univerza v ljubljani · avtor: emilijan grgić univerza v ljubljani, fakulteta za šport, 2011...

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

EMILIJAN GRGIĆ

Ljubljana, 2011

3

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Specialna športna vzgoja

Elementarna športna vzgoja

POVEZANOST MED ŠPORTNO DEJAVNOSTJO

ŠESTLETNIH OTROK IN NJIHOVIM ČUSTVENIM

IZRAŽANJEM

DIPLOMSKO DELO

MENTORICA

Prof. dr. Mateja Videmšek, prof. šp. vzg.

SOMENTORICA: Avtor dela:

Doc. dr. Maja Meško, univ. dipl. psih. EMILIJAN GRGIĆ

RECENZENT:

Prof. dr. Matej Tušak, univ. dipl. psih.

Ljubljana, 2011

4

ZAHVALA

Zahvaljujem se svoji mentorici, dr. Mateji Videmšek, za hitro posredovanje povratnih

informacij in pomoči pri nastajanju diplomskega dela.

Prav tako se zahvaljujem somentorici, dr. Maji Meško, za pomoč pri obdelavi podatkov.

Posebej bi se rad zahvalil svoji družini, ki mi je v času študija stala ob strani in me

spodbujala.

5

Ključne besede: športna dejavnost, otroci, prvo triletje osnovne šole, čustva

POVEZANOST MED ŠPORTNO DEJAVNOSTJO ŠESTLETNIH OTROK IN

NJIHOVIM ČUSTVENIM IZRAŽANJEM

Avtor: Emilijan Grgić

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2011

Specialna športna vzgoja, Elementarna športna vzgoja

Število strani: 71 Število tabel: 22 Število slik:

Število virov: 19 Število prilog: 1

IZVLEČEK

Namen diplomskega dela je bil raziskati izvenšolsko športno dejavnost šestletnih otrok dveh

ljubljanskih osnovnih šol. Hoteli smo ugotoviti, ali športna dejavnost otrok v prostem času

vpliva na njihovo splošno prilagajanje, reševanje težav in na čustveno izražanje v šoli.

S pomočjo anketnega vprašalnika, ki je zajemal 4 vprašanja, in ki so ga izpolnjevali starši

oziroma skrbniki, smo tako pridobili podatke o izvenšolski športni dejavnosti za 52 otrok.

Učiteljice v šoli so izpolnile standardizirane vprašalnike o socialnem vedenju otrok, kateri so

vsebovali 80 postavk. Pridobljene podatke smo obdelali z računalniškim programom SPSS

15.0 (Statistical Package for the Social Sciences). Uporabili smo multiplo regresijsko analizo.

Statistično značilnost smo ugotavljali na ravni petodstotnega tveganja.

Ugotovili smo, da različne oblike športnega udejstvovanja otrok v prostem času delno

vplivajo na njihovo splošno prilagajanje v šoli. Poudariti moramo, da športna vadba otrok

6

med počitnicami, tako organizirana kot neorganizirana, vpliva na splošno prilagajanje otrok v

šoli.

Spoznali smo tudi, da športna dejavnost otrok v prostem času vpliva na njihovo čustveno

izražanje v šoli. Neorganizirana športna vadba s starši in neorganizirana športna vadba z

vrstniki med tednom pozitivno vplivata na dimenzijo veselje – potrtost.

Neorganizirana športna vadba s starši med tednom prav tako ugodno vpliva na dimenzijo

zaupljivost – anksioznost. Neorganizirana športna vadba med počitnicami pozitivno vpliva na

dimenzijo strpnost – jezo, medtem ko organizirana športna vadba v istem obdobju deluje na

dimenzijo strpnost – jezo ravno obratno.

Rezultati so pokazali, da športna dejavnost otrok v prostem času vpliva na način reševanja

težav v šoli. Neorganizirana športna vadba s starši in neorganizirana športna vadba z vrstniki

med tednom pozitivno vplivata na dimenzijo ponotranjenje težav v šoli, medtem ko

neorganizirana športna vadba, ko se otrok igra sam, negativno vpliva na dimenzijo

ponotranjenje težav v šoli. Neorganizirana športna vadba med počitnicami pozitivno vpliva

na dimenzijo pozunanjenje težav v šoli, medtem ko ima organizirana športna vadba otrok med

počitnicami negativen vpliv na dimenzijo pozunanjenje težav.

7

Key words: sports activity, children, first triennium of primary school, emotions.

RELATIONSHIP BETWEEN SPORTS ACTIVITY OF SIX YEAR CHILDREN AND

THEIR EMOTIONAL EXPRESSIONS

Author: Emilijan Grgić

University of Ljubljana, Faculty of sport, 2010

Special physical education, Elementary physical education

Number of pages: 71 Number of tables: 22 Number of figure:

Number of sources: 19 Number of appendices: 1

ABSTRACT

The purpose of the thesis is to research a sports activity of six year old children from two

primary schools in Ljubljana. We wanted to determine whether the sports activity that

children do in their free time, has an impact on their general adjustment, problem- solving and

emotional expression in school.

The reasearch is based on a survey conducted on parents or legal guardians, and school

teachers, what gave information about 52 children. Parents received questionnaire consisted

of 4 questions, whereas teachers filled standardized questionnaires about social behaviour of

children, which contained 80 items. The gained information was processed by a computer

program SPSS 15.0 (Statistical Package for the Social Sciences). We used a multiple

regression analysis. Statistical significance was determined at 5 percent risk.

8

We found that different types of sporting involvement of children in their leisure time partly

influences on their overall adjustment in school. We must emphasize that the sports activities

of children during holidays, organized or unorganized otherwise affects on the overall

adjustment of children in school.

We also found that children's sports activities in their leisure time affect their emotional

expression in school. Unorganized sports activity with parents during the week and

unorganized sports activity with their peers during the week have a positive effect on

dimension happiness – depression.

Unorganized sports activities with parents during the week have positive impact on

dimension trusting nature – anxiety. Unorganized sports activities during holidays have

positive impact on dimension child's tolerance – anger, while organized sports activities

during holidays have negative impact on dimension tolerance – anger.

The results have shown that the sports activity in leisure time of children has an effect on the

solving of problems at school. Unorganized sports activity with the parents during the week

and unorganized sport activity with their peers during the week have a positive influence on

children to internalize the problems in school, while unorganized sport activity, when children

play alone has a negative impact on the internalisation of problems in school. Unorganized

sports training during holidays has a positive impact on children's externalization of problems

in school, while organized sports activity during holidays has a negative impact on children's

externalization of problems in school.

9

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ................................................................................................................................... 10

1.1 VPLIV MODERNEGA ŽIVLJENJA NA OTROKA .................................................... 10

1.2 TEMELJNA NALOGA PROGRAMOV ŠPORTNE VZGOJE .................................... 11

1.3 VPLIV UČITELJA NA ŠPORTNO DEJAVNOST OTROK ........................................ 12

1.4 GIBALNI RAZVOJ OTROKA ...................................................................................... 12

1.5 GIBALNE SPOSOBNOSTI OTROKA ......................................................................... 13

1.6 ŠPORT V DRUŽINI KOT POMEMBEN DEJAVNIK VZGOJE ................................. 15

1.7 ŠPORTNA DEJAVNOST OTROK ............................................................................... 16

1.8 VPLIVI ŠPORTNE DEJAVNOSTI NA ZDRAVJE OTROK IN MLADINE .............. 18

1.9 DUŠEVNE KORISTI ŠPORTNE DEJAVNOSTI V OTROŠKEM OBDOBJU .......... 18

1.10 ČUSTVENI RAZVOJ V SREDNJEM OTROŠTVU .................................................. 20

1.11 TEMPERAMENT IN OSEBNOST V SREDNJEM OTROŠTVU ............................. 30

1.12 VPRAŠALNIK O SOCIALNEM VEDENJU OTROK ............................................... 33

1.13 DUŠEVNO ZDRAVJE OTROK .................................................................................. 44

1.14 TERAPEVTSKE TEHNIKE ........................................................................................ 46

1.15 PROBLEM, CILJI IN HIPOTEZE ............................................................................... 47

2 METODE DELA .................................................................................................................. 49

2.1 PREIZKUŠANCI ........................................................................................................... 49

2.2 PRIPOMOČKI ................................................................................................................ 49

2.3 POSTOPEK .................................................................................................................... 49

3 REZULTATI ......................................................................................................................... 50

4 RAZPRAVA ........................................................................................................................ 65

5 SKLEP .................................................................................................................................. 69

6 VIRI ...................................................................................................................................... 71

7 PRILOGE .............................................................................................................................. 74

7.1 ANKETNI VPRAŠALNIK O ŠPORTNI DEJAVNOSTI OTROK .............................. 74

10

1 UVOD

»S pomanjkanjem smo preživeli stoletja, toda blaginja nas je našla povsem nepripravljene«

(Schwentner, v Škof, 2010).

Nekaterim otrokom športna dejavnost predstavlja preživljanje prostega časa in

druženje s sošolci, prijatelji oz. z vrstniki. V današnjem sodobnem, hitrem načinu

življenja sta športna dejavnost in druženje z vrstniki še kako pomembna. Na celostni razvoj

otroka v vseh starostnih obdobjih vplivajo tako športna dejavnost kot tudi odnosi z vrstniki.

Dejavnik za ugoden in zdrav način življenja je športna aktivnost, ki kasneje oblikuje odraslo

podobo osebnosti že v zgodnjem otroštvu.

1.1 VPLIV MODERNEGA ŽIVLJENJA NA OTROKA

V času tehnološkega razvoja, potrošniške miselnosti in odtujevanja od sočloveka je tudi

športna dejavnost izgubila svoj pomen. Človek postaja manj učinkovit, bolj odtujen, sovražen

do sebe in drugih. Miselnost, da telesnega napora v modernem svetu ne potrebujemo, postaja

vsakdanja. Vprašamo se lahko, kakšno prihodnost ima lahko telesno neaktiven človek, ki ga

posledično spremljata psihološka in duševna učinkovitost? (Škof, 2010).

Znaki, ki kažejo na človeško neaktivnost, se pojavljajo povsod, od otroštva do starosti.

Aristotel je zapisal misel: »Nič ne uničuje človeka kot njegova gibalna nedejavnost«.

Povečevanje števila umrlih zaradi bolezni srca in ožilja, raznih psihoz in nervoz, je pripeljalo

do tega, da več kot polovica ljudi umre zaradi omenjenih bolezni. Skoraj dve tretjini ljudi ima

povečano telesno težo, tretjina ima povečan krvni tlak, skoraj vsak deseti pa ima sladkorno

bolezen. V to črno statistiko so vključeni tudi otroci, ki predstavljajo našo prihodnost (Škof,

2010).

11

1.2 TEMELJNA NALOGA PROGRAMOV ŠPORTNE VZGOJE

Športna dejavnost je nujno potrebna za vsesplošni človeški razvoj, tako biološki, socialni in

mentalni razvoj, zato tudi mora biti prisotna v vseh življenjskih obdobjih. Na začetek gibalne

dejavnosti najbolj vpliva predmet športna vzgoja. Seveda morajo biti vsebine predmeta in

oblike poučevanja smiselne, tako da se lahko vsakemu posamezniku odprejo vrata do

dejavnosti, s katero se lahko ukvarja pozneje v odraslosti. Vsak posameznik se mora zavedati,

da redna športna dejavnost vpliva na kakovostno življenje in zdrav življenjski slog ter to misel

prenesti v odraslost (Škof, 2010).

V Sloveniji je, tako kot v drugih zahodnih državah, pred tridesetimi leti, prišlo do občutnega

zmanjšanja telesne dejavnosti ljudi, neustrezne prehrane in drugih sodobnih razvad, ki so

pripeljale do pojava srčno-žilnih bolezni in povzročajo prezgodnjo smrt. Danes se poskušamo

z njimi spopasti s preventivnimi ukrepi, ki so učinkovitejši od kurativnih, saj je pri kurativnih

že velikokrat prepozno za pomoč. Temeljni cilj šolske športne vzgoje je odgovornost za

ozaveščanje otrok in njihovem delovanju v boju proti raznovrstnimi boleznimi (Škof, 2010).

Sodobni, evropski model športne vzgoje je bil predstavljen v knjigi Psychology for Physical

Educators s strani naslednjih avtorjev: Assche, Auweele, Metlushenko in Rzewnicki (1999), v

kateri so izpostavili štiri temeljne cilje (Škof, 2010):

Telesna zmogljivost, zdravje in varnost.

Psihomotorična kompetenca otrok in mladine.

Razvijanje pozitivne samopodobe otrok in mladine; samozaupanje, vrednote, notranja

motivacija.

Socialni razvoj – vedenje pri športni dejavnosti, spoštovanje nasprotnikov, različnosti,

«fair-play«.

V okviru učnega načrta otroci in mladostniki spoznajo in razumejo vlogo ter pomen gibanja,

kondicijskih dejavnosti kot del zdravega življenjskega sloga. Sem sodita obseg in intenzivnost

športne dejavnosti, ki pripeljeta vsakega posameznika na svoj način do neke višje vrednosti,

ali aerobne vzdržljivosti ali izboljšanja nekaterih gibalnih sposobnosti (Škof, 2010).

12

1.3 VPLIV UČITELJA NA ŠPORTNO DEJAVNOST OTROK

Učiteljevo in učenčevo prizadevanje določata učno-vzgojni proces, torej morata biti oba pola

pozitivno usmerjena, sicer ni pravilnega napredka. Učitelj je tisti, ki je glavni spodbujevalec

učencev; njegova učinkovitost, njegovi občutki, njegova intuicija, energija v veliki meri

odločajo, kako globoko sled bo pustil v mislih otrok. Učitelj včasih kultivira učence, drugič

jih obravnava kot svoje paciente, tretjič jim svetuje na starševski način. A vseskozi mora

ostati vodja in skrbeti za svoje »podrejene«. Vedno poskuša ustvariti prijetno vzdušje in

medsebojni, spoštljiv odnos ter pridobiti zaupanje, katero mu omogoča uspešno pedagoško

delo. Ljubezen do športa, spoštovanje učencev in njegovo znanje, oblikujejo pravo avtoriteto,

ki učitelja vodi do src otrok (Škof, 2010).

1.4 GIBALNI RAZVOJ OTROKA

Različni dejavniki vplivajo na to, ali se bo otrok gibal ali ne, in v kolikšni meri. Poleg

otrokovih predispozicij je pomembno tudi njegovo zanimanje za gibanje, veselje do gibanja,

občutek, da je sposoben izvajati določene gibe oziroma vaje, pomembno pa je tudi okolje, ki

lahko otroka pri gibanju spodbuja ali zavira (Haug, 2008).

Gibalni razvoj otroka je povezan s hitro rastjo možganov in drugih delov centralnega živčnega

sistema. Za sprejemanje, razvoj sposobnosti in znanj, ter prilagajanje okolju in njegovih

značilnosti, so otroci najbolj dovzetni do pubertete (dekleta od 10,5 do 11 let in fantje od 12,5

do 13 let). V tem obdobju razvijajo interese in stališča, se socializirajo, usvajajo trajne

športno-kulturne navade ter najučinkoviteje razvijajo gibalne sposobnosti – gibalni programi

bodo ostali trajno zapisani v gibalnem spominu (Videmšek in Pišot, 2007).

Za zgodnje otroštvo je značilen zelo intenziven razvoj hitrosti in koordinacije; razvoj

ravnotežja, moči, gibljivosti in vzdržljivosti pa je nekoliko počasnejši. Seveda se pojavljajo

individualne razlike, ker tempo razvoja posameznika določa njegova „biološka ura”. Razlike

med spoloma so v tem obdobju manjše in v poznejših obdobjih vse izrazitejše. Dečki so

nekoliko uspešnejši pri manipulacijah z lastnim telesom (skoki, meti, teki) in deklice pri

manipulacijah z rekviziti, pri ravnotežju in ritmu (natančni gibi rok, ples). Dokazano je tudi,

13

da so dečki vzdržljivejši od deklic. Raven diferenciacije gibalnih sposobnosti pri deklicah je

višja kot pri dečkih, kar potrjuje tudi dejstvo, da se deklice v tej starosti razvijajo hitreje kot

dečki (Videmšek in Pišot, 2007).

Če bo otrok obvladal svoje telo, in če bo s podobo svojega telesa zadovoljen, bo to pozitivno

vplivalo na njegovo samostojnost, samozavest ter tudi na njegovo samopodobo. Otrok, ki bo

precej športno aktiven, se bo preko tega tudi naučil, da so za doseganje uspeha potrebni

odločnost, disciplina in odrekanje. Športna/športna dejavnost pozitivno vpliva tudi na razvoj

kognitivnih sposobnosti. Kot so pokazale raziskave, si otroci, ki so športno zelo aktivni, prej

in lažje zapomnijo novo snov, lažje sledijo pouku v šoli ter imajo boljšo sposobnost

koncentracije, poleg tega pa za šolsko delo porabijo manj časa kot drugi otroci. Redna

športna/športna dejavnost vpliva tudi na splošno dobro počutje otrok in na njihovo zdravje,

krepi imunski sistem, preprečuje zgodnji začetek večine kroničnih nenalezljivih bolezni (npr.

srčno-žilne bolezni, kapi, visok krvni tlak, sladkorna bolezen tipa 2, osteoporoza, rak debelega

črevesa, rak prsi, kasneje pa izboljšuje tudi spanec ter varuje pred razvojem različnih

odvisnosti (Karpljuk, Videmšek in Zajc, 2003).

1.5 GIBALNE SPOSOBNOSTI OTROKA

Za odraslega je značilnih šest gibalnih sposobnosti, pri otroku pa teh še ne moremo natančno

diferencirati (Videmšek in Pišot, 2007).

Gibalne sposobnosti so zmožnosti, ki posamezniku omogočajo realizacijo gibalnih nalog, so

merljive in na osnovi njih lahko ločimo razlike v uspešnosti izvedbe določene gibalne naloge

med dvema osebama pri enakih pogojih, znanju in motivaciji (Videmšek in Pišot, 2007).

Učinkovitost posameznika pri realizaciji gibalnih nalog na splošno določa šest gibalnih

sposobnosti (koordinacija, ravnotežje, gibljivost, moč, preciznost in hitrost), posebno vlogo in

prispevek h gibalni učinkovitosti pa ima tudi ena funkcionalna sposobnost (vzdržljivost):

14

– KOORDINACIJA je sposobnost, ki je odgovorna za učinkovito oblikovanje in

izvajanje sestavljenih gibalnih nalog. Osnovne značilnosti koordiniranega gibanja so:

pravilnost, pravočasnost, racionalnost, izvirnost in stabilnost.

– RAVNOTEŽJE je sposobnost ohranjanja stabilnega položaja in hitrega oblikovanja

kompenzacijskih gibov. Delimo ga na statično (ohranjanje ravnotežnega položaja v

mirovanju ali gibanju, ko predhodno ni bil moten ravnotežni organ) in dinamično

ravnotežje (vzpostavljanje ravnotežnega položaja v mirovanju ali gibanju, ko je bil

predhodno moten ravnotežni organ).

– GIBLJIVOST je sposobnost za izvedbo gibov z maksimalno amplitudo. Ločimo

statično (zadrževanje maksimalne amplitude giba) in dinamično gibljivost (doseganje

maksimalne amplitude giba). Ta je lahko pasivna (amplitudo dosežemo z zunanjimi

vplivi) ali aktivna (z agonisti dosežemo maksimalno amplitudo antagonističnih

mišičnih skupin).

– MOČ je sposobnost za učinkovito izkoriščanje sile mišic pri premagovanju zunanjih

sil. Delimo jo na eksplozivno (start, skok, met), repetitivno (hoja, poskoki,

kolesarjenje) in statično moč (športna gimnastika, borilni športi).

– PRECIZNOST je sposobnost določitve ustrezne smeri in sile za usmeritev telesa ali

predmeta proti želenemu cilju. Pomembna je pri dejavnostih, kjer je treba zadeti cilj

(nogomet, rokomet), ali tam, kjer je potrebno gibanje izvesti natančno v določeni

smeri (smučanje, padalstvo).

– HITROST je sposobnost izvedbe gibanja v najkrajšem možnem času, ki se lahko

pojavlja kot hitrost reakcije, hitrost posamičnega giba ali kot hitrost izmeničnih gibov

(tek, plavanje, kolesarjenje).

– VZDRŽLJIVOST je sposobnost izvajanja dlje časa trajajočih gibalnih nalog z enako

učinkovitostjo (kar precej zmanjša staje utrujenosti) (Videmšek in Pišot, 2007).

15

1.6 ŠPORT V DRUŽINI KOT POMEMBEN DEJAVNIK VZGOJE

V družini se razvijajo spoznavne, socialne ter čustvene sposobnosti in lastnosti pa tudi gibalne

in funkcionalne sposobnosti, ki se kasneje pozitivno ali negativno kažejo v otrokovem

življenju (Karpljuk, Videmšek in Zajc, 2003).

Športna/športna dejavnost je eden ključnih dejavnikov v procesu oblikovanja zdravega

življenjskega sloga otroka ter mladostnika in kasneje odraslega. Življenjski slog vsakega

posameznika se razvija vse življenje. Na začetku se ta slog oblikuje v ožjem družinskem

krogu, nato pa predvsem v okolju, v katerem otrok odrašča. Z lastnim zgledom in primerom

morajo otroku ob strani stati starši (Završnik in Pišot, 2006).

Starši so tisti, ki otroka vpeljejo v določeno športno/športno vadbo oziroma športno panogo in

mu tako nudijo možnosti za športno udejstvovanje. Vzgojitelji, športni pedagogi in trenerji pa

so tisti, ki zagotavljajo pogoje vadbe in treninga ter z znanjem in z izkušnjami prispevajo k

razvijanju veščin, določenih psihomotoričnih sposobnosti, odkrivajo potenciale itd. Starši

otroka pri aktivnem športnem udejstvovanju podpirajo predvsem moralno, potrebna pa je

seveda tudi finančna podpora, včasih morajo žrtvovati svoje interese, otroku zagotoviti ugodje

in varnost ter čustveno oporo v kritičnih trenutkih. S tem mu pokažejo, kako visoko cenijo

njegovo udejstvovanje in športne spretnosti ter mu tako dvigujejo samozavest in motivacijo za

vztrajanje v gibalni/športni vadbi (Tomc, 2010).

S športom si otrok oblikuje pozitivne motivacijske strukture ter trajne in koristne navade;

pripravlja se na zmage in poraze, s katerimi se bo soočal v življenju (Karpljuk, Videmšek in

Zajc, 2003).

V življenju s športom ni prostora za alkohol, cigarete, nezdravo prehrano in mnoge druge

negativne dejavnike, ki jih vse prevečkrat najdemo v načinu življenja modernega človeka.

Šport oziroma športna/športna dejavnost pomaga odpraviti tovrstne dejavnike, ko se že

pojavijo, sicer pa preprečuje njihov pojav in deluje preventivno (Karpljuk, Videmšek in Zajc,

2003).

16

„Šport življenje bogati v vseh obdobjih človekovega življenja, od otroštva do pozne starosti”

(Karpljuk, Videmšek in Zajc, 2003).

1.7 ŠPORTNA DEJAVNOST OTROK

Narejenih je bilo kar nekaj raziskav na področju športne dejavnosti, tako v svetu kot pri nas.

Te kažejo, da, starši z višjo stopnjo izobrazbe in z višjimi dohodki, v večji meri skrbijo za

športne dejavnosti otrok. V zgodnjem otroštvu se športno/športno več ukvarja z otrokom mati,

in sicer v krogu družine, kasneje pa oče, v krogu prijateljev in znancev (Videmšek in Pišot,

2007).

Zaslediti je mogoče tudi podatke ameriške raziskave, ki navajajo, da so otroci športno/športno

dejavnih mater 2-krat bolj dejavni od tistih otrok, ki imajo športno/športno nedejavne matere;

otroci športno/športno dejavnih očetov 3- do 5-krat bolj dejavni od tistih otrok, ki imajo

športno/športno nedejavne očete. Tisti otroci, ki imajo športno/športno dejavna oba starša, so

celo 6-krat bolj dejavni od otrok z športno/športno nedejavnimi starši (Kalish, 2000).

V podobnih raziskavah prihaja do različnih rezultatov, in sicer Kropejeva in Videmškova

(2003) sta ugotovili, da se skoraj 50 % otrok ne ukvarja z nobeno dodatno organizirano

športno/športno dejavnostjo, medtem ko je Tomčeva (2010) ugotovila, da je kar 92 %, iz

vzorca 100 otrok, v prostem času športno/športno dejavna.

Količina športne dejavnosti je pomemben dejavnik zdravja otrok, predvsem v obdobju razvoja

in telesne rasti. Dosedanje raziskave navajajo, da s starostjo otrok upada količina športne

dejavnosti; v obdobju med 3. oziroma 4. letom in 18. letom naj bi ta upad znašal celo do 40 %

(Volmut, Dolenc, Pišot in Šimunič, 2008).

Podeželsko in mestno okolje se, glede možnosti, ki ju ponujata ljudem za športno dejavnost,

precej razlikujeta. Na eni strani imamo več pokritih površin, na drugi strani je naravno okolje

tisto, ki ponuja več možnosti za športno dejavnost. Različni strokovnjaki, po svetu in pri nas,

so se že ukvarjali z raziskovanjem razlik v športni dejavnosti otrok iz mestnega in

17

podeželskega okolja, kjer so ugotovili, da so slednji manj aktivni (Planinšec idr., 2006;

Dollman idr., 2002; Kristjansdottir idr., 2001, v Kupec, Šimunič in Pišot, 2008).

V številnih raziskavah, v katerih so spremljali in proučevali gibalne sposobnosti mlajših

otrok, so predstavljene ugotovitve vodile do slabšanja stanja, ki je iz leta v leto v prid

slabšemu splošnemu gibalnemu statusu slovenskih otrok (Rajtmajer idr., 2005; Završnik in

Pišot, 2005, v Kupec, Šimunič in Pišot, 2008).

Na osnovi rezultatov raziskave, v kateri so ugotavljali količino in intenzivnost športne

dejavnosti otrok, in ki je bila del obsežnega raziskovalnega projekta „Otrok med vplivi

sodobnega življenjskega sloga – gibalne sposobnosti, telesne značilnosti in zdravstveni status

slovenskih otrok”, so strokovnjaki ugotovili, da obstajajo med spoloma statistično pomembne

razlike v gibalni dejavnosti, kjer dečki dosežejo večjo količino športne dejavnosti. Pri

deklicah opažajo bolj izrazit/izrazitejši trend upadanja količine športne dejavnosti med

starostjo od 5 do 8 let v primerjavi z dečki (Šetina, Volmut, Pišot, Dolenc, Štemberger,

Videmšek idr., 2007).

Pišot, Turk Rigova in Trebižanova (2002) so primerjali gibalne sposobnosti in vključevanja v

športne dejavnosti mestnih in vaških učencev ter ugotovili, da so, pri merjenju motoričnih

sposobnosti iz športnovzgojnega kartona, vaški otroci pri vseh nalogah dosegli boljše

rezultate kot mestni otroci. Rezultati raziskave so pokazali, da se mestni otroci več vključujejo

v organizirane športne dejavnosti in da so vključeni v več športnih društev (Horvat, 2005).

Razlike med prebivalci v različnih krajevnih skupnostih so, glede športne dejavnosti,

razmeroma velike. Pri tem močno odstopajo stanovalci v vaških krajevnih skupnostih, kjer so

mnogo manj dejavni kot v mestnem in primestnem okolju. Slednji se med seboj v športni

dejavnosti bistveno ne razlikujejo, kaže pa se nekoliko kakovostnejši odnos do športa pri

tistih, ki stanujejo izven mestnih središč in mestnega prebivalstva (Doupona Topič in

Petrović, 2007).

18

1.8 VPLIVI ŠPORTNE DEJAVNOSTI NA ZDRAVJE OTROK IN MLADINE

Metabolični sindrom pomeni različne dejavnike tveganja za razvoj številnih kroničnih

bolezni, kot so srčno-žilne bolezni, sladkorna bolezen tipa 2, bolezni jeter in ledvic in

nekatere oblike raka (Škof, 2010).

Dejavniki, ki vplivajo na metabolični sindrom, so: spremenjen maščobni profil ali

dislipidemija (povečanje vrednosti trigliceridov, povečanje vrednosti holesterola v krvi,

visoka vrednost holesterola nizke gostote (LDL), nizka vrednost holesterola visoke gostote

(HDL), visok krvni tlak, centralna ali abdominalna debelost in motnje v presnovi glukoze –

inzulinska odpornost (Škof, 2010).

Na nekatere od teh dejavnikov vpliva tudi dednost (holesterol, povišan krvni tlak, sladkorna

bolezen, debelost), toda v veliki meri so naštete bolezni posledica nezdravega življenja. Sem

prištevamo telesno nedejavnost, neustrezno prehrano in kajenje ter druge.

Ljudje s porabo kisika (VO2max), manjši od 29,1 ml/kg/min, imajo skoraj 7-krat večjo

možnost za razvoj metaboličnega sindroma kot tisti, ki imajo VO2max enak ali višji kot 35,5

ml/kg/min (Lakka, Laaksonen, Niskanen idr., v Škof, 2010). To samo potrjuje pomembnost

aerobne vadbe in njen vpliv na zdravje posameznika.

Najbolj zastrašujoče je, da se že pri otrocih pojavljajo začetni znaki oz. simptomi

metaboličnega sindroma. Že v otroških letih se začnejo kopičiti procesi ateroskleroze,

sladkorne bolezni tipa 2, zato je izredno pomembno, da otroke ozavestimo, kako se temu

izogniti.

1.9 DUŠEVNE KORISTI ŠPORTNE DEJAVNOSTI V OTROŠKEM OBDOBJU

Otrok si ustvari predstavo o sebi s svojim gibanjem, ta je lahko pozitivna ali negativna. Z

gibanjem spoznava svoje okolje, ki ga obdaja. Te izkušnje vplivajo na njegovo samopodobo,

ki predstavlja predstavo o sebi in svojih zmožnostih za poseganje v svoje okolje (Škof, 2010).

19

Vsak vložen trud v gibanje se povrne, otrok dobi pozitiven občutek o sebi in daje občutek, da

se vsako težavo da rešiti, če vložiš dovolj energije v to. Sistematična športna dejavnost pa

otroku pokaže, da je za nek cilj potreben čas in da se ne da do vsega priti čez noč (Škof,

2010).

Sposobnost obvladovanja stresa ni prirojena dejavnost, ampak se jo vsak posameznik lahko

nauči. V stresnih situacijah najbolje reagirajo tisti, ki zaupajo vase, so prilagodljivi, se

odzovejo aktivno in z racionalizirano porabo energije rešujejo problem. Z redno športno

dejavnostjo skrbimo, da sta naše telo, kot tudi naše misli, vedno v pripravljenosti. Tudi otroci

doživljajo napetosti, včasih tudi tesnobe. Zato jim moramo omogočiti in jih spodbujati, da se

ukvarjajo s športno dejavnostjo, saj jim le-ta sprošča duševne napetosti (Škof, 2010).

Agresivnost, ki predstavlja eno temeljnih osebnostnih lastnosti, se izraža različno. V

pozitivnem smislu predstavlja pripravljenost za dejavno spoprijemanje s problemom,

samostojno reševanje nalog in podjetnost. Brez take agresivnosti človek postane pasiven,

nedejaven, neustvarjalen itn. Po drugi strani negativna agresivnost deluje razdiralno, nasilno

in škodljivo. Redna in dovolj intenzivna športna dejavnost spodbuja zdravo agresivnost, olajša

posameznikovo uveljavitev, mu pomaga k pravi samozavesti in ga spodbuja na aktiven

pristop k vsaki stvari (Škof, 2010).

Med športno dejavnostjo se v osrednjem živčevju sproščajo endorfini – snovi, ki povzročajo

doživljanje ugodja in dobrega počutja. Vlaganje energije v dejavnost, ki pripelje posameznika

do nekega cilja, občutek, da se potrudiš zase, spoznavanje drugih ljudi, predstavljajo tudi

druge vidike, kako športna dejavnost vpliva na počutje in razpoloženje. Z njo lajšamo

občutke depresije, ki je dandanes prisotna v določenih obdobjih posameznikovega življenja

(Škof, 2010).

20

1.10 ČUSTVENI RAZVOJ V SREDNJEM OTROŠTVU

V srednjem otroštvu otroci občutijo in izražajo enaka čustva kot v zgodnejših obdobjih, torej

še vedno izražajo veselje, jezo, naklonjenost, anksioznost, strah, radovednost, ljubosumnost

itd.

V tem obdobju se otroci vse bolj zavedajo, razumejo, si razlagajo lastna in tuja čustva ter

učinkoviteje nadzorujejo in izražajo čustva. Otroci v srednjem otroštvu začenjajo razumeti, da

lahko vsak posameznik nadzira doživljanje svojih čustev, vendar ne popolnoma, saj nanje ne

vplivajo le zavestno. Ne zmorejo prepoznati posameznih čustev le iz zunanjih znakov, temveč

tudi na osnovi razumevanja psiholoških razlik med posamezniki, ki niso prepoznavne

navzven (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

STRAH

V srednjem otroštvu postanejo strahovi bolj realistični glede na strahove predšolskih otrok,

npr. strahovi pred poškodbami sebe in bližnjih, strahovi pred telesno nevarnostjo. Po sedmem

letu se pojavi tudi strah pred smrtjo. Začnejo se pojavljati tudi strahovi v zvezi s šolo, npr.

strah pred neuspehom, strah pred učitelji. V tem obdobju je vse več socialnih strahov, kot so:

strahovi pred zafrkavanjem, vrstnikovim zavračanjem, socialno neprimernim vedenjem in

pred drugačnostjo od vrstnikov (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Otroci v srednjem otroštvu manj odkrito izražajo strah kot pa v predšolskem obdobju

(Zupančič, 1996). Bolj so tudi realistični do svojih strahov, saj si zmorejo reči, da tisto, česar

se bojijo, ni resnično (Papalia, Olds in Feldman, 2004).

ZASKRBLJENOST

Zaskrbljenost razlagamo kot namišljeni strah, ki se pojavi, ko si otrok predstavlja situacije, ki

bi se lahko zgodile. Vključuje misli in predstave o možnih negativnih ali ogrožajočih izidih

21

dogodkov. Strah lahko opredelimo kot posebno stanje biološkega sistema, ki posameznika

pripravlja na beg; zaskrbljenost podobno predstavlja stanje spoznavnega sistema, ki

posameznika pripravlja na pričakovanje možne nevarnosti. Otroci težko nadzorujejo

zaskrbljenost, kar je v času celotnega otroštva pogosto (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

ANKSIOZNOST

Anksioznost predstavlja neopredeljeno izkušnjo ogroženosti, neugodja, nemira, ki se ga otrok

ne more znebiti in ne more najti rešitve, saj pravzaprav ne ve, kaj ga skrbi (Zupančič, 1996).

Anksioznost se razvije iz strahu in zaskrbljenosti. Za razliko od strahu, anksioznost izhaja iz

pričakovane situacije in ne iz obstoječe kot pri strahu. Za razliko od zaskrbljenosti pa

predstavlja anksioznost posplošeno čustveno stanje, ki izhaja iz subjektivnega problema. Ob

anksioznosti se pojavijo: čustveno neugodje, spoznavne blokade, pospešeno delovanje

telesnih organov (zvišan srčni utrip, prebavne motnje, motnje spanja, povišan mišični tonus,

oblivanje vročine in mraza), nemir ter izogibanje neprijetnim dražljajem. Anksioznost se

pojavlja od četrtega meseca naprej; v celotnem obdobju otroštva je razmeroma blaga, v

srednjem in poznem otroštvu začne upadati (Silverman idr., 1995, v Marjanovič Umek in

Zupančič, 2004), nekoliko pogostejša je v obdobju mladostništva. V obdobju otroštva se blaga

anksioznost kaže kot: nemirnost, razdražljivost, nihanje razpoloženja, vzkipljivost, znižan

prag odvisnosti in nemirno spanje. Intenzivna anksioznost v obdobju otroštva je težje

prepoznavna, saj jo otroci nezavedno prikrivajo z različnimi vedenji, kot so: bahanje;

dolgočasenje; nemirnost; izogibanje situacijam, v katerih bi se ta lahko pojavila; pretirano ali

nezadostno odzivanje na različne dražljaje; neznačilno vedenje; pretirano gledanje televizije

ter pretirana uporaba obrambnih mehanizmov. Pojavlja se lahko v obliki generalizirane

anksioznost, za katero je značilno, da posameznika skrbi pravzaprav vse, čeprav ne more

točno opredeliti kaj (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

V obdobju zgodnjega in poznega otroštva se lahko pojavi šolska fobija ali nerealističen strah

pred odhodom v šolo, katerega posledica je odločitev otroka, da noče obiskovati šole. Lahko

se pojavi takrat, ko otrok ve, da je doma nekaj narobe (bolezen staršev, prepiri med starši) in

se boji, da se bo situacija še poslabšala med njegovo odsotnostjo od doma. Če otrok le

občasno noče v šolo, ali če obstajajo resnični razlogi za izogibanje šoli (prestrog učitelj,

22

sošolci se norčujejo iz njega, strah pred kontrolno nalogo), to še ne kaže na šolsko fobijo

(Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Šolska fobija je lahko vrsta separacijske anksioznosti, ki se pojavi, če se otrok loči od doma

ali oseb, na katere je navezan. Separacijska anksioznost je značilna v obdobju otroštva, lahko

se pojavi tudi ob smrti domače živali, po daljši otrokovi bolezni ali zamenjavi šole. Šolska

fobija lahko predstavlja obliko socialne anksioznosti, kar pomeni, da otrok postane anksiozen

v interakcijah z drugimi ljudmi. Je pa razmeroma redka, kadar govorimo o obdobju otroštva,

saj se pojavlja večinoma le v obdobju mladostništva. Anksioznost v odnosih z drugimi se v

otroštvu najpogosteje kaže kot socialna plašnost, ko otrok izraža dva nasprotna čustva do

socialnega okolja. Na eni strani obstaja želja po druženju, ki se kaže pri opazovanju drugih

vrstnikov pri igri, po drugi strani pa izraža nagnjenost po umiku iz socialne situacije


OBRAMBNI MEHANIZMI V OBDOBJU OTROŠTVA

Obrambni mehanizmi so določeni nezavedni in avtomatični obrambni procesi, s katerimi

ublažujemo ali preprečujemo doživljanje anksioznosti (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Tabela 1

Obrambni mehanizmi v obdobju otroštva (Zupančič, 1990)

Obrambni mehanizem Opis

Zanikanje Posameznik zanika določene izkušnje in

njihove posledice, ali določene vidike ali

zanikanje svojega vedenja ali odgovornosti

zanj, npr. zanika, da je frustriran, da bi se

izognil anksioznosti, neodobravanju,

bolečini.

Projekcija Posameznik ideje, želje in čustva, s katerimi

se ne more soočiti, ali jih sprejeti pri sebi,

pripisuje drugim.

23

Identifikacija Čustveno poistovetenje z drugo osebo in

prevzemanje misli, ciljev, čustvenih odzivov

in osebnostnih značilnosti drugega.

Premeščanje Preusmerjanje čustev jeze, krivde in

agresivnosti na novo, manj ogrožajočo

osebo, situacijo ali predmet. Npr. otrok, ki se

boji očeta, ta strah prenese na določeno žival.

Potlačitev ali represija Posameznik zavrača ali izrine iz zavesti in

spomina nedopustne in neprijetne misli ter

čustva ali izkušnjo, ki je povzročila

doživljanje anksioznosti.

Regres Posameznik zaradi zaskrbljujočega dogodka

izraža razvojno zgodnejša vedenja. Npr.

otrok začne ob rojstvu sorojenca ali vstopu v

šolo ponovno sesati palec ali močiti posteljo.

Sublimacija Nedopustna ali nedosegljivega čustva in

misli se navzven zamaskirano izrazijo preko

osebno in socialno bolj sprejemljivih in

zaželenih dejavnosti.

Kompenzacija Iskanje nadomestila ali izpolnitve za resnične

ali namišljene neuspehe pri doseganju

zastavljenih ciljev v zvezi z zunanjim

videzom, zaželenimi spretnostmi,

sposobnostmi ali značilnostmi.

Odlog Časovno odlaganje čustvenega odzivanja na

konflikt, s čimer nesprejemljive psihične

vsebine in konkretne situacije postanejo

vedno bolj dopustne.

Racionalizacija Opravičevanje nesprejemljivih motivov,

čustev in vedenj z na videz logičnimi

obrazložitvami tako, da na zavedni ravni

postanejo sprejemljivi. Npr. posameznik

24

zanika vrednost nedosegljivemu ciljnemu

predmetu, kar imenujemo tudi racionalizacija

tipa »kislo grozdje«.

Intelektualizacija Poskus objektivnega in nepristranskega

pogleda na dogodke in medosebne odnose, ki

pa prekriva posameznikovo nezmožnost

soočanja s čustvi (pojavi se šele v

mladostništvu).

Reakcijska formacija Posameznik spremeni svoja nesprejemljiva

čustva, motive, stališča v njihova nasprotja,

ki so sprejemljiva in jih lahko izrazi, npr.

otrok zavrača in obrne stališča staršev.

Zupančičeva (1990) je preučevala razlike v sistemu obrambnih mehanizmov med slovenskimi

otroki, starimi 5 in 8 let. Uporabila je Preizkus obrambnih mehanizmov za otroke, ki vključuje

sedem kratkih zgodbic, v katerih je glavna oseba v zgodbi potlačena, ovirana, ignorirana ali

podobno. Naloga otrok je bila uganiti, kako se bo glavna oseba odzvala v vseh različnih

situacijah. V odgovorih 5- in 8-letnih otrok je bil najpogosteje izražen obrambni mehanizem

fantazija (domišljijsko iskanje rešitev, ki se lahko izrazi preko simbolne igre), pri mlajših

otrocih pa je bila pogosta tudi nadkompenzacija (tip vedenjske kompenzacije, ki presega

raven objektivne uporabnosti). V raziskavi so se pokazale nekatere starostne razlike v

izraženosti posameznih obrambnih mehanizmov med obdobjem zgodnjega in srednjega

otroštva. Tako se je zanikanje, ki predstavlja enega najzgodnejših in najpreprostejših

obrambnih mehanizmov, pojavljajo le v skupini 5-letnikov, projekcija, kot razvojno

zapletenejši obrambni mehanizem, pojavljala le pri 8-letnih otrocih. Mlajši otroci so pogosteje

uporabljali kompenzacijo, nadkompenzacijo in racionalizacijo. 8-letniki so v svojih

odgovorih, v primerjavi s petletniki, pogosteje izražali potlačevanje in odlog kot obrambni

mehanizem.

25

ČUSTVA SAMOZAVEDANJA

Otroci v srednjem obdobju znajo opisati dogajanja, pri katerih so vključena čustva, kot so npr.

krivda, sram, ljubosumje, hvaležnost in vznemirjenje. Šolski otrok največkrat izhaja iz svojih

dejanj, ki jih lahko nadzoruje, npr. Počutil sem se krivega, ko nisem imel domače naloge, ker

sem bil preveč len, da bi jo naredil (Harris, 1996). V situacijah, ko je vedenje drugih oseb

pod vplivom zunanjih dejavnikov (npr. družine), se pri posamezniku ne pojavijo negativna

čustva (npr. jeza), kar je v nasprotju, če je posameznik razočaran nad vedenjem druge osebe,

ko ima ta oseba možnost nadzora svojega vedenja (sam si premisli glede druženja)


Šolski otroci dojemajo posameznikova negativna čustva ob storjenem nemoralnem dejanju

predvsem moralno, v nasprotju s prejšnjimi obdobji, kjer prevladuje strah pred kaznovanjem.

Otroci v srednjem otroštvu razumejo, da ima vsaka družba svoja moralna pravila in da ima

vsak posameznik čustva ter da se ti dve stvari prepletata med seboj. Zato razumejo, da sta npr.

čustva, kot sta sram in krivda, družbeno pričakovana, saj če se posameznik slabo počuti, ko

naredi nekaj narobe, je to družbeno sprejemljivo, v nasprotju s posameznikom, ki je vesel

svojega prestopka. Šolski otroci pri razlagi čustev samozavedanja poudarjajo pomen

posameznikovega podrejanja družbenim pravilom (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Otroci posamezniku, ki se prilagaja družbenim pravilom, pripisujejo doživljanje čustev

ponosa, tistemu, ki pravila namerno ignorira ali prekrši, pa čustva krivde in sramu. Do

sedmega oz. osmega leta starosti otroci ponotranjijo čustva sramu in ponosa (Papalia, Olds in

Feldman, 2004). Otroci so tudi sposobni prepoznati različna mentalna stanja posameznikov v

različnih socialnih situacijah (Harris, 1996). Posameznikovo doživljanje čustev otroci vse bolj

povezujejo z upoštevanjem ali neupoštevanjem moralnih pravil in norm (Marjanovič Umek in

Zupančič, 2004).Tako desetletni otroci pojasnijo, da se nesreči drugih ne smemo smejati, ker s

tem prizadenemo njegova čustva. Osemletni otrok tega pravila še ne zna pojasniti, npr.

Nesreči drugega se ne smemo smejati, ker se pač ne smemo (Banerjee, 1997, v Marjanovič

Umek in Zupančič, 2004). Vsak otrok v tem obdobju razume, da posameznik izvaja, opazuje

in vrednosti lastna dejanja (Harris, 1996).

26

RAZUMEVANJE ČUSTEV

Poleg temeljnih čustev šolski otroci razumejo tudi sestavljena čustva, kot so npr. razočaranje,

vznemirjenost, olajšanje, pogum, anksioznost (Harter, 1983 v Marjanovič Umek in Zupančič,

2004). Vse bolje lahko razložijo situacije, ki so privedle do posameznikovega doživljanja

določenih čustev. Otroci razumejo, da vsak posameznik drugače dojema vsako situacijo, in se

v skladu s tem sprožijo različna čustva. Katera se bodo sprožila je odvisno od preteklih

izkušenj in informacij, ki jih ima posameznik o tej situaciji, npr. Če te poliže pes, si lahko

vesel ali pa doživljaš gnus. (Banerjee, 1997 v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

S. Harter (1983) je v svoji raziskavi ugotavljala, ali otroci najprej razumejo lastno čustveno

doživljanje ali čustveno doživljanje drugih ljudi. Ugotovila je, da otroci vzroke, pri čustvenem

doživljanju njihovih staršev, navajajo kot situacije, ki pri njih samih sprožijo določena čustva,

npr. Mami bi bila jezna, če se prijatelji ne bi hoteli igrati z njo ali če bi izgubila svojo igračo.

Otroci sebe zaznavajo kot povzročitelja čustvenega doživljanja svojih staršev, npr. Očka je

vesel, če odnesem smeti (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004) .

Slovenska avtorica (Smrtnik Vitulić, 2003) je v svoji raziskavi preučevala otrokovo

razumevanje temeljnih čustev veselja, žalosti, jeze, strahu drugih ljudi. Na vprašanja pol

strukturiranega intervjuja so odgovarjali otroci, stari 7, 9 in 11 let. Večina otrok je

odgovorila, da je doživljanje čustev odvisno predvsem od zunanjih dejavnikov; da se ljudje na

čustva odzovejo s telesnimi izrazi in dejavnostmi ter da se čustev zavedajo. Mlajši šolski

otroci so razlagali čustva s preprostejšimi, starejši pa z bolj zapletenimi besedami.

RAZUMEVANJE SOČASNIH ČUSTEV

Za obdobje srednjega in poznega otroštva je značilnih od tri do pet stopenj razumevanja

sočasnih čustev (Papalia, Olds in Feldman, 2004):

2. stopnja: Otroci razumejo, da lahko posameznik doživlja sočasni čustvi iste skupine, ki sta

ju izzvali dve različni situaciji, npr. Bil sem vznemirjen zaradi odhoda v Ljubljano in vesel,

ker bom obiskal svojo babico. Vendar otroci na tej stopnji še ne priznavajo možnosti

27

hkratnega doživljanja dveh nasprotujočih si čustev, npr. Če bi bil vesel in prestrašen hkrati, bi

moral biti dva človeka.

3. stopnja: Otroci so sposobni integrirati skupini negativnih in pozitivnih čustev, prav tako pa

razumejo, da posameznik doživlja dve nasprotujoči si čustvi hkrati, vendar le, če sta

usmerjeni na dve različni situaciji ali osebi, npr. negativno čustvo do brata (Bila sem jezna na

Tomaža, zato sem ga udarila.) in pozitivno čustvo na očeta (Bila sem vesela, ker me oči ni

kaznoval.).

4 stopnja: Otroci razumejo, da lahko posameznik hkrati doživlja dve nasprotujoči si čustvi, ki

sta usmerjeni na isto osebo ali situacijo, npr. Vesela sem, ker grem v novo šolo, vendar pa me

je tudi malo strah. Otroci praviloma to stopnjo, razumevanja sočasnih in nasprotujočih si

čustev, dosežejo v enajstem letu starosti (Harter in Whitesell, 1991, v Marjanovič Umek in

Zupančič, 2004).

NADZOR NAD DOŽIVLJANJEM IN IZRAŽANJEM ČUSTEV

Šolski otroci ločujejo med čustvi, ki ji posameznik doživlja, ter tistimi, ki jih izraža in jih

lahko prepozna po posameznikovi mimiki obraza. Vse bolj se zavedajo svojega in tujega

čustvenega doživljanja. S tem vse bolj nadzorujejo izražanje svojih čustev v različnih

socialnih situacijah in ustrezno odzivanje na čustva drugih ljudi (Papalia, Olds in Feldman,

2004). Otroci razumejo, kako čustva vplivajo na posameznika, zato npr. prosijo starše za

žepnino takrat, ko so dobre volje in ne slabe. Spoznajo tudi, da čustva vplivajo na njihove

miselne procese in dejavnosti, npr. ko si žalosten, se ti koncentracija zniža (Meerum Terwogt

in Harris, 1993, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Najpomembnejši napredek v čustvenem razvoju otroka v obdobju srednjega otroštva

predstavlja razvoj nadzora nad doživljanjem in izražanjem negativnih čustev. Šolski otroci

razumejo, zakaj so jezni, žalostni, zakaj jih je strah, hkrati pa zmorejo predvideti, kako se

bodo drugi odzvali na izražanje teh čustev, zato se znajo prilagajati v posameznih socialnih

situacijah, ko morajo izraziti negativna čustva (Papalia, Olds in Feldman, 2004). Šolski otrok

razume, da pogovor s starši ne odpravi občutka žalosti kar takoj, ter da to negativno čustvo še

28

naprej ostane v posamezniku, četudi ga potlači (Meerum Terwogt in Harris, 1993, v

Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Otrok, ki ga mama spodbuja, da svoja negativna čustva izrazi na konstruktiven način, in mu

pomaga, da se osredotoči na reševanje problema, ki predstavlja povod za doživljanje teh

čustev, se tudi sam učinkoviteje spoprime s svojimi negativnimi čustvi in je socialno

kompetentnejši od otrok, katerih mame poskušajo izničiti njihova negativna čustva s tem, da

otroku nerealno opišejo situacijo kot manj resno ali problematično (Eisenberg, Fabes in

Murphy, 1996, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

S ČUSTVI POVEZANO VEDENJE V SOCIALNIH INTERAKCIJAH

Medosebni odnosi so zelo pomembni za čustveni razvoj vsakega posameznika. Otroci v

srednjem otroštvu preživijo veliko več časa v vrstniških skupinah kot otroci v predhodnih

razvojnih obdobjih. Vrstniške skupine predstavljajo pomemben kontekst za izražanje

prosocialnega in agresivnega vedenja (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

PROSOCIALNO VEDENJE

V obdobju srednjega otroštva se otroci vedejo vse bolj prosocialno, s tem pokažejo

prilagajanje socialnemu okolju, v katerem živijo (Papalia, Olds in Feldman, 2004). Vedno

bolj sodelujejo med seboj. Prosocialno vedenje v tem obdobju je značilnost stabilnih

vrstniških odnosov in predstavlja normo, ne pa vedenja, ki bi se pojavljalo le občasno. Postaja

tudi vse bolj učinkovito pri šolskih otrocih (Eisenberg, 1988, v Marjanovič Umek in

Zupančič, 2004). Otroci se pogosteje vedejo prosocialno do sorojencev kot do neznanih

vrstnikov (Eisenberg in Fabes, 1998, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004 ), čeprav se

pogostost prosocialnega vedenja močno poveča do vrstnikov skupaj z empatičnimi čustvi

(Damon, 1983, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Nekatere oblike prosocialnega

vedenja so pogostejše, kot je delitev materialnih dobrin, nekatere pa redkejše, npr. tolažba.

Način, kako se otrok odziva na stresna stanja drugih, postane stabilen (Eisenberg, 1988, v

Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Prosocialni otroci redkeje doživljajo negativna čustva

29

v socialnih situacijah in se spoprimejo s problemi na konstruktivnejši način ter pogosteje

izražajo socialno pričakovano vedenje kot otroci, ki se redko vedejo prosocialno (Papalia,

Olds in Feldman, 2004). Imajo tudi pozitivnejše mnenje o sebi (Eisenberg in Fabes, 1998, v

Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Razvoj otrokove sposobnosti, da razume in sklepa o

čustvih drugih, njegovih motivih in namerah, vpliva na porast prosocialnega vedenja

(Eisenberg, 1988, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Otroci z manj razvitimi

sposobnostmi zavzemanja perspektive drugega redkeje pravilno ocenijo, ali posameznik

doživlja stres ali ne. S tem je povezan empatični odziv vsakega posameznika. Nekdo, ki ima

dobro razvito sposobnost prepoznavanja čustev pri ostalih, se bolj prosocialno obnaša, tudi če

tuja čustva niso jasno prepoznavna. Pri otroku se razvije tudi občutek socialne odgovornosti,

temelj notranjih ali socialnih vrednot. Številne raziskave kažejo na pomembno povezanost

med otrokovo sposobnostjo zavzemanja perspektive drugega in pogostostjo izražanja

prosocialnega vedenja, vendar rezultati nekaterih drugih raziskav niso pokazali pomembne

povezanosti (Eisenberg, 1988, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Na pojav

prosocialnega vedenja vplivajo tudi otrokove spretnosti reševanja medosebnih problemov, ki

vključujejo občutljivost za probleme, sposobnost oblikovanja različnih rešitev, pojasnjevanje

korakov, ki so potrebni za njihovo rešitev, razmišljanja o posledicah vedenja na posameznika

in druge ljudi ter na njihova čustva (Eisenberg, 1988, v Marjanovič Umek in Zupančič,

2004).

AGRESIVNO VEDENJE

Po šestem letu otroci vse redkeje izražajo jezo z agresivnim vedenjem, kar je razumljivo, saj

se pokriva z razvojem njihove sposobnosti sodelovanja, komuniciranja in empatije, ter z

upadom egocentrizma (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Otrok lahko vse bolj nadzoruje

svoje čustvene izraze in se redkeje čustveno nesprejemljivo izraža v določenih situacijah

(Puklek in Gril, 1999 v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Otroci vse redkeje izražajo

telesno agresivnost (Nagin in Tremblay, 1999, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004),

pogosto se tudi umaknejo iz konfliktne ali frustrirajoče situacije. Agresivno vedenje otrok v

srednjem otroštvu se največkrat pojavi v povezavi z njihovimi medosebnimi odnosi.

Pogosteje se pojavijo negativna vedenja, kot so goljufanje, laganje in kraja (Coie in Dodge,

1998, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Prepogosto izražanje agresivnega vedenja

30

pripelje do konfliktov med vrstniškimi skupinami ter negativnega odnosa z odraslimi, tako

doma kot v šoli (Rice, 1998). Otroci, ki so pogosto agresivni, so manj priljubljeni med

vrstniki (Crick in Grotpeter, 1995, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Agresivno

vedenje v tem obdobju predstavlja dejavnik tveganja za kasnejše vedenjske težave v

mladostniškem obdobju in odraslosti (Craig, 2000, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Pogosto je povezano z nižjim šolskim uspehom, izključitvijo iz šole, uporabo drog in

mladoletno delinkventnostjo (Rubin, Hastings, Chen, Stewart in McNichol, 1998, v

Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

1.11 TEMPERAMENT IN OSEBNOST V SREDNJEM OTROŠTVU

Temperament ima osrednji pomen v razumevanju osebnosti (Rothbart, Ahadi in Evans, 2001,

v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Posameznikov temperament v otroštvu predstavlja

temelj za razvoj osebnosti v nadaljnjih obdobjih človekovega življenja (Rothabart idr., 2000,

v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

TEMPERAMENTNE ZNAČILNOSTI

Rothbart s sodelavci (2000, 2001, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004) je razvila nov

model temperamenta, ki temelji na treh osrednjih konstruktih: čustveni odzivnosti,

vzdražljivosti in samouravnavanju. Temperamentne značilnosti, poleg slogov vedenjskega

odzivanja, vključujejo tudi druge značilnosti, kot sta npr. posameznikova kakovost čustvene

odzivnosti in samouravnavanje pozornosti. Avtorica obravnava temperamentne značilnosti v

kontekstu individualnih razlik v odzivnosti in samouravnavanju. Odzivnost se nanaša na

gibalne, čustvene in senzorne sisteme odzivanja, medtem ko samouravnavanje vključuje

procese, ki služijo spreminjanju odzivnosti.

31

LESTVICE, KI SESTAVLJAJO VPRAŠALNIK OTROKOVEGA VEDENJA IN

TEMELJIJO NA INDIVIDUALNIH RAZLIKAH V ODZIVNOSTI IN

SAMOURAVNAVANJU

Avtorji so oblikovali nov pripomoček za ugotavljanje temperamentnih potez v otroštvu, s

katerim otroka ocenjujejo starši ali vzgojiteljica/učiteljica. Pripomoček je sestavljen iz

petnajstih posameznih temperamentnih značilnosti (Rothbart idr., 2001, v Marjanovič Umek

in Zupančič, 2004):

– Raven dejavnosti (groba športna dejavnost, tempo in količina gibanja).

– Jeza/frustracija (izražanje negativnih čustev, ki se nanašajo na prekinitev dejavnosti, s

katero se otrok ukvarja, ali na ovire, s katerimi se sooča na svoji poti do cilja).

– Osredotočanje pozornosti (sposobnost vzdrževanja pozornosti na dejavnosti, ki jo

otrok izvaja).

– Neugodje (izražanje negativnih čustev, ki se povezujejo s senzorno kakovostjo

stimulacije, npr. z intenzivnostjo, zapletenostjo dražljajev, s tempom).

– Strah (izražanje negativnih čustev, ki se navezujejo na predvidevanje distresa,

potencialno nevarnih situacij ali bolečine).

– Zadovoljstvo ob močni stimulaciji (zadovoljstvo ali uživanje, vezano na situacije, v

katerih delujejo močni dražljaji, si sledijo v hitrem tempu, so visoko kompleksni,

novi).

– Impulzivnost (hitrost prvega odziva na dražljaj).

– Nadzor inhibicije (sposobnost načrtovanja in zadrževanja neprimernega izražanja

odzivov, npr. v novih ali nedoločenih situacijah, sledenje navodilom).

32

– Zadovoljstvo ob šibki stimulaciji (zadovoljstvo ali uživanje, vezano na situacije, ki

vključujejo dražljaje šibke intenzivnosti, tempa, zapletenosti, novosti).

– Zaznavna občutljivost (sposobnost odkrivanja dražljajev šibke intenzivnosti v okolju).

– Pozitivno pričakovanje (količina navdušenja in intenzivnost pričakovanja prijetnih

dejavnosti).

– Žalost (izražanje negativnih čustev in znižanja energetske ravni v situacijah

razočaranja, izgube).

– Plašnost (nasproti socialnemu približevanju) je počasnost v približevanju ali

zadržanost in neprijetno počutje v socialnih situacijah.

– Smeh (izražanje pozitivnih čustev v nas, spremembe v intenzivnosti, tempu,

kompleksnosti stimulacije).

– Sposobnosti pomirjenja (hitrost pomirjanja ob doživljanju distresa, razburjenja ali

splošnega vzburjenja).

Zgoraj navedene lestvice sestavljajo tri temperamentne faktorje: negativno čustvovanje,

ekstravertiranost in prizadevni nadzor.

Negativno čustvovanje sestavljajo: žalost, neugodje, jeza/frustracija, sposobnost pomirjenja,

strah in pozitivno pričakovanje. Ekstravertiranost je sestavljena iz: impulzivnosti,

zadovoljstva ob močni stimulaciji, ravni dejavnosti, plašnosti in pozitivnega pričakovanja.

Prizadevni nadzor sestavljajo: zadovoljstvo ob šibki stimulaciji, smeh, nadzor inhibicije,

zaznavna občutljivost in osredotočanje pozornosti.

Rothbart, Ahadi in Hershey (1994) so odkrili povezave med tremi temperamentnimi

dimenzijami in značilnostmi otrok, ki se pojavljajo v socializacijskem procesu, npr.

agresivnost,empatija, krivda/sram, iskanje pomoči ter negativizem. Agresivnost otroka se je

pozitivno povezala z negativnim čustvovanjem in ekstravertnostjo, empatija ter krivda/sram

so močno pozitivno povezani s prizadevnim nadzorom. Z negativnim čustvovanjem so

33

povezane otrokove težnje po iskanju pomoči in nasprotovanju. Antisocialno vedenje se

povezuje s pozunanjenimi vidiki negativnega čustvovanja. Prosocialne značilnosti so pa

povezane s ponotranjenimi vidiki negativnega čustvovanja, s pozunanjenimi pa ne


Temperamentna značilnost negativnega čustvovanja predstavlja splošni dejavnik tveganja za

otrokov socialni razvoj; negativna čustva predstavljajo tako ponotranjenje in pozunanjenje.

Poleg značilnosti čustvovanja vpliva na otrokovo socialno kompetentnost tudi njegov

samonadzor. Pomanjkljiv nadzor povezujemo s težavami pozunanjenja, pretiran nadzor pa s

težavami ponotranjenja (Eisenberg idr., 2000, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

1.12 VPRAŠALNIK O SOCIALNEM VEDENJU OTROK

Vprašalnik o socialnem vedenju otrok (SV-O) je standardiziran instrument, s katerim

ocenjujemo socialno kompetentnost, čustveno izražanje in težave v prilagajanju otrok, starih

od 30 do 84 mesecev. Izpolnijo ga učiteljice/učitelji ali vzgojiteljice/vzgojitelji, ki otroka

dobro poznajo (otrok mora biti vsaj tri mesece vključen v njeno/njegovo skupino).

Ocenjevalci ga izpolnijo v približno dvajsetih minutah (LaFreniere, Dumas, Zupančič, Gril in

Kavčič, 2001).

.

Vprašalnik ima 80 postavk, ki sestavljajo 8 temeljnih in 4 sestavljene lestvice. Vsako temeljno

lestvico sestavlja 10 postavk, od katerih se 5 postavk nanaša na uspešno prilagajanje, 5 pa na

težave pri prilagajanju. 3 od 8 temeljnih lestvic opisujejo otrokov značilen način čustvenega

izražanja, in so opredeljene z naslednjimi pozitivnimi in negativnimi poli: veselje – potrtost,

zaupljivost – anksioznost in strpnost – jeza. Naslednje tri temeljne lestvice se nanašajo na

otrokove socialne interakcije z vrstniki: vključevanje – osamljenost, mirnost – agresivnost in

prosocialnost – egoizem. Zadnji dve lestvici ocenjujeta otrokov odnos do

vzgojiteljice/vzgojitelja (učiteljice/učitelja): sodelovanje – nasprotovanje in samostojnost –

odvisnost (LaFreniere, Dumas, Zupančič, Gril in Kavčič, 2001).

.

34

Primarni cilj SV-O je opisati vedenjska nagnjenja otrok, na podlagi česar lahko

vzgojiteljicam/vzgojiteljev (učiteljicam/učiteljem) in staršem svetujemo pri njihovem

vzgojnem in izobraževalnem delu, njegov namen pa ni uvrstiti otroke v diagnostične

kategorije. Psihologinje/psihologi lahko s pomočjo SV-0 natančno opišejo morebitni razvojni

odklon, saj se postavke vprašalnika osredotočajo na prisotnost ali odsotnost tako pozitivnega

kot tudi težavnega vedenja. Omogoča jim, da svojo obravnavo usmerijo na otrokove močne in

šibke točke (LaFreniere, Dumas, Zupančič, Gril in Kavčič, 2001).

Na kratko, SV-O: a) nudi standardiziran, kontekstualen, zanesljiv, veljaven, in za

strokovnjake, ki delajo z otroki, uporaben opis otrokovega socialnega vedenja; b) ocenjuje

kvalitete otrokovega socialnega prilagajanja; c) razlikuje med specifičnimi tipi čustvenih in

vedenjskih težav; d) zagotavlja notranje konsistentne, zanesljive in stabilne mere otrokovega

socialnega vedenja ter e) je občutljiv na razvojne spremembe in na spremembe v vedenju, ki

jih izzovemo med svetovalnim delom z otroki (LaFreniere, Dumas, Zupančič, Gril in Kavčič,

2001).

Za potrebe diplomskega dela smo iz vprašalnikov obravnavali samo tiste temeljne in

sestavljene lestvice, ki nam bodo omogočile analizirati splošno prilagajanje, čustvena

izražanja otrok in njihovo reševanje problemov (pozunanjenje ali ponotranjenje težav) v šoli.

INTERPRETACIJA TEMELJNIH LESTVIC

Temeljne lestvice vprašalnika so (LaFreniere, Dumas, Zupančič, Gril in Kavčič, 2001):

Veselje – potrtost. Z lestvico ocenjujemo otrokovo splošno razpoloženje. Na pozitivnem delu

vsebuje postavke, kot so: »Zlahka se smeji«, »Je dobro razpoložen«, »Je aktiven, razpoložen

za igro«, na negativnem koncu pa postavke »Ko joka, ga je težko potolažiti«, »Videti je

utrujen«, »Videti je žalosten, nesrečen, potrt«. Otroke, ki dosežejo visok rezultat na lestvici

veselje-potrtost, ocenjevalke/ocenjevalci, ki izpolnjujejo instrument, opisujejo kot relativno

vesele. Ti otroci so običajno dobro razpoloženi in pripravljeni sodelovati v različnih

dejavnostih. Nasprotno pa otroke, ki dosežejo nizek rezultat, opisujejo kot razmeroma potrte.

35

Nagnjeni so k temu, da so pretežno negativno razpoloženi, težko jih je motivirati za dejavnost

ter pogosto kažejo le malo zanimanja za dogajanje v vrtcu/šoli.

Zaupljivost – anksioznost. Z lestvico ocenjujemo stopnjo, do katere se otrok počuti varnega

v skupini. Lestvica na pozitivnem koncu vsebuje postavke, kot so: »Je samozavesten«, »Gleda

vas v oči, ko se z vami pogovarja« in »Raziskuje svojo okolico«, ter postavke, kot so: »Je

zaskrbljen«, »Je plašen, boječ« in »V skupini je zadržan«, na negativnem koncu. Otroci, ki

dosegajo visok rezultat na lestvici zaupljivost – anksioznost, imajo občutek varnosti, so

radovedni in se pri raziskovanju svojega okolja ter učenju počutijo sproščeno. Na splošno

zaupajo vase in se dobro prilagajajo novostim, pa naj gre za nove ljudi ali nove situacije.

Otroci z nizkim rezultatom so na splošno anksiozni, plašni, pretirano zaskrbljeni in zadržani v

odnosu do ljudi in stvari. Ti otroci so lahko tudi boječi in izražajo vedenja, ki jih pojmujemo

kot nezrela (npr. grizenje nohtov ali močenje hlač).

Strpnost – jeza. Z lestvico ocenjujemo otrokovo sposobnost učinkovitega spoprijemanja z

izzivi in s frustracijami, ki so v skupinskih situacijah neizogibni. Lestvica vsebuje postavke,

kot so: »Je strpen, potrpežljiv« in »Ko naleti na težave, se ne razburi« na pozitivnem koncu, in

»Zlahka kriči, vpije« ter »Hitro negoduje« na negativnem koncu. Otroci, ki dosežejo visok

rezultat, kažejo visoko stopnjo strpnosti do frustracij in sposobnost prilagajanja izzivom ter

težavam v pozitivnem smislu. Navadno so ti otroci sposobni nadzorovati lastna negativna

čustva na način, ki kaže ustrezno raven zrelosti in dobro sposobnost upoštevanja potreb in

želja drugih. Nasprotno pa otroci z nizkim rezultatom na lestvici pogosto veljajo za

razdražljive in vzkipljive. Nagnjeni so k temu, da se na težave odzivajo z izražanjem

negativnih čustev, ali da se razburijo na ljudi, za katere mislijo, da so vzrok frustracije. Ni

presenetljivo, da imajo ti otroci pogosto težave pri sprejemanju omejitev ali upoštevanju

glediščne točke druge osebe.

36

INTERPRETACIJA SESTAVLJENIH LESTVIC

Sestavljene lestvice so (LaFreniere, Dumas, Zupančič, Gril in Kavčič, 2001):

Ponotranjenje težav

Lestvica vsebuje štiri negativne pole temeljnih lestvic (potrtost, anksioznost, osamljenost in

odvisnost) in nam daje sestavljen rezultat otrokovih čustvenih težav. Lestvico sestavljajo

izključno postavke, ki opisujejo neprilagojeno vedenje otrok. Visok rezultat kaže zaželeno

stopnjo prilagajanja, nizek rezultat pa težave pri prilagajanju. Otroci, ki dosežejo visok

rezultat na lestvici ponotranjenja težav, izražajo nizko stopnjo težavnega vedenja, medtem ko

otroci, ki dosežejo nizek rezultat, izražajo visoko stopnjo težavnega vedenja. Otroci z nizkim

doseženim rezultatom so na splošno anksiozni, boječi, nagnjeni k umiku iz socialnih situacij

in ne k vključevanju vanje. Pogosto so potrti in osamljeni. Zdijo se nesrečni in kažejo malo

zanimanja za dejavnosti, v katerih njihovi vrstniki običajno uživajo. Ti otroci imajo neugodno

predstavo o sebi in kažejo visoko raven nezrelosti, saj iščejo pozornost odraslih ljudi v

situacijah, ko to ni potrebno; težko delujejo brez stalnih potrditev in hitro odnehajo s svojo

dejavnostjo pri soočenju s težavami, ko ostali otroci še vztrajajo.

Pozunanjenje težav

Lestvica vključuje preostale štiri negativne pole temeljnih lestvic (jeza, agresivnost, egoizem

in nasprotovanje) in nudi sestavljen rezultat otrokovih vedenjskih težav, zlasti v odnosih z

vrstniki in odraslimi. Ta mera odraža le postavke, ki opisujejo neprilagojeno vedenje. Otroci,

ki dosežejo visok rezultat na lestvici, kažejo nizko stopnjo težavnega vedenja, medtem ko

otroci, ki dosežejo nizek rezultat, kažejo visoko stopnjo težavnega vedenja. Otroci, pri katerih

je dosežen rezultat nizek, so običajno agresivni, nasprotujejo avtoriteti odraslih in nadlegujejo

svoje vrstnike. Hitro se razjezijo in izražajo svoja negativna čustva tako, da prizadenejo ali pa

vsaj motijo druge. V socialnih situacijah delujejo neprimerno in zahtevajo skorajda nenehen

nadzor, saj bi s svojimi izbruhi lahko poškodovali druge otroke. Običajno ti otroci gledajo na

težave le z lastne glediščne točke in se neugodno odzivajo na poskuse utemeljevanja ter

sklepanja kompromisov.

37

Splošno prilagajanje

Lestvica predstavlja celoten sestavljeni rezultat. Vrednost, ki odraža prispevek vseh

osemdesetih postavk, lahko interpretiramo kot splošno mero otrokovega prilagajanja v skupini

v vrtcu (šoli). Otroci, ki dosežejo visok rezultat pri splošnem prilagajanju, so v celoti bolje

prilagojeni kot otroci, ki dosežejo nizek rezultat. Ta mera splošnega prilagajanja je lahko

koristna za medsebojno primerjavo otrok na enem samem pokazatelju, vendar pa ne daje

informacij o otrokovih specifičnih močnih in šibkih točkah.

RAZVOJ OSEBNOSTNIH ZNAČILNOSTI – STRUKTURA OSEBNOSTI IN RAZVOJ

PETIH OSEBNOSTNIH DIMENZIJ

Individualne razlike med otroki srednjega otroštva lahko predstavimo s petfaktorsko strukturo

osebnosti, to so: ekstravertiranost, sprejemljivost, vestnost, čustvena stabilnost in intelekt –

odprtost. Za opisovanje osebnostnih značilnosti so raziskovalci uporabljali različne metode,

vprašalnike, bipolarne lestvice in proste opisnike. Z vstopom v šolo se otroci vse bolj

spoznavajo z dejavnostmi, ki spominjajo na delo. Učitelji lahko na podlagi tega razlikujejo

otroke, ki imajo bolj izraženo vestnost in otroke, ki imajo bolj izražen intelekt – odprtost


V srednjem otroštvu se ustali rast vestnosti in čustvene nestabilnosti, ki je značilna za zgodnje

otroštvo. V obdobju mladostništva vestnost upade, čustvena nestabilnost pa ostane še naprej.

Odprtost – intelekt ostane prisotna od zgodnjega do poznega otroštva, ekstravertiranost pa

linearno upada iz zgodnjega v srednje otroštvo in se ustali. Stabilnost tega celotnega sistema

je najvišja v srednjem in poznem otroštvu pri dimenzijah ekstravertiranosti, sprejemljivosti,

vestnosti in čustvene nestabilnosti, medtem ko ostaja odprtost – intelekt zmerno visoka (Lamb

idr., 2002, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

38

NAPOVEDNA VREDNOST VELIKIH PETIH FAKTORJEV OSEBNOSTI

POVEZANOST OSEBNOSTNIH DIMENZIJ S POKAZATELJI OTROKOVE UČNE

USPEŠNOSTI IN SPOZNAVNIH SPOSOBNOSTI

Učni uspeh otrok je v korelaciji z osebnostnimi značilnostmi otrok. Mervielde (1995) je v

svoji raziskavi pokazal na povezavo med tremi dimenzijami osebnosti na učni uspeh učencev.

Veljavnost napovedi je samo še naraščala s kronološko starostjo učencev. Vestnost in

intelekt – odprtost sta se pokazala kot najpomembnejša napovednika, v manjši meri pa

ekstravertnost. Vsi trije faktorji so skupno pojasnili 45 % variabilnosti v napovedi učne

uspešnosti v prvih dveh razredih. Lamb in sodelavci (2002) so na vzoru švedskih otrok, ki so

obiskovali prve razrede ugotovili, da je odprtost razmeroma nizko napovedovala besedne

sposobnosti, vestnost pa je zmerno napovedovala računske sposobnosti šest- do osemletnih

otrok (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

POVEZANOST OSEBNOSTNIH DIMENZIJ S POKAZATELJI OTROKOVEGA

SOCIALNEGA PRILAGAJANJA

Raziskave so pokazale na določene povezave med osebnostnimi značilnostmi otrok in

njihovim socialnem prilagajanjem. Lamb in sodelavci (2002) so v svoji raziskavi pokazali, da

so se bolj ekstravertni otroci ob vstopu v šolo hitreje prilagodili svojim novim vrstnikom kot

manj ekstravertni, bolj vestni pa so hitreje usvojili pravila in so učinkovito sledili učnemu

procesu, za razliko od manj vestnih otrok. Čustveno bolj nestabilni otroci so v šoli večkrat

jokali, bili bolj anksiozni, imeli so več težav s prilagajanjem na svoje vrstnike in šolo nasploh


TIPI OSEBNOSTI

Okoli leta 149 n. št. je rimski zdravnik Galen predlagal teorijo osebnosti in razdelil ljudi v

štiri osnovne osebnosti: sangvinik, kolerik, melanholik, flegmatik. Teorija je nastala na

podlagi Hipokratove teorije, da vsakega posameznika določajo telesne tekočine, to so: kri,

39

rumeni žolč, sluz in črni žolč. Opisali bomo značilnosti in našteli prednosti ter slabosti otrok

vsakega tipa osebnosti (Littauer, 2007):

Priljubljena osebnost – sangvinik

»Naj bo zabavno!«

Želja: zabavati se.

Čustvene potrebe: pozornost, potrditev, naklonjenost, sprejemanje, družabnost, aktivnost.

Dobre strani: lahko govorijo o čemer koli, kadar koli, kjer koli; so prešernega značaja,

optimistični, imajo smisel za humor, znajo pripovedovati zgodbe, uživajo v družbi.

Slabe strani: neorganizirani, ne zapomnijo si podrobnosti ali imen, pretiravajo, neresni glede

česar koli, pričakujejo, da bodo drugi opravili delo, preveč zaupljivi in naivni.

Depresivni postanejo, kadar: življenje ni zabavno in nihče jih nima rad.

Strah jih je: da ne bi bili priljubljeni ali da bi jim bilo dolgčas, da bi se morali držati

določenega urnika, da bi morali paziti, koliko denarja porabijo.

Radi imajo ljudi, ki: poslušajo in se smejijo, jih hvalijo in cenijo.

Ne marajo ljudi, ki: kritizirajo, se ne odzivajo na njihov humor, mislijo, da niso simpatični.

Izpopolnili bi se, če: bi se organizirali, ne bi toliko govorili, bi se naučili gledati na uro.

Reakcija na stres: odidejo, grejo nakupovat, poiščejo si družbo za zabavo, izmišljujejo si

izgovore, krivijo druge.

Prepoznamo jih po: nenehnem in glasnem govorjenju, svetlečih očeh.

Nadzira z: očarljivostjo.

40

Prednosti otrok: drzen in vnet, nedolžen, iznajdljiv in domiseln, veder, navdušen, rad se

zabava, nenehno čeblja, hitro si opomore, družba ljudi ga motivira.

Slabosti otrok: ne dokonča, kar začne, neorganiziran, hitro ga kaj zmoti, njegovo zanimanje

hitro popusti, razpoloženje se mu hitro spreminja, hoče priznanje, uidejo mu drobne laži,

pozabljiv.

Močna osebnost – kolerik

»Naj bo po moje!«

Želja: imeti nadzor.

Čustvene potrebe: da se ceni vse njihove dosežke, priložnost za vodenje, sodelovanje pri

družinskih odločitvah, nekaj, kar lahko nadzorujejo.

Dobre strani: zmožnost, da lahko prevzamejo vajeti česar koli v svoje roke, se hitro in

pravilno odločajo.

Slabe strani: pretirano ukazovalni, oblastni, samovoljni, neobčutljivi, nepotrpežljivi, niso

pripravljeni deliti zaslug oziroma jih priznati drugim.

Depresivni postanejo, kadar: je življenje ušlo izpod nadzora in ljudje nočejo ravnati tako,

kot bi oni radi.

Strah jih je: da bi nad čemer koli izgubili nadzor.

Radi imajo ljudi, ki: jih podpirajo in so jim vdani, se strinjajo z njimi, hitro sodelujejo, jim

pustijo, da poberejo zasluge.

Ne marajo ljudi, ki: so leni in jih ne zanima neprestano delo, se upirajo njihovi avtoriteti,

postanejo neodvisni, niso lojalni.

41

Izpopolnili bi se, če: bi drugim pustili, da sprejemajo odločitve, bi bili pripravljeni deliti

oblast, bi bili bolj potrpežljivi, ne bi pričakovali, da bodo vsi tako produktivni, kot so sami.

Reakcija na stres: povečajo nadzor, več delajo, več vadijo, znebijo se moteče osebe.

Prepoznamo jih po: hitrem gibanju, zaupanju vase, nemirnem in dominantnem pristopu,

hitro si prisvojijo nadzor.

Prednosti otrok: drzen in pripravljen na vse, učinkovit pri delu, cilj ima pred očmi, hiter,

samozadosten, tekmovalen, samozavesten, lahko se mu zaupa.

Slabosti otrok: manipulativen, pogosti izbruhi jeze, ne more biti pri miru, vztraja pri svojem,

preizkuša meje, se krega, trmast.

Nadzira z: jezo.

Popolna osebnost – melanholik

»Naj bo pravilno!«

Želja: imeti prav.

Čustvene potrebe: občutek stabilnosti, prostor, tišina, rahločutnost, podpora.

Dobre strani: znajo se organizirati in si zastaviti dolgoročne cilje, imajo visoke standarde in

ideale, temeljito analizirajo.

Slabe strani: hitro so depresivni, preveč časa zapravijo za priprave, preveč so osredotočeni na

detajle, zapomnijo si negativne stvari, so nezaupljivi.

Depresivni postanejo, kadar: je življenje neurejeno, standardi niso doseženi in nikomur ni

mar.

Strah jih je: da jih nihče ne bi razumel, da bi naredili napako, da bi morali znižati standarde.

42

Radi imajo ljudi, ki: so resni, intelektualni, globoki, s katerimi imajo lahko resen pogovor.

Ne marajo ljudi, ki: so površni, pozabljivi, ki zamujajo, so neorganizirani, površinski, se

izgovarjajo, so nepredvidljivi.

Izpopolnili bi se, če: ne bi jemali življenja tako resno, ne bi vztrajali, da morajo biti tudi

ostali perfekcionisti.

Reakcija na stres: se zaprejo vase, se zatopijo v knjige, postanejo depresivni, obupajo,

premlevajo probleme.

Prepoznamo jih po: resni in občutljivi naravi, lepih manirah, negativnih pripombah o samih

sebi, pedantnem in lepo urejenem videzu.

Prednosti otrok: razmišljujoč, talentiran, muzikalen, ima bogato domišljijo, dober prijatelj,

perfekcionist, intenziven, vesten in odgovoren.

Nadzira z: muhavostjo.

Slabosti otrok: muhast, cmerav, nesproščen, preobčutljiv, sliši samo slabo, se izogiba kritiki,

povsod vidi težave, nekomunikativen.

Umirjena osebnost – flegmatik

»Naj bo lahko!«

Želja: izogniti se konfliktom, imeti mir.

Čustvene potrebe: mir in sprostitev, pozornost, pohvala, samospoštovanje, ljubeča

motivacija.

Dobre strani: uravnoteženost, umirjenost, humor, prijetna osebnost.

43

Slabe strani: neodločenost, pomanjkanje entuziazma, energije, prikrita trma.

Depresivni postanejo, kadar: je življenje polno konfliktov, se morajo s kom ali s čim osebno

soočiti, jim nihče noče pomagati, zmanjka denarja.

Strah jih je: da bi se morali ukvarjati z večjim problemom, bi se morali sami znajti, narediti

večje spremembe.

Radi imajo ljudi, ki: se odločajo namesto njih, prepoznajo njihove dobre strani, jih ne

ignorirajo, jih spoštujejo.

Ne marajo ljudi, ki: se silijo, so preveč glasni, preveč pričakujejo od njih.

Izpopolnili bi se, če: bi si postavili cilje in se motivirali, bi bili pripravljeni narediti več in

hitreje, kot se pričakuje od njih, bi se znali spopasti z lastnimi problemi tako dobro, kot znajo

reševati tuje.

Reakcija na stres: se skrijejo, gledajo TV, jejo, izklopijo zunanji svet.

Prepoznamo jih po: mirnem pristopu, sproščeni drži (sedijo ali se naslanjajo, kadar koli je

mogoče).

Prednosti otrok: opazuje ljudi, hitro postane dobre volje, nekonflikten, zanesljiv, ljubezniv,

prijeten.

Nadzira z: zavlačevanjem.

Slabosti otrok: sebičen, rad nagaja, izogiba se delu, boječ, prikrito trmast, len.

Sangvinik in kolerik imata skupno ekstrovertiranost, optimističnost, odkritost in željo po

vodenju, flegmatik in melanholik pa več analizirata, sta introvertirana, pesimistična in tiha.

44

1.13 DUŠEVNO ZDRAVJE OTROK

Večina otrok je precej dobro čustveno prilagojenih, pri nekaterih se pa pojavljajo motnje, ki,

bolj ali manj, vplivajo na funkcionalnost otrok v socializiranem okolju. Največkrat se

pojavljajo anksiozne motnje ali motnje razpoloženja (žalost, depresivnost, živčnost,

prestrašenost ali osamljenost) in razdiralne motnje vedenja (agresivnost, kljubovanje ali

antisocialno vedenje). Nekatero od teh čustev je povezanih z določenim obdobjem otrokovega

življenja, ostale pa moramo odpraviti, da bi preprečili poznejše težave (Papalia, Olds in

Feldman, 2003).

OBIČAJNE OBLIKE ČUSTVENIH PRETRESOV

RAZDIRALNE MOTNJE VEDENJA

Otroci v srednjem otroštvu prerastejo temperamentne izbruhe jeze, in uporniško, prepirljivo,

sovražno vedenje, ki je značilno za zgodnje otroštvo. Če se pri otroku še vedno ohranijo taki

vzorci obnašanja do osmega leta, lahko otroku postavijo diagnozo opozicionalno kljubovalne

motnje vedenja. Pri tej motnji gre za vzorec uporništva, neubogljivosti in sovražnosti do

avtoritete odraslih oseb. Taki otroci se nenehno pretepajo, prepirajo, izgubljajo potrpljenje,

jemljejo stvari, krivijo druge, so jezni in zamerljivi, ter na splošno do skrajnosti preskušajo

potrpljenje odraslih. Pri nekaterih otrocih se razvijejo ponavljajoči se vzorci agresivnih,

antisocialnih dejanj, kot je npr. izostajanje iz šole, podžiganje ognja, laganje, pretepanje,

vandalstvo, posilstvo ali prostitucija. Številni med njimi imajo tudi motnje pozornosti oz.

hiperaktivnostne motnje (Papalia, Olds in Feldman, 2003).

ŠOLSKA FOBIJA IN DRUGE ANKSIOZNE MOTNJE

Pogosto se otrok zjutraj, ko se zbudi, pritožuje, da mu je slabo, da ga boli glava. Kmalu po

tem, ko mu starša dovolita ostati doma, se počutje otroka takoj izboljša. To se lahko ponavlja

iz dneva v dan in je staršem vse težje pripraviti otroka do tega, da gre spet v šolo. Tako

vedenje je značilno za otroke s šolsko fobijo, neutemeljenim strahom pred šolo. Pri nekaterih

45

otrocih je ta strah utemeljen, npr. učitelj, nasilen vrstnik ali prezahtevno delo. V takih

primerih je najbolje spremeniti okolje in ne otroka (Papalia, Olds in Feldman, 2003).

Šolska fobija se lahko pojavi kot posledica separacijske anksioznosti, ki se pojavi zaradi

ločitve od doma ali ljudi, na katere je otrok navezan. Ti otroci ponavadi prihajajo iz močno

povezanih, skrbnih družin. Motnja se lahko razvije po izgubi hišnega ljubljenčka, po bolezni

ali prehodu na drugo šolo. Pogosto opazimo znake depresije: žalost, umik, apatija ali težave s

koncentracijo. Šolska fobija je lahko ozdravljiva, glavi element terapije vključuje zgodnjo,

postopno vrnitev v šolo (Papalia, Olds in Feldman, 2003).

Socialna fobija je izrazit strah pred izogibanjem socialnim situacijam. Taki otroci se bojijo

zadrege, močno zardevajo, se potijo ali trepetajo, ko morajo spregovoriti pred razredom, ali

ko na ulici srečajo znanca. Pogosto jih sprožijo travmatične izkušnje, kot so npr. občutek

popolne praznine v glavi otroka, ki ga učitelj sprašuje pred razredom. Socialne fobije se

pojavljajo v družini, torej so morda dedne. Pri otroku se lahko razvijejo tudi, ko opazujejo

starše, kako se njihovi starši odzivajo na socialne situacije (Beidel in Turner, 1998, v Papalia,

Olds in Feldman, 2003).

Posplošeno anksioznost imajo otroci, ki so ponavadi zaskrbljeni glede vsega, šolskih ocen,

vojn, potresov, zamujanja. Pogosto so perfekcionisti, imajo veliko dvomov o sebi. Okolica

jim mora dati veliko odobravanj in zagotovil, da so lahko uspešni. Obsesivno-kompulzivna

motnja se pojavlja v precej manjši meri; otroci s to motnjo so obsedeni s ponavljajočimi se,

vsiljivimi mislimi, podobami ali spodbudami in pogosto kažejo prisilno vedenje, na primer

neprestano umivanje rok, da bi se rešili teh obsesij (Papalia, Olds in Feldman, 2003).

Anksiozne motnje so med najbolj pogostimi duševnimi težavami, tako med otroki kot med

najstniki. Med dekleti so dvakrat pogostejše kot med fanti. Prvi pojavi anksioznosti se začnejo

kazati že pri šestih letih. Ženske so bolj nagnjeni tudi glede depresije, ki je velikokrat

povezana z anksioznostjo. Pri obeh se pojavi sistem zaviranja vedenja, ki ga označujejo:

zaskrbljenost, zmanjšana motorična aktivnost in budno čakanje na predvideno nevarnost

(Papalia, Olds in Feldman, 2003).

46

OTROŠKA DEPRESIJA

Dolgotrajni občutek osamljenosti je pogosto znak otroške depresije, čustvene motnje, ki

presega običajno, začasno žalost. Znake depresije kaže od deset do petnajst odstotkov otrok in

najstnikov, na primer nezmožnost zabave, koncentracije, utrujenost, apatijo, težave s spanjem,

občutek manjvrednosti, pogoste misli na smrt in samomor (Papalia, Olds in Feldman, 2003).

1.14 TERAPEVTSKE TEHNIKE

Zdravljenje ima več oblik. Ena od njih je individualna psihoterapija, pri kateri se otrok

individualno pogovarja s terapevtom. Skuša se naučiti sprejemati in razumeti svojo osebnost

ter razlagati svoje občutke in vedenje. Taka vrsta terapije je zelo učinkovita, če jo dopolnjuje

še svetovanje staršem. Družinska terapija obsega celotno družino, opazuje odnose znotraj

družinskih članov in opozori na pozitivne in negativne vzorce znotraj delovanja družine.

Vedenjska terapija obsega odpravljanje negativnih vzorcev v vedenju otroka ali razvijanje

želenih pozitivnih vzorcev). Deluje po vzorcu nagrajevanja in grajanja. Statistična analiza je

pokazala, da je vedenjska psihoterapija učinkovitejša od nevedenjskih psihoterapij.

Medikamentozna terapija za zdravljenje otrokovih čustvenih motenj je, v devetdesetih letih

prejšnjega stoletja, močno narasla, pogosto v kombinaciji z drugimi oblikami psihoterapije.

Strokovnjaki jo zaradi primanjkljaja o njeni varnosti in učinkovitosti odsvetujejo (Papalia,

Olds in Feldman, 2003).

STRES IN ODPORNOST

Stresni dogodki so sestavni del otroštva in večina otrok se nauči z njimi spoprijeti. Vendar se

lahko pri otrocih pojavijo psihološke težave kot posledica stresa. Seveda je odvisno od stopnje

stresa; ugrabitev ali zloraba pustita na otroku dolgoročne posledice,tako na telesno kot

psihološko dobro počutje (Papalia, Olds in Feldman, 2003).

47

POVZROČITELJI STRESA V MODERNEM NAČINU ŽIVLJENJA

Otrok v modernem času postaja »hiteč«. Hitro mora odrasti, če se želi spopasti z vsemi

pritiski modernega življenja. Od modernih otrok se pričakuje da bodo uspešni na vseh

področjih, v šoli, v športu, umetnosti, in da zadovoljujejo potrebe staršev. Skozi medije

spoznajo spolnost, nasilje in to še preden so se zmožni sprijazniti s tem. Velikokrat morajo

prevzeti odgovornosti staršev. Moramo se zavedati, da otroci niso pomanjšani odrasli, ampak

da razmišljajo, kar se da zrelo za svoja leta; moramo jim pustiti, da imajo svoja otroška leta za

nadaljnji zdrav razvoj. Glavni razlogi za zaskrbljenost otrok so bili: šola, lastno zdravje ali

zdravje koga drugega (Papalia, Olds in Feldman, 2003).

SPOPRIJEMANJE S STRESOM: ODPORNI OTROCI

Otroke, ki uspešno prestanejo okoliščine, ki bi potolkle večino ostalih, ki obdržijo trezno

glavo tudi, ko se soočijo z izzivi ali grožnjami, ali ki dobro prenašajo travmatične dogodke,

imenujemo odporni otroci. Navkljub neugodnim okoliščinam jim uspe ohraniti osnovno

delovanje sistemov, ki so nujni za nadaljnji pozitivni razvoj. Otrokom najpogosteje pomagajo

zaščitni dejavniki, kot so družinski odnosi in spoznavno funkcioniranje. Večinoma imajo vsaj

z enim od sorodnikov zelo dober odnos in imajo visok IQ, ter so dobri pri reševanju

problemov. Drugi pogosti zaščitni dejavniki obsegajo: otrokovo osebnost, zmanjšano tveganje

in nadometne izkušnje (Papalia, Olds in Feldman, 2003).

1.15 PROBLEM, CILJI IN HIPOTEZE

Športna dejavnost daje posamezniku določen red in disciplino v sam ritem življenja.

Pospešuje njegovo socialno integracijo, kulturno toleranco, razumevanje etike in spoštovanje

okolja. Je eno najbolj učinkovitih orodij za boj proti sedečemu življenjskemu slogu in

debelosti.

Z opazovanjem ljudi lahko prepoznamo njihovo čustveno stanje. Že pri dojenčkih lahko

ugotovimo, če so veseli, saj se smejejo, a kadar jim kaj ni všeč, jočejo. Z odraščanjem se

48

naučimo kazati čustva tudi na bolj prefinjene načine, s telesno držo in obraznimi mimikami. O

svojem razpoloženju lahko tudi govorimo ali pišemo in na ta način izrazimo čustvo. Pri

vzburjajočih čustvih nastopijo telesne spremembe, denimo povečan krvni pritisk, pospešen

utrip srca, pospešeno dihanje, napete mišice, več sladkorja v krvi, povečano znojenje… Kadar

nas prežemajo pomirjajoča čustva, so telesne spremembe ravno obratne.

V raziskavi smo želeli ugotoviti, ali obstaja povezanost med športno dejavnostjo šestletnih

otrok v prostem času in njihovim čustvenim izražanjem v šoli. Ugotavljali smo tudi športno

aktivnost otrok v prostem času.

Glede na predmet in problem raziskave smo si postavili naslednje cilje:

Ugotoviti, ali obstaja povezanost med športno dejavnostjo šestletnih otrok v prostem času in

njihovim čustvenim izražanjem v šoli.

Ugotoviti, ali obstaja povezanost med športno dejavnostjo šestletnih otrok v prostem času in

njihovim splošnim prilagajanjem v šoli.

Ugotoviti, ali obstaja povezanost med športno dejavnostjo šestletnih otrok in njihovim

načinom reševanja težav v šoli.

Analizirati športno dejavnost otrok v prostem času.

Na osnovi zastavljenih ciljev smo oblikovali naslednje hipoteze:

H1: Športna dejavnost v prostem času pozitivno vpliva na splošno prilagajanje otrok v šoli.

H2: Športna dejavnost v prostem času pozitivno vpliva na čustveno izražanje otrok v šoli.

H3: Športna dejavnost v prostem času vpliva na način reševanja težav v šoli.

49

2 METODE DELA

2.1 PREIZKUŠANCI

Raziskavo smo izvedli na vzorcu 52 otrok iz dveh osnovnih šol iz Ljubljane, starih 6 let (50 %

deklic, 50 % dečkov).

2.2 PRIPOMOČKI

Uporabili smo anketni vprašalnik o pogostosti ukvarjanja otrok s športno dejavnostjo za

starše in standardizirani vprašalnik o socialnem vedenju otrok za učitelje (LaFreniere, P.J.,

Dumas, J.E.; avtorice slovenske priredbe vprašalnika (Zupančič, Gril in Kavčič, 2001).

Vprašanja so bila zaprtega tipa. Zagotovljena je bila popolna anonimnost anketirancev.

2.3 POSTOPEK

Razdelili smo 60 anketnih vprašalnikov za starše in pripravili 60 standardiziranih

vprašalnikov za učitelje na dveh ljubljanskih osnovnih šolah. Izpolnjenih vprašalnikov,

primernih za obdelavo, smo dobili nazaj 52 oziroma 86 %. Iz tega razloga je psiholog

učiteljem dal izpolniti 52 vprašalnikov za učence, katerih starši so vrnili prvi vprašalnik. Tako

smo skupno pridobili podatke za 26 deklic (50 %) in 26 dečkov (50 %).

Naredili smo statistično analizo s pomočjo računalniškega programa SPSS 15.0 (Statistical

Package for the Social Sciences). Za preverjanje hipotez smo uporabili multiplo regresijsko

analizo. Statistično značilnost smo ugotavljali na ravni petodstotnega tveganja.

50

3 REZULTATI

Na podlagi zastavljenih ciljev in na podlagi anketnih vprašalnikov, ki ga je izpolnilo 52

staršev otrok in učiteljev na dveh ljubljanskih osnovnih šolah, smo dobili rezultate, ki jih

predstavljamo v nadaljevanju diplomskega dela. V spodnjih tabelah so najprej prikazane

osnovne značilnosti zajetih anketirancev, nato pa še dodatne spremenljivke.

Tabela 2

Športna dejavnost otrok v prostem času

Največ ur/

teden

Povprečje

(ure) Std. Deviacija

neorg.sp.vad.ted.starsi 8 3,6 2,4

neorg.sp.vad.ted.vrstniki 18 3,9 4,1

neor.sp.vad.ted.sam 15 2,5 3,4

neor.sp.vad.vikend 20 5,8 3,5

neor.sp.vad.pocitnice 80 17,4 17,4

organ.sp.vad.ted.starsi 48 2,6 6,8

org.sp.vad.ted.vrstniki 15 3,8 3,2

org.sp.vad.vikend 20 2,7 4,7

org.sp.vad.pocitnice 80 7,4 15,8

Opombe:

neor. sp. vad. ted. starsi – neorganizirana športna vadba med tednom s starši

neorg. sp. vad. ted. vrstniki – neorganizirana športna vadba med tednom z vrstniki

neor. sp. vad. ted. sam – neorganizirana športna vadba med tednom samostojno

neorg. sp. vad. vikend – neorganizirana športna vadba med vikendom

neorg. sp. vad. počitnice – neorganizirana športna vadba med počitnicami

organ. sp. vad. ted. starsi – organizirana športna vadba med tednom s starši

org. sp. vad. ted. vrstniki – organizirana športna vadba med tednom z vrstniki

org. sp. vad. vikend – organizirana športna vadba med vikendom

org. sp. vad .pocitnice – organizirana športna vadba med počitnicami

51

Iz tabele 2 je razvidno, da se otroci v prostem času največ ukvarjajo s športnimi dejavnostmi

med počitnicami ne glede na to, ali je ta dejavnost organizirana ali neorganizirana

(80 ur / teden). Povprečno število ur pri organizirani športni vadbi med počitnicami znaša 7 ur

/ teden, pri neorganizirani vadbi med počitnicami pa 17 ur / teden. Najnižje število ur na teden

(8) preživijo otroci s starši, kjer je vadba neorganizirana, povprečje je 3,5 ure / teden.

Otroci so v velikem obsegu (48 ur / teden) športno dejavni s starši, ko je vadba organizirana,

povprečje ur/teden znaša 2,5 ur. Drugo najnižje število ur (15 ur / teden) športne dejavnosti

otrok se pokaže pri neorganizirani športni vadbi med tednom, ko se otrok igra sam, in pri

organizirani športni vadbi med tednom, ko se otrok igra z vrstniki. V prvem primeru znaša

povprečje ur na teden 2,4 ure, v drugem 3,7 ur.

Tabela 3

Rezultati na temeljnih lestvicah načinov čustvenega izražanja in težav pri socialnem

prilagajanju

Minimum

(točke)

Maksimum

(točke) Povprečje Std. Deviacija

veselje- potrtost 19 49 37,5 7,7

zaupljivost- anksioznost 19 49 37,6 7,7

strpnost- jeza 14 48 32,9 8,4

ponotranjenje težav 50 100 84,5 12,8

pozunanjenje težav 41 100 83 12,9

splošno prilagajanje 186 370 286 41,9

Minimum točk, ki jih je posameznik dosegel pri splošnem prilagajanju, je znašal 186 točk,

maksimum pa je znašal 370 točk. Povprečje točk je znašalo 286 točk. Maksimalno število

točk pri ponotranjenju in pozunanjenju težav je znašalo 100 točk, minimalno v prvem primeru

50 točk, v drugem 41 točk. Povprečje točk pri ponotranjenju težav je bilo 84, pri pozunanjenju

težav 83 točk.

Pri temeljni lestvici veselje – potrtost je posameznik dosegel minimalno 19 točk, maksimalno

49 točk. Povprečje je znašalo 38 točk. Pri temeljni lestvici zaupljivost – anksioznost je

posameznik dosegel minimalno število točk 19, maksimalno pa 49. Povprečje je znašalo 38

52

točk. Pri temeljni lestvici strpnost – jeza je posameznik dosegel minimalno 14 točk,

maksimalno 48 točk. Povprečje je v tem primeru znašalo 33 točk.

Vpliv športne dejavnosti šestletnih otrok na njihovo čustveno izražanje

Tabela 4

Regresijski model splošno prilagajanje

Model R R2

Popravljeni R2

Std. Deviacija

,550a

,303 ,153 38,62193

a. Prediktorji: org.sp.vad.pocitnice, neor.sp.vad.vikend, organ.sp.vad.ted.starsi, neorg.sp.vad.ted.vrstniki,

neorg.sp.vad.ted.starsi, org.sp.vad.vikend, neor.sp.vad.ted.sam, org.sp.vad.ted.vrstniki, neor.sp.vad.pocitnice.

Popravljeni R2

predstavlja popravljeni koeficient pojasnjene variance. Delež pojasnjene

variance v našem modelu je 15,3 %.

Tabela 5

Preverjanje regresijskega modela s pomočjo analize variance (dimenzija splošno

prilagajanje).

Izvor variiranja Vsota kvadratov

Stopnja

prostosti

Povprečje

kvadratov F vrednost

Statistična

značilnost

Razloženo z

modelom

27171,546 9 3019,061 2,024 ,060a

Nerazložena

odstopanja

62649,435 42 1491,653

Skupaj 89820,981 51



b. Odvisna spremenljivka: splošno prilagajanje

Pri preverjanju hipoteze 1 smo z multiplo regresijsko analizo, katere rezultati so navedeni v

tabeli 5, ugotavljali povezanost med posameznimi dimenzijami ukvarjanja s športno

dejavnostjo ter dimenzijo splošno prilagajanje. Odvisno spremenljivko je torej predstavljala

dimenzija splošno prilagajanje, neodvisne pa organizirana športna vadba med počitnicami,

53

neorganizirana športna vadba med vikendi, organizirana športna vadba med tednom s starši,

neorganizirana športna vadba med tednom z vrstniki, neorganizirana športna vadba med

tednom s starši, organizirana športna vadba med vikendi, neorganizirana športna vadba med

tednom (sam otrok), organizirana športna vadba med tednom z vrstniki ter neorganizirana

športna vadba med počitnicami. Regresijski model se je pokazal kot statistično neznačilen

(F=2,024; sig.=0,060). Popravljeni determinacijki koeficient znaša 0,153, kar pomeni, da je

15,3 variance v odvisni spremenljivki možno pojasniti z neodvisnimi spremenljivkami. Iz

tabele 5 je razvidno, da ne moremo potrditi prve hipoteze, kar pomeni, da ne obstaja

povezanost med posameznimi dimenzijami ukvarjanja s športno dejavnostjo ter dimenzijo

splošno prilagajanje.

Tabela 6

Regresijski koeficienti za dimenzijo splošno prilagajanje

Neodvisne spremenljivke

Nestandardizirani

regresijski koeficienti

Standardizirani

regresijski

koeficienti

t

vrednost

Statistična

značilnost B

Standardna

napaka Beta

Konstanta 274,792 14,530 18,912 0

neorg.sp.vad.ted.starsi 1,812 2,703 ,103 ,671 ,506

neorg.sp.vad.ted.vrstniki 3,261 2,044 ,315 1,595 ,118

neor.sp.vad.ted.sam -4,678 2,958 -,374 -1,582 ,121

neor.sp.vad.vikend -2,217 2,726 -,183 -,813 ,421

neor.sp.vad.pocitnice 1,273 ,576 ,527 2,209 ,033

organ.sp.vad.ted.starsi -,063 ,905 -,010 -,070 ,945

org.sp.vad.ted.vrstniki 2,461 3,128 ,186 ,787 ,436

org.sp.vad.vikend ,015 2,182 ,002 ,007 ,995

org.sp.vad.pocitnice -1,986 ,609 -,748 -3,262 ,002

a. odvisna spremenljivka: splošno prilagajanje

Iz tabele 6 lahko vidimo, da znaša standardizirani regresijski koeficient za neorganizirano

športno vadbo med počitnicami 0,527 in je značilen (sig.=0,033) ter standardizirani

regresijski koeficient za organizirano športno vadbo med počitnicami -0,748 in je prav tako

54

statistično značilen (sig.=0,002). Standardizirani koeficienti za ostale organizirane in

neorganizirane vrste vadb so statistično neznačilni.

Ti rezultati pomenijo, da sta samo neorganizirana in organizirana športna vadba med

počitnicami povezani z dimenzijo splošno prilagajanje, kar je delno v skladu s hipotezo 1. Iz

tabele 6 torej lahko vidimo, da neorganizirana športna vadba med počitnicami pozitivno

vpliva na dimenzijo splošno prilagajanje otrok, medtem ko organizirana športna vadba med

počitnicami negativno vpliva na dimenzijo splošno prilagajanje otrok.

Tabela 7

Regresijski model veselje, potrtost

Model R R2

Popravljeni R2

Std. Deviacija

,610a

,373 ,238 6,69131



Delež pojasnjene variance v našem modelu je 23,8 %.

Tabela 8

Preverjanje regresijskega modela s pomočjo analize variance (dimenzija veselje– potrtost).

Model Vsota

kvadratov

Stopnja

prostosti

Povprečje

kvadratov

F vrednost Statistična

značilnost

Razloženo z

modelom

1116,488 9 124,054 2,771 ,012a

Nerazložena

odstopanja

1880,493 42 44,774

Skupaj 2996,981 51



b. Odvisna spremenljivka: veselje, potrtost

55

Pri preverjanju hipoteze 2 smo z multiplo regresijsko analizo ugotavljali povezanost med

posameznimi dimenzijami ukvarjanja s športno dejavnostjo ter dimenzijo veselje – potrtost.

Odvisno spremenljivko je torej predstavljala dimenzija veselje – potrtost, neodvisne pa

organizirana športna vadba med počitnicami, neorganizirana športna vadba med vikendi,

organizirana športna vadba med tednom s starši, neorganizirana športna vadba med tednom z

vrstniki, neorganizirana športna vadba med tednom s starši, organizirana športna vadba med

vikendi, neorganizirana športna vadba med tednom (sam otrok), organizirana športna vadba

med tednom z vrstniki ter neorganizirana športna vadba med počitnicami. Regresijski model

se je pokazal kot statistično značilen (F=2,771; sig.=0,012). Popravljeni determinacijski

koeficient znaša 0,238, kar pomeni, da je 23,8 % variance v odvisni spremenljivki možno

pojasniti z neodvisnimi spremenljivkami. Iz tabele 8 je razvidno, da lahko potrdimo drugo

hipotezo, kar pomeni, da obstaja povezanost med posameznimi dimenzijami ukvarjanja s

športno dejavnostjo ter dimenzijo veselje – potrtost.

56

Tabela 9

Regresijski koeficienti za dimenzijo veselje, potrtost

Neodvisne spremenljivke

Nestandardizirani


Standardizirani

regresijski

koeficienti

t

vrednost

Statistična

značilnost

B

Standardna

napaka Beta

1 Konstanta 36,481 2,517 14,492 ,000

neorg.sp.vad.ted.starsi ,995 ,468 ,308 2,124 ,040

neorg.sp.vad.ted.vrstniki ,927 ,354 ,491 2,616 ,012

neor.sp.vad.ted.sam -,967 ,512 -,423 -1,887 ,066

neor.sp.vad.vikend -,371 ,472 -,167 -,785 ,437

neor.sp.vad.pocitnice -,013 ,100 -,029 -,127 ,899


org.sp.vad.ted.vrstniki -,216 ,542 -,089 -,399 ,692

org.sp.vad.vikend ,261 ,378 ,160 ,689 ,494

org.sp.vad.pocitnice -,160 ,105 -,330 -1,516 ,137

a. Odvisna spremenljivka: veselje, potrtost

Iz tabele 9 je razvidno, da neorganizirana športna vadba s starši med tednom in neorganizirana

športna vadba z vrstniki med tednom pozitivno vplivata na dimenzijo veselje – potrtost. Beta

koeficient v prvem primeru znaša 0,308, v drugem 0,491 in sta oba statistično značilna. Ostali

beta koeficienti so statistično neznačilni.

57

Tabela 10

Regresijski model zaupljivost, anksioznost

Model R R2

Popravljeni R2

Std. Deviacija

,622a

,387 ,256 6,60761




Tabela 11

Preverjanje regresijskega modela s pomočjo analize variance (dimenzija zaupljivost

anksioznost).

Model Vsota kvadratov

Stopnja

prostosti

Povprečje


Statistična

značilnost

Razloženo z

modelom

1158,953 9 128,773 2,949 ,008a

Nerazložena

odstopanja

1833,739 42 43,660

Skupaj 2992,692 51


neorg.sp.vad.ted.starsi, org.sp.vad.vikend, neor.sp.vad.ted.sam, org.sp.vad.ted.vrstniki,

neor.sp.vad.pocitnice.

b. Odvisna spremenljivka: zaupljivost, anksioznost


posameznimi dimenzijami ukvarjanja s športno dejavnostjo ter dimenzijo zaupljivost –

anksioznost. Odvisno spremenljivko je torej predstavljala dimenzija zaupljivost –

anksioznost, neodvisne pa organizirana športna vadba med počitnicami, neorganizirana

športna vadba med vikendi, organizirana športna vadba med tednom s starši, neorganizirana

športna vadba med tednom z vrstniki, neorganizirana športna vadba med tednom s starši,

organizirana športna vadba med vikendi, neorganizirana športna vadba med tednom (sam

otrok), organizirana športna vadba med tednom z vrstniku ter neorganizirana športna vadba

med počitnicami. Regresijski model se je pokazal kot statistično značilen (F=2,949;

58

sig.=0,008). Popravljeni determinacijski koeficient znaša 0,256, kar pomeni, da je 25,6 %

variance v odvisni spremenljivki možno pojasniti z neodvisnimi spremenljivkami. Iz tabele

11 je razvidno, da lahko potrdimo drugo hipotezo, kar pomeni, da obstaja povezanost med

posameznimi dimenzijami ukvarjanja s športno dejavnostjo ter dimenzijo zaupljivost –

anksioznost.

Tabela 12

Regresijski koeficienti za dimenzijo zaupljivost, anksioznost

Model

Nestandardizirani


Standardizirani

regresijski

koeficienti

t

vrednost

Statistična

značilnost B

Standardna

napaka Beta

Konstanta 35,518 2,486 14,288 ,000

neorg.sp.vad.ted.starsi 1,331 ,462 ,412 2,878 ,006

neorg.sp.vad.ted.vrstniki ,611 ,350 ,324 1,746 ,088

neor.sp.vad.ted.sam -,596 ,506 -,261 -1,177 ,246



organ.sp.vad.ted.starsi ,056 ,155 ,050 ,363 ,718

org.sp.vad.ted.vrstniki -,111 ,535 -,046 -,207 ,837

org.sp.vad.vikend ,076 ,373 ,047 ,204 ,840


a. Odvisna spremenljivka: zaupljivost, anksioznost

Neorganizirana športna vadba s starši med tednom pozitivno vpliva na dimenzijo zaupljivost

– anksioznost (Beta koeficient je 0,412, stopnja značilnosti 0,006).

59

Tabela 13

Regresijski model strpnost, jeza

Model R R2

Popravljeni

R2

Std. Deviacija

,579a

,336 ,193 7,56232


Tabela 14

Preverjanje regresijskega modela s pomočjo analize variance (dimenzija strpnost, jeza).


Stopnja

prostosti

Povprečje


Statistična

značilnost

Razloženo z

modelom

1213,058 9 134,784 2,357 ,030a

Nerazložena

odstopanja

2401,923 42 57,189

Skupaj 3614,981 51




b. Odvisna spremenljivka: strpnost, jeza


posameznimi dimenzijami ukvarjanja s športno dejavnostjo ter dimenzijo strpnost – jeza.

Odvisno spremenljivko je torej predstavljala dimenzija strpnost – jeza., neodvisne pa





med tednom z vrstniku ter neorganizirana športna vadba med počitnicami. Regresijski model



60

pojasniti z neodvisnimi spremenljivkami. Iz tabele 14 je razvidno, da lahko potrdimo drugo


športno dejavnostjo ter dimenzijo strpnost – jeza.

Tabela 15

Regresijski koeficienti za dimenzijo strpnost, jeza

Model

Nestandardizirani regresijski

koeficienti

Standardizirani

regresijski

koeficienti

t

vrednost

Statistična

značilnost B

Standardna

napaka Beta

Konstanta 31,165 2,845 10,954 ,000

neorg.sp.vad.ted.starsi -,425 ,529 -,120 -,803 ,426

neorg.sp.vad.ted.vrstniki ,157 ,400 ,076 ,393 ,696

neor.sp.vad.ted.sam -,258 ,579 -,103 -,445 ,658

neor.sp.vad.vikend -,737 ,534 -,303 -1,382 ,174

neor.sp.vad.pocitnice ,420 ,113 ,868 3,726 ,001


org.sp.vad.ted.vrstniki ,915 ,612 ,344 1,493 ,143

org.sp.vad.vikend -,201 ,427 -,112 -,471 ,640


a. Odvisna spremenljivka: strpnost, jeza

Neorganizirana športna vadba med počitnicami pozitivno vpliva na dimenzijo strpnost – jeza.

(Beta koeficient je 0,868, stopnja značilnosti 0,001), medtem ko organizirana športna vadba

med počitnicami negativno vpliva na dimenzijo strpnost – jeza (Beta koeficient je -0,614,

stopnja značilnosti je 0,09).

61

Tabela 16

Regresijski model ponotranjenje težav

Model R R2

Popravljeni R2

Std. Deviacija

,590a

,349 ,209 11,37059




Tabela 17

Preverjanje regresijskega modela s pomočjo analize variance (dimenzija ponotranjenje

težav).


Stopnja

prostosti

Povprečje


Statistična

značilnost

Razloženo z

modelom

2906,728 9 322,970 2,498 ,022a

Nerazložena

odstopanja

5430,195 42 129,290

Skupaj 8336,923 51




b. Odvisna spremenljivka: ponotranjenje težav


posameznimi dimenzijami ukvarjanja s športno dejavnostjo ter dimenzijo ponotranjenje težav.

Odvisno spremenljivko je torej predstavljala dimenzija ponotranjenje težav, neodvisne pa






62



pojasniti z neodvisnimi spremenljivkami. Iz tabele 17 je razvidno, da lahko potrdimo tretjo


športno dejavnostjo ter dimenzijo ponotranjenje težav.

Tabela 18

Regresijski koeficienti za dimenzijo ponotranjenje težav

Model

Nestandardizirani


Standardizirani

regresijski

koeficienti

t

vrednost

Statistična

značilnost

B

Standardna

napaka Beta

Konstanta 79,803 4,278 18,655 ,000

neorg.sp.vad.ted.starsi 1,990 ,796 ,369 2,501 ,016

neorg.sp.vad.ted.vrstniki 1,399 ,602 ,444 2,324 ,025

neor.sp.vad.ted.sam -1,778 ,871 -,467 -2,042 ,047



organ.sp.vad.ted.starsi ,178 ,266 ,095 ,670 ,507

org.sp.vad.ted.vrstniki ,008 ,921 ,002 ,009 ,993

org.sp.vad.vikend -,015 ,642 -,005 -,023 ,982


a. Odvisna spremenljivka: ponotranjenje težav

Neorganizirana športna vadba s starši med tednom in neorganizirana športna vadba z vrstniki

med tednom pozitivno vplivata na dimenzijo ponotranjenje težav (Beta koeficienta sta 0,369

in 0,444), medtem ko neorganizirana športna vadba med tednom, ko se otrok igra sam,

negativno vpliva na dimenzijo ponotranjenje težav (Beta koeficient je -0,467). Vse tri

spremenljivke so statistično značilne.

63

Tabela 19

Regresijski model pozunanjenje težav

Model R R2

Popravljeni R2

Std. Deviacija

,562a

,316 ,170 11,73



Delež pojasnjene variance v našem modelu je 17 %.

Tabela 20

Preverjanje regresijskega modela s pomočjo analize variance (dimenzija pozunanjenje

težav).


Stopnja

prostosti

Povprečje

kvadratov

Izračunana

F vrednost

Statistična

značilnost

Razloženo z

modelom

2675,481 9 297,276 2,160 ,045a

Nerazložena

odstopanja

5781,346 42 137,651

Skupaj 8456,827 51



b. Odvisna spremenljivka: pozunanjenje težav


posameznimi dimenzijami ukvarjanja s športno dejavnostjo ter dimenzijo pozunanjenje težav.

Odvisno spremenljivko je torej predstavljala dimenzija pozunanjenje težav, neodvisne pa








64

pojasniti z neodvisnimi spremenljivkami. Iz tabele 20 je razvidno, da lahko potrdimo tretjo


športno dejavnostjo ter dimenzijo pozunanjenje težav.

Tabela 21

Regresijski koeficienti za dimenzijo pozunanjenje težav

Model

Nestandardizirani


Standardizirani

regresijski

koeficienti

t

vrednost

Statistična

značilnost

B

Standardna

napaka Beta

Konstanta 80,095 4,414 18,146 ,000

neorg.sp.vad.ted.starsi -1,002 ,821 -,185 -1,220 ,229

neorg.sp.vad.ted.vrstniki -,280 ,621 -,088 -,451 ,655

neor.sp.vad.ted.sam ,124 ,898 ,032 ,138 ,891


neor.sp.vad.pocitnice ,593 ,175 ,801 3,387 ,002


org.sp.vad.ted.vrstniki 1,189 ,950 ,293 1,252 ,218

org.sp.vad.vikend -,058 ,663 -,021 -,087 ,931


a. Odvisna spremenljivka: pozunanjenje težav

Neorganizirana športna vadba med počitnicami pozitivno vpliva na dimenzijo pozunanjenje

težav (Beta koeficient je 0,801, stopnja značilnosti je 0,002), medtem ko organizirana športna

vadba med počitnicami negativno vpliva na dimenzijo pozunanjenje težav (Beta koeficient je

-0,553, stopnja značilnosti 0,019).

65

4 RAZPRAVA

Športna dejavnost lahko predstavlja dejavnost, po kateri hrepenimo skozi vsa življenjska

obdobja. Lahko nas duševno sprošča ali pa zabava in aktivira. Z njo lahko ustvarjamo,

uresničimo svoje želje, se uveljavimo, dosežemo notranje ravnovesje, povezanost z naravo.

Bistveno vpliva na našo samopodobo in na občutek lastne vrednosti. Vse se začne že pri

zgodnjih letih, ko potrebujemo zgled s strani naših najbližjih ali vzgojiteljev v vrtcu in šoli.

V našo raziskavo smo vključili 52 otrok (26 deklic in 26 dečkov), starih 6 let iz dveh

ljubljanskih osnovnih šol. Razdelili smo jim anketne vprašalnike, ki so jih reševali njihovi

starši oziroma skrbniki ter vprašalnike o socialnem vedenju otrok njihovim učiteljem. Želeli

smo ugotoviti, če športna dejavnost otrok v prostem času vpliva na njihovo čustveno izražanje

v šoli, in v kolikšni meri.

Najprej smo postavili vprašanja o spolu, količini neorganizirane športne dejavnosti med

tednom, vikendom in med počitnicami ter nato še o količini organizirane športne dejavnosti

med tednom, vikendi in v času počitnic. Prikazali smo največje število ur na teden, povprečje

ur na teden ter standardno deviacijo. Nato smo obravnavali rezultate na temeljnih lestvicah

načinov čustvenega izražanja in težav pri socialnem prilagajanju, kjer smo prikazali

minimalne in maksimalne rezultate otrok, ki so jih dosegli pri temeljnih in sestavljenih

lestvicah pri vprašalniku o socialnem vedenju otrok. Določili smo še povprečje točk ter

standardno deviacijo.

S pomočjo multiple regresijske analize smo obravnavali sestavljeno lestvico splošnega

prilagajanja in zavrnili prvo hipotezo. S 5 % tveganjem lahko trdimo, da športna dejavnost

otrok v prostem času ne vpliva na splošno prilagajanje otrok v šoli. Pri tem pa moramo dodati, da organizirana in neorganizirana športna dejavnost med počitnicami vplivata na

splošno prilagojenost otrok v šoli.

Rezultati so pričakovani, saj je otrokova športna dejavnost med počitnicami najbolj

sproščujoča, ker takrat otroci nimajo veliko obveznosti, kot je to med šolskim letom, in se

lahko na bolj pozitiven način družijo z vrstniki ter se socializirajo znotraj skupine, kar jim

omogoča lažjo asimilacijo med šolskim letom.

66

Rezultati na temeljni lestvici veselje – potrtost so pokazali, da neorganizirana športna vadba s

starši med tednom in neorganizirana športna vadba z vrstniki med tednom pozitivno vplivata

na otrokovo splošno razpoloženje v šoli. Otroci, ki se v prostem času ukvarjajo s tema

organizacijskima oblikama športne vadbe so bolje razpoloženi in pripravljeni sodelovati v

različnih dejavnostih v šoli, za razliko od otrok, ki se ne ukvarjajo s tema organizacijskima

oblikama športne vadbe v prostem času.

Rezultati na temeljni lestvici zaupljivost – anksioznost so pokazali, da neorganizirana športna

vadba s starši med tednom pozitivno vpliva na stopnjo, do katere se otrok počuti varnega v

skupini. Otroci, ki se v prostem času ukvarjajo s tako obliko športne vadbe, so radovedni in se

pri raziskovanju svojega okolja ter učenju počutijo sproščeno, zaupajo vase ter se dobro

prilagajajo novim situacijam za razliko od otrok, ki se ne ukvarjajo z neorganizirano športno

vadbo s starši med tednom. Ti otroci so bolj anksiozni, plašni, pretirano zaskrbljeni in

zadržani v odnosu do ljudi in stvari. Pogosteje izražajo vedenja, ki jih pojmujemo kot nezrela

(npr. grizenje nohtov ali močenje hlač).

Rezultati na temeljni lestvici strpnost – jeza so pokazali pozitiven vpliv neorganizirane

športne vadbe med počitnicami na otrokovo sposobnost učinkovitega spoprijemanje z izzivi in

s frustracijami, ki se dogajajo znotraj skupine v šoli. Otroci, ki se ukvarjajo s to obliko športne

dejavnosti, so bolj strpni, znajo se soočiti z novimi izzivi in težavami na pozitiven način ter so

sposobni nadzorovati lastna negativna čustva na način, ki kaže ustrezno raven zrelosti, za

razliko od otrok, ki se ne ukvarjajo s to obliko športne dejavnosti. Taki otroci so pogosteje

razdražljivi in vzkipljivi, na probleme se pogosteje odzivajo z izražanjem negativnih čustev.

Na drugi strani pa organizirana športna vadba med počitnicami negativno vpliva na otrokovo

sposobnost učinkovitega spoprijemanje z izzivi in s frustracijami, ki se dogajajo znotraj

skupine v šoli.

S pomočjo temeljnih lestvic veselje – potrtost, zaupljivost – anksioznost in strpnost – jeza

smo dokazali, da ima športna dejavnost v prostem času vpliv na čustveno izražanje otrok v

šoli, kar je potrdilo našo drugo hipotezo s 5 % tveganjem.

67

Tudi tukaj so rezultati pričakovani, saj vemo, da športna dejavnost vpliva celostno na otroka,

tudi na psihološkem področju. S pomočjo športne dejavnosti se otrok lažje sooči s stresom,

bolj je zaupljiv in pokaže večjo strpnost do vrstnikov.

Otrok se v tem obdobju rad primerja z drugimi, zlasti v svojih veščinah in sposobnostih (npr.

opišejo sebe kot boljšega športnika od nekoga drugega) (Meece, 2002, v Škof, 2007). S tem

izrazi svojo samopodobo, samospoštovanje pa predstavlja njegovo pozitivno ali negativno

vrednotenje teh opisov (Puklek in Gril, 1999, v Škof, 2007).

Otrok samospoštovanje izraža na več področjih: na kognitivnem, socialnem in telesnem

(Puklek in Gril, 1999, v Škof, 2007). Za učinkovito in prilagojeno delo, npr. v šoli, športu, je

potrebna pozitivna samopodoba. Otrok z visokim samospoštovanjem bo bolj realističen pri

ocenjevanju svojih zmožnosti, pripravljen bo vztrajati pri zahtevnejših nalogah, neuspeh pa ga

ne bo takoj potrl. Prepoznal in sprejemal bo dosežke drugih in na pozitiven način sodeloval z

drugimi v skupini. Posledično bo bolj priljubljen med vrstniki, hkrati pa se bo znal v

konfliktnih situacijah postaviti zase (Škof, 2007).

Sledilo je obravnavanje rezultatov sestavljenih lestvic pozunanjenje težav in ponotranjenje

težav, s katerimi smo želeli ugotoviti, katere oblike športne dejavnosti otrok v prostem času

vplivajo na način reševanja otrokovih težav v šoli.

Rezultati na sestavljeni lestvici ponotranjenja težav so pokazali, da neorganizirana športna

vadba s starši med tednom in neorganizirana športna vadba z vrstniki med tednom, pozitivno

vplivata na otrokovo ponotranjenje težav v šoli. Otroci, ki se ukvarjajo s tema športnima

organizacijskima oblikama v prostem času, izražajo nižjo stopnjo težavnega vedenja od otrok,

ki se ne ukvarjajo s tema organizacijskima športnima oblikama v prostem času. Taki otroci so

na splošno bolj boječi, anksiozni, nagnjeni k umiku iz socialnih situacij, imajo neugodno

predstavo o sebi in kažejo visoko raven nezrelosti ter težko delujejo brez stalnih potrditev

okolice. Na drugi strani pa neorganizirana športna vadba, ko se otrok igra sam, negativno

vpliva na njegovo ponotranjenje težav v šoli.

Rezultati na sestavljeni lestvici pozunanjenja težav so pokazali, da neorganizirana športna

vadba med počitnicami pozitivno vpliva na otrokovo pozunanjenje težav v šoli, medtem ko

68

organizirana športna vadba med počitnicami negativno vpliva na otrokovo pozunanjenje težav

v šoli. Otroci, ki se ukvarjajo z neorganizirano športno vadbo med počitnicami, so manj

agresivni, bolje sodelujejo z odraslimi in ne nadlegujejo svojih vrstnikov. So bolj strpni in

gledajo na težave tudi iz tuje glediščne točke za razliko od otrok, ki se ne ukvarjajo z

neorganizirano športno vadbo med počitnicami. Organizirana športna vadba med počitnicami

pa ima ravno obraten učinek na otrokovo pozunanjenje v šoli.

Rezultati na lestvicah ponotranjenja in pozunanjenja težav so potrdili tretjo hipotezo, zato

lahko s 5 % tveganjem trdimo, da športna dejavnost v prostem času vpliva na način reševanja

težav v šoli.

Otroci, ki so med šolskim letom športno dejavni v družbi staršev ali vrstnikov, se lažje

soočajo s težavami v šoli in jih ne izražajo na negativen način, kot so: pretepi z vrstniki,

zbadanjem in z rušenjem avtoritete odraslih, kar je spet povezano s stopnjo socialne

kompetentnosti, anksioznosti in strpnosti, zato je rezultat pričakovan.

Na drugi strani pa športna dejavnost med počitnicami nekako poživi otroka in ga vrne na

začetek, saj ga spodbudi, da težave rešuje na negativen način. Seveda lahko vse povežemo s

pravili, ki otrokom v šoli ne dopuščajo negativnega vedenja. To potrjuje organizirana športna

vadba med počitnicami, kjer je otrok spet prisiljen na določena pravila med vadbo.

69

5 SKLEP

Z diplomskim delom smo želeli preučiti vpliv športne dejavnosti šestletnih otrok v prostem

času na njihovo čustveno izražanje v šoli. Postavili smo si tri hipoteze in ugotavljali, če, in v

kolikšni meri, vplivajo različne oblike športnega udejstvovanja otrok v prostem času na

njihovo veselje, potrtost, zaupljivost, anksioznost, strpnost in jezo ter na otrokov način

reševanja težav, bodisi na ponotranjenja težav ali pozunanjenje težav. Ugotavljali smo tudi

vpliv različnih oblik športne dejavnosti otrok v prostem času na njihovo splošno prilagajanje v

šoli, ki predstavlja skupek vseh značilnosti, tako čustvenega prilagajanja kot socialnih

interakcij z odraslimi in vrstniki ter socialne kompetentnosti otrok.

V raziskavo smo vključili 52 staršev otrok, starih 6 let iz dveh ljubljanskih osnovnih šol.

Razdeljene anketne vprašalnike o športnem udejstvovanju so otroci odnesli domov, kjer so jih

izpolnjevali njihovi starši oziroma skrbniki. Standardizirane vprašalnike o socialnem vedenju

otrok so izpolnile njihove učiteljice v šoli. Dobljene rezultate smo nato obdelali in analizirali z

računalniškim programom SPSS 15.0. Uporabili smo multiplo regresijsko analizo.

V skladu s predmetom in problemom smo si zastavili nekaj ciljev, ki so nam ustvarili celotno

predstavo o športni dejavnosti otrok ter o čustvenem razvoju otrok v srednjem otroštvu. Naš

cilj je bil predstaviti pomen gibanja in njegov vpliv na celosten razvoj otrok. Ob tem smo

predstavili tudi čustveni razvoj otrok, težave, ki se pojavljajo v tem obdobju ter nekatere

rešitve, s katerimi se omilijo ali rešijo te težave. Nismo pozabili omeniti vpliv predmeta

športna vzgoja in učitelja, ki je nemalokrat odgovoren za otrokovo dojemanje športnega

udejstvovanja.

Z multiplo regresijsko analizo smo ugotovili, da različne oblike športnega udejstvovanja otrok

v prostem času delno vplivajo na njihovo splošno prilagajanje v šoli. Poudariti moramo, da

športna vadba otrok med počitnicami, tako organizirana kot neorganizirana, vpliva na splošno

prilagajanje otrok v šoli, kar je pokazatelj za starše, da morajo spodbujati otroke k športnim

dejavnosti tudi med počitnicami, ko ni pouka.

70

Ugotovili smo tudi, da športna dejavnost otrok v prostem času vpliva na njihovo čustveno

izražanje v šoli. Neorganizirana športna vadba s starši med tednom in neorganizirana športna

vadba z vrstniki med tednom pozitivno vplivata na dimenzijo veselje – potrtost.

Neorganizirana športna vadba s starši med tednom pozitivno vpliva na dimenzijo zaupljivost

– anksioznost. Neorganizirana športna vadba med počitnicami pozitivno vpliva na dimenzijo

strpnost – jeza, medtem ko ima organizirana športna vadba med počitnicami negativen vpliv

na dimenzijo strpnost – jeza .

Športna dejavnost v prostem času vpliva na način reševanja težav v šoli. Neorganizirana

športna vadba s starši med tednom in neorganizirana športna vadba z vrstniki med tednom

pozitivno vplivata na dimenzijo ponotranjenje težav, medtem ko neorganizirana športna

vadba, ko se otrok igra sam, negativno vpliva na dimenzijo ponotranjenje težav.

Neorganizirana športna vadba med počitnicami pozitivno vpliva na dimenzijo pozunanjenje

težav, medtem ko organizirana športna vadba med počitnicami negativno vpliva na dimenzijo

pozunanjenje težav.

Zavedati se moramo celostnega vpliva športne dejavnosti na otroka, tako telesnega, gibalnega,

spoznavnega, čustvenega in socialnega vpliva. Pri tem morajo otroku biti v zgled v prvi vrsti

starši, nato pa vsi, ki sodelujejo z njim, od vzgojiteljev v vrtcu do profesorjev v okviru

šolskega predmeta športna vzgoja. Samo tako bodo otroci dobili vsa potrebna znanja in

motivacijo, da svojo športno ozaveščenost prenesejo naprej s seboj v odraslo življenje.

V prihodnje bi bilo dobro v vzorec vključiti večje število otrok, ki bi še bolj objektivno

predstavilo vpliv športnega udejstvovanja šestletnih otrok na njihovo čustveno izražanje. V

vzorec bi lahko zajeli otroke, stare od tri do šest let, ker vprašalnik o socialnem vedenju

obsega to starost. Lahko bi naredili raziskave v vseh slovenskih pokrajinah in jih primerjali

med seboj. Napotek za prihodnost bi bil povezati psihologe in profesorje, ki bi skupaj sestavili

standardiziran vprašalnik o socialnem vedenju za srednješolce in srednješolke, ki bi nam

pokazal, kako različne oblike športnega udejstvovanja v prostem času vplivajo na čustveno

izražanje v obdobju mladostništva.

71

6 VIRI

Beidel, D.C. in Turner, S.M. (1998). Shy children, phobic adults: Nature and treatment of

social phobia. Washington, DC: American Psychological Association.

Doupona Topič, M. in Petrović, K. (2007). Šport in družba, sociološki vidiki. Ljubljana:

Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Harris, P.L. (1996). Children and emotion. Oxford: Blackwell Publishers Ltd.

Haug, E. (2008). Multilevel correlates of physical activity in the school setting. Norway:

University of Bergen, Faculty of Psychology, Research Centre for Health Promotion.

Horvat, A. (2005). Primerjava odnosa do šport in športne vzgoje mestnih in vaških otrok v

Prekmurju. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Hvalec, M. (2010). Primerjava izvenšolske športne dejavnosti otrok prvega triletja mestnih in

podeželskih osnovnih šol podravske regije. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Fakulteta za šport.

Kalish, S. (2000). Fitness za djecu. Zagreb: Gopal, d.o.o.

Karpljuk, D., Videmšek, M. in Zajc, M. (2003). Možnosti povezovanja športnih in

zdravstvenih vsebin v osnovni šoli. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Kupec, L., Šimunič, B. in Pišot, R. (2008). Primerjava gibalnih sposobnosti in telesnih

značilnosti otrok iz mestnega in podeželskega okolja, starih od 6 do 7 let. Pridobljeno

29.7.2011, iz http://www.zrs-kp.si/sl/institut_k3.htm.

http://www.zrs-kp.si/sl/institut_k3.htm

72

LaFreniere, P.J., Dumas, J.E.; avtorice slovenske priredbe vprašalnika Zupančič, M., Gril, A.

in Kavčič. (2001). Vprašalnik o socialnem vedenju otrok: SV-O priročnik. Ljubljana: Center

za psihodiagnostična sredstva.

Littauer, F. (2007). Osebnostni plus za starše: Zakaj je moj otrok tak, kakršen je? Ljubljana:

Tuma.

Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana:

Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.

Papalia, D.E., Olds, S.W. in Feldman, R.D. (2004). Human development. Boston: McGraw-

Hill.

Papalia, D.E., Olds, S.W. in Feldman, R.D. (2003). Otrokov svet. Ljubljana: Educy.

Smrtnik Vitulić, H. (2003). Starostne razlike v socialni kogniciji na področju čustvovanja pri

šolskih otrocih. Magistrska naloga, Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Šetina, T., Volmut, T., Pišot, R., Dolenc, P., Štemberger V., Videmšek, M. idr. (2007).

Measurement of children’s physical activity – related to age and gender. Pridobljeno

11.8.2011, iz http://www.zrs-kp.si/sl/institut_k3.htm.

Škof, B. (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov: pedagoško- psihološki in biološki vidiki

kondicijske vadbe mladih. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo.

Škof, B. (2010). Spravimo se v gibanje- za zdravje in srečo gre: kako do boljše telesne

zmogljivosti slovenske mladine? Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Tomc, K. (2010). Vpliv staršev na vključitev otrok v športno vadbo. Diplomsko delo,

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.


73

Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za

šport.

Volmut, T., Dolenc, P., Pišot R. in Šimunič, B. (2008). Možni motivacijski vzroki padca

količine gibalne/športne aktivnosti po poletnih počitnicah. Pridobljeno 12.8.2011, iz

http://www.zrs-kp.si/sl/institut_k3.htm.

Završnik, J. in Pišot, R. (2006). Športna/športna aktivnost otrok in mladostnikov. Koper:

Založba Annales, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za kineziološke raziskave.

Zupančič, M. (1996). Izbrane teme iz predmeta Razvojna psihologija 2. Ljubljana: Oddelek

za psihologijo Filozofske fakultete.


74

7 PRILOGE

7.1 ANKETNI VPRAŠALNIK O ŠPORTNI DEJAVNOSTI OTROK

75

ŠIFRA ANKETIRANCA

_____________

Spoštovani starši!

Sem Emilijan Grgić, absolvent Fakultete za šport v Ljubljani. Pri predmetu elementarna

športna vzgoja delam diplomsko delo o povezanosti med športno dejavnostjo šestletnih

otrok in njihovim čustvenim izražanjem, za kar potrebujem Vašo pomoč. Prosim, da si

vzamete nekaj minut in odgovorite na naslednja vprašanja.

Anketa je anonimna, podatki bodo uporabljeni zgolj v študijske namene.

Vprašanja se navezujejo na športno dejavnost vašega otroka v prostem času.

NEORGANIZIRANA ŠPORTNA DEJAVNOST MED TEDNOM (primer: teki, lovljenja,

igre, ki vključujejo različne skoke (»gumitvist«, »ristanc«, kolesarjenje, rolanje, vožnja s

skirojem, igre z žogo, plesne dejavnosti, plavanje – igre v vodi))

1. Koliko časa traja športna dejavnost (skupno število ur na teden, od ponedeljka do

petka) med tednom?

S starši: _____________ .

Z vrstniki: _____________.

Otrok sam: _____________.

NEORGANIZIRANA ŠPORTNA DEJAVNOST MED VIKENDI IN V ČASU POČITNIC

2. Koliko časa traja športna dejavnost med vikendi (skupno število ur na vikend) in

počitnicami (skupno število ur od ponedeljka do nedelje)?

Med vikendi: _____________.

Med počitnicami: _____________.

ORGANIZIRANA ŠPORTNA DEJAVNOST MED TEDNOM (pod strokovnim vodstvom,

primer: rolanje, igre z žogo, plesne dejavnosti, plavanje – igre v vodi, plesne dejavnosti,

76

splošna športna vadba, joga, borilne veščine, gimnastika, ritmika, smučanje in priprava na

smučanje, atletika, plavanje, košarka, rokomet, odbojka, nogomet, mini tenis)

3. Koliko časa traja športna dejavnost (skupno število ur na teden, od ponedeljka do

petka) med tednom?

S starši: _____________.

Z vrstniki: _____________.

ORGANIZIRANA ŠPORTNA DEJAVNOST MED VIKENDI IN V ČASU POČITNIC

4. Koliko časa traja športna dejavnost med vikendi (skupno število ur na vikend) in

počitnicami (skupno število ur od ponedeljka do nedelje)?

Med vikendi: _____________.

Med počitnicami: _____________.

Zahvaljujem se Vam za sodelovanje!

Emilijan Grgić

univerza v ljubljani · avtor: emilijan grgić univerza v ljubljani, fakulteta za šport, 2011...

Documents