univerza v mariboru - core · s spodbudnimi besedami ste velik del opravili tudi vi. ... 2 2...
TRANSCRIPT
Univerza v Mariboru
Fakulteta za varnostne vede
DIPLOMSKO DELO
Teror v imenu religije
Sašo Žurga
September, 2010 Mentor: doc. dr. Igor Areh
Zahvaljujem se vsem, ki so pripomogli k nastanku mojega diplomskega dela.
S spodbudnimi besedami ste velik del opravili tudi vi.
Posebno se zahvaljujem mentorju dr. Igorju Arehu,
ki mi je z usmeritvami pomagal pri izdelavi tega dela.
KAZALO
1 UVOD............................................................................................................................ 1
1.1 Metodološko-hipotetični okvir................................................................................ 2 2 TERORIZEM................................................................................................................. 3
2.1 Vrste terorizma........................................................................................................ 4 2.1.1 Verski terorizem .............................................................................................. 4
2.1.2 Nacionalistični terorizem................................................................................. 5
2.1.3 Državni terorizem ............................................................................................ 6
2.1.4 Računalniški terorizem .................................................................................... 8
3 VERSKI TERORIZEM ............................................................................................... 10
3.1 Islamski verski terorizem...................................................................................... 10 3.2 Islam...................................................................................................................... 11
3.2.1 Islamski fundamentalizem ............................................................................. 11
3.2.2 Islamski radikalizem ...................................................................................... 12
4 ANALIZA TERORISTIČNIH SKUPIN Z MOTIVOM VERSKEGA
FUNDAMENTALIZMA................................................................................................ 14
4.1 Teroristična skupina Al Kaida .............................................................................. 14 4.1.1 Delovanje ....................................................................................................... 14
4.1.2 Prepričanje in cilji .......................................................................................... 15
4.1.3 Odgovornosti za teroristična dejanja ............................................................. 15
4.1.4 Rekrutiranje in usposabljanje......................................................................... 16
4.2 Teroristična skupina Hamas.................................................................................. 17 4.2.1 Delovanje ....................................................................................................... 17
4.2.2 Prepričanje in cilji .......................................................................................... 18
4.2.3 Odgovornosti za teroristična dejanja ............................................................. 19
4.2.4 Rekrutiranje in usposabljanje......................................................................... 19
4.3 Teroristična skupina Hezbolah ............................................................................. 20 4.3.1 Delovanje ....................................................................................................... 20
4.3.2 Prepričanje in cilji .......................................................................................... 20
4.3.3 Odgovornosti za teroristična dejanja ............................................................. 21
4.3.4 Rekrutiranje in usposabljanje......................................................................... 22
5 ELEMENTI POGOJEVANJA VERSKEGA TERORIZMA...................................... 23
5.1 Motivacijski elementi............................................................................................ 23 5.2 Religija.................................................................................................................. 23 5.3 Mučeništvo............................................................................................................ 24
5.4 Ekonomski elementi.............................................................................................. 25 5.5 Nacionalno-politični elementi............................................................................... 26 5.6 Psihološki in socialni elementi.............................................................................. 26
5.6.1 Mentalno stanje.............................................................................................. 26
5.6.2 Fanatizem....................................................................................................... 27
5.6.3 Družbeni status .............................................................................................. 28
5.6.4 Okolje............................................................................................................. 28
6 RAZPRAVA................................................................................................................ 30
7 LITERATURA ............................................................................................................ 33
POVZETEK
V diplomskem delu je opisan pojav verskega terorizma. Kot dodatno pa so opisani še
drugi motivacijski in psihosocialni elementi, ki imajo lahko velik vpliv na to, ali se oseba
odloči postati terorist.
Primerov novodobnih terorističnih dejanj, pri katerih religija predstavlja glavno
motivacijo, je ogromno. Napad na New York 11. septembra 2001 je eden izmed najbolj
svetovno znanih.
Čeprav teroristična dejanja niso del vsakdanjika pri nas, pa le ne moremo zanikati, da niso
sestavni del našega življenja. Vsak dan smo priča novim primerom ekstremnih dejanj na
straneh časopisov, prek radijskih postaj in televizijskih zaslonov. V današnjem pregledu
dogodkov je mogoče opaziti vse večji porast verskega terorizma, ki predstavlja eno izmed
najnevarnejših oblik. Žal je religija tista, ki jo ambiciozni voditelji, ki so željni politične
moči, interpretirajo v takšnem smislu, da dobi negativni predznak.
Zahodno videnje verskega terorizma se običajno poenoti s pojmom islama. Kljub temu pa
po mnenju strokovnjakov religija islama ni osamljen primer tovrstnega terorizma. Na tem
mestu lahko omenimo vse večje religije, ki so na neki način izrabljene v prid
posameznikov ali skupin posameznikov.
Ključne besede: motivacija, psihosocialni elementi, religija, terorist, vera, verski
terorizem.
TERROR AND RELIGION
SUMMARY
In my thesis I describe the phenomena of religious terrorism. In addition there are
descriptions of psychosocial elements and elements of motivation, which determine the
fact on wether a person, will become a terrorist.
There is a lot of modern cases of terrorist acts, which includes religious elements as the
main motivation. Suicide attack on New York, on the 11th of September 2001 is one of
the world famous examples.
Although terrorist acts are not common amongst our Slovenian society, we still cannot
deny, that they do not represent a part of our lives. Every day we witness new cases of
extreme acts in the world on the covers of newspapers, trough radio stations and
television news.
Through daily review of events we notice, that religious terrorism has come to an
increasing growth. This type of terrorism represents one of the most dangerous forms of
terror. Unfortunately religion is the one who gets a negative sign, because of those leaders
who are longing for political power. Such ambitious leaders interpret religious doctrines
in a quite radical way.
Islam is usually unified with religious terrorism by western conception. However experts
consider that religion of Islam is not the only case of such terrorism. At this point we can
mention all great religions, which were in a way used to benefit individuals or a group of
individuals.
Key words: motivation, psychosocial elements, religion, terrorist, faith, religious
terrorism.
1
1 UVOD
Nasilna dejanja, ki so storjena v imenu vere, ne bodo obravnavana kot slaba dejanja,
ampak bodo nagrajena z življenjem po smrti. S takšnimi motivacijami so v preteklosti
spodbujali navadne ljudi k neracionalnim dejanjem. Današnja podoba dogodkov se žal ne
distancira daleč od zgodovine. Na prvi pogled se zdi, kot da bi hodili po isti poti
križarskih pohodov, kjer je sveta vojna ali džihad najpomembnejši cilj vsakega pravega
vernika.
Različne teroristične skupine hočejo v današnjem času doseči različne stvari. Skupnega
imenovalca zahtev nimajo, nekaterih pa sploh ni mogoče v potankosti razbrati iz
gostobesednih političnih programov. Problem nastane, ko se skuša prek religije nasilno
uveljaviti tovrstne politične programe. V islamskih državah, kjer sta se od nekdaj
prepletala ta dejavnika, pa je težava še očitnejša. Vera naj bi predstavljala za posameznika
stanje, v katerem ne čuti vznemirjenosti, jeze ali drugih negativnih občutenj. Nekateri
celo govorijo o veri kot o opiju za ljudstvo. Razmere za izkoriščanje tega dejstva so se
izkazale za najprimernejše.
Konservativno usmerjeni verski voditelji islama v tem vidijo prednost v novačenju
mladih gorečnežev, ki bi bili pripravljeni narediti vse za dobro boga. Medtem pa
krščanstvo s svojo vero že nekaj časa išče prave spodbujevalnike za priljubljenost vere;
religiji islama to uspeva že dlje časa. Pot do uspeha se ne kaže le v odnosu do vere;
odločilen dejavnik je tudi okolje, v katerem se ustalijo prepričanja. Razlikovati začnejo
svet na nas in one, pri čemer nasprotnika predstavlja Zahod z vsemi svojimi vidiki.
Zahodna skupnost s svojim političnim sistemom novodobne demokracije pa še dodatno
priliva ogenj na že tako vroče razmere Bližnjega vzhoda.
Podpora Izraela, ki je v srcu radikalnih muslimanov zapisana z negativnim predznakom,
jim predstavlja dodaten spodbujevalni element konceptu mi proti vam.
2
1.1 Metodološko-hipotetični okvir
Namen diplomskega dela je raziskati, v kolikšni meri je religija vzrok za motivacijo
terorističnih napadov.
Namen diplomskega dela je predstaviti povezanost religije (oziroma verskega fanatizma)
s terorističnim dejanjem. Prav tako želim v diplomskem delu predstaviti druge
motivacijske elemente, ki so vzrok za pridružitev skrajnežem, in predstaviti teroristične
skupine, ki imajo kot glaven motivacijski element religijo.
V diplomskem delu bom preverjal naslednje hipoteze: 1) storilci pogosto prihajajo iz
družbenega dna in imajo nižjo izobrazbo; 2) za storitev samomorilskega terorističnega
dejanja se ne odločijo prostovoljno sami; 3) religija jim narekuje teror do nevernikov
oziroma zahodnih držav.
Pri izdelavi diplomskega dela bom uporabil deskriptivno metodo, kjer bom s pomočjo
primarnih in sekundarnih virov opisal osnovne pojme. V nadaljevanju bom uporabil
razlagalno metodo in kompilacijo.
3
2 TERORIZEM
Posledice terorističnih dejanj ne predstavljajo le gmotne škode (ekonomskih posledic) za
državo in žrtev med civilnim prebivalstvom, ampak vplivajo tudi na kakovost življenja v
okolju (Kranjc in Kanop, 2002).
Kot ugotavlja veliko avtorjev, je pojem terorizma preširok in vsebuje več različnih
definicij.
Kljub temu pa se lahko poslužujemo dejstva, da vse definicije terorizma vsebujejo
naslednje ključne elemente (Silke, 2003):
� Uporaba oziroma grožnja s silo.
� Povzročiti strah.
� Ustrahovati širšo javnost (posredne žrtve).
� Vplivati na spremembe in ideologije.
Jenkins (1990) navaja podobno definicijo izraza terorizem. Terorizem vidi kot nasilje ali
grožnjo s silo, pri katerem se ustvarijo pogoji za implementacijo strahu v okolje, s tem pa
povzroči niz sprememb v okolju in v političnem smislu.
Richardson (2006, po Johnson, 2009) pa razširi karakteristike pojma novodobnega
terorizma na naslednje elemente:
� Teroristično dejanje ima politično ozadje.
� Vsebovati mora nasilje ali grožnjo z nasiljem.
� Cilj terorističnega dejanja ni premagati nasprotnika, ampak poslati sporočilo v
svet.
� Dejanje terorizma in žrtev sta v vzajemnem odnosu in imata posledično
simboličen pomen.
� Terorizem ni dejanje držav.
� Žrtve terorističnih dejanj pogosto služijo kot odsev delovanja vlad.
� Namenska uporaba nasilja proti civilnemu prebivalstvu.
4
Ker ima teroristično dejanje politično ozadje in zaradi dejstva, da žrtve predstavljajo
simboličen pomen, je razvidno, da vera in politika delujeta v vzajemnem odnosu.
Dodaten dokaz za to nam potrjuje, da zagovorniki džihada1 odločno zavračajo vrednote
zahodnega sveta, pa naj govorimo o demokraciji kot obliki političnega sistema ali pa
kulturni in religiozni raznolikosti (Čebron, 2002).
2.1 Vrste terorizma
V današnji informacijski dobi, kjer nas mediji obsipavajo z nasilnimi dogodki z različnih
koncev sveta, je včasih težko postaviti ločnico med terorizmom, vojno in med navadnimi
kaznivimi dejanji. Teroristične taktike so namreč prisotne skoraj v vsaki vojni, prav tako
pa se nemalokrat storilci kaznivih dejanj poslužujejo istih metod (Griset in Mahan, 2003).
Kljub temu pa je treba omeniti, da obstaja več vrst terorizma, ampak v okviru tega dela
omenjam le naslednje, ki se navezujejo na verski terorizem.
2.1.1 Verski terorizem
Verski terorizem ima za ospredje božje cilje, pa jih s pomočjo nasilja želi uresničiti. Med
skupinami, ki imajo cilj uresničiti tovrstne božje cilje in posledično tudi uvesti radikalni
način vodenja družbe, so vsem znani: Al Kaida, Hamas, Hezbolah na Bližnjem vzhodu in
japonski Aum Šinrikjo (izvršna resnica) (Pavič, 2009).
V preteklosti in danes pa verski terorizem in verski fanatizem nista le posledica dejanj ene
večje religije. Tudi krščanski kulti in sekte v Združenih državah Amerike, ki pridigajo s
sovražno propagando in protisemitizmom, se uvrščajo v verski terorizem.
V isto kategorijo sodijo tudi versko motivirani teroristi modernega judovskega
fundamentalizma. Februarja 1994 je judovski ekstremist Baruch Goldstein umoril 29
vernikov v mošeji v Hebronu. Bil je pod navdihom rabina Kahane, ki je bil znan po tem,
1Džihad v dobesednem pomenu: »bojevati se« ali »truditi se«. Radikalni islamisti pa izraz uporabljajo za sveto vojno proti sovražnikom islama (Bodansky, 2002).
5
da se je zavzemal za t. i. Veliki Izrael brez arabskega prebivalstva (American-Israeli
Cooperative Enterprise, 1993).
Islamski ekstremisti, desničarski ekstremisti, ki jih vodi Biblija, in sekte se skušajo
približati iracionalnim ciljem z iracionalnimi dejanji. Japonska sekta (Aum Šinrikjo) je
leta 1995 uporabila kemično orožje na japonski podzemni železnici. Omenjena sekta se je
posvetila teologiji uničenja, s katero bi dosegla nadraso, ki bi jo sestavljali člani te
skupine (Harmon, 2008).
Po drugi strani pa se skupini, kot sta Hezbolah in Hamas, trudita za uničenje države
Izrael. Njun namen se namreč ne kaže izključno v verski dominaciji, ki bi jo želeli
vzpostaviti, ampak se politične ambicije tovrstnih skupin uspešno implicirajo pri
uveljavljanju radikalnega islama. Večnega sovražnika islama pa bodo po njihovem
mnenju vedno predstavljale Združene države Amerike in njihova politika navideznega
demokratičnega vodenja države.
2.1.2 Nacionalistični terorizem
Pavič (2009) meni, da pod to vrsto terorizma sodijo skupine, kot so: Irska republikanska
armada (IRA), Palestinska osvobodilna organizacija (PLO), baskovska separatistična
organizacija (ETA) in Kurdska delavska stranka.
Eden izmed glavnih ciljev teroristov je pridobitev podpore lastnih ljudi in na splošno
javnosti. S pozornim izbiranjem nasilnih sredstev skrbijo za to, da ne izgubijo podpore
somišljenikov. Eden izmed načinov, da dosežejo prej omenjeni cilj, je, da se prek
nacionalne strategije identificirajo kot nacionalistična teroristična organizacija.
Tovrstne skupine delujejo v smeri, da skušajo s svojimi dejanji otežiti vodenje države
obstoječi vladi. Poslužujejo se nasilnih dejanj, da dokažejo nepravično politiko in vodenje
države vladajočih elit. Dejanja so usmerjena roti vojakom, policistom, političnim
voditeljem in veleposlaništvom (Hibbert, 2002).
6
Sodoben primer uporabe načina nacionalne strategije teroristov je uporabljen proti
ameriško-iraško oblikovani vladi v Iraku. Delujejo z namenom osvoboditve svojega
ljudstva iz rok muslimanov, ki so prevzeli zahodni način razmišljanja, predvsem pa sta za
te skupine pomembni inspiracija ljudstva za pridružitev in podpora svetega boja. Na tem
mestu bi lahko skušali tudi skicirati ozadje nesporazuma na Bližnjem vzhodu med Izraelci
in Arabci. Vsekakor se lahko poslužujemo dejstva, da sta trčila dva nasprotujoča si
nacionalizma, izmed katerih pa je izraelski daleč uspešnejši.
Ne le da uspešno izrablja svoje prednosti (boljša organizacija, enotnost in podpora
svetovne židovske skupnosti ter še zdaleč najpomembnejša podpora velesile), ampak tudi
slabosti arabskega nasprotnika (razdrobljenost in nenehno izrabljanje Palestincev s strani
okoliških arabskih režimov) (Čuček, 1981).
Po mnenju neodvisne svetovne javnosti je mogoče pravično rešitev za bližnjevzhodno
krizo doseči tako, da se omogoči uresničitev zakonitih pravic palestinskega ljudstva. To
vključuje ustanovitev njihove lastne neodvisne in samostojne države, umik Izraela z vseh
zasedenih arabskih ozemelj in zagotovitev Izraelu, da lahko obstaja kot neodvisna država
(Čuček, 1981).
Žal epiloga tovrstne rešitve bližnjevzhodne krize nismo dočakali do teh dni. Sam način
vodenja politik držav, ki si nasprotujejo, se po besedah strokovnjakov ne spreminja in
ostaja enak. Izraelci na zasedenem arabskem ozemlju še vedno veljajo za okupatorja,
njihov sistem pa se šteje za teror, ki mora nujno vzbujati odpor.
2.1.3 Državni terorizem
Državni terorizem v svojem bistvu vedno deluje s skrivnimi mehanizmi, s katerimi
prekrije dejansko stanje (O'Kane, 1996, po Pilisuk in Wong, 2002). Državni terorizem je
bil najopaznejši v obliki totalitarnih režimov v prejšnjem stoletju pri nacistični Nemčiji in
Sovjetski zvezi, ki sta s tovrstnimi mehanizmi uspešno prikrivali število žrtev. Danes so
na seznamu tovrstnega terorizma države, kot so: Iran, Kuba, Sirija, Severna Koreja in
Sudan.
7
Iran nudi svojo podporo mnogim izmed terorističnih skupin, med drugim Hezbolahu v
Libanonu, Hamasu v Palestini in palestinskemu Islamskemu džihadu.
Kuba dandanes predstavlja zatočišče za veliko beguncev iz Združenih držav Amerike,
prav tako pa nudi podporo članom FARC-a2.
Sirija je obtožila napad na New York leta 2001 in se zavezala, da nudi pomoč pri
preiskavi celic Al Kaide. Kljub temu pa nudi drugim terorističnim organizacijam varna
zatočišča. Predvsem je viden napet odnos z Izraelom, saj Sirija podpira ključne
organizacije, ki delujejo izključno protisemitsko.
Severno Korejo zunanjo ministrstvo Združenih držav Amerike obtožuje prikrivanja
številnih ugrabiteljev japonskega letala iz leta 1970. Dodatni dokazi kažejo na to, da
Severna Koreja trguje z orožjem, katerega odjemalci so različne teroristične skupine.
Za Sudan je značilna ista zgodba kot za Sirijo. Kljub neodobravanju septembrskega
napada še vedno postaja prehodno ozemlje za pripadnike Al Kaide, Hezbolaha,
palestinskega Islamskega džihada in za člane Hamasa (Gus, 2003).
Na splošno pa totalitarni režimi ne predstavljajo edinih prikritih oblik državnega
terorizma. Na tem področju se ne moremo oddaljiti niti od demokratičnih Združenih
držav Amerike. Te imajo največji gospodarski interes od držav, ki se poslužujejo takšne
vrste terorizma.
Primer Gvatemale potrjuje, da je administracija ZDA odprto podprla vojaški udar in prek
Cie pripomogla k padcu vlade leta 1954. Naslednja vlada, ki jo je vodil vojaški
polkovnik, rekoč, da je vzpostavil svobodo v tej državi, si je v resnici na nasilen način
podredila civilno prebivalstvo (Ball, Kobrack in Spirer, 1999, po Pilisuk in Wong, 2002).
Ena takšnih držav, ki prav tako uživa podporo ZDA pri okupacij ozemelj, je Izrael. To je
območje Gaze. Zadnji primer okupacije je bil v tritedenski vojni v obdobju 2008–2009
med Izraelom in Hamasom (Zanotti, 2009).
2FARC je oznaka za Revolucionarne oborožene sile Kolumbije. Skupina predstavlja največjo komunistično usmerjeno skupino v Kolumbiji (Falk, 1990).
8
Pilisuk in Wong (2002) ugotavljata, da se pri tovrstnem pojavu državnega terorizma
pojavljata dva vzorca, ki pogojujeta obstoj te vrste terorizma. Kot prvega omenjata, ko
oblast izvaja nasilna dejanja nad civilnim prebivalstvom brez zakonske določitve kaznivih
dejanj. Kot drugi način pogojevanja pa vključuje dejanja države, da doseže nadzor nad
prebivalstvom in ozemljem s pomočjo nasilja, vendar brez uradne razglasitve vojne.
2.1.4 Računalniški terorizem
Pavič (2009) ugotavlja, da ni opredelitve za tovrstni terorizem, ampak vidi internet
predvsem kot sredstvo za širjenje terorističnih zamisli. To dejstvo pozitivno spremlja
predvsem lastnost interneta, kot sta lahek dostop in nemalokrat anonimnost tistih, ki to
želijo.
Belič (2001) pa razlikuje štiri oblike delovanja terorističnih skupin v informacijskem
smislu:
� Medsebojne komunikacije.
� Propagandna dejanja.
� Zbiranje informacij.
� Teroristični napadi z informacijskimi orodji.
Ker se lahko propagando uspešno širi prek medijev, torej tudi prek spletnih strani,
predstavlja tovrstno orodje idealni virtualni glas terorističnih organizacij. Pomembna je
pred izvedbo napada in tudi po izvedbi napada.
Iz teroristove perspektive se učinek uspešno izvedenega napada meri z manipulacijo
odzivov javnosti. Uspešno zmanipulirana žrtev, ki v tem primeru predstavlja širšo
javnost, bi bila tista, ki začne spreminjati svoje potovalne navade zaradi strahu pred tem,
da bi postala žrtev. Strah pred viktimizacijo je resničen, še posebej med tistimi, ki so
vsakodnevno odvisni od medijev (Gus, 2003).
Internet lahko s pomočjo teroristov ustvari vzdušje virtualnega strahu, ki terorizira ljudi.
Splet omogoča manjšim terorističnim skupinam lažno predstavljanje dejanskega števila
9
članov. Virtualni svet, ki se ustvari prek medmrežja, omogoča, da se javnosti prikazujejo
zavajajoči podatki. Če se na spletu prikaže podatek, da se Al Kaidi dnevno pridružuje na
tisoče pripadnikov, bo javnost takšnemu podatku dala kredibilnost.
K zavajajočim podatkom na spletu lahko prištevamo tudi pridobivanje finančnih sredstev
za dejavnosti svoje organizacije. Al Kaida je prek humanitarnih prispevkov zbirala denar
za sveto vojno proti sovražnikom islama. Na osnovi ugotovitev analize bančnih računov
Al Kaide in humanitarnih agencij je bilo ugotovljeno, da so organizacije vedno opravljale
transferje na isti račun, račun, ki je bil v lasti Al Kaide (Jabbour, 1994).
Ker se svet giba na osnovi vsakodnevne uporabe spleta, elektronike, spletnega
nakupovanja, virtualne tehnike in drugih nevidnih opravil, je jasno, da bi teroristični
napad na eno izmed teh dejavnosti onemogočil del sodobnega načina življenja.
10
3 VERSKI TERORIZEM
3.1 Islamski verski terorizem
Pomembno je dejstvo, da je terorizem voditeljev vseh večjih religij obsojen in zaničevan.
Absurdno bi bilo poistovetiti religijo islama s terorizmom samo zaradi dejanj
ekstremističnih skupin, ki delujejo skladno s svojimi interpretacijami naukov islama
(Wilkinson, 2002).
V skupino islamskega verskega terorizma se uvrščajo skupine, kot so: Al Kaida,
palestinska sunitska organizacija Hamas, libanonska šiitska organizacija Hezbolah. Kljub
razdvojenosti prepričanj nekaterih islamističnih verskih skupin pa te skupine prek
prirejenih verskih naukov in političnih srečanj vodstva najdejo skupen cilj.
Tako je bila ustanovitev Svetovne islamske fronte leta 1998 velik dosežek terorističnih
skupin, ki jih podpirajo Iran, Sudan in Pakistan. Na srečanju so voditelji s skupnim
podpisom fatve3 pozabili na nekatera nesoglasja, poleg tega pa privolili v skupen cilj.
Skupen cilj je predstavljal – kot veliko islamskim verskim terorističnim skupinam – boj
proti Židom in Američanom (Bodansky, 2002).
Ti se namreč štejejo za novodobne križarje, ki pomenijo nepretrgano grožnjo, ki jo
predstavljajo Bližnjemu vzhodu, predvsem pa religiji islama.
Pri tovrstnih skupinah pa se ne čuti glavnega sovraštva samo proti Združenim državam
Amerike in Izraelu, ampak tudi proti vsem drugim zahodnim državam. Naenkrat so
islamske verske skupine razširile delovanja proti državam Zahoda in proti zahodnim
civilistom, kar potrjuje tudi primer ugrabitve zahodnih talcev v Libanonu leta 1980;
ugrabitev je izvedel Hezbolah.
3Fatva pomeni dekret, ki ga izda verski voditelj in ki predstavlja napotke za vernike (Bodansky, 2002).
11
3.2 Islam
Temeljno načelo islama je stremljenje k enotnosti. Islam predstavlja za muslimane pravilo
življenja. Vsakdanjik muslimana zaznamuje vrsta strogih obveznosti. Če si hoče oseba
islamske veroizpovedi zagotoviti zveličanje na drugem svetu, mora izpolnjevati naslednje
obveznosti: izpoved vere, molitev petkrat dnevno, z obrazom, obrnjenim v smeri Kaabe4,
post v mesecu ramazana5, predpisana miloščina in romanje v Meko (Mole, 2003).
Vsi verniki so pred Alahom enaki, prav tako pa v mošejah ni dovoljena nobena hierarhija.
To pomeni, da noben musliman ne potrebuje duhovne vodje kot pri krščanstvu (Ali,
2002).
Danes v islamskem svetu ni enotnosti, saj se loči na dve veliki ločini: sunite in šiite.
Suniti se kot pravoverni čutijo zavezane izročilu, vendar pa imajo različno mnenje glede
prerokovega nasledstva. Suniti predstavljajo večino v muslimanskem svetu.
Šiiti pa v primerjavi s suniti verujejo v zakonitost naslednikov družine preroka
Mohameda in ne priznavajo oblasti Mohamedovih učencev ter sodelavcev (Lipušček,
1982; Škafar, 1998, po Kranjc in Kanop., 2002).
3.2.1 Islamski fundamentalizem
Islamski fundamentalizem je nastal kot odgovor bližnjevzhodnih intelektualcev na
industrializacijo Evrope. Filozofiji razsvetljenstva in industrializacije v Evropi je namreč
sledila renesansa v islamu, ki so jo vodili egipčanski in sirsko-libanonski intelektualci. Iz
nje se razvijeta dve veji: liberalni modernizem in islamski fundamentalizem (Kranjc in
Kanop., 2002).
Islamski fundamentalizem se je v Egiptu sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja okrepil
z aktivisti z zahodnjaško, pretežno posvetno in tehnično izobrazbo, ki so obupali nad tem,
4Zgradba kockaste oblike v Meki (Mole, 2003). 5Ramazan predstavlja mesečni post za muslimanske vernike (Mole, 2003).
12
da bi v svetu, ki ga obvladuje Zahod s svojimi vrednotami, dobili dostojno mesto
(Bodansky, 2002).
Po besedah karizmatičnih voditeljev so učenje, treniranje in predanost ključni za
prihodnje generacije. Okolje za učenje je primerno v priljubljenih mošejah in v
stanovanjih fundamentalistov, daleč stran od vidnega polja policije.
Število fundamentalistov tako narašča zaradi dejstva, ker je okolje pripravljeno na
novačenje, discipliniranje in na vzpodbujanje novih komandosov islama (Jabbour, 1994).
3.2.2 Islamski radikalizem
Doktrina islamskega radikalizma predstavlja ideološki okvir, na katerega se opira
današnji boj, prav tako pa prispeva k novačenju množic novih teroristov. Radikalni
islamisti se zavzemajo za vrnitev h koreninam političnega islama, kar predstavlja
nasprotje modernizaciji.
Med letoma 1950 in 1960 so radikalni suniti začeli načrtno in aktivno delovati v politiki.
Ta prehod od besednega pesimizma k dejanjem je zanetil poraz arabskih držav v vojni z
Izraelom leta 1984 in leta 1967. Radikalisti so tako ustanovili še intenzivnejšo radikalno
islamsko ideologijo, podprto z revolucionarnimi idejami, osnovanimi na nasilju. V tem
obdobju so verski voditelji poudarjali, da vojna proti Izraelu ni sveta vojna v pravem
pomenu (Wurmser, 2001).
Da uničijo pojav sionizma6, morajo vojno najprej usmeriti znotraj arabskega sveta.
Radikalni muslimani so se tako v naslednjih dvajsetih letih bojevali proti režimom, ki so
bili po njihovem mnenju odpadniški in nacionalistično usmerjeni. Napadi so bili
usmerjeni proti voditeljem teh režimov in tudi proti gospodarskim interesom tovrstnih
držav. Prvi primer je bil uboj predsednika Egipta Anwarja Sadata oktobra leta 1981
(Prelude, 1996). Primeri, ki so se navezovali na gospodarski vidik držav, pa so
6Predstavlja politično gibanje za ustanovitev popolnoma judovske države (Ali, 2002).
13
vključevali napade na zahodne turiste, saj so ti po njihovem mnenju skušali namenoma
uničiti turistično industrijo v arabskih državah.
Osnovo takšnega razmišljanja je zasnoval sunitski radikalni teoretik Sayyid Qutb, eden
izmed ključnih voditeljev Muslimanske bratovščine. Zagovarjal je negativna stališča
naproti ameriškemu sistemu, kjer je mogoča izključno ekonomska zadovoljitev, ni pa
nobenega moralnega vodenja. Qutb je poudarjal, da Zahod ne prispeva ničesar k človeški
duši (Musallm, 2005).
Člani radikalne islamske elite prihajajo iz bogatih in privilegiranih družbenih slojev;
imajo dobro izobrazbo (Bodansky, 2002). Poznajo delovanje zahodnega sveta. Kot
takšnega je poznal tudi Qutb, saj se je šolal na veliko ameriških univerzah (Musallm,
2005). Tako člani predstavljajo ravno nasprotje od naše običajne predstave radikalnega
islamskega terorista, ki prihaja iz družbenega dna.
Islamski radikalisti sebe vidijo kot zadnjo obrambo pred nasilno vcepitvijo zahodnih
vrednot na ozemlje islamskih držav. Po njihovem mnenju je razcvet modernizma celo v
državah islama povzročil razcepitev in razdvojenost (Wurmser, 2001).
Po besedah posvetnih vodij arabskega sveta je razkol znotraj islama povzročil, da se je
število članov verskih skupnosti zmanjšalo samo zato, ker so ljudje postavili državne
koristi pred pomen vere. Položaj v državnih upravah in višina plače sta postala vrednoti
uradnih uslužbencev v islamu (Wurmser, 2001).
14
4 ANALIZA TERORISTIČNIH SKUPIN Z MOTIVOM
VERSKEGA FUNDAMENTALIZMA
4.1 Teroristična skupina Al Kaida
4.1.1 Delovanje
Vsem dobro znana teroristična skupina Al Kaida je bila ustanovljena leta 1988. Al Kaida
kot mednarodna teroristična mreža je pomagala pri financiranju, novačenju, transportu in
pri usposabljanju več tisoč bojevnikov, ki so se med sovjetsko okupacijo Afganistana
borili na strani okupiranih (Daly in Gerwehr, 2006).
Po umiku Sovjetske zveze iz Afganistana se je Osama bin Laden, vodja skupine, vrnil v
Savdsko Arabijo, medtem ko je Al Kaida še vedno izvajala akcijske vaje v Afganistanu.
Zaradi nasprotovanja vladi Savdske Arabije med časom zalivske vojne se je bin Laden
preselil v Sudan, v katerem je takrat divjala državljanska vojna. V tem času je prek
različnih navidezno dobrodelnih organizacij pridobival finančno podporo za podporo
svoji organizaciji.
Leta 1996 je bil izgnan iz Sudana; tako se je vrnil nazaj v Afganistan z nekaterimi
sudanskimi operativnimi agenti.
Uspešnost delovanja skupine se kaže v rezultatu na več tisoče usposobljenih bojevnikov z
vseh koncev sveta, ki so se urili v Al Kaidinih centrih. V veliko svetovnih konfliktih so se
pozneje udeležili bojevanja in tako prispevali svoj delež v dobro islama. Kljub razlikam v
etnični pripadnosti pripadnikov Al Kaide pa se povezanost znotraj skupine kaže v
fundamentalistični interpretaciji islama.
Po napadu na New York in Pentagon 11. septembra 2001 so Združene države Amerike
napovedale in usmerile vojno v Afganistan, da s tako imenovano vojno proti terorizmu
uničijo Al Kaido ter z zrušenjem talibanov pripomorejo k zmanjšanju moči bin Ladna in
njegove organizacije (Ali, 2002).
15
Ker je organizacija v svojem delovanju tako razpršena, je mogoče trditi, da se lahko
infiltrira in prilagodi vsakemu družbenemu sistemu. S sodelovanjem z drugimi
terorističnimi skupinami in s podporniki pa so njene zmogljivosti dostikrat zelo visoke in
uspešne. Znanje, ki so ga pridobili tudi na univerzah, jim omogoča lažje razumevanje in
vključitev v družbeni sistem zahodne države, ki predstavlja nasprotje njihovemu
pojmovanju ureditve države (Bodansky, 2002).
4.1.2 Prepričanje in cilji
Cilj je prevzeti oblast v islamskih državah, prav tako pa se boriti proti večnemu
sovražniku islama, tj. ZDA.
Cilji džihada so po mnenju skupine Al Kaida naslednji (Daly in Gerwehr, 2006):
� Vzpostavitev vladanja Boga na Zemlji.
� Vključevanje dejanj mučeništva za Boga.
� Očiščenje med vrstami islama.
Po veliko poročanjih in javnih bin Ladnovih razglasitvah je očitna njegova želja po
pridobitvi biološko-kemičnega orožja. S takšnimi vrstami uporabe orožja pa se obseg
posledic in uresničitev zadanih ciljev res lahko udejanji.
4.1.3 Odgovornosti za teroristična dejanja
Taktike te skupine vključujejo atentate, bombne napade, ugrabitve, samomorilske napade.
Z možnostjo vse večje uporabe spleta pa se njihove taktike odražajo v veliki meri tudi
prek posnetkov javnih usmrtitev. Na spletu prikažejo neusmiljenost do zajetih oseb, ki v
večini prihajajo z Zahoda.
Tarče so po navadi simboličnega pomena, te pa vključujejo: javne zgradbe,
veleposlaništva, vojaško osebje. Vse te tarče so omejene na Združene države Amerike,
njihove zaveznike in na novodobne muslimanske vlade (Bodansky, 2002).
16
Al Kaida je bila odgovorna za naslednje napade (Kurth, 2004):
� Leta 1993 je bila skupina odgovorna za bombni napad na WTC7, ki ga je izvedla v
New Yorku. Glavni organizator Ramzi Yousef se je pred tem usposabljal v centrih
Al Kaide.
� Avgusta leta 1998 so izvedli bombni napad na veleposlaništvo v Keniji.
� Dve leti pozneje so izvedli ponovno večji samomorilski bombni napad, takrat na
rušilcu ameriške mornarice USS Cole, ki je bil v Jemnu. Za posledicami tega
napada je umrlo 17 mornarjev, več jih je bilo ranjenih.
� 11. september 2001 je eden izmed najodmevnejših dogodkov v zgodovini
terorističnih dejanj. Vključeval je napad na WTC in Pentagon, in sicer z
ugrabitvijo letal in posledično z njihovim strmoglavljenjem v prej omenjene cilje.
� V letu 2002 je zaznanih več bombnih napadov v Pakistanu, prav tako pa je pečat
pustila na obali Jemna, kjer je bil uničen francoski tanker.
� Maja leta 2003 so izvedli bombne napade z avtomobili na tri stanovanjske
komplekse v Riadu v Savdski Arabiji. V teh stanovanjskih kompleksih so bili
ameriški in zahodni civilisti.
� V mesecu juliju leta 2010 so pripadniki teroristične mreže Al Kaida izvedli napad
na sedež varnostne in obveščevalne službe na jugu Jemna.
4.1.4 Rekrutiranje in usposabljanje
Natančno število pripadnikov je težko ugotoviti, tj. predvsem zaradi decentralizirane
strukture same organizacije. Po nekaterih podatkih ima skupina več tisoč pripadnikov in
podpornikov po vsem svetu. Organizacija je znana po zloglasnih centrih za usposabljanje,
med katere sodi tudi Khalden. Na teh centrih v Afganistanu se je izoblikovalo več kot
5.000 pripadnikov od leta 1980.
Ti centri oziroma kampi pa ne predstavljajo le krajev za usposabljanje, ampak tudi
kontaktne točke za sunitske ekstremistične skupine (Daly in Gerwehr, 2006).
7Svetovni trgovski center (World Trade Center).
17
Rekrutiranje poteka na podobnih osnovah kot pri drugih tovrstnih islamskih
organizacijah. Al Kaida je znana po tem, da novači svoje pripadnike prek medijev in tudi
prek osebnih stikov v ožjih krogih.
V tem primeru so paramilitaristični kampi za usposabljanje idealno okolje za pridobivanje
novih gorečnežev (Daly in Gerwehr, 2006).
4.2 Teroristična skupina Hamas
4.2.1 Delovanje
Ustanovitelj šejk Ahmed Yassin je ustanovil Hamas leta 1987 kot nasledstvo skupine
muslimanske bratovščine. Skupina se tako pojavi podprta s strani socialnih institucij, ki
so imele velik vpliv na okupiranih ozemljih. Ime Hamas je bilo prvič omenjeno istega leta
na letaku, ki je obtoževal Izraelsko obveščevalno službo spodkopavanja morale v vrstah
Palestinske mladine kot način Mosadovega8 novačenja. Hamasova vojaška veja, brigada
Izz ad din al Qassam, je bila ustanovljena leta 1992. Čeprav je brigada integralni del
Hamasa, pa deluje popolnoma neodvisno, saj je v nasprotju s politiko skupine med letoma
1992 in 2000 izvedla številne samomorilske napade. Ti napadi so bila dejanja, ki so
predstavljala nasprotje ključnim točkam sporazuma iz Osla9, ki ga je Yasir Arafat
podpisal. Taktično je tako Arafat še vedno podpiral napade na Izrael, in sicer predvsem
zato, ker se ni strinjal s pogoji razorožitve Hamasa.
Hamas deluje obojestransko, to je kot teroristična organizacija in kot vladajoča stranka v
Palestini. Zgodovinsko gledano, je Hamas operiral na območju Gaze na Zahodnem bregu
ter tudi znotraj države Izraela. Z dobljeno večino na parlamentarnih volitvah leta 2006 je
Hamas prevzel nadzor nad ozemljem Gaze (Feldman, 2006).
Izvaja glavne oblike terorja, med katere sodijo: samomorilski atentati, bombni napadi,
ugrabitve. Kljub zelo razvejani socialni in finančni mreži je za Hamas značilno, da ga
8Izraelska obveščevalna služba. 9Mirovni sporazum iz Osla leta 1993 je predstavljal pot k mirnemu reševanju sporov na Bližnjem vzhodu. Podpisnika sta bila Izrael in Palestina (Feldman, 2006).
18
financira država. Državi, ki se štejeta med donatorje te organizacije, sta Iran in Savdska
Arabija (Gus, 2003).
Hamas uporablja gverilsko taktiko bojevanja. Že od ustanovitve je Hamas uspešno
prilagodil tovrstno taktiko na območju Gaze.
Težava, ki predstavlja izraelskim oblastem pri odkrivanju in zadajanju hujših udarcev
Hamsovi taktiki, je tihotapljenje orožja. Hamas naj bi s pomočjo razširjene socialne
mreže in podpore ljudstva, ki jo uživa, pretihotapil več ton kosov orožja skozi meje na
območje Gaze (O'Loughlin in Walker, 2009).
Hamasovo vojaško krilo naj bi po nekaterih ocenah dosegalo več kot tisoč aktivnih
članov in še večje število podpornikov ter simpatizerjev. Ob Yassinovi smrti v mesecu
marcu leta 2004 je bilo ocenjeno, da je njegov pogreb spremljalo okoli dvesto tisoč
podpornikov in simpatizerjev njegove ustanovljene organizacije Hamas. Podobno število
udeležencev se je zbralo mesec pozneje, ko je bil v napadu izraelske vojske ubit
soustanovitelj Hamasa, tj. Rantissi (Rantissi killing, 2004).
4.2.2 Prepričanje in cilji
Skupina se je razvila leta 1987 iz palestinske Muslimanske bratovščine. Hamas v svojem
bistvu združuje ideje nacionalizma in tudi islamskega fundamentalizma. Z načelom
protisemitizma so glavni cilji te skupine eliminacija države Izraela in postavitev islamske
države na Zahodnem bregu in na območju Gaze.
Hamasove izjave o njihovih verskih ciljih se v svojem bistvu ne spreminjajo od časa
ustanovitve do današnjih dni. Imad Saluji, nekoč vodja Hamasovega političnega krila, je
trdil, da Palestina ne more biti svobodna, dokler je islamska država. Cilji za osvoboditve
Palestine se prav tako ne razlikujejo v izjavah prej omenjenega ustanovitelja Ahmeda
Yassina. Palestina je po njegovem mnenju namenjena oziroma posvečena prihodnjim
muslimanskim generacijam. V mislih je imel radikalno usmerjene vodje, ki ne delujejo
skladno z modernim zahodnim svetom (Duke University Press, 2001).
19
Cilj Hamasa, ki vključuje ustanovitev islamske države, ki obkroža celotno Palestino, pa
se ne sklada z verskimi načeli. To, da se skupina poslužuje taktik samomorilskega
terorizma, nas pripelje prej do pragmatičnosti oziroma praktičnosti za skupino kot pa do
upoštevanja verskih naukov (Youssef, 2005).
4.2.3 Odgovornosti za teroristična dejanja
Hamas se šteje za eno izmed najnevarnejših terorističnih organizacij na svetu. Odgovorni
so za številne samomorilske bombne napade. 140 žrtev so Hamasovi bombni napadalci
povzročili v znani diskoteki v Tel Avivu 1. junija 2001. Restavracija v Jeruzalemu je bila
mesec pozneje naslednja tarča pripadnikov Hamasa (Hamden, 2002). Eden izmed
tovrstnih napadov je tudi napad na dva avtobusa v Beršebi ne jugu Izraela septembra leta
2004. V napadu je umrlo 16 ljudi. Leto po tem napadu je spet s pomočjo samomorilskega
napadalca odjeknila eksplozija v istem kraju (Holguin, 2004). Čeprav je v tem napadu
odgovornost prevzela skrajna teroristična skupina Islamski džihad, je znano, da Hamas
sodeluje s to skupino, predvsem pa podpira tovrstne napade na Izrael. Po nekaterih
podatkih je Hamas odgovoren za več kot 500 žrtev v 350 terorističnih napadih od leta
1993 (Feldman, 2006).
4.2.4 Rekrutiranje in usposabljanje
Palestinska organizacija Hamas uporablja religijo za novačenje kandidatov, pridobivanje
sredstev, predvsem pa za motivacijo (Pavič, 2009). Zelo razvejana in široka socialna
mreža ter vsekakor politična veljava te skupine omogočata lažje rekrutiranje novih
članov.
Pri pridobivanju novih članov v vrste Hamasa religija prispeva velik del. Mošeje so center
zbirališča in pozneje odvajanja novih prihodnjih mučenikov. Duhovniki, ki poučujejo v
mošejah, sami izberejo in predlagajo goreče navdušence za selekcijo (Pavič, 2009).
Hamas je tako ustvaril najcenejši in najugodnejši način pridobivanja mladih, ki so sami
pripravljeni dati življenje za ceno mučeništva.
20
4.3 Teroristična skupina Hezbolah
4.3.1 Delovanje
Hezbolah, kar v prevodu pomeni božja stranka, se v zahodnem svetu šteje za teroristično
organizacijo. Je prav tako šiitska politična organizacija, ki predstavlja interese na jugu
Libanona. Njeni začetki segajo v leto 1980. Po tem obdobju se je ta libanonska šiitska
organizacija prilagodila v gverilsko skupino, da se bori proti izraelski okupaciji južnega
Libanona. Prav zaradi tega zgodovinskega dejstva pa Libanon ne ukrepa zoper to
organizacijo, kajti ima jih za legitimno odporniško gibanje (Harmon, 2008).
Največji podpornik Hezbolaha predstavlja Iran, v katerem prevladujejo šiiti. Po nekaterih
podatkih naj bi ta pomoč po letu 2006 znašala 40 milijonov dolarjev mesečno (Zanotti,
2009).
Hezbolah predstavlja eno izmed organizacij, ki je med prvimi razvila in uporabila taktiko
samomorilskega bombnega napada (Harmon, 2008). Štejejo se za razvito organizacijo, saj
poleg uspešnih vojaških akcij zagotavljajo izobraževalne programe in vodijo svojo lastno
televizijsko postajo Al Minar v Libanonu. Kot prej omenjeno, pa še zdaleč niso omejeni
samo na vojaške operacije, ampak že dolgo časa uspešno zasedajo več sedežev v
parlamentu (Shawn, 2004).
4.3.2 Prepričanje in cilji
Začetni cilj gibanja je bil izgon okupatorjev iz Libanona, katerega sta v tistem času
predstavljala Izrael in Amerika.
Zdajšnji cilji Hezbolaha so omejeni na napade na Izrael in zagotovitvi izpustitev
simpatizerjev, ki jih ima Izrael zaprte, predvsem pa se osredinja na politično veljavo v
Libanonu (Donovan, 2002).
21
Organizacija deluje proti Izraelu z naslednjimi nameni (Daly in Gerwehr, 2006):
� Prepelje teroriste skozi državne meje z uporabo lažnih potnih listov.
� Vzpostavi teroristično mrežo znotraj Izraela, Judeje in Gaze.
� Vzpostavi se tihotapska pot, ki vključuje tihotapljenje orožja in teroristov.
� Podpira s finančnimi vložki palestinske organizacije in skupine.
4.3.3 Odgovornosti za teroristična dejanja
S finančno podporo Irana in Sirije Hezbolah ostaja organizacija, pri kateri ni omejitev za
izvedbo terorističnega napada. Kot eni izmed ustanoviteljic zloglasnih taktik
samomorilskih bombnih napadov se ji šteje za uspešno izvedbo akcij napad na ameriško
veleposlaništvo v Bejrutu aprila 1983. Manj kot tretjino mrtvih so v tem napadu
predstavljali državljani ZDA.
V istem letu so izvedli napad na dve oporišči, tj. oporišče ameriških marincev in
francosko oporišče mednarodnih sil. V napadu je bilo 299 smrtnih žrtev. Takšno število
mrtvih je predstavljalo drugo največjo dnevno izgubo ameriškega vojaškega osebja od
vietnamske vojne naprej.
Leta 1984 so razširili delovanje na taktiko ugrabitev. Pri uspešno izvedeni akciji so
ugrabili in pozneje usmrtili opazovalca mednarodne misije polkovnika Willama Higginsa.
Z drugimi ugrabitvami so Hezbolahovi pripadniki dosegli, da je večina tujcev zapustila
Bejrut, tj. skupaj z odhodom ameriških sil (Harmon, 2008).
Ostali pa niso le pri taktikah ugrabitev oseb, ampak so uporabili podobne taktike
ugrabitev letala kot tovrstne militantne skupine v tistem času. Tako so leta 1985 ugrabili
letalo, ki je bilo namenjeno v Italijo, nato pa v London. Večino talcev so predstavljali
ameriški državljani. Po ugoditvi terorističnih zahtev so bili talci izpuščeni (Daly in
Gerwehr, 2006).
Najpogostejši pojav vojskovanja med Izraelom in Hezbolahom pa se v zadnjih tridesetih
letih nagiba k raketnemu obstreljevanju obeh strani. Leta 2006 so Hezbolahovi skrajneži z
22
raketami obstrelili severno mesto Naharija, Izrael pa je s povračilnimi ukrepi napadel
njihovo televizijsko postajo (Starr, Vause in Mills, 2006).
4.3.4 Rekrutiranje in usposabljanje
Skupina se poslužuje podobnih metod rekrutiranja kot druge teroristične skupine. Za
novačenje uporablja mošeje in domove šiitskih fundamentalistov. S tem ko imajo v lasti
svojo televizijsko mrežo, lahko lažje manipulirajo in prikažejo informacije v povezavi z
gibanjem.
Politična veljava te skupine se pozitivno odraža v pridobivanju legitimnosti drugih držav.
V mislih imamo predvsem Iran in Sirijo, ki sta že v preteklosti odprto podprla napade na
Izrael ali zahodne civiliste.
Natančnega števila pripadnikov se glede na svetovne podatke ne more določiti, tj.
predvsem zaradi razpršenosti delovanja skupine in namernega zavajanja s podatki na
obeh straneh. Po besedah zunanjega ministrstva (State Departement) naj bi se število
gibalo okoli nekaj tisoč pripadnikov in podobno število aktivnih teroristov, medtem ko se
po podatkih Hezbolaha njihovo število giba od 5.000 do 10.000 članov (Daly in Gerwehr,
2006).
23
5 ELEMENTI POGOJEVANJA VERSKEGA TERORIZMA
5.1 Motivacijski elementi
Motivacija predstavlja notranje spodbude in zunanje vplive, ki človeka spodbudijo k
določeni motivaciji, jo sprožijo, usmerjajo, opredelijo jakost in trajanje. Tako doseže cilje
in zadovolji potrebe (Anejčič, 2006).
Nekateri znanstveniki so odkrili, da člani tolp uporabljajo nasilje do drugih, da se
dokažejo, da pripadajo tej skupini. Tolpa ustvari lastna pravila, s katerimi določi, kakšno
ravnanje je pravilno in kakšno ni – ne oziraje se na zunanje dejavnike. Veliko izmed teh
vzorcev vedenja naj bi odkrili znotraj teroristične skupine (Hibbert, 2002).
V razvitem svetu velik del ljudi trdi, da je odločitev za teroristično dejanje povezana z
nasprotovanjem globalizaciji in kapitalizmu, ki predstavljata nasprotje duhovnemu svetu
in svetu, v katerem ne prevladuje logika kapitala (Ardila, 2002).
Če podrobno proučimo dogodke, vidimo, da se pri terorističnih in tudi kriminalnih
dejanjih ne ponavlja vedno isti motiv. Motivi se tako nemalokrat prepletajo in tudi
pogojujejo. Vsaka teroristična skupina pa ima zaradi kulturnega, ekonomskega,
političnega in družbenega konteksta različne motive.
5.2 Religija
Religija lahko služi kot primarni motiv za politično nasilno vedenje, nekatere teroristične
skupine pa izrabijo religijo za sekundarni motiv (Gus, 2003).
Za vsako religijo je značilno, da so jo na določeni stopnji privrženci izrabili v svoje
namene (Kranjc idr., 2002). Tako lahko križarske pohode kristjanov in nasilno širjenje
vahabizma10 poenotimo do te mere, da so jima skupni verski fanatizem, vojaška
brezobzirnost in politična skorumpiranost. Na prvi pogled so to le zgodovinska dejstva, 10Vahabizem predstavlja dominantno obliko islama v Savdski Arabiji (Ali, 2002).
24
ampak skupek navedenih kombinacij danes predstavljajo temeljni kamen vodenja
nekaterih držav. Mednje sodi Savdska Arabija, iz katere prihajajo najpomembnejša imena
terorističnih organizacij (Ali, 2002).
Ko je na neki stopnji ogrožena vera oziroma religija prebivalstva, ki predstavlja
povezanost in identifikacijo v njihovem okolju, je nasilje pravi odgovor. Še posebej pride
do izraza dejstvo, da je v religiji islama dovoljeno braniti vero z uporabo nasilja (Umek in
Areh, 2001).
Religija in mučeništvo se v današnjem poznavanju fenomena verskega terorizma
velikokrat povezujeta.
Na primeru Hamasa in palestinskega Islamskega džihada se opazi uporaba mučenikov v
boju proti Izraelu. To so večinoma verni moški, neporočeni, s srednjo izobrazbo in stari
približno 28 let. Nekateri se ne prijavljajo v organizacije sami, ampak jih priporočijo
duhovni vodje (Arnejčič, 2007).
5.3 Mučeništvo
Mučeništvo se v islamu izraža s pojmom šahada ali šuhada, kar pomeni smrt na božji
poti. Kakor hitro bi skušali enačiti mučeništvo s samomorom, bi v islamski veri naleteli
na gluha ušesa. Koran namreč prepoveduje samomor. Zagovorniki radikalnega islama pa
s svojimi interpretacijami in z nauki skušajo tovrstni način priznati kot dejanje, ki ga
mora pravi vernik priznavati in podpirati.
Mučeništvo predstavlja v islamskem radikalizmu pomembno vlogo pri dejanju
samomorilskega napadalca. Pavič (2009) navaja, da tovrstni napadalci pošljejo pismo
družini, v katerem jih prosijo, naj ne žalujejo za njimi, ampak naj se veselijo z njimi, saj
so se pridružili Alahu.
Dejanje mučeništva se tako ne more enačiti s samomorom, saj je mučeništvo dejanje, ki
ga storilec stori zaradi skupnosti. Iz tega sledi, da lahko bog (Alah) nagradi posameznika,
25
tako da postane mučenik zaradi svoje nesebičnosti in požrtvovalnosti za skupnost (Frank,
2005).
Takšen način nesebičnosti je opisoval že Emil Durkheim. Opisal je štiri vrste samomorov.
Drugi način, ki se navezuje na pojav mučeništva, pa bi lahko opisali kot nesebični
samomor.
Tovrstni način samomora se pojavi, ko je socialna vez tako močna, da je posameznik
pripravljen žrtvovati svoje življenje za interese skupine ali skupnosti. Tako se v tem
primeru posameznik ne čuti dolžnega odločati, ali si ima sam pravico odvzeti življenje,
ampak se sprašuje, ali to družba pričakuje od njega (Sutton, 2005).
Nadalje nam pojav mučeništva pri verskem terorizmu obrazloži tretji način storitve
samomora po Durkheimu. Ta predstavlja nadgradnjo nesebičnemu modelu, saj
posamezniki znotraj verskih kultov vidijo svoje življenje kot nepomembno v primerjavi z
božansko izkušnjo, ki jo občutijo pri tem dejanju (Sutton, 2005).
5.4 Ekonomski elementi
Finančna korist terorista, natančneje samomorilskega napadalca, lahko predstavlja
boniteto njegovi družini. Družina namreč prejeme finančno pomoč, vključno s
spoštovanjem in častjo, ki jo izkažejo tisti oziroma tista organizacija, ki je prek skrbno
izbranega postopka izbrala njihovega »mučenika« (Umek in Areh, 2001).
Teroristične skupine nudijo posameznikom, ki čutijo frustracijo in jezo nasproti drugačni
kulturi, socialnim statusom, religiji, celo vrsto čustvenih, socialnih in ekonomskih koristi.
Teroristične organizacije so se včasih financirale pretežno s fundacijami držav in
organizacij ter prek premožnih podpornikov. Vključno s tovrstnim financiranjem pa se
danes tudi pojavljajo finančni prilivi prek proizvodnje in trgovanja s prepovedanimi
drogami. Ta sredstva gredo neposredno v krepitev organizacije, in sicer v gmotnem
smislu in smislu plačevanja podpore družinam mučenikov.
26
Z dejanjem samomorilskega napada ali s pridružitvijo skrajnim terorističnim
organizacijam se oseba tako zaveda, da tovrstna financiranja niso namenjena osebni
koristi, ampak za dobro organizacije, posledično pa tudi za dobro okolice (Feldman,
2006).
Takšno dejanje, ki ne vključuje finančnih koristi posameznika, ampak se navezuje na
dobro družbe, nakazuje prej omenjeni Durkheimov nesebični način storitve samomora, ki
pojasnjuje storitev dejanja mučeništva.
5.5 Nacionalno-politični elementi
V svetu islama obstaja že dolga tradicija pravičnega upora in tiranije, osnovanih na
konceptu džihada in mučeništva.
Wikinson (2000) trdi, da so skupine, kot so: Hezbolah, Hamas in alžirski FIS, usmerjene
bolj v povečanje politične moči, da bi s tem trenutni režim zamenjale s svojim. Nadalje
ugotavlja, da delovanje tovrstnih skupin mogoče na prvi pogled izkazuje verski fenomen,
vendar v veliki meri delujejo za politični nadzor in socialnoekonomske zahteve.
5.6 Psihološki in socialni elementi
5.6.1 Mentalno stanje
Vprašanje na tem mestu bi se postavilo v obliki tega, ali so teroristi ljudje, ki trpijo za
posledicami psihičnih bolezni.
Revizija iz leta 1981 je na to vprašanje odgovorila, da terorizem spremljajo duševne
motnje. Corrado (1981, po Silke, 2003) je tako sklenil, da je bila povezava med
teroristom in duševnim bolnikom najpogostejša asociacija, ki so jo v začetkih
osemdesetih let prejšnjega stoletja pripisali znanstveniki.
27
V nadaljnjih revizijah je Silke (1998, po Silke, 2003) argumentiral, da se vsi pomembni
znanstveniki vsaj načelno strinjajo, da so teroristi normalni posamezniki. Avtorji, kot so:
Gustav Morf (1970), Rasch (1979) in McCauley (1991), so podprli to tezo in se strinjali,
da ne obstajajo nobeni duševnobolezenski znaki ali razlogi za dejanje terorizma (Silke,
2003).
McCauley (2002) sicer trdi, da je mogoče, da teroristične skupine rekrutirajo duševnega
bolnika za nalogo, ki pa ne zahteva posebne koordinacije. Pomenilo bi, da ta oseba ni
odgovorna za napad v večjem obsegu, delovati pa bi morala samostojno, kar v prvi vrsti
pomeni manjše zaupanje temu posamezniku.
Po drugi strani aktivnosti duševnega bolnika znotraj takšnih organizacij mečejo slabo luč
na celotno organizacijo. To ne daje zgleda drugim pripadnikom, predvsem pa takšna
dejanja služijo kot slaba medijska propaganda (Pavič, 2009).
5.6.2 Fanatizem
Fanatizem je še en pojem, ki se pogosto uporablja za označevanje posameznikov, ki
nimajo racionalne meje pri verovanju. Verski fanatiki tako ne ustvarijo lastnega
prepričanja, ampak ga povzamejo prek ignoriranja drugih dejstev in prek čustvenih
govorov voditeljev. Netolerantnost se kaže v tem, da se ne dopušča nobenega drugega
mnenja kot le mnenje fanatika.
Prek tega lahko tovrstni pojav povzroči, da se posameznikova normalna osebnost
spremeni v terorista, ki bo deloval na osnovi verskega fanatizma (Umek in Areh, 2001).
Vsi mednarodni dogodki – na čelu z ameriško prisilo padca vlade Sadama Huseina – so
na dan spravili nekoč pozabljene fanatične voditelje različnih terorističnih celic in skupin.
S to potezo si je ameriška politika prislužila dodaten negativen predznak v ogledalu
Bližnjega vzhoda.
28
5.6.3 Družbeni status
Silke (2003) navaja, da so teroristi dobro preskrbljeni posamezniki, prav tako pa dobro
izobraženi. Veliko teroristov, ki so se poslužili terorističnih dejanj, je hodilo na univerze.
Gledano z vidika zahodne perspektive, so imeli in imajo visok družbeni status – ne glede
na to, da je njihovo dejanje iz naših oči velikokrat označeno za bizarno.
Russell in Miller (1977, po Borum, 2004) sta oblikovala profil teroristov, ki so izvedli
samomorilski napad. V glavnem gre za moške storilce, stare 22–25 let; po večini so
neporočeni. Živijo v večjih prestolnicah ter prihajajo iz srednjega in višjega družbenega
sloja. Od 350 individualnih teroristov, ki sta jih zajela v to študijo, sta imeli dve tretjini
posameznikov univerzitetno izobrazbo.
Družbeni status posameznika, ki se pridruži teroristični skupini v okolju, kjer tovrstni
način bojevanja podpirajo, bo višji. S sodelovanjem terorista, ki v družbi uživa višji
status, se zagotavlja organizaciji boljše propagandno gradivo za pridobitev novih članov.
Kljub redni službi in plači, ki so jo mnogi teroristi prej imeli, se ti dejavniki ne povezuje s
storitvijo dejanja terorizma (Pavič, 2009).
5.6.4 Okolje
Okolje, v katerem nenehno potekajo mednarodni konflikti ali pa je vera izrednega
pomena za to okolje, bo to imelo velik vpliv na izoblikovanje posameznika. V tovrstnem
okolju je novačenje lažje, in sicer zaradi frustracij in sovraštva na strani ogrožene družbe.
V tem primeru gre predvsem za manjšino, ki v tistem trenutku ni zadovoljna s statusom
ali krivicami, ki se jim godijo. Okolje z vsemi svojimi političnimi, z zgodovinskimi, s
kulturnimi, z verskimi in ekonomskimi dejavniki vpliva na posameznika (Pavič, 2009).
Po podatkih strokovnjakov je za veliko terorističnih novincev značilno, da jih z
novačenjem v svoje vrste pridobijo znanci. V okolju se pojav novačenja novih teroristov
odraža prek poznanstev takšnih ljudi, ki jim zaupajo in jih spoštujejo (World Defense
Review, 2004).
29
Dejstvo pa je, da si s pridružitvijo na takšen način pridobijo čustveno nagrado v okolju; to
vključuje odobravanje ter ponos družine in okolice, da bo postal mučenik. Po drugi strani
pa je ekonomska stran uspeha manj pomembna pri samomorilskem napadalcu.
Palestinske organizacije v takšnem primeru zagotovijo finančno pomoč družini
samomorilskega napadalca zaradi dejanja mučeništva (Fossati, 2005).
Po drugi strani pa posameznik, ko vstopi v teroristično organizacijo, prekine stike s
prejšnjo družbo in z okolico, da tako pridobi nove vrednote, nov način razmišljanja. S tem
se vzpostavi stanje, da posameznik deluje in razmišlja kot skupina (Umek in Areh, 2001).
30
6 RAZPRAVA
Kot prvo hipotezo sem navedel, da storilci pogosto prihajajo iz družbenega dna in imajo
nižjo izobrazbo. Isto vprašanje bi – zgodovinsko gledano – dobilo jasen odgovor, da so
teroristi posamezniki, ki svojo revščino in obup opravičujejo z najhujšimi sredstvi.
Podrobnejša proučevanja so nas pripeljala do nasprotnega mišljenja o vzrokih za takšna
dejanja, predvsem pa o tem, kako posamezniki, ki so odgovorni za dejanja terorizma,
sodijo v celoten družbeni kontekst tovrstne problematike.
Predhodno označevanje in etiketiranje storilcev z nehumanimi zločinci, ki znajo ubogati
le na ukaz brez lastnega mišljenja, bi bilo tako rekoč neutemeljeno. Po drugi strani pa nas
zahodni tip mišljenja vodi do podobne usode, kot jo sami pripisujemo Bližnjemu vzhodu
in njegovim »zločincem«. Strokovna mnenja znanstvenikov, ki so v nasprotju s prej
omenjenimi zgodovinskimi mnenji, da je terorist neizobražen in reven posameznik,
dokazujejo, da se pravi vzroki za storitev dejanja terorizma skrivajo nekje drugje kot pa v
okviru izobrazbenega in socialnega konteksta.
Po mojem mnenju izobrazba ne služi kot zaviralen dejavnik za odločitev pridružitvi
terorističnim skupinam, ampak predstavlja ključen faktor za okrepitev tovrstnih
organizacij. Če pogledamo z vidika voditeljev terorističnih skupin, bi se njihovo znanje
lahko impliciralo v izboljšanje strategij in znanj teroristov za doseganje zadanih ciljev.
Organizacije se namreč zavedajo, da se v boju proti velesilam ne izplača bojevati samo s
posamezniki, ki se poslužujejo taktik kamikaz.
Prvo hipotezo tako v celoti zavračam, se pa poslužujem dejstva, da v teh primerih
izobrazba deluje v dveh smereh. V prvi smeri se navezuje na okrepitveni faktor za
organizacijo, v drugi pa služi kot promocijsko gradivo za lastne podpornike organizacije
in tudi širšo javnost.
Drugo hipotezo sem si zastavil glede na to, ali se posamezniki za storitev terorističnega
dejanja odločijo prostovoljno. Oblikoval sem jo na tem, da se ne odločijo prostovoljno
sami. Objektivno gledano, je na dogodke, ki smo jim priča v današnjih dneh, mogoče
31
pripisati manjšo mero upravičenih razlogov za storitev tovrstnih dejanj. Toda to nas ne
pripelje do tega, da lahko trdimo, da bi se posameznik odločil prostovoljno za storitev
dejanja.
Med strokovnjaki s tega področja velja ugotovitev, da prihodnje teroriste predhodno že
izberejo verski vodje. Verski voditelji tako izberejo tak kader, ki – misleč za vero –
opravi samomorilsko akcijo. V večini primerov ta selekcija ne predstavlja ovir, saj goreča
vera predstavlja dolžnost pravega muslimana. Zato tukaj ne gre obsojati samo storilcev
zaradi okrutnega dejanja, ampak se razlogi skrivajo v manipulacijah in napačnih
radikalnih interpretacijah vodij. Tudi zaradi povezave nasilja z vero islama in videnja
zahodnega sveta na temo islama je manipulacija lažja.
Zaradi tega drugo hipotezo potrjujem in vidim tovrstni pojav novačenja kot neustavljivo
dejanje zaradi koristi drugih. V tem kontekstu pravzaprav tudi ni težko predvideti
naslednje žrtve manipulacij in posledično žrtve terorističnih dejanj.
Terorizem je zamenjal velike vojne v modernem svetu. Svetovna javnost do zdaj še ni
našla pravilnega odgovora na vprašanje, kako ravnati s terorizmom. V zdajšnjem času je
islamski terorizem v ospredju, temelji na fanatizmu in napačni interpretaciji Korana.
Težava je v tem, da skušajo zahodne države ustvariti svet po svojem videnju. Odpor je v
tem primeru logičen odgovor. Medtem ko bijejo vojno proti terorizmu, lahko države
žrtvujejo tisto, kar naj bi morale braniti, to je demokracijo.
O ameriškem vplivu na Evropo je bilo že veliko napisanega in se strinjam, da se v tem
skriva del resnice. Če se osredinimo na zloglasno ameriško politiko vojne proti terorizmu,
se ne oddaljimo daleč od dejstva, da je bila širša javnost zmanipulirana. Žal pa nam
pogled skozi prizmo političnih dogodkov poda le delen odgovor na to, ali terorist stori
dejanje zaradi religije ali politike.
Tako pridemo do zadnje hipoteze, ki se je glasila, da posameznikom religija narekuje
teror do nevernikov oziroma zahodnih držav. Dejstvo je, da se politika in religija
prepletata vse od nastanka večjih imperijev.
32
Po pregledu podatkov iz zgodovinskih dogodkov opazimo, da so se teroristične skupine
za zagotovitev svojih zahtev posluževale vseh vrst terorističnih taktik. Kljub temu pa se
skozi obdobja spreminjajo politike držav, vključno s politiko pogajanja s teroristi. Znana
je politika ZDA v tem kontekstu, ki zajema načelo, da se vlada Združenih držav Amerike
ne pogaja s teroristi.
Skladno s politikami držav pa se spreminjajo tudi politike terorističnih skupin. Še pred
dvema desetletjema je bil namreč za skupine značilen način, ki je težil k izpolnitvam
političnih zahtev. Primeri so se navezovali na ugrabitve letal ter posledično na zahteve o
umiku »okupatorskih sil« in izpustitvi »borcev za svobodo«.
Menim, da je bila potrebna sprememba na tem področju s strani terorističnih organizacij
nujna, ker so uvideli, da pri zahtevah ne bodo uspešni. To pa predvsem zato, ker se
politike držav v večini nagibajo k temu, da se ne pogajajo s teroristi.
Uporaba cenejših taktik, ki vključuje manj vodstveno-organizacijskega dela, pa je
pripeljala svetu samomorilske bombne napade. Tovrstni napadi pridejo nepričakovano in
ne vključujejo nobenih pogajanj. Posledice so hujše, kar je še pomembnejše, pa je to, da
ustvarijo vzdušje, ki se nagiba na to, da ni kraja, kjer tovrstna taktika ni uspešna.
Religija lahko le delno narekuje nasilje do nevernikov, to pa takrat, ko je ogrožena. S tega
vidika je ta hipoteza relativna in jo lahko le delno potrdim. Žal pa v tem kontekstu služi
kot odlično orodje v rokah terorističnih organizacij. Zato je potreben širši pogled na
religijo islama; iz tega kroga je treba izločiti fundamentalistične vodje, katerim tovrstna
taktika novačenja in manipuliranje predstavljata edino rešitev iz krize Bližnjega vzhoda.
33
7 LITERATURA
Ali, T. (2002). Spopad fundamentalizmov: križarstvo, džihad in modernost. Ljubljana:
Znanstveno in publicistično središče.
Ardila, R. (2002). The Psychology of the Terrorist: Behavioral Perspectives. V Stout, C.
E. (ur.) (2002), The Psychology of Terrorism: A Public Understanding (str. 9–16).
Westport: Praeger Publishers.
Arnejčič, B. (2006). Psihologija terorizma. Slovenska vojska, 14(18), 24–25.
Arnejčič, B. (2007). Psihološki profil terorista samomorilca. Slovenska vojska, 15(6), 24–
26.
Bodansky, Y. (2002). Mož ki je napovedal vojno Ameriki in korenine islamskega
terorizma. Ljubljana: Orbis.
Borum, R. (2004). Psychology of terrorism. Tampa: University of South Florida.
Čebron, U. L. (2002). Plodna tla za terorizem. V Jezernik, B. (ur.) (2002), Besede terorja:
Medijska podoba terorja in nasilja (str. 153–164). Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Čuček, J. (1981). Terorizem. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Daly, S. in Gerwehr, S. (2006). Al Qaida: Terrorist Selection and Recruitment. V
National Security Research Division (73–89). Santa Monica: RAND Corporation.
Donovan, M. (2002). In the Spotlight: Hezbollah (Party of God). Pridobljeno 10. 4. 2010
s spletne strani Center for Defense Information,
http://www.cdi.org/terrorism/hezbollah.cfm.
34
Falk, R. A. (1990). Revolutionares and Functionaries: The Dual Face of Terrorism. V
Kegley, C. W. (ur.) (1990), International Terrorism: Characteristic, Causes, Controls
(str. 39–44). New York: St. Martin's Press.
Feldman, N. (2006). Why Not Talk? Pridobljeno 14. 5. 2010 s spletne strani Council on
Foreign Relations, New York, http://www.cfr.org/publication/11563/why_not_talk.html.
Fossati, M. (2005). Terorizem in teroristi. Ljubljana: Sophia.
Frank, A. (2005). So samomorilski napadalci res verski fanatiki? O razumevanju
samomorilskih napadov. Revija za humanistične in družbene znanosti, 7(2), 117–133.
Griset, P. L. in Mahan, S. (2003). Terrorism in perspectives. Thousand Oaks, London,
New Delhi: Sage.
Harmon, C. C. (2008). Terrorism Today. Abingdon, New York: Routledge.
Hibbert, A. (2002). Terrorism. London: Franklin Watts.
Holguin, J. (2004). 16 Dead In Israel Bus Bombs. Pridobljeno 10. 8. 2010 s spletne strani
http://www.cbsnews.com/stories/2004/09/01/world/main639984.shtml.
Jabbour, N. T. (1994). Islamic Fundamentalism: Implications for Missions. International
Journal of Frontier Missions, 11(2), 81–86.
Jenkins, B. M. (1990). International Terrorism: The Other World War. V Kegley, C. W.
(ur.) (1990), International Terrorism: Characteristic, Causes, Controls (str. 27–38). New
York: St. Martin´s Press.
Johnson, T. A. (2009). The War on Terrorism: A Collision of Values, Strategies and
Societies. Boca Raton: CRC Press.
Kaplan, E. (2006). Tracking Down Terrorist Financing. Pridobljeno 9. 7. 2010 s spletne
strani Council on Foreign Relations, New York,
http://www.cfr.org/publication/10356/tracking_down_terrorist_financing.html#p2.
35
Kranjc, D. in Kanop, M. (2002). Odnosi med muslimani in drugače verujočimi. V
Jezernik, B. (ur.) (2002), Besede terorja: Medijska podoba terorja in nasilja (str. 189–
213). Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Kurth, A. (2004). Terrorist Attacks by Al Qaeda. Pridobljeno 20. 7. 2010 s spletne strani
http://www.fas.org/irp/crs/033104.pdf.
Martin, G. (2003). Understanding Terrorism: challenges, perspectives, and issues.
Thousand Oaks, London, New Delhi: Sage.
McCauley, C. (2002). Psychological Issues in Understanding Terrorism and the Response
to Terrorism. V Stout, C. E. (ur.) (2002), The Psychology of Terrorism: Theoretical
Understandings and Perspectives (str. 3–30). Westport: Praeger Publishers.
Mole, M. (2003). Muslimanski Mistiki. Ljubljana: Kud Logos.
Musallm, A. A. (2005). From Secularism to Jihad: Sayyid Qutb and the Fundations of
Radical Islamism. Westport: Praeger Publishers.
O'Loughlin, T. in Walker, P. (2009). US prepares deal to end Gaza assault. Pridobljeno 5.
8. 2010 s spletne strani http://www.guardian.co.uk/world/2009/jan/17/gaza-israel-attacks-
ceasefire.
Pavič, L. (2009). Terorizem smo ljudje: kako razumeti sodobni samomorilski terorizem.
Radovljica: Didakta.
Pilisuk, M. in Wong, A. (2002). State Terrorism: When the Perpetrator Is a Government.
V Stout, C. E. (ur.) (2002), The Psychology of Terrorism: Clinical Aspects and Responses
(str. 105–132). Westport: Praeger Publishers.
Rantissi killing: World reaction. (18. 4. 2004). Pridobljeno 15. 6. 2010 s spletne strani
http://news.bbc.co.uk/2/hi/middle_east/3635907.stm.
Shawn, M. (2004). Hezbollah TV. Pridobljeno 5. 8. 2010 s spletne strani
http://97.74.65.51/readArticle.aspx?ARTID=13110.
36
Shyovitz, D. (1993). Rabbi Meir Kahane. Pridobljeno 23. 6. 2010 s spletne strani
American-Israeli Cooperative Enterprise, Alabama,
http://www.jewishvirtuallibrary.org/jsource/biography/kahane.html.
Silke, A. (2003). Terrorists, victims and society: psychological perspectives and its
consequences. Chichester: Wiley, cop.
Starr, B., Vause, J. in Mills, A. (2006). Israeli warplanes hit Beirut suburb. Pridobljeno
17. 6. 2010 s spletne strani
http://edition.cnn.com/2006/WORLD/meast/07/13/mideast/index.html.
Sutton, P. in Vertigans, S. (2005) Resurgent Islam: a sociological approach. Cambridge:
Polity press.
Umek, P. in Areh, I. (2001). Osebnostne značilnosti teroristov. Varstvoslovje, 3(4), 247–
253.
Wikinson, P. (2001). Terrorism versus Democracy: The Liberal State Response. London:
Frank Cass Publishers.
Wurmser, M. (2001). The Roots of Islamic Radicalism. Pridobljeno 16. 8. 2010 s spletne
strani Hudson Institute, Washington,
http://www.hudson.org/index.cfm?fuseaction=publication_details&id=1084.
Youssef A. E. (2005). Hamas: A Further Exploration of Jihadist Tactics. Strategic
Insights, 4(9), 1–12.
Zanotti, J. (2009). Israel and Hamas: Conflict in Gaza. Pridobljeno 10. 7. 2010 s spletne
strani Congressional Research Service, Italija,
http://italy.usembassy.gov/pdf/other/R40101.pdf.
37
DELOVNI ŽIVLJENJEPIS KANDIDATA
Rojen sem 22. 5. 1986 v Trbovljah, odraščal pa sem v Zagorju ob Savi. Osnovno šolo
sem obiskoval v Litiji, nato pa nadaljeval šolanje na Srednji trgovski šoli v Zagorju. Po
uspešno opravljeni maturi sem pridobil naziv ekonomski tehnik.
Sledil je vpis na Fakulteto za varnostne vede, kjer sem pridobil različna znanja. V okviru
mednarodne izmenjave sem uspešno končal tudi šolanje v tujini.
Do zdaj sem opravljal različna dela s področja administracije in fizičnih del. Veselje do
dela mi predstavlja izdelava lesarskih izdelkov.
38
IZJAVA O AVTORSTVU
Spodaj podpisani Sašo Žurga z vpisno številko 07060026, rojen 22. 5. 1986 v Trbovljah,
sem avtor diplomskega dela z naslovom Teror v imenu religije.
S svojim podpisom zagotavljam, da:
� je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;
� sem poskrbel, da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v
predloženem delu, navedena oz. citirana skladno s fakultetnimi navodili;
� sem poskrbel, da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v
seznamu virov, ki je sestavni element predloženega dela in ki je zapisan skladno s
fakultetnimi navodili;
� sem pridobil vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v
predloženo delo, in sem to tudi jasno zapisal v predloženem delu;
� se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del v obliki citata ali v obliki
skoraj dobesednega parafraziranja ali v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje
predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih
pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleže tudi ukrepom Fakultete za
varnostne vede v skladu z njenimi pravili;
� se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo
delo in za moj status na Fakulteti za varnostne vede.
V Ljubljani, 8. 9. 2010 Sašo Žurga