UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

Mednarodna trgovina in mednarodna proizvodnja v obdobju sodobne globalizacije: primer Slovenije

Kandidatka: Katja Turk Študentka izrednega študija Številka indeksa: 81545928 Program: Visokošolski strokovni Študijska smer: Zunanja trgovina Mentor: izredni prof., dr. Milan Jurše

Rimske Toplice, februar 2006

2

PREDGOVOR Za odprta gospodarstva sta mednarodna menjava in mednarodna proizvodnja način, kako povečati dohodek gospodarstva. Meje med trgi po svetu postajajo vedno bolj zabrisane, res je, da niso odprte vsem enako, vendar pa so posamezne države tiste, ki odločajo, ali jih bodo odprle in na kakšen način. Kot člani ekonomskih integracij, organizacij in različnih skupnosti dobijo države in s tem podjetja priložnost za lažje poslovanje. S tem še ne dobijo zagotovila, da se bo stanje gospodarstva avtomatično izboljšalo, od posameznikov je odvisno, kako izkoristijo dane priložnosti. Tudi politika poslovanja držav se spremeni, saj morajo le-to prilagajati danim pogojem. Slovensko gospodarstvo se je po osamosvojitvi ukvarjalo predvsem z lastnim preživetjem, saj smo takrat izgubili velik del jugoslovanskega trga. Posledica izgube trgov bivše Jugoslavije je bila za mnoga podjetja ohromitev njihove proizvodnje, saj ni bilo smiselno proizvajati več toliko izdelkov, če ni bilo več kupcev. Vendar se je slovensko gospodarstvo v zelo kratkem času stabiliziralo, našlo je nove priložnosti na evropskem trgu, kasneje se je spet usmerilo na trge jugovzhodne Evrope. Zdaj se večina mednarodne menjave ustvari z Avstrijo, Nemčijo, Francijo, Italijo, Hrvaško itd. Po tem sodeč se pa pozablja na oddaljene trge. V času globalne konkurence je potrebno biti prisoten tudi na tretjih trgih, samo trgi Evropske unije zagotovo niso zadostni. Velika priložnost za slovenska podjetja so trgi nekdanje Jugoslavije, saj bi izdelke, ki bi jih ustvarila slovenska podjetja na tujih trgih, konkretno v bivši Jugoslaviji, lahko izvozila v države izven Evropske unije. V tem primeru bi naša podjetja lahko na gostujočih trgih uporabila ugodne sporazume gostujoče države pri poslovanju s tretjimi državami. Tako ima npr. Bosna in Hercegovina sklenjene ugodne sporazume s Turčijo in nekaterimi arabskimi državami. Druga velika prednost slovenskih podjetij na teh trgih bi pa bila poznavanje njihove kulture, jezika in navad. Prav tako pa je potrebno še bolj krepiti prisotnost na trgih Evropske unije in trgih, ki so se odprli z vstopom Slovenije v Svetovno trgovinsko organizacijo. Tako Evropska unija kot Svetovna trgovinska organizacija imata sklenjene trgovinske sporazume z državami, ki so lahko slovenskim podjetjem priložnost, da tam investirajo, saj se je s pristopom Slovenije v asociacije našim podjetjem odprl večmilijonski trg. Če želimo dosegati zadovoljivo gospodarsko rast, moramo odpreti tudi naš prostor tujemu blagu in kapitalu. Potrebno bo v večji meri vzpodbujati naložbe tujih investitorjev v naše gospodarstvo, predvsem greenfield investicije, ter ne samo prevzemov finančnih ustanov. Tujim investitorjem lahko ponudimo dobro infrastrukturo, dobre kadre, tudi država bi lahko pomagala na način, da bi postopek za pridobitev dovoljenj skrajšala. Bistveno je, da bodo naša podjetja konkurenčna tujim, torej je potrebno vzpodbujati razvoj novih tehnologij, nameniti več sredstev za raziskave in razvoj (Slovenija nameni za raziskave in razvoj samo 1,6 % BDP, Finska 3,85 % BDP), država bi morala nuditi davčne olajšave in poostriti nadzor nad intelektualno lastnino in pravno varnost. Tako bi se izboljšal tehnološki napredek in s tem bi imeli višji življenjski standard.

3

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................ 5 1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA ................................................................. 5 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE .............................................................................. 5

1.2.1 Namen .................................................................................................................... 5 1.2.2 Cilji ........................................................................................................................ 6 1.2.3 Osnovne trditve ...................................................................................................... 6

1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE...................................................................... 6 1.3.1 Predpostavke.......................................................................................................... 6 1.3.2 Omejitve ................................................................................................................. 7

1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA........................................................................... 7

2 VPLIV GLOBALIZACIJE NA MEDNARODNO TRGOVINO ................................ 9 2.1 OPREDELITEV PROCESA GLOBALIZACIJE GOSPODARSTVA.............................................. 9 2.2 POMEN RAZVOJA SVETOVNE TRGOVINE....................................................................... 10 2.3 PREDNOSTI GLOBALIZACIJE V MEDNARODNEM GOSPODARSTVU.................................. 13 2.4 SLABOSTI GLOBALIZACIJE V MEDNARODNEM GOSPODARSTVU.................................... 14

3 POVEZANOST MEDNARODNIH INTEGRACIJ IN MEDNARODNE TRGOVINE ....................................................................................................................... 16

3.1 POMEN VKLJUČEVANJA V MEDNARODNE INTEGRACIJE................................................ 16 3.1.1 Ekonomska integracija in majhne države ............................................................ 17

3.2 EKONOMSKI ODNOSI SLOVENIJE S TUJINO ................................................................... 18 3.2.1 Osnovni elementi strategije ekonomskih odnosov s tujino .................................. 18 3.2.2 Politika EOT v Sloveniji ob vstopu v Evropsko unijo .......................................... 19

3.3 PERSPEKTIVE SLOVENIJE Z VKLJUČITVIJO V MEDNARODNE INTEGRACIJE IN ORGANIZACIJE ................................................................................................................... 21

3.3.1 Slovenija in Evropska unija ................................................................................. 22 3.3.2 Svetovna trgovinska organizacija – WTO ........................................................... 23

3.4 RAZVOJNE MOŽNOSTI MAJHNIH DRŽAV ....................................................................... 24

4 NUJNOST VKLJUČITVE PODJETIJ IZ MAJHNE DRŽAVE NA MEDNARODNE TRGE ................................................................................................... 26

4.1 MEDNARODNA MENJAVA KOT IZHOD IZ MAJHNOSTI .................................................... 26 4.1.1 Vloga storitev v mednarodni menjavi .................................................................. 27 4.1.2 Prednosti izvoza za podjetja ................................................................................ 29

4.2 GLOBALNA KONKURENČNOST SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA ................................... 30 4.2.1 Globalna konkurenčnost Slovenije po IMD......................................................... 32

4.3 MEDNARODNA PROIZVODNJA KOT DEJAVNIK KONKURENČNOSTI PODJETIJ.................. 33 4.4 SLOVENSKO GOSPODARSTVO V POVEZAVI S TOKOVI NEPOSREDNIH INVESTICIJ ........... 35

5 NEPOSREDNE NALOŽBE IN VKLJUČEVANJE SLOVENIJE V MEDNARODNO GOSPODARSTVO............................................................................. 36

5.1 NEPOSREDNE NALOŽBE TUJCEV V SLOVENIJI............................................................... 36 5.2 NEPOSREDNE TUJE NALOŽBE SLOVENSKIH PODJETIJ V TUJINI ...................................... 37 5.3 PRIMERI NALOŽB SLOVENSKIH PODJETIJ V TUJINI ........................................................ 38

4

5.3.1 Prevent d. d .......................................................................................................... 38 5.3.2 Krka d. d .............................................................................................................. 39 5.3.3 Mercator d. d ....................................................................................................... 39

5.4 POMEN TUJIH NALOŽB ZA KONKURENČNOST PODJETIJ................................................. 40

6 SKLEP ............................................................................................................................. 41

7 POVZETEK.................................................................................................................... 43

ABSTRACT ....................................................................................................................... 43

LITERATURA .................................................................................................................. 44

VIRI .................................................................................................................................... 46

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema V diplomski nalogi bomo poskušali predstaviti možnosti in priložnosti Slovenije pri razvoju mednarodne proizvodnje v času globalizacije. Slovenija ima majhno gospodarstvo, zato se mora vključevati v mednarodne gospodarske tokove. Razglasitev samostojnosti leta 1991 in oblikovanje lastne uspešne države sta razloga za pospešeno vključevanje slovenskega gospodarstva v mednarodno sodelovanje. Nastop in sodelovanje v svetovni trgovini nam prinašata tako priložnosti kot slabosti, vendar smo zaradi pomanjkanja lastnih gospodarskih virov na nek način prisiljeni odpreti svoj trg tujcem. Prav tako pa lahko sami nekaj ponudimo tujim tržiščem in še bolj uspešno sodelujemo v mednarodni trgovini, zlasti če se vključujemo v mednarodne integracije. Veliko nasprotnikov današnje sodobne globalizacije je mnenja, da proces globalizacije izkorišča majhne in revne države. Slovenija je imela sprva zelo omejevalno zakonodajo za tuje investicije, z vidika virov pa lahko tujim investitorjem ponudimo visoko usposobljeno delovno silo, primerno infrastrukturo in delavce, ki so pripravljeni delati za zmerno plačilo. Torej lahko slovensko gospodarstvo z jasnim interesom za vključevanje na mednarodne trge veliko pridobi. Slovenska podjetja iščejo priložnosti za zaslužek na tujih trgih, kjer se srečujejo z enakimi problemi kot tujci pri vstopu na slovensko tržišče. Torej ni pričakovati, da se z vključevanjem v svetovno ekonomijo zmanjšajo napori za iskanje priložnosti na mednarodnem trgu, teh je s tem še več, le pristop na tuj trg je delno lažji, če si član določenih ekonomskih integracij. Mednarodna proizvodnja že presega vrednost svetovnega izvoza, temu so vzrok tudi naraščajoči transakcijski stroški, ki pospešijo prenos dejavnosti v tujino z namenom zmanjšanja teh stroškov, podjetja pa na tak način krepijo tudi svojo konkurenčnost. Države, ki izboljšajo zunanjetrgovinsko bilanco, naj bi bile bolj globalno konkurenčne. Cenena delovna sila nekaterih držav omogoča tujim podjetjem dosegati konkurenčnost zgolj za krajši čas. Pomembnejše je, da se konkurenčnost v mednarodnem prostoru gradi na dvigu kakovosti, inovativnosti in izboljšanju procesov. V mednarodnem gospodarstvu morajo podjetja izkoriščati vse vire, ki so na razpolago tako doma kot v tujini, vse prednosti, ki jih nudi svetovni trg, če želijo biti konkurenčna. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 1.2.1 Namen Naš namen v diplomski nalogi je prikazati pomen procesa globalizacije za mednarodno trgovino Slovenije. Problem, ki je predmet obravnave, je zelo aktualen v gospodarstvu, določeni ekonomski subjekti ocenjujejo proces globalizacije kot dober, drugi temu nasprotujejo in opozarjajo na negativne posledice globalizacije.

6

Proces globalizacije je za našo državo zelo zanimiv, saj smo z udeležbo v njem dobili priložnost za sodelovanje na velikem svetovnem trgu. Po osamosvojitvi naše države je gospodarstvo aktivno nastopalo v mednarodnih odnosih, posledica tega je razvoj slovenskega gospodarstva ter težnja po nadaljnjem mednarodnem sodelovanju. Naš namen je prikazati rezultate raziskav, ki so bistveni za nadaljnji uspešen razvoj slovenske mednarodne trgovine in proizvodnje. 1.2.2 Cilji Cilj dela je prikazati nekatere posledice sodelovanja Slovenije v globalnem gospodarstvu in vpliv sodelovanja na mednarodno trgovino in proizvodnjo. Želimo predstaviti oceno, kako smo dejansko izkoristili priložnosti odprtega trga, saj je ravno izkoriščanje danih možnosti eden izmed namenov povezovanja med trgi. Zanima nas tudi pripravljenost sodelovanja slovenskega gospodarstva s tujimi gospodarstvi in pripravljenost ter odprtost našega trga za tuje neposredne naložbe. Cilj dela je prikazati, kakšen je delež neposrednih tujih naložb v Sloveniji ter kdo so največji naložbeniki. Ravno tako nas zanima, kdo so največji slovenski naložbeniki v tujini in kakšen je interes slovenskih podjetij za naložbe v tujini. 1.2.3 Osnovne trditve Slovenci smo se podali na pot samostojnosti, hitro napredovali v gospodarskem razvoju in začeli navezovati nove mednarodne kontakte. Današnje stanje kaže, da smo ubrali pravo pot in sprejemali pravilne odločitve. Napake, ki so bile narejene, so nas naučile nekaj novega, vsaj upamo, da je bilo tako. Trdimo, da imamo morda še vedno precej prevelik strah pred vstopom na tuje trge. Malo je tistih podjetij, ki sprejmejo izziv ponudbe tujih trgov. Zanimiv je tudi strah Slovencev pred naložbami tujih investitorjev, čeprav bo to, ali je ta strah upravičen, pokazal čas. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave 1.3.1 Predpostavke Pojem globalizacija je zelo širok, uporablja se v skoraj vsaki dejavnosti, nas pa zanima ekonomski pomen tega fenomena in njen pomen v mednarodni trgovini. Naša osnovna predpostavka je, da če želimo uspešno uveljaviti naše gospodarstvo v mednarodni konkurenci, moramo biti del odprtega trga in svetovnega gospodarstva. Sodelovanje s tujino nam lahko prinese blaginjo, zato namen naše razprave ni ugotavljati, kaj bi bilo morda bolje, če se ne bi odločili za vstop na odprti trg.

7

Zanimajo nas zlasti pozitivne posledice globalizacije za mednarodno trgovino in proizvodnjo, zato se bomo nanje prednostno osredotočili. Ker predpostavljamo, da smo v obdobju od leta 1991 do danes uspešno nastopali v mednarodni trgovini in mednarodnih odnosih, sklepamo, da je bila izbira, da se Slovenija vključi na globalni trg, pravilna. Zagovorniki globalizacije so skoraj vedno videli le pozitivne strani, nasprotniki le negativne, vemo pa, da ni sistema in procesa, s katerim bi bili vsi zadovoljni. V pomoč pri napovedovanju dogodkov in stanj so nam lahko delno tudi raziskave držav, ki so članice enakih institucij kot mi. Izkušnje primerljivih držav so nam v veliko pomoč in delno tudi pomenijo prednost, saj že dobljene rezultate raziskav samo prilagodimo karakteristikam slovenskega gospodarstva. Na ta način lahko gradimo že na predhodnem znanju in izhodiščih ter se tako hitreje vključujemo in uveljavljamo v mednarodnem prostoru. 1.3.2 Omejitve Naše zanimanje je torej omejeno na vlogo Slovenije v sodobni globalizaciji ter vse koristi, ki jih ponujajo, pridobljene izkušnje iz sodelovanja v tem procesu tako na področju mednarodne trgovine kot mednarodne proizvodnje. Na področju neposrednih naložb se bomo omejili na največje investicije, ki so bile realizirane s strani tujih podjetij v Sloveniji in investicije slovenskih podjetij v tujino. Prav tako pa bomo prikazali le delež najuspešnejših slovenskih podjetij, ki so uspela na tujih trgih s svojimi neposrednimi naložbami. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Naša raziskava je makroekonomska, saj preučujemo ekonomska spoznanja s stališča celote nekega gospodarstva. Proučevali bomo delovanje in odvisnost med posameznimi makroekonomskimi agregati, kot so mednarodna menjava, investicije, blagovna menjava, izvoz, uvoz. Ker proučujemo začetek nekega procesa in njegov vpliv na nastajanje in širjenje sprememb znotraj nacionalnega gospodarstva, je ta raziskava dinamična. Spremembe so vidne skozi čas in ne v trenutnem stanju. Prednost dajemo deskriptivnemu pristopu raziskovanja, saj opisujemo proces globalizacije in vlogo ter koristi slovenskega gospodarstva v njem. V analizi bomo opisali dejstva, procese in pojave, ki so približali našo mednarodno trgovino svetovni konkurenčnosti. Metoda deskripcije nam bo v pomoč pri opisu razvoja naše države od leta 1991 do danes in prikazu posledic priključitve k posameznim integracijam in sodelovanju v procesu globalizacije. Ker so z mednarodnimi sporazumi nastajale spremembe v poslovanju in sodelovanju, bomo za opis le-teh uporabili komparativno metodo. Primerjava razlik in podobnosti bo pokazala dejansko stanje, ki nastane s podpisom sporazumov.

8

Prav tako bomo uporabili zgodovinsko metodo, saj bomo podatke črpali iz že napisanih člankov, raziskav in analiz, ki so bile narejene v preteklosti. Te analize ravno tako pomagajo pri napovedovanju dogodkov. Pri pisanju in preučevanju teme se bomo opirali na spoznanja, stališča in sklepe drugih avtorjev, zato bomo uporabili metodo kompilacije. Mnenja različnih avtorjev se lahko razlikujejo oziroma razhajajo, dopolnjujejo ali so identična, kar nam omogoča tudi izoblikovati določena osebna spoznanja.

9

2 VPLIV GLOBALIZACIJE NA MEDNARODNO TRGOVINO Globalizem se je razvijal stoletja, vendar je svojo moč pridobival šele v dvajsetem stoletju, ko so bili z razvojem tehnike in tehnologije, zlasti na področju prometa, telekomunikacij in informatike, ustvarjeni pogoji, da se svet združuje in povezuje. Prišlo je do izmenjave blaga, storitev, dela, kapitala in znanja tako, da danes ljudje ne glede na to, kje živimo, uporabljamo enake proizvode, od aspirina do pesticidov, elektronike in kibernetike do avtomobila in letala. Vsi ti elementi so pripeljali do tega, da danes noben človek, narod, država ali skupnost ne more živeti sama zase, ločeno od drugih, in da se vsi najvažnejši življenjski problemi morajo reševati skupno. Na ta način globalizem postaja vse pomembnejši dejavnik sodobnih mednarodnih odnosov. Globalizem s tem povezuje ljudi v človeštvo, družbeno reprodukcijo v svetovno gospodarstvo, države v mednarodno skupnost in dosežke ljudskega dela in uma v enotno planetarno civilizacijo (Dagomys 1988, 5–7). Z globalizacijo dobijo države večjo možnost rasti gospodarstva, saj se lahko povezujejo v integracije, izmenjujejo znanje in ideje, poslujejo in investirajo preko meja, ter so na ta način prisotne na rastočem globalnem tržišču (World Bank 2005). Razumljivo je, da nimajo vse države enakih pogojev za gospodarjenje, na to opozarja tudi Peklar (1999, 9), ko trdi, da ima pri prilagajanju na globalizacijo za gospodarske subjekte velik pomen okolje, ki je pogojeno z lastnimi političnimi, ekonomskimi, socialnimi in tehnološkimi dejavniki. Saj je okolje tisto, ki v veliki meri določa možnosti, vire in sredstva, s katerimi razpolagamo in v odvisnosti od katerih pripravljamo lastno strategijo. 2.1 Opredelitev procesa globalizacije gospodarstva Medtem ko v mednarodnem gospodarstvu še vedno prevladuje mednarodna menjava kot dominantna vrsta mednarodnega ekonomskega sodelovanja, v globalnem gospodarstvu to vlogo prevzemajo tuje neposredne investicije oziroma transnacionalna podjetja kot podjetniški nosilec takšnih transakcij (Svetličič 1996, 72). Poglavitna značilnost svetovnega gospodarstva v zadnjih dvajsetih letih so radikalne spremembe. Reaktivna letala, faksirni aparati, svetovne računalniške in telefonske povezave ter svetovne televizijske satelitske zveze so zmanjšali geografske in kulturne razdalje. To omogoča podjetjem, da širijo svoje nabavne in prodajne trge. V preteklosti so ameriška podjetja, kot na primer Chrysler, sestavljala avtomobile iz delov, ki so bili izdelani v Združenih državah Amerike, večino svojih izdelkov so ravno tako prodali doma. Danes je drugače, saj Chrysler naroča sestavne dele na Japonskem, v Koreji, Nemčiji in drugod po svetu, seveda pa prodaja svoje avtomobile po vsem svetu. Dejstvo je, da je danes veliko izdelkov in storitev, ki jih kupimo, "hibridov", kar pomeni, da so jih oblikovali, izdelali ali sestavili v tujini in ne v kraju porekla izdelka. Obenem se v času globalizacije gospodarstva podjetja zavedajo naslednjega, če želijo v tujini dobro prodajati in kupovati, potem ne morejo delati sama. V ta namen sklepajo strateške zveze s tujimi podjetji, ki delujejo kot dobavitelji, distributerji, tehnološki partnerji, partnerji pri skupnih naložbah, celo tekmeci (Kotler 1998, 2–3).

10

Čeprav bi nekateri radi omejili invazijo tujih podjetij z varovalno zakonodajo, se moramo zavedati, da bi to dolgoročno le povečalo življenjske stroške in podpiralo neučinkovita domača podjetja. Pravi odgovor je, da se morajo podjetja naučiti, kako je treba vstopiti na tuje trge in kako povečati svojo globalno konkurenčnost (Kotler 1998, 409). Ko je John Naisbitt objavil knjigo Globalni paradoks (1994), je pri marsikom izzval reakcijo v obliki nestrinjanja z drzno trditvijo, ki v enem stavku pojasnjuje vsebino knjige: »Večje ko postaja svetovno gospodarstvo, močnejši postajajo njegovi najmanjši igralci«. S tem je želel povedati, da večji kot je sistem, učinkovitejši morajo biti njegovi posamezni deli. V procesu reorganizacije velikih sistemov je temelj nove organiziranosti človek, enote so čim manjše in fleksibilnejše. Tako pridemo do procesa, ko se globalno gospodarstvo povečuje, velikost njihovih sestavnih delov pa postaja vse manjša. Manjše ko so poslovne enote, lažje je globalizirati gospodarstvo (Peklar 1999, 22). V širšem prostoru se namreč tudi prejšnja večina znajde v položaju manjšine (Mlinar 1993, 113). Peklar (1999, 22) navaja primer, ko so na obisku Univerze Georgia State v Atlanti postavili "tipično" slovensko vprašanje znamenitemu profesorju marketinga, kako tržiti majhen slovenski trg oziroma majhno slovensko državo. Odgovor je bil, da Slovenija ni tržni pojem, Slovenija je politični pojem. Problem pa je slovenska prepoznavnost. Slovenija razpolaga s temeljnim produkcijskim dejavnikom, to je tako imenovani človeški kapital, saj nimamo pomembnih strateških predmetov dela – surovin. S strukturo in zmogljivostjo znanja mora Slovenija uskladiti svojo produkcijsko in neprodukcijsko gospodarsko udejstvovanje in ga v največji možni meri vključiti v sodobno mednarodno delitev dela, ki se vedno bolj globalizira. Sodobni globalizacijski procesi mednarodne delitve dela pa opredeljujejo sedanje razvojne izzive pred Slovenijo (Merhar 2001, 629). Čas je, da spoznamo, da globalizacija prinaša priložnosti in pričnemo skladno s tem spoznanjem tudi delovati. V gospodarstvu ima globalizacija dve pojavni obliki. Prvi je proces rasti, velikosti, hitrosti, prevzemov in povezav, iskanje strateških partnerstev. Drugi pa je reorganizacija, delo na osi človek – znanje – komunikacija (Peklar 1999, 23). 2.2 Pomen razvoja svetovne trgovine Do meščanskih revolucij v drugi polovici 18. stoletja je pod vplivom fevdalizma obstajala velika politična razdrobljenost sveta, ki je dopuščala zgolj avtarkični način proizvodnje, ki ni proizvajal sistematičnih presežkov, na podlagi katerih bi se lahko razvila organizirana mednarodna trgovina. Ob lokalnih in regionalnih trgovinskih povezavah so sicer obstajale tudi svetovne trgovinske poti, te pa so bile večinoma slučajnega, individualnega in kratkoročnega značaja, ne pa izraz sistematične potrebe držav po prehodu z lokalne na mednarodno delitev dela (Pertot 1962, 2–3; povzeto po Damijan 1996, 37–38). Proti koncu 18. stoletja so nekatere velike države, ki so z odpravo trgovinskih omejitev znotraj držav, z odvzemom notranjih carinskih pristojnosti posameznim lokalnim veljakom

11

in s sprostitvijo gibanja delovne sile uspele izvesti notranjo gospodarsko integracijo med posameznimi območji, začutile potrebo ne samo po merkantilističnem pridobivanju čim večjih količin zlata, ampak tudi po stalni mednarodni trgovini, kar je omogočal tudi že razvoj transporta, predvsem pomorskega. Vendar pa so Napoleonove vojne proces oblikovanja svetovne trgovine zavrle vse do dvajsetih let 19. stoletja. Do razvoja svetovne trgovine je tako dejansko prišlo šele v 19. stoletju, pri tem pa se zaradi analitičnih razlogov jemlje obdobje med letoma 1815 in 1914. Dejanski motor razvoja svetovne trgovine je bila v tem obdobju Velika Britanija, v prvi polovici devetnajstega stoletja njen izvoz industrijskih izdelkov, v drugi polovici pa predvsem uvoz surovin in drugih primarnih proizvodov, ki jih je potrebovala za svoj industrijski razvoj. Velika Britanija je v devetnajstem stoletju v skladu s svojimi razvojnimi potrebami, ki so bile podprte tudi že s teoretičnimi ekonomskimi ugotovitvami, svetu vsiljevala sistem proste trgovine. Poskušala je sugerirati spoznanje, da je interes vseh drugih držav, da izvažajo v Veliko Britanijo prav surovino in hrano v zameno za britansko industrijsko blago (Damijan 1996, 36–40). Gospodarski razvoj nerazvitih in majhnih držav je bil mogoč le na podlagi povečanega povpraševanja Velike Britanije po primarnih proizvodih, pri tem pa je povečano povpraševanje centra pomenilo spodbudo kapitalu, da se je iz centra selil na periferijo. Po letu 1890, ko so nekatere evropske države in Združene države Amerike proti Veliki Britaniji uspešno uveljavile protekcionizem, so te velike države postajale vse bolj neodvisne od britanske konjunkture. Velike države so namreč dobile možnost, da svojo kupno moč, pridobljeno z izvozom v Britanijo, preusmerijo za druge namene in ne več za uvoz industrijskega blaga iz Velike Britanije. Nerazvite majhne in velike države tako v sistemu zlatega standarda niso imele nobene možnosti samostojnega razvoja, če niso bile neto izvoznice, niso imele dovolj monetarnih rezerv za povečanje domače zaposlenosti. Njihov razvoj je bil odvisen od zunanje trgovine, šele nadproporcionalno povečanje izvoza nad uvozom je nerazvitim državam lahko omogočilo gospodarski razvoj. Ugodnost prenašanja kupne moči in gospodarske rasti v tujino so izkoristile le nekatere države (Nemčija, Francija, Italija, ZDA, Belgija, Danska, Nizozemska, Švica, Švedska, Kanada, Južna Afrika, Avstralija, Nova Zelandija). Dejansko so tudi danes te države visoko razvite, priključile so se jim nekatere izvoznice nafte in novoindustrializirane azijske države. Ostale nerazvite države so čakale na pojav intervencionizma, ki jim je prinesel več prostosti pri oblikovanju samostojne razvojne politike. Svetovna gospodarska depresija (1929–1933) je v gospodarsko stvarnost in ekonomsko teorijo prinesla radikalne spremembe. Dokončno je namreč opravila z ekonomskim liberalizmom, protekcionizem pa preoblikovala v oster intervencionizem. S tem dobijo majhne države možnost samostojnega gospodarskega razvoja. Ta ni bil več v tolikšni meri odvisen od zunanjih impulzov. Velike države so v določeni meri to možnost že imele prej v sistemu zlatega standarda, saj so lahko kot velike udeleženke v svetovni trgovini svoje gospodarske interese vsilile nerazvitim in manjšim državam. V obdobju med svetovno gospodarsko depresijo in drugo svetovno vojno je nerazvitim državam še primanjkovalo izkušenj in politične samostojnosti, zato je proces

12

osamosvajanja razvojne politike v tem času napredoval počasi. Ta proces je nekoliko pospešila druga svetovna vojna, saj so se v tem času svetovne cene surovin in hrane močno povečale, kar je močno povečalo izvozne prihodke nerazvitih držav. Države so začele uresničevati svoje ambiciozne razvojne načrte. Po svetovni gospodarski depresiji je zaradi omejevanja zunanje trgovine na eni strani in plačilnih težav na drugi prišlo med državami do oblikovanja nekakšnih gospodarskih bilaterizmov. Države so si medsebojno začele odobravati bilateralne izvozne in uvozne kontingente, plačilne sisteme. V tem času so skoraj vse nerazvite države težile k oblikovanju kompleksne gospodarske strukture, ki z vidika njihove velikosti in vključenosti v svetovno trgovino ni bila nujno tudi racionalna. Razvite in nerazvite države so se obnašale kot dejansko velike, samozadostne in relativno zaprte. Za obdobje po drugi svetovni vojni do danes sta z vidika razvojnih možnosti majhnih držav značilna predvsem dva procesa. Prvi je proces politične dekolonizacije sveta, ki je sprostil veliko število novih in predvsem izrazito majhnih držav. Drugi je proces liberalizacije svetovne trgovine in oblikovanje regionalnih ekonomskih povezovanj. Do obeh procesov je prišlo istočasno, vendar s to razliko, da je bil proces politične dekolonizacije v začetnem obdobju precej intenzivnejši od procesa liberalizacije svetovne trgovine. Ta se je le počasi razvijal, in sicer v skladu s potrebami svetovnega gospodarstva po vse manjšem intervencionizmu in po čim bolj prosti svetovni trgovini (Damijan 1996, 40–48). Intervencionizem je zagotovil vsem državam, ne glede na velikost in razvitost, enake možnosti oblikovanja gospodarstva države, če ne že enakih pa vsaj veliko bolj enakovredne pogoje gospodarjenja. Vse bolj so se začeli kazati tudi negativni učinki intervencionizma, začela se je pojavljati težnja po liberalizaciji svetovne trgovine. Razumljivo je, da v razvitih majhnih in velikih državah do liberalistične težnje prihaja prej in bolj intenzivno kot v nerazvitih (takoj po drugi svetovni vojni so ustanovili GATT). Nerazvitim državam se je svetovalo, naj svoje novo izoblikovane industrijske strukture ne izpostavijo prehitro mednarodni konkurenci. Nerazvite države so se tega nasveta držale in so se potreb po svetovni trgovini zavedle šele konec šestdesetih oziroma v začetku sedemdesetih let 20. stoletja, ko so že toliko izoblikovale svojo industrijsko strukturo, da so nujno potrebovale tuje trge za izvoz svojih proizvodnih presežkov. Tudi nerazvite majhne in velike države so začele ustanavljati regionalne ekonomske integracije, ki pa so bile bolj kratkega diha (SEV, LAFTA, ASEAN itd.). Leta 1974 je prišlo na pobudo nerazvitih držav v OZN do sprejema posebne resolucije o oblikovanju nove svetovne gospodarske ureditve, v okviru katere naj bi nerazvite in majhne države dobile večji dostop na trge razvitih držav. Skupna značilnost majhnih držav je omejenost notranjega trga, zato so le-te še bolj zainteresirane za prosto svetovno trgovino oziroma za oblikovanje regionalnih ekonomskih povezav. Relativno velik uspeh majhnih držav je že tudi, da uspejo slediti dinamiki razvoja velikih držav (prav tam, 49–53). Liberalizacija svetovne trgovine in širitev le-te bi koristila vsem državam, še posebej pa državam v razvoju (Gusel 1997, 85).

13

2.3 Prednosti globalizacije v mednarodnem gospodarstvu V obdobju 1950–1990 se je svetovno gospodarstvo podvojilo, svetovna trgovina se je početverila. Prostorska dimenzija se izraža v širitvi blagovnih tokov ne le preko meja države, temveč tudi kontinentov. Na globalizacijo gospodarstva vplivajo različni dejavniki; Čavničarjeva (2003, 176) navaja naslednje: • vse večja liberalizacija gospodarstva in mobilnost kapitala, • vse ostrejša konkurenca med podjetji, • razvoj komunikacij, zlasti tistih preko elektronskih medijev, • razvoj transporta, • naraščanje kupne moči, • izenačenost navad v porabi. Z novimi boljšimi komunikacijami, transportno tehnologijo je ustvarjena možnost in sposobnost, da se kapital, blago in informacije širijo po svetu s povečano hitrostjo (Umpleby 2003, 45). Globalizacija postane sinonim za liberalizacijo za vse večjo odprtost gospodarstva, postane izziv ne samo podjetjem, ampak tudi državam. Vse večja je koordinacija medsebojno odvisnih dejavnosti, podjetij s pomočjo ene strategije. Osrednji trgi postajajo vse bolj svetovni in ne samo domači, pride do svetovnega združevanja, ki ga opredeljuje OECD kot proces, s pomočjo katerega zaradi dinamičnega trgovanja z blagom in storitvami ter transferja kapitala in tehnologije trgi in proizvodnja v različnih deželah postajajo vse bolj medsebojno odvisni. Dani so spleti pogojev, ki omogočajo, da se vse več dodane vrednosti in bogastva proizvaja po vsem svetu s pomočjo medsebojno prepletenega sistema podjetij. Vse to se izkazuje v porastu obsega tujih neposrednih investicij ali naložb, porastu mednarodne menjave ter v skokovitem porastu števila in obsega mednarodnega sodelovanja med podjetji. Nastajajo globalna podjetja, ki so opredeljena kot podjetja (Čavničar 2003, 177): • z dobrim položajem na vseh strateško pomembnih trgih, • imajo globalno integracijo in koordinacijo poslovanja, • prilagajajo preskrbo skladno z okoliščinami, • proizvajajo izdelke in storitve, ki so namenjeni tako svetovnemu kot lokalnemu tržišču, • pri katerih je nacionalno poreklo težko jasno ugotoviti. Podjetja lahko na svetovnem trgu nastopijo ofenzivno in na ta način najdejo kar se da največ prednosti za svoje poslovanje. Podjetja morajo, da bi maksimirala svoje tržne deleže, oblikovati svetovne standarde za svoje proizvode. Krepijo se medregionalne povezave in zametki pravega mednarodnega sistema, ki bo urejal tudi tokove mednarodnih naložb in storitev. Če obstajajo kolektivni interesi, ki presegajo državne meje, je suverenost držav treba podrediti mednarodnemu pravu in mednarodnim institucijam. S tem bi začeli graditi globalno odprto družbo, ki bi lahko pripomogla k stabilizaciji globalnega gospodarskega

14

sistema in k širjenju ter podpiranju človeških vrednot (Čavničar 2003, 179; povzeto po Soros 1998, XXX). Kapital se pomika v države, kjer najde poceni delovno silo in druge zaželene pogoje. To pomaga takim državam pri razvoju, posledica tega je tudi, da je veliko takih držav napredovalo. Res je, da razvite države na račun tega izgubljajo delovna mesta, vendar pridobitev trgovine obenem omogoča ustvarjanje novih delovnih mest, ki imajo večjo dodano vrednost (Soros 2003, 37). Informatizacija družbe z ustvarjanjem informacijskih omrežij omogoča krepitev konkurenčnosti tudi neinovativnim podjetjem. Seveda morajo biti takšna podjetja pripravljena vsrkati in uporabiti tako dobljene tuje informacije. Vsi, ki so člani takšnih omrežij, imajo dostop do informacij, vsi ostali neudeleženci so za te informacije prikrajšani in dostikrat zaradi tega obsojeni na zaostajanje. Deželam v razvoju se je v preteklosti priporočalo, da sestopijo z "izkoriščevalskega" svetovnega trga, posledica tega je, da so danes le-te tako vse bolj izključene, saj nimajo tehnoloških priključkov na ta omrežja. Informatizacija družbe in priključevanje v svetovno omrežje je temeljni predpogoj za izboljšanje položaja dežele in podjetij na svetovnem trgu. Pride do globokih in hitrih tehnoloških sprememb, brez njih bi bil napredek omejen geografsko in globinsko. Informacije se ne bi mogle tako hitro prenašati po svetu, saj bi bile predrage in seveda tudi prepočasne. Tako pa hitro pridobivanje, prenašanje in procesiranje informacij prinaša korist gospodarstvu. To je lahko podlaga za hitro prilagodljivo, navzven naravnano strategijo gospodarskega razvoja, saj sta hitrost in fleksibilnost odzivanja na spremembe temeljnega pomena. To sta prednosti, ki sta se dobro izkazali pri majhnih državah z omejenimi gospodarskimi potenciali. G. B. Shaw je rekel, da se pameten človek prilagaja svetu, neumen človek pa želi svet trdovratno prilagoditi sebi (Svetličič 1996, 387). Strukturne spremembe v svetu, preoblikovanje svetovnega, političnega in ekonomskega zemljevida, globalizacija in regionalizacija mednarodnega gospodarstva nalagajo vsem, posebno pa majhnim državam, da najdejo svoje mesto v porajajočih se novih odnosih in ureditvi. Prednost in izziv jim mora biti priložnost, da se lahko uveljavijo v svetovnem merilu, kljub zaostreni konkurenci. Zadnja leta so bile ravno majhne države tiste, ki so dosegle razmeroma največje gospodarske uspehe (Čavničar 2003, 181). Zavedati se je potrebno usodne soodvisnosti sveta, provincionalizem, zaverovanost vase in ignoriranje vsega, kar se dogaja v svetu, je usodno. To ne velja samo za gospodarstvo, temveč tudi za šolstvo, kulturo in predvsem za znanost. Iz bojazni pred izgubo suverenosti te ne smemo izgubiti z odcepljanjem od svetovnega trga. Globalizacija utrjuje in ne slabi suverenosti (Svetličič 1996, 184). 2.4 Slabosti globalizacije v mednarodnem gospodarstvu Zagotovo bi marsikdo našel veliko več razlogov, da je proces globalizacije prej slab kot dober in vsa prej našteta dejstva interpretiral tako, da bi se pokazala v slabi luči, kot

15

škodljiva. Določena mera previdnosti in dvoma je upravičena, ko gre za globalizacijo. V to nas še najbolj prepričujejo relativno skromne stopnje rasti razvitih držav, porast nezaposlenosti in socialne dezintegracije v zadnjih dvajsetih letih, ko se je globalizacija poslovanja najbolj razmahnila. Vendar, kot je bilo že omenjeno, se temu procesu kaže prilagoditi in znotraj njega najti optimalne razvojne modele, ki bodo posegli po novih instrumentih hkratnega izkoriščanja prednosti in zavarovanja pred negativnimi implikacijami globalizacije, saj je ta proces neustavljiv in nepovraten (Čavničar 2003, 178). Svet se povezuje, to naj bi pomenilo, da države izgubljajo nacionalno moč in kontrolo, torej obstaja vprašanje, če je internacionalno, kdo vse to upravlja (Gorringe 1999, 79). Eno izmed vprašanj je tudi, ali potekajo povezovanja pravično. Gre za vprašanja, ali so družbena razmerja dovolj poštena ali pa obstajajo skupine, ki imajo prevelike ali neupravičene privilegije. Delež denarja, ki ga v zadnjih letih dobivajo države v razvoju, se res povečuje, vendar se razlike med bogatim in revnim delom sveta kljub temu dramatično povečujejo (prav tam, 183). Globalizem poje tudi visoko pesem svobodnega svetovnega trgovanja in zatrjuje se, da je globalizirano gospodarstvo najprimernejše za dvig blaginje po vsem svetu in s tem družbenih nepravilnosti. S svobodnim trgovanjem naj bi, tako pravijo, dosegli napredek celo pri varovanju okolja, saj nas pritisk konkurence prisili k temu, da prizanesljivo ravnamo z viri in nas vzpodbuja k mehkemu ravnanju z naravo. Vendar je veliko tistih, ki se s tem ne strinjajo in govorijo ravno obratno (Ulrich 1997, 155). Napovedane klimatske spremembe so velika preizkušnja za človeštvo in obenem velik izziv za prihodnost. Ta je v roki najrazvitejših držav, ki so hkrati tudi največji onesnaževalci ozračja. Poseben problem se bo v prihajajočih desetletjih pojavil v drastičnem pomanjkanju pitne vode in ogromnih količinah smeti. Zaradi lastnih dolgoročnih interesov si morajo vse države prizadevati, da bodo nadzorovale svoje najhujše kršitelje onesnaževanja okolja. Eden izmed problemov je tudi, da se v svetu velike mobilnosti ljudi in kapitala usposobljeni delavci selijo z oddaljenih območij v bolj priljubljene kraje, kot so Vzhodna in Severna Evropa, Združene države Amerike, Avstralija z Oceanijo. Tako se na primer afriški zdravniki v iskanju boljšega življenja izseljujejo v Ameriko, Evropo, čeprav se Afrika utaplja v bolezenskih epidemijah. V tem primeru globalizacija krizo samo še povečuje (Čavničar 2003, 183). Veliki globalisti naj ne bi bili preveč zaskrbljeni zaradi družbenih neenakosti in večanja števila brezposelnih (Petras 2001, 21). Selitev proizvodnje in izkoriščanje cenene delovne sile v revnejših državah je eden izmed glavnih očitkov velikim kapitalistom oziroma transnacionalnim podjetjem. Čeprav izkušnje številnih držav kažejo, da imajo takšne države zgolj začasno prednost na svetovnem tržišču (Jurše 1999, predgovor), naj bi se ta praksa še vedno na veliko uporabljala s strani korporacij. Izključno nacionalno organiziranim delojemalcem stoji nasproti internacionala koncernov, ki z adutom preselitve proizvodnje onstran meja spodbija sleherno zahtevo. Pojavlja se tudi tako imenovan jobless growth, to pomeni rast, ki ne prinaša nobenih novih delovnih mest (Martin 1997, 113).

16

3 POVEZANOST MEDNARODNIH INTEGRACIJ IN MEDNARODNE TRGOVINE 3.1 Pomen vključevanja v mednarodne integracije Vse ne more biti prepuščeno silam trga, z globalizacijo se še celo stopnjuje potreba po zavezujoči mednarodni regulativi, mednarodnih konvencijah in institucijah, ki bi urejale čezmejne transakcije. Tako mora vzporedno z globalizacijo potekati boljša koordinacija politike med suverenimi nacionalnimi državami, vzpostaviti se mora boljši nadzor nad bankami in finančnimi institucijami, odpraviti je potrebno davčni damping med različnimi državami, na primer znotraj Evropske unije, in tesneje sodelovati v mednarodnih organizacijah, ki jih je potrebno krepiti tako, da bodo učinkovitejše in manj toge. Podobno kot velja za nacionalni okvir, mora oziroma naj bi tudi za mednarodne gospodarske odnose veljalo, da trg potrebuje urejevalni okvir. S tem naj bi se ustvarile najboljše razmere za storitveni in idejni konkurenčni boj med podjetji za pravično trgovanje, ki bo v korist vseh udeležencev. Za to pa potrebujemo mednarodne dogovore v okviru supranacionalnih institucij. Te institucije in integracije že obstajajo. Tako imenovana globalizacija torej ni nekje zunaj našega vplivnega območja. Izkoristiti moramo možnosti političnega delovanja, ki se ponujajo za boljše mednarodno sodelovanje. Bistvo vsega tega ni v ustvarjanju neke super države ali svetovne države, ki bi bila nad vsemi, ampak v tem, da nacionalne države sklenejo "vrste", da se med seboj dogovorijo in premrežijo, da bodo lahko na primer transnacionalnim podjetjem odmerile njihovo mejo, da ne bodo mogle biti več tako izigrane in da bodo lahko prenovile svoje državno-politične pretenzije po moči in oblikovanju družbe. S tem naj bi se države odrekle tekmi, zato da bi lahko po drugi strani s svojo nacionalno in industrijsko politiko v mednarodnem okviru poskrbele za takšno konkurenčno prednost svojega domačega gospodarstva, da bi lahko ohranile tudi visoko raven socialnega blagostanja (Ulrich 2003, 170–173). Povezanost ali integriranost posameznih nacionalnih držav v okviru določene institucije ali integracije je po mnenju nekaterih zelo nevarna, ker naj bi s tem države izgubile svojo identiteto in samostojnost. Vendar ni povsem tako, zavedati se moramo, da s tem tudi pridobimo, saj dobijo vsi udeleženci pravico nastopa na mednarodnem trgu ali pa pravico udeležbe na določenem področju (Balaam 2001, 110–112). Brez mednarodnega gospodarskega sodelovanja držav si ne moremo zamisliti uspešnega razvoja in popolnega zadovoljevanja potreb po dobrinah. Nekateri imajo zelo majhne možnosti zadovoljevanja povpraševanja z domačimi viri in dobrinami, zato je potrebno povečanje povpraševanja zadovoljiti tako, da dobrine uvozimo iz tujine. Seveda velja tudi obratno, tudi presežki se pojavijo v državi in smiselno je te presežke izvoziti. Znano je, da danes nobeno gospodarstvo ne more vedno samo zadovoljiti domačega povpraševanja. Čim manjše je neko narodno gospodarstvo, tem bolj je odvisno od mednarodnih sodelovanj. Nerazvite in manj razvite države se lahko le v manjši meri

17

vključujejo v svetovno trgovino, saj jim skromne možnosti izvoza na drugi strani onemogočajo večji uvoz. Industrializacija sama po sebi pogojuje menjavo dobrin in sodelovanje, saj je tehnološki razvoj tako kompleksen in hkrati tako specifičen, da brez mednarodnega sodelovanja sploh ni mogoč. Na osnovi tega lahko sklepamo, da brez mednarodnega sodelovanja gospodarstev vsega sveta in prepletanja ni uspešnega razvoja (Gusel 1994, 51–52). S pomočjo integriranja so določene trajne pogodbene rešitve med državami udeleženkami glede postopkov sodelovanja in uporabe skupno sprejetih pravil. Do integracije lahko pride na trgu proizvodov, na trgu drugih produkcijskih faktorjev in na različnih področjih ekonomske politike (Grilc 2001, 9–11). Ekonomska svoboda je nujen pogoj za doseganje stabilne in trajne gospodarske rasti in oblikovanje primernega institucionalnega okolja. Ekonomska svoboda pomeni odsotnost državnega odločanja v proizvodnji, razdelitvi, potrošnji ter odsotnost prisile. Svoboda je ogrožena, ko posameznik ali država s svojim odločanjem ogrozi pravico posameznika do svobodnega delovanja na trgu. Prostovoljno sodelovanje v pogodbenih transakcijah onemogoča sodelovanje na podlagi prisile ali prevare. Glavni mehanizem postane inštitucija trga, ki spodbuja učinkovito uporabo proizvodnih dejavnikov v najdonosnejših panogah. Manjša kot je stopnja svobode, nižja je gospodarska rast (Kešeljević 2002, 544–555). 3.1.1 Ekonomska integracija in majhne države1

Ekonomska integracija je za majhne države pomembna predvsem zaradi učinkov, ki jih ima na njihova gospodarstva. Majhne države so življenjsko zainteresirane bodisi za čim bolj prosto svetovno trgovino, bodisi za čim tesnejšo ekonomsko povezavo z drugimi državami. Majhne države so zato tudi največkrat pobudnice za ekonomske povezave (npr. EFTA, EU ...). Obseg težnje majhnih držav po povezanosti pa je tesno povezan tudi s stopnjo njihove gospodarske razvitosti, zato se ne moremo čuditi, da je do izrazitih integracijskih teženj in razvoja teoretičnega preučevanja integracijskih učinkov prišlo šele po drugi svetovni vojni. Na integracijske učinke je možno gledati tako z makroekonomske kot mikroekonomske ravni. Na makroekonomski ravni je pomembno, da povečana mobilnost produkcijskih dejavnikov med državami in homogenizacija trgov kot posledica integracije hkrati tudi vpliva na poenotenje narodnogospodarskih razvojnih procesov v državah članicah (gospodarska rast, inflacija, brezposelnost) in na postopno izgubo samostojnosti pri oblikovanju nacionalne ekonomske politike (harmonizacija fiskalne in na koncu tudi monetarne politike). Na mikroekonomski ravni pa gre za učinke močnejše integriranih prodajnih trgov (preko odprave trgovinskih ovir, s poenotenjem standardov itd.) na konkurenco, proizvodnjo in preskrbo z dobrinami, oblikovanje cen in tržne deleže v posameznih panogah.

1 Povzeto po: Damijan 1996.

18

Pomen ekonomske integracije je za majhne države z obeh vidikov zelo velik. Po eni strani so majhne države v ekonomski integraciji na podlagi večjega domačega trga sposobne izkoriščati ekonomije obsega v večini industrijskih panog, kar vpliva na njihovo mednarodno konkurenčnost, stopnjo konkurence v domačem gospodarstvu, raven cen, preskrbo domačega prebivalstva itd. Hkrati pa ekonomska integracija prinaša s seboj tudi morebitno večjo varnost in gospodarsko stabilnost. Ob tem seveda ne smemo pozabiti, da so lahko vplivi ali učinki tudi negativni ali pa vsaj vprašljivi. To se lahko zgodi, če so integracije preveč zaprte proti ostalemu svetu. V državah, ki se zavzemajo za integracijo v večjo gospodarsko skupnost, se v javnosti pogosto zastavljajo vprašanja porazdelitve koristi zaradi integracije. Nastane vprašanje, kdo bo deležen koristi zaradi integracije, država, ki se vključuje, ali države, ki so že članice. Odgovor na to vprašanje je odvisen od velikosti držav, ki se združujejo. S teoretičnega vidika bodo imeli koristi od integracije vsi udeleženci. Pomembno pa je, da se od institucij ne pričakuje samo podpor, predvsem za tranzicijska gospodarstva velja, da bi morala zmanjšati svoja zanašanja na denarne subvencije in nepovratna sredstva (Pesaković 2002, 272–284), kot primer institucije, katere pomoč se prevečkrat uporablja, je naveden Mednarodni denarni sklad. Slovenija je navedena kot zgledna država, saj pomoči ne uporablja velikokrat. 3.2 Ekonomski odnosi Slovenije s tujino S pospešenim industrijskim razvojem in poglobljenimi mednarodnimi ekonomskimi odnosi so se v vseh gospodarstvih povečale potrebe po mednarodni menjavi in drugih ekonomskih odnosih z drugimi gospodarstvi. Na sodelovanje med gospodarstvi vpliva več dejavnikov, kot najpomembnejši je navedena velikost gospodarstva, potem stopnja razvitosti in družbenoekonomska ureditev. Manjša gospodarstva so bolj odvisna od dogajanj v svetovnem gospodarstvu zaradi dveh razlogov: • prisiljena so uvažati, ker doma nimajo na voljo vseh potrebnih proizvodnih dejavnikov,

kot so na primer surovine, • hkrati pa so prisiljena izvažati, saj proizvodnja za lasten majhen trg ni racionalna. Razvite tržne ekonomije so običajno odprte in se vključujejo v svetovno gospodarstvo po načelu primerjalnih prednosti in s profitnim namenom (Strašek, Žižmond 1998, 68–69). Slovenija je majhno gospodarstvo in tudi dokaj razvito, zato naj bi imela jasno opredeljeno strategijo ekonomskih odnosov s tujino. 3.2.1 Osnovni elementi strategije ekonomskih odnosov s tujino2

V zunanjeekonomski strategiji Slovenije, ki jo je skupščina Republike Slovenije sprejela 1. avgusta 1996, se izpostavlja, da lahko zagotovi država razvojna dohitevanja razvitih zahodnih držav le s pomočjo mednarodne menjave blaga in storitev, ki bo hitrejša od rasti 2 Povzeto po: International trade Centre UNCTAD/WTO (ITC), Gospodarska zbornica Slovenije.

19

bruto domačega proizvoda, in na vsesplošni internacionalizaciji gospodarstva. To je možno le s krepitvijo in specializacijo, upoštevajoč obstoječe in bodoče nacionalne konkurenčne prednosti. Izkušnje kažejo, da bodo slovenska podjetja na svojih glavnih trgih sorazmerno lažje nastopala z boljšimi in dražjimi proizvodi, kar pa zahteva nove (izvozne) programe. Slovenija oziroma slovenska podjetja bi morala razvijati in krepiti celo paleto oblik medpodjetniškega mednarodnega sodelovanja, in sicer izvoz/uvoz, pogodbene aranžmaje (kooperacija, strateške povezave, mednarodne mreže itd.), vhodne in izhodne neposredne naložbe, saj sedanja koncentracija na klasičen izvoz in uvoz in dodelavne posle zmanjšuje zunanjeekonomski in splošni domet ekonomskega sodelovanja s tujino. Razvoj lastnih blagovnih znamk in prodajnih mrež v pomembnejših državah partnericah ter ustanavljanje podjetij v tujini sta nujna pogoja povečanja slovenskega izvoza. Enako velja za strateško povezovanje s tujimi podjetji za nastopanje na tretjih trgih. Vključitev Slovenije v evropsko gospodarsko integracijo, predvsem Evropsko unijo, je predstavljala nujnost, saj je to zanjo pomenilo razširitev trga ter vključitev Slovenije v evropske tokove kapitala in prenosa tehnologij. Navkljub slovenski evropski usmeritvi in dejstvu, da večina držav največ svoje menjave opravi z bližnjimi državami, si mora Slovenija v prihodnje prizadevati za diverzifikacijo svojega ekonomskega sodelovanja s tujino. Cilj slovenske zunanjeekonomske strategije je okrepiti položaj slovenskega gospodarstva v Evropski uniji, povrniti del jugoslovanskih trgov, bistveno povečati prisotnost na trgih Združenih držav Amerike, v nekaterih državah nekdanje Sovjetske zveze in v državah CEFTA. S segmentiranjem (s posameznimi izdelki) si mora odpreti druge trge neevropskih držav OECD, najdinamičnejših novoindustrializiranih držav in plačilno visoko sposobnih izvoznic nafte. 3.2.2 Politika EOT v Sloveniji ob vstopu v Evropsko unijo Glavna cilja politike ekonomskih odnosov s tujino Slovenije ob vstopu v Evropsko unijo sta: povečati konkurenčnost domačih podjetij na tujih trgih in ohraniti oziroma še povečati privlačnost domačega trga za tuje investitorje. Področje delovanja politike EOT obsega poleg konvencionalnih zunanjetrgovinskih ukrepov tudi skupek tako imenovanih domačih, komplementarnih politik, ki imajo zaradi naraščajočega pomena pomembno vlogo v mednarodni konkurenci. V bodoče se bo politika EOT izvajala na treh ravneh, na: • nacionalni ravni, • nadnacionalni ravni, • mednarodni ravni. Nacionalno seveda pomeni na ravni države, z nadnacionalno ravnjo je mišljena raven Evropske unije, z mednarodno pa raven WTO, OECD. Kot članica Evropske unije mora Slovenija odnose z ostalimi članicami znotraj enotnega notranjega trga urejati s politiko konkurence, odnose s tretjimi državami pa s trgovinsko politiko. Na raven Evropske unije mora Slovenija prenesti oblikovanje in izvajanje instrumentov skupne trgovinske politike.

20

SLIKA 1: POLITIKA EOT V SLOVENIJI KOT POLNOPRAVNI ČLANICI EVROPSKE UNIJE

Nosilci oblikovanja instrumentov politike EOT

Komisija in Ministrski svet državna uprava v Sloveniji Vplivi na ravni Evropske unije: • prilagoditveni pritiski in stroški, • razmerja moči med interesnimi

skupinami, • razmerja moči v Ministrskem svetu.

Vplivi na ravni Slovenije: • prilagoditveni pritiski in stroški, • razmerja moči med interesnimi

skupinami, • razmerja moči v vladi.

Instrumenti politike EOT

obvezni na ravni Evropske unije možnost odstopanja na nacionalni ravni

zaščita gospodarstva mednarodne pogodbe in sporazumi storitve v mednarodni menjavi intelektualna lastnina v mednarodni menjavi z mednarodno menjavo povezani investicijski ukrepi ekologija socialni dumping konkurenčne norme

podr

očje

del

ovan

ja p

oliti

ke E

OT

pospeševanje izvoza in investicij reševanje trgovskih sporov sankcije regionalno ekonomsko integriranje sodelovanje v okviru tretjih držav in mednarodnih organizacij stične točke s komplementarnimi politikami

cilji politike EOT

skupni izhajajo iz: - acquis communitaire - integracijskih procesov - pogajalske moči (npr. WTO)

specifični izhajajo iz: - majhnosti in odprtosti gospodarstva - stopnje razvitosti - dosedanjega razvoja

Simboli: EOT = ekonomski odnosi s tujino WTO = World Trade Organization (Svetovna Trgovinska Organizacija) Vir: Živko (2001, 95); povzeto po Bobek (1999, 163–4).

21

Politiko ekonomskih odnosov Slovenije s tujino je potrebno obravnavati kot zunanji, komplementarni dejavnik tržno usmerjene in strukturne domače ekonomske politike. Takšna politika je sestavljena iz naslednjih politik: • institucionalna politika, ki postavlja zakonodajni okvir in ekonomske institucije, • politika konkurence kot zaščita ekonomske svobode, • tržna politika, katere naloga je zagotovitev optimalnega delovanja trga. Temeljna usmerjenost politike države mora pri EOT izkazovati nediskriminacijo domačih in tujih tržnih udeležencev. Praksa sodobnega sveta kaže, da prihaja v realnosti do manjših in večjih odstopanj od modela tržno usmerjene strukture politike države. Dejanska politika je lahko velikokrat nekonsistentna z deklarirano tržno usmerjeno politiko države kot celote. Ta pritisk je izvajan predvsem s strani različnih formalnih in neformalnih oblik interesnih združenj in lobistov. Industrijsko sodelovanje oziroma poslovanje je v posameznih državah Evropske unije organizirano v obliki združenj nacionalne industrije3. Ta zastopajo industrijo v odnosu do vlade v vseh pogledih in tekočih spornih zadevah kot celoto. Kljub temu da vsaka posamezna industrijska veja promovira lastno politiko, je pomembno, da je koordiniranost vodstev združenj nacionalnih industrij z državno upravo, ki izvaja politiko EOT, na razmeroma visoki stopnji. V majhni državi, kot je na primer Slovenija, je še zlasti pomembno, da takšna združenja podpirajo svobodno trgovinsko politiko. Delovna mesta so v veliki večini v taki industriji odvisna od izvoza, ne pa od zaščite. Slovenija bi morala v glavnem zagovarjati politiko EOT v Evropski uniji, ki omejuje državno interveniranje na trgu, in se pridružiti tako imenovanemu liberalnemu bloku, ki nasprotuje zaščitniškim pogledom. Od slovenske vlade je odvisno, kako daleč bo šla pri zagovarjanju svobodnih idej zunanje trgovine in uporabe pravic do veta. Na mednarodni ravni bo Slovenija tudi kot članica Evropske unije delovala avtonomno. Ekskluzivna kompetenca Unije na področju trgovinske politike je predvsem omejena na trgovanje z blagom (Živko 2001, 92–104). 3.3 Perspektive Slovenije z vključitvijo v mednarodne integracije in organizacije Po začasni recesiji zaradi razpada jugoslovanskih in deloma vzhodnoevropskih trgov ter potrebne odločnejše preusmeritve na razvite zahodne trge se je leta 1993 začel opazen gospodarski vzpon. Na eni strani je investicije ovirala zelo omejevalna zakonodaja, medtem ko so visoko usposobljena delovna sila, dobra infrastruktura in razmeroma nizke plače učinkovale pozitivno. K uspešnemu slovenskemu razvoju je deloma pripomoglo tudi to, da smo se začeli vključevati v mednarodne integracije in organizacije (Svet Evrope, CEFTA – do 1. maja 2004, ZEU smo pridružena članica, OVSE, CEI, IMF, WTO, OZN, EU, NATO, Partnerstvo za mir (Boden 2004, 422–425). Ker je tema razprave gospodarska, se nam zdi

3 Npr. v Nemčiji Združenje nemške industrije (Bundesverband der Deutschen Industrie).

22

smiselno predstavit le največjo integracijo, to je Evropsko unijo, ter Svetovno trgovinsko organizacijo kot osrednjo globalno povezovalno organizacijo. 3.3.1 Slovenija in Evropska unija Na področju regulacije mednarodne trgovine ima Slovenija kot polnopravna članica enake ugodnosti in pogoje delovanja kot ostale članice, ti pogoji so naslednji (Repnik, Sankovič 2004, 16): • slovenska podjetja lahko svoje izdelke proizvajajo in po načelih svobodne konkurence

tržijo kjer koli na območju EU, • podjetjem ni potrebno več opravljati carinskih formalnosti pri prometu med Slovenijo

in drugimi članicami, • za izvoz in uvoz iz držav nečlanic EU se namesto nacionalnega carinskega zakona

uporablja skupna pravila EU – evropski carinski kodeks, • slovenska podjetja imajo pravico ustanavljati hčerinske družbe ali podružnice kjer koli

v EU in pravico do neomejenega prenosa kapitala v te podružnice, • malim in srednjim podjetjem se je odprla pot do pridobitve sredstev iz strukturnih

skladov in drugih finančnih virov ter programov v EU, ki ponujajo sofinanciranje, posojila, poroštva in kapitalsko financiranje ter so posebej namenjeni spodbujanju razvoja malega gospodarstva in obrti,

• ugodnejši trgovinski sporazumi, ki jih je Slovenija v preteklosti sklenila z nekaterimi državami nekdanje Jugoslavije, so sicer prenehali veljati z vključitvijo v EU, vendar je Evropska unija že sklenila stabilizacijsko pridružitvene sporazume z Makedonijo in Hrvaško, ki med drugim urejajo tudi postopno sproščanje trgovine,

• Evropska unija si prizadeva za liberalizacijo trga na mnogih področjih, kot so denimo promet po evropskih železnicah, energetski trgi, telekomunikacije itd. Tem smernicam pa mora slediti tudi Slovenija,

• prevozniki s sedežem v kateri koli članici EU lahko opravljajo prevoze med državami članicami EU in tranzitu prek teh držav brez dovolilnic, vendar z licenco EU,

• prevoze znotraj posamezne članice EU (t. i. kabotažo) sprva v novih članicah opravljajo samo domači (pri nas slovenski) prevozniki, po petih letih pa se jim bodo pridružili še prevozniki iz drugih držav članic,

• slovenska podjetja so vstopila na notranji trg Unije in se soočila z močnejšo konkurenco, kar ni nujno slabo.

Pričakovati, da se bo izvoz na račun ugodnega carinskega stanja v EU povečal, je nesmiselno, saj smo že imeli prej podpisan sporazum z EU o carinah, ki so bile manjše ali celo za nekatero blago ukinjene. Priložnosti za povečanje izvoza so bolj na tem, da se izdelki diferencirajo, prilagodijo lokalnim potrebam. Ena izmed možnosti so tudi neposredne naložbe, s tem se približajo uporabniku, spremljajo informacije in želje, odkrivajo tržne niše ter jih zapolnijo. Dobro naj bi se v prihodnosti pisalo v Evropski uniji tudi industriji, ki se ukvarja s proizvodnjo avtomobilov, ladij, pridobivanjem koksa, energetski industriji, jedrski, proizvodnji gumenih in plastičnih izdelkov, gradbeništvu, trgovini, medicinskim storitvam (Phillips, Ferfila 1999, 431–441). Glede na napovedi, katere panoge bodo v prihodnosti

23

obetavnejše, si lahko v Sloveniji obetamo hitrejšo gospodarsko rast na področju izdelave avtomobilov, gradnje, trgovine in turizma. Domača podjetja so naletela na povečano konkurenco, zato je podpora ekonomske politike potrebna (zagotavljanje učinkovitih javnih služb, učinkovit davčni sistem, prilagodljiv trg dela, finančna politika usmerjena v nizke obrestne mere in nizke stroške za podjetja, ki potrebujejo prestrukturiranje, fiskalna in monetarna disciplina ipd.). Tisti, ki bodo v tem procesu zaostali in se zapirali, bodo hitreje marginalizirani kot kdaj koli poprej (Ekonomsko ogledalo). Morda res rast članic organizacij in integracij ne bo tako velika, vendar kot pravi Balaam (2001, 235), kljub temu da je rast majhna, je lahko pomembna. Če je ekonomska integracija uspešna, potem se povečuje gospodarska rast v integraciji, kar izboljša življenjski standard. Ugotovljeno je bilo, da je celo manjša rast že zelo pomembna. V integraciji naj bi bila že manjša rast zadostna, da se ustvari dolgoročni efekt. 3.3.2 Svetovna trgovinska organizacija – WTO Svetovna trgovinska organizacija je bila ustanovljena leta 1995 in je edina mednarodna organizacija, ki se ukvarja s pogoji trgovanja med državami članicami. Slovenija je postala polnopravna članica julija 1995 (WTO, 2005). Naloge Svetovne trgovinske organizacije so (Pivka, Galun 5, 2002): • omogočati implementacijo, administracijo in delovanje WTO sporazuma ter

multilateralnih sporazumov in aneksov, • zagotavljati stalen forum za pogajanje med članicami, • upravljati mehanizem za reševanje sporov, • nadzorovati trgovinsko politiko držav članic, • sodelovati z IMF (svetovni denarni sklad) in Svetovno banko. Temeljna načela Svetovne trgovinske organizacije so naslednja (Pivka, Galun 2005, 5): 1. Sistem največjih ugodnosti: s to pogodbeno klavzulo vsaka pogodbena stranka

priznava svoji sopogodbenici in predvsem njenim gospodarskim subjektom iste ugodnosti, ki jih je že dala, oziroma jih bo dala v prihodnosti, katerikoli tretji državi (če npr. država A da državi B neko ugodnost, recimo nižjo carinsko stopnjo, mora država A tudi vsem ostalim članicam priznati to ugodnost). Gre za preprečevanje meddržavne gospodarske diskriminacije.

2. Nacionalni tretma (izenačitev): drugače kot klavzula največjih ugodnosti, ki preprečuje diskriminacijo tujih subjektov med seboj, nacionalni tretma preprečuje diskriminacijo tujih subjektov v primerjavi z domačimi.

3. Prizadevanje za čim svobodnejšo trgovino: postopno zniževanje ovir, WTO dopušča načeloma le carine kot instrument za uravnavanje zunanje trgovine, saj se le-te najlažje kontrolirajo in primerjajo.

4. Načelo zaupanja: predvidljivost in stabilnost trgovinskih ovir v neki državi zmanjša poslovni riziko in vzpodbuja naložbe. Ko se države članice zavežejo, da bodo odprle trg, npr. z znižanjem carinskih stopenj, se tudi zavežejo, da teh ne bodo naknadno enostransko zviševale.

24

5. Prizadevanje za čim svobodnejšo konkurenco: cilj je odprta, fair in nemotena konkurenca.

3.4 Razvojne možnosti majhnih držav Svetovno gospodarstvo postaja vse večje, njegovi deli se pa vse bolj manjšajo. Relativna vloga velikih nacionalnih trgov se je relativno zmanjšala, morda je to kar najpomembnejša sprememba, ki jo je skupaj z liberalizacijo mednarodne menjave prinesla globalizacija. Nobelovec Becker je že leta 1991 jasno povedal, da divergentne tendence političnega razdruževanja in ekonomske integracije odražajo dva trenda: zmanjšane prednosti velikega nacionalnega trga in povečanih koristi od dostopa na svetovni trg (Svetličič 1996, 134). Očitno je, da sodobne spremembe vplivajo tako pozitivno kot negativno na položaj majhnih držav. Na zelo splošni ravni bi lahko o položaju in perspektivah majhnih držav postavili dve tezi: 1. tezo medenih tednov, po kateri je nastopil doslej najbolj ugoden čas za nastanek in

razvoj majhnih držav; 2. tezo, da majhne države v tako močnih tendencah globalizacije in rastočem pomenu

ekonomij obsega in ekonomij skupne proizvodnje in razdelitve same ne morejo preživeti, ker jim majhen trg, kot je ugotovil že Adam Smith, omejuje domet delitve dela in s tem prednosti specializacije.

Tendence, ki pozitivno vplivajo na položaj majhnih držav, so: • liberalizacija svetovne menjave oziroma mednarodnih ekonomskih odnosov, ker lajša

dostop na svetovni trg, • znižanje transportnih in komunikacijskih stroškov, • upadanje pomena naravnih pogojev, • tehnološke spremembe z uvajanjem fleksibilne tehnologije, • porast pomena vmesnih proizvodnih storitev v mednarodni menjavi, • možnost doseganja kolektivne varnosti, • porast pomena diferenciacije izdelkov in storitev (prav tam, 134–136). Položaj majhnih držav je resda bistveno drugačen od velikih, saj medtem ko velika vstopajo v tekmo za prevlado na področju sedmih tehnološko najprodornejših sektorjev (mikroelektronika, računalništvo, telekomunikacije, novi materiali, biotehnologija, civilna aviacija ter strojništvo in robotika), majhna te možnosti realno nimajo. To lahko spremeni z učinkovitimi organizacijskimi prijemi in strategijami. Poudarjati mora realno dosegljive cilje v procesni tehnologiji in pravilno predvideti prihodnje spremembe. Tisti, ki so sposobni pred drugimi predvideti, kaj se bo zgodilo, kaj so temeljne determinante konkurenčnih prednosti v prihodnjem svetu, bodo v prihodnosti uspešnejši, saj dolgoročna naravnanost postaja temeljna. Ker so ponavadi materialne možnosti majhnih držav omejene, to postavlja mejo bolj ambiciozni inovacijski utemeljeni strategiji razvoja. Prav tako morajo najti pravi "timing", saj morajo biti inovacije predstavljene ravno v pravem trenutku. Torej čas je pomemben, izbira pravega trenutka pa še bolj. Če ni možnosti za inovacije, se usmerijo v posnemanje

25

proizvodov, tehnologij, ki so perspektivne v prihodnosti. Vendar ne sme biti to posnemanje slepo, usmeriti se je potrebno v perspektivne veje. Brez dvoma je obetavna smer prihodnosti prilagajanje izdelkov in storitev potrošniku in tako imenovana unikatna proizvodnja. Takšna usmeritev je primerna zlasti za majhne države z majhnim gospodarstvom, ki si težko privoščijo velikoserijsko proizvodnjo standardnih izdelkov. Splošni porast pomena storitev, ki iz tega izhaja, narekuje, da bi morale imeti storitve v prihodnje odločujoč pomen v našem razvoju. Težiti je potrebno h gospodarskemu sodelovanju po vsebinskih in ne regionalnih kriterijih. To pomeni, da je potrebno sodelovati s tistimi vodilnimi, ki so na prednostnih področjih našega lastnega gospodarskega razvoja, ne glede na to, od kod so ti vodilni (prav tam, 336–338).

26

4 NUJNOST VKLJUČITVE PODJETIJ IZ MAJHNE DRŽAVE NA MEDNARODNE TRGE 4.1 Mednarodna menjava kot izhod iz majhnosti4

Mednarodna menjava je za majhne države neprecenljive vrednosti, saj jim omogoča gospodarsko preživetje. Po eni strani jim izvoz blaga in storitev omogoča izgradnjo velikoserijske proizvodnje in doseganje ekonomij obsega, po drugi pa jim uvoz omogoča pridobitev takšnega blaga in takšnih storitev, v proizvodnji katerih majhne države nimajo primerjalnih prednosti in bi bila njihova proizvodnja doma lahko skrajno neracionalna. Samo zadostna količina in pravilna razporejenost proizvodnih dejavnikov omogoča optimalno gospodarsko strukturo (dejavnost) in zunanjo trgovino (Kenda, Hazabent 1992, 10). Ker je izvoz pač eden izmed glavnih razvojnih dejavnikov, govorimo več o njem kot o uvozu. Izvoz je običajno za majhne države edina možnost za dosego ekonomije obsega, saj lahko majhna država na podlagi primerjalnih prednosti v določenih industrijskih in storitvenih procesih zgradi velikoserijsko proizvodnjo le na podlagi izvozne usmerjenosti. V gospodarskem razvoju pomeni izvoz enega izmed glavnih dejavnikov razvoja, saj razvija določene perspektivne dejavnosti tako, da kombinira zaposlovanje domačih produkcijskih dejavnikov z novimi idejami in proizvodnimi metodami. V domače gospodarstvo tako vnaša večjo intenzivnost konkurenčnega obnašanja in na ta način dviguje narodnogospodarsko učinkovitost. Hkrati pa predstavlja za majhno državo izkupiček deviz, dobljenih z izvozom, prepotreben vir deviz za uvoz dobrin, ki jih majhna država ne proizvaja, ker za to nima potrebnih naravnih virov ali, kot smo že omenili, njihova proizvodnja ne bi bila racionalna. Izvozna specializacija je preprosto nujna komponenta vsake osnovne razvojne strategije majhne države. Mednarodna menjava ima zato precej večji pomen za gospodarsko aktivnost majhnih držav. Za gospodarsko aktivnost sta glede na pomen zunanje trgovine opazni dve osnovni težnji: 1. z gospodarskim razvojem posamezne države, ne glede na velikost, tendenčno narašča

delež v zunanjo trgovino usmerjenega dela gospodarstva – gre za v ekonomski teoriji znano izvozno usmerjeno zunanjetrgovinsko politiko in

2. delež izvoza, pa tudi uvoza, v BDP neke države ter njen izvoz na prebivalca je tem večji, čim manjša je država.

Na izvozno usmerjenost države bistveno vpliva stopnja gospodarske razvitosti, prav tako pomemben vpliv pa ima tudi zemljepisna lega. Predvsem evropske države so z vidika zunanjetrgovinske usmerjenosti tukaj v veliki prednosti, saj so v povprečju gospodarsko bolj razvite, že nekaj stoletij pa imajo na voljo relativno velik trg, na katerem so zemljepisne razdalje relativno majhne, kupna moč pa relativno visoka.

4 Povzeto po: Damijan 1996.

27

Na podlagi tega lahko pričakujemo, da je povezanost med izvozno usmerjenostjo in velikostjo države v Evropi precej bolj izrazita kot v drugih regijah sveta. Gospodarstva so povezana s tujino preko dveh kanalov, prvi je kanal trgovine blaga in storitev, drugi pa kanal kapitala in financ. Trgovinske zveze s tujino torej vplivajo na obseg izvoza in uvoza. Trgovinski kanali odpirajo domače cene mednarodnim vplivom, v primeru padca tolarskih cen proizvodov naših tujih konkurentov, v primerjavi s cenami, po katerih prodajajo domača podjetja, se premakne povpraševanje od domačih proizvodov k proizvodom, proizvedenim v tujini, seveda velja tudi obratno. V primeru odprtih gospodarstev so močne tudi mednarodne povezave na področju kapitala in financ (Senjur 2001, 221–223). 4.1.1 Vloga storitev v mednarodni menjavi Storitve v razvitih državah že dolgo zavzemajo največji delež družbenega proizvoda, to je okoli 70 %, pri nas je ta procent nižji, in sicer se giblje med 60–63 % (World bank, 2005). Storitve so v poznih osemdesetih in v začetku devetdesetih let prevzele prevladujočo vlogo tudi v gospodarstvih držav na prehodu in večine dežel v razvoju. Storitve so postale naraščajoč in nepogrešljiv input v proizvodnji drugih gospodarskih sektorjev, delež raziskav, oblikovanja, inženiringa, prodaje, vzdrževanja vedno bolj raste. Medsebojna prepletenost industrijske in storitvene proizvodnje je odločilnega pomena za uspešnost celotnega gospodarstva. Slaba razvitost ali nezadostna učinkovitost storitev lahko celo ovira nadaljnjo rast in razvoj držav. Nove teorije ugotavljajo, da so učinkovite proizvodne storitve, ki temeljijo na uporabi informacijske tehnologije, znanju in veščinah, predpogoj za nadaljnjo gospodarsko rast in razvoj. Mnoge storitve, s katerimi se prej ni dalo trgovati v klasičnem pomenu, so postale zaradi napredka v prenosu informacij predmet mednarodne menjave. Ker prihaja do sprememb v informacijsko-komunikacijski tehnologiji kontinuirano, nove rešitve pa so boljše in učinkovitejše od prejšnjih, bo tudi v prihodnje pričakovati, da bo njihov vpliv na delovanje storitvenega sektorja in celotnega gospodarstva odločilen. Prepletenost storitvenega sektorja z drugimi gospodarskimi sektorji je pomembna tudi pri vključevanju v mednarodno menjavo, saj njihova učinkovita uporaba v proizvodnji blaga dviguje njegovo konkurenčnost in povečuje možnost za izvoz. Postaja očitno, da so najbolj uspešni tisti izvozniki, ki izvoz blaga povežejo oziroma oplemenitijo z ustreznimi storitvami in si s tem zagotovijo večjo konkurenčnost. Tega se zavedajo tudi svetovno znana industrijska podjetja, ki k svojim osnovnim dejavnostim dodajajo storitve, da bi obdržala konkurenčnost. Storitve so torej nepogrešljivi del gospodarske strukture vsake države, ki odločilno vpliva na delovanje gospodarstva in njegovo vključevanje v mednarodno menjavo. Dinamika in struktura gibanja v storitveni menjavi Slovenije kažeta, da vendarle prihaja do določenih pozitivnih premikov v smeri vključevanja novih storitev v mednarodno menjavo, pomembni sta tako uvozna kot izvozna stran, vendar pa to vključevanje poteka zelo počasi. Kljub temu ni mogoče prezreti dejstva, da Slovenija še ni prišla dosti dlje od

28

izvoza tradicionalnih storitev in da se ni v večji meri vključevala v sodobne tendence v svetu na področju mednarodne menjave storitev. Slovenski izvoz storitev in presežek v menjavi temeljita predvsem na turizmu, storitve z visoko vsebnostjo specifičnih znanj in informacij pa močno zaostajajo. Slovenski izvozniki se zavedajo ključnega pomena storitev pri izboljšanju izvozne uspešnosti, pokazalo se je, da so najpomembnejši dejavniki za povečanje izvoza naslednji: novi izdelki ali storitve, izboljšava marketinga, boljši management. V vseh treh dejavnikih je prisotna storitev; v prvem kot končni izvozni proizvod, v drugem kot storitev, ki pospešuje izvoz blaga ali storitev (komplementarne storitve) in v tretjem primeru kot proizvodna (vmesna) storitev, katere izboljšana učinkovitost prispeva h konkurenčnosti blaga ali storitev. To kaže na večplastnost pomena storitev pri vključevanju v mednarodno menjavo, ki presega običajno gledanje na vlogo storitev v menjavi. Čeprav lahko Slovenija s turizmom iztrži še več in bo le-ta generiral velik delež storitvenih prilivov, bodo naraščale tudi potrebe po uvozu proizvodnih storitev, to je finančnih, informacijskih, raznih poslovnih. Izkušnje razvitejših držav kažejo, da se z naraščanjem ravni gospodarskega razvoja povečujejo potrebe po storitvah iz uvoza, vendar pa je potrebno ob tem razvijati in konkurenčno okrepiti tudi lastne netradicionalne storitve, tako zaradi njihovega vpliva na učinkovitost gospodarstva kot zaradi izvoza. Slovenija je s sprejetjem Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami (GATS) in z včlanitvijo v Evropsko unijo primorana odpreti svoj trg za tuje ponudnike storitev, seveda pa ima tudi sama s svojimi storitvami lažji dostop na tuje trge. Ker so finančne, informacijske in poslovne storitve v državah Evropske unije praviloma bolj razvite kot v Sloveniji, je pričakovati, da se bo slovenski uvoz teh storitev povečal bolj kot izvoz. Uvoz bo sicer bremenil storitveno bilanco, bo pa njegov učinek tudi pozitiven s stališča pritiska tuje konkurence na domače ponudnike storitev in na izboljšanje njihove učinkovitosti in raznovrstnosti storitev, kar bo pospešilo izvoz. Perspektiven trg za slovenske izvoznike netradicionalnih storitev bodo republike nekdanje Jugoslavije in nekdanje Sovjetske zveze, čeprav je tudi tam potrebno računati s hudo konkurenco. V razvitejše države bomo lahko storitve izvažali le ob njihovi visoki konkurenčnosti in vzpostavitvi strateških povezav s partnerji iz teh razvitejših držav. Prav tako so pomembne tuje naložbe v storitveni sektor, ne samo zaradi novega kapitala, pač pa predvsem z vidika prenosa tehnologije, tehničnih in upravljavskih znanj v storitvah, ki so v Sloveniji še pomanjkljiva in bodo lahko v prihodnosti še bolj prispevala h konkurenčnosti storitev. Z ozirom na tendence v svetu bi morala Slovenija v prihodnje okrepiti izhodne naložbe na področju storitev (trgovina, poslovne storitve, finančne storitve), ne samo v cilju povečanja izvoza storitev, pač pa predvsem pospeševanju prodaje slovenskega blaga in izboljšanju njegove konkurenčnosti na tujih trgih, kar so nekateri uspešni izvozniki že spoznali. Bolj dejavno vključevanje Slovenije v mednarodno menjavo storitev lahko okrepi kvalitativne dejavnike razvoja domačih storitev, preko povezav storitvenega sektorja z drugimi sektorji pa lahko vpliva na povečanje učinkovitosti celotnega gospodarstva. Storitve predstavljajo enega najpomembnejših potencialov rasti v Sloveniji v prihodnjih

29

letih. Nevključevanje v sodobne mednarodne tendence na področju pretoka storitev bi nedvomno pomenilo zaostajanje našega gospodarstva in zmanjšanje njegove konkurenčnosti proti drugim državam (Stare, Krašovec 1997, 7–16). Dolgoročno ohranjanje nespremenjenih razmerij med blagom in storitvami kaže, da se storitve, namenjene mednarodni menjavi, prepočasi razvijajo. V razvitejših tržnih gospodarstvih namreč menjava storitev narašča trendno hitreje od menjave blaga. Ohranjanje razmerij med blagom in storitvami kaže, da se v slovenskem gospodarstvu ohranja predvsem tista struktura storitev, ki je tesno povezana z blagovno menjavo. Storitve, ki niso tesno povezane z blagovno menjavo, imajo še vedno relativno skromen obseg in preskromno dinamiko rasti, da bi lahko pomembneje vplivale na spremembo v strukturi menjave blaga in storitev tudi v nekaj naslednjih letih (Banka Slovenije 2004a). 4.1.2 Prednosti izvoza za podjetja Razvoj in napredek tehnologije dopušča ekspanzijo trga, pocenitev transportnih stroškov vodi v povečano menjavo s tujino (Brown 1993, 10), sicer pa izvoz preko domačih meja predstavlja najstarejšo obliko vstopa na tuji trg. Izvoz nudi številne prednosti podjetjem, vendar mnoga na žalost ne izkoristijo številnih priložnosti, ki se ponujajo na svetovnem trgu. Spremembe političnih meja, odpiranje novih trgov, bilateralni in multilateralni trgovinski sporazumi Slovenije, pridružitev Evropski uniji, pogajanja o sprostitvi mednarodne trgovine v okviru Svetovne trgovinske organizacije, vse to je ustvarilo nove izvozne priložnosti. Globalno gospodarstvo nudi proizvajalcem pod vplivom mednarodnega dostopa do proizvajalnih tehnologij cenejšo, hitrejšo in boljšo proizvodnjo. Še nikoli ni bilo več priložnosti za slovenska podjetja, da izkoristijo ponujene tržne priložnosti in začnejo izvažati. Glavni cilji vsakega podjetja so dobiček, rast in varnost. Izvozno poslovanje pa lahko prispeva k doseganju naslednjih ciljev (International Trade Centre 1999/2001, 14–15): 1. Povečanje prodaje: Če prodaja na domačem trgu stagnira ali pa jo je mogoče povečati

le z nadpovprečnimi stroški, potem nudi izvoz možnost hitrejše rasti. Številne raziskave v različnih državah so pokazale, da imajo podjetja z večjim deležem izvoza v celotni prodaji tudi večjo rast prometa in dobička v primerjavi s konkurenti, ki posvečajo izvozu manj pozornosti.

2. Večja izraba zmogljivosti: Dodatna prodaja v tujini povečuje stopnjo zaposlenosti in s tem omogoča boljšo izkoriščenost razpoložljivih proizvodnih zmogljivosti. Stroški na enoto izdelka se tako znižujejo.

3. Izravnava konjunkturnih nihanj: skoraj vsa podjetja morajo pri načrtovanju proizvodnje upoštevati sezonska ali ciklična nihanja povpraševanja na domačem trgu. Izvozna naročila omogočajo, da se zaposlitvene praznine povsem ali vsaj deloma izravnajo.

4. Znižanje povprečnih stroškov: Dodatna naročila iz izvoza omogočajo nižje stroške na proizvedeno enoto, pri čemer je mogoče fiksne stroške razdeliti na povečani obseg proizvodnje. Na ta način pridemo do dodatnih možnosti ustvarjanja dobička na domačem trgu in večjega manevrskega prostora za cenovno politiko na domačem trgu.

30

5. Širša osnova za odpis razvojnih stroškov: Za številne izdelke so stroški raziskav in razvoja do faze tržne zrelosti zelo visoki. Slednje velja še zlasti za tiste izdelke, katerih proizvodnja zahteva nove tehnologije in proizvodne metode. Amortizacijo teh stroškov je mogoče pospešiti, če se prodajne možnosti ne nahajajo samo na domačem trgu, ampak jih najdemo tudi na tujih trgih. Začetno ceno lahko nastavimo nižje, ob tem pa zmanjšamo tveganje uvajanja, če iste izdelke istočasno ponudimo na več trgih.

6. Podaljšanje življenjskega cikla "starejših" izdelkov: Pogosto obstaja možnost, da poslovni življenjski cikel izdelka podaljšamo z izvozom. Zato moramo poiskati takšne izvozne trge, kjer še obstaja povpraševanje po izdelku, ki se na domačem trgu iz tehnoloških ali drugih razlogov približuje koncu donosnega obdobja.

7. Porazdelitev tveganja s tržno diverzifikacijo: Tako kot podjetje z enim izdelkom je tudi podjetje z enim trgom bolj izpostavljeno tveganju v primerjavi s podjetjem, ki si sistematično prizadeva, da porazdeli tveganje na več trgov. Tako se je mogoče bolje spopasti s tveganjem konjunkturnih ciklov na domačem trgu, medtem ko se v celoti gledano tveganje izvoznih poslov prav tako zmanjša.

8. Nove zamisli in spodbude: Poslovanje na tujih trgih ob drugačnih konkurenčnih razmerah, zahtevah do izdelkov in metodah trženja skoraj zagotovo privede do spodbud za nove izdelke ter načine prodaje in komuniciranja. Te spodbude pa so spet izhodišče za izboljševanje ponudbe in tržnih prizadevanj na domačem trgu. Isto velja za metode in tehnike upravljanja podjetja.

9. Povečanje konkurenčnosti: Konkurenčni boj pri izvoznih poslih je prav tako trd kot pri poslovanju doma in pogosteje še ostrejši. Podjetje, ki z uspehom prodaja na tuje, je zato bolje opremljeno za soočanje z domačimi in tujimi konkurenti. Sposobno se je prilagoditi spremenljivim razmeram poslovanja, hitro sprejemati pravilne poslovne odločitve, izkoriščati nove priložnosti in pravilno ocenjevati tveganja.

10. Zagotavljanje rasti podjetja: Rast je, če jo pravilno razumemo, več kot le doseganje večjega obsega prodaje in dobička iz leta v leto. Predpogoj za ciljno usmerjeno rast je neprestano obnavljanje in širjenje prodajnega programa in vzporedno s tem prodor na nove trge. Podjetja z močnejšo izvozno usmeritvijo imajo očitno boljše in številnejše možnosti zagotavljanja rasti.

4.2 Globalna konkurenčnost slovenskega gospodarstva Država, ki se uspešno razvija, mora skrbeti, da se razvoju primerno izboljšuje njeno tržno mesto na mednarodnih trgih. Njen uspešen razvoj mora spremljati ustrezen trženjski prodor, sicer se njena notranja gospodarska razvitost ne odraža na cenah, ki jih dosega na svetovnem trgu. Vloga države ni samo v vzdrževanju ustreznih makroekonomskih pogojev, ampak jih mora tudi krepiti. Pomemben vložek države je informiranje poslovnega sektorja o javni politiki, o volji in predanosti narodnim ciljem, ki se v tem primeru nanašajo na mednarodno trženje. Država naj bi inštrumentalno podpirala razvoj podjetij še korak naprej od splošne državne gospodarske promocije do podpiranja izhodne mednarodne uveljavitve skupaj z osvajanjem celostne zasnove mednarodnega trženja s strani podjetij (Zupančič 1999, 475–477). Mednarodna menjava ni igra z ničelno vsoto, ampak je svet pozitivne vsote, ker imajo vsi koristi od menjave. Države lahko izboljšujejo svojo blaginjo, če jim uspe

31

povečati produktivnost, priporočeno je, da se podjetja specializirajo v tistih proizvodnih in storitvenih dejavnostih, kjer so najbolj produktivna. Ugotavlja se, da nacionalne konkurenčne prednosti ustvarjajo konkurenčna podjetja predvsem z inovacijami in razvojem novih tehnologij. Država mora nuditi vsem podjetjem enake pogoje tako, da ta lahko uspešno tekmujejo med seboj. Na pogoje poslovanja podjetij pa vplivajo cena državnih storitev (višina davkov), učinkovitost države, infrastruktura, izobraževalni sistem. Države se morajo truditi, da svojim podjetjem ponudijo čimbolj konkurenčne pogoje gospodarjenja, saj podjetja le tako lahko poslujejo uspešno na domačem in mednarodnem tržišču (Drobnič 2004, 3–4). Koncept konkurenčnosti se običajno nanaša na sposobnost države, da poveča svoj delež na domačem in na svetovnih trgih. Vodilni instituciji na področju vrednotenja nacionalne konkurenčne sposobnosti sta Mednarodni inštitut za management in razvoj (v nadaljevanju IMD) in Svetovni gospodarski forum (WEF), ki vsako leto preučujeta več deset držav in analizirata različne indikatorje konkurenčnosti gospodarstva ter jih nato klasificirata glede na njihovo mednarodno konkurenčnost. IMD definira konkurenčnost kot sposobnost države, da povečuje nacionalno bogastvo z upravljanjem premoženja in procesov, s povečanjem svojih prednosti tudi z ofenzivnimi metodami, z upoštevanjem globalnosti in z integriranjem v ekonomsko socialni model. WEF pa definira konkurenčnost kot sposobnost nacionalne ekonomije, da doseže in vzdržuje visoko stopnjo ekonomske rasti na osnovi ustreznih politik, delovanja ustreznih ustanov ter ostalih značilnosti. Letopis svetovne konkurenčnosti analizira in razvršča države po njihovih sposobnostih, da ustvarijo in ohranijo konkurenčno poslovno okolje, ki spodbuja konkurenčnost podjetij, privablja nove in zadržuje obstoječe investitorje. Države morajo zagotoviti okolje, ki ima najbolj učinkovito strukturo, institucije in politike za spodbujanje konkurenčnosti podjetij (prav tam, 5–7). Razvrstitev držav v skupine odraža globalizacijo držav na osnovi konkurenčnosti in ugodne lokacije za poslovanje (to je na primerjalni oceni komparativnih prednosti, optimalni uporabi zmogljivosti pri pospeševanju produktivnosti ter na razvoju interaktivnih in skritih možnosti pri pospeševanju gospodarske rasti). To služi tudi v pomoč državi in podjetnikom pri sprejemanju investicijskih odločitev (Drobnič 2004, 6; povzeto po Gmeiner 2001, 27). Od leta 2001 so indikatorji IMD razvrščeni v naslednje štiri temeljne skupine konkurenčnosti (Drobnič 2004, 7): 1. Gospodarska uspešnost (68 indikatorjev), ki opisujejo makroekonomsko stanje

domačega gospodarstva, mednarodne menjave, mednarodnega investiranja, zaposlenosti in cen.

2. Učinkovitost vlade in državne uprave (84 indikatorjev), ki spremljajo, v kolikšni meri vladne politike vodijo in podpirajo nacionalno konkurenčnost.

3. Učinkovitost podjetij (60 indikatorjev), ki ocenjujejo, ali se podjetja obnašajo na inovativen, dobičkonosen in odgovoren način.

32

4. Infrastruktura (74 indikatorjev), ki merijo, v kolikšni meri tehnološki, znanstveni in človeški viri zadovoljujejo potrebe poslovnega sektorja.

Po smernicah IMD so najbolj konkurenčne tiste države, ki so najbolj globalno usmerjene, privlačne za tuje investicije ter imajo visoko delovno produktivnost, ki je pogojena tako z nacionalnim značajem kot s sistemom vrednot. S pomočjo indikatorjev IMD pa je možno ugotoviti, ali države podpirajo konkurenčnost podjetij ali ne. Konkurenčnost posamezne države je posledično odvisna od konkurenčnosti podjetij, ta pa je odvisna od učinkovite strukture družbe, učinkovitega trga in konkurence, institucij in politik (prav tam, 9). 4.2.1 Globalna konkurenčnost Slovenije po IMD5

Konkurenčnost Slovenije se je znižala že tretje leto zapored. Padec vrednosti indeksa WCI je zaskrbljujoč še posebno v primerjavi s povprečnim porastom vrednosti WCI za nove države članice, saj sedaj Slovenija ne dosega več povprečja novih članic, obenem pa je povečala svoj zaostanek za svetovno najbolj konkurenčnimi državami. Uvrstitev Slovenije do zadnjega izboljšanja leta 2002, ko je iz 38. mesta napredovala na 35. mesto, pada in je v letu 2004 med šestdesetimi gospodarstvi dosegla 52. mesto. Za primerjavo lahko povemo, da je med novimi članicami bolj konkurenčna samo od Poljske. Letošnji slovenski izzivi so po IMD povezani: i) z vzdrževanjem stabilnega menjalnega tečaja v ERM2, ii) z znižanjem stopnje inflacije in proračunskega deficita, iii) s potrebo po davčni reformi in reformi trga dela, iv) z nadaljevanjem strukturnih reform proizvodnega in storitvenega sektorja ter v) potrebo po opredelitvi srednjeročnih raziskav in razvoja in inovacijskega programa kot narodne prioritete. Slovenija se je po vrednosti indeksa uspešnosti gospodarstva uvrstila na 39. mesto, kar je za šest mest nižje kot v letu 2004. V okviru ekonomske uspešnosti smo največji padec zaznali pri kazalcu mednarodnih investicij, ki se je v enem letu preobrazil iz največje nacionalne prednosti v največjo nacionalno šibkost. Najbolj vidni kazalci slabe uvrstitve na področju ekonomske uspešnosti so: ocena, da realizacija zmogljivosti raziskav in razvoja ogroža prihodnost gospodarstva (60. mesto), ocena, da realokacija storitev predstavlja grožnjo prihodnosti gospodarstva, ter absolutni podatki stanja vhodnih neposrednih investicij. Najbolj vidne slabosti na področju vladne učinkovitosti predstavljajo naslednje ocene: i) realni osebni davki ne spodbujajo delavcev k delu in napredovanju, ii) investicijske spodbude niso privlačne za tuje investitorje, iii) enostavnost poslovanja ni konkurenčna prednost Slovenije, iv) davčna zakonodaja zavira ustvarjanje novih podjetij, v) delovna zakonodaja ne predstavlja spodbude za iskanje dela, vi) nizka prilagodljivost vladne politike, vii) protekcionizem v gospodarstvu škoduje poslovnim subjektom, viii) realni davki zavirajo podjetniško aktivnost ter ix) mednarodne transakcije niso podvržene prostim pogajanjem s tujimi partnerji. Najmanjši padec uvrstitve je bil v letu 2005 dosežen na področju učinkovitosti podjetij, vendar smo v primerjavi z letom 2002 zabeležili padec za dvajset mest. Razlogi, zaradi 5 Povzeto po: Chiaiutta A. 2005.

33

česar smo pristali na tem mestu, so: i) nacionalna kultura, ki je zaprta za tuje ideje, ii) upravni odbori, ki managementa v podjetjih ne nadzorujejo učinkovito, iii) poslovno okolje ne privlači tuje visoko usposobljene delovne sile, iv) velika podjetja še ne zadovoljujejo dovolj učinkovitosti po mednarodnih standardih, v) naravnanost do globalizacije je v državi negativna, vi) nizka motivacija in nizka dinamičnost delavcev v državi ter vii) beg možganov poslabšuje konkurenčnost. Relativno najboljša uvrstitev je bila v okviru agregata svetovne konkurenčnosti v letu 2005 dosežena na področju infrastrukture, kjer ni bilo zabeležene spremembe in tako ostajamo na 38. mestu. 4.3 Mednarodna proizvodnja kot dejavnik konkurenčnosti podjetij Svetovni obseg mednarodne proizvodnje (proizvodnja podjetij v tuji lasti) je že presegel obseg svetovnega izvoza. Izvoz vedno bolj postaja rezultat drugih oblik mednarodnega sodelovanja, na primer neposrednih tujih investicij (NTI), ki inducirajo izvozno-uvozne tokove, medtem ko je bil včasih izvoz tisti, ki je induciral mednarodne investicije. Takšnemu razvoju je botrovalo niz dejavnikov. Podjetja so spoznala, da brez internacionalizacije dejavnosti ne morejo krepiti svoje konkurenčnosti. V pogojih globalizacije si brez internacionalizacije sploh zelo težko predstavljamo obstoj in razvoj podjetja, zlasti še, če je takšno podjetje iz majhne države. Podjetjem iz majhnih držav internacionalizacija dejavnosti omogoča preseči omejitve majhnega domačega trga. Pri tem samo izvoz pogosto ni dovolj. Na svetovnem trgu so se spremenili pogoji. Rastoči pomen znanja in tehnologije, rastoči transakcijski stroški itd. so povzročili, da morajo za doseganje ekonomij obsega ter ekonomij skupne proizvodnje in razdelitve podjetja internacionalizirati svojo dejavnost, oziroma pristopiti k mednarodni proizvodnji blaga ali storitev. Z internacionalizacijo dejavnosti podjetje izkoristi svoje podjetniško specifične prednosti na svetovnem trgu. Z vzpostavljanjem enot v tujini ali z drugačnimi kapitalskimi povezavami podjetje internalizira koristi od svojih specifičnih prednosti (Svetličič, Rojec, Trtnik 1999, 2). Resda so lahko takšni načini investiranja dragi, vendar odpirajo veliko možnosti, ki jih ponujajo svetovna tržišča, naloga podjetij je, da jih izkoristijo (Grosse E. 2000, 242). Podjetja neposredno investirajo v tujini, ker na takšen način ne samo razpolagajo z nekimi posebnimi lastniškimi prednostmi, pač pa tudi zato, ker bi se v tujini rada kaj naučila, ker bi tam rada dopolnila svoje sposobnosti s tistimi, ki so na razpolago na teh trgih. Ravno zaradi tega lahko pričakujemo, da bodo v tujini vse bolj investirala tudi podjetja iz ne tako visoko razvitih držav, torej tudi iz tranzicijskih držav (Svetličič, Rojec, Trtnik 1999, 2–3). Konkurenca in konkurenčnost postajata globalna. Vse težje se ločuje konkurenčnost na domačem trgu od konkurenčnosti na tujih trgih, na evropskih ali svetovnih trgih. To sicer ne velja za vse izdelke, saj so nekateri bolj vezani na domače ali regionalne trge, vendar pa so drugi izdelki, kot na primer znanje in tehnologija, vse bolj globalni. Podjetje, ki želi biti konkurenčno, mora vse bolj izkoriščati vse vire, ki so na razpolago doma in v tujini, vse prednosti, ki jih nudi svetovni trg.

34

Gre za osvajanje novih trgov z nižjimi stroški dela in diferenciacijo izdelkov ter za nov pristop k svetovni zakladnici talentov, financ in tehnologije. Z globalizacijo si podjetje lahko zmanjša tudi svojo izpostavljenost nestanovitnosti konjunkturnih ciklov in sebi v prid izkorišča različne protekcionistične tendence. Internacionalizacija dejavnosti podjetij, tako vhodna kot izhodna, in sklepanje strateških povezav s tujimi partnerji postaja vse bolj pomembna determinanta konkurenčnosti. Brez doseganja ekonomij obsega ter ekonomij skupne proizvodnje in razdelitve ni mogoče uspeti na svetovnem trgu, zato so postale temeljna spodbuda mednarodne menjave in NTI. Rastoči pomen ekonomij obsega ter ekonomij skupne proizvodnje in razdelitve narekuje internacionalizacijo podjetij iz držav, kot je Slovenija, ki takšnih ekonomij ne morejo dosegati na domačem trgu (Svetličič, Rojec, Trtnik 1999, 3). Čim prej bomo spoznali zakonitosti internacionalizacije proizvodnje tudi v njenem izhodnem delu, tem hitreje bomo lahko krepili svoje konkurenčne prednosti. Razmišljanje o izhodni internacionalizaciji je kvečjemu prepozno, nikakor pa ne prezgodnje. Tudi slovenska podjetja morajo odločneje stopiti na pot investiranja v tujini. To vključuje tudi sklepanje pogodbenih oblik trajnejšega sodelovanja (strateških povezav) ali tako imenovane kooperativne internacionalizacije. Slednje je primernejše, če podjetje nima dovolj lastnega kapitala. So pa takšne oblike manj obstojne in praviloma prinašajo manjše dobičke, seveda odvisno od vrste povezav in položaja podjetja v njej. Če želimo zadržati svoje tržne deleže na tujih trgih, moramo še v večji meri pristopiti k internacionalizaciji dejavnosti svojih podjetij pri diferenciranih izdelkih in storitvah ter pri tistih univerzalnih proizvodih, pri katerih visoki stroški dela začenjajo ogrožati konkurenčnost podjetij. Če želimo zadržati ali dvigniti stopnjo konkurenčnosti, je na teh področjih nujno začeti prenašati delovne intenzivne faze proizvodnje v države s poceni delovno silo, še zlasti, če gre za velike in rastoče trge. Na ta način si podjetja tudi omogočijo prestrukturiranje v smeri dejavnosti z višjo dodano vrednostjo, ki prenesejo višje stroške dela (prav tam, 4). Skratka spodbujati internacionalizacijo lastnih podjetij pomeni spodbujati domače podjetništvo. To je temelj za ustvarjanje podjetniških specifičnih prednosti, ki so magnet za tuja podjetja in osnova za konkurenčne prednosti domačih podjetij pri izhodni internacionalizaciji. Ne nazadnje, preobrazba pomeni tehnološko transformacijo in s tem tudi oblikovanje lastnih podjetniško specifičnih prednosti. Te pa je vse bolj nujno izkoriščati na čim širšem prostoru, če naj se povrnejo in oplemenitijo ogromna vlaganja v raziskave in razvoj. Če se slovensko gospodarstvo želi resneje lotiti izhodne internacionalizacije, je potrebno najprej ugotoviti makroekonomske posledice takšne usmeritve. Vse prepogosto se namreč na NTI v tujini in doma gleda negativno. Mnogi jih ocenjujejo za antipatriotično dejavnost, češ da siromašijo domače gospodarstvo za tako potrebni kapital. Drugi v tem vidijo predvsem izvoz delovnih mest (prav tam, 4–5). Slovensko gospodarstvo je na podlagi svoje geografske majhnosti in pretežnega pomanjkanja pomembnih gospodarskih virov primorano k odprtosti v smislu izmenjave ljudi, kapitala in dobrin z drugimi narodnimi gospodarstvi ter tudi možnosti sodelovanja na tujih trgih preko neposrednih investicij.

35

4.4 Slovensko gospodarstvo v povezavi s tokovi neposrednih investicij Pomemben del globalne konkurenčnosti so vsekakor vhodne in izhodne neposredne investicije. Slovenija v zadnjem času pri privabljanju tujih naložb ni preveč uspešna. Med administrativnimi ovirami, ki jih navajajo tuji svetovalci, je večina takih, ki bi jih morala poenostaviti vlada in lokalne oblasti. Skorajda ni konkretnega področja, pri katerem tujci ne bi imeli problemov. Registracija podjetja na sodišču je na primer predraga, zlasti pa je predolg tudi postopek le-te. Na področju pridobivanja zemljišč bi morali odpraviti lokacijska dovoljenja. Dovoljenje za poslovanje je povsem birokratska zahteva, ki ne ponuja nobene nove vrednosti, ne vladi in tudi ne investitorjem. Pridobitev zemljišča in prostorski razvoj sta najbolj zapletena dela investicijskega procesa v Sloveniji. Težko je najti investicijsko področje, kjer bi se lahko zagotovilo lastništvo in pridobila različna dovoljenja in licence. Prav te omejitve so zavrle mnoge nove (greenfield) naložbe. Registracija zemljišč in denacionalizacija sta nepopolni, zemljiške transakcije zelo počasne in tvegane, vpis zemljiške lastnine na sodiščih traja predolgo, zemljišča so predraga in Slovenija na tem področju torej ni konkurenčna (Kovačič, Kunstič 2000, 526–528). Lahko bi rekli, da ti pogoji niso dobrodošli niti domačim investitorjem, saj se morajo tudi ti spopadati s temi problemi. Izhodne neposredne investicije so priložnost za razvoj domačega gospodarstva, vendar je obseg teh skromen. Razlogi za to so različni, najbolj pogosti so: preveč kratkoročna usmerjenost slovenskih podjetij, s tem so zanemarili najvplivnejši segment poslovanja; drobitev gospodarskih družb in posledično pomanjkanje veščin upravljanja in strateškega vodenja podjetja; pomanjkanje celovitega programa, ki bi vzpodbujal izhodne investicije; pomanjkanje znanja, informacij, kadrov in kapitala; neznanje z nadzorom in upravljanjem podjetja v tujini; neprepoznavanje blagovne znamke in investitorja; visoki stroški trženja; nepoznavanje tujega davčnega in administrativnega okolja itd. (Kovačič, Kunstič 2000, 532–533). Za doseganje večje konkurenčnosti je potrebno pospeševanje izvoza dopolniti s pospeševanjem internacionalizacije dejavnosti slovenskega gospodarstva. Vse to se lahko doseže z ustrezno podporo podjetjem. Internacionalizacija je postopen proces, ki ga niti velika podjetja ne morejo obvladati hitro kljub močnim kadrovskim potencialom. Majhnim in srednjim je gotovo še težje. Zato je temeljna vloga države, da sistematično začne udejanjati pobude in spodbude. Dejavnosti, ki bi jih bilo vredno okrepiti za zagotovitev dodatnih impulzov izhodnim neposrednim investicijam, lahko razdelimo na tri področja: 1) zavarovanje neposrednih investicij, 2) financiranje neposrednih investicij in 3) izobraževalno-svetovalna dejavnost (Kovačič, Kunstič 2000, 533–535).

36

5 NEPOSREDNE NALOŽBE IN VKLJUČEVANJE SLOVENIJE V MEDNARODNO GOSPODARSTVO 5.1 Neposredne naložbe tujcev v Sloveniji Tuji investitorji se pri nas največkrat odločajo pri neposrednih naložbah za večinske deleže naložb. Prevladujejo investicije v predelovalno dejavnost in finančno posredništvo. Najpomembnejši tuji partnerji, s tega področja so države članice Evropske unije in Švica. Kaže tudi, da so ta podjetja bolj izvozno usmerjena kot naša (Banka Slovenije 2004b, 11). V obdobju od leta 1994 do 2002 so vhodne investicije naraščale, edina izjema je bilo leto 1999, ko so se investicije v primerjavi z letom 1998 zmanjšale za 3,4 odstotne točke. Vendar se ponovno opaža, da se število in vrednost investicij manjša. Med investitorji v Sloveniji so na očitnem prvem mestu Avstrijci, sledijo Švicarji, Nemci, Francozi, Belgijci, Hrvati, Nizozemci, Luksemburžani, Italijani, Britanci, Čehi itd. (Banka Slovenije 2004b, 39–41). Podjetja s tujim in mešanim kapitalom so zastopana v vseh gospodarskih panogah, tradicionalno, kot je že bilo omenjeno, prevladuje predelovalna industrija, na drugem mestu so trgovina in popravilo motornih vozil, sledijo ji finančno posredništvo, poslovne storitve, druge javne in osebne storitve, promet, skladiščenje in gradbeništvo. Tuji investitorji se večinoma odločajo za nakup podjetja oziroma deleža podjetja od zasebnega ali družbenega podjetja (42 %). V veliko manjši meri še investirajo v gradnjo novih objektov. Med njimi je sicer nekaj tako imenovanih greenfield investicij in investicij v neuporabljene objekte. Za odkup deleža podjetja od države oziroma podjetja v postopku privatizacije se odloča relativno najmanj investitorjev, prav tako pa tudi za nakup podjetij v stečaju (Zečević 2001). Če želimo pravilno presojati motive za vlaganje v slovenska podjetja, moramo govoriti o kombinaciji raznolikih, predvsem podjetniških dejavnikov, ki se medsebojno prepletajo. Podjetja so želela najprej imeti dostop do slovenskega trga, želijo prodreti na trge jugovzhodne Evrope, saj so trgi Evropske unije že precej nasičeni. Podjetja, ki že nastopajo na našem trgu, dosegajo velike izvozne uspehe, odločajo se za nadaljnje sodelovanje tudi s podjetji, s katerimi so že prej dolgoročno sodelovala. Dobro mnenje imajo tudi o kakovosti slovenske delovne sile. Veseli jih, da so se razmere v daljšem časovnem obdobju zanje izboljšale, saj so se relativno zmanjšale ovire zaradi politične nestabilnosti, visokih carinskih stopenj, ekonomske nestabilnosti, nerazvite infrastrukture in prenosa dobička iz Slovenije (Zečević 2001). Pomembnejši tuji investitorji v Sloveniji so (TIPO 2005): • Predelovalna dejavnost: Allusuisse Lonza (CH), Bayer (D), Bosch Siemens (D), Brigl&Bergmeister (D), Danfoss (DK), Duropack (A), EGO (CH), GKN Automotive (UK), Goodyear (USA), Gruppo Bonazzi (I), Hella (D), Henkel (A), Johnson Controls (D), Lafarge Perlmooser (A), Pfleiderer (D), Renault (F), Meyr Melnhof Karton (D), Novartis Sandoz Group (CH),

37

Safilo Group (I), Siemens (D), Securidev (F), Sun Roller (ES), TCG Trident Components Group (UK), Treibacher Schleifmittel (A), Vogt Electronic (NL). • Finančne storitve: Bank Austria Creditanstalt (A), Hypo-Alpe-Adria-Bank (A), KBC (B), Raiffeisen Bank (A), SanPaolo IMI (I), Societe Generale (F). • Ostale storitve: Ernst&Young, Deloitte, DHL, KPMG, PriceWaterhouseCoopers, AC Nielsen, Gfk, Western Wireless International, Debitel, Mobilkom, Sodexho Alliance, ISS Servisystem, Flextronics, IBM, Oracle, Microsoft, McDonalds. 5.2 Neposredne tuje naložbe slovenskih podjetij v tujini Slovenska podjetja so z vstopom Slovenije v Evropsko unijo postala še bolj vpeta v evropske in svetovne gospodarske tokove, povečala pa se je tudi konkurenca. Prav zaradi tega tudi nekateri slovenski izvozniki vse bolj pogledujejo po selitvi proizvodnje v druge države. Razlogov za to je več, od cenejše delovne sile, prihrankov pri nabavi materiala in delov, ohranjanja tržnih deležev, carin, različnih prostocarinskih območij, zahtev večjih dobaviteljev, različnih predpisov Evropske unije (Pivk 2005). Slovenske neposredne naložbe v tujino so v letu 2002 beležile 24,4-odstotno rast. Še vedno je več kot polovica slovenskih neposrednih naložb v državah bivše Jugoslavije, predvsem v Hrvaški, vendar pa delež rahlo pada. Slovenske neposredne naložbe v tujini do zdaj niso prinašale večjih dobičkov, v najpomembnejši državi partnerici beležijo vsa leta izgube, zato neposredne naložbe slovenskih podjetij doslej lahko razumemo kot dolgoročni interes ohranitve trgov (Banka Slovenije 2004b, 12). Sicer pa vsak posameznik sam odloča, v kakšno okolje bo nalagal, čeprav stabilna, rastoča in odprta gospodarstva nudijo večjo možnost, da bo naložba ali projekt uspešna (Kunstič 1999, 166). Najbolj se je povečalo število naložb v novoustanovljene družbe, temu sledijo naložbe v že ustanovljena podjetja ali družbe (Banka Slovenije 2004, 26). So pa slovenska podjetja nalagala tudi v nove države Evropske unije in Rusijo, skupna vlaganja v prvih desetih mesecih prejšnjega leta so bila tako 339 milijonov evrov (Pivk 2005). Podjetja ubirajo različne poti za selitev proizvodnje, čeprav ta ni tako preprosta, kot se morda to zdi na prvi pogled. Izbrati morajo tudi pravi način vstopa in kako pridobiti proizvodne zmogljivosti. Zadnje čase se pojavljajo tudi vse večje možnosti za najem proizvodnih prostorov, ki pa jih naša podjetja ne izkoriščajo v večji meri (prav tam). Slovenski investitorji so vlagali v tujini v naslednje dejavnosti, v največjem deležu so proizvodnja kemikalij in kemičnih izdelkov ter umetnih vlaken, sledijo druge poslovne dejavnosti; trgovina na drobno brez motornih vozil in popravilo izdelkov; proizvodnja strojev in naprav; proizvodnja hrane, pijače in krmil; finančno posredništvo brez zavarovalništva, skladov; proizvodnja tekstilij itd. (Banka Slovenije 2004b, 71).

38

Poleg že omenjenih trgov so bila slovenska podjetja kot neposredni naložbeniki udeležena še na trgih: Bosne in Hercegovine, Nemčije, Srbije in Črne gore, Poljske, Nizozemske, Avstrije, Makedonije, Amerike, Romunije, Liberije itd. (prav tam, 60). Za naložbe se je odločilo kar nekaj slovenskih podjetij, med njimi je Gorenje kupilo tovarno Moravia na Češkem, v Iskri Avtoelektriki so vložili na bosanski trg, v Trimu na ruski trg, pri Heliosu so nalagali v Srbijo in Hrvaško, Jub v Srbijo. Po vrednosti naložb pa je rekorder farmacevtska družba Krka (Pivk 2005). Prevent ima veliko število podjetij na tujem, Mercator pa je ena največjih in najuspešnejših trgovskih verig v jugovzhodni Evropi. Smiselno se nam zdi predstaviti ta podjetja kot primer uspešnih slovenskih investitorjev v tujini, ki so lahko v primer drugim. 5.3 Primeri naložb slovenskih podjetij v tujini 5.3.1 Prevent d. d6. Prevent je uspešno podjetje, ki se ukvarja s proizvodnjo zaščitnih oblačil in rokavic, izdelujejo pa tudi avtomobilske sedežne prevleke. Uspešno delovanje podjetja je omogočilo njegovo širitev, tako imajo po svetu že kar nekaj podjetij. Nahajajo se že na trgu Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Moldavije, Nemčije, Francije, Brazilije, Španije in v Maroku. V Sloveniji, prav tako pa v podjetjih po svetu, sledijo gibalu napredka, kar pomeni, da morajo biti vedno korak pred željami kupcev, zaposlenih, lastnikov in okolja. V kateri koli poslovalnici je izdelek proizveden, mora zadovoljiti poslovnega partnerja, največji je Volkswagen, s katerim sodeluje že od leta 1976 in s strani tega partnerja je že dobil nagrade in pohvale za svoje delo. Ostali partnerji so še Renault, Ford, Peugeot in Citroen, katerim ravno tako dobavlja kakovostne proizvode. Prevent si je v času svoje prisotnosti na trgu pridobil certifikate kakovosti, ki podpirajo njihovo temeljno vrednoto, biti odličen in kakovosten. Trg postaja vedno bolj zasičen s ponudbo, zato se morajo v Preventu boriti za svoje kupce. Odločitev o izbiri poslovnega partnerja je pomembna in vse prej kot enostavna. Poslovni partnerji Preventa se za sodelovanje z njimi odločijo na podlagi njihovih mnogih konkurenčnih prednosti, med katerimi prevladujejo naslednje: predanost kakovosti; na vseh ravneh poslovanja razvijajo odličnost; gradijo intenzivna strateška partnerstva; skrbijo za zaposlene; skrbijo za zdravo in varno okolje; odgovorni so do družbe, saj prispevajo k ekonomskemu razvoju, premišljeno sponzorirajo doma in v državah, kjer so prisotni, ravno tako namenjajo denar za donatorstva; imajo pestro in odlično družbo referenčnih poslovnih partnerjev; njihovo odličnost potrjujejo mnoga priznanja. Podjetje se resnično trudi biti kakovostno in živeti v sožitju z ljudmi. Prav tako se na enak način trudi na tujih trgih, kjer ima svoje naložbe. 6 Povzeto po: gradivu na spletnih straneh Preventa d.d. www.prevent.si 2005.

39

5.3.2 Krka d. d7.

Že v poglavju 5.2 smo ugotovili, da je Krka rekorderka po vrednosti naložb v tujino. Krka d. d. je uspešno farmacevtsko podjetje, ki ima svoje naložbe, v Češki republiki, Hrvaški, Irski, Italiji, Madžarski, Makedoniji, Nemčiji, Poljski, Ruski federaciji, Srbiji in Črni gori, Švedski, Ukrajini. V podjetjih Krke razvijajo visokokakovostne generične farmacevtske izdelke z dodano vrednostjo, ki izpolnjujejo osnovne generične zahteve po kakovosti, varnosti in učinkovitosti. V letu 2005 končujejo fazo intenzivnih ključnih vlaganj v proizvodne in distribucijske zmogljivosti doma in na tujih trgih, kjer so prisotni s svojimi investicijami. Vstopajo v obdobje, ko bodo s prevzemi in skupnimi vlaganji začrtali lastne poti na novih tržiščih. V letih pričakovane hitre rasti in konsolidacije svetovne generične industrije bodo aktiven in globalno usmerjen udeleženec, ki strmi v širitev. Še naprej bodo sodelovali s podjetji po svetu in skupaj z njimi pripravljali razvojne projekte, zavedajo se, da je konkurenčni boj hud in da bodo preživeli samo tisti, ki bodo korak pred tekmeci v hitrosti in kakovosti razvoja. Zato bodo še poglobili različne oblike sodelovanja s partnerskimi podjetji in ohranjali princip visoke dodane vrednosti pri njihovih generičnih izdelkih. Za začrtane cilje so prepričani, da njihovo domače znanje ne bo dovolj oziroma ne bo zadoščalo, zato že zdaj v svojih vrstah in podjetjih v tujini izbirajo ambiciozne sodelavce, ki kot del Krkinega globalnega projekta pomagajo k rasti in ugledu podjetja. 5.3.3 Mercator d. d.8 Mercator je ena največjih in najuspešnejših trgovskih verig v jugovzhodni Evropi in vodilna trgovska veriga v Sloveniji, vse bolj pa se uveljavlja tudi na novih trgih. So tretji največji trgovec s prehrambnimi izdelki na Hrvaškem, imajo pomembno mesto med trgovci v Bosni in Hercegovini, odprli so tudi največji nakupovalni center na trgu Srbije in Črne gore. Želijo pa postati vodilni trgovec na trgih jugovzhodne Evrope in na vseh trgih delovanja kupcem zagotoviti enak standard ponudbe in storitev, povečati poslovno učinkovitost ter dosegati raven poslovne uspešnosti najboljših evropskih verig. Trudijo se, da ljudem prinašajo najboljšo kakovost, izbiro in udobje za njihov denar. Ker je pomembno v tej dejavnosti sodelovati s kupci, so ti njihovo središče delovanja, poudarjajo zaupanje ter spoštovanje moralno etičnih vrednot v vseh družbah in na vseh trgih, kjer je prisotna Skupina Mercator. Spodbujajo ustvarjalnost, skupinsko delo in motivacijsko vodenje, ravno tako sodelujejo pri ohranjanju okolja in povečujejo njihovo trajnostno družbeno odgovorno vlogo.

7 Povzeto po: gradivu na spletnih straneh Krke d.d. www.krka.si 2005. 8 Povzeto po: gradivu na spletnih straneh skupine Mercator www.mercator.si 2005.

40

Nadaljnjo rast in širitev Skupine Mercator bodo v prihajajočem obdobju zaznamovali dejavniki in trendi, ki botrujejo tudi razvoju trgovine na razvitem trgu Evropske unije. Zavedajo se prihoda vedno hujše globalne konkurence na vse trge, kjer poslujejo, tudi slovenski trg je že zasičen, prav tako trgi zahodne Evrope, kjer trgovci iz teh trgov iščejo nove lokacije. Zato je namen, da v obdobju 2005–2008 še vedno intenzivno pridobivajo nove dobre lokacije na vseh tujih trgih, kjer so prisotni, hkrati pa začnejo iskati nove trge za širitev. Tako bodo analizirali trge v Makedoniji, Bolgariji, Romuniji, Moldaviji in Ukrajini ter tudi tam iskali lokacije za nove širitve. Nadalje bodo izvajali inovativne, predvsem pa še bolj intenzivne marketinške aktivnosti, s čimer bodo dolgoročno povečevali zvestobo kupcev, pridobivali nove, večali vrednost njihovih nakupov ter zagotovili nadaljnje povečanje poslovne uspešnosti. 5.4 Pomen tujih naložb za konkurenčnost podjetij Po vsem, kar je bilo že napisano, bi lahko rekli, da je razlogov za to, zakaj neposredno investirati v tujini in postati bolj konkurenčen, več, morda najpomembnejši pa so (Kenda 2001, 207–209; povzeto po Rugman 2000, 68–73): možnost za povečanje prodaje, vstop na hitro rastoče trge, znižanje stroškov, konsolidacija ekonomskih blokov ter pridobivanje tehnološkega in upravljavskega znanja. Prodaje ne moremo neskončno povečevati na domačem trgu, dostikrat to tudi ni racionalno ali pa tudi možno samo z domačo organizacijo, pri določenem obsegu izvoza je smotrna ustanovitev izpostave v tujini, ki je na začetku lahko samo predstavništvo, kasneje z uspešnostjo pa lahko preraste v večjo družbo. Če podjetje izkoristi možnost vstopa na hitro rastoče trge ali nove trge ter tu direktno investira, bo s tem izrabilo konjunkturo na danem prostoru in si v dani tržni niši zagotovilo ugodno tržno pozicijo in prednost. Največkrat uporabljena možnost investiranja v tujini je zaradi znižanja stroškov, ko podjetje uporabi na trgu cenejšo delovno silo. Proizvodnja je zaradi tega cenejša kot doma. Primeri so tudi, ko preselijo proizvodnjo bližje k energetskemu viru in na ta način zmanjšajo stroške transporta, tudi energije. Pri utrjevanju ekonomskih blokov gre za dvosmerno krepitev. Z ustanovitvijo takega bloka, na primer EU, omogoča znotraj vsem članom pospešeno investiranje prav zaradi vzajemnih olajšav in odprave preprek. V današnjem času je znanje konkurenčna prednost, zato morajo podjetja sledit tekmecem oziroma biti morajo boljša, določeno tehnološko, upravljavsko in trženjsko znanje lahko pridobijo na tujih trgih, zato začnejo na teh trgih z raziskavami in razvojem. Na takšen način tudi lažje spoznajo zahteve in navade lokalnih prebivalcev.

41

6 SKLEP Globalizacija povezuje svet, svetovni trgi naj bi si postajali vedno bolj enaki ter dostopnejši. Navada je že postala, če v današnjem času propade podjetje, za to obtožijo globalizacijo, vendar mislimo, da to ni upravičeno, saj smo prepričani, da je mogoče v tem procesu videti tudi priložnosti. Ravno tako ne vidimo nič slabega v integracijah, seveda če te resnično nudijo vsem iste pogoje. Imamo majhno gospodarstvo, ki je po mnenju strokovnjakov veliko bolj odvisno od vključitve v mednarodno trgovino, mednarodno proizvodnjo oziroma na mednarodne trge. Zavedati se je potrebno, da ne moremo proizvajati vsega za vsako ceno, vendar pa nam velik trg omogoča, da delamo tisto, po čemer se povprašuje. Torej s pravo kombinacijo izdelkov in držav, ki te izdelke potrebujejo, smo lahko uspešni. In tukaj je smisel globalizacije, racionalnost. V devetdesetih letih 20. stoletja je za našo državo nastopil čas tržnega gospodarstva, to gospodarstvo zahteva globalno povezovanje s svetovnim oziroma globalnim gospodarstvom, iskati je potrebno nove trge, uspešni smo že bili pri vključevanju v integracijske procese. Slovenskim podjetjem je odprt svetovni trg, kjer pa ne bo dovolj pri trgovanju uporabljati samo mednarodno menjavo. V času globalizacije so večji pomen dobile neposredne investicije, kar pomeni, da ne bo več zadovoljivo, če bodo podjetja samo izvozila dobrine, potrebno bo razmišljati tudi o ustanovitvi podjetij v tujini. Prisotnost v tuji državi lahko pomeni našim podjetjem veliko prednost, saj bodo lahko na ta način hitreje ugotavljala, kakšne so značilnosti tujega trga, prav tako bodo lahko prej seznanjena z novo tehnologijo, inovacijami, znanjem, hitreje se bodo odzivala na nove trende. Vse kar se naučijo novega v tujini, bo možno uporabiti tudi doma. Ravno tako pa bomo morali še bolj odpreti naš trg za tuje investitorje, saj za zdaj tega nismo najbolj prakticirali. Vsaka nova naložba v naši državi pomeni nova delovna mesta, ta so pa zagotovo potrebna. Slovenija velja za državo s tisočerimi priložnostmi, ki pa jih nikakor ne želi izkoristiti, tako je vsaj soditi po raziskavah globalne konkurenčnosti. Del krivde nosi država. Ni logično, da vzpodbuja posameznike k ustanavljanju malih in srednjih podjetij, nima pa urejene finančne politike, saj morajo podjetja plačati državi davek ob sklenitvi pogodbe, kar pa v primeru, da ne pride do plačila storitev podjetju, pomeni dodaten strošek za podjetnike. Vzpodbudno je le to, da naj bi se tudi glede tega v bližnji prihodnosti nekaj uredilo. Drugi problem v Sloveniji je birokracija, saj je tako zapletena in dolgotrajna, da odvrne od investiranja slovenske in tuje investitorje. Biti v današnjem času konkurenčnejši od drugih na trgu je bistvenega pomena, vendar je to težko, če se ne nameni dovolj sredstev za raziskave in razvoj. Dostikrat je končna ugotovitev slovenskih podjetnikov, da naša tehnologija ni konkurenčna, čeprav imamo dobre šole, ki so izučile zadovoljive kadre, ki bi lahko delali v razvojnih oddelkih in pripomogli k novim idejam. Kljub vsem oviram, ki so jim danes izpostavljena naša podjetja, pa je manjši delež le-teh dokaj hitro reagiralo na nove pogoje svetovnega in domačega trga ter so si s tem zagotovila

42

konkurenčno prednost pred drugimi. Dokazali so, če se sledi ali prehiteva zahteve trgov po kakovosti, inovativnosti in še marsičem drugem, lahko uspeš. Nihče pa ne trdi, da je to lahko, zagotovo je v današnjem svetu težko uspeti.

43

7 POVZETEK Globalizacija je proces, ki se mu se moramo prilagoditi in ga sprejeti, če želimo biti uspešni. Slovenija se trudi, da ne bi zaostajala za drugimi, zato tudi težnja po integraciji, saj se trgi danes vse bolj povezujejo. Vsako priložnost je potrebno sprejeti, saj konkurenca postaja vedno hujša. Tradicionalne oblike nastopa na tujih trgih danes niso dovolj. Uvodoma je tako najprej predstavljen proces globalizacije, njegove prednosti in slabosti, kakšne priložnosti prinaša ter kako se mu najlažje prilagodi. V tretjem poglavju opisujemo integracije in organizacije, kaj te integracije nudijo, vlogo integracije za majhne države ter kako voditi politiko ekonomskih odnosov s tujino. Četrto poglavje je namenjeno razpravi o vlogi majhnih držav v mednarodni menjavi, povezanosti z izvozom in storitvami, stanju globalne konkurenčnosti Slovenije in vse večjemu pomenu tujih neposrednih naložb. Peto poglavje pa prikazuje dejansko stanje na področju neposrednih naložb ter njihov pomen za konkurenčnost in primere treh podjetij, ki so uspešno investirala v tujini. Ključne besede: Globalizacija, mednarodni trg, mednarodna proizvodnja, tuje neposredne naložbe, internacionalizacija, konkurenčnost, globalna podjetja, izvoz, uvoz, ekonomska svoboda, mednarodna menjava, politika ekonomskih odnosov s tujino, svetovna ekonomija, mednarodne ekonomske integracije, mednarodno sodelovanje. ABSTRACT Globalization is a process to which we have to adjust, if we want to be efficient. Slovenia does not want to be behind the other countries, so that is why we tried to be accepted in integrations. The competition is becoming crueler, so we have to accept every opportunity which we get. It is not sufficient any more if you are represented on foreign trades at traditional way. For starting the process of globalization is represented, all the benefits and weaknesses, and how to adjust best to this process. In chapter 3 is talk about integration, how this can be good for the nations, what do they offer, and how they affect on small countries. We also discuss about policy of foreign economic relations. In chapter 4 we discuss about small countries in international exchange, about connection with export and services and about Slovenia and their global competitiveness and direct investments. Chapter 5 talks about the real conditions on FDIs, also three successful companies which invest abroad are represented. Key words: Globalization, international trade, international production, foreign direct investments, internationalization, competitiveness, global companies, import, export, economic freedom, international exchange, policy of foreign economic relations, world economy, international economic integrations, international economic collaboration.

44

LITERATURA 1. Balaam, N. David. 2001. Introduction to international political economy. New Jersey:

Prentice Hall. 2. Beck, Ulrich. 2003. Was ist Globalisierung? Irrtümer des Globalismus – Antworten auf

globalisierung. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag. 3. Bertoncelj Popit, Vesna. 2005. Leto 2005: leto preloma ali streznitve?. Delo, priloga

Največji slovenski izvozniki 5. aprila, 6. 4. Boden, Martina. 2004. Evropa: naša preteklost in sedanjost. Ljubljana: Mladinska

knjiga. 5. Brown, Wilson. 1994. International Economics: theory and context. USA: Addison –

Wesley Publishing Company, Inc. 6. BS – Banka Slovenije. 2004a. Bilten Banke Slovenije 2004. Ljubljana. 7. BS – Banka Slovenije. 2004b. Neposredne naložbe – direct investment, 1994–2004.

Ljubljana. 8. Chiaiutt, A., Andreij. 2005. Globalna konkurenčnost Slovenije po IMD 2005.

Ekonomsko ogledalo (11) 5, 18–19. 9. Čavničar, Mirjana. 2003. Globalizacija – realnost turbolentnega okolja. Naše

gospodarstvo (49) 3–4, 175–195. 10. Dagomys. 1988. Global problems and Common security. Svet na razpotju – zbirka

člankov. 1997, 5–16. 11. Damijan, Jože P.. 1996. Majhne države v svetovni trgovini. Ljubljana: Krtina. 12. Drobnič Sila, Tadeja. 2004. Analiza mednarodne konkurenčnosti kreditnih institucij s

pomočjo strukturnih statistik podjetij. Ljubljana: magistrsko delo. 13. Gorringe, Timothy. 1999. Fair shares: Ethics and the global economy. USA:

Thames&Hudson Inc. 14. Grilc, Peter. 2001. Pravo Evropske unije. Ljubljana: Cankarjeva založba. 15. Grosse, E. Robert (ur.). 2000. Thunderbird on Global Business strategy. USA: John

Wiley & Sons, Inc. 16. Gusel, Leo. 1994. Odpiranje slovenskega gospodarstva kot nuja in proces. Slovenija in

njen gospodarski položaj v Srednji Evropi. Mednarodni simpozij Alpe-Jadran. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

17. Gusel, Leo. Bobek, Vito. 1997. Instrumenti mednarodne menjave. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

18. International Trade Centre UNCTAD/WTO (ITC), GZS. 1999/2001. Izvozni priročnik za mala in srednje velika podjetja – Slovenija. Ljubljana: ITC/GZS.

19. Jurše, Milan. 1999. Mednarodni marketing. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 20. Kenda, Vladimir. Hazabent, Andrej. 1992. Kako uspeti v zunanji trgovini: priročnik za

mednarodno poslovanje. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 21. Kenda, Vladimir. 2001. Mednarodno poslovanje. Maribor: Ekonomsko-poslovna

fakulteta. 22. Kešeljević, Aleksandar. 2002. Ekonomska svoboda in gospodarska uspešnost. Naše

gospodarstvo (48) 5–6, 544–555. 23. Kotler, Philip. 1998. Marketing management – trženjsko upravljanje: analiza,

načrtovanje, izvajanje in nadzor. Ljubljana: Slovenska knjiga. 24. Kovačič, Art. Kunstič, Peter. 2000. Globalna konkurenčnost slovenskega gospodarstva

v povezavi s tokovi neposrednih investicij. Naše gospodarstvo (46) 4, 521–537.

45

25. Krašovec, Tone. Stare, Metka. 1997. Vloga izvoza storitev v mednarodni menjavi. Ljubljana.

26. Kunstič, Peter. 1999. Pomen tokov tujih neposrednih naložb v svetu in slovenske izhodne neposredne naložbe. Naše gospodarstvo (46) 3–4, 161–173.

27. Martin, Hans-Peter. 1997. Pasti globalizacije. Ljubljana: Co Libri. 28. Merhar, Viljem. 2001. Ob dveh izzivih liberalistične globalizacije gospodarstva. Naše

gospodarstvo (46) 5–6, 629–634. 29. Mlinar, Zdravko. 1993. Individuacija in globalizacija v prostoru. Ljubljana: Slovenska

akademija znanosti in umetnosti. 30. Peklar, Leonardo F.. 1999. Globalizacija (izzivi, pasti in priložnosti). Ljubljana. 31. Petras, James F.. Veltmeyer, Henry. 2001. Globalization unmasked: Imperialism in the

21st century. Canada: Hignell Printing Limited. 32. Pesaković, Gordana. 2002. International financial institutions and transition economies.

Naše gospodarstvo (48) 3–4, 272–284. 33. Pettinger, Richard. 2002. Global organizations. Oxford: Capstone. 34. Phillips, Paul. Ferfila, Bogomil. 1999. Slovenia at eight years – on the edge of Europe.

Naše gospodarstvo (45) 5–6, 441–453. 35. Pivka Galun , Nataša. 2002. Gradivo za vaje – mednarodno gospodarsko pravo.

Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 36. Pivk, Alen. 2005. Selitev proizvodnje vse bolj nuja za slovenska podjetja [online].

Dostopno na: http://www.izvoznookno.si/novice.php?mode=seznam&menu=novica [30.6.2005].

37. Repnik, Tamara. Sankovič, Nina. 2004. Eu je tu!: vodič za nove državljane Unije. Ljubljana: Delegacija Evropske komisije v Republiki Sloveniji; Urad vlade RS za informiranje.

38. Senjur, Marjan. 2001. Makroekonomija. Gubno: Zložba MER – Mer Evrocenter. 39. Soros, George. 2003. Globalizacija. Tržič: Učila International. 40. Stiglitz, Josepf E.. 2002. Globalization and its discontents. London: Penguin Books. 41. Strašek, Sebastjan. Žižmond, Egon. 1998. Ekonomska politika. Maribor: Ekonomsko

poslovna fakulteta. 42. Svetličič, Marjan. 1996. Svetovno podjetje: izzivi mednarodne proizvodnje. Ljubljana:

Znanstveno publicistično središče. 43. Svetličič, Marjan. Rojec, Matija. Trtnik, Andreja. 1999. Strategija pospeševanja

slovenskih neposrednih investicij v tujino [online]. Center za mednarodne odnose, Fakulteta za družbene vede. Dostopno na: http://www.gov.si/zmar/projekti/sgrs/diskusij/rojec2.html [27. 6. 2005].

44. Umpleby, A. Stuart. 2003. Organization of regulation of the Global Economy. Naše gospodarstvo (49) 1–2, 45–52.

45. Zečević, Gregorič, Janika. 2001. Tuji kapital se odloča za Slovenijo [online]. Dostopno na: http://www.gfk.si/4_2_clanki.php [30.6. 2005].

46. Zupančič, Vinko. 1999. Konkurenčnost podjetij in gospodarska promocija. Naše gospodarstvo (45) 5–6, 475–489.

47. Živko, Tjaša. 2001. Manevrski prostor Slovenije za vodenje politike EOT po vstopu v Evropsko unijo. Naše gospodarstvo (47) 1–2, 92–104.

46

VIRI 1. 1. Euro parliament. (2005). EU in the move [online]. Avaible:

http://www.europarl.eu.int/pd/comm/overview_en.htm [9. 5. 2005]. 2. Krka d. d. (2005). [online]. Avaible: http://www.krka.si [1. 7. 2005]. 3. Mercator d. d. (2005). [online]. Avaible: http://www.mercator.si [1. 7. 2005]. 4. Prevent d. d. (2005). [online]. Avaible: http://www. prevent.si [1. 7. 2005]. 5. TIPO – Agencija RS za gospodarsko promocijo Slovenije in tuje investicije. (2005).

Pomembnejši tuji investitorji [online]. Avaible: http://www.gov.si/tipo/index.php [30.6.2005].

6. ZMAR-Ekonomsko ogledalo. (2004). Globalna konkurenčnost Slovenije po IMD 2004 [online] 1 odstavek. Avaible: http://sigov.si/zmar/arhiv/imd2004.pdf [15. 7. 2004].

7. WB – World Bank. (2003). Globalization [online]. Avaible: http://www.worldbank.org/data/globalization.html [16. 7. 2004].

8. WTO – World Trade Organization. (2005). 10 benefits of the WTO trading system [online]. Avaible: http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e.htm#intro [9. 5. 2005].