ZELENO

1

V TEJ ŠTEVILKI Kdo prihaja … predsednik Türk! ........................ 2

S predsednikom države pred vrati šole .............. 4 Drage dijakinje in dijaki, dragi profesorji, profesorice, gospe ravnateljici! ........................... 5

Spoštovani gospod predsednik! ........................... 6 Verižni eksperiment je sprožil gospod predsednik............................................................... 7

Pogovarja la sem se z nasmeškom do ušes . 8 Pogovor s predsednikom v učilnici 66 ............... 9 Skriti kurikulum: Omogočiti mladim čim več izzivov................25

Obisk Mojce Drčar Murko .................................28 »Igrajmo se politike!«.........................................29 Na Luni ni zraka ..................................................35

Sposobnost večje koncentracije, potrpežljivosti in vztrajnosti.........................................................39 Rezbarjeni Brižinski spomeniki ........................45

Vpliv jazza na umetno glasbo............................48 Neron – antični in sodobni norec ......................50 Koncert v Kavarni Majolka ...............................51 Kot srce in pljuča .................................................52

Po Kosovelovih poteh.........................................54 Bili smo gostje slovenske ambasade v Londonu ........................56

V londonski bolnišnici........................................57 Potovanje v nove zanimive dežele....................58 Glasba je zdravilo za vse ....................................61

Poslušam tisto, kar mi gre v uho .......................64 Uporabljajte glavo in lastno mišljenje..............65 Na ekonomski šoli se dogaja .............................66

Poezija ...................................................................68

Dragi bralci,

v odpiranju cvetov in pomladnem brstenju lahkotno stopamo na zelene trate in prisluškujemo petju in šumu mladega življenja. ZELENO tudi v pomladi sledi vašemu odkrivanju sveta, govori o temah našega časa in prostora. Politika je vstopila v našo šolo na prijazen način, s predsednikom dr.žave in mi dokumentiramo tudi resne stvari. Potrjujemo, kako resen člen družbe smo in sprejemamo učenje kot najpomembnejši del prihodnosti. Tako nam je dejal sam predsednik dr. Danilo Türk.

Naši dijaki so bili vsepovsod, šli so na Mladinski parlament Alpske konvencije 2009 in potrdili, da je prihodnost naša.

Široko paleto ljudi in spoznanj imate v ZELENEM, čeprav smo marsikaj in marsikoga prezrli. Čas in prostor nam odmerja samo utrinke bogastva naše šole in nas samih.

Pojdite v svet pomladi z utrinki, ki jih ponuja ZELENO in se ustavite za hip v svojem svetu zelenih sanj.

Uredništvo

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

2

Obisk gospoda predsednika Danila Türka

KDO PRIHAJA … PREDSEDNIK TÜRK! Kamnik velja, sploh med mladimi, za zakotno malo mestece, kjer se nikoli nič ne dogaja. Toda koliko slovenskih gimnazij se lahko pohvali s tem, da jih je obiskal predsednik države? Ena izmed redkih je naš ŠCRM, prav tu v Kamniku. Takšen visok obisk je že sam po sebi velik dogodek, da pa se zgodi v malem mestecu, na navidez nepomembni gimnaziji, pa je še toliko večja slovesnost. In resnično je na dan, ko nas je obiskal gospod predsednik Danilo Türk, na šoli vladala prava »türkomanija«. Predsednik pa nas ni le kar tako obiskal. Ideja za povabilo je zrasla v glavi naše drzne profesorice filozofije Alenke Hladnik, ki je na predsednikov urad naslovila pismo s povabilom. Njen podvig je bil presenetljiv, vsekakor pa je vse še bolj presenetilo to, da se je predsednik povabilu odzval. V četrtek, 5. 2. 2009, je bilo tako že vse pripravljeno za sprejem predsednika. Naša avla se je spremenila v veliko sprejemnico, kjer smo se drenjali vsi dijaki, profesorji in delavci šole. Čas nam je krajšal naš šolski bend, ki je nekoliko miril tudi našo nestrpnost. In končno je napočil veliki trenutek. Gospod predsednik Türk se je pripeljal na naše šolsko parkirišče, kjer ga je pričakalo vodstvo šole in dva predstavnika dijakov. Ob prihodu v avlo je šolski bend predsednika presenetil s pesmijo Twist and Shout. Izbor pesmi Beatlov je predsednika prijetno presenetil, pohvalil pa je tudi posebno interpretacijo našega šolskega benda. Pesem je predsednika spomnila na njegova gimnazijska leta in vsem zbranim je položil na srce, da se bomo teh let tudi sami radi spominjali. Razveselilo ga je prijetno »naelektreno« vzdušje v avli, zato je komentiral, da se imamo tu resnično dobro. Da bi se vrnil v nekoliko bolj »resne« vode, je predsednik izpostavil pomembnost izobrazbe in nam zaželel še veliko uspeha. Potem pa so ga prevzeli naši fiziki, ki so ga povabili, da začne verižni eksperiment, ki so mu ga pripravili pod vodstvom mentorice profesorice Suzane Perhavec.

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

3

Žogica se je iz predsednikovih prstov

zakotalila po labirintu ter na koncu dvignila šolsko zastavo in požela bučen aplavz.

Predsednik se je z mladimi znanstveniki fotografiral in se z njimi rokoval, potem pa je odšel v našo znamenito učilnico 66, kjer se »rojevajo« najrazličnejša filozofska vprašanja in diskusije (seveda je vstop med VIP dobilo tudi Zeleno, tako da lahko tudi ostalim smrtnikom poročamo o dogajanju za zaprtimi vrati).

Tema pogovora je bila: Vzemimo si pravico do mišljenja, kajti bolje je napačno misliti, kot sploh ne misliti. Predsednik je na to temo, človekove pravice do izražanja in mišljenja, oprl svojo začetno misel. Rekel je, da je človek misleče bitje in je govor tako naravna zmožnost, kot naša ustavna pravica. Gospod predsednik Türk je bil nekdaj svetovalec na OZN, zato je poudaril tudi pomen reševanja konfliktov z dialogom, predvsem v politiki. Pogovor s predsednikom je potekal v obliki vprašanj in predsednikovih odgovorov. Dotaknili smo se mnogih tem, od vprašanja svetovne politike, kot na primer rusko manipuliranje z ljudmi, do domačih tem, o predsednikovem naslovu Slovenca leta. Vsi predsednikovi odgovori so bili zelo izčrpni, a hkrati razloženi na način, da smo jih dijaki lahko razumeli. Osebno pa moram reči, da me je bolj od predsednikove osupljive razgledanosti, presenetil njegov sproščen nastop. Pripravljen je bil odgovarjati na vsakršno naše vprašanje ter deloval zelo naravno in dostopno. Vsako diskusijo je znal povezati z naslovno temo, večkrat pa se je vračal tudi k »očetu filizofije« Nietzscheju in njegovi »volji do moči«. Dijaki, ki smo bili udeleženi v diskusiji, smo bili nedvomno očarani in navdušeni ter bogatejši za vse modrosti, ki jih je z nami delil predsednik Türk. Kot vse dobre stvari, se je tudi naše srečanje z gospodom predsednikom Türkom končalo čisto prekmalu. Ostali pa so nam nepozabni spomini in občutek ponosa, da smo na naši gimnaziji, v Kamniku, gostili predsednika države kar v učilnici. Zdi se mi, da nam je obisk dal nov zagon za usvajanje znanja in odprl okno o pomembnosti izobrazbe. Ta namreč ni sama sebi namen, ampak nam daje možnost, da postanemo vse, kar smo lahko in da dosežemo vse, kar si želimo (mogoče enkrat celo mesto predsednika /predsednice države ☺). Seveda pa le, če imamo dovolj volje, da si to moč vzamemo.

Tanja Ropas, 3.c

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

4

S PREDSEDNIKOM DRŽAVE PRED VRATI ŠOLE Da je predsednik države prišel v Kamnik, si tokrat lahko skoraj vse zasluge pripišemo dijaki in profesorji naše šole, kar postavlja njegov obisk še v posebno luč.

Ker sem skupaj s Tinetom kot predstavnica dijakov sprejela predsednika, bom z vami delila svojo izkušnjo. Ali je deževalo ali je sonce sijalo, vam ne vem povedati, smo pa imeli vsi, ki smo ga čakali pred šolo, vsaj nekaj treme. Da predsednik prihaja, nam je poleg koledarja in ure povedal telefon, tesno pritisnjen ob ušesa profesorice Alenke Hladnik, ki je s strani šole koordinirala priprave. Odštevanje se je začelo. Prišli sta ravnateljici, prišel je župan Tone Smolnikar – in ob dogovorjeni uri je prišel tudi predsednik. Kako izgleda prvo bližnje srečanje s predsednikom? S Tinetom sva bila situaciji primerno živčna. Ker pa smo že precej izkušeni z nastopi ob različnih protokolarnih in mednarodnih dogodkih, smo situacijo obvladali. Siren ni bilo slišati – saj res, dandanašnji predsedniki potujejo brez siren! In nenadoma se je pred nami pojavil črn avtomobil. »Dober dan, gospod predsednik in pozdravljeni na kamniški gimnaziji!« Tako se je začel naš prvi stik, žal pa je urnik obiska dopuščal premalo časa, da bi kaj več poklepetali. Naš interdisciplinarni predmet

evropske študije v programu evropskega oddelka 3.D je bil lep povod, da smo predsednika povabili, odzval pa se je s svojimi širokim znanjem svetovne problematike kot dolgoletni diplomat. Organizacija združenih narodov v javnosti velikokrat daje vtis brezzobega tigra in kot pragmatični diplomat je gospod Türk lahko le pritrdil našemu mnenju, da OZN le obravnava, žal pa ne rešuje svetovnih problemov. Močno smo vpeti v stalno konfliktno »reševanje« meje s Hrvaško in brez aktivnega sodelovanja tako vlade kot predsednika države tudi ta problem ne bo rešljiv. Vsekakor si ne želimo, da bi prišel na dnevni red zasedanja Varnostnega sveta OZN. Teme so se vrstile in dobili smo več vprašanj kot odgovorov. Ali je v politiki vedno tako? Majhen pogled na svet, v katerega zremo in se ga bomo morda dotaknili v profesionalnem življenju, nam je dal prvi stik s predsednikom dr. Türkom. Dodal je drobec v mozaik, ki ga tkemo z uspešnim sodelovanjem s tujimi gimnazijami, z Evropskim parlamentom, stockholmskim srečanjem Modela evropskega parlamenta, slovenskimi poslanci v Bruslju, zamejskimi Slovenci …

Danaja Fabčič, 3.d

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

5

DRAGE DIJAKINJE IN DIJAKI, DRAGI PROFESORJI, PROFESORICE,

GOSPE RAVNATELJICI!

Tisto, kar moram najprej povedati, je komentar glasbe, s katero ste me sprejeli. V programu sem videl, da pripravljate nekaj od Beatlesov, in sem potem razmišljal, kaj to bo. Po daljšem razmišljanju sem prišel do prepričanja, da mi boste dali tisto Hard Days's Night, ker bi bila nekako primerna moji funkciji. Ampak pokazali ste še veliko večjo domiselnost, zaigrali ste Twist and Shout, ki je starejša, približno 45 let stara skladba. Skladba spada že v klasiko, v ameriških trgovinah s ploščami jo imajo v oddelku za klasično glasbo. Za vašo posebno zanimivo glasbeno izvedbo vam čestitam. Dvoje mi je še posebno všeč, predvsem vokalistična inovacija, variiranje na vokalno idejo Twist and Shout, zdela se mi je zelo dobra, in to, da ste dodali trobento, ki je dala glasbeni izvedbi poseben ton. Prosim za aplavz skupini! Res ste sijajno izvedli to stvar. Videl sem, da se imate tu dobro, da je dobra atmosfera, taka prava, taka, kakršne se človek potem spominja tudi vse življenje. Bolj ko greste v zrelejša leta v življenju, bolj vam je všeč tisto, kar ste doživljali v gimnaziji, tudi na takih prireditvah, kot je tale. To je prav super, kako se reče pri vas »ful kul« ali nekaj takega. Zdaj morate vedeti še nekaj, to glasbo sem poslušal na svojih potovanjih po Aziji, kjer sem šel vedno tudi v kakšen karaoke klub, in veste, težko je dandanes

najti kaj takega. Če gojite nekaj te kulture iz časov Beatlesov, je to zelo dobro, in to na več načinov. To je dobra glasba in je tudi primerna za plese in podobne prireditve. To vam lahko zagotovim iz starodavnih izkušenj. Po drugi strani je dobra še iz nekega razloga, o katerem verjetno niste razmišljali veliko, to je zaradi medgeneracijskih odnosov. Če boste poznali to glasbo in jo včasih predstavili svojim staršem, sem prepričan, da se jim boste zelo prikupili, prav tako drugim iz te generacije. Ta glasba je zaznamovala celo generacijo. Takrat smo vsi nosili dolge lase in smo se počutili revolucionarni in drugačni. Na nek način smo v tistem času to tudi bili. Če smo se morali s prejšnjo generacijo nekoliko spreti zato, da smo lahko predstavili neko svojo idejo, je to precej tipično. Verjamem, da imate tudi vi kakšne ideje, ki so precej drugačne od ideje moje generacije, in če nič drugega, vsi vi bolje razumete kot moja generacija, da boste od nas podedovali svet, ki bo mogoče nekoliko udobnejši za življenje, bo pa veliko bolj zapleten za upravljanje. In ker bo kompliciran za upravljanje, je treba študirati. Čeprav je bilo zabavno na samem začetku, ne morem končati takega govora, ne da bi vam priporočil skrben in dober študij, resno sodelovanje s profesoricami in profesorji ter zanimanje za izobraževanje v prihodnje. Svet vas čaka. Čaka vas kompliciran svet. Lahko bi še kaj več povedal, vendar se mi zdi, da bo to nekako dovolj, saj je najbrž vaša pozornost že začela popuščati. Še enkrat bi rekel to, da mi je bila zelo všeč vaša glasbena kreativnost in prepričan sem, da enako kreativnost kažete tudi na vseh drugih področjih, kjer delate, in se ob tem imate tudi fajn, kar je najbolj važno v vaših letih. Hvala lepa.

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

6

SPOŠTOVANI GOSPOD PREDSEDNIK!Saj je jasno, kako naj se taki nagovori ob sprejemih začnejo. Ne bo težko, si mislim, saj govorimo cele dneve. V protokolu so mi pa tako in tako naročili, da za nobeno ceno ne smem povedati ničesar drugega, kot da napovem eksperiment. V redu, bo pa manj treme. Takole brez skrbi razmišljam še nekaj dni pred obiskom predsednika. Potem pa me začne glodati črv dvoma. Ampak dijaki se za eksperiment vedno zelo potrudijo. Res morda ideje, kaj izdelati, hitro padejo, vendar je izdelava, pa če je videti še tako preprosta, zamudna, pa še rezultat te vedno preseneti. Ko bi zadeva morala najbolj gladko teči, se kaj zalomi. Fizika pač. Spomnim se prejšnjih zagonov verige. Gladko, gladko, velikokrat gladko, potem pa smola, pa spet gladko itd. Vse je res, se pridušam: če je zeleno, je biologija; če smrdi, je kemija; če se ne izide, je matematika; če ne deluje, pa fizika. Kaj pa, če nam fizikalni škrat ponagaja ravno ob obisku predsednika? Veliko zagonov je bilo že uspešnih, ampak kaj, če bo tokrat škrat želel biti zraven? Torej, odločitev pade. Nekaj besed ob zagonu verige je potrebno reči. Kratko in jedrnato, toliko da se ve, da je bilo vloženega truda izjemno veliko, mala napaka ob postavitvi pa utegne vzbuditi vtis, kot da se nismo dobro pripravili. Doma torej poskusim povedati stavek ali dva - in glej ga zlomka! Jecljam, zatika se mi, vsebina ni dobra. Zaskrbi me. Če bom nerodna, bo predsednik že pozabil, ampak moji dijaki ne bodo. Pametujem: » Poglej se v ogledalo in si kaj povej.« Grozen občutek. Nikoli več ne rečem dijakom česa podobnega. Raje naj si napišejo odgovore na list papirja in jih večkrat glasno preberejo. Priznam, da so mi trije stavki vzeli nekaj časa, preden so mi bili v celoti všeč. Upala sem, da bodo tudi mojim verižnikom. Vesela sem, da so bili všeč tudi vam, dragi dijaki, saj me je na tabli pričakal

pohvalen napis. Bila sem ganjena in hvaležna zanj. Med čakanjem na predsednika se je v avli vznemirjenje stopnjevalo. Še dobro, da je bila glasba odlična in sproščujoča. Aplavz, odličen nagovor predsednika in povabilo k zagonu eksperimenta. In kaj se me je najbolj dotaknilo? Medtem ko sem predsednika vodila do verige, me je rahlo zaskrbljeno vprašal, kaj se bo zgodilo, če ga kaj polomi. »Nič,« odvrnem, »bomo pač popravili.« Oddahnila sem si. Tudi predsedniki imajo majčkeno treme. Hvala, gospod predsednik, ker ste nas obiskali.

Suzana Perhavec, profesorica fizike

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

7

VERIŽNI EKSPERIMENT JE SPROŽIL PREDSEDNIK V četrtek, 5. 2. 2009, je dijake ŠCRM z obiskom počastil slovenski predsednik dr. Danilo Türk. Ko smo izvedeli za njegov prihod, smo bili zelo veseli, kajti to je bilo za vse nekaj posebnega. Odločili smo se, da bomo ob njegovem prihodu pognali verižni eksperiment, ki smo ga pod mentorstvom profesorice fizike Suzane Perhavec sestavili nekateri dijaki tretjih letnikov. Ker je bil eksperiment že nekaj časa neuporabljen, smo imeli s ponovnim zagonom in popravili kar nekaj dela. Veliko stvari je bilo treba zamenjati, popraviti, ponovno pritrditi ali pa celo narediti še enkrat. Dan pred njegovim prihodom je bila veriga eksperimenta že nared. Vsi smo upali, da bo vse potekalo po načrtu. Pognali smo ga večkrat, da smo bili prepričani v njegovo delovanje. Na dan prihoda smo se »verižniki« že zjutraj zbrali v učilnici, kjer smo odpravili še zadnje napake in naredili najnujnejše popravke. Nato pa smo celoten eksperiment prestavili v šolsko avlo, kjer smo ga pripravili za zagon. Spomnili smo se, da bi bilo lepo, če bi verigo sprožil gospod predsednik. Zato smo začetek eksperimenta malo spremenili in prilagodili, da je bil zagon povsem enostaven. Zadnje minute pred predsednikovim prihodom smo bili vsi malo na trnih, kajti nismo bili prepričani, ali bo vse delovalo, kot je treba. V avli so se zbrali vsi dijaki gimnazije in ekonomske šole. Ko je gospod predsednik vstopil v šolo, smo ga pozdravili z bučnim aplavzom. V njegovo čast mu je šolski bend zaigral pesem skupine Beatlov, ki jih predsednik Türk rad posluša. Nato nas je vse skupaj pozdravil in imel krajši nagovor. Sledil je še pozdrav ravnateljice in predstavitev verižnega eksperimenta mentorice Suzane Perhavec. Končno je prišel tisti težko pričakovani trenutek. Predsednik Türk se je približal eksperimentu, kjer mu je eden od dijakov razložil, kaj mora narediti. Ko se je žogica

spustila po klančinah s preprekami, smo že vsi mislili, da ne more iti nič več narobe. Takoj, ko je žogica zapustila zadnji klanec, pa se je ustavila. Slišal se je vzdih celotne avle. Hitro smo eksperiment sprožili naprej ročno, tako, da je stekel do konca. Nato pa smo ga ponovno pripravili in ga zagnali še enkrat. Drugič je vse delovalo odlično. Po skupinski fotografiji z ekipo eksperimenta nas je še pohvalil in izrazil navdušenje nad našimi idejami. Bili smo veseli, da nam je kljub nekaj težavam na začetku le uspelo izpeljati stvar do konca. Sledil je pogovor in predavanje v eni izmed učilnic. Tam smo se zbrali dijaki 3.D evropskega oddelka, z našo razredničarko Suzano Perhavec, profesorico evropskih študij Alenko Hladnik, nekaj dijaki iz drugih letnikov in nekaterimi profesorji. Ko so prispeli še fotografi, snemalec, varnostniki in predsednik Türk, je bil razred nabito poln. Pogovor se je hitro začel, dijaki so imeli veliko vprašanj, predsednik je nanje z veseljem odgovarjal. Med samim predavanjem in odgovarjanjem na vprašanja se je dotaknil mnogih pomembnih tem in problemov, ki pestijo današnji svet. Mislimo, da smo na vsa vprašanja dobili konkretne odgovore. Takoj se je videlo, da je dober retorik in zelo moder in razgledan človek, kajti veliko stvari je ponazarjal s primeri, uporabljal različne pojme, govoril je sproščeno in razumevajoče, vsem prisotnim je dal občutek zaupanja. Menimo, da po končanem predavanju nihče ni zapustil učilnice razočaran. Na koncu je obiskal še zbornico, kjer je pozdravil še vse ostale profesorje ŠCRM. Po obisku zbornice je prejel darilo, nato pa odšel nazaj proti Ljubljani. Menimo, da je bil obisk predsednika vsem všeč, da smo se tisti, ki smo ga imeli priložnost poslušati, nekaj naučili in da je vsak izvedel kaj novega.

Domen Toš, 3.d

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

8

Intervju z Evo Traven POGOVARJALA SEM SE Z NASMEŠKOM DO UŠESPela si predsedniku države. Taka čast ne doleti vsakogar. Kako si sprejela to vlogo? Profesorica Hladnikova mi je idejo razkrila pri pouku filozofije, potem ko nas je slišala na predpraznični prireditvi v šoli. Seveda sem bila navdušena in sem vznemirjena sporočila novico ostalim članom skupine, nato pa nas je začelo skrbeti, kako bo vse skupaj izpadlo, saj nismo imeli veliko časa za vajo. Rada prepevaš? Od kdaj te spremlja glasba? Prepevam že od otroštva, v raznih zborih, kot tudi pod prho. Imam to srečo, da so me doma spodbujali pri tem, saj so vsi glasbeni navdušenci. Kakšno glasbeno izobrazbo imaš? Dokončano imam osnovno glasbeno šolo, kjer sem igrala klasično kitaro. Poskusila sem tudi s petjem, vendar mi ni ustrezalo. So ti Beatli posebno všeč in ti ni bilo težko peti teh pesmi? Beatli so v redu, nisem pa njihova velika oboževalka, vendar je bilo super poskusiti nekaj novega. Čisto po pravici povej, si imela tremo? Seveda sem imela tremo, vsi smo jo imeli. Tako zaradi predsednika, kot zaradi drugih gledalcev. Vendar, ko enkrat prideš na oder, je drugače. Opraviti moraš svoje, ne glede na to, kako se počutiš.

Kako ste vadili s skupino ? Predsednik je pohvalil izvedbo pesmi.... S skupino Exclamation mark smo poskusili pesmi malce modernizirati, dodati hitrejši ritem in polnost instrumentalnemu delu, saj imamo vendar tudi več instrumentov, kot pa so jih imeli Beatli. Zanimivo je, da nič

nismo storili namenoma, vse je bilo bolj 'po občutku'. Smo pa veseli, da mu je bilo všeč. Kako si se pogovarjala s predsednikom? Pogovarjala sem se z nasmeškom do ušes. Zanimivo pa je, da se ne spomnim, kaj sva se pogovarjala. Mislim, da sem razmišljala le o tem, da ne bom storila kaj narobe. Kako si se odločila za dodatno pesem? Si jo imela za vsak slučaj? To ni bila dodatna pesem, zmenjeni smo bili za dve. Izbrali pa smo jo zato, ker najbolj ustreza našemu stilu. Četrtošolka si, kam bo šla tvoja poklicna pot? Boš lahko združevala študij in petje? Vpisala sem se na medicinsko fakulteto in če bom sprejeta, bo precej težko kombinirati. Že sedaj je, ko se bliža matura. Vendar bom o tem razmišljala kasneje. Razmišljaš tudi o samostojni pevski karieri? Ne, o tem ne razmišljam, ker s skupino še nismo dosegli ciljev, ki bi jih radi. Sploh pa bi bila na odru precej osamljena brez njih. ☺

Želimo ti veliko uspeha pri maturi, uspešen študij in tudi še kak pevski nastop.

Domen Virant, 2.b

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

9

Pogovor z dijaki evropskega oddelka 3.d, dijaki, ki se pripravljajo na maturo iz filozofije, in drugimi

POGOVOR S PREDSEDNIKOM V UČILNICI 66Alenka Hladnik: Hvala, ker ste se odzvali našemu povabilu, gospod predsednik. Z obiskom ste počastili našo slavno učilnico 66 (dijaki včasih dodajo še eno 6). V njej se namreč rojevajo pregrešne ideje, npr. kako narediti politiko zanimivo za dijake, no, tudi tako, da se povabi na pogovor gospoda predsednika. Tukaj študiramo Nietzscheja in druge velike filozofe. In sploh poskušamo slediti temu, kar je rekla antična filozofinja Hipatija: »Vzemi si pravico do mišljenja, kajti bolje je narobe misliti, kot sploh ne misliti.« Prepuščam vam besedo. Predsednik: Najprej hvala lepa za to priložnost. Najprej bi povedal nekaj na kratko sam, potem pa bi rad slišal vaša vprašanja in komentarje. Moram reči, da ste me presenetili z izhodiščem: ''Vzemi si pravico do mišljenja''. To v bistvu niti ni potrebno, kajti človeku je mišljenje dano, vsak človek je misleče bitje in gre bolj zato, da ta pravica obstaja, je naravna, pri nas tudi ustavno varovana in jo vsakdo nezavedno uporablja bolj ali manj ves čas. Pri pravici do mišljenja gre predvsem za vprašanje, ali si znamo dobro določiti vsebino, svoje prioritete, tisto, o čemer želimo razmišljati. Če gledamo današnji dogodek tukaj, se seveda da razmišljati o marsičem, o glasbi Beatlesov in kaj so le-ti napravili v smislu sprememb. Njihova glasba ni samo zabavala mladih ljudi, je motivirala, je spremenila mlade ljudi in svet. Veliko je načinov, ob katerih pride glasba Beatlesov v zavest in na katere se da razmišljati o njej. Kot veste, sem bil nedavno gostitelj britanske kraljice Elizabethe II. Novinarji londonskega Timesa so me vprašali, kako bi opisal kraljico kot gostjo tukaj v Sloveniji. Odvrnil sem: »Mislim, da je ona nekaj takega kot Beatlesi, nekaj takega, kot ta

skupina, ki je animirala ljudi, da so se množično odzivali. Mislim, da je tudi njen obisk v Ljubljani pokazal, da je to res.« Pravkar sem izvedel, da se posebej posvečate Nietzscheju. Če me kot politika – zdaj ne govorim kot profesor, ker ta trenutek to nisem, sedaj sem politik, in tega ne skrivam – če me sprašujete o Nietzscheju, bi dejal, da je Nietzsche zelo provokativen filozof, o katerem je treba razmišljati in je prav, da se to počne. Za izhodišče svojega uvoda bi vzel Nietzschejev koncept volje do moči, ki je za politiko odločilen, saj bi se lahko reklo, da je vsaka politična volja, volja do moči in da v politiki vedno gre tudi za moč. Seveda to ni nujno dobro za vse ljudi, kajti če se politika preveč koncentrira na moč in če se reducira na volji do moči, potem se nujno oddaljuje od potreb ljudi. Vprašanje, ki se vam lahko postavi, je, kako je s tem v Sloveniji danes, ali je to, kar vidite na politični sceni, izražanje volje do moči in politika te vrste, ali se je oddaljila od potreb prebivalstva ali ne. Se pravi, Nietzschejevi pojmi so praktično uporabni, če razmišljamo o politiki. Seveda je moj pristop k politiki specifičen, ker v njej nisem bil, profesionalno in tako v polni meri angažiran. Čeprav sem vedno imel nekaj opravka s politiko, tudi kot profesor mednarodnega prava, in sem se ukvarjal z vprašanji, katerih reševanje je tipično politično početje. Tudi recimo reševanje sporov, kakršni so med državami … (smeh). V mednarodnem pravu – ki je moja disciplina, napisal sem knjigo, ki je izšla tik preden sem prevzel predsedniško funkcijo – je tako, da je v bistvu reševanje sporov, ki je odvisno v končni analizi od politične volje. In spet imamo tukaj opravka z Nietzschejevim pojmom volje do moči, kajti z njim je povezana vsaka

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

10

politična volja. Tudi če danes pogledate izmenjavo izjav hrvaških in slovenskih predstavnikov, ni tega težko takoj odkriti. Gre v bistvu za soočanje dveh vrst politične volje, na nek način za to, kdo bo koga. Če bi Nietzschejevo idejo volje do moči speljati v bolj agresiven, bolj konflikten svet, v kakršnem je recimo pisal in deloval Lenin, potem bi rekel, da je politika na koncu koncev borba. Gre za to, kdo bo koga in v vsaki stvari moramo ta vidik razumeti, da bi lahko v resnici razumeli problem in da bi se potem tudi približali rešitvi. Če se ugotovi, da to soočanje volje ne da rezultatov v smislu jasnega izida za enega ali drugega udeleženca, je treba začeti iskati kompromise s tehnikami, ki so na voljo in v okviru dostopnih političnih in vsebinskih rešitev. Ali smo to točko dosegli ali ne, je treba v vsaki situaciji posebej ugotavljati. Tako lahko vidimo, da lahko nekateri temeljni filozofski pojmi zelo pomagajo, če jih resnično razumemo z njihovega praktičnega vidika in v smislu relevantnosti posameznega problema. S tem uvodnim poudarkom sem hotel pojasniti, da je to, kar tu delate, zanimivo in smiselno. Tisto, kar se meni v prvem trenutku zdi zanimivo opaziti z mojega položaja enega izmed bolj vidnih politikov v Sloveniji, ki ima opravka s temeljnimi vprašanji slovenskega političnega življenja, so stvari, o katerih sem govoril. V uvodu nisem govoril o Združenih narodih kot o instituciji in sistemu načel in pravil, ki urejajo odnose med državami bolj ali manj zadovoljivo. Nisem govoril o svoji praksi v Organizaciji Združenih narodov, sem pa pripravljen o tej temi spregovoriti, če vas zanima, kar sem videl iz vaših vprašanj, ki ste mi jih postavili. Seveda je tudi tam vprašanje volje do moči izredno važno. V bistvu samo v tem smislu, da je v Ustanovni listini Združenih narodov pet najmočnejših držav zmagovalk v drugi svetovni vojni dobilo odločilno moč odločajna v sistemu. A tudi male države, ki jih je v Združenih narodih zelo veliko in predstavljajo večino, se lahko

organizirajo in s pomočjo neke organizirane volje do moči stvari tudi dosežejo. Tudi pri ZN se da ta temeljna misel aplicirati na konkretno politično situacijo. Ta uvod je bil bolj kot reakcija na slišano v vaši dobrodošlici. Zdaj pa se prepuščam vašim vprašanjem in komentarjem.

Alenka Hladnik: Izredno smo veseli, da se boste prepustili našim vprašanjem. Predvsem zaradi tega, ker smo se dogovarjali demokratično, o kateri temi bi naj predavali, a se nismo mogli dogovoriti. Na koncu so dijaki rekli, profesorica, mi bi se pogovarjali o vsem.

Sprašujejo dijaki: Zakaj po vašem mnenju Slovenija ne želi ali ne upa slišati mnenja oziroma sodbe meddržavnega sodišča v Haagu v mejnem sporu s Hrvaško? Zato, ker je velika verjetnost, da ta rešitev ne bi bila optimalna s stališča slovenskih interesov. Slovenija pozna sodno prakso sodišča, vi ste lahko včeraj in danes v medijih opazili neko nedavno sodbo, ki je sicer v precej drugačnem primeru spora o meji na morju med Romunijo in Ukrajino ponovno potrdila sodno prakso, kakršno sodišče precej dosledno zastopa, da vedno pri razmejitvah v pomorskem prostoru, ne glede na to, za kaj gre, ali gre za državno mejo ali za epikontinentalni pas, ali kak drug pomorski prostor, sodišče vselej najprej poišče sredinsko črto in potem gleda, kakšne modifikacije so potrebne, kakšne spremembe so potrebne glede na okoliščine, pri čemer pa te okoliščine precej restriktivno tolmači. V bistvu gleda predvsem na geografske okoliščine, na položaj obale, če je obala nekje vzbočena, potem ne bi bilo prav, da je država zaradi te vzbočenosti obale prikrajšana za morje. Tu se naredi kakšna korekcija, poskuša slediti konfiguraciji obale, poskuša se ugotoviti še kakšne druge okoliščine, kot so recimo otoki, grebeni in podobni deli in na ta način se določa mejna črta. Slovenija ima seveda v svojem interesu, ki ga je že tudi javno

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

11

večkrat povedala, čisto druge kategorije – zgodovinske, njen generalni položaj v tem delu Evrope, ki je vezan na severni Jadran itd. So pa neki interesi, ki so legitimni, niso pa s stališča sodne prakse meddržavnega sodišča v Haagu odločilni. Preprosto Slovenija pri tem pretehtanju interesov ugotavlja, da sodišče, ki mora imeti dosledno sodno prakso, najbrž ne bi sodilo tako, da bi bilo Sloveniji najbolj po godu. Stvar niti ni posebno komplicirana, niti ni posebno tehnično zahtevna v tem smislu, temu osnovnem razumevanju sodne prakse in jo je možno na ta način razložiti.

Kakšno je vaše mnenje glede slovenskih manjšin v Italiji, kjer je veliko problemov in prav tako na Koroškem; kakšno mnenje zastopate? Zastopam mnenje, da je tu najprej treba zagotoviti tisto, kar je v pravu že dano tem manjšinam in sem vselej bil za to, da Slovenija naredi, kar je mogoče, da bi se mednarodnopravni vidiki manjšinskih pravic zagotovili. Nek določen napredek se tu in tam zgodi, recimo, sedaj so v Italiji na območju, kjer živi slovenska manjšina, uvedli neke dvojezične table na cestah, avtocestah in podobno. Se vidi, neki napredki so. Včeraj ste lahko opazili, da je italijanska država revidirala svoj sklep, po katerem naj bi bila manjšini odvzeta neka finančna sredstva, ki so bila že prej redno določena in pričakovana, skratka na tej ravni, na ravni teh osnovnih pravno definiranih pravic manjšine je treba vztrajati in treba dosegati čim več. So pa še drugi vidiki, in sicer čas, v katerem so nastali mednarodnopravni režimi, ki določajo pravice manjšini, je bil drugačen od današnjega. Takrat je bila suverenost držav, ki so te pogodbe sklepale, veliko bolj avtoritativna, bila je odločujoča. Tu so bile države, katerih suverenost se je medsebojno izključevala, nekdo je bil suveren na svojem ozemlju, drug na drugem, danes imamo v Evropski uniji veliko prepletanja, nekdanja funkcija suverenosti se je precej spremenila. Zdaj je vprašanje za manjšine,

kaj je sedaj njihov položaj, kakšna naj bo vloga manjšin do teh drugačnih odnosov. O tem se veliko govori, ampak govori se predvsem načelno, ni dobrih konkretnih modelov, kaj naj bi se zgodilo. Kako razvijati kulturo, tako da bo dejansko sprejeta kot last obeh narodov? Vzemimo konkreten primer, ki se mi zdi zanimiv in ga bom poskušal v naslednjih mesecih realizirati. V prihodnjih mesecih bi rad šel v Trst v slovensko gledališče na predstavo igre, ki je narejena po romanu Fulvia Tomizze Ljubezen do smrti. To je igra, ki ima svojo zgodbo o drugi svetovni vojni, je pa zanimiva iz več razlogov. Ne bom pripovedoval cele vsebine, to boste našli in boste videli, da je zanimiva zgodba. Zanimivo je to, da je Fulvio Tomizza bil Italijan, italijanski pisatelj iz Istre, živel je v Trstu in je seveda nosil s sabo to tragedijo povojnega eksodusa Italijanov, ki so odšli iz teh krajev. Izgubil ni odprtosti do Slovencev in Hrvatov in je napisal romane, ki so zelo zanimivi in govorijo o ljudeh v tem prostoru. Izkazoval je, da ima vse te ljudi tudi osebno rad. V vseh političnih okoliščinah njegovega dela niso dobro razumeli, bile so situacije, ko so recimo nekatere osebnosti, ki jih je on opisoval, bile so kontroverzne, problematične. Iz tega so izhajali recimo pred kakimi tridesetimi, petintridesetimi leti precej resni politični spori, prišlo je tudi za meddržavne polemike med takratno Jugoslavijo in Italijo, ampak Fulvio Tomizza je bil eden redkih avtorjev, ki so v sebi nosili vse tri identitete, slovensko, hrvaško in italijansko. Pisal je v italijanščini in to, da zdaj daje slovensko gledališče nadnapise v italijanščini in da pripoveduje neko zgodbo o Slovencih v Trstu med drugo svetovno vojno, se mi zdi izredno zanimivo kulturno dejanje. Mislim, da bomo s takim razvojem kulture drug druga bolje razumeli in bolje poznali. Napravili bomo nekaj novega. Vi ste mlada generacija in boste doživeli še marsikaj. Mislim, da je prostor v tistem koncu ob obali od Devina do Pirana ena

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

12

celota, državna meja je odpravljena, avtocesta je narejena, nekega dne v vašem življenjskem času bo tam izgledalo kot en velik Los Angeles. Lepše bo kot Los Angeles, bo pa približno taka urbano ruralna kombinacija, ki bo lahko precej bolj povezana, če bomo politiko pametno vodili, ne bo nihče imel nič slabega od tega, za vse bo dobro. Zdi se mi, da je vloga Slovencev v Italiji in Italijanov na naši strani veliko premalo izražena. Rad grem v Izolo, ne vem, če poznate tisto palačo zraven cerkve v Izoli, kjer imajo italijanske kulturne organizacije svoj sedež, to je ena najlepših stavb na naši obali in izraža beneško arhitektonsko tradicijo, ki jo zelo lepo vklaplja v lokalni ambient in tam bi se dalo to naše skupno življenje narediti bolj bogato, bolj zanimivo. To pa je seveda vprašanje položaja manjšin za prihodnost, za tiste čase, ko boste vi vse to lahko naredili.

Mene pa zanima, kaj menite o ruskem manipuliranju z ljudmi s stališča človekovih pravic? Nisem proti Rusiji. Vsako manipuliranje z ljudmi in vsaka kršitev človekovih pravic je slaba stvar in gotovo je, da se v Rusiji dogajajo tudi problematične stvari. Vidimo zelo zaskrbljujoče pojave, recimo, uboji novinarjev in razne vrste pritiska. Razne vrste oviranja svobode izražanja in drugih temeljnih človekovih pravic so problem in problem v sedanjih trenutkih, ki so bolj ekonomsko problematični, je možno razumeti, ni pa možno sprejeti teh praks, ki so. Vredno jih je kritizirati. S stališča prakse in če hočete s stališča Nietzschejevega koncepta volje do moči, je spet zanimivo naslednje. Rusija je bila sprejeta v Svet Evrope, ki je organizacija, zasnovana na zelo strogi definiciji človekovih pravic in organizacija, ki ima zelo razvite institucije, mehanizme, ki naj zagotavljajo uresničevanje človekovih pravic. Pri človekovih pravicah je vedno tako, da imate normativno stvarnost, vedno imate stvari v normah – zapisane. V

praktičnem življenju pa je stvar vedno bolj komplicirana in vprašanje je, ali je mogoče s takimi institucijami, kot je Svet Evrope, življenje, prakso v Rusiji spreminjati. To vprašanje je bilo postavljeno že, ko je Rusija kandidirala za članstvo v času Jelcina, tam v sredini devetdesetih let. V začetku devetdesetih let sta bili dve mnenji. Eno mnenje je bilo, da Rusija glede na svojo zgodovino, glede na svoj ekonomski položaj, na stanje političnih odnosov ne bo pripravljena na tak način uresničevanja človekovih pravic, kot je v evropski, v Svetu Evrope v navadi in da Svet Evrope tudi ne bo imel dovolj moči, da karkoli spreminja in bi bilo bolje, da se Rusije ne sprejme v Svet Evrope. To je bilo eno mnenje. Predlagano je drugo mnenje, da Rusija seveda ni država, ki bi imela vse pogoje za uresničevanje človekovih pravic v skladu s Svetom Evrope in njegovimi standardi, da pa se bodo stvari izboljševale. Svet Evrope je že v preteklosti s tem, ko je na primer sprejel Turčijo v izrazito podobni situaciji, ko tam ni bilo pogojev za izpolnjevanje človekovih pravic, naredil precedens, zaradi katerega mora iti naprej. Ta optimistična verzija, ki je bila predlagana, ni imela dobre osnove v smislu jasnega izračuna, kako se bo to zgodilo, to je bila neka optimistična ideja, optimistično pričakovanje, za katerim ni stala ustrezna volja do moči, ni bila tista volja, ki lahko spremeni odnose. Vprašanje je, če se to lahko popravi in kakšno obdobje je potrebno, da bi se tu stvari popravile. Za Slovenijo to seveda ne bo nobeno teoretično vprašanje. Slovenija bo v sredini tega leta najprej predsedovala Svetu Evrope. Mi bomo soočeni prav s tem problemom in potem bo naša naloga, videti, kaj lahko z malimi koraki v konkretnih primerih naredimo, da bi prišlo do izboljšanja. To je tisti zorni kot, ki se mi kot predsedniku Republike Slovenije zdi za nas v tem trenutku najbolj aktualen. Je pa seveda problem zelo širok, veliko se da tu razmišljati o zgodovinski dediščini neke

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

13

delitve družbe in kako ta dediščina vpliva na človekove pravice. Nikjer niso človekove pravice zaradi ustavne ali pa kakšne druge razglasitve že zagotovljene. Tudi v Združenih državah Amerike, ki rade govorijo o svojih dosežkih na področju človekovih pravic, njihovi principi niso bili uresničeni stoletja. Rasna diskriminacija je bila uzakonjena pozno, suženjstvo je obstajalo skoraj sto let po ustanovitvi Združenih držav Amerike, dejanska diskriminacija je obstajala do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja. Obamova izvolitev nedavno je pravzaprav neko dokončanje konsenza, ki izkazuje, da je ideja enakopravnosti ljudi in pravica do enakopravnosti kot ena temeljnih človekovih pravic dejansko uresničljiva. S tem imamo dokaz, da je to res tako. Prišel je po več kot dvesto letih, dvesto tridesetih letih, odkar je bila osnovna ustavna definicija Združenih držav Amerike narejena. Kot vidite, stvari včasih dolgo trajajo in to v okoliščinah, ki so izrazito deklarativno usmerjene k njihovemu uresničevanju. Spet je volja do moči tu lahko važna.

Mene pa zanima, kako OZN rešuje probleme? Na kakšen način? Lahko razložite še s kakšnim primerom? Gotovo, zdaj bi rekel, da Združeni narodi ne rešujejo problemov. Morate vedeti eno stvar ... Povedal bom tudi kak problem, ki je bil rešen. Sedaj takoj hočem vnesti eno opozorilo. Tisti, ki se boste kdaj ukvarjali z diplomacijo, ali se boste srečevali z diplomati, boste videli, da je vedno ta tehnika, ki sem jo ravnokar uporabil, zelo razvita in razširjena. Najprej znižate prag pričakovanj. Ko se prvič soočite s sogovornikom, je prva stvar, ki jo naredite, znižate prag pričakovanj. Že kako bova ta problem rešila, ne bova ga rešila, o tem se sploh ne bova pogovarjala, midva se bova pogovarjala tako bolj na splošno, kaj je bilo, kaj ni bilo, kaj bo in česa ne bo, potem pa bomo videli, mogoče bomo nekoč v prihodnje kaj rešili. Rad bi vam dal dva

primera, enega izmišljenega in enega realnega. Verjetno med vami nihče ne pozna stare angleške filmske komedije z naslovom Potni list za Pimlico. Ta film je bil posnet nekje leta 1948, to je še zame stara zgodovina. Govori o nekem primeru, ko so v Pimlicu, to je del Londona blizu Viktorie Station, po drugi svetovni vojni v bombnem kraterju, našli nek zaklad, neko pismo, ki naj bi potrjevalo, da je tisto območje, tisti Pimlico, bil poklonjen nekemu begunskemu vojvodi in ker je ta družina, ki naj bi to posedovala, že izumrla, so občani tistega kraja razglasili samostojno republiko in se odcepili iz Velike Britanije. To je postal mednarodni problem in ko je ta problem bil predmet vseh diplomatskih in drugih trikov, v nekem trenutku v tvojem officu v Londonu razpravljajo o tem, ali naj ga predložijo Združenim narodom. Potem je odgovor, ne, tega ne bomo naredili, kajti Združenim narodom se predložijo samo nerešljivi problemi. Takih, kjer rešitev sploh ni, ta pa še ima rešitev, zato ga ne bomo predložili Združenim narodom, ampak ga bomo poskušali reševati. Zato je prva stvar, ki si jo morate zapomniti v tej zgodbi, to: Vse, kar pride na dnevni red Združenim narodom, je v osnovi nerešljivo in dolgo traja. Če gremo iz terena izmišljenih zgodb, ta britanska duhovitost je precej realna, to je utemeljeno na zgodovinski izkušnji, ta Potni list za Pimlico in recimo palestinsko vprašanje so Britanci odložili Združenim narodom zato, ker so videli, da je nerešljivo. Oni so bili kolonialna uprava v Palestini in ko so ugotovili, da tega problema ne bodo rešili, so ga dali na dnevni red Združenim narodom in tam je še danes. Če gremo problemu, ki se je rešil in k vprašanju, kako se je to rešilo, bi vam dal drug primer, primer Vzhodnega Timorja, ki je spet tak kolonialni problem iz časov nizozemske kolonizacije, ki je v času neodvisnosti Indonezije dobil posebno definicijo, Vzhodni Timor za razliko od Zahodnega. To je majhen otok v jugovzhodnem

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

14

Pacifiku blizu Avstralije, ki spada k indonezijskemu otočju, vendar je bil pod portugalsko upravo za razliko od ostale Indonezije, ki je bila pod Nizozemsko. Tisti majhen del otoka je postal, tam so se stvari spremenile po koncu portugalske diktature in začetku portugalske dekolonizacije, ki je prišla zelo pozno, šele leta 1975. Ko se je Portugalska umikala s Timorja, je tam nastala vojna. Bile so različne frakcije, ki so se zavzemale za neodvisnost, druge za priključitev k Indoneziji, ki je bila medtem že deset let, torej bila že več kot deset let neodvisna država in je želela priključiti še ta vzhodni del otoka. Zadeva se je končala z zelo krvavimi spopadi in priključitvijo Vzhodnega Timorja k Indoneziji. Združeni narodi tega niso priznali, kajti po njihovih pravilih se dekolonizacijski proces ne morejo končati s priključitvijo najbližji suvereni državi, zato tisto ni bilo sprejeto kot legalno stanje in taka situacija je trajala naslednjih dvajset let od leta 1975 do približno 1995. Takrat so se začela pogajanja, ki jih je vodil generalni sekretar Združenih narodov med Portugalsko, kot nekdanjo kolonialno upraviteljico in Indonezijo, kot državo dejanske uprave nad Vzhodnim Timorjem. Želja tega je bila ugotoviti, ali se da status Vzhodnega Timorja na nek način rešiti. To se ni dalo. Leta in leta so pogajanja potekala brez izhoda. Potem je prišlo do spremembe v Indoneziji, prišlo je do opuščanja diktature, prišlo je do političnih sprememb, ki so pripeljale na oblast predsednika Habibija, ki je bil šolan v Nemčiji in tako bolj privržen idejam človekovih pravic in samoodločbe. Takrat se je nenadoma začelo kazati, da bo možno napraviti referendum na Vzhodnem Timorju. Združeni narodi so to priložnost pograbili in potem so se začele leta 1999 spomladi priprave na referendum, ki so ga pa morali še prekriti, da ne bi izgledalo, da gre za samoodločbo, zato so namesto referendum tisti dejavnosti rekli ljudsko posvetovanje. Se pravi, bila je potrebna določena diplomatska kamuflaža,

da ne bi stvar bila videti preveč očitna. Ta referendum se je zgodil avgusta 1999, končal se je z večinsko odločitvijo za neodvisnost, sledila je nova faza nasilja, nova intervencija Združenih narodov. Potrebno je bilo tja poslati mirovno operacijo. Cela vrsta mehanizmov je bilo uporabljenih, da je na koncu prišlo do neodvisnosti Vzhodnega Timorja, kar se je zgodilo leta 2002 in Vzhodni Timor je danes član Združenih narodov. Odgovor na vaše vprašanje je naslednji. Pred Združene narode pridejo najtežji problemi, večinoma taki, ki so nerešljivi, vsaj v kratkem času. Vzhodni Timor kaže, da je recimo dvajsetletno obdobje pri reševanje takih problemov neko normalno obdobje, ne smemo misliti, da se da nekaj hitro rešiti. Tretjič, nikoli se ne ve, kdaj bodo nastale okoliščine, v katerih bo rešitev možna. Te okoliščine lahko pridejo nepričakovano in iz razlogov, ki jih nihče ni mesece ali pa leta prej predvideval. In končno, ko se ene okoliščine razvijejo, ko nastane možnost za rešitev problema, potem je treba pokazati sposobnost uporabe vseh teh mehanizmov, ki so na voljo in vseh diplomatskih trikov, ki so na voljo, tudi kamuflaža problema, tudi pretvarjanje, da gre za nekaj drugega, spada v arzenal prijemov, ki so potrebni. Če se vrnem k Nietzscheju, spet imate neko vrste voljo do moči, kajti v bistvu v tistem trenutku je rešitev postala možna, geopolitično gledano, ker nobena od odločilnih sil v Združenih narodih, nobena od stalnih članic Varnostnega sveta, ni imela dovolj velike volje do moči, da to prepreči. Ni imela razloga, Kitajska ni želela pomagati Indoneziji zaradi preteklih slabih izkušenj, ki jih je imela kitajska manjšina v Indoneziji z indonezijsko upravo. Rusija je oddaljena, prešibka, da bi se spuščala v to reč, Združenim državam Amerike je ustrezal tak razvoj. Nastala je politična situacija, v kateri je lahko volja ljudstva prevladala nad morebitnimi drugimi konkurenčnimi voljami. In tako se je ta stvar lahko rešila.

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

15

Rešitve te vrste niso zelo pogoste in takih primerov ni tako zelo veliko.

Mene pa zanima, ali Vi mislite, če novoizvoljeni ameriški predsednik Barack Obama, pomeni garancijo za ustavitev terorizma s strani islamskih ekstremistov, glede na to, da je bil njegov oče iz Kenije in je bil verjetno celo muslimanskega porekla? Odgovor je ne. To pa zaradi tega, ker ima terorizem veliko vzrokov in veliko pojavnih oblik. Terorizem je stara praksa, če ga definiramo po zunanjih znakih, se pravi, kot politično nasilje, ki ima za cilj prestrašiti ne tistih, ki so neposredne žrtve terorizma, ampak neko širšo skupnost ljudi, v tem je smisel terorja. V tem je smisel zastraševanja, da se napade, ubije, vzame za talca ali kako drugače, prizadene, neko manjšo skupino ljudi z namenom, da se prestraši veliko večja skupina ljudi. To je bistvo terorizma. Terorizem kot pojav ima nešteto variacij, od atentatov na politične voditelje, ena od starejših, ki danes niso več tako v uporabi, do podtikanja eksplozivov, ki je izredno razširjena teroristična praksa, do samomorilskih napadov, ki je v ekstremnih situacijah, in to ne islamskih. Najpogostejša praksa je bila na Širi Lanki, uporabljali so jo tamilski uporniki. Hočem reči, terorizem ima različne vire, različne razloge, na katerih se ta zelo problematična, zelo nesprejemljiva praksa uporablja, ima zelo različne vire, ima zelo veliko različnih geografskih območij, kjer se to lahko pojavi, in tudi znotraj islamskega sveta je veliko različnih skupin, ki so privrženi iz terorističnih dejavnosti. Skratka, na terorizem je treba računati kot na dolgotrajni fenomenom. Združene države Amerike so v nekem trenutku vzele tako imenovano vojno proti terorizmu kot osrednjo, osrednji element svoje zunanje politike. Zato so obstajali čisto posebni razlogi. Ti razlogi so v glavnem prenehali obstajati, zato bo v ameriški zunanji politiki v prihodnje borba proti terorizmu imela manjšo pomembnost in sredstva, ki se bodo

uporabljala, bodo druga, ne vojaška, ampak drugačna. Verjetno bo veliko več zanašanja na sodelovanje obveščevalnih služb, razne take dejavnosti policijskega značaja ali pa tudi politično propagandne in druge podobne dejavnosti. Skratka, terorizem bo verjetno imel veliko manjšo prominentnost, poskušalo se ga bo omejiti, ne bo pa izginil iz repertoarja zunanje politike ZDA. Od tu naprej se da razpravljati, kaj so ZDA pripravljene in kaj so sposobne napraviti pri nekaterih vzrokih za terorizem, ki obstajajo, kot je recimo stanje v Iraku, ali še bolj izrazito stanje v Palestini. To je potem že nadaljnja problematika, tu je cela vrsta nekih političnih vprašanj, ki jih je treba kot taka obravnavati, ne glede na terorizem. Terorizem je posledica, treba je videti, kakšni so vzroki, ali je te vzroke možno odpraviti. Menim, da je predsednik Obama iskreno zainteresiran, da vzame palestinsko vprašanje zelo visoko na prioritetno listo svojih zunanjepolitičnih prioritet, če mu uspe napraviti mir v Palestini, potem bo seveda zelo pomemben del teh vzrokov, ki ustvarjajo pogoj za terorizem, odpravil. Če se to zgodi, bo to seveda zelo dobro, ne bo pa terorizem niti prenehal kot praksa, niti ne bo to odšlo proti terorizmu, ne bo prenehal biti sestavina zunanje politike ZDA in seveda tudi drugih držav.

Kako se počutite kot Slovenec leta in kaj vam ta nagrada osebno pomeni? Kot Slovenec leta se seveda počutim zelo dobro. Naj vas vprašam, kako pa bi se vi počutili, če bi vam rekel, da mi ni všeč, da sem Slovenec. Kot sami filozofi, ne. Hočem reči to, vi si najbrž sploh ne morete prestavljati, da bi jaz rekel kaj drugega, kot to, da mi je zelo všeč biti Slovenec leta. Kaj pa vi mislite, da bi jaz lahko rekel drugega. Veste, tukaj bi vas rad povabil k razmišljanju. Biti Slovenec leta je zelo lepo, nimam problemov s tem. Če me kdo vpraša, bi rekel, da sem ponosen na to. Seveda sem malo važen, da sem Slovenec leta, to ni nič narobe. Tisto, kar pa se mi zdi pomembno poudariti v tej zvezi, da imamo

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

16

mi v Sloveniji v svoji kulturi v svoji zavesti, svoji podzavesti, še veliko nekih manjvrednostih elementov, radi se hvalimo s skromnostjo, bolj kot je treba. Lahko bi recimo zavzel bolj skromno linijo in rekel, veste, to me je zelo presenetilo, da sem Slovenec leta, sploh ne vem, kako se je to sploh moglo zgoditi. Nisem še čisto dobro razmislil, kaj vse to pomeni. To je velika odgovornost. Prosim, da me s tem vprašanjem ne obremenjujete preveč, ker bom potem preveč slabo spal in bom slabše opravljal svoje delo, skratka, bilo bi veliko takih odgovorov, ki so utemeljeni na neki kulturi skromnosti, na kulturi zatiranja samega sebe, ki je glede na slovensko zgodovino seveda razumljiva. Vzemi si pravico do mišljenja, mislim, da je treba tudi o tem razmišljati in to zelo sproščeno. Slovenci danes nimamo več tistih razlogov, kako smo bili v avstroogrski monarhiji podložniški narod in temu podložniškemu narodu se je dopovedovalo, da nima zgodovine, da nima kakšnih posebnih talentov, da ne more kaj posebnega doseči, z največjim naporom je lahko povprečen, ne more pa biti nadpovprečen. Ne pripadajo mu nobene velike časti in Slovenci smo bili stoletja v položaju, ko smo to kar prevzeli kot resnico. Verjetno vsi vi poznate Martina, mislim zgodbo o Martinu Krpanu. Če vam dam primer, kaj mislim, ko Martinu Krpanu takrat, ko ponudijo v tistem polemičnem dialogu, ko se sprašuje, kaj zdaj, potem ko je premagal Brdavsa, pa mu minister Gregor prebrisano pravi, da bi lahko bil dvorni norec. Naš prejšnji norec Stehan je ravnokar umrl in kaj če bi mi tega človeka s Kranjske vzeli za našega dvornega norca. Kako na to odgovori Martin Krpan, se spomnite, kaj on predlaga. On seveda noče biti dvorni norec, to je čisto jasno. To je vloga, ki je ne sprejema. On hoče kaj narediti. Hoče iti nazaj domov in dobiti dokument od cesarja, da lahko po mili volji tihotapi stvari čez mejo, tam, kjer se je cela zgodba tudi začela. Martinu Krpanu ne pride na pamet, da bi rekel,

veličanstvo, ampak jaz sem vendar premagal vašega največjega sovražnika, se vam ne zdi prav, da me naredite za poveljnika garde, da mi daste plemiški naziv, da mi daste kakšen grad na Češkem, pa enega na Kranjskem. Kot poveljnik garde bi rad imel take dohodke, rad bi imel take privilegije in rad bi imel tak in tak položaj na dvoru. Skratka, ta stvar seveda Martinu Krpanu ni prišla na pamet. Hočem reči, da ni bila nujno dobra, da bi bila intelektualna, da bi bila to boljša ideja od njegove, bila bi pa popolnoma netipična za slovenskega človeka. In zdaj tisto, kar bi vam rad priporočil, je v zvezi z izhodišči o Slovencu leta. Vedno je treba o sebi razmišljati s stališča polnih lastnih potencialov. Mi se moramo potruditi zato, da to kulturo pretiravanja s skromnostjo o samih sebi, kako raznih stvari ne moremo napraviti, ne moremo doseči, s tem prenehamo. Vaša generacija bo to dosegla, če ne vaša, pa naslednja. Mi smo bili še vzgojeni v smislu, da nam najvišji dosežki niso dostopni. To je bilo v času socializma precej naravno, to je bil del celega sistema in je bil lepo razvit kot nadaljevanje represivnih vzorcev, ki so iz oddaljene preteklosti. Ampak od tega se je treba oddaljiti. Vaše vprašanje v zvezi z izhodišči, kadar se kaj dobrega zgodi, seveda boste zadovoljni, bodite ponosni, vzemite to, lahko napravim še več.

Menite, da hočemo biti Slovenci skromni, kar morda ni najbolj pozitivna lastnost, ker pelje tudi v pomanjkanje optimizma. Po mojem smo zares preveč črnogledi, preveč pesimistični in zato pri pouku tudi obravnavamo Nietzscheja, ki ga sicer vsi imajo za nihilista, ampak njegovo sporočilo je, vzemi življenje takšno, kot je, in naredi maksimum iz njega. Mislim, da imamo Slovenci tega ničejanskega zaupanja in optimizma premalo v sebi in tudi poskušam svoje dijake voditi v tej smeri, da bi to črnogledost in pesimizem pustili za sabo.

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

17

Mislim, da ste povabili pravega gosta ... za ta pedagoški eksperiment. Mislim, da je to dvoje povezano in tudi ta občutek pesimizma, ki je na Slovenskem tako razširjen. Pri nas se, ko se kakšna stvar zgodi, gleda na pesimistično stran. To ni nujno slabo, ker recimo, če gledate vse probleme praktično, s stališča reševanja, je dobro vedeti, kaj je najslabša stvar, ki se lahko zgodi. Ker prevelik optimizem ni dober, ne mislim, da nekritično zagovarjam optimizem. Optimizem je lahko tudi velika naivnost in ne vem, če ste vi že brali Kandida. Dobro ga je primerjati z Nietzschejem, ker se on na zelo duhovit in prijazen način norčuje iz optimizma in preoptimističnega dojemanja sveta. In zdaj tisto, kar je pa v resnici veliki izziv, je prava mera optimizma, ker v bistvu je tako. Vsaka stvar ima dobre in slabe lastnosti in če vidimo samo slabe lastnosti, se zapiramo, ne bomo nič napravili. Jasno ne smemo biti optimisti tako nekritični, kot jih kritizira Voltaire v Kandidu, da doživijo vse mogoče zoprne stvari v življenju, vse, razen smrti, jih doleti, pa so še vedno optimisti in bolj ko so optimisti, bolj so smešni. Tega tudi ne smemo delati. Glede na slovensko izkušnjo se mi zdi, da bi bil optimizem nekaj, kar je treba zavestno gojiti. Niso te stvari biološko pogojene, ampak zgodovinsko. Mi smo pač imeli zgodovino podložniškega naroda, ki se je vedno vključeval v neke večje sisteme, vedno je nekaj bil navajen, da mu drugi ukazujejo, da drugi določajo meje njegove svobode in iz tega je potem nastal ta občutek, da se sami nismo sposobni ukvarjati z veliki stvarmi, tisto ni za nas. V zgodovini smo imeli že izkušnje, ki so pokazale, da to ne drži, recimo narodni osvobodilni boj je bila taka izkušnja, osamosvojitev Slovenije je bila taka izkušnja in sedaj gre za to, da se v takem bolj normalnem evropskem okolju, ki nastaja, ki bo veliko bolj prijazno do ljudi, ki bo veliko manj nasilno, kjer bo veliko manj vojaške sile v uporabi, veliko manj

tistega zatiranja, ki je dolga stoletja zgodovine prevladovalo, da se v takem ugodnem okolju resnično naša svoboda v polni meri razvije. Da se kreativni potenciali razvijejo, da se ljudje enostavno začnemo počutiti svobodne, da zadihamo, da si vzamemo pravico do mišljenja, da nekaj naredimo iz sebe. Zdi se mi, da imamo zdaj boljše pogoje kot kdajkoli in zaradi tega ni odveč tako razmišljati. Pesimizem je še vedno tu pri Slovencih, od kod izhaja in zakaj tisti razlogi, ki so ga nekoč naredili za lastnost naše narodne duše, ne obstajajo več. Ker ne obstajajo več, ni tudi nobenega razloga, da bi ga mi gojili še naprej. Seveda je vsak človek tudi zase svoj svet in če se nekdo odloči biti pesimist, ne po principu, da je pesimist samo dobro obveščen optimist in da je optimist samo slabo obveščen pesimist, to je tu kar pomemben svet. Do takega odgovora ima vsak posameznik pravico. Če pustimo ob strani te čisto lastne, individualne izbire vsakega človeka posamezno, potem kolektivno imamo veliko razlogov zato, da optimizem gojimo kot novo vrednoto, za katero imamo realno boljše pogoje kot kdajkoli prej.

Kaj mislite, kako je možno rešiti konflikt med Izraelom in Palestinci? Veste kako je. Tam bo to zelo vprašljivo. Zaenkrat je še vedno najboljše upanje na rešitev ustanovitev palestinske države in vzpostavitev normalnih odnosov med Izraelom in palestinsko državo ter Izraelom in arabskimi državami. To je neko upanje, ki se veže na to najboljšo možno opcijo. Treba je vedeti to, da ideja dveh držav ne bo trajala večno, ta ideja je že močno načeta, ta ideja seveda obstaja že dolgo časa, kajti, ko se je palestinsko vprašanje postavilo na dnevni red Združenih narodov, so takrat Združeni narodi prišli do tega, da je treba Palestino, ki je bila enotno, mandatno območje pod mandatno kontrolo Velike Britanije, da je treba razdeliti na judovski in arabski del. Ideja treh držav je bila že takrat, pa jo je arabski svet zavrnil

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

18

in potem so bila dolga, dolga leta, iskalo se je rešitve, ki niso bile realne. Ideja treh držav je bila dokončno sprejeta šele pred kakšnimi desetimi leti in v tem zadnjem desetletju je dobila podporo. Hkrati pa je začela izgubljati svoje realne osnove, kajti pritisk na palestinsko prebivalstvo, njihovo zatiranje, je uresničitev tega projekta močno otežilo. Mislim, da bodo v tem in prihodnjem letu nekako odločilni trenutki. Ideja dveh držav je še vedno uresničljiva, ampak vprašanje je, ali se bo volja za to zbrala, da se to resno naredi. V Izraelu bodo volitve in koalicija, ki bo iz teh volitev izšla, ne bo nujno zelo naklonjena tej ideji. Tu bo spet precej diplomatske kamuflaže in tukaj bi vas opozoril na eno stvar. O dveh državah bodo volili vsi, pri čemer jih bo 70 % volilo neiskreno. Zelo skrbno bo ocenjevati, kdor resno misli s to idejo dveh držav, kdo pa ne. In tisti, ki ne mislijo resno, si verjetno tudi ne želijo, da bi vprašanje sploh kdo rešil. Na žalost tak pristop obstaja in utegne celo biti dovolj močan, da prevlada. To bi bilo seveda slabo, to bo slabo, če bo šel razvoj po tej poti. Rad bi bil na strani tistih, ki se iskreno zavzemajo za rešitev v obliki dveh držav. Nova administracija Baracka Obame se je tu opredelila dovolj jasno, vprašanje pa je, ali bo imela dovolj volje, dovolj pripravljenosti, da se v to spusti. Ne morem vam dati jasnega odgovora, lahko vam povem samo, kako vidim problem v tem času in kako vidim njegov razvoj v naslednjem obdobju.

Vi ste eden izmed prvih predstavnikov Slovenije v Združenih narodih. Kako je takrat potekal Vaš delovni dan oziroma kaj ste počeli? Torej, naprej bi vam rad rekel, da nisem bil eden prvih Slovencev, ker Slovenci smo imeli v obdobju nekdanje Jugoslavije pet veleposlanikov pri Združenih narodih. Prvi veleposlanik, eden prvih je bil Jože Vilfan, potem je bil Aleš Bebler, potem je bil Jože Brilej, Anton Bratuša, Ignac Golob, pet Slovencev je bilo v jugoslovanski

diplomaciji veleposlanikov pri Združenih narodih v New Yorku, kar je veliko za to obdobje, ki je trajalo dobrih 40 let. Slovenci smo bili v Združenih narodih precej aktivno zastopani. Sedaj, ko sem jaz prišel v Združene narode leta 1992 kot veleposlanik, seveda nismo imeli ničesar tam. Stanoval sem v hotelu, najprej je bilo potrebno poiskati stanovanje, najeti pisarne in narediti vse čisto temeljne stvari. Vzpostavljanje baze, postavljanje infrastrukture je vzelo precej dela, ampak že od vsega začetka je bilo možno tudi določiti prioritete našega dela v Združenih narodih. Zavzel sem se za dve prioriteti, eno so bile človekove pravice, drugo so bila varnostna vprašanja. Z ekonomskimi vprašanji se nismo ukvarjali in še celo vrsto drugih vprašanj smo črtali iz spiska, ker nismo imeli večjih kapacitet. Pri človekovih pravicah morate vedeti naslednje. Tam ni važno, da imate veliko diplomatsko ekipo. Tam je važno, da poznate problem in imate neke ideje. Veliko več se da napraviti z manjšim materialnim vložkom. Za Slovenijo je bilo to takrat važno, ker smo bili majhna in nova diplomacija, sedaj imamo že kar nekaj ljudi in lahko delamo malo večje projekte. No, glede varnostnih zadev smo bili nujno zraven, ker je bila takrat vojna v Bosni in Hercegovini in so varnostna vprašanja bila zelo v sklopu s stanjem na Balkanu, ki smo ga mi nekoliko bolje poznali in smo lahko imeli nekaj več besed. Iz teh dveh tem smo potem postopam gradili našo prisotnost, iz teh dveh tem smo napravili uspešno kandidaturo v Varnostni svet. Tudi v Varnostnem svetu smo potem s tem nadaljevali in sem tudi v Varnostnem svetu zastopal Slovenijo kot državo, privrženo človekovim pravicam, spoštovanju prava in iskanju rešitev na Balkanu. V prvi vrsti je bilo Kosovo takrat na dnevnem redu in na ta način smo to svojo prisotnost okrepili. Delovnega dneva, vam tega ne bi podrobno opisoval, ker je bil precej odvisen od tega, kaj se je dogajalo, sicer pa za veleposlanike

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

19

v New Yorku in za veleposlanike nasploh velja eno pravilo. Dopoldne so vedno slabe volje, ker dobivajo predvsem slabe novice iz svojega zunanjega ministrstva, kjer vedno od veleposlanika nekaj hočejo, ali pa so mu nekaj odrekli. Popoldne se pa stvari koncentrirajo na tisto glavno vsebino, za katero delamo in potem prevlada boljša volja. Govorim vam iz izkušnje. Videl pa sem, da to velja za vse države, vsi imajo problem, da nas ne razumejo v naši centrali, ne odzivajo se pozitivno na naše pobude, preveč nas omejujejo, popoldne pa, ko imate že neko delo za sabo, pa vidite, da ni tako grozno. Morate pa tudi razumeti, v Združenih narodih je to zelo koristna oblika zbiranja in izmenjave informacij. Ko vi pridete na koncu delovnega dneva, kjer se srečate z veliko ljudmi in potem se jasno pogovarjate o tem, kaj se trenutno dogaja, je ta izmenjava ponavadi zelo koristna. Po sprejemu greš še dostikrat v pisarno in napišeš kakšno poročilo. To se dela tam nekako ob devetih zvečer. Poznal sem nekega veleposlanika, ki ni bil naš človek, ampak stalne članice Varnostnega sveta, ki je vsak večer ob enajstih šel v pisarno in je pisal poročila, jih preverjal, če so zadnje informacije res točne. Tudi sam je pisal poročila, tako da je ob polnoči končal svoj delovni dan in zagotovil, da so njegovi pristojni naslednje jutro imeli najboljšo možno sliko, ki jo je on mogel dati in šele potem je šel domov. Vi mislite, da sledi zvečer zabava, se pa seveda nadaljuje v nekem družabnem smislu in je zaradi tega prijetnejše.

Mene pa zanimajo razlike med službo v Združenih narodih in zdaj, ko ste v vlogi predsednika. Vemo, da je vodenje države prioriteta, ampak vseeno na splošno, katera služba je za vas pomembnejša ali pa zahtevnejša? To sta dve vprašanji. Pomembnejša je seveda ta. Nič ni pomembnejše, kot biti predsednik republike. To je pomembna stvar in jasno, da je taka služba pomembnejša. V Združenih narodih sem bil

pomočnik generalnega sekretarja, tam sem se ukvarjal z zelo raznovrstnimi političnimi vprašanji iz vsega sveta in tam je bilo tako. To sta dve različni zadevi. V Združenih narodih sem prišel v pisarno ponavadi okrog devetih zjutraj, si prebral stvari, si zamislil, kaj moram napraviti, zlasti glede stališč, ki jih je generalni sekretar zavzemal v tisku. Bilo je potrebno narediti določene predloge. Zjutraj je bilo treba priti z idejami in prebranimi časopisi in potem se je začela komunikacija z mirovnimi operacijami, z raznimi misijami po svetu, z raznimi problemi. Bili so teroristični napadi in tu je bilo treba neke reakcije predlagati in pogosto je bilo tako, da zjutraj nisem vedel, kaj me čaka popoldan. Delo je bilo zelo nepredvidljivo, ker je bilo tako zelo povezano s situacijami iz raznih delov sveta in z raznimi lokalnimi krizami. Bilo je tudi veliko takih, ki ne pridejo na prve strani časopisov po svetu. Veliko sem se ukvarjal z Bolivijo, Venezuelo, s Kolumbijo, s temami, ki so v medijih bolj slabo predstavljene, ampak so zelo intenzivne in imajo Združeni narodi veliko opravka z njimi Tam je bila raznovrstnost veliko večja in nepredvidljivost tudi. V Sloveniji nimamo kriz, imamo neke zgodbe, ki se precej ponavljajo, so politične teme, ki se precej ponavljajo, a delo je veliko bolj pomembno, bolj odgovorno, ker v bistvu nad mano ni drugih ljudi, ki bi popravljali tisto, kar naredim. Kar naredim, je moja napaka. Zaradi tega je to delo drugačno, bolj odgovorno, je manj raznovrstno, je manj obremenjujoče v tem smislu pozornosti na nepričakovane detajle. Tega je veliko manj. Je pa odgovornost večja, vidljivost je večja, mislim, da je tudi pomembnost precej večja. To so te primerjave.

Gospod predsednik, pred kratkim so bile parlamentarne volitve in večina kandidatov se je vedla diplomatsko in tudi v svetu se zdi, da morajo biti voditelji držav diplomati, če želijo kaj doseči. Zanima me recimo, če bi nekdo, kot je recimo gospod

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

20

Zmago Jelinčič, prišel na oblast, lahko vladal na tak način, kot ga sedaj izraža, ali bi se moral vesti veliko bolj diplomatsko. Vem, da bi se moral nekoliko bolj diplomatsko vesti, ampak, ali lahko z nekaj tistega šarma, ki ga ima? Ja seveda, poglejte ... to je zanimivo vprašanje. Stvar volivcev je, da povejo, koga hočejo, da zmaga, in to je vedno povezano z volivci, ker oni volijo določene kandidate iz različnih pobud. Nekateri volijo tudi iz protesta ali pa iz kakega rezerviranega odnosa do politike, se pravi, to je stvar volje, to je izražanje volje, to je zelo važno vedeti. Da tak ali drugačen kandidat pride na oblast, je resnično demokracija, kakršno mi že imamo. Zgodi se, da je volja ljudi taka in pride nekdo, ki je znan po svojih bolj ekstremnih ali bolj ortodoksnih pogledih. Tudi to se dogaja. V kaki državi se je to že zgodilo. Potem, ko se prevzame odgovornost za vodenje države, se mora politika temu prilagoditi. Treba je bolj paziti na besede in pazljivo ravnati s problemi. Da se nastopati z neodgovornostjo, ki si jo lahko privošči nekdo, ki je v opoziciji. Na oblasti se vsak spremeni in odgovornost do oblasti spremeni vsakogar. Seveda je potem treba paziti tudi na terminologijo, na izraze, ki se uporabljajo. Mi imamo v naši politični kulturi še precej površen odnos do izrazov, ki jih uporabljamo, tudi do jezika. Tudi to je zanimivo za kakšno filozofsko debato, pa tudi za evropske študije. Kako se izbirajo termini za obravnavanje kakšnih vprašanj. Jezikovni vidik politike je izredno zanimiv in pomemben. Opazil sem, da je v volilnih kampanjah pri nas prišel v uporabo izraz »velika svinjarija«. Tisto je izgledalo v predvolilnem boju zanimivo in učinkovito, ampak ko pa si na oblasti, si s takimi izrazi ne moreš nič pomagati. To je v bistvu izražanje precej vulgarnega odzivanja na probleme, ki je recimo na oblasti lahko učinkovit, to odzivanje je lahko učinkovito samo, če imate ustrezno jezikovno terminologijo, ustrezne pravne norme in z

njimi potem povezano državno moč. S takimi vulgarnimi izrazi si ne morete čisto nič pomagati, razen kaos boste naredili večji. Veste uporabo izrazov ljudi bi bilo zelo zanimivo študirati. Takšne izraze, kot jih uporabljajo politični predstavniki, recimo v slovensko-hrvaškem sporu, kakršni se uporabljajo v evropskih diskusijah, med dokumenti Evropske unije, izjavah predstavnikov evropskih držav in pa evropskih institucij, primerjajte na terminološki ravni. Jezik zelo veliko pove o politični vsebini in tudi o filozofskih ozadjih, iz katerih te politične vsebine izvirajo. To so nekatere take misli, ki pridejo na pamet, ko se pogovarjamo. Verjamem, da je treba končati.

Glede na to, da so v Južni Ameriki izvolili za predsednika indijanca, v Severni pa črnca, ali mislite, da je kakšna možnost, da bi za vašega naslednika izvolili Roma? Dvomim. Mislim, da pri nas niso politične razmere takšne, da bi to bilo verjetno. Mislim, da veste, da bi bila izvolitev Roma kakšen poseben kriterij napredka družbe pri nas. Treba je videti celovito situacijo. Treba je vedeti, v ZDA je afroameriški del prebivalstva zelo napredoval, v političnih odnosih še posebej. Veliko je županov, veliko je ljudi v politiki. Kofi Annan je bil generalni sekretar Združenih narodov, Afričan, in to je v Ameriki dalo svoj prispevek k temu rezultatu. V Latinski Ameriki so prvotna prebivalstva indijanskega porekla. Evo Morales je Emara, pripadnik malo večje etnične skupine v Boliviji, skratka obstajajo dobri razlogi, zaradi katerih je razvoj demokracije pripeljal do te točke. Pri nas mislim, da do te točke ne bo pripeljal, ne bi pa izključil možnosti, da je moja naslednica ženska. Tako, da sedaj začnite malo razmišljati o tem.

Hvala gospodu predsedniku, ker je naredil izpit iz Nietzsheja ….

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

21

Dijaki o obisku Špela Perčič: »Bila sem povsem navdušena nad predsednikom dr. Danilom Türkom, fenomenalen je, tako dober govorec. Niti enkrat se ni ustavil ali zapletel, vse, kar je povedal, je bilo jasno in res dobro obrazloženo. Škoda le, ker je bil bolj malo časa, ker bi lahko izvedeli še veliko zanimivih stvari od njega. Fino je bilo.« Eva Ugovšek: »Obisk je name naredil velik vtis. Predvsem mi je bila všeč njegova sproščenost in izreden govorniški dar. Naravnost osupljiva je njegova razgledanost. Všeč mi je bilo tudi to, da veliko ve o glasbi, s čimer nam je pokazal, da ni samo človek, ki živi in diha le za politiko, temveč ima rad glasbo, uživa v njej, s čimer se lahko poistoveti marsikdo izmed nas, mladih. Zelo sem vesela, da smo ga imeli možnost spoznati od blizu in smo se prepričali, da si dr. Danilo Türk res zasluži naziv predsednika.« Nika Matičič: »Obisk predsednika mi je bil zelo všeč, saj je potekal drugače, kot smo pričakovali. Nagovoril nas je s preprostim govorom, v katerem nam je pokazal veliko zanimanje za glasbo Beatlov, kar nam je bilo izredno zanimivo. Tudi kasnejše predavanje je bilo zelo sproščujoče, saj smo dr. Türka lahko vprašali vse, kar nas je zanimalo. Posebno me je navdušilo njegovo poznavanje filozofa Nietzscheja in njegova razgledanost v filozofski smeri.«

Katarina Bremšak: »Naš predsednik je zelo razgledan, spozna se na vsako temo in ima o vsem svoje stališče. Ni zadrt kot nekateri drugi politiki. Tudi zna komunicirati z mladimi. Všeč mi je bil, ko je fantom iz eksperimenta segel v roko, še bolj, ko je stopil do benda. Pa še nasmejal nas je s kakšno izjavo, in to nadvse sproščeno.« Blaž Cotman: »Menim, da je bil obisk predsednika Republike Slovenije za našo šolo zgodovinski dogodek, nedvomno zanjo tudi zelo vreden poklon za trud in uspešnost pri izobraževanju mladih. Dijaki in profesorji si bomo zapomnili dr. Danila Türka po njegovi neposrednosti, odprtosti in šegavosti. Fascinantno.« Barbara Vode: »Pogovor s predsednikom je potekal zelo sproščeno, kar me je zelo presenetilo. Všeč mi je bilo, da je odgovoril tudi na kakšno bolj provokativno vprašanje in vseeno ostal diplomatski. S svojo razgledanostjo in s tem, da je o vsaki temi znal povedati več podrobnosti, kot smo jih pričakovali, me je navdušil.« Blaž Železnikar: »Že ob uvodnem nagovoru me je zelo pozitivno presenetil, ker je začel govoriti o skupini Beatles. Predavanje je bilo zanimivo, saj je odgovarjal na naša vprašanja. Moram reči, da je zelo diplomatski človek, ki s ponosom predstavlja našo državo, in upam, da bomo imeli v slovenski politiki še več takih govorcev, kot je on.«

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

22

Patricija Mušič: »Najprej moram priznati, da sem imela pomisleke glede tega predavanja. Bila sem prepričana, da bo potekalo zelo uradno in bo zato tudi dolgočasno. Vendar ni bilo čisto tako. Sama politike sicer ne maram preveč, zato je tudi nikoli nisem spremljala. Ne na televiziji, ne po radiu niti v časopisih. Vendar sem ugotovila, da tudi če nas nekatere politika ne zanima, to še ne pomeni, da se nas ne tiče. In ravno to nam je nazorno pokazal gospod predsednik. Lahko si je zatiskati oči pred tem. Za dejansko soočenje pa je potrebno veliko potrpljenja in prepričljivih besed. Čeprav sem si po tihem želela, da bi več govoril o svojih izkušnjah in doživetjih in ne toliko o temah, ki jih lahko najdemo tudi na televiziji in na internetu, mi je bilo predavanje še vseeno zanimivo. Zdi se mi, da si sedaj lahko malo bolj predstavljamo, kako vse skupaj poteka in kako velika odgovornost je to. Jaz vsekakor si!« Petra Strnišnik: »Obisk predsednika mi je bil zelo všeč. Lepo je bilo, da si je sploh vzel čas za nas in nas obiskal. Najbolj si bom zapomnila njegovo preprostost in način, kako je bolj "resne" teme obrazložil na hecen način. V spominu mi je ostal tudi njegov posluh za mlade in pozitivna reakcija na glasbo.«

Katja Kristan: »Moje mnenje o obisku gospoda predsednika Danila Türka je zelo pozitivno. Do obiska se mi je zdel zelo antipatičen. Toda z obiskom se je zelo izboljšalo moje mnenje o njem. Na moje presenečenje je bil za svoj položaj zelo prilagodljiv. Hitro se je prilagodil vzdušju okolice. Nekako se je spustil na naš nivo in se ni vedel preveč vzvišeno. Zelo lepo je odgovarjal na naša vprašanja in odgovarjal z zanimivimi odgovori. Kljub temu da je uporabljal zelo strokovne besede, je zelo razumljivo razložil določene situacije, tako da sem stvari razumela celo jaz, ki me politika res ne zanima. Menim, da je bil njegov obisk zelo dobra zamisel. Vse v zvezi s predsednikom je bilo zelo pozitivno.

Tina Pirc: »Mislim, da je bilo povabilo in obisk predsednika zelo dobra ideja. Kolikor vem, so se vsi zabavali ter dobili nekaj odgovorov na naša vprašanja. Jaz osebno sem predsednika prvič videla v živo, vendar se mi je takoj prikupil. Je izjemno prijazen in ustrežljiv. Tudi čustev mu ni težko pokazati, sploh veselja in smeha. To ga naredi le še bolj simpatičnega, s tem se resnično poveže s svojo publiko. Prav tako je izjemno razgledan in inteligenten. Ob predavanju smo morali biti kar dobro skoncentrirani, saj so bili odgovori dokaj strokovni in so zahtevali našo celotno

pozornost. Prav tako tudi vprašanja. Moraš si predstavljati, o čem govoriš oz. je govoril, ne pa, da samo sediš in poslušaš, sploh če so politične teme. Da pa naša pozornost ne bi upadla, je vmes povedal tudi kakšno šalo, ali pri pojasnjevanju odgovorov, kakšen življenjski primer. Mislim, da smo se vsi imeli lepo, tako on kot mi. Sedaj smo lahko 100% prepričani, da imamo dobrega in sposobnega predsednika. Tako jaz kot ostali se veselimo še več takih in podobnih obiskov.«

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

23

Monika Kraševec: »Name je naredil velik vtis, saj je na zastavljena vprašanja odgovarjal, kot da bi se dotikala že prej obdelane teme. Odgovarjal je s premišljenimi besedami in bil res prepričljiv. Lahko smo veseli in ponosni, da imamo tako razgledanega predsednika!« Špela Janežič: »Obisk tako visokega gosta, kot je predsednik države, je name naredil tako močan vtis, da ga ne bom pozabila, kajti ne dogaja se ravno pogosto, da neko šolo obišče predsednik države in se z dijaki pogovarja in jim odgovarja na zastavljena vprašanja. Zelo sem vesela, da je ravno naš razred, 3.d, predsednik počastil s svojim obiskom. Zadovoljna sem s predsednikovim govorom in z odgovori, ki smo jih dobili na zastavljena vprašanja. To, da dijake obišče predsednik države sam, si vzame čas za nas in posluša vprašanja, ki mu jih zastavljamo, se ne dogaja velikokrat v življenju.«

Nastja Poljanšek: »Predsednik me je navkljub velikim pričakovanjem še dodatno navdušil s svojim pristopom. Po zaigrani skladbi Beatlov Twist and Shout je izrazil svoje navdušenje nad omenjeno skupino in nas presenetil z neverjetnim poznavanjem izvajalcev. Uvodni nagovor se mi je zdel prijeten, zanimiv in ne predolg, kar je pri večini dijakov doseglo pozitiven odziv. Kasneje med pogovorom z nami (dijaki), sta me presenetila njegova sproščenost in razgledanost. Vse, o čemer nam je razlagal, je bilo ponazorjeno z enostavnimi primeri, kar nam je čudovito pomagalo pri razumevanju stvari, ki se dogajajo v politiki in svetu. Vesela sem, da nas je gospod predsednik obiskal in smo ga lahko spraševali, o čemer smo želeli, kajti s tem nam je vsem pokazal, kako velik človek je predsednik republike.«

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

24

Danaja Povše: »Obisk predsednika mi je bil zelo všeč, saj se ne zgodi vsak dan, da bi našo šolo obiskala oseba s takšnega visokega položaja. Všeč mi je bilo, da je predsednik odgovoril na vsa vprašanja in da ni »utrujal« z dolgimi, politično naravnanimi govori. Bila sem ena izmed tistih, ki smo dr. Türka pričakali pred šolo in sem bila temu primerno živčna, a se je izkazalo, da brez pravega razloga, saj je šlo vse kot po maslu. Na predavanju smo govorili predvsem o političnih problemih, ki so bili tako globalni (vojna v Izraelu) kot lokalni (meja s Hrvaško), kar je pokazalo, da je gospod predsednik pravi diplomat in zelo razgledana osebnost. Želim, da bi vse skupaj trajalo dlje – ena ura in pol ni dovolj za takšno predavanje, a verjetno ni bilo časa za kaj več.« Sonja Kropivšek: »Meni je vsa stvar izpadla super. Že sam sprejem je bil zelo energičen, v govoru pa se je tudi videlo, da se predsednik poskuša nekoliko približati mladim. Rada imam neobičajne pozdravne govore in ta prav gotovo ni bil dolgočasen. Videti je bilo, da je res izjemen govornik, pa tudi sicer se z njegovimi odgovori in izjavami strinjam, tako da je bil pogovor zanimiv. Poskušal je vplesti tudi nekaj Nietzscheja in njegove volje do moči zraven ... V glavnem zanimivo vse skupaj! Imamo kar srečo, da imamo takšnega predsednika.«

Tanja Ropas: »Mislim, da je bil obisk gospoda predsednika Türka za vse prav posebno doživetje. Počaščeni in veseli smo bili, da si je vzel čas in obiskal tudi naš ŠCRM, tako da je ves dan na šoli vladala prava evforija. Zbrani v avli smo ga vsi nestrpno pričakali ob glasbi Beatlesov v izvedbi našega šolskega benda. Zdelo se mi je lepo, ko je predsednik zbranim pripovedoval o svojih spominih na to glasbo in se ob tem malce pošalil. Sledilo je predavanje, kjer je z nami delil svoje obsežno znanje in izkušnje. Presenetila me je njegova izredna pripravljenost odgovarjati na kakršnakoli naša vprašanja, pokazal pa se je tudi kot velik govornik, ki zna aktualne tematike predstaviti na zelo zanimiv način in jih tako približati tudi mlajšim poslušalcem.« Mojca Krevs, knjižničarka: " Verjetno se še dobro spominjate prihoda angleške kraljice in vzdušja, ki je takrat vladalo v Sloveniji. S podobnim strahospoštovanjem smo se tudi v ŠCRM pripravljali na obisk predsednika države, gospoda Danila Türka. Vendar je že s pozdravnim nagovorom razbil napeto pričakovanje in nas s svojo neposrednostjo in šegavostjo prijetno presenetil. Z resničnim zanimanjem je prisluhnil vprašanjem dijakov in jim z razumljivimi in nazornimi odgovori približal delo predsednika države, delo v OZN in odnos do aktualnih političnih tem v svetu in pri nas. Del pozornosti je namenil tudi nam, profesorjem, saj je z nami v sproščenem vzdušju poklepetal o vsakdanjih stvareh.

Gospod predsednik nas je resnično navdušil s svojo

preudarnostjo, strokovnostjo, predvsem pa s pristnostjo in posluhom za mlade. Imeli smo občutek, da je tudi on užival v naši družbi, kar nas še posebej veseli. HVALA ZA OBISK, GOSPOD PREDSEDNIK!"

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

25

Pogovor s pobudnico obiska Alenko Hladnik SKRITI KURIKULUM: OMOGOČITI MLADIM ČIM VEČ IZZIVOV Profesorice Alenke Hladnik ne bomo predstavljali. Ona je Profesorica(z veliko začetnico). Pocukajte jo za rokav ali jo kaj vprašajte na šolskem hodniku. V oči bo pogledala, morda privzdignila glas z belokranjsko melodijo … Navdušila vas bo, da si boste filozofijo izbrali za maturo in potem pisali, razmišljali …

Kako ste sploh prišli na zamisel, da povabite samega predsednika k svoji uri? Doslej sem vabila pretežno filozofe. Zaradi zanimivih osebnosti prof. Suzane Andoljšek z ekonomske šole, ki jih je tako uspešno gostila lani, sem nekaj podobnega vpeljala v evropski oddelek 3.d, v katerem poučujem evropske študije. Pred dvema letoma sem dobila v roke totalno neuporaben poskusni učni načrt za ta predmet, zato se je bilo treba znajti. Tako je to, če hočejo razne šolske oblasti kar naprej nekaj spreminjati, a se še samim ne sanja dosti, kako in kaj. Ampak »šolski dinozavri«, kakršen sem, izkoristijo takšne prazne niše za realizacijo svojega »skritega kurikuluma«. Moj je: omogočiti odraščajočim čim več različnih izzivov, izkušenj, vpogledov, znanj, da se jim bo laže orientirati v življenju. Ena pot vodi skozi premišljevanje pri pouku filozofije, druga je v dodatnih aktivnostih, kot so npr. filožuri, filozofske olimpijade, filozofski gosti pri urah filozofije.

Koga ste letos že gostili v 3.d, evropskem oddelku? Najprej Draga Kosa, predsednika protikorupcijske komisije, kriminalista in nogometnega sodnika. Oktobra je prišla evropska poslanka mag. Mojca Drčar Murko, ki je predstavila svoje delo na področju ekologije v evropskem parlamentu. Nato smo šli novembra mi v goste v Ljubljano na Liffe in si ogledali kannskega zmagovalca, francoski film Razred. Nismo bili v Koloseju, ampak v stari viški kinodvorani, in doživeli, kako se je hodilo v kino takrat, ko še ni bilo digitalnih nosilcev. Decembra, ob 60. obletnici Splošne deklaracije o človekovih pravicah, je zmanjkalo energije za obisk varuhinje človekovih pravic, zato smo vse opravili v šoli. V začetku januarja smo že sestavljali program za obisk predsednika, zato tudi povabili pravnega strokovnjaka Francija Kimovca, da je obrazložil funkcijo predsednika države s pravniškega zornega kota.

Povejte še kaj konkretnega o povabilu predsednika. V redu, evo: Zjutraj po obisku mag. Mojce Drčar Murko sem se zbudila premišljujoč, tale 3.d je v redu razred, evropska poslanka je zelo umirjena osebnost, treba jo je zbrano poslušati, dijaki iz 3.d so to znali. Koga naj zdaj povabimo? Hja, 3.d se je res tako odlično obnašal med predavanjem, da moram povabiti nekoga posebnega. Pa je vzklil spomin na predsednika, ki je imel pred prvim šolskim dnem tako osupljiv nagovor šolajočim se in njihovim učiteljem, kakršnega še nisem doživela. Da bi nas kak

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

26

politik tako lepo in naklonjeno nagovoril, neverjetno! Poslušam ga še enkrat, da, res lep govor. Sicer pa je bil predsednik univerzitetni profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani, samoumevno, da se zaveda pomena izobraževanja. Kot nalašč za 3.d! Napišem mu e-mail, se zahvalim za lep nagovor, opišem, kako vodim pouk pri evropskih študijah in ga v imenu 3.d povabim k uri. Takrat je predsednik gostil britansko kraljico, nato odpotoval na Kitajsko, nič ne bo, sem se oštevala, včasih me zanese predaleč, trapo trapasto, a se tudi branila, da si je treba tudi kaj upati. In pozabila.

Pa naprej? Čez 14 dni najdem po pouku v predalčku kuverto z modro zlatim napisom Urad predsednika republike. Odprem in ne morem verjeti, sporočajo, naj jih pokličem na začetku januarja. Navdušeno kažem pismo kolegom, a hladen tuš pride takoj: »Gospa, ki je podpisana, je mama dijaka iz 3.d.« »Od kod naj to vem, dijakov sploh ne poznam še, komaj par ur smo imeli, nisem domačinka, ne poznam nobenih navez, niti rodbinskih zvez,« sem poklapana in v zadregi. (Joj, dobro, da nisem vedela, se veselim zdaj, ko je vse mimo. Če bi bila vedela, vabila ne bi bila napisala in bi na šoli ostali brez srečanja s predsednikom.)

Namigovanje, da se je vse zgodilo izključno zaradi rodbinskih zvez, prevladuje. Kako ga komentirate? Tipična slovenceljska reakcija (vse najboljše za 70. rojstni dan čudovita Svetlana Makarovič, velika pesnica ostrega jezika), izvira iz zelo nečednih čustev, ničejanskega ressentimeta (po domače: raje vidim, da sosedu crkne krava, kot da bi sam imel dve). Predsednik je že obiskal druge gimnazije, in imeli smo mu kaj pokazati. Najprej so nam dali na voljo eno uro, ko so videli program, so obisk podaljšali za pol ure, protokol je dodal še četrt ure, na koncu je predsednik sam potegnil pogovor z dijaki za 15 min in se poslovil pozneje, kot je bilo

predvideno. Njegovi ljudje so zato postajali vse bolj živčni. Toliko o nečednih namigovanjih.

Ste imeli težave pri organizaciji dogodka? Ha, ha, sem, veliko, a le sama s sabo, niti malo s kolegi, ki so pomagali, in še najmanj z njihovim protokolom.

Ne razumem. Prvič, naivno sem si predstavljala, da bo mogoče predsednika države naskrivaj pretihotapiti v učilnico 66 izključno k 3.d in mojim filozofom. Drugič, predsednika sem povabila kot zelo zanimivo in za dijake navdihujočo osebnost, pri čemer sem skoraj pozabila na njegovo funkcijo, na to, da bo z njim na šoli simbolno navzoča država Republika Slovenija. Predhodni obisk protokola in varnostnika me je postavil na realna tla, tj., na šolo prihaja gospod predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk. Tisti ponedeljek se me je polotila živčnost, kako bomo vse izpeljali. A ob polni pomoči Pavla Škoberneta, razredničarke Suzane Perhavec in imenitnega verižnega eksperimenta 3.d, našega hišnika Romana, ki je poskrbel za učilnico 66, Majde Zabrič in sodelavcev iz kuhinje, ki so lepo pripravili zbornico in prigrizek, Sonje Trškan, ki je maturitetno izkušena nadzorovala potek celotne organizacije, Karmen Belina, ki je pazila na organizacijske detajle iz ozadja, Damjana Mlakarja, ki je odlično ozvočil avlo, in vseh drugih, ki jih zaradi hitrosti dogajanja nisem opazila, je bila po mojem organizacija dogodka super. Res je bilo sitno misliti na vse, vmes sem se tudi jezila nase, obžalovala, kadar se mi je zdelo vse skupaj preveč zapleteno, a naposled je bila nagrada tako velika, da bi mi bilo žal, če se obisk ne bi bil zgodil.

Ste tudi vi v mladosti poslušali Beatle? Ne, bolj všeč so bili mojim glasbeno izobraženim staršem. V najstniških letih sem poslušala najprej blues in nato še jazz. Rock glasba me je zagrabila, ampak zares zagrabila šele v jeznem obdobju punka, bil

OBISK PREDSEDNIKA

ZELENO

27

mi je dobesedno pisan na kožo. (Bila na zadnjem koncertu Pankrtov v hali Tivoli. Mega koncert! Nepozaben!) Ko sem na novoletni prireditvi slišala naš bend Exlamation Mark (zelo se jim oproščam za tisti »Klicaj«), sem si globoko oddahnila, da obdobje kičaste narodnozabavne / turbo folk glasbe le mineva. Nikoli, nikoli si nisem predstavljala, da bodo mladinci poslušali tak nagravžen kič, naš ali od drugod, njegov izvor ni važen. Grozno sem trpela kot stara rokerica ob tej strašni glasbi v avli in prvič začutila generacijski prepad. Še profesor filozofije Mare Štempihar, naš dijak, ki je maturiral leta 1998, ni mogel verjeti svojim ušesom, ko je pred nekaj leti opravljal pripravništvo na šoli, saj se je prav v naši avli vpeljal v najboljšo tradicijo rock glasbe. Tako je bil Exlamation Mark samoumevno vključen v dobrodošlico, ker pa je predsednik nekoč izjavil, da (je) rad posluša(l) Beatle, so priredili in natrenirali nekaj skladb zanj. Izvirno in dobro. Upam, da bodo ostali skupaj in imeli tudi za šolo še kakšen koncert, preden odidejo.

Za konec vaš vtis o predsedniku. Tisti, ki poznajo rock glasbo, vedo, kaj fan (slovenskega) punka zmore misliti o oblasti. Heh, šalo na stran. Vtis je daleč presegel pričakovanja, neverjetno

šarmanten človek. Najgloblji vtis je naredilo name njegovo prizadevanje videti tisto, kar premošča prepade med nami, kar povezuje. Glasba Beatlov je most čez generacijski prepad; zgodovinski in nacionalni prepad med Italijani, Slovenci, Hrvati, Istrani premošča predstava tržaškega slovenskega gledališča italijanskega avtorja hrvaško istrskega porekla Fulvia Tomizze v slovenščini in z italijanskimi nadnapisi, ki bi se jo kot predsednik rad udeležil; ali njegova vizija, da bo nekoč obala od Umaga do Devina nekaj podobnega obali v San Franciscu, brez meja.

Še učiteljski zaključek: želim si, da bi naš predsednik obiskal veliko slovenskih šol in učencem, dijakom in študentom priporočil, kar je vam: »Dragi dijaki in dijakinje, od nas boste podedovali zapleten svet, sicer udobnejši za življenje, a bolj zapleten za upravljanje, zato vam priporočam skrben študij, poglobljeno sodelovanje s profesorji in zanimanje za vaše nadaljnje izobraževanje.« Kvalitetna izobrazba ni samo sredstvo za dobro službo, ampak poglobljena in široka izobrazba naredi življenje posameznika dobro v vseh pogledih.

Blaž Cotman, 4.č

POLITIKI

ZELENO

28

OBISK MOJCE DRČAR MURKOMojca Drčar Murko je ena najprepoznavnejših slovenskih novinark in političark. Ne bi želel povedati vsega o njenem preteklem delu, zato omenjam njeno prepoznavno vlogo politične komentatorke in njenega novinarstva pri Delu, ko je bila dopisnica iz Bonna (1978 - 1982), Rima (1989 - 1993) in nazadnje Dunaja (1997 - 2003). Je tudi ena izmed sedmih slovenskih poslank in poslancev Evropskega parlamenta. Njenega obiska smo bili deležni tudi dijaki Šolskega centra Rudolfa Maistra, saj nam je na kratko predstavila problematiko v Evropskem parlamentu, s katero se trenutno najresneje sooča. Zavzema se namreč za ustavitev uvoza tjulnjih izdelkov. Na vprašanje, zakaj bi bilo treba prepovedati trgovino z izdelki iz tjuljnov, odgovarja: »Leta 2006 je 425 poslancev Evropskega parlamenta podpisalo resolucijo, v kateri smo se zavzeli za to, da bi EU prepovedala trgovino s tjulnjimi izdelki. Belgija, Nizozemska in Hrvaška so to že storile in so pri tem sledile ZDA in Mehiki, ki sta jo prepovedali že prej. Nemčija je bila leta 2007 že blizu prepovedi. Domnevamo, da bi kanadski komercialni lov na tjulnje ugasnil sam od sebe, če ne bi bilo evropskega trga.« K temu Mojca Drčar Murko venomer doda še kako od sledečih obrazložitev, kot denimo to, da je komercialni lov na tjulnje izjemno potraten, zlasti ker nič od ulova ni bistveno za preskrbo moderne družbe in ker večino mesa pobitih živali ostane na ledu, obenem pa trdi, da lov ni pomemben, kaj šele bistven za kanadsko gospodarstvo. Da niti

ne omenjamo tega, da tjulnji niso krivi za zmanjševanje ribjih zalog ob kanadskih obalah, kot to večkrat zatrjujejo »zastopniki« lova na tjulnje, marveč ljudje. Menim, da je to zadosti tehten razlog za prepoved uvažanja tjulnjih izdelkov. V nešteto primerih gre namreč za zlorabo živali in uboj

iz malomarnosti. To je neizogibno dejstvo, pred katerim si vse prepogosto zatiskamo oči. Mojca Drčar Murko je opozorila tudi na podnebne spremembe in na močno obremenjevanje ozračja s CO2 ter navedla ukrepe, ki bi pripomogli k zmanjšanju obremenjevanja ozračja. Upamo lahko, da bodo njena zavzemanja uresničena. Za konec naj dodam, da je bilo srečanje uspešno in nam je razširilo obzorja, zlasti veliko smo pridobili na področju ekološke osveščenosti. Odnos človeka do živali je bil predstavljen nazorno, zlasti s perspektive človeške izkoriščevalnosti in izprijenosti. Menim, da je bil to zadosten delež k razmišljanju nas mladih o humanem in korektnem odnosu do živali. Zavedanje o sožitju med ljudmi in živalmi nas v naglici življenja večkrat zaobide in se obnašamo, kot da to ni problem sodobnega človeka. To je temeljni ključ do ohranjanja narave.

Blaž Cotman, 4.č

MI POLITIKI

ZELENO

29

Mladi in prihodnost – Mladinski parlament Alpske konvencije 2009

»IGRAJMO SE POLITIKE!« 4. zasedanje Mladinskega parlamenta Alpske konvencije Nežka Rugelj (2.a), Martina Šraj (2.č), Uroš Kokotec (2.a), Jan Kovačič (2.č), prof. Renata Capuder Mermal in prof. Rafaela Kožlakar smo se udeležili četrtega zasedanja Mladinskega parlamenta Alpske konvencije (YPAC), ki je potekalo v Meranu od 16. do 21. marca 2009. Ali imamo mladi možnost, da spremenimo prihodnost? To pravzaprav zelo vsakdanje vprašanje, ki je bilo tudi ena izmed tem na zasedanju parlamenta, se zadnje čase velikokrat pojavlja v javnosti, odgovori pa so zelo različni. Vsekakor je dejstvo, da ima veliko mladih precejšnje ambicije v politiki in si želi spremeniti marsikaj, vendar je ta naloga lahko veliko težja, kot bi se komu lahko zazdelo. Prav v ta namen (torej, da bi mladi s političnimi ambicijami spoznali delo »pravega« parlamenta, njegove naloge in vsakdanje delo), je nastal Mladinski parlament Alpske konvencije (uradno ime zanj je YPAC, Youth Parliament of the Alpine Convention), in sicer kot simulacija Evropskega parlamenta v Strasbourgu, Bruslju ipd. Prvo zasedanje Mladinskega parlamenta je bilo leta 2005 in ker se je pri mladih izkazalo precejšnje zanimanje, se je obdržal vse do letošnjega leta (in upamo seveda, da tudi v prihodnje). Letošnje zasedanje je poteklo v idiličnem mestecu Merano (Južna Tirolska), ki leži blizu znanega mesta Bolzano, kjer je tudi

nadvse zanimiv Őtzijev muzej, smučišče in še kaj zanimivega bi se našlo. Za vse tiste, ki vas zanima, kaj smo počeli (in tudi za tiste, ki ste samo nevoščljivi, da smo lahko v šoli manjkali en teden), smo pripravili kratko reportažo o dogajanju v Italiji.

1. dan (ponedeljek, 16.marec 2009)

Vse je enkrat prvič. Tako je bila tudi udeležba na YPAC-u za Martino, Nežko, Uroša in zame velik izziv. Precej večji, kot bi si kdo predstavljal, bi lahko rekli. Predvsem zato, ker po pravici povedano, sploh nismo bili prepričani, kako tako zasedanje poteka. Ponedeljkovo jutro je bilo torej predvsem v znamenju pričakovanja. Potihem smo se vsi spraševali, ali smo dovolj pripravljeni in vešči, da prevzamemo takšno nalogo. Glede

MI POLITIKI

ZELENO

30

komuniciranja v angleščini ni imel nobeden od nas strahu, vendar smo se vseeno spraševali: »Kaj pa, če bo šlo kaj narobe?« Odgovori so bili sprva precej neopredeljeni, vendar smo se vsi odločili, da bomo dali vse od sebe in predstavljali našo šolo in tudi državo (iz Slovenije je poleg delegacije iz Maribora odšla samo še delegacija iz naše šole), vendar smo še vedno čutili metuljčke v želodcih. Odhod in sama vožnja je potekala precej lagodno, sonce je prijetno sijalo in skozi okno avtomobila in malega avtobusa smo lahko videli nekaj idilične italijanske pokrajine, ki človeka nikakor ne pusti ravnodušnega. Vožnja je potekala približno 8 ur, v Merano smo prispeli okoli 22. ure. Pred tamkajšnjo šolo za socialne vede Marie Curie (FOS Marie Curie) nas je sprejel prof. David Augscheller, ki nam kasneje skupaj s prof. Pierom Di Benedettom pomagal pri namestitvi pri gostiteljskih družinah. Tudi to je bil nekakšen začetek medkulturnega dialoga, ki je bil posredno tudi ena izmed tem, ki smo se jih dotaknili na zasedanju. Po udobni namestitvi pri družinah je bila edina stvar, o kateri smo sanjali, udobna postelja in jutrišnji sestanek komitejev.

2. dan (torek, 17.marec 2009)

Naval adrenalina Prva svetla točka našega urnika (ki je bil mimogrede že vnaprej strogo določen) je bil jutranji obisk adrenalinskega parka v Terlanu. Park je bil odlična ideja za prva spoznanja kolegov in tudi za nekatere prvo bližnje srečanje z adrenalinskim plezanjem, ki je vsekakor bilo nekaj

izjemnega za vsakega delegata. Po prihodu v Terlano smo se razdelili v skupine, ki so bile hkrati enake tudi komitejem, v katere smo bili razvrščeni. Po prvih spoznanjih in razpravah o naših temah (ki vsekakor niso bile tako lahke, kot smo si na začetku predstavljali) smo se odpravili v park, kjer so nas »spoznali« z jermeni, klini in vso potrebno »navlako« (ki je sploh ni tako malo, kot bi si kdo predstavljal), potem pa so nas tako rekoč poslali na milost in nemilost, da se prepustimo adrenalinu. V končnem se je izkazalo, da smo vsi neznansko uživali in tudi metuljčki v želodcih so izginili. Po izredno zanimivem dopoldnevu, nabitim z adrenalinom, v katerem smo se poleg plezanja udeležili tudi delavnic, v katerih smo s pomočjo t.i. strokovnjakov spoznali glavne štiri teme letošnjega parlamenta (Mladi-naše možnosti za izražanje mnenj, YPAC – razširitev njegove prepoznavnosti in povečanje uspešnosti, Meje med alpskimi državami – ali še obstajajo , Alpska identiteta – priložnost ali omejitev) so nas naši želodčki počasi, vendar zelo

MI POLITIKI

ZELENO

31

intenzivno začeli opozarjati, da so prazni, zato smo odšli v sosednjo gostilno, t.i. »tratorio«, kjer so nam postregli z odlično hrano, tako da smo preverili govorice tudi na lastni koži – italijanska hrana JE odlična! Po vrnitvi v Merano se je počasi začel približevati tisti uradni del, ki pa nam ni več povzročal toliko preglavic. Edina stvar, ki je bila malce zoprna, je bila ta, da čas ni bil na naši strani in tako nismo imeli časa, da bi odšli k družinam , da se preoblečemo, ampak smo se namesto tega v uradne obleke (za uradne sestanke je bil zapovedan protokol oblačenja, t.i. »dress code«, ki je mimogrede za moške delegate predvideval, da imajo kravato!) preoblekli kar v garderobah v telovadnici FOS. Po skoku v uradniške obleke smo se odpravili na krajši ogled mesta Merano, v katerem so nas navdušile predvsem velike in moderne terme, kjer so ponujali različne vrste masažnih kopeli in masaž nasploh, tako da smo nekako prišli na idejo, da bi »prešpricali« sestanek, ki je sledil in se namesto tega udeležili sproščanja v savni. No, kakorkoli že, dolžnost je dolžnost in po ogledu mesta so nam na voljo dali celih štirideset minut, da smo si ogledali trgovine z italijansko modo in odšli na kavo. Zanimivo je bilo videti, kako so se ljudje

neprestano obračali za nami, za kar vsi krivimo »dress code«. Po ogledu mesta (in tudi krajših nakupih) smo odšli v prelep grad Dorf Tirol, malce ven iz mesta, kjer smo imeli prvi uradni sestanek komitejev in kasneje tudi uradno

odprtje parlamenta. Po številnih pozdravnih govorih v sprejemni dvorani (pozdravili so nas Günther Januth, župan mesta Merano, Veronika Rieder, ravnateljica šole FOS, Marco Onida, glavni sekretar Alpske

konvencije, Christian

Tommasini, član regionalnega parlamenta Južne Tirolske, dr.Ewald Galle, predstavnik ministrstva za okolje republike Avstrije, dr. Fritz Staudigl, predstavnik regionalne vlade Tirolske, dr. Dieter Steger, predsednik regionalnega parlamenta in nenazadnje tudi dr. Peter Höllrigl) smo se sprostili ob imenitnem plesnem nastopu štirih plesalcev breakdance-a iz FOS, kasneje pa smo navdušeno preizkusili več različnih specialitet, ki so nam jih pripravili. Po končani pogostitvi in uradnem delu smo se namenili nazaj proti Meranu (naj povem, da je bilo v urniku napisano, da je predviden pohod z baklami, vendar smo bili vsi skupaj preveč izmučeni (za kar se imamo zahvaliti tudi čevljem)), tako da smo se nazaj odpeljali v nadvse luksuznem in udobnem dvonadstropnem avtobusu.

3. dan (sreda, 18.marec 2009)

»I think I'm a man…« Ob 8. uri zjutraj so se zbrali vsi komiteji v učilnicah FOS, da bi se pogovorili o naših temah in kasneje oblikovali tudi resolucije (nekakšne rešitve, da bi problem, ki je povezan z našo temo, izginil).

MI POLITIKI

ZELENO

32

Ob številnih pregovarjanjih, zapletih, iskanjih rešitev in spraševanju, če so naše teme sploh problem, je dan minil precej hitro in priznati moramo, da smo spoznali tudi manj prijetne dolžnosti, ki jih imajo politiki in diplomati. Problemi so se pojavljali predvsem pri samih temah, ki so nam bile dodeljene. Zgoraj naštete teme so namreč zelo obširne in resda zelo zanimive za diskusije, vendar smo se v komiteju, kamor sem bil dodeljen jaz (3. komite, ki je imel temo Meje med alpskimi državami – ali še obstajajo?) predvsem soočali s problemom, kako oblikovati resolucijo na temo, ki je v osnovi vprašanje, na katerega se lahko odgovori zgolj z da ali ne. Vsi smo se strinjali, da so t.i. »formalne« meje med državami padle, zaradi Evropske unije in schengenskega sporazuma, zato nam je preostalo edino to, da se osredotočimo na miselne, namišljene meje, ki obstajajo v glavah vsakega prebivalca alpske regije. Ena izmed glavnih nalog komiteja je, da oblikuje minimalno eno in maksimalno tri resolucije, ki jih kasneje tudi predstavi na generalni seji, kjer člani komiteja odgovarjajo na vprašanja ostalih delegatov in kjer poteka tudi glasovanje o sprejetju resolucije, vendar o tem nekoliko kasneje. Med krajšimi odmori smo se pogovarjali z ostalimi delegati in ugotovili, da imajo podobne probleme, vendar smo jih kasneje vsi uspešno rešili in jih predstavili na srečanju delegacij, kjer smo dobili osnovni vpogled v delo ostalih komitejev in razjasnili osnovane nejasnosti glede oblikovanih resolucij (ki so končno podobo dobile šele naslednji dan). Po napornem, a zelo poučnem in zanimivem dnevu se nam je prilegla tista pristna italijanska pica v mestu. Za zaključek dneva so nam organizatorji pripravili srečanje z znanim novinarjem

dr.Georgem Schedereitom, ki je potekalo v avli FOS. Ogledali smo si dva kratka filma o tem, kako različni Evropejci doživljajo alpsko identiteto. Pri diskusiji je dr. Schedereit hudomušno vprašal, kaj kot identiteto smatra dr. David Augscheller, in ta mu je v odgovoru v ne pretirano izpiljeni angleščini okorno odgovoril: »I think I 'm a man…« (»Mislim, da sem moški«), kar je povzročilo salve smeha in stavek je bil upravičeno izbran za izjavo dneva.

4. dan (četrtek, 19.marec 2009)

Generalna seja Tako. Prišel je odločilni dan. Tisti, ki smo ga vsi komaj čakali in se ga potihem tudi bali. Naše delo smo vzeli skrajno resno in navsezgodaj smo se zbrali, da dodelamo našo resolucijo, popravimo slovnične napake in se pripravimo na uvodni in zaključni govor itd. S skupnimi močmi smo tudi ugotovili, kaj

bi lahko povzročilo, da bi našo resolucijo zavrnili in se tudi pripravili na zagovor le-te na generalni seji. Potem smo se kot pravi politiki napotili v avlo FOS in poskušali lobirati (tj. prepričevanje ostalih delegatov, da bi glasovali v korist naše resolucije in jo podprli), prav tako pa smo tudi malce zarotniško vohunili pri ostalih delegatih, če je morda kdo izmed njih vložil amandma

MI POLITIKI

ZELENO

33

(tj. ugovor na našo oblikovano resolucijo, ki je sprejet ali zavrnjen na glavni seji – če amandma delegati v večini sprejmejo, potem je tudi resolucija zavrnjena) in tudi sami smo poskušali oblikovati amandmaje, vendar je na koncu vse skupaj padlo v vodo, saj so delegati iz nasprotnega komiteja hitro ugotovili, kaj je bila njihova napaka in jo nemudoma popravili. Po končanem lobiranju smo odšli v mestno dvorano, kjer je potekala težko pričakovana glavna seja. Njen namen je sprejetje ali zavrnitev resolucij, ki so jih oblikovali posamezni komiteji. Potek dela je sledeč:

- vsak komite (1-4) ima najprej t.i. »opening speech«, uvodni govor, v katerem napove, o čem smo v komiteju govorili in hkrati izpostavi tudi glavni problem

- po uvodnem govoru predstavnik komiteja prebere resolucijo

- sledi debata, kjer ostali delegati sprašujejo, člani komiteja pa poskušajo razjasniti nejasnosti in jih hkrati prepričati, naj resolucijo sprejmejo

- sledijo amandmaji (pogojno- če amandma ni bil vložen, potem ni diskusije o njem) in razprave o njem (t.i. odprta debata), po kateri sledi glasovanje o amandmaju (je sprejet ali zavrnjen)

- če je bil amandma sprejet, potem je resolucija avtomatsko zavrnjena; v nasprotnem primeru pa sledijo govori v korist ali proti resoluciji

- kasneje sledi glasovanje o resoluciji in to je hkrati tudi zadnja točka na dnevnem redu.

Po glavni seji, ki je trajala skoraj celo dopoldne, bila prekinjena za pribl. 90 minut, da bi lahko odšli na kosilo, kasneje pa se je drugi del seje (na vrsti sta bila 3. in 4. komite) zavlekel do sredine popoldneva.

Imeli smo srečo. Vse naše resolucije so bile podprte in sprejete in polni zanosa in dobre volje smo se po končani seji odpravili v avlo FOS, kjer je potekala zaključna ceremonija. Po odličnem uvodnem govoru, ki ga je imel eden izmed treh predsednikov parlamenta (in hkrati edini moški član predsedstva), Tim Jaušovec, so bila podeljena priznanja in certifikati za sodelovanje na YPAC-u. Med drugim so bila izrečene tudi številne pohvale, zahvale za pomoč pri organizaciji ipd., kar nas je še dodatno napolnilo z zanosom. Po končanem uradnem delu je sledila še manjša pogostitev, za katero ni treba posebno omeniti, da je bila naravnost odlična, kasneje pa smo vsi odšli k družinam. Čakal nas je namreč še najbolj zabaven in najbolj pričakovan del YPAC-a. Zaključna zabava za delegate v diskoteki Rafflkeller v mestu. Četica, ki se je zbrala v avditoriju FOS, je okoli 19. ure počasi odkorakala v mestno

jedro, kjer je bila znana diskoteka Rafflkeller, v bližini pa tudi znan bar Piccolo. Zabava se je počasi razvila in po preizkušanju številnih koktejlov (verjetno ni potrebno posebno poudariti, da so bili brezalkoholni ☺) se je začel ples, ples in še enkrat ples. Po večinoma neprespani noči smo odšli domov, ker smo vseeno potrebovali še nekaj spanca, saj nas je še isti dan čakal izlet, ki smo si ga izbrali prejšnji dan.

MI POLITIKI

ZELENO

34

5. dan (petek, 20. marec 2009)

Vsega lepega je enkrat konec Za zadnji dan našega druženja je bil predviden izlet, ki si ga je izbral vsak posameznik (na voljo so bili štirje različni izleti v bližnje kraje – Ötzijev muzej in Bolzano, izlet Vinschgau – Glurns – Churburg, izlet v Masseiertal z muzejem Andreasa Hofferja in nenazadnje igra, podobna monopoliju, ki je potekala v šoli FOS). Sam sem se skupaj s prof. Renato Capuder Mermal udeležil izleta v Bolzano, kjer smo videli ogromno znamenitosti (izredno zanimiv muzej moderne umetnosti, pri

katerem ironično, da je vse navdušila njegova zunanjost in dva nevsakdanja mostova, ki sta stala pred muzejem, notranjosti pa sploh nihče ni videl), med

katerimi je bil seveda glavna atrakcija znameniti Ötzi, t.i. »ledeni človek«, ki je bil najden v ledu v Alpah in je zaradi tega popolnoma ohranjen. Hranijo ga v muzeju na temperaturi, ki je enaka tisti, kjer so ga

našli, in nasploh je videti nekaj popolnoma posebnega. Škoda je edino to, da ga nismo mogli fotografirati, ker imajo v muzeju zelo stroga pravila glede pripomočkov, ki jih nosimo s seboj po muzeju – fotoaparate smo morali skupaj z ostalimi stvarmi pustiti v posebni garderobi v kleti muzeja. Po ogledu je sledilo krajše pohajkovanje po mestu in ogled trgovin z italijansko modo, nato pa sva skupaj s profesorico odšla proti domu, ker so mene namreč naslednji dan čakale druge obveznosti. Ostali delegati iz Slovenije so se vrnili okoli polnoči.

Vsekakor je bila udeležba na YPAC-u nekaj posebnega za vsakega od nas. Nenazadnje smo se veliko naučili o življenju diplomatov in politikov, nabrali veliko izkušenj za prihodnost in tudi utrdili veščine sporazumevanja v angleščini. Za dodatne informacije predlagam da si ogledate spletno stran parlamenta: http://www.jugendparlament.tsn.at/2009/ Članek na spletni strani naše šole: http://www.sc-rm.net/index.php/srednje-izobrazevanje/projekti Članek v Kamničanu: http://www.kamnican.si/2158.html Tako. Sedaj pa še kratek namig: vsi, ki vas to delo navdušuje, malce premislite o tem, saj bomo v jeseni po vsej verjetnosti potrebovali nove člane in članice, tako da te vsi zainteresirani dobrodošli! (Na Facebooku smo ustvarili skupino z imenom Astitut V.Alpah ... Z veseljem sprejemamo nove prijatelje!)

Jan Kovačič, 2.č

OBISK ZNANSTVENIKA

ZELENO

35

Veliki znanstvenik dr. Dušan Petrač na obisku pri dijakih ŠCRM

NA LUNI NI ZRAKA Vesolje. Ta zadnja meja, to neskončno prostranstvo, ki ga nihče popolnoma ne razume in ne more razumeti. Ampak ljudje zadnjih desetletij so se odločili, da se bodo uprli temu nerazumu in tako se vsak dan trudijo, da bi temu čim prej naredili konec. Konca pa seveda ni in ni na obzorju, kvečjemu zelo daleč od tega.Med temi gospodi oziroma znanstveniki so se počasi uveljavila nekatera znana imena. Ali kaj, ko se naš mali slovenski narod na vse to požvižga, češ da so med znanimi in tistimi, ki so k razvoju raziskovanja vesolja prispevali in mislili z glavo največ, samo Američani in Rusi. Temu pa ni ravno tako, saj smo Slovenci lahko zelo ponosni na nekatere naše sorojake, junake, ki so s svojo slovensko »zdravo pametjo« naredili veliko več za razvoj in raziskovanje vesoljskih ved ter napredne vesoljske tehnologije, kot bi si malokdo mislil. Še vedno pa so ostali v ozadju in prav je, da jih vsaj naš narod pozna in spoštuje, če jih že ostali svet ne prepozna kot Slovence. In vendar bi bilo brez njih vse drugače. Eden izmed teh slovenskih velikanov je doktor Dušan Petrač. Dr. Petrač je bil je zaposlen v laboratoriju JPL (Jet Propulsion Laboratory) ameriške vesoljske agencije NASA v Pasadeni. Sedaj je že upokojen, še vedno pa se rad pri kakšnih projektih vključi in jih z veseljem skuša izvesti. Katerega testa in krvi je? Lahko vam povem, da je pravi Slovenec – rojen je bil v Kropi, 28. januarja 1932. Obiskoval je Gimnazijo Kranj, kjer je leta 1951 maturiral, nato končal študij fizike na Univerzi v Ljubljani. Po končanem študiju se je za nekaj časa zaposlil na kranjski gimnaziji, kjer je poučeval fiziko. Kmalu zatem pa je po nasvetu nekega nemškega znanstvenika, ki mu je to omogočil, odšel in dokončal študij v ZDA, kjer je postal eden vodilnih znanstvenikov pri Nasi. Ob

vsem tem pa še vedno pa ni pozabil na našo malo državico, na njegovo rodno domačo deželo, saj jo vsako leto obišče in ima tako priložnost, da vse Nasine velike in male skrivnosti razkrije še nam. Tako se je ta »veliki pok« zgodil tudi nam, srednješolcem v Šolskem centru Rudolfa Maistra Kamnik, kamor je gospod Petrač na povabilo ravnateljice, Veronike Matjašič Kališnik, prišel in pripravil predavanje o svojih doživetjih in o svojem delu pri Nasi. Na predavanje smo vsi navdušeni in radovedni prišli 23. septembra 2008 ob 16:15 uri v prostorih ŠCRM-ja. Dr. Petrač pa vendar ni prišel k nam, da bi razlagal o stvareh, na katere se ljudje najprej spomnijo ob še vedno nekako znanstveno fantastični besedi »vesolje«. Torej ni razlagal o orjaških laserskih bitkah v črni praznini, o norih znanstvenikih, o govorečih opekačih kruha in o vihtenju žaromečev (kar je sicer škoda, saj veliko mladostnikov zanima, kako to zgleda v praksi). S predavanjem je namreč začel kar lepo od začetka – no, ne ravno od samega začetka vesolja, ampak o začetku t.i. vesoljske dobe in človekovega posega vanjo.

OBISK ZNANSTVENIKA

ZELENO

36

Začetek vesoljske dobe so prvi zaznamovali Rusi z njihovim prvim umetnim satelitom Sputnik 1. Ko so ga leta 1957 izstrelili v orbito in tako načeli vesoljsko dobo in istočasno še tekmovanje med Sovjetsko zvezo in ZDA, so bili Američani močno šokirani in presenečeni, saj sta njihova dva poskusa izsterlitve projekta Vanguard spodletela. Američani se seveda niso pustili in so v zameno po hitrem postopku izstrelili še nekaj umetnih satelitov, ki so sicer uspeli, ampak ne tako, kot je to uspelo Rusom. Najbolj zanimivo je pri Rusih, kako recimo razmišljajo z zdravo pametjo – kot naprimer pri tem primeru, ko so Američani porabili milijone dolarjev, da so razvili kemični svinčnik, ki deluje v vesolju, medtem ko so Rusi enostavno uporabili navadne svinčnike. Heh, pa še radirali so lahko potem. Ta primer sicer ne sodi v to časovno obdobje prvih satelitov, a sem ga vseeno hotel omeniti. Nekateri ste ga morda že slišali, za druge je pač še vedno zanimiv in zabaven. Torej, tekma je šla naprej in posledice raziskovanja vesolja so nam, navadnim zemljanom, prinesle kar veliko tehnoloških novosti, katere so za nas danes čisto logične, nekaj let nazaj pa so bile samo iluzija, še to ne. Nekatere take »posledice« so recimo satelitska TV, internet, mobilna telefonija in še bi lahko naštevali. Zanimivo je, kako nam lahko nekaj nebesnih teles »nad glavo« popolnoma spremeni način življenja. No, ker pa že ravno govorimo o nebesih, bom

omenil še priliko o tem, kako si gospod Dušan razlaga pojma pekel in nebesa. Za nebesa ponavadi rečemo, da so nad nami oziroma »gor«. Za pekel pa ravno obratno, da je »spodaj«. Torej, kako si pa ljudje na drugem koncu sveta to predstavljajo? Po našem bi morali oni imeti to ravno obratno, ampak še vedno oni trdijo, da so tudi za njih nebesa »gor« in pekel »dol«. Torej so po tem razmišljanju nebesa in pekel povsod! To je tudi nekako res. Enako je predavatelj omenil za vesolje – vesolje ni samo zgoraj, ampak je povsod in mi smo v njem in del njega. Dovolj o peklu in nebesih; raje preselimo nazaj v vesolje. Naslednja stvar, ki jo je omenil, sta legendarni ameriški vesoljski sondi Voyager 1 in Voyager 2. Obe so izstrelili leta 1977, zanimivo pa je, da je bil Voyager 2 izstreljen pred Voyagerjem 1, obe sondi pa sta sicer imeli različne poti. »Dvojka« je imela cilj, da obišče zunanje planete Jupitra, Saturna, Urana in Neptuna, kar ji je seveda tudi lepo in s fotografijami opremljeno uspelo. Obe sondi pa sta za na pot dobili še sendviče z mortade... em, podatke o človeški civilizaciji. Ti so shranjeni na pozlačeni bakreni gramofonski plošči, spravljeni v aluminijasto skrinjo, na kateri so vgravirana navodila za uporabo, priložena pa je še gramofonska igla. Plošča, ki nosi naslov Zvoki Zemlje (The Sounds Of Earth), vsebuje štiri tematske skupine podatkov, med katerimi so zvoki narave in

živali, človeški govor (pozdravi v različnih jezikih), glasba (ljudska in umetna) in tudi slike. Nekateri glasbeni izvajalci, med njimi so J. S. Bach, W. A. Mozart in L. van Beethoven, so torej tudi v vesolju. Dobra izbira, ni kaj. Upajmo samo, da vesoljci, ki to najdejo, ne poslušajo metal/tehno zadev. Ja. Kot zanimivost je vredno omeniti tudi, da je Voyager

OBISK ZNANSTVENIKA

ZELENO

37

2 trenutno približno 100 astronomskih enot stran od Zemlje, kar je približno 12 svetlobnih ur. To si lažje predstavljamo, če povem, da je ena astronomska enota povprečna razdalja od Zemlje do Sonca, kar znaša 150 milijonov km in da je za to dolžino potrebno približno 12 ur potovati s svetlobno hitrostjo, ki pa je približno 300.000 km/s. Matematika in računanje sta prepuščena vam. Seveda pa so se ob vsem tem vznemirjenju pri predstavitvi, med učenci, začela pojavljati vprašanja o »Marsovcih« oziroma o zunanjezemeljskem življenju, tako da smo hitro prišli do take teme. Dr. Petrač nam je razložil, zakaj je malo verjetno, da odkrijemo druga bitja v vesolju, saj je že primer pri Voyagerju, ki je tako oddaljen, da si sploh ne predstavljamo, in je čudno, da se po vsem tem času v vesolju, še vedno ni niti za tretjino približal najbližji zvezdi (poleg Sonca). Ta zvezda se imenuje Proksima Kentavra in je približno 367 astronomskih enot oddaljena od Sonca. In tudi, če že bi tam obstajal nek planet, podoben Zemlji, če ga že slučajno odkrijemo, kaj bo potem? Saj zdaj nič ne moremo, da bi ga na kakšen način dosegli, ker bi potrebovali hitrost svetlobe, da bi mu prišli blizu, ki pa je nedosegljiva (zaenkrat). Tako so tudi tiste govorice o tem, da nas vesoljci hodijo obiskovat, malo za lase privlečene, če že dvomimo o »zunanjem« življenju, zdaj jim moramo (ubogim vesoljcem, šmrk) pa še postaviti zahteve, da morajo biti super razviti, da nas bodo lahko obiskali – če že mi ravno ne moremo njih. Pri tem je gospod omenil še organizacijo oziroma skupino ljudi, ki se (namerno) ukvarjajo z raziskovanjem druge življenjske inteligence v vesolju. Poznani so pod imenom SETI (Search for Extra-Terrestrial Intelligence) in že vrsto let aktivno pošiljajo in poskušajo sprejeti kakšne uporabne signale oziroma sporočila iz vesolja. Primer je njihov projekt Phoenix, pri katerem so menda odkrili vodo na Marsu.Več o njih nam dr. Petrač pravzaprav ni povedal, razen

tega, kako ljudje včasih pretiravajo – omenil je, kako so »marsovci« neki družini ugrabili otroka in čez nekaj dni so ga našli vsega krvavega pred hišo. »Če jih že ugrabljajo, potem naj vsaj cele nazaj prinesejo!« je povedal Dušan. Mogoče, da res nekateri pretiravajo s tem, a vendar vsi vemo, da nam pri Nasi še marsikaj prikrivajo oziroma nam ne povejo vsega, saj vendar ne morejo in ne smejo. Med vprašanji pa se je seveda pojavilo še eno tipično: Ali je pristanek na Luni resničen? Tu je gospod Petrač hitro in suvereno odgovoril: »Tisti, ki mislijo, da na Luni nismo pristali, rabijo zdravljenje.« O pristanku se je po svetu nabralo veliko špekulacij in raznih (lažnih?) dokazov, na primer slika z Lune, kjer zastava plapola, ki sicer ne bi smela, saj ni vetra. Menda so nekateri tudi iskali lokacije na Zemlji, kjer bi se pristanek lahko posnel. Bile so cele teorije. Spomnim se, da so enkrat omenjali neko puščavo v Turčiji, kjer naj bi bilo podnebje in relief in vse drugo ugodno za snemanje. Ampak to so pač samo teorije, ki konkretno pač niso dokazane in jih ne moremo upoštevati. Ko smo že »na« Luni, bom razložil še dogodek, ki se je Dušanu Petraču pripetil enkrat na neki predstavitvi v Ameriki. Torej na tej predstavitvi je doktor Petrač vprašal občinstvo (pogovarjali so se ravno o pristanku na Luni), kako to, da pri pristanku niso uporabili padal. Nobeden ni vedel oziroma se v tistem trenutku ni mogel spomniti, nakar se je oglasila majhna deklica in s svojim nežnim glaskom rekla: »Saj na Luni ni zraka!« Vsi so se takoj udarili po glavi, češ »kako se nisem mogel spomniti«, medtem ko je to malo dete pobiralo vse pohvale. Njena mama jo je pobožala in rekla: »To je pa moja punčka!«. Raziskovalec slovenskega rodu je naredil veliko dobrega za Naso, popravil je mnogo velikih in malih napak, ki bi bile lahko usodne. Med njimi so tudi, kako je bil enkrat vodja izstrelitve in jo je pravočasno odpovedal in s tem tako rekoč »prišparal«

OBISK ZNANSTVENIKA

ZELENO

38

nekaj milijonov dolarjev. No, eno izmed zadnjih, bolj pomembnih reči je bilo tudi, ko je odkril veliko napako na infrardečem satelitu, s katerimi se je tudi ukvarjal v njihovi pionirski dobi. Trdil je, da je 99,9% prepričan (ni hotel reči 100%, zato da bi bile v časopisih lepše številke), da satelit ne bo uspešen. Šef ga je nadrl, češ, kako si dovoli dajati takšne izjave. Zaradi tega bi morala firma plačati 50.000 dolarjev na dan, a se je izkazalo, da je imel Petrač prav in pozneje, ko si je ogledal satelit še od blizu, je odkril še več napak, kot je mislil, da jih je. Še dobro, da se je tako izkazalo, saj je pozneje ugotovil, da je (spet) »prišparal« ogromno denarja. To je ugotovil šele pozneje, saj je najprej mislil, da je naredil samo malenkost s tem, saj koliko pa lahko stane en tak majhen satelit. Ko sta pozneje po tem šla z ženo na križarjenje z res ogromno ladjo – bila je cel hotel na vodi -, se je tam pozanimal, koliko taka ladja stane. Dobil je odgovor, da je približno pol milijarde dolarjev. Ko se je vrnil s križarjenja pa je iz radovednosti še pri Nasi povprašal, koliko približno stane tak infrardeči satelit, ki ga je “rešil”. Povedali so mu, da stane milijardo dolarjev! Sploh mu ni šlo v glavo, kako lahko tak satelit toliko stane, saj to je vendar za dve taki križarki, s katero je križaril. Bil je res vesel in ponosen nase, da mu je uspelo rešiti toliko denarja. Predstavitv je bila dolga, a je vseeno zmanjkalo časa za sto različnih vprašanj, tako da je gospod Petrač počasi moral zaključiti. Za konec pa je na hitro omenil še eno pomembno žensko, ki ima tudi

slovenske korenine - Sunito Williams. Kako pa ima lahko tako ime kaj zveze s Slovenijo? Razložil je, da je njen oče iz Indije, medtem ko pa je njena mama slovenskega rodu. Pri NASI dela kot astronavtka in to zelo uspešno, saj je dobila že mnogo priznanj in pohval za njene ekspedicije v vesolje. Nazadnje, ko je bila v vesolju z ladjo Discovery, je menda s seboj vzela celo nekaj “tapravih” slovenskih kranjskih klobas, kot je bilo zapisano v nekem ameriškem časopisu, da naj bi s seboj vzela: “… a package of Bill Azman's smokies thin, spicy sausages that are oh-so-tasty.” Po domače rečeno, so bile klobase iz Ažmanove mesarije iz Euclida pri Clevelandu. Tako da smo bili tudi Slovenci v vesolju! Čeprav kot klobase. Ampak pustimo za zdaj to, saj počasi se daleč pride. Ko bo naslednjič šel Slovenec v vesolje, bo pa mogoče potico vzel. Kakorkoli že, mislim, da smo vsi lahko uspešni in da lahko vsak Slovenec - četudi že preprost kot je, in s klobaso v roki - , če si res želi, tudi pride v vesolje oziroma vsaj do NASE, kot je to uspelo Dušanu Petraču, na katerega smo zelo ponosni, da v našem imenu dela take čudeže. Ponosni smo tudi, da je pripravljen obiskati dijake naše šole (zdaj je bilo to že drugič) in nam pripoveduje zanimive in resnične zgodbe iz skrivnostnega sveta vesolja. Občudovali smo tudi njegovo slovenščino, ki jo je v tujem svetu tako dobro ohranil, čeprav smo mu morali pri nekaterih izrazih malo pomagati. Verjamemo, da bo še kdaj naš gost.

Andraž Hrovat, 2.b

HOBI DIJAKOV

ZELENO

39

Intervju z dijakom Maticem Kapšem iz 4.a in njegovim prijateljem Miho, študentom Fakultete za elektrotehniko

SPOSOBNOST VEČJE KONCENTRACIJE, POTRPEŽLJIVOSTI IN VZTRAJNOSTI V prostem času imajo ljudje najrazličnejše konjičke, med drugim tudi izdelovanje maket. Z maketarstvom se ukvarjajo ljudje različnih starosti, od predšolskih otrok in vse do upokojencev. Da bi ta zanimiv hobi spoznali tudi vi, vam ga bosta na kratko predstavila moja sogovorca in hkrati tudi odlična maketarja. To sta Matic Kapš in Miha Korošec.

Kdaj si se začel ukvarjati z maketarstvom in kdo te je navdušil za to? Matic: Z maketarstvom sem se začel ukvarjati pred približno desetletjem, ko sem prvič sestavil plastično maketo. Na začetku so bila to letala. Pravzaprav me je za to takrat navdušil moj ded, France, ki mi je tudi za rojstni dan podaril maketo. Jaz sem jo nato sestavil oziroma zlepil skupaj. Je pa res, da te začetne makete niso bile lepo obdelane, deli niso bili pobrušeni, nič nisem barval, vsaj ne vsakega dela posebej. No, potem pri poznejših maketah, še zmeraj v tem prvem obdobju, sem zadeve tudi pobarval, ampak šele nato, ko sem jih sestavil. Najprej sem jih sestavil oziroma zlepil, šele nato je sledilo barvanje, kolikor se je pač dalo. Sicer to ni bilo barvano po kakšnih navodilih ali pa po slikah, ampak

sem maketo barval po svoje. No, to je bilo to prvo obdobje. Takrat sem sestavil približno 5 letal, 1 helikopter in 1 vlak. Potem pa je to veselje do maketarstva v meni zamrlo in sem prenehal z izdelovanjem plastičnih maket za kar veliko let. Nato pa se je Miha začel ukvarjati s tem in tudi mene vprašal za nekaj nasvetov, saj sem že prej sestavljal makete. Skratka, potem sem spet dobil veselje do maketarstva. To je bilo jeseni leta 2005, ko sem se odločil, da bom naredil prvo avtomobilsko maketo. Šlo je za Ferrari 465 Daytona iz sedemdesetih let. Že od nekdaj so mi bili všeč starodobniki in športni avtomobili in zato sem se odločil narediti to maketo. Tokrat sem se prvič striktno držal navodil, barval sem posamezne dele tako, kot je pisalo v navodilih, in jih šele nato pobarvane lepil skupaj. Seveda pa so bile

HOBI DIJAKOV

ZELENO

40

prisotne še velike napake. Nisem še dovolj brusil delov,… Pravzaprav sem se takrat preizkusil tudi v barvanju z zračnim peresom za barvanje karoserije, vendar mi tudi to takrat še ni najbolje uspevalo. Potem pa se je moje znanje z vsako maketo stopnjevalo, dokler nisem dosegel te ravni, na kateri sem sedaj. Miha: Že od malega me je veselila igra, pri kateri je bil glavni namen sestavljanje, s tem pa si prišel do končnega izdelka. Starši so mi v rani mladosti pogosto kupovali igrače v obliki raznih kock za sestavljanje. Najljubša igrača pa so bile Lego kocke. Tam si lahko sestavljal predmete iz vsakdanjega življenja kot so avtomobili, hiše, letala, itd. . Lego kocke so me spremljale skoraj vsakodnevno do sredine osnovne šole. Še vedno rad občasno odprem škatlo s kockami in sestavim kakšno zanimivost. Od 5. razreda osnovne šole pa je v igro vstopil računalnik, vse bolj se je pozabljalo na realne igrače in ročne spretnosti. Po nekaj letih in občasnem dolgočasenju ob računalniku pa se je porodila želja, da bi zopet kaj sestavljal. Lego kocke so se skozi leta precej spremenile, postale so precej poenostavljene, zato sem iskal nekaj novega, pa vendar podobno zasnovanega. Že v osnovnošolskih letih sem sestavil

nekaj plastičnih maket letal, pa sem se spomnil na ta konjiček. Hitro sem pobrskal po internetu in našel forum, na katerem je bila glavna tema sestavljanje plastičnih maket avtomobilov. Od takrat naprej že nekaj let sestavljam plastične miniature pravih avtomobilov.

Razloži, kaj sploh pomeni biti maketar? Matic: Maketar je človek, ki dela makete. Makete pa so pomanjšana realna zadeva. To je predmet, ki je čim bolj identičen pravemu, vendar je v manjšem merilu. Maketar je človek, ki mu uspeva delati dobre makete. Lahko tudi slabe, še zmeraj si maketar. (smeh) Miha: Nekakšna definicija makete je predmet ali oseba narejena v pomanjšanem merilu, z vsemi detajli in s pravimi barvnimi odtenki, v kar se da veliki podobnosti s pravim modelom. Maketa naj se z razdalje 50 cm s prostim očesom vidi kot pravi predmet ali oseba, katero maketa ponazarja. No, maketarji pa smo osebe, ki izdelujemo makete. Seveda je v ozadju pomena 'biti maketar' skritega še veliko več.

So bili začetki težki? Matic: Vsak začetek je težak. No, če bolje pomislim, pa ni bilo tako težko. Takrat, ko sem izdelal prvo maketo, sem mislil, da je

HOBI DIJAKOV

ZELENO

41

izvrstna, zdaj pa vidim, da ja katastrofalna. (smeh) Miha: Začetki pri meni niso bili težki, saj sem nekaj rokodelskih spretnosti že imel. Odlično podporo in nasvete za gradnjo maket sem dobil na maketarskem forumu. Tudi veliko vodičev za razne tehnike maketarstva sem našel na internetu. Za to zvrst hobija pa obstaja kar nekaj revij in ostale literature.

Kako si se izpopolnjeval? So ti pomagale knjige, internet ali kaj drugega? Matic: Hm, kaj me je v bistvu gnalo naprej? Naprej me je gnala težnja po perfekcionizmu, saj nisem bil z ničemer zadovoljen. To je hkrati dobro in slabo. To me je gnalo vedno v večjo natančnost. In tako kot sem že prej rekel, prvih maket nisem barval, potem so prišle barve, nato sem začel brusit nepravilne odlitke, sledilo je izdelovanje in dodajanje povsem novih delov in tudi dodajanje različnih dodatkov, uporaba specialnih tehnik, recimo staranje, »wash« in tako naprej. Veliko idej sem dobil od kolegov maketarjev. Npr. z Mihom sva tudi veliko sodelovala. Veliko informacij pa mi je prinesel tudi internet, torej medmrežje. Delujeta tudi dva slovenska maketarska foruma www.makete.net in www.makete.si. Makete.si je bolj specializiran za vojaške makete, medtem ko sem jaz aktivnejši član foruma makete.net, kjer objavljam tudi vse svoje izdelke in kjer si izmenjujemo mnenja z ostalimi avtomobilskimi maketarji. Seveda smo tudi kolegi. Na tekmovanjih se srečamo, pogovorimo, vprašamo koga za nasvet in tako naprej. Obstaja tudi več dobrih knjig o maketarstvu, na žalost ni nobena v slovenščini. Eno sem tudi prebral in v njej je veliko nasvetov, zelo je koristna, vendar pa sem veliko stvari vedel že prej. Moje mnenje je, da slovenski maketarski prostor nujno potrebuje maketarsko knjigo oziroma priročnik v slovenščini, katere pa trenutno nimamo in tudi nič ne kaže, da jo bomo kmalu dobili. Največ ti pa prinese samo

učenje, treba je biti samouk. Težiti moraš k čim boljšemu izdelku. Vsaka maketa je boljša od prejšnje. Miha: Izpopolnjevanje je z vsako gradnjo nove makete. Tu štejejo izkušnje ter učenje in poizkušanje novih tehnik gradnje. Ogromno sem se naučil preko slovenskega ter tujih maketarskih forumov. V primeru težave ali vprašanja, če si sploh na pravi poti, povprašaš na forumu in kmalu dobiš pravi odgovor, če si le pridružen kateri izmed maketarskih skupnosti na internetu. Zaradi sodelovanja večjega števila ljudi se hitro najdejo odgovori. Tudi tukaj drži rek 'več glav več ve'.

Na kakšni ravni je maketarstvo v Sloveniji? Matic: Maketarstvo v Sloveniji se še nekako razvija, predvsem avtomobilsko, pod to štejemo izdelovalce civilnih vozil, se pravi izdelovalce avtomobilov, motorjev, kot tudi dirkalnikov in pa tovornjakov. Vedno več je maketarjev te vrste, število udeležencev na tekmovanju je vsako leto večje. Makete so kvalitetnejše. Težko pa bi rekel, da je maketarstvo v Sloveniji na nizki ravni. Vsako leto je tudi več različnih tekmovanj. Letno se zvrsti približno pet tekmovanj v slovenskem prostoru. Oblikovana je tudi neka zveza, poimenovana Zveza graditeljev plastičnih maket Slovenije, ki nekatera tekmovanja tudi organizira. V različnih krajih Slovenije obstajajo različni maketarski klubi, ki delujejo in skrbijo za svoje člane. V slovenskem prostoru sta se nekako oblikovali dve maketarski struji, torej na eni strani avtomobilski maketarji in na drugi strani maketarji, ki jih bolj zanimajo letala in pa ostalo vojaško plehovje. Pravimo jim tudi konzervarji, medtem ko nas oni imenujejo avtomobilčkarji. Skratka, na žalost je v preteklosti že večkrat prihajalo tudi do resnejših sporov med eno in drugo stranjo. Ponavadi so oni zaradi svojih neumnih, ostrih, bedastih izjav začetniki prepirov. Kljub temu pa se mi zdi maketarstvo v Sloveniji na solidni ravni,

HOBI DIJAKOV

ZELENO

42

imamo tudi spletno trgovino s plastičnimi in kovinskimi avtomobilskimi maketami v vseh merilih. Poleg tega ne smem pozabiti omeniti še maket malih železnic, o katerih pravzaprav vem zelo malo, ampak moram omeniti, da so prisotne tudi te. Miha: Maketarstvo je v zadnjih letih definitivno na pravi poti. Žal sta v Sloveniji še vedno dejavni dve skupini maketarjev, kateri se delita na izdelovalce maket avtomobilov, motorjev in tovornjakov ter izdelovalce ostalih maket kot so tanki, letala, ladje. V zadnjem času pa se skupina ljudi trudi, da bi se ta dva dela združila med sabo, saj vendarle vsi pripadamo enaki podzvrsti umetnosti, vsi izdelujemo makete. Zaenkrat združevanju kaže dobro, kar pa je dobro tudi za maketarsko sceno, saj se s prepletanjem različnih tehnik pri različnih podzvrsteh maketarstva lahko marsičesa naučimo.

Ali imate maketarji svojo spletno stran, kjer si izmenjujete svoje izkušnje, razkazujete svoje umetnine na slikah,…? Matic: Seveda. Kot sem že prej omenil, obstaja več slovenskih maketarskih strani. Omenil bom meni najljubšo, ki se nahaja na domeni www.makete.net. Na tej strani lahko najdemo spletno trgovino z maketami in ostalimi potrebščinami in pa tudi seveda internetni forum, na katerem si maketarji izmenjujemo svoja mnenja, prodajamo stvari, ki jih ne potrebujemo, kupujemo, vprašamo za nasvete in pa seveda pokažemo, kaj smo naredili in kaj trenutno počnemo. Objavljajo se lahko slike, mnenja, razne postopke izdelave in skratka, če koga zanima, predlagam, da obišče spletni forum na strani www.makete.net in si ogleda makete, lepe izdelke slovenskih avtomobilskih maketarjev. Miha: Tako je, maketarji v Sloveniji imajo na voljo dva internetna foruma. Prvi ima naslov www.makete.net in je specializiran v avtomobilistične makete, makete motorjev ter tovornjakov. Forum www.makete.si pa je usmerjen v vojaško tematiko, kot na primer letala, tanki, ladje

ter seveda še vse ostale kategorije maket. V zadnjem času pa se po obeh forumih prepletajo tudi teme maket, ki niso značilne za posamezen forum, kar je posledica združevanja maketarstva na Slovenskem.

Ali je v Sloveniji organizirano veliko maketarskih tekmovanj? Se jih pogosto udeležuješ? Kakšne rezultate dosegaš? Kako pa sploh tekmovanja potekajo? Se število udeležencev na le teh povečuje ali zmanjšuje? Matic: V Sloveniji je vsako leto organiziranih okoli pet tekmovanj. Udeležba je zelo različna. Vsako leto je prirejeno tudi državno tekmovanje (ponavadi je v Ljubljani), na katerem je največ udeležencev, medtem ko so na lokalnih tekmovanjih avtomobili oz. ostala cestna vozila morda malo slabše zastopana. Število udeležencev se vsako leto povečuje in tudi konkurenca raste. Treba je povedati, da je kvaliteta maket, ki se udeležijo tekmovanj, vedno boljša, morda tudi zaradi tega, ker tudi maketarji odraščamo in naše sposobnosti v maketarstvu naraščajo. Torej delamo zmeraj boljše makete, konkurenca je vedno hujša. Na tekmovanjih vsak maketar, ki se odloči, da bo tekmoval, s sabo prinese maketo, se prijavi in potem maketo pusti na razstavnem prostoru. Med tekmovanjem pa sodniki, torej ljudje, ki se spoznajo na makete, pregledajo vsako maketo posebej in ji dodelijo ustrezno število točk. Glede na število točk zmaga maketa z največ doseženimi točkami in domov odnese kakšno priznanje, medaljo ali kaj podobnega. V zadnjih letih se je pojavilo na tekmovanjih več kategorij. V vsaki kategoriji za motorna vozila se tekmovalci zvrstijo v dve kategoriji v Juniorje in Seniorje. Juniorji so mlajši, to so pravzaprav tekmovalci do vključno osemnajstega leta starosti. Vsi, ki so stari nad osemnajst let, spadajo v kategorijo Seniorjev. In moram povedati, da je v skupini Seniorjev konkurenca mnogo hujša, saj so tam vsi izkušenejši maketarji. Tudi sam se vsako leto udeležim vsaj enega

HOBI DIJAKOV

ZELENO

43

tekmovanja, ponavadi je to državno tekmovanje. Naj omenim, da sem bil zadnja tri leta, kolikor se udeležujem teh tekmovanj, vsako leto na državnem tekmovanju in pravzaprav mi je trikrat uspelo osvojiti prvo mesto. Miha: Med letom je v Sloveniji okoli 5 maketarskih tekmovanj, med njimi tudi najpomembnejše državno prvenstvo. Ostala pa so bolj regionalnega značaja, vendar nekatera od njih počasi dobivajo na veljavi zaradi dobre organiziranosti, zato bo kaj kmalu lahko videti več maket na regijskih tekmovanjih kot pa na državnem. Sam se udeležujem tekmovanj odkar maketarim, saj tam spoznam ali zopet vidim prijatelje iz maketarskega sveta. Včasih se tekmovanja udeležim kot gledalec, včasih kot tekmovalec, udejstvoval pa sem se tudi pri pomoči organizacije ter sodstva. Na tekmovanjih sem dosegel že skoraj vse možne rezultate, od prve prisotnosti pred nekaj leti s 7. mestom na državnem prvenstvu, do lanskoletnega naslova državnega prvaka v svoji kategoriji civilnih vozil. Tudi nekaj stopničk je bilo doseženih na regijskih tekmovanjih. Vendar pa ne glede na vse, maket ne izdelujem zaradi tekmovanj. Tekmovanja so le obstranska zabava v tem hobiju, namenjena druženju ter prikazu svojih izdelkov.

Kako narediti dobro maketo? Ali obstaja za to kakšen recept? Je to odvisno od znanja, izkušenj ali zgolj od sreče? Morda pa od vsega skupaj? Matic: Pogoj, da je maketa na koncu dobra, je velika natančnost in vztrajnost pri delu. Treba je narediti veliko podrobnosti, detajlov, vložiti veliko truda in pa seveda ogromno natančnosti. To je bistvo, da bo maketa na koncu dobra. Človek mora biti na trenutke kar preveč natančen in ne smeš biti zadovoljen s stvarjo, če ni popolna. Za to ni nobenega recepta, treba je biti vztrajen

in natančen. Seveda je veliko odvisno od izkušenj, vsaka maketa je boljša od prejšnje, saj se ob vsaki maketi naučiš nekaj novega, nov način izdelave razno raznih zadev in zato je tudi vsaka naslednja boljša, lepša in tako naprej. Prisoten je tudi dejavnik sreče. Recimo, če ti zaradi smole ravno pobarvana karoserija pade na tla, je zadeva pravzaprav uničena in lahko začneš še enkrat. Miha: Za izdelavo makete, ali bolje rečeno kvalitetne makete, je potrebno ogromno faktorjev. Maketar mora biti natančen, potrebne so ročne spretnosti pri uporabi pripomočkov za izdelovanje, porabi se ogromno časa za iskanje referenčnih slik modela, včasih je potrebno ogromno predelave, da maketa na koncu izgleda tako kot mora. Ogromno pripomore maketarska kilometrina, saj z vsako novo zgrajeno maketo pridobiš ogromno izkušenj. Sicer za izdelavo makete vedno obstaja nekakšna šablona, vendar kljub temu vsak delček makete zahteva pri obdelavi svojo tehniko. Ob tem pa je tudi veliko različnih načinov, kako priti do enakega rezultata. Maketar pa

si na koncu izbere način, kateri mu je najljubši. Na koncu pa vse skupaj zaključi tudi sreča, saj

brez nje še s tako veliko znanja ni mogoče zgraditi dobre makete.

Kako se lotiš dela? Koliko časa povprečno porabiš za izdelavo ene makete? Matic: Na začetku je potrebna dobra priprava. Pregledati, preučiti je treba načrte, slike pravih, resničnih avtomobilov, da lahko sploh začneš z izdelavo, oziroma da se lahko začneš pripravljati za izdelavo. Da se odločiš, kaj boš spremenil, naredil, predelal. Za to je potrebno včasih kaj narisati, da si potem s tem olajšaš izdelavo. Potem se lahko začne z brušenjem delčkov, z izdelavo novih, šele nato pa z barvanjem in sestavljanjem. Sestavljanje zavzame

HOBI DIJAKOV

ZELENO

44

mogoče 5 do 10 % časa. Vse ostalo pa zavzame večji del časa. Priprava, torej čas, v katerem pregledaš razne slike, revije, načrte, in da se domisliš vsega, kar boš naredil, zavzame približno 30% časa, ki ga porabiš za izdelavo makete. Težko rečem koliko časa porabim za izdelavo ene makete, saj nisem nikoli gledal na to. Je pa res, da se porabi kar veliko časa in bi rekel, da sem za zadnjo maketo porabil približno sto do sto petdeset ur. V tem je všteto vse, od priprave, barvanja in do končne sestave. Seveda je pa včasih potrebno malo počakati, saj tudi barva potrebuje nek čas, da se posuši. In zaradi tega si je treba marsikdaj vzeti pavzo in medtem delati kaj drugega. Maket ne delam vsak dan, ampak občasno. Zato tudi nimam tako velike produktivnosti, v zadnjem letu sem namreč naredil samo eno. Če bi se pa s tem ukvarjal profesionalno, tako da bi imel takšno službo, v kateri bi izdeloval makete, potem je drugače. Če se vsak dan osem ur ukvarjaš z maketami, je lahko maketa končana tudi v enem mesecu, pa je lahko še vedno zelo dobra. Za ta hobi je potrebnega veliko časa, jaz pa se ukvarjam še z drugimi stvarmi, tako da časa, namenjenega maketam, ni prav veliko. Miha: Maketo se lahko izdeluje nekaj let, možno pa jo je končati tudi v nekaj urah. Seveda je rezultat temu primeren. Sam trenutno sestavljam skozi leto eno maketo, s katero običajno tekmujem na katerem izmed tekmovanj, poleg nje pa vzporedno sestavljam makete, za katere porabim le

nekaj mesecev za izdelavo. Seveda so te makete običajno manj detajlirane, ter tudi način sestavljanja je lažji. Glede na to, da na leto končam kakšne 4 makete, bi lahko dejal, da porabim za izdelavo ene makete okoli 3 mesece. Vendar to je zelo relativno, saj si je za izdelavo potrebno vzeti čas.

Največja napaka je, ko se hiti. Vsak bi rad do dobrega rezultata prišel kar čez noč. Vendar tudi tu ne gre kar tako. Že sama priprava na gradnjo ti vzame veliko časa. Preden poiščeš referenčne fotografije modela, vse sestavne dele, katere boš uporabil pri gradnji ter preden dodobra preiščeš podatke ter postopek izdelave makete, čas precej hitro mineva. Včasih se že sama priprava na začetek gradnje zavleče na mesec ali dva. No, tako je pri meni, ostali maketarji pa svobodno po svoji volji.

Je tvoj študij povezan s tem hobijem, ti bo to pomagalo pri poklicu? Matic: Nameravam študirati dentalno medicino, torej bom, če le ne bo težav, čez nekaj let zobozdravnik. Pri tem poklicu je potrebno biti natančen. Veliko je drobnih opravil, podobno kot tudi pri maketarstvu. S tem konjičkom sem razvil sposobnost večje koncentracije, potrpežljivosti in vztrajnosti. Prepričan sem, da mi bo vse to še kako koristilo v prihodnosti. Miha: Maketarstvo z mojim študijem elektrotehnike na grobem nima posebne povezave. Pa vendar, če dobro premislimo, inženirji elektrotehnike morajo biti natančni, skrbni, preračunljivi, pozorni na detajle, znati morajo rešiti mehanske ter logične težave, navsezadnje pa morajo biti tudi iznajdljivi. Vse te lastnosti pa definitivno pridejo prav pri maketarstvu. V primeru, da jih človek še nima, pa se jih zagotovo nauči tekom let, saj je med drugim za izdelavo dobre makete

pomembno vse zgoraj našteto.

Hvala, da sta si vzela čas, in nam

predstavila maketarstvo. Prepričana sem, da se bo v prihodnosti število udeležencev na tekmovanjih povečalo, saj sta nam predstavila ta čudovit konjiček. Želim vama še veliko lepih maket in čim boljše uvrstitve na tekmovanjih. Pa veliko sreče!

Urša Kapš, 1.b

OBISKALI SMO

ZELENO

45

Bogata učna ura v Galeriji Domžale

REZBARJENI BRIŽINSKI SPOMENIKI Pred slovenskim kulturnim praznikom smo se dijaki ŠCRM Kamnik na več načinov poklonili kulturi. Ideja, ki nam jo je ponudila profesorica slovenščine Anica Grilj, da si ogledamo rezbarjene Brižinske spomenike v Galeriji Domžale, se nam je zdela imenitna, saj smo to snov obravnavali pri pouku. Posebno pa smo bili presenečeni in ponosni, ker nas je v razstavnem prostoru počakal sam avtor gospod Matjaž Brojan. Ob rezbarjenih spomenikih nam je povedal toliko zanimivosti, da jih ne bi mogli spoznati pri več urah slovenščine, zgodovine in še kakega drugega predmeta. V originalnem jeziku nam je prebral najstarejše slovenske rokopise kar iz tabel, ob tem pa nasul še zvrhano mero pomenov besed v številnih jezikih. Ti rezbarjeni spomeniki so delo Matjaža Brojana, znanega Domžalčana, dolgoletnega časopisnega urednika, radijskega novinarja in publicista. Pred 12 leti se je odločil za ta projekt in ga uspešno izpeljal. Vanj je vložil veliko časa ter še več truda in potrpežljivosti. Tako nam je z veseljem povedal vse o pomenu Brižinskih spomenikov, njihovem nastanku, kako je potekala izdelava njegovih spomenikov ter še mnogo več. Opozoril nas je na to, da so Brižinski spomeniki najstarejši zapis slovenskega jezika, saj so nastali nekje med letoma 972 in 1039. Imenovani so po kraju, kjer so jih našli, to so Brižine ali po nemško Freising, zato jim rečemo tudi Freisinški spomeniki. Navajeni smo, da so spomeniki iz lesa ali kamna in je nekoliko nenavadno, da te listine imenujemo spomeniki, zato nam je obrazložil, da imajo posebno spomeniško vrednost, saj so dokaz o kulturni razvitosti slovenskega naroda pred tisoč leti. Napisani so s črnilom iz saj in hrastovih šišk v karolinški minuskuli. Zanimivo je, da se je črnilo popolnoma ohranilo vseh tisoč let. Brižinski spomeniki so del kodeksa, ki je imel lesene platnice in bil prevlečen z belim svinjskim usnjem. Kodeks je pripadal freisinškemu škofu Abrahamu. Slovenska besedila treh spomenikov, ki obsegajo devet popisanih strani, so zapisana v latiničnem rokopisu. Prvi in tretji spomenik vsebujeta obrazec spovedi, drugi pa je Pridiga o grehu in

pokori. Gospod Brojan nam je prebral celoten drugi spomenik v originalu. Le redki znajo brati karolinško minuskulo, zato smo lahko resnično veseli, da smo bili temu priča. Gospod Brojan nam je povedal, kako se je lotil tega obsežnega projekta. Besedilo Brižinskih spomenikov je preko episkopa projiciral na steno, pred katero je postavil lesene lipove plošče, v katere je z različnimi rezili počasi in natančno, črko za črko, besedo za besedo, izrezbaril celotne Brižinske spomenike. Vseh 29 plošč je prebarval z barvo, ki jo je pridobil iz domače, slovenske zemlje. Le-to je prelil s kropom, da je dobil ustrezno, obstojno

OBISKALI SMO

ZELENO

46

barvo. Zaupal nam je, s čim se ukvarja trenutno in svoje načrte za prihodnost. Po tem, kar smo videli, ni nikakršnega dvoma, da ne bo navdušil številnih Slovencev s svojimi naslednjimi mojstrovinami. Na nas dijake je naredil izjemen vtis, saj smo komaj dojeli, da nekdo lahko naredi tako mojstrovino. Ob poslušanju branja slovenščine 10. stoletja in izjemni razlagi pa smo začutili njegovo predanost slovenskemu jeziku in narodu. Brižinske spomenike danes hranijo v knjižnici v Münchnu. Pred petimi leti, leta 2004, so bili originalni Brižinski spomeniki preneseni na razstavo v Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljano. V Slovenijo so bili le posojeni za enomesečno razstavo ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Takrat so imeli redki posamezniki to čast, da so se jih z belimi rokavicami

dotikali, prelistali in jih prebirali. Med njimi je bil tudi g. Brojan, na kar je upravičeno ponosen. V prostoru, kjer so se Brižinski spomeniki nahajali, so morali vzdrževati primerno temperaturo in količino vlage, saj so tovrstne, tisoč let stare listine, zelo občutljive in moramo nanje zelo paziti, da jih ne poškodujemo. Izrezbarjeni Brižinski spomeniki pa ostajajo na slovenskih tleh, na nek simboličen način nam jih je g. Brojan vrnil, saj so identični originalu. Prav zaradi ustvarjalnosti slavista in novinarja Matjaža Brojana bodo lesene table z dragocenimi zapisi ostale naša kulturna dediščina za mnoge poznejše rodove. Dijaki nekaterih razredov smo doživeli te mojstrovine takoj ob nastanku, ob prazniku kulture, v mestu, kjer avtor deluje na mnogih področjih.

Alenka Kodra, 1.b

Vtisi dijakov: Manca Hrovat: Če bi delo primerjali z originalom, bi opazili, da sta si izredno podobna. Da bi vsebino še toliko bolj doumeli, nam je avtor sprva obrazložil zgodovino Brižinskih spomenikov, nato pa vsebino prebral z odlično izgovorjavo. Vsako poved je prebral doživeto in obenem razlagal oz. prevajal v moderno slovenščino. Povedal nam je še, da moramo biti ponosni na domovino in naš jezik.

Nana Gorjup: Bila sem presenečena, ko nam je g. Brojan s tako odlično izgovorjavo prebral vsebino Brižinskih spomenikov. Opozoril nas je na glasove tistega časa. Ob branju nam je sproti prevajal tudi vsebino. Poleg tega nas je opozoril na besede, ki jih Slovenci uporabljamo še danes. S tem smo potrdili, da so to res naši najstarejši zapisi. Ponovno smo slišali tudi zgodovino teh zapisov. Brižinske spomenike hranijo v Münchnu, leta 2004 pa so nam jih posodili, da smo si

OBISKALI SMO

ZELENO

47

jih lahko ogledali tudi Slovenci. Bili so razstavljeni v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani in profesor Brojan je bil eden izmed bralcev teh zapisov v originalu ob otvoritvi razstave vseh najstarejših rokopisov v NUK-u. Sama menim, da bi morali Brižinske spomenike hraniti v Sloveniji, vendar je usoda in zgodovina Slovencev in slovenskega jezika bila v preteklosti tako zapletena, da smo lahko veseli te ohranjene dragocenosti, čeprav je nimamo doma. Bila sem zelo vesela, da sem se lahko udeležila razstave, saj nam je g. Brojan osvežil spomin o naših prvih zapisih, na katere smo lahko zelo ponosni. Nataša Traven: Gospod Brojan je z različno velikimi dleti počasi in natančno dolbel črke, ki imajo v primerjavi z današnjimi precej zapleteno podobo. Le vztrajnost in veselje do starinske besede sta ga prignala do cilja. Povedal nam je, da se je med delom popolnoma poistovetil s takratnimi ljudmi – pisal je v njihovi pisavi, poleg tega pa je v času svojega dela vedno poslušal le ljudsko glasbo, s pomočjo katere se je še bolj vživel vanje. Po približno 10 letih obsežnega dela se mu je ves trud obrestoval, saj je v Galeriji Domžale lahko ponosno predstavil svoj končen izdelek- Brižinske spomenike v lesu.

Petra Kapš: Osebno občudujem Brojanovo delo, trud in čas, ki ju je vložil vanj, ga spoštujem in menim, da je prav, da smo ponosni na Brižinske spomenike, na naše prednike, na naš jezik – slovenščino. Cenim tudi njegovo veliko poznavanje zgodovine, Brižinskih spomenikov, jezikov, vsega pomembnega za nas – Slovence in splošno razgledanost. Rokopis je torej izjemno delo in smo Slovenci nanj lahko zares zelo ponosni, na kar nas je opozoril tudi gospod Brojan, ki nam je na koncu položil na srce besede, naj bomo ponosni na svoje prednike, na svoj narod, ponosni na to, da smo Slovenci, na naše dosežke, saj kljub temu, da smo manj številčni, da morda nismo vojaško najmočnejši, največji, smo vsaj enakovredni drugim narodom, če jih ne še celo presegamo v nekaterih pogledih. Menim, da je to res in bi se morali tega zavedati vsi Slovenci, zato je tudi prav, da smo si ogledali razstavo, saj je delo, katerega je ustvaril gospod Brojan, res izjemno, vanj je vloženega veliko truda, časa, zato gospoda Matjaža Brojana občudujem in moje mnenje je, da si je vredno vzeti čas in pobližje videti to umetnino.

OBISKALI SMO

ZELENO

48

VPLIV JAZZA NA UMETNO GLASBO V torek, 24.3.2009, smo si dijaki prvih letnikov ŠCRM Kamnik ogledali v Cankarjevem domu v Ljubljani muzikal »Vpliv jazza na umetno glasbo«. Predstavo smo gledali v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma od 9.30 do približno 10.30 ure. Glasbo je izvajal Orkester Slovenske filharmonije, katerega je vodil dirigent Simon Dvoršak. Program je povezoval Srečko Meh, ki se je z zanimivim izražanjem poskušal približati publiki, mladini s profesorskim spremstvom. Program je bil sestavljen iz glasbenih izsekov dveh oper: George Gershwin: Porgy and Bess ter Leonard Bernstein: West Side Story. Prvo omenjeno opero je napisal ameriški skladatelj George Gershwin. Zgledoval se je po DuBose Heywardsovem romanu Porgy, ki opisuje življenje revnih temnopoltih priseljencev, katerega je prebral leta 1927. V času svojega delovanja je namenil veliko pozornosti preučevanju življenja povprečnega Afroameričana. Tako je nastala prva črnska opera Porgy and Bess, ki je bila uprizorjena leta 1935 v New Yorku. Po zahtevah skladatelja so v njej nastopali izključno temnopolti pevci, saj je bila opera tako prirejena. To dejstvo je bilo tudi eden glavnih vzrokov, zakaj se je datum premiere tolikokrat prelagal, saj je bila takrat v veljavi še velika rasna diskriminacija. Opere ljudstvo še dolgo ni sprejelo, vse do leta 1976, ko je bila uprizorjena v eni takrat najbolj znanih opernih hiš Houston Grand opera, ki je Gershwina tisto leto tudi razglasila za enega največjih in najbolj drznih umetnikov tistega časa. S tem nazivom se popolnoma strinjam, saj je moral Gershwin imeti veliko poguma, da se je v takšnih razmerah sploh lotil tega projekta.

Avtor znamenitega muzikla West Side story Leonard Bernstein je bil rojen leta 1918 v Massachusettsu v ruski družini. Zaposlen je bil v filharmoniji New York. V zgodnjih petdesetih letih je bil verjetno med ljudmi najbolj znan skladatelj New Yorka. Tudi on se je poglabljal v življenja temnopoltih priseljencev, zaradi česar je kasneje nastal zloglasni muzikal West Side

story. Tema je vzeta iz Shakespearove tragedije Romeo in Julija. Muzikal bolj od blizu prikaže življenje dveh zaljubljenih najstnikov, ki pripadata različnima dvema etičnima in kulturnima skupinama. Tony, pripadnik ameriške skupine, se zaljubi v

sestro najvišjega na čelu skupine Puerto Rica. Temačna tema, zapletena glasba, razširjene plesne točke in poudarek na socialne probleme, so privedli do preobratov nastajanju ameriških muzikalov. Sprva so muzikal uprizorili na Broadwayu leta 1957, kasneje pa je doživela še nešteto izvedb ter različic. Sedaj je eden najbolj znanih muzikalov prejšnjega stoletja, ki se še vedno uprizarja.

Manca Hrovat in Jure Lakner, 1. b

OBISKALI SMO

ZELENO

49

Mnenja učencev Manca Hrovat: Ogled same predstave pa se mi ni zdel kaj preveč vznemirljiv, saj sem si pod oznako »muzikal« predstavljala dejansko uprizoritev vsebine, ne pa samo izvajanje določenih skladb iz teh dveh muzikalov. Vendar se mi zdi pomembno, da so vključili povezovalca, saj nam je s tem popestril celotno dogajanje. Pozornost so pritegnile tudi fotografije iz različnih uprizoritev, katere so prikazovali na platnu nad odrom. Tako smo si lahko bolje predstavljali vsebino. Izvedba se mi je zdela vrhunska, orkester je odlično odigral, prav tako jih je ves čas trdno vodil priznan dirigent Simon Dvoršak, menim pa, da bi si zaslužila boljšo publiko, saj tudi jaz nisem mogla nemoteno spremljati predstave. Sama upam, da bom kdaj deležna ogleda enega od teh dveh muzikalov v originalni izvedbi in si s tem ustvarila mnenje o glasbi prve polovice prejšnjega stoletja. Petra Kapš: Na začetku sem bila kar malo razočarana, saj sem pričakovala poleg glasbe iz muzikala še ples in vse, kar sodi zraven. Člani orkestra na čelu z odličnim dirigentom Simonom Dvoršakom svoje delo dobro opravili in nimam ničesar pripomniti. Kljub začetnem razočaranju mi je bil ogled te predstave všeč in vsa ta pohvala gre prav vsem izvajalcem, tudi povezovalcu Srečku Mehu in celotni organizaciji, saj so s predstavo začeli točno. Takšna glasba mi je všeč, še posebej pa mi je bilo pisano na kožo tista proti koncu, saj so začeli, s komorno glasbo, nato pa so zasedbo postopoma večali, nakar je igrala celotna zasedba orkestra. Torej, kratko in jedrnato, predstava mi je bila všeč, ob poslušanju sem uživala in želim si, da bi s sošolci in sošolkami še večkrat odšli na tovrstne prireditve in bi ponovili ta dan, katerega bo ohranila v lepem spominu. Alenka Kodra: Nad predstavo sem kar razočarana, saj sem pričakovala zanimivejši

nastop, pravi musical. Vendar mi je bila sama izvedba odlična, s priznanim dirigentom Simonom Dvoršakom na čelu. Eno uro smo bili prepuščeni glasbi prejšnjega stoletja, kjer so predstavili West Side Story, ki ga poznajo po vsem svetu in je bil uprizorjen že neštetokrat. Glasbeno predstavo je spremljala diaprojekcija slik iz muzikala, kar mi je bilo všeč, saj sem si z njihovo pomočjo lažje ustvarila predstavo o takratnih razmerah in samem muzikalu. Predstavo je povezoval Srečko Meh, ki se je s svojim nastopom želel približati mladoletni publiki. Temu je prilagodil svoje govorjenje, pa tudi oblečen je bil v povsem vsakdanja oblačila, kar mi osebno ni najbolj primerno za voditelja oziroma povezovalca kulturne prireditve v Cankarjevem domu. Manca Jereb: Predstava mi je bila všeč, saj sem se spoznala z glasbo tistega časa ter s skladateljevimi deli. Čeprav nisem videla muzikala in sem malo vedela o vsebini muzikala, me je povezovalec s pomočjo pevcev ter orkestra popeljal v takratni čas in skupaj so mi pričarali vzdušje muzikala. Izvedba pesmi je bila odlična, prav tako pa tudi pevska zasedba. Posebej so mi bili všeč pevci, saj so poleg vzdušja dogajanja tistega časa na nek način pokazali takratni jezik ter slog življenja. Zanimivo pa mi je bilo videti, kako se je poistovetil orkester z dirigentom ter s solisti. K celotnemu ogledu predstave pa je pripomogel tudi povezovalec, saj nam je na mladostniški način poskušal približati skladbe. Poleg tega pa so se na projekciji prikazovali tudi podatki ter slike, da smo se lahko res povsem posvetili poslušanju skladbe. Preden sem šla na predstavo, sem mislila, da bom gledala muzikal ali dele iz njega, a sem takoj, ko sem vstopila v dvorano, ugotovila, da temu ne bo tako. Pa vendar sem pogrešala malo več vsebine muzikala, saj bi s tem lahko še bolje doživljala glasbo. Še enkrat pohvalim samo izvedbo muzikala, saj so se res potrudili ter vzbudili vtis predstave.

OBISKALI SMO

ZELENO

50

NERON – ANTIČNI IN SODOBNI NOREC V ponedeljek, 16.03.2009, smo se abonenti dijaškega abonmaja zbrali pred SNG Drama v Ljubljani na četrti predstavi letošnjega dijaškega abonmaja. Tisti, ki nas navdušuje glasba, smo imeli razlog več, da se veselimo, kajti na sporedu je bil sodoben muzikal. Ne, tokrat ne bomo gledali kake zapletene tragedije, ogledali si bomo prvo uprizoritev pop-rock opere Nerona. Za besedilo je poskrbel Andrej Rozman Roza, pisatelj in gledališčnik, ki sodi med najbolj vsestranske in najizvirnejše ustvarjalce pri nas, za glasbo pa Davor Božič, glasbenik mlajše generacije, pevec in avtor številnih skladb, muzikalov, glasbe za televizijske oddaje, filme. Neron - antični in tudi sodobni »norec« nas je zelo očaral, saj je bila tako predstava kot petje izvrstno. Zgodba Nerona, rimskega cesarja in obenem tudi za nekatere edinega krivca za požig Rima, je zelo plesno in pevsko obarvana. Vpeta je predvsem v današnji čas, saj je predstavljena na čisto drugačen način, kakor bi jo odigrali v tistih časih. Je zabavna in okrutna obenem, saj se na različne načine spopada s težavami. V glavni vlogi se nam je predstavil izvrstni Jurij Zrnec, ki ga seveda vsi poznamo z malih ekranov. Očaral nas je s svojo pojavo, stasom in vragolijami, ki so zahtevale mesece napornega dramskega pripravljanja, očaralo pa nas je tudi njegovo petje. Lik Nerona je v tej predstavi v resnici otrok, ki je od matere Agripine zlorabljen, sam pa je seveda kasneje po tem vzoru zlorabljal svoje ljudstvo. Glavni lik je ljudi očaral s svojim glasom, čeprav se na trenutke pokaže, da v bistvu ni talentiran pevec. Ena izmed osrednjih vlog je Neronova mati, Agripina, ki jo je odigrala izvrstna Polona Vetrih, ukazovalna in materialistična ženska, ki osvaja predvsem s svojo očarljivostjo, šarmom in brezkompromisnostjo. Na odru se je pojavil tudi legendarni Janez Hočevar – Rifle v vlogi Seneke, Neronovega učitelja in filozofa, ki je pisal Neronu govore, da jih govori pred rimskim ljudstvom. Navdušila

nas je Popeja, Otonova žena, kasneje pa tudi Neronova žena, ki očara s svojo lepoto in pametjo. Odigrala jo je prelepa Pia Zemljič, ki kot gostja prepeva v predstavi zavoljo tega muzikala. Vlogo Tigelina pa je na svoja ramena prevzel znani Saša Tabaković, z likom prefekta pretorijanske garde, ki varuje cesarja, s svojim zvitim značajem pa tudi opravi kakšno umazano delo in nenazadnje tudi zada zadnje dejanje tragedije.V tej pop-rock operi se pojavi tudi Oto v vlogi Matije Rozmana, Neronovega prijatelja in prvega moža Popeje. Akte je Neronova ljubica, kasneje strežnica. Zgodba nas popelje v antične čase, kjer so se borili predvsem za prestol in ljubezen. Tako je potekal boj za prestol med Neronom in njegovo materjo Agripino predvsem zato, ker Neron v tako mladih letih še ni hotel vladati celotnemu rimskemu cesarstvu, Agripina je pa hotela obdržati tako visoko politično mesto in je Nerona zapeljala, da se ne bi izognil cesarstvu in bi ona lahko uživala na visokem položaju do konca svojega življenja. Boj oz. ne čisto pravi boj pa je potekal med Neronom in Otonom, saj sta bila oba zaljubljena v Popejo. Medtem Neronu niti ni bilo tako do vladanja kot do popularnosti in priznanja širokih množic. Neomajno prepričan o svojih številnih talentih in v prizadevanju po neomejeni slavi brezobzirno zlorablja oblast in podira družbene meje, kot mu očita njegova mati Agripina. Predvsem pa v svoji umetniški vnemi do glasbe izgublja realnost, in se ne zmeni za svoje najbližje, ki mu govorijo, da bo z Rimom potonil tudi on in gre dobesedno čez trupla. Tako se skozi celotno pop-rock opero prepletajo spletke, politika, ljubezen, umetnost, ples, zabave in

OBISKALI SMO

ZELENO

51

usmrtitve. Neron želi vse uničiti, saj želi obnoviti Rim v povsem novi podobi, zato ga priznajo za edinega krivca za požig Rima . Rim je bil takrat mesto velikega moralnega propada in je kar klical po »božji kazni«. Hoče, da se ga vsi spominjajo kot velikega cesarja. Padajo številne žrtve, med njimi je tudi Popeja, ki jo Neron ubije, čeprav nosi njegovega otroka. Tako se za Nerona zgodba konča tragično in tudi za vse prebivalstvo Rima. Obstaja več možnih scenarijev za Nerona, eden izmed njih je tudi, da se na koncu s Popejo poročita (Monteverdejeva različica), v SNG Drami so pa pripravili mešanico stare in moderne dobe. Sčasoma je Neron postal več kot samo glasbena komedija. V njem so tudi elementi drame in komedije. Lahko bi rekli, da je Neronova zgodba klasična tragedija, a zabavno napisana. Svoje cilje je Neron dosegal z izsiljevanjem, prisilo, s kaznimi, podkupovanjem, zarotami in umori. Tako smo dobili predstavljen antični čas na povsem drugačen način in dogajanje, ki ga je spremljalo, je bilo napisano v povsem drugačni podobi, z izvrstno interpretacijo in plesno izvedbo pa so nastop na odru še poživili. Glasba in besedilo so bili predstavljeni čisto drugače, kakor smo si predstavljali. Muzikal je izpolnil naša pričakovanja. Na prvi predstavi po premieri (dijaški abonma 1) smo nagradili igralce z dolgim aplavzom, uprizoritev Nerona pa je bila aktualna tema še naslednje dni na hodnikih in v avli na ŠCRM. Jasno, tudi pri posameznih urah pouka smo pokomentirali to predstavo. Zlasti predstavnice nežnega spola, ki niso imele abonmajskih kart, so nam zavidale, ker niso videle predstave. Začele so z akcijo iskanja rezervacij vstopnic za Nerona, vendar bodo še kar nekaj časa čakale … Tudi vsak izmed nas bi si jo rad ogledal ponovno. Predstava, kakršne že dolgo nismo videli!

Nika Meglič in Larisa Grošelj, 2.c

KONCERT V KAVARNI MAJOLKA Dijaki ŠCRM Kamnik smo dejavni na mnogih področjih. Naš center je tudi eden redkih, kjer se izvaja program DSD (Deutsche Sprache Diplome), s katerim se pripravljamo na izpit za Zertifikat Deutsch. Tako »pilimo« svoje znanje in izgovorjavo, vendar se kdaj pa kdaj znamo tudi pozabavati. V decembru smo dijaki pod vodstvom mentorice Claudie Gebhard, v Kavarni-galeriji Majolka pripravili božični koncert. V okviru DSD-ja smo letos namreč uvedli novo skupino, kjer prepevamo nemške pesmi. Naša vsestransko nadarjena mentorica nas je potrpežljivo naučila kar nekaj nemških božičnih pesmi, tistim nekoliko bolj znanim pa smo dodali tudi slovenske različice. Na koncu smo ustanovili že pravcati ansambel, saj sta se klavirju pridružili še dve glasbili – flavta in violina. V Majolki se je tako zbrala prijetna druščina naših staršev, prijateljev in profesorjev, s svojo prisotnostjo pa sta nas razveselili tudi obe ravnateljici. Naš koncert je bil nekaj posebnega tudi zato, ker ni potekal kot strogo nastopanje na odru, ampak smo k petju in sodelovanju povabili tudi našo publiko. Vzdušje je bilo zato sproščeno in prijetno, tako da smo na koncu tudi nastopajoči komajda občutili tremo. Med odmori smo lahko malo poklepetali in se posladkali z dobrotami, ki so jih spekle naše profesorice in dijakinje. Sestavili smo tudi seznam želja, kjer je vsak napisal, kaj si želi za božič, želje pa smo potem naglas prebrali. Za konec smo zapeli še obvezno Stille Nacht, oziroma po slovensko Sveta noč, ki so jo z nami zapeli tudi vsi gostje. Naše druženje smo nato zaključili in si praznično razpoloženi, pesmi prepevali še vso pot domov.

Tanja Ropas, 3.c

MEDPREDMETNO UČENJE

ZELENO

52

Ekskurzija v zamejstvo

KOT SRCE IN PLJUČA ˝Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča.̋ -Brez pljuč srce ne bo utripalo, brez srca ne bodo pljuča dihala, so bile besede nekdanjega ljubljanskega župana Ivana Tavčarja. Dijaki prvih letnikov smo se zato odločili raziskati življenje Slovencev onkraj zahodne meje Slovenije. V začetku junija, ko so se temperature dvignile že krepko nad 20°C, smo z avtobusom v zgodnjih urah odrinili izpred ŠCRM v Kamniku ter se podali na celodnevno ekskurzijo na Tržaško. Pot nas je vodila proti zanimivi pokrajini, imenovani Kras. Kljub prepričanju, da le-tega že dobro poznamo, nas je znova presenetil s svojo raznolikostjo ter hkrati tudi podobnostjo. Poslušali smo geografsko razlago, dijaki pa so prebrali tudi nekaj znanih ljudskih pripovedk o nastanku Krasa, saj pri slovenščini obravnavamo v tem času ljudsko slovstvo. Prvi postanek smo opravili na sami meji, kjer smo imeli lep razgled na italijansko pokrajino. Vodič nam je predstavil pomen Slovencev onkraj naših meja. Razmišljali smo ob informaciji, da so si le-ti kljub ozemlju, na katerem živijo, morali izbojevati pravico do maternega jezika, slovenskih društev, organizacij. Želeli smo izvedeti več tudi o značilnostih pokrajine, zato smo obiskali vasico Repno ter si ogledali odlično ohranjeno kraško hišo. Da pa je bila naša ekskurzija tudi geografsko obogatena, smo se ustavili ob izviru reke Timave, ki nas je dokončno prebudila, nadležni komarji pa so nas opomnili, da moramo nadaljevati pot. Pred nami je bil vrhunec dneva. Obiskali smo znano Rilkejevo pot, ki poteka med Devinom in Sesljanom. Ime je dobila po pesniku, Reinerju Marii Rilkeju, ki se je v času bivanja na Devinskega gradu sprehajal po njej in napisal znamenite Devinske

elegije. To je približno dva kilometra dolga pešpot na pečinah devinskih sten, ki je navdihnila tudi slovenske pesnike, kot so: Anton Aškerc, Igo Gruden ter Simon Gregorčič. Ob poti so dijaki recitirali njihove pesmi, ki so nastale z navdihom teh lepot. Pozabili nismo niti na ljudsko pesem Lepa Vida, saj naj bi ta junakinja ljudske pesmi ravno iz teh krajev odšla na nesrečno pot. Nismo zamudili niti priložnosti, da si ogledamo Devinski grad, ki se je že od daleč bahal z visokih pečin, pod katerimi se je razprostiralo morje, obdajali pa so ga prekrasni vrtovi. Notranjost gradu je čudovito opremljena s pohištvom, še iz Rilkejevih časov. Sledilo je še fotografiranje na terasi gradu s čudovitim razgledom na zalivčke in modro morje. Res bi kar ostali tu, morda bi tudi nas srečal

MEDPREDMETNO UČENJE

ZELENO

53

pesniški navdih. Pot smo nadaljevali proti Trstu, kjer nas je ujelo slabo vreme, dežne kaplje pa so pripomogle k temu, da smo pohiteli ter se v nekaj minutah znašli pod streho dijaškega doma Srečka Kosovela. Tam so nas prijazno sprejeli ter nam postregli s kosilom. Predstavili so nam pomen slovenskega dijaškega doma v Trstu. Seznanili so nas tudi s položajem tamkaj živečih Slovencev in njihovimi pravicami. Hoteli smo izvedeti kaj več tudi o Trstu, zato smo si vzeli čas ter ga samostojno raziskali. V tem času smo si na Ponte Rossu ogledali kip znamenitega književnika 20.

stoletja, Jamesa Joyca, ki je več let preživel in ustvarjal v Trstu. Tu je napisal znameniti roman Ulikses. Slovenci ga poznamo tudi po njegovem postanku v Ljubljani, ki je bil zgolj pomota, saj je prekmalu izstopil iz vlaka, misleč, da je že v Trstu, in je eno noč preživel v parku ob železniški postaji. Zato imamo na železniški postaji spominsko tablo nanj. Sprehodili smo se tudi po znamenitem pomolu San Carlo in Ketteju v spomin je dijakinja Maša recitirala njegovo pesem iz cikla Na molu San Carlo. Na programu nam je ostala le še ena postaja-ogled Rižarne. To je bila nacistično koncentracijsko taborišče, v katerem je življenje izgubilo okoli 5000 ljudi. Več o

njej smo izvedeli z video posnetka, ki so nam jo predvajali v Rižarni. Kasneje smo se lahko tudi malo razgledali naokoli. Najprej smo vstopili v sobo z več celicami, v katerih so Židje in politični ujetniki čakali na smrt. Druga soba je bila tako imenovana ”celica smrti”. Sem so tlačili ujetnike, ki so jih prevažali iz zaporov ali pa so jih ujeli med akcijami čiščenja in jih takoj usmrtili. Ko smo vstopili v to sobo, nas je spreletel srh, saj smo vedeli, koliko ljudi je tam umrlo. Po ogledu Rižarne se ekskurzija za nas še ni končala. Odpeljali smo se do spomenika bazoviškim žrtvam, izvedeli kruto zgodovino boja za slovenstvo, se zazrli po tržaškem Krasu in vaseh v okolici. Nepozaben pogled je bil na Dolino pri Trstu in reko Timav. Ko smo se vračali, smo razmišljali o bogastvu slovenskega prostora in slovenske besede, ki je v preteklosti bila na tem območju tako ogrožena. Z avtobusom smo se v večernih urah vrnili nazaj v Kamnik. Ta ekskurzija je bila zagotovo posebno doživetje in je ena tistih, ki si jih bomo dobro zapomnili. Izvedeli smo veliko o tržaških Slovencih, ki pa so vendarle Slovenci, le da živijo izven naše državne meje, ogledali pa smo si tudi naravne lepote, povezali slovensko in tujo

ustvarjalnost, ki je nastala v teh krajih. Mogočem vtis pa so na nas naredile tudi pomembne zgradbe na Tržaškem.

Eva Škrlep & Žiga Skok, 2.b

MEDPREDMETNO UČENJE

ZELENO

54

PO KOSOVELOVIH POTEH Pokrajina na zahodu Slovenije ni znana le po lepotah, ki jih skriva v temi podzemlja, ampak tudi po tem, da je bila dom znamenitemu pesniku Srečku Kosovelu. Ta je s svojimi konstruktivističnimi pesmimi oral ledino slovenske avantgarde, napisal pa je tudi veliko impresionističnih pesmi, ki so jih navdihnile prav podobe Krasa.

Lanskemu tretjemu letniku evropskega oddelka je bila dana priložnost, da se za konec tedna preselimo v pokrajino, iz katere je pesnik črpal svoj navdih. Konec maja nas je avtobus s pesmijo na ustih popeljal naproti dvema dnevoma šole med dišečimi bori. Naš cilj je bila Kosovelova pot, ki se vije po kraški planoti med Sežano in Tomajem. Pot smo začeli pred pesnikovo rojstno hišo v Sežani. Že tam nam je prof. Iva Ciglar orisala pesnikovo življenjsko pot, ki se je 14. marca leta 1920 začela prav v tej hiši. Kot najmlajši od petih otrok je zgodnja leta preživljal v varnem in spodbudnem okolju svoje družine. Oče je bil šolski nadučitelj, zelo razgledan in znanja željan človek, in to je prenašal tudi na sina. Toda zaradi svoje pokončnosti in upornosti – zameril se je oblastem – je bil prestavljen v vas Pliskovico, dve leti kasneje pa v bližnji Tomaj. Vsi člani družine so imeli v sebi umetniška nagnjenja: sestra je igrala klavir, starejši brat je pesnil, doma so imeli bogato knjižnico, kjer se je mladi pesnik srečal z Murnom, Gregorčičem ... Po začetnem spoznavanju pesnika smo krenili na pot proti Tomaju. Spoznali smo prelepo naravo kraškega sveta, ki je tako specifično vplival na pesnikovo motiviko: pot nas je vodila med ozelenelimi

vinogradi, skozi borove gozdove, med brinovim grmičevjem, burja, ki je izklesala to pokrajino, je bila ves čas naša spremljevalka. Na vmesnih postajah nam je profesorica nizala posamezne dogodke iz pesnikovega življenja: njegovo boleče doživljanje vojnih grozot, priključitev rojstne Primorske Italiji, odhod na študij v Ljubljano, prezgodnjo smrt ... Med postankom na obrobju gozda smo analizirali dve Kosovelovi pesmi, Slutnjo in Balado, ki bi ju drugače obravnavali med šolsko uro v razredu. Spoznati pesnikovo sporočilo v takem okolju je popolnoma drugače kot med sivimi stenami razreda. To je bil tudi eden glavnih ciljev poti – pobeg klasičnim učnim metodam v svet, kjer znanje diha in mi dihamo z njim. Učenci smo spremembo pospremili s pozitivnimi komentarji, saj nam je snov v tako sproščenem okolju pogosto veliko bolj dosegljiva. Podobe borov, brinja, kraških ptic, burje, polj, kamenja iz Kosovelove poezije so nam bile naenkrat tako blizu ... Po dobrih dveh urah nenaporne hoje smo prispeli do Kosovelove domačije v Tomaju. Tu je pesnik preživel svoje otroštvo, dokler ni komaj dvanajstleten odšel na šolanje v Ljubljano. V zanj velikem mestu se je počutil kot tujec. Kot človek in umetnik je

MEDPREDMETNO UČENJE

ZELENO

55

zelo trpel zaradi udarca, ki je prizadel vso njegovo ožjo domovino: Primorska in seveda Kras s Tomajem sta bila priključena Italiji in njegovi rojaki so postali pripadniki slovanske manjšine. Obiskali smo tudi pesnikov grob, nedaleč od njegove hiše. Popoldne smo se nastanili v Mladinskem hotelu Pliskovica, kjer smo imeli prosto za oddih in športne aktivnosti. Utrujeni smo se najbolj razveselili pokušine tradicionalne kraške specialitete, na mizah nas je namreč pričakal pršut. Poleg profesorice Ciglar sta bili z nami še profesorici Tičar in Jeras ter profesor Vrankar. Slednji je s seboj pripeljal najrazličnejše teleskope, s katerimi smo strmeli v črnino nad sabo, spoznali pa smo tudi sončne protuberance, zanke vodikovega plina, ki se dvigajo nad površino Sonca. Pozno popoldne smo se lotili delavnic, na katerih smo imeli različne zadolžitve: ustvarjanje konstruktivističnih in impresionističnih pesmi po Kosovelovem vzoru, uprizoritve odlomkov iz drame Plešasta pevka, pisanje lastnih pesmi ... Sledile so predstavitve. Vrhunec večera so bili recitali pesmi izpod peres naših sošolcev; za posebno obetavna

sta se izkazala dijaka Mark Bračič in Luka Hren. Po zajtrku nas je naslednjega dne čakal orientacijski tek po Pliskovici, ki ga je dodatno začinil prof. Lojze Vrankar z lastnimi fizikalnimi ugankami. Na koncu smo dokazali, da ne zmaga vedno najhitrejši, temveč je potrebno včasih zagnati tudi možgane. Naša zadnja postaja pred domom je bil ogled Spomenika braniteljem slovenske meje na Cerju, stolpa, ki se razgleduje po dolini Soče in v katerem bodo odprli muzej vojaške zgodovine naše zahodne meje. Za konec smo se sprehodili med okoliško favno in floro ter med nizkimi borovci odkrili spomenike padlim na soški fronti, podzemna skladišča in pozicije stražnih reflektorjev, ki so prečesavali okoliška hribovja.

Ekskurzija po Krasu se je tako zaključila in nas obogatila s samimi pozitivnimi izkušnjami. Pljuča so se napila primorskega kisika, literarno smo razgibali svoje sive celice, pohodniško tudi svoje noge in dokazali smo, da se lahko česa naučimo tudi zunaj utrjenega šolskega urnika. Če temu dodamo še medsebojno druženje, nove prijateljske, mogoče celo ljubezenske vezi, obilico smeha, vedno zabavno druženje s pravimi profesorji, nam ostane le še vprašanje: »Kam gremo naslednjič?«

Aljaž Tepina, 4. d

POTEPANJA

ZELENO

56

BILI SMO GOSTJE SLOVENSKE AMBASADE V LONDONU Nekateri dijaki gimnazijskih oddelkov ŠCRM Kamnik smo konec februarja odšli na dvotedenski tečaj angleškega jezika v London. Tam smo med tednom dopoldne obiskovali pouk angleškega jezika, popoldne pa so nas čakali ogledi tega zanimivega mesta.

Pouk je trajal 4 ure. Razdeljeni smo bili po različnih skupinah, glede na znanje angleščine. Kar nam je bilo vsem zelo všeč, je bilo to, da si v enem samem razredu sedel z ljudmi iz različnih držav sveta. Hitro smo navezali stike in se spoprijateljili. Večina študentov študira na šoli 6 ali pa tudi več mesecev. Profesorji so bili zelo prijazni in zabavni. Pouk je zelo razgiban, saj smo obravnavali različne teme in hkrati ob pogovoru utrjevali slovnico. Spoznali smo zanimive stvari, saj je vsak od nas povedal, kako določeni običaji potekajo v njegovi domači deželi. Pouk je bil popestren z igrami. Na šoli organizirajo tudi veliko izvenšolskih dejavnosti, kot so športne igre, ogledi zanimivosti, zabave in druženja vseh dijakov. Zadnji dan pouka smo dobili spričevala z ocenami in osebnim priporočilom profesorjev ter potrdilo o opravljeni stopnji tečaja. Po končanem pouku smo najprej odšli na kosilo, potem pa smo si ogledovali londonske znamenitosti. Vsak dan smo videli kaj zanimivega. Najbolj smo se veselili obiska muzeja voščenih lutk Madame Tussaud in muzikala 'We will rock you', ki pa si ga zaradi razprodanih vstopnic nismo mogli ogledati, a smo namesto omenjenega videli 'Jožefov pisani plašč'. Zelo zanimiv je bil tudi obisk angleškega parlamenta. Bili smo na zasedanju tako The Houses of Commons kot tudi The Houses of Lords. Naša največja čast pa je bila, da smo bili kot prva skupina dijakov v času obstoja Slovenske ambasade v Londonu, povabljeni v notranje prostore, kjer nas je zelo prijazno sprejel novi slovenski veleposlanik gospod Jarc in ostalo osebje. Pogostili so nas s sokom, ponudili piškote in nas obdarili z

darilci. Gospod veleposlanik nam je razložil, kakšna je njegova vloga, med drugim pa je povedal, da se pripravljajo na srečanje s kraljico, zaradi predaje akreditivov, ki bo dva dni kasneje. Navdušeni smo bili nad tem, da so nas sprejeli brez vsakršne vzvišenosti in začutili smo, da je Slovenija kljub majhnosti prepoznavna tudi drugod po svetu. Zvečer smo se vračali k družinam, kjer smo večerjali in zajtrkovali in seveda tudi prespali. Spoznali smo tudi nočno življenje Londona. V pube in ostale lokale mladina do 18 leta nima vstopa, kar je precej drugače, kot pri nas, zato pa smo s profesoricama odšli na bowling. Vsi, tako fantje kot dekleta, smo bili navdušeni nad nakupovanjem. Včasih nas je že kar jezilo, saj nismo vedeli, v katere trgovine bi šli prej, kajti cene so bile precej znižane. V primerjavi s Slovenijo so znane znamke precej cenejše kot pri nas. Prehitro je prišla sobota, 7. marca 2009, dan odhoda. Večina bi najraje ostala še kakšen teden, dva ali pa celo tri, a izbire nismo imeli. Veseli smo, da smo imeli možnost spoznati to velikansko mesto na različne načine. Navdušeni nad mestom, ki ga bomo z veseljem še kdaj obiskali, smo prišli celi in živi domov. Lahko bi pisali in pisali, ker smo doživeli toliko lepega in zanimivega, a bova končali s pesnikom Johnsonom, ki je rekel 'When you are tired of London, you are tired of life.' (Ko se naveličaš Londona, se naveličaš življenja), kajti vsi udeleženci se popolnoma strinjamo z njim.

Ana Zeilhofer in Marijana Kotnik, 2.c

POTEPANJA

ZELENO

57

Intervju z Žigo Hribarjem

V LONDONSKI BOLNIŠNICI Februar je bil mesec, obarvan s pričakovanji in odštevanjem dni vse do odhoda v London. Spoznali smo mesto, pridobili nova znanja in nabirali nove izkušnje. Kot vemo, je bil Žiga Hribar eden izmed tistih, ki se ga je bolezen lotila kar v Londonu. Zaradi vnetega grla in povišane telesne temperature so ga odpeljali na urgenco. Vsi smo bili presenečeni nad novico, da so Žigo obdržali v bolnici. Nismo vedeli zakaj, saj pri nas v Sloveniji bolnika s povišano temperaturo in vnetim grlom napotijo do lekarne, kjer dobi tablete proti povišani telesni temperaturi in zdravila za grlo. Kaj se je pravzaprav dogajalo, pa je najbolje, da povprašamo kar Žigo.

Najprej nama povej, kako je bilo na urgenci, kako so te sprejeli in oskrbeli? Sprejeli so me velikodušno. Najprej me je sprejel zdravnik in mi odvzel vzorec krvi. Nato so me odpeljali v drugo sobo, v kateri me je oskrbelo pet zdravnic. Dobil sem masko s kisikom za lažje dihanje, na koncu pregleda pa so me odpeljali v sobo, kjer sem preživel naslednja dva dneva.

Kaj te je najbolj presenetilo glede oskrbe; si bil zadovoljen? Glede oskrbe sem bil zelo presenečen, saj so zelo lepo ravnali z mano. Čez dan sta me na vsake pol ure pregledali dve zdravnici, ponoči pa me je nadzorovalo kar pet zdravnic.

Kakšna je bila soba, oprema, osebje, hrana,…? Soba je bila zelo velika ter razkošna. V njej sem imel dostop do interneta, televizijo in vse, kar bi si lahko privoščil v svoji sobi. Sobo sem delil še z dvema Angležema. Čeprav sem jedel samo večerjo, mislim, da je bila hrana zelo okusna. Vsi zdravniki in medicinske sestre so bili zelo prijazni in dobro usposobljeni za svoje delo. Videlo se je, da se zares zavzamejo za bolnika in ga oskrbijo na najboljši možni način.

Kako si se počutil, ko si okreval v bolnici tuje države, med ljudmi, ki jih ne poznaš? Kljub temu da sem okreval v tuji državi, nisem imel nikakršnega slabega občutka. Zelo mi je bilo všeč, ker sem se z njimi pogovarjal samo v angleščini, saj mojega materinega jezika niso razumeli, kar pa je krepilo mojo angleščino.

Ali misliš, da bi v Sloveniji doživel tudi tako dobro oskrbo kot si jo prejel v Londonu? Si imel že izkušnje s tem?

Velikih izkušenj z

bolnicami v Sloveniji

nimam, vendar

mislim, da v Sloveniji ne bi prejel tako dobre

oskrbe, kot sem jo v Londonu, saj že če pogledamo samo sobe, se slovenske nikakor ne morejo primerjati z londonskimi.

Bi se kljub neprijetni izkušnji z boleznijo vrnil v London? Seveda, z veseljem.

Ana Zeilhofer in Marijana Kotnik, 2c

POTEPANJA

ZELENO

58

Intervju s dijakom Klemenom Ogrinom, ki je že skoraj videl cel svet

POTOVANJE V NOVE ZANIMIVE DEŽELE Vsi imamo radi svoj domač kraj, vendar pa kdaj pa kdaj vsak pomisli, da bi odpotoval daleč v tujo deželo. Tudi Klemen Ogrin, dijak 1.c razreda, moj zelo dober prijatelj, rad potuje po celem svetu. Bil je že skoraj na vseh celinah sveta in komaj čaka, da lahko odleti v novo zanimivo deželo, ki se razlikuje od Slovenije. Podobnosti o svojih potovanjih nam bo povedal kar sam!

Klemen, povej nam, v katerih državah si že bil? Poleg naših sosednih držav (Italija, Avstrija in Hrvaška) sem obiskal še nekatere evropske, med njimi tudi Francijo, Nemčijo in Veliko Britanijo. Ostale svetovne države, v katerih sem bil, pa so: Združene države Amerike, Dubaj, dvakrat sem bil v Egiptu, obiskal sem tudi Avstralijo in nazadnje sem bil na Kitajskem.

Ali katere celine še nisi obiskal? Da. Nisem bil še na Antarktiki, čeprav bi jo zelo rad obiskal. Edino, kar mi ni po godu, so nizke temperature, ki jih ne prenašam najbolje. Raje bi se grel na soncu, na primer v Južni Ameriki in to je še ena celina, ki je nisem obiskal. Zelo si želim, da bi odpotoval v Brazilijo ali pa v Peru in si tam ogledal inkovsko civilizacijo.

Zakaj tako rad potuješ po svetu? Všeč so mi pokrajine in dežele, ki jih vidiš drugje po svetu. Rad imam živali in videl sem jih že ogromno, od kengurujev, velikih mačk, ogromnih kač, koal pa vse tja do klunašev in kamel. Rad raziskujem in spoznavam različne kulture in običaje ljudi.

Kaj te na potovanjih najbolj navduši? Različne stvari, različna pokrajina, raznolikost kultur, ogromni objekti, zanimivi muzeji in spet živali, ki jih drugod po svetu ne najdemo, saj so zelo redke. Navdušijo me pa tudi mesta, ki imajo več prebivalcev od cele Slovenije. V New Yorku so mi bili tudi všeč rumeni taksiji, ki so značilni za to mesto.

Katera dežela ti je ostala najbolj v srcu? To je sigurno Avstralija. Tam je zelo toplo podnebje, všeč so mi puščave in tamkajšno prvotno prebivalstvo – Aborigini. K srcu so mi prirasli tudi kenguruji in koale. Najbolj pa mi je bila všeč gora, ki se imenuje Uluru, saj je čez dan rjava, ob sončnem zahodu pa postane rdeča. V spominu pa so mi ostali tudi deževni gozdovi, saj so bile take rastline, ki jih v Evropi ni.

Bi odpotoval tja še enkrat? Da, pa ne kot prvič, da bi si ogledoval zanimivosti, ker sem že skoraj vse videl. Tja bi odšel na dopust in lenuharil na velikih peščenih plažah in se hladil v čistem morju.

Katera dežela pa ti ni ugajala in se tja ne bi vrnil še enkrat? Prav nobena. Vse so dosegle moja pričakovanja in sem se vrnil domov poln spominov. Če bi imel možnost, bi še enkrat odšel v vse dežele in kraje, v katerih sem že bil.

Kako najpogosteje potuješ? Iz Slovenije se z letalom peljemo do večjega evropskega mesta in od tam z direktno povezavo odpotujemo do cilja. Tam pa si sposodimo avtomobil ali pa se vozimo z lokalnim prometom – avtobusom in podzemno železnico.

POTEPANJA

ZELENO

59

Kaj delaš med vožnjo na letalu, kako se kratkočasiš? Na letalu mi ni nikoli dolgčas, vedno se s čim zamotim. Ponavadi preberem kakšno knjigo, lahko pa tudi gledam filme ali pa igram računalniške igrice. Če pa sem utrujen, pa velikokrat zaspim.

Ali se bojiš vožnje z letalom in ali imaš kakšne neprijetnosti z njim? Ne, letala in vožnje z njim se ne bojim. Tudi neprijetnosti nimam, ampak enkrat se mi je že zgodilo, da mi je postalo slabo zaradi hrane in sem moral bruhati. Na dolge proge je zanimivo leteti, še posebej, če so na naslonjalih sedežev ekrani, saj lahko gledaš filme in tako preživiš pot, ki traja osem ali več ur.

Kdaj med šolskim letom se odločiš za potovanje, takrat, ko imaš počitnice mogoče? Ponavadi gremo v počitnicah, vendar se zgodi, da kdaj pa kdaj manjkam pri pouku. Včasih zamudim dan ali dva, sem pa že manjkal tudi en teden, vendar se je splačalo.

Nazadnje si bil na Kitajskem. Zakaj si odšel tja? Tam še nisem bil in tudi na lastne oči sem hotel videti Kitajski zid. Zaradi olimpijskih iger, ki so potekale tam, je bilo videti še kaj novega in zanimivega, kot je stadion Ptičje gnezdo in Vodne kocke.

Kaj ste počeli, kaj ste jedli in kje ste spali? Vozili smo se iz kraja v kraj in si ogledali zanimivosti. Prehodili smo Kitajski zid, videli območje, kjer so potekale olimpijske

igre in videli smo Prepovedano mesto, v katerem so v starih časih živeli cesarji različnih dinastij. Jedli smo njihovo, kitajsko hrano. Veliko sem pojedel riža in pekinške race. Bili smo nastanjeni v hotelih, ki smo jih na dva dni menjali, saj smo potovali po državi.

Kaj vse si videl tam? Veliko sem videl. Kitajska se zelo razlikuje od naše Slovenije. Imajo drugačno vero – budizem. Videl sem templje, v katerih so bili budisti in so izvajali svoje obrede. Presenečen sem bil, ko sem videl, na kakšen preprost in skromen način so živeli. Tamkajšna mladina ni taka, kot naša, še posebno v revnih deželah, kjer morajo delati težaška dela, namesto da hodijo v šolo. Večina mladih preživlja prosti čas tako, da gredo ven na ulice in se žogajo, igrajo badminton...

Kaj ti je bilo najbolj všeč? Usta sem najbolj odprl, ko sem zagledal Kitajski zid in mesto Šanghai. Bilo je tako veliko kot New York in stolpnice so bile tako visoke, da nisem videl vrha. Žal mi je pa, da nisem mogel odpotovati na Kitajsko dva meseca prej, ko so bile v Pekingu še letne olimpijske igre. Enkrat bi si ogledal tudi ta veličasten dogodek. Mogoče bom čez leto dni odpotoval v Kanado, kjer bodo gostili zimske OI 2010.

Hvala Klemen, da si si vzel čas za odgovore in želim ti še veliko zanimivih in čim bolj pustolovskih potovanj.

Matej Jeglič, 1.b

ZMAGOVALCI

ZELENO

60

Intervju s Karin Kregar

ZGODBICA V NEMŠČINIKarin Kregar, dijakinja 2. d, je odlična v nemškem jeziku. To je dokazala, ko se je udeležila nemškega literarnega natečaja na temo Sanje in osvojila odlično drugo mesto v Sloveniji.

Kje si se naučila tako dobro govoriti in pisati nemško? Uh, večinoma sem gledala nemške programe na televiziji ter hodila na različne tečaje.

Zakaj si se odločila za to tekmovanje? Zdelo se mi je zanimivo, saj še nikoli nisem napisala nobene zgodbice v nemščini.

Kako si se počutila, ko si prejela pismo, v katerem je pisalo, da si osvojila drugo mesto v Sloveniji? Bila sem zelo presenečena in vesela.

Ali si pričakovala tak uspeh? Po pravici povedano, ja, saj vem, da sem v tem jeziku odlična.

Kje si dobila navdih za zgodbo? Navdih prihaja naravnost iz resničnega življenja.

O čem govori zgodba? Če hočete to izvedeti, boste morali zgodbo prebrati, seveda v nemškem jeziku.

Kaj pa če bi nam samo začetek na hitro povedala? Hmmm….zgodba se začne s prepoznim vstajanjem in skorajšnjo zamudo avtobusa…

Ali se nameravaš udeležiti še kakšnega tekmovanja? Vsekakor. Že v petek me čaka naslednja pola nalog.

Kako boš proslavila svoj uspeh? Odšla bom na Dunaj, kjer se bo odvijalo slavnostno podeljevanje nagrad.

Karin želimo veliko uspeha na podobnih in drugačnih tekmovanjih. Naj omenim še, da se je Karin 10.4.2009 udeležila državnega tekmovanja v znanju iz nemškega jezika. To je potekalo v Ljutomeru. En tip izmed nalog je bil tudi spis o živalih in njihovih čustvih. Kot vemo, je Karin dobra pri pisanju spisov, zato ji to ni delalo težav. Pravzaprav jih ni imela nikjer. Karin, ponosni smo nate!

Špela Gorjup ☺

GLASBENIKI

ZELENO

61

Intervju z dijakinjo – pevko Martino Šraj GLASBA JE ZDRAVILO ZA VSE Martina Šraj je dijakinja 2. č razreda naše gimnazije in zadnji šolski dan leta 2008 nas je razveselila s svojim samostojnim koncertom z gosti. Takrat smo imeli čast slišati njen prečudovit glas, ki nas je razvajal dobro uro. Da bi Martino bolje spoznali, smo se v uredništvu odločili, da naredimo z njo intervju, nekaj pa boste zvedeli še o njenem spremljevalnem bendu »Delibrah«. Kdaj si prvič nastopila pred publiko in če se

mogoče spomniš, s katero pesmijo? Uff, na to vprašanje bo pa res zelo težko odgovoriti. Verjetno se bom zlagala, ampak mislim, da je bilo to na neki vaški veselici, pela sem pa tisto pesem Čukov (Jutr mam zobarja, mama bo z mano šla, bom kr iz stola ušel k mogu rečt bom A!… Haha)

Si kot majhna deklica vedno prepevala? Saj od petega razreda nisem kaj preveč zrastla, tako da se imam še zmeraj za

majhno, ampak ja, pela sem zelo rada, kar preveč se mi zdi, zato so me vsi sošolci opozarjali, naj bom vsaj enkrat malo tiho (pela sem tudi med poukom, ja, kar tako, sama pri sebi, hehe). Ampak zdaj se znam že malo bolj obvladovati.

Si imela v začetku nastopanja veliko tremo in kako je zdaj s tem? Mislim, da imam z vsakim nastopom večjo tremo, ker imam občutek, da se moram vsakič znova bolj dokazati, je pa tudi res, da jo znam zdaj bolje skriti (no, vsaj zdi se mi). ☺

GLASBENIKI

ZELENO

62

Kdo te je navdušil za petje, igraš na kak inštrument? Navdušil prav posebej me ni nihče. Enostavno sem začutila, da je glasba nekaj, s čimer se želim ukvarjati, ker si brez nje preprosto ne predstavljam svojega življenja. Vedno sem sanjala, da bom šla na Pop stars in tam zmagala (hehe), no, zdaj si tega ne želim več. Zdaj si želim le, da bi se moja glasba dotaknila čim več ljudi. Drugače pa se učim klavir. Zaenkrat ga še ne obvladam kaj preveč, ker premalo vadim, ampak si res želim, da bom nekoč znala igrati na klavir in peti zraven tako, to je moja motivacija za naprej, da bom več in bolj pridno vadila.

Posnela si že svojo pesem. Kdo ti je napisal besedilo in kdo glasbo? Kakšni so bili občutki? O ja, moj prvi komad- Jst hočm tebe met - Besedilo sem napisala sama, tudi melodijo za refren sem že imela v glavi, ko sem prišla k Simonu Skalarju v studio. Ostalo je njegovo delo. Enostavno je začel igrati na klavir, medtem ko sem mu pela komad in tako je nastal. Občutki so bili res nekaj posebnega. Moj prvi komad, nekaj, kar sem si zelo dolgo želela. Tudi ostalim je v večini všeč in mislim, da bo, ne glede na njegovo preprostost, zame vedno najbolj spešl. ☺

V decembru si imela v šoli svoj prvi samostojni koncert z gosti. Kakšni so bili občutki, je bilo tvojim pričakovanjem zadoščeno? Ja, res je bilo, je res fajn, jaz sem uživala v nastopanju in tudi šolska publika, vključno s profesorji in ravnateljicama ne bi mogla biti boljša. Glede na to, da sem zapela pet pesmi in dve z bendom, me je malo skrbelo, da me bodo imeli že dost ... ampak je bilo kar dobro vse skupaj, (če odmislimo to, da se mi je pri zadnji pesmi odpel pas, hehe). Drugače sem pa tudi jaz uživala ob poslušanju ostalih nastopajočih. Mislim, da so vsi prijetno presenetili: Nika, Petra, harmonikaš in pa seveda oba benda. Mojim pričakovanjem je bilo več kot zadoščeno.

Imaš vzornika? Katerega? Kaj te pri njem posebno navdušuje? Če sprašujete po vzorniku iz glasbenega sveta, je to definitivno Beyonce Knowles. Tisti, ki poznajo njo in njeno glasbo malce bolje, vedo zakaj. Imenovala bi jo kar Vse v enem. Ima enega boljših glasov, kar sem jih kdaj slišala, njeni koncerti v živo me vedno znova prevzamejo (pa tudi če jih gledam samo po televiziji), poje s srcem in dušo, povrhu vsega je pa še lepa in oddajo neko pozitivno in pristno energijo.

GLASBENIKI

ZELENO

63

Kdo izmed glasbenih izvajalcev ti je najljubši? Poleg že omenjene Beyonce je dobrih glasbenikov tako veliko, da bi lahko naštevala še in še. Npr. Whitney Houston, Mariah Carey, Pink, Alicia Keys, Justin Timberlake, Usher, Rihanna, Joss Stone, Kelly Clarkson, Leona Lewis…

Od slovenskih pa se mi zelo dopadejo Omar Naber, Neisha, Alya, Jan Plestenjak, Jadranka Juras, skupina Tabu, repar Zlatko Čordić in morda bi se našel še kdo.

Kako usklajuješ šolo in glasbo? To mi ne dela večjih težav. Mislim, da se vse da, če se hoče. Poleg tega, da snemam album, treniram tudi HIP-HOP in to me sprošča ter mi daje energijo, da sem v šoli bolj zbrana. Vem, da bi mi bilo mnogo težje, če bi doma le ležala in gledala televizijo, saj bi se polenila in ne bi znala ceniti časa, ki ga imam. Tako pa poskusim izkoristiti vsak trenutek, ki mi je dan.

Bi bila poklicna pevka ali bo to tvoj hobi? Sploh ne razmišljam v tej smeri. Vem le, da si želim peti, potem bomo pa že videli, kam in kako daleč me bo pot zanesla.

Kaj ti v življenju največ pomeni? Veliko stvari v življenju mi veliko pomeni. Na primer to, da imam družino, ki mi omogoča dobro življenje in me podpira v tem, kar delam. Tudi brez svojih prijateljev, na katere se lahko zanesem, si ne predstavljam življenja. Toliko je lepih stvari na svetu, od ljubezni, do glasbe ter lepih trenutkov, ki se zgodijo popolnoma nepričakovano, da bi bilo celo glasilo premalo, da jih naštejem.

Bi rada kaj sporočila bralcem glasila Zeleno, saj so bili tudi tvoji poslušalci? Rada bi jim sporočila to, da naj verjamejo vase in naj vsakič, ko se jim zdi, da jim gre vse narobe, zavrtijo svoj najljubši komad, se zjočejo in gredo naprej. Življenje je res prekratko, da bi se zaprli sami vase in ga ne užili v največji polni meri, glasba pa je zdravilo za vse.

Domen Virant, 2.b

DELIBRAH Delibrah je rock skupina z Kamnika, ki je nastala 5.januarja 2008. Bobnar Aleš Jamšek in kitar ist Luka Šarec sta se na ta dan dobila na prvi vaji. Kmalu se jima je pridružil takrat še kitarist Jan Kregar, ki pa je pozneje začel igrati bas kitaro. Na kitari ga je zamenjal Tilen Vake, ki je kmalu poprijel za mikrofon. Tako se je izoblikovala sedanja zasedba: Tilen Vake-solo kitara in glavni vokal, Luka Šarec-ritem kitara, Jan Kregar-bas kitara, Aleš Jamšek-bobni. Preden je Tilen začel peti, je bilo še nekaj drugih pevcev, vendar se nobeden ni obnesel. Takrat so se še imenovali Orchestra. Kasneje so ime spremenili v Delibrah, ker se večina ni str injala s prejšnjim imenom. Zvrst glasbe, ki jo igrajo, je rock in njegove podvrsti. Igrajo v glavnem pesmi slavnih skupin, napisanih pa imajo že kar nekaj svojih pesmi, ki pa jih še izpolnjujejo. Upajo, da bodo čim prej posneli demo posnetke svojih pesmi, da se bodo lahko tako začeli predstavljati z njimi po nastopih. Svoj prvi nastop so imeli 22. februarja 2008, ko so igrali na rojstnodnevni zabavi. Tako so nekaj časa igrali in se predstavljali domačim in sorodnikom z igranjem na zabavah in piknikih. Svoj prvi večji nastop so imeli decembra 2008, ko so igrali na predbožičnem koncertu Šolskega centra Rudolfa Maistra. Pesmi piše bobnar Aleš Jamšek, včasih mu pomaga Tilen Vake z majhnimi popravki. Pomagajo mu njegovi glasbeni učitelji na klavirju, kitari in tolkalih. Vsi učitelji pričakujejo čimprejšnje snemanje demotov, da bodo slišali, kaj so pomagali ustvariti. Bend pa nam že sporoča, da se bodo še predstavili na naši šoli in obljublja, da ne bomo razočarani.

GLASBENIKI

ZELENO

64

Intervju z Niko Meglič - dijakinjo in pevko

POSLUŠAM TISTO, KAR MI GRE V UHO Nika Meglič je dijakinja 2.c razreda, ki se v prostem času rada sprehaja s svojim psom, njena največja strast pa je petje, ki ga sedaj že kakovostno izboljšuje pri učiteljici petja. Gimnaziji Kamnik se je predstavila na novoletnem koncertu, kjer je nastopila s pesmijo Rihanne-Take a bow.

Kdaj in kako si se začela intenzivno ukvarjati s petjem? Intenzivno se še nisem pričela ukvarjati z glasbo, sem pa naredila prvi korak k temu in sem začela hoditi na pevske vaje. To odločitev sem sprejela, ko mi je kolegica povedala za učiteljico petja, ki ima posebno tehniko učenja in do sedaj sem bila z njo zelo zadovoljna. Kdo ti je dal spodbudo? Spodbudo sem dobila pri sošolki, ki me je povabila, da ji pomagam pri izvedbi refrena, saj je ona bolj specializira za rap. Tako sva doma posneli pesem in se začele ukvarjati s tem. Posneli sva tudi »komad«v hrvaščini in upam, da ne bo ostalo le pri tem. Nikoli ne veš, kam te lahko zapeljejo pevske želje.

Kdo pa te je kot »večji in uveljavljen izvajalec« spremljal kot muza? Moram reči, da ni bilo osebe, ki bi me posebej navdušila. Od malega sem imela rada glasbo, tako kot moj oči, ki se nanjo profesionalno spozna. Enostavno ni dneva, ki ga ne bi preživela ob poslušanju »komadov« in ni vožnje z avtobusom v šolo ali nazaj, ko ne bi ob radiju zapela zraven.

Še malo na splošno o glasbi. Kakšno zvrst glasbe najraje poslušaš? Najraje imam pop, hiphop, rock in r`n`b glasbo, drugače pa nisem selektivna. Ponavadi poslušam tiste, ki mi gredo v uho, kakršnekoli že so. Najraje poslušam novejše komade, sicer pa mi nekatere stare dobre uspešnice ne gredo iz glave kar tako.

Tvoj najljubši pevec, pevka oz. skupina? Nimam najljubše skupine, niti pevke in pevca, imam pa tiste, ki jih največkrat poslušam in so mi všeč njihove pesmi. Eni izmed njih so: Rihanna, Lady GaGa, Katy Perry, Beyonce, Cascada, Pussycat dolls…kot bi mladi rekli, PoP scena. Kaj se učiš na pevskih vajah? Ko sem začela hoditi na pevske vaje, sva z mojo učiteljico petja »štartali od začetka«. Zdaj že lepo napredujeva in počasi izboljšujeva pevske nastope. Učim se predvsem tehnike petja, pravilnega dihanja in doseganja pravilnih nižin in višin. V preteklem času ste v OŠ Frana Albrehta in Preserje pri Radomljah predstavili muzikal Mamma mia v vaši izvedbi, ki sicer deluje že kar nekaj časa. Zbirali ste tudi dobrodelne prispevke. Kakšni so bili odzivi ljudi na nastop in samo zamisel? Muzikal je bila ena najboljših stvari, ki smo jih naredili v osnovni šoli in nekateri nadaljevali z njim še naprej. Nanj so se ljudje odzvali zelo presenetljivo. Bili so zelo navdušeni in to so nam pokazali s številnimi pohvalami in dobrodelnimi prispevki, na katere smo kot celotna skupina celo ponosni. In nenazadnje še, kakšne načrte imaš za prihodnost? Kratko in jedrnato - še naprej hoditi na pevske vaje in se čimveč naučiti ter upoštevati rimsko geslo: Carpe diem. Upamo, da te bomo še srečevali na prireditvah, večjih ali manjših in ti želimo veliko glasbenega uspeha, pa tudi šolske in osebne sreče.

Senta Pirman, 2.c

GLASBENIKI

ZELENO

65

Intervju z Gašperjem Kopitarjem

UPORABLJAJTE GLAVO IN LASTNO MIŠLJENJE Gašper Kopitar je mladi profesor angleščine na gimnaziji Kamnik, ki se tudi intenzivno ukvarja z glasbo. Poleg poučevanja angleščine na ŠCRM Kamnik, se ukvarja s tujimi jeziki tudi v Dudah. Pozimi čas najraje preživi v zimskih radostih, predvsem v družbi svojih prijateljev, ko pa ima kaj prostega časa, le-tega preživi ob svoji električni kitari. Glasba je njegov življenjski spremljevalec in več kot hobi. Kaj vas je pripeljalo do tega, da ste se odločili postati profesor? Če sem že koga kaj učil, kot otroke na koš metat, bordat in podobne stvari, sem se že v osnovni šoli odločil, da mi je angleščina zelo po godu. Nekako se mi zdi škoda, da ne bi izkoristil te možnosti, da če imaš neko voljo in sposobnost nekomu pokazati, kako kaj narediti in v bistvu mi tudi nikoli ni bilo težko potrpeti z nekom. Potem sem pa tudi ugotovil, da mi angleščina zelo sede in…zdaj sem tukaj. ☺ Kaj ali kdo vas je pripeljal na ŠCRM? Dejansko je bila to profesorica Tatjana Cvrtila Ložar, ki je bila moja mentorica, ko sem opravljal tukaj prakso. Kamnik mi je bil tudi že od nekdaj zelo všeč, tu imam tudi nekaj kolegov, sestrične so tudi hodile na ŠCRM… Ali vas kaj spominja na vaše šolske dni? Spominja na šolske dni? Nič me ne, ker nisem nikoli hodil na srednjo šolo in se ne spomnim, kako je to bilo (smeh). Ja, seveda, a ne vse. . Moja edina prednost je mogoče to, da za vse, kar se dogaja v razredu, oz. zakaj se nekdo tako vede, zelo dobro razumem in vem, zakaj je tako, kot je. Tako me različni izpadi učencev malokrat presenetijo. Takrat, ko sem bil jaz dijak, je bilo pa tudi tako pestro, kot tukaj. Slišali smo, da imate bend. S kakšno zvrstjo glasbe se ukvarjate? Naš bend Iscream…no, dejansko ustvarjamo nekakšno mešanico med funkom in new metalom. Včasih so dodani tudi jazzerski vložki in funky variante, da vse skupaj ni samo eno dretje. Vzor so nam recimo System of a Dawn,

Slipknot, Korn… mislim pa, da v zbornici tega ne bi precej dobro sprejemali (smeh) ☺. V bistvu ste vi tudi zanimivi za mlade, ker se ukvarjate z glasbo. Če ste pač metal, kaj vas je recimo pripeljalo v vašo glasbeno smer? Z glasbo, torej tudi z bendom, se precej resno ukvarjam, počasi izdajamo tudi našo prvo ploščo, ki bo približno v roku enega meseca zunaj. Kaj me je potegnilo v glasbo? Potegnilo me je predvsem takrat, ko smo začeli s punk rockom. V bistvu sem kot punker začel. Pa veliko stvari sem se naučil od drugih, predvsem od prijateljev. Začel sem s Čuki in Adijem Smolarjem kot 10-letni fant, nadaljeval pa s povsem drugim stilom. Kitaro sem igral že v osnovni šoli, potem pa nehal in čez nekaj časa električno kitaro kupil, pa ojačevalec od Jožeta Potrebuješa, ki igra pri Čukih. Nazadnje pa še zadnja misel za učence, če jim kaj sporočate za boljše učenje angleščine ali pa samo na splošno v življenju. Zdi se mi, da bi glavo in lastno mišljenje lahko bolj uporabljali. To je zelo pomembno, recimo pri tridesetih v razredu so vsi glasni in ko nekaj vprašaš, sta glasna samo še dva. Ja, se pravi svoje mišljenje uporabljati, pa ne se preveč obremenjevati s strahovi in drugimi slabimi izidi. Po domače: počasi in pa resno delati, ostalo pa pač zraven pripada. Tako da, če imaš rad angleščino, delaj samo angleščino. Hvala za pogovor in veliko ustvarjalnosti pri poučevanju angleščine, prav toliko pa tudi na glasbeni poti!

Nika Meglič in Larisa Grošelj, 2.c

EKONOMISTI

ZELENO

66

NA EKONOMSKI ŠOLI SE DOGAJA ☺ Meseca septembra smo ekonomci še malo spali, v oktobru pa se nam je že začelo dogajati. Najprej nas je obiskal Jure Košir, znan slovenski alpski smučar. Kot dijak je obiskoval srednjo ekonomsko šolo, ki pa je zaradi smučarske kariere včasih trpela. Prav smučarija mu je šla prav dobro od rok. Trikrat je nastopil na olimpijskih igrah in osvojil več medalj. Več let zapored je imel res uspešne sezone, ki pa so se zaključile s koncem sezone 2005/06. V času smučarske kariere se je ukvarjal tudi z glasbo. Bil je član dveh skupin, Košir's rap team in skupine Pasji kartel. Zdaj pa je zašel v poslovne vode. Pravi, da je zaenkrat tu še novinec, a se hitro uči. Ima ženo in tri otroke, s katerimi zelo rad preživlja prosti čas, a mu ga ob poslih ne ostane veliko. Smučanje in prav tako druženje s prijatelji zelo pogreša, a se mora zdaj posvetiti svoji družini in poslovnemu delu. Zelo je hvaležen svojim staršem, trenerju in prijateljem, ki so ga spodbujali skozi vso njegovo smučarsko kariero. Svetoval nam je, naj sledimo svojim ciljem in počnemo tisto, kar si res želimo, saj bomo le tisto opravljali po svojih najboljših močeh in z veseljem. Druga nas je obiskala Karmen Hribar, ki nam je povedala, kako uspešno najti zaposlitev. Svetovala nam je, naj ne čakamo, da bo nekje prosto delovno mesto, pač pa se sami že prej pozanimajmo za delovno mesto, ki bi nam ustrezalo. Če sami že prej pošljemo svojo prošnjo delodajalcu, bomo tako pokazali večje zanimanje in bomo imeli več možnosti, da zaposli prav nas. V prošnji lahko navedemo točno določeno delovno mesto, kar bo delodajalcu pokazalo, da si res želimo tistega dela. Pred delodajalcem se moramo

vesti čim bolj sproščeno in moramo paziti, da nas njegova vprašanja ne zmedejo. Znati pa mu moramo opisati naše prednosti in tudi slabosti pred konkurenti. Poleg tega smo se oktobra tretji letniki ekonomske šole udeležili tudi dveh dogodkov, ki nista potekala v šoli. Odšli smo na Študentsko areno v Ljubljano, kjer smo si ogledali različne predstavitve

študentskih servisov, kot so ŠS Maribor, ŠS Pika com in e-študentski servis. Predstavljale so se tudi različne univerze in fakultete ter turistične agencije. Poleg pa so bile tudi dobrodelne organizacije, kot sta Karitas in Rdeči križ. Dogodek je bil zelo zanimiv, saj smo pridobili veliko informacij glede nadaljnjega študija. Poleg tega dogodka pa smo obiskali tudi Dneve radovednosti, kjer smo imeli tri predstavitve. Prvi so bili Andreja Verovšek, Primož Cimerman in Tomaž Borštnar, ki vodijo spletni zdravstveni portal Med.Over.Net. Govorili so o svojih življenjskih poteh in kako so ustvarili portal. Povedali so, da imajo zelo različne karakterje, a se dobro ujamejo pri vodenju portala. Naslednja se je predstavila novinarka in urednica revije Ona, Sabina Obolnar. Povedala je, kaj pomeni biti novinarka in urednica revije in kako poteka to delo. Zadnja pa sta nastopila Boštjan Romih in Ivijana Banić, ki skupaj vodita radijsko oddajo na Radiu 1. Dobro se ujemata, saj sta oba živahna in zelo zgovorna. Pravita, da za delo na radiu ni tako pomembna izobraženost pač pa osebnost. Biti moraš drzen, prepričljiv in zabaven. In to onadva vsekakor sta.

Karmen Pirman, 3. h

EKONOMISTI

ZELENO

67

UČNA PODJETJA 2008/09 Vsak teden naši tretji letniki pridno delajo v naših učnih podjetjih. V letošnjem šolskem letu imamo štiri, in sicer: Ekso, d. o. o., ki se ukvarja s prodajo eksotičnih živali, pekarno Ni da ni, d. o. o., Diško, d. o. o., trgovino z dišavami in podjetje za organizacijo zabav in seminarjev XYX, d. o. o. Ko podjetje ustanovimo (še prej seveda spišemo poslovni načrt, napišemo družbeno pogodbo, izpolnimo obrazce za otvoritev TRR-ja, dodelitev matične in davčne številke), napišemo razpis prostih delovnih mest v našem podjetju. Nato podatke o delavcih, ki jih potrebujemo, pošljemo Zavodu za zaposlovanje (ki ga za nas »igra« Centrala učnih podjetij v Celju), naši dijaki pa napišejo prošnje in življenjepise za delovna mesta, ki jim ustrezajo. Nato z dijaki kadrovska služba izvede razgovore in izbere najustreznejše dijake za posamezna delovna mesta. Direktorja pa kar izvolimo, kar je dijakom precej zabavno. V Eksu, d. o. o. smo letos izvolili Romana Rihterja, ki je le za malo premagal kandidatko za direktorico Karin Pirnar. Ta dva dijaka bosta letos tudi predstavila naša učna podjetja na informativnem dnevu. Naše poslovanje pa izgleda takole: v registru učnih podjetij poiščemo naslove podjetij in z njimi vzpostavimo stik. Pošljemo jim katalog, ki ga sami izdelamo. Oni izpolnijo naročilnico,

kamor vpišejo izdelke, ki bi jih kupili, naš prodajni oddelek pa jim na podlagi naročilnice izda račun in dobavnico. Plačujemo s pomočjo plačilnih nalogov, bančne izpiske pa nam pošilja Centrala učnih podjetij. Te bančne izpiske nato v računovodskem oddelku poknjižimo. Poknjižimo pa seveda tudi vse izdane in prejete račune, na začetku leta pa opravimo še popis sredstev in sestavimo začetno bilanco stanja. Seveda izračunavamo tudi plače za vsakega delavca posebej. V oddelku marketinga izdelamo oglasne letake. Kar pestro dogajanje, kaj? Te je zamikalo, da bi se nam pridružil ☺? V katerem oddelku bi delal? Delujemo pa tudi izven učnega podjetja. Decembra smo obiskali sejem učnih podjetij v Novi Gorici, kjer smo navezali kar nekaj poslovnih stikov. Januarja smo sodelovali na sejmu učnih podjetij v Celju, aprila pa bomo v Zagrebu. Ja, zdaj pa vem, da bi šel rad z nami. Zakaj se pa nisi na ekonomsko šolo vpisal ☺.

CAPAJEBO Znate cirilico? Ne? No, potem pa iz opisa uganite, kje smo bili pred novim letom ☺. Na nek deževen decembrski petek smo se dijaki 3. in 4. letnikov ekonomske šole in ekonomske gimnazije ob treh zjutraj zbrali pred šolo in se odpeljali na tridnevno ekskurzijo. Na poti nam je vodička Domnika pripovedovala o zanimivostih kraja, proti kateremu smo potovali. Govorila je o vojni v Sarajevu in o prebivalcih mesta. Ob prihodu v mesto smo si najprej ogledali tunel, ki so ga zgradili med vojno, da so lahko zbežali iz Sarajeva ter vanj vnašali hrano. Nato smo se odpeljali v hotel in se udobno namestili. Po namestitvi smo se odpeljali na Baščaršijo, kjer smo imeli prosti čas in si nakupovali razne stvari, nato pa smo se vrnili nazaj v hotel na večerjo.

Naslednji dan smo se po zajtrku odpeljali na tržnico, kjer smo zapravili še nekaj konvertibilnih mark, nato pa odšli proti Mostarju. Med potjo smo se ustavili v Jablanici, kjer smo si ogledali muzej o bitki na Neretvi. V Mostarju smo imeli predavanje o ekonomskih razmerah v Bosni. Ogledali smo si nastajajoči hotel. Potem smo odšli v džamijo, kjer smo se lahko povzpeli tudi na minaret. Nato smo imeli nekaj prostega časa, med katerim smo lahko šli po nakupih. Videli smo tudi zanimiv prizor, kako je nekdo skočil za 50 EUR z mostu v Neretvo. V nedeljo smo se preko Travnika in Jajca polni vtisov vrnili v Kamnik.

Mentorica UP Ekso, d. o. o.: Renata Rihter

Tanja Plahutnik in Karmen Pirman, 3. h

POEZIJA

ZELENO

68

Si kot cvet, ki odpira svoje liste.

Si kot med, sladek.

Si kot rosa v jutru, ki spolzi po listu. Si božanska strast, ki se zvečer zapre,

in naslednji dan znova odpre. Predstavljaš lepoto,

ki jo tako zvesto skrivaš. Predstavljaš nekaj

kar se ne da opisati z besedami.

Tvoje srce je kot zmaj, ki bruha ogenj.

Ogenj vroč kot lava, kadi se od strasti.

Po tvojih žilah teče magma namesto krvi.

Vroča para nastaja in se spušča v dno kosti. Temperatura se dviga,

ogenj gori, srce v plamenih zažari,

po aorti dim se vali, mehanizem se segreva...

Zdaj veš kako nastane ljubezen.

Poglej to zlomljeno srce, ki joče,

poglej ta bled pogled, ki nekaj hoče,

poglej zdaj solzo to v očeh, ki nepremišljeno zdrsi po tleh.

Jeza v meni nenehno nori,

tolče po stenah vse do krvi.

Brezupno zdaj pade moj najvišji jaz.

V mlaki se kopa moje telo, ko reke dolgo ne presahnejo.

Slika si, ki ne zbledi.

V moji glavi imaš svoj prostor, svoj dom,

ki ga nikoli ne zapusti. Vrtiš svoj film,

ki ga ponoči sanjam, podnevi obnavljam. Želim te spet videti,

film obnoviti, kakšno sliko dograditi.

KB