1

RAZVOJNI CENTER ZA ZAPOSLITVENO REHABILITACIJO

EVALVACIJA ZAKONA O IZENAČEVANJU MOŽNOSTI INVALIDOV

mag. Aleksandra Tabaj mag. Robert Cugelj

Predstojnica Razvojnega centra Generalni direktor URI SOČA

za zaposlitveno rehabilitacijo

Ljubljana, februar 2013

2

Naročnik: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve,

Direktorat za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja

Kotnikova 28, 1000 Ljubljana

Izvajalec: Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije –

Soča, Razvojni center za zaposlitveno rehabilitacijo

Linhartova 51, 1000 Ljubljana

Naslov poročila: EVALVACIJA ZAKONA O IZENAČEVANJU MOŽNOSTI

INVALIDOV

Vodja delovne skupine Valentina Brecelj, RCZR - URI SOČA

Člani delovne skupine

Valentina Brecelj, URI SOČA

dr. Urban Boljka

doc. dr. Liljana Rihter, Fakulteta za socialno delo

mag. Barbara Kobal Tomc, Inštitut RS za socialno varstvo

mag. Aleksandra Tabaj, URI SOČA

Tanja Dular, MDDSZ, Direktorat za invalide

dr. Bogdan Polajner, URI SOČA

Datum izdaje poročila: 18. 2. 2013

Izvodi: MDDSZ - Direktorat za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega

nasilja

URI SOČA - Razvojni center za zaposlitveno rehabilitacijo,

knjižnica, spletna stran:

http://www.ir-

rs.si/sl/Razvojni_center_za_zaposlitveno_rehabilitacijo/

Odgovorna oseba: mag. Robert Cugelj, generalni direktor URI SOČA

mag. Aleksandra Tabaj, predstojnica Razvojnega centra za

zaposlitveno rehabilitacijo

3

KAZALO

1. UVOD ............................................................................................................................ 5

2. UKREPI ZA IZENAČEVANJE MOŽNOSTI INVALIDOV IN ODPRAVLJANJE

DISKRIMINACIJE V JAVNIH USTANOVAH – RAZISKAVA .................................................. 6

3. RAZISKAVA O IZKUŠNJAH INVALIDOV GLEDE IZENAČEVANJA MOŽNOSTI IN

ODPRAVLJANJA DISKRIMINACIJE ....................................................................................12

4. POROČANJE GLEDE ZAGOTAVLJANJA ENAKIH MOŽNOSTI INVALIDOM NA

OSNOVI RELEVANTNIH SEKUNDARNIH VIROV ...............................................................49

5. ZAKLJUČEK .................................................................................................................61

6. VIRI ..............................................................................................................................63

4

SEZNAM POGOSTO UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV

API: Akcijski program za invalide 2007–2013

CSD: Center za socialno delo

DURS: Davčni urad Republike Slovenije

MDDSZ: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve

MDR: motnje v duševnem razvoju

MF: Ministrstvo za finance

MIZKŠ: Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (leta 2011 so ta področja

pokrivala Ministrstvo za kulturo – MK, Ministrstvo za šolstvo in šport – MŠŠ ter Ministrstvo za

visoko šolstvo, znanost in tehnologijo – MVZT)

MZZ: Ministrstvo za zunanje zadeve

MZ: Ministrstvo za zdravje

PP: policijska postaja

RTV Slo: Radiotelevizija Slovenije

RS: Republika Slovenija

SVZ: socialno varstveni zavod

SVZI: Sklad Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov

TDZ: težave v duševnem zdravju

UE: upravna enota

VDC: Varstveno delovni center

ZIMI: Zakon o izenačevanju možnosti invalidov

ZRSZ: Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje

ZPIZ: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije

ZZZS: Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije

Izrazi, zapisani v moški slovnični obliki, so uporabljeni kot nevtralna oblika za ženski in moški

spol.

5

1. UVOD

Invalidi imajo pravico do polnega in enakopravnega vključevanja v vsa področja družbe.

Zanikanje enakih možnosti pomeni kršitev človekovih pravic. Največji oviri za izenačevanje

možnosti sta dve: prva, da nimajo enakih pravic in druga, negativna diskriminacija. S sprejeto

zakonodajo in ratificiranimi konvencijami Slovenija deluje proaktivno na področju

izenačevanja možnosti invalidov.

Načelo enakosti v luči invalidov vključuje vsaj dvoje: da predpisi pozitivnega prava ne

vsebujejo diskriminacijskih določb in da se upoštevajo funkcionalne omejitve na strani

invalida ter se v ta namen zagotovijo ustrezne prilagoditve v okolju (fizičnem, socialne itd.)

(Uršič, Tabaj. 2005, 7).

Uresničevanje temeljnega namena Konvencije o pravicah invalidov: »spodbujati, varovati in

invalidom zagotavljati polno in enakopravno uživanje vseh človekovih pravic in temeljnih

svoboščin ter spodbujati spoštovanje njihovega prirojenega dostojanstva« (Konvencija o

pravicah invalidov, 1. člen) zagotavlja tudi Zakon o izenačevanju možnosti invalidov. Namen

ZIMI-ja je preprečevati in odpravljati diskriminacijo invalidov, ki temelji na invalidnosti, cilj

zakona pa je invalidom omogočati enake možnosti na vseh področjih življenja.

Načela ZIMI temeljijo na splošnih načelih Konvencije o pravicah invalidov (KPI):

spoštovanje prirojenega dostojanstva, osebne samostojnosti, ki vključuje svobodo izbire,

in neodvisnost posameznikov,

nediskriminacija,

polno in učinkovito sodelovanje in vključenost v družbo,

spoštovanje različnosti in sprejemanje invalidov kot dela človekove raznolikosti in

humanosti,

enakost možnosti,

dostopnost,

enake možnosti za moške in ženske,

spoštovanje razvojnih sposobnosti invalidnih otrok ter spoštovanje pravice invalidnih

otrok do ohranitve njihove identitete (Konvencija o pravicah invalidov, 3. člen).

Spremljanje izvajanja ZIMI-ja v praksi omogoča sprotno zaznavanje težav in ovir s katerimi

se soočajo invalidi na različnih področjih, dobrih praks in izboljšav, ki jim omogočajo

enakopravno sodelovanje v družbi ter opredelitev področij, kjer so potrebne dodatne

izboljšave in odpravljanje kršitev in nepravilnosti.

Evalvacija je postala nujno orodje izbora, spremljanja in vrednotenja učinkov politik,

zakonodaje, projektov ali posameznih ukrepov. Je orodje, ki nam poda izhodišča za

odločanje in ustrezne spremembe. Z namenom evalviranja izvajanja določb ZIMI-ja v praksi,

smo na podlagi metodologije, ki je bila predlagana v nalogi Metodologija za evalvacijo

Zakona o izenačevanju možnosti invalidov (Brecelj et al. 2011) v letu 2012 izvedli tri

raziskave, in sicer raziskavo glede omogočanja enakih možnosti v javnih ustanovah,

raziskavo o mnenjih in izkušnjah invalidov pri uresničevanje pravice zagotavljanja enakih

možnosti in raziskavo o poročanju o glede zagotavljanja enakih možnosti na podlagi

relevantnih sekundarnih virov. Z raziskavo o enakih možnostih uveljavljanja postopkov

6

invalidov v javnih ustanovah smo želeli preveriti, kolikšno pozornost javne ustanove

namenjajo zagotavljanju enakih možnosti invalidov in s kakšnimi težavami se srečujejo pri

zagotavljanju le-teh. Raziskava o enakih možnosti z vidika invalidov je bila izvedena z

namenom, da invalidi sami predstavijo izkušnje, tako pozitivne kot negativne, glede možnosti

za uveljavljanje pravic na različnih področjih, od uradnih zadev, do izobraževanja, zdravstva,

kulture ipd. Sekundarni viri za pridobivanje podatkov zajemajo že obstoječe oziroma zbrane

informacije, pridobili smo jih iz različnih poročil institucij, ki pri svojem delu zajemajo tudi

varstvo pravic državljanov.

Udeleženci raziskave so tako dobili priložnost, da na podlagi lastnih izkušenj podajo svoja

videnja o možnostih, ki jih imajo na razpolago za enakopravno sodelovanje v družbi.

2. UKREPI ZA IZENAČEVANJE MOŽNOSTI INVALIDOV IN ODPRAVLJANJE

DISKRIMINACIJE V JAVNIH USTANOVAH – RAZISKAVA

Določila ZIMI-ja v več členih navajajo ukrepe za odpravljanje diskriminacije in izenačevanje

možnosti invalidov v javnih ustanovah. Prepoved diskriminacije zaradi invalidnosti in enake

možnosti invalidov v postopkih pred državnimi organi, organi državne in samoupravne

lokalne skupnosti, izvajalci javnih pooblastil in izvajalci javne službe, se zagotavlja:

- s spoštovanjem in upoštevanjem pravic invalidov ter omogočanjem le-teh, če so pod

enakimi pogoji priznane tistim, ki niso invalidi,

- s postavljanjem enakih pogojev za upoštevanje in spoštovanje pravic invalidov oziroma

njihovo priznanje invalidom,

- z neoteževanjem vodenja postopkov invalidov kot strank s strani javnih uslužbencev

(ZIMI, 6. člen).

ZIMI glede zagotavljanja enakih možnosti pri sodelovanju v uradnih postopkih še posebno

skrb namenja senzorno ovirani skupini invalidov (slepe, slabovidne in gluhoslepe osebe) z

zagotavljanjem pravice do predložitve vseh pisanj oziroma do zagotavljanja dostopa do vseh

pisanj v postopkih v njim razumljivi obliki, katero jim morajo državni in javni uslužbenci

zagotoviti. Ta pravica se zagotavlja z načinom, ki ga izbere oseba sama, zlasti pa s

prilagojenimi tehnikami pisanja in branja za slepe, slabovidne ali gluhoslepe (npr. brajica,

povečan črni tisk, zvok, elektronska oblika ipd.). Državni organi, organi lokalne samouprave,

izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe morajo to pravico slepemu,

slabovidnemu ali gluhoslepemu zagotoviti po uradni dolžnosti, pri čemer se plačilo stroškov

zagotavlja iz proračuna Republike Slovenije in jih morajo zato predvideti v letnih finančnih

načrtih (ZIMI, 7. člen).

Z namenom ugotavljanja stanja na področju izenačevanja možnosti invalidov v postopkih

pred državnimi in javnimi organi, smo pripravili vprašalnik, ki smo ga naslovili na nekatere

javne ustanove, kjer invalidi sodelujejo v postopkih oziroma uveljavljajo posamezne pravice.

Vprašalnik smo naslovili na 571 elektronskih naslovov (na 8 policijskih uprav, 62 centrov za

socialno delo, 4 univerze in 55 fakultet, 35 ljudskih univerz, 58 upravnih enot, 66 sodišč, 25

bolnišnic, 210 občin, 15 javnih ustanov: ZPIZ, ZRSZ, policija, DURS, SVZI, Inšpektorat za

šolstvo in šport, Inšpektorat za delo, Letališče Jožeta Pučnika, Slovenske železnice, LPP,

Luka Koper, RTV, Drama, Cankarjev dom, Opera in balet). Vrnjenih smo prejeli 81

vprašalnikov oziroma 14 % od poslanih. Najbolj so se odzvale upravne enote, medtem ko so

7

ostale ustanove odgovarjale v majhnem obsegu oziroma od nekaterih nismo prejeli

odgovora. Zaradi majhnega odziva ugotovitev ne moremo posploševati na vse državne in

javne ustanove.

Vprašanja so se nanašala na vodenje evidenc pritožb in pohval strank ter posebno vodenje

evidenc pritožb in pohval invalidov glede:

- sodelovanja v postopkih,

- enakopravnega zagotavljanja pravic, ki so na voljo javnosti,

- prilagoditve postopkov, ki jih določena skupina invalidov potrebuje za enakopravno

sodelovanje v postopkih,

- prilagoditve in dostopnosti do objektov ter

- prilagoditev in dostopnost do informacij, ki so na voljo javnosti

Upravne enote (UE), ki so odgovorile na vprašalnik (prejeli smo 33 odgovorov od 58 UE),

navajajo, da vodijo skupno evidenco pritožb in pohval strank, vključno z invalidi. Vse stranke

imajo možnost izražanja pritožb in pohval na več načinov: omogočen je dostop do knjige

pritožb in pohval, pritožbo ali pohvalo je mogoče izraziti osebno, po pošti, po e-pošti, v

mesečnih in letnih anketah ipd. Ali se pritožba/pohvala nanaša na invalidnost, je lahko

razvidno iz vsebine pritožbe/pohvale. Načeloma UE pritožb/pohval invalidov ne zaznavajo,

morebitne težave rešujejo sproti in se prilagajajo njihovim individualnim potrebam. UE

predloge za izboljševanje zagotavljanja pravic invalidov vključujejo v letne načrte in

opozarjajo pristojne organe na pomanjkljivosti. Ena UE navaja, da bodo posebno evidenco

uvedli v letu 2013.

UE zagotavljajo enakopravno obravnavanje invalidov z omogočanjem fizične dostopnosti v

največji možni meri (neoviran dostop v vse prostore, namenjene strankam, dvigalo, parkirno

mesto za invalide, klančina, premostitvena rampa za dostop invalidskih vozičkov, urejene

sanitarije za invalide ipd.). V kolikor ni omogočen dostop v nadstropja ali do uradnih

prostorov (starejše stavbe, stavbe pod spomeniškim varstvom ipd.), je zagotavljanje pravice

do enakopravne udeležbe v postopkih omogočeno tako, da se postopki izvajajo v pritličju

zgradbe, na invalidovem domu ali v domu starejših občanov. Problem glede fizične

dostopnosti se kaže predvsem pri UE, ki se nahajajo v starejših stavbah, medtem ko je pri

novogradnjah fizična dostopnost večinoma zagotovljena oziroma urejena.

Dostopnost do informacij je invalidom zagotovljena z nudenjem splošnih informacij v

sprejemni pisarni, z zloženkami in spletno stranjo, pri čemer so določene informacije slepim,

slabovidnim in gluhoslepim osebam v njim razumljivi obliki zagotovljene preko spletnega

portala e-uprava. Omogočen je tudi tolmač za slovenski znakovni jezik (tolmač) oz.

izvedenec različnih strok glede na potrebe invalida.

UE navajajo še naslednje aktivnosti za odpravljanje diskriminacije invalidov: dosledno

izvajanje Zakona o splošnem upravnem postopku, usposabljanje državnih uradnikov za

sporazumevanje v znakovnem jeziku, sodelovanje z društvi invalidov, pridobitev listine

»Invalidom prijazna organizacija« in izmenjava dobrih praks.

8

Zagotavljanje enakopravne obravnave invalidov je po navedbah UE ovirano predvsem

zaradi:

- finančnih omejitev,

- arhitektonskih ovir (težji dostop v nadstropja, neprilagojen dostop do uradnih prostorov,

previsoki pragovi/stopnice, težka vhodna vrata, previsoki pulti, ni nameščenih zvoncev, ni

dvigal, parkirnih prostorov, klančin ipd.; predvsem se težave kažejo pri starejših

zgradbah, pri katerih že sam način gradnje ni upošteval dostopnosti za vse, pri

odpravljanju arhitektonskih ovir pa se srečujejo z omejitvami zaradi določil spomeniškega

varstva, pri izboljšavah so omejeni tudi zato, ker so uporabniki objektov in ne lastniki,

- pomanjkanja znanj pri javnih uslužbencih o konkretnih potrebah pri posameznih invalidih,

načinih pomoči in katere omejitve prinašajo posamezne vrste invalidnosti.

Občine, ki so odgovorile na vprašalnik (prejeli smo 14 odgovorov od 210 občin), navajajo, da

vodijo skupno evidenco za vse stranke. Vse stranke, vključno z invalidi, imajo možnost

izražanja pritožb in pohval ustno in pisno (knjiga pritožb in pohval, osebno, po pošti, po e-

pošti, v mesečnih in letnih anketah ipd.). Ločene evidence, ki bi zajemala samo mnenja

invalidov, posebej ne vodijo, vodijo skupno evidenco. Invalide obravnavajo enakopravno.

Enakopravno obravnavanje invalidov zagotavljajo z omogočanjem ustreznega dostopa do

zgradbe, nekatere občine navajajo delovanje Sveta za invalide kot županovo posvetovalno

telo, ki ga zastopajo predstavniki invalidskih in drugih organizacij, ki se pri svojem delu

srečujejo s področjem invalidnosti in ki spremlja, predlaga in izvaja aktivnosti, ki omogočajo

pogoje za boljše življenje in delo invalidov. Nekatere občine so pridobile listino »Občina po

meri invalida«.

Mestna občina Ljubljana še posebej navaja naslednje aktivnosti, s katerimi teži k izboljšanju

enakih možnosti invalidov v postopkih: spletna storitev »Servis pobude meščanov«

(omogoča meščanom informiranje in pomoč pri urejanju in razreševanju raznovrstnih

problemov in pobud, s čimer pomaga uveljaviti in dosegati tisto raven temeljnih človekovih

pravic, ki jih zagotavljata slovenska ustava in zakonodaja ter pravna regulativa MOL), Dnevi

odprtih vrat (v obdobju 2006-2012 je župan sprejel preko 7.000 občanov, od tega približno

1.050 z invalidsko tematiko), Centralna informacijska pisarna (ustanovljena z namenom

nudenja pomoči osebam z oviranostjo pri urejanju zadev v Mestni upravi MOL), pridobitev

listine »Občina po meri invalidov«, Akcijski načrt za izenačevanje in uresničevanje enakih

možnosti oseb z oviranostmi v MOL 2008-2010 in Akcijski načrt Ljubljana – »Občina po meri

invalidov« 2011-2012, 2013-2014.

Zagotavljanje enakopravne obravnave invalidov je, kot navajajo občine, ovirano predvsem

zaradi finančnih omejitev in ker določeni projektanti ne upoštevajo veljavne zakonodaje glede

arhitektonskih zahtev.

Ker obstaja možnost, da so na vprašalnik odgovarjale predvsem tiste občine, ki so tudi v

preteklosti pokazale več naklonjenosti do urejanja dostopnosti za invalide (so pridobile listino

»Občina po meri invalida«), lahko predpostavimo, da sodelovanje med predstavniki invalidov

in župani, v vseh ostalih občinah, ki niso odgovarjale, ne poteka na tak način ali pa je zelo

omejeno.

9

Sodišča, ki so odgovorila na vprašalnik (19 odgovorov od 79 poslanih vprašalnikov),

navajajo, da vodijo evidenco pritožb in pohval vseh strank, vendar ne vsa. Evidenca je

skupna, za vse stranke, ločene evidence za invalide ne vodijo. Iz evidence vseh strank je po

vsebini pritožbe/pohvale možno razbrati, katere pritožbe se nanašajo na invalidnost.

Informacije o pritožbah in pohvalah so javno dostopne – na vpogled na sodiščih. Eno sodišče

navaja, da bodo evidenco vodenja informacij glede pritožb in pohval na podlagi invalidnosti

vzpostavili v bližnji prihodnosti.

Enakopravno obravnavanje invalidov sodišča zagotavljajo na področju arhitektonske

dostopnosti z urejenim dostopom za invalide v pritličju in prilagoditvijo razpravnih dvoran v

pritličju, klančinami, dvigali in ustreznim prostorom v razpravnih dvoranah. V primeru

starejših zgradb zaradi starosti objekta in finančnih omejitev večji posegi v objekt niso možni.

Poleg prilagoditev na področju arhitektonske dostopnosti sodišča navajajo še dostop do

tolmača oziroma izvedenca različnih strok glede na potrebe invalida, povečan črni tisk,

prilagojen zvok ipd.

Kot navajajo sodišča, je zagotavljanje pravic invalidov ovirano zlasti zaradi finančnih omejitev

oziroma se prilagoditve izvajajo v okviru finančnih zmožnosti. Na področju arhitektonske

dostopnosti posamezna sodišča navajajo še naslednje pomanjkljivosti: ni dvigala, sanitarije

niso prilagojene ipd. Eno sodišče navaja, da invalida na invalidskem vozičku prenašajo po

stopnicah do pritličja sodne zgradbe, kar so že večkrat predstavili pristojnemu ministrstvu,

vendar financiranje prilagoditev (klančine) do sedaj še ni bilo odobreno.

Univerze in fakultete, ki so odgovorile na vprašalnik (skupno 7), pojasnjujejo, da se

evidenca pritožb in pohval invalidov vodi na ravni članic posamezne univerze. Večina članic

ljubljanske univerze je prešla na elektronsko vodenje evidence, nekatere pa še zbirajo

pritožbe in pohvale v fizični obliki. Pritožbe in pohvale so v večini primerov anonimne,

zbiranje poteka v skladu z upoštevanjem Zakona o varstvu osebnih podatkov. Študenti

invalidi se lahko v skladu s statutom UL pritožijo pod enakimi pogoji kot študenti neinvalidi.

Ločene evidence pritožb in pohval invalidov fakultete UL načeloma ne vodijo, ampak se

invalide enakovredno obravnava skupaj z ostalimi študenti. Nekatere članice pa vodijo

evidenco o pritožbah in pohvalah tudi ločeno za študente invalide in sicer javno – na vpogled

v ustanovi, na internetu ali v posebnem poročilu ali v internem gradivu, z upoštevanjem

Zakona o varstvu osebnih podatkov.

Ostale fakultete, poleg UL, navajajo, da je možnost pritožb in pohval na voljo vsem

študentom, posebne evidence pohval in pritožb študentov invalidov ne vodijo.

Glede načina za zagotavljanje enakopravne obravnave invalidov fakultete navajajo različne

prakse:

- uvedba obrazca o načinu prilagoditve izpitov, poučevanja in učenja, ki ga študent-invalid

izpolni v sodelovanju z zdravnikom specialistom,

- javna dostopnost informacij povezanih s študijem se zagotavlja preko obveščanja po več

kanalih (oglasne deske, splet, elektronska pošta, neposredno na predavanjih, osebno),

še vedno je veliko prepuščeno iznajdljivosti študentov invalidov, sošolcev ter profesorjev

in asistentov,

10

- fakultete Univerze v Ljubljani vodijo evidenco prilagoditev in dostopnosti do objektov,

dvigal, učilnic in sanitarij, pri čemer omenjeno še vedno ni urejeno za vse članice,

novogradnje pa v načrte vključujejo tudi prilagoditve,

- skupni interesi in zahteve študentov-invalidov se lahko preko predstavnikov študentskega

sveta posredujejo senatu,

- študijski proces, vključno z obiskovanjem predavanj in vaj, terenskimi vajami, vajami v

laboratoriju, preverjanjem in ocenjevanjem znanja, poteka na podlagi individualnih

prilagoditev in individualnega dogovora med študentom-invalidom in profesorjem oziroma

asistentom,

- študenti-invalidi se lahko s svojimi problemi obrnejo na tutorja,

- urejen dostop do učilnic (dvigalo) in arhitektonska urejenost nekaterih učilnic, s tem da

predavanja, v primeru, da so med udeleženci predavanja tudi študenti-invalidi, potekajo v

prilagojenih predavalnicah,

- prilagoditve postopkov so največkrat individualizirane in se sprotno izvajajo glede na

posameznikove potrebe; na UL je področje prilagoditev študijskega procesa za študente

s posebnimi potrebami in način pritožb urejen s statutom in pravilniki fakultet,

- prilagoditev pravil pri opravljanju izpita (zamenjava pisnega izpita za ustni in obratno,

izpitni rok po dogovoru, podaljšanje časa pisanja…),

- arhitektonske prilagoditve, parkirno mesto za invalide.

Ovire za zagotavljanje enakopravne obravnave invalidov se nanašajo na naslednja področja:

- iz dokazil, ki jih študent priloži k prošnji za pridobitev statusa študenta s posebnimi

potrebami, niso jasno zapisane in razvidne prilagoditve, ki jih bo študent v času študija

potreboval,

- razpoložljiv čas in viri pedagogov za pripravo in prilagoditev študijskega procesa ter

vsebin, glede na zahtevane pedagoške obremenitve,

- na voljo ni sredstev za prilagoditev celotne študijske literature za slepe in slabovidne,

tolmačev ipd., pri čemer posamezne fakultete po svojih finančnih zmožnostih skušajo

zagotoviti ustrezne prilagoditve in pripomočke ter sproti reševati nastale težave.

- pomanjkanje finančnih sredstev za svetovalno dejavnost in odpravo arhitektonskih ovir.

Centri za socialno delo (CSD), ki so odgovorili na vprašalnik (5 odgovorov od 62 poslanih

vpršalnikov), navajajo, da vodijo skupno evidenco pritožb in pohval za vse stranke, vključno z

invalidi. Stranke imajo možnost izraziti pritožbe, pohvale in pobude preko knjige pripomb in

pohval, neposredne ustne in pisne pritožbe v zvezi z delom in vodenjem upravnih postopkov.

Enakopravno obravnavanje invalidov CSD zagotavljajo s prilagajanjem postopkov in

pristopov potrebam in sposobnostim posameznika v okviru zakonskih možnosti in glede na

vrsto oviranosti: odprava arhitektonskih ovir (npr. zagotovitev notranjih površin v pritličju brez

ovir, namestitev zvonca ipd.), prilagoditve za slepe in slabovidne, gluhe in naglušne ter

gluhoslepe v sodelovanju z ostalimi institucijami. Dostopnost do informacij poteka v skladu z

načelom javne dostopnosti do informacij (spletna stran, gradivo na lokaciji). Enakopravno

sodelovanje v postopkih in možnost uveljavljanja pravic je upoštevana tudi preko uvajanja

sistema kakovosti E-Qalin/D in sodelovanja v okviru projekta »Občina po meri invalidov«.

Poleg naštetega invalidom omogočajo tudi zaposlovanje (preko programa javnih del) v CSD,

s čimer jim omogočajo enakopravno sodelovanje v družbi.

11

Težave in ovire pri zagotavljanju enakopravne obravnave invalidov se nanašajo na:

- finančne omejitve – dodatni stroški za prilagoditev postopkov za invalide predstavljajo

veliko finančno obremenitev, zato CSD podaja naslednji predlog: zagotovitev skupnega

fonda na državni ravni, iz katerega bi se črpala sredstva za prilagoditev postopkov za

invalide;

- zagotavljanje parkirnih prostorov.

Odgovore ostalih javnih ustanov (zastopnik pacientovih pravic, ljudska univerza, DURS,

SVZI), ki so odgovorile na vprašalnik, podajamo skupaj. Navajajo, da vodijo skupno evidenco

pritožb in pohval za vse stranke, vključno z invalidi.

Edina ljudska univerza, ki je odgovorila na vprašalnik, navaja, da dostop ni prilagojen, nimajo

ustrezne tehnologije in didaktičnih sredstev za učenje in poučevanje invalidov.

DURS navaja, da je omogočena individualna obravnava glede na potrebe posameznih

invalidov. Na večini lokacij davčnih izpostav je omogočen dostop za invalidske vozičke, kjer

pa to ni možno, poteka obravnava v pritličju – uslužbenec pride do stranke. Dostop do

informacij je omogočen preko pooblaščencev, tolmačev ipd. DURS navaja, da do sedaj še

niso prejeli pripomb o neustreznem reševanju njihovih pravic oz. oteženem sodelovanju v

postopku. Nudijo tudi pripravništvo za invalidne osebe.

SKUPNE UGOTOVITVE

Na podlagi odgovorov, ki smo jih prejeli iz posameznih državnih in javnih ustanov,

ugotavljamo, da večina ustanov vodi evidenco pritožb in pohval vseh strank, ne vodijo pa

posebej evidence glede pritožb in pohval invalidov. Iz same vsebine pritožbe/pohvale je

lahko razvidno, ali se nanaša na invalidnost. Ni pa možno razbrati ali je pritožbo podal sam

invalid, kar je lahko problematično v primerih, ko se pritožba/pohvala ne nanaša na samo

invalidnost, ampak na druge okoliščine, npr. odnos javnih uslužbencev, če stranka posebej

ne napiše, da je do neustreznega/ustreznega ravnanja prišlo zaradi invalidnosti.

Nadalje, iz odgovorov lahko sklepamo, da se ustanove, ki so odgovorile na vprašalnik,

zavedajo problematike zagotavljanja enakih možnosti invalidov in izvajajo aktivnosti,

potrebne za doseganje le-te. Večkrat so omenjali odpravo arhitektonskih ovir, posamezne

ustanove pa so navajale tudi načine za omogočanje dostopnosti do informacij. Zelo redko so

se pojavljali ukrepi kot npr. svetovalne dejavnosti, izobraževanje javnih uslužbencev ipd.

Težave in ovire pri zagotavljanju enakopravne obravnave invalidov se večinoma nanašajo na

finančne omejitve in slabšo arhitektonsko dostopnost starejših zgradb, pri katerih so

prilagoditve lahko omejene tudi zaradi spomeniškega varstva. Posebej opozarjamo na

navedbe fakultet, ki se soočajo s težavi glede pridobivanja informacij o potrebnih

prilagoditvah za študente-invalide, zelo redko pa ustanove zaznavajo težave glede

pomanjkanja znanj javnih uslužbencev glede posameznih invalidnosti.

V večini primerov (tudi tam, kjer organi sami ocenjujejo, da se ustrezno odzovejo v

postopkih, v katerih sodelujejo invalidi) ključno oviro za prilagoditev okolja ali postopkov vidijo

12

v pomanjkanju finančnih sredstev. Nekoliko manj pa zaznavajo, da je za ustrezen pristop oz.

sodelovanje z invalidi potreben tudi za to ustrezno usposobljen kader.

Posebej poudarjamo, da zaradi majhnega števila prejetih izpolnjenih vprašalnikov,

odgovorov ne moremo posploševati na vse javne ustanove. V kolikor bi v prihodnje želeli

pridobivati natančnejše podatke o morebitni diskriminaciji pred državnimi organi, bi le-ti

morali voditi posebne evidence pritožb in pohval invalidov oziroma poročati o tem, koliko je

bilo med splošnimi pritožbami in pohvalami takih, ki so se nanašale na invalidnost in kakšne

ukrepe so sprejeli za razrešitev določene problematike.

3. RAZISKAVA O IZKUŠNJAH INVALIDOV GLEDE IZENAČEVANJA MOŽNOSTI IN

ODPRAVLJANJA DISKRIMINACIJE

Z empirično raziskavo smo želeli pridobiti izkušnje invalidov na vseh področjih, ki jih ZIMI

predpostavlja kot pomembna za izenačevanje možnosti. Želeli smo ugotoviti, kaj invalidi

ocenjujejo kot ustrezne rešitve in kje se pojavljajo pomanjkljivosti. Tako smo v oktobru,

novembru in decembru izvedli 9 strukturiranih intervjujev s predstavniki invalidskih

organizacij in 8 fokusnih skupin s člani invalidskih organizacij. Namen fokusnih skupin je bil

pridobiti posamezne izkušnje uporabnikov zakona, namen pogovorov s predstavniki pa

pridobiti širši sliko stanja na področju diskriminacije invalidov po področjih, kot jih določa

ZIMI. V vsaki fokusni skupini je sodelovalo od 4 do 10 članov invalidskih organizacij, v

fokusnih skupinah oseb s težavami v duševnem razvoju in oseb s cerebralno paralizo so

sodelovali tudi starši in strokovni delavci. Invalidske organizacije smo izbirali glede na vrsto

zdravstvenih težav in oviranosti ter glede na delovanje na državni ravni. Tako so v intervjujih

in fokusnih skupinah sodelovali predsedniki in člani Zveze društev slepih in slabovidnih

Slovenije, Zveze gluhih in naglušnih Slovenije, Slovenskega združenja za duševno zdravje –

Šent, Zveze Sožitje – zveza društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju

Slovenije, Društva distrofikov, Zveze paraplegikov Slovenije, Zveze društev za cerebralno

paralizo Slovenije - Sonček, Združenja multiple skleroze Slovenije in Zveze delovnih

invalidov Slovenije, ki je sodelovala le v delu pogovor s predstavniki invalidske organizacije.

Udeleženci fokusnih skupin in predstavniki invalidskih organizacij prihajajo večinoma iz

Ljubljane in okolice, tako da ugotovitev ne moremo posploševati na celotno Slovenijo, niti ne

na posamezno skupino invalidov glede na vrsto invalidnosti. Ker se ugotovitve uporabnikov

in predstavnikov ne razlikujejo v veliki meri, temveč odgovori predstavnikov predstavljajo

kvečjemu nadgradnjo posameznih izkušenj uporabnikov, smo ugotovitve v nadaljevanju

predstavili skupno po posameznih sklopih tem.

13

IZKUŠNJE Z UVELJAVLJANJEM PRAVIC INVALIDOV V POSTOPKIH PRED DRŽAVNIMI

ORGANI, ORGANI DRŽAVNE IN SAMOUPRAVNE LOKALNE SKUPNOSTI, IZVAJALCI

JAVNIH POOBLASTIL IN IZVAJALCI JAVNE SLUŽBE

Osebe s težavami v duševnem zdravju (TDZ) so si enotni, da bi morali biti postopki pred

državnimi organi bolj prilagojeni. Še posebej so kritični do CSD. Izpostavljajo, da njihova

invalidnost ni vidna, zato jih zaposleni v tovrstnih ustanovah ne obravnavajo nič drugače kot

druge. Odnos uslužbencev je vsaj na videz korekten, nemalokrat pa so premalo seznanjeni s

pravicami invalidov.

Opozarjajo na neupoštevanje posameznika na sistemski ravni. Ko se oblikujejo novi zakoni,

strategije ipd., so le redko vključeni v delovne skupine. Dostop in vpliv na delovanje teh

institucij je možen le tako, da se posamezniki s TDZ organizirajo v društva, ki jih podpirajo

tudi njihovi svojci, in na ta način vplivajo na oblikovanje javnih politik. Posameznih invalidov

»ne jemljejo resno«. Izpostavljajo še, da država zamuja z obljubljenimi zakoni, ki bi jim

olajšali življenje ter opozarjajo na izvzetost oseb s TDZ iz ZIMI-ja. Premalo je možnosti za

samoorganizacijo, ni vzpostavljenega sistema financiranja sveta uporabnikov –

posameznikov, ki bi lahko svetovali drugim.

Opozarjajo tudi na neustrezno definicijo termina »invalid« po ZIMI-ju, ki opredeljuje invalide

kot »ljudi z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih

v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito

sodelovali v družbi«. Obrazložitev: na področju duševnega zdravja se uporablja termin

»motnje ali težave v duševnem zdravju« in ne »duševne okvare«. Definicija bi se morala

glasiti: »Invalidi so ljudje z dolgotrajnimi telesnimi ali senzoričnimi okvarami ter ljudje z

duševnimi, intelektualnimi motnjami ali okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko

omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi«

Dostop do informacij je zadovoljiv, več težav se pojavlja pri razumevanju zakonodaje. Pri tem

so v veliko pomoč predvsem nevladne organizacije s področja duševnega zdravja, ki delujejo

kot posrednik pri prenosu informacij na razumljiv način, kar je še posebej pomembno za

osebe z težjimi TDZ, ki imajo več težav z razumevanjem. Izpostavljajo še, da nekatere

bolnišnice ne obveščajo oseb s TDZ o zastopnikih za duševno zdravje. Zastopnik pravic

oseb na področju duševnega zdravja (Zakon o duševnem zdravju) je dobra rešitev, njegova

glavna naloga je, da varuje pravice, interese in koristi osebe s TDZ v času obravnave pod

posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in v nadzorovani obravnavi. Vsak posameznik, ki

je v obravnavi pod posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in v nadzorovani obravnavi

mora imeti možnost oziroma pravico do zastopnika, ki bo skrbel za uveljavljanje njegovih

pravic.

S specifičnimi problemi se soočajo osebe z motnjami v duševnem razvoju (MDR). Menijo,

da se jih v postopkih ne upošteva in se jim postopkov ne prilagaja, zato so zanje

nerazumljivi. Poudarjajo, da ZIMI posebej določa prilagoditev postopkov za senzorno ovirane

osebe, osebe z MDR, ki za enakopravno uveljavljanje pravic ravno tako potrebujejo

prilagojene postopke, pa so iz tega določila izvzete. Predlagajo pripravo lažje berljivih verzij

področnih zakonov, predpisov in ostalih informacij.

14

Odnos javnih uslužbencev je načeloma korekten, so potrpežljivi in prijazni. Ker osebe z MDR

večinoma ne zmorejo samostojno sodelovati v postopkih, se uslužbenci obračajo na

starše/skrbnike, ki pa so velikokrat slabo informirani o pravicah, kar dopušča možnost

manipulacij. Dodatna težava je še različno tolmačenje pravic/zakonodaje s strani javnih

uslužbencev (predvsem CSD, stanje je še slabše od sprejetja Zakona o socialnovarstvenih

prejemkih), kar še dodatno zmanjšuje enakopravno uveljavljanje pravic uporabnikov. Poleg

neinformiranosti in nedoslednih informacij so uporabniki oziroma njihovi starši/skrbniki zaradi

finančne odvisnosti od različnih prejemkov velikokrat v podrejenem položaju pri uveljavljanju

pravic (ponovno izpostavljajo CSD, ki zavzemajo pozicijo moči). Navajajo še primer manj

ustreznega ravnanja uslužbenca pri izdaji bančne kartice – uslužbenec je kazal manj

zaupanja za izdajo le-te, ker je šlo za osebo z MDR. Ustrezno nudenje informacij je

omogočeno na UE. Podobno je pri uresničevanju volilne pravice. Dodajajo, da osebam z

MDR volilna pravica veliko pomeni.

Poudarjajo, da je bolj kot korektnost in primernost obnašanja javnih uslužbencev

problematično nepoznavanje problematike in pravic oseb z MDR, pomanjkanje izkušenj za

delo z njimi in različno vodenje istih postopkov. Javni uslužbenci bi morali imeti jasna

navodila, kako ravnati v postopkih, v katere so vključene osebe z MDR. Starši otrok z MDR si

poleg skrbi zanje ne želijo dodatnih obremenitev z »usposabljanjem« javnih uslužbencev za

korektno ravnanje z njihovimi otroki - za to mora biti odgovorna država. Opozarjajo tudi, da v

primeru nepravilno vodenih postopkov nihče ne odgovarja. Prisotna je tudi birokratizacija

postopkov in nekorektnost na sistemski ravni v primeru denarnih prejemkov.

Osebe s cerebralno paralizo se srečujejo predvsem s težavami glede birokratizacije,

neurejenosti in neusklajenosti postopkov na državni ravni ter neprilagojenih postopkov v

smislu podajanja informacij v razumljivi obliki za osebe s senzorno oviranostjo in osebe s

težavami v duševnem razvoju, kar predstavlja neenakost le-teh pri uveljavljanju pravic

(primer: posamezniki zamudijo pritožbene roke in npr. ostanejo brez stanovanja, za katerega

so zaprosili). Kot področje potrebno izboljšav izpostavljajo prilagoditev postopkov: opozarjajo

na pomanjkanje tolmačev, ravno tako slepim in slabovidnim ni zagotovljen dostop do vseh

pisanj v njim razumljivi obliki, za osebe z motnjo v duševnem razvoju pa je večina postopkov

zaradi zahtevnosti besedila nerazumljiva. Predlagajo izdajo lažje berljivih verzij, objavo jasnih

informacij na javnih mestih ter poenostavitev postopkov in odpravo nepotrebnih postopkov za

uveljavljanje pravic. Menijo, da so snovalci ZIMI-ja veliko pozornosti namenili invalidom s

senzornimi ovirami, ne pa tudi osebam z motnjami v duševnem razvoju.

Na kakšen način bo postopek voden je v veliki meri odvisno od posameznega uslužbenca,

na splošno pa je odnos javnih uslužbencev ustrezen. Uslužbenci na UE in CDS so korektni,

kot dobro prakso izpostavljajo predvsem UE Ljubljana. Izpostavljena je še premajhna

informiranost zaposlenih na CSD o pravicah invalidov, poleg tega pa sistem delovanja CSD

ni usmerjen k reševanju težav posameznikov. Ravno tako ima policija premalo znanja za

ravnanje z osebami s cerebralno paralizo, v primeru določenega postopka se obračajo na

reprezentativne invalidske organizacije (društva) in ne na osebo samo.

Največ izboljšav je bilo narejenih na področju arhitektonske dostopnosti, čeprav se kažejo

razlike med večjimi in manjšimi kraji. Napredek je opazen predvsem v občinah, ki sodelujejo

v projektu »Občina po meri invalidov«. Kot dobro prakso izpostavljajo Ljubljano.

15

Distrofiki ugotavljajo, da je diskriminacija v veliko primerih povezana z arhitektonskimi

ovirami – če objekt/storitev ni dostopna, ne morejo uveljavljati svojih pravic in ne dostopati do

blaga in storitev. Arhitektonske ovire navkljub mnogim izboljšavam še vedno predstavljajo

velik problem pri dostopu do storitev državnih in javnih ustanov. V Ljubljani je pri odpravljanju

ovir zaznati napredek, ostala mesta so slabše urejena. Med grajenimi ovirami pri izvajanju

storitev udeleženci izpostavljajo predvsem slabo dostopnost do zgradbe in v sami zgradbi:

stopnice, klančine nimajo pravih naklonov, ni dvigal, niso ustrezna zaradi teže električnega

invalidskega vozička ali pa zaradi slabega vzdrževanja ne delujejo (kot primer navajajo

stavbo UE Ljubljana, kjer sicer imajo dvigala, a ta le redko kdaj delujejo). Udeleženci se

strinjajo, da ima večina novogradenj prilagojen dostop za invalide, urediti in popraviti bi

morali dostop do starih gradenj, kot so npr. CSD. V primeru da dostop ni zagotovljen, pride

uslužbenec do invalida, kar predstavlja primer razumnega odzivanja uradnikov. Ostaja tudi

problem nadzora nad podeljevanjem uporabnih dovoljenj. Opažajo, da imajo arhitekti in

urbanisti premalo predvsem praktičnega znanja o prilagoditvah - premalo pozornosti se

posveča izobraževanju s področja arhitektonskih prilagoditev. Občine, ki so pridobile listino

»Občina po meri invalidov«, so dostopnejše.

Odnos uslužbencev je splošno gledano korekten, odklonilnega odnosa ne zaznavajo, želijo

pa si več prijaznosti in uvidevnosti zaposlenih. Kot neenakopravno obravnavanje

opredeljujejo primere, ko se zaposleni izogibajo neposredni komunikaciji z invalidi, saj se

pogosto, če je poleg, obračajo le na spremljevalca/asistenta. Udeleženci zaznavajo pozitivne

učinke nekaterih iniciativ – npr. občine, ki izvajajo program »Občina po meri invalidov«, so

veliko bolj prijazne invalidom. Diskriminatorno s strani države se jim zdi neupoštevanje in

nespoštovanje volilne pravice invalidov, saj je v času volitev le peščica volišč dostopnih za

osebe na invalidskih vozičkih. Takšna oseba se mora za oddajo volilnega glasu še posebej

potruditi, saj mora v primeru glasovanja na posebnih voliščih (po pošti ali doma) izpolniti in

oddati poseben obrazec, ravno tako se morajo prej najaviti, če so za dostop do volišča

potrebne prilagoditve. Udeleženci predlagajo, da volišča za invalide uredijo v prostorih, ki so

v pritličju in ne v višjih nadstropjih, do katerih vodijo le stopnice.

Informacije so podane na razumljiv način oziroma posebnih prilagoditev glede razumevanja

postopkov distrofiki ne potrebujejo.

Prav tako se tudi paraplegiki strinjajo, da se stanje na področju arhitektonskih prilagoditev

izboljšuje, vendar so še vedno potrebne izboljšave. Pri postopkih pred državnimi uradi še

vedno največjo težavo predstavljajo arhitektonske ovire. Večina upravnih enot ima urejen

dostop za osebe na invalidskih vozičkih, ovirajo pa jih previsoki pulti oziroma okenca,

pomanjkanje podlog za pisanje in pomanjkanje sanitarij za invalide. Po njihovem mnenju so

še posebej neprimerno urejeni dostopi do CSD, nekaterih izpostav Zavoda za zdravstveno

zavarovanje in volišč, ki so večinoma nedostopna. Kot primer ustrezne dostopnosti navajajo

RTV. Izpostavljajo boljšo urejenost občin, ki so pridobile listino »Občina po meri invalidov«

(npr. Ljubljana, Maribor, Celje…). Na večini novogradenj so arhitektonske ovire odpravljene

(zadoščajo osnovnim kriterijem), stare gradnje pa so še vedno problematične. Čeprav Zakon

o graditvi objektov predvideva zagotovljen dostop funkcionalno oviranim osebam, se

zakonodaje ne upošteva dosledno oziroma se predvidenih predpisov, ki govorijo v prid

invalidom na invalidskih vozičkih, ne sprejme. Zelo jih moti nepoznavanje zakonodaje na

nekaterih upravnih enotah, saj bi morali biti kot invalidi oproščeni plačila upravnih taks, a

zaposleni tega ne upoštevajo in jim takse zaračunajo. Kot problematično izpostavljajo še, da

16

se predvidenih predpisov oziroma zakonodaje ne sprejema in ne izvaja ter opozarjajo na

prepočasno odzivnost na potrebe invalidov na zakonodajnem področju (npr. osebna

asistenca, neupoštevanje inkontinence kot zdravstvene težave, nizke invalidnine ipd.).

Dostop do informacij jim je zagotovljen tako kot ostalim državljanom, prilagoditev glede

razumevanja ne potrebujejo.

Osebe z multiplo sklerozo ne zaznavajo večjih težav pri sodelovanju v postopkih pred

državnimi organi in organi lokalne samouprave. Menijo, da so postopki vodeni korektno,

uslužbenci načeloma upoštevajo invalidnost in jih obravnavajo kot ostale državljane oziroma

obnašanje uslužbencev je odvisno od posameznika. Opažajo tudi, da je obravnava invalidov

na invalidskem vozičku bolj korektna kot tistih, pri katerih invalidnost ni vidna. Izpostavljajo le,

da se pravice invalidov glede na vrsto invalidnosti razlikujejo: moti jih, da so do brezplačne

vozovnice za vožnjo z vzpenjačo upravičeni le invalidi na invalidskem vozičku in njihov

spremljevalec, ostali invalidi pa morajo vožnjo plačati. Podobno se dogaja v kulturnih

ustanovah – ustanove same določajo kdo je invalid, najpogosteje je kriterij za to invalidski

voziček. Omenjajo še, da povsod ne upoštevajo zakonskih določil.

Dostop do informacij jim je zagotovljen enakovredno kot drugim državljanom, posebnih

prilagoditev glede razumevanja ne potrebujejo.

Slepe in slabovidne osebe opažajo izboljšan odnos javnih uslužbencev, še vedno pa se

kaže nepoznavanje področja izgube vida, zaradi česar lahko pride do težav pri uresničevanju

pravic. Pravice po zakonih se ne upoštevajo kot samoumevne, ampak kot nekaj za kar je

»potrebno prositi«.

Težave se pojavljajo glede fizične dostopnosti – manjkajo oznake, ni urejenega vodenja in

osebne asistence. Področje fizične dostopnosti se je v določeni meri pričelo urejati v MO

Ljubljana (podpis pogodbe za taktilne oznake). Sicer pa se fizični dostop bolj ureja za gibalno

ovirane osebe kot za slepe in slabovidne.

Slabovidne osebe, ki so sodelovale v raziskavi, navajajo, da je odnos uslužbencev do njih

večinoma korekten. Moti jih le, če so le-ti preveč pokroviteljski. Na ovire, ki bi jim

onemogočale enakopravno sodelovanje v postopkih, redkeje naletijo. Pri urejanju zadev v

postopkih pred omenjenimi organi jim je zagotovljena pravica, da sami predložijo vsa pisanja

oziroma imajo zagotovljen dostop do vseh pisanj v postopku v njim razumljivi obliki. Pri tem

izpostavljajo, da navedeni zaključki veljajo le za slabovidne in ne tudi za slepe. Na tako

prilagojene postopke so po njihovem mnenju vplivale predvsem nove informacijske in

komunikacijske tehnologije, ki so omogočile prilagojene tehnike pisanja in branja za

navedeno skupino invalidov (npr. računalniško podprti obrazci).

Podobna mnenja si s slabovidnimi delijo tudi slepi. V kolikor zaposleni v javnih ustanovah ne

zaznajo njihove slepote, jih ti sami ali posamezniki v njihovi bližini na to opozorijo. Dodajajo

tudi, da imajo z zaposlenimi na uradih večinoma dobre izkušnje, na težave naletijo le pri

posameznih uslužbencih, ki nimajo potrebnega znanja, spretnosti in veščin za delo z invalidi

(udeleženec izpostavlja primer uslužbenca na ZRSZ, ki je pristojen za področje zaposlovanja

invalidov, a vseeno preslabo pozna težave slepih, da bi na temelju konkretne oblike

invalidnosti pripravil ustrezen zaposlitveni načrt za udeleženca). Ocenjujejo, da so zaposleni

17

na uradih nevešči ravnanja z invalidi. Glede na to, da vsi uslužbenci ne poznajo invalidom

prilagojenih postopkov (npr. za podpisovanje dokumentov uporabna štampiljka), bi lahko

zaposleni na uradih slepe osebe pogosteje usmerjali, kje se je potrebno podpisati, ali pa, če

ni poleg spremljevalca, vodili roko pišočega invalida.

Spletne strani državnih organov (CSD, ZPIZ, ZRSZ ipd.) nudijo obrazce praviloma v PDF

obliki, kar pomeni, da je posamezen obrazec potrebno natisniti in ročno izpolniti. Če bi bil

obrazec v obliki, ki dopušča direktno vpisovanje, bi slepe in slabovidne osebe z ustreznimi

tehnikami (povečevalo, velikost pisave ipd.) lahko prilagodile obrazec in ga samostojno

rešile. Izpostavljajo tudi težave pri iskanju informacij po spletnih straneh ministrstev, saj ima

vsako ministrstvo na drugačen način oblikovano spletno stran, kar ne dopušča rutine, ki je za

osebe z okvaro vida bistvenega pomena. Predlagajo večjo dostopnost in poenoteno

oblikovane spletne strani.

Področje prilagoditev postopkov je problematično tudi za gluhe in naglušne osebe –

ugotavljajo, da je odnos uslužbencev odvisen od posameznika – nekateri sprejmejo in

razumejo, da oseba ne sliši, ter se potrudijo in informacijo podajo na ustrezen način, drugi pa

ne (npr. če oseba zaradi težav s sluhom želi, da se ji informacija zapiše, jo zavrnejo z

»nimam časa«). Za gluhe in naglušne osebe je najlažje, da se jim potrebne informacije

enostavno napiše. Splošen vtis gluhih in naglušnih oseb je, da javnim uslužbencem dejstvo,

da imajo opravka z naglušno oz. gluho osebo, predstavlja dodaten napor. Tudi zato so

tolmači še posebej pomembni, saj jih lahko hitro in enostavno »zastopajo« pred državnimi in

lokalnimi organi. Kljub temu pa je s strani države še vedno premalo razumevanje za potrebe

naglušnih in gluhih po tolmačih. Ostaja problem njihovega financiranja. Število tolmačev ne

zadošča vsem potrebam, bolj so skoncentrirani v Ljubljani, s čimer so osebe z okvaro sluha

izven Ljubljane v neenakopravnem položaju. Dolgotrajnost postopkov je velikokrat posledica

nerazumevanja in razlage.

Ker uslužbenci v javnih ustanovah niso usposobljeni za ravnanje v postopkih, kjer sodelujejo

gluhi in naglušni, udeleženci fokusne skupine predlagajo, da bi bil v vsaki večji inštituciji

zaposlen tudi tolmač ali pa vsaj oseba, ki obvlada znakovni jezik. Poleg tega bi morali biti

uslužbenci seznanjeni z načini, kako jih lahko gluhi in naglušni bolje razumejo (razločno in

počasno govorjenje ipd.). Ovire jim predstavljajo tudi varnostne ovire na okencih/zapore, ki

pomenijo ovirano komunikacijo pri razlagi postopkov. V javnih ustanovah ni indukcijskih

zank. Ugotavljajo pa, da se stanje postopoma izboljšuje. Še vedno pa primanjkuje tolmačev,

zato ne morejo pokriti vseh potreb gluhih in naglušnih. Udeleženci raziskave se strinjajo, da

lahko akcije, kot je npr. »Občina po meri invalidov«, močno pripomorejo k izboljšanju stanja.

Pri prilagoditvah med občinami prednjači Ljubljana. Izpostavljajo tudi pomanjkljivo znanje

policistov o gluhoti in naglušnosti. Na Zvezo gluhih in naglušnih Slovenije se v zadnjem času

obrača vedno več ustanov glede priprave lažje berljivih različic (npr. UKC). Dobra praksa

prihaja iz MO Ljubljana, kjer na razne javne prireditve samoiniciativno pokličejo tolmača

oziroma se informirajo ali bodo določeno prireditev obiskale tudi gluhe in naglušne osebe.

Naglušne osebe imajo manj težav kot gluhe. UE Ljubljana in Maribor na lastno pobudo

izposojata FM sistem. Indukcijsko zanko ima vgrajenih 66 objektov v Sloveniji (društva,

Zveza gluhih in naglušnih Slovenije in njihove počitniške kapacitete, Športni center Stožice,

verski objekti, Tuš center, nekatere kinodvorane...).

18

Delovni invalidi kot problematično izpostavljajo neizvajanje zakonodaje, precej postopkov ni

urejenih na sistemski ravni. Ostaja problem fizične dostopnosti, boljše so urejene občine, ki

so prejele listino »Občina po meri invalida«. Odnos zaposlenih je večinoma ustrezen, trudijo

se pri prilagajanju postopkov. Zakonodaja v večini ni prilagojena razumevanju invalidov,

potrebna bi bila izdelava lažje berljivih različic. ZIMI ne vključuje vseh vrst invalidnosti

(izvzete so npr. motnje v duševnem razvoju).

SKLEP

Vse skupine invalidov, ne glede na vrsto zdravstvenih težav, izpostavljajo naslednja

problematična področja glede sodelovanja v postopkih: nepoznavanje zakonodaje s

strani uslužbencev ter različno oziroma nedosledno tolmačenje pravic invalidov in

postopkov, nepoznavanje posamezne invalidnosti in ravnanja s posamezno vrsto

invalidnosti, birokratizacija in neurejenost postopkov na sistemski ravni, delovanje

CSD (nepoznavanje pravic in postopkov) in policije (nepoznavanje področja

invalidnosti), izvzetost uporabnikov-invalidov pri pripravi področne zakonodaje in

prepočasna odzivnost na potrebe invalidov. Kot pozitivno izpostavljajo večinoma

korekten in ustrezen odnos javnih uslužbencev, ki pa je odvisen od posameznika,

njegovega sprejemanja in poznavanja invalidnosti. Pri prilagoditvah med občinami (ne

glede na ustanovo in vrsto prilagoditve) prednjači Ljubljana, sledijo ji občine, ki so

pridobile listino »Občina po meri invalidov«.

Gibalno oviranim osebam pri dostopu do storitev državne uprave največ težav

navkljub mnogim izboljšavam še vedno povzročajo arhitektonske ovire. Med grajenimi

ovirami izpostavijo predvsem slabo dostopnost do same zgradbe (stopnice,

pomanjkanje oziroma neustreznost klančin, pomanjkanje, nedelovanje in neustreznost

dvigal) in arhitektonskimi ovirami v zgradbi (previsoki pulti/okenca, pomanjkanje

sanitarij). Večina novogradenj (vendar ne vse) ima prilagojen dostop za invalide,

problematičen ostaja dostop do starih gradenj. Z dostopom do informacij in

razumevanjem le-teh načeloma nimajo težav.

Osebe z motnjami v duševnem razvoju in osebe s težavami v duševnem zdravju kot

problematičen izpostavljajo dostop do informacij v smislu razumevanja le-teh, kar

kaže na potrebo po nudenju informacij na enostavnejši, njim razumljiv način.

Senzorno ovirane osebe se pri uveljavljanju pravic in sodelovanju v postopkih

srečujejo predvsem s pomanjkanjem tolmačev in tehničnimi prilagoditvami v javnih

ustanovah (gluhi in naglušni) ter fizičnimi oznakami za dostop do ustanov in gibanju v

zgradbi sami in tehničnimi pripomočki (slepi in slabovidni).

Zaradi navedenih težav lahko sklepamo, da se pravic invalidov ne spoštuje in

upošteva v celoti. Iz podatkov, ki smo jih pridobili, ni razbrati, da bi se za upoštevanje

in spoštovanje pravic invalidov oziroma njihovo priznanje postavljali kakšni posebni

pogoji. Se pa v posameznih institucijah pojavljajo primeri, ko zaradi prostega

preudarka javnega uslužbenca ali zaradi nepoznavanja pravic prihaja do

nespoštovanja in neupoštevanja pravic invalidov ter do prikrajšanja oziroma

odtegnitev pravic.

19

IZKUŠNJE Z DOSTOPNOSTJO DO BLAGA IN STORITEV, KI SO NA VOLJO JAVNOSTI

Osebe s težavami v duševnem zdravju omenjajo težave zaradi nepoznavanja področja

duševnega zdravja, kar posledično lahko vodi do manj ustreznega obnašanja ponudnikov

blaga in storitev. Dostopnost v določenih storitev je velikokrat ovirana zaradi geografske

oddaljenosti od ponudnikov storitev ali blaga in težav z zagotavljanjem prevoza predvsem pri

tistih osebah, ki imajo nizke dohodke, socialne prejemke oziroma so brez dohodkov.

Večjih težav z dostopnostjo do storitev ali blaga na področju fizične dostopnosti nimajo

osebe z motnjami v duševnem razvoju (pogojeno s stopnjo oviranosti oziroma pri tistih, ki

niso tudi gibalno ovirani). Več težav se pojavlja pri invalidih, pri katerih invalidnost ni vidna –

večinoma je ravnanje okolice odvisno od tega, kako determinira invalida: odnos okolice je

ustreznejši do invalidov, kjer je invalidnost vidna (npr. prodajalci ne zaznajo, da gre za osebo

z motnjami v duševnem razvoju in se do nje neprimerno obnašajo). Težave se pojavljajo

glede dostopnosti do informacij, ki so podane v njim prezahtevnem jeziku in s tem

nerazumljive. Posledično osebe z MDR ne morejo same zase urejati raznih osebnih zadev.

Osebe s cerebralno paralizo navajajo, da je fizična dostopnost v splošnem vedno boljša pri

dostopu do objektov v javni rabi. Kot problematično izpostavljajo, da lokali pogosto nimajo

ustreznih sanitarij za invalide. Z ovirami se srečujejo tudi pri dostopu v novejše oziroma

prenovljene lokale, ki nimajo ustreznega vhoda za invalide (pogostost stopnic). Navajajo, da

se takšnih kršitev zakonodaje, ki določa zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in

uporabe objektov v javni rabi za invalide, ne sankcionira. Predlagajo, da se nad izvajalci del

okrepi nadzor. Pri dostopnosti blaga in storitev se jim zdi najbolj problematično samo

izvajanje zakona, saj postopki med seboj niso usklajeni. Predlagajo, da bi se pri izvajanju

zakona upoštevalo načelo usklajenosti postopkov, povečati bi se morale sankcije in nadzor

nad izvajanjem zakona. Kot problematično so izpostavili tudi, da še vedno ni podzakonskih

aktov ZIMI-ja in dolge roke prilagoditev.

Izpostavljajo tudi, da je dostop do športnih objektov slabše urejen (v Športnem parku Stožice

se težje najde dostop do dvigala). Prav tako problematični se jim zdijo posebej označeni

parkirni prostori za invalide, ki so maloštevilni in slabo povezani z vhodi v objekt. Tako niso

povsod upoštevani pogoji, da morajo biti takšna parkirna mesta tudi čim bliže objektu, ki mu

pripadajo (primer Parkirna hiša Kongresni trg).

Razen ovir, s katerimi se srečujejo v grajenem okolju, so udeleženci omenjali tudi težave, ki

jih doživljajo zaradi neprimernega odnosa in nerazumevanja njihovih problemov s strani

uradnih oseb. Menijo namreč, da so uradne osebe, ki morajo uporabnika po svojih dolžnosti

informirati o njihovih pravicah, pomanjkljivo informirane o pripomočkih in pravicah invalidov.

Diskriminatoren se jim zdi predpis zavarovalnic glede pogojev za zavarovanje, ki invalide

postavlja v neenak položaj (npr. pri zdravljenju). Opozarjajo tudi na premajhno povezanost

med različnimi službami in neusklajenost predpisov (npr. na AMZS zahtevajo drugačno

potrdilo o invalidnosti, kot je zahtevana za pridobitev nalepke za parkiranje).

Distrofiki navajajo, da se urejenost fizičnega dostopa izboljšuje na račun kontinuiranega

procesa odpravljanja arhitektonskih ovir. Kar se tiče dostopnosti do blaga in storitev, so

Ljubljana in mesta, ki imajo listina »Občina po meri invalida«, boljše urejena kot ostala

Slovenija. Banke, trgovine, zavarovalnice ipd. so večinoma dostopne. Izpostavljajo

20

arhitektonske ovire (neustrezne klančine, težka vrata). Predlagajo, da bi težka in okorna

vrata nadomestili z odpiranjem vrat s pritiskom na gumb; vendar ob predpostavki, da gumbi

niso nameščeni previsoko. Na Zavodu za transfuzijo krvi in v SNG Opera in balet sicer imajo

dvigalo, vendar ga invalidi z električnimi vozički ne morejo uporabljati. Dvigalo namreč ne

prenese teže električnih invalidskih vozičkov (en voziček tehta okoli 150 kg). Kot primer

stavbe, kjer se kažejo neenake možnosti vhoda za invalide, izpostavljajo WTC (na

sprednjem vhodu je stopnička, osebe na invalidskem vozičku imajo možnost vhoda na zadnji

strani stavbe). Športno rekreacijski objekti so praviloma fizično dostopni, potrebam invalidov

pa niso prilagojeni z vidika vidljivosti. Ne glede na slabo vidljivost ali nakup karte, ki

predpostavlja boljšo pozicijo ogleda, obstajajo točno določena mesta za osebe na invalidskih

vozičkih. Sanitarije so za invalide večinoma neustrezno opremljene oziroma nedostopne.

Splošne ovire jim povzročajo tudi previsoki pulti in blagajniška okenca (okenca v bankah in

na pošti), saj oseba na invalidskem vozičku ne vidi čez oziroma ga ne doseže. Nemalokrat

imajo težave pri uporabi bankomata, saj je reža za kartice nesorazmerno visoko glede na

njihovo višino vozička. Bankomati so pogosto postavljeni pregloboko, gumbi pa pretrdi. Le

malo frizerskih salonov ima nameščene umivalnike za invalide na vozičkih. Mnoge bencinske

črpalke sanitarije za invalide uporabljajo za ropotarnico. Kot primer slabe prakse izpostavijo

tudi hotele Bernardin. Kot povedo, obiskujejo tiste ponudnike blaga in storitev, ki imajo

invalidom prilagojene objekte. Dostop do informacij je ustrezen, posebne prilagoditve niso

potrebne.

Paraplegiki izpostavljajo, da je fizična dostopnost boljša v Ljubljani kot drugje po Sloveniji.

Pri graditvi novih objektov se manj upošteva trenutna zakonodaja glede odpravljanja

arhitekturnih ovir – gradbeno dovoljenje se izda kljub temu, da ne ustreza zakonodaji, kar pa

ne velja za Ljubljano. Izpostavljajo, da je dostop do storitev javnega ali zasebnega sektorja

slabše urejen od tistih v državni lasti. Invalidskim vozičkom neprilagojeni so dostopi do

športnih objektov. Dostop do lokalov, frizerskih salonov ipd. v zasebni lasti je odvisen od

dobre volje lastnika. Večina bank, pošt in zavarovalnic je prilagojenih za invalide na

invalidskih vozičkih, kot najboljši primer urejenega dostopa, parkirišč za invalide in

prilagojenih sanitarij udeleženci navajajo večje trgovske centre. V ostalih objektih ostaja

problem sanitarij. Udeleženci še izpostavljajo neprimernost klančin – prestrme klančine so

lahko nevarne in niso uporabne za invalidske vozičke, previsoke klančine ne zadoščajo

minimalnim tehničnim zahtevam za zagotovitev neoviranega dostopa za invalide. Dostopnost

do informacij in obveščanja je ustrezna, posebne prilagoditve niso potrebne.

Osebe z multiplo sklerozo težav z dostopom do raznoraznih storitev nimajo, razen če

uporabljajo invalidske vozičke. V tem primeru kot problematično izpostavljajo predvsem

prilagojenost sanitarij (dostop, preozka vrata). Izpostavljajo hotele in dostop do morja. S

težavami grajenega okolja se srečujejo tudi pri dostopu v zasebne zgradbe (dostop do

stanovanj). Pri grajenih ovirah so udeleženci kot največjo oviro najpogosteje omenjali

stopnice oziroma pomanjkanje dvigal pri starejših stanovanjih. Izpostavili so, da se pobuda

za graditev dvigal ustavi že med stanovalci, saj ne razumejo težav, s katerimi se invalidi

vsakodnevno soočajo. Čeprav morajo biti novogradnje prilagojene invalidom, udeleženci

menijo, da so narejene prilagoditve slabe, saj so arhitekti premalo informirani o potrebah

invalidov. Menijo, da bi se morali projektanti, investitorji in izvajalci posvetovati z invalidi pred

pričetkom gradenj. Opažajo, da je nadzor nad novogradnjami pomanjkljiv (primer slabše

dostopnosti novogradnje: osebe na invalidskih vozičkih težje prečijo Mesarski most).

Inšpekcija bi morala poostriti nadzor nad izvajanjem zakonov in predpisov, ki se nanašajo na

21

gradnjo objektov. Dostopnost do informacij in obveščanja je ustrezna, posebne prilagoditve

niso potrebne.

Slepe in slabovidne osebe so mnenja, da so slabovidnim osebam razne storitve in blago

tako v javni kot v zasebni rabi razmeroma dobro dostopne. Ocenjujejo, da ne obstajajo

razlike v dostopnosti do teh storitev med večjimi in manjšimi mesti. Te, če že obstajajo,

pripisujejo slabši angažiranosti in osveščenosti posameznikov/občine do invalidske

problematike. Pojavljajo se le ovire, ki so bolj prostorske narave (npr. v prostoru temno in se

zato težje znajdejo). Napisi so dandanes dovolj dobro označeni, prav tako je večja velikost

črk in številk pri cenah izdelkov v trgovinah. Strinjajo pa se, da bi bila lahko dostopnost

storitev nasploh bolje urejena, še posebej za slepe, ki se soočajo z več težavami. Kot pravijo,

gredo slepi navadno v najbližjo trgovino, in za pomoč prosijo prodajalko, ki jim prinese želene

izdelke - posledično nimajo možnosti, da bi izbirali trgovine s cenejšimi izdelki, saj se raje

odločijo za nakup v trgovini, ki stoji v neposredni bližini njihovega doma in jim je znana.

Največ težav imajo pri nakupovanju: v manjših trgovinah se na pomoč obrnejo neposredno

na trgovko ali na mimoidočega, v večjih trgovskih centrih pa bi se brez spremljevalca težko

znašli, saj imajo pogosto težave z zaznavanjem artiklov in njihovih cen. Slabost trgovskih

centrov je, da so slabo označeni, preveč je luči, stekla in ogledal, prednost pa je, da imajo

možnost dostave hrane na dom. Dostopnost do blaga in storitev jim zelo olajša nova

komunikacijska tehnologija.

Za orientacijo slepih in slabovidnih so zelo pomembne ustrezne talne oznake. Tako je recimo

kontrastnost barv za lažje prepoznavanje stopnic ponekod že obrabljena, zaradi česar imajo

nemalokrat težave. Opažajo tudi pomanjkanje taktilnih oznak. Kot še ugotavljajo, je pri

nekaterih objektih (pošte, zavarovalnice, banke) problematična nameščenost oznak in

njihova velikost, saj uporabnikom z motnjami vida otežuje dostop. V kolikor imajo stavbe

prepoznavne dele (poštni nabiralniki), je mogoče tudi pri pomanjkljivi označenosti najti vhod.

Stopnice na Mesarskem mostu v Ljubljani niso označene. Udeleženci še opozarjajo, da je

program za glasovno vodenje pri bančnih avtomatih, prilagojenih potrebam slepih in

slabovidnih, pogosto v okvari.

Gluhe in naglušne osebe na splošno ugotavljajo, da je dostopnost najbolj urejena v

Ljubljani, sledijo večja mesta, vendar dostopnost še nikjer ni urejena do te mere, da bi osebe

z okvaro sluha lahko samostojno delovale. Zasebni ponudniki raznih storitev bolje poskrbijo

za dostopnost za gluhe in naglušne osebe kot javni ponudniki. Kljub temu med ponudniki

obstajajo zelo velike razlike, zato gluhi in naglušni izbirajo tiste, ki jih že poznajo in so

ozaveščeni o gluhoti. Strinjajo se, da ne obstaja enakost v dostopu do blaga in storitev, saj jo

preprečuje problem v komunikaciji, ki ga lahko v zadostni meri izenači le tolmač oz. znanje

znakovnega jezika s strani zaposlenih, kar pa je nemogoče pričakovati. Predlagajo, da se

število tolmačev poveča. Država oz. ZRSZ bi lahko pod ugodnimi pogoji omogočala učenje

znakovnega jezika brezposelnim, ki so se pripravljeni usposobiti za (1) tolmače – seveda pa

je pridobitev licence dolgotrajen proces in zahteva velik vložek (tudi časovni). (2) ZRSZ bi

lahko dodatno usposabljal že zaposlene državne uslužbence (učili bi se osnov znakovnega

jezika), (3) v osnovno šolo bi lahko vpeljali izbirni predmet znakovni jezik (na ta način bi

lahko znakovni jezik predstavili širši populaciji) in (4) vpeljati mešane skupine gluhih in

slišečih že v vrtcu.

22

Tehnične prilagoditve so na splošno slabo urejene, kot dobre prakse izpostavljajo Leclerc

(listek za vrsto), LPP (napisane postaje), City hotel, Kino Šiška (indukcijska zanka).

Posebej je izpostavljena problematike domov za starejše občane, kjer so gluhe osebe

popolnoma izolirane, saj nihče od osebja ne uporablja znakovnega jezika. V povprečju

umrejo v roku pol leta od sprejema v dom. Predlog je, da se ustanovijo oddelki za gluhe in

naglušne ter uvedba izobraževanja za zaposlene. Pilotni projekt poteka v Gornji Radgoni.

Delovni invalidi izpostavljajo fizično dostopnost, slabše poznavanje posameznih vrst

invalidnosti in informiranje na razumljiv način glede na vrsto oviranosti.

SKLEP

Povzamemo lahko, da so v veliki meri ovire pri dostopnost do blaga in storitev

povezane z grajenim okoljem (arhitektonske ovire - neustrezne klančine, težka vrata,

stopnice, dvigala) in pomanjkljivimi oznakami za slepe in slabovidne ter pomočjo pri

komunikaciji (premalo tolmačev).

Športno rekreacijski objekti so praviloma fizično dostopni, potrebam invalidov niso

prilagojeni z vidika vidljivosti, prav tako nimajo prilagojenih sanitarij. Parkirni prostori

za invalide so slabo povezani z vhodi v objekte. Predlagajo, da se projektanti,

investitorji in izvajalci pred pričetkom gradenj posvetujejo z invalidi. Inšpekcija bi

morala poostriti nadzor nad izvajanjem zakonov in predpisov, ki se nanašajo na

gradnjo objektov.

Čeprav ima večina bank, pošt, zavarovalnic ipd. prilagojen dostop za invalide na

invalidskih vozičkih, jim splošne ovire povzročajo previsoki pulti in blagajniška

okenca. Na težave naletijo tudi pri uporabi bankomata, saj je reža za kartice

nesorazmerno visoko glede na višino vozička. Uradne osebe, ki morajo uporabnika po

svojih dolžnosti informirati o njihovih pravicah, so pomanjkljivo informirane o

pravicah in pripomočkih invalidov. Gluhi in naglušni si želijo, da bi država z ustreznimi

ukrepi spodbujala usposabljanja za tolmača – slednjih namreč primanjkuje.

Dostop do lokalov, frizerskih salonov ipd. v zasebni lasti je odvisen od lastnikov

objekta. Lokali pogosto nimajo ustreznih sanitarij za invalide, novejši oziroma

prenovljeni lokali nimajo ustreznega vhoda za invalide (pogostost stopnic).

Opozarjajo, da se takšnih kršitev zakonodaje, ki določa zagotavljanje neoviranega

dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi za invalide, ne sankcionira.

Udeleženci predlagajo, da bi se pri izvajanju zakonodaje upoštevalo načelo

usklajenosti postopkov, v projekte bi se moralo vključevati uporabnike in izvajati bi se

morale sankcije in nadzor nad izvajanjem zakona.

Problematična je tudi informiranost zaposlenih glede poznavanja možnosti primernih

prilagoditev za invalide.

23

DOSTOP DO INFORMACIJ, KI SO NA VOLJO V MEDIJIH

Na problematičnost medijev kot zanesljivih in objektivnih virov informacij so opozorile osebe

s težavami v duševnem zdravju. Ti so mnenja, da medijem ni do tega, da bi spreminjali

podobo duševnega zdravja v javnosti, zato jih ne smatrajo kot vir verodostojnih informacij.

Poročanje v medijih je polno predsodkov, pri tem pa ima pomembno vlogo farmacevtska

industrija, ki ji je v interesu, da osebe s TDZ ostajajo bolne in tako odvisne od njihovih

produktov. Mediji le redko na objektiven način poročajo o osebah s težavami v duševnem

zdravju - poročanje je senzacionalistično, analitično usmerjenih prispevkov je malo. Po

informacije se tako najraje obrnejo na nevladne organizacije (Šent, Altra in druge), ki pa

imajo po mnenju udeležencev premalo denarja za še bolj dosledno informiranje uporabnikov

o pravicah invalidov. Dostop do informacij bi moral biti veliko bolj prilagojen: ko je oseba v

krizi, zelo težko bere kompleksno zakonodajo - takrat bi potrebovali poenostavljene verzije

zakonov in iz njih izhajajoče pravice za osebe s težavami v duševnem zdravju. Poleg tega

zaradi slabšega materialnega stanja veliko oseb ne more plačevati naročnin, kar predstavlja

prikrajšanost informacij.

Na slabšo dostopnost do informacij v medijih so opozorile tudi osebe z motnjami v

duševnem razvoju, saj le-te niso prilagojene njihovemu razumevanju. Prejemanje informacij

je odvisno od tega, ali jim bodo in na kakšen način drugi predstavili informacije.

Osebe s cerebralno paralizo navajajo, da se mediji ne trudijo za verodostojno in razumljivo

(kratko, jedrnato in jasno) podajanje novic ter ne poročajo korektno o invalidski problematiki.

Še posebej izpostavljajo težave gluhih, ki nimajo zagotovljenega tolmača v vseh oddajah,

pogosto pa prihaja tudi do zamika med prikazano sliko in sliko tolmača. Opažajo tudi

pomanjkanje znanj glede načina poročanja (npr. dogodek je potrebno bolj konkretizirati,

opisati). Problematično zaznavajo ločevanje oddaj za invalide od ostalih oddaj – bolj

smiselno bi bilo vključevanje invalidske tematike v že obstoječe oddaje (npr. v oddaji Na

lepše bi lahko ob predstavitvi določenega objekta podali še informacijo, ali je objekt dostopen

za invalide ipd.). Strinjajo se, da se invalide premalo integrira v vsa področja vsakdanjega

življenja.

Glede dostopa do informacij niso bili posebno kritični udeleženci z multiplo sklerozo,

distrofiki in paraplegiki. Ti so mnenja, da nimajo težav pri dostopu do informacij v različnih

medijih. Tehnološki napredek je dostop do informacij omogočil tudi tetraplegikom, vendar je

težava v tem, da so ti tehnološki pripomočki dragi in si jih ne morejo privoščiti vsi.

Slepe in slabovidne osebe navajajo, da je radio glavni vir informacij, ostali mediji pa niso

primerno prilagojeni (npr. ne morejo spremljati informativnih oddaj po televiziji oziroma

ostanejo brez celostne informacije: nastop tuje govoreče osebe je preveden s podnapisi;

enako je pri dokumentarnih oddajah). Kot dober primer sinhronizacije navajajo Češko ter

Bosno in Hercegovino. Obrnili so se že na javno televizijo, a odziva niso prejeli. Z novimi

informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami (pametni telefoni, zvočne knjige itd.) se je

dostop do informacij zelo povečal: do nekaterih informacij in publikacij lahko dostopajo v njim

prilagojenih tehnikah (v brajici, zvočni tehniki, povečanem črnem tisku in računalniškem

zapisu); povečal se je dostop do informacij v časopisih (poslušanje časopisov v zvočni

tehniki, možnost povečave tiska, elektronski zapis), pri čemer kot težavo izpostavljajo

plačevanje spletnih časopisov; opremljanje filmov z zvočnimi opisi za slepe in slabovidne v

24

obliki avdiodeskripcij ipd.; vsebine spletnih strani lahko poslušajo ali berejo z Braillovo

tipkovnico.

Bolj kritične so do tega področja gluhe in naglušne osebe. Ugotavljajo, da je dostop do

informacij urejen relativno slabo, še posebej slabo je urejena dostopnost vsebin na televiziji.

TV Dnevnik s tolmačem je dostopen le na tretjem programu javne RTV (vendar če ob istem

času poteka seja Državnega zbora, dnevnik odpade), tolmačen je še Tednik in določene

oddaje ob ponovitvah. Možnost spremljanja podnapisov preko teleteksta je slabo urejena (če

nastopa gost v živo, manjka prevod). Sicer imajo predstavnika v Svetu RTV, a kljub temu ne

dosežejo napredka. Po mnenju udeležencev se RTV Slovenija izgovarja na pomanjkanje

sredstev, kar pa ne bi smel biti izgovor za neupoštevanje zakonodaje. Komercialne

televizijske postaje tolmačev nimajo, prav tako pa ni posluha, da bi prilagodili medijske

vsebine, ki jih ponujajo (za primerjavo: Hrvaška ima zelo dobro urejeno tolmačenje –

tolmačijo tudi oglasne vsebine). Pojavlja se težnja za sinhronizacijo risank, kar je za gluhe in

naglušne otroke zelo slabo. Poleg tega so problematične tudi informacije, ki so dostopne

samo na radiu. Tako se udeležencem fokusne skupine redno dogaja, da niso obveščeni o

opozorilih o npr. prometnih zastojih, nesrečah na cestah ipd., na voljo ni niti svetlobnih

napisov na cesti.

Na spletnih straneh imajo težave z razumevanjem vsebine. Do nekaterih informacij preko

spleta lahko dostopajo s pomočjo moderne tehnologije, ki pa je kot nadstandardna finančno

manj dosegljiva.

Delovni invalidi menijo da so informacije manj dostopne predvsem za slepe in slabovidne,

gluhe in naglušne ter osebe z motnjami v duševnem razvoju.

SKLEP

Dostopnost do informacij, ki so na voljo po televiziji, radiu, internetu, v časopisih je še

vedno odvisna od vrste invalidnosti. Tako so senzorno ovirani invalidi v precej

deprivilegiranem položaju v primerjavi z drugimi invalidi in seveda s splošno

populacijo. Kljub temu pa so udeleženci fokusnih skupin prepričani, da jim nove

informacijsko-komunikacijske tehnologije čedalje bolj izenačujejo dostop do ključnih

informacij. Problem ostaja visoka cena in financiranje le-teh.

Še vedno pa je invalidnost v medijih dostikrat obravnavana neprimerno, vsebine, ki

naj bi invalide zanimale, pa ostajajo ujete v t. i v posebnih oddajah za invalide in niso

integrirane v redni program. Najbolj pereč problem na področju dostopa do informacij

pa ostaja poročanja za gluhe, saj jim tudi javna televizija ne zagotavlja enakega

dostopa do informacij, kar predstavlja kršenje zakonodaje.

Tako za področje zagotavljanja sprotnega in enakovrednega dostopa do informacij,

namenjenih javnosti, brez dodatnih stroškov za invalida, upoštevajoč načelo primerne

oz. razumne prilagoditve v invalidom dostopnih oblikah zapisov, jezikov in tehnologij,

ki ustrezajo različnim vrstam invalidnosti, še ne moremo trditi, da je v celoti

zagotovljeno. Več težav se pojavlja pri določenih skupinah (gluhi, naglušni, slepi,

slabovidni, osebe s težavami v duševnem zdravju).

25

SIMBOLI IN SPOROČILA, KI SPODBUJAJO DISKRIMINACIJO INVALIDOV

Osebe s težavami v duševnem zdravju menijo, da je diskriminacija v medijih še vedno

precej prisotna, jo je pa manj, saj se tudi področje psihiatrije odpira, še posebej, če jo

primerjamo s psihiatrijo v sedemdesetih letih, ko je bil to popolnoma zaprt sistem.

Nemalokrat so označeni za lenuhe, ker so invalidsko upokojeni Pravijo, da se podcenjuje

njihova inteligenca. Manj je novic, ki napeljujejo, da so osebe s TDZ same po sebi vzrok za

neko dejanje. »Sicer pa so mediji željni krvi, ne gre za neko objektivno in analitično

novinarstvo, iščejo tragične zgodbe in jih prodajajo«. Stigma do oseb s TDZ je sicer še vedno

prisotna, vendar se odnos družbe izboljšuje. Veliko je k temu pripomoglo intenzivno

ozaveščanje medijev in družbe, predvsem s predstavitvami osebnih zgodb. Če v medijih

zasledijo diskriminacijo, določene organizacije (npr. Šent) ukrepajo. Skozi svoje delovanje v

medijih pa so ugotovili, da je najbolje ohranjati sodelovanje z določenimi novinarji, ki

področje bolje poznajo; to je sicer ozek, a vseeno zanesljiv nabor novinarjev, ki jih potem

vabijo na svoje dogodke (okrogle mize ipd.). Več možnosti za pozitivne predstavitve v

medijih imajo, ko ni drugih novic. Na ta način se odpravlja njihova družbena stigmatizacija.

Osebe z motnjami v duševnem razvoju izpostavljajo spore med določenimi predstavniki

invalidskih organizacij, kar mediji načrtno zlorabljajo za prikazovanje nestrpnosti, to pa

negativno vpliva na oblikovanje javnega mnenja o invalidih in vodi k podžiganju nestrpnosti

do vseh invalidov.

Osebe s cerebralno paralizo navajajo, da so na primer diskriminacije invalidov naleteli pred

dvema letoma, in sicer na izboru za Eurosong. Kot so povedali, je uredniški odbor RTV SLO

takrat sklenil, da nastopajočih invalidov ne uvrsti v ožji izbor, saj so menili, da bi lahko

glasove prejeli zaradi invalidnosti in ne zaradi pesmi. Udeleženci se strinjajo, da mediji

spodbujajo diskriminacijo invalidov.

Distrofiki ocenjujejo, da mediji o invalidski problematiki večinoma ne poročajo korektno,

etično, objektivno in strokovno, saj skušajo invalide vselej prikazati bodisi kot težavne in

naporne bodisi kot žrtve. Invalidska problematika se predstavlja na senzacionalističen ali pa

na pokroviteljski način in z negativno konotacijo, tako besedilo kot slikovno gradivo. Pozitivne

novice težje pridejo v medije, večinoma so naklonjeni objavi negativnih novic. Kot najbolj

kričeč primer medijskega spodbujanja sovražnega govora zoper invalide izpostavljajo

nedavne prispevke v primeru iskanja bivališča za invalida. Utemeljujejo, da so mediji o

zadevi poročali enostransko, saj so navkljub njihovi želji, da bi podali tudi drugo plat zgodbe,

ostali preslišani. Spodbujanju diskriminacije invalidov po njihovem botrujejo tudi spori med

predstavniki invalidov, saj so na ta način z vidika javnosti sami krivi za »izgubo svoje

pozitivne identitete«. Izpostavljajo še uporabo neprimernih izrazov kot invalidna vlada,

država ipd.

Paraplegiki so izpostavili, da novinarji raje poročajo o negativnih dogodkih in o trenjih med

invalidi kot pa o pozitivnih dogodkih (programi, šport, kultura, izobraževanj ipd.) v povezavo z

invalidi. Uporablja se senzacionalističen način poročanja. Menijo še, da afere na ravni

invalidskih organizacij ustvarjajo negativno podobo invalidov.

Ravno tako navajajo osebe z multiplo sklerozo senzacionalističen način poročanja o

negativnih novicah, saj izpostavljajo večinoma afere. Kljub temu, da so medije redno

26

obveščali o svoji dejavnosti in pozitivnih dogodkih, mediji teh novic niso objavljali. Opozarjajo

še na izpostavljanje le določenih invalidov v medijih.

Manj diskriminacije v medijih zaznavajo udeleženci fokusne skupine gluhih in naglušnih,

morda tudi zato, ker je že sama dostopnost do informacij v medijih slaba. Udeleženci

izpostavljajo neprimerno rabo besede »gluhonem«, s katero marsikdo še vedno označuje

tako gluhe kot tudi naglušne. Kot nestrpno označujejo tudi nespoštovanje zakonskih določil

glede tolmačev na javni televiziji. Javna televizija bi morala biti drugim zgled spoštovanja

človekovih pravic in zgled drugim, komercialnim medijem, kako urediti dostop do informacij.

Slepe in slabovidne osebe opažajo uporabo neprimernih izrazov v medijih in med poslanci

(invalidna vlada, država, ukrepi ipd.) ter prikaz slepote v risankah kot nekaj negativnega.

Delovni invalidi opozarjajo na pojav diskriminatornih izrazov: invalidna vlada, država, ukrepi

ipd.

SKLEP

Skupna ocena je, da mediji spodbujajo diskriminacijo invalidov. O invalidski

problematiki se ne poroča korektno, etično, strokovno in objektivno, temveč

senzacionalistično ali pa na pokroviteljski način in z negativno konotacijo (invalide

skušajo prikazati bodisi kot težavne in naporne bodisi kot žrtve), kar ustvarja

negativno mnenje v širši javnosti. Večina novic v zvezi z invalidi se nanaša na

negativne dogodke, pozitivni dogodki pa ostajajo spregledani. Izpostavljajo uporabo

neprimernih izrazov kot »invalidna vlada«, »invalidna država«, »invalidni ukrepi« ipd.

Predstavitev sporov med predstavniki invalidskih organizacij vpliva na negativno

oblikovanje javnega mnenja o invalidih in spodbuja nestrpnost.

Gluhi in naglušni še dodatno opozarjajo na napačno rabo termina »gluhonem« in

nespoštovanje zakonskih določil glede tolmačev na javni televiziji; slepi in slabovidni

na prikaz slepote v risankah kot nekaj negativnega; osebe s težavami v duševnem

zdravju pa na zamenjevanje težav v duševnem zdravju z motnjami v duševnem

razvoju. Primer diskriminacije je tudi subjektivna ocena žirije, da se skupine invalidov

ne uvrsti v ožji izbor za Eurosong.

MOŽNOSTI IZOBRAŽEVANJA

Do možnosti v sistemu izobraževanja so bile razmeroma kritične osebe s težavami v

duševnem zdravju. Pravijo, da so možnosti formalnega izobraževanja zaradi vseh težav, s

katerimi se soočajo, majhne. Le redki dokončajo fakulteto, saj imajo pogoste krize in težave z

učenjem zaradi vpliva zdravil. Formalna pomoč je na sistemski ravni pomanjkljiva, zato so

potrebni individualni dogovori s profesorji. Posamezniku se lahko dodeli poseben status, kar

olajša šolanje. Kljub temu pa večini dokončanje šolanja predstavlja velik napor in odrekanje.

Za izobraževanje odraslih je bolje poskrbljeno. Javni šolski sistem ne predvideva podporne

mreže, sistem se ne prilagaja dijaku/študentu s težavami v duševnem zdravju, zato njihova

motivacija za dokončanje študija ob bolezni drastično upada. Prav zato ima največ oseb s

težavami v duševnem zdravju dokončano le osnovno ali srednjo šolo.

27

Področja izobraževanja osebe z motnjami v duševnem razvoju načeloma ne zaznavajo

kot posebej problematično kar se tiče prilagojenih oblik izobraževanja. Izobraževanje na

ravni vrtcev je urejeno z razvojnimi enotami, na ravni osnovnošolskega izobraževanja pa je

dokaj ustrezno urejeno v OŠ s prilagojenim programom, medtem ko je zaradi pomanjkanja

strokovnega znanja in ustreznih kadrov šolanje v rednih OŠ zanje manj ugodno (ni jim

omogočeno spremljanje strokovnega delavca). Izobraževalni program v OŠ s prilagojenim

programom je zastavljen individualno, starši so povabljeni na razgovor, kjer se določi cilje;

program se po potrebi tudi spreminja. Vendar pa je po njihovem mnenju nemogoče ugotoviti,

kateri individualni program bi najbolje ustrezal njihovemu otroku, saj je v istem času in

prostoru nemogoče hkrati izpeljati več individualnih programov za isto osebo.

Nekateri otroci z MDR razvijejo učne sposobnosti kasneje kot drugi otroci, ko že zaključijo

predviden izobraževalni program, ki je prilagojen povprečju. To se pozna tudi pri ureditvi

popoldanskega in počitniškega varstva, kjer šole s prilagojenim programom sledijo

usmeritvam drugih šol, čeprav bi njihovi učenci potrebovali dodatno varstvo. Celotna

organizacija šol s prilagojenim programom, ne samo učni proces, bi morala slediti potrebam

učencem z motnjami v duševnem razvoju. Počitnice so sicer krajše, šola organizira tudi

letovanje, vendar si plačila stroškov slednjega marsikatera družina ne more privoščiti. V

šolah s prilagojenim programom se kot problem poraja tudi vprašanje, kako zagotoviti

spremljevalca (npr. na izletih) za tiste, ki ga potrebujejo. Pogosto se tako zgodi, da jih morajo

spremljati starši. Spremljevalec na letovanju se pojmuje kot nadstandard, kar je po mnenju

staršev nesprejemljivo. Sistem stalne pomoči ni zagotovljen. Starši, ki so se udeležili fokusne

skupine, predlagajo, da bi se lahko osebe, ki se že šolajo za poklice v zdravstvu, socialnem

varstvu in vzgoji, udejstvovale kot prostovoljci in na ta način podrobneje spoznale področje

težav oseb z MDR. Starši opozarjajo še na pomanjkljivo znanje zaposlenih na ministrstvih, ki

odločajo o javnih politikah, ki zadevajo njihove otroke na področju izobraževanja.

Osebe s cerebralno paralizo ocenjujejo, da še vedno nimajo možnosti enakega dostopa do

izobraževanja v okviru rednega šolskega programa. Menijo, da bi morali biti pristojni organi

za šolstvo in izobraževanje odgovorni tudi za izobraževanje invalidov v integriranih okoljih,

zagotovljene bi morale biti informacijske in druge strokovne službe, ki bi bile ustrezno

dostopne in strokovne v zadovoljevanju potreb ljudi z različnimi posebnimi potrebami. Kot

dobro prakso izpostavljajo umeščenost razvojnega oddelka v vrtcih v isti stavbi, saj se na ta

način lahko vsi otroci družijo med seboj pri določenih dejavnostih (npr. igranje na igrišču). Če

so otroci-invalidi do vključno srednješolskega izobraževanja obravnavani kot posamezniki, ki

potrebujejo prilagojene učne načrte, se takšna percepcija invalidnosti in možnosti

izobraževanja na visokošolski in univerzitetni ravni izobraževanja povsem izgubi. Sicer pa o

celostnem vključevanju otrok s posebnimi potrebami (od fizičnega dostopa do osebne

asistence) ne moremo govoriti niti na ravni osnovnošolskega izobraževanja, ocenjujejo

udeleženci, saj se znotraj iste šole ne izvaja več različnih programov. Predlagajo, da bi imeli

vsaj eno takšno šolo, ki bi izvajala več programov za otroke z različnimi potrebami.

Zaznavajo tudi premalo tolerance, strpnosti in sprejemljivosti.

Ne le, da izobraževalne institucije invalidom še vedno ne omogočijo ustreznega dostopa do

notranjih prostorov (v Ljubljani naj bi bile invalidom dostopne le 3 ali 4 gimnazije), temveč je

problematično tudi pomanjkljivo znanje vzgojiteljev, učiteljev, profesorjev, asistentov itd. o

ravnanju z učenci/študenti invalidi. Izobraževalne institucije bi morale zagotoviti ustrezno

število strokovnjakov in razširjati temeljna znanja o prilagojenih učnih načrtih invalidov v

28

izobraževalne programe vzgojiteljev, učiteljev, asistentov in svetovalnih delavcev. V

nasprotnem primeru se učitelji in asistenti znajdejo v zagati, ki jo pogosto rešujejo tako, da

dajejo študentom invalidom dobre ocene, kljub temu da njihovo znanje ne dosega zahtevane

ravni. Slednji pa se zato po končanem študiju soočajo s težavami na trgu dela. Menijo še, da

so programi zaposlitvene rehabilitacije nesmiselni, saj ne upoštevajo veščin in intelektualnih

sposobnosti posameznikov z različnimi posebnimi potrebami. Pogosto se tako invalide izuči

za 'tipično invalidska' dela, čeprav so posamezniki nadarjeni in usposobljeni za več. Pri

osebah s posebnimi potrebami bi morali prepoznati njihove talente in jih pri razvijanju le teh

spodbujati.

Kritična je bila tudi skupina distrofikov. Ugotavljajo, da večina osnovnih in srednjih šol ni

prilagojenih potrebam invalidov. Opozarjajo predvsem na arhitektonske ovire (otežen dostop

do izobraževalne ustanove in učilnic zaradi stopnic) in način reševanja tovrstnih težav, ki ni

sistemsko urejen, temveč je v večini primerov odvisen od subjektivne odločitve ravnateljev.

Čeprav je zadnja leta v srednjih šolah opaziti gradnjo stopniščnih dvigal, udeleženci dvomijo,

da bi tovrstna odprava oteženega dostopa ustrezno in na dolgi rok rešila problem

dostopnosti več dijakom invalidom (stopniščna dvigala sprejmejo največ dve osebi). Problem

so tudi neprilagojene sanitarije. Če je invalidom s posebnimi potrebami v osnovni in srednji

šoli zagotovljen spremljevalec, pa na višji, univerzitetni stopnji izobraževanja temu ni tako. To

predstavlja velik problem za invalide, ki potrebujejo spremljevalca in se želijo izobraževati

pod enakimi pogoji kot ostali. Kljub temu, da je večina fakultet v Ljubljani in v Mariboru, na

katere se invalidi sploh lahko vpišejo, prilagojenih njihovim potrebam, predstavlja velik

problem dejstvo, da so možnosti izobraževanja za invalide na nekaterih fakultetah še vedno

nične. Udeleženec izpostavlja njemu znan primer, ko so prošnjo invalida za vpis na fakulteto

zavrnili, kot razlog pa navedli nezmožnost opravljanja laboratorijskih vaj. V okviru fakultete bi

se morali angažirati in invalidu omogočiti prilagojen študij. Mnogim distrofikom bi predvsem v

zgodnji fazi obolenja potrebovali pomoč občasnega spremljevalca, a je komisija na Zavodu

RS za šolstvo občasni asistenci nenaklonjena. Kot so povedali udeleženci, odločb za

dodelitev občasne asistence v komisiji sploh ne izdajo. Prevozi do izobraževalnih ustanov jim

ne predstavljajo problema, saj jim jih zagotovijo društva in invalidske organizacije, v primeru

uporabe lastnega vozila (če jih peljejo starši) dobijo povrnjene stroške prevoza.

Paraplegiki se tem ocenam pridružujejo, pri vključevanju v OŠ se pojavljajo težave glede

fizične dostopnosti in dostopnosti do osebne asistence, kar se stopnjuje v srednjih šolah -

večina srednjih šol je za invalide na invalidskih vozičkih nedostopnih. Tudi šole, ki imajo

zanje prilagojen dostop, nimajo urejenih sanitarij. Prilagoditve so odvisne od razumevanja

ravnatelja in ne od določil zakonodaje. Dostopnost se ureja šele, ko se na šolo vpiše

paraplegik – gre za prilagajanje trenutnim potrebam in ne za urejanje področja na sistemski

ravni. Izbira nadaljnjega izobraževanja je odvisna bolj od možnosti dostopa kot od interesov.

Če je bila Ekonomska fakulteta pred nekaj leti popolnoma neprilagojena za invalide, je do

letos opaziti velik napredek: postavljene so klančine, prav tako dvigala, sanitarije so

prilagojene, za potrebe slepih se izvaja poseben učni program itd. Ker omenjena fakulteta

prej ni bila prilagojena invalidom, so bili le-ti opravičeni odsotnosti na predavanjih, ki so jih

izvajali v višjih nadstropjih, pri ocenjevanju iz predmetov, ki se jih niso mogli udeleževati, so

imeli nižje kriterije.

Izpostavljajo še, da imajo večinoma vse novozgrajene izobraževalne institucije zagotovljen

dostop za invalide, problem se pojavi pri starih gradnjah, saj je obnova v večini primerov

29

odvisna od volje posameznikov ali iniciativ, ki sprožijo zbiranje denarja za projekt odprave

ovir za invalide. Tudi zato nekateri študirajo na daljavo. Dobra plat takšnega študija je, da se

invalidom ni potrebno udeleževati predavanj, s čimer se izognjeno težavam z dostopom, so

pa prikrajšani za druženje. Udeleženci se strinjajo, da se ZIMI v tem delu ne izvaja dosledno.

Osebe z multiplo sklerozo na področju izobraževanja ne zaznavajo težav, ki bi jim

preprečevale enakopravno vključevanje v sistem izobraževanja. Ker se bolezen multiple

skleroze v povprečju pojavi v starosti med dvajsetim in štiridesetim letom, lahko možnosti

izobraževanja ocenjujemo šele od srednješolskega obdobja dalje. Na splošno je prilagoditev

procesa izobraževanja odvisna od posluha šole, tako glede fizičnih prilagoditev kot tudi glede

prilagajanja učnega procesa. Udeleženci so mnenja, da izobraževalne ustanove sicer

uvedejo prilagojeni učni program za osebe z multiplo sklerozo, vendar šele potem, ko so

učitelji/profesorji seznanjeni s posameznikovo boleznijo. Večina jih na težave znotraj

izobraževalnega sistema naleti zaradi neuvidevnih posameznikov oziroma posameznikov, ki

so pomanjkljivo seznanjeni s težavami invalidov; redkokdaj naletijo na ovire pri fizičnem

dostopanju do ustanov (velika težka vrata). Navkljub ustreznim prilagoditvam učnega

procesa, se udeleženci sprašujejo o smiselnosti izobraževanja za pridobitev specifičnih

veščin, če so možnosti zaposlitve znotraj tega poklica po pridobljeni izobrazbi nične. Primer:

poklic kozmetičarke.

Slepe in slabovidne osebe menijo, da bi bilo lahko, kljub temu, da imajo danes več

možnosti za vključitev v izobraževanje, področje izobraževanja bolj prilagojeno specifičnim

potrebam slepih in slabovidnih učencev. Integracija na ravni primarnega in sekundarnega

izobraževanja je zadovoljiva, glavni problem neenakih možnosti izobraževanja še vedno

ostaja na ravni terciarnega izobraževanja (višješolska, visokošolska, univerzitetna

dodiplomska in podiplomska izobrazba), kjer se integracija izvaja neučinkovito, če sploh. Kot

pozitivno ocenjujejo mobilno specialno službo (tiflopedagogi, socialni delavci, psihologi,

zdravstveni delavci, učitelji in drugi strokovni delavci), ki z napotki in smernicami

prilagojenega učnega procesa prispeva k uspešni socialni integraciji slepih in slabovidnih

učencev. Ta je še posebej dobrodošla na višjih ravneh izobraževanja, saj so univerzitetni

profesorji po mnenju udeležencev premalo vešči komunikacije s slepimi in slabovidnimi

študenti.

Velik problem predstavljajo slabe materialne razmere, saj morajo stroške dragih tehničnih

pripomočkov še vedno v večini primerov kriti sami oziroma starši šolajočih se slepih in

slabovidnih otrok. V rednih OŠ je premalo strokovnega kadra in premalo strokovno

usposobljenega ostalega kadra, poleg tega je zaznati skoraj popolno odsotnost tehničnih

pripomočkov in učbenikov. Financiranje prilagoditev učnega gradiva ni sistemsko urejeno,

odvisni so od donacij. Na srednjih šolah in fakultetah so dijaki/študenti prepuščeni Zvezi

društev slepih in slabovidnih Slovenije, kjer snemajo strokovno literaturo za dijake in

študente.

»Starši me niso vpisali na Zavod za slepo in slabovidno mladino, temveč v reden program

osnovne šole. V osmem razredu sem morala iti na informativne dneve, čeprav sem jim rekla,

da ne vidim. Poslali so me na informativni dan administrativne srednje šole, tam pa so moj

vpis zaradi slabovidnosti zavrnili. Po koncu osnovne šole sem bila tako dve leti doma,

prijavljena na ZRSZ«. Slepi in slabovidni dijaki tako nimajo nobenega zagotovila, da jih bo

sprejela vsaka srednja šola. Čeprav si po dokončanem srednješolskem izobraževanju želijo

30

nadaljevati s šolanjem, pa misel na to velikokrat opustijo, saj vedo, da bodo navkljub

izobrazbi spadali v krog težje zaposljivih oseb. Problem, da slepi in slabovidni ne nadaljujejo

izobraževanja na dodiplomskem ali podiplomskem študijskem programu, po mnenju

udeležencev ni toliko sistemske kot ideološke narave. Udeleženci pravijo, da si slepi in

slabovidni pogosto sami postavljajo prepreke za doseg zastavljenih ciljev, saj so zaradi

ustaljenih stereotipov prepričani, da tudi v resnici ne zmorejo doseči zastavljenih ciljev. »Ko

sem se vpisal na fakulteto, sem na največ kritik in pomislekov naletel prav med slepimi in

slabovidnimi, češ 'kaj se pa trudiš, kaj boš pa imel od tega' ali pa 'kaj se pa ti greš'. Seveda

sem moral v študij vložiti veliko več truda kot ostali, a je bil moj trud na koncu tudi toliko bolj

vreden. Zelo velik uspeh je, če slepi diplomira, pri ostalih pa je to nekaj takšnega, kot če bi

opravili vozniški izpit. Menim, da bi lahko vsaj tri četrtine slepih še vedno lahko diplomiralo ali

pa doktoriralo, če bi si to sami želeli. Navsezadnje so možnosti za to z razvojem

informacijske in komunikacijske tehnologije toliko večje«.

Kljub temu, da udeleženci fokusne skupine gluhih in naglušnih menijo, da se njihove

možnosti izboljšujejo, pa so do ureditve izobraževalnega sistema kritični. Za gluhe in

naglušne je značilna nizka stopnja izobrazbe. Integracija v redne OŠ je slabo urejena, po

končanih devetih letih šolanja je njihovo znanje na ravni 5. razreda. Integracija je v precejšnji

meri odvisna od učitelja, koliko se sam angažira, ter od posluha šola za pomoč. Opažajo, da

k uspešnosti veliko pripomore polžev vsadek. Učni proces ni individualno prilagojen

posamezniku, ampak se mora posameznik prilagajati učnemu procesu. Na voljo imajo edino

individualno učno pomoč. Na ravni srednje šole večina gluhih, ki so se vpisali v redno

srednjo šolo rednemu programu niso zmogli slediti in so s šolanjem nadaljevali v okviru

programov Zavoda za gluhe in naglušne. Fakulteta bi morala zagotavljati plačilo stroška

tolmača, ki je lahko prisoten na predavanjih, vendar se to v praksi ne izvaja, zato si ga mora

študent-invalid plačati sam. Fakultete namreč ne želijo prevzeti stroškov tolmačenja. Gluhim

in naglušnim predstavlja problem tudi to, da potrebujejo zapisnikarja, saj je skorajda

nemogoče hkrati spremljati tolmača in zapisovati. Tega pa zakon ne predvideva. Znakovni

jezik bi moral biti omogočen v rednem šolanju.

Nekatere fakultete imajo do gluhih in naglušnih študentov še vedno negativen odnos.

Udeleženka raziskave je bila ogorčena, ker zaradi gluhote ni bila sprejeta na izbrano

fakulteto. Po osebnem pogovoru z dekanom so na fakulteti odločitev spremenili. Posebne

težave imajo tudi študentje, ki med samim študijem izgubijo sluh. Njim tolmač ne pomaga,

saj znakovnega jezika ne poznajo ali pa ga poznajo slabo. Zanje je najslabše poskrbljeno,

saj jih sistem popolnoma spregleda.

Izpostavljajo še problematičnost trenda vključevanja različnih skupin invalidov v Zavod za

gluhe in naglušne (od oseb z avtizmom do otrok z motnjami v razvoju in govornimi

motnjami), čeprav naj bi bil ta namenjen gluhim in naglušnim, v njem pa naj bi se učilo v

znakovnem jeziku. Udeleženci menijo, da na ta način lahko trpi tudi izobraževanje gluhih.

Opozarjajo še na nizek nivo znanja, ki ga otroci dosežejo v Zavodu. Zaradi majhnega

besednega zaklada je nadaljevanje v rednih šolskih programih zelo zahtevno.

Kljub temu ima po njihovem mnenju integracija mnogo pozitivnih vidikov: trdijo, da je

integracija gluhih in naglušnih v »slišečo« šolo nujno potrebna za enakopravno obravnavanje

vseh otrok in preprečevanje getoizacije takšnih otrok. Kljub temu pa je potrebno za uspeh

veliko samostojnega učenja, veliko truda, še posebej, če ni tolmačev, da šolanje uspešno

31

dokončajo. Za uspeh je nujno potrebno sodelovanje celotne družine, ki mora otroka stalno

podpirati. Učni proces v rednem izobraževanju ni prilagojen gluhim, oni so tisti, ki se morajo

prilagoditi. Lažje je tistim otrokom, ki imajo slišeče starše, in tistim, ki jih sošolci sprejemajo in

nudijo podporo.

Delovni invalidi kot pozitiven ocenjujejo ukrep poklicne rehabilitacije po Zakonu o

pokojninskem in invalidskem zavarovanju, izpostavljajo pa prenizka nadomestila, ki

posameznikom velikokrat ne zadoščajo za preživetje v času šolanja, zaradi česar se ukrep

manj koristi.

SKLEP

Udeleženci raziskave so na splošno precej kritični do izobraževalnega sistema.

Čeprav je vključevanje na vse tri ravni izobraževanja omogočeno na zakonodajni

ravni, se v praksi pojavljajo težave predvsem zaradi (1) perečega problema fizične

nedostopnost grajenega okolja – ta se sicer po njihovem mnenju z gradnjo novih

objektov (tiste, ki upoštevajo predpise o gradnji objektov) izboljšuje, pa vendar

ostajajo težko dostopni ali pa nedostopni starejši objekti, ki jih je (tudi zaradi finančnih

omejitev in spomeniškega varstva) težko prilagoditi; (2) integracija deluje bolje v

primarnem in sekundarnem izobraževanju, slabše pa na terciarnem nivoju.

Za celotno prilagoditev učnega procesa ni v celoti poskrbljeno na nobenem od teh

nivojev, učitelji in profesorji pa imajo pomanjkljivo znanje, kar onemogoča celostno in

učinkovito integracijo. Pojavlja se tudi zavrnitev vpisa na določeno šolo/fakulteto iz

vzroka invalidnosti.

UVELJAVLJANJE PRAVIC DO ZDRAVSTVENIH STORITEV

Osebe s težavami v duševnem zdravju izražajo veliko nezadovoljstvo glede uveljavljanja

pravic do zdravstvenih storitev: predvsem izpostavljajo vpliv farmacevtske industrije na javno

zdravstvo in manjšo dostopnost do storitev zaradi premajhnega števila psihiatrov, ki pa

večinoma podpirajo farmacevtsko ideologijo. Udeleženci zaznavajo, da se jim psihiatri

premalo posvečajo in jim namenjajo premalo časa, še posebej pogovorom z njimi. Vsi imajo

enake izkušnje in enak pogled na probleme psihiatričnih obravnav. Dostopnost do psihiatrov

je v Sloveniji velik problem. Zato se zavzemajo za skupnostno psihiatrijo, kjer bi tim

zdravnikov prišel k uporabniku, s čimer bi premostili monopol velikih bolnišnic pri psihiatrični

obravnavi. Posledica te prevlade bolnišnic pri psihiatričnem zdravljenju je malo časa, ki ga

lahko psihiatri namenijo individualni obravnavi. Ta tim bi tudi ocenil, ali uporabnik sploh

potrebuje zdravljenje v bolnišnici ali pa se lahko zdravi doma. Že samo v Trstu so primeri

dobre prakse, po katerih bi se lahko naša ureditev zgledovala. Na ta način bi lahko zmanjšali

število bolnikov na psihiatra. Diskriminacijo zaznavajo s strani zdravstvenega osebja.

Udeleženci so mnenja, da ZIMI sicer naslavlja nekatere probleme v zdravstvu, a položaja

oseb s TDZ (znotraj zdravstva) še ni izboljšal v praksi.

Dostopnost do ustanov in strokovnjakov s področja duševnega zdravja je dobro urejena le v

večjih mestih. Na razpolago je premalo programov, namenjenih informiranju (npr. ko se

oseba prvič sreča z boleznijo, ne ve, kam naj se obrne). Nevladne organizacije so izključene

32

iz izobraževalnih aktivnosti v okviru bolnišnic. Od sprejetja Zakona o duševnem zdravju so

osebe s TDZ in njihovi svojci izključeni iz izobraževalnih programov za druge uporabnike in

njihove svojce (per peer izobraževanja). Poslabšalo se je tudi sodelovanje med psihiatričnimi

bolnišnicami in nevladnimi organizacijami s področja duševnega zdravja – vodstveni kadri v

večini zavračajo stike. Osebe s TDZ tako ne dobijo vseh informacij o možnostih rehabilitacije

in vključitve v programe nevladnih organizacij, predvsem pa ne izkušenj ostalih o načinih

spopadanja z boleznijo. Pomembnost takšnih izkušenj je priznana tudi v svetovnem merilu. S

tem jim je kršena pravica dostopnosti do informacij in posledično onemogočena priložnost za

hitrejšo in uspešnejšo rehabilitacijo ter ponovna vključitev v socialno in delovno okolje.

Dogaja se, da nekdo, ki nujno potrebuje psihoterapijo, nima denarja za nakup avtobusne

vozovnice, s čimer mu je onemogočen prihod do ustanove, ki nudi pomoč. Poleg tega so

storitve psihoterapevtov drage in s tem osebam s TDZ nedostopne. Opozarjajo tudi na

problem pokritosti, ki je boljša v Ljubljani in večjih mestih. Predlagajo uvedbo mobilnih služb.

Osebe z motnjami v duševnem razvoju ugotavljajo, da zdravstveno osebje nima dovolj

znanja o specifičnih težavah posameznikov. Postopki v zdravstvu niso prilagojeni potrebam

oseb z MDR (čakanje v čakalnicah, »izolacija« samo ene težave – na posameznika se ne

gleda kot celoto, otroci pridejo na pregled na tešče, potem pa se »izgubijo« v čakalni vrsti,

osebi z MDR ne razložijo postopka). Zdravniki se ne zavedajo, da imajo ti otroci posebne

potrebe in da jih morajo obravnavati drugače. Še posebej je pomembno, da je obravnava pri

zdravniku čim krajša.

»Moja hčerka je imela zaradi dolgega čakanja na pregled in vročino v čakalnici epileptični

napad, pri tem pa je zdravnike bolj kot to, še vedno zanimalo, če jo bodo lahko pregledali

zaradi slušnih težav, zaradi katerih je prišla in kako bi jo naročili za naslednjič. Med napadom

mi je pomagala čistilka!«

Celotni zdravstveni sistem je neprilagojen osebam z motnjami v duševnem razvoju, eden

izmed razlogov za to pa je, da zdravniki še vedno premalo odgovarjajo za svoje napake. Po

drugi strani izpostavljajo, da je kriv sam zdravstveni sistem, ki (če že zna identificirati in

sistematizirati motnje, ki jih njihovi otroci imajo) bi moral najti tudi način, kako za njih urediti

posebno obravnavo – protokol, ki bi na različnih zdravstvenih področjih določil ravnanje

zdravnikov in osebja v primeru obravnave osebe z motnjami v duševnem razvoju. Zaposleni

bi morali pokazati več empatije in pripravljenosti na seznanjenje z »neznanim«. Njih pa je

včasih tudi strah, česar ne bi pričakovali.

Model sistematične zgodnje obravnave ne obstoja, kljub temu, da se kaže velika potreba po

tem. Obstoječe razvojne ambulante ne pokrivajo vseh potreb, starši ne dobijo dovolj

informacij. Šele iz lastnih izkušenj se naučijo pravega ravnanja z otroci: »Starši smo

prepuščeni samim sebi!« Po drugi strani so starši deležni izjav v smislu, da niso sposobni

sami skrbeti za takšnega otroka, sami pa, nasprotno, trdijo, da so prav oni tisti, ki največ

vedo o svojem otroku in njegovih težavah. Poudarjajo še, da bi bilo dobro, da bi bili starši že

zelo zgodaj seznanjeni z vsemi možnostmi in informacijami o motnjah v duševnem razvoju.

To bi moralo biti urejeno sistematično, zdravstveni sistem oz. razvojna ambulanta bi moral

starše napotiti na nevladne organizacije, ki se s tem ukvarjajo. Zgodnja obravnava se torej

preveč osredotoča na zdravstvene in premalo na socialne vidike odraščanja otroka z

motnjami v duševnem razvoju.

33

Osebe s cerebralno paralizo ocenjujejo zadovoljenost potreb na področju zdravstvenega

zavarovanja in zdravstvenega varstva kot neustrezno. Kot resen problem izpostavljajo

diskriminacijo v okviru sistema zdravstvenega zavarovanja, saj jim obstoječa raven

zdravstvenega zavarovanja invalidov ne zagotavlja enakopravne in učinkovite skrbi za

zdravje in rehabilitacijo. Pri tem izpostavljajo primer, ko je zavarovanec zdravstvenim

zavarovalnicam plačeval premije za primer nezgod in poškodb, v primeru dejanske poškodbe

pa zavarovalnica zavarovancu ni želela izplačati dogovorjene zavarovalne vsote oziroma

nadomestila. Dotični primer se je zaključil tako, da so v zavarovalnici povišali premijo in je

zavarovanec naposled le prejel odškodnino za poškodbo.

Na podobne primere naletijo tudi v okviru zdraviliškega zdravljenja in programa obnovitvene

rehabilitacije. Udeležencem se zdi problematično, da se morajo invalidi za svoje pravice

boriti, poleg tega pa se da ob natančnejšem branju zavarovalnih pogodb razbrati, da se v

primeru težke invalidnosti sploh ne da zavarovati. Iz tega udeleženci sklepajo, da se invalidi

po pravilih ne bi smeli zavarovati za primer nesreče. Navajajo še, da so invalidi tudi pri

avtomobilskem zavarovanju obravnavni neenakopravno.

Problem vidijo tudi v tem, da širša strokovna javnost ne ločuje in ne razume razlike med

boleznijo in stanjem ter cerebralno paralizo označuje kot bolezen, čeprav to ni. Udeleženci

tako predlagajo izboljšanje znanja oziroma vedenja osebja, še posebej v zdravstvenih

ustanovah, o posameznih vrstah invalidnosti, da bodo invalidi ustrezno obravnavani glede na

vrsto invalidnosti in bili tudi temu primerno zdravstveno zavarovani.

Sporno se jim zdi tudi omejeno število napotnic za fizioterapijo na leto (10 ur), saj menijo, da

je cerebralna paraliza stanje, ki terja veliko več razgibavanja, kot so ga deležni. Rešitev vidijo

v sistemskem reševanju zdravstvene problematike: k zanimanju za študij cerebralne paralize

naj se spodbuja že študente medicinske fakultete; organi, ki so za to pristojni, pa naj v okviru

zdravstvenega sistema zagotovijo kontinuirano zdravljenje posameznikov s cerebralno

paralizo (ne le do 18. leta). Premalo je možnosti za obnovitveno rehabilitacijo. Dokler ne

bodo pravice do zdravstvenih storitev izhajale iz posameznika, temveč bodo vezane na

institucijo, v okviru katere se posameznik zdravi (če sploh), bo posameznik na področju

zdravstvenega varstva prikrajšan za pravice, ki mu pripadajo, še menijo udeleženci. Kot

pravijo, je pomoč staršem ob diagnozi otroka s cerebralno paralizo slaba oziroma nikakršna,

razlog za to pa vidijo v vse slabšem sodelovanju med zdravniki in pediatri ter zdravstveno-

terapevtskimi kolonijami. Potrebno bi bilo večje povezovanje med zdravniki specialisti in

ostalimi zdravstvenimi delavci. S staranjem se zdravstvene težave posameznikov s

cerebralno paralizo le še stopnjujejo, odgovori na to, kako se soočiti s starostjo, so spet

pomanjkljivi oziroma jih ni. Sistem ne zagotavlja kontinuitete.

Udeleženci opažajo tudi, da je v Sloveniji zelo malo zdravnikov specialistov, ki se ukvarjajo s

cerebralno paralizo. Vse manj zdravnikov, pediatrov in fizioterapevtov prepozna diagnoze

cerebralne paralize.

Področje zgodnje obravnave, v okviru katere bi bila nudena multidisciplinarna pomoč, ni

urejeno v celoti, niti ni jasno opredeljeno, kaj vse zajema zgodnja obravnava, kdo jo izvaja in

do katerih pravic je pri tem upravičen posameznik. Kažejo se potrebe po mobilni službi. V

okviru zdravstva pomoč staršem ni nudena.

34

Pri uveljavljanju pravic do zdravstvenih storitev imajo kar nekaj težav tudi osebe z distrofijo.

Področje zdravstva je boljše urejeno v Ljubljani. Izpostavljajo težji dostop do ostalih

zdravnikov specialistov (okulist, zobozdravnik ipd.), ki je posledica neprilagojenih ordinacij in

aparatur (npr. presedanje z invalidskega vozička na stol). Problem bi lahko rešili z vgradnjo

stropnih dvigal ali pa z večjimi ordinacijami. Prilagojena niso niti reševalna vozila: invalida

peljejo brez vozička, z društvenim kombijem ali pa prevoz nudijo svojci.

Velik problem predstavljajo sanitarije v bolnišnicah, saj osebe na invalidskih vozičkih nimajo

možnosti dostopa do sanitarij. Dajo jih v plenice, za osebno higieno morajo poskrbeti sami s

pomočjo osebnega spremljevalca. Kot povedo, so ustrezne zdravstvene obravnave deležni

pri osebnih zdravnikih, preostala zdravstvena oskrba je odvisna od usposobljenosti in

odnosa zdravstvenega osebja (negovalci, medicinske sestre, fizioterapevti). Zametki slabega

poznavanja mišične distrofije tičijo že v samem izobraževalnem procesu, kjer dajejo

poučevanju distrofije premalo poudarka. Pogosta praksa zdravnikov specialistov je, da vse

zdravstvene težave distrofikov vežejo na distrofijo in tako postavijo napačno diagnozo. Kljub

temu se stanje glede oskrbe v zadnjih letih izboljšuje.

Informacijska mreža je po njihovem dobro razvita. Običajno jim prve informacije o distrofiji

posredujejo nevrologi, ki jih napotijo na Društvo distrofikov Slovenije. Tam prejmejo bolj

natančne in podrobne informacije o distrofiji, si izmenjujejo izkušnje in navezujejo stike.

Informacije iščejo tudi preko interneta, vendar so precej splošne narave, prve informacije jim

nudi tudi socialna delavka v bolnišnici. V večini primerov se ob postavljeni diagnozi obrnejo

na Društvo distrofikov Slovenije, kjer jim prek programov obnovitvene rehabilitacije

omogočajo socialno vključevanje, tamkaj pa jih usmerjajo tudi na institucije, ki so pristojne za

uveljavljanje pravic, ki jim pripadajo.

Skupina paraplegikov ugotavlja, da se je dostop do lekarn in zdravstvenih domov v

zadnjem času precej izboljšal. Navkljub temu udeleženci izpostavljajo, da zdravstvene

storitve izbirajo glede na dostopnost. Kot ocenjujejo, so skorajda povsem nedostopne in

neprilagojene ginekološke ambulante. Večina paraplegikov ima težave pri zagotavljanju in

dobavi sanitetnega materiala in ortopedskih pripomočkov, saj jim mnogi zdravniki ne

predpišejo najbolj optimalnih pripomočkov, ki jih potrebujejo za normalno življenje. Zdi se jim

nedopustno, da paraplegik ne dobi toliko katetrov, kolikor jih potrebuje in si jih mora kupovati

sam. Niso upoštevane težave z inkontinenco, še posebej pri ženskah. Sanitarije večinoma

niso dostopne.

Opažajo tudi, da zdravniki in zdravstveno osebje premalo poznajo težave, s katerimi se

spoprijemajo paraplegiki. Ne le v zdravstvu, temveč skozi sam učni proces, predvsem v

srednjih zdravstvenih šolah in kasneje na Medicinski fakulteti, bi morali zagotoviti ustrezno

izobraževanje za poznavanje bolezni in poškodb invalidov. Kot utemeljujejo, je prav zato

odnos zdravstvenega osebja do invalidov pogosto slab oziroma je od posameznika odvisno

kako in na kakšen način se posveča negi in zdravstveni obravnavi invalida. Zdravniki jim ob

postavljeni diagnozi ne posredujejo dovolj informacij o tem, kako se ustrezno spoprijemati z

nastalo boleznijo. Zato jim dodatne potrebne informacije nudi Zveza paraplegikov Slovenije

na svojih info točkah.

Z zdravstveno obravnavo prav tako niso zadovoljne osebe z multiplo sklerozo. Zdravniki

čedalje pogosteje pri vseh njihovih zdravstvenih težavah kot razlog navajajo bolezen multiple

35

skleroze. Problem vidijo v tem, da se tako sicer resnih zdravstvenih težav ne jemlje dovolj

resno, kar na dolgi rok ogroža njihova življenja. Vsi se strinjajo, da bi morali biti zdravniki

specialisti (nevrologi), še najbolj pa splošni zdravniki (ti so po njihovem najmanj informirani)

veliko bolj seznanjeni z multiplo sklerozo. Tudi znotraj invalidskih komisij, kjer podeljujejo

status invalida, opažajo pomanjkljivo poznavanje omenjene bolezni. Zato je posameznikova

pridobitev statusa invalida odvisna predvsem od izvida zdravnika specialista in od zdravnika

v invalidski komisiji. Veliko bolj sistematično bi morala biti po njihovem urejena tudi

zdravstvena in socialna podpora oseb z multiplo sklerozo, saj jih nemalokrat ob postavljeni

diagnozi v zdravstvenih ustanovah ne napotijo nikamor ali pa morajo na napotke počakati;

pogosto se morajo znajti sami. Udeleženci predlagajo, da bi hkrati z diagnozo prejeli tudi vse

potrebne informacije, kam se obrniti v obdobju, zaznamovanem z boleznijo multiple skleroze.

Izpostavljajo težave s fizično dostopnostjo in neprilagojene sanitarije.

Z uveljavljanjem pravic do zdravstvenih storitev slepe in slabovidnih osebe nimajo slabih

izkušenj. Specialistično obravnavo ocenjujejo kot dokaj ustrezno, problem se pojavlja pri

ostalih specialistih in zdravstvenem osebju – premalo poznajo področje. Kot pravijo, so jim

zagotovljene zdravstvene storitve brez diskriminacije zaradi invalidnosti, kar pomeni, da prav

tako nimajo prednosti pri obravnavi. Kot problem čakalnih vrst izpostavljajo primer, ko ima

slepa oseba v bolnišnici spremljevalca za določen čas in mora na pregled čakati dlje časa,

kot ima sicer na razpolago spremljevalca – na ta način se brez potrebe porabljajo ure, ki jih

lahko koristi za spremljevalca. V tem primeru se jim zdi prav, da bi takšna slepa oziroma

slabovidna oseba vseeno imela prednost pred ostalimi. Sicer gre za izjeme, a udeleženci

vseeno izpostavljajo, da bi bilo lahko bolnišnično osebje do slepih in slabovidnih bolj

uvidevno. Čeprav udeleženci menijo, da je pri zdravstveni in socialni podpori staršem otrok z

invalidnostjo bolj pomemben odnos staršev do lastnih otrok (koliko se oni sami zavzemajo za

lastnega otroka) kot pa ustrezna pomoč ustanov – ki so sicer vedno na voljo za pomoč, se

strinjajo, da bi lahko ustrezne socialne ustanove storile več za osveščanje o pravicah

invalidov. Zgodnja obravnava v smislu celostne obravnave družine ne obstaja. Starši slepih

in slabovidnih otrok in mladostnikov večino izhodiščnih informacij prejmejo v porodnišnicah,

bolnišnicah in na Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Po njihovem mnenju je včasih

bolje, da staršev takoj ob rojstvu ne zasipajo z vsemi mogočimi informacijami, saj je potreben

čas, da se starši na invalidnost (slepoto) svojih otrok privadijo. So pa informacije vsekakor

nujne in dobrodošle. Priporočajo vključitev slepega/slabovidnega otroka v reden vrtec. Kot

problematično izpostavljajo težave z dostopom - ni označen s taktilnimi oznakami.

Pri zdravstvenih storitvah se gluhim in naglušnim osebam pojavljajo podobne težave kot

pri postopkih pred državnimi ustanovami. Tako se nekateri zdravstveni delavci potrudijo,

nekateri pa ne. Splošen vtis udeležencev je, da zdravstvenim delavcem obravnava

gluhe/naglušne osebe predstavlja dodaten napor. Pacientom premalo natančno razložijo

njihovo diagnozo, govorijo nerazumljivo, ne snamejo maske, ko govorijo ipd. Zdravstveni

delavci so premalo usposobljeni za delo z gluhimi in naglušnimi. Opozarjajo še na slabo

podporo staršem gluhih in naglušnih – zdravstveni sistem premalo informira o društvih za

gluhe, zavodih. Zadnje čase je velik poudarek na polžkovem vsadku, ki se ga favorizira, ne

predstavi pa se vseh možnih negativnih posledic (poškodbe, uničeni živci). Starši ne dobijo

vseh informacij. V zdravstvenih domovih se dogaja, da oseba, ki čaka na pregled ne sliši, ko

jo pokličejo.

36

Dobra praksa prihaja iz Urgentnega bloka UKC, kjer se zaposleni sami izobražujejo za delo z

gluhimi in naglušnimi osebami. Vendar bi to moralo biti urejeno na sistemski ravni in plačano

s strani države. V zadnjem času prihajajo pobude s strani zdravstvenih ustanov o

pridobivanju znanj s področja okvare sluha (npr. UKC – kako ravnati, ko pride gluha oseba

na pregled).

Delovni invalidi izpostavljajo dolge čakalne dobe. Fizično dostopnost ocenjujejo kot

zadovoljivo, ravno tako dostop do informacij.

SKLEP

Invalidi kot resen problem izpostavljajo diskriminacijo v okviru sistema zdravstvenega

zavarovanja, saj jim obstoječa raven zdravstvenega zavarovanja invalidov ne

zagotavlja enakopravne in učinkovite skrbi za zdravje in rehabilitacijo. Ustrezne

zdravstvene obravnave so invalidi deležni pri zdravnikih specialistih, preostala

zdravstvena oskrba je odvisna od usposobljenosti in pripravljenosti zdravstvenega

osebja (negovalci, medicinske sestre, fizioterapevti in drugi). Med ključnimi problemi,

s katerimi se soočajo pri zdravstveni obravnavi, udeleženci izpostavljajo predvsem

sledeče: (1) zdravniki in zdravstveno osebje nasploh premalo poznajo specifike

posamezne bolezni in težave, s katerimi se spoprijemajo invalidi, (2) zdravniki čedalje

pogosteje za vse zdravstvene težave kot razlog navajajo njihovo prvenstveno

diagnozo/invalidnost (npr. mišična distrofija, multipla skleroza...), (3) zdravstveni

delavci so premalo usposobljeni za delo z gluhimi in naglušnimi, (4) neprilagojene

aparature v ordinacijah zdravnikov specialistov (okulist, zobozdravnik ipd.) (5)

sanitarije v bolnišnicah so neprilagojene za dostop oseb na invalidskih vozičkih

oziroma nimajo možnosti dostopa do sanitarij, (6) težave pri zagotavljanju in dobavi

sanitetnega materiala in ortopedskih pripomočkov.

Zdravniki invalidom ob postavljeni diagnozi nemalokrat ne posredujejo dovolj

informacij o tem, kako se ustrezno spoprijemati z nastalo boleznijo in kam se lahko

obrnejo. Nasprotno menijo slepi in slabovidni, ki z uveljavljanjem pravic do

zdravstvenih storitev nimajo slabih izkušenj. Staršem slabovidnih otrok je večina

izhodiščnih informacij dostopna v porodnišnicah, bolnišnicah in na Zavodu za slepo

in slabovidno mladino. Udeleženci predlagajo izboljšanje znanja oziroma

usposobljenosti osebja, še posebej v zdravstvenih ustanovah, o posameznih vrstah

invalidnosti, da bodo invalidi ustrezno obravnavani glede na vrsto invalidnosti in bili

tudi temu primerno zdravstveno zavarovani.

Postopki v zdravstvu prav tako niso prilagojeni potrebam oseb z motnjami v

duševnem razvoju. Zdravniki po njihovem še vedno premalo odgovarjajo za svoje

napake. Problematična ostaja zgodnja obravnava, ki se preveč osredotoča na

zdravstvene in premalo na socialne vidike odraščanja otroka z motnjami v duševnem

razvoju. Osebe s težavami v duševnem zdravju pa opozarjajo na problem psihiatričnih

obravnav - dostopnost do psihiatrov predstavlja v Sloveniji velik problem.

Opazimo lahko, da se podobne težave kot na področju izobraževanja pojavljajo tudi na

področju zdravstva: gre tako za grajene ovire kot tudi za velikokrat pomanjkljivo

znanje oz. premalo pozornosti predvsem v primeru otrok ali v primeru pripisovanja

37

dodatnih zdravstvenih težav predvsem že obstoječi diagnozi, na podlagi katere je bila

priznana invalidnost. Kot je razbrati, zgodnje obravnave niso deležni (v zdravstvenih

ustanovah pridobijo predvsem zdravstvene informacije, ostale, potrebe informacije za

premagovanje vsakdanjih težav, pa v veliko manjši meri).

BIVALNE RAZMERE IN MOŽNOSTI BIVANJA

Kar nekaj oseb s težavami v duševnem zdravju živi ali pa je živelo v stanovanjskih

skupinah. Izpostavljajo, da se nemalokrat izkaže, da stanovanjska skupina ni najbolj idealen

način bivanja. Po njihovem mnenju je preveč nadzora, težko se zagotovi zasebnost in mir.

Pojavlja se visoka fluktuacija strokovnih delavcev v stanovanjskih skupinah, invalidi morajo

vedno znova povedati svojo zgodbo, saj ni ustreznega prenosa informacij.

Možnost izbire je povezana z materialnim stanjem posameznika – zaradi večinoma slabšega

finančnega stanja, si največkrat ne morejo privoščiti niti neprofitnih stanovanj. Večina oseb s

TDZ se odloči za bivanje v stanovanjskih skupinah, ker jih družina ne sprejema in ker si

zaradi slabega materialnega stanja ne morejo privoščiti samostojnega bivanja. Izražajo željo

po samostojnem bivanju s podporo.

Tudi osebe z motnjami v duševnem razvoju menijo, da lahko sami odločajo, kje in s kom

bodo živeli (v primeru odločitve za bivanje v bivalni enoti ali zavodu). Mnenja o tem, kje je

bolje živeti, so deljena. Kljub prepričanju, da je v bivalni enoti lažje zagotoviti zasebnost in

mir, pa udeleženci pričajo o nasprotnem. Je pa v bivalni skupnosti manj nadzora, kar lahko

včasih privede do nasilja.

Bivalne skupnosti, ki omogočajo celodnevno varstvo, so financirane s strani občin, ki nimajo

zadostnih finančnih sredstev za zagotavljanje celodnevnega varstva za vse, s čimer pravica

do samostojne izbire bivanja ni omogočena vsem enakopravno. Za starejše osebe z MDR

področje bivanja ni urejeno, vključeni so v katero od oblik celodnevnega varstva, kar pa ne

zadošča pokritju vseh njihovih potreb.

Osebe s cerebralno paralizo se strinjajo, da so možnosti invalidov za samostojno bivanje

skorajda nične. Kot ocenjujejo, je populacija, ki jo naslavlja Zakon o družbenem varstvu

telesno in duševno prizadetih oseb, daleč najbolj diskriminirana populacija invalidov. Invalidi

nimajo zagotovljenih možnosti, da si lahko sami izberejo prebivališče in se odločijo, kje in s

kom bodo živeli, saj njihovi dohodki (nadomestilo za invalidnost, dodatek za pomoč in

strežbo) primarno ne zadostujejo niti kritju stroškov subvencioniranih najemnin. Glede na to,

kje posamezniki bivajo (doma, v bivanjski skupnosti ali v zavodu), obstajajo razlike – najbolj

so prikrajšani tisti, ki živijo doma. V takih primerih se zmanjša tudi zaposljivost staršev, ki

skrbijo za otroka. V organiziranih oblikah bivanja prihaja do pomanjkanja kapacitet.

Udeleženci predlagajo uvedbo sistema individualnega financiranja, ki bi omogočal

samostojno bivanje.

Osebe z distrofijo navajajo, da problem samoodločanja pri izbiri bivanja ostaja. Pri

reševanju njihove bivanjske problematike v ospredju ostajajo programi, v okviru katerih si

prizadevajo za to, da bi distrofiki čim dlje časa živeli v domačem okolju. Če nimajo možnosti

oziroma pogojev, da bi živeli v domačem okolju, naletijo pri iskanju stanovanj na ovire, saj ni

38

dovolj varovanih stanovanj, kjer bi lahko bivali. V Domu starejših občanov za Bežigradom so

pred približno tridesetimi leti na pobudo Društva distrofikov Slovenije ustanovili oddelek

mlajših invalidov, kjer v prilagojeni oskrbi biva približno deset distrofikov. Da bi lahko distrofiki

zaživeli samostojno življenje, morajo biti izpolnjeni različni pogoji, vezani na odpravo

arhitektonskih ovir in podobno (dostop do izobraževalnih institucij in zaposlitvenih mest).

Izpostavljajo, da bi morali pristojni pri dodeljevanju neprofitnih stanovanj invalidom upoštevati

bližino centra, saj se v nasprotnem primeru pojavijo težave s prevozom na delo,

onemogočeno jim je tudi družabno življenje. Sporno se jim zdi tudi, da so za invalide

dostopna in prilagojena le določena stanovanja. Menjava dodeljenega neprofitnega

stanovanja z drugim neprofitnim stanovanjem, ki ni prilagojeno za invalide, ni možna, čeprav

bi si lahko distrofiki stanovanje naknadno prilagodili. Gradnja stanovanj za invalide na

invalidskih vozičkih se jim zdi nefunkcionalna (preveliki toaletni prostori in sanitarije). Čeprav

obstajajo preproste rešitve, jih odgovorni in pristojni ne upoštevajo. Izbira bivanja je

povezana tudi s finančnim položajem posameznika.

Paraplegiki se prav tako strinjajo, da se pravica do izbire bivanja v praksi ne udejanja:

možnosti za to so dane le posameznikom z ugodnim finančnim stanjem oziroma jim svojci

omogočijo prilagojene bivalne prostore za invalidske vozičke. Najslabša možnost za invalide,

ki nimajo pogojev za pridobitev ustreznega bivališča, je bivanje v domovih za starejše.

Novograjena neprofitna stanovanja so večinoma prilagojena za invalide na vozičkih (določen

odstotek stanovanj je namenjenih bivanju invalidov), problem je v tem, da so takšna

stanovanja prevelika za eno osebo. Kot najslabšo možnost bivanja ocenjujejo dom starejših

občanov. Možnosti izbire bivanja je pogojena z možnostjo osebne asistence.

Osebe z multiplo sklerozo naletijo na težave pri dostopu do stanovanja v bloku brez

dvigala. Navajajo egoizem sostanovalcev, ki ne razumejo problemov invalidov in otežujejo

skupno rešitev problema, ki bi invalidom omogočil prilagojen dostop do bivališča.

Posamezniki, ki živijo v višjih nadstropjih bloka brez dvigal, potrebujejo pomoč pri dostopu do

stanovanja. Izbira je odvisna od finančnih možnosti. Novejši domovi za starejše občane so

kombinirani, vendar kadrovsko in programsko niso usposobljeni in prilagojeni za mlajše

osebe z multiplo sklerozo.

Če slabovidna oseba živi doma in ima vse na svojem mestu, ni težav, pravijo slepe in

slabovidne osebe. Na splošno pa imajo slabovidni slabe izkušnje z bivanjem. Zanje posebej

organiziranih oblik bivanja ni, v Ljubljani in nekaterih večjih mestih obstajajo bivalne

skupnosti, vendar so jim na razpolago do osamosvojitve. Pri dodeljevanju neprofitnih

stanovanj so obravnavani prednostno. Neprofitna stanovanja niso ustrezno prilagojena za

slabovidne (luči se ne prižigajo in ugašajo samodejno, stanovanja so preveč oddaljena od

centra ipd.). V projektiranje stanovanj ne vključujejo slepih in slabovidnih oseb.

Udeleženci fokusne skupine gluhih in naglušnih povedo, da imajo enake pogoje za bivanje

kot slišeči.

39

SKLEP

Samoodločanje pri izbiri prebivališča, kraja bivanja in s kom bodo živeli zaradi zgoraj

navedenih ovir še vedno za večino skupin invalidov ni ustrezno omogočeno.

Udeleženci na splošno ocenjujejo možnosti izbire bivanja kot slabe. Njihovi dohodki

pogosto ne zadostujejo niti kritju subvencionirane najemnine, zato se nemalokrat, če

imajo pogoje, ustalijo v domačem okolju. Pri uresničevanju potrebe po samostojnem

bivanju jim ovire predstavljajo naslednji problemi: (1) nizki dohodki, (2) pomanjkanje

varovanih stanovanj, kjer bi lahko invalidi bivali, (3) ovire grajenega okolja pri dostopu

do stanovanj (stopnice, pomanjkanje dvigal ipd.), (4) neprilagojeni bivalni prostori, (5)

pomanjkljivo izvajanje osebne asistence in pomoči na domu. Osebe z motnjami v

duševnem razvoju in s težavami v duševnem zdravju si želijo, da bi imeli v bivalnih

enotah in zavodih več zasebnosti in miru.

KULTURNO UDEJSTVOVANJE

Osebe s težavami v duševnem zdravju izpostavljajo, da je dostop do kulturnih dobrin

pogojen s finančnim stanjem posameznika. Če oseba ni zmožna sama plačati vstopnice,

problem rešujejo preko donacij in preko dogovora o možnosti brezplačnega vstopa.

Osebe z motnjami v duševnem razvoju navajajo, da se tudi na področju dostopa do

kulturnih dobrin pojavljajo enake arhitektonske in komunikacijske ovire kot na drugih

področjih.

Osebe s cerebralno paralizo se strinjajo, da je dostop do kulturnih ustanov načeloma

prilagojen za invalide, vendar pa se o univerzalni dostopnosti še vsekakor ne more govoriti.

Na ovire pri dostopu do ponudbe kulturnih ustanov naletijo v notranjih prostorih, kjer je

invalidom na vozičkih pogosto namenjenega premalo prostora (za največ štiri vozičke). Z

vidika odpravljanja arhitektonskih ovir postajajo kulturne institucije vse bolj dostopne

invalidom, veliko dela pa se bo moralo vložiti še v vsebinski del kulturnih programov, ki ga

aktivno soustvarjajo osebe z invalidnostjo. Kot pravijo, bo sčasoma potrebno preseči tabuje,

da so lahko tudi invalidi umetniki. Udeleženci še menijo, da so kulturne ustanove v Ljubljani

veliko bolj dostopne kot v ostalih mestih po Sloveniji.

Osebam z distrofijo predstavljajo arhitektonske ovire precejšnjo težavo. Čeprav je

Cankarjev dom fizično dostopen, pa imajo v Gallusovi dvorani prostora le za tri osebe na

invalidskih vozičkih. Dostop do odra na vozičkih imajo v Ljubljani le v Cankarjevem domu,

Mestnem gledališču Ljubljana in v Gledališču za otroke in mlade. Vstopnice za invalide so

brezplačne, karto mora plačati le spremljevalec oziroma mu jo praviloma plača invalid.

Paraplegiki se strinjajo, da je fizični dostop do gledališč slabo urejen. Četudi je dostopnost

znotraj gledališč nekoliko boljša, predstavljajo neprilagojene sanitarije še vedno velik

problem, ravno tako visoki pulti ipd. Po njihovem so objekti, kjer izvajajo kulturne prireditve,

slabo prilagojeni zaradi pomanjkanja finančnih sredstev za prenovo (večina teh stavb je

starih) in zaradi specifičnih prostorskih pogojev, v katerih delujejo (spomeniško zaščitena

stavba). Slabše so dostopni muzeji in starejše kulturne zgradbe. Kot dober primer invalidom

prilagojene kulturne ustanove navajajo Lutkovno gledališče Maribor (urejen dostop,

40

sanitarije, dvigala). Dostop do ponudbe kulturnih ustanov je v večini primerov odvisen od

organizatorja kulturne prireditve. Vstopnice so večinoma cenejše. Tako npr. nimajo težav pri

dostopu v kinodvorane Koloseja. V večini primerov prav zato obiskujejo kar Kolosej, saj so

za invalide druge kinodvorane težje dostopne.

Pri dostopu do ponudbe kulturnih ustanov osebe z multiplo sklerozo načeloma ne

zaznavajo težav, se jim pa zdi problematično dojemanje invalidnosti. Posameznike, obolele

za multiplo sklerozo, se pogosto dojema kot »neinvalide«, saj je bolezen multiple skleroze

pogosto na videz težko prepoznati. Kot povedo udeleženci, jim zaradi tega marsikdaj ni na

voljo prost vstop na kulturne prireditve. Moti jih, da ni jasno definirano, kdo je upravičen do

brezplačnega obiska prireditve in kdo ne, saj vsak organizator sam določi kriterije

invalidnosti. Opažajo, da so za invalide bolj prepoznani tisti, pri katerih je invalidnost vidna.

Čeprav udeleženci ločevanja med invalidi na vozičkih in ostalimi invalidi ne dojemajo kot

diskriminacijo, se strinjajo, da bi lahko pri mladih, obolelih za multiplo sklerozo, naredili

izjemo. Ti se zaradi invalidnosti pogosto soočajo z brezposelnostjo, do brezplačnega obiska

kulturnih prireditev pa prav zaradi svoje nevidne invalidnosti v večini primerov niso

upravičeni. Kulturne ustanove so fizično dostopne, vendar v samih dvoranah ni vedno

zagotovljenega dovolj prostora za invalidske vozičke. Problem s prevozom v poznih urah, ko

ni več javnega prevoza oziroma lokacija ni dostopna z javnim prevozom. Posebnega prevoza

– taksija, ni.

V nasprotju z ostalimi imajo slepe in slabovidne osebe z udeleževanjem kulturnih prireditev

pozitivne izkušnje. Nekateri kulturni dogodki (gledališke predstave, koncerti, obiski

kinodvoran itd.) so jim ob spremljavi vselej dostopni. Pogosto jim gredo na roko tudi ostali

obiskovalci, ki so jim pripravljeni pomagati in olajšati obisk kulturne prireditve (jih v temi

usmerjajo, odstopijo svoj sedež v prvi vrsti). Udeleženci še izpostavljajo, da se jim zdijo z

vidika fizične dostopnosti objektov problematične le stopnice (jih je preveč) in preslaba

osvetljenost prostorov. Pri pridobivanju informacij do dostopa in udeležbe kulturnih, športnih

in preostalih družabnih prireditev ter aktivnosti se udeleženci zanašajo na lastno

samoiniciativnost, saj jim le tako uspe izbrskati dejavnosti za slepe in slabovidne. Nemalokrat

se angažirajo tudi pri pridobivanju ugodnosti, namenjenih slepim (popusti itd.), saj se zna

zgoditi, da jih organizatorji na spletnih straneh dogodka ne navedejo. Z obiskovanjem galerij

in razstav imajo udeleženci manj izkušenj, saj so le redkokateri programi razstav prilagojeni

slepim in slabovidnim.

Problem fizične dostopnosti je predvsem ta, da je pogosto slabo označen dostop do dvoran

in vhoda, večji bi morali biti tudi zapisi o delovnem času, kar velja tudi za spletne strani

kulturnih institucij. Poskrbljeno bi moralo biti za boljšo osvetlitev, saj se v temni dvorani brez

pomoči ne znajdejo najbolje. Dostopnost kulturnih prireditev je odvisna tudi od tega, kaj

ponujajo. V galeriji, kjer so večinoma razstavljene slike, je slepim in slabovidnim na

razpolago le zvočni opis oziroma (individualno) vodstvo po razstavi. Prav tako bi bilo bolje,

če bi bili eksponati dokumentirani z večjo, vidu prijaznejšo pisavo. Kot dober primer izvajanja

kulturne prireditve udeleženci navajajo Hišo eksperimentov, kjer se da navodila poslušati

preko t.i. pametnega telefona. Najboljši kompromis glede pisave so tako avdiovodiči oziroma

zvočni zapisi, za katere si udeleženci želijo, da bi jih bilo na kulturnih prireditvah več. V

nasprotnem primeru morajo imeti poleg spremljevalca.

41

Gluhe in naglušne osebe pravijo, da kulturne ustanove niso v celoti prilagojene invalidom

(bolje prilagojeni so muzeji, veliko jih že ima video zapis). Kulturnih prireditev, namenjenih

slišečim, se le redko udeležujejo. Udeleženci so prizanesljivi do gledališč, kar se tiče zahtev

po popolni prilagojenosti, saj se zavedajo, da je gledališke predstave zaradi mnogih

dejavnikov izredno težko tolmačiti. Podobno je s koncerti. Precej lažje je spremljati predstave

v znakovnem jeziku - te kulturne ponudbe je kar nekaj na voljo. Lastno kulturno ustvarjanje je

večinoma omogočeno v okviru društev. Udeleženci še opozarjajo, da bi morali gluhi kulturniki

ustvarjati tudi za slišečo javnost, ne pa da ostaja kultura gluhih namenjena le gluhim. Primer

dobre prakse je videovodič v muzeju. Posebej so organizirani ogledi za gluhe (tolmač). Za

spletno TV velikokrat dodatno posnamejo oddaje s tolmačem, vendar so predvajane z

zamikom.

SKLEP

Udeleženci kritično izpostavljajo naslednje probleme: (1) kulturne ustanove niso

dostopne vsem pod enakimi pogoji, pa vendar se stanje na tem področju s časom

izboljšuje. Problem ostajata tako sama fizična dostopnost, kot tudi komunikacijske

ovire. Kot vzrok za to navajajo pomanjkljiva finančna sredstva, ki jih država namenja

za prilagoditve javnih kulturnih prireditev, v prilagoditvah prednjači Ljubljana; (2)

problem ni zagotavljanje možnosti za lastno kulturno ustvarjanje, ampak kako preseči

stereotipe o »invalidski kulturi«, kako integrirati tovrstno kulturno ustvarjanje v

»mainstream« kulturno udejstvovanje – želeli bi, da je njihovo ustvarjanje del

splošnega udejstvovanja in ne da je namenjeno le ostalim invalidom.

DOSTOPNOST JAVNIH PREVOZOV

Osebe s težavami v duševnem zdravju ugotavljajo, da, za razliko od drugih invalidov,

nimajo možnosti brezplačnega javnega prevoza. Ureditev se razlikuje tudi regionalno.

Občine imajo različne prakse glede plačevanja oz neplačevanja javnega prevoza - v

nekaterih občinah imajo člani Šenta brezplačen prevoz. Možnost mobilnosti pa zelo vpliva na

kakovost njihovega življenja.

Osebe z motnjami v duševnem razvoju kot pozitivno rešitev za omogočanje enakopravne

udeležbe gibalno oviranih invalidov ocenjujejo brezplačen mestni potniški promet za invalida

in njegovega spremljevalca.

Osebe s cerebralno paralizo se strinjajo, da je ljubljanski potniški promet zadnja leta

izboljšal dostop za invalide na invalidskih vozičkih, a vseeno obstajajo vrzeli, ki bi jih bilo

potrebno zapolniti. Nizkopodni avtobusi so neprimerni za dostop oseb na električnih

invalidskih vozičkih, saj so le-ti pretežki, nizkopodni avtobus pa se še vedno ne more spustiti

dovolj nizko, da bi oseba na električnem vozičku varno zapeljala na avtobus. Opažajo, da

četudi ima avtobus rampo (takšni so le redki), naletijo na težavo pri vozniku avtobusa, ki jim

ni pripravljen pomagati. V tem primeru se morajo zanesti na prijaznost in uvidevnost ostalih

potnikov.

Problem ustreznega prilagajanja mestnega avtobusnega prometa za invalide je po njihovem

potrebno reševati celostno: manjka vzporedni sistem, ki bi poskrbel za dostop od doma do

42

avtobusnega postajališča. Če ima invalid težave pri dostopu do postajališča, mu prilagojen

avtobus ne koristi. Medkrajevni potniški promet (KAM-BUS) je po besedah udeležencev

nekoliko prilagojen za dostop oseb na invalidskih vozičkih. V primeru, da avtobus ni

prilagojen, mora invalid svoj prihod vnaprej sporočiti.

Čeprav se na področju odpravljanja ovir v ljubljanskem potniškem prometu stanje izboljšuje,

udeleženci menijo, da bi se moralo družbe za prevoz potnikov še naprej osveščati o

možnostih izboljšav in posodobitve javnega potniškega prometa. Izboljšav si želijo tudi v

okviru železniškega prometa, saj so na relaciji Ljubljana - Maribor kljub prilagojenemu vlaku

nekatere postaje povsem neprilagojene za dostop invalidov.

Dobro se jim zdi, da lahko v naboru ponudbe taksi služb izrazijo željo za prevoz z večjim

avtom oziroma kombijem. Taksi službe, ki bi zagotavljala prevoz invalidov na vozičkih, ni.

Povedo še, da se jim zdi plačilo prevoza s taksijem drago. Kaže se potreba po parajavnih

oblikah javnega prevoza.

Osebe z distrofijo se prav tako strinjajo, da je ljubljanski avtobusni potniški promet dobro

prilagojen gibalno oviranim osebam (nizkopodni avtobusi, opremljenost s klančinami),

bistveno manj je prilagojen za invalide na električnih invalidskih vozičkih (neustrezen naklon

klančine). Na težave pri vstopu/izstopu na avtobus pa naletijo v drugih, manjših mestih. Velik

problem jim predstavlja medkrajevni linijski avtobusni promet, saj večina avtobusov ni

prilagojenih za invalide na invalidskih vozičkih. Udeleženci izpostavljajo, da ni v Sloveniji niti

enega avtobusa, ki bil v celoti prilagojen invalidom (za prevoz skupine invalidnih oseb na

invalidskih vozičkih). Po njihovem bi morala obstajati zakonska regulativa, ki bi jasno

določala delež avtobusov za prevoz oseb z gibalnimi in fizičnimi prizadetostmi.

Za osebe na invalidskem vozičku je možen prevoz z vlakom iz Ljubljane v vsa večja

slovenska mesta, kjer je na postajah omogočen vstop oziroma izstop iz vlaka. Udeleženci

fokusne skupine distrofikov se strinjajo, da je prilagojen dostop do vlaka na petih železniških

postajah po vsej državi odločno premalo in ne razumejo, zakaj niso vlaki oziroma vagoni

opremljeni z rampo (dvižno postajo), ki bi invalidom omogočila vstop/izstop na vsaki postaji

in jim drastično olajšala prevoz z vlaki.

Na letališču Jožeta Pučnika jim dostop na letalo zagotavljajo le nekatere letalske družbe

(vsekakor ne Adria Airways). Adria Airways in nekatere druge letalske družbe invalidom ne

omogočijo leta zaradi teže invalidskega vozička. Problematično se jim zdi neustrezno

ravnanje z vozički, s katerimi ravnajo kot s potovalno prtljago in jih zato lahko poškodujejo.

Težave imajo s prevozi do letališča, saj nimajo možnosti javnega prevoza. Prav tako niso

invalidom prilagojeni avtobusi na letališčih. Za prevoz uporabnikov invalidskih vozičkov in

drugih invalidov po Ljubljani sta na razpolago dva prilagojena taksija, vendar ne vozita 24 ur

dnevno, potrebno jih je vnaprej rezervirati in plačati stroške prihoda in prevoza.

Slabo prilagojena za prevoz invalidov so tudi intervencijska reševalna vozila. Osebo na

invalidskem vozičku peljejo v reševalnem vozilu brez vozička, ali pa za prevoz s kombijem

poskrbijo v društvu. Primerna rešitev se jim zdijo prenosne rampe.

Veliko invalidskih organizacij v večjih slovenskih mestih nudi za prevoz svojih članov posebej

prilagojene kombije, številne invalidske organizacije omogočajo svojim članom brezplačen

43

prevoz, druge jim zaračunajo le minimalne stroške. Udeleženci te fokusne skupine pa se

strinjajo, da bi morala država sistem financiranja prevoza invalidov na vozičkih podpirati in se

ne zanašati na invalidske organizacije.

Tudi paraplegiki ocenjujejo, da so avtobusi mestnega prometa v večini primerov prilagojeni

za invalide na vozičkih, slabše urejena pa so postajališča. Strinjajo se, da bi morali

postajališča prilagoditi nagibni tehniki avtobusa, saj je v nasprotnem primeru z vozičkom

težko vstopiti/izstopiti. Glede dostopnosti je slabše urejen medkrajevni potniški promet: npr.

otroci se tako ne morejo udeležiti šolskega izleta. Udeležencem se zdi pozitivno, da se

vozniki avtobusov pogosteje izobražujejo na temo javnega prevoza invalidov. Opažajo tudi,

da se na LPP čedalje bolj zavedajo problemov, s katerimi se srečujejo invalidi v javnem

potniškem prometu.

Za prevoz oseb na invalidskih vozičkih je po njihovem mnenju veliko slabše prilagojen

železniški potniški promet. Z ustreznimi dvigali so opremljene le železniške postaje v

Ljubljani, Celju in Mariboru, na vseh drugih postajališčih pri dostopu do peronov in do vlakov

naletijo na težave. Z relacijo Ljubljana - Koper so zadovoljni. Za takojšnji dostop na vlak bi

morali vse vlake opremiti z rampo in ne le s klančino, ki ni primerna za težje električne

invalidske vozičke.

Letališče Jožeta Pučnika je po mnenju udeležencev te fokusne skupine prilagojeno za

invalide, ob prihodu se morajo predčasno najaviti, da se osebje pripravi na njihov sprejem.

Prevoz invalidov na vozičkih zagotavljata le dva taksija in en kombi. Kot povedo udeleženci

paraplegiki, so ti taksiji zelo dragi, vozniki pa jih pogosto obravnavajo kot drugorazredne

stranke. Izpostavljajo še, da je pri prevozu s taksijem lažje tistim, ki imajo navadne vozičke

(lahko se sami presedejo) kot tistim, ki imajo električne vozičke.

Enako velja za osebe z multiplo sklerozo. Ti pravijo, da je mestni promet invalidom na

vozičkih veliko bolj dostopen, kot je bil nekdaj. Kot povedo, ima večina novejših avtobusov

prilagojen dostop za invalide, slabše urejen dostop imajo starejši avtobusi. Invalidi na

invalidskih vozičkih in gibalno ovirane osebe morajo počakati na ustrezen, nizkopodni

avtobus, saj jim le ti omogočajo varen vstop oziroma izstop. Udeležencem se zdi pozitivno,

da so invalidi upravičeni do brezplačnega zapisa na terminsko kartico Urbana. Vožnja s

posebej prilagojenim taksijem za prevoz invalidov se jim zdi draga. Na taksi, ki bi bil

namenjen samo prevozu invalidov na vozičkih, še niso naleteli. Vlak je ustrezno prilagojen le

v Ljubljani.

Slepe in slabovidne osebe ocenjujejo, da je javni potniški promet dostopen za slepe in

slabovidne. Kot opažajo, je večina vlakov in avtobusov ljubljanskega mestnega prometa

prilagojenih (zvočni napovedniki postajališč). Problematično se jim zdi, da nekateri vozniki

avtobusov vselej ne vklopijo govornega napovednika. Čeprav na postajališčih ni nameščenih

govornih napovednikov o prihajajočem avtobusu, jim aplikacije na mobilnih telefonih

omogočajo točne napovedi prihoda avtobusov (storitev LPP BUS INFO). V manjših krajih

avtobusi večinoma niso prilagojeni, v takih primerih se z voznikom dogovorijo, da jih opozori,

ko se približujejo izstopni postaji. V krajih, kjer ne potekajo redne avtobusne linije, ni drugih

možnosti prevoza, prilagojenega slepim. Taksiji namreč niso prilagojeni slepim in

slabovidnim strankam. Če slepega pri uporabi javnega potniškega prometa spremlja pes

vodnik, mu ni potrebno plačati dodatne vstopnine. Slabovidni izpostavijo še, da so bile

44

avtobusne številke prej barvno kontrastnejše, zaradi česar so tudi številko avtobusa hitreje

zaznali. Pozitivno je to, da se da z določenimi aplikacijami na mobilnem telefonu ugotavljati

lokacijo postajališča in čas prihoda avtobusa. Za slepe in slabovidne je še zlasti pomembna

ustreznost talnih oznak, a kot izpostavljajo udeleženci, se je talna površina robov pred

stopnicami na železniški postaji že obrabila, zaradi česar imajo težave pri hoji. Kontrastnost

poglobitev torej ni povsod upoštevana, čeprav je obvezna kot prilagoditev. Z vidika uporabe

stopnice niso povsod varne. Urejenost prometnih prehodov je po njihovem mnenju dobra, v

primeru okvare zvočne signalizacije na semaforju pristojni uslužbenci napako hitro odpravijo.

Nasprotno so problematične kolesarske steze, ki so zaradi slabega kontrasta z okoliškim

tlakom slabo vizualno zaznavne. Meja med pločnikom in kolesarsko stezo bi morala biti z bolj

poudarjenimi in nazornimi talnimi oznakami jasno ločena. Če je okno na avtobusu

prelepljeno z reklamami, slabovidna oseba ne vidi ven.

Vlaki so slabo označeni – manjkajo oznake na stopnicah na železniški postaji. Z letališči

imajo dobre izkušnje.

Javni prevozi niso v celoti prilagojenim gluhim in naglušnim osebam. Napisi so omogočeni

le pri LPP, medtem ko na medkrajevnih avtobusih in vlakih napisov ni.

SKLEP

Udeleženci fokusnih skupin se strinjajo, da je ljubljanski javni potniški promet

večinoma prilagojen za invalide, slabše urejena so postajališča. Javni prevoz je

nekoliko slabše prilagojen gluhim in naglušnim (pomanjkanje napisov). Udeležence

pri dostopu do prevoza v cestnem, železniškem in letalskem prometu ter pomorski

plovbi motijo predvsem sledeči problemi: (1) nizkopodni avtobusi so neprimerni za

dostop oseb na električnih invalidskih vozičkih, (2) večina avtobusov medkrajevnega

linijskega prometa ni prilagojena za invalide na vozičkih, (3) neprilagojen dostop do

vlaka na železniških postajah, (4) vlaki niso opremljeni z rampo (dvižno postajo), ki bi

invalidom omogočila vstop/izstop na vsaki postaji, (5) neupoštevanje kontrastnosti

poglobitev, (6) pomanjkanje taksi služb, ki bi bile zadolžene za prevoz invalidov, (7)

invalidom zagotavljajo dostop na letalo le nekatere letalske družbe, (8) slabo

prilagojena intervencijska reševalna vozila, (9) plovila niso prilagojena.

V manjših krajih avtobusi večinoma niso prilagojeni za invalide. V nasprotju z večino

invalidov osebe s težavami v duševnem razvoju nimajo povsod možnosti

brezplačnega javnega prevoza.

Tako lahko ugotovimo, da kljub zakonskim določbam v praksi invalidom še ni

zagotovljena enaka dostopnost do prevoza v cestnem in železniškem prometu, tudi

vseh informacij o možnosti uporabe javnega cestnega in linijskega prevoza v oblikah

in tehnikah, prilagojenim invalidom, še ni na voljo (zlasti za gluhe in naglušne osebe).

Tudi druge možnosti (taxi) so omejene, ker večinoma ni taksijev, ki bi bili na voljo

osebam na invalidskih vozičkih, če pa so, storitev drago zaračunajo.

45

ZAGOTAVLJANJE TEHNIČNIH PRIPOMOČKOV

Osebe s cerebralno paralizo se strinjajo, da so medicinsko-tehnični pripomočki predragi in

pogosto neprilagojeni specifičnim potrebam oseb s cerebralno paralizo. Kot utemeljujejo,

predstavljajo osebe s cerebralno paralizo raznoliko skupino ljudi, zato jim je potrebno

zagotavljati tehnične pripomočke glede na zdravstveno stanje in potrebe oz. probleme, s

katerimi se soočajo. Mnogo oseb s cerebralno paralizo potrebuje dodatne prilagoditve na

vozičkih, saj jim prav ti dodatki omogočajo samostojno življenje. Problem vidijo udeleženci

med drugim v stroki, ki nima dovolj znanja in izkušenj, da bi invalidom predpisala takšne

tehnične pripomočke, ki jih nujno potrebujejo za čim bolj normalno življenje in lažje

premagovanje invalidnosti.

Poleg tega opozarjajo na diskriminatoren pristop pri dodeljevanju tehničnih pripomočkov:

invalid, ki je doma oziroma ni v procesu usposabljanja/šolanja, ni upravičen do vseh

pripomočkov. Udeleženci si želijo, da bi pisci ZIMI-ja upoštevali ekonomsko logiko, ki stoji za

plačilom stroškov prilagoditve avtomobila za invalide: nakup že prilagojenega avtomobila z

vgrajenim avtomatskim menjalnikov je cenejši od nakupa avtomobila z navadnim

menjalnikom, ki ga je potrebno naknadno prilagajati. Na splošno je pri nas premalo znanja o

tehničnih pripomočkih.

Osebe z distrofijo pojasnjujejo, da so do novega invalidskega vozička upravičeni vsake tri

leta. Glede na to, da so novejši invalidski vozički zaradi tehnološkega napredka veliko bolj

vzdržljivi, udeleženci predlagajo, da bi se jim v primeru kasnejšega prevzema vozička štelo v

dobro pri nakupu (doplačilu) dodatkov za invalidski voziček. Invalidi bi morali že v izhodišču

prejeti ustrezen invalidski voziček, saj jim zelo olajša življenje.

Mnogi pripomočki (npr. električna postelja in stropno dvigalo) so nujni za samostojno

življenje, vendar si jih morajo kupiti sami. Udeleženci menijo, da bi morala država še posebej

za takšne, zanje najbolj pomembne pripomočke, vzpostaviti podoben ali še boljši sistem

financiranja, kot je uveljavljen pri pridobivanju invalidskih vozičkov.

Problematično je tudi področje servisiranja invalidskih vozičkov, saj invalidi od serviserjev ne

prejmejo povratne informacije o opravljenem delu (kaj so popravili in koliko so zaračunali

zavarovalnici ipd.). Netransparentnost opravljenega dela namreč botruje temu, da serviserji

izstavijo zavarovalnici račun s previsokim zneskom. Tako se oblikuje mnenje, da so cene

pripomočkov invalidov previsoke in se jim zato nerado zagotavlja nove. Udeleženci še

opozorijo na pomanjkanje konkurence med zastopniki za uvoz določenih invalidskih

vozičkov, saj so cene zato veliko višje, kot bi bile sicer.

Čeprav paraplegiki menijo, da imajo v primerjavi s slepimi in gluhimi več pravic, se obenem

strinjajo, da bi bilo lahko področje zagotavljanja tehničnih pripomočkov bolje urejeno. Želijo

si, da ne bi bili upravičeni samo do osnovne verzije invalidskega vozička, saj jim kot takšen

(pretežak) ne omogoča popolnoma samostojnega življenja. Kot povedo, lahko v naboru

nekaterih tehničnih pripomočkov prejmejo le enega: bodisi bergle bodisi voziček, skuter

pripada samo tistim, ki še lahko malo stopijo. Pri predelavi avtomobila v invalidsko vozilo

potrebujejo ustrezne prilagoditve. Le te so drage, zato si jih sami pogosto ne morejo

privoščiti.

46

Kot povejo osebe z multiplo sklerozo, pristojna komisija pogosto zavrača vloge

posameznikov za pridobitev tehničnih pripomočkov, vendar se po pritožbi na zavrnjeno

odločbo zadeve uredijo in vsakdo prejme tehnični pripomoček, ki ga potrebuje. Pravijo, da

gre za že ustaljeni postopek pri uveljavljanju pravice do posameznega tehničnega

pripomočka. Na splošno področje uveljavljanja pravice do tehničnih pripomočkov udeleženci

ocenjujejo kot dobro urejeno. Pravica do menjave invalidskega vozička je 5 let, kar ni

prilagojeno naravi bolezni (hitrost slabšanja je zelo individualna) - tudi če bolezen hitreje

napreduje, oseba nima pravice do novega invalidskega vozička (npr. iz navadnega na

električni). Predlagajo tudi možnost menjave/izposoje tehničnega pripomočka, saj sedaj

tehnični pripomočki, ki jih oseba ne potrebuje več, ostajajo neuporabljeni (npr. bergle)

financirajo se najcenejši in najenostavnejši pripomočki, višji standard je plačljiv.

Slepe in slabovidne osebe povedo, da se potrebe slepih in slabovidnih po medicinsko-

tehničnih pripomočkih razlikujejo, zato imajo tudi različne izkušnje s pridobivanjem le teh.

Medicinsko-tehnične pripomočke, potrebne za zdravljenje in medicinsko rehabilitacijo,

zagotovijo zdravstveni zavodi, preostale tehnične pripomočke pa si morajo slepi in slabovidni

s pomočjo sofinanciranja društev in klubov (Lions klubi) priskrbeti sami. Pri tem pojasnjujejo,

da je delež sofinanciranja tehničnih pripomočkov odvisen od cene, to pa pomeni, da so

pripomočki za slepe cenovno še vedno mnogim nedostopni. Ker nimajo vselej v celoti

subvencioniranega nakupa, bi morala država po njihovem nameniti več sredstev

subvencioniranju nakupa tehničnih pripomočkov za odpravljanje komunikacijskih in grajenih

ovir.

Pojasnjujejo še, da je pri beli palici v celoti subvencioniran le najosnovnejši model, slepim in

slabovidnim pa pripada ena bela palica na leto. V primeru, da palico prej uničijo oziroma jo

izgubijo, si morajo stroške nakupa kriti sami. Opozarjajo še na to, da pri predpisovanju

tehničnih pripomočkov pristojne institucije ne sledijo tehnološkemu napredku (zakonodaja

ostaja nespremenjena še iz časov, ko sodobna tehnologija še ni bila na voljo). Zaradi visokih

stroškov usposabljanja, je ponudbe psa vodnika nekoliko manj. Udeleženci se strinjajo, da je

ozvočenje na semaforjih v Ljubljani dobro urejeno, manjkajo talne oznake (taktilne oznake).

Večja mesta so bolj prilagojena potrebam invalidov.

Tehnični pripomočki so gluhim in naglušnim osebam v Sloveniji težko dostopni, poleg tega

področje tehničnih pripomočkov ni zadostno urejeno - zakon tehničnih pripomočkov za gluhe

ne predvideva, za naglušne se v brezplačni izvedbi predvideva le standardni model slušnega

aparata. Nadstandardne pripomočke, ki so razmeroma dragi, morajo financirati sami, poleg

tega jih je premalo na voljo. Zanje se redkeje odločajo. Tehnični pripomočki, predvsem

sodobna tehnologija, jim predstavljajo možnost za čim samostojnejše življenje, kar pa jim do

sedaj ni bilo omogočeno.

Osebe z motnjami v duševnem razvoju navajajo, da je stanje enako kot pri ostalih

skupinah invalidov.

SKLEP

Udeleženci se strinjajo, da so medicinsko-tehnični pripomočki predragi in tisti, ki so

na voljo brezplačno, so pogosto neprilagojeni specifičnim potrebam invalidov ter

zastareli. Stroške nakupa dražjih in sodobnejših tehničnih pripomočkov (s tem tudi

47

ustreznejših) si morajo invalidi kriti sami. Zaradi slabšega materialnega položaja

večine invalidov so tehnični pripomočki mnogim težko dostopni. Invalidom je

potrebno zagotavljati tehnične pripomočke glede na zdravstveno stanje in potrebe oz.

probleme, s katerimi se soočajo, v praksi pa prejmejo le osnovne in najcenejše

tehnične pripomočke brez dodatkov oziroma prilagoditev, ki jih potrebujejo. Ker

nimajo vselej v celoti subvencioniranega nakupa, bi morala država po njihovem

nameniti več sredstev subvencioniranju nakupa tehničnih pripomočkov za

odpravljanje komunikacijskih in grajenih ovir.

Sklenemo lahko, da invalidom v celoti ni zagotovljeno plačilo takšnih pripomočkov, ki

jih potrebujejo za premostitev komunikacijskih ovir, za omogočanje varnega in

samostojnega življenja ter jih uporabljajo predvsem za dostopnost do informacij,

sporazumevanje in prilagoditev življenjskega okolja. Tudi postopki pri vlogi za

uveljavljanje tehničnih pripomočkov in reševanju vlog v nekaterih primerih niso

ustrezni, saj nekateri dobijo pripomočke šele na podlagi pritožbe.

KLICNI CENTER ZA OSEBE Z OKVARO SLUHA

S klicnim centrom imajo udeleženci fokusne skupine gluhih in naglušnih zelo dobre izkušnje

in ga večkrat uporabljajo. Klicni center jim, kot pravijo, omogoča večjo samostojnost, hitro

dobijo potrebne informacije ipd. Opozarjajo pa, da je uporaba klicnega centra mogoča le, če

ima oseba računalnik in telefon.

PRIORITETNE IZBOLJŠAVE PO MNENJU UDELEŽENCEV RAZISKAVE

Udeleženci fokusnih skupin in predstavniki reprezentativnih invalidskih organizacij, ki so

sodelovali v raziskavi, so ob zaključku pogovorov navedli tudi področja, ki za doseganje

enakih možnosti invalidov potrebujejo prioritetno obravnavo. Za zagotavljanje enakih

možnosti:

oseb z motnjami v duševnem zdravju je najprej potrebno urediti sistem zaposlovanja

glede na zmožnosti posameznika, in sicer: ozaveščanje družbe in delodajalcev z

namenom zmanjševanja stigme; z zakonodajo je potrebno omogočiti fleksibilne oblike

dela, ki upoštevajo specifiko bolezni (npr. možnost občasnega dela ob stabilnem stanju,

pri čemer naj osebi ostanejo pripadajoči dohodki iz naslova invalidnosti);

oseb s težavami v duševnem razvoju je potrebno omogočiti enakopravno sodelovanje

v postopkih (tudi z načini informiranja, prilagojenimi stopnji razumevanja); uvedba

sistema zgodnje obravnave; razširitev trenutnih bivanjskih kapacitet; ureditev ustreznih

oblik bivanja za starejše osebe z MDR; ustreznejša integracija učencev z MDR in

oblikovanje ustreznejših programov sekundarnega izobraževanja ter sprememba

delovanja VDC-jev v smer kakovostnejšega preživljanja časa in večje raznolikosti

delovnih nalog;

oseb s cerebralno paralizo je potrebno omogočiti dostopnost za vse pod enakimi pogoji

(npr. gradijo naj se objekti, ki bodo dostopni vsem in prilagojeni za potrebe vseh ljudi; vsi

48

avtobusi naj bodo dostopni vsem, tako invalidom kot ostalim itd.) - okolje je potrebno že

od začetka načrtovati tako, da je dostopno in uporabno tudi za invalide;

oseb z distrofijo je najpomembnejša ureditev in izboljšave področjih, ki jim omogočajo

oziroma olajšajo samostojno življenje (tehnični pripomočki, osebna asistenca, javni

prevoz, odpravljanje arhitektonskih ovir);

oseb s paraplegijo so bistvenega pomena izboljšave na področju odpravljanja

arhitektonskih ovir in na področju samostojnega bivanja (osebna asistenca);

oseb z multiplo sklerozo je prioriteta ureditev področja zaposlovanja in osebne

asistence – zaradi nizkih pokojnin in slabo plačanega delovnega mesta, si le redko kdo

zmore privoščiti nujno potrebno pomoč na domu;

slepih in slabovidnih oseb je ključnega pomena izboljšano subvencioniranje tehničnih

pripomočkov in informiranje o zakonih, ki določajo pravice invalidov. Pravico do

informiranja invalidov o zanje pomembnih zadevah bi morale poleg države učinkoviteje

uresničevati tudi nevladne in invalidske organizacije. Več izboljšav si želijo tudi na

področju dostopnosti do javnih ustanov in na področju zaposlovanja (določena delovna

mesta bi morala biti prednostna za invalide);

gluhih in naglušnih oseb je najpomembnejša ureditev področja tehničnih pripomočkov

(večja dostopnost in sledenje sodobni tehnologiji) in boljša informiranost, predvsem z

lažje berljivimi različicami dokumentov;

delovnih invalidov so prioritetna področja za izboljšave sledeča: najprej povečanje

možnosti za zaposlovanje invalidov, sledijo pa še ureditev področij socialnih transferjev,

ocenjevanja invalidskih komisij, nepreglednosti zakonodaje, zapletenosti postopkov in

birokratizacije ter nasilja nad invalidi v domačem okolju.

Ugotavljamo, da je za vse skupine invalidov za zagotavljanje enakih možnosti ključnega

pomena zaposlitev, ki v prvi vrsti prinaša boljše materialno stanje ter s tem večjo ekonomsko

neodvisnost in več možnosti za samostojno življenje ter možnosti izbire. ZIMI se enakih

možnosti zaposlovanja invalidov posebej ne dotika, je pa ravno zaposlovanje, kot ugotavljajo

udeleženci raziskave, ključnega pomena za uveljavljanje mnogih pravic. Bistveni so tudi

dostopnost do ustreznih/sodobnih tehničnih pripomočkov in osebne asistence ter zadostna

informiranost o pravicah.

49

4. POROČANJE GLEDE ZAGOTAVLJANJA ENAKIH MOŽNOSTI INVALIDOM NA

OSNOVI RELEVANTNIH SEKUNDARNIH VIROV

Podatke o zagotavljanju in upoštevanju enakih možnosti invalidov na različnih področjih smo

pridobili tudi iz obstoječih relevantnih sekundarnih virov (Letno poročilo Varuha človekovih

pravic za leto 2011, Letno poročilo Varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev za leto 2011,

Poročilo o uresničevanju Akcijskega programa za invalide 2007–2013 v letu 2011). Povzetke

vsebin pobudnikov, ki se nanašajo na invalidnost navajamo v nadaljevanju.

POVZETKI POBUDNIKOV IZ LETNEGA POROČILA VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC ZA

LETO 2011

Kot dobro prakso izpostavljamo prilagoditev dostop do informacij javnega značaja za različne

javnosti s strani Varuha človekovih pravic – gluhi, gluho-slepi, naglušni in ljudje s polževim

vsadkom lahko dobijo osnovne informacije o poslanstvu ter oblikah in načinih dela Varuha v

njim prilagojeni jezikovni obliki – znakovnem jeziku. Z brajico so opremljene tudi vizitke

zaposlenih. Informativne zloženke o Varuhu so v preteklosti že izdali v slovenskem,

angleškem, madžarskem in italijanskem jeziku ter v braillovi pisavi.

V nadaljevanju so predstavljene pobude oziroma primeri, ki se nanašajo na invalidnost.

- Nevabljenje uporabnikov psihiatričnih storitev k sodelovanju pri pripravi sprememb

nacionalnega programa duševnega zdravja: Ministrstvo za zdravje je pojasnilo, da je pri

oblikovanju prvega predloga Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja kot

član delovne skupine sodeloval predstavnik ene izmed organizacij uporabnikov, v delovni

skupini za prenovo resolucije pa še dva druga predstavnika. Varuh je presodil, da je

uporabnikom psihiatričnih storitev sodelovanje bilo omogočeno, pripombe pa je mogoče

posredovati tudi v javni obravnavi.

- Očitek nevladne organizacije skupini poslancev, ki je v skrajšani zakonodajni postopek

vložila predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem

preoblikovanju Loterije Slovenije, da niso spoštovali zahtev Konvencije o pravicah

invalidov »nič o invalidih brez invalidov«: po podatkih Varuha invalidske organizacije niso

bile niti seznanjene s pripravo sprememb zakona, torej pri pripravi obravnavane novele

zakona niso bila spoštovana vsaj minimalna priporočila, ki jih resolucija določa glede

vključevanja javnosti.

- Zavrnitev dodelitve brajeve vrstice slepi osebi zaradi medsebojnega izključevanja pravice

do brajevega pisalnega stroja in brajeve vrstice na Zavodu za zdravstveno zavarovanje

RS: po Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja gre za enkratno pravico - če je

zavarovana oseba v breme sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja prejela

brajev pisalni stroj, ne more prejeti več brajeve vrstice - pojavlja se vprašanje ali je v

zvezi z razlago Pravil OZZ kršena prepoved diskriminacije, saj sta tako brajev pisalni stroj

kot brajeva vrstica zelo pomembna pripomočka za slepo osebo v komunikaciji z zunanjim

okoljem. Medsebojno izključevanje omenjenih medicinskih pripomočkov po mnenju

Varuha ni sprejemljivo in lahko pomeni diskriminacijo slepih oseb.

50

- Odsotnost zvočnih semaforjev na nevarnih križiščih v Mestni občini Celje - prilagoditev

semaforjev slepim in slabovidnim je bila do konca leta 2011 urejena.

- Osebi s zelo hudo prizadetim sluhom prekrški in pravice niso bile predstavljene na

razumljiv način (Policijska postaja Novo mesto).

- Težave pri vročanju sodnih in drugih poštnih pošiljk osebam s težavami v duševnem

zdravju na varovanem oddelku: Varuh meni, da je praksa, ko osebi ne vročijo sklepa o

sprejemu na varovani oddelek ali o podaljšanju zadržanja v varovanem oddelku s

sklicevanjem na njene zdravstvene težave, nepravilna. ZDZdr bi moral tudi posebej

urediti primere, v katerih zaradi psihofizičnega stanja posameznika vročitev sklepa

sodišča ni potrebna oziroma da bi se način vročanja v takšnih primerih posebej uredil ter

določila merila za razlikovanje med osebami, ki se jim sklep sodišča vroči, in tistimi, za

katere to ne bi bilo smiselno. Varuh predlaga zakonsko ureditev primerov, v katerih

zaradi posameznikovega psihofizičnega stanja vročitev sklepa sodišča morda ni mogoča,

oziroma da se način vročanja v takšnih primerih posebej uredi.

- Napačni odločitvi o stroških postopka: ZDZdr določa, da se, če sodišče predlogu za

sprejem ugodi, stroški postopka (torej tudi stroški odvetnika udeleženca) krijejo iz

sredstev sodišča, ravno tako tudi stroški postopka ob sprejemu na zdravljenje brez

privolitve v nujnih primerih, kar se v dveh konkretnih primerih ni upoštevalo.

- Dolgotrajnost postopka v primeru prijave kaznivega dejanja do razpisa glavne obravnave

zaradi kaznivega dejanja na škodo osebe z motnjo v duševnem razvoju (prijava je bila

podana leta 2004, glavna obravnava razpisana 2011): gre za nedopustno dolgo obdobje,

ki je preteklo od prijave do vložitve obtožbe in pozneje do razpisa naroka za glavno

obravnavo. Šele posredovanje Varuha je pripomoglo k premiku v obravnavanju zadeve.

- Plačilo stroškov predloga za uvedbo postopka za uveljavitev pravice do dodatka za

pomoč in postrežbo: zdravstveni zavodi zaračunavajo te storitve po Pravilniku o

zdravniški tarifi (Pravilnik), in sicer tako, da se zavarovancu poleg te storitve zaračunajo

še fotokopiranje, ovojnico in znamko ter delo medicinske sestre v višini 10 odstotkov

cene storitve. Ker je praksa zdravstvenih zavodov glede zaračunavanja te storitve

različna (nekateri strošek predloga zaračunajo zavarovancu, drugi ne, v določenih

primerih je zaračunavanje tega stroška celo odvisno od presoje osebnega zdravnika, v

nekaterih primerih prejme zavarovanec strošek povrnjen, če s predlogom za priznanje

pravice uspe, drugod pa ne), je Varuh pridobili mnenje Zavoda za zdravstveno

zavarovanje Slovenije (ZZZS) in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje

Slovenije (ZPIZ). Pojasnili so, da se pri zaračunavanju storitve izpolnjevanja obrazca

Predloga za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporablja

obvezno navodilo, ki so ga sprejeli predstavniki ZZZS in ZPIZ leta 2003. Navodilo določa,

da stroške izpolnjevanja obrazca, kadar predlog za dodelitev dodatka za pomoč in

postrežbo poda osebni zdravnik, ki presodi, da so pri zavarovancu podani razlogi za

uveljavitev katere izmed zgoraj omenjenih pravic iz pokojninskega in invalidskega

zavarovanja, ne gre v breme zavarovanca in ga krije ZZZS. V vseh drugih primerih (ko

osebni zdravnik ne ugotovi razlogov za vložitev predloga in predlog izpolni na zahtevo

zavarovanca) pa je plačnik storitev zavarovanec sam. Oba zavoda sta sporočila, da se

zavedata problema, ki se pojavlja v zvezi z uveljavljanjem pravice do dodatka za pomoč

51

in postrežbo, zato se bodo poskušali ponovno dogovoriti in rešiti odprta vprašanja v zvezi

s plačilom in najti ustrezno rešitev.

- Neustrezna pomoč CSD-ja v primeru pobudnika (osebe s posebnimi potrebami) glede

vračila denarne socialne pomoči: Varuh ugotavlja, da CSD ni preučil vseh možnosti za

vračilo le-te in meni, da je ravnanje CSD strokovno in etično sporno, saj je s pobudnikom

sklenil Dogovor o plačilu dolga, predtem pa ni dovolj raziskal njegovih socialno-

ekonomskih razmer in zmožnosti za poplačilo. Uresničitev Dogovora bi pobudnikovo

stisko prav gotovo še povečala, kar je pozneje prepoznalo ministrstvo in mu dolg

odpisalo.

- Dolgotrajen postopek uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja: vloga je bila

rešena šele po enem letu, kar je neprimerno in v nasprotju z določbo 67. člena Zakona o

splošnem upravnem postopku, ki določa, da mora organ, če je vloga nepopolna ali

nerazumljiva, v petih delovnih dneh od stranke zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo.

Zavod, ki je to storil šele po letu dni, je kršil zakon.

- Neenak položaj zavarovancev iz sedme alineje 34. člena ZPIZ-1, ki so vključeni v

prostovoljno obvezno zavarovanje (brezposelne osebe, prijavljene na ZRSZ), v primeru

nastanka III. kategorije invalidnosti pa niso upravičeni do nobenih pravic iz invalidskega

zavarovanja: Ustavno sodišče RS je leta 2011 drugi odstavek 66. člena ZPIZ-1 razglasilo

za neskladen z Ustavo in odločilo, da mora Državni zbor RS ugotovljeno neskladje

odpraviti v enem letu. Ker pa le ugotovitev neustavnosti ne bi odpravila kršitev človekovih

pravic (neenake obravnave), je Ustavno sodišče določilo tudi, kako je treba odločati v

obdobju do odprave neustavnosti: zavarovanec, ki je ob nastanku invalidnosti

prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje (sedma alineja prvega odstavka 34. člena

ZPIZ-1), pridobi pravice za primer invalidnosti III. kategorije, če pristojni organ ugotovi, da

je bil zavarovan za vse primere zavarovanja. V primeru zavarovanja za ožji obseg pravic

pa v primeru, če ugotovi, da je bil zavarovan pred nastankom invalidnosti pretežni del

skupnega obveznega zavarovanja za vse primere.

- Težave invalidov, ki nimajo stalnih voznikov: Zakon o motornih vozilih (ZMV) določa, da

za vozilo v lasti polnoletne osebe, ki nima veljavnega vozniškega dovoljenja za to vrsto

vozila, lastnik vozila določi uporabnika vozila. Pobudnik je menil, da takšna ureditev zelo

prizadene invalide, saj jih pri vsakodnevnih opravkih postavlja v zelo težak položaj, ker

morajo vložiti veliko truda v to, da pridobijo ustrezne voznike. Ljudi je tudi težko prositi, da

bi s tem, ko posamezniku pomagajo, prevzeli še dodatne obveznosti. ZMV po

Varuhovem mnenju omejuje možnost invalidnih oseb, da bi tako kot drugi državljani

normalno opravljali vsakodnevne obveznosti, ki so dandanes neločljivo povezane z

uporabo prevoznega sredstva.

- Odvzeta svoboda gibanja zaradi duševne motnje ali bolezni: Varuh je obravnaval

nekoliko več pobud kot v letu 2010. 23 zadev se je nanašalo na omejitve gibanja v

psihiatričnih bolnišnicah (leto prej 18), na področju oseb v socialnovarstvenih zavodih

(SVZ) pa je bilo obravnavanih 8 pobud (prej 5). Večina pobud se je nanašala na določila

Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) oziroma je povezana s sprejemom na zdravljenje

brez privolitve oziroma s sprejemom osebe v varovani oddelek SVZ. Ob uporabi ZDZdr

52

se je pokazalo, da ima sedanja zakonska ureditev tega področja številne pomanjkljivosti

in da bodo potrebne spremembe, vendar predlog do konca leta 2011 ni bil pripravljen.

- Omejene zmogljivosti na varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodov (SVZ): po

ZDZdr mora SVZ osebo, ki jo je napoti sodišče, sprejeti takoj in ne glede na to, ali je na

varovanem oddelku takrat na voljo prosta postelja. Težave so najbolj pereče v posebnih

SVZ. MDDSZ namerava vzpostaviti mrežo varovanih oddelkov v posebnih SVZ, ki bo

enakomerno pokrila celotno Slovenijo in zagotovila zadostne zmogljivosti za tovrstne

sprejeme, vendar do konca leta 2011 obvestila o rešitvi še ni bilo. Obravnavani primer

znova odpira vprašanje problematike veljavne ureditve sprejemov v varovane oddelke

SVZ na podlagi sklepa sodišča. Država, ki je tovrstne sprejeme zakonsko omogočila, bi

morala zanje zagotoviti dovolj ustreznih zmogljivosti.

- Prepoved uporabe prenosnega telefona v dveh psihiatričnih bolnišnicah: ZDZdr določa,

da imajo osebe (posameznik z duševno motnjo, ki se zdravi oziroma obravnava v mreži

izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje) med obravnavo v oddelku pod

posebnim nadzorom in v varovanem oddelku pravico do uporabe telefona. Varuh

predlaga ureditev uporabe mobilnih telefonov v hišnih redih posamezne zdravstvene

ustanove oziroma socialnovarstvenega zavoda zaradi enotnega obravnavanja vseh oseb

na oddelkih pod posebnim nadzorom oziroma na varovanih oddelkih.

- Problematika plačila institucionalnega varstva za osebe z motnjami v duševnem razvoju:

osebe, ki jim je bil priznan status invalida po Zakonu o družbenem varstvu duševno in

telesno prizadetih oseb, morajo – če so po polnoletnosti (in najdlje do dopolnjenega 26.

leta) vključene v celodnevno institucionalno varstvo otrok in mladostnikov z zmerno,

težko in težjo motnjo v duševnem in telesnem razvoju – prispevati k plačilu storitve

institucionalnega varstva v višini njihovega ugotovljenega dohodka. Če po koncu rednega

šolskega programa ostanejo v zavodu in se vključijo v institucionalno varstvo odraslih

oseb, se pri izračunu njihove plačilne sposobnosti sicer upošteva meja socialne varnosti,

vendar morajo kljub temu prispevati pretežni del svojega dohodka. V obeh primerih pa

morajo k plačilu storitve prispevati tudi dodatek za tujo nego in pomoč oziroma za pomoč

in postrežbo, če ga prejemajo.

- Težave pri vključitvi otrok v ustrezne vzgojno-izobraževalne zavode takrat, ko se starši z

odločbo o usmeritvi ne strinjajo.

- Problem namestitve otrok oziroma mladostnikov, ki imajo tako hude motnje na

vedenjskem in čustvenem področju, da so pogosto nevarni sebi in drugim: Varuh na to

problematiko opozarja že vse od leta 2003, a ustrezne rešitve še ni. Te otroke

premeščajo iz ene ustanove v drugo, dokler se ne znajdejo v psihiatrični bolnišnici. Ker

tudi tja ne spadajo, saj še niso polnoletni, so tam »na čakanju«. Nekateri so sicer

napoteni v Vzgojni zavod Planina, kjer pa še vedno ni zagotovljenih kadrovskih in

strokovnih možnosti za njihovo obravnavo. Tako niso niti ustrezno niti zadostno

strokovno obravnavani. Ministrstvo za zdravje navaja, da je medresorska delovna

skupina pripravila predlog protokola ukrepanja pri nameščanju teh otrok. Prizadevalo pa

naj bi si tudi za pripravo ustreznih sistemskih rešitev. Pristojni z MŠŠ so potrdili, da je

medresorska delovna skupina sredi leta 2011 pripravila nekakšen Sporazum o

usklajevanju aktivnosti in koordinaciji dela v predvidenih postopkih pri obravnavi otrok in

53

mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Vendar pa omenjeni dokument težav

ne rešuje. Sporočili so še, da je bila v Vzgojnem zavodu Planina oblikovana posebna

skupina za sprejemanje teh otrok. MŠŠ je zagotovilo ustrezne kadre za pedagoško delo z

njimi. Pogajanja za dodatne strokovnjake s področja zdravstva pa potekajo.

- Zavrnitev uveljavitve pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek ter za višji dodatek

za nego in varstvo otroka, kar pa so pristojni pozneje v postopku na drugostopenjskem

organu popravili. V teh postopkih je največkrat problem v različnih mnenjih strokovnjakov

o vrstah in stopnjah okvar, prizadetosti in oviranosti posameznega otroka. Nekatere

zdravniške komisije, ki pristojnemu organu podajo svoje mnenje, sledijo mnenju

otrokovega pediatra oziroma njegovega osebnega specialista, druge pa so »strožje« in

otrokove motnje presojajo samostojno in avtonomno, ne oziraje se na predhodne izvide.

- Nekateri varovanci so več dni na leto v domači oskrbi, ker jih starši ali drugi sorodniki

vzamejo k sebi, da npr. skupaj preživijo praznike. Zdaj veljavni predpisi podlage za

znižanje prispevka k oskrbnim stroškom in povrnitev sorazmernega dela dodatka za tujo

nego in pomoč v primerih, ko je varovanec v domači oskrbi, ne dajejo več. Cena oskrbe

se zniža le za stroške živil, pri čemer se prispevek k oskrbnim stroškom zmanjša

»zadnjemu« plačniku storitve, ki je navadno občina. Čeprav ti varovanci tudi v domačem

okolju potrebujejo pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb stalno pomoč in postrežbo

drugega, ki jim jo družinski člani (npr. ostareli starši) pogosto ne morejo dati, ne

razpolagajo s sredstvi, da bi si jo lahko plačali oziroma zagotovili. Prebivanje varovanca v

domačem okolju je povezano s stroški, ki jih sam ne more poravnavati. Poleg tega pa

ima varovanec tudi takrat, kadar je v zavodu, določene potrebe (npr. obleka, obutev), za

katere mu ne ostane dovolj sredstev. Če nima prihrankov ali premoženja, postane

povsem odvisen od dobre volje bližnjih, da mu bodo pomagali. Varuh predlaga, da se

proučijo možnosti za drugačne rešitve, s katerimi se bo omogočilo varovancem vračanje

v matične družine, predvsem pa naj se jim omogoči čim bolj samostojno in dostojno

življenje, tako v ustanovi kakor zunaj nje.

- Dolgotrajni postopki usmerjanja otrok s posebnimi potrebami: številni otroci odločb o

usmeritvi ne dobijo niti v zakonskem roku oziroma morajo nanje čakati tudi več kot dve

leti. Mnenje Varuha je, da je to nedopustno, saj je večina teh otrok ves ta čas brez

ustrezne strokovne pomoči in brez prilagoditev oziroma so te prepuščene razumevanju

posameznih učiteljev.

- Težav v zvezi z izobraževanjem otrok s posebnimi potrebami, s katerimi se je ukvarjal

tudi Varuh, je bilo več kot v letu poprej. Obravnavali so 15 pritožb, leta 2010 pa 10.

Največ težav je bilo na področju usmerjanja otrok s posebnimi potrebami, saj postopki

trajajo nerazumno dolgo - več otrok čaka na odločbo o usmeritvi tudi dlje kot dve leti.

49,1 % odločb o usmeritvi je bilo izdanih v zakonskem roku (v šestih mesecih), skoraj 51

% pa po preteku tega roka. Zavod RS za šolstvo pojasnjuje, da je razlog v neenakomerni

obremenjenosti posameznih komisij za usmerjanje, poleg tega je le osem (od

triindvajsetih) predsednikov komisij profesionalnih predsednikov, drugi so pogodbeni

sodelavci. Predlog: zaposlitev vsaj po enega profesionalnega predsednika po območnih

enotah. Zavod Republike Slovenije za šolstvo naj prouči možnost za redno zaposlitev

predsednikov vseh komisij za usmerjanje.

54

- Obiskovanje pouka v zgradbi, ki je za to dejavnost neprimerna: gre za otroke z zmerno,

hujšo in hudo motnjo v duševnem razvoju, nekateri med njimi so poleg tega še slabovidni

pa tudi gibalno ovirani in imajo velike težave pri premagovanju arhitekturnih ovir. Gre za

trinadstropno šolo, s številnimi hodniki in stopnišči, brez dvigala; šolski prostori so vlažni,

neprimerna naj bi bila oprema kuhinje, neprimerne so sanitarije, saj jih je premalo glede

na število otrok in niso ločene po spolu; ni garderobnih omaric, dotrajani naj bi bili

električna in vodovodna napeljava. Na težave naj bi opozarjali že več let, pa ostaja le pri

obljubah pristojnih državnih in občinskih organov, da bo zgrajena nova šola. Zavod RS za

šolstvo pa v šolo usmerja vedno nove in nove otroke, ne da bi si kdor koli od pristojnih

ogledal dejanske razmere, v katerih otroci preživijo vsak dan veliko ur. Varuh ugotavlja

kršitev pravice teh otrok.

- Pritožbe staršev otrok s kombiniranimi motnjami, ki so vključeni v posebni program v

Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana (zavod). V pobudi so izražali svoje

nezadovoljstvo z mnogimi stvarmi v zavodu: slaba organizacija dela, nestrokovno

razporejanje zaposlenih za primere nadomeščanja odsotnih delavcev, pogosto

menjavanje kadra zlasti v oddelku otrok s kombiniranimi motnjami, nesprejemanje

njihovih predlogov in pobud, premajhno zavzetost za čimprejšnjo pripravo posebnega

programa za slepe in slabovidne otroke, pa tudi poniževalen odnos do staršev. Opisali so

tudi več dogodkov, ki se na nobeni šoli ne bi smeli zgoditi: pozabljen otrok v razredu, ki

ga je pozneje »našla« čistilka, starše pa je o tem dogodku obvestila neznana oseba;

otroku naj bi varuhinji pozabili odpreti pas na hlačah (sam si ga ne more), pa si jih ni

mogel sleči in se je polulal v hlače, pozneje naj bi tak dlje časa stal na hodniku; večkrat

slab in premajhen nadzor v jutranjem varstvu ... V svojih pismih so starši opozorili tudi na

dva strokovna problema: otroci so vključeni v poseben program vzgoje in izobraževanja,

ki ni prilagojen slepim in slabovidnim, ter uporabo psiholoških testov, ki so prav tako

namenjeni otrokom brez posebnih potreb. Varuh meni, da bi morali v zvezi s tem pristojni

ustrezno ukrepati. Inšpektorat za šolstvo in šport ni ugotovil nepravilnosti v zvezi s

številom in z izobrazbo strokovnih delavcev glede na veljavne standarde in normative.

Tudi navedb o slabi organizaciji dela ni mogel dokazati. Vendar je IŠŠ ugotovil

nepravilnosti na drugih področjih in novemu vodstvu zavoda izrekel več opozoril in

predlogov.

- Težave v komunikaciji vodstva šole s starši otrok s posebnimi potrebami, ki so s svojim

vedenjem lahko večkrat tudi moteči v razredu: učitelji, ki jim niso kos, zahtevajo

premestitve v paralelko in pri izvedbi tega je nekajkrat prišlo do težav, saj starši o tej

nameri niso bili pravočasno, pa tudi ne primerno obveščeni.

Predlogi Varuha človekovih pravic

- Varuh poziva vse, ki sodelujejo v javnih razpravah, da v svojih izjavah in besedilih ne

spodbujajo sovraštva na podlagi katerekoli osebne okoliščine. Varuh ugotavlja, da je bilo

na področju diskriminacije število pobud v letu 2011 manjše (49) kot v prejšnjem letu

(54). Ponovno je bilo več pobud, ki so navajale diskriminacijo na podlagi narodne ali

etnične pripadnosti (24); več je bilo tudi pobud glede diskriminacije pri zaposlovanju (9).

Manj pa je bilo pobud glede enakih možnosti po spolu (5). Navedeni statistični podatki ne

pomenijo, da je Varuh glede suma diskriminacije obravnaval le takšno število zadev, saj

55

so bile tovrstne vsebine obravnavane tudi na drugih področjih, največ na področju

delovnopravnih zadev.

- Varuh priporoča pravilnejšo uporabo izrazov in pojmov, ki lahko druge močno

prizadenejo in med katere spada tudi pojem invalidnost.

- Pristojni državni organi naj čim prej pripravijo podzakonske akte, ki bodo omogočili

uresničitev Konvencije o pravicah invalidov in ZIMI-ja. Nedorečen ostaja nadzor nad

izvajanjem Konvencije o pravicah invalidov.

- Glede pravic invalidov je Varuh v letu 2010 priporočil sprejetje zakonskih in podzakonskih

aktov ter ukrepov, ki bodo pomenili uveljavljanje Konvencije o pravicah invalidov. V zvezi

s tem je Vlada v odzivnem poročilu navedla odgovor MDDSZ, da je uveljavitev pravic

glede tehničnih pripomočkov za premagovanje komunikacijskih ovir (17. člen ZIMI) in

plačilo stroškov prilagoditve vozila (21. člen ZIMI) zahteven in zapleten postopek, ki

zahteva sodelovanje resornih ministrstev, strokovnjakov in uporabnikov invalidov.

Nadalje, da je treba, (19. in 22. člen), dobavitelja pripomočkov oziroma izvajalca

prilagoditve izbrati z javnim naročilom. Napovedali so, da se podzakonski akti pripravljajo

in bodo predvidoma sprejeti v roku, ki ga določa zakon. Po podatkih, ki jih ima Varuh, vsi

podzakonski predpisi niso bili sprejeti v zakonskem roku, kot ga določa ZIMI, to je do

12. 12. 2011. Na tem področju je Varuh poleg pobud, ki so opozarjale na težave

invalidov, prejel tudi precej pobud in dopisov, ki so kazala na različne poglede

posameznih invalidskih organizacij.

- Varuh ugotavlja, da je invalidsko varstvo sicer normativno dobro urejeno, za uresničitev

zakonodaje pa je treba storiti še veliko. Predvsem je treba zagotoviti uresničitev vseh

obveznosti, sprejetih z ratifikacijo Konvencije o pravicah invalidov ter invalide dejavneje

vključiti ne le v pripravo zakonodaje in programov, temveč tudi v njihovo spremljanje

(monitoring), hkrati pa zagotoviti tudi pregledno poslovanje društev, ki združujejo približno

160 tisoč članov in se večinoma financirajo iz javnih sredstev. V letnem poročilu za leto

2009 je Varuh tudi priporočil, naj se čim prej sprejmejo vsi predpisi, ki jih zahteva

uresničitev Konvencije o pravicah invalidov, kar v letu 2011 še vedno ni bilo storjeno in

kar ne utrjuje zaupanja v pravno državo.

- Varuh ugotavlja, da skoraj nobeno izmed priporočil iz poročila za leto 2010 ni bilo

uresničeno. Še več: ostajajo dolge čakalne dobe za vključitev v programe zaposlitvene

rehabilitacije, Vlada je celo zmanjšala obseg sredstev za vključitev brezposelnih v javna

dela, pobudniki tudi ne poročajo, da bi plačilo prejeli v 30 dneh po končanju dela. Varuh

znova priporoča Vladi in MDDSZ sprejetje ukrepov, ki bodo skrajšali čakalne dobe za

vključitev v zaposlitveno rehabilitacijo.

- Svet Vlade Republike Slovenije za invalide kot neodvisen organ? - ZIMI je predvidel

ustanovitev posebnega Sveta za invalide Republike Slovenije kot neodvisnega

tripartitnega organa, v katerem je po sedem predstavnikov invalidskih organizacij,

strokovnih institucij s področja invalidskega varstva in Vlade RS. Do njegove ustanovitve

opravlja te naloge Svet Vlade za invalide, ki je sestavljen podobno (po pet

predstavnikov). Sestava novega sveta po presoji Varuha ne jamči njegove neodvisnosti,

saj ga poleg predstavnikov vlade sestavlja še sedem predstavnikov ustanov, ki so

56

večinoma javni zavodi, financirani iz javnih sredstev. Takšna sestava Sveta zato ne daje

niti videza neodvisnosti.

- Predlagatelji zakonov in podzakonskih predpisov naj dosledno spoštujejo zahteve

resolucije o nomotehnični dejavnosti glede sodelovanja javnosti.

- MDDSZ bi moralo storiti več za obveščenost prebivalcev, da bi lahko vsakdo (ne le tisti z

dostopom do svetovnega spleta) v razumnem času in v razumljivi obliki dobil informacije,

ki ga zanimajo. Pri tem imamo v mislih zlasti posebne informatorje pri CSD in drugih

javnih zavodih, brezplačne telefonske številke in objave v medijih. Varuh v okviru svojih

nalog sicer pobudnikom pojasnjuje zakonsko ureditev na posameznem področju in jim

predstavi poti uveljavljanja njihovih pravic, ne more pa tolmačiti zakonskih določb ali

razlagati namena in ciljev posameznega zakona ali predpisa.

- Zavod za zdravstveno varstvo Slovenije (ZZZS) in Zavod za pokojninsko in invalidsko

zavarovanje (ZPIZ) naj se dogovorita o zahtevani dokumentaciji in postopkih uveljavljanja

pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki zahtevajo usklajen postopek in

plačevanje zdravstvenih storitev, in s tem dogovorom obvestita vse izvajalce postopkov.

- Zdravstvena zakonodaja naj uredi uporabo varovalnih ukrepov tudi zunaj psihiatričnih

oddelkov pod posebnim nadzorom in varovanih oddelkov socialnih zavodov, torej v vseh

drugih oddelkih bolnišnic in socialnih zavodov.

- MDDSZ naj prouči možnosti za nove rešitve, s katerimi se bo varovancem omogočilo

vračanje v matično družino, predvsem pa naj se jim omogoči čim samostojnejše in

dostojnejše življenje, tako v ustanovi kot zunaj nje.

- Sprejeti zapleteni predpisi za zagotavljanje pravic otrokom s posebnimi potrebami

staršem njihovega dela ne olajšajo, saj se morajo poleg vsakodnevnih skrbi ukvarjati z

raznimi administrativnimi postopki, ki trajajo nerazumno dolgo, da otrok sploh lahko dobi

pravico do spremljevalca, do dodatne učne pomoči, do posebnega pripomočka ipd.

- Nova zakonodaja je prinesla veliko novih stisk in krivic, pritiski na CSD so se povečali, po

prvih obravnavah pobud Varuhu v tem letu pa lahko zapišemo, da je nova zakonodaja na

premnogih mestih šibka, enako tudi računalniški sistem, s katerim se izvaja.

- Varuh predlaga pripravo sprememb in dopolnitev Zakona o duševnem zdravju, s katerimi

bodo odpravljene ugotovljene nepravilnosti v njegovem izvajanju.

- Na sistemski ravni bi se morala zagotoviti redna navzočnost oziroma dostopnost psihiatra

v stanovanjskih skupinah, s čimer bi se omogočila pravočasna prepoznava poslabšanja

duševne motnje pri uporabniku in zagotovila takojšnja psihiatrična obravnava. MZ

pojasnjuje, da je v letu 2011 v Sloveniji delovalo 156 psihiatrov, samo pri nevladnih

organizacijah pa je 49 stanovanjskih skupin. Stanovanjske skupine, ki jih na področju

duševnega zdravja organizirajo in izvajajo nevladne organizacije, so namenjene

predvsem osebam, ki so končale akutno zdravljenje oziroma ne potrebujejo

bolnišničnega zdravljenja in zato za njihove potrebe zadostujejo zdravstvene storitve v

okviru zunajbolnišnične javne zdravstvene mreže. Varuh meni, da je treba v celotni državi

57

izboljšati dostopnost do psihiatričnih storitev, tudi v okviru zunajbolnišnične zdravstvene

mreže, saj dolge čakalne dobe in krajevna oddaljenost nedvomno zmanjšujejo

učinkovitost takšne pomoči.

- Nepretrgano spremljanje bolnikov z najhujšimi duševnimi motnjami v skupnosti ima svoje

prednosti, za kar je treba zagotoviti mrežo socialnih, nevladnih in zdravstvenih storitev.

Predlog: psihiatrično zdravljenje za skupino bolnikov, pri katerih se je povprečno obdobje

hospitalizacije v zadnjih desetih letih bistveno skrajšalo, naj se organizira v omejenem

časovnem obdobju po odpustu iz bolnišnic preko psihiatričnih delovnih skupin, ki

pacientom omogočijo nadaljevanje zdravljenja v domačem okolju. MZ je v tej zvezi

pojasnilo, da je program skupnostnega psihiatričnega zdravljenja na svoji 3. seji

obravnaval Zdravstveni svet v letu 2008 in sprejel sklep, da se vloga odobri in uvrsti na

prednostni seznam za financiranje v letu 2009. Ker leta 2009 in 2010 ni bilo na voljo

dovolj denarja za financiranje novih zdravstvenih programov, se je omenjeni program

uvrstil v rangirni seznam za financiranje šele v letu 2011 in bil sprejet v financiranje z

Aneksom 2 k Splošnemu dogovoru za leto 2011.

- Varuh predlaga boljšo dostopnost do psihiatričnih storitev, tudi zunaj bolnišnične

zdravstvene mreže, saj dolge čakalne dobe in krajevna oddaljenost nedvomno

zmanjšujejo učinkovitost takšne pomoči.

- Prenehanje delovanje delovne skupine, ki jo je oblikovalo Ministrstvo za zdravje za

pripravo sprememb in dopolnitev Zakona o duševnem zdravju - aktualne ostajajo vse

pripombe Varuha iz Letnega poročila za leto 2010. Nesprejemljivo je ravnanje obeh

ministrstev (MZ in MDDSZ), da nista nadaljevala postopkov sprejemanja nujnih

sprememb ZDZdr, čeprav so številni izvajalci pravočasno dali svoje pripombe.

Varuh človekovih pravic je v letu 2011 v okviru nalog in pooblastil državnega preventivnega

mehanizma (DPM) večinoma nenapovedano obiskal devetnajst policijskih postaj, dve

psihiatrični bolnišnici, pet domov upokojencev, tri socialnovarstvene domove in en

kombinirani zavod doma upokojencev. V nadaljevanju predstavljamo ugotovitve glede

možnosti za pritožbe, dostop do policijskih postaj in seznanjenost pridržanih oseb z njihovimi

pravicami, kjer je bilo zaznati znake kršenja pravic invalidov oziroma neomogočanje enakih

možnosti v primerjavi z ostalimi. Pri tem opozarjamo, da iz poročila Varuha nismo posebej

zaznali ali so ob obiskih posebno pozornost usmerjali tudi področju zagotavljanja enakih

možnosti invalidov.

Možnosti za pritožbe in seznanjenost o pravicah:

- policijske postaje imajo različno urejene pritožbene poti - skoraj vse imajo knjigo pohval

in pritožb (razen PP Kranj), ki je pri dežurnemu policistu. Večina PP (razen PP Idrija,

Jesenice, Kranj, Izola, Tolmin, Koper, Lenart) pa ima tudi nabiralnike, kar daje možnost

pridržanim osebam da anonimno podajo pritožbe/pohvale, prav tako lahko to izkoristijo

tujci, ki sicer niso seznanjeni s slovenskimi predpisi o možnosti pritožb zoper delo uradnih

oseb (ob predpostavki, da je nabiralnik tudi ustrezno označen v tujem jeziku). PP Škofja

Loka prav tako nima nabiralnika, vendar so po pojasnilu sogovornika v postopku

pridobitve nabiralnika. PP Ilirska Bistrica sicer nabiralnik ima, vendar na njem ni bil

označen namen. Podan je bil predlog, da se na nabiralnik namesti ustrezen napis.

58

- v obeh obiskanih psihiatričnih bolnišnicah imajo nameščene nabiralnike za pritožbe in

pohvale, ki pacientom omogočajo anonimno podajo pritožb v zvezi z bivanjem v

bolnišnici, s tem da v PB Begunje niso jasno označeni, čemu so namenjeni.

- v socialnovarstvenih zavodih imajo nameščenih več nabiralnikov za pritožbe in pohvale;

na varovanih oddelkih so praviloma izobešeni tudi seznami pravic stanovalcev varovanih

oddelkov, zloženke o teh pravicah pa smo zasledili le v enem zavodu.

- v okviru ugotovitev po obisku domov upokojencev je Varuh podal predlog, da se na

varovanih oddelkih (razen v enem, ki to že ima) na vidno mesto izobesi seznam pravic, ki

jih imajo osebe na takem oddelku po ZDZdr. Prav tako nobeden od varovanih oddelkov

ni imel izobešenega seznama pravic in zastopnikov pravic oseb na področju duševnega

zdravja. Glede pritožbenih poti Varuh ugotavlja podobne pomanjkljivosti kot pri obiskih v

letu 2010. Podan je bil tudi predlog o namestitvi nabiralnikov, ki bi omogočali anonimno

oddajo pritožb, saj stanovalci nimajo prostega dostopa do nabiralnikov zunaj oddelka

varovanih oddelkov, kjer ni nameščenih. Poleg tega so pritožbene poti nejasne, če zavodi

nimajo pravilnika/navodil glede postopka notranjega reševanja pritožb. Pomembno je, da

so stanovalci seznanjeni, kako bo njihova pritožba obravnavana in kdo je odgovoren za

njeno obravnavo.

Dostop do policijskih postaj in parkirni prostori za invalide - razen na treh (Idrija,

Grosuplje in Ruše) imajo vse druge PP ustrezen in urejen dostop za invalide. Na teh treh PP

je dostop do dežurnega policista mogoč le po več stopnicah. Pred stopnicami ni niti zvonca,

s katerim bi invalid lahko poklical dežurnega policista. Dostop invalidov je tako odvisen od

tega, ali jih dežurni policist opazi na kameri ali če v PP po naključju pride še kakšna druga

stranka in dežurnega policista obvesti o prihodu invalida. V vseh primerih mora dežurni

policist zapustiti svoje delovno mesto, da se lahko pogovori z njo. DPM kot pozitivno ocenjuje

urejen dostop za invalide in rezervirani dve parkirni mesti za invalide (PP Ptuj).

Seznanjenost pridržanih oseb z njihovimi pravicami - Policija je pred leti izdala brošuro z

obvestilom o pravicah osebe, ki ji je bila odvzeta prostost, v več jezikih in jih imajo v vseh PP.

Na nekaterih PP pa žal niso na mestu, kjer bi bila najbolj potrebna (prostori in predprostori za

pridržanje, prostori za tujce), in zato je minilo nekaj časa, da so policisti brošuro sploh našli.

Tako so jo na PP Koper pogrešali v prostoru za tujce in tudi predlagali, da jo zagotovijo čim

prej. Podobno je bilo na PP Grosuplje. Seznanjenost s pravicami se zagotavlja tudi s plakati

z obvestilom o prijetju zaradi odvzema prostosti, kar je pohvalno, vendar bi jih bilo treba v

večini primerov zamenjati z novejšo različico, ker zdajšnja ne vsebuje pravice do zdravnika

po lastni izbiri. Primer dobre prakse je PP Škofja Loka, ki je zadevo rešila z dodatnim

pripisom pravice do proste izbire zdravnika na plakat. Prav tako bi bili lahko plakati

nameščeni v prostorih, kjer se pridržane osebe zadržujejo največ časa. Varuh je kot izvajalec

DPM v letu 2011 razposlal na vse PP tudi brošure in plakate o DPM. Na večini PP brošur

niso zasledili, izpostavljajo pa PP Gornjo Radgono, ki je imela brošure DPM v prostoru za

pogovor s strankami in PP Grosuplje, ki je imela v sobi za pogovore nalepljen plakat o DPM.

59

POROČILO O URESNIČEVANJU AKCIJSKEGA PROGRAMA ZA INVALIDE 2007-2013

(API) V LETU 2011

Poročilo o uresničevanju API 2007-2013 za leto 2011 poleg sprejetih pozitivnih ukrepov

opozarja na nekatere težave pri uresničevanju posameznih ciljev, kar navajamo v

nadaljevanju.

Eden izmed ključnih problemov pri uresničevanju povečevanja ozaveščenost o invalidih v

družbi, njihovem prispevku k razvoju družbe, pravicah, dostojanstvu in potrebah je

premajhna količina pozornosti, ki jo je v javnih medijih deležna invalidska problematika in

neustrezen način poročanja o njej.

Glede pravice, da invalidi enakovredno in brez diskriminacije izbirajo, kje in kako bodo živeli,

in so polno vključeni v življenje skupnosti ter sodelujejo v njej ostaja problem zapolnjenosti

nastanitvenih možnosti in naraščanje starosti uporabnikov, ki so vključeni v dnevno varstvo –

zaradi specifičnih potreb potrebujejo posebne programe, kar pomeni širitev mreže VDC-jev

(dnevni centri za starejše).

Glede zagotavljanja dostopnosti do grajenega okolja, prevoza, informacij in komunikacij so

na področju kulturne dejavnosti (arhivi, muzeji, knjižnice) gibalno in senzorno oviranim

osebam predstavljale največji problem nedostopne zgradbe in njihovi prostori (problem

spomeniške zaščite zgradb), pa tudi problemi v zvezi z zagotavljanjem dostopnosti informacij

in pripomočkih za iskanje gradiva za senzorno ovirane osebe. Na področju muzejske

dejavnosti primanjkuje predvsem sredstev za investicijsko vzdrževanje muzejskih zgradb in

za nakupe nujne opreme ter pomanjkanje ustreznih parkirnih prostorov za invalide pred

državnimi muzeji. Na področju uprizoritvene umetnosti (gledališča) še vedno predstavljata

največji problem zagotavljanje fizične dostopnosti gledaliških zgradb in njihovih prostorov za

invalide in pomanjkanje ustrezne opreme prostorov. Potrebna so dodatna finančna sredstva

za prestrukturiranje zmogljivosti javnih zavodov, da se na ta način zagotovi ustrezna

tehnična infrastruktura. V SNG-ju Drama Ljubljana so za invalide na vozičkih še vedno

nedostopni gledališka blagajna in toaletni prostori, ki se nahajajo v kleti zgradbe, z montažo

zvonca pred vhodom do gledališke blagajne so omogočili osebno najavo invalidov na

vozičkih. V SNG-ju Maribor še vedno ni zagotovljena ustrezna tehnična infrastruktura

objekta. Z zagotovitvijo dodatnih finančnih sredstev bi lahko občasno gledališke predstave

prevajali v slovenski znakovni jezik in bi bile tako prilagojene tudi gluhim obiskovalcem

gledališča. Z namestitvijo indukcijskih zank pa bi lahko naglušnim obiskovalcem olajšali

spremljanje gledaliških predstav. V INDOK centru Direktorata za kulturno dediščino

predlagajo, da se pri projektih digitalizacije slovenske kulturne dediščine in pri predstavitvah

digitalne kulturne dediščine na spletu vključuje standarde in tehnične možnosti, ki omogočajo

dostop tudi senzorno oviranim uporabnikom.

Zagotavljanje pravice do enakih možnosti in brez diskriminacije zagotavljati vključujoč

izobraževalni sistem na vseh ravneh in vseživljenjsko učenje zahteva boljše medresorsko

sodelovanje in strokovno usklajene predpise. Med prednostnimi nalogami je treba izpostaviti

nadaljnje spodbujanje vključevanja invalidov v redne oblike vzgoje, izobraževanja in

usposabljanja.

60

Glede zagotavljanja dostopa do dela in zaposlitve brez diskriminacije v delovnem okolju, ki je

invalidom odprto, vključujoče in dostopno, se izpostavlja, da nekatere skupine invalidov niso

deležne zadostne podpore, kar še zlasti velja za osebe s poškodbo glave, osebe z avtizmom

in za osebe z motnjami v duševnem razvoju. Država invalidom marsikdaj ne namenja dovolj

finančnih sredstev, ki bi jim omogočala samostojno življenje. V državnih organih pa je zaradi

birokratskih ovir še vedno težko zaposliti invalide za nedoločen čas. Razmerje med številom

brezposelnih invalidov in številom rehabilitacijskih svetovalcev na ZRSZ se ne spreminja,

večina pa jih opravlja še druge naloge s področja (aktivne politike) zaposlovanja, novega

zaposlovanja pa ni. Čakalne dobe za vključitev v storitve zaposlitvene rehabilitacije (ZR) so

pri nekaterih izvajalcih predolge (več kot 6 mesecev), potrebno bo širiti mrežo delodajalcev,

ki jo oblikujejo posamezni izvajalci storitev ZR (možnosti za usposabljanje), sistemsko urediti

status in pravice iz naslova vključenosti nezaposljivih oseb v programe socialne vključenosti

in nadgraditi mrežo izvajalcev podpornih storitev v smislu vključevanja naravnih

oblik/izvajalcev podpore.

Glede zagotavljanja ustrezne življenjske ravni, finančne pomoči in socialne varnosti še niso

bile uresničene naslednje prednostne naloge za dosego cilja: (1) zagotavljanje primernega

minimalnega denarnega prejemka invalidom, ki živijo v ustanovi in nimajo lastnih dohodkov;

(2) zagotavljanje neposrednega osebnega financiranja in sledljivosti finančnih transferjev, ki

bodo sledili prenosu financiranja z institucij na posameznika; (3) vzpostavitev enovitega

sistema dolgotrajne oskrbe, ki bo zagotavljal enako dostopnost in pravice za vse invalide.

Področje zagotavljanja učinkovite skrbi za zdravje invalidov je kritično predvsem glede

zagotavljanja (1) zgodnjega odkrivanja in celovite zgodnje obravnave otrok s posebnimi

potrebami in njihovih družin (otrok z okvarami/motnjami v telesnem oziroma duševnem

razvoju) s posebnim poudarkom na mobilnih oblikah pomoči, ki omogočijo, da otrok ostane v

družini in (2) celostne rehabilitacije odraslih slepih in slabovidnih, gluhih in naglušnih ter

gluhoslepih oseb iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Glede zagotavljanja vključenosti v kulturne dejavnosti in sodelovanje na področju dostopnosti

do kulturnih dobrin na enakopravni podlagi so izpostavljene težave predvsem zaradi (1)

pomanjkanja finančnih sredstev za sofinanciranje kulturnih projektov in programov umetnikov

invalidov; (2) nezadostna infrastruktura razstavišč/dvoran za gibalno ovirane osebe in

pomanjkljiv koncept večine projektov, ki premalo upoštevajo potrebe slepih in slabovidnih ter

gluhih in naglušnih obiskovalcev razstav in predstav in (3) pomanjkanje strokovnih kadrov z

ustreznimi znanji s strokovnega področja metodike in didaktike in na premajhno zanimanje

invalidov za muzeje.

Odkrivanje in preprečevanje nasilja ter diskriminacije nad invalidi ostaja premalo raziskano.

Smiselno bi bilo zagotoviti pravno podlago za zbiranje statističnih podatkov v zbirkah

podatkov različnih ministrstev, policije (npr. da zbira ločeno podatke o nasilju nad invalidi) in

CSD ter za prednostno sodno obravnavo primerov takšnega nasilja.

61

LETNO POROČILO VARUHINJE PRAVIC GLEDALCEV IN POSLUŠALCEV ZA LETO

2011

Iz poročila Varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev lahko razberemo, da se največ pohval

nanaša na napredek pri bolj pogosti vključenosti tematik o invalidnosti na televizijski in

radijski program). Zvrstilo se je tudi nekaj kritik, predvsem zaradi pomanjkljivosti pri tehnični

izvedbi (izpad podnaslavljanja ...) in v določenem primeru zaradi pomanjkljivega obveščanja

javnosti preko umeščanja informacij v spored.

5. ZAKLJUČEK

Temeljni namen evalvacije ZIMI-ja je spremljati stanje, ugotavljati spremembe in dinamiko

stanja na področju izenačevanja možnosti invalidov ter prispevati k razvoju strokovnih

rešitev. Z ugotavljanjem stanja na različnih časovnih točkah bomo lahko v različnih fazah

izvajanja zakona prepoznali tako dobre rešitve, ki jih lahko sporočamo tudi ostalim

deležnikom in so lahko dobre smernice za nadaljnji razvoj učinkovitih rešitev, kot tudi

pomanjkljivosti, katerim moramo nameniti posebno pozornost, če želimo čim ustreznejše

prispevati k izenačevanju možnosti invalidov.

Za enakopravno udeležbo invalidov na vseh področjih življenja in preprečevanje

diskriminacije je izrednega pomena, da se njihov položaj redno spremlja, poleg tega pa je

enako pomembno stalno obveščanje celotne javnosti, na vseh področjih. Pomembna je tudi

informiranost in seznanjenost s pravicami tudi na strani invalidov, saj lahko le dobro

obveščen posameznik zahteva svoje pravice, ki mu omogočajo enakopravno udejstvovanje

v družbi.

Ugotovitve evalvacije lahko strnemo v naslednje glavne skupine:

- najbolj problematično še vedno ostaja področje zaposlovanja, ki ga invalidi dojemajo kot

ključno področje oziroma osnovo za vključevanje v vse segmente družbe in

uresničevanje pravic; področje zaposlovanja ni vključeno v ZIMI (urejeno je sicer v

posebnem zakonu), čeprav je med invalidi prepoznano kot najpomembnejše in hkrati

vključeno tudi v KPI,

- pomanjkljiva informiranost in znanje strokovnih delavcev v javnih službah (zdravstvo,

šolstvo, državna uprava...), zaradi česar postopki velikokrat potekajo na ne dovolj

prilagojen način, sicer pa udeleženci odnos javnih uslužbencev ocenjujejo kot korekten,

- največ izboljšav se kaže na področju odprave arhitektonskih ovir, vendar so še vedno

precej prisotne, predvsem pri starejših gradnjah, pri novejših gradnjah pa je potrebno

zagotoviti mehanizme, ki bodo onemogočali kršitve zakonodaje glede graditve objektov in

v načrtovanje vključevali tudi invalide,

- potrebna bi bila bolj jasna odgovornost ob kršitvah in zagotovljena finančna sredstva za

ureditev posameznih področij,

- birokratizacija, zapleteni in neusklajeni postopki za pridobivanje pravic,

- neenotno informiranje o postopkih in pravicah s strani javnih uslužbencev, pri čemer

udeleženci še posebej izpostavljajo centre za socialno delo,

- neizpolnjevanje zakonskih določil ZIMI-ja, ker podzakonski akti še vedno niso pripravljeni,

- državne in javne ustanove se zavedajo problematike zagotavljanja enakih možnosti

invalidov in izvajajo aktivnosti, potrebne za doseganje le-te. Kot oviro pri zagotavljanju

62

enakih možnosti izpostavljajo predvsem arhitektonske ovire, posamezne ustanove pa so

navajale tudi načine za omogočanje dostopnosti do informacij, zelo redko so navajale

pomanjkljivo znanje javnih uslužbencev o značilnostih posamezne vrste invalidnosti,

- fakultete so predvsem izpostavljale težave glede pridobivanja informacij o potrebnih

prilagoditvah za študente-invalide,

- kot primer dobre prakse izpostavljamo projekt »Občina po meri invalidov«, ki po

pripovedovanjih udeležencev raziskave prinaša mnoge koristi za izenačevanje možnosti

invalidov.

63

6. VIRI

1. BRECELJ, Valentina, RIHTER, Liljana, KOBAL TOMC, Barbara, DULAR, Tanja,

POLAJNAR, Bogdan, KOVAČIČ, Andrej, TABAJ, Aleksandra. Metodologija za evalvacijo

Zakona o izenačevanju možnosti invalidov. Ljubljana: Univerzitetni rehabilitacijski inštitut

Republike Slovenije - Soča, Razvojni center za zaposlitveno rehabilitacijo, 2011

2. Konvencija o pravicah invalidov. Dostopno prek:

http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/konvencija

_o_pravicah_invalidov.pdf.

3. Letno poročilo varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2011. Dostopno

prek: http://www.varuh-rs.si/fileadmin/user_upload/pdf/lp/LP10.pdf.

4. Letno poročilo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev za leto 2011. Dostopno prek:

http://www.zagovornik.net/uploads/media/zagovornik_LP_2010_2.pdf.

5. Poročilo API 2007 – 2013 (interno gradivo Ministrstva za delo, družino in socialne

zadeve)

6. Uršič, Cveto in Tabaj Aleksandra, ur. 2005. Nediskriminacija in enake pravice invalidov v

zakonodaji: zbornik predavanj - Nacionalni informativni dnevi 2005. Ljubljana: Ministrstvo

za delo, družino in socialne zadeve.

7. Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI). Ur. l. RS 94/2010. Dostopno prek:

http://www.uradni-list.si/1/content?id=100876.