dr. Vetko

www.mladinska.com/mojplanet

REVIJA, S KATERO SE ZABAVAM IN RAZISKUJEM SVET • JANUAR 2011 • LETNIK 6M

ES

EČ

NIK

, ŠT.

5 •

JA

NU

AR

20

11

• L

ETN

IK 6

• 3

,47

€ z

a n

aro

čnik

e v

šoli,

3,7

2 €

za

nar

očn

ike

na

do

mu

, 4,1

0 €

v p

rost

i pro

daj

i

5

Nočni škratki nartničarji

Deskanje na snegu

Zimske radosti

Severni medved

44

samotarArktičniogrožena

   žival

Življenjski prostorSeverne ali bele medvede lahko vse leto srečate na severu Kanade, na Grenlandiji, v Sibiriji, na skrajnem severu Evrope v Skandinaviji, na Arktiki in na ledenih ploščah Severnega le-denega morja. Zime ne predremajo, saj na skrajnem severu traja zima malo predolgo, sámo Arktiko namreč ves čas po-

krivata led in sneg, le na obrobju Severnega ledenega morja se sneg in led stopita. In takrat, v kratkem poletju, tundro obarvajo pisane barve arktičnih makov, kamnokrečev, zlatic, nekaterih vrst vresja. Časa, da zacvetijo, pa imajo samo do-bre tri mesece, nato jih spet objameta sneg in led.

55

Kraljestvo: Animalia (živali)

Deblo: Chordate (strunarji)

Razred: Mammalia (sesalci)

Red: Carnivora (zveri)

Družina: Ursidae (medvedi)

Rod: Ursus (medved)

Vrsta: Ursus maritimus

osebna izkaznica

samotarArktični

Postanek na smetiščuSeverni medved je samotar, več skupaj jih je mogoče vi-deti samo jeseni, ko se selijo iz gozdov na severu Kanade še bolj na sever. V Kanadi tudi sicer živi kar 60 odstotkov teh severnih velikanov. Takrat se zberejo v mestu Chur-chill na obali Hudsonovega zaliva, kjer čakajo, da morje

Največja zver na ArktikiČe se severni medved postavi na zadnje noge – običajno takrat, ko grozi vsiljivcu – lahko meri v višino tudi do 3,7 metra, njegova plečna višina je največ 1,7 metra. Odrasli samec tehta od 450 pa vse do 800 kilogramov. Samice so vsaj polovico lažje od samcev in tehtajo največ 350 kilogramov.

v zalivu zaledeni in se bo začel lov na tjulnje. Ti so na-mreč njihova glavna hrana, za preživetje v okolju, kjer so temperature večino leta precej pod lediščem (spu-stijo se lahko celo do –50 stopinj Celzija!), potrebujejo predvsem veliko tolšče, te pa imajo veliko prav tjulnji. Seveda so v mestu postali prava turistična zanimivost, nemalokrat pa tudi velika nadloga za prebivalce. Pri-ljubljeno zbirališče severnih medvedov v Churchillu je mestno odlagališče smeti, kjer med gospodinjskimi od-padki najdejo kaj za pod zob. Takoj ko zaliv zamrzne, se odpravijo naprej na sever.

88

Zima je čas, ko imamo sneg. Gotovo se ga vsako leto razveseliš! Saj daje priložnost za sankanje, kepanje in delanje snežakov. A sneg ni le bela snov, ki pade z neba, ampak skriva mnogo zanimivosti ...

Zakaj je bel? Večina naravnih snovi vsrka nekaj sončne svetlobe, kar jim daje barvo, sneg in vse druge bele snovi pa večino sončne svetlobe odbijejo. Spomni se, da ti je v beli majici na soncu precej manj vroče kot v črni. Predmeti črne barve namreč večino sončne svetlobe vsrkajo.

Kako nastane?Preden sneg pobeli našo okolico, mora najprej nastati. Zakaj torej z neba pada sneg in ne dež? Gotovo veš, da sneg vsaj v dolinah ne pada poleti. Najprej mora biti dovolj hladno, da lahko kapljice, ki bi ob toplem vremenu padale iz oblakov, pomrznejo v najrazličnejše kristale ter nato kot snežinke padejo na tvoje rokavice in jih lahko občuduješ! Najlepši kri-stali nastajajo ob nekoliko hladnejših dnevih, če pa so tem-perature blizu ledišča (0 stopinj Celzija), pogosteje nastajajo nepravilne oblike snežink ali pa gromozanske snežinke. Tem nekateri pravijo tudi snežena vata, saj z neba padajo veli-kanski kosmi. Da lahko nastanejo oblaki, je potrebne pre-cej vlage, te pa je več v toplejšem zraku. Zelo hladen zrak je običajno precej suh, zato ne velja, da je za sneženje potreb-na nizka temperatura. Prej obratno: najpogosteje sneži pri

Snegnaravni      

pojavi in njegove

99

Kaj se zgodi, ko pade? Varuje njive in vrtove, ko se začne spomladi taliti, »nahra-ni« potoke in reke, varuje jesenske posevke pred zmr-zaljo, zemlji pa zagotovi pomembna hranila, ki rastlinam spomladi pomagajo pri rasti. Skrbi pa tudi za to, da ima-mo dovolj gradbenega materiala za snežake in igluje.

Kaj se zgodi, ko je zemlja pobeljena?Kadar so temperature tal dovolj nizke, pravimo, da sneg obleži. Takrat je čas za poganjanje po belih strminah na smučeh, deski ali na sankah. Sneg v gorah obleži precej dlje kot v dolini. Če so temperature v kakšnih kotanjah, na kate-re sonce ne posije pogosto, dovolj nizke, da se sneg pole-ti ne stali, lahko skozi dolga stoletja nastanejo tudi ledeni-ki. O njih smo v Mojem planetu že pisali. Ledeniki so v led stisnjen sneg, ki se, ko postanejo dovolj veliki, začnejo celo premikati. Ob »redišču« najvišje v gorah se v zimah »redi-jo«, ob vznožju, precej nižje v dolinah, pa se talijo in ustvar-jajo bistre in hladne gorske potoke. A verjetno si že slišal, da se številni ledeniki po svetu zaradi globalnega segreva-nja ozračja čezmerno talijo. Zato se krčijo, saj se ne »redijo« tako hitro, kot se talijo.

Sneg

temperaturah med 0 in minus 9 stopinj Celzija. Tudi če je pri tleh temperatura višja od 0 stopinj Celzija, je lahko temperatura zraka višje v ozračju nižja, torej primerna za nastanek snega – ta pa tako ali tako nastane v zraku in ne na tleh.

skrivnostiin njegove

FOTO

GR

AFI

JE: D

OM

EN

GR

ÖG

L, S

HU

TTE

RS

TOC

K

Vsako sneženje na streho odloži en sloj snega. Pod težo novega snega se prejšnji sloj stisne in tako nastane debela, stisnjena snežna odeja.

12

Majhni nočni

Te majhne polopice dneve prespijo, in sicer tako, da se z repom oprimejo veje. Ko pa pride noč …

divje                 

živali

škrati

Najboljši skakači in plezalci med polopicamiVse tri vrste imajo prednje okončine kratke, zadnje pa so zaradi razvitih stopalnic zelo dolge. In prav dolge zadnje noge jim omogočajo, da so bolje prilagojeni za skakanje kot katerikoli drug prvak. Vsi trije deli zadnje noge (ste-gno, golen in stopalo) so podaljšani in približno enako dolgi, od 6 do 7 cm.

13

Majhni nočniKraljestvo: Animalia (živali)

Deblo: Chordate (strunarji)

Razred: Mammalia (sesalci)

Red: Primates (prvaki)

Podred: Prosimii (polopice)

Družina: Tarsiidae (nartničarji)

Rod: Tarsius

Vrste: Tarsius bancanus (zahodni nartničar)

Tarsius syrichta (filipinski nartničar)

Tarsius spectrum (mavrični nartničar)

osebna izkaznica

Lovci na glave iz plemena Iban na Borneu so verjeli, da nartničarji nimajo pritrjene glave. Najverjetneje zato, ker imajo ti mali ponočnjaki zelo vrtljiva vratna vretenca, ki jim omogočajo, da glavo obrnejo za 180 stopinj.

Življenjski prostorNartničarji danes živijo le še v velikih pragozdovih na otokih Sumatra, Java, Borneo, Celebes in na Filipinih. Fosilne ostanke pa so našli tudi v Evropi in Ameriki. Za znanstvenike so zelo pomembne živali, saj so zadnji pre-živeli predstavniki zelo stare skupine Tarsiidae. Danes poznamo tri vrste: zahodnega, filipinskega in mavričnega nartničarja. Mavrični nartničar, ki živi na nekaterih indo-nezijskih otokih, je najprimitivnejši in najmanj prilagojen na nočno življenje in skakajoče premikanje. Filipinske in zahodne nartničarje pa povezujejo številne skupne zna-čilnosti. Te ljubke živalce, velike približno kot podgana, živijo v drevesnih duplinah in med ovijalkami. Večino časa visijo na navpičnih deblih in oprezajo za plenom.

Dolge nartnice in velike očiNartničarje zaznamuje cela vrsta lastnosti, ki jih pri dru-gih sesalcih ne najdemo. Najprej pa na njih opazimo dol-ge zadnje noge in velike oči. Zadnji nogi sta kar še enkrat daljši od telesne dolžine. Vsako oko tehta približno toliko kot možgani, okoli 3 grame. Očesi ležita tesno skupaj in gledata naravnost naprej, kar nartničarjem omogoča, da imajo globinski stereoskopski vid. Podobno kot pri sovah se tudi njim oči le malo obračajo. Če bi človek imel takšne oči, bi imele 30 cm premera.

22

narava

Živalske vrste so se znale

učinkovito sporazumevati že dosti prej, preden so ljudje začeli govoriti, saj bi drugače težko preživele. Razvile so svoj način, da si sporočajo, kje so, se opozarjajo na nevarnost in si dvorijo. In čeprav za živali ne moremo reči, da uporabljajo jezik, se nekako tudi one pogovarjajo. Tudi z nami.

Kako se psi sporazumevajo z ljudmi?Da se psi in ljudje znajo sporazumevati, ni nobenega dvo-ma. Raziskave so celo pokazale, da psi naše informacije jemljejo zelo resno, čeprav te niso v skladu z njihovimi iz-kušnjami. Nekaj podobnega so psihologi ugotovili tudi pri otrocih. Zato lahko rečemo, da imajo psi s svojimi skrbniki podobne odnose kot otroci s svojimi starši. Če gre za ra-zumevanje človeških kretenj, tudi psi brez vadbe dosežejo stop njo triletnega otroka. Leta 1907 je v ameriški reviji Cen-tury izšel članek o psu Rogerju in njegovem oskrbniku, ki ga

je učil prepoznavati igralne karte. Roger je že po mesecu vadbe znal s taco pokazati karto, ki jo je zahteval skrbnik. Končni rezultat vadbe je bilo petnajst kart, ki jih je pes po-kazal na ukaz. Potem je skrbnik karte zamenjal s črkami in Roger se je naučil preprostega sestavljanja besed. Tako je, ko mu je skrbnik ukazal PES, taco najprej položil na karto s črko P, potem na E in nazadnje na S.

Kaj pa mačke?Mačke so v primerjavi s psi precej bolj samosvoje, kar za-deva komuniciranje z ljudmi. Se pa ponašajo z zelo zaple-tenim socialnim vedenjem. Poleg govorice telesa in drugih znamenj, ki jih oddajajo z dišavnimi žlezami in urinom, se sporazumevajo tudi s praskanjem in seveda z oglašanjem. In če si boste vzeli čas, se boste lahko s pazljivim opazova-njem in poslušanjem različnih odtenkov mačjih glasov veli-ko naučili o njihovem razpoloženju, potrebah in njihovi volji. Mačke namreč oblikujejo svoje glasove v nekakšne besedne

Kako se živali sporazumevajo?

23

zveze. Z mijavkanjem opozarjajo nase, prosijo za hrano, kličejo partnerja ob paritvi in ob pre-tepih grozijo drugim mačkam. Mijavkanje lahko razdelimo na tri glavne skupine: mrmranje, zlo-govni zvoki in melodični zvoki.

Opice so največji mojstri izražanja med živalmi, ki živijo v naravi. Dolgo časa je veljalo, da so šimpanzi in pavijani največji mojstri izraža-nja med opicami. Raziskovalci v nacionalnem parku Slonokoščene obale pa so odkrili, da campbellove opice za sporazumevanje upo-rabljajo preprosto obliko jezika. Za sporočanje namreč uporabljajo nekaj zvokov, ki se slišijo kot bum, krak in hok. Opice se na te zvoke vedno enako odzovejo. Z bum denimo opozarjajo na padajoče veje.

Pavijani pa za sporazumevanje uporabljajo precej zapleten sistem sporočil, ki poleg oglašanja vključuje tudi držo telesa in različne izraze na obrazu, s katerimi ne sporočajo samo, kaj čutijo, ampak tudi, kako močna so njihova čustva.

Enako pestro je sporazumevanje šimpanzov: od glasov, različnih položajev telesa, obrazne mimike in kretenj, ki zelo spominjajo na človeške in imajo tudi podoben pomen.

Kako se živali sporazumevajo?

38

Deskanje na snegu

Človek je že zelo zgodaj ugotovil, da je gibanje po snegu veliko lažje, če stojimo na deski, ki ima večjo površino od stopal. Smučanje je bilo v začetkih namenjeno zgolj premagovanju razdalj po zasneženih poljanah. Ker pa je človek radoveden in iznajdljiv, je razvil še novo disciplino. Deskanje na snegu.

šport

Prvi poskusi deskanja na snegu so bili zelo podobni deska-nju na morskih valovih, ki je bilo razvito že pred stoletji. Tudi po obliki in velikosti sta si bili deski precej podobni. Na prvih snežnih deskah, ki so jih imenovali kar snurf, niso upora-bljali vezi, ampak so na deski stali in ravnotežje lovili z vrvi-co, ki je bila pripeta na konico deske. Taka deska je bila pri-merna le za nesteptan suh sneg. Za deskanje po teptanem in tršem snegu so deske dobile jeklene robnike, take kot pri smučeh, in vezi, ki so omogočale skoke in ostre zavoje.

Zgradba snežnih deskSnežne deske so po zgradbi zelo podobne smučem. Proi-zvajalci velikokrat uporabljajo celo enake sestavine in po-stopke kot pri izdelavi smuči. Pri boljših deskah je osnova vezan les, ki je elastičen in se vrača v prvotno obliko. Nad leseno sredico je kovinska plošča, ki omogoča deski togost, ter tanki plošči iz umetne mase. Na eni je odtisnjena grafič-na oblika z barvami, slikami in imenom proizvajalca, vrhnja plast pa ščiti pred odrgninami. Spodnja stran lesene sredice je drsna ploskev z jeklenimi robniki, v sredico pa so vstavlje-ne matice za pritrditev vezi.

Deskanje na snegu

V resnici pa so pisave večkrat kombinacije različnih vrst. Tako tudi pri nas uporabljamo logograme (npr. znaka »1« in »%«), po drugi strani pa tipična logografska pisava, ki bi z eno črko označevala pomen »pisava«, ne bi mogla ločevati med besedami »pisava«, »pisave«, »pisavami«. Zato tudi logografske pisave pogosto poznajo črke, s katerimi označujejo glasove kot prava abeceda, npr. pri zapisu končnic na koncu besede kot pri zgornjih zgle-dih. Tako ravna japonska pisava, ki ima za pomen besede kitajski logogram, za morebitne končnice pa uporablja posebno zlogovno pisavo. Tak njihov zapis je torej podo-ben našemu zapisu »v 10-ih letih« namesto »v desetih letih«.

Mar je arabska pisava res toliko pomanjkljiva? Po-skušajte prebrati sledeča stavka na arabski način in preverite, ali kaj razumete:

Mr j rbsk psv rs tlk pmnjkljv? Pskšjt prbrt sldč stvk n rbsk nčn, n prvrt l kj rzmt.

39Igor Kafol

Oprema Deskar ima čevlje, ki so mehkejši in udobnejši od smu-čarskih. Zadnji del čevlja, ki omogoča stabilnost pri na-gibu nazaj, je ojačan. Večina vezi ima dva trakova, eden stisne predel pri prstih, glavni pa pri gležnju. Tako vezi omogočajo samo pregib gležnja naprej. Nad peto imajo vezi visok naslon, ki nam pomaga pri zavijanju čez pe-tni robnik. Vezi na deski se pri padcu ne odpnejo kot pri smučeh, pri katerih je vsaka noga vpeta na svojo smuč-ko. Na prednjo vez je vpet tudi varnostni trak, ki ga za-pnemo okoli prednje noge. Trak varuje, da nam deska ne pobegne po bregu, medtem ko si jo zapenjamo, saj de-ska nima zavor, kot jih imajo smuči.

Deskanje za začetnike Še preden se lotimo deskanja, je pomembno, da se naučimo pravilnega padanja, saj je padcev na začetku nekaj več. Naj-pomembneje je, da se ne lovimo na dlani, ne pri padcu naprej ne pri padcu nazaj, ker so pogoste poškodbe zape-stij. Pri padcu se pravilno lovimo na podlakti. Pravilen padec se naučimo, preden gremo zares na desko.

Nato se navadimo na premikanje in drsenje z desko po ravni površini. Vpnemo nogo v prednjo vez, z drugo pa se odriva-mo od podlage. Ko pridobimo nekaj hitrosti, postavimo še odpeto nogo na desko do zadnje vezi in tako drsimo. Kasne-je se povzpnemo na rahel breg z ravnim iztekom brez ovir in drsimo vzdolžno z odpeto »zadnjo nogo« pred zadnjo vezjo. Večino teže imamo na »prednji«, vpeti nogi. Ramena deskarja so stalno vzporedna z desko in jih ne obračamo v smer vožnje. Tako deska drsi po dolžini naravnost in ne zavi-ja. Način, pri katerem zadnja noga ni vpeta, uporabljamo pri premagovanju krajših razdalj in pri uporabi žičniških naprav. Ko osvojimo ta način drsenja, se lahko povzpnemo višje in na strmejši breg.

Pomoč učiteljice deskanja pri prvih spustih

48

»Sneži, sneži!« nekateri vzklikate razposajeno, drugi pa se ob istih besedah mrgodite, saj novi sneg pomeni, da boste morali spet vzeti lopato v roke in kidati. Kako se snega veselita Anja in Rok?

1. Snežak je že skoraj gotov, le še korenček in metla mu manjkata. Kdo ga je naredil, Anja ali Rok?

Delo sta si pravično razdelila na pol. In korenček tudi.

Garaško delo je opravil Rok, Anja je igrala le nadzornika.

Samo Anja. Rok se je čisto preveč vživel v Harryja Potterja.

∑ ∑∑

∑ ∑ ∑

2. Rok si je z navdušenjem postavil iglu. V kakšne namene ga uporablja?

Ima ga za skrivališče, iz katerega s sneženimi kroglami obstreljuje Anjo.

V igluju gosti prijatelje s čajem in potico; ravno namerava povabiti Anjo.

Z Anjo sta si postavila vsak svojo sneženo utrdbo in se bosta kepala.

Zimske radosti

3. Velike ledene sveče znajo biti nevarne, saj nam lahko padejo na glavo, vendar se z njimi lahko tudi zabavamo. Kakšne namene imata z njimi Anja in Rok?

Polizala jih bosta kot sladoled.

Sklatila jih bosta, da ju ne bodo ogrožale.

Rada bi jih uporabila kot meč.

∑∑ ∑

∑ ∑ ∑

∑ ∑ ∑

∑

∑ ∑

49

Od 13 do 15 zve zdic

MOJSTEROd 5 do 8 zve zdic

MARLJIVI ROK?Od 9 do 12 zve zdic

ŠE ENKRAT!

Že res, da je Rok vesel snega, ampak ne tako, kot si ocenil ti. V resnici se kidanja ni niti pritaknil, čiščenje avta je prepustil Anji in tudi snežaka je postavila ona. Zavzetost je pokazal samo pri igluju, ker ga uporablja kot zaklonišče, iz katerega kepa mimoidoče, in pri sankanju uživa v hitrosti (morda pa tudi v strašenju sestre). Da nisi preveč sklepal po sebi?

Se ti res zdi, da Rok navdušeno kida? Mar ne bi pri tem uporabil lopate? Če si to sličico ocenil pravilno, pa si oglej še druge. Snežak ne nastane tako, da okrog njega letaš na metli in mu pohrustaš nos, Anja in Rok si z ledenimi svečami ne bosta pogasila žeje in se jih ne bojita, Rok v igluju nima čajanke, Anja pa se na sankah resnično boji. Boš zdaj dosegel več točk?

Bravo, pravilno si ocenil sličice! Rok se je kidanja lotil s takim odporom, da se ga še dotaknil ni, igluja ne uporablja v plemenite namene in pri izdelavi snežaka ni bil v veliko pomoč. Resnično pa ga veselita mečevanje z ledenimi svečami in drvenje na sankah – pri sankanju se celo za sestrin strah ne zmeni kaj dosti. Pa ti, pokažeš kaj več volje pri kidanju?

ILU

STR

AC

IJE

: DA

MIJ

AN

STE

PAN

ČIČ

5. Ni lepšega, kot se po sveže zapadlem snegu poditi na sankah. Sta tudi Anja in Rok navdušena?

Anja zeha od dolgčasa, ker gresta tako počasi, Rok pa bi sanke najraje zaustavil.

Če bi šlo, bi Rok sanke priganjal kar z bičem, da bi šle hitreje, Anja pa cvili od strahu.

Rok uživa, ker je kot prvi na sankah glav-ni, Anjo pa gloda zavist, ker je v ozadju.

∑

∑ ∑ ∑

∑ ∑

4. Starši so Anji in Roku obljubili, da bo tisti, ki bo odkidal več snega, dobil kos torte. Kdo ga bo dobil?

Anja, ker pridno vihti lopato, Rok pa ne.

Oba, ker je Rok Anji v moralno oporo.

Rok, ker je brcanje zahtevnejše od kidanja.

∑ ∑ ∑∑ ∑

∑

Barbara Jarc

Zimske radosti