kreditna politika poslovnih bank -...

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

KREDITNA POLITIKA POSLOVNIH BANK

Študentka: Maja Rožman Naslov: Hrastje-Mota 74, 9252 Radenci Številka indeksa: 81529836 Redni študij Program: univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: dr. Dušan Bobek

Hrastje – Mota, december 2004

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA Kandidat(ka) ________MAJA ROŽMAN________________________

absolvent(tka) študijske smeri: finance in bančništvo študijski program:__univerzitetni___

izjavljam, da sem avtor(ica) tega diplomskega dela, ki sem ga napisal(a)

pod mentorstvom redni prof. dr. Dušan Bobek in uspešno zagovarjal(a) _17.1.2005___ (vpisati datum zagovora).

Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov.

Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim – ne dovolim (ustrezno obkrožite) objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju.

V Mariboru, dne____27.1.2005________ Podpis:__________________________

2

PREDGOVOR Kreditiranje je ena najpomembnejših bančnih storitev, saj posojila predstavljajo večino bančnih naložb, iz katerih prihaja večina bančnih prihodkov. Z naraščanjem bančne konkurence je sprejemanje kreditnih odločitev vse težje, saj mora biti banka konkurenčna, kar pomeni, da mora tudi bolje obvladovati kreditno tveganje. Samo tako je možno, da se izogne morebitni plačilni nesposobnosti svojih komitentov ali pa da zavrne vloge za posojila podjetjem, ki bodo plačilno sposobna, in tako tvega izgubo komitenta in obresti iz posojila. Kreditna funkcija je danes bolj razvejana in zahtevna, kot je bila nekoč. Ponudba bančnih poslov je vse bolj heterogena in prilagojena potrebam bančnih komitentov. Vse to koristi gospodarstvu in prebivalstvu, posredna posledica tega pa je tudi hitrejše kroženje finančnih sredstev. V svojem diplomskem delu bom preučevala kreditno politiko poslovnih bank. Delo je razdeljeno na teoretični in praktični del. V teoretičnem delu bom predstavila kreditiranje na splošno, drugi del pa bom namenila proučitvi kreditiranja v poslovni banki na primeru Nove Ljubljanske banke d.d.. Diplomski delo je sestavljeno iz petih tematskih sklopov, od katerih vsak nazorno predstavi del kreditnega sveta. Najprej bom predstavila poslovno banko, katere temeljna funkcija je sprejemanje denarnih naložb in plasiranje finančnih presežkov subjektom, ki imajo primanjkljaje in želijo investirati. Pri odobravanju kreditov opravlja banka funkcijo prenosa denarnih prihrankov. Vendar pa banka vseh zbranih sredstev ne more usmeriti v kredite, saj bi tako kaj hitro postala nelikvidna. Zaradi potrebe po zagotavljanju varnosti poslovanja in likvidnosti plačilnega sistema kot tudi varovanja interesov uporabnikov bančnih storitev, je bančno poslovanje pod nadzorom centralne banke. Kredit je pomembna prvina tržnega kreditnega sistema. Centralna banka uporablja kredit kot instrument kreditne politike, s pomočjo katerega vpliva na količino denarja v obtoku. Vendar kredit v narodnem gospodarstvu opravlja še druge pomembne funkcije. Te funkcije bom predstavila v tretjem poglavju. V tem poglavju bom podrobneje opredelila tudi vrste in oblike kreditov ter njihove značilnosti. Obresti so cena kredita. Preko obrestne mere se na finančnem trgu izenačuje ponudba in povpraševanje po finančnih sredstvih. Na vlogo obrestne mere v gospodarstvu obstajajo različni pogledi. Pojem obrestne mere in vrste obrestnih mer bomo spoznali v četrtem poglavju. Glavna dejavnost večine bank je dajanje posojil. V ta namen morajo banke izdelovati ocene kreditne sposobnosti posojilojemalcev. Le-te pa niso vedno točne ali pa se njihova sposobnost s časom slabša zaradi različnih dejavnikov. Tako se banke pri svojem poslovanju srečujejo s številnimi tveganji. Največje tveganje je kreditno tveganje oziroma tveganje, da posojilojemalec ne bo izpolnjeval svojih pogodbenih obveznosti. V naslednjem poglavju bom torej predstavila vrste kreditnega tveganja ter načine za njegovo

3

nadziranje in zmanjševanje. Proučila bom predvsem postopke za preverjanje kreditne sposobnosti kreditojemalcev. V ta namen obstajajo različne metode in postopki za ocenjevanje tveganosti kreditov. Pri analizah se banke osredotočajo na stabilnost kreditojemalca in obliko zavarovanja pred možno izgubo zaradi nevračila kredita. V šestem poglavju bom analizirala kreditiranje na praktičnem primeru. Skupina Nove Ljubljanske banke je najmočnejša finančna in bančna skupina v Sloveniji in postaja vse močnejša finančna skupina na trgih držav centralne in jugovzhodne Evrope. Nova Ljubljanska banka d.d. (v nadaljevanju NLB d.d.) je univerzalna banka z vodilnim položajem na področju poslovanja s prebivalstvom, gospodarskimi družbami in zasebniki ter investicijskega bančništva. Kot največja banka v Republiki Sloveniji dosega največjo bilančno vsoto ter največji tržni delež v slovenskem bančnem sistemu. Najpomembnejša dejavnost banke je zbiranje in plasiranje denarnih sredstev. Zato bom v tem poglavju analizirala kreditiranje na primeru NLB d.d., kjer bom skušala ugotoviti, katere oblike kreditov banka nudi svojim komitentom, s kakšnimi tveganji se ob tem srečuje in kako jih obvladuje ter pod kakšnimi pogoji banka odobrava kredite komitentom.

4

KAZALO 1 UVOD 6 1.1 Opredelitev problema 6 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 6 1.3 Predpostavke in omejitve 7 1.4 Uporabljene raziskovalne metode 7 2 POSLOVNA BANKA 8 2.1 Opredelitev in funkcije poslovne banke 8 2.2 Cilji poslovanja banke 9 2.3 Načela bančnega poslovanja 10 2.4 Bančna tveganja 11 2.5 Kreditna dejavnost banke 14 3 KREDIT 15 3.1 Pojem in vrste bančnih kreditov 15 3.2 Funkcija kredita v narodnem gospodarstvu 17 3.3 Funkcija kredita v podjetju 19 3.4 Oblike bančnih kreditov 19 3.4.1 Kredit na osebni račun in na transakcijski račun 20 3.4.2 Menični kredit 21 3.4.2.1 Eskontni kredit 21 3.4.2.2 Akceptni kredit 22 3.4.2.3 Remboursni kredit 22 3.4.2.4 Negociacijski kredit 23 3.4.2.5 Packing kredit 23 3.4.3 Lombardni kredit 23 3.4.4 Obročni kredit 24 3.4.5 Avalni kredit 25 3.4.6 Factoring 25 3.4.7 Investicijski kredit 26 3.4.8 Hipotekarni kredit 26 4 OBRESTNA MERA 27 4.1 Pojem obrestne mere 27 4.2 Oblikovanje cene kredita 28 4.3 Vrste obrestnih mer 30

4.3.1 Nominalna in realna obrestna mera 30 4.3.2 Komforna in relativna obrestna mera 30 4.3.3 Efektivna obrestna mera 31 4.3.4 Bančne aktivne in pasivne obrestne mere 32 4.3.4.2 Razlike med aktivnimi in pasivnimi obrestnimi merami 32

5

5 KREDITNO TVEGANJE 34 5.1 Kreditna sposobnost in boniteta 34 5.2 Opredelitev kreditnega tveganja 34 5.3 Vrste in analiza kreditnih tveganj 35 5.4 Upravljanje kreditnega tveganja 38 5.4.1 Ocenjevanje kreditnega tveganja 38 5.4.2 Merjenje kreditnega tveganja 39 5.4.3 Obvladovanje kreditnega tveganja 40 5.5 Instrumenti za upravljanje kreditnega tveganja 41 6 PRIMER KREDITIRANJA V NOVI LJUBLJANSKI BANKI D.D. 43 6.1 Predstavitev Nove Ljubljanske banke d.d. 43 6.2 Načela bančnega poslovanja 44 6.3 Princip odobravanja naložb 44 6.4 Kreditno tveganje pri NLB d.d. 48 6.4.1 Upravljanje kreditnega tveganja v NLB d.d. 49 6.5 Oblike kreditov v NLB d.d. 51 6.5.1 Oblike kreditov pravnim osebam 51 6.5.2 Oblike kreditov fizičnim osebam 53 7 SKLEP 55 8 POVZETEK 57 ZUSAMMENFASSUNG 58 VIRI IN LITERATURA 59 SEZNAM TABEL IN PRILOG 61

6

1 UVOD

1.1 Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet raziskovanja

Banka je organizacija, katere osnovna dejavnost je kreditno poslovanje. Pri tem gre za posredovanje denarnih sredstev ekonomskih subjektov, ki imajo finančne presežke, ekonomskim subjektom, ki imajo finančne primanjkljaje. Poslovne banke ponujajo različne vrste in oblike kreditov. Vsak kreditni odnos, sklenjen med poslovno banko in komitentom, zajema tri faze. Te faze so odobritev kredita, uporaba le-tega in nazadnje vračilo kredita. Kreditiranje je najpomembnejša oblika plasmajev. Z učinkovito poslovno politiko in marketinškimi metodami želijo banke pridobiti čim več sredstev in jih plasirati v različne oblike kreditov. Pri poslovanju bank je kreditno tveganje neizogibno. V določenem obsegu namreč vedno obstaja verjetnost, da bodo določena plačila posojil in obresti izostala. Tveganje je tesno povezano s tremi načeli bančnega poslovanja: likvidnostjo, varnostjo in rentabilnostjo. Z zbiranjem, obdelavo in analiziranjem raznih informacij lahko banke ta tveganja v okviru določenih mej obvladujejo. Kakovostna presoja kreditne sposobnosti je temelj uspešnega obvladovanja kreditnega tveganja.

1.2 Namen, cilji in trditve (teze) diplomskega dela

Namen diplomskega dela je proučitev kreditiranja v poslovni banki na primeru Nove Ljubljanske Banke d.d. Z raziskavo bom predstavila funkcije poslovne banke ter analizirala vlogo in pomen kredita. V ciljih diplomske naloge bom skušala predstaviti pojem poslovne banke in njene funkcije, predstaviti in opredeliti definicijo kredita, vrste in oblike kreditov ter njihove značilnosti. Podrobneje bom izpostavila obresti kot ceno kredita, saj se preko obrestne mere na finančnem trgu izenačuje ponudba in povpraševanje po finančnih sredstvih. Nadalje bom podrobneje analizirala vrste kreditnega tveganja in načine za njegovo nadziranje in zmanjšanje. Z analizo kreditiranja na primeru Nove Ljubljanske Banke d.d. bom ugotovila, katere vrste in oblike kreditov banka nudi svojim komitentom, s kakšnimi tveganji se ob tem srečuje in kako jih obvladuje ter pod kakšnimi pogoji banka odobrava kredite komitentom. V diplomski nalogi bom skušala dokazati naslednje trditve:

kredit je prvina tržnega sistema in ima pomembno vlogo tako v narodnem gospodarstvu kot v posamezni organizaciji;

banke zadovoljujejo povpraševanje po kreditih v obsegu svojega kreditnega potenciala. Ta je v glavnem odvisen od tega, kako banke zadovoljujejo povpraševanje po naložbenih oblikah;

7

kreditni plasmaji so povezani z riziki, pri čemer je v ospredju riziko izpada kreditnih terjatev. Ustrezna poslovna politika banke je temelj zavarovanja pred riziki kreditnih plasmajev;

pri usklajevanju interesov med kreditojemalci in banko igra svojo vlogo obrestna mera. Ta je praviloma višja, čim dolgoročnejši je nek kredit in čim bolj je neka finančna naložba tvegana.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Diplomska naloga bo temeljila na kreditnem poslovanju banke, katere temeljna funkcija je sprejemanje denarnih naložb in plasiranje finančnih presežkov subjektom, ki imajo primanjkljaje in želijo investirati. Predvidevam, da je kreditiranje pomemben segment v bančnem poslovanju. Danes banke ponujajo najrazličnejše oblike kreditov, kar je odsev spremembe miselnosti v bančnih krogih. Nadalje predvidevam, da se je povpraševanje po različnih oblikah kreditov v zadnjem času povečalo, predvsem zaradi nižjih obrestnih mer. Pri pripravi naloge nisem naletela na kakšne večje omejitve, vsaj ne pri dostopu do literature in ostalih podatkov.

1.4 Predvidene metode raziskovanja

Diplomska naloga bo poslovna raziskava, v kateri bom proučevala kreditiranje na primeru Nove Ljubljanske Banke d.d.. Vlogo in pomen poslovne banke in razsežnosti kreditiranja bom pojasnila v prvem delu diplomske naloge. Pri tem bom uporabila deskriptivni pristop in metodo kompilacije, s katero bom povzela opazovanja, spoznanja, stališča, sklepe in rezultate drugih avtorjev. V drugem delu naloge bom analizirala izvajanje kreditiranja v poslovni banki. Uporabila bom analitični pristop, v okviru tega pa deduktivno sklepanje ter metodo kompilacije. Pri pisanju svoje naloge se bom opirala na domačo in tujo strokovno literaturo, publikacije, članke ter interna gradiva NLB d.d..

8

2 POSLOVNA BANKA 2.1 Opredelitev in funkcije poslovne banke1

Banke so finančni posredniki, ki zbirajo sredstva od komitentov, ki razpolagajo s temi sredstvi, in jih plasirajo h komitentom, ki teh sredstev nimajo. Tako ustvarjajo dobiček. Banka je v svojem zgodovinskem nastanku in razvoju imela različne funkcije. Začetek je bil v hranjenju vrednosti in takratnega (kovanega ) denarja. Iz te prvotne funkcije se v stoletjih razvije drugotna funkcija, ki vse bolj prevladuje in je v sodobnem gospodarstvu osrednja, to je funkcija financiranja. Z narodnogospodarskega vidika se pri posameznih gospodarskih subjektih pojavljajo presežki ali primanjkljaji finančnih sredstev; prilivi in odlivi finančnih sredstev torej niso usklajeni. Glede na potrebno ekonomsko učinkovitost gospodarski subjekti, ki imajo finančne presežke, le-te ponujajo tistim, ki imajo primanjkljaje. Taka ponudba in povpraševanje se lahko realizira v direktnih odnosih med gospodarskimi subjekti, ki pa vedno ne zadovoljujejo njihovih finančnih potreb, in to niti po kvaliteti niti po kvantiteti. Optimalna zadovoljitev takih potreb je možna le po posebnih organizacijah, ki posredujejo med ponudbo in povpraševanjem po finančnih sredstvih. Take organizacije so v sodobnih gospodarstvih banke, ki s svojim posredovanjem omogočajo kvalitativno in kvantitativno transformacijo finančnih sredstev. Kvalitativna transformacija je predvsem rokovna transformacija. Banke imajo možnost, da glede na svojo organizacijo in mehanizem poslovanja spreminjajo roke sorazmerno potrebam ponudnikov in povpraševalcev po finančnih sredstvih. To jim omogoča predvsem množičnost poslovanja, saj v sodobnih gospodarskih sistemih gospodarstvo in prebivalstvo opravlja svoje finančno poslovanje v celoti po bankah. Kvantitativna transformacija finančnih sredstev je v optimalnem obsegu možna le v bankah. Banke sprejemajo naložbe vseh velikosti, od malih zneskov posameznih varčevalcev do velikih zneskov gospodarskih subjektov. Čim bolj učinkovito je izpeljana organizacija bank v narodnem gospodarstvu, tem učinkovitejša je kvantitativna in kvalitativna transformacija finančnih sredstev in tem učinkoviteje lahko banke izvajajo svojo funkcijo. Poleg omenjene funkcije pa ima banka v sodobnem gospodarstvu nič manj pomembno funkcijo opravljanja plačilnega prometa in še nekatere druge funkcije, ki bi jih vse skupaj razvrstili med storitve banke v ožjem pomenu. Učinkovit sistem plačevanja danes ni možen brez bank in njihovega mehanizma, kajti šele ta omogoča, da se plačila med dolžniki in upniki v blagovnem prometu opravljajo tekoče, brez zastojev. Tako je v bankah danes poleg pasivnih in aktivnih poslov govor še o indiferentnih poslih, ki karakterizirajo funkcije bank. Navedene funkcije pa banke ne opravljajo samo v nacionalnih okvirih, temveč tudi v internacionalnih. To je še toliko pomembnejše, ker so sodobna gospodarstva v internacionalnem merilu med seboj vse bolj povezana.

1 Povzeto po Bobeku (1992, 19-21).

9

2.2 Cilji poslovanja banke2

Z vidika poslovanja banke kot mikroekonomske organizacije sodobna bančna teorija šteje med cilje tako tiste, ki jih je možno v svoji končni realizaciji izraziti vrednostno, kot tudi tiste, katerih konkretizacija nima svojega vrednostnega izraza. Prvim pravimo, da so ekonomski cilji, ker se izkazujejo kot finančni rezultati, drugim pa neekonomski, ker jih praviloma ni mogoče izkazati v finančni obliki. Med prve šteje rentabilnost in gospodarska rast banke, medtem ko med druge, ki jih bankam postavljajo njihove članice, pa sodijo družbenopolitični cilji, image banke itd. V nadaljevanju bom podrobneje opisala tako ekonomske kot tudi neekonomske cilje: Ekonomski cilji imajo svojo konkretizacijo v finančnih rezultatih, bodisi kot dobiček banke ali kot porast bilančne vsote, ki je posledica povečanega poslovanja. Oboje je za izvajanje funkcije banke bistvenega pomena. Le banka, ki je rentabilna in povečuje obseg svojega poslovanja, gospodarsko raste in s tem povečuje možnosti opravljanja svojih funkcij, s tem pa omogoča tudi hitrejšo rast svojega gospodarskega okolja. Rentabilnost lahko štejemo z ekonomskega vidika za temeljni cilj poslovanja banke. Banka ustvarja v svojem poslovanju prihodke. Ti prihodki se v banki oblikujejo iz obresti od danih kreditov, iz zaračunanih provizij in drugih plačil za bančne storitve kot tudi iz cele vrste raznih prihodkov, ki jih banka v svojem poslovanju ustvari. Banka pa ustvarja v svojem poslovanju tudi stroške ali odhodke. Med te stroške sodijo predvsem obresti na depozite, hranilne vloge in prejete kredite, potem plačane provizije in obračunana amortizacija, stroški za poslovne kredite in opremo itd. Večjo rentabilnost banke je možno doseči po dveh poteh, in sicer z večanjem prihodka ter z zmanjševanjem stroškov ali odhodkov. Oboje je pomembno in banka mora oba načina enakomerno upoštevati; optimalnost je v upopštevanju obeh elementov. Maksimizacija prihodkov je odvisna od uporabe najvišjih možnih aktivnih obrestnih mer in provizij. Znižanje stroškov pa je zopet mogoče doseči po dveh poteh, to je z znižanjem stroškov pri produkcijskih faktorjih in z znižanjem pasivnih obrestnih mer in drugih stroškov pri pasivnih poslih. Gospodarsko rast banke definiramo kot tisto njeno sposobnost, ko lahko opravlja bančne storitve v večjem obsegu. Na eni strani je to možno razumeti kot povečanje opravljenih storitev pri isti strukturi poslov, na drugi strani pa pri povečani strukturi poslov. Vse skupaj ima svoj izvor v gospodarstvu in prebivalstvu, ki bolj povprašuje po bančnih storitvah. Za kazalnik gospodarske rasti banke je mogoče šteti porast njene bilančne vsote, seveda kot posledico porasta obsega bančnih poslov, in ne kot posledico prisotne inflacije. Zelo pomembna za gospodarsko rast banke je inovacijska politika. Neekonomski cilji so tisti cilji, ki jih ni mogoče vrednostno izraziti ali zajeti v rentabilnostni račun ali drugače kvantificirati. Za neekonomske cilje je ponavadi značilno to, da povzročajo izpad prihodka banke in ne povečujejo njene rentabilnosti. Banka realizira te cilje, če so ekonomski cilji že doseženi, torej glede na potrebe in možnosti banke.


10

Čisto posebna vrsta cilja je negovanje imagea, ki ga prav tako v kvantificirani obliki ni mogoče meriti, ima pa svoj posredni vpliv tudi na rentabilnost in gospodarsko rast banke. Sorodni pojmi so standig, goodwill itd., vse to pa pomeni z vidika našega razumevanja zaupanje v banko. Takšno zaupanje v banko mora imeti tako gospodarstvo kot tudi prebivalstvo. Ker banka izvaja rokovno in količinsko transformacijo finančnih sredstev, tako da mobilizira drobna prosta denarna sredstva prebivalstva in gospodarstva, si mora seveda pridobiti njuno zaupanje. Vendar pojem image vsebuje tudi solidnost poslovanja, kar se tiče varnosti naložb, zagotavljanja likvidnosti, hitrosti opravljanja finančnih transakcij itd. Dejansko se vsi navedeni cilji medsebojno dopolnjujejo in sočasno tudi izključujejo. Razlika je v tem, da lahko ene natančno konkretiziramo v vrednostni obliki, medtem ko so drugi splošno zaznavni. Z vidika banke kot mikroekonomske organizacije pa seveda ni nobenega dvoma o tem, da sta temeljna cilja rentabilnost banke in njena gospodarska rast. 2.3 Načela bančnega poslovanja Banka kot gospodarska organizacija posluje po enakih načelih kot druge gospodarske organizacije v tržnem gospodarstvu. Uspešnost poslovanja je stopnja uresničevanja ekonomskega načela, ki je opredeljen kot zahteva, da se dosežejo čim večji učinki s čim manjšimi sredstvi. Pri banki primerjamo velikost doseženega dobička z vloženim kapitalom. Da pa bi banka uspešno poslovala in dosegla dobiček, se mora ravnati po temeljnih načelih bančnega poslovanja Da bi se poslovne banke ustrezno zavarovale in z denarjem gospodarno ravnale, so na voljo tri temeljna načela: likvidnost, varnost in rentabilnost.

Načelo likvidnosti Likvidnost (kratkoročna plačilna sposobnost) banke je temeljnega pomena ne le za banko samo, temveč za celotno gospodarstvo, zato danes skoraj ne najdemo države, ki področja likvidnosti ne bi tudi zakonsko urejala. Likvidnost banke je sposobnost banke, da nemoteno opravlja vse plačilne naloge, ki jih izdajajo njeni komitenti v breme denarnih sredstev v banki, da vrača kredite, ki jih je najela in da nemoteno opravlja finančne obveznosti, ki izhajajo iz njenega poslovanja (Bobek 1995, 46). Tako opredeljena likvidnost vsebuje vsebuje tri osnovne elemente, in sicer obveznost, časovni rok in sredstva plačevanja. Na likvidnost banke vplivajo trije glavni dejavniki (Bobek 1995, 47-54):

kreditna dejavnost banke- preveliko dajanje kreditov lahko ogrozi likvidnost banke;

posegi centralnoemisijske banke s spreminjanjem odstotka obvezne rezerve in s spreminjanjem obsega kreditiranja banke;

depoziti- denarna sredstva komitentov banke, ki so naložena v banki, da se z njimi opravljajo plačila; likvidnost banke se zmanjša, če pride do večjih odlivov denarnih sredstev z računov banke k drugi banki.

11

Načelo rentabilnosti Rentabilnost je najpomembnejši ekonomski cilj banke. Odraža se v razmerju med prihodki in stroški banke. Za prikaz rentabilnosti lahko uporabimo kazalec ROE3: ROE = čisti dobiček / lastniški kapital Med načelom rentabilnosti in načelom solventnosti velja obratno razmerje- rentabilnost je praviloma večja, čim manjša je varnost plasmajev in obratno.

Načelo varnosti vlog v banki Poslovne banke si prizadevajo, da je vlaganje prostih sredstev pri njih povezano s kar najmanjšim tveganjem. Načelo varnosti vlog ima zato v poslovanju poslovnih bank posebno mesto. Varnost, ki jo banka nudi svojim komitentom, je eden izmed elementov konkurence med bankami. Na prostem kreditnem trgu si namreč banke bolj konkurirajo pri zbiranju kreditnih sredstev kot pri samem kreditiranju. Vprašanje varnosti vlog je torej za poslovanje banke izrednega pomena, saj je od tega odvisno, koliko kreditnih sredstev bo posamezna banka zbrala. Zavarovanje vlog oz. interesov vlagateljev je v poslovni banki mogoče doseči na dva načina: formalno ali dejansko. Zaradi negativnih izkušenj, ki izhajajo predvsem iz časa velike gospodarske krize (1929), so poslovne banke začele posvečati načelu varnosti vlog večjo pozornost. Pojavijo se različni predpisi (Crnkovič 1992, 163):

vsaka vloga nad določenim zneskom mora biti zavarovana pri posebni instituciji za zavarovanje depozitov;

depozitne banke se ne smejo ukvarjati z izdajanjem efektov, kupovanjem delnic in industrijskih obveznic;

enemu dolžniku banke ne smejo odobriti kredita, večjega od 10 % vplačanega kapitala banke;

vse obveznosti iz akceptnih poslov ne smejo presegati 50 % lastnega kapitala; lombardni kredit ne sme presegati 30-50 % tečajne vrednosti založenih vrednostnih

in drugih papirjev. Pravilno plasiranje zbranih virov sredstev, ki temelji na ugotavljanju kreditne sposobnosti kreditojemalcev oz. širše bonitete, daje bančnim vlogam največjo varnost. Tu ima velik pomen dobri bančni management, ki zbrane vire sredstev kakovostno plasira (Filipič in Markovič-Hribernik 1998, 134-135). 2.4 Bančna tveganja Banke se pri opravljanju dejavnosti finančnega posredništva srečujejo z različnimi tveganji in ravnanje z njimi postaja čedalje pomembnejša dejavnost in glavni vir uspešnosti sodobnih bank. Bančništvo danes je pravzaprav dejavnost ravnanja s tveganji, ki

3 Return on equity.

12

predstavljajo negotovost, povezano z določenim rezultatom ali izidom in, vsaj v finančnem svetu, zahteva določeno premijo (Dimovski in Gregorič 2000, 134). Večje kot je tveganje bančnega portfelja, večja bo zahtevana premija in večji bo strošek lastniškega kapitala ter nižja njegova vrednost. Tveganja je potrebno prepoznavati, jih spremljati in preverjati. To je naloga bančnih poslovodstev, nadzorniki pa morajo skrbeti, da jo poslovodstva opravljajo. Učinkovitost managementa pri ugotavljanju in obvladovanju teh tveganj pogojuje učinek delovanja finančne institucije (Saunders 2000, 103). Najpomembnejša bančna tveganja so predstavljena v nadaljevanju. Glavna dejavnost večine bank je dajanje posojil. V ta namen morajo banke izdelovati ocene kreditne sposobnosti posojilojemalcev. Le-te pa niso vedno točne ali pa se njihova sposobnost s časom slabša zaradi različnih dejavnikov. Zato je največje tveganje, s katerim se banke srečujejo, kreditno tveganje oziroma tveganje, da posojilojemalec ne bo izpolnjeval svojih pogodbenih obveznosti. Kreditno tveganje se ne nanaša le na posojila, marveč tudi na drugo bilančno in zunajbilančno izpostavljenost, kot so na primer jamstva, sprejem menic in naložbe v vrednostnice. Banke zabredejo v težave, ker ne uspejo prepoznati slabih terjatev, oblikovati rezervacij za njihov odpis in pravočasno izključiti prihodkov od obresti (Borak 1998, 18). Kreditno tveganje bom podrobneje predstavila v nadaljevanju (v petem poglavju), saj se mi zaradi trenutnega stanja v slovenskem gospodarstvu zdi pomemben dejavnik pri kreditnem poslovanju. Poleg kreditnega tveganja stranke, ki ga vsebuje vsako posojanje, mednarodno poslovanje vključuje tudi deželno tveganje, ki izvira iz gospodarskega, družbenega in političnega okolja države, iz katere je posojilojemalec. Največje deželno tveganje vsebuje posojanje tujim vladam in njihovim zaupnikom, ker je za taka posojila značilno, da niso zavarovana. Zato je pri odobravanju posojil v tujino ali tujcem potrebno ugotoviti, ali gre za javnega ali zasebnega posojilojemalca. Deželno tveganje vsebuje tudi tveganje prenosa, ki se pojavlja, kadar obveznost posojilojemalca ni določena v njegovi domači valuti. Lahko se namreč zgodi, da stranka, ne glede na svoje finančno stanje, ne more dobiti valute, v kateri naj bi posojilo odplačevala (Borak 1998, 19). Naslednje bančno tveganje je tržno tveganje, to je tveganje posamezne naložbe, ki ga ni moč odpraviti z razpršitvijo premoženja med več naložb. Izraža prispevek posamezne naložbe k celotnemu tveganju celotnega premoženja (Mramor 1999, 81). Gre za tveganje, ki se pojavlja zaradi nepričakovanega spreminjanja tržnih cen finančnih oblik, ki jih imajo finančni posredniki med svojimi naložbami in/ali obveznostmi. Finančni posredniki so tržnemu tveganju izpostavljeni, ko aktivno trgujejo s finančnimi oblikami. To tveganje je tem večje, čim večje je nihanje cen. Tveganje spremembe obrestne mere se nanaša na izpostavljenost finančnega stanja banke neugodnim premikom obrestnih mer. Tovrstno tveganje vpliva na zaslužek banke in tudi na ekonomsko vrednost njenih terjatev, obveznosti in zunajbilančnih instrumentov. Obrestno tveganje je torej možna variabilnost donosnosti finančne naložbe, ki jo povzročajo nepričakovane spremembe obrestne mere. Banka pričakuje, da bo v prihodnosti prišlo do določene spremembe obrestne mere, vendar te spremembe zanjo ne pomenijo tveganja, saj jih upošteva v svojih izračunih o donosnosti naložbe. Tveganje za banko je torej v tistih spremembah obrestne mere, ki jih ne pričakuje in zato nanje ni pripravljena.

13

Obrestna mera oziroma stopnja donosa se na trgu kapitala pod vplivom različnih dejavnikov ves čas spreminja, kar pomeni, da je banka ves čas izpostavljena tveganju, da bo njen donos drugačen od tistega, ki ga je pričakovala (Prohaska 1999, 188). Likvidnostno tveganje je za razliko od ostalih bančnih tveganj prisotno v vsakodnevnem poslovanju banke. Le v izjemnih primerih lahko tovrstno tveganje preraste v tveganje nesolventnosti. Likvidnostno tveganje lahko ima svoje razloge v pasivi in aktivi bilance stanja. O razlogih na strani pasive govorimo, ko imetniki vlog želijo takoj priti do denarja. Če gre za nezaupanje v banko ali so potrebe po denarju nepričakovane in velike, lahko nastopi likvidnostna kriza. Ker banka razpolaga le z manjšo količino denarja, ki ni obrestovan, si mora banka sredstva izposoditi ali prodati katero od svojih manj likvidnih naložb. To je lahko povezano z velikimi stroški, ker mora banka v najkrajšem času prodati svoja sredstva po ceni, ki jo lahko doseže na trgu. Tudi ponudba sredstev, ki si jih banka želi izposoditi, je lahko omejena ali pa sredstva sploh niso na razpolago. Takšni primeri lahko ogrozijo solventnost banke. Na strani aktive bilance stanja razlog za likvidnostno tveganje lahko predstavljajo potencialne obveznosti iz naslova kreditnih pogodb. Ob podpisu kreditne pogodbe se namreč banka zaveže, da bo stranki na njeno zahtevo izplačala sredstva do višine, ki izhaja iz pogodbe. Zaradi navedenih razlogov obstajajo v bankah mehanizmi, na osnovi katerih se dnevno spremlja likvidnost banke. Da bi se izognile likvidnostnim problemom, banke dnevno planirajo prilive in odlive ter spremljajo njihovo realizacijo. Pri tem so pozorne na cikličnost potreb po denarju in na velike vlagatelje, ki bi lahko nepričakovano in v velikih količinah zahtevali dvig denarja. Eno izmed bančnih tveganj je tudi operativno tveganje. Najpomembnejši vrsti tovrstnega tveganja sta zatajitev notranje kontrole in upravljanja podjetja. Taki motnji lahko povzročita izgubo, ki ima lahko pojavno obliko napake, prevare oziroma neopravljanja nalog v predpisanih rokih, ali pa ogroža interese banke na kakšen drug način. Povzročajo jo na primer njeni trgovci, uslužbenci, ki odobravajo posojila, ali drugi zaposleni, ki prekoračijo svoja pooblastila in svoje delo opravljajo na nemoralen in tvegan način. V operativno tveganje spadajo tudi večja zatajitev informacijskega sistema ali dogodki, kot so na primer velik požar ali druge naravne nesreče. Banke se soočajo tudi raznimi oblikami pravnega tveganja. Problemi se pojavijo, ko se na primer ugotovi, da bo vrednost terjatev nična ali da bodo obveznosti večje od predvidenih, ker je bil pravni nasvet ali dokumentacija neprimerna ali napačna. Poleg tega se lahko zgodi, da se z veljavno zakonodajo ne da rešiti pravnih vprašanj, ki zadevajo banko. Sodni primer, ki se nanaša na določeno banko, lahko močno vpliva na bančne posle drugih bank in podraži njihovo poslovanje. Lahko pride tudi do spremembe zakonodaje, ki vpliva na banke. Banke so za pravno tveganje zlasti občutljive pri novih vrstah poslov in kadar še niso določene zakonske pravice stranke, s katero se sklepa posel (Borak 1998, 20).

14

2.5 Kreditna dejavnost banke Kreditna dejavnost banke ima zelo močan vpliv na likvidnost banke. Preveliko dajanje kreditov lahko pripelje banko v nelikvidnost. V svojem poslovanju mora banka težiti k optimalni likvidnosti. Optimalna likvidnost banke je tisto stanje likvidnostne rezerve, ki ni niti previsoka niti prenizka in je potrebna banki, da glede na individualne pogoje zadosti svojim obveznostim. V poslovni politiki banke se optimalni likvidnosti banke upirata dva dejavnika. To sta gospodarski interes banke, da s čim večjim kreditiranjem povečuje svojo rentabilnost, in bojazen banke pred nelikvidnostjo in sankcijami. Če hoče banka ostati likvidna, ne more vsega plasirati v kredite, temveč mora določen odstotek obdržati na svojem računu pri centralni banki za likvidnostno rezervo. Če so sredstva banke na računu pri centralnoemisijski banki večja, kot znaša odstotek obvezne rezerve, lahko banka daje nove kredite. Del pasivnih sredstev bank ostane neplasiran v likvidnostni rezervi, ki jo oblikuje banka po lastni iniciativi, da bi omogočila denarne dispozicije svojih komitentov, del pa ostane neplasiran po nalogu centralne banke, ki ima moč in pravico zadrževati določen del pasiv banke v rezervi, ki pa se zaradi tega imenuje obvezna rezerva. Z obvezno rezervo vpliva centralna banka globalno na kreditni potencial poslovnih bank. Če želi centralna banka povečati količino knjižnega denarja v obtoku, potem bo odstotek obvezne rezerve znižala, v nasprotnem primeru pa zvišala. Kreditna dejavnost banke pa neposredno povratno odseva tudi v depozitu banke. To je proces multipliciranja sredstev, pri katerem s krediti nastajajo depoziti. Ko banka svojemu komitentu daje kredit, bo komitent ta kredit uporabil za plačila. Del teh plačil bo usmerjen izven banke, drugi del pa bo prišel na račun drugih komitentov pri tej isti banki. Sredstva na računih komitentov pa pomenijo depozite. Za te depozite mora banka izločiti obvezno rezervo in obdržati likvidnostno rezervo, medtem ko lahko ostala sredstva ponovno plasira. In celotni potek se ponovi. Banka lahko ta potek ponavlja v neskončnost in tako s procesom multiplikacije v neskončnosti povečuje sredstva.

15

3 KREDIT

3.1 Pojem in vrste kreditov Najprej je potrebno ločiti pojma kredit in posojilo. Posojilo je samo kupčija, s katero se med strankama ustanovi kredit, t.j. kreditno razmerje. Vsaka kupčija, pri kateri se stranki dogovorita, da bosta dajatev in nasprotna dajatev časovno razmaknjeni, ima za posledico, da nastane med strankami kreditno razmerje, ena stranka postane upnik, druga dolžnik. Posojilo je samo ena teh naštetih kreditnih kupčij, in sicer tista, katere vsebina je samo kredit, to je medčasovna menjava in nič drugega (Ribnikar 1999, 35). Po Crnkoviču pa so predmet vračila posojila enake stvari kot so bile dane v posojo, medtem ko je pri kreditu predmet vračila denar, četudi je bil dan kredit v blagovni obliki. Beseda kredit je latinskega izvora. Izvira iz besede »credere«, ki pomeni verjeti, zaupati. Kredit je torej tisto, kar je zaupano, dano na upanje v vrnitev (Crnkovič 1987, 7). Pri kreditu je zelo pomembno načelo vrnitve oziroma obveza, da mora dolžnik po izteku dogovorjenega roka vrniti izposojena sredstva. Pri kreditu gre za kreditno razmerje med dvema osebama, in sicer med kreditodajalcem, t.j. upnikom, ter kreditojemalcem, t.j. dolžnikom. Pri tem dolžniško-upniškem razmerju upnik za določen čas in pod določenimi pogoji odstopa dolžniku pravico razpolaganja z denarjem. Gre za začasen prenos vrednosti (Kadić 1983, 51). Značilnost kredita so:

kredit je medčasovna menjava dobrin in vrednosti, kredit daje možnost uporabe v prihodnosti ustvarjenih sredstev danes, kreditni proces je povezan s tveganjem.

Po predmetu kreditiranja oziroma po obliki, v kateri se dajejo krediti, ločimo blagovni in denarni kredit. Blagovni kredit se daje v blagu, vrača pa se v denarju. Ta vrsta kredita je značilna za blagovno gospodarstvo. Predstavlja začetek kreditnega sistema in tudi osnovo za nastanek vseh ostalih razvitejših oblik kreditiranja. To vrsto kredita dajejo trgovinska podjetja ali proizvajalci blaga, vrednost blaga pa se plača šele po določenem roku. Njegov pomen je v tem, da pospešuje blagovni promet. Pri denarnem kreditu pa gre za kredit, ki se daje in vrača v denarju. Dajejo ga ponavadi banke, hranilnice in kreditno hranilne službe. Tu gre za prenos kupne moči z enih na druge subjekte. Glede na namen, za katerega se dajejo krediti, ločimo produktivne in porabniške kredite. Produktiven kredit se daje za konkretne namene v produktivni sferi narodnega gospodarstva, ki pa jo moramo pojmovati široko, tako da zajamemo poleg proizvodnje (produkcije) tudi trgovino, transport in uslužnostno dejavnost. Produktivni kredit je torej povezan tako s proizvodnjo kot tudi z menjavo blaga in storitev. Najznačilnejši kredit za produkcijske namene je prav gotovo proizvodni kredit, t.j. kredit za financiranje proizvodnje blaga. Produktivne kredite lahko imenujemo tudi pridobitniške, ker je njihov namen financiranje pridobitne dejavnosti. Neproduktivni krediti se dajejo za neproduktivne namene, ki so značilni za družbene dejavnosti, kot so npr. kultura, znanost, zdravstvo in podobno, pa tudi za administrativne dejavnosti (Crnkovič 1987, 12).

16

Kredite ločimo tudi po subjektih, katerim se kredit odobri, in sicer poznamo kredite pravnim osebam ter kredite fizičnim osebam. Krediti pravnim osebam so krediti, ki jih posojilodajalci dajejo podjetjem in drugim pravnim osebam predvsem za potrebe investiranja, premostitve likvidnostnih težav in nabavo materiala. Pri kreditih fizičnim osebam pa gre predvsem za potrošniška posojila in namenska posojila, na primer stanovanjsko posojilo ali posojilo za nakup avtomobila. V zvezi z rokom vrnitve kredita ločimo kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne kredite. Pri tem v svetu ni popolne enotnosti. Navadno se za kratkoročne štejejo krediti, ki so dani za nekaj dni ali mesecev, najdlje pa za eno leto. Krediti, ki so dani na rok od dveh do desetih let, so srednjeročni; če so dani na več kot deset let, pa so dolgoročni. Obstaja tudi razvrstitev, po kateri štejejo kredite do dveh let med kratkoročne, kredite od dveh let do petih let med srednjeročne, med dolgoročne pa kredite nad pet let. Pri nas ločimo v praksi kredite le na kratkoročne in dolgoročne; kratkoročni so do enega leta, vsi drugi pa so dolgoročni (Crnkovič 1987, 18). Po načinu odplačila dolga razlikujemo obročne in amortizacijske kredite. Obročni kredit imamo, kadar dolžnik odplačuje kredit v enakih obrokih, imenovanih anuitetah. Anuiteta vsebuje odplačilo glavnice in plačilo obresti. Amortizacijski krediti se odplačujejo po planu, ki je narejen za dogovorjeno dobo odplačila v celoti. Ob najetju kredita mora podjetje plačati tudi stroške, ki sestojijo iz obresti, enkratne provizije ob pridobitvi kredita (od 0,2 % do 1,5 % vrednosti kredita), stroškov vodenja kredita (le pri nekaterih bankah), stroškov pridobitve različnih jamstev in izdelave poslovnega načrta oz. investicijskega elaborata. Pri obliki zavarovanja kredita kot tudi pri obrestnih merah velja, da se za posameznega posojilojemalca dokončno oblikujejo glede na njegovo boniteto, kvaliteto zavarovanja terjatev, poslovno sodelovanje z banko ter ročnost kredita. Po načini koriščenja ločimo izplačilne in garancijske kredite. Izplačilni krediti se koristijo v denarju. Kreditojemalec dobi na razpolago določeno vsoto denarja od kreditodajalca, medtem ko pri garancijskih kreditih uporabnik ne dobi denarja, temveč akcept, aval, remburs ali mu kreditodajalec žirira menico. Po načinu uporabe ločimo kredite tudi na redne in sezonske. Redni krediti se uporabljajo za financiranje rednega poslovanja kreditojemalca. Ker je značilnost rednega poslovanja enakomernost, je to tudi značilnost rednega kredita. Zaradi sezonskih nihanj v poslovanju in s tem tudi nihanja potrebnih obratnih sredstev se najemajo sezonski krediti, ki se seveda uporabljajo le toliko časa, kolikor traja sezona, so zato neenakomerni. (Crnkovič 1987, 24). Poznamo domače in tuje kredite. Za domače kredite je značilno, da sta obe pogodbeni stranki iz iste države. Ponavadi so to krediti v tem primeru izdani v domači valuti te države. Pri tujih kreditih pa je posojilodajalec iz tuje države. Kredit se v tem primeru ponavadi da v valuti države posojilodajalca ali v mednarodno splošno priznani valuti, kot je ameriški dolar ali euro.

17

3.2 Funkcije kredita z vidika narodnega gospodarstva4

Emisija denarja

Emisija denarja je pomembna funkcija kredita v narodnem gospodarstvu. Ko centralna banka odobri poslovni banki kredit, emitira denar in se količine denarja v obtoku povečujejo. Količina denarja v obtoku se zmanjšuje, kadar poslovne banke vračajo kredite centralni banki. Zaradi takšnega učinka kredita na količino denarja v obtoku ga centralna banka uporablja kot inštrument kreditne politike. V času konjunkture, ko je nevarnost, da gospodarstvo zaide v občutnejšo inflacijo, se z omejevanjem kreditiranja gospodarstvo umirja. V času recesije, ko vlada v gospodarstvu mrtvilo, se s kreditiranjem povečuje denarni obtok in s tem efektivno povpraševanje. Enako funkcijo opravlja kredit, ki ga centralna banka odobri državi oziroma družbenim organom, poveča se namreč količina denarja v obtoku. Ko država odplača kredit centralni banki, pa se zmanjša. Ta kredit se lahko izkoristi kot instrument ekonomske politike države, in sicer v okviru tako imenovanega cikličnega proračuna. Funkcijo emisije denarja lahko imenujemo tudi funkcijo oskrbovanja narodnega gospodarstva s potrebno količino denarja. Naloga centralne banke je, da bo s kreditom dala gospodarstvu toliko denarja, kolikor ga potrebuje za svoje poslovanje.

Multiplikacija depozitov Funkcijo povečevalca (ali zmanjševalca) denarne mase ne opravlja le kredit centralne banke, ampak tudi kredit, ki ga poslovna banka odobri svojemu komitentu v obliki knjižnega denarja. Prva razlika je v tem, da centralna banka s kreditom emitira gotovino in knjižni denar, medtem ko poslovna banka multiplicira le knjižni denar. Druga pa je v tem, da poslovna banka pomnožuje (multiplicira) že izdani denar, medtem ko ga centralna banka izdaja. Izraz »emitirati denar« se uporablja le v zvezi z ustrezno dejavnostjo centralne banke, ker je značilno, da centralna banka pri tem nima podlage, medtem ko poslovne banke morajo imeti podlago v inicialnem depozitu. V zvezi s tem se pojavlja izraz »primarna emisija«, to je takrat, kadar denarni obtok povečuje emisijska banka. Pri razlagi multiplikacije izhajamo iz nekaterih predpostavk:

s pojavom a vista depozitov v banki se ustvari podlaga za multiplikacijo; poslovna banka ne porabi vseh depozitov na vpogled za kreditiranje, ker je

predpisana obvezna rezerva in ker samoiniciativno hrani del sprejetih depozitov za rezervo likvidnosti;

izposojevalci porabijo kredit v knjižnem denarju za plačilo upnikom, ki imajo svoj račun v isti banki, in zato ostanejo sredstva v banki, ki je kredit odobrila, ali ga porabijo v celoti za plačilo upnikom, ki nimajo računa v isti banki, tako da sredstva v celoti odtečejo v druge banke, ali ga porabijo delno za plačilo v okviru iste banke, delno pa za plačila v drugi banki.

4 Povzeto po Filipiču in Markovič-Hribernik (1998,108-113).

18

Kombinacije možnih dejavnikov so v praksi od banke do banke in od primera do primera različne. Začetni depozit (d) utegne biti velik ali majhen. Stopnja obvezne rezerve je določena enotno, toda stopnjo rezerve likvidnosti določajo posamezne banke samostojno, zato je vsota obeh različna. Razlikujejo se tudi odločitve banke o plasiranju sprejetih depozitov. Najbolj se spreminja delež kredita, ki ostane v banki oziroma delež kredita, ki se porabi zunaj banke kreditodajalca. Depoziti se množijo v okviru ene same banke (mikrokreditna multiplikacija) kot tudi v okviru celotnega bančno-kreditnega mehanizma (makrokreditna multiplikacija).

Mobilnost likvidnih sredstev Funkcija kredita v narodnem gospodarstvu je tudi povečanje mobilnosti likvidnih sredstev. Če odštejemo zneske likvidnih sredstev, ki jih morajo gospodarske (pa tudi gospodinjske) celice imeti v rezervi zaradi ohranitve svoje likvidnosti, se pri posameznih celicah pojavljajo presežki likvidnih sredstev oz. se presežki pojavljajo, ker podjetja zadržanega dobička ne porabijo takoj . Če bi ta sredstva mirovala, bi imela koeficient enak ničli. Kredit pa opravi to funkcijo tako, da tisti, ki ima presežek, likvidna sredstva posodi tistemu, ki ima primanjkljaj, ali pa nastane dvojno kreditno razmerje, najprej med tistim ki ima presežek, in banko, ki ta presežek prejme, potem pa še med banko in tistimi, ki imajo primanjkljaj likvidnih sredstev, pa zato pri banki najamejo kredit. Zaradi takšne funkcije kredita se zmanjšuje potreba narodnega gospodarstva po povečanju količine denarja v obtoku, saj se povečuje njegova obtočna hitrost. Če se denar hitreje obrača, ga je za dani obseg blagovnega prometa v obtoku potrebno manj oziroma se lahko opravi večji obseg blagovnega prometa z dano količino denarja.

Koncentracija sredstev

Če gledamo z vidika narodnega dohodka, ki je vir financiranja investicij, ali pa z vidika denarne mase, ki je vir likvidnih sredstev, ugotovimo v vsakem narodnem gospodarstvu razmeroma veliko razdrobljenost. Narodni dohodek je razporejen na veliko število podjetij, ustanov, državnih organov in tudi prebivalcev, enako število uporabnikov pa razpolaga tudi z denarno maso, z likvidnimi sredstvi. S takimi majhnimi zneski ne bi bilo mogoče financirati velikih vlaganj, kakršna se pojavljajo v gospodarstvu, zato je treba razdrobljeni narodni dohodek oziroma denarno maso na nek način koncentrirati, da bi dobili večje zneske, ki so potrebni za financiranje večjih vlaganj. To je mogoče doseči na različne načine, v tržnem sistemu gospodarjenja se je najbolj razvila koncentracija s pomočjo kredita posrednih finančnih odnosov. S pomočjo kredita se veliko število majhnih prihrankov in presežkov likvidnih sredstev osredotoča v poslovnih bankah, ki prihranke in presežke likvidnih sredstev v kreditni obliki zbirajo zato, da bi jih plasirale v kreditni obliki svojim komitentom. Prek neposrednih finančnih odnosov pa se pridobijo prihranki z emisijo vrednostnih papirjev. Funkcijo osredotočenja sredstev opravlja kredit tudi brez posredovanja bank ali drugih finančnih posrednikov. Tisti, ki želi investirati več kot ima sredstev, si sposodi manjkajoča sredstev pri pravnih in fizičnih osebah, ki imajo neporabljena sredstva.

19

3.3 Funkcija kredita z vidika podjetja5

Kredit vedno poveča kupno moč kreditojemalca, ne glede na to, ali je z narodnogospodarskega stališča kupna moč samo prenesena ali pa je na novo ustvarjena. Kredit opravi več nalog s tem, ko poveča kupno moč investitorja. Omogoči mu začetek novega cikla proizvodnega procesa, še preden je prejšnji zaključen, tako da teče proizvodnja neprekinjeno. Proizvodnja veže likvidna sredstva in dokler ni končana, je investitor nesposoben financirati nov cikel, če si ne pomaga s kreditom. Kredit tudi omogoča, da je financiranje proizvodnje organizirano gospodarno in kar najbolj donosno. Najbolj prihaja to do izraza pri sezonskih in drugačnih nihanjih proizvodnje. Kredit namreč omogoča, da se finančna sredstva elastično prilagajajo spreminjajočim se potrebam. Ko se potreba po finančnih sredstvih zmanjša, se razpoložljiva kupna moč prilagodi z odpovedjo in vrnitvijo kredita. Ko pa potrebe narastejo, jih uskladijo z najetjem kreditov. Kredit torej omogoča, da ni nikoli angažiranih več finančnih sredstev, kot zahteva trenutna stopnja proizvodnje. S tem pa se povečujeta gospodarnost financiranja in donosnost vlaganj. Funkcija kredita ne preneha s končanjem proizvodnje, ampak se nadaljuje tudi, ko gre blago v obtok. Kontinuiranost funkcije sledi iz dejstva, da potrebe podjetja po likvidnih sredstvih niso določene le s proizvodnjo, ampak tudi z obtokom blaga v blagovnem prometu, ker se šele s prodajo blaga spremeni v denar, ki služi za ponovno financiranje proizvodnje (enostavna reprodukcija). Kredit ima tudi nalogo, da omogoči večanje proizvodnje. Tudi tu ni pomembno, ali se s kreditom že prenaša že ustvarjeni dobiček ali pa se ustvarijo dodatne količine denarja. Če more investitor najeti kredit, potem dinamika naraščanja proizvodnje ni odvisna od njegovih lastnih sredstev, ki tudi takrat, kadar so razmeroma velike, zaostajajo za obsegom sredstev, potrebnih za hitro naraščanje proizvodnje. Iz opredelitve, po kateri je primarna funkcija denarnega trga v tem, da z medsebojnim poravnavanjem presežkov in primanjkljajev pokriva potrebe gospodarstva po likvidnih sredstvih, sledi, če jo razčlenjujemo, da je funkcija kredita omogočiti podjetju doseganje optimalne plačilne sposobnosti. Ta je dosežena, če podjetje nima niti presežkov niti primanjkljajev in ima oblikovano minimalno likvidno rezervo. 3.4 Oblike bančnih kreditov V tem poglavju bom namenila posebno pozornost poslovnim oblikam kreditiranja. V poslovni praksi poznamo različne oblike kreditov, ki jih banke dajejo svojim komitentom. Poslovne oblike kreditiranja bank so se razvile v dolgotrajni bančni praksi in se nenehno izpolnjujejo, nastajajo nove in izginjajo stare. Novi produkti storitev se oblikujejo na podlagi povpraševanja s strani komitentov in tržnih priložnosti. To je zakonitost inovacijskega procesa v bankah, ki iščejo vedno nove poti do svojih komitentov s ponudbo boljših, ustreznejših in učinkovitejših storitev.

5 Povzeto po Filipiču in Markovič-Hribernik (1998, 113-114).

20

Investicijski kredit in hipotekarni kredit, ki ju bom predstavila v nadaljevanju, spadata med dolgoročne, ostale oblike kreditov pa spadajo med kratkoročne oblike kreditiranja. Kot sem že prej omenila, so kratkoročni krediti tisti, ki so dani do enega leta, vsi ostali so pa dolgoročni. Pri odobravanju dolgoročnih kreditov mora banka poleg zahtev kreditne sposobnosti, bonitete, solventnosti in likvidnosti oceniti tudi projekt, ki bi se financiral iz dolgoročnega kredita (Vidmar 1997, 38). 3.4.1 Kredit na osebni račun Na tekočem računu knjiži banka vse denarne spremembe svojih komitentov. Tekoči račun se lahko vodi kot depozitni račun, v tem primeru je na njem dobroimetje, tj. saldo v dobro. Enako velja za žiro račun. Če pa komitent razpolaga s sredstvi v večjem znesku, kot je dobroimetje, potem je prekoračeni znesek kredit, to je saldo v breme. Komitent se spremeni iz deponenta v jemalca kredita. Pri kreditiranju na tekoči račun banke prakticirajo kreditiranje, da (predvsem pri večjih zneskih) odobrijo kredit na račun in s tem povečajo dobroimetje. Tak način dosledno uporabljajo tudi pri kreditiranju na žiro račun, ki zaradi tega nikoli ne more preiti v breme (Dimovski 1996, 55). Pri kreditiranju na tekoči račun gre za kreditno linijo,6 ki jo banka določi komitentu na podlagi predhodne ocene kreditne sposobnosti. Na podlagi te ocene se med banko in komitentom sklene kreditna pogodba, v kateri so navedeni vsi pogoji kreditiranja, znesek do katerega se lahko komitent zadolži, obrestna mera, stroški kreditiranja in morebitno zavarovanje. Ta oblika kreditiranja je zelo ugodna, saj nudi komitentu zadolžitev v znesku, ki ga tisti trenutek potrebuje brez predhodnih dogovarjanj. Vsak priliv na tekoči račun zmanjšuje zadolženi znesek, kar pomeni da zmanjšuje tudi stroške kreditiranja. Pri kreditu na žiro račun ni kreditne linije, ker ni salda v breme, temveč banka poveča dobroimetje na žiro računu v znesku odobrenega kredita. Kredit na tekoči račun je kratkoročne narave, ker kreditna pogodba predvideva vračilo kredita v zelo kratkih rokih (1 do 3 mesece). Ti krediti imajo sicer dolgoročni značaj, saj ima komitent nenehno možnost prekoračevati stanje svojih sredstev na tekočem računu. Banke odpovedo kredit takrat, ko komitentu grozi nesolventnost in ne daje več zadostnih zavarovanj za kredit. Tudi pri žiro računu velja princip vračanja kredita ob zapadlosti, vendar banke vedno ne vztrajajo pri njegovem vračilu, temveč rok vračila enkrat ali tekoče podaljšujejo (Bobek 1992, 123). Če banka ne določi namena uporabe tega kredita, je njegova uporabnost izredno široka. Gospodarskim organizacijam rabi za kratkoročna obročna sredstva, torej za kratkoročno financiranje proizvodnega in prometnega procesa. Ker pa kratkoročna obratna sredstva nenehno krožijo in jih je zaradi tega treba potrebno vedno znova financirati, pride do dolgoročne uporabe teh kreditov. Gospodarstvu pa rabijo ti krediti tudi za premostitev likvidnostnih težav, enako je to tudi pri prebivalstvu.

6 Kreditna linija je najvišji znesek kredita, do katerega lahko komitent banke prekorači stanje na svojem računu, ali najvišji znesek, ki ga ima saldo v breme.

21

Komitenti plačujejo za redno uporabo kredita redne obresti. Pri prekoračitvi roka vračila brez pristanka banke pa si le ta zaračunava še zamudne obresti. 3.4.2 Menični kredit Menica kot strogo formalen vrednostni papir, je klasičen instrument zavarovanja plačila, ki se uporablja pri kreditnih transakcijah s tujino (Falatov 1999, 41). Menični kredit, kot je že iz imena razvidno, temelji na menici. Menica je že sama po sebi povezana s kreditnim odnosom:

med prodajalcem in kupcem v blagovni menjavi, med posameznimi pravnimi in fizičnimi osebami pri indosiranju menice, med banko in pravnimi ter fizičnimi osebami pri odkupu ali akceptiranju

menice, med posameznimi udeleženci terjatve iz menice, pri čemer vsak glede na svojo

vlogo odgovarja za menični dolg, med vsemi temi obstaja določeno kreditno razmerje (Bobek 1992, 125).

Temeljni obliki meničnega kredita sta eskontni (diskontni) kredit in akceptni kredit, vse ostale oblike meničnega kredita so izpeljanke navedenih dveh, in sicer remboursni kredit, negociacijski kredit in packing kredit. V terminologiji poznamo trasirano in solo menico. Trasirana menica vsebuje brezpogojni poziv upnika (izdajatelja menice ali trasanta) dolžniku (trasatu), da izplača določeni denarni znesek v menici imenovani osebi (remitentu). Lastna menica je plačilna obljuba, kjer se izdajatelj menice obveže izplačati določen denarni znesek. Pri trasirani menici dolžnik ni avtomatično zvezan plačati v menici navedenega zneska. To obvezo prevzame šele takrat, ko menico akceptira, kar potrdi s svojim podpisom na točno določenem mestu v menici. Trasirana menica je torej plačilni poziv, lastna menica pa je plačilna obljuba (Bobek 1992, 125). Za menico kot vrednostni papir je značilno še to, da mora vsebovati vse bistvene elemente, kajti če manjka le eden izmed teh, papir ni menica. 3.4.2.1 Eskontni (diskontni) kredit Na splošno razumemo z eskontom odkup kake terjatve pred njeno dospelostjo. Pri eskontnem kreditu gre za odkup menice pred njeno dospelostjo. Pri eskontu menice se od zneska, na katerega se glasi menica, odšteje določeni znesek, ki se imenuje eskont ali diskont in vsebuje znesek nedospelih obresti, stroškov in provizije. Tako dobljena razlika se imenuje čisti znesek eskonta. Pri eskontu menice banka nakaže komitentu čisti znesek eskonta. Možna pa je tudi druga varianta, da banka izplača celotni znesek menice, komitent pa plača obresti, provizijo in druge stroške posebej. V obeh primerih pa si banka ob roku zapadlosti menice povrne znesek, na katerega se menica glasi (Bobek 1992, 126). Posebnost eskontnega kredita je v tem, da kredita ne vrne tisti, ki ga je najel, ampak trasat ali kateri drugi menični obveznik.

22

Eskontni kredit se uporablja predvsem pri financiranju blagovnega prometa, ko omogoča gospodarskim organizacijam refinanciranje komercialnih kreditov. Eskontni kredit povečuje nadalje možnosti najemanja kreditov, predvsem po kreditni liniji na tekočem računu ali najemanja kreditov po žiro računu, ker so elementi kreditiranja pri eskontnem kreditu popolnoma drugačni in zavarovanja višja (Bobek 1992, 127). 3.4.2.2 Akceptni kredit7

Akcept je pismena izjava meničnega dolžnika (trasata), da bo izplačal menično vsoto, kar izjavlja s tem, da se podpiše čez menico. V bistvu je torej akceptni kredit tudi menični kredit. Pri akceptnem kreditu se obveže banka s kreditno pogodbo, da bo akceptirala menico, ki jo nanjo trasira komitent. Z akceptiranjem postane banka glavni menični dolžnik. Prednost akceptnega kredita za banko je v tem, da praviloma ne angažira svojih kreditnih sredstev, mora pa skrbeti za to, da bo imela na razpolago dovolj sredstev, če bi morala poravnati menični dolg. Komitent mora po uzancah pred zapadlostjo menice dati banki na razpolago svoja sredstva, če kaže, da bo morala banka poravnati menični dolg. Praviloma pa do tega ne pride. Banka pri akceptnem kreditu ne posodi denarja, ampak svoj ugled oziroma podpis. Menico, ki jo je akceptirala ugledna banka, more komitent porabiti za plačilo blaga ali pa jo eskontirati. Eskontirati jo mora pri isti banki, ki jo je akceptirala, ali pa kaki drugi. Eskontni kredit se od akceptnega kredita razlikuje v tem, da pri eskontnem kreditu daje banka na razpolago izposojevalcu likvidna sredstva, pri akceptnem pa daje zgolj obljubo plačila, ki jo more dolžnik eskontirati ali uporabiti za plačilo nabavljenega blaga. 3.4.2.3 Remboursni kredit Pri remboursnem kreditu gre za obliko akceptnega kredita, posebnost le-tega pa je, da banka pristane na akcept menice na podlagi dokumentov.8 Ta vrsta kredita se uporablja predvsem v mednarodni blagovni menjavi. Pri tem kreditu banka akceptira menico na uvoznikov račun, medtem ko jo izvoznik lahko eskontira pri svoji banki ali banki, pooblaščeni s strani uvoznika. Plačilo se izvrši na podlagi predloženih ustreznih dokumentov s strani izvoznika. Izvoznik dobi plačilo za izvoženo blago, ko se blago vkrca na ladjo, in ne šele ko prispe k uvozniku. Remboursni kredit olajšuje mednarodno trgovino in se pogosto uporablja s kombiniranjem z dokumentarnim akreditivom.

7 Povzeto po Filipču in Markovič-Hribernik (1998, 126). 8 Ti dokumenti so: pomorski/oceanski ladijski tovorni list, nevnovčljiv (neprenosljiv, negociabilen) pomorski tovorni list, čarterski ladijski tovorni list, multimodalni prevozni dokument, zračni tovorni list, cestni, železniški ali rečni (jezerski) tovorni prevozni dokument, kurirsko in poštno potrdilo, prevozni dokumenti, ki jih izdajajo špediterji idr.

23

3.4.2.4 Negociacijski kredit Negociacijski krediti so se razvili kot posebna tehnika pri eskontnih kreditih v zunanji trgovini. Njihova vsebina je v tem, da se omogoči izvozniku eskontiranje trasirane menice, ki jo je sam izdal. To se izvede tako, da pooblasti uvoznik neko banko, da to trasirano menico odkupi. Pri tem ločimo dve vrsti pooblastil t.i. authority to purchase in order to negotiate (Dimovski 1996, 57). Pri authority to purchase pooblasti uvoznikova banka svojo korespondenčno banko v tujini, da odkupi skupaj z dokumenti menico, ki jo je izvoznik trasiral na uvoznika. Pri order to negotiate naloži uvoznikova banka svoji korespondenčni banki v tujini, da odkupi skupaj z dokumenti menico, ko jo je izvoznik trasiral na korespondenčno banko. 3.4.2.5 Packing kredit O packing kreditu govorimo, ko je izvoznikova banka pooblaščena, da izplača del akreditivnega zneska pred predložitvijo dokumentov kot avans in tako omogoča delno predfinanciranje priprave blaga za izvoz. Predčasno delno izplačilo se lahko opravi na podlagi dveh klavzul, in sicer green clause in red clause. Če je z akreditivnimi pogoji predvideno, da se predčasno izplačilo opravi na podlagi green clause, pomeni to, da je tako predhodno izplačilo možno le proti izvoznikovi pismeni obvezi, da bo določene dokumente dostavil znotraj akreditivnega roka. Red clause pa določa, da mora izvoznik dodatno predložiti kot zavarovanje še skladiščne dokumente (skladiščnico) (Bobek 1992, 132). 3.4.3 Lombardni kredit Posebnost lombardnega kredita je v tem, da je odobren proti zastavitvi realnih dobrin. Realne dobrine le zastavljamo, zato omogoča taka oblika kreditiranja izposojevalcu, da pridobi finančna sredstva, ne da bi moral del svoje aktive v neugodnih okoliščinah prodati. Zastavljajo se samo stvari, ki jih je mogoče hitro prodati, to pa so vrednostni papirji, ki kotirajo na borzi, plemenite kovine in kurantno blago. Pogoj, da so zastavljene le stvari, ki jih je mogoče vedno in hitro prodati, je pomemben za zavarovanje kredita. Le tako je zagotovljeno, da bo dolg poravnan, če izposojevalec kredita ne bo pravočasno vrnil. Banka si bo namreč dolg poplačala s prodajo zadolžene dobrine-premičnine (Filipič, Markovič-Hribernik 1998, 123). Zaradi zgoraj navedenih oblik zavarovanja pri lombardnem kreditu ugotavljanje izposojevalčeve kreditne sposobnosti ni odločilnega pomena, pač pa kakovost in vrednost zastavljene stvari. Vendar to ne pomeni, da banka ne bo ugotavljala kreditne sposobnosti in tudi ni pričakovati, da bi kredit odobrila stranki, ki je kreditno nesposobna.

24

Glede na to, kaj je zastavljeno zaradi zavarovanja kredita ločimo menični lombard, lombard vrednostnih papirjev in blagovni lombard ter lombard na osnovi zastave žlahtnih kovin. V praksi najbolj uporabljena oblika lombardnega kredita je lombard vrednostnih papirjev, saj so stroški zastavljanja najnižji. Banka vrednostne papirje hrani kar v svojem depoju. Najmanj priljubljena oblika pa je lombard plemenitih kovin, medtem ko lombard blaga zahteva od banke najem javnih skladišč, kar podraži lombardni kredit. Banke redko razpolagajo z ustreznimi skladiščnimi prostori, zato predajo blago v zalogo na ta način, da ga uskladiščijo na ime banke in banki izročijo skladiščni list. Če pa je zastavljeno blago shranjeno v izposojevalčevem skladišču, je potrebno ločeno uskladiščevanje, označevanje blaga in izročitev ključev skladišča banki. Banka lombardnega kredita ne more zavarovati pred znižanjem vrednosti zavarovane stvari. Proti temu se banka zavaruje na dva načina (Filipič in Markovič-Hribernik 1998, 124). Lombardni kredit ni odobren do polne (100 %) vrednosti zastavljenega blaga ali vrednostnega papirja, ampak le do 60 ali 70 % te vrednosti. Če tržna cena zastavljene premičnine pade tudi do 30 %, si lahko banka še vedno z lastno prodajo poplača kredit. Banka si lahko izposluje pravico, da lahko zahteva dopolnitev zaloga, če je njegova cena padla na trgu pod dogovorjeno raven. 3.4.4 Obročni kredit9

Obročne kredite dajejo banke predvsem prebivalstvu za nakup različnega blaga, predvsem trajnejšega značaja. Najete obročne kredite vračajo jemalci kredita v določenih enakih časovnih razmikih, običajno v mesečnih obrokih. Dajanje obročnih kreditov ima običajno dve obliki:

obročne kredite daje neposredno banka in se neposredno vračajo banki. Presojo kreditne sposobnosti in drugih pogojev opravi banka, prav tako se vsa zavarovanja dajejo neposredno banki;

v sistem obročnih kreditov se vključi trgovska mreža. Jemalec kredita dobi obročni kredit pri trgovinskem podjetju. Kreditno sposobnost in druge pogoje presodi podjetje, le-temu da jemalec kredita tudi vsa zavarovanja. Kredit vrača trgovinskemu podjetju.

Centralnoemisijska banka navadno predpiše pogoje obročnih kreditov, ki skuša s tem vplivati na strukturo blagovnega povpraševanja. Med te pogoje sodijo:

limitirana višina obročnega kredita, predpisani najdaljši roki teh kreditov, določena soudeležba jemalca kredita, določena obrestna mera, predpisana

zavarovanja, ki jih je jemalec kredita dolžan dati kreditorju. V našem kreditnem sistemu je določeno, da se smejo jemalci kredita pri obročnem kreditu zadolžiti do ene tretjine mesečnega osebnega dohodka.


25

Za zavarovanje obročnega kredita rabijo banki: administrativna prepoved na osebni dohodek (do ene tretjine mesečnega osebnega

dohodka oziroma za komitente z višjimi osebnimi dohodki do polovice dohodka), zavarovanje pri zavarovalnici, menica, zastavitev drugih vrednostnih papirjev.

3.4.5 Avalni kredit Avalni kredit je oblika kredita, pri katerem banka daje jamstvo ali garancijo tretji osebi, da poravnava obveznosti svojega komitenta, v kolikor ta tega ne bo storil. Banka nastopa kot avalist le komitentom z visoko boniteto. V primeru avalnega kredita banka ne daje komitentu denarnega zneska, temveč samo jamstvo oziroma garancijo poravnanja obveznosti. V kolikor komitent ne poravna ob zapadlosti svoje obveznosti napram tretji osebi, jih poravna banka iz svojega kreditnega potenciala. Zaradi tega je boniteta in s tem tudi ocena kreditne sposobnosti komitenta zelo pomembna. Poznamo različne vrste avalov: menične, blagovne, zunanjetrgovinske, konosamentne, investicijske avale itd. Aval je dan vedno v pisni obliki, včasih se pri tem uporabljajo kar obrazci. Komitent, ki mu banka da avalni kredit, mora poskrbeti, da bo imel ob roku zapadlosti obveze na svojem računu pri banki kritje (Bobek 1992, 134). V kolikor tega kritja ni, bo obvezno morala banka pokriti iz svojega kreditnega potenciala. Šele v tem trenutku pride do izplačilnega kredita, za katerega si banka zaračuna obresti. Sicer pa si za dani aval banka zaračuna le provizijo. Če mora banka namesto svojega komitenta na podlagi avala poravnati obvezo, se dogovori s svojim komitentom o pogojih in roku, v katerem bo kredit poravnal. 3.4.6 Faktoring Factoring je posebna vrsta kredita, vendar je treba poudariti, da factoring ni samostojna bančna poslovna oblika. Z njo se ukvarja posebna skupina finančnih inštitucij. S factoringom je mišljen postopek, ko specializirana inštitucija (lahko tudi banka), imenovana factor, odkupi terjatve iz blagovnega prometa ali opravljenih storitev, poleg tega pa opravlja za svojega komitenta (prodajalca terjatev) še druge finančne storitve. Pri factoringu gre torej za to, da prodajalec komercialni kredit, ki ga je dal kupcu, refinancira pri factorju. Tisti, ki terjatve odkupi, je factor in je lahko tudi banka. Factor prevzame dokumente iz blagovnega prometa, pri čemer preveri boniteto dolžnikov. Factor in komitent skleneta generalno pogodbo o factoringu, kar pomeni, da se factor obveže, da bo od komitenta prevzemal terjatve v okviru njegove kreditne sposobnosti ali kreditne linije. Ne gre torej za posamične odkupe terjatev, temveč za sistem njihovega odkupa . Pri factoringu se pojavljajo stroški kot so obresti, provizije in rizične premije. Višina teh je odvisna predvsem od rizika, ki ga ima factor pri odkupu terjatev.

26

3.4.7 Investicijski kredit10

Investicijski kredit je namenjen za kreditiranje stalnih sredstev in tudi trajnega dela gibljivih sredstev. Zaradi dolgoročnosti in večjega tveganja, ki je s tem povezano, so banke pri določanju višine investicijskega kredita precej previdne. Pri tem banke upoštevajo dosedanjo in pričakovano stopnjo dobička kreditojemalca. Za odobritev investicijskega kredita pa je pomemben pričakovani čisti denarni tok (dobiček in amortizacija) od prihodnje investicije, ki se mora v višini in dinamiki ujemati z anuitetami (vračila kredita) (Filipič in Markovič-Hribernik 1998, 127). Zaradi varnosti banke postavljajo tudi pogoj, da kreditojemalec vodi svoje finančne transakcije z računom, ki ga ima pri banki-kreditodajalki. Za banko je pri odobritvi investicijskega kredita pomembna izdelava poslovnega načrta in dostava investicijskega elaborata o prihodnji investiciji in pomembno je tudi, kdo bo vodil ta projekt. Investicijski kredit se v primerjavi z drugimi krediti običajno ne kaže v celoti na poslovni račun, temveč ga podjetje črpa postopoma. Po celotnem črpanju kredita preide kredit v odplačilo, ponavadi v polletnih ali letnih obrokih (obstaja možnost odloga plačila). 3.4.8 Hipotekarni kredit Zastavna pravica na nepremičninah je učinkovit instrument zavarovanja terjatve v dolžniško-upniških razmerjih. Običajno zastavno pravico na nepremičninah imenujemo hipoteka. S hipotekarnim kreditom razumemo s hipoteko zavarovano bančno terjatev. Hipotekarni kredit je namenjen za financiranje gradbene dejavnosti, posebej še stanovanjske zidave ter za nakup gradbenih objektov. Ročnost hipotekarnih kreditov je daljša (od nekaj let pa tudi do 30 let). Hipotekarni kredit sodi v kategorijo realnih kreditov, kar pomeni, da njegova višina ni odvisna toliko od kreditne sposobnosti jemalca kredita, pač pa od vrednosti nepremičnine, ki rabi za kritje kredita. Banka si pri tem kreditu pridobi zastavno pravico z vknjižbo v zemljiško knjigo. Višina hipotekarnega kredita se ne odobri v 100-odstotni vrednosti založene nepremičnine, ampak manj ( Filipič in Markovič-Hribernik 1998, 128). Predpostavlja se, da bo dolžnik poravnal kredit s svojimi rednimi viri sredstev, tako da je hipoteka akcesorna pravica upnika (banke). Za banko je pomemben tudi vrstni red vpisa hipoteke na določeni nepremičnini v zemljiški knjigi. Če gre za hipoteko prvega reda, je ta za banko najkakovostnejša, kar se kaže v tem, da banka lahko odobri kredit po nižji obrestni meri in v višjem odstotku od vrednosti založene nepremičnine. Hipotekarni kredit je mogoče odplačati naenkrat ob roku dospetja (fiksna hipoteka) ali pa je možno vračanje kredita v polletnih ali letnih obrokih (amortizacijska hipoteka), kar se v praksi tudi bolj pogosto uporablja. Banka (upnik) lahko odpove kredit, če dolžnik redno ne odplačuje obrokov ali če se vrednost založene stvari zniža pod višino odobrenega oz. še ne odplačanega kredita. Dodatno banka lahko tudi zahteva od dolžnika, da se založena nepremičnina zavaruje, zavarovalna polica iz te zavarovalne pogodbe pa vinkulira na banko. 10 Vsak dolgoročni je praviloma investicijski kredit, saj je namenjen za investicijske naložbe. V gospodarskih organizacijah so to naložbe v osnovna in trajna obratna sredstva, pri prebivalstvu pa v zgradbe, stanovanja in drugo.

27

4 OBRESTNA MERA 4.1 Pojem obrestne mere Obrestna mera je cena, ki jo plača izposojevalec za pridobitev uporabne vrednosti kapitala, v tem, da proizvaja presežno vrednost. Definicija pove, da so gospodarski subjekti pripravljeni plačati na kreditnem trgu ceno za to, da bi razpolagali z blagom, katerega specifična uporabna vrednost je, da si z njim prisvajajo presežno vrednost (Crnkovič 1992, 135). Poleg obrestne mere obstaja še mnogo dejavnikov, ki določajo ceno posojila. Ti dejavniki, ki določajo, koliko nas bo posojilo v resnici stalo, so naslednji:

obrestna mera, stroški zavarovanja posojila, različne proporcionalne in fiksne provizije ter administrativni stroški.

Obrestna mera je pri nas sestavljena iz dveh delov. Prvi del je TOM,11 ki nekako skrbi za to, da inflacijski učinki ne izničijo realne vrednosti dolžnega zneska. TOM predstavlja revalorizacijsko stopnjo. V Sloveniji sta se kot splošni merili inflacijskih sprememb najdalje in najpogosteje uporabljali:

indeks cen na drobno, indeks cen življenskih potrebščin (od 1.1.1998 nadomešča indeks cen na drobno).

V obeh primerih je mogoča bodisi uporaba trenutnih vrednosti (npr. zadnjega mesečnega indeksa oz. koeficienta) ali uporaba različnih časovnih povprečij, eno od njih je npr. TOM (Čibej 1998, 28). Drugi del predstavlja realna obrestna mera, ki pomeni realne obresti na znesek, revaloriziran s TOM-om. Skupna obrestna mera, ki jo lahko zasledimo v ponudbah poslovnih bank, ima takšno obliko: p = TOM + r (npr. skupna obrestna mera je enaka TOM + 5 %). Treba je opozoriti, da zgolj s seštevanjem TOM-a in realne obrestne mere ne pridemo do prave vrednosti skupne obrestne mere, ampak gre tu za pravilo Fisherjeve12 enačbe. Obrestna mera pa je samo eden od treh dejavnikov, ki določajo znesek obresti. Znesek obresti je namreč funkcija treh spremenljivk:

izposojenega zneska (glavnice-G), časa obrestovanja (merjenega v dnevih, mesecih, letih…), obrestne mere p (ta nam pove, koliko denarnih enot nadomestila plačamo za vsakih

100 denarnih enot glavnice, ki smo jo uporabljali eno kapitalizacijsko obdobje).

11 TOM- temeljna obrestna mera je letna obrestna mera za denarne obveznosti v nacionalni valuti, ki zagotavlja ohranitev njene realne vrednosti (revalorizacijo). TOM določa Banka Slovenije zadnji delovni dan v mesecu in prične veljati prvi dan v mesecu po objavi. Izračuna se kot aritmetično povprečje mesečnih stopenj rasti cen v preteklih dvanajstih mesecih. 12 Več o tem v knjigi Kako banke računajo obresti (Čibej, 1998).

28

Kapitalizacijska doba ali obdobje je obdobje med dvema zaporednima obračunoma obresti. Osnovna kapitalizacijska doba je eno leto, vse druge, npr. pogostejše kapitalizacije, so izpeljane iz podatkov za osnovno obdobje (Čibej 1998, 10). Odvisnost med zneskom obresti na eni strani ter glavnico in časom obrestovanja na drugi je sledeča:

večja posojena glavnica mora prinesti pri nespremenjenih drugih okoliščinah posojilodajalcu večje obresti;

daljši čas uporabe denarja mora posojilojemalca obremeniti z večjimi obrestmi. 4.2 Oblikovanje cene kredita Cilj oblikovanja cene kredita je zagotoviti želeno stopnjo donosnosti kreditnega portfelja banke. Gre za ex-ante proces, kar pomeni, da ceno kredita določimo danes, da bi v prihodnosti dosegli zahtevan donos, ki ga narekujejo lastniki banke (Graddy in Spencer 1990, 363). Na oblikovanje cene vplivajo tveganost posameznega posla in posredni ter neposredni stroški, ki nastajajo v procesu kreditiranja. Pri določanju cene kredita moramo torej upoštevati po eni strani stroške in po drugi strani prihodke, ki jih prinaša kreditiranje. Stroškovne postavke so naslednje (Basu in Rolfes 1995, 124):

strošek vira sredstev; pri čemer so viri lahko različni ali pa gre za en sam vir financiranja. Kot najbolj pravilen pristop k virom financiranja se je izkazal pristop, kjer sta zapadlost vira in zapadlost kredita časovno usklajena;

neposredni neobrestni stroški, ki so povezani z odobravanjem in spremljanjem kredita;

posredni neobrestni stroški, ki vključujejo stroške podpornih dejavnosti in režijske stroške, kot so stroški procesiranja podatkov in izvajanja transakcij, stroški plač zaposlenih in drugi stroški. Tako neposredni kot posredni stroški temeljijo na oceni dejanskih stroškov za povprečno velik kredit. Stroški so izraženi v obliki odstotka glede na povprečni kredit; razvoj stroškovnega računovodskega sistema omogoča spremljanje tovrstnih stroškov;

premija za tveganje, ki je odvisna od bonitete ocene komitenta in zavarovanja kredita in vpliva tudi na oblikovanje rezervacij;

želena profitabilnost, izražena kot odnos na kapital (ROE), ki jo narekujejo lastniki banke;

davčna stopnja. Na prihodkovni strani so postavke naslednje (Basu in Rolfes 1995, 123):

obrestna mera, prihodki iz naslova provizij za sklenitev kreditnega posla, za vodenje kreditnega

posla, za rezervacijo sredstev. Obrestno mero iz navedenih podatkov izračunamo tako, da od stroškov odštejemo prihodke iz naslova provizij in vse skupaj delimo s pričakovano povprečno višino kredita (Basu in Rolfes 1995, 125). Ker je trg bančnih kreditov zelo konkurenčen, se pogosto dogaja, da cene na trgu narekujejo banke z nižjimi cenami.

29

To so pogosto banke, ki na novo vstopajo na določen trg. V tem primeru je banka pred dilemo, ali tudi sama zniža ceno ali pa prepusti poslovno priložnost bankam z nižjimi cenami. Na dolgi rok mora banka dosegati želeno profitabilnost, ki jo narekujejo njeni lastniki. S finančnega vidika namreč ni pomembna bilančna vsota banke, ampak dobiček, ki ga ustvarja. Zato je pomembno, da banka vodi proaktivno politiko, kar pomeni, da je prva na trgu in ne čaka in posnema tekmecev. Ta pristop je seveda zelo zahteven, vendar pa je oblikovanje cene, ki temelji na oceni tveganja, pomemben korak k proaktivni politiki (Basu in Rolfes 1995, 129). Obrestna mera je običajno izražena v obliki odstotka na letni osnovi. Pri določenih poslih se obresti plačajo vnaprej, v tem primeru govorimo o diskontu. Obresti lahko pripisujemo h glavnici in tako pri izračunu naslednjih obresti kot osnovo za izračun upoštevamo glavnico, povečano za obresti. Obrestna mera je lahko fiksna, kar pomeni, da velja za celotno obdobje kreditiranja. Pogodbe s fiksno obrestno mero se običajno sklepajo s podjetji, katerih prihodki se ne odzivajo na spremembe cen na trgu. Za podjetja, katerih prihodki so v veliki meri v korelaciji s stopnjo inflacije, je primernejša spremenljiva obrestna mera (Graddy in Spencer 1990, 375). Spremenljiva obrestna mera je sestavljena iz dela, ki se spreminja na določeno izbrano periodo in marže, ki je običajno fiksna za celotno obdobje kreditiranja ali pa se skladno s pogodbo po preteku nekega obdobja ponovno določi. Spremenljivi del obrestne mere najpogosteje temelji na LIBOR-ju ali EURIBOR-ju, ki sta referenčni obrestni meri za medbančne kredite in ju določajo dnevno v Londonu oziroma Bruslju. Njuna višina je odvisna tudi od tega, za kakšno obdobje veljata. Tako najbolj pogosto govorimo o mesečnem, trimesečnem, šestmesečnem ali letnem LIBOR-ju oziroma EURIBOR-ju. Izbrana perioda je odvisna od ročnosti kredita, pričakovanja glede spreminjanja obrestnih mer v prihodnosti in tega, kako se določa oziroma spreminja obrestna mera na strani virov financiranja. Tudi na slovenskem trgu se dnevno že oblikuje t.i. slovenska medbančna obrestna mera, ki pa zaenkrat še ni zaživela kot obrestna osnova za sklepanje kreditnih pogodb, bo pa zagotovo razvoj šel v tej smeri. Pribitek oziroma marža nad izbrano referenčno obrestno mero je običajno odvisna od bonitete komitenta, zavarovanj kredita in njegove ročnosti. V primeru spremenljive obrestne mere se banka lahko zavaruje pred pretiranim padcem referenčne obrestne mere, ki povzroči tudi padec skupne obrestne mere, tako da določi minimum, pod katerega skupna obrestna mera ne sme pasti. Na enak način lahko določi maksimum in s tem zavaruje interes komitenta, da se obrestna mere ne dvigne nad nivo, ki bi zanj predstavljal preveliko obremenitev. Lahko pa se banka in komitent dogovorita za določitev minimuma in maksimuma, v okviru katerih se lahko giblje skupna obrestna mera. Provizije, ki jih banka zaračuna komitentu, s katerim sklene kreditno pogodbo, so različne. Lahko so izražene v obliki odstotka od določenega zneska ali pa so določene v fiksnem znesku. Za sklenitev kreditnega posla banka zaračuna provizijo, ki jo komitent mora plačati pred koriščenjem kredita in je običajno izražena v določenem odstotku od odobrenega zneska kredita. Pri dolgoročnih kreditih banka lahko zaračunava tudi stroške vodenja kredita, ki so običajno periodični in so določeni v odstotku glede na stanje kredita. Banka lahko zaračuna tudi tako imenovano provizijo za rezervacijo sredstev. V tem primeru izračuna provizijo od neizkoriščenega dela kredita, znesek te provizije pa je odvisen tudi od obdobja, ko so sredstva ostala neizkoriščena na posebnem računu pri

30

banki. Banka ima možnost zaračunati provizijo tudi v primeru predčasnega vračila kredita, da bi se zavarovala pred tveganjem nepredvidenih prilivov. Tudi stroške, ki nastajajo v procesu odobravanja in spremljanja kredita, banka običajno prevali na komitenta. Gre za stroške ureditve zavarovanja, stroške opominjanja ipd. 4.3 Vrste obrestnih mer Obrestna mera je razmerje med zneskom plačanih obresti in zneskom glavnice, ki predstavlja velikost dolžnikove obveznosti. Obresti predstavljajo obliko lastniških prihodkov imetniku določene oblike finančnega premoženja in strošek za kreditojemalca. 4.3.1 Nominalna in realna obrestna mera Ker na obrestne mere vpliva tudi inflacija, poznamo nominalne in realne obrestne mere. Nominalna obrestna mera je sestavljena iz realne obrestne mere in inflacijske premije. Realna obrestna mera predstavlja nadomestilo vlagatelju, ker se je odpovedal sedanji potrošnji v korist bodoče. Pove nam, za koliko se nam bo povečala kupna moč, če se bomo odpovedali današnji potrošnji v korist prihodnje. Inflacijska stopnja pa pomeni določen odstotek od nominalne obrestne mere, ki ga investitor mora upoštevati zaradi zmanjšanja kupne moči valute v času trajanja naložbe. Nominalno obrestno mero lahko zapišemo z naslednjo enačbo: Rn = rr + inf + (inf * rr); pri čemer je: Rn – nominalna obrestna mera, rr - realna obrestna mera, inr - pričakovana stopnja inflacije. Pri določitvi nominalne obrestne mere predstavlja velik problem določitev pričakovane stopnje inflacije, saj se le-ta v večini primerov razlikuje od dejanske stopnje inflacije, kar ima za posledico, da se realna obrestna mera razlikuje od tiste, ki smo jo uporabili pri določanju nominalne obrestne mere. Ponavadi se tretji člen v pogojih nizke inflacije (med 0 in 20 %) opušča, saj je razlika zanemarljiva. 4.3.2 Konformna in relativna obrestna mera Konformna in relativna obrestna mera se uporabljata pri obrestnem obrestovanju (kadar se obresti pripisujejo glavnici konec vsakega obrestovalnega obdobja) v primeru, da se obresti pripisujejo h glavnici več kot enkrat letno.

31

Pojavi se vprašanje, kako določiti obrestno mero, ki bi služila kot osnova za izračun obresti v vsakem obrestovalnem obdobju, pri čemer je potrebno zasledovati ekonomsko načelo, da se mora glavnica konec leta povečati za enak znesek ne glede na število obrestovalnih obdobij znotraj enega leta (Čibej 1998, 21-26). Najenostavnejši način je, da se na letni ravni veljavno obrestno mero deli s številom kapitalizacij. Na ta način dobimo relativno obrestno mero, ki velja za posamezno obrestovalno obdobje. Vendar pa z uporabo relativne obrestne mere pri obrestovanju v primeru, da so kapitalizacije pogostejše (večkrat letne), dobimo večjo vrednost glavnice in obresti konec leta kot v primeru letne obrestne mere in letne kapitalizacije. Konformna obrestna mera pomeni realizacijo ekonomskega načela, da moramo iz dane začetne glavnice Go z novo obrestno mero pri pogostejših kapitalizaciji dobiti enako končno vrednost glavnice kot pri celoletni kapitalizaciji in izhodiščni letni obrestni meri. To pomeni, da je za kreditojemalca, ki vrne kredit v enkratnem znesku natanko po letu dni, pri konformnem obrestovanju teža bremena povsem neodvisna od tega, kako pogosta je bila kapitalizacija. 4.3.3 Efektivna obrestna mera13

Efektivna obrestna mera (EOM) je tista letna diskontna stopnja, ki izenači vsoto sedanjih vrednosti vseh prejetih zneskov iz naslova kreditnega razmerja z vsoto sedanjih vrednosti vseh plačil (anuitet, stroškov odobritve, zavarovanja...). Izračun upošteva pogoje, veljavne na dan izračuna.

(Realna) obrestna mera je zagotovo najpomembnejši, vendar ne edini element cene kredita in predstavlja merilo za ceno kredita v primeru, če kreditojemalec za izposojeni denar plača le realne obresti. Dejanska (efektivna) obrestna mera kredita je tedaj enaka pogodbeni obrestni meri. Kadar pa mora kreditojemalec poleg obresti plačati tudi druge stroške, je dejanska cena kredita višja od pogodbene obrestne mere. Dejansko ceno bi dobili tako, da bi izračunali, koliko bi znašala obrestna mera novega kredita, če bi poleg obračunanih obresti, upoštevali tudi vse stroške, ki jih plača kreditojemalec.

Obrestna mera, ki daje odgovor na vprašanje, koliko dejansko stane kredit, je efektivna obrestna mera.

EOM izračunamo iz enačbe, ki izraža enakovrednost prejetih zneskov na eni strani in vseh stroškov kreditojemalca na drugi strani. Da pa zneske med seboj lahko primerjamo, jih moramo najprej preračunati na nek skupni trenutek, ugotoviti moramo njihovo sedanjo vrednost. EOM je tista obrestna mera, ki izenači obe strani enačbe.

V izračun EOM je potrebno vključiti vse stroške, ki jih bo predvidoma imel kreditojemalec pri rednem odplačevanju kredita. Skupne stroške je v skladu z zakonom potrebno navajati pri oglaševanju in nudenju informacij.

13 Povzeto po Kuzminu (1996, 38-40).

32

Ti stroški so:

sedanja vrednost predvidenih realnih obresti, tudi interkalarnih obresti, sedanja vrednost predvidene revalorizacije (TOM), stroški odobritve kredita, stroški zavarovanja, stroški vodenja kredita v času odplačevanja, stroški vodenja tekočega računa, kadar banka pogojuje odobritev kredita z odprtjem

tekočega računa.

Predpostavke, ki jih upoštevamo pri izračunu EOM:

izračun, ki se bo uporabljal v večini slovenskih bank temelji na računalniškem programu, ki ga je pripravilo Združenje bank Slovenije in upošteva nekatere predpostavke. Tako je program izdelan za kredite, ki se odplačujejo v skladu z medbančnim Dogovorom o določanju višine anuitet pri kreditih občanov. To so krediti, ki se revalorizirajo s TOM, obresti pa se izračunavajo s konformno obrestno mero. Anuitete se določajo bodisi na osnovi skupne obrestne mere ali korekcijskega faktorja in dospevajo ob koncu vsakega meseca;

izhodiščni trenutek, na katerega računamo sedanjo vrednost kredita, je dan odobritve kredita;

datum porabe kredita, glede na to, da ima kreditojemalec praktično možnost porabe kredita isti dan, ko je le-ta odobren, se v izračunu upošteva, da je tega dne kredit tudi porabil (pri informiranju občanov še možen tudi vnos poljubnega datuma porabe);

interkalarne obresti se računajo za čas od dneva porabe (za katerega se predpostavlja, da je enak datumu odobritve) do zadnjega dne v tekočem mesecu, pri kreditih z EUR klavzulo do prvega možnega datuma prenosa v odplačevanje.

4.3.4 Bančne aktivne in pasivne obrestne mere Ena od pomembnih funkcij bank je, da posredujejo pri prenosu prihrankov in tako opravljajo kratkoročne in dolgoročne bančne posle. Banke za vlogo finančnega posrednika zaračunavajo bančne obrestne mere. Poznamo aktivne in pasivne obrestne mere. Aktivne obrestne mere so obrestne mere za dana kratkoročna ali dolgoročna posojila, naložbe v vrednostne papirje in druge terjatve. Pasivne obrestne mere pa so cena, ki jo banke plačujejo za vloge suficitnim gospodarskim celicam. Razliko med aktivno in pasivno obrestno mero imenujemo obrestni razmik in je eden pomembnih virov dohodka bank. 4.3.4.1 Razlika med aktivnimi in pasivnimi obrestnimi merami Najpogosteje proučujemo obrestni razmik pri poslovnih bankah, ki nam v poenostavljeni obliki predstavlja stroške bančnega finančnega posredništva. Banka kot finančni posrednik namreč sprejema vloge in daje posojila, pri čemer je obrestna mera, ki jo plačuje za vloge,

33

nižja od obrestne mere, ki jo dobiva za posojila. Z velikostjo obrestnega razmika kot razlike med aktivno in pasivno obrestno mero se tako izraža učinkovitost bančnega finančnega posredništva. V praksi se operira z množico različnih aktivnih in pasivnih bančnih obrestnih mer, zato bi lahko obrestni razmik podrobneje opredelili kot (Leban 2003, 40-41):

razliko med obrestno mero za aktiven in pasiven posel iste ročnosti, razliko med povprečnimi kratkoročnimi ali dolgoročnimi aktivnimi oziroma

pasivnimi obrestnimi merami, razliko med realiziranimi (obračunanimi, efektivnimi) obrestnimi merami za

posamezen posel oziroma banko in posel in povprečnimi realiziranimi obrestnimi merami,

razliko med obrestnimi merami, ki vključujejo tudi tečajne razlike, ipd. Analizo obrestnega razmika omogoča dejstvo, da finančni instrumenti med seboj niso popolni substituti. Na višino obrestne mere določenega finančnega instrumenta vpliva veliko dejavnikov, kot so: splošna višina obrestne mere v gospodarstvu, realna produktivnost gospodarstva, inflacijska pričakovanja, ročnost instrumenta, kreditna sposobnost kreditojemalca, davčni pogoji, likvidnost finančnega instrumenta itd. Nekateri raziskovalci verjamejo, da je lahko obrestni razmik verodostojen indikator prihodnjega gospodarskega razvoja, ker pričakovanja o prihodnji gospodarski rasti, inflaciji ali stopnji kreditnega tveganja predstavljajo informacije, ki se odražajo v višini obrestnih mer. Spremembe na finančnih trgih v sedanjosti razkrivajo informacije o spremembah v realnem gospodarstvu v prihodnosti. Ker je velikost bančnih donosnih aktiv bistveno drugačna od velikosti vlog ali sredstev, za katera banka plačuje obresti, je obrestni razmik ali razmik v obrestni meri boljši kazalec učinkovitosti banke pri finančnem posredništvu od bančne obrestne marže (Ribnikar 1996, 60). Obrestni razmik nam pove, koliko odstotnih točk obresti plača posojilojemalec več, kot dobi obresti posojilodajalec, to je bančni upnik oziroma vlagatelj. Bančna obrestna marža pa nam pove, koliko ostane banki v odstotkih glede na njeno aktivo, ko le-ta od prejetih obresti za posojila odšteje obresti, ki jih je plačala za vloge ali sredstva.

34

5 KREDITNO TVEGANJE 5.1 Kreditna sposobnost in boniteta V bančni poslovni praksi oziroma njeni kreditni dejavnosti razumemo z boniteto predvsem obseg kreditne sposobnosti, ki zagotavlja, da je kreditojemalec dober ali zanesljiv dolžnik in komitent. Pri pojmovanju bonitete in kreditne sposobnosti gre za zelo sorodna pojma. Kreditno sposobno je podjetje, katerega gospodarski položaj, merjen z ekonomskimi merili, dovoljuje in opravičuje najemanje kredita, zagotavlja njegovo koristno uporabo, plačevanje obresti in vračilo najetega kredita ob dogovorjenem roku (Borak 1999, 51). Kreditno sposobnost lahko razumemo v širšem in ožjem pomenu. Merila kreditne sposobnosti se razlikujejo glede na raven doseženega poslovnega sodelovanja. Ni namreč vseeno, ali se kot potencialni kreditojemalec pojavlja stalni komitent banke, ki ga banka pozna in spremlja, ali novo podjetje oziroma kreditojemalec, ki ga je treba vsestransko spoznati in preizkusiti. Za razliko od pojma kreditne sposobnosti bi lahko pojem bonitete razumeli kot izraz splošnega poslovnega položaja podjetja in njegove perspektive, kar pomeni oceno njegove situacije s statičnega in dinamičnega vidika. Ocenjevanje kreditne sposobnosti podjetja je namreč omejeno na raziskovanje konkretnega ali obstoječega stanja, v katerem je podjetje v trenutku raziskovanja, oziroma na raziskovanju konkretnih poslovnih potez, ki jih vleče potencialni uporabnik kredita. Boniteta kot pojem vsebuje kreditno sposobnost in likvidnost dolžnika kot tudi njegovo splošno materialno solidnost – solventnost, dobro ime v poslovnem svetu in trden položaj na trgu. Presoja bonitete posojilojemalca s stališča banke je odvisna tudi od vrste in namena posojila, za katerega posojilojemalec prosi (Borak 1999, 52). 5.2 Opredelitev kreditnega tveganja Kreditno tveganje se definira kot tveganje, da komitent ne bo izpolnil finančnih obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe z banko. Najbolj tipičen primer nastopi takrat, ko komitent zamuja pri odplačevanju posojila ali pa sploh ni zmožen odplačati celotnega posojila ali njegovega dela. Kreditno tveganje je tudi tveganje, ki izvira iz poslabšanja kreditne sposobnosti komitenta (Besis 1998, 134). Ker se v takih primerih dejansko poveča verjetnost, da obveznosti do banke ne bodo v celoti poplačane, se tudi ekonomska vrednost bančne aktive zmanjša. Kreditno tveganje je pomembno zaradi tega, ker tudi plačilna nesposobnost manjšega števila pomembnih bančnih komitentov lahko pripelje do velikih izgub. Z druge strani pa banka ne more profitirati zaradi izjemno dobrih rezultatov posameznih komitentov. Največ kar lahko dobi, je vračilo glavnice in pogodbeno določeno obrestno mero. Ker ima banka v splošnem veliko število komitentov, se lahko zgodi, da bo določeno število komitentov plačilno nesposobnih. Pomembno je, da izgube na ravni celotnega kreditnega portfelja obdržimo na sprejemljivi ravni. Kreditni portfelj je definiran kot množica vseh finančnih instrumentov (posojila, garancije, vrednostni papirji…) v posesti banke, pri kateri lahko pride do pojava kreditnega tveganja.

35

Bodoče izgube so zelo negotove, kar pomeni, da se moramo zadovoljiti s približno oceno podobe negotovosti izgub iz naslova kreditnega tveganja. Vzroki, ki povzročajo kreditno tveganje bank so lahko:

odložena plačila, nesolventnost podjetij, prekinitev z rednimi posli, spremembe deviznih tečajev, prekomerno zanašanje na kreditno financiranje, politični in izredni dogodki (vojne, državni udar), propad mehanizma zavarovanj oz. jamstev, neugodna gospodarska gibanja (inflacija, recesija) (Bathory 1987, 22).

To so le nekateri od možnih vzrokov, ki povečujejo kreditno tveganje banke. Banke morajo te vzroke spoznati, oceniti njihovo velikost in sprejeti ukrepe za njihovo zmanjšanje. Prvi korak k zavarovanju pred kreditnim tveganjem predstavlja preverjanje bonitete kreditojemalca. 5.3 Vrste in analiza kreditnih tveganj14

Banka se pri kreditnih odnosih s svojimi komitenti ali nasploh kreditojemalci ne more opreti izključno na raven ugotovljene kreditne sposobnosti ob odobritvi oziroma dajanju kredita v uporabo. Nenehno spreminjanje sredstev in njihovih finančnih virov, notranje in zunanje splošne gospodarske okoliščine, ki zelo različno vplivajo na celoten proces reprodukcije in glede na to tudi na vsakega posameznega gospodarskega osebka, so dejstva, ki kažejo na to, da so dejavniki tveganj nenehno prisotni in se spreminjajo. Zato jih je treba tudi nenehno spremljati in upoštevati, četudi je analiza kreditne sposobnosti ob uporabi določenih parametrov dala tudi zelo ugodno oceno bonitete kreditojemalca. V tem primeru gre za preventivne ukrepe, katerih cilj je omejiti in minimizirati dejavnike tveganj. Kot so različni neposredni in posredni vzroki, ki izzivajo tveganja, so različne tudi njihove pojavne oblike. Glede na vzroke ločimo naslednje skupine kreditnih tveganj:

odobravanje kreditov nad mejo, ki je določena z objektivnimi ekonomskimi merili-limitiranje plasmajev;

nepravilno ocenjeno in določeno potrebno kreditno obdobje; nepravilnosti pri porabi odobrenih kreditov- nenamenska poraba; pomanjkljiva ocena določenih parametrov kreditne sposobnosti in bonitete

kreditojemalcev; spremembe in negotovost na področju denarne in devizne politike ter obračunskega

sistema; inflacija kot kreditno tveganje; drugi možni vzroki kreditnega tveganja.

14 Povzeto po Žagar (1991, 86-90).

36

Limitiranje plasmajev Banka je izpostavljena tveganju da kredit, ki ga je odobrila, ne bo vrnjen in da obresti, vezane na kredit, ne bodo poplačane. To tveganje je lahko večje ali manjše glede na kreditojemalca in glede na obseg kredita. Banka se temu tveganju v celoti ne more izogniti, prav zato mora voditi takšno politiko, da je to tveganje čim manjše. Odobritev pravega kredita je tako v interesu banke kot kreditojemalca. Limitiranje plasmajev oziroma posameznega kredita lahko definiramo kot proces ugotavljanja optimalne višine kredita. To optimalno višino kredita določata namen in splošna ekonomska moč kreditojemalca. Določanje optimalne višine kredita ob upoštevanju teh dveh dejavnikov je večkrat težavna naloga. Prav zato se za reševanje tega problema predlaga ugotavljanje optimalne meje zadolženosti kreditojemalca in razmerje lastnih finančnih virov v primerjavi s tujimi viri ali krediti. Vprašanje limitiranja posameznega kredita je tako stvar poslovne politike posamezne banke in eden temeljnih dejavnikov kreditne sposobnosti kreditojemalcev.

Določanje optimalnega kreditnega obdobja Določanje kreditnega obdobja je sestavni del procesa ugotavljanja kreditne sposobnosti in eden od zelo značilnih kreditnih tveganj, ki ga ne smemo zanemariti. Nezadostno upoštevanje tega tveganja škoduje komitentu in banki. V zadnjih desetih letih je hkrati s spremembo ekonomskega sistema prišla do izraza t.i. poslovna pobuda in pogumno izkoriščanje poslovnih priložnosti. Ustanovljena so bila podjetja z minimalnim kapitalom in brez pravega premoženja, ki bi lahko služilo kot zavarovanje. Poslovna aktivnost pa je slonela na kreditih najetih pri bankah kot tudi pri drugih finančnih posrednikih. Tako se je večkrat pokazalo, da je za določeno poslovno aktivnost potreben dolgoročen kredit s postopnim odplačevanjem, ki ga ni bilo možno dobiti. Odobritev kratkoročnega kredita z zahtevo po takojšnjem vračilu, zaradi različnih razlogov, je marsikaterega poštenega podjetnika dejansko uničilo ali pripeljalo v začaran krog ad hoc zadolževanja in revolving kratkoročnih kreditov na t.i. sivem trgu in za vsako ceno. Za kontrolo in minimizacijo tega tveganja je torej, ob upoštevanju poslovne politike in lastnih usmeritev banke, potrebno tudi upoštevati lastni značaj poslovne aktivnosti potencialnega dolžnika po kreditu.

Nepravilnost pri uporabi odobrenega kredita- namenska poraba Z odobritvijo kredita in sklenitvijo kreditne pogodbe postaja banka v pravem pomenu besede upnik, ki skrbi za pravočasno izterjavo svojih terjatev, zato postane zelo pomembna tudi namenska poraba odobrenega kredita. Brez učinkovite kontrole namenske porabe kredita ni možno preprečiti nenamenske porabe kreditnih sredstev s strani kreditojemalca, to je za potrebe, iz katerih bo pozneje težje sprostiti določene vire. Iz tega izhaja, da je treba kontrolo namenske porabe kredita opravljati stalno in pri vseh odobrenih kreditih. Na voljo je več načinov kontrole namenske porabe odobrenih kreditov. Spremljanje namenske porabe kreditov je možno in se izvaja v banki s kontrolo dokumentacije (pogodb, obračunskih situacij, faktur in nalogov za disponiranje sredstev…). Če je kreditojemalec t.i. polni komitent banke (v banki ima svoj poslovni račun), lahko banka spremlja spremembe na njegovem računu, ki so usklajene s potekom procesa in gospodarske aktivnosti ali stopnjo usklajenosti faz angažiranja in preoblikovanja denarnih sredstev.

37

Kontrolo namenske porabe odobrenih kreditov je potrebno občasno dopolniti tudi s pregledi v samem podjetju in z intervjuji z vodilnimi poslovodji podjetja. Pri kontroli v samem podjetju je poudarek ne preverjanju tistih postavk aktive, na katerih bi glede na uporabo sredstev kredita moralo priti do določenih sprememb. To obliko kontrole imenujemo tudi materialna kontrola, saj gre za preverjanje stanja zalog v skladišču, vrednosti in stanja gradbenega materiala, gradbenih in montažnih del in podobno. V razvitih državah so ti postopki del revizijskih postopkov in sestavni del postopkov ugotavljanja kreditne sposobnosti in bonitete podjetja

Pomanjkljiva ocena določenih parametrov kreditne sposobnosti in bonitete poslovanja

Velike nevarnosti za izgubo kot posledico kreditnega tveganja izhajajo iz nekompetentnosti, nestrokovnosti in nedoslednosti pri analizi kreditne sposobnosti podjetja. Zaradi tega se priporoča zbiranje čim večjega števila informacij, boljša analiza bilančnih podatkov in denarnih tokov. V zvezi s tem je s področja poslovnih financ prevzeta tako imenovana »5C« analiza kreditnega tveganja. Kreditna analiza 5C zajema pet dejavnikov presojanja kreditnega tveganja; to je narava (character), zmogljivost (capacity), kapital (capital), zavarovanje (collateral) in gospodarske razmere (conditions).

Institucionalna osnova kot determinanta tveganja in stabilnosti gospodarjenja Institucionalna osnova kot determinanta tveganja in stabilnosti gospodarjenja zajema spremembe in negotovosti, povezane z denarno in devizno politiko, obračunskim sistemom in fiskalno politiko. V to skupino je možno uvrstiti tudi stopnjo razvitosti in usklajenosti delovanja gospodarskih institucij in siceršnjo stopnjo razvoja finančnega sistema. Pomembna je tudi skladnost domače ureditve z ureditvami v tujini. V to podskupino lahko prištejemo tudi tveganje pravne ureditve, ki je zlasti pomembna za okolja t.i. porajajočih se trgov.

Inflacija in kreditno tveganje Poslovne banke vedno obravnavajo inflacijske težnje kot element poslovne politike. Konkretni odsev inflacije za banko pomeni izgubljanje dela dejanske vrednosti danih kreditov. Za banko je taka inflacija vsestransko povečana nevarnost in negotovost. Pri konkretni aktivnosti se postavlja še vprašanje kompenzacije za znižano realno vrednost kredita. Praktične rešitve tega problema so nam znane že celo desetletje in se imenujejo revalorizacijska stopnja, ki še vedno ima svoje opravičilo v ugotovljeni stopnji inflacije, ki jo ugotavlja državna statistika. Za banke to pomeni ohranjanje realne vrednosti premoženja in vračilo realne vrednosti danega kredita. Kreditno tveganje raste sorazmerno z dolžino trajanja kreditnega razmerja. Z daljšim rokom kreditiranja se avtomatično zmanjšuje možnost predvidevanja in definiranja vseh tistih dejavnikov, ki lahko vplivajo na predpostavke ocenjene kreditne sposobnosti posojilojemalca kot tudi na realno vrednost danega kredita. Originalni vpliv inflacije se torej kaže pri realnih obrestnih merah, ki so tako realno negativne, ko stopnja inflacije presega stopnjo obrestne mere, in so pozitivne v nasprotnem primeru.

38

5.4 Upravljanje kreditnega tveganja Upravljanje s tveganji postaja ključna bančna funkcija, tako da ima banka, ki aktivno upravlja s tveganji odločilno konkurenčno prednost in s tem večjo možnost ustvarjanja zahtevanih donosov na dolgi rok. Krediti sestavljajo večino naložb, od katerih banka pridobiva prihodke (earning assete) in oblikuje večino prihodkov iz obresti. Izgube pri kreditih je mogoče zmanjšati s sistematičnim uvajanjem, izvajanjem in pregledovanjem procedur pri odobravanju kreditov, v katere morajo biti vključeni kriteriji ocene kredita in merila tveganja. Celotni postopek lahko imenujemo »kreditna analiza«. Le-ta je bistvena za vse banke kot del kvalitetne naložbene politike. Glede na to, da je cilj banke profit, mora biti kvaliteta njene aktive osnova za določanje stopnje prevzemanje rizika. Politika upravljanja kreditnega tveganja (identifikacija, merjenje in relativizacija) mora vsebovati naslednje osnovne elemente (Marovt 2003, 16-17):

ocena kreditne sposobnosti dolžnika naj pokaže njegovo relativno ranljivost v poslovanju, kar mora banka upoštevati pri odobravanju kredita. Ocena kreditne sposobnosti je za banko osnovni instrument merjenja kreditnega tveganja;

določitev kreditnega obdobja je nujna, saj je tveganje običajno tesno povezano z višino kredita in obdobjem, za katero je odobren. Obdobje odobravanja kredita pa je odvisno od značaja poslovanja komitenta in od strukture sredstev ter naložb bank glede na ročnost;

cilj določanja kreditnih limitov je zmanjšati izpostavljenost banke tveganju, ki izhaja iz koncentracije kredita enemu komitentu (upoštevajo se tudi potencialne obveznosti, ki izhajajo iz danih avalov, garancij, nepokritih akreditivov itd.). Kreditni limiti se lahko določajo na dva načina, in sicer sta to:

skupni limit kot določanje maksimalne zadolžitve posojilojemalca, posamezni limit kot določanje maksimalnega obsega posamezne zadolžitve;

kontrola črpanja kredita mora biti prisotna glede na to, da se elementi, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev o dajanju kredita, v določenem času lahko spremenijo in s tem vplivajo na značaj ter obseg kreditnega tveganja. Banka mora razpolagati z ustreznimi instrumenti za črpanje kredita in s postopki za analizo vzrokov sprememb elementov, na katerih je slonela odločitev o odobritvi kredita;

zavarovanje kredita je nujen element za zaščito pred tveganjem oziroma za njegovo zmanjšanje. Odvisno od vrste kredita in karakterja dolžnika je možen širok spekter instrumentov zavarovanja. Lahko so pravne narave, kot recimo hipoteka, garancije itd., lahko pa so tudi ekonomski instrumenti, s katerimi se tveganje prenese, deli ali zmanjša (refinanciranje, faktoring).

5.4.1 Ocenjevanje kreditnega tveganja Banka mora v okviru predpisanih in internih meril razvrščati aktivne bilančne in zunajbilančne postavke po tveganosti ter ocenjevati višino potencialnih izgub iz naslova kreditnih tveganj. Aktivne bilančne in zunajbilančne postavke mora banka razvrščati v

39

skupine15 na podlagi ocene sposobnosti dolžnika izpolnjevati obveznosti do banke ob dospelosti. Dolžnikova sposobnost izpolnjevati obveznosti do banke ob dospelosti mora temeljiti na (Zakon o bančništvu 1999, 7):

oceni finančnega položaja posameznega dolžnika, oceni njegove zmožnosti zagotavljati denarni tok, v obsegu, potrebnem za redno

izpolnjevanje obveznosti do banke, vrsti in obsegu zavarovanja terjatev banke do posameznega dolžnika, izpolnjevanju dolžnikovih obveznosti do banke v preteklih obdobjih.

Pred odobritvijo vsakega kredita oziroma pred sklenitvijo druge pogodbe, ki je temelj nastanka izpostavljenosti banke, mora banka oceniti dolžnikovo sposobnost izpolnjevati obveznosti do banke in kvaliteto zavarovanja terjatev banke po vrsti in obsegu tega zavarovanja. Banka mora ves čas trajanja pravnega razmerja, ki je temelj nastanka izpostavljenosti, spremljati poslovanje osebe in kvaliteto zavarovanja terjatev banke. Ves čas do poplačila kredita je banka izpostavljena do posamezne osebe16 ali povezanih oseb, pri čemer zakon določa naslednje omejitve (Zakon o bančništvu 1999, 7):

največja dopustna izpostavljenost banke do posamezne osebe ne sme presegati višine 25% kapitala banke,

izpostavljenost banke do osebe, ki je v razmerju do banke posredno ali neposredno obvladujoča družba oziroma, ki jo banka posredno ali neposredno obvladuje, oziroma do osebe, ki jo posredno ali neposredno obvladuje ista oseba kot banko, ne sme presegati višine 20% kapitala banke,

velika izpostavljenost banke je izpostavljenost banke do posamezne osebe, ki dosega ali presega višino 10 % kapitala banke,

vsota vseh velikih izpostavljenosti banke ne sme presegati 800% višine kapitala. 5.4.2 Merjenje kreditnega tveganja Karpe (1997c, 36-38) navaja tri glavne komponente merjenja kreditnega tveganja, in sicer:

izračun verjetnosti, da kreditojemalec ne bo pravočasno ali v celoti poravnal svojih obveznosti,

izračune izpostavljenosti banke iz naslova kreditnega tveganja v določenem časovnem obdobju,

izračuni pričakovane izgube (v %), ki jo lahko banka realizira po tem, ko je že uveljavila zavarovanja za odobreni kredit (npr. hipoteka) oz. začela postopek izterjave izplačanega dolga.

15 Glej Prilogo 1: Razvrstitev aktivnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic. 16 Izpostavljenost banke do posamezne osebe je vsota vseh terjatev in pogojnih terjatev do te osebe, vrednosti naložb v vrednostne papirje te osebe in naložb banke v kapital te osebe. Pri izračunu izpostavljenosti se za posamezno osebo štejeta tudi dve ali več oseb, ki so med seboj povezane tako, da za banko predstavljajo eno samo tveganje.

40

Najpomembnejši del postopka merjenja kreditnega tveganja je njegova prva komponenta-ugotovitev verjetnosti neplačila. Modeli izračunavanja verjetnosti segajo vse od kvantitativnih do kvalitativnih, njihov končni rezultat pa je izračun odstotne verjetnosti neplačila dolga in razvrstitev kreditojemalca v razred tveganosti. Saunders (2000, 217) loči vrste modelov merjenja kreditnega tveganja:

kvalitativne modele, kjer gre za pridobljene informacije od podružnic banke, agencij, ki proučujejo dejavnike, ki so specifični za kreditojemalca (sloves, velikost in trajanje odnosa, finančni vzvod, nihanje prihodkov, vrednost sredstev, ki jih uporabimo za zavarovanje kredita (ang. colateral)) in tržne dejavnike, ki imajo vpliv na vse kreditojemalce; vključujejo še osebno presojo analitika;

modele kreditnega točkovanja, ki se uporabljajo za izračun verjetnosti neplačila

ali za razvrščanje kreditojemalcev v skupine (razrede) z enako verjetnostjo neplačila. Z izbiro in povezovanjem različnih ekonomskih in finančnih značilnosti kreditojemalca spoznamo, kateri dejavniki so pomembni za kreditno tveganje, ovrednotimo pomembnost posameznega dejavnika, lažje izločimo kreditojemalca s previsokim kreditnim tveganjem, pomaga pa nam tudi pri izračunavanju potrebnih rezerv za bodoče izgube. Saunders (2000, 221-224) navaja tri glavne vrste: modeli linearne verjetnosti, logit modeli in analizo linearne diskriminante,

novejše modele.

Banke imajo na izbiro vrsto modelov za ugotavljanje kreditnega tveganja, lahko pa uporabljajo tudi več modelov in primerjajo rezultate, pri čemer morajo posebno pozornost posvečati konsistentnosti uporabljenih parametrov. Pomembno je, da modele testiramo, pri čemer je priporočljivo, da testi vključujejo podatke za daljša obdobja in različne tržne razmere. Merjenje kreditnega tveganja na osnovi modelov ima tudi veliko skupnega z upravljanjem kreditnega portfelja. Pomembna sta transparentnost in širina uporabljenih pristopov. Razvoj na področju modelov za merjenje kreditnega tveganja se bo gotovo nadaljeval, zato morajo biti banke pripravljene na prehod iz uporabe enega modela na drug bolj izpopolnjen ali bolj primeren model za njeno poslovanje. 5.4.3 Obvladovanje kreditnega tveganja Po ocenjevanju in merjenju kreditnega tveganja banke pričnejo z obvladovanjem kreditnega tveganja. Še do konca 80-tih let so namreč banke obvladovale rezervacije šele takrat ko so zaznale prve signale o možnem poslabševanju kreditne sposobnosti kreditojemalca. Razvoj sodobnega bančništva in vse večja finančna nedisciplina so korenito spremenili sistem obračunavanja bančnih rezervacij ( Karpe 1997c, 37).

41

5.5 Instrumenti za upravljanja kreditnega tveganja Instrumente za upravljanje kreditnih tveganj lahko razdelimo v pet skupin (Železnik 2002, 6-7):

1. Bančni kapital - je univerzalni instrument za zaščito pred vsemi oblikami tveganj. Kot tak ni najbolj primeren za učinkovito upravljanje specifičnih vrst tveganj.

2. Rezervacije – so rezerve, ki po oceni banke zadoščajo za kritje bodočih izgub v

njenem obstoječem portfelju. Rezervacije se delijo na splošne in posebne. Splošne rezervacije so namenjene kritju tistih izgub, ki jih ni mogoče alocirati na posameznega komitenta. Posebne rezervacije pa se nanašajo na posamezno pogodbo oziroma komitenta, zato so namenjene predvsem kritju izgub pri kreditnem tveganju. Banka Slovenije določa način oblikovanja, vpliv na bilanco stanja in izkaz uspeha, prav tako pa predpisuje obvezne minimalne odstotke oblikovanja teh rezervacij, ki so prikazani v tabeli 1. Upoštevati pa je potrebno, da je včasih težko postaviti mejo med kreditnim, tržnim in operativnim tveganjem.

Tabela 1: Oblikovanje rezervacij glede na bonitetni razred

OCENJEVANJE POTENCILANIH IZGUB

BONITETA % REZERVACIJ A 1 B od 5 do 15 C od 15 do 40 D od 40 do 99 E 100

Vir: Interni vir NLB d.d., 2003.

3. Prodaja vira tveganja – primer tovrstnega instrumenta je prodaja terjatve z diskontom. Bolj kompleksni instrumenti so različne oblike listinjenja, s katerimi se kreditno tveganje razprši na večje število investitorjev. Prodaja vira tveganja je najbolj razširjena na področju tržnega tveganja. Najbolj tipičen primer uporabe tega instrumenta je zapiranje pozicij ( naložbe v posamezni vrednostni papir ali valuto), ki se zgodi s prodajo na ustreznem trgu.

4. Uporaba kreditnih derivatov – so finančni instrumenti, ki odstranijo kreditno

tveganje banke na ta način, da ga prenesejo na izdajatelja instrumenta, ki proda banki zaščito pred kreditnim tveganjem določenega dela porfelja. S tem v zamenjavo za ustrezno plačilo prevzame nase izgube kreditnega tveganja. Na splošno so kreditni derivati razmeroma kompleksni instrumenti, ki jih kreirajo in tržijo predvsem večje tuje investicijske banke.

42

5. Diverzifikacija portfelja- v praksi se diverzifikacija kreditnega portfelja lahko doseže oziroma izboljša z uporabo naslednjih, razmeroma preprostih pravil:

povečanje števila različnih naložb oziroma komitentov izboljšuje diverzifikacijo in zmanjšuje tveganje;

manjše medsebojne razlike med deleži posameznih naložb v portfelju, praviloma pomenijo tudi manjše tveganje;

čim manjša je tveganost posameznih naložb, tem manjša je tveganost celotnega portfelja;

čim manjše so odvisnosti med odnosi posameznih naložb v portfelju, tem manjša je tveganost.

Zaradi relativno težje dostopnosti do drugih elementov je očitno, da je na področju kreditnih tveganj diverzifikacije portfelja, poleg ustrezne politike oblikovanja rezervacij, najpomembnejši instrument za zaščito. Nekaterih tveganj pa ni mogoče učinkovito diverzificirati. To so t.i. sistemska tveganja, ki so praviloma posledica splošne situacije v gospodarstvu, zato v večji ali manjši meri prizadenejo vsa podjetja in finančne institucije. Sharpe je vpeljal razdelitev tveganj na sistemsko in specifično komponento. Specifična komponenta se za razliko od sistemske lahko zmanjša z uporabo metod diverzifikacije portfelja. Kreditno tveganje je, čeprav vsebuje tudi sistemsko komponento, po svoji naravi predvsem specifično tveganje, zato je zgoraj našteta pravila diverzifikacije portfelja možno učinkovito uporabiti za upravljanje kreditnega portfelja. Nekateri tipični primeri diverzifikacije portfelja (Železnik 2002, 8):

zgornje meje zadolževanja komitentov zmanjšujejo medsebojne razlike med deleži posameznih naložb v portfelju. S tem se zmanjšuje specifično tveganje, ki izvira iz plačilne nesposobnosti komitentov;

posojila novemu komitentu izboljšujejo diverzifikacijo, povečanje zgornje meje zadolževanja staremu komitentu pa poslabšujejo diverzifikacijo;

skrbno spremljanje tveganosti posameznih komitentov in izogibanje slabim naložbam zmanjšuje tudi tveganost celotnega portfelja. Zelo pomembna je tudi časovna struktura kreditnega tveganja, ki se najbolj učinkovito spreminja z uporabo prehodnih matrik in sorodnih orodij;

pomembni so tudi različni prijemi za spremljanje povezanosti med komitenti, ki so vključeni v kreditni portfelj banke. Ta povezanost lahko izvira iz lastniških povezav med podjetji, iz povezav oseb, ter iz pripadnosti komitentov isti ali podobni panogi. Pomembno je torej zmanjšati koncentracijo tveganj v skupinah kapitalsko povezanih podjetij in v skupinah podjetij, ki jih vodijo povezane osebe. Zelo pomembno je tudi spremljati in po potrebi omejevati izpostavljenost kreditnemu tveganju pri podjetjih iste panoge. Zlasti velja to, če analize pokažejo, da gre za bolj tvegano panogo.

Opisani prijemi za praktično izpeljavo diverzifikacije portfelja kažejo, zakaj so v analizo kreditnega portfelja banke vključene individualne kreditne analize, prehodne matrike ter metodologija analize panoge.

43

6 PRIMER KREDITIRANJA V NOVI LJUBLJANSKI BANKI D.D. 6.1 Predstavitev Nove Ljubljanske banke d.d. Nova Ljubljanska banka d.d. je največja banka v Republiki Sloveniji. Njena zgodovina sega v 19. stoletje, natančneje v leto 1889, ko je bila ustanovljena Mestna hranilnica ljubljanska. Odločitev o ustanovitvi banke, kot jo poznamo danes, je bila sprejeta 27. julija 1994 s strani Državnega zbora Republike Slovenije. Do leta 2002 je bila NLB d.d. v večinski državni lasti. Po uspešni privatizaciji istega leta je lastniška struktura v NLB d.d sledeča: Republika Slovenija (36 %), KBC (34 %), Evropska banka za obnovo in razvoj (5 %), različni slovenski investicijski skladi (10 %) ter drugi slovenski delničarji (15 %). NLB d.d. je univerzalna banka17 z vodilno pozicijo na področju poslovanja s prebivalstvom, gospodarskimi družbami in zasebniki ter na področju investicijskega bančništva. Skupina NLB, ki jo tvori NLB d.d. skupaj s kapitalsko povezanimi bankami in družbami, zavzema položaj največje bančne in finančne organizacije v Sloveniji, s katero samo znotraj države posluje preko 50.000 podjetij in 900.000 individualnih strank. Skupino NLB18 sestavlja 39 bank in družb doma in v tujini. Med njimi je daleč najpomembnejša in največja NLB d.d., ki obvladuje skoraj tri četrtine celotne konsolidirane bilančne vsote. Tržni delež domačih odvisnih bank Skupine NLB je leta 2003 znašal 37,3 odstotka celotne aktive slovenskega bančnega sistema, 34 odstotkov posojil nebančnemu sektorju in 38,2 odstotka depozitov nebančnega sektorja. NLB d.d. ostaja univerzalna banka z vodilno vlogo v Sloveniji. V letu 2003 je banka razširila svojo paleto storitev z ustanovitvijo bančnozavarovalne družbe NLB Vita, kot joint venture s KBC. S tem si je Skupine NLB zagotovila vpetost v sodobne trende pri razvoju storitev, ki niso klasično bančni. Uspešen začetek trženja storitev potrjuje 4-odstotni tržni delež na področju življenjskega zavarovanja, dosežen v prvih šestih mesecih poslovanja. NLB je v Sloveniji povečala lastniške deleže v odvisnih bankah Banke Domžale, Banke Zasavje in Koroška banke in s tem pridobila večinske deleže. S strateškim nakupom Slovenske investicijske banke je razširila svojo bazo komitentov na segmentu, specifičnem za SIB. V začetku leta 2004 je na trg stopila z novo ponudbo sredstev upravljanja premoženja družbe NLB Skladi, in sicer v 100-odstotni lasti NLB. NLB ob tem širi poslovanja na trge, kjer ima primerjalne prednosti in poslovne izkušnje, posebej na trge jugovzhodne Evrope. V letu 2003 se je Skupina NLB v tujini povečala za Montenegrobanko, Prvo Preduzetničko banko, kasneje preimenovano v LHB Banko Beograd, ter novoustanovljeno banko West Bank v Bolgariji, ki ima status pridružene banke. 17 Univerzalna banka je splošna banka, ki se ukvarja tako s komercialnim (sprejema vloge in daje posojila) kot tudi investicijskim bančništvom (posluje z vrednostnimi papirji). 18 Glej Prilogo 2: Shema Skupine NLB in lastniški deleži

44

Ostale novoustanovljene članice Skupine LB Interfinanz, Beograd, LB Leasing, Beograd in CBS Invest, Sarajevo so usmerjene na rast poslov forfeitinga, lizinga in upravljanja z nepremičninami. NLB je vedno bila največja slovenska mednarodna banka in se bo to trudila tudi ostati na podlagi uresničevanja naslednjih ključnih strateških ciljev:

v središče svojega poslovanja postaviti stranko, njene želje in potrebe, ohraniti vodilno mesto v Sloveniji, postati vodilna finačna skupina v JV Evropi.

6.2 Načela bančnega poslovanja Pri NLB d.d. so načela bančnega poslovanja sledeča ( interni viri Nove Ljubljanske banke d.d.):

načelo varnosti in zanesljivosti naložb, načelo likvidnosti in načelo donosnosti.

Varnost bančnih naložb temelji na čim popolnejšem zniževanju tveganj, t.j. izbiri udeležencev, poslov in zavarovanj, ki bodo zagotovili izpolnitev prevzetih obveznosti do banke v dogovorjenih rokih. Likvidnost banke je, kratkoročno gledano, najpomembnejše. To je sposobnost, da banka v vsakem trenutku lahko izplača svojim upnikom dospele obveznosti ter da v dogovorjenih rokih lahko izpolni vse sprejete finančne obveznosti, ki izhajajo iz njenega poslovanja (izplačane odobrene kredite, poravnava prevzete obveznosti pri garancijah, akreditivih…). Načelo donosnosti je v tem, da banka na vložena sredstva doseže takšen donos, da z njim ustvari zadosten dobiček za povečanje rezerv, za kritje vseh stroškov poslovanja, vključno s stroški slabih kreditov ter izplačilo dividend delnic. Poslovna politika NLB d.d. teži k uveljavljanju načela visoke varnosti optimalne likvidnosti ter stabilne dolgoročne donosnosti. 6.3 Princip odobravanja naložb Princip odobravanja naložb sestoji predvsem iz pogojev za pridobitev kredita, potrebne dokumentacije za pridobitev kredita, koliko kredit komitenta stane ter katere so oblike zavarovanja , ki jih zahtevajo pri NLB d.d.. Za objektivno ugotavljanje kreditne sposobnosti in različne izpostavljenosti mora banka pred odločanjem o kreditu razpolagati s celo množico ustrezno obdelanih in pripravljenih podatkov in informacij, za spremljanje odobrenih kreditov pa mora kreditna mapa vsebovati razen teh podatkov in informacij še podatke o znesku in pogojih odobrenega kredita, instrumentih zavarovanja, tekoče poravnavanje obveznosti ipd. Dosegljivost in obstoj omenjene dokumentacije, podatkov in informacij, kaže na splošno na dobro urejenost, organiziranost in na politiko, ki jo vodstvo banke izvaja na področju

45

kontrole in razvoja poslovanja. Pri tem so zlasti pomembne procedure odobravanja kreditov, ocena kreditne sposobnosti in splošne bonitete poslovanja kreditojemalca -dolžnika ter ocena dogovorjenih instrumentov zavarovanja odplačila obstoječih terjatev ter podatki in informacije o naravi posla in osnovni dejavnosti dolžnika. Posebna skrb velja oceni razmer gospodarjenja, v katerih komitent banke posluje. Razen podatkov, ki jih lahko dobimo iz analize poslovanja dolžnika, je potrebno poznati tudi podrobnosti o njegovih odnosih z drugimi dolžniki in bankami, podatke o skupni zadolžitvi pri banki, pri drugih bankah in drugih upnikih. Idealno je, če se vse informacije o kreditih in dolžnikih zbirajo, hranijo in spremljajo na enem mestu – v kreditni mapi. Namen vodenja kreditnih map je :

čim boljše poznavanje komitenta, takojšen dostop do vseh dokumentov, ki se nanašajo na določenega komitenta ter

vse posle v zvezi z njim, zadovoljiti potrebo po kontroli kreditnega premoženja v bankah s strani zunanjih in

notranjih kontrolnih ter revizijskih institucij, nuditi informacijsko osnovo za delo službe za upravljanje s finančnimi tveganji.

Pri odobravanju kreditov fizičnim osebam banko zanima, kakšna je raven prostih denarnih sredstev komitenta. Zato pred odobritvijo kredita banka pridobi podatke o tem, koliko kreditov in drugih obveznosti in v kakšni višini komitent že ima in kakšna je njegova mesečna obveznost iz naslova poravnavanja teh obveznosti. Poleg tega so seveda pomembni tudi mesečni prihodki komitenta iz naslova plače in/ali drugih virov in premoženjsko stanje komitenta, kar pomeni predvsem lastništvo nepremičnin. Banka namreč teži k temu, da skupna obveznost komitenta z vidika odplačevanja kreditov ne presega približno ene tretjine mesečnega prihodka oziroma da po odplačilu vseh kreditnih obveznosti komitentu ostane znesek, s katerim lahko prosto razpolaga in mu omogoča normalno življenje. Odplačevanje kreditov je ponavadi mesečno, v obliki anuitete, ki je vsak mesec enaka in je sestavljena iz glavnice in obresti. Predvsem pri dolgoročnih kreditih je delež obresti v začetnem obdobju odplačevanja kredita bistveno večji od deleža glavnice v znesku anuitete, kasneje pa se delež obresti zmanjšuje. V nadaljevanju bom podrobneje predstavila princip odobravanja naložb pravnim osebam, saj krediti pravnim osebam zahtevajo zelo poglobljeno analizo, medtem ko krediti fizičnim osebam tega običajno ne zahtevajo. V vseh primerih pa mora biti analiza dovolj poglobljena, da ustrezno oceni dolžnika, njegovo zmožnost vrniti kredit in kjer je potrebno, tudi vrednost zastavljenega premoženja oziroma drugo obliko premoženja. Pogoji za pridobitev kredita Kot pogoj za odobritev kredita pri NLB d.d. ni vedno potrebno, da je pravna oseba komitent banke, saj banka obravnava tudi podjetja, ki se nanjo obračajo prvič. Kasneje banka zahteva od komitenta, da slednji v banko prenese del ali celotna vpogledna sredstva ali pa se dogovori o drugi obliki sodelovanja (npr. izplačilo plač zaposlenih preko banke, kreditiranje kupcev izdelkov preko banke itd.). Banka ima v tem primeru mnogo transparentnejši pogled nad komitentovim poslovanjem in s tem tudi večjo kontrolo nad kreditnim tveganjem.

46

Potrebna dokumentacija Banka od podjetja, ki se želi zadolžiti pri njej, zahteva naslednjo dokumentacijo v skladu z Merili in postopki za odobravanje naložb v NLB d.d. (2000):

sklep sodišča o uskladitvi osnovnega kapitala kapitalske družbe z določili Zakona o gospodarskih družbah;

registracijo družbe z vsemi dopolnitvami in spremembami; izpis razvrstitve družbe po dejavnostih, letne računovodske izkaze (bilanco uspeha,

bilanco stanja, obvezne priloge k bilancam); izkaz finančnih tokov (prilivi in odlivi iz poslovne in investicijske dejavnosti

podjetja ter njegove dejavnosti financiranja); poslovno poročilo; konsolidirano bilanco (za družbe, ki so jo v skladu s 60. členom Zakona o

gospodarskih družbah dolžne sestavljati); medletne rezultate poslovanja (bilance uspeha in stanja, če jih podjetje sestavlja, ali

bruto bilance). Banka zaradi večje tveganosti v poslovanju s pravnimi osebami uporablja tudi druge vire informacij, in sicer IBON, podatke o višini zadolžitve in (ne)odplačevanju kreditov pri drugih bankah (pri Združenju bank Slovenije) in ostale informacije s trga. Stroški kredita in obrestna mera Višino obrestnih mer oblikuje banka na podlagi tekočih cen kapitala na denarnem trgu, v višino nadomestil pa vključuje stroške dela in tveganja za opravljanje storitve. Za prvovrstne komitente so cene izhodiščne in so osnova za pripravo individualnih ponudb. V ponudbah po meri posameznim komitentom upošteva banka tudi obseg poslovnega sodelovanja, kakovost poslovanja komitenta z vidika tveganosti za banko ter vrednost in likvidnost zavarovanja pri storitvah, kjer je zavarovanje potrebno. Poslovni sektor ali podružnica lahko predlagata ustreznemu nivoju odločanja konkretno obrestno mero za posameznikovo naložbo, ki je odvisna od:

izhodiščne obrestne mere, donosa poslovnega odnosa banke s komitentom, bonitetne razvrstitve komitenta, vrste in kakovosti zavarovanja ter tveganosti projekta.

47

Tabela 2: Višina obrestne mere glede na vrsto kredita v NLB d.d.

Vrsta kredita Obrestna mera

Kratkoročni krediti

od 1 do 6 mesecev Od 8,80 % do 11,55 %

od 6 do 12 mesecev Od 9,00 % do 11,75 %

Mikro kredit19 8,30 %

Dolgoročni krediti

nad 1 letom do 3 let NLB prime + 1,50 do 6,25 NIOM + 1,20 do 5,95

nad 3 leta do 10 let NLB prime + 1,75 do 6,50 NIOM + 1,45 do 6,20

Vir: Sklep o obrestnih merah NLB d.d., 2004. Tabela 3: Stroški odobritve in vodenja kredita v NLB d.d.

Vrsta kredita

Stroški odobritve kredita % od zneska v SIT

Kredit za gibljiva sredstva, Kratkoročne garancije,

Klasični limit na poslovnem računu

0,10 – 0,50

15.000-1.000.000

Kredit za gibljiva sredstva na podlagi zastavljenih depozitov

0,10

15.000-80.000

Za investicijske kredite, Garancije za investicije

0,25 – 1,50

30.000-3.000.000

Vir: Interno gradivo NLB d.d., 2004. Zavarovanje kredita Pogoj za odobritev kredita je ustrezno zavarovanje, ki ga potencialni kreditojemalec nudi kot jamstvo za poplačilo dolga. S kakšno obliko zavaruje gospodarska družba dobljeni kredit, je odvisno od bonitete podjetja, odnosa domačih in tujih terjatev ter dobe odplačila. Obvezno in osnovno zavarovanje dolga vključuje zavarovanja z bianko akceptnim nalogom, pri večjih vsotah in za daljšo dospelost kredita pa banke zahtevajo še dodatna zavarovanja, kot so:

hipoteka na premičnine in nepremičnine, odstop domačih in tujih terjatev, osebno poroštvo lastnikov podjetja oz. direktorja ter drugih pravnih oseb, zastava vrednostnih papirjev ter poroštvo druge banke.

19 Mikro kredit je namenjen financiranju gibljivih in osnovnih sredstev manjših vrednosti malega gospodarstva.

48

6.4 Kreditno tveganje pri NLB d.d. Banka mora pri odobravanju naložb upoštevati vsa tveganja ( kreditno, deželno, valutno, obrestno idr.). Posebej izpostavljeno je kreditno tveganje. To je tveganje, da terjatve banke iz njenih naložb ne bodo plačane na dan dospetja oziroma ne bodo plačane po njihovi celotni vrednosti. Kreditno tveganje je odvisno od negotovih okoliščin, povezanih s poslovanjem komitenta, ki jih banka mora spoznati (Žagar, 1991, 86). Da bi banka znižala kreditno tveganje, je potrebno, da :

pridobi dovolj informacij o komitentu na podlagi: dosedanjega poslovnega sodelovanja banke s komitentom, finančnih in drugih podatkov, informacij o poslovanju iz okolja, subjektivne ocene bančnega delavca na podlagi osebnih izkušenj;

uskladi namene naložb s poslovnimi politikami banke; natančno oceni višino naložbe glede na dejanske potrebe in zmožnosti komitenta

ter glede na namen; pravilno določi odplačilno dobo glede na uskladitev virov banke in vrsto oziroma

namen naložbe na podlagi komitentovega denarnega toka; pravilno oceni in stalno spreminja komitentovo kreditno in plačilno sposobnost, da

bo lahko redno poravnal svoje obveznosti do banke; pridobi ustrezno obliko in višino zavarovanja.

Zaradi izpostavljenosti banke različnim tveganjem, banka izdeluje tako imenovane bonitetne ocene. To je pisna ocena, ki jo dajejo mednarodne agencije za oceno tveganja in ki nam pokaže stopnjo tveganja, da ne bodo izplačane obveznosti iz vrednostnega papirja (obveznice, strukturirani dolžniški instrumenti…). Z ocenjevanjem bonitete se ukvarjajo specializirane agencije (npr. mednarodne agencije, kot sta Moodys in Standard & Poors). V primeru kreditiranja gospodarskih družb NLB d.d. bonitetne ocene izdeluje banka sama v Sektorju za upravljanje s tveganji. Banka razvršča komitente in terjatve v skladu z internimi Merili in postopki za odobravanje naložb v NLB d.d. ter v skladu s predpisi Banke Slovenije. NLB d.d. razvršča komitente v bonitetne skupine od A do E20 (boniteta A predstavlja najvišjo kakovost), kot ji to nalaga Sklep o razvrstitvi bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 32/99), za interne potrebe pa še v skupine od I do IV. Cilj upravljanja tveganj na ravni Skupine NLB je zagotavljanje stabilnega in varnega poslovanja banke ter ohranjanje visoke kakovosti naložb. Za dosego ciljev posamezne članice Skupine NLB s postopki ex-ante in ex-post ocenjujejo in spremljajo svoje komitente, ter uporabljajo standardizirane metode za upravljanje tveganj. Kakovostno ocenjevanje tveganja, minimiziranje izpostavljenosti ter pravočasno reagiranje je omogočeno z uporabo standardnih metodologij upravljanja s tveganji, kot so migracijske matrike, diverzifikacija, model Value at Risk in Marking to Future, omogoča kakovostno ocenjevanja tveganja, pravočasno reagiranje in zmanjševanje izpostavljenosti Skupine NLB vsem tveganjem. NLB in odvisne banke upoštevajo vse predpise Banke Slovenije. Dodatno je upravljanje tveganj v odvisnih bankah usklajeno z internimi pravili NLB.

20 Glej Prilogo 1: Razvrstitev aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic.

49

Centralizirano in poenoteno upravljanje tveganj v Skupini NLB je omogočeno s pogodbami o upravljanju kreditnih in tržnih tveganj, ki so jih podpisale članice Skupine NLB. Usklajevanje postopkov ocenjevanja tveganja poteka z vidika pooblastil, metodologij, strukture podatkov in poročanja. Za kreditna tveganja so tako vse banke v Skupine NLB sprejele enotna merila za bonitetno razvrstitev strank in terjatev, določitev zgornje meje zadolževanja strank, oceno kakovosti zavarovanja, oblikovanje ustrezne višine rezervacij ter standard podatkovne strukture. 6.4.1 Upravljanje kreditnega tveganja v NLB d.d.21

Kreditni portfelj vključuje posojila (podjetjem, občanom, javnemu sektorju), naložbe drugim bankam in finančnim institucijam, podjetniške obveznice in druge produkte, pri katerih se banka izpostavlja posojilnim tveganjem, kot so garancije, izvedeni finančni instrumenti in podobno. Kreditno tveganje vključuje tri vidike: specifični element tveganja za vsakega poslovnega partnerja, tveganje portfelja in tveganje države. Obvladovanje kreditnega tveganja obsega stalno analiziranje kreditnega portfelja in stalno analiziranje strank. Banka s kreditnim tveganjem upravlja na dveh ravneh. Na nivoju celotnega portfelja ima banka postavljene zgornje meje zadolževanja za panoge, skupine strank ter za posamezno stranko. S temi omejitvami želi banka zagotoviti, da se posojila odobrijo predvsem perspektivnim panogam, hkrati pa tudi primerno diverzifikacijo kreditnega tveganja. Pri določanju zgornjih mej zadolževanja za panoge se banka opira na ekonomske projekcije. Zgornje meje zadolževanja za posamezno stranko se določijo na podlagi njegove posojilne sposobnosti, donosnosti posla in kazalnika finančnega vzvoda ter običajno veljavo za kratkoročne izpostavljenosti. Določajo jih pooblaščene osebe po pooblastilih v odvisnosti od velikosti izpostavljenosti posamezne stranke. Kratkoročna posojila se navadno odobrijo za financiranje obratnih sredstev družb in se obnovijo, če poslovanje družbe dosega določene bančne kriterije. Dolgoročna posojila so večinoma projektno orientirana in odobrena na podlagi posameznih analiz, ki vključujejo ustrezno analizo denarnih tokov. Že v letu 2002 je NLB okrepila kontrolo bančnih in finančnih odvisnih družb v tujini s četrtletnimi pregledi njihovih portfeljev. Na ta način so zagotovljeni poenoteni in standardni postopki razvrščanja strank in oblikovanja posebnih rezervacij. Pri ugotovljenih razlikah v oblikovanju rezervacij (predvsem zaradi različnih domicilnih zakonodaj in praks, glede na slovensko zakonodajo), se te izračunajo v skladu s predpisi Banke Slovenije, razlika pa se vključi v konsolidirane računovodske izkaze Skupine NLB. Na preglednicah 4 in 5 je prikazano gibanje kreditnega portfelja NLB, glede na njegovo kvaliteto. Na preglednicah sta prikazani različici predhodne matrike, tehtane z izpostavljenostjo, s katero je poleg dinamike predstavljena tudi velikost terjatev, ki spremenijo bonitetno skupino. Izračun povprečne bonitetne ocene terjatev poteka tako, da se posamezni skupini določi številčna oznaka (A = 5, B = 4, C = 3, D = 2, E = 1). Povprečna ocena izraža kakovost terjatev, ki jo banka določi na podlagi razvrstitve terjatve iz posamezne bonitetne skupine po preteku enega leta.

21 Povzeto po internem gradivu NLB d.d., 2004.

50

Tabela 4: Prehodna matrika NLB, tehtana z izpostavljenostjo (za leto 2003)

v

A

B

C

D

E

Izpostavljenost

(v mio SIT)

Povprečna boniteta

iz Boniteta A 98,54 % 0,965% 0,43% 0,07% 0,00% 1.659.758 4,97968471

Boniteta B 21,28 % 73,20% 3,20% 2,03% 0,30% 239.526 4,1312566

Boniteta C 18,45 % 7,65% 61,31% 11,35% 1,25% 33.703 3,30692594

Boniteta D 0,00% 35,81% 11,30% 32,95% 19,94% 17.526 2,62987932

Boniteta E 0,00 % 0,60% 0,00% 0,00% 99,40% 17.104 1,05920743

Vir: Letno poročilo NLB d.d., 2003. Tabela 5: Povprečna prehodna matrika NLB, tehtana z izpostavljenostjo (1995-2003)

v

A

B

C

D

E

Izpostavljenost

(v mio SIT)

Povprečna boniteta

iz Boniteta A 99,30% 0,61% 0,07% 0,01% 0,1% 37.653.693 4,99168148

Boniteta B 4,37% 93,66% 1,00% 0,59% 0,03% 6.573.660 4,02456164

Boniteta C 0,03% 7,22% 88,95% 3,53% 0,27% 1.149.385 3,03198094

Boniteta D 0,62% 5,22% 3,96% 87,17% 3,04% 918.173 2,13200145

Boniteta E 1,07% 0,02% 0,14% 1,31% 97,47% 868.870 1,05920743

Vir: Letno poročilo NLB d.d., 2003. Ugotovitve, ki jih lahko izpeljemo iz preglednice:

bonitetna skupina A izkazuje zelo veliko stabilnost brez gibanj; skupina B se v pomembnem delu seli v skupino A; enako velja za skupino C; skupina E je v negativnem smislu tradicionalno stabilna.

Iz primerjave, narejene leta 2003, z večletnim povprečjem lahko potegnemo naslednje ugotovitve:

več kot v večletnem povprečju je tudi prehodov iz slabših v boljše bonitetne skupine (npr. iz C v A in B);

NLB je v največji meri izpostavljena do najboljših strank (A, B). Izpostavljenost do slabših bonitetnih skupin (C, D, E) je relativno majhna;

komitenti v primerjavi z večletnim povprečjem ostajajo manj stabilno v isti bonitetni skupini.

Tveganje države se upravlja z določitvijo najvišjega tveganja, ki ga banka še lahko sprejme v posamezni državi, vključno z omejitvijo naložb v države na prehodu v tržno gospodarstvo (C, D in E). Ocena stopnje tveganosti neke države izhaja iz njene revizije najpomembnejših makroekonomskih podatkov, politične situacije in njene bonitetne ocene

51

6.5 Oblike kreditov v NLB d.d.22

6.5.1 Oblike kreditov pravnim osebam Klasični limit na poslovnem računu Klasični limit na poslovnem računu je namenjen zagotavljanju tekočega poslovanja in likvidnosti, in sicer pravnim osebam in zasebnikom, ki poslujejo preko poslovnega računa. Njegove glavne prednosti so, da omogoča varno in preprosto tekoče poslovanje, višino odobrenega limita pa lahko komitent črpa glede na potrebe. Klasični limit na poslovnem računu je predvidoma dan za odplačilno dobo do enega leta. Kakšna je obrestna mera in stroški odobritve sta odvisna od bonitete komitenta, ročnosti posojila, kvalitete zavarovanja in predhodnega sodelovanja z banko. Posojila se ponavadi zavarujejo z bianko menico, z menično izjavo, pobotom s sredstvi na poslovnem računu, poroštvom pravne osebe oziroma zasebnika, zastavo prvovrstnih vrednostnih papirjev in denarnih sredstev, zastavo terjatev, premičnin in nepremičnin, zavarovanjem pri zavarovalnici ter ostalimi oblikami zavarovanja. Posojilo na podlagi vezanih depozitov pri NLB d.d. Kratkoročno posojilo na podlagi vezanih depozitov pri NLB d.d. je kratkoročni kredit, katerega ročnost je do enega leta. Komitent lahko pridobi kredit na podlagi nenamenskega depozita pri NLB. d.d., odobrena sredstva pa lahko prosto razpolaga. Odplačilna doba in obrestna mera sta odvisni od značaja in ročnosti depozita. Posojilo je navadno zavarovano z bianko menico, z menično izjavo in zastavo denarnih sredstev. Posojilo za financiranje dolgoročnih naložb Dolgoročna posojila so praviloma najeta za deset let in so namenjena za financiranje naložb v osnovna sredstva in trajna gibljiva sredstva. Osnova za odobritev je investicijski program oziroma za manjše vrednosti poslovni načrt. Odplačilna doba je od enega leta do praviloma deset let, obrestna mera in stroški odobritve so odvisni od bonitete podjetja oziroma zasebnika, ročnosti posojila, kvalitete zavarovanja in sodelovanja z banko. Kot zavarovanje posojil se uporablja bianko menica z menično izjavo, pobot s sredstvi na poslovnem računu, poroštvo pravne osebe oziroma zasebnika, zastava prvovrstnih vrednostnih papirjev in denarnih sredstev, zastava terjatev, zastava premičnin in nepremičnin, zavarovanje pri zavarovalnici ter ostale oblike zavarovanja. Posojilo za financiranje gibljivih sredstev Posojila za financiranje gibljivih sredstev so posojila z različnimi ročnostmi do enega leta in so namenjena financiranju gibljivih in manjših osnovnih sredstev. Odplačilna doba je do enega leta. Tako kot pri ostalih kreditih so obrestna mera in stroški odobritve odvisni od bonitete komitenta, ročnosti posojila, kvalitete zavarovanja sodelovanja komitenta z banko. Obstajajo različni načini zavarovanja posojil, in sicer bianko menica z menično izjavo,

22 Povzeto po Internem gradivu NLB d.d., 2003 in www.nlb.si.

52

pobot s sredstvi na poslovnem računu, poroštvo pravne osebe oziroma zasebnika, zastava prvovrstnih vrednostnih papirjev in denarnih sredstev, zastava terjatev, zastava premičnin in nepremičnin, zavarovanje pri zavarovalnici ter ostale oblike zavarovanja. Posojilo za financiranje uvoza blaga in storitev Posojila za financiranje uvoza blaga in storitev so z različnimi ročnostmi do sedem let. Namenjena so za financiranje uvoza opreme, reprodukcijskega materiala in storitev. Odplačilna doba je od enega do sedem let. Tako kot pri ostalih kreditih so obrestna mera in stroški odobritve odvisni od bonitete podjetja oziroma zasebnika, ročnosti posojila, kvalitete zavarovanja in sodelovanja z banko. Pri tej vrsti kredita je poraba odobrenih sredstev namenska in pogojena z nakazilom v tujino. Zahtevano zavarovanje posojila je enako kot pri posojilu za financiranje gibljivih sredstev. Posojilo za pospeševanje izvoza blaga in storitev Posojila za pospeševanje izvoza blaga in storitev so z različnimi ročnostmi namenjena za financiranje terjatev do tujih kupcev, za pospeševanje prodaje blaga, storitev, kapitalskih dobrin in investicijskih del na tujih trgih. Možnih je več vrst posojil za pospeševanje izvoza blaga in storitev:

posojila izvoznikom, posojila tujemu kupcu slovenskega blaga, posojila tuji banki za financiranje tujega kupca slovenskega blaga, odkup terjatev po dobaviteljskih kreditih (brez diskontiranja) in z možnostjo

kreditiranja tujega kupca slovenskega blaga s fiksno obrestno mero, odkup terjatev po plačilnih in zavarovalnih instrumentih, spremenljivih za banko.

Sindicirana posojila NLB d.d. kot vodilna banka na trgu sindiciranih posojil v Sloveniji nudi svojim komitentom tudi posojila v okviru sindikata bank pod enotnimi pogoji, ki so ugodnejši od pogojev, ki bi jih dosegel z več bilateralnimi posli. Sindicirano posojilo je namenjeno pravnim osebam, ki potrebujejo za izkoriščanje svojih investicijskih potencialov večje dolgoročno ali kratkoročno posojilo. Sklenitev te vrste posojila poteka v naslednjih fazah:

priprava ponudbe, izdelava informacijskega memoranduma, sindiciranje, priprava pogodbene dokumentacije, podpis pogodbe.

Poleg vloge za odobritev kredita ter predstavitve podjetja oziroma dejavnosti mora komitent banki predložiti dokumente o pravnem statusu (ob prvem zahtevku ali ob spremembi statusa), dokumente o poslovanju in ostalo dokumentacijo glede na vrsto naložbe in obliko zavarovanja.

53

6.5.2 Oblike kreditov fizičnim osebam Osebna posojila Osebna posojila so namenjena vsem fizičnim osebam, ki želijo na preprost in udoben način priti do ugodnega posojila. Glavna prednost je nespremenljiva mesečna obveznost za posojila do pet let. Minimalna mesečna obveznost je 10.000 SIT za posojila do enega leta in 15.000. SIT za posojila nad eno leto. Odplačilna doba osebnih posojil je do sedem let glede na obliko zavarovanja, do pet let z nominalno obrestno mero. Posojilo lahko pridobijo tudi študenti, če imajo status študenta in poslujejo s Študentskim računom v NLB d.d. Študentom odobrijo posojilo na osnovi štipendije, družinske pokojnine ali prilivov prek študentskega servisa. Namena porabe v banki ne ugotavljajo. Za stranke, ki poslujejo s plačilno kartico NLB d.d. in prejemajo plačo ali pokojnino na račun v NLB d.d. že več kot šest mesecev, so obrestne mere nižje. Posojila se ponavadi zavarujejo pri zavarovalnici, s poroki, z zastavo denarnih sredstev, nepremičnin ali vrednostnih papirjev, možno je tudi posojilo brez zavarovanja. Višina posojila je odvisna od odplačilne sposobnosti, oblike zavarovanja in dobe odplačila. Na ugotavljanje odplačilne sposobnosti posameznega posojilojemalca vpliva tudi višina veljavne minimalne plače. Posojilo odplačujejo komitenti mesečno preko računa v NLB ali upravno izplačilne prepovedi. Posojila za nepremičnine Namenjena so fizičnim osebam, ki želijo na preprost in udoben način pridobiti denar za nakup, gradnjo ali obnovo nepremičnin. Odplačilna doba z zastavo nepremičnine je do dvajset let, za mlajše do 35 let pa tudi trideset let. Minimalna mesečna obveznost je 15.000 SIT za tolarska posojila oz. 64 EUR za posojila v evrih (posojila nad enim letom). Način odplačevanja je preko osebnega računa v NLB. Prednost posojila je gotovinsko izplačilo do 70 % vrednosti najetega posojila z zastavo nepremičnine pri gradnji in obnovi ter gotovinsko izplačilo do 20 % vrednosti najetega posojila z zastavo nepremičnine pri nakupu. Posojila je mogoče zavarovati z zastavo nepremičnine, pri zavarovalnici, s poroki in z zastavo vrednostnih papirjev. Posojilo lahko posojilojemalec dobi za:

nakup, gradnjo ali obnovo stanovanjskih in počitniških nepremičnin, izplačilo dednih deležev in poplačilo drugih manj ugodnih stanovanjskih posojil, pridobivanje soglasij in komunalno opremljanje zemljišč, ostale namene, ki povečujejo vrednost nepremičnine.

Lombardna posojila Lombardna posojila so namenjena vsem fizičnim osebam, ki so stari od 18 do 75 let in želijo na preprost in udoben način priti do ugodnega posojila. Odplačilna doba je do treh let. Obrestna mera je 9,05 % do enega leta in 9,40 % od enega do treh let. Namena porabe posojila ni potrebno dokazovati. Za zavarovanje posojila komitenti lahko zastavijo vrednostne papirje, za katere potrebujejo izpisek iz Klirinško depotne družbe. Zastavljenih vrednostnih papirjev ni mogoče

54

prodajati, komitenti pa so upravičeni do izplačila dividend. Za zavarovanje posojila je mogoče zastaviti tudi denarna sredstva. Premostitvena posojila Premostitvena posojila so posojila, namenjena premostitvi denarnih težav. Namenjena so vsem, ki imajo v NLB sklenjen depozit ali varčevanje. Odplačilna doba je do enega leta. Posojilo je mogoče zavarovati z zastavo vezanih sredstev. Višina posojila je odvisna od višine in vrste depozita ali varčevanja.

55

7 SKLEP V diplomskem delu sem poskušala predstaviti teoretične osnove kreditnega poslovanja bank ter analizirati izvajanje kreditiranja na primeru Nove Ljubljanske banke d.d. (v nadaljevanju NLB d.d.). Banke so navadno najpomembnejši finančni posredniki. Še posebej to velja, če upoštevamo, da so denarno-finančni posredniki. Skladno z razvojem bančništva so se razvijale tudi številne oblike kreditov, ki jih banke nudijo svojim komitentom. Banke se razlikujejo po oblikah in načinih kreditiranja, ki nastajajo med komitentom in njimi. Njihovo kreditiranje se razlikuje tudi od kreditiranja drugih finančnih organizacij, ki posredujejo kredite. V diplomskem delu sem obravnavala celotno ponudbo kreditov v NLB d.d.. Kredit je v bistvu blago, ki se prodaja po določeni ceni. Povpraševanje po kreditu izvira iz potrebe po dodatnih finančnih sredstvih, vendar se pri tem ravna po ceni – višini obrestne mere, ki jo je potrebno plačati za najeti kredit. Povezanost med povpraševanjem po kreditu in višino obrestne mere je premosorazmerno. Velja splošno načelo, da je povpraševanje po kreditu večje pri nizki obrestni meri. Osnovna funkcija banke je zbiranje presežnih denarnih sredstev in njihov prenos k deficitnim ekonomskim celicam. Takšno posredništvo prinese banki največji delež dohodkov, vendar pa je pri tem potrebno uspešno obvladovati tveganja. Banka se ob vsaki sklenitvi kreditnega posla z dolžnikom izpostavi kreditnemu tveganju. Banke se pri svojem poslovanju torej ne morejo ogniti kreditnemu tveganju, saj v določenem obsegu vedno obstaja verjetnost, da bodo določena plačila posojil in obresti izostala. To tveganje lahko obvladujejo v okviru določenih mej z zbiranjem, obdelavo in analiziranjem raznih informacij, pridobljenih od posojilojemalcev samih in okolja. Kakovostna analiza kreditne sposobnosti je temelj uspešnega obvladovanja kreditnega tveganja. Najpomembnejša končna rezultata opravljenih analiz kreditne sposobnosti sta določitev bonitetne skupine in zgornje meje zadolževanja. Za eno izmed najbolj cenjenih vrednot v bančnem svetu velja zaupanje, ki je temelj sklenitve bančnih poslov. Kljub temu pa so pri kreditnih poslih ponavadi potrebna dodatna zagotovila posojilojemalcev, da bodo posojeni denar res vrnili v dogovorjenem času. Zaradi te izpostavljenosti komitentom v bankah poskušajo zavarovati posojilo z različnimi instrumenti. Diplomsko delo temelji na primeru NLB d.d. in mislim, da je iz njega dokaj dobro razvidno, kako pomembna je racionalna kreditna politika banke. Nova Ljubljanska banka d.d. je univerzalna banka z vodilnim položajem na področju poslovanja s prebivalstvom, gospodarskimi družbami in zasebniki ter investicijskega bančništva. Kot največja banka v Republiki Sloveniji dosega največjo bilančno vsoto ter največji tržni delež v slovenskem bančnem sistemu. Najpomembnejša dejavnost banke je zbiranje in plasiranje denarnih sredstev. Kot pogoj za odobritev kredita ni nujno potrebno, da je prosilec komitent banke, vendar v kasnejših fazah banka zahteva, da komitent del sredstev prenese v NLB d.d..

56

Za objektivno ugotavljanje kreditne sposobnosti in različne izpostavljenosti mora banka pred odločanjem o kreditu razpolagati s celo množico ustrezno obdelanih in pripravljenih podatkov in informacij, za spremljanje odobrenih kreditov pa mora kreditna mapa vsebovati razen teh podatkov in informacij še podatke o znesku in pogojih odobrenega kredita, instrumentih zavarovanja, tekoče poravnavanje obveznosti ipd. Dosegljivost in obstoj omenjene dokumentacije, podatkov in informacij, kaže na splošno dobro urejenost, organiziranost in politiko, ki jo vodstvo banke izvaja na področju kontrole in razvoja poslovanja. Pri tem so zlasti pomembne procedure odobravanja kreditov, ocena kreditne sposobnosti in splošne bonitete poslovanja kreditojemalca – dolžnika ter ocena dogovorjenih instrumentov zavarovanja odplačila obstoječih terjatev ter podatki in informacije o naravi posla in osnovni dejavnosti dolžnika. Zato je zelo pomembno tesno sodelovanje banke in komitenta banke. To sodelovanje naj ne bi bilo omejeno zgolj na nastanek kreditnega razmerja. Komitenti banke lahko prispevajo k njenemu kreditnemu potencialu, likvidnosti in garancijskemu potencialu. Obratno pa banka izboljšuje finančni položaj komitenta s kratkoročnimi in dolgoročnimi plasmaji, z izdano garancijo in podobno. Zato je potrebno medsebojne koristi in obveznosti uskladiti na način, da so rezultati medsebojnega sodelovanja na obeh straneh optimalni.

57

8 POVZETEK Kreditna funkcija je danes bolj razvejana in zahtevna, kot je bila nekoč. Ponudba bančnih poslov je vse bolj heterogena in prilagojena potrebam bančnih komitentov. Vse to gre v korist gospodarstvu in prebivalstvu, posredna posledica tega pa je tudi hitrejše kroženje finančnih sredstev. V slovenskem bančnem prostoru je v preteklih letih prišlo do ogromnih sprememb. Razpad monopolnega bančnega sistema na več poslovnih bank in prihod tujih bank v slovenski bančni prostor sta močno zaostrila konkurenco med bankami. Borba za komitente še nikoli ni bila tako ostra kot danes. Nove komitente pridobivajo banke s ponudbo ugodnejših storitev za komitente, z nastankom novih gospodarskih subjektov ali pa s privabljanjem komitentov konkurence. Vsi trije načini so dokaj tvegani. Prav zato je naložbena dejavnost banke na prvem mestu med bančnimi dejavnostmi, preverjanje poslovnih partnerjev pa med dejavnostmi, ki so v bankah pod največjim drobnogledom. Banka je institucija, ki se ukvarja s sprejemanjem in posojanjem denarja. S to dejavnostjo pridobi banka pretežni del svojega dobička, po raziskavah približno dve tretjini. Banka dobi od danih kreditov obresti in si zaračuna stroške kreditov. Število danih kreditov se iz leta v leto povečuje, tako v tujini kot tudi pri nas. V razmerah tržne ekonomije se tudi banke obnašajo tržno. To pomeni, da morajo banke, tako kot vsi gospodarski subjekti, poslovati po načelih likvidnosti, varnosti in dobičkonosnosti. Večji dobiček je možen le ob sprejemanju večjega tveganja, zato je zelo pomembno, da znajo bančni strokovnjaki oceniti tveganje in da ga znajo nadzirati ter s tem doseči sprejemljiv donos za delničarje hkrati pa poslovati varno in likvidno. Banka, ki deluje v razmerah tržne ekonomije, želi ustvariti čim večji dobiček zato sprejema tudi večje tveganje. To tveganje se nanaša predvsem na kreditojemalca in tveganje, da leta ne bo sposoben vrniti kredita v roku ali sploh ne bo sposoben vrniti. Tak izpad dohodka banki lahko povzroči precejšne likvidnostne težave. Banke se torej želijo izogniti takšnim situacijam. Temelj sklenitve bančnih poslov je zaupanje, ki velja za eno izmed najbolj cenjenih vrednot v bančnem svetu. Kljub temu pa so pri kreditnih poslih ponavadi potrebna dodatna zagotovila posojilojemalcev, da bodo posojeni denar res vrnili v dogovorjenem času. Zaradi te izpostavljenosti komitentom v bankah poskušajo zavarovati posojilo z različnimi instrumenti. Ključne besede: Poslovna banka, bančno poslovanje, krediti, kreditne oblike, funkcije kreditov, kreditni proces, kreditno razmerje, boniteta, kreditna sposobnost, kreditni potencial, pogoji kreditiranja, obrestne mere, kreditno tveganje, upravljanje kreditnega tveganja, Nova Ljubljanska banka d.d..

58

ZUSAMMENFASSUNG Die Kreditfunktion ist heute mehr anspruchsvoll und ausgebreitet als früher. Das Angebot der Bankgeschäfte ist mehr verschiedenartig und ist den Bedürfnissen der Bankkommitenten angepasst. Die Wirtschaft als auch die Bevölkerung verschafft sich damit den Vorteil. Die mittelbare Folge dessen ist auch die schnellere Zirkulation der finanziellen Mittel. Im slowenischen Bankraum haben sich in vergangenen Jahren zahlreiche Veränderungen ereignet. Der Zerfall des Bankmonopolsystems an die zahlreiche kommerzielle Banken und die Ankunft der ausländischen Banken nach Slowenien haben die Konkurrenz zwischen den Banken stark verschärft. Der Kampf für die neue Kommitenten war noch nie so stark wie heute. Die Banken gewinnen die neue Kommitenten mit dem Angebot der günstigen Dienstleistungen, mit der Entstehung der neuen Wirtschaftssubjekten oder mit dem Anlocken der Konkurrenzkommitetenten. Alle drei Arten sind ziemlich riskant. An der ersten Stelle der Banktätigkeiten befindet sich die Investitionaktivität. Die Überprüfung der Geschäftspartner ist aber diejenige Aktivität, die unter der größten Kontrolle steht. Die Bank ist diejenige Instution, die sich mit der Annahme und dem Anlehnen des Geldes beschäftigt. Damit bekommt die Bank überwiegenden Teil des Gewinns. Der Erforschungen nach beträgt er zwei drittel der gesammten Summe. Die Bank empfängt von den Krediten die Zinsen und verrechnet sich auch die Kreditkosten. So im Ausland als auch bei uns ist die Kreditzahl Jahr für Jahr größer. Auch die Banken benehmen sich in den Umständen der Marktbetriebwirtschaft marktgängig. Das bedeutet: die Banken als auch die Wirtschaftssubjekte müssen die Grudsätze der Zahlungsfähigeit, Sicherheit und gewinnbringendes Geschäft beachten. Der größere Gewinn kommt nur bei dem größeren Risiko in Frage. Deswegen ist die Einschätzung und die Aufsicht des Risikos sehr wichtig. Für die Aktionäre wird der annehmbaren Verhältnis erreicht, die Bank amtiert so sicher und und zahlungsfähig. Das Risiko bezieht sich an den Kreditnehmer, der nicht in der Lage wird, den Kredit zurückzuzahlen. Dieser Ausfall des Einkommens kann der Bank die Liquiditätsprobleme verursachen. Die Banken möchten solche Situationen vermeiden. Der Grund der Bankgeschäftsabschließung ist das Vertrauen, daß der meist geschätzte Wert im Bankgeschäft ist. Bei den Kreditgeschäfen sind zusätzliche Versicherungen der Kreditnehmer notwendig. So versuchen die Banken die Kredite mit verschiedenen Maßnahmen zu versichern. Schlüsselwörter: die kommerzielle Bank, das Bankgeschäft, die Kredite, die Kreditfazilitäten, die Kreditfunktionen, der Kreditprozeß, das Kreditverhältnis, die Bonität, die Kreditfähigkeit, das Kreditpotential, die Kreditsbedingungen, die Zinssätze, das Kreditrisiko, die Kreditrisikoverwaltung, Nova Ljubljanska banka, d.d. – Neue Laibacher Bank AG.

59

VIRI IN LITERATURA

1. Basu, Sam N., and Harold L. Jr. Rolfes. 1995. Strategic Credit Management. John Wiley and Sons.

2. Bathory, Alexander. 1987. The Analysis of Credit. Foundations and development

of corporate credit assessment. London: McGraw-Hill.

3. Bessis, Joel. 1998. Risk Management in Banking. Chichester: John Wiley.

4. Bobek, Dušan. 1992. Organiziranje in poslovanje bank. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

5. Bobek, Dušan. 1995. Finančni trg. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

6. Borak, Neven. 1998. Bazelska načela preudarnega bančnega poslovanja. Ljubljana:

Zveza ekonomistov Slovenije.

7. Borak, Neven. 1999. Ravnanje s tveganji. Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije.

8. Crnkovič, Rudi. 1987. Kredit in kreditni sistem. Maribor: Visoka ekonomsko-komercialna šola.

9. Crnkovič, Rudi. 1992. Gospodarske finance. Maribor: Ekonomsko- poslovna

fakulteta.

10. Čibej, Jože Andrej. 1998. Kako banke računajo obresti. Ljubljana: Združenje bank Slovenije.

11. Dimovski, Vlado. 1996. Bančništvo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

12. Dimovski, Vlado, in Aleksandra, Gregorič. 2000. Temelji bančništva. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta.

13. Falatov, Peter. 1999. Plačila v mednarodnem poslovanju. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

14. Filipič, Drago, in Tanja, Markovič-Hribernik. 1998. Osnove financ. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta.

15. Graddy Duane B., and Austin H Spencer. 1990. Managing Comercial Banks. New Jersey: Prentice Hall.

16. Kadić, Abudulkerim. 1983. Novac, krediti i banke. Banjaluka: Glas.

17. Karpe, Primož. 1997c. Klasična tveganja bančnega poslovanja-kreditno tveganje.

Bančni vestnik 4: 36-38.

60

18. Kuzmin, Franc. 1996. Efektivna obrestna mera kot zbirni kazalnik posojilnih pogojev. Bančni vestnik 5: 38-40.

19. Leban, Karmen. 2003. Obrestne mere Banke Slovenije. Ljubljana. Ekonomska

fakulteta.

20. Marovt, Urška. 2003. Bančno kreditiranje gospodarstva. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

21. Mramor, Dušan. 1999. Slovar poslovnofinančnih izrazov: slovensko-angleški,

angleško-slovenski. Gospodarski vestnik 40: 116.

22. Nova Ljubljanska banka d.d.. 2003. Interno gradivo.

23. Nova Ljubljanska banka d.d.. Junij 2004. Interno gradivo.

24. Nova Ljubljanska banka d.d.. 2004. Letno poročilo 2003.

25. Nova Ljubljanska banka d.d.. 2000. Merila in postopki za odobravanje naložb.

26. Nova Ljubljanska banka d.d.. 2004. Sklep o obrestnih merah Nove Ljubljanske banke d.d..

27. Nova Ljubljanska banka d.d.. Dostopno na : http://www.nlb.si.

28. Prohaska, Zdenko. 1999. Finančni trgi. Ljubljana. Ekonomska fakulteta.

29. Ribnikar, Ivan. 1996. Bančna obrestna marža. Bančni vestnik 10: 58-60.

30. Ribnikar, Ivan. 1999. Monetarna ekonomija I. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

31. Saunders, Anthony. 2000. Financial Institutions Management- a modern

perspective. Boston: Irwin/ McGrawhill.

32. Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk banke. 1999. Uradni list RS 32.

33. Vlada RS. 1999. Zakon o bančništvu. Uradni list RS 7.

34. Vidmar, Tinca. 1997. Bančni kreditni posli in vzorci pogodb. Ljubljana: Center

Marketing Internacional.

35. Žagar, Iva. 1991. Pojem bonitete in vrste kreditnih rizikov. Bančni vestnik 3: 86-90.

36. Železnik, Tamara. 2002. Informacije za presojanje bonitet bančnih komitentov.

Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

61

SEZNAM TABEL IN PRILOG SEZNAM TABEL Tabela 1: Oblikovanje rezervacij glede na bonitetni razred 41 Tabela 2: Višina obrestne mere glede na vrsto kredita v Nlb d.d. 47 Tabela 3: Stroški odobritve in vodenja kredita v NLB d.d. 47 Tabela 4: Prehodna matrika NLB, tehtana z izpostavljenostjo (za leto 2003) 50 Tabela 5: Povprečna predhodna matrika NLB, tehtana z izpostavljenostjo (1995-2003) 50 SEZNAM PRILOG Priloga 1: Razvrstitev aktivnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic Priloga 2: Shema Skupine NLB in lastniški deleži

1

PRILOGA 1: Razvrstitev aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic Po sklepu o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 32/99) se terjatve razvrstijo v skupine od A do E: V skupino A se razvrstijo:

terjatve do Banke Slovenije in Republike Slovenije, terjatve do Evropskih skupnosti, vlad in centralnih bank držav EEA in z njimi primerljivih držav OECD;

terjatve do dolžnikov, za katere se ne pričakuje težav s plačevanjem obveznosti in ki plačujejo svoje obveznosti ob dospelosti oziroma izjemoma z zamudo do 15 dni;

terjatve, zavarovane s prvovrstnim zavarovanjem, v katere sodijo: bančna vloga za katero obstaja s pogodbo določena obveznost, da se

uporabi za poplačilo terjatve; vrednostni papirji Republike Slovenije ter vlad in centralnih bank držav

EEA in nekaterih z njimi primerljivih držav OECD; nepreklicne garancije na prvi poziv bank, ki so pridobile dovoljenje

Banke Slovenije za opravljanje bančnih storitev, prvovrstnih bank držav članic in prvovrstnih tujih bank;

prvovrstni dolžniški vrednostni papirji bank, s katerimi se trguje na finančnih trgih, pri tem se ne upoštevajo podrejeni in zamenljivi dolžniški vrednostni papirji;

nepreklicna jamstva Slovenske izvozne družbe, družbe za zavarovanje in financiranje izvoza;

jamstva Republike Slovenije. V skupino B se razvrstijo terjatve do dolžnikov:

za katere se ocenjuje, da bodo denarni tokovi še zadostovali za redno poravnavanje dospelih obveznosti, toda njihovo finančno stanje je trenutno šibko, ne kaže pa, da bi se v bodoče bistveno poslabšalo;

ki večkrat plačujejo obveznosti z zamudo do 30 dni, občasno tudi z zamudo od 31 do 90 dni;

V skupino C se razvrstijo terjatve do dolžnikov:

za katere se ocenjuje, da denarni tokovi ne bodo zadostovali za redno poravnavanje dospelih obveznosti,

ki so izrazito podkapitalizirani; ki nimajo zadostnih dolgoročnih virov sredstev za financiranje dolgoročnih naložb; od katerih banka ne prejema tekočih zadovoljivih informacij ali ustrezne

dokumentacije v zvezi s terjatvami, jamstvi in viri za odplačilo terjatev; ki večkrat plačujejo obveznosti z zamudo od 31 do 90 dni, občasno tudi z zamudo

od 91 do 180 dni;

2

V skupino D se razvrstijo terjatve do dolžnikov: za katere obstaja velika verjetnost izgube; ki so nelikvidni in nesolventni; za katere je bil pri pristojnem sodišču vložen predlog za začetek postopka prisilne

poravnave ali stečaja; ki so v sanaciji oziroma postopku prisilne poravnave; ki so v stečaju; ki večkrat plačujejo z zamudo od 91 do 180 dni, občasno tudi z zamudo od 181 do

365 dni; vendar se utemeljeno pričakuje delno pokritje terjatev;

V skupino E se razvrstijo terjatve do dolžnikov:

za katere se ocenjuje, da ne bodo poplačane; s sporno pravno podlago.

3

PRILOGA 2: Shema Skupine NLB in lastniški deleži

Vir: Interno gradivo Nove Ljubljanske banke d.d., 2004.

kreditna politika poslovnih bank -...

Documents