mateja bagari dokazovanje z listinami v ...2.1 temeljna načela, ki se nanašajo na dokazovanje...

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

MATEJA BAGARI

DOKAZOVANJE Z LISTINAMI V CIVILNEM

PRAVDNEM POSTOPKU

Diplomsko delo

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

DOKAZOVANJE Z LISTINAMI V CIVILNEM

PRAVDNEM POSTOPKU

Študent: Mateja Bagari

Številka indeksa: 71168967

Študijski program: UNI-PRAVO

Študijska smer: Civilno pravo

Mentor: doc. dr. Tjaša Ivanc

Maribor, februar 2016

»Honeste vivere, alterum non laedere, suum cuique tribuere, iuris praecepta

sunt.«

(Pošteno ţiveti, drugega ne prizadeti, vsem pa dati to, kar jim pripada, so

osnovna načela pravičnosti.)

Latinski pregovor

ZAHVALA

Za pomoč in spodbudne besede pri pripravi diplomskega dela se zahvaljujem

mentorici doc. dr. Tjaši Ivanc.

Posebna zahvala gre mojim domačim, predvsem staršem, ki so mi omogočili

študij in me brezpogojno podpirali, ter fantu Denisu za vso ljubezen in

potrpljenje.

I

KAZALO

SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV ............................................................................................... IV

POVZETEK ................................................................................................................................... VI

ABSTRACT .................................................................................................................................. VII

1 UVOD ........................................................................................................................................ 1

2 DOKAZOVANJE ........................................................................................................................ 3

2.1 Temeljna načela, ki se nanašajo na dokazovanje .............................................................. 3

2.1.1 Razpravno in preiskovalno načelo ................................................................................ 3

2.1.2 Načelo proste presoje dokazov .................................................................................... 5

2.1.3 Načelo neposrednosti .................................................................................................. 7

2.2 Splošno o dokazovanju ....................................................................................................... 8

2.3 Trditveno in dokazno breme ............................................................................................ 10

2.3.1 Dokazno breme v subjektivnem smislu (procesno dokazno breme) ......................... 12

2.3.2 Dokazno breme v objektivnem smislu (materialno dokazno breme) ........................ 13

2.3.3 Abstraktno in konkretno dokazno breme .................................................................. 15

2.4 Predmet dokazovanja ....................................................................................................... 16

2.4.1 Dejstva ........................................................................................................................ 16

2.4.2 Pravila znanosti in stroke ........................................................................................... 16

2.4.3 Pravna pravila ............................................................................................................. 16

2.4.4 Tuje pravo ................................................................................................................... 17

3 POSAMEZNA DOKAZNA SREDSTVA ................................................................................... 18

3.1 Ogled ................................................................................................................................. 18

3.2 Zaslišanje prič ................................................................................................................... 19

3.3 Izvedenci ........................................................................................................................... 20

3.4 Zaslišanje strank ............................................................................................................... 20

4 LISTINA KOT DOKAZNO SREDSTVO V POSTOPKU ........................................................... 22

4.1 Splošno o listinah .............................................................................................................. 22

4.2 Vrste listin ......................................................................................................................... 23

4.2.1 Dispozitivne ali konstitutivne listine .......................................................................... 23

4.2.2 Dokumentarne ali dokazne listine .............................................................................. 24

4.2.3 Zasebne listine ............................................................................................................ 24

4.2.4 Javne listine ................................................................................................................ 24

II

4.2.5 Notarske listine .......................................................................................................... 26

4.2.6 Verodostojne listine ................................................................................................... 26

4.2.7 Elektronske listine ...................................................................................................... 27

4.3 Pristnost in dokazna moč listin ........................................................................................ 28

4.3.1 Pristnost listin ............................................................................................................. 28

4.3.1.1 Pristnost zasebnih listin ....................................................................................... 28

4.3.1.2 Pristnost javnih listin ........................................................................................... 29

4.3.1.3 Tožba na ugotovitev (ne)pristnosti listine ........................................................... 31

4.3.2 Dokazna moč listin ..................................................................................................... 31

4.3.2.1 Dokazna moč zasebnih listin ............................................................................... 31

4.3.2.2 Dokazna moč javnih listin .................................................................................... 32

5 DOKAZNI POSTOPEK Z LISTINAMI ...................................................................................... 33

5.1 Edicijska dolžnost ............................................................................................................. 34

5.1.1 Edicijska dolžnost stranke, ki se na listino sklicuje ..................................................... 35

5.1.2 Edicijska dolžnost državnih organov .......................................................................... 36

5.1.3 Edicijska dolžnost nasprotne stranke ......................................................................... 37

5.1.4 Edicijska dolžnost drugih oseb ................................................................................... 39

6 TUJE JAVNE LISTINE KOT DOKAZ V POSTOPKU IN NJIHOVA VELJAVNOST V

REPUBLIKI SLOVENIJI ............................................................................................................... 41

6.1 Pojem priznanja tujih javnih listin ................................................................................... 42

6.2 Legalizacija in njen pomen ............................................................................................... 43

6.3 Uporaba tujih javnih listin v Republiki Sloveniji .............................................................. 45

6.3.1 Zakon o overitvi listin v mednarodnem prometu (ZOLMP) ....................................... 45

6.3.2 Haaška konvencija o odpravi legalizacije tujih javnih listin ........................................ 47

6.3.3 Dvostranske pogodbe, ki urejajo overitev listin ......................................................... 48

6.3.4 Pravni akti Evropske unije ......................................................................................... 49

6.3.4.1 Ureditev javnih listin po Uredbi (EU), št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in

Sveta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in

gospodarskih zadevah ..................................................................................................... 50

6.4 Hierarhija uporabe pravnih aktov v Republiki Sloveniji.................................................. 51

6.5 Pridobivanje dokazov z medsebojnim sodelovanjem držav članic na podlagi Uredbe

Sveta (ES) št. 1206/2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v

civilnih ali gospodarskih zadevah ........................................................................................... 52

7 SKLEP ....................................................................................................................................... 55

III

8 BIBLIOGRAFIJA ...................................................................................................................... 57

8.1 Literatura .......................................................................................................................... 57

8.2. Viri .................................................................................................................................... 58

8.2.1 Internetni viri .............................................................................................................. 58

8.2.2 Pravni viri .................................................................................................................... 59

IV

SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV

BU Ia Uredba Bruselj Ia

BU II bis Uredba Bruselj II bis

DDV Davek na dodano vrednost

Et al. Et alii, in drugi

EU Evropska unija

Ibidem Isto mesto

Itd. In tako dalje

Idr. In drugo

Npr. Na primer

Odst. Odstavek

Opr. Opravilna

Oz. Oziroma

Prim. Primerjaj

RS Republika Slovenija

Str. Stran

SFRJ Socialistična federativna Republika Jugoslavija

Št. Številka

T.i. Tako imenovan/-a

T.j. To je

UNCITRAL United Nations Commision International Trade Law

V

VD SS Višje delovno in socialno sodišče

VSK Višje sodišče v Kopru

VSL Višje sodišče v Ljubljani

VS RS Vrhovno sodišče Republike Slovenije

ZEPEP Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu

ZIZ Zakon o izvršbi

ZMZPP Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku

ZN Zakon o notariatu

ZOLMP Zakon o overitvi listin v mednarodnem prometu

ZPP Zakon o pravdnem postopku

ZZdrS Zakon o zdravniški sluţbi

VI

POVZETEK

Diplomsko delo obravnava dokazovanje v civilnem pravdnem postopku in listino

kot dokaz oziroma dokazno sredstvo.

Temeljni cilj vsakega civilnega pravdnega postopka je odločitev o

(ne)utemeljenosti toţbenega zahtevka, z drugimi besedami razrešitev civilnega

spora. Ker so v listinah zapisane misli trajnejše narave in so rezultat tehtnejšega

premisleka, je dokazovanje z listinami zato preprosto, hitro in učinkovito. Listina

se kot dokaz lahko uporabi pod pogojem, da je pristna. Pristnost je dejstvo, ki

ga je potrebno ugotavljati in dokazovati takrat, če stranka pristnost zanika, ali

če obstaja dvom v pristnost javne listine. Glede pristnosti zasebnih listin, nosi

dokazno breme stranka, ki se na listino sklicuje, glede pristnosti javnih listin pa

tisti, ki listino predlaga kot dokaz. Stranki imata pravico tudi do posebne toţbe

na ugotovitev (ne)pristnosti listine. Od pristnosti listin je odvisna njihova

dokazna moč. Vendar, če je listina pristna, še ne pomeni, da je resnična tudi

njena vsebina. Stranka mora hkrati z navedbo dejstev ponuditi sodišču dokaz z

listino, s čimer se dokaz z listino izvede. Ponudba dokaza z listino mora poleg

vseh pomembnih okoliščin, ki listino identificirajo, obsegati tudi označitev listine

po imenu in glede na kraj nastanka ter izdaje. Stranka mora listino, na katero

se sklicuje, predloţiti ali navesti, kje se ta nahaja. Kadar stranka listine nima v

posredni ali neposredni posesti in z njo ne more razpolagati, mora sodišču

predlagati, da si listino priskrbi od pristojnega drţavnega organa ali osebe z

javnim pooblastilom ali naloţi nasprotni stranki ali tretjim osebam, da jo

predloţijo. Če stranka listine ne predloţi, se s tem izpostavi nevarnosti, da bodo

njene trditve o dejstvih ostale nedokazane. Tuja javna listina se kot dokaz v

postopku uporabi pod pogojem, da je legalizirana. Po predpisih overjene tuje

javne listine imajo ob izpolnjenem pogoju vzajemnosti enako dokazno moč kot

domače javne listine.

Ključne besede: dokazni postopek, dokazno sredstvo, civilni pravdni postopek,

listina, dokazno breme, pristnost, dokazna moč, edicijska dolţnost, tuja javna

listina, legalizacija

VII

ABSTRACT

The thesis deals with proving in a civil litigation process and document as proof

or evidence.

The fundamental objective of any civil litigation process is the decision about

the (un)justifiability of a lawsuit claim, in other words resolution of a civil

dispute. Since written thoughts in documents are of lasting nature and a result

of a more substantial reflection, proving with documents is therefore simple,

quick and efficient. A document can be used as evidence, provided it is

genuine. Authenticity is the fact that it is necessary to establish and prove when

a client denies its authenticity or if doubt about the authenticity of a public

document exists. Regarding the authenticity of private documents, the burden

of proof is on the party seeking to rely on the document. Regarding the

authenticity of public documents, the burden of proof is on the party proposing

the document as evidence. The parties are also entitled to special lawsuit for

(non)authenticity of a document. The probative value of a document depends

on its authenticity. However, if the document is authentic, that does not mean

its content is true too. A client must state facts to the court and at the same

time provide proof of those facts with a document, to provide documentary

evidence. Submission of documentary evidence should in addition to all the

relevant circumstances that identify a document, also include the designation of

the name of a document, its place of origin and its issue. A customer must

submit the document she or he is referring to or indicate where it is located.

Where a customer does not directly or indirectly own a document, and can not

have it at his or her disposal, he or she has to propose that the court acquires

the document from a competent national authority or a person with public

authorization or orders the opposing party or third parties to submit it. If the

customer fails to submit the document, he or she thereby exposes himself or

herself to the danger that his or her arguments on the facts remain unproven.

A foreign public document may be used as evidence in the procedure, under

condition it is legalized.

VIII

According to the regulations certified foreign public documents have the same

probative value as domestic public documents, if the condition of reciprocity is

fulfilled.

Keywords: evidentiary hearing, evidence, civil litigation process, document, the

burden of proof, authenticity, probative value, the duty of publication, a foreign

public document, legalization

1

1 UVOD

V diplomskem delu ţelim najprej na splošno predstaviti sam pojem

dokazovanja, ki kot tako sluţi ugotavljanju dejstev in obsega celoto procesnih

dejanj procesnih subjektov z namenom, da se sodišče prepriča o resničnosti

tistih dejanskih navedb strank, ki so pravno relevantne za odločitev v sporu. Za

dokazovanje je torej pomembna ugotovitev ali neko pravno relevantno dejstvo

resnično obstaja ali ne.1

V drugem poglavju bom na kratko predstavila temeljna načela, ki se nanašajo

na dokazovanje, kdo nosi trditveno in dokazno breme, ter kateri so predmeti

dokazovanja.

Tretje poglavje je namenjeno vrstam dokazov, ki jih določa Zakon o pravdnem

postopku (v nadaljevanju: ZPP)2, hkrati bom izpostavila tudi bistvene značilnosti

posameznega dokaznega sredstva.

Četrti del, ki je osrednji del diplomskega dela, je namenjen podrobni

predstavitvi listin, ki veljajo za najzanesljivejše in učinkovito dokazno sredstvo v

civilnem pravdnem postopku. Poleg glavne delitve listin na zasebne in javne,

bom predstavila tudi ostale vrste listin. Pomembni poglavji sta tudi pristnost in

dokazna moč listin. Pristnost je dejstvo, ki ga je potrebno dokazati in šele, če

listina velja za pristno, lahko sluţi kot dokaz v postopku. Spoznali bomo tudi to,

da ni nujno, da je v primeru pristnosti listine, resnična tudi njena vsebina, je pa

od resničnosti vsebine listine odvisna njena dokazna moč.

Za dokazni postopek in podlago za pridobivanje listin za potrebe dokazovanja so

pomembna tudi pravila o izročitvi listin. V petem poglavju bom predstavila

pravne poloţaje, ki jih ureja ZPP, in so odvisni od tega, kdo z listino razpolaga.

V zadnjem poglavju je v zvezi z javnimi listinami dan poudarek na veljavnosti

tujih javnih listin v Republiki Sloveniji in njihovi legalizaciji, kdaj se tuja javna

1 Povzeto po U. Brulc, Pridobivanje listinskih dokazov pred pravdo in med njo v razmerju do varstva

osebnih podatkov, Podjetje in delo, 2011, št. 6-7, str. 1487. 2 Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.

2

listina lahko uporabi kot dokaz v postopku pred slovenskim sodiščem in katere

so pravne podlage za njihovo uporabo.

Sočasno s predstavitvijo teme diplomskega dela bom v določenih poglavjih

podala še primerjalno pravni pregled dokazovanja z listinami po hrvaškem

pravu. Skozi celotno diplomsko delo sem vsebino in teorijo dopolnila še s

primeri iz sodne prakse in tujo strokovno literaturo.

3

2 DOKAZOVANJE

2.1 Temeljna načela, ki se nanašajo na dokazovanje

Temeljna načela, ki se nanašajo na dokazovanje v postopku, so razpravno in

preiskovalno načelo, načelo proste presoje dokazov in načelo neposrednosti.

2.1.1 Razpravno in preiskovalno načelo

Obe načeli se nanašata na vprašanje, kdo zbira procesno gradivo. Procesno

gradivo je vse, kar pomeni podlago sodne odločbe. V procesno gradivo spadajo:

trditve o dejstvih, dokazi, pravila znanosti, strok, izkustvena pravila in pravila

logičnega mišljenja ter pravna pravila.3 Bistvo razpravnega načela je, da so le

stranke tiste, ki preskrbijo procesno gradivo oz. da zberejo dejansko in dokazno

gradivo. Stranki morata navajati vsa potrebna dejstva in predlagati vse dokaze,

sodišče pa ne sme upoštevati dejstev, ki jih stranki nista navedli, kakor tudi

izvajati nobenih dokazov, ki jih stranki nista predlagali. Vloga sodnika je pri

zbiranju gradiva čisto pasivna, zato se načelo imenuje načelo pasivnosti sodišča.

Stranki sta popoln gospodar pravde, ker razpolagata z vsem procesnim

gradivom. Sodišče pa ni vezano na stranke glede pravil znanosti, stroke ter

izkušenj in pravnih pravil.4

Bistvo preiskovalnega načela pa je, da sodišče samo zbira procesno gradivo in

zato se načelo tudi imenuje načelo aktivnosti sodišča.5

Kakor hitro stranka sproţi postopek, preide vsa iniciativa na sodišče, ki po

lastnem preudarku zbira vso dejansko in dokazno gradivo. Sodišče ni vezano na

strankine predloge in mu tudi ni treba upoštevati priznanih trditev. Za podlago

3 L. Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 111.

4 Povzeto po J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba, Ljubljana 1963, str. 62.

5 Ibidem.

4

odločbe sme vzeti tudi tista dejstva, ki jih stranke niso navajale. Sodišče je

gospodar pravde in nosi odgovornost za vso dejansko podlago sodbe.6

Wedam-Lukič7 meni, da s stališča pravnega reda ne more biti vseeno, kako se

postopek vodi in kdo v pravdi zmaga. S tega vidika sodnik tako ne more biti

samo pasiven opazovalec dogajanja, ampak mora biti zbiranje procesnega

gradiva skupna naloga procesnih subjektov. Hkrati še poudarja, da je najboljše

zagotovilo za uspešno vodenje sodnega postopka sodelovanje med strankami in

sodiščem samim.

V našem civilnem pravdnem postopku se obe načeli prepletata, vendar ZPP

določa, da je temeljno procesno načelo le razpravno načelo.

Razpravno načelo je uveljavljeno v 1. odstavku 7. člena ZPP in se nanaša na to,

da so stranke tiste, ki morajo navajati dejstva in predlagati dokaze. Dolţnost

strank, da navajajo dejstva in predlagajo dokaze, izhaja tudi iz 212. člena ZPP,

ki se nanaša na dokaze in izvajanje dokazov, ter 284. člena ZPP, ki se nanaša

na glavno obravnavo.8 ZPP v 2. odstavku 7. člena v skladu s preiskovalnim

načelom določa, da sodišče lahko izvede dokaze, četudi jih stranke niso

predloţile, vendar lahko sodišče to moţnost uveljavlja samo v primerih, da se

preprečijo nedovoljena razpolaganja strank ali če gre za posebne postopke

(npr. zakonski spori).9

6 Povzeto po Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, str. 62-63.

7 D. Wedam-Lukid, Vloga sodišča in strank pri zbiranju procesnega gradiva, Podjetje in delo, št. 6-7, letnik

1998, str. 984-991. 8 Povzeto po A. Galič, D. Wedam-Lukid v Ude et al., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga,

Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 66. 9 Povzeto po U. Kežmah, Zakon o pravdnem postopku - ZPP I s komentarjem in sodno prakso, Založniško

podjetje De Vesta, Maribor 2009, str. 53-54.

5

2.1.2 Načelo proste presoje dokazov

Nepravilna presoja dokazov ima za posledico nepravilno ugotovitev dejanskega

stanja in s tem nepravilno odločbo. Presojati dokaze pomeni primerjati uspeh

dokazovanja z dokazno temo, to je s tem, kar je bilo treba dokazati. Če se

uspeh dokazovanja sklada s temo, se je dokaz posrečil, sicer pa se ni posrečil.10

Sistem proste presoje dokazov je sistem, kjer je sodniku prepuščeno, da na

podlagi ocenjevanja posamičnega dokaza v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi

celotnega dokaznega postopka sklepa, katera dejstva so resnična in katera ne.

Na podlagi takšne subjektivne presoje si sodnik sam ustvarja predstavo o

resničnosti.11

Pri presoji dokazov sodnik ni vezan na nobena dokazna pravila, temveč odloča

po svojem prepričanju ali bo štel neko dejstvo za dokazano ali ne.12

Sodišče brez posebnih pravil presoja, kakšna dokazna vrednost ali moč gre

posameznim dokazilom. Praviloma se vsa dejstva dokazujejo z vsemi dokazili.13

ZPP v 8. členu določa, da sodišče odloči po svojem prepričanju, na podlagi

vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na

podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana.

Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 654/2008 odločilo, da je sodišče druge

stopnje ravnalo napačno, ko je štelo, da bi toţenka pravočasno vloţitev

odgovora na toţbo dokazala zgolj s točno določenimi dokazi, kot so povratnica,

potrjena osebna vročitev na sodišču ali uspešno rešena reklamacija, ne pa tudi

z drugimi dokazi (kopija popisa oddanih pošiljk in izpis iz interne evidence).

Temeljno načelo pri ocenjevanju dokazov je načelo proste presoje dokazov.

Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem lastnem

prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh

dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka.14 Naš pravdni

10

Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, str. 57. 11

Povzeto po Ude, Civilno procesno pravo, str. 119. 12

Ibidem. 13


Glej 8. člen ZPP.

6

postopek ne pozna t.i. dokaznih pravil, ki bi vnaprej ocenjevala vrednost

določenega dokaza (izjema se kaţe v zelo omiljeni obliki določbe 224. člena ZPP

o dokazni vrednosti javne listine). Stranke lahko vsa pomembna dejstva

dokazujejo s katerimikoli dokazili, saj ZPP vrstnega reda dokazil in vrednostnih

stopenj ne pozna.15

Načelo proste presoje dokazov postavlja sodnika pred zahtevno nalogo, zlasti

pa terja popolno nepristranskost pri ocenjevanju dokazov, poleg tega pa tudi

določene ţivljenjske izkušnje in sposobnost logičnega sklepanja.16

Da pa pri prostem ocenjevanju dokazov tako subjektivistično gledanje ne bi

povzročilo napačnega sklepanja o pravno relevantnih dejstvih, vsebuje ZPP

vrsto določb, ki omogočajo preizkušanje dejanskih ugotovitev. Taka določba je

predvsem iz 2. točke 1. odstavka 338. člena ZPP o pritoţbenem razlogu zmotne

in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dejanske ugotovitve sodišča prve

stopnje, po zahtevi stranke, preizkuša tudi pritoţbeno sodišče. ZPP v 1.

odstavku 224. člena vsebuje dokazno pravilo, ko se vnaprej ocenjuje vrednost

posameznega dokaza.17

Listina, ki jo v predpisani obliki izda drţavni organ v mejah svoje pristojnosti in

listina, ki jo v taki obliki izda samoupravna lokalna skupnost, druţba ter druga

organizacija ali posameznik pri izvrševanju javnega pooblastila, ki ji je

poverjeno z zakonom (javna listina), dokazuje resničnost tistega, kar se v njej

potrjuje ali določa. ZPP v 2. odstavku 224. člena določa, da imajo enako

dokazno moč tudi druge listine, ki so glede dokazne moči po posebnih predpisih

izenačene z javnimi listinami. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini

dejstva neresnično ugotovljena ali da je listina nepravilno sestavljena.18

15

Dostopno na: http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/492/ (19.11.2015). 16


Ibidem, str. 119-120. 18

Ibidem.

http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/492/

7

2.1.3 Načelo neposrednosti

Bistvo načela neposrednosti je v tem, da izdajo sodno odločbo tisti sodniki, ki so

sodelovali pri glavni obravnavi, na kateri sta stranki postavljali svoje trditve in

na kateri je sodišče izvajalo tudi vse dokaze.19

Neposrednost torej pomeni, da mora sodbo izdati tisti sodnik, ki je sprejemal od

strank navedbe in ki je izvajal dokaze. Razsojajoči sodnik je na ta način v

neposrednem stiku s strankama. Med sodnikom in strankami ni nobenega

vmesnega člena, ki bi sodniku posredoval gradivo.20

Načelo neposrednosti je zlasti pomembno v sistemu proste presoje dokazov, saj

sodnik lahko prosto presoja vrednost posameznih dokazil le tedaj, če sam

neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov. Le v takem primeru si lahko ustvari

sliko o individualnostih oz. posebnostih posameznega dokaza. ZPP v 4. členu

določa, da odloči sodišče o toţbenem zahtevku na podlagi ustnega,

neposrednega in javnega obravnavanja, razen če zakon tako določa, odloči

sodišče o toţbenem zahtevku na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj in na

podlagi posredno izvedenih dokazov. Torej, v primeru, če izvaja dokaze posebej

pooblaščen organ, ki nato poroča senatu, ki izda sodno odločbo, je med

strankami in sodniki oz. med dokazi in sodniki, določen posrednik. Do kršitve

načela neposrednosti lahko pride takrat, če je pri sojenju sodeloval sodnik ali

sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi (absolutna kršitev določb

pravdnega postopka iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), kakor tudi, če je

sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi glavno obravnavo moralo

opraviti (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2.

odstavka 339. člena ZPP). ZPP uveljavlja številne norme, ki zagotavljajo

uveljavitev načela neposrednosti. Tako lahko sodišče po 3. odstavku 107. člena

ZPP od stranke zahteva, naj predloţi listino, ki jo je priloţila v prepisu, v

19

Ude, Civilno procesno pravo, str. 124. 20

Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, str. 44.

8

izvirniku, posebej pomembna določba 1. odstavka 217. člena ZPP pa je, da se

dokazi na glavni obravnavi izvajajo pred senatom.21

Sicer pa imamo v pravdnem postopku sojenje po sodniku posamezniku tako na

okrajnem kot na okroţnem sodišču.

Izjemi od načela neposrednosti sta zaslišanje prič in izvajanje določenih drugih

dokazov pred predsednikom senata ali sodnikom zaprošenega sodišča (1.

odstavek 217. člena ZPP).22

2.2 Splošno o dokazovanju

Besedo dokaz lahko uporabljamo v več pomenih. Dokaz pomeni najprej

dokazovanje. To je skupno delovanje strank in sodišča, ki ima namen sodnika

prepričati o resničnosti ali neresničnosti trditev.23 Sestavljeno je iz procesnih

dejanj strank in sodišča. Dokaz pomeni tudi dokazilo ali dokazno sredstvo.

Dokazno sredstvo je vse, kar omogoča ali posreduje sodniku čutno zaznavanje.

To so ogledni predmeti, listine, priče, izvedenci in stranke. Dokaz kot dokazno

gradivo je vse, kar povedo priče, izvedenci, stranke in kar izhaja iz listin in iz

oglednih predmetov. Dokaz kot dokazni razlog pa kar izhaja iz dokaznega

gradiva in rabi sodniku za zgraditev njegovega prepričanja, t.j. kar poroča

listina, kar izpovedo priče, izvedenci in stranke, vidno stanje oglednega

predmeta ter dogodki na obravnavi. Dokaz pomeni tudi uspeh dokazovanja, ki

je sodnikovo prepričanje o resničnosti ali neresničnosti neke trditve.24

Dokazovanje pomeni zaporedje med seboj dopolnjujočih se procesnih dejanj

strank in sodišča, katerih namen je (s stališča strank) prepričati sodišče o

resničnosti svojih trditev oz. (s stališča sodišča) preveriti resničnost trditev

21

Povzeto po Ude, Civilno procesno pravo, str. 124-125. 22

Ibidem, str. 126. 23

Iudici fit probatio, dokazuje se sodniku. 24

Povzeto po Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, str. 347.

9

strank, predstavlja pa predlaganje dokazov, dopustitev dokazov, izvedbo

dokazov ter obravnavanje uspeha dokazovanja.25

Tudi po hrvaškem pravu je dokazovanje niz procesnih dejanj procesnih

subjektov, sestavljeno iz predlaganja, zbiranja in ocenjevanja dokazov ter

ugotavljanja resnice trditev procesnih strank in predpostavk sodišča o dejstvih,

ki so potrebna za uporabo zakona.26

Uzelac27 pravi, da je dokazovanje sklop aktivnosti, katerih cilj je, da se oblikuje

slika o dejanskih spornih trditvah strank in da se ugotovi obstoj ali neobstoj

odločilnih in pravno pomembnih dejstev, ki so potrebne za odločitev o sporu.

V oţjem pomenu lahko dokazovanje opredelimo kot fazo dokaznega postopka, v

kateri sodišče izvaja dokaze, torej ko bere listine, zaslišuje priče, izvedence in

stranke, si ogleduje predmete in sestavlja zapisnik o teh procesnih dejanjih. Ta

procesna dejanja opravlja praviloma sodišče, ki je pristojno za odločanje o

utemeljenosti toţbenega zahtevka. V takem primeru gre za neposredno

dokazovanje in za posredno takrat, ko zaradi ekonomičnosti izvaja dokaze

zaprošeni sodnik in se potem zapisniki o izvedbi dokazov preberejo na glavni

obravnavi.28

Juhart29 deli dokaze glede na stopnjo skladnosti predstave z objektivno

stvarnostjo na strogi dokaz in izkaz verjetnosti in glede na predmet dokazovanja

na glavni dokaz in nasprotni dokaz ter na posredne in neposredne dokaze. Pri

strogem dokazu gre za to, da vzbudi v sodniku polno prepričanje o resničnosti

ali neresničnosti trditve.

Razlika med glavnim in nasprotnim dokazom je, da so pri glavnem dokazu

podani vsi znaki tistega dejanskega stanja, od katerega je odvisna uporaba

določene pravne norme, medtem ko je nasprotni dokaz nasprotne stranke o

25

J. Zobec v Ude et al., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 340. 26

Povzeto po S. Triva, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 480. 27

Povzeto po A. Uzelac, Teret dokazivanja, Pravni fakultet Sveučilišta u Zagrebu, Zagreb 2003, str. 79. 28

Povzeto po Zobec v Ude et al., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 341. 29


10

neresničnosti tistih dejstev, katerih resničnost zatrjuje in dokazuje stranka, ki

dokazuje. Za uspeh glavnega dokaza je potrebno polno prepričanje, za uspeh

nasprotnega dokaza pa zadošča ţe niţja stopnja verjetnosti. Neposredni dokaz

ima za predmet bistveni zakoniti znak dejanskega stanja, na primer izročitev in

sprejem predmeta v shrambo. Posredni dokaz pa je podan takrat, če se

dokazujejo najprej dejstva, ki so dejanskemu stanju tuja, iz katerih pa potem

sklepamo na tisto dejstvo, ki je bistveni znak dejanskega stanja.30

V teku pravdnega postopka ima vsaka stranka v skladu z razpravnim načelom

aktivno vlogo, da sodišču predloţi dokaze, na podlagi katerih se lahko ugotovijo

dejstva, ki so pomembna za odločbo. Dokaze lahko predloţijo tudi tretje osebe,

ki sodelujejo v pravdi (sospornik, drţavni toţilec).31

Predlog za izvedbo dokaza se lahko postavi ţe v toţbi, odgovoru na toţbo,

najkasneje pa na prvem naroku za glavno obravnavo. Izjemoma se lahko nova

dejstva in dokazi predlagajo tudi kasneje, vendar le pod pogojem, če jih stranka

predhodno brez svoje krivde ni mogla navesti (ius novorum). Sodišče tako

dokazov ne izvaja po uradni dolţnosti, razen v primerih, ko oceni, da gre za

nedovoljena razpolaganja strank.32

2.3 Trditveno in dokazno breme

Trditveno in dokazno breme določa materialno pravo. Katera dejstva mora

stranka zatrjevati, da bosta toţba ali ugovor sklepčna, pove s tem, ko

predpisuje predpostavke za nastanek določene pravice.

ZPP v 212. členu določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati

dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze

nasprotnika.33 Toţnik tako mora dokazati dejstva, iz katerih izvira njegov

30

Povzeto po Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, str. 349-350. 31

Povzeto po U. Kežmah, Zakon o pravdnem postopku - ZPP II s komentarjem in sodno prakso, Založniško podjetje De vesta, Maribor 2009, str. 215-216. 32


Prim. 7. člen in 212. člen ZPP. Prvi navaja le dejstva na katere stranka opira svoje zahtevke, ne pa ugovorov.

11

zahtevek, toţenec pa dejstva, na katera opira svoje ugovore, to je dejstva, iz

katerih izhajajo iz ugovora nenastale pravice, ugasle pravice oz. samostojni

ugovori. Stranka mora torej zatrjevati vsa dejstva, iz katerih izvirajo zahtevki in

ugovori (onus proferendi) in navesti vse dokaze, na podlagi katerih je taka

dejstva mogoče ugotoviti (onus probandi).34

Zobec35 pravi, da sta od vseh procesnih bremen trditveno in dokazno breme

najpomembnejši, saj neposredno vplivata na uspeh v pravdi.

V sistemih, ki temeljijo na razpravnem načelu, je dolţnost strank, da sodišču

predloţijo dejstva in dokaze, ki sodišče prepričajo v resničnost in verodostojnost

trditev, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Če stranka v tem ne uspe,

sodišče šteje njene trditve za neresnične in zahtevek zavrne. Dolţnost navajanja

dejstev in predlaganja dokazov ni obveznost stranke proti nasprotni stranki, niti

proti sodišču, temveč v svojo korist. Z navedbo relevantnih dejstev36 in

učinkovitih dokazov37 ima stranka večjo moţnost za uspeh v pravdi. Zato se v

teoriji procesnega prava ta dolţnost imenuje breme in ne obveza.38

Navajanje dejstev in predlaganje dokazov je dolţnost obeh strank, kar pomeni,

da so stranke pred sodiščem dolţne govoriti resnico in vestno uporabljati

procesna pooblastila39 ter navajati dejstva in predlagati dokaze, ki zavračajo

trditve in dokaze njenega nasprotnika. Sodišče lahko tekom postopka, če oceni,

da je to potrebno za rešitev spora, opozori stranke na njihove dolţnosti.40

Čeprav stranke predlagajo sodišču dokaze, se le-to samo odloči, katere bo

izvedlo. Sodišče pa lahko po uradni dolţnosti pridobiva tudi tista dejstva in

dokaze, katere stranke same sicer niso predloţile, če obstaja sum, da gre za

34

Povzeto po L. Ude, Civilni pravdni postopek, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1992, str. 201. 35


Pogoj za uspeh tožnika v pravdi je, da navede pravno pomembna dejstva in da trditve o teh dejstvih tudi dokaže. 37

V nasprotnem primeru pa je uspeh toženca odvisen od tega, če tožnik tega bremena ne bo zmogel, zaradi nesklepčnosti tožbe ali ker tožencu uspe z nasprotnimi dokazati omajati tožnikove dokaze. 38

Povzeto po Triva, Dika, Građansko parnično procesno pravo, str. 498. 39

Imenovano tudi kot načelo prepovedi zlorabe pravic. Zloraba pravic je uporaba procesnopravnih oz. zakonskih pooblastil z namenom, da se drugemu povzroči škoda ali je v nasprotju z moralnimi načeli ter vestnostjo in poštenjem v pravnem prometu. Iz tega izhaja, da morajo stranke pravice, ki jim določa ZPP uveljavljati vestno. 40

Povzeto po Triva, Dika, Građansko parnično procesno pravo, str. 498.

12

zahtevek, s katerim ne morejo razpolagati (2. odst. 7. člena ZPP). Če sodišče na

podlagi dokazov ne more ugotoviti nekega dejstva, mora za obstoj tega dejstva

uporabiti pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

V situacijah oz. primerih, ko pride do negotovosti nekega dejstva, se velika

večina avtorjev strinja, da mora odločitev temeljiti na pravilih o dokaznem

bremenu.41

Pojavi se vprašanje, kakšne posledice izhajajo iz dejstva, če se sodišče ni

prepričalo o resničnosti trditev pravdnih strank. V tem primeru sodišče nima

pravice, da odkloni oz. zavrne razsodbo v zadevi, ker z razpoloţljivimi dokaznimi

sredstvi ni pojasnilo pomembnih dejstev. Sodišče je v vsakem primeru dolţno

odločati o zahtevi za pravno varstvo. 42

Iz zgoraj navedenega lahko vidimo, da sta trditveno in dokazno breme v

medsebojni povezanosti.

2.3.1 Dokazno breme v subjektivnem smislu (procesno dokazno

breme)

Vsaka stranka je dolţna, da dokaţe dejstva, na katere opira svoj zahtevek. Te

dolţnosti stranka nima proti sodišču ali nasprotni stranki, ampak je v njenem

lastnem interesu. Če se sodišče ne prepriča o resničnosti nekaterih spornih

dejstvih, ne sme odkloniti dolţnosti, da razsodi in odloči o sporu.

Dokazno breme v subjektivnem smislu velja za procesno43 dokazno breme, ki

ga nosita stranki z namenom, da se s svojo aktivnostjo pri pridobivanju dokazov

izogneta neuspehu v pravdi.44

Če ţeli stranka s svojim zahtevkom uspeti, mora torej nositi določeno procesno

breme v smislu navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Stranke same zbirajo

41

Povzeto po Uzelac, str. 81. 42

Povzeto po Triva, Dika, Građansko parnično procesno pravo, str. 498. 43

Gre za procesno aktivnost strank, ki je usmerjena v izboljšanje njihovega položaja pri dokazovanju in izpodbijanju trditev o pravno relevantnih dejstvih. 44

Povzeto po Uzelac, str. 97-98.

13

procesno gradivo, zato sodišče ni pristojno ugotavljati resničnost določenih

pravno pomembnih dejstev, ki jih stranke niso navedle. Stranke torej navajajo

dejstva in dokaze, vendar sodišče o tem, katere dokaze bo izvedlo, odloči samo.

Sodišče mora stranke spodbuditi, da navajajo pravno relevantna dejstva in

predloţijo dokaze, s katerimi dokaţejo resničnost teh sporno pravno relevantnih

dejstev z namenom, da se reši spor med njimi.45

Procesno dokazno breme pomeni hkrati strankino dolţnost in breme predlagati

dokaz ter omogočiti izvedbo dokaza. Kadar gre za listine, spada sem kot

»podbreme« edicijska dolţnost stranke.46

Subjektivno dokazno breme obstaja samo v postopkih, ki temeljijo na

razpravnem načelu.47

2.3.2 Dokazno breme v objektivnem smislu (materialno dokazno

breme)

Če stranka, ki nekaj zatrjuje, ne uspe prepričati sodišča o resničnosti svojih

trditev, sodišče ne more oblikovati dejanske podlage za svojo odločitev. Ko

sodišče po končanem postopku dokazovanja ne more zagotoviti resničnost

nekega spornega pravno relevantnega dejstva in njegovega obstoja, odloči na

podlagi objektivnih pravil dokaznega bremena. V takem primeru se sodnik

zateče k uporabi zakonski pravil, da ugotovi, da dejstva, ki jih je stranka

navedla, niso resnična. Ker sodišče ni dolţno, da priskrbi dokaze, katerih

stranke niso predloţile in ker ne sme strankam odreči pravne zaščite, odloči na

podlagi pravil o dokaznem bremenu.48

Pravila o objektivnem dokaznem bremenu izhajajo iz pravice do pravnega

varstva. V teoriji civilnega pravdnega postopka je poudarjeno, da dokazno

breme v objektivnem smislu nima neposredne povezave z dokazovanjem,

ampak gre za metodo, s katero sodnik po končanem dokaznem postopku 45

Povzeto po Uzelac, str. 97-98. 46

Povzeto po Zobec v Ude et al., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 381-382. 47

Dokazna pobuda je v rokah strank. 48

Povzeto po Uzelac, str. 98.

14

razreši situacijo, v kateri obstaja negotovost glede obstoja ali neobstoja pravno

relevantnih dejstev. Do uporabe pravila o dokaznem bremenu pride šele po

prosti presoji, v kolikor rezultati izvedenih dokazov sodišču ne omogočajo

zagotovila o točnosti spornih dejstev.49

Zakonska pravila o dokaznem bremenu, ki jih sodnik uporabi v takšnih

razmerah, morajo sodniku omogočati, da ugotovi dejansko podlago za svojo

odločitev in rešitev spora.

Objektivno dokazno breme tako določa tista pravila, ki določajo v škodo katere

stranke je potrebno pripisati nedokazanost določenega pravno relevantnega

dejstva. Zaradi prenehanja upravičenosti predlaganja dokazov stranke in s tem

tudi njene dolţnosti, v tem trenutku procesno (subjektivno) dokazno breme

preneha in nastopi objektivno dokazno breme. Posledice, ki nastanejo za

stranko zaradi nedokazanosti njenih trditev so, da nosi breme neugodne sodbe,

ki je posledica neizpolnitve svojih dolţnosti glede subjektivnega dokaznega

bremena. Torej stranka, ki ne izpolni procesnega dokaznega bremena, mora

nositi breme odgovornosti za nedokazanost njenih trditev.50

Objektivno dokazno breme pa je neodvisno od načina zbiranja procesnega

gradiva in lahko obstaja tako v postopkih, ki temeljijo na razpravnem načelu kot

v postopkih, ki temeljijo na preiskovalnem načelu.51

Uzelac52 pravi, da zbiranje procesnega gradiva ni izključna naloga strank. Za

neuspeh stranke v pravdi ni kriva njena neaktivnost v postopku, ampak da je

njena trditev ostala nedokazana.

49



Povzeto po Uzelac, str. 98-99. 52

Ibidem, str. 99.

15

2.3.3 Abstraktno in konkretno dokazno breme

Manj izrazito in nekoliko zapostavljeno je razlikovanje med abstraktnim in

konkretnim dokaznim bremenom. O abstraktnem dokaznem bremenu govorimo,

kadar se v primeru nekega dejanskega stanja neodvisno od konkretnega spora,

pojavi vprašanje, kdo mora to dejansko stanje dokazati. Za konkretno dokazno

breme pa gre takrat, ko sodnik v konkretnem postopku ţe razpolaga z

določenimi informacijami, na osnovi katerih se je ţe lahko prepričal o dejstvih in

se pojavi vprašanje, katera stranka je v takšni situaciji dolţna, da predloţi nove

dokaze.53

Razlikovanje med obema dokaznima bremenoma je pomembno samo za

subjektivno dokazno breme. Ker objektivno dokazno breme pride v poštev samo

na koncu postopka, je zaradi tega lahko le abstraktno. Če določena dejstva

ostanejo nerazjasnjena oz. nerešena, ni pomembno kako se je potek postopka

odvijal, niti katera stranka je predloţila posamezne dokaze. V prevladujoči

procesni teoriji je pomembna samo abstraktna in vnaprej predvidena zakonska

porazdelitev tveganja v primeru nemogočega zanesljivega ugotavljanja

določenih dejstev.54

Po drugi strani je subjektivno dokazno breme lahko tako abstraktno kot

konkretno. Abstraktno (subjektivno) dokazno breme obstaja ţe na začetku

pravde in še pred začetkom postopka in določa, katera od strank mora dokazati

določena pravno pomembna dejstva v postopku.55

Na začetku postopka se abstraktno in konkretno dokazno breme prepletata in

zato se pojavi vprašanje, ali je smiselno govoriti o konkretnem dokaznem

bremenu preden bodo izvedeni posamezni dokazi, ki lahko vplivajo na

predhodno predočitev sodišča o manjši ali večji verjetnosti obstoja oz.

neobstoja določenih pravno relevantnih dejstev.56

53


Ibidem. 55

Ibidem. 56

Ibidem, str. 100-101.

16

2.4 Predmet dokazovanja

Predmet dokazovanja so trditve strank o pomembnih dejstvih (bodisi o

njihovem obstoju bodisi neobstoju), pa tudi pravila znanosti ali stroke in celo

pravo (materialno pogodbeno pravo, običaji, itd.). Dokazovanje se izvaja le

takrat, ko do dejanske podlage sodne odločbe ni mogoče priti drugače.57

2.4.1 Dejstva

ZPP v 213. členu določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna

za odločbo in da o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih

dejstev, odloča sodišče. V nadaljevanju v 214. členu določa, da ni treba

dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala,

vendar pa lahko sodišče odredi, naj se dokazujejo tudi taka dejstva, če misli, da

jih je stranka priznala z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne

more razpolagati. V 4. odstavku 214. člena ZPP določa, da dejstev, ki se po

zakonu domnevajo, ni treba dokazovati, vendar pa se lahko dokazuje, da ta

dejstva ne obstajajo, če ni z zakonom določeno drugače. Prav tako določa, da

dejstev, ki so splošno znana, ni treba dokazovati (5. odst. 214. člena ZPP).

2.4.2 Pravila znanosti in stroke

Če so pravila znanosti in stroke sodišču znana, jih upošteva po uradni dolţnosti.

Če pa jih sodišče ne pozna, se na predlog stranke dokazujejo z izvedencem.

2.4.3 Pravna pravila

V pravdi se pravna pravila ne dokazujejo, saj velja načelo iura novit curia,58 ki

velja za domače in tuje pravo.

57


Sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti.

17

2.4.4 Tuje pravo

Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju: ZMZPP)59

v 12. členu določa, da mora sodišče ali drug pristojni organ po uradni dolţnosti

ugotoviti vsebino tujega prava, ki ga je treba uporabiti. Obvestilo o tujem pravu

lahko zahteva od Ministrstva za pravosodje, lahko pa se o njegovi vsebini

prepriča tudi na drug ustrezen način. Stranke lahko v postopku predloţijo o

vsebini tujega prava javno ali drugo listino pristojnega tujega organa ali

ustanove (3. odst. 12. člena ZMZPP). Če za posamezno razmerje vsebine tujega

prava ni mogoče ugotoviti, se uporabi pravo Republike Slovenije (4. odst. 12.

člena ZMZPP).

59

Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), Uradni list RS, št. 56/1999 s spremembami in dopolnitvami.

18

3 POSAMEZNA DOKAZNA SREDSTVA

ZPP tako kot hrvaški60 Zakon o parničnom postupku61 našteva in obravnava

naslednja dokazna sredstva: ogled, listine, zaslišanje prič, izvedence in

zaslišanje strank. Priče, izvedenci in stranke so glede na objektivne lastnosti

personalna dokazna sredstva, listina in ogledni predmeti pa stvarna dokazna

sredstva. V skladu z načelom proste presoje dokazov so vsa dokazna sredstva

med seboj enakovredna, prav tako ni določen vrstni red njihove uporabe.

V nadaljevanju bom na kratko predstavila preostala sredstva dokazovanja, saj

se bom v nalogi podrobneje osredotočila samo na predstavitev dokazovanja z

listinami.

3.1 Ogled

ZPP v 220. členu določa, da se ogled opravi, če je za ugotovitev kakšnega

dejstva ali za pojasnitev kakšne okoliščine potrebno, da si sodišče stvar

neposredno ogleda. Ogled se lahko opravi tudi v sodelovanju izvedencev.

Sodišče izvede dokaz z ogledom na predlog stranke, če sodišče zaključi, da je

za ugotovitev kakšnega dejstva ali za pojasnitev kakšne okoliščine potrebno, da

si sodišče stvar neposredno ogleda. Ta dokaz se pogosto izvaja v pravdah

zaradi motenja posesti ali v sporih, ki se nanašajo na solastnino ali lastnino na

nepremičninah, kadar so sporne meje, mere nepremičnin, prehodi, imisije (t.i.

sosedski spori), v sporih zaradi povrnitve materialne škode, ki je nastala na teh

stvareh, če je treba neposredno ugotoviti mesto poškodbe (npr. prometne

nesreče) ali je treba ugotoviti način izdelave neke stvari in se zaradi tega vodi

pravda. Namen ogleda je lahko tudi razjasnitev okoliščin, ki jih stranke niso

jasno ali pa precizno navedle in opredelile (npr. identificiranje določenih

katastrskih parcel v okviru zemljiškega kompleksa idr.). 62

60

Ogled (uviđaj), listine (isprave), priče (svjedoci), izvedenci (vještaci) in zaslišanje strank. 61

Zakon o parničnom postupku, Sl. list i NN. br. 04/1977 s izmjenama i dopunama. 62

Povzeto po Kežmah, Zakon o pravdnem postopku - ZPP II s komentarjem in sodno prakso, str. 255.

19

Sodišče lahko odloči, da se izvedba dokaza z ogledom opravi tudi ob

sodelovanju izvedenca (npr. geometra, izvedenca gradbene stroke idr.). Pri tem

pa je potrebno poudariti, da prisotnost izvedenca pomeni samo strokovno

pomoč sodišča, medtem ko ogled kot dokazno sredstvo v pravdi vedno izvede

sodišče in o tem procesnem dejanju tudi napravi zapisnik.63

3.2 Zaslišanje prič

Zobec64 pravi, da je priča vsaka fizična oseba, ne glede na starost ter ne glede

na sposobnost zaznavanja in doseţeno stopnjo duševnega razvoja, ki je zmoţna

pred sodiščem izpovedati o svojih zaznavah o dejstvih, ki so pravno ali dokazno

pomembna.65

Priča ne more biti stranka ali njen zakoniti zastopnik, lahko pa je priča

pooblaščenec in stranski intervenient. V 229. členu ZPP je določeno, da vsak,

kdor je povabljen za pričo, mora na povabilo priti in če ni z zakonom določeno

drugače, mora tudi pričati. Kot priče se smejo zaslišati le osebe, ki so zmoţne

dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo. Dolţnost pričevanja vsebuje torej

dolţnost priti na sodišče, dolţnost izpovedati o dejstvih, kar priča pomembnega

ve in dolţnost govoriti resnico. Določenih oseb ni dopustno zaslišati kot priče, v

določenih primerih so priče oproščene izpovedbe, v določenih primerih pa lahko

priča odkloni odgovor na posamezna vprašanja. Kot priča ne sme biti zaslišan,

kdor bi s svojo izpovedbo prekršil dolţnost varovanja uradne ali vojaške

skrivnosti, dokler ga pristojni organ ne odveţe te dolţnosti.66

63

Povzeto po Kežmah, Zakon o pravdnem postopku - ZPP II s komentarjem in sodno prakso, str. 255-256. 64


Prim. Ude, Civilno procesno pravo, str. 268 in Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, str. 376. 66

Povzeto po Ude, Civilno procesno pravo, str. 268-269.

20

3.3 Izvedenci

Izvedenec je oseba, ki na podlagi svojega strokovnega znanja sestavi

izvedensko mnenje, o preteklih in sedanjih dejstvih, ter s tem pomaga sodniku

ugotoviti in razjasniti pravno relevantna dejstva.67

Izvedenec, kot posrednik sodniku manjkajočega strokovnega znanja in izkušenj,

postaja vse pomembnejši procesni subjekt. Pogostost tega dokaznega sredstva

narašča tudi pred slovenskimi sodišči, vendar sodnik na izvedensko mnenje ni

vezan.68

Izvedenca postavi sodišče s sklepom na glavni obravnavi, v katerem se navede

tema in rok, do kdaj mora izvedenec mnenje oddati. Načeloma postavi sodišče

le enega izvedenca, razen če sodišče presodi, da je zaradi zahtevnega

izvedenska dela potrebno postaviti dva ali več izvedencev. Izvedenec se je

vabilu dolţan odzvati, kakor tudi podati izvid in svoje mnenje. Tako kot ima

priča pravico odkloniti pričanje, tako imajo tudi izvedenci pravico zahtevati, da

jih sodišče oprosti dolţnosti opraviti izvedensko delo. Izvedenec se lahko izloči

iz istih razlogov kot sodnik in sodnik porotnik, lahko pa se za izvedenca pokliče

tudi tistega, ki je bil zaslišan kot priča.69

Izvedenca, ki je bil v redu vabljen, pa na narok ni prišel, niti ni opravičil svojega

izostanka, lahko sodišče kaznuje v denarju do 1.300 eurov.70

3.4 Zaslišanje strank

ZPP v 257. členu določa, da lahko sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo,

ugotovi sodišče tudi z zaslišanjem strank. Zaslišanje strank je dokazno sredstvo,

ki se praviloma izvede v vsaki pravdi, največkrat zato, da bi se dejansko stanje

popolnoma ugotovilo. Zaslišanje strank je pomemben dokaz zlasti v primeru, ko

ni drugih dokazov v pravdi, na podlagi katerih bi lahko ugotovili sporna dejstva,

67

Ude, Civilno procesno pravo, str. 271. 68


Povzeto po Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, str. 385-387. 70

Glej 248. člen ZPP.

21

od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Odločitev o izvedbi dokaza z

zaslišanjem strank sprejme sodišče na predlog strank oz. njihovih zastopnikov

oz. pooblaščencev. Sodišče v vabilu stranke pozove na zaslišanje in jih tudi

opozori na posledice izostanka. Zaslišanje stranke je torej pravica vsake stranke

in ne njena dolţnost, kar pomeni, da sodišče zoper stranko, ki ne ţeli biti

zaslišana, ne more odrediti nobenih prisilnih ukrepov.71

Potrebno je omeniti, da tako kot za ostale dokaze, tudi za dokaz z zaslišanjem

stranke, velja prosta presoja dokazov v skladu z določbo 8. člena ZPP. Pri

zaslišanju stranke je sodišče še posebej previdno, saj je tukaj največkrat

moţno, da stranka, ki ima interes za uspeh v pravdi, izpoveduje zgolj dejstva, ki

so njej v prid. Sodišče seveda lahko odloči tudi brez izvedbe tega dokaza,

vendar pa se v praksi praviloma ta dokaz vedno izvede. To velja tudi v statusnih

sporih (npr. razveza zakonske zveze, ugotovitev očetovstva, idr.). Prav tako je

zaslišanje strank nujno v zadevah, kjer je zaradi narave zadeve nujno od strank

dobiti posamezne podatke, saj so le stranke seznanjene z njimi. To je zlasti npr.

pri ugotavljanju solastnine.72

Posebno pravilo, ki se razlikuje od pravil o zaslišanju prič, ki izhaja iz posebnega

strankinega poloţaja v pravdi, je prepoved, da zoper stranko niso dovoljeni

prisilni ukrepi. Stranke torej ni mogoče prisilno privesti na sodišče, kadar se ni

odzvala sodnemu povabilu. Prav tako stranke ni mogoče prisiliti k izpovedbi.

Sodišče presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da stranka ni

prišla na zaslišanje ali da se ni hotela izpovedati (262. člen ZPP).73

71


Ibidem. 73

Ude, Civilno procesno pravo, str. 274.

22

4 LISTINA KOT DOKAZNO SREDSTVO V POSTOPKU

4.1 Splošno o listinah

Listina je v širšem pomenu vsak predmet, na katerem je izraţena neka

človekova misel.74 Juhart75 pravi, da ni pomembno iz česa je predmet na

katerem je misel zapisana (papir, kovine, kamen, idr.), niti kakšne so črke oz.

kakšna je pisava, s katero je misel izraţena, bistveno je, da je razumljiva. Prav

tako je lahko različen tudi način pisave (tisk, pisanje z roko, črnilo,…).

Podpis na listini je pomemben predvsem za dokazno vrednost listine, ki je

podlaga za domnevo, da je podpisnik listine dejansko tudi avtor besedila nad

podpisom. Lahko pa pride tudi do primerov, da je ista stvar listina in ogledni

predmet hkrati (npr. fotografije s prepisi). Od listin moramo razlikovati tudi

mejnike, ki misli izraţajo, vendar ne s pisavo in spadajo med ogledne predmete.

Lahko pa so tudi listine ogledni predmeti, in sicer takrat, ko je pomembna

kakšna druga njihova lastnost in ne kar je na njih zapisano (npr. prstni odtisi).76

Zobec77 pravi, da spadajo listine poleg oglednih predmetov med najzanesljivejša

in najučinkovitejša dokazna sredstva. To se kaţe v tem, ker so v njih zapisane

misli trajnejše in niso izpostavljene hotenemu ali nehotenemu spreminjanju ali

izginevanju (littera scripta manent) in da je dokazovanje z listinami

preprostejše, veliko hitrejše in učinkovitejše.

Ude78 še dodaja, da so misli, izraţene v listinah, rezultat tehtnejšega

premisleka.

Listina kot dokazno sredstvo pa ima tudi svoje slabosti, saj se pri dokazni oceni

listin dostikrat in pogosto pozablja, da je dokazna vrednost odvisna od vsebine

konkretne listine. Dejstvo, da je nekdo nekaj izjavil ali potrdil, še ne pomeni, da

74


Ibidem. 76



Ude, Civilno procesno pravo, str. 265.

23

je to tudi resnično. Torej to pomeni, da pristnost listine ne moremo enačiti z

resničnostjo njene vsebine.79

Pri listini ločimo izvirnik, prepis in odpravek. Izvirnik je listina, ki izhaja

neposredno od izdajatelja ali listina, ki je narejena z njegovo voljo. Prepis je

listina, ki je bila napravljena več ali manj popolno po izvirniku. Lahko je

navaden (copia simplex) ali overjen (copia vidimata). Overjen je tisti prepis, na

katerem je izjava pristojnega organa, da je prepis v skladu z izvirnikom. V

primerjavi z navadnim prepisom, ta izjave nima. Stranka lahko predloţi listino v

izvirniku ali prepisu. Odpravek je prepis javne listine, ki ga napravi pristojni

organ v zakoniti obliki in je določen zato, da v prometu nadomešča izvirnik.

Izvirnik sodbe ali sodne poravnave se hrani pri sodišču, po en odpravek pa se

vroči strankam. ZPP namesto besede odpravek uporablja izraz overjen prepis.

Izvlečki so skrajšani odpravki izvirnika, npr. zemljiškoknjiţni izvleček.80

4.2 Vrste listin

V nadaljevanju bom obravnavala posamezne vrste listin. Nekatere se delijo

glede na vsebino, druge pa glede na dokazno moč. Tako poznamo dispozitivne

ali konstitutivne listine, dokumentarne ali dokazne listine, zasebne in javne

listine, verodostojne listine, notarske listine, tuje javne listine in elektronske

listine.

4.2.1 Dispozitivne ali konstitutivne listine

Glede na vsebino delimo listine na dispozitivne ali konstitutivne. Njihova

značilnost je, da se z njimi razmerje neposredno ustanovi, spremeni, prenese ali

preneha. V to kategorijo listin spadajo vsi primeri obličnih pravnih poslov bodisi,

da je pisna oblika dogovorjena, predpisana ali da je absolutum (npr. ček,

menica), kakor tudi konstitutivne odločbe drţavnih organov (npr. sodba o

79


Povzeto po Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, str. 369-370.

24

razveljavitvi določenega pravnega posla, sodba o odpravi sluţnosti, sodba, s

katero je izrečeno pobotanje, idr.).81

4.2.2 Dokumentarne ali dokazne listine

Tudi dokumentarne ali dokazne listine delimo glede na vsebino in so tiste, ki

niso konstitutivnega pomena za nastanek pravnega razmerja ali pravice, temveč

so bile narejene zgolj v dokazne namene (npr. izpisek iz zemljiške knjige,

zadolţnica, pobotnica, tovorni list, rojstni in mrliški list, idr.), samo pravno

razmerje pa je nastalo ţe prej neodvisno od listine.82

4.2.3 Zasebne listine

Zasebne listine so vse tiste, ki niso javne. Če se na zasebni listini podpis overi

(npr. pri notarju ali upravnem organu), se ta del šteje kot javna listina. Z

overitvijo se potrjuje istovetnost podpisnika.83

4.2.4 Javne listine84

Med vsemi dokaznimi sredstvi imajo javne listine poseben pomen, saj zakon

nanje veţe edino dokazno pravilo civilnega procesnega prava zaradi zaupanja v

pravo, drţavne organe in nosilce javnih pooblastil. Javne listine in druge listine,

ki so glede dokazne moči po posebnih predpisih izenačene z njimi, dokazujejo

resničnost tistega, kar se v njih potrjuje. Vsaka listina mora tako kumulativno

izpolnjevati formalne in materialne pogoje, ne glede na to ali jo zakon izrecno

opredeljuje kot javno (npr. Zakon o računovodstvu, Zakon o matičnem registru)

ali ne (vročilnica, sodni in upravni zapisnik, odločbe drţavnih organov).85

81


Ibidem. 83

Povzeto po Kežmah, Zakon o pravdnem postopku - ZPP II s komentarjem in sodno prakso, str. 262. 84

Tuje javne listine bodo obravnavane v 6. poglavju. 85

Povzeto po Zobec v Ude et al., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 420.

25

Formalna pogoja sta dva:

- da je listina izdana v predpisani obliki in

- da jo izda drţavni organ ali samoupravna lokalna skupnost, druţba ali

druga organizacija ali posameznik, ki ima z zakonom poverjeno javno

pooblastilo.86

Materialni pogoj določa, da je listina izdana v mejah pristojnosti drţavnega

organa oz. če gre za samoupravno skupnost, druţbo ali drugo organizacijo ter

posameznika, pri izvrševanju oz. v mejah javnega pooblastila.87

Vročilnica ima lastnost javne listine takrat, če je izdana v skladu z določbami

149. člena ZPP in določbami Sodnega reda.88

Ker je kot temeljno načelo določeno načelo proste presoje dokazov, ZPP ne

pozna sistema dokaznih pravil. Odstop od tega načela predstavlja določba 224.

člena, ki določa dokazno vrednost javne listine. Da lahko govorimo o javni

listini, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

- da jo izda drţavni organ oz. samoupravna lokalna skupnost, druţba,

- druga organizacija ali posameznik pri izvrševanju javnega pooblastila, ki

mu je poverjeno z zakonom,

- da je izdana v mejah pristojnosti organa,

- da je izdana v predpisani obliki, bodisi v fizični bodisi v elektronski.89

Vsebina javne listine se mora navezovati na pristojnost organa, ki je listino izdal

oz. na pristojnost organa, o katerem vodi uradno evidenco. Javne listine so

torej dokaz o tem, kar se z njimi potrjuje oz. določa. Za potrjevanje gre v

primeru, ko upravni organ izda potrdilo o drţavljanstvu, potrdilo o zavezancu za

DDV, o vpisu v register zaščitenih kmetij, idr. Za primer določitve pa gre v

primeru sklepov, ki jih stranka dobi v upravnem postopku ali za sodbe in sklepe

86


Ibidem. 88

Ibidem. 89


26

sodišč sprejete na podlagi kazenskega, civilnega, gospodarskega in drugega

prava.90

ZPP v 2. odstavku 224. člena določa, da imajo enako dokazno moč kot javne

listine tudi druge listine (npr. zdravniško spričevalo), ki so po posebnih predpisih

glede dokazne moči izenačene z javnimi listinami.91

4.2.5 Notarske listine

V 2. odstavku 3. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju: ZN)92 je določeno,

da notarske listine in njihovi odpravki spadajo med javne listine pod pogojem,

da so bile pri njihovem sestavljanju in odpravljanju upoštevane vse bistvene

lastnosti oz. formalnosti določene z zakonom.

Med notarske listine spadajo notarski zapisi, notarski zapisniki in notarska

potrdila. Mednje pa lahko prištevamo tudi notarske odpravke in prepise

notarskih listin. Notarski zapisi so najpomembnejše notarske listine. Nekateri

pravni posli so veljavni le pod pogojem, če so sklenjeni v obliki notarskega

zapisa, npr. pogodba o razpolaganju s premoţenjem oseb, ki jim je odvzeta

poslovna sposobnost, pogodba o dosmrtnem preţivljanju, idr. V obliki

notarskega zapisa so lahko sklenjeni tudi drugi pravni posli, ki jih pri notarju

potrdijo udeleţenci.93

4.2.6 Verodostojne listine

Verodostojne listine94 so pomembna kategorija listin in so tiste, ki dokazujejo

denarno terjatev. ZIZ določa naslednje verodostojne listine: faktura, menica in

ček s protestom in povratnim računom, kadar je to potrebno za nastanek 90


Glej 2. točko 33. člena Zakona o zdravniški službi (ZZdrS), Uradni list RS, št. 98/1999 s spremembami in dopolnitvami. 92

Zakon o notariatu (ZN), Uradni list RS, št. 13/1994 s spremembami in dopolnitvami. 93

Povzeto po D. Wedam Lukid, Notariat: Pravni učinki listin v civilnih sodnih postopkih, Pravna praksa, št. 17, letnik 1994. 94

Listina je verodostojna, če tako določa ZIZ ali če tako določa drug zakon.

27

terjatve, javna listina, izpisek iz overjenih poslovnih knjig, po zakonu overjene

zasebne listine in listine, ki imajo po posebnih predpisih naravo javne listine.

Verodostojna listina je lahko tudi tuja javna listina.95 V postopku dokumentarne

izvršbe in v postopku izdaje plačilnega naloga ima verodostojna listina kot

pozitivno dokazno pravilo specifičen pravni pomen.96 Sodišče ocenjuje

verodostojno listino kot vsako drugo listino v pravdnem postopku. V primeru

javne listine, v skladu z določbami 224. člena ZPP, sicer pa prosto, kot vsak

drug dokaz (8. člen ZPP).97

4.2.7 Elektronske listine

Zobec98 pravi, da bi elektronske listine lahko bile tiste, ki jih predstavlja niz

podatkov, ki so poslani ali prejeti na elektronski način. Toplišek99 pa dodaja, da

ne gre za elektronsko listino, če je izdelana s pomočjo računalnika in kroţi dalje

v papirni obliki.

ZPP v 1. odstavku 16.a člena določa, da sta elektronska in pisna oblika

enakovredni, če so podatki v elektronski obliki primerni za obdelavo na sodišču,

dosegljivi in primerni za poznejšo obdelavo. V 2. odstavku 16.a člena še določa,

da se podatkom v elektronski obliki ne sme odreči dokazne vrednosti samo

zato, ker so v elektronski obliki.

Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (v nadaljevanju:

ZEPEP)100 v 4. členu določa, da se podatkom v elektronski obliki ne sme odreči

veljavnosti ali dokazne vrednosti samo zato, ker so v elektronski obliki. Prav

tako se ne sme odreči veljavnosti ali dokazni vrednosti zaradi elektronske oblike

elektronskemu podpisu (14. člen ZEPEP).

95

V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 136. 96

Če se postopka prevedeta v pravdni postopek, verodostojna listina izgubi svoj pomen. 97



Povzeto po J. Toplišek, Pravna zmogljivost elektronske pošte, Pravna Praksa, št. 11, letnik 1997, str. 8. 100

Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP), Uradni list RS, št. 57/00 s spremembami in dopolnitvami.

28

Dokazno teţo elektronskega sporočila omenja UNCITRAL-ov vzorčni zakon o

elektronskem poslovanju101 v 9. členu in določa, da bo pri presojanju dokazne

veljave podatkovnega sporočila upoštevana zanesljivost načina, na katerega so

bila sporočila narejena, shranjena ali poslana, kako je bila zagotovljena

celovitost informacij, način, kako je bil ugotovljen pošiljatelj in drugi pomembni

dejavniki. Elektronsko sporočilo je lahko kot neposredno dokazno sredstvo (kot

listina) ali kot posredno šele s pomočjo zaslišanja prič, strank in izvedenca.

Neposredno dokazovanje z elektronskim sporočilom tako zahteva določeno

tehnološko infrastrukturo in usposobljenost pri organih, ki postopke vodijo.102

4.3 Pristnost in dokazna moč listin

4.3.1 Pristnost listin

Listina ima dokazno moč le pod pogojem, če je pristna oz. avtentična. Pristnost

oz. avtentičnost listine pomeni, da je tisti, ki je listino izdal, na njej označen kot

izdajatelj, ni pa pomembno ali je izdajatelj izjavo zapisal in podpisal sam,

ampak je odločilnega pomena to, da je listina nastala v skladu z njegovo

voljo.103

4.3.1.1 Pristnost zasebnih listin

ZPP dokaznega pravila o pristnosti podpisanih ali na zunaj nesumljivih zasebnih

listinah ne pozna. Vendar za podpisane zasebne listine velja praviloma dejanska

domneva pristnosti. Glede nepodpisanih pa bo potrebno dokazovati, ali izvirajo

od tistega, za katerega se trdi, da je izdajatelj.104

Dolţnost strank je, da se o pristnosti listin izjavijo. Če pristnost listine obe

stranki priznata, mora sodišče tako priznanje obvezno sprejeti. V takem primeru

sodišče sprejme dejstvo za resnično in uporabijo se določbe o priznanju dejstev

101

UNCITRAL Model Law on Electronic Commerce (1996). 102

Povzeto po Toplišek, Pravna zmogljivost elektronske pošte, str. 9. 103

Povzeto po Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, str. 371. 104


29

v postopku. Če se stranki o pristnosti ne izjavita, se listina šteje za pristno,

razen, če bo izpodbijanje pristnosti listine izhajalo iz drugih izjav. Načeloma

sodišče ni dolţno obravnavati in dokazovati pristnost zasebnih listin, je pa

nujno, da to stori takrat, če opazi, da so stranke z izjavo o pristnosti listine

hotele razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. Kadar se

pristnosti listine oporeka, je potrebno pristnost dokazati. V primeru ugovora

pristnosti listine pa dokazno breme pristnosti oz. nepristnosti nosi tisti, ki se na

listino sklicuje, torej da z njo dokaţe dejstva, iz katerih izhajajo njegove

pravice.105

Pristnost listine se lahko dokazuje z vsemi dokaznimi sredstvi, predvsem pa s

primerjavo pisave. O tem, ali je listina pristna, odloči sodišče v skladu z načelom

proste presoje dokazov.106

Pomembno je razlikovanje med podpisanimi in nepodpisanimi listinami. Pri

podpisanih je potrebno ločiti med pristnostjo podpisa in pristnostjo besedila. Če

podpis na listini ni pristen, to pomeni, da je vsa listina laţna in da vprašanje

pristnosti listine za pravdo nima pomena. V nasprotnem primeru se pojavi

vprašanje pristnosti besedila. Šteje se, da se dokazno breme razporedi tako, da

tisti, ki avtentičnost podpisa priznava, nosi dokazno breme za neavtentičnost

besedila nad dokazano pristnim podpisom.107 Če je podpis na listini overjen, se

pravno domneva, da je pristen108 ter da je podpisnik tudi avtor izjave, pod

katero se nahaja njegov podpis.109

105


Ibidem. 107

Če se ugotovi, da je podpis pristen, sporna pa je vsebina besedila, sodišče presoja pristnost besedila po prosti presoji. 108

Na zasebni listini lahko podpis overi pooblaščeni državni organ. Ta del listine se ocenjuje kot javna listina. Prim. sklep VSL II Cpg 688/2001. 109


30

4.3.1.2 Pristnost javnih listin

Javne listine vsebujejo dvoje (izpodbojnih) in dokaznih pravil:

- dokazno pravilo o pristnosti110 listine in

- dokazno pravilo o resničnosti njene vsebine.111

ZPP izrecno določa le dokazno pravilo o resničnosti vsebine javne listine,

pristnost oz. avtentičnost pa je določena le kot predpostavka javne listine. Kot

izjemo od razpravnega načela, ZPP v 6. odst. 224. člena pooblašča sodišče, da

lahko v primeru, če dvomi o pristnosti listine, po uradni dolţnosti zahteva, da

izjavo o pristnosti listine da organ, od katerega naj bi listina izvirala. Pristnost je

torej osnovni pogoj javne listine. Dokazna moč listin je odvisna od pristnosti

listin in iz tega izhaja, da je na javno listino vezano le dokazno pravilo o

resničnosti njene vsebine.112

Vsebina javne listine pripada tistemu, ki je na njej označen kot izdajatelj, šele

takrat, ko je ugotovljeno, da je označba izdajatelja pristna. Dokazno breme tako

nosi tisti, ki listino predlaga kot dokaz.113

Dokazno pravilo o resničnosti vsebine listine ni absolutno in sodišče zavezuje le,

če ga nasprotna stranka ne izpodbija in zato mora sodišče ne glede na svoje

prepričanje vzeti vsebino javne listine za resnično. Če pa nasprotna stranka

vsebino javne listine izpodbija, sodišče prosto oceni izvedene dokaze (javno

listino in nasprotne dokaze). Torej, če nasprotna stranka javno listino dokazno

izpodbija, dokazno pravilo več ne velja.114

110

Javno listino je izdal tisti, ki je na njej označen kot izdajatelj. Gre za formalno (zunanjo) dokazno moč. 111

Tistega, kar se v njej potrjuje (dokazna listina) ali določa (dispozitivna listina). Gre za materialno (notranjo) dokazno moč. 112


Ibidem. 114

Ibidem.

31

4.3.1.3 Tožba na ugotovitev (ne)pristnosti listine

S toţbo na ugotovitev (ne)pristnosti listine lahko toţnik zahteva, da sodišče

ugotovi, ali listina resnično izvira od osebe, ki je na njej označena kot podpisnik.

S to toţbo torej ni mogoče ugotavljati veljavnosti listine, niti resničnosti njenih

podatkov, ampak le pristnost oz. nepristnost listine, ki je dejanska ugotovitev.

Je izjema od splošnega pravila, da je z ugotovitveno toţbo mogoče zahtevati le

ugotovitev obstoja oz. neobstoja pravnega razmerja. Predpostavka za

dopustnost toţbe na ugotovitev (ne)pristnosti listine je izkazan pravni interes.115

4.3.2 Dokazna moč listin

Iz zgoraj navedenega lahko vidimo, da govorimo o dokazni moči listin šele

takrat, ko razjasnimo vprašanje o pristnosti listin. Torej t.j., ko stranka pristnost

izrecno prizna in ji ne ugovarja, ko stranka ne uspe z nasprotnim dokazom ali

če stranka, ki se je na listino sklicevala dokaţe, da je le-ta pristna. To, da je

listina pristna, pa še ne pomeni, da je hkrati resnična tudi njena vsebina.

Od obstoja verjetnosti, da je neka listina po svoji vsebini resnična, bo odvisna

tudi dokazna vrednost oz. moč te listine. V nadaljevanju bom obravnavala

dokazno moč zasebnih in javnih listin.

4.3.2.1 Dokazna moč zasebnih listin

ZPP glede zasebnih listin ne pozna nobene abstraktno postavljene dokazne

vrednosti, zato jih sodišče presoja v skladu z načelom proste presoje

dokazov.116 Izjemo od tega lahko vidimo v 5. odstavku 227. člena ZPP, ko

stranka listine ne predloţi, ali zanika, da se listina pri njej nahaja, pa je to

dolţna storiti.

115

Povzeto po Galič v Ude et al., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 158. 116


32

4.3.2.2 Dokazna moč javnih listin

V 224. členu ZPP je določeno, da listina, ki jo v predpisani obliki izda drţavni

organ, samoupravna lokalna skupnost ali posameznik pri izvrševanju javnega

pooblastila, dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Enako

dokazno moč imajo tudi druge listine, ki so glede dokazne moči po posebnih

predpisih izenačene z javnimi listinami (2. odst. 224. člena ZPP).117 Nasprotna

stranka se lahko pravilu o dokazni moči javne listine upre tako, da izpodbija

bodisi njeno pristnost bodisi to, da je listina sestavljena v predpisani obliki in ali

je izdana v mejah pristojnosti oz. v mejah javnega pooblastila. Medtem ko gre

pri prvem za dejansko vprašanje, gre pri drugih dveh za pravno vprašanje. Če

nasprotna stranka doseţe uspeh pri izpodbijanju pristnosti javne listine oz. če

stranka, ki se na listino sklicuje, ne dokaţe, da jo je izdal na njej označen

izdajatelj, izgubi listina tako procesno dokazno vrednost javne listine kot tudi

dejansko dokazno moč. V tistih primerih, ko pa listina ni izdana v predpisani

obliki ali pa je bila izdana preko meja pristojnosti, pa ne bo imela lastnosti javne

listine in tudi ne predpisane dokazne vrednosti, bo pa ohranila dejansko

dokazno vrednost. Dejansko dokazno vrednost bo sodišče ocenjevalo v skladu z

metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP.118

V 4. odstavku 224. člena zakon določa, da je dovoljeno dokazovati, da so v

javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je listina nepravilno

sestavljena (velja izključno za listine, s katerimi se nekaj potrjuje).119

Če pa gre za javno listino v kateri se nekaj določa (pravnomočna sodba ali sklep

sodišča), se taka listina lahko izpodbija v pravdnem postopku z izrednimi

pravnimi sredstvi, ki so predvidena v postopku, v katerem je bila izdana. Torej

v vsebino take javne listine dvom ni mogoč.120

117

Npr. vročilnica, zdravniško spričevalo. 118


Relativno dokazno pravilo. 120


33

5 DOKAZNI POSTOPEK Z LISTINAMI

Dokazni postopek je sestavljen iz predlaganja dokazov, zbiranja, izvajanja in

ocenjevanja dokazov. Vsaka stranka mora navesti vsa dejstva in predlagati vse

dokaze, na katera opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in

dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Pri predlaganju dokazov je uveljavljeno

čisto razpravno načelo.

Stranka mora torej hkrati z navedbo dejstev ponuditi tudi dokaz z listino, ki je

predlog stranke, da sodišče dokaz z listino izvede.121 Stranka ponudi dokaz z

listino s tem, da jo označi po imenu ali po kraju nastanka ali izdaje, po

izdajatelju, po predmetu in drugih okoliščinah, ki listino identificirajo ter

predlaga, da jo sodišče prebere v dokazne namene. Stranka mora listino

predloţiti sama, če pa je v rokah nima, pa mora navesti, kje se listina nahaja.

Če stranka listine nima v svoji posesti, lahko predlaga, da si jo sodišče priskrbi

od drţavnega organa ali nosilca javnih pooblastil. Prav tako pa lahko sodišče

naloţi nasprotni stranki in tretjim osebam, da listino predloţijo.122

Pri vseh teh primerih se tako pojavi vprašanje edicije oz. izročitve listine, ki je

dolţnost strank in jo zato morajo uveljavljati s t.i. edicijskim zahtevkom.

S tem, ko stranka ponudi dokaz z listino, hkrati predlaga, da sodišče dopusti in

izvede dokaz z listino. O tem predlogu odloči sodišče z dokaznim sklepom, v

katerem odredi, ali se o določenih dejstvih dokaz z listino dopusti ali se ne

dopusti. V primeru, da se dokaz ne dopusti, mora biti sklep obrazloţen. Dokazni

sklep je pri listinskem dokazu obligatorno procesno dejanje sodišča in je skupaj

s protokolacijo sklepa še bolj pomemben kot pri drugih dokazih. Kot pomoţno

sredstvo za opis dejanskega stanja se na obravnavi listine zelo pogosto

uporabljajo v informativne namene. Ker se stranke med navajanjem dejstev

sklicujejo na listine in jih berejo, pregleduje in bere jih tudi sodišče za opis

dejanskega stanja, pride med strankami do številnih nespornih trditev. In v

121

Sodišče stori to z dokaznim sklepom, v katerem določi, ali se dokaz z listino o določenih dejstvih dopusti ali se ne dopusti. 122


34

primeru, če ostane določena trditev sporna, sta formalni dokazni sklep in

dokazovanje izredno pomembna ter potrebna.123

Včasih se zgodi, da ni mogoče presoditi ali se listine berejo v dokazne namene

ali pa le za prikaz dejanskega stanja. Z dokaznim sklepom je v primeru spornih

trditev jasno razvidno, kaj je spadalo k navedbam in kaj k dokazovanju. Če je

bila listina prebrana hkrati z navajanjem, ponovno branje listine lahko odpade,

saj zadošča, da se v zapisniku ugotovi, da je bila ţe prebrana. Praviloma mora

biti dokazni sklep izdan pred izvedbo dokaza z listino, a se zaradi dvojnega

značaja listine to v praksi ne drţi.124

Dokaz z listino se izvede tako, da se listina prebere, kar se ugotovi v zapisniku.

V skladu z načelom neposrednosti izvede dokaz z listino pravdno sodišče, v

določenih primerih125, pa sme izvesti dokaz z listino tudi predsednik senata ali

zaprošeni sodnik. Zapisnik o izvedenih dokazih z listino se prebere na glavni

obravnavi in predstavlja javno listino, ki dokazuje vsebino druge listine.

Največkrat se listina nahaja pri tisti stranki, ki se nanjo sklicuje. Če pa se listina

nahaja pri drugi stranki, drţavnem organu ali tretji osebi, se dokaz z listino

izvede šele takrat, ko pride listina pred pravdno sodišče.126

Pravila, ki določajo, kako se takšne listine preskrbijo, bodo predstavljena v

naslednjem poglavju z naslovom edicijska dolţnost.

5.1 Edicijska dolžnost

Pravila o izročitvi listin so v dokaznem postopku izredno pomembna. Tako

razlikujemo primere, ko je listina pri stranki, ki se na njo sklicuje, pri drţavnem

organu ali organizaciji, ki opravlja javna pooblastila, pri nasprotni stranki ali pri

drugih osebah, t.j. fizičnih ali pravnih osebah.

123


Ibidem. 125

To se zgodi v primerih, ko listine ni mogoče spraviti na sodišče; npr. ko gre za napis za zgradbi, za dokaz s poslovnimi knjigami, idr. 126


35

5.1.1 Edicijska dolžnost stranke, ki se na listino sklicuje

Stranka mora sama predloţiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih

navedb (1. odst. 226. člena ZPP). Stranke morajo torej k toţbi, odgovoru na

toţbo ali pripravljalnim vlogam sodišču predloţiti listine, na katere se sklicujejo,

in sicer najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo (1. odst. 286. člena

ZPP). Kasneje pa samo pod pogojem, če jih brez svoje krivde na prvem naroku

niso mogle predloţiti (2. odst. 286. člena ZPP). V sklepu III Ips 24/2007 je

Vrhovno sodišče RS odločilo, da si listine pri tuji pravni osebi, ki ji je poverjeno

izvrševanje javnega pooblastila ali je celo drţavni organ, sodišče samo ne more

priskrbeti po 3. odstavku 226. člena ZPP. Tuja oseba ni dolţna predloţiti listine,

saj je sodna odredba slovenskega sodišča ne zavezuje.127

Listine se lahko priloţijo v fotokopiji oz. prepisu. Na zahtevo sodišča ali druge

stranke, pa se originali teh listin pokaţejo na naroku za glavno obravnavo in

tako sodišče izvede dokaz z branjem originalnih odpravkov listin, ki se stranki

po izvedbi dokaza vrnejo. Overjene prepise in fotokopije sodišče zadrţi v

sodnem spisu. Če stranka predlaga sodišču izvedbo dokaza z branjem tuje

javne listine, je njena dolţnost, da ob listini predloţi sodišču tudi overjen

prevod, ki ga je napravil sodni tolmač.128 Višje sodišče je v sodbi in sklepu I Cpg

1046/2003 odločilo, da ni bila izpolnjena zahteva iz 2. odstavka 226. člena ZPP,

saj garancija in pogodba nista bili prevedeni iz nemščine v slovenščino.

Ugotavljanje vsebine listine, po primerjavi oblike prevedene in neprevedene

listine z enakim naslovom, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, ni

spremenljivo, zato izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na obveznost po tej

garanciji in v povezavi s pogodbo, pritoţbeno sodišče ne more preizkusiti.129

Na podlagi določb 4. in 5. odstavka 226. člena ZPP ima sodišče pooblastilo, da

stranki, ki predloţi obseţno listinsko dokumentacijo, naloţi, da v določenem

sodno postavljenem roku pripravi pisni povzetek najbolj bistvenih podatkov in

navedb vključno z navedbo strani, na katerih se te navedbe oz. podatki v

127

Dostopno na: http://www.sodisce.si/vsrs/odlocitve/31908/ (19.11.2015). 128


Dostopno na: http://sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/35644/ (19.11.2015).

http://www.sodisce.si/vsrs/odlocitve/31908/

http://sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/35644/

36

priloţeni dokumentaciji nahajajo. To je pomembno predvsem v primerih, ko je

dokumentacija nepregledna, preobseţna in je utemeljeno pričakovati, da so le

navedbe in podatki v njenih posameznih delih pomembni za ugotovitev

zatrjevanih dejstev. Kadar stranka sodno postavljenega roka na upošteva oz. ne

ravna v skladu z navodili sodišča, se šteje, da je dokazni predlog umaknjen.130

Zobec131 pravi, da je za stranko predloţitev listine pomemben del njenega

procesnega bremena, saj se, če listine ne predloţi, izpostavlja nevarnosti, da

bodo trditve o dejstvih, ki jih ţeli z listino dokazati, ostale nedokazane.

Če stranka listine ne predloţi, sodišče dokaza z listino ne more izvesti.

Predloţitvene dolţnosti ni v primerih, ko predloţitev fizično ni mogoča. To je

predvsem takrat, ko gre za stvari, ki jih ni mogoče prinesti na sodišče. V takem

primeru sodišče dokaza z listino ne more izvesti in če je listina edino dokazno

sredstvo, zatrjevano dejstvo tako ne bo dokazano in bo sodišče moralo odločiti

po pravilih o dokaznem bremenu. V primeru, da so na razpolago še drugi

dokazi, bo stranka lahko uspela z izvedbo teh dokazov.132

5.1.2 Edicijska dolžnost državnih organov

Če se listina nahaja pri drţavnem organu ali pri osebi, ki ji je poverjeno

izvrševanje javnega pooblastila, pa stranka sama ne more doseči, da se listina

izroči ali pokaţe, si sodišče listino preskrbi po uradni dolţnosti (3. odst. 226

člena ZPP). Sodišče ne ukrepa po tem odstavku, če lahko stranka sama doseţe,

da se listina pokaţe ali izroči (npr. izpisek iz zemljiške knjige, njej vročene

odločbe drţavnih organov, idr.). V tem primeru velja dolţnost stranke, da listino

predloţi. Razen, če stranka svoj izvod listine izgubi, zaloţi ali je uničen, si

sodišče ob ustreznem strankinem pojasnilu listino priskrbi po uradni

130



Ibidem, str. 427.

37

dolţnosti.133 Drţavni organi so torej v takem primeru dolţni, da sodišču nudijo

pravno pomoč.

Višje sodišče je tako v sklepu II Cpg 715/2000 odločilo, da bi si dolţnik dokazila

o vročitvi lahko priskrbel sam, saj v skladu s 1. odst. 68. člena Pravilnika o

splošnih pogojih za opravljanje poštnih storitev134, lahko pošiljatelj ali naslovnik

pisno zahtevata izdajo fotokopije poštne listine, ki se nanašata na sprejem in

vročitev pošiljke in zato sodišče druge stopnje ni dolţno po uradni dolţnosti

pridobiti tega dokaza, saj bi si stranka listino lahko na pošti priskrbela sama. Ker

je rok za vloţitev ugovora potekel in je bil ugovor vloţen prepozno, ga je

sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.135

5.1.3 Edicijska dolžnost nasprotne stranke

Če se ena stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri drugi stranki, zahteva

sodišče od te stranke, naj listino predloţi in ji določi za to rok (1. odst. 227.

člena ZPP).

Nasprotna stranka je torej dolţna predloţiti listino, če se je v pravdi nanjo

sklicevala v dokaz svojih navedb, če gre za listino, ki jo mora po zakonu izročiti

ali pokazati in če velja listina po vsebini za skupno za obe stranki (2. odst. 227.

člena ZPP). V teh treh primerih gre za t. i. brezpogojno edicijsko dolţnost.

Brezpogojna pomeni, da se ji ni mogoče upreti niti s sklicevanjem na okoliščine

iz 231. do 234. člena ZPP.136

Če se zgodi, da nasprotna stranka zanika, da bi bila listina pri njej, lahko

sodišče izvede postopek za ugotovitev tega dejstva. Če pa stranka zatrjuje, da

listine ni pri njej, a sodišče ugotovi, da njena izjava ni resnična, le-te v izročitev

ne more prisiliti. Če stranka predloţitev listine neupravičeno odklanja, šteje

sodišče dejstvo, ki ga je nasprotna stranka ţelela dokazati z listino, za

133


Pravilnik o splošnih pogojih za opravljanje poštnih storitev, Uradni list RS, št. 32/2000 s spremembami in dopolnitvami. 135

Dostopno na: http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/54665/ (19.11.2015). 136


http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/visja_sodisca/54665/

38

dokazano. Predloţitev listine lahko odreče stranka samo takrat, če lahko odreče

pričanje ali odgovore na posamezna vprašanja. Pred novelo ZPP-D je veljalo, da

je sodišče po prostem prepričanju samo presodilo, zakaj stranka, ki listino ima,

noče ugoditi sklepu sodišča na predloţitev listine. Ponavadi stranka ni hotela

predloţiti listine zato, ker je zanjo bila vsebina listine neugodna.137

Sklep o predloţitvi listine izda sodišče le takrat, ko se stranka, ki listino ima,

predloţitvi neupravičeno upira, ker bodisi ni navedla okoliščin iz 231. do 234.

člena ZPP ali ker teh okoliščin ni dokazala ali ker je bodisi druga stranka

dokazala brezpogojno dolţnost predloţitve listine. Pred izdajo sklepa o

predloţitvi listine mora sodišče stranki omogočiti, da se o edicijskem zahtevku

izjavi.138

Edicijski sklep ni neposredno izvršljiv in zoper njega ni posebne pritoţbe. Tako

bo stranka, ki ji bo naloţena predloţitev listine, lahko sklep izpodbijala šele v

pritoţbi zoper končno sodbo. Posebnost edicijskega sklepa je tudi v tem, da

sodišče stranke ne more prisiliti, naj listino izroči.139

Stranka uveljavlja edicijski zahtevek bodisi v toţbi, v odgovoru na toţbo ali

ustno in sicer najkasneje na naroku za glavno obravnavo. Predvideva se, da

mora stranka dati čim bolj natančne in popolne podatke o vsebini listine, ki jo

mora nasprotna stranka predloţiti. Priporočena je tudi predloţitev prepisa

listine. V sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 560/2006 je revizijsko sodišče

soglašalo s stališčem pritoţbenega sodišča, da je sam predmet najema premalo

za identifikacijo listine, ki predstavlja najemno pogodbo in da je tak dokazni

predlog presplošen.140 Od stranke ni mogoče zahtevati predloţitev listine, če se

ne izjavi, katero konkretno listino je potrebno predloţiti. Natančen opis listine je

tako zelo pomemben, saj je potreben zato, da sodišče in nasprotna stranka

vesta, katero listino je potrebno predloţiti. Stranka, ki trdi, da je listina pri

137



Ibidem, str. 430-431. 140

Dostopno na: http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/10463/ (19.11.2015).

http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/10463/

39

nasprotni stranki, mora navesti tudi okoliščine, iz katerih je razvidno, da se

listina pri njej nahaja.141

Stranka sme odreči predloţitev listine v tistih primerih, ko sme odreči odgovore

na posamezna vprašanja oz. pričanje.142 V takih primerih sodišče ne izda sklepa

o predloţitvi listine in odklonitev predloţitve se zato ne šteje v škodo stranke,

pri kateri se listina nahaja. Sodišče v takih primerih tako uporabi pravila o

dokaznem bremenu.143

Rok za izročitev listine ni zakonsko določen in ga sodišče odredi glede na

okoliščine postopka.

5.1.4 Edicijska dolžnost drugih oseb

Edicijski dolţnosti nasprotne stranke in edicijski dolţnosti drugih oseb je skupna

le vsebina te dolţnosti, t.j. predloţitev listine, medtem ko so predpostavke

edicijske dolţnosti, edicijski postopek in pravni učinki edicijskega sklepa različni.

Druga oseba je lahko fizična ali pravna oseba, ki ni nasprotna stranka

(intervenient, pooblaščenec, zakoniti zastopnik nasprotne stranke, če listine ne

posedujejo v imenu stranke) in ki ni drţavni organ ali oseba, ki bi ji bilo

poverjeno izvrševanje javnega pooblastila. V tem primeru določa edicijsko

dolţnost 3. odst. 226. člena ZPP.144

ZPP v 1. odstavku 228. člena določa, da sme sodišče naloţiti drugi osebi, da

predloţi listino le tedaj, če jo le-ta mora pokazati ali predloţiti po zakonu ali če

gre za listino, ki je po svoji vsebini skupna zanjo in za stranko, ki se na listino

sklicuje (brezpogojna edicijska dolţnost). Višje sodišče je v sodbi I Cpg

125/2006 odločilo, da ne gre za takšno listino, saj so dopustne pritoţbene

141


Glej 3. odst. 227. člena ZPP in določbe od 231. do 234. člena tega zakona. 143


Ibidem, str. 432.

40

novote zgolj tisti dokazi, ki so obstajali do konca glavne obravnave, ne pa tisti

dokazi, ki so nastali po zaključku glavne obravnave.145

Edicijski postopek je v tem primeru poseben incidenčni postopek, v katerem

sodišče odredi zaslišanje druge osebe. Preden sodišče izda odločbo, povabi

drugo osebo, da se ta o predloţitvi listine izjavi (2. odst. 228. člena ZPP). Če

druga oseba obveznost predloţitve listine zanika, pravdno sodišče odloči, ali je

druga oseba dolţna listino predloţiti (3. odst. 228. člena ZPP). V primeru

zanikanja, da bi bila listina pri njej, pa sodišče izvede dokaze, da ugotovi, ali se

listina pri drugi osebi nahaja (4. odst. 228. člena ZPP). Če sodišče meni, da je

predloţitvena dolţnost podana, izda sklep, s katerim drugi osebi naloţi, da

listino predloţi. Pravnomočni sklep o predloţitvi listine izvrši sodišče po uradni

dolţnosti po pravilih izvršilnega postopka (5. odst. 228. člena ZPP). Najprej se

poizkusi odvzem listine in če to ne uspe, se vodi izvršba. Druga oseba ima

pravico zahtevati povračilo stroškov za udeleţbo v incidenčnem postopku.146

145

Dostopno na: http://www.sodisce.si/viskp/odlocitve/40501/ (19.11.2015). 146

Povzeto po Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, str. 375-376.

http://www.sodisce.si/viskp/odlocitve/40501/

41

6 TUJE JAVNE LISTINE KOT DOKAZ V POSTOPKU IN

NJIHOVA VELJAVNOST V REPUBLIKI SLOVENIJI

ZPP v 225. členu določa, da imajo tuje javne listine, ki so po predpisih overjene,

ob vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine. Njihova dokazna

vrednost je določena z domačimi procesnimi pravili in ne s pravili drţave, v

kateri je bila listina izdana.

Zakonska določba določa pogoje, na podlagi katerih se tuja javna listina lahko

uporabi v pravdi kot dokazno sredstvo in da zanjo veljajo enaka pravila kot za

domačo javno listino. V postopku pred domačim sodiščem mora biti ustrezno

overjena, da ima ob pogoju vzajemnosti enako dokazno moč kot domača javna

listina.147 Tuja javna listina se bo tako lahko uporabila kot dokaz v postopku pod

pogojem, če bo legalizirana.148

Višje delovno in socialno sodišče je v sklepu Pdp 1070/2002 odločilo, da sodišče

prve stopnje pravil o dokazovanju ni upoštevalo in je zato ostalo dejansko

stanje nepopolno ugotovljeno. Kot odločilna dokaza za ugotovitev delovnega

razmerja v času trajanja vsaj štirih let, je sodišče upoštevalo potrdilo podjetja

Z.P. d.d., ni pa hkrati tudi upoštevalo, da gre za tuje listine, za katere glede

dokazovanja veljajo drugačna pravila. Zasebne listine se morajo predloţiti v

izvirniku, o pristnosti listine pa se mora nasprotna stranka izjaviti. Če se

pristnosti listine oporeka, je potrebno pristnost dokazati, dokazno breme o

pristnosti listine pa nosi tista stranka, ki je listino predloţila. V skladu z 2.

odstavkom 226. člena ZPP mora stranka listini, sestavljeni v tujem jeziku,

priloţiti tudi overjen prevod. Tuja javna listina ima enako dokazno moč kot

domača javna listina pod pogojem, da je overjena in da je podana vzajemnost,

razen, če z mednarodno pogodbo ni določeno drugače (225. člen ZPP).149

147


Legalizacija je potrdilo o pristnosti listine in se zahteva v mednarodnem prometu, medtem ko se pojem overitev uporablja v notranjem prometu. 149

Dostopno na: http://www.sodisce.si/vdss/odlocitve/32508/ (19.11.2015).

http://www.sodisce.si/vdss/odlocitve/32508/

42

6.1 Pojem priznanja tujih javnih listin

Priznavanje tujih listin pridobiva v Evropski uniji in tudi zunaj nje ter pri

ustanavljanju gospodarskih druţb v tujini in v praksi pomembno vlogo. Pri

priznavanju tujih listin je potrebno razlikovati med javnimi in nejavnimi listinami.

Nejavne listine se ne priznavajo in je zato potrebno njihovo dokazno moč

ugotavljati ob vsaki uporabi. Mednarodno zasebno pravo zanje ne določa

posebnega reţima. Brez zadrţkov se lahko uporabljajo, če so izdane doma ali v

tujini, v procesnem pravu pa zanje velja prosta presoja dokazov in je od

sodnikove presoje odvisno, ali se veljavnost tuje listine prizna ali ne.150 Za tuje

javne listine151 veljajo posebna pravila in zato morajo biti izpolnjene tudi

nekatere upravne formalnosti, če se takšna listina namerava uporabiti zunaj

drţave, v kateri je bila izdana.152 Sodišče EU je v zadevi Unibank153 v zvezi z

Uredbo Sveta EU, št. 44/2001154 pri odločanju povedalo, da je javna listina tista,

ki izpolnjuje tri pogoje, in sicer da je overjena s strani pristojnega drţavnega

organa, overitev pa se mora nanašati na podpis in vsebino ter da je v drţavi

izvora izvršljiva.155

Med javne listine spadajo vse uradne listine, ki jih sestavi organ javne uprave

drţave izvora. Med take javne listine spadajo upravne listine (diplome, patenti),

notarske listine (notarski zapis o prodaji nepremičnine), listine o osebnem

stanju (izpisek iz matične knjige registra o rojstvu) in sodne listine (odločba in

listina, ki jo izda sodišče).156

150

Povzeto po S. Cigoj, Mednarodno pravo osebnih in premoženjskih razmerij, 1. knjiga, Splošni nauki, Uradni list SRS, Ljubljana 1984, str. 201. 151

Tuje javne listine so tiste, ki jih izdajo tuji državni organi in drugi javni organi, ki jim je podeljena pravica izdajati javne listine. 152

Država izvora listine. 153

Sodba z dne 17. 6. 1999, C-260/97. Gre za razlago 50. člena Bruseljske konvencije, z dne 27.09.1968. 154

Uredba Sveta (ES), št. 44/2001 z dne 22.12.2010 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. 155

Povzeto po J. Dolžan, Tuje javne listine in njihova veljava v Republiki Sloveniji, Podjetje in delo, letnik 2012, št. 2, str. 332. 156

Zelena knjiga Evropske komisije, Manj upravnih formalnosti za državljane: spodbujanje prostega pretoka javnih listin in priznavanje učinkov listin o osebnem stanju, z dne 14. 12. 2010, COM (2010) 747 konč., stran 4.

43

Javne listine so v primerjavi z nejavnimi privilegirane, saj zanje velja dokazno

pravilo. Dokazni učinek, da domača javna listina dokazuje resničnost tistega,

kar se v njej potrjuje in določa, velja tudi za tuje javne listine, ki so po predpisih

overjene ob izpolnjenem pogoju vzajemnosti.157 Obstoj vzajemnosti pomeni, da

tuja drţava tudi našim javnim listinam priznava enako dokazno moč.158

6.2 Legalizacija in njen pomen

Za domače javne listine velja, da jih je v predpisani obliki izdal drţavni organ

ali samoupravna lokalna skupnost, druţba ali druga organizacija ali posameznik,

ki ima z zakonom poverjeno javno pooblastilo. Domače javne listine dokazujejo

resničnost tistega, kar je v njih določeno (224. člen ZPP).

Ta domneva je izpodbojna in temelji na zunanjem videzu listine, kar pomeni, da

je vezana na pečat organa, ki jo je izdal. S tem pa ostaja nepreverjeno, če je

listino izdala predpisana uradna oseba in ali je bila ta oseba pristojna za izdajo.

Razlog opustitve te preveritve je v tem, da je oseba, ki so ji listine predloţene,

zaupanja vredna in da bo v skladu s poznavanjem domačega pravnega sistema

in organizacije organov ter predpisane oblike listin, kakršnokoli ponarejeno

listino opazila na podlagi njenega zunanjega videza. V nasprotnem primeru pa

je pri tujih listinah, ko pristojna oseba s podobnim poznavanjem organizacije

drţavnih organov in predpisane oblike ne pozna, zato potrebna tudi drugačna

obravnava. Poleg drugih pogojev morajo potrjevati tudi to, da je listino izdala

uradna oseba, ki jo je podpisala in oţigosala. Posledica takega postopka je

obseţno in dolgotrajno dokazovanje, kar bi vplivalo tudi na oteţen pretok javnih

listin in zato imajo drţave ureditev, ki takšno preveritev pospeši in olajša. Zaradi

tega je preveritev pristnosti listin v domeni diplomatsko-konzularnih

predstavništev, saj jim je ureditev drţave izvora zelo poznana.159 Za priznanje

157

Gre za materialno vzajemnost, ki zahteva, da tuje pravo določa enako pravno normo, kot domače pravo. 158

Povzeto po Cigoj, Mednarodno pravo osebnih in premoženjskih razmerij, str. 202. 159

Zaradi opiranja na francoski jezik se je za potrdilo verodostojnosti oblikoval izraz legalizacija. V Sloveniji se uporablja izraz overitev.

44

tujih listin v Republiki Sloveniji in hkrati za njihovo uporabo, je potrebno

preveriti, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da je tuja listina enakovredna

domači javni listini. To je urejeno v dvostranskih sporazumih, ki določajo ali se

tuje listine v Republiki Sloveniji lahko uporabljajo in ali so enakovredne

domačim listinam brez vsakršnih nadaljnjih postopkov ter ali je legalizacija oz.

apostila potrebna.160

Legalizacija listine je potrebna v primeru, če drţava, v kateri bo listina

uporabljena, le-to zahteva in ni sklenjene bilateralne pogodbe, ki bi to odpravila

oz. omejila161 ali če jo sodišče ali drug drţavni organ drţave, v kateri se bo

listina uporabila, v konkretnem primeru zahteva162, čeprav takšna obveznost

legalizacije ne obstaja.163

Po predpisih overjene tuje javne listine, imajo ob pogoju vzajemnosti enako

dokazno moč kot domače javne listine, če z mednarodno pogodbo ni določeno

drugače.164 Javne listine morajo torej, da se lahko uporabijo zunaj drţave

izvora, izpolnjevati upravne formalnosti165 za njihovo overitev. Legalizacija je

metoda, s katero se overjajo javne listine, ki se nameravajo uporabiti v tujini in

pomeni verigo posameznih overitev listine.166 V rednem postopku legalizacije

listino legalizirajo pristojni organi drţave, ki listino izdajo, nato sledi

veleposlaništvo ali konzulat drţave, v kateri se bo listina uporabljala. Ker je v

postopku udeleţenih več organov, ima to za posledico dodatne stroške in

dolgotrajnost postopka. Poenostavljeni postopek legalizacije pa je overovitveno

potrdilo z ţigom »Apostille« v drţavi njenega izvora.167

160

Povzeto po Dolžan, Tuje javne listine in njihova veljava v Republiki Sloveniji, str. 332. 161

Obveznost legalizacije oz. Legalisationzwang. 162

Hrvaška sodišča za vpis v zemljiško knjigo kljub obstoju dvostranske pogodbe, ki apostile izključuje, zahtevajo ustrezno overitev. 163


Glej 225. člen ZPP. 165

Obstajajo mnenja, da je legalizacija namenjena dokazovanju pristnosti listine in da ne gre za upravno formalnost. 166

Gre za potrditev pristnosti tuje lavne listine s strani zastopstva države, v kateri se bodo listine uporabile. 167

Povzeto po Dolžan, Tuje javne listine in njihova veljava v Republiki Sloveniji, str. 332.

45

6.3 Uporaba tujih javnih listin v Republiki Sloveniji

Pravne podlage oz. pravni akti za uporabo tujih listin v Republiki Sloveniji so:

Zakon o overitvi listin v mednarodnem prometu (v nadaljevanju: ZOLMP)168,

Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), Haaška

konvencija o odpravi legalizacije tujih javnih listin (v nadaljevanju:

Konvencija)169, neposredno veljavni akti Evropske Unije in bilateralni sporazumi,

ki jih je Republika Slovenija sklenila sama ali pa je notificirala nasledstvo

sporazumov, ki jih je sklenila nekdanja SFRJ. Za uporabo tuje listine v pravnem

prometu v Republiki Sloveniji, mora le-ta biti overjena s strani pristojnega

organa drţave izvora listine in s strani Ministrstva za zunanje zadeve RS oz.

diplomatskega ali konzularnega predstavništva RS v tujini. Namen mednarodnih

pogodb je, da se poenostavi postopek overitve listin tako, da se overitev po

slovenskem Ministrstvu za zunanje zadeve ne zahteva ali da se določi uporaba

tuje listine v Republiki Sloveniji brez overitve.170

Na podlagi uredb EU v civilnih in gospodarskih zadevah, ki so neposredno

uporabljive, se sodne odločbe, izdane v drţavi članici, priznajo v vseh drţavah

članicah, ne da bi bil zato potreben kakšen poseben postopek. Uredbe tudi

odpravljajo ali ne urejejo razglasitve (eksequature) izvršljivosti pred izvršitvijo

sodne odločbe v zaprošeni drţavi članici.

6.3.1 Zakon o overitvi listin v mednarodnem prometu (ZOLMP)

ZOLMP določa definicijo domače in tuje javne listine, način overitve listin in

pristojne organe za overjanje domačih javnih listin ter pogoje za uporabo tujih

javnih listin v Republiki Sloveniji. Določbe tega zakona se uporabljajo za

overitve tujih listin takrat, ko Republika Slovenija z drţavo izvora listine ni

sklenila mednarodnega sporazuma oz. kadar ni članica Konvencije. ZOLMP v 3.

168

Zakon o overitvi listin v mednarodnem prometu (ZOLMP), Uradni list RS, št. 64/2001 s spremembami in dopolnitvami. 169

Konvencija o odpravi potrebe legalizacije tujih javnih listin, Ur. l. FLRJ, Dodatek: št. 10/62. 170

Povzeto po Š. Štebal Renčelj, Pravna veljavnost tujih listin v Republiki Sloveniji, Okno uprave, letnik VIII, št. 16, februar 2007, str. 8-9.

https://www.uradni-list.si/1/index?edition=200164#%21/Uradni-list-RS-st-64-2001-z-dne-3-8-2001

46

členu določa, da je overitev potrditev verodostojnosti podpisa osebe, ki je listino

podpisala in verodostojnosti odtisa pečata na njej ter nadaljnje potrditve

(nadoveritve) verodostojnosti podpisov uradnih oseb in odtisov pečatov

drţavnih organov na listini. Pristojna oseba pri overitvi torej preverja zgolj

dejstvo, da sta podpis in pečat na listini istovetna podpisu in pečatu, ki sta

deponirana pri pristojnem organu za overjanje listin. Pri overjanju se točnost in

pravilnost vsebine listine ne preverjata.171

V skladu z zakonom je tuja listina tista, ki je izdana v tuji drţavi, domača listina

pa tista javna listina, ki je namenjena za uporabo v tujini, če se po pravu

drţave, v kateri bo uporabljena, zahteva njena overitev in če z mednarodno

pogodbo ni določeno drugače. Pri definiciji javne listine napotuje zakon na

pravo drţave izvora listine in določa, da je javna listina tista, ki v drţavi izvora172

velja za javno listino in je bila izdana v obliki in na način predpisan v notranjem

pravu te drţave.173

V 15. členu ZOLMP so določeni pogoji za pravno veljavnost tujih listin v

Republiki Sloveniji. Tuja listina se v RS lahko uporabi pod pogojem, če je

overjena s strani pristojnega organa drţave izvora listine in s strani Ministrstva

za zunanje zadeve RS oz. diplomatskega ali konzularnega predstavništva RS v

tujini. Omenjeno določilo ponazarja način uporabe tuje listine v RS, če med

Slovenijo in drţavo izvora listine ni sklenjen mednarodni ali dvostranski

sporazum, v katerem so določeni drugačni pogoji in način uporabe tujih listin.

Če tovrstna pogodba obstaja ima ta prednost pred zakonom, mednarodne

pogodbe, ki so ratificirane in objavljene, pa so hkrati neposredno uporabne.

Tuje javne listine, izdane v drţavah članicah Konvencije174, se preverjajo zgolj

pri pristojnem organu drţave izvora listine, brez naknadne overitve s strani

Ministrstva za zunanje zadeve RS ali diplomatskega ali konzularnega

predstavništva RS v tujini. Tuje listine, izdane v drţavi, s katero Slovenija nima

171


To je država, v kateri je listina izdana. 173

Glej 2. člen ZOLMP. 174

Glej 3. odst. 15. člena ZOLMP.

47

sklenjenega mednarodnega sporazuma, je potrebno overiti v skladu z določili

ZOLMP, ki predvideva polno legalizacijo.175

6.3.2 Haaška konvencija o odpravi legalizacije tujih javnih listin

Tudi Slovenija je članica Haaške konvencije o odpravi legalizacije tujih javnih

listin in je rezultat Haaške konference za mednarodno zasebno pravo. Namen

Konvencije je odprava potrebe po naknadni overitvi tujih listin, ki so ţe overjene

v drţavi izvora, v drţavi uporabe listine s strani diplomatskih in konzularnih

predstavnikov, saj so številne overitve drage in zamudne.176 Tako Konvencija

vsako drţavo pogodbenico odvezuje od overitve listine, ki naj bi se uporabila na

njenem ozemlju. Overitev opravi samo organ tiste drţave, iz katere listina

izvira.177 Konvencija v 1. členu določa, da se uporablja samo za javne listine, in

sicer za sodne, upravne in notarske listine ter uradne izjave kot so zaznamki o

vpisu v javne knjige, potrditve datuma in podpisa, opravljene na zasebnih

listinah.178 V nadaljevanju še določa, da se ne uporablja za listine, ki jih izdajo

diplomatski in konzularni predstavniki179 ter upravne listine, ki se neposredno

nanašajo na trgovinske in carinske zadeve.180

Potrditev181 resničnosti podpisa, ki je predvidena v 1. odstavku 3. člena in ki jo

opravi pristojni organ drţave izvora listine, se imenuje potrditev (l'apostille).182

Skladna mora biti z vzorcem potrditve183, določenim v Konvenciji, ki je v praksi

v obliki štampiljke ali nalepke. Apostille se lahko odtisne na listino samo ali pa

175


Povzeto po Štebal Renčelj, Pravna veljavnost tujih listin v Republiki Sloveniji, str. 9. 177

Cigoj, Mednarodno pravo osebnih in premoženjskih razmerij, str. 203. 178

V praksi se med take javne listine prištevajo potrdila o rojstvu, sklenitvi zakonske zveze in smrti, izpiski iz sodnega registra ali drugega registra, sodne odločbe, diplome, ki jih izdajo javne institucije. 179

Zanje se uporablja Evropska konvencija o odpravi legalizacije za listine, ki jih izdajo diplomatski ali konzularni predstavniki, z dne 05.06 1968, ki pa je Republika Slovenija ni ratificirala. 180

Npr. potrdilo o izvoru blaga, uvozno-izvozne licence, idr. 181

Potrditev je lahko sestavljena v uradnem jeziku organa, ki je listino izdal ali kakršnem koli drugem jeziku, vendar mora biti naslov Apostille naveden v francoskem jeziku. 182

Izraz Apostille pomeni post illa (post scriptum): dodatek h glavnemu besedilu. 183

Apostille vsebuje ime države in podatke, kdo je listino podpisal, v kakšnem svojstvu, kakšen žig ali pečat, ter da te podatke potrjuje državni organ. Sledi datum, podpis tega organa, številka zapisnika in pečat oz. žig. Povzeto po Cigoj, Mednarodno pravo osebnih in premoženjskih razmerij, str. 203.

48

na njen dodatek (allonge). Javna listina overjena z ţigom Apostille je priznana v

vseh drţavah pogodbenicah te drţave.184

Organe, pristojne za overjanje domačih javnih listin z apostilami, so imenovale

drţave pogodbenice Konvencije. Organu, ki javno listino uporablja, tako

omogoča, da preveri, ali je apostila bila izdana s strani pristojnega organa.

Preverjanje izdajanja apostile omogoča oštevilčeni seznam overitev po dnevih,

ki ga morajo voditi pristojni organi drţav članic Konvencije. Organ, ki je opravil

storitev, mora na zahtevo osebe, ki izkaţe interes, preveriti, ali se podatki

vpisani v besedilu potrditve, ujemajo s seznamom pristojnega organa.185

Overitev186 potrjuje samo to, kdo je listino izdal in kakšna je lastnost organa, ki

jo je izdal. Z overitvijo se torej ne potrjuje resničnost vsebine listine, niti to ali jo

je izdal pristojen organ, niti njena dokazna moč.187

Pri nas so za potrditve javnih listin, izdanih v RS, po navedeni Konvenciji,

pristojna okroţna sodišča ali Ministrstvo za pravosodje RS. Slednje (nad)overja

podpise tolmačev, notarjev in okroţnih sodnikov, okroţna sodišča pa podpise

sodnikov, notarjev, notarskih kandidatov, pristojnih oseb drţavnih organov,

organizacij in posameznikov, ki izvajajo javna pooblastila pravnih oseb.188

6.3.3 Dvostranske pogodbe, ki urejajo overitev listin

Ker je postopek overitve listin, za njihovo uporabo v tujini, v večini drţav

zamuden, sklepajo drţave med seboj dvostranske pogodbe in s tem postopke

overitev skrajšajo. Lahko pa drţave določijo tudi to, da javne listine, ki so bile v

drţavi pogodbenici izdane v predpisani obliki in imajo uradni pečat pristojnega

organa, ki jih je izdal, ni potrebno overjati za njihovo uporabo na ozemlju druge

184

Štebal Renčelj, Pravna veljavnost tujih listin v Republiki Sloveniji, str. 9. 185


Gre za overitev v ožjem smislu (strictu sensu). 187

Povzeto po Cigoj, Mednarodno pravo osebnih in premoženjskih razmerij, str. 203. 188

Povzeto po Dolžan, Tuje javne listine in njihova veljava v Republiki Sloveniji, str. 332.

49

drţave pogodbenice, kar pomeni, da ni potrebna niti apostila, ali pa konkretno

navajajo, katerih javnih listin ni potrebno overjati.189

V 3. členu Konvencije je določeno, da se potrditev verodostojnosti podpisa in

pečata na listini, po tej Konvenciji ne sme zahtevati, kadar zakon, običaj ali

sporazum, veljaven med dvema ali več drţavami pogodbenicami, ukinja ali

poenostavlja legalizacijo.190

Slovenija je sklenila 14 dvostranskih sporazumov, ki bodisi poenostavljajo bodisi

odpravljajo potrebo po overitvi javnih ali zasebnih listin. Slovenija je npr.

nasledila Konvencijo med SFRJ in Kraljevino Belgijo o izdajanju izpiskov iz

matičnih knjig in oprostitvi legalizacije z dne 24.09.1971, ki določa obvezo drţav

pogodbenic, da si brezplačno izdajata izpiske listin o osebnih stanjih, pri čemer

njihova overitev ni potrebna. Skupno vsem dvostranskim pogodbam je ţelja po

prostem pretoku listin med drţavami pogodbenicami in s tem olajšati delo

posameznikom in organom, ki se srečujejo s tujimi listinami. Oprostitev

legalizacije listin in potrditev verodostojnosti listin zgolj za sodne listine in listine

drţavnih organov, predvidevajo posamične pogodbe. Nekatere vključujejo tudi

notarske listine in listine pristojnih organov, pa tudi zasebne listine.191

6.3.4 Pravni akti Evropske unije

Tudi Evropska unija je sprejela nekatere akte za odpravo legalizacije listin, ki

spadajo na področje pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah. V 61. členu

Uredbe Bruselj Ia (v nadaljevanju: BU Ia)192 je določeno, da se za listine, ki

spadajo v njihova področja uporabe (sodne odločbe in sodne poravnave, javne

listine in njihovi prevodi) ne zahteva nobena uradna potrditev ali druga

189

Povzeto po Dolžan, Tuje javne listine in njihova veljava v Republiki Sloveniji, str. 332 190

Povzeto po Štebal Renčelj, Pravna veljavnost tujih listin v Republiki Sloveniji, str. 10. 191


Uredba (EU), št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12.12.2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

50

formalnost. S tem se odpravljajo administrativne ovire v EU in ceni postopek

čezmejne izvršbe.193

V 52. členu ureja odpravo legalizacije tudi Uredba Bruselj II bis,194 ki se

uporablja v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo.

6.3.4.1 Ureditev javnih listin po Uredbi (EU), št. 1215/2012 Evropskega

parlamenta in Sveta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih

odločb v civilnih in gospodarskih zadevah

BU Ia v 2. členu določa, da javna listina pomeni listino, ki je bila v drţavi članici

izvora uradno sestavljena ali registrirana kot javna listina in katere pristnost se

nanaša na podpis in vsebino listine ter da jo je potrdil javni organ ali za to

pooblaščen drug organ.

Za javno listino, ki je izvršljiva v drţavi članici izvora velja, da je izvršljiva tudi v

drugih drţavah članicah, ne da bi se zahtevala razglasitev izvršljivosti. Izvršitev

javne listine se lahko zavrne samo takrat, če je v nasprotju z javnim redom

zaprošene drţave članice. Listina, ki se predloţi mora izpolnjevati pogoje, ki se

zahtevajo za ugotavljanje njene verodostojnosti v drţavi članici izvora (58. člen

BU Ia).

Pristojni organ ali sodišče drţave članice izvora lahko izda na zahtevo katerekoli

stranke potrdilo s povzetkom izvršljive obveznosti navedene v javni listini (60.

člen BU Ia).

193

A. Ekart, V. Rijavec, Čezmejna izvršba v EU, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 71. 194

Uredba Sveta (ES), št. 2201/2003 z dne 1.3.2005 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000.

51

6.4 Hierarhija uporabe pravnih aktov v Republiki Sloveniji

Ko je sodišču predloţena tuja javna listina, je potrebno najprej ugotoviti, ali ima

lahko ta listina pred slovenskimi sodišči dokazno moč javne listine ter ali so

izpolnjeni pogoji, da listina velja za javno listino.195 Ko sodišče ugotovi, da je

listina po pravu izvora javna listina, mora nadalje ugotoviti, ali je med Slovenijo

in drţavo izvora listine sklenjena mednarodna pogodba, ki bi določala vprašanje

legalizacije javnih listin in vsebovala pogoje, ki določajo kako se lahko listine

uporabljajo na ozemlju druge pogodbenice. Hkrati sodišče ugotavlja, ali

obstajajo določbe o dokazni moči teh listin. V primeru, da taka pogodba

obstaja, je potrebno ugotoviti ali je drţava izvora listine članica Konvencije o

odpravi potrebe legalizacije tujih javnih listin in nato opraviti primerjavo med

Konvencijo in mednarodno pogodbo, saj se v primeru, če so z dvostransko

pogodbo predvideni stroţji pogoji in večje formalnosti za legalizacijo in dokazno

moč konkretne listine, uporabi Konvencija (8. člen Konvencije). V nasprotnem

primeru se veljavnost in dokazna moč listine presojata po dvostranski

pogodbi.196

Če drţava izvora listine in Slovenija nista sklenili pogodbe in je drţava članica

Konvencije, se mora uporabiti Konvencija. Iz tega izhaja, da za potrditev

resničnosti podpisa, funkcije podpisnika listine in pečata ter ţiga na listini (če je

potrebno), zadošča potrditev l’apostille (4. člen Konvencije).197 Če pa drţava

izvora listine ni niti članica Konvencije, je potrebno pri Ministrstvu za pravosodje

ugotavljati obstoj dejanske vzajemnosti glede priznavanja dokazne moči javnih

listin. Če dejanska vzajemnost obstaja, je potrebno preveriti, ali je listina v

skladu s predpisi overjena.198 Overjena mora biti v skladu s 15. členom ZOLMP,

ki določa, da se listina overi s strani Ministrstva za zunanje zadeve RS oz.

konzularnega ali diplomatskega predstavništva RS v tujini.199 Če med Slovenijo

in drţavo izvora listine vzajemnost ne obstaja, ali če listina ni overjena v skladu

195

Ali je listina zasebna ali javna se presoja po pravu države izvora listine. 196


Overitev v ožjem pomenu. Ne potrjuje se resničnost vsebine listine niti njena dokazna moč. 198

Prim. sklep VS RS Cp 1/95 z dne 05.05.1995. 199

Ta overitev je pogoj, da listina pred slovenskimi sodišči pridobi dokazno moč javne listine.

52

z ZOLMP, se listina šteje za zasebno in sodišče njeno dokazno moč prosto

presoja.200

Mednarodne pogodbe, s katerimi je urejeno poslovanje z javnimi listinami, so

pogodbe o mednarodni pravni pomoči. V nekaterih dvostranskih pogodbah je

določeno, da javnih listin drţav pogodbenic za uporabo v drugi drţavi ni treba

overiti (npr. pogodbe z Avstrijo, Hrvaško, Francijo, Madţarsko, idr.), v drugih

spet to, da se brez overitve lahko uporabijo samo listine, ki jih sestavi, izda ali

overi sodišče. V pogodbi z Belgijo je določeno, da listin, ki jih sestavi, izda ali

overi sodišče ni potrebno legalizirati za uporabo v sodnih zadevah na ozemlju

drţave pogodbenice. Pogodba z Grčijo določa, da javnih listin izdanih s strani

pravosodnih organov, ni potrebno overjati za uporabo pred sodišči. Enako velja

tudi za zasebne listine, ki jih overi sodišče ali pristojni organ. Pogodba z Italijo

določa oprostitev legalizacije samo določenim listinam. Obstajajo tudi posebne

določbe o overitvah, ki jih imajo določene dvostranske konzularne konvencije

(npr. Češka, Albanija, Madţarska, Rusija, idr.). V skladu s temi določbami ima

listina, sestavljena ali overjena pri konzularnem organu, v drţavi sprejema isto

veljavo in dokazno moč, kot če bi bila sestavljena s strani pristojnega domačega

organa brez nadaljnjih overitev.201

6.5 Pridobivanje dokazov z medsebojnim sodelovanjem držav

članic na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1206/2001 o sodelovanju

med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali

gospodarskih zadevah

Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001 o sodelovanju med sodišči drţav članic pri

pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah (v nadaljevanju:

Uredba o pridobivanju dokazov)202 določa postopkovna pravila za laţje

200

Povzeto po Zobec v Ude et al., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 425-426. Prim. sklep VDSS 1070/2002 z dne 17.04.2003. 201


Uredba Sveta (ES), št. 1206/2001 z dne 28.5.2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah.

53

pridobivanje dokazov v drugi drţavi članici. Naprošeno sodišče v drţavi članici

mora za razsodbo v civilni ali gospodarski zadevi pogosto pridobiti dokaze v

drugi drţavi članici. Glavni cilj Uredbe o pridobivanju dokazov je, da se naglo

izvršijo zaprosila za izvršitev pridobivanja dokazov. Da bodo sodni postopki v

civilnih in gospodarskih zadevah čim bolj učinkoviti, je potrebno zaprosila za

izvršitev pridobivanja dokazov posredovati in izvršiti neposredno in na najhitrejši

moţni način med sodišči drţav članic. Uredba določa tudi moţnost olajšanja

pridobivanja dokazov in sicer tako, da sodišče drţave članice pridobi dokaze

neposredno v drugi drţavi članici.203

Zaprosilo ne sme biti podano z namenom pridobitve dokaza, ki ni namenjen

uporabi v začetem ali predvidenem sodnem postopku (1. člen Uredbe o

pridobivanju dokazov).

Uredba o pridobivanju dokazov določa dva načina pridobivanja dokazov, in sicer

pridobivanje dokazov na zaprošenem sodišči po zaprosilu, ki ga sodišče, ki je

zaprosilo, neposredno posreduje zaprošenemu sodišču in neposredno

pridobivanje dokazov sodišča, ki je zaprosilo. V prvem primeru pridobiva dokaze

zaprošeno sodišče,204 v drugem pa sodišče, ki je dokaze zaprosilo.205 Razlika

med obema načinoma pridobivanja dokazov je tudi v tem, da je pri

neposrednem pridobivanju dokazov potrebna odobritev drţave članice, v kateri

bi se naj dokazi pridobili. V obeh primerih pa se dokazi lahko pridobijo na kraju

samem ali na daljavo (npr. videokonferenca).206

Pridobivanje dokazov s pravno pomočjo je klasičen način pridobivanja dokazov

v sporih z mednarodnim elementom. In kadar sodišče drţave članice v skladu s

pravom te drţave zaprosi, da pristojno sodišče druge drţave članice pridobi

203

Povzeto po Praktični vodnik za uporabo Uredbe o pridobivanju dokazov (Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001) z dne 28.5.2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah), Ta dokument so pripravile službe Komisije po posvetovanju z Evropsko pravosodno mrežo v civilnih in gospodarskih zadevah. 204

Zaprošeno sodišče je sodišče druge države članice, pristojno za izvrševanje pridobivanja dokazov. 205

Sodišče, ki je zaprosilo je sodišče, pred katerim se je postopek začel ali je predviden začetek postopka. 206

Povzeto po Praktični vodnik za uporabo Uredbe o pridobivanju dokazov (Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001) z dne 28.5.2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah.

54

dokaze, gre za t.i. aktivno pravno pomoč. Aktivna pravna pomoč se kaţe v

smeri hitrejšega posredovanja podatkov, večjih moţnosti strank za udeleţbo v

postopku in zmanjšanja razlogov za odklonitev zahteve s strani zaprošenega

sodišča. Velika pospešitev postopka se kaţe prav v neposrednem komuniciranju

med sodišči. Časovno zamudno sprejemanje zaprosila s strani osrednjega

organa in pošiljanje organu, pristojnemu za njegovo izvršitev, je opuščena.

Kadar pa sodišče drţave članice zaprosi za neposredno pridobivanje dokazov v

drugi drţavi članici, gre za pasivno pravno pomoč. Prednosti neposrednega

pridobivanja sta, da je spoštovano načelo neposrednosti in da za ocenjevanje

dokazov velja isto procesno pravo. Pomanjkljivost se pa kaţe v tem, da se lahko

opravi le prostovoljno, brez prisilnih ukrepov in da je potrebna odobritev

osrednjega organa v zaprošeni drţavi.207

Uredba o pridobivanju dokazov se uporablja za zaprosila za pridobivanje

dokazov, za dokaze, ki so namenjeni uporabi v začetem ali predvidenem

sodnem postopku, v civilnih ali gospodarskih zadevah in na sodišču drţave

članice. Vključuje tudi zadeve, ki so iz obsega uporabe Uredbe Bruselj Ia

izključene (npr. zadeve v zvezi s premoţenjskimi pravicami iz zakonske zveze ali

pravno sposobnostjo fizičnih oseb).208

V 1. točki 4. člena Uredbe o pridobivanju dokazov je določeno, da mora

zaprosilo, v primeru zahteve po predloţitvi listine, vsebovati tudi njene podatke.

V nadaljevanju v 3. točki 4. člena Uredba o pridobivanju dokazov določa, da je

potrebno listine, ki jih je po mnenju sodišča, ki je zaprosilo, potrebno priloţiti za

izvršitev zahteve, prevesti v jezik, v katerem je bila zahteva napisana. Zaprosila

z vsemi pripadajočimi listinami ni potrebno overjati ali opravljati kakšnih drugih

tovrstnih formalnosti (2. točka 4. člena Uredbe o pridobivanju dokazov).

207

Povzeto po A. Galič, N. Betetto, Evropsko civilno procesno pravo I, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 39-55. 208

Povzeto po Praktični vodnik za uporabo Uredbe o pridobivanju dokazov (Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001) z dne 28.5.2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah.

55

7 SKLEP

Temeljna človekova pravica in svoboščina, ki izhaja iz 23. člena Ustave RS, je

pravica do sodnega varstva. Dolţnost sodišča je, da odloči o vsakem

civilnopravnem zahtevku in da sodnega varstva ne odkloni. Tudi ZPP v 2. členu

določa, da sodišče ne sme odkloniti odločanja o postavljenem zahtevku.

Dolţnost strank v civilnem pravdnem postopku je, da navajajo dejstva, na

katera opirajo svoje zahtevke in da predlagajo dokaze, s katerimi ta dejstva

dokazujejo. Prepričanje o resničnosti ali neresničnosti neke trditve in o obstoju

ali neobstoju pravno relevantnega dejstva, ureja dokazno pravo, katerega

osrednja tema je dokazovanje. Namen dokazovanja ima dva zorna kota. Prvi se

kaţe s stališča strank v tem, da sodišče prepričajo o resničnosti svojih trditev,

drugi pa s stališča sodnika, da preveri resničnost trditev strank, na katere

opirajo svoj zahtevek. Sodišče mora torej odločiti o toţbenem zahtevku ne

glede na to ali se mu je uspelo prepričati o obstoju ali neobstoju pravno

odločilnih dejstev. Zato sodišče v primerih, ko mu dejansko stanje ni jasno in

ker odločitve o zahtevku ne sme odreči, odloča na podlagi pravil o dokaznem

bremenu. Temeljno procesno načelo, ki se nanaša na dokazovanje, je

razpravno načelo, poleg njega pa sta pomembni še načelo neposrednosti in

proste presoje dokazov. ZPP poleg listin uvršča med dokazna sredstva tudi

ogled, zaslišanje prič, izvedence in zaslišanje strank. Listine kot stvarno dokazno

sredstvo sodijo med enostavna in najzanesljivejša dokazna sredstva. Glede na

dokazno moč ločimo zasebne in javne listine, poznamo pa še vrsto drugih listin,

ki se delijo po svoji vsebini. Pristnost listine se načeloma dokazuje s primerjavo

pisave, o tem ali je listina pristna ali ne, pa odloča sodišče v skladu z načelom

proste presoje dokazov. Od resničnosti vsebine listine je odvisna njena dokazna

moč. V javnih listinah sodišče šteje za resnično tisto, kar se v njih potrjuje oz.

določa, razen če stranka ne dokaţe nasprotno. Sodišče šteje za resnično tisto,

kar je določeno v javni listini tako dolgo, dokler po postopku z izrednimi

pravnimi sredstvi listina ni spremenjena. V primerih, ko stranka z listino ne

razpolaga, je edicijski zahtevek pomemben del dokaznega predloga, kakor tudi

del dokaznega bremena stranke. Ne zadošča navedba, da listine nima, ali da je

56

v rokah nasprotne stranke ali tretje osebe, saj je potrebno edicijski zahtevek

izrecno uveljavljati.

V Republiki Sloveniji se tuje javne listine lahko uporabijo v pravnem prometu,

če so legalizirane oz. overjene s strani pristojnega organa drţave izvora listine

in s strani Ministrstva za zunanje zadeve RS oz. diplomatskega ali konzularnega

predstavništva RS v tujini. Gre za redni postopek legalizacije in ker je v

postopku udeleţenih veliko število organov, je tak postopek legalizacije

velikokrat drag, počasen in zamuden. Vendar se to določilo lahko uporabi pod

pogojem, če med RS in drţavo izvora listine ni sklenjenega mednarodnega ali

dvostranskega sporazuma. V primeru, da takšna pogodba obstaja, ima ta

prednost pred ZOLMP, ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe, pa so

hkrati neposredno uporabne. Poenostavljeni in skrajšani postopek legalizacije je

overitveno potrdilo z ţigom Apostille v drţavi, kjer je listina bila izdana.

Konvencija o odpravi potrebe legalizacije tujih javnih listin odvezuje drţave

pogodbenice od overitve listin in overitev tako opravi samo tisti organ drţave, iz

katere listina izvira. V skladu s Konvencijo so v RS za potrditve javnih listin,

izdanih v RS, pristojna okroţna sodišča in Ministrstvo za pravosodje RS. Z

mednarodnimi pogodbami se tako skuša postopek overitve listin čim bolj

poenostaviti, in sicer tako, da se overitev po slovenskem Ministrstvu za zunanje

zadeve ne zahteva, ali da se določi, da se tuja listina v RS lahko uporablja, ne

da bi jo bilo potrebno overiti. Tudi Uredba Bruselj Ia in Uredba Bruselj II bis kot

pravna akta EU ne zahtevata nobenih upravnih formalnosti za listine, ki spadajo

v njihova področja uporabe. Glede na to, da so z mednarodnimi in

dvostranskimi sporazumi predvidene oprostitve overitev listin, menim, da se s

tem izredno prispeva k zmanjševanju stroškov drţavljanov pogodbenic in tudi k

temu, da se prosti pretok javnih listin olajša, saj se bodo tako javne listine zunaj

drţave, v kateri so bile izdane, lahko hitreje uporabile.

Pri proučevanju in raziskovanju hrvaške pravne literature glede tematike

diplomskega dela sem ugotovila, da bistvenih razlik med slovensko in hrvaško

ureditvijo ni.

57

8 BIBLIOGRAFIJA

8.1 Literatura

BRULC Urban, Pridobivanje listinskih dokazov pred pravdo in med njo v

razmerju do varstva osebnih podatkov, Podjetje in delo, št. 6-7, letnik 2011, str.

1487.

CIGOJ Stojan, Mednarodno pravo osebnih in premoţenjskih razmerij, Prva

knjiga, Splošni nauki, Uradni list SRS, Ljubljana 1984.

DOLŢAN Judita, Tuje javne listine in njihova veljava v Republiki Sloveniji,

Podjetje in delo, št. 2, letnik 2012, str. 332.

EKART Andrej, RIJAVEC Vesna, Čezmejna izvršba v EU, GV Zaloţba, Ljubljana

2010.

GALIČ Aleš, BETETTO Nina, Evropsko civilno procesno pravo I, GV Zaloţba,

Ljubljana 2011.

JUHART Joţe, Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna zaloţba, Ljubljana

1963.

KEŢMAH Urška, Zakon o pravdnem postopku – ZPP I s komentarjem in sodno

prakso, Zaloţniško podjetje De Vesta, Maribor 2009.

KEŢMAH Urška, Zakon o pravdnem postopku – ZPP II s komentarjem in sodno

prakso, Zaloţniško podjetje De Vesta, Maribor 2009.

RIJAVEC Vesna, Civilno izvršilno pravo, GV Zaloţba, Ljubljana, 2003.

ŠTEBAL RENČELJ Špela, Pravna veljavnost tujih listin v Republiki Sloveniji, Okno

uprave, letnik VIII, št. 16, februar 2007, str. 8-13.

TOPLIŠEK Janez, Pravna zmogljivost elektronske pošte, Pravna Praksa, št. 11,

letnik 1997, str. 1-12.

58

TRIVA Siniša, DIKA Mihajlo, GraĎansko parnično procesno pravo, Narodne

novine, Zagreb 2004.

UDE Lojze, Civilni pravdni postopek, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana

1992.

UDE Lojze, Civilno procesno pravo, Zaloţba Uradni list Republike Slovenije,

Ljubljana 2002.

UDE Lojze, BETETTO Nina, GALIČ Aleš, RIJAVEC Vesna, WEDAM-LUKIĆ

Dragica, ZOBEC Jan, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga,

Zaloţba Uradni list Republike Slovenije in GV Zaloţba, Ljubljana 2005.

UDE Lojze, BETETTO Nina, GALIČ Aleš, RIJAVEC Vesna, WEDAM-LUKIĆ

Dragica, ZOBEC Jan, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga,

Zaloţba Uradni list Republike Slovenije in GV Zaloţba, Ljubljana 2006.

UZELAC Alan, Teret dokazivanja, Pravni fakultet Sveučilišta u Zagrebu, Zagreb

2003.

WEDAM-LUKIĆ Dragica, Notariat: Pravni učinki listin v civilnih sodnih postopkih,

Pravna Praksa, št. 17, letnik 1994, str. 8-11.

WEDAM-LUKIĆ Dragica, Vloga sodišča in strank pri zbiranju procesnega

gradiva, Podjetje in delo, št. 6-7, letnik 1998, str. 984-990.

8.2. Viri

8.2.1 Internetni viri

Sodišče Republike Slovenije. Sodna praksa.

URL: http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/ (pridobljeno: 16.01.2016).

Sodišče Evropske Unije. Sodna praksa.

URL: http://eur-lex.europa.eu/ (pridobljeno: 12.12.2015).

http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/

http://eur-lex.europa.eu/

59

Praktični vodnik za uporabo Uredbe o pridobivanju dokazov (Uredba Sveta (ES)

št. 1206/2001) z dne 28.05.2001 o sodelovanju med sodišči drţav članic pri

pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah), Ta dokument so

pripravile sluţbe Komisije po posvetovanju z Evropsko pravosodno mreţo v

civilnih in gospodarskih zadevah.

URL: http://ec.europa.eu/civiljustice/ (pridobljeno: 19.12.2015).

Zelena knjiga Evropske komisije z dne 14.12.2010, Manj upravnih formalnosti

za drţavljane: spodbujanje prostega pretoka listin in priznavanje pravnih

učinkov o osebnem stanju, COM (2010) 747 konč.

URL: http://publications.europa.eu/ (pridobljeno: 19.12.2015).

8.2.2 Pravni viri

Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 560/2006 z dne

14.09.2006.

Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Cp 1/1995 z dne

05.05.1995.

Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 654/2008 z dne

10.09.2008.

Sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1046/2003 z dne

29.01.2004.

Sodba Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cpg 125/2006 z dne 09.02.2007.

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 715/2000 z dne 19.10.2000.

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 688/2001 z dne 20.09.2001.

Sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1070/2002 z dne

17.04.2003.

http://publications.europa.eu/

60

Sodba Sodišča Evropske unije C-260/97, Unibank A/S v Flemming G.

Christensen z dne 17.06.1999.

Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP), Uradni list

RS, št. 57/2000 s spremembami in dopolnitvami.

Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), Uradni list RS,

št. 56/1999 s spremembami in dopolnitvami.

Zakon o notariatu (ZN), Uradni list RS, št. 13/1994 s spremembami in

dopolnitvami.

Zakon o overitvi listin v mednarodnem prometu (ZOLMP), Uradni list RS, št.

Uradni list RS, št. 64/2001 s spremembami in dopolnitvami.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami

in dopolnitvami.

Zakon o parničnom postupku, Sluţbeni list i Narodne novine, br. 04/1977 s

izmjenama in dopunama.

Zakon o zdravniški sluţbi (ZZdrS), Uradni list RS, št. 98/1999 s spremembami in

dopolnitvami.

Pravilnik o splošnih pogojih za opravljanje poštnih storitev, Uradni list RS, št.

32/2000 s spremembami in dopolnitvami.

Konvencija o odpravi potrebe legalizacije tujih javnih listin, Uradni list FLRJ,

Dodatek: št. 10/62.

UNCITRAL Model Law on Electronic Commerce (1996).

Uredba (EU), št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12.12.2012

o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in

gospodarskih zadevah.

61

Uredba Sveta (ES), št. 2201/2003 z dne 01.03.2005 o pristojnosti in priznavanju

ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko

odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000.

Uredba Sveta (ES), št. 1206/2001 z dne 28.05.2001 o sodelovanju med sodišči

drţav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah.

mateja bagari dokazovanje z listinami v ...2.1 temeljna načela, ki se nanašajo na dokazovanje...

Documents