GRADEŽGRADEŽ

SSLOLOVEVENIJANIJA

112. FOTO ZGODBA

SLOVENSKI CITRARSKI KVARTETCVETOČI LOKVANJ, VILKO IN SLAVKO AVSENIK, ARR. TOMAŽ PLAHUTNIK

Naključje…? Ni naključij!

Soba in pogovor v sprejemnici na (pokojninskem) Zpizu. No, v tisti ta zadnji firmi, v katero imamo vsi namen vsaj priti.“ In kaj ste delali v tem obdobju zaposlitve?”, me je spraševala prijazna gospa. “No , zdaj nazadnje, 13 let sem živel od

slikarstva, prej pa…”Gospa je dala roki na pisalno mizo, se za nekaj centimetrov dvignila s stola, me presenečeno pogledala in…” Da niste

vi tisti g. Medvešek, od katerega dobivam lepe zgodbe…?”“ Sem. Ampak nisem gospod. Gospodov ne maram! Da bi jih vrag vzel vse po vrsti…”

Podala sva si roki, kot da se že sto let poznava in še malo pomodrovala. “ Nekaj vam moram povedati na koncu, napreden odidete. Za Turjak veste, kje je, tam na križišču zavijete na levo za Gradež, Škocjan, Velike Lipljene, Grosuplje… Kmalu boste opazili oznako za vas Gradež. Parkirajte pred sušilnico

sadja in si oglejte vas polno jaslic. Kaj takega še niste videli pri nas. Le do svečnice imate še čas. Škoda, ker ni snega, o, kako je to v snegu lepo. Oglejte si in naredite nekaj lepega. Vaščani si to zaslužijo…!”

Potem sva se razšla. O, ko da meni nekdo prižgano petardo v roke, potem… Nedelja, 6. januar, Sv. Trije Kralji. Dan, lep da ga sanjaš.

Akcija proti Dolenski! Saj že veste kam! Nad jaslice, seveda!

In jaz ne bi bil jaz, če ne bi malo zavil s poti, kajti na Turjaku je le nekaj sto metrov na desno pod cesto tale lepotec. Ko sem bil nazadnje tu, so se na tem bregu “bojevali” grajski. No, vsaj tako so bili oblečeni, kot oni davno.

Počasi grad dobiva nazaj svojo obliko. Le še ta vzhodni trakt je za obnoviti. Potem bo spet lep. Vsaj na zunaj.

Turjak… Na zahodni steni ob stolpu je na plošči napisano:

19. 9. 1943 je brigada F. Prešerna po sedemdnevnem boju zavzela belogradistično postojanko grad Turjak in zajela 695 sovražnikov…(beri Slovenci - Slovence)

Kako lepo je bilo okupatorjem, ko smo se Slovenci tako zavzeto dajali med seboj. Samo meli so si roke, ploskali in uživali! Lahko je, vem, danes iz zakurjene sobe in iz udobnega fotelja pljuvati po zgodovini. Si predstavljate, da zdaj, ta trenutek močno potrka po vaših vratih ali oknu in vam dajo nekaj minut časa, da greste z njimi v pravo vojno? Vsi, ki tako z užitkom tolčete po partizanih in ta belih, preberite ta stavek še enkrat! Če niste “blod”, ga boste doumeli! In na koncu, če si preživel, si imel dve možnosti. Da si bil na

pravi strani in si 9. maja 1945 po Ljubljani ponosno maširal z nageljnom v gumbnici ob glasu harmonike in koračnic, kot zmagovalec ali pa si bil, če si bil na napačni strani, v koloni, ki se je nekaj dni skupaj vila čez

Ljubelj v Vetrinje in potem vemo kam…Lahko je biti za nazaj general in pameten! Ubogi eni in drugi. Da, UBOGI. Prav tako so bili takrat Slovenci zmešani in razdeljeni, kot smo sedaj mi - leta 2013… Spet smo levi in desni in če bi jutri zaropotalo, bi se zgodovina ponovila, pa sploh ne manjka veliko, ko se tako salamensko in butalsko in neodgovorno igramo z ognjem in nam gredo, nam in bebasti

oblasti, ki se prav trudi, da neti prepire, vse druge bedarije po glavi, le delo ne! Dobro jutro slovenske Butale in Butalci. Čas je, da se zbudimo, vzamemo kakšno knjigo zgodovine v roke in gremo z zavihanimi rokavi - DELAT! Pa takoj nehajte podžigat ljudi z Dražgošami in Kočevskim rogom.

Ne razumemo ne ene, ne druge zgodbe, ker smo hudobni in zmešani. Ubogi oni v Dražgošah in oni v Kleku. In tudi ubogi mi, ki nočemo pod zgodovino potegniti črto in bolj misliti na naš obubožan jutri! Kaj

jutri. Že kar na ta ciganski in cirkuški DANES! Pamet v roke, SLOVENCI in LJUBEZEN, če jo je še kaj v naših slamnatih, puhlih in praznih glavah. In v kanto za smeti z zgodovinsko navlako levih in desnih. Mi že (pre)dolgo potrebujemo samo še –

PAMETNE!!!PAMETNE!!!

Zapeljala sva se nazaj do glavne ceste, čez njo in po oznakah ob cesti čez 600 m na levi našla vasico Gradež.

Parkirava pred staro sušilnico sadja, ki je že sama sebi velika posebnost.

Pravzaprav zanimiv “uvod” in vhod v vas. Prav paše en takle domač sprejem s prvimi jaslicami.

In potem se začne. Jaslice na oni strani ceste, pod kozolcem, pa dvoje v kapelici, pa ko vstopiva v prostor jih je toliko,

da zmanjka prstov na rokah in nogah. In spodaj pod stopnicami orodje za peč in sušilnico.

Ni, da ni. Jaslice iz keramike, lesne, iz ličkanja, storžev, naslikane, v tehniki pirografije, papirnate, gibljive, rezljane…

Na nasprotni strani pa vidimo platoje v sušilnici, zaprte in kot poličke za različne jaslice. In pod stopnicami je kurišče peči.

Skoraj povsod pri nas kozolce prav navdušeno podirajo, tu so ga novega in zalega postavili za galerijo orodja in jaslic.

Že na začetku sem sprevidel, da ne bom mogel vseh arhivirati. V fotoaparat ja, ne pa v to zgodbo. Že pod kozolcem jih je kar nekaj, pa pri sosedu v preddverju tudi.

In korakava naprej po cesti, ki pelje skozi vas v klanec. Glasba… Televizor pred hišo in v njem jaslice, ki vse živijo, se obračajo, migajo. In v prostoru poleg na levi spet nove.

Drvarnica in pod čez cesto. Pokukam na podin prostor me vase sprejme s svojim čudovitim

vonjem po senu in med senom, kot na valoviti krajini, osvetljena vasica jaslic.

Potem opaziva, da vse točke, kjer stojijo jaslice, označujejo bakle. O, mora to biti ponoči lepo.

Ampak, če bi prišel sem zvečer, bi lahko fotografiral le z bliskavico.

In nekaj korakov naprej na desni nova hiša, urejen vrt in na vrtu kar nekaj jaslic. Da mi boste verjeli, koliko ljudi se je zvrstilo tuv času jaslic, si poglejte pohojeno trato na desni. In takoj na oni strani spet jaslice pred zaprtim kozolcem.

Tu, kjer so ti rdeči krogci, se nahaja vasica Gradež. Blizu je Turjak, Trubarjeva Rašica, Ponikve in malo naprej Velike Lašče.

Prihajava v središče vasi. Opaaaaa! Kako je vse urejeno, čisto, lično, všečno… Kot v karnijskem Sutriu blizu Tolmeča / Tolmezza.

(Glej moj pps Jaslice – Sutrio)

TRMATRMA

Če nekdo nekaj hoče,Če nekdo nekaj hoče,potem mu to uspe,potem mu to uspe,

ne, take ni prepreke,ne, take ni prepreke,ki v močni željiki v močni želji

ga zavr ga zavrêê..

In plató je uporabljen za ta velike jaslice. Pa so na lipi v sredi vasi na deblu še ene…

In vmes na oknih hiš še kar nekaj jaslic. In korak naprej spet čudovit vodnjak, ki ga najdeš le še kje bolj južno v Suhi krajini.Na vodnjaku pa velike in lepe jaslice. Tako velike, da jih ima ponoči en vaški potepinski mačkon za stanovanje.

No, spalnico, ko je seno na tleh.

Pogledava na levo in tu je v hiši še črna kuhinja. Oznaka pred hišo napoveduje nekaj lepega.

“ Dober dan, bi si rada ogledala še jaslice ob kurišču v črni kuhinji in ostale v hiši…?” naju pokliče gospa z balkona nasprotne hiše in že nama prihaja nasproti.

Žena se zaklepeta z njo, jaz pa grem tja zadaj, kjer sem videl en zanimiv kozolec, pa odkrijem še ene zelo velike jaslicein lepo kaščo, ki se prenavlja.

Dajte, krajani, ko ste že tako složni in eni redkih, ki v tej čudni, do amena skregani Sloveniji sploh še držite skupaj, zberite se en dan pri tej nesreči v vasi in ga popravite. Je tako lep, da bo okras vaše lepe vasi. Ni vse, kar je od včeraj, za podreti! Ta kozolec je poleg sušilnice vaš biser. In imeti dva bisera v vasi, šteje! Ne sprašujte, čigav je. Vaš, vaški in NAŠ, SLOVENSKI!

Pravzaprav žalostno lep pogled.

KOZOLCUKOZOLCU

Stoletja krasil si Stoletja krasil si našo lepo deželo,našo lepo deželo,senožeti, ozare,senožeti, ozare,vse naše vasi.vse naše vasi.Počasi umiraš,Počasi umiraš,

za vedno izginjaš,za vedno izginjaš,seno se in žito seno se in žito

drugje zdaj suši.drugje zdaj suši.Ponos si bil kmetov,Ponos si bil kmetov,

ko polna so oknako polna so okna zoreče pšenice zoreče pšenice polnila ti late, polnila ti late,zdaj ptiči edini zdaj ptiči edini ti hodijo v svateti hodijo v svate

in pajki prepletajo in pajki prepletajo mreže v police.mreže v police.

Za vedno izginjaš Za vedno izginjaš simbol naš slovenski…simbol naš slovenski…

Kako so zdaj pusteKako so zdaj puste bregače, ravnice… bregače, ravnice…

Hja… Leseni vozli palic, na katerih je bila obešena koruza… Tole tudi vidiš le še vsakih sto let…

In potem naju gospa povabi v staro hišo. Nihče ne živi trenutno v njej. Le jaslice. O, kako lepe in koliko različnih…!

Že v sami veži jih je, da komaj pregledaš vse. Poleg pa domača orodja, ki k sreči niso končala na eni veliki grmadi za “živel 1. maj”

“Tu še vedno prekajamo meso. In tudi peč je še uporabna!”, pove gospa. Dom, kuhinja, ognjišče in jaslice…

“To so stope za proso. Pa v buči sem tudi naredila jaslice, ampak je od vročine prižgane sveče buča že malo uboga…!Še na oni strani poglejta. Tu so take umetniške, zato so pod ključem in one spodaj v košu so iz majhnih bučk…!”

Pravzaprav tu ne vem, kam bi gledal. Na vsak meter je nekaj lepega. Spredaj in zadaj, levo in desno…

“ Pridita še kdaj. O, kako je to lepo, kadar je sneg in na večer, ko po vasi gorijo bakle in je vse razsvetljeno…!”Prideva, obljubiva. Drugo leto. Pa ne sama…! Je preveč lepega tu za samo dva…!

Opazujem gradnjo starih hiš. Kako je raznolika…

Nad to fasado bi bil še naš veliki arhitekt Plečnik navdušen, ki so nam ga drugi v Evropi “odkrili”, kajti takratni bebasti oblasti pač ni bil po volji. Je kakšna razlika med NUK-om v Ljubljani in to hišo?

Razen v bolj fini izdelavi v Ljubljani.

Zavijeva na dvorišče in pred nama se odpre pravi Jožefov dom. Delavnica, žaga, obleke, zasilno ležišče…Delavec Jožef, žena Marija in otrok pa v “porodnišnici…”

In malo naprej od te sobe gostilniška klet. In na sodih spet pol ducata jaslic…

Pri kakšni hiši se je čas ustavil… Ampak zaradi teh detajlov ima vas dušo! In to šteje. Pravzaprav so to kot izložbe starinarnic v starih mestnih jedrih.

Na desni je spet lepa hiša. Obnavljajo jo. Poleg je krasna štirna, vodnjak s kapnico.

Saj ne vem, kam bi gledal, toliko zanimivega na enkrat…

ZADNJA POSTAJA

Tamkaj pod kozolcem je obstal,obstal in pa obmiroval za vedno .

Nikamor večne bo ničesar vozil

in nikdar večne bo naložil

na hrbet tovor svoj, v koš iz protja ,

težek kravji gnoj … .

Kar tamkaj pod kozolcem je obstal. Ga kup kopriv

kar vase je zarasel in rja se je na železo naselila

in gobase mu je v kolesa vpila ...

Je zadnja, vem, njegova to postaja.

Je prišel ,kakor vse na zemlji

enkrat pač do kraja .

Na drugi strani ceste ob “zamorsko rdeči hiši” stoji še en biser. Ta ima celo vrata zaprta, ki vodijo v “ta srednjo sobo”Tam zadaj pa se lepo vidi holm, osamelec Sv. Ahac 748 mnv in malo bolj na levo še Kurešček…

Kot hiška s pravljice. O, pa še ni do konca obnovljena. Prečiva travnik in…

Pod gospodarskim poslopjem, pod napuščem je spravljen “gumiradelj”, voz. In tam, kjer bi moral sedeti voznik, so jaslice.

Nadaljujeva pot po travniku nazaj v vas. Pot je krožna in tako vidiva več. In spet jaslice. Ob hiši, na dvorišču in še posebej te v “kristalni jami”. Privijačene so na poličko ob vaški lipi.

Popoldan se preveša v večer. Končujeva zanimiv krog. Ljudje se zbirajo in pripravljajo vse za vodenje v temi. Mene pa nekaj zanima.

Kam pelje ta pot, ki se ne konča v vasi? Zapeljeva se po njej in kmalu prideva v slikovito vasico z nekaj hišami – Sloka gora.

Takega pravega petelina, ki je pri hiši zjutraj namesto elektronske budilke, že tako težko vidiš.

Prišel je po dve goski, jih nekaj okregal in skupaj so jo mahnili proti hlevu.

Nadaljujeva pot nazaj v Gradež in na levo. In kmalu na poti iz gozda zagledava Škocjan. Zanimiva vasica, ni kaj.

V cerkvi pri sv. Kancijanu je bil krščen oče slovenske knjige - Primož Trubar. Pred cerkvijo je postavljena označba v kilometrih oddaljenosti vseh Škocjanov v okolici in tistih v Avstriji in Italiji.

Ko obračam avto pred kulturnim domom, opazim to lepo staro dvorišče. Greva naprej in že na koncu Škocjana se ponudi panoramski pogled na Male Lipljene.

Zavijem v vas in takoj naletim na ta motiv. Januar…, paša zunaj… Kakšna je le to zima…?

Nadaljujeva ogled vasi. Pod mogočno lipo stoji miza iz mlinskega kamna in klopca, malo naprej lepo znamenje in konec ceste.

Koliko časa in znanja so si včasih vzeli za domove naši predniki. Zdaj pa je vse a x b, škatlasto, oglato, mrtvo in brez duše. Na povratku poslikam ta motiv Škocjana na levi.

Kmalu za križiščem naletim na novo tablo. Železnica… Pa da vidiva še to vas. Le nekaj hišk premore in na koncu lepo Marijino cerkev.

Velike Lipljene… Nor sem na kozolce. Ti, tukaj še služijo svojemu namenu. Na slikoviti lokaciji ob vaškem znamenju stojijo trije.

Shranim jih za spomin. Enkrat jih bom upodobil. Polne! Take, kot je malo naprej v vasi ta, kjer je poleg označena pot za vaško korito.

In sva že na križišču za Grosuplje ali Tabor in pa Županovo jamo. Tudi jamo še obiščeva drugič, čeprav sva v njej že bila!Zavijeva desno za Tabor. Dne je še nekaj in ne gre se nama še domov.

Kako je skrit tale naš edini tabor. Šele ko prideš do njega, ga vidiš. Res zanimivo!Toliko protiturških taborov je bilo pri nas,

pa je v prvotni obliki ostal le ta tu. Ko sva naredila potep po Svinjški planini na av. Koroškem, jih je na kupu vsaj 5. Nedotaknjenih! (Glej moj pps- Očetova knjiga, Svinjška planina!)

DA SE ZAMISLIŠ

Dvesto hribov – sto cerkva,in še ena v vsaki vasi…

Koliko je pretrpel ta narod ,težki tolkli so ga časi!Turki, lakota, oblast,

pa bolezni neprešteto niso spravili ga v past,ker je veroval v Sveto!

Dvesto hribov – sto cerkva…Težka, kruta zgodovina

je skalila narod ta,zdaj si ti na vrsti, Bog,

naj bo vsaj – prihodnost – mila!

Tabor in cerkev posvečena sv. Nikolaju. Nekaj ljudi se martinčka na južni sončni strani.

Ne vem, komu naj to napišem, ampak odgovorni, naredite to, da bo na predstavitveni tabli vsaj ena taka fotografija, kot je ta, ki sem jo iztržil tako, da sem si pas fotoaparata navil na roko in poslikal skozi ozko linico tja, na slepo. Je uspelo za silo.

Pa še eno fotografijo notranjosti cerkve dodajte. Ogromno ljudi pride sem, da bi kaj videlo in ne vidi NIČ!!! Tako se ne predstavlja bisera!

Oh, ubogi naši prednamci. Že mi imamo problemov, da se ne vidimo ven iz njih, oni pa so imeli na skrbi še turško drhal.

Na severni strni Tabora na Cerovem, je tudi tale kapelica sv. Antona. Nekaj posebnega je. Pa vhodna vrata v tabor

tudi, ki so obita z majhnimi kosi tolčenega železa, da jih ne bi zažgali osvajalci.

Po prijetni gozdni poti se spuščava v Ponovo vas in proti Grosupljem. Koliko je tu kozolcev. In kako “okrašenih”.

Ti bodo preživeli še naše vnuke. Bravo vam!

“Polje, kdo bo tebe ljubil…?”Njive so obdelane, morale bi biti pod debelo snežno odejo in čakajo na pomlad.

Naj letos rodijo obilno. Vsaj toliko, da ne bo nihče od Slovencev lačen. Utopija…? Ne, le želja. Iskrena želja.

In če si tega iskreno in vsak dan bolj želim, potem…

Z vsakim potepom po naši, kakor sanje lepi Sloveniji, spoznavam, da je vsak meter te naše domovine tako silno lep. V naslednji zgodbi vam bom pokazal in dokazal točno to. Raj na nekaj sto kvadratnih metrih.

Kar malo sem že v zamudi s to današnjo zgodbo, kajti jaslice so že verjetno pospravljene. Pa nič zato. Zapomnite si in ko bo spet Božič, naredite ta krog. Lepo vam bo, verjemite. In presenečeni boste, kaj se da vse narediti v eni vasi, če se

prebivalci ne kregajo med seboj. Zato sem zdaj to naredil in pošiljam, da bo vse leto čas za razmislek. O, bo kmalu spet Božič. Le malo se še skregamo med seboj, zamenjamo nekaj oblasti, ki so po pravilu take, kot si jih

zaslužimo in spet bo čas za Božič. Praznik DRUŽINE.

Ampak, LJUDJE, kaj nismo tudi MI, SLOVENCI ena majhna družina, v kateri bi se morali imeti vsaj radi med seboj??? VSAJ RADI…VSAJ RADI…

Naj nam bo lepo!Naj nam bo lepo! SREČNO V NOV, LEPŠI JUTRI, SLOVENIJA!

Besedilo in fotografije…..Janez Medvešek Pesmi so izbrane iz mojih knjig Sanje in Ni vsakomur dano.

CD - SLOVENSKI CITRARSKI KVARTETANITA STRGAR, PETER NAPRET, IRENA ZDOLŠEK, TOMAŽ PLAHUTNIKANITA STRGAR, PETER NAPRET, IRENA ZDOLŠEK, TOMAŽ PLAHUTNIK

- CVETOČI LOKVANJ, VILKO IN SLAVKO AVSENIK, ARR. TOMAŽ PLAHUTNIK- CVETOČI LOKVANJ, VILKO IN SLAVKO AVSENIK, ARR. TOMAŽ PLAHUTNIK

Narejeno koncem prosinca, januarja, 2013

janez.medvesek@gmail.com