univerza v mariboru - core.ac.uk · obveščevalni sistem cerkve je izredno razvejan, podvrţen...
TRANSCRIPT
Univerza v Mariboru
Fakulteta za varnostne vede
DIPLOMSKO DELO
Obveščevalna dejavnost Cerkve
Nejc Fistrovič
Junij, 2009 Mentor: mag. Marjan Miklavčič
KAZALO
1. UVOD .................................................................................................................................. 7
2. METODOLOŠKI PRISTOP ........................................................................................... 8
2.1. PREDMET IN CILJ DIPLOMSKE NALOGE ........................................................ 8
2.2. OPREDELITEV HIPOTEZE .................................................................................... 8
2.3. UPORABLJENE METODE DRUŢBOSLOVNEGA RAZISKOVANJA ............ 9
3. OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV ................................................................. 10
3.1. OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST ........................................................................ 10
3.2. OBVEŠČEVALNA SLUŢBA ................................................................................ 10
3.3. OBVEŠČEVALNI CIKLUS ................................................................................... 11
3.4. VOHUNSTVO ......................................................................................................... 13
3.5. NAČINI ZBIRANJA PODATKOV ....................................................................... 13
4. KRONOLOGIJA CERKVE .......................................................................................... 15
5. INKVIZICIJA .................................................................................................................. 21
6. BOŢJE DELO .................................................................................................................. 28
6.1. USTANOVITEV OPUSA DEI ............................................................................... 28
6.2. RAZMAH ORGANIZACIJE .................................................................................. 29
6.3. OPUS DEI KOT TAJNA SLUŢBA ....................................................................... 33
6.4. FINANCIRANJE ORGANIZACIJE ...................................................................... 35
6.5. UDAR V VATIKANU ............................................................................................ 36
6.6. KANONIZACIJA USTANOVITELJA .................................................................. 37
6.7. ORGANIZIRANOST OPUSA DEI........................................................................ 38
6.8. OPUS DEI DANES ................................................................................................. 39
6.9. OPUS DEI V SLOVENIJI ...................................................................................... 40
7. VZPOREDNICE MED OBVEŠČEVALNIM SISTEMOM CERKVE IN
OBVEŠČEVALNIM SISTEMOM DRŢAV ................................................................... 42
8. VREDNOTENJE HIPOTEZ ......................................................................................... 45
9. ZAKLJUČEK .................................................................................................................. 46
10. VIRI IN LITERATURA............................................................................................... 47
KAZALO TABEL
Diagram 1 – Obveščevalni ciklus ......................................................................................... 12
Diagram 2 - Shematski prikaz organiziranosti Opusa Dei.................................................38
Diagram 3 – Deleţ članov Opusa Dei po kontinentih v odstotkih ..................................... 40
5
POVZETEK
Rimskokatoliška Cerkev kot organizacijska tvorba obstaja ţe dve tisočletji, kar je mnogo dlje
kot katerakoli drţava ali organizacija na svetu. Njen obstoj je bil skozi zgodovino večkrat
ogroţen, vendar se je uspešno ohranila vse do danes, zahvaljujoč tudi njenemu dobremu in
učinkovitemu obveščevalnemu sistemu. Razvoj avtonomnega pravnega reda (Kanonsko
pravo) in organizirana obveščevalna dejavnost predstavljata osnovni temelj uspešnega
delovanja organizacije, ki se skozi tisočletje svojega delovanja ohranjala v prvotni
organizacijski obliki.
Inkvizicija in njeno obdobje predstavlja najtemnejši del cerkvene zgodovine, v katerem je
Cerkev s pomočjo ogromnega in dobro organiziranega obveščevalnega aparata in razvoja
obveščevalne dejavnosti lahko sistematično preganjala in iztrebljala drugače misleče ter
ohranjala svojo moč in bogastvo. Obveščevalni sistem Cerkve je izredno razvejan, podvrţen
redu, predvsem pa tajnosti svojega organiziranja in delovanja. Obveščevalno dejavnost
Cerkve v sodobnem času zaznamuje predvsem delo skrivnostne papeţeve osebne prelature
Opus Dei, katero mnogi avtorji različnih knjig in člankov označujejo za nekakšno
obveščevalno sluţbo, ki se pri izvajanju obveščevalne dejavnosti posluţuje vseh oblik
sredstev, katera največkrat grobo kršijo človekove pravice in svoboščine ali posegajo vanje z
nedovoljenimi sredstvi.
Obveščevalna dejavnost Cerkve ima v temelju skupni imenovalec delovanja in organiziranja
obveščevalnega sistema kot obveščevalni sistemi drţav, kateri ji omogoča obveščevalno
obvladovanje prostora in posledično s tem njeno delovanje in ohranjanje.
Ključne besede: Cerkev, obveščevalna dejavnost, Opus Dei, inkvizicija
6
CHURCH'S INTELLIGENCE GATHERING ACTIVITIES
ABSTRACT
The organisation known as the Roman Catholic Church has determinatevly endured over the
last two thousand years thus outlasting all countries and organisations of the West. While its
existance has been threathened a number of times over the course of years, the Church
survived due to its well established and effective intelligence.
The formulation of an internal ecclesiastical law known as the Canon law and of organised
intelligence gathering activities were the base for the welbeing of Church's endeavor in its
primal form of organisation.
The Inquisition period represents one of the darkest of Church's times. The great and well
organised intelligence apparatus and the establishment of intelligence gathering activities of
that time provided the means to a systematic oppression of its opposition and allowed its
wealth and power to endure. The intelligence apparatus employed by the Church is very
systematic (organised into subdevisions), command abiding and secretive in its operation.
The apparatus in its present form has been marked by a clandenstine section Opus Dei,
described by many authors to serve as an intelligence agency itself. The operating
methodology of Opus Dei is believed to include all forms of intelligence extraction, even
those that violate human rights and freedoms.
Church's intelligence gathering activities have, in their foundation, a common identifier in
operation and organisation of the intelligence apparatus similar to that of national intelligence
agencies. This has given the opportunity to Church to comprehend the change and endure in
the changing world of two millenia.
Keywords: Church, Church's intelligence gathering activities, Opus Dei, Inquisition
7
1. UVOD
Cerkev je ţe stoletja pomemben akter v tako v mednarodni politiki, kot tudi v politikah
posameznih drţav. Za svoje delovanje na toliko različnih področjih pa potrebuje kvalitetne in
urejene informacije. Kajti imeti prave informacije pomeni imeti moč in tega se Cerkveni vrh
dobro zaveda ţe vrsto stoletij. Za ta namen torej mora obstojati neka sluţba, ki pomaga
Cerkvi širiti svoj vpliv tako v smislu širitve Rimskokatoliške vere po svetu in s tem
posledično pridobivanju novih vernikov, kot tudi nuditi podporo Vatikanu pri njegovi
mednarodni diplomaciji.
Vatikan ni le mednarodnopravni subjekt, temveč je tudi sedeţ svetovne organizacije ali
gibanja Rimskokatoliške vere in je kot tak moralna avtoriteta milijonom ljudi po celem svetu.
In prav zato je njegova vloga v mednarodni skupnosti še kako pomembna.
Cilj tega diplomskega dela je tako poiskati obveščevalno oz. varnostno sluţbo, ki nudi
podporo temu ogromnemu aparatu, jo predstaviti, ter opisati njeno delovanje.
To vsekakor predstavlja svojevrsten izziv, saj na področju obveščevalne dejavnosti Cerkve ni
dostopnih veliko pisnih virov in literature. Rimskokatoliška cerkev namreč vloţi veliko truda
v to, da njihove skrivnosti ostanejo skrite pred laično javnostjo. Dostop do njih je omogočen
le peščici izbrancev, od katerih si redkokdo upa izdati zaupanje Cerkve in deliti njene
najglobje skrivnosti še s kom. Celotna tematika je zato zavita v tančico skrivnostnosti, kar
predstavlja le še dodaten izziv raziskovalcu.
Diplomsko delo tako ţeli s študijo mnoţice karseda različnih virov in literature, povezane s
Cerkvijo na splošno, priti do konkretnih zaključkov na področju obveščevalne dejavnosti te
ogromne organizacijske tvorbe.
8
2. METODOLOŠKI PRISTOP
2.1. PREDMET IN CILJ DIPLOMSKE NALOGE
Predmet diplomske naloge je obveščevalna dejavnost Rimskokatoliške cerkve ter vpliv te
organizacije na delovanje drţavnih, političnih in gospodarskih institucij po svetu tako v
preteklosti kot tudi v sedanjosti. Tekom diplomske naloge bom skušal najprej dokazati obstoj
določenih struktur znotraj Cerkve in v primeru, da ga potrdim, predstaviti delovanje le-teh ter
tudi na različnih primerih pokazati, da gre pri njihovem delovanju ne le za lobiranje, temveč
tudi za obveščevalno-varnostno dejavnost. Za vodilo pri pisanju diplomskega dela sem si
zato postavil naslednje cilje:
- predstaviti Rimskokatoliško cerkev, njeno zgodovino ter vlogo v svetu nekoč in
danes;
- poiskati in predstaviti organizacije znotraj Cerkve, katerih delovanje bi lahko bilo
zanimivo z vidika proučevanja obveščevalne dejavnosti Cerkve;
- na kratko predstaviti zgodovino Rimskokatoliške cerkve od njenega nastanka do
danes;
- podrobneje predstaviti dele cerkvene zgodovine, ki so v neposredni povezavi s
proučevanjem te institucije z vidika tematike diplomskega dela.
2.2. OPREDELITEV HIPOTEZE
V diplomski nalogi bom izhajal iz naslednje hipoteze:
Rimskokatoliška cerkev ima močan obveščevalni sistem, ki podpira obstoj cerkve kot
organizacije.
9
2.3. UPORABLJENE METODE DRUŢBOSLOVNEGA RAZISKOVANJA
Za izdelavo diplomske naloge bom uporabil naslednje metode druţboslovnega raziskovanja:
- analizo pisnih virov; pri analizi vrste pisnih virov, ki govorijo o cerkvi kot naddrţavni
instituciji, o organiziranih strukturah znotraj Rimskokatoliške cerkve, ki se ukvarjajo
z obveščevalno oziroma varnostno dejavnostjo, ter o Cerkvi in njenem razvoju skozi
zgodovino;
- deskriptivno metodo; pri razlagi pojmov s področja obveščevalne dejavnosti in
obveščevalne sluţbe ter pri kratki predstavitvi zgodovine Cerkve od njenega nastanka
do danes;
- primerjalno metodo; pri primerjavi cerkvenega obveščevalnega sistema z
obveščevalnimi sistemi, ki jih najdemo znotraj drţavnih institucij.
10
3. OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV
3.1. OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST
Obveščevalna dejavnost je zelo širok pojem. Razdelimo jo glede na način zbiranja podatkov.
Tako poznamo obveščevalno dejavnost v širšem smislu ter obveščevalno dejavnost v oţjem
smislu. Poleg delitve po načinu zbiranja podatkov lahko obveščevalno dejavnost razdelimo
tudi glede na naloge in namen uporabe ter glede na to, kje se obveščevalna dejavnost izvaja
oziroma uporablja. Na ta način se obveščevalna dejavnost deli na posamezne zvrsti, in sicer
obveščevalno zvrst, protiobveščevalno zvrst, varnostno zvrst in vojaško zvrst. (Šaponja,
1999)
V diplomski nalogi se bom omejil zgolj na obveščevalno dejavnost v oţjem smislu, ki jo
lahko opredelimo kot dejavnost pridobivanja, analiziranja in vrednotenja tajnih podatkov,
načeloma pa jo izvajajo specializirane drţavne institucije, imenovane obveščevalne sluţbe, ki
imajo posebna zakonsko določena pooblastila, ki jim omogočajo tajno zbiranje podatkov.
Lahko bi rekli, da gre pri obveščevalni dejavnosti v širšem smislu za institucionalizirano,
organizirano pridobivanje podatkov.
»Obveščevalna dejavnost je torej proces, ki zajema zbiranje in analitično obdelavo surovih
podatkov ter izdelavo celovitega obveščevalnega izdelka, ki ga uporabnik potrebuje pri
oblikovanju in sprejemanju odločitev na drţavniškem, političnem, gospodarskem in
varnostnem področju.« (Šaponja, 1999 : 9)
3.2. OBVEŠČEVALNA SLUŢBA
Pojem obveščevalna sluţba še danes ni povsem enoten in jasen, saj so avtorji, ki se ukvarjajo
s problematiko obveščevalnih sluţb, različnih mnenj. Za samo razumevanje pojma
obveščevalna sluţba je najprimernejša razlaga po Markoviću, ki pravi: »Obveščevalna
sluţba je poseben organ (aparat) drţave, katere prednostni cilji so zbiranje, analiziranje in
ocenjevanje obveščevalnih podatkov in spoznanj o drugih drţavah, njihovem vojaškem in
ekonomskem potencialu, političnem stanju in namerah ter znanstvenih dognanjih. Nosilcem
11
oblasti daje dolgoročne ocene in predvidevanja ter odgovore na niz vprašanj, ki so pomembni
za strateško vodenje politike. Torej obveščevalna sluţba ni samo aparat za zbiranje tajnih
podatkov, temveč zbrane podatke tudi analizira, ocenjuje in nosilcem drţavne oblasti daje
konkretna priporočila za vodenje politik.« (Purg, 2002 : 16)
3.3. OBVEŠČEVALNI CIKLUS
Pojem obveščevalnega ciklusa lahko v najširšem smislu opredelimo kot rezultat zbiranja,
analiz, zdruţevanja in interpretacije vseh razpoloţljivih podatkov, ki zadevajo enega ali več
vidikov tuje drţave oziroma operativnega področja, ki je neposredno ali posredno pomembno
za načrtovanje. Sestavljen je iz petih zaporednih faz, ki si sledijo in se ponavljajo v ciklih.
Te faze so:
• Načrtovanje in usmerjanje zajema management celotnega postopka pridobivanja
obveščevalnih podatkov – od identifikacije potrebe po podatkih do izročitve obveščevalnega
izdelka naročniku. V okviru strateškega načrta se opredelijo cilji in objekti obveščevalnega
delovanja, z operativnim načrtom pa se določijo podrobnosti (kje, zakaj, kako ...).
• Zbiranje podatkov zajema pridobivanje surovih izdelkov, iz katerih se nato izdela končni
obveščevalni podatek. Ta postopek v grobem zajema zelo različne oblike zbiranja podatkov
med katere sodijo javni viri, elektronski mediji, fotografiranje ter človeški viri, obstajajo pa
tudi posebne metode in oblike zbiranja podatkov kot so tajno sodelovanje, odkup podatkov in
predmetov ter zbiranje s tehničnimi sredstvi (npr. s pomočjo satelitov in letal, nadzor
telekomunikacijskih sredstev, nadzor pisemskih pošiljk, prisluškovanje v prostoru, tajno
sledenje in opazovanje, tajno tonsko in foto dokumentiranje).
• Obdelava podatkov se nanaša na spremembo ogromne količine podatkov v obliko, ki je
primernejša za izdelavo obveščevalne informacije in zajema prevajanje, dekodiranje ter
sortiranje podatkov tako po vsebini kot količini.
• Analiziranje podatkov pomeni spremembo osnovne informacije v končni obveščevalni
podatek, pri čemer se vse razpoloţljive podatke integrira, poleg tega pa se jih lahko tudi
interpretira in oceni.
12
• Posredovanje uporabniku pomeni distribucijo in izročitev končnega obveščevalnega
podatka uporabnikom oziroma tistim, ki so sproţili postopek zbiranja informacij.
(Purg, 2002)
Diagram 1 – Obveščevalni ciklus
načrtovanje in
usmerjanje
analiziranje podatkov
posredovanje uporabniku
zbiranje podatkov
obdelava podatkov
13
3.4. VOHUNSTVO
Moţno ga je definirati kot “ovrednoteno informiranje, ki je pogosto tudi temelj za nacionalna
odločanja” (The new encyclopedia Britannica, 1992 : 717). Prvotno je imelo vohunstvo oţji
pomen, kot ga ima danes, ker metode in sredstva pridobivanja podatkov niso bila tako
razvita. Vohunstvo ima danes dva pomena, in sicer:
politični, ki vohunstvo opredeljuje kot dejavnost, s katero se skuša priti do podatkov o
dejstvih, ki jih nekdo skriva (posameznik, ustanova, drţava), in
pravni, ki vohunstvo opredeljuje kot kaznivo dejanje (358. člen KZ)
358. člen kazenskega zakonika pravi:
(1) Kdor sluţi tuji drţavi ali tuji organizaciji ali njenemu agentu tako, da
zbira zaupne vojaške, gospodarske ali uradne podatke ali dokumente, ali
jim sporoči, ali izroči, ali jim omogoči, da pridejo do njih, se kaznuje z
zaporom od enega do osmih let.
(2) Kdor v škodo Republike Slovenije ustvari za tujo drţavo ali tujo
organizacijo obveščevalno sluţbo, ali jo vodi, se kaznuje z zaporom
najmanj treh let.
(3) Kdor stopi v tujo obveščevalno sluţbo iz prejšnjega odstavka, ali podpira
njeno delo, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
(Kazenski zakonik, 2004)
Vohunstvo je oţji pojem od obveščevalne dejavnosti in predstavlja 10 do 20 odstotni deleţ
le-te. (Purg, 1995)
3.5. NAČINI ZBIRANJA PODATKOV
HUMINT
Beseda HUMINT je sestavljenka angleških besed HUMan INTelligence in se nanaša na
zbiranje informacij s pomočjo medosebnih stikov. NATO je HUMINT definiral kot način
zbiranja obveščevalnih podatkov s pomočjo človeških virov. Navadno se za takšen način
zbiranja podatkov uporabljajo metode, kot so npr. zasliševanja in razgovori z osebami, za
14
katere domnevamo, da posedujejo relevanten obveščevalni podatek (Wikipedia, 20. 3. 2009).
Vladimir Šaponja je HUMINT opisal kot disciplino zbiranja podatkov z uporabo človeških
izvorov. Človek lahko prinaša tajne podatke (vohunstvo) lahko pa tudi javne. (Šaponja,
1999)
SIGINT
Beseda SIGINT je sestavljenka iz angleških besed SIGnals INTelligence in se nanaša na
zbiranje informacij s pomočjo tehničnih sredstev. Šaponja je SIGINT opredelil kot
disciplino, ki s tehničnimi sredstvi zbira vse podatke in jih prenaša v obliki različnih signalov
oziroma elektromagnetnih valovanj. (Šaponja, 1999)
SIGINT lahko razdelimo na več poddisciplin, ki oţje opredeljujejo to zelo široko področje
zbiranja podatkov. Znotraj SIGINT-a torej ločimo med COMINT-om (COMmunication
INTelligence), pri katerem zbiramo podatke le s prisluškovanjem telekomunikacijam
(telefoni, radijske naprave, računalniške komunikacije), ELINT-om (ELectronic
INTelligence), pri katerem se odkriva in spremlja delovanje naprav, ki niso namenjena
komunikaciji, njihovo delovanje pa vseeno pomeni, da nekdo izvaja določene aktivnosti. Gre
za naprave, katerih delovanje nam pove, da določena drţava izdeluje atomsko oroţje ali
druga sredstva za mnoţično uničevanje ali da pripravlja neko sovraţno delovanje, kjer moti
telekomunikacije ali druga elektronska sredstva. Tretja večja poddisciplina SIGINT-a pa je
tako imenovani RADINT (RADar INTelligence), ki je specializirana tehnična disciplina, ki z
uporabo radarjev ugotavlja in spremlja nasprotnikove aktivnosti. (Šaponja, 1999)
OSINT
Gre za dokaj mlado disciplino zbiranja podatkov, ki se je razvila kot posledica vse večjega
razvoja telekomunikacijskih moţnosti, ki so prej nedostopne podatke naredile dostopne. Gre
za zbiranje informacij iz javno dostopnih virov. Beseda OSINT je okrajšava angleške
besedne zveze Open Source INTelligence. Šaponja je OSINT opredelil kot zbiranje podatkov
iz elektronskih medijev, računalniških baz podatkov in različnih računalniških omreţij, tiska,
literature in podobno. (Šaponja, 1999)
15
4. KRONOLOGIJA CERKVE
I. CERKVENI ZAČETKI
(za večino letnic v I. in II. poglavju velja, da so samo pribliţne)
30 Kriţanje jezusa iz Nazareta
35 Pavlova spreobrnitev
48 Koncil apostolov v Jeruzalemu
56-60 Pavlovo ujetništvo in njegova usmrtitev v Rimu
64-66 Prva preganjanja kristjanov pod cesarjem Neronom (usmrtitev Petra?)
70 Zavzetje Jeruzalema in uničenje drugega templja
II. STARA KATOLIŠKA CERKEV
81-96 Drugo preganjanje kristjanov pod cesarjem Domicijanom
III. KATOLIŠKA CERKEV CESARSTVA
313 Cesar Konstantin uveljavi versko svobodo
325 Cesar Konstantin postane absolutni vladar
Prvi ekumenski koncil v Nikeji
381 Cesar Teodozij Veliki razglasi katoliški nauk za drţavno vero in
kasneje prepove vse poganske kulte
Drugi ekumenski koncil v Konstantinoplu
395 Teodozij umre, rimsko cesarstvo se razdeli na vzhodni in zahodni del
431 Tretji ekumenski koncil v Efezu
16
IV. PAPEŠKA CERKEV
440-461 Papeţ Leon Veliki
451 Četrti ekumenski koncil v Kalcedonu
476 Propad zahodnorimskega cesarstva
492-496 Papeţ Gelazij I.
527-565 Cesar Justinijan
590-604 Papeţ Gregor Veliki
622 Začetek štetja po islamu
800 Kronanje Karla Velikega v Petrovi cerkvi
858-867 Papeţ Nikolaj I.
1046 Vladar Henrik III. odstavi tri med seboj tekmujoče papeţe
V. RAZKLANA CERKEV
1049-1054 Papeţ Leon IX.
1054 Razcep med Rimom in konstantinopelsko cerkvijo
1073-1085 Papeţ Gregor VII.
1095 Papeţ Urban II. pozove k prvemu kriţarskemu pohodu
17
1198-1216 Papeţ Inocenc III.
1202-1204 Četrti kriţarski pohod, ropanje Konstantinopla
1209 Srečanje Inocenca III. in Franičška Asiškega
1215 Četrti lateranski koncil
1225-1274 Tomaţ Akvinski
1294-1303 Papeţ Bonifacij VIII.
1309-1376 Papeţi v izgnanstvu v Avignonu
1378-1417 Zahodni razkol; dva, nato celo trije papeţi
1414-1418 Koncil v Konstanci
Usmrtitev Jana Husa
VI. REFORMACIJA ALI PROTIREFORMACIJA?
1483-1546 Martin Luter
1517 Luter v Wittembergu objavi 95 kritičnih tez o trgovini z odpustki
1520 Lutrovi veliki programski spisi
1521 Papeţ Leon X. izobči Lutra
1484-1531 Huldrych Zwingli
1509-1564 Jean Calvin
18
1935 Calvin objavi Institution Religionis Christianae
1935 Book of Common Prayer anglikanske cerkve
1534-1549 Papeţ Pavel III.
1545-1563 Tridentinski koncil
1618-1648 Tridesetletna vojna
1648 Vestfalski mir
VII. KATOLIŠKA CERKEV PROTI MODERNOSTI
1633 Galileo Galilei se zagovarja pred inkvizicijo
1678 Zaplemba Kritične zgodovine Stare zaveze Richarda Simona
1781 Immanuel Kant izda Kritiko čistega uma
1789 Francoska revolucija
Deklaracija o človekovih pravicah
1792 Septembrske usmrtitve
1797-1798 Odprava cerkvene drţave
1799 Napoleonov drţavni udar
1814-1815 Dunajski kongres in obnovitev cerkvene drţave
1848 Revolucije zajamejo Evropo
Komunistični manifest
19
1846-1878 Papeţ Pij IX.
1854 Dogma o brezmadeţnem spočetju Marije
1864 Vatikan izda Syllabus modernih zmot
1869-1870 Prvi vatikanski koncil; razglasitev sodne vrhovnosti in nezmotljivosti
papeţa
VIII. SEDANJOST KATOLIŠKE CERKVE
1878-1903 Papeţ Leon XIII.
1903-1914 Papeţ Pij X.
1910 Obvezna »Prisega proti modernizmu« za vse duhovnike
1914-1918 Prva svetovna vojna
1914-1922 Papeţ Benedikt XV.
1922-1939 Papeţ Pij XI.
1929 Lateranska pogodba z Mussolinijem
1933 Konkordat s Hitlerjem
1939-1945 Druga svetovna vojna, holokavst
1939-1958 Papeţ Pij XII.
20
1950 Dogma o Marijinem vnebovzetju
Enciklika Humani Generis zoper zablode časa
1958-1963 Papeţ Janez XXIII.
1962-1965 Drugi vatikanski koncil
1963-1978 Papeţ Pavel VI.
1967 Enciklika Sacerdotalis coelibatus o obveznem celibatu
1968 Enciklika Humanae vitae zoper preprečevanje nosečnosti
1978 Tridesetdnevna vladavina papeţa Janeza Pavla I. (Albino Luciani)
1978-2005 Papeţ Janez Pavel II. (Karol Wojtyla)
1981 Papeţ imenuje za prefekta Kongregacije za doktrino vere kardinala
Josepha Aloisa Ratzingerja
2005- Kardinal Ratzinger je imenovan za papeţa, nadene si ime
Benedikt XVI.
21
5. INKVIZICIJA
Obdobje inkvizicije si po mojem mnenju zagotovo zasluţi svoj prostor v tem diplomskem
delu, saj je v tem temnem obdobju zgodovine človeštva prav sistematično zbiranje
informacij, ki ga je izvajala Cerkev preko svojih sodelavcev, pripeljalo do mnoţičnih in
sistematičnih čistk med takratno populacijo v vseh katoliških deţelah sveta. Organizirano
delovanje cerkvene inkvizicije bi brez dvoma lahko postavili ob bok totalitarnim reţimom
20. stoletja, ki so z zlorabo obveščevalnih sluţb v politične namene ohranjale svojo nadvlado.
Obstoj Cerkve je bil skozi zgodovino večkrat bolj ali manj resno ogroţen. Ob prelomu
tisočletja je največjo groţnjo krščanstvu predstavljal islam. Leta 1095 je islamska vojska
vkorakala v Jeruzalem in zavzela sveti grob, prostor, kjer je domnevno pokopan Kristus. 27.
septembra tega leta je papeţ Urban II. v svoji pridigi pozval h kriţarskemu pohodu, k vojni
za kriţ. Papeţ je v svoji pridigi obljubljal, da si bodo udeleţenci tega pohoda z ubijanjem
islamskih vernikov zagotovili boţjo milost in prostor v bliţini boţjega prestola. Z udeleţbo v
kriţarski vojni pa bi se dobremu kristjanu odpustili vsi dotedanji grehi, zaradi katerih bi se
morebiti moral cvreti v peklu. Ne glede na vse duhovne ugodnosti pa marsikateri kristjan ne
bi bil pripravljen tvegati svojega ţivljenja v imenu vere, zato je bilo obljubljenih tudi nekaj
tozemskih ugodnosti za vse kriţarje. Kriţar je bil upravičen do posesti, zemlje, ţensk in
plemiških naslovov na ozemljih, ki jih je osvojil. Lahko je plenil in si grabil bogastva,
kolikor je hotel.
To je bil začetek kriţarskih pohodov. Prvi se je končal 1099, v naslednjih dveh stoletjih jih je
sledilo še šest.
Leta 1208 je papeţ Inocenc III. kristjane pozval na nov pohod. Tokrat sovraţnik ni prihajal iz
oddaljenih deţel, ampak od znotraj. Predvsem v juţni Franciji pa tudi v drugih delih stare
celine so se izoblikovale verske ločine, ki so zavračale institucionalno krščanstvo in so se
raje pričele posvečati skromnemu duhovnemu ţivljenju po svetopisemskih načelih. Cerkvi so
predstavljale groţnjo, saj so jo obtoţevale materializma ter neupravičenega bogatenja na
račun po večini obuboţanega prebivalstva. Konec junija se je pred mestom Bezieres v juţni
Franciji zbrala vojska, ki je štela petnajst tisoč kriţarjev, da bi zavzela ter opustošila mesto, v
katerem je ţivelo znatno število katarov, pripadnikov ene izmed novoustanovljenih verskih
22
ločin. Vojski kriţarjev je poveljeval sam papeţev odposlanec cistercijanec Arnald Amaury.
Ko so ga kriţarji vprašali, kako naj razlikujejo heretike od pravovernih katoličanov, jim je
odgovoril z enim izmed zloglasnih stavkov v cerkveni zgodovini: ¨Pobijte vse, Bog bo že
prepoznal svoje!¨
Papeţ se proti heretikom ni boril le z ognjem in mečem, temveč je v njihove sredine poslal
tudi izšolane meniške rede, da bi po mirni poti prepričali prebivalstvo, ki je izgubljalo vero
predvsem v institucijo Cerkve. Eden takih, z znanjem oboroţenih meniških redov pod
posebno zaščito papeţa, so bili dominikanci, vendar jih je ljudstvo v mnogih primerih
spregledalo. V knjigi Inkvizicija avtorjev Michaela Baigenta in Richarda Leigha so
pripadnike dominikanskega reda prebivalci opisali kot »boţje odposlance, ki so si simpatije
ljudstva zapravili z vohunjenjem, ovaduštvom in organiziranjem prave tajne sluţbe« (2004 :
30). Nadalje avtorja navajata, »da so se s temi aktivnostmi izkazali kot nadvse koristni za
Cerkev. Mreţa bratov, ki so potovali po vsej deţeli, je bila kot ustvarjena za zbiranje
informacij« (Baigent, Leigh, 2004 : 30). Zaradi naštetih dejstev dominikanski red ni bil
preveč uspešen pri svoji nalogi mirnega spreobračanja napačno mislečih. Zato je 20. aprila
leta 1233 takratni papeţ Gregor IX. izdal papeško bulo, v kateri je dominikancem izrecno
poveril nalogo, da izkoreninijo herezijo. V buli je škofom napisal, da morajo v svoje škofije
sprejeti pridigarske redovnike (dominikance), katerih naloga bo preiskovanje herezije med
duhovščino. To je bil uraden začetek inkvizicije, ki pa je sprva imel pooblastila za delovanje
zgolj v svojih vrstah. Naloga dominikancev je bila torej nekakšna protiobveščevalna
dejavnost. Ker pa herezije niso širili le duhovniki, najpogostejša oblika herezije je bilo ţe
prej omenjeno katarstvo, ki velja za nekakšnega predhodnika protestantizma, temveč tudi
različni izobraţenci, ki niso pripadali duhovniškim vrstam, so pooblastila prvih inkvizitorjev
kmalu razširili tako, da so smeli po hitrem postopku na smrt obsoditi prav vsakogar. Vendar
pobijanje na smrt obsojenih takrat ni bilo tako enostavno, kot bi morda lahko sklepali. Sveto
pismo je namreč prepovedovalo prelivanje krvi, zato so se inkvizitorji znašli in spretno
izigrali zapoved, ki je to prepovedovala. Iznašli so najstrašnejšo obliko morjenja, nekakšen
zaščitni znak inkvizicije – grmado. Grmada ni sluţila le kot sredstvo za končanje ţivljenj
nevernikov, sluţila je tudi kot sredstvo za zastraševanje. Temeljna naloga inkvizicije je
seveda bila izkoreninjenje herezije, z zastraševanjem pa so inkvizitorji pridobivali
23
pomembne informacije o tem, kdo širi herezijo ali simpatizira z njo. Metodiko zastraševanja
lepo opisuje naslednji odstavek iz ţe prej omenjene knjige, zato ga bom v celoti citiral:
»Po svojem prihodu v mesto ali vas je inkvizitor dal sklicati celotno prebivalstvo in krajevno
duhovščino, da bi v maziljeni pridigi govoril o svoji nalogi in oznanil namen svojega obiska.
Nato je navadno – kakor da velikopotezno vabi na slavnostni banket –vsem ljudem ponudil
priloţnost za samoovadbo; kdor se čuti krivega herezije, naj se sam obrne na njegove ljudi.
Tisti, ki so ga sumili krivoverstva, je dobil milostni rok – navadno do trideset dni, da se sam
preda. Kdor je izkoristil to priloţnost, je bil večinoma ponovno sprejet v cerkveno občestvo
in jo je odnesel s pokoro kot edino kaznijo. Od teh skesanih grešnikov so pričakovali tudi, da
bodo navedli imena vseh drugih heretikov, za katere so vedeli, in da bodo spraševalcem dali
na voljo podrobne informacije o njihovem početju. Konec koncev je inkvizicijo zanimala
mnoţica. Z veseljem je bila pripravljena biti milostna do grešnika, tudi kadar je bil resnično
kriv, če je za to dobila v svoje kremplje najmanj ducat drugih sumljivih, čeprav nedolţnih
ljudi. To stališče je povzročilo, da je bilo prebivalstvo kot celota, ne le krivci, v stanju stalne
napetosti in strahu, zaradi česar je bilo poslušno in vodljivo. Pri tem je vsakdo postal vohun,
najsibo prostovoljno ali z odporom« (Baigent, Leigh, 2004 : 38, 39).
Ob branju tega odstavka se človek teţko izogne primerjavi inkvizicije z najokrutnejšimi
tajnimi sluţbami sedanjega časa, predvsem iz polpretekle zgodovine. Metode dela so
zagotovo zelo podobne. Ta podobnost seveda ni ušla niti avtorjema dela in v nadaljevanju
zasledimo naslednje: »Inkvizicija je hitro razvila metodiko zastraševanja in kontrole, ki je
bila tako učinkovita, da v tej instituciji lahko vidimo predhodnika Stalinove tajne policije, SS
ali gestapa« (Baigent, Leigh, 2004 : 38).
Seveda ne gre misliti, da je v vseh primerih zaslišanja krivovercev zgolj zastraševanje
zadostovalo za to, da so inkvizitorji prišli do ţelenih informacij. Kadar jetnik ni ţelel
prostovoljno izdati informacij, ki so jih ţeleli inkvizitorji slišati, so se bili primorani
posluţevati tudi raznih oblik mučenja. Prav zaradi svojih izpopolnjenih metod mučenja
krivovercev je vsem verjetno najbolje poznana španska inkvizicija.
V Španijo je inkvizicija prišla relativno pozno, šele v 15. stoletju, vendar je kmalu
nadoknadila zamujena leta, saj je prav tam dosegla svoj vrhunec izprijenosti. Situacija se je v
Španiji nekoliko razlikovala od tiste v Franciji. Na ozemlju Španije, ki takrat še ni bila
enotna drţava, je ţivela mnoţica ljudstev. Prevladovale pa so tri religije: katoliška, judovska
24
in islamska. Leta 1474 je na kraljevi prestol takratne kraljevine Kastilije sedla ţenska,
poznana kot Izabela Kastiljska. Omoţila je kralja Ferdinanda iz sosednje kraljevine
Aragonije in leta 1479 sta svoji kraljestvi zdruţila v eno. Vendar se njuna ideja o veliki
zdruţeni Španiji pod njuno vladavino ni končala tam. Domislila sta se načrta, kako
podjarmiti skoraj celoten Pirenejski polotok, toda deţeli vojaško nista bili dovolj močni, da
bi sami izpeljali ta ogromen projekt. Potrebovali sta partnerja in ga tudi našli. Za zaveznika
sta si izbrali Sveti sedeţ in njegovo vojsko inkvizitorjev.
Španska inkvizicija se je od inkvizicije v drugih evropskih deţelah razlikovala po tem, da ni
preganjala kristjanov, ki so zašli na pota krivoverstva. V Španiji je šlo za etnično čiščenje,
inkvizicija pa je bila v njem uporabljena kot orodje za dosego tega odurnega cilja. Leta 1578
je na primer neki inkvizitor v svoj dnevnik zapisal: »Spomniti se moramo na to, da postopki
in eksekucije ne sluţijo v prvi vrsti reševanju duš obtoţenih, temveč predvsem temu, da
spodbujajo javni blagor in vlivajo ljudem strah v kosti« (Baigent, Leigh, 2004 : 68). S
spodbujanjem javnega blagra je inkvizitor verjetno imel v mislih rasno ter predvsem versko
enotno populacijo na nekem območju. Da je šlo za etnično čiščenje, lahko ugotovimo na
podlagi srhljivih statistik. Število usmrčenih na grmadah je nekajkrat presegalo povprečne
vrednosti v ostalih deţelah pod inkvizicijo. V Kastiliji so na primer v enem letu na grmadah
seţgali kar 1500 ljudi. Da bi se ljudje izognili smrti na grmadi, so se začeli mnoţično
samoovajati, pa čeprav sploh niso bili krivi. V Toledu se jih je na primer naenkrat
samoovadilo kar 2400. Kot pa sem ţe prej zapisal, zgoj samoovadba ni zadostovala za beg
pred smrtjo, inkvizitorjem je bilo treba izdati čimveč imen potencialnih krivovercev. Dobro
vemo, da človeška nevoščljivost ne pozna meja in mnogi so se z laţnim ovajanjem znebili
nepriljubljenih sosedov ali trgovskih tekmecev. Lahko si mislimo, do česa je vse skupaj
kmalu privedlo. Tisti, ki so bili ovadeni, so morali dokazovati svojo nedolţnost, kar je bilo
zelo teţko. Sploh če pomislimo, da so bili inkvizitorji pripravljeni storiti vse, da bi iz njih
izvlekli imena drugih osumljencev ali vsaj njihovo priznanje, da so resnično krivoverci.
Mučenje obtoţencev je bilo sestavni del zaslišanja. Verjetno smo ţe vsi slišali za metode
mučenja v času inkvizicije. Mučitelji so uporabljali različne naprave, izdelane po načrtih
sadistov, kot so natezalnica, škripci, različne priprave za lomljenje kosti, klešče, ki so jih
poprej razbelili v ognju in s katerimi so trgali meso s telesa. Obtoţeni so v mnogo primerih
priznali herezijo, četudi niso bili krivi, zato, da bi na njih prenehali izvajati mučenje. Smrt
25
obtoţenca med mučenjem je bila precej pogost pojav, pripisali so jo boţji volji in ne
posledicam zverinskih muk, katerim so bili izpostavljeni obtoţenci med mučenjem. Metode
mučenja so bile tako okrutne, da je tedanji papeţ celo izdal bulo, da se sme obdolţenca
mučiti le enkrat in če ta ne prizna dejanja, morajo najti inkvizitorji drugačen način, da od
obtoţenca pridobijo priznanje. Ta uredba je predstavljala velik problem za delo inkvizitorjev,
vendar le za kratek čas. Kmalu so se spet domislili načina, kako obiti strogo določilo
papeţeve uredbe. Ko se jim je zdelo, da so obdolţenca za tisti dan dovolj namučili, so
enostavno razglasili začasno prekinitev mučenja, nekakšen odmor, ne pa konec le-tega. Ta
odmor je lahko trajal en dan, lahko pa tudi nekaj mesecev. Tako je šlo za enkratno mučenje,
ki je imelo vmes eno ali več krajših ali daljših prekinitev. Pri tem ne smemo pozabiti, da v
interesu inkvizitorjev ni bilo priznanje herezije, marveč to, da bi prišli do informacij, s
katerimi bi lahko obdrţali in razširili kontrolo nad celotnim prebivalstvom (Baigent, Leigh,
2004).
Na koncu se je kraljevi načrt izšel leta 1486, ko so iz Aragonije pregnali vse jude, mnoge so
ţive seţgali na grmadah zaradi izmišljenih, naravnost smešnih obtoţb. Obsojali so jih zaradi
zločinov, kot so skrunitev hostij, izvajanje magičnih obredov, skrivnega opravljanja
judovskih obredov in celo kriţanja krščanskih otrok. Ob neki priloţnosti so na grmadi seţgali
enajst judov, ki naj bi krščanskemu otroku v nekem magičnem obredu iztrgali srce iz telesa z
namenom, da bi zlomili moč inkvizicije in vse kristjane pognali v smrtonosno blaznost.
Nekaj let za tem, natančneje konec leta 1491, pa je padla še Granada, zadnja islamska
enklava na Iberskem polotoku.
Kljub doseţenemu cilju inkvizicija ni prenehala obstajati, le dela je imela precej manj kakor
prej. Španci so se nato lahko popolnoma posvetili odkrivanju in osvajanju novega sveta.
Konkvistadorji so zavzeli dobršen del srednje in juţne Amerike. In ni minilo dolgo, ko je
Cerkev čez Atlantik poslala svojo četo inkvizitorjev. Inkvizicija se je lepo ustalila na tleh
novoodkritega kontinenta, imeli so le en manjši problem. In sicer, niso imeli nikogar, ki bi ga
lahko obdolţili herezije, kar pomeni, da so bili skoraj brez dela. Domorodci, Indijanci,
namreč niso izpolnjevali pogojev, po katerih bi jih lahko obdolţili krivoverstva, saj niso
gojili nikakršnih protikatoliških idej in tudi zaplembe vrednega premoţenja niso imeli. »Ker
je bilo v novem svetu komaj najti jude, muslimane in prave heretike, je imela inkvizicija tod
včasih precejšnje teţave z upravičevanjem svojega obstoja. Smisel obstoja je našla delno v
26
naraščajoči birokraciji in proizvajanju ogromnih kupov listin. Inkvizitorji so skoraj
vsakodnevno sestavljali poslanice za špansko matico, v katerih so poročali o vseh mogočih
dogodkih in dejavnostih, ter z dlakocepsko natančnostjo opisovali ţivljenje okrog sebe. V
bistvu so delovali kot pisci dnevnikov, kronisti in sodelavci gosto tkane mreţe za nadzor, ki
je povsem primerljiva z modernimi tajnimi in obveščevalnimi sluţbami. Arhivi v Madridu
danes hranijo več kot tisoč vezanih rokopisov in štiri tisoč zbirk posamičnih listov, ki so
sistematično urejeni« (Baigent, Leigh, 2004 : 81, 82). Inkvizicija se je znašla v teţavah, saj
so inkvizitorji zaradi pomanjkanja dela teţko upravičevali svoj obstoj. Toda niso stali kriţem
rok, kmalu so našli novega sovraţnika – čarovnice.
Cerkev se je z inkvizicijo vedno skušala znebiti tistih, ki so ogroţali njen primat tako v
religioznih kot tudi v političnih sferah. Po tem, ko je obračunala s tistimi, ki instituciji Cerkve
niso več zaupali, se je spravila še na čarovnice. Toda zakaj? Kako lahko čarovnica škoduje
Cerkvi? Kdo so bile čarovnice? Za čarovnice je Cerkev označila tiste ţenske, ki so v druţbi
uţivale zaupanje skupnosti. Moč čarovnic ni izhajala iz njihovih nadnaravnih sposobnosti
obvladovanja temnih sil, kot je Cerkev skušala prikazati. Šlo je preprosto za starejše izkušene
ţenske v srednjeveških vaških skupnostih, ki so jih častili zaradi njihove modrosti,
sposobnosti prerokovanja, poznavanja zelišč, meteoroloških znanj in tudi zaradi njihove
spretnosti ter pomoči ob porodih. Te modre ţenske so pogosto uţivale neomajno zaupanje
ljudi in če so nastali problemi, so predvsem ţenske iz skupnosti raje šle po nasvet k njim kot
h krajevnemu duhovniku. Z lovom na čarovnice se je Cerkev ţelela zgolj zasidrati na prvem
mestu v vseh sferah posameznikovega ţivljenja.
Postopek pridobivanja priznanja krivde čarovništva je bil na las podoben postopkom, ki jih je
inkvizicija uporabljala pri pridobivanju priznanja krivoverstva. Šlo je za postopke, ki so
temeljili na mučenju obtoţencev, in mnogokrat je osumljenec dejanje raje priznal, čeprav ni
bil kriv, samo zato, da se je rešil muk. Mučenje pa v nekaterih primerih ni bilo več potrebno,
saj so v vseh letih zasliševalci razvili sistem, ki se je opiral na psihološka znanja. Glede na
uporabljene tehnike je mogoče ugotoviti, da so odlično obvladali umetnost pridobivanja ali
izsiljevanja informacij. Inkvizitorji so namreč spoznali, da je človeški duh pogosto samemu
sebi najhujši sovraţnik, da strah v osamljenosti, izolaciji narašča – subtilne metode, ki so
pogosto prinašale prav tako dobre uspehe kot uporaba telesnega nasilja.
27
Cerkev je imela sovraţen odnos do ţensk in ga še vedno ima. Z lovom na čarovnice so dobili
izgovor za pravi kriţarski pohod proti ţenskam, proti vsemu ţenskemu. V dobrih sto letih so
se znebili vsaj trideset tisoč ţensk, kar je za tedanji čas in prostor ogromna številka.
V 16. stoletju se je kljub vsemu zatiranju drugače mislečih uresničila najhujša nočna mora
inkvizicije. Protestantizem. Razširil se je do te mere, da ga ni bilo več mogoče ustaviti in
preprečiti. Kljub temu da jim je na začetku še uspevalo zatirati to vrsto herezije, spomnimo
se, da so začetniki reformacije, kot so Jan Hus, John Calvin in Huldrych Zwingli, zgoreli na
grmadah, se je na koncu tej odpadniški religiji uspelo toliko razširiti, da je inkvizicija morala
priznati svoj poraz. Seveda se Cerkev ni kar takoj vdala v usodo, skušala je storiti vse, da bi
zaustavila val protestantizma. Za boj proti tej nevarni hereziji so ustanovili nov red
Kristusovih vojščakov, ki naj bi se s protestantizmom spopadli tako na intelektualni ravni kot
tudi z vojaško disciplino. Ustanova, ki naj bi se spopadla s tem izzivom, je bila Societas Jesu,
današnji jezuiti. Ta meniški red je nato prevzel nalogo obveščevalnega delovanja v tujih
drţavah, ki jo še vedno do neke mere opravlja.
Človek bi danes pomislil, da je inkvizicija stvar zgodovine in precej oddaljene preteklosti.
Dejstvo je, da inkvizicija kot taka še danes obstaja, vendar je tako kot organizacija, zaradi
katere je bila kot obveščevalna sluţba ustanovljena, v zadnjem stoletju izgubila velik del
svoje moči. V 19. stoletju je inkvizicija zamenjala ime in se preimenovala v Sveti oficij,
danes pa lahko to isto organizacijo najdemo pod imenom Kongregacija za doktrino vere.
Njen prejšnji predsednik je bil kardinal Ratzinger, današnji papeţ Benedikt XVI.
Kongregacija za doktrino vere še vedno do neke mere uporablja načela srednjeveške
inkvizicije, in sicer tajni postopek zoper osumljenca ali obtoţenca. Nihče ne ve, kdo so
informanti. Navzkriţnega zaslišanja prič ali izvedencev ni. Vpogled v akte ni dopuščen in
tako ni omogočeno poznavanje pripravljalnih del. Toţnik in sodnik sta istovetna. Priziv na
sodišče je izključen oziroma jalov. Cilj postopka namreč ni iskanje resnice, ta je
nepomembna, marveč brezpogojno podrejanje rimskemu nauku, ki se še vedno enači z
resnico, skratka: »poslušnost Cerkvi« v skladu s še danes veljavnim obrazcem humiliter se
subiect - poslušno se je uklonil. Ni dvoma, da je takšna inkvizicija v posmeh tako evangeliju
kot tudi vsesplošno uveljavljenemu pravnemu smotru, ki se je še posebej izrazil v deklaraciji
o človekovih pravicah (Kung, 2004).
28
6. BOŢJE DELO
Ko sem zbiral material za diplomsko nalogo, sem se kar nekajkrat srečal z omenjanjem
Opusa Dei kot tajne organizacije, ki bi v Cerkvi lahko sluţila tudi kot obveščevalna sluţba.
Kljub začetnemu skepticizmu sem se odločil, da bom skušal s študijem manj komercialne
literature ugotoviti kaj več o tej skrivni organizaciji, ki deluje v samem osrčju Cerkve.
Moram priznati, da nisem pričakoval preveč, saj so knjige, ki omenjajo Opus Dei, praviloma
komercialne knjiţne uspešnice, kot na primer vsem znana Da Vincijeva šifra Dana Browna,
ki jih ne moremo jemati kot relevanten vir, saj so podatki v njih pretirani in napisani z
namenom vzpodbujanja senzacije. Kljub temu da je virov malo, sem se dokopal do nekaj
strokovno utemeljenih in bil zelo presenečen. Sicer nisem našel nobenih neposrednih
dokazov, ki bi potrjevali tezo o Opusu Dei kot cerkveni obveščevalni sluţbi, vendar pa sem
dobil vpogled v delovanje te etično in moralno sporne organizacije, ki za ohranitev svojega
vpliva, ter tudi vpliva Cerkve, od katere je zaenkrat še odvisna, uporablja metodiko
obveščevalnih sluţb. Njihovo delovanje sem lahko takoj povezal predvsem z delovanjem
CIE v nekaterih študijskih primerih pri predmetu Strategija posrednega nastopanja. Da bi
lahko razjasnil vse okoliščine, moram začeti na začetku.
6.1. USTANOVITEV OPUSA DEI
Opus Dei (Boţje delo) je na praznik angelov 2. oktobra 1928 ustanovil takrat
šestindvajsetletni Josemaria Escriva. Ni mu namreč bilo všeč, kar se je takrat dogajalo s
Cerkvijo v njegovi domovini Španiji. Na začetku 20. stoletja je tudi v to deţelo tako med
izobraţence kot tudi med nekatere duhovnike postopoma začel prodirati modernizem.
Liberalci so zahtevali, da se Cerkev loči od drţave, kar pa bi seveda zelo zmanjšalo njen
vpliv. Cerkev se je proti temu borila na vse pretege in leta 1907 je takratni papeţ Pij X.
objavil encikliko Pascendi, v kateri je zagrozil, da bo vsak, ki se ga drţi senca modernizma,
izgnan iz javnih sluţb in šolstva. Znotraj Cerkve so bile vzpostavljene tajne obveščevalne
sluţbe. »Kdor je nasprotoval encikliki, je bil izobčen« (2002 : 41), je v svoji knjigi z
naslovom Opus Dei: Njihovo kraljestvo prihaja zapisal Robert Hutchinson. Kljub vsemu
trudu je Cerkev bitko proti modernizmu naposled izgubila. Dobila je udarec tja, kjer je
29
najbolj bolelo – osnovno šolstvo je bilo poslej obvezno in ločeno od nje. Escriva se je zato
lotil teţke naloge, vrniti Cerkev na pota stare slave. »Escrivajev osnovni cilj je bil, da se
Cerkvi povrne osrednje mesto v druţbi. To je bila tudi osnovna naloga Opusa Dei ali kot je
Escriva sam dejal: »Naša naloga je prizadevati si, da se Jezus umesti v sam vrh človeških
dejavnosti v vsem svetu.« Za dosego tega cilja so bile potrebne predane, disciplinirane,
vojaško organizirane enote na vseh ravneh in področjih, ki bodo posvetile svoje delo
spreobračanju drugih in tako dale Delu boţji pomen. Prišli smo torej do osnov. Imamo javno
različico ustanovitve Opusa Dei – zavzemanje za svetost dela – in imamo prikrito različico,
ki pravi, da je potrebna katoliška vojska, ki bo globoko prodrla v vse človeške dejavnosti in
povrnila Cerkvi njeno osrednje mesto v druţbi« (Hutchinson, 2002 : 52). Toda triumf
liberalcev ni trajal dolgo, leta 1936 je med njimi in konservativnimi nacionalisti pod
vodstvom generala Franca izbruhnila drţavljanska vojna. V obdobju med drţavljansko vojno
so dejavnosti in razvoj Opusa Dei stagnirali, saj je bil to nevaren čas za vse, ki so imeli kaj
skupnega s Cerkvijo, ker so prav liberalci Cerkev obtoţevali zaviranja razvoja drţave in so se
zato mnogokrat znesli nad njenimi pristaši. Escriva je zato v medvojnem času pospravil svoj
kriţ, duhovniško obleko pa zamenjal za delavski kombinezon, da ne bi postal tarča divjanja
republikanskih sil. Leta 1939 se je vojna končala z zmago Francovih krščanskih
nacionalistov ob izdatni pomoči nemških nacističnih in italijanskih fašističnih elitnih enot.
Takratni novopečeni papeţ Pij XII. je Francu ob zmagi poslal brzojavno čestitko za njegovo
»katoliško zmago«. Eden prvih Francovih oblastnih ukrepov je bil začetek pregona vseh, ki
so jih sumili, da so podpirali republikance. Da bi zajela drţavne sovraţnike, je Francova
policija izdala posebne modre formularje za denunciacijo, drţavljane pa pozvala, naj vanje
vpišejo sumljive sosede ali kakršnekoli informacije, ki bi pomagale pri razkrivanju
sodelavcev ljudske fronte (Hutchinson, 2002). Ta Francova poteza močno spominja na način
dela inkvizicije, ki je le nekaj stoletij prej pustošila po drţavi. Tudi rezultati so bili na las
podobni. V Francovem povojnem čiščenju je bilo umorjenih dvesto tisoč drţavljanov.
6.2. RAZMAH ORGANIZACIJE
Po vojni se je Escriva lahko zopet lotil sestavljanja mreţe Opusa Dei. Počasi so se Opusu Dei
začeli pridruţevati prvi člani, večinoma prijatelji in znanci Ustanovitelja, ki so razmišljali
30
podobno kot on. Konec leta 1939 je tako Escriva objavil zbirko 999 duhovnih pravil, ki so se
jih morali člani, ki so sledili njegovim naukom, drţati. Zbirko je poimenoval Pot in kmalu se
je ta knjiţica med člani Opusa zavihtela na prvo mesto, celo pred Biblijo. Knjiţico je takrat
preučil jezuitski profesor teologije na univerzi v Grenadi Jose Maria Castillo in napisal
kritiko knjige v lokalnem verskem časopisu. Kritika je knjigo označila kot površen posnetek
evangelijskega duha. »Lahko bi pravzaprav rekli, da v najglobljem bistvu knjiga niti ni
krščanska« (Hutchinson, 2002 : 79). Ta del kritike je močno vznemiril Escrivaja in Opus Dei
je prvič v zgodovini pokazal, do kod seţejo njegove lovke. Castillo je bil nemudoma
odpuščen z mesta profesorja in izgubil je dovoljenje za poučevanje teologije. Escriva se je
od dogodka distanciral ter se sprenevedal, da o njem ne ve ničesar. »Poudaril je le poslanstvo
svoje male, skrbno izbrane skupinice, češ da se ukvarjajo zgolj z duhovnim blagostanjem
svojih učencev in načinom, kako čimbolje izpolnjevati svoje poslanstvo na Zemlji. Vendar je
bila vse skupaj le maska. Escrivaja je zanimala oblast. Bil je spletkar. Boţji spletkar. Hotel je
dobiti nadzor nad visokim šolstvom in kasneje tudi nad vladnimi ministrstvi in zagotoviti, da
ne bi bilo vrnitve v anarhizem, liberalizem in marksizem. Spopad s hudičevo trojko ALM je
bilo osrednje poslanstvo Opusa Dei« (Hutchinson, 2002 : 82) je zapisal Robert Hutchinson
in nadaljeval svoje razmišljanje o pretvarjanju, češ da gre za navadno versko ustanovo, ki
ima za cilj reševanje duš posameznikov: »Kaj je lahko še bolj nedvoumno? Poslanstvo Opusa
Dei ni imelo kaj dosti opraviti z dušnim pastirstvom. Bilo je namenjeno zgolj reševanju
ustanove, ki ji je Escriva pripadal – Rimskokatoliške cerkve. To je bila osnovna naloga
Opusa Dei. Vendar tega niso javno razglašali« (Hutchinson, 2002 : 83). Mogoče so se cilji
skoraj anonimnega duhovnika, njegove organizacije, ki je brez denarja, brez sedeţa in celo
brez pravnega statusa, ter peščice njegovih privrţencev zdeli nerealni, vendar ko jih
pogledamo danes, lahko kaj kmalu ugotovimo, da so se vsi po vrsti izpolnili. Kmalu je
Escriva ugotovil, da mu zgolj njegovi prijatelji, ki so se posvečali predvsem širjenju vpliva
Opusa, ne bodo zadostovali za izpolnitev cilja. Nujno je potreboval denar. In to veliko
denarja. Dosedaj so bili člani lahko le duhovniki, ki so bili zavezani celibatu – numerariji.
Odslej pa so v organizacijo lahko vstopili tudi vsi ostali, če so le imeli dovolj pod palcem.
Imenovani so bili supernumerariji in so imeli manj pravic kot numerariji. S to menedţersko
potezo se je razmah Opusa Dei lahko začel.
31
Organizacija se je hitro začela razvijati in ni bilo dolgo, ko je Escriva stopil pred samega
papeţa Pija XII. Papeţa je očaral s svojim razmišljanjem in mu predlagal, da organizaciji
podeli status duhovniške druţbe. Papeţ je njegovi ţelji ustegel in tako je Opus Dei postal
enakovreden ostalim duhovniškim redom, kot so npr. frančiškani, jezuiti, kapucini ... Opus
Dei je tako dobil tudi svoj uradni statut, za katerega je Vatikan izdal posebno dovoljenje, da
se ga pred javnostjo shrani v posebne tajne arhive kongregacije za redovnike. Statut je tako
ostal skrivnost vse do osemdesetih let, ko je španski raziskovalec Jesus Ynfante dele
ukradenega statuta javno objavil v neki svoji razpravi. Kot lahko iz statuta razberemo, je
Opus Dei (Ustanovitelj ga je imenoval Inštitut) organizacija, ki ţeli ostati čimbolj anonimna
in zato vsebuje člene, kot so:
189 – Da bi uresničili svoje cilje na kar najbolj učinkovit način, mora obstoj Inštituta kot
takega ostati prikrit ...
190 – Zaradi naše skupne ponižnosti, ki je lastna Inštitutu, potekajo vse dejavnosti članstva v
božjem imenu ne v njihovem. Zato se navzven ne sme razkrivati prav nobenega dejstva, niti
tega ne, da je posamznik član Inštituta; tajno mora ostati število članstva; še posebej pa
člani o teh vprašanjih ne smejo razpravljati z nikomer zunaj Inštituta.
191 – Numerariji in supernumerariji morajo dosledno in previdno molčati o imenih drugih
članov; nikoli ne smejo nikomur razkriti, da so sami člani Inštituta ... razen če jim to izrecno
dovoli njihov lokalni vodja ... (Hutchinson, 2002 : 98).
Poleg statuta pa je Opus Dei potreboval tudi svoj sedeţ za opravljanje svojih aktivnosti.
Escriva se je odločil za nakup stare, pregrešno drage vile v osrčju Rima le lučaj stran od
Vatikana in papeţa. Ta zgradba je danes znana kot Villa Tevere.
Kmalu po selitvi v Rim v Villo Tevere je Escrivaja papeţ povišal na mesto notranjega
prelata, odgovornega direktno njemu, kar je Escrivaju dalo pravico do naziva monsinjor in
dodalo njegovim oblačilom nekaj škrlata. Eden od Escrivajevih ţivljenjepiscev je zapisal, da
se je Oče te časti branil, saj je ţelel ostati preprost boţji sluţabnik, ki mu nazivi in z njimi
povezana moč ne pomenijo nič (Hutchinson, 2002). Ta zapis ustanoviteljevega ţivljenjepisca
32
lahko demantiramo z dejstvom, da si je Escriva po svojem prihodu v visoke cerkvene kroge
dal spremeniti svoje ime iz navadnega plebejskega Josemaria Escriva v plemiškega Escriva
de Balaguer. To dejstvo nam o človeku, ki je ustanovil Opus Dei, pove veliko. Navzven je
skušal na vsakem koraku razkazovati svojo poboţnost in preprostost, v resnici pa je hlepel po
moči in oblasti.
Evropo so nato leta 1939 zajeli spopadi, začela se je druga svetovna vojna. Rast in razvoj
Opusa Dei sta bila v obdobju vojne oteţena. Opus Dei se je pridno širil po svoji domovini
Španiji, ki v spopad ni bila vključena, tudi po Italiji mu je dobro uspevalo iztegovati svoje
lovke, saj na ozemlju te drţave spopadov v začetku vojne ni bilo. Po koncu vojne leta 1945
pa je Escriva de Balaguer s pomočjo papeţa Pija XII. lahko začel uresničevati svoj veliki
načrt. Papeţa je zaprosil za odobritev sredstev za sestavo posebne oragnizacije, ki jo je
Escriva poimenoval Četa bojevnikov hladne vojne. Naloga te organizacije je bila na
diskreten način uveljavljati katoliški vpliv na ključnih gospodarskih področjih in ministrstvih
po celem svetu. Te ljudi so s pomočjo raznih političnih povezav skrivoma nameščali na
najpomembnejše poloţaje po različnih drţavah sveta ali pa so v svoje vrste skušali dobiti
ljudi, ki so na teh poloţajih ţe bili. To je predstavljalo nov korak v razvoju Opusa Dei, hkrati
pa je terjalo tudi nabor povsem drugačne vrste novih članov. Tako se je podoba tipičnega
člana spremenila iz duhovnika v bankirja, direktorja podjetaja ali drţavnega uradnika – to je
jedro, ki naj zagotovi bodoči obstoj Opusa ter razširitev njenega poslanstva po vsem
krščanskem svetu (Hutchinson, 2002). Moč Opusa Dei je naraščala iz leta v leto in tako je
kmalu imela ţe 30.000 članov po evropskih drţavah. Kljub velikosti organizacije ji je še
vedno uspevalo, da je bila pred javnostjo skrita. Zelo malo ljudi je vedelo za obstoj tega
skrivnega gibanja. Veliki Ustanovitelj je še vedno poudarjal, da javnost za organizacijo
nikakor ne sme izvedeti. Svoj politični načrt je Escriva podredil popolni tajnosti. Eno izmed
njegovih načel, ki jih je rad poudarjal, je bilo: »Bodite tiho in nikoli ne boste obžalovali;
govorite in obžalovali boste pogosto«. Robert Hutckinson je glede Escrivajevega vztrajanja
pri popolni tajnosti Opusa Dei zapisal: »Skrivnost je občudovanja vredna lastnost, toda
kadar preraste v kult, se za njo ponavadi skrivajo oblastni cilji.« (Hutchinson, 2002 : 102).
Popolna tajnost je bila po besedah Ustanovitelja potrebna zato, da se lahko čimbolje
uveljavlja vpliv Opusa Dei in se pred sovraţniki skrije svoje prave cilje. Za obrambo Cerkve
je potrebno okrepiti svojo moč znotraj nje; Escriva ni več skrival svojih ambicij po tem, da bi
33
postal škof brez škofije. Poleg krepitve svoje moči znotraj Cerkve je svoj vpliv pridno gradil
tudi na vseh drugih področjih.
6.3. OPUS DEI KOT TAJNA SLUŢBA
V zgodnjih petdesetih letih so se nekateri člani Opusa, ki so bili najbliţe Ustanovitelju, gibali
v dokaj nenavadnih sferah. Eden takih je bil Alfredo Sanchez Bella, ki je leta 1949 ustanovil
Evropsko središče za dokumentacijo in informacije (CEDI), katerega cilj je bil ustanovitev
federacije evropskih drţav, ki jih povezuje krščanstvo in protikomunizem. CEDI je veljala za
pomoţno organizacijo Opusa Dei. Njene naloge pa niso imele nikakršne povezave z vero ali
duhovnim servisom, CEDI-jeva glavna naloga je bila zbiranje informacij ter s pridobitvijo le-
teh krepiti svoj vpliv v najvišjih, katoliškomonarhističnih, krogih po vsej zahodni Evropi.
Najlaţje predstavim sliko o povezavah CEDI, če citiram del poglavja iz knjige Roberta
Hutchinsona: »Vtis o organizaciji CEDI dobimo, če pogledamo, kakšno je bilo članstvo
njene povezane organizacije, panevropske zveze, ki je imela sedeţ v Ţenevi. Vodil jo je
nadvojvoda Otto, prav tako član Opusa Dei in drugi moţ CEDI, poleg njega pa so jo
sestavljali še drugi vidni člani, med njimi dva belgijska premiera, italijanski industrijalec, ki
je bil tesno povezan z Vatikanom, nekdanji francoski predsednik vlade, njegov pravni
svetovalec, profesor teologije iz Velikega semenišča v Freiburgu, ki je bil skrivni komornik
papeškega doma, namestnik vodje obveščevalne sluţbe NATA, direktor zahodnonemške
obveščevalne sluţbe, španski veleposlanik v Evropski skupnosti, ter Alfredo Sanchez Bella,
ki je sluţil kot španski veleposlanik v Italiji, kjer je vodil urad za diplomatske informacije,
kar je bila španska tajna sluţba za Evropo. Mnogi panevropejci so pripadali desničarskemu
zdruţenju, ki je imelo zelo ohlapno formalno strukturo, po nekdanjem francoskem
predsedniku vlade Antoinu Pinayu pa je dobilo ime »Pinayeva skupina«. Sestankov
Pinayeve skupine so se redno, poleg večine panevropejcev, udeleţevali tudi desničarski
Američani, med njimi tudi nekdanji direktor CIE William Colby, bankir David Rockefeller in
pionir odnosov z javnostmi Crosby M. Kelly. Pinayeva skupina je bila ustanovljena zaradi
nasprotovanja marksizmu. Povezana je bila praktično z vsako od zahodnoevropskih
obveščevalnih sluţb. Čeprav se je sestajala pod vodstvom Pinaya, je bil njen resnični
koordinator Jean Violet, član Opusa Dei, tako naj bi bila tudi Pinayeva skupina le ena izmed
34
pomoţnih Opusovih operacij.« (Hutchinson, 2002 : 142) Violet je bil vidni član Opusa Dei,
ki so ga povezovali z različnimi obveščevalnimi sluţbami širom po Evropi. Po drugi svetovni
vojni so ga francoske oblasti zaprle zaradi sodelovanja z nacisti, vendar so ga po
posredovanju neznane organizacije kmalu izpustili. Po prihodu iz zapora je najprej delal za
SDECE, francosko protiobveščevalno sluţbo, nato se je 1955. leta pridruţil Pinayu. V
pogovoru z bitanskim novinarjem Godfreyem Hodgsonom je Violet trdil, da je vse do svoje
upokojitve leta 1970 vodil tajne operacije SDECE. Grof Alexandre de Marenches, ki je
protiobveščevalno sluţbo vodil od 1970 do 1981, pa je zatrdil, da so sodelovanje z Violetom
prekinili, ker je francosko vlado stal več kot katerikoli tajni agent SDECE, poleg tega naj bi
deloval tudi kot trojni agent, saj je svoje usluge nudil tudi zahodnonemški tajni sluţbi BND
in Vatikanu. Violet je veliko sodeloval z očetom Yves-Marc Duboisom, francoskim
dominikancem, ki je v svojem redu skrbel za mednarodne odnose. »Toda Duboisa je
zanimalo vse kaj več kot le zunanja politika črnih bratov iz Faubourga Saint Honore.
Opisovali so ga kot člana, če ţe ne vodjo vatikanske obveščevalne mreţe« (Hutchinson, 2002
: 143). Kot neuradni član delegacije Svetega sedeţa, se je Dubois pogosto pojavljal v
Zdruţenih narodih. Tako je več kot očitno, da je Opus Dei posredno zelo dobro sodeloval z
različnimi tajnimi sluţbami in da se je dobro zavedal, kakšno moč lahko prinese
obvladovanje informacij. Informacije so vedno potovale skozi sedeţ Opusa Dei, tj. Villo
Tevere. V enem izmed zapisov je Villa Tevere omenjena kot: »več kot le sedeţ osrednje
oblasti Opusa Dei; gre za moţganski center imperija, ki preko učinkovite obveščevalne
mreţe sprejema informacije s celega sveta. Podatke obdeluje vojska analitikov, ki potem
pripravljajo poročila za člane stalnega odbora, v nekaterih primerih pa tudi neposredno za
generalnega vikarja. Navodila iz Rima nikoli ne potujejo po pošti, temveč jih vedno
prenašajo posebni kurirji, prav tako pa tudi informacije s sveta ponavadi ne prihajajo po
javnih komunikacijskih sistemih« (Hutchinson, 2002 : 186). Informacije torej sprejme in
obdela Opus Dei in jih nato posreduje naprej končnemu uporabniku Vatikanu. S tem si Opus
zagotavlja visoko mesto v Cerkvi, kljub temu da niso tipičen del cerkvene organizacije.
35
6.4. FINANCIRANJE ORGANIZACIJE
Opus Dei za svoje delovanje in upravičevanje svojega poloţaja v Cerkvi potrebuje ogromne
količine denarja, ki ga pridobiva tako iz legalnih predvsem pa iz nelegalnih virov. Glavni
legalni vir so seveda prispevki članov. Člani so dolţni po statutu v organizacijo prispevati
desetino svoje letne plače in tako nam je takoj jasno, zakaj Opusa Dei ne zanimajo ljudje, ki
niso na visokih poloţajih in nimajo najvišjih dohodkov. Med nelegalnimi viri pa bi omenil
trgovino z oroţjem, pranje denarja in različne davčne goljufije. Opus Dei je tako v prvi
polovici devetdesetih let opremil hrvaško vojsko s sovjetskim oroţjem iz poljskih skladišč. V
zameno za podpis milijonske pogodbe o nakupu starih ruskih tankov T-55 ter ruskih letal
MiG-21, ki jih je Rdeča armada po razglasitvi neodvisnosti Poljske pustila v tej drţavi ob
svojem umiku, je Opus Dei Hrvaški obljubil mednarodno priznanje neodvisnosti s strani
Vatikana. Posrednik pri poslu je bil regionalni vikar Opusa Dei v Zagrebu oče Stanislav
Crnica, ki je bil zelo blizu takratnemu predsedniku dr. Franju TuĎmanu. Vatikan je nato 13.
1. 1992 kot prva tuja drţava priznala Hrvaško kot neodvisno drţavo. Prav tako naj bi Vatikan
preko svoje banke IOR pomagal izpeljati nakup petdesetih raket AM39 Exocet, ki so jih po
licenci francoske Aerospatiale sestavljali v Italiji za potrebe argentinske mornarice v vojni za
Falklandske otoke. Poleg trgovine z oroţjem se Opus Dei ukvarja tudi z drugimi nelegalnimi
aktivnostmi. Ker Opus Dei za uresničevanje svojih aktivnosti potrebuje denar, si ţe od
nekdaj skuša podrediti tudi vatikansko banko IOR. Po nekaterih navedbah naj bi jim to tudi
uspelo, in sicer tako, da so na čelo banke nastavili numerarija očeta Marcinkusa. Le-ta o
bančništvu ni vedel prav veliko, vendar to tako ali tako ni bilo pomembno. IOR se je kmalu
znašel v velikih dolgovih, kajti denar je hitro odtekal neznano kam. Te dolgove je nato v
sedemdesetih letih IOR skušala rešiti tako, da je najemala posojila pri drugih bankah.
Posojilo je najela tudi pri banki Ambrosiana iz Milana, ki jo je takrat vodil zelo sposoben
bančnik Roberto Calvi. Opus Dei ga je hitro omreţil in Calvi je začel delati za njih. Dobičke
Ambrrosiane je prikrival ter jih skrivoma nakazoval na različne račune slamnatih podjetij, od
tam pa je denar izginjal neznano kam. IOR si je opomogla in tudi Opus Dei je naenkrat imel
ogromne količine denarja. Vendar je italijanska davčna sluţba prišla na sled sumljivim
transakcijam in Calvija so aretirali. Potem ko je vplačal varščino, so ga izpustili iz zapora.
Roberto Calvi je nato takoj izginil iz Italije. Nekaj dni zatem so ga našli mrtvega, obešenega
pod mostom nad sprehajališčem na bregu Temze v Londonu. Policisti so njegovo smrt
36
označili za samomor, vendar še danes nad to ugotovitvijo vlada senca dvoma. Roberto Calvi
je namreč po aretaciji svoji ţeni zaupal, da ga je Opus Dei izrabil in zavrgel ter da bo vse
njihovo početje javno razkril. Povedal ji je tudi, da se boji za svoje ţivljenje. Ugotovitev
angleških kriminalistov, da je šlo za samomor, je čudna tudi zato, ker je po pričanju
zaposlenih iz hotela, v katerem je bival, Calvi zvečer odšel v spremstvu dveh moţ in z
aktovko v roki. Izgledal je zelo nervozen. Zjutraj, ko so našli njegovo truplo, je imel obrite
brke, katere je imel ţe od nekdaj, polne ţepe kamenja, za pasom pa je imel opeko. Njegove
aktovke niso nikoli našli. Prav tako niso našli nobenega poslovilnega pisma. Nekoliko čudne
poteze in obnašanje človeka, ki naj bi se odločil končati svoje ţivljenje. Njegovo smrt so tako
povezovali z Opusom Dei, vendar v zvezi s tem še danes ni nič dokazanega. Verjetno bi
dokumenti, ki jih je imel s seboj v aktovki, lahko razjasnili marsikaj, če bi jih kdaj našli. To
pa ni bil edini umor, s katerim naj bi povezovali Opus Dei.
6.5. UDAR V VATIKANU
27. avgusta 1978 je prisegel papeţ Albino Luciani. Potem ko si je nadel ime papeţ Janez
Pavel I., je izjavil, da ţeli biti predvsem pastir in ne papeţ in da mu papeški sijaj ni pri srcu.
Napovedal je, da ţeli svoj pontifikat nameniti predvsem prenovi Cerkve ter prilagoditi
Cerkev novim razmeram v svetu. Njegov načrt je bila korenita reorganizacija ter
modernizacija Rimskokatoliške cerkve. Svojega načrta ni nikoli izpeljal. Umrl je le dober
mesec po nastopu svojega pontifikata, 29. septembra 1978, v sumljivih okoliščinah. Znano
je, da je papeţ ţelel Cerkev rešiti iz objema korupcije in jo pribliţati ljudem, od katerih se je
v zadnjih stoletjih zelo oddaljila. Po besedah florentinskega nadškofa Benellija, ki je bil zelo
blizu papeţu Lucianiju, naj bi se papeţ najprej lotil dela prav v IOR. Marcinkusa je
zanesljivo nameraval zamenjati, je dejal Benelli. Prav tako je želel zamenjati svoje najožje
vodstvo Villota, Polettija in Baggija ni pa mogel vedeti, da so ravno ti štirje prelati ključnega
pomena za Opus Dei (Hutchinson, 2002).
28. septembra zvečer je papeţ Janez Pavel I. k sebi poklical Villota in ga seznanil s svojim
načrtom. Naslednjega dne ni dočakal. Vatikanski zdravnik Diego Lorenzi je ob šestih zjutraj
ugotovil papeţevo smrt. Umrl je star komaj 65 let. Vzrok njegove smrti naj bi bil akutni srčni
infarkt. Villot je po odhodu zdravnika naročil, naj papeţa nemudoma balzamirajo. Osebni
37
zdravnik papeţa Lucianija je bil pretresen, saj je papeţa natančno pregledal pred slabima
dvema tednoma in ugotovil, da je zelo zdrav. Takoj se je odpravil v Rim, da bi pregledal
truplo, vendar mu v bliţino trupla niso dovolili. Obdukcija ni bila nikoli opravljena kljub
vztrajanju italijanskih oblasti. Alberto Jaimes Berti, odvetnik, ki je bil zadolţen za cerkvene
finance v Latinski Ameriki, je kasneje ob izbruhu škandala z banko Ambrosiano in po
aretaciji Calvija izjavil, da je prepričan, da ta škandal ne bi nikoli izbruhnil, če bi Janez
Pavel ostal živ, saj bi gotovo razkril tajno poslovanje IOR in ga preprečil. Na drugi strani pa
bi izbruhnil škandal v IOR, v katerega ne bi bil vpleten le Marcinkus , temveč tudi Opus Dei
in italijanska obveščevalna služba SISMI ter drugi (Hutchinson, 2002). Novoimenovani
papeţ Karol Wojtyla je teţave v IOR pometel pod preprogo. Marcinkus je ostal na čelu
banke, Villot pa je še naprej ostal glavni papeški tajnik. Prav tako sta ostala na svojih
dotedanjih mestih Baggio, na mestu prefekta škofovske kongregacije, in Poletti, rimski vikar.
6.6. KANONIZACIJA USTANOVITELJA
Escriva Balaguer je umrl 26. 6. 1975 star 73 let. Takoj po njegovi smrti je bil sproţen
postopek njegove beatifikacije (imenovanja za blaţenega), ki pa še danes velja za spornega.
Opus Dei, tokrat pod vodstvom Avara del Portilla, je bil pripravljen storiti vse, da bi se
njihov voditelj in tako celotna organizacija zapisala v zgodovino. Tu pa v zgodbo vstopita
Baggio in Poletti, ki poskrbita, da je postopek dobil oznako »prioritetno«. Escrivaja je za
blaţenega po hitrem postopku razglasil papeţ Janez Pavel II. 17. 5. 1992, kar je v primerjavi
z drugimi beatifikacijami kar nekajkrat hitreje. Po razglasitvi Escrivaja za blaţenega pa je
bilo mogoče začeti postopek kanonizacije (imenovanja za svetega). Da človeku podelijo ta
najvišji cerkveni posmrtni naziv, morajo tisti, ki so sproţili postopek, dokazati, da je za časa
ţivljenja oseba, zoper katero se vodi postopek kanonizacije, naredila nek čudeţ. Escriva naj
bi čudeţ naredil v začetku svoje duhovniške kariere, in sicer naj bi ozdravil neko nuno, ki je
bila ţe na smrtni postelji zaradi več tumorjev v glavi. Tumorji so nepojasnjeno izginili in
njihovo izginotje so pripisali obisku Escrivaja. Sledila so zaslišanja prič in vatikansko
razsodišče je razsodilo, da je Escriva res naredil čudeţ, čeprav se je pojavila oseba, ki je
nuno, čudeţno ozdravljeno, dobro poznala celo ţivljenje in ni nikoli ničesar slišala o
kakršnihkoli tumorjih, pa tudi o tem, da naj bi nuna ţe leţala na smrtni postelji, ni vedela
38
ničesar. Ta oseba ni bila nikoli povabljena na pričanje, da bi razjasnila okoliščine. Tako je bil
Escriva Balaguer 26. 2. 2002 – sedemnajst let po uvedbi postopka – razglašen za svetega.
Pred tem postopkom je najhitreje izpeljan postopek kanonizacije trajal sedemindvajset let.
Razglasitve se je udeleţilo rekordno število ljudi in cerkvenih predstavnikov, in sicer 42
kardinalov in 470 škofov s celega sveta, kar predstavlja tretjino vseh škofov. Rekord, ki do
danes še vedno ostaja.
6.7. ORGANIZIRANOST OPUSA DEI
Vse posle Opusa Dei vodi prelat iz Ville Tevere, trenutno je to Javier Echevarria Rodriguez,
ki je 20. 4. 1994 nasledil Alvara del Portilla. Prelat ima sedeţ v Villi Tevere v Rimu, od
koder vodi vse dejavnosti organizacije. Njemu je neposredno odgovoren glavni vikar
Fernando Ocariz, ki vodi Generalni svet in Svetovalno telo. Generalni svet je sestavljen iz
stalnih komisij, ki jih sestavljajo zgolj moški člani Opusa Dei. Svetovalno telo pa je
posvetovalni organ, sestavljen iz ţenskih predstavnic organizacije. Prelat ima pod
neposrednim nadzorom tudi duhovniški red Svetega kriţa, ki je formalno sicer ločen, vendar
zelo tesno povezan s prelaturo. Duhovniški red Svetaga kriţa predstavlja pribliţno 2 % vseh
članov Opusa Dei. Neposredno odgovorni prelatu so tudi regionalni vikarji. Teh je pribliţno
PRELAT Javier Echevarria Rodriguez
Villa Tevere
REGIONALNI VIKARJI
DUHOVNIŠKA DRUŢBA
SVETEGA KRIŢA
GLAVNI VIKAR Fernando Ocariz
Villa Tevere
Generalni svet
Rim
Svetovalno telo
Rim
Numerariji in supernumerariji
Diagram 2 – Shematski prikaz organiziranosti Opusa Dei
39
devetdeset. Regionalni vikar je odposlanec prelata v neki drţavi. Tudi pri nas imamo
regionalnega vikarja Opusa Dei, in sicer monsinjorja Felliuja Torraja.
Članstvo v Opusu Dei lahko razdelimo na tri vrste:
Numerariji – so najvišji razred članov Opusa Dei. Zavezani so k celibatu in
ţivljenju v centrih organizacije, ves svoj prosti čas in denar posvečajo Opusu Dei.
Deleţni so posebnega izobraţevanja o filozofiji in teologiji Rimskokatoliške cerkve.
Večina jih opravlja posvetne poklice, nekateri pa poklicno usmerjajo apostolske
dejavnosti Opusa Dei ali zasedajo poloţaje v upravi prelature. Take zadolţitve so
zanje navadno le začasne. Numerariji so glavni duhovni usmerjevalci ostalih članov
in so na razpolago prelaturi, pripravljeni na preselitev po njenem ukazu. Prav tako
vodstvo iz njihovih vrst navadno izbira kandidate za duhovnike. (Wikipedia, 12. 9.
2008)
Agregati – so stopnjo niţje od numerarijev. Prav tako so zavezani k celibatu, vendar
navadno ne ţivijo znotraj ustanov organizacije ter tej niso na voljo za preselitev, ker
morajo skrbeti za člane druţine ali upravljati podjetje. Ostale obveze so dokaj
podobne kot pri numerarijih.
Supernumerariji – so najmanj zavezani organizaciji. Lahko so poročeni in ţivijo
kjerkoli hočejo. Predstavljajo večino članstva in organizaciji pomagajo v mejah
okoliščin, v katerih ţivijo. Kljub temu niso drugorazredni člani.
Poleg treh glavnih oblik članstva poznamo tudi četrto obliko, in sicer pomočnice
numerarijev – te opravljajo predvsem gospodinjska dela v regionalnih centrih Opusa Dei po
svetu. Tudi te gospodinje morajo biti, da smejo delovati v teh centrih, članice Opusa Dei.
6.8. OPUS DEI DANES
Kljub temu da ga danes vodi ţe tretji prelat Javier Echevarria Rodriguez, Opus Dei še vedno
pridobiva na moči in se širi po svetu. 19. marca 1983 je papeţ Janez Pavel II. Opusu Dei
dodelil status osebne prelature, kar je najvišji naziv, ki je bil do imenovanja Opusa Dei
rezerviran le za posamezne škofije in je bil vezan na ozemlje. »Nekateri trdijo, da je ta
organizacija dejanska oblast Rimskokatoliške cerkve, ki nadzoruje cerkvene finance, stike z
javnostjo, zunanjo politiko, ideologijo in vse ostale pomembne aktivnosti« (Mag, 2006 : 35).
40
Opus Dei naj bi danes imel po svetu ţe 87 000 članov, od tega okrog 58 % v Evropi ter 34 %
v Juţni in Severni Ameriki, kot prikazuje spodnji diagram. Med člani je največ
supernumerarijev, okrog 70 %, sledijo jim numerariji z 20 %. Poleg članov ima še okrog
milijon sodelavcev, ki uradno niso člani organizacije. »Robert Hutchinson meni, da je poleg
naštetih še vsaj 4–5 milijonov ljudi, ki se svojega dela v korist ciljev organizacije niti ne
zavedajo« (Radar, 2008 : 19).
Diagram 3 – Deleţ članov Opusa Dei po kontinentih v odstotkih
58%
34%
6% 2%
Evropa
S in J Amerika
Azija
Afrika
6.9. OPUS DEI V SLOVENIJI
Leta 2003 je organizacija Opus Dei po navedbah tiskovnega predstavnika Opusa Dei za
Slovenijo, Andreja Kremţarja, uradno prišla tudi k nam. V Sloveniji je trenutno 20 članov te
organizacije, vodi jih vikar Feliu Torra. Leta 2005 so v Roţni dolini v Ljubljani ustanovili
Zavod Tromostovje, katerega dejavnost je na Okroţnem sodišču v Ljubljani opisana kot
zavod za vzgojo, znanost, izobraţevanje in kulturo. Zavod naj ne bi imel zaposlenih nič
delavcev, kar je malce nenavadno. Kot ustanovitelji so v sodnem registru vpisani Colino
Sainz de Rozas Miguel, Kremţar Andreas Francisco ter Barril Rodriguez Alejandro Lautaro
Clodomiro. Vsi so prijavljeni na naslovu Roţna dolina, Cesta V/1, kjer je tudi sedeţ Zavoda
Tromostovje.
41
V Sloveniji s članstvom v Opusu Dei povezujejo kar nekaj politikov, med drugimi
nekdanjega finančnega ministra in nekdanjega ministra za pravosodje, oba sta člana iste
stranke. Za člana te organizacije naj bi veljal tudi bivši nadškof in ljubljanski metropolit dr.
Franc Rode. Vse domneve glede njihovega članstva je v intervjuju z novinarjem Dejanom
Krabo z naslovom Pro Opus Dei v Sobotni prilogi Dela dne 10. 2. 2007 Kremţar zanikal.
Povedal pa je, da kardinal Rode podpira njihovo organizacijo in da je spodbujal njihov
prihod v Slovenijo.
42
7. VZPOREDNICE MED OBVEŠČEVALNIM SISTEMOM
CERKVE IN OBVEŠČEVALNIM SISTEMOM DRŢAV
V tem poglavju bom predstavil glavne značilnosti obveščevalnih sluţb ter način njihovega
delovanja. Nato bom skušal poiskati vzporednice med drţavnimi obveščevalnimi sluţbami
ter različnimi organizmi znotraj Cerkve, za katere lahko domnevam, da prevzemajo vlogo
nekakšne cerkvene obveščevalne sluţbe.
TAJNOST
»Tajnost je pomembno obeleţje obveščevalne sluţbe in se nanaša na vse, kar ta izraz
vsebuje: obstoj posebne organizacije, zaposlene, posebne dejavnosti, sredstva in metode
delovanja, prostore ipd. Tajnost predstavlja enega glavnih objektivnih razlogov znanstvene
neraziskanosti pojma in pomena obveščevalne sluţbe« (Purg, 2002 : 19).
Tajnost je tako eden izmed glavnih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, če ţelimo govoriti o
obveščevalni sluţbi.
Ta pogoj zagotovo izpolnjujejo nekatere organizacije, ki so sestavni del Cerkve. Tako lahko
kot tajne označimo mnoge pomembne dele zapletene vatikanske strukture tako v preteklosti
kot tudi danes. Primer take organizacije je izpostavil Hans Kung v svoji knjigi, in sicer
organizacijo Sodalitium Pianum, ki jo je avtor opisal takole:
»Pri vohunjenju za škofi, teologi in politiki ter pri njihovem denunciranju Piju X. pomaga
kurijska tajna organizacija (Sodalitium Pianum), ki jo je moč primerjati s sedanjo
organizacijo Opus Dei. Pod vodstvom vatikanskega podsekretarja Umberta Benignija ji uspe
postaviti na noge »pogubno cerkveno vlado v senci«, za katero ima »Pij sam, če mu ţe ni
moč očitati glavnega avtorstva te nesrečne svetovne zarote, vsaj najhujšo sokrivdo, ker jo je
sistematično vzredil in drţal svojo togo zaščitniško roko nad njo« (Josef Schmidlin). Kako
zelo se je imenovanje svetnikov dandanes izrodilo v politično akcijo, priča dejstvo, da je
papeţ Pij XII. prav papeţa Pija X. leta 1954 povzdignil v svetnika. Dejstvo, da je Vatikan
zdaj pripravljen odpreti arhiv inkvizicije le do leta 1903, to je do leta, ko se je na poloţaj
povzpel Pij X., priča, kako se v Vatikanu še vedno bojijo resnice« (Kung, 2004 : 160).
43
»Toda tudi v kardinalskem kolegiju jih je bilo veliko, ki so bili nezadovoljni z reakcionarno
in inkvizicijsko usmeritvijo Pija X. O tem priča dejstvo, da je za novega papeţa izvoljen
moţ, ki ga je Pij kot podsekretarja odstranil tako, da ga je prerazporedil na mesto nadškofa
Bologne in je bil za kardinala imenovan šele neposredno po Pijevi smrti. Gre za Giancoma
della Chiesa, ki kot Benedikt XV. (1914–1922) hitro ukine zastrupljajočo tajno organizacijo
Benignija, Sodalitium Pianum. Vendar s tem njegova zgodba še ni končana, Umberto
Benigni kasneje postane Mussolinijev agent. (Kung, 2004 : 160, 161)
Drugi primer tajne cerkvene organizacije je tudi sloviti Opus Dei. Ta je ţe sam po sebi tajna
organizacija, katere ţe število članov velja za tajen in skrbno varovan podatek. Spomnimo se,
da je ţe v statutu organizacije nekaj členov, ki podrobno obdelajo področje tajnosti, in sicer:
»189 – Da bi uresničili svoje cilje na kar najbolj učinkovit način, mora obstoj Inštituta kot
takega ostati prikrit ...
190 – Zaradi naše skupne poniţnosti, ki je lastna Inštitutu, potekajo vse dejavnosti članstva v
boţjem imenu, ne v njihovem. Zato se navzven ne sme razkrivati prav nobenega dejstva, niti
tega ne, da je posameznik član Inštituta; tajno mora ostati število članstva; še posebej pa člani
o teh vprašanjih ne smejo razpravljati z nikomer zunaj Inštituta.
191 – Numerariji in supernumerariji morajo dosledno in previdno molčati o imenih drugih
članov; nikoli ne smejo nikomur razkriti, da so sami člani Inštituta ... razen če jim to izrecno
dovoli njihov lokalni vodja ...« (Hutchinson, 2002 : 98)
Iz zgoraj naštetih dejstev lahko hitro ugotovimo, da je tajnost pri delovanju nekaterih
cerkvenih organizacij zelo pomembna. Tako torej Cerkev izpolnjuje najpomembnejši pogoj,
da sploh lahko govorimo o obveščevalni sluţbi.
44
TAKTIKA DELA OBVEŠČEVALNIH SLUŢB
Cerkev pri pridobivanju informacij iz okolja uporablja enako taktiko, kot jo uporabljajo in so
jo skozi zgodovino uporabljale obveščevalne sluţbe. Menim, da Cerkev večino svojih
obveščevalnih podatkov pridobi z disciplino zbiranja podatkov, imenovano HUMINT. Pri
HUMINT-u gre za način zbiranja obveščevalnih podatkov s pomočjo človeških virov.
Navadno se za takšen način zbiranja podatkov uporabljajo metode, kot so npr. zasliševanja in
razgovori z osebami, za katere domnevamo, da posedujejo relevanten obveščevalni podatek
(Wikipedia, 20. 3. 2009). Cerkev HUMINT uporablja predvsem na dveh področjih, in sicer
pri spovedi, ki pravzaprav velja za fenomen, saj ljudje pri spovedi prostovoljno dajejo
različne podatke osebi, ki dela za Cerkev. V največ primerih gre za duhovnika, ki v strokovni
literaturi ustreza definiciji sodelavca informatorja. Po Šaponji je namreč sodelavec
informator »tisti, ki zbira vsebinske in operativne podatke. Njegova glavna naloga je zgolj
zbiranje podatkov in ne kakšne druge operativne aktivnosti. Sodelavce informatorje
uporabljajo vse zvrsti obveščevalne dejavnosti, zanje velja, da morajo biti visoko izobraţene,
razgledane in komunikativne osebnosti« (Šaponja, 1999 : 92). Cerkev poleg sodelavcev
informatorjev uporablja tudi tako imenovane sodelavce za vplivanje, to so osebe, ki imajo
objektivne in subjektivne moţnosti, da s svojim vplivanjem usmerjajo ali celo spreminjajo
odločitve odločevalcev, usmerjajo oblikovanje politike, potek dogodkov itd. Tovrstni
sodelavci so lahko aktivni v drţavnih organih, parlamentih, političnih strankah,
obveščevalno-varnostnih in varnostnih sluţbah, gospodarskih organizacijah, vojski, policiji,
skratka povsod, kjer se sprejemajo določene odločitve. »Z vplivanjem po tajnem sodelavcu
ţelijo obveščevalne sluţbe doseči pri nasprotniku take odločitve, ki bodo v interesu
njihovega usmerjevalca oziroma organizacije ali drţave. Sodelavci za vplivanje so
neprecenljive vrednosti za vsako organizacijo. Ta vrsta sodelavca je značilna za
obveščevalne sluţbe, ki so po svoji naravi aktivne. Gre za najbolj zahtevno obliko
sodelovanja z vidika taktike in ga štejemo kot vrhunski strokovni doseţek obveščevalne
sluţbe« (Šaponja, 1999 : 94). Primer za takšno vrsto sodelavca sem izpostavil ţe v poglavju,
ki govori o prelaturi Opus Dei.
45
8. VREDNOTENJE HIPOTEZ
HIPOTEZA: Rimskokatoliška cerkev ima močan obveščevalni sistem, ki podpira obstoj
cerkve kot organizacije.
S pomočjo različnih virov sem lahko ugotovil, da znortaj cerkvene organizacije ţe stoletja
obstajajo različne skupine, ki delujejo na podoben način, kot delujejo varnostno-
obveščevalne sluţbe. Cerkev je imela vedno kakšen priviligiran meniški red, ki je skrbel za
zbiranje informacij in posredovanje le-teh papeţu. Kot primer lahko navedem dominikance
in jezuite. S preučevanjem različnih virov sem prišel do zaključka, da v sedanjem času največ
dela za Cerkev, kar se tiče obveščevalne dejavnosti, opravi papeţeva osebna prelatura Opus
Dei, katera svojo moč in oblast črpa prav iz informacij, ki jih obvladuje. Informacije pa ne
prihajajo zgolj od Opusa Dei. Cerkev ima namreč kot naddrţavna institucija idealne
moţnosti, da s svojo prisotnostjo po celem svetu informacije pridobiva neposredno s
terenskim delom. Na tem mestu bi omenil spoved kot svojevrsten fenomen. Pri spovedi gre
namreč za klasično zbiranje informacij s pomočjo človeških virov, v strokovni literaturi s
področja obveščevalne dejavnosti takšno disciplino zbiranja podatkov imenujemo HUMINT.
Zaradi odlično organizirane hierarhije znotraj cerkvene organizacije lahko pomembne
informacije hitro najdejo pot prav do najvišjih instanc v Vatikanu.
Cerkev torej uspešno in učinkovito zbira informacije z vseh področij s pomočjo svojega
dobro organiziranega ter podprtega obveščevalnega aparata.
46
9. ZAKLJUČEK
Pred vami stoji izdelek, v katerega sem vloţil skoraj leto svojega časa. Preden sem začel s
pisanjem diplomskega dela, sem vedel, da me čaka teţko delo, predvsem na področju iskanja
pisnih virov. Moje pričakovanje se je izkazalo za upravičeno, saj na področju obveščevalne
dejavnosti Cerkve primanjkuje virov. Tako lahko na tem mestu podam oceno, da je to
področje delovanja Cerkve z vidika neodvisnega raziskovalca zaenkrat še neraziskano.
Cerkev namreč vse podatke v zvezi s svojim delom na področju obveščevalne dejavnosti
uspešno prikriva pred javnostjo.
Rezultati tega dela, po mojem mnenju, bralcu omogočajo, da spozna tudi drugo plat
Rimskokatoliške cerkve. V diplomskem delu sem skušal s študijo različnih virov karseda
nepristransko predstaviti delovanje obveščevalnega sistema Cerkve.
Tako sem v zaključku diplomske naloge lahko potrdil hipotezo, ki sem jo postavil na
začetku pisanja, saj sem s pomočjo različnih virov ugotovil, da je imela Cerkev skozi svojo
dve tisočletji trajajočo zgodovino več organizacij, ki so se ukvarjale s pridobivanjem
informacij iz okolja. Tako je tudi danes.
47
10. VIRI IN LITERATURA
1. Baigent, M., Leigh, R. (2004). Inkvizicija. Ljubljana, Mladinska knjiga.
2. Bajec, A., Jurančič, J., Klopčič, M., Legiša, L., Suhadolnik, S., Tomšič, F. (1993).
Slovar slovenskega knjiţnega jezika. Ljubljana, Drţavna zaloţba Slovenije.
3. Hutchinson, R. A. (2002). Opus Dei: njihovo kraljestvo prihaja. Ljubljana, Orbis.
4. Kung, H. (2004). Katoliška cerkev: kratka zgodovina. Ljubljana, Zaloţba Sophia.
5. Purg, A. (1995). Obveščevalne sluţbe: povezave med obveščevalnimi sluţbami,
političnimi sistemi in drţavno suverenostjo v luči modela sodobnega obveščevalnega
sistema Republike Slovenije. Ljubljana, ČZP Enotnost.
6. Purg, A. (2002). Primerjalni obveščevalni sistemi. Ljubljana, Visoka policijsko-
varnostna šola.
7. Šaponja, V. (1999). Taktika dela obveščevalnovarnostnih sluţb. Ljubljana,
Ministrstvo za notranje zadeve, Visoka policijsko-varnostna šola.
8. Kazenski zakonik. (2004). Ljubljana, Uradni list Republike Slovenije.
9. Alkalaj, M. (2000). Opus Dei (prvi del). Mladina, 39, 14-19.
10. Alkalaj, M. (2000). Opus Dei (drugi del). Mladina, 40, 14-18.
11. Antič, I. (2005). Papeţ vodi cerkev. Kdo vodi papeţa?. Sobotna priloga, 5.3., 8-9.
12. Horvat, M. (2008). Skrivnostno Boţje delo. Radar, 361, 19-33.
13. (2006). Kaj je Opus Dei?. Mag 12(18), 35.
14. Humint:http://en.wikipedia.org/wiki/Humint (20.3.2009)
15. Opus Dei:http://si.opusdei.org/ (21.5.2009)
16. Opus Dei:http://sl.wikipedia.org/wiki/Opus_Dei#.C4.8Clanstvo (13.10.2008)
17. Vohunstvo:http://www.zakonodaja.com/zakoni/v/1/kz_upb1/cleni/358.clen/358.clen
(3.4.2009)
48
18. Saint Josemaria Escriva de Balaguer:
http://en.wikipedia.org/wiki/Saint_Josemar%C3%ADa_Escriv%C3%A1_de_Balague
r (18.3.2009)
19. Sigint: http://en.wikipedia.org/wiki/Signals_intelligence (20.3.2009)
49
DELOVNI ŢIVLJENJEPIS KANDIDATA
OSEBNI PODATKI:
Ime in priimek: Nejc Fistrovič
Datum in kraj rojstva: 05.10.1982, Ljubljana
Drţavljanstvo: Slovensko
Naslov: Kreljeva ulica 3, 1000 Ljubljana
GSM: +386 31 338-961
E-pošta: [email protected]
IZOBRAZBA:
1989 – 1997: Osnovna šola Valentina Vodnika, Ljubljana
1998 – 2002: Srednja ekonomska šola Ljubljana, Ljubljana
(smer ekonomsko-komercialni tehnik)
ZNANJA TUJIH JEZIKOV:
Angleški jezik – aktivno
Nemški jezik – dobro
50
IZJAVA O AVTORSTVU
Nejc Fistrovič, rojen 05.10.1982 v Ljubljani, stanujoč na naslovu Kreljeva ulica 3, Ljubljana,
izjavljam da je diplomsko delo z naslovom »Obveščevalna dejavnost Cerkve« rezultat
mojega lastnega dela in da so rezultati korektno navedeni.
Ljubljana, 09.06.2009 Nejc Fistrovič