univerza v mariboru pedagoŠka fakulteta …pripravili komplet 6-tih tiflodidaktičnih pripomočkov...

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za temeljne pedagoške predmete

ZAKLJUČNO DELO

Vesna Murko

Maribor, 2015

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA


Zaključno delo

PIKE, KI SE SPREMINJAJO V ČRKE

Mentorica: Kandidatka: doc. dr. Aksinja Kermauner Vesna Murko

Maribor, 2015

Lektorica:

Cvetka Jurišič

Prevajalka:

Mag. Barbara Ţnideršič

Pike, ki se spreminjajo v črke Vesna Murko

ZAHVALA

Zahvaljujem se dr. Aksinji Kermauner za njeno pripravljenost biti moja

mentorica; strokovnim delavkam Zavoda za slepo in slabovidno mladino v

Ljubljani, Tjaši Pečnik, Janji Hrastovšek in Damjani Oblak, ki so me

popeljale v svet brajice; svoji druţini in prijateljem, ki so ves čas študija

verjeli vame; predvsem pa sinu Ţigi, ki je potrpeţljivo spremljal moje

študijske obveznosti in mi ob večerih, ko sem prihajala domov, skočil v

objem: »Mami, rad te imam!«


UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA


IZJAVA

Podpisana Vesna Murko, roj. 28. 12. 1968 v Mariboru, študentka

Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer Inkluzija v vzgoji in

izobraţevanju, izjavljam, da je zaključno delo z naslovom Pike, ki se

spreminjajo v črke, pri mentorici doc. dr. Aksinji Kermauner, avtorsko delo.

V zaključnem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti

niso prepisani, ne da bi bili navedeni njihovi avtorji.

Maribor, 7. 7. 2015


POVZETEK

Za pridobivanje informacij ima pisana beseda pomembno vlogo tako v

procesu izobraţevanja kot v vsakdanjem ţivljenju. Kar videčemu pomeni

običajna pisava, preko katere z branjem in pisanjem prihaja do informacij,

je za slepega in slabovidnega brajica. Ţe v naslovu magistrskega dela

zajamemo bistvo: izhajamo iz pik, ki se spreminjajo v črke. Soočili smo se

s problemom zgodnjega poučevanja brajice in s pomanjkanjem

tiflodidaktičnih pripomočkov za igro in zgodnje predopismenjevanje. Ob

poznavanju teoretičnih znanj s področja tiflopedagogike smo izdelali

pripomočke, ki so namenjeni prav urjenju in razvijanju taktilno-kinestetične

percepcije, motorike, orientacije v mikro in makro prostoru. Opredelili smo

se na razvijanje taktilno-kinestetične percepcije, na osnovi katere smo

pripravili komplet 6-tih tiflodidaktičnih pripomočkov za zgodnje

opismenjevanje, hkrati pa smo se zavedali, da noben tehnični pripomoček

ne more slepemu vrniti izgube vida, lahko pa mu pomaga pri samostojnem

ţivljenju.

Ključne besede:

slepi in slabovidni otroci,

brajica,

tiflodidaktični pripomočki.


ABSTRACT

Written word plays a key role in acquiring information, both in the

educational process and in everyday life. What standard reading and

writing is for the sighted, Braille is for the blind and visually impaired – a

specific form of receiving information. The master's thesis titled "Dots

Transforming into Letters" addresses the issues of early teaching of Braille

and lack of teaching tools for the visually impaired for playing and early

literacy training. Proceeding from theoretical knowledge concerning the

education of the visually impaired, we have designed tools for training and

development of tactile-kinesthetic perception, motoric capabilities, and

orientation in the micro and macro environments. A set of six teaching

tools for early literacy training has been designed with special focus on the

development of tactile-kinesthetic perception. Although no technical tool

can restore sight to the blind, it can nevertheless help them live an

independent life.

Key words:

- blind and visually impaired children,

- Braille,

- teaching tools for the visually impaired


KAZALO VSEBINE

Zahvala ..................................................................................................... 1

IZJAVA ...................................................................................................... 2

POVZETEK ............................................................................................... 3

Abstract .................................................................................................... 4

KAZALO VSEBINE ................................................................................... 5

KAZALO SLIK .......................................................................................... 8

1 UVOD .................................................................................................... 1

2 TEORETIČNI DEL ................................................................................. 4

2.1 Slepota in slabovidnost ................................................................ 4

2.1.1 Psihološke in vedenjske značilnosti slepih in slabovidnih

otrok …. .......................................................................................... 8

2.1.2 Odnos do slepote .................................................................. 9

2.2 Sporazumevanje in posebnosti pri sporazumevanju ............... 10

2.2.1 Pomen čutil ......................................................................... 10

2.2.2 Kognitivni razvoj slepih in slabovidnih otrok ........................ 12

2.3 Otroška igra in igrače v predšolskem obdobju ......................... 14

2.3.1 Zgodnja obravnava slepih in slabovidnih otrok .................... 14

2.3.2 Primerne igrače za slepe in slabovidne ............................... 17

2.3.3 Pripomočki za spodbujanje kognitivnega razvoja slepih in

slabovidnih otrok ........................................................................... 19

2.4 Dejavniki uspešnega vključevanja slepih in slabovidnih otrok23

2.4.1 Opismenjevanje, branje in pisanje ...................................... 23

2.4.2 Razvoj konceptov ............................................................... 25

2.4.3 Razvoj taktilno-kinestetične percepcije................................ 26

2.4.4 Razvoj govornih sposobnosti in glasovnega zavedanja ...... 26

2.4.5 Motorika .............................................................................. 27

2.4.6 Orientacija v mikro in makro prostoru .................................. 27

2.4.7 Slepi in slabovidni otroci in brajica ...................................... 27

2.5 Brajeva pisava .. .......................................................................... 29

2.5.1 Louis Braille skozi zgodovino .............................................. 29

2.5.2 Brajeva celica, značilnosti – normativi ................................. 30

2.5.3 Učenje brajice ..................................................................... 34

2.5.4 Dostop do informacij IKT - 1 ................................................ 41

2.5.4.1 Brajeve tablice......................................................44

2.5.4.2 Brajevi pisalni stroji ..............................................45


2.5.4.3 Pripomočki za branje ............................................45

2.5.4.4 Pripomočki za učenje brajice ................................46

2.5.4.5 Brajeve vrstice ......................................................48

2.5.4.6 Brajevi tiskalniki ....................................................50

2.5.4.7 Čitalniki zaslona (screen readers) ........................51

2.5.4.8 Elektronske lupe ...................................................52

2.5.4.9 Optični čitalniki .....................................................53

2.5.4.10 Bralne naprave .....................................................53

2.5.4.11 Računalniška oprema ...........................................54

2.5.4.12 Revija Rikoss .......................................................55

3 EMPIRIČNI DEL .................................................................................. 56

3.1 Izdelava tiflodidaktičnih pripomočkov, namenjenih razvijanju

tipne zaznave in neposredni igri ................................................ 56

3.1.1 Brajeva škatlica ................................................................... 56

3.1.2 Tipna plošča ....................................................................... 58

3.1.3 Semenska škatla ................................................................ 60

3.1.4 Brajeva celica ..................................................................... 62

3.1.5 Čarobna vrečka .................................................................. 64

3.1.6 Brajeva kocka ..................................................................... 65

3.2 Opredelitev raziskovalnega problema ....................................... 66

3.3 Namen in cilji raziskovanja ......................................................... 67

3.4 Raziskovalna vprašanja .............................................................. 67

3.5 Metode raziskovanja ................................................................... 67

4 PRAKTIČNI DEL ................................................................................. 71

4.1 Načrt in izdelava posameznih tiflodidatktičnih pripomočkov .. 72

4.2 Opis posameznih tiflodidaktičnih pripomočkov ....................... 73

4.3 Potek izdelave posameznih tiflodidaktičnih pripomočkov po

fazah………….. ............................................................................. 74

4.3.1 Faza načrtovanja – ideja ..................................................... 74

4.3.2 Faza izbiranja ustreznih materialov ..................................... 75

4.3.3 Faza izdelovanja tiflodidatktičnih pripomočkov .................... 80

4.4 Preizkus uporabnosti tiflodidaktičnih pripomočkov v praksi .. 98

4.5 Postopki zbiranja podatkov ...................................................... 101

4.6 Rezultati in interpretacija .......................................................... 101


5 SKLEP .............................................................................................. 104

6 LITERATURA IN VIRI ....................................................................... 106


KAZALO SLIK

Slika 1: Piktogram ....................................................................................1

Slika 2: Pripomoček za razvijanje tipne zaznave ....................................20

Slika 3: Pripomoček za razvijanje slušne zaznave .................................21

Slika 4: Pripomoček za razvijanje kognitivnih sposobnosti .....................23

Slika 5: Osnovna brajeva celica .............................................................31

Slika 6: Brajeva celica z oštevilčenimi pikami.........................................32

Slika 7: Pravilo za zapis brajeve celice ..................................................33

Slika 8: Slovenska brajeva abeceda ......................................................34

Slika 9: Napis imena: Vesna ..................................................................34

Slika 10: Črka H v brajici ..........................................................................37

Slika 11: Brajeva celica - jajčna škatlica ...................................................38

Slika 12: Brajeva celica - jajčna škatlica ...................................................38

Slika 13: Vtikanka - "bucike" ....................................................................39

Slika 14: Velika brajeva stavnica ..............................................................39

Slika 15: Mala brajeva celica ...................................................................39

Slika 16: Mala brajeva celica ...................................................................39

Slika 17: Razstavljena brajeva celica .......................................................40

Slika 18: Črka H v brajici ..........................................................................40

Slika 19: Obteţilne steklenice ..................................................................41

Slika 20: Brajev pisalni stroj .....................................................................41

Slika 21: Kovinska brajeva tablica in pisalka ............................................45

Slika 22: Plastična brajeva tablica in pisalka ............................................45

Slika 23: Mehanski brajev stroj Perkins ....................................................45

Slika 24: Blista, električni brajev pislani stroj ............................................45

Slika 25: Plastična bralna mizica ..............................................................46

Slika 26: Kocka za učenje brajice v obliki obeska za ključe......................47

Slika 27: Karte z brajevimi napisi .............................................................47

Slika 28: Komplet brajeve stavnice in črk .................................................47

Slika 29: Pripomoček za učenje številk ....................................................47

Slika 30: Brajeva vrstica serije Alva Satellite ............................................48


Slika 31: Sodobna brajeva vrstica ............................................................49

Slika 32: Brajeva vrstica v kombinaciji s prenosnim računalnikom ...........49

Slika 33: Brajeva vrstica...........................................................................50

Slika 34: Preprost brajev tiskalnik ............................................................50

Slika 35: Program Jaws ...........................................................................51

Slika 36: Optični čitalec ............................................................................53

Slika 37: Samodejna bralna naprava .......................................................53

Slika 38: Victor Reader Stream ................................................................54

Slika 39: Tipkovnica za slabovidne ..........................................................55

Slika 40: Brajeva škatlica – skica .............................................................74

Slika 41: Tipna plošča – skica ..................................................................74

Slika 42: Semenska škatla – skica ...........................................................74

Slika 43: Brajeva celica – skica ................................................................74

Slika 44: Čarobna vrečka – skica .............................................................75

Slika 45: Brajeva kocka ...........................................................................75

Slika 46: Potreben material (brajeva škatlica) ..........................................76

Slika 47: Potreben material – leseni deli ..................................................76

Slika 48: Priprava lesenih delov ...............................................................77

Slika 49: Priprava materiala .....................................................................77

Slika 50: Priprava materiala – leseni deli .................................................78

Slika 51: Priprava tipnega materiala ........................................................78


Slika 53: Pripravljen okvir z lesenimi elementi ..........................................79

Slika 54: Priprava tipnega materiala ........................................................79

Slika 55: Priprava blaga za vrečke ...........................................................79

Slika 56: Potreben material za izdelavo brajeve kocke ............................80

Slika 57: Razrezan les za izdelavo brajeve kocke ....................................80


Slika 59: Razrez na kroţni ţagi ................................................................81

Slika 60: Lepljenje predelnih sten in brušenje robov ................................82

Slika 61: Lakiranje ohišja škatlice ............................................................82

Slika 62: Barvanje kroglic.........................................................................82


Slika 63: Pripravljene kroglice ..................................................................82

Slika 64: Pripravljena brajeva škatlica ......................................................83

Slika 65: Izdelava vrečke za kroglice .......................................................83

Slika 66: Brajeva škatlica – končni izdelek ...............................................84

Slika 67: Brušenje in priprava na lakiranje ...............................................84

Slika 68: Priprava na lakiranje okvira .......................................................85

Slika 69: Lakiranje okvira .........................................................................85

Slika 70: Priprava na lepljenje posameznih materialov ............................85

Slika 71: Lepljenje posameznih materialov ..............................................86

Slika 72: Tipanka – končni izdelek ...........................................................86

Slika 73: Material, potreben za dodatek ...................................................86

Slika 74: Izdelan dodatek k tipanki ...........................................................86

Slika 75: Razrez materiala .......................................................................87

Slika 76: Priprava na brušenje .................................................................87

Slika 77: Faza lakiranja ............................................................................88

Slika 78: Izdelana škatla z materialom .....................................................88

Slika 79: Semenska škatla – končni izdelek .............................................88

Slika 80: Lepljenje prečnih linij .................................................................89

Slika 81: Različni tipni materiali................................................................89

Slika 82: Izsekovanje taktilnih materialov .................................................90

Slika 83: Pripravljene grče in izsekani deli ...............................................90

Slika 84: Lepljenje izsekanih delov ..........................................................90

Slika 85: Blago za izdelavo vrečk .............................................................91

Slika 86: Šivanje posamezne vrečke .......................................................91

Slika 87: Pripravljen vrečke in vrvice ........................................................92

Slika 88: Komplet vrečk – končni izdelek .................................................92

Slika 89: Polnilo za vrečke .......................................................................93

Slika 90: Vrečka za riţ in polnilo (riţ) .......................................................94

Slika 91: Vrečka za fiţol in polnilo (fiţol) ..................................................94

Slika 92: Vrečka za lečo in polnilo (leča) ..................................................95

Slika 93: Čarobne vrečke – končni izdelek ...............................................95

Slika 94: Razrez lesa – kvadri ..................................................................96


Slika 95: Priprava na brušenje ...............................................................96

Slika 96: Vrtanje lukenj za vrvico ...........................................................96

Slika 97: Lakiranje kvadrov ....................................................................97

Slika 98: Brajeva kocka – končni izdelek ...............................................98

Slika 99: BRAJEVA ŠKATLICA – končni izdelek ...................................98

Slika 100: TIPANKA – končni izdelek ......................................................99

Slika 101: SEMENSKA ŠKATLA – končni izdelek ...................................99

Slika 102: BRAJEVA CELICA – končni izdelek; velike grče .....................99

Slika 103: BRAJEVA CELICA – končni izdelek; srednje velike grče ........99

Slika 104: BRAJEVA CELICA – končni izdelek; majhne grče ............... 100

Slika 105: BRAJEVA CELICA – končni izdelek; izsekani krog ............. 100

Slika 106: ČAROBNE VREČKE – končni izdelek.................................. 100

Slika 107: BRAJEVA KOCKA – končni izdelek ...................................... 100

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Učenje barv ......................................................................22

Preglednica 2: Brajeva celica in did. pripomočki ......................................73


1

1 UVOD

»Drobne čutne pike,

ki slepim odstirajo temo,

so kot svetla ozvezdja v temnem vesolju.

To je čarovnija,

ko ujete na koncih prstov slepim in slabovidnim

razkrivajo znanje tega sveta.«

Roman Brvar

Za pridobivanje informacij ima pisana beseda pomembno vlogo tako v

procesu izobraţevanja kot v vsakdanjem ţivljenju. Kar videčemu pomeni

običajna pisava, preko katere z branjem in pisanjem prihaja do informacij,

je za slepega in slabovidnega brajica.

Brajico uporablja velika večina slepih po vsem svetu. Na temelju

Barbierjevega sistema jo je sestavil Louis Braille, leta 1825. Sestavljena je

iz reliefnih pik. Osnovna celica je pravokotne oblike, v njej je šest pik, s

pomočjo katerih lahko naredimo 64 znakov.

Slika 1: Piktogram (http://kske.fgg.uni-lj.si/award/html/3/11_2.html)

V preteklosti sta obstajala brajeva tablica in brajev pisalni stroj, danes pa

računalniški brajev zaslon in knjige, napisane v brajici. Vse to so

pripomočki, brez katerih si slepi in slabovidni ne morejo predstavljati

ţivljenja. Za vse je osnova pisava, sestavljena iz drobnih izbočenih pikic,


2

ki v različnih kombinacijah predstavljajo simbole za črke, številke, ločila,

note, matematične, fizikalne in kemijske simbole.

Deutsch: Brailleschrift

English: Braille

Español: Braille

Français : Braille

हिन्दी: ब्रेल पद्धति

Italiano: Braille

日本語: 点字

한국어: 점자

Português: Braille

Русский: Шрифт Брайля

Tiếng Việt: Chữ Braille

中文:

(https://sl.wikipedia.org/wiki/Braillova_pisava)

Uspešna vključitev slepega in slabovidnega otroka v večinske predšolske

ustanove je uresničevanje načela enakih moţnosti. Pri predšolskih slepih

in slabovidnih otrocih se načela enakih moţnosti predšolskega varstva in

izobraţevanja lahko izvajajo le ob pogoju, da tem otrokom nudimo

ustrezno strokovno pomoč ţe v letih zgodnjega otroštva (Brvar, 2014).

V nadaljevanju ţelimo predstaviti tiflodidaktično in metodično delo pri

opismenjevanju slepih in slabovidnih otrok, ki se začne ţe v vrtcu. Pri

učenju brajice je pomembno razvijanje taktilno-kinestetičnetga

zaznavanja. Opredelili smo se na razvijanje tipnih zaznav s pomočjo

sistematičnih vaj za povečanje čutne zaznavnosti. S tem namenom so

strokovnjaki s področja tiflopedagogike razvili različne pripravljalne vaje,


3

na osnovi katerih smo pripravili komplet 6-tih tiflodidaktičnih pripomočkov

za zgodnje opismenjevanje. Znanja, spretnosti in veščine otroci usvajajo

preko igre in izkustvenega učenja, čemur so prilagojene tako oblike kot

metode dela. Glavno vodilo pri pripravi kompleta tiflodidaktičnih

pripomočkov je bilo načelo postopnosti, zato smo pripravili komplet,

namenjen razvijanju tipne zaznave in neposredni igri.


4

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Slepota in slabovidnost

»Slepi ali slabovidni otroci so tisti, ki imajo okvaro vida, očesa ali okvaro

vidnega polja.« (Uradni list RS, 2002, str. 12304). Zakon povzema

definicijo Svetovne zdravstvene organizacije (WHO).

Omenjena definicija upošteva le fiziološke okvare vidnega organa. Vid je

lahko okvarjen zaradi poškodbe, zaradi bolezni oči ali pa se ljudje z okvaro

ţe rodijo. Gre lahko za izpad vidnega polja, črne lise, vijugaste črte v

centru pogleda, zamegljen, nejasen in neoster ali dvojni vid, izgubo

perifernega vida. Tako se oseba z dobrim perifernim vidom bolje znajde v

prostoru, povečane črke ji pomagajo, da laţje, čeprav počasneje, bere.

Oseba s centralnim vidom se teţje znajde v prostoru, povečava po navadi

ne pomaga. Posamezniki se zaradi svojih zmoţnosti, časa okvare in

kompenzacij z drugimi čutili popolnoma različno odzivajo. Pri slabovidnih

učencih traja opazovanje dalj časa, kajti oko potrebuje več časa, da se

prilagodi na draţljaje (Brvar, 2000).

Čeprav slepe in slabovidne ljudi enotno obravnavamo kot skupino ljudi s

prizadetostjo vida, sta slepota in slabovidnost dve različni prizadetosti.

Slepi namreč nimajo nikakršne optične orientacije, slabovidni pa naj bi

svojo čim dlje ohranili. Poznamo več kategorij slepote in slabovidnosti.

Okvaro vida izraţamo z ostankom ostrine vida in ostankom širine vidnega

polja oz. z izgubo enega ali drugega. Normalna ostrina vida je 1 ali 100

odstotkov (Vovk, 2000).

Po definiciji slepote in slabovidnosti, ki jo priporoča WHO (Svetovna

znanstvena organizacija) in velja tudi v Sloveniji, se slabovidnost deli na

dve, slepota pa na tri kategorije (Gerbec, Florjančič in Raič, 1999, str.

306).


5

Otroci s posebnimi potrebami so otroci z motnjami v duševnem razvoju,

slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije, gluhi in

naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani

otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih

področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami ter otroci s čustvenimi in

vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov

vzgoje in izobraţevanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene

programe vzgoje in izobraţevanja oziroma posebne programe vzgoje in

izobraţevanja (Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, 2012).

To opredelitev najdemo v Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi

potrebami in v prilogi k Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisij za

usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter o merilih za opredelitev vrste

in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami.

Slabovidni otrok

Slabovidni otroci imajo ostrino vida od 0,30 do 0,05 ali zoţitev vidnega

polja na 20 do 10 stopinj okrog fiksacijske točke, ne glede na ostrino vida.

Otrok je lahko:

zmerno slaboviden: to je otrok, ki ima 10–30 odstotkov vida in

dela v šoli po metodi in v komunikacijskih tehnikah za slabovidne.

Hitrost dela je lahko enaka kot pri drugih otrocih. Nekateri

slabovidni otroci vidijo na tablo. Potrebujejo posebna znanja o

uporabi pripomočkov;

težko slaboviden: to je otrok, ki ima 5–9,9 odstotka vida. Uporablja

preostali vid (Stipanić, Lah in Ţunič, 2012).

Prilagoditve, ki jih potrebuje, so odvisne od individualnih posebnosti in od

vrste očesne okvare. Dela po metodah in v komunikacijskih tehnikah za

slabovidne, a je občutno počasnejši od vrstnikov, ki nimajo motnje vida.

Nekateri slabovidni otroci potrebujejo pisna gradiva v povečanem tisku. Še


6

zlasti je nujna primerna osvetlitev. Imajo teţave pri rokovanju z majhnimi

predmeti in z opazovanjem oddaljenih pojavov in predmetov. V

vsakdanjem ţivljenju je slabovidni otrok z ustrezno previdnostjo in z

obvladovanjem specialnih znanj samostojen (Stipanić, Lah in Ţunič,

2012).

Slepi otrok

V kategorijo slepih otrok spadajo otroci, ki imajo ostrino vida od 0,05 do

popolne slepote ali zoţeno vidno polje okrog fiksacijske točke na 5 do 10

stopinj, ne glede na ostrino vida. Otrok je lahko:

Slep, z ostankom vida; to je otrok, ki ima 2–4,9 odstotka vida in

prepoznava z vidom manjše objekte na oddaljenosti 1–2 metra.

Poleg razvijanja ostalih čutil mora sistematično razvijati ostanke

vida. Potrebuje stalen posebni trening za vsakdanje ţivljenje ter

prilagojene učne pripomočke in pripomočke za slepe. Pri gibanju in

delu potrebuje primerno osvetlitev, kontraste itd. V šoli dela po

kombinirani metodi za slepe in slabovidne ter v komunikacijskih

tehnikah za slabovidne (vidno s pomočjo raznih povečal) (Stipanić,

Lah in Ţunič, 2012).

Slep, z minimalnim ostankom vida (projekcija svetlobe 1,9

odstotka vida); to je otrok, ki vidi sence, obrise večjih objektov

(projekcija), predmete v velikosti prstov prepozna do razdalje enega

metra (okrog 1,9 odstotka vida). V šoli dela po kombinirani metodi

za slepe in slabovidne in v komunikacijskih tehnikah za slepe. V

vsakdanjem ţivljenju pridobiva znanje in spretnosti podobno kot

popolnoma slepi. Potrebuje stalen posebni trening ter prilagojene

učne pripomočke in pripomočke za slepe za orientacijo in

vsakdanje ţivljenje. Piše v braillovi pisavi. Slepi otrok z minimalnim

ostankom vida, določenim na zgornji meji, ki opredeljuje skupino,

bere močno povečane črke. Poleg razvijanja ostalih čutil mora

sistematično razvijati ostanke vida (Stipanić, Lah in Ţunič, 2012).


7

Popolnoma slep (amavroza) je otrok, ki mora tako v vsakdanjem

ţivljenju kot pri šolskem delu uporabljati preostala čutila. Omejen je

v raziskovanju okolja in aktivnem poseganju vanj. Potrebuje stalen

posebni trening za vsakdanje ţivljenje ter prilagojene učne

pripomočke in pripomočke za slepe za orientacijo in vsakdanje

ţivljenje. V šoli dela po metodah in v komunikacijskih tehnikah za

slepe (piše in bere v brajici) (Stipanić, Lah in Ţunič, 2012).

Definicija slepote, ki jo priporoča WHO, je povzeta tudi v Sloveniji in

določena z zakonom. Poznamo pa tudi ICF klasifikacijo, ki temelji na

biopsihosocialnem funkcioniranju, in pedagoško definicijo, ki se uporablja

v šolah. V primeru, da je učenec sposoben brati črni tisk (vidno pisavo),

čeprav povečan, je v pedagoškem smislu slaboviden, z medicinskega

vidika pa lahko ima vida manj kot 5 %.

Vzroki okvar vida

Okvaro vida izraţamo z ostankom ostrine vida in ostankom širine vidnega

polja. Vzroki za okvaro vida so lahko zelo različni, gre lahko za dedno

pogojene okvare vida, bolezni ali poškodbe očesa. Nekatere motnje

nastanejo v času nosečnosti, nekatere v času poroda, mnoge pa v prvih

letih ţivljenja ali kot posledica bolezni, poškodbe oziroma nesreče. V

otroški in mladostniški dobi so najpogostejši vzrok okvare vida razvojne

anomalije (Perko, 1996, str. 85).

Najpogostejši vzroki poslabšanja vida pri otrocih so:

otroški glavkom in prirojene malformacije očesa,

prirojena katarakta (siva mrena),

razne travme (mehanične, kemijske, termične),

perinatalne in postnatalne motnje,

splošne infekcije, ki se lokalizirajo tudi na očesu,

tumorji očesa in


8

bolezen mreţnice (retinopatija) nedonošenčkov (Perko, 1996, str.

85).

Vzroki slepote in slabovidnosti: genetske nepravilnosti, infekcije, ki lahko

povzročijo okvaro vida ţe pred rojstvom ali po njem, različna somatska

obolenja, nedonošenost, mehanične poškodbe, poškodbe s kemikalijami,

novotvorbe in slabe ţivljenjske razmere, zlasti nezadostna in neustrezna

prehrana, v kateri primanjkuje hranilnih snovi, npr. vitamina A (Pušnik,

1999).

Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije je invalidska organizacija, ki

so jo ustanovila medobčinska društva slepih in slabovidnih (9 društev) v

Republiki Sloveniji z namenom zadovoljevanja skupnih potreb svojih

članov po izvajanju posebnih socialnih in drugih programov in storitev,

posebej prirejenih za slepe in slabovidne. Po podatkih Zveze društev

slepih in slabovidnih Slovenije je bilo vanjo na dan 31. 12. 2014 včlanjenih

3894 oseb, od tega 2094 slepih in 1800 slabovidnih (Murko, 2015).

Upoštevati je potrebno dejstvo, da je vključevanje v Zvezo slepih in

slabovidnih Slovenije na prostovoljni osnovi, zato ti podatki ne odraţajo

realne slike stanja populacije v Sloveniji.

2.1.1 Psihološke in vedenjske značilnosti slepih in slabovidnih otrok

Psihosocialni in psihomotorični razvoj takih otrok potekata po enakih

zakonitostih in enakih stopnjah kot pri videčih. Razlike nastanejo le v

pojavnih oblikah in prepletanju le-teh ter seveda v hitrosti njihovega

pojavljanja (Kobal Grum 2006, str. 19).

Otroci osvojijo znanje jezika preko zelo zgodnjih interakcij z okoljem.

Slišati ga morajo in razumeti njegovo funkcijo, da ga lahko osvojijo.

Povezati morajo glasove, ki jih slišijo, s svojim znanjem (predstavami o

svetu) – torej s predstavami o ljudeh, predmetih, dogodkih, odnosih.

Večino tega znanja pridobimo prav z vidnimi informacijami (Segal, 1993,

http://www.zveza-slepih.si/index.php?naslov=o_dru%C5%A1tvih


9

str. 70). Raziskave kaţejo na to, da se pri otrocih z okvaro vida lahko

pojavijo zaostanki v razumevanju fizičnega sveta: stalnosti predmetov

(object permanence) – razumevanje tega, da je objekt prisoten tudi, ko ga

ni mogoče zaznati; vzročnosti (causality); časa; prostora in odnosov med

objekti (Webster, 1998, str. 84).

Slepi in slabovidni otroci so opredeljeni kot osebe s posebnimi potrebami.

Klub temu so še vedno samo otroci kot vsi drugi, le da imajo nekatere

specifične značilnosti, ki se jih je za uspešno delo in ţivljenje z njimi treba

zavedati in se jim po potrebi prilagoditi. Ko govorimo o slepih, moramo

vedeti, da so velike razlike med tistimi, ki so se rodili slepi, in tistimi, ki so

oslepeli pozneje (Opara, 2005, str. 44).

Slepota in slabovidnost puščata posledice tudi na področju komunikacije

socialnih veščin in razvoju motorike. Skozi vsa ţivljenjska obdobja mora

slepi ali slabovidni veliko pozornosti nameniti učenju, da usvoji tehnike, ki

mu bo bodo v pomoč pri premagovanju teţav na področju gibanja

(orientacija v prostoru), komunikacije in socializacije.

2.1.2 Odnos do slepote

Posameznikove ţivljenjske poti ne določa samo njegova drugačnost,

temveč njene socialno-psihološke posledice. Prav tako pa senzorna

motnja vpliva tudi na ţivljenje in odnose v druţini in socialnih poloţajih,

kjer se slepa oz. slabovidna oseba pojavlja. Pri vsakodnevnem delu in

odnosu s slepimi in slabovidnimi vplivajo nehote tudi naša osebna stališča

do drugačnosti, naše predstave, poučenost, poznavanje ravnanja s

slepimi in slabovidnimi kot tudi osebne izkušnje.

Tudi slepemu in slabovidnemu otroku predstavlja govor vstopnico v svet in

njegov vsakdan. Vendar je mogoče vse od začetnega razvoja govora pri

slepih ugotoviti bistvene razlike v primerjavi z videčimi. Velik problem za


10

slepe otroke in za tiste, ki se z njimi ukvarjajo, je namreč ţe nastajanje

posebnega sporazumevanja – jezika, ki izraţa najelementarnejša in

najintimnejša občutja otroka, kar je dosti zgodnejše kot prve besede.

Svojevrstna ovira za nastajanje takega jezika med slepim otrokom in

njegovo mamo je odsotnost sporazumevanja z očmi (odsotnost vida). V

omenjenem primeru manjkajo številne komponente, ki imajo pomembno

vlogo za vzpostavljanje uspešnega sporazumevanja z bliţnjo osebo:

srečanje pogleda, percipiranje obrazne mimike. Zaradi tega se številne

matere ustrašijo, ko izvedo, da je njihov otrok slep. Bojijo se, da ne bo

spoznal svoje matere. Ta strah nastane zato, ker prepoznavanje,

ugotavljanje identitete, dajanje prednosti nekomu, ki ga imaš rad, in

vrednotenje mati običajno bere s pomočjo vizualnega odgovora otroka.

Mama slepega otroka potrebuje veliko časa, da razume, kako lahko otrok

vse omenjeno doseţe tudi po tipni, gibalni in zvočni poti. Za mamo je

problem, da ne razume nevizualnega jezika svojega slepega otroka.

Številne matere izjavljajo, da jih njihov slepi otrok bega, da pogosto ne

razumejo, kaj hoče. Ko se postopoma naučijo njegovega jezika in začnejo

nanj tudi odgovarjati, je to zadovoljstvo in radost za oba (Gerbec, 1995,

str. 36).

»Vse, kar otrok sliši, vidi, okusi, vonja in čuti, je temelj za njegov model

okolice, za njegova vedenja, za njegov odnos do okolice in sveta, ki ga

obkroţata. Čustva so v funkciji razvoja jezika in verbalnega govora, da jim

le-ta olajša integracijo, pomnjenje ter sluţi kot sredstvo komuniciranja v

procesu pojasnjevanja in preverjanja čutnih vtisov.« (Zovko, 1995, str. 33).

2.2 Sporazumevanje in posebnosti pri sporazumevanju

2.2.1 Pomen čutil

Temeljna za naše zaznavanja sveta so čutila, organi, ki nam omogočajo

sprejemanje najrazličnejših draţljajev iz okolja. Osnovni čuti (vid, sluh,


11

okus, vonj in tip) bogatijo naše izkušnje in dajejo barvo našemu ţivljenju.

Pri slepih in slabovidnih je struktura senzornega sistema specifična. Zaradi

okvare vida pride do reorganizacije interakcije čutil in oblikovanja novih

povezav med posameznimi čutili ali do delnega dominiranja drugih

senzorjev. Senzorne reorganizacije pri slepih vedno oblikujejo tipna,

slušna in kinestetična modaliteta, zaradi česar se spremeni struktura

čutnega zaznavanja tako na kvalitetni kot na kvantitetni ravni.

Pri človekovem vsakodnevnem govorjenem sporazumevanju k oblikovanju

sporočil prispevajo vidna znamenja (75 %), le 25 % pa govor oz. slušna

znamenja (Gerbec, 1995, str. 37). Slepi človek je prikrajšan za vidne vtise,

zato bolj uporablja druge čute – predvsem gre za kakovostnejšo izrabo

sluha, vonja in tipa. S poznavanjem osnovnih zakonitosti komunikacije s

slepimi ljudmi in s pristopom k slepemu, predvsem kot »človek k človeku«,

lahko omogočimo dobre temelje za kakovostno komunikacijo.

Slušni občutki slepih so posledica delovanja zvočnih valov na slušni

receptor. Definirajo intenzivnost, višino, barvo, čas trajanja, lokalizacijo

izvora v prostoru, prostorske in časovne odnose, lastnosti predmeta, ki

zvok oddaja. Slepim omogočajo stik z ljudmi – spoznavanje razpoloţenja,

orientacijo v prostoru, emocionalno-estetsko doţivljanje in kompenzacijsko

pot, ki nadomešča vidne informacije iz okolja.

Občutki vonja in okusa so pri slepih bolj razviti (kompenzacija). Slepa

oseba poveţe vonj s predmetom (npr. vonj po listju, ki gnije). Vonj ima

vlogo distančnega vida, okus pa vlogo kontaktnega vida. Boljša

občutljivost (diferenciacija, lokalizacija izvora) obsega vonja in okusa ima

za slepe emocionalni ton in varovalni značaj (strup, pokvarjena hrana)

(Brvar, 2009).

Koţni občutki slepih: tip, pritisk, dotik, vibracije, občutenje temperature,

bolečine oz. ugodja odraţajo velikost, elastičnost, strukturo, gladko,


12

hrapavo, toplo itd. Odraţajo mehanične, prostorske in časovne lastnosti

predmetov in omogočajo oblikovanje slike celotnega telesa (predmeta) in

odnosnih razmerij. Koţni občutki so kontaktni vid – pasiven dotik v

zaznavanju celote. Osnovna funkcija koţe je tipna občutljivost, ki jo

omogočajo telesca, ki so neenakomerno razporejena. Največ jih je na

jeziku, blazinicah prstov, ustnicah, trebuhu in stopalih. Pri slepih se tipna

senzibilnost z edukacijo poveča (npr. pri pouku brajice se število telesc

poveča, razdalja med telesci na blazinicah prstov pa se zmanjša), kar

omogoča kompenzacijo celotnega vida – osebe gledajo skozi prste.

Koţno-optični občutki omogočajo sprejem svetlobnih in barvnih draţljajev

na koţo in imajo velik pomen v orientaciji in spoznavnih procesih slepih.

Kinestetični občutki slepih nastajajo na osnovi draţljajev iz skeleta.

Sporočajo poloţaj delov telesa, teţo, gibljivost, gibanje telesa v prostoru

pri delu, razdaljo in smer giba do predmeta itd. Omogočajo natančnost

gibov slepih in širjenje obsega tipnega zaznavanja roke. Povečanje

absolutne in diferencialne mišično-sklepne občutljivosti je eden od

kompenzacijskih načinov, ki slepim omogoča gibanje (Brvar, 2009).

2.2.2 Kognitivni razvoj slepih in slabovidnih otrok

Razvoj kognitivnih sposobnosti pri slepih in slabovidnih otrocih je

bistvenega pomena ne le za tvorbo pomembnih miselnih procesov, kot so

asimilacija, akomodacija in ekvilibracija, temveč tudi za uspešno učno delo

v času izobraţevanja, ki se v splošnih zakonitostih ne razlikuje zelo od

poučevanja ostalih vrstnikov. Potrebno je dosti več individualizacije in

prilagoditev, učenje pa prav tako poteka po fazah. Omenimo tri:

Kognitivna faza učenja – gre za spoznavanje in usvajanje novih

učnih vsebin. Otrok potrebuje individualizirani pristop, mirno in

spodbudno okolje ter stalen in natančen nadzor. Pomembno je

sprotno preverjanje na novo naučenih predstav.


13

Faza fiksacije naučenih vsebin – gre za ponavljanje in utrjevanje

z odpravljanjem napak. Tudi pri tej fazi je zelo pomembna dosledna

korekcija naučenega in nadzor.

Faza avtonomnosti – faza, ko je učenec zmoţen pravilno

odgovoriti ali odreagirati v novih konkretnih poloţajih. Tudi slepi in

slabovidni učenci morajo doseči to stopnjo in postati samostojni ter

suvereni pri izvajanju nalog, ki jih zmorejo. Šele nato stopnjujemo

še hitrost.

Kot smo ugotovili ţe v prejšnjih poglavjih, zaznavni procesi pri slepih in

slabovidnih potekajo počasneje ali moteno, pogosteje se pojavijo napake

pri opazovanju, ki je nejasno ali nepopolno, otroci teţko prepoznajo

podrobnosti, oddaljene predmete, pri barvni slepoti ne ločijo barv ...

Posledica vsega tega je oblikovanje nepopolnih predstav, ki jih slepi in

slabovidni otroci pogosto pridobivajo iz opisovanja drugih, ne pa iz lastnih

izkušenj. Tako pridobljene predstave so nejasne, nepovezane in manj

utrjene, kot če bi jih pridobili z lastno aktivnostjo. Nepopolne so tudi

predstave pojmov in razmerij, zato je treba vsakič znova sproti preverjati,

kakšne so predstave slepega ali slabovidnega otroka (Murn, 2002).

Ker je brajica pisava, ki jo zaznavamo s tipom, je treba načrtno razvijati

tipno razločevanje.

Razvoj tipnega zaznavanja – finomotorike; pri predšolskem otroku gibi rok

in prstov, ki sodelujejo pri opismenjevanju, pogosto še niso dovolj določeni

in razviti, zato so predvaje za opismenjevanje v brajici namenjene razvoju

tipa. Slepi otroci pri vajah prepoznavajo strukturo različnih materialov

(mehkost, grobost itd.), prebirajo in selekcionirajo drobne materiale, kot so

plodovi, semena ipd.

Otroci prav tako še nimajo jasnih predstav o makro in mikro prostoru, kar

predstavlja teţavo za orientacijo v brajevi celici. Usvojiti morajo poloţaj


14

šestih točk ter njihovo poimenovanje. Sprva je velikost brajeve celice in

točk precej povečana, pozneje pa se vedno bolj zmanjšuje in preide na

standardno velikost. Slepi otroci morajo zaznavati in prepoznavati različne

oblike brajevih simbolov in določati kombinacijo točk v celici.

Treba je razviti orientacijo tudi na listu papirja (kaj je zgoraj/spodaj, kako je

razporejeno besedilo na papirju, saj slepa oseba ne vidi zapisa v celoti).

Treba je razviti orientacijo v knjigi (poiskati kazalo, številko strani, poglavja

in podpoglavja, prepoznati tipne slike itd.).

Pred učenjem pisnih znamenj mora učenec usvojiti nekaj fizičnih veščin:

pravilen poloţaj rok pri branju,

tehniko rahlega drsenja prstov vzdolţ vrstice,

prilagodljivost členkov prstov,

razviti ustrezno moč v prstih za kasnejše pisanje na brajev pisalni

stroj.

Treba je imeti veliko izkušenj s tipnimi zaznavami. Mnogi brajevi znaki

imajo več pomenov in jih je treba razbrati v kombinaciji z drugimi simboli

(npr. znak za črko, a; je s predznakom za veliko začetnico vélika črka, a; s

predznakom za števila je tudi števka ena; če je pomaknjen za en poloţaj

niţje, pa je ločilo vejica). Branje brajice zahteva od bralca otip posamezne

celice, ne toliko besede – tipna selektivnost. Pomemben je razpored in

poloţaj točk v celici, ne toliko njihovo število, čeprav je nekaj črk z večjim

številom točk precej teţavnih za prepoznavanje.

2.3 Otroška igra in igrače v predšolskem obdobju

2.3.1 Zgodnja obravnava slepih in slabovidnih otrok

Zgodnje otroštvo predstavlja zelo pomembno obdobje ţivljenja, saj med

njegovim trajanjem procesi zorenja in učenja potekajo izredno hitro. Zato


15

je izredno pomembno, da je otrok v tem obdobju deleţen primernih

spodbud iz okolja. Okvare vida imajo lahko resen vpliv na otrokov razvoj,

saj večino podatkov sprejme človek iz okolja s pomočjo vida. Tako delna

ali popolna izguba tega pomembnega čutila, do katere pride bodisi zaradi

prirojene ali pridobljene okvare, za posameznika pomeni prikrajšanost za

veliko število informacij. Da se lahko izguba vida kar najbolje nadomesti in

da se posameznik nauči ţiveti z njo, je pomembno, da je motnja čim prej

odkrita. S tem se omogoči karseda zgodnjo obravnavo, v katero je

potrebno zajeti tako otroka kot njegovo druţino, tudi vzgojno varstveno

organizacijo, v katero je otrok vključen, in okolje, v katerem ţivi (Roţanec,

1999).

Kadar govorimo o zgodnji obravnavi, se le-ta izvaja na šestih področjih

otrokovega razvoja, in sicer na področjih:

senzorike,

komunikacije,

socialnega področja,

motorike,

kognitivnega mišljenja in

zgodnje mobilnosti in orientacije.

Gerbec (1995) navaja nekatere razlike v zgodnjem nebesednem

sporazumevanju slepega in videčega otroka:

selektivno odzivanje z nasmehom na glas matere se pri slepem

otroku pojavi pri četrtem mesecu, medtem ko se ţe dvomesečni

videči dojenček odzove na vidne spodbude človeškega obraza z

avtomatičnim smehljajem;

najizrazitejša spodbuda za izvabljanje smehljaja pri slepem otroku

je izrazito tipno ali gibalno spodbujanje;

slepi otrok se ne obrne proti glasu (na primer materinemu), ki skuša

iz njega izvabiti smehljaj, kar gre pripisati pomanjkanju vidne

spodbude in nagrade pri otroku ob opaţanju njegovega nasmeha;


16

veder, vzhičen smeh je pri slepem otroku redkost, ker na njegovem

obrazu manjkajo znaki socialnega odgovora;

obraz slepega otroka nima izrazite mimike, kar pa ne pomeni, da

gre za odsotnost čustev, izraţanje le-teh moramo iskati v gibalnem

izraţanju;

slepi otrok z roko sporoča svoja nebesedna sporočila, pri čemer ţe

s tremi meseci starosti razvije koordinacijo uho - roka, ki mu

omogoča, da lokalizira zvočni predmet in da poseţe za njim v pravo

smer (videči otrok razvije sozvočno uskladitev oko - roka);

ker slušna in tipno-gibalna spodbuda nista v tolikšni meri dostopni

slepemu otroku, kot je vidna spodbuda dostopna videčemu otroku,

se bo zadostno število glasovnih dialogov pojavilo le z dejavnim

pristopom obeh staršev;

slepi otrok prepozna mamo po glasu in s tipom ter, tako kot videči

sovrstnik v starosti med 7. in 15. mesecem, zavrača stik z

neznanimi ljudmi;

nekajdnevna ločitev od matere se pri slepem otroku pogosto kaţe s

hudo regresijo: z dolgotrajnim jokom (dokler ne obnemore), z

izgubo govorne sposobnosti in z izgubo ţe osvojene sposobnosti

gibanja. Po njeni vrnitvi kaţe otrok znake zaskrbljenosti, ki se

izraţajo s privijanjem k njenemu telesu, s samodejnim grabljenjem

za njo in krčevitim stiskanjem;

razvoj govora je pri slepem otroku počasnejši, vendar večina slepih

otrok v predšolskem obdobju ţe govori dovolj tekoče, pojavi pa se

tudi gostobesednost (verbalizmi). Nebesedno sporazumevanje, ki

ga zaznavamo vidno, je za videčega pomemben element. Pri

slepem otroku pa ta element manjka. Pomembno je, da v pogovoru

s slepim ali slabovidnim otrokom ne zanemarimo nebesednih

spremljevalcev, kajti ko mi uporabljamo mimiko ali premikamo roke,

slepi tega sicer ne vidi, vendar pa zazna spreminjanje v našem

glasu. Velja, da se s slepim ali slabovidnim pogovarjamo na enak

način kot z videčim.


17

Predšolskim slepim in slabovidnim otrokom, njihovim druţinam in

njihovemu okolju v slovenskem prostoru največjo skrb posvečata

tiflopedagoška mobilna sluţba, ki deluje v okviru Zavoda za slepo in

slabovidno mladino, in Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije.

Slepota in slabovidnost sta problem celotne druţbe. Od tega, kako je slepi

in slabovidni otrok sprejet, kakšen je odnos okolice do njega, ter od

strokovne obravnave, ki je je deleţen, je v marsičem odvisno celotno

njegovo ţivljenje. Glavno in najpomembnejšo vlogo v razvoju ima druţina.

Zelo pomembno je, kako starši in svojci premagajo začetni stres, strah in

negotovost, ki se pojavi ob spoznanju, da je z otrokovim vidom nekaj

narobe. To pomeni za druţinske člane hudo preizkušnjo, iz katere sami le

teţko najdejo pot (Roţanec, 1999).

Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani izvaja program zgodnje

obravnave, ki je namenjena slepim in slabovidnim, gluho-slepim ter slepim

in slabovidnim otrokom z več motnjami od rojstva oziroma od odkritja

slepote in slabovidnosti do usmeritve v ustrezen vzgojno-izobraţevalni

program, do 6. leta starosti oziroma do vključitve v šolo. V zavedanju, da

je dober odnos med starši in strokovnjaki v zavodu zelo pomemben, nudijo

neposredno pomoč staršem v obliki svetovanj in izobraţevanj za starše.

2.3.2 Primerne igrače za slepe in slabovidne

Pobude iz realnega sveta, katerega del smo, oblikujemo s čutili. Dejstvo

je, da je vid najvaţnejši čut zaznavanja. Manj ko otrok vidi, manj je

motiviran za spontano opazovanje. Prav zato so pomembne spodbude in

pravilni pogoji dela z upoštevanjem posebnih pristopov in uporabo

prilagojenih pripomočkov.

Pri otroku s teţavami vidnega zaznavanja se je treba prilagajati

individualnim zmoţnostim in čutnemu razvoju posameznika. To je pot, ko


18

otroka zavestno usmerjamo v razumevanje prostora, k obvladovanju in

razvijanju sluha, tipa, preostalega vida, vonja in okusa.

Igra je za otroka ţivljenjska nujnost, saj ga pomirja, skoznjo lahko razvija

svojo ustvarjalnost, osnovno orientacijo in se laţje vključuje v socialno

okolje.

Igra je dejavnost, ki jo posameznik izvaja zaradi lastnega zadovoljstva, ne

glede na njen končni izid, in ni vezana na neposredno zadovoljevanje

njegovih potreb in na zahteve, ki jih predenj postavlja okolje (Zupančič,

1999).

Slepi in slabovidni otroci morajo biti deleţni več usmerjenih iger in

primernega izbora igrač. Zakaj? Zaradi izpada senzorne poti lahko tudi z

usmerjeno igro pri otrocih razvijamo preostale poti zaznave. Prav tako z

izborom igrač omogočimo otroku, da laţje prihaja do pravilnih predstav iz

okolja. Zato je prav, da so igrače za slepega in slabovidnega otroka čim

bolj nazorne in da so vzgojno-psihološko primerne.

Otrok, ki je slep, opazuje na svojevrstni način – s tipom, z zaznavanjem

vonja, okusa in s poslušanjem. Pri posrednem opazovanju so v ospredju

seveda sluh, vonj in kinestetični občutki, pri neposrednem opazovanju pa

vsi čuti. Zaradi izpada vida gradimo na preostalih nadomestnih poteh

zaznavanja. To, kar videči vidijo, morajo slepi otipati, slišati, občutiti. Pri

slepem otroku pa prav z vajo in z ustreznim oz. izbirnim pristopom do

preostalih čutil skušamo doseči, da se zaznavnost le-teh poveča. Na ta

način v precejšni meri nadomestimo izgubo vida.

Zaradi izpada senzorne poti lahko tudi z usmerjeno igro pri otrocih

razvijamo preostale poti zaznave. Prav tako z izborom igrač omogočimo

otroku, da laţje prihaja do pravilnih predstav iz okolja. Zato je prav, da so

igrače za slepega otroka čim bolj nazorne in da so vzgojno-psihološko


19

primerne (Brvar, 2014).

Da bi slepim in slabovidnim otrokom pomagali pri razvoju tako na

kognitivnem kot na socialnem področju, so potrebne kakovostne in dobre

igrače, ki spodbujajo ustvarjalnost in celovito zaznavo. Videči otroci z

usmerjenim opazovanjem in posnemanjem spontano pridobijo veliko novih

pojmov in spretnosti. Spodbujamo in usmerjamo jih, da znajo izbrati pravo

informacijo. Pri slepih otrocih je pot do novih znanj veliko bolj kompleksna.

Pomembna je nazornost in neposredna zaznava (Brvar, 2014).

Pri izdelavi igrač moramo biti pozorni, da doseţemo naslednje kriterije:

dostopnost čutni zaznavi (slušni, tipni oz. zmanjšani vidni zaznavi),

individualizacija (komu bo ta igrača namenjena),

naj bo v velikosti obsega rok, dlani oz. še ne dovolj razvite čutne

percepcije,

ni nevarna,

v izvedbi, materialu in funkcionalnosti spominja na stvarni predmet,

kakovost materialov in izdelave – igrača naj bo dovolj trdna, da

prenese otip,

raziskovalni interes mladega uporabnika,

nazornost, uporabnost, vzgojnost, varnost (Brvar, 2014).

2.3.3 Pripomočki za spodbujanje kognitivnega razvoja slepih in

slabovidnih otrok

Tiflopedagogi in strokovni delavci ugotavljajo, da na trgu primanjkuje

pripomočkov, s katerimi bi si pomagali na raznih področjih, zato jih

mnogokrat s pomočjo lastne iznajdljivosti izdelajo sami.

Za slepe in slabovidne otroke so primerne predvsem tiflodidaktične igrače

ali pripomočki, ki spodbujajo ustvarjalnost in celovito zaznavo. Pripomočki

naj bodo privlačni, obvladljivi po obsegu, zanimivi po vsebini in dostopni

okrnjeni čutni zaznavi (Brvar, 2014).


20

Zaznave slepih in slabovidnih otrok so usmerjene predvsem v izrabo

drugih čutil, zato lahko pripomočke razdelimo glede na njihovo vlogo:

Pripomočki za razvijanje tipnih zaznav

Slika 2: Pripomoček za razvijanje tipne zaznave (Murko, 2015)

Slepi lahko z otipavanjem spoznavajo predmete in se znajdejo v znanem

okolju. Z ustrezno razvitimi tipnimi sposobnostmi in kognitivnimi

zmoţnostmi se lahko znajdejo tudi v neznanem prostoru. Pri tipu moramo

upoštevati tipni prag, ki pomeni sposobnost slepega, da še lahko razbere

informacijo (detajl), ki je prikazana v obliki tipnega znaka in je pri vsakem

posamezniku drugačna. Prav zato je zelo pomembno, da ţe zelo zgodaj

začnemo uvajati vaje za povečanje čutne zaznavnosti, kot so:

razvijanje občutljivosti prstnih blazinic (prebiranje semen, iskanje

parov na otip, razvrščanje ...),

zaznavanje z nogo ali drugimi deli telesa (nadlaket, stegno,

zadnjica ...),

vaje za posredno tipno zaznavo (z rokavico, belo palico),

vaje pri zaznavanju razseţnosti in teţe teles,

vaje v spoznavanju oblik, značilnosti in lastnosti predmetov,

vaje na prostem – razlikovanje toplo/hladno, gibanje in lega teles

(občutenje senčne/sončne strani, občutek za višino, smer vetra ...)

(Brvar, 2014).

tipne igre, tipne slike, tipne slikanice, prebiranke, druţabne igre,


21

karte.

Pripomočki za razvijanje slušnih zaznav

Slika 3: Pripomoček za razvijanje slušne zaznave (Murko, 2015)

Pripomočki, ki jih uporabljamo za boljši razvoj slušnih zaznav, so: zveneča

ţoga, slišni fliper, ropotulje, piščalke, slikanice, opremljene z zvokom, ali

materiali, ki oddajajo zvoke, in drugi pripomočki (Kermauner, 2009).

Preden slepi otrok spoznava okolje s pomočjo tipa, mu ušesa ţe

posredujejo vtise iz okolja. Oddaljeni svet šumov, zvokov in glasov je zanj

večinoma še neprepoznaven, saj jih ne more tudi vidno zaznati, kot lahko

to storijo videči otroci. Pri razvijanju slušnih zaznav naj bo poudarek

najprej na zvokih v oţjem in znanem okolju, na primer doma, šele nato v

zunanjem okolju. Pomembno je, da otrok razvije sposobnost določanja

smeri zvoka, jakost zvoka, uporabo odboja zvoka za orientacijo

(eholokacija), prepoznavanje določenih dejavnosti po zvoku (striţenje,

sekljanje, rezanje papirja, košnja, ţaganje, prometna cesta ...),

spoznavanje šumov in glasov iz narave ...

Pripomočki za razvijanje zaznav vonja in okusa

Za orientacijo slepe osebe je zelo pomembna tudi sposobnost

prepoznavanja vonjav. Pomembno je, da otroka tega učimo načrtno pri

vsakodnevnih aktivnostih (Brvar, 2014).

Pripomočke za razvoj vonja najdemo kar v naravi (razne cvetlice in


22

zelišča, prst, les ...) ali pa jih izdelamo sami.

Pri razvijanju okusa si pomagamo:

s hrano (sadje, zelenjava, meso, siri ...),

s pijačo (sadni sokovi, voda, mineralna voda ...).

Otrok loči prijetne (dišanje) od neprijetnih (smrad) vonjav in okusov, neţne

(vrtnice, morje ...), močne (citrusi), specifične (tartufi) vonje in okuse.

Preglednica 1: Učenje barv (Murko, 2015)

ime, oblik, okus, tip

vonj barva

Otroke lahko s pomočjo tipičnih vonjev in okusov učimo barv, ki jih ne

morejo videti (limona: kisla – rumena, jagoda: sladka, hrapava – rdeča,

kivi: sladko-kisel, kosmat, koščičast, zdrizast – zelen ...).

Pripomočki za razvijanje kognitivnih sposobnosti

Osnova za razvoj kognitivnih sposobnosti, kot so prepoznavanje,

nadaljevanje zaporedja, razvrščanje, urjenje spomina, reševanje

problemov, logično sklepanje …, so dobro razvite tipne, slušne in tudi

zaznavne sposobnosti vonja in okusa. Le-te so osnovni gradniki miselnih

struktur in so med seboj neločljivo povezani. Ni učenja brez kognicije in

brez kognicije ni učenja. Tako imajo pripomočki za slepe in slabovidne

poleg omenjene prvotne vloge tudi drugotno – kognitivno funkcijo.

Ob poznavanju teoretičnih znanj s področja tiflopedagogike pa je mogoče

izdelati pripomočke, ki so namenjeni prav urjenju in razvijanju kognitivnih

sposobnosti na ravni senzomotoričnega, predoperativnega, konkretno


23

logičnega in formalno logičnega mišljenja.

Slika 4: Pripomoček za razvijanje kognitivnih sposobnosti (Murko, 2015)

2.4 Dejavniki uspešnega vključevanja slepih in slabovidnih

otrok

2.4.1 Opismenjevanje, branje in pisanje

Za proces branja in pisanja potrebuje človek vrsto sposobnosti in veščin,

ki se razvijajo vse do vstopa v šolo in med šolanjem. Za delo s črkami –

branje, pisanje po nareku ali spontano pisanje – otrok potrebuje vrsto

procesov, ki jih številni avtorji opisujejo z različnimi modeli. Med najbolj

poznanimi je logogen model (Patterson in Shewell, 1987, v: Withworth,

Webster in Howard, 2008, str. 5), kjer besedo, ki jo slišimo, analiziramo

najprej na fonološki ravni, nato pa še na ravni vhodnega fonološkega

besedišča, ki je povezano s semantičnim sistemom.

Če ţelimo besedo ponoviti, se zanašamo na semantični sistem, ki prek

fonološkega besedišča v izhodu sestavi fonološke enote v besede, sledi

fonološko programiranje in kot rezultat fonetična govorjena beseda. Če

beremo, je postopek podoben, vendar je prva stopnja vidna analiza

ortografsko zapisanega besedila, nato prehod skozi vhodni vidni leksikon,

sledi ortografsko-fonološka pretvorba. Če ţelimo besedo zapisati, gre pot

skozi grafemski izhodni predal, sledi alografska realizacija (iz grafemske v

grafično), nato grafično motorno programiranje in zapisana beseda

(Pattersonin Shewell, 1987, v: Withworth, Webster in Howard, 2008, str.


24

5).

Če ţelimo videno prebrati, se prek vidne analize zgodi fonološka pretvorba

iz ortografsko zapisane besede, fonološko povezovanje fonemov, ki se

prek artikulacijskega programiranja realizira v fonetično izgovorjeno

besedo (Patterson in Shewell, 1987, v: Withworth, Webster in Howard,

2008, str. 5). Poudariti moramo, da je osrednji semantični sistem tesno v

zvezi z realnim svetom, tako da ljudje tvorimo koncepte, predstave

predmetov in jih kot take prepoznamo. Za razumevanje slišanih besed je

pomembna povezanost med predmeti, sposobnostjo prepoznavanja

predmeta, predstave o predmetu in nazadnje s semantičnim sistemom. Le

tako lahko govorimo o komunikaciji, ki posreduje sporočila, ne pa le

govorjenih zvokov, fonemov, besed.

Tako v procesu izobraţevanja kot v vsakdanjem ţivljenju ima pisana

beseda glavno vlogo za pridobivanje informacij. Branje je svojevrstna

oblika sprejemanja informacij, nosilec informacij pa so črke. Kot videči

ljudje uporabljamo običajno pisavo, slepi uporabljajo brajico. Razvoj bralne

pismenosti je nedvomno ključnega pomena v procesih izobraţevanja, prav

posebno vlogo pa ima v izobraţevalnem procesu slepih in slabovidnih

otrok, ki zaradi specifičnega sprejemanja informacij sodijo v skupino ljudi s

t. i. zmanjšanimi bralnimi sposobnostmi.

Besedna zveza »zmanjšana bralna sposobnost« označuje posebnost

tistega dela populacije, ki zaradi slepote, slabovidnosti ali drugih ovir ne

more brati običajnih tiskanih publikacij (Knjiţnice za slepe, 2010).

Glede na stopnjo prizadetosti slepih in slabovidnih oseb lahko določamo

vrsto in način branja:

slabovidne osebe berejo besedila v povečanem tisku ali pisavi,

funkcionalno slepe osebe berejo besedila, zapisna v brajici,

slepi in slabovidni otroci uporabljajo pri branju prilagojeno

informacijsko-komunikacijsko opremo in pripomočke, kot so brajeve


25

vrstice, elektronska povečala.

Za pripravo slepega in slabovidnega otroka na proces branja in pisanja je

treba razvijati temeljne spretnosti, ki jih mora otrok osvojiti tako preko

strukturiranega, metodično-didaktično utemeljenega pristopa kot preko

neformalnega poučevanja. Na tak način si otrok usvaja predstave o svetu

okoli sebe in pridobiva znanja o pojmih, ki se povezujejo v učenju branja in

pisanja.

Širša področja in oblikovanje oţjih področij nalog smo povzeli po avtorjih

Cvetković (1989), Mangold (1977), Pečjak (1997), ki navajajo:

razvoj konceptov,

razvoj taktilno-kinestetične percepcije,

razvoj govornih sposobnosti in glasovnega zavedanja,

motoriko,

orientacijo v mikro in makro prostoru.

2.4.2 Razvoj konceptov

Telesna shema:

dele telesa pokaţe in imenuje na sebi (telo, obraz, okončine, dlani),

drugi osebi ali lutki.

Prostorski pojmi:

levo, desno, zgoraj, spodaj, spredaj, zadaj, pred, za, na sredini, na,

pod (dvigne knjigo nad glavo, usede se na stol …),

po navodilu postavlja predmete na določeno mesto,

objekti v relaciji do telesne površine (pred, za, poleg).

Karakteristike predmetov:

pojme usvaja v povezavi z vsakdanjimi predmeti in objekti (enako –

različno, majhno – veliko, debelo – tanko, visoko – nizko, prazno –

polno, odprto – zaprto, teţko – lahko).

Zavedanje časa: (včeraj, danes, jutri, zgodaj, pozno, dnevi v tednu,


26

meseci ...).

Metaliterarne veščine: (knjige, večinoma narejene iz papirja, lahko pa

tudi iz drugih materialov, kot sta bombaţ in plastika, vsebujejo strani, ki jih

vsako posebej obračamo, strani so oštevilčene, slike, besede, platnice,

zgornji – spodnji rob, tiskani simboli, beremo od leve proti desni).

2.4.3 Razvoj taktilno-kinestetične percepcije

Spoznavanje različnih tipnih struktur:

zaznava tal (parket, ploščice, preproga, pesek, trava, zemlja,

asfalt), lastnosti predmetov (trd, mehek, mrzel, topel, gladek,

hrapav, suh, moker);

razvoj tipno-kinestetičnega spomina (zdruţuje ploščice, prekrite z

različnimi materiali, razvršča semena, predmete, jih poimenuje);

vzpostavljanje razmerja med strukturami in oblikami znanih

predmetov po velikosti, obliki, temperaturi in teţi (raziskuje

predmete iz vsakodnevnega ţivljenja, jih išče in zdruţuje);

razvrščanje predmetov po strukturi (izbira in ureja raznovrstne

predmete od dveh do šestih različnih vrst);

spoznavanje odnosa med deli in celoto (razstavi in sestavi

predmet);

interpretacija dvodimenzionalnih grafičnih ponazoril (sledi

horizontalni liniji z leve proti desni, kasneje pa sledi še vertikalni liniji

za branje grafov in podobnih struktur);

zaznavanje in razlikovanje reliefnih brajevih znakov (identificira dve

geometrični obliki, glede na podobnost in razlike, prepozna, ali sta

dva brajeva simbola enaka ali različna).

2.4.4 Razvoj govornih sposobnosti in glasovnega zavedanja

Identifikacija zvokov (otrok prepozna, kdo ali kaj proizvaja določen

zvok, od kod prihaja, prisotnost in odsotnost zvoka, glasnost),


27

fonološko zavedanje (zavedanje rim, dolţine besed, glasov in štetje

besed v povedi),

razvoj govora (pesmi, recitacije, dramatizacije).

2.4.5 Motorika

Pincetni prijem (palec in kazalec),

moč prstov in fleksibilnost zapestja,

spretnosti gibanja rok in poloţaj prstov (diferenciacija prstov),

lahek dotik.

2.4.6 Orientacija v mikro in makro prostoru

Telesna shema in lateralizacija (v odnosu z objektom in telesom),

delovni prostor (sredina mize, zgornji rob, levi – desni rob, določitev

vogalov),

brajeva celica (podroben opis v nadaljevanju),

knjiga (orientacija na zaprti in odprti knjigi in na strani knjige glede

na vrstice),

brajeva stavnica (podroben opis v nadaljevanju),

razstavljena celica (podroben opis v nadaljevanju),

brajev stroj (poimenovanje delov stroja, poimenovanje in

razporeditev tipk, vzvod za vstavljanje papirja, navoj in opozorilni

zvonček za konec vrstice) (Wormsley in D'Andrea, 2000).

2.4.7 Slepi in slabovidni otroci in brajica

Svoje izkušnje z brajico je leta 2009 v knjiţici Louis Braille in njegov

genialni izum zapisala Sonja Pungertnik, in sicer v enem izmed izbranih

besedil ob 200-letnici rojstva Louisa Brailla.

Kakor si človeštvo ne more več zamisliti ţivljenja brez pisane besede, tako


28

si tudi slepi ne moremo več predstavljati svojega vsakdana brez brajice.

Brez tega genialnega izuma, s katerim nam je bila dana moţnost stopiti z

obrobja in se postaviti ob bok videčim, tako na področju izobraţevanja

kakor tudi na področju poklicnega udejstvovanja in ustvarjalnosti. Nekoč

šilo in brajeva tablica, danes pa brajev pisalni stroj in brajev računalniški

zaslon so zvesti spremljevalci slepega, vse od trenutka, ko se kot otrok ali

kot kasneje oslepela oseba prvič sreča z drobnimi izboklinicami

(Pungertnik, 2009).

Upoštevanje načela enakih moţnosti mora bralcem z zmanjšano bralno

sposobnostjo zagotoviti dostop do vseh informacij v njim prilagojeni obliki,

kar pomeni tudi zagotavljanje ustreznih gradiv v brajevi pisavi (Murn,

2002).

Slepi in slabovidni imajo enake informacijske potrebe kot videči. Sodijo v

skupino prebivalstva, ki ji mora druţbena podpora zagotavljati posebno

skrb na področju pismenosti in enake moţnosti za dostop do vseh

informacij. Omenjeno jim omogoča uporaba brajice ali gradiv v

povečanem tisku.

Bralci brajice uporabljajo sintetični pristop – prepoznavanje posameznih

črk v zaporedju (seriji), črke si morajo zapomniti ter jih zdruţiti v besedo.

Branje brajice je linearno (črka za črko, vrstica za vrstico, v najboljšem

primeru je moţno celostno prebrati posamezno besedo), zato ni moţno

razvijati učnih tehnik t. i. celostnega branja oz. branja z vpogledom (učenci

se učijo grafične podobe besede). Izurjeni bralci sicer razvijejo

prepoznavanje nekaterih besed kot celoto, vendar so to večinoma zelo

pogoste besede, daljše in neznane besede pa morajo prebrati od prve do

zadnje črke. Bralna hitrost je večinoma (v povprečju za okoli 30 %) manjša

od hitrosti branja črnega tiska. Vsekakor pa se bralna hitrost še dodatno

zmanjša pri nelinearnih zapisih (besedilo v stolpcih, iskanje razpršenih

informacij, branje preglednic, tabel itd.).


29

V procesih opismenjevanja videčih otrok je uporabljenega veliko

slikovnega gradiva, ki ga slepi otroci ne morejo prepoznavati. Nasploh

imajo slepi otroci malo izkušenj s predmetnostjo, ki jih obdaja. Poskrbeti je

treba za izkustveno učenje (neposreden stik s predmeti) in za ustrezen

razvoj pojmov. Slepi otroci imajo pogosto razvite neustrezne pojme in

predstave (popolnoma suvereno npr. uporabljajo besedo, celo v pravilnem

kontekstu, vendar se velikokrat izkaţe, da ne poznajo njenega pomena).

Pojav se imenuje verbalizem (Pungertnik, 2009).

2.5 Brajeva pisava

2.5.1 Louis Braille skozi zgodovino

Izumitelj brajeve pisave, po katerem se le-ta tudi imenuje, je bil Louis

Braille (1809–1852), rojen v francoskem mestecu Coupvray blizu Pariza. V

starosti treh let si je v očetovi delavnici z ostrim šilom poškodoval desno

oko in zaradi posledic infekcije oslepel še na drugem očesu. Kljub

poškodbi vida so mu starši omogočili šolanje, učil pa se je tako, da je sledil

pouku s poslušanjem učiteljeve razlage. Šolanje je nadaljeval v Parizu na

eni prvih šol za slepe – Institution Royale des Juenes Aveugles. Bil je

nadarjen za glasbo, zato je postal organist – korepetitor, slepi učitelj na

omenjeni šoli. Šolanje je potekalo večinoma po slušni metodi, saj so imeli

na šoli le nekaj knjig v tipni pisavi, ki jo je izumil ustanovitelj šole, Valentin

Haüy. Večina poskusov pisav za slepe v tistem času je namreč temeljila

na prenosu vidnih črk v reliefno obliko, ki jo bilo moţno zaznavati s tipom,

kar pa zaradi gostote črk in zapletenih oblik ni bilo lahko. Knjige so bile

izjemno teţke, prepoznavanje zapisov pa zelo zahtevno. Slepi so bili v

tistem času tako rekoč nepismeni, kar se je odraţalo tudi v njihovem

socialnem poloţaju (pogosto so morali celo beračiti, da so si zagotovili

preţivetje), prav tako so teţko opravljali kakršen koli poklic, s katerim bi se

lahko preţivljali in s tem dosegli enakopravno vključitev v druţbo. Razvoj


30

pisave za slepe je bil torej pomemben za odpravljanje nepismenosti pri

populaciji slepih oseb v času, ko je velik del evropske druţbe ţe odpravil

nepismenost kot eno najizrazitejših področij civilizacijske zaostalosti.

Idejo za razvoj pisave za slepe je mladi Braille dobil ob obisku Charlesa

Barbiera, kapitana francoske vojske, ki je obiskal šolo za slepe in

predstavil svoj izum za »nočno pisanje«. Razvil je sistem 12 pik in številnih

kombinacij, ki jih je bilo moţno uporabljati za prenašanje šifriranih vojaških

sporočil tudi v nočnem času. Iz ideje se je razvila brajica. Petnajstletni

Braille je razvil sistem pisave, ki jo je bilo moţno otipati. Namesto 12 točk

jih je uporabil le 6, saj jih je tolikšno število moţno otipati z blazinico prsta,

ne da bi prst premikali. Točke so razporejene v vzorec, ki ga je razmeroma

lahko prepoznati; Braille je razvil tudi sistem zapisa za matematiko in

glasbo ter izumil prvi brajev pisalni stroj, vendar so brajico dolgo pisali le

ročno. Točke je najprej zapisoval z ostrim šilom (podobnim onemu, s

katerim si je poškodoval oko) tako, da jih je vtiskoval v papir, na nasprotni

strani papirja so se vtisnjene točke izbočile.

Ţal izumitelj pisave za slepe ni bil deleţen njene popularizacije v času

svojega ţivljenja, ampak se je točkovni zapis za slepe začel uporabljati

šele po njegovi smrti. Danes vsi svetovni jeziki in pisave uporabljajo kodno

tabelo za sistem pisanja in branja brajice.

»Nočemo biti zaprti pred svetom samo zato, ker ne vidimo. Zato moramo

delati in se učiti, da bomo enakovredni drugim, da nas ne bodo prezirali

zaradi naše nevednosti in da ne bomo predmet sočutja. Storil bom vse,

kar je v moji moči, da vam pomagam z znanjem doseči dostojanstvo,« je

nekoč izjavil Louis Braille (Kačič, 2009).

2.5.2 Brajeva celica, značilnosti – normativi

Braillova pisava (poslovenjeno brajeva pisava ali brajica) je posebna


31

pisava, ki omogoča slepim in močno slabovidnim, da berejo in pišejo.

Razvil jo je Louis Braille, po katerem je pisava poimenovana, leta 1821 in

jo uporablja večina slepih po vsem svetu.

Braillov sistem temelji na podlagi metode komunikacije, ki jo je sprva

razvil Charles Barbier. Naredil ga je, ker je Napoleon ţelel način, s katerim

bi si vojaki ponoči, v odsotnosti svetlobe, izmenjevali sporočila. Imenovali

so ga nočno pisanje. Barbierov sistem je bil za vojake preteţak, saj se ga

niso mogli naučiti, in čez nekaj časa ga je vojska preklicala. Leta 1821 je

Barbier obiskal Nacionalni inštitut za slepe v Parizu, kjer je srečal Louisa

Brailla. Louis je ugotovil vzrok za neuspeh pisave; problem je bil v

človeškem prstu, ki ne more razbrati znaka brez premikanja in tako ne

more hitro brati črke za črko. Tako je na temelju Barbierjevega sistema

leta 1825 uporabil celico s šestimi luknjicami - braillovo celico - ki je za

slepe ljudi pomenila revolucijo v komuniciranju.

Slika 5: Osnovna brajeva celica (Gerbec, 1999, str. 7)

Vsaka braillova celica sestoji iz kombinacij šestih kopastih pik,

razporejenih v liku pravokotnika. V pravokotniku sta vodoravno dve

kopasti piki, navpično pa tri. S to kombinacijo je mogoče narediti 64 (26)

črk. Vsaka kombinacija ima svoje ime in predstavlja določeno črko,

odvisno od poloţaja kopastih pik. Kopaste pike so po pravilu, v celici,

indeksirane tako, da se v zgornjem levem kotu nahaja 1. pika, vse do

spodaj levo, kjer je 3; na desni strani pa je na vrhu 4, spodaj pa 6 (kot

kaţe slika 6).

6-točkovni sistem lahko omogoči 64 različnih kombinacij pik, torej enako

število brajevih znakov v eni celici. Neuporabljena oziroma prazna celica

http://sl.wikipedia.org/wiki/Pisava

http://sl.wikipedia.org/wiki/Louis_Braille

http://sl.wikipedia.org/wiki/1821

http://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Charles_Barbier&action=edit&redlink=1

http://sl.wikipedia.org/wiki/Napoleon_Bonaparte

http://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=No%C4%8Dno_pisanje&action=edit&redlink=1

http://sl.wikipedia.org/wiki/Pariz

http://sl.wikipedia.org/wiki/Celica

http://sl.wikipedia.org/wiki/Lik

http://sl.wikipedia.org/wiki/Pravokotnik

http://sl.wikipedia.org/wiki/%C4%8Crka


32

se uporablja kot presledek. Nekateri znaki v celici imajo več pomenov.

Prvih 10 znakov je na primer enakih za male, velike črke in števke. Med

seboj jih razlikujemo tako, da dodamo ustrezen predznak. Če na primer

mali črki a dodamo predznak #a, pomeni številko 1. Črki b dodamo

predznak #2, kar pomeni številko 2 itn. Tako številke, velike črke in

nekateri drugi simboli zahtevajo več kot eno mesto oziroma več kot eno

celico. Zaradi omejenih moţnosti so se razvili različni sistemi zapisovanj,

npr.: klasična brajeva pisava, brajev kratkopis, glasbena brajica, nemetova

brajeva koda (za matematiko in znanstveni zapis), računalniška brajeva

pisava (8-točkovni zapis z veliko več moţnostmi). Največja teţava pri

izmenjavi zapisov pa so še dodatne razlike med zapisi različno govorečih

deţel.

Slika 6: Brajeva celica z oštevilčenimi pikami

(http://sl.wikipedia.org/wiki/Braillova_pisava)

Brajeva celica meri 7,5 mm x 4,5 mm, pri čemer je razmik med pikami 1,5

mm. Premer pike je 1,5 mm, razmik med dvema črkama je od 2 do 3 mm.

Pike v celici so v dveh stolpcih, levem in desnem. Vodoravno pa lahko

delimo pike v tri pare: zgornji, srednji in spodnji par.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Braillova_pisava


33

Slika 7: Pravilo za zapis brajeve celice

(http://sl.wikipedia.org/wiki/Braillova_pisava)

Brajev sistem vsebuje sedem skupin znakov:

1. skupina – osnovna skupina: Sestavlja jo prvih deset črk abecede:

a, b, c, d, e, f, g, h, i, j.

2. skupina: Če dodamo znakom 1. skupine tretjo piko, dobimo novih

deset znakov oz. črk:

k, l, m, n, o, p, q, r, s, t.

3. skupina: Če dodamo prvi skupini črk tretjo in šesto piko, dobimo tretjo

skupino črk:

u, v, x, y, z, šč, je, št, ž, st.

4. skupina: Če dodamo znakom iz prve skupine šesto piko, dobimo četrto

skupino znakov:

č, lj, ć, Ď, š, u (s preglasom), o (s preglasom), w.

5. skupina: Če črke prve skupine spustimo za eno horizontalo niţje,

dobimo znake pete skupine:

, : . ' 1 ( ) začetni »* zaključni«.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Braillova_pisava


34

Slika 8: Slovenska brajeva abeceda (Murko, 2015)

Slika 9: Napis ime: Vesna (https://sl.wikipedia.org/wiki/Braillova_pisava)

Za potrebe novih razvijajočih se področij, kot je računalništvo, so brajevi

celici dodali še sedmo in osmo piko. Iz takega sestava je mogoče

oblikovati kar 225 različnih znakov.

2.5.3 Učenje brajice

Brajica (Slika 14) je navadna abecedna pisava, saj je (enako kot pri

latinici) predviden za vsako črko svoj znak, več črk sestavlja besedo, več

besed stavek … Vsak stavek ima ustrezna ločila in se drţi slovničnih

pravil. Edina razlika je v tem, da je brajica reliefen zapis, namenjen za

taktilno branje (branje s konicami prstov), medtem ko je običajna grafična

pisava slikovno zapisana in namenjena vizualnemu odčitavanju (branje z

očmi). Oseba, ki vidi, se lahko nauči vidno odčitavati tudi brajev zapis

(Kačič, 1997, str. 13).


35

Zmotno je prepričanje, da potrebujejo učenje brajice le popolnoma slepe

osebe. Brajica je namreč komunikacijska tehnika, s katero se

opismenjujejo tri skupine oseb:

a) slepe osebe ter slepe osebe z minimalnim ostankom vida, ki se

primarno opismenjujejo v brajici,

b) slabovidne osebe, pri katerih napoved vidne funkcije napoveduje

moţnost popolne izgube vida – oslepitev,

c) slabovidne osebe, katerim diagnoza preprečuje dolgotrajno branje

črnega tiska oz. potrebujejo izjemno veliko povečavo črk, v kateri

pa ni moţno prebirati daljših in kompleksnejših besedil.

Osebe iz skupin b in c ter nekatere osebe iz skupine a (slepi z minimalnimi

ostanki vida), se opismenjujejo v kombinirani tehniki (angl. dual reading).

Naučijo se vidne pisave, hkrati pa se opismenjujejo še v brajici. Problem

kombiniranega opismenjevanja je, da oseba, ki se opismenjuje v obeh

tehnikah, pogosto niti v prvi niti v drugi tehniki pismenosti ne dosega nivoja

avtonomnega branja. Učenci uporabljajo vidno pisavo in odklanjajo

uporabo brajice, čeprav je branje vidne pisave prepočasno in premalo

učinkovito. Ob tem velja omeniti, da je brajica tudi v našem okolju pogosto

razumljena kot neka »drugorazredna« pisava in zato stigmatizirana, zato

učenje ni uspešno brez spodbudnega in podpornega domačega in

šolskega okolja.

Učenje branja brajice po taktilno-kinestetični poti poteka na fiziološki,

psihološki in pedagoški osnovi.

Fiziološko osnovo predstavljajo:

Vagner – Masnerjeva telesca; blazinice prstov, pribliţno 100 na

cm2,

Vater – Paccinijeva telesca; nahajajo se v podkoţju, reagirajo na

pritisk in sodelujejo pri tipanju.

kinestetični senzorni končiči; nahajajo se v sklepih in vezivnih tkivih,


36

mišične in tetivne čutnice; nahajajo se v mišičnih vlaknih, obveščajo

bralca o raztezanju in krčenju pri gibanju mišic med branjem,

stopnja razvitosti lateralnosti, dopolnjevanje leve in desne strani

telesa pri psihomotornih dejavnostih,

taktilni prag; pri slepih znaša na blazinicah kazalcev 1,9 – 2 mm.

Splet tipnih celic sinhronizirano sprejema informacije med taktilnim

percipiranjem ene in več pik v brajici oz. besedi. Po ţivčnih poteh potujejo

draţljaji oziroma informacije do centrov v moţganski skorji, kjer se nadalje

obdelajo. Če je taktilno prepoznan znak tesno povezan z asociacijo na

ustrezen glas, se poveţe z motoriko govoril in bralec izgovori ustrezen

glas. Glas bo pravilno izgovorjen, če ne gre za govorne motnje, če bralec

dobro sliši in če niso kakorkoli prekinjene vezi ţivčnega sistema (Gerbec,

1999, str. 72).

Pri tipanju brajevega znaka poteka specifičen proces analize in sinteze pik

v znaku. Skupinico pik, ki jih otrok razčleni, takoj za tem zopet zdruţi v

celoto (znak ali črko). Naš cilj je, da pridemo postopoma do simultanega

prepoznavanja znaka. Simultanost je hitro spajanje pik v črko oziroma več

črk v besedo. V začetnih vajah so v veliki meri prisotni nepotrebni gibi

prstov znotraj enega znaka. Pri prepoznavanju črke otrok z blazinicami

kazalcev ugotavlja razdaljo od pike, kroţi po znaku in ga raziskuje, da bi

črko zajel kot reliefno celoto. Pogosto se dogaja, da del črke prebere kot

samostojen glas ali da del črke pripoji k drugemu znaku. S pogostim

tipanjem istega znaka in z vajami se zmanjša čas za njegovo

prepoznavanje. Uspešnost spajanja nevrofiziološke in psihološke

komponente zaznav je odvisna od stopnje psihofizične zrelosti in razvitosti

poti ţivčnega sistema in od intelektualne sposobnosti učenca (Gerbec,

1999, str. 73).

Tiflodidaktično in metodično osnovo pri opismenjevanju v brajici

predstavljajo vsa učna sredstva in pripomočki, metode in principi,


37

učiteljeva usposobljenost v širšem in oţjem smislu in sploh učiteljevo

znanje, ki ga potrebuje za usposabljanje slepih. V procesu tiflopedagoške

obravnave razvijamo fiziološke in psihološke funkcije otroka in ga

postopoma opismenjujemo. Pri predšolskem otroku ter na začetku prvega

razreda gibi rok in prstov, ki sodelujejo pri opismenjevanju, večkrat še niso

dovolj diferencirani in razviti. Nimajo še jasnih predstav o svojem telesu, o

delih telesa pri sebi in drugih. To pa je osnova za nadaljnje razvijanje

orientacije v makro in mikro prostoru, vse do orientacije v brajevi celici

(Gerbec, 1999, str. 73).

Slepi otrok se uči obeh pisav, brajice in latinice. Na začetku abecednika za

slepe so pod brajevimi črkami reliefne podobe latinične pisave črk. Tudi

abecednik za slepe na začetku vsebuje vrsto vaj za urjenje v branju; zlasti

pravilno tipanje v vodoravni legi, vračanje v novo vrsto in ugotavljanje

posamezne skupine točk od celice do celice. Za zapisovanje brajice

uporabljajo učenci, ţe od prvih razredov naprej, pisalni stroj, kar je veliko

laţje od zapisovanja na brajeve tablice, kot so to počeli nekoč. Latinična

pisava razlikuje male tiskane in pisane črke, pisava za slepe pa ima

enotne črke, za velike črke se doda znak. Slepi bere brajico s prsti. Obe

roki poloţi na papir in s kazalcema drsi po vrsticah.

Slika 10: Črka H v brajici (Murko, 2015)

Pri učenju brajice je izjemno pomembno razvijanje spretnosti rok in prstov

ter urjenje tipa. S tem namenom so strokovnjaki s področja specialne

pedagogike razvili različne pripravljalne vaje, npr. razvrščanje različnih


38

predmetov od manjših do večjih, ki jih nato razvrščajo v predalčke po

enakem vrstnem redu, kot so točke v brajevi celici. Istočasno vadijo

orientacijo na modelih in stavnicah: zgoraj, spodaj, na začetku, v sredini,

na koncu, levo, desno itd. To delo je izjemno teţko in dolgotrajno tako za

učitelja kot za otroka; prične se ţe v predšolskem obdobju in se nikoli ne

konča (Golob, 1999, str. 197).

Osnovne teme predvaj za opismenjevanje slepih in teme vaj

opismenjevanja:

1. Ugotavljanje raznih predmetov in poimenovanje le-teh.

2. Izbiranje in urejanje raznovrstnih predmetov, od dveh do šest različnih

vrst:

embalaţa za piškote,

embalaţa za čaje,

na papir z lepilom narisana shema s šestimi prostorčki,

na papir z lepilom narisana in shema s šestimi prostorčki in

oblepljena z vrvico…

Slika 11: Brajeva celica - jajčna

škatlica (Murko, 2015)

Slika 12: Brajeva celica - jajčna

škatlica (Murko, 2015)


39

Slika 13: Vtikanka - "bucike" (Murko, 2015)

3. Nastavljanje in prepoznavanje nastavljenega na veliki brajevi stavnici.

Slika 14: Velika brajeva stavnica (Murko, 2015)

4. Nastavljanje in prepoznavanje nastavljenega na mali brajevi stavnici.

Slika 15: Mala brajeva celica

(Murko, 2015)

Slika 16: Mala brajeva celica

(Murko, 2015)


40

Slika 17: Razstavljena brajeva celica (Murko, 2015)

5. Vaje tipanja v predvajah začetka branja v abecedniku za slepe.

Slika 18: Črka H v brajici (Murko, 2015)

6. Spoznavanje brajevega pisalnega stroja in rokovanje z njim.

Pri pisanju na brajev pisalni stroj otrok potrebuje zadosti moči v prstih, da

bi zmogel pritisniti na teţke tipke. Zato so potrebne aktivnosti, s katerimi

otrok pridobiva moč v rokah – odpiranje teţkih vrat, pokrovčkov, stiskanje

mehkih in trdih ţogic ipd. (Wormsley, D'Andrea, 1997).


41

Slika 19: Obteţilne steklenice

(Murko, 2015)

Slika 20: Brajev pisalni stroj

(Murko, 2015)

Rokovanje s pisalnim strojem:

Spoznavanje črk po vrstnem redu, kot si sledijo v abecedniku za

slepe.

Uporaba črkovne besedne magnetne stavnice za slepe.

Pisanje in branje črk, zlogov in besed, ki jih je moţno napisati iz

obravnavanih črk.

Narek, branje vprašanj in pisni odgovori na ta vprašanja.

Samostojno zapisovanje povedi.

2.5.4 Dostop do informacij IKT - 1

Enakovreden dostop do informacij je temeljna prvina demokracije. S tega

vidika je pomembno, da imajo tudi slepi in slabovidni enakovreden dostop

do najrazličnejših informacij, zato moramo pri razvoju in širjenju informacij

upoštevati tudi njihove potrebe. Zaradi oblike invalidnosti je predvse

ovirana njihova komunikacija. Oteţen jim je dostop do pisanih informacij v

klasičnih oblikah. Priloţnost za povečanje njihove informacijske

neodvisnosti pa je prilagojena informacijska tehnologija, razvoj

komunikacijskih moţnosti in splošna informatizacija. Za delovanje sistema

informiranja je nujno zagotoviti informacijske vire, kjer bodo aktualne

informacije, primerne za posredovanje, trajno dostopne. Predvsem jim je

treba zagotoviti pravilno opremo, ki bi jim omogočila pretvorbo informacije

iz splošne, vidne oblike, v obliko izbočenih pikic - brajevo pisavo ali v


42

povečano pisavo. Slepi in slabovidni nujno potrebujejo ustrezno

računalniško opremo in znanje, predvsem pa motivacijo in pripravljenost

celotne druţbe za pomoč in spremembe.

Noben tehnični pripomoček slepemu ne more vrniti izgube vida, lahko pa

mu pomaga pri samostojnem ţivljenju, premagovanju komunikacijskih,

informacijskih in gibalnih ovir.

Sprva so bili glavni tehnični pripomočki bela palica, brajeva tablica za

pisanje, brajev papir in mehanski brajev pisalni stroj. Z razvojem tehnike

so se izpolnjevali tudi pripomočki za slepe in dosegli nesluten razvoj v

sodobni elektroniki in računalništvu.

Slepi in slabovidni se zaradi izgube vida teţko prilagajajo sredini, v kateri

ţivijo, tehnični pripomočki pa jim vsaj delno pomagajo, da se laţje

vključujejo v domače in delovno okolje.

Pripomočke delimo v 6 skupin:

1. Pripomočki za slabovidne:

lupe z osvetlitvijo in brez osvetlitve,

sistemi leč in nastavki,

teleskopska očala, teleskopi,

programska oprema za povečavo,

pripomočki za učenje slabovidnih,

elektronske lupe.

2. Pripomočki za mobilnost in orientacijo:

palice,

elektronke naprave za navigacijo in orientacijo,

druge naprave za navigacijo in orientacijo.


43

3. Pripomočki za gluhoslepe:

radijski pozivniki in alarmni sistemi,

zvonci na vhodnih vratih,

zvočni indikatorji,

druge naprave za komunikacijo z gluhoslepimi.

4. Pripomočki za vsakodnevno življenje:

brajeve tablice,

brajevi pisalni stroji,

računala,

indikatorji svetlobe in barve ter nivoja tekočine,

pripomočki za prepoznavo denarja,

pripomočki za branje,

ravnila in merila,

termometri, barometri in drugi merilni pripomočki.

5. Pripomočki za izobraževanje:

pripomočki za izrisovanje grafike,

za učenje brajice,

za učenje matematike,

za učenje glasbe,

za predšolske in osnovnošolske otroke,

za naravoslovje,

za šport.

6. Pripomočki za informacijsko tehnologijo:

pripomočki za predvajanje in snemanje zvoka,

brajeve vrstice,

programska oprema za urejanje brajice,

brajevi stroji,

elektronske lupe,


44

brajevi tiskalniki,

elektronske beleţnice,

elektronski čitalniki,

ostale informacijsko-telekomunikacijske naprave,

bralniki zaslona,

prilagojeni računalniški pripomočki,

sintetizatorji govora.

Komunikacijska ovira pomeni slepemu in slabovidnemu oteţen dostop do

pisnih informacij v klasični obliki in prav prilagojena informacijska

tehnologija jim daje priloţnost za povečanje njihove informacijske

neodvisnosti.

V nadaljevanju smo se opredelili na opremo, ki omogoča pretvorbo

informacije iz splošne, vidne oblike, v obliko izbočenih pikic – brajevo

pisavo – ali v povečano pisavo oziroma tako, kot smo poimenovali

magistrsko delo: Pike, ki se spreminjajo v črke.

2.5.4.1 Brajeve tablice

Brajeve tablice so posebni okvirji, sestavljeni iz brajevih celic, kamor se s

pomočjo pisalke v zrcalnem načinu vpisujejo posamezne brajeve črke.

Brajeve črke so kombinacija pik oz. izboklin na brajevem papirju.

Poznamo 6- in 8-točkovni način brajevega zapisa, ki sta različnih velikosti

ter iz različnih materialov. Pisalka je posebno šilo, s katerim se "napiše"

(izboči) brajeva pika na papir.


45

Slika 21: Kovinska brajeva tablica in

pisalka (http://www.zveza-slepih.si/

index.php?naslov=katalog_tp)

Slika 22: Plastična brajeva tablica in

pisalka (http://www.zveza-slepih.si/


2.5.4.2 Brajevi pisalni stroji

Brajev pisalni stroj je poleg tablice osnovni pripomoček za pisanje v brajici.

Najbolj znana pripomočka sta Blistin in Perkinsov brajev pisalni stroj. V

preteklem obdobju so bili najbolj razširjeni mehanski stroji, ki pa so jih v

zadnjem času izpodrinili električni, vendar se tudi ti zanesljivo umikajo

računalnikom in brajevim vrsticam.

Slika 23: Mehanski brajev stroj Perkins

(http://www.zveza-slepih.si/


Slika 24: Blista, električni brajev pisalni

stroj (http://www.zveza-slepih.si/


2.5.4.3 Pripomočki za branje

Mnogi slabovidni se morajo zelo pribliţati gradivom, ki jih berejo. Razne


46

bralne mizice in podstavki zelo olajšajo branje.

Slika 25: Plastična bralna mizica (http://www.zveza-slepih.si/


Plastična bralna mizica, ki omogoča nastavitev po višini in na tak način

laţje branje.

2.5.4.4 Pripomočki za učenje brajice

Pripomočki za učenje brajice so še posebno pomembni za otroke, saj le-ti

z njihovo pomočjo lahko premostijo specifične teţave, ki se pojavljajo ob

učenju. Slepi imajo nekatere probleme pri branju in pisanju brajice, saj je

treba upoštevati nekatere zakonitosti, ki se nanašajo na obliko in način

izpisa. Dodatno preglavico predstavljajo zapisi v normalnem

šesttočkovnem ter računalniškem osemtočkovnem zapisu, kot tudi dejstvo,

da se za izpis številk uporabljajo iste kombinacije kot za črke, le da je pred

številko poseben znak za številko.


47

Slika 26: Kocka za učenje brajice v

obliki obeska za ključe



Slika 27: Karte z brajevimi napisi



Posebne karte z brajevimi napisi, s pomočjo katerih se otroci učijo brajice.

Slika 28: Komplet brajeve stavnice in črk (http://www.zveza-slepih.si/


Komplet brajeve stavnice in črk, s pomočjo katerih je moţno učenje

pisave, strukture posameznih črk in celotnih besed.

Slika 29: Pripomoček za učenje številk (http://www.zveza-slepih.si/


Pripomoček za igro, skozi katero se slepi otroci naučijo prepoznavati

posamezne številke.


48

2.5.4.5 Brajeve vrstice

Brajeve vrstice so elektronske naprave, ki slepim v bistvu nadomeščajo

zaslon in tako omogočajo delo z računalnikom. Brajevo vrstico sestavljajo

v vrsto vgrajene brajeve celice, ki s pomočjo piezoelektričnih modulov

izbočijo pike, različna kombinacija pik pa predstavlja določeno črko v

brajevi pisavi. Slepi uporabnik lahko na ta način vrstico za vrstico pregleda

in prebere celoten zaslon računalnika. Brajeve vrstice so z računalnikom

povezane preko serijskega vhoda ali USB, v zadnjem času pa je vse več

brezţičnih povezav predvsem preko BlueTooth. Slepemu nadomešča

zaslon tako, da del pisane informacije z zaslona prikaţe v brajici. Ta del

imenujemo brajevo okno, ki je (glede na tip brajeve vrstice) lahko dolgo

80, 40 ali samo 20 znakov.

Brajeva vrstica je torej za slepe uporabnike, vešče brajice, najbolj zaţelen

vmesnik, saj jim posreduje največ informacij. Omogoča namreč:

preprosto premikanje z ene strani zaslona na drugo,

preprosto preskakovanje večjih praznih prostorov,

opazovanje oziroma spremljanje statičnega elementa, ne da bi bilo

treba vedno znova osveţevati zaslon,

branje s svojo lastno, pogosto spreminjajočo se hitrostjo,

opazovanje številnih lastnosti besedila, kot so črkovanje,

naglašenost in oblika,

popoln nadzor nad elementi na zaslonu in njihovim medsebojnim

poloţajem (Mates 200, str. 55–56).

Slika 30: Brajeva vrstica serije Alva Satellite (http://www.zveza-slepih.si/



49

Slika prikazuje 80-celično brajevo vrstico serije Alva Satellite, ki se odlikuje

z zanesljivim delovanjem in preprosto navigacijo po menijih in tekstu.

Slika 31: Sodobna brajeva vrstica (http://www.zveza-slepih.si/


Slika predstavlja sodobne brajeve vrstice modularnega sistema, na katere

je moţno priključiti tipkovnice brez dodatnega povezovanja s kabli.

Slika 32: Brajeva vrstica v kombinaciji s prenosnim računalnikom

(http://www.zveza-slepih.si/index.php?naslov=katalog_tp)

Brajeva vrstica v kombinaciji s prenosnim računalnikom slepim resnično

omogoča neslutene moţnosti uporabe.


50

Slika 33: Brajeva vrstica (http://www.zveza-slepih.si/


Omenjena vrstica omogoča brskanje po internetu, prebiranje elektronske

pošte (Wi-Fi povezava), priklop monitorja, tiskalnika ali druge zunanje

opreme.

2.5.4.6 Brajevi tiskalniki

Brajevi tiskalniki so podobni tiskalnikom, ki jih uporabljamo videči, le da

brajevi tiskalniki ne brizgajo črnila, temveč na poseben papir tiskajo

kombinacije izbočenih pik – brajeve črke. Večina teh tiskalnikov lahko

tiska v šesttočkovnem načinu, v enostranskem ali dvostranskem izpisu.

Večina tiskalnikov uporablja za tiskanje neskončni brajev papir (v zvitkih in

perforiranega), nekateri pa imajo moţnost uporabe rezanega papirja v

posameznih listih. Brajev papir je brezlesni papir strukture od 130 do 160

g/m2. Nekateri brajevi tiskalniki imajo komandne tipke, podprte z glasovno

indikacijo in tiskajo neposredno iz računalnika v ASCII načinu, za druge pa

je potreben poseben program za pretvorbo v brajico.

Slika 34: Preprost brajev tiskalnik (http://www.zveza-slepih.si/



51

Preprost brajev tiskalnik, ki ima poleg priklopa na računalnik moţnost

vnosa besedila preko vgrajene brajeve tipkovnice.

2.5.4.7 Čitalniki zaslona (screen readers)

Čitalniki zaslona so programska oprema, omogočajo branje besedila, ki se

prikazuje na zaslonu računalnika. Večina sodobnih čitalnikov zaslona je

zasnovanih kot grafični vmesnik za prikazovanje besedil, niso pa sposobni

pretvarjati slik in druge grafike, razen opisno, če so snovalci spletnih strani

to predvideli.

Večino sodobnih čitalnikov zaslona je moţno kupiti kot samostojen

program ali pa v kombinaciji s povečevalnikom zaslonske slike. Obstajajo

tudi čitalniki zaslona za mobilne telefone.

Stroka se zaveda, da je dobra tehnična opremljenost in ustrezna

usposobljenost slepih in slabovidnih izboljšava kakovosti njihovega

ţivljenja. Omogoča boljšo dostopnost do informacij, kar pa je v današnji

informacijsko intenzivni druţbi izrednega pomena. Vrsta in oblika

pripomočka, ki ga slepe in slabovidne osebe uporabljajo, je odvisna od

vrste in stopnje okvare vida, potrebe po osvetlitvi in zmoţnosti uporabe in

upravljanja posameznega pripomočka.

Slika 35: Program Jaws (http://www.zveza-

slepih.si/ index.php?naslov=katalog_tp)


52

Program Jaws je eden najbolj dovršenih čitalnikov zaslona, ki ga v

uporabo priporoča tudi Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije.

Program prebere vse, kar se trenutno nahaja na zaslonu, ter omogoča

celo vrsto osebnih nastavitev.

2.5.4.8 Elektronske lupe

Elektronske lupe imajo tri velike prednosti pred tradicionalnimi optičnimi

lupami, in sicer:

Večji razpon povečav: pri optičnih lupah z več kot 6-kratno

povečavo je velikost vidnega polja precej majhna (>35 mm).

Elektronske ročne lupe imajo lahko povečavo do 15-krat, namizne

elektronske lupe pa imajo lahko povečavo do 60-krat.

Boljši kontrast: umetne barve.

Večje vidno polje: pri primerjalno enaki povečavi z optičnimi lupami

je vidno polje pri elektronskih lupah večje.

Večina elektronskih lup ima samodejno ostrenje slike, kar pomeni, da

uporabnik ne izgublja pozornosti z iskanjem razdalje med lupo in

predmetom in lupo in očmi, da bi dobil jasno in ostro sliko.


53

2.5.4.9 Optični čitalniki

Slika 36: Optični čitalnik (http://www.diopta.si/prodajni-program/slepi-in-

slabovidni/)

Optični čitalnik je idealen pripomoček za slepe, saj je priklopljen na

prenosni ali stacionarni računalnik. S pritiskom na gumb samodejno

pretvori tiskani material v brajico, tekstovno datoteko ali besedilo pretvori v

govor, ki ga kasneje lahko predvajate na vašem CD-predvajalniku, iPodu

ali drugem Mp3 predvajalniku. Posamezni modeli vključujejo detektor

premikanja, kar omogoča skeniranje do 20 strani na minuto.

2.5.4.10 Bralne naprave

Slika 37: Samodejna bralna naprava (http://www.diopta.si/prodajni-program/slepi-

in-slabovidni/)


54

Eye-Pal Solo je samodejna bralna naprava, namenjena slepim. Vgrajena

govorna sinteza omogoča glasno branje skeniranega dokumenta.

Postopek je hiter in enostaven. Na aparat (pod kamero) poloţimo besedilo

(velikost papirja A4). Kamera zazna spremembo slike in besedilo zato

fotografira. Vgrajena programska oprema besedilo obdela, s pomočjo

vgrajene govorne sinteze pa ga prebere. Eye-Pal Solo ima vgrajeno

slovensko govorno sintezo, torej bere tudi slovenska besedila.

Inovacije so pomemben del razvoja pripomočkov za slepe in slabovidne.

Med najbolj pomembnimi tehnološkimi novostmi je zagotovo razvoj

podporne tehnologije DAISY (Digital Accessible Information System).

DAISY je sklop strojne in programske opreme za izdelavo in predvajanje

digitalnih zvočnih knjig, ključne prednosti pa so hiter in natančen pomik po

elementih knjige – multimedijska knjiţnica.

Slika 38: Victor Reader Stream

Victor Reader Stream omogoča, da preko brezţične povezave dostopate

do novih vsebin zvočnih časopisov in revij, glasbe, tekstovnih dokumentov

in diktafona. Victor Reader Stream je več kot le še en predvajalnik, je

odličen spremljevalec slepih, slabovidnih in dislektikov.

2.5.4.11 Računalniška oprema

Tipkovnice, zasnovane za slabovidne uporabnike. Velikost črk na

tipkovnici je do 4-krat večja kot na navadnih tipkovnicah. Prav tako je za


55

slabovidne uporabnike poskrbljeno s črnimi tipkami, na katerih so z

rumeno barvo natisnjene črke.

Tipkovnice imajo poleg standardnih tipk tudi funkcijske tipke, ki omogočajo

hiter dostop do multimedijskih funkcij in do funkcij internetnega brskalnika.

Slika 39: Tipkovnica za slabovidne (http://www.hefajst.si/tipkovnica-za-

slabovidne/)

Predstavitev pripomočkov smo povzeli po http://www.diopta.si/prodajni-

program/slepi-in-slabovidni.

2.5.4.12 Revija Rikoss

RIKOSS je edina poljudnoznanstvena revija v Sloveniji, namenjena slepim

in slabovidnim, v kateri pišejo o strokovnih testiranjih in priporočilih, o

sodobni IKT ter o specialni informacijski opremi, strokovnih spoznanjih z

relevantnih področij, moţnostih za izobraţevanje in delo, prostem času, o

osebnih in delovnih ţivljenjskih izkušnjah slepih in slabovidnih, njihovih

svojcev ter pomagajočih.

http://www.diopta.si/prodajni-program/slepi-in-slabovidni

http://www.diopta.si/prodajni-program/slepi-in-slabovidni


56

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Izdelava tiflodidaktičnih pripomočkov, namenjenih

razvijanju tipne zaznave in neposredni igri

3.1.1 Brajeva škatlica

Namen pripomočka:

Pripomoček je namenjen razvijanju finomotorike, saj mora slepi ali

slabovidni otrok razviti zadostno količino moči in spretnosti v rokah in

prstih, da zmore uporabljati brajev pisalni stroj ali brajevo tablico. Z

izvajanjem vaj se lahko osredotočimo na štiri področja. S tem

pripomočkom lahko razvijamo:

gibljivost prstov in fleksibilnost zapestja,

spretnost gibanja rok in pozicijo prstov,

lahek dotik,

spretnosti taktilne percepcije.

Opis pripomočka:

povečana brajeva celica slepim in slabovidnim otrokom sluţi kot

pripomoček za pridobivanje predstav o brajevi celici, postavitvi točk

in njihovem pomenu,

lesena škatla s 6-timi predalčki,

6 različnih vrečk iz blaga, z vrvico za vezanje,

v vsaki vrečki 6 kroglic iz različnih materialov: les, steklo, stiropor,

papir, preja, kovina.


57

ŠIRŠE

PODROČJE:

Razvoj taktilno-kinestetične percepcije,

motorika.

OŢJE

PODROČJE:

– Spoznavanje različnih tipnih struktur, razvoj tipno-

kinestetičnega spomina, vzpostavljanje razmerja

med strukturami,

– finomotorika, orientacija v delovnem prostoru,

orientacija na povečani brajevi celici.

NALOGA: Otrok

med različnimi tipnimi materiali zdruţuje enake,

razvršča kroglice, jih poimenuje glede na material in

lastnosti,

raziskuje predmete iz vsakodnevnega ţivljenja, išče in

zdruţuje podobne kroglice,

izbira in sortira raznovrstne kroglice šestih različnih

vrst,

manipulira s posameznimi kroglicami,

premika posamezne kroglice po površini,

določi posamezna polja (1-6),

za določitev zgornjih, spodnjih vogalov (levi zgornji in

desni zgornji) izhaja iz središča zgornjega roba, proti

levemu vogalu z levico, proti desnemu z desnico,

postavi enake kroglice v zgornjo levo celico (1), nato v

srednjo levo (2), spodnjo levo (3), zgornjo desno (4),

srednjo desno (5), spodnjo desno (6),

postavi enake kroglice v levo vertikalo, na levo stran

celice; postavi kroglice v desno vertikalo, na desno

stran celice,

postavi enake kroglice v zgornjo vrsto, nato v srednjo

in še v spodnjo vrsto,

kombinira levo in desno stran,

z različnimi kroglicami ugotavlja različnost zvokov,

prepozna zvok, upoštevajoč material, iz katerega je

kroglica,

izvaja vaje za orientacijo na modelih in stavnicah

(zgoraj, spodaj, v sredini, levo, desno..).


58

3.1.2 Tipna plošča

Namen pripomočka

Pripomoček je namenjen pridobivanju kvalitetnega taktilnega občutka,

razlikovanja glede na material, temperaturo in tridimenzionalnost.

Prav tako je pripomoček namenjen učenju s pomočjo metod za doseganje

specialnih spretnosti, ki so potrebne pri razvoju taktilne percepcije, branja

in pisanja. Izpostavimo:

1. sledenje horizontalni liniji od leve proti desni (kasneje sledenje

vertikalni liniji za branje grafov in podobnih struktur),

2. neţen dotik z rahlo upognjenimi, sproščenimi prsti,

3. tekoči, ritmični gibi rok,

4. uporaba čim več prstov,

5. uporaba obeh rok, simultano in neodvisno,

6. učinkovit prehod iz ene vrstice v drugo.

Pripomoček lahko uporabimo pri raziskovanju reliefne linije na način, da

sta roki druga ob drugi, kazalca se dotikata s stranema in sledita liniji. Vaje

lahko stopnjujemo.

Pripomoček lahko uporabljamo za učenje prehoda v novo vrsto. Moţnosti

je več:

Otrok se premika vzdolţ ene vrstice s prsti obeh rok. Ko pride do

konca vrstice, kazalec desne roke zadrţi na robu (okvir), s prsti leve

roke pa se vrne po isti vrstici na začetek, nato se spusti v naslednjo

vrstico. Desno roko dvigne in jo pomakne h kazalcu leve roke.

Otrok se pomika vzdolţ ene vrstice s prsti obeh rok. Ob koncu

kazalec desne roke spusti na spodnjo vrstico, nato primakne še

kazalec leve roke. S prsti obeh rok drsi na začetek nove vrstice,


59

potem pa se ponovno premakne v desno, v smeri branja.

Opis pripomočka:

Prvi del pripomočka je uokvirjena lesena plošča, na katero smo

vdolbli in natisnili posamezne materiale, s katerimi smo ustvarili

reliefni zapis. Drugi del pripomočka predstavljajo posamezni taktilni

materiali, na enem koncu vpeti v 6 kovinskih obročkov. Posamezni

obročki so nanizani na vponko z navojem.

Uporabili smo: vrvico, prejo, pvc podlago, pvc dvoţilni kabel, leseno

deščico, darilni trak.

ŠIRŠE

PODROČJE:

Razvoj taktilno-kinestetične percepcije.

OŢJE

PODROČJE:

Interpretacija dvodimenzionalnih grafičnih

ponazoril,

sledenje horizontalni liniji od leve proti desni,

sledenje vertikalni liniji,

spoznavanje različnih tipnih struktur

(lastnosti materialov: trd, mehek, mrzel, topel, gladek,

hrapav, suh, moker),

razvoj tipno-kinestetičnega spomina

(prepoznavanje različnih materialov: papir, stiropor,

kovina, steklo, les, preja).

NALOGA: Otrok

pomika roko vzdolţ posamezne »črte«,

sledi liniji, narejeni iz vrvice, preje, pvc podlage, pvc

kabla, lesene deščice, darilnega traku,

prepoznava posamezne tipne strukture in jih poišče

na tipanki,

prepoznava lastnosti posameznih materialov,

sledi horizontalni liniji in liniji od leve proti desni.


60

3.1.3 Semenska škatla

Namen pripomočka

Semenska škatla predstavlja eno izmed moţnosti izdelanega pripomočka

za pridobivanje predstav o brajevi celici, postavitvi točk in njihovem

pomenu.

Za orientacijo v povečani brajevi celici sta potrebni predhodno usvojena

orientacija in lateralizacija v makro in mikro prostoru, na levo in desno

stran, zgornjo, srednjo in spodnjo vrsto. Z imenovanjem posameznih polj v

povečani brajevi celici – glede na središčno os – vsako polje (točka) dobi

svoje ime (Cvetković, 1989).

Otrok po navodilu postavlja različne predmete v določeno polje. Vaje se

stopnjujejo od začetnih postavljanj zgolj v en prostor do kombinacije leve

in desne, zgornje in spodnje strani.

Opis pripomočka:

Semenska škatla je model povečane brajeve celice, slepim in slepim in

slabovidnim sluţi kot pripomoček za pridobivanje predstav o brajevi celici,

postavitvi točk in njihovem pomenu.

Sestavljena je iz lesene škatle s šestimi manjšimi polji (tri vrstice s po

dvema prostoroma) in enim večjim za shranjevanje semen, ki jih otrok

razvršča (fiţol, koruza, bob, ješprenj, soja, testeninski valji).


61

ŠIRŠE

PODROČJE:

Razvoj taktilno-kinestetične percepcije.

OŢJE

PODROČJE:

Spoznavanje različnih tipnih struktur

(prepoznava lastnosti predmetov: trd, mehek, mrzel,

topel, gladek, hrapav, suh, moker),


(prepoznava različne predmete – semena: fiţol,

koruzo, bob, ješprenj, sojo, testenine),

vzpostavljanje razmerja med strukturami in

oblikami znanih predmetov

(predmeti različnih oblik, velikosti, temperatur in teţe),

pincetni prijem (palec in kazalec),

lahen dotik,

delovni prostor,

brajeva celica.

NALOGA: Otrok


razvršča semena, jih poimenuje,

raziskuje predmete iz vsakodnevnega ţivljenja,

prebira in pobira posamezna semena,

premika posamezna semena po površini,

določa posamezna polja (1-6),




postavi enaka semena v zgornjo levo celico (1), nato

v srednjo levo (2), spodnjo levo (3), zgornjo desno (4),


postavi enaka semena v levo vertikalo - na levo stran

celice, postavi semena v desno vertikalo - na desno

stran celice,

postavi enaka semena v zgornjo vrsto, nato v srednjo


kombinira levo in desno stran.


62

3.1.4 Brajeva celica

Namen pripomočka:

Pripomoček je namenjen razvijanju finomotorike, saj mora slepi ali

slabovidni otrok razviti spretnosti v rokah in prstih, da zmore uporabljati

brajev stroj ali brajevo tablico. Z izvajanjem vaj se lahko osredotočimo na

štiri področja. Z omenjenim pripomočkom lahko razvijamo:

gibljivost prstov in fleksibilnost zapestja,

spretnost gibanja rok in pozicijo prstov,

spretnosti taktilne percepcije (različne tipne strukture),

prostorske pojme (zgoraj, spodaj, na sredini, levo, desno),

karakteristike predmetov (vzpostavljanje razmerja med strukturami

in oblikami),

otrok po navodilu postavlja različne predmete v določeno polje, vaje

se stopnjujejo od začetnih postavljanj v zgolj en prostor do

kombinacij.

Opis pripomočka:

uokvirjena lesena plošča, razdeljena na 6 delov, vsak del prekrit z

drugačno taktilno podlogo: les, valovita lepenka, brusni papir, moos

guma, reliefni papir,

grče (tri dimenzije) premera: 15, 25 in 35 mm,

na vsako okroglo grčo je prilepljen krog, izsekan iz taktilnega

materiala, enakega kot je na uokvirjeni plošči.


63

ŠIRŠE

PODROČJE:


motorika.

OŢJE

PODROČJE:

Spoznavanje različnih tipnih struktur

(lastnosti predmetov: trd, mehek, mrzel, topel, gladek,

hrapav, suh, moker),


(prepoznavanje različnih materialov: moos guma, filc,

valovita lepenka, les, brusni papir, reliefni papir),

vzpostavljanje razmerja med strukturami in

oblikami znanih predmetov

(predmeti različnih oblik, velikosti, temperatur in teţe),


lahen dotik,

delovni prostor,

brajeva celica.

NALOGA: Otrok


razvršča kroţce, prepoznava tipni material in ga

prešteva,

raziskuje predmete iz vsakodnevnega ţivljenja, išče in

zdruţuje podobne kroglice,

izbira in sortira raznovrstne kroglice šestih različnih

vrst,

manipulira s posameznimi kroglicami,

otrok premika posamezne kroglice po površini,

določa posamezna polja (1-6),




postavi enake kroglice v zgornjo levo celico (1), nato v

srednjo levo (2), spodnjo levo (3), zgornjo desno (4),


postavi enake kroglice v levo vertikalo - na levo stran

celice, postavi kroglice v desno vertikalo - na desno

stran celice,

postavi enake kroglice v zgornjo vrsto, nato v srednjo


kombinira levo in desno stran.


64

3.1.5 Čarobna vrečka

Namen pripomočka:

Pri pisanju na brajev stroj otrok potrebuje zadosti moči v prstih, da bi

zmogel pritisniti na teţke tipke. Za to so potrebne aktivnosti, s katerimi

pridobiva moč v rokah.

Opis pripomočka:

Pripomoček je sestavljen iz 6-tih blazinic iz blaga, ki se med seboj

razlikujejo, glede na material, teţo in vrečke, v katero posamezne

blazinice vlagamo.

ŠIRŠE

PODROČJE:


motorika.

OŢJE

PODROČJE:

Interpretacija tridimenzionalnih ponazoril,

identifikacija dveh geometričnih oblik, glede na

podobnost in razlike

(prepoznavanje treh velikosti: velik, manjši, najmanjši

in teţak, laţji in najlaţji),

spoznavanje različnih tipnih struktur

posameznega materiala,

vzpostavljanje razmerij med strukturami in

oblikami znanih predmetov (predmeti različnih oblik,

velikosti, in teţe),


moč prstov in fleksibilnost zapestja.

NALOGA: Otrok


izbira in sortira raznovrstne vrečke, glede na material

in teţo,

dviguje posamezne blazinice s posameznimi prsti,

vstavlja blazinice v odprtino vrečke,

utrjuje pincetni prijem ob dvigovanju vrečk.


65

3.1.6 Brajeva kocka

Namen pripomočka:

Brajeva kocka je pripomoček, s katerim otroku pomagamo razumeti

povezavo med točkami v brajevi celici in tipkami na brajevem stroju.

Sestavljena je iz povečane brajeve celice in šestih kovinskih zakovic.

Vsaka zakovica predstavlja posamezno piko v brajevi celici. Celica se

razstavi po dolţini in ima na vrhu vpeto vrvico, ki veţe levo in desno stran.

Otrok se nauči, katera tipka predstavlja točko v brajevi celici in kateri prst

uporabiti za določeno tipko na brajevem stroju.

V vertikalni liniji (zaprti poziciji) kovinske zakovice ustrezajo poziciji brajeve

celice. V horizontalni liniji (odprti poziciji) pa kovinske zakovice ustrezajo

tipki na brajevem stroju. Kazalca obeh roke se uporablja za točki 1 in 4,

sredinca za točki 2 in 5, prstanca pa za točki 3 in 6.

Opis pripomočka:

Pripomoček je sestavljen iz dveh kvadrov v velikosti brajeve celice, na

katerih so kovinske zakovice (2x3). Celica se razstavi po dolţini in ima na

vrhu vrvico, ki veţe levo in desno stran.


66

ŠIRŠE

PODROČJE:

Orientacija v mikro in makro prostoru.

OŢJE

PODROČJE:

– Razstavljena celica,

– orientacija na brajevi celici in brajevem stroju.

NALOGA: Otrok

razstavi celico,

ugotavlja, katera točka predstavlja ustrezno točko v

brajevi celici,

ugotavlja, kateri prst uporabiti za določeno tipko na

brajevem stroju:

levi kazalec = 1, - desni kazalec = 4,

levi sredinec = 2, - desni sredinec = 5,

levi prstanec = 3, - desni prstanec = 6.

3.2 Opredelitev raziskovalnega problema

Ob zavedanju, da ima pisana beseda glavno vlogo v vsakdanjem ţivljenju

in v procesu izobraţevanja in da je branje svojevrstna oblika sprejemanja

informacij, nas je zanimalo, kako poteka opismenjevanje slepih in

slabovidnih. Ker sem vzgojiteljica predšolskih otrok, pa nas je še posebej

zanimalo zgodnje opismenjevanje slepih in slabovidnih.

Iz naslova magistrskega dela je razvidno, da izhajamo iz pik, ki se

spreminjajo v črke. Soočili smo se s problemi ob zgodnjem

opismenjevanju brajice in zaznali pomanjkanje tiflodidaktičnih

pripomočkov za igro in zgodnje predopismenjevanje. Zavedamo se, da je

razvoj taktilno-kinestetične občutljivosti in taktilnega spomina preko vrste

vaj, ki se izvajajo tako preko neformalnega kot preko formalnega

izobraţevanja, najpomembnejša naloga priprave slepega in slabovidnega

otroka na uporabo brajice.

Zato smo si zadali izdelati komplet tiflodidaktičnih pripomočkov z opisom


67

sistematičnih vaj za razvoj področij, pomembnih za pripravo otroka s

slabovidnostjo ali slepega otroka na proces branja in pisanja. Uvodoma

smo izpostavili širša razvojna področja, razvoj konceptov, razvoj taktilno-

kinestetične percepcije, motorike in orientacije v mikro in makro prostoru.

3.3 Namen in cilji raziskovanja

V teoretičnem delu ţelimo predstaviti problem slepote in slabovidnosti pri

otrocih, njihove terminološke, psihološke in vedenjske značilnosti. Posebej

ţelimo izpostaviti odnos do slepote z vidika sporazumevanja: posebnosti

pri sporazumevanju slepih in slabovidnih, pomen čutil in pripomočke za

razvijanje zaznav. Zanimalo nas je tudi zgodnje poučevanje brajice, s tem

v zvezi pa didaktični pripomočki za igro in zgodnje poučevanje.

3.4 Raziskovalna vprašanja

Ali je komplet tiflofidaktičnih pripomočkov s pomočjo sistematičnih

vaj za povečanje čutne zaznavnosti namenjen razvijanju tipne

zaznave in neposredni igri?

Ali je komplet tiflodidaktičnih pripomočkov, namenjenih razvijanju

tipne zaznave in neposredni igri, uporaben v praksi kot pripomoček

za zgodnje poučevanje brajice?

Ali je bilo pri izdelavi tiflodidaktičnih pripomočkov upoštevano

načelo postopnosti?

Kakšna je uporabnost kompleta tiflodidaktičnih pripomočkov v

praksi?

Kako so se otroci odzvali na komplet tiflodidaktičnih pripomočkov?

Po katerem pripomočku so najraje posegali?

3.5 Metode raziskovanja

V prvem (teoretičnem) delu magistrske naloge smo pri preučevanju


68

literature uporabili deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja, v

kateri smo spoznanja in ugotovitve različnih avtorjev preučevali na nivoju

opisovanja dejstev, odnosov in procesov.

V drugem (praktičnem) delu raziskovanja smo uporabili kvalitativne

metode (nestandardizirani intervju, nestrukturirano opazovanje). Povratne

informacije o uporabnosti in praktičnosti tiflodidaktičnih pripomočkov smo

pridobili od izvajalcev vzgojno-izobraţevalnega dela na Zavodu za slepo in

slabovidno mladino v Ljubljani. Podatke smo zbrali s pomočjo

nestandardiziranega intervjuja. Intervjuvali smo strokovne delavke, ki

neposredno izvajajo delo s slepo in slabovidno mladino. Na tak način smo

neposredno zaznavali njihov odziv na tematiko intervjuja v celoti in na

posamezna vprašanja. Dobljene odgovore smo sproti zabeleţili, prav tako

pa smo v okviru nestrukturiranega opazovanja opazovali neposredno

uporabo pripomočkov. Izsledke opazovanja smo zabeleţili in fotografirali.

Pridobljene informacije smo zabeleţili kot rezultate.

Opravili smo nestandardizirani intervju, torej nestandardizirano in

neposredno obliko spraševanja, kar pomenilo, da smo lahko neposredno

zaznavali odziv intervjuvanca. Uporabili smo navodilo za intervju

(opomnik), v katerem je bil pripravljen spisek osnovnih tem, ki nam je sluţil

kot osnova, brez podrobnega spiska vprašanj z vnaprej navedenimi

moţnimi odgovori.

Pri sestavljanju navodila za intervju smo najprej upoštevali, da se

raziskovalna vprašanja navezujejo na teoretična izhodišča oz. opis

problema v magistrskem delu in da predstavljajo operacionalizacijo

raziskovalnega problema.

V dispoziciji magistrskega dela smo podali raziskovalna vprašanja, ki se

nanašajo neposredno na raziskovalni problem, v intervjuju pa smo jih

izrazili z vrsto operativno opredeljenih vprašanj in za tak pristop uporabili


69

ustrezne indikatorje, ki smo jih pretvorili v vprašanja.

Na osnovi odgovorov na več povsem konkretnih vprašanj smo si ustvarili

podobo o dejanskem stanju na področju tiflodidaktičnih pripomočkov in

uporabi le-teh v praksi.

Sestavljanja navodil za intervju smo se lotili šele po tem, ko smo opredelili

problem magistrskega dela, definirali in operacionalizirali osnovne

variable, predvideli načrt vzorčenja, spraševanja in obdelave podatkov. Pri

formuliranju vprašanj smo upoštevali osnovna pravila in tako zastavljali

vprašanja, ki so bila vsebinsko povezana, jasna, blizu vsakdanjemu

pogovornemu jeziku. Pazili smo, da vprašanja niso bila sugestivna.

Navodila za intervju smo si zapomnili, ker vprašanj ni bilo veliko. Med

pogovorom nismo imeli pred seboj spiska vprašanj, ampak smo se

pogovarjali prosto.

Vprašancu smo naprej pojasnili namen intervjuja, ga seznanili z osnovnimi

temami, na osnovi katerih smo ga v nadaljevanju izvedli.

Pogovor smo vodili tako, da je lahko vprašanec čim bolje in čim popolneje

izrazil svoje mnenje in da je lahko s svojimi besedami opisal svoje

doţivljanje posameznega pripomočka. Uporabili smo osnovno tehniko

pozornega poslušanja, pri tem intervjuvanca nismo prekinjali z dodatnimi

vprašanji. Z vprašanji smo mu pomagali pri prehodu s teme na temo, pri

poglabljanju v posamezno temo in kadar se nismo zadovoljili s

stereotipnimi odgovori.

Odgovori so odraţali vprašančevo pojmovanje stvarnosti in so bili le malo

odvisni od naših pogledov na temo in pojmovanje. Bili so ţivljenjski,

praktični in nestereotipni, kar je odraţalo tudi zelo oseben odnos

vprašanca do zbirke tiflodidaktičnih pripomočkov.


70

Izvedba intervjuja je od nas zahtevala kar nekaj predhodnega znanja in

izkušenj pri rokovanju s posameznimi tiflodidaktičnimi pripomočki. V

izvedbenem delu intervjuja smo ravno s tem znanjem in posluhom za

medsebojno dinamiko med pogovorom uspeli vzpostaviti pozitiven odnos

z vprašancem.

Vsem vprašancem nismo zastavili enakih vprašanj v istem vrstnem redu,

ampak smo prilagajali tako vsebino kot formulacijo in vrstni red glede na

vsebine, ki jih omenja. Intervju se je od vprašanca do vprašanca razlikoval

glede na vsebino, način in trajanje. Prav tako smo upoštevali psihološke

kriterije, med katerimi smo posebej upoštevali, da pozornost upada proti

kocu intervjuja in pa tudi, da traja nekaj časa, da se vzpostavi odnos

zaupanja.

Problem beleţenja odgovorov smo rešili s snemanjem, saj bi sprotno

pisno beleţenje motilo izvedbo intervjuja.

Nestandardizirani intervju nam je omogočil poglobljeno in podrobno

analizo posameznega tiflodidaktičnega pripomočka.


71

4 PRAKTIČNI DEL

Kot smo omenili, je ob poznavanju teoretičnih znanj s področja

tiflopedagogike mogoče izdelati pripomočke, ki so namenjeni prav urjenju

in razvijanju kognitivnih sposobnosti na ravni senzomotoričnega,

predoperativnega, konkretno logičnega in formalno logičnega mišljenja.

Prav zgoraj omenjenim pripomočkom smo namenili pozornost v

pričujočem magistrskem delu.

V nadaljevanju, v tretjem delu, bomo predstavili izdelavo tiflodidaktičnih

pripomočkov, namenjenih razvijanju tipne zaznave in neposredni igri, ki je

podrejeno splošnim zakonitostim učenja, Griffin in Gerber (1982, v Jablan,

2010) opisujeta 4 etape v razvoju taktilnih veščin:

pridobivanje kvalitetnega taktilnega občutka za objekte: razlikovanje

glede na material, temperaturo, konsistenco objekta;

določanje oblike tridimenzionalnih predmetov in njihovo

prepoznavanje;

razumevanje linijskih grafičnih prikazov;

uporaba brajevih simbolov.

Na osnovi posameznih etap v razvoju taktilnih veščin bomo izdelali

komplet 6-ih tiflodidaktičnih pripomočkov, pri čemer bomo izhajali iz

problemov ob zgodnjem poučevanju brajice in pomanjkanja tiflodidaktičnih

pripomočkov za igro in zgodnje predopismenjevanje:

1. didaktični pripomoček: BRAJEVA ŠKATLICA,

2. didaktični pripomoček: TIPANA PLOŠČA,

3. didaktični pripomoček: SEMENSKA ŠKATLA,

4. didaktični pripomoček: BRAJEVA CELICA,

5. didaktični pripomoček: ČAROBNA VREČKA,

6. didaktični pripomoček: BRAJEVA KOCKA.


72

4.1 Načrt in izdelava posameznih tiflodidatktičnih

pripomočkov

Za izdelavo tiflodidaktičnih pripomočkov, namenjenih razvijanju tipne

zaznave in neposredni igri, smo pripravili načrt, upoštevajoč tezo

(Kershman, 1976, v Zovko, 1994) o postopnem pridobivanju tipnih veščin

v petih nivojih:

1. zaznavanje in razlikovanje velikih in čvrstih geometrijskih oblik,

2. zaznavanje in razlikovanje manjših ravnih geometrijskih oblik

(poloţna oblika),

3. zaznavanje in razlikovanje reliefnih geometrijskih oblik, manjših od

poloţne oblike,

4. zaznavanje in razlikovanje geometrijskih oblik, omejenih z reliefnimi

točkastimi linijami in

5. zaznavanje in razlikovanje reliefnih brajevih znakov in besed.

Načrt in izdelava posameznih tiflodidaktičnih pripomočkov:

ideja (izbira širšega razvojnega področja),

ideja (izbira oţjega razvojnega področja in ciljev),

definiranje posameznih nalog,

izbira lesa,

izbira ustreznih taktilnih materialov, upoštevajoč oţje razvojno

področje in naloge,

izdelava posameznih pripomočkov,

izdelava nalog in navodil,

izdelava primerne embalaţe,

preverjanje uporabnosti izdelkov na Zavodu za slepo in slabovidno

mladino v Ljubljani.


73

4.2 Opis posameznih tiflodidaktičnih pripomočkov

Tiflopedagogi pojasnjujejo, da je tipno učenje, podobno kot drugi načini

senzornega učenja, podrejeno splošnim zakonitostim učenja. Pri razvoju

taktilnih veščin namenjajo veliko pozornosti pridobivanju kvalitetnega

taktilnega občutka za posamezne objekte, in sicer razlikovanju glede na

material, temperaturo in konsistenco objekta, določanju oblike

tridimenzionalnih predmetov, razumevanju linijskih grafičnih prikazov in

uporabi brajevih simbolov.

Kot širše razvojno področje smo izbrali razvoj taktilno-kinestetične

percepcije, motorike in orientacije v mikro in makro prostoru, v okviru

katerega smo se opredelili na finomotoriko, orientacijo v delovnem

prostoru, spoznavanje različnih tipnih struktur, sledenje vertikalni liniji,

orientacijo na povečani brajevi celici, razstavljeno brajevo celico in na

brajev stroj.

Upoštevajoč dejstvo, da je tiflodidaktičnih pripomočkov za slepe in

slabovidne otroke zelo malo in so teţje dosegljivi, smo se odločili izdelati

zbirko tiflodidaktičnih pripomočkov, namenjenih širšemu področju razvoja

taktilno-kinestetične percepcije. Pri ideji smo izhajali iz osnovne brajeve

celice, v kateri je prostor za 6 pik, zato je tudi naših pripomočkov 6.

Preglednica 2: Brajeva celica in did. pripomočki

1. did. pripomoček

BRAJEVA ŠKATLICA

4. did. pripomoček

BRAJEVA CELICA

2. did. pripomoček

TIPNA PLOŠČA

5. did. pripomoček

ČAROBNA VREČKA

3. did. Pripomoček

SEMENSKA ŠKATLA

6. did. pripomoček

BRAJEVA KOCKA


74

4.3 Potek izdelave posameznih tiflodidaktičnih

pripomočkov po fazah

4.3.1 Faza načrtovanja – ideja

osnovna skica pripomočkov

Slika 40: Brajeva škatlica – skica Slika 41: Tipna plošča – skica

Slika 42: Semenska škatla – skica Slika 43: Brajeva celica – skica


75

Slika 44: Čarobna vrečka – skica Slika 45: Brajeva kocka

4.3.2 Faza izbiranja ustreznih materialov

Ob izbiri ustreznih tipnih materialov smo kar nekaj časa porabili za

ugotavljanje njihove primernosti za izdelavo pripomočkov. Upoštevali smo

starostno skupino otrok, ki so ji pripomočki namenjeni, in faze tipno-

kinestetičnega razvoja. Posebno pozornost smo namenili različnim tipnim

strukturam, njihovi temperaturi, vibraciji, reakciji na dotik in značilnostim

predmetov iz različnih materialov.

Prav tako smo upoštevali, kako lahko s pomočjo pravilno izbranega

materiala in učinkovitih metod dosegamo specialne spretnosti, ki so

potrebne pri razvoju taktilne percepcije ter branja in pisanja.

Upoštevali smo tudi dejstvo, da pripomočki niso namenjeni samo slepim,

temveč tudi slabovidnim otrokom, zato smo izbirali materiale tudi po barvi

(kontrastne barve).

Za vsak posamezni izdelek oz. pripomoček smo v obliki tabele pripravili

seznam potrebnega materiala, kjer smo opisali tudi barvo in lastnosti

materiala ter potrebno količino le-tega.


76

Lesene dele, potrebne za izdelavo pripomočkov, smo nabavili v trgovini z

lesom, kjer so jih po zahtevanih dimenzijah razrezali. Taktilni material smo

nabavili v specializirani trgovini, kjer smo lahko kupili tudi manjše količine.

Tekstil, potreben za izdelavo pripomočkov, pa smo vzeli iz domače

zaloge.

1. izdelek: BRAJEVA ŠKATLICA

velikost 16.5 x 24 x 5 cm

Material Barva Lastnosti materiala Količina

1. les, topol naravna topel, gladek

2. lesene kroglice naravna topel, gladek 6 kom

3. kroglice iz stiropora bela topel, hrapav 6 kom

4. steklene kroglice modra gladek, hladen 6 kom

5. kovinske kroglice kovinska gladek, hladen 6 kom

6. papirnate kroglice rdeča topel, gladek 6 kom

7. cofki bela topel, kosmat 6 kom

8. delovno orodje: ţaga, brusni papir, lepilo

Slika 46: Potreben material (brajeva

škatlica)

Slika 47: Potreben material – leseni

deli


77

2. izdelek: TIPNA PLOŠČA

velikost: 16.5 x 24 x 5 cm

Material Barva Lastnost materiala Količina

1. les, topol naravna topel, gladek

2. vrvica bela, rdeča topel, gladek 40 cm

3. ţica črno- rdeča gladek, hladen 40 cm

4. preja modra topla, hrapava 40 cm

5. pvc podloga barvasta topla, hrapava 40 cm

6. dekorativni trak rdeč topel, gladek 40 cm

7. delovno orodje: ţaga, kladivo, lepilo, brusni papir, lak za les v spreju,

vponka z navojem

Slika 48: Priprava lesenih delov Slika 49: Priprava materiala

3. izdelek: SEMENSKA ŠKATLA

velikost: 16.5 x 24 x 5 cm

Material Količina

1. les

2. seme, fiţol kavna skodelica

3. seme, soja kavna skodelica

4. seme, koruza kavna skodelica

5. seme: bob kavna skodelica

6. seme: ješpren kavna skodelica

7. seme: testenine kavna skodelica

8. delovno orodje: ţaga, lepilo, kladivo brusni papir,


78

Slika 50: Priprava materiala – leseni

deli

Slika 51: Priprava tipnega materiala

4. izdelek: BRAJEVA CELICA

dimenzije 16.5 x 24 x 1,5 cm

Material Barva Lastnosti

materiala

Količina

1. Les, topol topel, gladek

2. grče, velikost male 6 x 4,

les, smreka

topel, gladek 24 kom.

3. grče, velikost velike 6 x 2,

les, smreka


4. grče, velikost srednja 6 x

4, les, smreka


5. smirkov papir grafitno zelena hrapav, hladen

6. valovita lepenka rdeča naguban, topel

7. moos guma zelena mehek, topel

8. filc rumena topel, hrapav

9. reliefni papir – kosmaten belo-modra kosmat,topel

10. kotna letev, les, smreka topel, gladek

10. delovno orodje: ţaga, kladivo, lepilo, brusni papir, ravnilo, izsekač, škarje,

lak za les v spreju


79

Slika 52: Priprava materiala Slika 53: Pripravljen okvir z lesenimi

elementi

5. izdelek: ČAROBNA VREČKA

Material Količina

1. blago, rdeče 20 cm x 26 cm, 2 kom. (izdelek 12 cm x 18cm)

2. blago, modro 17 cm x 22 cm, 2 kom. (izdelek 10 cm x 15 cm)

3. blago, modro-rdeče,

karirasto

14 cm x 18 cm, 2 kom. (izdelek 8 cm x 12 cm)

4. polnilo, riţ 2 x 200 g

5. polnilo, fiţol 2 x 100 g

6. polnilo, leča 2 x 50 g

7. vrvica 4 m

8. delovno orodje: škarje, kreda, ravnilo, šivalni stroj, likalnik, tehnica

Slika 54: Priprava tipnega materiala Slika 55: Priprava blaga za vrečke


80

6. izdelek: BRAJEVA KOCKA

Material Količina , velikost

1. les 9 x 3 x 3

2. jeţek

3. neti, kovinski 6 kom.

4. vrvica 5 cm

5. lak

6. delovno orodje: ţaga, vrtalni stroj, brusni papir, lepilo

Slika 56: Material, potreben za

izdelavo brajeve kocke

Slika 57: Razrezani les za izdelavo

brajeve kocke

4.3.3 Faza izdelovanja tiflodidatktičnih pripomočkov

1. did. pripomoček: BRAJEVA ŠKATLICA

Na osnovi načrta smo za izdelavo lesene škatlice potrebovali:

vezano ploščo, topol, debeline 10 mm, dimenzije 16,5 cm x 24 cm,

vezano ploščo, topol, debeline 10 mm, dimenzije 26 cm x 5 cm,

2 kom.,


2 kom.,


2 kom.,

vezano ploščo, topol, debeline 4 mm, dimenzije 24 cm x 5 cm.


81

Slika 58: Priprava materiala Slika 59: Razrez na kroţni ţagi

Vezane plošče smo razrezali na osnovi načrta. Ploščo v izmeri 16,5 cm x

24 cm smo uporabili za dno, deščici dimenzij 26 cm x 5 cm smo uporabili

za daljši stranici, deščici 16,5 cm x 5 cm pa za krajši stranici nastajajoče

škatle.

Stranice smo prilepilo na dno. Zarisali smo notranje dimenzije pregradnih

sten in na 4 mm deščicah zarezali 3 cm rob, potreben za sestavljanje

mreţe. Na zarisane črte pregradnih sten smo nanesli lepilo in jih prilepili.

Da je škatlica tipno prijazna, smo robove pobrusili in prekrili z lakom na

vodni osnovi.


82

Slika 60: Lepljenje predelnih sten in

brušenje robov

Slika 61: Lakiranje ohišja škatlice

Pripomoček vsebuje 6 polj (brajeva celica), zato smo za vsako polje izbrali

6 kroglic iz različnega tipnega materiala: les, steklo, kovina, stiropor, preja

in papir. Le-te smo pobarvali z akrilno oranţno barvo, ki smo jo utrdili z

lakom.

Slika 62: Barvanje kroglic Slika 63: Pripravljene kroglice

Za vsako polje smo pripravili 6 kroglic.


83

Slika 64: Pripravljena brajeva škatlica

Za vseh 36 kroglic smo zašili vrečko iz blaga v enakih dimenzijah, kot je

škatlica (16,5 cm x 24 cm). Izbrali smo material s potiskom, ki simbolizira

različne pike (kroglice).

Slika 65: Izdelava vrečke za kroglice

Leseno škatlico s 6-timi polji smo napolnili s kroglicami. V vsakem polju je

6 kroglic, ki se glede na material, iz katerega so, med seboj razlikujejo.

Tako je nastala BRAJEVA ŠKATLICA.


84

Slika 66: Brajeva škatlica – končni izdelek

2. did. pripomoček: TIPNA PLOŠČA

Na osnovi načrta smo potrebovali:


leseno kotno letev 1 cm x 1 cm, dimenzije 18.5 cm, 2 kom.,

leseno kotno letev 1cm x 1 cm, dimenzije 26 cm, 2 kom.

Vezano ploščo in lesene kotne letve smo izrezali po načrtu, kotnim letvam

smo prirezali robove pod kotom 45 stopinj in jih prilepili na vezano ploščo.

Slika 67: Brušenje in priprava na lakiranje

Robove in ploščo smo pobrusili z brusnim papirjem in okvir zaščitili z

lakom v spreju.


85

Slika 68: Priprava na lakiranje okvira Slika 69: Lakiranje okvira

V nadaljevanju smo na deščico zarisali prečne linije, v stičišča linij in

kotnih letev smo z dletom izdolbli utore z namenom, da smo lahko

posamezen material prilepili pod rob okvira. S tem smo preprečili, da bi se

ob uporabi material odlepil.

Slika 70: Priprava na lepljenje posameznih materialov

Iz predvidenih materialov smo odrezali dvakrat trakove v dolţini 24 cm. En

komplet trakov smo porabili za lepljenje na deščico, drugi komplet trakov

nam je sluţil za nadgradnjo osnovne igre. Lepilo smo skrbno nanesli tako

na trak kot na zarisano prečno linijo na deščici in oboje postopoma zlepili.


86

Slika 71: Lepljenje posameznih

materialov

Slika 72: Tipanka – končni izdelek

Iz zgornjega je razvidno, kako je nastajal drugi didaktični pripomoček, ki

smo ga poimenovali TIPNA PLOŠČA.

Slika 73: Material, potreben za dodatek Slika 74: Izdelan dodatek k tipanki

3. did. pripomoček: SEMENSKA ŠKATLA


vezano ploščo, topol, debeline 10 mm, dimenzije 16,5 cm x 30,5

cm,

vezano ploščo, topol, debeline 10 mm, dimenzije 32,5cm x 5 cm, 2

kom.,

vezano ploščo, topol, debeline 10 mm, dimenzije 16,5 cm x 5 cm, 3

kom.,

vezano ploščo, topol, debeline 4 mm, dimenzije 16,5 cm x 5 cm, 2

kom.,

vezano ploščo, topol, debeline 4 mm, dimenzije 24 cm x 5 cm.


87

Vezane plošče smo razrezali na podlagi načrta. Ploščo v izmeri 16,5 cm x

30,5 cm smo uporabili za dno, deščici dimenzij 32,5 cm x 5 cm smo

uporabili za daljši stranici, deščici 16,5 cm x 5 cm pa za krajši stranici

nastajajoče škatle.

Slika 75: Razrez materiala Slika 76: Priprava na brušenje

Posamezen rob stranice in pripadajoči rob na vezni plošči, ki predstavlja

dno nastajajoče škatle, smo namazali z lepilom za les. Po navodilih

proizvajalca smo počakali vsaj dve minuti in stranici prilepili na dno. Enak

postopek smo ponovili še z drugim parom stranic. Tako je nastal zunanji

del škatle.

V nadaljevanju smo zarisali notranje dimenzije pregradnih sten in na 4-

milimetrskih deščicah zarezali 3-centimetrski rob, potreben za sestavljanje

mreţe. Na zarisane črte pregradnih sten smo nanesli lepilo in deščice

prilepili. Da je škatla tipno prijazna, smo robove pobrusili in prekrili z lakom

na vodni osnovi.


88

Slika 77: Faza lakiranja

Pripomoček vsebuje 6 polj (brajeva celica) in spodnje večje zbirno polje.

Za vsako polje smo izbrali druga semena: koruzo, lečo, bob, ješprenj, fiţol,

testeninske valjčke.

Slika 78: Izdelana škatla z materialom Slika 79: Semenska škatla – končni

izdelek

Po zgornjem postopku je nastajal tretji didaktični pripomoček, ki smo ga

poimenovali SEMENSKA ŠKATLA.

4. did. pripomoček: BRAJEVA CELICA


vezano ploščo, topol, debeline 10 mm, dimenzij 16,5 cm x 24 cm,

leseno letev 4 mm x 4 mm, dolţine 24 cm, 1 kom.,


89

leseno letev 4 mm x 4 mm, dolţine 8 cm, 4 kom.,

leseno kotno letev 1 cm x 1 cm, dolţine 18.5 cm, 2 kom.,

leseno kotno letev 1cm x 1 cm, dolţine 26 cm, 2 kom.

Vezano ploščo in lesene kotne letve smo razrezali po načrtu, kotnim

letvam smo prirezali robove pod kotom 45 stopinj in jih prilepili na vezano

ploščo. Najprej smo na ploščo zarisali mreţo, nato smo lesene letve

prilepili. Robove in ploščo smo pobrusili z brusnim papirjem in okvir

zaščitili z lakom v spreju.

Slika 80: Lepljenje prečnih linij

Pripomoček vsebuje 6 polj (brajeva celica). Za vsako polje smo izbrali

drugačen tipni material in ga v velikosti polja 8 cm x 8 cm prilepili na dno.

Izbrali smo les, valovito lepenko, filc, moos-gumo, smirkov papir in reliefni

papir.

Slika 81: Različni tipni materiali

Iz enakega materiala, iz katerega smo izrezali podloge, smo izsekali kroge


90

različnih dimenzij. Iz vsake podlage smo izsekali:

4 kroge premera 12 mm,



10 krogov premera 20 mm, teh nismo zalepili na grče.

Slika 82: Izsekovanje taktilnih materialov

Izsekani krogi so namenoma manjši kot grče, saj nam le-to omogoča, da

je prijem boljši. Izsekane kroge smo prilepili na grče in pustili izdelek

posušiti. Za lepljenje smo uporabili univerzalno lepilo.

Slika 83: Pripravljene grče in izsekani

deli

Slika 84: Lepljenje izsekanih delov

Za shranjevanje izdelanega smo izdelali vrečke iz blaga. Te se med seboj

ločijo po velikosti, da je glede na velikost vrečke mogoče predvideti

velikost grč.

Iz posameznega blaga smo po predvidenih dimenzijah izrezali osnove, in


91

sicer:

rdeča: 15 cm x 10 cm,

pikasta: 16,5 cm x 11 cm,

zelena: 18 cm x 12 cm,

modra: 12 cm x 12 cm.

Slika 85: Blago za izdelavo vrečk

Zalikali smo gornji rob (1 cm + 1.5 cm) in ga s šivalnim strojem zašili. Pri

tem smo upoštevali, da smo šiv zaključili 1 cm pred zaključkom, da smo

kasneje lahko vpeljali vrvico.

Slika 86: Šivanje posamezne vrečke

V zgornji rob posamezne vrečke smo vpeljali odrezano vrvico in na obeh

koncih naredili vozel.


92

Slika 87: Pripravljene vrečke in vrvice

Po zgornjem postopku je nastal komplet vrečk za shranjevanje

posameznih velikosti grč.

Slika 88: Komplet vrečk – končni izdelek

5. did. pripomoček: ČAROBNA VREČKA


blago, rdeče 20cm x 26cm, 2 kom. (izdelek 12cm x 18cm)

blago, modro 17cm x 22cm, 2 kom. (izdelek 10cm x 15cm)

blago, modro-rdeče,

karo

14cm x 18cm, 2 kom. (izdelek 8cm x 12cm)

polnilo, riţ 2 x 200 g

polnilo, fiţol 2 x 100 g

polnilo, leča 2 x 50 g


93

Pripravili smo osnovni material, blago različnih tekstur:

rdeče blago; pletenina, reliefna,

modro blago; pletenina, gladka,

modro karirasto blago; gladko, atlas tkanje.

Natehtali smo posamezna polnila:

Slika 89: Polnila za vrečke

riţ, 2 x 200 g,

fiţol, 2 x 100 g,

leča, 2 x 50 g.

Blago smo zlikali in ga na osnovi predvidenih dimenzij razrezali. Za vsako

posamezno vrečko smo zgornji rob zalikali, kar nam je v nadaljevanju

olajšalo delo pri šivanju zaključnega roba.

Posamezni kvadrat smo prepognili po krajši stranici in obšili spodnji in levi

rob. Posamezno vrečko smo obrnili in zalikali. Iz bele vrvice smo pripravili

6 zank, ki smo jih všili v zgornji zaključni rob. Namenjene so urjenju

pincetnega prijem. Vrečke so različno teţke.

Vsako vrečko smo napolnili z ustreznim polnilom, in sicer:

rdečo vrečko, dimenzij 12cm x 18 cm, smo napolnili z riţem (200 g),


94

Slika 90: Vrečka za riţ in polnilo (riţ)

modro vrečko, dimenzij 1 cm x 15 cm, smo napolnili s fiţolom

(100 g),

Slika 91: Vrečka za fiţol in polnilo (fiţol)

modro-rdečo karirasto vrečko, dimenzij 8 cm x 12 cm, smo napolnili

z lečo (50 g).


95

Slika 92: Vrečka za lečo in polnilo (leča)

S strojem smo zašili zgornji rob. Pazili smo, da smo všili zanko. Po

zgornjem postopku je nastal komplet 6-ih vrečk, ki se med seboj razlikujejo

po dveh lastnostih:

glede na vrsto materiala, iz katerega so izdelane,

po teţi.

Slika 93: Čarobne vrečke – končni izdelek

6. did. pripomoček: BRAJEVA KOCKA


leseno desko, dimenzij 30 mm x 30 mm x 90 mm, 2 kom.

vrvico dolţine 5 cm,

kovinske zakovice, 6 kom.


96

S kroţno ţago smo razrezali desko na dolţino 90 mm. Dobili smo kvadrat

dimenzij 30 mm x 30 mm x 90 mm.

Slika 94: Razrez lesa – kvadri Slika 95: Priprava na brušenje

Da sta oba izrezana kvadra tipno prijazna, smo robove posneli in pobrusili

z brusnim papirjem.

Slika 96: Vrtanje lukenj za vrvico

V nadaljevanju smo z vrtalnim strojem na vrh obeh kvadrov izvrtali luknjo,

v katero smo prilepili vrvico. Na tako pripravljena kvadra smo narisali


97

mreţo, s katero smo določili pozicijo kovinske zakovice, in s šilom naredili

utor.

Z belim lakom smo zaščitili les in izdelek posušili. V posamezne utore

smo vtisnili kovinske zakovice in jih pričvrstili s pomočjo gumijastega

kladiva, da kovinskih zakovic nismo poškodovali.

Slika 97: Lakiranje kvadrov

V luknjice na vrhu smo prilepili vrvico, na notranjo stran obeh kvadrov pa

jeţek. Tako je nastal naš zadnji didaktični pripomoček, namenjen slepim in

slabovidnim za razvijanje taktilno-kinestetične percepcije. Poimenovali

smo ga BRAJEVA KOCKA.


98

Slika 98: Brajeva kocka – končni izdelek

4.4 Preizkus uporabnosti tiflodidaktičnih pripomočkov v

praksi

Opravili smo evalvacijo uporabe tiflodidaktičnih pripomočkov v praksi. Za

pomoč smo se obrnili na Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani,

kjer smo jih tudi preizkusili. Na osnovi evalvacije smo povzeli rezultate in

opravili interpretacijo.

1. did. pripomoček: BRAJEVA ŠKATLICA

Slika 99: BRAJEVA ŠKATLICA – končni izdelek


99

2. did. pripomoček: TIPNA PLOŠČA

Slika 100: TIPANKA – končni izdelek

3. did. pripomoček: SEMENSKA ŠKATLA

Slika 101: SEMENSKA ŠKATLA – končni izdelek

4. did. pripomoček: BRAJEVA CELICA,

Slika 102: BRAJEVA CELICA – končni

izdelek; velike grče


izdelek; srednje velike grče


100


izdelek; majhne grče


izdelek; izsekani krog

5. did. pripomoček: ČAROBNA VREČKA

Slika 106: ČAROBNE VREČKE – končni izdelek

6. did. pripomoček: BRAJEVA KOCKA

Slika 107: BRAJEVA KOCKA – končni izdelek


101

4.5 Postopki zbiranja podatkov

Vprašanja:

Ali je komplet tiflofidaktičnih pripomočkov s pomočjo sistematičnih

vaj za povečanje čutne zaznavnosti namenjen razvijanju tipne

zaznave in neposredni igri?

Ali je komplet tiflodidaktičnih pripomočkov, namenjen razvijanju

tipne zaznave in neposredni igri, uporaben v praksi kot pripomoček

za zgodnje poučevanje brajice?

Ali je bilo pri izdelavi tiflodidaktičnih pripomočkov upoštevano

načelo postopnosti?

Kakšna je uporabnost kompleta tiflodidaktičnih pripomočkov v

praksi?

Kako so se otroci odzvali na komplet tiflodidaktičnih pripomočkov?

Po katerem pripomočku so najraje posegali?

4.6 Rezultati in interpretacija

Komplet tiflodidaktičnih pripomočkov smo preizkusili tudi v praksi. K

sodelovanju smo povabili tri tiflopedagoge z Zavoda za slepo in

slabovidno mladino v Ljubljani in z njihovo pomočjo prišli do zanimivih

rezultatov.

Na uvodno vprašanje, ali je komplet tiflofidaktičnih pripomočkov s pomočjo

sistematičnih vaj za povečanje čutne zaznavnosti namenjen razvijanju

tipne zaznave in neposredne igre, smo dobili pritrdilni odgovor. V

nadaljevanju so strokovnjakinje podale smernice o uporabi kompleta,

namenjenega razvoju tipne zaznave in orientacije. Izpostavile so

primernost uporabe kompleta za igro, in sicer ob primerni motivaciji in

vodenju. Prav tako so izpostavile sistematičnost, postopno vpeljevanje

posameznih elementov in vlogo učitelja.


102

Na drugo vprašanje, ali je komplet tiflodidaktičnih pripomočkov,

namenjenih razvijanju tipne zaznave in neposredni igri, uporaben v praksi

kot pripomoček za zgodnje poučevanje brajice, smo prav tako dobili

pritrdilen odgovor. Strokovnjakinje so pojasnile, da ţe vrsto let uporabljajo

tovrstne pripomočke, ki temeljijo na igri, pri razvoju tipne zaznave.

Izpostavile so, da je majhna verjetnost, da bi otrok sam posegel po

kompletu tiflodidaktičnih pripomočkov in da je potrebno vodenje in

usmerjanje z motivacijskimi elementi. V sodelovanju staršev in vzgojiteljev

v vrtcu pa je lahko takšen pripomoček primeren za zgodnjo vpeljavo

orientacije v celici, ki otroku postavi dober temelj za kasnejše učenje

brajice.

V nadaljevanju nas je zanimalo, ali je bilo pri izdelavi tiflodidaktičnih

pripomočkov upoštevano načelo postopnosti. Dobili smo odgovore, da se

v praksi tovrstni pripomočki dobro obnesejo, po navadi jih otrokom

ponujajo postopoma, saj je opismenjevanje proces. Komplet pripomočkov

smo preizkusili na nekaj otrocih, in sicer v kratkem času. Bolj intenzivno je

pripomoček za razvijanje tipa uporabljala deklica, ki je tovrstne vaje ţe

poznala. Izkazalo se je, da ji je največ teţav povzročalo razlikovanje

ţetonov z rebrasto strukturo, torej je imela teţave pri otipu. Prav tako so

leseni ţetoni (tisti brez teksture) izredno gladki, medtem ko zanje

predvideni prostor ni tako gladek. Pomemben je tudi podatek o uporabi

pripomočka v praksi, da so malenkosti tiste, ki odločajo o njegovi uspešni

vpeljavi v igro. Podana je bila ideja, da komplet tiflodidaktičnih

pripomočkov opremimo z navodili za uporabo le-teh, da bi sluţila tudi

staršem slepih in slabovidnih otrok.

Prav tako nas je zanimalo, kakšna je uporabnost kompleta tiflodidaktičnih

pripomočkov v praksi. Dobili smo odgovor, da so se otroci na posamezen

pripomoček iz kompleta dobro odzvali. Sicer pripomočke in njihov namen

ţe poznajo, je pa vedno zanimivo, ko vidijo kaj novega: les diši po novem,

elementi za razvrščanje so drugačni, teksture so nove.


103

Na vprašanje, kako so se otroci odzvali na komplet tiflodidaktičnih

pripomočkov, smo dobili odgovor, da vsaka nova igrača, ki je primerno

predstavljena, otroke pritegne in dodatno motivira. Upoštevati je potrebno

zahtevnost posamezne igre, saj v nasprotnem primeru doseţemo

nezaţelen učinek.

Na vprašanje, po katerem pripomočku so otroci najraje posegali, smo

dobili odgovore, da otroci ne dajejo pobud za delo z določenim

pripomočkom. V nadaljevanju so bile strokovnjakinje soglasne, da je

naloga učitelja, da pripomoček otroku predstavi in ga motivira za delo z

njim.


104

5 SKLEP

Moţnost sporazumevanja v najširšem pomenu besede pomeni dostop do

znanja, to pa je za nas ţivljenjskega pomena, če ne ţelimo, da nas prijazni

ljudje z zdravim vidom še naprej prezirajo in so do nas pokroviteljski. Ne

potrebujemo usmiljenja in prav tako nas ni treba spominjati na to, kako

smo ranljivi. Obravnavati bi nas morali kot enakovredne – to pa lahko

doseţemo prav s sporazumevanjem, je nekoč zapisal Louis Braille

(Grujičič, 2009).

Svoj cilj je dosegel. Razvil je posebno pisavo, ki omogoča osebam z

motnjami vida, da komunicirajo z okolico – brajico. Čeprav raba brajice

zaradi sodobnih tehničnih pripomočkov in inkluzivnih procesov

izobraţevanja oseb z motnjami vida povsod po svetu in tudi pri nas

doţivlja spremembe, je potrebno v našem okolju sistematično razvijati

usposabljanje za njeno uporabo. Slepim in slabovidnim omogoča

neodvisnost in izboljšuje kakovost njihovega ţivljenja, prav tako pa močno

vpliva na človekovo sposobnost vključevanja v druţbo.

Navadno so starši tisti, ki prvi opazijo, da njihov otrok ne vidi dobro ali ima

še kakšne druge razvojne teţave. In začne se pot, po kateri lahko najbolje

pomagajo svojemu otroku v njegovem razvojno najpomembnejšem

obdobju. Otrok je mnogo več, kot o njem pove okvara vida, pa vendar ta

okvara vpliva na vse, kar otrok je, kar dela in doţivlja, zato sta zgodnji

tiflopedagoška obravnava in pomoč slabovidnemu in slepemu otroku in

staršem, ki z otokom ţivijo in delajo, nujni. Vemo, da je pravilna in

celostna obravnava otroka zanj ključnega pomena in rezultati so boljši, če

se le-ta čim prej začne. Ker aktiven postopek usmerjanja traja daljše

obdobje, je pomembno, da je otrok vključen v zgodnjo obravnavo. V

nasprotnem primeru je lahko mnogo priloţnosti za spodbujanje

optimalnega otrokovega razvoja in pomoči staršem ţe zamujenih.


105

Povezali smo se z Zavodom za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani,

kjer smo iskali odgovore, kako z didaktičnimi pripomočki, prilagoditvami

prostora, načrtnim razvojem čutnih, gibalnih, socialnih spretnosti in s

podpornimi strategijami uresničevati en sam cilj, naučiti se brati in pisati in

s tem doprinesti k čim večji samostojnosti otroka.

S tem namenom smo pripravili zbirko tiflodidaktičnih pripomočkov za

metodično delo pri opismenjevanju slepih in slabovidnih otrok, ki se začne

ţe v vrtcu. Osredotočili smo se na razvijanje tipnih zaznav, in sicer s

pomočjo sistematičnih vaj za povečanje čutne zaznavnosti.

Prišli smo do spoznanja, da je, ne glede na to, ali ima otrok teţave v

vedenju, posebne potrebe, razvojne zaostanke, otroštvo kratko, zato si

ţelimo in prizadevamo, da ga otroci lepo preţivijo v vsej njegovi polnosti.

Obstaja veliko moţnosti za izdelavo iger in igrač, ki lahko slepega in

slabovidnega otroka navdajo z radovednostjo in mu s tem pomagajo, da

razvije svoje talente in potenciale. Pri tem pa ne smemo prezreti ţelje, naj

se otrok kasneje svojega otroštva spominja takšnega, kot bi ga moral imeti

vsak otrok, polnega igre, smeha in veselja.

Zbirko tiflodidaktičnih pripomočkov bomo poklonili Zavodu za slepo in

slabovidno mladino v Ljubljani in upamo, da bo uporaba le-teh pripomogla

k laţjemu spoznavanju pik, ki se spreminjajo v črke.


106

6 LITERATURA IN VIRI

Bahovec Dolar, E., Bregar-Golobič, K. Kranjc, S. (1999). Kurikulum za

vrtce: predšolska vzgoja v vrtcih. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in

šport: Zavod RS za šolstvo.

Batistič Zorec, M. (2003). Razvojna psihologija in vzgoja v vrtcih.

Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti.

Birch, B. (1997). L. Braille: Slepi francoski deček, čigar izum pomaga

milijonom slepim, da lahko berejo. Celje: Mohorjeva druţba.

Brvar, R. (2007). Kaj? Kako? Zakaj tako? Predstavitev inovacij, adaptacij

in izboljšav pri pouku s slepimi in slabovidnimi učenci. Ljubljana:

Pedagoška fakulteta.

Brvar, R. (2009). Didaktične igrače za slepe in slabovidne. Pridobljeno 2.

3. 2015, iz http://vkljucitev.wordpress.com/preproste-didakticne-igrace-

za-slepe-in-slabovidne.

Brvar, R. (2010). Dotik znanja: slepi in slabovidni učenci v inkluzivni šoli.

Ljubljana: Modrijan d.o.o.

Brvar, R. (2014). Z igro do učenja. Ljubljana: Zaloţba MATH d.o.o.

Florjančič, S., Gerbec, I., Kermauner, A., Lotrič, K. (1999). Navodila v

rednih osnovnih šolah za prilagojeno izvajanje izobraţevalnih

programov pri slepih in slabovidnih učencih. V: Naš zbornik ob 80-

letnici (str. 396–403). Ljubljana: Zavod za slepo in slabovidno mladino.

Gerbec, I. (1999). Braillova pisava in opismenjevanje slepih. Defectologica

Slovenica, 3 (2), 70-78.

Globačnik, B. (2012). Zgodnja obravnava. Ljubljana: Zavod Republike

Slovenije za šolstvo.

Kačič, M., Pungertnik, S. (2009). Louis Braille in njegov genialni izum.

Ljubljana: Revija RIKOSS in Zveza društev slepih in slabovidnih

Slovenije, str. 12-15.


107

Kermauner, A. (2010). Na drugi strani vek. Ljubljana: Študentska zaloţba.

Kermauner, A. (2011). Novi izzivi pri učenju in poučevanju slepih in

slabovidnih otrok. V: K. Destovnik in A. Tasič (Ur.), Usposabljanje

strokovnih delavcev za uspešno vključevanje otrok in mladostnikov s

posebnimi potrebami v vzgojo in izobraževanje v letih 2008, 2009,

2010, 2011 (str. 149–152). Ljubljana: Centerkutura, d. o. o.

Kermauner, A. (2014). Umetnost za vse. Revija za elementarno

izobraževanje, 7 (3/4), 17–31.

Kisvwarday, V. R. (1999). Mednarodni računalniški tabor za slepe in

slabovidne mladostnike – ICC. Defectologica Slovenica, 7 (2), 93–97.

Koprivnikar, K. (2006). Okvare vida in zgodnji razvoj otrok. V: Kobal Grum,

D. in Kobal, B. (Ur.), Zagotavljanje enakih možnosti (str. 115−118).

Ljubljana: DEMS.

Koprivnikar, K. (ur.) (2013). Publikacija naš zavod se predstavi. Ljubljana:

Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana.

Lipnik, J. (1992). Metoda branja in dela z besedilom v osnovni šoli:

metodika branja. Maribor: Pedagoška fakulteta.

Murn, T. (2002). Kaj piše na tabli? Ne vidim prebrati. Škofja Loka: Center

slepih in slabovidnih Škofja Loka.

Navodila h kurikulu za vrtce v programih s prilagojenim izvajanjem in

dodatno strokovno pomočjo za otroke s posebnimi potrebami. (2003).

Ministrstvo za šolstvo in šport.

Novljan, E. (2004). Sodelovanje s starši otrok s posebnimi potrebami pri

zgodnji obravnavi. Ljubljana: Zveza soţitje – zveza društev za pomoč

osebam z motnjami v duševnem razvoju.

Opara, B. (2005). Otroci s posebnimi potrebami v vrtcih in šolah. Vloga in

naloga vrtcev in šol pri vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Center

Kontura d. o. o.


108

Opara, B. Barle Lakota, A., Globačnik, B., Kobal Grum, D., Košir, S.,

Macedoni-Lukšič, M. idr. (2010). Analiza vzgoje in izobraževanja otrok

s posebnimi potrebami v Sloveniji. Ljubljana: JRZ Pedagoški inštitut.

Pečjak, S. (1997). Z igro razvijamo komunikacijske sposobnosti učencev.

Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo.

Perko, A. (1996). Slepota in slabovidnost: opredelitev motnje in

načrtovanje usposabljanja slepih in slabovidnih otrok. Defektologica

Slovenica, 4 (2), 85–92.

Plut Pregelj, L. (1990). Učenje ob poslušanju. Ljubljana: DZS.

Pravilnik o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi

potrebami. (2013). Ur. l. RS. št. 88.

Sitar, T. (2008). Govorni razvoj slepih in slabovidnih predšolskih otrok v

ZSSM. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška

fakulteta.

Soriano, V., Kyriazopoulou, M. (2010). Zgodnja obravnava otrok v otroštvu

– napredek in razvoj 2005–2010. Bruselj: Evropska agencija za

izobraţevanja na področju posebnih potreb.

Volk, M. (2014). Pripomočki za spodbujanje kognitivnega razvoja pri slepih

in slabovidnih otrocih. Magistrsko delo, Koper: UP PEF.

Zaključno poročilo o uvajanju poskusa "Delovanje Zavoda za slepo in

slabovidno mladino Ljubljana kot Centra za zagotavljanje pomoči na

področju inkluzivnega izobraževanja slepih in slabovidnih otrok in

mladostnikov" (2012). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za

šolstvo.

Zakon o osnovni šoli. (2006). Ur. l. RS. št. 47.

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. (2000). Ur. l. RS. št. 54.

Zupanc, V. (2008). Oko in vaš vid. Govor vašega otroka iz dneva v mesec.

Maribor: Mariborsko društvo slepih in slabovidnih.

univerza v mariboru pedagoŠka fakulteta …pripravili komplet 6-tih tiflodidaktičnih pripomočkov...

Documents