ŠTUDIJSKA POROČILA ERASMUS ŠTUDENTOV

MEDICINSKE FAKULTETE UNIVERZE V LJUBLJANI

za študijsko leto 2011/2012

Pripravila: Jerneja Čelofiga

Mednarodna pisarna MF UL

Ljubljana, september 2012

Predgovor

Tudi študijsko leto 2011/2012 je bilo na področju mednarodnega sodelovanja in izvajanju

programa Erasmus za Medicinsko fakulteto Univerze v Ljubljani zelo živahno. Program

Erasmus je dokončno zaživel, na kar kaže veliko zanimanje naših študentov za študij in

prakso v tujini in vedno večje zanimanje tujih študentov za študij na naši fakulteti. Kot vedno

je takšen uspeh programa možen le ob medsebojnem tesnem sodelovanju vodstva fakultete,

predstojnikov kateder in inštitutov in vseh Erasmus študentov, ki so zastopali več kot

uspešno našo fakulteto na partnerskih univerzah tudi v letu 2009/2010.

V študijskem letu 2011/2012 je bilo izbranih za Erasmus študijsko izmenjavo 49 študentov

medicine in dentalne medicine, uspešno je Erasmus študijsko izmenjavo opravilo 36

študentov. Štirje študenti so uspešno zaključili Erasmus študijsko prakso. Izvedena je bila ena

Erasmus mobilnost za zaposlene na MF.

Na MF je študijskem letu 2009/2010 gostovalo 8 tujih študentov, 7 študentov je izmenjavo

uspešno zaključilo.

V pričujoči zbirki poročil naših študentov o izkušnji z Erasmus študijem in prakso se odsevajo

tako pozivne kot negativne izkušnje, kar se vsekakor dobro za organizacijo mednarodnega

sodelovanja v bodoče. Študijske in osebne izkušnje študentov so dragocene tako za bodoče

Erasmus študente kot za akademsko osebje, saj ravno te omogočajo, da bo izvajanje

programa Erasmus v bodoče čim bolj uspešno.

Jerneja Čelofiga

Mednarodna pisarna MF UL

Ljubljana, december 2012

KAZALO

Vmesna poročila....................................................................................................................... 4

HRVAŠKA - Sveučilište u Zagrebu, Zagreb - PRAKSA (Andreja Krašovec)...............................4

VELIKA BRITANIJA - Edingburgh – PRAKSA (Larisa Čehovin)..................................................4

Končna poročila........................................................................................................................ 5

HRVAŠKA - Sveučilšte u Zagrebu, Zagreb - PRAKSA (Andreja Krašovec)................................6

VELIKA BRITANIJA - London - PRAKSA (Liana Trampuž)........................................................8

Vmesna poročilaHRVAŠKA - Sveučilište u Zagrebu, Zagreb - PRAKSA (Andreja Krašovec)

Še zmeraj sem zelo zadovoljna, na fakulteti nimam nikakršnih težav, niti nimam

nikakršnih pripomb. Vaje in predavanja potekajo po ustaljenih tirih, delam raziskovalno

nalogo in pripravljam prispevek, ki ga bom predstavila na forenzičnem kongresu, ki bo v

pričetku junija v Sarajevu. Udeležila sem se tudi dveh seminarjev. Tema enega so bile tožbe

in izvedenstvo o zobozdravstu, ki ga je organizirala njihova fakulteta in enodnevni seminar o

estetskem zobozdravstvu.

Stopila sem tudi v kontakt s prof. Mariom Šlausom, ki predava na fakulteti za

arheologijo in antropologijo in se dogovorila, da hodim približno trikrat na teden v njihov

laboratorij, kjer preučujejo človeške kosti.

VELIKA BRITANIJA - Edingburgh – PRAKSA (Larisa Čehovin)

Zdaj teče že 3. mesec mojega bivanja na Škotskem. 5. marca, na moj prvi "delovni"

dan, mi je bila dodeljena pisarna v stavbi NCJDRSU - National Creutzfeld-Jacob Disease

Research and Surveillance Unit, ki se nahaja v sklopu Western General Hospital (WGH) v

Edinburghu.

Prva dva tedna sem večinoma imela sestanke z zaposlenimi (ok. 30) v enoti. NCJDSU

je državni in v številnih pogledih tudi evropski/svetovni center za nadzor in raziskave,

povezane s CJD in drugimi prionskimi boleznimi. Tukaj so tudi prvi na svetu odkrili in opisali

primer nove različice CJD pri človeku, ki jo večina laikov pozna pod imenom "bolezen norih

krav". Zaposleni pokrivajo več področij - klinično medicino (nevrologijo), patologijo, javno

zdravje, epidemiologijo, genetiko, laboratorijske preiskave likvorja,... V pogovorih in

predstavitvi posameznih področij sva skupaj z mentorjem, prof. dr. Richardom Knightom (ki

je tudi aktualni direktor NCJDSU), ugotovila, da so 4 meseci prakse premalo, da bi me lahko

kvalitetno uvedli v laboratorijsko delo, sploh glede na to, da nimam predhodnih izkušenj.

Precej je bilo tudi dela s papirologijo - prebrati in podpisati sem morala kupe obrazcev,

pravilnikov, dovoljenj... (Vseeno mislim, da so se vsi tisti moji papirji o cepljenjih ipd. izgubili

na poti med 1000 tajnicami oz. da v resnici sploh nimam uradnega dovoljenja za delo s

pacienti... no, ampak to je zdaj njihov problem ;).

Z raziskovalnim delom (seznanitev z le-tem je eden od ciljev moje prakse) sem začela

šele konec aprila, sodelujem oz. delam epidemiološko analizo. Gre za bolj "detektivsko" delo

- vnašanje podatkov iz arhivov osebnih zdravnikov v posebne obrazce, potem pa brskanje po

bazah podatkov dosedanjih obolelih za sporadično obliko CJD in iskanje povezav med

morebitnimi dejavniki tveganja (osredotočili se bomo na transplantacije/donacije tkiv in

organov in transfuzije/donacije krvi) in samo boleznijo.

Drugi sklop moje izmenjave pa predstavlja delo na področju klinične nevrologije. V ta

namen sem spoznala večino nevrologov, ki so zaposleni v DCN (Department of Clinical

Neurosciences) enoti WGH. Kadar utegnem, se kateremu od njih pridružim pri delu v

dopoldanskih/popoldanskih ambulantah (tudi izven Edinburgha), ki pokrivajo različna

področja nevrologije. Zaenkrat sem se srečala z bolniki v ambulantah za možganske tumorje,

multiplo sklerozo, funkcionalne nevrološke motnje, možganskozilne bolezni, splošno

nevrologijo,... Prvi mesec sem se večkrat tedensko pridružila tukajšnjim študentom 4. letnika

medicine na njihovih predavanjih iz nevrologije. Prof. Knight me je vključil tudi v skupinico

svojih tutorandov (2 + jaz), s katerimi se je takrat dobival (povprečno 1x na 2 tedna). Enkrat

tedensko se udeležim "kliničnega popoldneva" - sklopa predavanj in predstavitev pacientov

za tukaj zaposlene nevrologe. Nekaj dni sem preživela tudi na nevrološkem (bolnišničnem)

oddelku DCN, kjer večino dela opravijo specializanti. Spoznala sem osnove delovanja

bolnišnic v VB in način obravnave pacientov, vendar več tega načrtujem v prihodnjih

mesecih, če bom že imela čas ob raziskovalnem delu. Je pa malo zoprno, ker tukaj (tudi

lokalni) študenti ne smejo skoraj nič praktičnega početi, zgolj "shadowing" pa hitro postane

dolgočasno.

Uspela sem si najti tudi super nastanitev (sobo v večnadstropni družinski hiši, lastnica

živi sama in 3 sobe oddaja študentom/zdravnikom) v neposredni bližini bolničnice in za

sorazmerno ugodno ceno. Prejšnji teden sem imela tudi nekaj dni prosto za odkrivanje lepot

Škotske. ;) So pa cene življenjskih potrebščin kar precej višje kot pri nas, tako da Erasmus

štipendija hitro kopni.:)

Mislim, da bo zaenkrat dovolj. :) Če sem kaj pozabila oz. če vas se karkoli zanima, sem

seveda na voljo.

Končna poročila

HRVAŠKA - Sveučilšte u Zagrebu, Zagreb - PRAKSA (Andreja Krašovec)

No, pa se vrnimo nazaj v leto 2010… Moje zanimanje za forenziko me je pripeljalo na

Inštitut za sodno medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer so me prijazno

sprejeli medse, nakar sem pričela z raziskovalnim delom na temo Identifikacije neznanih

trupel v ljubljanski regiji pod mentorstvom prof. dr. Branka Ermenca. Zaradi sodelovanja

Inštituta s tujim strokovnjaki, sem imela čast spoznati prof. dr. Hrvoje Brkića iz Stomatološke

fakultete v Zagrebu, kjer se ukvarja z dentalno forenziko in je vsako leto gostujoči profesor

na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Najprej smo se s profesorjem Brkićem dogovarjali za krajši

obisk med poletnimi počitnicami, nakar sem izvedela za Erasmus prakso, ki je podprta tudi s

štipendijo in se odločila, da se prijavim. Sami postopki prijave resnično niso zahtevni, v veliko

pomoč sta mi bila tudi doc. dr. Tomaž Marš in njegova asistentka Jerneja Čelofiga.

Za prakso sem si izbrala poletni semester v absolventskem letu in pred odhodom na

izmenjavo opravila vse izpite razen Sodne medicine. V mesecu februarju sem torej spakirala

kovčke in se za štiri mesece preselila v prestolnico južnih sosedov. Prvi mesec so mi na

Stomatološki fakulteti v Zagrebu pripravili individualna predavanja, dobila sem ogromno

literature na temo dentalne forenzike in imela dostop praktično do vsega, kar sem želela ali

potrebovala. Nato sem se priključila študentom na vajah in predavanjih pri predmetih

Dentalna forenzika, Anatomija in morfologija zoba in Zlorabljanje in zanemarjanje otrok.

Vključili so me v redno delo na katedri, prav tako sem sodelovala z doktorskimi študenti,

poslušala nekaj zagovorov doktorskih disertacij in bila na več stomatoloških kongresih

oziroma seminarjih.

Stopila sem tudi v kontakt s prof. dr. Mariom Šlausom, arheologom iz HAZU-ja in se

pridružila delu v njegovem laboratoriju, kjer se ukvarjajo z arheološkimi človeškimi ostanki in

na njihovi podlagi ugotavljajo, katere bolezni so se pojavljale v določenih časovnih obdobjih,

s čim so se ljudje takrat prehranjevali in zaradi česa so umirali.

V Zagrebu sem ostala do konca maja, nato sem odšla na XXI. mednarodni forenzični

kongres Alpe-Adria-Panonija v Sarajevo (Bosna in Hercegovina), kjer sem predstavila

rezultate raziskave Identifikacija neznanih trupel v ljubljanski regiji. Konec meseca junija sem

odpotovala v Oslo (Norveška), kjer je International Organisation For Forensic Odonto-

Stomatology (IOFOS) organiziral sedemdnevni tečaj z naslovom Personal identification by

dental methods. S tem sem zaokrožila pridobljeno znanje v Zagrebu.

Izbira mesta, oziroma države, kjer sem opravljala prakso je bila zelo enostavna, saj

sem profesorja Brkića spoznala že pred prihodom v Zagreb. Odlično sva se ujela, vedela pa

sem tudi, da je na področju dentalne forenzike izjemen strokovnjak z obilo izkušnjami, zato

niti nisem razmišljala o odhodu v kakšno drugo državo. Šele sedaj, ko sem zaključila s prakso

in počasi zbiram vtise, vidim, da je bila odločitev, da opravim s skoraj vsemi študijskimi

obveznostmi več kot odlična. V Zagrebu sem se resnično lahko posvetila področju, ki me je

zanimalo, prav tako pa mi je znanje iz stomatoloških in medicinskih predmetov olajšalo delo

in služilo kot osnova za nadaljevanje učenja.

Dentalna forenzika je vsekakor področje, kjer v Sloveniji lahko naredimo še dodaten

razvoj, predvsem z znanjem in izkušnjami iz tujine. Zavedati se moramo, da gre za specifično

področje, katerega razvoj mora biti predvsem v interesu države, zato ne bi bilo slabo, da bi

država skupaj z odgovornimi inštitucijami poskrbela za razvojno strategijo na tem področju.

Vsekakor sem vesela, da to področje že dolgo let pri nas pionirsko razvijajo na Inštitutu za

sodno medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.

Priznam, da je bilo pred odhodom v Zagreb moje znanje hrvaškega jezika zelo slabo,

vendar sem zaradi neprestanega druženja s hrvaškimi študenti, kolegi in profesorji hitro

napredovala, tako da lahko rečem, da je tudi to neprecenljivo znanje, ki mi bo zagotovo v

življenju prišlo še kako prav.

Na srečo se nisem srečala s prav nobenimi težavami, na fakulteti so bili izjemno

prijazni, odprti in počutila sem se zares dobrodošlo, kot del njihove ekipe. S študenti sem

stkala tudi prijateljske vezi, ki mi bodo tako v osebnem in službenem življenju prišle še kako

prav.

Menim, da je odhod v tujino tudi osebna nadgradnja. Novo okolje, ljudje, jezik, običaji

in navade so zagotovo odličen preizkus za mladega človeka. Ugotoviš, da biti sam v tuji državi

ni nič hudega, morda se prav zaradi tega bolj odpreš okolici, hitreje navežeš stike in se naučiš

tujega jezika. Priznam, da je veliko odvisno tudi od študenta samega, od lastnih ambicij in

interesov in predvsem zanimanja, ki ga pokažeš. Ti štirje meseci so bili tudi potrditev, da je

dentalna forenzika zagotovo področje, s katerim bi se želela v prihodnosti ukvarjati in bom

storila vse, kar bo v moji moči, da se bom na tem področju izobraževala še naprej.

Ko sem pisala poročilo o praksi, je bilo med ostalimi vprašanji tudi možnost, da

napišeš kaj bi, če bi lahko seveda, spremenil. In sama ne bi spremenila popolnoma nič.

Odhod v tujino, neprecenljive izkušnje in poznanstva, dogodivščine, ki sem jih doživela in

spomini, ki bodo ostali so bili zagotovo najlepši možen zaključek izobraževanja.

Jutri nastopi moj prvi dan v službi kot doktorica dentalne medicine in ko se ozrem

nazaj resnično vsakemu študentu, če ima vsaj kanček želje in interesa, privoščim in svetujem,

da izkoristi možnost in odide v tujino, da vidi, kaj je bolje in kaj je slabše, da postane kritičen,

da se vrne z novimi znanji in izkušnjami in še bolj prične uživati v poklicu, ki ga bo opravljal.

VELIKA BRITANIJA - London - PRAKSA (Liana Trampuž)

Erazmus študijsko prakso sem opravljala na Child and Adolescent Eating Disorders

Service v okviru Maudsley Hospital med 23. 9 in 22. 12. 2011 pod mentorstvom dr. Mime

Simic (Mima.Simic@slam.nhs.uk).

Oddelek, na katerem sem 'domovala' tri mesece, deluje na osnovi zunaj-bolnišnične

obravnave in je del mreže specialističnih služb za otroško in adolescenčno psihiatrijo. Deluje

na dveh ravneh in sicer kot lokalna specialistična služba (t.i. TIER 3) in nacionalna

specialistična ustanova (t.i. TIER 4). V praksi to pomeni, da večji delež bolnikov predstavljajo

pacienti, napoteni iz lokalnih skupnosti, manjši delež pa pacienti iz vse države, ki

predstavljajo prevelik zalogaj za njihove matične lokalne specialistične službe.

Celotno delo poteka v timu z velikim spektrom različnih profilov, od zdravnikov

psihiatrov, pediatrov, medicinskih sester, specialistov družinske terapije, psihologov, ipd.

Zaradi zahtevnosti motenj hranjenja in nagnjenosti k nenehnemu dodatnemu

izpopolnjevanju kadra, je veliko dela učno obarvanega. K temu vzdušju pripomore tudi veliko

število specializantov psihiatrije, klinične psihologije in družinske terapije, ki se izmenjujejo

na oddelku.

Največji delež pacientov predstavljajo dekleta med 11 in 18. letom z diagnozo

anorexia nervosa. Tekom prakse sem se srečala tudi z anoreksijo pri fantih, bulimio nervoso

in primeri, ko so motnje hranjenja eden izmed izrazov avtističnega spektra. Posebna sreča je

bila možnost spremljanja kognitivno-vedenjske terapije za pacienta s fobijo pred hrano.

Moja vloga v timu je bila predvsem opazovalna. Tako sem preko zaslona redno

prisostvovala pri prvih ocenah novih bolnikov in pri nekaj družinskih terapijah. Pri družinah,

ki jih dodatna oseba v sobi ni motila, sem se v terapijo vključevala nekoliko bolj direktno,

med drugim s sodelovanjem pri pregledih, tehtanju, obrokih na kliniki in beleženju

zdravstvene dokumentacije.

Skozi vse tri mesece sem se vključevala tudi v 6-tedenski intenzivni dnevni program

(ITP). Začela sem predvsem v vlogi opazovalca, kaj kmalu pa sem se vključila v izvedbo

delavnic in vodenje obrokov. V drugem programu, katerega sem se udeležila le prve

prednovoletne polovice, pa sem imela že redne zadolžitve pri obrokih in določene delavnice,

ki sem se jih udeleževala. Poleg tega sem bila del mini tima (osebe določene za reševanje

vseh težav posamezne pacientke in individualno delo) za eno izmed pacientk, pri kateri sem

tesno sodelovala v njenem zdravljenju že od njenega prvega srečanja s službo.

Bolj konkretno zdravniški del moje prakse je vključeval 2x tedensko delo s pediatrom,

kar je vključevalo preglede pacientov tako v okviru službe, kot deklet hospitaliziranih na

sosednjem adolescenčnem psihiatričnem oddelku. Nekajkrat sem tudi prisostvovala

njegovim predavanjem za dekleta v okviru ITP. Enkrat tedensko sem se udeleževala

predavanj za specializante 1. leta (CT1) na Institute of Psychiatry.

K sreči sem se imela možnost kot eden izmed opazovalcev vključiti v multyfamily

therapy (MFT), kjer sem prisostvovala prvemu intenzivnemu tednu in enemu od ponovnih

srečanj. Naloga, ki smo jo imeli opazovalci je bila sledenje eni izmed družin ter beleženje

njenih dejavnosti preko dneva. Ob koncu je vsak podal kratko vsebinsko obnovo 'svoje'

družine ter predstavil svoje teorije o sistemski dinamiki v družini. Po potrebi smo pomagali

pri obrokih, tehtanju in vodenju posameznih delavnic.

Dodatna izobraževanja/znanja:

- 2-dnevna delavnica o 'Maudsley modelu' zdravljenja anoreksije nervose pri otrocih in

adolescentih

- 6-dnevni introductory CBT course v okviru The UK College of Cognitive & Behavioural

Therapies