članici (rok za prenos je 25. december 2013)

2011/95/EU Direktiva 2011/95/EU o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev) (rok za prenos določenih členov je 21. december 2013)

2011/36/EU Direktiva 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta o

preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih

žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ

Evropsko sodišče za človekove pravice, zadeva Rantsev proti Cipru in

Rusiji, vloga št. 25965/04

2010/C 83/02 Listina Evropske unije o temeljnih pravicah

2009/52/ES Direktiva 2009/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta o minimalnih

standardih glede sankcij in ukrepov zoper delodajalce nezakonito

prebivajočih državljanov tretjih držav

2008/977/PNZ Okvirni sklep Sveta 2008/977/PNZ o varstvu osebnih podatkov, ki

se obdelujejo v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v

kazenskih zadevah

2008/115/ES Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih

standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito

prebivajočih državljanov tretjih držav

(ES) št.562/2006 Uredba (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o Zakoniku

Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik

o schengenskih mejah)

2004/83/ES Direktiva Sveta 2004/83/ES o minimalnih standardih glede pogojev,

ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez

državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih

razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite

26


27


2004/81/ES Direktiva Sveta 2004/81/ES o dovoljenju za prebivanje, izdanem

prebivalcem tretjih držav, ki so žrtve nedovoljene trgovine z ljudmi

ali so bili predmet dejanj omogočanja nezakonitega priseljevanja, ki

sodelujejo s pristojnimi organi

2004/80/ES Direktiva Sveta 2004/80/ES o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj

2004/38/ES Direktiva 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta o pravici

državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja

in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št.

1612/68 in razveljavlja direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/

EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in

93/96/EGS

2003/109/ES Direktiva Sveta 2003/109/ES o statusu državljanov tretjih držav, ki so

rezidenti za daljši čas

2001/220/PNZ Okvirni sklep Sveta 2001/220/PNZ o položaju žrtev v kazenskem

postopku


Evropska komisija


Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije

2013 – 27 str. – 21 × 29,7 cm

ISBN 978-92-79-28458-8

doi:10.2837/66419

KAKO DO PUBLIKACIJ EVROPSKE UNIJE

Brezpla ne publikacije: • en izvod:

na spletni strani EU Bookshop (http://bookshop.europa.eu);

• ve kot en izvod ter plakati in zemljevidi: pri predstavništvih Evropske unije (http://ec.europa.eu/represent_sl.htm), pri delegacijah v državah, ki niso lanice EU (http://eeas.europa.eu/delegations/index_sl.htm), pri službi Europe Direct (http://europa.eu/europedirect/index_sl.htm) ali s klicem na telefonsko številko 00 800 6 7 8 9 10 11 (brezpla na številka za celotno EU) (*). (*) Informacije so brezpla ne, kakor tudi ve ina klicev (nekateri operaterji, telefonske govorilnice ali hoteli lahko klic zara unajo).

Publikacije, ki so naprodaj: • na spletni strani EU Bookshop (http://bookshop.europa.eu).

Pla ljive naro nine: • pri prodajnih zastopnikih Urada za publikacije Evropske unije

(http://publications.europa.eu/others/agents/index_sl.htm).

kg304742_SL_BAT.indd cvIIIkg304742_SL_BAT.indd cvIII 19/09/13 11:4019/09/13 11:40

http://bookshop.europa.eu

http://ec.europa.eu/represent_sl.htm

http://eeas.europa.eu/delegations/index_sl.htm

http://europa.eu/europedirect/index_sl.htm

http://bookshop.europa.eu

http://publications.europa.eu/others/agents/index_sl.htm

DR-3

2-1

3-0

53

-SL-N

ec.europa.eu/home-aff airsec.europa.eu/anti-traffi cking

ISBN 978-92-79-28458-8

kg304742_SL_BAT.indd cvIVkg304742_SL_BAT.indd cvIV 19/09/13 11:4019/09/13 11:40

pravice eu žrtev trgovine z ljudmi

Documents