SJ 2 11 260 ovitek:SJ 245.qxd 1.7.2011 13:49 Page 1

6655

Vse bi na

Slo ven ski je zu i tiXLVI - 3 (268)

66 Potrebno je

67 PRIJATELJEM

APOS TO LAT MO LIT VE

68 Julij - avgust

DUHOVNIŠKO IN REDOVNIŠKO ŽIVLJENJE V DRUŽBI JEZUSOVI69 Zlatomašnik p. France Zupančič - Tukaj sem, ker si me klical72 P. Janez Poljanšek – srebrnomašnik74 Slovesnost zadnjih zaobljub

SVETI IGNACIJ78 O svetem človeku z imenom Ignacij

MISIJONI79 Kratek pogovor s p. Janezom Mlakarjem81 P. Janez Mihelčič – 70-letnik

PRIJATELJI CENTRA ALETTI – RUPNIKOVI MOZAIKI82 Srca, ki preobražajo kamne… kamni, ki preobražajo srca

POKOJNI86 + Ivan Herceg88 Umrl je mlad jezuit

MARATON

90 Jezuit na elitnem bostonskem maratonu

93 NOVICE

junij2012

6666

POTREBNO JE

Potrebno je mnogo besed,pogledov, tihih skromnih pozornosti,toplih nežnih oči.

Studenec veselih trenutkov,cvetov na mizi,da je kruh sladek.

Potrebno je odpreti dlani,da je vonj hiše prijeten.

Nežnost sede v dlan,se v dotiku srca naužije bližine.

Treba je reči oprosti, ker se približaš bližnjemu,da se vezi utrde,treba je reči hvala.

Dar smo drug drugemu,da se v zahvali duša veseli srca bližnjega.

Da, še marsikaj je potrebno. Ni in ne more biti. Umrlo je srce.

Naj te objame moja molitev,te stisne moja roka. V oblakih ljubezni se dan spreminja v pomlad.Benedikt Lavrih

Slo ven skije zu i ti

Poletje je tukaj. Svet požira, mno-gim primanjkuje energije in težkočakamo trenutka, ko se bomovsaj nekoliko oddahnili. Kje si v mojem življenju, kje jemoje življenje? Ne vem, ne vemo.Bolj se poglabljamo, manj vemo.Več govorimo, manj povemo. Edino kar še imamo, je, da verja-memo Vate. Vate, ki tiho, nevidnosiplješ. Ti, ki včasih tudi skrivno-stno jemlješ nam najdražje stvariin ljudi. Takrat si tako daleč in ta-ko blizu. Torej tudi ves naš trud in vsa člo-veška utrujenost ne moreta bitizunaj Tebe. Tebe, ki vedno znovaprihajaš, da bi vdihnil sapo življe-nja. Prihajaš ne da bi vedeli, da si žetu. Si v duhu nad vodami, lahnemvetriču, pod hrasti, v vrtu, lomlje-nju kruha. Po teh prav majhnih

dejanjih so te razpoznali tisti, ki sijih prej učil. Tisti tvoji prvi učenci,prav nič posebnega niso bili. To-rej prav taki, kot smo mi. Samo v Tvoje Božje srce se mora-mo prepustiti. Da bi živeli in bili. Vsem blagoslovljeno poletje sredidomačih, prijateljev in sevedasredi Njega!

� Robert Dolinar

junij2011

PR

IJA

TE

LJE

M

6677

Dragi prijateljislovenskih jezuitov!

Dragi prijatelji, dragi Jezus!

AP

OS

TO

LA

T M

O L

IT V

E

Slovenskijezuiti

6688

Sploš ni:...................................................Da bi z zapornikiravnali pravično ins spoštovanjem do njihovega človeškega dostojanstva.

Mi si jon ski:...................................................Da bi mladi ljudje,ki so poklicani khoji za Kristusom,bili pripravljenioznanjevati evangelij dozadnjih meja Zemlje.

Slo ven ski:...................................................Da bi po navdihuSvetega Duha našlipot in način, kakouresničevati klicvoditeljev Cerkve knovi evangelizaciji.

avgust

Sploš ni:...................................................Da bi vsakdo imelzaposlitev tervarne in stabilnedelovne pogoje.

Mi si jon ski:................................................... Da bi krščanskiprostovoljci znalipričati za Kristusovoljubezen.

Slo ven ski:...................................................Da bi duhovnikimoč za pastoralnodelo, vztrajnost vpoklicu in težnjo ksvetosti črpali izzakramenta, ki soga prejeli primašniškem posvečenju.

julij

junij2012

Rodil sem se v Ljubljani, 28. aprila1931, v župniji sv. Petra. Oče je bilčevljarski mojster, mati pa kme-čka hči. Oba sta bila Ljubljanča-na. Od osmih otrok sem bil šesti.Deležen sem bil velike ljubezniočeta in mame, sester in brata.Starši so nas zgodaj navajali nadelo. Imeli pa smo tudi veliko ča-sa za igro. Že kot štiriletnega dečka me jevsako jutro mama vzela s seboj ksv. maši. To je imelo globoke po-sledice za moje življenje. Že v tehzgodnjih letih sem začutil, da Je-zus želi, naj postanem duhovnik.

Od prvega obhajila dalje sem bilvsak dan pri obhajilu. Jezus v ev-haristiji je postal in ostal središčemojega življenja. V osnovni šoli sem začel ministri-rati. Pri tem sem vztrajal enajst let.Neizbrisni spomini mi ostajajo navelike praznike in slovesne svetemaše. Vrsto let sem prof. dr. Jože-tu Demšarju stregel pri zgodnjijutranji maši. Velik pomen za rast mojega du-hovnega poklica je imela ljube-zen do Marije. Postal sem članMarijinega vrtca v domači župnijiin pozneje Marijine kongregacijepri jezuitih, pri Sv. Jožefu v Ljublja-ni. Doma smo vsak dan molili ro-žni venec. Tudi sam sem ga pogo-

Tukaj sem, ker si me klical

6699

DUH

OVN

IŠKO

IN R

EDO

VNIŠ

KO Ž

IVLJ

ENJE

V D

JP. France Zupančič letos obhaja50-letnico duhovništva ali zlatomašo. Ob tej priložnosti je nastalta zapis, za kar se p. Francetu za-hvaljujemo in mu čestitamo za ta-ko dragocen jubilej. Uredništvo.

sto molil na poti v šolo. V zaporu – v sa-mici – pa sem rožne vence molil vesdan.Posebno preizkušnjo svojega duhovne-ga poklica sem doživel v 7. razredugimnazije - hodil sem na Klasično gim-nazijo v Ljubljani - ko so me zaprli zaeno leto (1949/50). V srcu so mespremljale Jezusove besede: ”Vam paso celo vsi lasje na glavi prešteti. Niti lasz glave se vam ne bo izgubil.” Ostalsem miren. Vdan v Božjo previdnost. Vmeni ni nobene zagrenjenosti. Trplje-nje sem daroval Bogu za tiste, ki so miga povzročali. Podobno sem storil obdrugi veliki preizkušnji, ko so me zaprlimed opravljanjem mature (1951). Za-prt sem bil pet mesecev. Hoteli so meodvrniti od vstopa v bogoslovje. Dose-gli so nasprotno. V tem času se mi jeduhovniški poklic le utrdil. Še več. Za-čutil sem, da me Bog kliče za redovnikav Družbo Jezusovo. Po prihodu iz za-pora in opravljeni maturi sem bil sprejetk jezuitom. V noviciat sem vstopil poodsluženju vojaškega roka (1953). Kotkongreganist sem seveda jezuite po-znal že prej. Vsako leto sem se udeležilpri njih tudi duhovnih vaj za dijake. V gimnaziji so vsi vedeli, da namera-vam postati duhovnik. Kot zanimivostnaj omenim, da me je sošolec v 1. ra-zredu gimnazije (sedanji 5. razred OŠ)v svoji pesmi Moj razred ob črki “z”opisal takole (navajam po spominu):Zupančič sam / načrte svoje kuje / in ve-lik bo v samostan / odšel brez vsake mu-

je. Kot pesnik je torej prej kot jaz “ve-del”, da bom postal redovnik. Noviciat ter filozofski in teološki študijsem končal v Zagrebu pri jezuitih. Zamašnika sem bil posvečen 29. julija1962. Tudi v Zagrebu. Novo mašo semimel pri Sv. Petru v Ljubljani (12. avgu-sta). Za novomašno geslo sem si izbralbesede psalmista: Kelih zveličanja bomdvignil in bom klical ime Gospodovo. O,Gospod, tvoj hlapec sem, tvoj hlapec,sin tvoje dekle (Ps 116,12.15). Sv. Marta– na njen god sem bil posvečen - mi jeves čas bila spodbuda in nekakšno zna-menje, da me v življenju čaka veliko de-la. Na 30. obletnico posvetitve pa me jemed mašo za skupino Vera in luč preši-nilo globoko spoznanje, da je Martinavera v vstajenje od mrtvih zame spod-buda, naj neutrudno oznanjam Jezuso-vo in naše vstajenje.Po končani tretji probaciji v Opatiji semprišel na prvo kaplansko mesto k Sv.Magdaleni v Maribor. Tu sem bil dve le-ti. Posebej mi ostajajo v spominu obiskibolnikov na domu in v bolnišnici. Prinjih sem bil skoraj vsak dan. Včasih povečkrat. V tistem času je za vsak obiskbilo potrebno pisno dovoljenje sobne-ga zdravnika. Na leto smo imeli več kottisoč obiskov. Večino sem takrat opraviljaz. Nato sem bil šest let kaplan v Brez-ju (v Mariboru). Obiskovalcev veroukasmo imeli zelo veliko. Okrog tisoč in tu-di več. Poučevala pa sva le dva: katehi-stinja in jaz. V tem času smo zgradilinovo župnišče. Sledili sta dve leti študi-ja v Rimu. Na Gregoriani sem doktori-

7700

Slovenskijezuiti

ral s tezo Izkustveni jezik Sv. Ignacija vnjegovi Avtobiografiji. Iz Rima me je potvodila v Borovnico, kjer sem bil sedemlet učitelj novincev; obenem sem po-magal na župniji in drugod, kjer je bilapotreba. Posebej z veseljem sem vodilrazne duhovne vaje, ker sem v tistih tre-nutkih najbolj čutil močno delovanjeSvetega Duha v naših srcih. Naslednja“postaja” je bila redovna skupnost vLjubljani, blizu cerkve Sv. Jožefa. Podveh letih sem postal župnik pri Sv. Ja-kobu (v Ljubljani). Osem let sem delilvse dobro in hudo s svojimi župljani,dokler me ni p. provincial poslal spet vMaribor. Štiri leta sem bil v hiši Novicia-ta, nato pa sedem let v Bogoslovnemsemenišču kot spiritual. Spet v Ljublja-no. Dvema provincialoma sem bil zasocija, „tajnika“. V vsem tem času semobčasno vodil tudi duhovne vaje, du-hovne obnove in podobno. Po smrti dr.Antona Strleta sem bil nekaj let redninedeljski gost pri Sveti Trojici v Ljublja-ni. Zdaj sem že četrto leto duhovni po-močnik pri Sv. Magdaleni v Mariboru.Po možnosti še vedno vodim DVŽ (Du-hovne vaje v vsakdanjem življenju) tervsako leto v Logarski dolini tri tečajeduhovnih vaj za družine.Sv. Ignacij me najbolj nagovarja s svojorealistično mistiko. Ne dviga se nadoblake. Trdno stoji na zemlji. Ostajasredi življenja. Ne boji se težav. Z očmivere - s pogledom Presvete Trojice -gleda na svet. Združen z Jezusom želiljudem posredovati Božje odrešenje.Za to delo se Bogu daje popolnoma na

voljo. Najtesneje želi biti povezan sCerkvijo, ki jo ljubi kot Kristusovo Ne-vesto in svojo Mater. Zato mu njenepomanjkljivosti niso ovira, ampak izziv,da še več stori zanjo, za njeno svetost.Ta je v večjo Božjo čast. Vse to je tudizame nenehna spodbuda za življenjein delo.Med močne spodbude za svoje duho-vno življenje štejem srečanje z Mariji-nim delom. Začelo se je pred skoraj šti-ridesetimi leti. Najprej v Kanadi in vZDA, nato v Sloveniji. Poslej ostajam vstalni navezi s člani tega gibanja. Z nji-mi si iskreno prizadevam, da more Je-zus tudi po meni uresničevati svojo že-ljo, “da bi bili vsi eno”.Kot zaključek lahko rečem: Do danesnisem niti za trenutek podvomil, dasem po Božji volji to, kar sem. Za 59 letsvojega redovniškega in 50 let duhov-niškega življenja sem najprej hvaleženBogu, nato Družbi Jezusovi in svojimdomačim ter končno vsem, ki so mi vživljenju stali ob strani. Zlato mašo bom obhajal pri Sv. Jakobuv Ljubljani v nedeljo, 29. julija 2012 ob9.30.

� p. France Zupančič

7711

junij2012

Slovenskijezuiti

Letos obhajam 25-letnico duhovniške-ga posvečenja. V duhovnika me je 29.junija 1987 v ljubljanski stolnici posvetilnadškof dr. Alojzij Šuštar. Še vedno mije živo v spominu veselje, ki sem ga ču-til, ko smo tistega dne v procesiji, obzvokih veličastne pesmi Ti si Peter skalastopali v cerkev proti oltarju. Proti oltar-ju, Kristusu, ki ga od takratvsak dan pozdravljam s po-ljubom, v znamenje hvalež-nosti za Njegovo zvestoboin dobroto, za obilico milo-sti, ki sem jih deležen vsakdan duhovništva. Na spo-minsko jubilejno podobicosem dal natisniti Jezusovebesede Samarijanki: "Če bipoznala Božji dar in če bivedela, kdo je, ki ti pravi:'Daj mi piti,' bi ga ti prosilain dal bi ti žive vode" (Jn 4,10). Beseda,ki daje čutiti Jezusovo željo po bližini,občestvu, globini, močnem odnosu.Beseda, ki daje slutiti neizčrpne razsež-nosti Božjega podarjanja, ljubezni, mi-losti. Beseda, ki spodbuja k večji apo-stolski gorečnosti in oznanjevanju. Zaneizmeren dar duhovništva se bom za-

hvalil v svoji rodni župniji Sela pri Kam-niku, 8. julija ob 10h. Vsi dobrodošli!

� p. Janez Poljanšek

P. Janez Poljansek - srebrnomasnik

7722

junij2012

»Pred osemindvajsetimi leti (to je napi-sano leta 1987, op.ur.) se je Ivanki inRudolfu rodil peti, 57 centimetrov dolgiotrok. Kar zajokal sem od veselja, kosem presenečen ugotovil, da sem tojaz. Krstili so me na binkoštno nedeljoin me imenovali Janez, kar pomeni Bogje pokazal svojo dobroto. V brez-skrbnem otroštvu in šolskih letih mi jeoče krojač zašil marsikatere hlače, zde-lane od igre in guljenja šolskih klopi.Dom sem imel zelo rad. Starša sta biladobra do nas, osmih skrbi. Rada sta nasimela. V otroke sta vsadila tiste temelj-ne vrednote spoštovanja, sprejemanjain zvestobe. Doma smo molili. Kot mi-nistrant sem večkrat odšel na duhovnevaje in se ob življenjepisih svetnikovnavduševal, da bi jih posnemal. Po os-novni šoli sem v ekonomski ob dobrihprijateljih veslal po vzburkanem morjumladostnih želja in načrtov. V vojaškiuniformi sem se odločil za duhovnika*,nato v Dravljah dve leti filozofiral, sepodal v Maribor v dve bogati noviciat-ski leti, od tam pa kar na zeleno Irsko,kjer sem doštudiral teologijo. Zadnjeleto sem kot diakon služil v Dravljah.Bog, ki me je tako obogatil tisti binko-štni dan, se mi je pozneje razodeval kotživi, kot tisti, ki kliče v hojo za njim, na-

to kot dobri in usmiljeni, ki priteguje v

popolno zaupanje in končno kot mo-

čni, pri katerem ni nič nemogočega.«

* »Bog govori s človekom, kako čudovi-

to je to! Tisto popoldne, ko sem poleža-

val na vojaškem pogradu, mi je rekel:

'Janez, zaupaj! Hodi za menoj! Ne boj

se, vedno bom s teboj in ti pomagal.« In

sem šel. Če bi bil pater Žužek franči-

škan, bi tudi jaz postal Frančiškov brat,

tako pa sem odšel k jezuitom. Miha je

bil namreč poleg brata Fricka edini re-

dovnik, ki sem ga poznal.«

P.S. P. Janez Poljanšek in p. France Zu-

pančič sta bila šest let najtesnejša sode-

lavca kot provincial slovenskih jezuitov

(Poljanšek) in njegov socij (Zupančič).

To je bilo v letih 2002 – 2008.

7733

... se je glasil naslov pogovora z novomašnikom Janezom Poljanškom v Slovenskihjezuitih leta 1987. Kako je Bog pokazal svojo dobroto? Obnovimo nekaj Janezove iz-povedi iz tistega pogovora.

»Janez – Bog je pokazal svojo dobroto«

Slovenskijezuiti

Večletno redovniško formacijo ali obli-kovanje v Družbi Jezusovi kronajo zad-nje zaobljube, ki se običajno izrečejobolj slovesno v širšem krogu vernikovin sobratov. Tako smo v Slovenskih je-zuitih poročali o zadnjih zaobljubahpatrov Petra Laha in Jožka Zajca nasvečnico letos v Rimu, 20. maja pa staizrekla svoje zadnje zaobljube v dra-veljski cerkvi Kristusovega učlovečenjapatra Albert Bačar, psiholog, sodelavecMIC-a (Mladinski informacijski center)in promotor za duhovne poklice v slo-venski provinci DJ ter p. Ivan Bresciani,draveljski župnik. Ob številnih vernikih,ki so napolnili prostrano cerkev, ubra-nem in navdušujočem petju zbranihdraveljskih zborov ter somaševanju šte-vilnih sobratov je slovesnost vodil pro-vincial p. Milan Bizant, ki je zbrane tudinagovoril. Posebej je nagovoril patra, kista pred obhajilom tako rekoč položilav provincialove roke, držeč razlomljenoHostijo – Jezusa, vsak svoje zaobljube.»V izrekanju zaobljub gre za držo ljube-čega darovanja. Da sebe, svoje življenjepoložita v Kristusovo ljubezen, po izroči-

tvi Družbi Jezusovi,« je navzoče in zao-bljubljenca nagovoril p. provincial.»Kaj pomeni, da je daritev Kristusova,torej velikonočna?Da je preizkušena, dazdrži odpoved, smrt in da vstane. Ta ce-lota pomeni, da gre za Kristusovo dari-tev. Da ne gre le za nekaj trenutnega,prvo navdušenje, ki more hitro zgoreti,kot lahko zgori resnica ljubezni po kon-čani zaljubljenosti. Torej, da je nekajtrdnega, da ima zvestobo v sebi. Na dru-gi strani, da ni le neka trpeča daritev. Čebi bila le boleča žrtev, če bi bil le križ inžrtvovanje brez veselja, brez poznavanjavstajenja, to ne bi bilo Kristusovo.«Jezuit na poti svoje formacije, ki se za-čne z vstopom v noviciat, gre skozi»preizkušnje« ali »probacije« (od todverjetno tudi slovenska ljudska beseda»probati«: človek mora kaj »probati«itd.). Zadnja, tretja probacija, je pravpred zadnjimi zaobljubami, za katerezaprosi kandidat sam, Družba oziromaodgovorni pa preverijo, ali je primeren;z drugimi besedami, ali je preizkušnjedobro prestal. »Po vseh teh preizkušnjah vidva prepo-znavata in Družba Jezusova prepozna-

Slovesnostzadnjih zaobljub

7744

junij2012

va, da je v vaju položena Kristusova lju-bezen na tej poti redovništva. Ne gre zavajino herojstvo in za zgolj človeške mo-či, pač pa, da je v vaju položena Božjaljubezen na tej poti. Izkusila sta, da če sedasta na razpolago Družbi Jezusovi, va-ju Družba ne oropa vajinih življenj – čele gledata življenje in smisel življenja kot

pot odrešenja, pot zorenja v darovanjskiljubezni, pot dajanja prostora Kristusoviljubezni, da je na svetu več Lepega, Bož-jega. V današnjem evangeliju Jezus pravio svojih učencih: »Niso od sveta, kakorjaz nisem od sveta. Posvéti jih v resnici;tvoja beseda je resnica. Kakor si meneposlal na svet, sem tudi jaz nje poslal v

7755

Slovenskijezuiti

svet. In jaz se posvečujem zanje, da bo-do tudi oni posvečeni v resnici.« Zadnje zaobljube pomenijo zrelost inpolno vključenost v Družbo Jezusovo,kar pomeni tudi polno razpoložljivostza delo, za poslanstvo.»Če sta bila prej ob očetih v Družbi, se-daj sama postajata očeta. Če vama jebila nudena struktura – v oskrbi vzgoji-teljev, je sedaj na vama, da bosta dajalastrukturo drugim. Če sta imela oporo,bosta sedaj vidva drugim v oporo. Česta prej prejemala, bosta sedaj dajala(čeprav se dajanje in prejemanje izme-njuje, kajti odnos, ljubezen je pretok,kot pravi sv. Ignacij v zadnji molitvi du-hovnih vaj, imenovani Kontemplacija zadosego ljubezni). Na poti poslanstva bodo vključene vaji-ne sposobnosti, dane na razpolago Kri-stusu, njegovi velikonočni ljubezni. Do-volj prečiščene – skozi bolečino, odmira-nje sebi, da ne bo v ospredju iskanje se-be, lastne potrditve, graditve svojega vi-deza – 'imidža', ampak podaritev, ljube-zen do sočloveka, do ljudi. Ne gre le za to, kako in za kaj se usposo-biti kot jezuit – kot je klasična podobajezuita: jezuiti so usposobljeni za skorajvse. To ni vse. Tu gre za drugačen klic.Apostol Peter je spoznal, da ne gre začloveške moči, pač pa za Božjo moč: daima Gospod glavno pobudo in je človekna drugem mestu. Na prvem mestu nemorejo biti človekovi načrti, pa naj bodoše tako odlični in dobri in koristni. Sv.Ignacij v Konstitucijah govori o temeljni

naslonjenosti na Boga, na duhovni mo-či, šele potem pridejo na vrsto človeškemoči in darovi.« Redovniški poti dajejo smernice zao-bljube, ki jih ob »zadnjih zaobljubah«jezuit še zadnjič in slovesno dokončnoizreče. Jezuiti ne razlikujemo med »za-časnimi« in »večnimi« zaobljubami, kotnekateri drugi redovi, kajti pri nas so žeprve zaobljube večne, s tem, da polnovključenost v Družbo prinesejo »zadnjezaobljube«.»Zato vama bo v tem zaobljuba pokor-ščine kot varna pot za Kristusom,« je na-daljeval provincial. »Pokorščina: ko seodpovesta svojim željam in se dasta narazpolago Družbi, da vaju pošlje, kjer jepotreba. Da torej ne gledata v okviruuresničenja lastne osebe, ampak v okvi-ru Družbe. Lahko zaupata, da je ta Dru-žba toliko ljubeča, da vaju ne bo poslalanekam, kjer bi bilo za vaju pogubno. Dapa ne bi kdaj krepko čutila pokorščine,bi bilo pa tudi nenavadno. Zaobljuba uboštva bo tedaj živa, ko bo-sta sprejemala omejenosti, neuspehe terkritike in se bosta mogla ravno zato vre-či v Gospodove roke, se nasloniti nanjkot na edini trdni temelj. To bo vajinavarna pot po zaobljubi uboštva. To ubo-štvo ni le in predvsem materialno, gretudi za človeške omejenosti, krhkost intudi primanjkljaje. Živeti v zakonu in družini je najbolj obi-čajna človekova pot, to pomeni pripada-ti v močnem čustvenem odnosu, izklju-čujoče: ti si zame in jaz zate, pa družina

7766

junij2012

in biološko očetovstvo – temu se odpo-vedujeta, to z zaobljubo čistosti daruje-ta v ljubezni in v Gospodu najdevataprvega sogovornika, v navezi z njim inda sta bolj odprta vsem ljudem. Da za-jemata bolj iz Gospoda, neposredno,ter da tudi gradita redovniško skupnost,ki je moška skupnost in jo je potrebnozavestno graditi. Ni dovolj le organizira-nost in struktura, kjer vsakdo ve, kaj mo-ra delati v skupnosti, pač pa gre za od-nose. In glede na to, kako smo moškinarejeni in kako nas nese v delo, je tazaobljuba tudi klic v graditev redovniškeskupnosti. Konec koncev je naša zadnjaGeneralna kongregacija zapisala, da jeredovniška skupnost sama že poslan-stvo – ne la za poslanstvo, pač pa je sa-ma poslanstvo. Darovanjska ljubezen ječista.Draga Albert in Ivan, ne pozabita ni-kdar, da polagata svoje življenje v to lju-bezen, ki je Kristusova, skrivnostna, veli-konočna…Ljubezen, če je Kristusova, jevečna in ni mogoče, da bi ne obrodilasadov, sadov za večnost,« je končal svojnagovor provincial p. Milan Bizant. Obtej priložnosti se je zahvalil navzočim,izrecno Molitveni družini za Družbo Je-zusovo, za podporo v molitvi, posebej»za nove poklice, pa za zvestobo in potsvetosti tistih, ki smo že na poti«.

� Franc Kejžar

7777

SV

ET

I IG

NA

CIJ

Slovenskijezuiti

7788

O svetem človekuz imenom

IgnacijOb oknu ubiram te harfine strune,s pogledom v srpánsko nebo, polno zvezd,in polno globin za skrivnostne tolmune,in polno demantnih neshojenih stez.

A vérina pesem do Njega prodira,ki dal je Ignaciju moč za portret:po milostih, ki jih značaj orkestrira,da – Bogučloveku podoben – je svet.

Kako čudovito! Za pesem na strunah,za tisto, močnejšo od spete iz zvezd,od strun, ki zdaj nanje brenkljá z vetrom luna…Ignacij je Bogučloveku bil zvest!

Je kje še kaj lepšega, kakor je človek,podoben Človeku, ki Božji je Sin?Za nas se rodil je, zgradil je mostovečez reko Umiranj, da gremo za Njim.

Ob oknu še prošnjo med strune ubiram…Ignacij svetnik je in rad nas ima –a malce pri Njem naj še intervenira,pri Njem, ki Edini množiti nas zna!

Vladimir Kos

junij2012

7799

MIS

IJO

NI

Kratek pogovor s p. Janezom Mlakarjem

P. Janez Mlakar se od aprila mudina dopustu v Sloveniji. Ob tej pri-ložnosti smo ga kratko povprašalio naših misijonarjih.

Janez, kako ste kaj naši jezuitskimisijonarji v Zambiji in Malaviju? Provincijal p. Bizant je obiskal slo-venske jezuite v Zambiji in Mala-viju pred enim letom in o tem pi-sal in tudi govoril na radiu Ognjiš-če. Dodal bi samo to, da so se vzadnjih letih razmere zelo spre-menile, kar se tiče slovenskih mi-sijonarjev v Zambiji. Pred tremileti je umrl p. Tomažin, pred enimletom pa minorit p. Miha Dreven-šek, letos pa se je vrnil v domovi-no na zdravljenje tudi brat JožeRovtar, ki se ne bo šel več nazaj v

Zambijo. Poleg tega sta pred tre-mi leti odšla iz Zambije tudi patraPodgrajšek in Rozman, ki zdaj de-lujeta v Malaviju in se bolj na red-ko srečamo. Tako smo ostali vZambiji samo štirje slovenski mi-sijonarji: Rudež, Grošelj, Mujdricain jaz. Prvotno, to je do nedavne-ga nas je bilo devet. V sklopuzambijsko- malavijske provincenas je pa še vedno šest.

Starosta med vami, p. Radko Ru-dež, je imel težave z zdravjem.Kakšne so kaj novice o njem? P. Rudež je čez devetdeset let starin ni čudno, da ima zdravstvenetežave. Pred kratkim pa je padelin si zlomil nogo v kolku. Operaci-jo so zdravniki odsvetovali. Enmesec je bil privezan na posteljo,

Slovenskijezuiti

8800

potem se mu je pa kost toliko zacelila,da je lahko sedel na stol in v zadnjemčasu slišim, da se že premika na vozič-ku po sobi in drugod.

Ob pogledu na statistične podatkeDružbe Jezusove v Afriki število jezuitovraste, medtem ko drugje upada. Bo afri-ška Cerkev in Družba postala tako vital-na, da bo pokrila vse svoje potrebe inbodo morda tudi sami postali misijonar-ji? Število duhovnih poklicev v Afriki resraste, medtem ko drugod upada. Vital-nost Cerkve oziroma Družbe pa ni od-visna od števila, temveč od kvalitete tehpoklicev. O tem je pa težko soditi. Po-treben je čas. Po njih sadovih jih bostespoznali, pravi Jezus. Na splošno palahko rečemo, da od Afrike, oziromaZambije ne smemo preveč pričakovativ tem pogledu, ker krščanstvo ima naZahodu (dva)tisočletno tradicijo, Afrikapa samo (nekaj) stoletno.

Kot je mogoče prebrati v knjigi p. JožetaGrošlja "Vredno je vztrajati", ste naši mi-sijonarji zaorali ledino v marsikateri žup-niji v Zambiji in Malaviju, sedaj pa toprevzemajo ali so že prevzeli domačiškofijski duhovniki. Kako je s prihod-nostjo Cerkve in Družbe pri vas? Prihodnost Cerkve oziroma Družbe vZambiji ali kjer koli drugje je meni ne-znana in ne želim prerokovati. Živimopa v veri in upanju, ki ne razočara.

P. Lojze Podgrajšek začenja z gradnjošolskega centra v Malaviju. To bo velikzalogaj. Kako kaj tam stvari stojijo? P. Podgrajšek je res zadolžen za grad-njo srednje šole v Malaviju in to je velikzalogaj. Vendar pa ima za seboj pod-poro celotne province Zambija-Malavi.Potreboval bo veliko denarja za grad-njo tega projekta- okoli 8 milijonov do-larjev. Pri zbiranju denarja mu pomagaameriški jezuit Peter Henriot, ki je zelouspešen v tem poslu. Nedavno je napi-sal dva informativna članka o tem pro-jektu: enega za ameriški National Cat-holic Reporter in drugega za angleškiTablet. Če kdo želi kaj več vedeti o temprojektu si lahko prebere na internetuna sledečem naslovu: loyola-mala-wi.org ali pa na facebook.com/loyola-mw.

Janez, kaj čaka tebe, ko se vrneš v Zam-bijo?Čaka me župnija Kanakantapa, ki semjo zapustil, ko sem na velikonočni po-nedeljek odletel na počitnice za tri me-sece. Ves čas sem bil v telefonski nave-zi s svojim katehistom v župniji, ki me jeobveščal o razmerah tam in tako sembil pravzaprav prisoten tam tudi v od-sotnosti. Kar bo treba najprej storiti nažupniji Kanakantapa, ko se vrnem, bo,pripraviti vse potrebno, da bo škof pri-šel birmovat sto ljudi, ki so se dve letipripravljali na to.

� Vprašal je Franc Kejžar

junij2012

Ker se mi bo letos izpolnilo 70 let, po-meni, da sem bil rojen leta 1942. To seje zgodilo v Radovljici, kjer sem hodil vosnovno šolo in nižjo gimnazijo. Višjogimnazijo sem obiskoval v Kranju in le-ta 1961 maturiral. Isto leto sem vstopil vbogoslovje, od koder so me čez pol le-ta poklicali k vojakom. Vojsko sem slu-žil v najjužnejši občini Jugoslavije, vmestecu Resen blizu Prespanskega je-zera. Ko sem se po letu in pol vrnil vLjubljano, me ja nadškof Pogačnik po-slal študirat v Rim. Tam sem kmalu po-mislil, če ni morda to »Božji prst«, da bišel v misijone. Po treh letih študija sems škofovim dovoljenjem zaprosil zavstop v Družbo Jezusovo. Po dvolet-nem noviciatu sem se leta 1968 podalna Japonsko, kjer sem se najprej učil ja-ponščine, potem pa ruščine. Končnosem se vrnil v bogoslovje in bil leta1975 v Tokiu posvečen v duhovnika.

Sledila so tri leta podiplomskega študijav Beogradu, potem pa vrnitev na Ja-ponsko, kjer sem v letih 1979-97 preda-val ruščino na jezuitski univerzi »Sop-hia« v Tokiu.Po razpadu Sovjetske zveze smo jezuitiod ruskih oblasti dobili dovoljenje zadelovanje v Rusiji. Spomladi leta 1997sem odšel v Moskvo. Sveti sedež jeustanovil nove cerkvene pokrajine, kiso sovpadale z novimi državnimi meja-mi. Delo v Kirgiziji je bilo zaupanoDružbi Jezusovi. V glavnem mestuFrunze (zdaj Biškek) je bila župnija žeod leta 1969. Predstojnik me je jeseni1998 poslal tja pogledat, kaj se da nare-diti še več. Kmalu po prihodu so mepovabili predavat japonščino na drža-vno univerzo, kasneje še na slovansko.Zdaj pa še na humanistični predavam omedkulturni komunikaciji za Japonce,ki prihajajo sem na podiplomski študij.Moje misijonsko delo je torej bolj po-sredno; ob nedeljah in praznikih pa se-veda pomagam tudi v župniji.

� Misijonska obzorja, junij 2012, Jubilant se predstavi

P. Janez Mihelčič - 70-letnik

8811

PRIJA

TELJ

I CEN

TRA

ALET

TI –

RUP

NIK

OVI

MO

ZAIK

I

Slovenskijezuiti

Srca, ki preobražajo kamne ...kamni, ki preobražajo srca

8822

Manuela je bila zraven pri vseh sto-tih: »…Nov mozaik me spomni nanajlepše in najmočnejše trenutkeza umetniško ekipo. Kljub vsemunaporu in težavam, ki nas lahko do-letijo, prav postavljanje mozaika naterenu predstavlja občestveno je-dro našega dela, kjer vsakdo odnas izrazi najboljši del sebe. Na ne-ki način je to čas, ko se pokaže res-nica odnosov, saj smo postavljenitesno drug ob drugega, in to po ce-le dneve…«

Silvano je bil najprej slikar, potemikonopisec: »Vse prehode sem do-življal zelo naravno, saj sem se žepri svojem očetu, ki je bil slikar, na-učil, da z umetnostjo služimo Go-spodu in ljudem, služimo z 'lepoto',

če smem tako reči. Mozaik je torejdopolnitev te poti, ki sem jo začelže prej.«

Že kot otrok je imel rad kamenje,tako da si je celo želel postati kam-nosek. In na nek način je to postal –v našem ateljeju, kjer poleg tega,da dela mozaik, skrbi za nabavovseh potrebnih mozaičnih materia-lov in pri tem vodi naš »arhiv kame-nja«… Gre za Boštjana. »S kamnommoraš biti prijatelj… Če s snovjo ni-maš lepega odnosa, ti ostane tuja.«Pa je kakšen kamen Boštjanu šebolj prijatelj od drugih kamnov?»Ja,« odvrne in pri tem se mu zasve-tijo oči, »rumeni sienski marmor inazul bahia, ta dva res čutim bolj do-

»Prijatelji Centra Aletti« v naslovu pove, komu je list na štirih straneh na-menjen. Širše bi lahko rekli, da so zapisi v njem namenjeni vsem, ki jihnagovarjajo Rupnikovi mozaiki. Da mozaike ne dela pater Marko IvanRupnik sam, je znano. Kako pa »srca preobražajo kamne in kamni srca«celotne ekipe Centra Aletti, ki ustvarja mozaike, pa lahko preberete vnaslednjem izpisu iz velikonočne številke »Prijateljev C.A.« Na začetkupiše: »Praznujemo stoti mozaik. Ali drugače povedano: prišli smo do šte-vilke 100 v seznamu, ki na naši spletni strani oštevilčuje mozaike, ki sonastali v našem ateljeju…Se pravi, stoti mozaik od Kapele OdrešenikoveMatere dalje.« »Vsekakor odlična priložnost…« za »Srca…«, pa tudi zanas, da jih beremo.

junij2012

mača, kot da bi bil ta material boljudomačen v naših rokah.«

Na nek način je imel vednoopravka z obleko, saj imajo nje-govi domači kemično čistilnico,toda Božja previdnost je hotela,da se ukvarja s svetniškimi oblači-li. To je namreč delo, ki v ateljejunajpogosteje doleti Jožeta. Ime-nujejo ga »krojač Božje Matere«.»Tam je vsa zgodovina odreše-nja,« pravi Jože, potem ko jo ježe tolikokrat v kamenje oblekel.

Kot pravi Črnogorec je zelo red-kobeseden in da ne bi rekel nitibesedice preveč, se najprej po-križa, ko me vidi priti s snemalni-kom. Svetozar preživlja svojedni v družbi svetniških obličij inprav to delo je skozi leta globo-ko zaznamovalo njegovo duho-vno življenje. »Ne gre za to, dasi umetnik, ampak za to, da živiškot kristjan, da živiš v Kristusu.Moje umetniško delo mora sov-padati z umetnostjo življenja.«»Razlika je, če je obličje že nare-jeno v molitvi ali ne. Ljudem, kibodo molili pred to podobo, najbi bila molitev olajšana, ker je bi-lo obličje že narejeno v globini inne površinsko.«

Za mizo, kjer je do nedavnegadelala njegova žena Lea, stoji pra-vi pravcati ikonostas, ki poleg fo-tografij malega Elija gosti mnogepodobe in spomine svetnikov,

predvsem patra Pija. »San Giovan-ni Rotondo je bil gotovo ena naj-pomembnejših izkušenj,« praviLea, »pa ne le zaradi opravljenegadela, ampak zato, ker se je nekajspremenilo v življenju.« Lea je »zla-ta vredna«; sam Bog ve, koliko kva-dratnih metrov zlatih ploščic je na-redila za svetišče v Fatimi in za krip-to patra Pija.

Nadaljujmo pri desni roki p. Marka(ali morda levi roki, glede na to, dazna risati z obema rokama), kar za-deva pripravo risb. Stella z veseljemsprejema napor vsakodnevnega de-la. »Ob koncu dneva si umazan odrisalnega oglja kot kakšen dimnikar,s stene pa te hvaležno gledajo oblič-ja svetnikov, ki so nastala po tvojihrokah.« Stella je tudi podaljšek Rup-nikovega glasu v njegovih številnihodsotnostih. »Ni lahko biti v vlogiposrednika, vendar mi to olajšujetadve stvari: po eni strani ponižnost inrazpoložljivost umetnikov, ki se pu-stijo voditi, po drugi strani pa potr-pežljivost in sposobnost p. Marka,da drugim zaupa in z njimi deliumetniško in teološko vizijo, ki mujo je Gospod naklonil.«

Imela je sedemnajst let, ko se je sre-čala z umetniškim ustvarjanjem vCentru Aletti, in bila je ljubezen naprvi pogled. Kasneje je spoznala,da je za tistim navdušenjem nadbarvami poklicanost njenega ži-vljenja. »Začetno navdušenje seni zmanjšalo,« pravi Eva, »vendar

8833

Slovenskijezuiti

se je spremenilo v zavest, da greza vsakodnevno služenje. In vsa-kdanjost je tudi skušnjava rutine,zato se skušam učiti, kako delati…ne toliko za Gospoda, pač pa zGospodom.«.. »Skozi vsakdanjedelo v ateljeju ali na terenu, pred-vsem ko smo dalj časa zdoma,drug drugega oblikujemo, takoda prihaja vse bolj na dan tistaljubezen, ki nas povezuje.«

»To je tvoja profesorica,« pravi p.Marko, ko zaupa »novince« Re-nati, da bi jih naučila prvih kora-kov mozaika. »Prva stvar je riba,simbol Kristusa,… toda tega ne-kateri ne razumejo takoj, zatoboste ob morebitnem obisku vnašem ateljeju našli tudi kite inmorske pse. Moja naloga je na-mreč, da jih vpeljem v tehniko,teologijo pa prepuščam p. Mar-ku.« »Jaz samo skušam iz vsako-gar potegniti tisto, kar lahko na-redi. Želim pa tudi, da se že odvsega začetka zavedo, da je mo-zaik občestvena umetnost, damozaika ne delaš sam.«

Pravijo, da na dolgih potovanjih,ko ostali že bolj ali manj zadre-majo, prav on z neštetimi teolo-škimi vprašanji pripomore k bud-nosti p. Rupnika. Teodozij pripa-da ukrajinski grško-katoliški Cer-kvi. »V naši Cerkvi je ogromno po-dob in te podobe so del oznanje-vanja. Medtem ko duhovnik pridi-ga, človek vidi, tudi če ne sliši… Tu-

di to, kar mi delamo tu, ni leumetnost, ampak oznanjeva-nje. Mislim, da je p. Marko pra-vilno razumel, da lik v bogoslu-žni umetnosti ne sme biti vezanle na človeško, na 'meseno', am-pak mora biti na nek način pre-obražen… Gre za to, da pokaže-mo spremenjeno telo, spreme-njeno snov.«

Pri maši jo vidiš v meniški obleki(pripada namreč skupnosti Frater-nité monastique de Jérusalem),čez dan pa jo najdeš – če jo šeprepoznaš – sredi umetnikov. Zasestro Samuelle ni meje med me-niško in umetniško poklicanostjo.»To pomeni predvsem, da si ni-sem sama vtepla v glavo, da bomredovnica, kot tudi ne, da bomumetnica, ampak je oboje zameodgovarjanje na klic. Pobuda,prvi korak je od Boga. Vsak odnas je kamenček, ki je skupaj zdrugimi postavljen v mozaik, tamozaik pa se gradi na nekemdrugem kamnu, ki je vogelni ka-men. Lepota izhaja iz nečesa, karje mnogo globlje in trdnejše odtega, kar lahko storim jaz s tehni-ko ali talentom.«

Najmlajši je med tistimi, ki se šo-lajo v ateljeju, pa ga zaradi tegaprav nič ne »crkljajo«. Kaj praviAndrea o teh dveh letih izkušnjev ateljeju? »Gotovo lahko re-čem, da sem se naučil nekegaodnosa do dela, ki mi zelo kori-

8844

junij2012

8855

sti tudi zunaj ateljeja. In potem potrpežlji-vost… V potrpežljivosti, ki jo imaš do ka-menja, ko si ves dan pri kamnih in ne ho-diš naokrog, opaziš, da imaš več potrpe-žljivosti tudi do ljudi.«

Kakšen večer – če ni na dvorišču, kjerima svojih 15 minut tajčija, ali pa v kapeli,kjer tako dolgo prebira evangeljski odlo-mek za naslednji dan, dokler ga ne znana pamet – se zgodi, da ga srečaš v ate-ljeju, kjer »občuduje svoje delo««. Ko mo-ra zvečer Zhiming (Čiming) odložiti deloin pustiti nedokončan obraz ali nedokon-čano obleko, takole razmišlja: »Kako le-po, to veliko delo čaka prav name! Jutribom nadaljeval in počasi se bo rodila po-doba.« Zanj so mozaiki kot »otroci«, sodel njega: »V njih je moje življenje.« Zakajrad dela mozaik? »Ta umetniški način po-maga srcu, da postane bolj mirno, bolj či-sto.«… »Zelo si želim, da bi to lahko pre-nesel tudi na Kitajsko.«

Skozi leta svojega redovnega življenja pa-tra Juan Carlosa nikoli ni zapustila želja,da bi služil Cerkvi z umetnostjo in še pre-den je prišel k nam, je poskusil narediti ne-kaj majhnih mozaikov. »Razlika med prejin zdaj je v tem, da imamo tu skupen pro-jekt,« pravi Juan Carlos, ki je odkril lepotoin harmonijo dela v občestvu, zbornegadela. »Hvaležen sem, da lahko delam todelo, saj verjamem, da na neki način pri-pomoremo k poglabljanju vere v ljudeh, kibodo molili pred temi podobami.«

Ti zapisi se takole končujejo: »Končujemos hvaležnim spominom na vse tiste, ki sose v teh letih oblikovali v Ateljeju CentraAletti in potem odprli nove ateljeje v Ukra-jini, Romuniji, na Slovaškem…, pa tudi navse tiste, ki so preprosto preživeli nekajčasa z nami in tu pustili košček svojegasrca. Četudi jih nismo mogli imenovati vteh vrsticah, so vključeni v to, kar iz tegaateljeja prehaja v večni Božji spomin.«

Mozaik v Račah

Eden zadnjih mozaikov P. MarkaRupnika in Centra Aletti je bil ne-davno blagoslovljen v župnijskicerkvi sv. Jožefa Delavca v Račah.Obnovljeno cerkev in mozaik jeblagoslovil mariborski nadškof inmetropolit dr. Marjan Turnšek. Zabogoslužni prostor je nadškof de-jal, da mora biti »takšen, da človek v prvem trenutku, ko vstopi vanj, začuti nekajnebeškega, začuti odsev hiše, ki ni narejena z rokami, Božje hiše. Lahko bi rekli,da začuti predokus nebes. Priznati moramo, da je umetnikom to tukaj uspelo. Sa-mo resnična lepota je na tem svetu sposobna izraziti predokus nebeškega.«

PO

KO

JNI

Slovenskijezuiti

8866

Ko se poslavljamo od pokojnegaočeta Ivana, nam je dana Božjabeseda, ki je luč na naši poti ži-vljenja. Prvo berilo iz pisma Fili-pljanom govori, da je naša domo-vina v nebesih. Da s smrtjo ni karkonec, pač pa je smrt prehod, ko-rak preobrazbe. Živimo našo vero, da je smrt pre-hod v drugačen način povezano-sti z Bogom in tudi drugačen na-čin povezanosti s pokojnim Iva-nom. Pokojni je iz tega živel in se-daj nas zbira moč vere, iz katereje živel pokojni Ivan in jo posre-doval drugim, še posebej svojidružini.Bog mu ni bil, njemu in ženi, opo-ra le v tem življenju, ampak ostajapovezanost z Bogom tudi posmrti. Življenje v določenih tre-nutkih močno pokaže naslonje-nost na Boga. So dogodki, ko jeto še posebej močno in otipljivo.Evangeljski odlomek govori o Je-zusovem vabilu, naj pridemo knjemu v naši utrujenosti in obte-ženosti.

Poglejmo takšen dogodek iz ži-vljenja pokojnega Ivana. Poročilasta se z ženo Julijano leta 1965,naslednje leto sta se veselila roj-stva prvega otroka, a je ta medporodom umrl. Gotovo je bila tovelika preizkušnja, bolečina, vpra-šanje. Tedaj more človeka po-vsem preplaviti žalost. Julijana inIvan pa sta skupaj poromala naBrezje, k Mariji, in se zaupala vnjeno priprošnjo in varstvo. Da je bilo to romanje k Mariji po-magaj na Brezje še močnejše, jepokojni Ivan celo vožnjo na avto-busu in vlaku stal, ker ga je bolelhrbet. Tako sta izročala umrlegaprvega sina Bogu, zaupajoč, da jev nebesih. Mama je svojim otro-kom, ki so se rodili pozneje, govo-rila, da imajo bratca, ki je angel-ček v nebesih.Potem so se jima rodili v zakonutrije otroci: Ivan, ki je sedaj du-hovnik, jezuit, Anita, sedaj poro-čena in ima že vnukinji, po več le-tih pa še Martin, ki je sedaj poro-čen in živi na domu.

+ Ivan Herceg

Pridiga provinciala p. Milana Bizanta pri pogrebni maši za pokojnim Iva-nom, očetom p. Ivana Hercega, Artiče, 28. maja 2012

Torej posebna povezanost z nebeškomaterjo Marijo, z Marijo Pomagaj naBrezjah. Pokojni Ivan je umrl ravno nanjen god, 24. maja. Taki dogodki otiplji-vo kažejo, kar je stalno prisotno v srcu:naslonjenost na Boga, zaupanje v Mari-jino priprošnjo.Pokojni Ivan je bil rojen v številni druži-ni Herceg z 12 otroki, devet jih je odra-slo. Pokojni Ivan je bil najstarejši mednjimi in se je sedaj kot prvi poslovil s te-ga sveta. Njegova oče in mati sta semed drugo svetovno vojno preselila vZagreb, Ivan pa je ostal pri teti Ančki.Ko se je poročil, sta z ženo Julijano le-po skrbela zanjo, ta pa jima je pripisalahišo in parcelo z vrtom. Življenje pokoj-nega Ivana je torej potekalo v okvirusvoje družine. Ko mu je leta 2002 umr-la žena, jo je močno pogrešal, saj stabila v življenju med seboj zelo močnopovezana. Gotovo je ostala poveza-nost tudi potlej, a na drugačen način. Še nekaj besed o posebnih darovih, kiso bili dani pokojnemu Ivanu in jih jeuporabil v dobro svoje družine, pa tudiširše okolice. Naj omenim njegov po-klic mizarja. Najprej je nekaj let hodil vslužbo v tovarno pohištva. Potem pa jeodprl - že v sedemdesetih letih - mizar-sko delavnico, saj je bil zelo podjeten.Zaradi mizarskih sposobnosti je bil zelocenjen tako v bližnji okolici, kakor tudipri čebelarjih po Sloveniji, saj je za Me-dex izdeloval panje in satnice.Pokojni Ivan je bil tudi z dušo in tele-som prostovoljni gasilec. Več let je biloskrbnik gasilskega doma v domači va-

si – v Dečnih selih. To njegovo pose-bno veselje, da je bil član prostovoljne-ga gasilskega društva, je pomenilo držopovezanosti, solidarnosti, skrbi za skup-no dobro. Prostovoljstvo je nekaj, kar jeizredno dragoceno in je, hvala Bogu, šeprisotno, posebej v vaseh. Naj ta držasolidarnosti in prostovoljstva še naprejživi, tudi po priprošnji pokojnega Ivana. Vrnimo se k Božji besedi, ki smo jo sli-šali: smrt ni konec, ampak prehod. Nje-govi domači verujete, da vas bo sedajposebej spremljala priprošnja ne le an-gelčka v nebesih – malega prvorojen-ca, umrlega na porodu, ne le pokojnemame, ampak tudi pokojnega očeta.Rad vas je imel tu na zemlji, priporočalvas je Božjemu varstvu ter priprošnjinebeške matere Marije – kako ne bi te-ga delal tudi sedaj!

8877

junij2012

Slovenskijezuiti

Dragi sobratje!

Lazar je bil bolan. Sestri Marta in Ma-rija sta poslali Jezusu sporočilo: “Go-spod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bo-lan.” Jezus je ljubil Marto, njeno se-stro in Lazarja, pravi evangelij v začet-ku odlomka. Ta ljubezen je nagnilaJezusa, da se je vrnil proti Jeruzalemuin tako tvegal svoje življenje. Obudi-tev Lazarja ga je namreč stala življe-nja. Lazarja je obudila Jezusova ljube-zen. Ljubezen oživlja, ljubezen daježivljenje.

Toda Jezus ni odgovoril takoj naprošnjo Marte in Marije. Ni se takoj“zganil”. “Gospod, ko bi bil ti tukaj, bimoj brat ne umrl,” sta potožili sestriJezusu, z bolečino in s solzami, mor-da tudi s kančkom očitanja: “Lahko biprišel prej.” Takšna je pot naše vere. Tudi mi smomolili v teh mesecih: “Gospod, Gvi-

das, tvoj prijatelj, ki ga ljubiš, je bo-lan.” Zdi se, da je Gospod tudi v na-šem primeru zamudil. Ni odgovorilna naše molitve in želje, da bi imeliGvidasa znova zdravega in navzoče-ga med nami. “Gospod, ko bi bil ti tu-kaj!” Na nek način se nam vedno mu-di. Hočemo čim hitrejšo rešitev našihproblemov, želimo, da se kolikor mo-goče hitro pozdravijo naše rane, daminejo naše preizkušnje in podobno.Toda naše misli niso Božje misli. Vemo, kako je Lazarjevo bolezen ra-zumel Jezus: “Ta bolezen ni za smrt,ampak v Božje veličastvo.” Ves dogo-dek obuditve Lazarja je pripomogel krasti vere obeh sester in drugič nav-zočih. “Veliko Judov, ki so prišli k Ma-riji in videli, kaj je Jezus storil, je zače-lo verovanti vanj,” pravi evangelij.Tudi Gvidasova bolezen in smrt se jezgodila, da bi se razodelo Božja veli-častvo. Njegov predstojnik v Chicagu

“Ta bolezen ni za smrt!

8888

Dvajsetega aprila letos je v Chicagu v Združenih državah Amerike umrl jezuitski bo-goslovec, dvaintridesetletni Gvidas Vainorius iz Litve, član skupnosti Mednarodnegakolegija Gesů v Rimu. Objavljamo pridigo, ki jo je imel njegov predstojnik p. JanezPoljanšek pri maši v rimski skupnosti (pokojni je bil sicer pokopan v rodni Litvi).

junij2012

je ob smrti zapisal: “Kot jezuit nam jeGvidas z zgledom pokazal, kakšen jepomen Načela in Temelja iz Duhov-nih vaj.” Ignacij piše: “Nujno je, dapostanemo uravnovešeni do vsegaustvarjenega, tako da s svoje strani ni-mam rajši zdravja kot bolezni, boga-stva bolj kot uboštva, časti bolj kotsramote, dolgega življenja bolj kotkratkega in tako v vsem drugem, mar-več da želimo in izbiramo samo, karnas bolj vodi k cilju, ki smo zanjustvarjeni.” Res je, da nekaterih stva-ri, kot so bolezen ali zdravje, dolgo alikratko življenje, ne moremo izbirati.Lahko pa jih sprejmemo in tako pro-slavimo Boga, razodenemo njegovodobroto do nas. Gvidas je storil to načudovit, zgleden način. V teh mesecih je moral dozoreti naj-prej on, ko se je boril in zaupljivo ter zupanjem sprejel svojo bolezen. Obnjem so zoreli tudi drugi. Njegovamama. Pogosto se spomnim, kako jepred nekaj tedni rekla svojemu umira-jočemu sinu: “Gvidas, zdaj lahko odi-deš, izročam te v Božje roke.” To jemoralo v njej dozoreti. In v mnogihdrugih, ki smo na različne načinespremljali Gvidasa v zadnjih mesecih.Pšenično zrno je padlo v zemljo, umr-lo in daje mnogo sadov.Gvidas je bil v tem času svoje preiz-kušnje človek za druge. Veliko je mo-lil za druge, daroval svoje trpljenje zadruge. Zelo je bil pozoren do potrebdrugih, zelo je bil navzoč in vednopoln hvaležnosti. Ko sem ga decem-

bra, le nekaj dni po operaciji, obiskalv Chicagu, je on razrahljal moje stra-hove in negotovosti. Nisem namrečvedel, kaj bi mu rekel, ko sem ga za-gledal, kako bi ga tolažil in spodbudil.Pa je on potolažil mene, tudi s svojimsmislom za humor. Zahvalimo se dobremu Bogu za dra-gega sobrata Gvidasa. On je bil Božjiblagoslov za nas. Človek blagoslova.Takšnega se bom vedno spominjal.Lani poleti, ko se je za dva mesecaodpravljal v Ameriko, je prišel k meniin me prosil za blagoslov. Ko sem gablagoslovil, se mi zdi, da sem bil bla-goslovljen tudi jaz. Naj bo hvaljenGospod!

8899

MA

RA

TO

N

Slovenskijezuiti

Jezuitna elitnem

bostonskem maratonu

“Father Miran, good luck at the Bo-ston Marathon,” so mi zaželeli žu-pljani v San Franciscu, ko sem jimsporočil, da bom naslednji tedenodsoten. Niti najmanj nisem priča-koval tako močne podpore. Ljudjeso prihajali do mene, mi obljubljalimolitve in me vzpodbujali. Čepravsem čutil, da so priprave ne mara-ton potekale odlično in da bo toeden boljših maratonov, je takosreča, molitev in vzpodbuda prišlaše kako prav, saj mi je Boston pri-pravil prav posebno presenečenje.V soboto sem v družbi Petra inDamjana odšel po štartno številko4400. Tam nas je čakal Kristjan, te-kač iz Idrije, ki mi je iz Slovenije pri-nesel tekaško majico. Robert Doli-nar mi je namreč za Bostonski ma-raton naredil posebno tekaško ma-jico. S Kristjanom smo poklepetalio teku in drugih stvareh in - takokot je med Slovenci znano - hitronašli nekaj skupnih prijateljev. Pravposebno prijateljstvo pa sem v ti-stih dneh začutil med jezuiti. Dam-jan in njegova skupnost me je zelo

lepo sprejela in potrdila dejstvo, daje za jezuita ves svet njegov dom.Občutek doma me vedno navdajaz notranjo toplino. Zunanje toplinepa v Bostonu nisem niti malo po-treboval, saj je za to poskrbeložgoče sonce. Visoke temperaturenaj bi na dan maratona še poskoči-le. In ravno to se je zgodilo. Živosrebro se je povzpelo na preko30'C v senci. Organizator je sveto-val, naj se na maraton podajo lenajbolj pripravljeni in dal možnostprenosa prijave na naslednje leto,kar pomeni, da tekačem ni potre-bno naslednje leto skozi kvalifikaci-je za udeležbo na Bostonskem ma-ratonu. Bostonski maraton je edenredkih maratonov, na katerega seje potrebno kvalificirati s primer-nim časom, določenim za staro-stno skupino. Okoli 4000 tekačevse je zato odločilo, da se namestoletos udeleži maratona naslednjeleto. Ne vem, kam me bo nasled-nje leto vodila pot, pri meni izbireni bilo.Bostonski maraton je poseben tudiv tem, da ne poteka okoli mesta,

9900

junij2012

9911

ampak je pot speljana iz sosednjega me-sta in je več ali manj ravna. To pomeni,da je potrebno iti na start precej dalečven iz Bostona.Zgodaj zjutraj me je Damjan zapeljal vmajhno mestece Hopkinton, dobrih 20milj oddaljeno od jezuitske univerze Bo-ston College. Kljub številnim odpovedimtekačev zaradi vročine, je bila na startunepregledna množica; preko 20.000 te-kačev. Zaradi množičnosti, so bili trijestarti z 20-min. zamikom. Tekači smo bilirazdeljeni v tri skupine, glede na čas, skaterim smo se uvrstili na maraton. Uvrš-čen sem bil v prvo skupino, ki je štartalaob 10. uri po lokalnem času.In takrat se je začel moj nepozabni križevpot... Že po nekaj miljah sem ugotovil, dabo potrebno zmanjšati tempo, na kar sonas ves čas ob progi opozarjali napisi nazaslonih: »Slow down your pace!« Tu nibil pomemben čas, pomembno je bilopriti do cilja. Kot na vseh dosedanjih ame-

riških maratonih, je bila organizacija odli-čna. Organizator je postavil dodate stoj-nice s pijačo in poskrbel za tunele s tuši,skozi katere si lahko tekel med marato-nom in se osvežil. Odprli so hidrante zavodo, tako da so bili nekateri deli progedobesedno na vodi. Poleg organizatorjevso bili zelo radodarni tudi ljudje ob progi.Delili so pomaranče, sladkarije, vodo, naveliko mestih pa so napeljali cevi iz hiš inšpricali z vodo tekače, kar je bila zamenovost. Večkrat me je prešinila misel, dabi se ustavil in se pustil nekaj časa špricatis hladno vodo. Vendar tej skušnjavi le ni-sem podlegel. Treba je bilo naprej.Prva polovica maratona mi ni delala po-sebnih težav, v zadnjem delu, ko je prišlodo t.i. prebijanja zidu, pa sem se moral zatrenutek ustaviti. Noge so se mi rahlo za-šibile in zbal sem se, da ne bom zmogelnadaljevati. Nekaj časa sem hodil, potempa počasi prešel v rahel tek. Ob jezuitski univerzi Boston College, kjerje potekala proga, sem dobil dodaten za-gon. Vzpodbujat so me prišli Damjan, Pe-ter, Tone in francoski jezuit Grégoire. Ra-vno toliko moči sem imel, da sem jim po-mahal v pozdrav, za kaj več pa nisem bilsposoben. V zmernem tempu sem nada-ljeval do cilja. Zadnjih nekaj kilometrov jebilo moje telo prežeto z eno samo hva-ležnostjo. In potem cilj, vrhunec mojemolitve. Kakor, da bi se zlil v eno z Bo-gom, tako močno sem Ga čutil ob sebi.To ni bila samo moja zmaga, to je bilazmaga Boga. Ko bi le večkrat pustil, daBog zmaguje v mojem življenju.Na cilju sem srečal Kristjana in nekaj Slo-vencev, z njimi pokramljal, potem pa se

Slovenskijezuiti

vrnil domov, v jezuitsko skupnost, kjer somi sobratje pripravili lepo presenečenje.Eden od ameriških jezuitov se je pošalil,»Ali si zmagal?« »Da, zmagal sem,« semmu odgovoril. Jaz namreč nikoli ne izgu-bim, ker vedno postavim na prvo mestoBoga, in vsak tek, vsaka preizkušnja je za-me korak bliže Bogu. Prepričan sem, dakdorkoli sledi Bogu, nikoli ne izgubi.Thomas Merton, trapistični menih, pravi,da je že želja po molitvi molitev sama. Taželja preveva mene ob vsakem teku.Upoštevajoč Mertonovo trditev, je tudimoj tek ena sama molitev. Včasih je tamolitev lepa in prijetna, včasih pa sprem-ljana z bolečino in znojem. Tek namreč nisamo užitek, sprostitev in zabava, je tudibolečina in notranji boj. In velikokrat je ra-vno bolečina znak Božje bližine ali kotpravi francoski filozof Jacques Maritain,da trpljenje nima samo moči očiščevanja,ampak tudi razsvetljenja.In Boston je kljub vročini le padel. Še enmaraton in še ena dobra preizkušnja.Obrazi ljudi, ki so bodrili ob progi, pripe-kajoči sončni žarki, voda, ki je špricala zvseh strani, utrujeni tekači, glasno vzpod-bujanje in srečanje z jezuiti v Bostonu, sozaznamovali nov podvig v mojem življe-nju. V glavi so me prešinjale tolike drobnestvari, ki jih ob vsakodnevnem tempuvečkrat spregledam, in ravno te drobnein na zunaj nepomembne stvari, dajo čarin lepoto življenju. Vse to sem po marato-nu dal Gospodu na oltar in verjamem, daje blagoslovljeno in sveto.Meister Eckhart, nemški mistik, je zapi-sal, da nas ne dela svete to, kar počne-mo, ampak to, kar počnemo, moramo

narediti sveto. Bodisi da je to branje knji-ge, delo na polju, vožnja avtomobila, štu-dij ali tek. V vsak trenutek dneva in v vsa-ko dejavnost lahko povabim Boga in pre-pričan sem, da bo moj odnos do življe-nja precej drugačen.Ob takšnih preizkušnjah se velikokratsprašujem o svojih mejah in tveganju.Angleški pesnik in pisatelj ThomasStearns Eliot lepo pravi, da le tisti, ki tve-gajo, da bodo šli predaleč, lahko izvedo,kako daleč lahko gredo. Kdor ne tvega,preprosto ne pozna svojih meja in s temne pozna niti samega sebe. Mislim, da soravno takšne preizkušnje eno od temelj-nih stvari za poznavanje sebe, svojihreakcij, odzivov in sposobnost soočanjas trenutno situacijo.Vsak maraton me izziva in obogati na svoj-stven način. V Los Angelsu mi je Gospodposlal dež, v Washingtonu D.C. zmrzal, vBostonu peklensko vročino. Otroška rado-vednost mi ne da miru in večkrat se vpra-šam, le kakšno presenečenje mi Bog pri-pravlja na naslednjem maratonu?

� Miran Žvanut

9922

junij2012

V preizkušnji blagoslov

Pretekli mesec se je začel z navduše-njem. 12. maja sem se prvič udeležiltriatlona. Po ciljni črti me je skoraj vzelood veselja nad novo izkušnjo in lepimrezultatom. Po tekmi sem se še isti dank pisalni mizi vrnil svež, spočit in zbran.Preplet rekreativnega in intelektualne-ga treninga se je znova izkazal za obe-tavnega. Potem pa sem konec mesecapadel. Izgledalo je precej nedolžno. To-da po padcu se pobral več nisem. S pri-jateljem Bojanom sva v prijetnem jutrukolesarila ob reki. A ko so tanke gume vlevem ovinku zapeljale na spolzek as-falt, je kolo spodneslo. Pri sicer majhnihitrosti sem z vso silo padel na stranin ostal negiben. Zahvaljujoč čeladije glava ostala nepoškodovana. To-da bok je ni odnesel tako poceni. Poprevozu v bolnišnico so pri slikanjuugotovili hudo poškodbo levega kol-ka. In ko je prišel Joe, predstojnikskupnosti, sem v glavnem le še sto-kal, jokal in kričal. Ker protibolečin-ska sredstva dolgo niso zagrabila, semi je zdelo, da me pri zavesti drži sa-mo še topel stisk predstojnikove ro-ke. In pa molitev. Skoraj neznosnebolečine sem z glasnimi vzdihi daro-val za duhovne poklice. Joe je tisti dan ostal z menoj doenajste zvečer. Takrat so me po ve-čurni operaciji namestili v sobo.Končno sem lahko nekaj malega po-jedel in se odžejal. Operacija je bila

uspešna. Kolk so »zašraufali« in šive ne-propustno zapečatili za dober teden.Bolniška oskrba je bila odlična in stro-kovno osebje prijazno ter prijetno. Na-slednji dan sem s pomočjo fiziotera-pevta že naredil nekaj korakov. Ob na-glem okrevanju so me kmalu pustili do-mov. Terapijo sedaj opravljam v skup-nosti. Učim se novih korakov. Dobe-sedno. Na dan po nesreči me je v temoziru še posebej prevzel odpev k Bene-dictusu: »Znova ste se rodili. Vaša verain upanje sta v Bogu.« V najtežjih tre-nutkih sem ohranil močno upanje pravzahvaljujoč Gospodu po očetovski lju-bezni sobrata.

� Peter Rožič

9933

NO

VIC

E

Slovenskijezuiti

9944

P. Rupnik postal član Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije

Papež Benedikt XVI. je imenovalštiri svetovalce Papeškega svetaza pospeševanje nove evangeli-zacije. Med njimi je tudi p. MarkoIvan Rupnik.P. Rupnik je od leta 1999 sicer tu-di svetovalec Papeškega sveta zakulturo. Preostali trije novoime-novani svetovalci pa so Marco Fri-sina, benediktinski pater JeremyDriscoll in Salvatore Martinez, tre-nutni predsednik italijanske Pre-nove v Duhu.Namen Papeškega sveta za novoevangelizacijo je najti primernoobliko za oznanjevanje pri ljudeh,ki so že krščeni, vendar pa so seod vere oddaljili in so postali žrtvesubjektivizma in individualizma,brez javne in družbene odgovor-nosti.

Vir: radio Ognjišče

junij2012

9955

Novo prizanjeRobertu Dolinarju

Nominacija za Plečnikovo priznanje zauspešno realizacijo projekta INTERIERKAPELICE v Ignacijevem domu duhov-nosti v Ljubljani

Tradicija katoliškega sakralnega prostoraje obremenjena z bogastvom baročneumetnosti, ki vernika nagovarja s svojoformo in mogočnostjo. Minimalizem voblikovanju so sicer uveljavljali refoma-torji cerkvene arhitekture v nemškemkulturnem prostoru (Schwartz, Van derLaan), a pri nas je do nedavna prevlado-val post-modernistični pristop, ki naj bise navezoval na Plečnikovo izročilo. Za-to je mala kapela v Ignacijevem domuprava osvežitev. Ne zato, ker je takoskromna, ali ker se spogleduje z umetni-ško instalacijo, ampak predvsem zato,ker je prepričljiva pri uporabi simbolov.Simboliko v arhitekturi je postopoma za-menjal ornament, ki ne nosi simbolnegasporočila, tega pa smo skoraj v celoti iz-rinili iz arhitekture. Naloga oblikovanjasakralnega prostora je ustvarjanje »am-bienta«, ki podpira in spodbuja umirje-nost in koncentracijo, ki sta potrebni primolitvi in razmišljanju. In to je avtorju tuizjemno uspelo. Preprosta prvobitnost,podložena s simboliko, celo namernogroba izvedba (s pomočjo motorne ža-ge) in merilo, se zlijejo v prepričljivooblikovano celoto. Prav merilo je verjet-no ključ do uspešnosti pristopa, ki v veli-

kem merilu ne bi bil tako učinkovit. Kapelica je esej o verski simboliki v obli-kovanju prostora, ki je tako prepričljiv,da se izpraševanje o klasičnih arhitektur-nih pristopih zdi banalno in odvečno.Nekoliko nelagodno bi se počutili pripostavljanju arhitekturnih vprašanj v temposvečenem prostoru, v katerem je navsakem izvedenem elementu začutitisled človeške roke. Kapelica je dokaz, daje v arhitekturo mogoče vrniti tako tradi-cionalno simboliko kot reference nasodobno umetnost zgolj z intelektualnointerpretacijo. Robert Dolinar se je z glo-bokim poznavanjem vere in izrazitimestetskim čutom izognil nevarnostim ne-posrednosti in banalnosti, ki spremljatatovrstno ustvarjanje ambienta. Izhodiščeje torej znanje, ki lega na avtorjev pro-storski (podzavestni) čut. Podobna izho-dišča bi lahko našli pri oblikovanju beledžamije Zlatka Ugljena ali v delih Kitaj-skega arhitekta Wang Shuja. Nenazad-nje pa celo v Plečnikovih sakralnih delih,ki se jim Dolinar pokloni z izrezom v»Plečnikov« opečni zid.

Slovenskijezuiti

Deseta obletnicaJezuitskega združenja za begunce Slovenije

V četrtek, 14. junijazvečer, smo prazno-vali 10. obletnico Je-zuitskega združenjaza begunce Sloveni-je. Slovesnost smozačeli s sveto mašo,ki jo je daroval slo-venski provincial p.Milan Bizant. Po za-hvalni maši je bilkrajši program, nakaterem smo pred-stavili tudi zbornikob 10. obletnici Je-zuitskega združenjaza begunce Sloveni-je z naslovom Ljudjena poti.

� R. S.

Izdaja: Predstojništvo slovenske province Družbe Jezusove (p. Milan Bizant). Izhaja dvomesečno.Glavni in odgovorni urednik p. Franc Kejžar, Ljubljana. Uredniški odbor: p. Benedikt Lavrih, Maribor, s. Robert Dolinar, Ljubljana.Vse dopise in plačila pošljite na upravo, Ljubljanska 13, 2000 Maribor, tel (02) 33-12-951 (p. Cerar).Prostovoljne prispevke za naše glasilo lahko nakažete na naslov: Rezidenca Družbe Jezusove Ljubljanska 13, 2000 Maribor, žiro račun: 0417 3000 0720 322 s pripisom: "Za revijo".Založila: Slomškova družba d.o.o., Slomškov trg 3, Maribor. Prelom Andrej Šauperl. ISSN: 1854-8776

9966

SJ 2 11 260 ovitek:SJ 245.qxd 1.7.2011 13:49 Page 1