zlata ptica

napisaliFrance BevkJanez BitencKristina BrenkovaRupko GodecIgo GrudenBranka JurcaSrečko KosovelPolonca KovačNeža MaurerTone PavčekEla PerociPrežihov VorancGregor StrnišaJože ŠmitAnja Štefan

ilustriralaAnčka Gošnik Godec

cip - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-93-8275(497.4):929Gošnik-Godec A.

zlata ptica : zgodbe in pesmi s podobami Ančke Gošnik Godec / [napisali France Bevk ... [et al.] ; izbrala Irena Matko Lukan ; uredili Irena Matko Lukan, Andrej Ilc in Pavle Učakar ; ilustriralaAnčka Gošnik Godec ; spremni besedili napisali Anja Štefan in Judita Krivec Dragan ; bibliografijo sestavila Petra Koršič]. - 1. natis. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011. - (Zbirka Sončnica)

isbn 978-961-01-1490-1

1. Bevk, France 2. Matko Lukan, Irena

257518080

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: emka.si

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distri bu iranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Zgodbe in pesmi s podobamiAnčke Gošnik Godec

Iz knjige Majhno kot mezinec, mkz, 1957

Vsebina

Jaz rišem tako, da se gledamo (uvodna beseda), Anja Štefan … 9

Levi devžej, Prežihov Voranc … 11

Jožek ima hiško, Igo Gruden … 28

Zobček, Igo Gruden … 30

Kdo živi v tej hišici, Jože Šmit … 32

Žrebiček, Kristina Brenkova … 34

Repek, Rezijanska ljudska pravljica … 35

Muca copatarica, Ela Peroci … 37

Sončeva hčerka, Siciljanska ljudska pravljica … 50

Ošao, Japonska ljudska pravljica … 61

Bogata in uboga sestra, Rezijanska ljudska pravljica … 64

Bela kača s kronico, Slovenska ljudska pravljica … 66

Za lahko noč, Ela Peroci … 69

Zajec dela za lisico, Rezijanska ljudska pravljica … 84

Rusica pregnala grdinico iz lisičje hišice, Rezijanska ljudska pravljica … 88

Dvanajst ujcev, Rezijanska ljudska pravljica … 93

Pšenica – najlepši cvet, Slovenska ljudska pravljica … 103

Pestrna (odlomek), France Bevk … 113

Zajček in repa, Ruska ljudska pravljica … 117

Deklica s podobe, Vietnamska ljudska pravljica … 120

Rumena štorklja, Kitajska ljudska pravljica … 123

Zlati teliček, Nemška ljudska pravljica … 126

Tri botre lisičice, Rezijanska ljudska pravljica … 129

Pravljica o jabolkih, ki pomladijo, in o živi vodi, Ruska ljudska pravljica … 152

Volk in sedem kozličkov, Ruska ljudska pravljica … 171

Kostanjev škratek, Neža Maurer … 183

Jesenski veter, Neža Maurer … 184

Kaplje, Neža Maurer … 185

Snežaki v vrtcu, Branka Jurca … 186

Prigode koze Kunigunde (odlomek), Kristina Brenkova … 196

Kresnica, Tone Pavček … 201

Čiribiribum, Tone Pavček … 202

Zelena pesem, Neža Maurer … 204

Križanki, Rupko Godec … 206

Zlata ptica, Slovenska ljudska pravljica … 208

O povodnem možu, Slovenska ljudska pravljica … 222

Janček ježek, Slovenska ljudska pravljica … 236

Mamica moja, Janez Bitenc … 250

Barčica, Janez Bitenc … 252

Zebra, Neža Maurer … 254

Tiger, Neža Maurer … 255

Lučka Regrat, Gregor Strniša … 256

Kako je dedek račke kvačkal, Ela Peroci … 284

Zelišča male čarovnice: Bršljan, Polonca Kovač … 286

Kamilica, Polonca Kovač … 289

Janež, Polonca Kovač … 292

Regrat, Polonca Kovač … 295

Rožmarin, Polonca Kovač … 298

Tavžentroža, Polonca Kovač … 301

Skrinja pisana: Micka Koroška, Slovenske ljudske pesmi … 304

En, dva – smo doma, Slovenska ljudska pesem … 305

Novoletna, Slovenska ljudska pesem … 306

Petelinček, Slovenska ljudska pesem … 308

Kosova ženitev, Slovenska ljudska pesem … 310

Danuška, Srečko Kosovel … 313

Leteča ladja, Lužiškosrbska ljudska pravljica … 314

Iščemo hišico, Anja Štefan … 319

Devet pogumnih miši, Anja Štefan … 321

Popotnica, Anja Štefan … 323

Nevihta, Anja Štefan … 325

Snežinke, Anja Štefan … 326

Zajec in jež, Slovenska ljudska pravljica … 328

Mačeha in pastorka, Slovenska ljudska pravljica … 332

Uboga žabica, Nanajska ljudska pravljica … 338

Škrat pri čevljarju, Slovenska ljudska pravljica … 341

Spremna beseda, Judita Krivec Dragan … 345

Od kod je kaj … 351

O Ančki Gošnik Godec … 359

Nagrade in priznanja (izbor) … 359

Bibliografija ilustriranih knjig Ančke Gošnik Godec, Petra Koršič … 361

Iz revije Ciciban, 2007/1, naslovnica

9U v o d n a b e s e d a

Jaz rišem tako, da se gledamo …

»Večkrat sem premišljevala, da sem pravzaprav precej tiho. Ko se ljudje pogovarjajo, sem tam pa si lepo mislim svoje. Da modro molčiš – to se mi zdi najbolje,«1 pravi Ančka Gošnik Godec, ko z urednico Ireno želiva, da nama pove kaj o sebi in svojem delu. Kaj, s čimer bi jo lahko predstavili. Ne mara velikih besed niti tega, da jih je mnogo. In vendar se v klepetu natresejo drobci, ki – sestavljeni v mozaik – razkrivajo, kako se Ančka Gošnik Godec loteva svojega ilustratorskega dela in kako zares ga jemlje.

»Že ko prvič prebereš,« pravi, »veš, ali ti je neka zgodba, pesem všeč ali ne, in vidiš, kaj boš narisal. So stvari, ki povlečejo, pa tudi take, da si v dvomu, če bi to res rad delal. Moraš pa vsako stvar znati – mene mašine ne veselijo, pa sem jih narisala čisto dobro, če sem se po-trudila.« [...] »Ne, nič kaj dosti možnosti nisem imela, da bi sama izbirala besedila. Je čisto slučajno tako naneslo, da sem največkrat risala ljudske pravljice. Menda me je kar Kristina2

zanje določila, potem se je neka fama okoli tega napletla, da delam ljudske najbolje. No, saj so mi res kar ležale, najbrž mi je pri tem tudi Bohinj malo pomagal,« pomisli in postreže s spomini na bohinjske tete in babico, pri katerih je kot otrok pogosto počitnikovala, na divjo vožnjo s sanmi, ki so z njo vred pristale v potoku, in na maškare z režečimi obrazi, ki jih je opazovala, stisnjena na peči. Ne more, da se ne bi spomnila na brate in sestro, s katerimi je že od malega delila ljubezen do narave, posebno do vode in planin, ter na moža in hčer, s katerima se je v Bohinj vrnila kot odrasla, v njihov skupni drugi dom. »Ne le Bohinj, tudi vsi ti moji bližnji so mi pomagali, da lahko delam, kot pač delam,« doda, kot bi se jim rada zahvalila. Ko se vrnemo k slikanju, nadaljuje: »Kako se lotim? No, preberem, potem si včasih hitro kaj napišem in delam skice, skice največ povedo. Ko imam skice narejene, se lotim risb, ampak najbrž se mi zdi neumno, da bi izdelala vse do konca, ker moraš dnev-no svetlobo vedno izrabljati za barve. Zato čez dan, ko je svetloba prava, slikam, drugače pa rišem. Včasih sem z barvami slikala tudi ponoči, do dveh, do treh, se je Marlenka3 kar čudila, kako ponoči vidim barve. Zdaj, po sivi mreni, pa nič več.« Naivno vprašam, ali bi lahko narisala čisto vse, kar ima pred sabo. »Bi lahko, ja, če imam možnost videt,« odgovori in polista po Zeliščih male čarovnice. »Recimo trpotec: to je tako kunštna rastlinca, da je nekaj

1 Izjave Ančke Gošnik Godec so iz intervjuja, opravljenega 29. junija 2011 v Bohinju.

2 Kristina Brenkova, urednica.

3 Marlenka Stupica, slikarka.

10 Z l a t a p t i c a

neverjetnega. Jih imam zunaj vse polno, tega sem z lupo gledala, ko sem risala. In ko sem slikala mak – cel šop sem jih imela na mizi. Zvečer so bili v popkih, zjutraj pa več kot pol odprtih. »Hitro, hitro, hitro,« sem si rekla, dala enega posebej v vodo in se je tako obnašal, dobesedno, takole je rasel, glej, od jutra do večera, dokler se ni kapica nagnila in padla sem notri. Ni to nobel?« Poslušam – zdi se, kot da njene roke vedno ubogajo in narišejo čisto tako, kot si zamisli. Pa ne. »Zgodi se, da je skica tako dobra, da sem kar vesela, jo hočem pa potem prerisat in – čeprav naj bi bila prava slika še boljša – ni. Slabša je, potem je pa hudo, potem se pa matram,« pravi, ker tako zelo vidi, kaj bi rada. Vidi marsikaj, ne le tistega, kar je v besedilu. Vidi še in še in še, sámo sebe mora brzdati, da ne bi dodajala novih utrinkov, ki v njene ilustracije vnašajo toliko iskrivosti, drobnih dodatnih pomenov ali preprosto lepote. Ni čudno, da izpod njenih rok nič ne pride hitro. »Si mislim: zdaj bom pa tole kar namalala, ampak ni konca, moraš vsako borovničko izdelat, tu imaš resje, spet izdelaš, pa kroglo, jo je kar težko, potem rokice, pa malo tu, pa malo tam, pa strukture lesa – to zelo rada slikam. Delaš in si misliš, da tja do enih ponoči končaš – pa je ura pol treh, ko greš spat, ker ne moreš več. Drugo jutro gledaš: Ja, saj je še kar, no – in delaš naprej, delaš spet cel dan. Pa malo to, pa še to, pa tukaj gor, ker je ravno lučka. Potem pa enkrat rečeš: No, tako, zdaj je pa gotovo. In sam ne veš, zakaj.«

»Kako rišeš oči,« vpraša Irena, »da pride vanje toliko miline? Nas ti tako vidiš? Tako lepo vidiš ljudi?« Ne razmišlja. »Jaz rišem tako, da se gledamo,« pravi in vem, da to pomeni tisto, kar bi tudi jaz sama rada.

Ančka Gošnik Godec odslikava svet tako, kot mi je blizu. Zna opazovati realnost, iz nje gradi, natančno, s potrpljenjem, tako, da jo hkrati raztegne do brezčasja. Do daljnega nekoč nekje, ki nam ga čisto približa. Omogoča nam srečanje z izviri, ob katerih se ne sprašujemo, od kdaj tečejo, čutimo pa, da nam zdaj, ta hip, in vedno znova dobro denejo. V umetniških delih Ančke Gošnik Godec je skrita neizmerna moč, ki greje, hrani, traja in ostaja. Koliko nas je, ki so nam njene podobe polepšale otroštvo in ne le otroštvo? Kolikšen bi bil naš skup ni hvala? Naj ga, tiho izrečenega, začuti …

V Cerknici, 21. avgusta 2011 Anja Štefan

11L e v i d e v ž e j

Levi devžej P r e ž i h o v V o r a n c

Pri sosedovih niso imeli matere. Umrla je pred letom dni in je zapustila celo kopo majhnih otrok. Toda to še ni bilo edino zlo: pri sosedovih še nečesa drugega ni bilo, kar je bilo prav tako hudo ali pa še huje. Tam namreč tudi kruha ni bilo na mizi. Njive so rodile nekaj ovsa in ječmena in to krušno so hranili za poletne mesece, kadar je delo postalo trdo in naporno. Pozimi niso mleli žita in niso pekli kruha, ampak so živeli od pečenega krompirja, od kuhane bele repe in pese, kolikor je tega bilo v kleti.

Sosedovi otroci so zategadelj često prihajali k nam čez polje. Pri nas tudi ni bila bogatija doma, ker smo bili le najemniki, toda taka trdoba


kakor pri sosedovih pri nas ni bila. Naša mati je bila dobrega srca, sose-dove sirote so se ji smilile in je zmerom našla zanje kaj ostankov, kakega sadja ali kos kruha.

Pozimi, kadar je ležal visok sneg, se je vila od soseda do nas globoka gaz. Desno in levo od gazi se je razprostiralo gladko, belo polje, preko njega pa so se pojale lačne vrane. V tej gazi se je včasih pokazalo pet črnih pik, ki so se od soseda začele pomikati proti naši hiši. Spredaj je migala največja pika, tej pa so sledile vedno manjše pike. Zadnja pika je bila še čisto majhna in jo je bilo komaj opaziti v gazi. Te črne pike so bili sosedovi otroci, ki so šli k nam. Najstarejša pika je bila stara deset let,


najmanjša pa komaj tri leta. Tri pike so bili dečki, dve piki pa sta bili dek-lici. Sosedovi niso radi puščali otrok k nam, ker jim je bilo sitno zaradi njihove revščine. Zato so se otroci na skrivaj odtrgali od hiše, kadar se je le dalo. Včasih se jim je posrečilo, da so neopaženo prišli do nas, včasih pa se je zgodilo, da jih je kdo domačih gredoč zalotil in začel nad otroki vpiti. Kadar črne pikice še niso bile predaleč v gazi, so se zbegale in se začele po malem vračati nazaj proti domu. Kadar pa so bile že daleč v gazi, tedaj se na vpitje, ki je prihajalo od doma, niso več ozirale, ampak so jo začele urno cediti po gazi proti nam. Takrat se je procesija črnih pik navadno pretrgala. Prednje pike, ki so imele daljše noge kakor zadnje, so


jo lažje ucvrle po gazi kakor zadnje pike, ki so imele kratke nožice. Zad-nje pikice so zaostajale, padale v sneg, se zopet dvigale vse zasnežene, stokale in vpile za prednjimi pikami, ki so jo cvrle naprej. Včasih se je zgodilo tudi, da je od soseda kdo pritekel po gazi, oče ali gospodinja, pograbil zaostale pikice za vrat in jih odgnal nazaj domov. Takrat se je iz gazi dvigal obupan vek1, ki je bil v zimski pokrajini še obupnejši.

Kadar je sosedova procesija črnih pik prišla na naše dvorišče, je ob-stala sredi njega in se zastrmela v našo hišo. Le kadar so pike pritekle na dvorišče vse zasople, od domačih preganjane, tedaj so brez pomisleka planile k hišnim vratom. Drugače pa so se pike vedle, ko da se sramujejo in da si ne upajo vstopiti. Sosedovi otroci pa so bili zagoreli v lica, da-siravno jih je zeblo, zakaj oblečeni so bili nedovoljno in včasih smešno. Nekateri otroci so imeli na sebi stare, dolge očetove suknje, ki so se sko-raj vlekle za njimi, fantiči so imeli nataknjene gospodinjine rokavice, deklice pa očetove hlače. Navadno so otroci bili košeglavi2, ali pa so bili nekateri pokriti z velikanskimi kučmami in klobuki, ki so jim bili čez ušesa, da je bilo njihove rožnate obraze komaj videti izpod pokrival. Še slabše je bilo z obutvijo. Nekatere pike so bile obute v škornje ali očetove stare cokle, druge so bile v kakih raztrganih opankah, nekatere pike pa so bile celo bose, posebno majhne pikice so navadno bose priga-zile do nas. Noge so jim bile rdeče, vse ozeble, toda namesto da bi se te male pike jokale od mraza, so se jim obrazi srečno smehljali.

Tako so sosedovi otroci tiho stali na dvorišču, dokler ni kdo naših prišel ponje iz hiše. To sta bili navadno naša mati in naša babica. Ena

1 Jok.

2 Razoglavi.


ali druga, pač tista, ki je procesijo prva zagledala, je stopila čez prag, se približala otrokom, vzela najmanjšega na roke, ga poljubila na mrzla usta in dejala s smehljajem proti drugim, ki so stali v vrsti pred njo:

»No, drobež, ali ste le prišli.« Potem je vstopila v hišo z najmlajšim otrokom v naročju, medtem ko

so ji vsi ostali otroci tiho sledili. Pri nas smo stanovali v veliki prostorni dimnici, ki je bila pozimi pri-

jetno topla, ker se je v njej kuhalo za ljudi in za svinje. Tudi poleti se je kuhalo v njej, vendar je bila zato poleti v njej neznosna vročina. Bila je to velika, zelo prostorna soba z lesenimi, stoletja starimi stenami, ki so bile na debelo pokrite s plastjo svetlikastih, strnjenih saj. Po stenah so se videli curki strnjene smole. Tudi strop je bil ves črn od saj. V ta veliki prostor je kukal dan skozi štiri majhna, zamrežena okenca, zato je bilo


v dimnici tudi čez dan vedno mračno. En kot je zavzemala velika, črna peč, velika za dvajset hlebov kruha. Pred pečjo je bil ogromen, štirioglat zid, kakor se je imenovalo odprto ognjišče, na katerem je noč in dan tlel ogenj. Nad zidom se je sklanjal zaokrožen obok enake velikosti, ki se je imenoval klobučnik. Vse je bilo črno in sajasto. Ob isti steni kakor peč in zid, samo v nasprotnem kotu, je bil ogromen zidan kotel za svinjsko kuho. Pod stropom dimnice so se od klobučnika do druge stene vlekle gliste, to je dva sajasta trama, na katerih so se sušila drva in kjer se je vodilo3 pozimi svinjsko meso. Podu ta dimnica ni imela nobenega, am-pak so bila tla ilovnata ter od stoletij zbita, da so bila trša od opeke. V tretjem kotu je stala velika javorova miza, ki je bila edina bele barve. Za njo je ob dveh stenah stala dolga in široka klop, ki je bila že zakajena. V četrtem kotu je stala nizka postelja, kjer je spala naša babica, poleg nje ob steni pa popolnoma začrnela omara. Tudi ta omara je bila last naše

3 Prekajevalo.


babice. Ta kot je bil nekako babičina last, tu je zimski čas prečepela za kolovratom.

V dimnici je navadno dim ležal do kolena nizko, in kdor ni bil tega vajen, v njej ni mogel zdržati. Le kadar je bilo zelo ugodno vreme, je dim potegnilo iznad ognjišča v širok dimnik. Domači smo bili tega dima vajeni in nam ni bil nič nadležen. Babica je celo takrat nemoteno predla, kadar se je kolovrat popolnoma skril v dim.

Dimnica je bila torej še taka kakor njega dni, pred stoletji, le jasli in svinjskih korit ni bilo več v njej kakor včasih, ko je bila živina navajena po paši priteči v dimnico, kjer jo je čakalo v jaslih lizanje in so krave potem v dimnici pomolzli. Tudi svinje so dobivale hrano iz korit, ki so stala ob stenah. Takrat so ljudje živeli še skupaj z živaljo.

Tudi pri sosedovih so imeli dimnico, dasi mnogo manjšo in tesnejšo, zato so bili tudi sosedovi otroci navajeni dima in saj. Med našo in


sosedovo dimnico je bila razlika še v tem, da je bila sosedova mnogo bolj mrzla od naše, ker pri sosedu niso imeli toliko drv kakor pri nas.

Ko so sosedovi otroci prišli v dimnico, je bilo navadno tako: Mati se je znašla v dimnici, ako že sama ni prignala otrok vanjo. Sed-

la je na nizko stolico ob steni in vzela najmlajšega otroka, triletnega Naceja v naročje, nato pa se je začela z njimi pogovarjati. Večji otroci so obstali sredi dimnice in se ozirali na vse štiri strani. Tako je mati počasi zvedela od otrok vse, kar se je pri sosedovih godilo.

»Ali je nova mama huda?« »Huda!« so odgovorili otroci na vseh pet ust naenkrat. »Ali tepe?« je vprašala dalje. »Tepe!« je spet odgovorilo vseh pet ust hkrati. »Ali vam daje kruha?« je vprašala mati po kratkem premisleku. »Kruha ne daje,« so odgovorili otroci, ko da bi odgovorila ena sama

usta. Njihova usteca so pri teh besedah poželjivo zamigala. »Kruha ne, ker ga ni pri hiši,« je menila mati premišljeno, kakor bi

hotela novo sosedovo mater zagovarjati. Pri sosedovih je namreč zadnji čas gospodinjila neka sorodnica umrle matere otrok.

»Oče in mati pa skupaj spita v eni postelji,« je tedaj rekla petletna sirota Nanika.

»A tako!« je odgovorila mati, ko da bi je to sploh ne zanimalo, da-siravno je zvedela, kar je hotela zvedeti.


Ta vest je bila za našo hišo tako zanimiva, da je ob njej tudi naša babi-ca za nekaj časa prenehala presti.

Včasih je mati vprašala: »Kaj pa oče delajo?« »Oče vozijo iz planine,« so odgovorili otroci. »Oče vozijo iz planine zato, da bodo zaslužili in vam kupili kruha,« je

dodala mati. Sosed je pri nas veljal za pridnega človeka. Imel je medlega konjička, s katerim je bil na cesti, dokler mu konj ni poginil.

»Oče vozijo iz planine zato, da nam bodo kupili kruha,« so ponavljali otroci z bleščečimi očmi.

Včasih je zvedela mati na ta način še kaj hujšega. Nekoč je najstarejši sosedov otrok, ki mu je bilo ime Jozej, dejal naši materi z navdušenim glasom, ko da bi ji pripovedoval kdo ve kako novico:

»Nocoj je pa krava zvrgla.«

zlata ptica

Documents