univerza v mariboru fakulteta za strojniŠtvo · 2017. 11. 27. · je za ta pristop bistven kodni...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA STROJNIŠTVO

Gregor Umek

Sistemi računalniško podprtega

načrtovanja in vodenja proizvodnje

Diplomsko delo

Univerzitetni študijski program 1. stopnje

Strojništvo

Maribor, september 2010

Fakulteta za strojništvo

Sistemi računalniško podprtega

načrtovanja in vodenja proizvodnje

Diplomsko delo

Študent: Gregor UMEK

Študijski program: 1. stopnja UN Strojništvo

Smer: Proizvodne tehnologije in sistemi

Mentor: izr. prof. dr. Borut BUCHMEISTER

Somentor: doc. dr. Iztok PALČIČ

Maribor, 2010

II

Vložen original sklepa o

potrjeni temi diplomskega dela

III

I Z J A V A

Podpisani Gregor UMEK izjavljam, da:

je bilo predloţeno diplomsko delo opravljeno samostojno pod mentorstvom

izr. prof. dr. Boruta BUCHMEISTRA;

predloţeno diplomsko delo v celoti ali v delih ni bilo predloţeno za pridobitev

kakršnekoli izobrazbe na drugi fakulteti ali univerzi;

soglašam z javno dostopnostjo diplomskega dela v Knjiţnici tehniških fakultet

Univerze v Mariboru.

Maribor, 15.9.2010 Podpis: ___________________________

IV

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju izr. prof. dr. Borutu

BUCHMEISTRU in somentorju doc. dr. Iztoku

PALČIČU za pomoč in vodenje pri opravljanju

diplomskega dela.

Posebna zahvala velja staršem, ki so mi omogočili

študij.

V

SISTEMI RAČUNALNIŠKO PODPRTEGA NAČRTOVANJA IN

VODENJA PROIZVODNJE

Ključne besede: računalniško podprto načrtovanje proizvodnje, informacijski sistem, delovni

nalog, terminal

UDK: 658.5:007(043.2)

POVZETEK

Ker so v današnjem svetu računalniki nepogrešljiva stvar, je edino pravilno razmišljanje, da

poskušamo računalniško podprte sisteme uvesti tudi v načrtovanje in vodenje proizvodnje.

Seveda pa pri vpeljavi teh sistemov naletimo na nemalo raznih teţav. Tako pri načrtovanju

delovnih nalogov, načrtovanju montaţe, kakovosti in seveda tudi pri normiranju.

V diplomski nalogi se bom osredotočil bolj na problem prehoda informacij iz tehnologije v

proizvodnjo. Za ta namen se navadno uporabljajo razni informacijski sistemi, ki skušajo to

pot karseda uspešno spraviti v računalniško obliko. Tu spet naletimo na veliko zapletov in

teţav, ki jih skušamo rešiti na optimalen način.

VI

COMPUTER AIDED PROCESS PLANNING AND CONTROL SYSTEMS

Key words: computer aided process planning, information system, work order, terminal

UDK:658.5:007(043.2)

ABSTRACT

Since computers are indispensable nowadays, there is only one way of thinking – we try to

introduce computer supported systems into the production control and planning. With

planning work warrants, assembly, quality and standardization we, naturally, run into

numerous different problems.

In my diploma, I am focusing on the problem of the transition of technology information to

production. For this purpose are usually being used various information systems, which cope

with the successful digitalization of this problem. Many complications arise along this

process. We try to solve them in the most convenient manner.

VII

KAZALO VSEBINE:

1. UVOD ................................................................................................................................. 1

2. PREGLED TEORETIČNIH OSNOV ................................................................................ 3

2.1. Računalniško podprto načrtovanje proizvodnje .......................................................... 3

2.1.1. Metoda CAPP sistemov ........................................................................................ 4

2.1.2. Izdelava delovnih načrtov ..................................................................................... 5

2.1.3. Načrtovanje montaţe ............................................................................................ 7

2.1.4. Načrtovanje normiranega časa.............................................................................. 8

2.1.5. Načrtovanje kontrole ............................................................................................ 9

2.2. Vpeljava informacijskih sistemov ................................................................................. 11

2.2.1. Vloga informacijskega sistema v organizaciji ........................................................ 11

2.2.2. Informacijski sistemi .............................................................................................. 11

2.2.3. Razlogi za vpeljavo informacijskega sistema ......................................................... 12

3. VPELJAVA INFORMACIJSKEGA SISTEMA ................................................................. 14

3.1. Vpeljava v celotnem podjetju ........................................................................................ 14

3.2 Vpeljava v proizvodnjo .................................................................................................. 16

4. POGOJI ZA DELOVANJE INFORMACIJSKEGA SISTEMA ......................................... 20

4.1. Slabosti sistema ............................................................................................................. 20

4.2. Rešitve in predlogi ......................................................................................................... 21

5. SKLEP .................................................................................................................................. 25

6. SEZNAM UPORABLJENIH VIROV ................................................................................. 27

VIII

KAZALO SLIK:

Slika 2.1 Shema podatkov za delovne načrte ............................................................................. 6

Slika 2.2 Krog verige zahtev .................................................................................................... 12

Slika 2.3 Integracije IT storitev ............................................................................................... 13

Slika 3.4 Vpeljava informacijskega sistema v podjetju ............................................................ 15

Slika 4.5 Shema povezave tehnolog - delavec .......................................................................... 17

KAZALO PREGLEDNIC:

Preglednica 4.1: Slabosti in rešitve pri vzpostavitvi informacijskega sistema....................... 31

IX

UPORABLJENE KRATICE:

CAD - Computer Aided Design

CAM - Computer Aided Manufacturing

CAPP - Computer Aided Process Planning

CIM - Common Information Model

IT - Informacijske tehnologije

NC - Numerical Control

PC - Personal Computer

Univerza v Mariboru – Fakulteta za strojništvo Diplomsko delo

1

1. UVOD

Vsa podjetja, tako slovenska kot tuja, imajo vizijo, postati sodobno in napredno podjetje, ki

bo na svetovnem trţišču konkurenčno in uspešno. Za takšno vizijo je potrebno biti v koraku s

časom, saj se novosti zelo hitro razvijajo in če ţelimo biti eni izmed vodilnih na svojem

področju, moramo te inovacije neprestano uvajati v proizvodnjo ter tako zagotoviti boljšo

kakovost in niţjo ceno proizvodov.

Računalniško podprto načrtovanje in vodenje proizvodnje lahko brez dvoma uvrstimo v eno

izmed sodobnih veščin, brez katerega podjetje praktično ne more več delovati. Vpeljava

takšnih sistemov, ne samo v proizvodnjo ampak v celotno podjetje, je v modernem svetu

nepogrešljiva. Teţko si predstavljamo podjetje, ki ne bi delovalo na sodobnih računalniških

programih, ki seveda posledično zahtevajo veliko znanja. Seveda računalniški sistemi ne

delujejo brez človekovih ukazov. Zato potrebujemo v proizvodnji dobro izobraţene

tehnologe, ki imajo dovolj strokovnega in računalniškega znanja, da lahko učinkovito

opravljajo delo na svojem področju.

Vpeljava sodobnih t.i. informacijskih sistemov v proizvodnjo je prinesla boljši pregled nad

delom, ki ga delavci opravljajo. Vpeljava takšnih sistemov naj bi izpodrinila svinčnik in papir

ter prepustila medsebojno komunikacijo računalniško podprtim sistemom. Tako naj bi

povezava tehnologija - proizvodnja - tehnologija potekala zgolj še preko računalnikov.

Tehnolog vse potrebne podatke vnese v osebni računalnik, ki preko streţnika potujejo v

proizvodnjo. Delavci se na posebnih računalniških terminalih, ki so postavljeni v proizvodnjo,

prijavijo in tako steče medsebojna komunikacija.

Vendar pri vzpostavitvi takšnih sistemov naletimo na nemalo teţav in problemov. Seveda

teţimo k temu, da bi bilo tega karseda malo, ampak včasih pridejo teţave, ki jih ne

pričakujemo. Ravno zato je pri uvajanju takega sistema dobro vedeti, kje in kdaj lahko

naletimo na teţave, da se jim skušamo izogniti ali jih uspešno rešiti. Vsi sistemi imajo svoje

slabosti in prednosti, naš cilj je, da skušamo minimalizirati prve in kar se da dobro izkoristiti

slednje.

Na začetku naloge so predstavljena teoretična znanja, ki bi jih morali tehnologi dobro poznati,

če ţelijo uspešno delovati na svojem področju. Računalniško podprti sistemi so uvedeni tako

rekoč v vsa dejanja, ki jih mora tehnologija izvajati, da lahko preko informacijskih sistemov

podatke posreduje v proizvodnjo.


2

Vpeljava informacijskih sistemov v podjetje, zahteva veliko angaţiranost vseh zaposlenih.

Kljub temu, da podjetje najame za vzpostavitev podizvajalca, je potreben človek, ki je

koordinator in dobro pozna vsa področja, kjer se informacijski sistem uvaja. Ta nato sodeluje

s podizvajalcem in ostalimi v podjetju. Vsi morajo imeti skupno vizijo in narejen načrt, kako

bo sistem na koncu deloval, kajti le tako lahko sistem zares zaţivi. Kot je bilo ţe omenjeno, se

pri vzpostavitvi pojavljajo teţave, ki jih skušamo na različne načine kar se da dobro in

učinkovito reševati.


3

2. PREGLED TEORETIČNIH OSNOV

2.1. Računalniško podprto načrtovanje proizvodnje

Običajne aktivnosti procesa načrtovanja tehnoloških procesov v kovinsko-predelovalni

industriji so prisotne ne glede na stopnjo avtomatizacije tega procesa. Občutna prisotnost

človeka v tehnološki pripravi preprečuje uspešno integracijo proizvodnega sistema s ciljem

avtomatizacije vseh njegovih funkcij od oblikovanja in tehnološkega načrtovanja do izdelave,

montaţe in kontrole kakovosti. Zato je avtomatizacija tehnološke priprave proizvodnje nujen

pogoj za uspešno realizacijo računalniško integriranih proizvodnih sistemov. Vzrok, da se na

tem področju uporaba računalnikov tako počasi širi, je treba iskati v naravi aktivnosti, ki se

izvajajo v tehnološki pripravi proizvodnje. Običajno to niso rutinske, iterativne ali

algoritemske aktivnosti, ki bi se dale enostavno avtomatizirati. Prevladujejo aktivnosti, ki v

veliki meri uporabljajo izkušnje tehnologa.

Če dela tehnolog načrtovalec brez računalniške podpore, črpa potrebne podatke iz preglednic,

katalogov, priročnikov ipd. Za klasično načrtovanje je značilno le grobo načrtovanje. Veliko

detajlnih odločitev je prepuščenih operativi na delavniškem nivoju (delavcu za strojem).

Tehnolog bolj ali manj natančno predpiše, kako bodo posamezni deli izdelka narejeni in

potem montirani. Klasična (ročna) izdelava delovnega načrta zahteva veliko časa.

Zaradi navedenih lastnosti klasičnega načrtovanja je smiselno uvajanje računalnika v proces

načrtovanja. Računalniško podprto načrtovanje tehnoloških postopkov (CAPP) prevzame

shranjevanje vseh potrebnih podatkov za načrtovanje, pripravo informacij za odločitve ter vse

rutinske operacije, kot so kalkulacije in izdelava tehnološke dokumentacije. Z avtomatizacijo

tehnološke priprave proizvodnje doseţemo:

- izločitev ozkega grla v proizvodnji verigi, saj se tako precej pospeši priprava

tehnološke dokumentacije,

- povezavo sistemov CAD in CAM, kar je pogoj za uresničitev sistema CIM in drugih

sodobnih proizvodnih filozofij (vitka proizvodnja, sočasno inţenirstvo ipd.),

- izdelavo poenotenih, kakovostnih tehnoloških načrtov, ki zagotavljajo boljšo

gospodarnost proizvodnje.

V CAPP sistemu arhiviramo potrebne podatke v bazi podatkov, tako da nudi računalnik hkrati

čim boljšo tehnološko podporo tehnologu. V bazi podatkov se nahajajo podatki o


4

obdelovalnih in rezalnih materialih, o obdelovalnih strojih, o pripravah in orodjih, o rezalnih

reţimih, o planskih časih ipd.

V idealnem primeru so izkušnje in celotno znanje tehnologa načrtovalca zajete v načrtovalni

logiki sistema in v bazi podatkov. Bistven problem pri izdelavi načrtovalnega sistema je, kako

zbrati to znanje, ga sistematizirati in preoblikovati v računalniško primerno obliko [3].

2.1.1. Metoda CAPP sistemov

CAPP sistem je specifičen za vsako podjetje, saj odraţa način dela tehnološke priprave

proizvodnje (vrste podatkov, razčlenjenosti ipd.). Da bi zagotovili optimalni proizvodni

proces, potrebujemo praktično in gospodarno metodo izdelave delovnih načrtov.

Metodologija CAPP sistemov obsega 3 skupine:

- Variantni pristop temelji na načelu podobnosti izdelkov: poiščemo ustrezen, ţe

obstoječ delovni načrt, ki ga prilagodimo oziroma dopolnimo, da zadovoljimo

aktualnim zahtevam. Osnova tega pristopa je torej ideja o vzdrţevanju vzorčnih

delovnih načrtov, ki jih uporabljamo za načrtovanje posameznih druţin izdelkov. Zato

je za ta pristop bistven kodni oziroma klasifikacijski sistem ali pa grupna tehnologija.

- Generativni pristop je moţno uporabiti takrat, ko znamo oblikovati načrtovalna

pravila (s statistično analizo starega dela ali pa z direktno definicijo). Ko enkrat ta

pravila obstajajo, lahko delovne načrte avtomatsko generiramo (največji skok v

produktivnosti načrtovalcev).

- Konstruktivni pristop vključuje izgradnjo ustrezne baze podatkov, v kateri

definiramo načrtovalna področja, kar se kaţe v obliki vrste standardnih operacij

(oziroma faz dela), ki pokrivajo uporabljene proizvodne postopke. Načrtovalec zgradi

delovni načrt z izbiranjem teh standardnih elementov (operacij, faz) iz seznamov. Tak

delovni načrt je zagotovo izvedljiv, hkrati pa upošteva predpisane standarde. Dobre

strani tega pristopa so njihova splošna uporabnost na vseh proizvodnih področjih,

široka prilagodljivost, dobra produktivnost načrtovalca in poenotenost podatkov.

Slabost je, da moramo na začetku (ob uvajanju) zgraditi bazo standardnih načrtovlnih

podatkov.


5

CAPP sistemov, ki podpirajo načrtovalca pri njegovih aktivnostih, v večini podjetij ni. Zato je

priprava dela pogosto ozko grlo v proizvodnem ciklu od naročila do predaje izdelka. [3]

2.1.2. Izdelava delovnih načrtov

Izdelava delovnih načrtov vsebuje naslednje aktivnosti:

- določitev potrebnih operacij,

- določitev surovega materiala,

- določitev vrstnega reda obdelave na ustreznih obdelovalnih strojih,

- določitev pomoţnih sredstev (orodja, vpenjalne priprave, merila ipd.),

- določitev procesnih parametrov (npr. rezalnih reţimov pri obdelovalnih strojih),

- določitev normativnih časov in stroškov.

Podrobnost izvajanja aktivnosti je odvisna predvsem od velikosti serije in od ponovljivosti

naročila.

Kljub razmeroma intenzivnim raziskavam in razvoju različnih programskih sistemov za

računalniško podprto izdelavo delovnih načrtov, so ti v industriji zelo malo razširjeni. Vzrok

tiči predvsem v problemu prilagodljivosti (prenosljivosti) in v kompleksnosti načrtovalnih

področij.

Računalniško podprta izdelava delovnih načrtov v posamični (individualni) proizvodnji

Za izvedbo te dejavnosti običajno zadošča ţe povprečen PC računalnik. Podpora je

najobčutnejša pri časovnih izračunih in določitvi procesnih parametrov. Določitev surovega

materiala, vrstnega reda obdelave in izbori strojev so prepuščeni tehnologu, saj zaradi

številčnosti in raznolikosti postopkov ni mogoče definirati pripadajočih algoritmov. Za

podjetja je ugodno, če ima od istega proizvajalca tudi sistem za NC programiranje.

Vire podatkov za delovne načrte prikazuje slika 2.1. Obrazci, procesni parametri in teksti so

ločeno arhivirani.


6

Slika 2.1 Shema podatkov za delovne načrte

Računalniško podprta izdelava delovnih načrtov v serijski proizvodnji

Zajete so sledeče funkcije:

- vnos podatkov za glavo delovnega načrta,

- določitev surovega materiala,

- generiranje podatkov o fazah obdelave:

- izbor obdelovalnega stroja,

- izbor pomoţnih sredstev (priprave, specialna orodja),

- izračun normativnih časov, rezalnih reţimov,


7

- kreiranje teksta za opise delovnih faz,

- variantno načrtovanje (preko šifre izdelka oz. vsebinskih kriterijev),

- moţnost spreminjanja načrtov,

- aţuriranje podatkov o obdelovalnih strojih (delovnih mestih),

- aţuriranje podatkov o delovnih pripomočkih.

Najobseţnejši so moduli za generiranje podatkov o fazah obdelave. Vsa ročna izbiranja

spremljajo meniji na zaslonu, tako da so odločitve čim bolj olajšane. Normativni časi

zajemajo tako pripravljalno-zaključne čase kot čase obdelave po kosu. Izračunani so po

obrazcih (tehnološki časi) ali po tabelah (pomoţni časi, pripravljalno-zaključni časi). Pri časih

je ugodno, če je dodan izračun porazdelitve časov (npr. za delo na več strojih) [1].

2.1.3. Načrtovanje montaže

Načrtovanje montaţe je pomemben del načrtovanja proizvodnje in zajema naslednje

značilnosti:

- predelava konstrukcijske kosovnice v montaţno kosovnico,

- določitev vrstnega reda montaţnega postopka,

- priprava montaţnih delovnih mest,

- priprava montaţnih pripomočkov (dvigala, priprave ipd.),

- določitev normativnih časov za montaţna opravila,

- kalkulacija stroškov.

Podrobnosti načrtovanja montaţe je odvisna predvsem od tipa proizvodnje (posamična ali

serijska).

Tako kot pri kreiranju delovnih načrtov se poskuša doseči računalniško podporo tudi pri

kreiranju montaţnih načrtov. Načrtovalne funkcije se razlikujejo le toliko, kolikor sta si

različna procesa izdelave delov in montaţe. Pri izdelavi delov obdelovanec s pomočjo

obdelovalnih postopkov korakoma spreminja obliko od surovca do končne oblike. Pri montaţi

pa se posamezni deli, materiali, sklopi s pomočjo montaţnih postopkov in montaţnih priprav

sestavijo v končni izdelek.


8

Montaţno kosovnico, ki vsebuje vse potrebne dele in sklope za montaţo, lahko izdelamo iz

montaţno-specifično zgrajene kosovnice v povezavi s sestavno risbo izdelka. Dodatni kriterij

za izdelavo montaţnega načrta je tip uporabljene načrtovalne metode. Analogno kot pri

delovnih načrtih govorimo o ponavljalnem, variantnem, prilagoditvenem in novem

načrtovanju [1].

2.1.4. Načrtovanje normiranega časa

Določitev normiranega časa je predpostavka, s pomočjo katere lahko ekonomično ocenimo

določeni proces oziroma lahko poiščemo tudi primerno drugo moţnost. Pri tem se tudi določi

t. i. potrebni čas procesa. Ti podatki so pomembni zaradi tega, ker na njihovi osnovi

omogočimo reševanje vaţnih nalog in odločitev o naslednjih stvareh:

- načrtovanju kapacitet in rokov,

- preračunu stroškov,

- kalkulaciji ponudb,

- načrtovanju investicij in primernih obdelovalnih sredstev,

- dohodku (po normi ali po premijah).

Načrtovanje normiranega časa se izvaja na nivoju načrtovanja procesov s pomočjo empiričnih

vrednosti oziroma ţe prej uporabljenih časov. V okviru načrtovanja operacij in NC-

programiranja se določitev časov izvede še bolj natančno.

Postopek za določitev normiranega časa je odvisen od časa izvedbe in od zahtevane točnosti

pri določanju časov. Pri serijski proizvodnji je potrebno na osnovi majhnega števila kosov

določiti predvideni čas pred začetkom proizvodnje. Pri določanju časov izdelave moramo

upoštevati veliko število vplivnih dejavnikov. Poleg lastnosti obdelovanca in sredstev

izdelave odločilno vplivajo tudi pogoji delovnega mesta.

Različne metode za določitev normiranega časa kaţejo, da je deterministično določanje vseh

potrebnih časov dokaj zapleteno. Kot podpora določevanju časov sluţijo računalniško podprti

sistemi in povezava z banko podatkov, ki vsebuje vse potrebne podatke o strojih.

V prvi stopnji načrtovanja določimo način vpenjanja obdelovanca in uporabe orodja. Ti

podatki so potrebni za določitev pripravljalno-zaključnega časa, ki ga določimo s pomočjo

časov načrtovanja, to je potrebnih časov, katerih trajanje je odvisno od mnogih vplivnih

veličin. Te čase dobimo iz tabel in diagramov, ki so vpisani v posebnih kartotekah.


9

Nato določimo podatke o nastavitvah strojev (npr. podajalno hitrost, število vrtljajev glede na

storilnost strojev in lastnosti materialov). Ti podatki sestavljajo osnovo za določitev glavnega

časa.

V zadnji stopnji načrtovanja moramo dodatni čas okrevanja s pomočjo ustreznih podatkov

prišteti k osnovnemu času in s seštevanjem časov določiti izdelavni čas enega kosa in, če

poznamo število kosov, lahko izračunamo izdelavni čas za celotno serijo.

Poleg normiranih časov moramo za posamezne obdelovalne postopke v delovnih načrtih

predvideti tudi način nagrajevanja in plačilno skupino. Ti podatki so potrebni za osebne

dohodke delavcev. Načini nagrajevanja za industrijske delavce so:

- Plačilo po času pomeni čisto izplačilo glede na delo, pri katerem se plačilo nanaša

izključno na delo. Ta način plačevanja uporabljamo za visokokvalificirano delo

oziroma dejavnosti, za katere ni mogoča ali je neekonomična točna določitev

predvidenega časa. Zato so predvideni časi v tem primeru za izplačilo nepomembni.

Takšna oblika nagrajevanja se uporabi tudi takrat, ko je doseţena visoka kakovost

izdelave, ki je še pomembnejša od skrajševanja pretočnih časov.

- Plačilo po učinku je način, kjer obstaja sorazmernost med vloţeno storitvijo človeka

in izplačilom. Ta način nagrajevanja uporabljamo preteţno na vseh področjih izdelave

in montaţe. Zasluţek delavca izračunamo z mnoţitvijo postavke akorda in stopnje

časa. Stopnja časa je odnos med predvidenim in dejanskim potrebnim časom

(označujemo vloţeni trud delavca). Ta način nagrajevanja ni smiseln, če je preteţni

del predvidenega časa ţe točno določen s strojnimi urami.

- Plačilo s premijami je oblika nagrajevanja, ki se izraţa v različnih odnosih med

učinkovitostjo in izplačilom glede na zastavljeni cilj. Tako so dovoljene količinske ali

kakovostne premije za izkoriščanje obratnih sredstev in premije za prihranek surovin.

Z naraščajočimi zahtevami po kakovosti izdelkov, naraščajočo porabo kapitalno

intenzivnih izdelovalnih sredstev in visokokakovostnih snovi stalno narašča pomen

premijskega plačevanja. Ta način izplačevanja je primeren, če teţimo po čim manjšem

deleţu odpadkov ali po čim večji prizadevnosti delavcev [2].

2.1.5. Načrtovanje kontrole

Načrtovanje kontrole moramo pojmovati kot del zagotavljanja kakovosti, vendar je

upravičeno tudi vključevanje med naloge priprave dela, saj gre za določeno načrtovanje na


10

osnovi opisa izdelka. Naloga načrtovanja kontrole je določitev kontrolnih načrtov na osnovi

veličin kakovosti in pripadajočih toleranc, tako da bo moţno izvesti kontrolo. Računalniška

podpora je na tem področju razmeroma slabo razširjena.

S pojmom »zagotavljanje kakovosti« Označujemo celoto organizacijskih in tehničnih

aktivnosti za zagotovitev kakovosti izdelkov in izdelave z gospodarnimi pogoji. Zagotavljanje

kakovosti kot organizacijska enota načrtuje, nadzoruje in koordinira omenjene aktivnosti, ki

obsegajo načrtovanje kakovosti, kontrolo kakovosti in upravljanje kakovosti. Znotraj

načrtovanja kakovosti se pojavlja izbor kontrolnih veličin, njihovih ţelenih vrednosti in

toleranc, upravljanje kakovosti pa obsega dolgoročno načrtovanje, nadzor in korekture v

izvajanju obdelave izdelka.

Za dejansko kontrolo veličin in izvajanje korektur znotraj kratkoročnega upravljanja

kakovosti je odgovorna kontrola kakovosti, ki se deli na načrtovanje kontrole, izvajanje

kontrole in ovrednotenje kontrolnih podatkov.

Naloge načrtovanja kontrole vsebujejo:

- potrebnost kontroliranja,

- obseg kontrole,

- čas kontroliranja,

- način kontrole,

- kontrolna sredstva,

- kontrolno mesto,

- kontrolorja,

- trajanje kontrole in

- kontrolno operacijo.

Sledi izvedba kontrole in ovrednotenje rezultatov v ustrezni dokumentaciji.

Naloge računalniško podprtega načrtovanja kontrole zajemajo (ustrezno s kreiranjem delovnih

načrtov) upravljanje in manipulacije z mnoţico podatkov, formalne izračune in logične

odločitve. Tako lahko metodologijo reševanja problemov s področja kreiranja delovnih

načrtov prenesemo tudi na področje načrtovanja kontrole [1].


11

2.2. Vpeljava informacijskih sistemov

2.2.1. Vloga informacijskega sistema v organizaciji

Informatika in informacijska tehnologija omogočata učinkovitejše delo v organizaciji.

Informacijska tehnologija omogoča, da je delo lahko hitreje in natančneje opravljeno.

Predvsem pa omogoča povezovanje različnih poslovnih procesov med seboj in ponavljanje ţe

opravljenih aktivnosti v trenutku, kar organizaciji prihrani veliko virov, ki jih lahko

osredotočijo na izboljševanje kvalitet poslovnih procesov.

2.2.2. Informacijski sistemi

Pri zasnovi celovitih informacijskih sistemov moramo upoštevati naslednje dejavnike:

- Ljudje; ljudje oziroma zaposleni predstavljajo enega pomembnejših virov

informacijskih dejavnikov. So tisti, ki bodo informacijski sistem uporabljali in

neodobravanje z njihove strani je lahko ključni razlog za nefunkcionalen informacijski

sistem.

- Procesi; informacijski sistem z organizacijskega vidika specifične uporabe, uporabe

postopkov, procedur, usmeritev, pravilnikov itd., se povezuje v zaporedje izvajanja in

vključuje tudi človeške vire ter sredstva dala. Pri procesih je potrebno upoštevati tudi

delitev procesov na temeljne in podporne, saj se na ta način natančno določi

pomembnost posameznega tipa procesa [4].

- Tehnologija; kot skupna logična in fizična infrastruktura, sestavljena iz programske in

strojne opreme, komunikacijskih sredstev, aplikacij, podatkovnih baz, streţnikov in

drugega. Danes se soočamo s situacijo, ko tehnologija v tehničnem smislu ne

predstavlja več bistvenih konkurenčnih prednosti, saj je njena dostopnost bistveno

večja kot pred leti. Se pa organizacije soočajo z drugimi teţavami, predvsem kako

svoje sisteme povezati v enovito celoto, s katero bi učinkoviteje izvajale delovne

naloge. Gre predvsem za teţave povezane z različnimi tehnologijami oblikovanja

podatkovnih baz, aplikacij in komunikacijskih poti. Poleg tega se z večjo

učinkovitostjo dela poveča tudi upravičenost investicij oziroma zmanjša strošek

informacijskega sistema na enoto prispevka k poslovnemu rezultatu [5].


12

2.2.3. Razlogi za vpeljavo informacijskega sistema

Zahteve trga in strank zahtevajo vsakodnevne reakcije podjetij. Da bi zadovoljili potrebe in

ţelje strank, morajo podjetja dobro poznati svoje poslovne procese. Za boljšo preglednost in

laţje upravljanje ter analiziranje poslovnih procesov je nujno potreben informacijski sistem.

Slika 1.2 Krog verige zahtev [6]

Poslovanja in upravljanja podjetij si danes ne moremo predstavljati brez uporabe

informacijske tehnologije (IT). Podjetje ne more poslovati brez virov, med katere štejemo tudi

kakovostno informacijsko tehnologijo. Dobra usklajenost poslovnega procesa in

informacijskega sistema je tako ključnega pomena za poslovanje organizacije.


13

Slika 2.3 Integracije IT storitev [6]

Storitve IT morajo zadovoljevati predvsem poslovne potrebe podjetja ter potrebe uporabnikov

na stroškovno učinkovit način in z uporabo optimalnega in opravičljivega informacijskega

sistema. Učinkovitega upravljanja IT si ni moč predstavljati brez uporabe ustrezne

metodologije, ki celovito obravnava vsa področja informatike [4].


14

3. VPELJAVA INFORMACIJSKEGA SISTEMA

3.1. Vpeljava v celotnem podjetju

Podjetja, ki v današnjem svetu ţelijo konkurirati na svetovnem trţišču, morajo vseskozi slediti

trendom in vpeljevati novosti. Tako danes v podjetju ne moremo več preţiveti brez

računalniško podprtih sistemov. Eden izmed izrazov za vpeljavo računalniških programov v

podjetje je t.i. informacijski sistem.

Informacijski sistem teţi k temu, da je celotno podjetje povezano preko streţnika. Tako za

vsakega zaposlenega v podjetju vemo, koliko časa in kaj je delal. Celoten informacijski sistem

zajema tudi pregled porabe in zaloge materiala, stroškov, prihodkov itd. Največja prednost

vpeljave informacijskega sistema je zagotovo zmanjšanje administracijskih stroškov, kar je

tudi glavni razlog za vpeljavo le tega.

Pri postavljanju informacijskega sistema v podjetju naletimo na veliko logističnih in

organizacijskih problemov. Zato se navadno najame podizvajalca, ki ima z vpeljavo sistemov

ţe določene izkušnje in znanja. Seveda pa potrebujemo v podjetju koordinatorja, ki dobro

pozna proizvodnjo in ima vizijo, kako bi z informacijskim sistemom podjetje delovalo

učinkovitejše. Ta potem vseskozi sodeluje s podizvajalcem, s katerim skupaj iščejo ustrezne

rešitve. Koordinator mora tudi sodelovati z vsemi vodji posameznih sektorjev, kajti le tako

lahko pridejo do optimalnih rešitev, saj vodje najbolj poznajo svoje področje.

Na sliki 3.1 je prikazana ureditev v podjetju pri naročanju in vpeljavi informacijskih sistemov.

Vidimo lahko, da je glavni naročnik direktor podjetja, ki določi koordinatorja, ta pa poskrbi za

nadaljnje sodelovanje v podjetju.


15

Slika 3.1 Vpeljava informacijskega sistema v podjetju

Vsako podjetje, ki se odloči za vpeljavo novih sistemov, mora vzeti v zakup, da niso tu zgolj

prednosti, ampak naletimo tudi na precej slabosti. Te se pojavljajo predvsem v začetnem

obdobju, ko se sistem še vpeljuje in še ni dodelan.

- Prednosti:

- laţje obvladovanje sistema,

- enostavnejše zajemanje podatkov,

- manj administracijskih stroškov

- Slabosti:

- velik strošek,

- zahteven proces vpeljave,

- teţava pri uvajanju zaposlenih (moţen odpor),

- mala napaka pri vnosu lahko pomeni veliko odstopanje od dejanskega stanje

pri pregledu,


16

- vodstvo preveč časa nameni tem projektu (osnovna dejavnost uide iz nadzora),

- Priložnosti:

- moţnost širitve,

- moţnost pridobivanja nepovratnih sredstev iz razpisov

- Nevarnosti:

- zakonske omejitve

3.2 Vpeljava v proizvodnjo

Informacijski sistem je v vsakem podjetju zelo obseţen projekt in zajema delovanje vseh

zaposlenih oziroma celotnega podjetja. Osredotočili bi se na delovanje sistema v proizvodnem

sektorju, ki je tudi najbolj obseţen.

Ko govorimo o vpeljavi računalniško podprtih sistemov v proizvodnjo, mislimo s tem

predvsem na računalniško povezavo med tehnologi v pisarni in delavci v proizvodnji. Ta

povezava se v vsakem podjetju razlikuje, vendar vsi sistemi teţijo k temu, da bi bila

obojestranska komunikacijo karseda enostavna, pregledna in predvsem funkcionalna.

Pred vpeljavo računalniških oziroma informacijskih sistemov v proizvodnjo, so imeli

tehnologi veliko papirologije, ki se z novimi sistemi opušča, saj je obojestranska

komunikacija računalniško podprta in tako bolj pregledna.

Na sliki 3.2 je shematsko prikazana povezava tehnolog - delavec, ki komunicirata preko

informacijskega sistema.


17

Slika 3.2 Shema povezave tehnolog - delavec

Tehnolog, ki opravlja s programom preko osebnega računalnika, mora v sistem vnesti vse

potrebne podatke, ki jih potrebujejo v proizvodnji:

- delovni načrt oziroma delovni nalog,

- načrt montaţe,

- načrt normiranega časa,

- načrt kontrole.

Delavec, kateremu delovodja odredi delovno mesto, se po končanem delovnem dnevu vpiše,

preko računalniško podprtega terminala, v sistem, kjer vnese podatke (na katerih je tisti dan

delal) o:

- delovnem nalogu,

- delovnem mestu,

- poziciji,

- številou opravljenih kosov (če je delo normirano) ali število opravljenih ur (če delo ni

normirano).


18

Serijski in individualni (posamični) delovni nalogi

Ţe zdrav razum nam govori, da je veliko enostavnejša in učinkovitejša serijska proizvodnja.

Zato vsa podjetja, teţijo k temu, da bi povečala število serijskih delovnih nalogov. Seveda se

pri določenih unikatnih zadevah ne moremo posluţevati serijske proizvodnje in tu pridejo v

poštev individualni oziroma posamični delovni nalogi.

Serijska proizvodnja je praksa, ki se je posluţuje velika večina podjetij in je v visoko

razvitem svetu, v katerem ţivimo danes, neizogibna:

- prednosti:

- enostavno normiranje,

- delavci dobro obvladajo svoje delovno mesto in so zato produktivnejši,

- poznan točen čas izdelave,

- znani stroški izdelave,

- količinski popusti pri nabavi materiala ipd.

- slabosti:

- nezadovoljstvo delavcev (enolično delo)

- podjetje velikokrat preveč odvisno od ene serije (če naročniki prenehajo

kupovati izdelek, hitro podjetje ostane brez večinskega dela)

- pogosto delo na zalogo (stroški skladiščenja)

Serijska proizvodnja je veliko prijaznejša tudi, ko vpeljujemo računalniške sisteme v

proizvodnjo. Tehnologi na začetku naredijo predvidene kalkulacije in normiranja za eno

serijo, ki jih vnesejo v sistem. Po nekaj narejenih serijah lahko tehnologi vidijo, če so se pri

kalkuliranju ušteli in koregirajo nastala odstopanja. Tako dobimo izredno natančne norme

oziroma čase izdelave. Pri takšnji proizvodnji ni velikih problemov tudi pri vpisovanju

delavcev v informacijski sistem. Vsak posamezen delavec točno ve, koliko je tisti dan naredil

in enostavno vpiše svoje delovno mesto in količino narejenih kosov. Če so norme dobro

postavljene, naj ne bi smelo biti nezadovoljstva tako pri delavcih kot pri delodajalcih.

Individualna ali posamična proizvodnja je v velikih primerih neizogibna in nujna. Ta se

pojavlja, ko je količina naročenih izdelkov izredno majhna (lahko tudi samo en izdelek). To

so običajno tehnološko zahtevni izdelki, ki morajo biti narejeni z veliko natančnostjo. Za

takšne izdelke se veliko časa porabi ţe v tehnologiji, kjer seveda potrebujemo izkušene in

dobro izobraţene tehnologe. Sama izvedba v proizvodnji poteka počasi in premišljeno.


19

- prednosti:

- običajno večji zasluţek,

- ni enoličnega dela,

- nismo odvisni od enega samega proizvoda.

- slabosti:

- teţko (včasih nemogoče) normiranje,

- če kalkulacije niso točne, lahko hitro nastanejo višji stroški,

- nepoznan natančen čas izdelave,

- priprava delovnih mest (vsak stroj je potrebno posebno nastaviti).

Pri individualni proizvodnji lahko naletimo na veliko večje teţave, predvsem pri vpeljevanju

informacijskega sistema. Zato se veliko podjetij odloči, da pri takšni proizvodnji ne poskuša

normirati in so delavci plačani po številu opravljenih ur. Tako delavec po končanem delu

samo vpiše delovno mesto in pozicjo, na kateri je delal ter namesto števila narejenih kosov

napiše število opravljenih ur. Pri takšnem delu morajo delovodje zaupati svojim delavcem in

tudi poostriti nadzor nad njimi, saj proizvodnja ni več normirana in je zato tudi manj

pregledna in nadzorovana. Pogosto se delodajalci odločajo za individualne delovne naloge,

predvsem zaradi njihove donosnosti. Ker tu ne gre za veliko količino izdelkov in navadno tudi

ne veliko podobnih konkurenčnih proizvodov, so cene takšnih unikatnih zadev pogosto zelo

velike in zasluţek večji kot pri serijski proizvodnji. Seveda se za takšno visoko tehnološko

proizvodnjo potrebuje predvsem dobro izobraţen kader, ki je sposoben stvar realizirati in

podjetju priskrbeti zasluţek. Tehnologi svoje izkušnje pridobivajo predvsem pri udejanjanju

posamičnih izdelkov, za kar je potrebno veliko predznanja in seveda trdega dela.


20

4. POGOJI ZA DELOVANJE INFORMACIJSKEGA SISTEMA

4.1. Slabosti sistema

Na ţalost je v modernem svetu, kjer vse temelji na tehničnih stvareh, kamor sodi tudi

informacijski sistem, vedno prisoten strah, kaj narediti ob t.i. razpadu sistema. Vemo, da

lahko okvara ali zastoj tehnike povzroči ogromno izgubo v podjetju. Ne moremo si privoščiti,

da v nekem velikem podjetju, kjer celoten računalniški sistem deluje preko streţnika, pride do

okvare ali se nam le ta popolnoma uniči. To pomeni zastoj in zmedo v proizvodnji, kar lahko

ob daljšem popravilu povzroči zelo veliko izgubo. Zato mora biti naša prioritetna skrb, da

sisteme redno vzdrţujemo in pregledujemo. Tudi terminali, ki so postavljeni v proizvodnji,

morajo biti brezhibni, kajti ţe manjša napaka lahko delavce zmede in vnesejo napačne

podatke, kar povzroči veliko nepravilnosti in zmede pri pregledu le teh.

Vendar kljub pomembnosti vzdrţevanja, to ni edini problem oziroma slabost, ki jih prinaša

informacijski sistem. Pri vpeljevanju takšnih sistemov naletimo na veliko informacijskih in

logističnih problemov. Te skušamo neprestano odpravljati s podizvajalcem, ki nam

vzpostavlja sistem in tudi vsi zaposleni morajo biti zelo angaţirani za odpravljanje in

reševanje nastalih teţav.

Slabosti in problemi, ki se pojavljajo ob vpeljavitvi in delovanju informacijskega sistema v

proizvodnji:

- računalniška nepismenost nekaterih delavcev (delavce je potrebno izobraziti do te

mere, da bodo lahko sami vpisovali podatke),

- vnašanje podatkov vzame veliko časa, ki bi ga lahko delavci porabili za delo in bili s

tem bolj produktivni,

- preveč zapleten sistem vnašanja podatkov,

- male serije in posledično potrebno večkratno vpisovanje,

- pri vpisovanju prevelika količina podatkov, ki delavce zmedejo in zato velika moţnost

napačnega vnosa,

- ni človeške kontrole, kaj delavec vpiše (moţno goljufanje),

- ni sistema za javljanje napak, ki nastanejo pri vnosu podatkov,


21

- napake pri postavljanju norm (tehnologi, ki vnašajo norme, niso dovolj izkušeni ali ne

poznajo dovolj dobro delovanja strojev),

- če je večje število individualnih (posamičnih) nalogov, ni delo tako serijsko in je teţje

postaviti norme,

- delavci so pogosto zaradi slabše izobraţenosti mnenja, da novega sistema ne

potrebujejo in nočejo sprememb v proizvodnji, kajti navajeni so starega sistema in ne

ţelijo sprememb in dodatnega izobraţevanja (to velja predvsem za starejše delavce, ki

se teţje prilagodijo novejšemu okolju),

- razne napake, ki se pojavljajo na terminalih, je teţko pravočasno ugotoviti in jih hitro

sanirati.

Zgoraj naštete napake niso nujno prisotne v vseh informacijskih sistemih, ampak so zelo

pogoste, zato jih moramo upoštevati in se zavedati, da lahko pride do le teh. Seveda moramo

računati tudi še na dodatne teţave, ne samo tiste, ki jih na nek način pričakujemo. Takrat je

potrebno trezno razmišljati in se napake lotiti na ustrezen način.

4.2. Rešitve in predlogi

Problemi, ki se pojavljajo pri informacijskem sistemu, so zelo kompleksni in se jih je

potrebno lotiti sistematično in do potankosti dodelati vse pomanjkljivosti. Zato je potrebno

dobro sodelovanje med koordinatorjem projekta in vsemi ostalimi (podizvajalec, vodje

oddelkov, direktor ipd.), ki so potrebni, da sistem v podjetju zaţivi. Tudi tehnologi morajo

posredovati svoja opaţanja in videnja na sistem, kajti oni najbolj vedo, kaj bi bilo potrebno

spremeniti, da bi bilo delovanje boljše in predvsem enostavnejše.

Ko pride do teţav in zapletov, morajo vsi odgovorni skupaj oceniti nastalo situacijo in jo

poskušati kar se da hitro sanirati. Velikokrat, ko se dogajajo takšne zadeve, pride v samem

podjetju do nezaupanja v sistem in razmišljanja, če je bila vpeljava sploh smotrna, ampak te

pomisleke je treba preboleti in nadaljevati v tej smeri, da se sistem do potankosti dodela in da

bo delovanje le tega nemoteno.

V spodnji preglednici 4.1 so predstavljene določene rešitve, kako se spopasti s teţavami in

slabostmi, ki nastanejo ob vpeljavitvi računalniških sistemov v proizvodnjo. Ni nujno, da

veljajo za vsa podjetja in vse informacijske sisteme, vendar nam tabela pokaţe, na kaj


22

moramo biti pozorni pri vzpostavitvi in kako se določenim problemom izogniti, da sploh ne

pride do le teh. Zagotovo se v vsakem podjetju pojavljajo tudi specifične teţave, na katere

moramo biti pozorni ţe pri planiranju projekta in jih moramo predvideti v naprej.

Preglednica4.1: Slabosti in rešitve pri vzpostavitvi informacijskega sistema

SLABOSTI/PROBLEMI/TEŢAVE

REŠITVE

Napake, ki se pojavljajo na terminalih

Potrebno redno vzdrţevanje (predvsem na

začetku);

delavci morajo napako takoj ob ugotovitvi

javiti delovodji, ta pa naprej do odgovorne

osebe;

Računalniška nepismenost delavcev

Zagotoviti izobraţevanje, kjer se bodo

delavci naučili osnov dela z računalniki;

terminali v proizvodnji morajo biti enostavni

in pregledni za vnašanje podatkov;

pomladitev proizvodnje

Zapleten sistem vnašanja podatkov (vzame

veliko časa)

Tehnologi in podizvajalec morajo narediti

računalniški sistem, kjer bo delavec v samo

nekaj korakih lahko vnesel ţeljene podatke;

za to je potreben tudi določen čas, da se

delavci sistema navadijo

Male serije in večkratno vpisovanje

(delavci, ki dnevno delujejo na večih

delovnih nalogih in morajo posledično vnesti

več podatkov)

Zagotoviti moţnost hitrega spreminjanja med

delovnimi nalogi;

delovodje poskušajo zagotoviti delavcu delo

na enem nalogu


23

ni človeške kontrole pri vpisovanju (moţno

goljufanje)

Še vedno mora delovodja na nekaj časa

preveriti, ali delavci pravilno in resnično

vpisujejo (predvsem pri uvajanju sistema);

kazni za goljufanje, da se enake teţave ne

ponavljajo

ni sistema za javljanje napak, ki nastanejo pri

vnosu podatkov (npr. delavec vpiše 80 ur

namesto 8)

Teţavo predvideti (če je moţno) ţe v samem

začetku vpeljave in v programu nastaviti, da

lahko delavec vpiše samo realne številke;

delovodja dnevno preverja vnesene podatke

in sumljive vrednosti preveri

napačno postavljene norme

Tehnologi morajo poskrbeti, da so norme

dosegljive in realne (upoštevati dejavnike kot

so WC, zasedenost dvigala, počitek ipd.);

delavci morajo aktivno sodelovati s predlogi

večje število individualnih (posamičnih)

nalogov (teţje postaviti norme)

Podjetje skuša pridobiti več serijskih

proizvodov;

razmisliti o opustitvi norme na določenih

nalogih (plačilo na opravljene ure);

delavci so mnenja da novega sistema podjetje

ne potrebuje

Pogovor, kjer jim razloţimo, da smo lahko

konkurenčni le z vpeljavo modernih

sistemov;

tudi oni morajo sodelovati pri vpeljevanju

sistema, da sami spoznajo, da je le ta nujno

potreben.

Kljub temu, da se pri vpeljevanju sistemov pojavlja nemalo slabosti, moramo izpostaviti

predvsem zadnjo napisano v preglednici. Če delavci v proizvodnji ne podpirajo in niso

zadovoljni z novim sistemom (kar je zelo pogost pojav), jih moramo motivirati, da spoznajo

pomembnost novih tehnologij. To lahko doseţemo z raznimi izobraţevanji o informacijskih


24

sistemih ali s primerjavo podjetja s sodobnejšimi in bolj razvitimi. Le s spoznanjem delavcev,

da smo lahko konkurenčni zgolj z najsodobnejšimi sistemi, lahko doseţemo ţelene rezultate,

ki smo si jih v podjetju zastavili. Ampak glavni pogoj za zadovoljstvo tako delavcev kot

delodajalcev je zagotovo brezhibno in učinkovito delovanje informacijskih sistemov. Zato

moramo vseskozi teţiti, k odpravljanju vseh slabosti in problemov, ki jih zaznamo pri

vpeljevanju in delovanju sistemov.


25

5. SKLEP

Vpeljava računalniško podprtih sistemov v proizvodnjo je nujna in neizogibna. Zato je dobro,

da poznamo teoretične osnove ter da razmišljamo napredno, kajti le tako bodo lahko sistemi

zaţiveli in izboljšali produktivnost. Veliko napako delajo podjetja, ki ne gredo v toku s časom

in so starokopitna. Ta so na dolgi rok zagotovo obsojena na propad. Vpeljava informacijskih

sistemov je zagotovo odraz napredne druţbe, ki je spoznala, da drugače ne more konkurirati

na svetovnem trţišču.

Računalniško podprti sistemi zagotovo razbremenijo komunikacijo in nadzor dela v

proizvodnji. Tako lahko tehnologi laţje in pregledneje izdelujejo delovne načrt, načrtujejo

montaţo, kakovost in normiranje. Vse omenjene dejavnosti se odvijajo v posebnih

računalniških programih, ki so dodelani za vsako specifično podjetje posebej. Osebni

računalniki so preko mreţe povezani s proizvodnjo in tako lahko preko informacijskega

sistema podatki hitro in zanesljivo potujejo v in iz proizvodnje.

V diplomski nalogi so predstavljene in razčlenjene slabosti vpeljave takšnih informacijskih

sistemov. Teh ni malo in zato morajo biti podjetja oziroma izvajalci sistemov pripravljeni na

le te, da so zmoţni hitro in pravočasno reagirati. Seveda moramo znati slabosti karseda dobro

odpraviti in poiskati ustrezne rešitve, ki pa velikokrat niso takoj vidne. Z ustreznim znanjem

in določenimi izkušnjami se najde rešitev, ki omogoča učinkovito delovanje sistema v

podjetju.

Da ne pride do tehničnih teţav, moramo sisteme preventivno vseskozi spremljati in

vzdrţevati. Kljub temu, da lahko postanejo stroški vzdrţevanja zelo visoki, si ne smemo

privoščiti, da bi to dejavnost opustili, kajti stroški znajo še bolj narasti, če pride do okvare

oziroma nedelovanja sistema. Zato moramo te stroške predvideti ţe pri samem projektnem

načrtu, ki si ga zastavimo na začetku, da ne pride nato do večjih finančnih problemov.

Vendar še vedno nastopajo največje teţave predvsem pri odporu delavcev do sistema.

Predvsem starejši zaposleni, ki delajo po starem sistemu v podjetju ţe zelo dolgo, imajo

velikokrat pomisleke oziroma zadrţke glede novosti. Zato je izredno pomembno, da uspemo

vse zaposlene prepričati o nujnosti vpeljave informacijskega sistema, saj lahko samo tako

doseţemo preglednost in organiziranost v proizvodnji. Le zaupanje v sistem nam prinese

zadane uspehe in učinkovitost.

Diplomsko delo opozarja, da se moramo vpeljave novih sistemov lotiti sistematično, korak za

korakom in zelo premišljeno. Moramo se zavedati vseh preprek in teţav, ki bodo nastale


26

tekom vpeljave. Zato je potrebno predhodno dobro poznati podjetje in imeti vizijo, kako bi

računalniško podprti sistemi pripomogli k večji produktivnosti in konkurenčnosti podjetja.

Pozorni moramo biti tudi na to, da ne posvečamo v podjetju prevelike pozornosti vpeljavi

informacijskih sistemov, da bi zaradi tega trpelo primarno delovanje v proizvodnji. Vsekakor

smo prišli do zaključka, da vsako podjetje potrebuje računalniško podprte sisteme, saj v

današnjem svetu ne moremo drugače uspešno delovati.


27

6. SEZNAM UPORABLJENIH VIROV

[1] Buchmeister Borut, Razvoj sistema za računalniško podprto načrtovanje izdelave:

magistrsko delo; Maribor: 1989

[2] Polajnar Andrej, Priprava proizvodnje; Maribor : Fakulteta za strojništvo, 1998

[3] Buchmeister Borut, Polajnar Andrej, Priprava proizvodnje za delo v praksi; Maribor:

Fakulteta za strojništvo, 2000

[4] Umek Rok, Vodenje projekta vpeljave informacijskega sistema v podjetju Metalna

Senovo d.o.o: diplomsko delo; Krško: Fakulteta za logistiko, 2009

[5] Carr, Nicholas, It doesen't matter; Harvard Business Review, 2007

[6] Ipmit: Institut za Projektni Management in Informacijsko Tehnologijo [svetovni splet].

Dostopno na WWW: http://www.ipmit.si [1.6.2010]

http://www.ipmit.si/

Europass

življenjepis

Osebni podatki

Priimek / Ime Umek Gregor

Naslov Mali Kamen 22, 8281 Senovo, Slovenija

Telefon 040-719-096

E-pošta [email protected]

Drţavljanstvo slovensko

Datum rojstva 04.08.1988

Spol moški

Izobraževanje in

usposabljanje

Obdobje 1.9.2003 – 15.7.2007

Naziv izobrazbe in / ali nacionalne

poklicne kvalifikacije

gimnazijski maturant

Naziv in status ustanove, ki je

podelila diplomo, spričevalo ali

certifikat

Gimnazija Breţice

splošna gimnazija

Trg izgnancev 14,

8250 Breţice

Stopnja izobrazbe po nacionalni ali

mednarodni klasifikacijski lestvici

5.

Znanja in kompetence

Materni jezik(i) slovenščina

Drug(i) jezik(i) angleščina, nemščina

Računalniška znanja in

kompetence

Office, AutoCad, Catia, SolidWorks, CorelDraw, Proengineer

univerza v mariboru fakulteta za strojniŠtvo · 2017. 11. 27. · je za ta pristop bistven kodni...

Documents