telo 2005

8/19/2019 Telo 2005

http://slidepdf.com/reader/full/telo-2005 1/24

INSTITUTUM STUDIORUM HUMANITATISFAKULTETA ZA PODIPLOMSKI HUMANISTIČNI ŠTUDIJ, LJUBLJANA

(študijsko leto 2004/2005)

naslov seminarske naloge:

TELO V EKSTAZI

program: ANTROPOLOGIJA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA

naziv modula: ANTROPOLOGIJA RELIGIJE

avtorica seminarja: Miša Gams mentorica: dr. Svetlana Slapšak

Kamnik, 15. 7. 2005

8/19/2019 Telo 2005


2

KAZALO

POVZETEK .............................................................................................................str. 3

1. UVODNI ESEJ...................................................................................................str. 4

Telo v religiji............................................................................................................str. 5

2. NAČINI DOSEGANJA EKSTAZE IN FUNKCIJA SPREMENJENIHSTANJ ZAVESTI...................................................................................................str.10

2.1. Trans in hipnoza....................................................................................... ....str. 11

2.2. Šamanizem, obsedenost, patološka ekstaza................................................str. 13

3. TELESNE TEHNIKE DOSEGANJA EKSTAZE....................................... str. 19

3.1. Ekstatični trans skozi ritualne telesne poze................................................str. 19

3.2. Ekstatični trans skozi ples in gibalne tehnike............................................ str. 21

ZAKLJUČEK ......................................................................................................str. 23

VIRI IN LITERATURA.....................................................................................str. 24

8/19/2019 Telo 2005


3

POVZETEK:

Čeprav je telo v svetovnih religijah obravnavano kot nekaj nizkotnega in umazanega,

nam pozorno branje religioznih tekstov razodene ambivalenten odnos do telesnosti.

Dualna narava telesa in duha, skozi katero nekateri antropologi gledajo na fenomenekstaze in šamanizma, se razodene kot napačna, če pogledamo vrste spremenjenih

stanj zavesti in načine doseganja ekstaze, ki vse bolj ali manj posredno vključujejo

telesne tehnike, ki temeljijo na enotnosti telesa in duha. Tako je ameriška

antropologija Felicitas D. Goodman ugotovila, da določena ritualna telesna poza

sproducira določena občutja, kolektivni mitološki spomin in določeno ekstatično

doživetje. Tako kot pri religiozni in šamanistični ekstazi je tudi pri drugih vrstah

ekstaze (npr. t.i. patološki ekstazi) lahko spremenjena telesna poza pomemben faktor za spremembo stanja zavesti, samoregulacijo transa in terapevtsko samoozdravljenje.

KLJUČNE BESEDE: telo, ekstaza, trans, ritualna telesna poza, šamanizem,

obsedenost, patološka ekstaza, samoozdravljenje

SUMMARY:

Though the body is in the world religions treated as something mean and dirty,

attentive reading of religious texts reaveals us ambivalent relationship toward

corporeality. The dual nature of body and mind, through which some anthropologists

look on the phenomen of ecstasy and shamanism, is considered to be wrong, if we

look on the types of alternate states of conscience and ways of experiencing ecstasy,

which more or less include body technics, which are based on the unity of body and

mind. American anthropologist Felicitas D. Goodman has thus discovered that

certain ritual body posture produces certain feelings, the collective mythologic

memory and certain ecstatic experience. Like in religious and shamanic ecstasy as in

other types of ecstasy (the so called pathologic ecstasy, for example) changed body

posture can be a significant factor for changed state of mind, selfregulating trance

and therapeutic selfhealing.

KEY WORDS: body, ecstasy, trance, ritual body posture, shamanism, spirit

possession, pathologic ecstasy, selfhealing

8/19/2019 Telo 2005


4

1. UVODNI ESEJ

Pojem ekstaze ponavadi povezujemo s področjem religioznega in z izventelesno

izkušnjo. Namen pričujoče seminarske naloge pa je opraviti s tem predsodkom in

pokazati, da je ekstaza v prvi vrsti telesna izkušnja in jo lahko doživimo tudi v

nereligiozni situaciji. Ekstaza je spremenjen način zavesti, ki sovpada s spremenjenim

telesnim položajem, bodisi gibanjem telesa bodisi pritiskanjem ali obremenitvijo

določenega telesnega dela. To lahko vidimo tako pri indijskih jogijih, za katere

zmotno mislimo, da so različne nenavadne telesne poze rezultat ekstatičnega stanja, v

bistvu pa ga ravno one producirajo. To lahko vidimo pri ritualih ljudi z duševnimi

motnjami, ki preko ponavljanja določenih telesnih gest in grimas vzdržujejo stanje

patološke ekstaze. In nenazadnje lahko to vidimo v vsakdanjem življenju, ko se ljudje

šele preko plesa in gibanja dovolj sprostijo, da zapadejo v ekstazo. Prvi znaki ekstaze

so vidni na telesu v nenavadno povečani telesni fleksibilnosti in neobčutljivosti na

bolečino. Mišice se zaradi sproščenosti razrahljajo podobno kot takrat ko smo v

globokem spancu in posledica tega je, da manj občutimo bolečino. Druga zanimivost

je ta, da začne telo izločati endorfine, ubijalce bolečine, in da se v možganih pojavi

elektromagnetno valovanje, ki je drugače značilno za hipnagoška stanja, ki se pojavijo

med spanjem in budnostjo. Fiziološke spremembe, ki se kažejo med drugim vznižanju nivoja adrenalina, prinesejo s sabo občutek evforije in »privzdignjenosti«.

Dandanes mladi mislijo, da se da takšno stanje doseči samo s pomočjo pomirjeval in

poživil in se ne zavedajo, da je telo zmožno samo od sebe producirati in regulirati

hormonsko ravnovesje. Trans in ekstazo lahko dosežemo že samo ob poslušanju

monotonih ponavljajočih udarcev, ki slediju ritmu 210-ih udarcev na minuto. Vsak

vzorec, ki se ponavlja in ki vpliva na človekova čutila, ima moč hipnoze in sugestije,

ki okupira zavest in povzroči razmah nezavednih vsebin. Zato ni izključeno, da v t.i. potovanju duše ne potujemo po svojih lastnih nezavednih vsebinah in vsebini

kolektivnega nezavednega. Eksperimenti ameriške antropologinje Felicitas D.

Goodman, ki je s pomočjo preučevanja in posnemanja telesnih poz najdenih kipcev

stopila na neobičajno pot doseganja ekstaze, so pokazali, da določene telesne poze

odpirajo pot določenim stanjem zavesti, določenim občutjem in kulturno-

zgodovinskim vsebinam kolektivnega spomina. V telesu moramo potemtakem videti

tako senzualni, psihofizični kot metafizični in metaforični aparat in ga preučevati kot

arheološko-antropološko celoto, katerega stanja so vidna na površju in ne v »globini«.

8/19/2019 Telo 2005


5

Telo v religiji

Telo in religija sta v osnovi povezana bolj kot bi si lahko mislili. Dualizem med

duhom in telesom, ki se pojavi v Platonovih tekstih, v orfičnih, pitagorejskih in ostalihgnostičnih šolah ter v krščanstvu, je zgolj posledica kasnejših interpretacij mislecev in

cerkvenih dostojanstvenikov, ki so si prizadevali prikazati telo kot nekaj, kar je v

osnovi podvrženo razkroju, skušnjavam in minevanju. Vendar pa natančno branje

različnih religioznih in zlasti mitoloških tekstov daje slutiti, da je religija bolj

podvržena telesu kot je to videti na prvi pogled. Že Platon v svojem tekstu o votlini

pokaže na pomembnost človekovih čutil in zaznavanja, saj je vprašanje ali bi

osvobojeni jetnik doživel razsvetljenje ob odhodu iz votline, če ne bi prej z vsemisvojimi čutili doživel sveta okoli sebe in se ob spremembi zavedel svoje omejenosti.

Tudi številne gnostične ločnice, ki so v človeku videle božjo in živalsko naravo, niso

eksplicitno navajale telesa kot nečesa živalskega, podrejenega in nečistega.

Nenazadnje so orfični in pitagorejski kulti odsvetovali hranjenje s telesi živali v

glavnem zato, ker so verjeli v to, da vsako telo (ne samo človeško) vsebuje dušo in je

njej enakovredno. V Bibliji se v stavku »In beseda je meso postala« prepletata

simbolna dimenzija telesa in telesna dimenzija simbolnega, kar je še bolj razvidno v

nekaterih krščanskih ritualih, ki zavijejo poganske prvine v simbole. Tako poznamo

običaj polivanja telesa z vodo, ki naj bi služil simbolnemu vstopu v svet religioznega

oz. krstu in ritual konzumiranja hostije in vina, ob katerem duhovnik izreče besede, da

gre za konzumiranje telesa Jezusa Kristusa. Telo božjega sina je dandanes vidno na

vsakem koraku – tako v cerkvah kot v naravi - in opozarja na telesno naravo božjega

oz. na božje utelešenje. Tudi ostale religije ga poznajo – hinduizem preko kipcev

različnih božanstev časti materializacijo duhovnega, budizem se z gradnjo kipov

različnih velikosti poklanja velikemu Budi itd. Potreba po utelešenju duhovnega se

prepleta s potrebo po poduhovljenju telesnega.

Poduhovljenje telesnega pa se prav tako izraža na številne možne načine. Znani so

rituali muslimanskih sufijev oz. dervišev, ki se ure in ure vrtijo v krogu. Njihova

telesa jim služijo kot sredstvo za vstop v svet duhovnega. Tudi budistične molitve

potekajo ob nenehnem pozibavanju menihov naprej in nazaj in vprašanje, ki se

postavlja je, ali bi njihov vstop v svet duhovnega sploh bil možen brez ponavljajočih

8/19/2019 Telo 2005


6

telesnih kretenj in nenehnega mrmranja molitev. Molitev muslimanskih vernikov prav

tako poteka po vzorcu ponavljajočih telesnih kretenj. Telesa vernikov so obrnjena

proti Meki in se iz stoječega stanja spuščajo v klečečega in obratno. Po drugi strani

lahko tudi številne budistične mandale in mantre, krščanski križ in 99 muslimanskih

imen božjega razumemo kot potrebo po materializaciji duhovnega oz. utelešenju

božjega.

Poseganje v telesa vernikov je najbolj opazno v židovstvu in muslimanstvu. Židje

obrezujejo svoje sinove v starosti med petim in dvanajstim letom. Vzrok za to lahko

najdemo v Stari zavezi, v zgodbi o Abrahamu, ki mora v skladu z božjo zahtevo

žrtvovati najstarejšega sina. Obrezovanje tako služi kot nadomestek žrtvovanja, vstop

v svet religioznega in kot nekakšna iniciacija v svet moškosti. Med muslimani je v

nekaterih delih Afrike v navadi obrezovanje deklic, ki poteka ponavadi okrog osmega

leta starosti. Ta običaj je bolj seksualnega in moralnega značaja, saj temelji na

predpostavki, da bo odraščajoča deklica spolno občevala samo s svojim možem in še

to brez lastnega uživanja, strogo v funkciji reprodukcije. Čeprav gre v tem primeru za

žrtvovanje individualnega ugodja, ne najdemo v ozadju mitske podlage, je pa prav

tako kot pri Židih obrezovanje iniciacija v svet spolne zrelosti, odraslosti. Preko teh

obredov lahko vidimo kako je telo in njegova senzibilnost osrednji predmet

religioznih norm in duhovne izkušnje. Tako je v Koranu med drugim zelo natančno

opisano vsakdanje čiščenje telesa1 pred molitvijo in pravila kdaj se je treba vzdržati

hranjenja in seksualnosti.

Zanimivo je tudi to, da številni miti o stvarjenju sveta in drugih bogov opisujejo

nastanek iz božjega semena, spolnega uda ali kakšnega drugega telesnega dela boga.

Tako je grška boginja lepote in ljubezni Afrodita nastala iz spolnega uda bogaUranusa, ki ga je njegov sin Kronos odrezal in ga vrgel v morje. Egipčanski bog

Horus pa naj bi nastal iz Ozirisovega spolnega uda. Ozirisa je namreč brat Seth

razkosal in njegov ud vrgel v morje, sestra Izida pa ga je povlekla na kopno in iz

njega ustvarila Horusa, ki je imel za levo oko Mesec, za desno pa Sonce. Ti

1 Abu Hamid al-Ghasali, eden največjih muslimanskih teologov in religioznih mislecev, govori o štirihstopnjah (o)čiščenja: 1. očiščenje zunanjih telesnih organov izločkov in nesnage 2. očiščenje telesnih

organov greha in napak 3. očiščenje srca zla in razvad 4. očiščenje notranjosti vsega, kar ni Bog ( v:A translation of al-Ghasali’s Book on the Etiquette of Marriage from the Ihya, Salt lake city, 1984, str.108)

8/19/2019 Telo 2005


7

kozmološki miti o stvarjenju izhajajo iz telesne narave boga, kar je razvidno tudi iz

nekega ohranjenega taoističnega teksta, ki ga izgovarja svečenik med ritualom:

»Moje telo ni običajno telo.

Moja glava je kot črni oblaki.

Moji lasje so kot divje zvezde.

Moje levo oko je kot sonce.

Moje desno oko je kot mesec...« 2

Večina religioznih tekstov je ohranjala prezir do telesa in vsega snovnega. Tako lahko

iz Matejevega in Janezovega Evangelija razberemo stavek, da če nas roka vodi v

skušnjavo (mišljena je masturbacija) je najbolje, da jo odrežemo in tako žrtvujemo en

del namesto da izgubimo celotno dušo.3 Nek budistični tekst z naslovom Sutta Nipata

pa takole izpričuje povezanost med duhom in telesom: »Iz tega telesa izvirajo strast in

sovraštvo. Iz tega telesa se rodijo odpor, radost in vzhičenost. Izhajajoč iz tega telesa,

misli pretresajo um tako kot mladi fantje stresajo ujeto vrano.«4 Brahmanizem, ki

temelji na kastah, gleda na telo s prezirom. Indijski pesnik Buddhagosa, ki izhaja iz

njega, zelo čustveno opisuje svoj prezir nad telesom:

»Norci ne morejo v svoji norosti reči;

telo jemljejo kot nekaj čistega

in kmalu se ujamejo v zanko Zla

niti ne morejo uiti bolečemu uroku tega.

Ampak odkar pametni ležijo goli;

ta umazana narava telesa

naj bo živa ali mrtva, oni vedo,

2 Gre za tekst iz leta 1116, ki je bil objavljen v 1127 Taishang zhurguo jiumin zongzhen biyao 2.2b. Avtor članka Poul Andersen ga v celoti navaja v svojem tekstu Transformacija telesa v taoističnemritualu, objavljeno v knjigi Religious reflections on the human body, Indiana University Press, 1995,str. 195 (prevod iz angleščine v slovenščino naredila avtorica)3 Armando Favazza v svoji knjigi Bodies under siege opisuje primere psihiatričnih pacientov, ki so si

brez premisleka odrezali roko ali kakšen drug ud po tem, ko so prebrali omenjeni odstavek v Bibliji.Večinoma naj bi šlo za shizofrene, manično-depresivne in obsesivne paciente, ki so preveč dobesedno

brali Sveto pismo. Avtor naredi v svoji knjigi tudi vzporednice med miti o stvarjenju, ki vključujejosamopohabljenje bogov, šamanizmom, ki vključuje samopohabljanje kot element iniciacije všamanizem in psihiatričnimi primeri vsakdanjega samopohabljenja (rezanje žil, odstranjevanje kože,las, oči itd.) Njegova teza je na nek način presenetljivo podobna evangeličanski: pacienti naj bi pohabiliali odstranili del svojega telesa, ker bi brez tega dejanja zaradi prevelike anksioznosti naredili samomor

oz. pogubili svojo dušo.4 Sutta Nipata, 271 (Religious reflections on human body, str. 55-56) prevod iz angleščine vslovenščino naredila avtorica

8/19/2019 Telo 2005


8

da se lepota ne skriva v njej,

kajti rečeno je:

To umazano telo zaudarja popolnoma

kot drek, kot zasebni predel;

to telo ljudje, ki doživijo uvid,

obsojajo, in je objekt užitka norca.

Tumor, kjer prebiva devet lukenj

zavit v plašč lepljive kože

in kapljajoča umazanija na vsaki strani

onesnažuje zrak s smradom daleč naokoli.

Če morda pride na dan,

da je notranjost prišla na plan,

prav gotovo bi človek potreboval bič,

s katerim bi pregnal vrane in pse.« 5

V budizmu so razlike v razumevanju telesa očitne ravno pri dveh glavnih ločnicah -

mahajana in theravada budizmu. Medtem ko theravada budizem vidi v telesu zgolj

materialno substanco, mahajana budizem razumeva telo kot trikratno ali štirikratno

telo Bude – materialno telo se lahko transformira v kozmično in spiritualno substanco.

Japonski budistični filozof Kukai, ki je živel na prelomu 8. in 9. st., v svoji razpravi

Sokushinjobutsugi (O pomembnosti pridobitve Bude v, z in skozi to telo) na zanimiv

način opisuje pomen besede telo: »Beseda telo se nanaša na lastno telo, kozmično telo

Bude in čuteče telo bitij; vse to se imenuje telo. Obstajajo štiri vrste telesa:samoohranjajoče telo, uživajoče telo, transformirano telo in izhajajoče-nastajajoče

telo. Poleg tega so tri vrste telesa: črka, mudra (telesna kretnja) in vzorec. Ta telesa so

v mnogovrstnih odnosih in so kot svetilka in njeni odsevi v zrcalu, vsaka prežema

drugo. To telo je to telo; to telo je tisto telo. Budino telo je telo čutečih bitij, telesa

5 Visuddhimaga, str. 196 Religious reflections on the human body, str. 58-59 (prevod iz angleščine vslovenščino naredila avtorica)

8/19/2019 Telo 2005


9

čutečih bitij so Budino telo. Oni so isto in drugačno, drugačno in isto.«6 V istem

tekstu pravi naslednje: »Brez zapuščanja telesa lahko človek pridobi nadnaravne moči

nad objektivnim svetom, potuje svobodno v stanju velike praznine. In tudi doseže

telesne skrivnosti...«7 Na tem mestu sicer ni razvidno kakšne telesne skrivnosti ima

Kukai v mislih, vendar je prav gotovo iz njegovega teksta razvidna skladnost med

telesom in duhom, telesne skrivnosti pa tako sovpadajo z duhovnimi. Potovanje

telesa-duha v veliki praznini daje slutiti na ekstatično potovanje, ki ga zahodni misleci

zmotno pojmujejo kot izventelesno potovanje. Prav gotovo zaradi dualizma med dušo

in telesom, ki smo mu priča od Descartesa naprej.

Kukai na drugem mestu opisuje Budino telo kot utelešenje realnosti, ki zajema vse

stvari (dharme) in katerega narava je neskončna, kar imenuje z drugimi besedami

»uresničeno materialno telo«. Za to telo, ki je utelešena realnost, pravi, da ga ne

zaznamuje spočetje zavesti, saj je zavest sama že telo. Korak dlje naredi zen budizem,

ki pokaže na skupni vir enotnosti in neenotnosti telesa in uma. Shunryu Suzuki v

knjigi Zen mind, beginner's mind zapiše naslednje: »Naše telo in um nista dvoje niti

eno. Če mislite, da sta vaše telo in um dvoje, je to napačno; če mislite, da sta eno, je

tudi napačno. Naše telo in um sta hkrati dvoje in eno.« Takšen kompleksen koncept

zavesti-telesa umanjka v zahodni filozofiji. Z njegovim mankom pride do številnih

nesoglasij tako znotraj znanosti kot znotraj antropologije in filozofije kot tudi do

navideznega neskladja med naravoslovjem in družboslovjem. Tako eni kot drugi

vedno znova trčijo ob navidezno nerešljive paradokse in se vrtijo v začaranem krogu

samopotrjevanja in preverjanja metodologije, kar je podobno kot če bi zlomljeno nogo

zdravili z obližem. Izjemo predstavlja filozof Wittgenstein, ki je dejal, da postane

veren šele ko poklekne v znak molitve, in Nietzsche, ki lahko verjame samo v boga,

ki pleše. Oba s svojimi izjavami opozarjata na to, da šele telesna kretnja in gibanjelahko sproducirata duha do te mere, da pleše, se razvija, umuje in potuje.

6

Kobo daishi chosaku zenshu, Tokyo: Sankibo Busshorin, 1979, str. 41-58 Religious reflections on thehuman body, str.1687 Religious reflections on the human body, str. 179

8/19/2019 Telo 2005


10

2. NAČINI DOSEGANJA EKSTAZE IN FUNKCIJA SPREMENJENIH STANJ

ZAVESTI

Pojem ekstaze, kot smo dejali že prej, nekateri zmotno prevajajo z izventeleseno

izkušnjo. Izraz ekstaza sicer izhaja iz grške besede ekstasis, ki pomeni »iti ven iz

sebe«, vendar hkrati označuje globoko duhovno izkušnjo, popotovanje duše h izvoru

in s tem k samemu sebi. Njena indukcija poteka največkrat preko drastične telesne

spremembe. Bodisi gre za biokemično spremembo telesa s konzumiranjem opojnih

substanc bodisi za fizično spremembo v obliki plesa in igranja na glasbila, lahko pa

pride do ekstaze tudi preko izolacije čutil in meditiranja v isti telesni pozi brez glasbe

in svetlobe. Kakorkoli pogledamo je ekstaza nekaj, kar je v svojem bistvu vezano na

telo, izhaja iz njega in se vanj vrača.

Ekstazo lahko dosegajo ljudje na različne načine, z različnimi nameni in z različnimi

sredstvi. Tako lahko govorimo o mistični ekstazi, religiozni ekstazi, hipnotični

ekstazi, seksualni ekstazi, šamanski ekstazi in nenazadnje patološki ekstazi, ki jo

poznajo bolniki s telesno bolečino ali povečano duševno anksioznostjo. O mistični

ekstazi je pisal že Plotin, ko je omenjal svoje združenje z Enim. Za opis mu je

zmanjkalo besed, saj naj bi bilo Eno tisto neskončno, vseobsegajoče, izvorno in

neomejujoče. O religiozni ekstazi je pisala Teresa de Jesus, katere kip v Rimu po

številnih psihoanalitičnih interpretacijah ponazarja združljivost religiozne in

seksualne izkušnje. O hipnotični ekstazi je posredno pisal psihoanalitik Erickson, o

seksualni pa W. Reich in J. Lacan. Prvi je v njej videl možnost razbremenitve telesnih

in duševnih napetosti ter zdravilo za anksioznost, drugi pa je v njej videl razmerje

Ženske do Boga. O šamanski ekstazi je izčrpno pisal antropolog Mircea Eliade, ko je

s preučevanjem različnih tipov šamanizma ugotavljal podobnosti ravno v tehnikah indoživetjih ekstaze ljudi z različnih koncev sveta. O patološki ekstazi ni bilo

napisanega skorajda ničesar, saj se medicinski in psihološki krogi neradi ukvarjajo s

temo, ki je zaradi nepreverljive in »neznanstvene« podlage kontroverznega značaja.

Upanje na tem področju predstavlja novoustanovljena veda etnopsihiatrija, katere

temelje je v prejšnjem desetletju postavil psihiater Armando R. Favazza s svojo

knjigo Bodies under siege, v kateri s konkretnimi primeri iz vsakdanjega življenja

ponazarja samopohabljenje telesa kot način doseganja ekstaze ter njeno primerljivostz religiozno ekstazo. Termin patološka ekstaza sem zasnovala zato, ker se mi zdi, da

8/19/2019 Telo 2005


11

psihiatrični krogi s svojo terminologijo kot je »bolezen«, »motnja«, »simptom«,

predstavljajo samo negativen vidik patologije, pri tem pa zanemarjajo dejstvo, da

mora biti v njej nekaj, kar predstavlja pacientu oz. bolniku užitek, drugače ne bi v tem

patološkem stanju vztrajal toliko časa. Tako sem prišla do ugotovitve, da je

ponavljajoča patološka simptomatika vir ekstaze, ki jo oboleli potrebuje za lastno

preživetje. Ekstaza tako ni prestiž bodisi višjih, bogatejših slojev bodisi izoliranih

mistikov, vračev in šamanov, temveč jo v vsakdanjem življenju izkušamo prav vsi

preko vsakdanjih in nevsakdanjih telesnih kretenj, misli in obnašanja. Še več - ekstaza

oz. spremenjeno stanje zavesti je nekaj, kar potrebujemo tako za ohranitev

individualnega življenja kot za ohranitev kolektiva, družbe.

2.1. Trans in hipnoza

Novodobni filozof Dennis Wier na svojih internetnih straneh8 opozarja pred

nevarnostjo transa, za katerega pravi, da gre za stanje zaspanosti, ki je posledica

manipulacije s strani medijev. Pasivno spremljanje televizije in reklamnih oglasov

pušča posledice na nezavednem, ki jih izrabljajo različna podjetja. Wier pravi, da je

kapitalizem idealni sistem za produkcijo transa, saj je njegov namen narediti ljudi

čimbolj pasivne, nemočne in zaspane ter tako sproducirati poslušne in uslužne

»programirane« robote. Wier pravi, da se ljudje večino časa nahajamo v transu, pa

tega sploh ne opazimo. Še več – človeški organizem fiziološko gledano nujno

potrebuje stanje omamljenosti, zato je trans človekovo najbolj naravno stanje. Kljub

temu govori o patološkem transu, za katerega pravi, da »ponavljajoči kognitivni

objekti kreirajo disociativen nivo transa, v katerem so različne kognitivne funkcije

okrnjene.« Prav zato si mora vsak individuum prizadevati h prebuditvi iz tega stanja

na ta način, da vklopi lastne možgane in s tem zaceli okrnjene kognitivne funkcije.

Metoda, ki jo pri indukciji transa uporabljajo poslovneži, trgovci, politiki in mediji je

Ericksonova hipnoza. Martin Michael in Hudson O'Hanlon William v knjigi

Solution-oriented hypnosis, An Ericksonian Approach opisujeta to metodo, ko

govorita o štirih vratih, ki vodijo v trans. Trans tako dosežemo 1. z de-fokusiranjem

(poslušanje dolgočasnih predavanj, hipnagoška stanja, relaksirajoča stanja) 2.

8 www.positivehealth.com/permit/Articles/Hypnosis/wier.htm

8/19/2019 Telo 2005


12

fokusiranjem (gledanje televizije, poslušanje glasbe, zavzetost z delom ali kakšno

aktivnostjo) 3. disociacijo (hranjenje s popkornom, ukvarjanje s športom ali

inštrumentom, ki ga že obvladamo) 4. ponavljajočim vedenjem (molitev, ples, tek,

zibanje, mrmranje mantre).9 Zadnja točka je značilna za trans religioznega značaja, ki

pa ga avtorja ne izpostavita, temveč ga obravnavata skupaj z vsakdanjimi

aktivnostmi. Zanimivo je videti kako lahko povsem nasprotne dejavnosti, kot je npr.

zanimanje ali nezanimanje za neko aktivnost, enako prispevajo k razvoju transa.

Prednost Ericksonove metode je v tem, da povsem neopazno popelje človeka v trans

oz. hipnozo. Prvi rezultati hipnoze se kažejo na telesu hipnotiziranega. Hipnotizer s

svojimi premišljenimi stavki od hipnotiziranega ne zahteva nič posebnega, vendar pa

bodisi z metaforo bodisi s šalo ali primerom iz zgodovine sugerira na dvig roke.

Nekaj sekund zatem se roka hipnotiziranega avtomatsko dvigne, čeprav se sam tega

ne zaveda, ker je pretirano zaposlen z iskanjem pomena besed in samospraševanjem

ali je v transu ali ne. Prednost te metode je v tem, da se hipnotizirani počuti povsem

zavestnega, svobodnega in samostojnega, čeprav je že od samega začetka zapeljan.

Medtem ko čaka, da bo v transu, je že v njem. In ko misli, da govori iz svoje glave in

da uporablja svoje kretnje, je že v glavi in telesu drugega.

Antropologa G. Rouget in R. M. Brandel razlikujeta med transom in ekstazo. Po

njunem naj bi bila za ekstazo značilna negibnost, tišina, samota, deprivacija čutil in

halucinacije, za trans pa naj bi bilo značilno gibanje, hrup, izvajanje v skupini,

senzorna prestimulacija in nič halucinacij. Prva naj bi temeljila na enakomernem

ritmu oz. ponavljanju vzorcev v glasbi, drugi pa na kontinuiranem naraščanju v tempu

in v dinamiki glasbe. Razdelitev se zdi ustrezna, če pogledamo nanjo iz sociološkega

vidika, vendar pa po drugi strani obstajajo številna pričevanja ljudi, ki so skozi ples v

skupini doživeli halucinacije. Pri tem ne mislim samo na novodobni ples »trance« inna uživanje opojnih substanc, temveč tudi na znani afriško-haitski voodoo ples, ples

muslimanskih dervišev, potem na ples maroških menihov, ki so si v transu rezali

glavo in namakali kruh v krvi, zatem na srednjeveški evropski »Vidov ples«, ko so

trume ljudi s peno na ustih plesale do nezavesti in nenazadnje na številne rituale, kjer

9 Cook S. Angelique in G.A. Hawk v knjigi Shamanism and the esoteric tradition ločita dva modela zadoseganje alternativnih stanj zavesti: prvi je inhibicijski in vključuje meditacijo, telesne kretnje,

počasno dihanje, hipnozo, postenje in senzorno deprivacijo, drugi pa temelji na razdražljivosti in

vključuje bobnanje, ples, ropotanje, hitro dihanje, sex in senzorično stimulacijo. Očitno vsi avtorji, kise ukvarjajo s to problematiko, izpostavljajo potrebo po nasprotnih dejavnikih izvabljanja transa,vendar pa vsak od njih vključuje telo oz. njegovo senzorično naravo.

8/19/2019 Telo 2005


13

ljudje skozi trans halucinirajo in se poistovetijo bodisi z živaljo, drugim človekom ali

božanstvom. Po drugi strani pa se tudi številni »ekstatiki« ne bi strinjali z

ugotovitvijo, da doživljajo halucinacije, saj je za njih vstop v spremenjeno stanje

zavesti prav tako realen kot otipljiva materialnost. Meje med ekstazo in transom se

hitro zabrišejo, če pogledamo nanju skozi izkušnjo in filozofijo udeležencev. Ekstaza

ni nikoli produkt vsakdanje statične telesne poze razen če so zraven prisotne opojne

substance. Tako t.i. jogiji kot šamani kot tudi plesoči svečeniki dosegajo ekstazo na

podlagi telesne bolečine, ki je posledica nenavadnega položaja telesa ali pa

poškodovanega dela telesa. Pri njih ni važno ali pride do senzorne deprivacije ali

prestimulacije, saj je za vzgib ekstaze važno izključno ponavljanje – bodisi

monotonih zvokov (glasba, mrmranje, petje, molitev) bodisi določenih položajev

telesa.

2.2. Šamanizem, obsedenost, patološka ekstaza

Znani antropolog Mircea Eliade je v knjigi Šamanizem in arhaične tehnike ekstaze

pokazal na družbene in individualne vidike doseganja ekstaze. Šamanizem ni ločil od

religioznih in magijskih praks: »Imeli bomo priliko, da šamanizem najdemo znotraj

mnogih religij, ker on vedno ostaja ekstatična tehnika, ki je na razpolaganju določeni

eliti in predstavlja na nek način mistiko določene religije.«10 Šamanizem je po

njegovem mnenju in mnenju številnih drugih antropologov v glavnem srednjeazijski

in sibirski religiozni fenomen, katere značilnosti lahko najdemo tudi pri indijancih v

Severni in Južni Ameriki. Zanj je značilno, da je nastal na področjih, kjer so bili

nastanjeni lovci-ribiči in pastirji oz. nomadi ter tam, kjer so bile ekstremne

vremenske in geografske razmere, zato naj bi tam živeči ljudje na podlagi senzorne

prestimulacije (hlad, sneg, vročina, puščava) hitreje dosegli ekstazo. Eliade vidi všamanu najpomembnejši vodilni in povezovalni člen v skupnosti ravno skozi

zmožnost doseganja ekstaze: »Narodi, ki se imenujejo za »šamanske«, dajejo velik

povdarek na ekstatične izkušnje svojih šamanov; te izkušnje se dotikajo njih osebno

in neposredno, ker jih šamani s svojimi transi zdravijo, sledijo mrtvim v »Cesarstvo

senc« in služijo kot posredniki med njihovimi bogovi, nebesnimi in podzemnimi,

velikimi in malimi ter njimi samimi. Ta ozka mistična elita ne operira samo z

10 Mircea Eliade: Šamanizem in arhaične tehnike ekstaze, Matica Srbska, Novi Sad, 1985, str. 32Prevod iz srbohrvaščine naredila avtorica.

8/19/2019 Telo 2005


14

religioznim življenjem skupnosti, temveč na nek način bedi nad njeno »dušo«. Šaman

je velik specialist za človeško dušo; samo on jo vidi, ker pozna njeno obliko in

pojavnost.«11 Šamanizem je po njegovem vedno dar bogov ali duhov tako da

skupnost določi novega šamana na podlagi njegovega ekscentričnega obnašanja,

telesnega samopohabljanja, mejne izkušnje s smrtjo v obliki prestale telesne ali

duševne bolezni ali kakšnega drugega vidnega hendikepa.12 V večini primerov je za

iniciacijo v šamanizem najbolj pomembna kandidatova prva ekstatična izkušnja.

Šamanova ustreznost je razvidna tudi iz njegovih sanj in telesnih konvulzij, ki

spominjajo na konvulzije histeričark, ki jih je proučeval Freud in v njih odkrival

seksualno sublimacijo. Eliade se zato zaveda, da bi marsikateri psiholog v šamanizmu

videl neko patološko strukturo histerične ali epileptične narave.13 Vendar pa dodaja:

»Še več, čeprav so na videz podobni epileptikom in histerikom, šamani pokažejo več

kot normalno nevrološko konstitucijo: njim gre na roko, da se zbližajo s takšno

močjo, ki je nedostopna zemeljskim ljudem; oni z lahkoto preživijo izčrpavajoče

napore, obvladujejo svoje ekstatične kretnje itd.«14 V šamanizmu igrajo veliko vlogo

tudi duhovi – pomočniki, ki v živalski obliki pospremijo šamana v spodnji in zgornji

svet. Z njihovo pomočjo ali s pomočjo ustrezne maske se šaman spremeni v žival in

spregovori v živalskem jeziku. Žival ni samo šamanov pomočnik in vodnik duš v

drugi svet, temveč je zlasti njegov dvojnik, alter-ego, ki ga zastopa v vzporednih

dimenzijah15. Šaman tako vsakič znova simbolno umre in se ponovno rodi ravno

skozi izkušnjo ekstaze: » A razvidno je, da je šaman tisti, ki postane mrtvec (ali

živalski duh ali bog), da bi lahko pokazal svojo resnično moč vzpenjanja v nebo ali

spusta v spodnji svet. Na ta način je razvidna možnost skupne razlage vseh teh

dejstev: stvar je v periodičnem ponavljanju (t.j. pri vsaki novi seansi) smrti in

11

ibid.12 V nekaterih primerih novonastali šaman podeduje šamanski status od očeta in tako tradicionalno prenaša skrivno učenje.13 “Avtor, ki pristopa k šamanizmu kot psiholog, bo nagnjen, da ga opazuje predvsem kot odkritje psihev krizi ali celo regresiji; on ga bo vzporedil z določenim tujim psihičnim obnašanjem ali pa ga bouvrstil v duševne bolezni histerične ali epileptične strukture.” (Ibid., str. 21)14 ibid., str. 4715 Joan Clottes in David Lewis-Williams, ki sta se v knjigi Šamani iz prazgodovine lotila interpretacije

jamskih slik z vidika nevropsiholoških sprememb človeka v ekstazi, sta ugotovila tri stopnje stanjaspremenjene zavesti: na prvi stopnji vidi človek različne geometrijske like, na drugi stopnji poskušarazumsko razložiti geometrijske zaznave in jim nadane čustven ali religiozen pomen (vijugaste črte senpr. spremenijo v kačo), na tretji stopnji pa se skozi vrtinec ali predor seznanijo z lucidnim svetomtransa, v katerem največ kraljujejo razne pošasti in živali. To je po vsej verjetnosti tudi razlog zakaj so

jamski ljudje najraje risali živali. Druga razlaga, ki se ponuja je, da so jih po eni strani preko slik želeliobdvladati, prevladati njihovo moč, po drugi strani pa so bile živali del njihovega kolektivneganezavednega in so vzbujale tako strah kot željo po identifikaciji.

8/19/2019 Telo 2005


15

šamanovega ponovnega rojstva. Ekstaza je samo konkretna izkušnja obredne smrti

ali, z drugimi besedami, preseganja človeške profane usode.« Šaman lahko doseže to

smrt oz. ekstazo z najrazličnejšimi sredstvi, s pomočjo narkotikov, bobna, plesa in

obsedenosti s strani duhov.

Fenomen obsedenosti v odnosu do šamanizma je s sociološkega in antropološkega

vidika raziskovala I. M. Lewis v svoji knjigi Ecstatic religion: A study of

shamanism and spirit possession. Ugotovila je, da izraz saman, ki ga uporabljajo v

Sibiriji pomeni dobesedno »tisti, ki je vzhičen, premaknjen ali dvignjen« in ustreza

»histeričnim stanjem, ki vključujejo drhtenje telesa in kompulzivno imitacijo besed in

gest«16. Arktični pomen besede saman je zelo podoben pomenu besede, ki označuje

obsedenost tudi v drugih jezikih. Kljub temu ugotavlja, da je povezanost med

šamanizmom in obsedenostjo odraz specifičnega kulturnega ozadja ter družbenih

razmer in zato kljub podobnostim ta dva fenomena ne moremo zvrstiti pod isti

naziv.17 Pri tem navaja določene iniciacijske prakse v Keniji, kjer neporočeni

Samburu bojevniki od petnajstega do tridesetega leta večkrat padejo v trans in »se

tresejo v ekstremni telesni vzhičenosti v frustrirajočih situacijah.«18 Isto tresenje

telesa pa doživijo tudi v drugih situacijah, npr. na paradi ali ko med bojevanjem

naletijo na zasedo. Vsa ta dejstva so za Lewis-ovo dokaz, da gre za »kulturno pogojen

odgovor na napetost in nevarnost, ki ni interpretirana mistično in je opazovana s

strani Samburujev kot znamenje možatosti in samoobrambe.«19 Prav tako vidi pojav

tarantizma v Italiji, kjer mlade ženske ob ubodu pajka »tarantele« plešejo ekstatičen

ples kot posledico patriarhalne družbene ureditve, v kateri ženske nimajo drugih

možnosti za izražanje svoje seksualnosti in vpliva. Tarantizem vidi tudi skozi

simptomatske podobnosti s t.i. Vidovim plesom, ki so ga do onemoglosti plesali

»najbolj zlorabljeni člani družbe, ki so se počutili polaščene z neustavljivo potrebo podivjem plesu, dokler niso dosegli stanja transa in se izčrpani onesvestili – ponavadi

ozdravljeni, čeprav samo začasno«.20 Takoj ko je anksioznost in občutek družbene

16 I. M. Lewis: Ecstatic religion: A study of shamanism and spirit possession, Routledge, London,1989, str. 36, str.4517 “Druge kulture vidijo v transu mističen izvor; in ostale interpretirajo isti fiziološki fenomen nadrugačne načine in v drugačnih kontekstih.” (ibid., str. 39)18 ibid. str 35/3619

ibid., str. 3620 ibid. V nadaljevanju pravi, da so kmetje zapustili svoje pluge, mehaniki svoje delavnice, otroci svojestarše in žene svoje gospodinjstvo, da bi se udeležili tega ekstatičnega plesa. Vidov ples primerja z

8/19/2019 Telo 2005


16

nemoči zopet dobil nadvlado nad človekovim nevrološkim sistemom, se je pojav

ponovil, tako da so npr. v Italiji glasbeniki vsako poletje spremljali ekstatični ples

žensk in tako pripomogli k njihovi začasni ozdravitvi, ki je trajala do naslednjega

poletja. Nekateri župniki so razumeli ta pojav kot delo hudiča in so na ženskah

prakticirali eksorcizem. Lewis-ova ugotavlja, da so tudi šamani doživljali določeno

mero te prvotne travme ter podaja zapise psihiatrov o nevrotični in psihotični strukturi

šamanov. Pri tem najbolj navaja psihiatra P. M. Yap-a, ki je delal študije o

obsedenosti na azijskem in pacifiškem območju ter ugotovil, da je večina pacientov z

diagnozo »sindrom obsedenosti« histerikov in nekaj malega shizofrenikov: »Yap

klasificira obsedenost kot psihogeno psihozo – s čimer misli na stanje, ki vključuje

visoko stopnjo abnormalne psihične aktivnosti, ki ima svoj izvor v zunanjem šoku ali

travmi raje kot v organski patologiji.«21 Vsi ti zaključki nas znova pripeljejo do

sklepa, da so obsedenosti in transu najbolj podvržene osebe, ki so izkusile nek šok v

družbi, ki so bili marginalizirane, stigmatizirane in ponižane ali pa so doživele neko

osebno travmo – bodisi kot resnično ali imaginarno seksualno zlorabo (histerija)

bodisi kot propad lastne identitete in občutka za realnost (shizofrenija). Napadi

konvulzij ljudi v transu in histerikov so si preveč podobni, da bi lahko govorili o

slučajni podobnosti. Razlika med njimi je zgolj v tem, da jih večina šamanov lahko

samodejno izzove, medtem ko jih histeriki načeloma ne morejo kontrolirati. Freud

pravi, da se skozi konvulzije sprosti seksualna napetost, ki zaradi dolgoročne

potlačenosti pridobi somatsko simptomatiko. Dejansko tudi Lewis-ova ugotavlja, da

so neporočene ženske in ženske, ki niso zadovoljne v svojem zakonu, veliko bolj

podvržene obsedenosti: «Uspešne žene in matere lahko občasno podležejo

obsedenosti, vendar je manj verjetno, da so potegnjene v trajno delovanje znotraj

kultov obsedenosti. Najbolj zvesti novinci in entuziasti so ženske, ki zaradi takšnega

ali drugačnega razloga niso uspešne v svoji zakonski vlogi, reagirajo proti novidružinski omejitvi ali ki zapolnejo te vloge, a iščejo nov potek življenja, v kateri

lahko zadajo svoji želji svobodne vajeti, da upravlja in gospodari ostalim.« 22 Po

drugi strani Lewis-ova ne pozabi pokazati na seksualno konotacijo mistične združitve

rimskimi bakhantskimi povorkami, le da so namesto Bacchusa doživeli apokaliptične vizije svojegarešenika Kristusa in device Marije...21 ibid. str. 163 Med drugim navaja tudi izjave antropologov o tej problematiki - Silvermana, kiugotavlja vzporednice med šamanizmom in shizofrenijo, Bateson-a in Mead-ove, ki sta v šamanizmu

odkrila zahodni ekvivalent shizoidne psihične strukture, Devereux-a, ki vidi v šamanu tako nevrotikakot psihotika itd.22 ibid. str. 171

8/19/2019 Telo 2005


17

obsedenega s svojim duhom, ki jo lahko opazimo tako v krščanstvu kot v drugih

religijah ter na njeno povezavo s smrtjo: » Prav zares, kot je Ernest Jones (1949)

upravičeno opazil - zaznamek, da se 'seksualna združitev lahko pojavi med smrtniki

in nadnaravnimi bitji je eno najbolj razširjenih človeških verovanj.'« in naprej : »Čista

obsedenost je na splošno dojeta kot oblika začasne smrti, včasih imenovana

'polovična smrt' ali 'mala smrt'.«23 Le-ta pa se zgodi na povsem telesni bazi: » V

mnogih kulturah tako najdemo predstavo, da se v stanju latentne ali začetne stopnje

obsedenosti pred dejanskim transom duh spusti na ramena ali vrat svojega gostitelja.

Povzpne se na njegovo glavo ali nek drug center telesa in prevzame polno obsedenost

svojega bivališča, ko se pojavi popoln trans.«24

Podobnosti med histerijo in transom so vzdramile radovednost številnih sociologov in

antropologov, ki so se poskušali interdisciplinarno lotiti te problematike. Levi-

Strauss je zaključil, da je šamanistično zdravilo pravo nasprotje psihoanalitičnemu:

oba sicer temeljita na podoživljanju mita, vendar pa gre pri psihoanalizi za

individualni mit z elementi iz osebne preteklosti, pri šamanizmu pa za družbeni mit,

ki ne ustreza osebnemu stanju. Poleg tega je razlika tudi v tem, da psihoanalitik

posluša, šaman pa govori v imenu svojega pacienta. Ruski antropolog Shirokogoroff

pravi, da ponuja šamanizem bolj preprost in učinkovit odgovor na problem histerije:

»Fenomen psihičnega življenja ni razumljen (v šamanizmu) v isti obliki kot ga

razume moderna znanost, ampak je uravnavan in njegove sestavine so morda bolje

analizirane (v duhovnih simbolih) kot pri psihologih, ki operirajo s takšnimi koncepti

kot so 'instinkti' in 'kompleksi'. V realnosti je histerija lahko lažje uravnavana.« 25

Antropolog S. Nadel pa je v šamanistični seansi videl institucionalizirano katarzo, ki

ima terapevtski učinek uravnavanja histerije in sorodnih psihonevrotskih motenj, ki se

z družbenimi spremembami samo še povečajo. Tudi Lewis-ova je ugotovila, da soreligije, ki uporabljajo ekstazo, veliko bolj občutljive na družbene in religiozne

spremembe kot ostale. Šamanizem naj bi po njenem v veliki meri prispeval k

duševnemu zdravju: » V smislu posredovanja ponavljajočega in novega stresa (bodisi

endogenega ali eksogenega izvora) v tolažeči govorici obsedenosti, šamanizem lahko

prispeva h duševnemu zdravju z uravnovešanjem nevrotičnih motenj, ker si lahko

23 ibid. str. 5124

ibid.25 S. M. Shirokogoroff: Psychomental Complex of the Tungus, London, 1935, str. 370. Prav tako: I. M.Lewis: Ecstatic religion: a study of shamanism and spirit possession, str. 173

8/19/2019 Telo 2005


18

privošči sredstva navideznosti in kontroliranja moči, za katere se verjame, da

aktivirajo te destruktivne sile.«26 Avtorica zaključi z izjavo, da je šamanizem religija

utelešenja (božjega) duha: »Kar je razglašeno, ni samo to, da je Bog z nami, ampak da

je On v nas. Šamanizem je tako religija par excellence utelešenja duha v meso...« S to

izjavo se krog religije in šamanizma znova zaključi s čudovito mislijo o enotnosti

telesa in duha, s katero se začne nov krog krščanske miselnosti v stavku »In beseda je

meso postala...« Vidimo lahko, da je dualizem telesa in duha, ki ga zagovarjajo

nekateri teoretiki šamanizma zavoljo t.i. izventelesnega popotovanja duše v praksi

zelo improvizoričen in izhaja iz same retorike. Popotovanje duše se začne in ostaja v

telesu in z njegovim ogrevanjem (ples, telesne kretnje itd.) pridobiva alkimistične

razsežnosti. Nenazadnje lahko trans prepoznamo samo skozi človekovo telo, ki hitreje

diha, se znoji, pridobiva drugačno podobo in obliko (obrnjene oči, pena na ustih itd.),

se upogiba (konvulzije), omedleva in ponavlja ene in iste telesne kretnje. Podobnosti

med telesnimi kretnjami ljudi z duševnimi motnjami (zlasti histerija, obsesivna

nevroza in ostale oblike nevroze) in ljudmi v transu, ki se kažejo v ponavljanju

določenih telesnih gest (upogibanje telesa nazaj oz. konvulzija, nihanje oz.

pozibavanje nazaj in naprej, samopoškodovanje, vrtenje) kažejo na »istega duha v

istem telesu«. Četudi je ta duh morebiti bolan (od lastne travme, družbene izolacije,

stigmatizacije itd.) je že hkrati v samoozdravitvenem procesu ravno skozi fenomen

transa in ponavljajočih telesnih kretenj, ki ga zazibajo v drastične psihološke

spremembe.27

26 ibid. str. 18327 M. Tomori opisuje pomembnost telesnih vaj in gibanja pri duševnih bolnikih: “Tudi bolnikov ssomatizacijami, hipohondrijo, histeričnimi simptomi in psihosomatskimi boleznimi malone ni mogočeuspešno zdraviti brez vključevanja telesne dejavnosti med vse druge terapevtske postopke, kisestavljajo strokovno obravnavo teh motenj. Ozavesčenost za lastno telo, priložnost za pridobivanjeugodnih izkušenj z njim in možnost doživetja zadoščenja in ugodja ob tem so prav tisto, kar bolnikom stemi težavami najbolj manjka. Ob teh dejavnostih pričnejo doživljati svoje telo pozitivno, nanj se lahkočisto drugače zanesejo in z njim razvijajo prijateljski odnos. Zadovoljstvo ob teh spremembah vpliva na

njihovo samozavest in poveča njihove sposobnosti za jasne, odprte in neposredne komunikacije. To pazmanjša njihovo potrebo, da bi o svojih notranjih stiskah sporočali posredno, v jeziku telesnih težav. »(Psihologija telesa, str. 157/8)

8/19/2019 Telo 2005


19

3. TELESNE TEHNIKE DOSEGANJA EKSTAZE

3.1. Ekstatični trans skozi ritualne telesne poze

Ameriška antropologinja Felicitas D. Goodman je v svoji knjigi Ecstasy, ritual and

alternate reality ugotovila, da je preklop v religiozno stanje transa relativno lahek in

da je del genetske obdarjenosti na takšen način kot sta hoja in spanje. Pri tem navaja

raziskave antropologinje Erike Bourguignon, ki je na vzrocu 488 majhnih družb v

92% ugotovila znake religioznega ekstatičnega vedenja. Goodman-ova opisuje te

znake kot zelo opazne: »Vključeni individuumi lahko začnejo bolj globoko dihati.

Nekateri obilno dihajo in lahko zardijo, trepetajo ali trzajo. Včasih se mišice napnejo,

zlasti okrog vratu. Če oseba v tem stanju spregovori, je opazen prehod v lepo ritmično

vokaliziranje, ki utripa kot poezija in narašča v intonaciji do konca prve tretjine

izrečene enote in postopno pojenja proti koncu. Podrobno opazovanje subjektovega

doživljanja religioznega transa nakazuje na osamljen dogodek, epizodo, ki ima točno

razločen začetek, določeno dolžino in konec ali razpust.«28 Fiziološke raziskave

organizma med transom, ki jih je avtorica naredila s pomočjo nevropsihološke klinike

v München-u, so pokazale nekatere naravnost protislovne ugotovitve: »Ugotovili

smo, da trans spremlja znatna povišanost srčnega utripa in, presenetljivo, simultano

znižanje krvnega pritiska, ugotovitev, ki je drugače znana samo iz življenjsko-

ogrožujočih situacij, ko je oseba na robu smrti zaradi infekcijske bolezni ali

krvavitve. Reakcijo smo zaznali tudi v krvnem serumu skozi padec t.i. stresorjev

(adrenalin, noradrenalin, cortisol), medtem ko so beta endorfini, telesni ubijalci

bolečine, postajali in ostali visoki tudi po koncu transa.«29 Fiziološka slika transa tako

potrjuje ne samo simbolično smrt in ponovno rojstvo, ki se odvija v ritualni

kozmologiji šamana, temveč dejansko, telesno izkušnjo smrti, ki zaradi cene preživetja naredi ekstatično izkušnjo toliko bolj dragoceno. Opazovanje

28 Felicitas D. Goodman: Ecstasy, ritual and alternate reality, Indiana university press, 1988, str. 37 Vnadaljevanju natančneje opisuje primer individualne epizode transa, ki se začne s prehodom med enimstanjem zavesti v drugega in pričakovanjem spremembe, ki jo proizvede ples, bobnanje, ragljanje,vrtenje okrog svoje osi, recitiranje določene formule ali molitve, opazovanje migajoče sveče ali

premikajoče vode, vohanje določenega vonja itd. Nato se trans nadaljuje s fazo začasnega bivanja, ki sekaže v pospešenem dihanju, izredno hitrem premikanju, ki včasih izgleda kot togost pri katatoniji (vrstishizofrenije). Večinoma naj bi se ljudje po tej fazi vrnili v običajno zavest, vendar nekateri med njimidosežejo veličasno vrhovno doživetje, razsvetljenje, ki ga kristjani razumejo v smislu mistike, budisti v

smislu velike praznine itd. Tej fazi sledi razpust oz. prekinitev senzorne stimulacije in čustvene posledice, ki se kažejo v prežemajočem občutku sreče in intenzivni evforiji.29 ibid.

8/19/2019 Telo 2005


8/19/2019 Telo 2005


21

govori o paradoksalnem vznemirjenju in s tem misli na hkratno mešanje visoke

napetosti in njene sprostitve, ki se vedno znova pojavlja ob vsaki zavzeti telesni pozi.

V svoji knjigi natančno opiše in prikaže okrog 70 ritualnih telesnih poz, ki jih glede

na njihovo funkcijo uvrsti v šest kategorij: spiritualna potovanja skozi šamanski

kozmos, spiritualna iniciacija, motiv smrti in ponovnega rojstva (vstop v svet mrtvih),

zdravljenje, metamorfoza v drugo življenjsko obliko (npr. žival) in prerokovanje.

Lahko rečemo, da je Felicitas D. Goodman naredila izreden napredek pri

razumevanju ekstatičnega transa. Wittgensteinovo tezo, da se šele ob telesni kretnji

molitve postane vernik, je podkrepila s prakticiranjem različnih ritualnih telesnih poz,

preko katerih je skupaj z učenci dosegla stanje ekstaze in vstopila v svet čustev in

vizij ljudi, ki so živeli tisočletja pred nami. Dokazala je, da je telesni položaj, ki ga

zavzamemo bodisi v ritualu bodisi v vsakdanjem življenju, bistvenega pomena za

vstop v določeno psihološko stanje. Takšen pristop, ki združuje antropološki in

spiritualni vidik in ki ga Goodmanova imenuje spiritualna arheologija, se skozi

vsakdanjo telesno prakso loteva pomembnih psiholoških in antropoloških odkritij,

zato predstavlja dragoceno redkost v raziskovanju ekstaze.

3.2. Ekstatični trans skozi ples in gibalne tehnike

F. J. Levy je v knjigi Dance movement therapy: a healing art podobno kot

Goodmanova ugotovil, da se ples in trans ne lotevata samo notranjih čustev, temveč

tudi univerzalnih tem. V plesu šamana vidi najstarejšo obliko medicine in

psihoterapije: »Ples zdravilca, svečenika ali šamana pripada najstarejši obliki

medicine in psihoterapije, kateri sta skupna vzburjenost in sprostitev napetosti lahko

spremenili fizično in mentalno trpljenje v nov pogled na zdravje. Lahko bi rekli, da so bili ob porajanju civilizacije ples, religija, glasba in medicina neločljivi.«33

Ples kot pomembno obliko (psiho)terapije je razvil Nemec Rudolf Laban med obema

svetovnima vojnama. Z njim se je začela invazija različnih plesnih šol, ki so poleg

estetske in športne dimenzije vključevale tudi terapevtsko funkcijo. S. G. Frazer je

raziskoval vlogo obrednega plesa v »primitivnih« kulturah in spodbujal moderne

33 F. J. Levy: Dance movement therapy, Reston, 1988

8/19/2019 Telo 2005


22

plesalce, da so črpali navdih iz tega obredja. Ples je razumel kot izraz magije, religije

in duhovnosti. Brazilski psihiater D. Akstein je opazoval brazilske rituale umbande in

candomble ter dobil idejo o uporabi plesa kot instrumenta zdravljenja nekaterih vrst

nevroze. Tudi ameriška režiserka in antropologinja Maya Dern je preživela veliko let

ob opazovanju voodoo ritualov na Haitiju in ob snemanju njihovih ritualnih plesov.

Italijan Lapassade pa je ugotovil, da gibanju transa manjka teoretičnih osnov. Ločil je

štiri funkcije transa: iniciacijsko, preroško, liturgično in terapevtsko ter videl v transu

življenjski vir, h kateremu se lahko zatečemo po potrebi.

V današnjih časih obstaja veliko vrst različnih plesnih šol in gibalnih delavnic, ki v

svojo prakso vključujejo doživetje transa in imajo terapevtski program. Plesno-

gibalna terapija je postala tudi ena od številnih modalitet telesne psihoterapije, ki se

priznava kot ena od legitimnih smeri psihoterapije.

8/19/2019 Telo 2005


23

ZAKLJUČEK

Ko govorimo o telesu v ekstazi ne moremo mimo psiholoških, antropoloških in

družbenih dejavnikov, ki botrujejo temu fenomenu. Ni naključje, da številni

raziskovalci ugotavljajo podobnosti med religiozno in šamanistično ekstazo ter

nekaterimi nevrozami in psihozami. Telesna simptomatika, obsesivno ponavljanje in

halucinacije so skupni pojavni znaki obeh. Drugi predvidevajo, da je v ozadju

šamanizma in patologije skrita neka prvotna travma, ki jo tako šamani kot »pacienti«

vedno znova ponavljajo; prvi preko nje vedno znova potrjujejo svoj ekskluzivni

terapevtski status, drugi pa do nje ne morejo razviti distance in so njene žrtve. Spet

tretji so mnenja, da je ekstaza nekakšen pobeg iz realnosti za vse depriviligirane,

stigmatizirane ali marginalizirane ljudi in skupine. V ekstazi na ta način vidijo

neravnovesje družbenega telesa, ki ga je potrebno preseči z množično katarzo v obliki

skupnih ritualov in ekstatičnega plesa. Četrti poudarjajo seksualno sublimacijo, ki jo

prinaša ekstaza s svojo psihofiziološko dinamiko. Dejansko gre pri njej za podobnosti

s seksualnim vzburjenjem, saj gre za povečano bitje srca, stimulacijo senzornega

aparata, naraščanje vzburjenja in njenega olajšanja ter evforičnega občutka sreče na

koncu seanse. Nekateri vidijo v ekstazi sredstvo za lajšanje iniciacijskih prehodov v

družbi ter prehoda med življenjem in smrtjo. Znani antropolog Eliade je v ekstazi med

drugim videl kozmološki motiv smrti in ponovnega rojstva, skozi katerega je nastala

ciklična predstava o času. Ni odveč, če omenimo, da so najbolj znani rituali in

misteriji kot so npr. Elevzinski v svojih praksah vsebovali isti motiv smrti in

ponovnega rojstva kot osrednje vodilo in sredstvo za doseganje ekstaze. Tudi

Dionizov kult je s privrženkami menadami, ki naj bi v ekstazi trgale otroke in živali,

dosegel vrhunec v njihovem verjetju v ponovno »vstajenje« vsega mrtvega.

Nenazadnje gre pri krščanstvu za isto vero, le da smrt in telo dobita simboličnodimenzijo, ki se kaže v meseni besedi t.j. metafori.

Na koncu lahko rečem samo to, da se strinjam z vsemi tezami, da pa je potrebno vidik

telesnega v ekstazi obravnavati kot kompleksen pojav vseh naštetih komponent, ki se

ne izključujejo in ki potrjujejo svoje pravilo ravno v vsakdanjih življenjskih praksah.

Tako kot smo najbolj manipulirani takrat, ko to najmanj pričakujemo, nas tudi ekstaza

lahko zaloti najbolj nepripravljene. Telo v ekstazi je telo v svojem najbolj naravnem

stanju; je telo, ki je travmatizirano, bolno in nemočno in hkrati telo, ki je na potiozdravljenja in prekipeva od življenjske energije. Je telo, ki nima kaj za izgubiti.

8/19/2019 Telo 2005


24

VIRI IN LITERATURA

- Clottes Jean & D. Lewis-Williams: Šamani iz prazgodovine, Studia humanitatis,

Lj., 2003

- Cook S. Angelique & G.A. Hawk: Shamanism and the esoteric tradition,

Llewellyn Publications, 1992

- Eliade Mircea: Šamanizam i arhajske tehnike ekstaze, Matica Srbska, Novi Sad,

1985

- Favazza Armando: Bodies under siege, The John Hopkins University Press,

London, 1996

- Goodman Felicitas: Ecstasy, ritual and alternate reality: religion in a pluralistic

world , Indiana University Press, Bloomington, 1988

- Goodman Felicitas: Ecstatic trance: new ritual body postures, Binkey Kok

Publications, 2003

- Levy F.J.: Dance movement therapy: a healing art, Reston, 1988

- Lewis I.M. : Ecstatic religion: A study of Shamanism and Spirit Possession,

Routledge, London, 1989

- Martin Michael & Hudson O'Hanlon William: Solution-oriented hypnosis, An

Ericksonian Approach, W.W. Norton&Company, New York, 1992

- Religious reflections on the human body, edited by Jane Marie Law, Indiana

University Press, 1995

telo 2005

Documents