evalvacija zakona o izenaČevanju moŽnosti invalidov
Post on 04-Oct-2021
7 Views
Preview:
TRANSCRIPT
1
RAZVOJNI CENTER ZA ZAPOSLITVENO REHABILITACIJO
EVALVACIJA ZAKONA O IZENAČEVANJU MOŽNOSTI INVALIDOV
mag. Aleksandra Tabaj mag. Robert Cugelj
Predstojnica Razvojnega centra Generalni direktor URI SOČA
za zaposlitveno rehabilitacijo
Ljubljana, februar 2013
2
Naročnik: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve,
Direktorat za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja
Kotnikova 28, 1000 Ljubljana
Izvajalec: Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije –
Soča, Razvojni center za zaposlitveno rehabilitacijo
Linhartova 51, 1000 Ljubljana
Naslov poročila: EVALVACIJA ZAKONA O IZENAČEVANJU MOŽNOSTI
INVALIDOV
Vodja delovne skupine Valentina Brecelj, RCZR - URI SOČA
Člani delovne skupine
Valentina Brecelj, URI SOČA
dr. Urban Boljka
doc. dr. Liljana Rihter, Fakulteta za socialno delo
mag. Barbara Kobal Tomc, Inštitut RS za socialno varstvo
mag. Aleksandra Tabaj, URI SOČA
Tanja Dular, MDDSZ, Direktorat za invalide
dr. Bogdan Polajner, URI SOČA
Datum izdaje poročila: 18. 2. 2013
Izvodi: MDDSZ - Direktorat za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega
nasilja
URI SOČA - Razvojni center za zaposlitveno rehabilitacijo,
knjižnica, spletna stran:
http://www.ir-
rs.si/sl/Razvojni_center_za_zaposlitveno_rehabilitacijo/
Odgovorna oseba: mag. Robert Cugelj, generalni direktor URI SOČA
mag. Aleksandra Tabaj, predstojnica Razvojnega centra za
zaposlitveno rehabilitacijo
3
KAZALO
1. UVOD ............................................................................................................................ 5
2. UKREPI ZA IZENAČEVANJE MOŽNOSTI INVALIDOV IN ODPRAVLJANJE
DISKRIMINACIJE V JAVNIH USTANOVAH – RAZISKAVA .................................................. 6
3. RAZISKAVA O IZKUŠNJAH INVALIDOV GLEDE IZENAČEVANJA MOŽNOSTI IN
ODPRAVLJANJA DISKRIMINACIJE ....................................................................................12
4. POROČANJE GLEDE ZAGOTAVLJANJA ENAKIH MOŽNOSTI INVALIDOM NA
OSNOVI RELEVANTNIH SEKUNDARNIH VIROV ...............................................................49
5. ZAKLJUČEK .................................................................................................................61
6. VIRI ..............................................................................................................................63
4
SEZNAM POGOSTO UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
API: Akcijski program za invalide 2007–2013
CSD: Center za socialno delo
DURS: Davčni urad Republike Slovenije
MDDSZ: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
MDR: motnje v duševnem razvoju
MF: Ministrstvo za finance
MIZKŠ: Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (leta 2011 so ta področja
pokrivala Ministrstvo za kulturo – MK, Ministrstvo za šolstvo in šport – MŠŠ ter Ministrstvo za
visoko šolstvo, znanost in tehnologijo – MVZT)
MZZ: Ministrstvo za zunanje zadeve
MZ: Ministrstvo za zdravje
PP: policijska postaja
RTV Slo: Radiotelevizija Slovenije
RS: Republika Slovenija
SVZ: socialno varstveni zavod
SVZI: Sklad Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov
TDZ: težave v duševnem zdravju
UE: upravna enota
VDC: Varstveno delovni center
ZIMI: Zakon o izenačevanju možnosti invalidov
ZRSZ: Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje
ZPIZ: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije
ZZZS: Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije
Izrazi, zapisani v moški slovnični obliki, so uporabljeni kot nevtralna oblika za ženski in moški
spol.
5
1. UVOD
Invalidi imajo pravico do polnega in enakopravnega vključevanja v vsa področja družbe.
Zanikanje enakih možnosti pomeni kršitev človekovih pravic. Največji oviri za izenačevanje
možnosti sta dve: prva, da nimajo enakih pravic in druga, negativna diskriminacija. S sprejeto
zakonodajo in ratificiranimi konvencijami Slovenija deluje proaktivno na področju
izenačevanja možnosti invalidov.
Načelo enakosti v luči invalidov vključuje vsaj dvoje: da predpisi pozitivnega prava ne
vsebujejo diskriminacijskih določb in da se upoštevajo funkcionalne omejitve na strani
invalida ter se v ta namen zagotovijo ustrezne prilagoditve v okolju (fizičnem, socialne itd.)
(Uršič, Tabaj. 2005, 7).
Uresničevanje temeljnega namena Konvencije o pravicah invalidov: »spodbujati, varovati in
invalidom zagotavljati polno in enakopravno uživanje vseh človekovih pravic in temeljnih
svoboščin ter spodbujati spoštovanje njihovega prirojenega dostojanstva« (Konvencija o
pravicah invalidov, 1. člen) zagotavlja tudi Zakon o izenačevanju možnosti invalidov. Namen
ZIMI-ja je preprečevati in odpravljati diskriminacijo invalidov, ki temelji na invalidnosti, cilj
zakona pa je invalidom omogočati enake možnosti na vseh področjih življenja.
Načela ZIMI temeljijo na splošnih načelih Konvencije o pravicah invalidov (KPI):
spoštovanje prirojenega dostojanstva, osebne samostojnosti, ki vključuje svobodo izbire,
in neodvisnost posameznikov,
nediskriminacija,
polno in učinkovito sodelovanje in vključenost v družbo,
spoštovanje različnosti in sprejemanje invalidov kot dela človekove raznolikosti in
humanosti,
enakost možnosti,
dostopnost,
enake možnosti za moške in ženske,
spoštovanje razvojnih sposobnosti invalidnih otrok ter spoštovanje pravice invalidnih
otrok do ohranitve njihove identitete (Konvencija o pravicah invalidov, 3. člen).
Spremljanje izvajanja ZIMI-ja v praksi omogoča sprotno zaznavanje težav in ovir s katerimi
se soočajo invalidi na različnih področjih, dobrih praks in izboljšav, ki jim omogočajo
enakopravno sodelovanje v družbi ter opredelitev področij, kjer so potrebne dodatne
izboljšave in odpravljanje kršitev in nepravilnosti.
Evalvacija je postala nujno orodje izbora, spremljanja in vrednotenja učinkov politik,
zakonodaje, projektov ali posameznih ukrepov. Je orodje, ki nam poda izhodišča za
odločanje in ustrezne spremembe. Z namenom evalviranja izvajanja določb ZIMI-ja v praksi,
smo na podlagi metodologije, ki je bila predlagana v nalogi Metodologija za evalvacijo
Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (Brecelj et al. 2011) v letu 2012 izvedli tri
raziskave, in sicer raziskavo glede omogočanja enakih možnosti v javnih ustanovah,
raziskavo o mnenjih in izkušnjah invalidov pri uresničevanje pravice zagotavljanja enakih
možnosti in raziskavo o poročanju o glede zagotavljanja enakih možnosti na podlagi
relevantnih sekundarnih virov. Z raziskavo o enakih možnostih uveljavljanja postopkov
6
invalidov v javnih ustanovah smo želeli preveriti, kolikšno pozornost javne ustanove
namenjajo zagotavljanju enakih možnosti invalidov in s kakšnimi težavami se srečujejo pri
zagotavljanju le-teh. Raziskava o enakih možnosti z vidika invalidov je bila izvedena z
namenom, da invalidi sami predstavijo izkušnje, tako pozitivne kot negativne, glede možnosti
za uveljavljanje pravic na različnih področjih, od uradnih zadev, do izobraževanja, zdravstva,
kulture ipd. Sekundarni viri za pridobivanje podatkov zajemajo že obstoječe oziroma zbrane
informacije, pridobili smo jih iz različnih poročil institucij, ki pri svojem delu zajemajo tudi
varstvo pravic državljanov.
Udeleženci raziskave so tako dobili priložnost, da na podlagi lastnih izkušenj podajo svoja
videnja o možnostih, ki jih imajo na razpolago za enakopravno sodelovanje v družbi.
2. UKREPI ZA IZENAČEVANJE MOŽNOSTI INVALIDOV IN ODPRAVLJANJE
DISKRIMINACIJE V JAVNIH USTANOVAH – RAZISKAVA
Določila ZIMI-ja v več členih navajajo ukrepe za odpravljanje diskriminacije in izenačevanje
možnosti invalidov v javnih ustanovah. Prepoved diskriminacije zaradi invalidnosti in enake
možnosti invalidov v postopkih pred državnimi organi, organi državne in samoupravne
lokalne skupnosti, izvajalci javnih pooblastil in izvajalci javne službe, se zagotavlja:
- s spoštovanjem in upoštevanjem pravic invalidov ter omogočanjem le-teh, če so pod
enakimi pogoji priznane tistim, ki niso invalidi,
- s postavljanjem enakih pogojev za upoštevanje in spoštovanje pravic invalidov oziroma
njihovo priznanje invalidom,
- z neoteževanjem vodenja postopkov invalidov kot strank s strani javnih uslužbencev
(ZIMI, 6. člen).
ZIMI glede zagotavljanja enakih možnosti pri sodelovanju v uradnih postopkih še posebno
skrb namenja senzorno ovirani skupini invalidov (slepe, slabovidne in gluhoslepe osebe) z
zagotavljanjem pravice do predložitve vseh pisanj oziroma do zagotavljanja dostopa do vseh
pisanj v postopkih v njim razumljivi obliki, katero jim morajo državni in javni uslužbenci
zagotoviti. Ta pravica se zagotavlja z načinom, ki ga izbere oseba sama, zlasti pa s
prilagojenimi tehnikami pisanja in branja za slepe, slabovidne ali gluhoslepe (npr. brajica,
povečan črni tisk, zvok, elektronska oblika ipd.). Državni organi, organi lokalne samouprave,
izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe morajo to pravico slepemu,
slabovidnemu ali gluhoslepemu zagotoviti po uradni dolžnosti, pri čemer se plačilo stroškov
zagotavlja iz proračuna Republike Slovenije in jih morajo zato predvideti v letnih finančnih
načrtih (ZIMI, 7. člen).
Z namenom ugotavljanja stanja na področju izenačevanja možnosti invalidov v postopkih
pred državnimi in javnimi organi, smo pripravili vprašalnik, ki smo ga naslovili na nekatere
javne ustanove, kjer invalidi sodelujejo v postopkih oziroma uveljavljajo posamezne pravice.
Vprašalnik smo naslovili na 571 elektronskih naslovov (na 8 policijskih uprav, 62 centrov za
socialno delo, 4 univerze in 55 fakultet, 35 ljudskih univerz, 58 upravnih enot, 66 sodišč, 25
bolnišnic, 210 občin, 15 javnih ustanov: ZPIZ, ZRSZ, policija, DURS, SVZI, Inšpektorat za
šolstvo in šport, Inšpektorat za delo, Letališče Jožeta Pučnika, Slovenske železnice, LPP,
Luka Koper, RTV, Drama, Cankarjev dom, Opera in balet). Vrnjenih smo prejeli 81
vprašalnikov oziroma 14 % od poslanih. Najbolj so se odzvale upravne enote, medtem ko so
7
ostale ustanove odgovarjale v majhnem obsegu oziroma od nekaterih nismo prejeli
odgovora. Zaradi majhnega odziva ugotovitev ne moremo posploševati na vse državne in
javne ustanove.
Vprašanja so se nanašala na vodenje evidenc pritožb in pohval strank ter posebno vodenje
evidenc pritožb in pohval invalidov glede:
- sodelovanja v postopkih,
- enakopravnega zagotavljanja pravic, ki so na voljo javnosti,
- prilagoditve postopkov, ki jih določena skupina invalidov potrebuje za enakopravno
sodelovanje v postopkih,
- prilagoditve in dostopnosti do objektov ter
- prilagoditev in dostopnost do informacij, ki so na voljo javnosti
Upravne enote (UE), ki so odgovorile na vprašalnik (prejeli smo 33 odgovorov od 58 UE),
navajajo, da vodijo skupno evidenco pritožb in pohval strank, vključno z invalidi. Vse stranke
imajo možnost izražanja pritožb in pohval na več načinov: omogočen je dostop do knjige
pritožb in pohval, pritožbo ali pohvalo je mogoče izraziti osebno, po pošti, po e-pošti, v
mesečnih in letnih anketah ipd. Ali se pritožba/pohvala nanaša na invalidnost, je lahko
razvidno iz vsebine pritožbe/pohvale. Načeloma UE pritožb/pohval invalidov ne zaznavajo,
morebitne težave rešujejo sproti in se prilagajajo njihovim individualnim potrebam. UE
predloge za izboljševanje zagotavljanja pravic invalidov vključujejo v letne načrte in
opozarjajo pristojne organe na pomanjkljivosti. Ena UE navaja, da bodo posebno evidenco
uvedli v letu 2013.
UE zagotavljajo enakopravno obravnavanje invalidov z omogočanjem fizične dostopnosti v
največji možni meri (neoviran dostop v vse prostore, namenjene strankam, dvigalo, parkirno
mesto za invalide, klančina, premostitvena rampa za dostop invalidskih vozičkov, urejene
sanitarije za invalide ipd.). V kolikor ni omogočen dostop v nadstropja ali do uradnih
prostorov (starejše stavbe, stavbe pod spomeniškim varstvom ipd.), je zagotavljanje pravice
do enakopravne udeležbe v postopkih omogočeno tako, da se postopki izvajajo v pritličju
zgradbe, na invalidovem domu ali v domu starejših občanov. Problem glede fizične
dostopnosti se kaže predvsem pri UE, ki se nahajajo v starejših stavbah, medtem ko je pri
novogradnjah fizična dostopnost večinoma zagotovljena oziroma urejena.
Dostopnost do informacij je invalidom zagotovljena z nudenjem splošnih informacij v
sprejemni pisarni, z zloženkami in spletno stranjo, pri čemer so določene informacije slepim,
slabovidnim in gluhoslepim osebam v njim razumljivi obliki zagotovljene preko spletnega
portala e-uprava. Omogočen je tudi tolmač za slovenski znakovni jezik (tolmač) oz.
izvedenec različnih strok glede na potrebe invalida.
UE navajajo še naslednje aktivnosti za odpravljanje diskriminacije invalidov: dosledno
izvajanje Zakona o splošnem upravnem postopku, usposabljanje državnih uradnikov za
sporazumevanje v znakovnem jeziku, sodelovanje z društvi invalidov, pridobitev listine
»Invalidom prijazna organizacija« in izmenjava dobrih praks.
8
Zagotavljanje enakopravne obravnave invalidov je po navedbah UE ovirano predvsem
zaradi:
- finančnih omejitev,
- arhitektonskih ovir (težji dostop v nadstropja, neprilagojen dostop do uradnih prostorov,
previsoki pragovi/stopnice, težka vhodna vrata, previsoki pulti, ni nameščenih zvoncev, ni
dvigal, parkirnih prostorov, klančin ipd.; predvsem se težave kažejo pri starejših
zgradbah, pri katerih že sam način gradnje ni upošteval dostopnosti za vse, pri
odpravljanju arhitektonskih ovir pa se srečujejo z omejitvami zaradi določil spomeniškega
varstva, pri izboljšavah so omejeni tudi zato, ker so uporabniki objektov in ne lastniki,
- pomanjkanja znanj pri javnih uslužbencih o konkretnih potrebah pri posameznih invalidih,
načinih pomoči in katere omejitve prinašajo posamezne vrste invalidnosti.
Občine, ki so odgovorile na vprašalnik (prejeli smo 14 odgovorov od 210 občin), navajajo, da
vodijo skupno evidenco za vse stranke. Vse stranke, vključno z invalidi, imajo možnost
izražanja pritožb in pohval ustno in pisno (knjiga pritožb in pohval, osebno, po pošti, po e-
pošti, v mesečnih in letnih anketah ipd.). Ločene evidence, ki bi zajemala samo mnenja
invalidov, posebej ne vodijo, vodijo skupno evidenco. Invalide obravnavajo enakopravno.
Enakopravno obravnavanje invalidov zagotavljajo z omogočanjem ustreznega dostopa do
zgradbe, nekatere občine navajajo delovanje Sveta za invalide kot županovo posvetovalno
telo, ki ga zastopajo predstavniki invalidskih in drugih organizacij, ki se pri svojem delu
srečujejo s področjem invalidnosti in ki spremlja, predlaga in izvaja aktivnosti, ki omogočajo
pogoje za boljše življenje in delo invalidov. Nekatere občine so pridobile listino »Občina po
meri invalida«.
Mestna občina Ljubljana še posebej navaja naslednje aktivnosti, s katerimi teži k izboljšanju
enakih možnosti invalidov v postopkih: spletna storitev »Servis pobude meščanov«
(omogoča meščanom informiranje in pomoč pri urejanju in razreševanju raznovrstnih
problemov in pobud, s čimer pomaga uveljaviti in dosegati tisto raven temeljnih človekovih
pravic, ki jih zagotavljata slovenska ustava in zakonodaja ter pravna regulativa MOL), Dnevi
odprtih vrat (v obdobju 2006-2012 je župan sprejel preko 7.000 občanov, od tega približno
1.050 z invalidsko tematiko), Centralna informacijska pisarna (ustanovljena z namenom
nudenja pomoči osebam z oviranostjo pri urejanju zadev v Mestni upravi MOL), pridobitev
listine »Občina po meri invalidov«, Akcijski načrt za izenačevanje in uresničevanje enakih
možnosti oseb z oviranostmi v MOL 2008-2010 in Akcijski načrt Ljubljana – »Občina po meri
invalidov« 2011-2012, 2013-2014.
Zagotavljanje enakopravne obravnave invalidov je, kot navajajo občine, ovirano predvsem
zaradi finančnih omejitev in ker določeni projektanti ne upoštevajo veljavne zakonodaje glede
arhitektonskih zahtev.
Ker obstaja možnost, da so na vprašalnik odgovarjale predvsem tiste občine, ki so tudi v
preteklosti pokazale več naklonjenosti do urejanja dostopnosti za invalide (so pridobile listino
»Občina po meri invalida«), lahko predpostavimo, da sodelovanje med predstavniki invalidov
in župani, v vseh ostalih občinah, ki niso odgovarjale, ne poteka na tak način ali pa je zelo
omejeno.
9
Sodišča, ki so odgovorila na vprašalnik (19 odgovorov od 79 poslanih vprašalnikov),
navajajo, da vodijo evidenco pritožb in pohval vseh strank, vendar ne vsa. Evidenca je
skupna, za vse stranke, ločene evidence za invalide ne vodijo. Iz evidence vseh strank je po
vsebini pritožbe/pohvale možno razbrati, katere pritožbe se nanašajo na invalidnost.
Informacije o pritožbah in pohvalah so javno dostopne – na vpogled na sodiščih. Eno sodišče
navaja, da bodo evidenco vodenja informacij glede pritožb in pohval na podlagi invalidnosti
vzpostavili v bližnji prihodnosti.
Enakopravno obravnavanje invalidov sodišča zagotavljajo na področju arhitektonske
dostopnosti z urejenim dostopom za invalide v pritličju in prilagoditvijo razpravnih dvoran v
pritličju, klančinami, dvigali in ustreznim prostorom v razpravnih dvoranah. V primeru
starejših zgradb zaradi starosti objekta in finančnih omejitev večji posegi v objekt niso možni.
Poleg prilagoditev na področju arhitektonske dostopnosti sodišča navajajo še dostop do
tolmača oziroma izvedenca različnih strok glede na potrebe invalida, povečan črni tisk,
prilagojen zvok ipd.
Kot navajajo sodišča, je zagotavljanje pravic invalidov ovirano zlasti zaradi finančnih omejitev
oziroma se prilagoditve izvajajo v okviru finančnih zmožnosti. Na področju arhitektonske
dostopnosti posamezna sodišča navajajo še naslednje pomanjkljivosti: ni dvigala, sanitarije
niso prilagojene ipd. Eno sodišče navaja, da invalida na invalidskem vozičku prenašajo po
stopnicah do pritličja sodne zgradbe, kar so že večkrat predstavili pristojnemu ministrstvu,
vendar financiranje prilagoditev (klančine) do sedaj še ni bilo odobreno.
Univerze in fakultete, ki so odgovorile na vprašalnik (skupno 7), pojasnjujejo, da se
evidenca pritožb in pohval invalidov vodi na ravni članic posamezne univerze. Večina članic
ljubljanske univerze je prešla na elektronsko vodenje evidence, nekatere pa še zbirajo
pritožbe in pohvale v fizični obliki. Pritožbe in pohvale so v večini primerov anonimne,
zbiranje poteka v skladu z upoštevanjem Zakona o varstvu osebnih podatkov. Študenti
invalidi se lahko v skladu s statutom UL pritožijo pod enakimi pogoji kot študenti neinvalidi.
Ločene evidence pritožb in pohval invalidov fakultete UL načeloma ne vodijo, ampak se
invalide enakovredno obravnava skupaj z ostalimi študenti. Nekatere članice pa vodijo
evidenco o pritožbah in pohvalah tudi ločeno za študente invalide in sicer javno – na vpogled
v ustanovi, na internetu ali v posebnem poročilu ali v internem gradivu, z upoštevanjem
Zakona o varstvu osebnih podatkov.
Ostale fakultete, poleg UL, navajajo, da je možnost pritožb in pohval na voljo vsem
študentom, posebne evidence pohval in pritožb študentov invalidov ne vodijo.
Glede načina za zagotavljanje enakopravne obravnave invalidov fakultete navajajo različne
prakse:
- uvedba obrazca o načinu prilagoditve izpitov, poučevanja in učenja, ki ga študent-invalid
izpolni v sodelovanju z zdravnikom specialistom,
- javna dostopnost informacij povezanih s študijem se zagotavlja preko obveščanja po več
kanalih (oglasne deske, splet, elektronska pošta, neposredno na predavanjih, osebno),
še vedno je veliko prepuščeno iznajdljivosti študentov invalidov, sošolcev ter profesorjev
in asistentov,
10
- fakultete Univerze v Ljubljani vodijo evidenco prilagoditev in dostopnosti do objektov,
dvigal, učilnic in sanitarij, pri čemer omenjeno še vedno ni urejeno za vse članice,
novogradnje pa v načrte vključujejo tudi prilagoditve,
- skupni interesi in zahteve študentov-invalidov se lahko preko predstavnikov študentskega
sveta posredujejo senatu,
- študijski proces, vključno z obiskovanjem predavanj in vaj, terenskimi vajami, vajami v
laboratoriju, preverjanjem in ocenjevanjem znanja, poteka na podlagi individualnih
prilagoditev in individualnega dogovora med študentom-invalidom in profesorjem oziroma
asistentom,
- študenti-invalidi se lahko s svojimi problemi obrnejo na tutorja,
- urejen dostop do učilnic (dvigalo) in arhitektonska urejenost nekaterih učilnic, s tem da
predavanja, v primeru, da so med udeleženci predavanja tudi študenti-invalidi, potekajo v
prilagojenih predavalnicah,
- prilagoditve postopkov so največkrat individualizirane in se sprotno izvajajo glede na
posameznikove potrebe; na UL je področje prilagoditev študijskega procesa za študente
s posebnimi potrebami in način pritožb urejen s statutom in pravilniki fakultet,
- prilagoditev pravil pri opravljanju izpita (zamenjava pisnega izpita za ustni in obratno,
izpitni rok po dogovoru, podaljšanje časa pisanja…),
- arhitektonske prilagoditve, parkirno mesto za invalide.
Ovire za zagotavljanje enakopravne obravnave invalidov se nanašajo na naslednja področja:
- iz dokazil, ki jih študent priloži k prošnji za pridobitev statusa študenta s posebnimi
potrebami, niso jasno zapisane in razvidne prilagoditve, ki jih bo študent v času študija
potreboval,
- razpoložljiv čas in viri pedagogov za pripravo in prilagoditev študijskega procesa ter
vsebin, glede na zahtevane pedagoške obremenitve,
- na voljo ni sredstev za prilagoditev celotne študijske literature za slepe in slabovidne,
tolmačev ipd., pri čemer posamezne fakultete po svojih finančnih zmožnostih skušajo
zagotoviti ustrezne prilagoditve in pripomočke ter sproti reševati nastale težave.
- pomanjkanje finančnih sredstev za svetovalno dejavnost in odpravo arhitektonskih ovir.
Centri za socialno delo (CSD), ki so odgovorili na vprašalnik (5 odgovorov od 62 poslanih
vpršalnikov), navajajo, da vodijo skupno evidenco pritožb in pohval za vse stranke, vključno z
invalidi. Stranke imajo možnost izraziti pritožbe, pohvale in pobude preko knjige pripomb in
pohval, neposredne ustne in pisne pritožbe v zvezi z delom in vodenjem upravnih postopkov.
Enakopravno obravnavanje invalidov CSD zagotavljajo s prilagajanjem postopkov in
pristopov potrebam in sposobnostim posameznika v okviru zakonskih možnosti in glede na
vrsto oviranosti: odprava arhitektonskih ovir (npr. zagotovitev notranjih površin v pritličju brez
ovir, namestitev zvonca ipd.), prilagoditve za slepe in slabovidne, gluhe in naglušne ter
gluhoslepe v sodelovanju z ostalimi institucijami. Dostopnost do informacij poteka v skladu z
načelom javne dostopnosti do informacij (spletna stran, gradivo na lokaciji). Enakopravno
sodelovanje v postopkih in možnost uveljavljanja pravic je upoštevana tudi preko uvajanja
sistema kakovosti E-Qalin/D in sodelovanja v okviru projekta »Občina po meri invalidov«.
Poleg naštetega invalidom omogočajo tudi zaposlovanje (preko programa javnih del) v CSD,
s čimer jim omogočajo enakopravno sodelovanje v družbi.
11
Težave in ovire pri zagotavljanju enakopravne obravnave invalidov se nanašajo na:
- finančne omejitve – dodatni stroški za prilagoditev postopkov za invalide predstavljajo
veliko finančno obremenitev, zato CSD podaja naslednji predlog: zagotovitev skupnega
fonda na državni ravni, iz katerega bi se črpala sredstva za prilagoditev postopkov za
invalide;
- zagotavljanje parkirnih prostorov.
Odgovore ostalih javnih ustanov (zastopnik pacientovih pravic, ljudska univerza, DURS,
SVZI), ki so odgovorile na vprašalnik, podajamo skupaj. Navajajo, da vodijo skupno evidenco
pritožb in pohval za vse stranke, vključno z invalidi.
Edina ljudska univerza, ki je odgovorila na vprašalnik, navaja, da dostop ni prilagojen, nimajo
ustrezne tehnologije in didaktičnih sredstev za učenje in poučevanje invalidov.
DURS navaja, da je omogočena individualna obravnava glede na potrebe posameznih
invalidov. Na večini lokacij davčnih izpostav je omogočen dostop za invalidske vozičke, kjer
pa to ni možno, poteka obravnava v pritličju – uslužbenec pride do stranke. Dostop do
informacij je omogočen preko pooblaščencev, tolmačev ipd. DURS navaja, da do sedaj še
niso prejeli pripomb o neustreznem reševanju njihovih pravic oz. oteženem sodelovanju v
postopku. Nudijo tudi pripravništvo za invalidne osebe.
SKUPNE UGOTOVITVE
Na podlagi odgovorov, ki smo jih prejeli iz posameznih državnih in javnih ustanov,
ugotavljamo, da večina ustanov vodi evidenco pritožb in pohval vseh strank, ne vodijo pa
posebej evidence glede pritožb in pohval invalidov. Iz same vsebine pritožbe/pohvale je
lahko razvidno, ali se nanaša na invalidnost. Ni pa možno razbrati ali je pritožbo podal sam
invalid, kar je lahko problematično v primerih, ko se pritožba/pohvala ne nanaša na samo
invalidnost, ampak na druge okoliščine, npr. odnos javnih uslužbencev, če stranka posebej
ne napiše, da je do neustreznega/ustreznega ravnanja prišlo zaradi invalidnosti.
Nadalje, iz odgovorov lahko sklepamo, da se ustanove, ki so odgovorile na vprašalnik,
zavedajo problematike zagotavljanja enakih možnosti invalidov in izvajajo aktivnosti,
potrebne za doseganje le-te. Večkrat so omenjali odpravo arhitektonskih ovir, posamezne
ustanove pa so navajale tudi načine za omogočanje dostopnosti do informacij. Zelo redko so
se pojavljali ukrepi kot npr. svetovalne dejavnosti, izobraževanje javnih uslužbencev ipd.
Težave in ovire pri zagotavljanju enakopravne obravnave invalidov se večinoma nanašajo na
finančne omejitve in slabšo arhitektonsko dostopnost starejših zgradb, pri katerih so
prilagoditve lahko omejene tudi zaradi spomeniškega varstva. Posebej opozarjamo na
navedbe fakultet, ki se soočajo s težavi glede pridobivanja informacij o potrebnih
prilagoditvah za študente-invalide, zelo redko pa ustanove zaznavajo težave glede
pomanjkanja znanj javnih uslužbencev glede posameznih invalidnosti.
V večini primerov (tudi tam, kjer organi sami ocenjujejo, da se ustrezno odzovejo v
postopkih, v katerih sodelujejo invalidi) ključno oviro za prilagoditev okolja ali postopkov vidijo
12
v pomanjkanju finančnih sredstev. Nekoliko manj pa zaznavajo, da je za ustrezen pristop oz.
sodelovanje z invalidi potreben tudi za to ustrezno usposobljen kader.
Posebej poudarjamo, da zaradi majhnega števila prejetih izpolnjenih vprašalnikov,
odgovorov ne moremo posploševati na vse javne ustanove. V kolikor bi v prihodnje želeli
pridobivati natančnejše podatke o morebitni diskriminaciji pred državnimi organi, bi le-ti
morali voditi posebne evidence pritožb in pohval invalidov oziroma poročati o tem, koliko je
bilo med splošnimi pritožbami in pohvalami takih, ki so se nanašale na invalidnost in kakšne
ukrepe so sprejeli za razrešitev določene problematike.
3. RAZISKAVA O IZKUŠNJAH INVALIDOV GLEDE IZENAČEVANJA MOŽNOSTI IN
ODPRAVLJANJA DISKRIMINACIJE
Z empirično raziskavo smo želeli pridobiti izkušnje invalidov na vseh področjih, ki jih ZIMI
predpostavlja kot pomembna za izenačevanje možnosti. Želeli smo ugotoviti, kaj invalidi
ocenjujejo kot ustrezne rešitve in kje se pojavljajo pomanjkljivosti. Tako smo v oktobru,
novembru in decembru izvedli 9 strukturiranih intervjujev s predstavniki invalidskih
organizacij in 8 fokusnih skupin s člani invalidskih organizacij. Namen fokusnih skupin je bil
pridobiti posamezne izkušnje uporabnikov zakona, namen pogovorov s predstavniki pa
pridobiti širši sliko stanja na področju diskriminacije invalidov po področjih, kot jih določa
ZIMI. V vsaki fokusni skupini je sodelovalo od 4 do 10 članov invalidskih organizacij, v
fokusnih skupinah oseb s težavami v duševnem razvoju in oseb s cerebralno paralizo so
sodelovali tudi starši in strokovni delavci. Invalidske organizacije smo izbirali glede na vrsto
zdravstvenih težav in oviranosti ter glede na delovanje na državni ravni. Tako so v intervjujih
in fokusnih skupinah sodelovali predsedniki in člani Zveze društev slepih in slabovidnih
Slovenije, Zveze gluhih in naglušnih Slovenije, Slovenskega združenja za duševno zdravje –
Šent, Zveze Sožitje – zveza društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju
Slovenije, Društva distrofikov, Zveze paraplegikov Slovenije, Zveze društev za cerebralno
paralizo Slovenije - Sonček, Združenja multiple skleroze Slovenije in Zveze delovnih
invalidov Slovenije, ki je sodelovala le v delu pogovor s predstavniki invalidske organizacije.
Udeleženci fokusnih skupin in predstavniki invalidskih organizacij prihajajo večinoma iz
Ljubljane in okolice, tako da ugotovitev ne moremo posploševati na celotno Slovenijo, niti ne
na posamezno skupino invalidov glede na vrsto invalidnosti. Ker se ugotovitve uporabnikov
in predstavnikov ne razlikujejo v veliki meri, temveč odgovori predstavnikov predstavljajo
kvečjemu nadgradnjo posameznih izkušenj uporabnikov, smo ugotovitve v nadaljevanju
predstavili skupno po posameznih sklopih tem.
13
IZKUŠNJE Z UVELJAVLJANJEM PRAVIC INVALIDOV V POSTOPKIH PRED DRŽAVNIMI
ORGANI, ORGANI DRŽAVNE IN SAMOUPRAVNE LOKALNE SKUPNOSTI, IZVAJALCI
JAVNIH POOBLASTIL IN IZVAJALCI JAVNE SLUŽBE
Osebe s težavami v duševnem zdravju (TDZ) so si enotni, da bi morali biti postopki pred
državnimi organi bolj prilagojeni. Še posebej so kritični do CSD. Izpostavljajo, da njihova
invalidnost ni vidna, zato jih zaposleni v tovrstnih ustanovah ne obravnavajo nič drugače kot
druge. Odnos uslužbencev je vsaj na videz korekten, nemalokrat pa so premalo seznanjeni s
pravicami invalidov.
Opozarjajo na neupoštevanje posameznika na sistemski ravni. Ko se oblikujejo novi zakoni,
strategije ipd., so le redko vključeni v delovne skupine. Dostop in vpliv na delovanje teh
institucij je možen le tako, da se posamezniki s TDZ organizirajo v društva, ki jih podpirajo
tudi njihovi svojci, in na ta način vplivajo na oblikovanje javnih politik. Posameznih invalidov
»ne jemljejo resno«. Izpostavljajo še, da država zamuja z obljubljenimi zakoni, ki bi jim
olajšali življenje ter opozarjajo na izvzetost oseb s TDZ iz ZIMI-ja. Premalo je možnosti za
samoorganizacijo, ni vzpostavljenega sistema financiranja sveta uporabnikov –
posameznikov, ki bi lahko svetovali drugim.
Opozarjajo tudi na neustrezno definicijo termina »invalid« po ZIMI-ju, ki opredeljuje invalide
kot »ljudi z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih
v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito
sodelovali v družbi«. Obrazložitev: na področju duševnega zdravja se uporablja termin
»motnje ali težave v duševnem zdravju« in ne »duševne okvare«. Definicija bi se morala
glasiti: »Invalidi so ljudje z dolgotrajnimi telesnimi ali senzoričnimi okvarami ter ljudje z
duševnimi, intelektualnimi motnjami ali okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko
omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi«
Dostop do informacij je zadovoljiv, več težav se pojavlja pri razumevanju zakonodaje. Pri tem
so v veliko pomoč predvsem nevladne organizacije s področja duševnega zdravja, ki delujejo
kot posrednik pri prenosu informacij na razumljiv način, kar je še posebej pomembno za
osebe z težjimi TDZ, ki imajo več težav z razumevanjem. Izpostavljajo še, da nekatere
bolnišnice ne obveščajo oseb s TDZ o zastopnikih za duševno zdravje. Zastopnik pravic
oseb na področju duševnega zdravja (Zakon o duševnem zdravju) je dobra rešitev, njegova
glavna naloga je, da varuje pravice, interese in koristi osebe s TDZ v času obravnave pod
posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in v nadzorovani obravnavi. Vsak posameznik, ki
je v obravnavi pod posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in v nadzorovani obravnavi
mora imeti možnost oziroma pravico do zastopnika, ki bo skrbel za uveljavljanje njegovih
pravic.
S specifičnimi problemi se soočajo osebe z motnjami v duševnem razvoju (MDR). Menijo,
da se jih v postopkih ne upošteva in se jim postopkov ne prilagaja, zato so zanje
nerazumljivi. Poudarjajo, da ZIMI posebej določa prilagoditev postopkov za senzorno ovirane
osebe, osebe z MDR, ki za enakopravno uveljavljanje pravic ravno tako potrebujejo
prilagojene postopke, pa so iz tega določila izvzete. Predlagajo pripravo lažje berljivih verzij
področnih zakonov, predpisov in ostalih informacij.
14
Odnos javnih uslužbencev je načeloma korekten, so potrpežljivi in prijazni. Ker osebe z MDR
večinoma ne zmorejo samostojno sodelovati v postopkih, se uslužbenci obračajo na
starše/skrbnike, ki pa so velikokrat slabo informirani o pravicah, kar dopušča možnost
manipulacij. Dodatna težava je še različno tolmačenje pravic/zakonodaje s strani javnih
uslužbencev (predvsem CSD, stanje je še slabše od sprejetja Zakona o socialnovarstvenih
prejemkih), kar še dodatno zmanjšuje enakopravno uveljavljanje pravic uporabnikov. Poleg
neinformiranosti in nedoslednih informacij so uporabniki oziroma njihovi starši/skrbniki zaradi
finančne odvisnosti od različnih prejemkov velikokrat v podrejenem položaju pri uveljavljanju
pravic (ponovno izpostavljajo CSD, ki zavzemajo pozicijo moči). Navajajo še primer manj
ustreznega ravnanja uslužbenca pri izdaji bančne kartice – uslužbenec je kazal manj
zaupanja za izdajo le-te, ker je šlo za osebo z MDR. Ustrezno nudenje informacij je
omogočeno na UE. Podobno je pri uresničevanju volilne pravice. Dodajajo, da osebam z
MDR volilna pravica veliko pomeni.
Poudarjajo, da je bolj kot korektnost in primernost obnašanja javnih uslužbencev
problematično nepoznavanje problematike in pravic oseb z MDR, pomanjkanje izkušenj za
delo z njimi in različno vodenje istih postopkov. Javni uslužbenci bi morali imeti jasna
navodila, kako ravnati v postopkih, v katere so vključene osebe z MDR. Starši otrok z MDR si
poleg skrbi zanje ne želijo dodatnih obremenitev z »usposabljanjem« javnih uslužbencev za
korektno ravnanje z njihovimi otroki - za to mora biti odgovorna država. Opozarjajo tudi, da v
primeru nepravilno vodenih postopkov nihče ne odgovarja. Prisotna je tudi birokratizacija
postopkov in nekorektnost na sistemski ravni v primeru denarnih prejemkov.
Osebe s cerebralno paralizo se srečujejo predvsem s težavami glede birokratizacije,
neurejenosti in neusklajenosti postopkov na državni ravni ter neprilagojenih postopkov v
smislu podajanja informacij v razumljivi obliki za osebe s senzorno oviranostjo in osebe s
težavami v duševnem razvoju, kar predstavlja neenakost le-teh pri uveljavljanju pravic
(primer: posamezniki zamudijo pritožbene roke in npr. ostanejo brez stanovanja, za katerega
so zaprosili). Kot področje potrebno izboljšav izpostavljajo prilagoditev postopkov: opozarjajo
na pomanjkanje tolmačev, ravno tako slepim in slabovidnim ni zagotovljen dostop do vseh
pisanj v njim razumljivi obliki, za osebe z motnjo v duševnem razvoju pa je večina postopkov
zaradi zahtevnosti besedila nerazumljiva. Predlagajo izdajo lažje berljivih verzij, objavo jasnih
informacij na javnih mestih ter poenostavitev postopkov in odpravo nepotrebnih postopkov za
uveljavljanje pravic. Menijo, da so snovalci ZIMI-ja veliko pozornosti namenili invalidom s
senzornimi ovirami, ne pa tudi osebam z motnjami v duševnem razvoju.
Na kakšen način bo postopek voden je v veliki meri odvisno od posameznega uslužbenca,
na splošno pa je odnos javnih uslužbencev ustrezen. Uslužbenci na UE in CDS so korektni,
kot dobro prakso izpostavljajo predvsem UE Ljubljana. Izpostavljena je še premajhna
informiranost zaposlenih na CSD o pravicah invalidov, poleg tega pa sistem delovanja CSD
ni usmerjen k reševanju težav posameznikov. Ravno tako ima policija premalo znanja za
ravnanje z osebami s cerebralno paralizo, v primeru določenega postopka se obračajo na
reprezentativne invalidske organizacije (društva) in ne na osebo samo.
Največ izboljšav je bilo narejenih na področju arhitektonske dostopnosti, čeprav se kažejo
razlike med večjimi in manjšimi kraji. Napredek je opazen predvsem v občinah, ki sodelujejo
v projektu »Občina po meri invalidov«. Kot dobro prakso izpostavljajo Ljubljano.
15
Distrofiki ugotavljajo, da je diskriminacija v veliko primerih povezana z arhitektonskimi
ovirami – če objekt/storitev ni dostopna, ne morejo uveljavljati svojih pravic in ne dostopati do
blaga in storitev. Arhitektonske ovire navkljub mnogim izboljšavam še vedno predstavljajo
velik problem pri dostopu do storitev državnih in javnih ustanov. V Ljubljani je pri odpravljanju
ovir zaznati napredek, ostala mesta so slabše urejena. Med grajenimi ovirami pri izvajanju
storitev udeleženci izpostavljajo predvsem slabo dostopnost do zgradbe in v sami zgradbi:
stopnice, klančine nimajo pravih naklonov, ni dvigal, niso ustrezna zaradi teže električnega
invalidskega vozička ali pa zaradi slabega vzdrževanja ne delujejo (kot primer navajajo
stavbo UE Ljubljana, kjer sicer imajo dvigala, a ta le redko kdaj delujejo). Udeleženci se
strinjajo, da ima večina novogradenj prilagojen dostop za invalide, urediti in popraviti bi
morali dostop do starih gradenj, kot so npr. CSD. V primeru da dostop ni zagotovljen, pride
uslužbenec do invalida, kar predstavlja primer razumnega odzivanja uradnikov. Ostaja tudi
problem nadzora nad podeljevanjem uporabnih dovoljenj. Opažajo, da imajo arhitekti in
urbanisti premalo predvsem praktičnega znanja o prilagoditvah - premalo pozornosti se
posveča izobraževanju s področja arhitektonskih prilagoditev. Občine, ki so pridobile listino
»Občina po meri invalidov«, so dostopnejše.
Odnos uslužbencev je splošno gledano korekten, odklonilnega odnosa ne zaznavajo, želijo
pa si več prijaznosti in uvidevnosti zaposlenih. Kot neenakopravno obravnavanje
opredeljujejo primere, ko se zaposleni izogibajo neposredni komunikaciji z invalidi, saj se
pogosto, če je poleg, obračajo le na spremljevalca/asistenta. Udeleženci zaznavajo pozitivne
učinke nekaterih iniciativ – npr. občine, ki izvajajo program »Občina po meri invalidov«, so
veliko bolj prijazne invalidom. Diskriminatorno s strani države se jim zdi neupoštevanje in
nespoštovanje volilne pravice invalidov, saj je v času volitev le peščica volišč dostopnih za
osebe na invalidskih vozičkih. Takšna oseba se mora za oddajo volilnega glasu še posebej
potruditi, saj mora v primeru glasovanja na posebnih voliščih (po pošti ali doma) izpolniti in
oddati poseben obrazec, ravno tako se morajo prej najaviti, če so za dostop do volišča
potrebne prilagoditve. Udeleženci predlagajo, da volišča za invalide uredijo v prostorih, ki so
v pritličju in ne v višjih nadstropjih, do katerih vodijo le stopnice.
Informacije so podane na razumljiv način oziroma posebnih prilagoditev glede razumevanja
postopkov distrofiki ne potrebujejo.
Prav tako se tudi paraplegiki strinjajo, da se stanje na področju arhitektonskih prilagoditev
izboljšuje, vendar so še vedno potrebne izboljšave. Pri postopkih pred državnimi uradi še
vedno največjo težavo predstavljajo arhitektonske ovire. Večina upravnih enot ima urejen
dostop za osebe na invalidskih vozičkih, ovirajo pa jih previsoki pulti oziroma okenca,
pomanjkanje podlog za pisanje in pomanjkanje sanitarij za invalide. Po njihovem mnenju so
še posebej neprimerno urejeni dostopi do CSD, nekaterih izpostav Zavoda za zdravstveno
zavarovanje in volišč, ki so večinoma nedostopna. Kot primer ustrezne dostopnosti navajajo
RTV. Izpostavljajo boljšo urejenost občin, ki so pridobile listino »Občina po meri invalidov«
(npr. Ljubljana, Maribor, Celje…). Na večini novogradenj so arhitektonske ovire odpravljene
(zadoščajo osnovnim kriterijem), stare gradnje pa so še vedno problematične. Čeprav Zakon
o graditvi objektov predvideva zagotovljen dostop funkcionalno oviranim osebam, se
zakonodaje ne upošteva dosledno oziroma se predvidenih predpisov, ki govorijo v prid
invalidom na invalidskih vozičkih, ne sprejme. Zelo jih moti nepoznavanje zakonodaje na
nekaterih upravnih enotah, saj bi morali biti kot invalidi oproščeni plačila upravnih taks, a
zaposleni tega ne upoštevajo in jim takse zaračunajo. Kot problematično izpostavljajo še, da
16
se predvidenih predpisov oziroma zakonodaje ne sprejema in ne izvaja ter opozarjajo na
prepočasno odzivnost na potrebe invalidov na zakonodajnem področju (npr. osebna
asistenca, neupoštevanje inkontinence kot zdravstvene težave, nizke invalidnine ipd.).
Dostop do informacij jim je zagotovljen tako kot ostalim državljanom, prilagoditev glede
razumevanja ne potrebujejo.
Osebe z multiplo sklerozo ne zaznavajo večjih težav pri sodelovanju v postopkih pred
državnimi organi in organi lokalne samouprave. Menijo, da so postopki vodeni korektno,
uslužbenci načeloma upoštevajo invalidnost in jih obravnavajo kot ostale državljane oziroma
obnašanje uslužbencev je odvisno od posameznika. Opažajo tudi, da je obravnava invalidov
na invalidskem vozičku bolj korektna kot tistih, pri katerih invalidnost ni vidna. Izpostavljajo le,
da se pravice invalidov glede na vrsto invalidnosti razlikujejo: moti jih, da so do brezplačne
vozovnice za vožnjo z vzpenjačo upravičeni le invalidi na invalidskem vozičku in njihov
spremljevalec, ostali invalidi pa morajo vožnjo plačati. Podobno se dogaja v kulturnih
ustanovah – ustanove same določajo kdo je invalid, najpogosteje je kriterij za to invalidski
voziček. Omenjajo še, da povsod ne upoštevajo zakonskih določil.
Dostop do informacij jim je zagotovljen enakovredno kot drugim državljanom, posebnih
prilagoditev glede razumevanja ne potrebujejo.
Slepe in slabovidne osebe opažajo izboljšan odnos javnih uslužbencev, še vedno pa se
kaže nepoznavanje področja izgube vida, zaradi česar lahko pride do težav pri uresničevanju
pravic. Pravice po zakonih se ne upoštevajo kot samoumevne, ampak kot nekaj za kar je
»potrebno prositi«.
Težave se pojavljajo glede fizične dostopnosti – manjkajo oznake, ni urejenega vodenja in
osebne asistence. Področje fizične dostopnosti se je v določeni meri pričelo urejati v MO
Ljubljana (podpis pogodbe za taktilne oznake). Sicer pa se fizični dostop bolj ureja za gibalno
ovirane osebe kot za slepe in slabovidne.
Slabovidne osebe, ki so sodelovale v raziskavi, navajajo, da je odnos uslužbencev do njih
večinoma korekten. Moti jih le, če so le-ti preveč pokroviteljski. Na ovire, ki bi jim
onemogočale enakopravno sodelovanje v postopkih, redkeje naletijo. Pri urejanju zadev v
postopkih pred omenjenimi organi jim je zagotovljena pravica, da sami predložijo vsa pisanja
oziroma imajo zagotovljen dostop do vseh pisanj v postopku v njim razumljivi obliki. Pri tem
izpostavljajo, da navedeni zaključki veljajo le za slabovidne in ne tudi za slepe. Na tako
prilagojene postopke so po njihovem mnenju vplivale predvsem nove informacijske in
komunikacijske tehnologije, ki so omogočile prilagojene tehnike pisanja in branja za
navedeno skupino invalidov (npr. računalniško podprti obrazci).
Podobna mnenja si s slabovidnimi delijo tudi slepi. V kolikor zaposleni v javnih ustanovah ne
zaznajo njihove slepote, jih ti sami ali posamezniki v njihovi bližini na to opozorijo. Dodajajo
tudi, da imajo z zaposlenimi na uradih večinoma dobre izkušnje, na težave naletijo le pri
posameznih uslužbencih, ki nimajo potrebnega znanja, spretnosti in veščin za delo z invalidi
(udeleženec izpostavlja primer uslužbenca na ZRSZ, ki je pristojen za področje zaposlovanja
invalidov, a vseeno preslabo pozna težave slepih, da bi na temelju konkretne oblike
invalidnosti pripravil ustrezen zaposlitveni načrt za udeleženca). Ocenjujejo, da so zaposleni
17
na uradih nevešči ravnanja z invalidi. Glede na to, da vsi uslužbenci ne poznajo invalidom
prilagojenih postopkov (npr. za podpisovanje dokumentov uporabna štampiljka), bi lahko
zaposleni na uradih slepe osebe pogosteje usmerjali, kje se je potrebno podpisati, ali pa, če
ni poleg spremljevalca, vodili roko pišočega invalida.
Spletne strani državnih organov (CSD, ZPIZ, ZRSZ ipd.) nudijo obrazce praviloma v PDF
obliki, kar pomeni, da je posamezen obrazec potrebno natisniti in ročno izpolniti. Če bi bil
obrazec v obliki, ki dopušča direktno vpisovanje, bi slepe in slabovidne osebe z ustreznimi
tehnikami (povečevalo, velikost pisave ipd.) lahko prilagodile obrazec in ga samostojno
rešile. Izpostavljajo tudi težave pri iskanju informacij po spletnih straneh ministrstev, saj ima
vsako ministrstvo na drugačen način oblikovano spletno stran, kar ne dopušča rutine, ki je za
osebe z okvaro vida bistvenega pomena. Predlagajo večjo dostopnost in poenoteno
oblikovane spletne strani.
Področje prilagoditev postopkov je problematično tudi za gluhe in naglušne osebe –
ugotavljajo, da je odnos uslužbencev odvisen od posameznika – nekateri sprejmejo in
razumejo, da oseba ne sliši, ter se potrudijo in informacijo podajo na ustrezen način, drugi pa
ne (npr. če oseba zaradi težav s sluhom želi, da se ji informacija zapiše, jo zavrnejo z
»nimam časa«). Za gluhe in naglušne osebe je najlažje, da se jim potrebne informacije
enostavno napiše. Splošen vtis gluhih in naglušnih oseb je, da javnim uslužbencem dejstvo,
da imajo opravka z naglušno oz. gluho osebo, predstavlja dodaten napor. Tudi zato so
tolmači še posebej pomembni, saj jih lahko hitro in enostavno »zastopajo« pred državnimi in
lokalnimi organi. Kljub temu pa je s strani države še vedno premalo razumevanje za potrebe
naglušnih in gluhih po tolmačih. Ostaja problem njihovega financiranja. Število tolmačev ne
zadošča vsem potrebam, bolj so skoncentrirani v Ljubljani, s čimer so osebe z okvaro sluha
izven Ljubljane v neenakopravnem položaju. Dolgotrajnost postopkov je velikokrat posledica
nerazumevanja in razlage.
Ker uslužbenci v javnih ustanovah niso usposobljeni za ravnanje v postopkih, kjer sodelujejo
gluhi in naglušni, udeleženci fokusne skupine predlagajo, da bi bil v vsaki večji inštituciji
zaposlen tudi tolmač ali pa vsaj oseba, ki obvlada znakovni jezik. Poleg tega bi morali biti
uslužbenci seznanjeni z načini, kako jih lahko gluhi in naglušni bolje razumejo (razločno in
počasno govorjenje ipd.). Ovire jim predstavljajo tudi varnostne ovire na okencih/zapore, ki
pomenijo ovirano komunikacijo pri razlagi postopkov. V javnih ustanovah ni indukcijskih
zank. Ugotavljajo pa, da se stanje postopoma izboljšuje. Še vedno pa primanjkuje tolmačev,
zato ne morejo pokriti vseh potreb gluhih in naglušnih. Udeleženci raziskave se strinjajo, da
lahko akcije, kot je npr. »Občina po meri invalidov«, močno pripomorejo k izboljšanju stanja.
Pri prilagoditvah med občinami prednjači Ljubljana. Izpostavljajo tudi pomanjkljivo znanje
policistov o gluhoti in naglušnosti. Na Zvezo gluhih in naglušnih Slovenije se v zadnjem času
obrača vedno več ustanov glede priprave lažje berljivih različic (npr. UKC). Dobra praksa
prihaja iz MO Ljubljana, kjer na razne javne prireditve samoiniciativno pokličejo tolmača
oziroma se informirajo ali bodo določeno prireditev obiskale tudi gluhe in naglušne osebe.
Naglušne osebe imajo manj težav kot gluhe. UE Ljubljana in Maribor na lastno pobudo
izposojata FM sistem. Indukcijsko zanko ima vgrajenih 66 objektov v Sloveniji (društva,
Zveza gluhih in naglušnih Slovenije in njihove počitniške kapacitete, Športni center Stožice,
verski objekti, Tuš center, nekatere kinodvorane...).
18
Delovni invalidi kot problematično izpostavljajo neizvajanje zakonodaje, precej postopkov ni
urejenih na sistemski ravni. Ostaja problem fizične dostopnosti, boljše so urejene občine, ki
so prejele listino »Občina po meri invalida«. Odnos zaposlenih je večinoma ustrezen, trudijo
se pri prilagajanju postopkov. Zakonodaja v večini ni prilagojena razumevanju invalidov,
potrebna bi bila izdelava lažje berljivih različic. ZIMI ne vključuje vseh vrst invalidnosti
(izvzete so npr. motnje v duševnem razvoju).
SKLEP
Vse skupine invalidov, ne glede na vrsto zdravstvenih težav, izpostavljajo naslednja
problematična področja glede sodelovanja v postopkih: nepoznavanje zakonodaje s
strani uslužbencev ter različno oziroma nedosledno tolmačenje pravic invalidov in
postopkov, nepoznavanje posamezne invalidnosti in ravnanja s posamezno vrsto
invalidnosti, birokratizacija in neurejenost postopkov na sistemski ravni, delovanje
CSD (nepoznavanje pravic in postopkov) in policije (nepoznavanje področja
invalidnosti), izvzetost uporabnikov-invalidov pri pripravi področne zakonodaje in
prepočasna odzivnost na potrebe invalidov. Kot pozitivno izpostavljajo večinoma
korekten in ustrezen odnos javnih uslužbencev, ki pa je odvisen od posameznika,
njegovega sprejemanja in poznavanja invalidnosti. Pri prilagoditvah med občinami (ne
glede na ustanovo in vrsto prilagoditve) prednjači Ljubljana, sledijo ji občine, ki so
pridobile listino »Občina po meri invalidov«.
Gibalno oviranim osebam pri dostopu do storitev državne uprave največ težav
navkljub mnogim izboljšavam še vedno povzročajo arhitektonske ovire. Med grajenimi
ovirami izpostavijo predvsem slabo dostopnost do same zgradbe (stopnice,
pomanjkanje oziroma neustreznost klančin, pomanjkanje, nedelovanje in neustreznost
dvigal) in arhitektonskimi ovirami v zgradbi (previsoki pulti/okenca, pomanjkanje
sanitarij). Večina novogradenj (vendar ne vse) ima prilagojen dostop za invalide,
problematičen ostaja dostop do starih gradenj. Z dostopom do informacij in
razumevanjem le-teh načeloma nimajo težav.
Osebe z motnjami v duševnem razvoju in osebe s težavami v duševnem zdravju kot
problematičen izpostavljajo dostop do informacij v smislu razumevanja le-teh, kar
kaže na potrebo po nudenju informacij na enostavnejši, njim razumljiv način.
Senzorno ovirane osebe se pri uveljavljanju pravic in sodelovanju v postopkih
srečujejo predvsem s pomanjkanjem tolmačev in tehničnimi prilagoditvami v javnih
ustanovah (gluhi in naglušni) ter fizičnimi oznakami za dostop do ustanov in gibanju v
zgradbi sami in tehničnimi pripomočki (slepi in slabovidni).
Zaradi navedenih težav lahko sklepamo, da se pravic invalidov ne spoštuje in
upošteva v celoti. Iz podatkov, ki smo jih pridobili, ni razbrati, da bi se za upoštevanje
in spoštovanje pravic invalidov oziroma njihovo priznanje postavljali kakšni posebni
pogoji. Se pa v posameznih institucijah pojavljajo primeri, ko zaradi prostega
preudarka javnega uslužbenca ali zaradi nepoznavanja pravic prihaja do
nespoštovanja in neupoštevanja pravic invalidov ter do prikrajšanja oziroma
odtegnitev pravic.
19
IZKUŠNJE Z DOSTOPNOSTJO DO BLAGA IN STORITEV, KI SO NA VOLJO JAVNOSTI
Osebe s težavami v duševnem zdravju omenjajo težave zaradi nepoznavanja področja
duševnega zdravja, kar posledično lahko vodi do manj ustreznega obnašanja ponudnikov
blaga in storitev. Dostopnost v določenih storitev je velikokrat ovirana zaradi geografske
oddaljenosti od ponudnikov storitev ali blaga in težav z zagotavljanjem prevoza predvsem pri
tistih osebah, ki imajo nizke dohodke, socialne prejemke oziroma so brez dohodkov.
Večjih težav z dostopnostjo do storitev ali blaga na področju fizične dostopnosti nimajo
osebe z motnjami v duševnem razvoju (pogojeno s stopnjo oviranosti oziroma pri tistih, ki
niso tudi gibalno ovirani). Več težav se pojavlja pri invalidih, pri katerih invalidnost ni vidna –
večinoma je ravnanje okolice odvisno od tega, kako determinira invalida: odnos okolice je
ustreznejši do invalidov, kjer je invalidnost vidna (npr. prodajalci ne zaznajo, da gre za osebo
z motnjami v duševnem razvoju in se do nje neprimerno obnašajo). Težave se pojavljajo
glede dostopnosti do informacij, ki so podane v njim prezahtevnem jeziku in s tem
nerazumljive. Posledično osebe z MDR ne morejo same zase urejati raznih osebnih zadev.
Osebe s cerebralno paralizo navajajo, da je fizična dostopnost v splošnem vedno boljša pri
dostopu do objektov v javni rabi. Kot problematično izpostavljajo, da lokali pogosto nimajo
ustreznih sanitarij za invalide. Z ovirami se srečujejo tudi pri dostopu v novejše oziroma
prenovljene lokale, ki nimajo ustreznega vhoda za invalide (pogostost stopnic). Navajajo, da
se takšnih kršitev zakonodaje, ki določa zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in
uporabe objektov v javni rabi za invalide, ne sankcionira. Predlagajo, da se nad izvajalci del
okrepi nadzor. Pri dostopnosti blaga in storitev se jim zdi najbolj problematično samo
izvajanje zakona, saj postopki med seboj niso usklajeni. Predlagajo, da bi se pri izvajanju
zakona upoštevalo načelo usklajenosti postopkov, povečati bi se morale sankcije in nadzor
nad izvajanjem zakona. Kot problematično so izpostavili tudi, da še vedno ni podzakonskih
aktov ZIMI-ja in dolge roke prilagoditev.
Izpostavljajo tudi, da je dostop do športnih objektov slabše urejen (v Športnem parku Stožice
se težje najde dostop do dvigala). Prav tako problematični se jim zdijo posebej označeni
parkirni prostori za invalide, ki so maloštevilni in slabo povezani z vhodi v objekt. Tako niso
povsod upoštevani pogoji, da morajo biti takšna parkirna mesta tudi čim bliže objektu, ki mu
pripadajo (primer Parkirna hiša Kongresni trg).
Razen ovir, s katerimi se srečujejo v grajenem okolju, so udeleženci omenjali tudi težave, ki
jih doživljajo zaradi neprimernega odnosa in nerazumevanja njihovih problemov s strani
uradnih oseb. Menijo namreč, da so uradne osebe, ki morajo uporabnika po svojih dolžnosti
informirati o njihovih pravicah, pomanjkljivo informirane o pripomočkih in pravicah invalidov.
Diskriminatoren se jim zdi predpis zavarovalnic glede pogojev za zavarovanje, ki invalide
postavlja v neenak položaj (npr. pri zdravljenju). Opozarjajo tudi na premajhno povezanost
med različnimi službami in neusklajenost predpisov (npr. na AMZS zahtevajo drugačno
potrdilo o invalidnosti, kot je zahtevana za pridobitev nalepke za parkiranje).
Distrofiki navajajo, da se urejenost fizičnega dostopa izboljšuje na račun kontinuiranega
procesa odpravljanja arhitektonskih ovir. Kar se tiče dostopnosti do blaga in storitev, so
Ljubljana in mesta, ki imajo listina »Občina po meri invalida«, boljše urejena kot ostala
Slovenija. Banke, trgovine, zavarovalnice ipd. so večinoma dostopne. Izpostavljajo
20
arhitektonske ovire (neustrezne klančine, težka vrata). Predlagajo, da bi težka in okorna
vrata nadomestili z odpiranjem vrat s pritiskom na gumb; vendar ob predpostavki, da gumbi
niso nameščeni previsoko. Na Zavodu za transfuzijo krvi in v SNG Opera in balet sicer imajo
dvigalo, vendar ga invalidi z električnimi vozički ne morejo uporabljati. Dvigalo namreč ne
prenese teže električnih invalidskih vozičkov (en voziček tehta okoli 150 kg). Kot primer
stavbe, kjer se kažejo neenake možnosti vhoda za invalide, izpostavljajo WTC (na
sprednjem vhodu je stopnička, osebe na invalidskem vozičku imajo možnost vhoda na zadnji
strani stavbe). Športno rekreacijski objekti so praviloma fizično dostopni, potrebam invalidov
pa niso prilagojeni z vidika vidljivosti. Ne glede na slabo vidljivost ali nakup karte, ki
predpostavlja boljšo pozicijo ogleda, obstajajo točno določena mesta za osebe na invalidskih
vozičkih. Sanitarije so za invalide večinoma neustrezno opremljene oziroma nedostopne.
Splošne ovire jim povzročajo tudi previsoki pulti in blagajniška okenca (okenca v bankah in
na pošti), saj oseba na invalidskem vozičku ne vidi čez oziroma ga ne doseže. Nemalokrat
imajo težave pri uporabi bankomata, saj je reža za kartice nesorazmerno visoko glede na
njihovo višino vozička. Bankomati so pogosto postavljeni pregloboko, gumbi pa pretrdi. Le
malo frizerskih salonov ima nameščene umivalnike za invalide na vozičkih. Mnoge bencinske
črpalke sanitarije za invalide uporabljajo za ropotarnico. Kot primer slabe prakse izpostavijo
tudi hotele Bernardin. Kot povedo, obiskujejo tiste ponudnike blaga in storitev, ki imajo
invalidom prilagojene objekte. Dostop do informacij je ustrezen, posebne prilagoditve niso
potrebne.
Paraplegiki izpostavljajo, da je fizična dostopnost boljša v Ljubljani kot drugje po Sloveniji.
Pri graditvi novih objektov se manj upošteva trenutna zakonodaja glede odpravljanja
arhitekturnih ovir – gradbeno dovoljenje se izda kljub temu, da ne ustreza zakonodaji, kar pa
ne velja za Ljubljano. Izpostavljajo, da je dostop do storitev javnega ali zasebnega sektorja
slabše urejen od tistih v državni lasti. Invalidskim vozičkom neprilagojeni so dostopi do
športnih objektov. Dostop do lokalov, frizerskih salonov ipd. v zasebni lasti je odvisen od
dobre volje lastnika. Večina bank, pošt in zavarovalnic je prilagojenih za invalide na
invalidskih vozičkih, kot najboljši primer urejenega dostopa, parkirišč za invalide in
prilagojenih sanitarij udeleženci navajajo večje trgovske centre. V ostalih objektih ostaja
problem sanitarij. Udeleženci še izpostavljajo neprimernost klančin – prestrme klančine so
lahko nevarne in niso uporabne za invalidske vozičke, previsoke klančine ne zadoščajo
minimalnim tehničnim zahtevam za zagotovitev neoviranega dostopa za invalide. Dostopnost
do informacij in obveščanja je ustrezna, posebne prilagoditve niso potrebne.
Osebe z multiplo sklerozo težav z dostopom do raznoraznih storitev nimajo, razen če
uporabljajo invalidske vozičke. V tem primeru kot problematično izpostavljajo predvsem
prilagojenost sanitarij (dostop, preozka vrata). Izpostavljajo hotele in dostop do morja. S
težavami grajenega okolja se srečujejo tudi pri dostopu v zasebne zgradbe (dostop do
stanovanj). Pri grajenih ovirah so udeleženci kot največjo oviro najpogosteje omenjali
stopnice oziroma pomanjkanje dvigal pri starejših stanovanjih. Izpostavili so, da se pobuda
za graditev dvigal ustavi že med stanovalci, saj ne razumejo težav, s katerimi se invalidi
vsakodnevno soočajo. Čeprav morajo biti novogradnje prilagojene invalidom, udeleženci
menijo, da so narejene prilagoditve slabe, saj so arhitekti premalo informirani o potrebah
invalidov. Menijo, da bi se morali projektanti, investitorji in izvajalci posvetovati z invalidi pred
pričetkom gradenj. Opažajo, da je nadzor nad novogradnjami pomanjkljiv (primer slabše
dostopnosti novogradnje: osebe na invalidskih vozičkih težje prečijo Mesarski most).
Inšpekcija bi morala poostriti nadzor nad izvajanjem zakonov in predpisov, ki se nanašajo na
21
gradnjo objektov. Dostopnost do informacij in obveščanja je ustrezna, posebne prilagoditve
niso potrebne.
Slepe in slabovidne osebe so mnenja, da so slabovidnim osebam razne storitve in blago
tako v javni kot v zasebni rabi razmeroma dobro dostopne. Ocenjujejo, da ne obstajajo
razlike v dostopnosti do teh storitev med večjimi in manjšimi mesti. Te, če že obstajajo,
pripisujejo slabši angažiranosti in osveščenosti posameznikov/občine do invalidske
problematike. Pojavljajo se le ovire, ki so bolj prostorske narave (npr. v prostoru temno in se
zato težje znajdejo). Napisi so dandanes dovolj dobro označeni, prav tako je večja velikost
črk in številk pri cenah izdelkov v trgovinah. Strinjajo pa se, da bi bila lahko dostopnost
storitev nasploh bolje urejena, še posebej za slepe, ki se soočajo z več težavami. Kot pravijo,
gredo slepi navadno v najbližjo trgovino, in za pomoč prosijo prodajalko, ki jim prinese želene
izdelke - posledično nimajo možnosti, da bi izbirali trgovine s cenejšimi izdelki, saj se raje
odločijo za nakup v trgovini, ki stoji v neposredni bližini njihovega doma in jim je znana.
Največ težav imajo pri nakupovanju: v manjših trgovinah se na pomoč obrnejo neposredno
na trgovko ali na mimoidočega, v večjih trgovskih centrih pa bi se brez spremljevalca težko
znašli, saj imajo pogosto težave z zaznavanjem artiklov in njihovih cen. Slabost trgovskih
centrov je, da so slabo označeni, preveč je luči, stekla in ogledal, prednost pa je, da imajo
možnost dostave hrane na dom. Dostopnost do blaga in storitev jim zelo olajša nova
komunikacijska tehnologija.
Za orientacijo slepih in slabovidnih so zelo pomembne ustrezne talne oznake. Tako je recimo
kontrastnost barv za lažje prepoznavanje stopnic ponekod že obrabljena, zaradi česar imajo
nemalokrat težave. Opažajo tudi pomanjkanje taktilnih oznak. Kot še ugotavljajo, je pri
nekaterih objektih (pošte, zavarovalnice, banke) problematična nameščenost oznak in
njihova velikost, saj uporabnikom z motnjami vida otežuje dostop. V kolikor imajo stavbe
prepoznavne dele (poštni nabiralniki), je mogoče tudi pri pomanjkljivi označenosti najti vhod.
Stopnice na Mesarskem mostu v Ljubljani niso označene. Udeleženci še opozarjajo, da je
program za glasovno vodenje pri bančnih avtomatih, prilagojenih potrebam slepih in
slabovidnih, pogosto v okvari.
Gluhe in naglušne osebe na splošno ugotavljajo, da je dostopnost najbolj urejena v
Ljubljani, sledijo večja mesta, vendar dostopnost še nikjer ni urejena do te mere, da bi osebe
z okvaro sluha lahko samostojno delovale. Zasebni ponudniki raznih storitev bolje poskrbijo
za dostopnost za gluhe in naglušne osebe kot javni ponudniki. Kljub temu med ponudniki
obstajajo zelo velike razlike, zato gluhi in naglušni izbirajo tiste, ki jih že poznajo in so
ozaveščeni o gluhoti. Strinjajo se, da ne obstaja enakost v dostopu do blaga in storitev, saj jo
preprečuje problem v komunikaciji, ki ga lahko v zadostni meri izenači le tolmač oz. znanje
znakovnega jezika s strani zaposlenih, kar pa je nemogoče pričakovati. Predlagajo, da se
število tolmačev poveča. Država oz. ZRSZ bi lahko pod ugodnimi pogoji omogočala učenje
znakovnega jezika brezposelnim, ki so se pripravljeni usposobiti za (1) tolmače – seveda pa
je pridobitev licence dolgotrajen proces in zahteva velik vložek (tudi časovni). (2) ZRSZ bi
lahko dodatno usposabljal že zaposlene državne uslužbence (učili bi se osnov znakovnega
jezika), (3) v osnovno šolo bi lahko vpeljali izbirni predmet znakovni jezik (na ta način bi
lahko znakovni jezik predstavili širši populaciji) in (4) vpeljati mešane skupine gluhih in
slišečih že v vrtcu.
22
Tehnične prilagoditve so na splošno slabo urejene, kot dobre prakse izpostavljajo Leclerc
(listek za vrsto), LPP (napisane postaje), City hotel, Kino Šiška (indukcijska zanka).
Posebej je izpostavljena problematike domov za starejše občane, kjer so gluhe osebe
popolnoma izolirane, saj nihče od osebja ne uporablja znakovnega jezika. V povprečju
umrejo v roku pol leta od sprejema v dom. Predlog je, da se ustanovijo oddelki za gluhe in
naglušne ter uvedba izobraževanja za zaposlene. Pilotni projekt poteka v Gornji Radgoni.
Delovni invalidi izpostavljajo fizično dostopnost, slabše poznavanje posameznih vrst
invalidnosti in informiranje na razumljiv način glede na vrsto oviranosti.
SKLEP
Povzamemo lahko, da so v veliki meri ovire pri dostopnost do blaga in storitev
povezane z grajenim okoljem (arhitektonske ovire - neustrezne klančine, težka vrata,
stopnice, dvigala) in pomanjkljivimi oznakami za slepe in slabovidne ter pomočjo pri
komunikaciji (premalo tolmačev).
Športno rekreacijski objekti so praviloma fizično dostopni, potrebam invalidov niso
prilagojeni z vidika vidljivosti, prav tako nimajo prilagojenih sanitarij. Parkirni prostori
za invalide so slabo povezani z vhodi v objekte. Predlagajo, da se projektanti,
investitorji in izvajalci pred pričetkom gradenj posvetujejo z invalidi. Inšpekcija bi
morala poostriti nadzor nad izvajanjem zakonov in predpisov, ki se nanašajo na
gradnjo objektov.
Čeprav ima večina bank, pošt, zavarovalnic ipd. prilagojen dostop za invalide na
invalidskih vozičkih, jim splošne ovire povzročajo previsoki pulti in blagajniška
okenca. Na težave naletijo tudi pri uporabi bankomata, saj je reža za kartice
nesorazmerno visoko glede na višino vozička. Uradne osebe, ki morajo uporabnika po
svojih dolžnosti informirati o njihovih pravicah, so pomanjkljivo informirane o
pravicah in pripomočkih invalidov. Gluhi in naglušni si želijo, da bi država z ustreznimi
ukrepi spodbujala usposabljanja za tolmača – slednjih namreč primanjkuje.
Dostop do lokalov, frizerskih salonov ipd. v zasebni lasti je odvisen od lastnikov
objekta. Lokali pogosto nimajo ustreznih sanitarij za invalide, novejši oziroma
prenovljeni lokali nimajo ustreznega vhoda za invalide (pogostost stopnic).
Opozarjajo, da se takšnih kršitev zakonodaje, ki določa zagotavljanje neoviranega
dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi za invalide, ne sankcionira.
Udeleženci predlagajo, da bi se pri izvajanju zakonodaje upoštevalo načelo
usklajenosti postopkov, v projekte bi se moralo vključevati uporabnike in izvajati bi se
morale sankcije in nadzor nad izvajanjem zakona.
Problematična je tudi informiranost zaposlenih glede poznavanja možnosti primernih
prilagoditev za invalide.
23
DOSTOP DO INFORMACIJ, KI SO NA VOLJO V MEDIJIH
Na problematičnost medijev kot zanesljivih in objektivnih virov informacij so opozorile osebe
s težavami v duševnem zdravju. Ti so mnenja, da medijem ni do tega, da bi spreminjali
podobo duševnega zdravja v javnosti, zato jih ne smatrajo kot vir verodostojnih informacij.
Poročanje v medijih je polno predsodkov, pri tem pa ima pomembno vlogo farmacevtska
industrija, ki ji je v interesu, da osebe s TDZ ostajajo bolne in tako odvisne od njihovih
produktov. Mediji le redko na objektiven način poročajo o osebah s težavami v duševnem
zdravju - poročanje je senzacionalistično, analitično usmerjenih prispevkov je malo. Po
informacije se tako najraje obrnejo na nevladne organizacije (Šent, Altra in druge), ki pa
imajo po mnenju udeležencev premalo denarja za še bolj dosledno informiranje uporabnikov
o pravicah invalidov. Dostop do informacij bi moral biti veliko bolj prilagojen: ko je oseba v
krizi, zelo težko bere kompleksno zakonodajo - takrat bi potrebovali poenostavljene verzije
zakonov in iz njih izhajajoče pravice za osebe s težavami v duševnem zdravju. Poleg tega
zaradi slabšega materialnega stanja veliko oseb ne more plačevati naročnin, kar predstavlja
prikrajšanost informacij.
Na slabšo dostopnost do informacij v medijih so opozorile tudi osebe z motnjami v
duševnem razvoju, saj le-te niso prilagojene njihovemu razumevanju. Prejemanje informacij
je odvisno od tega, ali jim bodo in na kakšen način drugi predstavili informacije.
Osebe s cerebralno paralizo navajajo, da se mediji ne trudijo za verodostojno in razumljivo
(kratko, jedrnato in jasno) podajanje novic ter ne poročajo korektno o invalidski problematiki.
Še posebej izpostavljajo težave gluhih, ki nimajo zagotovljenega tolmača v vseh oddajah,
pogosto pa prihaja tudi do zamika med prikazano sliko in sliko tolmača. Opažajo tudi
pomanjkanje znanj glede načina poročanja (npr. dogodek je potrebno bolj konkretizirati,
opisati). Problematično zaznavajo ločevanje oddaj za invalide od ostalih oddaj – bolj
smiselno bi bilo vključevanje invalidske tematike v že obstoječe oddaje (npr. v oddaji Na
lepše bi lahko ob predstavitvi določenega objekta podali še informacijo, ali je objekt dostopen
za invalide ipd.). Strinjajo se, da se invalide premalo integrira v vsa področja vsakdanjega
življenja.
Glede dostopa do informacij niso bili posebno kritični udeleženci z multiplo sklerozo,
distrofiki in paraplegiki. Ti so mnenja, da nimajo težav pri dostopu do informacij v različnih
medijih. Tehnološki napredek je dostop do informacij omogočil tudi tetraplegikom, vendar je
težava v tem, da so ti tehnološki pripomočki dragi in si jih ne morejo privoščiti vsi.
Slepe in slabovidne osebe navajajo, da je radio glavni vir informacij, ostali mediji pa niso
primerno prilagojeni (npr. ne morejo spremljati informativnih oddaj po televiziji oziroma
ostanejo brez celostne informacije: nastop tuje govoreče osebe je preveden s podnapisi;
enako je pri dokumentarnih oddajah). Kot dober primer sinhronizacije navajajo Češko ter
Bosno in Hercegovino. Obrnili so se že na javno televizijo, a odziva niso prejeli. Z novimi
informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami (pametni telefoni, zvočne knjige itd.) se je
dostop do informacij zelo povečal: do nekaterih informacij in publikacij lahko dostopajo v njim
prilagojenih tehnikah (v brajici, zvočni tehniki, povečanem črnem tisku in računalniškem
zapisu); povečal se je dostop do informacij v časopisih (poslušanje časopisov v zvočni
tehniki, možnost povečave tiska, elektronski zapis), pri čemer kot težavo izpostavljajo
plačevanje spletnih časopisov; opremljanje filmov z zvočnimi opisi za slepe in slabovidne v
24
obliki avdiodeskripcij ipd.; vsebine spletnih strani lahko poslušajo ali berejo z Braillovo
tipkovnico.
Bolj kritične so do tega področja gluhe in naglušne osebe. Ugotavljajo, da je dostop do
informacij urejen relativno slabo, še posebej slabo je urejena dostopnost vsebin na televiziji.
TV Dnevnik s tolmačem je dostopen le na tretjem programu javne RTV (vendar če ob istem
času poteka seja Državnega zbora, dnevnik odpade), tolmačen je še Tednik in določene
oddaje ob ponovitvah. Možnost spremljanja podnapisov preko teleteksta je slabo urejena (če
nastopa gost v živo, manjka prevod). Sicer imajo predstavnika v Svetu RTV, a kljub temu ne
dosežejo napredka. Po mnenju udeležencev se RTV Slovenija izgovarja na pomanjkanje
sredstev, kar pa ne bi smel biti izgovor za neupoštevanje zakonodaje. Komercialne
televizijske postaje tolmačev nimajo, prav tako pa ni posluha, da bi prilagodili medijske
vsebine, ki jih ponujajo (za primerjavo: Hrvaška ima zelo dobro urejeno tolmačenje –
tolmačijo tudi oglasne vsebine). Pojavlja se težnja za sinhronizacijo risank, kar je za gluhe in
naglušne otroke zelo slabo. Poleg tega so problematične tudi informacije, ki so dostopne
samo na radiu. Tako se udeležencem fokusne skupine redno dogaja, da niso obveščeni o
opozorilih o npr. prometnih zastojih, nesrečah na cestah ipd., na voljo ni niti svetlobnih
napisov na cesti.
Na spletnih straneh imajo težave z razumevanjem vsebine. Do nekaterih informacij preko
spleta lahko dostopajo s pomočjo moderne tehnologije, ki pa je kot nadstandardna finančno
manj dosegljiva.
Delovni invalidi menijo da so informacije manj dostopne predvsem za slepe in slabovidne,
gluhe in naglušne ter osebe z motnjami v duševnem razvoju.
SKLEP
Dostopnost do informacij, ki so na voljo po televiziji, radiu, internetu, v časopisih je še
vedno odvisna od vrste invalidnosti. Tako so senzorno ovirani invalidi v precej
deprivilegiranem položaju v primerjavi z drugimi invalidi in seveda s splošno
populacijo. Kljub temu pa so udeleženci fokusnih skupin prepričani, da jim nove
informacijsko-komunikacijske tehnologije čedalje bolj izenačujejo dostop do ključnih
informacij. Problem ostaja visoka cena in financiranje le-teh.
Še vedno pa je invalidnost v medijih dostikrat obravnavana neprimerno, vsebine, ki
naj bi invalide zanimale, pa ostajajo ujete v t. i v posebnih oddajah za invalide in niso
integrirane v redni program. Najbolj pereč problem na področju dostopa do informacij
pa ostaja poročanja za gluhe, saj jim tudi javna televizija ne zagotavlja enakega
dostopa do informacij, kar predstavlja kršenje zakonodaje.
Tako za področje zagotavljanja sprotnega in enakovrednega dostopa do informacij,
namenjenih javnosti, brez dodatnih stroškov za invalida, upoštevajoč načelo primerne
oz. razumne prilagoditve v invalidom dostopnih oblikah zapisov, jezikov in tehnologij,
ki ustrezajo različnim vrstam invalidnosti, še ne moremo trditi, da je v celoti
zagotovljeno. Več težav se pojavlja pri določenih skupinah (gluhi, naglušni, slepi,
slabovidni, osebe s težavami v duševnem zdravju).
25
SIMBOLI IN SPOROČILA, KI SPODBUJAJO DISKRIMINACIJO INVALIDOV
Osebe s težavami v duševnem zdravju menijo, da je diskriminacija v medijih še vedno
precej prisotna, jo je pa manj, saj se tudi področje psihiatrije odpira, še posebej, če jo
primerjamo s psihiatrijo v sedemdesetih letih, ko je bil to popolnoma zaprt sistem.
Nemalokrat so označeni za lenuhe, ker so invalidsko upokojeni Pravijo, da se podcenjuje
njihova inteligenca. Manj je novic, ki napeljujejo, da so osebe s TDZ same po sebi vzrok za
neko dejanje. »Sicer pa so mediji željni krvi, ne gre za neko objektivno in analitično
novinarstvo, iščejo tragične zgodbe in jih prodajajo«. Stigma do oseb s TDZ je sicer še vedno
prisotna, vendar se odnos družbe izboljšuje. Veliko je k temu pripomoglo intenzivno
ozaveščanje medijev in družbe, predvsem s predstavitvami osebnih zgodb. Če v medijih
zasledijo diskriminacijo, določene organizacije (npr. Šent) ukrepajo. Skozi svoje delovanje v
medijih pa so ugotovili, da je najbolje ohranjati sodelovanje z določenimi novinarji, ki
področje bolje poznajo; to je sicer ozek, a vseeno zanesljiv nabor novinarjev, ki jih potem
vabijo na svoje dogodke (okrogle mize ipd.). Več možnosti za pozitivne predstavitve v
medijih imajo, ko ni drugih novic. Na ta način se odpravlja njihova družbena stigmatizacija.
Osebe z motnjami v duševnem razvoju izpostavljajo spore med določenimi predstavniki
invalidskih organizacij, kar mediji načrtno zlorabljajo za prikazovanje nestrpnosti, to pa
negativno vpliva na oblikovanje javnega mnenja o invalidih in vodi k podžiganju nestrpnosti
do vseh invalidov.
Osebe s cerebralno paralizo navajajo, da so na primer diskriminacije invalidov naleteli pred
dvema letoma, in sicer na izboru za Eurosong. Kot so povedali, je uredniški odbor RTV SLO
takrat sklenil, da nastopajočih invalidov ne uvrsti v ožji izbor, saj so menili, da bi lahko
glasove prejeli zaradi invalidnosti in ne zaradi pesmi. Udeleženci se strinjajo, da mediji
spodbujajo diskriminacijo invalidov.
Distrofiki ocenjujejo, da mediji o invalidski problematiki večinoma ne poročajo korektno,
etično, objektivno in strokovno, saj skušajo invalide vselej prikazati bodisi kot težavne in
naporne bodisi kot žrtve. Invalidska problematika se predstavlja na senzacionalističen ali pa
na pokroviteljski način in z negativno konotacijo, tako besedilo kot slikovno gradivo. Pozitivne
novice težje pridejo v medije, večinoma so naklonjeni objavi negativnih novic. Kot najbolj
kričeč primer medijskega spodbujanja sovražnega govora zoper invalide izpostavljajo
nedavne prispevke v primeru iskanja bivališča za invalida. Utemeljujejo, da so mediji o
zadevi poročali enostransko, saj so navkljub njihovi želji, da bi podali tudi drugo plat zgodbe,
ostali preslišani. Spodbujanju diskriminacije invalidov po njihovem botrujejo tudi spori med
predstavniki invalidov, saj so na ta način z vidika javnosti sami krivi za »izgubo svoje
pozitivne identitete«. Izpostavljajo še uporabo neprimernih izrazov kot invalidna vlada,
država ipd.
Paraplegiki so izpostavili, da novinarji raje poročajo o negativnih dogodkih in o trenjih med
invalidi kot pa o pozitivnih dogodkih (programi, šport, kultura, izobraževanj ipd.) v povezavo z
invalidi. Uporablja se senzacionalističen način poročanja. Menijo še, da afere na ravni
invalidskih organizacij ustvarjajo negativno podobo invalidov.
Ravno tako navajajo osebe z multiplo sklerozo senzacionalističen način poročanja o
negativnih novicah, saj izpostavljajo večinoma afere. Kljub temu, da so medije redno
26
obveščali o svoji dejavnosti in pozitivnih dogodkih, mediji teh novic niso objavljali. Opozarjajo
še na izpostavljanje le določenih invalidov v medijih.
Manj diskriminacije v medijih zaznavajo udeleženci fokusne skupine gluhih in naglušnih,
morda tudi zato, ker je že sama dostopnost do informacij v medijih slaba. Udeleženci
izpostavljajo neprimerno rabo besede »gluhonem«, s katero marsikdo še vedno označuje
tako gluhe kot tudi naglušne. Kot nestrpno označujejo tudi nespoštovanje zakonskih določil
glede tolmačev na javni televiziji. Javna televizija bi morala biti drugim zgled spoštovanja
človekovih pravic in zgled drugim, komercialnim medijem, kako urediti dostop do informacij.
Slepe in slabovidne osebe opažajo uporabo neprimernih izrazov v medijih in med poslanci
(invalidna vlada, država, ukrepi ipd.) ter prikaz slepote v risankah kot nekaj negativnega.
Delovni invalidi opozarjajo na pojav diskriminatornih izrazov: invalidna vlada, država, ukrepi
ipd.
SKLEP
Skupna ocena je, da mediji spodbujajo diskriminacijo invalidov. O invalidski
problematiki se ne poroča korektno, etično, strokovno in objektivno, temveč
senzacionalistično ali pa na pokroviteljski način in z negativno konotacijo (invalide
skušajo prikazati bodisi kot težavne in naporne bodisi kot žrtve), kar ustvarja
negativno mnenje v širši javnosti. Večina novic v zvezi z invalidi se nanaša na
negativne dogodke, pozitivni dogodki pa ostajajo spregledani. Izpostavljajo uporabo
neprimernih izrazov kot »invalidna vlada«, »invalidna država«, »invalidni ukrepi« ipd.
Predstavitev sporov med predstavniki invalidskih organizacij vpliva na negativno
oblikovanje javnega mnenja o invalidih in spodbuja nestrpnost.
Gluhi in naglušni še dodatno opozarjajo na napačno rabo termina »gluhonem« in
nespoštovanje zakonskih določil glede tolmačev na javni televiziji; slepi in slabovidni
na prikaz slepote v risankah kot nekaj negativnega; osebe s težavami v duševnem
zdravju pa na zamenjevanje težav v duševnem zdravju z motnjami v duševnem
razvoju. Primer diskriminacije je tudi subjektivna ocena žirije, da se skupine invalidov
ne uvrsti v ožji izbor za Eurosong.
MOŽNOSTI IZOBRAŽEVANJA
Do možnosti v sistemu izobraževanja so bile razmeroma kritične osebe s težavami v
duševnem zdravju. Pravijo, da so možnosti formalnega izobraževanja zaradi vseh težav, s
katerimi se soočajo, majhne. Le redki dokončajo fakulteto, saj imajo pogoste krize in težave z
učenjem zaradi vpliva zdravil. Formalna pomoč je na sistemski ravni pomanjkljiva, zato so
potrebni individualni dogovori s profesorji. Posamezniku se lahko dodeli poseben status, kar
olajša šolanje. Kljub temu pa večini dokončanje šolanja predstavlja velik napor in odrekanje.
Za izobraževanje odraslih je bolje poskrbljeno. Javni šolski sistem ne predvideva podporne
mreže, sistem se ne prilagaja dijaku/študentu s težavami v duševnem zdravju, zato njihova
motivacija za dokončanje študija ob bolezni drastično upada. Prav zato ima največ oseb s
težavami v duševnem zdravju dokončano le osnovno ali srednjo šolo.
27
Področja izobraževanja osebe z motnjami v duševnem razvoju načeloma ne zaznavajo
kot posebej problematično kar se tiče prilagojenih oblik izobraževanja. Izobraževanje na
ravni vrtcev je urejeno z razvojnimi enotami, na ravni osnovnošolskega izobraževanja pa je
dokaj ustrezno urejeno v OŠ s prilagojenim programom, medtem ko je zaradi pomanjkanja
strokovnega znanja in ustreznih kadrov šolanje v rednih OŠ zanje manj ugodno (ni jim
omogočeno spremljanje strokovnega delavca). Izobraževalni program v OŠ s prilagojenim
programom je zastavljen individualno, starši so povabljeni na razgovor, kjer se določi cilje;
program se po potrebi tudi spreminja. Vendar pa je po njihovem mnenju nemogoče ugotoviti,
kateri individualni program bi najbolje ustrezal njihovemu otroku, saj je v istem času in
prostoru nemogoče hkrati izpeljati več individualnih programov za isto osebo.
Nekateri otroci z MDR razvijejo učne sposobnosti kasneje kot drugi otroci, ko že zaključijo
predviden izobraževalni program, ki je prilagojen povprečju. To se pozna tudi pri ureditvi
popoldanskega in počitniškega varstva, kjer šole s prilagojenim programom sledijo
usmeritvam drugih šol, čeprav bi njihovi učenci potrebovali dodatno varstvo. Celotna
organizacija šol s prilagojenim programom, ne samo učni proces, bi morala slediti potrebam
učencem z motnjami v duševnem razvoju. Počitnice so sicer krajše, šola organizira tudi
letovanje, vendar si plačila stroškov slednjega marsikatera družina ne more privoščiti. V
šolah s prilagojenim programom se kot problem poraja tudi vprašanje, kako zagotoviti
spremljevalca (npr. na izletih) za tiste, ki ga potrebujejo. Pogosto se tako zgodi, da jih morajo
spremljati starši. Spremljevalec na letovanju se pojmuje kot nadstandard, kar je po mnenju
staršev nesprejemljivo. Sistem stalne pomoči ni zagotovljen. Starši, ki so se udeležili fokusne
skupine, predlagajo, da bi se lahko osebe, ki se že šolajo za poklice v zdravstvu, socialnem
varstvu in vzgoji, udejstvovale kot prostovoljci in na ta način podrobneje spoznale področje
težav oseb z MDR. Starši opozarjajo še na pomanjkljivo znanje zaposlenih na ministrstvih, ki
odločajo o javnih politikah, ki zadevajo njihove otroke na področju izobraževanja.
Osebe s cerebralno paralizo ocenjujejo, da še vedno nimajo možnosti enakega dostopa do
izobraževanja v okviru rednega šolskega programa. Menijo, da bi morali biti pristojni organi
za šolstvo in izobraževanje odgovorni tudi za izobraževanje invalidov v integriranih okoljih,
zagotovljene bi morale biti informacijske in druge strokovne službe, ki bi bile ustrezno
dostopne in strokovne v zadovoljevanju potreb ljudi z različnimi posebnimi potrebami. Kot
dobro prakso izpostavljajo umeščenost razvojnega oddelka v vrtcih v isti stavbi, saj se na ta
način lahko vsi otroci družijo med seboj pri določenih dejavnostih (npr. igranje na igrišču). Če
so otroci-invalidi do vključno srednješolskega izobraževanja obravnavani kot posamezniki, ki
potrebujejo prilagojene učne načrte, se takšna percepcija invalidnosti in možnosti
izobraževanja na visokošolski in univerzitetni ravni izobraževanja povsem izgubi. Sicer pa o
celostnem vključevanju otrok s posebnimi potrebami (od fizičnega dostopa do osebne
asistence) ne moremo govoriti niti na ravni osnovnošolskega izobraževanja, ocenjujejo
udeleženci, saj se znotraj iste šole ne izvaja več različnih programov. Predlagajo, da bi imeli
vsaj eno takšno šolo, ki bi izvajala več programov za otroke z različnimi potrebami.
Zaznavajo tudi premalo tolerance, strpnosti in sprejemljivosti.
Ne le, da izobraževalne institucije invalidom še vedno ne omogočijo ustreznega dostopa do
notranjih prostorov (v Ljubljani naj bi bile invalidom dostopne le 3 ali 4 gimnazije), temveč je
problematično tudi pomanjkljivo znanje vzgojiteljev, učiteljev, profesorjev, asistentov itd. o
ravnanju z učenci/študenti invalidi. Izobraževalne institucije bi morale zagotoviti ustrezno
število strokovnjakov in razširjati temeljna znanja o prilagojenih učnih načrtih invalidov v
28
izobraževalne programe vzgojiteljev, učiteljev, asistentov in svetovalnih delavcev. V
nasprotnem primeru se učitelji in asistenti znajdejo v zagati, ki jo pogosto rešujejo tako, da
dajejo študentom invalidom dobre ocene, kljub temu da njihovo znanje ne dosega zahtevane
ravni. Slednji pa se zato po končanem študiju soočajo s težavami na trgu dela. Menijo še, da
so programi zaposlitvene rehabilitacije nesmiselni, saj ne upoštevajo veščin in intelektualnih
sposobnosti posameznikov z različnimi posebnimi potrebami. Pogosto se tako invalide izuči
za 'tipično invalidska' dela, čeprav so posamezniki nadarjeni in usposobljeni za več. Pri
osebah s posebnimi potrebami bi morali prepoznati njihove talente in jih pri razvijanju le teh
spodbujati.
Kritična je bila tudi skupina distrofikov. Ugotavljajo, da večina osnovnih in srednjih šol ni
prilagojenih potrebam invalidov. Opozarjajo predvsem na arhitektonske ovire (otežen dostop
do izobraževalne ustanove in učilnic zaradi stopnic) in način reševanja tovrstnih težav, ki ni
sistemsko urejen, temveč je v večini primerov odvisen od subjektivne odločitve ravnateljev.
Čeprav je zadnja leta v srednjih šolah opaziti gradnjo stopniščnih dvigal, udeleženci dvomijo,
da bi tovrstna odprava oteženega dostopa ustrezno in na dolgi rok rešila problem
dostopnosti več dijakom invalidom (stopniščna dvigala sprejmejo največ dve osebi). Problem
so tudi neprilagojene sanitarije. Če je invalidom s posebnimi potrebami v osnovni in srednji
šoli zagotovljen spremljevalec, pa na višji, univerzitetni stopnji izobraževanja temu ni tako. To
predstavlja velik problem za invalide, ki potrebujejo spremljevalca in se želijo izobraževati
pod enakimi pogoji kot ostali. Kljub temu, da je večina fakultet v Ljubljani in v Mariboru, na
katere se invalidi sploh lahko vpišejo, prilagojenih njihovim potrebam, predstavlja velik
problem dejstvo, da so možnosti izobraževanja za invalide na nekaterih fakultetah še vedno
nične. Udeleženec izpostavlja njemu znan primer, ko so prošnjo invalida za vpis na fakulteto
zavrnili, kot razlog pa navedli nezmožnost opravljanja laboratorijskih vaj. V okviru fakultete bi
se morali angažirati in invalidu omogočiti prilagojen študij. Mnogim distrofikom bi predvsem v
zgodnji fazi obolenja potrebovali pomoč občasnega spremljevalca, a je komisija na Zavodu
RS za šolstvo občasni asistenci nenaklonjena. Kot so povedali udeleženci, odločb za
dodelitev občasne asistence v komisiji sploh ne izdajo. Prevozi do izobraževalnih ustanov jim
ne predstavljajo problema, saj jim jih zagotovijo društva in invalidske organizacije, v primeru
uporabe lastnega vozila (če jih peljejo starši) dobijo povrnjene stroške prevoza.
Paraplegiki se tem ocenam pridružujejo, pri vključevanju v OŠ se pojavljajo težave glede
fizične dostopnosti in dostopnosti do osebne asistence, kar se stopnjuje v srednjih šolah -
večina srednjih šol je za invalide na invalidskih vozičkih nedostopnih. Tudi šole, ki imajo
zanje prilagojen dostop, nimajo urejenih sanitarij. Prilagoditve so odvisne od razumevanja
ravnatelja in ne od določil zakonodaje. Dostopnost se ureja šele, ko se na šolo vpiše
paraplegik – gre za prilagajanje trenutnim potrebam in ne za urejanje področja na sistemski
ravni. Izbira nadaljnjega izobraževanja je odvisna bolj od možnosti dostopa kot od interesov.
Če je bila Ekonomska fakulteta pred nekaj leti popolnoma neprilagojena za invalide, je do
letos opaziti velik napredek: postavljene so klančine, prav tako dvigala, sanitarije so
prilagojene, za potrebe slepih se izvaja poseben učni program itd. Ker omenjena fakulteta
prej ni bila prilagojena invalidom, so bili le-ti opravičeni odsotnosti na predavanjih, ki so jih
izvajali v višjih nadstropjih, pri ocenjevanju iz predmetov, ki se jih niso mogli udeleževati, so
imeli nižje kriterije.
Izpostavljajo še, da imajo večinoma vse novozgrajene izobraževalne institucije zagotovljen
dostop za invalide, problem se pojavi pri starih gradnjah, saj je obnova v večini primerov
29
odvisna od volje posameznikov ali iniciativ, ki sprožijo zbiranje denarja za projekt odprave
ovir za invalide. Tudi zato nekateri študirajo na daljavo. Dobra plat takšnega študija je, da se
invalidom ni potrebno udeleževati predavanj, s čimer se izognjeno težavam z dostopom, so
pa prikrajšani za druženje. Udeleženci se strinjajo, da se ZIMI v tem delu ne izvaja dosledno.
Osebe z multiplo sklerozo na področju izobraževanja ne zaznavajo težav, ki bi jim
preprečevale enakopravno vključevanje v sistem izobraževanja. Ker se bolezen multiple
skleroze v povprečju pojavi v starosti med dvajsetim in štiridesetim letom, lahko možnosti
izobraževanja ocenjujemo šele od srednješolskega obdobja dalje. Na splošno je prilagoditev
procesa izobraževanja odvisna od posluha šole, tako glede fizičnih prilagoditev kot tudi glede
prilagajanja učnega procesa. Udeleženci so mnenja, da izobraževalne ustanove sicer
uvedejo prilagojeni učni program za osebe z multiplo sklerozo, vendar šele potem, ko so
učitelji/profesorji seznanjeni s posameznikovo boleznijo. Večina jih na težave znotraj
izobraževalnega sistema naleti zaradi neuvidevnih posameznikov oziroma posameznikov, ki
so pomanjkljivo seznanjeni s težavami invalidov; redkokdaj naletijo na ovire pri fizičnem
dostopanju do ustanov (velika težka vrata). Navkljub ustreznim prilagoditvam učnega
procesa, se udeleženci sprašujejo o smiselnosti izobraževanja za pridobitev specifičnih
veščin, če so možnosti zaposlitve znotraj tega poklica po pridobljeni izobrazbi nične. Primer:
poklic kozmetičarke.
Slepe in slabovidne osebe menijo, da bi bilo lahko, kljub temu, da imajo danes več
možnosti za vključitev v izobraževanje, področje izobraževanja bolj prilagojeno specifičnim
potrebam slepih in slabovidnih učencev. Integracija na ravni primarnega in sekundarnega
izobraževanja je zadovoljiva, glavni problem neenakih možnosti izobraževanja še vedno
ostaja na ravni terciarnega izobraževanja (višješolska, visokošolska, univerzitetna
dodiplomska in podiplomska izobrazba), kjer se integracija izvaja neučinkovito, če sploh. Kot
pozitivno ocenjujejo mobilno specialno službo (tiflopedagogi, socialni delavci, psihologi,
zdravstveni delavci, učitelji in drugi strokovni delavci), ki z napotki in smernicami
prilagojenega učnega procesa prispeva k uspešni socialni integraciji slepih in slabovidnih
učencev. Ta je še posebej dobrodošla na višjih ravneh izobraževanja, saj so univerzitetni
profesorji po mnenju udeležencev premalo vešči komunikacije s slepimi in slabovidnimi
študenti.
Velik problem predstavljajo slabe materialne razmere, saj morajo stroške dragih tehničnih
pripomočkov še vedno v večini primerov kriti sami oziroma starši šolajočih se slepih in
slabovidnih otrok. V rednih OŠ je premalo strokovnega kadra in premalo strokovno
usposobljenega ostalega kadra, poleg tega je zaznati skoraj popolno odsotnost tehničnih
pripomočkov in učbenikov. Financiranje prilagoditev učnega gradiva ni sistemsko urejeno,
odvisni so od donacij. Na srednjih šolah in fakultetah so dijaki/študenti prepuščeni Zvezi
društev slepih in slabovidnih Slovenije, kjer snemajo strokovno literaturo za dijake in
študente.
»Starši me niso vpisali na Zavod za slepo in slabovidno mladino, temveč v reden program
osnovne šole. V osmem razredu sem morala iti na informativne dneve, čeprav sem jim rekla,
da ne vidim. Poslali so me na informativni dan administrativne srednje šole, tam pa so moj
vpis zaradi slabovidnosti zavrnili. Po koncu osnovne šole sem bila tako dve leti doma,
prijavljena na ZRSZ«. Slepi in slabovidni dijaki tako nimajo nobenega zagotovila, da jih bo
sprejela vsaka srednja šola. Čeprav si po dokončanem srednješolskem izobraževanju želijo
30
nadaljevati s šolanjem, pa misel na to velikokrat opustijo, saj vedo, da bodo navkljub
izobrazbi spadali v krog težje zaposljivih oseb. Problem, da slepi in slabovidni ne nadaljujejo
izobraževanja na dodiplomskem ali podiplomskem študijskem programu, po mnenju
udeležencev ni toliko sistemske kot ideološke narave. Udeleženci pravijo, da si slepi in
slabovidni pogosto sami postavljajo prepreke za doseg zastavljenih ciljev, saj so zaradi
ustaljenih stereotipov prepričani, da tudi v resnici ne zmorejo doseči zastavljenih ciljev. »Ko
sem se vpisal na fakulteto, sem na največ kritik in pomislekov naletel prav med slepimi in
slabovidnimi, češ 'kaj se pa trudiš, kaj boš pa imel od tega' ali pa 'kaj se pa ti greš'. Seveda
sem moral v študij vložiti veliko več truda kot ostali, a je bil moj trud na koncu tudi toliko bolj
vreden. Zelo velik uspeh je, če slepi diplomira, pri ostalih pa je to nekaj takšnega, kot če bi
opravili vozniški izpit. Menim, da bi lahko vsaj tri četrtine slepih še vedno lahko diplomiralo ali
pa doktoriralo, če bi si to sami želeli. Navsezadnje so možnosti za to z razvojem
informacijske in komunikacijske tehnologije toliko večje«.
Kljub temu, da udeleženci fokusne skupine gluhih in naglušnih menijo, da se njihove
možnosti izboljšujejo, pa so do ureditve izobraževalnega sistema kritični. Za gluhe in
naglušne je značilna nizka stopnja izobrazbe. Integracija v redne OŠ je slabo urejena, po
končanih devetih letih šolanja je njihovo znanje na ravni 5. razreda. Integracija je v precejšnji
meri odvisna od učitelja, koliko se sam angažira, ter od posluha šola za pomoč. Opažajo, da
k uspešnosti veliko pripomore polžev vsadek. Učni proces ni individualno prilagojen
posamezniku, ampak se mora posameznik prilagajati učnemu procesu. Na voljo imajo edino
individualno učno pomoč. Na ravni srednje šole večina gluhih, ki so se vpisali v redno
srednjo šolo rednemu programu niso zmogli slediti in so s šolanjem nadaljevali v okviru
programov Zavoda za gluhe in naglušne. Fakulteta bi morala zagotavljati plačilo stroška
tolmača, ki je lahko prisoten na predavanjih, vendar se to v praksi ne izvaja, zato si ga mora
študent-invalid plačati sam. Fakultete namreč ne želijo prevzeti stroškov tolmačenja. Gluhim
in naglušnim predstavlja problem tudi to, da potrebujejo zapisnikarja, saj je skorajda
nemogoče hkrati spremljati tolmača in zapisovati. Tega pa zakon ne predvideva. Znakovni
jezik bi moral biti omogočen v rednem šolanju.
Nekatere fakultete imajo do gluhih in naglušnih študentov še vedno negativen odnos.
Udeleženka raziskave je bila ogorčena, ker zaradi gluhote ni bila sprejeta na izbrano
fakulteto. Po osebnem pogovoru z dekanom so na fakulteti odločitev spremenili. Posebne
težave imajo tudi študentje, ki med samim študijem izgubijo sluh. Njim tolmač ne pomaga,
saj znakovnega jezika ne poznajo ali pa ga poznajo slabo. Zanje je najslabše poskrbljeno,
saj jih sistem popolnoma spregleda.
Izpostavljajo še problematičnost trenda vključevanja različnih skupin invalidov v Zavod za
gluhe in naglušne (od oseb z avtizmom do otrok z motnjami v razvoju in govornimi
motnjami), čeprav naj bi bil ta namenjen gluhim in naglušnim, v njem pa naj bi se učilo v
znakovnem jeziku. Udeleženci menijo, da na ta način lahko trpi tudi izobraževanje gluhih.
Opozarjajo še na nizek nivo znanja, ki ga otroci dosežejo v Zavodu. Zaradi majhnega
besednega zaklada je nadaljevanje v rednih šolskih programih zelo zahtevno.
Kljub temu ima po njihovem mnenju integracija mnogo pozitivnih vidikov: trdijo, da je
integracija gluhih in naglušnih v »slišečo« šolo nujno potrebna za enakopravno obravnavanje
vseh otrok in preprečevanje getoizacije takšnih otrok. Kljub temu pa je potrebno za uspeh
veliko samostojnega učenja, veliko truda, še posebej, če ni tolmačev, da šolanje uspešno
31
dokončajo. Za uspeh je nujno potrebno sodelovanje celotne družine, ki mora otroka stalno
podpirati. Učni proces v rednem izobraževanju ni prilagojen gluhim, oni so tisti, ki se morajo
prilagoditi. Lažje je tistim otrokom, ki imajo slišeče starše, in tistim, ki jih sošolci sprejemajo in
nudijo podporo.
Delovni invalidi kot pozitiven ocenjujejo ukrep poklicne rehabilitacije po Zakonu o
pokojninskem in invalidskem zavarovanju, izpostavljajo pa prenizka nadomestila, ki
posameznikom velikokrat ne zadoščajo za preživetje v času šolanja, zaradi česar se ukrep
manj koristi.
SKLEP
Udeleženci raziskave so na splošno precej kritični do izobraževalnega sistema.
Čeprav je vključevanje na vse tri ravni izobraževanja omogočeno na zakonodajni
ravni, se v praksi pojavljajo težave predvsem zaradi (1) perečega problema fizične
nedostopnost grajenega okolja – ta se sicer po njihovem mnenju z gradnjo novih
objektov (tiste, ki upoštevajo predpise o gradnji objektov) izboljšuje, pa vendar
ostajajo težko dostopni ali pa nedostopni starejši objekti, ki jih je (tudi zaradi finančnih
omejitev in spomeniškega varstva) težko prilagoditi; (2) integracija deluje bolje v
primarnem in sekundarnem izobraževanju, slabše pa na terciarnem nivoju.
Za celotno prilagoditev učnega procesa ni v celoti poskrbljeno na nobenem od teh
nivojev, učitelji in profesorji pa imajo pomanjkljivo znanje, kar onemogoča celostno in
učinkovito integracijo. Pojavlja se tudi zavrnitev vpisa na določeno šolo/fakulteto iz
vzroka invalidnosti.
UVELJAVLJANJE PRAVIC DO ZDRAVSTVENIH STORITEV
Osebe s težavami v duševnem zdravju izražajo veliko nezadovoljstvo glede uveljavljanja
pravic do zdravstvenih storitev: predvsem izpostavljajo vpliv farmacevtske industrije na javno
zdravstvo in manjšo dostopnost do storitev zaradi premajhnega števila psihiatrov, ki pa
večinoma podpirajo farmacevtsko ideologijo. Udeleženci zaznavajo, da se jim psihiatri
premalo posvečajo in jim namenjajo premalo časa, še posebej pogovorom z njimi. Vsi imajo
enake izkušnje in enak pogled na probleme psihiatričnih obravnav. Dostopnost do psihiatrov
je v Sloveniji velik problem. Zato se zavzemajo za skupnostno psihiatrijo, kjer bi tim
zdravnikov prišel k uporabniku, s čimer bi premostili monopol velikih bolnišnic pri psihiatrični
obravnavi. Posledica te prevlade bolnišnic pri psihiatričnem zdravljenju je malo časa, ki ga
lahko psihiatri namenijo individualni obravnavi. Ta tim bi tudi ocenil, ali uporabnik sploh
potrebuje zdravljenje v bolnišnici ali pa se lahko zdravi doma. Že samo v Trstu so primeri
dobre prakse, po katerih bi se lahko naša ureditev zgledovala. Na ta način bi lahko zmanjšali
število bolnikov na psihiatra. Diskriminacijo zaznavajo s strani zdravstvenega osebja.
Udeleženci so mnenja, da ZIMI sicer naslavlja nekatere probleme v zdravstvu, a položaja
oseb s TDZ (znotraj zdravstva) še ni izboljšal v praksi.
Dostopnost do ustanov in strokovnjakov s področja duševnega zdravja je dobro urejena le v
večjih mestih. Na razpolago je premalo programov, namenjenih informiranju (npr. ko se
oseba prvič sreča z boleznijo, ne ve, kam naj se obrne). Nevladne organizacije so izključene
32
iz izobraževalnih aktivnosti v okviru bolnišnic. Od sprejetja Zakona o duševnem zdravju so
osebe s TDZ in njihovi svojci izključeni iz izobraževalnih programov za druge uporabnike in
njihove svojce (per peer izobraževanja). Poslabšalo se je tudi sodelovanje med psihiatričnimi
bolnišnicami in nevladnimi organizacijami s področja duševnega zdravja – vodstveni kadri v
večini zavračajo stike. Osebe s TDZ tako ne dobijo vseh informacij o možnostih rehabilitacije
in vključitve v programe nevladnih organizacij, predvsem pa ne izkušenj ostalih o načinih
spopadanja z boleznijo. Pomembnost takšnih izkušenj je priznana tudi v svetovnem merilu. S
tem jim je kršena pravica dostopnosti do informacij in posledično onemogočena priložnost za
hitrejšo in uspešnejšo rehabilitacijo ter ponovna vključitev v socialno in delovno okolje.
Dogaja se, da nekdo, ki nujno potrebuje psihoterapijo, nima denarja za nakup avtobusne
vozovnice, s čimer mu je onemogočen prihod do ustanove, ki nudi pomoč. Poleg tega so
storitve psihoterapevtov drage in s tem osebam s TDZ nedostopne. Opozarjajo tudi na
problem pokritosti, ki je boljša v Ljubljani in večjih mestih. Predlagajo uvedbo mobilnih služb.
Osebe z motnjami v duševnem razvoju ugotavljajo, da zdravstveno osebje nima dovolj
znanja o specifičnih težavah posameznikov. Postopki v zdravstvu niso prilagojeni potrebam
oseb z MDR (čakanje v čakalnicah, »izolacija« samo ene težave – na posameznika se ne
gleda kot celoto, otroci pridejo na pregled na tešče, potem pa se »izgubijo« v čakalni vrsti,
osebi z MDR ne razložijo postopka). Zdravniki se ne zavedajo, da imajo ti otroci posebne
potrebe in da jih morajo obravnavati drugače. Še posebej je pomembno, da je obravnava pri
zdravniku čim krajša.
»Moja hčerka je imela zaradi dolgega čakanja na pregled in vročino v čakalnici epileptični
napad, pri tem pa je zdravnike bolj kot to, še vedno zanimalo, če jo bodo lahko pregledali
zaradi slušnih težav, zaradi katerih je prišla in kako bi jo naročili za naslednjič. Med napadom
mi je pomagala čistilka!«
Celotni zdravstveni sistem je neprilagojen osebam z motnjami v duševnem razvoju, eden
izmed razlogov za to pa je, da zdravniki še vedno premalo odgovarjajo za svoje napake. Po
drugi strani izpostavljajo, da je kriv sam zdravstveni sistem, ki (če že zna identificirati in
sistematizirati motnje, ki jih njihovi otroci imajo) bi moral najti tudi način, kako za njih urediti
posebno obravnavo – protokol, ki bi na različnih zdravstvenih področjih določil ravnanje
zdravnikov in osebja v primeru obravnave osebe z motnjami v duševnem razvoju. Zaposleni
bi morali pokazati več empatije in pripravljenosti na seznanjenje z »neznanim«. Njih pa je
včasih tudi strah, česar ne bi pričakovali.
Model sistematične zgodnje obravnave ne obstoja, kljub temu, da se kaže velika potreba po
tem. Obstoječe razvojne ambulante ne pokrivajo vseh potreb, starši ne dobijo dovolj
informacij. Šele iz lastnih izkušenj se naučijo pravega ravnanja z otroci: »Starši smo
prepuščeni samim sebi!« Po drugi strani so starši deležni izjav v smislu, da niso sposobni
sami skrbeti za takšnega otroka, sami pa, nasprotno, trdijo, da so prav oni tisti, ki največ
vedo o svojem otroku in njegovih težavah. Poudarjajo še, da bi bilo dobro, da bi bili starši že
zelo zgodaj seznanjeni z vsemi možnostmi in informacijami o motnjah v duševnem razvoju.
To bi moralo biti urejeno sistematično, zdravstveni sistem oz. razvojna ambulanta bi moral
starše napotiti na nevladne organizacije, ki se s tem ukvarjajo. Zgodnja obravnava se torej
preveč osredotoča na zdravstvene in premalo na socialne vidike odraščanja otroka z
motnjami v duševnem razvoju.
33
Osebe s cerebralno paralizo ocenjujejo zadovoljenost potreb na področju zdravstvenega
zavarovanja in zdravstvenega varstva kot neustrezno. Kot resen problem izpostavljajo
diskriminacijo v okviru sistema zdravstvenega zavarovanja, saj jim obstoječa raven
zdravstvenega zavarovanja invalidov ne zagotavlja enakopravne in učinkovite skrbi za
zdravje in rehabilitacijo. Pri tem izpostavljajo primer, ko je zavarovanec zdravstvenim
zavarovalnicam plačeval premije za primer nezgod in poškodb, v primeru dejanske poškodbe
pa zavarovalnica zavarovancu ni želela izplačati dogovorjene zavarovalne vsote oziroma
nadomestila. Dotični primer se je zaključil tako, da so v zavarovalnici povišali premijo in je
zavarovanec naposled le prejel odškodnino za poškodbo.
Na podobne primere naletijo tudi v okviru zdraviliškega zdravljenja in programa obnovitvene
rehabilitacije. Udeležencem se zdi problematično, da se morajo invalidi za svoje pravice
boriti, poleg tega pa se da ob natančnejšem branju zavarovalnih pogodb razbrati, da se v
primeru težke invalidnosti sploh ne da zavarovati. Iz tega udeleženci sklepajo, da se invalidi
po pravilih ne bi smeli zavarovati za primer nesreče. Navajajo še, da so invalidi tudi pri
avtomobilskem zavarovanju obravnavni neenakopravno.
Problem vidijo tudi v tem, da širša strokovna javnost ne ločuje in ne razume razlike med
boleznijo in stanjem ter cerebralno paralizo označuje kot bolezen, čeprav to ni. Udeleženci
tako predlagajo izboljšanje znanja oziroma vedenja osebja, še posebej v zdravstvenih
ustanovah, o posameznih vrstah invalidnosti, da bodo invalidi ustrezno obravnavani glede na
vrsto invalidnosti in bili tudi temu primerno zdravstveno zavarovani.
Sporno se jim zdi tudi omejeno število napotnic za fizioterapijo na leto (10 ur), saj menijo, da
je cerebralna paraliza stanje, ki terja veliko več razgibavanja, kot so ga deležni. Rešitev vidijo
v sistemskem reševanju zdravstvene problematike: k zanimanju za študij cerebralne paralize
naj se spodbuja že študente medicinske fakultete; organi, ki so za to pristojni, pa naj v okviru
zdravstvenega sistema zagotovijo kontinuirano zdravljenje posameznikov s cerebralno
paralizo (ne le do 18. leta). Premalo je možnosti za obnovitveno rehabilitacijo. Dokler ne
bodo pravice do zdravstvenih storitev izhajale iz posameznika, temveč bodo vezane na
institucijo, v okviru katere se posameznik zdravi (če sploh), bo posameznik na področju
zdravstvenega varstva prikrajšan za pravice, ki mu pripadajo, še menijo udeleženci. Kot
pravijo, je pomoč staršem ob diagnozi otroka s cerebralno paralizo slaba oziroma nikakršna,
razlog za to pa vidijo v vse slabšem sodelovanju med zdravniki in pediatri ter zdravstveno-
terapevtskimi kolonijami. Potrebno bi bilo večje povezovanje med zdravniki specialisti in
ostalimi zdravstvenimi delavci. S staranjem se zdravstvene težave posameznikov s
cerebralno paralizo le še stopnjujejo, odgovori na to, kako se soočiti s starostjo, so spet
pomanjkljivi oziroma jih ni. Sistem ne zagotavlja kontinuitete.
Udeleženci opažajo tudi, da je v Sloveniji zelo malo zdravnikov specialistov, ki se ukvarjajo s
cerebralno paralizo. Vse manj zdravnikov, pediatrov in fizioterapevtov prepozna diagnoze
cerebralne paralize.
Področje zgodnje obravnave, v okviru katere bi bila nudena multidisciplinarna pomoč, ni
urejeno v celoti, niti ni jasno opredeljeno, kaj vse zajema zgodnja obravnava, kdo jo izvaja in
do katerih pravic je pri tem upravičen posameznik. Kažejo se potrebe po mobilni službi. V
okviru zdravstva pomoč staršem ni nudena.
34
Pri uveljavljanju pravic do zdravstvenih storitev imajo kar nekaj težav tudi osebe z distrofijo.
Področje zdravstva je boljše urejeno v Ljubljani. Izpostavljajo težji dostop do ostalih
zdravnikov specialistov (okulist, zobozdravnik ipd.), ki je posledica neprilagojenih ordinacij in
aparatur (npr. presedanje z invalidskega vozička na stol). Problem bi lahko rešili z vgradnjo
stropnih dvigal ali pa z večjimi ordinacijami. Prilagojena niso niti reševalna vozila: invalida
peljejo brez vozička, z društvenim kombijem ali pa prevoz nudijo svojci.
Velik problem predstavljajo sanitarije v bolnišnicah, saj osebe na invalidskih vozičkih nimajo
možnosti dostopa do sanitarij. Dajo jih v plenice, za osebno higieno morajo poskrbeti sami s
pomočjo osebnega spremljevalca. Kot povedo, so ustrezne zdravstvene obravnave deležni
pri osebnih zdravnikih, preostala zdravstvena oskrba je odvisna od usposobljenosti in
odnosa zdravstvenega osebja (negovalci, medicinske sestre, fizioterapevti). Zametki slabega
poznavanja mišične distrofije tičijo že v samem izobraževalnem procesu, kjer dajejo
poučevanju distrofije premalo poudarka. Pogosta praksa zdravnikov specialistov je, da vse
zdravstvene težave distrofikov vežejo na distrofijo in tako postavijo napačno diagnozo. Kljub
temu se stanje glede oskrbe v zadnjih letih izboljšuje.
Informacijska mreža je po njihovem dobro razvita. Običajno jim prve informacije o distrofiji
posredujejo nevrologi, ki jih napotijo na Društvo distrofikov Slovenije. Tam prejmejo bolj
natančne in podrobne informacije o distrofiji, si izmenjujejo izkušnje in navezujejo stike.
Informacije iščejo tudi preko interneta, vendar so precej splošne narave, prve informacije jim
nudi tudi socialna delavka v bolnišnici. V večini primerov se ob postavljeni diagnozi obrnejo
na Društvo distrofikov Slovenije, kjer jim prek programov obnovitvene rehabilitacije
omogočajo socialno vključevanje, tamkaj pa jih usmerjajo tudi na institucije, ki so pristojne za
uveljavljanje pravic, ki jim pripadajo.
Skupina paraplegikov ugotavlja, da se je dostop do lekarn in zdravstvenih domov v
zadnjem času precej izboljšal. Navkljub temu udeleženci izpostavljajo, da zdravstvene
storitve izbirajo glede na dostopnost. Kot ocenjujejo, so skorajda povsem nedostopne in
neprilagojene ginekološke ambulante. Večina paraplegikov ima težave pri zagotavljanju in
dobavi sanitetnega materiala in ortopedskih pripomočkov, saj jim mnogi zdravniki ne
predpišejo najbolj optimalnih pripomočkov, ki jih potrebujejo za normalno življenje. Zdi se jim
nedopustno, da paraplegik ne dobi toliko katetrov, kolikor jih potrebuje in si jih mora kupovati
sam. Niso upoštevane težave z inkontinenco, še posebej pri ženskah. Sanitarije večinoma
niso dostopne.
Opažajo tudi, da zdravniki in zdravstveno osebje premalo poznajo težave, s katerimi se
spoprijemajo paraplegiki. Ne le v zdravstvu, temveč skozi sam učni proces, predvsem v
srednjih zdravstvenih šolah in kasneje na Medicinski fakulteti, bi morali zagotoviti ustrezno
izobraževanje za poznavanje bolezni in poškodb invalidov. Kot utemeljujejo, je prav zato
odnos zdravstvenega osebja do invalidov pogosto slab oziroma je od posameznika odvisno
kako in na kakšen način se posveča negi in zdravstveni obravnavi invalida. Zdravniki jim ob
postavljeni diagnozi ne posredujejo dovolj informacij o tem, kako se ustrezno spoprijemati z
nastalo boleznijo. Zato jim dodatne potrebne informacije nudi Zveza paraplegikov Slovenije
na svojih info točkah.
Z zdravstveno obravnavo prav tako niso zadovoljne osebe z multiplo sklerozo. Zdravniki
čedalje pogosteje pri vseh njihovih zdravstvenih težavah kot razlog navajajo bolezen multiple
35
skleroze. Problem vidijo v tem, da se tako sicer resnih zdravstvenih težav ne jemlje dovolj
resno, kar na dolgi rok ogroža njihova življenja. Vsi se strinjajo, da bi morali biti zdravniki
specialisti (nevrologi), še najbolj pa splošni zdravniki (ti so po njihovem najmanj informirani)
veliko bolj seznanjeni z multiplo sklerozo. Tudi znotraj invalidskih komisij, kjer podeljujejo
status invalida, opažajo pomanjkljivo poznavanje omenjene bolezni. Zato je posameznikova
pridobitev statusa invalida odvisna predvsem od izvida zdravnika specialista in od zdravnika
v invalidski komisiji. Veliko bolj sistematično bi morala biti po njihovem urejena tudi
zdravstvena in socialna podpora oseb z multiplo sklerozo, saj jih nemalokrat ob postavljeni
diagnozi v zdravstvenih ustanovah ne napotijo nikamor ali pa morajo na napotke počakati;
pogosto se morajo znajti sami. Udeleženci predlagajo, da bi hkrati z diagnozo prejeli tudi vse
potrebne informacije, kam se obrniti v obdobju, zaznamovanem z boleznijo multiple skleroze.
Izpostavljajo težave s fizično dostopnostjo in neprilagojene sanitarije.
Z uveljavljanjem pravic do zdravstvenih storitev slepe in slabovidnih osebe nimajo slabih
izkušenj. Specialistično obravnavo ocenjujejo kot dokaj ustrezno, problem se pojavlja pri
ostalih specialistih in zdravstvenem osebju – premalo poznajo področje. Kot pravijo, so jim
zagotovljene zdravstvene storitve brez diskriminacije zaradi invalidnosti, kar pomeni, da prav
tako nimajo prednosti pri obravnavi. Kot problem čakalnih vrst izpostavljajo primer, ko ima
slepa oseba v bolnišnici spremljevalca za določen čas in mora na pregled čakati dlje časa,
kot ima sicer na razpolago spremljevalca – na ta način se brez potrebe porabljajo ure, ki jih
lahko koristi za spremljevalca. V tem primeru se jim zdi prav, da bi takšna slepa oziroma
slabovidna oseba vseeno imela prednost pred ostalimi. Sicer gre za izjeme, a udeleženci
vseeno izpostavljajo, da bi bilo lahko bolnišnično osebje do slepih in slabovidnih bolj
uvidevno. Čeprav udeleženci menijo, da je pri zdravstveni in socialni podpori staršem otrok z
invalidnostjo bolj pomemben odnos staršev do lastnih otrok (koliko se oni sami zavzemajo za
lastnega otroka) kot pa ustrezna pomoč ustanov – ki so sicer vedno na voljo za pomoč, se
strinjajo, da bi lahko ustrezne socialne ustanove storile več za osveščanje o pravicah
invalidov. Zgodnja obravnava v smislu celostne obravnave družine ne obstaja. Starši slepih
in slabovidnih otrok in mladostnikov večino izhodiščnih informacij prejmejo v porodnišnicah,
bolnišnicah in na Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Po njihovem mnenju je včasih
bolje, da staršev takoj ob rojstvu ne zasipajo z vsemi mogočimi informacijami, saj je potreben
čas, da se starši na invalidnost (slepoto) svojih otrok privadijo. So pa informacije vsekakor
nujne in dobrodošle. Priporočajo vključitev slepega/slabovidnega otroka v reden vrtec. Kot
problematično izpostavljajo težave z dostopom - ni označen s taktilnimi oznakami.
Pri zdravstvenih storitvah se gluhim in naglušnim osebam pojavljajo podobne težave kot
pri postopkih pred državnimi ustanovami. Tako se nekateri zdravstveni delavci potrudijo,
nekateri pa ne. Splošen vtis udeležencev je, da zdravstvenim delavcem obravnava
gluhe/naglušne osebe predstavlja dodaten napor. Pacientom premalo natančno razložijo
njihovo diagnozo, govorijo nerazumljivo, ne snamejo maske, ko govorijo ipd. Zdravstveni
delavci so premalo usposobljeni za delo z gluhimi in naglušnimi. Opozarjajo še na slabo
podporo staršem gluhih in naglušnih – zdravstveni sistem premalo informira o društvih za
gluhe, zavodih. Zadnje čase je velik poudarek na polžkovem vsadku, ki se ga favorizira, ne
predstavi pa se vseh možnih negativnih posledic (poškodbe, uničeni živci). Starši ne dobijo
vseh informacij. V zdravstvenih domovih se dogaja, da oseba, ki čaka na pregled ne sliši, ko
jo pokličejo.
36
Dobra praksa prihaja iz Urgentnega bloka UKC, kjer se zaposleni sami izobražujejo za delo z
gluhimi in naglušnimi osebami. Vendar bi to moralo biti urejeno na sistemski ravni in plačano
s strani države. V zadnjem času prihajajo pobude s strani zdravstvenih ustanov o
pridobivanju znanj s področja okvare sluha (npr. UKC – kako ravnati, ko pride gluha oseba
na pregled).
Delovni invalidi izpostavljajo dolge čakalne dobe. Fizično dostopnost ocenjujejo kot
zadovoljivo, ravno tako dostop do informacij.
SKLEP
Invalidi kot resen problem izpostavljajo diskriminacijo v okviru sistema zdravstvenega
zavarovanja, saj jim obstoječa raven zdravstvenega zavarovanja invalidov ne
zagotavlja enakopravne in učinkovite skrbi za zdravje in rehabilitacijo. Ustrezne
zdravstvene obravnave so invalidi deležni pri zdravnikih specialistih, preostala
zdravstvena oskrba je odvisna od usposobljenosti in pripravljenosti zdravstvenega
osebja (negovalci, medicinske sestre, fizioterapevti in drugi). Med ključnimi problemi,
s katerimi se soočajo pri zdravstveni obravnavi, udeleženci izpostavljajo predvsem
sledeče: (1) zdravniki in zdravstveno osebje nasploh premalo poznajo specifike
posamezne bolezni in težave, s katerimi se spoprijemajo invalidi, (2) zdravniki čedalje
pogosteje za vse zdravstvene težave kot razlog navajajo njihovo prvenstveno
diagnozo/invalidnost (npr. mišična distrofija, multipla skleroza...), (3) zdravstveni
delavci so premalo usposobljeni za delo z gluhimi in naglušnimi, (4) neprilagojene
aparature v ordinacijah zdravnikov specialistov (okulist, zobozdravnik ipd.) (5)
sanitarije v bolnišnicah so neprilagojene za dostop oseb na invalidskih vozičkih
oziroma nimajo možnosti dostopa do sanitarij, (6) težave pri zagotavljanju in dobavi
sanitetnega materiala in ortopedskih pripomočkov.
Zdravniki invalidom ob postavljeni diagnozi nemalokrat ne posredujejo dovolj
informacij o tem, kako se ustrezno spoprijemati z nastalo boleznijo in kam se lahko
obrnejo. Nasprotno menijo slepi in slabovidni, ki z uveljavljanjem pravic do
zdravstvenih storitev nimajo slabih izkušenj. Staršem slabovidnih otrok je večina
izhodiščnih informacij dostopna v porodnišnicah, bolnišnicah in na Zavodu za slepo
in slabovidno mladino. Udeleženci predlagajo izboljšanje znanja oziroma
usposobljenosti osebja, še posebej v zdravstvenih ustanovah, o posameznih vrstah
invalidnosti, da bodo invalidi ustrezno obravnavani glede na vrsto invalidnosti in bili
tudi temu primerno zdravstveno zavarovani.
Postopki v zdravstvu prav tako niso prilagojeni potrebam oseb z motnjami v
duševnem razvoju. Zdravniki po njihovem še vedno premalo odgovarjajo za svoje
napake. Problematična ostaja zgodnja obravnava, ki se preveč osredotoča na
zdravstvene in premalo na socialne vidike odraščanja otroka z motnjami v duševnem
razvoju. Osebe s težavami v duševnem zdravju pa opozarjajo na problem psihiatričnih
obravnav - dostopnost do psihiatrov predstavlja v Sloveniji velik problem.
Opazimo lahko, da se podobne težave kot na področju izobraževanja pojavljajo tudi na
področju zdravstva: gre tako za grajene ovire kot tudi za velikokrat pomanjkljivo
znanje oz. premalo pozornosti predvsem v primeru otrok ali v primeru pripisovanja
37
dodatnih zdravstvenih težav predvsem že obstoječi diagnozi, na podlagi katere je bila
priznana invalidnost. Kot je razbrati, zgodnje obravnave niso deležni (v zdravstvenih
ustanovah pridobijo predvsem zdravstvene informacije, ostale, potrebe informacije za
premagovanje vsakdanjih težav, pa v veliko manjši meri).
BIVALNE RAZMERE IN MOŽNOSTI BIVANJA
Kar nekaj oseb s težavami v duševnem zdravju živi ali pa je živelo v stanovanjskih
skupinah. Izpostavljajo, da se nemalokrat izkaže, da stanovanjska skupina ni najbolj idealen
način bivanja. Po njihovem mnenju je preveč nadzora, težko se zagotovi zasebnost in mir.
Pojavlja se visoka fluktuacija strokovnih delavcev v stanovanjskih skupinah, invalidi morajo
vedno znova povedati svojo zgodbo, saj ni ustreznega prenosa informacij.
Možnost izbire je povezana z materialnim stanjem posameznika – zaradi večinoma slabšega
finančnega stanja, si največkrat ne morejo privoščiti niti neprofitnih stanovanj. Večina oseb s
TDZ se odloči za bivanje v stanovanjskih skupinah, ker jih družina ne sprejema in ker si
zaradi slabega materialnega stanja ne morejo privoščiti samostojnega bivanja. Izražajo željo
po samostojnem bivanju s podporo.
Tudi osebe z motnjami v duševnem razvoju menijo, da lahko sami odločajo, kje in s kom
bodo živeli (v primeru odločitve za bivanje v bivalni enoti ali zavodu). Mnenja o tem, kje je
bolje živeti, so deljena. Kljub prepričanju, da je v bivalni enoti lažje zagotoviti zasebnost in
mir, pa udeleženci pričajo o nasprotnem. Je pa v bivalni skupnosti manj nadzora, kar lahko
včasih privede do nasilja.
Bivalne skupnosti, ki omogočajo celodnevno varstvo, so financirane s strani občin, ki nimajo
zadostnih finančnih sredstev za zagotavljanje celodnevnega varstva za vse, s čimer pravica
do samostojne izbire bivanja ni omogočena vsem enakopravno. Za starejše osebe z MDR
področje bivanja ni urejeno, vključeni so v katero od oblik celodnevnega varstva, kar pa ne
zadošča pokritju vseh njihovih potreb.
Osebe s cerebralno paralizo se strinjajo, da so možnosti invalidov za samostojno bivanje
skorajda nične. Kot ocenjujejo, je populacija, ki jo naslavlja Zakon o družbenem varstvu
telesno in duševno prizadetih oseb, daleč najbolj diskriminirana populacija invalidov. Invalidi
nimajo zagotovljenih možnosti, da si lahko sami izberejo prebivališče in se odločijo, kje in s
kom bodo živeli, saj njihovi dohodki (nadomestilo za invalidnost, dodatek za pomoč in
strežbo) primarno ne zadostujejo niti kritju stroškov subvencioniranih najemnin. Glede na to,
kje posamezniki bivajo (doma, v bivanjski skupnosti ali v zavodu), obstajajo razlike – najbolj
so prikrajšani tisti, ki živijo doma. V takih primerih se zmanjša tudi zaposljivost staršev, ki
skrbijo za otroka. V organiziranih oblikah bivanja prihaja do pomanjkanja kapacitet.
Udeleženci predlagajo uvedbo sistema individualnega financiranja, ki bi omogočal
samostojno bivanje.
Osebe z distrofijo navajajo, da problem samoodločanja pri izbiri bivanja ostaja. Pri
reševanju njihove bivanjske problematike v ospredju ostajajo programi, v okviru katerih si
prizadevajo za to, da bi distrofiki čim dlje časa živeli v domačem okolju. Če nimajo možnosti
oziroma pogojev, da bi živeli v domačem okolju, naletijo pri iskanju stanovanj na ovire, saj ni
38
dovolj varovanih stanovanj, kjer bi lahko bivali. V Domu starejših občanov za Bežigradom so
pred približno tridesetimi leti na pobudo Društva distrofikov Slovenije ustanovili oddelek
mlajših invalidov, kjer v prilagojeni oskrbi biva približno deset distrofikov. Da bi lahko distrofiki
zaživeli samostojno življenje, morajo biti izpolnjeni različni pogoji, vezani na odpravo
arhitektonskih ovir in podobno (dostop do izobraževalnih institucij in zaposlitvenih mest).
Izpostavljajo, da bi morali pristojni pri dodeljevanju neprofitnih stanovanj invalidom upoštevati
bližino centra, saj se v nasprotnem primeru pojavijo težave s prevozom na delo,
onemogočeno jim je tudi družabno življenje. Sporno se jim zdi tudi, da so za invalide
dostopna in prilagojena le določena stanovanja. Menjava dodeljenega neprofitnega
stanovanja z drugim neprofitnim stanovanjem, ki ni prilagojeno za invalide, ni možna, čeprav
bi si lahko distrofiki stanovanje naknadno prilagodili. Gradnja stanovanj za invalide na
invalidskih vozičkih se jim zdi nefunkcionalna (preveliki toaletni prostori in sanitarije). Čeprav
obstajajo preproste rešitve, jih odgovorni in pristojni ne upoštevajo. Izbira bivanja je
povezana tudi s finančnim položajem posameznika.
Paraplegiki se prav tako strinjajo, da se pravica do izbire bivanja v praksi ne udejanja:
možnosti za to so dane le posameznikom z ugodnim finančnim stanjem oziroma jim svojci
omogočijo prilagojene bivalne prostore za invalidske vozičke. Najslabša možnost za invalide,
ki nimajo pogojev za pridobitev ustreznega bivališča, je bivanje v domovih za starejše.
Novograjena neprofitna stanovanja so večinoma prilagojena za invalide na vozičkih (določen
odstotek stanovanj je namenjenih bivanju invalidov), problem je v tem, da so takšna
stanovanja prevelika za eno osebo. Kot najslabšo možnost bivanja ocenjujejo dom starejših
občanov. Možnosti izbire bivanja je pogojena z možnostjo osebne asistence.
Osebe z multiplo sklerozo naletijo na težave pri dostopu do stanovanja v bloku brez
dvigala. Navajajo egoizem sostanovalcev, ki ne razumejo problemov invalidov in otežujejo
skupno rešitev problema, ki bi invalidom omogočil prilagojen dostop do bivališča.
Posamezniki, ki živijo v višjih nadstropjih bloka brez dvigal, potrebujejo pomoč pri dostopu do
stanovanja. Izbira je odvisna od finančnih možnosti. Novejši domovi za starejše občane so
kombinirani, vendar kadrovsko in programsko niso usposobljeni in prilagojeni za mlajše
osebe z multiplo sklerozo.
Če slabovidna oseba živi doma in ima vse na svojem mestu, ni težav, pravijo slepe in
slabovidne osebe. Na splošno pa imajo slabovidni slabe izkušnje z bivanjem. Zanje posebej
organiziranih oblik bivanja ni, v Ljubljani in nekaterih večjih mestih obstajajo bivalne
skupnosti, vendar so jim na razpolago do osamosvojitve. Pri dodeljevanju neprofitnih
stanovanj so obravnavani prednostno. Neprofitna stanovanja niso ustrezno prilagojena za
slabovidne (luči se ne prižigajo in ugašajo samodejno, stanovanja so preveč oddaljena od
centra ipd.). V projektiranje stanovanj ne vključujejo slepih in slabovidnih oseb.
Udeleženci fokusne skupine gluhih in naglušnih povedo, da imajo enake pogoje za bivanje
kot slišeči.
39
SKLEP
Samoodločanje pri izbiri prebivališča, kraja bivanja in s kom bodo živeli zaradi zgoraj
navedenih ovir še vedno za večino skupin invalidov ni ustrezno omogočeno.
Udeleženci na splošno ocenjujejo možnosti izbire bivanja kot slabe. Njihovi dohodki
pogosto ne zadostujejo niti kritju subvencionirane najemnine, zato se nemalokrat, če
imajo pogoje, ustalijo v domačem okolju. Pri uresničevanju potrebe po samostojnem
bivanju jim ovire predstavljajo naslednji problemi: (1) nizki dohodki, (2) pomanjkanje
varovanih stanovanj, kjer bi lahko invalidi bivali, (3) ovire grajenega okolja pri dostopu
do stanovanj (stopnice, pomanjkanje dvigal ipd.), (4) neprilagojeni bivalni prostori, (5)
pomanjkljivo izvajanje osebne asistence in pomoči na domu. Osebe z motnjami v
duševnem razvoju in s težavami v duševnem zdravju si želijo, da bi imeli v bivalnih
enotah in zavodih več zasebnosti in miru.
KULTURNO UDEJSTVOVANJE
Osebe s težavami v duševnem zdravju izpostavljajo, da je dostop do kulturnih dobrin
pogojen s finančnim stanjem posameznika. Če oseba ni zmožna sama plačati vstopnice,
problem rešujejo preko donacij in preko dogovora o možnosti brezplačnega vstopa.
Osebe z motnjami v duševnem razvoju navajajo, da se tudi na področju dostopa do
kulturnih dobrin pojavljajo enake arhitektonske in komunikacijske ovire kot na drugih
področjih.
Osebe s cerebralno paralizo se strinjajo, da je dostop do kulturnih ustanov načeloma
prilagojen za invalide, vendar pa se o univerzalni dostopnosti še vsekakor ne more govoriti.
Na ovire pri dostopu do ponudbe kulturnih ustanov naletijo v notranjih prostorih, kjer je
invalidom na vozičkih pogosto namenjenega premalo prostora (za največ štiri vozičke). Z
vidika odpravljanja arhitektonskih ovir postajajo kulturne institucije vse bolj dostopne
invalidom, veliko dela pa se bo moralo vložiti še v vsebinski del kulturnih programov, ki ga
aktivno soustvarjajo osebe z invalidnostjo. Kot pravijo, bo sčasoma potrebno preseči tabuje,
da so lahko tudi invalidi umetniki. Udeleženci še menijo, da so kulturne ustanove v Ljubljani
veliko bolj dostopne kot v ostalih mestih po Sloveniji.
Osebam z distrofijo predstavljajo arhitektonske ovire precejšnjo težavo. Čeprav je
Cankarjev dom fizično dostopen, pa imajo v Gallusovi dvorani prostora le za tri osebe na
invalidskih vozičkih. Dostop do odra na vozičkih imajo v Ljubljani le v Cankarjevem domu,
Mestnem gledališču Ljubljana in v Gledališču za otroke in mlade. Vstopnice za invalide so
brezplačne, karto mora plačati le spremljevalec oziroma mu jo praviloma plača invalid.
Paraplegiki se strinjajo, da je fizični dostop do gledališč slabo urejen. Četudi je dostopnost
znotraj gledališč nekoliko boljša, predstavljajo neprilagojene sanitarije še vedno velik
problem, ravno tako visoki pulti ipd. Po njihovem so objekti, kjer izvajajo kulturne prireditve,
slabo prilagojeni zaradi pomanjkanja finančnih sredstev za prenovo (večina teh stavb je
starih) in zaradi specifičnih prostorskih pogojev, v katerih delujejo (spomeniško zaščitena
stavba). Slabše so dostopni muzeji in starejše kulturne zgradbe. Kot dober primer invalidom
prilagojene kulturne ustanove navajajo Lutkovno gledališče Maribor (urejen dostop,
40
sanitarije, dvigala). Dostop do ponudbe kulturnih ustanov je v večini primerov odvisen od
organizatorja kulturne prireditve. Vstopnice so večinoma cenejše. Tako npr. nimajo težav pri
dostopu v kinodvorane Koloseja. V večini primerov prav zato obiskujejo kar Kolosej, saj so
za invalide druge kinodvorane težje dostopne.
Pri dostopu do ponudbe kulturnih ustanov osebe z multiplo sklerozo načeloma ne
zaznavajo težav, se jim pa zdi problematično dojemanje invalidnosti. Posameznike, obolele
za multiplo sklerozo, se pogosto dojema kot »neinvalide«, saj je bolezen multiple skleroze
pogosto na videz težko prepoznati. Kot povedo udeleženci, jim zaradi tega marsikdaj ni na
voljo prost vstop na kulturne prireditve. Moti jih, da ni jasno definirano, kdo je upravičen do
brezplačnega obiska prireditve in kdo ne, saj vsak organizator sam določi kriterije
invalidnosti. Opažajo, da so za invalide bolj prepoznani tisti, pri katerih je invalidnost vidna.
Čeprav udeleženci ločevanja med invalidi na vozičkih in ostalimi invalidi ne dojemajo kot
diskriminacijo, se strinjajo, da bi lahko pri mladih, obolelih za multiplo sklerozo, naredili
izjemo. Ti se zaradi invalidnosti pogosto soočajo z brezposelnostjo, do brezplačnega obiska
kulturnih prireditev pa prav zaradi svoje nevidne invalidnosti v večini primerov niso
upravičeni. Kulturne ustanove so fizično dostopne, vendar v samih dvoranah ni vedno
zagotovljenega dovolj prostora za invalidske vozičke. Problem s prevozom v poznih urah, ko
ni več javnega prevoza oziroma lokacija ni dostopna z javnim prevozom. Posebnega prevoza
– taksija, ni.
V nasprotju z ostalimi imajo slepe in slabovidne osebe z udeleževanjem kulturnih prireditev
pozitivne izkušnje. Nekateri kulturni dogodki (gledališke predstave, koncerti, obiski
kinodvoran itd.) so jim ob spremljavi vselej dostopni. Pogosto jim gredo na roko tudi ostali
obiskovalci, ki so jim pripravljeni pomagati in olajšati obisk kulturne prireditve (jih v temi
usmerjajo, odstopijo svoj sedež v prvi vrsti). Udeleženci še izpostavljajo, da se jim zdijo z
vidika fizične dostopnosti objektov problematične le stopnice (jih je preveč) in preslaba
osvetljenost prostorov. Pri pridobivanju informacij do dostopa in udeležbe kulturnih, športnih
in preostalih družabnih prireditev ter aktivnosti se udeleženci zanašajo na lastno
samoiniciativnost, saj jim le tako uspe izbrskati dejavnosti za slepe in slabovidne. Nemalokrat
se angažirajo tudi pri pridobivanju ugodnosti, namenjenih slepim (popusti itd.), saj se zna
zgoditi, da jih organizatorji na spletnih straneh dogodka ne navedejo. Z obiskovanjem galerij
in razstav imajo udeleženci manj izkušenj, saj so le redkokateri programi razstav prilagojeni
slepim in slabovidnim.
Problem fizične dostopnosti je predvsem ta, da je pogosto slabo označen dostop do dvoran
in vhoda, večji bi morali biti tudi zapisi o delovnem času, kar velja tudi za spletne strani
kulturnih institucij. Poskrbljeno bi moralo biti za boljšo osvetlitev, saj se v temni dvorani brez
pomoči ne znajdejo najbolje. Dostopnost kulturnih prireditev je odvisna tudi od tega, kaj
ponujajo. V galeriji, kjer so večinoma razstavljene slike, je slepim in slabovidnim na
razpolago le zvočni opis oziroma (individualno) vodstvo po razstavi. Prav tako bi bilo bolje,
če bi bili eksponati dokumentirani z večjo, vidu prijaznejšo pisavo. Kot dober primer izvajanja
kulturne prireditve udeleženci navajajo Hišo eksperimentov, kjer se da navodila poslušati
preko t.i. pametnega telefona. Najboljši kompromis glede pisave so tako avdiovodiči oziroma
zvočni zapisi, za katere si udeleženci želijo, da bi jih bilo na kulturnih prireditvah več. V
nasprotnem primeru morajo imeti poleg spremljevalca.
41
Gluhe in naglušne osebe pravijo, da kulturne ustanove niso v celoti prilagojene invalidom
(bolje prilagojeni so muzeji, veliko jih že ima video zapis). Kulturnih prireditev, namenjenih
slišečim, se le redko udeležujejo. Udeleženci so prizanesljivi do gledališč, kar se tiče zahtev
po popolni prilagojenosti, saj se zavedajo, da je gledališke predstave zaradi mnogih
dejavnikov izredno težko tolmačiti. Podobno je s koncerti. Precej lažje je spremljati predstave
v znakovnem jeziku - te kulturne ponudbe je kar nekaj na voljo. Lastno kulturno ustvarjanje je
večinoma omogočeno v okviru društev. Udeleženci še opozarjajo, da bi morali gluhi kulturniki
ustvarjati tudi za slišečo javnost, ne pa da ostaja kultura gluhih namenjena le gluhim. Primer
dobre prakse je videovodič v muzeju. Posebej so organizirani ogledi za gluhe (tolmač). Za
spletno TV velikokrat dodatno posnamejo oddaje s tolmačem, vendar so predvajane z
zamikom.
SKLEP
Udeleženci kritično izpostavljajo naslednje probleme: (1) kulturne ustanove niso
dostopne vsem pod enakimi pogoji, pa vendar se stanje na tem področju s časom
izboljšuje. Problem ostajata tako sama fizična dostopnost, kot tudi komunikacijske
ovire. Kot vzrok za to navajajo pomanjkljiva finančna sredstva, ki jih država namenja
za prilagoditve javnih kulturnih prireditev, v prilagoditvah prednjači Ljubljana; (2)
problem ni zagotavljanje možnosti za lastno kulturno ustvarjanje, ampak kako preseči
stereotipe o »invalidski kulturi«, kako integrirati tovrstno kulturno ustvarjanje v
»mainstream« kulturno udejstvovanje – želeli bi, da je njihovo ustvarjanje del
splošnega udejstvovanja in ne da je namenjeno le ostalim invalidom.
DOSTOPNOST JAVNIH PREVOZOV
Osebe s težavami v duševnem zdravju ugotavljajo, da, za razliko od drugih invalidov,
nimajo možnosti brezplačnega javnega prevoza. Ureditev se razlikuje tudi regionalno.
Občine imajo različne prakse glede plačevanja oz neplačevanja javnega prevoza - v
nekaterih občinah imajo člani Šenta brezplačen prevoz. Možnost mobilnosti pa zelo vpliva na
kakovost njihovega življenja.
Osebe z motnjami v duševnem razvoju kot pozitivno rešitev za omogočanje enakopravne
udeležbe gibalno oviranih invalidov ocenjujejo brezplačen mestni potniški promet za invalida
in njegovega spremljevalca.
Osebe s cerebralno paralizo se strinjajo, da je ljubljanski potniški promet zadnja leta
izboljšal dostop za invalide na invalidskih vozičkih, a vseeno obstajajo vrzeli, ki bi jih bilo
potrebno zapolniti. Nizkopodni avtobusi so neprimerni za dostop oseb na električnih
invalidskih vozičkih, saj so le-ti pretežki, nizkopodni avtobus pa se še vedno ne more spustiti
dovolj nizko, da bi oseba na električnem vozičku varno zapeljala na avtobus. Opažajo, da
četudi ima avtobus rampo (takšni so le redki), naletijo na težavo pri vozniku avtobusa, ki jim
ni pripravljen pomagati. V tem primeru se morajo zanesti na prijaznost in uvidevnost ostalih
potnikov.
Problem ustreznega prilagajanja mestnega avtobusnega prometa za invalide je po njihovem
potrebno reševati celostno: manjka vzporedni sistem, ki bi poskrbel za dostop od doma do
42
avtobusnega postajališča. Če ima invalid težave pri dostopu do postajališča, mu prilagojen
avtobus ne koristi. Medkrajevni potniški promet (KAM-BUS) je po besedah udeležencev
nekoliko prilagojen za dostop oseb na invalidskih vozičkih. V primeru, da avtobus ni
prilagojen, mora invalid svoj prihod vnaprej sporočiti.
Čeprav se na področju odpravljanja ovir v ljubljanskem potniškem prometu stanje izboljšuje,
udeleženci menijo, da bi se moralo družbe za prevoz potnikov še naprej osveščati o
možnostih izboljšav in posodobitve javnega potniškega prometa. Izboljšav si želijo tudi v
okviru železniškega prometa, saj so na relaciji Ljubljana - Maribor kljub prilagojenemu vlaku
nekatere postaje povsem neprilagojene za dostop invalidov.
Dobro se jim zdi, da lahko v naboru ponudbe taksi služb izrazijo željo za prevoz z večjim
avtom oziroma kombijem. Taksi službe, ki bi zagotavljala prevoz invalidov na vozičkih, ni.
Povedo še, da se jim zdi plačilo prevoza s taksijem drago. Kaže se potreba po parajavnih
oblikah javnega prevoza.
Osebe z distrofijo se prav tako strinjajo, da je ljubljanski avtobusni potniški promet dobro
prilagojen gibalno oviranim osebam (nizkopodni avtobusi, opremljenost s klančinami),
bistveno manj je prilagojen za invalide na električnih invalidskih vozičkih (neustrezen naklon
klančine). Na težave pri vstopu/izstopu na avtobus pa naletijo v drugih, manjših mestih. Velik
problem jim predstavlja medkrajevni linijski avtobusni promet, saj večina avtobusov ni
prilagojenih za invalide na invalidskih vozičkih. Udeleženci izpostavljajo, da ni v Sloveniji niti
enega avtobusa, ki bil v celoti prilagojen invalidom (za prevoz skupine invalidnih oseb na
invalidskih vozičkih). Po njihovem bi morala obstajati zakonska regulativa, ki bi jasno
določala delež avtobusov za prevoz oseb z gibalnimi in fizičnimi prizadetostmi.
Za osebe na invalidskem vozičku je možen prevoz z vlakom iz Ljubljane v vsa večja
slovenska mesta, kjer je na postajah omogočen vstop oziroma izstop iz vlaka. Udeleženci
fokusne skupine distrofikov se strinjajo, da je prilagojen dostop do vlaka na petih železniških
postajah po vsej državi odločno premalo in ne razumejo, zakaj niso vlaki oziroma vagoni
opremljeni z rampo (dvižno postajo), ki bi invalidom omogočila vstop/izstop na vsaki postaji
in jim drastično olajšala prevoz z vlaki.
Na letališču Jožeta Pučnika jim dostop na letalo zagotavljajo le nekatere letalske družbe
(vsekakor ne Adria Airways). Adria Airways in nekatere druge letalske družbe invalidom ne
omogočijo leta zaradi teže invalidskega vozička. Problematično se jim zdi neustrezno
ravnanje z vozički, s katerimi ravnajo kot s potovalno prtljago in jih zato lahko poškodujejo.
Težave imajo s prevozi do letališča, saj nimajo možnosti javnega prevoza. Prav tako niso
invalidom prilagojeni avtobusi na letališčih. Za prevoz uporabnikov invalidskih vozičkov in
drugih invalidov po Ljubljani sta na razpolago dva prilagojena taksija, vendar ne vozita 24 ur
dnevno, potrebno jih je vnaprej rezervirati in plačati stroške prihoda in prevoza.
Slabo prilagojena za prevoz invalidov so tudi intervencijska reševalna vozila. Osebo na
invalidskem vozičku peljejo v reševalnem vozilu brez vozička, ali pa za prevoz s kombijem
poskrbijo v društvu. Primerna rešitev se jim zdijo prenosne rampe.
Veliko invalidskih organizacij v večjih slovenskih mestih nudi za prevoz svojih članov posebej
prilagojene kombije, številne invalidske organizacije omogočajo svojim članom brezplačen
43
prevoz, druge jim zaračunajo le minimalne stroške. Udeleženci te fokusne skupine pa se
strinjajo, da bi morala država sistem financiranja prevoza invalidov na vozičkih podpirati in se
ne zanašati na invalidske organizacije.
Tudi paraplegiki ocenjujejo, da so avtobusi mestnega prometa v večini primerov prilagojeni
za invalide na vozičkih, slabše urejena pa so postajališča. Strinjajo se, da bi morali
postajališča prilagoditi nagibni tehniki avtobusa, saj je v nasprotnem primeru z vozičkom
težko vstopiti/izstopiti. Glede dostopnosti je slabše urejen medkrajevni potniški promet: npr.
otroci se tako ne morejo udeležiti šolskega izleta. Udeležencem se zdi pozitivno, da se
vozniki avtobusov pogosteje izobražujejo na temo javnega prevoza invalidov. Opažajo tudi,
da se na LPP čedalje bolj zavedajo problemov, s katerimi se srečujejo invalidi v javnem
potniškem prometu.
Za prevoz oseb na invalidskih vozičkih je po njihovem mnenju veliko slabše prilagojen
železniški potniški promet. Z ustreznimi dvigali so opremljene le železniške postaje v
Ljubljani, Celju in Mariboru, na vseh drugih postajališčih pri dostopu do peronov in do vlakov
naletijo na težave. Z relacijo Ljubljana - Koper so zadovoljni. Za takojšnji dostop na vlak bi
morali vse vlake opremiti z rampo in ne le s klančino, ki ni primerna za težje električne
invalidske vozičke.
Letališče Jožeta Pučnika je po mnenju udeležencev te fokusne skupine prilagojeno za
invalide, ob prihodu se morajo predčasno najaviti, da se osebje pripravi na njihov sprejem.
Prevoz invalidov na vozičkih zagotavljata le dva taksija in en kombi. Kot povedo udeleženci
paraplegiki, so ti taksiji zelo dragi, vozniki pa jih pogosto obravnavajo kot drugorazredne
stranke. Izpostavljajo še, da je pri prevozu s taksijem lažje tistim, ki imajo navadne vozičke
(lahko se sami presedejo) kot tistim, ki imajo električne vozičke.
Enako velja za osebe z multiplo sklerozo. Ti pravijo, da je mestni promet invalidom na
vozičkih veliko bolj dostopen, kot je bil nekdaj. Kot povedo, ima večina novejših avtobusov
prilagojen dostop za invalide, slabše urejen dostop imajo starejši avtobusi. Invalidi na
invalidskih vozičkih in gibalno ovirane osebe morajo počakati na ustrezen, nizkopodni
avtobus, saj jim le ti omogočajo varen vstop oziroma izstop. Udeležencem se zdi pozitivno,
da so invalidi upravičeni do brezplačnega zapisa na terminsko kartico Urbana. Vožnja s
posebej prilagojenim taksijem za prevoz invalidov se jim zdi draga. Na taksi, ki bi bil
namenjen samo prevozu invalidov na vozičkih, še niso naleteli. Vlak je ustrezno prilagojen le
v Ljubljani.
Slepe in slabovidne osebe ocenjujejo, da je javni potniški promet dostopen za slepe in
slabovidne. Kot opažajo, je večina vlakov in avtobusov ljubljanskega mestnega prometa
prilagojenih (zvočni napovedniki postajališč). Problematično se jim zdi, da nekateri vozniki
avtobusov vselej ne vklopijo govornega napovednika. Čeprav na postajališčih ni nameščenih
govornih napovednikov o prihajajočem avtobusu, jim aplikacije na mobilnih telefonih
omogočajo točne napovedi prihoda avtobusov (storitev LPP BUS INFO). V manjših krajih
avtobusi večinoma niso prilagojeni, v takih primerih se z voznikom dogovorijo, da jih opozori,
ko se približujejo izstopni postaji. V krajih, kjer ne potekajo redne avtobusne linije, ni drugih
možnosti prevoza, prilagojenega slepim. Taksiji namreč niso prilagojeni slepim in
slabovidnim strankam. Če slepega pri uporabi javnega potniškega prometa spremlja pes
vodnik, mu ni potrebno plačati dodatne vstopnine. Slabovidni izpostavijo še, da so bile
44
avtobusne številke prej barvno kontrastnejše, zaradi česar so tudi številko avtobusa hitreje
zaznali. Pozitivno je to, da se da z določenimi aplikacijami na mobilnem telefonu ugotavljati
lokacijo postajališča in čas prihoda avtobusa. Za slepe in slabovidne je še zlasti pomembna
ustreznost talnih oznak, a kot izpostavljajo udeleženci, se je talna površina robov pred
stopnicami na železniški postaji že obrabila, zaradi česar imajo težave pri hoji. Kontrastnost
poglobitev torej ni povsod upoštevana, čeprav je obvezna kot prilagoditev. Z vidika uporabe
stopnice niso povsod varne. Urejenost prometnih prehodov je po njihovem mnenju dobra, v
primeru okvare zvočne signalizacije na semaforju pristojni uslužbenci napako hitro odpravijo.
Nasprotno so problematične kolesarske steze, ki so zaradi slabega kontrasta z okoliškim
tlakom slabo vizualno zaznavne. Meja med pločnikom in kolesarsko stezo bi morala biti z bolj
poudarjenimi in nazornimi talnimi oznakami jasno ločena. Če je okno na avtobusu
prelepljeno z reklamami, slabovidna oseba ne vidi ven.
Vlaki so slabo označeni – manjkajo oznake na stopnicah na železniški postaji. Z letališči
imajo dobre izkušnje.
Javni prevozi niso v celoti prilagojenim gluhim in naglušnim osebam. Napisi so omogočeni
le pri LPP, medtem ko na medkrajevnih avtobusih in vlakih napisov ni.
SKLEP
Udeleženci fokusnih skupin se strinjajo, da je ljubljanski javni potniški promet
večinoma prilagojen za invalide, slabše urejena so postajališča. Javni prevoz je
nekoliko slabše prilagojen gluhim in naglušnim (pomanjkanje napisov). Udeležence
pri dostopu do prevoza v cestnem, železniškem in letalskem prometu ter pomorski
plovbi motijo predvsem sledeči problemi: (1) nizkopodni avtobusi so neprimerni za
dostop oseb na električnih invalidskih vozičkih, (2) večina avtobusov medkrajevnega
linijskega prometa ni prilagojena za invalide na vozičkih, (3) neprilagojen dostop do
vlaka na železniških postajah, (4) vlaki niso opremljeni z rampo (dvižno postajo), ki bi
invalidom omogočila vstop/izstop na vsaki postaji, (5) neupoštevanje kontrastnosti
poglobitev, (6) pomanjkanje taksi služb, ki bi bile zadolžene za prevoz invalidov, (7)
invalidom zagotavljajo dostop na letalo le nekatere letalske družbe, (8) slabo
prilagojena intervencijska reševalna vozila, (9) plovila niso prilagojena.
V manjših krajih avtobusi večinoma niso prilagojeni za invalide. V nasprotju z večino
invalidov osebe s težavami v duševnem razvoju nimajo povsod možnosti
brezplačnega javnega prevoza.
Tako lahko ugotovimo, da kljub zakonskim določbam v praksi invalidom še ni
zagotovljena enaka dostopnost do prevoza v cestnem in železniškem prometu, tudi
vseh informacij o možnosti uporabe javnega cestnega in linijskega prevoza v oblikah
in tehnikah, prilagojenim invalidom, še ni na voljo (zlasti za gluhe in naglušne osebe).
Tudi druge možnosti (taxi) so omejene, ker večinoma ni taksijev, ki bi bili na voljo
osebam na invalidskih vozičkih, če pa so, storitev drago zaračunajo.
45
ZAGOTAVLJANJE TEHNIČNIH PRIPOMOČKOV
Osebe s cerebralno paralizo se strinjajo, da so medicinsko-tehnični pripomočki predragi in
pogosto neprilagojeni specifičnim potrebam oseb s cerebralno paralizo. Kot utemeljujejo,
predstavljajo osebe s cerebralno paralizo raznoliko skupino ljudi, zato jim je potrebno
zagotavljati tehnične pripomočke glede na zdravstveno stanje in potrebe oz. probleme, s
katerimi se soočajo. Mnogo oseb s cerebralno paralizo potrebuje dodatne prilagoditve na
vozičkih, saj jim prav ti dodatki omogočajo samostojno življenje. Problem vidijo udeleženci
med drugim v stroki, ki nima dovolj znanja in izkušenj, da bi invalidom predpisala takšne
tehnične pripomočke, ki jih nujno potrebujejo za čim bolj normalno življenje in lažje
premagovanje invalidnosti.
Poleg tega opozarjajo na diskriminatoren pristop pri dodeljevanju tehničnih pripomočkov:
invalid, ki je doma oziroma ni v procesu usposabljanja/šolanja, ni upravičen do vseh
pripomočkov. Udeleženci si želijo, da bi pisci ZIMI-ja upoštevali ekonomsko logiko, ki stoji za
plačilom stroškov prilagoditve avtomobila za invalide: nakup že prilagojenega avtomobila z
vgrajenim avtomatskim menjalnikov je cenejši od nakupa avtomobila z navadnim
menjalnikom, ki ga je potrebno naknadno prilagajati. Na splošno je pri nas premalo znanja o
tehničnih pripomočkih.
Osebe z distrofijo pojasnjujejo, da so do novega invalidskega vozička upravičeni vsake tri
leta. Glede na to, da so novejši invalidski vozički zaradi tehnološkega napredka veliko bolj
vzdržljivi, udeleženci predlagajo, da bi se jim v primeru kasnejšega prevzema vozička štelo v
dobro pri nakupu (doplačilu) dodatkov za invalidski voziček. Invalidi bi morali že v izhodišču
prejeti ustrezen invalidski voziček, saj jim zelo olajša življenje.
Mnogi pripomočki (npr. električna postelja in stropno dvigalo) so nujni za samostojno
življenje, vendar si jih morajo kupiti sami. Udeleženci menijo, da bi morala država še posebej
za takšne, zanje najbolj pomembne pripomočke, vzpostaviti podoben ali še boljši sistem
financiranja, kot je uveljavljen pri pridobivanju invalidskih vozičkov.
Problematično je tudi področje servisiranja invalidskih vozičkov, saj invalidi od serviserjev ne
prejmejo povratne informacije o opravljenem delu (kaj so popravili in koliko so zaračunali
zavarovalnici ipd.). Netransparentnost opravljenega dela namreč botruje temu, da serviserji
izstavijo zavarovalnici račun s previsokim zneskom. Tako se oblikuje mnenje, da so cene
pripomočkov invalidov previsoke in se jim zato nerado zagotavlja nove. Udeleženci še
opozorijo na pomanjkanje konkurence med zastopniki za uvoz določenih invalidskih
vozičkov, saj so cene zato veliko višje, kot bi bile sicer.
Čeprav paraplegiki menijo, da imajo v primerjavi s slepimi in gluhimi več pravic, se obenem
strinjajo, da bi bilo lahko področje zagotavljanja tehničnih pripomočkov bolje urejeno. Želijo
si, da ne bi bili upravičeni samo do osnovne verzije invalidskega vozička, saj jim kot takšen
(pretežak) ne omogoča popolnoma samostojnega življenja. Kot povedo, lahko v naboru
nekaterih tehničnih pripomočkov prejmejo le enega: bodisi bergle bodisi voziček, skuter
pripada samo tistim, ki še lahko malo stopijo. Pri predelavi avtomobila v invalidsko vozilo
potrebujejo ustrezne prilagoditve. Le te so drage, zato si jih sami pogosto ne morejo
privoščiti.
46
Kot povejo osebe z multiplo sklerozo, pristojna komisija pogosto zavrača vloge
posameznikov za pridobitev tehničnih pripomočkov, vendar se po pritožbi na zavrnjeno
odločbo zadeve uredijo in vsakdo prejme tehnični pripomoček, ki ga potrebuje. Pravijo, da
gre za že ustaljeni postopek pri uveljavljanju pravice do posameznega tehničnega
pripomočka. Na splošno področje uveljavljanja pravice do tehničnih pripomočkov udeleženci
ocenjujejo kot dobro urejeno. Pravica do menjave invalidskega vozička je 5 let, kar ni
prilagojeno naravi bolezni (hitrost slabšanja je zelo individualna) - tudi če bolezen hitreje
napreduje, oseba nima pravice do novega invalidskega vozička (npr. iz navadnega na
električni). Predlagajo tudi možnost menjave/izposoje tehničnega pripomočka, saj sedaj
tehnični pripomočki, ki jih oseba ne potrebuje več, ostajajo neuporabljeni (npr. bergle)
financirajo se najcenejši in najenostavnejši pripomočki, višji standard je plačljiv.
Slepe in slabovidne osebe povedo, da se potrebe slepih in slabovidnih po medicinsko-
tehničnih pripomočkih razlikujejo, zato imajo tudi različne izkušnje s pridobivanjem le teh.
Medicinsko-tehnične pripomočke, potrebne za zdravljenje in medicinsko rehabilitacijo,
zagotovijo zdravstveni zavodi, preostale tehnične pripomočke pa si morajo slepi in slabovidni
s pomočjo sofinanciranja društev in klubov (Lions klubi) priskrbeti sami. Pri tem pojasnjujejo,
da je delež sofinanciranja tehničnih pripomočkov odvisen od cene, to pa pomeni, da so
pripomočki za slepe cenovno še vedno mnogim nedostopni. Ker nimajo vselej v celoti
subvencioniranega nakupa, bi morala država po njihovem nameniti več sredstev
subvencioniranju nakupa tehničnih pripomočkov za odpravljanje komunikacijskih in grajenih
ovir.
Pojasnjujejo še, da je pri beli palici v celoti subvencioniran le najosnovnejši model, slepim in
slabovidnim pa pripada ena bela palica na leto. V primeru, da palico prej uničijo oziroma jo
izgubijo, si morajo stroške nakupa kriti sami. Opozarjajo še na to, da pri predpisovanju
tehničnih pripomočkov pristojne institucije ne sledijo tehnološkemu napredku (zakonodaja
ostaja nespremenjena še iz časov, ko sodobna tehnologija še ni bila na voljo). Zaradi visokih
stroškov usposabljanja, je ponudbe psa vodnika nekoliko manj. Udeleženci se strinjajo, da je
ozvočenje na semaforjih v Ljubljani dobro urejeno, manjkajo talne oznake (taktilne oznake).
Večja mesta so bolj prilagojena potrebam invalidov.
Tehnični pripomočki so gluhim in naglušnim osebam v Sloveniji težko dostopni, poleg tega
področje tehničnih pripomočkov ni zadostno urejeno - zakon tehničnih pripomočkov za gluhe
ne predvideva, za naglušne se v brezplačni izvedbi predvideva le standardni model slušnega
aparata. Nadstandardne pripomočke, ki so razmeroma dragi, morajo financirati sami, poleg
tega jih je premalo na voljo. Zanje se redkeje odločajo. Tehnični pripomočki, predvsem
sodobna tehnologija, jim predstavljajo možnost za čim samostojnejše življenje, kar pa jim do
sedaj ni bilo omogočeno.
Osebe z motnjami v duševnem razvoju navajajo, da je stanje enako kot pri ostalih
skupinah invalidov.
SKLEP
Udeleženci se strinjajo, da so medicinsko-tehnični pripomočki predragi in tisti, ki so
na voljo brezplačno, so pogosto neprilagojeni specifičnim potrebam invalidov ter
zastareli. Stroške nakupa dražjih in sodobnejših tehničnih pripomočkov (s tem tudi
47
ustreznejših) si morajo invalidi kriti sami. Zaradi slabšega materialnega položaja
večine invalidov so tehnični pripomočki mnogim težko dostopni. Invalidom je
potrebno zagotavljati tehnične pripomočke glede na zdravstveno stanje in potrebe oz.
probleme, s katerimi se soočajo, v praksi pa prejmejo le osnovne in najcenejše
tehnične pripomočke brez dodatkov oziroma prilagoditev, ki jih potrebujejo. Ker
nimajo vselej v celoti subvencioniranega nakupa, bi morala država po njihovem
nameniti več sredstev subvencioniranju nakupa tehničnih pripomočkov za
odpravljanje komunikacijskih in grajenih ovir.
Sklenemo lahko, da invalidom v celoti ni zagotovljeno plačilo takšnih pripomočkov, ki
jih potrebujejo za premostitev komunikacijskih ovir, za omogočanje varnega in
samostojnega življenja ter jih uporabljajo predvsem za dostopnost do informacij,
sporazumevanje in prilagoditev življenjskega okolja. Tudi postopki pri vlogi za
uveljavljanje tehničnih pripomočkov in reševanju vlog v nekaterih primerih niso
ustrezni, saj nekateri dobijo pripomočke šele na podlagi pritožbe.
KLICNI CENTER ZA OSEBE Z OKVARO SLUHA
S klicnim centrom imajo udeleženci fokusne skupine gluhih in naglušnih zelo dobre izkušnje
in ga večkrat uporabljajo. Klicni center jim, kot pravijo, omogoča večjo samostojnost, hitro
dobijo potrebne informacije ipd. Opozarjajo pa, da je uporaba klicnega centra mogoča le, če
ima oseba računalnik in telefon.
PRIORITETNE IZBOLJŠAVE PO MNENJU UDELEŽENCEV RAZISKAVE
Udeleženci fokusnih skupin in predstavniki reprezentativnih invalidskih organizacij, ki so
sodelovali v raziskavi, so ob zaključku pogovorov navedli tudi področja, ki za doseganje
enakih možnosti invalidov potrebujejo prioritetno obravnavo. Za zagotavljanje enakih
možnosti:
oseb z motnjami v duševnem zdravju je najprej potrebno urediti sistem zaposlovanja
glede na zmožnosti posameznika, in sicer: ozaveščanje družbe in delodajalcev z
namenom zmanjševanja stigme; z zakonodajo je potrebno omogočiti fleksibilne oblike
dela, ki upoštevajo specifiko bolezni (npr. možnost občasnega dela ob stabilnem stanju,
pri čemer naj osebi ostanejo pripadajoči dohodki iz naslova invalidnosti);
oseb s težavami v duševnem razvoju je potrebno omogočiti enakopravno sodelovanje
v postopkih (tudi z načini informiranja, prilagojenimi stopnji razumevanja); uvedba
sistema zgodnje obravnave; razširitev trenutnih bivanjskih kapacitet; ureditev ustreznih
oblik bivanja za starejše osebe z MDR; ustreznejša integracija učencev z MDR in
oblikovanje ustreznejših programov sekundarnega izobraževanja ter sprememba
delovanja VDC-jev v smer kakovostnejšega preživljanja časa in večje raznolikosti
delovnih nalog;
oseb s cerebralno paralizo je potrebno omogočiti dostopnost za vse pod enakimi pogoji
(npr. gradijo naj se objekti, ki bodo dostopni vsem in prilagojeni za potrebe vseh ljudi; vsi
48
avtobusi naj bodo dostopni vsem, tako invalidom kot ostalim itd.) - okolje je potrebno že
od začetka načrtovati tako, da je dostopno in uporabno tudi za invalide;
oseb z distrofijo je najpomembnejša ureditev in izboljšave področjih, ki jim omogočajo
oziroma olajšajo samostojno življenje (tehnični pripomočki, osebna asistenca, javni
prevoz, odpravljanje arhitektonskih ovir);
oseb s paraplegijo so bistvenega pomena izboljšave na področju odpravljanja
arhitektonskih ovir in na področju samostojnega bivanja (osebna asistenca);
oseb z multiplo sklerozo je prioriteta ureditev področja zaposlovanja in osebne
asistence – zaradi nizkih pokojnin in slabo plačanega delovnega mesta, si le redko kdo
zmore privoščiti nujno potrebno pomoč na domu;
slepih in slabovidnih oseb je ključnega pomena izboljšano subvencioniranje tehničnih
pripomočkov in informiranje o zakonih, ki določajo pravice invalidov. Pravico do
informiranja invalidov o zanje pomembnih zadevah bi morale poleg države učinkoviteje
uresničevati tudi nevladne in invalidske organizacije. Več izboljšav si želijo tudi na
področju dostopnosti do javnih ustanov in na področju zaposlovanja (določena delovna
mesta bi morala biti prednostna za invalide);
gluhih in naglušnih oseb je najpomembnejša ureditev področja tehničnih pripomočkov
(večja dostopnost in sledenje sodobni tehnologiji) in boljša informiranost, predvsem z
lažje berljivimi različicami dokumentov;
delovnih invalidov so prioritetna področja za izboljšave sledeča: najprej povečanje
možnosti za zaposlovanje invalidov, sledijo pa še ureditev področij socialnih transferjev,
ocenjevanja invalidskih komisij, nepreglednosti zakonodaje, zapletenosti postopkov in
birokratizacije ter nasilja nad invalidi v domačem okolju.
Ugotavljamo, da je za vse skupine invalidov za zagotavljanje enakih možnosti ključnega
pomena zaposlitev, ki v prvi vrsti prinaša boljše materialno stanje ter s tem večjo ekonomsko
neodvisnost in več možnosti za samostojno življenje ter možnosti izbire. ZIMI se enakih
možnosti zaposlovanja invalidov posebej ne dotika, je pa ravno zaposlovanje, kot ugotavljajo
udeleženci raziskave, ključnega pomena za uveljavljanje mnogih pravic. Bistveni so tudi
dostopnost do ustreznih/sodobnih tehničnih pripomočkov in osebne asistence ter zadostna
informiranost o pravicah.
49
4. POROČANJE GLEDE ZAGOTAVLJANJA ENAKIH MOŽNOSTI INVALIDOM NA
OSNOVI RELEVANTNIH SEKUNDARNIH VIROV
Podatke o zagotavljanju in upoštevanju enakih možnosti invalidov na različnih področjih smo
pridobili tudi iz obstoječih relevantnih sekundarnih virov (Letno poročilo Varuha človekovih
pravic za leto 2011, Letno poročilo Varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev za leto 2011,
Poročilo o uresničevanju Akcijskega programa za invalide 2007–2013 v letu 2011). Povzetke
vsebin pobudnikov, ki se nanašajo na invalidnost navajamo v nadaljevanju.
POVZETKI POBUDNIKOV IZ LETNEGA POROČILA VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC ZA
LETO 2011
Kot dobro prakso izpostavljamo prilagoditev dostop do informacij javnega značaja za različne
javnosti s strani Varuha človekovih pravic – gluhi, gluho-slepi, naglušni in ljudje s polževim
vsadkom lahko dobijo osnovne informacije o poslanstvu ter oblikah in načinih dela Varuha v
njim prilagojeni jezikovni obliki – znakovnem jeziku. Z brajico so opremljene tudi vizitke
zaposlenih. Informativne zloženke o Varuhu so v preteklosti že izdali v slovenskem,
angleškem, madžarskem in italijanskem jeziku ter v braillovi pisavi.
V nadaljevanju so predstavljene pobude oziroma primeri, ki se nanašajo na invalidnost.
- Nevabljenje uporabnikov psihiatričnih storitev k sodelovanju pri pripravi sprememb
nacionalnega programa duševnega zdravja: Ministrstvo za zdravje je pojasnilo, da je pri
oblikovanju prvega predloga Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja kot
član delovne skupine sodeloval predstavnik ene izmed organizacij uporabnikov, v delovni
skupini za prenovo resolucije pa še dva druga predstavnika. Varuh je presodil, da je
uporabnikom psihiatričnih storitev sodelovanje bilo omogočeno, pripombe pa je mogoče
posredovati tudi v javni obravnavi.
- Očitek nevladne organizacije skupini poslancev, ki je v skrajšani zakonodajni postopek
vložila predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem
preoblikovanju Loterije Slovenije, da niso spoštovali zahtev Konvencije o pravicah
invalidov »nič o invalidih brez invalidov«: po podatkih Varuha invalidske organizacije niso
bile niti seznanjene s pripravo sprememb zakona, torej pri pripravi obravnavane novele
zakona niso bila spoštovana vsaj minimalna priporočila, ki jih resolucija določa glede
vključevanja javnosti.
- Zavrnitev dodelitve brajeve vrstice slepi osebi zaradi medsebojnega izključevanja pravice
do brajevega pisalnega stroja in brajeve vrstice na Zavodu za zdravstveno zavarovanje
RS: po Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja gre za enkratno pravico - če je
zavarovana oseba v breme sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja prejela
brajev pisalni stroj, ne more prejeti več brajeve vrstice - pojavlja se vprašanje ali je v
zvezi z razlago Pravil OZZ kršena prepoved diskriminacije, saj sta tako brajev pisalni stroj
kot brajeva vrstica zelo pomembna pripomočka za slepo osebo v komunikaciji z zunanjim
okoljem. Medsebojno izključevanje omenjenih medicinskih pripomočkov po mnenju
Varuha ni sprejemljivo in lahko pomeni diskriminacijo slepih oseb.
50
- Odsotnost zvočnih semaforjev na nevarnih križiščih v Mestni občini Celje - prilagoditev
semaforjev slepim in slabovidnim je bila do konca leta 2011 urejena.
- Osebi s zelo hudo prizadetim sluhom prekrški in pravice niso bile predstavljene na
razumljiv način (Policijska postaja Novo mesto).
- Težave pri vročanju sodnih in drugih poštnih pošiljk osebam s težavami v duševnem
zdravju na varovanem oddelku: Varuh meni, da je praksa, ko osebi ne vročijo sklepa o
sprejemu na varovani oddelek ali o podaljšanju zadržanja v varovanem oddelku s
sklicevanjem na njene zdravstvene težave, nepravilna. ZDZdr bi moral tudi posebej
urediti primere, v katerih zaradi psihofizičnega stanja posameznika vročitev sklepa
sodišča ni potrebna oziroma da bi se način vročanja v takšnih primerih posebej uredil ter
določila merila za razlikovanje med osebami, ki se jim sklep sodišča vroči, in tistimi, za
katere to ne bi bilo smiselno. Varuh predlaga zakonsko ureditev primerov, v katerih
zaradi posameznikovega psihofizičnega stanja vročitev sklepa sodišča morda ni mogoča,
oziroma da se način vročanja v takšnih primerih posebej uredi.
- Napačni odločitvi o stroških postopka: ZDZdr določa, da se, če sodišče predlogu za
sprejem ugodi, stroški postopka (torej tudi stroški odvetnika udeleženca) krijejo iz
sredstev sodišča, ravno tako tudi stroški postopka ob sprejemu na zdravljenje brez
privolitve v nujnih primerih, kar se v dveh konkretnih primerih ni upoštevalo.
- Dolgotrajnost postopka v primeru prijave kaznivega dejanja do razpisa glavne obravnave
zaradi kaznivega dejanja na škodo osebe z motnjo v duševnem razvoju (prijava je bila
podana leta 2004, glavna obravnava razpisana 2011): gre za nedopustno dolgo obdobje,
ki je preteklo od prijave do vložitve obtožbe in pozneje do razpisa naroka za glavno
obravnavo. Šele posredovanje Varuha je pripomoglo k premiku v obravnavanju zadeve.
- Plačilo stroškov predloga za uvedbo postopka za uveljavitev pravice do dodatka za
pomoč in postrežbo: zdravstveni zavodi zaračunavajo te storitve po Pravilniku o
zdravniški tarifi (Pravilnik), in sicer tako, da se zavarovancu poleg te storitve zaračunajo
še fotokopiranje, ovojnico in znamko ter delo medicinske sestre v višini 10 odstotkov
cene storitve. Ker je praksa zdravstvenih zavodov glede zaračunavanja te storitve
različna (nekateri strošek predloga zaračunajo zavarovancu, drugi ne, v določenih
primerih je zaračunavanje tega stroška celo odvisno od presoje osebnega zdravnika, v
nekaterih primerih prejme zavarovanec strošek povrnjen, če s predlogom za priznanje
pravice uspe, drugod pa ne), je Varuh pridobili mnenje Zavoda za zdravstveno
zavarovanje Slovenije (ZZZS) in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Slovenije (ZPIZ). Pojasnili so, da se pri zaračunavanju storitve izpolnjevanja obrazca
Predloga za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporablja
obvezno navodilo, ki so ga sprejeli predstavniki ZZZS in ZPIZ leta 2003. Navodilo določa,
da stroške izpolnjevanja obrazca, kadar predlog za dodelitev dodatka za pomoč in
postrežbo poda osebni zdravnik, ki presodi, da so pri zavarovancu podani razlogi za
uveljavitev katere izmed zgoraj omenjenih pravic iz pokojninskega in invalidskega
zavarovanja, ne gre v breme zavarovanca in ga krije ZZZS. V vseh drugih primerih (ko
osebni zdravnik ne ugotovi razlogov za vložitev predloga in predlog izpolni na zahtevo
zavarovanca) pa je plačnik storitev zavarovanec sam. Oba zavoda sta sporočila, da se
zavedata problema, ki se pojavlja v zvezi z uveljavljanjem pravice do dodatka za pomoč
51
in postrežbo, zato se bodo poskušali ponovno dogovoriti in rešiti odprta vprašanja v zvezi
s plačilom in najti ustrezno rešitev.
- Neustrezna pomoč CSD-ja v primeru pobudnika (osebe s posebnimi potrebami) glede
vračila denarne socialne pomoči: Varuh ugotavlja, da CSD ni preučil vseh možnosti za
vračilo le-te in meni, da je ravnanje CSD strokovno in etično sporno, saj je s pobudnikom
sklenil Dogovor o plačilu dolga, predtem pa ni dovolj raziskal njegovih socialno-
ekonomskih razmer in zmožnosti za poplačilo. Uresničitev Dogovora bi pobudnikovo
stisko prav gotovo še povečala, kar je pozneje prepoznalo ministrstvo in mu dolg
odpisalo.
- Dolgotrajen postopek uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja: vloga je bila
rešena šele po enem letu, kar je neprimerno in v nasprotju z določbo 67. člena Zakona o
splošnem upravnem postopku, ki določa, da mora organ, če je vloga nepopolna ali
nerazumljiva, v petih delovnih dneh od stranke zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo.
Zavod, ki je to storil šele po letu dni, je kršil zakon.
- Neenak položaj zavarovancev iz sedme alineje 34. člena ZPIZ-1, ki so vključeni v
prostovoljno obvezno zavarovanje (brezposelne osebe, prijavljene na ZRSZ), v primeru
nastanka III. kategorije invalidnosti pa niso upravičeni do nobenih pravic iz invalidskega
zavarovanja: Ustavno sodišče RS je leta 2011 drugi odstavek 66. člena ZPIZ-1 razglasilo
za neskladen z Ustavo in odločilo, da mora Državni zbor RS ugotovljeno neskladje
odpraviti v enem letu. Ker pa le ugotovitev neustavnosti ne bi odpravila kršitev človekovih
pravic (neenake obravnave), je Ustavno sodišče določilo tudi, kako je treba odločati v
obdobju do odprave neustavnosti: zavarovanec, ki je ob nastanku invalidnosti
prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje (sedma alineja prvega odstavka 34. člena
ZPIZ-1), pridobi pravice za primer invalidnosti III. kategorije, če pristojni organ ugotovi, da
je bil zavarovan za vse primere zavarovanja. V primeru zavarovanja za ožji obseg pravic
pa v primeru, če ugotovi, da je bil zavarovan pred nastankom invalidnosti pretežni del
skupnega obveznega zavarovanja za vse primere.
- Težave invalidov, ki nimajo stalnih voznikov: Zakon o motornih vozilih (ZMV) določa, da
za vozilo v lasti polnoletne osebe, ki nima veljavnega vozniškega dovoljenja za to vrsto
vozila, lastnik vozila določi uporabnika vozila. Pobudnik je menil, da takšna ureditev zelo
prizadene invalide, saj jih pri vsakodnevnih opravkih postavlja v zelo težak položaj, ker
morajo vložiti veliko truda v to, da pridobijo ustrezne voznike. Ljudi je tudi težko prositi, da
bi s tem, ko posamezniku pomagajo, prevzeli še dodatne obveznosti. ZMV po
Varuhovem mnenju omejuje možnost invalidnih oseb, da bi tako kot drugi državljani
normalno opravljali vsakodnevne obveznosti, ki so dandanes neločljivo povezane z
uporabo prevoznega sredstva.
- Odvzeta svoboda gibanja zaradi duševne motnje ali bolezni: Varuh je obravnaval
nekoliko več pobud kot v letu 2010. 23 zadev se je nanašalo na omejitve gibanja v
psihiatričnih bolnišnicah (leto prej 18), na področju oseb v socialnovarstvenih zavodih
(SVZ) pa je bilo obravnavanih 8 pobud (prej 5). Večina pobud se je nanašala na določila
Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) oziroma je povezana s sprejemom na zdravljenje
brez privolitve oziroma s sprejemom osebe v varovani oddelek SVZ. Ob uporabi ZDZdr
52
se je pokazalo, da ima sedanja zakonska ureditev tega področja številne pomanjkljivosti
in da bodo potrebne spremembe, vendar predlog do konca leta 2011 ni bil pripravljen.
- Omejene zmogljivosti na varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodov (SVZ): po
ZDZdr mora SVZ osebo, ki jo je napoti sodišče, sprejeti takoj in ne glede na to, ali je na
varovanem oddelku takrat na voljo prosta postelja. Težave so najbolj pereče v posebnih
SVZ. MDDSZ namerava vzpostaviti mrežo varovanih oddelkov v posebnih SVZ, ki bo
enakomerno pokrila celotno Slovenijo in zagotovila zadostne zmogljivosti za tovrstne
sprejeme, vendar do konca leta 2011 obvestila o rešitvi še ni bilo. Obravnavani primer
znova odpira vprašanje problematike veljavne ureditve sprejemov v varovane oddelke
SVZ na podlagi sklepa sodišča. Država, ki je tovrstne sprejeme zakonsko omogočila, bi
morala zanje zagotoviti dovolj ustreznih zmogljivosti.
- Prepoved uporabe prenosnega telefona v dveh psihiatričnih bolnišnicah: ZDZdr določa,
da imajo osebe (posameznik z duševno motnjo, ki se zdravi oziroma obravnava v mreži
izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje) med obravnavo v oddelku pod
posebnim nadzorom in v varovanem oddelku pravico do uporabe telefona. Varuh
predlaga ureditev uporabe mobilnih telefonov v hišnih redih posamezne zdravstvene
ustanove oziroma socialnovarstvenega zavoda zaradi enotnega obravnavanja vseh oseb
na oddelkih pod posebnim nadzorom oziroma na varovanih oddelkih.
- Problematika plačila institucionalnega varstva za osebe z motnjami v duševnem razvoju:
osebe, ki jim je bil priznan status invalida po Zakonu o družbenem varstvu duševno in
telesno prizadetih oseb, morajo – če so po polnoletnosti (in najdlje do dopolnjenega 26.
leta) vključene v celodnevno institucionalno varstvo otrok in mladostnikov z zmerno,
težko in težjo motnjo v duševnem in telesnem razvoju – prispevati k plačilu storitve
institucionalnega varstva v višini njihovega ugotovljenega dohodka. Če po koncu rednega
šolskega programa ostanejo v zavodu in se vključijo v institucionalno varstvo odraslih
oseb, se pri izračunu njihove plačilne sposobnosti sicer upošteva meja socialne varnosti,
vendar morajo kljub temu prispevati pretežni del svojega dohodka. V obeh primerih pa
morajo k plačilu storitve prispevati tudi dodatek za tujo nego in pomoč oziroma za pomoč
in postrežbo, če ga prejemajo.
- Težave pri vključitvi otrok v ustrezne vzgojno-izobraževalne zavode takrat, ko se starši z
odločbo o usmeritvi ne strinjajo.
- Problem namestitve otrok oziroma mladostnikov, ki imajo tako hude motnje na
vedenjskem in čustvenem področju, da so pogosto nevarni sebi in drugim: Varuh na to
problematiko opozarja že vse od leta 2003, a ustrezne rešitve še ni. Te otroke
premeščajo iz ene ustanove v drugo, dokler se ne znajdejo v psihiatrični bolnišnici. Ker
tudi tja ne spadajo, saj še niso polnoletni, so tam »na čakanju«. Nekateri so sicer
napoteni v Vzgojni zavod Planina, kjer pa še vedno ni zagotovljenih kadrovskih in
strokovnih možnosti za njihovo obravnavo. Tako niso niti ustrezno niti zadostno
strokovno obravnavani. Ministrstvo za zdravje navaja, da je medresorska delovna
skupina pripravila predlog protokola ukrepanja pri nameščanju teh otrok. Prizadevalo pa
naj bi si tudi za pripravo ustreznih sistemskih rešitev. Pristojni z MŠŠ so potrdili, da je
medresorska delovna skupina sredi leta 2011 pripravila nekakšen Sporazum o
usklajevanju aktivnosti in koordinaciji dela v predvidenih postopkih pri obravnavi otrok in
53
mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Vendar pa omenjeni dokument težav
ne rešuje. Sporočili so še, da je bila v Vzgojnem zavodu Planina oblikovana posebna
skupina za sprejemanje teh otrok. MŠŠ je zagotovilo ustrezne kadre za pedagoško delo z
njimi. Pogajanja za dodatne strokovnjake s področja zdravstva pa potekajo.
- Zavrnitev uveljavitve pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek ter za višji dodatek
za nego in varstvo otroka, kar pa so pristojni pozneje v postopku na drugostopenjskem
organu popravili. V teh postopkih je največkrat problem v različnih mnenjih strokovnjakov
o vrstah in stopnjah okvar, prizadetosti in oviranosti posameznega otroka. Nekatere
zdravniške komisije, ki pristojnemu organu podajo svoje mnenje, sledijo mnenju
otrokovega pediatra oziroma njegovega osebnega specialista, druge pa so »strožje« in
otrokove motnje presojajo samostojno in avtonomno, ne oziraje se na predhodne izvide.
- Nekateri varovanci so več dni na leto v domači oskrbi, ker jih starši ali drugi sorodniki
vzamejo k sebi, da npr. skupaj preživijo praznike. Zdaj veljavni predpisi podlage za
znižanje prispevka k oskrbnim stroškom in povrnitev sorazmernega dela dodatka za tujo
nego in pomoč v primerih, ko je varovanec v domači oskrbi, ne dajejo več. Cena oskrbe
se zniža le za stroške živil, pri čemer se prispevek k oskrbnim stroškom zmanjša
»zadnjemu« plačniku storitve, ki je navadno občina. Čeprav ti varovanci tudi v domačem
okolju potrebujejo pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb stalno pomoč in postrežbo
drugega, ki jim jo družinski člani (npr. ostareli starši) pogosto ne morejo dati, ne
razpolagajo s sredstvi, da bi si jo lahko plačali oziroma zagotovili. Prebivanje varovanca v
domačem okolju je povezano s stroški, ki jih sam ne more poravnavati. Poleg tega pa
ima varovanec tudi takrat, kadar je v zavodu, določene potrebe (npr. obleka, obutev), za
katere mu ne ostane dovolj sredstev. Če nima prihrankov ali premoženja, postane
povsem odvisen od dobre volje bližnjih, da mu bodo pomagali. Varuh predlaga, da se
proučijo možnosti za drugačne rešitve, s katerimi se bo omogočilo varovancem vračanje
v matične družine, predvsem pa naj se jim omogoči čim bolj samostojno in dostojno
življenje, tako v ustanovi kakor zunaj nje.
- Dolgotrajni postopki usmerjanja otrok s posebnimi potrebami: številni otroci odločb o
usmeritvi ne dobijo niti v zakonskem roku oziroma morajo nanje čakati tudi več kot dve
leti. Mnenje Varuha je, da je to nedopustno, saj je večina teh otrok ves ta čas brez
ustrezne strokovne pomoči in brez prilagoditev oziroma so te prepuščene razumevanju
posameznih učiteljev.
- Težav v zvezi z izobraževanjem otrok s posebnimi potrebami, s katerimi se je ukvarjal
tudi Varuh, je bilo več kot v letu poprej. Obravnavali so 15 pritožb, leta 2010 pa 10.
Največ težav je bilo na področju usmerjanja otrok s posebnimi potrebami, saj postopki
trajajo nerazumno dolgo - več otrok čaka na odločbo o usmeritvi tudi dlje kot dve leti.
49,1 % odločb o usmeritvi je bilo izdanih v zakonskem roku (v šestih mesecih), skoraj 51
% pa po preteku tega roka. Zavod RS za šolstvo pojasnjuje, da je razlog v neenakomerni
obremenjenosti posameznih komisij za usmerjanje, poleg tega je le osem (od
triindvajsetih) predsednikov komisij profesionalnih predsednikov, drugi so pogodbeni
sodelavci. Predlog: zaposlitev vsaj po enega profesionalnega predsednika po območnih
enotah. Zavod Republike Slovenije za šolstvo naj prouči možnost za redno zaposlitev
predsednikov vseh komisij za usmerjanje.
54
- Obiskovanje pouka v zgradbi, ki je za to dejavnost neprimerna: gre za otroke z zmerno,
hujšo in hudo motnjo v duševnem razvoju, nekateri med njimi so poleg tega še slabovidni
pa tudi gibalno ovirani in imajo velike težave pri premagovanju arhitekturnih ovir. Gre za
trinadstropno šolo, s številnimi hodniki in stopnišči, brez dvigala; šolski prostori so vlažni,
neprimerna naj bi bila oprema kuhinje, neprimerne so sanitarije, saj jih je premalo glede
na število otrok in niso ločene po spolu; ni garderobnih omaric, dotrajani naj bi bili
električna in vodovodna napeljava. Na težave naj bi opozarjali že več let, pa ostaja le pri
obljubah pristojnih državnih in občinskih organov, da bo zgrajena nova šola. Zavod RS za
šolstvo pa v šolo usmerja vedno nove in nove otroke, ne da bi si kdor koli od pristojnih
ogledal dejanske razmere, v katerih otroci preživijo vsak dan veliko ur. Varuh ugotavlja
kršitev pravice teh otrok.
- Pritožbe staršev otrok s kombiniranimi motnjami, ki so vključeni v posebni program v
Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana (zavod). V pobudi so izražali svoje
nezadovoljstvo z mnogimi stvarmi v zavodu: slaba organizacija dela, nestrokovno
razporejanje zaposlenih za primere nadomeščanja odsotnih delavcev, pogosto
menjavanje kadra zlasti v oddelku otrok s kombiniranimi motnjami, nesprejemanje
njihovih predlogov in pobud, premajhno zavzetost za čimprejšnjo pripravo posebnega
programa za slepe in slabovidne otroke, pa tudi poniževalen odnos do staršev. Opisali so
tudi več dogodkov, ki se na nobeni šoli ne bi smeli zgoditi: pozabljen otrok v razredu, ki
ga je pozneje »našla« čistilka, starše pa je o tem dogodku obvestila neznana oseba;
otroku naj bi varuhinji pozabili odpreti pas na hlačah (sam si ga ne more), pa si jih ni
mogel sleči in se je polulal v hlače, pozneje naj bi tak dlje časa stal na hodniku; večkrat
slab in premajhen nadzor v jutranjem varstvu ... V svojih pismih so starši opozorili tudi na
dva strokovna problema: otroci so vključeni v poseben program vzgoje in izobraževanja,
ki ni prilagojen slepim in slabovidnim, ter uporabo psiholoških testov, ki so prav tako
namenjeni otrokom brez posebnih potreb. Varuh meni, da bi morali v zvezi s tem pristojni
ustrezno ukrepati. Inšpektorat za šolstvo in šport ni ugotovil nepravilnosti v zvezi s
številom in z izobrazbo strokovnih delavcev glede na veljavne standarde in normative.
Tudi navedb o slabi organizaciji dela ni mogel dokazati. Vendar je IŠŠ ugotovil
nepravilnosti na drugih področjih in novemu vodstvu zavoda izrekel več opozoril in
predlogov.
- Težave v komunikaciji vodstva šole s starši otrok s posebnimi potrebami, ki so s svojim
vedenjem lahko večkrat tudi moteči v razredu: učitelji, ki jim niso kos, zahtevajo
premestitve v paralelko in pri izvedbi tega je nekajkrat prišlo do težav, saj starši o tej
nameri niso bili pravočasno, pa tudi ne primerno obveščeni.
Predlogi Varuha človekovih pravic
- Varuh poziva vse, ki sodelujejo v javnih razpravah, da v svojih izjavah in besedilih ne
spodbujajo sovraštva na podlagi katerekoli osebne okoliščine. Varuh ugotavlja, da je bilo
na področju diskriminacije število pobud v letu 2011 manjše (49) kot v prejšnjem letu
(54). Ponovno je bilo več pobud, ki so navajale diskriminacijo na podlagi narodne ali
etnične pripadnosti (24); več je bilo tudi pobud glede diskriminacije pri zaposlovanju (9).
Manj pa je bilo pobud glede enakih možnosti po spolu (5). Navedeni statistični podatki ne
pomenijo, da je Varuh glede suma diskriminacije obravnaval le takšno število zadev, saj
55
so bile tovrstne vsebine obravnavane tudi na drugih področjih, največ na področju
delovnopravnih zadev.
- Varuh priporoča pravilnejšo uporabo izrazov in pojmov, ki lahko druge močno
prizadenejo in med katere spada tudi pojem invalidnost.
- Pristojni državni organi naj čim prej pripravijo podzakonske akte, ki bodo omogočili
uresničitev Konvencije o pravicah invalidov in ZIMI-ja. Nedorečen ostaja nadzor nad
izvajanjem Konvencije o pravicah invalidov.
- Glede pravic invalidov je Varuh v letu 2010 priporočil sprejetje zakonskih in podzakonskih
aktov ter ukrepov, ki bodo pomenili uveljavljanje Konvencije o pravicah invalidov. V zvezi
s tem je Vlada v odzivnem poročilu navedla odgovor MDDSZ, da je uveljavitev pravic
glede tehničnih pripomočkov za premagovanje komunikacijskih ovir (17. člen ZIMI) in
plačilo stroškov prilagoditve vozila (21. člen ZIMI) zahteven in zapleten postopek, ki
zahteva sodelovanje resornih ministrstev, strokovnjakov in uporabnikov invalidov.
Nadalje, da je treba, (19. in 22. člen), dobavitelja pripomočkov oziroma izvajalca
prilagoditve izbrati z javnim naročilom. Napovedali so, da se podzakonski akti pripravljajo
in bodo predvidoma sprejeti v roku, ki ga določa zakon. Po podatkih, ki jih ima Varuh, vsi
podzakonski predpisi niso bili sprejeti v zakonskem roku, kot ga določa ZIMI, to je do
12. 12. 2011. Na tem področju je Varuh poleg pobud, ki so opozarjale na težave
invalidov, prejel tudi precej pobud in dopisov, ki so kazala na različne poglede
posameznih invalidskih organizacij.
- Varuh ugotavlja, da je invalidsko varstvo sicer normativno dobro urejeno, za uresničitev
zakonodaje pa je treba storiti še veliko. Predvsem je treba zagotoviti uresničitev vseh
obveznosti, sprejetih z ratifikacijo Konvencije o pravicah invalidov ter invalide dejavneje
vključiti ne le v pripravo zakonodaje in programov, temveč tudi v njihovo spremljanje
(monitoring), hkrati pa zagotoviti tudi pregledno poslovanje društev, ki združujejo približno
160 tisoč članov in se večinoma financirajo iz javnih sredstev. V letnem poročilu za leto
2009 je Varuh tudi priporočil, naj se čim prej sprejmejo vsi predpisi, ki jih zahteva
uresničitev Konvencije o pravicah invalidov, kar v letu 2011 še vedno ni bilo storjeno in
kar ne utrjuje zaupanja v pravno državo.
- Varuh ugotavlja, da skoraj nobeno izmed priporočil iz poročila za leto 2010 ni bilo
uresničeno. Še več: ostajajo dolge čakalne dobe za vključitev v programe zaposlitvene
rehabilitacije, Vlada je celo zmanjšala obseg sredstev za vključitev brezposelnih v javna
dela, pobudniki tudi ne poročajo, da bi plačilo prejeli v 30 dneh po končanju dela. Varuh
znova priporoča Vladi in MDDSZ sprejetje ukrepov, ki bodo skrajšali čakalne dobe za
vključitev v zaposlitveno rehabilitacijo.
- Svet Vlade Republike Slovenije za invalide kot neodvisen organ? - ZIMI je predvidel
ustanovitev posebnega Sveta za invalide Republike Slovenije kot neodvisnega
tripartitnega organa, v katerem je po sedem predstavnikov invalidskih organizacij,
strokovnih institucij s področja invalidskega varstva in Vlade RS. Do njegove ustanovitve
opravlja te naloge Svet Vlade za invalide, ki je sestavljen podobno (po pet
predstavnikov). Sestava novega sveta po presoji Varuha ne jamči njegove neodvisnosti,
saj ga poleg predstavnikov vlade sestavlja še sedem predstavnikov ustanov, ki so
56
večinoma javni zavodi, financirani iz javnih sredstev. Takšna sestava Sveta zato ne daje
niti videza neodvisnosti.
- Predlagatelji zakonov in podzakonskih predpisov naj dosledno spoštujejo zahteve
resolucije o nomotehnični dejavnosti glede sodelovanja javnosti.
- MDDSZ bi moralo storiti več za obveščenost prebivalcev, da bi lahko vsakdo (ne le tisti z
dostopom do svetovnega spleta) v razumnem času in v razumljivi obliki dobil informacije,
ki ga zanimajo. Pri tem imamo v mislih zlasti posebne informatorje pri CSD in drugih
javnih zavodih, brezplačne telefonske številke in objave v medijih. Varuh v okviru svojih
nalog sicer pobudnikom pojasnjuje zakonsko ureditev na posameznem področju in jim
predstavi poti uveljavljanja njihovih pravic, ne more pa tolmačiti zakonskih določb ali
razlagati namena in ciljev posameznega zakona ali predpisa.
- Zavod za zdravstveno varstvo Slovenije (ZZZS) in Zavod za pokojninsko in invalidsko
zavarovanje (ZPIZ) naj se dogovorita o zahtevani dokumentaciji in postopkih uveljavljanja
pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki zahtevajo usklajen postopek in
plačevanje zdravstvenih storitev, in s tem dogovorom obvestita vse izvajalce postopkov.
- Zdravstvena zakonodaja naj uredi uporabo varovalnih ukrepov tudi zunaj psihiatričnih
oddelkov pod posebnim nadzorom in varovanih oddelkov socialnih zavodov, torej v vseh
drugih oddelkih bolnišnic in socialnih zavodov.
- MDDSZ naj prouči možnosti za nove rešitve, s katerimi se bo varovancem omogočilo
vračanje v matično družino, predvsem pa naj se jim omogoči čim samostojnejše in
dostojnejše življenje, tako v ustanovi kot zunaj nje.
- Sprejeti zapleteni predpisi za zagotavljanje pravic otrokom s posebnimi potrebami
staršem njihovega dela ne olajšajo, saj se morajo poleg vsakodnevnih skrbi ukvarjati z
raznimi administrativnimi postopki, ki trajajo nerazumno dolgo, da otrok sploh lahko dobi
pravico do spremljevalca, do dodatne učne pomoči, do posebnega pripomočka ipd.
- Nova zakonodaja je prinesla veliko novih stisk in krivic, pritiski na CSD so se povečali, po
prvih obravnavah pobud Varuhu v tem letu pa lahko zapišemo, da je nova zakonodaja na
premnogih mestih šibka, enako tudi računalniški sistem, s katerim se izvaja.
- Varuh predlaga pripravo sprememb in dopolnitev Zakona o duševnem zdravju, s katerimi
bodo odpravljene ugotovljene nepravilnosti v njegovem izvajanju.
- Na sistemski ravni bi se morala zagotoviti redna navzočnost oziroma dostopnost psihiatra
v stanovanjskih skupinah, s čimer bi se omogočila pravočasna prepoznava poslabšanja
duševne motnje pri uporabniku in zagotovila takojšnja psihiatrična obravnava. MZ
pojasnjuje, da je v letu 2011 v Sloveniji delovalo 156 psihiatrov, samo pri nevladnih
organizacijah pa je 49 stanovanjskih skupin. Stanovanjske skupine, ki jih na področju
duševnega zdravja organizirajo in izvajajo nevladne organizacije, so namenjene
predvsem osebam, ki so končale akutno zdravljenje oziroma ne potrebujejo
bolnišničnega zdravljenja in zato za njihove potrebe zadostujejo zdravstvene storitve v
okviru zunajbolnišnične javne zdravstvene mreže. Varuh meni, da je treba v celotni državi
57
izboljšati dostopnost do psihiatričnih storitev, tudi v okviru zunajbolnišnične zdravstvene
mreže, saj dolge čakalne dobe in krajevna oddaljenost nedvomno zmanjšujejo
učinkovitost takšne pomoči.
- Nepretrgano spremljanje bolnikov z najhujšimi duševnimi motnjami v skupnosti ima svoje
prednosti, za kar je treba zagotoviti mrežo socialnih, nevladnih in zdravstvenih storitev.
Predlog: psihiatrično zdravljenje za skupino bolnikov, pri katerih se je povprečno obdobje
hospitalizacije v zadnjih desetih letih bistveno skrajšalo, naj se organizira v omejenem
časovnem obdobju po odpustu iz bolnišnic preko psihiatričnih delovnih skupin, ki
pacientom omogočijo nadaljevanje zdravljenja v domačem okolju. MZ je v tej zvezi
pojasnilo, da je program skupnostnega psihiatričnega zdravljenja na svoji 3. seji
obravnaval Zdravstveni svet v letu 2008 in sprejel sklep, da se vloga odobri in uvrsti na
prednostni seznam za financiranje v letu 2009. Ker leta 2009 in 2010 ni bilo na voljo
dovolj denarja za financiranje novih zdravstvenih programov, se je omenjeni program
uvrstil v rangirni seznam za financiranje šele v letu 2011 in bil sprejet v financiranje z
Aneksom 2 k Splošnemu dogovoru za leto 2011.
- Varuh predlaga boljšo dostopnost do psihiatričnih storitev, tudi zunaj bolnišnične
zdravstvene mreže, saj dolge čakalne dobe in krajevna oddaljenost nedvomno
zmanjšujejo učinkovitost takšne pomoči.
- Prenehanje delovanje delovne skupine, ki jo je oblikovalo Ministrstvo za zdravje za
pripravo sprememb in dopolnitev Zakona o duševnem zdravju - aktualne ostajajo vse
pripombe Varuha iz Letnega poročila za leto 2010. Nesprejemljivo je ravnanje obeh
ministrstev (MZ in MDDSZ), da nista nadaljevala postopkov sprejemanja nujnih
sprememb ZDZdr, čeprav so številni izvajalci pravočasno dali svoje pripombe.
Varuh človekovih pravic je v letu 2011 v okviru nalog in pooblastil državnega preventivnega
mehanizma (DPM) večinoma nenapovedano obiskal devetnajst policijskih postaj, dve
psihiatrični bolnišnici, pet domov upokojencev, tri socialnovarstvene domove in en
kombinirani zavod doma upokojencev. V nadaljevanju predstavljamo ugotovitve glede
možnosti za pritožbe, dostop do policijskih postaj in seznanjenost pridržanih oseb z njihovimi
pravicami, kjer je bilo zaznati znake kršenja pravic invalidov oziroma neomogočanje enakih
možnosti v primerjavi z ostalimi. Pri tem opozarjamo, da iz poročila Varuha nismo posebej
zaznali ali so ob obiskih posebno pozornost usmerjali tudi področju zagotavljanja enakih
možnosti invalidov.
Možnosti za pritožbe in seznanjenost o pravicah:
- policijske postaje imajo različno urejene pritožbene poti - skoraj vse imajo knjigo pohval
in pritožb (razen PP Kranj), ki je pri dežurnemu policistu. Večina PP (razen PP Idrija,
Jesenice, Kranj, Izola, Tolmin, Koper, Lenart) pa ima tudi nabiralnike, kar daje možnost
pridržanim osebam da anonimno podajo pritožbe/pohvale, prav tako lahko to izkoristijo
tujci, ki sicer niso seznanjeni s slovenskimi predpisi o možnosti pritožb zoper delo uradnih
oseb (ob predpostavki, da je nabiralnik tudi ustrezno označen v tujem jeziku). PP Škofja
Loka prav tako nima nabiralnika, vendar so po pojasnilu sogovornika v postopku
pridobitve nabiralnika. PP Ilirska Bistrica sicer nabiralnik ima, vendar na njem ni bil
označen namen. Podan je bil predlog, da se na nabiralnik namesti ustrezen napis.
58
- v obeh obiskanih psihiatričnih bolnišnicah imajo nameščene nabiralnike za pritožbe in
pohvale, ki pacientom omogočajo anonimno podajo pritožb v zvezi z bivanjem v
bolnišnici, s tem da v PB Begunje niso jasno označeni, čemu so namenjeni.
- v socialnovarstvenih zavodih imajo nameščenih več nabiralnikov za pritožbe in pohvale;
na varovanih oddelkih so praviloma izobešeni tudi seznami pravic stanovalcev varovanih
oddelkov, zloženke o teh pravicah pa smo zasledili le v enem zavodu.
- v okviru ugotovitev po obisku domov upokojencev je Varuh podal predlog, da se na
varovanih oddelkih (razen v enem, ki to že ima) na vidno mesto izobesi seznam pravic, ki
jih imajo osebe na takem oddelku po ZDZdr. Prav tako nobeden od varovanih oddelkov
ni imel izobešenega seznama pravic in zastopnikov pravic oseb na področju duševnega
zdravja. Glede pritožbenih poti Varuh ugotavlja podobne pomanjkljivosti kot pri obiskih v
letu 2010. Podan je bil tudi predlog o namestitvi nabiralnikov, ki bi omogočali anonimno
oddajo pritožb, saj stanovalci nimajo prostega dostopa do nabiralnikov zunaj oddelka
varovanih oddelkov, kjer ni nameščenih. Poleg tega so pritožbene poti nejasne, če zavodi
nimajo pravilnika/navodil glede postopka notranjega reševanja pritožb. Pomembno je, da
so stanovalci seznanjeni, kako bo njihova pritožba obravnavana in kdo je odgovoren za
njeno obravnavo.
Dostop do policijskih postaj in parkirni prostori za invalide - razen na treh (Idrija,
Grosuplje in Ruše) imajo vse druge PP ustrezen in urejen dostop za invalide. Na teh treh PP
je dostop do dežurnega policista mogoč le po več stopnicah. Pred stopnicami ni niti zvonca,
s katerim bi invalid lahko poklical dežurnega policista. Dostop invalidov je tako odvisen od
tega, ali jih dežurni policist opazi na kameri ali če v PP po naključju pride še kakšna druga
stranka in dežurnega policista obvesti o prihodu invalida. V vseh primerih mora dežurni
policist zapustiti svoje delovno mesto, da se lahko pogovori z njo. DPM kot pozitivno ocenjuje
urejen dostop za invalide in rezervirani dve parkirni mesti za invalide (PP Ptuj).
Seznanjenost pridržanih oseb z njihovimi pravicami - Policija je pred leti izdala brošuro z
obvestilom o pravicah osebe, ki ji je bila odvzeta prostost, v več jezikih in jih imajo v vseh PP.
Na nekaterih PP pa žal niso na mestu, kjer bi bila najbolj potrebna (prostori in predprostori za
pridržanje, prostori za tujce), in zato je minilo nekaj časa, da so policisti brošuro sploh našli.
Tako so jo na PP Koper pogrešali v prostoru za tujce in tudi predlagali, da jo zagotovijo čim
prej. Podobno je bilo na PP Grosuplje. Seznanjenost s pravicami se zagotavlja tudi s plakati
z obvestilom o prijetju zaradi odvzema prostosti, kar je pohvalno, vendar bi jih bilo treba v
večini primerov zamenjati z novejšo različico, ker zdajšnja ne vsebuje pravice do zdravnika
po lastni izbiri. Primer dobre prakse je PP Škofja Loka, ki je zadevo rešila z dodatnim
pripisom pravice do proste izbire zdravnika na plakat. Prav tako bi bili lahko plakati
nameščeni v prostorih, kjer se pridržane osebe zadržujejo največ časa. Varuh je kot izvajalec
DPM v letu 2011 razposlal na vse PP tudi brošure in plakate o DPM. Na večini PP brošur
niso zasledili, izpostavljajo pa PP Gornjo Radgono, ki je imela brošure DPM v prostoru za
pogovor s strankami in PP Grosuplje, ki je imela v sobi za pogovore nalepljen plakat o DPM.
59
POROČILO O URESNIČEVANJU AKCIJSKEGA PROGRAMA ZA INVALIDE 2007-2013
(API) V LETU 2011
Poročilo o uresničevanju API 2007-2013 za leto 2011 poleg sprejetih pozitivnih ukrepov
opozarja na nekatere težave pri uresničevanju posameznih ciljev, kar navajamo v
nadaljevanju.
Eden izmed ključnih problemov pri uresničevanju povečevanja ozaveščenost o invalidih v
družbi, njihovem prispevku k razvoju družbe, pravicah, dostojanstvu in potrebah je
premajhna količina pozornosti, ki jo je v javnih medijih deležna invalidska problematika in
neustrezen način poročanja o njej.
Glede pravice, da invalidi enakovredno in brez diskriminacije izbirajo, kje in kako bodo živeli,
in so polno vključeni v življenje skupnosti ter sodelujejo v njej ostaja problem zapolnjenosti
nastanitvenih možnosti in naraščanje starosti uporabnikov, ki so vključeni v dnevno varstvo –
zaradi specifičnih potreb potrebujejo posebne programe, kar pomeni širitev mreže VDC-jev
(dnevni centri za starejše).
Glede zagotavljanja dostopnosti do grajenega okolja, prevoza, informacij in komunikacij so
na področju kulturne dejavnosti (arhivi, muzeji, knjižnice) gibalno in senzorno oviranim
osebam predstavljale največji problem nedostopne zgradbe in njihovi prostori (problem
spomeniške zaščite zgradb), pa tudi problemi v zvezi z zagotavljanjem dostopnosti informacij
in pripomočkih za iskanje gradiva za senzorno ovirane osebe. Na področju muzejske
dejavnosti primanjkuje predvsem sredstev za investicijsko vzdrževanje muzejskih zgradb in
za nakupe nujne opreme ter pomanjkanje ustreznih parkirnih prostorov za invalide pred
državnimi muzeji. Na področju uprizoritvene umetnosti (gledališča) še vedno predstavljata
največji problem zagotavljanje fizične dostopnosti gledaliških zgradb in njihovih prostorov za
invalide in pomanjkanje ustrezne opreme prostorov. Potrebna so dodatna finančna sredstva
za prestrukturiranje zmogljivosti javnih zavodov, da se na ta način zagotovi ustrezna
tehnična infrastruktura. V SNG-ju Drama Ljubljana so za invalide na vozičkih še vedno
nedostopni gledališka blagajna in toaletni prostori, ki se nahajajo v kleti zgradbe, z montažo
zvonca pred vhodom do gledališke blagajne so omogočili osebno najavo invalidov na
vozičkih. V SNG-ju Maribor še vedno ni zagotovljena ustrezna tehnična infrastruktura
objekta. Z zagotovitvijo dodatnih finančnih sredstev bi lahko občasno gledališke predstave
prevajali v slovenski znakovni jezik in bi bile tako prilagojene tudi gluhim obiskovalcem
gledališča. Z namestitvijo indukcijskih zank pa bi lahko naglušnim obiskovalcem olajšali
spremljanje gledaliških predstav. V INDOK centru Direktorata za kulturno dediščino
predlagajo, da se pri projektih digitalizacije slovenske kulturne dediščine in pri predstavitvah
digitalne kulturne dediščine na spletu vključuje standarde in tehnične možnosti, ki omogočajo
dostop tudi senzorno oviranim uporabnikom.
Zagotavljanje pravice do enakih možnosti in brez diskriminacije zagotavljati vključujoč
izobraževalni sistem na vseh ravneh in vseživljenjsko učenje zahteva boljše medresorsko
sodelovanje in strokovno usklajene predpise. Med prednostnimi nalogami je treba izpostaviti
nadaljnje spodbujanje vključevanja invalidov v redne oblike vzgoje, izobraževanja in
usposabljanja.
60
Glede zagotavljanja dostopa do dela in zaposlitve brez diskriminacije v delovnem okolju, ki je
invalidom odprto, vključujoče in dostopno, se izpostavlja, da nekatere skupine invalidov niso
deležne zadostne podpore, kar še zlasti velja za osebe s poškodbo glave, osebe z avtizmom
in za osebe z motnjami v duševnem razvoju. Država invalidom marsikdaj ne namenja dovolj
finančnih sredstev, ki bi jim omogočala samostojno življenje. V državnih organih pa je zaradi
birokratskih ovir še vedno težko zaposliti invalide za nedoločen čas. Razmerje med številom
brezposelnih invalidov in številom rehabilitacijskih svetovalcev na ZRSZ se ne spreminja,
večina pa jih opravlja še druge naloge s področja (aktivne politike) zaposlovanja, novega
zaposlovanja pa ni. Čakalne dobe za vključitev v storitve zaposlitvene rehabilitacije (ZR) so
pri nekaterih izvajalcih predolge (več kot 6 mesecev), potrebno bo širiti mrežo delodajalcev,
ki jo oblikujejo posamezni izvajalci storitev ZR (možnosti za usposabljanje), sistemsko urediti
status in pravice iz naslova vključenosti nezaposljivih oseb v programe socialne vključenosti
in nadgraditi mrežo izvajalcev podpornih storitev v smislu vključevanja naravnih
oblik/izvajalcev podpore.
Glede zagotavljanja ustrezne življenjske ravni, finančne pomoči in socialne varnosti še niso
bile uresničene naslednje prednostne naloge za dosego cilja: (1) zagotavljanje primernega
minimalnega denarnega prejemka invalidom, ki živijo v ustanovi in nimajo lastnih dohodkov;
(2) zagotavljanje neposrednega osebnega financiranja in sledljivosti finančnih transferjev, ki
bodo sledili prenosu financiranja z institucij na posameznika; (3) vzpostavitev enovitega
sistema dolgotrajne oskrbe, ki bo zagotavljal enako dostopnost in pravice za vse invalide.
Področje zagotavljanja učinkovite skrbi za zdravje invalidov je kritično predvsem glede
zagotavljanja (1) zgodnjega odkrivanja in celovite zgodnje obravnave otrok s posebnimi
potrebami in njihovih družin (otrok z okvarami/motnjami v telesnem oziroma duševnem
razvoju) s posebnim poudarkom na mobilnih oblikah pomoči, ki omogočijo, da otrok ostane v
družini in (2) celostne rehabilitacije odraslih slepih in slabovidnih, gluhih in naglušnih ter
gluhoslepih oseb iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Glede zagotavljanja vključenosti v kulturne dejavnosti in sodelovanje na področju dostopnosti
do kulturnih dobrin na enakopravni podlagi so izpostavljene težave predvsem zaradi (1)
pomanjkanja finančnih sredstev za sofinanciranje kulturnih projektov in programov umetnikov
invalidov; (2) nezadostna infrastruktura razstavišč/dvoran za gibalno ovirane osebe in
pomanjkljiv koncept večine projektov, ki premalo upoštevajo potrebe slepih in slabovidnih ter
gluhih in naglušnih obiskovalcev razstav in predstav in (3) pomanjkanje strokovnih kadrov z
ustreznimi znanji s strokovnega področja metodike in didaktike in na premajhno zanimanje
invalidov za muzeje.
Odkrivanje in preprečevanje nasilja ter diskriminacije nad invalidi ostaja premalo raziskano.
Smiselno bi bilo zagotoviti pravno podlago za zbiranje statističnih podatkov v zbirkah
podatkov različnih ministrstev, policije (npr. da zbira ločeno podatke o nasilju nad invalidi) in
CSD ter za prednostno sodno obravnavo primerov takšnega nasilja.
61
LETNO POROČILO VARUHINJE PRAVIC GLEDALCEV IN POSLUŠALCEV ZA LETO
2011
Iz poročila Varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev lahko razberemo, da se največ pohval
nanaša na napredek pri bolj pogosti vključenosti tematik o invalidnosti na televizijski in
radijski program). Zvrstilo se je tudi nekaj kritik, predvsem zaradi pomanjkljivosti pri tehnični
izvedbi (izpad podnaslavljanja ...) in v določenem primeru zaradi pomanjkljivega obveščanja
javnosti preko umeščanja informacij v spored.
5. ZAKLJUČEK
Temeljni namen evalvacije ZIMI-ja je spremljati stanje, ugotavljati spremembe in dinamiko
stanja na področju izenačevanja možnosti invalidov ter prispevati k razvoju strokovnih
rešitev. Z ugotavljanjem stanja na različnih časovnih točkah bomo lahko v različnih fazah
izvajanja zakona prepoznali tako dobre rešitve, ki jih lahko sporočamo tudi ostalim
deležnikom in so lahko dobre smernice za nadaljnji razvoj učinkovitih rešitev, kot tudi
pomanjkljivosti, katerim moramo nameniti posebno pozornost, če želimo čim ustreznejše
prispevati k izenačevanju možnosti invalidov.
Za enakopravno udeležbo invalidov na vseh področjih življenja in preprečevanje
diskriminacije je izrednega pomena, da se njihov položaj redno spremlja, poleg tega pa je
enako pomembno stalno obveščanje celotne javnosti, na vseh področjih. Pomembna je tudi
informiranost in seznanjenost s pravicami tudi na strani invalidov, saj lahko le dobro
obveščen posameznik zahteva svoje pravice, ki mu omogočajo enakopravno udejstvovanje
v družbi.
Ugotovitve evalvacije lahko strnemo v naslednje glavne skupine:
- najbolj problematično še vedno ostaja področje zaposlovanja, ki ga invalidi dojemajo kot
ključno področje oziroma osnovo za vključevanje v vse segmente družbe in
uresničevanje pravic; področje zaposlovanja ni vključeno v ZIMI (urejeno je sicer v
posebnem zakonu), čeprav je med invalidi prepoznano kot najpomembnejše in hkrati
vključeno tudi v KPI,
- pomanjkljiva informiranost in znanje strokovnih delavcev v javnih službah (zdravstvo,
šolstvo, državna uprava...), zaradi česar postopki velikokrat potekajo na ne dovolj
prilagojen način, sicer pa udeleženci odnos javnih uslužbencev ocenjujejo kot korekten,
- največ izboljšav se kaže na področju odprave arhitektonskih ovir, vendar so še vedno
precej prisotne, predvsem pri starejših gradnjah, pri novejših gradnjah pa je potrebno
zagotoviti mehanizme, ki bodo onemogočali kršitve zakonodaje glede graditve objektov in
v načrtovanje vključevali tudi invalide,
- potrebna bi bila bolj jasna odgovornost ob kršitvah in zagotovljena finančna sredstva za
ureditev posameznih področij,
- birokratizacija, zapleteni in neusklajeni postopki za pridobivanje pravic,
- neenotno informiranje o postopkih in pravicah s strani javnih uslužbencev, pri čemer
udeleženci še posebej izpostavljajo centre za socialno delo,
- neizpolnjevanje zakonskih določil ZIMI-ja, ker podzakonski akti še vedno niso pripravljeni,
- državne in javne ustanove se zavedajo problematike zagotavljanja enakih možnosti
invalidov in izvajajo aktivnosti, potrebne za doseganje le-te. Kot oviro pri zagotavljanju
62
enakih možnosti izpostavljajo predvsem arhitektonske ovire, posamezne ustanove pa so
navajale tudi načine za omogočanje dostopnosti do informacij, zelo redko so navajale
pomanjkljivo znanje javnih uslužbencev o značilnostih posamezne vrste invalidnosti,
- fakultete so predvsem izpostavljale težave glede pridobivanja informacij o potrebnih
prilagoditvah za študente-invalide,
- kot primer dobre prakse izpostavljamo projekt »Občina po meri invalidov«, ki po
pripovedovanjih udeležencev raziskave prinaša mnoge koristi za izenačevanje možnosti
invalidov.
63
6. VIRI
1. BRECELJ, Valentina, RIHTER, Liljana, KOBAL TOMC, Barbara, DULAR, Tanja,
POLAJNAR, Bogdan, KOVAČIČ, Andrej, TABAJ, Aleksandra. Metodologija za evalvacijo
Zakona o izenačevanju možnosti invalidov. Ljubljana: Univerzitetni rehabilitacijski inštitut
Republike Slovenije - Soča, Razvojni center za zaposlitveno rehabilitacijo, 2011
2. Konvencija o pravicah invalidov. Dostopno prek:
http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/konvencija
_o_pravicah_invalidov.pdf.
3. Letno poročilo varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2011. Dostopno
prek: http://www.varuh-rs.si/fileadmin/user_upload/pdf/lp/LP10.pdf.
4. Letno poročilo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev za leto 2011. Dostopno prek:
http://www.zagovornik.net/uploads/media/zagovornik_LP_2010_2.pdf.
5. Poročilo API 2007 – 2013 (interno gradivo Ministrstva za delo, družino in socialne
zadeve)
6. Uršič, Cveto in Tabaj Aleksandra, ur. 2005. Nediskriminacija in enake pravice invalidov v
zakonodaji: zbornik predavanj - Nacionalni informativni dnevi 2005. Ljubljana: Ministrstvo
za delo, družino in socialne zadeve.
7. Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI). Ur. l. RS 94/2010. Dostopno prek:
http://www.uradni-list.si/1/content?id=100876.
top related