POBUDE – IZ POSVETA ZELENI DRAGULJI NARAVE

Priloga 1

PRILAGAJANJE KMETIJSTVA PODNEBNIM SPREMEMAM S PERMAKULUTRO IN EKOREMEDIACIJO

Ana Vovk Korže in Irena Rotar, 2017

Ekoci—Eko civilna iniciativa Slovenije smo skupaj z udeleženci posveta in zainteresirano javnostjo, ki ima znanje za rešitev tudi na podneben spremebe ter zbrali Pobude, ki so nastale na in ob robu dogodku na Poligonu Zeleni dragulji narave na Agri, ki je tudi del CRP. Pomemben del našega življenja so postale podnebne spremembe na katere moramo čimprej prilagoditi tudi kmetijstvo. Podajamo podrobne opis predlaganih ukrepov

Prioriteta prostorskega razvoja je ohranjanje vitalnosti in privlačnosti podeželja na nacionalni ravni (Odlok prostorskega razvoja RS, Ul. Št. 76/2004). To pa ustvarja zakonsko zaščiteno drobno strukturirano poljedelstvo, kmetijske dejavnosti in krajinske elemente kot so gozdovi, mejice, žive meje ali posamezna drevesa (Evert, 2010). Uporaba ERM sistemov za obnovo in zaščito narave in okolja je odvisna od problema, ki ga želimo rešiti. Kadar gre za točkovni vir onesnaževanja jih uporabljamo kot tehnologije, pri netočkovnih virih pa kot ekološko-inženirski ukrep, ki je, kot trdi Mitsch (1996, 1998) vzpostavitev trajnostnega ekosistema, ki poveže družbo z njenim naravnim okoljem v dobro obeh. Ko gre za umeščanje ERM v prostor, je potrebno te sisteme obravnavati kot enakovredno vpete v celovit prostorski, družbeni in ekonomski ter socialni razvoj občine ali regije (Pogačnik, 1992).

V NADALJEVANJU SO NAVEDENI PRISTOPI PERMAKUTLURE IN EKOREMEDIACIJ ZA NEPOSREDNO, LOKALNO IN REGIONALNO PRILAGANJE PODNEBNIM SPREMEMBAM.

PREDLAGAMO NASLEDNJE UKREPE PRILAGANJA KMETIJSTVA NA PODNEBNE SPREMEMBE:

a) tehnologije shranjevanja vode: izboljšanje dostopnosti in sprejetje tehnologij shranjevanja vode bi pripomoglo namakalnim sistemom, da bi se spopadli z manjšo količino vode. Gre za učinkovite tehnologije, ki bi pripomogle k večjemu donosu poljščin, omogočile spremembo v visoko vredne poljščine na trgu in zmanjšale odvisnost poljščin od dežja. Tehnologije za dosego večjo produkcijo vode so naslednje:

- kapljično namakanje- brazdni namakalni sistem- prakse upravljanja z vodo: spreminjanje količine in časa namakanja,

upravljanje z vodo za preprečevanje zasičenja tal z vodo, erozije, izpiranja hranil na območju povečanih padavin;

- izboljšanje zanesljivosti oskrbe z vodo preko podpore izgradnji zadrževalnikov za shranjevanje deževnice. vodnih virovZajetje in shranjevanje deževnice

Letno shranjevanje deževnice lahko učinkovito pripomore k vzdrževanju nakomerne rasti posevka in lahko istočasno omogoča omilitev klimatske variabilnosti. Na voljo je več metod:

- zajetje odtokov s pomočjo izgradnje teras in jarkov (primerno za manjše namakalne sisteme);

- uveljavljanje površinskega rahljanja tal, ki pripomore k povišani vodni kapaciteti tal in preusmerjanje deževnice v zadrževalnike za kasnejšo uporabo.

Prilagoditve na podnebne spremembe na področju tal

a) Varstveno kmetijstvo in sonaravno kmetijstvo: varovanje tal, plitvo oranje zagotavlja večjo vlago tal ter stalen zastor tal, izboljša in stabilizira sestavo tal in omogoča prsti večjo vrednost absorbirane vode brez površinskih odtokov. To lahko pripomore k preprečevanju bočnih premikov tal ter poplav.

b) Pokrov prsti povečuje delež vode. Stalen in sklenjen pokrov prsti (kolobar in plitko oranje) zagotavlja stalno vlago v tleh ter izboljšanje deleža organske komponente prsti ter zmanjšan vpliv poplav, erozije, vetra in suše.

c) Plitvo oranje ohranja strukturo tal in omogoča obstoj favne v tleh (deževniki, ličinke žuželk itd.), ki izboljšuje drenažo tal.

d) Blaženje erozije tal: varovalni pasovi: mulčanje in odsotnost oranja tal ohranja tla stabilna tudi na območjih z večjimi vrednostmi padavin.

e) Bogatitev tal: dosežki na področju izboljšane plodnosti tal lahko omogočijo lažje prilagajanje na podnebne spremembe z naslednjimi metodami:

- Kontrola erozije tal za povečanje rodovitnosti in zmanjšanje motenj v tleh.

- Spreminjanje stopnje gnojil za vzdrževanje kvalitete semen in plodov skladno s prevladujočimi klimatskimi razmerami.

- Izboljšanje zadrževanja vlage v tleh z metodami za zajetje deževnice, kar bi zmanjšalo rizik za izgubo pridelkov in izboljšalo rodovitnost tal.

b) celostno spremljanje rodovitnosti tal. Vpeljevanje praks, ki povečujejo pokritost tal in zmanjšujejo motnje v tleh je nujno za krepitev odpornosti produkcijskega sistema. Prakse kot so zeleno gnojilo stročnic, kompost in živalska gnojila služijo temu namenu. Celostno upravljanje z rodovitnostjo tal prinaša tudi potencialne vire dohodka in je bolj fleksibilno kot uporaba samo mineralnih gnojil.

KRATKOROČNE PRILAGODITVE – se navezujejo na upoštevanje lokalnih trendov spreminjanja podnebja. Kratkoročne prilagoditve na podnebne spremembe vključujejo prizadevanja za optimizacijo proizvodnje brez večjih sistemskih sprememb. So avtonomne v tem smislu, da ne upoštevajo sodelovanja z drugimi sektorji upravljanja kmetijstva (Howden,

2007; Smith s sod., 2002). Najpogostejše kratkoročne prilagoditve so vezane na ohranjanje količine pridelkov.

Primeri kratkoročne prilagoditve so spremembe v sortah, spremembi v času setve in spremenjeno uporabo gnojil (Smith s sod. 2002). Za spomladanske poljščine bo segrevanja podnebja pomenilo, da se lahko sajenje kot tudi setev opravi prej kot običajno. Zgodnje sajenje spomladi poveča dolžino rastne sezone, torej zgodnja zasaditev bo povečala potencial pridelka, pod pogojem, da bo v obdobju rasti dovolj vlage in hkrati mora biti zagotovljena tudi ustrezna temperatura brez nevarnosti toplotnega stresa, ki je v zgodnjem pomladanskem času relativno nizka možnost pojava (Iglesias, 2007; Paavola, 2006; Tubiello et al., 2000; Harrison et al, 2000b;.. Olesen et al, 2002). Predvideno povečanje koncentracij CO2 v ozračju bo povečalo rast rastlin in pridelki bodo zaužili večje količine dušika. Posledično s tem se bo povečala potrebo po gnojilu – dodatnih vnosih dušika v prst. Po drugi strani pa lahko podnebne spremembe vplivajo tudi na zmanjšanje povpraševanja po gnojilih (Schimmelpfennig s sod.)

DOLGOROČNE PRILAGODITVE

Dolgoročni prilagoditve se nanašajo na velike strukturne spremembe v kmetijstvu, ki želijo dolgoročno premagati stisko, katero so povzročile podnebne spremembe. Dolgoročne prilagoditve vključujejo spremembe rabe zemljišč, ki so posledica odziva kmetov, ki začnejo gojiti druge rastline, ki se pozitivno odzivajo na podnebne spremembe (Paavola s sod., 2006).

To dolgoročno vpliva na stabilizacijo proizvodnje. To pomeni zamenjavo posevkov z visoko variabilnostjo donosnosti (npr. pšenica) s rastlinami, ki imajo stabilen donos (na primer pašnik). Nadomestitev pšenice oziroma žit z ranimi vrstami trav je koristna tudi za ohranitev vlažnosti tal. Gojenje žit se lahko obravnava kot prilagodljivost, ki se odziva na podnebne spremembe z uporabo tradicionalnih in biotehnoloških tehnik, katere omogočajo, da so rastline prilagojene na večji vnos toplote in na sušo (Iglesias s sod., 2007). Pri iskanju čim bolj odpornih rastlin na spremenjene

rastne pogoje zaradi podnebnih sprememb se lahko pregledajo zbirke genskih virov v bankah, da bi našli rastline odporne na spreminjajoče se temperaturne pogoje, ki jih povzročajo višje temperature, sušna obdobja, kot tudi številna poplavna obdobja ob močnih padavinah, prav tako morajo biti te rastline prilagojene na številne bolezni in žuželke, kot tudi primerne za obdelavo z novimi kmetijskimi tehnologijami. Genska manipulacija tako lahko ponujajo možnosti za hitrejše prilagajanje na podnebne spremembe (Iglesias s sod., 2007; Goodman et al., 1987). Drugi primeri dolgoročne prilagoditve vključujejo vzrejo rastlinskih sort, novih tehnik upravljanja zemljišč za ohranitev vode oziroma ohranitev vlažnosti v prsti ali povečujejo učinkovitosti uporabe namakanja, in bolj drastične spremembe v kmetijskih sistemov (vključno z opustitvijo zemljišč) (Iglesias s sod., 2007; Reilly in Schimmelpfennig, 1999). Nove tehnike upravljanja z zemljišči, kot so minimalno obdelovanje zemlje, uporaba stelje; ali strategije upravljanja kot je napredno namakanje, se lahko uporabijo za izboljšanje učinkovitosti rabe vlage v prsti in zmanjšajo potrebe po namakanju (Paavola s sod., 2007). Poleg tega so lahko široke palete tehnik namakanja koristne za izboljšanje učinkovitosti porabe vode. Omejitve pri dostopnosti kakovostne vode za namakanje lahko povzročijo povečanje potrebe po teh naravnih tehnikah, ki v prsti zadržujejo določene količine vlage. Upravljanje s hranili bo potrebno prilagoditi spremembam s hranili v tleh, potrebno bo upoštevati izgube hranil, ki nastajajo letno ali v daljših časovnih obdobjih. Zato bo treba spremeniti standarde mineralizacije tal z dušikom in preučiti oziroma izkoriščati učinkovitost uporabe gnoja živalskih in drugih organskih izvorov. Obstaja vrsta možnosti za rabo naravnih gnojil, ki bodo vplivale na uporabo gnojil in gnoja, vključno s prakso gnojenja in časa ter s spremembo kolobarjenja in rabo pridelkov (Iglesias s sod., 2007)

Do sedaj je bilo testiranih že več primerov prilagajanj kmetijstva na podnebne spremembe in na podlagi Poročila Adaptation to Climate Change in the Agricultural Sector 2005/2006 se je izkazalo, da so najbolj zanesljivi naslednji ukrepi prilagoditev kmetijstva na podnebne spremembe, ki jih je potrebno upoštevati pri načrtovanju in izvajanju kmetijske predelave (Iglesias s sod, 2007; Smith s sod, 2002):

o sajenje tako imenovane žive meje in obnoviti gozdne pasove

o obnoviti vodne jarke in skrbeti zanjeo ustvarjanje in obnavljanje ribnikovo upravljanje z nivojem vodeo na robu obdelovalne površine zasaditi oziroma ohranjati

travniške pasoveo zmanjšati rabo herbicidov in pesticidovo povečanje števila ptic na kmetijskem območjuo skrbeti za čim večjo pestrost rastlinskih in živalskih vrst.

DRUGE MOŽNE PRILAGODITVE POVEČANJE VLAGE V PRSTI

Organske snovi v tleh izboljšajo sposobnost absorpcije vode v tleh za preživetje med daljšim obdobjem suše. Zaradi tega FAO (2007) spodbuja nizko obdelovanje zemlje in vzdrževanje trajne pokrovnosti prsti, ki lahko povečuje organske snovi in zmanjšuje vplive poplav, erozije, suš, močnih padavin in vetra. Med področja, ki so predmet raziskovanja, so ohranjanje naravne krajine, spodbujanje ekološkega kmetijstva in spodbujanje proizvodnih sistemov, ki vključujejo kolobarjenje, združenje kmetijstva in gozdarskega delovanja, prav tako veliko mero namenja tako imenovanim zelenim tehnologijam: uporabo žive meje, varovalni travniški pasovi in druge prakse urejanje okolice krajine (FAO, 2007).Medtem, ko intenzivna obdelava prsti zmanjšuje organske snovi v prsti s pomočjo aerobnih dejavnikov. Mineralizacija, nizka obdelava prsti in vzdrževanje trajnih pokritij tal s pomočjo rastlin, rastlinskih ostankov ali pridelkov in uvedbo kolobarjenja povečuje organske snovi v tleh. Brez ali z nizko obdelavo prsti se v tleh ohranja struktura tal za favno in s tem povezani mikroprocesi (deževniki, termiti in korenine kanalov), ki služijo kot kanali za odvajanje odvečne vode (FAO, 2007).

Obstaja široka paleta kmetijskih praks, ki skrbijo za ustrezno upravljanje z vodami, ki so na voljo za širjenje in varovanje predelave. Krepitev vlažnosti tal lahko omogočimo z različnimi tehnikami, ki ohranjajo vlago v prsti, predvsem v času suš; medtem ko zaščitni travniški varovalni pasovi, mulčenje in neobdelovanje tal pomaga ublažiti tveganja, ki so povezana z erozijo prsti na

območjih, kjer je povečana intenzivnost padavin, hkrati pa te metode ohranjajo in vzdržujejo vlago v prsti. Ti ukrepi omogočajo, da se med letom shranjujejo presežki padavin in uporabijo sredstva za učinkovito namakanje v prsti sami (FAO, 2007). Kmetijstvo je omejeno s tem, da je potrebno z vodo varčno ravnati. Ena izmed možnosti, kako se lahko prilagodi kmetijstvo na presežke oziroma primanjkljaje vode je ta, da se reke v bližini polj začnejo revitalizirati, oziroma jih začnemo vračati v naravno strugo (Lang, 1999). Poleg neposrednih kmetijskih posegov za zadrževanje vode v prsti, bo potrebno kmetijstvo tudi začeti uporabljati in skrbeti za tako imenovano surovo vodo, saj potreba po vodi se bo v kmetijstvu povečala zaradi vedno večjih potreb po namakalnih sistemih. Iz tega vidika je potrebno izboljšati namakalne sisteme. V južni Alberti, ki ima že dalj časa probleme s pomanjkanjem vode, so nadgradili namakalne kanale tako, da se je zmogljivost skladiščenja vode povečala in upravljanje z namakanjem se je izboljšalo (Eastering, 1996)

OHRANJANJE BIOTSKE RAZNOVRSTNOSTI

Dejavnosti kmetijskega sektorja vplivajo na delovanje različnih ekosistemov. Vzdrževanjeekosistemskih storitev v korist kmetijstva je tesno povezane z ohranjanjem biotske raznovrstnosti.

EKOREMEDIACIJE

Naravne ekoremediacije

Naravni vodotoki v kmetijski pokrajini

Naravne ERM v porečju vodotokov prispevajo k povečanju biodiverzitete območja, samočistilni sposobnosti naravnega sistema in blažijo vodna nihanja. Prispevajo k boljšemu stanju celotnega ekosistema in izboljšajo bivalno okolje tako za človeka kot druga živa bitja. Obrežja vodotokov v kmetijski pokrajini

Obrežje vodotoka predstavlja mejni ekosistem med vodnim ekosistemom potoka in kopenskim ekosistemom. Je prehodno območje, ki ga naseljujejo obvodne rastline in živali, občasno pa tu lahko najdemo tudi kopenske in vodne organizme. Obrežje vodotoka ima visoko talno vodo in pomembno vpliva na njeno kakovost.

Talna voda se zadržuje med delci tal. Tu najdejo svoje domovanje tudi različni nevretenčarji kot so majhni polži, raki in vrtinčarji (majhni nevretenčarji s podolgovatim, sploščenim telesom, pokritim z migetalkam). Ti organizmi pomembno prispevajo k čiščenju vode, saj razgrajujejo organske snovi. Močvirja v kmetijski pokrajiniV predelih, kjer je obrežje vodotoka nizko oziroma blizu vodne gladine se oblikujejo močvirja in mokrišča. Poleg samočistilne sposobnosti ima močvirje ob vodotoku pomembno funkcijo pri zadrževanju vode in s tem blaženju poplav in suš.

Grajene ekoremediacije

Ureditev melioracijskih jarkov na kmetijskih površinah z ERM Klasični melioracijski jarki so goli kanali, v katere se steka voda iz kmetijskega zemljišča, običajno onesnažena s pesticidi in gnojili. Taki jarki nimajo sposobnosti zadrževanja in čiščenja vode, prav tako imajo zelo nizko vrstno pestrost. Pesticidi in ostanki gnojil od tu lahko neposredno prehajajo v vodotoke in podtalnico in povzročajo resne okoljske probleme in vplivajo na zdravje ljudi in živali.

Z zasaditvijo melioracijskih jarkov zmanjšamo vnos presežka gnojil in drugih sredstev v podtalnico. Tehnično gledano melioracijski jarek razdelimo na štiri odseke, kjer ima vsak odsek specifično funkcijo. Prvi del je oblikovan tako, da omogoča maksimalno zadrževanje vode. V drugi del vgradimo substrat, bariere in zasadimo rastline, kar omogoča čiščenje kmetijskega onesnaženja. Tretji del je namenjen povečevanju biodiverzitete, zato so tu posajene različne vodne in močvirske rastline, ki predstavljajo življenjski prostor različnim živalim. Četrti del pa združuje vse tri funkcije prejšnjih delov in zagotavlja ravnovesje med njimi. Tako oblikovani melioracijski jarek ščiti podtalnico in vodotoke pred kmetijskim onesnaženjem, zmanjšuje vplive suš, vodo, ki se v njem zadržuje, lahko uporabimo za namakanje, zmanjšuje vplive vetra. Zaradi teh funkcij melioracijski jarek indirektno vpliva tudi na povečanje kmetijskega pridelka, pripomore k varovanju zdravja in estetskemu izgledu kmetijske pokrajine.

Zasajeni vegetacijski pasovi v kmetijski pokrajini

Vegetacijski pasovi so pasovi lesne grmovne in zeliščne vegetacije, ki ščitijo vodne vire, stoječe in tekoče vode, tla in/ali zrak pred netočkovnim onesnaženjem. Poleg tega imajo vegetacijski pasovi tudi estetski/krajinski vidik, saj so bariere najpogosteje iz kultiviranih ali avtohtonih rastlin, zasajene po sadilnem vzorcu na meji med problematično lokacijo in njeno okolico. Prehod med vodnimi in kopenskimi ekosistemi je bistvenega pomena za ekološko zdravje vodnega telesa. Nudi zaščito pred netočkovnim onesnaženjem. Izboljša se kvaliteta vode, saj pasovi goste trave in zelišč na brežini zadržijo površinski odtok, ujamejo sedimente, odstranijo onesnažila in polnijo podtalnico. Pasovi raznolikih vrst dreves in grmovnic nudijo hrano in zavetje širokemu razponu vodnih in kopenskih živali. Prav tako lahko s koridorji preprečimo izumrtja že tako ogroženih vrst rastlin in živali. Obrežna vegetacija vpliva na prisotnost vlage v

tleh. Vegetacijski pasovi povečajo shrambo vode, ulovijo površinski tok in podaljšajo retenzijski čas (manjše visokovodne konice).

Obrežni koridorij gre za različico vegetacijskih pasov ob vodotoku, ki pa zajemajo daljše odseke in med seboj povezujejo več vodotokov oz. tvorijo povezan ekosistem. Rezultat je filtracija vode ter dodaten pomen za nepretrgano migracijo živali. Prednost je v večji ekosistemski vrednosti in storitvi, kot v primeru krajših vegetacijskih odsekov. Podobno funkcijo imajo tudi tako imenovane naravne mejice, ki so bistvenega pomena na kmetijskih površinah. Preprečujejo donos netočkovnih virov iz kmetijskih površin v potencialni vodni vir.

Vegetacijski pasovi združujejo naslednje ekosistemske funkcije:• preprečujejo erozijo (vetrno – vetrni raznos prašnih delcev, vodno – vodna erozija tal),• omogočajo izboljšanje kvalitete vode, zraka in tal (čistilna funkcija),• pester preplet vegetacije prispeva k večji biološki pestrosti, saj izboljša pogoje za prehranjevanje in naselitev različnih živalskih in rastlinskih vrst,• z zadrževanjem in evaporanspiracijo vode prispevajo k uravnavanju vodnih viškov (protipoplavni pasovi in ravnice),• vplivajo na mikroklimo,• zadržujejo prašne delce,• omilijo širjenje neprijetnih vonjav,• zmanjšujejo jakost hrupa,• zmanjšujejo temperaturna nihanja,• prispevajo k vezavi CO2 v podzemno in nadzemno rastlinsko biomaso,• sproščajo kisik v okolje,• tvorijo uporabno rastlinsko biomaso itd.

Blažilni vegetacijski pasovi (blažilne cone in koridorji) so primerni za območja večjih monokulturnih kmetijskih površin ali okrog večjih koncentracij urbanih poselitev. Glavne funkcije blažilnih vegetacijskih pasov so:• povečanje površine habitatov – življenjskih prostorov za rastline in živali,• zaščita ranljivih/ogroženih habitatov,• vzpostavitev povezav med ločenimi habitati,• povečanje dostopa do virov ,• senčenje za vzdrževanje temperature itd.Pomembna izhodišča pri njihovem umeščanju v prostor so poznavanje arealov živali, zagotovitev zadostnega števila zaplat – naravnih zelenih površin, zadostne velikosti (manjše fragmentacije) zelenih površin, primerne oblike, povezanosti, ne prevelike oddaljenosti itd. Ekoremediacijski pristopi za zaščito vodnega vira in odpravo onesnaženja podtalnice na kmetijskih površinah

Vedno bolj stopajo v uporabo sistemi “in situ” biološkega čiščenja in zaščite onesnaženih virov, kjer gre za uporabo naravnih čistilnih mehanizmov ob zagotavljanju ustreznih razmer. Gre za široko paleto ekoremediacijskih (ERM) sistemov in pristopov, kjer aktivna vloga naravno prisotne mikrobne flore, rastlin, izbranih substratov ter načinov pretoka vode omogočajo preprečevanje širjenja onesnaženja kot tudi odstranjevanje posameznih onesnažil iz podtalnice. V tujini so tovrstni sistemi poznani pod terminom fitotehnologije.

Umeščanje ERM sistemov je možno:- na točkovnem viru odpadne vode z namenom čiščenja onesnaženega vira

in zaščite podtalnice,- ob vodotoku ali stoječem vodnem telesu, ki napaja podtalnico, z namenom

preprečevanja širjenja netočkovnega onesnaževanja,- prečno na znan tok vodonosnika (podtalnice), kot neposredne bariere

širjenja onesnaženja s tokom podtalnice,- ob samem črpališču pitne vode kot sistem predčiščenja.

Izvedbe ERM sistemov so lahko različne:- grajena mokrišča v obliki rastlinskih čistilnih naprav (RČN) z vertikalnim ali

horizontalnim podpovršinskim tokom vode, površinskim tokom vode,- vegetacijski pasovi in naravni filtri z rušnato ali lesnato vegetacijo ob

vodotokih ali stoječih vodnih telesih za preprečevanje odtoka sedimenta in hranil s kmetijskih in urbanih površin,

- revitalizacijski ukrepi v sami strugi vodotoka za povečanje samočistilne sposobnosti (revegetacija brežin, razgibanje struge, vzpostavitev meandrov, mrtvic, stranskih rokavov),

- ekoremediacijsko urejanje melioracijskih odvodnih jarkov med kmetijskimi površinami,

- odprti vodni zadrževalniki oz. lagune z uporabo vodnih rastlin ali brez, z uporabo substratov na dnu s specifično kapaciteto vezave,

- talne infiltracijske površine in bazeni na mestih bogatenja podtalnice,- talni infiltracijski sistemi z ojačano evapotranspiracijo,- sistemi s ciljem maksimalne porabe vode s pomočjo vegetacije

(preprečevanje vstopa kontaminiranega odtoka v podtalnico),- peščeni filtri v obliki podtalnih barier ali nadzemnega pretočnega sistema.

ERM tehnologije za rešitev problema onesnaženosti izvirov vode v kmetijski pokrajini

Za reševanje problematike onesnaženosti tal in vodnih teles z nitrati so predstavljene ekoremediacijske metode z uporabo fitoremediacije pri odstranjevanju organskih in anorganskih onesnaževal v tleh obdelovalnih površin zaradi dolgoletne uporabe gnojil in fitofarmacevtskih sredstev. Zajemajo metode neposredne remediacije onesnaženih tal (hiperakumulatorske rastline, rastline z visokim prirastom in visoko evapotranspiracijo) in vode (večnamenski melioracijski jarki, mokrišča) ter metode zaščite okolja pred netočkovnim onesnaževanjem kot posledica kmetijske dejavnosti (vegetacijski pasovi).

ERM ukrepi za zaščito in sanacijo vodnih površin na območjih s kmetijsko dejavnostjo

1. ERM sisitemi za zaščito, obnovo ali odstranjevanje obremenitev iz vodnih virov (sistemi za stoječe vode)

Makrofiti v strugi Plavajoči rastlinski otočki Plotovi Revegetacija brežin

2. ERM ukrepi v obreženem pasu akumulacije (povečanje smočistilne sposobnosti, števila habitatov in biodiverzitete)

Vegetacijski pasovi (travni filtri, evapotranspiracijski pasovi)

Obrežni koridorji Obrežna mokrišča

3. ERM rešitve povečanja samočistilne sposobnosti akumulacije (ribnika)

Plavajoči otoki (uvajanje plavajočih rastlinskih čistilnih otokov) Bio-manipulacija (posegi v sestavo živalskih in rastlinskih vrst

ribnika za povečanje ekološkega ravnovesja v ribniku) Načrtno uvajanje in odstranjevanje vodne vegetacije in

sedimenta za zmanjšanje evtrofikacije

ERM sistemi za zmanjšanje učinkov poplavnih voda na kmetijskih območjih

S pomočjo ekoremediacij lahko uravnavamo vodne količine, kar je zelo pomembno pri uresničevanju preventivnih protipoplavnih ukrepih. Zasaditev obrežne drevesne vegetacije ob potokih in rekah, revitalizacije vodotokov (obnova reguliranih vodotokov) omogočajo zadrževanje vode in s tem preprečevanje poplav v spodnjem delu toka reke.Revitalizacije vodotokov in omilitveni ukrepi omogočajo:

izboljšanje kvalitete vode v strugi, obnovo vodnih in obvodnih habitatov, zadrževanje vode in preprečevanje poplav, naravno utrditev brežin in preprečevanje erozije, izboljšan vizualni izgled in vklapljanje v krajino,

možnost večjih odjemov vode za človekove potrebe ob hkratnem zagotavljanju ustreznega ekološkega statusa vodotoka.

ERM za ozelenitev erodiranih brežin

Za ozelenitev kamnoloma je zato nujna saditev potaknjencev ter grmovnih in drevesnih sadik. V ta namen moramo vzpostaviti več rastnih jeder, s katerimi bodo sadike ustvarile ugodne rastne razmere. Glavna rastna jedra so nasipi na robovih berm in nasipni stožci, naslonjeni na brežine, manjša rastna jedra pa so lahko oblikovana tudi na policah in v razpokah v sami brežini. Na teh mestih tako nasujemo večjo količino rastnega substrata ob sočasnem dodajanju vrbovih vej. Ko se vrbe razrastejo, s koreninami povežejo nasip, nadzemni deli pa preprečujejo površinsko erozijo.

Ekoremediacijske tehnologije za rešitev odpadnih vod iz zidanic

Rastlinske čistilne naprave za odvajanje in čiščenje odpadnih voda iz zidanic. V primeru izredne razpršene poselitve zidanic se kaže smiselnost reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda na povsem individualni način, kar pomeni smiselnost gradnje rastlinskih čistilnih naprav za 5-10 PE. Rastlinske čistilne naprave lahko omogočajo hkrati tudi ponovno uporabo vode. Glede na ustrezno reliefno konfiguracijo terena pa se vsekakor lahko na vinogradniških območjih umeščajo brez uporabe strojne

ali električne opreme. Za rastlinske čistilne naprave teh velikosti ni potrebno gradbenega dovoljenja in so v velikosti med 10 – 20 m2.

Za reševanje problematike onesnaženosti tal z nitrati so predstavljene ekoremediacijske metode z uporabo fitoremediacije pri odstranjevanju organskih in anorganskih onesnaževal v tleh obdelovalnih površin zaradi dolgoletne uporabe gnojil in fitofarmacevtskih sredstev. Opisane so metode neposredne remediacije onesnaženih tal (hiperakumulatorske rastline, rastline z visokim prirastom in visoko evapotranspiracijo) in vode (večnamenski melioracijski jarki, mokrišča) ter metode zaščite okolja pred netočkovnim onesnaževanjem kot posledica kmetijske dejavnosti (vegetacijski pasovi).

ERM rešitve pri plazenju tal

Erozijska območja so neločljivo povezana s plazenjem tal. Plazenje pogosto »razgali« kamninsko osnovo, ki je podvržena erozijskim pojavom. Plazenje je vzrok morfoloških sprememb terena. Plazovi pogosto premaknejo večje količine sedimentov, ki ne ostanejo na pobočjih, ampak dosežejo fluvialno mrežo.

Posledice plazenja in erozije so nerabne površine in njihovo širjenje na kmetijske, gozdne in druge površine, pri tem pa lahko ogrožajo različne objekte in infrastrukturo. Človek naravnih pojavov ne more preprečiti, lahko pa jih s premišljenimi potezami minimizira ali se jim do določene mere celo izogne. Bistvenega pomena pri pojavih erozije in plazenja je prepoznavanje nevarnosti, ocena nevarnosti in planiranje ukrepov.

Za erozijsko zaščito so najbolj primerne rastline z dolgimi in razraščenimi koreninami kot so topol (Populus sp.), vrba (Salix sp.), evkaliptus (Eucalyptus sp.), črna jelša (Alnus glutinosa), zelena jelša (Alnus viridis), črni gaber (Ostrya carpinifolia), gaber (Carpinus sp.), jesen (Fraxinus sp.), breza (Betula sp.), brogovita (Viburnum opulus) in navadna krhlika (Frangula alnus). Za protierozijske ukrepe (ozelenjevanja pobočij, obrežna zavarovanja itd.) je vrba, kot pionirska grmovna vrsta najpogosteje uporabljena.

Vrbovi popleti

Vrbov poplet je živo gradivo, plast prepletenih živih vej na brežini. Gre za površinsko zaščito, s katero pokrijemo celotno površino in dosežemo takojšnje delovanje. Na tla je poplet pritrjen z vrvjo in živimi količki in/ali piloti. Skupaj s poganjajočimi rastlinami in koreninami se razvije močna zaščita pred erozijo. Poplet nudi dodaten habitat pticam, insektom in malim sesalcem. Uporabimo 2 – 3 leta stare upogljive veje, dolžine 1,5 do 3 m. Debelina vej na debelejšem koncu je od 1 do 4 cm. Na vsakih 60 – 80 cm zabijemo kole. Namestimo plast vej v debelini od 5 do 10 cm, pri čemer gledajo odrezani debelejši konci navzdol in so zakopani v manjšem jarku blizu stalnega nivoja vode. Za tem pritrdimo vrv pravokotno na veje in diagonalno od količka, do količka.

Mreže iz kokosa in jute

Zaščita erozijsko kritičnih površin s kokosovimi mrežami je enostavna, hitra, funkcionalna in okolju prijazna. Z uporabo kokosovih mrež in mrež iz jute dajemo mladi vegetaciji odlične pogoje za razvoj in stabilnost ter s tem preprečujemo erozijo.

Pri sanaciji s kokosovimi mrežami in mrežami iz jute je potrebno izbrati primerno gostoto mreže, ki jo nato položimo na zravnano površino, s katere smo odstranili grobe neravnine ter jo učvrstimo na podlago s sidrnimi elementi. Mreža se popolnoma prilega neravnemu reliefu terena in ustvarja estetski videz urejenega okolja. Po nekaj letih, ko vegetacija prevzame nase funkcijo zaščite proti eroziji, se tudi kokosova mreža razgradi oziroma skompostira, kar ugodno vpliva na nadaljnji razvoj vegetacije.

Mreže iz plastičnih vlaken

S takim dodatnim "armiranjem“ površine tal dajejo zaščito pred spiranjem, ne pa zadostne zaščite pred močnejšim krušenjem. So za okolje manj primerne, energetsko zahtevne in bistveno dražje od okolju prijaznejših rešitev.

Mreže iz žičnega pletiva

Za izdelavo mrež se uporablja pocinkano žično pletivo, ki jih lahko še dodatno zaščitimo s PVC folijo. Trdnost žičnega pletiva narašča z debelino žice, odvisna pa je tudi od načina pletenja.

Žično pletivo je potrebno tudi ustrezno pričvrstiti na pobočje, zato uporabljamo ustrezne načine sidranja, ki so odvisni od vrste hribine in njenega nagiba.

Fašine

So snop zvezanih vej, ki rastejo in poganjajo korenine pri čemer dodatno utrdijo tla. Fašine položimo v izkopan jarek tako, da gleda manj kot 10 cm fašine ven iz zemlje. Premer fašine je od 15 do 20 cm in jih z vrvmi vežemo skupaj na razdalji 30 do 90 cm. Veje, ki jih uporabimo za žive fašine so debeline od 0,6 cm do 2,5 cm, z minimalno dolžino 130 cm. Vse veje morajo biti obrnjene v isto smer. V njihovi strukturi bi morali mešati različne vrste in starosti vej.Plotovi

Z zasaditvijo lesenih količkov dosežemo, da se zemlja utrdi in zraste vegetacija. Plot ponavadi stoji navpično kot ograja, lahko pa je tudi položen na brežino kot vrbov poplet. Uporaba plotov velja za hiter in cenovno ugoden ukrep. Pri plotovih vgradimo lesene količke debeline 3 do 10 cm in približno 1 m dolžine na razdalji okrog enega metra. Vmes zabijemo na vsakih 30 cm žive količke. Pozneje ovijemo zabite količke z upogljivim živim protjem ali šibjem (vrba ali leska). Iz protja in iz količkov poženejo mlada drevesa, ki s svojimi koreninami zagotovijo trajnost sanacije. Žive ščetje – grmovni polet

Gre za zasadnjo rastlin (potaknjence ali cele grme) pod kotom nagnjenih proti pobočju za približno 10 % v vodoravne prečne jarke.Kašte in gabioni

Kot primer bioinženirske tehnike zaščite proti eroziji lahko uporabimo kašte in gabione, predvsem pri velikih naklonih.

Menimo, da lahko s temi ukrepi bistveno pripomoremo k prilagoditvi na podnebne spremembe v Sloveniji tako, da bodo prilagoditev izvedena z manj stroški s hitrim in učinkovitim vzpostavljanjem pogojev za samooskrbo in za tržne priložnosti v prihodnosti. Zaradi razgibanosti terena in različnih pogojev, ki jih imamo v Sloveniji pa lahko na področju permakulture in Erm postanemo tudi vodilna svetovalna organizacija v svetovnem merilu s podporo Mkgp kot je to primer Pobude za svetovni dan čebel.

S spoštovanjem.

Pripravili: drr. Prof. ddr. Ana Vovk Korže, Inštitut za promocijo varstva okolja

Dipl. perm. des. Irena Rotar, Ekoci –Eko civilna iniciativa Slovenije