Knjiga je izšla s finančno podporoJavne agencije za knjigo RS.

CIP – Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana

821.163.6-1 821.163.6.09Kravos M.

KRAVOS, Marko, 1943– V kamen, v vodo : izbrane / Marko Kravos ; spremni esej Peter Kolšek ; [risbe Klavdij Palčič]. – 1. izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2013. – (Jubilejna zbirka / Mladinska knjiga)

ISBN 978-961-01-2711-6 265831680

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiganajdete tudi na internetu: www.emka.si

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna pri občitev, pre de lava ali druga upo raba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fo toko piran jem, tiskan jem ali shranitvijo v ele ktron ski ob liki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Izbor: avtorSpremni esej: Peter Kolšek

JAVNE PESMI

7

Dionizova

Konec koncevprav zaradi svoje neznatnostise odpovedujem razumni vdanosti.Na tesnem sem z udi in čuti bi radi poskakovali.

Na dvoje ušes, na par očes,na obe nogi lovim blagostanje.Vdihujem med sinjimi sanjami,v izdihovanju šelesti vse nekdanje.Ne bom več služil videzu in dobroti.Dnevi so mlačni, iz zvezd so le vinske noči.

Nočem biti v eni dimenziji, sploščen od luči,v meni so vsi trije spoli,moški, ženski in otroški!Čas se drsti, raztisočerja se od ljubezni.

Veselim se gibke majhnosti, svoje ljubke malenkosti.In ne verjamem naduti zvestobi, ker ni večnosti.In ne verjamem v boga, ki se nikdar ne smeji.

8

Pod novim soncem

Nobena lastovka se več ne znajde,kar krokar venomer trdi: karkoli, vsekakor!On je plave krvi in s Kosovega polja.

Ne čivkaj mi o gnezdu, lastovka,ti nimaš nosa, ne občutiš vonja.Nežnost vzcveti samo, ko se daljici srečataza hip sredi neskončne modrine.

Svet visi na jekleni verigi,šele ko se utrže, bomo šli na izlet v vesolje.In bo ravna pot, ne pa noro vrtenje,in si bomo lahko izbirali novo sonce.

Črne lastovke ne prinašajo pomladi,krokar vsekakor! – Kakorkoli, pravi:stari svet pod novim soncem!

9

Ne vrag, le sosed

Pri sosedu laja pes.Ima moj sosed psa?Imam jaz soseda?

Sosedov pes laja,pasji sosed ne govori. Morda s psom laja.

S kom govori, s kom laja?Pes in njegov sosednista prava družba.

Laja ta nekdo kar tako, ko ga daje polna luna, metafizika ali spolna nuja?

Sam nimam psa.Imam psa za soseda?Imam soseda za psa?

Sosedu sem jaz za soseda,pa kar brez psa in lajanja.V akvariju imam zobatca:

10

na tesnem tiho plava.In kje dostop do soseda?Samo prek odprtega morja!

Odnosi so skrajno napeti.Zobatec postaja vroče krvi,sosed pa zlepa noče peti.

160

prej izreka za neustrašenost. Poezija, ki se ne boji nobene velike misli, četudi je ta stokrat večja od slona.

Toda pogum, ki prihaja tukaj na dan, ni herojski po-gum junakov, ni pogum spopadanja s slonom, na delu je nekaj povsem drugega in pravzaprav nejunaškega: to je brezbrižnost kot oblika distance do velikih misli. Do veli-kih misli in velike zgodovine, do velikih avtoritet in priti-ska tradicije, do velikih kolektivnih projektov in njihovega uravnavanja človekove usode. Kravosova poezija se »na-gonsko« upira vsemu »velikemu«, ki presega mero »ma-lega« človeka.

*A morda z zgodbo Kravosove poezije nekoliko prehi-

tevamo; s preprosto interpretacijo ene od pesmi smo že na začetku pokazali na tisto, kar naj bi se izkazalo šele ob kon-cu. Zdaj gre za to, da je na posameznih segmentih te poe-zije primerno preveriti, ali misel, ki bo morda tudi sklepna, zares velja za najpomembnejša pomenska jedra te poezije. Katera so ta jedra, ni treba šele ugotavljati, v pretres jih je ponudil pesnik sam, ki je besedila za svojo antologijo raz-vrstil v osem razdelkov.

Kravos je doslej objavil trinajst samostojnih pesniških zbirk (pa nekaj izborov in prevodov), kar pomeni, da tu-kajšnjih enaindevetdeset pesemskih naslovov (v treh pri-merih gre za krajše ciklične enote) predstavlja, rečeno

161

zelo približno, kakšno petnajstino njegovega pesniškega ustvarjanja (o drugačnem, proznem, esejističnem in zlasti bogatem za otroke na tem mestu ne bomo govorili). Pose-bej bi veljalo opozoriti na njegovo pripovedno pesništvo, epiko, ki jo je zajel izbor iz leta 2001 Potrkaj na žaro – s pesnitvijo Jazonova sled in zabavljivim Prešernom v Trstu.

Ker je izbor avtorjev, smemo upravičeno domnevati, da nam pesnik kot bistvo svojega opusa ne ponuja le svojih najboljših besedilnih uresničitev, ampak z njimi tudi tiste izpovedne težnje, ki so najbolj določale in vznemirjale nje-govo pesniško ustvarjalnost.

Prvi, zelo pomemben razdelek se imenuje Javne pesmi; naslov je seveda nekoliko ironičen. Kaj je za Marka Kra-vosa »javnost«? Opozoriti je treba na biografsko dejstvo, ki je le malokomu neznano, da je pesnik tržaški Slovenec, pripadnik slovenske manjšine v Italiji in torej »zamejec« (poimenovanje, za sodobni politični občutek nekorektno in glede na sedanje okoliščine zastarelo, se je v preteklosti vendarle uveljavilo tudi v uradni rabi); tisti, ki živi na drugi strani slovensko-italijanske meje, in vendar po svoji jezi-kovni in pesniški identiteti pripada »tej«, matični strani. To pomeni, da je Kravos v političnem smislu pripadnik treh javnosti: slovenske, tržaškozamejske in italijanske. In vse so v njegovih Javnih pesmih tudi navzoče. Besedila iz tega razdelka so nastajala v obdobju od sredine sedemdesetih let do leta 2008 (in so zajeta iz petih zbirk), zato je razum-

162

ljivo, da v njih prepoznavamo političnodružbena dejstva in dogodke dobrih treh desetletij.

Najprej pade v oči, da so prav vse Javne pesmi – razen prve, ki bo še vredna posebne pozornosti – zapisane v iro-nično-humorno-parodičnem slogu. Kot da so za Kravosa vprašanja slovenske nacionalne stvarnosti, zamejske real-nosti, političnih sprememb, ki jih je prinesel razpad Jugo-slavije, vstop Slovenije v EU, italijanski odnos do Sloven-cev, slovenske notranjepolitične dogodivščine – vse to je z malo pozornosti mogoče opaziti v teh »javnih« pesniških intervencijah –, vredna najprej temeljitega posmeha. Denis Poniž je (v monografiji Slovenska lirika 1950–2000, Sloven-ska matica 2001, str. 212–214) ob tovrstnem Kravosovem početju zapisal učinkovito formulo: Vse je res, a tudi zgolj šala. Pri tem je seveda prav tako res, kar tudi zapiše Poniž, da sta »burkaštvo in obešenjaški humor metodi, s katerima Kravosova poezija izpoveduje tako stiske kot tudi dileme, ki so kolektivno breme«. Humor, tako obešenjaški kot pri-srčni, je torej na tem mestu zgolj »metoda« ali način, kako evidentne nacionalne in družbene probleme artikulirati na lahkoten način. Zdi se, da zaradi dveh razlogov. Prvič zato, da se problematika, zlasti zamejska, ki mu je najbliž-ja, razodene v satirični luči, da torej njeno (ne)smiselnost, notranjo ideološko konfliktnost in zunanje pritiske s strani državne politike ugledamo kot nekaj relativnega, vredno-stno nestabilnega in morda lažje rešljivega. In drugič, da

163

se pesnik pred dilemami, ki so ga kot člana tega ali onega občestva vznemirjale, zavaruje z notranjo distanco. Takšna distanca zmeraj proizvaja humor ali vsaj nekonvencional-no obliko upovedovanja.

Kakšna so Kravosova osnovna pomagala, ki vzbujajo humorne, parodične in satirične učinke? Na leksikalno-zvočni ravni gre za variacijo ljudskih obrazcev (Po morju spet barčica plava; Je pa slan’ca pomorila / vse te žlahtne pti-čice) ali za parafraze pomembnih toposov slovenske poezi-je (Nekoč je bilo vse narobe, / od jutri človeka nikar! / Zdaj žabe in žolne in gobe / na Kranjskem so spet gospodar), na verzološki ravni pa Kravos rad uporablja na Vodnika spo-minjajoče alpske poskočnice (Ko nag sem, me varje marela, / vesel sem domačih ljudi). Prav pridejo tudi toni iz doma-čega ludističnega arzenala (O bog ubog vsak dan obran / oblast objest korist / kdor nisi zaspan).

A bistvene so seveda projekcije in subverzije, slednje so v tem izboru v večini, ki jih povzroča pesnik na čisto idej-no pomenski ravni. Med tremi omenjenimi »javnostmi«, ki jih tematizira njegova poezija, je zagotovo najbolj izpo-stavljena tista, ki ji Kravos pripada kot Slovenec, ne glede na svoje zamejstvo. To javnost dobro pozna, Kravos je eden redkih zamejcev, ki je od študijskih let v Ljubljani naprej ohranjal s slovensko kulturno sceno tesne stike in jih ima tudi danes. Hkrati je treba imeti pred očmi odmaknjeno optiko, ki mu je dana skozi tržaški pogled na Ljubljano.

Pa tudi to seveda, da kot pesnik, ki je po izobrazbi slavist, dobro pozna slovensko literarno tradicijo in iz nje po po-trebi izhaja. Zato so pesmi, kot sta Barčica in Slovenska lipa, neposredni proizvod takšnih biografskih okoliščin in, brez tega ne gre, opisane pesnikove nastrojenosti do sveta nasploh in slovenskega posebej. Prva je očitno nastala po slovenski osamosvojitvi (Utrne se zvezdna država, se gla-si prvi verz druge kitice) in ob vstopanju Slovenije v EU (iz bivšega v boljše svetove: brezkončno prisrčnih je zmot). Pesem je duhovit ironični komentar tega dogajanja, izraža pa tudi določeno zaskrbljenost, da se bo Slovenija izgubila v širjavah novega evropskega političnega zemljevida (pro-strana je moja dežela, / ne vidim ji kraja v megli); seveda s stališča človeka, ki je kot italijanski državljan že dobro poznal prednosti in slabosti ne le Evropske zveze, ampak tudi nove pasti za majhno neizkušeno državo. Pesem Poni-kalnica izraža naslednjo stopnjo zaskrbljenosti: konkretne učinke omamljenosti z evropsko perspektivo.

Povsem drugačno (pred)zgodbo pa pripoveduje sta-rejša pesem Slovenska lipa, nastala je globoko v času, ko poti iz bivšega v boljše svetove (Barčica) še ni bilo na vi-diku. Pesem je neusmiljena kritika povojne zazibanosti v samoupravni socializem, ko so sadove »brezplodne« sta-rosvetne lipe zamenjale buče kot simbol nove potrošniške mentalitete in kulturne plitvine. V pesmih te vrste Kravos svoj emocionalni odnos do matične domovine skrije pod

164

satirično napadalnost in druge tehnike mehke subverziv-nosti.

Da takšen odnos vendarle in še kako obstaja, jasno razkriva pesem Krompir na srcu, ki sklepa Javne pesmi. Tu ironična distanca izgine, formula vse je res, a tudi zgolj šala se umakne v ozadje, naprej pa stopi ne samo resnobna zavzetost ob človekovi udeležbi v zgodovini, ampak tudi spoznanje o človekovi privrženosti svetu, o njegovi intimni identifikaciji z njegovimi darovi. Ti darovi so pomembnejši od zgodovine, vezani so na človekovo bit. Druga polovica pesmi se glasi:

Vse te stvari so že v malem prstu zgodovine,vzorne, velike. Pa od tega se svet ne vrti,svet ima drugačne kroglične ležaje.

Pod zemljo, na skrito, rase krompir:siv, brez duha in prave oblikemozga vsakdanjo prst, čaka na svoj nastop.

Človek poklekne in ga izgrebe, v ognjuga pozlati. In že se vanj naseli hrustljava slastin nadzemska vonjava. V prgišču toplina.

Ah, domovina, rad bi ti rekel krompir.

165

Krompir kot metafora nečesa, kar prihaja iz zemlje in veže človeka nase s hrustljavo slastjo in nadzemsko vonja-vo, je res preprosto ruralna, a kaže s svojo neposrednostjo na globoko čustveno, čutno in tudi razumsko razmerje do sveta. Globok »domovinski« vzdih v zadnjem verzu kaže na to, da je Kravosov odnos do slovenstva globoko zave-zujoč, da je domovina del njegove eksistencialne substance – in da je pesnikovo ironično artikuliranje, ki prevladuje v drugih pesmih na to témo, vsaj toliko kot lastnost njegove-ga značaja tudi posledica njegovega dvojnega narodnost-nega položaja, torej Slovenca in manjšinca; v dvojni optiki postane opazovano pač hitreje razgaljeno in podvrženo relativizaciji. Toda ne glede na to relativizacijo domovina kot ponotranjena idealiteta obstaja – kot krompir v zemlji; ali krompir na srcu.

Kar zadeva preostali dve »javnosti«, torej tržaškozamej-sko in italijansko, sta v izboru dve pesmi, ki sta predmet pesniške tematizacije. Prva je znamenita in selektivno ve-likokrat citirana pesem Zamejska žalostna, ki je bralcem v matični domovini konec sedemdesetih let s svojo paro-dično ostjo v veliki meri in mnogim prvič zrelativizirala pogled na zamejstvo, hkrati pa ni bilo mogoče spregleda-ti njenega mobilizacijskega klica manjšini po zamenjavi standardne zamejske žalosti in defetizma z aktivizmom. In hkrati gnevnega klica matici Sloveniji, naj namesto pomi-lovanja raje doseže boljši položaj manjšine na meddržavni

166

ravni. O Kravosovem odnosu do uradne italijanske javno-sti in njenega razmerja do manjšine pa pove skoraj vse zad-nja kitica pesmi O vremenu in krivdi (podnaslov O fojbah in genocidnih sosedih): Ma, kaj dela slon z okli na Krasu? / Ma, kaj dela pod zemljo miš? / Ima samo slon svoj spomin? / Ima miš pravico do zob in življenja?

*Dvojna pomenska narava Kravosove poezije, ki smo jo

izpostavili na začetku – če poenostavimo: zgoraj, na nebu, nič obvezujočega, spodaj pa semena in korenine – se ne kaže samo pri odnosu do »javnih« vprašanj, kar tako nazorno ilustrira prvi razdelek te jubilejne knjige, ampak zasega tudi tisto široko tematsko področje, na katerem se izpisuje izra-zito osebno intonirana poezija. Pesnik jo je nadrobneje seg-mentiral kot bivanjsko (Na samem), razpoloženjsko (Skozi šume), refleksivno (Pokončno in vodoravno) ter ljubezensko (Ljubezenske) poezijo. Vmes sta dva razdelka, v prvem so pe-smi o Trstu in Krasu (Kot kamen in kost), ki so po eni strani vsebinski podaljšek Javnih pesmi, po drugi pa izpoved pripa-dnosti obema (tudi pesniškima) toposoma, v drugem pa dva cikla formalno enovitih besedil (Desetnice), ki v bistvu so-dijo na teritorij bivanjsko-refleksivne lirike. Zadnji razdelek Okroglo lične, hudo mušne, rado žive je izbor iz Kravosove neposredno anekdotične, šaljive in aforistične poezije, izbor, ki v celoti pritrjuje vedri intonaciji njegovega pesnikovanja.

167

Seveda je težko razmejiti naštete osebnoizpovedne seg mente, razlikovanje je zunanje in temelji predvsem na združevanju motivov, ki so zares različni, toda od znotraj preveva vse te razdelke dokaj enotno eksistencialno raz-položenje. Sega od redkih stanj višje odrevenelosti kakor v pesmi Preizkušnja (kot roža blag, / vegetativno lep, / vijo-lično žalosten, / nečloveško moder) do triumfalnega vitaliz-ma, kakršen se razodeva iz pesmi Hrastovski ples, v kateri je znani motiv predstavljen pod a kot razuzdano utripanje živih barv teh krajev, pod končni ž pa se izpisuje prva črka v besedi (nezgorljivo) življenje, ki ga poganja novo seme v vrtincu upov in celo novih evforij; to je zagotovo zelo izvi-ren pogled na znano fresko, ki premore tudi dekonstruk-cijsko moč. Vmes so zelo različne lirične lege, ki so lah-ko poetično razpoloženjske (S prsti rok naredim glavnik, / tema se krotko drgne óbenj – pesem Šumi), samopodobno suverene (Na kamnitem otoku štejem korake, /štejem zvez-de, nikomur nič dolžen / na svojem, v svoji koži – pesem Veter v (šk)oljki), a tudi meditativno iskateljske kot v pesmi V Samarkandu, kjer lirski subjekt vprašanju postaviti se na glavo / vznikniti na drugo stran sebe sopostavi harmoniza-cijo s svetom: v zavetnem kamnu / sevati mir. siveti / sivec in sevec / v golem razmerju / z vetrom in goro / oprt nase za vse čase. Vse te pesmi prevevajo lahkotna senzualnost, živah-na motivna pestrost, anekdotična živahnost – in torej tudi privlačna berljivost. Pri Kravosu bomo težko našli ultima-

168

tivna aksistencialna stališča, še manj patetični tragos; tudi občasna bežna misel na boga se najraje konča v dobrem zavetju panteizma.

Ta panoptikum zadržane bivanjske vedrine ne presene-ča, ko pa je nebo nad Kravosovo poezije osvetljeno z dioni-zičnim principom, kakor ga razodeva skoraj celoten izbor v tej knjigi in uvodna – Dionizova – pesem posebej. Pesem je polnopomensko oznanilo od začetka do konca, še pose-bej skoncentrirano pa je sporočilo v zadnjih dveh kiticah:

Nočem biti v eni dimenziji, sploščen od luči,v meni so vsi trije spoli,moški, ženski in otroški!Čas se drsti, raztisočerja se od ljubezni.

Veselim se gibke majhnosti, svoje ljubke malenkosti.In ne verjamem naduti zvestobi, ker ni večnosti.In ne verjamem v boga, ki se nikdar ne smeji.

Pesem, ki ji Kravos »podtika« kar Dionizovo avtorstvo, je nazorsko manifestativna, vanjo je vpisan pesnikov živ-ljenjski nazor, a prav gotovo ta ni brez posledic za njegovo umetniško in pesniško orientacijo, čeprav ni izražena de-klarativno. Kar zadeva nazor, ga obkrožajo besede o gib-ki majhnosti in ljubki malenkosti, o odsotnosti človekove posmrtnosti in vere v boga. Kravosovi nazorski devizi,

169

posredno izraženi v tako rekoč vsaki pesmi, sta »javna« svobodoljubnost ter »zasebna« prostost telesa in duha. Te-meljno pesnikovo razpoloženje, ki prav tako zasega večino njegove poezije, pa je zajeto v pluralnosti vseh treh spolov, se pravi treh naravnih principov, pri čemer je »otroški« na-menjen pesniški fantaziji, njenemu neposrednemu nareku, ki je zares veliko bliže Dionizu kot Apolonu.

V literarnozgodovinskem smislu raste poezija Marka Kravosa iz osrednje slovenske pesniške izkušnje petdese-tih in šestdesetih let. Iz usedlin t. i. sentimentalnega hu-manizma, ki se je v poeziji manifestiral kot intimizem, je obdržal substanco semen in korenin ter jo preoblikoval po podobi svoje vedre, senzualno in ideološko sproščene na-rave, iz nanosov t. i. modernizma in neoavantgardizma pa je prevzel razvezano in pogovorno pesniško formo ter jo obogatil s svojo izvirno ironično-parodično in posledič-no komunikativno držo, zaradi katere njegove poezije ni mogoče neposredno primerjati z nobeno drugo sočasno slovensko pesniško pisavo. Tako je nastal opus, ki je res na-stajal v »zamejstvu«, a je postal eden osrednjih v povojni slovenski poeziji.

170

Kazalo

JAVNE PESMIDionizova 007Pod novim soncem 008Ne vrag, le sosed 009Zamejska žalostna 011O vremenu in krivdi 013Kam 014Barčica 015Jesen 016Kurje oko 017Leva, desna 018Slovenska lipa 019Ponikalnica 020Srednja žalost 021Hvaležna pesem 022Krompir na srcu 024

NA SAMEMRodovna pesem 029Hotel Astoria, Leningrad 030Preizkušnja 031Sedma ledena doba 032Metulj v okviru 033Veter v (šk)oljki 035Modro seme 036Priče 037

Kot mačka, kot pes 038Za dlako 039Pitna pesem 041

SKOZI ŠUME Šumi 045Hrastovski ples 046Soglasje z dežjem 047Milost božja 048Bre(zi)mena 049Ubežna pesem 050Koža 051Steklena pesem 052Ostavki 053Rodna zemlja 054Izza sebe 055

POKONČNO IN VODORAVNO Veter, glasovi 059Vreme za pesem 060Regeneracija 061Zemlja in voda 062Vaje v begu 063Ribja pesem 064V Samarkandu 065Pajkova nit 066Mehčanje kamna 067Dež v Benetkah 068Dar 069Binarni princip 070

KOT KAMEN IN KOST Trikotno jadro 075Mesto po meri 076Na molu Audace 077Cesta sv. Marije Magdalene 078Oboki 079V tretje gre Rado 080Kras 082Bazovica I.–V. 083Iglavci, listavci 088

DESETNICE I.–XI. 093IZ PTIČJE PERSPEKTIVE Ponirek 104Netopir 105Sokol selec 106

LJUBEZENSKEMoje telo 111Deveta nebesa 112Majska raketa 113Poljub 114Poslanica Bogu 115Brez ločil 117Kanaan 118Temni se 119O zvestobi 120Velikonočni hren 122Ko se november in april poljubljata na usta 123

Močerad 124Trn in kamen 125Morda v dvoje 126Sol na jezik 128Dišavnice 129

OKROGLO LIČNE, HUDO MUŠNE, RADO ŽIVEŠtiri spodbudne 135Prazno 137Vrata 138Cunja 139Tolažba 140Ščepec epigramov 141Ja ali ne 143Beseda ni konj 144Čevlji 145V drugi osebi 146Slovo od mladosti 147Refleksivni pesnik 148Sklepna pesem 150Statistično vzeto 151Pravzaprav 152Naglas na M 153

O poeziji Marka Kravosa, izbor 154Zahvala 156

Peter Kolšek: Gibka majhnost, svetla velikost 158

V kamen, v vodo je avtorjev izbor pesmi iz naslednjih pesniških zbirk: Sol na jezik, Trst, 2013Med repom in glavo, Maribor, 2008Ljube/zenske, Ljubljana, 2003Potrkaj na žaro, Grosuplje, 2001Krompir na srcu, Maribor, 1996Obzorje in sled, Ljubljana, 1992Ko so nageljni dišali, Ljubljana, 1988Sredozemlje, Trst, 1986 V znamenju škržata, Trst, 1985Napisi in nadpisi, Trst, 1984Tretje oko, Ljubljana, 1979Paralele, Trst, 1977Trikotno jadro, Trst –Koper, 1972

Jubilejna zbirkaUrednica Nela Malečkar

Marko KravosV KAMEN, V VODO

Spremna beseda Peter KolšekNaslovnica in risbe Klavdij Palčič

Oblikoval Jure JančičTehnično uredil Matej Nemec

Jezikovni pregled Andreja PrašnikarMladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2013

Predsednik uprave Peter TomšičGlavni urednik Bojan Švigelj

Natisnila Grafika Soča, d. o. o.Prva izdaja

Naklada 400 izvodov

© Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana, 2013

Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.