vpliv medijev na oblikovanje identitete druge … · na drugi strani pa je globalizacija spremenila...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO,

RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO

Marijana Vukeljić

VPLIV MEDIJEV NA OBLIKOVANJE

IDENTITETE DRUGE GENERACIJE SRBOV V

SLOVENIJI

Diplomsko delo

Maribor, marec 2008

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO, RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO 2000 Maribor, Smetanova ul. 17

Diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa

VPLIV MEDIJEV NA OBLIKOVANJE IDENTITETE DRUGE

GENERACIJE SRBOV V SLOVENIJI

Študent: Marijana VUKELJIĆ

Študijski program: univerzitetni, Medijske komunikacije

Smer: RTV produkcija

Mentor: izr. prof. dr. Zala VOLČIČ

Somentor: red. prof. dr. Tatjana WELZER DRUŽOVEC

II

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO, RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO 2000 Maribor, Smetanova ul. 17

Številka: MK-6

Datum: 15.02.2008

SKLEP O DIPLOMSKEM DELU

1. Marijana Vukeljić, študentka univerzitetnega študijskega programa Medijske komunikacije, smer

RTV produkcija, izpolnjuje pogoje, zato se ji dovoljuje izdelati diplomsko delo. 2. Tema diplomskega dela je s področja Inštituta za medijske komunikacije pri predmetu

MEDKULTURNO KOMUNICIRANJE**.

MENTORICA: izr. prof. dr. Zala Volčič

SOMENTORICA: red. prof. dr. Tatjana Welzer Družovec

3. Naslov diplomskega dela:

VPLIV MEDIJEV NA OBLIKOVANJE IDENTITETE DRUGE GENERACIJE SRBOV V

SLOVENIJI

4. Vsebina diplomskega dela: V diplomskem delu predstavite oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji, s poudarkom

medijskega vidika vpliva na samo oblikovanje identitete. Predstavite teoretično ozadje oblikovanja

identitete priseljencev na osnovi različnih teorij i migracijah, kulturi in identiteti. Potrdite, da mediji

predstavljajo orodje za ohranjanje vezi z izvorno kulturo, vendar hkrati predstavljajo migrantom tudi

mesto, na katerem lahko kolektivno in individualno konstruirajo sebe, novo okolje in nove identitete.

Opredelite se do Slovenije kot ciljne destinacije priseljevanja ter integracije njenih »novih« narodnih

manjšin in oblikovanja dejavnikov, ki vplivajo predvsem na oblikovanje identitete v drugi generaciji

priseljencev iz Srbije. V podporo in dokaz navedenemu izvedite kvalitativno raziskavo na osnovi

teoretičnih izhodišč, ki poudarjajo identiteto kot kulturni proces. Na podlagi intervjujev argumentirajte,

kako respondenti sami definirajo svojo pripadnost in vlogo medijev. Predvsem se osredotočite na

koncept »ugnezdnjenega teksta« in analizirajte, kako televizija ustvarja dualno subjektivnost in

sinkretično identiteto. Dokažite, kako množični mediji tvorijo mrežo simbolov in pomenov, skozi katere

se člani izseljene skupnosti diferencirajo od novega okolja ter poistovetijo z ostalimi člani, kar

posledično oblikuje »zamišljeno« diasporično skupnost.

5. Diplomsko delo je potrebno izdelati skladno z »Navodili za izdelavo diplomskega dela« in ga oddati v

treh izvodih do 15.02.2009 v referatu za študentske zadeve.

PREDSTOJNIK INŠTITUTA DEKAN

III

ZAHVALA

Na tem mestu bi se rada iskreno zahvalila vsem, ki so

mi stali ob strani pri nastajanju tega diplomskega

dela.

Najprej hvala mentorici dr. Zali Volčič, ki me je

sprejela pod svoje okrilje in me s svojimi strokovnimi

nasveti, z bogatimi izkušnjami ter optimizmom

usmerjala pri pisanju tega dela. Hvala tudi

somentorici dr. Tatjani Welzer Družovec za ves trud

in pomoč, ki mi ju je nudila v procesu pisanja

diplomskega dela.

Posebna zahvala gre mojim najbližjim, še posebej

mami in očetu, ki sta mi v vseh letih izobraževanja

stala ob strani, me finančno in moralno podpirala ter

me spodbujala na poti k zastavljenim ciljem.

Prisrčna hvala vsem prijateljem in drugim, ki so na

kakršen koli način pomagali pri nastajanju tega

diplomskega dela.

Iskreno pa se zahvaljujem tudi vsem sogovornikom, ki

so se odločili sodelovati v moji raziskavi in mi tako

nesebično odprli vrata svojega doma.

IV

VPLIV MEDIJEV NA OBLIKOVANJE IDENTITETE DRUGE GENERACIJE SRBOV V

SLOVENIJI Ključne besede: migracije, transnacionalni mediji, identiteta, diaspora, koncept

»vmesnosti«

UDK: 654.1:316.774/.776-054.72(043.2) Povzetek Diplomsko delo opisuje nastavke teorije za realizacijo raziskave vpliva medijev na drugo

generacijo priseljencev v slovenskem prostoru. Osredotoča se na teorijo migracij,

reprezentacije kulture in vzpostavljanja identitete ter na študije medijskega vpliva na

izseljence v diaspori. Na podlagi teoretičnega okvira je nadalje zasnovana raziskava, katere

glavna raziskovalna metoda je etnografski intervju. Z analizo odgovorov smo skušali izkušnjo

druge generacije priseljencev aplicirati na koncept »vmesnosti«, ki označuje identiteto,

vzpostavljeno na stičišču treh prostorov pripadanja: realnega prostora, prostora diaspore in

virtualnega prostora.

V

MEDIA INFLUENCE ON SECOND GENERATION OF SERBS IN SLOVENIA

Key words: migrations, transnational media, identity, diaspora, »in-betweeness«

UDK: 654.1:316.774/.776-054.72(043.2)

Abstract This diploma work describes theoretical grounds for carrying out research on media

influence on second generation migrants in Slovenian space. It focuses on migration theory,

cultural representation and construction of identity, and studies of media influence on

diaspora populations. Thus, the research is based on the grounds of theoretical framework,

with ethnographic interviews as its main methodological instrument. While analyzing answers

we tried to find relationship between experience of second generation migrants and a concept

of »in-betweeness«. The notion of »in-betweeness« characterizes identity that is shaped on the

meeting point of three spaces of belonging: real space, diaspora space, and virtual space.

VI

VSEBINA

1 UVOD .................................................................................................................................................. 1

1.1 Opredelitev problema.................................................................................................................... 1

1.2 Struktura diplomskega dela........................................................................................................... 4

2 MIGRACIJE......................................................................................................................................... 6

2.1 Zgodovinski oris migracij ............................................................................................................. 6

2.2 Teorija migracij........................................................................................................................... 11

2.2.1 Oblikovalci teorij ................................................................................................................. 12

2.2.2 Teorije prilagajanja.............................................................................................................. 13

2.2.3 Teorije o dejavnikih odbijanja in privlačevanja: 'Push – pull' ............................................. 20

2.3 Migracije in globalizacija: transnacionalizem in diaspore.......................................................... 23

3 KULTURA IN IDENTITETA ........................................................................................................... 32

3.1 Kulturna reprezentacija ............................................................................................................... 34

3.2 Oblikovanje identitete ................................................................................................................. 39

3.2.1 Osebna in skupinska identiteta ............................................................................................ 41

3.2.2 Globalizacija in identiteta: obuditev etnične in nacionalne identitete ................................. 43

4 MEDIJSKA KONSTRUKCIJA IDENTITET ................................................................................... 48

4.1 Transnacionalizacija medijev...................................................................................................... 49

4.2 Medijske identitete priseljencev.................................................................................................. 52

4.3 Hamid Naficy: »ugnezdnjen tekst« izseljenske televizije kot oblikovalec izseljenske identitete56

4.3.1 Pomen rituala: TV-program kot ritual ................................................................................. 56

4.3.2 Televizijski tekst: »ugnezdnjenost«..................................................................................... 58

4.4 Nove informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) ............................................................. 62

5 RAZISKAVA: »Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji« ........ 64

5.1 Nameni, cilji in predpostavke raziskave ..................................................................................... 64

5.2 Metodologija in raziskovalni načrt.............................................................................................. 67

5.2.1 Raziskovalna metodologija: analiza sekundarnih virov in poglobljen etnografski intervju 67

5.2.2 Raziskovalni načrt ............................................................................................................... 69

5.3. Izvedba raziskave ....................................................................................................................... 71

5.3.1 Cilj: Slovenija ...................................................................................................................... 71

5.3.2 Analiza intervjujev s prvo generacijo Srbov v Sloveniji ..................................................... 73

5.3.3 Analiza intervjujev z drugo generacijo Srbov v Sloveniji ................................................... 79

5.3.4 Sklep .................................................................................................................................... 89

6 ZAKLJUČEK..................................................................................................................................... 90

7 LITERATURA................................................................................................................................... 93

8 PRILOGE ........................................................................................................................................... 96

Vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji 1

1 UVOD

1.1 Opredelitev problema

Ozemlje danes samostojne Republike Slovenije je z zgodovinskega stališča etnično

heterogeno. Na število etničnih skupnosti, njihov obseg, na njihovo gospodarsko in

politično moč so v različnih zgodovinskih obdobjih vplivale spremembe političnih meja in

suverenosti nad tem ozemljem1. Zadnje večje spremembe, ki jih je povzročil razpad

Jugoslavije, so na ozemlju nove samostojne države Slovenije poleg zgodovinskih narodnih

manjšin (kamor štejemo italijansko, madžarsko in romsko narodno skupnost) povzročile

oblikovanje »novih«2 narodnih skupnosti. »Nove« narodne skupnosti vključujejo

pripadnike narodov nekdanje Jugoslavije, ki so se v Slovenijo intenzivneje začeli

priseljevati v 60. letih 20. stoletja, poglavitni vzroki za selitev pa so bili ekonomske narave.

Ravno zaradi zgodovinsko-etnično heterogenega področja skrb za ohranjanje slovenske

kulture in etnične identitete ni nova. Zaznamo jo že stoletja nazaj, predvsem iz literarnih in

posledično medijskih (časopisnih) vrst. Omenjeno skrb je najprej okrepil val priseljencev

iz takrat skupne države Jugoslavije, ki je vrhunec dosegel v 70. in 80. letih prejšnjega

stoletja. Desetletje pozneje pa sta osamosvojitev Slovenije in val beguncev, ki ga je terjal

razpad Jugoslavije, dodatno poudarila ohranjanje slovenske kulture in zahtevo po

integraciji priseljencev k slovenski kulturi in jeziku.

A ne le slovenski narod, danes se za svoj narodni in etnični obstoj ter za razlikovanje

od drugih 'borijo'3 vse skupnosti. V modernem in postmodernem svetu pomembno mesto

zasedajo razlike – »mi« smo tisto, kar »vi« niste in ne morete biti (Appadurai 1996,

Woodward 1997, Hall 1997). Na tej ravni tudi asimilacija, ki je dolgo veljala za edini

sprejemljiv končni izhod preselitve v novo okolje, izgubi smisel, saj ne glede na trud

1»Percepcije slovenske integracijske politike« (ur. Komac in Medvešek 2005). 2Komac (2005: iii). 3V diplomskem delu uporablja avtorica enojne narekovaje, kadar: želi poudariti prenesen pomen besed; uporablja tujo besedo, za katero ne obstaja dovolj ustrezen slovenski prevod; uporablja sleng/žargon; citira v citatu. Besedila v poševnem tisku in označena z dvojnimi narekovaji so citirana oz. povzeta po drugih avtorjih, kar je v besedilu tudi označeno.


priseljencev jih domačini ne bodo nikoli v celoti sprejeli. Na drugi strani tudi priseljenci

čutijo potrebo po ohranjanju svoje lastne kulturne in etnične identitete, ki sta se oblikovali

v njihovi domovini. Tisti, ki so se znašli v precepu, pa so druga generacija priseljencev, tj.

tisti, ki so se rodili v državi, v katero so se njihovi starši priselili. Omenjeni precep pa

nekako spreminja svojo naravo. Če bi ga v preteklosti definirali kot točko, na kateri

posamezniki druge generacije ne vedo, kam usmeriti svoj pogled in kako se identificirati –

ali sprejeti slovensko kulturo ali tradicijo in kulturo svojih staršev –, je ta isti precep zdaj

zavzel nekoliko drugačno stališče. Zdi se, da se vse več pripadnikov druge generacije

obrača nazaj h koreninam, in sicer v prvi vrsti prek vere in medijev. Če vera predstavlja

kohezijski element določene skupnosti, so mediji, predvsem skupnostni in tisti iz

domovine, glavni nosilci in usmerjevalci pomenov. A ni nujno, da te pomene priseljenci v

celoti sprejmejo.

V študijskem letu 2005/2006 sem v okviru priprav na pisanje reportaže pri enem izmed

predmetov na večer pred pravoslavnim božičem obiskala ljubljansko pravoslavno cerkev.

Zanimanje za pravoslavni božič so vzpodbudili mediji, ki so ga v tistem času prikazovali

kot vse bolj obiskan in 'glasen' dogodek, pa tudi navdušena pripovedovanja znancev, ki so

v čedalje večjem številu in vse pogosteje dogodku prisostvovali. Še posebej je bilo

zanimivo, da se je z vsakim letom na predvečer pravoslavnega božiča pred cerkvijo zbiralo

vse več mladih oz. predstavnikov druge generacije Srbov.

Glavni namen reportaže je bil ugotoviti razloge in njihovo ozadje za tako velik obisk

mladih4. Večina odgovorov je vsebovala prevladujoč argument, in sicer v smislu »gre za

pomemben pravoslavni družinski praznik, ki ga praznujejo vsi pravi Srbi«. Ali vera res

tako zelo določa identiteto druge generacije srbskih priseljencev v Sloveniji? Kateri so tisti

dejavniki, ki oblikujejo identitete druge generacije priseljencev? Kolikšni delež pri tem

predstavlja vpliv medijev? Ali in kako lahko dejavniki, ki oblikujejo identiteto, vplivajo na

posameznike s podobnimi koreninami, da različno zaznavajo kulturo svojih prednikov na

eni strani in slovensko kulturo, v kateri so odrasli, na drugi strani? Zapisana vprašanja so

posledica obiska pravoslavne cerkve na predbožični večer in so vprašanja, na katera bomo

skušali odgovoriti skozi to diplomsko delo.

Veliko avtorjev (npr. Lukšič Hacin 1995) ugotavlja, da se pripadniki druge generacije,

kljub rojstvu in socializaciji v okolju, kamor so imigrirali njihovi starši in kjer na njih

4Zanimivo je bilo namreč dejstvo, da je kar nekaj intervjuvancev (za reportažo) povedalo, da njihovi starši niso prišli oz. da obisk pravoslavne polnočnice ni tradicija njihove družine.


vplivajo izobraževalne in druge pomembne socializacijske institucije, delno obračajo h

kulturi svojih prednikov. Ali na takšno 'obnašanje' vpliva globalizacija? Ta na eni strani

preti s sinhronizacijo kultur, za katero so med drugim značilne nedoločene, neutrjene,

'izgubljene' identitete. Na drugi strani pa je globalizacija spremenila zaznavo prostora in

časa ter ponudila (nove) informacijsko-komunikacijske tehnologije, ki so posledično

omogočile stik s kulturo prednikov in s tem tradicionalno definiranje identitete. Ali pa so

družina in njene tradicije takó zelo močne pri oblikovanju identitete druge generacije

priseljencev? Ob postavljenih vprašanjih nikakor ne smemo pozabiti na vpliv medijev. Ti

predstavljajo močen instrument globalizacije pa tudi oblikujejo kulturne pomene, ki

ustvarjajo identitete posameznikov. Mediji so v povezavi z globalizacijo preoblikovali

veliko družbenih praks, med drugim tudi spremenili pomen migracij. Tehnološke

izboljšave so omogočile hitrejše prehajanje meja, hitrejšo komunikacijo in obstoj dialoga,

ki ga tvorita udeleženca/-i z različnih delov sveta. Razvoj tehnologije in nacionalna

liberalizacija medijev sta omogočila vzpostavitev transnacionalne komunikacije, ki je na

novo opredelila pomen meja in oddaljenost domovine. Medtem ko se imigrantske družbe

bojijo, da se bodo priseljenci z gledanjem 'domačega' televizijskega programa težko

asimilirali v novo družbo, vse več teoretikov (Aksoy 2007, Volčič 2006, Morley 2000,

Appadurai 1996) ugotavlja, da izseljenci ob spremljanju etničnih medijev oblikujejo

prostor za kritično analizo sprejetih informacij.

Tudi slovenski kulturno-antropološki-medijski raziskovalni prostor zaznava bogate

prispevke na temo priseljencev. Nekateri so se lotili raziskovanja slovenskega prostora, in

sicer predvsem z vidikov: vključenosti priseljencev in stopnje njihove integracije (gl.

Dekleva in Razpotnik 2002); reprezentacije tujcev/priseljencev slovenskih medijev (gl.

Kuzmanič 1999); ali povratne migracije Slovencev (gl. Lukšič Hacin 2006). Ravno tako

obstajajo slovenski raziskovalci (Volčič 2006, 2007; Mikola 2005, Skrbiš 1999), ki so se

lotili čedalje pomembnejšega vprašanja in ki se ga s tem diplomskim delom lotevamo tudi

mi, tj. vpliva globalizacije in medijev na rekonstrukcijo identitet priseljencev. Vendar se

slednji niso ozrli na slovenski prostor in diaspore, živeče v njem, ampak na slovenske

diaspore ali na druge etnične skupine, ki živijo zunaj meja svoje države, nekje v svetu.

Tako vprašanje vpliva in vloge transnacionalnih medijev na etnične skupnosti v

slovenskem prostoru še ni bilo resneje postavljeno ali obravnavamo. Glede na to, da gre za

pomembno temo, ki je deležna vse večje pozornosti svetovne akademsko-raziskovalne

javnosti, menimo, da bi tudi v slovenskem prostoru obravnava omenjenega vprašanja

pomembno prispevala k slovenski kulturno-antropološki-medijski raziskovalni sferi.


1.2 Struktura diplomskega dela

Glavni cilj diplomskega dela je izvedba etnografske raziskave, s katero bomo skušali

odgovoriti na zgoraj zastavljena vprašanja o oblikovanju identitete druge generacije

priseljencev v povezavi z mediji. S tem namenom bomo v drugem poglavju najprej

predstavili teoretično ozadje migracij, ki ga začenjamo s kratkim orisom zgodovine

migracije. V tem delu se bomo osredotočili predvsem na evropsko preseljevanje in razvoj

pojma, značilnega tudi za slovenske priseljence, 'gostujoči delavec', »ki pa je ostal«

(Castles 2000: 27). Zgodovinskemu orisu bo sledila predstavitev različnih področij, ravni

in vidikov migracij, ki so jih družboslovne discipline intenzivneje začele predstavljati v

drugi polovici prejšnjega stoletja. Ob tem se bomo osredotočili najprej na nekatere

tradicionalne vidike (npr. asimilacijska teorija), sledili pa ji bodo nekatere novodobne

teorije in modeli, ki so se razvili predvsem v luči globalizacije.

Globalizacija ni povzročila le ponovnega razmisleka o migracijah in drugačnega

razumevanja migracij, ampak je vplivala na same migracije in spremenila njihov potek ter

pri tem omogočila oblikovanje transnacionalnih razmerij. Če so nekoč teoretiki migracij

verjeli, da sta končna dosežka selitev prilagoditev in popolna integracija priseljencev

novemu okolju, danes vemo, da to gotovo ni tako. Že prej so priseljenci skušali ohraniti

svoje kulturne vzorce, ki so jih privzeli v svoji domovini. Z globalizacijo in njenimi vzvodi

jim je bila povezanost z domovino in s kulturo omogočena in olajšana. Zato se bomo v

tretjem poglavju posvetili zapletenemu konceptu kulture in skušali prikazati, kaj le-ta

predstavlja skupnosti in kako kultura skozi produkcijo pomenov oblikuje identitete ljudi.

V četrtem poglavju se bomo nadalje dotaknili medijev in njihovega vpliva na

konstrukcijo identitete posameznikov. V našem kontekstu so mediji pomembni z dveh

vidikov: kot orodje globalizacije in kot orodje kulture. Mediji so eni izmed glavnih

nosilcev kulturnih pomenov in s tem močno vplivajo na razumevanje in konstrukcijo

identitet posameznikov. Dostopnost do medijev in pojav novih informacijsko-

komunikacijskih tehnologij sta moč vpliva še okrepila, ob tem pa spremenila prvotno

zaznavanje prostora in časa.5 Medtem ko nas vse večje število medijev bombardira z

informacijami, ki prihajajo iz različnih kulturnih ozadij in z različnimi nameni (več v

Morley in Robins 1995, Vidmar Horvat 2006), so hkrati nacionalni mediji pridobili novo

možnost prodora do svojih 'izgubljenih množic' v diaspori. Z globalizacijo se je pojavilo

5Mediji oz. njihov način prikazovanja je prav tako lahko vzrok (»pull« faktor) selitve.


novo polje, v katerem izseljenci (tudi) s pomočjo medijev reidentificirajo svojo prvotno

kulturo in zavezanost k njej.

V petem poglavju bomo predstavili raziskavo, ki je ključni del diplomskega dela. Z njo

bomo skušali raziskati, kaj in na kakšen način vpliva na drugo generacijo priseljencev in

oblikovanje njihove identitete v Sloveniji. Naša pozornost bo predvsem usmerjena v

medijski vpliv, saj ta aktivno sodeluje pri oblikovanju identitete. Skušali bomo raziskati,

kolikšen in kakšen je vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov. Ob

tem pa želimo identificirati tudi druge pomembne dejavnike, ki (lahko) danes vplivajo na

oblikovanje identitete druge generacije priseljencev, in njihov način vpliva. Tako namen

raziskave ni dokazovanje ali potrjevanje hipotez. Želimo le predstaviti množico

dejavnikov, ki z medsebojnim delovanjem tvorijo elemente identitete.

Kot že omenjeno, so se na ozemlju Slovenije konec prejšnjega stoletja oblikovale

»nove« narodne skupnosti, ki jih sestavljajo narodi nekdanje Jugoslavije (predvsem

Hrvatje, Muslimani/Bošnjaki, Srbi). Če bi v diplomsko delo želeli vključiti predstavnike

druge generacije priseljencev vseh »novih« narodnih manjšin, bi to predstavljalo veliko

obsežnejše diplomsko delo in tudi daljše raziskovalno obdobje z najmanj 50 poglobljenimi

intervjuji in okoli 80 udeleženci6. Zato smo se odločili, da se osredotočiti le na eno »novo«

narodno skupnost. Glede na izkušnjo, ki se je zgodila pred pravoslavno cerkvijo, o kateri

smo pisali na začetku uvoda, smo si kot predmet raziskave izbrali Srbe oz. predstavnike

druge generacije Srbov v Sloveniji.

6Odvisno od števila družinskih članov.


2 MIGRACIJE

2.1 Zgodovinski oris migracij

»Homo migrans obstaja, odkar obstaja Homo sapiens; kajti selitve spadajo med

condito Humana prav kakor rojstvo, razmnoževanje, bolezen in smrt,« trdi K. Bade

(2005:8). Človeške migracije segajo v čas milijon let nazaj, saj so selitve del družbe, odkar

je le-ta nastala, in so odziv na kompleksne kulturno-eksistenčne razmere; v moderni dobi

pa tudi odziv na politične, ekonomske, ekološke in na družbene razmere. Ta očitno zelo

pomemben družbeni proces s svojo vpletenostjo v različna področja danes doživlja

globalne razsežnosti. Da bi razumeli, kako so prvotno ekonomske migracije postale del

globalne ekonomije, porabništva in medijskih podob imaginarnega (Appadurai 1996), je

treba poznati tudi zgodovino migracij. Glede na pričujoče delo se bomo osredotočili

predvsem na evropsko zgodovino preseljevanja. Le-ta je bila zelo bogata, toda

zaznamovali je niso le premiki ljudi, ampak tudi premiki političnih, ekonomskih in

kulturnih meja.

Pri predstavitvi evropske zgodovine preseljevanja sledimo Lukšič Hacinovi (1995), ki

je selitve ljudstev v in po Evropi razdelila na tri obdobja. Prvo obdobje, ki ga je

zaznamovalo preseljevanje narodov in ljudstev ter njihov prodor v Evropo, se je začelo

med letoma 300 in 900 n. št., ko so se Huni priselili na severno obalo Črnega morja. S tem

so povzročili premik germanskih in drugih ljudstev. Ti so se namenili proti ozemlju

Rimskega cesarstva, kar je posledično povzročilo njegov razpad in nastanek novih držav.

Drugi večji migracijski val v predmodernih migracijah zasledimo med letoma 500 in 900

našega štetja, ko so se Slovani, Turki in druga plemena premaknili proti vzhodni Evropi,

medtem ko so se Germani še vedno selili po Evropi, predvsem na območju današnje Italije

in Velike Britanije. Za prvo obdobje so bili tako značilni »trajni stiki in mešanja med

različnimi kulturami (fuzija) ter po drugi strani postopno razhajanje skupin s skupnim

etničnim poreklom (fizija) (Lukšič Hacin 1995: 16), ki so izoblikovali etnično podobo

današnje Evrope.


Čeprav so se v prvem obdobju pojavljale tudi selitve iz Evrope, in sicer med 11. in 13.

stoletjem v obdobju križarskih pohodov za vrnitev 'svetih dežel', so zanj bolj značilne

selitve po Evropi. Sem sodijo tudi tiste, ki so jih povzročili pregoni celotnih skupin zaradi

verskega ali političnega prepričanja7. Prvo obdobje se konča s turškimi vpadi v 17. stoletju

in z evropsko ekspanzijo v svet, ki pa se je začela že s kolonizacijo v 16. stoletju. Preden se

posvetimo omenjenim selitvam iz Evrope, ki so po mnenju Lukšič Hacinove (1995)

zaznamovale drugo obdobje naše razdelitve evropske zgodovine migracij, se nekoliko

ustavimo pri dveh najbolj razširjenih oblikah evropskih notranjih selitev. Le-te so prav

tako potekale na začetku drugega obdobja, preden je porast evropskega prebivalstva našel

nove smeri izseljevanja (novi svet, kolonije, ipd.) in so glede na motive, ki so pripeljali do

migracij, povezane s temo diplomskega dela.

V času prehoda iz agrarne v industrijsko družbo sta evropske migracije zaznamovali

dve najbolj razširjeni obliki selitev: »selitve za delom« in »potujoča trgovina«, ki so ju

motivirale nesorazmerna rast prebivalstva in poklicne ponudbe. Najrazličnejši migrantje,

med katere lahko naštejemo umetnike, trgovce, obrtnike, tehnične strokovnjake, sezonske

delavce, najemnike, mornarje in kolonialne delavce, so po kopnem ali po vodi odhajali v

bližnjo okolico in tudi na 100 in več kilometrov dolga potovanja. Obe omenjeni obliki, ki

ju lahko uvrstimo med najstarejše poklicne migracije, sta se prenašali iz generacije v

generacijo, z njima pa naj bi družine dopolnile »[…]zanesljiv, a nezadosten dohodek v

domačem kraju« (Bade 2005: 22). Ne glede na obliko migracij pa je bil motiv za migracijo

vedno enak, in sicer ekonomsko-socialni.

Težaven prehod iz agrarne v industrijsko družbo, kar je še posebej prizadelo kmete in

malomeščane, je bil eden izmed prvih »push« faktorjev8 za selitve zunaj meja Evrope, kar

po Lukšič Hacinovi predstavlja drugo obdobje evropske migracijske selitve. Porast

prebivalstva zaradi nižje umrljivosti otrok med industrializacijo in privlačnost 'novega

sveta', ki je predstavljal poceni in svobodno zemljo, ekonomsko priložnost ter versko

toleranco, so motivi, ki so veliko Evropejcev 'porinili' iz Evrope.

Evropski kolonializem, ki je med svoje kolonije uvrstil mnoge regije sveta – predvsem

obe Ameriki, južno Azijo, podsaharsko Afriko in Avstralijo –, pa ni pustil pečata le v 2.

obdobju naše razdelitve, ampak tudi med veliko neevropskimi ljudstvi. Novodobni

7 Primer takšnega verskega preganjanja so bili puritanci, verska ločnica po 1560. letu v anglikanski cerkvi, v Franciji pa Hugenoti Protireformacija je konec 70. let 16 stoletja zajela tudi avstrijsko in slovensko etnično ozemlje. Protestantje s tega ozemlja so se selili proti severni Evropi pa tudi v ZDA. (Lukšič Hacin, 1995) 8 O »push« in »pull« faktorjih migracije spregovorimo v naslednjem poglavju, v Teoriji migracij.


kolonializem, ki se je 'rodil' z odkritjem Amerik, je za veliko neevropskih ljudstev

predstavljal usodne posledice – genocid in etnocid –, med katerimi je bila, po mnenju

Lukšič Hacinove (1995), usoda Afrike najhujša.

Dolgo 19. stoletje so zaznamovale množične delavske migracije, ki so svojo podlago

našle v spremembah evropske družbe iz agrarne v industrijsko, razvoju zahodne ekonomije

in v vplivu novega sveta. Vodilne industrijske panoge, ki so postale magnet za migrante s

podeželja, so bile tekstilstvo, železarstvo in rudarstvo. Takratni migrantje so v starosti

načrtovali vrnitev v domovino (podeželje), da bi s sredstvi, privarčevanimi v mestu, uživali

v starosti, vendar jih je ta načrt le malo izmed njih uresničilo. Medtem pa je druga

generacija mestno-industrijsko okolje in družbo, v kateri se je rodila, že videla kot svojo

domovino.

V poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju se je v Evropi nakazala »nova transnacionalna

migracijska topografija« (Bade 2005). Poleg povečevanja števila migrantov proletariata so

se večale tudi razdalje. Glavne izhodiščne točke so postale jug, vzhod in jugovzhod

Evrope, glavni kraji priseljevanja pa srednjeevropska in zahodnoevropska mesta.

Množičnost migracij je na neki način povzročila soodvisnost industrializacije in migracije:

delovni migrantje so gonili razvoj, razvoj je zahteval več delavcev, ki so zaradi razvite

prometne infrastrukture zdaj porabili znatno manj časa in denarja za preseljevanje (Castles

2000). Proces industrializacije je povzročil prepletanje številnih selitev po Evropi, ob tem

pa so postajale aktualne tudi čezatlantske selitve.

Če je 19. stoletje veljalo za vodilno stoletje svobodnih migracij v Evropi, v 20. stoletju

zaznavamo največje prisilne in begunske selitve v zgodovini evropskega prostora, ki jih je

v največji meri povzročila 2. svetovna vojna, k temu rekordu pa je prispeval tudi razpad

evropskih kolonialnih imperijev. Kljub temu predstavlja ta »evropski maksimum« le

približno pet odstotkov migracij v drugi polovici 20. stoletja (Bade 2005), ki so ga

zaznamovale največje migracije v zgodovini sveta. Le-te so namreč večinoma potekale po

zunajevropskih poteh, predvsem v 'tretjem svetu'.

Povojno obdobje v Evropi, ki predstavlja tudi tretje obdobje evropske zgodovine

selitev po Lukšič Hacinovi (1995), nadaljuje njeno migracijsko tradicijo meddržavnih

selitev znotraj Evrope – sprejemnice so bile predvsem države zahodne Evrope – in selitev

iz Evrope. Zahodne razvite države vodijo v tistem času neoliberalistično migracijsko

politiko in si skušajo zagotoviti dodatno delovno silo iz manj razvitih držav evropske

periferije (Lukšič Hacin 1995, Castles 2000). Največje izhodiščno območje je bila vse do


leta 1960 Italija, nato pa še Španija, Portugalska, nekdanja Jugoslavija in Grčija, ki so za

svoj cilj izbrale Francijo, Zahodno Nemčijo in Veliko Britanijo. V poznih 60. letih, ki

veljajo za obdobje organiziranih selitev, sta še bolj izstopali Jugoslavija in Turčija. Tako

kot v pretekli zgodovini pa naj bi šlo tudi tokrat za ekonomsko migracijo ali, kot so jo

takrat poimenovali, 'začasno delo v tujini'9. Potreba po delavcih iz tujine niti ni toliko

izvirala iz pomanjkanja delovne sile kot zaradi nadomeščanja domačih delavcev na trgu.

Gre za nadomeščanje na tistih področjih, kjer dohodki in delavske razmere niso bili

privlačni za domače delavce, medtem ko so bili migrantje pripravljeni prevzeti najtežja in

najnevarnejša dela.

Vse do 70. let prejšnjega stoletja se je interes za delovne migracije kazal na obeh

straneh. Model začasnega dela v tujini je predstavljal napredek v državi sprejemnici in tudi

v domovini začasnih delavcev, saj naj bi »ljudje ob veri v svojo vrnitev presežek vrednosti

vlagali v domač napredek« (Lukšič Hacin 1995: 37). Potem pa se je pojavila prva

gospodarska kriza. Šok, ki ga je povzročila naftna kriza leta 1973, predstavlja zadnji vzrok

za prekinitev najemanja tujih delavcev. Vedno slabši položaj delavcev na začasnem delu v

tujini pa ni slabšalo le zavedanje zahodnih ekonomij, da gospodarska rast ni večna in

zagotovljena, ampak tudi čedalje opaznejši negativen odnos do nekaterih skupin

priseljencev, ki so ga še spodbujali do tujcev sovražni kulturni diskurzi (Bade 2005, Lukšič

Hacin 1995). Položaj postane še hujši, ko države sprejemnice ukinejo najemanje tujih

delavcev in izrečejo prošnjo, naj se začasni migrantje vrnejo domov. Večina delavcev na

začasnem delu jo presliši in se odloči ostati (Castles 2000). Tako prvotno začasne selitve

postanejo trajne.

Kljub zaprtju mej po letih 1973–1974 z različnimi zakoni, ki so jih izdale države

sprejemnice (prav tam), je število tujcev v glavnih priselitvenih državah še vedno raslo.

Glavni vzroki za rast so bili prihodi družinskih članov (do sedaj) začasnih migrantov,

naravna rast prebivalstva in nezakonita migracija. Povečevanje števila tujcev zaradi

omenjenih razlogov je v državah sprejemnicah povzročilo konflikte glede priseljevanja in

vključevanja priseljencev v novo okolje. Trenja in konflikte so povzročile različne

zakonodaje, ki so obravnavale pridobitev državljanstva, in kolektivne predstave o

nacionalni in kulturni identiteti. »Migracijska in integracijska politika držav Evropske

skupnosti je bila od konca osemdesetih let 20. stoletja pod čedalje večjim pritiskom od

zunaj, od zgoraj, od spodaj in od znotraj« (Bade 2005: 399). Od zunaj so nanjo pritiskale

globalizacijske sile, od spodaj proces regionalizacije in 'lokalizma', od zgoraj prenašanje

9Tudi danes je znan izraz 'gastarbajterji' ali 'gostujoči delavci', za katere so predvidevali, da se bodo po določenem času vrnili nazaj v domovino (več v Castles 2000).


državnih funkcij na naddržavno evropsko raven in od znotraj nastajanje transnacionalnih in

transkulturnih identitet (prav tam).

Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja prinesejo še en preobrat v tradiciji evropskih

migracij – Evropa postane priselitveno območje10. Desetletje pozneje pa so delovne selitve

razdelile Evropo na severno regijo priselitev in južno regijo odselitev, medtem ko so

države južne regije postale cilj afriških migrantov. Če ne upoštevamo begunskih in

prisilnih migracij med 2. svetovno vojno in po njej, so se med letoma 1989 in 1992 v

Evropi zgodile največje množične migracije v vzhodni Evropi in iz nje. Vzroki za številne

migracije so konec hladne vojne in s tem odprtje mej ter kriza in razpad Sovjetske zveze in

Jugoslavije.

»Konec hladne vojne je bil za migracijo in migracijsko politiko v Evropi pomembna

prelomnica. Odločilna za to niso bila le sama migracijska gibanja, temveč bolj to, kar so

jim ljudje pripisovali v javnih in političnih diskurzih, in s tem družbenimi konstrukcijami

povezane predstave o Evropi, ki jo ogroža čedalje večji 'migracijski pritisk', ne več samo z

juga, temveč tudi z vzhoda« (Bade 2005: 419). V 80. letih prejšnjega stoletja se po vsej

Evropi, predvsem pa na zahodu in severu, začnejo krepiti omejevalne sile, ki jim sledi

prevladujoče ksenofobno stališče11.

Čeprav so bili tudi 'evropski priseljenci' nezaželeni, pa so medcelinski priseljenci iz

migracijske smeri jug – sever predstavljali Evropi prvovrstnega migracijskega nasprotnika,

o katerem je govoril marsikateri varnostno-politični obrambni koncept na državni in

evropski ravni. Ob tem Bade (2005) navaja dejstvo, da je le tretjina priseljencev v zahodni

Evropi izvirala z juga, medtem ko sta preostali dve tretjini migrantov prihajali iz vzhodne

Evrope, in da se je v 90. letih prejšnjega stoletja medcelinska migracija iz juga v Evropo

povečala za 2–3 odstotke, migracija vzhod – zahod pa je zaznavala 21-odstotno rast. Strah

Evrope je torej glede na statistiko neupravičen. Leta 1999 je svetovna migracija štela

približno 120 milijonov ljudi; daleč največji del le-te je še naprej krožil znotraj tretjega

sveta, od tega dobra tretjina samo v Afriki. »Pri – zgolj koledarskem – koncu 'stoletja

beguncev' je torej bila velikanska razlika med globalno dramo beguncev in dramaturgijo

Evrope, ki je režirala svojo 'prizadetost' spričo 'migracijskega pritiska' – ta je naraščal po

vsem svetu« (491).

10Meddržavne selitve znotraj Evrope so kljub temu močno presegale migracije v Evropo. 11»Ksenofobija se ne pojavlja le zaradi ekonomske krize in nezaposlenosti, ampak izhaja tudi iz strahu pred 'tujim' ter je različno vsajena v kolektivne (klanske) zavesti. Strukturalna diskriminacija – proizvaja jo sama oblast – desnoradikalne ideje in na njih zasnovana gibanja pa ustvarjajo družbeno klimo, v kateri so tujci 'krivi za vse', so neke vrste dežurni krivci« (Mesić 1988: 375; v Lukšič Hacin 1995: 39).


2.2 Teorija migracij

Kratki zgodovinski pregled dokazuje, da so migracije del družbe od samega začetka.

Glede na njihovo 'starost' pa so jih začeli proučevati sorazmerno pozno. Ena prvih in

najbolj znanih teorij je asimilacijska teorija, katere temelje so med letoma 1920 in 1930

postavili sociologi čikaške šole. Asimilacijska teorija je ostala dominantna sociološka

paradigma vse do 60. let prejšnjega stoletja. V drugi polovici 20. stoletja, ki je po besedah

Castlesa in Millerja (Castles 2000) postala doba migracij, pa so se z migracijami začeli

ukvarjati raziskovalci vseh družboslovnih disciplin. Danes se z raziskavami migracij

ukvarjajo sociologi, antropologi, zgodovinarji, demografi, ekonomisti, politologi, medijski

strokovnjaki in pravniki, vendar vsak s svojimi lastnimi osrednjimi koncepti, vprašanji in

teoretičnimi perspektivami. V okviru tega podpoglavja bomo na straneh, ki sledijo,

predstavili najpomembnejše klasične in sodobne teorije migracij.

Glede na množico področij, znotraj katerih teoretiki proučujejo migracije, lahko

sklepamo, da obstaja veliko različnih opredelitev migracije. Za namen diplomskega dela

smo izbrali definicijo slovenskega avtorja P. Klinarja, ki trdi, da »so migracije fizično

gibanje posameznikov ali skupin v geografskem prostoru, ki pripelje do relativno trajne

spremembe kraja bivanja. Pojem migracije vsebuje tako emigracijo kot imigracijo in

zajema hkrati spreminjanje prostorskega in socialnega okolja« (Klinar 1976; v Lukšič

Hacin 1995: 49). Priseljenci se znajdejo v novem družbenem okolju, ki od njih zahteva

spremembe, med drugim tudi na področju kulture in identitete.

Preden nadaljujemo, pa omenimo še ugotovitev Lukšič Hacinove, ki je pomembna tudi

za to delo, in sicer da pri nas teorije o migracijah ohranjajo mnogo tujk. Medtem ko

nekaterih res ne moremo pravilno prevesti, pa pojem migracija ne sodi med te. Tujki

migracija (imigracija, emigracija) popolnoma ustreza istopomenska beseda selitev

(priselitev, izselitev). Težava se pojavi pri pojmu migrant, ki prav tako zajema imigranta in

emigranta. Lahko bi uporabili besedo »preseljenec (medtem ko iz korena selitev ne

poznamo izpeljave), ki obsega tako izseljenca kot priseljenca« (1995: 50). V nadaljevanju

diplomskega dela bomo uporabljali tako tujke kot tudi ustrezne slovenske izraze.


2.2.1 Oblikovalci teorij

K proučevanju migracij pristopajo družboslovci z dveh perspektiv: z vrha navzdol (top-

down) ali makro pristopa, ki se osredotoča na priseljensko zakonodajo oziroma sile trga, in

od spodaj navzgor (bottom-up) ali mikro pristop, ki v ospredje postavlja spoznavanje

izkušenj posameznega imigranta ali celotne imigrantske družine. Predvsem sociologi in

antropologi pa uporabljajo tudi »mezo« pristop, ki ga je ob koncu prejšnjega stoletja

predložil Thomas Faist in ki predstavlja neko vmesno raven, na kateri so raziskovalci

osredotočeni na družbene vezi. Ali kot sta jo definirala Brettell in Hollifield, gre za raven,

»na kateri sociologi in antropologi občasno delujejo z namenom teoretiziranja o

vzdrževanju ali konstrukciji sorodstvenih, etničnih ali skupnostnih vezi med imigranti …«

(2000: 9). Na podobni ravni delujejo tudi medijski strokovnjaki, ki pri proučevanju

migracij ter v povezavi z njimi tudi kulture in oblikovanja identitete izhajajo iz sociologije

in kulturne antropologije.

Težava, na katero nekateri teoretiki (Massey et al. 1994, Pedraza 1990, J. in L.

Lucassen 1997, Castles 1993) nakazujejo že od konca 20. stoletja, je v tem, da različne

discipline na področju migracijskih študij delujejo vsaka zase, kar pa je pripeljalo do

množice različnih teorij, orodij in konceptov. Preglednica 1 strnjeno prikazuje glavna

raziskovalna vprašanja, metodologije, teorije in hipoteze, ki jih različne družboslovne

discipline uporabljajo pri raziskovanju migracij. »Družboslovci k študiju imigracij ne

pristopajo s skupne paradigme, temveč s skupine različnih, med seboj tekmujočih se

teoretičnih vidikov, ki so razdeljeni med discipline, regije in ideologije. Rezultat tega so

velikokrat neuspešne in ozko usmerjene raziskave, za katere so še značilna podvajanja,

nerazumljivost enaki zaključki ter prepiri o osnovah«, so nazorno predstavili problem D.

Massey in sodelavci (1994: 700–701; v Brettell in Hollifield 2000: 2). S klicem po

multidisciplinarnosti želijo teoretiki v študijah migracij uveljaviti splošne teorije, koncepte,

orodja in standarde raziskovanja, ki bi tako olajšali kopičenje in tudi obogatelo znanje na

tem področju.

Teorije, ki so se v zadnjem stoletju nakopičile na področju proučevanja migracij, bi

lahko v grobem razdelili na tri skupine: teorije prilagajanja, teorije privlačevanja in

odbijanja ter najmlajše, tj. teorije o vzrokih in posledicah. Znotraj diplomskega dela se

bomo v naslednjem odseku dotaknili vsake skupine, saj prvi dve predstavljata tradicionalni

pogled na migracije, ki je močno vplival tako na razvoj samega področja kot tudi na

migrante, medtem ko je zadnja skupina za nas pomembna z vidika globalizacije.


Preglednica 1: Teorije migracij z vidika različnih disciplin (»Migration theories across disciplines«,

Brettell in Hollifield 2000: 3)

Disciplina/veda Raziskovalno

vprašanje

Raven - področja (koga

zadeva) analize

Prevladujoče

teorije

Primer

hipotez

antropologija

Kako migracije

učinkujejo na spremembe

kulture in vplivajo na

etnično identiteto?

Bolj mikro pristop -

posamezniki,

družine, skupine.

Relacijska ali

strukturalistična in

transnacionalna.

Družbene mreže

pripomorejo k

vzdrževanju

kulturnih razlik.

demografija

Kako migracije vplivajo

na spremembe

prebivalstva

(demograf. spremembe)?

Bolj makro pristop -

prebivalstvo.

Racionalna

(zelo si izposoja

od ekonomije).

Imigracije povečujejo

število rojstev.

ekonomija

Kaj predstavlja nagnjenje

k migracijam in njegove

posledice/učinki?


posamezniki.

Racionalna:

stroški in

»push – pull«.

Vključitev je odvisna

od človeškega

kapitala imigrantov.

zgodovina Kako razumemo

imigrantsko izkušnjo?


posamezniki

in skupine.

Izogiba se teoriji

in testiranju hipotez. (neuporabno)

pravo Kako vpliva pravo na

migracijo?

Makro in mikro pristop -

politični in pravni sistem.

Institucionalna in

racionalna

(izposoja si od vseh

družbenih ved).

Pravice ustvarjajo

spodbudne strukture

za migrante.

politologija

Zakaj imajo države

težave pri nadzorovanju

migracije?


politični in

internacionalni sistemi.

Institucionalna in

racionalna.

Države so velikokrat

'ujete' v

promigracijske

interese.

sociologija Kako razložiti vključitev

imigrantov?


etnične

skupine in družbeni

razredi.

Strukturalistična

in/ali

funkcionalistična.

Vključitev imigrantov

je odvisna od

družbenega kapitala.

2.2.2 Teorije prilagajanja

Teorije prilagajanja ali asimilacije so ene izmed najstarejših teorij na področju

migracijskih študij. Avtorji so asimilacijo definirali kot končni rezultat »vseh slučajnih

trčenj, konfliktov in fuzij ljudi in kultur« (Schmitter Heisler 2000: 77, po Park 1928).

Koncept 'prilagajanja' čikaške šole je temeljil na predpostavki, da se bodo novi priseljenci

postopoma povzpeli po poklicni hierarhiji, sčasoma izgubili svojo kulturno različnost in se

zlili v dominantno kulturo. Da je omenjena trditev čikaške šole preveč optimistična, so


nekateri raziskovalci (Reeves Kennedy 1994, 1952; Herberg 1959; Glazer in Moynihan

1963) začeli opozarjati še prej, preden so sociologi v poznih 70. in zgodnjih 80. letih

prejšnjega stoletja začeli resneje preizkušati prevladujoči asimilacijski model (Brettell in

Hollifield 2000).

Med prvimi asimilacijskimi modeli je bila teorija »angleškega konformizma«12, ki ima

korenine v Severni Ameriki, in sicer v obdobju njene kolonizacije. Oblikovalci in

zagovorniki omenjenih teorij so postavili angleške institucije, angleški jezik in angleško

kulturo v dominanten položaj in jih videli kot standard v ameriškem načinu življenja, kar je

pripeljalo do velikega razmaha rasizma, etnične segregacije in protisemitizma. Zagovorniki

so zahtevali restriktivno naturalizacijo in imigrantsko zakonodajo, ki bo imigrantom

odvzela pravico sodelovanja v političnem življenju pa tudi pravico do odločanja.

Tudi delo Madisona Granta13, amaterskega zoologa, ki je uradno izšlo leta 1916,

vendar je bilo v obtoku že nekaj let prej, zagovarja doktrino o superiorni rasi. Ta temelji na

etnocentrizmu in takratnih dognanjih genetike in evolucijske teorije. Po omenjenem delu

naj bi »Angleži, Nemci in ostali 'stari priseljenci' konstruirali superiorno raso visokih,

svetlolasih, plavookih Nordijcev ali Arijcev, medtem ko ljudje iz V in J Evrope pripadajo

temnejši alpski ali mediteranski rasi – obe sta inferiorni rasi, katerih prisotnost predstavlja

v Ameriki […] grožnjo tradicionalnemu ameriškemu poreklu in kulturi« (Gordon 1964:

97). Kadar izključitev ni bila mogoča, je bilo potrebno narediti vse, da se omenjenim

tujcem postopno vcepi angleško-saksonska krepost.

Zagovorniki angleško-konformističnih teorij so si prizadevali imigrantom odvzeti

njihovo prejšnjo kulturo in jih preoblikovati po angleško-saksonskem vzorcu rasnih in

razrednih normativ. Ta pritisk na imigrante po prevzemu dominantne kulture ni popustil

niti v 20. stoletju, ko so kot rezultat pritiska uvedli sistem kvot in na koncu tudi zaprtje vrat

ZDA. Šele dobrih 50 let nazaj so bili opravljeni minimalni popravki tega sistema, s čimer

so uvedli minimalno kvoto tudi za Azijce, ki jih do takrat sploh niso sprejeli kor imigrante.

Sistem kvot je bil ukinjen v 60. letih prejšnjega stoletja.

Čeprav je bila omenjena teorija po 2. svetovni vojni še vedno precej priljubljena, pa so

se glasni zagovorniki rasizma in pritiskov nad priseljenci postopoma umikali. K temu naj

bi jih vodil vse močnejši odpor afroameriške 'manjšine' kot tudi dejstvo »da so minili časi

imigrantskih kolonij belih Evropejcev, ko so 'inferiorni priseljenci', danes predstavniki

druge, tretje generacije 'foreign born', dejansko 'native-born Americans'« (Lukšič Hacin 12Po M. Gordonu (1964: 88–114) in Lukšič Hacin (1995: 57–59) 13»The Passing of the Race« 1916 (v M. Gordon 1964: 97)


1995: 59). Zanimivo je, da je bil pritisk v ZDA rojene generacije na prvo generacijo

(starše) veliko močnejši dejavnik prilagoditve oz. akulturacije kot že omenjeni pritisk

'starih' Američanov, ki so bili versko, rasno in etnično netolerantni do prišlekov. Ob tem

Gordon (1964) izpostavi tudi težave, kot so statusna inkogruenca, razcepljena osebnost in

'tujec za vse življenje', ki so lahko prizadeli pripadnike druge generacije.

Medtem ko je bila angleškokonformistična teorija v vseh svojih različicah ena izmed

najbolj razširjenih ideologij asimilacije v ameriški zgodovini, je teorija 'melting pota' ali

'talilnega lonca' predstavljala drug, nekoliko prijaznejši in predvsem idealističen pogled na

kulturo prišlekov. Njene začetke najdemo že v 18. stoletju, ko J. Hector St. John

Crevecoeur pisal o nastajanju nove ameriške kulture in družbe zaradi mešanja in zlivanja

številnih različnih kultur, ki so jih s seboj prinesli izseljenci iz Evrope. Zanj so bili

Američani nova rasa, ki je nastala iz mešanice Angležev, Škotov, Ircev, Francozov in

podobnih. Tudi R. W. Emerson se je odzval na prevladujoče rasistične in nacionalistične

težnje velike večine Američanov, ko je leta 1845 objavil, da se bo, ne glede na

prizadevanja, zgodilo stapljanje in mešanje Ircev, Nemcev, Švedov, Poljakov, Kozakov in

ostalih evropskih plemen pa tudi Afričanov in Polinezijcev. Le-ti bodo tvorili novo raso,

novo religijo, novo državo in vse drugo, kar bo izhajalo iz tega.

Slabih 50 let pozneje, leta 1893, je J. F. Turner, velik zagovornik talilnega lonca,

menil, da se bo prek amalgamacije pojavila nova nacionalna skupina, za katero bo značilno

biološko in kulturno mešanje, kar pa tudi pomeni več možnosti za bogatejšo civilizacijo.

Turner je bil zelo naklonjen mešanju in zlivanju evropskih kultur na ameriških tleh, vendar

samo v primeru imigrantov iz srednje in zahodne Evrope. Do priseljencev »iz južne in

vzhodne Evrope [je] ostal hladen in jih ni vključil v svojo vizijo ameriškega 'melting'

procesa« (Lukšič Hacin 1995: 60).

Medtem ko je omenjena ideja prišla tudi v literarne kroge14, pa je M. Gordon ob

konceptu stapljanja in mešanja kultur izpostavil nekoliko zanemarjen vidik, in sicer: ali

lahko vse priseljene kulture v enaki meri prispevajo svoj delež v talilni lonec ali pa so

deleži razdeljeni skladno z velikostjo, močjo in s strateško lokacijo različnih etničnih

skupin? Če slednje drži, se Gordon nadalje sprašuje, kateri dejavniki določajo količino

vpliva. Ob tem tudi opozori, da koncept ne upošteva pomena stereotipov in diskriminacije.

Z omenjenimi pomanjkljivostmi pa se talilni lonec močno približa teoriji angleškega

konformizma, saj v realnosti ne prihaja do zlivanja kultur prek kulminacije in

14Israel Zangwill: »The Melting Pot« (1908) – drama o zlivanju Nemcev, Francozov, Ircev, Angležev, Židov, Slovanov, Grkov in preostalih ras v ameriški narod.


amalgamacije, ampak prek utopitve šibkih in manjših. Tako oblikuje sklep, da ameriško

družbo sestavlja več 'loncev' in lahko govorimo o »multiple melting pot« oz.

'multidimenzionalnem talilnem loncu' (1964). Kritiki njegovega modela ugotavljajo, da

Gordon med glavne ovire pri asimilacijskem procesu ni upošteval nekaterih pomembnih

večjih institucij, kot so izobraževalni in politični sistem ter trg delavcev, prav tako pa je za

samoumevno vzel dejstvo, da se priseljenci asimilirajo v srednji razred ameriške družbe, ki

pa je ob povečanju svojih 'članov' ostal neprizadet.

Lukšič Hacinova (1995) omenja tudi zanimive ugotovitve G. Stewarta (1954), ki talilni

lonec zamenja s 'transmuting potom', torej loncem, ki se spreminja. Prišleki, ki vstopajo v

'lonec', se ne zlivajo in tudi nimajo bistvenega vpliva na sprejemno kulturo, temveč so

spremenjeni. V relaciji s Stewartovim stališčem Lukšič Hacinova ugotavlja, da so brez

posebnega vpliva na kulturo, v katero so prišli, predvsem 'novi' prišleki, stari (oziroma

prvi) so imeli namreč precejšnji vpliv na avtohtono kulturo, ki so jo tudi uničili. Takšen

primer najdemo tudi v Južnoafriški republiki, kjer so priseljenci, čeprav v manjšini,

vplivali na družbeno-kulturno življenje večine. Zato Lukšič Hacinova dodaja, da je vpliv

imigrantov na kulturo oz. družbo države sprejemnice odvisen od njihove zgodovinske in

situacijsko relevantne družbene moči. Zagovorniki talilnega lonca so pozabili na politično

moč, ki predstavlja pomemben dejavnik pri oblikovanju kulturno-družbenih odnosov.

Vpliv politike namreč ni enosmeren, kot dokaz za to pa lahko pomislimo na spodletele

socialistične revolucije, kjer je bilo prisotno prepričanje, da politika in ekonomija

determinirata kulturo. Verjeli so, da bodo spremembe v politiki in ekonomiji posledično

povzročile spremembe v kulturi družbe. »Prav pri sistemu vrednot oz. tradicijah kot

najstabilnejših kulturnih sestavinah pa se je razmerje obrnilo. Slednje so namreč

preprečile izpeljavo idealnotipskih gospodarsko-političnih modelov, ki niso upoštevali

obstoječe kulturne/družbene stvarnosti in njene kontinuitete« (1995: 62).

Zadnje izmed teorij prilagajanja so teorije kulturnega pluralizma. V primerjavi s

prejšnjima dvema teorijama, ki načrtujeta zaton imigrantske kulture na takšen ali drugačen

način, išče kulturni pluralizem možnost za obstoj kultur vseh etničnih skupin znotraj istega

političnega sistema. Gordon trdi, da so ZDA v 18. in začetku 19. stoletja nastajale po

principu kulturnega pluralizma, čeprav teorija kot taka takrat še ni bila rojena. Ideologija

enakovrednega obstoja različnih kultur znotraj ene države pa je postajala čedalje manj

zaželena, ko so v ZDA začeli prihajati priseljenci z območja V in J Evrope. Nadomestila

sta jo nacionalizem in rasizem (Gordon 1964). Omenjeno stališče Gordona ostaja realno le,

dokler ga gledamo mimo dejstva novodobnega kolonializma, trdi Lukšič Hacinova.


»Hierarhizacija ras in rasizem sta bila v Severni Ameriki prisotna pri kolonialnih

osvajanjih od vsega začetka, kjer v odnosu do Indijancev in črnskih sužnjev ne zasledimo

nobenih idej in principov kulturnega pluralizma« (1995: 63).

Ob tem omenimo še Horacea Kallena, ki je leta 1915 v dveh člankih, objavljenih v

pomembni reviji »The Nation«, izoblikoval klasičen koncept kulturnega pluralizma in z

njim zavrnil vse teorije o prilagajanju imigrantov.15 Kallen je menil, da mora vsaka etnična

skupina ohraniti svoj jezik, religijo, institucije in podedovano kulturo, ob tem pa naj se

učijo tudi angleškega jezika za uporabo v splošni komunikaciji z drugimi skupinami. Poleg

Kallena so teorijo kulturnega pluralizma zagovarjali še številni teoretiki, ki so prihajali

predvsem iz liberalnih krogov in vrst inteligence. Menili so, da imajo 'novi' priseljenci

starodavne in častne kulture, ki nastajajoči ameriški kulturi oz. družbi lahko veliko

ponudijo. Tako je leta 1916 J. Dewey v svojem prispevku zapisal, da je Američan kot tak

hkrati Poljak, Nemec, Anglež, Žid idr., zato bi bilo treba uvesti vsaj javni šolski sistem, v

katerem bi se učili vzajemnega spoštovanja drugih različnih kultur in zgodovinskega

pomena migracij za nastanek ZDA. Tudi N. Hapgood (1916) je spodbujal raznolikost, ki

naj bi naredila demokracijo produktivnejšo. Medtem ko je R. Bourne predlagal novi tip

nacije, v kateri bi različne nacionalne skupine ohranile lastno identiteto in podedovano

kulturo, različne kulture pa bi se združevale v nekakšne ameriške federacije (po: Gordon

1964: 138–142; Lukšič Hacin 1995: 63–65).

Koncept kulturnega pluralizma je po 2. svetovni vojni postajal vse bolj priljubljen tudi

v Kanadi, Avstraliji in v Evropi, predvsem v povezavi z evropsko integracijo. »V vseh

omenjenih državah, v Evropi pa zlasti na Švedskem, so države postopno uvajale finančno

podporo različnim področjem delovanja manjšinskih etničnih skupnosti« (Lukšič Hacin

1995: 65). Kulturni pluralizem se še danes uporablja v številnih študijah, ob njem pa so se

razvili še drugi pojmi, kot sta pojma multikulturalnost in interkulturalnost. Različni avtorji

uporabljajo različne definicije omenjenih pojmov, mi pa povzemamo Lukšič Hacinovo, ki

je predstavila preiskovanja interkulturalizma pri V. Katunariću. Le-ta zelo jasno opredeli

omenjeni pojem:

»Obstoj več jezikov v neki skupnosti, pri čemer je jezikovna interakcija med jezikovnimi

skupnostmi slaba ali nikakršna, se označuje kot 'polimonizem'. […] Jezikovno-kulturni kapital

15H. Kallen je od leta 1915 naprej v različnih publikacijah objavil več esejev na temo ameriškega skupnostnega življenja. Vsi eseji so bili zbrani in objavljeni v Culture and Democracy in the United States iz leta 1924. V uvodu omenjenega zbornika pa avtor prvič uporabi termin ''kulturni pluralizem'' (Gordon 1964: 143–144).


v smislu različnosti sicer obstaja, a se ne uporablja, je 'mrtev'. 'Pluralizem' pa označuje tisto

stanje, ko se različni jeziki uporabljajo kot 'drugi', 'tretji' itd. in so tako ogrodje za

komuniciranje […] V tem primeru je jezikovno kulturni kapital aktiven in se lahko uporablja

kot vir, ki odpira perspektivo sporazumevanja med pripadniki raznih kultur […] Glede na

takšno razlago je 'multikulturalizem' kot izraz semantično bližji 'polimonizmu' kot 'pluralizmu'.

[…] multikulturalizem pove samo, da obstaja več kultur, da te živijo v nekem sorodstvu, več od

tega pa ne more izraziti/označiti. 'Interkulturalizem' pa ima več pomenov. Sugerira možnost kot

tudi nujnost navzkrižnih medsebojnih zvez med kulturami oziroma njihovimi pripadniki

(Katunarić 1993: 14–15; v Lukšič Hacin, 1995: 65–66).

Z zavrnitvijo asimilacijskega modela kot ideološko ukoreninjenega v 'angleškem

konformizmu' in v naivnih podobah talilnega lonca, ki ni skladna z (sodobno) realnostjo,

so sociologi oblikovali nekaj novih modelov imigracijskega vključevanja (Schmitter

Heisler 2000). Le-ti predstavljajo odgovor na očitni neuspeh asimilacijskega modela, da bi

razložila preporod etničnosti oziroma narodnosti na eni strani ter vztrajnost rasne

neenakosti in konfliktov na drugi, ki so v poznih 60. in zgodnjih 70. letih prejšnjega

stoletja postajali vse očitnejši16.

Novi modeli so nastali na podlagi spremenjenega predmeta zanimanja in osredotočanja

v raziskavah, saj so bolj strukturirani in manj usmerjeni na samega imigranta ter se bolj

zanimajo za procese interakcije med institucijami in strukturami sprejemne družbe ter

karakteristikami priseljencev. Poleg tega nove teorije in modeli predstavljajo pomembno

točko za diplomsko delo, saj predstavljajo odziv na spoznanje, da množične migracije vse

bolj vodijo globalne sile, kot so mediji, in posledično postajajo sistematične in samo-

ohranjujoče (Appadurai 1996, Schmitter Heisler 2000). Ob tem pridobi pomembno vlogo

etnična skupnost kot poseben način imigrantskega vključevanja. Prav tako pride v novih

modelih in teorijah v ospredje bistvena sociološka predpostavka o vtisnjenosti ljudi v

družbene odnose in skupine, kar predstavlja osnovo za družbeni kapital (Bourdieu 1980),

katerega pomemben vir je tudi etničnost.

V primerjavi s starimi modeli, kot je talilni lonec, ki definirajo vključevanje skozi

religijo oz. kulturo, je sodobna konceptualizacija procesov vključevanja opredeljena v

okvirih ekonomske aktivnosti, industrije, trga dela in družbenoekonomskih pozicij. Novi

modeli, ki sodijo med novodobne teorije asimilacije, temeljijo na različnih teoretičnih

16Del krivde za neuspeh asimilacijskega modela lahko pripišemo predpostavki, ki je bila vgrajena v model in ki jo je Herbert Gans poimenoval 'asimilacija v ravni črti'. Gans prvotni model zamenja z 'bumpy-line assimilation', s katerim je predlagal, da je pot k asimilaciji zaznamovana z obdobji stagnacije (Gans 1973, 1992; v Schmitter Heisler 2000: 91).


perspektivah, vendar imajo isto osnovo – koncept etničnosti, saj naj bi etnična skupnost

predstavlja poseben način imigrantskega vključevanja (Schmitter Heisler 2000).

Pionirska modela na tem novem teoretičnem konceptu sta bila »model manjšinskega

posrednika«17 avtorice Bonacich in »model etnične ekonomije/podjetništva«18 avtorja

Lighta. Oba modela želita razložiti nastanek in razširjenost manjših obrti, trgovin in

podjetij, ki so jih oblikovale zlasti določene etnične skupnosti (npr. japonska, kitajska in

židovska). Teorija omenjenih modelov temelji na predpostavki, da so določene etnične

skupine izključene iz vodilnih in pomembnejših delovnih mest, zato se ustalijo nekje med

porabniki in vodilnimi proizvajalci in pri tem ustvarijo posebno razredno pozicijo. Njihova

uspešnost pri podjetništvu pa izhaja iz družbene solidarnosti med člani etničnih skupin.

Nekoliko novejša sta modela »etničnih enklav«19 in »etničnih niš«20, ki sta se od

manjšega podjetništva ozrla k ostalim področjem ekonomije, v katerih etnične skupnosti

najdejo svojo pozicijo. Prvi dokazuje, da lahko imigrantska etnična skupnost zaradi

diskriminatorne ponudbe del na trgu dela države gostiteljice oblikuje mrežo med seboj

povezanih poslov ali tako imenovanih enklav, za katere sta značilni prostorska

koncentracija in raznolikost, saj vključujejo različne posle, trgovino in industrijsko

produkcijo. Uspešnost takšnih mrež je odvisna od velikosti etnične skupine, podjetniških

sposobnosti njenih članov, virov kapitala in podobno. Avtorji drugega modela pa trdijo, da

lahko koncentracijo zaposlitve imigrantov iste etnične skupnosti zasledimo tudi v javnem

sektorju. Etnične niše nastanejo, kadar etnična skupina 'kolonializira' določen sektor dela,

in sicer v takšnem smislu, da imajo pozneje privilegiran dostop do novih služb v tem istem

sektorju.

Osredotočenje na imigrantske mreže, niše in enklave, kot to delajo omenjeni modeli,

priča o temeljni sociološki predpostavki, da je ekonomsko vedenje oblikovano skozi

družbene odnose in strukture, ki so že prešli svoje meje in v katerih so ljudje vtisnjeni, trdi

Schmitter Heisler (2000: 82–83). Pojem »vtisnjenosti«, ki ga je uvedel Granovetter (1985),

želi zajeti dejstvo, da so se družbena pričakovanja spremenila in celo spodkopala prvotni

namen ekonomske transakcije. Pojem je avtor razdelil na »relacijsko vtisnjenost«, ki se

nanaša na osebne odnose med akterji, in »strukturno vtisnjenost«, ki označuje mreže

družbenih odnosov, v katerih že omenjeni akterji sodelujejo (1990; v Schmitter Heisler

17»Middleman minority model« (Bonachic 1973, Bonachic in Modell 1980) 18»Ethnic economy/entrepreneur model« (Light 1979, 1984) 19»Ethnic enclave economy model« (A. Portes in sodelavci 1985, 1986, 1990, 1980) 20»Ethnic niche model« (R. Waldinger in sodelavci 1996)


2000). Omenjena vtisnjenost pa je osnova za obstoj, ustvarjanje in krepitev družbenega

kapitala, ki sta ga v sociologiji prvič predstavila Pierre Bourdieu (1980) in James Coleman

(1988). »Družbeni kapital se nanaša na zmožnost posameznikov, da obvladujejo redke vire

s pomočjo njihovega članstva v družbenih mrežah ali obsežnejših družbenih strukturah«

(Portes 1995; v Schmitter Haisler 2000: 83).

Omenjeni modeli, ki predstavljajo novo generacijo asimilacijskih teorij, ilustrirajo

pomembnost skupinskih značilnosti in uporabo etničnosti kot potencialni vir družbenih

mrež in družbenega kapitala. Ob tem pa vsak izmed omenjenih modelov prikaže nekoliko

specifičen način vključevanja prek etničnih skupnosti.

2.2.3 Teorije o dejavnikih odbijanja in privlačevanja: 'Push – pull'

Na odločitev posameznikov za izselitev vpliva splet različnih dejavnikov, med katerimi

lahko kakšen prevladuje, vendar se med seboj vsi vzajemno dopolnjujejo. Glede na to, da

se posamezniki med seboj razlikujejo, se moramo zavedati, da je odločitev za migracijo

odvisna predvsem od posameznikovega doživljanja vplivov v družbenem in etničnem

okolju, ki delujejo v njem, v povezavi z njegovimi potrebami in željami. Iz tega sledi, da se

med posamezniki pojavljajo precejšnje razlike v dojemanju in doživljanju potreb.

Teorije »push and pull« (Kearney 1986, Stark 1991, Gonzales 1961), ki imajo

sorazmerno velik vpliv v migracijskih študijah, so razvili sociologi, antropologi in

ekonomisti, ki so skušali skozi dejavnike odbijanja in privlačevanja razložiti vzroke,

selektivnost, smer toka in obseg migracij. Teorije temeljijo na predpostavki, da imajo

posamezni sloji različne interese, ki pa jih pogojujejo učinek dejavnikov privlačevanja in

odbijanja. Ob tem še zagovarjajo tezo, da so negativne in pozitivne strani emigracijske

družbe emigrantom dobro znane, medtem ko o imigrantski družbi ne vedo ničesar. »O njej

je ustvarjena slika zgolj na osnovi posredovanih informacij (mnogokrat pomanjkljivih), ne

pa na osnovi neposrednega izkustva in je navsezadnje neznanka« (Lukšič Hacin 1995: 53).

P. Klinar je v delu Mednarodne migracije (1976) kot glavne dejavnike odbijanja

navedel: ekonomsko stagnacijo, padec standarda, zmanjševanje nacionalnih virov, nizek

osebni dohodek, brezposelnost, politične in druge diskriminacije, politično preganjanje,

alienacija, naravne katastrofe itd; med dejavnike privlačevanja pa: ekonomsko

prosperiteto, dvig standarda, višji osebni dohodek, poklicno promocijo, ustrezno

zaposlitev, izobraževanje itd. (24). Omenjeni dejavniki izvajajo selekcijo migrantov le pri


selitvah, do katerih prihaja zaradi potreb in interesov. Kadar so prisotni potisni faktorji, kot

sta vojna ali naravna katastrofa, pa je selekcija veliko manjša (Lukšič Hacin 1995: 54).

Teoretiki pristopa 'push – pull' so svoje teorije najprej začeli oblikovati v povezavi z

modernizacijsko teorijo. Gre za pristop, ki na dve nasprotujoči si točki postavi družbo

pošiljateljico in njene 'push' faktorje, ter družbo sprejemnico s 'pull' faktorji. Z

osredotočanjem na motivacijske faktorje posameznih migrantov so teoretiki, ki so delovali

znotraj modernizacijskega teoretičnega okvira, poudarili racionalne in progresivne

ekonomske odločitve migrantov. Posamezniki vidijo v plači večjo priložnost kot v

kmetovanju, trdi Mitchell (1969), medtem ko je DuToit (1990) prepričan, da plače niso

tako privlačne, kot je vzburljivost mestnega življenja, še posebej za mlade fante –

omenjeni argument imenuje »teorija svetlih luči« (v Brettell 2000).

Modernizacijsko teorijo je spremljalo prepričanje, da bo gibanje ljudi iz pokrajin z

veliko delovne sile, toda s primanjkljajem kapitala, v območja, bogata s kapitalom, vendar

primanjkljajem delavstva, nemudoma prispevalo k ekonomskemu razvoju tako družbe

pošiljateljice kot družbe sprejemnice. Ta vidik so poimenovali »model izenačenega

razvoja«. Rezultat le-tega naj bi bil pravičnejše ravnovesje med viri in populacijskim

pritiskom ter dokončna odprava razlik med ruralno-agrarnim in urbano-industrijskim

območjem. S pomočjo prihrankov in vlaganj bi migrantje postali agenti sprememb v svojih

domačih skupnostih. Toda veliko raziskav (Donnan in Werbner 1991, Gardner 1995,

Gmelch 1980) je dokazalo, da so migrantje privarčevana sredstva večkrat porabili na

očitne porabniške zadeve kot na ekonomska vlaganja, medtem ko znanja, pridobljena v

tujini, niso mogla biti preprosto uporabljena v domačem ruralnem kontekstu (Brettell 2000:

102–103).

Gonzales (1961) je na podlagi lokalnih, regionalnih, nacionalnih in internacionalnih

ekonomij, na katerih nastajajo teorije o motivacijskih vzrokih za migracijo, dokaj zgodaj

ponudila formulacijo petih vrst migracij, pri čemer pa je hkrati ugotavljala vpliv teh

migracij na organizacijo družine. Vrste, ki jih je identificirala na podlagi raziskovanja

Karibske regije, so naslednje: »sezonska«, »začasna nesezonska«, »ponavljajoča se«,

»dolgotrajna« in »trajna«. Kritiki njene tipologije21 trdijo, da Gonzalesova ni upoštevala

dejstva, da populacijski premiki, sploh tisti prek mednarodnih meja, ne morejo biti

definirani ekskluzivno kot ena sama in dokončna vrsta. Pozneje je Gonzalesova temu

seznamu dodala še »konfliktno migracijo« (1989, 1992), ki opisuje populacijsko gibanje, ki

21Kot tudi na splošno za teorije o faktorjih privlačevanja in odbijanja.


ga je povzročil nasilen konflikt v domovini. Omenjena vrsta je sprožila vprašanje, ali in

kako razlikovati med migranti in begunci.

Navkljub kritikam pa lahko omenjeno tipologijo danes identificiramo z različnimi

imigrantskimi zakonodajami v družbah sprejemnicah in z njihovim razmerjem do

priseljenske izkušnje, ki se zrcali v pojmih, kot so: 'gastarbeiter' (ali zdomec v slovenskem

prostoru), »nedokumentiran priseljenski delavec«, »illegal alien«, po 2. svetovni vojni v

Evropi pa tudi »ilegalen ali skrivni imigrant« (Brettel in Hollifield 2000).

Marsikatera negativna izkušnja, ki jo priseljenci doživijo v imigrantski družbi, lahko

oblikuje vzroke za ponovno emigracijo. Tako so po letu 1970 nekateri teoretiki (Kenney

1976, Gmelch 1983, Lockwood 1990, Guarnizo 1997) v različnih delih sveta začeli

raziskovati »povratne migracije«. Med faktorje povratne migracije lahko štejemo:

domotožje po domu, ekonomski neuspeh v državi gostiteljici pa tudi primer zahodne

Evrope po letu 1973, ko je migrante vzpodbujala država gostiteljica k vrnitvi v domovino,

za kar jim je ponudila tudi določeno finančno 'odpravnino'. Konec koncev pa je vrnitev

lahko tudi rezultat rasizma in diskriminacije v državi gostiteljici (Taylor 1976; v Brettel

2000).

V relaciji s povratno migracijo se je uveljavil tudi koncept »začasnega gosta« in

predstavlja določeno vrsto imigranta. Po Margolisovi (1995) so takšnih migranti

»zaslužkarji s ciljem«, ki jih motivira »želja po varčevanju denarja, da bi izpolnili določen

cilj v domovini – nakup hiše ali stanovanja, avta ali telefona, ustanovitev podjetja, ali pa

mogoče vrnitev v šolo« (30; v Brettell 2000: 100). Ideologija »začasnega gosta« je

povezana s konceptom nostalgije, ki je vtisnjen v kulturo. Nostalgija je »kulturni konstrukt,

ki definira […] identiteto v kontekstu večnivojskega prostora in (preteklega) časa«, je

prišel do sklepa Feldman Bianco (1992: 145; v Brettell 2000: 101) pri proučevanju

Portugalcev, kar pa velja tudi za ostale narode. Omenjena ideologija vrnitve pa je

konceptualno podobna konceptu »kultura migracij«, ki ga je predlagal Massey et al. (1993,

1994) na podlagi več antropoloških raziskav. V 'kulturi migracij' predstavlja migracija del

obnašanj in pomenov – nekaj takšnega, kot so obredi, krst ali poroka.

Raziskave o povratni migraciji so nadalje prikazale, da tisti, ki se vrnejo, pogosto

ponovno emigrirajo – remigrirajo –, kar je Margolisova poimenovala »yo-yo migracija«

(1995) in 'yo-yo' migrante primerjala s »kulturnimi vozači« oz. »prečkajočimi migranti, ki

redno migrirajo sem ter tja, med domovino in državo gostiteljico, brez posebnega namena

ostati na enem mestu za vedno« (32; v Brettell 2000: 101).


Na tem mestu omenimo še posebej zanimivo raziskovanje, ki se je pojavilo ob

proučevanju povratne migracije. Raziskovalci povratnih migracij so se osredotočili na

vpliv migracije na tiste, ki so ostali v domovini, pa tudi na reintegracijo tistih, ki so se

vrnili po mnogih letih na tujem. Ruth Mandel (1990) je tako raziskovala turške

mladostnike, ki so se iz Nemčije vrnili v Turčijo, in opisala njihovo bolečino in

dezorientacijske značilnosti mladih povratnikov. Ob tem omeni nastanek nove etnične

kategorije za Turke, ki so se vrnili – »Alamanyali« ali »Germanlike«, ki pa ni spoštovana,

kot so mladi pričakovali, ampak so mladi turški povratniki postali tarča posmeha (Brettell

2000).

Največja slabost omenjenih teorij je njihova tipologizacija vsega, menijo kritiki.

Tipologije so po navadi statične in homogene, medtem ko je proces migracij v določenem

življenjskem ciklusu posameznika še kako fleksibilen in spremenljiv skozi čas. Zato

migracij ne moremo razložiti le z dejavniki privlačevanja in odbijanja. Ena izmed takih

izjem, ki ne sodijo v ta okvir, so nerazvite družbe oz. območja, kjer glede na teorijo 'pull –

push' prevladuje množica dejavnikov odbijanja, pa vendar ne beležijo veliko migracij, trdi

Klinar (1976). Vzroke naj bi našli v tradicionalni navezanosti na okolje. »Končno sodimo,

da le s teorijo o dejavnikih odbijanja in privlačevanja ni mogoče preprosto obrazložiti

vzrokov in motivov migracij, ker gre za zapleten in kompleksen socialni fenomen« (25). Ob

tem Klinar poudari, da je potrebno, poleg 'pull – push' faktorjev, podrobno analizirati tudi

socialno okolje, zgodovinske karakteristike obeh družb, vpliv tradicije v emigrantski

družbi in subjektivne dejavnike, kot so zavest o prikrajšanju in možnostih, vrednotenje

dejavnikov odbijanja in privlačevanja, subjektivno interpretiranje dveh socialno-

ekonomskih sistemov in podobno.

2.3 Migracije in globalizacija: transnacionalizem in diaspore

Množične migracije, ki smo jim bili priča konec 20. stoletja, povečan poudarek na

mednarodni migraciji in kritike modelov, ki so temeljili na modernizacijski teoriji, so

spodbudili nove načine razmišljanja in množico različnih teorij. Nove teorije, ki jih bomo

nekaj predstavili v tem poglavju, so zasnovane na zgodovinsko-strukturnem pristopu. Le-ta

premakne pozornost od motivacijskih faktorjev in prilagoditve posameznika na procese, ki

se odvijajo na makro ravni in ki oblikujejo in vzdržujejo populacijska gibanja.


Zgodovinsko-strukturni pristop črpa svojo osnovo iz marksistične misli oz. iz del

teoretikov, kot je André Gunder Frank (1967), in iz del sistemskih teoretikov, kot je

Immanuel Wallerstein (1974) (Brettell 2000). Omenjeni pristop postavi migracijo v

kontekst globalne ekonomije, kjer še vedno obstajajo relacije središče – periferija, in v

kontekst razvoja nerazvitih. V okviru teh perspektiv so se rodili koncepti, kot je

mednarodna delitev dela ali internacionalizacija proletariata, da bi opisali nepravičnost

med državami, ki imajo nizke plače in ki delavce izvažajo, ter državami z visokimi plačami

in uvozom delavcev. Tako razvoj ne maši, ampak spodbuja migracijo, saj ustvari

neenakosti in povzdigne zavedanje o večjih družbah ter s tem stopnjuje občutek

(relativnega) prikrajšanja (Gonzales in McCommon 1989; v Brettell 2000: 103).

Omenjene raziskave ne raziskujejo več posameznega migranta, temveč globalni trg in

načine, skozi katere sta ekonomija in politika proizvedli določene migracijske tokove

(Brettel 2000: 103–104). Nove teorije predstavljajo odzive in odmeve na spoznanja, da

množične migracije same sebe ohranjajo, se transformirajo, so sistematične in jih vedno

bolj vodijo globalne sile (Schmitter Heisler 2000).

Na podlagi novih spoznanj in naglega pojava mednarodnih migracij, ki so postale

osnovna strukturna značilnost skoraj vseh industrializiranih držav, je najprej nastala

množica teoretičnih modelov22, ki poskušajo razložiti, zakaj pride do mednarodnih

migracij. Čeprav različni teoretiki želijo razložiti isto stvar, so pri oblikovanju svojih

modelov uporabili precej različne koncepte, predpostavke in okvire raziskovanja, trdi

Massey et al. (1997). Teorija »neoklasične ekonomije«23 se je osredotočila na razlike v

plačah in zaposlitvenih pogojih med državami ter na stroške migracije. Po tej teoriji je

selitev individualna odločitev, s katero želi posameznik maksimalno povečati svoje

prihodke. Teorija, ki je imela močen vpliv na oblikovanje javnega mnenja in imigracijske

zakonodaje, še predpostavlja, da bi se z zmanjšanjem razlik v zaslužku zmanjšali ali celo

končali premiki delavcev, saj naj bi bili delavski trgi glavni povzročitelji mednarodnih

tokov delavskega razreda, medtem ko ostali trgi nimajo takšnega vpliva.

Kot odgovor na ta makroekonomski model je nastal model »nove ekonomije migracij«,

ki predpostavlja, da na mednarodne migracije vplivajo razmere na različnih trgih in ne le

na delavskem. Ključna predpostavka tega novega pristopa pa je, da niso posamezniki tisti,

ki izolirano prihajajo do odločitev o migraciji, ampak takšne odločitve sprejemajo večje

22Povzemamo jih po D. S. Massey in sodelavcih (v Guibernau in Rex 1997). 23Teorija obstaja v dveh različicah, in sicer z makro- ali mikro-ravni, vendar se med seboj le rahlo razlikujeta. Več v Massey et al. (1997), Sjaastad (1962), Todaro (1969) …


enote, kot je družina ali gospodinjstvo. V takšnih skupinah člani delujejo kolektivno, z

namenom, da bi njihove odločitve vodile k maksimalnemu prihodku in zmanjšanemu

tveganju, ob neuspehu pa sprostile pritisk.

Oba omenjena modela temeljita na racionalni odločitvi, od česar pa se je povsem

odmaknila teorija »dvojnega delavskega trga«, ki trdi, da mednarodne migracije izhajajo iz

notranjih delavskih zahtev, ki jih postavljajo moderne industrijske družbe. Te zahteve

predstavljajo strukturne potrebe ekonomije in se nanašajo na okrepitev števila zaposlenih v

razvitih družbah. Iz tega sledi, da niso razlike v zaslužku tiste, ki spodbudijo mednarodno

migracijo, kar lahko potrdimo tudi z dejstvom, da kljub povpraševanju ostanejo plače za

imigrante še vedno na nizki ravni. Da je temu tako, poskrbijo družbeni in institucionalni

mehanizmi, ki se ne odzivajo na spremembe v 'zalogi' in 'povpraševanju' zaposlenih.

Teorija »dvojnega delavskega trga« se torej ne ozira na posameznika, temveč svoje

ugotovitve oblikuje na višji ravni. Podobno je oblikovana tudi teorija »svetovnih sistemov«,

po kateri je imigracija naravna posledica ekonomske globalizacije. Ozirajoč se na delo

Wallersteina (1974), so teoretiki (Portes in Walton 1981, Petras 1981, Castells 1989,

Sassen 1988) v tem modelu mednarodno migracijo povezali s strukturo svetovnega trga in

trdijo, da »penetracija kapitalističnih ekonomskih relacij v periferne, nekapitalistične

družbe oblikuje mobilno populacijo, ki je nagnjena k migriranju prek državnih meja«

(Massey et al. 1997: 262).

Omenjene teorije skušajo podati vzroke za migracijo oziroma kaj jo spodbudi. Razlike

v zaslužku, potreba po okrepitvi delavskega razreda in prodor globalnih trgov v nerazvita

okolja lahko vedno znova spodbudijo premike ljudi, toda za ohranjanje mednarodnih

migracij skozi čas in prostor so se izoblikovali popolnoma drugi dejavniki. Med te

prištevamo: migracijske mreže24, institucije in organizacije, ki skrbijo za pravice zakonitih

in nezakonitih migrantov, ter spremenjen družbeni pomen dela v družbah sprejemnicah.

Omenjeni dejavniki poganjajo migracije, ki so že v teku, in spodbujajo nove, saj nudijo

določeno mero varnosti.

Razočaranje z modeli, ki so prikazali migrante kot pasivne opazovalce, s katerimi

manipulira svetovni kapitalistični sistem, je povzročilo nastanek nove oblike razprave o

zvezi med emigrantskimi in imigrantskimi družbami – le-ta je ukoreninjena v konceptu

»transnacionalizma«. Transnacionalizem predstavlja delovanje migrantov v družbenih

24Migracijske mreže so skupek medosebnih vezi, ki povezujejo migrante, nekdanje migrante in tiste, ki so ostali v domovini. Mreže nastanejo na podlagi sorodstvenih, prijateljskih in skupnostnih vezi v domovini ter predstavljajo močen dodaten dejavnik mednarodnega premika, prav tako pa znižujejo začetne stroške in tveganje migracije.


poljih, ki prestopajo zemljepisne, državno-politične in kulturne meje (Glick Schiller, Basch

in Szanton Blanc 1992, 1994; v Brettell 2000). Njegove korenine najdemo že v zgodnjih

antropoloških raziskavah o povratnikih, s svojo vrnitvijo pa so povratniki poudarili vez

med svojo domovino in notacijo, da emigracija v očeh migrantov ne pomeni nujno

dokončnega slovesa (Brettell in Hollifield 2000: 15–16).

Transnacionalizem je pravzaprav manifest globalizacije (Appadurai 1996, Schmitter

Haisler 2000), zato je treba ob njegovem pojavu ponovno razmisliti o pojmih, kot so:

'razdalja', 'izolacija', 'prostor' in 'čas', trdi Skrbiš (1999). Procesi, ki vplivajo in povzročajo

spremembe v povezavi do omenjenih pojmov, delujejo že zelo dolgo. V 19. stoletju smo

predvsem v domeni transporta in informacij doživeli tehnološko eksplozijo. Z izboljšanimi

načini transporta kot tudi s podobami, ki se prenašajo s sredstvi modernih telekomunikacij,

so se skrajšale družbene razdalje med imigrantskimi in emigrantskimi družbami (Brettell

2000), s tem pa smo vstopili v popolnoma nove okoliščine sosedskih meja, celo s tistimi

najbolj oddaljenimi od nas (Appadurai 1996: 29). Transnacionalizem predstavlja proces, s

katerim priseljenci hkrati utrjujejo pot v novo družbo in ohranjajo družbene vezi, ki

povezujejo njihovo izvorno družbo in družbo, v katero so se naselili (Basch et al. 1994, v

Schmitter Heisler 2000: 84). Ob tem poudarimo, da množične migracije potekajo po vsem

svetu že dolgo časa. Kar sodobni svet postavlja v drugačno perspektivo, pa sta lahkotnost

in pogostost prečkanja političnih in fizičnih omejitev. Lažji in hitrejši način prečkanja

nacionalnih meja in večji pretok komunikacije je omogočila tehnološka revolucija, ki

hkrati spodbuja širjenje novih vezi in vzdrževanje starih in ki se nahajajo v

transnacionalnih družbenih mrežah (Schmitter Heisler 2000).

Ravno zato, ker sta razdalja in čas prenehala predstavljati oviro, migrantje danes

'občutijo' razmere v svoji domovini. Množični mediji kot glavni nosilci podob prinašajo

odseljenim skupnostim predstavo domovine, ki so jo zapustili. S pomočjo transnacionalnih

medijev, ki jih je omogočil že zgoraj omenjeni tehnološki razvoj, izseljenci ostanejo 'blizu'

in v stiku 'z dogajanjem doma'. Občutenje in aktivno povezanost z domovino združujemo

znotraj pojma »diaspora«, ki predstavlja pomemben vidik koncepta »transnacionalizma«.

Diaspore izhajajo iz teorije o migracijskih mrežah, ki jih oblikujejo pripadniki določene

etnične skupnosti v novem okolju države gostiteljice. Obstaja kar nekaj opredelitev termina

diaspora, vendar te po Shefferju (1986) definirajo diasporo kot tranzitni fenomen, »ki bo

izginil skozi akulturacijo in asimilacijo« (v Skrbiš 1999: 4) imigrantov, kar pa ne odraža

realne situacije; diaspore naj bi namreč tudi po akulturaciji skupnosti še naprej obstajale.

Sodobnejši teoretik Safran (1991) diaspore označuje kot izseljene manjšinske

skupnosti, (1) ki so razpršene iz izvornega središča na najmanj dve periferni področji; (2)


ki ohranjajo spomin, vizijo ali mit o njihovi izvirni domovini; (3) ki verjamejo, da niso – in

mogoče ne morejo – biti popolnoma sprejete v državi gostiteljici; (4) ki vidijo domovino

svojih prednikov kot mesto, kamor se bodo, ko bo pravi čas za to, nekega dne preselili; (5)

ki so predani ohranjanju ali obnovi svoje domovine; in (6) katerih zavest in solidarnost

skupnosti sta pomembno opredeljeni skozi nenehno povezanost z domovino (v Clifford

1997: 284). Po teh načelih so idealni predstavniki diaspore Židje. A iskanje idealnega tipa

ni najboljši cilj definiranja, saj se okoliščine skozi zgodovino spreminjajo in tudi Židje niso

vedno izpolnjevali vseh šest Safranovih pogojev, trdi Clifford (1997). K tej definiciji

dodajmo še pripombi Skrbiša: (1) diaspora določene etnične skupnosti lahko nastane z

izginotjem njene domovine s svetovnega političnega zemljevida; (2) diasporična skupnost

lahko ohrani oz. pridobi status diaspore, tudi ko domovina (že/še) obstaja (1999).

Posledica široko zastavljene definicije diaspore je okrepljena povezava med

globalizacijskimi procesi in hitrim oblikovanjem diaspore. S sprejetjem široke definicije pa

pripomoremo k opuščanju tradicionalnega vidika, ki je razumel diaspore kot imigrantsko

posledico nujnega travmatičnega in množičnega izkoreninjenja iz domovine. Formacija

modernih diaspor ni nujno povezana s takšnimi razmerami, ampak jih lahko razumemo kot

produkt zveze ekonomskih, kulturnih in/ali političnih faktorjev (Skrbiš 1999).

Čeprav Safranova opredelitev diaspore omenja tudi vrnitev, do nje redko pride.

Diaspore niso začasne, temveč vključujejo prebivanje trajajoče skupnosti, katerih člani

imajo »kolektivni dom« stran od doma. Pri tem »zamišljanju« kolektivnega doma igrajo

aktivno vlogo mediji, ki skušajo s svojim diskurzom vplivati na imigrantsko skupnost pri

konstrukciji samih sebe in novega okolja (Naficy 1999). Množični mediji ob tem tvorijo

mrežo simbolov in pomenov, skozi katere se člani izseljene skupnosti diferencirajo od

novega okolja ter poistovetijo s preostalimi člani, kar posledično oblikuje »zamišljeno«

diasporično »skupnost« (Anderson 1983/1998). Člani diaspore vidijo domovino kot

»prostorske reprezentacije, ki so navdihnjene s političnimi in kulturnimi faktorji, namesto s

preprostim dejstvom geografije« (Skrbiš 1999: 38). Izseljenci se domovine spominjajo z

nostalgijo, ki v migracijskem procesu predstavlja nekritičen način pogleda na domovino.

Skozi nostalgijo se oblikuje romantično obravnavanje domovine, kjer negativne stvari

nikoli niso obstajale. Oba diskurza, nostalgija in romanticizem, skupaj oblikujeta in

vzdržujeta »mit o vrnitvi« (Naficy 1991, Margolis 1995, Skrbiš 1999), ki ima moč

usmerjati zdajšnje odločitve in nudi oporo v prihodnosti. Ob tem diskurz diaspore združuje

tako korenine kot smer, in sicer z namenom vzpostavitve »izmenične javne sfere« (Gilroy

1987; v Clifford 1997). Gre za oblike skupnostnega zavedanja in solidarnosti, ki ohranjajo


identifikacijo članov skupnosti zunaj nacionalnih meja časa in prostora, zato da bi živeli

znotraj (novega okolja), toda drugače (Clifford 1997: 286–287).

Po vsem sodeč, transnacionalizem in njegove 'izdelke' razumemo kot družbeno akcijo v

multidimenzionalnem globalnem prostoru z neomejenimi podprostori, ki predirajo drug

drugega, posamezni procesi pa so ob tem tudi velikokrat prekinjeni (Kearney 1995; tudi

Appadurai 1991; v Brettell 2000). O fluidnih, spreminjajočih se prostorih oz. »krajinah« je

nekoliko podrobneje spregovoril Appaduarai (1996) v svojem prispevku o novi globalni

kulturni ekonomiji, ki naj bi predstavljala ogrodje za nov model sodobnih migracijskih

gibanj, ki so v močni relaciji z globalizacijo – silo, ki ni le spremenila zaznave prostora in

časa, ampak tudi zaznavo podob in prepoznavnih kulturnih simbolov25. Novo globalno

kulturno ekonomijo moramo razumeti kot kompleksno, prekrivajočo se in nezdružljivo

ureditev, ki je ne smemo več povezovati z obstoječimi modeli center – periferija, kot tudi

ne s preprostimi modeli 'push – pull' (v okviru migracijske teorije), modeli pribitkov in

primanjkljajev (v okviru tradicionalnih modelov ravnotežja trga) ali z modeli porabnikov

in proizvajalcev (kot v mnogih neomarksističnih teorijah razvoja), trdi Appadurai.

»Kompleksnost sodobne globalne ekonomije ima opravka z določenimi temeljnimi

ločitvami med ekonomijo, kulturo in politiko …« (33) ter mediji, in sicer s tradicionalnimi,

še bolj pa z novimi.

Appadurai predlaga, da osnovni okvir za raziskovanje omenjenih ločitev upošteva

zveze oz. odnose med petimi dimenzijami globalnih kulturnih tokov, ki jih lahko

poimenujemo (a) etnične krajine (ethnoscapes); (b) medijske krajine (mediascapes); (c)

tehnološke krajine (technoscapes); (d) finančne krajine (financescapes) in (e) ideološke

krajine (ideoscapes). S 'pripono' krajine (-scapes) želi avtor nakazati na fluidno in

nepravilno obliko omenjenih elementov. Termini z omenjeno 'pripono' še nakazujejo, da ne

gre za objektivno dane relacije, ki bi bile videti enako s katerega koli zornega kota. Gre za

globokoperspektivne konstrukcije, ki jih upogibajo zgodovinske, lingvistične in politične

situacije različnih akterjev: nacionalne države, multinacionalke, diasporične skupnosti pa

tudi podnacionalne skupine in gibanja (verska, politična, ekonomska) in celo intimne 'face-

to-face' skupine, kot so vasi, sosedstva in družine. Omenjene pokrajine predstavljajo

gradnike nečesa, kar je Appadurai (nanašajoč se na Andersona) poimenoval zamišljeni

25V nadaljevanju povzemamo besedilo »Disjuncture and Difference in the Global Cultural Economy« (Appadurai, 1996: 27–47), kjer avtor podrobno predstavi ogrodje nove globalne kulturne ekonomije.


svetovi26, tj. več svetov, ki so konstituirani iz zgodovinsko umeščenih predstav (imaginacij)

posameznikov in skupin, živečih po vsem svetu.

Z etničnimi krajinami si je Appadurai predstavljal pokrajino ljudi, ki določajo

spremenljiv svet, v katerem živijo. Etnične pokrajine sestavljajo turisti, imigranti, begunci,

izgnanci, gostujoči delavci in ostale premikajoče se skupine ter posamezniki. Ti

predstavljajo bistveno značilnost sveta in vplivajo tako na politiko nacij kot na politiko

med nacijami, in sicer v takšni meri, ki je do zdaj še nismo doživeli. S tem ne želimo trditi,

da sorazmerno stabilne skupnosti sorodnikov, prijateljev, dela in udobja ne obstajajo več.

Le da je stabilnost omenjenih skupnosti nekoliko omajana s strani človeškega gibanja, saj

je vse več ljudi soočenih z realno zahtevo po preselitvi ali z željo oz. fantazijo po selitvi.

Še več, realne zahteve in želje dandanes delujejo v velikem obsegu, saj se ljudje ne selijo z

vasi v mesto znotraj iste države, ampak tudi na drugo celino. Premikajoče se skupine svoji

domišljiji nikoli ne morejo privoščiti počitka, saj mednarodni kapital nenehno spreminja

svoje potrebe, produkcija in tehnologija nenehno proizvajata nove potrebe, nacionalne

države pa nenehno spreminjajo svojo politiko do begunskega prebivalstva.

Tehnološke krajine predstavljajo globalno obliko tehnologije in dejstvo, da se tako

visoka kot nizka tehnologija, tako mehanska kot informacijska, danes premikajo z velikimi

hitrostmi skozi različne vrste prej neprehodnih meja. Posebnost tehnoloških pokrajin je

odvečna distribucija tehnologij, ki je ne poganja ekonomija obsega, politična kontrola ali

racionalnost trga, temveč čedalje kompleksnejše zveze med denarnimi tokovi, političnimi

pričakovanji in razpoložljivostjo visoko- in nizko-kvalificirane delovne sile, trdi

Appadurai.

Razporeditev globalnega kapitala je danes bolj skrivnostna, hitra in težko sledljiva kot

kdaj koli prej. Glede na ta dejstva je potrebno in koristno govoriti tudi o finančnih

krajinah. Toda ob tem se pojavi kritična točka – etnične, tehnološke in finančne krajine so

na globalni ravni globoko nezdružljive in skrajno nepredvidljive. Vsaka izmed omenjenih

pokrajin je subjekt svojih lastnih omejitev in izzivov (nekaj političnih, nekaj informacijskih

in nekaj tehnološko-okoljskih), hkrati pa vsaka deluje kot omejitev in parameter gibanja v

preostalih pokrajinah. Iz tega sledi, da bi tudi čisto osnoven model globalne politične

ekonomije moral upoštevati globoke nezdružljive zveze med človeškim gibanjem,

tehnološkim tokom in finančnimi transferji.

26 »Zamišljene skupnosti« ali »Imagined community« (Anderson, 1983)


Nadaljnje ločitve med ekonomijo, politiko in kulturo nas vodijo k medijskim in

ideološkim krajinam, ki sta tesno povezani pokrajini podob. Po Appaduraiju se medijske

krajine nanašajo na distribucijo elektronskih sposobnosti proizvesti in razširjati informacije

(časopisi, revije, televizijske postaje, filmsko-produkcijski studii), ki so dandanes

razpoložljive naraščajočemu številu zasebnih in javnih interesov po vsem svetu, pa tudi na

svetovne podobe, ki jih omenjeni mediji proizvajajo. Te podobe vključujejo zapletena

prilagajanja glede na njihovo vrsto (dokumentarna, zabavna), njihovo opremo (elektronska

in pred-elektronska), njihovo občinstvo (lokalno, državno ali transnacionalno) in interese

lastnikov ter tistih, ki jih nadzorujejo. Medijske krajine svojim gledalcem po vsem svetu

predstavijo (še predvsem v svojih televizijskih, filmskih oblikah) velike in kompleksne

repertoarje podob, zgodb in etničnih pokrajin, v katerih so svetovi dobrin, novic ter politike

globoko prepleteni. Ob tem avtor dodaja, da velik delež občinstva po vsem svetu doživlja

medije kot zapleten in povezan repertoar tiska, celuloida, elektronskih zaslonov in

oglaševalskih plakatov. Linija med realističnimi in fiktivnimi pokrajinami, ki jih

sprejemajo, je zamegljena in bolj kot je občinstvo oddaljeno od resnične izkušnje življenja

v prestolnici, večja je možnost, da bodo oblikovali zamišljene svetove, ki so/bodo slepilni,

estetični in celo fantastični objekti, še posebej, če bodo določeni na podlagi neke druge

perspektive, nekega drugega zamišljenega sveta.

Tudi ideološke krajine so med seboj povezane podobe, vendar so velikokrat jasno

politične in imajo včasih opravka z ideologijami držav in s protiideološkimi gibanji, ki so

nedvoumno naravnani k zavzetju državne moči ali vsaj del te. Ideološke pokrajine so

sestavljene iz elementov »Razsvetljenstva« svetovnega pogleda. »Razsvetljenstvo«

sestavlja veriga idej, terminov in podob, vključujoč svobodo, blaginjo, pravice, suverenost,

reprezentacijo in, glavno med njimi, demokracijo. Glavna zgodba »Razsvetljenstva« (in

njegovih mnogih variacij v Britaniji, Franciji in v ZDA) je bila oblikovana z določeno

interno logiko in je predstavljala določeno zvezo med branjem, reprezentacijo in javno

sfero. Toda z diasporo omenjenih terminov in podob po vsem svetu, še posebej v 19.

stoletju, se je notranja koherenca, ki je v evro-ameriški glavni zgodbi držala termine

skupaj, zrahljala in namesto tega omogočila ohlapno strukturiran sinopsis politik, znotraj

katerih so različni narodi kot del njihove evolucije organizirali svojo politično kulturo

okrog različnih ključnih besed.


Opisanih pet »krajin« predstavlja osnovo za oblikovanje pogojev, pod katerimi se

sodobni globalni tokovi pojavljajo: pojavljajo se v in skozi vse večje razlike in ločitve med

etničnimi, tehničnimi, finančnimi, medijskimi in ideološkimi krajinami. Ob tem Appadurai

poudarja, da danes ljudje, tehnološka oprema, denar, podobe in ideje sledijo vse bolj

neenakim sledem v celotni človeški zgodovini. Tudi prej so se pojavljala določena

razhajanja v tokovih omenjenih pojmov, vendar strmo naraščajoča hitrost, obseg in jakost

vsakega izmed predstavljenih tokov so danes tako veliki, da so ločitve postale središče

politik globalne kulture. Appaduraijev model smo predstavili z namenom predstavitve tega

danes kompleksnega področja migracij, ki je postal vpet v različne sfere družbeno-

političnega življenja. Za to diplomsko delo so najzanimivejše medijske in ideološke

krajine, ki s svojim vzajemnim delovanjem tvorijo nov prostor 'zamišljanja' – tj.

zamišljanja v diaspori.


3 KULTURA IN IDENTITETA

Koncept »kultura« je eden izmed najbolj zapletenih konceptov družboslovnih disciplin,

trdi S. Hall (1997) in dodaja, da obstaja več različnih načinov njene opredelitve. Da gre za

problematičen pojem, se strinja tudi Williams (1997). Če je ta kompleksen pojem na

začetku pomenil »samostalnik procesa – kultura (gojenje) posevkov ali (reja in

razmnoževanje) živali, z razširitvijo pa kultura (dejavno gojenje) človeškega duhá –, je v

poznem osemnajstem stoletju predvsem v nemščini in angleščini postal samostalnik

konfiguracije ali generalizacije 'duhá', ki je označeval 'celosten način življenja'

posamičnega ljudstva« (44). Herder je prvi, ki je uporabil »pomenljivo« množino »kulture«

ter jo s tem ločil od vsakega edninskega in enosmernega pomena »civilizacije« (J. G.

Herder 1963: 1784–1791; po Williams 1997).

S tradicionalnega vidika delimo kulturo na visoko in navadno oziroma popularno.

Visoka predstavlja skupek velikih idej na področjih, kot so literatura, umetnost in

filozofija. Navadna ali množična kultura, kot so jo tudi poimenovali, pa upodablja

življenjski slog večine 'navadnih' ljudi, kamor sodijo distribucija popularne glasbe,

umetnosti, dizajna in literature pa tudi aktivnosti prostega časa in zabave. Dolga leta so

tako visoko kulturo enačili z dobrim in s kakovostnim, popularno pa z množičnim, s

standardiziranim in slabim (Williams 1998, Hall 1997).

V širši akademski in javni sferi je danes veliko bolj v uporabi opredelitev, ki prihaja iz

antropološke smeri in ki trdi, da je kultura vse tisto, kar kaže na drugačen način življenja

posameznika, ljudi, skupnosti, naroda ali družbene skupine (Hall 1997: 2). S kulturo si

predstavljamo določene pomene in simbole, ki jih deli določena skupnost ali družba.

»Vsaka človeška družba ima svojo obliko, svoje smotre, svoje pomene. Vsaka človeška

družba izraža vse to v ustanovah ter v umetnostih in znanju« (Williams 1997: 6). Kultura

zaokroža vse tiste skupne pomene in usmeritve, ki jih neka družba pri svojem razvoju išče

in najde. Z njeno rastjo raste tudi njena kultura, kateri dodajajo nove izkušnje, stike in

odkritja. Ta Williamsova ugotovitev potrjuje tako imenovan »kulturni obrat« (Hall), skozi

katerega je zajeto spoznanje družboslovcev, da kultura ni skupek stvari, ampak skupek

praks.


Omenjene prakse pa se skozi življenje kulture spreminjajo. Kultura je sestavljena iz

znanih (starih) pomenov in novih usmeritev, ki se jih privrženci kulture naučijo. Gre za

nova opažanja in nove pomene, ki prihajajo do članov in ki jih ti preizkušajo, pravi

Williams. »To so navadni procesi v človeških družbah in človeških glavah, in v njih se kaže

narava kulture: to, da je vedno tradicionalna in ustvarjalna; to, da jo vedno tvorijo

najnavadnejši splošni pomeni in tudi najbolj prefinjeni individualni pomeni« (Williams

1997: 7; podčrtala avtorica).

Tudi marksisti so trdili, da se kultura skozi zgodovinski razvoj družbe spreminja skupaj

s spreminjanjem odnosov med ljudmi in razredi. Ob tem pa so še vztrajali, da »kulture ni

mogoče ločiti od narave našega splošnega življenja, da ima kultura v razredno razcepljeni

družbi nujno razredno vsebino in razredne posledice …« (Williams 1997: 27). Po

marksizmu je torej kultura razredna, zato jo je treba interpretirati v razmerju s sistemom

produkcije, na katerem temelji, in se ob tem zavedati, da je nižji razred zavestno prikrajšan

za skupno dediščino, zato množice (p)ostajajo nevedne. Toda Williams se s tem

marksističnim stališčem, ki vidi množice kot nevedne in ki polarizira ekonomsko življenje

na eni strani ter kulturo na drugi, ne strinja. Zatorej avtor oblikuje sklep, da so kultura tako

skupni pomeni in proizvodi vseh ljudi določene družbe, kot tudi določeni individualni

pomeni, ki jih ustvarijo osebne in družbene izkušnje, zato je nepravilna domneva

marksistov, da je mogoče katerega koli izmed pomenov na kakršen koli način predpisati.

Uporaba zveze »skupni pomeni« lahko včasih zveni preveč enotno, s čimer pa ne bi

radi opredelili kulture. Namreč, v vsaki kulturi, ne glede na temo, obstaja mešanica

različnih mnenj in pomenov, ki določene stvari interpretirajo in predstavljajo, in ne le en

točno določen pomen in razlaga. Kultura je skupek »tako čustev, vezi in občutenj, kot idej

in konceptov«, trdi Hall (1997: 3) in ob tem dodaja, da kultura ni samo v glavi, ampak je

tista družbena praksa, ki oblikuje in uravnava naše družbeno delovanje.

Ravno poudarek na kulturi kot družbeni praksi pa je zelo pomemben. Kultura je

namreč skupek praks, skozi katere njeni člani določajo, oblikujejo in dajejo pomene

ljudem, objektom in dogodkom. Neka stvar ima sama po sebi le redko samo en, točno

določen in nespremenljiv pomen. Celo nekaj tako očitnega, kot je oblačilo, ima lahko več

pomenov – sredstvo zaščite kože, način izražanja sloga (moda) …– odvisnih od konteksta

uporabe. Glede na to, kako uporabljamo stvari, kako jih občutimo, dojemamo in

predstavljamo drugim, določamo tem stvarem pomen in skozi njih tvorimo reprezentacijo

naše kulture. »V tem smislu kultura pronica skozi celotno družbo. Je tisto, kar loči

'človeški' element v družbenem življenju od nečesa, kar je vodeno preprosto biološko«


(Hall 1997: 3). S kulturnimi pomeni pa določamo našo lastno identiteto, ji dajemo smisel,

o tem, kdo smo in komu pripadamo.

3.1 Kulturna reprezentacija

Reprezentacija je ena osrednjih praks in ključnih trenutkov v procesu proizvodnje

kulture, ki sta ga du Gay in Hall poimenovala »kulturni krog« (1997). Koncept

reprezentacije27, ki ga predstavljamo v tem podpoglavju, je zelo pomemben pri

proučevanju kultur, saj predstavlja tisto 'točko', kjer se pomen in jezik povežeta s kulturo.

Poleg reprezentacije »kulturni krog« vključuje tudi pojem identitete, ki skupaj z

reprezentacijo predstavljata ključna pojma za raziskavo tega dela.

Reprezentacijo bi lahko razložili kot prakso, v kateri uporabimo jezik, da povemo

nekaj, kar nosi pomemben pomen, ostalim ljudem. Povedano drugače, reprezentacija je

produkcija pomenov in konceptov skozi uporabo jezika, v naših mislih. Hall uporabi

zanimiv primer z namenom lažjega razumevanja tega procesa, ki je tako močno povezan z

jezikom. Kadar odložimo kozarec in odidemo iz sobe, lahko še vedno razmišljamo o

kozarcu, čeprav ni več fizično z nami. Pravzaprav ne razmišljamo o kozarcu, ampak o

konceptu kozarca, saj je »KOZAREC« le lingvistični znak, s katerim v slovenščini

označujemo predmet za pitje tekočine (Hall 1997). Prikazano povezavo koncepta z

jezikom (tj. lingvističnim znakom) imenujemo reprezentacija. Le-ta nam omogoči

nanašanje k bodisi resničnemu svetu bodisi k imaginarnem svetu objektov, ljudi in

dogodkov.

Obstajata dva procesa oziroma sistema reprezentacije. Prvi, ravnokar opisani, vsebuje

različne vrste predmetov, ljudi in dogodkov in ti so povezani z množico konceptov oz.

»miselnih reprezentacij«, ki jih imamo v naših mislih. Brez njih ne bi mogli smiselno

interpretirati sveta okrog nas. Ob tem je zelo pomembno tukaj poudariti, da gre dejansko za

sistem. Da lahko nekaj poimenujemo »sistem«, mora biti izpolnjen princip organiziranosti

oz. klasifikacije. Znotraj našega prvega sistema reprezentacije so koncepti organizirani,

urejeni in klasificirani na podlagi podobnosti ali razlik, ki koncepte med seboj povežejo ali

ločijo drug od drugega in s tem tvorijo kompleksne povezave med njimi. Takšno

razporejenost in organiziranost konceptov imenujemo tudi »konceptualni zemljevidi« (Hall

1997). Da bi posamezniki, ki vstopajo v skupen komunikacijski odnos, lahko vzdrževali 27Celotno podpoglavje o kulturni reprezentaciji tudi v nadaljevanju povzemamo po Hallu, ki je reprezentacijo opredelil kot kulturni proces in jo zelo natančno opisal v »The work of representation« (1997: 13–74). Kjer citiramo druge avtorje, je to označeno.


dialog, morajo posedovati podobne konceptualne zemljevide. Konceptualni zemljevidi

predstavljajo zelo pomembno točko reprezentacije in kot takšne jih bomo uporabili tudi v

relaciji z našim raziskovalnim problemom, saj bomo skušali prikazati, kakšni so

konceptualni zemljevidi določene skupine ljudi (Srbov) v Sloveniji, tj. na podlagi česa so

njihovi dialogi mogoči, kar posledično tvori pripadnost skupnosti.

Toda skupni konceptualni zemljevidi niso dovolj. Za reprezentacijo in izmenjavo

kulturnih konceptov je potrebno deliti še jezik in ta predstavlja drugi sistem reprezentacije.

Splošen izraz za besede, zvoke in podobe je »znak« in skupina organiziranih (med seboj

povezanih) znakov sestavlja skupen jezik. »[…] ravno obstoj skupnih jezikov nam

omogoča prevod naših misli (konceptov) v besede, zvoke in podobe, ki jih nato

uporabljamo, v obliki jezika, za izražanje pomenov in sporočanje naših idej ostalim

ljudem« (18). Ob tem je pomembno poudariti, da je koncept »jezika« v kontekstu

reprezentacije uporabljen v zelo širokem smislu. Ni nujno, da predstavljajo »jezike« samo

lingvistični pojmi; za reprezentacijo je prav tako pomembnih veliko drugih »jezikov«:

»jezik« obrazne in telesne mimike, »jezik« semaforjev ali glasbe. »Relacija med 'stvarmi',

koncepti in znaki leži v središču produkcije pomena v jeziku. Proces, ki povezuje omenjene

tri elemente, pa imenujemo 'reprezentacija'« (19; podčrtala avtorica).

Vprašanje, ki se ob zapisanem izpostavi, je, kako člani iste kulture, ki delijo isti

konceptualni zemljevid in jezik, povežejo določen koncept z jezikovnim znakom. Kot smo

že zapisali, se pomen konstruira skozi reprezentacijo, in sicer s pomočjo kodov, ki

vzpostavijo korelacijo med opisanima sistemoma reprezentacije, tj. našimi konceptualnimi

zemljevidi in jezikovnimi sistemi. Hall trdi, da pomen ni postavljen v sam predmet ali

osebo, še manj pa v besede, temveč smo ljudje tisti, ki določamo pomene in ki jih utrdimo

tako močno, da s časoma postanejo 'naravni'. Kodi torej utrdijo zvezo med koncepti in

znaki ter hkrati utrdijo pomene znotraj različnih jezikov in kultur. Kodi, koncepti in znaki

lahko tako močno utrdijo pomen, ker so v bistvu nevidni oziroma delujejo povsem

naravno, saj se jih učimo in jih sprejemamo že kot otroci. Kot otroci se učimo sistemov

reprezentacije ter kodov našega jezika in kulture, ki nas opremijo s kulturnim 'know-how'

in nam omogočajo delovati kot »kulturno kompetentni subjekti«. Potem pripadati isti

kulturi pomeni deliti približno enak konceptualni in lingvistični univerzum. Pri tem je

pomembno dodati, da imajo zelo veliko vlogo tvorjenja pomenov in dajanja vtisa, da so ti

pomeni del neke kulture že od nekdaj, ravno mediji.

Čeprav pomene skozi čas utrdimo tako močno, da jih sprejemamo kot naravne in ne z

naše strani oblikovane, pa pomeni niso nikoli dokončno utrjeni, določeni oz.


nespremenljivi. Namreč nekatere besede (ali ostali lingvistični znaki) lahko nosijo različne

pomene. Beseda 'zakon' v mladostniškem žargonu pomeni nekaj povsem drugega, kot je

zapisano v slovarju slovenskega knjižnega jezika. Seveda to ne pomeni, da so znaki

popolnoma spremenljivi in da se lahko vsak dan odločimo za drug pomen, toda kljub temu

pomeni ne bodo nikoli absolutno določeni. »Družbene in jezikovne konvencije se skozi čas

spreminjajo« (24), z njihovo spremembo pa se spreminjajo tudi pomeni, kar ponovno

dokazuje, da ti niso 'v' stvareh, ampak so proizvedeni in oblikovani v procesu signifikacije

– prakse, ki proizvede pomene oz. dodeli stvarem pomen.

Obstajajo tri temeljne teorije reprezentacije, ki skušajo razložiti, kje se nahaja pomen.

Po reflektivni teoriji je pomen postavljen v sam objekt (stvar, osebo, podobo), pri čemer

jezik deluje kot ogledalo, saj naj bi jezik zrcalil resnični pomen, ki že obstaja v svetu.

Vendar teorija ne zdrži že dejstva, da obstaja zelo velika množica besed, zvokov in podob,

ki jih zelo dobro razumemo, vendar so te izmišljene in fantazijske ter se nanašajo na

imaginarni svet28.

Intencionalni pristop zastopa ravno nasprotno stališče od refleksivnega, in sicer naj bi

»govorec« 'vtisnil' oz. tvoril pomen skozi jezik, ki vpliva na svet. Toda če bi bil vsak izmed

nas edini in unikatni izvor pomena, bi to pomenilo, da se lahko izražamo v povsem

zasebnem jeziku, ki pa ga nihče ne bi razumel. Smisel jezika pa je ravno komunikacija in

ta temelji na skupnih lingvističnih konvencijah in kodih, od njih pa je tudi odvisna.

Zadnja teorija, konstruktivna teorija, zagovarja družbeni vidik jezika. Ljudje smo tisti,

ki konstruiramo pomen, in sicer z uporabo reprezentacijskih sistemov, tj. z uporabo

konceptov in znakov – kodov. To, kar posamezen zvok ali beseda predstavlja, simbolizira

oz. reprezentira, omogoča določenemu konceptu, da deluje kot znak in odkriva pomen v

določenem jeziku (26).

K temu konstruktivisti še dodajajo, da so pomeni »relacijski«. Z njihovega vidika so

znaki arbitrarni, saj med znakom in njegovim pomenom oziroma konceptom ne obstaja

naravna zveza, ampak je ta ustvarjena. Sam znak ne more določati pomena, temveč je

pomen odvisen od zveze med znakom in konceptom, to relacijo pa določa kod oziroma

ljudje.

Znotraj konstruktivne teorije lahko k reprezentaciji pristopamo na dva načina:

semiotični in diskurzivni pristop. Semiotični pristop je oblikoval švicarski jezikoslovec F.

Saussure, ki je trdil, da je produkcija pomena odvisna od jezika, predstavljenega s 28Hall ob tem navaja kot primer Iliado.


sistemom znakov. Na drugi strani je M. Foucault razvil diskurzivni pristop, v katerem ima

osrednjo vlogo tvorjenja pomena diskurz in ne jezik.

Če najprej na kratko predstavimo Saussurjevo »zapuščino« (Hall 1997), potem velja

omeniti njegovo analizo znaka skozi dva elementa: formo (dejanska beseda, podoba) in

idejo oz. koncept, ki je v naših mislih povezan s formo. Prvi element je Saussure

poimenoval »označevalec« (signifier), drugega pa »označenec« (signified). Torej, kadar

koli bi slišali označevalca, le-tega povežemo z označencem. Označevalec in označenec sta

pomembna pri oblikovanju pomena, povezava med njima pa je utrjena s kulturnimi in z

jezikovnimi kodi določene kulture. Utrjena relacija med označencem in označevalcem pa

ni naravna, ampak ustvarjena – arbitrarna. Ob tem Saussure trdi, da so znaki člani sistema

in da so definirani skozi povezavo z drugimi člani sistema, te povezave pa se vzpostavljajo

na podlagi razlik med njimi. Ravno označevanje razlik je fundamentalno pri produkciji

pomena, trdi Saussure (v Hall 1997: 31), in kot najpreprostejši način razlikovanja vidi v

uporabi dvojnih (binarnih) nasprotij29. Torej, da bi označevalci lahko proizvajali pomen,

morajo biti organizirani v »sistem razlik«, iz česar pa sledi, da so razlike tiste, ki

»označujejo« (signify), dajejo pomen. Poleg tega, da so vezi med znaki arbitrarne in

ustvarjene na podlagi razlik, tudi vezi med znaki, označevalci in označenci, niso nikoli

dokončno utrjene. Vsi pomeni so ustvarjeni znotraj določene kulture v določenem

zgodovinskem obdobju, trdi Saussure.

S proučevanjem znakov – kod – in kulture je Saussure oblikoval novo področje, ki ga

danes imenujemo »semiotika«. R. Barthes je nadaljeval Saussurjevo delo in semiotiko

apliciral na razumevanje popularne kulture. Pri tem je Barthes predstavil dve stopnji

reprezentacijskega procesa: prvo je poimenoval »stopnja denotacije«, drugo pa »stopnja

konotacije«. Medtem ko je prva stopnja preprosta opisna raven, na kateri obstaja konsenz o

pomenu, predstavlja druga stopnja za Barthesa skupno, globalno in razpršeno stopnjo.

Splošno sprejet pomen na prvi stopnji deluje na drugi ravni reprezentacijskega procesa kot

signifikacija. Na drugi stopnji ga namreč povežemo s širšo globalno temo in s tem

proizvedemo drug, bolj izpopolnjen in ideološko obdan pomen oziroma sporočilo. Barthes

je drugo stopnjo signifikacije poimenoval »raven mita« (Barthes 1972; v Hall 1997). Gre

za raven, na kateri »določen koncept velikokrat rekonstruira verigo vzrokov in posledic,

motivov in namenov …« (40) in povzroči oblikovanje 'nove' zgodovine, ki se vcepi v mit.

29Na primer: izseljenec in priseljenec


Na drugi strani je Foucaultu sistem reprezentacije predstavil kot diskurz, v katerem se

proizvaja znanje, ki je po Foucaultu odgovorno za tvorjenje pomena. Z našega

raziskovalnega vidika potem medijski diskurz tvori prostor, v katerem izseljenci

razpravljajo o pomenih, kot so domovina, religija, nacija ipd., in s tem oblikujejo »znanje«,

skozi katerega se tvorijo in vzdržujejo pomeni. Foucault je »želel analizirati, 'kako

človeška bitja razumejo sama sebe v naši kulturi' in kako se naše znanje o 'družbenih,

utelešenih individualnih in skupnih pomenih' proizvede v različnih obdobjih« (v Hall 1997:

43). Foucault je tako oblikoval diskurzivni pristop konstruktivne teorije reprezentacije, pri

čemer so pomembne tri glavne ideje: koncept diskurza, vprašanje oblasti in znanja ter

vprašanje subjekta.

Foucaultovo zanimanje je bilo usmerjeno v pravila in prakse, ki so proizvedli

pomenske izjave in uravnavali diskurz v določenih zgodovinskih obdobjih. Po Foucaultu

predstavlja diskurz skupino izjav, ki so zagotavljale jezik za pogovor o določeni temi v

določenem zgodovinskem kontekstu30 in vse, kar zunaj diskurza nima nobenega pravega

pomena. Diskurz je tisti, ki oblikuje snov in definira ter proizvaja naše znanje; je tisti, ki

nadzoruje način, skozi katerega se o določeni snovi oz. temi pomensko razpravlja in

utemeljuje; in je tudi tisti, ki vpliva na način, s katerim so ideje postavljene v prakse in

uporabljene za vodenje drugih. Toda diskurz ni nikoli sestavljen iz ene izjave, enega teksta,

ene akcije ali vira, trdi Foucault. Določen diskurz se pojavlja skozi množico tekstov, kot

oblika vodenja pa pri različnih institucionalnih položajih znotraj družbe.

Kar konstruktivisti trdijo, je, da fizične stvari in dejanja sicer obstajajo, toda le znotraj

diskurza pridobijo omenjene zadeve pomen in postanejo objekt znanja. V povezavi s tem

Foucault razlaga: ker lahko ljudje posedujemo zanje le o stvareh, ki imajo pomen, je znanje

tisto, ki proizvaja diskurz in ne stvari same po sebi. Teme, kot so migracije, diaspora,

domovina ali vrnitev, imajo pomen samo znotraj diskurza o njih, brez svojega diskurza pa

ne bi predstavljale nič oz. ne bi nosile pomena31.

Predstavitev reprezentacije, njenih teorij in dveh najvidnejših pristopov znotraj

konstruktivne teorije je pomembna za to diplomsko delo, saj vključuje temeljne vidike, ki

so vpleteni v oblikovanje kulturnih pomenov in s tem tudi identitete. Identiteta pa je

središče tega raziskovalnega dela, skozi katerega želimo dognati, kaj je tisto, kar oblikuje 30Navadno je bil diskurz opredeljen kot lingvistični koncept in je predstavljal nize povezanega govora ali zapisov. Foucault pa mu je dodelil drugačen, manj lingvističen pomen. 31V poznejših razmišljanjih se je Foucault še bolj posvetil vprašanju, kako se znanje vzpostavlja skozi diskurzivne prakse v specifičnih institucijah, zato da bi uravnavale vedenje članov družbe. Vendar pa nadaljnji razvoj diskurzivnega pristopa k reprezentaciji za razumevanje tega diplomskega dela ni potreben. Več v Foucault (1980), tudi Hall (1997).


identiteto druge generacije priseljencev v Sloveniji oz. kako močno so mediji vpeti v ta

proces.

Koncepta, kot sta Barthesov »mit« in Foucaultov »diskurz«, delujeta zelo močno v

procesu gradnje identitete. Ob tem pa je potrebno dodatno poudariti Saussurejevo

ugotovitev, da je pri tvorjenju pomenov bistvenega pomena označevanje razlik. V

nadaljevanju diplomskega dela bo skozi teorijo in pozneje skozi raziskavo prikazano, kako

pripadniki določene kulture identificirajo svoj »jaz«, oblikujejo svojo identiteto ravno

skozi razliko med njimi in pripadniki druge kulture. Iskanje in predvsem poudarjanje razlik

je predstavljeno tudi v konceptu »Drugi«32, ki ga opisujemo v poglavju o identiteti, ki

sledi.

3.2 Oblikovanje identitete

Zakaj je identiteta tako pomembna? S pojavom globalizacije in liberalizacije medijev

se je svetovno občinstvo znašlo v medijski družbi, saj so mediji prevzeli vlogo oblikovanja

občutka pripadnosti skupnosti, tradicije in identitete. Pod ta vpliv ne padejo le lokalne

skupnosti, ampak z novim načinom delovanja mediji naslavljajo tudi oddaljene ter po vsem

svetu raztresene skupnosti in imajo veliko vlogo pri oblikovanju novo-stare identitete

(Morley in Robins 1995). Zgoraj zapisano vprašanje si tako v sodobnem času postavljamo

na različnih ravneh: globalni, nacionalni, lokalni in osebni. Odgovore lahko najdemo na

vsaki izmed njih. Na globalni ravni se pojavljajo boji med različnimi skupnostmi, ki želijo

kolektivno identiteto svojih članov postaviti nad preostalimi skupnostmi. Na nacionalni in

lokalni ravni še vedno prihaja do trenj med različnimi skupnostmi, ob tem pa se pojavijo

trenja med člani določene skupnosti, ko posamezni člani odstopajo od 'predpisanih'

pomenov. V sodobnem svetu so identitete namreč rezultat raznovrstnih procesov, ki

prihajajo iz različnih virov: nacionalnosti, etničnosti, družbenega razreda, skupnosti, spola,

seksualnosti in tudi medijskih diskurzov. Kot trdita Morley in Robins (prav tam), je vloga

medijev od konca 80. let prejšnjega stoletja naprej pri konstruiranju in ohranjanju družbe

skozi čas in prostor postajala vse bolj opažena. Omenjeni viri pa so lahko v procesu

gradnje identitete med seboj konfliktni in lahko povzročijo »razdrobljeno identiteto«

(Woodward 1997).

»Identiteta je […] odraz odnosa, ki ga človek vzpostavi do samega sebe in do skupine,

v kateri živi« (Lukšič Hacin 1995: 92). Z identiteto skušamo razumeti svoj »jaz«, kdo smo

32»The Other«


v povezavi z drugimi in s svetom, v katerem prebivamo. Pravzaprav identiteta označuje

načine, v katerih smo isti kot ostali (znotraj skupnosti, kateri pripadamo), in načine, skozi

katere se razlikujemo od »Drugega«. Tako je identiteta velikokrat definirana skozi razliko

oz. skozi tisto, »kar ni«. Koncept »različnosti«, ki vključuje polarizacijo, vključenost –

izključenost (mi – oni) in nasprotja (moški – ženska), je kot pojem oblikovanja identitete

zelo pomemben za to diplomsko delo, zato se mu bomo nekoliko pozneje še posvetili.

Ravno izseljenci so namreč tisti, ki v veliki meri oblikujejo svoje identitete na podlagi

diferenciacije od nove družbe. Diferenciacijo gradijo na podlagi tradicionalnih simbolov in

pomenov, ki jih izseljenci sprejemajo prek novih oblik komunikacije, tj. transnacionalnih

medijev.

Identiteta določenega posameznika se oblikuje skozi proces socializacije oz.

inkulturacije. »Gre za interakcijo med posameznikom na eni strani in družbo in kulturo na

drugi, za usklajevanje posameznika z družbenim okoljem, ki vtisne bistvene sestavine

posameznikove identitete« (Južnič 1993: 120). Identiteta je rezultat identifikacije33, ki v

primarni socializaciji poteka v obliki posnemanja »vzornih drugih« (Lukšič Hacin 1995),

nato pa prerašča v identifikacijo posameznika s samim seboj. Poleg imitacije je

najpomembnejši dejavnik primarne socializacije tudi jezik, prek katerega že kot otroci

ponotranjimo kulturne pomene in simbole, ki so temeljni za komunikacijo. »V teh procesih

se vzpostavijo temelji nezavednega, ki človeka spremljajo celo življenje« (Lukšič Hacin

1995: 99).

Primarna socializacija se nato nadaljuje v sekundarno, kjer na oblikovanje identitet

delujejo institucije, ki nas 'učijo' kulturno določenih družbenih vlog. Berger in Luckmann

menita, da sta interiorizacija institucionalnih 'podsvetov' in pridobivanje znanja o posebnih

družbenih vlogah bistveni točki sekundarne socializacije (1988: 129). Socializacija je

uspešna, kadar sekundarna socializacija nadaljuje primarno na osnovi podobnih struktur.

Kadar sta omenjeni stopnji neskladni, pa lahko to vodi do neuspešne socializacije. Ob tem

Lukšič Hacinova (1995) opozarja na možnosti omenjenega neskladja ravno pri

posameznikih, ki so udeleženi v migracijah. Medtem ko sprememba kulturnega okolja pri

odraslih vodi v resocializacijo34, je selitev za otroke, ki so šele v primarni socializaciji,

kompleksnejši problem. Selitev namreč povzroči povsem spremenjene razmere, ki

povzročijo »lomljenje« primarne socializacije pri najmlajših. »Velike možnosti za

33Koncept identifikacije prihaja s področja psihoanalize, kjer je imel osrednji pomen pri Freudovem razumevanju otroške pozicije do samega sebe na ravni Ojdipovega kompleksa. 34Ponovna socializacija odraslih zaradi novih razmer, ki zahtevajo prilagoditve.


razhajanja med primarno in sekundarno socializacijo najdemo tudi pri drugi generaciji

izseljencev, če primarna socializacija poteka v relativno močni 'izolaciji' znotraj

izseljenske skupnosti« (Lukšič Hacin 1995: 101–102).

Vendar pa socializacija ni nikoli dokončna. Nepopolna socializacija velja predvsem za

moderne, diferencirane družbe, trdi Južnič (1989; v Lukšič Hacin 1995); s tem potrdimo že

zapisano, da identiteta nikoli ni dokončna, utrjena oz. nespremenljiva. V tradicionalni

družbi je veljalo, da vsakdo ve, kdo je in kakšen status ter vloge mu pripadajo pa tudi,

kakšen je njegov odnos do drugih. Identiteta je bila tako rekoč vnaprej določena oz. z

rojstvom dodeljena (Južnič 1993). Takšno pozicijo zagovarjajo tudi esencialisti, ki trdijo,

da je identiteta določene skupnosti nedvomna in avtentična ter se ne spreminja skozi čas

(Woodward 1997). Razvoj postindustrijske družbe je še dodatno podkrepil dejstvo, da se

posameznik ne rodi z identiteto, ampak mu jo določi in dà družba. Toda s spreminjanjem

družbe in kulture se spreminja in preoblikuje tudi identiteta, ki lahko v moderni in še bolj v

postmoderni družbi povzroči nemalo iskanja za pravim kdo sem.

Identiteta ima številne pojavne oblike, v tem diplomskem delu pa se bomo posvetili

predvsem tistim vidikom, ki so pomembni za diplomsko delo, s katerim želimo raziskati

gradnike in vpliv medijev na oblikovanje identitete druge generacije Srbov v Sloveniji.

3.2.1 Osebna in skupinska identiteta

Osebna in skupinska identiteta izhajata iz identifikacije s telesom oz. telesne identitete,

brez katere pravzaprav kakšne druge identitete sploh ne bi moglo biti. Primarno se s

telesnostjo in skozi njo identificirata spol in spolna identiteta posameznika. Sekundarno pa

iz nje izhaja veliko identitet, med drugimi tudi skupinska, »ki jo določajo predvsem

razpoznavne telesne značilnosti« (Južnič 1993: 60). Gre za posebno identificiranje s

telesom, ki loči človeške skupnosti, oz. za rasno razlikovanje. Le-to nastane na podlagi bolj

ali manj izrazitih in očitnih telesnih značilnosti, kamor štejemo barvo kože, poteze obraza

ipd. Ob tem dodajmo še pomembno opažanje, da se v vse več kulturah vidne telesne

značilnosti vse bolj preslikavajo v družbena in kulturna dejstva, »iz telesnega v

psihološko«, kar pa se zrcali tudi v rasizmu (Južnič 1993, Lukšič Hacin 1995).

Osebna identiteta posameznika je sestavljena iz dveh vidikov: avtoidentifikacije, tj.

identiteta, ki si jo posameznik pripiše sam sebi, in identifikacije, ki mu jo pripiše oz. določi


družba. S tem spet potrjujemo že zapisano, da je identiteta družbeno dodeljena in vsekakor

priznana, velikokrat pa tudi vsiljena skozi »položaj, ugled, pravice in dolžnosti, ki so

družbeno opredeljene« (Južnič 1993: 12). Obe stopnji osebne identitete se vse več izvajata

tudi skozi družbeno oblikovane norme in pomene, ki jih posredujejo mediji, ter skozi

sprejemanje medijskih podob. Tako se osebna identiteta človeka razvija skozi že omenjeno

socializacijo ali inkulturacijo, skozi katero posameznik vpliva na družbo in kulturo ter

obratno.

Družbeno bistvo posameznika je v skupinski zavezanosti, brez katere bi težko reševal

svoja eksistenčna vprašanja (Južnič 1993). »Skupinska identiteta ali občutek pripadnosti

neki skupini je izraz interakcije med subjektivnim občutkom identitete, privrženostjo

skupini in pripravljenostjo te skupine, da individualno identiteto prepozna in sprejme«, trdi

Lukšič Hacinova (1995: 94). Pripadnost posameznika skupini se odraža skozi različne

stvari, kot so življenjski slog, šege in navade, lojalnost, toda najpomembnejša izmed teh sta

jezik in kolektivni spomin, »ki veže generacije in utrjuje prepričanje o trajanju skupine

oziroma o njeni zgodovinski kontinuiteti …« (Južnič 1993: 140). Kolektivni spomin tako

vključuje simbole, mite in legende.

V tradicionalnih družbah je veljalo, da je status, ki ga tvori pripadnost točno določeni

skupini, v celoti kulturno in družbeno podedovan in z rojstvom določen. Z družbeno in

kulturno diferenciacijo pa človek v svojem življenju pripada različnim skupinam oz. nosi

več različnih skupinskih identifikacij, ki mu določajo status in vloge ter pravice in

dolžnosti, ki izhajajo iz prvih dveh. Tako posamezniki določene skupinske identifikacije

podedujejo, kot na primer narod, etnijo in raso, ostale identifikacije pa so alternativne. V

visoko razvitih modernih družbah se alternativne skupinske identitete zrcalijo v pripadanju

številnim »kolektivitetam«35 (Južnič 1993), ki pa zahtevajo nenehno usklajevanje

identitete. Posameznik se tako znajde v vlogi nosilca več skupinskih pripadnosti, ki jih

mora glede na situacijo uravnovešati. Pojavi se »premakljiva identiteta«. »Tako imenujemo

tisto identiteto, ki je nestalna, prilagodljiva in v tem smislu nekonkluzivna. Mnoge

negotovosti in nezasidranosti so lahko razlog identitete, ki bi ji lahko rekli tudi

fluktuirajoča, torej nestanovitna in kolebajoča« (Južnič 1993: 132). Ob tem se nekateri

avtorji36 sprašujejo, ali smo v obdobju »krize identitete«, ki se posledično zrcali v iskanju

drugačnosti in utrjevanju kulturne identitete z namenom utrditve lastne identitete.

35Med moderne kolektivitete lahko štejemo izobraževalno, poklicno, zaposlitveno, politično, športno, rekreacijsko, disociativno … (Južnič, 1993: 142–146). 36Woodward (1997), Robins (1997) …


3.2.2 Globalizacija in identiteta: obuditev etnične in nacionalne

identitete

Omenili smo že, da identiteto oblikujejo in vzdržujejo družbene oz. kulturne in

individualne dimenzije, z razvojem pa je tudi identiteta postala vse kompleksnejši pojav

(Lukšič Hacin 1995). Da identiteta predstavlja problem skozi celotno moderno obdobje, je

zapisal že D. Kellner (1992), pritrjuje pa mu tudi Z. Bauman. »Če je moderna 'težava

identitete' bila, kako zgraditi trdno in stabilno identiteto, je postmoderna 'težava identitete'

predvsem, kako se izogniti utrditvi [identitete] in pustiti odprte možnosti« (Bauman 1996:

18). V okviru globalizacije to sicer drži, toda nekoliko pozneje Bauman še dodaja, da

posameznik pomisli na identiteto, ko ni prepričan, kam sodi (prav tam). Potem sklepamo,

da posameznik potrebuje in si želi stabilno in fiksno identiteto, in sicer zato, da bi vedel,

kdo je in kam pripada. Podobno stališče zastopa tudi Južnič. »Človek močno razčlenjene

(moderne) družbe se nam kaže kot nekakšen potrebújež identifikacijske zagotovljenosti, zdi

se, da kar hlepi po njeni precizaciji, in to prav zato ker so mnoge identitete postale

negotove, zamegljene in celo sporne« (1993: 221).

V povezavi s temi negotovimi identitetami nekateri teoretiki omenjajo »krizo

identitete«, ki naj bi po njihovih besedah postala osnovna karakteristika modernega

obdobja, in sicer takrat, ko je identiteta postala del konteksta globalnih transformacij

(Woodward 1997). V omenjeni kontekst globalizacije so identiteto postavile predvsem

množične migracije. Čeprav ne gre za nov pojav, so globalizacija in mediji, kot njen

pomemben vzvod, močno pospešili (ekonomsko) migracijo in s tem je »mednarodna

migracija postala del transnacionalne revolucije, ki oblikuje družbe in politike okrog

sveta« (Castles in Miller 1993: 5; v Woodward 1997: 16). V dobi globalizacije imajo

migracije vpliv na razvoj identitet tako v državi pošiljateljici kot državi sprejemnici.

Poleg globalizacije je pomembno omeniti tudi drug vidik, ki je pripomogel h krizi

identitete in ki je v veliki meri povezan tudi s temo diplomskega dela. Iskanje identitete

lahko povzročijo tudi zlomi političnih sistemov (Woodward 1997) in vojne. Kot primer

lahko navedemo zlom komunizma leta 1989 ali tragičen razpad nekdanje Jugoslavije.

Takšni dogodki oblikujejo značilen odziv na področju političnih bojev, saj razpadli sistem

ne more več predstavljati pomembne reference za identiteto.

Razpadi političnih sistemov, še bolj pa globalizacija sta povzročili nov val iskanja in

utrjevanja identitete. Predvsem je to pomembno v kontekstu migracij. Vrnimo se v tem

trenutku nekoliko nazaj in se spomnimo že omenjenega: koncept identitete je relacijski.

Identiteta se sklicuje na nekaj, kar je zunaj nje. Sklicuje se na drugo identiteto oz. na nekaj,


kar ni; s tem proizvaja okoliščine za svoj obstoj. Torej, identiteta se gradi na konceptu

»razlike«, je relacijska.

Globalizacija, novi mediji in množične migracije so konceptu »razlik« dodali še večjo

težo. V okviru globalizacije so osrednja težava današnjih globalnih interakcij trenja med

kulturno homogenizacijo in kulturno heterogenizacijo, trdi Appadurai (1996: 32). Današnje

globalne sile velikih prestolnic prihajajo v manjše skupnosti z bliskovito hitrostjo. »To

velja tako za glasbo in stanovanjski stil kot za znanost, terorizem, spektakle in konstitucije«

(prav tam). Ob tem mnogi navajajo bodisi argumente o amerikanizaciji bodisi o

komodizaciji, pri tem pa pozabljajo, da je na primer za »Korejce 'japonizacija' veliko bolj

preteča od amerikanizacije, kot je za Šrilančane 'indoneziacija' […] ali za Armence in

baltske republike 'rusianizacija'« (prav tam). Ti procesi so povzročili utrjevanje sistema

razlik »ogroženih« skupnosti, da bi s tem še bolj določili, ločili in ohranili svojo kulturo, ki

posledično oblikuje in utrjuje njihovo identiteto.

Na drugi strani so migracije povzročile veliko kulturno mešanje. V državah

sprejemnicah so zato tako gostitelji kot priseljenci obnovili iskanje etnične določenosti

(Woodward 1997). Znotraj moderne družbe, ki od posameznika zahteva nenehno

usklajevanje identitete, se zdi, da so etnične korenine najbolj utrjene in nespreminjajoče se.

»Bodisi skozi religijska gibanja bodisi skozi kulturno ekskluzivnost« (Woodward 1997: 17)

so se doslej marginalizirane etnične skupine uprle svoji odrinjenosti znotraj družbe

sprejemnice in ponovno začele uveljavljati identiteto svojega izvora. Ne le to, tudi

dominantne družbe znotraj držav gostiteljic so začele obujati stare etnične in nacionalne

določenosti.

Na tem mestu se sprašujemo, zakaj ravno ponovno vračanje k etničnosti. Etnična

identiteta »je ena najpomembnejših skupinskih identitet, ki je bila v tradicionalnih

družbah/kulturah zelo določujoča, hkrati pa je zagotavljala stabilnost osebnosti« (Lukšič

Hacin 1995: 96). Z etnično identiteto je povezana tudi nacionalna, vendar pa ni nujno, da

se ti dve vedno ujemata. Težave se pojavijo pri definiranju etnične identitete v povezavi z

narodno in nacionalno. Predvsem je težavna opredelitev pri prehodih od ene k drugi, trdi

Južnič. »Ključni kriterij razlikovanja med etnijo, narodom in nacijo je stopnja politizacije,

oz. v kolikšni meri je določena etnična skupina kot skupnost lahko politični subjekt v

mednarodni politiki in mednarodnih odnosih oziroma znotraj posameznih držav, pri čemer

sta narod in nacija specifični pojavni obliki etnije« (Lukšič Hacin 1995: 149). Ob tem je

pomembno omeniti, da kar »danes označujemo kot etnijo, je kar pogosto za mnoge nacija.

Pojem se je razbistril šele, ko je bila politična skupnost, ki je država, poistena z nacijo.


Zaplet ostane, kajti skorajda ga ni primera, ko bi država, ki naj bi bila nacija,

korespondirala z etničnostjo celotnega prebivalstva« (Južnič 1993: 265).

Za razumevanje diplomskega dela bomo etnično identiteto opredelili kot z rojstvom

dodeljeno identiteto, pridobljeno v ustaljeni skupnosti, ki se zaveda svojega obstoja in

trajanja. Na drugi strani je opredelitev nacionalne identitete veliko bolj zapletena, trdi

Južnič (1993). Nacionalna identiteta ni tako avtomatizirana kot etnična, saj je v njej več

osebnega opredeljevanja, oblikuje pa jo nacionalna zavest, ki se izoblikuje skozi daljše

zgodovinsko obdobje. Posebno mesto pri nastajanju nacije pa ima država. »Prepričanje, da

je nacijo možno utemeljevati le s pomočjo države in skozi državo in da država uveljavlja

nacijo, kjer je še ni, je dokaj splošno«, trdi Južnič (1993: 322) in dodaja »da gre državo v

njenem identifikacijskem pomenu pojmovati tudi kot politično in seveda institucionalno

uokvirjene latentne nacionalnosti na eni strani, pa tudi pred nacionalnim oblikovanjem

zgrajeno tvorbo, ki skuša uskladiti nacionalne z državnimi mejami na drugi.«

Vračanje k etnični identiteti prebuja stare korenine, tradicije, mite pa tudi meje.

Začrtovanje etničnih meja vodi v spor med nacionalnimi identitetami, ki si močno

prizadevajo oblikovanje enotne in homogene kulture. Ta naj bi predstavljala referenčno

mesto nacionalnih identitet, njene meje pa proizvedle teritorij in »domovino« določene

etnične skupnosti. Tudi, če v preteklosti ni obstajala točno določena in enotna nacionalna

identiteta, ki bi jo lahko v sodobnem času ponovno oživeli, se pripadniki določene

skupnosti obnašajo, kot bi obstajala, in izražajo željo po obnovitvi enotnosti svoje

zamišljene skupnosti (Woodward 1997). Anderson namreč trdi, da je narod »zamišljena

politična skupnost […], saj niti pripadniki najmanjšega naroda nikdar ne spoznajo vseh

svojih sočlanov […] in vendar vsak izmed njih v mislih nosi predstavo o povezanosti v

skupnost« (1983/1998: 14). Omenjeni koncept prikazuje, da sta obstoj in razumevanje

nacionalne identitete odvisna od posameznikove ideje o njenem obstoju. Nemogoče je

poznati vse, ki delijo skupno nacionalno identiteto, zato moramo posedovati idejo o tem,

kaj jo gradi. »Nacija je zamišljena kot skupnost, ki se razteza skozi čas, s svojo lastno

preteklostjo in bodočo usodo; zamišljena je skozi prostor, s tem ko premika ljudi

določenega teritorija« (Volčič, 2007: 68). Zamišljanje skupnosti pa omogočajo ravno

mediji, ki posredujejo podobo o ostalih članih in ob tem tvorijo kohezivne elemente, na

podlagi katerih se izoblikujeta skupinska povezanost in skupinska identiteta.

Preden nadaljujemo razpravo o zamišljenih skupnostih, ostanimo še nekoliko pri

pravkar omenjenem konceptu teritorija. Gre za zelo pomemben vidik skupinske identitete


in s tem tudi etnične in nacionalne. »Vsaka etnija, zlasti na poti k nacionalnemu formiranju

in še posebej v definiranju svoje države kot političnega okvira etničnosti, teži h kar se da

širokim in obsežnim teritorialnim zahtevam« (Južnič 1993: 271). Prostor ima izjemno

identifikacijsko vlogo, saj se vsak človek identificira v prostoru in s prostorom. Južnič

meni, da je teritorialna identiteta najstabilnejša, saj je človek čustveno navezan nanj –

domovina spominja na domačnost in varnost. Celo »ko kaka skupnost živi v diaspori in je

torej ozemeljsko razpršena ter brez teritorialne usmeritve, si identiteto ohranja tudi z

ozemeljsko obeležbo« (Južnič 1993: 149).

Teritorialna identiteta označuje etnične meje, ki pa jih iz roda v rod prenaša »kolektivni

spomin« (Halbwachs 1992). Gre za koncept, skozi katerega se vzdržuje zgodovinsko

ozadje zamišljene skupnosti. Kolektivni spomin pristransko oblikuje realnost, ki določeni

skupnosti omogoči 'zamišljanje' sveta, v katerem živijo (Volčič 2007). Ob tem je treba kot

del kolektivnega omeniti še Margalitin »skupni spomin«37. Skupni spomin omogoča

ohranjanje historičnih dejstev določene skupnosti in hkrati dovoljuje pozabljanje in

spominjanje določenih dejstev.

S tem smo prišli do drugega pomembnega dejstva koncepta »zamišljenih skupnosti«.

Preteklost predstavlja kohezijski element, ki združuje člane. Ne le da mora narod imeti

zamišljene predstave o svoji skupnosti, ampak mora oblikovati tudi svojo zgodovino oz.

interpretacijo samih sebe, trdi Volčičeva (2007) in ob tem navaja ugotovitev Saida, da so

skupnosti, poleg zamišljenih, tudi »interpretativne«. Da bi določena skupnost postala

koherentna zamišljena skupnost, morajo njeni člani združiti tako dopolnilne kot

nasprotujoče si koncepte prostora – geografski, zakonodajni in pripovedni prostor (Volčič

2007: 68). Omenjeni koncepti, ki jih apliciramo na raziskovalna vprašanja, tvorijo temelje

naše raziskave, saj skušamo ugotoviti glavne značilnosti srbske skupnosti v Sloveniji (tj. v

določnem zemljepisnem prostoru) in moč teh značilnosti pri zamišljanju ter povezovanju

članov v koherentno diasporično skupnost. Značilnosti in njihova moč se tvorijo skozi

diskurz, ki ga poleg religije posredujejo tudi mediji.

Da bi posamezne skupnosti utrdile svojo identiteto, želijo ponovno »zapisati« svojo

zgodovino, s čimer pa se odpirajo poti novim etničnim in nacionalnim konfliktom

(Woodward 1997). Skupnosti namreč z obujanjem zgodovine, ki vključuje simbole, mite,

legende, rituale in ceremonije (Južnič 1993), želijo vzpostaviti in ohranjati trdne, fiksne in

skozi prostor ter čas trajajoče identitete. Nenehna navzočnost simbolike in potrjevanje

37Margalit (2002) je »kolektivni spomin« razdelil na »skupni« in »navadni« spomin. Navadni spomin predstavlja specifične in običajne spomine posameznika (v Volčič 2007).


identitete s pomočjo ritualov pa v postmodernem času, katerega glavna značilnost je

preprostost prehajanja skozi čas in prostor, ni dovolj. Različni politični sistemi, institucije

in v največji meri mediji zato nenehno proizvajajo in vzdržujejo sistem »razlik«.

Kategorija »razlika« je izoblikovala koncept »Drugi«. Gre za identiteto, ki je

kontrastna identifikaciji določene etnične in nacionalne skupnosti. Kontrast proizvaja

poudarjeno in izpostavljeno identiteto, ki se bistveno razlikuje od »nas« oz. je naše

nasprotje. »Možne so kar ekstremne polarizacije identitete […]: moški/ženska, mladi/stari,

belci/črnci […] Kontrast je seveda takoj razviden, lahko pa je samo kulturno določen in

religiozno izpostavljen« (Južnič 1993: 166; podčrtala avtorica). Sistem razlik se tako

vzpostavlja skozi diadično ali binarno razporejanje posameznika, ob tem pa nastajajo

»psevdovrste« (prav tam). Gre za vrsto, ki kontrastno definira svojo identiteto in jo podpre

s predsodki o drugačnosti ter z zaničevanjem tistih, ki so drugačni – poimenuje jih

»Drugi«. Ob tem je pomembno dodati, da je binarni sistem sestavljen iz dveh

nasprotujočih si elementov, ki pa nista enakovredna. Eden izmed elementov je vedno

močnejši, saj binarno razlikovanje temelji na neizogibnem neravnovesju moči med dvema

elementoma, trdi Derrida (v Woodward 1997: 36). Tako ima razlikovanje negativen

predznak in velikokrat vodi v izločitev oz. marginalizacijo »Drugih«.

Ravno v sodobnih migracijskih gibanjih pa je kategorija »razlika« postavljena v samo

središče pojmovanja identitete (Južnič 1993). Sicer ne gre za oko razpoznavne razlike, ki

so, na primer, izoblikovale rasizem, ampak so poudarjene kulturne razlike, ki pa so zelo

močne in obstojne skozi prostor in čas.


4 MEDIJSKA KONSTRUKCIJA IDENTITET

Prejšnje poglavje smo končali z ugotovitvijo, da identitete nastajajo oz. se oblikujejo na

podlagi razlik. Razlike so vtisnjene v pomenih, ki dajo smisel naši lastni identiteti, trdi Hall

(1997) in dodaja, da se pomeni proizvajajo in izmenjujejo konstantno v vsaki osebni ali/in

družbeni interakciji, v kateri sodelujemo. Pomeni tako nastajajo znotraj različnih kulturnih

diskurzov, med katere prištevamo tudi medijskega. Mediji so eden izmed glavnih nosilcev

in oblikovalcev pomenov in razlik, na osnovi katerih se posamezniki identificirajo in

diferencirajo od »Drugega«. V tem poglavju bomo spregovorili o vplivu (transnacionalnih)

medijev na oblikovanje identitet. Zelo dolgo je veljala domneva, da transnacionalni mediji

omogočajo vez med imigranti in domovino in da s tem vzdržujejo navezanost imigrantov

na dom. Današnje raziskave pa kažejo, da etnični mediji hkrati nudijo tudi kritično analizo.

V tekstu »Tehnologija in družba: zgled televizije« je Williams zapisal, da radiodifuzija

predstavlja novo vplivno obliko družbene integracije in nadzorovanja (1997).

»Zgodovinsko so imeli javni RTV-servisi dvojno vlogo: predstavljali so javno sfero politike

znotraj nacionalne države in žarišče nacionalne kulturne identifikacije« (Morley in Robins

1995: 10). S kulturnimi pomeni, ki so jih posredovali mediji, se posameznik prvič sreča

znotraj družine, v kateri mediji in komunikacijske tehnologije oblikujejo kulturne krajine

in medosebne odnose ter s tem vzpostavljajo hierarhijo in moralne vrednote družine

(Georgiouva 2007).

Poleg najmanjših enot družbenega življenja so mediji v relaciji z globalizacijo

preoblikovali in vplivali še na veliko drugih družbenih praks; med njimi so transformirali

tudi migracije. Nove medijsko-tehnološke razsežnosti vsakodnevno prinašajo

posameznikom podobe krajev, ki so daleč stran; omogočile so hitrejšo komunikacijo in

izmenjavo informacij s tistimi, ki so že odšli. Appadurai (1996) trdi, da so novi mediji

odločno spremenili medijsko posredovanje in posameznikom ponudili nove načine

konstruiranja zamišljenih sebe in zamišljenih svetov.

Ugotovimo lahko, da mediji niso le vir novih »pull« razlogov v prid migraciji, ampak

so spremenili tudi njen kontekst. Tukaj se strinjamo z Appaduraijem (1996), ko trdi, da so


hitrosti podob, tekstov, modelov in pripovedi, ki jih konstruirajo in posredujejo mediji,

spremenili tradicionalen vidik migracij. »Tisti, ki se želijo seliti, ki so se preselili, ki se

želijo vrniti in tisti, ki so se odločili [še] ostati, redko oblikujejo svoje načrte zunaj

področja radia in televizije, kaset ali videov, časopisnega tiska ali telefona. Za migrante

sta politika prilagajanja novemu okolju in spodbuda za vrnitev globoko odvisni od

množično posredovanih imaginacij, ki vsakodnevno prehajajo v nacionalni prostor« (6).

Omenjene imaginacije ali zamišljanja moramo razumeti v kontekstu pojma »zamišljene

skupnosti«, ki svojega obstoja ne morejo zaznavati skozi interakcijo z vsakim članom

posebej, temveč se lahko zamišljajo na podlagi skupnih izkušenj, tj. tradicije, zgodovine,

mitov, jezika; torej vsega tistega, kar konstruira določeno skupnost oz narod. Sredstva, ki

so primarno omogočila delitev skupnih narodnih izkušenj in ki jih je Anderson skupno

poimenoval »kapitalizem tiska« (1991), so bili tiskani mediji. Tudi danes je za obstoj

skupnosti pomembno, da njeni člani delijo skupne izkušnje, ki pa jih v »modernem

nacionalizmu« omogočajo novi mediji ali kar so nekateri, ozirajoč se na Andersona,

poimenovali »elektronski kapitalizem« (Warner 1992; Lee 1993; v Appadurai 1996: 161).

Prek medijev državljani zamišljajo same sebe kot pripadajoče (nacionalni) družbi. Tako so

mediji spremenili tudi pomen države in njenega naroda, saj moderna država ne izhaja več

toliko iz jezika, rase in teritorija kot iz bistvenega kulturnega izdelka kolektivnega

zamišljanja (prav tam). Podobno stališče zavzema tudi Volčičeva, ko zapiše, da globalne

komunikacije, s tem ko omogočijo medsebojno komunikacijo prebivalstvu po vsem svetu,

še dodatno transformirajo nacije kot zamišljene skupnosti (2006). Komunikacijske

tehnologije, kot je internet, tako nudijo oblikovanje razprav, dialogov in zvez med

različnimi teritorialno ločenimi posamezniki, ki na njihovi podlagi oblikujejo zamišljene

skupnosti, ki so prilagojene njihovim diasporičnim pozicijam in interesom (Appadurai

1996: 195).

4.1 Transnacionalizacija medijev

V okviru diplomskega dela nas zanima predvsem vpliv medijev na imigrante oz.

njihova vloga pri konstrukciji identitete. Vpliv medijev dominantne družbe na priseljence

ima pozitiven predznak, saj ima v tem kontekstu medij vlogo integracije in asimilacije.

Gledanje televizije, poslušanje radia in branje tiskanih medijev, ki jih oblikuje dominantna

družba, naj bi pripomoglo k integraciji tujcev. Z njihovo 'pomočjo' se priseljenci seznanijo

z jezikom in novimi kulturnimi pomeni, ki oblikujejo družbo države gostiteljice.


Toda danes niso le mediji države gostiteljice tisti, ki lahko vplivajo na priseljence,

ampak do svojih izseljenih članov prodirajo tudi mediji iz domovine. Da je temu tako, je

pripomogla transnacionalizacija medijev, ki se je začela konec 80. let prejšnjega stoletja.

Posledice sprememb na področju deregulacije javnega RTV-servisa, ekonomije, ki

predstavi pojem trga, in tehnologije so povzročile padec nacionalnih (medijskih) meja

(Morley in Robins 1995, Aksoy 2007). »Znotraj tega spremenjenega konteksta gledalci

niso več naslovljeni v okviru političnih terminov, torej kot državljani nacionalne skupnosti,

temveč v okviru ekonomskih entitet kot del porabniškega trga« (Robins in Webster 1990; v

Morley in Robins 1995).

Prvi, ki je začel globalno operacijo, je bil CNN, ko je leta 1991 poročal o Zalivski

vojni. Mednarodne televizijske postaje, kot sta CNN in MTV, so svoje občinstvo razdelile

glede na njihov okus in s tem tvorile skupine z istimi pričakovanji ter jih popeljale prek

nacionalnih meja (Aksoy 2007). Kmalu zatem so začeli nastajati televizijski programi,

katerih ciljno občinstvo so predstavljale diasporične skupnosti. Njihov interes je bil

oblikovati skupnosti s podobnimi etničnimi, jezikovnimi, nacionalnimi ali regionalnimi

značilnostmi. Transnacionalni mediji so svoje poslanstvo videli v krepitvi vezi omenjenih

značilnosti in občutkov pripadnosti. V procesu utrjevanja vezi in občutka pripadnosti

transnacionalni mediji uporabljajo pripovedno tehniko, prek katere posredujejo simbole in

pomene za identifikacijo in diferenciacijo izseljencev od družbe gostiteljice. Naficy je tako

oblikovane skupnosti poimenoval »elektronske skupnosti« (1999).

Ob pojavu transnacionalnih medijev sta se v nacionalnih državah pojavili dve vrsti

'strahu'. Prva se nanaša na razširjenost in priljubljenost ameriških komercialnih

televizijskih postaj, ki naj bi s svojim pojavom porušile pomen nacionalnih kultur, ki jih

mediji skušajo prikazati kot zgodovinske in prvobitne. V Evropi je ameriška popularna

kultura že dolgo časa zaznamovana kot sila, ki bo razjedla in razdrla evropsko kulturo in

tradicijo (Morley in Robins 1995: 17–19). Ne le Evropa, tudi preostali svet na podoben

način zaznava proces ameriške kulture, ki ga imenujemo »amerikanizacija«. Vendar se

Appaduari (1996) sprašuje o utemeljenosti takšnega strahu. Kot smo že zapisali v poglavju

o migracijah, japonizacija, na primer, predstavlja Korejcem veliko večjega sovražnika kot

amerikanizacija. »Seznam alternativnih bojazni amerikanizaciji je lahko še daljši […] za

države manjšega obsega obstaja vedno strah pred kulturno absorpcijo držav večjega

obsega, še posebej tistih v bližini« (32).

Druga oblika strahu se pojavlja v povezavi z našim raziskovalnim pojmom, tj.

migracijo. Medtem ko nekateri menijo, da medijski programi iz domovine pomagajo


izseljencem graditi zaupanje o tem, kar so (Becker 1997; v Aksoy 2007), jih veliko več

razmišlja v negativni smeri. Najbolj razširjen odziv na pojav transnacionalnih etničnih

programov je oblikovan na strahu pred getoizacijo imigrantske skupnosti. Globalizirani

mediji so ponovno oblikovali strahove o (ne)integraciji in (ne)asimilaciji priseljencev v

novo okolje. Najekstremnejša oblika omenjenega argumenta pa se je razvila v prepričanje,

da bo getoizacija etničnih skupnosti posledično vodila v fundamentalizem in nove

kulturno-etničnimi konflikte (Aksoy 2007).

Zgoraj zapisani argument tako zagovarja tezo, da imigranti s pomočjo transnacionalnih

medijev oblikujejo in utrjujejo svojo nacionalno/etnično identiteto. Z gledanjem

»domačega« televizijskega programa naj bi diasporične skupnosti ostajale lojalne

domovini in povezane z njo. »Nekateri teoretiki znotraj EU opažajo, da obstaja vse večja

zaskrbljenost glede kulturnega umika imigrantskih skupin k svoji kulturi in zmanjšana

pripravljenost integracije v družbo države sprejemnice« (Volčič 2006: 65). Za domnevno

izolacijo manjšin, še dodaja Volčičeva, naj bi bil čedalje odgovornejši tehnološki medijski

razvoj, medtem ko je odgovornost širših družbenih in ekonomskih razlogov spregledana. S

tem, nekoliko evropskim razumevanjem medijskega obnašanja imigrantov se strinja vse

manj teoretikov (Aksoy 2007, Volčič 2006, Morley 2000, Appadurai 1996), ki ugotavljajo,

da etnični mediji izseljencem nudijo tudi prostor kritične analize informacij.

Preden se osredotočimo na raziskovalne projekte, ki so vzeli pod drobnogled vpliv

globalnih etničnih medijev na migrante, je pomembno predstaviti tudi koncept

»deteritorializacije« (Appadurai 1996), saj nam ta omogoča dodaten prikaz in razumevanje

vpliva medijev v času globalizacije.

Deteritorializacija predstavlja eno osrednjih sil kulturne dinamike modernega sveta,

trdi Appadurai. Pojem se »ne nanaša le na očitne primere, kot so transnacionalne

korporacije in denarni trgi, ampak tudi na etnične skupine, verska gibanja in politične

formacije, ki v svojem delovanju vse bolj prehajajo specifične teritorialne meje in

identitete« (1996: 49). Za nas je zanimivo dejstvo, da deteritorializacija vpliva in ustvarja

okrepljen občutek kritike ali zvestobe s politikami domovine. Medtem ko lahko

deteritorializacija predstavlja središče različnih globalnih fundamentalizmov, ta hkrati

proizvaja tudi nove trge za filmsko produkcijo, umetniške impresarije in turistične

agencije, ki gradijo svoj uspeh na nečem, kar ob istem času sami konstruirajo, tj. na potrebi

deteritorializiranih skupnosti po stiku z domovino. »Te izmišljene domovine, ki jih

konstruirajo medijske krajine deteritorializiranih skupin, velikokrat postanejo dovolj


fantastične in enostranske, da oblikujejo snov za nove ideološke krajine, v katerih lahko

izbruhnejo etnični konflikti« (38).38

Jasno je, da so ideje in podobe, ki jih množični mediji proizvajajo za deteritorializirane

skupnosti, velikokrat le delne realnosti. Zato prihaja pri izmenjevanju podob in idej med

posamezniki diasporočnega prebivalstva do »tragedije nadomestitve«. Gre za pojem, ki ga

je Appadurai razvil v širšem kontekstu sociologije nadomestitve in ki predstavlja medijsko

izkrivljanje dejanske realnosti v domovini in s tem razvoj neuresničljivih želja in potreb

(23–49).

V zadnjih dveh desetletjih je globalizacija v relaciji z mediji ustvarila proces

deteritorializacije, ki je ljudem, podobam in idejam ponudil novo moč zamišljanja. Če je

bila imaginacija prej privilegij posebnih domen, daleč stran od družbenega življenja, je nov

globalni red, ki ga oblikujejo medijske tehnologije, spremenil zaznavanje imaginacije.

»Vse več ljudi po vsem svetu vidi svoje življenje skozi prizmo možnih mogočih življenj, ki

jih ponujajo množični mediji v vseh svojih oblikah«. S tem je fantazija postala družbena

praksa, pri čemer pa se moramo zavedati, da svet s tem ni postal ne srečnejši prostor ne

prostor izbire za vse ljudi, dodaja Appadurai. Postal je prostor, v katerem si lahko vse več

posameznikov zamišlja svoje življenje na drugačne načine (53–54).

4.2 Medijske identitete priseljencev

Tehnološki razvoj je spremenil delovanje tradicionalnih medijev in ponudil

interaktivne medije, ki so povečali možnost in hitrost prenosa informacij prek nacionalnih

meja. Transformirali so vsakodnevni diskurz in s tem omogočili nove načine za

zamišljanje sebe in svetov, v katerih se posamezniki nahajajo (Appadurai 1996). Kot dober

primer (če za trenutek postavimo na stran zahodne komercialne medijske konglomerate)

vpliva medijske globalizacije navaja Volčičeva Srednji zahod, kjer je bil, ob nedavnem

prihodu satelitske televizije in interneta, izzvan pojem države. »V zadnjih letih je tako v

globalnem prostoru nastalo večje število transnacionalnih televizijskih programov, ki so

izkoristili priložnost satelitske tehnologije in liberalizacije nacionalnega oddajnega

sistema« (2006: 65). Novonastali programi so kot svoje ciljno občinstvo definirali

diasporične skupnosti, ki so oblikovane glede na etnične, nacionalne, jezikovne, verske ali

teritorialne elemente.

38Ideološke in medijske krajine predstavljajo dve izmed petih krajin, ki oblikujejo novi model globalne kulture po Appaduraiju in ki smo ga omenili v poglavju o migracijah.


V svetu obstaja vsesplošno prepričanje, da imigranti »uporabljajo medije zato, da bi

zrušili časovne in prostorske razdalje med njimi in domovino, ki so jo pustili za seboj«

(Volčič 2006: 67). Poleg tega, da nacionalni mediji predstavljajo orodje za ohranjanje vezi

z izvorno kulturo, predstavljajo migrantom tudi mesto, na katerem lahko kolektivno in

individualno konstruirajo sebe, novo okolje in nove identitete (Naficy 1999). Nedaven

pojav novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij je ob tem še omogočil vzpostavitev

interaktivnega prostora, v katerem posamezniki ne izmenjujejo le podobe domovine

»ampak si s sorodniki in prijatelji izmenjujejo kritične informacije, in sicer v tekstu in sliki,

o domovini ali novi domovini« (Volčič 2006: 67).

Danes mnogi raziskovalci in teoretik skušajo dokazati, da etnični mediji ne

predstavljajo le orodja za konstrukcijo in vzdrževanje nostalgične navezanosti ter spomina

na izvorno okolje. Obstaja namreč vse večji dokaz, trdi Appadurai (1996), da uporaba

množičnih medijev po vsem svetu izziva aktivno delovanje (in ne pasivnega sprejemanja)

ciljnega občinstva, in sicer v smislu kritičnosti, selektivnosti, ironije in odpora.

Naficy je v svojem bogatem etnografskem delu »The making of Exile Cultures«

(1993)39 raziskoval zaznavanje televizijskega programa, ki ga oblikuje in gleda iranska

skupnost v Los Angelesu. Avtor ugotavlja, da iranski izseljenci v LA uporabljajo etnično

televizijo za oblikovanje izseljenske skupnosti in hkrati transformacijo svoje skupnosti ter

s tem svojo identiteto v smislu približevanja družbi gostiteljici. Z »izseljensko televizijo«

lahko posamezniki ohranjajo svojo dvojno subjektivnost in sinkretično identiteto. S

»sinkretično identiteto« Naficy želi predstaviti zmožnost imigrantov, da s pomočjo

televizije refleksirajo svoj obstoj znotraj nove kulture, se prilagajajo njenim zunanjim

oblikam, medtem ko še vedno ohranjajo nostalgično hrepenenje za »rekonstruirano«

preteklostjo in domovino – torej na neki način ustvarjajo odpor in spoštovanje do kulture, v

katero so se preselili. S tem je ideja o kulturi imigrantov kot nekakšnem podaljšku kulture

iz njihove domovine (pri čemer skupaj tvorita homogeno celoto) zmotna. Kot pravi Naficy,

Iran Irancev v Los Angelesu ni isti Iran kot dejanski Iran. Za razumevanje načina

interakcije med imigranti in etnično televizijo je Naficy razvil model izseljenskega

medijskega teksta, ki deluje kot »ugnezdnjen« tekst in ki je zelo zanimiv ter uporaben tudi

za temo diplomskega dela, zato se mu bomo nekoliko pozneje podrobneje posvetili.

Podobne raziskave kot Naficy se je lotila tudi Georgiou (2000/2007), ki je analizirala

uporabo etničnih medijev v javnem prostoru grških Ciprčanov v severnem Londonu. Za

39Raziskava je bila objavljena leta 1993, mi pa jo povzemamo po poglavju z istim naslovom, ki je bilo kot esej objavljeno v delu »The Cultural Studies Reader« (ur. During, 1999; str: 537–563).


proučevanje skupinskih identitet, kakršni sta nacionalna in etnična, je pomembna ne le

zasebna, ampak tudi javna uporaba medijev, trdi Georgiouva in dodaja, da je okolje tisto,

ki potrdi etnično identiteto, primarno oblikovano znotraj družine. S tem ne želimo trditi, da

je identiteta fiksna, gre namreč še vedno za nenehen projekt, toda reafirmacija etničnih

identitet v javnosti je povezana s konstrukcijo skupinskih identitet in občutka pripadnosti,

ki se oblikuje v procesu razločevanja »sebe« in »nas« od »Drugega« in »Drugih«. Ob tem

avtorica trdi, da je javna uporaba etničnih medijev odločilna za konstrukcijo etničnih

identitet.

Na drugi strani je Gillespie (1995) za svojo enoto raziskovanja izbrala 2. generacijo

migrantov in skušala razumeti, kaj predstavlja televizija 2. generaciji Punjabi, tj. skupnosti

rojene v Londonu. Ugotovitve kažejo, da so mlajši gledalci postavljeni na križišče razlik:

družbeno-kulturni kontekst njihove javne sfere se pogostokrat razlikuje od njihovega

zasebnega kulturnega okolja znotraj doma (Volčič 2006). Ob tem lahko omenimo koncept

»vmesnosti« (Georgiou 2000/2007), ki označuje podobno stanje kot omenjeni »križiščni«

položaj imigrantov. Identitete migrantov namreč oblikujejo trije prostori pripadnosti, trdi

Georgiouva: (1) fizično oddaljena, a predvsem prek medijev vidna domovina; (2) zdajšnji

življenjski prostor v imigrantski družbi in (3) globalni prostor izseljene etnične diaspore

(12). Posameznik, glede na to, v katerem prostoru se nahaja, prilagaja svojo identiteto.

Občutek »vmesnosti« in nepripadanja ne družbi domovine ne družbi gostiteljice je

ravno tako pri drugi generaciji priseljencev ugotovil Robins (1996). Pri proučevanju

Turkov v Nemčiji je namreč ugotovil, da se večji del druge generacije Turkov ne

opredeljuje ne za Nemce ne za Turke. Pripadniki druge generacije se rajši odločijo ubrati

tretjo pot, na kateri oblikujejo »Sebe« glede na kulturo tako imigrantske kot emigrantske

družbe. Hkrati gradijo tudi svoje medijske identitete, in sicer na osnovi diskretnih

elementov družbe gostiteljice in izvorne družbe ter postnacionalnih možnosti, ki so jim

omogočene (Volčič 2006: 68–69).

Tudi Morley (2000) v svoji raziskavi ponuja pomembne ugotovitve interakcije med

mediji in imigranti. Ugotavlja, da je potreben ponoven razmislek o povezavi med

sodobnimi medijskimi tokovi in populacijami ter se ob tem ne nanašati na nacionalne

okvire. Rezultat stika med medijskimi dogodki in migracijskimi populacijami je

oblikovanje nove, diasporične izkušnje medijev, ki prehajajo meje držav in artikulirajo

širok spekter kulturni, verskih in jezikovnih praks (Volčič 2006: 68).


Pomemben prispevek k razumevanju vpliva medijev na migrante je ponudila tudi

Aksoy z raziskavo »Zmožnosti turške transnacionalne televizije« (2007). V njej je skušala

definirati lastnosti, ki označujejo uporabo etnične televizije turške skupnosti v Nemčiji. Pri

tem ni izhajala iz stereotipnih opredelitev diasporičnih medijev kot mesta reference za

identifikacijo in kolektivno pripadanje imigrantov. Aksoy meni, da so razlogi za takšna

stališča skriti v razumevanju medijev in imigrantov le v povezavi z nacionalnim. »Kljub

internacionalizaciji in globalizaciji medijskih industrij še vedno velja trdno ustaljeno

razumevanje medijskih funkcij kot orodij nacionalne javne sfere« (3). Tako še vedno

obstaja tendenca, ki koncept imigranta povezuje s pripadanjem določeni skupnosti,

transnacionalni mediji pa po tem scenariju omogočajo formacijo in utrditev zamišljenih

skupnosti, ki jih sestavljajo imigrantske populacije. Ne le da so s takšnim razumevanjem

imigranti in transnacionalni mediji razumljeni le na ravni logike skupinske povezanosti

(Aksoy), ampak to kaže na resno pomanjkanje razumevanja, da izseljenci uporabljajo

medije tudi za »razpravo« o bistvenih vprašanjih o identiteti in razlikah (Volčič 2006).

V svoji raziskavi Aksoy oblikuje sklepe, da so turški posamezniki do medijskih vsebin

prej kritični, kot pa da bi se z njihovo pomočjo trajno povezali s svojo domovino. Turški

izseljenci ne gledajo turške televizije na način, kot bi jo v domovini. Ravno njihova

kulturna distanca jim omogoča zavedati se skonstruirane narave turških realnosti in jih tako

postavlja v vlogo kritikov medijske kulture, ki jo sprejemajo. Podobne ugotovitve je

oblikovala tudi Volčič (2006) v svoji etnografski raziskavi o uporabi in zaznavanju arabske

televizije »Al Džazira« arabske skupnosti v Milanu. Čeprav omenjena televizija predstavlja

neodvisen medijski projekt, ni nujno, da jo bodo arabski izseljenci sprejeli nekritično in kot

mesto reference za svojo identiteto. Izsledki raziskave so pokazali, da arabski izseljenci,

podobno kot turški v Aksoyevi raziskavi, vidijo transnacionalno televizijo kot pomemben

vir informacij, ki skupaj z ostalimi viri ponuja različne in včasih nasprotujoče si medijske

realnosti. Takšne izkušnje omogočajo imigrantom razumevanje in preiskovanje svoje

kulture z različnih ravni, tudi kritične. Omenjeni izsledki tako mečejo pomembne dvome

na prevladujoča mišljenja o imigrantih kot nostalgičnih za domovino, trdi Volčičeva (prav

tam).


4.3 Hamid Naficy: »ugnezdnjen tekst« izseljenske televizije kot

oblikovalec izseljenske identitete40

Naficy je eden izmed avtorjev, ki transnacionalnih medijev ne vidi le v vlogi utrjevanja

vezi med izseljenci in domovino, ampak meni, da je njihova vloga dvojne narave. V

svojem obširnem etnografskem delu »Oblikovanje izseljenskih kultur: iranska televizija v

Los Angelesu« (1993) Naficy raziskuje vlogo izseljenskih medijev na iranske izseljence v

Združenih državah Amerike in pri tem pokaže, da iranska televizija svojim gledalcem v

izseljenstvu pomaga ustvarjati previdno razmerje med starim in novim – omogoča jim

nostalgično vez z domovino in hkrati refleksijo svojega obstoja v novi kulturi (During

1999: 537).

Vzrok za nekoliko podrobnejšo predstavitev Naficyjeve raziskave je v modelu, ki ga

avtor razvije pri raziskavi vpliva izseljenske televizije na iranske imigrante in ki je z nekaj

prilagoditvami uporaben tudi za to diplomsko delo ter raziskovalna vprašanja. Sklepamo

namreč, da lahko najdemo tudi v našem prostoru podobno situacijo. Z nekoliko

spremembami lahko ameriški sistem multietničnih televizijskih postaj prilagodimo

slovenskemu kabelskemu sistemu in tako Naficyjev model apliciramo na našo realnost. V

besedilu, ki sledi, bomo tako najprej predstavili koncept »ugnezdnjenega teksta«, ki je po

Naficyju značilnost transnacionalnih televizij, nato pa predstavili podobnosti z našim

prostorom. Skozi raziskavo pa bomo skušali ugotoviti, ali priseljenci v slovenskem okolju

zaznavajo etnično televizijo iz domovine na podoben način kot Iranci v Los Angelesu in ali

tudi za našo raziskovalno populacijo izseljenska televizija ustvarja dualno subjektivnost in

sinkretično identiteto.

4.3.1 Pomen rituala: TV-program kot ritual

Pri analizi televizije oz. njenega vpliva na priseljence razume Naficy izseljensko

televizijo kot poseben žanr z lastnim tokom, s tekstualnimi strategijami in pomenskimi

praksami, kar avtor poimenuje pristop »splošnega rituala«. Z omenjenim pristopom ne

želimo razumeti le samega žanra, ampak tudi medsebojni vpliv med žanrom in razvijajočo

se izseljensko skupnostjo, ki ustvarja in uporablja omenjeni žanr. Za izseljensko skupnost

predstavlja izseljenska televizija orodje, s katerim skupnost in njeni posamezniki

40

Celotno podpoglavje povzemamo po delu »The Cultural Studies Reader« (ur. During, 1999: 537–563), ki vsebuje poglavje »The making of Exile Cultures« iz istoimenske knjige H. Naficya (1993).


kolektivno ter individualno oblikujejo sami sebe in novo okolje. Tako televizija oblikuje in

transformira ter hkrati odraža izseljensko skupnost.

Po Naficyju izseljenska televizija kot ritualni žanr pomaga izseljencem pri prehajanju

med dvema stanjema imigracije: družbenim ali kar je Naficy poimenoval »societas« in

skupnostnim ali »communitas«. »Societas« predstavlja strukturo, oblikovano iz vezi pravil

in običajev. Najdemo jo tako v izvorni družbi izseljencev kot v družbi novega okolja, v

katerem so se znašli izseljenci in v katerega se želijo prilagoditi. Na drugi strani pa

»communitas« predstavlja stanje brez oblike, v katerem so pravila in strukture obeh družb

prekinjeni. V skupnosti lahko najdemo religijo oz. rituale, njihov glavni pomen pa se

izkaže ob ogroženosti družbenih struktur. Takrat skupnosti pomagajo izseljencem ohraniti

medsebojno podobnost z razvojem razlik, ki temeljijo na etničnosti in lokalnosti.

Omenjeni koncept »communitas« negira težnjo strukturalistov, ki so želeli zanikati

moč skupnosti v prid univerzalnim strukturam. Namreč skozi zgodovino so skupnosti

»označene s pojemanjem ali z izginjanjem ob pojavu tradicionalnih univerzalističnih

ideologij, kot so kolonializem, neokolonializem in komunizem. Ob tem smo priča pred- in

post-industrijskim narodom, ki se po vsem svetu agresivno trudijo braniti oz. zahtevati

svojo lokalnost in etničnost skozi označevanje njihovih meja« (539). Meje, ki so za

»outsiderje« včasih nevidne, so v veliki meri oblikovane simbolično, saj jih člani skupnosti

nenehno oblikujejo in vzdržujejo s pomočjo manipulacije skupnostnih simbolov. Ko

dejanske družbene meje slabijo in postajajo nevidne, pridobijo rituali še večjo moč.

Skupnostne ceremonije, kot so poroke, obletnice, verska slavja, zavzemajo posebno mesto

v kulturnem repertoarju imigrantov. Komercialno vodena izseljenska televizija kot ritual

zato deluje vzporedno z omenjenimi slavji oz. rituali, zato da bi ohranili individualne,

skupnostne in nacionalne meje. Kot pravi Naficy, televizija kot ritual predstavlja občutek

reda in kontrole v življenju gledalcev, in sicer s produkcijo in z reprodukcijo različnih

sistematičnih vzorcev, s katerimi izpolnjujejo pričakovanja. To ji uspeva s pripovednimi in

z ritualnimi vzorci (programski format, stalni liki, redni gostitelji in voditelji), vzorci

uporabe (predvajanje in ponovitve oddaj, prekinitve z oglasi, aktivnost gledalca) in vzorci

signifikacije (subjektivnost, načini naslavljanja in ikonografija). Omenjeni vzorci

(pripovedni, uporabni in siginifikacijski) skupaj ustvarjajo elektronske »communitas« ali

skupnosti, ki za izseljenske gledalce ustvarjajo iz nestabilnosti občutek stabilnosti in iz

odtujitve občutek skupnosti.

Del vloge izseljenske popularne kulture, tudi televizije, je ustvariti skladišče simbolov

in mrežo pomenov, s katerimi lahko izseljenci mislijo in skozi katere se lahko diferencirajo

od družbe gostiteljice. Zaradi te vloge razumemo izseljenstvo kot zelo intenziven


simboličen in semiotičen prostor, izseljensko televizijo pa kot pomemben integralen del

tega prostora, trdi Naficy. Izseljenska televizija, definirana kot ritual, ne pomaga samo pri

konstruiranju izseljenskih skupnosti, ampak je hkrati vir moči transformacije imigrantske

skupnosti v smislu približevanja dominantni družbi. »Kot takšna etnična televizija pomaga

imigrantom pri ohranjanju dualne subjektivnosti in sinkretične identitete« (539). S

sinkreticizmom želi Naficy označiti identiteto imigrantov kot zmožnost hkratnega

približevanja novi kulturi in vzdrževanja vezi s staro izvorno kulturo.

Glede na zapisano je po Naficyju za izseljensko televizijo značilen »izseljenski žanr«,

ki ga lahko od drugih televizijskih žanrov ločimo po mnogih karakteristikah. Na ravni

teksta in medteksta so za izseljenski žanr z vidika strukture značilni »ugnezdnjen« tekst,

tok in razpored ter magazinski format; z vidika naracije in ideologije so zanj značilni

pripovedni formati, v katerih vladajo nedokazljivi pomeni, simboli ter rituali in hkrati tudi

ambivalenca; tematsko ima značilnost nostalgičnega hrepenenja po rekonstrukciji

preteklosti in domovine ter metaforičnega uprizarjanja vrnitve k izvoru; s političnega

vidika pa je za tekst značilna konstrukcija določenega zamišljenega daljnega naroda v

izseljenstvu (539–540).

4.3.2 Televizijski tekst: »ugnezdnjenost«

Televizijski tekst je večnamenski, mnogovalenten in amorfen (Naficy 1999: 540).

Williams ga je opredelil kot hermetičen in brezšiven načrtovan tok, na katerega gledalec

nima vpliva, medtem ko je Newcomb v gledalcu videl nekoga, ki aktivno spremlja in

oblikuje tekst, ki ga sprejema (1988, v Naficy 1999). Kot odmik od tekstualnih analiz je N.

Brown v okviru politične ekonomije produkcije in porabništva oblikoval termina

»megatekst« in »supertekst«. Slednji vključuje program in ves vmesen material, ki obkroža

program, kot so naslovi, zaključne špice, oglasi, podatki o televizijski postaji, promocije

programa, javna obvestila idr. Poleg tega »supertekst« sestavljata tudi položaj programa na

sporedu in povezava sporeda z družbeno sprejetim ritmom posameznega delovnega dne oz.

tedna. Na drugi strani pa je »megatekst« sestavljen iz vsega, kar se pojavi na programu

televizijske postaje, torej vključno z različnimi »superteksti«. Čeprav omenjeni model

prispeva k razumevanju televizijskega teksta v relaciji s politično ekonomijo in

porabništvom, je njegova slaba stran ta, da zapostavi gledalčevo aktivnost, ki je pri

izseljenski televiziji veliko kompleksnejša kot pri »mainstream«, kar z Naficyjevo razlago

dokazujemo v nadaljevanju.


Pomembna karakteristika televizijskega toka je neposreden prenos ali označeno v

televizijskem žargonu 'v živo'. »Tudi ko so dogodki predposneti, njihov simultani prenos in

sprejem potrdita njihovo živo ontologijo in ideologijo, vtisnjeno v dogodek, kar je Jane

Feuer definirala kot 'ideologija neposrednega, takojšnjega, direktnega, spontanega,

resničnega' (1983: 14)« ( Naficy 1999: 540). Omenjena lastnost je še posebej značilna za

formata, kot sta magazinska in pogovorna oddaja, ne glede na zvrst televizije. Toda

neposrednost izseljenske televizije ima že v temelju drugačno značilnost, saj se razkrije v

nezaveden prostor, s katerim sproži spomine od 'nekje drugje', sprejet pa je v izseljenskem

gospodinjstvu.

Koncept ameriških multi-etničnih televizijskih postaj temelji na predvajanju

izseljenskih programov različnih televizijskih postaj iz tujine. V tem smislu izseljenski

programi po navadi niso predvajani kot samostojen program, ampak dobi vsaka izseljenska

televizija svoj 'časovni prostor' (slot) v sporedu določene multi-etnične televizijske postaje.

Po navadi je predvajan program iz domovine in vsi izseljenski programi sestavljajo skupen

izseljenski tok. Če si pri tem izposodimo Brownova koncepta »supertekst« in »megatekst«,

potem po Naficyju sledi, da vsak izseljenski televizijski tekst predstavlja »supertekst«, ki je

»ugnezdnjen« znotraj posameznega izseljenskega toka; ta je nadalje vtisnjen v etnični tok,

ki vsebuje skupine programov iz različnih nacionalnih, etničnih in jezikovnih skupin,

medtem ko je etnični tok »ugnezdnjen« v »megatekst« televizije države gostiteljice.

Izseljenski supertekst je pravzaprav dvojni tekst, saj je prepojen z zvoki, s podobami in

z diskurzi, ki jih primarno vodijo vrednote, kultura in jezik domovine, medtem ko so

vmesni materiali, predvsem oglasi, oblikovani glede na potrošniško ideologijo, vrednote in

kulturo 'mainstream' družbe. Razumevanje izseljenskega teksta kot dvojnega teksta

povezuje Naficy s konceptom »Derridajevega dvojnega branja in pisanja« (541), saj

nobeden izmed tekstov ne prevladuje. Supertekst in megatekst delujeta drug na drugega

bodisi resonančno bodisi dekonstruktivno.

Opisana ugnezdnjenost povzroča ločene subjekte, ki posledično oblikujejo ločene

tekste, kar tvori prav posebno značilnost izseljenskega teksta. Ta namreč hkrati »vpisuje«

in »briše« kulturne, rasne, etnične, zgodovinske in jezikovne razlike ter napetosti. Zaradi

tega koherentnost skupnosti, ki jo ustvarja televizijski tekst, nenehno ogrožajo vrednote

dominantne družbe, in sicer tako v obliki prekinitev s strani oglasov kot v obliki

prilagoditvenih praks, ki jih izvaja izseljenska televizija.

Pomembna značilnost »ugnezdnjenega etničnega televizijskega toka« je tudi njegova

neizoliranost. Skozi aktivnost gledalca in izbiro programov je omenjeni tok ugnezdnjen v


večji megatekst televizije, ki vključuje tudi vse druge predvajane programe. Izseljenci in

etnični gledalci lahko potujejo prek ugnezdnjenih tokov (izseljenskega, etničnega in

'mainstream'), ker po navadi poznajo več kot en jezik, medtem ko je ostalim gledalcem

izseljenski in etnični tok nejasen.

Posebnost etničnega toka multi-etničnih televizijskih postaj ni toliko brezšivnost kot

razčlenjenost. Poleg tega je omenjeni tok »izredno hermenevtičen, ko različne politike,

nacionalnosti, etničnosti, religije, kulture, jeziki, razredi, novičarske vrednote, pripovedne

strategije, načini naslavljanja, fizične lokacije, okusi, geste, obrazi, pogledi in zvoki trčijo

drug z drugim« (541). Omenjena razčlenjenost sega celo nižje od ravni nacionalnosti, saj

veliko imigrantskih skupin ni notranje homogenih. Kot primer lahko vzamemo proučevano

iransko skupnost. Njihova raznolikost v smislu notranje etničnosti, vere in jezika jim

omogoča dostop do različno govorečih programov. Ravnokar opisani tekstualni dostop pa

kaže na prenasičenost etničnega toka s preobilnimi in z izmeničnimi pomeni, ki gredo prek

namenov ali hegemonije.

Nasprotno uporabo omenjene prenasičenosti omogočajo razlike in nasprotovanja med

izseljenskimi, etničnimi in dominantnimi teksti. Semiotika prenasičenosti preoblikuje

gledalčevo aktivnost v nekoliko kompleksno in medtekstualno aktivnost, in sicer tako

vzdolž izseljenskih in etničnih tokov, kar je Naficy označil kot »sintagmatska

intertekstualnost«, kot tudi prek ugnezdnjenih tekstov ali »paradigmatske

intertekstualnosti«. Namreč, ker je izseljenski supertekst ugnezdnjen znotraj etničnega

toka, se njegovi gledalci nenehno zavedajo manjšinskega statusa izseljenskega teksta in s

tem tudi svojega lastnega manjšinskega statusa kot gledalci v izseljenstvu. Ravno

sintagmatičen pogled na izseljenski tekst lahko služi utrjevanju občutka koherence in

hermetičnosti okrog izseljenstva ter etničnosti. Na drugi strani pa paradigmatski pristop k

izseljenskemu tekstu, ko je supertekst umeščen znotraj komercialnega prostora, skupnega

etničnega toka in teksta 'mainstream' teksta, oblikuje mnogovrstna razhajanja prek

celotnega teksta. Tako »paradigmatska intertekstualnost« pripomore k stalnemu

problematiziranju o koherenci izseljenskih, etničnih in nacionalnih razumevanj.

S tem Naficy potrjuje dvojno naravo izseljenskega teksta, ki, kot smo že povedali na

začetku, hkrati deluje k približevanju in oddaljevanju od nove kulture ter s tem oblikuje

sinkretično identiteto imigrantov, s katero imigranti sprejemajo in odklanjajo pomene ter

vrednote 'mainstream' družbe.

Slovenski medijski prostor sicer ne oblikujejo podobne multi-etnične televizijske

postaje kot v ZDA, toda kljub temu lahko potegnemo določene vzporednice z našimi


kabelskimi sistemi. Večina kabelskih sistemov v svoj repertoar vključuje večje število

programov iz nekdanjih držav Jugoslavije. Med drugim lahko zasledimo programe iz

Hrvaške, Srbije, Črne gore, Bosne in Hercegovine, Makedonije. Glede na odgovore, ki

smo jih pridobili v že opravljenih intervjujih med priseljenci v Sloveniji, v katerih smo jih

vprašali o njihovih medijskih navadah, lahko tudi v našem prostoru sklepamo o neki vrsti

ugnezdenjenosti.

Navade intervjuvancev se pri izbiri televizijskih programov ne razlikujejo veliko. Tako

jih večina redno spremlja slovenske programe in tiste iz svoje domovine, ob tem pa

pogostokrat tudi nekatere druge programe nekdanjih držav Jugoslavije. Mlajše generacije

poleg omenjenih med programe, ki jih spremljajo, uvrščajo tudi nekatere tuje komercialne

programe.

Glede na opisane navade smo lahko oblikovali različico Naficyjevega modela

»ugnezdnjenega izseljenskega televizijskega teksta«. Sklepamo namreč, da programi

'televizij iz domovin', ki jih slovenski priseljenci z območja nekdanje Jugoslavije

spremljajo, predstavljajo posamezne supertekste, ki so hkrati ugnezdnjeni v izseljenski tok

in megatekst same transnacionalne televizije. Nadalje so izseljenski tokovi vtisnjeni v

etnični tok televizijskih programov iz nekdanje Jugoslavije, ki jih v svoj sistem vključujejo

kabelski operaterji, etnični tok pa je ugnezdnjen v megatekst celotnega kabelskega sistema,

še posebej pa v megatekst slovenskih televizijskih programov. Opisane navade kažejo na

to, da izseljenci ne spremljajo programa iz domovine nenehno, ampak ga prekinjajo glede

na program »mainstream« televizije, tj. slovenske. Torej vloge prekinitev ne izvajajo

dominantni mediji ali kabelski operaterji (razen zaradi sistemskih napak), temveč gledalci

sami. Hkrati opisana navada 'preklapljanja' kaže še na drugo lastnost »ugnezdnjenega

teksta«, in sicer na njegovo neizoliranost, saj izseljenci s svojo izbiro programov tvorijo

pot prek različnih ugnezdnjenih tokov. V Naficyjevem primeru so to izseljenski,

'mainstream' in etnični, ki je iranskim izseljencem omogočen zaradi znanja več kot enega

jezika. Različni izseljenski in etnični tokovi so omogočeni tudi v naši realnosti, saj

priseljenske skupnosti z območja nekdanje Jugoslavije veže nekdanja skupna država in

tudi nekdanji skupen jezik, kar jim omogoča spremljanje preostalih programov. Zato je

etnični tok slovenskega kabelskega sistema zaznamovan s podobno razčlenjenostjo kot

opisani etnični tok, v katerega je ugnezdnjena iranska izseljenska televizija. Omenjeno

razčlenjenost zaznamujejo »trki« različnih politik, religij, etničnosti, jezikov, pripovednih

strategij, programskih formatov ipd., ki v našem primeru segajo na raven etničnosti,

nacionalnosti in vere. Takšen tekstualni dostop vodi do prenasičenosti, izraženi v

preobilnih in izmeničnih pomenih, ki v okvirih sintagmatske intertekstualnosti utrjujejo


koherenco posamezne imigrantske skupnosti, na drugi strani, znotraj paradigmatske

intertekstualnosti, pa povzročajo kritično razpravo o diskurzih medijev iz domovine.

Na opisane značilnosti lahko vežemo še eno izmed vzporednic, in sicer izseljenski tekst

kot dvojni tekst. Supertekst izseljenskega toka sestavljajo podobe, simboli in diskurzi, ki

jih primarno oblikuje sistem vrednot izvorne kulture in jezika, medtem ko so vmesni

materiali, tj. oglasi, v našem primeru že v samem izseljenskem programu oblikovani glede

na potrošniško ideologijo. Ob tem je zanimivo opažanje, da potrošniške ideologije

transnacionalnih televizij svojim oglasom dodajajo elemente ritualov in simbolov kulture,

iz katere izhajajo. Poleg tega so naši intervjuvanci s spremljanjem (predvsem

informativnega) 'mainstream' programa še dodatno deležni megateksta. Predvidevamo, da

kljub temu nobeden izmed tekstov ne prevladuje, ampak da sta v nenehnem soočenju, saj

se izseljenci še vedno nahajajo nekje med kulturama.

Opisano stanje tudi v našem primeru tvori ločene tekste, ki hkrati tvorijo in brišejo

kulturne, rasne, etnične ter zgodovinske razlike. S tega vidika koherenco imigrantske

skupnosti, ki jo izseljenski tekst obenem ustvarja in odseva, nenehno ogroža prevladujoča

družba.

Predstavljene značilnosti in sam model »ugnezdnjenega izseljenskega teksta« bomo

skušali skozi našo raziskavo potrditi in s tem pokazati, da je 2. generacija priseljencev v

Sloveniji še dovzetnejša za megatekst »mainstream« televizije, a hkrati skozi tradicionalne

medijske navade družine vezana in navezana na supertekst diasporičnih programov iz

domovine. S tem bomo skušali preveriti, ali tudi v našem kontekstu transnacionalni mediji

na eni strani utrjujejo vez s starim, na drugi strani pa gradijo vez z novim.

4.4 Nove informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT)

V raziskavi, ki smo jo izvedli v okviru diplomskega dela, smo se osredotočili predvsem

na 2. generacijo priseljencev. Čeprav televizija v naših prostorih predstavlja pomemben

medijski element, pa postajajo, predvsem za mlajše generacije, nove informacijsko-

komunikacijske tehnologije, sploh internet, pomembno orodje komuniciranja in s tem tudi

oblikovanja identitete. Kot trdi Mikola (2005), moramo pri raziskovanju (med)etnične

komunikacije upoštevati odmikanje od tradicionalnih medijev, za katere sta značilni

enosmernost in linearnost, k nekoliko fleksibilnejšim medijem, kamor prištevamo

interaktivne medije, ki ustrezajo individualnim potrebam. »Študije govorijo o tem, da

internet zaradi svoje takojšnjosti, interaktivnosti in neomejenosti v dosegu diasporičnih


skupin omogoča, da te doživijo skupnost na nov način, preidejo nacionalne meje, na novo

izrazijo in obdelajo svoje kolektivne spomine ter da obnovijo skupnosti po izbranih […]

sorodnostih in ne (le) po teritorialnih sorodnosti« (Mikola 2005: 70–71; po Pool 2002).

Glede na empirične raziskave imigranti v svetu uporabljajo mnoge aktivnosti

kiberprostora. Na eni strani so tradicionalni mediji, ki so splet dojeli kot nov družbeni

prostor in v njem oblikovali svoje mesto, na drugi strani pa se pojavljajo popolnoma nove

oblike elektronskega komuniciranja. Elektronska pošta, forumi, spletni dnevniki (blogi)

ponujajo povsem drugačen način dialoga – demokratičen in neomejen. Imigranti se s

pomočjo spleta udeležujejo pogovorov z družinami, s sorodniki, prijatelji pa tudi z

'internetnimi znanci', ki imajo lahko podobno etnično ozadje kot oni sami.

Ali interaktivni mediji in spletna mesta na 2. generacijo priseljencev delujejo na

podobni ravni kot »ugenzdnjen tekst«? Ali predstavljajo mesto kritične razprave o obeh

družbah? Bi lahko IKT doumeli kot orodje hkratnega vzpostavljanja vezi s kulturo, v kateri

so predstavniki 2. generacije rojeni, in kulturo svojih staršev? Ali pa IKT predstavljajo

raven, na kateri se lahko oblikuje »nacionalizem na daljavo« v Appaduraijevem smislu?

Appadurai namreč vidi medijsko posredovanje, ki ga obvladujejo globalizirani elektronski

mediji, umeščeno v nov »postnacionalni red«, kjer so oblikovalci in občinstvo močno

povezani in oblikujejo novo komunikacijo med tistimi, ki odhajajo, in tistimi, ki ostajajo

(1996: 22). Občinstvo predstavljajo javne sfere, ki se nahajajo znotraj diaspor. Oblikujejo

jih zgodovina pa tudi ideologija, zaradi česarzato lahko diasporične javne sfere zapadejo v

prostor »nacionalizma na daljavo«. Vendar se nacionalizem na daljavo razlikuje od

transnacionalizma, saj temelji na nacionalističnih težnjah in občutjih, pojmu nacije in

nacionalizma, trdi Mikola (2005: 26).

Z modernostjo postaja vpliv oddaljenih dogodkov na oblikovanje samo-identitete, ki

predstavlja čedalje bolj neizogiben proces, vse bolj vsakdanji, trdi Giddens (1991). Očitno

mesto pri tem zavzemajo tiskani in elektronski mediji, mi pa dodajamo še nove IKT. Če

medijsko posredovane izkušnje vplivajo na samo-identiteto in družbene vezi že od prve

izkušnje pisanja (Giddens 1991: 4), je to za obdobje spremenjenega zaznavanja prostora in

časa ter v povezavi z njima samo-razvoja toliko bolj značilno. Kateri so tisti mediji, ki

najbolj vplivajo, in kakšni so njihovi načini vpliva na samo-razvoj in samo-identiteto druge

generacije priseljencev z območja nekdanje Jugoslavije, smo skušali odkriti skozi

raziskavo, ki jo predstavljamo v naslednjem poglavju.


5 RAZISKAVA: »Vpliv medijev na oblikovanje identitete

druge generacije Srbov v Sloveniji«

V prejšnjih poglavjih smo predstavili teoretične vidike, ki so pomembni temelji

raziskave o oblikovanju identitete druge generacije Srbov v Sloveniji, o kateri bomo

spregovorili in jo predstavili v tem poglavju. Z raziskavo bomo skušali spoznati in

definirati elemente, ki vplivajo na oblikovanje identitete druge generacije Srbov na tem

prostoru. Ena izmed osrednjih tem raziskave je bilo vprašanje vpliva medijev na gradnjo in

vzpostavljanje identitete mladih Srbov, ki so bili rojeni v Sloveniji, kamor so se njihovi

starši priselili v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja.

V tem poglavju bomo najprej spregovorili o ciljih, namenih in o predpostavkah

raziskave. Nato bomo predstavili in opisali izbrane raziskovalne metode (poglobljeni

etnografski intervju in analiza sekundarnih virov), na osnovi katerih smo izvedli raziskavo

in oblikovali določene ugotovitve ter raziskovalni načrt. Sledilo bo podpoglavje o izsledkih

raziskave. Tako bomo najprej predstavili kratko zgodovino priseljevanja Srbov na

slovenski prostor, nato pa še analizi poglobljenih intervjujev ter sklepe raziskave.

5.1 Nameni, cilji in predpostavke raziskave

Naša raziskava temelji na migracijah, kulturi in vzpostavljanju identitete ter na vidikih

medijskega vpliva na obe predhodni temi. Kot smo že omenili skozi diplomsko delo, so

migracije v zadnjih nekaj desetletjih dobile popolnoma nov obraz. Ljudje po svetu se v

največji meri še vedno selijo predvsem zaradi ekonomskih vzrokov, z željo po boljšem

življenju. In če so jih včasih v ta podvig 'prisilile' slabe ekonomske in nestabilne politične

razmere doma, je danes vse več tistih, ki jih za 'boljše življenje zunaj' navdušijo tudi

globalizirani mediji (več v Appadurai 1996). A ne le to, tudi tehnološki razvoj, ki ga je

globalizacija potisnila v skoraj vsak delček sveta, je omogočil lažje in predvsem hitrejše

premike posameznikov prek mej.


Toda migrantje ne prehajajo le fizičnih oz. nacionalnih meja, ampak tudi kulturne oz

simbolne. S prihodom v novo okolje so priseljenci soočeni z drugačnim oz. z Drugim.

Medtem ko imigrantska družba pričakuje asimilacijo in prilagoditev, skuša na drugi strani

emigrantska družba z različnimi vzvodi zadržati navezanost in pripadnost svoje diaspore

domovini in njeni kulturi. Glavna vzvoda za ohranjanje pripadnosti 'izvorni' kulturi sta dva.

Prvi je skupinska identiteta, ki jo tvorita tradicija in religija. Običaji, rituali, miti in

zgodovina oblikujejo in ohranjajo vezi ter dokaze o večtisočletnem obstoju naroda oz.

etnije. Drugi, vse močnejši vzvod pa so mediji. Transnacionalni mediji so tisti, ki ustvarijo

simboličen prostor, v katerem elementi skupinske identitete oživijo (Naficy 1999). Tako

naj bi transnacionalni mediji vzdrževali vez med diasporičnimi skupnostmi in domovino,

kar je v državah gostiteljicah povzročilo strah pred zaprtostjo in neasimilacijo imigrantov.

Strah naj bi bil po besedah nekaterih raziskovalcev (Naficy 1999, Volčič 2006, Aksoy

2007) odveč. Raziskave zadnjih let namreč kažejo41, da imajo 'domači mediji' v izseljenih

skupnostih dualno vlogo. Hkrati vzdržujejo vez s starim in tvorijo vez z novim.

Kakšna in kolikšna pa je vloga etničnih medijev na 'diaspore' v slovenskem prostoru?

Za izbor teme diplomskega dela in predmeta raziskave nas je prepričalo ravno dejstvo, da v

slovenskem prostoru ni dela, ki bi razpravljalo ali raziskovalo o postavljenem vprašanju. V

slovenski raziskovalni sferi so sicer že izvedli raziskave: o integraciji in vključenosti

(druge generacije) priseljencev (gl. Dekleva in Razpotnik 2002); o percepciji in

predstavitvi tujcev s strani slovenskih medijev (gl. Kuzmanić 1999); o možnosti

integracije, ki jo ponuja slovenski politični sistem, ali statistične predstavitve etnične

raznolikosti na Slovenskem (gl. Komac in Medvešek 2005). Toda vprašanje, ki mu je

namenjena vse večja pozornost svetovnih teoretikov in raziskovalcev, tj. vpliv

globalizacije in medijev na migrante v slovenskem prostoru kot objektu raziskave, še ni

bilo resneje postavljeno oz. obravnavano.42

Zato smo skušali z diplomskim delom in predvsem z raziskavo predstaviti orise ali

vzrok za podrobnejše raziskovanje oblikovanja (medijske) identitete druge generacije

priseljencev v Sloveniji, ki bi moralo postati pomembno raziskovalno vprašanje tudi (ali

rajši, še sploh) na našem prostoru. Globalizacija slovenskega prostora namreč ni

preskočila, ob tem pa je Slovenija del čisto specifičnega zgodovinskega prostora, tj.

41Podrobneje predstavljeno v četrtem poglavju. 42Ne trdimo, da ne obstajajo slovenski avtorji, ki se ne bi podrobneje ukvarjali z omenjeno temo. Obstajajo, in sicer z zelo zanimivimi in s kakovostnimi prispevki (npr. Lukšič Hacin 1995, Mikola 2005, Volčič 2006), toda vsi se ukvarjajo s slovensko etnično skupnostjo, ki živi v svetu, ali z drugimi etničnimi skupnostmi, prav tako živečimi zunaj meja Slovenije.


Jugoslavije. Njen razpad je povzročil posebno situacijo na tem prostoru, saj so se znotraj

istih (slovenskih) meja zopet znašle etnične skupnosti, ki so bile v BiH oz. celotni

Jugoslaviji del (krvavega) konflikta 90. let prejšnjega stoletja.

Nove etnične skupnosti se niso soočale le z zaprtjem nacionalnih meja, temveč so bile

meje bolj ali manj zaprte tudi za medije. Da bi ostali v stiku z domovino in prejemali

informacije o stanju v domovini, so mnogi našli rešitev v satelitski tehnologiji. Z vse

večjim razvojem slovenskega kabelskega sistema, ki je v drugi polovici 90. let preteklega

stoletja začel v svojo ponudbo vključevati tudi programe s področja držav nekdanje

Jugoslavije, pa so se odprle nove možnosti za vzpostavljanje vezi. Novo medijsko stanje je

prvim generacijam priseljencev omogočilo ponovno vzpostavitev vezi s starim. Na drugi

strani pa so mediji pripadnikom druge generacije, rojene v 80. in zgodnjih 90. letih

prejšnjega stoletja v Sloveniji, predstavljali vir in podlago za utrditev simbolične vezi, ki

so jo vzpostavili zgodovinsko ozadje družine, religija in jezik. Kako močni so ti elementi?

In kar je za našo raziskavo še pomembnejše, kakšna je vloga medijev? Ali mediji iz Srbije

in Bosne in Hercegovine oddaljujejo srbsko drugo generacijo od slovenske družbe ali pa ji

ponujajo prostor kritične analize in oblikovanja sinkretične identitete (Naficy 1999)?

Menimo, da gre za pomembna vprašanja, katerih odgovori bi lahko veliko prispevali k

slovenskim medkulturnim, antropološkim, kulturnim in medijskim študijam.

Predpostavljamo, da je vpliv medijev, ki prihajajo z območij nekdanje Jugoslavije,

pomemben in močen dejavnik v življenju in oblikovanju identitete druge generacije Srbov.

Na podlagi teoretičnih vidikov in priprav na raziskavo namreč sklepamo, da so se

predstavniki druge generacije znašli v 'medprostoru' oz vmesnem prostoru. Na eni strani

skuša druga generacija s pomočjo transnacionalnih medijev okrepiti svojo identiteto in

razlikovanje od Drugega. Domnevamo, da je poudarjeno težnjo po drugačnosti oblikoval

prej omenjeni poseben slovenski prostor, v katerem so se znašle etnične skupine s skupnim

zgodovinskim ozadjem. Toda na drugi strani ti isti mediji kot tudi slovenski mediji in stiki

z domovino (s sorodniki) nudijo drugi generaciji možnost kritičnega razmisleka o svoji

identiteti.

Ob tem je pomembno zopet poudariti, da namen diplomskega dela in raziskave ni

potrditev ali ovržba domnev oz. hipotez. Kar želimo, je zarisati model, ki bi vključeval

glavne vplive in teoretične koncepte oblikovanja identitete druge generacije v Sloveniji ter

ponudil izhodišče za temeljito in obširnejše raziskovanje, katerega rezultate in sklepe bi

lahko bodisi posplošili in jih verodostojno aplicirali na celoten slovenski prostor bodisi

uporabili za oblikovanje pomembnega znanja slovenske priseljenske situacije.


5.2 Metodologija in raziskovalni načrt

Medtem ko teoretični okvir diplomskega dela ponuja splošno ogrodje o migracijah,

identiteti in o vplivu medijev na migrante, smo se v okviru raziskave želeli osredotočiti na

točno določeno skupino ljudi. Populacijo, ki smo jo želeli proučevati, je druga generacija

priseljencev. V podpoglavjih predstavljamo metode, s katerimi smo se lotili proučevanja,

in načrt raziskave.

5.2.1 Raziskovalna metodologija: analiza sekundarnih virov in

poglobljen etnografski intervju

Izbira metodologije določene raziskave je odvisna od tega, koga ali kaj želimo

proučevati. Ko sta Dekleva in Razpotnik (2002) želela raziskovati mlade priseljence druge

generacije v Ljubljani, njihov položaj in povezavo z nasiljem, sta uporabila devet glavnih

raziskovalnih pristopov. Med njimi so bili osrednjega pomena reprezentativno anketiranje,

analiza policijskih podatkov in intervjuji z otroki kot pomoč za interpretacijo drugih

izsledkov. Na drugi strani se je Roter (2005) v raziskavi percepcije vloge in pomena jezika

za različne etnične skupnosti znotraj Slovenije odločila za kvantitativno metodo, tj.

uporabo vprašalnikov. Z njimi je želela avtorica raziskati pomen jezika pri

(samo)opredeljevanju glede etnične/narodne pripadnosti ter rabo jezika v zasebni in javni

sferi.

Obe raziskavi sta se tako osredotočili na kvantitativno zbiranje podatkov. Interpretacija

odgovorov oz. rezultatov je odvisna ravno od izbire metodologije, zato brez namena, da bi

dvomili o kakovosti omenjenih raziskav, menimo, da bi bila za naš raziskovalni problem in

predvsem za naš cilj izbira kvantitativnih metod raziskovanja pomanjkljiva. Tako kot pri

vseh ostalih raziskavah je bila tudi tukaj temeljnega pomena izbira metodologije, saj naš

cilj ni bila reprezentativnost, temveč razumeti razmišljanja, zaznave in opažanja mladih

posameznikov druge generacije. Z uporabo vprašalnikov bi omenjeni cilj težko dosegli, saj

bi lahko z vprašanji preveč determinirali odgovore. Pri izbiri metode smo se zato

zgledovali po medijsko-kulturno-antropoloških raziskovalcih, ki so že opravili podobne

raziskave (Aksoy 2000, Georgiou 2007; Volčič 2006, 2007), in pri tem uporabili

etnografski koncept.

Etnografija predstavlja določeno metodo oz. skupek metod, katerih ključne

karakteristike so udeležba raziskovalca v vsakdanu udeležencev raziskave v določenem

obdobju, pri čemer raziskovalec opazuje, sprašuje in posluša (Hammersly in Atkison


1995). Pristop terja od raziskovalca aktivno vlogo opazovanja in sodelovanja, pri tem pa

tvori avdio zapise in lastne zapise, sklepe ter zaznave. Odgovori intervjuvanca nam pri tem

lahko veliko povedo o njem samem, njegovem pogledu na družbo in tudi o vplivu družbe

nanj. Zatorej smo se odločili uporabiti etnografski poglobljeni intervju, ki omogoča

»vpogled v skrite transkripcije ljudi« (Goldstein 2002; v Volčič 2008), s katerimi

raziskovalec izvede pogovore.

Z našo raziskavo smo želeli raziskati samozaznavanje in samodefiniranje posameznika,

predstavnika druge generacije Srbov. Kako sami razumejo svojo identiteto in okolico, v

kateri živijo? Kaj jim predstavlja etnična/narodna pripadnost? Kakšne so njihove medijske

navade, zaznava in razumevanje medijskega diskurza? Ob tem smo upoštevali določena

kontekst in prostor, v katerem so se znašli intervjuvanci, tj. predstavniki druge generacije

Srbov. S poglobljenimi intervjuji smo lahko pogledali globlje in pri tem iskali razloge za

odgovore, ki smo jih dobili; skušali teme osvetliti z različnih vidikov in tako najti

mišljenje, ki se lahko velikokrat ob prvem stiku z raziskovalcem skriva za splošnimi

floskulami.

Največja težava izbrane metodologije »se nahaja v dejstvu, da je vse te različne zgodbe

težko brati skupaj in iz njih izvleči smisel in pomen« (Volčič 2008: 46). Zaradi tega je

pomembno, da imajo pogovori rdečo nit, ki temelji na dobro izdelanem teoretičnem

okviru. Ravno temeljni koncepti različnih teoretičnih vidikov, za katere raziskovalec

predvideva, da se lahko pojavijo ob izvajanju intervjujev, pomagajo pri lažjem

prepoznavanju pomembnih pomenov, znakov, simbolov ipd.

Konec koncev je potrebno poudariti tudi vlogo raziskovalca pri poglobljenih

intervjujih, ki lahko prav tako predstavlja vir težav. Raziskovalec »govori iz posamezne

razredne, rasne, kulturne in etnične perspektive«, trdi Volčičeva (2008: 49). Omenjene

perspektive lahko vodijo v pristranskost, in sicer v obliki omejevanja odgovorov ali v

obliki naklonjenosti. Obe obliki posledično vodita k neverodostojnim in izkrivljenim

rezultatom ter neuspešni raziskavi. Da bi se temu izognil, mora raziskovalec vzdrževati

dualno vlogo, tj. biti hkrati 'notranji igralec' in 'zunanji opazovalec'. »Cilj je iskanje

ravnotežja med spraševanjem različno videnih plati zgodbe, s poudarkom na intenzivnem

in empativnem spraševanju« (prav tam). Raziskovalec je sicer del intervjuja, toda

pomembno je, da sogovornike spodbudi in jim dovoli govoriti, obenem pa jih aktivno

posluša. Ob tem Hammersly in Atkison poudarjata (1995), da moramo zgodbe udeležencev

proučevati kot družbene fenomene, ki se pojavljajo in oblikujejo znotraj določenih

kontekstov. Z upoštevanjem tega in s čim bolj objektivno pozicijo lahko preprečimo

neveljavnost naših dognanj.


Poleg poglobljenega intervjuja smo v naši raziskavi uporabili tudi analizo sekundarnih

virov. Pri tem smo se osredotočili predvsem na že obstoječe raziskave, ki so proučevale

priseljence s področja nekdanje Jugoslavije v slovenskem prostoru. Sekundarni viri so bili

v našem primeru v večji meri statistične analize, katerih vzorec je vključeval večje število

ljudi43 in s tem omogočal reprezentativnost. Z njihovo pomočjo smo tako lahko definirali

nekatere ključne pojme, ki smo jih vključili v vprašalnik, pregledali lastnosti določenih

etničnih skupin glede na statistiko in ne nazadnje uvideli zgodovinske karakteristike

preseljevanja Srbov na območje Slovenije.

5.2.2 Raziskovalni načrt

V okviru raziskave »Vpliv medijev na oblikovanje druge generacije Srbov v Sloveniji«

smo nameravali izbrati 10 srbskih družin, katerih prva generacija je prišla v Slovenijo, s

področja držav nekdanje Jugoslavije, in sicer v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, naslednja

generacija pa je bila rojena v Sloveniji. Predvsem smo se želeli osredotočiti na zasavski in

mariborski prostor. Naš prvotni namen je bil opraviti intervjuje z družinami, kjer sta oba

starša Srba. Že na začetku raziskave smo povsem naključno opravili intervju z etnično

mešano družino, ki pa se je izkazal za zelo zanimivega in uporabnega za primerjavo, zato

smo prvotni načrt nekoliko spremenili in se odločili v raziskavo vključiti tudi etnično

mešane družine. Tako so bili kriteriji za potencialne udeležence raziskave naslednji:

1. prva generacija se je priselila v Slovenijo med letoma 1970 in 1990;

2. druga generacija rojena v Sloveniji;

3. starost predstavnikov druge generacije od 15 do 30 let;

4. družine danes živijo v Zasavju ali Mariboru;

5. vsaj eden izmed predstavnikov prve generacije (staršev) je Srb.

Načrtovali smo opravljanje intervjujev v dveh delih. V prvem delu smo intervjuvali vse

družine kot celote, torej predstavnike prve in druge generacije hkrati. V drugem delu, ki

predstavlja osrednji del raziskave in ki smo ga izvedli po intervjujih z vsemi družinami, pa

smo se pogovarjali le s predstavniki druge generacije, pri čemer so v redkih primerih

intervjuju prisostvovali tudi starši, toda nikoli v celoti.

43V nekaterih primerih tudi celotno prebivalstvo Slovenije, npr. Popis prebivalstva, ki smo ga povzemali po Komac in Medvešek (2005).


Družine smo zbirali po tako imenovani »snowball« metodi, kar pomeni, da smo vzorec

sestavili s pomočjo znancev, sorodnikov in prijateljev že intervjuvanih družin ter glede na

kriterije iskali naslednje možne intervjuvance.44

V sedmih mesecih smo opravili 17 etnografskih intervjujev, najprej osem s celotnimi

družinami, nato v drugem delu še devet s predstavniki druge generacije. Od osmih družin

sta bili dve etnično mešani; v obeh primerih je bila mama Slovenka, oče pa Srb.45 Vse

družine prihajajo z območja Zasavja (Trbovlje, Hrastnik, Zagorje), razen ene, ki živi v

Mariboru. Skupno je v 17 intervjujih sodelovalo 31 udeležencev. V drugem krogu jih je

sodelovalo dvanajst (nekaj predstavnikov druge generacije je bilo premladih), med njimi

pa jih sedem obiskuje srednjo šolo, trije fakulteto, dva sta zaposlena.

Intervjuji, ki smo jih izvedli, so bili delno strukturirani – zapisane smo imeli široko

zastavljene oporne točke (vprašanja); na podlagi odgovorov smo razvili diskusijo. Ob

diskusiji oz. glede na odgovore smo nato postavljali tudi nekatera bolj specifična

vprašanja, ki so se ob zanimivih odgovorih ali zanimivem obratu lahko ponovili tudi na

katerem izmed naslednjih intervjujev. Vrstni red ni bil v ospredju, saj smo vprašanja

postavljali glede na diskusijo in tako skušali oblikovati povezano celoto oz. zgodbo.

V prvem delu so bile ključne točke intervjuja: prihod, nova kultura, jezik, vera,

državljanstvo (izbrisani), mediji, nostalgija, vrnitev, idr. Na podlagi odgovorov iz prvih

intervjujev smo skušali ugotoviti določene podobnosti ter ključne koncepte vključiti v

podrobnejšo analizo in v pogovore, izvedene v drugem delu. Od tod tudi odločitev za

izvedbo intervjujev v dveh delih. Šele ko smo opravili vse intervjuje s celotnimi družinami,

smo lahko definirali podobnosti in razlike oz. odstopanja ter del intervjujev v drugem delu

oblikovali tudi glede na ugotovitve analize prvega dela intervjujev. V drugem delu

intervjujev so bile nato ključne točke pogovorov naslednje: prva zaznava razlik, konflikti,

šola, zaznava Drugega, prijatelji, mediji, vera, narodna opredelitev, spomini, glasba.

Vsi intervjuji so bili posneti, ponovno poslušani in prepisani – večinoma dobesedno, ob

tem pa smo nekatere dele tudi prevajali v slovenščino. Sledila je analiza pogovorov glede

na ključne točke.

44Pri tem smo bili 80-odstotno uspešni, saj je v raziskavi sodelovalo osem družin. Poleg tega je v raziskavi sodeloval tudi predstavnik druge generacije, čigar starša nista želela sodelovati. 45Kot že omenjeno, eden izmed pogovorov s predstavnikom druge generacije je bil izveden brez predhodnega intervjuja z njegovimi starši, ki pa so prav tako prihajali iz dveh različnih etničnih skupnosti – slovenske in srbske.


5.3. Izvedba raziskave

V tem delu predstavljamo raziskavo, ki smo jo izvedli na podlagi zgoraj zapisanih

ciljev, namenov in raziskovalnega načrta. Najprej bomo predstavili priseljevanje Srbov na

slovensko območje, nato pa še analizo intervjujev, ki smo jih izvedli s prvo in z drugo

generacijo Srbov v Zasavju in Mariboru.

5.3.1 Cilj: Slovenija

Slovenijo kot cilj priselitve si je mnogo priseljencev izbralo zaradi ekonomskih

razlogov oz. iskanja zaposlitve, s čimer so si priseljenci želeli ustvariti razmere za boljše

življenje. Drugi najpogostejši vzrok je bil izobraževanje, sledila pa mu je poroka

(Medvešek in Hafner Fink 2005). Vsi trije omenjeni vzroki so se pojavili tudi med

intervjuji te raziskave. Moški so večinoma prihajali zaradi službe, medtem ko so ženske v

Slovenijo prišle šele po poroki.

Zgodovini preseljevanja Srbov na področje Slovenije smo sledili po popisih

prebivalstva, ki so ga v nekdanji Jugoslaviji po 2. svetovni vojni izvedli leta 1948. Prvi

slovenski samostojni popis je bil izveden leta 2002. Pregled vseh popisov v drugi polovici

prejšnjega stoletja z namenom proučitve priseljevanja v Slovenijo z območja nekdanje

Jugoslavije po 2. svetovni vojni je izvedel Dolenc (2005), ki ga v tem delu diplomskega

dela tudi povzemamo.46

Glede na položaj Slovenije kot skrajno zahodne države v Jugoslaviji in kot meje z

zahodnimi kapitalističnimi državami so bili prvi priseljenci na to območje pripadniki

vojske. Iz prvega popisa po 2. svetovni vojni, leta 1948, je moč zaznati, da je bilo takrat v

Sloveniji 97 odstotkov Slovencev47. Preostale tri odstotke so predstavljali ljudje, rojeni v

Jugoslaviji; od tega jih samo pet odstotkov ni bilo slovenske, hrvaške ali srbske narodnosti.

Pet let pozneje, ob naslednjem popisu, je bilo v Sloveniji 20 odstotkov več ljudi, rojenih v

eni izmed nekdanjih republik Jugoslavije48; od tega jih je bilo 22 odstotkov Srbov.

Pozna 50. leta prejšnjega stoletja predstavljajo »začetek skoraj tridesetletnega

ekonomskega priseljevanja v Slovenijo« (Dolenc 2005: 59), število priseljencev pa se je do

leta 1961, ko je bil tretjič izveden popis prebivalstva, povečalo za 45 odstotkov, na

46Avtor je v svoje izračune vključil popise prebivalstva, različne tematske ankete, redna statistična raziskovanja o selitvah in register prebivalstva. 47»Brez upoštevanja tistega zdajšnjega ozemlja Slovenije, ki ni bilo vključeno v popis in kjer je živelo veliko avtohtonega italijanskega prebivalstva« (Dolenc 2005: 54). 48Pri omenjenih 20 odstotkih je treba upoštevati tudi Slovence, ki so se med vojno izselili in se pozneje z otroki vrnili nazaj (Dolenc 2005).


približno 66 tisoč ljudi. V desetih letih od drugega popisa se je število pripadnikov srbske

etnične skupnosti zmanjšalo za dva odstotka.

Leta 1963 so na področju Slovenije prvič začeli uporabljati termin 'delavec na

začasnem delu v tujini'49 ali zdomec. Zdomec, ki je ostal dlje časa (ter na koncu celo ostal

za vedno in s tem postal priseljenec), je bil jedro jugoslovanske migracijske politike vse do

njenega razpada.

Po Dolencu (2005) so se v 70. letih prejšnjega stoletja prihajalo do hitrih sprememb

narodnostne sestave v Sloveniji. Razlogi za to so bili: v razvoju gospodarstva po prvi

gospodarski reformi v Jugoslaviji; v prvi gospodarski krizi v Evropi, zaradi katere je svoja

vrata 'gastarbeiterjem' zaprla večina evropskih držav; in v rodnosti, ki je bila v tistem

obdobju v Sloveniji največja. Tako so tudi k povečanju neslovenskega prebivalstva

pripomogla rojstva druge generacije priseljencev. Število prebivalcev se je povečalo za 160

tisoč ljudi in srbska narodna skupnost je še vedno predstavljala 20 odstotkov prebivalstva.

V obdobju med letoma 1971 in 1981 se je v Slovenijo priselilo 47 odstotkov Srbov iz

BiH, medtem ko jih je iz Srbije prišlo 44 odstotkov. Vsega skupaj se jih je v tem obdobju

povečalo za 21 tisoč, pri čemer tretjino predstavljajo rojstva druge generacije. Ob tem je

potrebno opozoriti, da se je v tistem času, po smrti Josipa Broza - Tita (1980), petnajst

odstotkov priseljencev opredelilo za Jugoslovane. Dolenc (prav tam) opozarja, da so se kot

takšni največkrat opredeljevali pripadniki druge generacije iz etnično mešanih zakonov pa

tudi Muslimani, ki s svojim narodnostnim imenom hkrati odražajo versko pripadnost v

ateističnem okolju Jugoslavije in se niso mogli identificirati kot Muslimani (69–73).

V zadnjem desetletju pred osamosvojitvijo Slovenije se je priseljevanje z območja

nekdanje Jugoslavije nekoliko umirilo, število moških priseljencev se je zmanjšalo,

medtem ko se je v tem obdobju v Slovenijo priselilo 53 odstotkov žensk. Omenjeno

gibanje nakazuje na proces preoblikovanja zdomcev v priseljence, ki so se jim pridružile

družine. V tistem obdobju se je v Slovenijo priselilo 22 odstotkov Srbov prvič, od tega jih

je 60 odstotkov prihajalo iz BiH, polovica manj pa iz ZRJ. Konec 80. let prejšnjega stoletja

»so se selitveni tokovi treh največjih neslovenskih narodnosti (hrvaške, bošnjaške in

srbske) že obračali v nasprotno smer in leta 1990 je bil selitveni prirast ene narodnosti (v

tem primeru srbske) [….] negativen« (Dolenc 2005: 77). K temu so pripomogli zmanjšana

priseljevanja, povečano odseljevanje, umrljivost 1. generacije in zmanjšano število rojenih

predstavnikov druge generacije. Leta 1991 je bilo v Sloveniji 21 odstotkov pripadnikov

srbske narodne skupnosti.

49Termin so uvedli z navodilom o načinu zaposlovanja v tujini, ki ga je izdalo Zvezno ministrstvo za delo (v Dolenc 2005: 64).


Glede na popis prebivalstva Slovenije iz leta 2002 se je na slovenski prostor med

letoma 1991 in 2001 priselilo dobrih 23 tisoč ljudi, od tega približno 1.700 Srbov, in sicer

jih je spet največ prišlo iz BiH. Ob tem moramo še opozoriti, da ne vemo, koliko izmed

dveh odstotkov, ki so se v popisu leta 2002 opredelili kot 'Bosanci', je pripadnikov

pravoslavne veroizpovedi oz. so srbski Bosanci. Po zadnjem popisu, izvedenem v

Sloveniji, (2002), živi na tem prostoru dvanajst odstotkov Srbov oz. slabih 39 tisoč. Od

tega šteje druga generacija 13.245 ljudi.

5.3.2 Analiza intervjujev s prvo generacijo Srbov v Sloveniji

Preden smo se osredotočili izključno na drugo generacijo Srbov v Sloveniji, smo želeli

odkriti, kakšno je družinsko ozadje pri oblikovanju identitete. Georgiouva meni, da se

etničnost oblikuje najprej v (etničnem) domu, kjer posamezniki prvič oblikujejo etnične

vezi in se naučijo prvih besed v etničnem jeziku, kar vodi v proces formalizacije etnične

identitete (2007). Zatorej smo skozi pogovore z družinami skušali izluščiti tiste podobnosti

ali očitne razlike, ki zaznamujejo identitete srbskih družin in ki predstavljajo podlago

mladim predstavnikom druge generacije za nadaljnje 'modeliranje' svoje identitete.

Ravni etnične pripadnosti

Vsi moški predstavniki prve generacije so v Slovenijo prišli zaradi šolanja ali službe.

Štirje izmed intervjuvancev so svoje soproge spoznali v Sloveniji, od tega sta dve

Slovenki, dve pa sta prišli v Slovenijo k sorodnikom, še preden sta dopolnili 18 let, tudi

zaradi službe. Eden izmed parov takole opisuje svoje začetke v Sloveniji:

»Midva sva različno prišla. Ona 87. leta, jaz pa sem 83. prišel najprej v šolo. Nato sem šolo zapustil, šel v vojsko [v

Ljubljano] in pričel tu delati. Ko sem prišel, sem bil star 15 let … Midva sva se že od dol poznala, bila sva soseda

… Nato sem tudi jaz prišla delati v Slovenijo. To je bil pogoj s strani staršev; če dobim službo, lahko ostanem. In 89.

leta sva se vzela. Jaz sem bila 18, on pa 21.« (družina 450)

Večina svoj prvi stik s Slovenijo ne opisuje negativno, le »drugačno je bilo vse«. Jezik

je bil tuj, a to ni predstavljajo težav, saj so se, kot pravi eden izmed udeležencev:

»oni nam prilagajali. Če nisi znal slovensko, so se oni tebi prilagodili. Kamor koli si prišel, so se trudili, zato ni bil

tolikšen šok.« (družina 4)

Medtem ko je drugi rekel: »V teh letih sploh ne dojemaš in ne razmišljaš o kulturi. Takrat je bilo čisto

drugače kot zdaj – to je bila ena država, ni bilo mej.« (družina 5)

50Opisi družin so navedeni v Prilogi 1.


Na drugi strani jih veliko opisuje lepo okolje, ki so ga za seboj pustili, in popolnoma

drugačno naravo, ki jih je pričakala tukaj. Bolj ali manj pa so se sčasoma vsi navadili.

»Jaz bi takrat šla takoj nazaj. Mi smo imeli izredno lepo hišo, na lepem mestu, pregledno. Ko sem prišla sem – dve

majhni sobici in nikogar nisem poznala. Prvič jezik nisem poznala, mesto je bilo grdo … prišla sem novembra,

konec oktobra … oblačno, vedno je deževalo. Če bi me kdo takrat vprašal, ali greš nazaj, bi takoj šla. Potem pa se

naučiš. Zdaj mi je tu najlepše. Kamorkoli grem, rada pridem nazaj. Res.« (družina 5)

Med osamosvajanjem so se vsi intervjuvanci, predstavniki prve generacije, odločili za

slovensko državljanstvo. Eni so zanj takoj zaprosili, drugi so imeli pomisleke. Ali bo hiša v

domovini še vedno njihova ali se bodo morali ob resni vojni na slovenskih tleh pridružiti

slovenski vojski in napadati 'naše'? Bolj ali manj so se vsi ukvarjali s podobnimi dilemami.

Intervjuvanci omenjajo preveč nejasnosti okrog pridobivanja državljanstva, slabe in

nestabilne ekonomske in politične razmere doma pa so omenjene dvoumnosti še poglobile.

'Notranji konflikti' priseljencev kažejo na boj za obstoj etnične identitete. Državljanstvo je

predstavljalo simbol pripadnosti določeni skupnosti. A tako kot se spreminjajo identitete,

se spreminjajo tudi kulturni pomeni.

»Mi smo rojeni v Bosni, živimo v Sloveniji, vsi naši so Srbi … Sploh ne vem več, komu pripadam. V glavnem, v sebi

vem, kaj smo … državljanstvo imam tu, rojeni smo dol … Vsepovsod smo se raztegnili …. ker če ne bi bilo vojne, mi

ne bi tu živeli, verjetno bi dol ostali. Dol imaš vse na eni kopici … starše, sestre, hiše, čist zrak.« (družina 5)

»Nihče ni vzel državljanstva in rekel, jaz ne bom nikoli to, kar sem bil. Mi smo ostali isti, tu se je šlo za druge stvari.

Če bi lahko ostal v službi brez državljanstva, ga ne bi vzel … saj ne bi bilo potrebe, če bi imel iste pravice.« (družina

6)

Identiteta kot proces

Intervjuvancem danes ni žal ne tega, da so vzeli državljanstvo, ne da so prišli v

Slovenijo. Kljub temu nekateri menijo, da svoje domovine ne bi nikoli zapustili, če bi bila

ekonomska situacija v času odhoda boljša. Podobni odgovori kažejo motiv priselitve, ki

smo ga že omenili. Prvotno so intervjuvanci prišli zaradi ekonomskih razlogov in večina je

načrtovala vrnitev v nekaj letih. Vojna situacija, ki je zaznamovala začetek 90. let

preteklega stoletja, je prvotne načrte spremenila, padec standarda in povojno stanje v

domovini pa so začasne priseljence 'preoblikovali' v državljane Slovenije. Danes se mnogi

tistih časov spominjajo z nostalgijo.

»Če ne bi bilo vojne, bi takoj šli nazaj. Takrat si imel pogoje, bili smo mladi … kako krasno je bilo. Celo noč smo

presedeli v vagonu za 'šankom', peli, nikomur nismo bili v napoto. Zdaj, zdaj je rekel ime postaje. Danes imaš avto,


greš kadar hočeš … prečkaš pet mej. Potem rabiš dva dni, da prideš k sebi. Tudi finančno je danes težje. Prej je

bilo pomembno samo, da vstopiš na vlak.« (družina 4).

»Ni bilo elektrike, ceste, živelo se je težko, toda vsak dan je bilo boljše. V 70., 80., 90. je vas cvetela … zdi se mi, da

ji tudi Amerika ni bila ravna.« (družina 6)

Posamezniki, ki so sodelovali v pogovorih, svoje življenje v Sloveniji opisujejo kot

dobro, saj so se 'slovenskemu načinu življenja' oz. kulturi prilagodili. Veliko jih svojo

delno asimilacijo vidi skozi uporabo slovenskega jezika, s čimer se tudi sami pozicionirajo

nekje 'vmes'. V poglavju o medijskem oblikovanju identitete smo omenjeni koncept

»vmesnosti«, ki smo ga povzeli po avtorici Georgiouvi, opisali kot značilnost identitet, ki

so vzpostavljene na stičišču treh prostorov pripadanja: oddaljena (a predvsem skozi medije

vidna) domovina, realni prostor, v katerem živijo, in globalni prostor srbske diaspore.

»Zdaj je težje. Svoj jezik si pozabil, ta tukaj pa nisi naučil. Prideš v Bosno in mešaš. Toda delaš z 'južnjaki' in se ne

naučiš.« (družina 8)

»Jaz grem z njimi [svojimi otroki, ki hodijo k folklori] po nastopih … par žensk nas je, ki gremo … potem pa kar po

slovensko navijamo … juhuhuhu …« (družina 7)

»Jaz sem v Slovenijo prišel s 15 leti … šele takrat začneš vse sprejemati ... tu sem se izšolal in tu sem pridobil to

[slovensko] razmišljanje … jaz sem tu doma … jaz sem zdaj že več let v Sloveniji, kot sem jih preživel v Bosni …«

(družina 1)

»Ko sva bila mlajša, smo vsi [govorili] bolj po srbsko … samo zdaj pa vsi nezavedno mešamo, tudi v Bosni … še

onadva [starša], pa sta rojena dol …« (predstavnik 2. generacije 5)

Omenjeni koncept vmesnosti pride pri oblikovanju identitete druge generacije Srbov v

Sloveniji še bolj v ospredje. Ne le da vmesnost označi njihovo identiteto, ampak jo na

podlagi le-te posamezniki na posreden način tudi sami zaznavajo. Vmesnost tako

predstavlja pomembno značilnost današnje srbske identitete mladih, rojenih v Sloveniji, na

kateri temelji tudi njihova »sinkretična« (Naficy 1999) identiteta, ki jih veže tako na

prostor rojstva in hkrati ohranja vez z domovino staršev. Sinkretična oz. dualna identiteta

pa se oblikuje v relaciji s transnacionalnimi mediji. O obeh konceptih bomo v povezavi z

identiteto druge generacije še spregovorili.

Če se vrnemo na prvo generacijo priseljencev, ki predstavljajo močen dejavnik v

procesu oblikovanja identitete svojih otrok, velja omeniti še eno dimenzijo identitete, ki jo

je nakazal eden izmed sogovornikov na temo življenja v Sloveniji.


»Včasih mi je res žal [da sem prišel], včasih pa ne. Najbolj zaradi otrok. Če bi bili dol, bi bil stoodstoten, da bosta

vzela Srba. To je težava vseh v Sloveniji. Lahko se sprenevedamo, samo oni ['Drugi'] isto mislijo. To ti lahko uniči

celo življenje. Živiš v strahu, bo ali ne bo. Ko se zgodi, je prepozno … lahko se samo sprijazniš.« (družina 8)

Zapisani citat kaže na pomembno značilnost srbske identitete v očeh staršev. Prva

generacija skuša ohranjati pripadanje domovini skozi etnično identiteto. Večina

intervjuvancev zatrjuje, kako lahko popolnoma mirno sobiva z drugimi narodi v Sloveniji,

a ko nanese pogovor na poroko otrok, si za svojega otroka vsi želijo človeka z enakim

etničnim oz. verskim pripadanjem. Iz tega sklepamo, da je vera zelo pomemben gradnik

srbske identitete v diaspori.

»To gre pregloboko … ko se Musliman poroči s Srbkinjo, je prva stvar, da bo ona morala služiti njihovi veri. Otroku

bodo dali muslimansko ime … mi pa nismo tako vzgojeni. Pri nas [Srbih v Sloveniji] dajejo imena, ki sploh niso

srbska ...« (družina 5)

»Nimam nič proti, toda vedno govorim, naj se potrudijo … najboljše vsak svojemu. Sicer nikoli ne bi rekel 'ne smeš',

a če hoče mir v hiši, je boljše svojo vero …« (družina 7)

»Jaz pravim, človek je človek …[a] bilo bi zaželeno, da gre vse po nekakšni svoji normalni poti …« (družina 4,

podčrtala avtorica)

»Drugo je, da jaz spoštujem njihovo kulturo … ampak poroka … to je že mešanje krvi. 'Tudi če najde nekoga

nevernega?' [vprašanje postavila avtorica] To se lahko vse hitro spremeni. Poglej tu, kako se je v petnajstih letih vse

spremenilo. Prej nisi vedel, kdo je kdo …ne samo oni, tudi naši so se spremenili … toda ne toliko kot oni.« (družina

3)

Zanimivo je, da večina sogovornikov razume izvor 'neizbežnih konfliktov' etnično

mešanega zakona ravno v različnih verah, in sicer menijo tako tudi tisti, ki so se prej

označili kot skoraj neverne. Hkrati pa vsi na vprašanje o odnosih z drugimi narodi z

območja nekdanje Jugoslavije odgovarjajo, da ne zaznavajo težav. Se družijo, nekateri tudi

obiskujejo, večinoma pa se z Drugim srečujejo v vsakodnevnih situacijah v službi, ki po

navadi predstavlja multietničen prostor. Z opisanim intervjuvanci razkrivajo svojo

»hibridno« (Georgioiu 2007) identiteto oz. dve nasprotujoči si poziciji srbske identitete –

najprej druge popolnoma sprejemajo (določeni menijo, da je lahko Drugi celo boljši od

Našega), a pozneje identiteta 'srbskih staršev' postane prevladujoča. Ta prevlada je del

hibridne identitete staršev, ki predstavlja nekakšno križanje javnega in zasebnega polja. Še

več, v nadaljevanju pogovora se pri nekaterih razkrije, da ni le vera vzrok za nasprotovanje

zbližanju z Drugim, ampak tudi drug pomemben gradnik etnične identitete, tj. preteklost.


»Imamo to nesrečno preteklost in nihče ne more pozabiti … jaz vem, kaj so oni [Muslimani] delali mojemu staremu

očetu in ko je Turčija vladala … ti danes niso nič boljši.« (družina 7)

»Vi, mladi, ne morete razumeti nekaterih stvari. Še mi smo premladi [da bi razumeli], kaj so naši starši doživeli …

Začeti moraš pri zgodovini, da bi lahko razumel. To je ostalo v generacijah. Še prej pa moraš razumeti, da je srbski

narod miroljuben narod … nikoli ni napadal, ampak se je vedno branil … 500 let je bil pod Turki in to mu je ostalo v

koreninah, da je vedno tiho in pusti, da ga drugi po glavi tolčejo …« (družina 5)

Hibridnost identitete 'srbskih staršev', s katerimi smo izvedli intervju, pa ni opazna le

na prejšnjem primeru, ampak tudi na primeru vrnitve. Kot smo že omenili, redki

posamezniki prve generacije niso imeli želje po vrnitvi v domovino, iz katere so odšli

zaradi slabih ekonomskih razmer, pozneje pa so nestabilne politične razmere vrnitev še

dodatno onemogočile. Pri drugih je vrnitev ena izmed želja, pri nekaterih zelo močna želja,

pri drugih takšna, za katero vedo, da se ne bo uresničila:

»Človek ima svoje želje, ki se na starost izkristalizirajo … mnogi se vračajo … a tu so otroci in vnuki in se ne bo nič

zgodilo …« (družina 2)

»Mi smo še vedno ne tu ne tam. Tu se še vedno prilagajamo, toda ko bomo v pokoju, gremo sto odstotno dol … no,

mogoče bomo čez zimo tu … zaradi otrok.« (družina 7)

Iz odgovorov lahko sklepamo, da je veliko tistih, ki bi se vrnili, a jih družina zadržuje.

Gre za »konflikt želje in realnosti« (Georgiou 2007) oz. dualno pripadanje, ki ga redko kdo

sprva prizna. Medtem ko se, zanimivo, podoben konflikt pojavi tudi pri drugi generaciji, o

čemer bomo še spregovorili, prva generacija svojo nevrnitev opravičuje z dejstvom, da to

ni pravzaprav njihova odločitev. Ni izbira, temveč morajo ostati zaradi otrok in vnukov.

Otroci predstavljajo most njihove dvojne pripadnosti – na eni strani domovini, na drugi

priseljeniški družbi, tako rekoč domovini svojih otrok.

Konstrukcija medijske identitete

Pred koncem orisa družinskega ozadja, s katerim skušamo razumeti tudi identiteto

druge generacije Srbov v Sloveniji, omenimo še najpomembnejšo povezavo, ki jo skušamo

odkriti in proučevati v diplomskem delu, tj. vez med vzpostavljanjem identitete in

transnacionalnimi mediji. V domačem okolju imajo mediji in komunikacijska tehnologija

velik pomen, saj oblikujejo kulturni prostor in s tem tudi medosebne vezi, kot so hierarhija

v družini, vrednote in načela. Uporabo medijev danes razumemo kot kulturno obnašanje, ki

je v prvi vrsti povezano s sodelovanjem ciljnega občinstva v produkciji pomenov, kar je

povečalo vlogo medijskega diskurza v vsakdanu (Silverston 1984, Ang 1996; v Georgiou


2007), in s tem tudi pri oblikovanju identitete. Medtem ko migracijske populacije

sprejemajo medijski diskurz etnične televizije, se oblikuje nova diasporična izkušnja

medijev. Z njo priseljenci prehajajo meje držav in artikulirajo širok spekter verskih,

kulturnih in jezikovnih praks (Volčič 2006). Ne le da priseljenci prehajajo meje, ampak

tudi mediji nenehno prinašajo podobe domovine v domove »deteritorializiranih« skupnosti

(Appadurai 1996).

»… poslušamo te pesmi [»narodnjake« prek etničnih medijev], kako ljudje živijo po svetu … zdi se, da ni države v

svetu, kjer ne bi bilo našega človeka … in starejši kot si, bolj te vleče nazaj …« (družina 6)

»Z očetom velikokrat obiščeva spletno stran Radia Feniks … ta se nahaja v mestu, od koder je moj oče … in potem

so gor obvestila o tem kraju … in velikokrat slikajo 'center' ter okolico … oče potem to gleda, če dolgo ni bil tam.

(predstavnica 2. generacije 8)

Televizijski sprejemnik je postal tako rekoč središčna točka doma tudi pri priseljencih,

saj je le-ta nenehno prižgan. Intervjuvanci spremljajo različne televizijske programe, med

temi pa najpogosteje naštejejo komercialno slovensko televizijo in etnične televizije z

območja nekdanje Jugoslavije (Srbije, BiH in Hrvaške), kar nakazuje na našo

predpostavko »ugnezdnjenega« (Naficy 1999) etničnega teksta. Medtem ko redno

spremljajo program svoje etnične televizije, hkrati gledajo tudi ostale, zato da bi pridobili

čim več informacij.

»Vse spremljamo. Poročila začnemo na Hayatu [televizija iz BiH], sledijo 'Slovenci' pa 'Srbi'.« (družina 4)

»Gledam informativne programe. Ampak jaz 50-krat preklopim v eni minuti, jaz bi vse naenkrat gledal … ampak vsi

po malem lažejo …« (družina 5)

Zadnji citat kaže, da medijski (etnični) diskurz ni v celoti pasivno sprejet, kot tudi

priseljenci niso osredotočeni izključno na program svojih etničnih televizij. Uporaba

medijev zrcali med drugim tudi etnično identiteto, saj se z izbiro programov izseljenci

skušajo čim bolj približati domovini oz. čim več izvedeti o njej. Toda hkrati skušajo

izvedeti tudi čim več o realnem prostoru, v katerem se nahajajo, zato to na neki način

odraža njihovo hibridno etnično identiteto in potem nekakšno pripadanje Sloveniji. Gre za

zmožnost migrantov, trdi Naficy (1999), da s pomočjo medijev refleksirajo svoj obstoj

znotraj nove kulture, medtem ko na podlagi medijskega diskurza, podprtega z nostalgijo,

še vedno ohranjajo vez z domovino.


5.3.3 Analiza intervjujev z drugo generacijo Srbov v Sloveniji

Po opravljenih intervjujih v družinah, kjer so v večini primerov sodelovali predstavniki

prve in druge generacije, smo že dobili nekakšen vpogled v identiteto druge generacije. Na

podlagi odgovorov smo sklepali, da se identiteta mladih Srbov nahaja v treh prostorih

pripadanja – slovenskem prostoru, virtualnem prostoru in globalnemu prostoru diaspore.

»Včasih se ne počutim ne eno ne drugo … včasih si kot en izrodek. Mama ve, kje je rojena in se vrača v svoj rojstni

kraj, oče se vrača v svojega … kaj jaz sem pa kar iz treh rojstnih krajev? Nič, na koncu ne spadaš nikamor.«


»Ko pridem dol, se imam za tujca … mislim, imam se za isto, ampak je vseeno drugače, ker tudi oni mene gledajo

drugače, kot gledam jaz njih drugače … tudi karakter in obnašanje je drugačno [kot, če bi bil rojen dol].«

(predstavnik 2. generacije 10)

Stičišče omenjenih treh prostorov je točka, na kateri stojijo pripadniki druge generacije,

kar po Georgiouvi imenujemo »vmesnost«. Po analizi intervjujev smo namreč prišli do

sklepa, da pripadniki druge generacije Srbov v Sloveniji gradijo svojo identiteto ravno na

križišču treh prostorov pripadanja. Omenjeni koncept, katerega obstoj podpirajo tudi

mediji, globoko zaznamuje njihovo identiteto in dejstvo je, da se pripadniki druge

generacije tega tudi sami zavedajo. Sicer se jih večina sprva opredeli za Srbe, a po

globljem razmisleku razkrijejo svoja notranja vprašanja.

»Včasih … kaj pa sploh sem … čuden občutek. Prideš dol [BiH, Srbija] pa te imajo za tujca, a v bistvu si njihov.

Prideš sem, si pa tako ali drugače tujec in potem slišiš 'zginite dol v Bosno'.« (predstavnica 2. generacije 7 )

»… govoriš slovensko, torej … mislim, saj se jaz tudi ne počutim Slovenke, ampak ni isto, kot če bi živela v Srbiji …

malo je razlika.« (predstavnica 2. generacije 11)

»Ja, malo se že [počutim Slovenko], drugače se ne bi zdaj pogovarjali po slovensko.« (predstavnica 2. generacije 2)

Pri etnično mešanih zakonih je vmesni prostor še bolj izrazit, čeprav je eden izmed

staršev slovenskega rodu.

»Če me je kdo vprašal, kaj si bolj, Slovenka ali Črnogorka, mi je bilo težko reči Črnogorka … Jaz se ne opredeljujem

po nacionalnosti. Rajši rečem z drugimi besedami – sem bolj južna … ta temperament je bolj v meni.«


»Jaz sem se tu rodila in se imam za Slovenko, ampak ne zanikam očeta, sem ponosna na to, kar je … ne bi si

želela, da smo 'čisti' Slovenci, je čisto v redu tako, kot je … pravzaprav je odvisno od družbe … če je bila 'bosanska'


družba, sem vedno poudarila to, da je oče Srb, da bi jim bila bližje. Če pa je bila slovenska, sem bolj poudarjala, da

se imam za Slovenko …« (predstavnica 2. generacije 4).

Zadnji citat kaže še eno značilnost 'sodobnih' identitet, sploh druge generacije

priseljencev. Namreč to, da so v postmodernem času identitete fluidne in fleksibilne.

Prilagajajo se času in prostoru oz. kontekstu, v katerem se nahajajo. Fluidnost in

fleksibilnost sta posledica »informalizacije« (Georgiou 2007), ki predstavlja eno izmed

treh procesov potrjevanja identitete v javnem prostoru. Zapisali smo že, da je (etnična)

identiteta formalizirana znotraj zasebnega oz. družinskega prostora. Takšna identiteta mora

biti v javnem prostoru ponovno potrjena, zato da bi lahko utrdila svoj obstoj, trdi

Georgiouva. V poglavju o kulturi in identiteti smo identiteto opredelili kot nenehen proces,

saj jo posameznik oblikuje skozi vse življenje (Južnič 1993). Tudi etnične identitete se

nenehno oblikujejo v vsakodnevnih situacijah glede na kontekst, in sicer v povezavi s

prostorom (lokalni, globalni, simbolični, zgodovinski), časom (realni, virtualni,

zgodovinski), z omejitvami in Drugim. Potrditev etnične identitete v javnosti je tako

povezana s konstrukcijo skupinske identitete oz. občutka pripadanja določeni skupini, kar

nakazuje tudi zgoraj zapisani citat. Na podlagi družbe je posameznica prilagodila svojo

identiteto, zato da bi ji pripadala.

Georgiouva trdi, da brez procesa potrditve javnega prostora etnična identiteta ne bi

preživela. Njeno preživetje pa omogočajo trije parametri, o katerih smo že pisali v četrtem

poglavju: participacija, ritualizacija in informalizacija. V tej analizi je največjega pomena

ravno zadnji parameter, ki predstavlja fleksibilnost identitete, zato da bi ta lahko preživela

in se prilagodila različnim kalupom posameznikov z več pripadanji. Informalizacija je tako

pomembna lastnost identitet druge generacije, saj njihova pozicija in pripadanje trem

različnim prostorom dejansko nenehno zahtevata prilagoditev kontekstu. Le-ta je najbolje

vidna v relaciji z Drugim:

»Ko srečam 'naše', si sežemo v roko. S Slovencem pa je drugače, oni imajo drugačen stil … delamo tako kot oni.

Ali pa, v naši družbi se ob srečanju z dekleti z njimi poljubimo … nekaterim bi bilo to čudno … na primer, Slovenci bi

[začudeno] gledali.« (predstavnik 2. generacije 5, 6).

»Imam se za Srba, čeprav govorim slovensko … ne bi želel govoriti 'bosansko', ko sem med Slovenci. Takrat se

držim slovenskega jezika. Ko sem med svojo skupino, pa vžgemo našo debato … po navadi mešamo.«



Jezikovna dimenzija etnične identitete

Jezik je eden izmed elementov, ki tvorijo oz. vzdržujejo etnično identiteto. Nekateri

izmed sogovornikov so poudarili dejstvo, da se ne bi pogovarjali po slovensko, če bi bili

pravi Srbi. Določenega trenda v povezavi z jezikom ni mogoče zaznati. Nekateri se doma

pogovarjajo po srbsko, drugi po slovensko, tretji mešajo. Še največ je zadnjih, kar na

posreden način spet poveže identiteto mladih priseljencev s konceptom vmesnosti.

Dvojezičnost je namreč izrazita značilnost identitet druge generacije in sklepamo, da tudi

vmesnosti. Posameznik mora prehajati iz enega jezikovnega konteksta v drugega, kar

posledično zahteva prilagodljivo, fleksibilno identiteto.

Jezik ali jeziki, ki jih druga generacija priseljencev uporablja in med katerimi

prehajajo, lahko povzročajo težave v Sloveniji, še bolj pa v domovini njihovih staršev (ki

jo mnogi imenujejo kot svojo domovino, o čemer bomo še razpravljali). Veliko jih je med

intervjujem tako povedalo, kako se v prvih dneh, ko pridejo v 'domovino', ne spomnijo ali

ne poznajo določenih besed, mešajo s slovenščino, uporabljajo slovenske fraze,

preoblikovane v srbski jezik.

»Ko mi je babi rekla, naj grem po »pavlaku« [smetana] in »viršle« [hrenovke], sem jo samo gledala … stekla sem k

mami in jo prosila, naj mi pomaga … mi je bilo nerodno reči babici, ker se mi je zdelo logično, da bi morala poznati

besede … ne vem …« (predstavnica 2. generacije 8)

»Enkrat sem v Srbiji šla v trgovino po rdečilo in sem vprašala, če imajo »crvenilo« … sploh niso vedeli, kaj je to. Na

koncu sem izvedela, da se reče »rumenilo« … sestrična se mi je tako smejala …« (predstavnica 2. generacije 7)

Kljub pogosti uporabi etničnih medijev, uporabi srbskega jezika in definiranja Sebe kot

Srbov je participacija druge generacije v slovenskem jeziku očitno dovolj velika, da tudi s

te dimenzije nakaže njihovo vmesnost. Vsi namreč trdijo, da se jim nikakor ne zdi pravilno

uporabljati srbski jezik v javnih institucijah, kot je izobraževalna. S tem kažejo na

spoštovanje do dežele, v kateri so se rodili in v kateri tudi živijo, trdijo vsi in se

distancirajo od tistih, ki etnični jezik uporabljajo v javnih prostorih. Pravzaprav so se

skoraj vsi sogovorniki distancirali od tistih pripadnikov, ki preveč zavzeto poudarjajo svoj

poreklo oz. se »preveč izpostavljajo«.

»… to je grozno … greš mimo in vse je v istem stilu … če je zlat pasek, bodo zlati čeveljci; če je srebrn, bodo

srebrni … fantje bodo sigurno v 'puma' čevljih … točno vidiš … in vsi bodo imeli mobitel v roki z 'narodno' … tiste

ženske sploh ne govorijo slovensko … pa ne samo pred tisto srednjo šolo, pred večino sem opazila isto stvar … To

mi je res neumno, jaz bi se čudno počutila … Srbi so tudi vmes, saj vidiš 'brojanice' na rokah … vsi so. Potem

razumeš Slovence, ko rečejo 'ti čefurji' . V tem primeru še jaz rečem … a se morajo tako obnašati? Res izpadejo

'čefurji', čeprav smo mi isto …« (predstavnica 2. generacije 8)


Zapisano kaže na več dimenzij etnične identitete druge generacije – jezik, verski

simboli, slog oblačenja, povzet po medijih, »narodnjaki« ipd. –, o katerih bomo še

spregovorili v nadaljevanju. Če ostanemo še nekoliko pri jeziku, posredno naši

sogovorniki, s tem ko skušajo uporabljati slovenščino v javnem institucionalnem prostoru,

kažejo tudi na to, da so se srbskega jezika primarno naučili znotraj zasebnega prostora in

da te substance njihove 'domače' etnične identitete javni prostor ne bi v celoti potrdil.

Znotraj globalnega prostora srbske diaspore je potrjen, zato ga med prijatelji oz bližnjimi,

ki jih označijo z Naši, tudi uporabljajo. A verjetno bi ob opazovanju takšne skupine potrdili

našo domnevo, da druga generacija tudi v tem kontekstu uporablja nekakšno zmes obeh

jezikov. Poleg tega omenjeno prav tako kaže, da etnični mediji (kot nosilci etničnega

jezika) le nimajo enostranskega vpliva na proučevane posameznike in da se zavedajo

drugačnega prostora, v katerem živijo, in skladno s tem prilagajajo svojo identiteto.

Religija in etnična identiteta

Jezik je poleg skupne preteklosti in religije tisti element, ki omogoča utrditev in

koherenco skupinske identitete, kamor prištevamo tudi etnične, narodne in nacionalne

identitete. Da bi bili omenjeni elementi še močnejši, se diferencirajo od podobnih

elementov, ki označujejo Drugega. V 90. letih prejšnjega stoletja se je v slovenskem

prostoru vzpostavila tendenca 'čim očitnejšega razlikovanja'. Prej je bil Drugi oblikovan,

nanašajoč se le na raznoliko zgodovino, saj jezik in vera v skupni socialistični državi

Jugoslaviji nista nudila podlage za diferenciacijo. V novem kontekstu povojne razpadle

Jugoslavije pa sta diferenciacijo poleg zgodovine dodatno podkrepili še vera in

diferenciacija prej skupnega 'srbohrvaškega' jezika.

»Danes se v Zasavju vidi, da so se mnogi versko opredelili … zdaj točno veš, kdo je kakšne nacije … včasih pa

tega nisi vedel.« (družina 3)

Očitno je, da je vera pomemben element tudi identitete naših intervjuvancev, saj je po

mnenju večine (ne pa vseh) 'pravi Srb' veren, »tisti, ki spoštuje božič in večje praznike«.

Sklepamo, da je temu tako zaradi razloga, ki smo ga omenili že na začetku te analize.

Namreč etnična identiteta naših intervjuvancev je bila primarno grajena znotraj zasebnega

prostora in na religiji. Država, v kateri so se rodili, ni mogla predstavljati reference, prav

tako ne nekdanji skupni srbsko-hrvaški jezik. Vera je bila tista, ki je identiteto potrdila na

podlagi rituala, verskih običajev in simbolov. Zato so tudi glavni znaki za razpoznavo Nas

verski simboli – »brojanice«, križi in podobni. Več kot očitno je, kako pomembna je vera


za identiteto naših sogovornikov. V »konceptualnih zemljevidih« (Hall) intervjuvane druge

generacije sta koncept 'srbstva' in vere v močni relaciji, tako rekoč sovpadata.

»To je odvisno od vsake družine posebej, ne glede na to, kaj si … zdaj, da bi moral biti toliko veren … dobro, božič

moraš spoštovati … da si popolnoma neveren Srb, to ne gre … Božič mora upoštevati sigurno vsak Srb.«


»[Ob omembi besede Srb] takoj povežem s pravoslavcem … Pravi Srb je tisti, ki se drži vere.« (predstavnik 2.

generacije 10)

»Pravi Srb obvlada jezik, vero, običaje … da vsaj pozna božič …« (predstavnik 2. generacije 9)

»[Pravi Srb] veliko pozornosti posveča veri, veruje v boga … ni ga sram tega, kar je …« (predstavnik 2. generacije

5)

Medtem ko si večina ne predstavlja Srba kot ateista, saj so obredi, kot sta božič in

'slava', nujne komponente 'srbske identitete', na drugi strani predstavnica etnično mešane

družine svojo identiteto pojmuje drugače:

»Ko sem bila za novo leto v Beogradu pri sorodnikih, mi je nek umetnik dejal: »… krsti se, da boš prava naša …«

Kako 'prava naša'? Moja duša se počuti tako domače tukaj [Beograd], da sem to … pravoslavna vera ali katera koli

vera nas po mojem mnenju ne definira kot prave. Zanimivo, da mi ni znal argumentirati, zakaj mu je to tako

pomembno, kaj mene naredi to tako drugačno.« (predstavnica 2. generacije 3, podčrtala avtorica)

Še zanimivejša se zdi ugotovitev, da se naši sogovorniki, ne glede na to, kako

pomembna se jim zdi vera kot del njihove identitete, ne pojmujejo kot 'zelo verni'.

Spoštujejo svojo vero in radi imajo pravoslavne praznike, a:

»Zame je pravi Srb en moj prijatelj … ta je čisto v tem … ko ga nekaj vprašaš, ti govori stvari, ki jih nikoli v življenju

nisi slišal. Hodi od 1- do 2-krat na mesec v cerkev, zna na pamet neke molitve, ki jih sam nisem nikoli slišal … jaz

ga občudujem … to je prav Srb.« (predstavnik 2. generacije 10)

Ta in podobni odgovori glede vere nas zopet usmerijo h konceptu vmesnosti. Čeprav

sta nacija oz. narod in religija močno povezana v diskurzu etnične identitete druge

generacije, se sogovorniki tudi sami zavedajo svoje pozicije v realnem prostoru, v katerem

živijo. Z določenimi rituali – odhod k polnočnici na noč pred božičem, prižiganje sveč v

cerkvi, s »slavami« – sodelujejo v globalnem prostoru srbske diaspore, a se hkrati zavedajo

svoje prisotnosti v realnem prostoru.

Ob tem druga generacija priseljencev loči Nas od signifikantnega Drugega (tukaj se

predvsem osredotočamo na drugo generacijo Muslimanov in Hrvatov) prav tako na podlagi


verskih simbolov in običajev oz. ritualov. »Srbski križ je drugačen«, »Srbi nosijo

'brojanice'«, »Božič imamo drugače kot oni …«, so eni izmed glavnih simbolov

diferenciacije. Ločijo se/jih tudi glede na videz:

»Vsako vero ločiš … Srba opaziš, ko ga pogledaš v obraz … to samo mi, 'južnjaki', znamo … za Slovence so vsi

'Bosanci'.« (predstavnica 2. generacije 11)

»Jaz zelo ne ločim Srbov, Hrvatov in Muslimanov … ločim pa Slovence od 'južnjakov'. Po stilu oblačenja, frizuri,

obnašanju, kako hodi … nogomet … večinoma ga igrajo 'južnjaki'. Jih je pa veliko, ki niso tako opazni.«


»Drugi« kot medijska dimenzija etnične identitete

Kontekst slovenskega priseljenskega prostora zaznamuje dejstvo, da lahko korenine

signifikantnega Drugega prav tako izhajajo iz 'Naše domovine', torej iz Bosne in

Hercegovine, od koder prihaja večina prve generacije. Po besedah sogovornikov jim vera

ali nacionalnost ne predstavlja kriterija za prijateljstvo oz. druženje. Večina ima etnično

mešano družbo, čeprav obstaja tudi nekaj takšnih, ki se rajši družijo z Našim, a pri nikomur

niso Drugi popolnoma izključeni. Sklepamo, da se sogovorniki zavedajo, da njihovemu

realnemu prostoru pripada tudi Drugi, ki nadalje pripada še drugim prostorom. A pozneje

se nakaže še ena dimenzija identitete druge generacije, in sicer v relaciji z identiteto

'srbskih staršev'. Ne glede na to, kako dobro se razumejo z drugimi narodi in kako so

vsakogar pripravljeni sprejeti, pri veliko ljudeh Drugi ni sprejemljiv za skupno življenje.

»Zdaj, ko so samo punce, ne gledam nič … lahko je kar koli … potem za poroko pa Svojo … Zaradi družine, otrok,

'slave' …« (predstavnik 2. generacije 5).

»Vseeno mi je … bi imel tudi Muslimanko … samo po moje starši to ne bi ravno želeli …« (predstavnik 2. generacije

9)

»Jaz na to včasih nisem gledal, ampak zdaj gledam. To je tako, kot če najdeš dekle z otrokom in če ga boš udaril, ti

bodo najprej naprej vrgli, da ga tepeš, ker ni tvoj. Isto je z Muslimankami … že veš – vera, to bo problem … če bi

vsi gledali samo na človeka, ne bi bilo nobenih težav. Tako pa gledaš mnoge dejavnike.« (predstavnik 2. generacije

10)

» … ne bi mogla živeti z Muslimanom, ker je njihovo življenje strogo. Mislim, saj se lahko prilagodiš, toda vse ima

svojo mero … so zelo konzervativnega mišljenja … drugo je, če spoznam nekoga v okolju, ki mi je všeč in mi pove,

da je Musliman …. Vidiš, da zna razmišljati s svojo glavo, zna vstaviti svojo kulturo v moderni svet …« (predstavnica

2. generacije 3)


»Prijatelja sva lahko, več pa ne [z Muslimanom] … mogoče je to bolj zaradi staršev … čeprav, mogoče bi me bilo

strah, ko vidim na televiziji, kaj se dogaja … bi me bilo strah spustiti se v to. Zveza ja, toda poroka ... ne bi vedela,

kaj naj pričakujem.« (predstavnica 2. generacije 4)

»… če reče Huso ali Blaž ali Janez, mene to kar odbije. … Pa, da mi kasneje piše 'sms', sonček pa 'lubica' … meni

to sploh ni zanimivo … mora biti »dušo«, »srečo«,…« (predstavnica 2. generacije 8)

Zapisani citati kažejo, kako močen je vpliv staršev, vere ter v zadnjem primeru tudi

jezika in kako se je tudi pri drugi generaciji vzpostavila hibridna identiteta, ko na eni strani

sprejemajo vse, a jim hkrati zaprejo vrata v svoj intimni prostor. Zadnji citat kaže, kako

jezik deluje na simbolni ravni oblikovanja identitete in kako zelo pomemben del kulture

predstavlja. Skozi jezik nastajajo kulturni pomeni, ki Nas diferencirajo od Drugega; tukaj

lahko omenjeni citat apliciramo na Hallov (1997, več v tretjem poglavju) argument, da

določeni pojmi nosijo pomen v določeni kulturi in kontekstu. Sogovornici tako pojma

'sonček' in 'lubica' ne pomenita tistega, kar simbolno predstavljata »dušo« in »srečo«.

Poleg tega je iz predzadnjega citata razvidno, da njihovo hibridno identiteto

vzpostavljajo tudi mediji z oblikovanjem podobe Drugega. Diskurzi etničnih in

'mainstream' medijev torej proizvajajo znanje o Drugem pa tudi o Sebi in Nas. Po

Foucaultu (Hall 1997; podrobneje v tretjem poglavju) se znanje proizvaja skozi diskurz, saj

koncepti, kot sta Mi in Vi, zunaj diskurza ne morejo obstajati. Za drugo generacijo je

medijski diskurz tisti, ki omogoča oblikovanje znanja o Drugem. Mediji vsakodnevno

ponujajo kulturne podobe, s katerimi posamezniki nenehno opredeljujejo sebe in preostale.

Omenjeni proces opredeljevanja Sebe in Drugega lahko zasledimo tudi v naslednjih

citatih:

»Vedno sem si prigovarjala, da nimam nič proti … niti proti Hrvatom … ker sem veliko slišala o tem, kako veliki

nacionalisti so Hrvati … recimo Srbi sprejemajo [hrvaške] estradnike, pevce normalno … Srbov pa ne vidiš v nobeni

njihovi oddaji … skozi medije se mi je vseeno izoblikovala neka slika.« (predstavnica 2. generacije 3)

»Eden moj kolega je rekel: 'Ne pijem jaz Coca-Cole … Američani so nas bombardirali, jaz pa naj to pijem.'«


»Razumem se z vsemi … [s prijateljem Muslimanom] se malo šaliva [na račun vere] … samo tudi, če se kdaj

skregava, sva naslednji dan že v redu … bolj se skregava zaradi mlajšega brata, ko mu kakšna zleti ven … prijatelj

ga razjezi, potem pa mu zleti ven, v smislu 'kaj pa vi, kaj pa vi' … [mlajši brat] je veliko gledal posnetke o vojni …

ima svoje vire.« (predstavnik 2. generacije 9)


» … tudi filmi, kako so posneti … Jaz sem si zelo zapomnila tisti film, ko je bila žena Američanka in jo odpelje [mož

v svojo domovino]51 … to mi je tako ostalo v spominu … imam odpor.« (predstavnica 2. generacije 4)

»Govorijo vsi, da nimajo proti Bosancem nič … samo, kaj pa vem … zanjo skrivati … Saj si gledala film »Kajmak in

marmelada«, ko slovensko družino pokaže, ko rečejo 'oni so drugačni, kaj boš z njimi'. To je živ primer , kaj si

Slovenci mislijo o 'južnjakih'.« (predstavnik 2. generacije 10)

»Slovenski mediji [prikazujejo Srbe] odvisno od situacije. Pred novim letom, ko je iz Beograda prihajala neka

bolezen, je prikazano, kot da je ne vem kaj. … Za božič pa lepo predstavijo … pokažejo naše običaje.« (predstavnik

2. generacije 6)

Transnacionalni mediji (v zadnjih dveh citatih pa tudi 'mainstream' mediji)

predstavljajo pomembno točko v procesu konstrukcije identitete. Vzpostavijo poti, po

katerih podobe o domovini, ki so dnevno obnovljene, prihajajo do diaspore in tej

omogočijo participacijo v konstrukciji globalnega etničnega diskurza. To je bistvo

Appaduraievega koncepta »deteritorializacije« (1996; več v četrtem poglavju), ki nakazuje

'moč' medijev, da skupnosti poveže z oddaljeno domovino. Koncept deteritorializacije

nakazuje na dejstvo, da s pomočjo etničnih medijev migranti zamišljajo sami sebe v okviru

diasporične skupnosti.

Če etnični mediji prvi generaciji predstavljajo most, na katerem oblikujejo svojo

dualno identiteto, ko ostajajo zvesti svoji kulturi in hkrati skozi medije zrcalijo svoj obstoj

v novi družbi, je medijska uporaba druge generacije nekoliko drugačna. Transnacionalni

mediji namreč predstavljajo komponento virtualnega prostora vmesnosti, v katerem druga

generacija oblikuje vez z 'drugo domovino'. Zanimivo je dejstvo, da večina intervjuvancev

dejansko poimenuje domovino svojih staršev kot svojo domovino. Vez tvorijo ravno prek

etničnih medijev, toda le redki so, ki so vpeti v informativni diskurz omenjenih medijev:

»Najprej [z očetom] gledava hrvaško RTL, potem Slovenijo in POP TV, nato še HRT 1 … nimamo dostopa do

srbskih televizij, zato hrvaške gledava … da bi dobila čim več informacij o nas in njih … Zanimive so tudi

zgodovinske oddaje … eni pravijo tako, drugi drugače in potem velikokrat primerjam … nisem zdaj, da bi vsem

verjel ... ne verjamem velikim ljudem … čeprav v resnici je najtežje s svojim narodom …« (predstavnik 2. generacije

12)

Nekateri predstavniki druge generacije torej uporabljajo etnične medije tudi za

oblikovanje, po Naficyu (1999), sinkretične identitete, s čimer svojo identiteto ohranjajo na

nekakšni 'mat' poziciji med dvema prostoroma pripadanja. Ostali sogovorniki svojo vez z

'drugo domovino' tvorijo predvsem skozi popularno kulturo. Različne pogovorne oddaje

51V slovenskem prevodu se naslov filma glasi »Ne dam svojega otroka«.


»kjer prikažejo veliko običajev« (pripadnica druge generacije 7), humoristične nanizanke,

kjer prevladuje »ta inteligentni humor, ko se igralci šalijo na račun narodne mentalitete«

(pripadnica druge generacije 3), in tako imenovani »narodnjaki« so tisti elementi, ki drugo

generacijo popeljejo naproti k domovini ter zrcalijo njihovo identiteto in obstoj v prostoru

srbske diaspore. Najmočnejši element so ravno »narodnjaki« ali to, kar v Sloveniji

imenujejo »turbo folk«.

»Ko sem bila mlajša, sem sovražila 'narodno' … govorila sem, da tega ne bom nikoli poslušala. Zdaj pa mene oče

podi stran od Pinka.« (predstavnica 2. generacije 7)

»['Narodnjaki'] mi predstavljajo Bosno oz. tisti predel od koder sem jaz … poslušam raznorazne narodnjake in rad jih

prepevam … sicer pa poslušam vse, kar mi paše v uho.« (predstavnik 2. generacije 9, podčrtala avtorica)

»Ne vem, kar kri mi zavre … ko poje o tem, kaj se je zgodilo, in veš, da je to res … in ti stopijo solze v oči … pesem,

ki opisuje moje mesto …« (predstavnik 2. generacije 12; podčrtala avtorica)

»Jaz osebno sem čisto v narodni. To so pesmi … ki te kar dvignejo … tako, da bi kozarce razbijal … potem začne o

Bosni in Srbiji in se počutiš, kot da si doma … v narekovajih, ker jaz normalno nisem dol doma … sem rojena tu.

Ampak to ti nekako starši dajo … da ti potem tista Bosna toliko pomeni ... pa tiste njive … in hiša … po moje smo mi

iz tujine bolj naravnani na narodno kot oni tam [v Srbiji].« (predstavnica 2. generacije 8)

Zapisani citati nakazujejo, da je druga generacija v 'narodnjakih' našla objekt (več v

Aksoy 2007), na katerega projicira in s tem ohranja idealno podobo Bosne in Hercegovine,

ki jo v večini primerov vidi kot domovino. Ta simboličen objekt še bolj utrdijo z

neposrednim občutkom domovine, ki jim ga omogočajo obiski in stiki s sorodniki.

Neposreden občutek je omogočen ravno skozi spremenjeno zaznavo prostora in časa, ki sta

ju omogočila razvoj transporta in komunikacijskih in medijskih tehnologij, tj.

globalizacija. Toda ob tem neposrednem občutku se zopet izpostavi hibridna identiteta

proučevane druge generacije. Čeprav vsi, s katerimi smo izvedli pogovor, radi hodijo v

'svojo domovino', bi le eden izmed njih zapustil Slovenijo in se preselil v domovino

staršev. S to željo, ki jo verjetno ne bodo nikoli uresničili, na površje pride že omenjeni

koncept »želje in realnosti« – vsem so 'druga domovina' in ljudje, ki tam živijo, zelo všeč

in jih radi obiskujejo, toda ekonomska nerazvitost in predvsem dejstva, da so se rodili v

Sloveniji, da tu živijo in da so se tega življenja navadili, želje nikoli ne bodo razvili v

realnost.

» … dol je vse tako sproščeno, vse počasi … veliko dajo na ljubezen do otrok, družine, sorodnikov … toda način

življenja mi je tu [v Sloveniji] bolj všeč, bolj je organizirano … dol pa se jim nikamor ne mudi …« (predstavnica 2.

generacije 7)


»Ko razmišljam, da bi šla živeti v Bosno ali Srbijo … saj ti paše tistih štirinajst dni ali pa mogoče mesec … samo je

vseeno tisti občutek, ko prideš v Slovenijo in vidiš tablo Hrastnik … jaz sem vedno rekla, 'doma smo'.«


Mediji, identiteta in druga generacija priseljencev

Hkrati ne smemo zanemariti dejstva, da druga generacija spremlja tudi slovenske

medije in na tej točki pride do zanimivega obrata. Če v etničnih medijih skozi glasbo,

pogovorne oddaje in humoristične nanizanke iščejo potrditev svoje etnične identitete, so

'mainstream' mediji izbrani, kadar iščejo informacije o realnem prostoru. Na podlagi tega

sklepamo, da druga generacija ni vključena le v prostor srbske diaspore, ampak je aktivna

tudi v realnem prostoru, saj z vpetostjo v slovenski medijski diskurz razpravlja o temah, ki

predstavljajo pomembne elemente njihove identitete slovenskega državljana.

»Prej bom pogledala 24ur, kot pa [dnevnik] na Pinku …« (predstavnica 2. generacije 8)

»Vse programe spremljam … filme, dokumentarce … rada gledam Trenja, Preverjeno, Piramido … drugače pa

Pink, glasbo …« (j predstavnica 2. generacije 11)

Nove komunikacijsko-informacijske tehnologije – internet

Ob koncu je potrebno poudariti, da je druga generacija v veliki meri vpeta tudi v

diskurz interneta, kar je povsem pričakovano. Veliko ljudi ga uporablja za pridobivanje

informacij, ki bi jih sicer dobili ob gledanju informativnih oddaj. Največkrat pa v povezavi

z internetom sogovorniki omenjajo etnične internetne radie. Omenjena uporaba še dodatno

podkrepi našo trditev, da druga generacija svojo etnično identiteto gradi s pomočjo

»narodnjakov«, ki utrdijo vez med identiteto in izvorno pokrajino. V 90. letih prejšnjega

stoletja so bile medijske povezave med Slovenijo in preostalim Balkanom prekinjene.

Padec 'medijskih meja', še bolj pa razvoj interneta sta tako odprla in podprla nove možnosti

transnacionalnih medijev, ki so jih diaspore sprejele in jih danes v večini uporabljajo.

Poleg pridobivanja različnih informacij druga generacija uporablja internet tudi za

iskanje pesmi, tj. »narodnjakov«, informacij o izvajalcih, videospotov ali za branje

rumenih revij, kot sta »Svet« in »Scandal«, torej vsega, kar je po naših sklepih najmočnejši

element oz. objekt povezave 'srbske diasporične identitete' in domovine. Nekateri se

vključujejo v forume, tudi etnično obarvane, a pri tem ni zaznati nekakšnega vzorca. Na

tem mestu velja omeniti še en vidik uporabe interneta, ki so ga določeni sogovorniki

omenili in se ob tem kritično distancirali. Svetovni splet kot nenadzorovan in neomejen

prostor nudi tudi možnost objave in najdbe vojnih posnetkov, s katerimi nekateri


podkrepijo pomemben element svoje identitete, tj. skupne in včasih travmatične

preteklosti.

»Obstajajo posnetki, ki kažejo pokole … razni [glasbeni] izvajalci, ki imajo svoje spletne strani, predvajajo te

posnetke, medtem ko pojejo … najde se tudi na »Youtube« … pa tudi sošolci govorijo, da so gledali … [posnetki] se

mi zdijo neumni, brezvezni, vsaka vojna ima nekaj za seboj …« (predstavnik 2. generacije 9)

»Nekateri radi iščejo spletne strani o Srbiji … in posnetke [ustvarjene] med vojno … iščejo voditelje, ker so jim všeč,

v narekovajih, seveda, to, kar so počeli.« (predstavnica 2. generacije 7)

Zapisana zadnja citata sta bila le omenjena in ni bilo zaznati kakšnega vzorca iskanja

ali gledanja omenjenih posnetkov s strani naših sogovornikov, zato je težko definirati

njihov vpliv. Verjamemo pa, da bi analiza takšnega početja s strani druge generacije

priseljencev pokazala dodatne povezave med konstrukcijo etnične/nacionalne identitete in

medijskimi diskurzi.

5.3.4 Sklep

Iz analize intervjujev sklepamo, da so predstavniki druge generacije svojo identiteto

primarno gradili v domačem okolju na podlagi vere in jezika. Z odraščanjem in vključitvijo

v javni prostor so se soočili z Drugim in pristali na stičišču treh prostorov: realnega

prostora, prostora diaspore in virtualnega prostora. Menimo, da je vsak izmed prostorov

imel določeno mero vpliva pri konstrukciji njihove identitete, a vpliv medijev postaja

čedalje večji. Očitno je, da sta poročanje medijev in njihova uporaba hkrati sprejeta kot

aktivnost in kontekst (Georgiou 2007). Druga generacija tako medije uporablja na dva

načina: kot obliko prostega časa in kot komunikacijski diskurz, ki prežema vsakdan. Toda

dejstvo je, da je vsakdan druge generacije prežet z več medijskimi diskurzi, tako etničnimi

kot 'mainstream'. Trdimo, da mladi pripadniki druge generacije priseljencev svoje

ravnovesje v vmesnosti 'regulirajo' ravno z vpetostjo v različne medijske diskurze.

Transnacionalni mediji predstavljajo simbolični prostor približevanja domovini, na drugi

strani pa 'mainstream' medijski diskurzi ohranjajo njihovo pozicijo v realnem prostoru.

Pripadanje različnim prostorom zaznamuje identiteto druge generacije s hibridnostjo,

fleksibilnostjo in s fluidnostjo, ob tem pa vmesnost terja aktivno vlogo posameznikov, da se

prilagajajo glede na kontekst. Vse opisane značilnosti nudijo pripadnikom druge generacije

možnost kritične distance, saj lahko v več prostorih hkrati delujejo kot opazovalci in

'igralci'.


6 ZAKLJUČEK

Skozi poglavja diplomskega dela smo predstavili kompleksno in v drugi polovici

prejšnjega stoletja strmo naraščajoče področje migracij. Gre za pojem, ki je v povezavi z

globalizacijo postal eden izmed vodilnih pojmov v svetu (Appadurai 1996). Znotraj

diplomskega dela smo naš pogled usmerili predvsem z vidika medijskih študij, saj je bil

naš glavni namen raziskati vpliv medijev na oblikovanje identitete.

Ljudje so v novem okolju soočeni z novim načinom življenja, novimi normami in

vrednotami. Medtem ko je čikaška šola na začetku 20. stoletja usodo migrantov videla v

asimilaciji v novo kulturo in pozabi stare, so se v 60. letih prejšnjega stoletja, z rojstvom

koncepta 'globalizacija', na novo opredelile tudi migracije. Spremenjena zaznava prostora

in časa v povezavi z mediji je množicam po svetu ponudila veliko novih poti, tistim, ki so

že odšli, pa novo dimenzijo zamišljanja samih sebe.

Komunikacijske tehnologije omogočajo ljudem 'prostor identifikacije' (Morley in

Robins 1995). Zato moramo nacije razumet, ne kot abstrakcijo, ampak kot izkušnjo, ki jo

različne skupnosti živijo in ki jo omogočajo ravno mediji. Moč medijev lahko zmehča

»toge kulturne stereotipizacije« in kulturne »samoumevnosti privilegiranih skupin« kot

tudi lahko še naprej »fetišizira kulturno razliko«, tako da poglablja vrzeli med različnimi

kulturnimi in etničnimi skupnostmi (Vidmar Horvat 2006: 84–85).

V diplomskem delu smo v drugem poglavju najprej pregledali obširno področje

migracijskih študij ter predstavili tradicionalne in nekatere novejše modele ter teorije

migracij. Glede na to, da identiteta predstavlja središčni pojem diplomskega dela, je v

tretjem poglavju sledila predstavitev pojma kulture, njene reprezentacije ter njene

pomembne vloge pri vzpostavljanju in ohranjanju identitete skozi čas in prostor. Nadalje

smo opisali proces oblikovanja identitete, ki predstavlja nenehen in vseživljenjski 'projekt'

družbe ter posameznika. Z družbenim in s tehnološkim razvojem pa je tudi identiteta

postala vse kompleksnejši pojav, kar smo prikazali ob koncu tretjega poglavja, kjer smo

predstavili pomembno relacijo med globalizacijo in novimi dimenzijami identitete. V

četrtem poglavju smo nato pregledali bogato raziskovalno področje medijskega vpliva na


konstrukcijo identitete priseljencev, kajti ravno na to področje smo želeli usmeriti pogled

tudi sami, in sicer skozi raziskavo, predstavljeno v petem poglavju. Tako smo predstavili

modele in teorije nekaterih svetovnih kulturo-antropološko-medijskih teoretikov in pri tem

največji poudarek namenili tistim raziskavam, ki želijo ovreči razširjeno prepričanje, da

etnični mediji ne delujejo v prid asimilaciji in integraciji priseljencev v novo kulturo.

Na podlagi teoretičnih konceptov (reprezentacija kulturnih pomenov, identiteta,

diaspora, »deteritorializacija« (Appadurai 1996), »vmesnost« (Georgiou 2007),

»ugnezdnjen tekst« (Naficy 1999), ki smo jih predstavili skozi teoretični okvir diplomskega

dela, smo nadalje gradili raziskavo o medijskem vplivu na konstrukcijo identitet. Pri tem se

nismo želeli ravnati po precej razširjenemu stališču, da transnacionalni mediji diaspore

oddaljujejo od novega kulturnega okolja in jih pri tem skušajo hermetično zapirati. Rajši

smo sledili vse večjemu številu raziskovalcev, ki trdijo, da je medijski diskurz uporabljen

tudi za konstrukcijo Sebe in Drugega v novem okolju (Naficy 1999). Zapisano smo želeli

preveriti tudi v slovenskem prostoru in kontekstu ter se pri tem osredotočili predvsem na

drugo generacijo priseljencev.

V raziskavi z naslovom »Vpliv medijev na drugo generacijo Srbov v Sloveniji« smo se

lotili proučevanja mladih Srbov, ki so se rodili v Sloveniji, medtem ko njihovi starši

prihajajo z območja držav nekdanje Jugoslavije. Zanimalo nas je, kako druga generacija

Srbov oblikuje svojo identiteto v povezavi s tremi pojmi: 'mainstream' kulturo, etnična

pripadnost in mediji. Domnevali smo, da vsak izmed njih prispeva pomemben delež h

konstrukciji identitete, zatorej smo našo razpravo gradili predvsem na konceptu

»vmesnosti«. Ta koncept predstavlja skupno točko, kjer se srečajo trije prostori pripadanja:

realni prostor, prostor diaspore in virtualni prostor. Tako smo skozi analizo odgovorov

sodelujočih, ki smo jih pridobili s poglobljenimi etnografskimi intervjuji, skušali prikazati

njihovo dejansko pozicijo na stičišču treh prostorov pripadanja. Gre za pozicijo, ki jo v

največji meri skupno ohranjajo mediji 'nove' družbe in transnacionalni mediji. Medtem ko

medijski diskurz prvih vedno znova 'dokazuje' njihovo 'drugačnost', na drugi strani tudi

transnacionalni mediji omogočajo kritičen pogled in distanco od lastne etnične kulture.

Hkrati pa oba diskurza zrcalita obstoj posameznika in skupnosti v družbi, v kateri živijo.

Analiza pogovorov s prvo generacijo priseljencev je potrdila dejstvo, da so bile slabe

ekonomske razmere v domovini glavni dejavnik priselitve v Slovenijo, nestabilno politično

stanje v domovini pa je pozneje pripomoglo k ustalitvi v Sloveniji. Medtem ko prva

generacija, prav tako zaznamovana z vmesnim prostorom, z nostalgijo in s

transnacionalnimi mediji ohranja vezi z domovino, je njihova dokončna vrnitev vprašljiva.


Gre za dilemo »želja in realnosti«, saj druga generacija predstavlja vzrok za ohranjanje

statusa quo, ki po besedah prve generacije ni njihova izbira in nanj nimajo vpliva.

Pri osredotočenju na drugo generacijo smo z analizo pogovorov skozi različne

dimenzije njihove etnične identitete prikazali njihovo pozicijo v vmesnosti. Pripadniki

druge generacije se zavedajo svojega pripadanja različnim prostorom; glede na to, v

katerem izmed teh se nahajajo, prilagajajo svojo identiteto. »Informalizacija« ali

prilagajanje identitete je značilna za priseljence, njeni lastnosti pa sta fluidnost in

fleksibilnost. Identiteta posameznikov se v javnem prostoru prilagaja kontekstu, in sicer

zato, da bi bila potrjena, saj je bila prvotno oblikovana znotraj zasebne sfere na podlagi

jezika in vere. Analiza pogovorov z drugo generacijo je potrdila jezikovno in versko

substanco njihove etnične identitete, vendar, ker 'mainstream' kultura temelji na drugačni

verski in jezikovni opredelitvi, se morajo naši sogovorniki v javnem prostoru prilagoditi, s

čimer so postavljeni v vmesni prostor. Hkrati je del njihovega vmesnega prostora tudi

'neslovenski' Drugi, katerega v določenih kontekstih sprejemajo (prijateljstvo), v določenih

pa se od njega distancirajo (zasebna sfera). Njihovo distanciranje in diferenciacija izhajata

tudi iz medijskih diskurzov in podob o Drugem, ki ji ti konstruirajo.

Ugotovili smo, da je v vsakdan druge generacije vključeno več medijskih diskurzov, ki

prihajajo tako iz etničnih kot 'mainstream' medijev in ravno ta prežetost z različnimi

medijskimi diskurzi jim omogoča ravnovesje v treh prostorih pripadanja. Medtem ko se

skozi transnacionalne medije simbolno približujejo svoji 'drugi domovini', jim slovenski

mediji ponujajo vez in pozicijo v realnem prostoru.

Cilj predstavljene raziskave ni bil ne dokazovanje hipotez ne posploševanje, ampak

definiranje glavnih konceptov, ki jih medijski in kulturni diskurzi posredujejo drugi

generaciji Srbov pri oblikovanju identitete v slovenskem prostoru. Če bi želeli raziskavo

poglobiti in z njo prikazati realno izkušnjo etničnih skupnosti v Sloveniji, bi vsekakor,

poleg poglobljenih intervjujev, v raziskavo vključili tudi večkratno opazovanje tako

družinskega kot javnega prostora proučevanega prebivalstva. Tako bi lahko pridobili

vzorce obnašanja in medijske uporabe, kar bi posledično vodilo bodisi v potrjevanje naše

domneve o vmesnosti bodisi k novim značilnostim oblikovanja identitete druge generacije

priseljencev.

Takšno raziskavo bi opredelili kot longitudinalno, hkrati pa bi bilo zanimivo, z vidika

medkulturnih in medijskih študij, vanjo vključiti tudi primerjalno analizo, s katero bi

ugotavljali razlike ali podobnosti različnih etničnih skupin v slovenskem prostoru pri

konstrukciji identitete ter vpliva medijev in etnične pripadnosti na ta proces.


7 LITERATURA

[1] Aksoy, A.: The Possibilities of Transnational Turkish Television. pridobljeno na:

http://www.photoinsight.org.uk, december 2007. [2] Anderson, B.: Zamišljene skupnosti: O izvoru in širjenju nacionalizma. ISH: Ljubljana,

1998. [3] Appadurai, A.: Modernity at Large: Cultural Dimensions of Globalization. University

of Minnesota Press: Minneapolis, 1996. [4] Bade, J. K.: Evropa v gibanju: Migracije od poznega 18. stoletja do danes. Založba

/cf*: Ljubljana, 2005. [5] Bauman, Z.: From Pilgrim to Tourist – or a Short History of Identity. V: Hall, S., du

Gay, P. (ur.): Questions of Cultural Identity. Sage: London, 1996. str.: 18–36. [6] Berger, P. L, Luckmann, T.: Družbena konstrukcija realnosti: Razprava iz sociologije

znanja. Cankarjeva založba: Ljubljana, 1988. [7] Brettell C., Hollifield J. F. (ur.): Migration Theory: Talking across the Disciplines.

Routledge: New York, 2000. [8] Brettell, C. B.: Theorizing Migration in Anthropology: The Social Construction of

Networks, Identities, Communities, and Globalscapes. V: Brettell C., Hollifield J. F. (ur.):

Migration Theory: Talking across the Disciplines. Routledge: New York, 2000. str.: 97–

135. [9] Castles, S.: Ethnicity and Globalisation: From Migrant Worker to Transnational

Citizen. Sage: London, 2000. [10] Clifford, J.: Diasporas. V: Guibenau, M., Rex, J. (ur.): The Ethnicity Reader:

Nationalism, Multiculturalism and Migration. Polity Press: Cambridge, 1997. str.: 283–

290. [11] Dekleva, B., Razpotnik, Š.: Čefurji so bili rojeni tu: Življenje mladih priseljencev

druge generacije v Ljubljani. Pedagoška fakulteta Ljubljana in Inštitut za kriminologijo pri

Pravni fakulteti Ljubljana: Ljubljana, 2002.


[12] Dolenc, D.: Priseljevanje v Slovenijo z območja nekdanje Jugoslavije po II. svetovni

vojni. V: Komac, M., Medvešek, M. (ur).: Percepcije slovenske integracijske politike:

Zaključno poročilo. Inštitut za narodnostna vprašanja: Ljubljana, 2005. str.: 35–166. [13] During, S. (ed.): The cultural studies reader. Routledge: New York, 1999. [14] Georgiou, M.: Beyond the Domestic: Constructing Ethnic Identities and Media

Consumption in the Public Ethnic Space – The Case of the Cypriot Community Centre in

North London. pridobljeno na: http://www.photoinsight.org.uk, december 2007. [15] Giddens, A.: Modernity and Self-Identity: Self and Society in Late Modern Age.

Polity Press: Cambridge, 1991. [16] Gordon, M.: Assimilation in American Life. Oxford University Press: New York:

1964. [17] Guibenau, M., Rex, J. (ur.): The Ethnicity Reader: Nationalism, Multiculturalism and

Migration. Polity Press: Cambridge, 1997. [18] Hall, S., du Gay, P. (ur.): Questions of Cultural Identity. Sage: London, 1996. [19] Hall, S. (ur.): Representation: Cultural Representations and Signifying Practices.

Sage: London, 1997. [20] Hall, S.: The work of representation. v: Hall, S. (ur.): Representation: Cultural

Representations and Signifying Practices. Sage: London, 1997. str.: 1–74. [21] Hammersly, M., Atkison, P.: Ethnography: principles and practises. Routledge:

London, 1995. [22] Južnič, S.: Identiteta. FDV: Ljubljana, 1993. [23] Klinar, P.: Mednarodne migracije: Sociološki vidiki mednarodnih migracij v luči

odnosov med imigrantsko družbo in imigrantskimi skupnostmi. Obzorja: Maribor, 1976. [24] Komac, M., Medvešek, M. (ur).: Percepcije slovenske integracijske politike:

Zaključno poročilo. Inštitut za narodnostna vprašanja: Ljubljana, 2005. [25] Lukšič Hacin, M.: Ko tujina postane dom: resocializacija in narodna identitete pri

slovenskih izseljencih. Znanstveno in publicistično središče: Ljubljana, 1995. [26] Massey, D. S. et al.: Causes of migration. v: Guibenau, M., Rex, J. (ur.): The Ethnicity

Reader: Nationalism, Multiculturalism and Migration. Polity Press: Cambridge, 1997. str.:

257–269.


[27] Mikola, M.: Živeti med kulturami: Od avstralskih Slovencev do slovenskih

Avstralcev. ZRC SAZU: Ljubljana, 2005. [28] Morley, D., Robins, K.: Spaces of Identity: Global Media, Electronic Landscapes and

Cultural Boundaries. Routledge: London, 1995. [29] Naficy, H.: The making of exile cultures: Iranian television in Los Angeles. V:

During, S. (ur.): The cultural studies reader. Routledge: New York, 1999. str.: 537–563. [30] Rex, J.: The nature of ethnicity in the project of migration. V: Guibenau, M., Rex, J.

(ur.): The Ethnicity Reader: Nationalism, Multiculturalism and Migration. Polity Press:

Cambridge, 1997. str.: 269–283. [31] Roter, P.: Vloga jezika v integracijskem procesu. V: Komac, M., Medvešek, M. (ur).:

Percepcije slovenske integracijske politike: Zaključno poročilo. Inštitut za narodnostna

vprašanja: Ljubljana, 2005. str.: 239–270. [32] Schmitter Heisler, B.: The Sociology of Immigration: From Assimilation to

Segmented Integration, from the America Experience to the Global Arena. V: Brettell C.,

Hollifield J. F. (ur.).: Migration Theory: Talking across the Disciplines. Routledge: New

York, 2000. str.: 77–96. [33] Skrbiš, Z.: Long-distance Nationalism: Diasporas, homelands and identities. Ashgate

Publishing Ltd: Aldershot, 1999. [34] Vidmar, Horvat K.: Globalna kultura. Študentska založba: Ljubljana, 2006. [35] Volčič, Z.: Media, Identities, and Immigrants: Arab satellite Television in Italy. V:

Medijska istraživanja, 12 (2006), 2: 63–77. [36] Volčič, Z.: Scenes from last Yugoslav generations: The Long March from Yugo-

Utopia to Nationalisms. v Cultural Dynamics 19 (2007), 1: 67–89. [37]Volčič, Z.: Mediji in identiteta: (Medijski) Prostori Identitete in pripadnosti. FERI:

Maribor, 2008 [38] Williams, R.: Navadna kultura: Izbrani spisi. ISH: Ljubljana, 1998 [39] Woodward, K. (ur.): Identity and Difference. Sage: London, 1997 [40] Woodward, K.: Concepts of identity and difference. V: Woodward, K. (ur.): Identity

and Difference. Sage: London, 1997. str.: 7–61.


8 PRILOGE Priloga 1

Intervjuji, 1. del:

Družina Opis Pogovor posnet

Družina 1 oče Srb iz Bosne; mama Srbkinja iz Bosne; 12. junija 2007

Družina 2 oče Črnogorec iz Črne gore; mama Slovenka 18. junija 2007

Družina 3 oče Srb iz Bosne; mama Slovenka; 6. septembra 2007

Družina 4 oče Srb iz Bosne; mama Srbkinja iz Bosne; 18. novembra 2007

Družina 5 oče Srb iz Bosne; mama Srbkinja iz Bosne; 11. decembra 2007

Družina 6 oče Srb iz Bosne; mama Srbkinja iz Srbije; 15. decembra 2007



Intervjuji, 2. del:

Druga generacija Družina Pogovor posnet

Predstavnik 2. generacije 1 družina 1 22. januarja 2008

Predstavnica 2. generacije 2 družina 1 22. januarja 2008










Predstavnik 2. generacije 12 / 22. januarja 2008

vpliv medijev na oblikovanje identitete druge … · na drugi strani pa je globalizacija spremenila...

Documents