univerza v mariboru pravna fakulteta vanesa berdnik · razlike med kz in kz-1. temu sledi opis...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
VANESA BERDNIK
POJEM PROMETNE NESREČE V
STRUKTURI KAZNIVIH DEJANJ ZOPER
VARNOST CESTNEGA PROMETA
Diplomsko delo
Maribor, 2015
3
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
POJEM PROMETNE NESREČE V STUKRUTI
KAZNIVIH DEJANJ ZOPER VARNOST
CESTNEGA PROMETA
Študentka: Vanesa Berdnik
Številka indeksa: 71180574
Študijski program: UNI-B1-PRAVO
Študijska smer: Kazensko pravo
Mentor: dr. Zlatan Dežman
Maribor, avgust 2015
4
KAZALO
POVZETEK ..................................................................................................................................... 5
UVOD ............................................................................................................................................... 7
1 AKTUALNI PROBLEMI CESTNOPROMETNIH KAZNIVIH DEJANJ ........................... 8
2 KONCEPTUALNE RAZLIKE MED KZ IN KZ-1 ................................................................ 11
2.1 KAZNIVO DEJANJE POVZROČITVE PROMETNE NESREČE IZ
MALOMARNOSTI ...................................................................................................................... 13
2.1.1 POJEM PROMETNE NESREČE ...................................................................................... 13
2.1.2 VZROČNA ZVEZA ............................................................................................................ 16
2.1.3 KRIVDA ................................................................................................................................ 18
2.4.1 VPRAŠANJE POSLEDICE ............................................................................................... 23
2.2 SKLADNOST 323. in 324. ČLENA KZ-1 ............................................................................. 25
3 SKLEP .................................................................................................................................... 26
4. LITERATURA ...................................................................................................................... 27
5
POVZETEK
Naslov: Pojem prometne nesreče v strukturi kaznivih dejanj zoper varnost cestnega
prometa
Avtorica: Vanesa Berdnik
Mentor: dr. Zlatan Dežman
V kazenskem pravu imajo kazniva dejanja zoper varnost cestnega prometa posebno
vlogo. Temeljni kaznivi dejanji sta povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti in
nevarna vožnja v cestnem prometu. Nevarna vožnja v cestnem prometu je novo
kaznivo dejanje, ki je bilo uvedeno z novelo KZ-1B. Problem teme je pojem prometne
nesreče. V teoriji in praksi obstajajo različna stališča, kaj pomeni pojem prometne
nesreče. Medtem ko eni zagovarjajo, da je prometna nesreča prepovedana posledica,
drugi menijo, da je objektivni pogoj kaznivosti.
V diplomski nalogi so na začetku predstavljeni aktualni problemi in konceptualne
razlike med KZ in KZ-1. Temu sledi opis kaznivega dejanja povzročitve prometne
nesreče iz malomarnosti in sam pojem prometne nesreče, krivda, vzročna zveza in na
koncu še skladnost določb 323. člena in 324. člena.
Ključne besede: krivda, vzročna zveza, prometna nesreča, povzročitev prometne
nesreče iz malomarnosti
6
SUMMARY
Title: The Conception of Road Accident in the Structure of Criminal Offences against
Road Safety
Offences against road safety represent a special part in criminal law. Basic offences are
causing a road accident by negligence as well as dangerous (eg reckless) driving.
Reckless driving is a new offence, introduced by KZ-1B.
The problem of the theme dealt with in my diploma work is the conception of road
accident since in theory and in practise there are different attitudes on that issue. It is
claimed by some law experts that the road accident means prohibited consequence,
on the other hand it is regarded by some experts as objective condition of criminality.
At the beginning of my diploma work actual problems and differences between KZ and
KZ-1 are presented. They are followed by the description of the offence of causing a
road accident by negligence as well as the conception of the road accident, guilt,
causal link and finally the accordance of the regulations between articles 323 and 324
KZ-1B.
Key words: guilt, causal link, road accident, causing road accident by negligence
7
UVOD
Kazniva dejanja zoper varnost cestnega prometa imajo v kazenskem pravu posebno
vlogo, njihov kriminalitetno-politični pomen je v reagiranju države na kršitve varnosti
javnega prometa, ki je zaradi njegove množičnosti in potencialno zelo hudih posledic
kršitev predpisov o varnosti na tem področju upravičeno posebna kazenskopravna
dobrina.
V zgodovini so se prometna kazniva dejanja zakonodajno različno urejala. Do leta 1951
so bili prometni delikti uvrščeni med kazniva dejanja zoper splošno varnost ljudi in
premoženja, z uveljavitvijo kazenskega zakonika iz leta 1951 pa je bil prvič inkriminiran
poseben ogrozitveni in naklepni delikt z imenom Ogrožanje javnega prometa (271.
člena KZ/51).1 Kazenski zakonik iz leta 19942 je prinesel mnogo novosti, uzakonjeno je
bilo malomarnostno kaznivo dejanje v cestnem prometu (325. člen KZ/94). Leta 2008
je začel veljati nov Kazenski zakonik (KZ-1),3 ki je ohranil temeljno kaznivo dejanje iz
KZ/94, dodatno pa je uzakonil naklepno kaznivo dejanje predrzne vožnje. Zaradi
številnih priporočil in pomanjkljivosti je Državni zbor RS že čez tri leta sprejel novelo
KZ-1B. Ta je prenovila inkriminacijo povzročitve nesreče iz malomarnosti iz 323. člena
KZ-1, tako da je bil dodan nov tretji odstavek z določitvijo obveznega varnostnega
ukrepa odvzema predmetov, predrzna vožnja v cestnem prometu iz 324. člena KZ-1 pa
je bila preimenovana v nevarno vožnjo v cestnem prometu.
V svojem diplomskem delu bom obravnavala posamezna aktualna vprašanja kaznivih
dejanj zoper varnost javnega prometa. Predstavila bom konceptualne razlike med KZ in
KZ-1 in naravo pojma prometne nesreče za potrebe kazenskopravnega odziva. V okviru
metodologije obravnavanja teh kaznivih dejanj se bom ukvarjala z vprašanji vzročne
zveze in krivde. Zadnji del diplomske naloge obsega predstavitev skladnosti med
pojmom prometne nesreče po členih 323 in 324 KZ-1.
1 Bavcon v Petrovec, str. 18.
2 Uradni list RS, št. 63/94 in nasl.
3 Uradni list RS, št. 55/08 in nasl.
8
1 AKTUALNI PROBLEMI CESTNOPROMETNIH KAZNIVIH DEJANJ
Na področju materialnega kazenskega prava nobeno drugo kaznivo dejanje ne
povzroča tako kompleksne problematike kot to, na kašen način naj bo določen
zakonski pojem temeljnega kaznivega dejanja zoper varnost cestnega prometa.
Slovenija je svoj prvi kazenski zakonik dobila 1. januarja 1995. Pred tem je veljal KZ FLRJ
iz leta 1951. Člen 271 KZ FLRJ je določal temeljno kaznivo dejanje zoper varnost
javnega prometa kot ogrozitveno, ki pa ga je bilo mogoče izvršiti tako z naklepom kot
iz malomarnosti. Kaznivo dejanje iz 271. člena je bilo formulirano: »Kdor z vožnjo proti
predpisom ali proti pravilom z uporabo vozila, ki ni v redu, s poškodovanjem mostu,
ceste ali ulice, s postavitvijo ovire ali kako drugače ogroža javni promet na mostu, cesti
oziroma ulici, da spravi s tem v nevarnost življenje ljudi ali premoženje precejšnje
vrednosti, se kaznuje z zaporom najmanj treh mesecev.«4 Zaradi težav z dokazovanjem
naklepne povzročitve neposredne, torej konkretne nevarnosti kot prepovedane
posledice je bila leta 1977 sprejeta nova zakonska ureditev. S spremembo je postalo to
kaznivo dejanje kombinacija poškodbenega in ogrozitvenega kaznivega dejanja, ki ga je
bilo mogoče izvršiti naklepno in iz malomarnosti, prepovedana posledica je ostala
konkretna nevarnost, premoženjska škoda in lahka telesna poškodba pa objektivni
pogoj kaznivosti. Z novo ureditvijo je bila izpuščena teoretično sporna besedna zveza
»proti pravilom«.5
Leta 1989 je bila sprejeta novela, ki je kot objektivni pogoj kaznivosti določila hudo
telesno poškodbo, prometna nesreča z lahko telesno poškodbo ali premoženjsko škodo
pa se je presojala kot prekršek. »S to novelo je bil prvi odstavek tega člena spremenjen,
in sicer tako, da je postala huda telesna poškodba objektivni pogoj kaznivosti, škoda in
lahka telesna poškodba pa zakonska znaka ustreznih prekrškov, in sicer prometne
nesreče prve in druge kategorije.«6 Razlog za takšno ureditev je bil izoblikovati jasna
4 Korošec in drugi 2014, str. 44.
5 Prav tam, str. 45.
6 Prav tam, str. 46.
9
merila za prepoznavanje kaznivega dejanja v sodni praksi. Teorija pa ji je izrekla vrsto
kritik, najpogosteje ji je očitala:
da ne pozna vseh elementov tega kaznivega dejanja,
da je presoja odvisna od predstav vsakega posameznega sodnika o tem, kdaj in
pod kakšnimi pogoji je mogoče šteti, da je podano to kaznivo dejanje,
da se pri svojih obrazložitvah pogosto zateka k floskulam, stereotipnim frazam in
da utemeljuje krivdo z golim prepisom zakonske definicije zavestne oz.
nezavestne malomarnosti,
da se presoja njegov obstoj pod vtisom teže poškodbenih posledic, zaradi česar
to kaznivo dejanje prej predpostavi, kot pa eksaktno dokaže,
da ne prepozna naklepa,
da ne ugotavlja krivde za prekrške, ki so inkludirani v dejanski stan kaznivega
dejanja,
da vprašanje krivde omeji na odnos storilca do poškodbene posledice namesto
do konkretne nevarnosti kot prepovedane posledice,
da ne razlikuje zavestne od nezavestne malomarnosti,
da pogosto prezre tista merila za presojanje vzročnosti, ki dajejo krivdi
normativno podlago, kar povzroči objektivno odgovornost in
da slabo razlikuje nezavestno malomarnost od naključja.7
Tudi sama doktrina je imela težave pri določanju zakonskih predpostavk kaznivosti.
»Izhod iz praktičnih težav je iskala v najrazličnejših zamislih o tem, kako naj bo
zakonsko določeno samo kaznivo dejanje zoper varnost vestnega prometa, da bo to
ustrezalo smotrom kazenskopravnega varstva cestnega prometa«8
7Korošec in drugi 2013, str. 46.
8Prav tam, str. 47.
10
»Ta prizadevanja so se izčrpala predvsem v težnji, da se teoretično utemeljijo
koncepcije, naravnane k:
ohranitvi kombinacije ogrozitvenega in poškodbenega ter naklepnega in
malomarnostnega kaznivega dejanja;
spremembi takšnega kaznivega dejanja v čisto poškodbeno kaznivo dejanje;
takšnemu opisu izvršitvenega ravnanja, ki ustreza pojmu najnevarnejših prekrškov
zoper varnost cestnega prometa (neprimerna hitrost, vožnja pod vplivom alkohola,
odvzem prednosti, nepravilno prehitevanje, nepravilno zavijanje, neizkušenost,
utrujenost, nepravilna smer vožnje ...);
uvedbi pojma brezobzirnosti, ki naj nadomesti naklep kot krivdo obliko;
odpravi odgovornosti za direktni, ne pa tudi za eventualni naklep;
spremembi tega kaznivega dejanja v tipično malomarnostno kaznivo dejanje, ki naj
temelji na odgovornosti zgolj za zavestno, ne pa tudi nezavestno malomarnost;
spremembi tega kaznivega dejanja v čisto malomarostno in poškodbeno kaznivo
dejanje ter
konstruiranju kaznivega dejanja vožnje v omamljenem stanju.«9
Več desetletne razprave o ureditvi kazenskopravnega varstva cestnega prometa so
privedle do obravnavanja kaznivega dejanja ogrožanja cestnega prometa kot
poškodbenega in malomarnostnega kaznivega dejanja. Zaradi težav z dokazovanjem
naklepa pri prejšnjem ogrozitvenem kaznivem dejanju je KZ iz leta 1994 zožil zakonsko
bistvo tega kaznivega dejanja, zreduciral na čisto poškodbeno in malomarnostno
kaznivo dejanje, ter ga poimenoval Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti. S
tem so bili problemi na videz odpravljeni, v teoriji je postal sporen pojem prometne
nesreče. Ključni problem je postalo vprašanje vzročne zveze.10 »Vzročnost je tako pri
ogrozitvenih, malomarnostnih in opustitvenih kaznivih dejanjih juridični pojem, pravna
9 Korošec in drugi 2013, str. 48.
10 Prav tam, str. 49.
11
konstrukcija, ki zadeva vprašanje kriterijev za določanje pravnega standarda
dolžnostnega ravnanja in njegove kršitve.«11 Značilno za pravne standarde je, da je
njihova vsebina odvisna od vsakega konkretnega primera posebej, v normativnem
izhodišču pa ostajajo nespremenjeni. Kaznivo dejanje iz 325. člena KZ/94 ni pripomoglo
k rešitvi problema, katerega bistvo je razlikovanje kaznivega dejanja od ustreznih
prekrškov in nesrečnega naključja.12
Težave pri določanju temeljnega kaznivega dejanja zoper varnost cestnega prometa so
raznolike. Na tem področju, zaradi kompleksnosti, dinamičnosti in nenehno prisotne
nevarnosti, prevladuje kratkotrajnost in naključnost pojavov, kazenskopravni pomen
imajo le tista ravnanja, iz katerih izvirajo predvidljive posledice, ker je samo takšne
posledice mogoče preprečiti z dolžnostnim ravnanjem.13 »Ena od značilnosti takšnih
razmer v današnjem cestnem prometu je namreč to, da je subjektivna plat človekovih
'napak' vse pogosteje nesorazmerna s težo poškodbenih posledic. Tveganje takšnih
prometnih nesreč pa je zaradi naključnih dejavnikov čedalje večje. Človek še vedno ni
niti fizično niti psihično dovolj prilagojen razmeram sodobnega cestnega prometna.
Določenost kaznivega dejanja pa predpostavlja, da ima to v zakonu jasno izražen
negativni moralno-etični temelj. Le pod takšnim pogoji namreč lahko postane neko
protipravno ravnanje podlaga očitku krivde kot graje, katere intenziteta se kaže v
kazenski sankciji. Tak jasneje izražen moralno-etični temelj je dobilo kazenskopravno
varstvo cestnega prometa pravzaprav šele z določbo 324. člena KZ-1, s katero je bilo
kot novo kaznivo dejanje uzakonjena predrzna vožnja v cestnem prometu.«14
2 KONCEPTUALNE RAZLIKE MED KZ IN KZ-1
Po KZ-1 je objekt kazenskopravnega varstva varnost javnega prometa in ne prometna
varnost. Pojem varnost javnega prometa je ožji in je določen z njegovimi vrstami. 11 Prav tam, str. 48.
12 Korošec in drugi 2013, str. 48.
13 Povzeto po: Prav tam, str. 49.
14 Citirano po: Prav tam, str. 49.
12
Združuje ladijski, zračni, promet na žičnicah, cestni promet ter javni prevoz potnikov
kot del cestnega prometa.15
KZ je uvedel malomarnostni delikt. Pri povzročitvi prometne nesreče je, kot je vidno že
iz naslova, edina možna oblika krivde malomarnost. Med KZ in KZ-1 ni razlike v ureditvi
kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Stori ga lahko samo
udeleženec v prometu. Sledi mu 324. člen predrzna vožnja v cestnem prometu. To je
novo kaznivo dejanje, ki je bilo kot kaznivo uvedeno s KZ-1. Novo kaznivo dejanje so
sprejeli kot popravek prejšnjega modela. »Slovenski zakonodajalec je, kot je bilo že
omenjeno, s KZ/94, v katerem je ključno cestnoprometno kaznivo dejanje zasnoval kot
poškodbeno kaznivo dejanje, izkazal izrazit dvom o ogrozitvi kot možni posledici. To je
pripeljalo do tega, da je bila poškodovanju pripisana nesorazmerno večja pomembnost
kot ogrožanju, s čimer so mnoga nevarna ravnanja, ki so vodila »zgolj« k ogrožanju,
ostala zunaj dosega kazenskega prava.»16 Korošec je to ureditev kritiziral in
pomanjkljivosti ureditve prikazal z nazornim primerom vožnje v nasprotni smeri po
avtocesti, ki do sprejetja KZ-1 ni bila kaznivo dejanje, ampak prekršek. Za začetek
kazenskega pregona je bila potrebna prometna nesreča in huda telesna poškodba. Kot
pomanjkljivost se je izkazala tudi ukinitev naklepa, ker je onemogočala razlikovanje
subjektivnih odnosov storilcev do kaznivega dejanja. 17
Novela KZ-1B je nekoliko spremenila kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz
malomarnosti. Dodan je bil nov tretji odstavek, ki pod določenimi pogoji določa
odvzem motornega vozila. Korenito je bilo spremenjeno in tudi preimenovano kaznivo
dejanje predrzna vožnja v cestnem prometu v nevarno vožnjo v cestnem prometu. Kot
nevarna je opredeljena vožnja pod vplivom alkohola, prekoračitev hitrosti za več kot 30
in tudi brezobzirna in predrzna vožnja.
15 Povzeto po: Prav tam, str. 30.
16 Povzeto po: Korošec in drugi 2013, str. 254.
17 Povzeto po: Prav tam, str. 254.
13
2.1 KAZNIVO DEJANJE POVZROČITVE PROMETNE NESREČE IZ MALOMARNOSTI
Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti je kaznivo dejanje, ki je bilo verjetno v
zgodovino največkrat spremenjeno. Gre za temeljno kaznivo dejanje zoper varnost
cestnega prometa. Kaznivo dejanje povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti je
bilo sprejeto namesto prejšnjega ogrožanja prometne varnosti. S to spremembo pa več
ne sodi med ogrozitvena, ampak po mnenju večine avtorjev za poškodbena dejanja, ki
jih, kot je vidno že iz naslova, ni mogoče povzročiti z naklepom.
Do povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti pride s kršitvijo cestnoprometnih
pravil. »Praviloma se prometne nesreče dogajajo iz malomarnosti, če pa bi kdo storil
prometno nesrečo zavestno, z naklepom, pa več ne bi mogli govoriti o prometni
nesreči, povzročeni iz malomarnosti.18
Prvi odstavek 323. člena je blanketna norma in kot posledico določa prometno
nesrečo, ki jo nekdo povzroči s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa.
Novoselec in Dežman sta mnenja, da bi bilo bolj smiselno pojem prometne nesreče
opustiti v tem kaznivem dejanju. 19
2.1.1 POJEM PROMETNE NESREČE
Prometno nesreče definira oziroma določa 139.člen Zakona o pravilih cestnega
prometa.
Prometna nesreča je nesreča na javni cesti in nekategorizirani cesti, ki je dana v
uporabo za cestni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in
je v njej ena ali več oseb umrlo, bilo telesno poškodovanih ali je nastala materialna
škoda.
18 Brajen Kranjc, Kriminalistični-tehnični vidik preiskovanje prometnih nesreč, Diplomsko delo.
19 Povzeto po: Korošec in drugi 2013.
14
Prometne nesreče delimo na tiste, ki imajo znake kaznivega dejanja, in na tiste, ki so
prekrški. Da ima prometna nesreča naravo kaznivega dejanja mora nastopiti huda
telesna poškodba ene ali več oseb oziroma smrt.
Besedilo 323. člena KZ-1 pušča dilemo, kaj pojem prometne nesreče pomeni v strukturi
splošnega pojma kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti.
Jasno je, da se pojem prometne nesreče razteza od materialne škode, telesnih poškodb
in celo smrti ene ali več oseb.20
Pojem prometne nesreče je bil v zakonski opis povzročitve prometne nesreče iz
malomarnosti sprejet iz dveh razlogov:
1. v cestnem prometu je prometna nesreča tista okoliščina, do katere se lahko ima
realen psihičen odnos (za razliko od konkretne nevarnosti),
2. zaradi teženj po konsistentnem razmerju med kaznivim dejanje in prekrški, ki
preraščajo v kaznivo dejanje.21
»Zakonodajalec je takšnemu stališču teorije in sodne prakse sledil, ter pojem
neposredne, konkretne nevarnosti za življenje in telo vezal na pojem prometne
nesreče kot na fizično zaznavni in zato lažje dokazljivi pravno relevantni pojav.«22
Pojem prometne nesreče je torej utemeljen v resničnem dogodku, dotiku dveh vozil,
dotiku vozila s pešcem, kolesarjem, vendar pa vsak dogodek v prometu še ni prometna
nesreča. Če voznika zanese s ceste in ni nobene škode, po tej opredelitvi ni mogoče
govoriti o prometni nesreči. O prometni nesreči tudi ni mogoče govoriti, če je bilo
samo ogrožanje in se je vse srečno končalo brez posledic. Ogrožanje je samo sestavni
del prometne nesreče. Vsaka ogrozitev še ne pomeni prometne nesreče, vsaka
prometna nesreča pa pomeni ogrozitev. Samo ogrožanje pri nas ni kaznivo, medtem ko
nemško kazensko pravo pod določenimi pogoji kaznuje že konkretno ogrožanje23.
20 Povzeto po: Bavcon v Petrovec, str. 15.
21 Povzeto po: Korošec in drugi 2013, str. 63.
22 Citirano po: Prav tam, str. 65
23 Povzeto po: Prav tam, str. 242.
15
Iz tega je mogoče ugotoviti, da je pojem prometne nesreče težko ločiti od poškodbe
kot posledice določenega ravnanja. Po Dežmanu se prometna nesreča uresniči vselej
kot nezaželen dogodek prav zaradi poškodovanja ljudi ali premoženja, pri čemer se
kažeta obseg in teža poškodbenih posledic na težo same prometne nesreče. Zato
prometna nesreča brez teh posledic ne more pojmovno eksistirati.24
Bavcon pa je prometno nesrečo oziroma nezgodo opredelil takole: »Nezgoda je
izreden, nenormalen dogodek, ki je prekinil ali spremenil reden, normalen potek neke
tvegane dejavnosti«.25 takšna opredelitev ustreza pomenu prometne nesreče, ki jo
razumemo v vsakdanjem jeziku, ne ustreza pa pojmu prometne nesreče iz
cestnoprometne zakonodaje. Po njegovem mnenju, naj bi imela prometna nesreča s
hudo telesno poškodbo dvojno naravo. Najprej naj bi pred sodišče pripeljala
domnevne povzročitelje prometne nesreče s hudo, posebno hudo telesno poškodbo ali
smrtjo. V sodnem postopku pa se spremeni njena narava tako, da postane hujša
posledica. Čeprav ni logično, da bi se pojem obravnaval dvakrat, je res da hude in
posebno hude telesne poškodbe ni mogoče ločiti od prometne nesreče. Vendar pa
dvojna narava prometne nesreče izhaja paralelnega oziroma hierarhičnega
kaznovalnega pravnega varstva cestnega prometa.26
Prometna nesreča je kljub svoji spornosti za kaznovalno intervenciji drugi relevanten
dogodek. Jakulin poudarja, da pojem prometna nesreče »povzroča več težav kot
koristi in ne bi bilo nobene škode, če bi jo iz opisa opustili.«27
Sodna praksa se razlikuje glede pojmovanja prometne nesreče. Nekateri uporabljajo
prometno nesrečo kot prepovedano posledico, drugi kot objektivni pogoj kaznivosti. V
večini primerov se tudi ne ukvarjajo z vprašanjem vzročne zveze med prekrškom in
prometno nesrečo, prav tako ne ugotavljajo krivdnega odnosa storilca do takšne
24 Zlatan Dežman, Kazenskopravno varstvo cestnega prometa in temeljne predpostavke kaznivosti,
Maribor, 1996.
25 Bavcon Ljubo in drugi, Uveljavljanje novih institutov kazenskega materialnega in procesnega prava,
Ljubljana, UL RS, 2000, str. 168.
26 Povzeto po: Prav tam, str. 168
27 Citirano Korošec in drugi 2013, str. 243.
16
posledice. Kazenski pregon sprožijo zoper tistega, ki je v prometni nesreči ostal
nepoškodovan.28
2.1.2 VZROČNA ZVEZA
Med ravnanjem storilca in nastalo prepovedano posledico mora biti razmerje vzroka in
poledice. »Če kakšna storitev ali opustitev v resnici ni vzrok nastale posledice, potem
tisti, ki je obdolžen za kaznivo dejanje, ni njegov storilec in je mogoče, da je posledica
nastala po naključju (npr. vinjeni voznik povzroči prometno nesrečo, udeleženec v tej
nesreči pa umre zaradi srčne kapi, ne pa zaradi poškodbe ob nesreči), ali pa je storilec
nekdo drug.«29
Vse koncepcije o strukturi malomarnostnega kaznivega dejanja poudarjajo problem
vzročnosti. Ugotavljanje vzročne zveze pri kaznivem dejanju prometne nesreče iz
malomarnosti je lahko ključnega pomena, čeprav se nam zdi, da je vzročna zveza
podana takoj, ko se ugotovi, da je kateri od prekrškov v naravni vzročni zvezi s
prepovedano posledico. Namen ugotavljanja je, da se ne prevali breme kazenske
odgovornosti na tiste, ki so v dogodek vpleteni, ampak njihovo ravnanja ni v
kazenskopravni upoštevani vzročni zvezi. Pri ugotavljanju dejanskega stanja slehernega
kaznivega dejanja je ugotavljanje vzročnosti ena od temeljih predpostavk.30
Vzročna zveza mora biti podana med kršitvijo in nastalo posledic ( v tem primeru
prometno nesrečo). Pri malomarnostnih kaznivih dejanjih je treba vzročno zvezo
pojmovati drugače kot pri klasičnih naklepnih ravnanjih, saj malomarnost tukaj ni
28 Bavcon Ljubo in drugi 2000, str. 169.
29 Ljubo Bavcon, Kazensko pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2009, str. 171.
30 Zlatan Dežman, Kazensko varstvo cestnega prometa in temeljne predpostavke kaznivosti, Uradni list
Republike Slovenije, Ljubljana, 1998, str. 119.
17
oblika krivde. Malomarnost je subjektivna lastnost kršitve dolžnostnega ravnanja in s
tem bistven element subjektivno objektivnega bistva kaznivega dejanja.31
Stroka je opredelila vrsto teorij, da bi v praksi olajšala problematiko vzročnosti. Te
zadevajo:
1. razumevanje pomena ekvivalenčne teorije,
2. kombinacija ekvivalenčne teorije in teorije adekvatne vzročnosti,
3. zakonsko opredelitev temeljnih premis za presojo vzročnosti,
4. objektivno in naravoslovno pojmovanje vzročnosti s kombinacijo ekvivalenčne
teorije in teorije conditio sine qua non,
5. nezadostno poznavanje sodobnega pomena vzročnosti v smislu objektivne
prištevnosti:
hipotetične vzročnosti,
irelevantnosti hipotetične kavzalitete,
smisel teorije o prenehanju varstvene funkcije dolžnostnega ravnanja,
teorije o povečanem tveganju.32
Pri ugotavljanju vzročnosti se najpogosteje uporablja ekvivalenčna teorija, ker je
najbližja naravnemu pojmovanju vzročnosti. Za storitveno kaznivo dejanje je dovolj, da
je storilčevo ravnanje v naravni vzročni zvezi s prepovedano posledico, pri tem pa ni
pomembno, ali ravna naklepno ali iz malomarnosti. Pri tej teoriji vzročnost
ugotavljamo po metodi izkustva in s pomočjo izvedenstva. Nasprotno teorija o
adekvatni vzročnosti poudarja vrednostna merila. Kazenskopravno relevantne so tiste
vzročnosti, ki so tipične, običajne, redne, ker le iz njih izvirajo predvidljive in odklonljive
31 Povzeto po Bavcon Ljubo in drugi, Uveljavljanje novih institutov kazenskega materialnega in
procesnega prava, Ljubljana, UL RS, 2000.
32 Povzeto po Zlatan Dežman, Kazensko varstvo cestnega prometa in temeljne predpostavke kaznivosti,
Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998.
18
posledice.33 »Pod pojmom hipotetične vzročnosti razumemo takšno ravnanje, ki v
nobenem pogledu ni vplivalo na nastanek določene posledice, a bi do takšne posledice
kljub temu prišlo, tudi če storilčevega ravnanja ne bi bilo. Ta teorija namreč poudarja,
da storilca, ki je kršil dolžnostno ravnanje, ni mogoče pripisati prepovedane posledice,
če se ugotovi, da bi do nje prišlo tudi v primeru, da je ravnal v skladu z zahtevami
dolžnostnega ravnanja.«34 Teorija o hipotetični vzročnosti je izzvala vprašanji, »kaj
upravičuje pojem hipotetične vzročnosti pri opustitvenih in malomarnostnih kaznivih
dejanji in zakaj ostaja ta naravna vzročna zveza neupoštevana tudi pri naklepnih in
poškodbenih kaznivih dejanjih.«35
2.1.3 KRIVDA
»Krivda je subjektivni oziroma notranji element kaznivega dejanja, ki odseva dogajanje
v storilčevi glavi.«36 O krivdi govorimo, kadar je obtožencu mogoče očitati, da je vedel
oziroma bi moral vedeti, da ravna v nasprotju z zahtevami dolžnostnega ravnanja in
lahko zaradi tega nastane kaznivo dejanje. Gre za odločilen element kaznivega dejanja.
Krivda je psihično odnos storilca do izvršitvenega kaznivega dejanja, v
kazenskopravnem pomenu besede pa je njeno bistvo v očitku storilcu, da ni ravnal
pravilno. V kazenskem postopku je potrebno krivdo vedno dokazati in nikoli
predpostavljati. Pojem krivde je vpeljal KZ iz leta 1994 in obsega naklep in
malomarnost ter zavest o protipravnosti. KZ-1 je kazensko odgovornost in pojem
kazenske odgovornosti opredelil precej širše.
33 Povzeto po: Korošec in drugi 2013, str. 164, 165.
34 Prav tam, str. 167.
35 Povzeto po: Prav tam, str. 169.
36 Likar Saša, Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti po KZ in KZ-1, diplomsko delo, Maribor,
2013.
19
24. čl. KZ-1:
»Kazenska odgovornost se uveljavi zoper osebo s sodbo sodišča, s katero se ji očita, da
je kriva za storitev ali opustitev, ki jo zakon določa kot kaznivo dejanje in ji zaradi tega
izreče zakonito kazensko sankcijo ali odpusti kazen«
»V splošnih določbah o kaznivem dejanju in krivdi novela KZ-1B prinaša nekaj
sprememb. Opredelitvi krivde (24. čl.) sta dodani dve prvini: prištevnost in odsotnost
razlogov, ki krivdo izključujejo. Ta dva dodatka ne pomenita vsebinskih sprememb,
temveč prispevata k notranji skladnosti zakonskega besedila.«37 Pojmu kazenskega
odgovornosti kot višjemu skupnemu pojmu za prištevnost in krivdo se je KZ-1
odpovedal. Določil je, da »kdor ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven, ni kriv« (I.
odstavek 29. čl.), te spremembe pa ni izrazil v določbi, ki opredeljuje sestavine krivde.
V posledici tega je KZ-1B določbo o sestavinah krivde dopolnila s prištevnostjo.38
»Druga opredelitev krivde je bila potrebna zaradi uvedbe razlogov opravičljivosti, ki
omogočajo izključitev krivde tudi v primeru prištevnega storilca, ki je ravnal naklepno z
zavestjo o protipravnosti (opravičljiva skrajna sila, ki jo je uvedel že KZ-1). Tu je
ureditev v KZ-1 odpirala sistemsko protislovje: mogoče je bilo, da je storilec, ki je ravnal
v opravičljivi skrajni sili, izpolnil vse sestavine krivde, ki jih je zakon našteval, pa vendar
po volji zakona ni bil kriv. Da bi se to protislovlje odpravilo, je bilo treba v opredelitev
krivde dodati še ne, negativno opredeljen pogoj: odsotnost razlogov opravičljivosti.«39
»V KZ-1B je izpuščeno besedilo nekdanjega I. odstavka 24. člena KZ-1, saj je ta odstavek
odpiral več dilem, vendar pa črtanje tega odstavka ne prinaša vsebinske izgube.«40
37 Citirano po: dr. Matjaž Ambrož, Hinko Jenull, Kazenski zakonik z novelama KZ-1A in KZ-1B, Razširjena
uvodna pojasnila, Ljubljana, 2012, str. 38, 41.
38 Povzeto po Likar Saša, Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti po KZ in KZ-1, Diplomsko delo,
Maribor, 2013.
39 Citirano po: dr. Matjaž Ambrož, Hinko Jenull, Kazenski zakonik z novelama KZ-1A in KZ-1B, Razširjena
uvodna pojasnila, Ljubljana, 2012, str. 41, 42.
40 Likar Saša, Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti po KZ in KZ-1, Diplomsko delo, Maribor,
2013.
20
NAKLEP IN MALOMARNOST
25. člen KZ pravi, da kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal
svojega dejanja in ga hotel storiti (direktni naklep); ali če se je zavedal, da lahko zaradi
njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, pa je privolil, da posledica
nastane (eventualni naklep).
Dejanje, storjeno iz malomarnosti, je kaznivo samo, če tako določa zakon. Poznamo
dve vrsti malomarnosti zavestno in nezavestno. Zavestna malomarnost je podana, če
se je storilec zavedal, da iz njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica,
pa je lahkomiselno mislil, da ne bo nastala oziroma jo bo lahko preprečil. Nezavedna
malomarnost pa je, če se storilec ni zavedal, da iz njegovega ravnanja lahko nastane
prepovedana posledica. Pri nezavestni malomarnosti mora sodišče ugotoviti, ali je
storilcu možno očitati, da bi se mogel oziroma moral zavedati možnosti nastanka
prepovedane posledice. Glede prepovedane posledice ni niti zavesti niti volje. Je pa
treba ločiti nezavedno malomarnost od naključja. Za naključja ni možno vzpostaviti
kazenske odgovornosti.
V 26. členu: Kaznivo dejanje je storjeno iz malomarnosti, če se je storilec zavedal, da
zaradi njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiselno
mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala; ali če se ni zavedal, da lahko
nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih
lastnostih tega moral in mogel zavedati.
Analiza odločitve sodne prakse kaže, da sodišča ne ugotovijo, ali neprepričljivo
argumentirajo ugotovitev, da je v konkretni situacijo obstajala tako dolžnost kot
možnost storilca, da nastanek prepovedane posledice prepreči in s tem ne zagotovijo
ustrezne podlage za očitek krivde. To ima za posledico, da se razlogi za protipravnost
prešibko odražajo v razlogih za krivdo. Največja slabost pri ugotavljanju tega kaznivega
dejanja je prav neskladje med protipravnostjo in krivdo. Poseben problem
21
ugotavljanja krivde pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz
malomarnosti predstavlja vožnja z motornim vozilom v alkoholiziranem stanju.41
Zavestna malomarnost tako obstaja, če je nekdo "vozil brez vozniškega dovoljenja in
nekoliko prehitro, pa čeprav se je glede na zahteve njegova hitrost gibala v mejah, ki
ustrezajo pojmu dolžnostnega ravnanja, ali pa je celo pravno irelevantna zaradi
koincidence med prekrškom in prepovedano posledico. Pripisuje se tistim v nezgodo
vpletenim, ki so pod vplivom alkohola, ker se pozablja, da predstavlja prepovedano
posledico glede na zakonsko koncepcijo tega kaznivega dejanja konkretna nevarnost,
se pravi nevarnost, ki vzbuja bojazen, da se utegne konkretna prometna situacija ob
rednem toku dogodkov izteči v prometno nezgodo. Prav do takšne nevarnosti pa je
treba ugotavljati obtožencev odnos oziroma njegovo krivdo.«42
Pri nezavesti malomarnosti se moramo vprašati, kje tiči subjektivni vzrok, da se
obdolženec ni zavedal možnosti nastanka v objektivnem pogledu predvidljive
posledice. Po mnenju Karanoviča naj bi se od zavestne malomarnosti razlikovala v tem,
da se obdolženec ne zaveda konkretne nevarnosti. Sicer pa že sama udeležba v
prometu predstavlja abstraktno nevarnost. Prometne nesreče tako opozarjajo, kako
tvegana je vsakodnevna udeležba v prometu.43
V praksi se pojavlja problem razlikovanja med zavestno in nezavestno malomarnostjo.
Poseben pomen pri krivdi ima tudi vožnja pod vplivom alkohola. Ugotovitev vzročne
zveze med vplivom alkohola in prometno nezgodo še ne pomeni, da je voznik
povzročil prometno nezgodo z zavestno malomarnostjo. V primeru ugotovitve, da do
nezgode ni prišlo zaradi protipravne vožnje obdolženca, ki je bil še pod vplivom
alkohola, ampak zaradi drugih objektivnih okoliščin, ki z vožnjo niso v vzročni zvezi,
obdolženec pa ni ravnal protipravno, se ne postavlja vprašanje njegove kazenske
41 Povzeto po Zlatan Dežman, Kazensko varstvo cestnega prometa in temeljne predpostavke kaznivosti,
Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998, str. 182.
42 Citirano po Zlatan Dežman, Kazensko varstvo cestnega prometa in temeljne predpostavke kaznivosti,
Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998, str. 183.
43 Povzeto po Zlatan Dežman, Kazensko varstvo cestnega prometa in temeljne predpostavke kaznivosti,
Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998, str. 186,187.
22
odgovornosti. Voznik, ki popiva in ve, da bo v takšnem stanju sedel za volan, bo ravnal
naklepno. Ampak to je samo prekršek in še ne pomeni zavestne malomarnosti glede
povzročitve konkretne nevarnosti. Posplošitev, da se nekdo zaveda, da je preveč popil,
zaveda tudi možnosti nastanka prometne nesreče je nedopustna.44
44 Povzeto po: Prav tam, str. 191, 192.
23
2.4.1 VPRAŠANJE POSLEDICE
Elementi splošnega pojma kaznivega dejanja so: ravnanje, bit kaznivega dejanja,
protipravnost in krivda. Kazenski zakonik pa včasih uvede v opis kaznivega dejanja v
inkriminacijsko normo kakšen del, ki ni in ne more biti del kaznivega dejanja. Temu
pravimo objektivni pogoj kaznivosti. V teoriji ločimo dve temelji kategoriji objektivnih
pogojev kaznivosti, prave in neprave.
Za osrednje kaznivo dejanje povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti se šteje,
po mnenju večine, da je poškodbeno kaznivo dejanje. Obstoj prometne nesreče v
normi, večina slovenske teorije in prakse razume kot argument, da inkriminacija ne
zajema zgolj ogrozitve, ampak tudi poškodbeno prepovedano posledico. Slovenska
kazenskopravna teorija nima enotnega stališča glede vprašanja, kaj je poškodbena
prepovedana posledica.45 »Deisinger in Bavcon zagovarjata stališče, da je prepovedana
posledica prometna nesreča. Hrvaški teoretik Novoselec meni, da je prometna nesreče
v tako oblikovanem deliktu pravzaprav sinonim za ogrožanje, in postavlja vprašanje, ali
jo je v zakonskem besedilu sploh treba omenjati. Podobno že dalj časa trdi tudi
slovenski kazenskopravni teoretik Dežman. Avtorja tako menita, da je obstoj
prometne nesreče le dokaz v konkretni zadevi, da je šlo za konkretno ogrožanje, torej
ogrozitveno prepovedano posledico dane kršitve oziroma več kršitev cestnoprometnih
pravil.«46
Enotnega stališča tudi ni o pravni naravni hude telesne poškodbe v kaznivem dejanju
povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Medtem ko Deisinger meni, da gre za
objektivni pogoj kaznivosti, do katerega storilec ni v krivdnem odnosu, Novoselec to
možnost zavrača. Po njegovem mnenju gre za hujšo posledico, ki mora biti zajeta s
storilčevo malomarnostjo. Dežmanovo mnenje je, da je prepovedana posledica
povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti huda telesna poškodba, glede katere je
treba ugotavljati storilčev krivdni odnos. 47
45 Povzeto po: Korošec in drugi 2013, str.106
46 Citirano po: Prav tam, str. 110.
47 Prav tam, str. 111.
24
Bavconovo stališče je, da ima huda telesna poškodba dvojno pravno naravo. »Najprej
naj bi bila objektivni pogoj kaznivosti, ki se uporabi za razmejitev med prekrškom in
kaznivim dejanjem. Ko je ugotovljeno, da kršitev spada med kazniva dejanja, se pravna
narava hude oziroma posebno hude telesne poškodbe spremeni. Če je prometna
nesreča temeljna prepovedana posledica, potem sta huda in posebno huda telesna
poškodba hujši posledici, ki ju je treba obravnavati z istoimenskim institutom
splošnega dela kazenske zakonodaje, kar pomeni, da mora sodišče ugotoviti, ali je
storilec glede na hujšo posledico ravnal malomarno.« 48
V spoj analizi 325. čelna KZ iz leta 1994 Jakulin opozarja, da je huda telesna poškodba
pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti objektivni pogoj
kaznivosti, glede katerega ni treba ugotavljati storilčeve krivde.«49 Po njegovem
mnenju, gre za utemeljen premislek, da gre za ostanek ali vsaj nevarnost vdora
objektivne odgovornosti. Jakulin meni, da bi bilo treba hudo telesno poškodbo
opredeliti kot prepovedano posledico, glede katere je treba dokazovati in ugotavljati
storilčev krivdni odnos, smrt ene ali več oseb iz 323. člena pa opredeliti kot hujšo
posledico, nastalo iz temeljnega ravnanja.50
Iz tega je mogoče povzeti, da je večinsko stališče sodne prakse, da je prepovedana
posledica inkriminacije povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti prometna
nesreča, huda telesna poškodba in smrt pa objektivni pogoj kaznivosti, in vsaj smrt še
hujša posledica.
V sodni I IPS 391/2006 je sodišče »pravilno ugotovilo obliko krivde do posledice, to je
do prometne nesreče, medtem ko predstavljata huda telesna poškodba oziroma smrt
le objektivni pogoj kaznivost, do katerega pa storilec ni v krivden odnosu (objektivni
pogoj kaznivosti omogoča le razmejitev med kaznivim dejanjem in prekrškom).«51
48 Prav tam, str. 112.
49 Prav tam, str.113.
50 Prav tam, str. 116.
51 Prav tam, str. 293.
25
2.2 SKLADNOST 323. in 324. ČLENA KZ-1
Določba 324. člena KZ-1 je gleda na člen 323. lex specialis, ker to kaznivo dejanje lahko
izvrši le voznik motornega vozila. Člen 324. je delictum proprium, 323. člen pa delictum
commune, ker ga lahko izvrši vsak udeleženec v prometu, ne samo voznik motornega
kolesa, ki ne krši predpisov na tako intenziven način. Primerjava se na prvi pogled ne
zdi potrebna, vendar pa podrobna analiza pokaže, da ni tako. 52
Prvi odstavek 323. člena določa kot prepovedano posledico povzročitev prometne
nesreče, v kateri je nekdo utrpel hudo telesno poškodbo. Tretji, četrti in peti odstavek
324. člena pa določajo prometno nesrečo kot hujšo posledico. Zato se pojavljajo
vprašanja, zakaj ni takšna posledica tudi huda telesna poškodba v prvem odstavku 323.
Člena, kaj pomeni sploh prometna nesreča v tretjem, četrtem in petem odstavku 324.
člena ter kaj v konstrukciji 323. člena. 53
Določbi četrtega in petega odstavka 324. člena sankcionirata storilca, ki je izvršil
kaznivo dejanje iz prvega odstavka naklepno, ne sankcionirata pa storilca, ki je izvršil
kaznivo dejanje iz malomarnosti. 323. člen pa ne upošteva, da je takšno dejanje lahko
storjeno tudi z naklepom. Prezre tudi, da je prometna nesreča sinonim za neposredno
nevarnost, huda telesna poškodba pa hujša posledica. 54
Razmerje med 323. in 324. členom v okoliščinah, ki pripeljejo do prometne nesreče s
telesnimi poškodbami ali smrtjo ene ali več oseb, je z vidika oškodovančeve privolitve
in tudi drugih institutov splošnega dela kazenskega prava zapleteno. Za razumevanje je
potrebna poglobljena študija. Številne nejasnosti in nelogičnosti tega razmerja kažejo
»vegetiranje kazenskopravne dogmatike v senci kriminalitetnopolitičnega aktivizma.«55
52 Korošec in drugi 2013, str. 53
53 Prav tam, str. 53.
54 Prav tam, str. 54.
55 Prav tam, str. 55.
26
3 SKLEP
Na koncu naloge se postavlja vprašanje, ali je pojem prometne nesreče res nujen v
zakonskem opisu kaznivega dejanja. »Pojem prometne nesreče je vsekakor bliže
laičnemu pojmovanju prepovedane posledice, saj poudarja tisti nezaželen dogodek v
cestnem prometu, zaradi katerega se toliko bolj poudarja zahteva po čim bolj skrbnem
in obzirnem udejstvovanju v cestnem prometu. Vendar pa zaradi svojega etimološkega
pomena v bistvu problem razlikovanja med tem kaznivim dejanjem in nesrečnim
naključjem le še dodatno zapleta.«56 Dežman predlaga, da bi se besedi »prometna
nesreča« iz zakonskega opisa kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz
malomarnosti izpustili.
Da je zakonska ureditev neustrezna, kaže tudi, da KZ-1 prezre, da je prometna nesreča
sinonim za konkretno nevarnost, huda telesna poškodba pa hujša posledica. Določba
324. člena ima slabost, da se sklicuje na pojma predrzna in brezobzirna vožnja, ki pa sta
kot zakonska znaka premalo jasna.
56 Citirano po Zlatan Dežman, Kazensko varstvo cestnega prometa in temeljne predpostavke kaznivosti,
Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998, str. 241.
27
4. LITERATURA
Damjan Korošec, Cestnoprometna kazniva dejanja – temeljni koncepti in njihova
uporaba v praksi, Raziskava št. 141, Ljubljana, 2004.
Damjan Korošec, Zlatan Dežman, Aleksander Karakaš, Barbara Nerat, Peter Novoselec,
Vanja Verdel Kokol, Sabina Zgaga, Cestnoprometno kazensko pravo, GV založba,
Ljubljana, 2013.
Liljana Selinšek, Dean Zagorac, Ivan Bele, Nikola Tupančeski, Kazensko pravo: splošni
del in osnove posebnega dela, GV založba, Ljubljana, 2007.
Ljubo Bavcon, Bogo Brvar, Mitja Muršič, Nina Peršak, Dragan Petrovec, Tatjana toplak,
Dejavniki varnosti cestnega prometa v Sloveniji, Raziskava – II. del, Inštitut za
kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2010.
Ljubo Bavcon, O zamisli za kazenskopravno reagiranje zoper nedisciplino v cestnem
prometu, Dnevi javnega prava X, Portorož, 2004.
Liljana Jovanović, Malomarnostna kazniva dejanja, Pravna praksa, številka 23–24, 1999.
Matjaž Ambrož, Hinko Jenull, Ciril Keršmanc, Kazenski zakonik (KZ-1) Z NOVELAMA KZ-
1 A in KZ-1B, GV založba, Ljubljana, 2012.
Mojca Šavc, Prometna nesreča kot prekršek, Diplomsko delo, Ravne na KOROŠKEM,
2005.
Petrovec, D. (ur.): Varnost cestnega prometa, Inštitut za kriminologijo, Pravna
fakulteta, Ljubljana, 2011.
Petar Novoselec, Uveljavitev novega kaznivega dejanja povzročitev prometne nesreče
iz malomarnosti, Uveljavitev novih institutov kazenskega prava, Uradni list Republike
Slovenije, Ljubljana, 2000.
Rok Erhatič, predrzna vožnja v cestnem prometu (324.člen KZ-1) v primerjalno pravni
perspektivi, Diplomska naloga, Ljubljana, 2010.
28
Simon Švarc, Razvojni vidik cestnoprometnih deliktov v kazenskem postopku,
Diplomsko delo, 2009, Maribor.
Vid Jakulin, Analiza kaznivega dejanja, Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti,
prispevek na konferenci, 2004.
Zlatan Dežman, Kazensko varstvo cestnega prometa in temeljne predpostavke
kaznivosti, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 1998.