1

SLOVENSKA KAPUCINSKA PROVINCALJUBLJANA 2014

Ob Božji rokiMoji spomini

Br. Benvenut Inkret

2 3

MALA FRANČIŠKOVA KNJIŽNICA OSEBNOSTI - ŠT. 7

Izdala: Slovenska kapucinska provincaMekinčeva 3, LjubljanaOdgovarja: Vlado KolenkoPrelom in tisk: Bezjak tisk d.o.o., Maribor

(Brezplačni izvod)

CIP − Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

929Inkret B.

27-789.325(497.4):929Inkret B.

821.163.6-94

INKRET, Benvenut

Ob Božji roki: Moji spomini / Benvenut Inkret.- Ljubljana :

Slovenska kapucinska provinca, 2014. - (Mala Frančiškova knji-

žnica. Osebnosti; št. 7)

ISBN 978-961-6078-41-2

277095936

Brat Benvenut Inkret, mož globoke vere, osebne molitve, prava svetniška duša.

4 5

Pregled življenjskih podatkov br. Benvenuta (Janeza) Inkreta

10. 12. 1893 Janez Inkret rojen v Mestinju, Sladka Gora 31. 10. 1908 odide h kapucinom v Celje 21. 6. 1915 odide k vojakom 27. 1. 1920 vstopi v kapucinski red v Celju in dobi redovniško ime Benvenut 23. 9. 1921 naredi v Celju prve redovne zaobljube in odide v Maribor na Studence 4. 10. 1924 naredi v Mariboru večne zaobljube 1925 nastavljen v Varaždinu 1931 prestavljen v Škofjo Loko 1937 prestavljen v Krško 31. 10. 1941 prek Rajhenburga (danes Brestanice) odpeljan v Nemčijo. 8. 6. 1945 vrnitev iz Nemčije v Celje, kjer je živel 8 mesecev 1946 Krško 1947 Škofja Loka 18. 6. 1962 Vipavski Križ 6. 5. 1981 umrl v Vipavskem Križu

Uvodna beseda

Dne 11. decembra 1973 je v Vipavskem Križu proslavil 80-letnico življenja fr.1 Benvenut Inkret. V zvezi s tem dogodkom objavljamo njegove avtobiografske zapise, ki jih je po naročilu bivšega provinciala patra Boleslava sestavil in poslal provincialatu. Sedaj jih je še delno dopolnil.

Nekateri sobratje so izrazili željo, naj se to objavi, da bodo z Benvenutovo življenjsko potjo seznanjeni še drugi sobratje. Fr. Benvenut se je s tem strinjal in pou-daril, da je v svoji kratki avtobiografi ji želel pokazati, kako ga je Bog varoval in vodil skozi življenje2.

Ljubljana, 27. 12. 1973

p. Jože Kunšek, provincial

1 V besedilu ohranjamo kratico fr., ki pomeni frater (slov. brat, br.), ker je tako zapisano v originalnem besedilu provinciala Jožeta Kunška in Benvenuta Inkreta. Isto velja za kratico p., kar pomeni pater (slov. oče, o.).

2 Naši zapisi, 1974, 470

6 7

V BOŽJI ROKI − MOJI SPOMINI

Moj rojstni kraj

Rodil sem se v vasi Mestinje, v župniji Sladka Gora, dekanija Šmarje pri Jelšah, dne 10. decembra 1893. Oče je bil doma iz Kostrivnice, mati pa iz domače sladkogor-ske župnije na Gori pri Sv. Mihaelu. Oba sta izhajala iz dobrih kmečkih družin.

Imel sem še brata in dve sestri. Ko je brat dokon-čal ljudsko šolo, se je šel učit soboslikarstva, pozneje je odšel v tujino. Zadrževal se je na Gornjem Štajerskem in na Tirolskem do svoje vojaške službe, v kateri ga je tudi doletela prva vojna leta 1914. Bojeval se je na italijan-skem bojišču, kjer je leta 1917 padel v boju na Monte Gabriele.

Starejša sestra Micika je morala po očetovi smrti leta 1907 prevzeti posestvo in se je še isto leto omožila, ker je bila najstarejša. Dobila je dobrega in skrbnega moža, pa je že po treh letih umrla.

Mlajša sestra Julka pa je na prigovarjanje tete, mamine sestre, ki je bila prednica usmiljenih sester v Budimpešti, odšla tja in ji je tako ugajalo, da je prosila mamo za dovoljenje, da sme vstopiti v red usmiljenih sester sv. Vincenca Pavelskega. Mama je rada privolila in tako je bila sprejeta in postala usmiljenka. Umrla je v bolnici Szekszard po hudi operaciji leta 1935.

Sedaj sem bil doma samo še jaz. Ko je oče umrl, sem bil v štirinajstem letu. Ostal sem še eno leto na domu in pomagal svaku pri gospodarstvu, kar me je vedno vese-lilo. Dobri in pobožni mami pa je Bog navdihnil dobro misel. Odpeljala se je v Celje h kapucinom vprašat, ali bi hoteli mene s petnajstimi leti sprejeti v samostan, da bi tam delal. P. gvardijan ji je naročil, naj me pripe-ljejo, da me vidijo. In res, takoj naslednjo nedeljo se odpeljeva oba v Celje h kapucinom. Ko naju je prišel p. gvardijan pogledat, je bil kar zadovoljen z menoj in je vprašal, koliko »lona« bi zahteval. Mama pa je rekla: »Boste že videli, koliko bo zaslužil.« Postregli so nama

še z dobro kavo in belim kruhom ter naročili, da naj 31. oktobra pridem. Oba sva bila tega vesela in sva odšla domov. Mama mi je potem povedala, da je, ko je prvič šla vprašat in prosit zame, vso pot molila, da bi bila usli-šana in bi me sprejeli v samostan. Bog jo je uslišal in če ne bi bila mama prišla na to misel, jaz najbrž nikoli ne bi bil prišel v samostan, ker mi je bilo to življenje premalo znano. Vsak dan se je hvaležno spominjam v molitvi, pri sv. maši in sv. obhajilu.

Slovo od doma in prihod v samostan

Dobra mama mi je vse potrebno pripravila za na pot: velik kovček, perilo, krstni list in še drugo, kar je mislila, da je potrebno, in tako sva se poslovila. To je bilo 31. oktobra leta 1908.

Srečno sem prispel v Celje in odšel gor v samostan. Ko so mi odprli, so me kar peljali v kuhinjo in mi dali kave in obilo belega kruha. Prišel je p. gvardijan, drugi patri, bratje in hlapci, pa smo se kar udomačili. Bili so tedaj v samostanu tile: p. Donat Župančič, provincial, p. Karol Kemperle, gvardijan, p. Ladislav Hazemali, vikar, p. Hugolin Prah, p. Jožef Lapuh in p. Rudolf Marolt. Bratje pa so bili: fr. Konrad Kocuvan, vratar, fr. Silvester Šušteršič, fr. Jernej Dvornik in fr. Magnus Svoljšak. Zraven teh so bili še trije hlapci, eden za kuhinjo, dva pa za vrt in zbirco.

Mene so določili za kuhinjo v pomoč kuharju. Hodil sem tudi kupovat v trgovino in mesnico. Pomagal sem večkrat tudi v cerkvi in na vrtu, pozneje sem dobil na oskrbovanje še svinje, ki jih je bilo 10 do 15; vse so bile podarjene. Ko je bil po dveh letih fr. Jernej premeščen v Gorico, je prišel za kuharja fr. Kazimir, ki je bil izučen mizar. Ravno v tistih letih so začeli samostan preureje-vati. Pozidali so nove svinjake, postavili novo knjižnico in cvetličnjak, naredili večja okna na celicah in uredili sobo za razvedrilo, »Rauchzimmer« so ji rekli. Ko je bilo to dokončano, so se lotili cerkve, jo podaljšali in raz-širili. Vsa mizarska dela, kakor okna, vrata, naoknice, sploh vse, kar je bilo potrebno, je napravil fr. Kazimir Škrabelj. Meni je zjutraj po maši naročil, kaj vse naj pripravim in kako, potem pa je šel v delavnico in delal

8 9

tam do okoli 11. ure. Če nisem česa vedel, sem skočil k njemu in ga vprašal. In tako sem začutil za kuhinjo veselje. Ko je potem moral oditi za nekaj časa v bol-nico zaradi oči, sem kar sam nadaljeval delo v kuhinji. P. Rudolf, ki je bil takrat gvardijan, mi je kupil veliko kuharsko knjigo, da mi je bila v pomoč, in tudi sam mi je pomagal z dobrimi recepti.

Mislim, da je bilo leto 1913, ko je odšel samostanski cerkovnik. Sedaj so mi podelili službo zakristana. Hoditi sem moral tudi dvakrat na dan na pošto, čistiti cerkev in hodnike, skrbeti za cvetlice, peči hostije itd. To službo sem opravljal vseskozi, dokler nisem odšel k vojakom, do 21. junija 1915.

V vojaško službo in v vojsko

Že od 29. julija 1914 je divjala strašna vojna, ki je povzročila toliko trpljenja in solza. Pri vojaškem naboru leta 1915 sem bil tudi jaz spoznan za sposobnega in dode-ljen mariborskemu domobranskemu regimentu. Odšel sem 21. junija. P. gvardijan mi je napisal priporočilno pismo, da znam kuhati. Pismo sem pokazal naredniku. Ko ga je prečital, je dejal, da za sedaj moram obisko-vati z drugimi vojaško šolo, da se morda pozneje ponudi kakšna prilika za kuhinjo. Jaz sem bil kar zadovoljen in se nisem nič več vsiljeval.

Mislim, da smo že po dveh mesecih morali oditi na italijansko fronto. Pred odhodom smo pa še imeli v fran-čiškanski cerkvi priliko, da smo opravili spoved. Obljubil sem tam pred Marijinim oltarjem Bogu: če bom srečno prišel nazaj iz vojske, se vrnem zopet v samostan in v njem ostanem do smrti. Marija mi je izprosila Božje var-stvo.

»Doberdob! Slovenskih fantov grob!« - Na ta dober-dobski odsek smo bili določeni. Takrat še ni bilo tako hudo; prava ofenziva se je začela pozneje. Držali smo močno zasedene strelne jarke in po malem streljali na italijanske pozicije, ki so bile pred našimi očmi. Italijani so neprenehoma streljali proti našim jarkom, če so bili tako globoki, da smo se lahko skrili. En teden smo bili v strelnih jarkih, nato smo šli nazaj v rezervo, zamenjali so nas drugi. V rezervi smo mnogo bolj trpeli kakor prej.

Morali smo ponoči nositi v jarke municijo in hrano, nazaj pa mrliče; in to v temi in tihoti. Če je omahnil eden pod težo, je padel tudi drugi. Tako smo se mučili vsako noč v rezervi, lačni, ušivi, slabotni od nezadostne hrane in prečutih noči. – Nekoč sem bil v veliki nevarnosti, da pridem pred vojno sodišče. Določen sem bil za stražo ponoči na nevarnem odseku. Malo je deževalo; lačen sem bil, silno utrujen, pa sem se malo naslonil na kame-nje in zadremal. Pa je prav v tistem času prišel do mene službujoči ofi cir, ki je nadziral straže. Kar se zadere nad menoj: »Kaj, ti spiš? Čakaj malo, prideš pred vojno sodi-šče.« Tako sem se ustrašil, da sem kar zatrepetal. Pa me je Bog varoval. Tisti ofi cir je odšel še k drugi straži in kmalu zatem je prišla izmenjava straž; jaz pa sem odšel v drug kraj. Nobeden ni popraševal, kako se pišem. Tako se je vse pozabilo. Vse sem razumel kot Božjo pomoč in varstvo.

Prvič v bolnišnico

Tista prva zima na fronti leta 1916 je bila huda. Strašna ledena burja nas je silno mučila. Imam zelo velike noge in nisem imel nikoli dovolj velikih čevljev, tako da me je strašno zeblo v noge. Nazadnje so mi tako zatekle, da se nisem mogel več obuti. Z v cunje zavitimi nogami so me poslali k vojaškemu zdravniku, ki me je takoj poslal v vojno bolnico. Ko se nas je tudi tam že veliko nabralo, je prišel vlak Rdečega križa in nas odpeljal v Strnišče pri Ptuju. Tam, kjer je sedaj tovarna aluminija, Kidričevo, so bile ogromne bolniške barake. Mislim, da sem bil tam dva tedna. Za silo sem okreval, ali v noge me je pa vedno zeblo.

Ranjen; drugič v bolnico

Kolikor nas je bilo že zdravih, smo bili zopet poslani na fronto, vsak k svojemu regimentu. Mene so poslali nazaj k prejšnji kompaniji in na isti doberdobski odsek. Tretji dan nato sem bil poslan na neki zelo izpostavljeni kraj, najbolj vidno mesto v jarku. Bilo je ponoči. Kar zaslišim oster strel in začutim silne bolečine na levi

10 11

strani glave. Kri se mi vlije po obrazu. Omahnil sem od strahu in bolečine na kamenje. Čez nekaj minut pride nadzornik straže proti meni in me vidi vsega krvavega po glavi. Prime me za roke in pelje k bližnjemu vojaškemu zdravniku. Ko je videl, da je levo uho od krogle predrto in koža na glavi raztrgana, je odredil, da moram nazaj v zaledje, ker je ta rana na glavi nevarna. Obvezal me je za silo in odpeljali so me v vojno bolnico in odtod z drugimi ranjenci z vlakom v Celje, v rezervno bolnico. Nekaj mojih tovarišev mi je zavidalo srečo, češ, pred tremi dnevi iz bolnice, danes pa zopet nazaj. Jaz pa sem v tem videl pravi čudež. Ravno na tej strani sem imel na kapi pripeto svetinjico Brezmadežne. Marija je odbila kroglo, da ni prodrla globlje v glavo. Samo pol centime-tra bi bilo dovolj in obležal bi bil mrtev. Od tega je sedaj že petdeset let, na glavi pa se mi še vedno pozna sled od krogle.

V kuhinjo namesto na bojišče

Rana se je kmalu zacelila in poslan sem bil z mno-gimi drugimi tovariši v Ljubljano na »rekonvalescenco« (okrevanje). Tam nas je bilo zelo mnogo skupaj, ki smo čakali na razpored. Neko jutro so nas vse poklicali in neki višji gospodje so začeli spraševati, kdo je šofer, krojač, čevljar; vse razne poklice so iskali. Nazadnje še vpraša eden od njih, kdo izmed nas zna kuhati. Oglasili smo se, mislim, štirje. Mene je vprašal, kje sem se učil kuhati. Povedal sem, da sem bil nekaj let v kapucinskem samostanu. Bilo mu je kar všeč in je rekel, da tam ne jedo slabo. Takoj so me ločili od drugih in po nekaj dneh sem bil poslan v Postojno, kjer je bil takrat glavni štab soške armade. Urejevali so veliko podofi cirsko kuhinjo. Določen sem bil, da prevzamem to službo, in še neki slaščičar za razno pecivo. Skupno je bilo 120 mož. Vsak dan sta prišla dva vojaka, da sta nasekala in prinesla drv, nalupila krompirja in kar je bilo potrebno. Vsak dan smo porabili 18 kg mesa, 24 l mleka in mnogo raznega peciva. Imeli smo tudi lastni vinotoč. Trpljenja in skrbi sem imel obilo, pa sem z veseljem trpel, saj sem bil v zaledju na varnem. Od prevelikega napora pa sem zbolel. Nisem mogel veliko jesti in sploh sem bil zelo izčrpan. Prisilili

so me, da sem šel k zdravniku in ta me je takoj dal zape-ljati v bolnico, tako sem se mu smilil. Ko sem zopet okre-val, sem moral nazaj v isto kuhinjo in sem ostal tam menda celo leto, dokler ni bila menza razpuščena zaradi razmer na bojišču.

Poslan sem bil v drugo manjšo kuhinjo, s katero smo se preselili v Logatec, pa smo že po nekaj tednih odšli dalje za našimi prodirajočimi četami prek goriške fronte dalje v Krmin. Pa tudi odtod smo morali dalje v Azzano Decimo, ker se je fronta pomikala vedno dalje. Hudo je bilo vso to kuhinjsko prtljago vlačiti s sabo. Morali smo še dalje do reke Tagliamento (Tilmen). Tam je bilo pri-jazno mestece San Vito al Tagliamento. Tukaj smo ostali do konca, dokler se ni začela slavna avstrijska vojska umikati in je sledil splošen poraz in divji umik.

Žalosten konec vojne, vesel povratek v samostan

Dobili smo povelja, naj spravimo vso kuhinjsko opravo in zalogo skupaj, da odidemo do stare meje. Toda pri-spelo je poročilo, da so Italijani že zasedli Trst in prodi-rajo dalje. Videli smo tudi, kako vojaštvo v divjem neredu beži. Avtomobili, razni vozovi, vse se je gnetlo po cesti. Mi smo imeli tri težke avtomobile kuhinjske robe, moke, sladkorja, raznih konzerv, obleke in mnogo drugega mate-riala. Vozili smo se kar naprej proti Ljubljani, ne vedoč, kaj bomo doživeli. Ko prispemo do prvega predmestja, nas naenkrat obkoli straža s puškami in ukaže, naj se usta-vimo. Zaplenili so nam vse, kar smo imeli, samo en prazen avto so pustili, s katerim so se Nemci odpeljali dalje. Smeli smo vzeti samo svoje stvari, vse drugo smo morali pustiti tam. Jaz sem se delal, kot da sem Nemec, in sem kar hitro odšel proti kolodvoru v Ljubljano. Imel sem srečo. Še je čakal vlak, ves natrpan vojaštva, tudi na strehah jih je bilo polno. Potegnil sem se med vagone. Kovček pod nogami, na sebi nahrbtnik, z obema rokama sem se oprijel železja vagona kakor netopir in tako sem ostal vso vožnjo do Celja. Takoj sem odšel v samostan, kjer smo se vsi veselili, da se zopet vidimo živi in zdravi. Vse svoje vojaške stvari sem oddal v kasarni in se zopet oprijel svojega vsakdanjega dela v samostanu. To je bilo še leta 1918.

12 13

Na Koroško proti Celovcu

Nisem se dolgo veselil samostanskega miru. Na vernih duš dan sem prišel iz vojske, toda po nekaj tednih sem moral k celjskemu polku in od tod v Maribor, da pre-ženemo Nemce preko Drave in zasedemo kar največ Koroške.

Prodrli smo že do Velikovca, pa nismo mogli dalje, ker so nam bežeči Nemci razrušili mostove. Umaknili smo se v bližnji gozd in sklenjeno je bilo, da odidemo proti večeru nazaj do Dravograda in potem od ondod napademo Velikovec.

Ko tako čakamo tam v gozdu večera, opazim vojnega kurata, ki se bliža našim ofi cirjem. Radoveden, kaj hoče, pazljivo poslušam, kaj bo povedal; nisem bil daleč proč od njih. In jim pove: »Jaz sem vojni kurat Marenčič in sem določen za vojaškega kurata pri vašem regimentu. Nimam pa nobenega vojaka, ki bi znal ministrirati, ali ki bi bil sploh vešč česa cerkvenega. Prosim, da bi mi kate-rega določili.« Ko jaz to slišim, grem takoj tja, spoštljivo pozdravim in povem, da sem bil toliko let v samostanu, da te stvari razumem. Komandant je rekel, da sem »kaprol«. Jaz pa pravim, da mi to malo mar, da se vsemu temu odrečem. In tako je obveljalo. Gospod kurat me je bil prav vesel, jaz pa njega. Pridružil se nam je tudi polkovni zdravnik in sanitejci in tako smo držali skupaj. Ko smo pozneje zasedli neko veliko vas Künsdorf, je šel kurat večkrat tja maševat, zdravnik pa ga je spremljal. Bil sem z njimi tako dolgo, dokler ni bil moj letnik odpu-ščen in poslan domov. Zopet sem spoznal Božjo roko, ki me je vodila in varovala, da mi ni bilo prehudo in da sem se zdrav vrnil v samostan.

Sprejem v noviciat 1920

V teh treh letih sem spoznal, kako nevaren in hudo-ben je ta svet. Vse se mi je pristudilo, ko sem bil priča marsikateri lumpariji. Sklenil sem, da prosim provinci-ala, da me sprejme v red, v noviciat. Vprašal sem za svet p. Ladislava Hazemalija, gvardijana. Je bil pa kar mojih misli in me vzpodbujal, naj kar prosim za sprejem. Šel sem v sobo p. Donata Zupančiča, provinciala, in mu

povedal svojo prošnjo. Rekel mi je, da mora biti sedaj po novih predpisih vsak prej pol leta kandidat, predno stopi v noviciat. Ker pa mene že tako vsi poznajo, bom lahko takoj sprejet v noviciat. Naslednji teden so bile skupne duhovne vaje in odločil je, da se kar njim pridružim in se tako pripravim za preobleko. Na koncu duhovnih vaj, 29. februarja 1920, sem bil preoblečen in nastopil noviciat. Preoblekel me je p. Joahim Ferk. Navzoči sta bili tudi moja dobra mama in teta usmiljenka s. Štefanija. Kako je bila mama vesela, ko me je videla v redovni obleki!

P. Joahim Ferk je bil samo nekaj tednov magister. Ravno v tistem času so osiješki samostan pridružili naši provinci in je šel tja za gvardijana. Službo magistra je prevzel p. Rudolf Marolt, zelo dober in sposoben pater. Bil je velik prijatelj cvetja. Imel je cinerarije (volnati grint, pepeluško), primule, ciklame in mnogo drugih lončnic. Vsak večer sem šel po končanih molitvah z njim v celico, kjer me je poučeval o vsem, kar je bilo potrebno.

Zame so zopet nastale nove težave. Ko sem bil že pol leta v noviciatu, sem dobil poziv za orožne vaje. Sreča je bila, da so me zadržali v Celju in mi izročili podofi cirsko kuhinjo v oskrbo. Skoraj vsak dan sem moral iti na trg kupovat potrebno zelenjavo za prikuho. Vseh na hrani je bilo okoli 15. Vsak večer sem prišel v samostan spat. Vsak večer so me poučevali, drugo jutro sem po sv. maši zopet odšel v kasarno. Rekli so mi, da noviciat kljub temu velja, ker prihajam vsak večer domov. Ko sem odslužil tam tiste štiri tedne, mi je provincial rekel: »Veš kaj, da ne bom imel tiste sitne pisarije v Rim zavoljo tebe, boš pa začel kar znova noviciat, saj ti ni nič hudega.« Nisem nič ugovarjal, kar zadovoljen sem bil.

Vse je šlo lepo v redu in srečno sem dokončal novi-ciat. Med noviciatom sem bil zaposlen v kuhinji in s cve-tjem. Zakristan pa je bil fr. David Tarča, ki je bil prej dolgo v nemških samostanih.

Studenci v Mariboru, Varaždin 1921 – 1925

Še tisti teden sem moral oditi v naš hospic Studenci za kuharja. Tam so bili: p. Kalist Vaupotič, gvardijan, p. Sigismund Wagner in p. Marko Fišer. Brata sta bila fr. Vincenc Podgoršek in fr. Jakob Troha. Fr. Vincenc

14 15

Podgoršek je bil za kolektanta. Doma je opravljal, kar je mogel; fr. Jakob pa je kuhal. Sedaj so ga pa poslali v Osijek, tako da sva bila samo dva. Po dveh letih je fr. Vincenc umrl in so mene postavili za kolektanta in vrtnarja. Za kuharja je pa prišel fr. Juniper Lesjak, ki je ravno končal noviciat, in leto nato bil premeščen v Osijek. Za kuharja je prišel fr. Vid Koren, za vrtnarja pa fr. Nikolaj Šterlinko.

Na Studencih sem bil štiri leta, nato sem bil poslan v Varaždin za kuharja. Tam je bil tedaj tudi noviciat pod magistrom p. Joahimom Ferkom. Za gvardijana so bili p. Angelus Solter, p. Ludvik Trtinjak, vikar, p. Gregor Pašalić in p. Anzelmo Canjuga. Takratni novinci so bili: klerik fr. Inocenc Narobe; bratje novinci: fr. Agatangel Sikošek, fr. Kasijan Flegar in fr. Tomaž Šipoš. Stari bratje pa so bili: fr. Rok Šprajc, fr. Leonard Rukavina, fr. Aleksij Premec in fr. Sebastijan Tomašić. Vsi trije bratje novinci so izstopili iz reda, drugi pa vsi umrli.

Za p. Angelom Dolterjem je nastopil gvardijanat p. Ludvik Trtinjak, za njim p. Odorik Ožek.

Lepo je bilo v Varaždinu. Ugajala mi je tista prepro-stost v samostanu in v cerkvi. Tudi ljudje so se mi zdeli dobri, pošteni. Stari p. eksprovincial Alojzij Hajduk je še takrat živel. Jaz sem ga vsak večer spravil spat.

Škofja Loka 1931 – 1937

Šest let sem preživel v Varaždinu, pa sem moral prositi za spremembo. Kuhinja je bila silno naporna: domača družina velika, še trije hlapci, pogosto gostje in tujci, posebno ob semanjih dneh. Zahtevali so vsega veliko in provincial je skoraj vedno naročal, kadar je prišel: »Le fest kuhajte, da bodo novinci zadovoljni.« Pozneje so sprejeli v samostan še več dijakov, tako da sem začel omahovati. Prosil sem provinciala, da me malo razbremeni. Uslišal me je in poslal v Škofjo Loko na vrt. Gorenjski zrak mi je pa prav dobro dell.

Tedaj so bili v samostanu leta 1931 tile: p. Kamil Požar, gvardijan, p. Angelus Sattler, p. Odilon Mekinda, p. Oto Kocjan in p. Erhard Pečar. Bratje pa: fr. Gašper Schwei, fr. Juniper Lesjak, fr. Justin Pristovnik in jaz.

Dve leti sem delal na vrtu, nato sem moral zopet

začeti kuhati. Sedaj je šlo bolje, ker je bilo več bratov novincev, tako da sta bila vedno po dva v kuhinji.

Krško 1937 – 1941

Zopet šest let v Škofji Loki. Pa je prišlo, da sem moral oditi v Krško rešit starega fr. Rogerija Goloba vrtnarstva. Prišel sem tja leta 1937. Tedaj so bili tam: p. Kamil Požar, gvardijan, p. Janez Ažbe, vikar, p. Avrelij Šerik in p. Erhard Pečar. Bratje pa: fr. Dominik Užmah, fr. Rogerij Golob in fr. Martin Črešnik. Jaz sem bil določen za vrt, in če je bil fr. Martin na bernji, sem pa kuhal.

Leta 1939 sem dobil poziv, da moram za štiri tedne na orožne vaje v Škofjo Loko. Kaj sem hotel? Odločil sem se, da kar v habitu odidem, saj ni vredno nabaviti si civilno obleko za teh nekaj tednov. Tako sem storil, pa sem prav dobro prišel skozi. Že v vojašnici v Škofji Loki so me potolažili, naj se nikar ne bojim, da bom tako najbrž prišel v kakšno ambulanto. In zares mi je bil dobri Bog naklonjen. Ko smo bili pred vojašnico vsi zbrani v vrstah, je prišel eden od višjih pogledat, pa je izbral iz vrst menda kakih 10 mož, ki so mu ugajali, ter jih odve-del k bližnjemu vojaškemu avtu; med temi sem bil tudi jaz. Odpeljali so nas na Blegoš, takrat obmejno posto-janko visoko nad Poljanami. Drugi so pa morali korakati peš kakšni dve uri. Pa še bolj sem občutil Božjo pomoč, ko smo prišli na določeno mesto. Brž ko smo izstopili iz avta, je prišel k meni poročnik in se začudil, ko me je videl v tej obleki. Vprašal me je, kako da sem moral tudi jaz med vojake. Rekel sem, da sem dobil poziv kakor drugi. Takoj je šel h kapetanu in mu rekel, da me morajo dati v ambulanto zdravniku v pomoč. Tako se je tudi zgo-dilo. Vojak, ki je bil do takrat v ambulanti pri zdravniku, je moral oditi k četi, jaz pa sem bil poslan na njegovo mesto. Lepo mi je bilo. Puške ali lopate še nisem imel v rokah. Stregel sem zdravniku pri pregledu »maroderjev«, čistil stanovanje in urejeval druge malenkosti. Večkrat sem mu moral pisati razne zdravniške dopise. Vse nede-lje sem smel oditi v Javorje k sv. maši, tudi na praznik sv. Frančiška. Ne vem, ali bi bil v civilni obleki tako dobro sprejet. Spoznal sem, da je dobri Bog bil z mano tako dober, ker se nisem sramoval redovne obleke.

16 17

Leta 1941 sem zopet dobil poziv za orožne vaje. Zdaj je bilo zbirališče na Grobelnem pri Celju. Odšel sem zopet v redovni obleki. Ko sem se predstavil kapetanu na Grobelnem, me je tudi on začudeno pogledal: v taki obleki k vojakom! Vprašal me je, kaj sem se vse učil. Ko sem mu povedal, da sem se naučil vrtnarstva in kuhar-stva, je bil zelo vesel. Rekel je, da ravno nameravajo napraviti kuhinjo za častnike, pa jo bom kar jaz prevzel, češ moja obleka mu jamči, da bom pošten in zanesljiv. In res, že v nekaj dneh smo uredili udobno kuhinjo, kar pa nam je manjkalo, smo dobili iz bližnje gostilne, pa se je začelo.

Nemška vojska se bliža (april 1941)

Najbrž smo bili tam samo dva tedna, ko sporočijo, da nas hočejo Nemci napasti in da so že z bombniki pridrveli nad Beograd. Prišlo je povelje, naj pospravimo vse stvari in odidemo v Celje in tam počakamo na drugo povelje. Meni pa je kapetan skrivaj rekel, da naj, ko pridemo v Celje, kar odidem v samostan, na njegovo odgovornost.

Ko smo do večera vse uredili, smo se okoli 7. ure odpeljali iz Grobelnega proti Celju. Ko se pripeljemo do Št. Jurija, vlak ne vozi dalje. Naš komandant gre raz-burjen od vagona do vagona in vpije: »Fantje! Nemci so že v Celju, dalje ne moremo. Vsak naj gre, kamor hoče, samo v Celje nikar!« Pa kam sedaj v noči? Meni je Bog dal dobro misel. Napotil sem se v župnišče, kjer sem našel gospode še čuječe in jim razložim, kaj se je zgodilo, in prosim, da bi me prenočili, drugi dan bom pa že nekam prišel.

Radi so me sprejeli in naslednji dan – bil je veliki petek – sem odšel malo v cerkev, nato pa kar peš dalje na Planino in od ondod prek na Sevnico in dalje na Rajhenburg in v Krško. Od Planine dalje proti Sevnici sem videl mnogo našega vojaštva, ki je vse zbegano bežalo po gozdovih. Komandant je kričal nekaj, pa ni nič pomagalo, vse je bežalo kot noro. In ko sem prišel na vrh, od koder se je že videlo na glavno cesto, sem videl dolge kolone nemških avtomobilov, ki so drveli dalje proti Hrvaški in Srbiji.

Srečno sem prišel okoli osme ure v Krško. Seveda je

bilo vse razburjeno in v strahu, kaj se bo zgodilo. Že v nekaj dneh so prevzele nemške čete in drugi poslani iz Nemčije vso oblast, civilno in vojaško.

Razni dogodki v samostanu do 1. novembra 1941. – Sledili so pogosti obiski in pregledi nas in samostana. Prišli so nas popisovat, povpraševali so mnoge stvari, da je moral biti p. Hugolin Prah zelo previden. P. gvardijan je bil p. Avrelij. On in p. Janez Ažbe sta že po veliki noči, ko je bila meja proti Italiji še odprta, zbežala v Italijo. Sedaj so bili edaj tukaj: p. Hugolin Prah, p. Erhard Pečar in p. Fortunat Vrečič. Bratje pa smo bili: fr. Dominik Užmah, fr. Agatangel Sikošek, fr. Venceslav Brodnik in jaz.

Nekega dne pride zelo osoren vojak in zahteva, da se zberemo vsi v obednici. Ko smo bili vsi zbrani, nas grdo ozmerja, očitajoč nam lenobo in pohajkovanje. Zaukazal je, naj se vsi drugi odstranijo in odidejo, kamor hočejo, samo p. Hugolin in stari bolehni p. Erhard lahko tukaj ostaneta in pa eden od nas bratov. Dejal je, da bo prišel v soboto pogledat, in če bo ostale še našel tu, jih odvede vse v zapor. Ker od bratov nobeden ni znal nemško, sem se kar sam ponudil, da želim ostati tu in patroma poma-gati; vojak je bil zadovoljen. Seveda so se drugi takoj odpravili, da ne doživijo še kaj hujšega. P. Fortunat je odšel v domači kraj, ostali trije bratje pa so krenili proti Ljubljani. Fr. Dominik je srečno prispel v Benetke, fr. Venceslav v Avstrijo, fr. Agatangel je pa ostal v Ljubljani pri naših.

Vedno več vojaštva se je zbiralo v Krškem. Nekega dne je prišel neki višji komandant in zahteval vse prazne prostore, tudi obednico in hlapčevske sobe. Nanosili so si takoj slame v obednico, iz sob so odnesli vse svete podobe in križe in jih zmetali v zakristijo ter se tako udobno namestili. Jaz sem moral oditi v knjižnico, ki so jo pozneje tudi zaplenili; zahtevali so ključ. Nekaj časa sem še jaz kuhal za nas tri, pozneje so pa prišli tudi vojaški kuharji in ni bilo več prostora. P. Hugolin je prosil komandante, da sem jaz dobival hrano iz njihove kuhi-nje, za oba patra pa je skrbela neka gospa in jima nosila hrano v zakristijo. Tako smo »fretali« do praznika vseh svetnikov.

18 19

Slovo, preselitev v Nemčijo (novembra 1941)

»Ponemčite mi Spodnjo Štajersko!« To je bil ukaz vodje Hitlerja. Ozemlje južno od Save do hrvaške meje je naročil izprazniti, Slovence preseliti v Nemčijo in na njihove domove naseliti Nemce iz Kočevja in Banata. Samo posebni prijatelji Nemčije in veliki priliznjenci so smeli ostati, z vsemi drugimi pa proč! Tako je bilo v Krškem nekaj dni pred vsemi svetniki razglašeno po mestu, da se naj prebivalstvo pripravi na preselitev v Nemčijo do 1. novembra. S seboj je smel vzeti, kolikor je kdo hotel. Živino so seveda morali prodati, pač po jako smešni ceni, samo da so se je ljudje znebili.

Tudi midva s p. Hugolinom sva se pripravila za odhod. P. Erharda so odpeljali v mestno bolnico, ker je bil spo-znan za nesposobnega za potovanje. P. Hugolin je vzel tudi vse potrebne stvari za maševanje. Kolikor je bilo mogoče, sva vzela s seboj, vse drugo je ostalo na milost in nemilost vojaštva in občinskih poglavarjev.

Na večer 31. oktobra so razglašali po mestu, naj drugo jutro do 7. ure pripravijo vsi prebivalci svojo prtljago pred hišna vrata, ker se bo začelo prevažanje. Zgodaj zjutraj 1. novembra je vojaštvo prihajalo gledat v hiše in pov-praševat, koliko kosov prtljage imajo. Dajali so posebne listke, da so jih pritrjevali na zavoje. Organizirano je bilo dobro. Prišli so veliki avtobusi in vojaki ter so nakla-dali prtljago od hiše do hiše in obenem ljudi. To je bilo žalovanja in kletev! Tudi nama je bilo hudo zapustiti cerkev in samostan in oditi na tuje.

Najprej so vse pripeljali v Rajhenburg, v trapistovski samostan, kjer je bilo že mnogo barak pripravljenih za preseljence. Dobili smo že tam mnogo ljudstva iz Velike Doline in drugih krajev proti Brežicam. Tam smo dobili vsi posebne legitimacije in številke in še isti večer okoli 7. ure so nas z vlakom odpeljali iz Rajhenburga v Nemčijo.

Rehnitz, okraj Soldin

Takrat je potekalo veliko prevažanje nemških čet na južna bojišča, zato so nas preseljence prevažali po drugih stranskih progah. Vozili so nas kar dva dni, skoz Maribor na Koroško, Bavarsko do Regensburga. Tam smo dobili

malo tople hrane, nakar zopet dalje do postaje Halle an der Sale. Tu je bila vsa pokrajina pokrita s snegom in prava zima. Ljudje so imeli mrzle hrane s seboj dovolj. Najhujša je bila negotovost, kam nas bodo odvlekli. Vozili smo se mimo Berlina in še dalje in dalje, mimo Frankfurta ob Odri v naselje Rehnitz, okraj Soldin. To je bila navadna vas, imela pa je lep, velik grad z mnogimi velikimi sobami. V njem so nas namestili. V njem je bilo že vse pripravljeno: v vsaki sobi postelje, slamnjače, nekaj stolov in miza. Biti moram pravičen in povedati, da je bilo vse zelo snažno in tudi hrana dobra in zado-stna. Najhujše je bilo domotožje in brezdelje v zimskih mesecih. V naši sobi je bil tudi župnik Noč iz Krškega, v drugi sobi pa župnik iz Velike Doline. P. Hugolin je tudi maševal kar v sobi in pozneje tudi župnik Noč. Hostije so pozneje žene pekle na električnih likalnikih in jih rezale z navadnimi škarjami. Spoved smo opravljali kar stoje v kakšnem kotu ali pri oknu, kakor da bi kaj opazovali.

Zima je bila tu strašna. Sama ravnina, redki gozdovi, huda peščena burja. Hudo mi je bilo; nisem imel ne roka-vic ne kape. Nekoč sem moral biti na vozu, ko smo nekaj vozili na postajo, pa me je strašno zeblo v noge, roke in ušesa. Najhujše pa je bilo to, da sem prišel potem domov v preveč toplo sobo. Ta prehitra sprememba mi je močno škodovala. Prsti na rokah so se mi pozneje vsi obelili in ušesa so postala boleča in krastava; hude bole-čine sem trpel tudi v nogah, kar še danes čutim v pozimi. Tako sem trpel vsa tri leta. Pa mi je ljubi Bog dal milost, da sem bil drugače skozi zdrav.

Templin, dežela Brandenburg (1942)

V tem taborišču smo bili samo tri mesece. Prišlo je povelje, da se mora grad pripraviti za vojaštvo, ki pride. Prepeljali so nas v taborišče Templin, okoli 60 km seve-rozahodno od Berlina. To je prav prijazno mesto, veliko približno kakor Celje. V njem so bile tudi velika okrajna bolnica, katoliška cerkev in dve protestantski cerkvi. Zunaj mesta je bilo, mislim, kakih 20 velikih hiš, imeno-vanih »Postheim«, kamor so prihajali na oddih poštarji iz Berlina. Bilo je mnogo stanovanj. Vsako je imelo svojo kuhinjo, shrambo, stanovanjsko sobo in stranišče. Tudi

20 21

veliko šolsko poslopje je bilo tu. Vse to so pripravili za preseljence. Pravili so, da jih je bilo tedaj tam okoli tisoč sto. Tudi tukaj ni bilo hudo. Dobivali smo kruh, marme-lado; hrana je bila zadostna. Hudo mi je bilo ob joka-nju ponoči, jokanju otročičev in grdem kajenju, nekaj pa tudi slabem vedenju mladih ljudi. Ljudje so sčasoma pozabili na svojo nesrečo in postali hudobni, nesramni. Smeli smo ob nedeljah hoditi v cerkev, kjer je p. Hugolin ali pa župnik iz Vl. Doline posebej za nas maševal in tudi pridigal. Ljudje so tudi lahko opravili spoved in prejeli sv. obhajilo.

Münheberg

Vodja tega taborišča je imel v Münhebergu svoje pose-stvo in dve lepi hiši. Tukaj se je zadrževal, tam pa mu je zaostajalo delo. Zato me je pri popisovanju določil, da pojdem z njim na njegovo domačijo, kjer bom dobro-došel. In res, v marcu sem se odpeljal z njim domov. To je 50 km vzhodno od Berlina. Peljala sva se skozi Berlin. Videl sem to krasno mesto, ki je tedaj imelo okoli 4 mili-jone prebivalcev. Na postaji Münheberg naju je čakal avto, ki naju je odpeljal do njegove domačije. Tam so nama že prišli naproti. Predstavil mi je svojo milostljivo in druge domače. Razkazal mi je svoje posestvo in pove-dal, kaj vse bom delal. Bil sem prav vesel, da sem zopet pri kmečkem delu in da sem se rešil grdega taborišča. Delal sem pridno, kakor da bi bil v samostanu, in so bili z menoj kar zadovoljni. Tukaj sem ostal pol leta. Ko je bilo glavno delo končano, sem bil poklican nazaj v Templin.

V Templinu sem ostal še pet tednov. Sedaj nas je mnogo hodilo v Metzelthin, 12 km oddaljen od Templina, pomagat nekemu baronu bogatašu pobirat krompir. Vsak dan zjutraj je prišel z velikim avtom po nas in zvečer nas je zopet pripeljal nazaj. Jesti smo dobili vsi tam in so nas dobro plačali. Meni je tam kar ugajalo. Nekega dne sem šel k delovodju in ga vprašal, ali bi bilo mogoče, da bi dobil pri njih kakšno službo, saj sem vajen vsakega dela na kmetih, rad bi vse delal, samo da bi se rešil tega hudega taborišča. Delovodja mi je rekel, naj drugi dan zopet pridem pomagat, ker bo prišel oskrbnik, pa se bom lahko z njim pogovoril. In res, drugi dan se je pripeljal k

nam na njivo in me poklical k sebi. Razložil sem mu svoj žalostni položaj in ga prosil, da bi me sprejel v svojo službo. Obljubil mi je svojo pomoč.

Berlin – Standsdorf (1943)

Nekega dne nam je vodja taborišča pri nastopu razglasil, da v Berlinu potrebujejo nekaj moških, ki bi pomagali pri urejanju zaklonišč pred letalskimi napadi. Delalo se bo v Berlinu, zvečer pa se bomo vozili z vlakom ven v vojaško taborišče Standsdorf. Vprašal sem za svet župnika Noča, pa mi je rekel, da bi bilo morda bolje iti, kakor pa tu lenariti. In res, javil sem se skupaj z drugimi tovariši. Odšli smo 11. novembra v Berlin.

Tukaj pa je bilo hudo. Navadno zidarsko delo. Velike palače so v spodnjih kleteh poglabljali, močno podprli, zamenjali vsa vrata z železnimi. Napeljali so telefon, luči in storili vse mogoče varnostne ukrepe. Hrano smo dobivali v skupni menzi, vendar nam ni zadostovala. Kruha malo. Večkrat sem šel vprašat v bližnjo gostilno, ali imajo kaj jesti. Dobil sem kaj malega, pa zelo mnogo plačal. Nekajkrat mi je poslal p. Hugolin kruha, da mi je odleglo. Ko smo dobili tudi tobačne karte, sem šel k nekemu peku in ga prosil, ali bi mi hotel za tobačno karto dati nekaj kruha, ker ne kadim, kruha pa dobim tako malo. Pa je bil tako prijazen, da me je dobro založil s kruhom in sem potem vedno hodil k njemu, kadar smo dobili tiste karte. Ob sobotah popoldne nismo delali in tudi v nedeljo ne, tedaj sem si pa po mestu ogledoval razne znamenitosti, posebno cerkve, katoliške in pro-testantske. Zlasti mi je ugajala škofi jska cerkev, kate-drala sv. Hedvike. Mogočna kupola, ki jo je podpiralo 12 stebrov. Pokrita je bila z bakreno pločevino, da se je v soncu kar lesketala kakor jeruzalemski tempelj v zlatu. Ogledal sem si tudi gimnazijsko cerkev v Potsdamu, v kateri je grobnica velikega nemškega cesarja Friedricha Wilhelma in njegovega sina.

Življenje v Berlinu je postajalo vedno bolj nevarno. Skoraj vsako noč so prihrumeli angleški in ameriški bombniki, ki so mesto grozno uničevali. Večkrat se je zgodilo, da so nas sirene prebudile iz najboljšega spanja in smo morali bežati v mrzla zaklonišča, kjer smo morali

22 23

ostati, dokler ni bilo dano znamenje, da so letala odle-tela. Neke strašne noči ne bom nikoli pozabil. Pokalo je in bobnelo nad Berlinom, da je bilo groza. In ko smo po dolgem času prišli iz zaklonišča, smo videli nad Berlinom vse žareče. Grozno je bilo gledati. Tudi škofi jska cerkev je bila zadeta; zgorelo je vse, kar je bilo lesenega. Ko smo se zjutraj vozili v mesto, smo se kar zgrozili. Te krasne izložbe, mogočne šipe v njih – vse zdrobljeno. V neki veliki palači sem videl, kako se je plamen v soba-nah zaganjal sem in tja. Zvečer sem šel pogledat raz-valine stolnice. Bakreno streho je vrglo kar na ulico in v cerkvi je ves omet odpadel, da se je videlo golo kamenje in opeka. Vse drugo, gotovo tudi Najsvetejše, je bilo zasuto. Neko nedeljo sem bil v cerkvi pri maši. Kar naenkrat med pridigo zatulijo sirene. Duhovnik pre-neha z mašo in ukaže, naj ljudje zbeže ven in si poiščejo zavetja. Videl sem vrsto za vrsto letal nad mestom, pa so tokrat samo pregledovali in odleteli dalje.

Pravočasna rešitev iz Berlina

Že štiri mesece smo bili zaposleni tukaj. Neko soboto odideta dva moja tovariša v Templin pogledat k svojim. Ko ju vodja taborišča opazi, jima naroči, naj takoj odidem iz Berlina in pridem v Templin, da me čaka neko drugo mesto. To sem povedal svojemu gospodu, pa ni dovolil. Ona dva tovariša pa sta mi rekla, da je »vodja taborišča« še vedno moj predstojnik in ga moram ubogati. In tako sem skrivaj odšel in se odpeljal v Templin k vodju tabo-rišča. Hvala Bogu! Kako čudna so Božja pota. Od tedaj so skoraj vsako noč napadali Berlin in ga obmetavali z bombami. Mene pa so pravočasno odpoklicali.

V Metzelthinu (1944 – 1945)

Tisti oskrbnik v Metzelthinu, s katerim sem pri pobi-ranju krompirja v jeseni govoril, ni pozabil name. Na spomlad se je obrnil na vodja taborišča in ga prosil, naj me izpusti iz taborišča. Ta me je zato poklical iz Berlina. Ko sem se ob prihodu v Templin oglasil, je takoj stopil k telefonu, da pride v stik z oskrbnikom v Metzelthinu.

Javil mu je, da sem se vrnil iz Berlina in da že jutri lahko pridem k njemu. Oskrbnik je še povedal, kdaj vozi vlak in da je vse v redu.

Drugo jutro sem se odpeljal v Metzelthin. To je bilo veliko naselje, 13 km severno od Templina, ogro-mno posestvo barona, velikega bogataša, ki je stano-val blizu Kölna, tu pa je imel samo oskrbnika in domače delavce. Vsa vas je bila njegova, mislim okoli 16 hiš, vse njegova last, cerkev njegova in šola tudi, kovačnica, mizarstvo, strugarstvo in električni mlin, to je bilo vse njegovo. Okoli 6000 jutrov (oralov) zemlje je bilo, polo-vica gozdov, drugo njive in mnogo travnikov. Imel je 20 konj, 10 parov volov, 250 svinj, krav pa ne vem koliko. Vsako jutro je peljal na postajo okoli 300 litrov mleka. Velikanske žitnice, dobro založene z raznim žitom. Imel je motorne pluge, kosilnice, velikanske mlatilnice, krasne sejalnice, vse moderno urejeno. Kokoši nisem mogel prešteti, vse živo. V vseh tistih hišah so stanovali ljudje, ki so pa morali vsi delati na tem baronovem pose-stvu. Zraven tega je imel vsak še majhen vrtič, lahko si je redil pujska ali kozo, tudi kokoši, in na jesen so dobili še velik voz krompirja in dovolj drv za zimo in kuho.

Ti ljudje so se imeli kar lepo; kakor majhna republika se mi je zdelo. Prosti vsakega davka. Če je kdo zbolel, je prišel zdravnik ali pa so ga odpeljali v bolnico. Vsi so bili tudi prav zadovoljni. Zraven teh ljudi je bilo še 40 ruskih vojnih ujetnikov, ki so vsi bili zaposleni pri tem podjetju.

V to družbo sem torej prišel. Ko sem prišel v vas, mi je takoj prišel naproti oskrbnik. Lepo sem se mu najprej zahvalil, da ni pozabil name in me je rešil pekla tabo-rišča. Peljal me je v pisarno in tam sva se vse potrebno pogovorila. Odkazal mi je vse, kar je potrebno. Peljal me je v hišo, kjer bom stanoval, hrano pa bom dobi-val od njega, iz njegove kuhinje. Določil mi je delo na vrtnem odseku, kjer je bilo največ nasajenih špargljev in ribeza, pa tudi obilo krompirja in druge zelenjave. Navadno sem bil tu sam, le kadar je bilo kaj hujšega, so mi vojaki pomagali. Pozimi pa sem pomagal v žitnici ali pa smo prevažali gnoj na njive ali šli v gozdove, sploh sem bil vedno zaposlen. Vsak večer so že vsem pove-dali, kam naj prihodnji dan gredo na delo. In pri vsakem večjem opravilu je bil nekdo nadzornik, ki je pazil, da

24 25

se je resno delalo. Opoldne so prišli vsi domov, se naje-dli oni in živina, se odpočili, potem pa zopet nazaj. Vsi so bili vedno dobre volje. Zvečer so ruski ujetniki dolgo prepevali pred svojo barako; bili so kar zadovoljni.

Po nekaj tednih sem dobil svojo posebno sobico v oskrbnikovi hiši, jest sem pa hodil kar v njegovo kuhinjo. Pri zajtrku sem vedno dobil velik kos namazanega kruha za malico. Obed in večerja sta bila kar obilna. Veliko kruha sem razdajal še vojakom. Vsako nedeljo sem smel iti v cerkev. Moral sem se voziti z vlakom, tri postaje do Templina. Nazaj sem moral pa peš, ker je vlak vozil pozneje. Vedno so mi prihranili dobro večerjo in ob nede-ljah mi ni bilo treba delati, ker so drugi večkrat morali. Če sem potreboval kakšno obleko ali je bilo treba popra-viti čevlje, sem vse to dobil v Templinu pri vodju tabo-rišča. Tudi z župnikom sva se kar udomačila. Odkar je p. Hugolin odšel v drugo taborišče, sem k župniku hodil k spovedi. Nekoč so me prišli obiskat v Metzelthin in so mi dali 100 mark češ, da si naj kaj kupim. Imam jih v hvaležnem spominu. Vsi ti ljudje, tudi oskrbnikova dru-žina, razen dveh, so bili vsi protestanti, pa mi ni nikoli nobeden kaj oponašal ali me preziral, čeprav so vedeli, kaj sem. Oskrbnik mi je na vrtu rekel: »Vidite, jaz vas pustim cele dneve samega, ker se na vas zanesem.« In ko je neki Rus umrl, mi je rekel in ukazal, naj kar jaz opra-vim pogreb, ker ni drugega duhovnika, in naj ob grobu nekaj molim in to v katerem koli jeziku. Neki drugi mož je resno zbolel, pa je prišla žena prosit oskrbnika, naj mi dovoli iti k njemu, da bi kaj molil. Dovolil mi je in naročil, naj vzamem s seboj tudi svojo molitveno knjigo, pa naj tam kaj iz nje molim. Res je bil ta gospod dobra, poštena duša. Sploh se nimam čez nikogar pritožiti, s katerimi sem skupaj živel. Naletel sem na nekaj prav dobrih in usmiljenih.

Nekaj primerov sem si posebno zapomnil:Pozimi sem imel zelo razpokane roke in vse ozeble,

pa sem šel v mestno lekarno prosit, ali bi imeli kakšno zdravilo zame. Lekarnar pa je rekel, da brez zdravni-škega recepta ne sme nič dati; pa mi je le dal, ker sem se mu smilil. – Neko nedeljo sem se odpeljal v Templin k vodji taborišča nekaj prosit; opazil je moje razpokane roke, sočutno me pogledal in dejal: »Joj, kakšne roke pa imate?« Takoj je telefoniral na Rdeči križ: »Tu pri meni

je mož, ki ima zelo ozeble in razpokane roke, pošljem vam ga in dajte mu nekaj zdravila.« – Zvedel sem bil, da so dobili v taborišču nekaj obleke in perila. Šel sem prosit oskrbnika taborišča, ali bi mi hotel nekaj dati, pa me je takoj peljal v skladišče in rekel, naj si kar izbe-rem, kar potrebujem. Ko sem imel vsega dovolj, sem ga vprašal, koliko zdaj vse to stane. Rekel mi je, da mi ni treba nič plačati, vse mi dajo zastonj. – Neko nedeljo sem se peljal z vlakom v Templin. Na naši postaji niso dajali voznih listkov, ampak je sprevodnik kar v vlaku napisal. To nedeljo me pa ni videl, da bi mi dal listek. Ko sem v Templinu izstopil, sem šel k njemu in mu pove-dal, da nisem vožnje plačal; smeje se mi je rekel, naj bom kar lepo tiho in grem svojo pot. Nič nisem plačal. In še več takih prijetnih pripetljajev sem doživel. – Neko nedeljo sem moral iti k sv. maši v drugo župnijo. Opravil sem tudi sv. spoved. Po spovedi me je to in ono spraše-val ter se za vse zanimal. Po sv. maši pa me pokličejo v zakristijo, kjer je bila pripravljena zame dobra kava in obilo kruha, da sem se prav dobro okrepčal. Neko drugo jutro v nedeljo me je po sv. maši prišel g. župnik nago-varjat, naj bi ostal pri njih na obedu. Seveda sem se mu zahvalil, ker me je doma pričakovalo obilno kosilo in sem se hotel držati reda. Zapomnil sem si te dogodke, ker sem spoznal, da so bili storjeni kot dokaz ljubezni in sočutja do mene kot tujca. Ni tako, kot so naši pra-vili, da imajo Nemci dva želodca, pa nobenega srca. Jaz sem bil povsod zadovoljen, s politiko pa se nisem pečal, temveč sem zvesto delal, kakor da bi bil v samostanu.

Še nekaj nepozabnih dogodkov

Grozote zadnje vojne so morale hudo prizadevati tudi civilno prebivalstvo, tako v Nemčiji kakor tudi pri nas. Nikoli ne bom pozabil, kar sem doživel zadnje leto v Templinu v Nemčiji. Takrat sem bil zaposlen v Metzelthinu, 12 km severno od Templina. Bilo je, menim, sredi tedna okoli druge ure popoldne, ko zaslišimo od Templina silno bombardiranje iz zraka. Angleži in Američani so napadli mesto ter napravili ogromno škodo. Najhujše je bilo, da je bila zadeta tudi bolnišnica, tako da se je vse zrušilo in pokopalo vse, kolikor jih je bilo tedaj notri bolnih, zdrav-

26 27

nike in sestre. Prišel sem naslednjo nedeljo v cerkev, da bi jo videl. Navzočih je bilo mnogo ljudi, ki so odvažali mrliče iz razvalin v skupne grobove. Ko sem prišel, sem naštel 120 mrličev: koliko so jih odpeljali že prej, pa ne vem. Zelo žalosten prizor, ko so svojci umrlih objokovali te nesrečneže. –

Ko sem bil zaposlen v Berlinu z mnogimi svojimi tova-riši, so neko jutro prišli tudi po nas z avtom, da smo morali iti odkopavat neko hišo, ki je bila ponoči razru-šena od bomb. Mnogo nas je bilo na delu, da poiščemo nekega višjega funkcionarja, ki je v tej hiši stanoval. Delali smo neutrudno od 10. ure zjutraj in šele okoli 4. ure smo tega nesrečneža našli zasutega v kleti; seveda je bil mrtev in s krvjo oblit. Šel sem potem malo pogle-dat po ulici in v kakih petih minutah sem naštel 33 hiš razrušenih, in to samo v predmestju. –

Ugajalo mi je, da so katoličani in protestanti tako složno živeli med seboj. Ko je bila namreč naša katoliška cerkev v Templinu od bombardiranja hudo poškodovana, nam je protestantski pastor sam ponudil svojo cerkev na razpolago, dokler se naša ne popravi. Oni so imeli dve cerkvi in eno so nam kar prepustili, da smo imeli v njej službo Božjo, mislim, cela dva meseca. –

V čast in zahvalo Srcu Jezusovemu moram tudi zapi-sati lep čudežen dogodek, ki ga ne bom nikoli pozabil.

Naš baron Dirgarth je imel poleg velikega posestva v Metzelthinu tudi veliko posestvo pol ure oddaljeno v »Lojsenfeldu«, ki je imel svojega oskrbnika. Delali smo pa skupaj. Nekega dne mi reče naš oskrbnik: »Pojdite jutri na ono posestvo in se oglasite pri ondotnem oskrb-niku. Pokazal vam bo nekaj sadnega drevja, tega očistite in pa ob električni napeljavi posekajte tisto drevo, ki se suši, toda skrbno pazite, da se vam ne podre na elek-trično omrežje, ki teče prav blizu drevesa.« Drugi dan odidem na to delo, oskrbnik mi pokaže, kaj naj delam, toda nobenega človeka mi ni mogel dati, ki bi mi pomagal tisto veliko drevo podreti. Sam sem se mučil, kar s sekiro sem podkopaval od spodnje strani, da bi ga nagnil proč od električnih žic, sicer bi se mogla zgoditi velika nesreča, če bi se drevo podrlo na omrežje in ga potrgalo. Toda groza me je bilo, ko se je celo drevo nagibalo vedno bolj proti žicam in grozilo, da vsak čas pade. Vse svoje moči

sem zastavil in ga potiskal nazaj, podsekaval od spodaj, pa brez uspeha. Nobenega človeka ni bilo v bližini, ki bi ga poklical na pomoč. V tej strašni stiski se zatečem k presv. Srcu Jezusovemu in z velikim zaupanjem zakli-čem: »Presveto Srce Jezusovo, usmili se me, pomagaj mi!« Nato še enkrat zberem vse svoje moči ter se uprem v drevo, in glej čudo: zapihal je neki nagli veter, čutim neko skrivno moč poleg sebe in drevo se podre proč od električne napeljave. Spoznal sem očitno pomoč presv. Srca Jezusovega, ki me je obvarovalo velike nesreče. Res, Srce Jezusovo, bogato za vse, ki ga kličejo!

To sem spoznal tudi v mnogih drugih priložnostih in to zaupanje imam vedno, pa tudi svojim mlajšim sobratom priporočam, naj se v vseh svojih dušnih težavah zatekajo k Božjemu Srcu, ki je dobrote in ljubezni polno in ki je samo obljubilo, da bo svojim častilcem zavetje v življe-nju, posebno pa ob smrtni uri. To naj nas navdušuje!

Ruska vojska prodira vedno bliže

Ko so Rusi nepričakovano predrli nemško obrambno črto v Šleziji in pri Stalingradu, so nezadržno prodirali proti Berlinu. Kaj kmalu so dospeli do glavne obrambne meje, ki je branila dohod do Berlina. To je bila velika reka Odra. Nemci se niso smeli zadrževati, morali so prek reke na drugo stran. Razrušili so za seboj vse mostove. Toda velika ruska premoč je v nekaj tednih zgradila zasilni most in nagrmadila ogromno vojnega materiala. Ruski general Žukov je ukazal postaviti okoli 300 žarometov, ki jih je uprl na nemške položaje pred Frankfurtom onstran Odre. Ko je vse to ponoči zagorelo, je nemškim vojakom oči kar zaslepilo, da niso mogli videti napadajočih in bli-žajočih se Rusov.

Začelo se je strašno klanje in Nemci so morali prepu-stiti Rusom vse položaje in le-ti so nezadržno prodirali dalje. Vse te kraje sem si ogledal, ko sem 10. maja hodil tod mimo. Še tedaj, po dveh tednih, so okoli ležali mrtvi konji in že strašno smrdeli. Malo višje pa je bilo veliko vojaško pokopališče tistih, ki so padli pri Frankfurtu. Na eni strani so bili pokopani Nemci, na drugi pa Rusi. Zelo žalostno je bilo to gledati.

28 29

Ruska vojska napada in zavzame Berlin

Hitler je razglasil, da prevzame sam obrambo Berlina. Zato je tudi imenoval svojega naslednika za primer, če pade v boju.

Ruska vojska je začela oblegati Berlin kar od severa in juga obenem. Bilo je grozno. Pravili so, da so metali Rusi iz letal na vsakih deset metrov eksplozivne bombe, ki so padale na mesto. Nemški odpor je bil popolnoma strt. Že v desetih dneh so Rusi razdejali in zavzeli Berlin in neusmiljeno podili in zasledovali nemško vojsko, ki se je vsa zmedena in obupana umikala proti severozahodu.

Beg pred Rusi

Civilno prebivalstvo je bežalo pred Rusi. Nemci so se strašno bali Rusov, ker se pričakovali njihovo maščeva-nje, saj so Nemci poprej pri prodiranju proti Volgi tako kruto postopali z njimi. Zato so tudi zapustili cele vasi in bežali z vozovi proti meklenburški meji. Neko nedeljo sem šel v Templin. Videl sem velike karavane z vozovi in begunci. Pravili so mi, da noč in dan bežijo pred prodira-jočo rusko vojsko, ki je ne morejo več ustaviti.

Tudi mi iz Methelthina smo morali bežati. Bili smo oddaljeni od Berlina nad 70 km, pa je prišlo povelje, da se moramo umakniti in bežati proti Meklenburgu. Videl sem in poslušal noč in dan te uboge begunce in sedaj bom sam to doživel. Oskrbnik me je vprašal, ali bom šel z njimi na pot. Pritrdil sem, ker tu nisem bil varen pred Poljaki, ki so bili tukaj nastanjeni. Malo so me sovražili, ker so videli, da so mi tukajšnji Nemci naklonjeni.

Nekega jutra, ko sem že delal na vrtu, priteče nekdo k meni s sporočilom oskrbnika, naj takoj pustim delo in se grem pripravit, ker moramo zvečer vsi oditi.

Pripravili so velike vozove, strehe zbili iz desk. Na vozove smo spravili najpotrebnejše in dragocene stvari, vpregli vole in konje in vsa vas se je izpraznila do večera, ko smo se okoli sedme ure odpravili na pot. Nemška vojska je bila tedaj že v popolnem umiku. Vse je bežalo. Po eni strani vojaštvo, po drugi pa civilisti s svo-jimi vozovi. Pogosto smo morali civilisti čakati ob strani, da so vojaki s svojimi vozovi zbežali naprej. Zato smo

šli naprej zelo počasi. Od nas je bila prva vas Gandenitz oddaljena komaj 4 km, pa smo šele opolnoči prispeli tja, torej od sedmih do polnoči smo prevozili komaj 4 km.

V takem položaju smo bili dva dni, vedno na begu. Tretji dan smo se ustavili v majhni vasi, da bi mi in živina nekaj pojedli in si oddahnili. Pa ne dolgo. Že so prihrumela ruska letala, ki so streljala na bežečo nemško vojsko in tudi na našo karavano. Ves roj se je usmeril nad našo postajo in strašno so začeli na nas streljati s strojnicami. Veliko konj se je splašilo in zbežalo. Nastal je velik krik in zmešnjava. Kočijaž voza, na katerem sem se vozil, je pogumno stopil pred konje in jih z obema rokama zadrževal, da jih je umiril. Jaz sem ves zmeden skočil pod voz, kar je bilo silno nevarno, kajti če bi se tudi naši konji preplašili in zbežali kot mnogo drugih, bi bil jaz pod vozom izgubljen. Pa se niso. Zopet očitno Božje varstvo.

Dva konja v naši koloni sta bila zadeta od strojnice in sta obležala mrtva; neki gospod je dobil dve krogli v glavo in bil takoj mrtev; drugi je bil ranjen. Veliko škode je bilo na strehah. Ko so letala odletela, smo se naglo odpravili zopet dalje, da dohitimo tiste, ki so že zbežali pred nami. Komaj pa smo se vozili dobre četrt ure, že so nas zopet napadla letala. Pustili smo vse na cesti in sami zbežali v bližnje gozdove in se skrivali za drevesi.

Zdaj smo morali čakati in dati prednost nemški vojski, ki je v strašnem neredu bežala pred rusko vojsko. Potem smo zopet poskusili iti dalje, pa ni šlo. Dobili smo povelje, da pustimo vozove na cesti, konje izprežemo in odidemo v bližnji gozd ter se pustimo ujeti od Rusov. Tako smo storili. Tudi jaz sem izpregel konja našega voza in odšel v gozd, pa čakal, kaj se bo zgodilo. Menda dobre četrt ure zatem že pridrvijo na svojih konjih ruski kozaki, ki so prvi zasledovali bežečo nemško vojsko. Z zemlje pa so začeli streljati, z letal prav tako, tako da sploh nisem vedel, kako in kje so Rusi Nemce dohiteli. Po levi in desni strani ceste so kozaki z brzimi konji galopirali za Nemci. Dva kozaka se obrneta proti meni, kjer sem stal s svojima konjema. Jaz dvignem roke in povem, da sem Jugoslovan in ne Nemec. Vprašata me, kaj delam tukaj. Pokažem jima konje in vozove na cesti, da ne morem dalje. Vprašam, kam naj grem. Eden izmed njiju mi reče, naj grem tja na cesto, kjer se je že valila vsa ruska vojska. Tam zopet

30 31

vprašam nekega vojaka, kam naj grem. Mislil sem, da nas bodo vse polovili in odpeljali v kakšno taborišče. Vojak me najprej ostro vpraša: »Ali imaš časorak?« (uro). Dal sem mu jo, samo da me je pustil pri miru. Pokazal mi je tam na drugi strani druge civiliste in ukazal, naj grem k njim. V naglici sem vzel z voza svoj kovček in nahrbtnik, vse drugo sem moral pustiti, ter odšel k tistim civilistom. nekdo, ki je znal ruski, je vprašal, kam naj gremo sedaj, pa je bilo rešeno tako, da mi civilisti lahko odidemo na svoje domove, ker se nam ne bo zgodilo nič hudega, oni imajo opraviti samo z nemško vojsko. In tako smo se civi-listi odpravili na pot nazaj, odkoder smo zbežali. Zagledal sem še nekoga iz naše vasi, ki je obdržal pri sebi konje; mislim, da je tudi poskrbel in poiskal tiste, ki so bili z menoj na istem vozu.

Kakšna usoda je doletela druge iz naše vasi, ne vem. Vozove sem videl na cesti brez konj. Oskrbnik (šef) je že poprej v naglici pobegnil s kolesom; dal mi je še močne hlače za spomin in poslovili smo se. Ostal sem sam.

Namenil sem se, da se vrnem v Metzelthin med tiste svoje ljudi, pa je Bog vse drugače ukrenil. Prvi večer sem ostal kar v isti vasi; drugi dan pa kar dalje peš do noči v mesto Fürstenfeld. Tam sem prosil nekega stražarja, naj mi pokaže kakšno prenočišče. Peljal me je v lepo stanovanje, iz katerega so ljudje zbežali, in sem se prav dobro naspal. Šel sem k bližnjemu ruskemu kuharju in ga prosil, da bi mi dal kaj jesti. Dobil sem dobrega čaja in dve veliki nemški mesni konzervi. Lepo sem se mu zahvalil in odšel zopet dalje. Čudno pa je bilo, da sem šel ravno v nasprotno smer. Mislil sem, da grem proti Metzelthinu, pa sem zagledal tablo, ki je kazala proti Templinu, kjer je bilo naše taborišče. Kar začudil sem se. Pa prav to je bilo odločeno od Boga. Če bi bil prišel v Metzelthin, kjer sem bil poprej, bi gotovo ne mogel tako kmalu priti v domovino in četudi bi, bi le z velikimi stroški.

Zopet v Templinu

Tretji dan sem prišel do mesta Lyhen, ki leži skoraj 20 km severno od Templina. Toda kakšno razdejanje po štirih dneh! Vse hiše požgane, razdejane. Rusi so namreč

vsako naselje uničili, od koder so napadali Nemci ali stre-ljali civilisti. Videl sem nekaj drugih popolnoma nepo-škodovanih mest, ker so ljudje razobesili bele zastave in se mirno vedli. Videl sem nabite tiskane oglase, rusko-nemške, naj se civilno prebivalstvo mirno vede, da se mu ni treba ničesar bati. Ruske oblasti so uredile tudi kuhinje za civiliste, katerih hiše so bile razdejane.

Še isti večer sem prišel do Templina, kjer je bilo zunaj mesta naše slovensko taborišče. Že od daleč sem zagle-dal grdo opustošenje. Večinoma vse požgano, to prijazno mestece. Le velik mlin, lekarna, katoliška in protestant-ska cerkev so bili še ohranjeni. Gotovo so se tukaj civili-sti upirali in streljali na rusko vojsko, ki je prodirala od Berlina. Rusi pa niso poznali šale. Napotim se iz mesta, gor v naše taborišče, da vidim, kako je. Kar pri prvi hiši vprašam naše ljudi, ali imajo kakšen prostor zame. Takoj so me peljali v kar čedno sobo in vse lepo uredili. Prinesli so mi tudi nekaj jesti, ker sem bil zelo lačen in utrujen od poti. Naši preseljenci so še kar mirno živeli. Nemci so zbežali in jim zapustili obilo hrane in obleke. Nekajkrat je nekaj ruskih gospodov prišlo pregledovat, pa so jih kar v miru pustili.

Bilo je menda kakšnih deset dni po mojem prihodu, ko je prišlo od ruske oblasti povelje, da moramo vsi odpoto-vati proti domovini. Če ne, nas bodo uporabili in zaposlili pri vojni upravi. Dejali so, naj gremo do Frankfurta peš, od ondod pa že vozijo vlaki. Vsi smo se hiteli pripravljati na pot.

Na poti proti domovini – maja 1945

Bilo je 10. maja, ko sem se odpravil na pot. Šel sem se poslovit od dobrega župnika, ki mi je želel Božje var-stvo in srečno pot. In kar s kovčkom in nahrbtnikom sem odšel proti Frankfurtu ob Odri.

Sedaj sem videl, koliko ljudstva je bilo pripeljanega od vseh strani v Nemčijo. Dolge karavane so se pomikale po cesti proti Frankfurtu, različne narodnosti, največ seveda Poljakov. Blizu mene ni bilo nobenega rojaka. Prepustil sem se Božjemu varstvu, katerega sem bil do sedaj deležen, vedno sem se zavedal, da »nihče ni bil zapuščen, kdor je zaupal v Gospoda«.

32 33

Potovanje je trajalo štiri dni. Prvi večer sem bil tako utrujen in lačen, da drugi dan nisem mogel dalje. Poiskal sem si neko zapuščeno žitnico, kjer sem moral ves dan počivati. Bil sem zelo utrujen in oslabel od gladu. Tretji dan sem odrinil zopet dalje. Dohitel me je neki Poljak z vozom in me sam povabil, naj prisedem k njemu.

Peljal sem se z njim prav do reke Odre. Tam pa je bila skupina ruskih vojakov in mnogo konjev, ki so jih odvzeli civilnim voznikom. Tudi temu ubogemu Poljaku so enega konja odvzeli. Nato se je Poljak odpeljal na drugo stran Odre, jaz sem pa na tej strani Odre nadalje-val pot vseskozi do noči. Prenočil sem v nekem zapušče-nem svinjskem hlevu in četrti dan zopet nadaljeval pot proti Frankfurtu. Že proti večeru me dohiti velik ruski avtomobil in jaz mu pomaham naproti. Obstal je. Prosil sem, naj me sprejmejo na avto, ker že zelo težko hodim, pa bi moral še do Frankfurta. Šofer mi je kar ustregel in sem se peljal prav do Frankfurta, kjer se je avto ustavil. Prav lepo sem se zahvalil šoferju in Bogu.

Prihod v mesto Katovice na Poljskem

Na postaji je čakalo ogromno ljudstva. Slišal sem razne jezike in se čudil, koliko narodov je bilo zaposle-nih v Nemčiji.

Bilo je že pozno po noči, ko je prisopihal velik vlak na postajo. Nastalo je strašno prerivanje in kričanje, ker je vsak želel najti kakšen prostorček. Nihče ni povpraševal, kam je vlak namenjen, samo da bi čimprej odšli dalje, iz Nemčije. Groza nas je bilo, ko je ta veliki natrpano vlak zapeljal na zasilni most prek reke Odre, ki je mnogo večja od Drave. Prav počasi je vozil in vse se je treslo. Kar obupno je to bilo in sem mislil, kaj če se zdaj zdaj vse prekucne v vodo. Pa smo, hvala Bogu, srečno prispeli na drugi breg in si oddahnili.

Vlak je vozil dalje proti Poljski. Popolnoma sem se predal Božji volji, bomo že nekam prišli, da smo le na vlaku.

Ustavili smo se v prvem poljskem mestu Poznanj. To je velik industrijski kraj, z mnogimi tovarnami, železni-škim križiščem za razne kraje. Najprej smo iskali, kje bi se dobilo kaj za pod zob. Našli smo velike zaloge raznih

okrepčil, pa kaj, ko Poljaki niso marali nemških mark. Za marke nisi dobil nič, drugega denarja pa nismo imeli. Šli smo iskat banko, pa so tudi tam sporočili, da nemških mark ne sprejemajo. Kaj sedaj? Šel sem k Rdečemu križu in dobil nekaj hrane in 10 zlotov, da sem si kupil kruha, ki sem ga seveda z lahkoto pojedel. Vendar je zopet dobri Bog poskrbel zame. Pridružil se mi je neki odličen Čeh, sam ne vem kako, nekako tako kakor angel Rafael mla-demu Tobiju na poti. Pri sebi je imel lepo zalogo kruha, ki mi ga je rade volje odstopil velik kos, tako da sem se do sitega najedel. Sedaj sva se držala skupaj in mislil sem, da bom potoval z njim do Prage in od onod dalje do Dunaja. Potem bo pa že kar šlo!

Vendar je prišlo drugače. V Poznanju smo zvedeli, da ne more nihče potovati posamezno, temveč da morajo vsi, ki so doma zunaj Poljske, oditi naprej v Katovice, kjer je zbirališče vseh narodnosti in ko bo za katero narodnost že dovolj ljudi za vlak, se bodo odpeljali v domovino. Tudi midva s Čehom sva se odpeljala dalje v Katovice. Tu sva se pa ločila. On je odšel med Čehe, meni pa so pri Rdečem križu napravili listino s podatki in me poslali v jugoslovansko zbirališče, ki je bilo daleč v mestu v neki veliki zapuščeni šoli. Tu je že bilo veliko srbskih vojakov, Hrvatov in tudi Slovenci so prihajali od vseh strani. No, sedaj sem pa na varnem, sem si mislil.

Toda zame so se začele druge težave. Odkazali so mi sobo, ki je bila že vsa polna srbskih vojakov, samo en prostorček sem še dobil. In v to sobo so zahajali vsak večer nič kaj pošteni ljudje, kvartali so, uganjali nesra-mne burke, kadili cigarete in razgrajali dolgo v noč, da ni bilo mogoče spati. Pa tudi stenic je bilo polno, ki so me mučile.

Nasproti naše sobe je bilo stranišče, ki pa je bilo pokvarjeno. Luža notri je bila taka, da smo morali polo-žiti deske, če smo hoteli priti noter. Grd smrad se je širil vse okoli.

Hrana je bila pičla, kruh tudi zelo slab, kakor da bi bil iz samih otrobov ali iz žagovine, da si ga nisem upal jesti. Zunaj pri vhodu je bila straža, da nisi mogel nika-mor. Našel sem neko skrivno pot, se izognil straži, da sem šel v cerkev. Drugače sem pa hodil podnevi gor na ravno streho, da sem tam kaj malega zmolil in si oddah-nil. Kako sem hrepenel po rešitvi iz tega dušnega in tele-

34 35

snega trpljenja! In da bi imel tu vsaj kakšnega dobrega tovariša. Tako pa sam med temi divjaki. In to stanje je trajalo, mislim, dvajset dni.

Odhod do mesta Bela Crkva

Vendar je napočil dan, ko so nam sporočili, da se naj pripravimo na odhod v mesto Bela Crkva, ki leži že blizu romunske meje. Zgodaj zjutraj smo se odpeljali in prispeli tja pozno zvečer. Nastanili so nas v neki zapu-ščeni vojašnici, ki pa je bila zelo zanemarjena in ušiva. Stranišča v grozno slabem stanju in tudi drugače je bilo vse v neredu. Hrana je bila pičla. Hudo je bilo, ker ni bilo nobenega dela, samo pohajali smo okoli in čakali, kdaj nas že vendar odpeljejo dalje proti domu. Tudi tukaj smo morali čakati, mislim, kakih dvajset dni, predno so nas vse popisali in nam izročili potne liste. Dobili smo nekaj suhe hrane na pot in odposlali so nas proti domu.

Doma: v Krškem in v Celju

Prosil sem za vozovnico do Krškega, misleč, da bom tam gotovo dobil katerega izmed rojakov. Peljali smo se vsi skupaj do Pančeva, od onod pa dalje proti Beogradu. Le blizu Donave smo morali vsi izstopiti in nadaljevati pot do broda, ker železniška proga še ni bila popravljena in je bil most čez reko porušen. Prišli so po nas z veliko ladjo ter nas prepeljali na drugo stran do Beograda, od onod smo pa brez obotavljanja brž odšli dalje proti Zemunu. Srbi so ostali v Beogradu, Hrvati pa so se tudi kmalu porazgubili, ko smo se kar hitro odpeljali proti Zagrebu.

Bilo je že pozno zvečer, ko smo prispeli v Zagreb na zahodni kolodvor. Dobili smo sporočilo, naj vsi pridemo k bližnjemu Rdečemu križu, da bomo dobili nekaj večerje. Prav lepo so nam postregli; nasitili smo se in se vrnili v vlak. Ostali smo kar tam na mestu ter prenočili v vlaku. Drugo jutro so nas zopet poklicali tja, nam dali obilen zajtrk, nato smo se pripravili na odhod proti Sloveniji. Sedaj nas je bilo že malo.

V Krškem se poslovim od tovarišev in izstopim. Radoveden, kako je z našim samostanom, se nikjer ne

zadržujem, da čimprej pridem tja. Pa sem se zmotil. V samostanu ni bilo nobenega kapucina, ampak skupina nemških vojnih ujetnikov, ki so hodili na delo, stanovali pa so v samostanu.

Šel sem pogledat, kako je s cerkvijo. Joj, kakšno raz-dejanje! V koru je bil velik kup slame, da sem se s težavo privlekel v cerkev. Kar prestrašil sem se. Cerkvenih klopi ni bilo več, križevega pota tudi ne, svečnikov na oltar-jih tudi ne, ne spovednic. Tudi v zakristiji ni bilo več tistega velikega »kasteljna«, ne tistih svetih podob in križev, ki smo jih pred odhodom spravili noter; vse je bilo izropano. Nekaj praznih zabojev in praznih pa razbi-tih steklenic je bilo v cerkvi, zakristija pa je bila takšna kot navadno stranišče. Spomnil sem se besed, ki jih je rekel neki samostanski kuhar: »Prišla bo Božja kazen na ta samostan.« Marsikaj ni bilo v redu. Služba Božja se je zanemarjala. Bratje so bili omalovaževani.

Sklenil sem oditi dalje v Celje, morda so tam že naši. Šel sem peš ob Savi proti Rajhenburgu do broda in pokli-cal brodarja. Začudil sem se, ko je prišel nemški vojak z čolnom, da me prepelje. Pripovedoval sem mu, odkod prihajam in vsi ti kraji so mi znani. Tudi nemške marke so bile tu še v rabi, veljavne.

Imel sem s seboj še malo krompirja; olupim ga in zrežem v svojo skledico in ga nesem v bližnjo hišo in prosim, naj mi ga skuhajo, medtem pa odidem v župnij-sko cerkev, katere še do tedaj nisem videl. Ko se vrnem, je bilo moje skromno kosilce že pripravljeno; brž použi-jem in odidem na postajo.

Ko se pripeljem v Celje, se takoj obrnem proti samo-stanu, da vidim, kako je. Našel sem vse preurejeno. V starem delu so bile stranke. Vprašam neko žensko, ki je bila blizu, ali so kapucini že tukaj. Pelje me tja v novo zgradbo na desno, gor nad zakristijo, in tam sem dobil že p. Joahima Ferka, ki je molil brevir. Kako sva bila oba vesela, da se po tolikem času zopet vidiva! On je bil gvardijan; bila sta že tam tudi p. Kamil Požar in p. Rudolf Štrucl. Brata še ni bilo nobenega. Bilo je to 28. junija 1945, ko sem prišel iz Nemčije. Od 10. maja, ko sem se odpravil na pot proti domovini, pa do sedaj sem se pomikal proti domu. Hvala Bogu, da sem le zopet med svojimi ljudmi, ljubimi sobrati v samostanu! Kolikokrat sem hrepenel na tujem, posebno pa še na tem dolgem

36 37

potovanju proti domu, da bi že skoraj prišel dan, ko se snidem zopet z njimi. Sedaj sem to srečno dočakal.

Razni dogodki v Celju

Samostanska cerkev je bila zaklenjena in pod vojaško stražo. V njej je bil nekak muzej ali skladišče vsako-vrstnega materiala. Vse tiste velike omare iz bivše knji-žnice so bile notri natrpane in knjige na kupu; razne ure, cerkveni paramenti, cerkvene svete posode, sploh vsa cerkev; in tudi na pevskem koru je bilo vse natrpano z raznimi predmeti. Tudi tisti »ženski štancl« je bil ves založen s knjigami. Sv. mašo so opravljali samo v zakri-stiji. Ljudi je prihajalo vedno več, tako da so morali stati zunaj na hodniku, pozneje so pa že kar ven hodili in bili pri oknu navzoči pri sv. maši. P. gvardijan se je kar se da trudil, da bi se cerkev izpraznila in izročila svojemu pravemu namenu, pa dolgo ni bil uslišan.

Po dolgih prošnjah so se nas vendarle usmilili in začeli prazniti prostore ter so vso to kramo zvozili nekam drugam. Prišle so pridne ženske in so očistile vso cerkev. Čudno je bilo, ko sem opazoval veliki oltar. Kip Srca Jezusovega je še bil na oltarju, niso si ga upali odstra-niti. Videl sem, da je bil njegov obraz obrnjen tja proti steni, kot da ne more gledati opustošenja na tem svetem kraju. Pozneje sem ga odnesel z oltarja gor v podstrešno sobo. Ves tisti novi prizidani del je bil tedaj izročen nam. Bila je tudi kuhinja in nad zakristijo obednica in molilnica obenem, ker je bil kor še zaklenjen. Sob je bilo dovolj.

Jezus zopet med nami

Ko so cerkev temeljito očistili, jo je gvardijan na novo blagoslovil. Nabralo se je mnogo ljudi, ker so že željno čakali tega dneva. Znotraj in zunaj so škropili z blagoslovljeno vodo in opravili razne molitve, nato je sledila sveta maša, pri kateri sem tudi ministriral. Lepo in ganljivo je bilo videti, ko sem po povzdigovanju vstal in prižgal »večno luč«. Po štirih letih Jezus zopet med nami! Še zdaj se mi milo stori, ko se spomnim, da se je takrat marsikatero oko zasolzilo.

Po nekaj tednih so se vrnili tudi fr. Matija Jezernik, fr. Kazimir Škrabelj in fr. Juniper Lesjak. Zdaj pa nas je bila že lepa družinica. Meni je bila izročena skrb za cerkev in za tisti mali vrtič, ki so nam ga še pustili.

Krško - Škofja Loka

V Celju sem ostal osem mesecev. V tem času smo dobili nazaj samostan v Krškem. Poslali so me tja, da pomagam urediti cerkev in vrt. Tam so že bili p. Kamil Požar, gvardijan in p. Dionizij Pristovnik. Brata še ni bilo nobenega. Treba je bilo korajžno poprijeti v cerkvi, na vrtu in v kuhinji. Nevšečno je bilo, ker so v samostanu še stanovale stranke, tako spodaj kakor tudi v zgornjem delu, pa smo se morali tudi temu privaditi in prilagoditi. Po nekaj mesecih je prišel fr. Agatangel Sikošek, ki je potem prevzel kuhinjo.

Leta 1947 sem moral oditi v Škofjo Loko za kuharja. P. Otokar Vurcer je bil gvardijan, drugi so bili p. Odilon Mekinda, p. Angelus Sottler, p. Erhard Pečar in p. Zdravko Koprivnikar. Bratje pa: fr. Kazimir Škrabelj, fr. Magnus Svoljšak, fr. Hortulan Kalamar in fr. Justin Pristovnik. Da ne pozabim: tudi vlč. p. Mavricij Teraš je bil tukaj.

Tu je bilo vse lepo urejeno, saj so bili tukaj najo-dličnejši, dobri in skrbni patri, ki so res skrbeli za vse dušne in telesne potrebe, priljubljeni tudi pri drugih ljudeh.

Osem let sem v miru živel v Škofji Loki. Kar nepri-čakovano pride p. Tomislav Šagi, me pokliče v sobo k sebi in me vpraša, ali bi se bil pripravljen vrniti v Krško, ker ubogi fr. Barnaba Bogataj ne more več vsega delati, nameravajo pa ga tudi pozneje poslati v Varaždin. Seveda sem bil takoj za vse pripravljen in tako se je zgodilo. Dne 15. septembra 1955 sem odšel iz Škofje Loke v Krško. Skrbeti bo treba za cerkev, vrt in kuhinjo. Hvala Bogu, bil sem še zdrav in krepak. Tudi ljudje so nas vzljubili in nam bili naklonjeni. Tedaj sta bila v Krškem p. Kamil Požar in p. Štefan Lesjak. Fr. Barnaba pa je naslednji teden že odšel v Varaždin.

Naslednje leto je bil p. Štefan premeščen in na nje-govo mesto je prišel p. Stanko, ki je za p. Kamilom postal tudi gvardijan.

38 39

Provincial je odredil, da sprejmejo v krški samostan dve častiti sestri, da bosta v pomoč samostanu, mene so pa poslali v Škofjo Loko za kuharja. Prišel sem torej že v tretje v Škofjo Loko leta 1958. Takrat je bil p. Zdravko Koprivnikar gvardijan, dalje so bili tukaj še p. Mavricij Teraš, p. Peter Krmelj in če se prav spomnim, tudi p. Dionizij Pristovnik, pozneje pa je prišel tudi p. Edvard Vogrin in reverendissimus p. Odilon Mokinda se je vrnil iz Rima. Kuhar je takrat bil fr. Feliks. Zadnje leto je prišel za kuharja fr. Juniper. Vse je bilo lepo urejeno, meni pa so zelo nagajali živci, zato sem moral samostan v Škofji Loki zapustiti.

Sv. Križ na Vipavskem

Dne 18. junija 1962 sem moral odriniti v Vipavski Križ za vrtnarja, ker nas je fr. Luka Gornjak zapustil. Tedaj so bili tukaj: p. Ciril Blažič, gvardijan, p. Avguštin Cijan, vikar in magister, p. Kamil Požar in p. Avrelij Šerik. Kuhar je bil fr. Krišpin, fr. Ciril pa za vse, sposoben za vsako delo. Še isto leto je prišel fr. Martin, ki je postal kuhar, in tako smo sedaj bili skupaj štirje bratje in nekaj novincev.

Leta 1965 sta umrla tukaj p. Avrelij Šerik in p. Kamil Požar. P. Avrelij je ležal menda tri tedne; kaj mu je bilo, nismo vedeli. Samo ležal je mirno v postelji in kaj malega pojedel, skoraj samo kavo. Tako je popolnoma oslabel in v noči 13. junija je izdihnil.

P. Kamil Požar pa je še vseskozi do konca maševal, še zadnji dan 4. novembra je zjutraj maševal, zvečer okoli osme ure pa je potožil, da mu je slabo. Legel je v posteljo. Fr. Martin mu je prinesel malo čaja; ko ga je popil, ga je kmalu potem izbruhal, omahnil na posteljo in umrl.

Leta 1970 nas je obiskal naš novi p. general p. Pashal Rywalski v spremstvu p. Boleslava, provinciala, in p. Fidelisa Kranerja in p. Dominika Gornjaka. Tudi maševal je tukaj in pozneje zapisal v samostansko kroniko nekaj prijaznih besed za spomin. Udeležil se je namreč pro-vincialnega kapitlja v hrvaški provinci in je na povratku obiskal tudi naš samostan.

Tega leta so priredili tudi lepo slovesnost ob 50-letnici mojega redovnega življenja (27. februarja). Prišel je p.

provincial in še nekaj drugih patrov. Tudi fr. Aleksander Šegula je bil tu.

Leta 1972, v drugi polovici decembra, sem zbolel za gripo. Prijela me je neka čudna slabost, strašen kašelj podnevi in ponoči; nobena jed mi ni dišala. Komaj sem se »vlekel« okoli. Najhujše mi je bilo v božičnem tednu, ko sem bil cele dneve zaposlen v cerkvi. To stanje je trajalo menda dober mesec, potem so mi ukazali, da moram v posteljo. Gripa je polagoma prenehala, so pa mi začele noge zelo otekati, da sem le s težavo hodil. Ker ni bilo nič boljše, so poklicali zdravnika, da me je pregledal. Dal mi je močne injekcije in zapisal vrsto zdravil, ki sem jih moral jemati, pa ni nič pomagalo. Nazadnje je zdrav-nik svetoval, da bo najboljše, če me odpeljejo v bolnico. To se je tudi zgodilo. Odpeljali so me v Ajdovščino in od onod so me poslali v Št. Peter na rentgenski pregled, potem pa nazaj v Ajdovščino v bolnico. Tam sem vsak dan dobival injekcije in razne tablete, pa je le počasi šlo na boljše. Teden dni sem bil tam, pa je p. gvardi-jan uredil tako, da so mi napisali še nekaj zdravil in me potem odpeljali nazaj v samostan, češ da so bolniški stroški preveliki, naj raje doma ležim in jemljem zdra-vila. To moje bedno stanje je trajalo skoraj do Velike noči. Po Veliki noči, oziroma že na Veliko noč sem po dolgem času zopet ministriral.

Leta 1973, 2. junija, je umrl p. Peter Krmelj, gvar-dijan, v bolnici v Sežani. Sladkorna ga je spravila pod zemljo. Imel je veličasten pogreb. Celo prevzvišeni gospod škof dr. Janez Jenko je imel pogrebno mašo z mnogimi, ki so somaševali, in lep, ganljiv govor v cerkvi in ob grobu.

Vredno se mi zdi napisati za spomin, kako smo to leto nasadili veliko nove vinske trte, mislim, da okoli 120 trsov. Nekaj popolnoma na novo, nekaj pa med sta-rejšo trto, tako da bo, če dobri Bog da svoj blagoslov, čez nekaj let trgatev še lepša in veselejša. Marljivo so kopali jame p. Simon, p. Vilibald, fr. Martin in fr. Krišpin. Tudi jaz sem pomagal. Dvakrat je prišel na pomoč tudi brat p. Simona, močan mož, ki je delal, da ga je bilo veselje gledati. Vso novo trto je posadil vikar p. Simon, močan in spreten človek.

To leto je bil narejen tudi nov, lep hlev za krave, pro-storen in lepo urejen.

40 41

Veliko in potrebno delo je bilo opravljeno, da se je starinsko stranišče preuredilo. Že nekaj gvardijanov je uvidelo to potrebo, pa niso imeli poguma, da bi se tega dela lotili. P. Peter Krmelj in p. Simon Rupnik pa sta se ga lotila. Naporno delo je trajalo vse leto in povzročilo mnogo stroškov in skrbi. Tudi kuhinjo smo preuredili in sodobno opremili, da je samostanu v ponos.

Leta 1973 smo imeli provincialni kapitelj, ki nam je postavil tudi novega predstojnika-gvardijana, p. Franca Korena. To je zares dober gospod, skrben oče svoji dru-žini. Nisem ga še videl jeznega; ni prepirljiv, se zna obvladati in molčati. Kadarkoli sem prišel k njemu, me je ljubeznivo nagovoril in mi ustregel v vsem, kar sem ga prosil. Bog ga varuj vsega hudega!

Moj 80. rojstni dan, 10. decembra 1973, smo zopet obhajali zelo slovesno. P. gvardijan je povabil vse gvar-dijane, razen koroških, na to prireditev. Seveda so prišli tudi p. provincial in mnogo patrov se je odzvalo pova-bilu. P. provincial je imel slovesno sv. mašo in še štirje so somaševali. to so bili naš p. gvardijan, eksprovincial p. Boleslav Polanski, p. Hilarij Felicijan in p. Pavel Košir. P. provincial je imel lep govor med mašo in jaz sem še enkrat obnovil svoje redovne zaobljube. Podelili so mi tudi sv. obhajilo pod obema podobama. V obednici pa je tudi bilo, mislim, kar šest govorov; seveda same vrline, na napake in slabosti pa so pozabili in jih preskočili. Tudi to bi bilo treba našteti.

Hvala Bogu! Samo jaz vem, kako moram biti ljubemu Bogu hvaležen, da me je do te starosti, do te ure tako milostno varoval v tolikih dušnih in telesnih nevarnostih in to še pri toliki moči in zdravju, zlasti pa ona tri leta in pol v pregnanstvu v Nemčiji, da sem po tako čudežnih potih prišel zopet nazaj v samostan.

To mi še, ljubi Bog daj, da ta čas, kolikor mi ga je še določenega na tem svetu, preživim v milosti Božji, potr-pežljivo nosim svoje vsakdanje križe in srečno dokončam to življenje. Sv. Jožefa prosim vsak dan za srečno zadnjo uro3.

fr. Benvenut Inkret

3 Naši zapisi, 1974, 471-503.

Zlati jubilej redovnih zaobljubbr. Benvenuta Inkreta

Dva dni po zlatem jubileju redovnih zaobljub, 27. februarja 1970, je naš dobri brat Benvenut Inkret slavil svojo petdesetletnico redovnega življenja, ki je zares bilo vsestransko Bogu prijetno in od Boga obilo blago-slovljeno. Tiho, skromno je Bogu mnogo dajal bodisi z molitvijo, bodisi z delom. Zato pa mu je Gospod tudi v mnogo večji meri vračal s svojo milostjo in varstvom. Končno plačilo bo pa prejel v večnosti.

Slovesnost je opravil p. Boleslav Polanski, provincial, ki je v lepem govoru vsem navzočim orisal jubilantovo življenje in zasluge za red, predvsem za našo provinco.

Kot gost iz sosednje (Stare) Gorice je bil povabljen p. Ciril Blažič. H kosilu sta prišla tudi p. gvardijan iz Stare Gorice p. Nestore in p. Jože Kunšek iz Kromberka. Iz Škofje Loke se je udeležil slovesnosti tudi brat Aleksander Šegula.

Pri kosilu je p. provincial v zdravici omenil razna sreča-nja in doživetja v posameznih samostanih, kjer ju je pod skupno streho združila Božja previdnost in pokorščina.

Tudi goriški p. gvardijan je še v kar lepi slovenščini prebral svojo čestitko. Kot priznanje je prejel zaslužen splošen aplavz.

Na koncu je prosil za besedo tudi slavljenec. Najprej je izrekel nekaj besed zahvale Bogu, Materi Božji in vsem sobratom v provinci.

Nato se je bil na vrsti dialog oz. intervju med očetom provincialom in slavljencem, ki je potekal takole:

Provincial: Častiti brat Benvenut! Vsa samostan-ska družina se veseli z vami lepe obletnice petdeset let redovniškega življenja. Gotovo se boste ob tej lepi slovesnosti ozrli nazaj v preteklost in se spomnili vseh Božjih darov in milosti, ki ste jih bili deležni v teh petde-setih letih. Ali bi nam hoteli povedati, kako ste se odlo-čili samostansko in redovno življenje?

42 43

Br. Benvenut: Prav rad in z veseljem. Predvsem je to bila velika ljubezen Božja do mene, ki me je iz nevarnosti sveta pripeljala v varno zavetje samo-stana. Veliko hvaležnost pa sem dolžan svoji dobri materi, ki je s svojo molitvijo in s svojim prizade-vanjem mnogo prispevala k temu. Ona je po očetovi smrti leta 1908 odšla v Celje h kapucinom prosit, da bi me sprejeli v samostan, čeravno sem bil star šele 15 let. Bila je uslišana. Vso pot je molila v ta namen, da bi mi Bog dal to milost. Bog naj ji obilo poplača z nebeškim veseljem!

Provincial: V katerih samostanih ste delovali v teh petdesetih letih?

Br. Benvenut: Po končanem noviciatu v Celju sem bil poslan v Maribor. Tam sem bil štiri leta. Potem sem bil prestavljen v Varaždin, kjer sem ostal šest let. V Škofji Loki sem bil trikrat, skupaj 18 let. V Krškem sem bil tudi trikrat, skupaj osem let. In sedaj sem tukaj v Križu od 18. junija 1962.

Provincial: V času nemške okupacije leta 1941 ste bili odpeljani z drugimi prebivalci Krškega v nemško tabori-šče. Kako ste tam živeli in kdaj ste se vrnili domov?

Br. Benvenut: To je pa dolga zgodba. Če bi hotel povedati vsa pomembnejša doživetja, ki so se mi zgodila od 1. novembra 1941, ko so nas odpeljali iz Krškega v Nemčijo, pa tja do 28. junija 1945, ko sem se srečno vrnil domov, bi bilo to nekaj zelo obšir-nega. Povem samo to, da sem bil deležen posebnega Božjega varstva. Še sedaj se začuden spominjam, v kakšnih velikih nevarnostih sem bil, bodisi telesnih, bodisi dušnih. Od vseh strani obdan s sovražniki, in le s posebno Božjo pomočjo sem mogel to prema-gati. Veliko je k temu pripomogla nedeljska sv. maša, spoved in obhajilo.

Provincial: V teh letih redovnega življenja ste bili skupaj z mnogimi sobrati. Kateri izmed teh so vam ostali v najbolj hvaležnem spominu?

Br. Benvenut: S hvaležnostjo se spominjam posebno svojega magistra Rudolfa Marolta. Bil je dober vzgo-jitelj novincev pa tudi vsestransko izobražen. Velik

prijatelj cvetlic in mojster pri krašenju oltarjev. Rad se spominjam tudi pokojnega p. Donata Zupančiča, provinciala, ki mi je bil prav naklonjen, prav tako tudi p. Ladislav Hazemali mi je bil zelo ljub. Od bratov so mi bili vsi dobri z besedo in dobrim zgle-dom, posebno brat Jernej, brat Kazimir, brat Magnus in brat Silvester. Vseh se rad spominjam v molitvi.

Provincial: Kateri dnevi so bili za vas najlepši v redovnem življenju?

Br. Benvenut: Najlepši in nepozabni dan je bil dan moje preobleke in dan slovesnih zaobljub. Pri preo-bleki je bila navzoča tudi dobra mama in moja teta usmiljenka, ki sta se tako veselili ob tej slovesnosti. Pri slovesnih zaobljubah v Mariboru pa je slovesnost opra-vil pokojni p. Linus Prah in tovarištvo sta mi naklonila tudi že pokojna fr. Miklavž in fr. Vid. Vse je bilo lepo.

Provincial: Kaj vas še sedaj najbolj veseli? Benevenut: Veseli me vsak dan, ko sem lepo pri sv.

maši in sv. obhajilu, in po vsaki sv. spovedi. Vesel sem tudi, da dobri Bog obilno blagoslavlja moje delo na vrtu, da mi ljubi Bog ohranja zdravje in pravo razu-mevanje. Vesel sem tudi, ko so oltarji lepo okrašeni in se spomnim na lepo pesem: »Cvetlice ve, ki noč in dan cvetite pred Jezusom, o trikrat blagor vam! Da bi tudi jaz deležen bil te sreče, pred Jezusom živeti noč in dan!«

Provincial: Imate še kašno prošnjo ali željo?Benvenut: Da, imam še eno prošnjo, za katero vsak

dan prosim: da bi ta kratki čas, ki mi je določen tu na zemlji, preživel v milosti Božji in srečno dokončal svoj tek življenja, kakor je zapisano: »Bodi zvest do smrti in prejel boš krono življenja.«

Gospod Bog naj še dolga leta varuje našega dragega slavljenca, da bi nas z molitvijo, delom in zgledom pod-piral, zaslužil pa še veliko biserov za krono večnega življenja!4

p. Alfonz Kšela

4 Naši zapisi, 1970, 366-367.

44 45

Iz oči brata Benvenuta je sijal Božji mir

Z bratom Benvenutom sem se srečal že prvi dan seme-niškega življenja, ob prihodu v Škofjo Loko leta 1954. Name je napravil globok vtis vestnega človeka pri delu in molitvi. Pogosto me je prosil, naj mu pomagam na vrtu, in takrat mi je razlagal na meni primeren način lepoto redovniškega poklica. Vedno mu bom hvaležen, ko me je v hudih dneh preizkušnje spodbujal k vztrajnosti. Dejal mi je: »Pojdi v cerkev in se pogovori pred tabernakljem!« Šel je tudi on in sva skupaj molila. Prepričan sem, da je s svojo molitvijo pomagal do duhovništva tudi drugim.

V zadnjih mesecih smo ga občudovali, kako je svojo bolezen vdano prenašal. Menjavanje katetra vsakih 14 dni je bilo zanj dvojna bolečina, toda tega na zunaj ni pokazal, tako da je celo zdravnik rekel, da takega pri-mera še ni imel.

Zadnji ponedeljek je še ves dan krasil oltarje v cerkvi, zvečer še pripravil mizo za večerjo, toda takrat je že čutil slabosti. V torek ni mogel več v kor. Sv. obhajilo je sprejel z veliko pobožnostjo v svoji sobi. »Sedaj bi pa rad umrl, ko je Jezus pri meni,« je rekel po obhajilu. P. gvardijana je prosil za spregled očenašev, ker se je čutil, da ne bo zmogel – verjetno je bilo to prvič v nje-govem redovnem življenju. Zvečer se je počutil bolje in je rekel, da bo sedaj mirno počival. »Bog vam plačaj za vaš trud,« - so bile zadnje njegove besede. Zjutraj je res »mirno« počival, oblečen v novi habit, s sklenjenimi rokami na prsih in z izrazom notranje sreče na obrazu.

Na mizi ob postelji je bilo na listu napisano zadnje spo-ročilo, in sicer p. Francu kot gojitelju in ljubitelju rož:

»V kapeli so trije lončki z novimi primulami. Morajo se vsak drugi dan poškropiti z mlačno vodo; ko malo zra-stejo (tri tedne), pa jih znova zasadite in po treh tednih zopet, in ko so že precej dorasle, se vsadijo po dve naj-prej v majhne lončke, pozneje pa v velike.« Kakšna skrb in vestnost do konca!

Tako je odšel brat Benvenut od nas sredi dela, tiho in skromno, kakor je tudi živel. Njegove rožice rastejo in bodo cvetele ter krasile tabernakelj, pred katerim je ure in ure premolil na kolenih. Brat Benvenut, na vašem grobu ljudje prižigajo svečke, tudi jaz sem jo prižgal v znamenje zahvale in s prošnjo, da bi veliko molili za bodočnost naše province.5

p. Pavel Košir

5 Naši zapisi, 1981, 412-413.

46 47

Provincialova homilija pri pogrebni maši

Še vedno smo močno prežeti z velikonočnimi dogodki in obsijani z zarjo Kristusovega vstajenja, ki je sledilo Odrešenikovemu trpljenju in smrti na križu. Ko zdaj v zarji velikonočnega jutra stojimo pred krsto našega dra-gega brata Benvenuta, še bolj čutimo, kako so trpljenje, smrt in vstajenje integralni deli velikonočne skrivnosti.

Kdo je doumel strahoto trpljenja bolj kot On, ki ustvarja za srečo! Kdo je občutil globino smrti bolj od Njega, ki je Življenje? In kdo je kljub strahoti trpljenja in globini smrti vse to bolj osvetlil in osmislil kot Jezus Kristus s svojim vstajenjem?

V prebranem berilu nam razlaga apostol Pavel resnico, da v Kristusu živimo novo življenje, zato pa s smrtjo ni vsega konec. Res je, smrt je stopnica, po kateri pridemo v večnost, toda tista stopnica, ki pokojniku in vsem nam omogoča srečanje z našim Bogom, srečanje s tistim, ki podarja življenje in nas nenehno ljubi. Naš sv. oče Frančišek je zato imenoval smrt sestro, tisto sestro, ki nam pomaga srečati se in večno zaživeti z velikim bratom Kristusom. Zato je v Hvalnici stvarstva rekel: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti, ki ji nihče v življenju ne uide… a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji, zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega« (Voduškov prevod). To, kar apostol Pavel imenuje prehod v novo življenje, slavi sveti Frančišek kot sestro smrt, ki nas vodi k bratu Jezusu. Iz obeh razlag in iz resnič-nosti, da stojimo ob krsti rajnega brata Benvenuta, pa nam posebno blizu stoji Kristus, ki je iz ljubezni do nas najprej sam umrl in tako šel v svojo slavo. Pokazal nam je pot, po kateri moramo tudi mi hoditi. S svojim vsta-jenjem pa nam je dokazal, da je smrt nekaj premaglji-vega tudi za vsakogar izmed nas. Zato je v nas močno prisotna velikonočna resnica, da bomo s Kristusom vstali in živeli tudi mi. Za rajnega brata Benvenuta je to že resničnost.

Poti, ki vodijo kristjana do dokončnega življenja s Kristusom Odrešenikom, so različne. Za rajnega brata Benvenuta je bila to pot redovnega življenja in evangelj-skih svetov: Bogu posvečene čistosti, uboštva in pokor-ščine. Z redovniškim načinom življenja in z obljubami evangeljskih svetov se je docela posvetil in izročil Bogu. S to posvetitvijo Bogu je znal zelo lepo povezovati svoje duhovno življenje z vsakdanjim delom. Ono je izhajalo iz drugega in drugo prehajalo v prvo. Vestnost pri delu. Strogost do sebe. Ljubezen, ki jo je imel do dela, do vsake cvetlice in zelene bilke, mu je govorila o Božji ljubezni, o Božji bližini in prisotnosti. Še bolj kot v stvar-stvu je odkrival Boga v molitvi, premišljevanju, na kole-nih pred Najsvetejšim, pri sveti maši, duhovnem branju itd. Vedno je hotel biti majhen in skromen pred ljudmi, velik pa pred Bogom. Zato besede prebranega evangelija veljajo kot nalašč zanj, ki je bil majhen in vendar tako velik, da sem ga vedno gledal s spoštovanjem in vsrkaval vase njegovo duhovno veličino. Večkrat mi je ob vizitaci-jah rekel: »Česa naj bi se bal, če sem povezan z Bogom? Če sem v njegovi milosti, se lahko zgodi vse po njegovi volji.«

V Boga je tako preprosto zaupal, kot zaupa otrok svoji materi. To svoje zaupanje je utrjeval z molitvijo. Bil je mož molitve. Mirno lahko ponovimo besede, ki so veljale za sv. Frančiška: Bil je ena sama molitev. S tem zaupa-njem v Boga je preživel vse vojne strahote, celo izgnan-stvo v Nemčiji. Po vrnitvi se je s še bolj gorečim srcem posvetil službi Njemu, ki ga je večkrat čudežno rešil.

Bil je velik častilec Marije. Ko je odhajal na dober-dobsko fronto, se je v Mariboru pred Marijinim oltarjem zaobljubil: »Če se vrnem srečno nazaj, se spet vrnem v samostan in ostanem redovnik vse življenje.«

Marija ga je vzela v svoje varstvo. Srečno se je vrnil iz prve in druge svetovne vojne.

Veliko je moral pretrpeti. Toda trpljenje ga je nare-dilo še večjega v Božji ljubezni. Ko se je njegovo življe-nje iztekalo, leta 1973, je zapisal: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil, zato mi je pri-pravljena krona zveličanja, ki mi jo bo dal moj Gospod in Odrešenik.«

Pripravljal se je za krono zveličanja, vstalega Kristusa je čakal dobro pripravljen. V ponedeljek je okrasil oltar,

48 49

zvečer se je oblekel v boljši habit in na postelji čakal Kristusa, ki je prišel ponj v sredo zjutraj, in ga odpeljal v večnost, prav v Marijinem mesecu.

Brat Benvenut! Tvoje življenje je oporoka, ki nas obvezuje, da tudi mi bolj gojimo molitev in veselo, veli-kodušno služimo Bogu in ljudem. Brat Benvenut, zahva-ljujemo se ti za tvoj prelepi zgled redovniškega življe-nja. Kakor si do zdaj molil, te prosimo, da tudi v prihod- nje moliš v nebesih za našo provinco, njen naraščaj, za lepo Primorsko.

Zbogom, počivaj v miru srečen pri Bogu!6

p. Štefan Balažic

6 Naši zapisi, 1981, 410-411.

Brat Benvenut, uživaj Boga

Po šestih mesecih se je provinca zbrala ponovno v Vipavskem Križu k pogrebu. V visoki starosti, v 88. letu, je umrl starosta province brat Benvenut Inkret.

Brat Benvenut se je rodil 10. decembra 1893 na Sladki Gori pri Šmarjah. Očeta je zgubil v svojem 14. letu. Imel je še brata in dve sestri. Brat, soboslikar, je padel na soški fronti leta 1917, ena sestra umrla leta 1910 po treh letih zakona, druga, mlajša, je postala redovnica usmi-ljenka, umrla pa je leta 1935.

V prvi vojni je bil ranjen na doberdobski fronti leta 1916, vendar se je srečno vrnil domov. V Celju je vstopil v kapucinski noviciat leta 1920. Nato je bil štiri leta v Mariboru in šest let v Varaždinu kuhar. Druga svetovna vojna ga je doletela v Krškem. Novembra 1941 so ga Nemci izselili z drugimi Krčani v Nemčijo. Do konca vojne je bil v raznih taboriščih v okolici Berlina, od koder so ga pošiljali na prisilno delo. Ker je bil marljiv, vesten in lepega značaja, so ga delodajalci povsod spoštovali.

Po vojni je bil največ v Škofji Loki, skupaj 18 let. Leta 1962 pa je bil premeščen v Vipavski Križ kot vrtnar in zakristan. Čeprav je bil 70-leten, je rad ubogal, da je šel drugam in celo na drugo delo. Tam je bil 19 let, vse do svoje smrti. Povsod, kjerkoli je bil, se je izkazal kot vsestransko vzoren, mirno lahko rečemo, kot svetniški redovnik.

Bolehal je le zadnje leto, iskal je pomoč tudi v šem-petrski bolnišnici. Dva tedna pred smrtjo je še vedno duševno svež opravil skupne samostanske duhovne vaje, dan pred smrtjo je okrasil oltarje v cerkvi. Dne 6. maja zgodaj zjutraj pa je mirno v Gospodu zaspal. Po svoji življenjski dobi je prekosil vse slovenske patre in brate, umrle po l. 1920.

Pogreb je bil 8. maja, v petek, ob toplem, lepem vre-menu. Pogreb je vodil p. Štefan Balažic, provincial. Z njim je somaševalo 22 duhovnikov. Pogreba se je udele-žilo tudi šest frančiškanov, dva župnika, po dva patra sta prišla iz hrvaške in beneške province, in veliko število

50 51

sobratov iz province. Pogreba se je udeležilo kar lepo število vernikov. Homilijo pri maši je imel p. provincial; na grobu je v 20-minutnem govoru p. Roman obširno orisal življenje svetniškega brata. Oba nagovora sta izzvenela v zahvalo br. Benvenutu za njegov prekrasni zgled redovniškega življenja.

Brat Benvenut, počivaj zdaj po tako dolgem, boga-tem, truda polnem življenju! Uživaj Boga, ki si ga tako zelo ljubil! Pa še za nas moli.7

p. Avguštin Cijan

7 Naši zapisi, 1981, 409.

Brat Benvenut, svetniška duša

Nanj hranim čudovito lepe spomine.

Prvič sem se z njim srečal 31. 1. 1926 v Varaždinu, ko me je oče pripeljal h kapucinom v njihovo semenišče. Po obedu se je samostanska družina vračala iz cerkve od adoracije. Stal sem na pragu naše sobe in opazoval samostansko družino. Brat Benvenut se je ustavil in me prijazno nagovoril v slovenščini. Že takrat sem opazil na njegovi osebi, na njegovem obrazu nekaj več kot pri drugih bratih kapucinih. Njegov blagi, sproščeni sme-hljaj, tista prisrčnost, iskrenost in frančiškovska ljube-zen me je osvojila. Vse to je name že takrat naredilo globok vtis.

Tudi vsako nadaljnje srečanje z njim je bilo zame pravo doživetje. In to prav do njegove smrti, takrat, ko sem ga gledal, kako je ležal na mrliškem odru. Premišljeval sem, kako je brat Benvenut lepo napravil, da se je sam pripravil tako, da ne bodo sobratje imeli z njim nobene skrbi, kot je to navadno pri vsakem mrliču. Še več! Tudi cerkev, oltar je okrasil najlepše, kot je samo on znal, in jo tako pripravil za dan svojega pogreba. Z drugimi besedami: bratu Benvenutu je bilo »dano« vedeti, da ga nebeški Oče kliče v svoj dom, v veliko družino svetih Frančiškovih sinov. Prepričan sem, da je bila njegova smrt miren, tih odhod k Frančiškovim svetnikom in da zares brat Benvenut spada med sobrate, ki so umrli v sluhu svetosti.

Naj ob tem omenim še to, da je enako lepo umrl v celjski bolnišnici p. Lin Prah, večkratni provincial. Bilo je to 41 let prej, dne 16. decembra 1940. S p. Engelbertom sem bil navzoč ob njegovi smrti v celjski bolnici.

Ta dva naša sobrata: p. Lin Prah, »oče province«, in br. Benvenut Inkret, »mati province«, sta po mojem trdnem prepričanju umrla zares v duhu svetosti in tega nikakor ne smemo pozabiti. Zelo me boli, da nismo dali pravočasno prenesti Linovega trupla s pokopališča na drugo mesto. Sedaj pa je njegov grob zravnan, na tem

52 53

mestu raste trava. Brat Benvenut pa ima lepo ohranjen grob v Vipavskem Križu. Želim in prosim, da ga bratje, ki so v Vipavskem Križu, redno krasijo.

Hkrati mislim, da bi bilo prav, da ju vsaj mi, njuni sobratje, ki smo ju poznali, z njima nekaj časa skupaj živeli, ne pozabimo, ampak da vsaj na tiste dni, ko sta umrla – to slišimo pri branju Nekrologa – mašujemo zanju in za tiste, ki se jima priporočajo. Priporočajmo jima tudi obema, naj molita za katero našo pomembno zadevo. Tudi vernikom, ki so ju poznali, svetujmo, naj se jima priporočajo v svojih težavah.

Verjetno bi mi p. Leopolda, če bi bil med nami živel, deloval in umrl, ne znali spraviti na oltar. Naj nam bodo za zgled italijanski verniki, s kakšnim zaupanjem se je treba priporočati takemu svetniškemu kandidatu.

Brat Benvenut je bil vse življenje velik molivec, hkrati pa tako poln ljubezni, prisrčen in ustrežljiv, da res lahko imamo vanj popolno zaupanje. Prosimo ga radi v svojih osebnih problemih, zlasti pa naj pomaga naši provinci glede duhovnih poklicev.8

p. Boleslav Polanski

8 Naši zapisi, 1985, 73-74.

Janez Inkret, br. Benvenut

V nekrologiju reda bratov kapucinov je med sobrati, ki so prestopili prag večnosti 6. maja, zapisan »br. Benvenut (Janez) Inkret s Sladke Gore, mož vztrajne molitve, tihote in zvestega dela, prava svetniška duša, kuhar, vrtnar, redovnik 61 let.« Umrl je v Vipavskem Križu, leta 1981, star 87 let.

Ob redovnikih duhovnikih – patrih omenjam s posebno hvaležno pozornostjo brata Benvenuta, redovnika nedu-hovnika, ki me je osebno med možmi v redovniškem življenju, ki sem jih doslej srečal, najmočneje nagovoril. Uresničenost, uspešnost v duhovnem poklicu se namreč ne meri po stopnji racionalne (šolske) izobrazbe, temveč po stopnji prevodnosti tistih nadčasovno-prostorskih moči Ljubezni, ki preobrazijo človeka v »novo stvar« in se skozenj odrešujoče dotikajo od življenja utrujenih in izčrpanih. Po srečanju s takšnim človekom zaznajo v svoji duhovni stvarnosti prisotnost pomirjajočega, tolažečega Duha. Brata Benvenuta omenjam tudi kot predstavnika vseh tistih po krivici spregledanih redovnikov neduhovni-kov, ki so opravljali na videz nepomembne samostanske službe, pa so bili v njih pogosteje mnogo bolj v službi Življenja kot posvečeni v duhovništvo. Kot vratarji so bili neredki izjemni poslušalci trpečih in duhovni svetovalci; kot zakristani so s preprostimi gestami izžarevali člove-kovo presežnost v globoko osebnem odnosu do Boga; kot kuharji so izžarevali veselje preprostih, ki so sposobni odkriti veselje v drobnih darovih življenja; kot vrtnarji so bili le zgled modrega kmetovanja, pa tudi frančiško-vskega ekološkega odnosa do »naše sestre zemlje, ki nas, kakor mati hrani, in nam gospodinji in prinaša raz-lično sadje in pisane rože z zelenjem« (iz Hvalnice stvar-stva – Sončne pesmi sv. Frančiška Asiškega); kot pobiralci miloščine so bili Božja prisotnost sredi stiske sveta in delivci zbranih darov med potrebne. Kolikšna škoda, da danes v slovenskem prostoru ni več bratov, ki bi hodili po cestah sveta, kjer sredi tolikih tesnobnih stisk odmeva krik po odrešenju. Da, brat Benvenut je samo pred-

54 55

stavnik mnogih na videz preprostih redovnikov, katerih življenje bi bilo treba obuditi v spomin, da bi se redov-ništvo našega časa laže povrnilo k pozabljenim razlogom svojega obstoja.

Bistvo njegovega življenja ni v življenjepisnih podat-kih, ki jih bom v kratkih potezah zapisal. Bistvo je v ozadju, v tistem odnosu, ki se dogaja med človekom in Bogom in je lahko presežna vrednost našega bivanja.

Brat Benvenut se je rodil v vasi Mestinje v župniji Sladka Gora, v preprosti kmečki družini. Petnajstleten je začel služiti pri kapucinih v Celju. V prvi svetovni vojni je bil ranjen na doberdobski fronti. V času vojne je v njem dozorela odločitev za duhovni – samostanski poklic. V kapucinski noviciat je vstopil leta 1920 v Celju, nato je bil štiri leta v Mariboru in šest let v Varaždinu kot kuhar. Druga svetovna vojna ga je zajela v Krškem. Sledilo je prisilno delo in bivanje v različnih taboriščih v okolici Berlina. Po vojni je 18 let živel v Škofji Loki, leta 1962 pa je bil premeščen v Vipavski Križ kot vrtnar in zakristan. Naj navedem izjavo njegovega sobrata, s katerim sta si delila del življenjske poti: »Brat Benvenut je bil nekaj posebnega, izžareval je nekaj Božjega. Živel je v nad-naravnem svetu, v nenehni Božji prisotnosti, kot prava mistična duša, poglobljena v kontemplacijo. Hkrati pa je bil tako ves naraven: blag, vedno zelo uslužen, prijazen, nasmejan, bolje rečeno: notranje srečen, skromen, izje-mno marljiv za delo, izreden ljubitelj uboštva in redovne discipline. /…/ Njegova skromna in vedno zgledno ure-jena celica je lepo odsevala njegovega duha uboštva in notranje urejenosti. /…/ Brat Benvenut je bil globoka mistična duša. Ne morem pozabiti, kako sem ga vide-val nekaj let v Vipavskem Križu, ko je cele popoldneve klečal v cerkvi v klopi. V roki ni držal ne molitvenika ne rožnega venca. Ure in ure je preklečal in nemo, a blaženo strmel v tabernakelj. Gotovo je čutil, doživljal Božjo bližino. Prav tako je vsak dan zjutraj in zvečer premolil ure pri okencu ob tabernaklju. Nekoč sem mu tik pred duhovnimi vajami ponudil nekaj knjig, primernih za branje za to priložnost. Smehljaje se mi je odgovo-ril: Hvala. Res ne potrebujem ničesar. Imam evangelij. V njem najdem Jezusa. Kakšen nauk za nas, ki nimamo nikoli dovolj knjig, branje evangelija pa zanemarjamo. Zato je brat Benvenut znal živeti evangelijsko.« V Boga

je zaupal tako preprosto, kot zaupa otrok svoji materi. In nedoumljivo Presežni je postajal otipljivo Prisotni v številnih izjemnih, čudežnih dogodkih v njegovem življe-nju. To so na poseben način izražale izjave ob njegovi telesni smrti, ki bi jih lahko povzeli v en sam stavek: »Brat Benvenut je svetnik.«

Brat Benvenut je bil izjemen tudi v svojem prestopu v razsežnosti, ki niso več v mejah časa in prostora. V svojih zadnjih dneh je bil slaboten, pa vendarle ne tako, da bi sobratje pričakovali njegov zemeljski konec. V ponede-ljek je okrasil cerkev za svoj pogreb. V torek zvečer se je poslovil od sobratov in se jim zahvalil za njihov trud. Potem se je preoblekel v »ta boljši« habit, se ulegel na posteljo, sklenil roke na prsih in prešel. Na obraz so se mu v zadnjem hipu njegovega zemeljskega bivanja odti-snile poteze globoke notranje sreče in radosti, kot nje-govo zadnje sporočilo o Lepoti in polnosti Življenja, ki ga je živel.9

Karel Gržan

9 Karel Gržan, Janez Inkret, brat Benvenut, v: Sto duhovnikov, redovnic in redovnikov na Slovenskem, Prešernova družba, Koledarska zbirka, Ljubljana 2006, 148-149.

56 57

"V Cerkvi je veliko skritih svetnikov" (papež Frančišek)

Leta 1963 je P. Melchior da Pobladura zbral besedila o kapucinski svetosti in zbirki dal naslov »Lepa in sveta reforma manjših bratov kapucinov« (La bella e santa riforma dei frati minori Cappuccini, testi scelti e ordi-nati).V to svetost so tudi vključeni kapucini, ki so živeli na področju sedanje Slovenije. Svetost v Cerkvi ni nekaj novega, kar bi se začelo z drugim vatikanskim koncilom ali šele pozneje. Pomislimo na p. Benedikta iz Krapine, ki so ga kalvinci 7. 9. 1635 umorili na mostu reke Mure pri Radgoni, in še na dva druga radgonska mučenca, na naše brate, ki so umrli, ko so stregli kužnim bolni-kom, predvsem na mnoge svete brate, ki so živeli svojo kapucinsko karizmo manjših bratov, od najbolj neznanih bratov do znanih pridigarjev, spovednikov in pisateljev, s tako ljubeznijo, da so to ljudje izkušali. To izpričujejo tudi slovenski viri. Omenimo vsaj dva štajerska pisatelja iz 19. stoletja: Mateja Slekovca in Antona Krempla10.

To je veljalo tako za brate duhovnike, kot za brate neduhovnike, saj so prav med slednjimi bili številni raz-glašeni za blažene in svetnike. Omenimo jih po kronolo-škem redu: sv. Feliks Kantališki (1515-1587), sv. Serafi n Montegranarski (1540-1604), bl. Jeremija iz Romunije (1556-1625), bl. Tomaž Acerbis iz Olere (1563-1631), sv. Bernard Korleonski (1605-1667), bl. Bernard iz Offi de (1604-1694), sv. Krišpin Viterbski (1668-1750), sv. Ignacij Lakónijski (1701-1781), sv. Feliks iz Nikozije (1715-1787) in zelo znan na Bavarskem sv. Konrad Parzhamski (1818-1894). Naštejmo še kapucinske brate neduhov-nike mučence iz 20. stoletja: Poljak bl. Symforian Ducki (1888-1942) in Španci: bl. Fidelis iz Puzola (1856-1936), bl. Berard iz Lugar Nuevo (1867-1936), br. Pacifi k iz Valencije (1874-1936), bl. Aurelio de Ocejo (1881-

10 »Kapucini, panoga reda sv. Frančiška, so žlahtni sad evangeljskega uboštva in v resnici veličastna prikazen v sv. katoliški Cerkvi« (Matej Slekovec, Škofi ja in nadduhovnija na Ptuji, Maribor 1889, 99). »Kapucine so najbolj hvalili« (Anton Krempl, Dogodivšine Štajerske zemle, Gradec 1845, 201).

1936), bl. Saturnino de Bilbao (1910-1936), bl. Alejo da Terradillo (1874-1936), bl. Eusebio de Saludes (1885-1936), Eustaquio de Villaquite (1903-1936), bl. Diego de Quadilla (1909-1936), Crispino de Cuevas de San Marco (1875-1936), Pacifi co de Ronda (1882-1936), bl. Gabriel de Aróstegui (1880.-1936) in bl. Primitivo de Villamizzar (1884-1936). V novejšem času sta bila razglašena za blažena prav tako brata neduhovnika: bl. Leopold iz Alpandeire (1864-1956) in bl. Nikolaj Gesturški (1882-1958).

Iz navedenih zgodovinskih podatkov sledi, da so bratje kapucini v preteklosti zelo spoštovali svetost bratov laikov in jih niso podcenjevali, kot morda kdo meni, škoda je le, da na njihovo svetost niso bili bolj pozorni v Štajerski, Ilirski in Slovenski provinci. Naj omenim, da je Hrvaška kapucinska provinca leta 2014 končala ško-fi jski postopek za beatifi kacijo Božjega služabnika brata Anteja Tomičića, ki je večino časa preživel v Ilirski kapu-cinski provinci (1901-1981, 1920-1967), in bi v njej, če bi še obstajala, najbrž težje začeli s postopkom.

Drugi vatikanski koncil, predvsem papež Janez Pavel II., je želel, da bi pisno ohranjali svetost umrlih krščan-skih vernikov, da bi tako sedanja in prihodnje generacije čutile, da je Kristusova Cerkev v vsej zgodovini bila tudi sveta. Brat Ante Logara, hrvaški provincial, mi je na Reki, 9. 2. 2014, ob sklepu škofi jskega postopka za razglasitev za blaženega brata Anteja Tomičiča, dejal: Zakaj še niste začeli postopka za beatifi kacijo br. Benvenuta Inkreta. Istega dne me je v reški kapucinski obednici vprašal bivši tretjeredniški provincial (TOR), ko še ni vedel, da sem Slovenec, zakaj ne bi začeli postopka za p. Tomislava Šagi-Bunića, ki je, kot je dejal, tako ljubil Cerkev. Tudi Nekrologij slovenskih kapucinov ima pri marsikaterem bratu napisano, da je živel svetniško, sicer sem tudi sam take brate poznal in jih še poznam. Glavna krepost za manjšega brata kapucina je seveda bratstvo (fraterni-tas) in majhnost (minoritas), ki vključuje uboštvo (na vseh ravneh) in ponižnost, seveda znotraj kapucinske tradicije.

Nekoč mi je Tomislav Šagi Bunič, ki se je leta 1989 s hvaležnostjo spominjal svojega vzgojitelja p. Janeza Reberca (CSS, 1989, 132-134), dejal, da bi bilo dobro, če bi tudi župnije, redovne province pa sploh, imele

58 59

seznam svetniških bratov in sester in da bi se jih ob ob-letnicah smrti spominjali in se ob njihovem zgledu še lažje odločali za evangeljsko življenje.

Nekaj »življenjepisov« dobrih, gorečih in svetniških bratov sem pripravil v zbirki Mala Frančiškova knjižnica, Osebnosti (Lin Prah, Donat Kranjec, Avguštin Cijan, Angel Kralj, Andrej Božič, posebno večjo izdajo o Štefanu Balažicu11; o Jožetu Kunšku12 je Marijino delo, katerega član je bil, izdalo bogat duhovni življenjepis)13, da bi ne pozabili, da smo imeli dobre, goreče in tudi svete sobrate in da se svetost ne začenja z nami, ki bi naj samo nadaljevali tisto, kar je že po naši karizmi bilo podar-jeno našim pokojnim bratom. Tudi imenovani in toliki drugi znani in manj znani naši pokojni bratje spadajo v to »lepo in sveto reformo manjših bratov kapucinov«, o kateri govori Melchior da Pobladura, kar predvsem velja za Božje služabnike, blažene in svetnike14.

Trditev papeža Frančiška, da je v Cerkvi veliko skritih svetnikov, velja tudi za naše brate. Zato bom vesel, če bodo mlajši bratje nadaljevali z zbirko Mala Frančiškova knjižnica, sicer pa je tudi število sedem simbolično. Hvala Bogu in predstojnikom.

Menim, da spomin na svetniškega brata Benvenuta Inkreta zasluži, da se večkrat z njim srečamo, da bi bratom kapucinom in njihovim kandidatom svetil kot zgled in tudi zato, da bi nam ne manjkalo tudi v priho-dnje dobrih in svetih bratov v našem narodu.

Vinko Škafar

Maribor, vsi svetniki Frančiškovih redov, 29. 11. 2014

11 Pater Štefan Balažic, Ljubljana, 2001

12 Svetel vzor: Življenje in delo p. Jožeta Kunška OFM Cap (zbral in uredil Leopold Grčar), Novi svet, Ljubljana 2008.

13 Ana Marija Rijavec je izdala ob 100-letnici rojstva p. Damaza Rijavca življenjepis: Jožef Rijavec − Pepč z Murave − Pater Damaz, 23. februar 1913 Trnovo − 4. maj 1998 Conegliano, Trnovo pri Gorici, 2013.

14 Prim. Klemen Verdev, Sveti in blaženi kapucini, Ljubljana 2014.

BR. BENVENUT V SLIKAH

60 61

Br. Benvenut stoji na skrajni levi. Varaždin 1926.

Sedijo od leve: Dioniz Pristovnik, Janez Lapuh, Odilo Mekinda, Ribes Sever (Španec), Rafael Bogataj, Agaton Locher (Švicar) in Angel Sattler. Br. Benvenut stoji na skrajni levi. Mlajši bratje so študentje teološkega kapucinskega škofjeloškega učilišča. Škofja Loka 1939.

62 63

Samostanska družina v Škofji Loki 1932. Sedijo od leve: Edvard Vogrin, Oto Kocijan, Erhard Pečar, Kamil Požar (gvardijan), Donat Zupančič (provincial), Odilo Mekinda (ravnatelj šole), Angel Satler in Mavricij Teraš. Br. Benvenut stoji na skrajni levi. Spredaj in zadaj so bratje študentje in bratje neduhovniki.

Škofja Loka, 1955. Sedijo od leve: Dioniz Pristovnik, Zdravko Koprivnikar, Mavricij Teraš, Peter Krmelj in Edvard Vogrin. Stojijo od leve: Benvenut Inkret, Anton Košir, Franc Frlan, Jože Lebar, Martin Črešnik in Jože (strežnik). Od spredaj sedijo od leve: Slavko Podgoršek, Štefan Recek in Marko Benedik.

64 65

Sedijo od leve: Kamil Požar, Henrik Putih, Hieronim Streminger, Marko Fišer in Leopold Grbavac. Stojijo od leve: XY, Edvard Vogrin, Hugolin Prah, XY, Benvenut Inkret.

Vipavski Križ (24. 7. 1970). Stojijo od leve: Vilibald Novak, Boleslav Polanski, Pashal Rywalski (vrhovni predstojnik, doma iz Švice), Jože Kunšek, Dominik Gornjak, br. Benvenut Inkret in Krišpin Kos. Spodaj od leve: Damijan Frlan, Ignac Žerdin, Pavel Košir in Jože Balažic.

66 67

VSEBINA

Pregled življenjskih podatkovbr. Benvenuta (Janeza) Inkreta ........................... 4 P. Jože Kunšek, Uvodna beseda ........................... 5

Br. Benvenut Inkret, V BOŽJI ROKI − MOJI SPOMINI .... 6

P. Alfonz Kšela, Zlati jubilej redovnih zaobljubbr. Benvenuta Inkreta ..................................... 41

P. Pavel Košir, Iz oči brata Benvenuta je sijal Božji mir ...................................................... 44

P. Štefan Balažic, Provincialova homilijapri pogrebni maši .......................................... 46

P. Avguštin Cijan, Brat Benvenut, uživaj Boga.......... 49

P. Boleslav Polanski, Brat Benvenut, svetniška duša .. 51

Karel Gržan, Janez Inkret, br. Benvenut ................ 54

Vinko Škafar, “V Cerkvi je veliko skritih svetnikov” ... 56

Br. Benvenut v slikah ....................................... 59

P. Pavel Košir obhaja br. Benvenuta ob njegovem redovniškem jubileju.

Br. Benvenut na vrtu v Vipavskem Križu.

68

Mala Frančiškova knjižnicaOsebnosti

1 Br. Andrej Božič, Dolgoletni misijonar v Braziliji, Ljubljana 2007, 52 strani.

2 P. Donat Kranjec, Ljubljana 2008, 48 strani.

3 P. Lin Prah, Iskan spovednik, Ljubljana 2008, 40 strani.

4 Br. Metod Jeršin, Ljubljana 2009, 44 strani.

5 Br. Angel Kralj, zlatomašnik, Ljubljana 2009, 40 strani.

6 Br. Avguštin Cijan 1912-2011, Ljubljana 2011, 76 strani.

7 Br. Benvenut Inkret, Ob Božji roki, Moji spomini, Ljubljana 2014, 68 strani.