Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Profil nasilnega zalezovalca na slovenskem

Avgust, 2010

Petra Čarman

Mentor: red. prof. dr. Peter Umek

Kazalo

1 Uvod _______________________________________________________________ 1

2 Metodološko - hipotetični okvir ________________________________________ 3

2.1 Predstavitev hipotez _________________________________________________________ 3

2.2 Opredelitev metod __________________________________________________________ 3

3 Opredelitev pojmov __________________________________________________ 4

3.1 Zalezovanje _________________________________________________________________ 4

3.2 Zalezovalec _________________________________________________________________ 6

3.3 Agresivnost in Nasilje _______________________________________________________ 7

3.3.1 Nasilje in zalezovanje ____________________________________________ 9

3.3.2 Nasilje in druţina/intimno razmerje ________________________________ 10

3.3.3 Nasilje in umor ________________________________________________ 11

3.4 Psihološki profil ___________________________________________________________ 13

3.4.1 Vrste profiliranja_______________________________________________ 15

3.4.2 Profiliranje in zalezovanje _______________________________________ 16

3.4.3 Uporabnost psiholoških profilov __________________________________ 17

4 Zalezovalec ________________________________________________________ 18

4.1 Tipologije zalezovalcev _____________________________________________________ 19

4.2 Značilnosti nasilnih zalezovalcev____________________________________________ 25

4.3 Faktorji tveganja splošnega nasilja _________________________________________ 28

4.3.1 Demografske značilnosti ________________________________________ 28

4.3.2 Otroštvo _____________________________________________________ 29

4.3.3 Psihopatologija ________________________________________________ 30

4.3.4 Zgodovina nasilja ______________________________________________ 33

4.3.5 Razmerje zalezovalec-ţrtev ______________________________________ 35

4.3.6 Neposredna bliţina zalezovalca ___________________________________ 40

4.3.7 Groţnje ______________________________________________________ 41

4.3.8 Tip/motivacija _________________________________________________ 42

4.4 Faktorji tveganja resnega nasilja ___________________________________________ 45

4.5 Splošni profil nasilnega zalezovalca _________________________________________ 46

5 Profil slovenskega nasilnega zalezovalca ________________________________ 50

5.1 Slovenski nacionalni značaj _________________________________________________ 50

5.2 Vrednotni sistem Slovencev _________________________________________________ 55

5.3 Primeri iz slovenske prakse _________________________________________________ 56

5.3.1 ‘Ţrtev zalezoval, ji grozil, nazadnje pa jo ustrelil’ (2005) _______________ 56

5.3.2 ‘Z noţem jo je »rotil«, naj se vrne k njemu’ (2005) ____________________ 58

5.3.3 ‘Ljubezenski trikotnik’ (2006) ____________________________________ 60

5.3.4 ‘Ubeţala posilstvu? Samomor za rešetkami’ (2007) ___________________ 61

5.3.5 ‘Ni se mogel sprijazniti, da sta se razšla’ (2008) ______________________ 61

5.3.6 ‘Motiv v bolni duševnosti?’ (2008) ________________________________ 62

5.3.7 ‘Moril je z avtomatsko pištolo, noţem in orodjem’ (2009) ______________ 64

5.3.8 ‘Prekmurke so si oddahnile’ (2009) ________________________________ 65

5.3.9 ‘Ni ostalo drugega, kot da ga priprejo’ (2009) ________________________ 66

5.3.10 ‘Zaradi neuslišane ljubezni je kar 28 let zalezoval sošolko’ (2009)______ 67

5.3.11 ‘Deset peklenskih let Maria Galuniča’ (2010) ______________________ 68

5.4 Profil slovenskega nasilnega zalezovalca ____________________________________ 72

6 Zaključek __________________________________________________________ 73

7 Viri in literatura ____________________________________________________ 76

Povzetek

Zalezovanje je star in precej pogost pojav s široko paleto vedenj, ki se raztezajo od

enostavnega pisanja razglednic pa vse do umora. V Priročniku za ţrtve in strokovnjake (str.

6) piše, da »izraz »zalezovanje« ali »stalking« označuje neţelene vdore, vmešavanja ene

osebe v ţivljenje druge. Za zalezovanje je značilno, da so vdori ali nadlegovanja

ponavljajoči in da v ţrtvi vzbujajo strah ali zaskrbljenost«. Strah in zaskrbljenost, ki jo ţrtvi

povzročajo vdori v njeno zasebnost pa še zdaleč ni vse, česar je zalezovalec sposoben.

Umor je skrajen primer zalezovalskega vedenja, lahko pa vključuje tudi laţje in teţje

telesne poškodbe, groţnje in druge oblike splošnega ogroţanja varnosti ţrtve in njenih

bliţnjih. In ravno to tveganje v pojavu zalezovanja predstavlja največji problem, ki kliče po

upravljanju.

Strokovnjakom pa tudi ţrtvam in njihovim bliţnjim, ki se s tem problemom soočajo, pride

prav vsaka informacija. En izmed načinov informiranja je tudi prepoznavanje nasilnega

zalezovalca (še preden le-ta postane nasilen) s pomočjo profila. Čeprav poznamo več vrst

profiliranja, sta bila kot metoda uporabljeni le analiza scene zločina ter preiskovalna

psihologija oz. statistično profiliranje. Ker se faktorji tveganja za pojav nasilja pri

zalezovalcu prepletajo v vsakem individualnem profilu na edinstven način, ki se nizajo od

enega konca spektruma pa do drugega, sta v tem kontinuumu razmerja med ţrtvijo in

zalezovalcem profilirana le skrajna dva: ţrtvi znan zalezovalec in ţrtvi neznan zalezovalec.

Seveda pa se je potrebno vprašati, ali te informacije drţijo tudi za Slovenijo, saj je bila

večina raziskav narejena v ZDA, Veliki Britaniji, Avstraliji ipd. Ali se profil slovenskega

nasilnega zalezovalca ujema s profilom splošnega nasilnega zalezovalca? Po preučitvi

slovenskega narodnega značaja in vrednot ter analizo črne kronike, lahko rečemo da je

temu tako.

Ključne besede: profil, nasilje, agresivnost, zalezovalec, Slovenija, zalezovanje

Profile of a violent stalker in Slovenia - summary

Stalking is an old and quite common occurrence with an array of behaviours that range

from sending postcards to committing murder. The Handbook for victims and experts (p. 6)

defines the term »stalking« as unwanted intrusion, interference of one person into the life of

another. It is characterized by repeated intrusions or harassment which instil a sense of fear

or anxiousness into the life of the victim. But fear and anxiousness are not the only things a

stalker can infuse his victim with. Even though murdering the victim is the ultimate act of

the stalking behaviour, a stalker is also capable of other acts such as: inflicting his victim

with light or heavy trauma or just posing a threat to his/her general safety, and of course

uttering threats. Afore mentioned stalking risk presents the biggest problem not only to the

victim herself but also to her loved ones, this is why there is a great need for it be managed.

In order to effectively manage stalking threat experts and also victims and their loved ones

facing this problem need every bit of information they can get their hands on. Consulting a

general profile of a violent stalker and assessing the risk in that specific situation (before it

becomes violent) is one of these options. Even though there are quite a few types of profiles

only Crime Scene Analysis and Investigative Psychology where used in the process of

constructing the profile of a violent stalker. Since the composition of risk factors is case

specific, ranging from one end of a continuum to the other, the only profiles available in the

stalker-victim relationship continuum are the two end points of the spectrum: the stalker

who is known and the stalker who presents a stranger to its victim.

Of course there is a need to examine the validity of the profile of a violent stalker in

Slovenia since all the research on stalking risk factors has been done in countries such as

the USA, United Kingdom, Australia and the likes. So does the general profile of a violent

stalker match the profile of a Slovenian violent stalker? After investigating the Slovenian

national character and values and analyzing the black pages of Slovenian daily news papers

we can say that in fact it does.

Key words: profile, violence, agression, stalker, Slovenia, stalking

LOS ANGELES, 19 Julij – zvezda televizijske nanizanke »Moja sestra Sam« je bila v

torek do smrti ustreljena pred svojim stanovanjem; moški, opisan kot »obsesiven

oboţevalec« je bil zaradi izvršitve umora zadrţan v Arizoni.

Kalifornijske oblasti so vloţile zaporni nalog zoper moškega, Roberta Johna Barda, 19, iz

Tuscona, Arizone, bivšega delavca v restavraciji s hitro prehrano, ki ga je danes v

jutranjih urah policija v Tusconu aretirala pred njegovim avtomobilom.

Bardo je Rebecco Schaeffer preko pisemskih sporočil zalezoval tri leta in navsezadnje

poskušal vstopiti v studio, kjer je Rebecca snemala televizijsko nanizanko »Moja sestra

Sam«. Ko mu vstop ni bil odobren, je Bardo postal še bolj odločen, da pride v stik z

igralko. Eden izmed odstavkov v njegovem dnevniku je opisoval, kakšni občutki so ga

takrat spreletavali: »V moje ţivljenje je vstopila v pravem trenutku. Bila je blesteča, lepa,

pretirana; njena nedolţnost je name naredila velik vtis. Zame je postala boginja, idol. In

jaz sem postal ateist, oboţeval sem le njo.«

Oboroţen z informacijo o Schaefferinem mestu bivanja se je odpravil tja in pozvonil. Ko

je Schaefferjeva prišla do vrat, da bi odprla, ga je zagledala in se odločila zvonenje

ignorirati. Po uri čakanja pred vrati je Bardo ponovno pozvonil. Schaefferjeva je prišla do

vhodnih vrat, jih odprla in ga zopet uzrla. Takrat mu je povedala, da naj jo pusti pri miru,

da trati njen čas. V odgovor je Bardo zagrabil kljuko vrat, jih nasilno odprl, iz svoje torbe

vzel pištolo in jo dvakrat ustrelil. Schaefferjeva je umrla 30 minut za tem v bolnišnici

Cedars-Sinai.

(povzeto po: New York Times, 1989 in Real Truth, 2006)

1

1 Uvod

Zalezovalci so kot poredni osnovnošolci. Ni jim mar, kakšne vrste pozornosti dobijo, vaţno

da pozornost je (Wood in Wood, 2002, str. 1). In kot v osnovni šoli, se največji problem

pojavi, ko le-ti postanejo nasilni - še posebej do neţnejšega spola.

Statistično imajo ţenske dvakrat večjo moţnost, da bodo fizično napadene kot pa

zalezovane, a trikrat večjo moţnost, da bodo zalezovane, kot pa spolno napadene. Kar se

tiče pogostosti, zalezovanje pade nekam vmes, čeprav pojav zalezovanja lahko vključuje

tako fizični kot spolni napad (Wood in Wood, 2002, str. 2).

Meloy (2002, str. 659-660) verjame, da med zalezovanjem in nasilnim vedenjem obstaja

močno stvarno razmerje. Nedavne raziskave dokazujejo, da je pojav medosebnega nasilja

med zalezovanjem resnično pogost; pogostost pojava se giblje med 27% in 76%. V drugih

raziskavah splošne agresivnosti, ki nima zveze z zalezovanjem, odstotek pojava nasilja ne

znaša več kot 30% na leto; in to vključno z vzorci najbolj nasilnih posameznikov. Še bolj

vznemirljivo odkritje pa predstavlja deleţ nasilnih zalezovalcev, ki ga zasedajo bivši

intimni partnerji. Posamezniki zalezujejo iz več razlogov, a eden najbolj pogostih tipov

zalezovalca je prav bivši intimni partner, ki ţrtev zalezuje, ker ga je le-ta zavrnila. V teh

primerih pogostost nasilja presega 50%. Pet neodvisnih raziskovalnih skupin iz treh

različnih kontinentov je dokazalo deleţ nasilja med bivšimi spolnimi partnerji, ki se giblje

med 55% in 89%.

Zalezovanje se torej v kombinaciji z nasiljem pripeti v več kot tretjini primerov zalezovanja

in v več kot polovici primerov, kjer je bilo razmerje med ţrtvijo in zalezovalcem pred

pričetkom zalezovanja intimno ali je vsebovalo romantično ljubosumje. Ambivalenca

zalezovalskega vedenja, kjer se mešajo tako občutki ljubezni in sovraštva kot jeze in

poţelenja, je kar dela zalezovanje tako racionalno kompleksen pojav. Če na splošno

človeška osebnost dovoljuje tako ambivalenco, bi analiza osebnosti zalezovalcev lahko

razkrila konsistenten profil. Tak profil bi v zameno lahko priskrbel niz znakov, ki

oznanjujejo tveganje z izbiro določenega partnerja za zvezo To pa bi vzpodbudilo bolj

2

selektivno izbiro za začetek in razvoj razmerja, kot tudi boljšo podlago za intervencije

tretjih oseb (Spitzberg in Veksler, 2007, str. 276).

A kaj, ko so Sheridan in sodelavci spoznali, da so ljudje na splošno velikokrat bolj odločni,

da je v situaciji zalezovanja potrebna intervencija policije, če je zalezovalec neznanec ter da

ţrtvam pripisujejo večjo stopnjo odgovornosti, če je bil domnevni zalezovalec tudi ţrtvin

bivši intimni partner (Dennison, 2007). Zakaj so naše predstave o zalezovanju in

zalezovalcih ponavadi ravno nasprotne, kot pa nam jih kaţejo raziskave? In kako

zalezovanje lahko razumemo bolje, da bomo z njim tudi bolje upravljali?

Kropp, Hart in Lyon (2002, str. 591) menijo, da z zalezovalci trenutno ne znamo najbolje

upravljati, ker je zalezovanje tako kompleksen fenomen in o njem resnično vemo zelo

malo. Poleg kliničnih poročil, ki temeljijo na individualnih primerih ali majhnih skupinah

pacientov, so do zadnjih nekaj let sistematične raziskave o zalezovanju predstavljale

redkost.

Namen preučevanja nasilja med zalezovanjem pa je pomemben predvsem pri intervenciji.

Študije, ki se s tem ukvarjajo, so trenutno še v zgodnjih fazah razvoja. Z namenom razvoja

v smeri algoritma napovedi je potrebno osnovati faktorje tveganja z identifikacijo

statistično pomembnih zvez med nasiljem in značilnostmi zalezovalcev ter zalezovalskega

vedenja (James in Farnham, 2003, str. 432). Glavni cilj strukturiranih strokovnih vodnic je

postaviti temelj za identifikacijo pomembnih faktorjev tveganja, ki jih je moč direktno

povezati s strategijami upravljanja tveganja (Heilbrun, 1997; Kropp in sodelavci, 1999). A

preden začnemo z intervencijo tveganja, je kritičnega pomena, da naredimo izčrpen pregled

vseh potencialnih faktorjev tveganja (Kropp, Hart in Lyon, 2002, str. 611) ter le-te

poskušamo zdruţiti v nek profil nasilnega zalezovalca.

3

2 Metodološko - hipotetični okvir

2.1 Predstavitev hipotez

Hipoteza 1: Obstaja več tipov/profilov nasilnega zalezovalca.

Hipoteza 2: Lahko izluščimo dva nasprotujoča si profila nasilnega zalezovalca.

Hipoteza 2: V Sloveniji so nasilni zalezovalci predvsem bivši intimni partnerji.

Hipoteza 3: Profil nasilnega zalezovalca, pridobljenega z analizo tuje literature, sovpada s

profilom slovenskega nasilnega zalezovalca.

2.2 Opredelitev metod

V diplomski nalogi je uporabljena metoda analize tuje literature. Analizirane so različne

tipologije zalezovalcev in faktorji tveganja za pojav nasilja med zalezovanjem, kjer

nasilnost zalezovalca predstavljala rdečo nit za zdruţitev lastnosti v splošen profil nasilnega

zalezovalca.

Sledi študija slovenskega nacionalnega značaja ter analiza slovenskih medijev - črne

kronike, kjer je pozornost posvečena primerom, v katerih se je zalezovanje prelevilo v hujše

kaznivo dejanje kot je npr. (poskus) posilstva, (poskus) povzročitve hude telesne poškodbe,

(poskus) povzročitve smrti itd., ter pogled (dopolnitev in primerjava) na profil (značilnosti)

splošnega nasilnega zalezovalca skozi lupo »slovenskosti«.

4

3 Opredelitev pojmov

3.1 Zalezovanje

Mediji s predstavljanjem incidentov zalezovanja znanih osebnosti pojav zalezovanja

spreminjajo v prepoznaven socialni problem in aktualno pravno vprašanje. Vseeno pa

zalezovanje ni nova oblika vedenja; obstaja namreč ţe od starodavnih časov (Morewitz,

2002, str. 43). Zalezovanje pa ni le star pojav, je tudi precej razširjen. Pathé (2002, str. 17)

opozarja, da je največja raziskava do sedaj, izvedena s strani Nacionalnega Inštituta za

Pravice ZDA1, odkrila, da je 8% ţensk in 2% moških ţe bilo ţrtev zalezovanja v nekem

obdobju svojega ţivljenja. Ne glede na to, zalezovanje predstavlja nejasen in kompleksen

socialni fenomen z različnimi pravnimi in subjektivnimi definicijami (Morewitz, 2002, str.

43).

Poleg pravnih definicij, ki so bile ustvarjene z namenom kazenskopravnega pregona tega

deviantnega vedenja, so se razvile tudi definicije, usmerjene v večje razumevanje fenomena

in njegovega kliničnega upravljanja. Zdravniki in raziskovalci tako zalezovanje definirajo

kot »skupek vedenj, ki vključujejo ponavljajoče se in vztrajne poskuse vsiljevanja drugi

osebi nezaţelene oblike komunikacije in/ali kontakta (Pathé, 2002, str. 8).«

Definicija, navedena v Priročniku za ţrtve in strokovnjake (str. 6), ki je bil izdan v okviru

mednarodnega projekta Daphne, navaja, da »izraz »zalezovanje« ali »stalking« označuje

neţelene vdore, vmešavanja ene osebe v ţivljenje druge. Za zalezovanje je značilno, da so

vdori ali nadlegovanja ponavljajoči in da v ţrtvi vzbujajo strah ali zaskrbljenost«. Umek in

Čarman (2007, str. 2) pa opozarjata, da »je definicij več in se med seboj nekoliko

razlikujejo z ozirom na namen (pravo, vedenjske znanosti).«

Ne glede na raznovrstnost definicij pa se avtorji strinjajo, da zalezovanje določujejo

naslednji vedenjski vzorci:: ponavljajoče se, nezaţeleno, vsiljivo nadlegovanje ali vztrajno

1 ang. US National Institute of Justice

5

navezovanje stika, takšno da v ţrtvi vzbudi strah. Velikokrat uporabljena definicija v

raziskavah je definicija, ki sta jo leta 2005 predlagala Meloy in Gothard (v Kamphuis in

Emmelkamp, 2005, str. 38) : »odločno, škodoţeljno in ponavljajoče se sledenje drugi osebi,

ki ogroţa njeno varnost«. Potrebno je upoštevati, da Rosenfeld (v Kamphuis in

Emmelkamp, 2005, str. 38) raje uporablja termin obsedeno nadlegovanje2 kot pa

zalezovanje, saj vsi zalezovalci dobesedno ne sledijo svoji ţrtvi, medtem ko Cupach in

Spitzberg (v Kamphuis in Emmelkamp, 2005, str. 38) raje uporabljata termin obsedeno

vsiljevanje bliţnjim3

Kaj zalezovanje loči od »normalnega« vedenja?

V Daphne Priročniku za ţrtve in strokovnjake (str. 7) je razloţeno, da osebe presegajo meje

»normalnega« vedenja in se spuščajo v okvire zalezovalskega vedenja v naslednjih

primerih:

»kadar poskušajo vzpostaviti odnos, večina ljudi potem, ko jih druga oseba večkrat

zavrne, spozna, da le-ta ni zainteresirana vanje. Če bi po zavrnitvi nadaljevali, bi

pomenilo, da so pričeli z zalezovanjem.

Ko se razmerje konča, je povsem normalno, da je zavrnjena oseba izredno

razburjena. Pogostokrat zavrnjeni partner reagira tako, da poskuša ponovno

vzpostaviti kontakt ali prosi bivšega partnerja/partnerko za še eno priloţnost.

Raziskave kaţejo, da se v roku dveh tednov po koncu zveze, večina

posameznikov, sicer nerado, sprijazni z dejstvom, da je razmerja konec. Vsakršni

poskusi komunikacije in nadlegovanj po poteku tega časa, se, v kolikor prejemnik

jasno pokaţe, da si tega ne ţeli, štejejo za zalezovanje.

Zalezovanje je vedenje, katerega primarni cilj ali le stranski učinek je, da v ţrtvi

vzbudi stisko ali celo strah. To je tisto, kar ga loči od normalnih človeških

interakcij.

Ena izmed lastnosti zalezovanja je, da lahko traja zelo dolgo – mesece, leta ali celo

desetletja. To vsekakor ni normalno vedenje.«

2 ang. Obsessional harassment

3 ang. Obsessional Relational Intrusion ali ORI

6

Pathé in Dressing (v Umek in Čarman, 2007, str. 2-3) opominjata, da »zalezovalci lahko

komunicirajo z izbranimi ţrtvami na različne načine«. Mednje spadajo: posredna

komunikacija (klicanje po telefonu, pošiljanje pisem in razglednic, faksiranje sporočil,

zalezovanje preko interneta4, risanje grafitov, pošiljanje in prinašanje daril, ...), neposredna

komunikacija (sledenje, pribliţevanje in poskusi dotikanja ter vzpostavitve pogovora,

čakanje na krajih, kjer zalezovalec ve, da se bo ţrtev pojavila, ...) ter takšne in drugačni

načini nagajanja (naročanje storitev na ţrtvin dom, sproţanje sodnih sporov proti ţrtvi,

širjenje govoric, posredne ali neposredne groţnje, povzročanje škode na lastnini ţrtve,

fizični napad/poškodba/umor,...).

3.2 Zalezovalec

Kdo so najbolj pogosto zalezovalci? »Ljudi zalezujejo bivši partnerji, beţni znanci,

sodelavci in popolni neznanci. Bivši partnerji so najbolj pogosti zalezovalci. Njihov motiv

je bodisi ţelja po ponovni vzpostavitvi razmerja z bivšim partnerjem, bodisi maščevanje

zaradi zavrnitve ali [pa] oboje hkrati. Partnerji, ki najpogosteje začnejo z zalezovalskim

vedenjem, so po naravi oblastni in ljubosumni, čeprav pa zalezovalci lahko postanejo tudi

posamezniki, ki so naivni ali imajo teţave v navezovanju stikov [...].

Nekateri znanci ali celo neznanci lahko zalezujejo z namenom navezati intimen odnos z

ţrtvijo, s katero takšnega odnosa prej niso imeli. Del takšnih zalezovalcev predstavljajo

posamezniki, ki so nesposobni na normalen način vzpostaviti odnos z drugo osebo. Drugi

lahko trpijo za duševno motnjo, zaradi katere so trdno prepričani, da odnos med njimi in

ţrtvijo bodisi ţe obstoji bodisi je usojeno, da še bo, čeravno dokazi govorijo nasprotno.

Nekateri znanci ali neznanci lahko zalezujejo zaradi maščevanja zaradi resnične ali

namišljene razţalitve ali krivice«, spet drugi »neznanci zalezujejo ţrtev zgolj zato, da bi jo

kasneje lahko spolno napadli. Tak tip zalezovalca je redek in ţrtev se večkrat zaveda, da jo

zalezujejo. (Daphne Priročnik za ţrtve in strokovnjake, str. 6-7)«

4 t.j. kibernetsko zalezovanje, ang. cyber stalking

7

3.3 Agresivnost in Nasilje

Čeprav se termina agresivnost in nasilje zdita zelo podobna (če ne ţe enaka), Berkovitz

(1993, str. 11) med tema pojmoma dela razliko. Termin »agresivnost« se naj bi nanašal na

tiste vrste vedenja, naj bodo fizična ali simbolična, ki se izvršijo z namenom nekoga

poškodovati. Na drugi strani pa se termin »nasilje« nanaša na ekstremne oblike

agresivnosti, premišljen namen nekoga resno poškodovati.

Ali to pomeni, da je poškodba vedno primaren cilj? Berkovitz (1993, str. 11-12) meni da

ne. Omenja dve obliki agresivnosti – instrumentalno in čustveno.

Psihologi dejanja, ki so izvršena s točno določenim namenom, in ne samo zaradi

zadovoljstva, ki ga ob dejanju oseba doţivlja, pojmujejo kot »instrumentalno vedenje«.

Tako je agresivno vedenje, ki ima drug cilj kot samo povzročitev poškodbe splošno

imenovano »instrumentalna agresivnost5«.

Veliko psihologov zagovarja tezo, da obstaja tudi druga vrsta agresivnosti, katerega

primarni cilj pa je povzročitev poškodbe drugi osebi. Veliko od nas je ţe imelo teţnjo

napasti nekoga, ko smo se počutili slabo. V velikih primerih niti nujno ne pomislimo, da bi

ob napadu tarče dobili kakšen dobiček; in velikokrat se tudi zavedamo, da ne bi mogli

zmanjšati resnosti te neprijetne situacije. A vseeno čutimo nagib, da nekoga ali nekaj pač

udarimo. Temu pravimo »čustvena« ali »emocionalna agresivnost«.

Nekateri čutijo uţitek, ko druge poškodujejo ... Tako lahko potrdijo svojo moškost,

dokaţejo, da so vplivni in pomembni, doseţejo status v svojih socialnih klikah, itd. Z

doseganjem teh zaţelenih ciljev spoznajo, da je uporaba agresivnosti prinaša zadovoljive

5 Primeri: vojak si ţeli ubiti svojega nasprotnika, a le zato, ker to pomeni njegovo preţivetje, način, da pokaţe

svoj patriotski duh ali način, s katerim si pridobi spoštovanje svojih prijateljev in nadrejenih. Najeti poklicni

morilec ţeli ubiti določeno osebo a le zato, ker bo za delo plačan veliko količino denarja. Razdraţen moţ

lahko pretepa svojo ţeno, da brani svoj dominantni poloţaj v druţini. Itd.

8

zaključke. Ko so znova in znova nagrajeni za uporabo agresivnosti, lahko agresivnost

dojemajo kot zadovoljivo ţe samo po sebi - naučili so se, da je zabavna.

Berkovitz (1993, str. 17-18) dodaja, da nekateri avtorji za označevanje teh dveh vrst nasilja

poleg »instrumentalne agresivnosti« in »čustvene agresivnosti« uporabljajo tudi druge

pojme. Ne glede na to, kateri pojem uporabimo, pa je v pomoč, da instrumentalno

agresivnost pojmujemo kot relativno racionalno in laţje razloţljivo (s strani napadalca),

čustveno agresivnost pa kot veliko manj zavestno.

Fizične in verbalne, direktne in indirektne oblike agresivnosti. Kot smo ţe omenili,

agresivna dejanja lahko klasificiramo tudi drugače. Lahko jih na primer razlikujemo glede

na njihovo fizično naravo – ali so to fizična dejanja, kot so udarci s pestjo ali brce, ali

verbalne izjave kot so kletvice, groţnje itd. Lahko pa nas bolj zanima, kako direkten napad

na tarčo (osebo, ki ji napadalec ţeli prizadeti največ škode) predstavlja napadalčevo

vedenje.

Zavestno kontrolirani proti impulzivnim (ali ekspresivnim) vidikom agresivnosti.

Agresivna dejanja lahko opišemo s pomočjo še ene dimenzije: stopnja do katere je vedenje

ali zavestno kontrolirano ali impulzivno. Nekateri napadi so izvršeni mirno, naklepno, in s

čistim ciljem v mislih. Napadalci vedo, katere cilje ţelijo doseči in verjamejo, da imajo

njihovi napadi veliko moţnost, da se na koncu tudi izplačajo. Poklicni morilec preračunano

tvega, misleč, da ima z dejanjem veliko več pridobiti kot pa izgubiti; prav tako mlada

deklica, ki udari svojega mlajšega brata, da si pridobi mamino pozornost.

Seveda obstajajo tudi primeri, ko se napadi izvedejo brez kakršnegakoli razmisleka – z

malo zavestnega premisleka o tem, kaj bi bilo lahko pridobljeno s samim napadom tarče ali

kaj bi se lahko z dejanjem izgubilo. Čustveno vzburjeni napadalci imajo po navadi impulz

udariti tarčo. Zaradi močne čustvene vzburjenosti v njih in/ali zaradi same narave njihove

osebnosti, nekateri ljudje ne pomislijo, kaj bi se lahko zgodilo, ko se spravijo na svojo tarčo

(fizično ali verbalno). Njihova pozornost je popolnoma osredotočena na to, kaj morajo

storiti v tistem trenutku – na njihov agresiven namen – in sploh ne pomislijo na alternativne

reakcije ali moţne negativne posledice svojega dejanja. Veliko umorov spada ravno pod ta

9

tip agresivnosti. Se nikoli niste obnašali manj prijazno do druge osebe pa čeprav niste imeli

takšnega namena ali nekoga ozmerjali bolj grobo kot ste ga zavestno ţeleli? Berkovitz

(1993, str. 18) verjame, da takšna pozornost in ocenjevanje včasih pridejo v kratek stik, še

posebej, ko je človek v afektu.

Zunanji vplivi na impulzivno agresivnost. Nepremišljena dejanja agresivnosti ne pridejo

kar sama od sebe. Niti niso nujno motivirana s podzavestno sovraţnostjo. Po mnenju

Berkovitza (1993, str. 18) so krive čustvene reakcije, ki so potisnjene navzven zaradi

močne stimulacije znotraj napadalca. Na intenziteto notranje stimulacije pa lahko vplivajo

na prvi pogled povsem nedolţne značilnosti takratnega zunanjega okolja. Nekaj v bliţini

lahko ojači ta notranji »sunek« v agresivnost, tako da se agresivna reakcija zgodi na

relativno avtomatičen način. Kar je enako pomembno, lahko ima podrobnost določene

situacije, ki se drugim lahko zdi popolnoma nedolţna, podoben agresivnostno-stimulativen

učinek, saj napadalca asociira na občutke agresivnosti.

3.3.1 Nasilje in zalezovanje

Meloy (2003, str. 660) meni, da ko so trezni ljudje nasilni, pojav nasilja lahko pripisujemo

ali čutnem/afektivnem ali plenilskemu nasilju. Ti dve obliki nasilja sovpadata z

Berkovitzovimi definicijami instrumentalne in čustvene agresivnosti.

Za čustveno nasilje, velikokrat imenovano tudi impulzivno ali reaktivno nasilje, je

značilno povišano delovanje simpatičnega sistema, jeza ali strah ter prisotnost groţnje.

Vedno je nenačrtovano in fiziološko edino njegovo nalogo predstavlja zmanjšanje

nevarnosti ter vrnitev organizma v prvotno ravnovesje. Njegov evolucijski namen je, da

odganja groţnje za namen preţivetja.

Nasprotno, plenilsko nasilje, velikokrat imenovano tudi instrumentalno ali naklepno

nasilje, karakterizira minimalno avtonomično vzburjenje, odsotnost emocij in groţnje,

načrtovanje in priprava, ter raznolikost ciljev kot so denar, moč, pridobitev ozemlja,

nadvlada, spolna zadovoljitev ali maščevanje. Njegov evolucijski namen je lovljenje hrane.

10

Narava medosebnega nasilja med zalezovanjem se nanaša na tarčo – ali je le-ta javna ali

privatna osebnost.

3.3.2 Nasilje in druţina/intimno razmerje

Berkovitz (1993, str. 241) navaja, da sploh ne bi smeli biti presenečeni nad visokimi

številkami pojavov druţinskega nasilja. Ljudje, ki ţivijo skupaj v tesnih razmerjih, bodo

vsake toliko časa drug drugega neizogibno spravili ob ţivce. Kot pravijo sociologi, so

druţine visoko neodvisne, kjer slej ko prej kdo nekoga razočara ali z njim pride v nekakšen

konflikt. A potencial za nasilje ni vedno uresničen; kar nekaj druţin ostaja harmoničnih ali

vsaj ne razvije javne vojne. Zakaj obstaja ta razlika?

Dobash in Dobash (v Berkovitz, 1993, str. 241, 243) branita prepričanje, da moški, ki

napadejo svojo ţeno pravzaprav ubogajo kulturne predpise, ki jih gojimo v zahodnjaški

druţbi – agresivnost, moška dominanca, in ţenska podrejenost – ter uporabljajo fizično silo

kot način, da to dominanco vzdrţujejo.

Razmere zunaj druţine, kot so nezaposlenost, nizki prihodki, ali kulturno izpeljana

prepričanja in vrednote, lahko trčijo v člane druţine in vplivajo na njihova razmerja.

(Berkovitz, 1993, str. 243) Prav tako pa razloge lahko iščemo v individualnih razlikah med

posamezniki. Berkovitz (1993, str. 253, 255-256) navaja lastnosti, ki so značilne za

osebnosti ljudi, ki hitro napadejo člane svoje druţine: biti priča nasilju med odraščanjem in

biti sam tepen v otroštvu (bolj pogosto, ko so bili moški ali ţenske med otroštvom

pretepeni, večja je verjetnost, da bodo hudo napadli svojo ţeno/moţa). A biti ţrtev nasilja

kot otrok je faktor tveganja za razvoj agresivnosti v odraslem obdobju, je le verjetnost in ne

gotovost.

A zakaj nasilje rodi nasilje, se sprašuje Berkovitz (1993, str. 257). Ljudje, ki so priča

agresivnosti lahko postanejo relativno brezbriţni do nasilnega vedenja. Njihove inhibicije

do agresivnosti lahko postanejo precej šibke, saj le-ti ne verjamejo, da je posebno narobe,

11

če napadejo drugo osebo, da bi dobili tisto kar hočejo. Bandura (v Berkovitz, 1993, str.

257) je pojasnil, da se otroci naučijo, kako pravilno ravnati v dani situaciji, z opazovanjem

drugih. Ko mladeniči vidijo, da se odrasli tepejo, se naučijo, da lahko tudi sami rešujejo

svoje probleme z napadanjem tistih, ki jih vznemirjajo.

Seveda pa obstajajo tudi drugi faktorji, ki pripomorejo k pojavi nasilja v druţini. To so

predvsem niţji socialni poloţaj in zloraba alkohola. Ljudje, katerih poklic, izobrazba in/ali

prihodki so nizki, imajo večjo verjetnost, da postanejo napadalni kot pa tisti, ki na socialni

lestvici zasedajo višji poloţaj. Čeprav je bilo nekaj izjem, so pretepanje ţene velikokrat

povezali s pogostim pitjem alkohola (Berkovitz, 1993, str. 259-260).

A Berkovitz (1993, str. 265) opozarja, da, čeprav lahko omenjeni faktorji ter vzbujena

neprijetna čustva v človeku sama po sebi spodbudijo nagnjenost k napadu, je ta gonilna sila

velikokrat prešibka, da bi pripeljala do odkritega napada. Pogosto je to nasilno teţnjo

potrebno nekako okrepiti, lahko s pomočjo drugega nadleţnega dogodka ali pa mogoče

videnje nečesa, ki spominja na prejšnje negativne pripetljaje in/ali nekaj kar sproţi

negativne misli. Prepir ali neprijetni dogodek lahko sluţita te funkciji.

3.3.3 Nasilje in umor

Umor je najbolj ekspresivna manifestacija agresivnosti. Berkovitz (1993, str. 282) navaja

dejavnike, ki vplivajo na pojav agresivnosti oz. umora: osebnostne dispozicije; socialni

stresorji; socialni dejavniki, ki zmanjšujejo zadrţke in/ali krepijo agresivno vedenje;

socialna dezorganizacija in »subkultura nasilja«; ter medsebojni konflikti.

Berkovitz (1993, str. 283-284) razlikuje med dvema tipoma osebnosti morilca: prekomerno

kontrolirane morilce ter reaktivne, nekontrolirane morilce.

Prekomerno kontroliran morilec6. Prekomerno kontrolirane osebnosti, pravi Mergargee

(v Berkovitz, 1993, str. 284), nosijo v sebi zakopane a aktivne, vzpodbude k agresivnosti,

6 ang. The overcontrolled murderer

12

čeprav tlačijo kakršnokoli zunanjo manifestacijo tega nagona. Blackburn (v Berkovitz,

1993, str. 283) predlaga dva različna tipa prekomerno kontroliranega morilca: »prekomerno

kontroliran potlačevalec«7 z močno »kontrolo impulzov« in z malo ali nobenega zunanjega

znaka čustvenih problemov ter »depresivno zadrţana«8 oseba z močnimi zadrţki, ki se

nagiba k depresivnosti in samo-krivdi.

Na drugi strani je reaktiven, nekontroliran morilec9 s kombinacijo ekstremnih

antisocialnih nagnjenj in šibkih inhibitorjev agresivnosti. Psihopati si nedvomno lastijo te

posebnosti, a jih je v veliki meri moč najti tudi pri visoko reaktivnih, a ne-psihopatičnih,

osebah.

Med socialne dejavnike pa spada nasilna interakcija. Berkovitz (1993, str. 300-301)

opisuje manifestacijo instrumentalne agresivnosti pri umoru neznanca ter manifestacijo

čustvene agresivnosti pri umoru znane osebe med prepirom.

Instrumentalno vedenje je bolj usmerjeno k doseganju zunanjega cilja kot pa poškodovati

ali ubiti ţrtev zaradi zadovoljitve, ki se jo lahko pridobi z prizadevanjem škode ţrtvi ali

splošnim uničenjem samim po sebi. Ţrtev instrumentalne agresivnosti je le ovira, ki se je je

potrebno znebiti, ali nekdo, ki ogroţa varnost napadalca, in jo je zato potrebno odpraviti.

Primer manifestacije instrumentalne agresivnosti je umor med ropom.

Čeprav se na prvi pogled zdi, da ţrtve v instrumentalno usmerjenem umoru niso imele

tesnega razmerja z napadalcem oz. ga sploh niso poznale, to še ne pomeni, da uboji

druţinskih članov, prijateljev ali ljubimcev/k nimajo instrumentalnega vidika. Ljudje so bili

ubiti tako v realnem ţivljenju, kot v fiktivnih zgodbah, s strani ljudi, ki so jih poznali in ki

bi od njihove smrti imeli kaj pridobiti.

V situaciji, ko pride do čustvene agresivnosti, ţrtev igra veliko bolj aktivno vlogo; včasih

le-ta tudi začne z agresivno izmenjavo. Ne glede na to, kdo takšno izmenjavo začne,

7 ang. The overcontrolled repressor

8 ang. Depressed inhibited

9 ang. The reactive, undercontrolled murderer

13

velikokrat zavre do te mere, da se razburjenost prelevi v nasilje. Takšna agresivna reakcija

med ljudmi, ki se poznajo, je borba za moč in oblast. Veliko število ljudi z nasilno

dispozicijo se namreč boji, da so nepomembni v očeh drugih in se jim zdi, da nimajo

kontrole nad svojim ţivljenjem.

3.4 Psihološki profil

Vsaka skupnost v zgodovini se je lotila preventivnega ločevanja domnevnih nevarnih oseb.

Lahko psihologi in psihiatri naredijo to, kar pravni sistem domneva: natančno napovedati

ali je verjetno, da bo določena oseba nekoga resno napadla ali pa postala nasilna v

prihodnosti (Berkovitz, 1993, str. 286)?

Jackson in Bekerian (2004, str. 3) verjameta, da se vedenje kaţe v kriminalnem dejanju,

torej nas preučevanje tega vedenja lahko pripelje do sklepa o moţnem krivcu. Douglas,

Ressler, Burgess in Hartman (v Jackson in Bekerian, 2004, str. 3) so profilno analizo

definirali kot identifikacijo »pomembnih osebnostnih in vedenjskih karakteristik

posameznika glede na analizo kriminalnih dejanj, ki jih je ta oseba zagrešila«. Profil temelji

na premisi, da pravilna interpretacija indicev na kraju zločina lahko pokaţe na osebnostni

tip posameznika, ki je to kaznivo dejanje zagrešil. Obstaja namreč domneva, da določeni

osebnostni tipi kaţejo podobne vedenjske vzorce in da poznavanje teh vzorcev lahko

pomaga pri preiskavi kaznivega dejanja ter oceni potencialnih osumljencev.

S profiliranjem je začela FBI-jeva enota za vedenjsko znanost.10

Začetek je temeljil na

številčno omejenih, a v globino usmerjenih, intervjujih obsojenih serijskih morilcev

(N=36), katerih dejanja so bila povezana s seksualnostjo, in širokih skupnih izkušnjah, ki

jih je skupina imela na področju resnega spolnega nasilja in umorov. To je preiskovalna

tehnika, katere cilj je objektivno določiti pomembne osebnostne in vedenjske značilnosti

resnih prestopnikov, temelječa na kaznivih dejanjih, ki jih je ta oseba zagrešil/a. Čeprav je

očitno metoda preveč poenostavljena, je osnoven načrt FBI-ja zajemal oceno razpoloţljivih

pogledov na prizorišče zločina; naravo napadov; forenzične dokaze; in informacije o ţrtvi:

10

ang. Behavioural Science Unit

14

za klasifikacijo storilca kaznivega dejanja in, na koncu, predloţitev napovedovalnih

značilnosti (Jackson in Bekerian, 2004, str. 4).

Trager in Brewster (2001, str. 20) navajata, da je psihološki profil ţivljenjepisna skica

vedenja določene osebe. V večini primerov bodo profilerji ponudili spisek izpeljanih

značilnosti neznanega storilca – čemur mediji pravijo profil storilca kaznivega dejanja. Kar

nekaj jih bo šlo dlje. Z uporabo teh značilnosti bodo oblikovali še bazo serij opazk,

napovedi in priporočil (Gudjonsson in Copson, 2004, str. 70). V kontekstu kriminalistične

preiskave obstajajo trije cilji uporabe profila storilca kaznivega dejanja; profilerji

kriminalistom pomagajo odgovoriti na naslednja tri vprašanja (po Jackson in Beckerian,

2004, str. 3):

1) Kaj se je zgodilo na kraju kaznivega dejanja?

2) Kakšen tip osebe je najverjetneje zagrešil to dejanje?

3) Kakšne so najbolj verjetne osebnostne značilnosti tega posameznika?

Vseeno pa se je potrebno zavedati, da odgovori na ta vprašanja niso rešitve primera.

Profilerji namreč ne rešujejo primerov kaznivih dejanj, ampak je na profile potrebno gledati

kot na orodje, ki je lahko skrajno uporabno pri planiranju strategije razvoja, podpori

upravljanju z informacijami ter izboljševanju razumevanja primera (Jackson in Beckerian,

2004, str. 3).

A medijem, še posebej razvedrilnim, se je vedno zdelo priročno profil smatrati kot z

lahkoto pridobljeno in enotno sredstvo z znanstvenim statusom. A temu ni ravno tako;

profiliranje ni niti z lahkoto pridobljeno niti enotno sredstvo, njegov status pa se smatra za

bolj stransko, kar se tiče profesionalizma, in ne ravno znanstveno. »Profiliranje zločincev«

je bolj ko ne izraz prikladnosti. Uporabljajo ga za širok spekter ukrepov v procesu

preiskovanja kaznivih dejanj, v katerih se preučuje vedenje v enem ali več kaznivih

dejanjih z namenom potegniti sklep o storilcu kaznivega dejanja (Gudjonsson in Copson,

2004, str. 66-67).

15

A Umek (2004, str. 648-649) poudarja, da se »profiliranje razvija v smeri znanstvenosti in

je preraslo nivo izkušenj. Znanstveniki, ki sodelujejo s policijo, so uvedli analitične modele

in klasifikacije storilcev in zločinov, uporabljajo zapletene statistične metode, profiliranje je

postalo interdisciplinarno in tudi multidisciplinarno. [...] [Seveda pa je] psihološko

profiliranje [...] odvisno od znanja in usmeritve profilerja, zato se profili različnih

strokovnjakov lahko bistveno razlikujejo« (Umek, 2004, str. 648-649).

3.4.1 Vrste profiliranja

»V strokovni literaturi [...] najdemo številna poimenovanja za to tehniko. Najbolj pogosto

srečujemo izraze kot so psihološko profiliranje, profiliranje zločina11

, profiliranje

storilca12

, analiza scene zločina13

, profiliranje scene zločina14

, profiliranje vedenja15

,

profiliranje kriminalne osebnosti16

, statistično profiliranje, preiskovalna psihologija in

geografsko profiliranje. Nekateri pojmi so poimensko enaki in med seboj zamenljivi, drugi

pa označujejo razlike v pristopu k profiliranju, ter označujejo različne načine ali vrste

profiliranja. Vsekakor obstajajo različni načni profiliranja, ki jih lahko razvrstimo v tri

večje skupine, ki si kronološko sledijo in se razlikujejo predvsem v teoretičnih osnovah.«

(Umek, 2004, str. 651). To so psihološko profiliranje, analiza scene zločina17

, preiskovalna

psihologija/statistično profiliranje, a bomo natančno omenili le dve: analizo scene zločina

ter preiskovalno psihologijo oz. statistično profiliranje.

Analiza scene zločina18

. »V ZDA so sprevideli, da morejo psihološko profiliranje izpolniti

in sistematizirati, da ne bi bilo toliko odvisno samo od znanja in izkušenj ter predvsem

intuicije psihiatrov in psihologov. Projekta so se lotili v okviru FBI. Agent Howard Teten je

leta 1970 pri usposabljanju agentov na Nacionalni akademiji FBI v Quanticou predaval tudi

o psihološkem profiliranju (predavanja je naslovil »uporabna kriminologija«). Ni samo

11

ang. Criminal Profiling 12

ang. Offender Profiling 13

ang. Crime Scene Analysis 14

ang. Crime Scene Profiling 15

ang. Behavioral Profiling 16

ang. Criminal Personality Profiling 17

ang. Crime Scene Analysis 18

ang. Crime Scene Analysis

16

predaval, deloval je tudi v praksi in izdelal nekaj profilov storilcev umorov. Na akademiji

FBI so leta 1972 ustanovili Oddelek za vedenjske vede19

, ki ga je vodil specialni agent

Robert Ressler. Začel je s preučevanjem serijskih morilcev, ki niso morili iz koristoljubja,

motivi umorov so bili predvsem seksualne narave oziroma umori so bili povezani s

seksualnostjo. S pomočjo standardiziranega intervjuja (55 strani dolg vprašalnik) je opravil

obseţne intervjuje s 36 obsojenimi, predvsem serijskimi morilci in tudi posiljevalci. Zbral

je predvsem informacije o načinu storitve, o značilnostih prizorišča kaznivega dejanja in

seveda podobne podatke o osebnosti storilcev.« Prišli so do razlikovanja med dvema

(popolnoma nasprotnima) tipoma morilcev: organizirane in neorganizirane (Umek, 2004,

str. 652).

Preiskovalna psihologija/statistično profiliranje. »Z analiziranjem empiričnih rezultatov

študij dejanj velikega števila kriminalcev je bilo mogoče predlagati tako teorije kot

metodologije, ki bi pripomogle k boljši in bolj veljavni povezavi med storilčevim dejanjem

in njegovimi karakteristikami. [...] Prvi korak pri izdelavi [enačb] je pokazati, da je

zanesljiva (veljavna) povezava med A (akcijo) in C (karakteristikami), in to celo na nivoju

ena proti ena. Moţnost empirično osnovanega pristopa k profiliranju storilcev kaznivih

dejanj je odvisna prav od obstoja teh povezav. [...] [Po izvedbi vrst] metodološko dobro

zasnovanih analiz in študij serijskih posilstev [je bilo moţno priti] do petih značilnosti

oziroma klastrov, ki naj bi bili pomembni in bi koristili kriminalistični preiskavi.« To so

bili: mesto bivanja (oz. mesto kaznivega dejanja), kriminalna zgodovina, socialne

značilnosti, osebnostne značilnosti ter izobrazba in zaposlitev (Umek, 2004, str. 653-654).

3.4.2 Profiliranje in zalezovanje

Umek (2004, str. 650) meni, da vsi zločini niso primerni za profiliranje; zagovarja, da so

»za profiliranje [...] predvsem primerni zločini, ki so del serije zločinov, in pa zločini, ki so

se zgodili na določenih področjih na podoben način (enak modus operandi in podpis). Na

splošno pa zreţirana kazniva dejanja in tista, pri katerih je prisoten podpis, bolj ustrezajo

profiliranju kot pa tako imenovana »normalna« nasilna kazniva dejanja «

19

ang. Behavioural Science Unit

17

Ali to pomeni, da primeri zalezovanja sploh niso primerni za profiliranje? Raziskava

Tragerjeve in Brewsterjeve (2001, str. 22) o učinkovitosti psiholoških profilov v Zdruţenih

Drţavah Amerike iz leta 2001 je pokazala, da so profile najpogosteje uporabljali za pomoč

pri reševanju posilstev in umorov; 75% in 79,2%. 20.8% je uporabilo profil za reševanje

primera ugrabitve, 18,8% pa za preiskave poţiga. 8,3% je psihološki profil uporabilo za

oceno tveganja, 2,1% pa reševanje primera zalezovanja. Torej, lahko sklepamo, da je

metoda profiliranja bila uporabljena tudi v primerih zalezovanja, čeprav ne zelo pogosto.

3.4.3 Uporabnost psiholoških profilov

Čeprav je analiza ocene profila storilca kaznivega dejanja v Zdruţenem Kraljestvu,

izpeljana s strani Gudjonssona in Copsona leta 1997 (v Trager in Brewster, 2001, str. 21),

pokazala, da 17,4% profilov ni bilo uporabnih, na splošno psihološke profile še vedno

smatrajo za uporabne, primarno pri pomoči v nadaljnjem razumevanju primera. V raziskavi

Tragerjeve in Brewsterjeve (2001, str. 23) je 52,3% vprašanih policistov menilo, da je

profil pomagal pri napovedovanju prihodnjega kriminalnega vzorca storilca, samo 37,8%

jih je menilo, da je bil profil v pomoč pri odkrivanju storilca. V 24,5% primerov pa je profil

celo oviral identifikacijo osumljenca.

Ko sta Tragerjeva in Brewsterjeva (2001, str. 23) anketirane vprašali, kateri deli profila so

bili najbolj koristni, so le-ti navedli: predlagani stili zasliševanja, napoved bodočega

vedenja storilca in psihološke potrebe storilca. Ne glede na nezadovoljstvo nekaterih

vprašanih policistov z učinkovitostjo profila pri identifikaciji osumljenca, so demografske

značilnosti kot so zakonski stan in zaposlitev bile ocenjene kot precej uporabne.

Tako Jackson in Bekerian (2004, str. 1) zaključujeta s citatom H. Paula Jeffersona (1991),

da »profiliranje ne bo nikoli moglo nadomestiti temeljite in dobro načrtovane preiskave niti

ne izločiti izkušene, visoko izurjene in vešče kriminaliste – a definitivno predstavlja

dodatno opremo v arzenalu tistih, ki se soočajo z nasilnim kriminalom«.

18

4 Zalezovalec

Rezultati prve ameriške nacionalne raziskave o zalezovanju kaţejo, da je pribliţno 87%

zalezovalcev moškega spola. Poleg tega je 77% pritoţnikov ţenskega spola in 64%

pritoţnikov moškega spola poznalo svojega zalezovalca. Prav tako je bilo ugotovljeno, da

imajo homoseksualni moški večjo moţnost biti zalezovani. Tiste osebe, ki so zalezovale

moške, so bile večinoma neznanci ali pa beţni znanci in ne intimni partnerji (Wood in

Wood, 2002, str. 4).

Zalezovalci niso tipični prestopniki; splošni prestopniki so po navadi mlajši, pri njih je

prisotne več zlorabe substanc kot tudi zgodovina motenj obnašanja v mladosti in kriminalna

kartoteka v dobi odraslosti. V primerjavi z duševno motenimi pacienti je verjetnost prejšnje

obsodbe pri zalezovalcih več kot dvakrat večja, prav tako obstaja večja verjetnost, da je pri

njih prisotna motnja zlorabe substanc (25% nasproti 15%). Profil zalezovalcev je nasproti

drugim kršiteljem in duševno motenim pacientom vmesen, kot je do neke mere tudi njihovo

vedenje ter psihopatologija (Mullen, Pathé, Purcell in Stuart, 1999, str. 1249).

V splošnem so se dotedanje raziskave osredotočile na psihološke vidike zalezovalcev,

njihove socio-ekonomične karakteristike pa so ignorirale. Ena izmed izjem, ki jih je

potrebno omeniti, je študija 187 ţrtev zalezovanja (vseh ţenskega spola) v Pennsylvaniji.

Raziskava je ugotovila, da je starost zalezovalcev od 17 do 57 let in opisala 57% le-teh kot

belcev (ne-španskega rodu), 37% kot afriških Američanov ter 6.5% kot drugih rasnih

manjšin. Izmed 100 zalezovalcev, katerih izobrazbo so poznale ţrtve, jih je 77% obiskovalo

vsaj srednjo šolo in 45% univerzo: vseeno pa je njihov status izobrazbe segal od neke

stopnje osnovne šole pa do naslova doktorjev znanosti. V raziskavi je tudi prišla do

zaključka, da je pri zalezovalcih z višjo izobrazbo verjetnost eksplicitnih groţenj in nasilja

manj verjetna. Glede na zaposlitev, 69% zalezovalcev je bilo zaposlenih, med njimi je 62%

imelo sluţbo modrega ovratnika in 37% sluţbo belega ovratnika. Poleg tega je 61,7%

zalezovalcev ţe imelo policijsko kartoteko, med njimi 31% obsodbo za nasilne zločin. Po

navedbi njihovih ţrtev jih je 71% zlorabljalo alkohol ali druge droge. 65% ţensk je

poročalo tudi o fizičnem zlorabljanju ţe med trajanjem zveze, med njimi sta dve tretjini

19

(66%) trdili, da je bila zloraba alkohola ali drugih drog vzrok za nasilje (Wood in Wood,

2002, str. 3).

Ţenske predstavljajo 80% vseh ţrtev zalezovanja (Tjaden & Thoennes, 1998). Okoli 80%

ţrtev ţenskega spola je poznalo svoje zalezovalce in med njimi jih je 59% zalezoval intimni

partner. Izmed ţensk, ki jih je zalezoval intimni partner, jih je 81% le-ta tudi fizično

napadel, medtem ko jih je 31% napadel tako fizično kot spolno (Gross, 2006, str. 51). V

Daphne Priročniku za ţrtve in strokovnjake (str. 8) pa je poudarjeno, da »termin

zalezovanje zajema celo vrsto vedenj, [zato so] razlogi za takšno vedenje [...] lahko

različni. Tako lahko zalezovalci poskušajo navezati posebno razmerje z ţrtvijo, iščejo

spolno zadovoljitev, poskušajo ponovno oţiveti ţe končano intimno razmerje, se hočejo

maščevati osebi, ki jim je po njihovo storila krivico, lahko pa je zalezovanje tudi uvod v

spolni napad na ţrtev. Zato ne moremo govoriti le o enem 'tipičnem zalezovalcu', obstaja

vrsta različnih tipov zalezovalcev«. V tej nalogi pa se bomo posvetili posebni podvrsti

zalezovalcem – nasilnim zalezovalcem.

4.1 Tipologije zalezovalcev

»Kdo so zalezovalci? Zalezovalci so največkrat moški, lahko bivši partnerji, beţni znanci,

sodelavci in popolni neznanci, pri čemer so bivši partnerji najbolj pogosti zalezovalci«

(Umek in Čarman, 2008, str. 2). En sam profil zalezovalca torej ne obstaja ... zalezovalci se

vedejo na zelo različne načine, imajo različne motivacije ter psihološke značilnosti (Wood

in Wood, 2002, str. 4). »Zalezovalci so heterogena skupina, razvrstimo pa jih lahko v

različne tipe« (Umek in Čarman, 2008, str. 2) – glede na naravo njihovega predhodnega

odnosa z ţrtvijo, po motivih zaradi katerega pričnejo in nadaljujejo z zalezovanjem ter

glede na to, ali storilec kaţe znake kakršnekoli duševne bolezni itd. Tipologije lahko

pomagajo pri razvoju najbolj učinkovitih načinov obravnave zalezovalcev ter pri oceni

tveganja za fizično nasilje zalezovalca nad ţrtvijo (Pathé, 2002, str. 18).

Glede klasifikacije še ne obstaja soglasja. Nekateri klasifikacijski sistemi so bili sicer ţe

vključeni v raziskovalne modele, čeprav enotnega klasifikacijskega modela še ni v uporabi

20

(Schwartz-Watts, 2006, str. 455). Večina avtorjev pa se strinja z razlikovanjem zalezovanja

v kontekstu (vsaj nekakšnega) prejšnjega razmerja med storilcem in ţrtvijo ter zalezovanja,

ki ni vezan na prejšnje razmerje med njima, a se razlikujejo v podrobnostih nadaljnje

delitve (Kamphuis in Emmelkamp, 2005, str. 44).

Harmon in sodelavci (v Mullen in sodelavci, 1999, str. 1245) so npr. razvili klasifikacijski

sistem z uporabo dveh osi; prva je definirala naravo navezanosti kot vdano/ljubezensko ali

priganjaško/jezno; druga pa prejšnje razmerje. Predlaganih je bilo še številno drugih

tipologij, vključno z enostavnim razlikovanjem med psihotičnimi in ne-psihotičnimi

zalezovalci ter tipologijo de Beckerja (v Mullen in sodelavci, 1999, str. 1245), ki je

zasnoval štiri kategorije: iskanje veze, iskanje identitete, temelječe na zavrnitvi in temelječe

na iluziji/zablodi.

Meloy (1996) zagovarja naslednje tri enostavne delitve ţrtev zalezovanja: (bivši) intimni

partnerji; znanci; in neznanci.

Zona in sodelavci (v Mullen in sodelavci, 1999, str. 1245) pa so na podlagi 74 primerov

zalezovalcev predlagali razporeditev le-teh v tri skupine: 'klasični' erotomanski zalezovalec,

z ljubeznijo obsedeni zalezovalec, in preprosto obseden zalezovalec.

1) 'Klasični' erotomanski zalezovalec je običajno ţenska z namišljeno predstavo, da

je starejši moški višjega stanovnega razreda ali ugleda zaljubljen vanjo. Velikokrat

obstaja zmotno prepričanje, da je ta tip zalezovalca prevladujoč, pojavi pa se, ko

oseba ţivi v iluziji, da intimno razmerje obstaja, kot je velikokrat to mogoče videti

pri zalezovalcih znanih osebnosti (Cox in Speziale, 2009, str. 6).

2) Z ljubeznijo obseden zalezovalec je tipično psihotični zalezovalec, ki cilja na

znane ljudi ali popolne neznance; in najbolj pogost. Pojavi se, ko posameznik

hrepeni po ljubezenskem razmerju, a mu tarča občutkov ne vrača. Tako

erotomanski kot z ljubeznijo obsedeni zalezovalci izbirajo tarče na podlagi

enkratnih srečanj in slepe zaljubljenosti. Ko so odrinjeni ali zavrnjeni, lahko

21

postanejo nasilni do ţenske njihovih spolnih in romantičnih fantazij (Cox in

Speziale, 2009, str. 6).

3) Preprosto obseden zalezovalec; ki zalezujejo, ko se 'pravo' romantično razmerje

konča in jih pusti z občutki velike uţaljenosti in zamere, ki sledijo dojemljivi

zlorabi ali zavrnitvi. V literaturi je preprosto obsedeno zalezovanje najbolj

razširjeno. Od prejšnjo omenjenih oblikah zalezovanja se razlikuje v tem, da ţrtev

zalezovalca pozna kot sodelavca, kolega, prijatelja, sorodnika ali intimnega

partnerja preden se je zalezovanje dejansko začelo (Cox in Speziale, 2009, str. 6).

Nedavno so svojo delitev predstavili Mullen, Pathé in Purcell. Tipologija, ki je nastala s

pomočjo faktorske analize in temelji na vzorcu 168 zalezovalcev, je nastala v specialistični

kliniki za duševne bolezni v Avstraliji. Le-ta deli zalezovalce na 5 tipov:

1) Skupina zavrnjenih zalezovalcev20

je najštevilčnejša (predstavlja 1/3 vseh

zalezovalcev) (Gross, 2006, str.51); vanjo spadajo predvsem (a ne izključno) bivši

intimni partnerji moškega spola (posledično obstaja tudi zveza med

karakteristikami tega tipa zalezovalcev ter druţinskim nasiljem). Zalezovanje je

odgovor na neţeleno prekinitev razmerja, ki sprva sluţi ţelji po spravi ali

maščevanju, lahko pa celo kombinaciji obeh. V večini primerov sta bila ţrtev in

zalezovalec pred pričetkom zalezovanja v intimnem (seksualnem) razmerju, lahko

pa v kakšnem drugem tesnem razmerju, v katerega je zalezovalec investiral veliko

emocionalne energije. Za zalezovalčevo jezo ob zavrnitvi je velikokrat vzrok gorje

nad zaznano nepravičnostjo ali poniţanjem ob zavrnitvi. Ta tip zalezovalcev lahko

kot ţrtev dojema sam sebe, svoje nadlegovanje in vsiljevanje opisujejo kot izzvane

s strani ţrtve same ter posledično upravičene. Zgodovina druţinskega nasilja pri

tem tipu zalezovalca ni nič posebnega. Prav tako imajo zavrnjeni zalezovalci

najbolj širok spekter metod vsiljivega vedenja; in je, v primerjavi z drugimi tipi,

verjetno, da bo ţrtvi zagrozil ali jo celo napadel. Ta tip zalezovalca pa je izmed

vseh tudi najbolj vztrajen in vsiljiv. Le malo zavrnjenih zalezovalcev kaţe

simptome psihične bolezni, a kar nekaj jih ima abnormalno osebnost, ki se lahko

20

ang. Rejected stalker

22

razvije v čisto osebnostno motnjo, kot so npr. naracisistični in odvisni tipi. Prve

zaznamuje prodoren vzorec ošabnosti, pomanjkanj empatije in potreba po

občudovanju. Običajna značilnost zavrnjenega zalezovalca pa je tudi prekomerna

odvisnost od druge osebe, velikokrat v povezavi z pomanjkanjem socialnih

spretnosti in revni socialni mreţi – zato vsa svoja upanja in pričakovanja izlijejo v

razmerje. Prav tako so pri tem tipu zalezovalca pogoste so paranoidne motnje, ki

jih je velikokrat moč opaziti še v razmerju (Pathé, 2002, str. 19-21).

2) Iskalca intimnosti21

ţene potreba po vzpostavitvi intimnega razmerja s tarčo.

Svojo ljubezen obdarijo z posebnimi lastnostmi, ki jo naredijo idealnega partnerja.

Tarča je lahko znanec ali pa popolni tujec. Iskalci intimnosti so tipično kar vztrajni

v vseh oblikah komunikacije z ţrtvijo. Ţrtvine negativne reakcije sploh ne opaţajo

oz. jih nočejo opaziti, vse v veri, da se jim bo na koncu ves trud poplačal. Ti

posamezniki pogosto ţivijo sami, prikrajšani intimnosti. Poleg osamljenosti jih

zaznamujejo tudi duševne motnje, ki posamezniku omogočajo, da ustvari in

vzdrţuje vdanost osebi, ki ga aktivno zavrača. Pri tem tipu zalezovalca so resne

duševne motnje pogoste, zajemajo vse od shizofrenije do motenj osebnosti. Nekaj

iskalcev intimnosti je prepričanih, da jih njihova ţrtev prav tako ljubi, ne glede na

dokaze, ki tega ne podpirajo. Tistim, ki tako brezpogojno verjamejo, da sta z

ţrtvijo ţe v razmerju, pravimo erotomani. Erotomanske zablode so lahko glavna

manifestacija motnje zaznavanja, ali pa so le posledica druge psihične bolezni

(npr. shizofrenija) ali fizičnega stanja (npr. poškodba moţganov). Erotomani si

pogosto izbirajo fizično privlačne ţrtve, ţrtve z višjim socialnim poloţajem ali pa

celo kombinacijo obeh, a navsezadnje lahko ţrtev postane kdorkoli. Iskalci

intimnosti so najmanj tako vztrajni kot zavrnjeni zalezovalci, a imajo rajši manj

vsiljive načine komunikacije z ţrtvijo, kot je npr. pošiljanje pisem in daril.

Agresivnost, čeprav ni pogosta, je lahko usmerjena na tretjo osebo, katero

zalezovalec dojema kot prepreko (Pathé, 2002, str. 22-24). Iskalci intimnosti

predstavljajo 1/3 vseh zalezovalcev (Gross, 2006, str. 51).

21

ang. Intimacy seeker

23

3) Nesposobni snubci22

so tako imenovani snubci, ki iščejo novega partnerja s

pomočjo metod, ki so nedobrodošle in kontraproduktivne. Zalezovalci te

kategorije kaţejo več stopenj oslabljenih socialnih spretnosti, še posebej v

dvorjenju. V sebi čutijo upravičenost do razmerja z osebo, ki je pridobila njihovo

pozornost, in kot iskalec intimnosti ne opazi preferenc ţrtve glede zadeve. Vse to

vodi do vztrajnih, neprimernih poskusov za začetek razmerja s svojo ţrtvijo.

Čeprav je njihovo nadlegovanje relativno kratko, ima nesposoben snubec najvišji

odstotek povratništva izmed vseh tipov zalezovalcev, saj si hitro najde novo ţrtev,

ko ga trenutna zavrne. Najraje imajo direkten kontakt kot pa npr. pisanje pisem.

Redko kateri nesposoben snubec (nasprotno od iskalca intimnosti) kaţe znake

duševnih motenj. Pravzaprav so to normalni (a egocentrični) ljudje s

pomanjkanjem socialnih spretnosti in občutljivosti do potreb drugih (Pathé, 2002,

str.25). Zalezovanje s strani nesposobnih snubcev (15% vseh zalezovalcev) je v

primerjavi z drugimi precej enostavno, ustvarja več sitnosti kot pa strahu pri ţrtvi,

hitreje preneha z zalezovanjem kot ostali tipi, velikokrat prehaja hitro iz ene ţrtve

na drugo in je le redko kazensko-pravno kaznovan. Prav zato obstaja najmanjša

verjetnost (izmed vseh podtipov zalezovalcev), da bo nesposobni snubec imel

kartoteko ali bo zlorabljal droge (Gross, 2006, str. 51).

4) Zamerljivega tipa zalezovalca23

ne srečamo prav pogosto. Zalezovanje

uporabljajo kot način odgovora na zaznano ţalitev ali krivico in ne samo kot način

maščevanja, ampak tudi kot način obrambe. Motivira jih predvsem ţelja, da bi v

svoji ţrtvi vzbudili strah in ji ţivljenje naredili kar se da neprijetno. Ţrtev pogosto

izberejo zato, ker predstavlja tip osebe, ki ga je v preteklosti zatrla ali poniţala. Ni

nenavadno, da ta tip svojega vedenja ne dojema kot napad na nekoga šibkejšega od

sebe, prav nasprotno, za šibkejšega imajo samega sebe. Z zalezovanjem

pridobivajo občutek moči in nadzora. Ni presenetljivo, da zamerljiv tip

zalezovalca uporablja groţnje pa vendar je eden izmed redkih tipov, kateremu bi

groţnja sledila z dejanskim napadom. To bi se dalo razloţiti s pomočjo njegovega

22

ang. Incompetent suitor 23

ang. Resentful stalker

24

prevladujočega motiva – biti svoji ţrtvi (in velikokrat tudi drugim osebam) v čim

večjo nadlogo z minimalnim tveganjem zanj (Pathé, 2002, str. 26-27).

5) Plenilski zalezovalec24

je relativno redek tip, verjetno predstavlja manj kot 5%

populacije zalezovalcev. Skupina plenilskih zalezovalcev je skoraj ekskluzivno

moška. Motiv je seksualen, plenilski zalezovalec spolno zadovoljitev in nadzor

dobiva iz zalezovanja svoje ţrtve. Zalezovanje tega tipa je le uvod napada, najbolj

pogosto spolnega. Delovanje zajema zbiranje informacij, vaje in skrivna

opazovanja, saj zalezovalec ne ţeli razodeti svojega naklepa ţrtvi še pred

napadom. Večina plenilskih zalezovalcev ima spolne motnje kot tudi prejšnje

kazenske obsodbe za spolne zločine. V primerjavi z ostalimi tipi zalezovalcev, je

obdobje zalezovanja plenilskega tipa najkrajše in uporablja najoţji spekter metod

nadlegovanja (Pathé, 2002, str.28). Pri plenilskih zalezovalcih je verjetnost, da bo

le-ta imel kartoteko izmed vseh podtipov največja. In glede na nasilje, ki ga je ta

tip sposoben, je pomembno, da se ga čimprej kazensko preganja (Gross, 2006, str.

51).

Ena najnovejših klasifikacijskih sistemov je tipologija Mohanieja in sodelavcev (v Gross,

2006, str. 51). Tipologija, ki temelji na razmerju med ţrtvijo in zalezovalcem ter na situaciji

zalezovanja25

, razvršča zalezovalce v štiri kategorije zalezovalcev: intimnih partnerjev,

znancev, javnih figur in zasebnih neznancev.

Največji problem pri preučevanju osebnosti zalezovalcev je, da so zalezovalci, ki v tistem

obdobju niso zaprti, le redko pripravljeni sodelovati. To je lahko razlaga, zakaj je večina

raziskav bila izvedena na forenzičnih vzorcih zalezovalcev. Vprašljivo je, če so ti vzorci

lahko posplošeni na ne-forenzične primere. Zelo verjetno je, da zalezovalci, ki so bili

vključeni v kazenskopravni pregon, predstavljajo le vrh ledene gore (Kamphuis in

Emmelkamp, 2005, str. 44).

24

ang. Predatory stalker 25

ang. Relationship and Context based typology, RECON

25

4.2 Značilnosti nasilnih zalezovalcev

James in Farnham (2005, str. 53) menita, da je glavna oblika nasilja, ki se pripeti med

dejanjem zalezovanja, psihološko nasilje. Nasilje ali strah pred nasiljem je ključna lastnost

fenomena zalezovanja. Kar vedenja, ki se jih posluţujejo zalezovalci, loči od vedenja

»normalnih« interakcij, je prav strah, ki ga ta vedenja povzročajo v ţrtvi. Ta strah ali

zaskrbljenost se nanaša na moţnost povzročitve fizičnega nasilja s strani zalezovalca. Poleg

očitnega psihološkega nasilja pa nas zanima dejstvo, kakšna je moţnost pojava fizičnega

nasilja s strani zalezovalca.

Raziskave o pojavu nasilja med zalezovanjem uporabljajo različne definicije o tem, kaj

sploh nasilje je, zato so tudi njihovi rezultati zelo razlikujejo. Pathé (2002, str. 56) meni, da

je okoli 20% ţrtev zalezovanja tudi ţrtev fizičnega nasilja s strani svojega zalezovalca.

Wood in Wood (2002, str. 5) moţnost pojave nasilja ocenjujeta med 20% in 25%, medtem

ko James in Farnham (2003, str. 432) zagovarjata tezo, da se pojav nasilja v večini znanih

primerov giblje med 30% in 40%. Gross (2006, str. 52) pa navaja, da se vseskozi pogostost

pojava nasilja med zalezovanjem razteza med 21% in 76%.

Kateri rezultati so pravi? Kako velike razlike se sploh pojavljajo med študijami in zakaj? V

ţelji po razumevanju tega problema Pathé (2002, str. 54-55) ugotavlja, da obstajajo tri

študije, ki se ukvarjajo s problemom pogostosti pojave nasilja v primerih zalezovanja:

študije serij zalezovalcev, viktimološke študije ter epidemiološke ocene. Njihovi rezultati

so prikazani v spodnji tabeli:

26

Tabela št. 1: Študije pojava nasilja pri zalezovalcih (James in Farnham, 2005, str. 55)

Velikost

vzorca

Pojav nasilja

(%)

Izvor vzorca

Študije serij zalezovalcev

Zona in sodelavci, 1993 74 3 Los Angeles

Harmon in sodelavci, 1995 48 21 New York

Meloy in Gothard, 1995 20 25 California

Kienlen in sodelavci, 1997 25 32 Missouri

Schwartz-Watts in sodelavci,

1997

18 39 South Carolina

Harmon in sodelavci, 1998 175 46 New York

Schwartz-Watts in Morgan,

1998

42 48 South Carolina

Mullen in sodelavci, 1999 145 36 Victoria

Meloy in sodelavci, 2000 65 46 California

Rosenfeld in Harmon, 2002 204 34 New York

James in Farnham, 2003 85 24 London

Viktimološke študije

Pathé in Mullen, 1997 100 34 Avstralija

Hall, 1998 145 38 7 mest ZDA

Palarea in sodelavci, 1999 223 76 Los Angeles

Sheridan in Davies, 2001 95 31 Zdruţeno

Kraljestvo

Epidemiološke študije

Budd in Mattinson, 2000 9,988 20 Zdruţeno

Kraljestvo

Purcell in sodelavci, 2002 3,700 18 Victoria

Dressing in sodelavci, 2005 659 31 Mannheim

27

Groenen in Vervaeke (2009, str. 3) zaključujeta, da sta variacija v definicijah nasilja v

kombinaciji z različnimi postopki izbire pripeljali do ocene nasilja, ki se giblje med 31 in

61%, a je nedavna meta analiza 82 raziskav pokazala, da se fizično nasilje pojavi v 32%

primerov zalezovanja.

V teh 32% pa je zajeta cela vrsta nasilnih dejanj – od tistih, ki povzročajo vse, od zelo

majhnih pa do zelo velikih poškodb. James in Farnham (2003, str. 432) verjameta, da se

nasilje le redko konča z resno poškodbo, večina storilcev ţrtev namreč zagrabi, udari s

pestjo, oklofuta ali otipava. Umek in Čarman (2008, str. 3) dodajata, da »fizični napadi na

ţrtve [sicer] niso pogosti, so pa za ţrtev lahko usodni. Med vsemi dejanji zalezovalcev je

napadov samo nekaj odstotkov, s smrtjo pa se jih konča do 2 odstotka.« Glede na omejeno

bazo podatkov, je ocenjevanje pojava umora v primerih zalezovanja mogoče še bolj

naporno kot pa ocenjevanje splošnega pojava nasilja. Ne glede na to obstaja soglasje med

raziskovalci (Mullen, Pathé in Purcell; Rosenfeld; Spitzberg in Cupach) da je zgornja meja

»manj kot 2%« celo prenapihnjena (Rosenfeld, 2004, str. 13). James in Farnham (2003, str.

432) se s tem ne strinjata. Menita, da je ta navedba nezadostna. Groenen in Vervaeke

(2009, str. 10-11) se strinjata, da vzorci, opisani v obstoječi literaturi, verjetno podcenjujejo

odstotek pojava resnega nasilja, saj zalezovanje, ki se konča z resnim nasilnim kaznivim

dejanjem kot je npr. umor ali uboj, lahko sploh ni prepoznan kot zalezovanje samo.

Posledično ti dogodki niso zabeleţeni kot primeri zalezovanja.

Mnogo raziskovalcev je mnenja, da čeprav je objekt zalezovalčevega preganjanja tudi

njegova najpogostejša ţrtev, obstaja tudi nevarnost, da bo zalezovalec napadel osebe, ki jih

le-ta vidi kot oviro (Harmon, Rosner in Owens, 1998, str. 239). Prav zato je »posebno

pozornost [...] potrebno nameniti oceni resnosti konkretne situacije zalezovanje v zgodnji

fazi. Ocena tveganja naj bi vključevala oceno vseh razpoloţljivih podatkov. Policisti

morajo imeti zadostno znanje o zalezovanju in podobnih prestopkih. To vključuje znanje o

zalezovalskem vedenju, značilnostih storilca in ţrtve ter o dejavnikih, povezanih s pojavom

zalezovalskega nasilja« (Daphne Priročnik za ţrtve in strokovnjake, str. 60). Te faktorje v

literaturi srečujemo pod izrazom »faktorji tveganja«.

28

4.3 Faktorji tveganja splošnega nasilja

Veliko ţrtev zalezovanja se boji, da bo njihov zalezovalec sčasoma postal nasilen.

Napoved, kakšen zalezovalec bo verjetno uporabil nasilje, ima tako resno teţo. Umek in

Čarman (2008, str. 4) menita, da je zato pomembno, »da te značilnosti poznajo tisti, ki

obravnavajo zalezovalca, torej socialni delavci, psihoterapevti in seveda policisti, ki morajo

storiti vse, da zmanjšajo moţnost napada.«

A študije, ki so se do sedaj ukvarjale s faktorji tveganja za pojav nasilja v primerih

zalezovanja, še niso prišle do jasnih vodnic (Kamphuis in Emmelkamp, 2005, str. 46).

Pathé (2002, str. 57) za to krivi majhno število raziskav, ki temeljijo na dovolj velikih

vzorcih ali z dovolj dokazov za pojav nasilja v vzorcu, da bi lahko dokazale statistično

relevantno povezavo med nasilnim vedenjem in značilnostmi ter vedenjem zalezovalca.

Alison in Alison (2005, str. 336) dodajata, da je ekstremno teţko določiti eno konsistentno

in zanesljivo sliko prav zato, ker se zalezovanje pojavlja v več različnih kontekstih. Ne

glede na to, Kamphuis in Emmelkamp (2005, str. 47) verjameta, da študije vseeno ponujajo

podrobnosti o vrstah značilnostih, ki omogočajo zalezovalcem, da uporabijo nasilje.

Seveda pa se je potrebno zavedati, da je zaradi ciljne narave nasilja v sklopu zalezovanja

poleg faktorjev, ki se pojavljajo, kjer so ţrtve storilca le beţni znanci ali pa celo prej

nepoznane osebe, potrebno upoštevati še dodatne faktorje tveganja (Kropp, Heart in Lyon,

2002, str. 601).

4.3.1 Demografske značilnosti

Glede na statistične podatke, da je večina ţrtev zalezovanja ţenskega spola in da so

zalezovalci v splošnem večinoma moškega spola, lahko sklepamo, da faktor tveganja tudi

za pojav nasilja predstavlja moški spol. Pathé (2002, str. 34) se strinja s to tezo, čeprav oba,

Pathé in Mullen (v Hills in Taplin, 1997, str. 140), priznavata, da so zalezovalke lahko

ravno tako nasilne kot zalezovalci.

29

V raziskavo pojava nasilja med zalezovanjem sta do sedaj na sistematičen način druge

demografske spremenljivke vključili samo dve študiji (Rosenfeld in Harmon, 2002;

Schwartz-Watts in Morgan, 1998). Schwartz-Watts in Morgan (1998) nista našla nobenega

razmerja med nasiljem ali katerokoli demografsko spremenljivko, vključno s starostjo,

izobrazbo, raso ali zakonskim stanom, a so bili rezultati omejeni zaradi premajhnega

vzorca. Rosenfeld in Harmon (2002) sta v svojo analizo tveganja nasilja pri 204

prestopnikih vključila številne demografske spremenljivke ter spremenljivke osebne

zgodovine. Od vseh omenjenih demografskih spremenljivk so se starost, rasa in

izobrazba pojavile kot močni napovedovalci nasilja. Podrobneje, mladi prestopniki so bili

pogosto bolj nasilni od starejših, belci so bili manj nasilni od pripadnikov drugih etničnih

manjšin in manj izobraţeni prestopniki so bili bolj nasilni od bolj izobraţenih. Ne glede na

pomembne ugotovitve Rosenfelda in Harmona, premalo razpoloţljivi podatki ter

nasprotujoči si rezultati, katere so opazili Brewster (2000) ter Schwartz-Watts in Morgan

(1998) izključujejo kakršnekoli trdne sklepe glede razmerja med demografskimi

značilnostmi in nasilnim vedenjem (Rosenfeld, 2004, str. 27-28).

Pathé (2002, str. 34) dodaja, da faktor tveganja za pojav nasilnosti zalezovalca predstavlja

tudi njegova zaposlitev oz. nezaposlenost; meni namreč, da zalezovalci, ki niso zaposleni

predstavljajo večje tveganje nasilja do ţrtve. Medtem pa James in Farnham (v Kamphuis in

Emmelkamp, 2005, str. 47) ugotavljata, da je uporaba resnega nasilja (umor/uboj in

povzročitev hujše telesne poškodbe) med zalezovanjem povezana s prisotnostjo zaposlitve

pri zalezovalcu.

4.3.2 Otroštvo

Morewitz (2008, str. 45) ugotavlja, da so ljudje s problemi čustvene navezanosti ter

zgodovino teţav v razmerjih v večji nevarnosti, da postanejo zalezovalci; še posebej ko se

soočajo s socialnimi izgubami. Po mnenju Meloya (v Morewitz, 2008, str. 45) je pojav

zalezovanja rezultat patologije navezanosti. Kienlen in sodelavci (v Morewitz, 2008, str.

45) so z raziskavo motenj odnosov v otroštvu med odraslimi zalezovalci prišli do zaključka,

da je 63% storilcev pri 6 ali manj letih starosti doţivelo spremembo ali izgubo primarnega

30

skrbnika. Razveza ali ločitev staršev je bil najbolj pogost razlog za motnje odnosov v

otroštvu. Brewster (2002, str. 216) se strinja, da bi takšna patologija navezanosti lahko

pojasnila pogost pojav zalezovalčevega neuspeha prepoznati, da je zveze konec. Obstaja

namreč moţnost, da zalezovalec trpi zaradi strahu pred zapustitvijo in zato uporablja

metode nadzora, da ohranja razmerje s svojim partnerjem. Po razpadu zveze se pri

»zapuščenem« partnerju prevzetost z bivšim partnerjem nadaljuje; zalezovalec namreč ne

ţeli sprejeti dejstva, da je razmerja konec, in zato ostaja (čeprav nezdravo) čustveno

vpleten.

4.3.3 Psihopatologija

Psihotične motnje/duševne bolezni

Čeprav lahko opazimo nekaj razlik v literaturi, ki se nanaša na razmerje med nasiljem v

primerih zalezovanja in prisotnostjo duševne motnje, pa se je pojavilo kar nekaj

konsistentnih rezultatov. Manjše študije sicer niso opazile nobene korelacije med

omenjenima faktorjema (James in Farnham, 2005, str. 57), a je kar nekaj raziskovalcev to

zvezo potrdilo. Morda je najbolj prepričljivo odkritje, da prisotnost duševne motnje

pravzaprav zmanjša moţnost nasilnega vedenja pri zalezovalcu. Dejansko je vsaka

raziskava, ki je analizirala to razmerje (Kienlen, Brimnigham, O'Regan in Meloy,

Rosenfeld (v James in Farnham, 2005, str. 57-58) ter Rosenfeld in Harmon (v Kamphuis in

Emmelkamp, 2005, str. 47)), opazila pomenljivo manjši procent pojava nasilja med

psihotičnimi zalezovalci, z izjemo, ki verjetno odseva izbiro manjšega vzorca (Rosenfeld,

2004, str. 23).

Farnham in sodelavci ter Kienlen in sodelavci (v Gross, 2006, str. 52) dodajajo, da

psihotični zalezovalci/zalezovalci z duševno motnjo večkrat zalezujejo neznane osebe ali

beţne znance (v primerjavi z zalezovanjem bivšega intimnega partnerja) kot pa zalezovalci

brez duševne motnje. Prav tako manj grozijo in se ne vedejo tako nasilno (Farnham in

sodelavci; Kienlen in sodelavci).

31

Menzies in sodelavci (v Kamphuis in Emmelkamp, 2005, str. 47) ugotavljajo, da so

erotomanski zalezovalci, ki zalezujejo več ţrtev naenkrat in se vedejo antisocialno, bolj

nasilni kot erotomanski zalezovalci, ki zalezujejo le eno ţrtev na enkrat in se ne vedejo

antisocialno.Tako lahko sklepamo, da so erotomanski zalezovalci brez motene osebnosti

manj nasilni kot tisti z njo.

Čeprav manjše študije niso zaznale povezave med pojavom nasilja med zalezovanjem in

prisotnostjo simptomov depresivnosti ter groţenj s samomorov pri zalezovalcih, sta White

in Cawood (v James in Farnham, 2005, str. 63) ugotovila, da ne glede na to obstaja

pomembna korelacija med temi spremenljivkami. Zato menita, da je potrebno prisotnost

simptomov depresivnosti in groţenj samomora jemati kot tveganje za pojav nasilja. Tudi

v primerih resnega nasilja sta James in Farnham (2005, str. 63) odkrila močno povezavo z

diagnozo depresivnosti.

Motene osebnosti

Psihopatija je oblika motnje osebnosti, poznana tudi pod terminom antisocialna ali

disocialna motnja osebnosti. Primarni simptomi psihopatije vključujejo predrzen

medosebnostni stil (kot so npr. plitvost, manipulativnost, hlinjenje), nezadostne čustvene

izkušnje (kot so npr. plitva čustva, neobčutljivost, pomanjkanje strahu in obţalovanja) in

impulziven način vedenja (kot so npr. iskanje senzacij, neodgovornost in pomanjkanje

občutka smisla) kot tudi nagnjenje k antisocialnem vedenju (Storey, Heart, Meloy in

Reavis, 2008, str. 237).

Raziskave Harta. Harta in Dempsterja, ter Holta, Meloya in Stracka (v Storey, Heart, Meloy

in Reavis, 2008, str. 237) kaţejo, da je psihopatija pomemben faktor tveganja pri nasilnih

kaznivih dejanjih. Na primer, psihopatski storilci v primerjavi z ne-psihopatski storilci

večkrat uporabljajo groţnje in oroţje ter zagrešijo zločine, ki so motivirani s strani

preračunljivosti, kompulzivne instrumentalnosti ali ţelje po nadzoru, poniţevanju ali

osramotitvi drugih).

32

Vendar pa so Heart, Heart in Hare ter Meloy (v Storey, Heart, Meloy in Reavis, 2008, str.

237) to zvezo med psihopatijo in nekaterimi oblikami nasilja, še posebej tistimi, ki

vključujejo tesno navezanost na ţrtev, postavili pod vprašaj. In zalezovanje je ena izmed

prav takšnih oblik nasilja. Manjše študije res niso pokazale pomembne korelacije med

spremenljivkami prisotnosti motnje osebnosti pri zalezovalcu ter pojavom nasilja med

zalezovanjem (James in Farnham, 2005, str. 57), a Pathé (2002, str. 34), Meloy in Gothard

(v James in Farnham, 2005, str. 57), Rosenfeld (v Groenen in Vervaeke, 2009, str. 3) ter

Harmon in sodelavci (v Schwartz-Watts, 2006, str. 456) v svojih raziskavah prisotnost

osebnostne motnje pri zalezovalcu še vedno uvrščajo med faktorje tveganja pojava nasilja.

Meloy (v James in Farnham, 2005, str. 63) domneva, da je vzrok pojavov nasilja med

zalezovanjem afektiven z lestvico čustev – jeza, sram in občutki poniţanja. Ugiba, da so

nasilne afektivne reakcije bolj pogoste pri osebah z mejno osebnostjo. Prav tako omenja

drugo skupino, ki je mogoče še bolj nagnjena k nasilju – narcisistične osebnosti. Le-te

povezuje predvsem z napadom javnih oseb.

Bolezni odvisnosti

Zloraba substanc se je konsistentno pojavljala kot konstanta in pomenljiva odvisna

spremenljivka v nasilnem vedenju (Mullen in sodelavci v Kamphuis in Emmelkamp, 2005,

str. 47; Pathé, 2002, str. 34; Harmon in sodelavci v James in Farnham, 2005, str. 57 in

Schwartz-Watts, 2006, str. 456; Mullen in sodelavci v James in Farnham, 2005, str. 57;

Rosenfeld in Harmon, 2002, 687). Čeprav je moč opaziti protislovja (npr. Brewster v

Rosenfeld, 2004, str. 23), je literatura vse bolj označevala zlorabo substanc kot pomembni

faktor tveganja za pojav nasilja med zalezovanjem.

Rosenfeld (v James in Farnham, 2005, str. 58 in Groenen in Vervaeke, 2006, str. 456) je

našel povezavo med pojavom nasilja in zlorabo drog, medtem ko je Roberts (Schwartz-

Watts, 2006, str. 456) to povezavo vzpostavil le s spremenljivko zlorabe predpisanih drog.

Brewster (v James in Farnham, 2005, str. 58) se strinja, da zloraba substanc pri zalezovalcu

napoveduje nasilno vedenje še posebej takšno, ki ima za posledico fizično poškodbo. James

33

in Farnham (v Kamphuis in Emmelkamp, 2005, str. 47) pa dodajata, da zgodovina zlorabe

substanc ne napoveduje tako resnega nasilja kot je umor/uboj.

Tako lahko rečemo, da je bila zveza med nasiljem in zlorabo substanc vzpostavljena, ko je

šlo za splošno nasilje in ne, ko je šlo za resno nasilje. Videti je, da obstaja največja

verjetnost, da ţrtev napade bivši partner brez duševne bolezni, kot pa duševni bolnik

(James in Farnham, 2005, str. 62-63).

Skupina diagnoz

Obstaja statistično pomembno razmerje med skupino diagnoz ter nasilnim vedenjem.

Harmon, Rosner in Owens (1998, str. 246) so v svoji raziskavi ugotovili pomembno

povezavo med psihopatologijo in pojavom nasilnega vedenja. Zalezovalci z osebnostno

motnjo in diagnozo zlorabljanja substanc so imeli največjo moţnost, da postanejo agresivni

(88%). Sledili so tisti, diagnosticirani s kombinacijo psihotične motnje in motnje osebnosti

(78%), ter tisti z le diagnozo zlorabljanja substanc (73%). Nasprotno so zalezovalci z

psihotično motnjo najmanj verjetno kazali znake nasilnega vedenja (33%). Pomembno je,

da so posamezniki, diagnosticirani samo z psihotično motnjo, imeli manjšo verjetnost

postati nasilni kot pa tisti, ki duševne motnje sploh niso imeli oz. niso bili diagnosticirani.

Zveza med nasiljem in osebnostno motnjo, a ne psihozo/duševno boleznijo, je bila potrjena

tudi z drugimi raziskavami, a glede na protislovje je očitno, da ti dve skupini (duševno in

osebnostno moteni zalezovalci) med sabo nista izključljivi diagnostični kategoriji

(Rosenfeld, 2004, str. 23).

4.3.4 Zgodovina nasilja

Nasilje pred zalezovanjem

Tri raziskave (Meloy in sodelavci; Palarea in sodelavci; Rosenfeld in Harmon v Rosenfeld

2004, str. 26) s skupno skoraj 500 zalezovalci niso našle pomenljive asociacije med

pojavom nasilja ter kriminalno zgodovino. James in Farnham (v Kamphuis in Emmelkamp,

2005, str. 47) sta odkrila, da tudi uporaba resnega nasilja (umor/uboj in povzročitev hujše

34

telesne poškodbe) ni povezana s prisotnostjo prejšnjih obsodb, kvečjemu obratno. Prav

tako Brewster (v Rosenfeld, 2004, str. 27) ni našla nobene povezave med zgodovino

druţinskega nasilja in drugimi spremenljivkami asociiranimi s pojavom nasilja med

zalezovanjem. Tudi Rosenfeld in Harmon (v Rosenfeld, 2004, str. 27) sta našla le majhno

asociacijo med nasiljem pred zalezovanjem, ki s pojavom zalezovanja ni bilo povezano, ter

samim pojavom nasilja v zalezovanju, čeprav to razmerje ni doseglo statističnega pomena.

Ne glede na to so nekateri raziskovalci pojava nasilja v primeru zalezovanj (Palarea in

sodelavci v James in Farnham, 2005, str. 58; Morrison v Schwartz-Watts, 2006, str. 456;

Harmon, Rosner in Owens, 1998, str. 243; Mullen in sodelavci v James in Farnham, 2005,

str. 57) odkrili, da imajo prestopniki z zgodovino nasilja, ki ni imelo zveze z zalezovanjem,

nekoliko večjo verjetnost postati nasilni med potekom zalezovanja kot pa prestopniki brez

kakršnekoli zgodovine. Groenen in Vervaeke (2009, str. 8) sta ugotovila tudi, da imajo

zalezovalci, ki so v preteklosti ţe bili obsojeni za kazniva dejanja (npr. fizični napad, umor,

posilstvo) (22.9%) večjo verjetnost, da proti ţrtvi uporabijo silo, kot pa zalezovalci, ki niso

bili obsojeni za nasilna kazniva dejanja; in tudi zalezovalci s kriminalno preteklostjo (kraja,

kazniva dejanja povezana z drogami, kazniva dejanja povezana s kupčevanjem,

izsiljevanja, vandalizem) (45.5%) bolj verjetno uporabljajo silo kot pa zalezovalci brez nje.

V povzetku lahko rečemo, da je zgodovina nasilja pri zalezovalcu kot napovedovalec

pojava nasilja tudi med samim zalezovanjem neodločen (Rosenfeld, 2004, str. 26).

Nasilje med zalezovanjem

Groenen in Vervaeke (2009, str. 8) opaţata, da je pri zalezovalcih, ki so vanadlizirali

ţrtvino lastnino (62.2%), fizičen napad na ţrtev bolj verjeten kot pri zalezovalcih, ki tega

niso storili. Groenen in Vervaeke (2009, str. 11) dodajata, da se ta verjetnost še poveča, če

se pojav vandalizma pojavi v kombinaciji z zlorabo substanc s strani zalezovalca.

35

4.3.5 Razmerje zalezovalec-ţrtev

Zalezovalec kot neznanec

Mediji največkrat prikazujejo zalezovanje kot pojav, ki se pojavlja predvsem kot posledica

slave, naslovnice pa krasijo predvsem naslovi o nasilnih zalezovalcih znanih osebnosti.

Pravzaprav pa je zalezovanje javnih oseb veliko bolj redek pojav, kot si ljudje na splošno

domišljamo. Gross (2006, str. 52) meni, da je pri storilcih, ki svojo ţrtev poznajo bolj

slučajno, verjetnost uporabe nasilja zelo majhna.

A ko do nasilja med zalezovanjem javnih oseb vseeno pride, je le-to načrtovano, namerno,

se izvršuje več tednov ali mesecev brez prisotnosti kakršnekoli groţnje. Zgleda, da ni

prisotne nikakršne povišane vznemirjenosti ali močnih čustev med časom nasilja. Za

izvršitev dejanja le-ta po vsej verjetnosti uporabi plenilsko obliko nasilja s pomočjo

strelnega oroţja (Meloy, 2003, str. 660-662).

Zalezovalec kot (bivši) intimni partner

Devenish-Meares (V Hills in Taplin, 1997, str. 140) je opazil, da bolj kot je bilo razmerje

med zalezovalcem in ţrtvijo intimno, bolj je bilo verjetno, da se je zalezovalec posluţeval

agresivnega in konfrontacijskega vedenja. Študije avtorjev Kamphuisa in Emmelkampa

(2005, str. 38), Palareae in sodelavcev (v James in Farnham, 2005, str. 58), Jamesa in

Farnhama (v Schwartz-Watts, 2006, str. 456), Rosenfelda (v Groenen in Vervaeke, 2009,

str. 3), Harmona, Rosnerja in Owensa (1998, str. 245), Hillsa in Taplina (1997, str. 140),

Sheridana in Daviesa (v Kamphuis in Emmelkamp, 2005, str. 57), Zonne in sodelavcev (v

James in Farnham, 2005, str. 57), Kienlenove in sodelavcev (v James in Farnham, 2005, str.

57), Schwartz-Wattsa in Morgana (v James in Farnham, 2005, str. 57), Pathé in Mullen (v

James in Farnham, 2005, str. 57), Mullena, Pathéjeve, Purcella in Stuarta (v James in

Farnham, 2005, str. 57), Farnhama, Jamesa in Cantrella (v James in Farnham, 2005, str.

57), ter Meloya, Davisa in Lovetteja (v James in Farnham, 2005, str. 57) potrjujejo njegovo

opazko, da so zalezovalci, katerih razmerje je z ţrtvijo bilo karakterizirano kot intimno,

imeli veliko večjo verjetnost nasilnega vedenja kot pa tisti, ki s svojo ţrtvijo niso imeli

36

takšnega razmerja. Ni presenetljivo, da James in Farnham (2005, str.57) to ugotovitev

štejeta za najmočnejšo do sedaj.

Prav zato si kategorija zalezovalcev bivših intimnih partnerjev zasluţi posebno pozornost.

Kamphuis in Emmelkamp (2005, str. 38) menita, da se ta podvrsta zalezovanja nanaša na

grozeče vedenje s strani enega izmed partnerjev po končanju zveze. Najverjetneje je to

najbolj pogost tip zalezovanja, velikokrat temelječ na zgodovini druţinskega nasilja, ki se

rado nagiba v predvsem nasilna dejanja. Meloy (2003, str. 660-661) nadaljuje, da rezultati

nasilja med zalezovanjem zasebnih osebnosti, med katerimi so večinoma bivši intimni

partnerji, opisujejo napade brez uporabe oroţja, ki se ne končajo z resno poškodbo ţrtve.

Ţrtev napadalec davi, grabi, puli za lase, trese, udari, oklofuta ali udari s pestjo. Nasilje do

zasebnih osebnosti je zelo podobno epizodam nasilja v druţini, kjer je večina poškodb

majhnih in vključuje vreznine in modrice. Če se pojavi nasilje v sklopu zalezovanja

zasebne osebnosti, je nasilje velikokrat čustvene/afektivne narave.

Groenen in Vervaeke (2009, str. 11) dodajata, da pojav nasilja posebno dobro napoveduje

bivše intimno razmerje med ţrtvijo in zalezovalcem v kombinaciji z groţnjami ali

vandalizmom. Mohandie, Meloy, Green McGowan in Williams (v McEwan, Mullen in

MacKenzie, 2008, str. 150) pa svarijo, da bivši intimni partnerji bolj verjetno vztrajajo s

poskusom vzpostavljanja stika z ţrtvijo tudi po intervenciji, medtem ko zalezovalci, ki z

ţrtvijo niso imeli prejšnjega odnosa, to počnejo manj pogosto.

Mišljenje, da bivši intimni partner predstavlja manjše tveganje kot pa tujec, je razumljivo.

Značaj, motivi ter spekter vedenj neznanca so nepoznani, kar naredi situacijo manj

predvidljivo in morda tudi manj obvladljivo (Hills in Taplin, 1997, str. 145), a Rosenfeld

(2004, str. 25) svari, da največjo nevarnost pojava resnega nasilja s strani zalezovalcev ne

prihaja s strani neznancev ali ljudi z duševno motnjo, ampak s strani ne-psihotičnih bivših

partnerjev.

37

Nasilje v druţini/razmerju

Veliko število moških in ţensk, ki je zalezovanih s strani sedanjega ali bivšega

(zakonskega) partnerja, kaţe na jasno prekrivanje zalezovanja z druţinskim nasiljem

(Gross, 2006, str. 51). Na podlagi analize 1,785 policijskih poročil o nasilju v druţini

policijske postaje v Colorado Springs, so Tjaden in sodelavci (v Morewitz, 2008, str. 45)

odkrili, da je v 16.5% poročil o druţinskem nasilju prisoten tudi dokaz, da je osumljeni

ţrtev tudi zalezoval. Meloy (2003, str. 663) se strinja, da sta nasilje v druţini in zalezovanje

v zapleteni povezavi.

Zalezovanje je razširitev zlorabe moči in nadzora, ki se velikokrat začne v samem razmerju.

Moč in nadzor sta prisotna pred samim razpadom intimnega razmerja kot tudi skozi

obdobje zalezovanja, med katerim ju zalezovalec poskuša ponovno vzpostaviti nad svojim

bivšim intimnim partnerjem (Brewster, 2003, str. 215).

Vse ţenske so opisale prvi vtis njihovih bivših moţ in kasneje zalezovalcev kot šarmantne,

privlačne moške (Cox in Speziale, 2009, str. 8). Skoraj vse so tudi omenile, da se je

razmerje s partnerjem začelo normalno, a je partner čez čas postal oblasten (Brewster,

2006, str. 211); nepristen lesk se je odluščil in maska je padla. Prvotno toplo, pritegujoče

vedenje in prijazno, uvidevno obnašanje se je prelevilo v ljubosumje, dominantnost in

agresivnost (Cox in Speziale, 2009, str. 8).

Raziskovalci so odkrili povezavo med visoko potrebo po moči ter nasiljem nad partnerjem.

Mason in Blankenship ter Dutton in Strachan (v Brewster, 2003, str 208) so opazili, da

napadalni moški kot skupina kaţejo večjo potrebo po moči. Babcock in sodelavci (v

Brewster, 2003, str 208) dodajajo, da so moţje, ki imajo manj moči v razmerju, bolj fizično

nasilni. Omenjajo, da je nasilno vedenje lahko poskus moţ, da kompenzirajo svoje

»pomanjkanje moči v drugih prizoriščih zakonske zveze«. Ko jim grozi izguba moči (npr.

ko eden od partnerjev razmerje prekine), bo partner, ki je v tem razmerju imel moč, zopet

poskušal vzpostaviti nadzor. Morewitz (2008, str. 51) se strinja, da je verjetnost zalezovanja

in groţenj s smrtjo pri storilci, ki so ločeni od svojih partnerjev, večja. Razpad razmerja

38

lahko izzove zalezovanje in groţnje s smrtjo pri posameznikih, ki so opustošeni zaradi

izgube in razdraţeni, ker ne morejo razmerja ponovno vzpostaviti.

Prav zaradi tega razloga moč in nadzor velikokrat igrata pomembno vlogo v pojavu

zalezovanja. Načini, ki jih moški uporabljajo, da vzpostavlja nadzor nad svojimi

partnerkami, različen, vključuje dejanja, ki osebo nadzorujejo s finančnega, socialnega,

psihološkega vidika ter fizična in spolna dejanja vzpostavitve nadzora (v Brewster, 2003,

str 210).

Brewster (2003, str. 212-214) dodaja, da je ţelja po spravi najbolj pogost motivator

zalezovanja, kar se sklada z rezultati raziskav o druţinskem nasilju. Ţenske so identificirale

podobne sproţilne situacije za pojav zalezovanja kot za pojav nasilja še med trajanjem

zveze s svojimi zalezovalci. Zalezovalci so se posluţevali vedenj, ki so njihovega bivšega

intimnega partnerja pomagali nadzorovati s finančnega, socialnega ter psihološkega vidika.

Prav tako pa so poskušali bivšega partnerja nadzorovati s pomočjo uporabe fizičnega

nasilja. Kar 48% ţensk iz vzorca je namreč poročalo, da je bil njihov zalezovalec do njih

fizično nasilen. Ne glede na to, je manjše število ţensk poročalo o nasilju med

zalezovanjem kot pa med trajanjem bivše zveze. Razlog za to bi lahko bila manjša fizična

bliţina med nekaterimi zalezovalci in njihovimi ţrtvami.

Umor

Kot je mogoče pričakovati so raziskovalci (McFarlane, Campbell in Watson; McFarlane,

Campbell in Watson; McFarlane, Willson, Malecha in Lemmey; Tjaden in Thoennes v

Gross, 2006, str. 51) odkrili, da zalezovanje ni le pomemben faktor tveganja za pojav

nasilja v druţini, ampak tudi za pojav umora; predvsem za ţenske, ki so v preteklosti bile v

intimnem in fizično nasilnem razmerju s svojim zalezovalcem.

Ubiti objekt svoje naklonjenosti se zdi paradoksalno, a ni redko. Več kot polovica ţrtev

umora so ali znanci, prijatelji ali druţinski člani storilca, in eno tretjino vseh umorov ţensk

zakrivili njihovi moţje ali fantje (Schlesinger, 2002, str. 69).

39

Meloy (v Schlesinger, 2002, str. 69) je med pregledom literature med leti 1978 in 1995

prišel do zaključka, da so med 180 prijavljenih primerov zalezovanje le 4 zalezovalci

umorili svojo ţrtev – učinek 2%. Večina avtorjev se s to ugotovitvijo strinja, mnogi celo

verjamejo, da je ta številka celo previsoka. Schlesinger (2002, str. 69) ni eden izmed njih.

Zagovarja dejstvo, da to odkritje nedvomno podcenjuje pogostost dejanja umora s strani

zalezovalcev, saj velika količina teh primerov ni objavljena v znanstveni literaturi in

zalezovanje kot manj pomembno kaznivo dejanje je po navadi ignorirano, ko se le-to steče

v umor.

Sinwelski in Vinton (2001, str. 48) menita, da za ţenske, ki jih zalezuje (bivši) intimni

partner, obstaja večja verjetnost napada. Zalezovanje v kombinaciji s fizičnim napadom je v

pomembni povezavi z dejanjem umora in poskusom umora. Beck in sodelavci (v Sinwelski

in Vinton, 2001) ocenjujejo, da je bilo 90% ţensk, ki jih je umoril moţ ali fant, pred smrtjo

zalezovanih. Schwartz-Watts (2006, str. 456) dodaja, da je bilo 76% ţrtev femicida

zalezovanih s strani svojih napadalcev v času 12 mesecev pred njihovim umorom. Izmed

vseh umorjenih ţensk jih je 67% ţivelo v nasilnem razmerju in 89% izkusilo tako

zalezovanje kot nasilje v druţini. Tudi v primerih poskusa umora je 85% ţensk prijavilo, da

jih je eno leto pred dejanjem nekdo zalezoval, 71% jih je bilo v nasilnem razmerju in 68%

jih je izkusilo oboje (Gross, 2006, str. 51). Morewitz (2008, str. 49) povzema, da so ţenske,

ki je zalezoval njihov partner, v dvakrat večji nevarnosti, da postanejo ţrtve (poskusa)

umora. Ta verjetnost se poveča za devetkrat, če partner ţenskam grozi, da bo škodoval

njenim otrokom v primeru, da se bo z njim razšla.

Tudi posamezniki, ki zagrešijo kaznivo dejanje umora in nato storijo samomor, utegnejo

imeti zgodovino zalezovanja svojih ţrtev (Lecomte in Fornes v Morewitz, 2008, str. 45). V

raziskavi pojava umor-samomor v Parizu in njegovega predmestja sta Lecomte in Fornes (v

Morewitz, 2008, str. 45) spoznala, da je nekaj storilcev svoje ţrtve zalezovalo, preden so jih

ubili. Fisher (v James in Farnham, 2003, str. 437) ni našel povezave med umorom in

prisotnostjo psihoze, je pa odkril pomenljivo razmerje med umorom ter odsotnostjo zlorabe

substanc, zaposlenostjo in obiskovanjem ţrtvinega doma v začetnih fazah zalezovanja.

40

Storilci umora so bili največkrat klasificirani kot zavrnjeni zalezovalci po tipologiji

Mullena in sodelavcev.

Kot smo omenili, je tipična ţrtev morilskega zalezovalca (kot tudi ţrtev ne-morilskega

agresivnega zalezovalca) običajno bivša intimna partnerka (Schlesinger, 2002, str. 69). Na

primer, Wilson in Daly (v Kamphuis in Emmelkamp, 2005, str. 38) sta namreč ugotovila,

da je verjetnost, da je ţrtev ubil bivši partner po razpadu zveze 2 do 4-krat večja kot pa če

partnerja še ţivita skupaj. Vendar je lahko zaslediti tudi nekaj primerov zalezovanja-umora,

v katerih ni mogoče zaslediti takšnega razmerja med ţrtvijo in zalezovalcem. V nekaterih

izmed omenjenih primerov so ţrtve bile znane osebnosti, kot npr. igralka Rebecca

Schaeffer; v drugih primerih pa so bile ţrtve znanci/ke, s katerimi je zalezovalec postal

obseden. Ne glede na širjenje raziskav o zalezovanju v zadnjih 10 letih je bil zalezovalec, ki

ubija, le redkokdaj preučevan in ostaja nerazumljen (Schlesinger, 2002, str. 69).

4.3.6 Neposredna bliţina zalezovalca

Manjše študije ne razkrivajo nobene pomembne zveze med neposredno kontaktno bliţino

zalezovalca in pojavom nasilja med zalezovanjem, medtem ko večje študije (Zona, Sharma

in Lane; ter Harmon, Rosner in Owens v James in Farnham, 2005, str. 57) neposredno

kontaktno bliţino zalezovalca ţrtvi definitivno štejejo med faktorje tveganja. Isto velja za

redno fizično pribliţevanje ţrtvi kot metoda kontakta: večje študije (Palarea, Zona in Lane;

ter Langhinrisichsen-Rohling v James in Farnham, 2005, str. 58) so to zvezo zabeleţile,

medtem ko manjše študije le-te niso označile kot pomembne. Tudi James in Farnham (v

Schwartz-Watts, 2006, str. 456) sta opazila zvezo med pojavom nasilja in obiskovanjem

ţrtve na domu, medtem ko so Harmon, Rosner in Owens (1998, str. 243) opazili zvezo med

pojavom nasilja ter kršitvijo prepovedi pribliţevanja ţrtvi s strani zalezovalca.

Bliţina zalezovalca ţrtvi pa je bila očitno tudi v pozitivni korelaciji z zgodovino intimnosti

med ţrtvijo in zalezovalcem (Palarea in sodelavci v James in Farnham, 2005, str. 58 ).

41

4.3.7 Groţnje

Groţnje v sklopu zalezovanja niso redek pojav. Rosenfeld (2004, str. 11) navaja, da se

direktne groţnje pojavijo kar v 40% vseh primerov zalezovanja. Morewitz (2008, str. 46)

meni, da je groţnje z umorom vredno smatrati kot uvod v nasilje. Čeprav so študije

uporabile kar nekaj različnih raziskovalnih metod in celo definicij nasilja, so skoraj vse (z

izjemo dveh raziskav Dieta in sodelavcev, ki nista bili osredotočeni na nasilje) opazile

pomembno povezavo med groţnjami in nasiljem (Rosenfeld, 2004, str. 17): Pathé (2002,

str. 34); Harmon in sodelavci (v James in Farnham, 2005, str. 57; in Schwartz-Watts, 2006,

str. 456); Mullen in sodelavci (v James in Farnham, 2005, str. 57); Brewster (v James in

Farnham, 2005, str. 58); Rosenfeld (v James in Farnham, 2005, str. 58; in Groenen in

Vervaeke, 2009, str. 3); Roberts (v Schwartz-Watts, 2006, str. 456); Harmon, Rosner in

Owens (1998, str. 243); Rosenfeld in Harmon (2002, str. 243); Palarea in sodelavci (v

Kamphius in Emmelkamp, 2005, str. 47); ter Groenen in Vervaeke (2009, str. 8).

Mullen, Pathé, Purcell in Stuart (1999, str. 1246) so v svoji raziskavi zalezovalcev

ugotovili, da ţrtvi grozi 58% zalezovalcev, tretjim osebam pa 39%. 25% jih je grozilo le

ţrtvi, 6% le tretjim osebam, 33% pa vsem. Tudi Purcell in sodelavci (v James in Farnham,

str. 60-61) ugotavljajo, da so zalezovalčeve jasne groţnje vključevale groţnje po napadu

tretjih oseb (najpogosteje partnerjev, otrok, druţinskih članov ali prijateljev ţrtve).

44% od tistih, katerim je bilo zagroţene, so bili tudi napadeni s strani zalezovalca; in 73%

tistih, ki so bili napadeni, je zalezovalec grozil. Harmon in sodelavci (v James in Farnham,

str. 60-61) ugotavljajo, da je 60% zalezovalcev, ki so grozili, ţrtev napadlo, v primerjavi z

20% zalezovalcev, ki predhodno ni uporabljalo groţenj. Do podobnih rezultatov sta prišla

tudi Pathé in Mullen (v Hills in Taplin, 1997, str. 140), ki sta dokazala, da je 34%

zalezovanih bilo tudi ţrtev fizičnega ali spolnega nasilja s strani njihovih zalezovalcev in da

so v 76% primerov bile pred tem izrečene tudi groţnje. Zalezovalci so direktno zagrozili

58% ţrtvam, a je zalezovalec le v 45% teh primerov potem dejansko tudi napadel.

Povedano z drugimi besedami, večina grozilcev je napadla in večina ne-grozilcev ni.

42

Seveda pa ni bilo mogoče napovedati, v katero skupino je pripadal določen posameznik

(James in Farnham, str. 60-61).

Korelacija med groţnjami in nasiljem velja tudi pri primerih resnih napadov; 85% resno

nasilnih zalezovalcev je pred napadom tudi grozilo Zdi se, da bolj nasilen je napad, večja

verjetnost, da je zalezovalec pred tem grozil ţrtvi (James in Farnham, str. 60-61). Palarea in

sodelavci (v James in Farnham, 2005, str. 58) pa so našli tudi pozitivno povezavo med

groţnjami in prejšnjim razmerjem z ţrtvijo. Tjaden Thoennes (v Rosenfeld, 2004, str. 11)

se strinjata in dodajata, da je 81% ţensk, ki je bilo zalezovanih s strani bivših intimnih

partnerjev, le-ta tudi fizično napadel.

Mullen in sodelavci (v James in Farnham, str. 60-61) pa opozarjajo, da je v praksi potrebno

groţnje pojmovati kot obljube. In čeprav niso vse obljube drţane, je potrebno domnevati,

da le-te bodo.

4.3.8 Tip/motivacija

Mullen in sodelavci (v James in Farnham, 2005, str. 58) so našli povezavo med pojavom

nasilja med zalezovanjem in 5-stopenjsko tipologijo zalezovalcev avtorja Mullena. James

in Farnham (2005, str. 58) in Pathé (2002, str. 34) povzemata, da je napad najbolj pogost

med zavrnjenimi zalezovalci (59%); prav tako pa je verjetnost napada visoka med

plenilskimi zalezovalci (50%). Med zamerljivi tipi (87%) in zavrnjenimi tipi zalezovalca

(74%) so bile pogoste groţnje. Plenilski in zavrnjeni tipi pa so tudi najverjetneje groţnje

tudi uresničili, najmanj verjetneje pa jih je uresničil zamerljiv tip zalezovalca.

Zavrnjeni tip zalezovalca

Umek in Čarman (2008, str. 3) verjameta, da so fizični napadi značilni predvsem »za tako

imenovane »zavrnjene« zalezovalce.« Sem pa največkrat uvrščamo bivše intimne partnerje.

Ta tip zalezovalcev zaznamuje bes nad dejstvom, da so bili zavrnjeni; so ljubosumni in

posesivni. Njihov visok nivo jeze pa je tisti faktor, ki lahko prispeva k nasilnemu vedenju

(James in Farnham, 2005, str. 62). »[Le-ti namreč] ne morejo prenesti prekinitve intimne

43

zveze in skušajo prisiliti bivšega partnerja v nadaljevanje partnerskih odnosov. (Umek in

Čarman, 2008, str. 3)« Rosenfeld in Harmon (2002, str. 687) maščevanje ter visok nivo jeze

štejeta v faktorje tveganja za pojav nasilja med zalezovanjem, tako da ni presenetljivo, da

se le-ti pojavljajo kot karakteristike najbolj nasilnega tipa zalezovalca.

Kienlen in sodelavci (v Morewitz, 2008, str. 45) dodajajo, da del pojava zalezovanja

nedavne definitivno predstavljajo tudi izgube in socialni stresorji. 80% storilcev v njihovi

raziskavi je namreč izkusilo znatne stresorje, v splošnem izgube, v zadnjih 7 mesecih pred

začetkom zalezovanja. Stresorji so vključevali: razpad zakona ali intimne zveze (48%);

izguba sluţbe (48%); in potencialna izguba otroka, kot npr. v sporu za skrbništvo (28%); ali

resna bolezen enega izmed staršev (8%). 44% zalezovalcev je pred začetkom zalezovanja

bilo vzpostavljeno več omenjenim stresorjem hkrati.

Razpad intimne zveze med ţrtvijo in zalezovalcem je torej socialni stresor, ki pripomore k

pričetku zalezovanja. Kot smo ţe omenjali v prejšnjih poglavjih, se zavrnjeni partner

(zalezovalec) počuti nemočnega, zato občutek, da je pod nadzorom svoje ţrtve, obrne.

Njeno zapustitev vidi kot skrajno obliko nadzora: on zato poskuša občutek nadzora

vzpostaviti z uporabo nasilja. (Schlesinger, 2002, str. 70). Morrison (v Schwartz-Watts,

2006, str. 456) se strinja in močna negativna čustva ter obsedena nagnjena k nadzoru ţrtve

uvršča med faktorje tveganja za pojav nasilja.

»Pri teh zalezovalcih so zasledili več psihopatoloških znakov ali pa osebnostnih motenj. V

ameriškem psihiatričnem diagnostičnem in statističnem priročniku je navedeno, da

osebnostne motnje vodijo v distres in poslabšujejo moţnost uspeha na različnih pomembnih

ţivljenjskih področjih. Tako med zavrnjenimi zalezovalci pogosto najdemo naslednje tipe

osebnostno motenih: narcistični, odvisni, paranoidni (označuje jih ljubosumnost in

sumničavost). (Umek in Čarman, 2008, str. 3)« Roberts (v Pathé, 2002, str. 34) se strinja,

da je pojav ljubosumja pri zalezovalcih lahko bistvenega pomena pri pojavu nasilja nad

ţrtvijo.

44

»Zavrnjeni zalezovalci večkrat sebe vidijo kot ţrtve, menijo da so bili izzvani in da je

njihovo vedenje zato upravičeno. Pred fizičnim napadom večkrat grozijo (Umek in

Čarman, 2008, str. 3).« In prav ta močan občutek upravičenosti za svoja dejanja je faktor,

katerega Pathé (2002, str. 34) uvršča v svoj spisek faktorjev tveganja.

Plenilski tip zalezovalca

Plenilski zalezovalci so poseben primer, na svojo nevarnost ne opozarjajo, saj so najmanj

vsiljivi izmed vseh tipov zalezovalcev. Ţrtev jih pogost le beţno zagleda, se jih včasih

ustraši, a ni zagotovo prepričana, da ji zalezovalec sledi (Mullen, Pathé, Purcell in Stuart,

1999, str. 1249).

Pri temu tipu zalezovalca je zalezovanje predhodnik spolnega napada; nasilje je torej

bistvenega pomena. Visoka raven jeze do ţrtve, občutki upravičenosti ter fantazije o,

največkrat spolnem, napadu so najpogostejše značilnosti tega tipa. V kombinaciji s

situacijskim dejavnikom dostopnosti oroţja (npr. pištole) z ţe izdelanim planom napada pa

se verjetnost nasilja poveča še toliko bolj (James in Farnham, 2005, str. 62). Pathé (2002,

str. 34) ugotavlja, da ravno visok nivo jeze, občutek upravičenosti za svoja dejanja,

fantaziranje o napadu, načrtovanje napada ter privlačnost nasilja predstavljajo ene izmed

pomembnejših faktorjev tveganja, katere je potrebno pri zalezovalcih vzeti v zakup.

McEwan, Mullen in MacKenzie (2008, str. 157) dodajajo, da je tveganje vztrajnosti

zalezovalca je obratno povezan s tveganjem nasilja. Plenilski zalezovalci pa so med

najmanj vztrajnimi, a kaţejo največjo verjetnost napada izmed vseh ţrtvi neznanih ali pa le

beţno znanih zalezovalcev (21.1%) ).

Zamerljivi tip zalezovalca

Zamerljivi zalezovalci grozijo in so nagnjeni k poškodovanju ţrtvine lastnine, a zanimivo,

redkokdaj ţrtev tudi dejansko napadejo (Mullen, Pathé, Purcell in Stuart, 1999, str. 1249).

45

Iskalec intimnosti

Tveganje, ki ga predstavljajo iskalci intimnosti je nizko, a se zgodi, da so tisti z erotomanijo

in morbidno zagledanostjo lahko kdaj tudi sposobni ekstremno nasilnega vedenja (Mullen,

Pathé, Purcell in Stuart, 1999, str. 1249).

4.4 Faktorji tveganja resnega nasilja

James in Farnham (2003, str. 432) resno nasilje definirata kot nasilje, ki povzroča resne

fizične poškodbe kot je npr. umor, poskus umora ter (napad in) povzročitev (resne)

poškodbe.

Pojav resnega nasilja je bil v večini raziskav zalezovalcev prenizek, da bi omogočil

specifično raziskavo tega tipa nasilja (umor ali resen napad). Poznan je namreč le en primer

takšne študije raziskovalcev Jamesa in Farnhama iz leta 2003, ki sta odkrila, da so faktorji

tveganja za resno nasilje v primerih zalezovanja drugačni od faktorjev tveganja splošnega

nasilja: pomanjkanje prejšnjih obsodb za kazniva dejanja ter zaposlitev zalezovalca. Tudi

asociacij z zlorabo substanc (pred in v času napada) ali osebnostnimi motnjami nista našla.

Z multivariacijsko analizo sta ustvarili model, ki je vključeval tri faktorje: obiskovanje

ţrtve na domu, prazna kartoteka in krajši čas zalezovanja. Tak model je pravilno napovedal

pojav resnega nasilja v 84% primerov. Skupni faktorji tveganja (tako za resno kot splošno

nasilje) so zajemali: intimno razmerje med zalezovalcem in ţrtvijo ter večji spekter

zalezovalskim vedenj. Šibkejše asociacije z resnim nasiljem so imeli faktorji: moški spol in

predhodne verbalne ali napisane groţnje. Le-ti pa so bili domnevno povezani z

zalezovanjem in splošnim nasiljem (James in Farnham, 2005, str. 59-60).

Glede na te rezultate lahko sklepamo, da imajo resno nasilni zalezovalci drugačen profil kot

malo manj nasilni zalezovalci. Resni napadi so se izkazali za nepričakovane dogodke, ki so

vključevali osebe brez prejšnjih obsodb za kazniva dejanja ali zgodovine nasilja pred

pričetkom zalezovanja, osebe, ki so na zunaj delovale socialno integrirane v druţbo z

izraţenimi faktorji kot so npr. zaposlenost. Te značilnosti so v kontrastu z značilnostmi

storilcev manj resnih napadov, pri katerih nasilje predstavlja bolj običajen način socialne

46

interakcije in ki imajo kriminalne kartoteke, so socialno marginalizirani ter so nagnjenji k

zniţevanju svojih inhibicij zaradi zlorabljanja substanc ali prisotnosti psihoze/duševne

bolezni. Bilo je moč opaziti pomenljivo povezavo med pojavom resnega nasilja ter

bolezensko depresivnostjo (James in Farnham, 2005, str. 59-60).

Če so faktorji tveganja za splošno nasilnost zalezovalcev odsotni, še ne pomeni, da se resno

nasilje prav tako ne bo pojavilo (James in Farnham, 2005, str. 59-60).

4.5 Splošni profil nasilnega zalezovalca

Do sedaj smo govorili o nasilnih zalezovalcih ter faktorjih tveganja, ki to nasilje pomagajo

oznaniti. Schwartz-Watts (2006, str. 456) pa poudarja, da je za ocenjevanje in upravljanje s

tveganjem pri zalezovalcih potrebno več podatkov. Mogoče pa je potrebno te podatke le

malo drugače predstaviti?

Cilj tega poglavja je prav to – predstavitev ţe znanih podatkov na drugačen način: poskus

zdruţitve ţe znanih faktorjev tveganja v kar se da logično in povezano celoto. Ob

zgledovanju po profiliranju analize scene zločina bosta v nadaljevanju orisana 2 popolnoma

nasprotna profila nasilnega zalezovalca, ki bosta predstavljala skrajni točki premice, na

kateri leţijo vsi profili nasilnih zalezovalcev (kot so to naredili strokovnjaki FBI Oddelka

za vedenjske vede, ko so umetno ustvarili profila organiziranega in neorganiziranega

serijskega morilca). Ker so vsi podatki, na katerih ta delitev temelji, pridobljeni s pomočjo

znanstvenih raziskav, ki so iskale veljavne povezave med pojavom nasilja (akcijo) ter

osebnimi značilnostmi nasilnih zalezovalcev (karakteristikami), se metoda nekoliko

zgleduje tudi po preiskovalni psihologiji oz. statističnem profiliranju.

In ker se večina avtorjev strinja z dihotomično tipologijo, ki zalezovalce deli po razmerju

med zalezovalcem in ţrtvijo, bosta omenjeni kategoriji predstavljali ţrtvi znanega in ţrtvi

neznanega zalezovalca. Obe sta tudi slikovno uprizorjeni spodaj:

47

Slika 1: Ţrtvi znan in ţrtvi neznan zalezovalec

Ţrtvi znan zalezovalec

Nasilje ţrtvi znanega zalezovalca predstavlja Berkovitzovo (1993) čustveno oz.

emocionalno agresivnost oz. Meloyevo (2003) afektivno oz. impulzivno ali reaktivno

nasilje. Predstavlja torej vidik impulzivne oz. ekspresivne agresivnosti, katere vzrok so

lahko čustvena vzburjenost, narava osebnosti in priučene predstave o nasilju. Berkovitz

(1993) ta aspekt nasilja povezuje tudi z nasiljem v druţini ter umorom, ki je posledica

čustvene vzburjenosti.

Ţrtvi znanega zalezovalca pooseblja podtip zavrnjenega zalezovalca v tipologiji avtorjev

Mullena in sodelavcev. Ta tip zalezovalcev je v primerjavi z drugo skrajnostjo (neznanimi

zalezovalci) veliko bolj pogost.

Otroštvo t.i. ţrtvi znanega zalezovalca je zaznamovano z nasiljem, lahko med

starši/skrbniki in/ali pa nad bodočim zalezovalcem samim. Takrat se ţrtvi znan zalezovalec

nauči, da je nasilje najboljša metoda za izpolnjevanje potreb. Veliko posledico na njegov

nadaljnji razvoj pa naredi razveza ali ločitev staršev. To v njem sproţi razvoj dependentne

(odvisne) osebnosti in posledično ustavi razvoj socialnih spretnosti.

Ţrtvi znan zalezovalec je bivši intimni partner, zalezovanje katerega je odgovor na

nezaţeleno prekinitev intimne zveze s partnerko (kar zanj predstavlja socialni stres).

Motiviran je z ţeljo po spravi ali maščevanju, lahko pa obema hkrati. Ne glede na to, je

vseskozi potek zalezovanja prisoten bes zaradi zavrnitve ter občutki upravičenosti.

ŢRTVI

ZNAN

ZALEZOVALEC

ŢRTVI

NEZNAN

ZALEZOVALEC

48

Še pred prekinitvijo zveze z ţrtvijo razmerje zaznamuje druţinsko nasilje, kjer zalezovalec

čuti potrebo po dominiranju svoje partnerice. Nad njo izvršuje psihično, fizično, spolno,

ekonomsko in socialno nasilje. Nadzor mu pomeni vse, in ko le-tega ob razpadu zveze

izgubi, se kot vedno, posluţi nasilja. Svojo moč in nadzor poskuša na novo uveljaviti preko

zalezovanja. Posluţuje se širokega spektra metod vsiljivega vedenja; prav tako je vztrajen,

ţrtvi se redno fizično pribliţuje, velikokrat tudi grozi in vandalizira njeno lastnino.

Na začetku izvaja laţje oblike nasilja brez uporabe oroţja, a ga ponovno poniţanje s strani

ţrtve lahko pahne v morilski pohod.

Ţrtvi neznan zalezovalec

Nasilje ţrtvi neznanega zalezovalca pa bi lahko enačili z Berkovitzovo (1993)

instrumentalno agresivnostjo oz. Meloyevim (2003) plenilskim nasiljem. Le-ta predstavlja

zavestno kontroliran vidik agresivnosti.

Ţrtvi neznanega zalezovalca bi lahko poistovetili s podtipom plenilskega zalezovalca v

tipologiji avtorjev Mullena in sodelavcev. In kot plenilski tip zalezovalca v celotni

populaciji zalezovalcev predstavlja redkost.

Kot pove ţe ime, je ţrtvi neznan zalezovalec le-tej nepoznan, prejšnjega razmerja med

njima ni. Včasih ga celo ţrtev zagleda prvič, ko jo le-ta napade. Motiv napada pa je vedno

je seksualen.

Kot pri ţrtvi znanem zalezovalcu je otroštvo ţrtvi neznanega zalezovalca polno

druţinskega nasilja in propadanja zveze med staršema/skrbnikoma. Poleg posledic takšnega

otroštva, ki so jih deleţni ţrtvi znani zalezovalci, ţrtvi neznani zalezovalci izkusijo tudi

spolne motnje. Njihovo antisocialno vedenje pa jih velikokrat privede tudi v stik s policijo.

Čeprav ţrtve ne pozna intimno, do nje čuti visoko raven jeze. Med zalezovanjem se čuti

upravičenega in velikokrat napad v naprej načrtuje in o njem fantazira. Nasilje ga privlači,

zato z zalezovanjem ne izgublja preveč časa. Prav tako ne uporablja veliko različnih metod

49

vsiljevanja v ţrtvino ţivljenje, ravno nasprotno, ne ţeli, da bi le-ta zanj sploh vedela. Napad

pospeši le še dostopnost oroţja.

Verjetno je moč opaziti, da v profilu ni najti demografskih značilnosti nasilnega

zalezovalca. To je predvsem zato, ker se le-te med zalezovalci, ki se posluţujejo splošnega

nasilja in med tistimi, ki se posluţujejo resnega, kar precej razlikujejo. Edina informacija iz

nabora demografskih značilnosti, ki je bila vključena, je spol zalezovalca - moški. Potrebno

se je zavedati, da sta ti dve kategoriji oz. profila nasilnega zalezovalca ustvarjena umetno

in, kot je serijske morilce teţko razvrstite le v skupino organiziranih ali neorganiziranih

morilcev, tudi redko kateri zalezovalec predstavlja čisti tip profila.

50

5 Profil slovenskega nasilnega zalezovalca

Večina raziskav o zalezovalcih je bilo izpeljanih v ZDA, Veliki Britaniji, Avstraliji ipd.

Imamo Slovenci enake vzorce zalezovalcev ali se od ostalih narodnostih razlikujemo do

take mere, da se naš profil nasilnega zalezovalca razlikuje od splošnega profila nasilnega

zalezovalca? Na to vprašanje si lahko pomagamo odgovoriti s pomočjo hitrega vpogleda v

slovenski narodni značaj ter vrednote in analizo primerov zalezovanja iz slovenske prakse.

5.1 Slovenski nacionalni značaj

»Osebnostne razlike obstajajo tako med posamezniki kot med skupinami. V strokovni

socialni psihološki, kulturno psihološki in etnopsihološki literaturi najdemo opise

osebnostnih značilnosti, ki naj bi veljale za posamezne skupine in skupnosti, od spolnih,

starostnih, socialno-ekonomskih/razrednih, do narodnostnih, kulturnih, rasnih in verskih«

(Musek, 1997, str. 185). Omenjene značilnosti Leskošek (2007, str. 1) povezuje s

kompleksnim pojmom »nacionalnega karakterja oziroma značaja, ki je skupek nekih

temeljnih sociopsiholoških mehanizmov, razprostranjenih v nekem narodu, teţko merljiv in

zato pri ocenah in sklepih močno tvegan. [A] če pojem vendarle skušamo vsaj ohlapno

opredeliti, potem pri tem mislimo na neke trajnejše značilnosti druţbene skupnosti, kot so

na primer ţivljenjski slog, skupnost zgodovinskega spomina ter zavest o identiteti. Gre za

rezultat daljše zgodovinske homogenizacije in nivelizacije ţivljenjskega sloga kakšne

strnjene populacije, oziroma kot bi dejal Juţnič (1993) za specifičnost skupinske identitete,

ki se pridobi tako z rojstvom v določeno skupnost, z imenom in jezikom take skupnosti,

posebnostim naravnega okolja in načinom ţivljenja, posebnostim druţinskega in

sorodniškega odnosa pa do vrednotnega sistema in še posebej občutenja ločenosti od

drugih.«

Musek (1997, str. 194, 197) odkriva, da »Slovenci sodimo med narode, ki so v povprečju

dokaj storilnostno naravnani in delavni [...], a o stereotipu o marljivosti, storilnosti in

discipliniranosti Slovencev na podlagi temeljnih dimenzij osebnosti ne bi mogli veliko

povedati.« Prav tako, dodaja, da Slovenci »sodimo – primerjalno vzeto – k bolj

51

introvertnim narodom (podobno kot tudi naši sosedje Avstrijci, pa npr. Nemci, Nizozemci,

britanski in skandinavski narodi, vsekakor pa ne sredozemski in juţnobalkanski narodi).

[...]Slovenci smo nedvomno med narodnostnimi skupinami, ki so v povprečju bolj

introvertne kot nekatere druge.« Za pojasnitev Leskošek (2007, str. 2) navaja, da je »po

Eysencku (1989) [...] izrazit introvert človek, pri katerem je mišljenje razbohoteno na račun

čustev. On sicer ni nesposoben doţivljati čustev ali močnih afektov, vendar se njegova

čustva ne izraţajo navzven. Videti je razmeroma hladen in brezizrazen, prizadeva si k

samokontroli in se obrača vase.«

Ne glede na to, kako introvertirani smo Slovenci pa to ne zmanjšuje pomena, da imamo

Slovenci tudi visoko stopnjo psihoticizma, »ki je bila potrjena dovolj pogosto, da o

veljavnosti tega podatka ne moremo dvomiti. To pa seveda pomeni, da smo Slovenci

verjetno nad mednarodnim povprečjem, kar zadeva agresivnost, maskulino obnašanje,

dominantnost, uporništvo, brezobzirnost, odpor zoper avtoritete, dogmatizem, teţnjo po

neodvisnosti in avanturizem (Musek, 1997, str. 198). Leskošek (2007, str. 3) se strinja, a

opozarja, da je psihoticizem »bolj ali manj normalna osebnostna dimenzija, zato je nikakor

ne smemo zamenjati s psihotičnimi stanji, ki imajo obeleţenja duševni bolezni.«

»Morda nas nekoliko preseneti zgoraj omenjena izrazita osebnostna poteza Slovencev –

»dominantnost« [...], [a] Slovencem trdoţivost in trdota, ne le do sebe, marveč tudi do

drugih, še zlasti v času naseljevanja Juţnih Slovanov v 6. stoletju, ni bila tuja. Po

pričevanju zgodovinarja Kosa (povzeto, Grafenauer, 1982) smo bili Slovenci med

najkrvoločnejšimi plemeni. Takole piše: Zmotno je mnenje, da smo Slovenci primeren

narod. Po pravici lahko trdimo, da so Slovenci, ko so prišli v Panonijo in Norik, postopali

mnogo krvoločneje in okrutneje kot Langobardi, Goti in drugi germanski narodi. Kranjce v

Slavi Vojvodine slavi tudi Valvasor kot klene, vztrajne, mestoma ţe kar mazohistično

samodokazujoče. Slovensko trdnost, upornost in neupogljivost so se izpričale tudi v

številnih drugih zgodovinskih trenutkih in okoliščinah – na primer v spopadih s Turki, v

kmečkih puntih, delavskih stavkah med obema vojnama, boju proti okupaciji med drugo

svetovno vojno in, nenazadnje, osamosvojitveni vojni leta 1991 – a vselej le tedaj, kadar je

bila njena samobitnost nevarno ogroţena. Temu se niti ne gre čuditi, če vemo, da so bili

52

Slovenci skozi dolgo zgodovino nenehno izpostavljeni hudim raznarodovalnim in

asimilacijskim pritiskom, a so vsakič, tik pred nacionalnim zlomom, vendarle še našli

toliko moči, da so se uprli« (Leskošek, 2007, str. 3, 2).

Leskošek (2007, str. 3) nadaljuje z mislijo, da bi nas ta naša slovenska »dominantnost«

»morala celo (ob)varovati pred prepogostimi samomorilnimi ravnanji, kajti ta pojem

predvsem »pokriva« gospodovalnost, upornost, avtoritarnost in tekmovalnost. Te

osebnostne značilnosti pa prej vodijo k heteroagresivnosti (torej k nasilji navzven, nad

drugimi), ne k avtoagresivnosti (nasilju proti sebi). A brţčas temu ni tako, kajti od zunaj

(od drugih) stoletja tlačena, blokirana in frustrirana moţnost udejanja narodove ţelje po

dominantnosti se lahko sprevrţe v svoje nasprotje, ki v zadnji posledici človeku lahko celo

olajša zasuk agresivnosti k sebi. [...] V dinamiki samomorilnega procesa (presuicidalni

sindrom, Ringel, 1973) ima poleg »utesnitve« in »samomorilnih fantazij« pomembno vlogo

tudi »agresivnost« - točneje zavrta agresivnost. Pri tej gre za vzorec dušenja lastnih in v

ţivljenju potrebnih ter druţbeno še sprejemljivih agresivnih teţenj, ki naj bi jih individuum

»ventiliral« navzven. Gre torej za prekomeren vzorec dušenja in zadrţevanja agresivnih

teţenj, ki ne najdejo, sicer še socialno sprejemljivega, odvoda navzven – v druţbeno okolje.

Če je tovrstno odvajanje notranjih agresivnostnih tenzij pri človeku frustrirano (še zlasti v

povezavi z njegovo depresivnostjo in introvertnostjo, ki sta prav tako temeljni sestavi

našega nacionalnega značaja), se kaj lahko zgodi, da se ost agresije usodno zasuče k

subjektu samemu.« Musek (1997, str. 198) se strinja, da je »psihološka podlaga

samomorilnosti [...] obračanje agresivnosti k sebi, torej kombinacija stopnjevane

agresivnosti in introvertiranosti. Tega pa imamo obojega v povprečju kar precej. In

razumljivo je, da bo potlej tudi povprečje samomorov večje«

Musek (1997, str. 198) nadaljuje, da pri Slovencih tudi precej drugih pojavov psihične

motenosti. Podobno bi lahko povezali alkoholizem in uţivanj drog z višjo mero

depresivnosti, pa visoko število prometnih ţrtev z agresijo [...] Tudi za prislovično

slovensko zavistnost in privoščljivost (»favšijo«) najdemo potrdilo v teh naših podatkih.

Slovenci zelo radi oponiramo, smo precej ambiciozni, dominantni in ţeljni uveljavljanja,

vendar smo se navadili to dosegati tako, da skušamo preprečevati uspešnost drugih,

53

namesto, da bi jih skušali prekositi (po logiki rekla »naj sosedu krava crkne«). Naš odnos

do sodelovanja in kooperacije ni najbolj konstruktiven. Radi oponiramo drugim, in če

nimamo komu, ali pa drugim ne moremo, potem oponiramo drug drugemu. Privoščljivost,

nepripravljenost popuščati in nespravljivost se verjetno skrivajo v visokih vrednostih

psihoticizma«.

Primerjave z drugimi narodi

»Svojevrsten pogled v osebnostno strukturo Slovencev in njihov nacionalni značaj nam

veliko natančneje in zanesljiveje odstirajo nekatere javnomnenjske raziskave. Še posebej so

dragocene mednarodne medkulturološke raziskave vrednot, prepričanj in stališč, kjer je

zastopana tudi Slovenija. Ena pomembnejših longitudinalnih je na primer bila Človekove

vrednote in prepričanja26

avtorjev Basaneza, Ingleharta in Morena (1990-1996), v katero je

bilo vključenih 43 drţav sveta.

Navzlic temu, da smo Slovenci v primerjavi z drugimi 42 drţavami (naj)bolj nezadovoljni,

ţalostni, nemirni, zaskrbljeni, previdni, nezaupljivi, zmaterializirani, vraţeverni, depresivni

in introvertni, imamo na drugi strani nemalo odlik, ki nas postavljajo nekoliko nad druge

narode. Pred drugimi preučevanimi drţavami smo na primer pri spremenljivkah, ki se

nanašajo na prosti čas, odnos do dela, poštenost, samozavestnost in nacionalni ponos«

(Leskošek, 2007, str. 2).

Bolj natančno, je pri Slovencih v primerjavi z Britanci moč »opaziti [...] pribliţno enako

mero introvertiranosti (tudi Britanci sodijo v svetovni »osebnostni geografiji« med bolj

introvertirane narode), in nevroticizma (emocionalne labilnosti), zato pa je pri Slovencih

bistveno več psihoticizma, ki vključuje poteze kot so agresivnost. Dominantnost, teţnjo po

manipuliranju, dogmatizem, maskulinost, avanturizem ipd. [...] Vendar je treba poudariti,

da so [te] razlike med povprečji sicer lahko statistično pomembne [...], nikakor pa niso prav

velike. Ponovno velja opozoriti, da so pri primerjavah velikih skupin razlike znotraj skupin

večje kot razlike med skupinami. [...] Poleg tega se moramo krepko zavedati, da gre pri

26

Ang. Human Values and Beliefs

54

navedenih podatkih za povprečja, ki zabrisujejo tudi obstoj eventualnih notranjih, denimo

regionalnih, razlik vb osebnostnih profilih, te so pa lahko tudi precejšnje.

V primerjavi z Američani smo Slovenci v povprečju bolj introvertni, občutljivi in manj

realistični [...] Vse kaţe, da smo tudi v povprečju bolj vestni in odgovorni, a obenem manj

skupinsko usmerjeni in kooperativni« (Musek, 1997, str. 194-195).

Lahko bi torej rekli, da »Slovenci po svojem profilu sodimo med razmeroma introvertne in

individualistično usmerjene narode, kar se ujema z našimi lastnimi in tudi tujimi stereotipi

o nas. [...] Po drugi strani nam psihološke raziskave nedvomno kaţejo, da smo Slovenci v

primerjavi z drugimi narodi v povprečju dokaj dominantni, agresivni in uporniški« (Musek,

1997, str. 199).

Musek (1997, str. 199) zaključuje, da nam tako »zgodovinski znaki kot analize osebnostne

strukture danes [...] kaţejo, da pri Slovencih v povprečju ni ravno primanjkovalo naravne

agresivnosti, bojevitosti in celo teţnje po dominiranju. Neuspešno soočanje s sosedi, ki so

po številu in nacionalnih rezervah neprimerno močnejši, je verjetno poglabljalo občutja

nemoči, obračanje k sebi in depresivnost. Agresivnost pa je v kombinaciji z introvertnostjo

in depresivnostjo nedvomno osebnostna podlaga relativno visoke samomorilnosti in

samouničevalnosti med Slovenci. Dalje, onemogočanje naše naravne agresivnosti, naše

naravne teţnje po uveljavljanju in ekspanziji, je del te energije nujno preusmerilo

navznoter, v medsebojno agresivnost, ki se ţal ni kazala kot ustvarjalna kompeteitivnost,

ampak kot tisto, kar še danes prislovično imenujemo »slovenska favšija«.« Leskošek (2007,

str. 2) dodaja, da so se tako prek »osebnostno-kulturnih konvergenčnih zakonitosti [...] v

slovenskem prostoru ustalile in utrdile introvertne, agresivnostne, depresivne in dominantne

osebnostne poteze, ki ne le reproducirajo, marveč celo multiplicirajo tisti primarni

dispozicijski vedenjski vzorec, ki generira visoko stopnjo posredne in neposredne

samouničevalnosti (samomor, alkoholizem, prometne in druge nezgode, kjer smo, če ţe ne

v svetovnem, vsaj v evropskem vrhu).

55

5.2 Vrednotni sistem Slovencev

Vrednote imajo posebno pomembno vlogo v osebnostnem in motivacijskem delovanju

posameznika in skupin. Musek (1999, str. 193-194) je mnenja, da »vrednostni sistem, ki

prevladuje v nekem kulturnem in tudi nacionalnem prostoru verjetno značilneje in bistvenje

kot mnogi drugi pojavi označuje tak prostor. V [svojih] raziskavah vrednot [je odkril] nekaj

takšnih pomembnih značilnosti vrednotne usmeritve, ki velja za slovensko populacijo [...].

Ocene pomembnosti so [bile] podane najprej v t.i. vrednotne kategorije srednjega obsega

(čutne, statusne, patriotske, societalno demokratične, socialne in druţinske, tradicionalne,

kulturne, spoznavne, samoaktualizacijske in verske kategorije vrednot), za vrednotne tipe,

ki so bolj generalne narave in zdruţujejo posamezne kategorije srednjega obsega (hedonski,

potenčni, moralni in izpolnitveni tip) in še za dve najbolj generalni vrednotni velekategoriji,

ki zdruţujeta še vrednotne tipe (apolonske vrednote zdruţujejo moralni in izpolnitveni tip,

dionizične vrednote pa hedonski in potenčni tip)«.

Odkril je, da »med pomembnejšimi kategorijami vrednot postavljamo Slovenci najvišje

socialne (ljubezen, druţinska sreča, razumevanje s partnerjem...), varnostno zdravstvene

(zdravje...), societalne (svoboda, mir, pravica...) in tradicionalne vrednote (poštenost,

delavnost...). Na najbolj generalni ravni vrednotnih tipov sta v ospredju moralni in

izpolnitveni tip, na ravni vrednotnih makrokateogorij pa bolj cenimo apolonske kot

dionizične vrednote (Musek, 1999, str. 194)«

Primerjave z drugimi narodi

»V primerjavi z avstrijskim vzorcem je slovenski vzorec usmerjen bolj k potenčnim in

izpolnitvenim vrednotam, medtem ko je avstrijski vzorec prisojal večji pomen hedonskim

vrednotam. Temu ustrezajo tudi razlike v oceni pomembnosti vrednotnih kategorij

srednjega obsega: slovenski vzorec se bolj usmerja k statusnim, tradicionalnim, kulturnim

in samoaktualizacisjkim vrednotam, avstrijski pa bolj k čutnim, varnostno-zdravstvenim,

societalnim in verskim. Glede na obe vrednotni makrokategoriji, apolonske vrednote (ki

56

zdruţujejo moralni in izpolnitveni tip vrednot) in dionizične vrednote (hedonski in potenčni

tip), ni bistvenih razlik med obema vzorcema.

Primerjava med slovenskim in japonskim vzorcem pa kaţe tudi na razlike v obeh

makrokategorijah vrednot, iz česar lahko povzamemo, da gre za globljo kulturno različnost

v vrednotni usmerjenosti, kot je med Slovenci in Avstrijci. Japonski vzorec bolj ceni

dionizične vrednote, medtem ko se slovenski nagiba k apolonskim vrednotam. Znotraj te

razlike se pri Japoncih pojavlja usmerjenost k hedonskemu tipu vrednot, pri Slovencih pa

usmerjenost k moralnemu tipu. Glede kategorij srednjega obsega ocenjujejo Japonci više

patriotske, societalne in kulturne vrednote, Slovenci pa socialne, tradicionalne,

samoaktualizacijske, spoznavne in verske vrednote.

Ugotovljene razlike so seveda zgolj ilustrativne, saj so dobljene na vzorcih, ki ne dopuščajo

kakšnih generalnih posploševanj. Kljub razumni domnevi, da se v ugotovljenih razlikah

kaţejo tudi pristne nacionalne značilnosti v vrednotnih usmeritvah in ustrezno kulturno

ozadje teh usmeritev, se za zdaj omejimo na oceno, da dobljeni podatki po pričevanju

kaţejo na večje razlike med kulturami, ki so bolj oddaljene.

Za vrednotno usmeritev Slovencev bi lahko primerjalno dejali, da je zanjo relativno

značilno poudarjanje vrednot tradicionalnega etosa, kot so npr. poštenost (prislovična

»slovenska poštenost«), delavnost ipd. V širšem kulturnem kontekstu (ne pa tudi v

primerjavi z drugimi srednjeevropskimi narodi) pa je za Slovence verjetno značilno

relativno visoko ocenjevanje pomembnosti druţinskih in socialnih vrednot (druţinska

sreča, razumevanje s partnerjem...) (Musek, 1999, str. 194-195).

5.3 Primeri iz slovenske prakse

5.3.1 ‘Ţrtev zalezoval, ji grozil, nazadnje pa jo ustrelil’ (2005)

»Celje – J. D., 39. letnemu Celjanu, so za umor D. K., s katero sta 17 let prebila v zunaj

zakonski skupnosti in imata tudi mladoletno hčer, prisodili 15 let zapora.

57

Tragičnega dne je K. prišla po osebne stvari v njun nekdanji skupni dom, kar je D. izrabil

za novo pregovarjanje. Ker mu ni uspelo, je reagiral sunkovito. Vzel je pištolo in po

stopnicah stekel pred stanovanjski blok, kjer je počakal na D. Prvi strel ni bil usoden in K.

je še lahko zbeţala med bloke, a jo je po 250 metrih dohitel v bliţini šole. Z eno roko jo je

zgrabil okoli vratu, v drugi pa je imel oroţje, ki ga je prislonil na njeno glavo in sproţil v

sence. Bila je takoj mrtva. Izvedensko mnenje pravi, da je bil obtoţeni zmanjšano

prišteven, vendar dejanja ni načrtoval. Tudi po alkoholu je segel pozneje, ko je zbeţal v

gozd in med begom izgubil pištolo, ki je niso našli. Zvečer se je v spremstvu sorodnikov

bivše partnerice sam predal policistom.

Druţinska nesoglasja so se brţčas vlekla ţe vrsto let, saj sta D. in hči večkrat zapustili J. D.

Tokrat je bilo drugače, saj se D. ni več dala pregovoriti. D. ki ga je vezala močna

simbiotična navezanost nanju (ugotovitev izvedenke) in je na vse načine vnovič poskušal

sestaviti druţino, je D. zalezoval na njenih poteh, jo pogosto klical ter vznemirjal in grozil

tudi njeni sestri, h kateri se je zatekla. Priče so sicer precej različno opredelile obtoţenega –

nekaterim je vlival strah v kosti, za druge pa je bil skrben, ustreţljiv, delaven.

Da je obtoţeni svoji partnerki res grozil in jo zasledoval z modro astro, je potrdil B. D.

Njegov avto je opazil za petami, ko se je z D. peljal iz Trbovelj, groţnje je slišal tudi po

telefonu. Naslednja priča je tudi govorila o zalezovanju in izrazila mnenje, da je kriv, kakor

tudi policija, ki se ni odzvala na naša opozorila.

Psihiatrična izvedenka je menila, da v času dogodka ni bil psihično moten, temveč močno

čustveno razburjen in da tisti hip zagotovo ni načrtoval umora in da je majhna nevarnost, da

bi se komu utegnil maščevati.

D. so zmanjšali zaporno kazen za eno leto po pritoţbi zagovornika, da njegova stranka

dejanja ni storila iz nizkotnih nagibov, zato je vztrajal pri temeljni obliki umora.

58

Komentar:

To je tipičen primer zavrnjenega zalezovalca, ki je dolgo let ţivel s partnerico in ko je

imela dovolj njegovega posesivnega vedenja, ga je v osmem poskusu dokončno zapustila.

Pri J. D. zasledimo kar nekaj značilnosti zavrnjenega zalezovalca, ki fizično napade svojo

ţrtev. Te rizične značilnosti so predvsem osebnostna motnja (odvisni tip, poskus

samomora), groţnje, fizično in psihično nasilje (pretepanje in zmerjanje) povezano z

nenadzorovano jezo, uţivanje alkohola.

Očitno so bile groţnje in zalezovanje prijavljene tudi policiji, ki pa ni reagirala, čeprav

krivde za dejanje neposredno ne moremo naprtiti policiji. Po našem mnenju tudi ţrtev ni

bila dosti prepričljiva, policiji pa lahko zamerimo, da verjetno ni dovolj strokovno

analizirala pritoţbe, verjetno zaradi pomanjkanj vedenja o rizičnih zalezovalcih. (Umek in

Čarman, 2008, str. 5-6)«

5.3.2 ‘Z noţem jo je »rotil«, naj se vrne k njemu’ (2005)

»Nekdanja partnerja sta osem let ţivela skupaj, toliko je star tudi njun sin. Poleti lani sta

zapustila J. saj naj se ne bi drţal dogovora o nadaljnjem skupnem ţivljenju, sklenjenega na

Centru za socialno delo. Kljub prošnjam in pregovarjanju, naj se vrneta, se Mulejeva ni

vdala, kar je partnerja ujezilo. Partnerko je prestregel v avtomobilu na cesti, ko se je peljala

v sluţbo. Odprl je vrata in ob besedah: »Tu imaš, ne boš ne moja ne od koga drugega,«

zamahnil z noţem proti njej. Dobila je vreznino trebušne stene, vendar J. ni odnehal in jo je

silovito zabodel še v levo stegno. Uspelo ji je ubeţati, a jo je J. dohitel pred poslopjem, v

katerem je zaposlena, in ji grozil, da jo bo ubil. Prijeli sta ga usluţbenki in ga pridrţali do

prihoda policistov.

V preiskavi se je J. zagovarjal, da je nekdanjo partnerico z noţem nameraval zgolj

prestrašiti, predvsem pa pregovoriti, naj se vrne. Tudi pred tem je partnerici grozil. Obljubil

ji je prometno nesrečo na avtocesti, grozil ji je, da jo bo ubil, ko bo prišla domov. Bil je

večkrat nasilen, tako se je znesel nad pohištvom, uničil telefon partneričinega brata,

59

partnerico pa zlasal, oklofutal in obrcal, zaradi česar je bila zmanjšana njena delovna

sposobnost.

J. je posumil, da ga partnerica vara, zato jo je tudi zalezoval. Po tem, ko je prenehal piti, je

doma postal ukazovalen in nenavadno strog, pred njegovimi udarci je morala večkrat

ubeţati iz hiše.

E. M. je očitno vedenje partnerja prijavila policiji. Ta je materi obtoţenca svetovala, naj

skrije vse kuhinjske noţe, da sinu ne bodo dostopni.

Psihiatrični izvedenec je izjavil, da je bil tistega jutra kljub zauţitemu alkoholu in

pomirjevalom J. prišteven, pripomnil pa je, da je sposoben ponoviti dejanje. J. seveda ni

notorični kriminalec, temveč moţ, ki ga je odhod partnerice tako prizadel, da se je spozabil.

Obsojen je bil skoraj na štiri leta zapora. Tudi ob razglasitvi kazni je J. izjavil, da se je kljub

vsemu pripravljen pobotati z njo in z njo in sinom začeti novo ţivljenje. Partnerka mu je

zabrusila, kako upa, da bo zgnil v zaporu, ko pa bo prišel ven, bo z njim obračunal njen

sedanji ljubimec.

Komentar:

Partnerica je očitno poiskala pomoč na Centru za socialno delo, s početjem partnerja je

seznanila tudi policijo, pa obravnave in nasveti, kako ravnati (skriti noţe), ni nič pomagalo.

Očitno se J. z odhodom partnerice ni mogel sprijazniti in je tipičen primer »zavrnjenega«

tipa zalezovalca. Pretiraval je z uţivanjem alkohola, večkrat je grozil, bil je nasilen, ni

mogel brzdati jeze, pri vsem tem pa je menil, da so bila njegova dejanja upravičena, saj je

njegova partnerica imela stike z drugimi moškimi, poleg tega pa je skrivno kadila.

Center za socialno delo je reagiral, tudi policija je reagirala, morda pa je partnerja

podcenjevala partnerica? Ji je kdo resno posvaril, kaj se utegne zgoditi? (Umek in Čarman,

2008, str. 6-7)«

60

5.3.3 ‘Ljubezenski trikotnik’ (2006)

Zapriseţeni Štajerki, dvojčici Urška in Maša Vesenjak, sta z močnim in trdim dialektom v

en glas sklenili postati zvezdnici. Ko se jima je poskus na večjih področjih ponesrečil, sta

se dvojčici zapletli v ljubezenski trikotnik z radijcem Mirom V. Kodričem.

Čeprav se sam slika kot ţrtev dvojčic, češ da se jima je ponudil, da ju bo naučil veščin

nastopanja v javnosti, onidve pa sta se mu postavili po robu, pa dekleti govorita drugačno

zgodbo. »Njegova ideja je bila povezana z ţeljo, da bi osebno spoznal naju in se s tem

pribliţal Urški, ki je bila takrat brez fanta. Ker pri njej ni sproţil nikakršnega zanimanja, je

postal čedalje bolj perverzen, nesramen in vedno bolj hudoben. Začel se je hvaliti, da je v

preteklosti ţe škodoval ljudem prek medijev, nato pa začel groziti tudi nama, da naju bo

oviral pri glasbeni karieri, saj naj bi imel veliko poznanstev. Sklenili sva, da s takim

človekom ne ţeliva sodelovati niti imeti stikov. Zato sva se raje umaknili. Začel naju je

zalezovati in vsak dan nadlegovati po telefonu; čakal je na vogalu ulice po šest ur. Še kadar

sva šli na sprehod s psom, naju je pričakal za kakšnim grmom. Svoje početje je prignal tako

daleč, da si nisva upali sami iz hiše, saj je začel terorizirati vso druţino tudi najine znance.«

(Povzeto po: P., 2006)

Komentar:

Iz primera je teţko potegniti dovolj podatkov za oceno pojava zalezovalskega vedenja.

Postavi se predvsem vprašanje zanesljivosti podatkov s strani dvojčic Urške in Maše

Vesenjak, saj je razvidno, da si dvojčici resnično ţelita pozornosti in slave, kjer pa je vsaka

publiciteta dobra publiciteta.

Če se jima odločimo verjeti, lahko iz podatkov sklepamo, da gre v tem primeru za

kombinacijo zavrnjenega ter zamerljivega tipa zalezovalca. Ob domnevni zavrnitvi se je

Miro V. Kodrič počutil kot ţrtev. Ob poniţanju je čutil upravičenje, da zaradi razţalitve

ţrtvama ţivljenje naredi kar se da neprijetno. Z zalezovanjem je ponovno gradil svoj

občutek nadzora.

61

Po mojem mnenju je, kot pri zamerljivih zalezovalcih, verjetnost fizičnega napada majhna,

razen če se seveda dvojčici ne odločita, da Mira še enkrat hudo poniţata. V tem trenutku se

namreč moţnost za pojav čustvene agresivnosti močno poveča.

5.3.4 ‘Ubeţala posilstvu? Samomor za rešetkami’ (2007)

»V koprskih zaporih si je v nedeljo sam sodil 33 letni Beograjčan, ki je sedel za rešetkami

zaradi poskusa posilstva.

Beograjčana so priprli sredi maja zaradi suma kaznivega dejanja poskusa posilstva. V

portoroškem Bernardinu je večkrat zalezoval eno od zaposlenih deklet. Na dan aretacije se

ji je pribliţal in jo začel nagovarjati, da bi privolila v spolne odnose. Ker ga je dekle

odklonilo, je začel postajati nasilen.

Komentar:

Fizično nasilje je značilno za »zavrnjene« zalezovalce, vendar se spolno nasilje pojavlja

redko, kot pa smo videli iz primera, je to tudi moţno« (Umek in Čarman, 2008, str. 8).

5.3.5 ‘Ni se mogel sprijazniti, da sta se razšla’ (2008)

»Osemindvajsetletni Ljubljančan A. J. se ni mogel sprijaznit s tem, da ga je nekdanja

partnerica odslovila. To ga je pripeljalo tako daleč, da so ga na okroţnem sodišču obsodili

zaradi nadaljevanih kaznivih dejanj nasilništva in ogroţanja varnosti ter posedovanja

neprijavljene pištole in revolverja na leto in deset mesecev zapora, pogojno na pet let.

Sodniki so se strinjali s predlogom drţavnega toţilca in mu izrekli dolgo preizkusno dobo.

Če ga prizanesljivost sodnikov ne bo spametovala, je pet let časa, da pogojno obsodbo

prekličejo in srboriteţa spravijo na hladno.

A.J. je partnerica leta 2006 prosila, naj se odseli, ker se nista razumela. To je storil, ni pa se

sprijaznil, saj jo je po telefonu klical tudi po dvajsetkrat na dan. Zalezoval jo je in s svojimi

izpadi povzročal zgroţenost in vznemirjenost. Pa ne le njej, tudi ljudem, v katerih sluţbi je

62

bila, kakšni prijateljici, mami in drugim, saj se je loteval na javnih mestih, kot so parkirišča,

trgovine in podobno. Od aprila lani jo je vsaj šestkrat ustavil, jo zmerjal z izrazi, ki jih papir

ne prenese, svoje izpade pa je stopnjeval z groţnjami, da bo vse njene pobil, da ima oroţje

in bo ustrelil njenega otroka. Nekajkrat ji je tudi sledil z avtom.

Bivša partnerica je dejanja sproti prijavljajo policiji. Ko jo je zasledoval po Portoroţu so ga

zaustavili policisti in v njegovem avtu našli pištolo in revolver. Na sodišču je izjavil, da z

oroţjem ni hotel nikomur škodovati, le sebi. Na sodišču je dejal, da mu je ţal za vse: »Ko je

človek prizadet, lahko prizadene tudi koga drugega…«, in »Bolj sem razmišljal s srcem kot

z glavo…«

Njegova nekdanja partnerica je dosegla, da so mu sodno prepovedali, da se ji pribliţa,

vendar je prepoved kršil, zato so ga odpeljali v pripor. Po koncu sojenja so ga prizanesljivo

spustili na prostost, čeprav je ţe bil obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja.

Obljubil je, da se bo oškodovanki pisno opravičil, ker se ustno »teţko«.

Komentar:

Premalo podatkov imamo na razpolago, da bi delali podrobnejšo oceno tega »zavrnjenega«

zalezovalca. Iz prispevka je razvidno, da je nasilen, grozi in da opravičuje svoja dejanja.

Gotovo pa je v tem primeru umestno postaviti vprašanje: » Je sodišče odločilo prav? So pri

sodbi upoštevali spoznanja o zavrnjenih zalezovalcih« (Umek in Čarman, 2008, str. 7-8)?

5.3.6 ‘Motiv v bolni duševnosti?’ (2008)

Oliver Obradović, 28-letni Ljubljančan, je bil obtoţen povzročitve splošne nevarnosti in

nasilništva zaradi poţiga treh avtomobilov v kletnih garaţah stanovanjsko poslovne

zgradbe Trnovska vrata. Ogenj je popolnoma uničil v garaţi parkiran osebni avto in

dodobra pa je zdelal tudi sosednja dva avtomobila preden se je razširil na statične dele

garaţe, poškodoval armaturno konstrukcijo, beton in napeljave. Le naključje je hotelo, da ni

še bolj ogrozil 300 stanovalcev v zgradbi, ki ima v pritličju tudi več poslovnih prostorov.

63

Še isti večer je Polona U. Obvestila policiste o nadleţnih klicih neznanca na njen mobilni

telefon. Tisti jo je okrog osmih zvečer obvestil, naj gre pogledat, kaj je naredil na Barjanski

cesti, kjer v bloku Trnovska vrata ţivi njena hčerka, Ana U. (zgorel je avto njenega fanta).

Sledile so razne groţnje, podobne kot jih je bila njena druţina deleţna ţe več let. Neznani

zalezovalec jih je ustrahoval. »Vse bom zaklal in pobil, to je bilo le opozorilo. Sem psiho in

zmoţen sem še česa hujšega«, so bile besede, ene od mnogih, ki jih je Obradović v osmih

telefonskih klicih izrekel Poloni U. Po poţaru.. Ustrahoval pa jih je tudi z nasilnimi dejanji,

zaradi kakršnih ima policija ţe devet kazenskih ovadb.

Fanta so prijeli, vendar je le-ta vse zanikal. Motiv za večletno nadlegovanje in zasledovanje

matere in hčerke U. Se najbrţ skriva v njegovi bolni duševnosti. Psihiater dr. Vanja Rejec

meni, da je bil v času poţigov bistveno zmanjšano prišteven zaradi preganjalne motnje.

Ana U. Je bila z obtoţenim skupaj v vrtcu, hodila sta v isto osnovno šolo, stanovali so v

isti, Škerjančevi ulici. Pred leti je zavrnila Oliverjevo vabilo na zmenek. To je vse. Ţe tam

so se pričeli nadleţni anonimni klici z domače obtoţenčeve številke, po preselitvi na

Litijsko cesto, skoraj deset let nazaj, pa je obtoţenec Poloni U. Razbil avto, se ji nato prišel

upravičit in obljubil, da ne bo nikoli več nagajal. Toda klici so se nadaljevali, velikokrat le

z ţivalskim oglašanjem itd. »Odkar je v priporu, imamo mir«, je končala Polona U.

(Povzeto po: Guček, 2008; N., 2008; Predanič, 2008; Predanič, 2009; in Cvetek, 2009)

Komentar:

Oliver Obradović je primer nasilnega zavrnjenega zalezovalca. Vse skupaj se je verjetno

začelo, ko je Ana. U. Zavrnila njegovo vabilo na zmenek. On verjetno zavrnitve ni dojemal

tako enostavno kot Anina mama, Polona U. Poloni je tudi večkrat odkrito grozil. Verjetno

jo je dojemal kot razlog, da se je Ana odselila iz ulice, kjer so v njegovih zgodnjih letih

ţiveli skupaj.

Obradovića so psihiatri diagnosticirali z preganjalno motnjo. Preganjalne motnje spadajo

pod psihotične motnje, ki jih v literaturi le redko povezujejo z nasiljem, a pojav nasilja pri

zalezovalcih s takšno motnjo ni neverjetno. Ne bi bilo presenetljivo, če se je motnja

64

pojavila oz. okrepila, ko je Oliver doţivel zavrnitev. Znano je namreč, da zalezovalci

doţivijo nekakšno izgubo v svojem socialnem ţivljenju kar je lahko tudi eden izmed

razlogov, da začnejo s svojim zalezovalskim pohodom.

5.3.7 ‘Moril je z avtomatsko pištolo, noţem in orodjem’ (2009)

V druţinski hiši na Vinskem Vrhu sta tragično izgubili ţivljenje 41-letna Stanka Pokrivač

in njena mati, 76-letna Frančiška Pokrivač. Obe je umoril Stankin zunajzakonski partner

Joţe Tomaţič, ki je sicer ţivel tam s Stanko in njunima 14 in 19 let starima hčerkama.

Dejanje je bilo storjeno v gospodarskem poslopju in v stanovanjskem delu domačije in to

pred očmi obeh hčerk, ki sta bili celo laţje poškodovani, ko sta poskušali zaščititi ţrtvi.

Storilec je partnerki in tašči smrtonosne poškodbe zadal s strelnim oroţjem, noţi in orodji,

ki jih uporabljajo pri kmečkih opravilih. Osumljenec je imel namen storiti tudi samomor,

vendar je ţe med prvim umorom prišlo do zastoja na avtomatski pištoli.

Motiv za strašljiv obračun je bilo njegovo ljubosumje oz. to, da mu je partnerka v tednu

pred smrtjo napovedala prekinitev zveze. Čeprav je Tomaţič sumil, da je nezvesta, očitno

ni mogel sprejeti njene napovedi, da ga bo zapustila. Teden po napovedi je namreč vztrajno

zalezoval partnerko, ki je hodila streč v ormoško gostilno. Ko jo je zagledal v spremstvu

drugega moškega, mu je od ljubosumnosti zavrela kri, kar je privedlo do druţinske

tragedije.

Po umoru je storilec odšel v gasilski dom v Miklavţu pri Ormoţu, kjer je pristojnim

gasilcem in po telefonu še očetu zaupal, kaj je storil, nakar so ga tam prijeli policisti. Te je

o tragediji obvestila ena od hčerk.

(Povzeto po: Rubin, 2009)

Komentar:

Primer je tipičen ţivljenjski prikaz poskusa dejanja umor-samomor s strani zavrnjenega

zalezovalca, kjer pa je poskus samomora ostal le pri poskusu. Očitno je, da je zalezovalec,

Joţe Tomaţič, bil hudo prizadet, ko mu je partnerica Stanka Pokrivač naznanila, da ga

65

zapušča. Sum nezvestobe in posledično ljubosumje se je stopnjevalo v jezo do partnerice.

Verjetno je čutil jezo tudi do njene mame, Frančiške, saj ga tudi zastoj na avtomatski pištoli

ni ustavil, da jo pokonča. Napada verjetno ni načrtoval, vsaj v celoti ne, saj je za izvršitev

umora (poleg avtomatske pištole) uporabil orodja, ki so bila takrat pri roki. V primeru pa

lahko vidimo tudi eno izmed značilnosti zalezovalcev, ki predstavljajo resno tveganje

nasilja med zalezovanjem – krajši čas zalezovanja, le-to je namreč trajalo le en teden.

5.3.8 ‘Prekmurke so si oddahnile’ (2009)

Številni Prekmurci, zlasti pa Prekmurke, ki niso bile varne pred zalezovalcem, so si

vendarle oddahnile. Po nekaj napadih na dekleta in ţenske ga je končno aretirala policija.

Občanka je povedala, da je neznani mlajši moški v prodajalni trgovskega središča v Murski

Soboti fizično napadel ţensko. Policisti so takoj prišli na kraj dogodka in ugotovili, da je

24-letni moški brez vzroka napadel 46-letno ţensko. Oškodovanka je dobila laţjo telesno

poškodbo. Policisti so ugotovili, da gre za istega nasilneţa, ki so ga v zadnjem obdobju ţe

večkrat obravnavali v podobnih primerih.

Šlo naj bi za duševno motenega fanta, ki se je ţe zdravil v Ormoţu. Po mestu se je menda

prevaţal s skuterjem in ob tem naključno izbiral ţrtve. Nasilen naj bi bil tudi do staršev, ki

ga menda niso mogli več obvladati.

(Povzeto po: B., 2009)

Komentar:

Zgleda, da je 24-letni mladenič primer redkega, plenilskega, tipa zalezovalca. Ţrtve je

menda izbiral naključno, jim sledil in jih nato napadel. Cilj bi lahko bil spolni napad, saj so

ţenske poročale, da jih je spraševal, če ga imajo kaj rade. Obdobje zalezovanja je bilo, kot

pri tipičnih plenilskih zalezovalcih, kratko, prav tako je bil spekter metod nadlegovanja

omejen. Zalezovalec ima zgodovino nasilja doma in očitno policiji ni neznan. Vse to so

namreč znani faktorji tveganja za pojav nasilja med zalezovanjem. Zanimivo pa je dejstvo,

66

da je fant duševno moten, saj zalezovalci z duševno motnjo večinoma niso nasilni, nasilje

pa se večkrat pojavi pri takih tipih zalezovalca, ki imajo motnjo osebnosti.

5.3.9 ‘Ni ostalo drugega, kot da ga priprejo’ (2009)

Slovenjegraški OKC je policiste obvestil, da se je 63-letni domačin v vinjenem stanju

ponovno kršil prepoved pribliţevanja in se spravil na nekdanjo soprogo, a katero ţe nekaj

let ne ţivita skupaj. Kasneje so ugotovili, da je ta ukrep v zadnjem času kršil ţe 21-krat.

Seznam njegovih nerazumnih dejanj je kar dolg, saj je v zadnjih dveh letih nekdanjo

partnerico večkrat maltretiral, z njo grdo ravnal, ji z groţnjami segel po ţivljenju, jo

pretepal in zalezoval. Boleče in poniţujoče pa jo je redno spravljal v podrejen poloţaj. Do

takrat so mu ţe dvakrat izrekli ukrep prepovedi pribliţevanja, a ga tudi izrečene globe

zaradi stalnih kršitev niso streznile.

(Povzeto po: A., 2009; in Fe., 2009)

Komentar:

Spet eden izmed primerov zalezovanja, ki se prične po razpadu intimne zveze. 63-letni

Slovenjgradčan je namreč predstavnik najbolj pogostega tipa zalezovalcev, zavrnjenega

tipa. njegovo nasilno vedenje je orodje, ki ga uporablja, da poskuša ponovno vzpostaviti

nadzor, ki ga naj bi izgubil, ko ga je partnerica zapustila. Prav zato jo tudi nenehno spravlja

v podrejen poloţaj. Verjetno čuti tudi ţeljo po maščevanju, čeprav ne bi bilo presenetljivo,

če je zalezovanje začel zaradi poskusa po spravi. Alkohol očitno ne zavira ţelje po

zalezovanju. Kot tipičen predstavnik zalezovalcev, kjer so le-ti bivši intimni partnerji ţrtve,

je Slovenjgradčan zelo vztrajen (zalezuje ţe vrsto let), niti ukrep prepovedi pribliţevanja ga

ne more ustaviti. Verjetno pa bi pripomoglo, če bi se ţrtev odselila in tako povečala

razdaljo med sabo in svojim zalezovalcem.

67

5.3.10 ‘Zaradi neuslišane ljubezni je kar 28 let zalezoval sošolko’ (2009)

Ljubljančan, M.C. se je v gimnaziji zaljubil v svojo sošolko K.K. »Bila je nesrečna

ljubezen,« priznava M.C., saj mu je dekle ni vračalo. »Nikoli je nisem povsem prebolel.«

K.K. pa se spominja, da se je fant res zagledal vanjo. »Vprašal me je, ali bi hodila z njim,

pa sem ga zavrnila. Jasno sem mu dala vedeti, da med nama ne bo ničesar, in mu nisem

nikoli dajala laţnega upanja..« M.C. pa je to še bolj podţgalo, njeno ţivljenje je spremenil v

pravi pekel. Po njenem odločnem Ne je ţe v gimnazijskem obdobju večkrat prišel pod okna

njenega stanovanja in več ur buljil v njih. Z avtomobilom ali kolesom se je ves čas vozil

okrog njenega doma, na okno njene sobe pa odlagal sporočilca ali pa se sredi noči obešal na

zvonec pri vhodnih vratih. Takrat ji je začel tudi pisariti pisma in nenehno telefonirati. Po

šolanju se je njegovo nadlegovanje še stopnjevalo. Zasledoval jo je, kamor koli je šla. Z njo

je bil, če je bila na športni prireditvi, na pokopališču, v sluţbi, v trgovini ali pa v podeţelski

počitniški hišici: »Vse noči je razglašeno trobental po gozdu in motil sosede. Enkrat je tam

celo razstavil lovsko preţo, da je prišel do lestve in poskušal splezati v mojo sobo.«

Najhuje od vsega pa so njegova pisanja. »Piše mi pisma in razglednice. Včasih dobim tudi

po več njegovih pisem na dan, potem pa kakšen mesec ali dva nobenega. V njih me izsiljuje

za srečanje, opisuje, kje vse me je videl, s kom sem bila, ob tem pa natrosi še kup drugih

nesmislov. Neredko me ima v pismih za prostitutko in mi prikrito grozi, da on sicer ni

nevaren, ampak pri blazneţu nikoli ne veš.«

Nekega dne, ko jo je prestregel pred domačim blokom, jo je celo udaril, ko mu je rekla, naj

se umakne. Začel je navezovati tudi stike z nekaterimi člani njene druţine. Njenemu očetu

je med drugim rekel: »Če ne bo z mano, bova oba šla.« Ker se je bal za svojo hčer, ji je oče

predlagal, naj se začasno preseli v počitniško hišico, a jo je zalezovalec našel. Nekajkrat se

je poskušala pogovoriti z njim, mu povedati, da je pogrevanje gimnazijskih časov

brezplodno, saj do njega ne goji nobenih čustev, pa ni pomagalo.

Ţenska se je na različne načine poskušala otresti zalezovalca, a vsak njen odziv je vse

skupaj le še poslabšal. Poskušala mu je dopovedati, da v njenem ţivljenju zanj ni prostora

68

in da si ţeli le miru, pa je dobila odgovor, da ga poskuša narediti ljubosumnega. Tudi pismo

njenega odvetnika ni zaleglo, zato je po vseh neuspelih poskusih je sedaj rešitev za svoje

bedno ţivljenje poiskala na pravdnem oddelku okroţnega sodišča.

Zalezovalec je sicer priznal, da je bil nesrečno zaljubljen, da pa se je s sošolko hotel le

pogovoriti o svojem nerodnem in nezrelem vedenju v srednji šoli, in ji pojasniti, v kakšno

stisko ga je pahnila neuslišana ljubezen. Vsa ta leta namreč ne ve, s čim jo je prizadel, da ga

tako ignorira. Priznal je, da je morda res otročje in nezrelo, ker ji je pisaril. A če je pisanje

pisem ljubljeni osebi dejanje iztirjenca, potem je bil tak tudi France Prešeren.

(Povzeto po: Celec, 2008; Guček, 2008, Cvetek, 2009; in Celec, 2009)

Komentar::

»Novodobni Prešeren«je še en predstavnik zavrnjenega tipa zalezovalca. Kot je za ta tip

značilno, se posluţuje širokega spektra zalezovalskih vedenj in je (v tem primeru) izjemno

vztrajen. Prav ta dva faktorja pa sta značilna za zalezovalce, ki ţrtvi ne predstavljajo

tveganja (fizičnega!) nasilja. Res je, da je M.C. K.K. večkrat grozil, predvsem posredno, a

je po mojem mnenju moţnost pojava nasilja majhna. V 28 letih zalezovanja je ţrtev

prijavila le en primer fizičnega napada. M.C.-jev motiv je namreč vzpostavitev romantične

zveze z K.K.; če bi se nasilje še kdaj pojavilo bi bilo le-to posledica afektivnega oz.

emocionalnega vidika agresivnosti.

Zanimivo je, da oče ţrtve zalezovalca dojema kot groţnjo, saj moški takšne zalezovalce po

navadi ocenjujejo kot zaljubljence, ki imajo le malo izkušenj z dvorjenjem ljubljeni ţenski.

M.C. do očeta ţrtve verjetno ne bi postal agresiven, razen če bi ga začel dojemati kot

prepreko, ki mu onemogoča stik s K.K.

5.3.11 ‘Deset peklenskih let Maria Galuniča’ (2010)

Erotomanski pohod Korošice Maje Čegovnik se je začel v njenih študentskih letih, ko se je

Maja zagledala v asistenta mariborske Pedagoške fakultete Borisa Vezjaka in mu začela

pošiljati ljubezenska pisma. Njegova zdaj ţe bivša študentka mu je v treh letih poslala

69

kakih tri tisoč pisem, skupaj več kot šest tisoč strani in se z vzglavnikom in odejo naselila

pred vrata njegovega stanovanja v bloku. Nenehno mu je telefonarila, nadlegovala tudi

njegovo mamo, ga zalezovala na vsakem koraku, zato je več kot tridesetkrat zahteval

policijsko zaščito in se za nekaj časa zatekel celo v tujino. Poleg gostobesednih pisem mu je

pošiljala tudi sporočila, da se mora z njo poročiti, ji spočeti otroka in podobno, saj si je

zabila v glavo, da je nekakšna inkarnacija Jezusa Kristusa in njen kozmični izbranec. V isti

sapi mu je tudi grozila, da ga bo ubila, nevzdrţnemu nadlegovanju pa nikakor ni bilo videti

konca.

Potem ko je asistentu mariborske Pedagoške fakultete dodobra zagrenila ţivljenje, se je

zagledala v televizijskega voditelja Maria Galuniča. Vse se je začelo, ko je le-ta v

poštnem nabiralniku našel sporočilo. Študentka se mu je predstavila kot njegova soseda, ki

stanuje v istem bloku, razkrila pa mu je tudi, da bi si rada ogledala njegovo oddajo. Ko se ji

je njena vroča ţelja izpolnila, je njena zagledanost dobila krila in Galuniča je začela

zasipati s sporočili in drobnimi darili. Vsak dan mu je napisala vsaj 50 strani, ga nenehno

klicala po telefonu in mu pošiljala kratka sporočila. Vsak dan jih je naštel kakih 50,

pošiljala mu je tudi elektronsko pošto in začela vztrajno zvoniti na vhodu v stanovanjski

blok. Televizijski voditelj je domofon nazadnje odklopil, ko je mladenka to ugotovila, pa je

z nenehnim potiskanjem na zvonce začela nadlegovati druge stanovalce, da so ji odpirali

vrata v blok. Ko ji je eden izmed sosedov rekel, naj neha, je ona odvrnila, da ima Maria

tako rada. Soseda je nadlegovala še naprej, nekje je izbrskala celo njegovo telefonsko

številko, tudi ob polnoči je znala klicati in spraševati, kje je Mario.

Na vsakem koraku je Mariu izpovedovala vročo ljubezen, ga čakala pred blokom in se mu

obešala okoli vrat, z rdečilom je pisala po vratih stanovanja in avtomobilu, s parfumom

polivala poštni nabiralnik in leţala na njegovem predpraţniku ... Nekoč se je celo vrgla

vanj in začela trgati oblačila z njega, tako da ji je komaj ušel. Najhuje je bilo, ko ga je na

hodniku začela slačiti, ko je odklenil vrata stanovanja, pa je planila vanj. Ukrotilo jo je šele

pet policistov. Zgodilo se je, da je na parkirišču skočila na pokrov Galuničevega

avtomobila vse z namenom, da bi preprečila Mariu, da odide. Prijela se je za zapornico na

70

izvozu s parkirišča in ko je Galunič z daljincem odprl zapornico, ki se je je oprijemala, jo je

le-ta dvignila v zrak. Maja je razprla dlani in padla na njegov avto.

Mariu je bilo vsega dovolj, proti Maji je vloţil toţbo. Po tem, ko je na sodišču izjavila:

»Nikoli več ga ne ţelim srečati. Vse, kar sem naredila, sem počela iz iskrene ljubezni, v

zameno pa sem dobila udarce.« in pojasnila, da sta jo Galunič in njegov prijatelj v zameno

za neţne besede tepla do krvi, jo lasala, ji povzročala modrice, bolečine in poškodbe, ga je

za nekaj časa pustila pri miru.

Maja si je našla novo ţrtev, 44-letnika iz okolice Grosupljega. Govorila mu je, da je njen

odrešenik, kozmični izbranec, s katerim hoče imeti štiri otroke. Preskočila je iskrica,

zaljubil se je vanjo, kaj kmalu pa je postala bolestno ljubosumna in takrat se je s pestmi in

nohti spravila nanj. Ko jo je dokončno postavil pred vrata, mu je zagorozila, da mu bo še

nagajala. In res, napadla ga je na ţelezniški postaji in mu do krvi izpraskala obraz, sam pa

jo je po podatkih v policijskem poročilu udaril. »Ţal sem bil njen tretji sanjski moški!« je o

njenih divjaških izbruhih pripovedoval 44-letnik.

Pri številki tri se ni ustavilo, Amorjevo puščico je ustrelila proti srcu koteljskega ţupnika

Marjana Plohla. Ţupnik pripoveduje: »Nikoli v treh letih je nisem videl v cerkvi, lepega

dne je prišla in rekla, da je zatreskana vame. Jaz pa ne, sem rekel in mislil, da je zgodba

končana. Ampak to je bil šele začetek. Po mašah se je skrivala v cerkvi in me napadla, takoj

ko so ljudje odšli, trgala je obleko iz mene, me otipavala, zalezovala me je v ţupnišču, v

spovednici, celo na romanju ... Telefonskih klicev, sporočil na mobilnem telefonu,

elektronskih sporočil ni mogoče prešteti. Ko sem blokiral številke, s katerih je klicala na

mobitel, je odprla novo številko na Hrvaškem. Zaljubljena je vame, poročila se bova in

imela otroke, me je prepričevala.«

Nekajkrat ga je gola pričakala v postelji. Tako je do ušes zaljubljeno dekle prišlo v

stanovanje, ne ve nihče. Večkrat naj bi uporabljala lestev z bliţnjega gospodarskega

poslopja, jo prislonila na balkon in tam vstopila skozi odprta balkonska vrata. Enkrat pa je

celo ukradla ključe od stanovanja in se vanj zabarikadirala. Neprijetnosti je bilo veliko, a

71

kmalu je vse preseglo svoje meje. Sredi noči je stopila v njegovo stanovanje in ga napadla.

Pri tem je z nohti močno praskala po obrazu. Policiji jo je ţupnik prijavil štirikrat, dobila je

tudi opozorilo od njegovega odvetnika, da se naj mu ne pribliţuje.

Maja je očitno spoznala, da njena srce navsezadnje pripada Mariu Galuniču, zato se je

odločila, da svojo pozornost zopet posveti njemu. A Mario jo je imel čez glavo. Ko ga je

Maja zopet pričakala pred vrati njegovega stanovanja ga je napadla s staro zahtevo, da

mora z njim imeti otroka. Mario je popolnoma ponorel. Ko jo je porinil skozi vrata

hodnika, je njena roka ostala med vrati in podbojem, nato pa je z vso silo nekajkrat zaprl

ţelezna vrata. Ko je nemočna ţenska poskušala rešiti roko in jo je povlekla iz ţeleznih

čeljusti, je Mario še zadnjič zaloputnil in v primeţ ujel njene prste.

Zaradi poškodb je Maja odšla na urgenco, kjer so ugotovili, da ima počeno nadlahtnico in

zlomljene tri prste, krvave sledove pa je Mario po besedah očividcev pobrisal sam, vendar

pri tem ni bil najbolj natančen.

(Povzeto po: Cvetek, 2005; Celec, 2005; Andlovič; 2008; Korsika, 2010; in Miko, 2010)

Komentar:

Maja Čegovnik je verjetno najbolj znana predstavnica zalezovalskih vrst v Sloveniji.

Predstavlja pa tudi podtip zalezovalcev, ki se laikom zdi najbolj razširjen (a v resnici ni) –

podtip erotomanov. In kot predstavnica tega podtipa Maja izbira moške, ki so ali privlačni

ali imajo višji socialni poloţaj, včasih pa kar oboje hkrati. Mario nedvomno zaseda najvišji

poloţaj izmed vseh štirih ţrtev, katerih se je zalezovalka lotila. Mogoče ga ravno zato ne

more pustiti pri miru.

Erotomani po navadi niso nasilni, a to ne pomeni, da je pojav nasilja pri njih nemogoč.

Maja je pokazala, da spada med tiste malo bolj nasilne. Mogoče bi njeno nasilnost lahko

povezali z vztrajnostjo. Iskalci intimnosti (kamor spadajo tudi erotomani) niso med najbolj

vztrajnimi tipi zalezovalcev, a tudi v tem primeru Maja ne spada v povprečje. Njeno nasilje

bi lahko pripisali stopnjevanju čustev med njo in njeno trenutno ţrtvijo, kot je to značilno

72

za nasilje v druţini – veliko manj hudih napadov. Oblika nasilja, ki jo uporablja Maja, pa je

ravno taka – pogosta, a ni smrtonosna.

5.4 Profil slovenskega nasilnega zalezovalca

Čeprav raziskave kaţejo, da se Slovenci v nekaterih karakteristikah razlikujemo od drugih

narodov, je treba najprej pomisliti, katere te značilnosti sploh so in kako le-te potencialno

vplivajo na nasilnost slovenskih zalezovalcev. Musek (1997) navaja, da čeprav smo

Slovenci razmeroma introvertiran in delaven narod, smo tudi precej agresivni in

dominantni. In kam Slovenci usmerjamo agresivnost?

Glede na to, da Slovenci druţino uvrščamo zelo visoko v našo hierarhijo vrednot, si jo

verjetno tudi vsi ţelimo (ne glede na to, kaj pravi naš naravni prirastek). Velik pomen med

drugimi pripisujemo tudi samoaktualizaciji. In ker svoje agresivnosti ne znamo oz. ne

smemo usmerjati navzven, le-to usmerjamo navznoter – v našo zasebno sfero – torej proti

svoji druţini in samemu sebi. Ni torej presenetljivo, da nasilje v druţini in pojav samomora

v Sloveniji ni ravno redek pojav.

Če te informacije poskušamo vnesti v dihotomijo profilov nasilnega zalezovalca, lahko

rečemo, da naš narodni značaj lahko okrepi število pojava ţrtvi znanih zalezovalcev. Le-teh

pa je ţe tako ali tako v celotni populaciji zalezovalcev največ, tako da je to le majhna kaplja

v morje.

Navsezadnje bi lahko rekli, da dihotomija dveh nasprotujočih si profilov (mednarodnega)

nasilnega zalezovalca lahko aktualna tudi za nas. To potrjujejo tudi primeri iz črne kronike

naših dnevnih časopisov. Večina zalezovalcev, ki je v zadnjih letih našla mesto v

slovenskih dnevnih časopisih, predstavlja zavrnjene zalezovalce, ki pa skoraj popolnoma

sovpadajo z ţrtvi znanimi zalezovalci. Seveda se za vzorec pojavi tudi kakšen drug tip kot

je npr. iskalec intimnosti (erotoman), zamerljivi zalezovalec ter plenilski zalezovalec, a le-ti

v primerjavi z drugimi predstavljajo precej manjši pojav. Tako kot v profilu splošnega

nasilnega zalezovalca, v primerjavi z ţrtvi znanimi zalezovalci predstavljajo manjšino.

73

6 Zaključek

Pojem 'zalezovanje' se je res šele pred kratkim začel bujno pojavljati v medijih, a to dejanje

še zdaleč ni nekaj novega ... ali manj pomenljivega. Ţrtvam namreč povzroča kar nekaj

preglavic. Ko pa se v situaciji zalezovanja pojavi še nasilje (predvsem s strani zalezovalca)

situacija preseţe vsekakršne meje vzdrţnega in lahko postane hudo nevarna. Ţe samo

dejstvo, da je zalezovanje dokazano povezano tudi s pojavom druţinskega nasilja ter

umom, dela zalezovanje še toliko bolj kompleksen, predvsem pa nepredvidljiv pojav, saj se

je paleta oblik (nasilnih) vedenj kar se da široka.

Ampak, kako vemo, kateri zalezovalec ima potencial postati nasilen in kateri ne? Kar nekaj

raziskav o zalezovanju se posveča faktorjem tveganja, a kaj ko je problem še vedno tako

kompleksen, da vsaka informacija predstavlja le košček sestavljanke, ki pa še ni uspela biti

sestavljena. V nalogi sem se poskušala lotiti sestavljanja te sestavljanke in zdruţiti

dostopne informacije o faktorjih tveganja za pojav nasilja s strani zalezovalca ter ustvariti

profil, ki bi bil strokovnjakom, ki se med svojim delom soočajo z ţrtvami zalezovanja ter

zalezovalci samimi, v pomoč.

Poznamo več načinov profiliranja. V nalogi pa sta omenjena le dva – analiza scene zločina

ter preiskovalna psihologija oz. statistično profiliranje. Ti dve obliki profiliranja pa sta bili

tudi uporabljeni pri oblikovanju profila oz. dihotomije profila nasilnega zalezovalca. Ker se

je v literaturi pojavila kopica različnih individualnih profilov zalezovalca sem se s pomočjo

raziskav faktorjev tveganja in metodo, ki jo je pri klasifikaciji morilcev na organizirane in

neorganizirane uporabila FBI, odločila posvetiti dvema skrajnostma profila nasilnega

zalezovalca. Rezultat predstavljata dva popolnoma različna profila nasilnega zalezovalca,

vsak na svoji strani kontinuuma individualnih profilov nasilnih zalezovalcev, temelječa na

dihotomiji razmerja med ţrtvijo in zalezovalcem: ţrtvi znan zalezovalec in ţrtvi neznan

zalezovalec. Prvi je najbolj pogost in skoraj sovpada s tipom zavrnjenega zalezovalca

tipologije Mullena in sodelavcev, medtem ko število primerov na poti k drugi skrajnosti –

ţrtvi neznanim zalezovalcem – pada. Ţrtvi neznan zalezovalec pa sovpada s tipom

plenilskega zalezovalca tipologije Mullena in sodelavcev. Le-to potrjuje Hipotezo 1:

74

»Obstaja več tipov/profilov nasilnega zalezovalca« ter Hipotezo 2: »Lahko izluščimo dva

nasprotujoča si profila nasilnega zalezovalca«.

Kaj pa slovenski nasilni zalezovalec? Se razlikuje od splošnega? Z analizo slovenskega

narodnega značaj ter vrednot sem prišla do zaključka, da se Slovenci od drugih narodov

zagotovo razlikujemo. Ampak, ali so te razlike dovolj pomenljive, da dokaţejo, da smo

Slovenci tako edinstveni, da je naša struktura deviantnih vedenj pomenljivo drugačna od

ostalih narodnosti? Slovenci smo res malo nad povprečjem, kar se tiče naše

introvertiranosti in agresivnosti/dominantnosti, a se le-ti kaţeta predvsem v

samodestruktivnem vedenju in pojavom nasilja v druţini. Tudi analiza črne kronike nam

odpira okno v svet slovenskega nasilnega zalezovalca, katerih agresivnost je usmerjena

predvsem na bivše intimne partnerje. To potrjuje hipotezo št. 3: »V Sloveniji so nasilni

zalezovalci predvsem bivši intimni partnerji.« A zalezovalski in nasilni bivši intimni

partnerji predstavljajo večino v raziskavah, ki so bile narejene tako v Veliki Britaniji,

Ameriki, Avstraliji, Nemčiji itd. V luči tega bi lahko potrdili tudi hipotezo 4: »Profil

nasilnega zalezovalca, pridobljen z analizo tuje literature, sovpada s profilom nasilnega

zalezovalca na slovenskem.«

Ne glede na to, ali Slovenci sami sebe enačimo z drugimi narodi ali ne, pa je namen profil

predvsem pomoč pri upravljanju z nasilnimi zalezovalci s strani strokovnjakov, ki se v

praksi srečujejo s tem pojavom. Upam, da bosta ta dva profila v pomoč, saj ponujata celovit

pogled na zgodovino, motivacijo in osebnostne značilnosti različnih tipov nasilnega

zalezovalca.

Strokovnjaki pa se morajo tudi zavedati, da profil ni rešitev, je le en izmed orodij, ki ga

lahko ponudi forenzična psihologija. Alison (2005, str. 336) opozarja, da je uporabno vedeti

nekaj značilnosti nasilnih zalezovalcev, ki so bile identificirane prek več raziskav s

pomočjo vzorčenja, a posameznika vseeno ne smemo popolnoma izločiti samo zato, ker

profilu ne ustreza popolnoma. Zato je način, kako bo to orodje dejansko uporabljeno v

praksi, odvisno predvsem od strokovnjakov samih. Lahko pa si pri tem pomagajo tudi z

ţrtvami. Bell, Bennett Cattaneo, Goodman in Dutton (2007, str. 69) namreč menijo, da

75

čeprav se je s tem problemom ukvarjala le okpica raziskav, so le-te prišle do zaključka, da

so ţrtve vsaj toliko, če ne bolj, natančne pri napovedovanju tveganja, da bodo ponovno

fizično napadene, kot so to sposobni narediti praktiki, faktorji tveganja, identificirani s

pomočjo raziskav ali standardizirani instrumenti za oceno tveganja.

76

7 Viri in literatura

1. A., V. (2009). Nasilneţ v priporu. Slovenske novice, 11.7.2009. Članek je dobljen

2.8.2009 na www.delo.si.

2. M. Fe. (2009). Ni ostalo drugega, kot da ga primejo. Delo, 11.7.2009. Članek je

dobljen 2.8.2009 na www.delo.si.

3. Andlovič, A. (2008). Oropani ţupnik Majina ţrtev. Slovenske novice, 21.7.2008.

Članek je dobljen 2.8.2009 na www.delo.si.

4. Andlovič, A. (2008). Zalezovalka ţupnika v akciji. Slovenske novice, 8.12.2008.

Članek je dobljen 2.8.2009 na www.delo.si.

5. Anonimno (1989). Man is Being Held in Actress’s Death. New York Times,

20.7.1989. Članek je dobljen 1.7.2010 na

http://www.nytimes.com/1989/07/20/us/man-is-being-held-in-actress-s-death.html.

6. Anonimno (1989). Actress, 21, Is Shot and Killed After She Opens Front Door.

New York Times, 19.7.1989. Članek je dobljen 1.7.2010 na

http://www.nytimes.com/1989/07/19/us/actress-21-is-shot-and-killed-after-she-

opens-front-door.html.

7. Alison, E., Alison, L. (2005). A stalking management programme: preparing

advisory material for non-psychologists. V L. Alison (ur.), The Forensic

Psychologist's Casebook. Psychological profiling and criminal investigation (str.

334-367). Velika Britanija, Willan Publishing.

8. Aldridge, M. L., Browne, K. D. (2003). Perpetrators of Spousal Homicide: A

Review. Trauma, Violence, & Abuse, 4(3), 265-276.

9. B., O. (2009). Prekmurke so si oddahnile. Slovenske novice, 24.10.2009. Članek je

dobljen 1.7.2010 na www.delo.si.

10. Bell, M. E., Bennett Cattaneo, L., Goodman, L. A., Dutton, M. A. (2007).

Assessing the Risk of Future Psychological Abuse: Predicting the Accuracy of

Battered Women's Predictions. Journal of Family Violence, 23(2), 69-80.

11. Bennett Cattaneo, L., Bell, M. E., Goodman, L. A., Dutton, M. A. (2007). Intimate

Partner Violence Victims' Accuracy in Assessing their Risk of Re-abuse. Journal

of Family Violence, 22(6), 429-440.

77

12. Berkovitz, L. (1993). Aggression: It's Causes, Consequences, and Control.

Philadelphia, Temple University Press.

13. Brewster, M. P. (2003). Power and Control Dynamics in Prestalking and Stalking

Situations. Journal of Family Violence, 18(4), 207-217.

14. Brewster, M. P. (2000). Stalking by Former Intimates: Verbal Threats and Other

Predictors of Physical Violence. Violence and Victims, 15(1), 41-54.

15. Brewster, M. P. (2009). The Experiences of Women Stalked by Partners and

Former Partners. Book Review. Sex Roles, 60(3/4), 282-286.

16. Blaauw, E., Sheridan, L., Winkel, F. W. (2002). Designing Anti-stalking

Legislation on the Basis of Victim's Experiences and Psychopathology.

Psychiatry, Psychology and Law, 9(2), 136-145.

17. Burgees, A. W., Baker, T., Greening, D., Hartman, C. R., Burgees, A. G., Douglas,

J. E., Halloran, R. (1997). Stalking Behaviors Within Domestic Violence. Journal

of Family Violence, 12(4), 389-403.

18. Burgess, A. W., Harner, H., Baker, T., Hartman, C. R., Lole, C. (2001). Batters

Stalking Patterns. Journal of Family Violence, 16(3), 309-321.

19. Celec, B. (2005). Hudo zaljubljena v Maria Galuniča. Slovenske novice, 16.9.2005.

Članek je dobljen 2.8.2009 na www.delo.si.

20. Celec, B. (2008). Obsedeni se primerja kar s Prešernom. Slovenske novice,

16.4.2008. Članek je dobljen 2.8.2009 na www.delo.si.

21. Celec, B. (2009).Nadlegoval jo je polnih 28 let. Slovenske novice, 12.3.2009.

Članek je dobljen 2.8.2009 na www.delo.si.

22. Cox, L., Speziale, B. (2009). Survivors of Stalking: Their Voices and Lived

Experiences. Affilia: Journal of Women and Social Work, 24(1), 5-18.

23. Cvetek, O. (2003). Študentka zalezovala Maria Galuniča. Delo, 20.6.2003. Članek

je dobljen 2.8.2009 na www.delo.si

24. Cvetek, O. (2005). Študentka nadlegovala Maria Galuniča. Delo, 16.9.2005.

Članek je dobljen 2.8.2009 na www.delo.si.

25. Cvetek, O. (2005). Nadlegovani Mario Galunič je zalezovalki velikodušno

odpustil. Delo, 19.10.2005. Članek je dobljen 2.8.2009 na www.delo.si.

78

26. Cvetek, O. (2009). Za podtaknjeni ogenj in groţnje s smrtjo višja kazen. Delo,

31.1.2009. Članek je dobljen 2.8.2009 na www.delo.si.

27. Cvetek, O. (2009). Zaradi neuslišane ljubezni kar 28 let zalezoval sošolko. Delo,

12.3.2009. Članek je dobljen 2.8.2009 na www.delo.si.

28. Davis, K. E., Ace, A., Andra, M. (2000). Stalking Perpetrators and Psychological

Maltreatment of Partners: Anger-Jealousy, Attachment Insecurity, Need for

Control, and Break-Up Context. Violence and Victims, 15(4), 407-425.

29. Dennison, S. M. (2007). Interpersonal Relationships and Stalking: Identifying

When to Intervene. Law and Human Behavior, 31(4), 353-367.

30. Dietz, N. A., Yancey Martin, P. (2007). Women Who Are Stalked: Questioning

the Fear Standard. Violence Against Women, 13(7), 750-776.

31. Dixon, L., Hamilton-Giachritsis, C., Browne, K. (2008). Classifying Partner

Femicide. Journal of Interpersonal Violence, 23(1), 74-93.

32. Douglas, K. S., Kropp, P. R. (2002). A Prevention-Based Paradigm for Violence

Risk Assessment: Clinical and Research Applications. Criminal Justice and

Behavior, 29(5), 617-658.

33. Dutton, M. A., Kaltman, S., Goodman, L. A., Weinfurt, K., Vankos, N. (2005).

Patterns of Intimate Partner Violence: Correlates and Outcomes. Violence and

Victims, 20(5), 483-497.

34. Echeburua, E., Fernandez-Montalvo, J., Corral, P., Lopez-Goni, J. J. (2009).

Assessing Risk Markers in Intimate Partner Femicide and Severe Violence: A

New Assessment Instrument. Journal of Interpersonal Violence, 24(6), 925-939.

35. Emerson Dobash, R., Dobash, R. P., Cavanagh, K. (2009). »Out of the Blue«: Men

Who Murder an Intimate Partner. Feminist Criminology, 4(3), 194-225.

36. Emerson Dobash, R., Dobash, R. P., Cavanagh, K., Medina-Ariza, J. (2007).

Lethal and Nonlethal Violence Against an Intimate Female Partner: Comparing

Male Murderers to Nonlethal Abusers. Violence Against Women, 13(4), 329-353.

37. Fe., M. (2009). Ni ostalo drugega, kot da ga primejo. Delo, 11.7.2009. Članek je

dobljen 2.8.2009 na www.delo.si.

38. Garcia, L., Soria, C., Hurwitz, E. L. (2007). Homicides and Intimate Partner

Violence: A Literature Review. Trauma, Violence, & Abuse, 8(4), 370-383.

79

39. Groenen, A., Vervaeke, G. (2009). Violent Stalkers. Detecting Risk Factors by the

Police. European Journal of Criminal Policy and Research, 15(3), 279-291.

40. Gross, B. (2006). Tracking stalkers. The Forensic Examiner, 15(4), 48-53.

41. Grossman, S. F., Lundy, M. (2007). Domestic Violence Across Race and

Ethnicity: Implications for Social Work Practice and Policy. Violence Against

Women, 13(10), 1029-1052.

42. Guček. B. (2008). Motiv v bolni duševnosti?. Delo, 19.3.2008. Članek je dobljen

2.8.2009 na www.delo.si.

43. Guček. B. (2008). »Odkar je zaprt, imamo mir«. Delo, 21.5.2008. Članek je

dobljen 2.8.2009 na www.delo.si.

44. Guček. B. (2008). Nadlegovalec se je skliceval celo na Prešerna. Delo, 20.8.2008.

Članek je dobljen 2.8.2009 na www.delo.si.

45. Gudjonsson, G. H., Copson, G. (2004). The Role of the Expert in Criminal

Investigation. V Jackson, J. L. (ur.), Beakerian, D. A. (ur.). Offender Profiling:

Theory, Research and Practice, str. 61-76. Chichester, John Wiley & Sons.

46. Harmon, R. B., Rosner, R., Owens, H. (1998). Sex and Violence in a Forensic

population of Obsessional Harassers. Psychology, Public Policy, and Law, 4(1/2),

236-249.

47. Hills, A. M., Taplin, J. L. (1998). Anticipated Responses to Stalking: Effect of

Threat and Target-Stalker Relationship. Psychiatry, Psychology and Law, 5(1),

139-146.

48. Jackson, J. L., Beakerian, D. A. (2004). Does Offender Profiling Have a Role to

Play?. V J. L. Jackson (ur.), D. A. Bekerian (ur.), Offender Profiling: Theory,

Research and Practice, str. 1-7. Chichester, John Wiley & Sons.

49. James, D. V., Farnham, F. R. (2003). Stalking and Serious Violence. The Journal

of the American Academy of Psychiatry and the Law, 31(4), 432-439.

50. James, D. V., Farnham, F. R. (2005). Stalkers and violence. V F. Angeli (ur.),

Female Victims of Stalking, str. 53-67. Milano, Modena Group on Stalking in

Evropska Komisija.

80

51. Kamphuis, J. H., Emmelkamp, P. M. G. (2005). The psychology of stalking: an

introduction to the field and uts problems. V F. Angeli (ur.), Female Victims of

Stalking, str. 37-52. Milano, Modena Group on Stalking in Evropska Komisija.

52. Kobal, M. F. (2009). Psihopatologija za varnostno in pravno področje. Ljubljana,

Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru.

53. Korsika. M. (2010). Svoji oboţevalki zlomil roko?. Slovenske novice, 14.5.2010.

Članek je dobljen 1.7.2010 na www.delo.si.

54. Kropp, P. R., Hart, S. D., Lyon, D. R. (2002). Risk Assessment of Stalkers: Some

Problems and Possible Solutions. Criminal Justice and Behavior, 29(5), 590-616.

55. Langhinrichsen-Rohling, J., Palarea, R. E., Cohen, J., Rohling, M. L. (2000).

Breaking Up is Hard To Do: Unwanted Pursuit Behaviors Following the

Dissolution of a Romantic Relationship. Violence and Victims, 15(1), 73-90.

56. Leskošek, F. (2007). Samomor in nacionalni značaj Slovencev. Lahko

introvertirana agresivnost posatne ustvarjalna?. Delo, 14.06.2007. Članek je

dobljen 2.8.2009 na www.delo.si.

57. Logan, T. K., Shannon, L., Cole, J. (2007). Stalking Victimization in the Context

of Intimate Partner Violence. Violence and Victims, 22(6), 669-683.

58. Logan, T. K., Walker, R. (2009). Partner Stalking: Psychological Dominance or

»Business as Usual«?. Trauma, Violence, & Abuse, 10(3), 247-270.

59. McEwan, T. E., Mullen, P. E. (2009). A Study of the Predictors of Persistence in

Stalking Situations. Law and Human Behavior, 33(2), 149-158.

60. McFarlane, J. M., Campbell, J. C., Wilt, S., Sachs, C. J., Ulrich, Y., Xu, X. (1999).

Stalking and Intimate Partner Femicide. Homicide Studies, 3(4), 300-316.

61. McFarlane, J., Willson, P., Malecha, A., Lemmey, D. (2000). Intimate Partner

Violence: A Gender Comparison. Journal of Interpersonal Violence, 15(2), 158-

169.

62. Mechanic, M. B, Weaver, T. L., Resick, P. A. (2000). Intimate Partner Violence

and Stalking Behavior: Exploration of Patterns and Correlates in a Sample of

Acutely Battered Women. Violence and Victims, 15(1), 55-72.

63. Meloy, J. R. (2003). When stalkers become violent: The threat to public figures

and private lives. Psychiatric Annals, 33(10), 658-665.

81

64. Melton, H. C. (2007). Predicting the Occurrence of Stalking in Relationships

Characterized by Domestic Violence. Journal of Interpersonal Violence, 22(1), 3-

25.

65. Miko. K. (2010). Deset peklenskih let Maria Galuniča. Ona, 25.5.2010. Članek je

dobljen 1.7.2010 na www.delo.si.

66. Morewitz, S. J. (2008). Stalking and Homicidal Threats. V S. J. Morewitz (ur.),

Death Threats and Violence, str. 43-53. New York, Springer-Verlag, LLC.

67. Mullen, P. E., Pathé, M., Purcell, R., Stuart, G. W. (1999). Study of Stalkers. The

American Journal of Psychiatry, 159(8), 1244-1249.

68. Musek, J. (1997). Psihološke prvine narodne identitete in analiza slovenske

samopodobe. V D. Nečak (ur.), Avstrija, Jugoslavija, Slovenija. Slovenska

narodna identiteta skozi čas, str. 174-203. Ljubljana, Oddelek za zgodovino

Filozofske fakultete.

69. Musek, J. (1999). Slovenci v luči mednarodnih in medkulturnih psiholoških

primerjav. V Zbornik predavanj. 35. seminar slovenskega jezika, literature in

culture, 28.6. – 17.7.1999, str. 181-200. Ljubljana, Center za slovenščino kot

drug/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in knjiţevnosti Filozofske

fakultete.

70. N., E. (2008). Odkar je v priporu, ima druţina mir. Slovenske novice, 24.5.2008.

Članek je dobljen 2.8.2009 na www.delo.si.

71. P., Ba. (2006). Ljubezenski trikotnik. Slovenske novice, 23.8.2006. Članek je

dobljen 2.8.2009 na www.delo.si.

72. Palm, J. T. (2006). America’s Idols. Why the Obsession with the Rich and

Famous?. The Real Truth, 10.11.2006. Članek je dobljen 1.7.2010 na:

http://www.realtruth.org/articles/465-ai.html.

73. Pathé, M. (2002). Surviving Stalking. Velika Britanija. University Press,

Cambridge.

74. Pearce, A., Easteal, P. (1999). The »Domestic« in Stalking. Alternative Law

Journal, 24(4), 165-170.

75. Predanič, J. (2008). Spremenjena obtoţnica za poţigalca avtov. Delo, 13.6.2008.

Članek je dobljen 2.8.2009 na www.delo.si.

82

76. Predanič, J. (2008). Poţar v Trnovskih vratih. Delo, 27.8.2008. Članek je dobljen

2.8.2009 na www.delo.si.

77. Predanič, J. (2008). Poţigalec za rešetkami še sedem mesecev. Delo, 29.8.2008.

Članek je dobljen 2.8.2009 na www.delo.si.

78. Roberts, K. A. (2005). Women's Experience of Violence During stalking by

Former Romantic partners: Factors Predictive of Stalking Violence. Violence

Against Women, 11(1), 89-114.

79. Rosenfeld, B. (2004). Violence Risk Factors in Stalking and Obsessional

Harassment: A Review and Preliminary Meta-Analysis. Criminal Justice and

Behavior, 31(1), 9-36.

80. Rosenfeld, B., Harmon, R. (2002). Factors Associated with Violence in Stalking

and Obsessional Harassment Cases. Criminal Justice and Behavior, 29(6), 671-

691.

81. Rosenfeld, B., Lewis, C. (2005). Assessing Violence Risk in Stalking Cases: A

Regression Tree Approach. Law and Human Behavior, 29(3), 343-357.

82. Rubin, M. (2009). Preiskava dvojnega umora na Vinskem Vrhu. Delo, 22.12.2009.

Članek je dobljen 1.7.2010 na www.delo.si.

83. Salvatore, L., Meško, G., Bučar-Ručman, A., Umek, P., Areh, I., Kotnik, S., Kos,

U. (200-). Načini soočanja žensk z zalezovanjem. Priročnik za žrtve in

strokovnjake, projekt Daphne. Modena : Research Group on Stalking. Priročnik je

dobljen 2.8.2009 na

http://stalking.medlegmo.unimo.it/questionnaire/manuale/manuale_Slovenia.p

df.

84. Schlesinger, L. B. (2002). Stalking, Homicide, and Catathymic Process: A Case

Study. International Journal of Offender Therapy and Comparative Criminology,

46(1), 64-74.

85. Schwartz-Watts, D. M. (2006). Commentary: Stalking Risk Profile. The Journal of

the American Academy of Psychiatry and the Law, 34(4), 455-457.

86. Sheridan, L., Davies, G. M. (2001). Violence and the prior victim-stalker

relationship. Criminal Behaviour and Mental Health, 11(2), 102-116.

83

87. Sinwelski, S. A., Vinton, L. (2001). Stalking: The Constant Threat of Violence.

Journal of Women and Social Work, 16(1), 46-65.

88. Slashinski, M. J., Coker, A. L., Davis, K. E. (2003). Psychological Aggression,

Forced Sex, and Stalking Victimization by a Dating Partner: An Analysis of the

National Violence Against Women Survey. Violence and Victims, 18(6), 595-617.

89. Spitzberg, B. H., Veksler, A. E. (2007). The Personality of Pursuit: Personality

Attributions of Unwanted Pursuers and Stalkers. Violence and Victims, 22(3), 275-

289.

90. Storey, J. E., Hart, S. D., Meloy, J. R., Reavis, J. A. (2009). Psychopathy and

Stalking. Law and Human Behavior, 33(3), 237-246.

91. Trager, J., Brewster, J. (2001). The Effectiveness of Psychological Profiles.

Journal of Police and Criminal Psychology, 16(1), 20-28.

92. Umek, P. (2004). Profiliranje v preiskovanju kaznivih dejanj: Moţnosti v

Sloveniji. V Zbornik prispevkov. 5. slovenski dnevi varstvoslovja, Bled, junij 2004,

str. 648-657. Maribor, Fakulteta za varnostne vede.

93. Umek, P., Čarman, P. (2008). Ko se zalezovanje konča z umorom. 9. slovenski

dnevi varstvoslovja, Bled, 5. in 6. junij 2008. Maribor, Fakulteta za varnostne

vede. Članek je dobljen 2.8.2009 na http://www.fvv.uni-

mb.si/dv2008/zbornik/clanki/Umek-Carman.pdf.

94. Wood, R. A., Wood, N. L. (2002). Stalking the Stalker. A Profile of Offenders.

FBI Law Enforcement Bulletin, 1-7.

84

Delovni ţivljenjepis kandidata

Osebni podatki

Ime / Priimek Petra Čarman

Naslov Martinčeva 38, 1117 Ljubljana (Slovenija)

Telefon 00386-5-90-11-999 Prenosni telefon 00386-41-595-013

E-pošta petra_carman@hotmail.com

Državljanstvo slovensko

Datum rojstva 27/03/1985

Izobraževanje

Obdobje 01/10/2004 - 30/09/2010

Naziv izobrazbe Diplomirana varstvoslovka

Naziv in status ustanove, ki je podelila diplomo, spričevalo ali

certifikat

Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru, Kotnikova 8, 1000 Ljubljana

Obdobje 10/02/2007 – 30/06/2007

Naziv izobrazbe in/ali pridobljene poklicne

kvalifikacije

Diplomantka družboslovja

Naziv in status ustanove, ki je podelila diplomo, spričevalo ali

certifikat

Monash University, 3800 Melbourne, Victoria (Avstralija)

Obdobje 02/07/2007 – 27/07/2007

Naziv izobrazbe Criminology Summer School 'Policing the City: Safety, Diversity and Communities'

Naziv in status ustanove, ki je podelila diplomo, spričevalo ali

certifikat

Keele University, Staffordshire (Združeno Kraljestvo)

Obdobje 01/10/2008 – 30/06/2010

85

Pridobljeno znanje in kompetence

(avtorstvo in soavtorstvo

Avtorstvo / soavtorstvo znanstvenih člankov / predstavitev na konferencah: 1) Policijsko delo v skupnosti – Študija primera: Halton Strategic Partnership, Velika Britanija; 2) Ko se zalezovanje konča z umorom; 3) Overcoming Barriers between Criminal Justice Theory and Practice – Slovenian Experience; 4) Razmerje med teorijo in prakso v varstvoslovju – Premagovanje ovir. Sodelovanje pri raziskavah 1) Zalezovanje (FVV) ; 2) Strah pred kriminaliteto (FVV); 3) Razmerje med teorijo in prasko v varstvoslovju; 4) Transnational Environmental Crime (UNEP) Sodelovanje / udeležba na konferencah: 1) Policing in central and Eastern Europe (Fakulteta za varnostne vede); 2) Seminar o problemih korupcije in goljufij na področju zdravstva (EHFCN in Komisija za preprečevanje korupcije); 3) Usposabljanje za strokovnjake, ki se pri svojem delu srečujejo s pojavom zalezovanje (Evropska komisija in Fakulteta za varnostne vede); 4) 46th Annual Meeting of the Academy of Criminal Justice Sciences; 5) IX. Conference of the European Society of Criminology (Fakulteta za varnostne vede in Pravna fakulteta).

(tečaji in usposabljanja) Collaborative Negotiating Skills Workshop 07-08/06/2010; United Nations Office at Nairobi International Debate Academy Slovenia 2009 21-29/11/2009; Za in Proti, Zavod za kulturo dialoga Debata pri pouku in v debatnem klubu 02-03/10/2009; Za in Proti, Zavod za kulturo dialoga Usposabljanje z naslovom »Tečaj usposabljanja za strokovnjake, ki se pri svojem delu srečujejo z žrtvami zalezovanja« 25-26/02/2008; Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru Drugi mednarodni študentski intelektualno športni turnir Futur 2008 (debata) 01-03/12/2008; Fakulteta za upravo, Univerza v Ljubljani How to Unlock your Super Memory seminar 08/05/2007; Daniel Dobs, Mental Blank Speed-reading, Study Strategy and Success 15-22/04/2007; Daniel Dobs, Mental Blank Šola retorike za študente 04-08/07/2005; Šola retorike Ane Aleksandre Zupančič in Zdravka Zupančiča

Delovne izkušnje

Obdobje 18/01/2010 - 17/06/2010

Zaposlitev ali delovno mesto

Praksa na Združenih Narodih v okviru programa UNEP (mentor: dr. Arnold Kreilhuber)

Glavne naloge in pristojnosti

1) Raziskovanje na področju transnacionalne okoljske kriminalitete; 2) pomoč pri izdajanju, oblikovanju, editiranju publikacij; 3) pomoč pri organizaciji mednarodnih konferenc; 4) oblikovanje izobraževanj na področju okoljske diplomacije.

Naziv in naslov delodajalca

Divison of Environmental Law and Conventions (DELC),

United Nations Environment Programme (UNEP),

P.O. Box 30552 Nairobi (Kenija)

Obdobje 01/11/2007 - 13/01/2010

Zaposlitev ali delovno mesto

Predmetno študentsko tutorstvo za psihologijo (mentor: dr. Peter Umek)

Glavne naloge in pristojnosti

1) Dodatna pomoč pri razumevanju in osvajanju študijske snovi; 2) svetovanje glede metod študiranja; 3) pomoč profesorju pri izvajanju njegovega dela; 4) pomoč pri organizaciji in izvedbi 9. Dnevov varstvoslovja, osrednji nacionalni konferenci s področja varnosti.

Naziv in naslov delodajalca

Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru

Kotnikova 8, 1000 Ljubljana (Slovenija)

86

Obdobje 01/11/2007 - 13/01/2010

Zaposlitev ali delovno mesto

Uvajalno tutorstvo za tuje študente (mentor: dr. Andrej Sotlar)

Glavne naloge in pristojnosti

1) Pomoč tujim študentom pri premagovanju kulturnega šoka in privajanju na novo okolje; 2) pomoč tujim študentom pri urejanju prioritetnih zadev kot so nastanitev, pridobitev študentske izkaznice, vozovnice,... 3) svetovanje in informiranje slovenskih študentov glede možnosti izobraževanja in opravljanja prakse v tujini.

Naziv in naslov delodajalca

Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru

Kotnikova 8, 1000 Ljubljana (Slovenija)

Obdobje 01/11/2007 - 13/01/2010

Zaposlitev ali delovno mesto

Študentski Svet Fakultete za varnostne vede (ŠS FVV)

Glavne naloge in pristojnosti

1) Razpravljanje o zadevah, ki se nanašajo na pravice in dolžnosti študentov FVV; 2) obravnavanje in dajanje mnenj Senatu FVV in ŠS Univerze v Mariboru; 3) obravnavanje in dajanje mnenj o splošnih aktih, študijskih programih, drugih aktih in programih; 4) volitev članov delovnih teles organov FVV; 5) podajanje mnenja Univerzi v Mariboru o habilitaciji profesorjev na FVV; 6) podajanje menja predlogov šolnin in vpisnin; 7) sprejem programov interesnih dejavnosti študentov in skrb za njihovo izvedbo.

Naziv in naslov delodajalca

Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru

Kotnikova 8, 1000 Ljubljana (Slovenija)

Obdobje 01/08/2009 - 30/06/2010

Zaposlitev ali delovno mesto

Debatni Klub Fakultete za varnostne vede (DK FVV)

Glavne naloge in pristojnosti

1) Izvedba delavnice na temo javnega nastopanja in debate; 2) organizacija tedenskih srečanj #) organizacija turnirjev, 4) povezovanje z debatnimi klubi Univerze v Ljubljani.

Naziv in naslov delodajalca

Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru

Kotnikova 8, 1000 Ljubljana (Slovenija)

Obdobje 07/09/2009 - 12/09/2009

Zaposlitev ali delovno mesto

IX. konferenca Evropskega Kriminološkega Združenja

Glavne naloge in pristojnosti

Pomoč pri organizaciji in izvedbi IX. konference Evropskega Kriminološkega Združenja (European Society of Criminology).

Naziv in naslov delodajalca

Inštitut za Kriminologijo pri Pravni fakulteti Poljanski nasip 2, 1000 Ljubljana (Slovenija)

Obdobje 07/04/2008 - 08/04/2008

Zaposlitev ali delovno mesto

Seminar o problemih korupcije in goljufij na področju zdravstva v imenu EHFCN in Komisije za preprečevanje korupcije

Glavne naloge in pristojnosti

1) Sprejem in usmerjanje (tujih) gostov seminarja; 2) Pomoč organizatorju pri izvedbi seminarja.

87

Naziv in naslov delodajalca

Komisija za preprečevanje korupcije Tržaška cesta 19/a, 1000 Ljubljana (Slovenija)

Obdobje 25/02/2008 - 26/02/2008

Zaposlitev ali delovno mesto

Prevajalstvo (mentor: dr. Gorazd Meško)

Glavne naloge in pristojnosti

Simultano prevajanje (iz angleškega v slovenski jezik) v sklopu mednarodnega projekta: Usposabljanje za strokovnjake, ki se pri svojem delu srečujejo s pojavom zalezovanja (program Evropske komisije Daphne IV)

Naziv in naslov delodajalca

Fakulteta za varnostne vede, Univerza v Mariboru

Kotnikova 8, 1000 Ljubljana (Slovenija)

Znanja in kompetence

Materni jezik(i) slovenščina

Drugi jezik(i)

Samoocenjevanje Razumevanje Govorjenje Pisanje

Evropska raven (*) Slušno razumevanje

Bralno razumevanje

Govorno sporazumevanje

Govorno sporočanje

angleščina C2

Usposobljeni uporabnik

C2 Usposobljeni

uporabnik C2

Usposobljeni uporabnik

C2 Usposobljeni

uporabnik C2

Usposobljeni uporabnik

španščina / kastiljščina

A2

Osnovni uporabnik

A2 Osnovni

uporabnik A1

Osnovni uporabnik

A1 Osnovni

uporabnik A1 Osnovni uporabnik

nemščina A1

Osnovni uporabnik

A2 Osnovni

uporabnik A1

Osnovni uporabnik

A1 Osnovni

uporabnik A2 Osnovni uporabnik

francoščina A1

Osnovni uporabnik

A1 Osnovni

uporabnik A1

Osnovni uporabnik

A1 Osnovni

uporabnik A1 Osnovni uporabnik

svahili A1

Osnovni uporabnik

A1 Osnovni

uporabnik A1

Osnovni uporabnik

A1 Osnovni

uporabnik A1 Osnovni uporabnik

Socialna znanja in kompetence

- govorniške sposobnosti in komunikacijske veščine (retorika, debatni klub, predstavitve na konferencah),

- prilagoditev večkulturnemu okolju (delo na Združenih Narodih v Keniji, udeležba, delo in predstavitve na mednarodnih konferencah, delo v mednarodni pisarni kot uvajalna tutorka za tuje študente, študij v tujini, potovanja),

- moštveni duh in dobro delo v skupini,

- radovednost, samoiniciativnost in odkritost (novinarstvo - študentska revija E-Neo)

Organizacijska znanja in kompetence

- ustvarjalnost in smisel za estetiko (oblikovanje internetnih strani, fakultativno ukvarjanje s slikanjem),

- vodstvene sposobnosti (delo v mednarodni pisarni),

- smisel za organizacijo, učinkovitost in natančnost (administrativna in računovodska dela),

- integriteta in stabilnost (predstavniška funkcija v Svetu študentov Fakultete za varnostne vede),

- iznajdljivo reševanje problemov in širok pogled na problematiko (zanimanje za širok spekter področij)

88

Računalniška znanja in kompetence

- Microsoft Office (npr. Word, Excel, PowerPoint);

- internet brskalniki (npr. Internet Explorer, Opera, Mozilla Firefox, Google Crome);

- foto editiranje (npr. Picnik);

- internetne komunikacije (npr. Skype, Messenger);

- shranjevanje datotek (npr. WinZip, Rar, Nero Burning);

- Media predvajalniki in pretvorniki (npr. VLC, RealPlayer, Windows Media Player, Yamp Converter).

Umetniška znanja in kompetence

- Oblikovanje predstavitev, plakatov, naslovnic (urejanje publikacij, urejanje internetnih strani, pisanje člankov in oblikovanje predstavitev za konference),

- fotografiranje risanje, slikanje, kiparjenje (tečaji študijskega risanja, kiparjenja, slikanja),

- petje klasične glasbe in jazza (solo petje),

89

Izjava o avtorstvu

Spodaj podpisana, Petra Čarman, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom »Profil

nasilnega zalezovalca na slovenskem« rezultat lastnega dela in da so rezultati navedeni

korektno.

Ljubljana, 30.8.2010 Petra Čarman