1

IZOBRAŽEVALNI CENTER GEOSS D.O.O.

Tanja Boltin, prof.

GEOGRAFIJA

Interno gradivo

2

I. UVOD Skoraj ¾ zemeljskega površja pokrivajo morja in oceani: Tihi, Atlantski in Indijski

ocean. Kopno je razdeljeno na sedem celin: Evropa, Azija, Afrika, Angloamerika,

Latinska Amerika, Avstralija in Antarktika. Svet je danes razdeljen na približno 200

držav, vendar se to število spreminja, saj se nekatere države združujejo, druge pa

ločujejo.

celine po velikosti površina v km2 delež kopnega glede na svet

1. AZIJA 44 000 000 29,7%

2. AFRIKA 30 000 000 20,4%

3. SEVERNA AMERIKA 24 000 000 16,1%

4. JUŽNA AMERIKA 18 000 000 12,6%

5. ANTARKTIKA 14 000 000 9%

6. EVROPA 10 000 000 7%

7. AVSTRALIJA 9 000 000 5,2%

SKUPAJ 149 000 000 100%

Razlike med posameznimi državami so velike. Za določanje razvitosti pa uporabljamo

različne kriterije. Samo nekateri izmed njih so:

• prehranjenost prebivalstva,

• razširjenost posameznih bolezni,

• število zdravnikov in bolniških postelj na 1000 prebivalcev,

• število telefonov in avtomobilov na 1000 prebivalcev,

• hektarski donos,

• poraba umetnih gnojil,

• poraba energije na prebivalca,

• % nepismenih,

• delež kmečkega prebivalstva idr.

Eden najbolj zanesljivih in največkrat uporabljenih kriterijev, pa je tisti, ki deli države po

BDP (bruto domačem proizvodu).

Glede na ta kriterij ločimo države v pet skupin:

1. NAJREVNEJŠE DRŽAVE (peti svet)

To so države, ki so nesposobne, da bi se same izvile iz objema nerazvitosti in so na

pragu revščine, npr. Afganistan, Etiopija, Somalija. V teh državah je BDP manjši od

300$ na prebivalca. Najrevnejše med njimi pa ne presežejo deleža 80$ na prebivalca.

2. SLABO RAZVITE DRŽAVE (četrti svet)

Te države so sposobne zagotoviti lasten razvoj ob delni pomoči tujih držav, npr. Indija,

Sudan, Tanzanija. V teh državah je BDP že večji a ne preseže 1000$ na prebivalca.

3

3. MANJ RAZVITE DRŽAVE (tretji svet)

Države iz te skupine doživljajo hitre družbenogospodarske spremembe, npr. Brazilija,

Mehika, Alžirija. BDP je med 1000 in 3000$ na prebivalca.

4. RAZVITE DRŽAVE (drugi svet)

Države drugega sveta so že močno industrializirane. Te se pojavljajo na severni poluti,

medtem ko so na južni poluti prej izjema kot pravilo. V teh državah je BDP že kar visok,

ne preseže pa 10 000 $ na prebivalca.

5. VISOKO RAZVITE DRŽAVE (prvi svet)

So najbolj razvite države sveta (Kanada, ZDA, Japonska, Avstralija, Zahodnoevropske

države). V to kategorijo pa uvrščamo države katerih BDP presega 10 000$ na

prebivalca.

II. AFRIKA

LEGA IN POLOŽAJ Afrika je druga največja celina na Zemlji. Ekvator jo deli na dve skoraj enaki polovici.

Je sorazmerno redko naseljena, saj v njej živi približno 33 preb./km2, v primerjavi z

Evropo, ki ima 70 preb./km2. Ker jo kar 75% leži v tropskem pasu, je to najizrazitejša

tropska celina na Zemlji.

Afrika je do neke mere osamljeni kontinent. Na zahodu jo obliva Atlantski ocean, na

vzhodu Indijski ocean. Na severu pa je slika drugačna. Od Evrope jo loči manjše

Sredozemsko morje in Evropi se močno približa v Gibraltarskem prelivu na 14 km, pa

tudi Sicilija je blizu, 138 km.

GEOLOŠKA ZGRADBA Geološke in tektonske značilnosti so pokazale, da je Afrika obstajala že zelo zgodaj,

bila je del Gondvane, kjer so se združevale zdaj ločene celine (Avstralija, Indijska

podcelina, Latinska Amerika in Antarktika).

Jedro afriške celine tvori star ščit. Ščiti so ena najstarejših območji na Zemlji. Ščit

gradijo predkambrijski graniti in gnajsi. Ta stara osnova prihaja na dan v zahodni,

vzhodni in južni Afriki, deloma pa tudi v notranjih delih Sahare. Mladonagubano gorstvo

predstavlja Atlas. V vzhodni Afriki se pojavljajo tudi vulkanske kamnine. Tudi tektonski

jarki Afriki niso neznani. Ker se tektonske plošče še vedno razmikajo prihaja do

izbruhov vulkanov in številnih potresov.

Afrika ima slabo razčlenjeno obalo. Malo ima otokov, polotokov, zalivov, zato tudi nima

veliko naravnih pristanišč.

PODNEBJE

4

Največji del Afrike leži v tropskem pasu, zato je Afrika najtoplejša celina. Razprostira

se med 0°-37°SGŠ ter 0°-34°JGŠ. Ob ekvatorju je Sonce okrog poldneva vedno blizu

zenita, zato so temperature skozi vse leto visoke. Zrak se nato segreva in dviga. Pri

dvigovanju pa se zrak ohlaja, vodni hlapi se kondenzirajo, zato se pojavljajo skoraj

vsakodnevne padavine. Ob ekvatorju je zato podnebje ekvatorialno. Zanj so značilne

visoke temperature, velika količina padavin in velika vlažnost. Ekvatorialnemu

podnebju proti severu in jugu sledi savansko podnebje, kjer sta že izraziti sušna in

deževna doba, temperature pa se bistveno ne razlikujejo od tistih ob ekvatorju.Nad

ekvatorjem prihaja do raztekanja zraka proti povratnikoma, zrak se spušča k tlom, se

pri tem segreva in osušuje, zato je podnebje suho - puščavsko in pojavljajo se

obsežne puščave. Največje so Sahara, Namib in Kalahari. Tam je padavin malo, pod

250 mm na leto. Padavine padejo poleti v obliki nalivov. Skrajni severozahod in

jugozahod afriške celine imata sredozemsko podnebje. Vroča in suha poletja ter mile

in deževne zime, so glavne karakteristike omenjenega podnebnega tipa.

RASTLINSTVO

Rastlinstvo je močno odvisno od količine in razporeditve padavin. Ob ekvatorju se

razprostira vlažni tropski pragozd. Bujni gozdovi, drevesa v nadstropjih, številne

ovijalke in malo podrasti so glavne značilnosti tropskega pragozda. Severno in južno

od tega pasu se najprej pojavljajo savane - kjer je drevje vedno redkejše in kjer je več

travniškega sveta. Bolj ko se bližamo severnemu in južnemu povratniku manj je dreves

in tudi trave so vse nižje. Smo na območju step. Stepam sledi pas puščav in

polpuščav. Rastlin tu skorajda ni, razen v oazah, kjer se podtalna voda dvigne proti

površju uspevajo palme ter rastline, ki jim zadošča dokaj majhna količina padavin.

Skrajni severozahod in jugozahod celine pa imata sredozemsko rastje. Le-to je

prilagojeno na pomanjkanje vode tako, da so korenine dreves zelo globoke, listi

povoskani, listne reže ozke in globoke, ponekod so listi celo spremenjeni v trnje oz.

bodice.

VODOVJE

Skozi vlažne pokrajine tropske Afrike teče mnogo vodnatih rek, puščave pa so skoraj

brez njih. Tretjina Afrike je brez odtoka v morje. Tri povodja v Afriki so:

- Sredozemsko povodje 10%, -

Indijsko povodje 18%, - Atlantsko

povodje 35%.

Talna voda ima v Afriki velik pomen, še najbolj v sušnih predelih, kjer človek prevrta

zgornjo plast in dobi arteški studenec. Ravno zaradi takšnih zalog vode je v sušnih

območjih možno življenje, čeprav se njena količina iz leta v leto zmanjšuje.

Afriko na zahodni obali oblivajo hladni morski tokovi: Kanarski in Benguelski, ki

povzročajo nastanek puščav, na vzhodu pa topli morski tokovi: Mozambiški,

Monsunski in Agulhaški, ki celini prinašajo obilne padavine.

5

PREBIVALSTVO

Po podatkih iz leta 1990 živi v Afriki več kot 610 milijonov prebivalcev. Gostota

prebivalcev na km2 je nizka, le 33 preb./km2., kar je posledica neugodnih naravnih

dejavnikov. Navečje zgostitve prebivalstva so:

1. dolina Nila,

2. Atlas,

3. obala Gvinejskega zaliva,

4. Zambija, Zimbabve, Mozambik,

5. Južno afriška republika, 6. širše območje Viktorijinega jezera.

KMETIJSTVO

Večina afriškega prebivalstva živi od kmetijstva. Pred desetimi leti, leta 1987 je znašal

delež kmečkega prebivalstva 65%, v Sloveniji komaj 6%. Najpreprostejša oblika je

preživljanje ljudi z lovom in nabiralništvom. Tako živijo Grmičarji oz. Bušmani v

Kalahariju ter Pigmejci v Kongovi kotlini. Preživljajo se z nabiranjem sadežev in korenin

ter ujetih živali.

Kmetijstvo v Afriki je dvojno:

1. SAMOOSKRBNO, ki je usmerjeno v pridelavo hrane za potrebe domačega

prebivalstva;

2. TRŽNO, ki je namenjeno proizvodnji pridelkov za prodajo na trgu.

SAMOOSKRBNO KMETIJSTVO

V večjem delu vlažne tropske Afrike ni stalnega poljedelstva. Ko domačini odstranijo

naravno rastlinstvo prst kmalu izgubi hranljive snovi. Domačini po požigu naravnega

rastlinstva na izkrčeni površini 2 do 3 leta gojijo kulturne rastline. Nato obdelovanje

zaradi izčrpane prsti opustijo. Ljudje se preselijo drugam in na isti način pridobe nove

obdelovalne površine, opuščeno zemljišče pa poraste naravno rastlinstvo in po 20-25

letih se hranljive snovi v prsti obnovijo.

Stalno obdelovanje brez preloga je možno samo na rodovitnih vulkanskih prsteh in

prsteh v rečnih dolinah.

Glavne kulturne rastline so:

- Maniok - batata - koruza

- Jam - proso - riž

TRŽNO KMETIJSTVO

Tržno kmetijstvo spada med zelo pomembne gospodarske panoge v Afrike. Za tržno

kmetijstvo so značilne plantaže tropskih in subtropskih kulturnih rastlin, ki imajo vlogo

monokultur. Usmeritev v gojenje ene same kulture pa ima tudi svoje slabosti. Če cena

pridelku na trgu pade, se gospodarski položaj države poslabša, država je zato

prisiljena, da najame kredite, ki pa jih kasneje težko vrača.

Glavne kulturne rastline so:

6

- kakav( Afrika daje kar ½ svetovnega pridelka),

- rastlinsko olje iz arašidov, sezama in oliv,

- bombaž in

- sizal

RUDARSTVO IN ENERGETSKI VIRI

To je druga najpomembnejša panoga v Afriki. Pomembni so: baker, železova ruda,

boksit poleg tega pa tudi zlato in dijamanti. Izmed energetskih virov imata pomembno

vlogo nafta in zemeljski plin, pa tudi premog nima zanemarljive vloge. Največje zaloge

nafte so v Severni Afriki, v južnem delu Nigerije, ter v delti Nigra, premogova

nahajališča pa so v Južno afriški republiki, ki so pomembna zato, ker ta država nima

nafte in plina.

PROBLEMI AFRIŠKE CELINE

• SUŠA

Z oddaljevanjem od ekvatorja se količina padavin zmanjšuje. Sahel, Etiopija, del

Vzhodno - afriškega višavja in južna Afrika so večkrat izpostavljeni hudim sušam.

Suša povzroča:

ogromno gospodarsko škodo,

rastlinstvo se posuši,

zmanjka hrane za človeka – lakota,

zaradi podhranjenosti so ljudje bolj podvrženi raznim boleznim, velika umrljivost

ljudi,

zmanjka hrane in vode za domače živali,

zmanjša se število živine, propade poljedelstvo, ker zmanjka

vode za namakanje.

Nomadom v času suš pogine živine, zato se le-ti odselijo v mesta, kar pa povzroči

težave z nastanitvijo, prehrano in zaposlitvijo. Posledično se naselijo v begunska

taborišča, kjer pa so pogoji za življenje izredno slabi.

Posledic suš države ne morejo odpraviti same, zato jim mednarodne organizacije

pomagajo s pošiljkami hrane in zdravil.

• BOLEZNI

Poleg suše pa življenje ljudi v Afriki ogrožajo tudi številne bolezni. Vsako leto zaradi

različnih epidemij umre veliko ljudi. V tropskih predelih Afrike visoke temperature in

7

velika vlažnost vplivajo na bujno rast rastlin in živali, tudi takšnih, ki so škodljive človeku

in domačim živalim ter povzročajjo razne bolezni. Mednje spadajo virusi, bakterije,

bičkarji, gliste, pajki, črvi, gliste ter prenašalci muhe, komarji idr.

Najbolj razširjena bolezen je MALARIJA. Malarijo prenaša komar anofeles in zaradi

nje vsako leto umre milijon ljudi. Med značilne afriške bolezni sodi tudi SPALNA

BOLEZEN, ki jo povzroča muha ce-ce. Poleg človeka za spalno boleznijo zbolijo tudi

koze, ovce, govedo, zato v pasu med 15°SGŠ in 20°JGŠ ni možno gojenje teh živali.

RUMENA MRZLICA je ravno tako smrtonosna bolezen, ki jo prenaša komar. V revnih

mestnih četrtih pa se širijo še AIDS, TUBERKULOZA, SPOLNE BOLEZNI,

GOBAVOST,...

Med vzroke bolezni spadajo še pomanjkanje čiste vode za prehrano in vsakdanjo

čistočo, premalo hrane ter slabo razvita zdravstvena služba.

NIL - NAJDALJŠA REKA NA SVETU

Brez reke Nil, bi bil skrajni severovzhodni del afriškega kontinenta neplodna in za

naseljevanje neprimerna puščava. Nil namaka skoraj 10% afriške površine. Pogosto

trdijo, da kmetijstvo v nobeni drugi državi na svetu ni tako zelo odvisno od umetnega

namakanja kot v Egiptu, vendar pa je potrebno tudi poudariti, da v nobeni drugi državi

ni na voljo toliko vode in tako zelo kakovostnih tal kot ravno v Egiptu. Nil že tisočletja

prinaša vodo in blato in tako obnavlja tla. Prebivalstvo Egipta živi zelo strnjeno na 4%

vsega državnega ozemlja, ki je obenem eno najbolj gosto naseljenih območji na svetu.

Namakanje, ki ga omogoča Nil, dovoljuje skoraj na vsej kultivirani površini dve žetvi na

leto, zaradi česar spada Egipt v svetovni vrh kmetijske produktivnosti.

SAHARA

Sahara se razteza okrog 6000 km vzdolž severnega povratnika od

Atlantskega oceana do Rdečega morja in obsega 8 milijonov km2 oz. 1/4 Afrike. V

Sahari je povprečna letna količina padavin izredno majhna in pogosto minejo leta,

preden se iz kakšnega oblaka za nekaj ur ulije dež in spremeni suhe doline v deroče

reke in puščavo v cvetoči vrt. Življenje je v Sahari mogoče le v oazah. Tam so zaradi

lahko dosegljive podtalnice ugodne razmere za rastlinstvo. Za Saharo sta značilna dva

tipa puščave:

gruščnata puščava (4/5)

peščena puščava s sipinami (1/5)

III. AZIJA LEGA IN POLOŽAJ

Azija obsega 1/3 kopnega sveta in v njej živi 60% vsega prebivalstva na Zemlji. Največji

del Azije se razprostira med severnim tečajnikom in severnim povratnikom, njen skrajni

severni del sega v polarni pas, njen skrajni južni del pa celo na južno poloblo.

8

Na severu jo omejuje Severno ledeno morje, od Amerike jo ločuje Tihi ocean in proti

Avstraliji Indijski ocean. Najbolj sporna je razmejitev od Evrope. Nekateri geografi ne

ločujejo Evrope od Azije in govorijo o Evraziji, meja pa naj bi potekala po gorovju Ural,

reki Ural in Kaspijskem jezeru.

Za razliko od Afrike je Azija močno razčlenjen kontinent. Največji polotoki ležijo na južni

strani:

Arabski polotok,

Indijski polotok,

Indokitajski polotok in

Malajski polotok.

Poleg teh pa še polotoka Koreja in Kamčatka na vzhodni strani kontinenta. Največji

otoki oz. otočja so:

Japonsko otočje,

Filipini,

Sumatra,

Java, Indonezijsko otočje

Borneo,

Celebes, Cejlon.

Azijo delimo na pet naravnogeografskih enot:

Skupnost neodvisnih držav,

Vzhodna Azija,

Južna Azija, Jugovzhodna Azija in

Jugozahodna Azija.

PODNEBJE

Na podnebje Azije vpliva:

- oddaljenost od morja, - vpliv morskih tokov,

- nastanek baričnih tvorb ter - nadmorska

višina.

Visoka mladonagubana gorstva na jugu celine preprečujejo vpliv toplih, vlažnih zračnih

mas iznad morja, na drugi strani pa odprtost celine na severu omogoča, da se čutijo

vplivi hladnih zračnih mas še daleč proti jugu. Za Azijo je značilna velika celinskost

klime. Pozimi se močno ohladi, poleti močno segreje. Jeseni in spomladi se na JV Azije

pojavljajo tajfuni, ki jih spremljajo močni vetrovi preko 100 km/h, močne padavine,...

9

Pomembno mesto imajo tudi monsuni, ki pihajo poleti iz morja na kopno in prinašajo

padavine, pozimi pa iz kopnega na morje in so suhi. Monsunske padavine imajo velik

pomen za kmetijstvo, težave pa nastopijo kadar:

- pridejo prepozno – pojavi se suša,

- pridejo prekmalu – ko jih rastline še ne potrebujejo, -

so preobilne – poplave.

RASTJE

Vegetacija v Aziji je izredno pestra in raznolika. Velik vpliv nanjo imajo klimatske

razmere, prsti in relief. Na skrajnem jugu uspeva tropski deževni gozd, za katerega

je značilna zimzelenost in pestrost v sestavi. Tropskega deževnega gozda v Aziji ni

več veliko, saj so gozd posekali in uredili obdelovalne površine. Zaradi poseke so

pobočja izpostavljena monsunskemu deževju, zaradi česar pride do erozije prsti.

Proti severu se nato širi pollistopadni gozd, za katerega je značilno, da je zelen v

monsunski vlažni dobi, v suhi dobi pa del drevja odvrže liste.

Ob deltah rek: Iravadi, Mekong, Brahmaputra,... uspeva mangrovski gozd, katerega

značilnost je ta, da so drevesa prilagojena mokrim rastiščem in menjavanju plime in

oseke. Še bolj ko se pomikamo proti severu srečamo najprej listnati, nato mešani in

nenazadnje iglasti gozd. Poleg gozdne vegetacije se pojavlja tudi negozdna

vegetacija: zimzeleno grmovno rastje, savane, stepe,...

VODOVJE

Azijo oblivajo:

na V Tihi ocean,

na Z Sredozemsko morje,

na S Severno ledeno morje ter

na J Indijski ocean

Podnebje in površinska izoblikovanost sta tista dva elementa, ki imata odločilno vlogo

pri oblikovanju vodnega omrežja. V notranjosti Azije, kjer se pojavljajo velike

oddaljenosti od morja, pade malo padavin - pod 500 mm na leto, zato reke nimajo

dovolj vode in ne pritečejo do morja pa tudi več vode izhlapi kot pa jo pade s

padavinami, zato tako območje imenujemo AREIČNO OBMOČJE. Kjer pa so struge

rek polne skozi vse leto in kjer je količina padavin večja od izhlapevanja so

ENDOREIČNA OBMOČJA. Tam se reke izlivajo v jezera v notranjosti. V Tihi ocean

se izlivata dve večji reki:

Huangho (izg. Hoangho) in

Jangcekiang (izg. Jangcekjang).

10

Reka HOANGHO ali Rumena reka je dobila ime po svoji rumeni barvi. Ta je posledica

velikih količin puhlice, ki jo reka nosi s seboj. V povprečju je v m3 vode kar 34 kg tega

drobnozrnatega gradiva. To gradivo se delno useda v strugi, delno pa ga reka odlaga

ob izlivu v morje. Tako je nastalo obsežno Severnokitajsko nižavje, zelo primerno za

naselitev človeka in gojenje kulturnih rastlin. Zaradi obillice gradiva v reki, le-ta ni

primerna za plovbo.

JANGCEKIANG je daljša od Hoanghoja in ima tudi večje število pritokov. Zaradi tega

v poletnem času naraste za 28 m nad srednjo višino, v gorskih dolinah celo za 50 m.

Reka rada poplavlja, zato je potrebno skrbeti za vzdrževanje nasipov. Velike ladje

lahko plujejo po njej 1000 km globoko v notranjost, manjše pa celo 3000 km daleč v

notranjost.

K povodju Indijskega oceana uvrščamo več rek:

Ganges,

Ind in Brahmaputra ( izg.

Bramaputra).

Človeško gospodarjenje je na vodo močno navezano. Reke v južni in vzhodni Aziji so

nasule obsežna nižavja in tam je prišlo do močne zgostitve prebivalstva. V nižinskem

svetu Kitajske, Indije, Mezopotamije, so nastale stare kulture. Kljub temu, da voda

pomeni življenje, pa azijske reke pogosto poplavljajo in ogrožajo ljudi ter uničujejo

pridelke. Takšne vodne ujme pogosto prizadenejo Bangladeš, Indijo in Kitajsko.

PREBIVALSTVO

V Aziji živi večina svetovnega prebivalstva, saj je po številu ljudi Azija najmočnejša

regija. Leta 1992 je v njej živelo 3,2 milijarde ljudi, največ na Kitajskem in v Indiji. Na

Kitajskem jih živi 1,3 milijarde, v Indiji pa 1 milijarda. Od dobrih 6 milijard ljudi na svetu

jih tako kar 1/3 živi v samo dveh državah. Azija je dežela nasprotij tudi po gostoti

prebivalstva, saj v nižavjih ob velikih rekah živi v povprečju 500 preb./km2, v Sloveniji

za primerjavo le 97 preb./km2, v hladnih severnih predelih celine pa manj kot 1

preb./km2, izjema so le oaze in območja z nahajališči nafte.

Velika večina ljudi v Aziji, živi na podeželju, kjer se pojavlja velika prenaseljenost. V

osrednjem delu Jave, se gostota prebivalstva poveča nad 1000 preb./km2. Stopnja

urbanizacije znaša komaj 30%.

Zaradi velikega števila prebivalstva se hitro povečujejo tudi potrebe po hrani, izobrazbi

in delovnih mestih. Gospodarstvo pa tem naraščajočim potrebam ljudi težko sledi. Zato

posamezne države sprejemajo razne ukrepe za zmanjšanje rasti prebivalstva.

Rasna sestava je v Aziji zelo pestra. Prevladujeta rumena in bela rasa. Meja je

Bengalski zaliv - Kaspijsko jezero. Severno in vzhodno od te meje prevladuje rumena

rasa, južno in zahodno od nje pa bela rasa. Črncev je zelo malo, pojavljajo se le na

južnih otoških državah.

11

Verska pripadnost je v Aziji močno poudarjena. Azija je namreč nosilka vseh svetovnih

ver:

krščanstvo,

islam,

hinduizem v Indiji,

šintoizem na Japonskem, konfucionizem na Kitajskem in lamaizem v

Tibetu,...

KMETIJSTVO

Za večino azijskih držav je kmetijstvo prevladujoča gospodarska panoga. Izjema so le

industrijske države: Japonska, Koreja, Taivan, Singapur, Hongkong, Brunei. Delež

kmečkega prebivalstva za celo Azijo v povprečju znaša 55%, nekatere izrazito kmečke

države Bangladeš, Afganistan, Nepal, pa imajo nad 70% kmečkega prebivalstva.

To kmetijstvo pa ni na visoki stopnji razvoja, vzroki so:

agrarna prenaseljenost,

razdrobljenost posesti,

pomanjkanje vode in

veleposesti.

Najpomembnejši pridelek Azijcev je riž, saj ga proizvedejo kar 90% od celotne

svetovne proizvodnje. Pri žitaricah so pomembne še proso, koruza, pšenica. Tudi

industrijske rastline nimajo majhne vloge, gre predvsem za juto in bombaž.

V Aziji imajo prebivalci kakovostno neurejeno prehrano. Čeprav se je pridelek živil

povečal, je skokovita rast prebivalstva izničila dosežene rezultate. Zmanjšanje pridelka

so povzročile tudi suše, poplave, tajfuni in ognjeniški izbruhi.

Zaradi teh težav so začeli izvajati t.i. ZELENO REVOLUCIJO. Povečali naj bi pridelek

živil z uvajanjem novih vrst riža, koruze in pšenice. Vendar z visokorodnimi rastlinskimi

vrstami niso mogli zadostiti velikim potrebam po hrani. Hitro rastoče kulturne rastline

so bile neodporen proti škodljivcem. Potrebujejo tudi izdatno gnojenje in uporabo

sredstev za zatiranje škodljivcev. To zahteva denar, tega pa mali kmetje nimajo, zato

»zelena revolucija« ni uspela.

Oblike kmetovanja so:

nomadizem (notranja Azija)

namakalno poljedelstvo: - stalno namakanje

- nestalno namakanje

- dodatno namakanje

poljedelstvo brez namakanja

12

KITAJSKA

Kitajska je tretja največja država na svetu, v kateri živi več kot 1,3 milijarde ljudi. Njeno

ozemlje se razprostira od tropskega otoka Hainan na jugu do skrajno mrlih pokrajin

Mandžurije na severu. Največja Kitajska visoka planota, ki je s povprečno višino okoli

4500 m hkrati tudi najvišja planota na svetu, je Tibetanska planota. Hani sestavljajo

veliko večino kitajskega prebivalstva.

Dejanskih razsežnosti eksplozije prebivalstva se je kitajska vlada zavedala šele leta

1982, ko je ljudsko štetje pokazalo, da njihovo število presega milijardo. Do leta 2000

naj bi na Kitajskem živelo 1,3 milijarde ljudi. Posledice tega naj bi bile:

znižanje življenjske ravni,

pomanjkanje delovnih mest,

zmanjšanje možnosti za izobraževanje, pomanjkanje hrane.

V 80. letih je vlada sprejela program “ družine z enim otrokom”, uzakonila je abortus,

spodbujala nadzorovanje otrok,... Družine, ki bi imele enega samega otroka, naj bi

dobile zato posebne nagrade.

IV. SEVERNA AMERIKA OZ. ANGLOAMERIKA Poznamo dve delitvi Amerike:

1.

- Severna Amerika,

- Srednja Amerika in -

Južna Amerika.

2.

- Angloamerika in -

Latinska

Amerika.

Angloamerika ima podobo velike celine s številnimi otoki in polotoki. Največji polotoki

so:

Aljaska,

Labrador, Florida, Kalifornija.

Severno Ameriko na severu omejuje Severno ledeno morje na jugu Mehiški zaliv na

vzhodu Atlantski ocean in na zahodu Tihi ocean. Grobo jo lahko razdelimo na:

Kanadski ščit na SV; ki je najstarejši del celine,

Apalači na V; ki so staro gorstvo,

Skalno gorovje na Z; mladonagubano gorstvo ter

osrednje nižine in planote.

13

PODNEBJE

Osrednji del Severne Amerike pripada zmerno toplemu podnebnemu pasu, skrajni

južni del subtropskemu pasu in severni del subpolarnemu in polarnemu

podnebnemu pasu.

Za padavinske razmere ima pomembno vlogo Skalno gorovje, ki onemogoča prodor

vlažnih zračnih mas s Tihega oceana v notranjost. Ob tihooceanski obali tako letna

količina padavin dosega 2000 mm, za Skalnim gorovjem pa ne preseže 500 mm.

Osrednji, južni in vzhodni del pa so pod vplivom poletne monsunske zračne cirkulacije,

zaradi katere vlažne zračne mase prodirajo iz Atlantika proti notranjosti celine.

Posebna značilnost severnoameriškega podnebja so nenadni vdori mrzlega

arktičnega zraka pozimi in spomladi, ki prodrejo daleč proti jugu, včasih celo do

Mehiškega zaliva in Floride. Poleti pa je situacija obratna. Vroči zrak iz juga prodre

daleč proti severu. Vzrok, zakaj lahko mrzle zračne mase pozimi in spomladi prodrejo

daleč na jug in poleti, vroče zračne mase na sever, je v odprtosti severnoameriške

notranjosti v smeri sever - jug.

Prodori hladnega zraka s pozebo večkrat ogroze nasade subtropskih kultur na jugu,

medtem ko suh in vroč poletni zrak, zlasti v prerijah s sušnejšim podnebjem ogroža

pridelek žit. Osrednji deli celine so občasno izpostavljeni tudi močnemu vetru, ki iz polj

odnaša rodovitno prst. Strokovnjaki predvidevajo, da je erozija uničila prst na 15%

površine.

PREBIVALSTVO

V Severni Ameriki živi približno 360 milijonov prebivalcev. Večina je bele polti, 13% pa

je črncev. Gostota prebivalstva je v Severni Ameriki zelo različna. Večja zgostitvena

jedra so:

v Priatlantskem nižavju,

ob Apalačih,

ob Velikih jezerih,

ob reki Sv. Lovrenca in

ob tihooceanski obali, predvsem v Kaliforniji.

Severna Amerika je razdeljena na dve veliki državi: Kanado in ZDA. 75% prebivalcev

živi v večjih ali manjših mestih. Velika milijonska mesta se med seboj zlivajo in

takšnemu območju pravimo MEGALOPOLIS. Takšen velik megalopolis se širi preko

Bostona, New Yorka, Philadelphie, Baltimora do Washingtona. Njegove značilnosti so:

visoka gostota zazidave,

veliko število prebivalstva, veliko število delovnih mest, številne prometnice.

14

Primer ameriškega velemesta:

Središče ameriških velemest se imenuje city, downtown ali CBD. Tam je kompleks

nebotičnikov, v katerih so osredotočene poslovne dejavnosti. Okrog poslovnega

središča se širi notranji del mesta, ki je nastal v času močnejšega priseljevanja v 19.

In 20. Stoletju. V njem so marsikje nastali geti, to so četrti, v katere so se naselili

doseljenci ena same narodnosti. Iz starih četrti notranjih delov mesta se je 2. Ali 3.

Generacija priseljencev, potem ko so si izboljšali gmotni položaj, preselila v

udobnejše in prijaznejše predmestne predele. Tja se je preselila tudi trgovina in

oskrbovalne funkcije. Pripadniki srednjega in višjega sloja živijo v predmestnih

četrtih, prvi največkrat v enodružinskih hišah.

KMETIJSKI PASOVI V ZDA

Okrog 100. poldnevnika, ki mu pravimo tudi Dead line oz. Mrtva črta je zaradi

velike sušnosti, poljedelstvo brez namakanja skoraj nemogoče. Glavni

kmetijski pasovi pa so sledeči:

mlečni pas na SV ( več kot 50% farm je usmerjenih v mlečno živinorejo )

koruzni pas J in JZ od mlečnega pasu

pšenični pas

bombažni pas

pas posebnih kultur pas mešanega kmetijstva

INDUSTRIJA V ZDA

Stari industrijski pas leži v SV delu države ob Atlantskem oceanu. Tu so bila dolgo

časa osredotočena največja industrijska podjetja. Ta del je bil tudi razmeroma najbližji

Zahodni Evropi in v ta del Amerike je prihajal najmočnejši tok priseljencev. Velika

količina cenenih surovin, zlasti premoga in železove rude so se tu nahajale v velikih

dnevnih kopih. Temeljni industrijski veji, ki sta se razvili sta bili: železarska

industrija, jeklarska industrija.

Na ti dve veji so se navezovale številne industrijske panoge:

industrija železniških vozil,

industrija kmetijskih strojev,

industrija motornih vozil in

strojna industrija.

Po drugi svetovni vojni so te panoge začele izgubljati na pomenu, pridobile pa so

nekatere nove industrijske panoge:

petrokemična industrija,

industrija plastičnih mas,

15

letalska industrija in

elektronska industrija.

Ker te nove industrijske veje niso bile več vezane na nahajališča železove rude in

premoga so se spremenile tudi lokacijske razmere. Ta nova industrija se je začela

razvijati na jugu in zahodu države. Neugodnosti vroče poletne klime pa so omilili s

klimatskimi napravami.

S tem je prišlo tudi do zmanjševanja števila prebivalstva v starem Industrijskem pasu

in do povečevanja le-tega na jugu in zahodu države. Bivanje v topli južni klimi, kjer je

bilo okolje manj onesnaženo kot v SV delih države, je postalo želja številnih

Američanov.

PROBLEMI VAROVANJA OKOLJA

Podobno kot v drugih industrijsko razvitih državah je tudi v ZDA onesnaženje zraka in

vode velik problem. Šele po letu 1970 so v ZDA namenili več pozornosti temu

problemu. Začeli so graditi čistilne naprave na dimnikih in uporabljati zemeljski plin

namesto premoga. Poseben problem pa pomeni onesnaževanje voda, saj se vanje

izpirajo velike količine umetnih gnojil in pesticidov iz kmetijskih površin.

V. LATINSKA AMERIKA (JUŽNA AMERIKA+ SREDNJA AMERIKA) Latinska Amerika je bila ob nastanku zemljinega kopnega povezana z Afriko, Avstralijo,

Indijo in Antarktiko. Te celine so v davni geološki preteklosti sestavljale enoten

kontinent Gondvano, ki se je pred 180 milijoni let začel cepiti in takrat se je Latinska

Amerika začela oddaljevati od Afrike.

Latinsko Ameriko na obeh straneh obdajajo oceani, na jugu pa se približuje pusti in

težko dostopni Antarktiki. Najširša je v tropskih in subtropskih širinah, kar je pomembno

predvsem za ljudi in gojitev tropskih in subtropskih kultur. Severna in Južna Amerika

imata precej skupnih potez:

obe imata slabo razčlenjeno obalo,

obe sta na severu široki in se proti jugu močno zožita, na zahodu imata težko

prehodno mladonagubano gorovje,

obe imata vmes velika nasuta nižavja.

V Južni Ameriki je 12 neodvisnih držav, ki se med seboj razlikujejo tako po pokrajinskih

značilnostih in velikosti, kot po številu prebivalstva in bogastvu. V marsičem pa so si

tudi podobne.

Posledica evropskega osvajanja v 15. stoletju je prevlada španščine in portugalščine,

pri veliki večini prebivalstva. Ker pa ta dva jezika izvirata iz latinščine, se je za dežele,

kjer sta postala glavna jezika, uveljavilo ime Latinska Amerika.

Južno Ameriko sestavljajo tri osnovne enote:

AMAZONSKO IN ORINOŠKO NIŽAVJE

16

BRAZILSKO IN GVAJANSKO VIŠAVJE

ANDI

AMAZONIJA

Amazonija je skoraj tako velika kot Avstralija. V njej raste največji strnjeni tropski

deževni gozd na Zemlji s tisoči vrst živali in rastlin. Od leta 1960 se vanj zliva reka

priseljencev, katere je spodbudila gradnja avtomobilske ceste TRANSAMAZONIKE.

Odprtje Transamazonike z novimi cestami, posestvi, naselji, jezovi je sprožilo

uničevanje tropskega deževnega gozda, ki utegne biti po mnenju znanstvenikov

pogubno za vse človeštvo.

Tropski deževni gozd se je razvijal tisoče let, omogočale pa so ga visoka vlažnost,

velika letna količina padavin in stalna temperatura okrog 30°C. V Amazoniji ni menjave

letnih časov, zato na drevesih nenehno rastejo novi listi, stari pa medtem odpadejo.

Indijanci so nekaj tisočletji živeli v skladu z globokim občutkom za ravnovesje v naravi.

Požigali so sicer dele gozda za naselja in selilno poljedelstvo, toda le v tolikšnih

razsežnostih, da niso prizadeli naravnih razmer.

Danes pa je človekov poseg v Amazonijo povzročil naglo propadanje in v nekaj

desetletjih lahko izgine tako največja združba rastlin in živali na Zemlji.

ANDI

Andi so hrbtenica južnoameriške celine. Gorovje je dolgo 7200 km in je tako najdaljše

in hkrati drugo najvišje gorovje na Zemlji, saj ga s svojimi vršaci prekaša samo

Himalaja. Najvišji vrh v Andih je Aconcagua s 6960m.

Ljudje v Andih so se popolnoma prilagodili tamkajšnjemu redkejšemu zraku z manjšo

količino kisika (v krvi imajo zato več rdečih krvničk). Evropejci pa imajo pri takšnem

prilagajanju pogosto težave.

BRAZILSKO IN GVAJANSKO VIŠAVJE

Brazilsko višavje je enolična valovita pokrajina, ki se od strmega roba ob Atlantski

obali polagoma spušča proti notranjosti. Gorovja so ostanki zelo odpornih eruptivnih

kamnin.

PODNEBJE IN RASTJE

Zaradi velike raztegnjenosti celine, so tu zastopana po večini vsa podnebja, kar jih

poznamo na Zemlji. Lega, smer gora in vpliv oceanov pa je vzrok, da podnebno

rastlinski pasovi niso enakomerno razporejeni na obeh straneh ekvatorja.

1. Tropsko podnebno rastlinsko območje:

- nad 3/4 Latinske Amerike leži znotraj obeh povratnikov, torej v tropskem pasu - ob

ekvatorju se razprostira pravo ekvatorialno podnebje z majhnim nihanjem

temperature in pogostimi padavinami

17

- severno in južno od ekvatorialnega podnebja se širi savansko podnebje, kjer se že

pojavi suha doba

- za savano je značilno redko drevje in nizko grmičevje

- kljub temu, da je Južna Amerika zaradi svojstvene lege in vpliva oceanov najbolj

zelena celina, pa se pojavljajo tudi puščave

- prava puščava je Atacama, kjer tudi po deset let ne pade kaplja dežja

2. Zmerno toplo podnebno in rastlinsko področje

- sem segajo južni deli Argentine in Čila

- suho kontinentalno podnebje se pojavlja v zahodnem delu Pamp

- v argentinski Patagoniji pa je hladno in suho kontinentalno podnebje

PREBIVALSTVO

Za Južno Ameriko je značilno, da je zelo redko naseljena, saj živi na 1 km2 samo 13.7

prebivalcev. Vzrok za neenakomerno poselitev pa je v predkolumbovski razporeditvi

prebivalstva, ter boljših in slabših naravnih možnostih za človeka.

Pomembne zgostitve prebivalstva so:

v Braziliji med Sao Paulom in Rio de Janeirom,

ob reki La Plati,

v srednjem Čilu, v Peruju okrog Lime, v venezuelskem primorju.

V notranjosti Brazilije, zlasti v Amazonskem nižavju v Patagoniji in tudi v Andih, pa so

obširna področja, kjer živi manj kot 1 prebivalec na km2.

Rasna in etnična sestava prebivalstva je rezultat večstoletnega mešanja domačinov s

priseljenimi pripadniki bele, črne in rumene rase. Nikjer na svetu niso rase tako

pomešane kakor v Latinski Ameriki. Tu črnci nimajo tako podrejenega položaja kakor

v ZDA.

GOSPODARSTVO

Pri izrabi zemljišča ločimo štiri osnovne tipe:

plantaže

tradicionalno prehrambeno poljedelstvo

tržno - komercialno poljedelstvo

specializirana živinorejska ali poljedelska gospodarstva

Skoraj polovica površine je porasla z gozdovi, kar predstavlja neprecenljivo bogastvo

ne samo za Latinsko Ameriko ampak za cel svet. Kvalitetno so ti gozdovi dokaj slabi,

zaradi požiganja gozdov, pogostih požarov in neracionalnega izkoriščanja pa se

ponekod širi samo skromna hosta.

BRAZILIJA

Največja država v Latinski Ameriki je Brazilija, ki je po površini peta največja država na

svetu, in ki obsega polovico celine. V njej živi več prebivalcev, kot v vseh ostalih

18

latinskoameriških državah skupaj. Skoraj vsa država leži v tropskem pasu. Znana je

po ogromnih nahajališčih železove in manganove rude ter boksita pa tudi po pridelavi

kave. Brazilija je zelo neenakomerno poseljena. Velika večina prebivalcev (90%) živi

v obalnih regijah, kjer ležijo tudi vsa največja mesta, Rio de Janeiro, Sao Paulo,... Kar

30% ljudi je zaposlenih v kmetijstvu in njihove najpomembnejše kulture so: sladkorni

trst, kakav, banane, bombaž v SV delu države ter kava in riž v osrednjem delu. Brazilija

je prvi proizvajalec in največji izvoznik kave na svetu.

VI. AVSTRALIJA

Avstralija je najmanjša celina s slabo razčlenjenimi in po večini težko dostopnimi

obalami. Največja ovira pri odkrivanju in naseljevanju je bil na severovzhodu Veliki

koralni greben, kjer se v 1600 km dolgem in 10 do 200 km širokem pasu vzdigujejo iz

morja koralne čeri, ki le malokje puščajo ozek dostop do obrežja. Najvišja je Avstralija

na vzhodu, kjer se dviga strmo nad morjm Avstralska Kordiljera, bolj položno pa se

spušča v notranjost. Zahodno od Kordiljer je Srednje avstralska nižina, ki se širi proti

jugu in leži ob slanem Eyrovem jezeru 12 m pod morsko gladino.

PODNEBJE IN RASTJE

Severni in SV del Avstralije ima tropsko podnebje in zato tudi bujno rastlinstvo s

tropskimi gozdovi, kajti poletni monsuni mu prinašajo ogromno dežja. Vzhodno obrobje

ima subtropsko podnebje in največ padavin poleti. Južni in JZ del obale pa ima

zmerno toplo podnebje, podobno mediteranskemu.

Avstralske Kordiljere pokrivajo redki gozdovi z evkaliptusovimi drevesi, ki zrastejo tudi

do 100 m visoko. Rastlinstvo je omejeno le na ozek obalni pas saj je 3/4 notranjost

suhe, puščavske.

Avstralija ima le dve pomembni reki Muray in Darling. Za te kraje je življenjskega

pomena podtalna voda, ki prihaja na površje v arteških vodnjakih.

PREBIVALSTVO

Avstralija je izmed vseh celin najredkeje naseljena. Na njenem ozemlju, ki je po

površini enako ZDA, živi manj prebivalcev kot v New Yorku. Razen ozkega obalnega

pasu na V in malo širšega na JV pride povsod manj kot 1 človek na km2, veliki

puščavski predeli na zahodu pa so sploh prazni. Prvotni prebivalci Avstralije so

Aborigini, ki so prišli na celino pred več kot 40000 leti. Potem ko so v svojih kanujih iz

lubja pluli iz Azije od otoka do otoka, so se najbrž izkrcali na tropskem severu Avstralije.

Aborigini so živeli v popolnem sožitju z naravo, prepričani, da zemlja ne more biti

nikogršnja last. Danes v Avstraliji živi 17 milijonov ljudi, ki govorijo angleški jezik.

KMETIJSTVO

Avstralsko kmetijstvo pridela večino osnovnih živil, s katerimi lahko zadovolji potrebe

domačega prebivalstva, poleg tega pa je pomemben izvoznik volne, pšenice in

sladkorja. Kljub neprijaznemu svetu uporabljajo za kmetijstvo kar 65% vse površine,

vendar je od tega primernih za poljedelstvo le 5%. Ovce in govedo kraljujeta na velikih

19

polpuščavskih planjavah. Avstralija je največja pridelovalka in izvoznica volne ter

vodilna dobaviteljica govejega mesa.

INDUSTRIJA IN RUDARSTVO

Avstralija ima veliko naravnih bogastev:

rude: železo, baker, svinec, cink, zlato, srebro, nikelj, boksit, safir,

diamanti, opali, volfram,...

energetski viri: premog, zemeljski plin, nafta, uran

Avstralska industrija izdeluje vozila, gospodinjske stroje, gradbene materiale ter

tekstilne, kemijske in farmacevtske izdelke. Zelo pomembno vlogo ima tudi

prehrambena industrija.

Največji in najpomembnejši avstralski mesti sta Sydney in Melbourne. Obe sta

pomembni gospodarski središči, med njunimi prebivalci pa je veliko novih priseljencev,

zlasti Italijanov in Grkov. Glavno mesto Avstralije je Canberra. Res je sicer, da živi v

Avstraliji veliko več ovac kot ljudi, res pa je tudi, da je Avstralija moderna, industrijsko

in tehnološko zelo razvita urbana država. Dve tretjini prebivalcev živi v velikih mestih.

VII. PROBLEMI SODOBNEGA SVETA

1. POMANJKANJE HRANE

Velik del prebivalstva v industrijskih državah živi v izobilju. En del “civilizacijskih

bolezni” (bolezni srca in ožilja, sladkorne bolezni) je pogojen s pretiranim

prehranjevanjem in preveliko težo. Temu nasproti pa je na drugi strani več kot 500

milijonov ljudi, ki trpijo za lakoto. Od 10 ljudi na svetu:

so 4 normalno prehranjeni,

2 imata preveliko težo,

3 trpijo zaradi pomanjkljive prehrane, 1 strada.

Ponekod na svetu npr. na Danskem, se samo 2% ljudi ukvarja s kmetovanjem, pa kljub

temu pridelajo dovolj hrane za svoje potrebe, pa še izvozijo jo lahko. Na drugi strani

pa imamo države, kjer se s kmetovanjem ukvarja tudi do 80% prebivalstva, pa ljudje

kljub temu umirajo zaradi lakote. Vzrok je v:

hitrem naraščanju prebivalstva, saj je potrebno vsako leto nahraniti več ljudi

slabem obdelovanju zemlje

slabih sortah

majhnem hektarskem donosu

v nekaterih državah se je zmanjšala pridelava hrane za domače

prebivalstvo na račun gojenja kultur za izvoz

kmetje nimajo dolgoročnih interesov, zato zemlje ne obdelujejo intenzivno

domača cena hrane je prenizka, da bi spodujala k večji pridelavi velike

industrijske družbe kupujejo obsežne kmetijske površine, na katerih s poceni

20

delovno silo pridelujejo pridelke za izvoz (kavo, sadje) in zaradi tega se krčijo

površine s pridelki, ki so namenjeni za

prehranjevanje domačega prebivalstva

več kot 1/3 pridelka se vsako leto pokvari zaradi škodljivcev in naravnih katastrof

ter slabega skladiščenja

V svetovnem merilu je hrane dovolj, presežka je celo 7%, vendar je ta hrana

neenakomerno razporejena.

2. REVŠČINA IN BOGASTVO

Kljub desetletjem razvojne politike, je danes več ljudi revnih, bolnih, brez strehe nad

glavo kot kdajkoli prej v zgodovini človeštva. Vedno bolj se povečuje prepad med

bogatimi in revnimi. Bogate države, ki predstavljajo sever se razvijajo zelo hitro, države

juga pa imajo številne težave:

prebivalstvo hitro narašča primanjkuje hrane šolstvo se šele razvija.

Človeštvo se dobro zaveda tega, da morajo bogati pomagati revnim, vprašanje je le, v

kakšnem obsegu. Razlogi, ki kažejo v prid nudenju pomoči:

pomoč revnim državam pripomore k miru, kajti reščina je vzrok konfliktom

pomoč poveča ugled države dajalke pomoči

pomoč daje delo ter zaslužke ljudem v nerazvitih državah

Seveda so pa tudi argumenti proti nudenju pomoči:

nerazvite države se še bolj zadolžujejo

s pomočjo nerazvitim državam podpiramo nesposobne vlade

pomoč spodbuja rast prebivalstva

pomoč uničuje tradicionalne oblike gospodarjenja mnogo pomoči gre za vojaške

potrebe,...

21

VIRI IN LITERATURA:

1. Brinovec, S., Jeršič, M., Klemenčič, M.M., Lovrenčak, 1997:

REGIONALNA GEOGRAFIJA SVETA, DZS, Ljubljana.

2. AFRIJA JUŽNO OD SAHARE: 1995, MK, Ljubljana.

3. SEVERNA AFRIKA IN ARABSKI POLOTOK: 1994, MK, Ljubljana.

4. SEVERNA IN SREDNJA AMERIKA, VELIKI ANTILI: 1991, MK,

Ljubljana.

5. JUGOZAHODNA IN JUŽNA AZIJA: 1992, MK, Ljubljana.

6. JUŽNA AMERIKA IN MALI ANTILI: 1992, MK, Ljubljana.

7. JUGOVZHODNA AZIJA, AVSTRALIJA, OCEANIJA, ANTARKTIKA:

1993, MK, Ljubljana.

8. INDOKITAJSKI POLOTOK, SREDNJA IN VZHODNA AZIJA: 1994,

MK, Ljubljana.