univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene … · univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

PROGRAM SVIT TER RAK NA DEBELEM

ČREVESU IN DANKI

(Diplomsko delo)

Maribor, 2011 Jožica Bevc

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: doc. dr. Marjan Skalicky, dr. med., spec. interne medicine

Somentorica: doc. dr. Ana Habjanič, univ. dipl. org.

Jožica: Program SVIT ter rak na debelem črevesu in danki

I

POVZETEK

Rak na debelem črevesu in danki je zahrbtna bolezen, saj dolgo časa skriva resne

bolezenske znake, ki so neznačilni in se pojavljajo pri drugih obolenjih. Ker ta vrsta raka

povzroča visoko obolevnost in smrtnost, se je leta 2008 kot pilotna faza v Sloveniji začel

izvajati Program SVIT – državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih

sprememb in raka na debelem črevesu in danki, ki bo marsikomu rešil življenje ali

zmanjšal trpljenje.

V prvem (teoretičnem) delu diplomskega dela sta predstavljena rak debelega črevesa in

danke ter Program SVIT. V drugem (empiričnem) delu diplomske naloge smo uporabili

deskriptivno metodo dela. Za pridobitev želenih podatkov smo uporabili anonimni anketni

vprašalnik, v katerega je bilo vključenih 80 naključnih mimoidočih ljudi v starem mestnem

delu Celja, avgusta 2011. Z raziskavo smo želeli ugotoviti, ali anketirani poznajo Program

SVIT ter ali se odzivajo k oddaji materiala za preiskavo. Zanimalo nas je tudi, ali poznajo

znake bolezni ter dejavnike tveganja za raka na debelem črevesu in danki ter preiskavo

kolonoskopijo. Rezultati raziskave so pokazali, da anketirani bolj slabo kakor dobro

poznajo Program SVIT ter da se v več kot polovici primerov odzovejo na povabilo.

Anketirana skupina ljudi je seznanjena z dejavniki tveganja za nastanek raka na debelem

črevesu in danki. Prepoznajo tudi bolezenske znake, ki nakazujejo na bolezen v prebavilih,

vendar se za obisk pri zdravniku še vedno prepozno odločijo. Najpomembnejša preiskava

pri odkrivanju raka na debelem črevesu in danki po pozitivnem rezultatu laboratorijske

preiskave na prikrito krvavitev v blatu je kolonoskopija, ki je neprijetna že zaradi same

priprave in poteka, zato anketiranim predstavlja »strah«.

Ključne besede: Program SVIT, rak debelega črevesa in danke, preiskava blata na prikrito

krvavitev, kolonoskopija.


II

ABSTRACT

Colorectal cancer is an insidious disease, keeping grave symptoms, which are atypical and

occur in other illnesses, hidden for a long time. Since this type of cancer causes high

morbidity and mortality, the SVIT Programme began implementation in Slovenia in 2008

as a pilot phase - it is a national programme for the screening and early detection of

precancerous changes and colorectal cancer, which will save the lives of many or alleviate

their suffering.

The first (theoretical) part of the diploma thesis presents colorectal cancer and the SVIT

Programme. The second (empirical) part of the diploma paper applied a descriptive work

method. In order to obtain the desired data, an anonymous questionnaire was used, which

included 80 random passersby in the old town centre of Celje, in August 2011. The

research wished to determine whether the respondents are familiar with the SVIT

Programme and whether they respond to submitting material for examination. Also of

interest was whether they are familiar with the symptoms and the risk factors for colorectal

cancer and with the colonoscopy examination. The results of the research show that the

respondents are not that well familiar with the SVIT Programme and that they responded to

the invitation in more than half of the cases. The polled individuals are acquainted with the

risk factors for the development of colorectal cancer. They also recognise the symptoms

indicating a gastrointestinal disease, yet still hesitate too long before seeing a doctor. The

most important examination in detecting colorectal cancer, after a positive laboratory test

result for occult bleeding in the stool, is colonoscopy; its very preparation and course make

it unpleasant, which is why it is somehow “feared” by the respondents.

Keywords: SVIT Programme, colorectal cancer, faecal occult blood test, colonoscopy.


III

KAZALO

POVZETEK ........................................................................................................................... I

ABSTRACT ......................................................................................................................... II

KAZALO ............................................................................................................................. III

1 UVOD IN OPIS PROBLEMA ...................................................................................... 1

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA ................................................................ 2

3 RAK NA DEBELEM ČREVESU IN DANKI .............................................................. 3

3.1 Epidemiološki podatki in etiologija ........................................................................ 4

3.2 Dejavniki tveganja za nastanek raka na debelem črevesu in danki ........................ 6

3.3 Znaki raka na debelem črevesu in danki ................................................................. 8

3.4 Diagnostične metode in določanje stadijev raka na debelem črevesu in danki ...... 9

3.4.1 Diagnostične metode ....................................................................................... 9

3.4.2 Določanje stadijev raka na debelem črevesu in danki ................................... 12

3.5 Zdravljenje raka .................................................................................................... 15

3.5.1 Kirurško zdravljenje ...................................................................................... 16

3.5.2 Radioterapija – zdravljenje z obsevanjem ..................................................... 17

3.5.3 Sistemsko zdravljenje bolnikov z rakom debelega črevesa in danke ............ 18

3.6 Ponovitev bolezni ................................................................................................. 19

3.7 Preprečevanja raka na debelem črevesu in danki ................................................. 19

4 PROGRAM SVIT – DRŽAVNI PROGRAM PRESEJANJA IN ZGODNJEGA

ODKRIVANJA PREDRAKAVIH SPREMEMB IN RAKA NA DEBELEM ČREVESU

IN DANKI ........................................................................................................................... 21

4.1 Namen in cilji programa ....................................................................................... 23

4.2 Potek programa ..................................................................................................... 24

4.3 Pregled blata na prikrito krvavitev ........................................................................ 26


IV

4.4 Kolonoskopija ....................................................................................................... 27

4.4.1 Kaj lahko pokaže kolonoskopija ................................................................... 29

4.4.2 Koraki do kolonoskopije ............................................................................... 30

5 EMPIRIČNI DEL ........................................................................................................ 38

5.1 Raziskovalna vprašanja ......................................................................................... 38

5.2 Metodologija ......................................................................................................... 38

5.2.1 Raziskovalne metode ..................................................................................... 38

5.2.2 Raziskovalni vzorec ....................................................................................... 39

5.2.3 Postopki zbiranja in obdelave podatkov ........................................................ 39

6 REZULTATI RAZISKAVE........................................................................................ 40

7 RAZPRAVA ................................................................................................................ 52

8 SKLEP ......................................................................................................................... 54

LITERATURA .................................................................................................................... 56

ZAHVALA ............................................................................................................................ 1

PRILOGE .............................................................................................................................. 2

KAZALO TABEL

Tabela 1: TNM - klasifikacija pri raku širokega črevesa in danke ...................................... 14

Tabela 2: Določitev stadijev črevesnega raka po TNM ...................................................... 14


1

1 UVOD IN OPIS PROBLEMA

Rak je splošno ime za vrsto bolezni, katere glavna značilnost je nenadzorovana rast

spremenjenih, malignih celic. Je bolezen, ki ne izbira spola, starosti, veroizpovedi in je

bolezen, ki še vedno med ljudmi pomeni »skorajšnjo smrt«.

»Rak na debelem črevesu in danki je zahrbten tihi morilec prebivalcev Slovenije«, saj več

kot 1200 ljudi vsako leto zboli za to obliko raka, približno 700 pa jih zaradi te bolezni

umre. Je najpogostejši rak v razvitem svetu in drugi najpogostejši vzrok smrti zaradi rakov

v Sloveniji. Ker se bolezen na začetku razvija brez očitnih bolezenskih znakov, jo pogosto

ugotovimo v poznejših stadijih bolezni (Program SVIT, 2008).

Tveganje, da zbolimo za rakom na debelem črevesu in danki, se povečuje s starostjo.

Največ obolelih je starejših od 50 let, vendar tudi mlajši niso varni pred to boleznijo.

Skupine ljudi z velikim tveganjem za nastanek raka na debelem črevesu in danki so osebe,

ki imajo enega ali več ožjih družinskih članov, ki so zboleli za rakom na debelem črevesu

in danki po 50. letom (oče, mati, brat, sestra, sin, hči), pacienti s kronično vnetno črevesno

boleznijo, pacienti pri katerih so že bili odkriti polipi na črevesu ter pacienti z družinskimi

polipoznimi sindromi (Skok in Ocepek, 2008, str. 28-30).

»Program SVIT je državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih

sprememb ter raka na debelem črevesu in danki pri ljudeh z obveznim zdravstvenim

zavarovanjem brez očitnih bolezenskih znakov v starosti med 50 in 69 let« (Maučec

Zakotnik, 2011, str. 13). »Pomeni novo, življenjsko pomembno orodje za preprečevanje in

zgodnje odkrivanje zahrbtne bolezni« (ibid., 6).

Rak na debelem črevesu in danki se večinoma razvije iz predrakavih sprememb na steni

črevesa, tako imenovanih polipov. Če polipe odkrijemo in jih pravočasno odstranimo, to

obliko raka lahko preprečimo in je zdravljenje lahko zelo uspešno, bolniku pa ohranimo ne

le življenje, ampak tudi kakovost življenja (Program SVIT, 2008).

Edini pogoj pri tem programu je aktivna udeležba vsakega posameznika. Vendar se še

vedno veliko ljudi ne odloči za sodelovanje, bodisi zaradi strahu pred diagnozo in pred

preiskavami ali zaradi tega, ker nimajo interesa. V pilotski fazi, ki je bila narejena v drugi

polovici leta 2008, je bila odzivnost 41, 9% (Tepeš et al., 2010, str. 403).


2

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA

Namen diplomskega dela je predstaviti preventivni zdravstveni Program SVIT, ki se je

začel izvajati v začetku leta 2009. Osrednja tema diplomskega dela bo rak na debelem

črevesu in danki, ki se ugotovi tudi zaradi aktivne udeležbe v Programu SVIT. Z raziskavo

želimo ugotoviti, ali anketirani poznajo Program SVIT ter ali se odzivajo na vabilo

programa. Raziskati želimo tudi, ali povabljena rizična skupina ljudi prepozna

najpomembnejše znake bolezni prebavil, saj je najboljše zdravilo pravočasen obisk

zdravnika, kar nam dokazuje že sam pregovor: »Bolje preprečiti, kakor zdraviti«.

Cilji diplomskega dela so:

predstaviti rak debelega črevesa in danke (definicijo bolezni, epidemiološke

podatke, znake bolezni, dejavnike tveganja, zdravljenje);

predstaviti Program SVIT;

ugotoviti, ali se povabljena populacija ljudi odzove na povabilo k sodelovanju;

ugotoviti, ali anketirani prepoznajo najpomembnejše znake bolezni prebavil;

ugotoviti, ali kolonoskopija ljudem predstavlja velik strah in bolečo preiskavo.


3

3 RAK NA DEBELEM ČREVESU IN DANKI

Rak debelega črevesa in danke je v Sloveniji na prvem mestu med raki prebavil (Repše et

al., 2006, str. 3). Na žalost je še vedno veliko takšnih ljudi, ki se odločijo za obisk pri

zdravniku, ko je bolezen že razvita in veliko takšnih, ki se povabila preventivnega

Programa SVIT ne udeležijo. Rak debelega črevesa in danke se razvije zaradi kombinacije

različnih dejavnikov, na katere ne moremo vplivati, kot je dedni zapis ali na katere lahko

vplivamo, kamor spadajo zdravo prehranjevanje, telesna aktivnost, nekajenje. Vendar je

zdrav način življenja težko doseči, že zaradi samega tempa življenja, socialnih in finančnih

stisk ter tudi zaradi tega, ker smo enostavno »leni«, ker za svoje zdravje nismo pripravljeni

veliko storiti, od zdravnika pa pričakujemo, da nam v celoti povrne zdravje.

Debelo črevo (intestinum crassum) je votel, cevast organ, dolg 1,5 metra. Sega od slepega

črevesa do zadnjika (anusa). Slepo črevo (cekum) vsebuje ileocekalno valvulo, ki

preprečuje vračanje črevesne vsebine iz tankega v debelo črevo. Od slepega črevesa poteka

debelo črevo navzgor do jeter (colon ascendens – navzgornje debelo črevo), kjer zavije

prečno in poteka pod želodcem v levo stran do vranice (colon transverzum – prečno debelo

črevo) in dalje navzdol do leve črevnice (colon descendens – navzdolnje debelo črevo).

Nad levo črevnico poteka debelo črevo v obliki črke S mimo brda (colon sigmoideum –

esasto debelo črevo) in vstopi v malo medenico kot danka (rectum). Ta leži tik pred

križnico, se nadaljuje ob trtici v loku navzad in se v zadnjični brazdi odpira na prosto kot

zadnjik (anus). Danka je pred križnico mehasto razširjena. Tu se kopiči blato pred

iztrebljanjem. Zadnji del rektuma vsebuje dva sfinktra, notranjega in zunanjega; zunanji

sfinkter je pod vplivom naše volje in je iz progastih mišic, notranji sfinkter pa je iz gladkih

mišic in ni odvisen od naše volje. Sfinktra sta normalno odprta samo pri defekaciji, sicer

sta zaprta (Pocajt in Širca, 1996, str. 107–117). Stena debelega črevesa je sestavljena iz

sluznice, mišične plasti in serozne plasti. Sluznica debelega črevesa vsebuje veliko čašastih

celic. Izbočenja črevesne stene se imenujejo mošnjice (haustre). Obe polovici debelega

črevesa sta različno prekrvavljeni, prav tako se vene izlivajo v sistemski in portalni obtok.

Analni kanal je končni del prebavne cevi, dolg 3–4 cm (Barovič, 2004, str. 178).

Debelo črevo absorbira vodo in elektrolite ter izloča blato. Dnevno izločimo okoli 200

gramov blata, ki ga sestavljajo neprebavljena in neprebavljiva hrana, sluz, odmrle bakterije

in odlušene celice črevesne sluznice. Črevesne bakterije sintetizirajo vitamin K in vitamine


4

skupine B. Dnevno nastaja v debelem črevesu 1000 ml plinov (vodik, ogljikov dioksid,

NH3 , H2S, CH3, itd.), ki izhajajo med odvajanjem blata, deloma pa se absorbirajo v kri

in preko portalne vene potujejo v jetra, kjer se razstrupijo. Velik del plinov sestavlja

pogoltnjen zrak. Defekacija ali odvajanje blata je refleks, ki vključuje tako zavestne kot

podzavestne sestavine. Center refleksa je v parasimpatičnem delu križničnega dela

hrbtenjače (Barovič, 2004, str. 178).

3.1 Epidemiološki podatki in etiologija

Rak debelega črevesa in danke je 2. najpogostejši rak v razvitem svetu in v Sloveniji. Je

izredno zahrbtna bolezen, ker se dolgo časa razvija v človeku, ne da bi le ta sploh vedel.

Leta 2007 je bilo po podatkih SLORA (Slovenija in rak, register raka RS) 1291 novih

primerov raka na debelem črevesu in danki (727 pri moških in 564 pri ženskah). V letu

2007 je bila groba incidenčna stopnja raka na debelem črevesu in danki 73,9/100.000 pri

moških in 55,1 /100.000 pri ženskah. Tako zaseda rak po pogostosti pri moških z 12,8-

odstotnim deležem četrto mesto in pri ženskah z 11,0-odstotnim deležem tretje mesto.

Skupaj pa sta z 11,9-odstotnim deležem uvrščena na drugo mesto po pogostosti (Register

raka RS, 2011).

Po podatkih mednarodne agencije za raziskave raka (IARC) je leta 2002 v svetu za rakom

debelega črevesa in danke zbolelo 1.023.000 in umrlo 529.000 ljudi (Štabuc, 2006, str. 22).

Rak debelega črevesa in danke je redek v deželah v razvoju. Ocenjena starostno

standardizirana incidenčna stopnja raka debelega črevesa in danke leta 2002 je bila v manj

razvitih deželah okrog 9/100.000 prebivalcev, v razvitem svetu, kamor štejemo Evropo,

Severno Ameriko, Avstralijo in Japonsko, pa v povprečju večja za več kot 350%. V

raziskavah priseljencev iz držav z majhnim tveganjem v področja z velikim se je izkazalo,

da se ogroženost kmalu poveča, kar kaže na pomembno vlogo okolja v etiologiji teh rakov.

Groba incidenčna stopnja v Evropi, ocenjena za leto 2002, je bila 55,3/100.000 pri moških

in 47,8/100.000 pri ženskah, kar je več kot 370.000 novih pacientov letno; incidenca je

nekoliko večja na zahodu in severu Evrope. Večina pacientov, z izjemo tistih z genetsko

nagnjenostjo, zboli po šestdesetem letu starosti, zato pričakujemo samo zaradi staranja

prebivalstva v Evropi leta 2020 že več kot 455.000 novih primerov (23% več) in leta 2050

že več kot 526.000 novih primerov (42% več) (Primic Žakelj et al., 2006, str. 15-16).


5

V Sloveniji je incidenca raka debelega črevesa in danke v zadnjih petdesetih letih stalno

naraščala. Strm porast incidence opažamo v zadnjih petnajstih letih, ko se je le ta

podvojila. Med letoma 1993 in 1997 je bila povprečna incidenčna stopnja raka debelega

črevesa in danke 48,2/100.000 moških in 41,7/100.000 žensk, med letoma 1998 in 2002 pa

62,7/100.000 moških in 46,9/100.000 žensk. Leta 1998 je bilo po podatkih Registra raka za

Slovenijo 684 novih primerov raka debelega črevesa in danke (372 pri moških in 312 pri

ženskah). Leta 2002 je bilo novih primerov raka debelega črevesa in danke 1188 (671 pri

moških in 517 pri ženskah). V letu 2002 je bila incidenca raka debelega črevesa in danke

68,7/100.000 moških in 56/100.000 žensk. Zbolevnost narašča s starostjo prebivalcev, saj

je opazen strm dvig incidence po 45. letu starosti. Leta 2002 so ugotovili 51 primerov raka

pri moških, mlajših od 50 let in 32 primerov pri ženskah, mlajših od 50 let. Največ

primerov raka je bilo pri moških registriranih v starosti od 50 do 70 let (355 novih

primerov). Po 70. letu starosti je bilo pri moških ugotovljenih le 265 novih primerov raka.

Pri ženskah je bilo registriranih največ primerov po 70. letu starosti (297 novih primerov).

V starosti med 50 in 70 let je bilo registriranih le 188 novih primerov. Relativno 5-letno

preživetje pacientov zbolelih za rakom debelega črevesa v letih 2000 do 2004 je bilo

54,9% za moške in 55,6% za ženske, kar je za 18% več kot v letih 1990 do 1994 glede na

podatke mednarodne kolaborativne raziskave o preživetju bolnikov z rakom v Evropi –

EUROCARE. V Sloveniji se je preživetje izboljšalo predvsem zaradi večjega odstotka

zdravljenih pacientov, izboljšanja operacijskih tehnik, boljše pooperacijske nege in

sodobnejšega onkološkega zdravljenja. Stadij bolezni ob diagnozi, ki je najpomembnejši

napovedni dejavnik za preživetje, se v zadnjih letih ni spremenil. Leta 2003 je imelo

lokalno omejenega raka 14% pacientov, lokalno napredovalega (zasevki v občrevesnih

bezgavkah) 60% in raka z zasevki v oddaljenih organih 26% pacientov (Štabuc, 2006, str.

22).

Geografska analiza podatkov registra kaže, da v Sloveniji ni področij, kjer bi bili prebivalci

ogroženi z rakom debelega črevesa in danke pomembno bolj kot pa v drugih delih države.

Nasprotno pa je na zemljevidih raka danke že vrsto let incidenca v jugovzhodni Sloveniji

večja kot v drugih predelih; razliko bo treba še pojasniti (Žakelj et al., 2006, str. 17).


6

3.2 Dejavniki tveganja za nastanek raka na debelem črevesu in danki

Dejavniki tveganja so tisti dejavniki, ki povečajo verjetnost, da posameznik zboli zaradi

določene bolezni. Sem sodi kombinacija medsebojnega delovanja dednih dejavnikov in

vplivov okolja. Več kot polovico raka zaradi smrti povzročajo dejavniki, ki so povezani z

življenjskim slogom. Ogrožajoči za zdravje so nezdrav in sedeč način življenja, debelost,

hrana s premalo vlaknin, pretežno mesna, z živalskimi maščobami bogata hrana, nezdrave

razvade, premalo gibanja.

STAROST IN SPOL

Raka na debelem črevesu in danki lahko dobi vsak, moški ali ženska (vendar zadnje čase

oboleva več moških) in to kadar koli. Največ ljudi oboli po petdesetem letu, ker se celice z

leti več ne obnavljajo tako učinkovito, genetske spremembe v tkivu debelega črevesa pa

povzročijo, da lahko celice začnejo nenormalno in nekontrolirano rasti.

Starost je pomemben dejavnik tveganja za nastanek adenomov in raka na debelem črevesu.

Pri dedno obremenjeni populaciji se rak debelega črevesa in danke začne pojavljati že

okrog dvajsetega leta starosti, v populaciji z vsakdanjo ogroženostjo pa se incidenca začne

večati po 50. letu starosti; samo četrtina pacientov zboli pred šestdesetim letom (Žakelj et

al., 2006, str.17). Študije, ki so jih opravili pri avtopsijah, so pokazale, da je prevalenca za

adenome v starosti med 50. in 60. letom 29-odstotna, v starosti 70−80 let pa že 50-odstotna

(Winawer et al. v: Stefanovič, 2009, str. 45).

VPLIVI OKOLJA IN NEZDRAVO ŽIVLJENJE (NEZDRAVA PREHRANA,

ALKOHOL, KAJENJE)

Prehrana in zdravje sta tesno povezana, ker lahko z zdravimi prehranjevalnimi navadami

varujemo in skrbimo za zdravje. Pomembno je, da v vsakdanji jedilnik vključimo

raznovrstna živila, da so uravnotežena in enakomerno porazdeljena čez cel dan. Vendar

nam današnji tempo življenja, socialne in finančne stiske velikokrat to onemogočajo.

Uživanje mastne in mesne hrane, premalo vlaknin, premalo sadja in zelenjave so dejavniki,

ki škodujejo zdravju. Posebej pomembne so vlaknine, ki v črevesu v stiku s tekočino

nabreknejo in vežejo nase številne škodljive snovi, ki jih zaužijemo ali nastanejo med

prebavo; prebava in iztrebljanje se pospešita, medtem, ko veliko maščob in malo vlaknin


7

prebavo upočasnjuje. Prehrana naj bo bogata z antioksidanti in vitamini A, C, D in E,

selenom ter kalcijem, ki delujejo zaščitno (Ocvirk, 2005, str. 3).

Znana evropska raziskava EPIC je pokazala, da ogroženost veča tudi čezmerno uživanje

rdečega mesa, zmanjšujejo pa jo ribje jedi (Primic Žakelj et al., 2006, str. 18).

Zdrav način življenja vodi k boljšemu počutju in ohranjanju dobrega zdravja. Dovolj

gibanja, normalna telesna teža ter izogibanje alkoholu in kajenju zmanjšujejo možnost, da

bi zboleli za rakom na debelem črevesu in danki, seveda pa nas tak življenjski slog varuje

tudi pred številnimi drugimi boleznimi (Europacolon Slovenija). Ljudje bi se morali

zavedati, da je kratek sprehod v naravi veliko pomembnejši kot gledanje televizije. Lahko

jih ozaveščamo, opominjamo, v njih samih pa je, da se odločijo za zdravje ali bolezen.

ČREVESNI POLIPI

Polip je tkivna tvorba (rašča), ki vznikne iz sluznice in štrli iz črevesne stene ali stene

danke v prostornino črevesa. Med preiskavo kolonoskopijo odstranijo vse polipe iz

debelega črevesa in danke, saj rak skoraj vedno nastane iz polipa. S tem je zdravljenje

končano. Če pa polipi kažejo znamenja raka, so potrebne nadaljnje preiskave. Majhni

polipi pogosto ne povzročajo nobenih težav, edino krvavitev iz črevesa. Velik polip lahko

povzroča krče, bolečine v trebuhu, hudo zaprtost. Izjemoma lahko povzroči celo popolno

zaporo črevesa, če zaustavi premikanje blata in plinov v črevesu, kar ni le zelo boleče,

ampak tudi smrtno nevarno.

Pri preiskovancih, starejših od 50 let, približno v tretjini primerov odkrijejo črevesne

polipe (Program SVIT, 2008).

KRONIČNE VNETNE ČREVESNE BOLEZNI (ULCEROZNI KOLITIS,

CROHNOVA BOLEZEN)

Kronična vnetna črevesna bolezen je dolgotrajno (kronično) vnetno obolenje črevesa. Sem

spadata Ulcerozni kolitis in Crohnova bolezen, ki sta najpogostejši in najtežji kronični

vnetni črevesni bolezni sodobnega časa. Tipični bolezenski znaki so: bolečine v trebuhu,

mehkejše, vodenasto ali krvavo blato, hujšanje ali nenapredovanje telesne teže, zaostanek v

rasti in zaostanek v pubertetnem razvoju. Pri pacientih z omenjenima boleznima, ki trajata

več kot 12 let, je tveganje za razvoj raka povečano, zato imajo pogostejše kolonoskopije

(Europacolon Slovenija).


8

DEDNA OBREMENJENOST

Ljudje, katerih sorodniki so zboleli za rakom debelega črevesa in danke, imajo 1,5- do 2-

krat večje tveganje za razvoj raka. Pri dednih oblikah raka, ki so sicer zelo redke in jih

strokovno imenujemo družinska adenomatozna polipoza in dedni nepolipozni rak debelega

črevesa, je tveganje še posebno veliko. Pogosteje obolevajo tudi bolnice, ki so v preteklosti

zbolele za rakom na dojki in bolniki z družinsko dedno nagnjenostjo za razvoj raka na

različnih organih (Lynchev sindrom) (ibid.).

V zvezi z rakom debelega črevesa pri ženskah proučujejo reproduktivne dejavnike in

eksogene spolne hormone. Zanimivo je, da se je hormonsko nadomestno zdravljenje

menopavzalnih težav izkazalo za zaščitno pred rakom debelega črevesa, medtem ko veča

ogroženost z rakom dojk (Žakelj et al., 2006, str. 18).

3.3 Znaki raka na debelem črevesu in danki

Simptomi in klinični znaki, ki opozarjajo na raka na debelem črevesu in danki, so

neznačilni in se pojavljajo pri celi vrsti drugih bolezni, zato se tudi bolezen kmalu ne

ugotovi (Koren, 2010). Ljudje so premalo ozaveščeni in pozorni na spremembe pri sebi. Še

vedno premalo ljudi ve, da je v primeru krvavitve na blato lahko to resen znak za rak.

Simptomi so odvisni od mesta tumorja, njegove velikosti, razširjenosti in zapletov, ki jih

tumor povzroča. Med najpogostejšimi znaki so:

bolečine v trebuhu;

spremembe ritma odvajanja blata (pogostost odvajanja, konsistenca);

zaprtja, ki jim sledijo driske;

sveža krvavitev iz črevesa ali črno blato;

tanko blato;

slabokrvnost;

nenamerna izguba telesne teže;

utrujenost (Štern et al., 2008, str. 9).

Mnogo bolnikov je dolgo brez težav, saj se rak na debelem črevesu in danki razvija počasi,

tako da večinoma mine nekaj let do pojava simptomov. Posledica tega je, da bolezen

večinoma odkrijemo šele, ko je rak že napredoval (ibid., 8).


9

Tumorji leve strani širokega črevesa (descedentnega kolona in sigme) lahko povzročijo

krče, bolečine v trebuhu, kri v blatu ali črno blato, slabost in bruhanje ter izmenjavanje

zaprtja z drisko. Tumorji desne strani širokega črevesa (cekuma, ascendentnega kolona)

povzročajo krče v trebuhu, izgubo telesne teže, redkeje spremembe v pogostosti odvajanja

blata ali krvi v blatu. Tumorji v danki lahko povzročajo krvavitve, tenezme, občutek

nepopolne izpraznitve črevesa po defekaciji, spremembo oblike in konsistence blata. Pri

napredovali bolezni lahko pride do motenj pasaže in popolne zapore črevesa – ileusa.

Posledica lokalne rasti oziroma kompresije in infiltracije sosednjih organov je lahko

obstrukcija ureterjev in posledična hidronefroza ter rektovezikalna ali rektovaginalna

fistula (Anderluh et al., 2009, str. 321).

3.4 Diagnostične metode in določanje stadijev raka na debelem črevesu in danki

3.4.1 Diagnostične metode

Rak debelega črevesa in danke je eden najpogostejših rakov v razvitem svetu. Zgodnji

znaki so neznačilni in se pojavljajo le pri polovici pacientov. V diagnostiki imajo osrednjo

vlogo dobra anamneza, klinični pregled z digitalnim rektalnim pregledom ter endoskopski

pregled (na prvem mestu kolonoskopija), ki omogoča odvzem vzorčkov tkiva za histološko

preiskavo.

KLINIČNI ZNAKI

Simptomi raka so na začetku neznačilni in neprepoznavni. Najpogostejši znaki bolezni so

občasna bolečina v trebuhu, sprememba ritma iztrebljanja, občutek nepopolne izpraznitve

črevesa, tenezmi, slabost, hujšanje, splošno slabo počutje. Klinična slika je odvisna od

lokacije raka in razširjenosti bolezni.

ANAMNEZA

V diagnostičnem postopku je najpomembnejša natančna družinska in osebna anamneza. S

pomočjo usmerjene anamneze ugotovimo morebitne nevarnostne in morebitne dednostne

dejavnike. Pri vsakem pacientu, starejšem od 40 let, ki ima anemijo zaradi pomanjkanja

železa, neznačilnih bolečin v trebuhu, spremembe v defekacijskem ritmu in ki je opazil kri

v blatu, moramo posumiti na raka (Štabuc, 2008, str. 15).


10

LABORATORIJSKE PREISKAVE KRVI

S krvnimi preiskavami ne moremo ugotoviti bolezni. Spremembe v kompletni krvni sliki,

diferencialni beli krvni sliki in sedimentaciji eritrocitov so neznačilne. Med tumorskimi

označevalci se je edino karcinoembrijski antigen (CEA) pokazal kot klinični sprejemljiv,

vendar je njegova vrednost zvečana le pri 20 do 49 % pacientov z rakom debelega črevesa

in danke, ima pa pomembno mesto pri sledenju bolezni in spremljanju učinkovitosti

zdravljenja. Karboanhidratni antigen 19–9 (CA 19–9) je zvečan le pri 20 do 40 %

pacientov. Zaradi premajhne občutljivosti in specifičnosti v zgodnji diagnostiki ali kot

presejalni test za odkrivanje asimptomatskih pacientov ne uporabljamo CEA in CA 19–9

(Štabuc in Plut, 2008, str. 59).

DIGITOREKTALNI PREGLED

Pregled z orokovičenim prstom je poleg splošnega kliničnega pregleda sestavni del

kliničnega pregleda, še posebej ob anamnezi krvi na blatu. S preprosto in nebolečo

preiskavo zdravnik pretipa zadnji del črevesa, ki je v dosegu prsta in z njim lahko

ugotovimo več kot 30 % vseh primerov raka debelega črevesa in danke, predvsem večino

tumorjev spodnje polovice danke (Štabuc, 2009, str. 15). Kadar zdravnik otipa kaj

sumljivega, pacienta naroči na nadaljnje preiskave.

UGOTAVLJANJE PRISOTNOSTI KRVI V BLATU (TEST OKULTNE

KRVAVITVE ALI HEMATEST)

S hematestom v vzorcu blata se ugotavlja prisotnost krvi, ki sicer ni vidna s prostim

očesom. Kri lahko izvira iz predrakavega izrastka na sluznici (polipa) ali iz tumorja, lahko

pa je posledica drugih obolenj prebavil. Ta test je edini presejalni test (Europacolon

Slovenija). V Sloveniji so z državnim programom zgodnjega odkrivanja predrakavih

sprememb in raka debelega črevesa in danke (Program SVIT) od 18. junija 2008 (začetek

pilotne faze) začeli uporabljati imunokemični hematest, ki temelji na specifičnih

protitelesih proti humanemu globinu. Globin se v prebavilih razgradi, zato z

imunokemičnim hematestom zaznamo le krvavitve iz debelega črevesa. Njegova

specifičnost je 95%, občutljivost pa 70-90%. Negativen rezultat ne pomeni, da pacient

nima raka, zato je ob kliničnem sumu na raka debelega črevesa in danke potrebna nadaljnja

diagnostika (Štabuc in Plut, 2008, str. 60-61).


11

ENDOSKOPSKA DIAGNOSTIKA

Endoskopija debelega črevesa in danke (rektoskopija, sigmoidoskopija, kolonoskopija) je

najpomembnejša diagnostična metoda pri odkrivanju raka debelega črevesa in danke.

Omogočajo nam neposreden prikaz črevesne sluznice, odvzem biopsij za histološko

preiskavo in terapevtske intervencije – odstranitev premalignih in malignih polipov.

Rektoskopija je preiskava z inštrumentom, ki se vstavi v danko in zdravniku omogoča

pregled sluznice danke. Kolonoskopija je endoskopska preiskava z kolonoskopom –

upogljivo cevjo, sestavljeno iz številnih optičnih vlaken, prek katerih se slika črevesne

notranjosti prenaša na televizijski monitor, ki omogoča pregled sluznice celotnega

debelega črevesa in danke (Europacolon Slovenija). Pogoj za pregled je prazno in očiščeno

črevo. Opravljajo jo zdravniki gastroenterologi ali kirurgi onkologi v bolnišnicah ali

specializiranih gastroenteroloških ambulantah ter diagnostičnih centrih. Preiskava

omogoča natančen pregled sluznice črevesa, bioptični odvzem tkiva ter polipov za

histološko preiskavo ter polipektomijo (odtranjevanje polipov v črevesu). Patohistološki

izvid potrdi ali ovže sum na raka. S pomočjo endoskopije lahko opišemo velikost in lego

tumorja ter obliko tumorske rasti. Velike multicelične raziskave so pokazale, da je le pri

5% kolonoskopskih preiskav možen negativen rezultat. Pri kolonoskopiji je potrebna

natančnost predvsem pri izvleku kolonoskopa. Ta del preiskave mora v povprečju trajati

dlje kot 7 minut. Endoluminarni endoskopski ultrazvok uporabljamo v specializiranih

ustanovah za določitev lokalne razširjenosti raka danke, kar je pomembno za načrtovanje

zdravljenja (Štabuc, 2009, str. 15). Kolonoskopija je najboljša preiskava za presejanje, kot

za diagnostiko, zdravljenje in sledenje (Štabuc in Plut, 2008, str. 61).

RENTGENSKE IN ULTRAZVOČNE PREISKAVE

Dvojno kontrastno irigografijo zaradi velikega odstotka lažno negativnih rezultatov in

zaradi tega, ker ne omogoča histološke potrditve bolezni, le redko uporabljamo v tej

diagnostiki. Z ultrazvočno preiskavo trebuha ali računalniško tomografijo lahko odkrijemo

večje tumorje ter zasevke v abdominalnih bezgavkah in jetrih. Vendar to ni preiskava za

zgodnje odkrivanje raka (Štabuc, 2009, str. 15-16).

V zadnjem času pri odkrivanju raka debelega črevesa in danke uporabljamo tudi virtualno

kolonoskopijo. To je tridimenzionalna računalniška tomografija, ki skupaj s kolonografijo

omogoča natančno lokalizacijo tumorja v črevesu, posebej tam, kjer kolonoskopija v celoti


12

ne bi bila izvedljiva zaradi težkih anatomskih razmer po operacijah v trebuhu ali pri

pacientih s stenozantnim rakom distalno. Prednost virtualne kolonoskopije je v tem, da je

pregled manj neprijeten, priprava pa enaka kot na kolonoskopijo, pomanjkljivost pa je v

tem, da zdravnik sicer vidi vse spremembe, narediti pa ne more nič in mora zato pacient

vseeno na kolonoskopijo. Poleg tega je med postopkom pacient izpostavljen sevanju.

Računalniška tomografija omogoča boljšo zamejitev bolezni pri raku debelega črevesa.

Magnetna resonanca je nujna preiskava za zamejitev bolezni pri potencialno resektivnem

raku danke (ibid., 16).

RADIOLOŠKE METODE

Glavna slabost slikovnih metod je, da ne omogočajo odvzemov vzorčkov tkiva za

patohistološki pregled in ne omogočajo terapevtskih intervencij. Zato je ob pozitivnem

izvidu nujno potrebna kolonoskopija. Za preiskavo je enako nujno potrebno očiščeno

črevo, poleg tega pa je preiskovanec izpostavljen še sevanju (Štabuc in Plut, 2008, str. 62).

3.4.2 Določanje stadijev raka na debelem črevesu in danki

Debelo črevo in danka sta v zadnjih letih najpogostejše mesto (razen kože), na katerih pri

prebivalstvu razvitega sveta nastane ena od rakavih bolezni. Čeprav se rak debelega

črevesa po kirurški anatomiji, pogostosti in nevarnostnih dejavnikih razlikuje od raka

danke, ju v strokovni literaturi pogosto obravnavajo skupaj, kot tumorje enega organa. V

številnih državah namreč ne upoštevajo priporočil Mednarodne klasifikacije bolezni in ne

razlikujejo dosledno raka sigmoidnega kolona, ki pripada debelemu črevesu, od raka

rektosigmoidnega prehoda, ki pripada danki ( Primic Žakelj et al., 2006, str. 15).

Rak debelega črevesa in danke je v Sloveniji na prvem mestu med raki prebavil (Repše et

al., 2006, str. 3). 35% vseh rakov debelega črevesa in danke nastane zaradi prirojene

nagnjenosti, ostali pa zaradi posrednega ali neposrednega vpliva okolja in načina življenja

(Štabuc, 2006b, str. 107).

V 90 % primerov se rak debelega črevesa in danke razvije iz prej nastalih adenomatoznih

polipov, ki jih lahko z endoskopskimi tehnikami odkrijemo in odstranimo. Žal številni

pacienti nimajo nikakršnih težav, saj se rak razvija počasi in pred pojavom simptomov


13

večinoma mine nekaj let, zato bolezen odkrijemo šele, ko je že v napredovali razvojni

stopnji (1, 2, 3, 4) (Maučec Zakotnik et al., 2009b, str. 24).

Rak debelega črevesa in danke je ozdravljiv, če ga odkrijemo dovolj zgodaj, ko se še ni

razvil iz črevesa v bezgavke ali drugam po telesu. Posledice bolezni, odkrite v

napredovalem stadiju, so visoki stroški zdravljenja, slabše preživetje in visoka stopnja

umrljivosti (ibid., 24).

Za pravilno načrtovanje zdravljenja je potrebna natančna ocena lokalne razširjenosti

tumorja, oddaljenih zasevkov in splošne operabilnosti. Za predoperacijsko zamejitev

bolezni moramo narediti totalno kolonoskopijo z biopsijo sumljivih sprememb, UZ ali CT

trebuha in RTG prsnih organov, določiti histološki tip tumorja in stopnjo diferenciranosti

(G1, G2, G3) ter tumorske označevalce (+CEA, Ca 19–9). Pri raku danke je poleg teh

preiskav potreben še endoUZ ali MR, včasih tudi CT, urografija in cistoskopija (Repše et

al., 2006, str. 5). Ob sumu na lokalno ali področno razširjeno bolezen pa je potrebna

natančnejša ali zanesljivejša preiskava – NMR medenice (Anderluh et al., 2009, str. 321).

Za oceno splošne operabilnosti ali sposobnosti pacienta za operacijo so potrebne

laboratorijske preiskave krvi (hemogram, elektroliti, biokemične preiskave, protrombinski

čas, INR) in urina, EKG, RTG pc in preiskave pljučne funkcije (spirometrija) (Štor in

Repše, 2006, str. 98).

Rak debelega črevesa in danke običajno raste infiltrativno, zaseva limfogeno v bezgavke in

hematogeno v druge organe, najpogosteje v jetra. Za izbiro primernega načina zdravljenja

in ugotavljanja prognoze bolezni je potrebna enotna klasifikacija bolezni. Danes največ

uporabljamo mednarodno klasifikacijo rakavih bolezni, imenovano UICC TNM (»Tumor

Node Metastasis«) s katero opredelimo globino vraščanja tumorja ali preraščanja črevesne

stene, zasevke v regionalnih bezgavkah in oddaljene zasevke, torej stadij bolezni.


14

Tabela 1: TNM - klasifikacija pri raku širokega črevesa in danke

T Primarni tumor

T1 Tumor vrašča v submukozo

T2 Tumor vrašča v mišične sloje (lamino muscullaris proprio) črevesne stene

T3 Tumor raste prek mišičnega sloja v perikolično perirektalno maščevje

T4 Tumor prerašča steno črevesa, sega prek seroze in vrašča v sosednje organe

N Področne bezgavke

N0 Ni zasevkov v regionalnih bezgavkah

N1 Zasevki so v najmanj treh regionalnih bezgavkah

N2 Zasevki so v več kot štirih regionalnih bezgavkah

M Oddaljeni zasevki

M0 Ni oddaljenih zasevkov

M1 Oddaljeni zasevki

Vir: Anderluh et al. (2009, str. 323)

Pri prognozi je pomembna tudi klasifikacija R, ki se nanaša na ostanek tumorja po

operaciji in opredeljuje radikalnost operacije; R0 pomeni, da ni ostanka operacije, pri R1

je mikroskopski ostanek, pri R2 pa makroskopsko viden ostanek (Štabuc, 2009, str. 17).

Tabela 2: Določitev stadijev črevesnega raka po TNM

Stadij T N M

I T1, 2 NO MO

II T3, 4 NO MO

III Katerikoli T N1, 2 MO

IV Katerikoli T Katerikoli N M1

Vir: Štabuc (2009, str. 17)


15

Poleg stadija tumorja obstajajo še drugi dejavniki, ki poslabšajo prognozo pacientov z

rakom debelega črevesa in danke:

leta,

perforacija,

obstrukcija,

slaba diferenciacija tumorja,

mucizni ali pečatno celični histološki izvid,

venska invazija,

perinevralna invazija,

DNA nondiploidni tumor,

izguba alela (Štor in Repše, 2006, str. 98-99).

3.5 Zdravljenje raka

Zdravljenje raka debelega črevesa je predvsem kirurško. Specifično onkološko zdravljenje

(neodjuvantno, adjuvantno, paliativno) s kemoterapijo in/ali radioterapijo ima prav tako

pomembno mesto pri zdravljenju pacientov z rakom debelega črevesa in danke (Anderluh

et al., 2009, str. 321). Upoštevati moramo načela onkološke kirurgije, ki zahtevajo

odstranitev primarnega tumorja v zdravo z zadostnim varnostnim robom in odstranitev

regionalnih bezgavk z morebitnimi metastazami. Za ustrezno zdravljenje pacientov z

rakom debelega črevesa in danke je potrebna natančna zamejitev bolezni. S kolonoskopijo

in biopsijo potrdimo diagnozo raka. Endoskopska ultrazvočna preiskava je metoda, s

katero določimo globino vraščanja tumorja (stadij T) 66- do 99-odstotno natančno. Metoda

je primerna predvsem za tumorje v stadiju T1, ki so primerni za lokalno ekscizijo (Jelenc

in Repše, 2009, str. 80).

Vrsta in način zdravljenja raka debelega črevesa in danke sta odvisni od lokalizacije in

velikosti primarnega tumorja, njegove razširjenosti, eventualnih regionalih in/ali

oddaljenih zasevkov ter splošnega stanja bolnika. Cilj je ozdravitev, ki jo nudi le radikalna

resekcija. Kadar radikalna resekcija ni več mogoča, ima paliativna resekcija tumorja

praviloma prednost pred neresekcijskimi operacijami (Anderluh et al., 2009, str. 321).

Velik pomen morata medicinska sestra in zdravnik dati na prepoznavanje bolečine, ki je

najpogostejši vzrok za obisk zdravnika v osnovni zdravstveni dejavnosti (Lahajnar, 2008,


16

str. 10). Bolečino lahko pacient oceni na različne načine, to je s pomočjo vizualne analogne

lestvice (VAL), ki jo pretvorimo v številčno oceno ali pa besedno s pettočkovno

kategorično lestvico. V uporabi je tudi kratki vprašalnik o bolečini, kjer pacient poleg

jakosti oceni tudi vpliv bolečine na vsakdanje dejavnosti (ibid., 10). Zdravnik zdravi

bolečino glede na jakost, vrsto in vzrok za bolečino. Zdravila daje po navodilih temeljih

načel zdravljenja bolečine, ki so prikazana v tristopenjski lestvici Svetovne zdravstvene

organizacije. Uvaja jih stopenjsko. Zdravljenje se začne z neopioidi, kasneje z šibkimi

opiodi, nato z močnimi. Pacienti z rakavim obolenjem imajo ponavadi kronično bolečino,

ki je stalna, zato dobivajo zdravila v rednih intervalih. Predpisani so mu dolgotrajni

opioidi, ki jih zaužije ali dobi transdermalno (ibid., 10).

Pri pacientu z rakom debelega črevesa in danke ima medicinska sestra izjemno veliko

vlogo. S svojim odnosom, načinom dela, obnašanjem lahko k zdravljenju pripomore, z

negativnim odnosom pa delno zavira. V času diagnostike in zdravljenja je pacient

»šokiran« in svoje bolezni ne more in ne zna sprejeti, za sprejetje rabi določen čas.

Medicinska sestra mu mora na empatičen način razložiti stvari, ki so v njeni domeni ali pa

poskrbeti za pogovor z zdravnikom.

3.5.1 Kirurško zdravljenje

Operacija ima osrednjo vlogo pri zdravljenju tako raka širokega črevesa kot danke,

izkušenost kirurga pa je neodvisni napovedni dejavnik za izid bolezni (Ocvirk, 2009, str.

86). Po kirurškem posegu, ki je edina kurativna metoda, obstaja velika verjetnost razvoja

metastatske bolezni, zato je potrebno dodatno zdravljenje (ibid., 85). Pred operacijo morajo

pacienti opravili kolonoskopijo z biopsijo, pri tumorjih danke še rigidno rektoskopijo in

endoluminalni ultrazvok, rentgen pljuč, ultrazvok trebuha ali CT ter oddati kri za

hemogram in tumorska označevalca CEA in CA19–9 (ibid., 86).

Kirurški standard pri operacijah raka debelega črevesa in danke je tako imenovana popolna

mezorektalna ekscizija (TME). Pri TME kirurg z ostro desekcijo v enem kosu (en block)

poleg tumorja in pripadajočega maščevja odstrani tudi vezivno lamino (mezorektum)

(Anderlut et al., str. 323). Pri raku spodnje in srednje tretjine debelega črevesa v kliničnih

stadijih T1-2, N0 paciente najprej operirajo in se za pooperativno zdravljenje odločijo na

podlagi patohistološkega izvida. Pri višjih stopnjah bolezni je primarno zdravljenje


17

onkološka radioterapija in kemoterapija, ki omogoča zmanjšanje velikosti zasevkov do te

mere, da jih je mogoče operirati, nato jim sledi operacija (Jelenc in Repše, 2009, str. 80). Z

operacijskim posegom kirurgi onkologi odstranijo primarni tumor skupaj z delom zdravega

črevesa in pripadajočimi bezgavkami. Proste in zdrave konce črevesa zašijejo skupaj.

Včasih je treba bolniku kirurško narediti odprtino med debelim črevesom in trebušno steno

(kolostomija), skozi katero se prazni vsebina debelega črevesa v posebno vrečko. Odprtino

imenujemo stoma. Lahko je začasna, ki jo kirurg onkolog pozneje zapre ali stalna


Cilj kirurškega posega je radikalna resekcija, ki edina predstavlja možnost ozdravitve

(Jelenc in Repše, 2009, str. 81).

Standardne radikalne resekcije pri raku debelega črevesa so: desna in razširjena desna

hemikolektomija, resekcija transverzuma, leva in razširjena leva hemikolektomija,

resekcija sigme, subtotalna in totalna kolektomija. Vsaka standardna resekcija vključuje

radikularno ligaturo in prekinitev žil za določeno področje debelega črevesa, kjer se nahaja

tumor in odstranitev tega dela črevesa v monobloku s pripadajočim mezenterijem

(limfadenektomija) (Štor in Repše, 2006, str. 98).

Standardne radikalne resekcije pri raku danke so: sprednja resekcija in nizka srednja

resekcija rektuma s totalno ekscizijo mezorektuma (TEM), abdominoperinealna resekcija

rektuma, razširjena abdominoperinealna resekcija rektuma s hkratno odstranitvijo uterusa,

zadnje stene vagine in/ali zadnje stene mehurja, izjemoma tudi evisceracija male medenice

(ibid., 98).

V zadnjem času se uveljavlja tudi laparoskopska metoda, ki ima prednost pred klasično

operacijo v krajši hospitalizaciji, manjši bolečini po operaciji ter hitrejšem okrevanju. Pri

rakavem pacientu je potencialna prednost laparoskopskega pristopa v manjši kirurški

travmi in manjšem vplivu na imunski sistem, kar naj bi zmanjšalo število ponovitev

bolezni in vplivalo na kakovost življenja operiranih pacientov (Jelenc, 2006, str. 71).

3.5.2 Radioterapija – zdravljenje z obsevanjem

Z izrazom radioterapija imenujemo različne načine zdravljenja, pri katerih uporabljamo

ionizirajoče sevanje za uničenje rakastih celic (Nerat, 2011). Uporabljajo jo pri zdravljenju

raka danke. Praviloma bolniki ob obsevanju prejemajo kemoterapijo.


18

Obsevanje zdravniki onkologi radioterapevti priporočajo pred operacijo (neoadjuvantno

zdravljenje), po njej pa samo v primeru, če bolnik ni bil obsevan pred operacijo

(adjuvantno zdravljenje). Tumorjev, ki ležijo v debelem črevesu, praviloma ne obsevajo,

ampak jih čim prej operativno odstranijo. Z obsevanjem lahko zmanjšajo tudi znake in

simptome bolezni. Ta način imenujemo paliativno obsevanje (Europacolon Slovenija).

3.5.3 Sistemsko zdravljenje bolnikov z rakom debelega črevesa in danke

Zdravljenje s kemoterapijo pomeni uničevanje rakavih celic s citostatiki – zdravili, ki

zavirajo delitev rakavih celic in z njimi po krvi dosežemo tudi oddaljena področja, kjer se

nahajajo zasevki. Zdravljenje poteka v ciklusih. Odmerku zdravila sledi čas počitka in nato

se ciklus ponovi. Navadno so ciklusi na dva do štiri tedne. Citostatike največkrat

uporabljajo v različnih kombinacijah. Večino citostatikov vbrizgajo intravensko v krvni

obtok. Pacient dobiva zdravilo v bolnišnici ali ambulantno. Obstaja tudi citostatik v obliki

tablet. Z njimi se lahko zdravi doma in pride na pregled v bolnišnico samo ob koncu

ciklusa zdravljenja, kar je zanj udobneje, varneje in dodatno prispeva k boljši kakovosti

življenja. Seveda pa je pri tovrstnem zdravljenju potrebno dobro sodelovanje bolnika in

internista onkologa ali onkologa radioterapevta (kadar zdravila jemlje hkrati z obsevanjem)


Pri pacientih s 1. in pri večini z 2. stadijem bolezni je operacija dovolj in ne potrebujejo

dodatnega zdravljenja. Pacienti s 3. stadijem potrebujejo dodatno zdravljenje z adjuvantno

kemoterapijo po uspešni operaciji z namenom, da bi uničili rakave celice, ki so nastale in s

tem zmanjšali število ponovitev bolezni ter tako podaljšali celotno preživetje in s tem

omogočili večje število ozdravljenih pacientov. Tudi pacientom z 2. stadijem se zaradi

prisotnosti dejavnikov tveganja priporoča zdravljenje z adjuvantno kemoterapijo (Ocvirk,

2009, str. 84).

Zdravljenje največkrat poteka s 5-fluorouracilom, v zadnjem času pa z novimi

citostatskimi zdravili: citostatiki kapacitabin, irinotekan in oksaliplatin ter tarčni zdravili

cetuksimab in bevacizumab. Kombinirano zdravljenje omogoča boljšo kakovost življenja

in daljše remisije s tem pa tudi daljše celotno preživetje (ibid., 8)

V zadnjem desetletju se intenzivno razvijajo t.i. tarčna zdravila, ki proti raku delujejo

drugače, in sicer tako, da zavrejo različne dejavnike (rastne dejavnike), ki so potrebni za


19

rast tumorja. Zaradi selektivnega delovanja na celice tumorja imajo ta zdravila manj

neželenih učinkov, predvsem pa manj tistih, ki spremljajo standardno kemoterapijo

(slabokrvnost, slabost, driska). Običajno jih kombinirajo s standardnimi citostatiki, lahko

pa jih dajejo tudi samostojno (Europacolon Slovenija).

3.6 Ponovitev bolezni

Ogroženost za ponovitev bolezni je neposredno povezana z globino invazije tumorja v

črevesno steno. Pri tumorjih stadija I. in II. je delež ponovitve od 5 do 10 %, pri

transmuralni invaziji pa približno 25 % (Glušič, 2006, str. 45).

Prognoza pacientov z rakom debelega črevesa in danke, ki so imeli adjuvantno

(dopolnilno) zdravljenje, je dobra. Pri več kot polovici bolnikov se bolezen ne ponovi.

Zaradi možnosti ponovitve bolezni pa paciente spremljamo z rednimi kontrolnimi pregledi.

Ob pregledu odvzamemo tudi kri za tumorski marker CEA – karcinoembrionalni antigen,

ki ga izločajo tumorske celice, njegovo zvišanje lahko pomeni ponovitev bolezni in za Ca

9-9. Enkrat letno jih napotimo tudi na ultrazvočni pregled trebuha. Prvo kontrolno

kolonoskopijo opravijo čez eno leto po operaciji, nato pa na vsakih 2 – 5 let. Tudi

ponovitve bolezni lahko uspešno zdravimo. Način zdravljenja je odvisen od mesta

ponovitve in njene razširjenosti. Zdravljenje je lahko operativno, s kemoterapijo ali

obsevanjem (Europacolon Slovenija).

3.7 Preprečevanja raka na debelem črevesu in danki

Ko pride bolezen in z njo bolečine, se vedno sprašujemo, zakaj nismo začeli ukrepati prej,

zakaj nismo delali v prid svojemu zdravju. Čisto preprečiti se raka ne da, lahko pa storimo

veliko, da se bolezen ne razvije oziroma da jo odkrijemo v zgodnjem stadiju. Vzgoja o

zdravem načinu prehranjevanja in o skrbi za zdravje bi se morala začeti že v otroštvu.

Zdravo prehranjevanje, pet obrokov na dan ni samo dieta za bolnike s sladkorno boleznijo,

kakršno je mišljenje ljudi, temveč pogoj za ohranjanje zdravja. V tem hitrem tempu

življenja smo velikokrat prisiljeni, da si na hitro naredimo obrok, da hrano pojemo zelo

hitro, da ne jemo dovolj sadja in zelenjave, da za kosilo kar med potjo »skočimo v trgovino

ali restavracijo s hitro prehrano«… Druga možnost preprečevanja raka na debelem črevesu


20

in danki je tudi pravočasen obisk zdravnika oziroma vključevanje v presejalne programe.

Rak na debelem črevesu in danki je mogoče uspešno ozdraviti – če ga odkrijemo

pravočasno, na zgodnji stopnji razvoja. »Ne le to: to vrsto raka je mogoče celo preprečiti,

če odkrijemo in odstranimo že predrakave spremembe na sluznici debelega črevesa in

danke, polipe« (Maučec Zakotnik, 2009a, str. 6).

V onkološko sekundarno preventivo uvrščamo dejavnosti, s katerimi iščemo predrakave ali

začetne rakave spremembe. Ključna javnozdravstvena ukrepa na tem področju sta zgodnje

odkrivanje in presejanje. Presejanje pomeni uporabo čim preprostejših preiskav, ki med

ljudmi brez kliničnih težav odkrijejo tiste, pri katerih je velika verjetnost, da imajo

predinvazijsko ali zgodnjo invazijsko obliko raka oziroma so izpostavljeni dejavniku

tveganja, za katerega je znano, da z veliko verjetnostjo povzročajo raka. Poznamo

individualna ali oportunistična presejanja, ki se izvajajo na pobudo posameznika ali

njegovega zdravnika ter organizirano presejanje, ki so organizirana na populacijski ravni

(Primic Žakelj in Zadnik, 2009, str. 50).

Zelo pomembno je tudi ozaveščanje najširše javnosti o problemu raka na debelem črevesu

in danki ter o pomenu zgodnjega odkrivanja predrakavih in rakavih sprememb za

preprečevanje nastanka bolezni oziroma učinkovito zdravljenje (za to so namenjeni

»SVITovi dnevi, promocije po zdravstvenih domovih, lekarnah, oglasne table po WC-jih,

reklamni panoji, videospoti po televiziji…) (Program SVIT, 2008).


21

4 PROGRAM SVIT – DRŽAVNI PROGRAM PRESEJANJA IN ZGODNJEGA

ODKRIVANJA PREDRAKAVIH SPREMEMB IN RAKA NA DEBELEM

ČREVESU IN DANKI

»Program SVIT pomeni novo, življenjsko pomembno orodje za preprečevanje in zgodnje

odkrivanje zahrbtne bolezni«. Izkušnje iz drugih držav dokazujejo, da ti programi lahko

rešujejo življenja, prihranijo bolnikom in njihovim bližnjim veliko hudega trpljenja in ne

nazadnje tudi zmanjšujejo stroške zdravljenja, ki so pri napredovalem raku na debelem

črevesu in danki zelo visoki. »Rak na debelem črevesu in danki je pereč javnozdravstveni

problem, kar je razvidno iz visoke incidence, prevalence in stopnje umrljivosti ter slabšega

petletnega preživetja bolnikov v primerjavi z drugimi državami EU« (Maučec Zakotnik,

2009a, str. 6).

Program SVIT je edini program med presejalnimi za zgodnje odkrivanje raka namenjen

tudi moškim, zato nosi moško ime. Hkrati pomeni svetlobo, svit na koncu tunela ter

upanje, da se da zahrbtno, potuhnjeno in smrtno nevarno bolezen premagati in jo celo

preprečiti (Svetel, 2011).

Svet Evropske unije je leta 1993 priporočil uvajanje organiziranega presejanja raka na

debelem črevesu in danki vsem državam članicam (Maučec Zakotnik et al., 2009b, str. 22).

Državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja raka na debelem črevesu in danki –

Program SVIT Zdravstveni dom Ljubljana deluje pod okriljem Preventivne enote CINDI

Slovenija, ki ga je leta 2006 predstavil na Zdravstvenem svetu pri Ministrstvu za zdravje.

Ta ga je potrdil zaradi velikega javno-zdravstvenega problema in ga predlagal z visoko

oceno v prioritetno financiranje že v letu 2007. Finančna sredstva za izvajanje

nacionalnega programa presejanja raka na debelem črevesu in danki zagotavlja Zavod za

zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije (Maučec Zakotnik et al., 2009b, str. 25). V

tem programu sodelujejo strokovnjaki na področju gastroenterologije, patologije,

onkologije, družinskih zdravnikov ter abdominalnih kirurgov. Za postopek presejanja se

uporablja imunokemični test na prikrito krvavitev v blatu, ki na hiter in enostaven način

omogoči odkriti tiste posameznike, pri katerih obstaja verjetnost, da so zboleli za rakom

debelega črevesa in danke. Posamezniki s pozitivnim testom na prikrito krvavitev v blatu

so napoteni na kolonoskopijo, preiskavo črevesa z optičnim instrumentom, ki s pomočjo


22

patološkega izvida omogoča dokončno diagnozo, ali ima posameznik raka ali ne (Program

SVIT, 2008).

Centralna enota Svit, locirana v CINDI Slovenija – ZD Ljubljana je odgovorna za

vabljenje in ponovno vabljenje v program tistih posameznikov, ki se morda ne bi takoj

odzvali, pošiljanje imunokemičnih testov tistim, ki potrdijo sodelovanje v programu in

obveščanje o rezultatih testov, ki poteka po pošti. Program zagotavlja centralno vodenje in

koordinacijo vseh aktivnosti, vključno s koordinacijo izvajanja presejalnih (skrining)

kolonoskopij, ki jih izvajajo kolonoskopisti ter spremljanjem, nadzorom in evalvacijo

programa. Poleg zadostne odzivnosti in udeležbe ciljne populacije v programu, ki mora biti

več kot 50% (optimalno 70%), je zagotavljanje kakovosti vseh segmentov presejalnega

programa osnovni pogoj za doseganje osnovnega cilja programa, zmanjšanja umrljivosti

zaradi raka na debelem črevesu in danki (ibid.).

Za izvajanje programa in zagotavljanje prostorske dostopnosti je organizirana tudi mreža

presejalnih kolonoskopskih centrov, za nemoteno nadaljno histopatološko diagnostiko pa

tudi mreža histopatoloških centrov, ki so organizirani na terciarni zdravstveni dejavnosti

(Maučec Zakotnik et al., 2009b, str. 29–30). Zdravstvene regije centrov za kolonoskopijo

so: Celje, Koper, Kranj, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Nova Gorica, Novo mesto,

Ravne na Koroškem.

Cilja skupina za presejanje je celotna populacija v starosti od 50 do 70 let, kar na

nacionalni ravni pomeni 481 627 prebivalcev (Štabuc, 2009, str. 19).

Štabuc (2009, str. 19) domneva, da je 20 % cilje populacije že huje obolele zaradi drugih

bolezni ali pa se že zdravijo pri gastroenterologu in se ne bodo vključili v presejalni

program, tako da bi jih bilo v presejanje na nacionalni ravni zajeto le 80 % od 481.627

ciljne populacije, kar je 385.302 prebivalcev. Če primerjamo najboljši 70 % odziv, ki je bil

v Franciji, bi to predstavljajo 269.711 prebivalcev za presejanje v obdobju dveh let, to je

134.856 preiskav blata za ugotavljanje prikrite krvavitve v enem letu. Pri uporabi FIT je 4

do 6% testov pozitivnih, kar pomeni 6.743 dodatnih kolonoskopij in 3.708 histoloških

preiskav vsako leto. Delež odkritih karcinomov v populaciji, ki se udeleži presejanja, je

navadno 0,3-odstoten in to pomeni 400 pacientov, ki potrebujejo nadaljnje zdravljenje. Z

uvajanjem tega programa, ne bi bistveno dodatno obremenjevali družinskih zdravnikov.

Njihova naloga bi bila osveščenenje, motiviranje za vključevanje, po potrebi napotenje na

kolonoskopijo in nadaljnje zdravljenje ter spremljanje tistih, ki bodo imeli pozitiven


23

FOTB. Tudi gastroenterologi ne bodo preveč dodatno obremenenjeni. Od okoli 260

kolonoskopij, ki jih naredi posamezni gastroenterolog na leto, bi moral dodatno narediti še

36 do 92 kolonoskopij na leto, to je 1 do 2 dodatni na teden. Prav tako zmorejo kirurgi v 10

bolnišnicah v prvih dveh letih narediti dodatnih 400 operacij vsako leto (ibid., 19).

4.1 Namen in cilji programa

»DRŽAVNI PROGRAM PRESEJANJA IN ZGODNJEGA ODKRIVANJA

PREDRAKAVIH SPREMEMB IN RAKA NA DEBELEM ČREVESU IN DANKI JE

NAJBOLJ UČINKOVITO OROŽJE ZA ZGODNJE ODKRIVANJE IN TUDI

PREPREČEVANJE TE BOLEZNI« (Program SVIT, 2008).

Primarni cilj presejalnega programa je zmanjšanje umrljivosti zaradi raka na debelem

črevesu in danki ter z odkrivanjem in odstranjevanjem polipov tudi zmanjšanje obolevnosti

zaradi raka na debelem črevesu in danki. Sekundarni cilji programa so odkriti večji deleži

pacientov z rakom na debelem črevesu in danki v zgodnji fazi bolezni, zmanjšanje stroškov

zdravljenja bolezni, izboljšanje kakovosti življenja ljudi, ki zbolijo za rakom ter

zadovoljstvo ljudi zaradi pozitivnih in smiselnih ukrepov za varovanje njihovega zdravja v

zdravstvenem sistemu (Maučec Zakotnik et al., 2009b, str. 37-38).

Zaradi sprotnega odstranjevanje polipov na debelem črevesu in danki, ki so predstopnje

raka, se bo zmanjšala tudi obolevnost za 25%, kar pomeni, da bo zaradi tega raka letno

zbolelo 250–300 ljudi manj. Ker se bolezen odkriva v zgodnji fazi, ko je še omejena in je

zdravljenje manj agresivno ter bolj učinkovito, se umrljivost zaradi raka na debelem

črevesu in danki zmanjša do 33% ali več. To pomeni vsako leto 200 smrti zaradi raka na

debelem črevesu in danki manj. V nekaj letih lahko to pomeni zmanjšanje odkritih

napredovalih ali razsejanih oblik bolezni v 85 % na 15% (Program SVIT, 2008).

Pri tem je pomembno sodelovanje vseh dejavnikov zdravstvenega sistema, še posebej

zdravnikov družinske/splošne medicine, medicinskih sester osnovnega zdravstvenega

varstva in sodelavcev zdravstveno-vzgojnih centrov pri zagotavljanju zadostne odzivnosti

prebivalcev, vabljenih v program presejanja. Pomembno vlogo pri obveščanju,

ozaveščanju in motiviranju ciljnega prebivalstva za presejalni program imajo tudi

strokovnjaki za javno zdravje v obstoječi mreži javnozdravstvenih ustanov in mediji

(ibid.).


24

Program SVIT omogoča prihranitev stroškov zdravljenja raka na debelem črevesu in

danki, zmanjšanje umrljivosti, boljše možnosti preživetja in večjo kakovost življenja

pacientov oziroma preprečitev bolezni (Program SVIT, 2008).

Cilja programa sta:

300 obolelih za rakom na debelem črevesu in danki na leto manj,

200 smrti zaradi raka na debelem črevesu in danki na leto manj (Program

SVIT, 2008).

Pogoji za uspeh Programa SVIT:

zagotavljanje zadostne odzivnosti populacije v programu presejanja (ciljna

70%),

zagotavljanje kolonoskopije v primeru pozitivnega testa,

zagotavljanje kakovosti vseh postopkov programa (ibid.).

4.2 Potek programa

Državni program je organiziran in upravljan centralno, ker je treba organizirano presejanje

načrtovati, spremljati, nadzorovati in evalvirati ter sprejemati ustrezne odločitve za

doseganje ciljne uspešnosti programa (Maučec Zakotnik et al., 2009b, str. 31).

Centralna enota Center SVIT skrbi za vse postopke v programu presejanja: pridobivanje

ažuriranih podatkovnih baz o ciljni skupini upravičencev, pošiljanje vabil in testerjev,

laboratorijsko odčitavanje podatkovnih baz o ciljni skupini upravičencev, obveščanje

udeležencev in izbranih zdravnikov o rezultatih preiskav ter naročanje posameznikov s

pozitivnim testom na kolonoskopijo. Nosilec Programa SVIT v okviru Centra SVIT

usklajuje izvajanje celotnega programa, vzpostavi in nadzoruje delovanje informacijskega

sistema ter baz podatkov, skupaj z drugimi izvajalci presejalnega programa pa skrbi tudi za

zagotavljanje kakovosti programa (Maučec Zakotnik et al., 2009b, str. 31).–

Posamezniki iz ciljnega prebivalstva v starosti od 50 do 69 let z obveznim zdravstvenim

zavarovanjem bodo iz Centra SVIT vsaki dve leti prejeli vabilo za udeležbo v programu.

Skupaj z vabilom bo vsak prejel tudi izjavo o prostovoljnem sodelovanju v programu. Na

osnovi podpisane izjave, ki jo mora poslati nazaj, bo udeleženec po pošti na dom prejel

komplet imunokemičnih testov za ugotavljanje prikrite krvavitve v blatu. Od udeležencev

v presejalnem programu se pričakuje aktivno sodelovanje, tako da bodo odvzeli dva


25

zaporedna vzorca svojega blata in ju v posebni embalaži po pošti poslali centralnemu

laboratoriju, ki bo analiziral vzorca z aparatom za avtomatično odčitavanje rezultatov

(ibid., 31–32).

Postopek organiziranega programa presejanja:

izbrane ljudi v ciljni skupini povabimo k sodelovanju v Programu SVIT;

tistim, ki potrdijo sodelovanje v programu, pošljemo komplet za izvedbo

testa za ugotavljanje prikrite krvavitve;

preiskovanci pošljejo vzorce blata v centralni laboratorij;

če je test negativen, ponovimo testiranje čez 2 leti;

če je test pozitiven, je potrebna napotitev na kolonoskopijo skladno s

protokolom programa presejanja;

če je kolonoskopija negativna, testiranje s testom ponovimo čez 5–10 let,

odvisno od družinske ogroženosti;

če je kolonoskopija pozitivna, je potrebno zdravljenje skladno s strokovnimi

smernicami in klinično prakso (Maučec Zakotnik et al., 2009b, str. 32).

V centralnem laboratoriju Programa SVIT se opravi laboratorijska preiskava blata na

prikrito krvavitev po imunokemični metodi. Če se v vzorcu blata ugotovi sled krvi,

preiskovancu predlagajo presejalno kolonoskopijo. Obvestilo o pozitivnem izvidu pošljejo

tudi osebnemu zdravniku, ki ga spodbuja, spremlja in pripravi na diagnostično-terapevtski

postopek (Štern et al., 2008, str. 18).

Kolonoskopija je možna v ambulantnih (takrat čiščenje črevesa opravi doma) ali

bolnišničnih pogojih (tu opravi čiščenje in po kolonoskopiji ostane tudi na opazovanju),

kar je odvisno od preiskovančevega zdravstvenega stanja (ibid., 18).

Ko je sprejeta odločitev o primerni obliki kolonoskopije, se preiskovanec oziroma njegov

zdravnik dogovorita s Centrom SVIT za kraj in datum izvedbe kolonoskopije. Če po

mnenju osebnega zdravnika obstaja kontraindikacija za kolonoskopijo, se o nadaljnjem

vabljenju pacienta v Program SVIT dogovorijo individualno (ibid., 19).

Presejalni kolonoskopski centri so mrežno porazdeljeni in dostopni po vsej Sloveniji. Z

informacijskim sistemom Programa SVIT so ob uporabi varnostnih protokolov zaščite

osebnih podatkov povezani s presejalnimi histopatološkimi laboratoriji, s katerimi poteka

izmenjava odvzetih tkiv in izvidov po opravljenih histopatoloških preiskavah (ibid., 19).


26

Histopatološki izvid je osnova za nadaljnje ukrepanje. Paciente, pri katerih je odkrit rak na

debelem črevesu in danki, povabijo na prvi konziliarni pregled k zdravniku, ki je opravil

kolonoskopijo. Ta pacienta seznani z diagnozo ter priporočili za nadaljnjo diagnostiko in

zdravljenje (ibid., 19).

Presejalni kolonoskopski center osebnim zdravnikom sproti pošilja izvide s povzetki

dotedanjih diagnostičnih in terapevtskih obravnav ter s priporočili za ukrepanje za vse

obravnavane paciente (ibid., 19).

4.3 Pregled blata na prikrito krvavitev

V Evropi za presejanje raka debelega črevesa in danke uporabljajo različne metode:

hematest z gvajakom, imunokemični test, fleksibilno sigmoidoskopijo s hematestom ali

brez njega, kolonoskopijo vsakih deset let in rentgensko slikanje z uporabo dvojnega

kontrasta (Classen, 2010, str. 383). Med najbolj razširjene metode sodita hematest z

gvajakom in imunokemični test (Štabuc, 2009, str. 17).

Presejalni test mora biti poceni, hiter in preprost, njegov namen ni postavljanje končne

diagnoze.

V Sloveniji smo se za razliko od ostalih držav v Evropi odločili za imunokemični test

odkrivanja prikrite krvavitve v blatu (FIT – fecal immunochemical test). Test temelji na

določanju specifičnih protiteles za humani globin, zato prehrana na izid testa ne vpliva tako

kot pri testu gvajak. Imunokemični test je specifičen za krvavitev iz debelega črevesa in

danke, saj prebavni encimi lahko človeški globin, ki izvira iz zgornjih prebavil, razgradijo.

Specifičnost imunokemičnega testa za odkritje raka debelega črevesa in danke je 95 %,

občutljivost pa od 70 do 90 %. Na natančnost testa FIT ne vpliva vitamin C, ki zaradi svoje

antiperoksidazne dejavnosti pri testu gvajak lahko povzroči lažno negativen izvid (Tepeš et

al, 2010, str. 404).

Imunokemični test zazna protitelesa, ki so specifična za človeški hemoglobin. Test

omogoča avtomatično odčitavanje rezultata, kar pomeni obdelavo velikega števila testov

hkrati ob standardnih pogojih in zagotavljanje visoke kakovosti. V primerjavi s testom

gvajak zazna večji delež polipov in karcinomov, čemur je presejanje tudi namenjeno v

smislu zgodnjega odkrivanja patologije. Je tudi bolj specifičen kot gvajak za prikrito


27

krvavitev v predelu debelega črevesa in danke. Imunokemične teste za presejanje raka

debelega črevesa in danke uporabljajo na Japonskem in Avstraliji (Štabuc, 2009, str. 18).

4.4 Kolonoskopija

Kolonoskopija ima poglavitno vlogo in je zlati diagnostični standard pri ugotavljanju

neoplazem debelega črevesa, ne glede na to ali gre za ugotovitev že prisotnega karcinoma,

adenoma s hudo stopnjo displazije ali adenoma z nizko stopnjo displazije. Zgodnje

ugotavljanje neoplazem debelega črevesa lahko koristi pacientom zato, ker so uspehi

zdravljenja boljši. Z odstranitvijo adenoma in preprečitvijo nadaljnje rasti lahko

preprečimo razvoj v karcinom ali napredovanje že prisotnega karcinoma (Stefanovič, 2006,

str. 31). Neoplazme debelega črevesa nastanejo v večini primerov preko stopenjskega

dogajanja, ki se prične v normalni sluznici s pojavom področja s povečano celično

proliferacijo, ki preide najprej v preprost benigni adenom, nato pa v adenom z napredovalo

displazijo in končno v invazivni karcinom z možnostjo tvorjenja zasevkov. Molekularno

genetska podloga za to dogajanje je aktivacija onkogena in inaktivacija tumor

supresorskega gena. Te spremembe na molekularno genetski ravni spremljajo ustaljene

histomorfološke spremembe. Proces kancerogeneze je dolgotrajen in v večini primerov

terja več let. Od začetne displazije do začetnega karcinoma je potrebno od 8 do 10 let

(ibid., 31).

Prednost, ki jo nudi, je pregled celotnega debelega črevesa in ob ugotovitvi prisotnosti

neoplazme možnost, da se je hkrati lahko odstrani ali pa odvzame vzorec za histopatološko

potrditev karcinoma debelega črevesa. Z napredkom na področju tehnologije imamo danes

na voljo elektronske endoskope z visoko ločljivostjo, večjim endoskopskim poljem in

širšim pregledanim kotom. NBI – digitalna kromoendoskopija, uporablja tehnologijo, ki

filtrira vidno svetlobo in na ta način poudari strukturo sluznice, predvsem žilno risbo.

Korist naj bi bila pri makroskopskem ločevanju hiperplastičnih do adenomatoznih lezij in

lažji morfološki opredelitvi ploskih lezij. Zoom endoskopi imajo možnost povečati sliko

tudi do 100-krat. Ta korist naj bi se še povečala s kombinirano uporabo obeh metod

(barvanje in povečava). Kolonoskopija s polipektomijo pomembno zniža pričakovano

incidenco raka debelega črevesa, in to za 76–90 %. Pomembno je trajanje pregleda. Ta ne


28

bi smel biti krajši od 7 minut, brez morebitnih dodatnih posegov in/ali tehnične same

kolonoskopije (Stefanovič, 2006, str. 33).

Kolonoskopija je na splošno varna, natančna, učinkovita preiskava, pacienti pa jo

večinoma dobro prenašajo. Namenjena je v diagnostične in terapevtske namene

(odstranjevanje polipov), kar jo postavlja v središče presejalnega programa (Stefanovič,

2009, str. 43). Zagotovljena mora biti tudi kakovost endoskopije in endoskopskega osebja,

nadzor postopkov oziroma posegov ter rezultatov kot posledica endoskopskega delovanja.

Endoskopsko dejavnost je treba opravljati v ustreznih prostorih, enota mora biti ustrezno

opremljena tako z opremo kot s kadri. Vsaka endoskopska enota mora imeti opremo za

oživljanje (set za intubacijo, naprava za sukcijo, kisik, defibrilator, pulzni oksimeter).

Opravljati morajo redne mikrobiološke higienske teste endoskopov za zagotavljanje

higienskih standardov v skladu z najnovejšimi priporočili Evropskega združenja za

gastrointestinalno endoskopijo (ESGE) (ibid., 43–44).

Kolonoskopija je endoskopski poseg in je odvisna od endoskopista oziroma njegovega

teoretičnega in praktičnega znanja. Za izvajanje kolonoskopij si mora zdravnik pridobiti

ustrezno licenco, ki dokazuje, da je sposoben samostojno opravljati diagnostične in

terapevtske posege ter lahko zadosti zahtevani kakovostni ravni. Potrebno je poudariti, da

je pri zagotavljanju kakovosti potreben multidiscplinaren pristop zdravnikov, medicinskih

sester in administrativnega osebja (Stefanovič, 2009, str. 44).

Standardiziran koloskopski izvid mora obvezno vsebovati naslednje podatke:

bolnikove demografske podatke,

zgodovino bolezni in oceno komorbidnosti ter posledičnega tveganja za

bolnika,

indikacijo/e za preiskavo,

koloskopsko najdbo in njeno oceno,

dodatne posege in izredne dogodke,

histopatološki izvid,

načrt sledenja, ki iz tega izhaja (ibid., 44).

Še vedno se veliko ljudi ne odloči za kolonoskopijo, predvsem zato, ker med ljudmi

pogosto še vedno vlada miselnost, da je kolonoskopija težka preiskava, zato se je mnogi

tudi bojijo. Že predpriprava zahteva kar nekaj napora, saj mora biti črevo pred pregledom

povsem izpraznjeno. Za dosego tega cilja mora človek pred pregledom v enem dnevu spiti


29

približno sedem litrov tekočine (Švajger, 2011). Najpogostejši problemi, ki se pojavijo pri

pacientu so nerazumevanje navodil za pripravo na poseg, strah pred posegom in strah pred

bolečino med preiskavo (Lorber, 2010).

Samo ustrezno izvajanje kolonoskopij lahko optimalno zmanjša mortaliteto in tudi prepreči

nastanek karcinoma debelega črevesa. Sprotna kontrola in izboljšanje kakovosti morata biti

obvezni del vsakega presejalnega programa raka na debelem črevesu in danki (Stefanovič,

2009, str. 53).

4.4.1 Kaj lahko pokaže kolonoskopija

Sledi krvi v blatu lahko sporočajo, da je prišlo do bolezenskih sprememb, ki jih bo

zdravnik lahko ugotovil s kolonoskopijo. Ta preiskava lahko ovrže ali potrdi bolezenske

spremembe na črevesu. Med kolonoskopijo se lahko odkrijejo:

ČREVESNI POLIPI

Polip je pecljata ali »viseča« novotvorba sluznice ali kože (Barovič, 2004, str. 265).

Verjetnost rakavih sprememb se veča z velikostjo polipa, trajanjem njegovega obstoja ter

številnimi vnetnimi in imunskimi procesi v črevesju, zato strokovnjaki svetujejo

odstranitev vseh polipov iz debelega črevesa in danke, saj rak skoraj vedno nastane iz

polipa.

Adenomatozne polipe delimo na tubularne (najpogostejši), vilozne in tubulovilozne. Pri

adenomatoznih polipih, manjših od 1,5 cm, je verjetnost maligne preobrazbe 1 odstotek;

pri adenomatoznih polipih, večjih od 1,5 cm, pa obstaja 10-odstotna verjetnost razvoja v

adenokarcinom. Pri osebah, mlajših od 40 let, je prevalenca adenomov ocenjena na 10 – 30

odstotkov, v starosti nad 60 let pa naraste na 40 – 50 odstotkov. Rak na debelem črevesu je

v 95% odstotkih adenokarcinom, druge oblike raka pa se v predelu debelega črevesa

pojavljajo redkeje (Štern et al., 2008, str. 8).

KRONIČNE VNETNE ČREVESNE BOLEZNI (ULCEROZNI KOLITIS,

CROHNOVA BOLEZEN)

Ulcerozni kolitis in Crohnova bolezen sta najpogostejši kronični vnetni črevesni bolezni.

Pri Crohnovi bolezni bolezen prizadene običajno ozko in široko črevo, spremembe pa


30

lahko najdemo vse od ust do zadnjične odprtine. Prizadetost se razširja na sklepe, kožo in

oči, včasih pa najdemo vzporedno tudi okvare jeter in žolčnih poti. Zunajčrevesni znaki se

včasih lahko pojavijo pred črevesnimi (Dajčman in Skalicky, 2000, str. 384). Ulcerozni

kolitis praviloma prizadene končne dele širokega črevesja, to je danko in zadnjik, in sicer

pogosto zbolevajo mlajši ljudje, predvsem ženske. Za razliko od Chronove bolezni so

krvavitve iz črevesa pogostejše – lahko so močne, prav tako pa je v blatu veliko sluzi;

bolnikov trebuh je močno občutljiv na pritisk, napet, sicer so bolezenski znaki podobni kot

pri Chronovi bolezni. Razlikovanje je možno na osnovi izsledkov kolposkopskega

pregleda in histološkega pregleda sluznice, ki je odvzeta z biopsijo med kolonoskopijo. Pri

kolonoskopiji odkrijemo značilne hiperemične krvaveče spremembe sluznice s pogostimi

razjedami, med tem ko je pri Chronovi bolezni sluznica bleda, neravna, grbasta, lahko celo

psevdopolipolozna in večinoma brez znakov obilne krvavitve (ibid., 2000, str. 385).

Pri pacientih z omenjenima boleznima je tveganje za razvoj raka povečano, zato so

potrebne pogostejše kolonoskopije. Le ti so navadno pod posebnim nadzorom specialista,

ki za to ustrezno poskrbi.

TUMOR

Če se celice v debelem črevesu ali danki začnejo nenadzorovano deliti, nastane tumor, ki je

lahko nenevarni (benigni) in nevarni (maligni). Maligne tumorje v debelem črevesu in

danki imenujemo tudi rak na debelem črevesu in danki ali kolo-rektalni rak. Rakave celice

se razmnožujejo, prodirajo v okoliško tkivo in lahko po krvi ali sokrvici zaidejo tudi v

druge dele telesa, kjer nastanejo zasevki oziroma metastaze rakavega tkiva. Izjemno

pomembno je, da rakave spremembe na črevesu odkrijemo kar se da zgodaj, ko jih je še

mogoče uspešno zdraviti (Program SVIT, 2008).

4.4.2 Koraki do kolonoskopije

ZAVESTEN PRISTANEK PREISKOVANCA, ANAMNEZA IN OCENA

KOMORBIDNOSTI

Vsakega pacienta je potrebno že pred napotitvijo na kolonoskopijo seznaniti s potekom

preiskave in vsemi možnimi zapleti ter da opravljena kolonoskopija ni pogoj, da ne dobi


31

raka na črevesu. Šele po izčrpni razlagi naj pacient s svojim podpisom potrdi ustrezno

seznanitev in svoj zavesten pristanek na endoskopski poseg (Stefanovič, 2009, str. 45).

Pred kolonoskopijo je potrebno vzeti natančno anamnezo, da pacienta uvrstimo v ustrezno

kategorijo, ki ima za posledico vrsto varnostnih ukrepov, ki jih je treba izvesti pred

kolonoskopijo (ibid., 46).

INDIKACIJE ZA PREISKAVO

Endoskopist naj bi bil seznanjen z ustreznimi indikacijami za kolonoskopijo in te tudi

dokumentiral v endoskopskem izvidu. Pri osebah s povprečnim tveganjem za nastanek

karcinoma debelega črevesa in normalnim izvidom opravimo ponovno kolonoskopijo čez

10 let. Drobne hiperplastične polipe, ki jih najdemo samo v rektosigmi in rektumu, imamo

lahko za normalno najdbo ali normalen izvid. Ni potrebno in tudi ne smiselno opravljati

testa za prikrito krvavitev v obdobju 5 let po negativni kolonoskopiji (Stefanovič, 2009, str.

47).

USTREZNA PREGLEDANOST

Predpogoj za kakovostno kolonoskopijo je ustrezna priprava debelega črevesa. Preglednost

mora biti dobra, hkrati pa to predstavlja pomemben dejavnik pri odločitvi o napotitvi na

kontrolno kolonoskopijo. Standard za pripravo bolnika na kolonoskopijo je pripravek na

podlagi mešanice PEG, askorbinske kisline in elektrolitov. Način uporabljene priprave

mora biti dokumentiran z oceno dober ali slab, za kar služi kot kriterij velikost polipa, ki ga

je še mogoče videti: več kot 5 mm je dobro, manj kot 5 mm pa nezadostno (ibid., 48).

KOMPLETNOST PREISKAVE

Cilj vsake kolonoskopije je doseči cekum oziroma opraviti totalno kolonoskopijo, kar mora

endoskopist jasno spoznati in tudi ustrezno dokumentirati. Pri izkušenih endoskopistih je

delež uspešno opravljenih kolonoskopij več kot 95-odstoten, pri presejanju asimptomatskih

oseb na karcinom debelega črevesa pa celo višji in se giblje med 97% in 99% (Stefanovič,

2009, str. 48).


32

INCIDENCA ADENOMOV PRI PRESEJALNI KOLONOSKOPIJI KOT

KAZALEC KAKOVOSTI ZA PRESEJALNO KOLONOSKOPIJO

Pri zdravih asimptomatskih osebah, ki gredo na presejalno kolonoskopijo, naj bi edenome

ugotovili pri ≥ 25 % moških in ≥ 15 % žensk, starejših od 50 let. Z natančnejšim

pregledom sluznice, proksimalno od gubah in v zavojih ter z boljšim očiščenjem ostankov

sluzi in tekočine iz črevesa se zveča zmožnost za ugotavljanje adenomov (ibid., 48).

Obstajajo dokazi, podkrepljeni z raziskavami, da s časovnim podaljšanjem pregleda pri

umikanju inštrumenta ugotovimo večje število adenomv (≥ 8 minut za normalen izvid –

brez upoštevanja časa za terapevtski poseg, kot je npr. polipektomija) (Stefanovič v:

Stefanovič, 2009, str. 49).

ODSTRANITEV ENDOSKOPSKO UGOTOVLJENIH NEOPLAZEM PO

ENDOSKOPSKI POTI

Vse sumljive neoplastične polipe, ki jih ugotovimo, je treba sočasno med tem posegom, če

je le mogoče, odstraniti. Včasih pa je odstranitev neuspešna:

če je polip prevelik za odstranitev;

kadar se z odstranitvijo prične, vendar pride do perforacije;

kadar se z odstranitvijo prične, vendar se ne opravi v celoti;

kadar pacienta ni moč ustrezno kontrolirati po opravljeni polipektomiji in tako ni

mogoče potrditi popolne endoskopske odstranitev lezije (Stefanovič, 2009, str. 49).

Polipektomija ni problematična in je ponavadi uspešna pri majhnih lezijah (‹ 10 mm). 90

% polipov, ki jih ugotovimo pri endoskopiji, je manjših od 10 mm. Tudi odstranitev

pecljatih polipov ni problematična, ne glede na njihovo velikost. Endoskopska odstranitev

je problematična in jo naj ne bi izvajali, če je zajeta več kot 1/3 cirkumference

sigmoidnega dela širokega črevesa in več kot 60 % cirkumference v delih, kot so

ascendens, transverzum in rektum. Problematični so tudi polipi, ki z bazo zajemajo dva

sosednja havstruma (ibid.. 49).

Odstranitev v enem kosu, »resekcija en bloc«, se lahko ponavadi opravi z uporabo

standardne tehnike pri sesilnih polipih velikosti do 2 cm v premeru. Prednost take

odstranitve je jasna histopatološka ocena rezanja v zdravo. Večina endoskopistov za večje

lezije uporablja metodo rezanja po delih »resekcija piece meal«. V tem primeru je ocena


33

rezanja v zdravo predvsem odvisna od endoskopista in nekoliko od patohistologa.

Obvezna je endoskopska kontrola, zaradi izključitve rezidualnega polipa. Endoskopske

enote, ki imajo na voljo laser (APC – argon plazma koagulacija), lahko dodatno požgejo

robove resekcijskega mesta in na ta način preprečijo morebitno rezidualno raščo

(Stefanovič, 2006, str. 34).

Ploščate lezije je potrebno pred ELR podminirati, najbolje z raztopino natrijevega

hialirunata in hidroksipropilmetilceluloze (umetne solze), ki občutno podaljšujejo čas

privzdignjenosti lezije ali z fiziološko raztopino in/ali raztopino razredčenega adrenalina.

Na ta način lažje zagrabimo ploščate lezije in obenem preprečimo perforacijo. Če ne pride

do dviga oziroma ločitve mukoze od mišične plasti, govori to proti endoskopski resekciji.

Polipe na »težkih«, zahtevnih legah včasih lažje odstranimo v inverziji, kar pa je zopet

lažje izvedljivo s tanjšim inštrumentom. Prav tako je potrebno in smiselno bolnika, pri

katerem smo odkrili polip, ki je za določenega endoskopista videti preveč zahteven za

endoskopsko odstranitev, napotiti k bolj izkušenemu endoskopistu (ibid., 34–35).

Polipektomijo lahko opravimo ambulanto, ker je večina ugotovljenih polipov majhna in

njihova odstranitev tehnično ni problematična. Vendar mora biti pacient seznanjen z

možnimi poznejšimi zapleti, ki so najpogostejši v prvih 12 urah. Biti mora zanesljiv,

razsoden in sposoben za ustrezno sodelovanje, kar pomeni, da je sposoben zaznati zaplet in

poiskati pomoč v zdravstveni ustanovi, ki ne sme biti preveč oddaljena od njegovega

bivališča. Kjer je tveganje za pojav zapletov preveliko, npr. po odstranitvi velikih polipov s

tehnično zahtevnimi posegi, pri takojšnjih endoskopskih zapletih in pri starejših ter

komorbidnih bolnikih (ASA 3), naj bi polipektomijo opravljali v bolnišničnih pogojih z

možnostjo najmanj 12-urne varnostne hospitalizacije (Stefanovič, 2009, str. 49-50).

ZAPLETI PO KOLONOSKOPIJI

Zapleti so redki. Vedno jih je potrebno dokumentirati. Možni zapleti med endoskopskimi

posegi in po njih so :

postpolipektomijski sindrom (je lokalni prehodni pojav bolečine na področju ELR

polipa, ostali znaki so še meteorizem, zvišanje telesne temperature, povišanje

vrednosti vnetnih parametrov; po navadi zadošča konservativno zdravljenje);


34

krvavitev (zajema približno eno na tisoč kolonoskopskih diagnostičnih preiskav,

večinoma se spontano zaustavi; krvavitve med preiskavo ustavi kolonoskopist z

elektrokoagulacijo);

perforacija (pri večjih perforacijah gre za urgentno stanje, manjše, prikrite

perforacije se lahko kažejo kot napetost trebušne stene ali abdominalna bolečina;

ob rekroperitonealni perforaciji lahko pride do podkožnega emfizema, lahko se

pojavita zvišana telesna temperatura in povišanje vrednosti vnetnih parametrov)

(Štern et al., 2008, str. 30);

eksplozija plinov (zaradi neustrezne očiščenosti) in elektronske motnje (srčni

spodbujevalnik) zaradi uporabe visokofrekvenčnih tokov (Stefanovič, 2009, str.

50).

Vse zaplete zaradi krvavitve po polipektomiji je mogoče rešiti po endoskopski poti. Ko

pride do perforacije po EMR, je ponavadi potrebno klasično operacijsko zdravljenje

(Stefanovič, 2006, str. 35).

SPREMLJANJE PO OPRAVLJENI KOLONOSKOPIJI

Zdravnik, ki opravlja kolonoskopijo, vedno poskuša opredeliti vzrok za prikrito krvavitev

v blatu. Če je kolonoskopski izvid negativen, preiskovanca povabimo na ponovni

imunokemični preizkus v okviru Programa SVIT čez pet let. Če gre za preiskovanca s

tveganji v družinski ali osebni anamnezi, ga spremljamo v skladu s smernicami za ljudi s

povečanimi tveganji. V primeru benigne najdbe preiskovanec in njegov osebni zdravnik

prejmeta izvid kolonoskopije in histopatološki izvid s priporočili za nadaljnje spremljanje

oziroma zdravljenje. V primeru odkritega raka na debelem črevesu in danki

preiskovanec/osebni zdravnik prejme natančne informacije o potrebnih nadaljnjih

diagnostičnih in terapevtskih postopkih ter druge pomembne usmeritve za zdravljenje.

Prvo konziliarno obravnavo bolnika z odkritim rakom na debelem črevesu in danki v

okviru Programa SVIT, ki vključuje dodatne diagnostične postopke, potrebne za zamejitev

bolezni ter napotitev na zdravljenje raka na debelem črevesu in danki, izvajajo

kolonoskopisti, ki so v postopku izvajanja presejalne kolonoskopije ugotovili raka na

debelem črevesu in danki (Štern et al., 2008, str. 31).


35

PATOHISTOLOŠKI PREGLED

Patohistološki pregled je pomemben del končnega poročila in tudi rezultata preiskave.

Potreben je sistematičen pregled patohistološkega izvida z dokumentiranjem rezultata in

ukrepanja, ki iz njega izhaja (sledenje), zato je v končni endoskopski izvid vključen tudi

izvid patologa kot dodatek (z navodili za kontrolo) ali pa endoskopski izvid kot posebno

poročilo s patohistološko diagnozo in priporočilom za nadaljnje sledenje (Stefanovič,

2009, str. 50).

Vzorce za histopatološki pregled vzamemo pri 30% do 50 % koloskopskih pregledov, pa

tudi vse polipe, ki jih odstranimo po endoskopski poti, mora patohistološko oceniti še

izkušen patolog. Patološki izvid mora vsebovati stopnjo displazije in oceno ustreznosti

endoskopske odstranitve v zdravo. Mednarodna klasifikacija TNM je uporabna tako pri

polipoidnih kot tudi pri nepolipoidnih neoplazmah. Pri malignih je potrebno določiti še

globino invazije, histološko stopnjo malignosti oziroma stopnjo diferenciranosti (G) in

invazijo v vene in/ali mezgovnice. Na temelju teh podatkov lahko maligne polipe

razdelimo na take z nizko stopnjo tveganja za metastaziranje, pri katerih zadostuje

endoskopska terapija, in one z visoko stopnjo tveganja, ko je potrebna še dodatna kirurška

terapija (ibid., 51).

VLOGA PATOLOGA V PROGRAMU SVIT TER PRI OBRAVNAVI

BOLNIKOV S TO BOLEZNIJO

Patolog ima poleg vseh ostalih enako pomembno vlogo v Programu SVIT in pri pacientih,

ki imajo to bolezen, saj ukrepanje, ki sledi opravljeni biopsiji ali kirurški odstranitvi raka

debelega črevesa in danke, temelji na pravilnem in popolnem patološkem izvidu (Bračko,

2009, str. 60).

Pri kolonoskopijah endoskopist velikokrat odvzame bioptični material, ki ga mora

pregledati patolog. Pravilna njegova interpretacija je nadvse pomembna, saj na njej temelji

nadaljnja obravnava pacienta. V vzorcih, odvzetih pri kolonoskopiji v sklopu presejanja,

gre najpogosteje za klasične adenome, ki jih patolog na osnovi mikroskopskega pregleda

klasificira kot tubulne, vilozne ali tubulovilozne. Drugo skupino predstavljajo tako

imenovani hiperplastične/seratne lezije, kamor sodijo hiperplastični polipi, seratni adenomi

in mešane lezije. Drugi polipi so razmeroma redki (ibid., 60).


36

Poleg opredelitve vrste adenoma mora patolog, če je le mogoče, določiti še njegovo

velikost in stopnjo displazije, ki se deli v dve kategorije:

displazijo nizke stopnje (sem sodita blaga in zmerna displazija) in

displazijo visoke stopnje (kamor poleg hude displazije uvrščamo tudi karcinom in

situ in intramukozni karcinom).

Adenom, ki je večji od 1 cm, ima več kot 20 % vilozne komponente ali kaže displazijo

visoke stopnje, imenujemo napredovali adenom. Ta kategorija je pomembna, saj je

povezana z večjo verjetnostjo ponovitve adenoma ali razvoja karcinoma, zato je potrebno

te osebe redno slediti (Bračko, 2009, str. 60).

Če mikroskopski pregled vzorca pokaže, da gre za kanceriziran polip (ki ga definiramo kot

adenomatozni polip s karcinomom, ki vrašča v submukozo), mora patolog določiti stopnjo

malignosti karcinoma (gradus), oceniti prisotnost ali odsotnost limfovaskularne invazije,

določiti globino invazije ter oceniti prizadetost robov. Te opredelitve so pomembne, ker če

gre za karcinom nizke stopnje brez limfovaskularne invazije in brez prizadetosti robov, je

polipektomija zadosten poseg, v vseh drugih primerih pa je najverjetneje potrebna

resekcija črevesa. Patologi pišejo svoje ugotovitve na vnaprej pripravljene tiskane ali

elektronske formularje. Njegova ocena je do neke mere subjektivna, izboljšujejo pa jo z

uporabo enotnih smernic, v težko zanesljivih opredelitvah imajo možnost konzultacije z

izkušenim kolegom. Učinkovito varovalo proti napačnim diagnozam je dvojno odčitavanje

– mnenje drugega patologa (ibid., 61).

Kontrole po endoskopski odstranitvi AP predstavljajo precejšen delež endoskopskega dela,

kar po drugi strani zmanjša možnost za redno diagnostično delo in presejanje raka na

debelem črevesu (Stefanovič, 2006, str. 35).

VLOGA PATOLOGA PRI OBRAVNAVI BOLNIKOV Z RAKOM DEBELEGA

ČREVESA IN DANKE

Zdravljenje raka je timsko delo, v katerem ima patolog zaradi patološkega izvida ključno

vlogo. V svojem izvidu postavi ali potrdi diagnozo raka, določi njegovo vrsto, regionalno

razširjenost (pT in pN), ugotavlja prisotnost ali odsotnost drugih lastnosti tumorja, ki imajo

napovedni pomen (stopnja, vaskularna invazija, prizadetost seroze), oceni stopnjo odziva

tumorja na morebitno predoperativno kemo- ali radioterapijo, oceni radikalnost kirurškega

posega (prizadetost kirurškega reza) in pri karcinomu danke oceni, kje poteka kirurška


37

ekscizija (v ravnini mezorektalne fascije, v intramezorektalni ravnini ali v ravnini

muscularis proprije) (Bračko, 2009, str. 61).

Patološki izvid debelega črevesa in danke s karcinomom mora vsebovati naslednje

podatke:

lokacijo tumorja;

histološki tip tumorja;

stopnjo malignosti tumorja;

velikost (največji premer) tumorja;

globino invazije (pT);

prizadetost seroze (=pT4);

prizadetost regionalnih bezgavk (pN) – s številom pozitivnih bezgavk in število

vseh identificiranih bezgavk);

pristotnost vaskularne invazije;

razdaljo do kirurških robov, predvsem radialnega (razdalja v mm);

potek kirurške ekscizije (pri karcinomih danke);

stopnjo regresije (po neoadjuvantni terapiji) (ibid., 61–62).

Za napoved poteka bolezni in preživetja je najpomembnejša razširjenost oziroma patološki

stadij bolezni (pTN). Določitev stadija mora biti natančna in točna, saj na tem temelji

odločitev o morebitnem dodatnem zdravljenju. Prizadetost radikalnega kirurškega roba je

zlasti pri raku danke pomemben napovedni dejavnik ponovitve bolezni. Na splošno pa

velja, da je bolnikova prognoza tem slabša, čim manjša je razdalja od tumorja do

kirurškega roba (ibid., 62).


38

5 EMPIRIČNI DEL

NAMEN IN CILJI RAZISKAVE

Z raziskavo smo želeli ugotoviti osveščenost določene populacije anketiranih o raku na

debelem črevesu in danki, ugotoviti, ali poznajo Program SVIT in ali se odzovejo na vabilo

programa.

Cilji raziskave so bili:

predstaviti rak debelega črevesa in danke (definicijo bolezni, epidemiološke

podatke, znake bolezni, dejavnike tveganja, zdravljenje);

predstaviti Program SVIT;

ugotoviti, ali se povabljena populacija ljudi odzove na povabilo k sodelovanju;

ugotoviti, ali anketirani prepoznajo najpomembnejše znake bolezni prebavil;

ugotoviti, ali kolonoskopija ljudem predstavlja velik strah in bolečo preiskavo.

5.1 Raziskovalna vprašanja

Z raziskavo želimo odgovoriti na naslednja raziskovalna vprašanja:

Raziskovalno vprašanje št.1: Kako dobro poznajo Program SVIT?

Raziskovalno vprašanje št. 2: Ali se odzovejo na povabilo Programa SVIT?

Raziskovalno vprašanja št. 3: Ali poznajo dejavnike tveganja za nastanek raka na debelem

črevesu in danki?

Raziskovalno vprašanje št. 4: Ali se anketirani zavedajo, da je pravočasno odkrivanje

bolezni najboljši način do pravočasnega in učinkovitega zdravljenja?

Raziskovalno vprašanje št. 5: Kaj anketiranim predstavlja preiskava kolonoskopija?

5.2 Metodologija

5.2.1 Raziskovalne metode

Teoretični del diplomskega dela in anketni vprašalnik smo oblikovali na osnovi analize

obstoječe domače in tuje strokovne in znanstvene literature, vezane na opisani problem.


39

Literaturo smo iskali v domačih (COBISS) in tujih biografskih zbirkah (CINAHL,

Medline). Uporabljali smo vire, ki so dostopni v knjižnicah ali preko svetovnega spleta.

V raziskovalnem delu diplomskega dela smo uporabljali deskriptivno metodo dela. Kot

instrument raziskovanja smo uporabljali delno strukturiran anketni vprašalnik, ki je

vseboval 16 vprašanj, in sicer 7 vprašanj zaprtega tipa, 8 vprašanj polodprtega tipa in eno

vprašanje odprtega tipa.

5.2.2 Raziskovalni vzorec

Anketiranje je bilo izvedeno v mesecu avgustu 2011. Anketirali smo moške in ženske,

stare med 50. in 69. letom v starem mestnem delu Celja. V raziskavo je bilo vključenih 80

naključno izbranih ljudi, od katerih je bil vsak posameznik osebno zaprošen za sodelovanje

v anketiranju. Anketiranci so bili seznanjeni z namenom in cilji raziskave, zagotovili smo

jim anonimnost, imeli so možnost odklonitve sodelovanja, odgovori pa bodo uporabljeni le

v namen diplomskega dela. Pri delu smo upoštevali etična načela Kodeksa etike

medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije.

5.2.3 Postopki zbiranja in obdelave podatkov

Podatke, zbrane z raziskavo, smo analizirali in izračunali strukturne deleže. Rezultate smo

prikazali s frekvenčno distribucijo.


40

6 REZULTATI RAZISKAVE

Odgovori na anketna vprašanja so prikazani s strukturnimi krogi ali stolpi, pod njimi pa so

rezultati natančneje obrazloženi z besedilom. Rezultati so podani v odstotkih.

Graf 1: Starost anketirancev

Pri anketiranju je sodelovalo 80 naključno izbranih ljudi v starosti med 50 in 69 let. Od

tega je jih je bilo 27 v starosti med 50 in 59 let (34%) in 53 ljudi v starosti med 60 in 69 let

(66%).

Graf 2: Spol anketirancev

V raziskavo je bilo vključenih 36 žensk, kar je 45% in 44 moških, kar predstavlja 55%.

34%

66%

50-59 let

60-69 let

45%

55%

Ženski

Moški


41

Graf 3: Izobrazba anketiranih

46 anketiranih oziroma 57% je imelo osnovnošolsko izobrazbo. Kmalu zatem jim sledi

poklicna ali srednja šola z 28 anketiranimi, kar predstavlja 35%. Le 6 (8%) jih je imelo

višjo, visoko ali univerzitetno izobrazbo. Med anketiranimi ni bilo nobenega z

magisterijem ali doktoratom.

Graf 4: Ocenitev znanja o bolezni rak na debelem črevesu in danki

Na vprašanje, kako bi ocenili svoje znanje o bolezni rak na debelem črevesu in danki, so

štirje (5%) označili, da zelo dobro. 42 anketiranih (53%), kar je več kot polovica, je

označilo svoje znanje za dobro. 29 anketiranih (36%) meni, da je njihovo znanje slabo. Pet

ljudi (6%) pa te bolezni ne pozna.

57%

35%

8%

0%

Osnovna šola

Poklicna ali srednja šola

Višja, visoka ali

univerzitetna izobrazba

Magisterij, doktorat

5%

53%

36%

6%

Zelo dobro

Dobro

Slabo

Ne poznam te

bolezni


42

Graf 5: Ali je rak debelega črevesa in danke uspešno ozdravljiv rak?

49 anketiranih (61%) je prepričanih, da je rak debelega črevesa in danke uspešno

ozdravljiv rak, medtem ko jih 31 (39%) meni, da ne, ker ima že rak sam po sebi slabo

prognozo.

Graf 6: Pogostost raka debelega črevesa in danke v Sloveniji

11 anketiranih (14%) trdi, da je rak debelega črevesa in danke prvi najpogostejši rak v

Sloveniji. Kar 36 anketiranih (45%) je trdilo, da spada na tretje mesto in 13 anketiranih

(16%), da zaseda četrto mesto po pogostosti. Pravilno trditev, da rak debelega črevesa in

danke zaseda drugo mesto, je obkrožilo 20 anketiranih, kar predstavlja 25% vseh

anketiranih.

61%

39%

0%

Da, če se pravočasno

ugotovi diagnoza

Ne, ker ima rak zelo

slabo prognozo

Drugo

14%

25%

45%

16%

Prvi najpogostejši

Drugi najpogostejpi

Tretji najpogostejši

Četrti najpogostejši


43

Graf 7: Znaki, ki nakazujejo na bolezen v prebavilih

Znakov, ki nakazujejo na bolezen v prebavilih, je več in so neznačilni, zato so anketirani

lahko obkrožili več odgovorov. Med vsemi podanimi odgovori, se je kar 74 anketiranih

(20%) odločilo, da je eden izmed pomembnih znakov zaprtje, ki jim sledi driska. Za drugi

najpogostejši znak so se v 16% (61 anketiranih) odločili, da je to slab apetit. 57 anketiranih

(15%) meni, da je eden izmed pomembnih znakov tudi kri med blatom. 44 anketiranih

(12%) trdi, da je bolečina v trebuhu pomemben kazalnik za bolezensko dogajanje v

prebavilih. 29 anketiranih (8%) je obkrožilo, da so vetrovi eden izmed znakov obolenja. Le

28 anketiranih (7%) je menilo, da je nenamerna izguba telesne teže eden izmed

simptomov. Prav tako je le 6% (24 anketiranih) trdilo, da je tanko blato eden izmed znakov

obolenja. Da je črno blato znak obolenja je obkrožilo 22 anketiranih (6%). 21 anketiranih

(5%) je menilo, da sta slabo počutje in slabost bolezenska znaka. Komaj 20 anketiranih

(5%) pa misli, da je sprememba ritma odvajanja blata (pogostost odvajanja, konsistenca

blata) eden izmed pomembnih znakov, ki kažejo na neko dogajanje v prebavilih.

74

61 57

44

29 28 24 22 21 20

0 0

1020304050607080


44

Graf 8: Dejavniki tveganja za nastanek raka na debelem črevesu in danki

Dejavnikov tveganja za nastanek raka na debelem črevesu in danki je veliko. Med

anketiranimi jih je 69 (32%) trdilo, da so največji krivec za nastanek raka ravno nezdrave

razvade, kot sta kajenje, uživanje alkohola. Tudi nepravilna prehrana ima velik vpliv na

obolenje, kar trdi 41 anketiranih oziroma 19%. Da je starost velik krivec za bolezni, trdi 49

anketirancev (23%). Dejavnik tveganja za nastanek raka so tudi črevesni polipi, kar je

trditev 26 anketirancev (12%). Tudi dednost je pomembna pri nastanku raka, kar meni 21

anketiranih (10%). Le 8 anketiranih (4%) meni, da je tudi stres dejavnik tveganja za

nastanek raka na debelem črevesu in danki.

69

49 41

26 21

8 0

0

10

20

30

40

50

60

70

80


45

Graf 9: Kaj je kolonoskopija?

Kolonoskopija je najpomembnejša preiskovalna metoda v diagnostiki odkrivanja raka na

debelem črevesu in danki. Še vedno pa je med »ljudmi strah in trepet«. Da je preiskava, ki

je zdravniku v veliko pomoč pri odkrivanju bolezni, meni 30 anketiranih oziroma 38%. 28

anketiranih (35%) jo je označilo za bolečo, izrazito neprijetno preiskavo. Razmeroma

veliko anketiranih jo ne pozna, to je kar 17% (14 anketiranih). Osmim ljudem (10%) pa

predstavlja kolonoskopija preiskavo, katere jih je strah.

30 28

14

8

Preiskava, ki jezdravniku pri odkrivanju

bolezni v zelo velikopomoč

Zelo boleča, izrazitoneprijetna preiskava

Ne poznam te preiskave Preiskava, katere me jezelo strah

0

5

10

15

20

25

30

35


46

Graf 10: Kako hitro se odločite za obisk zdravnika, če opazite pri sebi veliko

spremembo?

Obisk zdravnika tako med starejšimi kot tudi med mlajšimi predstavlja nujno zlo. Ob

težavah takoj poišče pomoč le 22 anketiranih oziroma 27%. 26 anketiranih (33%)

simptome spregleda in upa, da bo kmalu bolje. 32 anketiranih (40%) pa zdravnika obišče,

ko težave postanejo čedalje večje.

Graf 11: Poznavanje Programa SVIT

Program SVIT je v Sloveniji začel delovati leta 2008. Samo eden (1%) zelo dobro pozna ta

program, dobro ga pozna 33 anketirancev (41%). Program SVIT slabo pozna 39

anketirancev (49%), sedem anketiranih (9%) pa tega programa ne pozna.

32

26 22

Zdravnika obiščem, kotežave postanejo čedalje

večje

Simptome spregledam inupam, da bo kamlu bolje

Zdravnika obiščem takoj

0

5

10

15

20

25

30

35

39

33

7

1

Slabo Dobro Ne poznam tegaprograma

Zelo dobro

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45


47

Graf 12: Ali ste že dobili na dom vabilo preventivnega zdravstvenega programa

SVIT, namenjen preprečevanju in zgodnjemu odkrivanju raka na debelem črevesu in

danki?

Na dom je vabilo Programa SVIT prejelo 79 anketiranih (99%), medtem ko eden (1%) tega

vabila ni prejel.

Graf 13: Ali ste se vabilu odzvali?

Izmed 79 anketirancev, ki so na dom prejeli vabilo, se je 54 anketirancev vabilu odzvalo

(68%), 25 anketirancev (32%) pa ne.

99%

1%

Da

Ne

68%

32%

Da

Ne


48

Graf 14: Zakaj se vabilu niste odzvali?

25 anketirancev, ki se na vabilo Programa SVIT niso odzvali, smo povprašali za razlog

odklonitve vabila. Kar deset (40%) jih je odgovorilo, da se jim ni zdelo potrebno ali pa da

za to dejanje niso imeli dovolj volje. Devet anketiranih (36%) je prepričanih, da so zdravi

in ne kažejo nobenih bolezenskih znakov, da bi potrebovali preiskavo. Pet preiskovancev

(20%) je bilo strah, da bo preiskava pokazala, da je z njihovim zdravjem nekaj narobe.

Eden izmed anketirancev (4%) pa navodil ni razumel in je vabilo preprosto ignoriral.

40%

36%

20%

4%

0%

Ker se mi ni zdelo

pomembno, potrebno, ker se

mi ni "dalo"

Ker nimam nobenih

bolezenskih znakov

Ker me je strah, če bi bilo kaj

narobe z mano ("dokler ne

veš, ne boli")

Ker nisem razumel navodil

Drugo


49

Graf 15: Zakaj ste se vabilu odzvali?

54 anketiranih se je vabilu Programa SVIT odzvalo in s tem so svojemu telesu naredili

veliko korist. Zanimalo nas je, zaradi česa so se predvsem odzvali vabilu. Ugotovili smo,

da se je 22 anketirancev (41%) vabilu odzvalo, ker jih je zanimalo, kakšen bo rezultat. 16

anketirancem (29%) je bilo to vabilo Programa SVIT eden iz med najlažjih načinov

preiskave. Devet anketirancev (17%) zelo dobro skrbi za svoje zdravje in jim ta preiskava

veliko pomeni. Sedem anketiranih (13%) pa so se vabilu odzvali, ker težko pridejo do

zdravnika in je dolga čakalna vrsta za nadaljnje preiskave.

PREVERJANJE IZHODIŠČNIH RAZISKOVALNIH VPRAŠANJ

Z raziskavo smo dobili odgovore na zastavljena raziskovalna vprašanja, ki jih bomo v

nadaljevanju predstavili.

Raziskovalno vprašanje št.1: Kako dobro poznajo Program SVIT?

Ugotovili smo, da Program SVIT - slovenski program presejanja in zgodnjega odkrivanja

predrakavih sprememb in raka na debelem črevesu in danki, ki je v Sloveniji začel delovati

leta 2008, zelo dobro pozna samo eden iz med anketiranih. Večinoma ga poznajo dobro

41%

29%

17%

13% Ker me je zanimalo, kakšen

bo rezultat

Ker je to eden od najlažjih

načinov preiskave

Ker zelo skrbim za svoje

zdravje in mi ta preiskava

veliko pomeni

Ker težko prideš do

zdravnika in do nadaljnih

preiskav


50

(41%) oziroma slabo (49%). Kar 9% (7 anketiranih) pa tega programa ne pozna in je to

tudi eden iz med razlogov, zakaj se vabilu niso odzvali. Glede na ugotovitev, da je imelo

57% anketiranih osnovnošolsko izobrazbo, lahko predpostavljamo skromnejšo

izobraženost v skrbi za lastno zdravje kot razlog, zakaj bolj slabo poznajo ta program.

Raziskovalno vprašanje št. 2: Ali se odzovejo na povabilo Programa SVIT?

68% anketiranih (54 ljudi) se je vabilu odzvalo, kar 25 (32%) anketiranih pa se vabilu ni

odzvalo. Če to raziskavo primerjamo s pilotsko fazo državnega programa presejanja raka

debelega črevesa in danke leta 2008, ko je bila odzivnost 41,8% (Tepeš et al., 2010, str.

403) ali z evropskimi programi presejanja za raka debelega črevesa in danke, kjer je bila

udeležba povabljenih prebivalcev med 52,8% in 67,2% (ibid., 409) smo tudi mi uspešni v

odzivnosti na povabila. Za dosego optimalne odzivnosti prebivalstva, ki je 70%, bo

potrebno ljudi še dodatno osveščati o skrbi za svoje zdravje, jih motivirati ter bolj

promovirati Program SVIT.

Raziskovalno vprašanja št. 3: Ali poznajo dejavnike tveganja za nastanek raka na

debelem črevesu in danki?

Na nastanek bolezni vpliva veliko dejavnikov. Določene raziskave so potrdile, da lahko

alkohol, kajenje, nezdrav življenjski slog, uživanje živil z veliko maščob in malo

vlakninami vpliva na zvečanje tveganja za nastanek črevesnega raka (Štern et al., 2008, str.

8), kar potrjujejo tudi naši anketiranci z 32% za nezdrave razvade in v 19% z nepravilno

prehrano. Anketirani sorazmerno dobro poznajo dejavnike tveganja, saj je 12% anketiranih

obkrožilo, da so črevesni polipi krivci za nastanek raka. Tudi starost je eden izmed

dejavnikov tveganja za nastanek adenomov, kar je potrdilo 23% anketiranih.

Raziskovalno vprašanje št. 4: Ali se anketirani zavedajo, da je pravočasno odkrivanje

bolezni najboljši način do pravočasnega in učinkovitega zdravljenja?

Od vsakega posameznika je odvisno, kdaj se bo odločil za obisk pri zdravniku. Nekdo bo

čakal do konca, nekdo bo obiskal zdravnika že ob majhnem odstopanju. V anketi smo

ugotovili, da ljudje še vedno odlašajo z obiskom pri zdravniku, marsikateri mnogo preveč.

Za takojšnjo pomoč pri zdravniku se je v naši raziskavi odločilo le 22 anketiranih oziroma

27%. Kar 26 anketiranih (33%) simptome spregleda in upa, da bo kmalu bolje. 32


51

anketiranih (40%) pa zdravnika obišče, ko težave postanejo čedalje večje. Da se anketirani

zavedajo, da je pravočasno odkrivanje bolezni najboljši način pravočasnega in

učinkovitega zdravljenja, tega po naši raziskavi ne moremo trditi. Mogoče se posamezniki

sami pri sebi zavedajo tveganja, vendar prvi korak storijo veliko prepozno.

Raziskovalno vprašanje št. 5: Kaj anketiranim predstavlja preiskava kolonoskopija?

Preiskava kolonoskopija še vedno anketiranim pomeni neko grozo, strah, čeprav je to

najpomembnejša preiskava v diagnostiki črevesnega raka. 30 anketiranim (38%)

predstavlja ta preiskava kot pomoč zdravniku pri odkrivanju bolezni.


52

7 RAZPRAVA

Rak debelega črevesa in danke je drugi najpogostejši rak pri obeh spolih v Sloveniji (Štern

et al., 2008, str. 5). Od leta 2008 imamo odlično priložnost, da bolezen še pravočasno

odkrijemo oziroma jo celo preprečimo. To je rešilna nitka, ki posamezniku lahko tudi reši

življenje. Vendar je veliko odvisno od nas samih, saj je aktivna udeležba na povabilo iz

Programa SVIT pogoj za sodelovanje. Ker je intimnost in zasebnost posameznika v času

opravljanja raznih preiskav in hospitalizacije največja vrednota in potreba, je ta program

državnega presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb in raka na debelem

črevesu vreden še toliko več, saj nam omogoča, da »prvi korak« preiskave, to je

opravljanje velike potrebe in odvzema blata, storimo kar doma, kjer se počutimo najbolje.

Ni potrebno za to prostega dneva ali dopusta, dodatnih poti, saj te pošta in s tem potrebna

navodila pričakajo kar na domačem naslovu. Populacija ljudi petdeset let in več ima

podane dobre pogoje, da preveri svoje zdravje. Zaradi teh idealnih pogojev bi morala biti

odzivnost ljudi večja.

Program SVIT med anketiranimi še ni ustrezno poznan. Samo eden iz med 80 anketiranih

zelo dobro pozna program. Pomembno je promoviranje Programa SVIT z raznimi oglasi,

plakati, članki v časopisih in javnih medijih – TV, radio. Vabilu Programa SVIT se je v

naši raziskavi odzvalo 68% anketiranih (54 ljudi). Od 1. 1. 2010 do 30. 9. 2010 je bila

odzivnost na vabilo v Program SVIT 57,38% kar je malo pod povprečjem glede na cilj

državnega programa, ki navaja najmanj 70% udeležbo, da bi bil namen presejanja dosežen

(Program SVIT, 2008). Pomembno vlogo pri osveščanju ima tudi medicinska sestra,

posebej medicinska sestra, ki dela v ambulanti splošnega zdravnika in patronažna

medicinska sestra, ki obiskuje družine oziroma paciente po domovih in je s posamezniki v

najtesnejšem stiku.

Glede na odzivnost se kažejo velike razlike med posameznimi deli Slovenije (Maučec

Zakotnik, 2011, str. 12). Najvišja odzivnost vabljenih v program po zdravstvenih regijah za

obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010 je bila v zdravstveni regiji Kranj (57, 84%), najnižja

pa v zdravstveni regiji Murska Sobota (47,44%) (Program SVIT, 2008). Ker je osveščenost

o skrbi za svoje zdravje in s tem tudi vključevanje v Program SVIT večja v mestih kot v

oddaljenih vaseh v raznih koncih Slovenije, lahko patronažna medicinska sestra


53

pomembno pripomore z ozaveščanjem, še posebej zato, ker jo ljudje sprejmejo v lastnih

domovih in med sabo na terenu ter ji zaupajo.

Kolonoskopija in rak med ljudmi še vedno vzbujata strah, neugodje in nezaželeno

tematiko. Ne zavedamo se dejstva, da nas pravočasen obisk pri zdravniku lahko marsičesa

reši. Še vedno se oziramo na nepravilna in neresnična mnenja drugih, kar je potrdilo 28

anketiranih (35%), ko je preiskavo kolonoskopijo označilo za bolečo, izrazito neprijetno

preiskavo, čeprav je sami še niso preizkusili. V čem je kolonoskopija neprijetna, je veliko

odvisno od zdravnika, ki preiskavo izvaja ter tudi od občutljivosti na bolečino pri

preiskovancu. Velik poudarek je na pripravi pacienta, tako psihični kot fizični. Zelo

pomembna je tudi ustrezna komunikacija med preiskovancem in medicinsko sestro, kakor

tudi med zdravnikom. Noben preiskovanec si ne želi bolezni, zato je v času preiskave še

toliko bolj osebno občutljiv. Neprimerne odzive medicinske sestre lahko dojema drugače,

kot če bi bil zdrav.

Na nastanek raka na debelem črevesu in danki vplivajo tudi določeni dejavniki tveganja. V

raziskavi so anketirani označili nezdrave razvade (kajenje, uživanje alkohola) kot

najpogostejši dejavnik tveganja za nastanek raka na debelem črevesu in danki. Anketirana

skupina ljudi prepozna znake, ki nakazujejo na neko bolezensko dogajanje v črevesju.

Veliko posameznikov še vedno odlaša s prvim obiskom pri zdravniku. V naši raziskavi se

je za takojšen pregled pri zdravniku odločilo le 22 anketiranih oziroma 27%. Kar 26

anketiranih (33%) simptome spregleda in upa, da bo kmalu bolje. 32 anketiranih (40%) pa

zdravnika obišče, ko težave postanejo čedalje večje. Z obiskom odlašajo predvsem zaradi

zasebnosti, intimnosti, pa tudi zaradi tega, ker je tako starejšim kot mlajšim težko govoriti

o osebnih težavah.

V Programu SVIT je dobro razvita sekundarna zdravstvena raven, ker se ob ugotovitvi

bolezni zelo hitro načrtuje nadaljnji potek zdravljenja in operacija. Problem je v

preventivnem zdravstvenem varstvu na primarni ravni, ker se ljudje ne odzivajo na

vključevanje v preventivne programe oziroma zdravnika ne obiščejo pravočasno.


54

8 SKLEP

V Sloveniji je bilo leta 2004 odkritih 1291 novih primerov raka na debelem črevesu in

danki, kar je med vsemi raki predstavljalo drugo najpogostejšo obliko novoodkrite rakave

bolezni pri obeh spolih (13,1% vseh rakov pri moških – četrti najpogostejši rak in 11,1%

vseh rakov pri ženskah – tretji najpogostejši rak). Incidenca tovrstnega raka narašča že od

leta 1950. Relativno petletno preživetje pacientov se podaljšuje na račun večjega odstotka

zdravljenih pacientov, izboljšanja operacijskih tehnik, pooperativne nege in zdravljenja

(Štern et al., 2008, str. 7–8). Država je v namen čim hitrejšega odkrivanja predrakavih

sprememb in incidence raka na debelem črevesu in danki vzpostavila Program SVIT, ki je

zastavljen na najvišjem kakovostnem nivoju in je namenjen najbolj rizični skupini ljudi v

starosti od 50 do 69 let. Z učinkovitim izvajanjem Programa SVIT želi Ministrstvo za

zdravje RS v naslednjih letih zmanjšati pogostost raka na debelem črevesu in danki pri

obeh spolih, izboljšati možnosti za preživetje in kakovost življenja pacientov, pri katerih je

bolezen odkrita v omejeni obliki ter izdatne prihranke sredstev obveznega zdravstvenega

zavarovanja (SVIT – državni program presejanja raka na debelem črevesu, RS, Ministrstvo

za zdravje, 2011).

Jožica Maučec Zakotnik, dr. med. spec., vodja Programa SVIT (2009a, str. 6) pravi, »da je

poglaviten korak pri zmanjšanju incidence tega raka preventivno ukrepanje«. Prvi korak v

skrbi za svoje zdravje lahko storimo sami z zdravim načinom življenja, s pravilno

prehrano, ki vsebuje več sadja, zelenjave, vlaknin, z gibanjem. Drugi korak v

preprečevanju oziroma zgodnjemu odkrivanju storimo z vključevanjem v preventivne

programe.

Po različnih lokacijah Slovenije so predstavljeni »SVITovi dnevi«, kjer imajo na ogled

model debelega črevesa. Tako si lahko ljudje nazorno ogledajo notranjost črevesne stene in

polipe. Model debelega črevesa je v pomoč pri seznanjanju najširše, laične javnosti z

zdravstvenimi težavami, ki lahko pomenijo resen bolezenski znak. Vendar so datumi

SVITovih dnevov premalo promovirani po radiu in televiziji in ljudje ne vejo za njih.

Na podlagi ugotovitve, da ljudje bolj slabo kakor dobro poznajo Program SVIT je ključna

naloga za dosego čim večje odzivnosti vključevanja k oddaji materiala za preiskavo tudi

promoviranje samega programa. Ta naloga promocije je tako rekoč naloga vsakega

posameznika, zdravstvenih delavcev, različnih sistemov in medijev ter vplivnih ljudi.


55

Posameznik lahko vpliva tako, da svojega očeta, mamo, soseda, sorodnika, ki je v starostni

populaciji med 50 let in 69 let, vzpodbudi k odzivanju na povabilo. Zdravstveni delavci

imajo še večjo odgovornost za spodbujanje in motiviranje te populacije ljudi za vključitev

v Program SVIT, saj je ena temeljnih nalog medicinskih sester ozaveščanje ljudi o skrbi za

svoje zdravje in vključevanje v preventivne programe. Razni prospekti, zloženke o pomenu

vključevanja v Program SVIT so lahko nastavljeni v čakalnicah ambulant, na stenah in

vratih WC-jev naj visijo razni plakati, ki nagovarjajo ljudi k vključevanju v preventivne

programe. Osebni zdravnik lahko ob koncu osnovnega pregleda v kratkem času opozori

pacienta, da se naj odzove na povabilo Programa SVIT. Prav tako je pomembno poučevati

ljudi o zdravem prehranjevanju in vedenjskem slogu, kar predstavlja primarno preventivo.

Vzgoja o zdravi prehrani, pomenu gibanja in zdravega načina življenja se lahko prične že v

vrtcih in osnovnih šolah. Zelo pomembno vlogo imajo mediji, časopisi, revije, radio, TV,

ki večji skupini ljudi podajo pomembne informacije. Po televiziji bi morali večkrat

predvajati spoti, ki govorijo o vključevanju v Program SVIT, med časopisnimi stranmi bi

morali biti oglasi o Programu SVIT. Največ promocijskega in izobraževalnega materiala je

na spletnih straneh (kratki filmi, radijski in TV spoti, predstavitve in elektronske verzije

tiskovin), vendar lahko glede na ugotovitve izobraženosti anketiranih sklepamo, da jih bolj

malo posega po tovrstnih virih. Patronažna medicinska sestra ima pomembno vlogo, saj

lahko aktivno pomaga osebam, ki ne znajo ali ne morejo sami odvzeti materiala ter ga

poslati po pošti. Država je poskrbela za odličen presejalni program. Končna odločitev za

vključitev v Program SVIT je v samem človeku. Pomembno in potrebno je, da ljudje

spremenijo svoje vedenje in mišljenje. Izberejo lahko rešitev, ki bo za trenutek, če se

ugotovi bolezen v zgodnjem stadiju, boleča, vendar na daljši časovni rok pametna

odločitev.


56

LITERATURA

Anderluh, F, Oblak, I, Ocvirk, J, Reberšak, M, Velenik, V. Tumorji prebavil. V:

Novakovič, S, Hočevar, M, Jezeršek Novakovič, B, Strojan, P, Žgajnar, J (ur.).

Onkologija: raziskovanje, diagnostika in zdravljenje raka. Ljubljana: Mladinska knjiga,

2009: 316-335.

Barovič, V. Patologija, patološka fiziologija in osnove interne medicine: učbenik za

srednjo zdravstveno šolo. Ljubljana: DZS, 2004.

Bračko, M. Vloga patologa v programu presejanja in zgodnjega odkrivanja raka debelega

črevesa in danke ter pri obravnavi bolnika s to boleznijo. V: Maučec Zakotnik, J (ur.).

SVIT – državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb in raka

na debelem črevesu in danki: zbornik prve javne predstavitve politični in strokovni

javnosti, medijem in nevladnim organizacijam. Ljubljana: Zdravstveni dom, Enota

preventive CINDI, 2009: 60-62.

CINDI Slovenija. Dosegljivo na: http://cindi-

slovenija.net/index.php?Itemid=98&id=161&option=com_content&task=view

(15.06.2011).

Classen, M. CRC Screening – Europeandimension. Zdravniški vestnik, maj 2010.

Dosegljivo na: http://szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/2010/maj/383-4.pdf

(18.6.2011).

Dajčman, D, Skalicky, M. Kronične vnetne črevesne bolezni. V: Kranjc, I, Pečovnik

Balon, B. (ur.). Interna medicina za Visoko zdravstveno šolo. Maribor: Visoka zdravstvena

šola, 2000: 484-385.

Europacolon Slovenija – Združenje za boj proti raku debelega črevesa in danke.

Dosegljivo na: http://www.europacolon.si/predstavitev ( 22.6.2011).

http://cindi-slovenija.net/index.php?Itemid=98&id=161&option=com_content&task=view

http://cindi-slovenija.net/index.php?Itemid=98&id=161&option=com_content&task=view

http://szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/2010/maj/383-4.pdf

http://www.europacolon.si/predstavitev


57

Glušič, M. Predoperativna zamejitev raka danke – MRI. V: Repše, S, Štor, Z (ur.).

Kirurgija raka debelega črevesa in danke – standardi in novosti. Ljubljana: Kirurška šola,

Klinični oddelek za abdominalno kirurgijo, Kirurška klinika, Klinični center Ljubljana,

2006: 44-49.

Jelenc, F. Laparaskopska kirurgija raka debelega črevesa in danke. V: Repše, S, Štor, Z

(ur.). Kirurgija raka debelega črevesa in danke – standardi in novosti. Ljubljana: Kirurška

šola, Klinični oddelek za abdominalno kirurgijo, Kirurška klinika, Klinični center

Ljubljana, 2006: 71-77.

Jelenc, F, Repše, S. Kirurško zdravljenje raka debelega črevesa in danke. V: Maučec

Zakotnik, J (ur.). SVIT – državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih

sprememb in raka na debelem črevesu in danki: zbornik prve javne predstavitve politični in

strokovni javnosti, medijem in nevladnim organizacijam. Ljubljana: Zdravstveni dom,

Enota preventive CINDI, 2009: 80-83.

Koren, P. Državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb in

raka na debelem črevesu in danki - program SVIT. 2010. Dosegljivo na:

http://www.zbornica-zveza.si/dokumenti/kongres_zbn/pdf/233D.pdf (10.8.2011).

Lahajnar, S. Priporočila za zdravljenje kronične bolečine pri odraslem bolniku z rakom

(Povzetek posodobljenih priporočil). Onkologija, junij 2008. Dosegljivo na:

http://www.onko-

i.si/fileadmin/onko/datoteke/dokumenti/Onkologija_junij_2008_web_3.pdf ( 18.06.2011).

Lorber, N. Zdravstvena nega gastroenterološkega bolnika, 2010. Dosegljivo na:

http://www.fzv.uni-

mb.si/page/index.php?option=com_docman&task=cat_view&gid=137&dir=DESC&order

=name&Itemid=186&limit=5&limitstart=5 (15.06.2011).

Maučec Zakotnik, J. Hočete umreti po nepotrebnem? Hišni zdravnik 2011; 3(2): 12-13.

http://www.zbornica-zveza.si/dokumenti/kongres_zbn/pdf/233D.pdf

http://www.onko-i.si/fileadmin/onko/datoteke/dokumenti/Onkologija_junij_2008_web_3.pdf

http://www.onko-i.si/fileadmin/onko/datoteke/dokumenti/Onkologija_junij_2008_web_3.pdf

http://www.fzv.uni-mb.si/page/index.php?option=com_docman&task=cat_view&gid=137&dir=DESC&order=name&Itemid=186&limit=5&limitstart=5




58

Maučec Zakotnik, J. Uvod. V: Maučec Zakotnik, J (ur.). SVIT – državni program

presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb in raka na debelem črevesu in

danki: zbornik prve javne predstavitve politični in strokovni javnosti, medijem in

nevladnim organizacijam. Ljubljana: Zdravstveni dom, Enota preventive CINDI, 2009a: 6-

7.

Maučec Zakotnik, J, Novak Mlakar, D, Štern, B. Državni program organiziranega

presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb in raka na debelem črevesu in

danki – Program SVIT. V: Maučec Zakotnik, J (ur.). SVIT – državni program presejanja in

zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb in raka na debelem črevesu in danki: zbornik

prve javne predstavitve politični in strokovni javnosti, medijem in nevladnim

organizacijam. Ljubljana: Zdravstveni dom, Enota preventive CINDI, 2009b: 22-41.

Nerat, J. Zdravstvena nega kirurškega in onkološkega bolnika, 2011. Dosegljivo na:

http://www.fzv.uni-

mb.si/page/index.php?option=com_docman&task=cat_view&gid=136&dir=DESC&order

=name&Itemid=186&limit=5&limitstart=5 (18.8.2011).

Ocvirk, J. Rak debelega crevesa in danke: kaj morate vedeti o bolezni. Ljubljana: Roche

farmacevtska družba, 2005.

Ocvirk, J. Sistemsko zdravljenje bolnikov z rakom debelega črevesa in danke /

SYSTEMIC TREATMENT FOR PATIENTS WITH AND RECTAL CANCER. V:

Maučec Zakotnik, J (ur.). SVIT – državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja

predrakavih sprememb in raka na debelem črevesu in danki: zbornik prve javne

predstavitve politični in strokovni javnosti, medijem in nevladnim organizacijam.

Ljubljana: Zdravstveni dom, Enota preventive CINDI, 2009: 84-92.

Pocajt, M, Širca A. Anatomija in fiziologija za medicinske šole. Ljubljana: DZS, 1996.





59

Primic Žakelj, M, Zadnik, V. Presejanje in zgodnje odkrivanje raka. V: Novakovič, S,

Hočevar, M, Jezeršek Novakovič, B, Strojan, P, Žgajnar, J (ur.). Onkologija: raziskovanje,

diagnostika in zdravljenje raka. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2009:50-55.

Primic Žakelj M, Zadnik, V, Žagar, T. Epidemiologija raka debelega črevesa in danke. V:

Repše, S, Štor, Z (ur.). Kirurgija raka debelega črevesa in danke – standardi in novosti.

Ljubljana: Kirurška šola, Klinični oddelek za abdominalno kirurgijo, Kirurška klinika,

Klinični center Ljubljana, 2006: 14-20.

Register raka Republike Slovenije. 2011. Dostopno na: http://www.onko-

i.si/dejavnosti/epidemiologija_in_register_raka/registri_raka/register_raka_rs/index.html

(16.8.2011).

Repše, S, Jelenc, F, Štor, Z, Omejc, M, Juvan, R. Kirurgija raka debelega črevesa in danke

v Sloveniji v obdobju 1995 do 2005. V: Repše, S, Štor, Z (ur.). Kirurgija raka debelega

črevesa in danke – standardi in novosti. Ljubljana: Kirurška šola, Klinični oddelek za

abdominalno kirurgijo, Kirurška klinika, Klinični center Ljubljana, 2006: 3-13.

Skok, P, Ocepek, A. Nevarnostni dejavniki za raka debelega črevesa in danke. V: Cerar, A,

Štabuc, B, Lazar, B (ur.). Tumorji debelega črevesa in danke/ XXXIX. Memorialni

sestanek profesorja Janeza Plečnika z mednarodnim simpozijem, 4-5. december 2008.

Ljubljana: Inštitut za patologijo, Medicinska fakulteta, 2008: 23-32.

Stefanovič, M. Ugotavljanje in odstranjevanje neoplastičnih lezij debelega črevesa. V:

Repše, S, Štor, Z (ur.). Kirurgija raka debelega črevesa in danke – standardi in novosti.

Ljubljana: Kirurška šola, Klinični oddelek za abdominalno kirurgijo, Kirurška klinika,

Klinični center Ljubljana, 2006: 30-39.

Stefanovič, M. Vloga in zagotavljanje kakovosti kolonoskopije v državnem programu

presejanja in zgodnjega odkrivanja raka na debelem črevesu in danki. V: Maučec Zakotnik,

J (ur.). SVIT – državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb

in raka na debelem črevesu in danki: zbornik prve javne predstavitve politični in strokovni

http://www.onko-i.si/dejavnosti/epidemiologija_in_register_raka/registri_raka/register_raka_rs/index.html

http://www.onko-i.si/dejavnosti/epidemiologija_in_register_raka/registri_raka/register_raka_rs/index.html


60

javnosti, medijem in nevladnim organizacijam. Ljubljana: Zdravstveni dom, Enota

preventive CINDI, 2009: 42-59.

Svetel, M. Pomen besede SVIT. Dostopna na:

https://mail.google.com/mail/?hl=sl&shva=1#inbox/131fffad6c3fc64b (25.8.2011).

SVIT - Državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb in raka

na debelem črevesu in danki 2008. Dosegljivo na: http://www.program-svit.si/?page_id=2

(10.06.2011).

SVIT - državni program presejanja raka na debelem črevesu, Republika Slovenija,

Ministrovo za zdravje, 2011. Dosegljivo na:

http://www.mz.gov.si/si/delovna_podrocja/javno_zdravje/sektor_za_preventivo_in_razvoj

_javnega_zdravja/preventivni_zdravstveni_pregledi/svit_drzavni_program_presejanja_rak

a_na_debelem_crevesu/ (10.8.2011).

Štabuc, B. Odkrivanje in preprečevanje zgodnjih oblik raka debelega črevesa in danke.

Radiol Oncol 2006b. Dosegljivo na:

http://docs.google.com/viewer?a=v&q=cache:0MOW79CrIvEJ:www.dlib.si/v2/StreamFile

.aspx?URN%3DURN:NBN:SI:doc-LUT6IHUG%26id%3Dd914ca15-9ce3-4cfe-922a-

3c220d1b05b6%26type%3DPDF+Odkrivanje+in+prepre%C4%8Devanje+zgodnjih+oblik

+raka+debelega+%C4%8Drevesa+in+danke+Borut+%C5%A0tabuc&hl=sl&gl=si&pid=bl

&srcid=ADGEESg6Lh_nLdtHrjpgzogWPce2lsfmU2UbmK0XdL4yOXNO3JilMHtNRD8

z6nvFeVKK2rEW-

WFPYTZi1KgdOLqNYgkiEZG0r3blEmFkoPENZSbHn2UC5zr5vCMzPfy7D74Fo7NzqX

5f&sig=AHIEtbTMph9n0SvjrEMOVoImLHAELT5tfQ&pli=1 (10.8.2011).

Štabuc, B, Plut, S. Zgodnje odkrivanje tumorjev debelega črevesa in danke. V: Cerar, A,

Štabuc, B, Lazar, B (ur.). Tumorji debelega črevesa in danke/ XXXIX. Memorialni

sestanek profesorja Janeza Plečnika z mednarodnim simpozijem, 4-5. december 2008.

Ljubljana: Inštitut za patologijo, Medicinska fakulteta, 2008: 55-63.

https://mail.google.com/mail/?hl=sl&shva=1#inbox/131fffad6c3fc64b

http://www.program-svit.si/?page_id=2

http://www.mz.gov.si/si/delovna_podrocja/javno_zdravje/sektor_za_preventivo_in_razvoj_javnega_zdravja/preventivni_zdravstveni_pregledi/svit_drzavni_program_presejanja_raka_na_debelem_crevesu/



http://docs.google.com/viewer?a=v&q=cache:0MOW79CrIvEJ:www.dlib.si/v2/StreamFile.aspx?URN%3DURN:NBN:SI:doc-LUT6IHUG%26id%3Dd914ca15-9ce3-4cfe-922a-3c220d1b05b6%26type%3DPDF+Odkrivanje+in+prepre%C4%8Devanje+zgodnjih+oblik+raka+debelega+%C4%8Drevesa+in+danke+Borut+%C5%A0tabuc&hl=sl&gl=si&pid=bl&srcid=ADGEESg6Lh_nLdtHrjpgzogWPce2lsfmU2UbmK0XdL4yOXNO3JilMHtNRD8z6nvFeVKK2rEW-WFPYTZi1KgdOLqNYgkiEZG0r3blEmFkoPENZSbHn2UC5zr5vCMzPfy7D74Fo7NzqX5f&sig=AHIEtbTMph9n0SvjrEMOVoImLHAELT5tfQ&pli=1









61

Štabuc, B. Presejanje za raka debelega črevesa in danke v Sloveniji. V: Repše, S, Štor, Z

(ur.). Kirurgija raka debelega črevesa in danke – standardi in novosti. Ljubljana: Kirurška

šola, Klinični oddelek za abdominalno kirurgijo, Kirurška klinika, Klinični center

Ljubljana, 2006: 21-29.

Štabuc, B. Zgodnje odkrivanje in presejanje raka debelega črevesa in danke. V: Maučec

Zakotnik, J (ur.). SVIT – državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih

sprememb in raka na debelem črevesu in danki: zbornik prve javne predstavitve politični in

strokovni javnosti, medijem in nevladnim organizacijam. Ljubljana: Zdravstveni dom,

Enota preventive CINDI, 2009: 14-21.

Štern, B, Tepeš, B, Stefanovič, M, Novak Mlakar, D, Maučec Zakotnik, J, Zaletel Vrtovec,

J, Medvešček, M. Program SVIT- slovenski program presejanja in zgodnjega odkrivanja

predrakavih sprememb in raka na debelem črevesu in danki: priročnik za družinske /

osebne zdravnike. Ljubljana: Zdravstveni dom, Enota preventive CINDI, 2008.

Štor, Z, Repše, S. Kirurgija raka debelega črevesa in danke v Sloveniji – rezultati ankete

leta 2005. V: Repše, S, Štor, Z (ur.). Kirurgija raka debelega črevesa in danke – standardi

in novosti. Ljubljana: Kirurška šola, Klinični oddelek za abdominalno kirurgijo, Kirurška

klinika, Klinični center Ljubljana, 2006: 95-103.

Švajger, V. Kolorektalni rak – Številke opozarjajo. Moje zdravje. Dnevnik.si. 2011.

Dostopno na:

http://mojezdravje.dnevnik.si/sl/Bolezni+in+zdravila/Prebavila/839/Kolorektalni+rak+-

+%C5%A0tevilke+opozarjajo (10.8.2011).

Tepeš, B, Stefanović, M, Bračko, M, Frkovič Grazio, S, Maučec Zakotnik, J, Novak

Mlakar, D, Štabuc, B. Rezultati pilotne faze presejalnega programa SVIT. Zdravniški

vestnik 2010; 79: 403-411.

Tepeš, B. Zgodnje odkrivanje raka debelega črevesa in danke pri skupinah bolnikov z

zvečanim tveganjem / EARLY DETECTION OF COLORECTAL CANCER IN

http://mojezdravje.dnevnik.si/sl/Bolezni+in+zdravila/Prebavila/839/Kolorektalni+rak+-+%C5%A0tevilke+opozarjajo

http://mojezdravje.dnevnik.si/sl/Bolezni+in+zdravila/Prebavila/839/Kolorektalni+rak+-+%C5%A0tevilke+opozarjajo


62

PATIENTS AT INCREASED RISK. V: Maučec Zakotnik, J (ur.). SVIT – državni

program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb in raka na debelem

črevesu in danki: zbornik prve javne predstavitve politični in strokovni javnosti, medijem

in nevladnim organizacijam. Ljubljana: Zdravstveni dom, Enota preventive CINDI, 2009:

63-75.

Zadnik V, Primic Žakelj M. SLORA: Slovenija in rak. Epidemiologija in register raka.

Onkološki inštitut Ljubljana. Dostopno na: http://www.slora.si/ (10.8.2011).

http://www.slora.si/


1

ZAHVALA

Iskrena hvala somentorici doc. dr. Ani Habjanič, univ. dipl. org., ki me je s svojo

iskrenostjo, toplim odnosom, čudovito besedo, strokovnim znanjem ter potrpežljivostjo

pripeljala na cilj študijske poti. Tudi mentorju doc. dr. Marjanu Skalickyjemu, dr. med.,

spec. interne medicine se zahvaljujem za vso pomoč in strokovne razlage.

Za ves trud in pomoč se zahvaljujem svetovalcu v klicnem centru SVIT, dipl. san. inž.

Urošu Rozmanu ter Marjeti Keršič Svetel, strokovni sodelavki za komuniciranje z

javnostmi v Programu SVIT.

Najlepša hvala za takojšnjo pomoč pri lektoriranju tudi ga. Andreji Lavrič, profesorici

slovenskega jezika s književnostjo in primerjalne književnosti z literarno teorijo.

Za vse lepe trenutke in pomoč pri študiju in diplomski nalogi se zahvaljujem vsem

sošolcem in sošolkam, posebej Maji, Jasmini, Tari, Andreji, Simoni!

Najpomembnejša in najiskrenejša zahvala pa gre moji družini, ki me je ves čas šolanja

vzpodbujala, se z mano veselila in mi stala ob strani še posebej v težkih trenutkih. Za vso

ljubečo podporo in potrpežljivost se zahvaljujem tudi fantu Gregorju!


2

PRILOGE

ANKETNI VPRAŠALNIK

Spoštovani!

Moje ime je Jožica Bevc. Sem absolventka Fakultete za zdravstvene vede Univerze v

Mariboru. Pripravljam diplomsko delo z naslovom »Program SVIT ter rak na debelem

črevesu in danki«, za katero bi potrebovala podatke, ki jih želim pridobiti iz ankete.

Želela bi vprašati, ali poznate Program SVIT, dejavnike tveganja za nastanek raka in znake

raka na debelem črevesu.

Anketa je prostovoljna in anonimna, sodelovanje lahko odklonite, rezultate bom uporabila

izključno za potrebe diplomskega dela. Na vprašanja odgovarjajte z obkroževanjem črke

pred ustreznim odgovorom. Obkrožite samo en odgovor, razen tam, kjer je napisano, da je

možnih več odgovorov. Pri vprašanjih, kjer je podan odgovor »drugo«, lahko sami

dopišete odgovor, če se ne strinjate z nobenim od navedenih.

Za sodelovanje se Vam iskreno zahvaljujem.

Jožica Bevc

1. Vaša starost:

a) 50–59 let

b) 60–69 let

2. Spol:

a) ženski

b) moški

3. Vaša izobrazba:

a) osnovna šola

b) poklicna ali srednja šola

c) višja, visoka ali univerzitetna izobrazba

d) magisterij, doktorat


3

4. Kako bi ocenili Vaše znanje o bolezni rak na debelem črevesu in danke?

a) zelo dobro

b) dobro

c) slabo

d) ne poznam te bolezni

5. Ali je po vašem mnenju rak debelega črevesa in danke uspešno ozdravljiv rak?

a) da, če se pravočasno ugotovi diagnoza

b) ne, ker ima rak zelo slabo prognozo

c) drugo ______________________________________________________________

6. Na katerem mestu pogostosti je po Vašem mnenju rak debelega črevesa in

danke v Sloveniji?

a) prvi najpogostejši

b) drugi najpogostejši

c) tretji najpogostejši

d) četrti najpogostejši

7. Kateri so po vašem mnenju znaki, ki nakazujejo na bolezen v prebavilih?

(možnih je več odgovorov):

a) spremembe ritma odvajanja blata (pogostost odvajanja, konsistenca blata)

b) zaprtja, ki jim sledijo driske

c) kri med blatom

d) bolečina v trebuhu

e) tanko blato

f) nenamerna izguba telesne teže

g) slabost, slabo počutje

h) vetrovi

i) črno blato

j) slab apetit

k) nič od navedenega

l) drugo______________________________________________________________


4

8. Kateri so dejavniki tveganja za nastanek raka na debelem črevesu in danki?

(možnih več odgovorov)

a) nepravilno prehranjevanje

b) nezdrave razvade (kajenje, uživanje alkohola)

c) starost

d) dednost

e) črevesni polipi

f) stres

g) drugo______________________________________________________________

9. Kaj za vas pomeni preiskava kolonoskopija:

a) ne poznam te preiskave

b) zelo boleča, izrazito neprijetna preiskava,

c) preiskava, ki je zdravniku pri odkrivanju bolezni v zelo veliko pomoč

d) preiskave, katere me je zelo strah

e) drugo______________________________________________________________

10. Kako hitro se odločite za obisk pri zdravniku, če opazite pri sebi veliko

spremembo?

a) zdravnika obiščem takoj

b) simptome spregledam in upam, da bo kmalu bolje

c) zdravnika obiščem, ko težave postajo čedalje večje

d) drugo ______________________________________________________________

11. Kako dobro poznate program SVIT?

a) zelo dobro

b) dobro

c) slabo

d) ne poznam tega programa


5

12. Ali ste že dobili na dom vabilo preventivnega zdravstvenega programa SVIT,

namenjen preprečevanju in zgodnjemu odkrivanju raka na debelem črevesu

in danki?

a) da

b) ne

c) drugo _______________________________________________________________

13. ČE STE NA 12. VPRAŠANJE ODGOVORILI Z DA, odgovorite, ali ste se

temu vabilu odzvali?

a) da

b) ne

14. ČE STE NA 13. VPRAŠANJE ODGOVORILI Z NE, obkrožite ali dopolnite,

zakaj se vabilu niste odzvali:

a) ker nimam nobenih bolezenskih znakov

b) ker se mi ni zdelo pomembno, potrebno, ker se mi ni »dalo«

c) ker me je strah, če bi bilo kaj narobe z mano (»dokler ne veš, ne boli«)

d) ker nisem razumel navodil

e) drugo______________________________________________________________

15. ČE STE NA 12. VPRAŠANJE ODGOVORILI Z DA, obkrožite ali dopolnite

zakaj ste se temu vabilu odzvali:

a) ker zelo skrbim za svoje zdravje in mi ta preiskava veliko pomeni,

b) ker me je zanimalo, kakšen bo rezultat

c) ker je to eden od najlažjih načinov preiskave

d) ker težko prideš do zdravnika in do nadaljnjih preiskav

e) drugo______________________________________________________________

16. Kakšno je vaše mnenje o tem preventivnem zdravniškem Programu SVIT, ki

se je začel izvajati po Sloveniji?

_________________________________________________________________________

HVALA ZA SODELOVANJE!

univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene … · univerza v mariboru fakulteta za zdravstvene...

Documents